Prerodne misli prekmurskih protestantov in katolikov v 18. in na zacetku 19. stoletja - 08 Zora 90 - Jesenšek

7/27/2019 Prerodne misli prekmurskih protestantov in katolikov v 18. in na zacetku 19. stoletja - 08 Zora 90 - Jesenek

1/13

89

Prerodne misli prekmurskih protestantov in

katolikov v 18. in na zaetku 19. stoletja

1 Gospod Trubarjeva kranjina, Kreljeva elja, dodati Trubarjevemu jezikuvplive vseh osrednjeslovenskih nareij, upotevajo tudi hrvaino in glago-ljako tradicijo, Dalmatinova srednja pot med Trubarjevo sinhronijo in Krelje-vo diahronijo ter Bohoriev in Megiserjev poskus, doloiti pravila osrednjemu

slovenskemu knjinemu jeziku v normativnih prironikih (manj uspeno vslovnici in bolj vplivno v tirijezinem slovarju), so v osrednjeslovenskem pro-storu dobili pomembno nadaljevanje v delih katolikih piscev 17. stoletja. Spr-va se je zdelo, da je protireformacija zastojno obdobje (Toporii 2000: 797)v razvoju slovenskega jezika (Jesenek 2006: 591). Novih slovenskih tiskanihknjig skoraj ni bilo, pa vendar je redka knjina produkcija v prvi polovici 17.stoletja potrdila jezikovna iskanja in prizadevanja 16. stoletja ter v redkihlekcionarjih ohranila oz. sprejela vse znailnosti komaj normiranega in medprotestanti uveljavljenega osrednjeslovenskega knjinega jezika. Za nadaljnji

razvoj (osrednje)slovenskega knjinega jezika je bilo najbolj pomembno, dapodoba osrednjeslovenskega knjinega jezika, ki se je uveljavila v DalmatinoviBibliji, ni bila zavrnjena in da so katoliki pisci sledili normi in predpisom,izhajajoim iz jezikovne tradicije slovenskega protestantizma. Osrednjeslo-venski katoliki prostor je zavrnil ideje slovenskih protestantov, sprejel pa jestranski produkt protestantizma (Rajhman 1977), tj. v protestantskih pre-vodih izoblikovan osrednjeslovenski knjini jezik; to je pomembna pridobitevprotireformacije na Slovenskem, premiljena odloitev za slovenski jezik, ki jeostal Dalmatinov in je rasel iz njegove tradicije. Konservativnost katolikega

kroga glede jezikovnega vpraanja je dolgorono pozitivno vplivala na razvojslovenskega jezika, saj je branila staro pisavo in s tem zavirala anarhijo vknjinem jeziku (Tomi 1956: 15), hkrati pa je v osrednjeslovenskem pro-storu dopuala sooanja med Dalmatinovo knjino normo in razlikovalnimiglasoslovnimi ter oblikoslovnimi novostmi v delih slovenskih pridigarjev terpiscev nabonega slovstva 17. in 18. stoletja (Kastelec, Svetokriki, Hipolit,Rogerij, Basar, Skalar, Paglovec). To je omogoilo tudi postopni, naravniin iz osrednjeslovenske jezikovne tradicije izhajajoi prehod k sprejemljivinormativni preobrazbi kranjskega knjinega jezika v obdobju med barokomin razsvetljenstvom (Oroen 2010: 161). V 18. stoletju je zaela na razvojosrednjeslovenskega knjinega jezika opazneje vplivati naddialektalna zgradba


2/13

90

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

gorenjine z malo dialektizmi ter arhainim stanjem vokalizma in konzonan-tizma (Oroen 2010: 38), ki je s Paglovevimi novimi reitvami v obmojubesedia in skladnje (Oroen 2010: 160) ter Japljevim prevodom Biblije

(1784) prodrla v osrednjeslovensko knjino podobo druge polovice 18. stoletja.Praktine spremembe Dalmatinovega jezika je odkrito zahtevala Kraynskagrammatika (1768). Pohlin ni elel prenove jezika 16. stoletja, kot so to vnaslednjih letih storili zoisovci oz. Japelj v prevodu Biblije (Oroen 1996a:251269), ampak je dovolj realistino napovedal jezikovne reforme, ki soizhajale iz sinhronih pogledov na jezik. Zavzel se je za normativno podoboosrednjeslovenskega knjinega jezika, ki se pribliuje ivi govorici osredja insredia (Ljubljana), zavrnil pa je jezik, ki je ali preve starinski ali preverazdruevalno nareni. V prvi samostojni slovnici (osrednje)slovenskega jezi-

ka (latinsko pisana Bohorieva je bila pod monim vplivom Melanchtonovepredloge, Pohlin pa je napisal slovnico v nemini, da bi se Nemci lahkouili slovenskega jezika!) se je Pohlin odloil za omikan in razumljiv sodobniknjini jezik, osvobojen arhaine Dalmatinove dediine in prevelike ljudskeosnove ter kmekosti, ki je v njegovih asih prevladovala v kranjskih buk-vah. eprav njegove slovnice e ne moremo imenovati za znanstveno, pa seje e skliceval na resen tudij jezika (na to odloitev pa je nedvomno neposre-dno vplival Gottsched /Oroen 2003: 391/), ki bo pokazal, kako je potrebnopresei razkorak med tradicionalno knjino (pisno) in soasno (kultivirano)govorno podobo kranjskega-slovenskega jezika (Oroen 2010: 169).

Na koncu oblikoslovja in pred Korenskim besedjem Pohlin poudarja tudijslovnic, sicer bo nepravilnost zmeraj bolj prevladovala in konno tudi roja-kom napravila jezik neznan in morda celo povsem nerazumljiv. Ali se ni vjezik postopoma vtihotapilo e dovolj surovega (rauher) kmekega in mu vzelovso prijetnost (Annemlichkeit)? (Toporii 2003: 340).

2 Podobno kot Pohlin v osredju so na severovzhodu, v pokrajini med Muroin Rabo, razmiljali slovenski prekmurski protestanti in razsvetljenci. V Prek-murju je lo za zanimiv preplet protestantske dediine in prerodne miselnostio jeziku.

Prekmurski knjini jezik21 je bil oblikovan kot stranski produkt protestantiz-ma (enako kot v osredju kranjski) za potrebe nove vere. Najprej sta izla

21 Prekmurski knjini jezik je razliica vzhodnoslovenskega knjinega jezika (ob vzho-dnotajerskem knjinem jeziku /Jesenek 2009/) v knjini obliki se je potrdil v 18.stoletju, nato pa seje razvijal vzporedno z osrednjeslovenskim knjinim jezikom vse

do sredine 19. stoletja, ko sta se dve slovenski knjini normi zdruili v enotni sloven-ski knjini jezik, v t. i. novoslovenino (Jesenek 2005b). O tem prim. Oroen (1996:356380) in Jesenek (2005a, 2009a, 2010, 2010a, 2011b).


3/13

91

Prerodne misli prekmurskih protestantov in katolikov v 18. in na zaetku 19. stoletja

katekizem (Temlinov Mali Katechismus, 1715) in abecenik (Abecedariumszlowenszko, 1725), in sicer so kot v osredju tudi v Prekmurju protestanti naj-prej dobili v svojem jeziku glavne nauke nove vere in knjiico, ki jih bo nauila

brati. Vrh prevajalskega dela in vzporednica Dalmatinovi Bibliji je KzmievNouvi Zkon (1771), prvi prevod Svetega pisma iz stare grine v slovenino.Prekmurski protestanti so svoj knjini jezik v 18. stoletju normirali na enaknain kot v 16. stoletju Trubar in somiljeniki v osrednjeslovenskem prostoruv 16. stoletju (Jesenek 2005b: 6). Znailno protestantsko je bilo tudi doloanjenjegovega imena (v osredju gospod Trubarjeva kranjina, kranjski jezik: vPrekmurjustari slovenski jezik), poimenovanje nosilcev tega jezika (Slovenci: slovenski narod) in pokrajine, v kateri se je ta jezik uporabljal (Kranjska :Slovenska okroglina, Slovenska krajina).

Temlinov slovenski jezik je bil (kot Trubarjev) e zelo blizu ivi govorici,preprost in nazoren, pa vendar kae visoko literarnojezikovno ter splonokulturno raven (V. Novak 1969: 232); normativno podobo je prekmurskaslovenina dobila (podobno kot osrednjeslovenska kranjska v DalmatinoviBibliji) v jeziku Nouvega Zkona tevana Kzmia. tevanov sodobnik, ka-toliki duhovnik Miklo Kzmi, je sicer upoteval predhodno protestantskopisno in knjino tradicijo, vendar pa se je pod vplivom prerodne miselnostizelo zavzemal za tiskanje slovenskih prekmurskih knjig, v katerih je zaelaopazno prevladovati pred tem e v osredju od Pohlina spodbujena soasnapravorena govorna podoba. Vratua (1974: 69) prepoznava kontinuiteto vrazvoju prekmurskega jezika od tevana do Mikloa Kzmia, in sicer pred-vsem v besedju in pravopisu sklicujo se na arhainost prekmurinev Nouvem Zkonu in Svetih evangyeliomih zavraa Mikloevo (jezikovno)samostojnost in v njegovem jeziku e ne odkriva prerodnega sledenja Pohli-novemu priblievanju ivemu jeziku. Smej (1997: 533544) dokazuje Miklo-evo vejo (tudi jezikovno) samostojnost v odnosu do tevana in poudarjaprerodno usmerjenost katolikega duhovnika, ki je razvidna tudi iz njegoveganajstarejega ohranjenega pisma kofu Szilyju (1. 11. 1777).

Miklo Kzmi si je kot pravi preporoditelj prizadeval za vsesploni napredeknae Slovenske krajine in natis slovenskih knjig (npr. Molitvene knjiice vnaem jeziku ali nae slovenske Abecedne knjiice), za kultiviranost na-ega jezika ter za slovenske ole v slovenskem okraju (I. kafar 1975a:269288). Taka prizadevanja za napredek slovenstva in potrebe materininev Prekmurju so lahko prepoznana kot ideje praktinega razsvetljenstva, kiMikloa Kzmia doloajo za zaetnika prerodne miselnosti v Prekmurju.Skrb za razvoj osnovnega olstva in tiskanje nabonega slovstva v naem

jeziku ga povezuje s Pohlinom, al pa e ni znal povezati Slovencev na leviin desni strani Mure, ampak je ostal, podobno kot Pohlin, v svojih pogledih


4/13

92


deelno omejen nazorsko ozkost in provincionalnost22 v razmiljanju jezmogel presei ele novi katoliki rod v drugi polovici 19. stoletja na elu zJoefom Borovnjakom (Jesenek 2008).

2.1 Ferenc Temlin je leta 1715 izdal prvo prekmursko tiskano knjigo, Malikatechismus,23 tj. Luthrov mali katekizem, ki ga je v slovenino prevedel izmadarske predloge (Gyri Katechismus, 1709), po kateri je tevan Kzmiprekmurski prvotisk imenoval kar Gyrski kateizmus.24 Obe razliici sloven-skega knjinega jezika se zaenjata z nabonim slovstvom oz. protestantskimubenikom,25 ki se je uporabljal pri verskem pouku in je prinaal odgovore navpraanja o razlikah med katolikim in protestantskim pogledom na kranskovero. Trubarjev, Temlinov in verjetno tudi Kzmiev katekizem so bili skrb-no teoloko in praktino pripravljeni, prav v njihovem praktinem delu pa je

priel do izraza tudi stranski produkt protestantizma, tj. pomen maternegajezika pri irjenju verskih resnic. Trubar je v 16. stoletju katekizem napisalpredvsem za slovensko jezikovno elito, tj. za redke Kranjce, ki so takrat znalibrati (te preprote vuzhite le te stuke nashe praue kerzhanske vere) in najbi irili novi nauk med rojaki (h dobrumu vem mladim tar preprotim ludemnahe dehel), Temlin pa ga je spisal predvsem za drouvne Decz volo inje ob protestantski miselnosti napovedoval tudi prerodno v predgovoru jespregovoril preprosto in nazorno (V. Novak 1969: 228) o tem, da je med

22 Martina Oroen (2010: 175) ugotavlja, da se je Pohlin separatistino omejeval nakranjski jezikovni prostor, kar je preve izkljuevalo druge Slovence. Enako velja tudiza Mikloa Kzmia v Prekmurju, kar kae, da je bil slovenski jezikovni in geograf-ski prostor na prelomu 18. in 19. stoletja ostro razdeljen na alpski in panonski del, naslovenstvo v avstrijskem in madarskem interesnem prostoru, to pa je vplivalo tudi nadvojnini razvoj slovenskega jezika vse do sredine 19. stoletja (Jesenek 2010a). Danessi teko predstavljamo, kako mona je bila lokalna deelna zavest, kako jezikovnorazdruevalna je bila za na narod upravna deelna razmejitev. (Oroen 2010: 175)

23 Mali Katechismus, tou je tou krtki nvuk vre kerchnzke dvno nigda, po D. LutherMartonni z zvtoga pima vkp zebrni ino za drouvne Decz volo pizani. Zdai pak

na szlovenszki jezik preloeni. Stmpano v-Saxonii v-meti Halla imenvanom po Zeit-ler Andrasi. Anno 1715.

24Temlinov prvotisk je tako imenoval tevan Kzmi leta 1754 (Uvod v Vre krsztsnsz-ke krtki nvuk). Prim. popravljeno izdajo ponatisa iz leta 1796 (verjetno jo je priredilMihail Barla /kafar 1978: 21/), ki se imenuje Gyrzki Ktekizmus tou je tou: D.Luther Mrtonna Mli ktekizmus, z-drgimi lejpimi pobosnimi pitanyami, ino zemzpodobnimi niterimi molitvami, zdaj znouvics na szlovenzko obrnyeni za volo, vSzlovenkoj ikroglini l. solzke decz. V-Soproni. Stampani pri Sziez Anna Klra vuleti 1796.

25 tevan Kzmi je prav tako kot Trubar zael svoje ivljenjsko delo, tj. prevod celotnega

Svetega pisma, s katekizmom (1752?) in abecednikom (1753?), ki sta, al izgubljena(prim. I. kafar 1978: 16) katekizemski del je verjetno delno prirejen izel v njegoviknjigi Vre krsztsnszke krtki nvuk leta 1754.


5/13

93


prekmurskimi Slovenci velika kesna (pomanjkanje) knjig vu naemzlovenzkom jeziki (Temlin 1715: 8), predvsem pa je poudaril skrb za (ver-sko) olo in kulturno omiko Slovencev v Prekmurju:

I jaz vz takise pokorno prozim, da vze vase vcseny tak rendelite ino ravnaite,kagdabi mogli ponine molitve, summo vzega kerchnztva touje katechismus, zma-terinskim mleikom navkpe, vto mlo Deco noter vcepiti. (Temlin 1715: 6)

Temlinov odnos do slovenstva in slovenskega jezika v Prekmurju se kae vlatinskem pismu, ki ga je zelo verjetno v letu 1714 ali 1715 (V. Novak 1970:253) poslal nemkim pietistom v Halle in ga je naslovil na Augusta HermannaFranckeja. Gre za prvo znano pismo prekmurskega izobraenca (V. Novak1970: 254), zato je pomembno, kako je Temlin nemkim pietistom predstavil inpoimenoval svojo deelo, jezik in narod.26 Pokrajino med Muro in Rabo ime-nuje moja rodna zemlja Sklavonija (in Patrio meo solo, quod est Sclavonia),ki je del spodnje Ogrske (Hungaria inferiois), umeena med tajersko inOgrsko (inter Styriam et Hungariam), zanjo pa so znailne nemogoe raz-mere za duhovna rast vernikov, ki nimajo nabonih knjig v lastnem domaemjeziku (librum in vernacula sua lingua). Temlin, ki je bil rojen na Krajni vtiinski upniji, svojo deelo imenuje Sklavonija, ne Vandalija kot npr. Mi-klo Kzmi, ki v latinskih pismih kofu Szilyju tako imenuje tudi slovenskijezik, torej lingua Vandalica, tudi lingua Vindicum v nemini pa Windische

Sprache. Iskanje ustreznega latinskega ali nemkega poimenovanja za Slo-vence je bilo po zmedi iz Bohorievega Predgovora v Zimske urice (1584)prisotno vse do konca 19. stoletja, zato so tudi prekmurski prevajalci nihali viskanju tujejezinega izrazja za poimenovanje naroda, jezika in geografskegaprostora, v katerem ivijo (prekmurski) Slovenci. Na tajerskem se je pojavilae tretja razliica latinskega poimenovanja za Slovence: Bernard Mariborskije leta 1760 svoj nemko-slovenski slovar (v rokopisu) naslovil DictionariumGermanicum-Slavonicum Vocabula Tam Antiqu, quam Nova, ussus Recepta,Juxta Etymon purioris Slavonismi Autorum, Methodice demonstrans //, kjer

je Slavonicum sinonim za slovenski, besedna zveza purioris Slavonismi paustreznica za isteja slovenina (Jesenek 2004: 8688). Temlin (1715: 9) je

26 // Kajti, velespotovani gospodje, na moji rodni zemlji, ki je Sklavonija in ki lei obmeji spodnje Ogrske proti zahodu, med tajersko in Ogrsko, in kjer se tudi neki del inokroje elezne upanije ponaa s tem imenom, je skupina ljudi, nemajhna po tevilu,ki je predana evangelianski veri. Moj Bog, e bi hotel podrobno nateti, v kako gosteoblake teme so ti ljudje zagrnjeni v duhovnem pogledu, bi mi zmanjkalo besed. Tazmota pa se bohotno razraa zaradi velikega pomanjkanja knjig v lastnem domaem

jeziku, ko hoejo ljudje spoznati temelje svojega verovanja iz knjig v drugem nareju,pa zaradi nevednosti drsijo v najgloblje labirinte zablod // (V. Novak 1970: 252;slovenski prevod latinskega pisma F. Temlina je delo Kajetana Gantarja).


6/13

94


uporabil enako besedno zvezo (na csizti zlovenzki jezik), ko se je pohvalil,da je ztkov pkov, zkkov zem naibole mogau, zem na csizti zlovenzkijezik preloo katekizem iz madarine. Besedna zveza na csizti zlovenzki

jezikpomeni, da gre za slovenski prekmurski jezik, prvi natisnjen v knjigi,zato razloevalen od kajkavine, s imer /Temlin/ gotovo misli svoje istonareje brez kajkavskih izrazov in oblik, ki so jih v tistih asih e uporabljaliv pesmi in tudi v molitvenikih (V. Novak 1976: 42). Iskanje pravega razli-kovalnega poimenovanja za prekmursko slovenino kae tudi dvojnica naslovenski jezik, kjer je svojilni zaimeknasopomenka za kakovostni pridevnikisti: ako bize katechismus nemski na na zlovenzki jezik oberno (Temlin1715: 9), Krscsanszke nove peszmene knige (Barla 1823: II) pa kaejo zani-mivo podvojitev obeh Temlinovih reitev v besedni zvezi s tremi ujemalnimi

levimi prilastki: v-csiztom Tvojem Szlovenzkom jeziki. Pred natisom prveprekmurske knjige je Temlin v latinskem pismu nemkim pietistom izpostavilprav vpraanje nadomestnega kajkavskega jezika v prekmurski cerkvi, ki ni-ma prevedenega nabonega slovstva v svoj knjini jezik, zato hoejo ljudjespoznati temelje svojega verovanja iz knjig v drugem nareju, pa zaradi neve-dnosti drsijo v najgloblje labirinte zablod (V. Novak 1970: 252). Kot Trubarje tudi Temlin najtesneje povezal vero (pravo spoznanje boje) z razumlji-vim jezikom, tj. s pismenostjo in kulturno omiko naroda ter polno funkcijskorazvitostjo njegovega jezika. Jezik Malega katechismusa je za slovenskega

imenoval e v naslovu katekizma (Zdai pak na szlovenszki jezik preloeni), kjerpoudarjalni prislovpakizrazito ustveno doloa slovenskost prekmurskega pr-votiska v razmerju do takrat nadomestne hrvake kajkavine. V tem pomenubi lahkopakbil tudi krepki veznik v elipsi: (Prej) e na kajkavski zdaj pa ena slovenski jezik preveden.

Tudi druga ohranjena prekmurska knjiga Abecedarium szloweszko, za drobnodetzo, vn zpscheno (1725) v naslovu poudarja, da je napisana v slovenskemjeziku, eprav se neznani zapisovalec e ni mogel povsem otresti kajkavskihvplivov (V. Novak 1976: 45). Uvajanje prekmurskega knjinega jezika v nabo-no slovstvo je bilo z nastopom prekmurskih protestantov v 18. stoletju odlono,vendar je, tako kot v osrednji Sloveniji sredi 16. stoletja, potrebovalo svoj as,saj je bilo za jezikovno osamosvajanje pred nastopom tevana Kzmia znail-no iskanje primerne prekmurske nadnarene osnove (ravensko-goriki govori)ter rahla naslonitev na kajkavino, ki je bila v prekmurski (katoliki) cerkvinadomestni knjini jezik do 18. stoletja. Moneje je bilo kalkirano predvsemstrokovno besedje, ki so ga uporabljali katoliki duhovniki zagrebke nadko-fije, kamor je od leta 1093 do 1777 spadal juni del Prekmurja, tj. dolinskopodroje; tam so na prekmurski jezik vplivale tudi kajkavske pesmarice inpogodbena besedila (V. Novak 1972: 95).


7/13

95


2.2 tevan Kzmi je v Predgovoru njegove najstareje ohranjene knjige Vrekrsztsnszke krtki navuk (V Halli 1753) prav tako zapisal pridevnikslovenskiin ga za razliko od Temlina, ki ga je uporabljal le za jezik, raziril na oznae-

vanje pripadnosti slovenstvu v Prekmurju. Temlinovo latinsko besedno zvezolibrum in vernacula sua lingua je poslovenil v slovensko duhovno pismo, koje pojasnil, zakaj se je odloil za pisanje slovenskih knjig: Zrok, csi gli bizvrejdnim tlom mogao biti zmenkanye Szlovenzkoga dsevnoga pma.lo je za sinonimno preimenovanje Temlinovega bolj splonega poimenovanja(pomanjkanje knjig v domaem jeziku) s posameznim, natanno doloenim(zmenkanje Szlovenszkoga dsevnoga piszma), kjer je dsevno szlovenszkopiszmo metafora za slovensko knjigo oz. tisk. V tem pomenu je samostalnikpismo med prekmurskimi pisci uporabil e Kardo (1870: 7): Teda mi zmaz

/made/ nasztne na piszmi /knjigi/, tevan Sijarto pa kot sinonim za rokopisv naslovu knjige iz leta 1796: Mrtvecsne peszmi, stere szo szti sztri pszmavkp pobrne, pobougsane, ino, na haszek szlovenszkoga nroda zdaj oprvicsna zvetlozt dane. Z besedno zvezoslovenski narodpa je Sijarto zelo dolonopoimenoval to, kar je Temlin nemkim pietistom predstavil kot Patrio meosolo, quod est Sclavonia. Enako besedno zvezo (na haszek szlovenszkoganroda) je e leta 1783 uporabil tudi katoliki pisec Miklo Kzmi v naslovuKnige molitvene (Kniga molitvena, v-steroj sze nahjajo rzlocsne poniznemolitvi, z-dvjim pridavekom, na haszek szlovenszkoga nroda sz-pobosnim

sztroskom nikih plemenitih dobrocsinitelov na zvetlozt dn). Zavest, da vpokrajini med Muro in Rabo ivi slovenski narod, je prisotna pri vseh sloven-skih protestantih. Samostalniknarodje uporabljal e Temlin (1715: 14), vendare ne v besedni zvezi s pridevnikom slovenski (Trk ali Sidov, kkega godernroda cslovk), stalna besedna zveza slovenski narod, ki je poimenovanjeza prekmurske Slovence, pa je prvi zapisana v tretji ohranjeni prekmurskiknjigi Rd zvelicsnsztva (1747) pri Mihaelu Severju (Lblnomi zlovenzkomiNrodi, steri Evangelicsnzko vro vadle), nato pa pri tevanu Kzmiu vPredgovoru knjige Vre krsztsnszke krtki nvuk (1754: 5a): Dabi ze zto

t nevola med naim Szlovenzkim nrodom zvrciti mogla; v NouvemZkonu je izraz rabljen tudi za oznako vseh Slovanov (Nouvi Zkon, Pred-govor 1771: 13): Meo je i ma ecse Gozpodin Boug vzigdr, kakti na vezcslovecsnzki, tak i na vez Szlovenzki nrod vu etom zvojo Boznzkozkrb. Med njimi nateva tudi hrvako, kranjsko, tajersko in vogrsko dravo,in poudarja, da v njih prebivajo narodi, ki imajo razline jezike (Nouvi Zkon,Predgovor 1771: 13): Tak je i vkem toga nroda rzlocskom jezki nkenadigno; ki zo na zvojo materno rejcs, vteroj zo ze poroudili, z. pzmoobrnoli. tevan Kzmi razlikuje med slovenskim in hrvakim (kajkavskim)

jezikom, slovenski jezik pa e dodatno deli na deelne (pokrajinske) razliice(kranjski, tajerski in prekmurski jezik /na Vogrzki jezik/), in sicer razume,


8/13

96


da so prebivalci teh treh deel zgodovinsko en narod. Materni jezik, v kateregaso rojeniKrjnczi, zdolnyi Stajerczi in Vogrzki vu Zeleznoj, Szala i Somocz-koj ztoliczi bodoucimi zloveni, je sicer slovenski, vendar ima tri deelne raz-

liice v Predgovoru ( 14) je razliica, ki se govori med Muro in Rabo (medMrom i Rbom prebvajouci zloveni), imenovana Vogrzki zlovenov jezik(jezik ogrskih Slovencev). Prekmurska slovenska materna rejcs se razlikujeod kranjske in tajerske, saj od vzej drgi dozta thoga i zebi laztivnogam, zato zahteva tudi prevod nove zaveze v prekmurski jezik,27 da bo lahko

prekmurski lovek bralsz. Szlovenzke knige v najbolj razumljivem, maternomjeziki;28Trubarjeva in Dalmatinova kranjina ali prav tako blinja kajkavi-na to seveda ne moreta biti, eprav so v Predgovoru predstavljeni tudi kranjskiin hrvaki protestantski prevodi cerkvenih besedil iz 16. stoletja.29 Predgovor

je podpisal M. Torkos Jo zef prednyeii Farar Sopronzki, ki je besedilo na-pisal v latinini, tevan Kzmi pa ga je prevedel v slovenino in tako sovsa slovenska poimenovanja za prekmurski jezik in narod izvirno njegova;verjetno pa je povsem samostojno napisal in dodal v Predgovor e odstavke13, 15, 17 in 18:

Latinski predgovor, ki ga je Kzmi dobil od Torkosa, pa je skoraj zagotovo zgorel, komu je poar uniil hio v vasi Patro in je poleg ostalega zgorela tudi skoraj tretjina nje-govih abecednikov. Ker originalnih virov nimamo, nam primerjalna metoda in obiaji18. stoletja pomagajo, da o avtorstvu Predgovora povemo: Napisal ga je Jozef Torkos in

sicer 112, 14 in 16, pri prevajanju pa ga je dopolnil tevan Kzmi s 13, 15, 17 in

27 Zto je potrejbno bilou tkemi csloveki naprej ztoupiti: kbi vetom delao Bougi nadko, a zvojemi nrodi pa na zvelicsanye. Liki je i Gozpodin Boug na tou nadignoStevan Kzmicsa Surdnzkoga Farara: k je zGrcskoga pouleg premouci i pomganyaDh zvtoga zvelikom gyedrnoztjom na ete, kkega ts i csjes, jezik czejlo NouviZkon obrnyeni i ztroskom vnougi vrni dscz v zotmpani i tebi rvno tak za togazroka, za teroga volo ti je ze pred temtoga od nyega zprvleni Vre Krztsnzke

Krtki Nvuki vHalli 1754. tmpani, vrok dni. (Nouvi Zkon, Predgovor 1771: 14)28 Obzlejdnyim razmisi eto; k ete Nouvoga Zkona z. Szlovenzke knige vtvojem ma-

ternom jeziki ts, ali je teo bodes: zkak veliko hvlo-dvanyem tvojega Bog dobrou-to czilou nezracsnano mores zvivati i cseztiti; eti knig zpravitela pa, za nyegovo,tero je ktebi i ktvojemi lztvi zkzao, zkrblivoszt vkkem potenyej i vrejdnoztizi duzen drzati; (Predgovor: 16).

29 Med tiztimi je ze vleti narodjenega Kriztua 1562. Primus Truber, Boze rejci vuAurachi, kak ze zm zov, zluga, Nouvi Zkon po Krajnzkom jeziki zGlagolzkimipzkimi v do. Na drgo leto pa, tou je 1563. Dalmata Antoni, Stevan Iztvinzkii Jri Jurjavics, djo tmpati znouvics vtom jeziki vednom tli tiri Evangyelite,vdrgom pa Apotolov Djnye zLiztmi i z. Ivana Oznanoztjom vrt v Tibingi zGlagolzkimi i Czyruliskimi pzkmi, kak nai exemplrje kzejo, in 4to. Po eti ide

Dalmatina Jri i czejlo Biblio, tou je, Sztroga is Nouvoga Zkona vzo pizmo, obrnna Stajerzki jezik zvelikim, kak prvi, trdom; i djo v tmpati vu Wittebergi v.1584. leti zVlaskimi, ali zi bojdi z Deacskimi pzkmi in folio. (Predgovor: 13).


9/13

97


18. O vplivu drugih soavtorjev, svetovalcev ali pomonikov ne moremo govoriti, ker ni-mamo za primerjavo dovolj uporabnih podatkov in tiskov. (Mihael Kuzmi 1979/80: 90)

Jasna razloevalna vloga prekmurskega in kajkavskega jezika se kae tudi na

naslovnici Kzmievega Nouvega Zkona (Nouvi Zkon ali testamentomgosz-podna nasega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z grcskoga na sztri szlovenszki

jezik obrnyeni),kjer je prekmurski (stari slovenski) jezik poudarjeno razliko-van od kajkavskega, ki se je takrat e imenoval slovenski (Jesenek 2005b).Kzmi je e natanneje kot Temlin poimenoval prekmurski slovenski jezik:pri Temlinu je besedna zveza isti slovenski jezikpoimenovala prekmurskoslovenino brez primesi kajkavine (kajkavski = slovenski jezik, prekmurski= isti slovenski jezik), Kzmieva sintagmastari slovenski jezikpa poudarja,da je prekmurski jezik nekajkavski, arhaien in ima e dolgo tradicijo. Po

tevanu jo je prevzel tudi Miklo Kzmi, npr. v naslovih lekcionarja Szvtievangyeliomi (1780) in povzetka svetega pisma Stroga i nouvoga testa-mentoma szvte histrie (1796), eprav je npr. v svoji etrti knjigi, Pomoucsbet snih (1781), uporabil besedno zvezo brez razirjenega levonaslonskeganiza:z-vogrkoga na szlovenszki jezik obrnyene.

Stalna besedna zveza slovenski narod za poimenovanje slovenske skupnostina ozemlju med Muro in Rabo se je po Temlinu, Severju in tevanu Kzmiuuveljavila pri vseh protestantskih in katolikih piscih, npr.: med moj zlovenzki

nrod pouzvo (Barla, Nuovi Grduvl, 1789), in se uporablja celo v razirjenibesedni zvezi szlovenszki jezik gucscsi nrod (Agusti, Priatel, kaz. br. 3);pogosti sta tudi sopomenki slovensko ljudstvo ali na narod, npr:

Tou je esce hrna, nassega Orzga, Szlovenzkomi lztvi, jejztvina predrga (Sijarto1807: 36); gda je Boa zlba na mezti bila ece med naim narodom (Barla, NuoviGrduvl, 1789: 2b).

Pridevnikslovenski se je v prekmurskem jeziku uporabljal tudi ob drugihodnosnicah, npr.: Szlovenzke drvne/velike/tekoucse/zrokouv pzane litere;Szlovenzke Gmaine, knige, pezmi, pripoveszti, recsi (besede), senszke; szlo-venszki luthernje; Szlovenszki Silabikr(Kzmi 1780), Skolnik(uitelj), karkae, da so se prekmurski pisci zavedali slovenskosti pokrajine med Muro inRabo (od Mikloa Kzmia /1781/ imenovana tudi Szlovenzka okroglina aliokroglina szlovenzka) in so zato v nabonem slovstvu odkrito poudarjali svojopripadnost slovenstvu. Poimenovanje Slovenec (bolj ustaljena je bila besednazveza Vogrzki zloven) je prvi med Prekmurci zapisal tevan Kzmi (kakzdaj nai Szlovenye gucsjo;Nouvi Zkon, Predgovor 1771: 12), v 19. stoletjupa se pojavi celo v naslovu Koievega, po Slomkovem Blaetu ino Neici

prirejenega, ubenika Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mrov in Rbov(1845), pred tem pa e v njegovi madarski slovnici (Krtki nvuk vogrszkoga


10/13

98


jezika za zacsetnike, 1833): ar szlovenye szamo nikeliko dhovnih knig mjo(Koi 1833: XVI), kjer pa v naslovu e zapie zmotno misel o pripadnosti van-dalskemu ljudstvu: // Na vandalszka vszta prenesseni po Kossics Josefi.

Slovence sta upravno-politino in kulturno-zgodovinsko zaznamovali terrazdelili nemka in madarska nadoblast, jezikovno na alpski in panonski del(Oroen 1996: 80102), vendar je misel o pripadnosti enemu narodu ostalaiva predvsem po zaslugi prekmurskih piscev, ki so, z redkimi izjemami, vsvojih knjigah ohranjali skupno zavest o slovenskem narodu na levi in desnistrani Mure.

2.3 Miklo Kzmi, prvi prekmurski katoliki pisec, vice-sprs (dekan)szlovenzke okrogline je avtor sedmih prekmurskih knjig30 na prehodu iz 18.

v 19. stoletja. V ve kot dvajsetletnem dopisovanju s sombotelskim kofomSzilyjem ohranjenih je ve kot tirideset latinskih pismih (I. kafar 1975a) se kae njegova skrb za olo, tiskanje knjig v prekmurskem jeziku in omikosvojega naroda. eprav doslej na to ni bilo opozorjeno, pa se v delu MikloaKzmia in v njegovih pismih kofu Szilyju kaejo podobne znaajske potezekot pri Marku Pohlinu v osrednjeslovenskem prostoru. Bil je do neke mereprekmurski Pohlin, nosilec prerodne miselnosti v Prekmurju, ki je opravljalveliko delo tudi v narodnostnem pogledu kot voditelj prekmurskih upnij inolski nadzornik (V. Novak 1976: 59), skrbel je za olanje nadarjenih prek-

murskih otrok in si predvsem prizadeval za izdajanje knjig v slovenskemjeziku (Smej 1980):

Njegovi verski in svetni ubeniki so imeli splono izobraevalni pomen e dolgo ponjem, ko so jih ponatiskovali. Evangelistar in Kniga molitvena pa sta kot najve upo-rabljeni knjigi odloilno podpirali ohranjanje slovenine vse v dvajseto stoletje. (V.Novak 1976: 59).

Miklo Kzmi je v latinskih pismih (I. kafar 1975a) imenoval slovenskiprekmurski jezikidioma vandalicum in vandalica lingua,po nemkem vzorutudi idioma vindicus. Da je za vse tri latinske primere imel v mislih sloven-ski ustreznici slovenski jezik in na jezik,dokazuje e prvo ohranjeno pismojanuarja 1779, ko kofa med drugim sprauje, kdaj bodo natisnjeni njegoviSzveti evangyeliomi:

// ac devotissime una supplico, non dedignetur mihi licet indigo servo suo notumreddere Illustritas Vestra, guid cumEvangelio Vandalico agatur? utinam jam sub praelo

30Krtka summa velikoga katekizmussa, opron1780. Szvti evangyeliomi, 1780. Szlo-

venszki silabikr, 1780. Pomoucs betsnih, i mirajoucsih, 1781. Kniga Molitvena, nahaszek Szlovnszkoga nroda, 1783.ABC knisicza na narodni soul haszek, Bdin 1790.Sztroga i nouvoga testamentoma szvte histrie krtka summa, Sombotel 1796.


11/13

99


sudaret, desideriaque nostra tandem adimplerentur, et accepto xenii instar novum an-num condecorare possemus. (I. kafar 1975a: 88)

Knjiga ni izla pred novim letom, ampak v letu 1780; bolj pomembno pa je,

da je Miklo Kzmi v latinskem pismu imenovani Evangelio Vandalico vnaslovnici sam poslovenil v Szvti evangyeliomi // na sztri szlovenzki jezik// obrnyeni. V pismu z dne 17. 12. 1782 pa je kofa prosil, e sme v na jezikprevesti Kyrie elesion: Id unumoro humillime Illustrita tem Vestram, ut grae-cum Kyrie eleison, mihi liceat nostra lingua exprimere. (I. kafar 1975a: 272)

Slovenski narod, ki prebiva v szlovenzki okroglini (Tothsghiensi Districtus,nostra Vandalia) imenuje v latinskih pismih natio vindica (I. kafar 1975a:92) in populus vandalicus (I. kafar 1975a: 270). kofu sporoa, da ta narod

nujno potrebuje strokovna besedila v svojem jeziku, saj toleranni patent, kiga je izdal cesar Joef II. leta 1771, v kajkavskem ter hrvakem prevodu zaprekmurske Slovence ni dovolj razumljiv (I. kafar 1975a: 269270). S to po-membno prerodno miselnostjo je Miklo Kzmi prvi med prekmurskimi piscipoudaril skrb za razvoj razlinih funkcijskih zvrsti slovenskega prekmurskegajezika, tudi za strokovni jezik v pravnih predpisih, kar ga povezuje s Pohli-novimi prizadevanji za vsesplono preobrazbo in razvoj osrednjeslovenskegaknjinega jezika. Podobno kot Pohlin je skrbel tudi za razvoj ubenikegasestava in rabo slovenine v abecedniku (Szlovenszki silabikr, 1780; ABC

knisicza na narodni soul haszek, 1790). Po obsegu je Szlovenszki silabikrpodoben Pohlinovi Abecediki (1765) prekmurski abecednik ima 26, osred-njeslovenski pa 24 strani (prvi prekmurski abecednik iz leta 1725 ima 16strani) , ABC knisicza, ki ima kar 116 strani, pa je mnogo bolj obsena odPohlinovega ponatisa Abecedike iz leta 1789 in kae, da so bili ubeniki zaosnovno olo, ki jo je zaela organizirati drava (ABC knisicza je izla z urad-nim cesarsko-kraljevim pismenim dovoljenjem za natis, kar je pomenilo, da jebila uradni dravni ubenik), v Prekmurju bolji od Pohlinove Abecedike, ki jebila metodino slaba (Andoljek 1960: 33), Kzmiev abecednik pa je nekaj

bolji slovensko-madarski abecednik, kot so bili sodobni felbigerjevski. (An-doljek 1960: 54). S Pohlinovimi neposrednim/mi/ borbeni/mi/ prerodni/mi/izjava/mi/ ga povezuje tudi skrb za uveljavljanje slovenskega jezika in nje-govo umeanje na zemljevid enakopravnih in razvitih svetovnih jezikov.Pohlin je to pokazal z odlonim zavzemanjem, da se morajo Nemci, ki ivijona Kranjskem, uiti slovenskega jezika, zato jim je napisal ubenik Krajnskagrammatika (1768); tj. bil za sredino 18. stoletja drzen in pomemben korak kenakopravnemu obravnavanju slovenskega jezika v drubi z nemkim. Pohlinga je pospremil z mislijo, zapisano v Uvodu v nemko pisano slovnico za Nem-

ce, da se Slovenci ne smemo sramovati maternega jezika, saj ni tako slab, kotsi mislimo: Schmen wir uns nicht unere Mutterprach libte Landesleute!


12/13

100


Sie it nicht o chleht, als ihr es glaubet. (Pohlin 1786: 11). Podobno odlonose je za poloaj slovenine na Ogrskem zavzel tudi Miklo Kzmi, ko jepripravljal za natis ABC knisiczo. 17. 2. 1789 je kofa spraeval, ali je od dr-

ave odobreno prevajanje v slovenino; v pismu dne 25. 2. 1789 je bilo kofuSzilyju sporoeno, da Kraljevsko namestnitvo za Madarsko naroa, naj seabecednik nemudoma prevede v slovenski jezik (in die Windische Sprachebersetzt werden solle), in sicer tako, da bo na levi strani madarsko, na desnipa slovensko besedilo. kof je 15. 4. 1789 v pismu obvestil Mikloa Kzmia,naj se im prej loti prevajanja in linguam Vandalicam in mu naroil, da morabiti v knjiga pripravljena tako, ut in cujusvis paginae facie una Hungaricum,in altera autem Vindicum idiom (I. kafar 1975a: 471). Miklo Kzmi niupoteval niti posvetne niti cerkvene oblasti, ampak je na prvem mestu (le-

vo) objavil slovensko besedilo, na drugem (desno) pa madarski izvirnik, pokaterem je prevajal. Nihe izmed njegovih sodobnikov si kaj takega ni upalnarediti v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru tam je bila nemka pred-loga na levih, slovenski prevod pa na desnih straneh knjige. Kzmi je takona izviren nain poudaril, da je njegova materinina (prekmurski slovenskijezik) enakovredna vsem svetovnim jezikom in enako pomembna kot uradniin dravni madarski jezik. lo je za narodno zavedno potezo, ki je primer-ljiva s Pohlinovo prerodno odloitvijo, da iz ljubezni do domovine napieslovnico slovenskega jezika za tujce, ki se je elijo nauiti.

2.4 Miklo Kzmi je spodbudil kofa Szilyja, da je napisal Uvod v njegovoKratko summo velikoga katekizmusa (1780) in zapisal misel o slovenskemnarodu, ki prebivajo v pokrajinah Kranjski, Koroki, tajerski in SlovenskiKrajini (od Monotra na severu, do Kranjske na jugu):

// //kof Szily je prvi katoliki Madar in sicer na tako visokem poloaju //, kije tu izpovedal naravnost prerodno-prebudno spoznanje in priznanje, da se namre jezikteh prebivalcev (prekmurskih Slovencev) razteza od opatijskega mesta Sv. Gotthardaskoraj do meja Kranjske in si ga je prisvojilo kot domaega in skoraj skupnega sosednjetajersko, koroko in kranjsko ljudstvo. Ve kot verjetno je, da je kofa Szilyja na to

dejstvo opozoril dekan Miklo Kzmi. (I. kafar 1975a: 251)

Latinsko pisani Szilyjev uvod (kofijski odlok) e pojasnjuje, da prekmurskiSlovenci ker so nevei vsakega drugega jezika razen rodnega, tega pa sevrsto drijo, nimajo nobene opore v knjigah, zato si zdaj elijo vejo izo-brazbo, bolje ivljenjske razmere in v nemalo krajih katoliko vero. istov prerodnem duhu se je zavzel za boljo izobrazbo Slovencev v olah, ki najuporabljajo le jezikovno in vsebinsko dobre ubenike; Sily je za take imenovalvse tri Kzmieve prvotiske iz leta 1780, tj. abecednik, katekizem in lekcionar:

Prepriani smo, da se bodo vrnili v naroje rimske cerkve v e vejem tevilu, ebodo od nene mladosti v znanju prav izobraeni in e bodo dobili oporo v knjigah v


13/13

101


narodnem jeziku. // smo poskrbeli za ponatis abecednika v Vaem vandalskem jeziku,katerega naj uporabljajo uitelji za pouk mladine v olah, za mali katekizem ali prvinevere in za Evangelije //, katerih prevod vva obevalni jezik smo naroili nekaterimvaim upnikomne manj izobraenim kakor pobonim, v vejo slavo bojo in prave

vere, v vao rabo, vaemu ljudstvu v korist tako duhovno kakor asno. Zato vas e boljspodbujamo in naroamo, da uporabljajte pri pouku vernikov to po nai presoji odobre-no izdajo Evangelijev in katehez, in ne drugih samovoljnih prevodov; in naj uitelji volah neno mladino obojega spola s pomojo natiskanih zaetnic in katehetskih knjig,kakor se spodobi, pouujejo bolj skrbno. (I. kafar 1975a: 249)

3 Posebnost prekmurskega prerodnega gibanja je, da je bilo v 18. stoletjuvezano le na versko literaturo, v 19. stoletju pa so se v zapoznelem razsvet-ljenskem programu zaele uveljavljati tudi ostale funkcijske zvrsti jezika, tikpred poenotenjem slovenske knjine norme tudi leposlovje (Jesenek 1998a:

133). Za skupni slovenski knjini jezik (t. i. novoslovenino) so se sredi 19.stoletja odloili najprej prekmurski katoliki pisci, protestantski krog pa elepo prikljuitvi dela Prekmurja matinemu slovenskemu ozemlju po koncu prvesvetovne vojne. Slovnice, kakrno je za osrednji prostor e v 18. stoletju napisalPohlin, Prekmurci niso dobili vse do leta 1942, ko je Avgust Pavel s pomojojezikovnega gradiva prekmurskih piscev 18. in 19. stoletja pripravil rokopis vmadarini (Vend nyelvtan), ki ga sedaj prevajamo v slovenino in bo leta2012 izel v knjini obliki (Jesenek 2011a: 83).

Documents

Prerodne misli prekmurskih protestantov in katolikov v 18. in na zacetku 19. stoletja - 08 Zora 90 - Jesenšek