December 2011

17 let

december 2011PRO 3

Dragi prijatelji!

Hvaležni moramo biti Bogu in Mariji, naši posebni zavetnici, za vse milosti in darove, ki smo jih prejeli v teh sedemnajstih letih delovanja Radia Ognjišče, ki se iztekajo v novembru. Po skromnih začetkih danes pokrivamo 90 odstotkov Slovenije, prek satelita pokrivamo vso Evropo, s pomočjo interneta nas lahko poslušajo po vsem svetu, naš program pa je tudi v mnogih slovenskih kabelskih sistemih. Hvaležni smo za število zaposlenih in za razvoj naše tehnike. Le zato smo na primer lahko v soboto, 22. oktobra, pripravili prenos iz treh različnih in med seboj zelo oddaljenih krajev. Iz Žužemberka smo v živo prenašali zahvalno mašo za razglasitev petih drinskih mučenk, med katerimi sta tudi dve Slovenki. Ves dan smo se oglašali iz Sv. Križa na Vipavskem ob 25. obletnici srečanja verskih voditeljev vsega sveta ob molitvi za mir. Zvečer pa smo prenašali festival Ritem duha iz Maribora. Za tak podvig je treba imeti sodobna tehnična sredstva in veliko število usposobljenega osebja. Kot sami dobro veste, prenašamo vse pomembnejše verske dogodke, tako da jih spremljajo tudi tisti, ki se jih ne morejo udeležiti, zlasti ostareli in bolniki.

V teh kriznih časih, ko vsak dan poslušamo ali beremo o toliko podjetjih, ki "gredo v stečaj", smo hvaležni Bogu in vam, PRO-jevcem, da se to ne zgodi tudi nam. Štirideset odstotkov vseh naših stroškov krijete vi. Vemo, da tudi vam ni lahko, posebno, če spadate med tistih 110.000 brezpo-selnih, a vemo, da mislite tudi na nas. Tudi sami skušamo prihraniti pri stroških, saj naši tehniki naše aparature naredijo ali popravijo kar sami.

Čeprav živimo skromno, pa ne pozabimo, da "kdor ne napreduje, nazaduje". Napredovati skušamo tako po vsebinski kot po tehnični plati. Tako bodo tudi v bodoče naše prireditve skušale čim bolj povezati tudi vas med seboj in z nami. Koncert v Cankarjevem domu, srečanja PRO-jevcev, radijske počitnice in drugo. Tudi prihodnje leto bomo pripravili Radijski misijon, Pustno iskrico in še marsikaj, tudi kaj nenačrtovanega.

Priprava na božične praznike in njihovo obhajanje bosta bogata. Ko bomo priromali v novo leto, pa si bomo zaželeli, da bi bilo manj "krizno" kot letošnje. Bog daj!

msgr. Franc Bole, direktor

... tudi z druge strani

4

8

10

11

14

15

16

17

19

24

26

29

31

33

37

39

40

42

43

45

48

51

54

58

60

Stična mladih

Beatifikacija Drinskih mučenk

Papež na Hrvaškem in v Ogleju

Ritem duha

Napovedujemo

Vabilo v Indijo

Smrt kardinala Ambrožiča

20 let gimnazije Želimlje

Radijske počitnice

Slovo Radia Plamen

Radio Ognjišče na Slovenski marketinški konferenci

Jože Bartolj – umetnik

Ponos Slovenije

V luči pastoralnega leta socialne pravičnosti ...

Bili so naši gostje

Spomin na Lojzeta Slaka

Zahvalno romanje na Zaplaz

Križarjenje

Radio Ognjišče na Triglavu, odlikovanec Franci Gostiša

Srečanje PRO na Voglu

Kolesarjenje od Marije k Mariji

Intervju Dejan Zavec

Smučanje – klasično in tekaško

Miklavževi spomini pri nekaterih znanih

Marija Merljak – Miklavževe dobrote in vlaknine

KAZALOK A Z A L O

„Ne bi me iskal, če me ne bi že našel.“

Jaz sem trta, vi mladike.

december 2011PRO4

letošnje Stične je odražalo realnost. Mnogi so Ga že našli in prišli na

festival po potrditev ali nov navdih. Kot se spodobi za jubilej, je letošnji festival

mladostne vere prinesel kar nekaj sprememb in v siceršnjem sledenju

tradicionalni poti tudi marsikateri korak naprej.

Stične je bil znova zelo obsežen.

V dopoldanskih delavnicah so se prepletale štiri

aktualne teme: Mladi in prostovoljstvo, Mladi

utrjeni v veri, Kultura mladih in Kristjan v družbi.

Med vidnejšimi dopolnitvami je bila razširitev

dogajanja, ob v preteklosti uveljavljenih vsebinah za

bolj ali manj srednješolsko populacijo so v program

letošnje Stične vnesli tudi dogajanje za študente in

mlade v poklicih ter za družine. To se je izkazalo za

dobro. Stična je bila večgeneracijska in kot takšna

izredno pomembna za gradnjo sožitja.

je bilo izjemno.

Že vstop na prizorišče so mladi pripravljavci Stične

opremili z močno simbolno govorico.

Ob cesti so postavili table z napisanimi

gesli vseh dozdajšnjih festivalov. 30

gesel, nosilnih tem, ki so bile kot magnet.

so se lahko že pred

začetkom festivala napolnili z duhovnim in se ob

prebranih geslih morda spomnili doživetij iz

GESLO

PROGRAM

RAZPOLOŽENJE

UDELEŽENCI

Stična – stična točka ... … več generacij, z geslom:

„Ne bi me iskal, če me ne bi že našel.“

EVANGELIZ IRAMO

Svoje upanje smo

naslonili na živega Boga.

Pojdite in oznanjujte evangelij.

Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas

in boste moje priče.

Tvoja beseda je svetilka mojim nogam.

In beseda je postala meso in se naselila med nami.

Sveti Duh vas bo učil vsega.

Vsak dan z Bogom na pot.

Prejeli ste duha posinovljenja.

Sprava do korenin.

Vi ste živi kamni.

Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.

december 2011PRO 5

smerokaze. Nekateri so jih celo fotografirali.

tovrstna gesla spisana kje na dosegu oči in bi jih dnevno

prebirali ter ob njih premišljevali in predvsem zaradi njih delali dejanja, bi

se gotovo godili veliki premiki. Preberite jih tudi vi, danes, jutri, čim večkrat,

vsakič, ko boste vzeli v roke našo revijo. Živimo po njih. Bodimo pričevalci Stične. Z

dejanji, ki gradijo.

jubilejno Stično mladih je prišlo več kot

8000 mladih. Številni so se zvrstili tudi pred našim

mikrofonom, ko smo na radiu Ognjišče pripravljali

poseben program v živo iz Stične o Stični. Utrip

pa smo ujeli tudi skozi objektiv kamere za naše

spletne strani. To si lahko še vedno ogledate.

Predsednik društva SKAM Nejc Koprivšek:

„Stična je presegla pričakovanja. Zadovoljni in

veseli smo, da je uspela. Stična ni samo Stična

mladih, ampak je predvsem Stična mladih

po srcu. To smo vsi, vsak lahko veliko prinese in prav toliko odnese.

Prav je, da se generacije med seboj spoznavajo in povezujejo.

Želim si, da bi se tako nadaljevalo.“

15-letni Peter iz Sodražice:

„Letos je bila Stična sončna, v več pomenih. Prekipevala je od

veselja. Lepo je videti sošolce, znance, sovrstnike, njihovo

vero in željo - živeti po vrednotah krščanskega življenja.“

preteklih Stičen ali pa so si jih preprosto vzeli za življenjske

ČE BI IMELI

NA LETOŠNJO

EVANGELIZ IRAMO

Naše upanje in razlogi zanj.

Kristjani za jutri.

Jaz sem pot resnica in življenje.

Karkoli vam reče, storite!

V ljubezni ni strahu.

Poklicani smo k zvestobi.

Živeti odrešeno – živeti evharistično.

Hočemo videti Jezusa!

Ostanite v moji ljubezni.

6 december 2011PRO

EVANGELIZ IRAMO

GLASBA je pomembna nosilka dogajanja v

Stični. Stična Bend postaja iz leta v leto

boljši in pridobiva ne samo vse večje

število oboževalcev, temveč tudi stalno

poslušalstvo, ki preko njihovega muziciranja

najde pot do vere in začuti dotik Boga.

To članom banda uspeva, ker so v veri tudi sami sami

iskreni, kot pravi pevka Andreja Frelih: „Pesmi mi dajo upanje, ker Vem, da mi bo On

odpustil padce; dajejo mi moč, ko se izgubljam; predvsem pa me spominjajo na

prijateljstvo, povezanost, smeh, veselje ob drobnih stvareh, ki delajo

življenje veliko.

Vera ni zakrnelost, temveč pristno veselje, Ljubezen.“

letošnje Stične je bil precejšen. Festival navdihujoč.

Mladi so Ga iskali in mnogi našli. Sodeč po beri letošnje

Stični, ima Cerkev na Slovenskem

lepo prihodnost in predvsem

množico mladih, ki so naš

velik up za plemenitejši

jutri.

je največji projekt

Društva SKAM (Skupnosti katoliške

mladine), ne pa edini.

V želji predstaviti bogato paleto njihovih dejavnosti

na Radiu Ognjišče vsak zadnji četrtek v mesecu

pripravljamo posebne oddaje. Vabljeni k poslušanju ob 18.15.

ODMEV

STIČNA

Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas.

Ozrl se je vame in me vzljubil.

Nataša Ličen

Učitelj, kje stanuješ? Pridita in bosta videla.

Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.

Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje!

Glej, tvoja mati!

Prišli smo se mu poklonit.

Dvorana Zetra, ki je bila zgrajena za potrebe zimskih

olimpijskih iger, 24. septembra letos ni bila prizorišče

hokejske tekme, prav tako se tam niso merili hitrostni in

umetnostni drsalci. Ko je 18.000 romarjev, med njimi več

kot 700 iz naše države, z navdušenjem pozdravilo

razglasitev sester družbe Hčera Božje ljubezni, ki so z

mučeništvom potrdile svojo ljubezen in zvestobo Gospodu,

za blažene, se je spremenila v največje svetišče sarajevske

nadškofije.

Sestre Berchmana Leidenix iz Avstrije, Jula Ivanišević iz

Hrvaške, Bernadeta Banja iz Madžarske ter Krizina Bojanc

in Antonija Fabjan iz Slovenije so v prvi polovici prejšnjega

stoletja na Palah, nedaleč stran od bosanske prestolnice,

skrbele za otroke različnih narodnosti in ver ter negovale

bolnike. Njihov samostan je med 2. svetovno vojno nudil

pribežališče vsem, ki so potrebovali pomoč. Decembra

1941 so ga izropali in požgali četniki, sestre pa nasilno

odvedli v

Goražde. Po naporni poti v mrazu in snegu so prestale

mučno zasliševanje in poniževanje, s skokom skozi okno iz

drugega nadstropja vojašnice, v kateri so bile zaprte, pa so

se uprle vojakom, ki so jih nagovarjali, naj prelomijo svoje

obljube čistosti. Na koncu so četniki štiri hudo ranjene

sestre pokončali z noži in jih odvlekli do reke Drine, ki je

postala njihov grob. Poti s Pal v Goražde, ki je trajala štiri

dni in noči, ni zmogla prehoditi sestra Berchmana, zato so

jo pustili v kraju Sjetline. Ubili so jo dober teden za ostalimi

v bližnjem gozdu.

Kdo so bile drinske mučenke?

Blažene drinske mučenke, prosite za nas!Slovenci imamo novi priprošnjici pri Bogu. Dve od petih drinskih mučenk, ki so bile v začetku jeseni povzdignjene na čast oltarja, sta naši rojakinji: sestra Krizina in sestra Antonija. Slovesnost beatifikacije je bila v Sarajevu, združila je pet narodov, njeno glavno sporočilo pa: na izzive časa lahko tako kot nove blažene odgovarjamo z duhovnim orožjem.

Godovni dan drinskih mučenk je 15. december.

8 december 2011PRO

EVANGELIZ IRAMO

9

EVANGELIZ IRAMO

december 2011PRO

Helena Škrlec

70 let po nasilni smrti dosegle čast oltarjaGlas o pogumu in neomajni veri petih redovnic s Pal se je

začel širiti kmalu po opisanih krvavih dogodkih. Čeprav so

se ljudje bali oblasti, govorice o tem, kako so umrle, niso

potihnile, že takrat pa so jih poznali pod imenom drinske

mučenke.

Postopek za njihovo beatifikacijo se je začel 4. decembra

1999 v Sarajevu in končal, ko jih je prefekt kongregacije za

zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato, v imenu papeža

Benedikta XVI. povzdignil na čast oltarja. „Njihovo

mučeništvo najbolj prepričljivo potrjuje, da so svoje

življenje gradile na skali, ki je Kristus, in vrednotah, ki so

jim ostale zveste tudi za ceno življenja. Njihova prelita kri

je dokaz, kako daleč seže ljubezen,“ je poudaril sarajevski

kardinal Vinko Puljić. Kardinal Amato pa je v svojem

nagovoru dejal, da drinske mučenke potrjujejo, da se zlu

lahko upremo tudi z golimi rokami in okrepljeni le z lastno

vero. “‘Svet mučencev’ nas vabi, da se otresemo

brezbrižnosti in da se odzivamo z duhovnim orožjem,

to je z vero in ljubeznijo,” je dodal. Da danes še kako

potrebujemo takšne pričevalce vere, je prepričana

vicepostulatorka postopka beatifikacije drinskih mučenk

sestra Ozana Krajačić.

Spomnila je, da so nove blažene na edinstven način

povezale pet narodov.

Molitveno bdenje v čast in na priprošnjo novim

blaženimPoln simbolike je bil večer pred slovesnostjo beatifikacije.

Cerkev Kraljice rožnega venca v Sarajevu je povsem

napolnilo več kot 400 vernikov Avstrije, Hrvaške,

Madžarske, Slovenije ter Bosne in Hercegovine, pridružili

so se jim številni drugi. Molitev rožnega venca v maternih

jezikih drinskih mučenk, skupno sajenje palme, ki je

simbol mučeništva, in ubrano petje je le nekaj drobcev, ki

so bogatili molitveno bdenje, ob njih pa so zbrani še bolj

začutili sporočilo, ki ga pošiljajo nove blažene: sprejeti in

nositi svoj križ, ki ni kazen, ampak pot v odrešenje.

Cerkev na Slovenskem se je za beatifikacijo rojakinj zahvalila s slovesno sveto mašo. 22. oktobra letos jo je v Žužemberku daroval kardinal Franc Rode. Ob oltarju se mu je pridružilo osem slovenskih škofov in 90 duhovnikov, zbralo se je skoraj 2.000 ljudi.

Radio Ognjišče s papežem na poti

E V A N G E L I Z I R A M O

Osrednji dogodek v Ogleju je bilo srečanje Benedikta XVI. s predstavniki škofij, ki se pripravljajo na drugi cerkveni simpozij, ki bo v Italiji aprila prihodnje leto. Papež je s kratkim stavkom pozdravil tudi slovenske romarje: „Lepo pozdravljam vse slovenske vernike! Bog blagoslovi vas in vaše družine!“Bolj domače smo se Slovenci počutili junija, ko je papež obiskal Zagreb. Dvodnevni obisk, ki se ga je udeležilo tudi mnogo romarjev iz Slovenije, je nosil naslov: Skupaj v Kristusu. Ob srečanjih z verniki in državniki je bil papež kritičen do sekularizacije v Evropi. Med nedeljsko mašo, ki je veljala za vrh njegovega 19. mednarodnega apostolskega potovanja in se je je udeležilo 400.000 vernikov, pa je posebej podčrtal pomen družine. Posebno je bilo tudi molitveno bedneje, ki so ga pripravili mladi skupaj s svetim očetom.

Mateja Feltrin Novljan: „Sporočila Benedikta XVI. v Ogleju so bila pomenljiva, kot mamo me je zelo nagovoril z besedami: „Bodite pozorni na mlade, imajo veliko sposobnosti in treba jih je opogumiti in spremljati, da bodo srž dobrote, ki jo imajo v sebi, znali razviti.“

Helena Škrlec: „Nemalokrat je bilo slišati mlade, ki so vzklikali: Papež, radi te imamo. Preprosto, iskreno. In res ganljivo. Tudi ko slišiš, kako se je vseh dotaknila papeževa beseda, kako so jo vsrkali vase, kako jo bodo ponesli na svoje domove in se trudili biti boljši.“

Urška Hrast: „Dar vere se mora začeti v družini, sicer postane pot za mlade mnogo daljša, če želijo osmišljati svoje življenje po Njem. Od tod tudi papežev poziv, da je krščanska družina v družbi potrebna bolj kot kdajkoli prej.“

Izidor Šček: „Papežev obisk na Hrvaškem mi bo ostal za vedno v čudovitem spominu. Ravno dovolj dežja, da je papež prinesel sonce, in ravno dovolj hrupa, da so minute globoke tišine na molitvenem bdenju pokazale, da mladi še vedno mislijo resno glede vere ter se znajo zazreti sami vase.“

Alen Salihović

Papež Benedikt XVI. se je v letu 2011 kar dvakrat mudil v naši neposredni bližini. V mesecu maju je obiskal Oglej, junija pa še Hrvaško. Oba obiska smo neposredno spremljali tudi sodelavci Radia Ognjišče: Mateja Feltrin Novljan (Oglej), Alen Salihović (Hrvaška in Oglej), Izidor Šček (Hrvaška in Oglej), Helena Škrlec in Urška Hrast (obe Hrvaška).

10 december 2011PRO

11

ZABAVAMO

Jubilejni 10. Ritem duha

fotografije: Matej Erjavec

Ritem Duha je v soorganizaciji Radia Ognjišče, Salezijanskega mladinskega centra Maribor in pod pokroviteljstvom družbe Infond in Krekovih vzajemnih skladov poskrbel za nove skladbe in pokazal, da obstajajo glasbeniki in skupine, ki v sodobnih ritmih slavijo večnega Boga. Tudi tokrat je festival prinesel zmagovalce in podčrtal resnico, da nagrade še daleč niso edini smisel srečevanja. Pa vendar: občinstvo je izbralo skupino Sij, komisija je nagradila besedilo Gregorja Čušina (Moj psalm, v izvedbi Mete Horvat). Zmagovalna pesem festivala pa je tudi letos tista, ki je dobila največ točk strokovne komisije. Zmagala je skupina Vocabella, s pesmijo Razlij ljubezen. Maribor je postregel z izjemnim vzdušjem, ki se je posebej dobro zrcalilo v spremljevalnem delu programa, na koncertu, ki je prinesel nekaj uspešnic skupine U2, združene moči tistih, ki so se pred tem predstavili s tekmovalnimi skladbami, in pesmi Saša Mugerlija in Robija Roliha. To je bila obletnica, kot se šika!

Zmagala je skupina Vocabella, s pesmijo Razlij ljubezen

december 2011PRO

Marjan Bunič, pevec Glorie, zmagovalke 1. Ritma duha

Vokalna skupina Gloria v skoraj treh desetletjih samostojno ni nastopala na tekmovalnih odrih, kako to, da ste se odločili tedaj vendarle udeležiti se festivala?

S skladbo Ritem srca ste navdušili, osvojili nagrado strokovne žirije, ste jo na koncertih velikokrat izvajali, kako se je prijela med občinstvom?

Toliko let ostati na sceni verjetno ni mačji kašelj, posebej pri tej zvrsti glasbe. Kaj vas žene k nadaljnjemu ustvarjanju?

Naš osnovni motiv je skozi pesem pripovedovati zgodbe in prepevati pri svetih mašah. Tako nismo nikoli stopali na neko „glasbeno sceno“, a v javnosti slej ko prej zdrsneš v glasbena in druga kolesja. S prvim festivalom sodobne krščanske glasbe pa je bilo drugače. Čutili smo se nagovorjene, da tak projekt aktivno podpremo, in naše sodelovanje je bilo jasno sporočilo. Mislim, da je takrat še nekaj „starih mačkov“ začutilo podobno. Najbrž se niti ne zavedamo, kako zelo je Festival Ritem duha pomemben za naš prostor in kakšno zahtevno poslanstvo ima. Svojo nalogo smo takrat opravili, nato pa prepustili pobudo mlajšim glasbenikom, ki vstopajo z različnimi motivi, a s svežimi idejami in glasbenim znanjem.

Ja, ljudje jo zelo radi slišijo, zato jo tudi radi pojemo. Morda zaradi lahkotnosti in močnega ritma. Sam pa bolj stavim na sporočilo. V empatiji je odgovor na krizo medčloveških odnosov. Njen zapis je sicer globoko v naših genih, a smo ga prekrili z debelo plastjo nezaupanja, egoizma in kvazi demokracije. Iz pesmi Ritem srca so navsezadnje organizatorji naslednje leto izpeljali naslov festivala Ritem duha, kar je tudi svojevrsten kompliment ...

Predvsem zvestoba našemu osnovnemu namenu – radi pojemo pred oltarjem. In če ob glasbi z nekom preživiš skoraj 29 let življenja, z vsemi vzponi in padci, potem ga res jemlješ za svojo družino. Glorijci smo globoko povezani in bomo to ostali, ne glede na to, koliko časa bomo še prepevali. V pesmih radi pripovedujemo svoje zgodbe in imamo še veliko povedati ...

ZABAVAMO

Spomin na 1. festival ritmične duhovne glasbe

Ilirska

SV. GORA107,5

KRVAVEC104,5

TINJAN91,2

KUM105,9

BO107,3

Novo mesto97,1

BELI KRIŽ99,7

Tolmin91,2

Kranjska gora102,3

Dornberk 93,2

Koper88,9 Bistrica

102,4

PlaninaAjdovščina

101,1

Lož96,8

Postojna89,1

Črnomelj92,8

RavneKoroška

95,7

Radljeob Dravi

96,5

KalvarijaMaribor

104,5

GornjaRadgona

105,9

Murska Sobota

91,8

Mozirje105,9

Tomaj 93,2

Krško 107,3Ljubljana

104,8

Č

radio.ognjisce.si

satelit16° vzhodno

Radio Ognjišče lahko sliši več kot 90 % prebivalcev Slovenije.

12 december 2011PRO

ZABAVAMO

Julija Klajnščak, zmagovalka 1. Ritma duha po izboru občinstva

Mnogi se te še spomnijo, ko si s pesmijo Poleti očarala občinstvo na 1. Festivalu duhovne ritmične glasbe, kakšni so tvoji spomini?

Tvoja pot se je nato oddaljila od te zvrsti glasbe, zakaj?

Imaš kot mlada mamica še kaj časa za glasbo ali je ta trenutno na stranskem tiru?

Pesem Poleti ima od trenutka, ko je bila ustvarjena, posebno mesto v mojem življenju in življenju ljudi blizu mene. Zato je spomin na ta festival še toliko bolj živ. Šele zdaj sem pomislila, da je zares že 10 let od takrat. Kako mine čas ... Vesela sem, da se ljudje še vedno spomnijo pesmi in tako tudi mene. Veseli me tudi to, da se festival še vedno odvija. Treba je dati priložnost tudi na tem glasbenem področju.

Verjamem, da so nam nekatere stvari namenjene, druge ne. V danem trenutku si vsak izbere pot, za katero meni, da mu bo prinesla največ veselja in samouresničitve. Odločila se nisem sama, zavestno, namesto mene se je odločila glasba. Glasbo take zvrsti še vedno ustvarjam in izvajam, le da tega ne počnem več "javno".

Pri meni glasba ne more nikoli biti na stranskem tiru. Je le prilagojena. Tudi kot mama živim življenje, prežeto z glasbo. V naši družini si ne predstavljamo dneva brez nje. Oskar in Gašper jo naravnost obožujeta. Tako da ustvarjamo, prepevamo, igramo, poslušamo... Zame in za mojo glasbo pa še pride čas.

Jure Sešek in Tanja Dominko

Praznični program ob božiču z božičnimi pesmimi od 24. 12. od 17. ure naprej.

18. februar Pustna Sobotna Iskrica – dobrodelno pustovanje za misijone. Športna dvorana ZavodaSv. Stanislava v Šentvidu.

Okrogle mize o spravi v slovenskem narodu:- Laško, 6. marec ob 18:30- Nova Gorica, 8. marec ob 19:30- Kranj, 13. marec ob 19:30- Slovenj Gradec, 15. marec ob 19:00- Gornja Radgona, 20. marec ob 19:00- Kočevje, 22. marec ob 19:00.

25. - 31. marca 7. radijski misijon, vodili ga bodo frančiškani.

23. maj ob 20. uri Večer slovenskih izročil na Brezjah.

16. junij Srečanje bolnikov in invalidov na Brezjah.

V drugi polovici junija odhajamo na 10. radijske počitnice. Kam? Je še skrivnost. Počitnice bodo za tiste, ki ne bodo šli, odmevale tudi v radijskem programu.

Srečanje PRO - vabijo nas v Rogatec. Če se dogovorimo, se srečamo v juliju ali avgustu.

9. avgusta praznuje direktor msgr. Franc Bole 80 let.

7. - 8. september kolesarsko romanje Od Marije k Mariji.

18. november 18. Gala koncert v Cankarjevem domu.

28. november 18. rojstni dan Radia Ognjišče. Urša Sešek

»»

»

»»»»

»»»»»

Prijavnica Ime in priimek:

Naslov:

Poštna št. / pošta:

Rojstni datum:

Način plačevanja (ustrezno obkrožite):

MESEČNO ČETRTLETNO POLLETNO LETNO

Podpis:

Pridružite se družini Prijateljev Radia Ognjišče in prostovoljno prispevajte za delovanje našega in vašega Radia Ognjišče, katerega poslanstvo je ozna-njanje evangelija.

Napovedujemo, vabimo k poslušanju in sodelovanju v letu 2012

za PRO

Romanje v Indijo od 4. do 14. februarja 2012

Franci Trstenjak

Ob besedi Indija najverjetneje pomislimo na hinduizem, budizem in podobna verstva. Pomislimo, žal, tudi na revščino in nepismenost, pa tudi na eksotične rastline in živali. Za nas kristjane je Indija tudi dežela krščanstva, ki ga je na indijska tla prinesel okoli leta 52 po Kr. apostol Tomaž, neverni Tomaž.

Naše romanje se ne bo začelo na najstarejšem svetem kraju, ampak na najmlajšem, na grobu blažene Matere Terezije v Kalkuti, ki je vse svoje poslanstvo posvetila z vso ljubeznijo in predanostjo najbolj revnimi med revnimi. Iz Kalkute nas bo pot vodila do groba apostola Tomaža v Madrasu. Med potjo v „indijski“ Lurd (Vailankani) bomo odkrivali indijsko kulturo, sicer pa se bomo postavili v vrsto več kot 20 milijonov romarjev, ki vsako leto pride semkaj. Zadnji romarski kraj bo Goa, kjer je deloval sveti Frančišek Ksaver in kjer je tudi njegov grob. Pred slovesom bo še kratek obisk Bombaya, kjer posnamejo največ več filmov na svetu.

Romanje pripravljamo v sodelovanju z agencijo TRUD, ki sprejema prijave na telefonski številki 01 360 28 20 in seveda postreže še z drugimi informacijami. Zbiranje prijav se počasi zaključuje!

december 2011PRO

Poslovil se je kardinal Alojzij Ambrožič

16

Cerkev v Kanadi in Cerkev na Slovenskem sta 26. avgusta 2011 izgubili kardinala Alojzija Mateja Ambrožiča, obenem pa dobili priprošnjika pri nebeškem Očetu. Torontska nadškofija se je od nekdanjega ordinarija poslovila zadnjega avgusta; s hvaležno-stjo smo se ga spomnili tudi v njegovi domovini, še zlasti v rojstni župniji Dobrova pri Ljubljani. Tudi na Radiu Ognjišče smo obhajali mašo zadušnico za pokojnega kardinala, saj je bil naš dobrotnik.

Alojzij Ambrožič se je rodil 27. januarja 1930 v Gabrjah. Pred koncem vojne se je družina umaknila na Koroško. Gimnazijo je Alojzij končal v begunskem taborišču v Spittalu, bogoslovje pa v Torontu v Kanadi. Po novi maši je študiral v Rimu in Würzburgu v Nemčiji, kjer je doktoriral iz bibličnih znanosti. Zatem je bil vrsto let profesor in nazadnje dekan teološke fakultete v Torontu, leta 1976 pa je postal torontski pomožni škof. Sprva je bil odgovoren za vernike tujih narodnosti v nadškofiji, ob deseti obletnici škofovskega posvečenja pa ga je papež Janez Pavel II. imenoval za torontskega nadškofa s pravico nasledstva. Leta 1998 je Ambrožič postal kardinal. V tej vlogi je ob smrti Janeza Pavla II. sodeloval pri volitvah sedanjega papeža Benedikta XVI. Zaradi starosti se je 16. decembra 2006 odpovedal nadškofiji. Naslednik, torontski nadškof Thomas Collins, ga je ob smrti opisal kot modrega in preudarnega moža, zvestega Kristusu in Cerkvi, pa tudi svojemu narodu.

Kardinal Alojzij Ambrožič je večkrat dejal, da je Slovenec in Kanadčan, da ima dve domovini in obe enako rad. To je dokazal v času osamosvajanja Slovenije in iskanju podpore za njeno mednarodno priznanje. Dobro je poznal njeno novejšo zgodovino, in znal biti kritičen do njene mlade demokracije.

Poslovil se je kardinal Alojzij Ambrožič

Tone Gorjup

„Moj pogled na mlade se je spremenil, pritegnil me je svet, ki ga ustvarjajo mladi. Prevzelo me je njihovo navdušenje, domišljija, upanje! V resnici so mladi prijetni in dobri ljudje, in zame je to pomembno odkritje... Ni jim vseeno za prihodnost.“ (Kardinal Ambrožič po Svetovnem dnevu mladih v Torontu za Družino)

„V Sloveniji se je Cerkev v tistih strašnih letih - in lahko jih imenujemo strašna, ker so taka tudi bila - silno dobro držala. Tu si Slovenci nimate in nimamo kaj očitati. Drugače pa je glede državljanske zavesti: v Slovencih je še preveč občutka, da obstajajo neki maziljenci, izbranci, ki imajo predpravico do oblasti. Tu se mi zdi, da bodo morali Slovenci, tako posamezniki kot skupnost, šele dozoreti v zavesti, da smo vsi enakopravni.“ (Kardinal Ambrožič v pogovoru za Radio Ognjišče leta 1998)

december 2011PRO

"Nikoli ni pozabil na svoje slovenske korenine, Katoliška cerkev, Kanada in Slovenija s ponosom in hvaležnostjo gledajo na zvestega in premočrtnega človeka ter kristjana." Kardinal Franc Rode o pokojnem kardinalu Ambrožiču.

Po zgledu sv. Janeza Boska, ki je svoje življenje in delo posvetil za vzgojo in izobraževanje mladih, so salezijanci v Sloveniji v času slovenske osamosvojitve videli lepo priložnost za ustanovitev katoliške gimnazije. Še pred tem je po besedah ravnatelja Petra Polca tam delovala Srednja verska šola. „Konec 80. let je število duhovniških kandidatov, ki so obiskovali želimeljsko Srednjo versko šolo, postajalo vse manjše. Hkrati pa je bilo že čutiti, da prihaja čas političnih sprememb. V tem je takratno vodstvo ustanove prepoznalo 'božji prst', ki je kazal pot v prihodnost,“ je v pogovoru z nami še povedal Polc. Že v samem začetku delovanja je bil predmetnik želimeljske gimnazije malenkost drugačen, saj je vseboval še religijo, pedagogiko in latinščino. Ker je šola še danes sorazmerno majhna, je življenje, tudi v dijaškem domu, malo bolj „domače“, nadaljuje salezijanski ravnatelj, ki v vsem skupaj vidi „nekakšno veliko želimeljsko družino“. Seveda je na prvem mestu tudi dobra izobrazba: „Veseli smo, da želimeljski maturanti vsako leto razveselijo z odličnimi maturitetnimi rezultati, ki jim odpirajo vrata na najrazličnejše fakultete.“

INFORMIRAMO

Gimnazija Želimlje praznuje 20 let

„To, kar nas najbolj loči od drugih šol (tudi katoliških), je naša majhnost in domačnost.“

Petra Gorše

Na vprašanje, kako dijake pripravijo na življenje po maturi, Polc odgovarja, da jim skušajo marsikaj postaviti pod vprašaj. „Pri tem mislim na osnovna bivanjska vprašanja in na vprašanja, povezana z vero. Otroško gledanje na svet, smisel, vero ... mora dijak prerasti in dozoreti. Potrebno pa je dobiti tudi kritično distanco do vseh, ki nas hočejo na ta ali oni način vsak dan prepričati v to ali ono. Če našim dijakom pomagamo, da bodo v življenje stopili z malo trdnejšimi koraki, smo že veliko naredili.“ Ob praznovanju obletnice jih je obiskal vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez, kar je po ravnateljevih besedah posebna čast. „Zavedamo se, da je z mladimi potrebno sanjati sanje prihodnosti, ki ne bodo le neke 'sanjarije'. Delamo za to, da bo jutri boljši dan,“ poudarja. Glede načrtov za prihodnost pa zagotavlja, da si bodo še naprej prizadevali, da bo na tem obronku Ljubljanskega barja „dom, kjer se bomo dobro počutili, šola, ki bo dajala dobro znanje, 'dvorišče', na katerem se bodo mladi lahko sprostili, in prostor, kjer lahko poglobiš svojo vero“.

„Najbolj sem vesel nekdanjih dijakov, ki se po končani srednji šoli

z veseljem vračajo v želimeljsko dolino.“

INFORMIRAMO

9. Radijske počitnice

1

2

3

19

fotografije: p. Robert Bahčič in Alen Salihović

9. Radijske počitniceSicilija, 24. 6. - 3. 7. 2011

december 2011PRO

1

2

3

V noči 24. junija, na praznik Janeza Krstnika, se nas je 600 počitnikarjev z dvanajstimi avtobusi odpravilo na dolgo pot proti Siciliji. Veselja in navdušenja ob ponovnem snidenju mnogih prijateljev ni zmotilo niti deževno vreme. Ob stari slovenski navadi, lomljenju kruha, smo začeliskupno potovanje, ki ga je popestril predstavitveni video počitnic. V Neaplju so nas, kot vsakdanjik tamkajšnjega življenja, pričakali kupi smeti. A kljub temu smo si ogledali mesto slikovito in arhitekturno bogato, ob petju pa smo uspeli narediti tudi prvo skupinsko fotografijo pred cerkvijo sv. Frančiška Paolskega, kjer smo imeli prvo skupno sveto mašo.

Po nočni vožnji na trajektu iz Neaplja v Palermo smo se ob čudovitem sončnem vzhodu zbudili v jutro, v katerem je slovenska država praznovala 20 let. In ni šlo drugače, kot da smo njej v čast zapeli. Po sprehodu po Palermu in ogledu številnih znamenitosti smo se zbrali v stolnici Monreale nad Palermom. Naš hotel v kraju Letojanni je izredno zanimivo postavljen v hrib. Vse skrbi smo odvrgli ob prvem skupnem večeru na terasi hotela. Razgled na hribe in morje je našemu praznovanju obletnice države dal še posebni čar. Ročno izdelani nageljni, pripeti na prsih, slovenska zastava, ki je plapolala ves čas prireditve, in slovenski šampanjec Radgonskih goric so prispevali, da je bilo praznovanje nepozabno.

Tretji dan radijskih počitnic smo začeli s sveto mašo, ki sta ji dajala pečat jutranje sonce in bližina čudovite narave. Oltar med morjem in nebom, radijsko petje in božja beseda so naredili pravšnji uvod v dan, ki smo ga namenili počitku. Za razvedrilo smo lahko izbirali med dvema bazenoma in nekoliko oddaljenim skokom v morje, ki pa je dajalo posebno svežino. In privoščili smo si!

4

5

4

5

Sicilija, 24. 6. - 3. 7. 2011

20 december 2011PRO

V četrti dan smo se zbudili v pričakovanju srečanja z Etno. Zaradi močnega vetra se na vrh vulkana nismo mogli vzpeti z gondolo, ki je začela voziti šele ob našem sestopu. Pogledi na razdejanja, ki jih za seboj pušča lava, posebna prst, iz katere sredi ničesar rastejo marjetice, vse to je govorilo o moči in lepoti narave.

Po sveti maši smo imeli izredno priložnost obiskati grob sv. Agate - device, mučenke, saj je mesto ob ponovnem izbruhu lave pred najhujšim rešil prav njen pajčolan. Zato so na svojo zavetnico izredno ponosni.

Večer je popestril radijski „Kabaret Plamen“, v katerem so radijski sodelavci spet dokazali svoje spretnosti in izvirnost. Prav vsak od njih je prispeval k nepozabnemu večeru, polnem smeha.

Peti dan so zaznamovali črne majice, obisk Sirakuz s sveto mašo v katedrali sv. Lucije, predvsem papopoldanske litanije v cerkvi jokajoče Marije. Tu smo med seboj imeli Njene solze in prejeli posebni blagoslov. Čakal nas je prijeten večer v družbi zdravnice Barbare Hrovatin iz podjetja Fidimed, ki je bil letošnji pokrovitelj počitnic.

ZABAVAMO

6

7

6

7

Sicilija, 24. 6. - 3. 7. 2011

Taormino je bil cilj šestega dneva počitnic, na praznik Petra in Pavla.

Ob čudovitem sprehodu po mestu, ki je nastalo na višini, smo naleteli tudi na Slovenko, prodajalko, ki tam živi že 40 let. Ob pogovoru z nami so ji kar solze zalile oči in ob slovesu je prosila: „Poljubite mi mojo slovensko zemljo.“ Mestece skriva tudi zanimivo kulturno in zgodovinsko posebnost, pravi rimski teater, danes pravo turistično atrakcijo.

Pred cerkvijo sv. Nikolaja, kjer smo imeli sveto mašo, smo sončen dan izkoristili tudi za fotografiranje vseh avtobusov.

Sedmi dan radijskih počitnic je prinesel izlet z ladjo na Eolske otoke in pretresljivo zgodbo kapitana o izgubi sina. Dan je obarvalo skupno petje, posamezniki pa so si privoščili kopel v žveplu ali kopanje na vročem, od lave črnem pesku, sledila pa je skupna sveta maša.

ZABAVAMO

21december 2011PRO

Lidija Zupanič

89

10

8

9

10

Sicilija, 24. 6. - 3. 7. 2011

ZABAVAMO

Večer osmega dneva počitnic je izzvenel ob zdravici za Kompasovih 60 let, ki se je nadaljevala na terasi hotela z igrami, v katerih so sodelovali tako počitnikarji kot vodiči Kompasa. Zadovoljni smo zaključili dan, poln smeha, in bivanje v hotelu Antares.

Na poti proti domu so nas Pompeji pozdravili s plapolanjem slovenske zastave na trgu pred cerkvijo. Prijeten občutek. Cerkev je sprejela vseh 600 počitnikarjev, ki smo se po maši razvrstili po ličnih majhnih hotelih v kraju Fiuggi.

Collevalenza, kraj, kjer smo se ustavili za sklepno sveto mašo, nas je seznanila z bogato življenjsko potjo sestre Speranze, ki čaka na čast oltarja in katere grob smo lahko obiskali v kletnih prostorih cerkve. Tukaj, ob vodnjaku, ki ima moč zdravilne vode, ob zaključnih besedah naših duhovnih voditeljev, so se naše devete radijske počitnice zaključile. Hvala Bogu, da smo lahko segli v roko in rekli USPELO NAM JE! Hvala vam, dragi počitnikarji za sodelovanje, razumeva-nje in dobro voljo. Tudi naslednje leto vas vabimo zraven, ko bodo jubilejne, desete radijske počitnice! Kam in kdaj, pa naj zaenkrat še ostane skrivnost!

22 december 2011PRO

24

„Predstava je nastala iz gole potrebe, potrebe, da v enem od večerov na radijskih počitnicah v Bolgariji zabavamo 700 poslušalcev. Skušali smo združiti svoje pevske, igralske in ostale talente ter se ob tem še dobro imeti in zabavati,“ pravi avtor predstave Marjan Bunič. Nihče ni pričakoval, da bo požela tak uspeh in da jo bomo ponovili kar petdesetkrat ter ob tem spoznali cel kup ljudi in z njimi stkali močne vezi. „V vse kraje po Sloveniji, kjer smo gostovali z Radiem Plamen, smo vstopali s komedijo, smehom. To je najhitrejša pot, da prideš do nekega človeka. Vse, kar se je dogajalo ob tem, srečanja, sprejemi, zadovoljni obrazi, pisma in druge stvari, je samo potrdilo dejstvo, da ljudje pogrešajo dobro voljo in da to zelo cenijo,“ je prepričan Marjan. „Kdaj se človek v gledališču, ko pride na neko predstavo, na glas smeji,“ se sprašuje. „Če ti je kaj hecno, se nasmehneš malce bolj v sebi, ampak na ves glas se smejiš takrat, ko ti je nekaj res všeč in kadar se sprostiš. Zato nam je bilo najlepše slišati glasen smeh, ne samo v enem, dveh, treh delčkih, ampak skozi vso predstavo.“

december 2011PRO

Radio Plamen je prenehal z oddajanjem. Po okroglem številu ponovitev komedije, ki ponuja nekoliko drugačen pogled v zakulisje radijskega ustvarjanja, smo sklenili končati. V času od sedmih radijskih počitnic leta 2009, ko smo jo odigrali pred prijatelji Radia Ognjišče, ki so bili z nami na oddihu ob obali Črnega morja, smo obiskali 50 krajev v Sloveniji in zunaj nje ter skupaj nasmejali približno 9.000 ljudi.

Slovo Radia Plamen

Ob mini turneji na Dolenjskem smo se malce ušteli s časom. Ker ga je bilo med predstavama v Žužemberku in Novem mestu zelo malo, smo s prvo nekoliko pohiteli. A prišlo je do kratkega stika v komunikaciji, zato smo Marjana pred občinstvo skoraj poslali brez hlač. Položaj je reševala Lidija, ki je zadnje dejanje oblačenja izpeljala na odru. Toneta je namesto prispevka o restavratorstvu čakala avdicija, ki je ni pričakoval, vse skupaj je začinil še Matejin Jakob, ki je med predstavo jasno in glasno opozarjal na napake.

V Gornji Radgoni so nam mladi pripravili posebno presenečenje. Po predstavi in večerji so nas v slogu velikih zvezd z limuzino popeljali po mestu.

25

Iz začetne ure in 15 minut do skoraj dveh ur smeha

Radio Plamen originalna promocija Radia Ognjišče

Komedijo smo od premiere do zadnje ponovitve dopolnjevali z različnimi vložki in jo tako z ure in15 minut, kolikor je trajala na začetku, razširili na skoraj dve uri. V osnovi prikazuje dan, ko gre na radiu vse narobe. „Zbral sem nekaj vicev, šal, ki sem jih prilagodil zgodbi, dodal še precej avtorskega besedila, nekaj pa je nastalo tudi na samih improvizacijah v pripravi na igro in pozneje,“ pojasnjuje Marjan.

Od zadnje predstave je minilo več kot pol leta, a šele zdaj ugotavljamo, kaj smo s projektom pravzaprav dosegli. „Šlo je za neke vrste originalno promocijo našega radia. Šlo je za pohod med naše poslušalce, za razbijanje določenih tabujev in predsodkov. Šlo je za roko prijateljstva, ponujeno z naše strani, ki so jo po vsej Sloveniji z veseljem zagrabili,“ meni Marjan. Po njegovih besedah smo sodelavci ob svojem rednem delu potrdili, da zmoremo še kaj, da imamo dovolj talentov in duha, s čimer znamo razveseljevati ljudi.

„To pa je prijeten občutek. Verjemite.“

december 2011PRO

Gostovanje v Ambrusu je popestrilo močno sneženje. Kljub adrenalinski vožnji, ob kateri je na trenutke zastal dih, smo varno prispeli na cilj.

Marjanovemu liku Dariu Žvrgi je v 35. poskusu, igrali smo v Cerkljah na Gorenjskem, povsem nepričakovano uspelo narediti avdicijo. Presenečenja ni skrival. Voditelja Mateja in Jure sta mu za nagrado odstopila nočni program Radia Plamen, ki ga je vodil do prve zadrege. Ker se očitno ni izkazal, ga v nadaljnjih ponovitvah predstave nismo več pustili pred mikrofon.

Sele na Koroškem, Šentvid pri Lukovici, Zabovci, Ljubljana - Vič, Celje - Sveti Jožef, Bogojina, Stojnci, Ljubljana - Šentvid, Javorje, Štandrež, Bilje, Selca, Naklo, Ihan, Vir, Pivka, Ambrus, Idrija, Ljubljana - Vič, Otočec, Železniki, Podbrdo, Sveti Duh pri Škofji Loki, Brežice, Preska, Vodice, Stična, Rakek, Mozirje, Kranjska gora, Žužemberk, Novo mesto, Gorenja vas, Cerklje na Gorenjskem, Tuštanj, Luče, Slovenske Konjice, Topolšica, Dolsko, Mengeš, Vipava, Sveti Jurij ob Ščavnici, Gornja Radgona, Kobarid, Trbovlje, Kamnik, Ilirska Bistrica, Pirniče, Ptuj in Trebnjeso kraji, kjer smo s ponovitvami komedije Radio Plamen poskušali sejati smeh in dobro voljo.

Helena Škrlec

Uspešna zgodba na marketinški konferenciUspešna zgodba na marketinški konferenci

Že 16 let je na oglaševalskem trgu pomemben dvodnevni dogodek Slovenska marketinška konferenca (SMK), kjer se zberejo direktorji podjetij, zaposleni v oglaševalskih agencijah, marketinških oddelkih, mediji, … Več kot 600 nas je bilo letos v Portorožu.

Izmed več kot 30 prijavljenih del slovenskih podjetij je programski strokovni svet za predstavitev v Portorožu izbral tri, med njimi tudi Radio Ognjišče. Videli so, da smo s svojim načinom dela edinstveni v Sloveniji, mnogi so rekli, da tudi v Evropi. Naslov 16. Slovenske marketinške konference je bil „Marketing: odgovornost za dobiček in rast“. Mi smo naslov zanikali: na Radiu Ognjišče ni samo marketing, odgovoren za dobiček in rast, temveč čisto vsak posameznik. In vsak poslušalec. Vaša zvestoba in pripadnost sta nam najpomembnejši! Hvala, ker vas imamo.

p.s.: Po uspešni predstavitvi v Portorožu smo odšli v Strunjan, kjer smo posneli videospot za počitniško himno „Z nami odpotuj“.

Radio Ognjišče:

26 december 2011PRO

Studio LjubljanaŠtula 23, p.p. 4863, 1210 Ljubljana Šentvid

Tajništvo01/512 11 26 in 512 16 71

Telefaks01/512 13 62 in 512 16 47

E-poštatajnistvo@ognjisce.si

IzdaloOgnjišče, Trg Brolo 11, 6000 Koper

urednica PROTanja Dominko

OblikovanjeSvetlana Petrić

Cena0,01 EUR

OdgovarjaFranc Bole

ISSN 1408-7944

Spletni naslovhttp://radio.ognjisce.si

Studijska številka01/512 10 00

Oglaševanje01/512 15 12

E-poštamarketing@ognjisce.si

Studio Ljubljanastudio@ognjisce.si

Studio Koperstudio.koper@ognjisce.si

Studio Martjancistudio.martjanci@ognjisce.si

fotografija na naslovnici je nastala na 20. obletnico slovenske državnosti, na njej so Izidor Šček, Andrej Novljan in Blaž Lesnik

Ker imamo tako zveste poslušalce, ki so pripravljeni za naš program prostovoljno plačevati „radijsko naročnino“.Ker svoje poslušalce in vaše potrebe želimo spoznati in se zato družimo z vami na dogodkih. Pravijo, da velika podjetja naročajo raziskave pri strokovnjakih, ti zberejo tipične potrošnike in jih sprašujejo po mnenju, predlogih o izdelku,... Predstavniki podjetja sedijo v drugi sobi na drugi strani stekla (da jih ne vidijo), poslušajo in razmišljajo. Radijci to delamo neposredno na počitnicah, avtobusu, … in smo vam hvaležni za vaša odkrita in argumentirana mnenja.Ker imamo odgovoren program:- vsebina programa je skladna z vrednotami radia.- kar na radiu govorimo, se tudi trudimo delati.Ker smo sodelavci med seboj povezani, imamo proste roke pri ustvarjanju in lahko razvijamo svoje talente.

»Na letošnji Slovenski marketinški konferenci me je zelo prijetno presenetila predstavitev Radia Ognjišče. Toliko aktivnosti, toliko uspešnih akcij, toliko poslušalcev, tako predana ekipa! Škoda, da

vas marketinška javnost na ta način ni spoznala že prej!« Irena Pavčič, PR direktorica v skupini Publicis

„Prispevek Radia Ognjišče je bil izbran zaradi zanimive marketinške zgodbe, drugačne in uspešne. V obsežni ponudbi radijskih programov je Radio Ognjišče našel nišo in uspel pritegniti veliko število zvestih 'porabnikov', še več pa poslušalcev. Primer kaže, kako je z osebnim pristopom, visoko stopnjo razumevanja svojih poslušalcev in njihovo vpletenostjo (t. i. engagementom) mogoče v slovenskem prostoru ustvariti skupnost, ki soustvarja vsakodnevno življenje radijskih valov.“ dr. Maja Makovec Brenčič, predsednica Društva za marketing Slovenije in programska direktorica Slovenske marketinške konference 2011

“Primer Radio Ognjišče na Slovenski marketinški konferenci 2011 me je spomnil na bistvo marketinga - tesne odnose s svojimi potrošniki, oziroma v tem primeru poslušalci. Kako

pomembno je poslušati in slišano tudi uresničevati v vsakem trenutku poslovanja. Zelo zanimivo. Čestitke.”

Toni Balažic, predsednik uprave Žito d. d.

"Ne poznam nobenega podjetja, ki bi imelo tako zveste potrošnike, kot ima Radio Ognjišče zveste poslušalce," je povedal partner v družbi Valicon - trženjsko svetovanje in raziskovanje, Zenel Batagelj.

Urša Sešek

Zakaj smo poslovno tako drugačni od drugih?

NARAVNA POMOČ ZA VAŠO PREBAVO PRI:

driski zaprtosti napihnjenosti slabi prebavi

zdravljenju z antibiotikiZastopa in uvaža:Jadran Galenski Laboratorij d.o.o. LjubljanaLitostrojska cesta 46A, Ljublana

29

Jože Bartolj je že od vsega začetka eden od voditeljev Radia Ognjišče in urednik za kulturo. V prostem času pa najraje seže po čopiču in slikarskem platnu. No, niti ni nujno, da je platno, lahko je denimo tudi les. Njegova dela si je moč ogledati na našem radiu, tudi v radijski kapeli, z deli je opremil tudi različne sakralne prostore, vsako leto pa vsaj enkrat pripravi tudi svojo razstavo. Slika precej pogosto, kar je ob dejstvu, da je oče petih otrok, poleg tega pa tudi zaposlen še s čim drugim, še toliko bolj pohvalno.

Odgovor bi bil težko enoznačen. Delo na radiu je moja služba, ki jo vedno dobiš v kompletu z vsemi radostmi in tudi težavami. Slikanje pa je hobi. Ko ti ne ustreza ali nisi zadovoljen z nastalim delom, ga enostavno pustiš, da „odleži“ in nadaljuješ ob kakšni drugi priložnosti ... ali pa sploh ne.Na radiu si take svobode ne moreš vzeti. Vedno imamo pred očmi programsko shemo. Ko je ura za oddajo, mora biti ta pripravljena. Kljub temu pa je tudi radijsko delo večinoma ustvarjalno, saj prihajaš v stik z mnogimi ljudmi, ki te bogatijo in kažejo primere dobrih praks na mnogih področjih.Kakorkoli se morda čudno sliši, je podobnosti morda več, kot bi si mislili.

Odkar vem zase, sem imel v rokah barvice in čopiče. Začelo se je torej precej zgodaj. Ker so me doma spodbujali, čeprav nihče nima tovrstne izobrazbe, sem dobil veselje in se po

Jože, kaj te bolj zaznamuje, kaj te bolj izpolnjuje, delo pred mikrofonom ali s čopičem v roki?

Kdo je kriv, da si se začel ukvarjati s slikarstvom, kdo je tisti, ki te je navdušil? So tvoj talent prepoznali v šoli ali kje drugje?

Jože Bartolj – umetnik

december 2011PRO

30 december 2011PRO

končani osnovni šoli in uspešno opravljenih sprejemnih izpitih, vpisal na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo.Tam so me dokončno „vneli“ za likovno izražanje. Pozneje sem končal študij na likovnem oddelku Pedagoške fakultete. V šoli sicer nisem nikoli učil, mi je pa ostalo veselje do slikarstva.

Že od nekdaj se mi je zdelo, da je sakralna umetnost posebna. Že če pogledamo v preteklost, opazimo, da so skoraj vsi umetniški izdelki povezani z religijo, od piramid in grških templjev, do gotskih kipov in baročnih slik. Vedno se mi je zdelo, da hoče človeštvo izkazati svoje notranje hrepenenje po presežnem. Samo najboljše, najlepše, najveličastnejše ... je dovolj dobro za Boga. Za vsem se čuti velik trud in tudi sam sem hotel biti del tega. Morda zato.

Res je. Če je bila Cerkev nekoč največji mecen in naročnik nes stanje povsem drugačno. Umetnost se je iz sakralnih prostorov in tudi galerij premaknila v banke in finančne

V vseh tvojih ustvarjalno polnih letih je nastala precejšnja zbirka del, usmerjaš se bolj v sakralno umetnost, tudi diplomiral si s Križevim potom. Zakaj?

A vendar se je v zadnjih sto letih umetnost precej spremenila in ni več samo taka, kot si jo opisal ...

Pogovarjala se je Tanja Dominko

ustanove. Sakralna umetnost je vedno v službi bogoslužne-ga prostora in bogoslužja, zato se mora prilagoditi določenim pravilom, tega pa sodobna umetnost, častilka umetniške svobode za vsako ceno, ne mara. Zato je prišlo do razkoraka. Kljub temu sem prepričan, da je „sprava“ in sobivanje umetnosti s Cerkvijo možna in nujna. Le tako lahko pričakujemo, da bomo izpolnili svoj dolg do zgodovine, ki ga imamo prav tako, kot so ga imele generacije nekoč.

Verjetno mi je bilo zaradi tega na začetku lažje. Preboj je vendarle najtežji. Potem pa je treba vztrajati, delati naprej, vedno načrtovati nove slike, razstave, postavitve.

Težko bi vse sodelujoče na koloniji za Karitas imenoval podobno misleči, kajti gre za kolonijo, ki nastaja po ključu umetniških kriterijev. Tako so tam zbrani ljudje najrazličnejših prepričanj, ki pa jih druži dejstvo, da je umetnik vedno humanist, tenkočuten opazovalec dogajanja okoli sebe, ki to izrazi z njemu lastnim izrazom. Delati dobro je najvišji moto, ki nas povezuje in daleč presega vse delitve. Zato pri koloniji rad pomagam po svojih močeh.

Predvsem se nikoli ne sprašujemo, kako bomo zmogli. Če je nekaj treba narediti, se vedno najdejo možnosti in sredstva. Res imamo zelo polno življenje in natrpane urnike, vendar z ženo navajava otroke na samostojnost. Tako si tudi sami veliko pomagajo. Ker pa še vedno nimamo televizije, imamo povprečno verjetno več kakovostnega časa za skupno preživljanje.

Ti je morda ob dejstvu, da si tudi urednik za kulturo na Radiu Ognjišče, kdaj kaj lažje vstopiti v svet umetnikov?

Si tudi redni sodelavec kolonije Umetniki za Karitas. Kaj ti to pomeni, gre bolj za druženje s podobno mislečimi ali za zavest, da je dobro delati dobro?

Ne gre spregledati dejstva, da si tudi oče petih otrok, oba z ženo pa polno zaposlena, kako zmorete?

onos lovenije

31

„S trdim delom, voljo in odrekanjem se lahko pohvalimo z 20-letno tradicijo družinskega podjetja. Vodilni smo pri obdelavi kerrocka, materiala, ki je primeren za kuhinjske pulte, delovne površine, kopalnice, ... Zaradi kakovosti nas cenijo tudi zunaj meja, na kar smo izredno ponosni!“

Mihael Grošelj, direktor Domilesa

„V teh težkih časih je pomembno dati tudi kakšno pozitivno sporočilo, zato smo ponosni, da smo lahko bili del zgodbe o uspešnih slovenskih podjetjih. Že več kot 70 let slovenskim potrošnikom ponujamo naravne, zdrave in okusne proizvode, izključno iz slovenskega mleka. To je naša prednost in s tem prispevamo k ohranitvi te krajine.“

Marjan Jakob, direktor Mlekarne Celeia

„Naše delo je povezano z ljudmi. Skrbimo za zunanje ureditve in upoštevamo želje naročnika. Naši izdelki so prirejeni arhitekturnim stilom hiš. Uporabljamo domačo lokalno surovino.“

Jože Kos, direktor Mizarstva Kos

„Spodbujamo gospodarski, socialni in družbeni razvoj vsakega lokalnega okolja, v katerem delujemo, ustvarjamo širše gospodarske in družbene učinke, oblikujemo prijazno in urejeno okolje za potrošnike in zaposlene ter povečujemo kakovost ponudbe blaga in storitev.“

Srečko Bukovec, direktor sektorja maloprodaja v Mercatorju

"Slovenska tiskovna agencija, ki je letos praznovala dvajsetletnico svojega obstoja, je že v svojih začetkih odigrala izjemno vlogo pri oblikovanju medijskega prostora informiranosti javnosti, graditvi identitete države in krepitvi njene prepoznavnosti zunaj meja. STA še vedno ostaja pomemben subjekt v širšem javnem, medijskem in družbenem okolju, hkrati pa ostajamo zazrti v prihodnost!"

Bojan Veselinovič, direktor STA

december 2011PRO

onos lovenijeSlovenska država letos praznuje okroglo obletnico, ob čemer nas navdaja poseben ponos.

Tisto, kar nas Slovence povezuje in gradi, je med drugim radost ob deželi, ki je lepa, uspešna in v kateri živijo

pregovorno dobri ter delovni ljudje. „Ponos Slovenije“ je rubrika, v kateri hočemo opozoriti tudi na tiste, ki

pomembno prispevajo k blaginji naše države. To so slovenska podjetja, ki s svojim delom, idejami, odrekanji in

drugimi prizadevanji delajo ne le za svoj obstoj, ampak za razvoj države. Rubrika „Ponos Slovenije“ je namenjena

podjetjem, obrtnikom in samostojnim podjetnikom, ki zaposlujejo in ustvarjajo, da se lahko predstavijo širši

Sloveniji, da ga ta spozna in se zave, kaj vse prispeva k skupnemu dobremu. Vemo, da Slovenija premore uspešna

podjetja in vesele zgodbe o uspehu, želimo jih predstaviti kot PONOS SLOVENIJE.

IZOBRAŽUJEMO

„V tem času, ko je stanje duha in vrednot v Sloveniji na tako nizki ravni, je edino načelo, da podjetja, ki se še trudijo, ki dajejo delo in kruh slovenskemu človeku, stopijo skupaj in pokažejo, da še zmoremo, da znamo in da je vredno podpreti takšne akcije. Pomembno je vedeti, da smo še tukaj in zaupamo vase ter se trudimo po najboljših močeh, ker naš potrošnik postaja vse bolj ponosen na vse, kar je domačega. Verjamemo, da ni vse zlato, kar se sveti, in ni vse najboljše, kar ima sosed ali nam ponuja tujec, verjeti in zaupati moramo vase, samo to je pot, ki nas bo peljala naprej, ostalo so samo spremenljivke na poti našega obstoja.“

Mitja Bežan, direktor maloprodaje Alpine

„Za sodelovanje v projektu smo se odločili, ker čutimo, da nas z Radiem Ognjišče povezuje veliko vrednot. Težko bi rekel, da smo pri našem delu komu v ponos, a smo prav gotovo v veselje, še posebej če poslušalkam in poslušalcem približamo nekaj uporabnih nasvetov za dobro, zdravo in z naravo povezano življenje.“

Robert Terčelj-Schweizer, direktor Farmedice

Lidija Zupanič

IZOBRAŽUJEMO

33

Slovenija je tranzicijska dežela, kar pomeni, da se iz totalitarno

urejevane družbe le počasi preoblikujemo v demokratično. Režim je

teptal človekovo dostojanstvo, kot je potrdilo tudi ustavno sodišče RS

s stališčem do poimenovanja ulice v Ljubljani po diktatorju. Posledice

se kažejo v neurejenem poslovanju države in družbe, v kateri se

razširja mafijski vpliv tako imenovanih »komunističnih kapitalistov«.

Uresničevanje pravične družbe ovirajo tudi svetovne razmere divjega

kapitalizma, ki ustvarja peščico bogatih in množico revnih, spodbuja

malodušnost in širi nezaupanje med ljudmi. 10 milijonov tako

imenovanih milijonarjev poseduje 39 milijard dolarjev svetovnega

premoženja, medtem ko mora 2,6 milijarde ljudi shajati le z 1,4

bilijona dolarjev.

Le krepitev odgovornosti in spodbujanje solidarnosti lahko vodi k

izboljšanju razmer. Finančna kriza je izraz tega nepravičnega stanja,

saj se bogati zadolžujejo ob tem, ko izžemajo delavce, premoženje

prepisujejo na svoje nove firme in dolgove puščajo tistim, ki so jih

spravili na kolena, delavcem, podizvajalcem in drugim partnerjem. Z

razpoložljivimi zalogami hrane bi lahko nasitili celotno človeštvo in

nihče ne bi bil lačen, ne moremo pa nasititi človeške požrešnosti, kot

je ugotovil že indijski voditelj Gandi.

Družba je v preteklosti na podlagi krščanskih izročil skrbela za

pravičnost in posebej vodilne zavezala h krepostnemu ravnanju.

Tomaž Akvinski je zapisal, da če vladarji, starši in drugi predstojniki,

ki morajo deliti pravičnost, odpovedo, potem gorje tej družbi.

Današnja družba ne zagotavlja več pravičnosti, ker odgovorni ne

poskrbijo za to, da bi vsak dobil to, kar mu gre. Tako ostajajo delavci

brez plačila, brez socialnih prispevkov, skupno premoženje vseh

državljanov si prisvajajo le nekateri. Odgovornost za to bodo morali

prevzeti tisti, ki so na podlagi preteklega režima v Sloveniji ohranili

politične, gospodarsko-finančne in druge odločilne vzvode v družbi in

preko svojega političnega vpliva uveljavili privatizacijo z izločanjem,

poniževanjem in ropanjem drugih.

Volilno obdobje slovenske državljane spet postavlja pred odločitve,

ali se bomo odločali za ljudi, ki niso obremenjeni, ali za tiste, ki so

nas okradli. Če je v nas samih čut poštenosti in pravičnosti,

bomo izbrali tiste, ki so se doslej zavzemali za javni, ne le svoj blagor,

in so jim krščanske vrednote in z njimi povezana družbena pravičnost

vodilo javnega delovanja.

december 2011PRO december 2011PRO

EVANGELIZ IRAMOzbrala: Tanja Dominko

Kako je z našo socialno pravično družbo?

Leto socialne pravičnosti: Privesti brate in sestre k Jezusu

dr. Janez Juhant

10 milijonov tako imenovanih milijonarjev poseduje 39 milijard dolarjev svetovnega premoženja, medtem ko mora 2,6 milijarde ljudi shajati le z 1,4 bilijona dolarjev.

Področje Cerkve je, da poleg oznanjevanja in

zakramentalnega življenja skrbi za stiske ljudi.

To lahko počne na dva načina. S karitativno

dejavnostjo direktno in neposredno pomaga

pomoči potrebnim za njihovo samopomoč. S

prizadevanji po poti politike, civilne družbe in

direktnimi predlogi na zakonodajalca pa lahko

Cerkev prek svojih ustanov tudi sama doseže

bolj pravične zakonske in institucionalne rešitve.

Pot Cerkve je namreč človek v stiski, za katerega

je potrebno konkretno poskrbeti in k temu spada

tudi prizadevanje za več pravičnosti v družbi in

njenih ustanovah.

december 2011PRO34

EVANGELIZ IRAMO

Socialna pravičnost in Cerkev

Vprašanje pravičnosti je v sodobni kompleksni družbi ter njenih

strukturah večplastno. Spomnimo samo na pravično ali krivično

davčno zakonodajo in na to, za kaj vse se uporablja denar

davkoplačevalcev. Kljub številnim oblikam sistemske kontrole

obstajajo zakonske vrzeli, ki jih nekateri s pridom izkoriščajo in

povzročajo socialne in druge krivice. Država mora kot glavna skrbnica

pravičnosti s pomočjo pravnega reda neprestano izboljševati

družbene sisteme, ki naj bi bili enaki za vse državljane. Pravičnost je v

prvi vrsti stvar razuma, človekove praktične pameti, ki v konkretnih

družbenih situacijah išče v dialogu najboljše možne rešitve ali sklepa

kompromise, ki so nujni za minimalno družbeno soglasje. Kakor pravi

Benedikt XVI., pravičnost in mir sta glavna skrb politike.

Ni glavna skrb in naloga Cerkve, da skrbi za pravičnost. Naloga Cerkve

je, da skrbi za vero in moralo, kar pomeni, da za mir in pravičnost

skrbi indirektno. Vstopno mesto Cerkve je človek, kristjan, ki je vernik

in državljan, in ki naj bi v konkretnih življenjskih okoliščinah

uresničeval Božje kraljestvo, ki je tudi kraljestvo pravičnosti in miru,

predvsem pa ljubezni.

Pojem pravičnost in ljubezen sta namreč med seboj tesno povezana.

Ni mogoče uresničevati ljubezni brez pravičnosti. Pri pravičnosti gre

predvsem za to, da naredimo to, kar je prav, kar je predpisano, kar je

najmanj ali nujno potrebno, da ohranimo družbeni mir. Legalna

pravičnost je v tem, da dosledno izpolnjujemo zakone. Pri tem pa

obstaja nevarnost, da prezremo človeka in njegove potrebe ter njegov

položaj. Tako kot je prav, da spoštujemo zakonitost in red, je hkrati

tudi nevarnost, da to postane izgovor za legalistični in birokratski

odnos do ljudi. Ko se v družbi to dogaja, pravičnost in z njo pravni red

izgubita svojo temeljno vlogo.

dr. Ivan J. Štuhec

Ni glavna skrb in naloga Cerkve, da skrbi za pravičnost. Naloga Cerkve je, da skrbi za vero in moralo, kar pomeni, da za mir in pravičnost skrbi indirektno.

35december 2011PRO

EVANGELIZ IRAMO

Mladi in čas za novo socialno pravičnost

Po osamosvojitvi smo na Slovenskem v prvi fazi doživeli gospodarski

zastoj zaradi izgube jugoslovanskega trga. Nato je sledila gospodar-

ska rast, ki je po letu 2000 prišla do vrhunca.

Nastopilo je blagostanje, kot ga v naši zgodovini še ni bilo.

Blagostanje seveda ni greh, nosi pa s seboj kar nekaj skušnjav in

pasti. Ena je apatičnost za družbeno dogajanje, druga povečan

individualizem, tretja gre v smeri duhovne in morale razpuščenosti.

Upor proti redu stvari postane v družbi blagostanja odveč, čut za

socialno pravičnost zakrni. To dokazujeta oba velika protesta mladih

v zadnjih letih („črni sredi“ aprila 2006 in maja 2010).

Prvi je bil politično manipuliran, drugi se je sprevrgel v nasilje pred

parlamentom. V obeh je svoje naredil alkohol. V nobenem ni

zablestela mladina kot znanilka sprememb in kot radikalno drugačna

od onih, proti katerim naj bi protestirala. Mladi so imel ozek interes

(postelje, malice, študentsko delo,...), širša refleksija na stanje

družbe je ostala nekje na robu. Vprašanje socialne pravičnosti za

vse ni bilo artikulirano.

Potem je gospodarska kriza pokazala zobe in ogrozila blagostanje.

Po padcu velikih gradbenih podjetij smo vsi padli na realna tla.

p. dr. Branko Cestnik

Naenkrat smo spoznali, da je bilo v naši družbi za dobiček dovoljeno

vse. Tudi sodobna oblika suženjstva, ki je doletela nekatere delavce

iz Bosne. Maske so padle. Krivi niso samo tajkuni, krivi smo vsi,

ki smo zraven gledali in ne videli, hodili mimo gradbišč in se ne

vprašali. Važno je bilo, da pridemo poceni skozi in da narašča naše

blagostanje.

Da - Slovenci smo padli na izpitu iz socialne

pravičnosti. Danes je več zavesti o socialni

pravičnosti in tudi samokritike.

Mladi so se prisiljeni zbuditi in si pogledati v

oči. Morajo se naučiti novih miselnih in etičnih

vzorcev. Odpraviti morajo lenobno ždenje doma

in na univerzah ter sprejeti odgovornost zase.

Pred njimi je naloga osvoboditve iz spon

porabniške in okolju nevarne družbe. Za tovrstne

naloge imajo pred odraslim svetom kar nekaj

prednosti. Zmožni so večje iskrenosti, so bolj

prilagodljivi, bolj odprti za novosti, niso

obremenjeni z neposrednimi grehi proti socialni

pravičnosti. So tudi bolj kritični, kar je dobro.

Vsaka ostra kritika, ki jo izrečeš na račun sistema,

te zavezuje, da si sam boljši od tega istega

sistema.

Mladi so tista sila, ki bo v naslednjih letih

bistveno pripomogla k novi socialni in okoljski

pravičnosti. Če ne bo tako, bo nad nas prišla

nesreča nepredstavljivih razsežnosti.

Mladi so se prisiljeni zbuditi in si pogledati v oči. Morajo se naučiti novih miselnih in etičnih vzorcev. Odpraviti morajo lenobno ždenje doma in na univerzah ter sprejeti odgovornost zase.

Bili so naši gostjeBili so naši gostje

37

Dirigent Marko Munih: „Že dolgo me ne zanima, kaj napiše kritik. Nikoli ni stal za orkestrom. Poglejte: občinstvo stoje ploska in

navdušeno zapušča dvorano, v veselju, da sta orkester in dirigent nekaj dala … Kritik pa vse to sesuje. Kako je to mogoče?

Bolje bi bilo, da ostane doma!“

Doktor ekonomskih in menedžmentskih znanosti prof. dr. Matjaž Mulej: „Starost se ne meri z leti, temveč s stopnjo lenobe!“

Režiser in športni novinar Beno Hvala, ki je za svoje delo dobil Prešernovo, Bloudkovo in Tomšičevo nagrado, o tem v oddaji Naš

gost: „Ne smem biti sebičen. Tu je veliko timskega dela. Pri televiziji je absolutno potrebno, da vsi ves čas delamo po kalupu, za

katerega smo se dogovorili. Potem nas dogodki spravijo do tega, da pride do t.i. popolnosti in nove kvalitete.“

Dr. Matejo de Leonni Stanonik je zanimanje za možgane pri 17-ih letih poneslo iz rodne Poljanske doline v ZDA, kjer se v zadnjem

času ukvarja z medicino na daljavo, pred nekaj leti pa je spremljala odpravo Martina Strela po Amazonki: „Kar je dobro za srce, je dobro tudi za možgane. Veliko moramo narediti na preventivi,

veliko se moramo gibati in biti mentalno aktivni, spanec je zelo pomemben (prav tako počitek in sprostitev), splošen nasvet pa je:

zmernost pri vseh stvareh.“

Inovatorka Erika Drobnič: "Edino pravo in zdravo inovacijsko okolje je gonilo napredka, ki na dolgi rok prinaša močno gospodarstvo in

napredek v državi. Zahodne države to zelo dobro razumejo ... V Sloveniji pa večina inovacij gre v tujino, tako da ima na koncu

samo inovator nekaj od svojega izuma, kar je zelo narobe in žalostno, saj to pomeni, da ima nekdo v tujini delovna mesta zaradi

inovacije, ki je nastala v Sloveniji."

Svetovno znani izdelovalec gramofonov Franc Kuzma: „Ljudje se hitro navadimo dobrega. Pomembno je, da si znamo

postaviti mejo, sicer gremo lahko hitro predaleč."

Zgodovinar in nekdanji direktor Slovenskega šolskega muzeja dr. Brane Šuštar: „Zgodovina je učiteljica življenja, res pa je, da se ljudje velikokrat iz nje ne naučimo prav dosti. Iz zgodovine bi se

lahko naučili vsaj to, da je skrivnost sobivanja potrpežljivo iskanje skupnih imenovalcev, iskanje razumevanja.“

Predavatelj francoske srednjeveške književnosti, esejist, pesnik in pisatelj dr. Miha Pintarič: „Časi pesnikom niso najbolj naklonjeni, a

kaj preostane človeku, ki noče živeti samo od kruha?“

Bili so naši gostje

december 2011PRO

IZOBRAŽUJEMO

Lidija Zupanič

39

Dragi prijatelji, hvala za lepe dni ...

Lojze Slak je rad pisal, tako pravi žena Ivanka: “On je to rad počel, to je delal s srcem.“ Uspeh je prišel pozneje. Gospod Lojze je bil resnično preprost gospod, prijazen do vsakega, ki ga je srečal, to lahko potrdim tudi sama. Ko sva nazadnje uspela govoriti, ga je skrbelo, kako bo na odru, saj so bile bolečine v križu velike, čakala ga je operacija. A hkrati je bil vesel, da bo lahko nastopil na koncertu v spomin Milana Ferleža, ki je bil kitarist tudi pri njegovem ansamblu. In takrat je Lojze res zadnjič stopil na oder. Svojo glasbeno kariero je tako zaključil v slovenskem kulturnem hramu - Cankarjevem domu. Da se v njem v zadnjih letih lahko sliši harmonika, je sam veliko prispeval. Gospod Lojze, veliko ste nam dali! Bog daj, da bi se zavedali vaše „dote“, da bi se „Temna noč“ slišala še veliko let, da bi se dobivali „V dolini tihi“, večkrat zapeli „Mama je prvi glas, mama je zadnji klic“, da bi se srečevali s „Prijatelji“, da bi z vašo pesmijo na ustih radi odhajali „Naprej, vedno naprej“.Gospod Lojze, hvala vam, naj vam Gospod nakloni bogato plačilo. Nebeški orkester pa z vami dobiva srčnega glasbenika …

O Lojzetu Slaku so povedali:

december 2011PRO

„Danes smo izgubili velikega človeka, velikega glasbenika. Glasbena zakladnica bi bila osiromašena, če ne bi bilo Slakove glasbe“.Ivan Hudnik

„Lojze je bil enkraten človek, drugače ne morem reči, če ne bi bil tako enkraten, ne bi mogli skoraj petdeset let preživeti skupaj.“Andrej Bergant

„Najina prva skladba Deželica sonca in grozdja je danes skoraj ponarodela. Bil je izredno topel človek, s pesmimi se je hotel približati preprostemu človeku, in to mu je uspelo!“Fanika Požek

„Lojze Slak je velik glasbenik, prvi mož, ki je diatonično harmoniko v Sloveniji oživel. Njegove pesmi s spoštovanjem in z veseljem pogosto zaigram.“

Franc Mihelič

„Imel je pravo slovensko dušo, bil je pravi prijatelj in pravi Slovenec. On je to glasbo čutil in živel in vsi, ki smo nastopali z njim, se tega dobro zavedamo!“

Janez Hvale

... je bila pesem slovesa na pogrebu Lojzeta Slaka. Sporočilo pesmi, predvsem pa njegova harmonika, so zarezali globoko v srce in nobeno oko ni ostalo suho. Kako tudi ne, poslavljali smo se od odličnega glasbenika, avtorja številnih pesmi, to je bilo slovo od moža, očeta, dedka, dobrega prijatelja, prijaznega soseda. Vsa Slovenija je v dneh, ko je utrujen od bolečin zaprl oči za ta svet, izvedela o njem veliko novega, povsod je bilo slišati njegove pesmi. Prav je tako! Njegove pesmi povezujejo, združujejo, razveseljujejo, pripovedujejo o vsakdanjem življenju.

Srce se ne bojiSrce se ne boji

40

Na Radiu Ognjišče smo konec maja s posebnim programom, ki smo ga oblikovali z oglašanji in prenosom slovesnosti, zaznamovali velik dogodek v Cerkvi na Slovenskem. Cilj so bile dolenjske Brezje – priljubljena božja pot v objemu zelenja - Zaplaz. Gre za Marijino svetišče, kjer so ob čudovitem mozaiku p. Marka Ivana Rupnika relikvije bl. Alojzija Grozdeta.

Slovenski narod je dobil velikega priprošnjika lansko poletje na evharističnem kongresu v Celju, kjer je Alojzija Grozdeta (1923–1943) za prvega slovenskega mučenca in blaženega razglasil kardinal Tarcisio Bertone. V novomeški škofiji pa so se odločili, kje bodo Grozdetove relikvije, in za milostni kraj izbrali posebno kapelo v romarski cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu, kamor so se prenesle 27. in 28. maja, ko je bilo dogajanje razširjeno na vseslo-vensko praznovanje prvega godu bl. Alojzija Grozdeta.

Za čim bolj celostno predstavitev dogajanja smo se v program Radia Ognjišče oglašali s kraja dogajanja in v pogovorih z različnimi sogovorniki osvetlili pomembnost dogodka. Novomeški škof Andrej Glavan je Grozdetov lik takole opisal: „Alojzij Grozde je lahko velik zgled, saj je živel v negotovih časih, zaznamovanih z močnim ideološkim bojem. Kljub temu pa se njegovo srce ni balo. Mislim, da je to pomembno dejstvo, ki naj bi si ga mladina vtisnila v srce. Bil je vsestransko nadarjen fant, ki je prišel iz kmečkega okolja in uspel. Rad je pomagal drugim. Mnogim bo priprošnjik tudi zaradi tega, ker je šel skozi številne preizkušnje. Moral jih je premagati. Ne pozabimo, bil je brez družine, brez toplega doma, vse življenje v določeni meri zapostavljen.“ Slovesnost na Zaplazu je bila dvodnevna. Zadnji majski petek so kljub slabi vremenski napovedi na dolenjski romarski kraj prihajali ljudje skoraj iz vse Slovenije. Občudujoče so zrli v mozaik p. Marka Ivana Rupnika, ki smo ga nekaj dni pred slovesnostjo, ko je s skupino sodelavcev zaključeval dela na mozaiku, obiskali na

Srce se ne boji

december 2011PRO

Zahvalno romanje na Zaplaz

EVANGELIZ IRAMO

41december 2011PRO

Nataša Ličen

EVANGELIZ IRAMO

Zaplazu. O sporočilu mozaika je p. Marko Ivan Rupnik povedal: „Ker gre za mučenca, se mi zdi prav, da se takoj spomnimo, kaj je Cerkev slikala, ko je šlo za grobove mučencev. Skoraj vedno je zajemala iz Janezovega razodetja. Tudi sam sem se hotelpriključiti temu izročilu in pokazati košček nebes, kjer je Kristus z Janezom Krstnikom, z blaženim Grozdetom, z Materjo Božjo in s skrivnostno ženo. Se mi zdi, da ko gledamo zgodbo Alojzija Grozdeta, lahko v njej začutimo tudi neko svetost, ki je v slovenski ženi, tisto skrito, nenapisano na prvih straneh, toda močno prežeto z ljubeznijo in pozornostjo do drugega.“ Močan pečat so dali slovesnosti mladi, ki so se na predvečer prvega praznovanja Grozdetovega godu zbrali v župniji njegove mučeniške smrti v Mirni in šli od tam na nočno peš romanje proti Zaplazu. Tam so molili, pričevali, slavili s pesmijo in se v zbranosti poklonili relikvijam svojega zavetnika.

Janez: „Geslo „Srce se ne boji“ dobro izraža tisto, po čemer hrepeni vsak od nas. Po eni strani naše srce neprestano trepeta, nas kaj skrbi, vedno nas je česa strah. Tudi, ko si tega ne priznamo. Po drugi strani pa zelo hrepenimo po tem, da se naše srce tako kot Grozdetovo ne bi balo. Če je bl. Alojzij v tistih še

bolj zmedenih časih, kot so današnji, zaradi svoje vere zmogel tako zapisati, je to za nas izziv, da sledimo njegovemu zgledu,

se odpravimo na pot do njega in si izprosimo, da bi tudi mi našli pri Bogu ta pogum in se srce ne bi več balo.“

Gregor: „Počasi odkrivamo duhovno bogastvo, ki nam ga prinaša Grozde s svojim življenjem, s srčnostjo in prizadevnostjo. V svojih sporočilih je bil pravzaprav animator. On je bil delavec

med mladimi, postavljal je vrstniško oznanjevanje. Mlad človek, ki je mladim, svojim vrstnikom, z iskreno vero prek

življenjskih izkušenj prinašal luč. Prinašal je izkustvo Boga.“

Naj bo bl. Alojzij Grozde priprošnjik tudi nam, da se SRCE NE BI BALO.

Pluli smo že drugič Radio je medij, vajen valovanja. Izkazalo se je, da se ob radijskih valovih na Ognjišču kar dobro znajdemo tudi na morskih. Že drugo leto zapored smo šli s skupino poslušalcev in v soorganizaciji s Kompasom na križarjenje. Letos po Sredozemlju. Naše tedensko plavajoče domovanje se je začelo tretji ponedeljek v septembru, ko

smo z luksuzno ladjo začeli krožno morsko popotovanje od Savone, do Marseilla, Barcelone, eksotične Palme de

Mallorce, Ajaccia na Korziki in nazaj do Savone. Križarjenje je prava izbira za željne hitrega spoznavanja novih krajev. Tudi utrip na ladji je posebno doživetje. Costine ladje, na kateri smo bili tudi mi, so znane po dobrih animacijah in kulinaričnem razvajanju. Včasih se je bilo kar težko odločiti, ostati na ladji in raziskovati njeno ponudbo ali oditi z ladje in odkrivati mesto dnevnega pristana. Raznolikost in polno zapolnjeni dnevi je strnjeno najboljši opis križarjenja. Med prednostmi našega so gotovo dnevne svete maše, ki tovrstnemu odkrivanju sveta dodajo še nekaj več.

Pluli smo že drugič

Nataša Ličen

20 let Slovenije smo zaznamovali z vzponom na Triglav

43december 2011PRO

Čeprav je pri nas lepih gora veliko in so mnoge med njimi za marsikoga iz več razlogov mikavnejše, ima Triglav vendarle med vsemi posebno mesto. Je pač eden od simbolov naše države, upodobljen tudi v državnem grbu. Če temu dodamo zgodovinsko komponento, ugotovimo, da se njegov pomen kaže že v predkrščanskem verovanju, ko predstavlja troglavo božanstvo neba, zemlje in podzemlja. Tri glave ponazarjajo tri sestavine – zemljo, zrak in podzemlje. Ob koncu 19. stoletja je legendarni „triglavski župnik“ Jakob Aljaž dokončno uveljavil našo najvišjo goro kot slovenski simbol. Leta 1889 je prišel na Dovje za duhovnika, se povzpel na Triglav in se odločil, da bo vrh iztrgal iz nemških rok. Za nekaj goldinarjev ga je odkupil od občine Dovje in zatem 7. avgusta 1895 na njem postavil stolp (Aljažev stolp) ter vrh Triglava podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Ko se človek zave mogočnosti zgodovine in korenin, iz katerih je zrasla naša država, gleda na našega „očaka“ drugače. Še posebej, če gleda nanj prav iz vrha in se po njegovih prepadnih stenah zazre točno na obletnico samostojnosti Slovenije. Verjamem, da so bili občutki vseh, ki so 25. junija letos stali na vrhu, posebno močni in vzneseni, sicer se nanj najbrž ne bi odpravili. Z Izidorjem Ščekom in Andrejem Novljanom smo se v petek, 24. junija, odpravili v Krmo, našo najvzhodnejšo in najdaljšo izmed treh ledeniških dolin pri Mojstrani. Pred tem smo imeli kratek postanek v Slovenskem planinskem muzeju (malo pred njegovo 1. obletnico), kjer smo v živo pripravili oddajo Doživetja

20 let Slovenije smo zaznamovali z vzponom na Triglav20 let Slovenije smo zaznamovali z vzponom na Triglav

44

Dolgoletni PRO-jevec Franci Gostiša prejel odlikovanje

„V sredo, 29. junija, smo šli z družbo na hotelsko plažo. Morje je bilo kar precej vzvalovano, pravijo, da so bili valovi visoki do dva metra, vendar se nam ni zdelo to nič posebnega in smo zaplavali v vodo, kjer sva se spoznala z gospo Branko. Po krajšem plavanju je gospa potožila, da ji je slabo, takoj sem ji nudil pomoč. S skupnimi močmi sva nekako prikrmarila do bóje, kjer sva po klicanju na pomoč dočakala reševalca s čolnom. Gospa je medtem že izgubila zavest. Moram priznati, da sem občutil strah, ki ga do tedaj še nisem. Vse se je odvijalo naglo, po drugi strani pa sem imel občutek, da čoln prihaja neskončno dolgo. Ko smo priveslali do obale, je Branka hitro dobila strokovno pomoč. Občutki ob podelitvi medalje, ki mi jo je na slovesnosti podelila ministrica za obrambo, so vsekakor lepi, prav tako izrazi zahvale gospe Branke, sodelavcev in prijateljev. Vendar je vse to obrobno, najpomembnejše je, da se je gospa Branka živa vrnila domov in se lahko zdaj veseli rojstva vnuka. Takrat, zdaj in vedno zahvala Njemu za ohranjena življenja. Kako majhna je včasih meja med življenjem in zemeljsko smrtjo.“

narave. Takoj zatem smo krenili na pot in medtem ko so kresovi goreli, državljani po dolinah praznovali, smo se mi vzpenjali. Kredarico smo dosegli v objemu noči. Sledilo je oglašanje v praznični nočni program in kratek nočni počitek, med katerim je Izidor pripravil video utrinek (ogled: video.ognjisce.si, ključni besedi: Kredarica, Triglav).Prazničnega dne smo se veselili, zato smo kmalu po četrti zjutraj zagrizli v kolena in začeli z vzponom po triglavskem grebenu. Snežišču pred vstopom v steno tu ne bom posvečal pozornosti, omenim pa naj, da nas je vlekla tudi jasnina, v kateri se je kopal vrh na začetku. Ko smo stopili nanj (ali pa še malo prej), sta nas žal objeli megla in nizka oblačnost, a to ni pokvarilo razpoloženja. Zdravi domovinski občutki so nas prevevali ob plapolanju zastave pod Aljaževim stolpom. Nismo bili prvi – slovensko zastavo so pred nami izobesili štirje planinci iz Planinskega društva Cerknica, ki so se na vrh odpravili pozno zvečer. Nič zato, srečanja so bila ta dan nekaj posebnega. Na poti z vrha proti Malemu Triglavu smo srečali so tudi Erazmove Potepuhe, ki so se letos že četrtič iz Postojne peš odpravili na našega očaka. Po vrnitvi na Kredarico smo se pogovarjali z oskrbnikom triglavskega doma Dušanom Vidmarjem, nekdanjim dovškim župnikom in duhovnim oskrbnikom Kapelice na Kredarici Francetom Urbanijo in drugimi gorniki, ki so pod Triglavom preživljali praznični dan. „Sreča je v srečanju, in ta praznovanja doživljam kot milostna doživetja, da se moremo srečati. Nekdo drug je namreč povzročil, da se moremo srečati,“ nam je povedal Urbanija.Da, vsekakor je tudi zaradi srečanj nekaj posebnega stati na vrhu Slovenije ob njenem prazniku, celo 20. obletnici.

Dolgoletni PRO-jevec Franci Gostiša prejel odlikovanje

N O V I Č K AN O V I Č K AN O V I Č K A

Dolgoletni PRO-jevec Franci Gostiša prejel odlikovanje

Blaž Lesnik

december 2011PRO

Ministrica za obrambo Ljubica Jelušič je 26. oktobra 2011 z medaljo za hrabrost za pogumno dejanje in tveganje svojega življenja v miru odlikovala Francija Gostišo, dolgoletnega prijatelja Radia Ognjišče. Franci je namreč na osmih radijskih počitnicah Branki nesebično priskočil na pomoč in rešil življenje.

33. Srečanje PRO na Voglu 29. - 31. julij 201133. Srečanje PRO na Voglu 29. - 31. julij 2011

Vogel je pravzaprav bolj poznan kot smučišče, saj ta jugovzhodni del Julijskih Alp pozimi radi obiščejo ljubitelji zasneženih strmin. A ker v zadnjem času zime pač niso več to, kar so bile nekoč, lahko po ponovitvi srečanja prijateljev in poslušalcev našega radia rečemo, da je pogled na Bohinjsko jezero z Vogla čudovit tudi poleti.Program našega srečanja, ki se je začelo v petkovih popoldanskih urah, zaključilo pa v nedeljo s sv. mašo, bi lahko razdelili na izobraževalni, zabavni in duhovni del. Možnosti za prijateljsko srečanje smo želeli dodati še nekaj vsebine - petkov večer sta tako zaznamovala projekcija o lepotah Triglavskega narodnega parka in ogled alpinističnega filma Sfinga. Nekaj posebnega je bila tudi tokrat večerna sveta maša, ki jo je v soju sveč daroval nadškof Uran.V sobotnem jutru in dopoldnevu je bil čas za planinsko potepanje.

ZABAVAMO

33. Srečanje PRO na Voglu 29. - 31. julij 2011

ZABAVAMO

Blaž Lesnik

Okoliški vrhovi Šija, Rodica, in Vogel so tudi letos privabili mnoge. Bolj ko se je dan nagibal v popoldne, več oblakov se je podilo po nebu, tudi tistih bolj črnih. Člani Vrhniških pritrkovalcev in Mengeške godbe so bili sicer že pripravljeni za spremljanje svete maše na prostem, a se je odločitev, da se premaknemo v zavetje Viharnika (dvorana ob postaji nihalke), izkazala za zelo pravilno, saj je kmalu po začetku maše začelo močno deževati. Nadškof Uran je v pridigi omenil znamenja, skozi katera nam Bog sporoča, da živimo delček odrešenjske zgodovine. Naši znamenji sta bili dež in mavrica. Po maši je bil namreč predviden blagoslov nove Marijine kapelice, a še pred nadškofovim je prišel blagoslov z neba. Potem je dež ponehal, skozi oblake je pogledalo sonce, nad vzhodnim delom Bohinjskega jezera pa se je raztegnila čudovita mavrica. Tudi Mengeška godba in Vrhniški pritrkovalci so lahko tako zunaj (pred kapelico) ustvarili prijetno vzdušje. Z njim smo nadaljevali tudi po večerji v dvorani Viharnik. Trije tehniki (dva Andreja in Miha) so tokrat namesto gumbov na mešalni mizi, kablov in ostalih pripomočkov vzeli v roke svoje inštrumente (harmoniko, kitaro in kontrabas). Kmalu je bilo plesišče pretesno, kača plesalcev pa se je vila iz zgornjega v spodnje nadstropje. Ko so bile mnoge noge že utrujene, s čel pa je teklo v potokih, se je s pomočjo filma začelo obujanje spominov na 9. radijske počitnice na Siciliji. Na sporedu sobotnega večera je bilo še opazovanje nočnega neba s prof. Borisom Khamom. Pogledi so nam uhajali v megleno nebo in kazalo je slabo. Ko smo že skoraj obupali, je začelo še deževati in sprijaznili smo se, da bo namesto opazovanja v živo zgolj predavanje v dvorani. A vreme je spet presenetilo - razjasnilo se je. Tako brezkompromisno, da je bil že navaden pogled brez teleskopa nekaj posebnega. Vseeno se je okrog teleskopa kmalu zbralo veliko radovednih glav, ki so lahko izvedele in videle marsikaj novega.Nedeljske svete maše, ki jo je daroval pater Ciril Božič iz Avstralije, se je udeležilo približno 450 poslušalcev in prijateljev radia.Marijina kapelica bo odslej znamenje za vse, ki si bodo za svoje izhodišče proti visokogorju izbrali spodnjo postajo žičnice na Vogel, 33. srečanje prijateljev radia Ognjišče pa bo prav tako ostalo v lepem spominu.

48

Če je tradicija vernega Slovenca, da med velikim in malim šmarnom poroma v katero izmed Marijinih svetišč ter tam prosi za blagoslov in varstvo, potem smo radijci z drugim tovrstnim kolesarskim romanjem zapovrstjo zadeli bistvo. S pohorskih Zreč do Olimja: dva dni, osem cerkva, dobrih 100 kilometrov, izjemno gostoljubje, naravne lepote in dediščina manj poznanega koščka Slovenije. Marija nas je izdatno nagradila!

december 2011PRO

Dan pred praznikom Marijinega rojstva se je 12 radijskih sodelavcev zbralo v romarski

cerkvi sv. Matere božje na Brinjevi gori nad Zrečami. S sveto mašo smo se izročili v

Njeno varstvo, se zunaj posladkali s prvimi dobrotami bližnjih faranov, spili kavo in čaj,

zajahali kolesa in se podali na začrtano romarsko-kolesarsko pot. Že prvi spust in

kilometri po gričevnatih Dravinjskih goricah so na usta zvabili veselo vriskanje in

navdušenje.

Čudovita razgledna pot »od Pohorja do Bohorja« je kaj kmalu pokazala, da smo v

vinorodni deželi klopotcev, posejani z mnogimi znamenji in cerkvicami. Drugi postanek

smo imeli pri Mariji Vnebovzeti na Prihovi. Že tu so nas presenetili prvi »navijači« z

malico. Takšni prizori so nas potem spremljali vso pot; vrata so nam odprli prijazni

župniki in gospodinje, pa tudi tisti, ki so prek radijskih valov ujeli, da se peljemo mimo

njihove hiše. Hvaležni smo bili za vsak kozarec domačega jabolčnika, kos kruha, peciva,

skratka izobilje dobrot.

do osmih Marijinih cerkvaS kolesom poromali do osmih Marijinih cerkvaS kolesom poromali

49december 2011PRO

Urška Hrast

Tretji leteči cilj je bila cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču, ki je ena redkih

renesančnih cerkva pri nas. V Žički kartuziji smo doživeli spokojnost kartuzijanskih

ostankov in prikaz lončarske obrti. Na poti gor-pa-dol so si sledile cerkev Marije sedmih žalosti na Botričnici, župnijska cerkev Marijinega imena na Kalobju in

Karmelska Mati Božja v Dobju. Tod smo obiskali tradicionalno kozjansko domačijo,

krito s slamo, ki predstavlja pomembno kulturno dediščino teh krajev. Sklep prvega

dne kolesarjenja je bila župnijska cerkev Marije Pomočnice v Zagorju pri Lesičnem.

Pri lurški votlini smo se na predvečer uradnega blagoslova te romarske točke Mariji

zahvalili za milosti, ki smo jih bili deležni ob poti.

Tako kot smo svojo namero začeli, smo jo tudi dokončali: s sveto mašo v župnijski

cerkvi Marije Vnebovzete v Olimju. Marijin rojstnodnevni praznik je pozdravila polna

cerkev radijskih prijateljev, poslušalcev in romarjev, kot smo bili mi sami.

Na tem romanju smo odkrili

zares enkraten kotiček naše

domovine. Da smo imeli to

možnost, gre zahvala predvsem

Razvojni agenciji Kozjansko, ki

nam je predlagala in skrbno

začrtala pot. Vsi po vrsti smo se

strinjali, da bolj kot se oddaljiš

od avtocestnega križa, več

nepoznanih biserov Slovenije se

ponuja. In v en glas lahko

rečemo: Kozjansko, še pridemo!

Moja največja zmaga je moja družinaMoja največja zmaga je moja družina

51december 2011PRO

Dejan Zavec je slovenski boksarski šampion. 15 let je bil star, ko se je srečal s športom, ki mu je spremenil življenje. Pot do vrha ni bila lahka, zahtevala je veliko trdega dela, odrekanj in iznajdljivosti. Kot kaže, to ni bilo zaman, saj se 35-letni Ptujčan lahko pohvali kar z 31 zmagami, ki jih nanizal v osemletni poklicni karieri. Dvakrat je okusil tudi bolečino poraza, nazadnje v začetku letošnjega septembra, a ob tem dokazal, kako šele v takšnih trenutkih pride na dan veličina športnika. Ker velja za zagovornika pozitivnih vrednot boksa kot tradicionalne in plemenite borilne veščine, je med tekmeci in navijači znan pod vzdevkom kot Mr. Simpatikus. Skoraj ni zaslediti intervjuja, v katerem ne bi poudaril, koliko mu pomeni družina.

Nikoli nisem pričakoval, da bo boks tisto, od česar bom živel. Bolj sem se videl v nogometu ali kateremu od ostalih množičnih športov. A kolo življenja me je pripeljalo do sem, za kar sem hvaležen. Ves čas so me tudi usmerjali pravi ljudje in vesel sem, ker sem sledil njihovim nasvetom.

Kako ste se znašli v boksu? Ste si kot otrok, mladostnik predstavljali, da se boste tako konkretno „borili“ za vsakdanji kruh?

Moja največja zmaga je moja družina

Foto

Mat

ija B

rodn

jak

52 december 2011PRO

Začetki so bili težki. Verjetno je bilo treba poprijeti za marsikatero delo.

Že pred profesionalno kariero ste osvojili devet naslovov amaterskega državnega prvaka in več zmag na mednarodnih turnirjih. Odkar ste pri 27-ih letih stopili na pot profesiona-lnega športnika, so bili vaši naslovi medcelinskega boksarskega prvaka v velterski kategoriji po združenjih IBF in WBO, bili ste tudi prvak Evropske unije. Na katere uspehe ste še posebej ponosni?

Podpora družine je gotovo zelo pomembna tudi ob porazih, ki so del športa. Enega ste doživeli na svojem premiernem nastopu v ZDA 4. septembra letos, ko ste zaradi poškodbe očesa morali predati dvoboj Andreju Bertu. Je bilo razočaranje veliko?

Kako odgovarjate tistim, ki v boksu vidijo zgolj pretepaštvo in spodbujanje nasilja?

Končali ste Fakulteto za šport v Novem Sadu in pridobili naziv športni trener borilnih veščin, menda razmišljate o nadalje-vanju študija. Kako pomemben dejavnik uspeha na športnem področju je za vas izobrazba?

S soprogo Natašo imata dve hčerki, Tijo in Ivono. Brez dlake na jeziku priznavate, da brez njih ne bi šlo. Da ima družina pomembno mesto v vašem življenju, dokazuje tudi dejstvo,da ste pred rojstvom prvega otroka celo odklonili pomembno

Zavedam se, da v življenju ni nič podarjenega in da se je za uspeh treba truditi. Želel sem se ukvarjati z boksom in uživati v tem, a ob tem je bilo treba preživeti. Ni bilo lahko usklajevati treningov in službe. Ampak življenje je kot mali bumerang. Verjel sem, da bo moj trud poplačan, če bom vztrajal dovolj dolgo.

Ponosen sem na vsakega posebej. Zaradi vseh sem, kjer sem. Vendar v življenju lahko zmagujemo na različnih področjih. Moja največja zmaga je, da sem si uspel ustvariti srečno družino. Iz nje črpam vso energijo, s katero lahko premagujem napore.

Ne bi bil iskren, če bi rekel, da me to ni šokiralo. V tistem trenutku sem moral izbrati med zdravim razumom in intenzivnimi čustvi, ki so me obdala. A porazi so lahko zelo poučni in verjamem, da se vse zgodi z nekim razlogom. Odnesel sem novo izkušnjo. Čeprav je grenka in je nisem želel, sem z njo bogatejši. Verjamem, da je dragocena popotnica za nadaljnjo kariero.

Sam boks razumem kot veščino, kjer ni pomembno, kdo bo koga udaril in kako močno. Osnova je zaščita, obramba. Pozneje je v ospredju igra, kdo bo koga prelisičil. Udarci so seveda najbolj vidni, česar marsikdo ne razume, a gre za šport in predvsem taktiko dveh borcev.

Zelo pomemben, saj v osnovi nisem imel veliko možnosti, da bi pridobil želen poklic. Kljub temu da je bilo pozneje veliko neprespanih noči zaradi kombinacije učenja in športnih dejavnosti, mi je uspelo dokončati šolanje. Znanje je res največje človekovo bogastvo. Informacije, ki sem jih prejel ob študiju, so mi pomagale na moji poti.

povabilo na tekmo v ZDA. Kako usklajujete naporen urnik in starševske obveznosti?

Kako najraje izkoristite trenutke, ko ste sami z družino?

Vse bliže je božič, ki je družinski praznik. Kaj vam pomeni in kako ga preživljate?

Prednovoletni čas je poln želja. Vaša največja je …

Zame je družina na prvem mestu. Je moj vir moči. Ko je hudo, skupaj jočemo, ko je lepo, se skupaj veselimo. Čeprav si želimo normalnega življenja, smo trenutno precej daleč od tega, zavedamo pa se, da bo to minilo. Zaradi pomanjkanja časa je stanje včasih malo kaotično, a zmoremo vse, ker se razumemo in pogovarjamo.

V zadnjem obdobju nam celo uspeva, da si privoščimo kakšen izlet. Ko smo sami, izklopimo telefone in preprosto uživamo. Z Natašo spremljava odraščanje otrok in se čudiva, kako hitro minevajo leta, vsekakor pa nam skupaj ni nikoli dolgčas.

Ob božiču postavimo jaslice in božično drevo, ki ga hčerki pridno pomagata krasiti. Čeprav še ni bilo leta, ko v tem času ne bi imel treningov, se takrat vsi le nekoliko ustavimo. Praznujemo v druži-nskem krogu, božič pa pri nas ni podvržen dragemu obdarovanju, pomembnejše so lepe besede, ki jih namenimo drug drugemu.

Želim si zdravja. S tem je namreč povezana sreča.

Pogovarjala se je Helena Škrlec

54

ZABAVAMO

december 2011PRO

Smučanje – klasično in tekaško

Prve plešoče snežinke so navadno znanilke neskončnih zimskih radosti, kepanja, postavljanja snežakov, vijuganja po belih poljanah. Vsaj za večino otrok, če ne kar za vso družino. V Sloveniji je kar nekaj smučišč, ki so primerna tako za začetnike kot tudi za izkušene smučarje. Pa si povprečna slovenska družina lahko privošči smučanje? Dobrih 100 evrov za en dan smuke? Z najmlajšimi otroki se lahko odpravimo tudi na manjša smučišča z vlečnico ali dvema, na srečo pa v razgibanem slovenskem reliefu ne manjka brezplačnih belih strmin. Pripravljeni! Pozor! Gremo!

Tradicija alpskega smučanja spremlja Slovence resda že leta, vendar pa za veliko večino to pomeni samo kratek »izlet« nekajkrat v sezoni. Načrtovanje smučarskega dopusta z družino zveni preprosteje, kot je v resnici. Otrokom prijazne ponudbe, kot so recimo otroške proge, žičnice, smučarski tečaji ali posebne jedi, je mogoče najti vsepovsod, vendar ne za vsako ceno. Poleg tega mora biti za smučanje človek gibljiv, spreten ter dobro kondicijsko pripravljen. K bolj »eksotični« obliki zimske rekreacije spadajo še deskanje, turno smučanje in temu podobno smučanje po „celcu“.

Kdor ne smuča, ni Sloven'c

Z družino na sneg!

55december 2011PRO

Z glavo na snežno zabavoS pojavom »karving« smuči se je znanje smučarjev precej izboljšalo, vendar pa se zaradi večjih hitrosti povečuje tudi število nezgod. Zaščitna čelada je za otroke do 14. leta obvezna, verjetno pa bo kmalu za vse, ki smučajo na urejenih progah. Ob prehitevanju na smučišču je za varnost izključno odgovoren smučar, ki prehiteva ostale smučarje. Smučarski delavci v zadnjih sezonah sicer opažajo manjšo prodajo predsezonskih kart in krajšanje števila smučarskih dni na osebo. Kar sploh ne preseneča, če upoštevamo, da mora 4-članska družina za dan na snegu v povprečju plačati več kot 100 evrov, in to brez vključenega stroška za prevoz.Ker pa kakovosti družinskih radosti na snegu ne gre meriti z dolžinami snežnih poljan in sodobnostjo naprav, je z mlajšimi otroki morda pametneje izbrati manjše smučišče ali sankališče (Zelenica, Soriška planina, Pokljuka, Celjska koča, Črni vrh nad Idrijo, Stari vrh …).

Za enodnevno družinsko vozovnico lahko zaprosijo najmanj trije člani družine, medtem ko sezonska družinska vozovnica obsega minimalno dva člana. Štirje smučarski centri so svojo ponudbo na kratko predstavili tudi za revijo PRO, Večinoma vsi družinam nudijo popuste, otrokom pa možnost učenja smučanja in prilagojene proge. Smučarski center Cerkno naziv „družinskega smučišča“ upravičuje z dejstvom, da ima urejen otroški vrtec, ki je opremljen s pomičnim trakom in vrtiljakom. Okoli postavljenih figuric se otroci učijo prvih zavojev. Poskrbljeno imajo tudi za varstvo, saj sta v vrtcu stalno navzoči dve varuški. Cena dnevne družinske vozovnice je 20,50 evrov na člana (za tri člane družine torej 61,50 evrov), vsak nadaljnji član plača za vozovnico 15,50 evrov. Cena toplega obroka v samopostrežni restavraciji SC Cerkno je 6 evrov. Tudi Kranjska Gora nudi brezplačne otroške trakove z zunanjimi otroškimi igrišči in otroški vrtiljak, cenovno privlačnejši pa so zato, ker nudijo brezplačno smuko za otroka do 6. leta v spremstvu starša in nižjo ceno smučarskih vozovnic na družinskem smučišču Velika dolina v Podkorenu. Smučišče svojih gostinskih obratov nima, sprehoditi se je treba do katere od številnih gostiln. V predprodaji znaša karta za odraslo osebo 26 evrov, za otroka pa 16 evrov, kar nanese 84 evrov/dan za družino z otrokoma do 14. leta. V sezoni bodo cene višje. Na Voglu nad Bohinjskim jezerom je cena dnevne družinske vozovnice za odrasle ugodna, stane 21 evrov, otroci plačajo 14 evrov, študenti 18. Družinam ponujajo ugodnosti pri večdnevni smuki. 3-dnevna karta za odraslega je 75 evrov, za otroka 49 evrov. 4-članska družina torej za dan vijuganja na Voglu potrebuje 70 evrov. Pripravili bodo tudi ugodne družinske pakete, ki bodo vključevali smučanje in kosilo. Na Krvavcu bo cena družinske dnevne vozovnice za odrasle 24,50 evrov, za otroke do 14. leta pa 13,50 evrov. Družinam ves čas nudijo za 15% ugodnejše dnevne vozovnice. Na območju Gospince in Kriške planine bodo letos uredili tudi poligone za začetnike z igrali, otroški trak, otroški vrtiljak in številna igrala. Za malico oz. kosilo v gostinskih objektih ob progah boste odšteli od 5 do do 9 evrov na osebo. Tudi tu nudijo ugodnosti pri večdnevni smuki, cene tridnevnih paketov za odraslega se gibljejo od 150 evrov do 200 evrov (vključeno prenočišče, polpenzion in smučarska vozovnica). Za otroke nudijo dodatne popuste.

Imamo družinam naklonjena smučišča?

ZABAVAMO

ZABAVAMO

Andrej Jerman

Helena Škrlec

Boštjan Smole

Tek na smučeh predstavlja posebno plat družine Jerman. Stari oče je v mladosti treniral in tekmoval v Sloveniji. Ko ga je povojno revolucionarno nasilje pregnalo v daljno Argentino, je v tamkajšnji "argentinski Švici", v kraju Bariloche, našel navdih in prostor, kjer je nadaljeval svojo športno pot.Leta 1960 je zastopal Argentino na olimpijskih igrah v Squaw Valleyu, 14- krat je bil državni prvak.Svoje znanje in izkušnje je prenesel na mlajše rodove. Sam teka nisem nikoli treniral, pred leti pa sem se vendarle odločil, da poskusim. Tako je tek postal del tudi mojega življenja, zime pa po njegovi zasluge bolj razgibane in polne. Nordijski tek je odlična rekreacija in način za združevanje telovadbe z uživanjem v zasneženi naravi ... npr. v Pokljuških gozdovih ali na Vojskarski planoti ...

Ko smučam, preprosto uživam. Svež zrak in mraz zbistrita misli. Ob pogledu na prostrane bele strmine občutim svojo majhnost, ob spustu po njih vznemirjenje in svobodo. Ko ob koncu smuke zamenjam obutev, se prijetna utrujenost pomeša z zavedanjem, da je bil dan dobro izkoriščen. Še to: sem velik ljubitelj podaljševanja jutranjega spanca, a za smučanje ni nikoli težko zgodaj vstati.Ni ga namreč čez vožnjo po sveže steptani progi.

Kljub temu da sem se v mladosti na smučanju poškodoval in si zlomil nogo, se še vedno rad spuščam po belih strminah. Ob družinskih obveznostih mi za smučarijo ostane bolj malo časa, ki pa ga poskusim čim bolj izkoristiti, četudi samo za eno uro. Če so le pogoji na hribu v neposredni bližini doma izpolnjeni …

Tudi radijci smučajo, deskajo in tečejo na smučeh

Urška Hrast

december 2011PRO56

december 2011PRO58

INFORMIRAMO

Jože Potrebuješ, glasbenik

Nuša Derenda, pevka

Boštjan Dermol, pevec

Sem še iz tistih časov, ko je bil edini, ki je odločal, ali smo bili pridni, le Miklavž. Veselili in pričakovali smo ga že vse od septembra. Darila so bila vedno nekaj posebnega, ne tako kot danes, ko jih Miklavž nakupuje v trgovinah, temveč so bila unikatna. Ponavadi so bili to tovornjaki in avtomobili, v katerih smo se otroci vozili. Še danes jih imamo in šele sedaj vem in cenim, koliko časa jih je Miklavž „švasal“ in sestavljal. Miklavževo darilo, ki pa me je najbolj zaznamovalo, je bila harmonika, ki sem jo dobil že pri petih letih. Z njo sem menda, vsaj tako pravijo, ure in ure na peči nastopal in čeprav niti pol tonov ni imela, sem znal zaigrati vse melodije, od tujih do Slakovih in Avsenikovih.

Kot otrok sem se prihoda Miklavža seveda vedno veselila. Vedno mi je kaj malega prinesel, ponavadi so bile to mandarine, parkelj iz kruha in obvezno tanka palica. Nikoli pa se pri nas ni pretiravalo z razkošnimi darili. Do Miklavža sem imela vedno neko strahospoštovanje, kajti vedela sem, da Miklavž porednim otrokom nič ne prinese in da ima poleg sebe vedno Parklja, ki takim otrokom pošteno zagode. No, do mene je bil vedno prijazen, saj sem bila »priden otrok«.

Miklavžev večer imam v spominu kot topel praznik v družinskem krogu, ko smo se vsi zbrali in bili skupaj, spokojni, povezani, veseli, srečni. Ker sem bil dokaj priden, mi je Miklavž vedno prinesel suhega sadja, kakšno čokoladico, kekse, včasih pa tudi korobač ali šibo, da se slučajno nisem spozabil v naslednjem letu. Parkljev smo se vsi potiho bali, vendar njihovega srda nismo bili nikoli deležni, kar se nam je zdelo na nek način tudi prav, saj smo se trudili biti pridni vse leto. No, včasih ni povsem uspelo, namen je bil pa dober.

december 2011PRO 59

IZOBRAŽUJEMOINFORMIRAMO

Rosvita Pesek, novinarka

Stane Granda, zgodovinar

Berta Golob, pisateljica in pesnica

Marko Maravič, košarkar

Če nekdo reče »Miklavževo«, se mi spomin za nekaj sekund zavrti v velike oči in težka pričakovanja, ki sem jih imela kot otrok vsako leto na predvečer sv. Miklavža. Ponavljala sem molitev, ki bo morala biti brezhibna, in ugibala, kaj bo Miklavžu povedala moja družina, če bo slučajno vprašal, če sem bila kaj pridna. A ta podoba izgine zelo kmalu. Močnejši je drug vtis. Sedela sem na balkonu velike dvorane slovenske skupščine in poslanci so na Miklavževo 6. decembra 1990 sprejemali zakon o plebiscitu. Zakon, s katerim smo spremenili tok naše zgodovine in si začeli krojiti svojo usodo sami. Enotnost med poslanci je bila velika, kar 203 (od 240) so glasovali za zakon, in ker jih je prevevalo silno navdušenje nad tako velikim številom pozitivnih glasov, so one morebitne, ki bi temu nasprotovali, pozabili prešteti. Ta zakon je bil podlaga za izvedbo plebiscita, na katerem smo z 88,5 % voljo potrdili, da hočemo živeti v svoji državi in biti gospodarji na svojem. V dobrih šestih mesecih za tem je bil cilj dosežen in nova država, Republika Slovenija, rojena. Če bi danes Sv. Miklavž še prišel v našo hišo, bi mu gotovo povedala, da nam dragocenejšega darila v minulem stoletju ni mogel dati.

Spomini na Miklavžev večer so topli in prijetni. Kakšnega posebnega Miklavževanja v mojih otroških letih sicer ni bilo, mislim, da je bilo le eno leto pri novomeških frančiškanih. To je bil bolj domač, družinski večer. Z bratom sva bila pridna, da se naju Bog usmili, in vedno sva dobila darilo za užitek, torej sladkarije in podobno, kar se je v tistih povojnih časih dobilo. Pisma pa sv. Miklavžu nisem nikoli pisal, ker se mi ni zdelo pošteno, da pišeš, kaj bi rad. Prepričan sem bil, da kolikor si bil priden,

toliko boš dobil.

Vzradoščeno pričakovanje podeželskega otroka! Miklavž mi je prinesel rokavice, nekaj močno zapečenih piškotov –

zanesljivo jih je pekel tisti večer, ko je bila zarja najbolj rdeča – pa tri jabolka in v eno je bil zataknjen dinar; bila so natančno taka, kot smo jih imeli v sadovnjaku in bila sem presrečna, da smo tako rekoč na pravi poti v

nebesa. Komaj še kdaj kako pričakovanje in kaka izpolnitev tako blaženo radostna.

Kot vsak otrok sem z navdušenjem pričakoval Miklavža in predvsem darila, ki jih je prinesel. Takrat se nisem zavedal, da se ta dan pravzaprav spominjamo velikega dobrotnika. Pomembna so bila darila. Ker sem bil od nekdaj velik ljubitelj čokolade, sem bil najbolj vesel, če je Miklavž prinesel veliko čokolade. Darila, med katerimi so bile običajno tudi sladkarije in pomaranče, je skril po sobi, a jih ni bilo težko najti. Nikoli ga nisem zasačil, očitno je res znal potiho priti in oditi. Teden pred večerom, ko je nosil, sem bil tudi zelo priden, soba je bila čista, pospravljena, ni mi bilo treba dvakrat reči, vse je bilo narejeno takoj, da bo Miklavž le prišel.

PRO

60

POMARANČE

V ROŽIČIH

LEŠNIKI

FIGE

drugje, a v pomarančah je tudi flavonoid hesperidin, ki preprečuje oksidacijo, absorbira ultravijolično svetlobo in varuje DNK pred poškodbami. Favonoid rutin krepi kapilare in jih obvaruje pred ''staranjem''. V mesu pomaranče je desetkrat več vitamina C kot v stisnjenem soku, zato moramo pomaranče zaužiti cele! Tako dobimo tudi vlaknine za zniževanje holesterola, preprečevanje kapi in sladkorne bolezni.Pomaranče ''prekipevajo'' s folno kislino, ta omogoča izdelavo hormonov sreče, preprečuje srčnožilne bolezni in znižuje raven homocisteina v žilah, ki je celo nevarnejši od holesterola. Flavonoidi v

pomarančah delujejo tudi antimutageno: preprečujejo mutacije celic, ki so prvi korak do zametkov raka in nekaterih kroničnih bolezni. Minerali v pomarančah so v sledovih, najpomembnejši so kalij, magnezij in silicij.

je največ sladkorjev, do 50 %, skoraj toliko škroba, drugo so beljakovine, maščobe in tanini. Rožiči vežejo strupene snovi v črevesju, ker imajo vlaknine z veliko absorbcijsko sposobnostjo. Uporabljali so jih tudi kot zdravilo za vnete bronhije: v kozarcu mleka so skuhali žlico rožičeve moke in to spili.

imajo tirozin za zbranost in pozornost. V njih je do 60 % maščob, vendar so té lahko prebavljive in po strukturi podobne oljčnemu olju. Veliko je rastlinskih beljakovin, cel kup vitaminov skupine B in precej vitamina E, zato pomagajo hujšati in ohraniti čiste žile. Med vitamini je treba poudariti vitamin B1, ki je odličen za spomin, ter vitamin B2 za energijo mišic. Lešniki so bogastvo mineralov: kalija, kalcija, magnezija, fosforja, železa, selena, stroncija, bora in molibdena.Zato krepijo potenco, skrbijo za kratkoročni spomin in utrjujejo dlesni.

imajo vitamin B1, ki hitro daje energijo telesu, krepi spomin in koncentracijo, ter nekatere druge vitamine. Med minerali je največ kalija in kalcija. Znižujejo krvni tlak in varujejo pred osteoporozo. Že štiri fige na dan znižajo glukozo v krvi. To je na prvi pogled čudno, vendar imajo fige veliko vlaknin. Kogar muči zaprtje, ima težave s hemoroidi, kašlja in ima vneto grlo, naj jé fige bolj pogosto. To velja tudi za ženske z menstrualnimi krči in moške s težavami s plodnostjo. Najboljši nasvet bi bil: vsako uro pojejte po eno figo.

december 2011PRO

Miklavža smo otroci vedno nestrpno pričakovali. Vsakič je poleg skrivnostnih daril, za katere smo mu nadebudno pisali ali pa se je nanje sam spomnil, natrosil še polno naročje jabolk, hrušk, rožičev, fig, sušja in drugega sadja. Le kako je Miklavž vedel, da je sadje tako zdravo?!

Miklavž naj prinese zdravjeMiklavž naj prinese zdravje

IZOBRAŽUJEMOZABAVAMO

JABOLKA

HRUŠKE

so v ljudskem zdravilstvu uporabljali za zdravljenje gripe, bronhitisa, čiščenje sluzi v prsih, odpravo slabokrvnosti, kot oblogo za podplutbe, za oči in krčne žile ter za okrevanje po boleznih. Za dober in miren spanec so priporočali kuhana jabolka v obliki kompota, pečena so polagali na boleče uho, pečena in pretlačena z olivnim oljem pa so polagali na rane. Jabolka so pravo skladišče mineralov, vitaminov in drugih snovi. Vsebujejo vitamine A, B in C. Največ vitamina C je ob peščišču in v kožici. Minerali so: kalij, kalcij, magnezij, železo, fosfor in jod. Od sladkorjev jabolka vsebujejo dekstrozo in trsni sladkor. Tu je tudi vrsta kislin: jabolčna, citronska, jantarna, mlečna, taninska, malična ali tartarinska in oksalna kislina. Veliko je vlaknin, celuloze ter pektina in čreslovine.

Vsi vemo, da so dobre in sladke. Toda hruške povsem dozorijo šele po obiranju. Zato jih hranimo pri sobni temperaturi, a zrele ostanejo dobre in primerne za uživanje samo dan ali dva. Hruške imajo okrog 12 odstotkov sladkorjev, a trikrat več fruktoze kot glukoze ter odlično razmerje med minerali (kalcij-fosfor, natrij-kalij in baker-cink), kar zagotovi temeljito izgorevanje hrane, takoj dá energijo, zaradi kalija pospeši odvajanje vode in z njo izločanje odpadnih snovi. Vežejo težke kovine in konzervanse iz hrane, pospešujejo prebavo, zmanjšujejo tveganje za razvoj srčnožilnih obolenj in zvišanega holesterola. Niso redilne: v 100 gramih neolupljenih hrušk je samo 54 kilokalorij in okrog 4 grame vlaknin. Imajo veliko vode, celo do 92 %. V hruškah so vitamini C, E in A ter skupne B. Hruške so idealne za odpravljanje celulita! Če pa se kislo držite, brž pojejte eno hruško, saj imajo veliko folne kisline, ki pospešuje nastanek hormonov sreče. Vendar hitro izgubljajo to kislino, če stojijo v košari ali na stojnicah. Tam izbiramo samo take brez rjavih peg. Te namreč pomenijo, da hruške niso sveže in so maščobne kisline oksidirale.

Marija Merljak

Veselimo se s sodelavci

62

„10. september je bil dan, ko sta se najini poti združili v eno. Dan, ki nama bo za vedno ostal v najlepšem spominu, še posebej zato, ker sva ga preživela z vsemi, ki jih imava rada.“

Petra in Miha Gorše

"Tokrat smo kar štirje čakali našega Matevža. Ime sta mu izbrala bratec Jakob in sestrica Ana, ati in mami pa sta se takoj strinjala. Pomeni namreč Dar od Boga. In tako smo 3. avgusta ta dar tudi prvič objeli. Od takrat naprej je vsak dan z njim čudovit. V našo družino Matevž prinaša veselje, polnost, novo življenje in pa predvsem neskončno hvaležnost Bogu za to, da imamo drug drugega in da smo lahko skupaj.“

Marjana in Boštjan Debevec

V našo družino je jesen na začetku svojega letošnjega kraljevanja (to je bil tudi god svetega patra Pija) prinesla najčudovitejši dar, čudež življenja. Ime ji je Ema. Lepotica in pol, 3530 g in 52 cm ob rojstvu. Zdaj imamo v družini štiriperesno deteljico: Manco (7 let), Uršo (6 let), Meto (2 leti) in seveda Emo. Veselja nam ne manjka, no, tudi dela ne, a otroci v prvi vrsti prinašajo srečo in zadovoljstvo. Zato: hvala Njemu!

Matjaž in Simona Merljak

Pa imamo še fanta! Lovro Judež, rojen 13. avgusta 2011, je hiter fant. Najavil se je 10 dni pred rokom in v porodnišnici se mu je zelo mudilo pogledat druščino, ki jo je dotlej le poslušal. Ni zahteven fantič. Dude ne mara, dobro se počuti v naročju, spi še kar rad, pa vedno več se smeji - vse pogosteje tudi naglas. Veseli smo, da se s sestrico Marušo lepo razumeta. Tudi oči je priden, nič ne nagaja, mami pa sploh :)). Judeži smo fino! Je naporno, a predvsem lepo! Bogu hvala za najina dva zdrava blagoslova.

Mirjam in Žiga Judež

december 2011PRO

Od maja do decembra smo bili radijski sodelavci plodoviti. Dobili smo dva fantka: Lovra Judeža in Matevža Debevca, eno punčko - Emo Merljak in enega velikega fanta - Miho Goršeta, Petrinega moža. Vseh smo zelo veseli, radijska družina se pridno veča.

Veselimo se s sodelavciVeselimo se s sodelavci