Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta

PRIMERJAVA ZNAČILNOSTI MIRNEGA REŠEVANJA

MEDNARODNIH SPOROV PRED MEDDRŽAVNIM SODIŠČEM V HAAGU IN PRED ARBITRAŽO

(diplomska naloga)

Avtor: Nina Bandalo Mentor: zasl. prof. dr. Borut Bohte

Ljubljana, junij 2009

2

Ta diplomska naloga je moje samostojno avtorsko delo.

Nina Bandalo

3

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Borutu Bohtetu za strokovno pomoč, nasvete in usmerjanje

pri pisanju te diplomske naloge.

Zahvala gre tudi mojim staršem, babici in Tomažu za pomoč in podporo v času študija in pri

izdelavi naloge ter nenazadnje tudi vsem prijateljicam za nasvete in usluge.

4

KAZALO

1 UVOD......................................................................................................................................6 2 SPLOŠNO O MIRNEM REŠEVANJU MEDNARODNIH SPOROV ..................................8

2.1 NAČELO MIRNEGA REŠEVANJA SPOROV..............................................................8 2.2 POJEM MEDNARODNEGA SPORA ..........................................................................10 2.3 OBVEZNOSTI DRŽAV V PRIMERU MEDNARODNEGA SPORA.........................13 2.4 SREDSTVA MIRNEGA REŠEVANJA MEDNARODNIH SPOROV ........................14 2.5 SISTEM REŠEVANJA MEDNARODNIH SPOROV PO KONVENCIJI ZDRUŽENIH NARODOV O POMORSKEM MEDNARODNEM PRAVU ............................................16

3 PRIMERJAVA ZNAČILNOSTI REŠEVANJA SPOROV PRED ARBITRAŽO IN PRED MEDDRŽAVNIM SODIŠČEM V HAAGU ...........................................................................18

3.1 ARBITRAŽA .................................................................................................................18 3.1.1 POJEM IN NARAVA ARBITRAŽE......................................................................18 3.1.2 OBLIKE ARBITRAŽE ...........................................................................................20 3.1.3 VRSTE ARBITRAŽE .............................................................................................21 3.1.4 TIPI ARBITRAŽNIH SPORAZUMOV .................................................................23 3.1.5 PRISTOJNOST .......................................................................................................24 3.1.6 SESTAVA ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA .......................................................26 3.1.7 UPORABNO PRAVO.............................................................................................32 3.1.8 POSTOPEK.............................................................................................................34 3.1.9 STROŠKI.................................................................................................................34 3.1.10 RAZSODBA..........................................................................................................35 3.1.11 IZVRŠITEV...........................................................................................................36

3.2 MEDDRŽAVNO SODIŠČE V HAAGU.......................................................................37 3.2.1 POMEN IN VLOGA SODIŠČA.............................................................................37 3.2.2 SESTAVA ...............................................................................................................39 3.2.3 PRISTOJNOST .......................................................................................................42 3.2.4 PRAVO....................................................................................................................43 3.2.5 POSTOPEK.............................................................................................................44 3.2.6 STROŠKI.................................................................................................................45 3.2.7 SODBA....................................................................................................................46 3.2.8 IZVRŠITEV.............................................................................................................47

3.3 PRIMERJAVA ZNAČILNOSTI OBEH PRAVNIH SREDSTEV................................47 3.3.1 SPLOŠNO ...............................................................................................................47 3.3.2 PRISTOJNOST .......................................................................................................48 3.3.3 SESTAVA ...............................................................................................................48 3.3.4 POSTOPEK.............................................................................................................49 3.3.5 UPORABNO PRAVO.............................................................................................50 3.3.6 STROŠKI.................................................................................................................51 3.3.7 ARBITRAŽNA RAZSODBA IN SODBA SODIŠČA ...........................................51 3.3.8 IZVRŠITEV.............................................................................................................52

4 SEZNAM SPORNIH PRIMEROV PRED MEDDRŽAVNIM SODIŠČEM V HAAGU...53 5 SEZNAM NEREŠENIH IN NEKATERIH DOKONČANIH ARBITRAŽ STALNEGA ARBITRAŽNEGA SODIŠČA .................................................................................................60 6 ZAKLJUČEK ........................................................................................................................62 7 POVZETEK...........................................................................................................................63 8 SUMMARY...........................................................................................................................64 9 LITERATURA ..................................................................................................................…66 PRILOGE .................................................................................................................................68

5

KRATICE

DN Društvo narodov GS Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov ICJ International Court of Justice – Meddržavno sodišče v Haagu ITLOS Iternational Tribunal for the Law of the Sea - Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) OZN Organizacija združenih narodov (UN) RH Republika Hrvaška RS Republika Slovenija SAS Stalno arbitražno sodišče (Permanent Court of Arbitration- PCA) UL Ustanovna listina UL ZN Ustanovna listina Združenih narodov UNCITRAL United Nations Commission for International Trade Law UNCLOS United Nations Convention on Law of the Sea – Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu VS Varnostni svet Organizacije Združenih narodov ZDA Združene države Amerike (United States of America - USA)

ZN Združeni narodi

6

1. UVOD

Mednarodni spori obstajajo že od nekdaj. Že od nastanka prvih držav in mednarodnih

skupnosti dalje se ljudje srečujejo z različnimi interesi. Rasna, verska, etnična in ostala

razlikovanja povzročajo konfliktne situacije, ki so in še vedno pogosto privedejo do

mednarodnih sporov in celo oboroženih spopadov.

Sodobno mednarodno pravo prepoveduje uporabo sile kot sredstva za reševanje sporov in

vsebuje komplementarno obveznost, in sicer načelo mirnega reševanja sporov. Vendar pa v

nasprotju z notranjepravnimi sistemi mednarodno pravo ne predpisuje obveznih oblik

reševanja sporov. Države in drugi subjekti mednarodnega prava imajo na voljo izbiro

sredstev. Ta fleksibilnost je nujna, kajti med spori so precejšnje razlike in te narekujejo

uporabo različnih metod in sredstev reševanja.1

Temeljno načelo mednarodnega prava po drugi svetovni vojni zahteva, da se spori med

državami rešujejo na miroljuben način. To načelo je eden od stebrov mednarodne ureditve,

kot je opredeljena v Ustanovni listini Združenih narodov. Nedvomno je hitro reševanje

nesoglasij v interesu mednarodne skupnosti, saj se s tem preprečuje njihovo podaljšanje in

preraščanje v krize, ki na koncu ogrožajo mir in mednarodno varnost. To temeljno načelo

dopolnjuje še eno, prav tako pomembno: prepoved uporabe sile ali grožnje s silo v

mednarodnih odnosih (4. odstavek 2. člena Ustanovne listine Združenih narodov). Cilj je

naslednji: če države svojih nesoglasij ne morejo rešiti na miroljuben način, v nobenem

primeru nimajo pravice, da uporabijo silo, ali da z njo grozijo. Vojna in nasilna dejanja so v

Ustanovni listini Združenih narodov opredeljena kot nezakonita dejanja.2

Pravna obveznost reševanja sporov torej obstaja sama zase, čeprav je nedvoumna, ne zadošča.

Da bi učinkovito zaživela v praksi, je potrebno, da se sprte strani sporazumejo o enem ali več

načinih reševanja sporov. Razen v primeru, ko so pravna sredstva določena že vnaprej, imajo

države pravico, da same izberejo način reševanja svojega spora. Gre za načelo proste izbire

načina reševanja mednarodnih sporov.3

1 D. Türk, TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA (2007), str. 467. in 468. 2 C. Economides, Mednarodno pravo in reševanje sporov med državami, v: Dignitas: Revija za človekove pravice, 9 (2001), str. 243. 3 Ibidem, str. 245.

7

Sredstva mirnega reševanja mednarodnih sporov delimo torej na pravna in politična in v UL

ZN so našteta kot: pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, razsodništvo, sodna rešitev,

obračanje na regionalne ustanove ali regionalne dogovore ali druga mirna sredstva po lastni

izbiri.4

Diplomska naloga obravnava pravna sredstva mirnega reševanja mednarodnih sporov, in sicer

arbitražo ter reševanje sporov pred Meddržavnim sodiščem v Haagu s poudarkom na

primerjavi značilnosti obeh sredstev.

Naloga je razdeljena na tri dele:

V uvodnem delu je govora o splošnih pojmih mirnega reševanja mednarodnih sporov, kot je

načelo mirnega reševanja sporov, pojem mednarodnega spora, obveznosti držav v primeru

mednarodnega spora, sredstvih mirnega reševanja mednarodnih sporov ter nazadnje o sistemu

mirnega reševanja mednarodnih sporov po konvenciji Združenih narodov o pomorskem

mednarodnem pravu.

V osrednjem delu sta podrobno predstavljeni omenjeni pravni sredstvi mirnega reševanja

sporov med državami: arbitraža ter Meddržavno sodišče v Haagu. Pozornost je namenjena

predvsem pomenu in vlogi obeh sredstev, pristojnosti, sestavi, uporabi prava, postopku,

stroškom ter na koncu arbitražni razsodbi in sodbi Meddržavnega sodišča.

Zadnji del je namenjen primerjavi značilnosti, vključno s prednostmi in pomanjkljivostmi

obeh sredstev mirnega reševanja mednarodnih sporov. V tem delu je dodan tudi seznam sodb

Meddržavnega sodišča ter seznam arbitražnih razsodb SAS, na koncu diplomske naloge pa so

kot priloga dodani tudi izbrani členi Ustanovne listine Združenih narodov, Statut

Meddržavnega sodišča v Haagu, izbrani členi Opcijskih pravil Stalnega arbitražnega sodišča

ter osnutek Rehnovega predloga o reševanju spora med Republiko Slovenijo in Republiko

Hrvaško.

4 Ustanovna listina Združenih narodov in Statut Meddržavnega sodišča, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1992, str. 4., 33. člen.

8

2. SPLOŠNO O MIRNEM REŠEVANJU MEDNARODNIH SPOROV

2.1 NAČELO MIRNEGA REŠEVANJA SPOROV

V času, ki ne predstavlja zlate dobe in tudi ne konca mednarodnih spopadov, je bolj kot

kdajkoli potrebno vztrajno utrjevati načelo mirnega reševanja mednarodnih sporov. Ni si

namreč mogoče predstavljati mednarodnega miru in varnosti brez učinkovitega sistema

mirnega reševanja mednarodnih sporov. Ali kot je nekoč dejal sodnik Meddržavnega sodišča

v Haagu Manfred Lachs: “The classic solution to international problems is PEACE. The

permanent one in mutual interest.“5

Mirno reševanje mednarodnih sporov je eno od temeljnih načel mednarodnega prava.

Ustanovna listina OZN (v nadaljevanju UL OZN) ga uvršča med glavne cilje ter načela

Združenih narodov.6

Dolžnost reševanja mednarodnih sporov z miroljubnimi sredstvi ima v dobi Združenih

narodov svoj temelj v načelni prepovedi uporabe sile.7 Dejstvo, da je prepoved uporabe sile v

2. členu UL OZN uvrščena za dolžnostjo mirnega reševanja mednarodnih sporov, nima

vsebinskega pomena. Tako prepoved uporabe sile kot dolžnost mirnega reševanja

mednarodnih sporov imata v Ustanovni listini Združenih narodov in v mednarodnem

običajnem pravu nasploh kvaliteto mednarodnopravnih načel. Vendar pa za razliko od

prepovedi uporabe sile dolžnost mirnega reševanja mednarodnih sporov nima kvalitete

peremptorne norme občega mednarodnega prava (t.i. jus cogens).8

5 M. Pogačnik, Načelo mirnega reševanja mednarodnih sporov v dobi Združenih narodov, v: Pravnik, 50 (1995) št. 6 - 8, str. 347. 6 Prvi odstavek 1. člena UL ZN določa, da je cilj ZN med drugim tudi, »varovati mednarodni mir in varnost ter v ta namen: izvajati učinkovite kolektivne ukrepe, da se preprečijo in odvrnejo grožnje miru in da se zatrejo agresivna dejanja ali druge kršitve miru, in si prizadevati, da se mednarodni spori ali pa situacije, ki bi utegnile privesti do kršitve miru, zgladijo ali uredijo z mirnimi sredstvi in v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava« Tretji odstavek 2. člena UL ZN določa: »Vsi člani naj rešujejo svoje mednarodne spore z mirnimi sredstvi na tak način, da se mednarodni mir in varnost in pa pravičnost ne spravijo v nevarnost.« 7 Četrti odstavek 2. člena določa: »Vsi člani naj se v svojih mednarodnih odnosih vzdržujejo grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti katerekoli države, ali pa ki bi bila kako drugače nezdružljiva s cilji Združenih narodov.« 8 M. Pogačnik, Načelo mirnega…, op. cit., str. 350.

9

Če bi bila sila dopuščena, potem je jasno, da države ne bi bile dolžne sporov reševati z

mirnimi sredstvi. Tako je mirna rešitev spora edini način, ki je na voljo sprtim strankam.

Dolžnost mirno reševati spore pa je kljub temu samostojna obveznost z lastno vsebino, ki se

razlikuje od obveznosti neuporabe sile ali grožnje s silo.9

Dolžnost mirnega reševanja mednarodnih sporov v skladu z UL OZN v prvi vrsti zavezuje

vse države članice OZN. Poleg tega zavezuje tudi druge države, saj je načelo hkrati pravilo

običajnega mednarodnega prava in velja za vse subjekte v mednarodni skupnosti. Načelo

mirnega reševanja mednarodnih sporov vzpostavlja pravno obveznost in ne zgolj neko

priporočilo, ki bi državam omogočalo diskrecijsko pravico, da se same odločijo, ali bodo

spore reševale z mirnimi sredstvi ali ne. Tudi zgolj pasivnost ne zadošča za spoštovanje

dolžnosti. Kljub temu pa je obveznost zgolj dolžnost prizadevanja, ne pa dolžnost doseganja

rezultatov, saj lahko države ukrepajo le po svojih najboljših močeh. Kršitev dolžnosti nastopi

šele tedaj, ko ena od strank v sporu neprestano zavrača že sam poskus rešitve spora.10

Mirnemu reševanju mednarodnih sporov je namenjeno VI. poglavje UL OZN, ki vključuje

prosto izbiro sredstev in obveznost prizadevanja za rešitev spora, pri čemer le primeroma

našteva nekatera od možnih sredstev. To so pogajanja, anketa ali preiskava, posredovanje,

sprava, arbitraža ali razsodništvo, sodišča in regionalne ustanove in dogovori.11

33. člen UL OZN pravi: »Stranke v vsakem sporu, katerega nadaljevanje bi utegnilo ogrožati

ohranitev mednarodnega miru in varnosti, si morajo predvsem prizadevati, da se spor reši s

pogajanjem, z anketo, razsodništvom, s posredovanjem, spravo, sodno rešitvijo, obračanjem

na regionalne ustanove ali regionalne dogovore ali pa z drugimi mirnimi sredstvi po njihovi

lastni izbiri.

Varnostni svet bo v primeru, kadar se mu bo to zdelo potrebno, pozval stranke, naj rešujejo

svoj spor s takimi sredstvi.«

Vendar pa je pomembno na tem mestu dodati, da so v navedenem okviru sami postopki in

mehanizmi mirnega reševanja mednarodnih sporov v prvi vrsti odvisni od soglasja oziroma

9 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo za reševanje mejnih in delimitacijskih sporov med državami, v: Magistrsko delo, (2002), str. 10. 10 Ibidem, str. 10. in 11. 11 Ibidem, str. 11.

10

privolitve strank.12 Uporaba posameznih sredstev mirnega reševanja mednarodnih sporov je

namreč vselej funkcija volje strank v sporu; v mednarodnopravni doktrini v zvezi s tem

govorimo o načelu proste izbire sredstev mirnega reševanja sporov (principle of free choice of

means). Hubert Thierry omenjeno situacijo duhovito primerja s primerom osebe, ki se je

dolžna zglasiti na določenem mestu, a hkrati lahko zavrne vsako prevozno sredstvo, ki bi jo

do tja pripeljalo.13

Dolžnost mirnega reševanja sporov ne pozna časovnih omejitev, temveč velja ves čas, dokler

spor obstaja. Stranke v sporu se morajo vzdržati dejanj, s katerimi bi poslabšale položaj in

ogrozile mednarodni mir in varnost. Če strankam v sporu z nekim sredstvom ne uspe rešiti

spora, so si dolžne še naprej prizadevati za njegovo rešitev z uporabo drugih sredstev. Stranke

v sporu niso vezane z vrstnim redom pri uporabi sredstev za rešitev spora. Uporabijo lahko

bodisi neko novo sredstvo bodisi postopek, ki so ga že uporabile, kar je skladno z načelom

proste izbire sredstev. Pri tem se morajo vzdržati vseh dejanj, ki bi utegnila poslabšati položaj.

Stranke v sporu so dolžne poiskati pravično rešitev, ki naj temelji na spoštovanju suverene

enakosti in vzajemnem popuščanju ter na načelu proste izbire sredstev.14

Pri izbiri sredstev za rešitev spora so stranke svobodne, saj je v skladu z načelom suverenosti

končni uspeh popolnoma odvisen od pripravljenosti in dobre volje ali konsenza držav. Ni

odveč opozorilo, da ne obstaja nobena mednarodnopravna norma, ki bi države obvezovala k

reševanju ali celo k rešitvi sporov. Mednarodnopravna obveznost sprejeti neko sredstvo

obstaja v skladu z načelom suverenosti zgolj v mejah veljavnih mednarodnih sporazumov.15

2.2 POJEM MEDNARODNEGA SPORA

Pri obravnavi splošne problematike mirnega reševanja sporov vselej najprej naletimo na

problem opredelitve samega pojma mednarodnega spora.16

12 Brownlie glede obveznosti držav reševati mednarodne spore meni: »…there is no obligation in general international law to settle disputes, and procedures for settlement by formal and legal procedures rest on the consent of the parties.« I. Brownlie, PRINCIPLES OF PUBLIC INTERNATIONAL LAW (1999), str. 703. 13 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti meddržavne arbitraže, v: Zbornik VI. dnevov javnega prava, (2000), str. 377. 14 Ibidem. 15 Ibidem. 16 M. Pogačnik, Načelo mirnega…, op. cit., str. 348.

11

Države imajo pravico nekemu mednarodnemu sodišču predložiti kateri koli spor, ki zadeva

njihova razmerja; pomembno je, da se strinjajo glede tega, da bodo spor predložile

mednarodnemu pravosodnemu telesu, njegovo odločitev pa sprejele kot zavezujočo.17

V doktrini mednarodnega prava in praksi mirnega reševanja mednarodnih sporov, so se

izoblikovale različne definicije spora:

Andrassy definira spor kot vsako neujemanje trditev ali zahtev med dvema ali več

mednarodnimi subjekti.18 Meni, da je dovolj že, če ena od strank v sporu postavi zahtevo,

druga pa jo zavrne ali ne prizna.

Merrills pa opredeljuje spor kot specifično nesoglasje, ki se nanaša na neko dejstvo (fact),

pravo (law), politiko (policy), ko ena od strank naleti na zavrnitev, nasprotno trditev ali

zanikanje druge stranke.19 Obstoj spora lahko dokažemo že, če druga stranka nasprotuje

zahtevi prve.

Pojem mednarodnega spora je opredelila tudi judikatura. Stalno meddržavno sodišče je v

zadevi Mavrommatis že leta 1924 opredelilo mednarodni spor kot »nestrinjanje o pravnih

ali dejanskih vprašanjih ali pa konflikt pravnih pogledov ali interesov med

strankami«.20 Po splošnem prepričanju naj bi bila ta definicija preširoka.

Skratka, ni navzkrižij, ki bi bila za sojenje »primerna« ali »neprimerna«, saj se mednarodno

pravo lahko izreče o slehernem odnosu med državami, če ne drugače, pa v prid svobodi

države, od katere nasprotna stran nekaj terja.21

UL OZN na več mestih razlikuje med spori in situacijami. Samo stanje napetosti med

državami še ne pomeni spora. Obstajati mora neko specifično nasprotovanje. Obstoj spora je

torej neko objektivno, dejansko vprašanje. Tudi, če stranki zatrjujeta, da spor obstaja, to še

vedno ne pomeni, da je trditev resnična. Šele pristojno telo lahko o tem odloči na temelju vseh

relevantnih dejstev.22 Situacija se torej, za razliko od spora, ne osredotoča na specifičen

17 B. Conforti, MEDNARODNO PRAVO (2005), str. 404. 18 J. Andrassy, MEðUNARODNO PRAVO (1990), str. 490. 19 J.G. Merrills, INTERNATIONAL DISPUTE SETTLEMENT (1998), str. 1. 20 M. Pavliha, Mehanizmi za reševanje sporov glede državnih meja, v: Podjetje in delo, 34 (2008), št. 6 - 7, str. 1394. 21 B. Conforti, MEDNARODNO…, op. cit., str. 405. 22 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža…, op. cit., str. 12.

12

objekt, zato ni mogoče govoriti o konkretnih sredstvih njihovega reševanja. Vendar pa to ne

pomeni, da so situacije (tenzije) manj nevarne za mednarodni mir in varnost.23

Od širine definicije pojma mednarodnega spora je odvisna tudi opredelitev narave tega pojma

in njegova vsebinska klasifikacija. Ti se namreč lahko nanašajo na dejstvo, pravo ali politiko

(fact, law, policy). Na tem mestu opozarjamo, da je vsebina spora pogosto zelo kompleksna in

se posamezne komponente lahko prepletajo. Pravna vprašanja je v praksi npr. pogosto zelo

težko razločevati od dejanskih.24

Dolžnost reševanja sporov se nanaša samo na mednarodne spore. To so tako spori med

državami kot tudi drugimi subjekti mednarodnega prava.25 Vprašanje, ali gre za mednarodni

spor ali notranji spor, zadeva širšo problematiko domaine reservé in prepovedi intervencije v

notranje zadeve držav. Tako lahko notranji spor označimo kot spor v zadevah, »ki po svojem

bistvu sodijo v notranjo pristojnost držav«.26

Čeprav ne gre za ostro ločevanje v praksi, doktrina spore deli na pravne in nepravne oziroma

politične, interesne. Če gre za spor glede obstoječih pravnih pravic, potem je spor pravni, v

ostalih primerih pa naj bi šlo za nepravne spore. V resnici je težko najti čiste spore, ki bi jih

lahko uvrstili bodisi v eno bodisi v drugo kategorijo, temveč gre za različne kombinacije in

prehodne tipe, ki vsebujejo tako pravne kot tudi nepravne elemente. Tovrstne spore

imenujemo mešani spori. Razločevanje med pravnimi in nepravnimi spori je bistveno zato,

ker je tesno povezano z metodo, ki naj se uporabi za rešitev spora. Pravni spori naj bi se

namreč reševali s pravnimi sredstvi kot sta arbitraža in sodno reševanje, medtem ko lahko

politične spore rešujemo samo s postopki, ki upoštevajo politične dejavnike. To pa so

pogajanja, dobre usluge, posredovanje in sprava. 27

23 M. Pogačnik, Načelo…, op. cit., str. 348. 24 M. Pogačnik,Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 375. in 376. 25 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža…, op. cit., str. 12. 26 M. Pogačnik, Načelo…, op. cit., str. 349. 27 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža…, op. cit., str. 13.

13

2.3 OBVEZNOSTI DRŽAV V PRIMERU MEDNARODNEGA SPORA28

1. Prva obveznost držav je hitro iskanje primernega načina za reševanje spora ob

upoštevanju okoliščin in narave spora in na temelju načel zaupanja, sodelovanja in

enakopravnosti držav. Ta prva obveznost izhaja implicitno iz določb Ustanovne listine

Združenih narodov, namreč iz 1. odstavka 33. člena, izrecno pa iz Deklaracije o

prijateljstvu (2. odstavek) in Manilske deklaracije (I, 5. odstavek).

2. Pri reševanju svojih sporov morajo države upoštevati mednarodno pravo. Jasno je, da

pravni spori in takšna je velika večina mednarodnih sporov, ne morejo biti razrešeni

drugače kot v skladu z mednarodnim pravom. Mednarodni sodnik ali mednarodni

arbiter torej uporabljata izključno določbe mednarodnega prava.

3. Če se države ali strani vpletene v spor ne morejo sporazumeti o načinu njegovega

reševanja, ali če izbran način ni bil uspešen, morajo države »brez odlašanja«

nadaljevati z iskanjem – kot pravi Manilska deklaracija (I, 7. odstavek) – ustreznega

načina za razrešitev spora. Deklaracija o prijateljstvu izrecno določa, da so države v

takem primeru »dolžne nadaljevati z iskanjem rešitve spora na druge miroljubne

načine, o katerih se sporazumejo« (3. odstavek). Gre torej za obveznost, ki je stalna, in

ki jo je potrebno spoštovati vse do končne rešitve spora.

4. Med celotnim trajanjem spora, od samega začetka do končne rešitve, mora vsaka

država, ki je vanj vpletena, upoštevati naslednje obveznosti:

a) Spoštovati mora suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost druge ali

drugih vpletenih držav (Manilska deklaracija, I, 4. odstavek).

b) V spor vpletene države, pa tudi tretje države, so se dolžne vzdržati

kakršnihkoli dejanj, ki bi lahko ogrozila mir in mednarodno varnost

(Deklaracija o prijateljstvu, 4. odstavek, Manilska deklaracija, I, 8. odstavek).

c) Uporaba sile in grožnja z uporabo sile sta strogo prepovedani (4. odstavek 2.

člena Ustanovne listine Združenih narodov). Manilska deklaracija vsebuje

naslednjo določbo: »Niti spor sam, niti neuspešen postopek miroljubnega

reševanja spora nobeni državi ne daje pravice, da uporabi silo ali da z njo

grozi« ( I, 13. odstavek).

28 Poglavje je povzeto po C. Economides, Mednarodno pravo in reševanje sporov med državami, v: Dignitas: Revija za človekove pravice, 9 (2001), str. 246 - 248.

14

d) Države v sporu se morajo prav tako vzdržati dejanj, ki bi spor lahko zaostrila,

ga otežila ali preprečila njegovo rešitev (Manilska deklaracija, I, 8. odstavek).

Ta zadnja obveznost je tudi splošno načelo mednarodnega prava, ki je

omenjena v temeljni listini o reševanju mednarodnih sporov iz Ženeve leta

1928 (3. odstavek 33. člena), pa tudi v zelo velikem številu podobnih

konvencij, tako bilateralnih kot multilateralnih.

5. Če države kljub naporom ne uspejo razrešiti spora, in če je spor take narave, da

utegne ogroziti mednarodni mir in varnost, ga mora obravnavati Varnostni svet

Združenih narodov. To obveznost predvideva 1. odstavek 37. člena Ustanovne listine

Združenih narodov.29

2.4 SREDSTVA MIRNEGA REŠEVANJA MEDNARODNIH SPOROV

Skozi bogato in več stoletij dolgo prakso mirnega reševanja mednarodnih sporov, se je

izoblikovala pisana paleta različnih sredstev mirnega reševanja mednarodnih sporov.

Najpogostejša sredstva, ki jih sodobno mednarodno pravo ponuja na razpolago strankam v

sporu in so med drugim našteta v 33. členu UL OZN so: pogajanja, preiskava, posredovanje,

sprava oz. konciliacija, arbitraža in sodno reševanje.30

Stranke načeloma svobodno izbirajo sredstva za miroljubno rešitev spora (principle of free

choice of means). To načelo izvira iz načela suverene enakosti držav. Člen 33. UL OZN sicer

izrecno našteva nekatera sredstva mirnega reševanja sporov. Vendar pa je iz formulacije

omenjenega določila jasno razvidno, da krog naštetih sredstev ni izključen in da so zgolj

eksemplifikativno našteta.31

Stranke torej niso omejene z UL OZN in se lahko zatekajo tudi k sredstvom mirnega

reševanja sporov, ki jih ne najdemo v 33. členu. Seveda pa so sredstva mirnega reševanja

sporov, ki jih predvideva UL najbolj pogosta in razširjena, zato jih za razliko od nekaterih

29 1. odstavek 37. člena UL ZN določa: »Če stranke v sporu, ki je take narave, kakor je navedeno v 33. členu, ne uspejo rešiti s sredstvi, navedenimi v omenjenem členu, ga predložijo Varnostnemu svetu.« 30 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti…, op. cit., str. 378. 31 M. Pogačnik, Mirno reševanje mednarodnih sporov s posebnim ozirom na reševanje mejne problematike med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v: Magistrsko delo, (1995), str. 14.

15

novejših in manj pogostih sredstev (npr. interparlamentarno reševanje) označujemo z izrazom

»klasična sredstva« (modern traditionnels).32

Stranke v sporu se lahko zatekajo tudi k drugim miroljubnim sredstvom in med seboj tudi

kombinirajo posamezna sredstva, pri čemer načeloma ne obstaja nikakršen obvezni vrstni red.

V primeru morebitnega neuspeha določenega sredstva se pač stranke v okviru svoje

obveznosti reševati spor po mirni poti zatečejo k drugim sredstvom po izbiri. Izbira sredstev

mirnega reševanja mednarodnih sporov je v pretežni meri odvisna od narave zadevnega

spora.33

Glede na različno naravo mednarodnih sporov lahko sredstva mirnega reševanja sporov

razvrstimo na diplomatska (diplomatic means) in pravna (legal means).

Med prva prištevamo pogajanje (negotiation), posredovanje (mediation), preiskavo oz. anketo

(inquiry), in spravo (conciliation), med druga pa arbitražo (arbitration) in sodno reševanje

(judicial settlement). Omenjena delitev v grobem sovpada z delitvijo mednarodnih sporov na

dejanske in pravne.34

Drug kriterij klasifikacije sredstev mirnega reševanja mednarodnih sporov je pravna

obveznost dosežene rešitve. Ta klasifikacija v bistvu sovpada s prejšnjo, saj le pravna

sredstva mirnega reševanja mednarodnih sporov (arbitraža in sodna pot) ustvarjajo za

prizadete subjekte mednarodnopravno obvezujočo rešitev. 35

Pravna narava omenjenih sredstev je tudi poglavitni razlog, ki izključuje možnost njune

kombinacije: v teku postopka je sočasni obstoj arbitražnega in sodnega postopka izključen z

načelom litispendence, z vidika končne odločitve pa z načelom razsojene stvari (res

iudicata).36

Tretja pogosta klasifikacija je delitev sredstev mirnega reševanja mednarodnih sporov na

tista, kjer spor rešujeta zgolj stranki in tista, pri katerih pride do angažiranja tretjega

nepristranskega subjekta. 37 Prisotnost tretje, nepristranske stranke je inherentna sodnemu

32 Ibidem, str. 16. 33 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 378. 34 M. Pogačnik, Mirno reševanje …, op. cit., str. 17. 35 Ibidem. 36 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 379. 37 Ibidem.

16

reševanju, arbitraži in spravi. Pri teh sredstvih je tretja stran nosilec funkcije iskanja vsebinske

rešitve. Vendar pa je potrebno opozoriti, da tretja stran igra veliko vlogo tudi v pogajanjih in

pri posredovanju, pri čemer pa je primarna njena povezovalna funkcija in ne nepristranost.38

2.5 SISTEM REŠEVANJA MEDNARODNIH SPOROV PO KONVENCIJI ZDRUŽENIH

NARODOV O POMORSKEM MEDNARODNEM PRAVU39

Po poskusih kodifikacije pomorskega mednarodnega prava leta 1930, ki se je stoletja razvijalo

le kot običajno pravo in po sprejemu štirih Ženevskih konvencij, ki so le delno uredile

najpomembnejša vprašanja pomorskega mednarodnega prava, je UNCLOS prvi dokument, ki

celostno kodificira pomorsko mednarodno pravo. Konvencijo, sprejeto 30. aprila 1982, so

podpisali na svečanem zasedanju 10. decembra 1982 v Montego Bayu na Jamajki, potem ko

je redakcijski odbor pripravil njeno končno besedilo. Veljati je začela 16. novembra 1994.

Z UNCLOS so poskušali ustvariti pravni položaj, ki bi strankam konvencije čim bolj

onemogočil izmikati se pričetku reševanja sporov. Pri uvajanju političnih in pravnih novosti z

novim pravom morja se je izkazalo, da je najboljši pristop za preprečevanje nastajanja sporov

prav ustanovitev napisanega sistema za njihovo reševanje.

Določbe XV. dela UNCLOS se uporabljajo le za spore v zvezi z razlago ali uporabo

konvencije. UNCLOS ne loči med političnimi in pravnimi spori, čeprav izključuje

tradicionalno pojmovane in politične spore. To pomeni, da pokriva le spore contra ali ultra

legem.

285. člen konvencije še določa, da se XV. del uporablja tudi za vsak spor, ki ga je po 5.

poglavju XI. dela treba rešiti v skladu s postopki, predvidenimi v tem delu. Tako se načelo

mirnega reševanja mednarodnih sporov uporablja tudi v sporih med državami in drugimi

entitetami kot tudi med drugimi nedržavnimi entitetami.

38 M. Pogačnik, Mirno reševaje …, op. cit., str. 17. 39 Poglavje je povzeto po M. Zgonec-Rožej, Sistem mirnega reševanja mednarodnih sporov po Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, v: Pravnik, 56 (2001), št. 9 - 10, str. 586 - 606.

17

Stranke spora so popolnoma svobodne pri izbiri postopka za rešitev spora. V vsakem trenutku

lahko namesto postopkov, predvidenih po XV. poglavju, prostovoljno izberejo katerokoli

drugo mirno sredstvo in tako s skupnim sporazumom spor izvzamejo iz sistema reševanja

sporov po UNCLOS. Postopek, ki so ga že začele po XV. delu konvencije, lahko tudi

prekinejo in izberejo kakšno drugo sredstvo (npr. predložijo spor regionalnemu sodišču ali

uglednemu posredniku). Če tako ne dosežejo rešitev spora, lahko še vedno uporabijo

postopke, predvidene v XV delu. Sporno je le ugotavljanje, ali je spor rešen ali ne.

Ob podpisu, ratifikaciji, pristopu h konvenciji ali kadarkoli potem si lahko država

pogodbenica v skladu z 287. členom UNCLOS s pisno izjavo izbere eno ali več naslednjih

sredstev:

-Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS), ustanovljeno v skladu z

aneksom VI;

-Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ);

-Arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu z aneksom VII;

-Posebno arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu z aneksom VIII za eno ali več kategorij

sporov, ki so navedeni v omenjenem aneksu.

Postopek reševanja sporov po XV. delu konvencije lahko razdelimo v dve zaporedni fazi.

Prva je začetna faza neobveznega t.i. opcijskega reševanja sporov z diplomatskimi pogajanji

in spravo, ki nimajo za posledico obvezujoče odločitve. Drugo fazo predstavljajo obvezni

postopki, iz katerih izhajajo obvezujoče odločbe.

Kaj pa se zgodi, če stranke izberejo različna sredstva? Glede na dejstvo, da so z UNCLOS

poskušali ustvariti sistem, ki bi v vsakem primeru zagotavljal nek način rešitve spora, bi bilo

nesmiselno, da tudi za takšen položaj ne bi predvideli ustrezne rešitve. Zato so določili, da se

v tem primeru uporabi arbitražni postopek, razen če velja med strankami drugačen dogovor.

5. odstavek 287. člena UNCLOS namreč pravi, če stranke v sporu niso sprejele istega

postopka za rešitev spora, se sme zanj uporabiti samo arbitraža v skladu za aneksom VII,

razen če se stranke sporazumejo drugače. Arbitraža je nekakšen izhod v primeru, da stranka ni

podala izjave, ali da so stranke izbrale različne postopke.

18

Zaključimo lahko, da sistem reševanja sporov po UNCLOS ni vseobsežen, saj obstajajo spori,

ki lahko ostanejo nerešeni, ne da bi pri tem kršili določila UNCLOS.40 Vse ostale spore, ki

torej izpolnjujejo pogoje, določene v 1. poglavju XV. dela in ne spadajo med izjeme,

določene v 3. poglavju XV. dela, se lahko na zahtevo katerekoli stranke spora predloži

sodišču ali arbitražnemu tribunalu brez predhodne privolitve nasprotne stranke. Zadostuje

enostransko dejanje, zato lahko sodišče ali tribunal odloči o sporu ne glede na to, ali nasprotna

stranka sodeluje v postopku ali ne.

Republika Slovenija je 9. oktobra 2001 v skladu z 287. členom UNCLOS podala izjavo, s

katero je kot sredstvo za reševanje sporov o razlagi UNCLOS ali njeni uporabi, izbrala

arbitražo41 v skladu z aneksom VII. Republika Hrvaška pa je s pisno izjavo izbrala dve

sredstvi. Na prvo mesto je postavila Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo,

ustanovljeno v skladu z aneksom VI, v katerem ima tudi svojega sodnika prof. dr. Budislava

Vukasa. Kot drugo sredstvo pa je izbrala Meddržavno sodišče v Haagu.42

3. PRIMERJAVA ZNAČILNOSTI REŠEVANJA SPOROV PRED ARBITRAŽO IN PRED MEDDRŽAVNIM SODIŠČEM V HAAGU

3.1 ARBITRAŽA

3.1.1 POJEM IN NARAVA ARBITRAŽE

Prvo sredstvo, ki se je v zgodovini pojavilo za mirno reševanje sporov med državami, je

arbitraža oziroma razsodišče. Institut arbitraže je star, kot so stare države. Znana je npr.

najstarejša ohranjena pisna mirovna pogodba iz leta 1269 pred našim štetjem, sklenjena med

egiptovskim faraonom Ramzesom II. in hetitskim kraljem Hatulnisem o uporabi arbitraže za

reševanje sporov. Arbitražo so uporabljale za reševaje sporov tudi grške mestne državice v

antičnih časih. Kot sredstvo mednarodnih odnosov se je arbitraža ponovno pojavila ob koncu

40 Stranke imajo možnost, da določene spore izključijo iz obveznih postopkov. Ti spori so lahko predmet postopkov le v primeru in na podlagi sporazuma med strankama. Torej tudi kadar obstajajo omejitve, je na podlagi takega sporazuma mogoče najti mirno in prijateljsko rešitev spora. 41 Vendar z rezervo – izločila je teritorialne spore. 42 M. Zgonec-Rožej, Reševanje mednarodnih sporov s področja pomorskega mednarodnega prava: Pisna izjava RS o izbiri arbitraže, v: Pravna praksa, 30 (2002), str. II.

19

18. stoletja s pogodbo Jay Treaty,43 ki je bila sklenjena leta 1794 med Veliko Britanijo in

ZDA. Ta oblika reševanja mednarodnih sporov je doživela renesanso v 19. stoletju s t. i.

Alabamo arbitražo v letih 1871 - 1872 tudi v sporu med Veliko Britanijo in ZDA. Ta arbitraža

je še povečala navdušenje in podporo mednarodnemu razsojanju zlasti številnih mirovnih

gibanj.44

Arbitražo ter sodno reševanje sporov uvrščamo med pravna sredstva mirnega reševanja

sporov, vendar pa so med obema precejšnje razlike.

Mednarodna arbitraža je postopek reševanja sporov med državami s pomočjo arbitražnega

tribunala, ki ga določita stranki v sporu. Tribunal lahko ustanovijo pred ali po nastanku spora.

Medtem ko obstaja omejeno število mednarodnih sodišč, je arbitražnih tribunalov veliko.

Čeprav se razlikujejo po nastanku, strukturi in pristojnosti, imajo več skupnih značilnosti.45

Arbitraža je torej po institucionalni sestavi sorodna spravi (conciliation), vendar pa se od

slednje razlikuje po svoji načelno pravni naravi, in zato tudi za stranki pravno obvezujočem

izidu postopka.46

Doktrina uporablja kot najprimernejšo definicijo mednarodne arbitraže, kot je razvidno iz 37.

člena Haaške konvencije o mirnem reševanju sporov 1907. Omenjeno določilo omenja

arbitražo kot »poravnavo sporov med državami s strani sodnikov, ki si jih države same

izberejo, in na podlagi spoštovanja prava.« Drugi odstavek istega člena vključuje obvezo,

da se arbitražno sodbo v dobri veri sprejme. 47

Za arbitražne tribunale je značilno, da tudi v primerih, ko gre za institucionalne arbitraže,

ustanovijo poseben tribunal za obravnavanje nekega konkretnega primera. V vseh primerih

njegovo sestavo do neke mere določita stranki v sporu in tako vplivata na izbiro arbitrov.

Arbitražni tribunali odločajo o sporih tako, kot jih predložijo stranke v sporu, bodisi

prostovoljno bodisi obvezno. Spor rešujejo v skladu s pravili, ki jih v ta namen sprejmeta

43 Z Jay Treaty je bila ustanovljena Mešana komisija za odločanje o pravnih sporih. Glej M. Shaw, INTERNATIONAL LAW (2003), str. 952. 44 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče, v: Pravnik, 56 (2001), št. 4 - 5, str. 223. 45 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža …, op. cit., str. 17. 46 M. Pogačnik, Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja mednarodnih sporov, v: Pravnik, 50 (1995), št. 4 - 5, str. 240. 47 Ibidem.

20

stranki v sporu ali s pravno obvezujočimi pravili mednarodnega prava. Postopek oblikujejo

stranke ali arbitražni tribunali. Razsodba je ponavadi dokončna, saj je cilj arbitraže rešiti spor

med pravdnimi strankami.48

Te lastnosti ločujejo mednarodno arbitražo od drugih sredstev mirnega reševanja

mednarodnih sporov. Mednarodna sodišča so organizirana in so stalne narave. Sestavljajo jih

sodniki, na katerih imenovanje stranke v sporu nimajo vpliva - izjema so priložnostni (ad hoc)

sodniki. Odločajo v skladu z veljavnim mednarodnim pravom. Njihova naloga je namreč tudi

vzdrževati mednarodni pravni red. Razlikujejo pa se tudi od drugih teles, npr. spravne

komisije in postopka posredovanja, katerih odločanje lahko predstavlja zgolj neki predhodni

postopek ali pa zagotavlja neobvezujočo rešitev spora.49

3.1.2 OBLIKE ARBITRAŽE

Ko države oblikujejo nek sporazum ali kompromis o reševanju sporov, morajo najprej

odločiti, kakšen bo tribunal. Merrills loči štiri oblike arbitraže.50

Prva je mešana komisija, ki jo poleg nevtralnega člana oziroma predsednika (umpire)

sestavlja enako število nacionalnih arbitrov, imenovanih od strank v sporu. Nevtralnemu

članu komisije predložijo spor, če se nacionalni razsodniki ne morejo zediniti.51

Druga oblika arbitraže je arbitraža po državnem poglavarju. Izvira iz dolgotrajne prakse

držav, ki so svoje spore pogosto dajale v reševanje izbranemu tujemu poglavarju države ali

vladi. Take primere lahko najdemo že v antiki in v srednjem veku, ko so to nalogo radi

zaupali papežu. Ta oblika arbitraže ima nekaj skupnih prednosti s posredovanjem, saj je njen

namen pritegniti v spor vplivno zunanjo osebo. Tako lahko močni posrednik s svojim vplivom

pritiska in spodbudi stranko, da sprejme tudi morda zanjo ne preveč ugodno rešitev. Slabost te

oblike pa je nepoznavanje razlogov in dejavnikov, ki so vplivali na odločitev suverenov, saj ti

svojih odločitev običajno niso obrazložili. Čeprav je danes ta oblika arbitraže že redkost,

lahko glede na prakso opazimo, da se je začela prilagajati modernim okoliščinam.52

48 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža …, op. cit., str. 17. 49 Ibidem, str. 17. in 18. 50 J.G. Merrills, INTERNATIONAL DISPUTE SETTLEMENT (1998), str. 88.- 91. 51M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo za reševanje mejnih in delimitacijskih sporov med državami, v: Zbornik znanstvenih razprav, LXIII (2003), str. 531. 52 Ibidem.

21

Danes je verjetnejša arbitraža s pomočjo usposobljenega posameznika, ki nastopa v vlogi

arbitra posameznika. Postavitev enega samega arbitra je hitrejša in cenejša v primerjavi z

oblikovanjem nekega velikega telesa. Vendar pa ta oblika ni primerna za reševanje vseh

sporov. V vlogi arbitra posameznika ponavadi nastopajo pravniki, izjemoma pa tudi osebe z

drugimi kvalifikacijami.53

Najobičajnejša in najpogostejša oblika arbitraže je kolegijsko telo, ki ga sestavlja neparno

število oseb, najpogosteje tri ali pet. Ponavadi odločajo z večino glasov. Ta oblika je bila

prvič uporabljena v slavnem primeru Alabama Claims, ko so ustanovili petčlanski tribunal.54

3.1.3 VRSTE ARBITRAŽE

Poznamo dve vrsti arbitraže: priložnostno (ad hoc) in institucionalno arbitražo. Obe obliki

so sprejeli tudi v Haaških konvencijah o mirnem reševanju mednarodnih sporov. Tako 17.

člen konvencije iz leta 1899 kot 39. člen konvencije iz leta 1907 določata, da se pravila o

arbitraži uporabljajo za sedanje in prihodnje spore. Priložnostni tribunal ustanovijo z

arbitražnim sporazumom po nastanku konkretnega spora, z namenom, da ga rešijo.

Institucionalno arbitražo pa ustanovijo s pogodbo ali konvencijo za reševanje praviloma

bodočih sporov. Z njimi že določijo in ustanovijo arbitražni postopek, ki ga uporabijo po

nastanku spora. Običajno obstajajo tudi seznami razsodnikov, izmed katerih izberejo arbitre

za posamezen primer. 55

Če prezremo nekatere predhodnike na ameriški celini, je začetek institucionalizacije napočil z

ustanovitvijo še vedno delujočega Stalnega arbitražnega sodišča, ki je bilo ustanovljeno na

podlagi Haaških konvencij o mirnem reševanju sporov iz leta 1899 in 1907.56 Vendar je

stopnja institucionalizacije tega sodišča minimalna. Gre dejansko za spisek arbitrov, ki ga

občasno prenavljajo in med katerimi lahko države izbirajo, da bi sestavile arbitražni kolegij.

Tudi pravila, ki sta jih postavili Haaški konvenciji, in ki jih morajo arbitri upoštevati, niso

53 Ibidem. 54 Ibidem, str. 531. in 532. 55 Ibidem, str. 532. 56 Ustanovili so ga na Prvi Haaški mirovni konferenci. Zanj je bila zgrajena tudi »Palača miru (Peace palace)«, kjer je sedež še danes.

22

številna in se morajo v vsakem primeru umakniti pred tistimi, ki bi jih morebiti postavile

stranke.57

Ločimo tudi med fakultativno in obvezno arbitražo.58 V obeh primerih je določitev

obvezujoča, vendar se razlikujeta glede načina sprožitve postopka. Predložitev v fakultativno

arbitražo je popolnoma odvisna od volje in soglasja strank. Obvezna arbitraža pomeni, da

lahko ena od strank enostransko sproži postopek ne glede na voljo nasprotnice v sporu.

Večina arbitraž je fakultativne narave. Izdelana so tudi številna pravila arbitraže, ki jih stranke

v sporu lahko izberejo za reševanje spora.59

Za reševanje sporov med državami so bila sprejeta Opcijska pravila SAS za reševanje sporov

med dvema državama, ki jih države lahko v celoti ali prilagojeno svojim ciljem in potrebam

uporabijo za reševanje svojih sporov. Prva novost, ki je nimajo druga mednarodna sodišča, so

Opcijska pravila za razsojanje sporov med dvema strankama, od katerih je samo ena država.

Druga nova posebnost SAS je možnost reševanja sporov med mednarodnimi organizacijami

in državami. Še večja uvedena novost pa je pripravljenost SAS, da razsoja v sporih med

mednarodnimi organizacijami in zasebnimi strankami. Poleg teh možnosti je SAS ponudil

strankam v sporu tudi Opcijska pravila za spravni postopek in Opcijska pravila za delovanje

anketnih oziroma preiskovalnih komisij. Za lažjo praktično uporabo naštetih Opcijskih pravil

je SAS formuliral tudi Modelne klavzule za posamezne izbrane načine mirnega reševanja

sporov. V veliko pomoč so tudi zelo uspela in razširjena UNCITRAL pravila o arbitraži, ki jih

je tudi SAS uporabljalo.60

Ali bodo stranke v sporu uporabljale postopke arbitraže, je odvisno predvsem od njihove

volje, saj jih k temu (razen izjem) nihče ne more prisiliti. V času pisanja te diplomske naloge

je na primer za Slovenijo aktualen in pomemben predlog dr. Ollija Rehna, evropskega

komisarja za širitev, kako z arbitražo rešiti vprašanje mejnega spora med Republiko Slovenijo

in Republiko Hrvaško. Republika Hrvaška je uradno predlog že sprejela, medtem ko ima

Slovenija pomisleke in bo komisarju Rehnu predložila dopolnila k predlogu.

57 B. Conforti, MEDNARODNO …, op. cit., str. 407. 58 Glej A. Pellet, P. Daillier, N. Dinh, DROIT INTERNATIONAL PUBLIC (1992), str. 804 - 806. 59 M Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo …, op. cit, str. 532. 60 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 229.

23

3.1.4 TIPI ARBITRAŽNIH SPORAZUMOV

Ob obravnavanju arbitraže se moramo vselej zavedati, da gre za sredstvo mirnega reševanja

sporov, katerega uporaba je, tako kot ostalih, na koncu vselej odvisna od volje strank v sporu.

Praksa držav kaže, da le-te lahko uporabijo arbitražo kot sredstvo mirnega reševanja

mednarodnih sporov in izrazijo svojo voljo na različne načine.61

Države se lahko sporazumejo o reševanju sporov pred nastankom spora ali po njem in se

dogovorijo o predložitvi bodisi vseh bodisi le nekaterih kategorij sporov pred tribunal. Ena od

možnosti je sklenitev večstranske ali dvostranske pogodbe, ki je v celoti namenjena

reševanju sporov kot npr. Haaški konvenciji o mirnem reševanju sporov iz leta 1899 in

1907.62

Stranke lahko v pogodbi oblikujejo arbitražno oziroma kompromisorno klavzulo, s katero

se obvežejo, da bodo vse ali nekatere prihodnje spore, ki bi izvirali iz pogodbe, predložile v

arbitražo. Kompromisorna klavzula je določilo v pogodbi, ki predvideva reševanje sporov, ki

bi utegnili nastati v zvezi z razlago ali uporabo pogodbe. Veliko kompromisornih klavzul je

zelo splošnih in navadno ne določajo pravil glede ustanovitve in delovanja arbitražnega

tribunala. Zato morajo stranke običajno skleniti še poseben arbitražni sporazum oziroma t.i.

kompromis. Arbitražno klavzulo vsebuje veliko bilateralnih in multilateralnih mednarodnih

pogodb, ki urejajo različna področja. Ločimo med posebno in splošno arbitražno klavzulo.

Posebna arbitražna klavzula se nanaša na posamezne spore, medtem ko splošna predvideva,

da se bodisi vsi spori med strankami bodisi spori, ki se nanašajo na razlago ali uporabo

pogodbe, rešujejo z arbitražo.63

Tretja možnost je torej sklenitev posebnega sporazuma, ki se imenuje kompromis.64 V njem

se države sporazumejo o predložitvi že nastalega spora v postopek arbitražnega reševanja.

Gre za mednarodno pogodbo, za katero veljajo splošna pravila prava mednarodnih pogodb.

Za vprašanja, ki jih stranki ne uredita v kompromisu, subsidiarno uporabljajo določila

61 M. Pogačnik, Arbitraža …, op. cit., str. 241. 62 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža …, op. cit., str. 534. 63 Ibidem. 64 Aktualen primer kompromisa je Rehnov predlog o reševanju mejnega spora med RS in RH s pomočjo arbitraže.

24

splošnih konvencij o mirnem reševanju mednarodnih sporov, katerih pogodbenici sta stranki v

sporu in pravila običajnega prava.65

3.1.5 PRISTOJNOST

Pristojnost arbitraže z vidika potencialnih subjektov v sporu (ratione personae) se seveda ne

omejuje zgolj na države, temveč mednarodno arbitražo poznamo v sporih med različnimi

subjekti mednarodnega prava66 (npr. med državami in mednarodnimi organizacijami in med

seboj) ter celo med subjekti mednarodnega prava in drugimi subjekti mednarodnih odnosov

(npr. multinacionalkami, posamezniki ipd.).67 Glede jurisdikcije in pristopa SAS je ratione

personae po uvedbi novosti pri delu SAS možen pristop tudi drugim subjektom, ki niso

države. Sporazum o predložitvi spora SAS je lahko sklenjen z ločenim sporazumom

(compromis), z arbitražno klavzulo v pogodbi ali pa s kakšnim drugim pravnim

instrumentom.68

Pristojnost glede na vrsto in vsebino spora (ratione materiae) v konkretnem primeru

opredeljuje dogovor strank, kot ga lahko razberemo iz različnih oblik sporazumov o arbitraži.

V zvezi s tem gre izpostaviti, da je pravzaprav vsak spor med državami mogoče reševati z

arbitražo, če le obstaja volja prizadetih strani. Arbitražna praksa namreč kaže, da niti močni

politični interesi (strateški, ekonomski …) niti izrazito tehnični značaj spora niso ovira za

predložitev spora v arbitražno reševanje.69

Dr. R. Badinter, nekdanji predsednik francoskega Ustavnega sodišča in predsednik Arbitražne

komisije Mednarodne konference o bivši Jugoslaviji (MKBJ) je leta 1997 med svojim

predavanjem na Pravni fakulteti v Ljubljani, že kot predsednik novoustanovljenega Sodišča

OVSE za spravo in arbitražo, označil SAS z besedo »Pepelka« (Cinderela).70

65 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža …, op. cit., str. 534. in 535. 66 V tej nalogi bo poudarek na reševanju sporov v krogu držav. 67 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 383. 68 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 226. 69 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 383. 70 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 228.

25

Vendar je SAS uvedlo71 številne pomembne novosti, ki s posodobitvijo in prilagoditvijo

novim potrebam mednarodne skupnosti predstavljajo SAS v novi luči kot zelo privlačen način

mirnega reševanja sporov in dopolnilo drugim sodnim načinom mirnega reševanja sporov. S

temi novostmi72 pridobiva prenovljeno in posodobljeno SAS določene komparativne

prednosti v primerjavi z nekaterimi drugimi obstoječimi stalnimi mednarodnimi sodnimi

institucijami.73

SAS poglablja tudi sodelovanje z OZN. Generalni sekretar ZN Kofi Annan74 je pozval države

članice OZN, da pristopijo k Haaški konvenciji o mirnem reševanju sporov in se zatečejo,

kadar je primerno, k arbitraži. Pomembna je tudi njegova izjava, da »Danes nista SAS in

Meddržavno sodišče samo soseda v Palači miru; sta komplementarni instituciji, ki nudita

mednarodni skupnosti mnogo opcij za mirno reševanje sporov«.75

Meddržavna arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja sporov, je primerna tako za reševanje

sporov pravne narave ter tudi sporov politične narave, vendar se večina sporazumov o

arbitražnem reševanju nanaša na spore pravne narave. Po 36. členu Statuta ICJ so to spori, ki

se nanašajo na razlago kake pogodbe, katerokoli vprašanje mednarodnega prava, obstoj

kakšnega dejstva, ki bi pomenilo, če se ugotovi, kršitev kakšne meddržavne obveznosti in

spori, ki se nanašajo na naravo ali obseg odškodnine, ki se mora dati za kršitev kakšne

mednarodne obveznosti.

V okviru vprašanja pristojnosti meddržavne arbitraže gre posebej opozoriti tudi na

problematiko pogodbenega instituta pridržkov - rezerv 76(reservations). Slednje namreč glede

na svojo temeljno funkcijo v pravu mednarodnih pogodb pomenijo omejitev možnosti

oziroma obveznosti zatekanja držav k arbitraži, kot je predvidena v mednarodnih pogodbah.77

71 V tej skupini strokovnjakov za mirno reševanje sporov je sodeloval tudi prof. dr. Borut Bohte, zaslužni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani ter mentor te diplomske naloge. 72 Sedem Opcijskih pravil za razne vrste načinov mirnega reševanja sporov, ustrezne Modelne klavzule in Smernice v pomoč strankam pri reševanju mednarodnih sporov. 73 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 228. 74 Nekdanji sekretar, trenutni generalni sekretar ZN je Ban Ki Moon. 75 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 230. 76 Države se lahko izognejo arbitraži npr. kadar gre za spore glede »vitalnih interesov države«, neodvisnost in čast držav ter »interese tretjih velikih sil«. Slovenija v odgovoru na Rehnov predlog zahteva, da se vprašanje kopenske in morske meje ter teritorialnega stika z odprtim morjem obravnava celovito in ne ločeno. V predlogu prav tako ni načela pravičnosti, ki ga Slovenija zagovarja. Zahteva Slovenije pa je tudi, da se državi sami dogovorita o arbitrih arbitražnega tribunala, saj zanjo ni sprejemljivo, da bi kar tri od petih sodnikov izbralo Meddržavno sodišče v Haagu. 77 M. Pogačnik, Temeljne značilnost …, op. cit., str. 384.

26

Arbitražni tribunali so načeloma tudi sami pristojni, da odločajo o svoji pristojnosti

(»competence de la competence«). V tem primeru si pristojnosti ne določajo sami, temveč gre

za vprašanje razlage nekaterih določil sporazuma ali pogodbe.78

Časovna pristojnost (ratione temporis) je načeloma neomejena. Mednarodni instrumenti

običajno ne določajo nobenih časovnih omejitev glede predložitev sporov v arbitražno

reševanje. Določijo lahko, da se mehanizem uporablja samo za spore, ki so nastali potem, ko

sta stranki v sporu postali pogodbenici. Če pa gre za ad hoc tribunale, pa lahko ratione

temporis določi kompromis, ki vzpostavlja jurisdikcijo.79

3.1.6 SESTAVA ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA

Arbitraža je postopek, pri katerem o sporu odloča neka tretja stranka. To je lahko en sam

razsodnik (sole arbitrator) ali pa skupina posameznikov, ki sestavljajo arbitražni tribunal. V

mednarodnih pogodbah ali konvencijah je običajno število arbitrov tri ali pet (vendar vselej

liho).V primeru ad hoc arbitražnih tribunalov pa so stranke popolnoma svobodne, da se

dogovorijo o poljubnem številu. Ponavadi se prav tako odločajo za neko neparno število,

najpogosteje prav tako tri ali pet. Način imenovanja razsodnikov je različen. Ponavadi je v

neki konvenciji ali arbitražnem sporazumu ali kompromisu predviden samo postopek

imenovanja, stranki v sporu pa nato v skladu s temi določili izbereta razsodnike in

predsednika arbitražnega tribunala. Kadar gre za ad hoc arbitražo, lahko stranki v sporu že kar

v kompromisu oziroma arbitražnem sporazumu določita imena arbitrov. Ponavadi ima vsaka

od strank na voljo, da sama postavi enega ali dva razsodnika. Sporazumno nato imenujeta

druge člane.80

Predlog komisarja dr. Rehna o reševanju aktualnega mejnega spora naj bi predvideval

petčlanski tribunal. Predlog določa, da naj pogodbenici v petnajstih dneh sporazumno

imenujeta predsednika arbitražnega sodišča in dva člana, ki sta priznana strokovnjaka za

78 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo za reševanje mejnih in delimitacijskih sporov med državami, v: Magistrsko delo, (2002), str. 24. 79 Ibidem, str. 25. 80 Ibidem.

27

mednarodno pravo. Če se v tem roku ne moreta sporazumeti, predsednika in dva člana

arbitražnega sodišča imenuje predsednik Meddržavnega sodišča (1. odstavek 2. člena).

Vsaka stran v petnajstih dneh po opravljenih imenovanjih iz prvega odstavka imenuje še po

enega člana arbitražnega sodišča. Če v tem roku ni opravljeno nobeno imenovanje, ta dva

člana imenuje predsednik arbitražnega sodišča (2. odstavek 2. člena).81

Predsednik razsodišča je navadno neka nevtralna oseba, ki jo stranki v sporu imenujeta v

sporazumu. Lahko pa ga izberejo tudi že postavljeni arbitri. Njegova vloga je zelo pomembna,

saj je v primeru neodločenega glasovanja, kadar odločitev sprejemajo z večino glasov, njegov

glas odločujoč.82

Lahko pa se zgodi, da država onemogoča ustanovitev tribunala: zgodi se, da bodisi ne

imenuje svojih arbitrov bodisi noče sodelovati pri skupni določitvi nevtralnih članov. Da bi

preprečili takšen zaplet in zagotovili vzpostavitev tribunala, pooblastijo neko tretjo državo,

ugledno osebo ali neko telo, da opravi potrebna in manjkajoča imenovanja. Subjekt, ki mu je

zaupana ta naloga, imenujemo »appointing authority«. Na ta način skušajo onemogočiti neki

stranki v sporu, da bi z zavlačevanjem, izogibanjem in nedelovanjem preprečila rešitev spora.

V ta namen določijo rok, v katerem morajo države opraviti imenovanje in po poteku tega roka

naloga imenovanja preide na »appointing authority«. »Appointing authority« je ponavadi

predsednik, podpredsednik ali najstarejši član ICJ, neka tretja država, predsednik,

podpredsednik ali najstarejši član ITLOS ali neka druga oseba, ki jo določita stranki

sporazumno. Obstaja pa tudi primer, ko pravila neke konvencije predvidevajo subjekt, ki

določi »appointing authority«. To najdemo v Opcijskih pravilih, kjer je generalni sekretar

SAS pristojen za imenovanje »appointing authority«.83 Poleg vseh številnih doslej naštetih

novosti je treba omeniti še dve inovaciji, ki dodatno povečujeta konkurenčnost SAS drugim

mednarodnim sodnim ustanovam. Prva je povečanje pomena in vloge Generalnega sekretarja

SAS, ki se ga, tako kot predsednika Meddržavnega sodišča, sicer lahko po UNCITRAL

pravilih imenuje oziroma pooblasti, da določi osebo, ki imenuje predsednika arbitraž, v

primerih, ko se arbitri ne morejo o tem dogovoriti ali pa če je potrebno, da sam izbere

81 Glej http://www.delo.si/clanek/80236, (obiskano 17. maja 2009) 82 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo …, op. cit., str. 24. 83 Ibidem, str. 25. in 26.

28

predsednika arbitraže. Doslej je bilo že veliko takšnih primerov.84 O drugi inovaciji pa več v

poglavju o stroških.

Sporazumi prav tako določajo postopek imenovanja novih članov razsodišča. To se zgodi v

primeru praznega mesta zaradi smrti nekega razsodnika ali njegove nezmožnosti za delo.85

Arbitražni tribunali, ustanovljeni v okviru SAS, zasedajo na plenarnih sejah, če jih sestavljajo

trije ali pet arbitrov. Možna je tudi zamenjava arbitrov ali pa tudi dokončanje spora brez

odsotnega arbitra, če stranke v sporu temu ne nasprotujejo.86

Pri sestavi arbitražnega tribunala se pogosto uporabljajo liste arbitrov.87 »Stalen« je

pravzaprav samo Mednarodni urad SAS z generalnim sekretarjem in seznam arbitrov, na

katerega lahko vsaka država pogodbenica stavi največ štiri arbitre88 z obnovljivim mandatom

6 let iz vrst priznanih strokovnjakov mednarodnega prava, ki uživajo največji moralni ugled.

Države v sporu pa lahko nato iz tega seznama izberejo razsodnike. Ko je spor predložen SAS,

stranke v sporu ustanovijo skupaj z Mednarodnim uradom SAS ad hoc arbitražni tribunal s

seznama arbitrov, ki se imenujejo člani (members) SAS, lahko pa tudi z osebami zunaj tega

seznama po Opcijskih pravilih.89 Kar nekaj konvencij pooblašča države pogodbenice, da

imenujejo eno ali več oseb na listo arbitrov, kot npr. Haaški konvenciji o mirnem reševanju

sporov iz leta 1899 in 1907, Konvencija o spravi in arbitraži v okviru OVSE in UNCLOS.90

Ob nekaterih že izdelanih političnih sredstvih za mirno reševanje mednarodnih sporov v

okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je leta 1991 prišlo do pobude,

da se v Evropi ustanovi sodišče, ki bo pristojno za reševanje meddržavnih sporov. Idejni

pobudnik ustanovitve vseevropskega sodišča je bil takratni predsednik Ustavnega sveta

Francije, Robert Badinter.91

84 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 229. in 230. 85 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo …, op. cit., str. 26. 86 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 225. in 226. 87 Za primer SAS glej http//: www.pca-cpa.org/POA/arblist.htm ter B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče, v: Pravnik 56 (2001), št. 4 - 5, str. 225. 88 Slovenija je imenovala le dva arbitra, in sicer dr. Boruta Bohteta in dr. Mirjam Škrk. 89 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 225. 90 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo …, op. cit., str. 26. 91 M. Škrk, Sodišče za spravo in arbitražo v okviru OVSE, v: VIII. dnevi javnega prava, Portorož 10. - 12. junij 2002, str. 435.

29

Sodišče je bilo ustanovljeno, da s spravo, in kjer je to primernotudi z arbitražo rešuje spore,

ki so mu predloženi v skladu z določbami Konvencije iz Stockholma (1. člen). Sedež Sodišča

je v Ženevi (prvi odstavek 10. člena). Sodišče sestavljajo konciliatorji in arbitri, ki jih

imenujejo države pogodbenice Konvencije (tretji odstavek 2. člena). V pogledu izvrševanja

svoje funkcije sojenja ter glede na način svoje organizacije Sodišče ni stalno sodno telo po

vzoru Meddržavnega sodišča v Haagu ali Mednarodnega kazenskega sodišča. Še najlažje bi

ga primerjali s Stalnim arbitražnim sodiščem.92

Sodišče opravlja svoje naloge prek Urada in tajnika, ki sta njegova stalna organa. Urad

sestavljajo predsednik in podpredsednik Sodišča ter še trije njegovi člani (prvi odstavek 7.

člena). Tajnik vodi poslovanje Sodišča, Urada in spravnih ter arbitražnih komisij in skrbi za

arhiv Sodišča (12. člen Poslovnika).93

Sodišče odloča z večino glasov svojih članov, ki sodelujejo pri glasovanju. Tisti, ki se

vzdržijo, se ne štejejo med sodelujoče pri glasovanju (prvi odstavek). Urad sprejema odločitve

z večino svojih članov (drugi odstavek). Odločitve spravnih in arbitražnih razsodišč se

sprejmejo z večino njihovih članov, ki se ne smejo vzdržati glasovanja (tretji odstavek). Ob

neodločenem izidu glasovanja prevlada glas tistega, ki mu je zaupana funkcija predsedovanja

(četrti odstavek 5. člena Poslovnika).94

Danes ima večina držav na voljo celo vrsto pogodbenih mehanizmov za mirno reševanje

sporov. S tega vidika bi pristojnost po Konvenciji iz Stockholma raje ocenili kot vzporedno,

in ne kot subsidiarno pristojnost. Ne oziraje se na to, ima Konvencija natančno izdelana

pravila o tem, da pristojnost Sodišča ne posega v druge načine reševanja sporov, kar je tudi

ena njenih posebnosti.95

Stvarna pristojnost Sodišča je določena v 18. členu Konvencije (Pristojnost komisije in

razsodišča). Vsaka pogodbenica namreč lahko predloži spravni komisiji kateri koli spor z

drugo pogodbenico, ki ni bil rešen v razumnem roku. Kateri koli spor se lahko predloži tudi

arbitražnemu razsodišču pod pogoji, določenimi v 26. členu Konvencije.96

92 Ibidem, str. 436. 93 Ibidem, str. 437. 94 Ibidem, str. 438. 95 Ibidem, str. 439. 96 Ibidem, str. 440.

30

Glede na to, da države udeleženke OVSE lahko kadarkoli pristopijo h Konvenciji, ni razloga,

zakaj Sodišče ne bi smelo, na ad hoc osnovi, reševati sporov med državami udeleženkami

OVSE, ki niso pogodbenice Konvencije, če se o tem sporazumejo pisno in so v tem pogledu

pripravljene nositi odgovarjajoče stroške postopka.97

Ena od posebnosti postopkov po stockholmski Konvenciji je tudi možnost naznačitve

ukrepov, da v času reševanja spora pred Sodiščem ne pride do poslabšanja situacije med

sprtimi strankami. Stranke v sporu, ki ga predložijo v reševanje Sodišču, se morajo vzdržati

kakršnega koli dejanja, ki bi poslabšalo položaj ali zaviralo ali preprečilo rešitev spora (prvi

odstavek 16. člena Konvencije). Začasne ukrepe je možno izreči pri postopku sprave in

arbitraže.98

Poglavitni namen sprave je pomagati strankam v sporu, da dosežejo rešitev spora v skladu z

mednarodnim pravom in njihovimi obveznostmi, ki izhajajo iz OVSE (24. člen Konvencije in

prvi odstavek 14. člena Poslovnika). Obvezen postopek sprave je osrednja značilnost

stockholmske Konvencije. Ustanovitev spravne komisije poteka tako, da vsaka stranka v

sporu imenuje vanjo po enega člana z liste konciliatorjev,99 ki jih imenujejo pogodbenice

Konvencije (prvi odstavek 21. člena Konvencije). Če je stranka v sporu država, ki ni

pogodbenica Konvencije, lahko imenuje za člana komisije bodisi nekoga s seznama

konciliatorjev, ki jih imenujejo pogodbenice ali pa imenuje člana spravne komisije ad hoc

(tretji odstavek 21. člena Konvencije). Po posvetovanju med predsednikom Sodišča in

strankami v sporu imenuje Urad še tri člane spravne komisije. To število Urad lahko poveča

ali zmanjša, mora pa biti neparno (četrti in peti odstavek 21. člena Konvencije).100

Spravni postopek se lahko konča bodisi s podpisom povzetka sklepov, ki ga podpišejo

predstavniki strank v sporu in člani spravne komisije, bodisi s končnim poročilom, ki ga

sestavi spravna komisija. Če med spravnim postopkom ne pride do sporazumne rešitve spora,

spravna komisija sestavi končno poročilo, kadar meni, da so bili raziskani vsi vidiki spora in

izčrpane vse možnosti, da se najde rešitev.101

97 Ibidem, str. 442. 98 Ibidem, str. 443. 99 Slovenija je za konciliatorja imenovala dr. Dimitrija Rupla in dr. Boruta Bohteta. 100 M. Škrk, Sodišče za …, op. cit., str. 444. in 445. 101 Ibidem, str. 446.

31

Kateri koli spor med pogodbenicami stockholmske Konvencije ali med pogodbenico

Konvencije ter eno ali več državami udeleženkami OVSE se lahko kadar koli predloži

arbitraži s sporazumom (prvi odstavek 26. člena Konvencije). Naslednja značilnost

Konvencije iz leta 1992 je v tem, da morata biti za sprožitev obvezne arbitraže s prijavo

izpolnjena dva pogoja. Prvi pogoj je vzajemnost. Postopek arbitraže s prijavo se lahko sproži

le zoper pogodbenico Konvencije, ki je prevzela isto obveznost po drugem odstavku 26. člena

kot pogodbenica, ki sproža postopek s prijavo. Drugič, je dopustno zahtevo za arbitražo s

prijavo podati le, če postopek sprave po Konvenciji med istima pogodbenicama ali

pogodbenicami ni bil uspešno rešen.102

Ko je vložena zahteva za arbitražo, se ustanovi arbitražno razsodišče. Arbitri, ki jih imenujejo

pogodbenice po Konvenciji, so po položaju člani razsodišča. Če je stranka v sporu država, ki

ni pogodbenica Konvencije, lahko imenuje arbitra s seznama članov Sodišča ali pa arbitra ad

hoc, ki pa mora biti državljan države udeleženke OVSE. Razsodišče, ki ima značaj sodnega

organa, odloča v skladu z mednarodnim pravom, razen če se stranki v sporu ne sporazumeta,

da odloča o zadevi po načelih pravičnosti (ex aequo et bono). Konvencija prizna pravico, da

nastopi kot intervenient v sporu kateri koli državi udeleženki OVSE, ki ima pravni interes, za

katerega je verjetno, da bi bil prizadet zaradi odločitve razsodišča (tretji in četrti odstavek 29.

člena Konvencije in 31. člen Poslovnika).103

Arbitražna razsodba ima obvezujočo moč samo med strankami v sporu in v zvezi s sporom,

na katerega se nanaša (drugi odstavek 31. člena Konvencije). Arbitražna razsodba je

dokončna in zoper njo ni pritožbe (tretji odstavek 31. člena Konvencije). Zoper arbitražno

razsodbo je možno vložiti revizijo na temelju odkritja novega dejstva, ki je odločilnega

pomena. Zanj stranka ali stranke v sporu, ki vlagajo revizijo, v času razsodbe niso vedele

(četrti odstavek 31. člena Konvencije).104

Čeprav stockholmski Konvenciji ni kaj očitati in je bila zelo skrbno načrtovana, ne moremo

mimo dejstva, da Sodišču v okviru OVSE v prvem šestletnem obdobju njegovega mandata ni

bil predložen noben konkreten spor v reševanje. To je še toliko bolj presenetljivo, ker ima

Konvencija dvaintrideset pogodbenic in njihovo število še vedno narašča.105

102 Ibidem, str. 447. in 448. 103 Ibidem, str. 448. in 449. 104 Ibidem, str. 449. in 450. 105 Ibidem, str. 450.

32

Vendar ni prezreti, da ima Sodišče za spravo in arbitražo v okviru OVSE določene prednosti v

primerjavi z drugimi arbitražnimi in sodnimi mehanizmi univerzalnega značaja. Sodišče je

regionalna institucija. Na listi članov Sodišča so nekatere najuglednejše osebnosti iz

evropskih pravnih in političnih krogov, ki dobro poznajo skupne evropske pravne, moralne in

etične vrednote ter njihov razvoj in dejanske razmere v regiji. Poleg tega sta sprava in

arbitraža po Konvenciji zamišljeni kot manj formalni od obstoječih postopkov, ki so na voljo

pred Meddržavnim sodiščem ali Stalnim arbitražnim sodiščem. Ena od posebnosti Konvencije

so enostavni postopki in relativno kratki roki, ki naj zagotavljajo rešitve v razumnem roku.

Sprava in arbitraža po Konvenciji sta predvideni kot cenejši od drugih postopkov, zlasti od

arbitraž ad hoc106.

3.1.7 UPORABNO PRAVO

Pravila postopka (rules of procedure) oziroma poslovnik arbitražnega tribunala lahko določita

državi že v kompromisu. Procesna pravila arbitraže pa so lahko vnaprej urejena tudi v

večstranski mednarodni pogodbi o mirnem reševanju mednarodnih sporov oziroma v drugi

pogodbi med strankama. Omenjene pogodbene določbe so navadno dopolnilne narave in se

uporabljajo za vprašanja, o katerih se državi v konkretnem sporu nista drugače sporazumeli.

Procesna vprašanja, do katerih se državi nista opredelili v takšni ali drugačni obliki, rešuje

naknadno arbitražni tribunal. V kolikor torej ni mogoče identificirati sporazumne volje strank

(držav) glede pravil postopka, izražene v kompromisu ali drugem pravnem temelju

meddržavne arbitraže, postopek določajo sami arbitri.107

Institut meddržavne arbitraže dopušča, da se stranki sami dogovorita tudi o materialnem

pravu, ki naj ga uporablja arbitražni tribunal. Najpogosteje so že v kompromisu oziroma

drugem pravnem temelju arbitraže opredeljeni viri mednarodnega prava.108

Rehnov predlog v četrtem členu določa, da naj arbitražno sodišče uporablja pravila in načela

mednarodnega prava ter mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih

odnosov.109

106 Ibidem, str. 451. 107 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 385. 108 Ibidem. 109 Več o osnutku predloga na http://www.delo.si/clanek/80236, (obiskano 17. maja 2009)

33

Mednarodne pogodbe ali konvencije o mirnem reševanju sporov že same največkrat

določajo, katero pravo naj uporabi arbitražni tribunal. Pogosto kot alternativo navedejo

mednarodno pravo, pri čemer se dostikrat sklicujejo na 38. člen statuta ICJ.110 Strankam v

sporu dopuščajo tudi možnost, da s sporazumom pooblastijo tribunal, da odloči ex aequo et

bono.111 Tako določa 2. odstavek 38. člena Statuta ICJ, vendar v praksi takega primera še ni

bilo.

Nekateri arbitražni sporazumi določajo nekatera posebna pravila ali pa zgolj na splošno

napotijo na uporabo prava. Veliko arbitražnih sporazumov izrecno določa, da se uporabi

mednarodno pravo ali načela mednarodnega prava. Če menijo, da rešitev v skladu z

mednarodnim pravom ne bi bila primerna, določijo neko drugo osnovo, na temelju katere

mora tribunal sprejeti odločitev. Nekateri arbitražni sporazumi se sklicujejo tudi na uporabo

načela pravičnosti, pravične rešitve itd. Pri izbiri prava so stranke omejene z ius cogens.112

V primeru mejnega spora med RS in RH in predloga komisarja Rehna, naj bi bila naloga

arbitražnega sodišča »določiti potek meje na morju in kopnem (po pravilih in načelih

mednarodnega prava) in določiti režim za uporabo ustreznih morskih območij in stika

Slovenije z odprtim morjem (po mednarodnem pravu, pravičnosti in načelu dobrososedskih

odnosov za dosego poštene in pravične odločitve).«113

Odločanje na temelju ex aequo et bono je pomembna lastnost mednarodne arbitraže.

Arbitražni tribunali so namreč dolžni v vsakem primeru rešiti spor, tudi če ne obstaja pravilo,

ki bi ga lahko uporabili v konkretnem primeru. 114

Odločanje po načelu pravičnosti je torej predvsem namenjeno zapolnjevanju praznin in sodnik

lahko tako odloči le, če ga stranke v sporu izrecno pooblastijo.

110 1. odstavek 38. člena Statuta ICJ določa: »Sodišče, katerega naloga je odločati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu predložijo, naj uporablja: a) meddržavne dogovore, bodisi splošne bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki jih države v sporu izrečno pripoznavajo, b) mednarodni običaj kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo, c) obča pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi, d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov, kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil.« 111 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo za reševanje mejnih in delimitacijskih sporov med državami, v: Zbornik znanstvenih razprav, LXIII (2003), str. 538. 112 Ibidem, str. 538. in 539. 113 http://www.mladina.si/dnevnik/05-05-2009-rehnov_predlog_za_slovenijo_ni_sprejemljiv/, (obiskano 17. maja 2009) 114 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo …, op. cit., str. 539.

34

3.1.8 POSTOPEK

Arbitražna praksa in pregled procesnih določb mednarodnih pogodb kažeta, da se arbitražni

postopek v svojih fazah in glede na metode dela močno približuje postopku pred

Meddržavnim sodiščem v Haagu.115 Postopek bo tako načelno kontradiktoren, državi pa sta v

njem zastopani s posebnimi zastopniki (agents), podprtimi s svetniki in osebjem (advisers,

staff). Navadno se postopek deli na pisni del (written pleadings) in ustni del (oral

proceedings). Procesna pravila lahko urejajo tudi dokazni postopek, v katerem lahko

arbitražni tribunal zaslišuje priče in postavlja izvedence. S pooblastilom obeh strani lahko

meddržavna arbitraža opravlja tudi preiskavo oziroma ogled lokacij116 (t.i. on the spot

investigation). Meddržavna arbitraža lahko, v kolikor je to predvideno v sporazumu, izdaja

tudi začasne ukrepe (provisional measures) za zaščito pravic in interesov v teku postopka.117

3.1.9 STROŠKI

Stroške arbitraže ločimo v dve skupini. Prva vrsta se nanaša na stroške, ki nastanejo med

pripravo in predstavitvijo primera pred tribunalom, kot so honorarji izvedencev, svetovalcev,

stroški zbiranja dokazov, prevodi dokumentov, potni stroški itd. Druga skupina stroškov pa

so stroški arbitražnega sodišča, kot so honorarji razsodnikov, plačilo tajniku,

administrativnemu osebju, tolmačem in plačila za razne druge storitve. Stranke v sporu same

krijejo prvo skupino stroškov, stroške arbitražnega sodišča pa si morajo razdeliti. Stranke v

sporu lahko v kompromisu sporazumno odločijo o razdelitvi stroškov arbitražnega tribunala.

V praksi jih ponavadi poravnajo v enakih delih, možen pa je tudi drugačen sporazum.

Nekateri kompromisi določajo, da vsaka stranka plača honorar tistemu razsodniku, ki ga je

imenovala.118

Stroški SAS arbitraže obsegajo honorar in izdatke arbitrov, ki jih določi tribunal po posvetu z

»appointing authority«. Sem sodijo tudi stroški za izvedenska mnenja in drugo pomoč, ki jo

115 Primer ad hoc arbitraže med Gvinejo in Gvinejo Bissao iz leta 1985, ko še niso bila sprejeta Opcijska pravila SAS. 116 Predvsem v mejnih in delimitacijskih sporih. 117 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 386. 118 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo …, op. cit., str. 539. in 540.

35

nudi tribunal in Generalni sekretar ter Mednarodni urad. Stranke v postopku pa pokrivajo

svoje lastne stroške v zvezi s pravnim predstavljanjem in pomočjo. Vsaka stranka pokriva

svoje stroške arbitraže po enakih delih. Po Opcijskih pravilih pa lahko tribunal razdeli plačilo

stroškov na drug razumen način glede na okoliščine primera.119

Druga olajšava strankam v sporu pa je ustanovitev Sklada SAS za finančno pomoč za

reševanje mednarodnih sporov po vzoru Meddržavnega sodišča, pri katerem podoben sklad že

nekaj časa deluje v pomoč revnejšim državam, ki si težko privoščijo poravnanje stroškov v

zvezi z reševanjem mednarodnih sporov.120

Kar zadeva skupno višino stroškov, lahko trdimo, da je meddržavna arbitraža, ki se v

reševanju spora ukvarja predvsem s pravnimi vprašanji, navadno cenejša od meddržavne

arbitraže, kjer je za sprejetje razsodbe potrebno razrešiti še vrsto dejanskih in tehničnih

vprašanj skozi zbiranje dokazov, zaslišanje prič in izvedencev ter druga procesna dejanja.

Višina stroškov vsekakor progresivno narašča z zapletenostjo primera in trajanjem

postopka.121

3.1.10 RAZSODBA

Arbitražni postopek se konča z izdajo razsodbe (arbitral award, sentence arbitrale), ki se po

obliki vse bolj približuje sodni odločbi, npr. Meddržavnega sodišča v Haagu. Sestavljena je iz

izreka in obrazložitve, sprejeta in izdana pa mora biti z večino glasov arbitrov v tribunalu, ki

jo morajo podpisati. Manjšina arbitrov, ki se z razsodbo ne strinja, ima navadno možnost

podati nasprotno mnenje122 (dissenting opinion).123

S pravnega vidika pa je precej kompleksno vprašanje učinkovanja arbitražne razsodbe.

Arbitražna razsodba je po povedanem pravno obvezujoča in dokončna ter v učinkih torej

enaka pravnomočni sodni odločbi, razen v pogledu izvršljivosti. Pravno obvezujoč značaj

razsodbe izhaja iz sporazuma o meddržavni arbitraži, ki je mednarodna pogodba in torej v

119 B. Bohte, Stalno arbitražno sodišče …, op. cit., str. 226. 120 Ibidem, str. 230. 121 M.Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 386. in 387. 122 V primeru Rehnovega predloga o arbitraži, arbitri nimajo možnosti podati ločena mnenja. 123 M. Pogačnik, Temeljne značilnosti …, op. cit., str. 387.

36

zvezi z njo velja pravno načelo izpolnjevanja prevzetih pogodbenih obveznosti v dobri veri

(pacta sunt servanda). Stranki (državi) sta torej dolžni sprejeti vse zakonodajne, izvršne,

sodne in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev učinkovanja in implementacijo vsebine

razsodbe. Slednja seveda v skladu s splošnimi pravnimi načeli učinkuje le v razmerju med

državama strankama spora in samo glede zadevnega predmeta meddržavne arbitraže.124

Ker je razsodba dokončne narave, se arbitražni postopek z njo nepreklicno zaključi. Vendar

pa to ne pomeni, da stranki nimata več na razpolago nikakršnih sredstev, s katerimi bi vplivali

na izdano razsodbo. V primeru nestrinjanja glede vsebine razsodbe, lahko stranki zahtevata

razlago razsodbe s strani tribunala, ki je razsodbo izdal. Poleg tega se v zadnjem času v

mednarodnem pravu uveljavlja tudi možnost izpodbijanja arbitražne razsodbe v primeru

prekoračitve pooblastil s strani tribunala in bistvenih napak pri ugotavljanju dejstev ali

uporabi prava. Končno arbitražna praksa pozna tudi možnost revizije v primeru odkritja

kakšnega poznejšega dejstva, ki bi v primeru, da bi bilo znano arbitražnemu organu v času

odločanja, bilo odločilno za izrek razsodbe.125

3.1.11 IZVRŠITEV

V skladu s tradicionalnim načelom je izvršitev arbitražne odločitve v bistvu odvisna od volje

strank. Arbitražni sporazumi ali kompromisi ponavadi ne urejajo posebnih mehanizmov za

izvršitev arbitražnih odločb. Vsebujejo lahko korake, ki so potrebni za izvršitev odločbe. V

mejnih ali delimitacijskih sporih se lahko dogovorijo o ustanovitvi posebne komisije ali

imenujejo strokovnjake, katerih naloga je določitev meje, potem ko arbitražni tribunal izda

razsodbo. Ponavadi vsebujejo arbitražni sporazumi zgolj neko splošno določilo, ki zavezuje

stranki, da sprejmeta vse ukrepe za izvršitev razsodbe. Lahko pa pooblastijo arbitražni

tribunal, da v razsodbi določi rok in način izvršitve. Tudi mednarodne konvencije ali

oblikovana pravila ponavadi določajo zgolj dolžnost izvršitve, ki mora biti v dobri veri

opravljena nemudoma ali v določenem roku.126

124 Ibidem. 125 Ibidem. 126 M. Zgonec-Rožej, Arbitraža kot sredstvo …, op. cit., str. 543.

37

Sklenemo lahko, da ne obstaja nobeno mednarodno pravilo, ki bi dovoljevalo prisilno

izvrševanje arbitražnih odločb. Izvršitev tako temelji na dobri veri držav. Država, ki razsodbe

ne izvrši, lahko doživi pritisk mednarodne skupnosti. V končni fazi pa je neizvršitev

arbitražnih razsodb sankcionirana tudi z vzpostavitvijo mednarodne odgovornosti države. Na

voljo je tudi samopomoč, vendar ponavadi ne pripomore k rešitvi spora.127

Praksa kaže, da države le redko zavrnejo izvršitev arbitražnih razsodb.128

3.2 MEDDRŽAVNO SODIŠČE V HAAGU

3.2.1 POMEN IN VLOGA SODIŠČA

Sodno reševanje mednarodnih sporov (judicial settlemen