Pregled južnoslovanskih književnosti

Štirje temelji književnosti:1. USTNO SLOVSTVO Karel Štrekel (pred njim tudi Vuk Karadžić) je zbral skoraj 11 tisoč ljudskih pesmi za katere je značilna SLOVANSKA ANTITEZA.

2. PISMENSTVO Slovanska pisava: glagolica, kasneje cirilica V 2. polovici 9. st. ustanovijo svojo pisavo, cerkev in književnost.

3. KNJIŽEVNOST V OBDOBJU RENESANSE Književnost je temeljila na antičnih vzorih. Razvili so liriko, epiko in dramatiko. Učitelji Lutra, Zwinglija in Kalvina so bili slovanski učenjaki.

4. ROMANTIČNA KNJIŽEVNOST Nacionalne pesnitve: Petričev, Njegoš, Mažuranić. Posebnost je to, da junak nastopa v funkciji nacije: iz individualne ustvarijo nacionalno romantiko (tega primera drugje v svetu ni).

Kot peto posebnost pa bi lahko šteli književnost med obema vojnama, saj so takrat nastala izjemna izpovedna dela, kakršnih drugod po svetu ne najdemo.

LJUDSKO SLOVSTVOSlovanski deseterecSlovanska antitezaUstno slovstvo vsebuje liriko, epiko, dramatiko in tudi premislek o slovstvu samem.Južni Slovani so imeli ustno slovstvo že pred časom Konstantina in Metoda (9. in 10. st → univerza v Ohridu omenja tudi ustno slovstvo).1536 knez Hvara zapiše pet pesmi z notami: 2 epski, 2 lirski in zdravljico. To izročilo se je ohranilo do moderne. Najpomembnejši zbiralec je bil Vuk Stefanović Karadžić (Kopitarjev učenec), ki je ustno slovstvo tudi razlagal. Ločil ga je na:– ženske pesmi: polne čustev – lirika– moške pesmi: ne vsebujejo nič neresničnega – epika– dramatika v zametkih: imenoval jih je prehodne pesmi – v baladah in romancahUstno slovstvo je razdelil časovno in po obsegu: najstarejše (pred bitko na Kosovu 1389), srednje (do 1702 – pod Turki) in mlajše (do 1804 – prva srbska vstaja). Slovenska zbiralca: Fran Miklošič in Matija Murko, kasneje Karel Štrekel. V slovstvu prevladujeta domoljubje in svobodoljubje, požrtvovalnost in skupnost. Južnoslovansko ustno slovstvo je eno najbogatejših na svetu in ga primerjajo s Homerjevimi epi. Jakob Grimm pravi, da je južnoslovansko slovstvo žlahtnejše od nemškega, ker ne vsebuje vulgarnih in grobih besed in je izredno ritmično. Ustno slovstvo ima svoje ustaljene obrazce (kopje ubojito) in dvodelne pridevnike (kostolomno kopje), značilne konce (čiča Miča gotova je priča; što su rekli, tako se steklo).

1

Epska objektivnost je pogosto samo navidezna. Kontrastiranje in stopnjevanje – ponavadi se vse zgodi po 3X (na tem temelji epika). V epiki je najprej opisano junakovo rojstvo, ki je vezano na neke nadnaravne sile (fizična moč in umske sposobnosti. Sledi ženitev, ki je povezana s prerokbami, ki jih premaguje junak sam. na koncu pa je smrt, vezana na izjemno junaštvo. Najlepše so balade → Hasanaginica, Smrt majke Jugovića. Tudi v prozi se pojavljajo pomembna dela: Predrag in Nenad, Kraljevič Marko, veliko je ugank in sentenc, junaške anekdote, šaljive anekdote, erotične anekdote. HASANAGINICA je balada s področja današnje Bosne. Nastala je med 1646 in 1649, prvi pa jo je zapisal italijanski potopisec Alberto Fortis, od tedaj naprej pa se je začela prevajati (Goethe, Scott, Puškin, Mickiewicz). Hasanaginica je ena najlepših balad, ki je kdajkoli nastala. Dogajanje balade je postavljeno v Vrdol, kjer je imel Hasan-aga Arapović velika posestva. Temelji njegove kule (utrdbe) so vidni še danes. Hasan-aga je hude poškodbe staknil v boju s krščanskimi odpadniki in medtem ko je ranjen ležal, ga njegova žena Fatima ni nikoli obiskala (zaradi sramu, saj je bilo v tisti patriarhalni družbi ženino mesto doma z otroki). Hasan-aga se je razjezil in poslal ženi sporočilo, naj ga ne čaka v kuli, ampak naj se vrne k svoji materi v Klis. Ona ga vseeno čaka, ko pa se Hasan vrne, jo nažene z dvora. Hasanaginica se zlomi, ker ne more več do svojih otrok. Hasan-agova surovost se kaže, ko svojim otrokom pravi: »sirotice svoje koje majka neće ni da pogleda«. Fatima umre od bolečine. Po eni razlagi, naj bi Hasanaginica sama sestavila balado, ker ni imela komu povedati o svoji bolečin. (Celotna balada je na koncu.)

OBDOBJE SLOVANSKEGA PISMENSTVA – SREDNJI VEKSlovani so razvili svojo pisavo in svoj sistem, ki je bil precej zahteven, pa vseeno enostavnejši od germanskih run. 626 – prva slovanska država Karantanija s socialno diferenciacijoPo smrti Karla Velikega pride z zahoda do razmaha fevdalne oblasti, ki je svobodne ljudi spremenila v tlačane – Slovani so se temu ves čas upirali. Fevdalizem je temeljil na davkih, obvezni vojski, tlaki … Slovani so se zatekli po pomoč k papežu, ta pa je njihovo ozemlje že dal Ludviku Bavarskemu. Po letu 854 se slovanski odposlanci na željo kneza Rastislava odpravijo po pomoč v Carigrad k cesarju. Ta je poslal brata Cirila in Metoda, ki sta bila po očetu Grka, po materi pa Slovana. Razvila sta slovansko pisavo glagolico, ki je bila narejena na osnovi krščanske božanske geometrije (kvadrat in krog). 869 Slovani dobijo Biblijo v svojem jeziku. Na koncu 9. in v začetku 10. stoletja Slovani dobijo tudi prve univerze. Žitije svetnikov in izjemnih posameznikov → izvirna slovanska tvorba, neke vrste srednjeveška oblika povesti, romana; zapisujejo dejanske podatke in ne izmišljenih. Žitija so nastajala od 11. st. pa vse do 1920. Življenjepisi govorijo o življenju srbskih vladarjev in cerkvenih dostojanstvenikov. Srbski menihi so pogosto prepisovali tudi dva starejša življenjepisa, ki sta nastala že v makedonski literaturi – o Cirilu in Metodu (Panonske legende). Prvi življenjepis o Štefanu Nemanju (1. srbski kralj) je napisal njegov sin Sava-Rastko. O Rastku (sv. Sava) pišeta dva meniha s Svete gore: Domentijan – popisal njegovo ljubezen do Boga in sočloveka, njegove stike z jeruzalemskim patriarhom; Teodosij – popisuje konkretne dogodke, zato se njegovo delo bere kot roman; Rastko je pobegnil od doma in šel v samostan in postal eden najbolj izobraženih svojega časa. Umrl je na dvoru bolgarskega carja, o njem so znane številne anekdote. Dramska dela: moralitete, misteriji, mirakli (po letu 1604)Prikazanja: v ljudskem jeziku, izvedba preprostih ljudi navadno ob nedeljah na trgu – kot nekakšna biblija ubogih.

2

Turška kronika ali Janičarjevi spomini / Tajna knjiga evropskih kraljev → napiše jo nek janičar v zaporu – Konstantin Mihajlović (razlaga islama, ustroj vojske). Pomembno je, da se med poglavji najdejo pasaže, ki govorijo o njegovem individualnem počutju, občutkih razočaranja, radosti, sreče ob vrnitvi v svojo domovino.Aleksandrida – roman o Aleksandru Velikem, bilo je ok. 80 rokopisov. Aleksander Veliki je med svojimi vojaki uvedel enakopravnost, v vsakem mestu, ki ga je zajel, je ustanovil univerzo; želel je, da bi poraženci in zmagovalci živeli v miru. Taka besedila so uporabljali za vzgojo aristokracije. V romanih o Aleksandru so izvrstni primeri prijateljstva, ljubezni …

Razdelitev srednjeveške književnosti po vsebini – slovansko peteroknižje1. cerkvena ali religiozna književnost: življenjepisi in apokrifi2. zgodovinska besedila: opisana zgodovina nastanka sveta, krščanstva, zgodovina posameznih kraljev, samostanov, rodbin … Pomembna so, ker nam prinašajo podatke o etničnih razmerah, izginotjih.3. pravni spisi: od državnih do lokalnih, obstajajo tudi krajši spisi, ki se nanašajo na življenje v posameznih skupnostih, npr. samostani, mesta.4. znanstveni spisi (psevdoznanstveni spisi): veliko medicinskih spisov5. poučno-zabavni spisi: iz tega se je razvila pisna besedna umetnost. Pri tem je imel pomembno mesto delež prevodnih besedil, ki so prihajala iz JV Mediterana. Prevajali so veliko grških besedil – romani o Troji, o Aleksandru, Janičarjevi spomini. Iz zahodnik literatur sta hr. in sr. literatura sprejeli zgodbe o pobožnih in junaških vitezih, kot so bili Tristan, Lancelot in drugi.

RENESANSAV 15. in 16. stoletju sta fevdalna in cerkvena književnost potisnjeni na obrobje. Preporod se zgodi tudi v Cerkvi – preporod v ideologiji tedanje Z cerkve kot institucije, v JV prostoru ni bilo potrebe po tem, saj ta cerkev ni poznala takšnega nasilja.Srednjeveška miselnost se je omilila: človek ni več le prah, ki se v prah povrne, pač pa lahko v svojem zemeljskem življenju tudi marsikaj doseže. Ideali in vplivi ponovno prihajajo z JV. Tekstom verskega značaja so se pridružili umetniški in znanstveni teksti, z razvojem fevdalizma dobivajo literarna prizadevanja čedalje izrazitejši pokrajinski značaj, s krepitvijo meščanskega razreda si v literaturi pridobi mesto ljudski jezik, latinščina in stcsl pa sta omejeni na tekste z bogoslužno vsebino. V literarnem ustvarjanju so v glavnem sodelovale hrvaške pokrajine, med Srbi pa je zaradi turške okupacije skoraj prenehalo. Dubrovniška republikaMoč republike je temeljila predvsem na ladjevju. Upirali so se monarhiji, zato je bila njihova ureditev demokratična. Vse odločitve senata so bile zapisane in shranjene. Umetnost je v koraku z najmodernejšimi tokovi v renesančni v Italiji. V književnosti je dubrovniška republika razvila posvetno liriko, epiko in dramatiko. Dubrovnik (in Benetke) je ločil cerkev od države. Nadarjene učence so štipendirali, saj je bil kult znanja zelo prisoten, lastna ustvarjalnost pa visoko cenjena. Leta 1507 je nek fant iz Dubrovnika v zvezek zapisal tisoč pesmi (na te zapise do naleteli, ko so pripravljali za izdajo ep o Osmanu ob otvoritvi Hrvaške Matice 1846). Zvezek je prišel v roke hrvaškim Ilircem, ki so iz oblike verzifikacije sklepali na stoletno tradicijo pisane besede v tem okolju. Pesniki so uporabljali številne oblike in motive in pisali o umetnosti in znanosti. V spisih je zaslediti dvojino in besede, ki še danes pomenijo isto v slovenščini (npr. izraz deklica). Bogata, izvirna, posvetna književnost v materinščini s številnimi motivi in figurami v širokem žanrskem razponu. Pripadnice

3

ženskega spola so samoumevno enakovredne – v dubrovniški književnosti niso častili le ženske lepote, pač pa tudi razumnost in dobroto. V Dubrovniku so v 16. st. nastale skorja vse književne vrste, ki so značilne za evropsko renesanso: ljubezenska lirika, pripovedna poezija, zlasti pa renesančna pastirska drama (v Italiji se iz nje razvije opera) in komedija. Obe dramski vrsti je do evropske višine dognalMARIN DRŽIĆ (1508–1567)Po poklicu je bil duhovnik in je brez srednjeveške mrkosti, z renesančno vedrostjo opazoval življenje okrog sebe in duhovito kritiziral dubrovniško družbo svojega časa, lakomnost, skopuštvo starih in zapravljivost mladine, nezvestobo žena ipd. Njegova dela so bila cenjena, značilen zanje je renesančni vitalizem in nasprotja med pastoralnimi ali mitološkimi motivi in rustikalnimi, višjimi in nižjimi stili. Večina njegovih del se ni ohranila, nekatera pa so ohranjena v nepopolni obliki. Iz situacijske komedije je ustvaril komedijo značaja. Edina Držićeva tragedija je Hekuba, njegovo zadnje delo. Njegovi najbolj znani komediji sta Dundo Maroje in Skopuh. Dundo Maroje je tip komedije, ki se naslanja na komične spletke, pomote, zmešnjave in podobne položaje pa tudi na smešnost posameznih položajev. V jedru je torej vesela komičnost brez pravih satiričnih namenov; družbe in nravi ne kritizira izrecno.

MARKO MARULIĆ (1450–1524), splitski plemič, hrvaški književnik in krščanski humanist, oče hrvaške književnosti. Ukvarjal se je z odvetniškim poklicem in je osrednja osebnost splitskega humanističnega kroga. Pisal je poezijo in prozo v hrvaščini in latinščini. V delih se čuti vpliv Biblije in hagiografije, antičnih klasikov in cerkvenih očetov, sodobnih razmer in krščanskih moralnih načel. Slavo je dosegel duhovnimi in moralističnimi spisi v latinščini, ki so bili v 16. in 17. st. med najbolj branimi deli. Njegov ep Judita, napisan v hrvaščini v čakavskem narečju po starozaveznem motivu je prva hrvaška knjiga s posvetno vsebino, natisnjena v Benetkah 1521. Delo ima domoljubno, protiturško idejo. Ep je posvečen vdovi Juditi, ki je rešila mesto Martulj tako, da je lepo oblečena obiskala sovražnikov tabor, zapeljala in nato umorila vojskovodjo, prinesla njegovo glavo in razdrla obleganje. Njegovo drugo pomembno delo ima naslov Suzana – ponovno biblijski motiv v hrvaškem jeziku, o babilonski Judinji, ki je krivično obtožena prešuštva.

PETAR ZORANIĆ (1508 – 1543/1569?) avtor prvega hrvaškega romana Planine, ki je edino njegovo ohranjeno delo. Roman je bil napisan 1536 in objavljen 1569. V hrvaški literarni vedi velja za pastoralni roman. Izmenjujejo se prozni in verzni deli v 24 poglavjih. Dogajanje se alegorično veže na potovanje po severni Dalmaciji z namenom najti zdravilo proti ljubezenskim bolečinam. Vsebuje arkadijsko idilo narave. Prav tako se dotakne problematike hrvaškega jezika, češ da je lep, pa se ga Hrvati vseeno sramujejo.

IVAN GUNDULIĆ (1589–1638) velja za pesnika svobode in začetnika jugoslovanske idejeV pastirski drami Dubravka slavi svobodo ter vzorno ureditev rodnega mesta in primerja Dubrovnik z dalmatinskimi kraji pod beneško oblastjo, kjer tuja sila vse uničuje. Zgodba: Dogaja se v Dubravi na praznovanju sv. Vlaha, ko najlepšo pastirico – Dubravko poročijo z najlepšim pastirjem – Miljenkom. Grdan, star, grd, vendar bogat pastir hoče Dubravko za ženo in to doseže s podkupovanjem. Vendar do te poroke ne pride in Dubravka se na koncu poroči z Miljenkom. Dubravka v drami simbolizira dubrovniško svobodo in oblast, Miljenko dubrovniško plemstvo, Grdan pa sloj dubrovniškega prebivalstva, ki si želi pridobiti oblast s poroko z dubrovniškimi plemkinjami. Gundulić je dogajanje postavil v čudovito gozdno idilo. V drami avtor povzdiguje svobodo kot opozorilo tistim, ki bi hoteli zamenjati oblast. Himna svobodi: "O lijepa, o draga, o slatka slobodo,

dar u kom sva blaga višnji nam bog je do,uzroče istini od naše sve slave,uresu jedini od ove Dubrave,

4

sva srebra, sva zlata, svi ljudski životine mogu biti plata tvoj čistoj lipoti."

Na domoljubnem čustvu temelji tudi baročni ep Osman. Sestavljen je iz 20 pesmi (poglavij), 14. in 15. pesem v rokopisu manjkata, ker ju je cenzura zaradi protiturške nastrojenosti odstranila (dopolnil ga je I. Mažuranić). Navdih je bila zmaga Poljakov nad Turki in vstaja janičarjev proti mladoletnemu sultanu Osmanu. Ep govori o turškem sultanu, njegovem nasilnem vzponu, njegovem porazu s poljsko vojsko pri Hoćimu in odvzemom oblasti naslednje leto.

HANIBAL LUCIĆ (1485–1553): Jur nijedna na svit vila → občudovanje ženske lepote, ljubezenska pesem (Vraz je to pesem označil kot najlepšo v starejši hrvaški knjiž.). Je avtor prve posvetne drame (prve s hrvaško motiviko): Robinja, ko govori o hrvaški princesi, ki jo ugrabijo gusarji, Derenčin jim sledi, saj jo hoče rešiti. Gusarji jo hočejo prodati, zato se Derenčin preobleče in jo hoče kupiti; njegov tekmec je bogat Arabec, ki po pogovoru z njim odstopi. Derenčin jo odkupi in se z njo poroči.

PETAR HEKTOROVIĆ (1487–1552) plemič s Hvara, ki je imel razumevanje do preprostih ljudi. Napisal je Ribanje i ribarsko prigovaranje (1568), ki je opis tridnevnega izleta po morju z dvema preprostima ribičema – potopis, refleksivnodidaktična pesnitev, v katero je vključil tudi dve lirski in dve pripovedni ljudski pesmi iz ust obeh ribičev (tudi notni zapis).

Reformacija se je na Hrvaškem dotaknila samo Istre kot del slovenske reformacije. Ko je protireformacijsko nasilje zatrlo protestantizem na Slovenskem, je prenehala tudi protestantska literatura v Istri.

ROMANTIKAPosebnost romantike pri J Slovanih je to, da v pisanje o posamezniku vključujejo usodo celotnega naroda, skupnosti. V ospredju torej ni posameznik, ampak usoda kolektiva. Tudi posameznik si prizadeva za dobro naroda, skupnosti. V oznako romantika je zajeta hrvaška književnost od začetkov ilirizma (1830–35) do Šenoine smrti (1881) in srbska književnost od književnega delovanja Vuka Stefanvića Karadžića (ok. 1815) do 1870, ko se bolj izrazito javlja realizem.Ilirsko gibanje je bilo organizirano gibanje mladega roda meščanske inteligence proti madžarskemu in avstrijskemu zatiranju. Vodja tega hrvaškega preporoda je bil Ljudevit Gaj. (hrvaški preporodovci: Vraz, Mažuranić, Preradović in Demetar) Začel je izdajati časopis in književno revijo Danica ilirska (1835). Rodoljubi so osnovali čitalnice, muzej, biblioteko in Matico ilirsko (1842), ki je začela izdajati knjige. Gaj je namesto posameznih narečij (kajkavščine, štokavščine, čakavščine), v katerih so pisali starejši pisatelji, izbral štokavščino za knjižni jezik in uredil novi pravopis – gajico.

IVAN MAŽURANIĆ (1814–1890) → pravnik, kasneje hrvaški ban; dopolnil Gundulićev ep; v ilirskem gibanju je bil glavni Gajev sodelavec.Smrt Smail-age Čengića (1846) → Duh in ideja dela nista daleč od Gundulićevega Osmana, a ga po celovitosti, bogastvu in moči prekaša. Čuti se vpliv dubrovniške in ljudske književnosti, monumentalnost pa ga povezuje s klasičnimi rimskimi vzori. Delo je epsko, a ima ponekod tudi zelo lirske dele. Ep je napisan v osmercih in desetercih, v živem in enostavnem narodnem jeziku, sestavljen je iz petih delov. Vsebina: Smail-aga Čengić je ukazal pobiti ujete Črnogorce, med njimi tudi starega Turčina Duraka, ki je agi svetoval, naj jih pusti, da ne bi kasneje prišlo do maščevanja. Durakov sin Novica, Čngićev eksekutor, prosi ago, naj mu ne ubije očeta, ko pa le-ta tega ne naredi, Novica stopi na črnogorsko stran, da bi se maščeval agi. Novica

5

se krsti in pristopi v črnogorsko četo, ki se ravno pripravlja na napad Čengićevega tabora. Tačas Smail-aga, zbirajoč harač (posebna oblika davka), muči rajo, ki ne more plačati, kar se od nje zahteva. Tudi lastnoročno muči ljudi, in ko v enega od njih vrže džilit (srednjeveško orožje), zadane enega od svojih mož, ne pa Črnogorca, v katerega je meril. Ko se Bauk, agin spremljevalec, iz dogodka ponorčuje s pesmijo, postane aga še nasilnejši do podložnikov. Takrat pa maloštevilna, a hrabra črnogorska četa, ki jo je Novica pripeljal do turških šotorov, napade iz mraka turški tabor in pobije večino Turkov. V bitki umre tudi Smail-aga, pade pa tudi Novica. V zadnjem delu pesnitve je v alegorični sliki na vrhu Lovćena prikazana turška »smola« (kob = nesrečna usoda) – simboli moči, obleka in orožje Smail-age – sedaj v rokah nekega pokornega Turka, ki sprejema krščanstvo. Delo je prežeto s sočustvovanjem do vseh, ki trpijo, in z ljubeznijo do domovine. Tipično romantično: sin sam želi maščevati očetovo smrt.

AUGUST ŠENOA (1838–1881) → časnikar, kritik, lirik, prozaist, dramatik, feljtonistJe prvi pravi hrvaški romanopisec. Najboljši so njegovi zgodovinski romani Zlatarjevo zlato, Kmečki punt (Seljačka buna), Diogenes, Prekletstvo in povesti iz sodobnega življenja Berač Luka, Mladi gospod, Nagelj s pesnikovega groba. Svoje pisateljsko delo gradi iz nacionalne zgodovine in iz sodobnih dogodkov. Dela sledijo vzoru Walterja Scotta s ciljem, pokazati, kako zgodovinski trenutek, ideje in razporeditev političnih moči vpliva na usodo malega človeka. Zgodovinski roman pa je imel tudi buditeljsko vlogo.

PETAR PRERADOVIĆ (1818–1872) → glavni kodifikator jezika hrvaške poezija 19. st.Najbolj znana je njegova budnica Zora puca, bit će dana. Najpogostejši motivi v njegovi poeziji so ljubezen, Bog, domovina.

DIMITRIJA DEMETAR (1811–1872) → pesnik, novelist, dramatikNapisal je dramo Teuta, ki je najboljša drama tega obdobja in ima izrazito ilirsko domoljubno noto. Napisal je tudi pesnitev Grobničko polje, katere motiv je zmaga Hrvatov nad Mongoli na Grobničkem polju – mitska bitka. A ta pesnitev je v hrvaški literarni zgodovini ob Mažuranićevem Čengiću prezrta. (Mažuranić je bil Demetrov svak)

Srbska književnost v tem času ni bila razvita v sami Srbiji, ki se je po kmečki revoluciji postopoma v notranji upravi osamosvojila pod knezom Milošem Obrenovićem in v 2. pol. 19. st. prekinila vsako zvezo s turškim sultanom. Je pa živahno cvetela med vojvodinskimi Srbi, ki jih je po Bachovem absolutizmu vodil liberalec Svetozar Miletić, vodja Zedinjene srbske mladine. Središča delovanja srbskih književnikov so bila zunaj: Dunaj, kjer je deloval Karadžić, Budimpešta, kjer so intelektualci in bogati trgovci osnovali Matico srbsko (1825), Novi Sad, kjer tudi danes deluje Matica srbska. Srbska književnost v tem času ni bila enotna. K enotnosti srbske književnosti je največ prispeval Karadžić.

VUK STEFANOVIĆ KARADŽIĆ (1787–1864) → srbski jezikoslovec in reformator srbskega jezika, zbiralec ljudskih pesmi, reformiral je srbsko abecedo tako, da je ena najbolj fonetičnih na svetu. Osnovna načela Karadžićeve reforme so:– izenačenje knjižnega in ljudskega jezika – oblikovanje standardnega jezika brez naslonitve na knjižno tradicijo– novoštokavski folklorni purizem → odklanjanje stcsl izrazjaOčitali so mu, da je govorjeni ljudski jezik neprimeren za standardizacijo, saj ljudstvo nima razvitega intelektualnega izrazja, ter da na ta način siromaši srbski jezik. Poskrbel je za prvi srbski slovar. Zelo pa je zaslužen tudi za razvoj srbskega nacionalizma, saj je vse govorce štokavskega narečja izenačil z etničnimi Srbi, s tem pa postavil temelj velikosrbski ideji.

6

PETAR PETROVIĆ NJEGOŠ (1813–1851) → srbski vladika Črne GoreŽe kot 17-letnik je prevzel posvetno in cerkveno oblast Črne gore. Njegove literarne začetke predstavlja patriotska poezija z opisi bojev proti Turkom in črnogorskih običajev po zgledu ljudskega pesništva. Na Cetinju je odprl tiskarno, kjer so tiskali almanah Grlica. Vrh njegovega ustvarjanja pa tudi vrh južnoslovanske književnosti predstavlja pesnitev Gorski venec ki ga je v slovenščino prevedel Alojz Gradnik. Vsebina: Glavna tema pesnitve je spor med Črnogorci in domačimi Turki in njihovo iztrebljenje, dogodek, ki se je zgodil v zgodovini Črne gore na začetku 18. stoletja. Delo se začne z monologom vladike Danila o nesreči, ki je zadela svet s turškim osvajanjem. Poleg tega omeni tragični notranji razdor, ki ga v državo vnašajo domači Turki. Na velikem državnem zboru na Cetinju se Danilo, v želji zediniti vsa črnogorska bratstva, postavi nasproti nameri poglavarjev, da se začne boj proti domačim Turkom, in predlaga naj jih pokličejo na dvor. Turški pristaši pridejo, a ne pristanejo na mirno pogodbo in da bi se sami vrnili h krščanstvu, pri tem pa pride tudi do silovitega spora. Vladika Danilo dobi pismo novega vezirja, ki ga poziva, naj mu izkaže sultanove časti, hkrati pa mu tudi preti. Danilo mu odgovori, odbije poziv in sporoča, da se ne boji njegovih groženj. Sledi turška poroka in sliši se svatovska pesem, Batrićeva sestra pa žaluje za bratom, ki so ga ubili Turki, in naredi samomor. Privedejo ujeto starko, ki prizna, da jo je poslal vezir, naj vnese razdor med Črnogorce. Med plemenske poglavarje pride iguman Stefan, ki jim govori o nujnosti boja za življenje in svobodo. Glavarji pridejo do sklepa, da bodo državo očistili domačih Turkov. Na praznični predvečer iguman Stefan s pesmijo in goslimi zabava vladiko Danila, medtem pa Črnogorci napadejo na turške pristaše in jih potolčejo. Vladiki glasniki sporočijo, kaj se je zgodilo. Ta zgodovinski ep v obliki drame s posameznimi lirskimi mesti je prežet z domoljubjem: z bojem za svobodo in uničenje Poturic, ki so ogrožali samostojnost Črne gore.

JOVAN STERIJE POPOVIĆ (1806–1856) → komediografBičal je posamezne napake v človeških značajih – skopuštvo v komediji Skopuh, lažnjivost v Laž in prilažič. V drami Rodoljub je smešil špekulantsko spreminjanje značajev in lažno rodoljubje, v drami Beograd nekoč in zdaj pa nasprotja med starimi in novimi generacijami Beograjčanov.

REALIZEMPisatelji so odprli pot v vsakdanje življenje. Oblika romana je ponujala možnost za popisovanje kompleksne podobe sveta. Hrvaška in srbska književnost sta si zadali nalogo, da opišeta življenje posameznika. Realizem je razvil epiko, liriko in dramatiko, pa tudi začetke literarne zgodovine. Predstavniki hrvaškega realizma:ANTE KOVAČIĆ (1854–1889) → romanopisec, novelist, pesnikV romanu Baruničina ljubav je napadel pokvarjenost plemstva. Roman je poln fatalnih žensk, zakonolomov, incesta in samomorov in je tudi kompozicijsko inovativen. V travestiji Smrt babe Čengićkinje se posmehuje ilirski in jugoslovanski ideologiji. Največ je obravnaval vprašanje prehoda kmečkega sina v gospoda s tragičnimi posledicami (Fiškal, U registraturi).

VJENCESLAV NOVAK (1859–1905) → romanopisec, novelist in publicistNapisal je 7 romanov; začel je kot pisec romantične proze, končal pa kot pisec moderne psihološke proze z okultnimi motivi. Pogosto je opisoval rodno mesto Senj. V romanu Dva svijeta je obravnaval vprašanje umetnika in malomeščanstva, ki ga ne razume. S ljubeznijo opisuje male ljudi: od beračev v Senju, delavcev, ki živijo v vlažnih kleteh velemest, do študentov, ki ne dobijo štipendij, ker jih morajo dobiti sinovi bogatih staršev.

JOSIP KOZARAC (1858–1906) → diplomirani inženir gozdarstva, pesnik, polemik in prozaist, v lit. zgo. je označen kot kritični realist. V središču njegove pozornosti so ljudje s svojimi vrlinami in napakami, vedno pa v družbenem in socialnem okolju, ki s svojo politiko onemogoča razvoj podeželja. O zlu, ki prihaja iz mest, in podeželju je pisal v romanu Mrtvi

7

kapitali. Opozarja na reševanje gospodarskih problemov in potrebo boljše obdelave zemlje s pomočjo tehnike.

EUGEN KUMIČIĆ (1850–1904) → pisatelj in politikPredhodnik naturalizma na Hrvaškem, kritik zagrebške višje družbe (Gospođa Sabina), pisatelj zgodovinskih romanov proti nemškim, madžarskim in italijanskim vmešavanjem na Hrvaškem (Urota Zrinjsko-Frankopanska).

SILVIJE STRAHIMIR KRANJIČEVIĆ (1865–1908) → hrvaški pesnikPrva pesniška zbirka Bugarkinje je bila zelo dobro sprejeta. V daljših razmakih so nato sledile zbirke Izabrane pjesme, Trzaji, Pjesme. Kot pesnika so ga zanimale skrbi in težave njegovega naroda, ki jih je izražal s pomočjo svetopisemskih in antičnih parabol, simboli iz zgodovine krščanstva in judovstva. Z njimi je obravnaval temeljna človeška vprašanja o vesolju, življenju in neskladju ideala in resničnosti, o bistvu človeka in narave, o veri, Cerkvi, Bogu, smrti, ljubezni, grehu, sreči, pravici, svobodi.

Predstavniki srbskega realizma:JAKOV IGNJATOVIĆ (1824–1889) eden prvih srbskih realistovNajprej je pisal zgodovinske romane (Džurab Branković), vendar ta romantično-domoljubna dela niso bila povšeči kritiki, med bralstvom pa so bila dokaj priljubljena. V družbenokritičnih realističnih romanih slika sodobno družbo v Vojvodini v boju za denar in dobrine, uspehe surovih tipov, ki ne izbirajo sredstev (Milan Narandić, Vasa Rešpekt). Popisal je propad obrtnikov (Stari i novi majstori), propad kmetov (Čudan svet) in v najboljšem romanu Večiti mladožeja vzpon starejšega pridnega dela trgovcev in izgubljenosti in razsipnosti njihovih sinov.

STEVAN SREMAC (1855–1906) Njegovi romani s portreti malomeščanskih likov iz Niša, Beograda in Bačke nimajo močnega dejanja. Tu so opisani slava in pijančevanje (Ivkova slava), ženitve z ovirami (Zona Zamfirova, Pop Čira i pop Spira), ali želje po imenovanju za uradnika (Vukadin). Vendar izpopolnjuje Sremac skopo dejanje s številnimi epizodami in z duhovito izbranimi posameznostmi. Tako ustvarjeno vzdušje prežene z dobrohotnim humorjem, s situacijsko komiko in včasih s satiro.

SIMO MATAVULJ (1852, Šibenik–1908, Beograd)Pisati je začel šele v zrelejših letih. Napisal je dva romana: Uskok in Bakonja fra Brne. Napisal je tudi nekaj potopisov, od katerih je avtobiografsko napisan Bilješke jednog pisca, napisal pa je tudi dve drami: Zavjet in Na slavi – prva ima motive iz dubrovniškega, druga pa iz beograjskega življenja. Prevajal je največ iz francoščine. Srbska književnost je bila pod vplivom ruske, nemške in madžarske književnosti, z Matavuljem pa se pojavijo tudi vplivi francoske. Medtem ko so bili drugi srbski pisatelji zelo regionalno omejeni, je Matavulj v svojih delih opisoval življenje z več koncev Srbije, Hrvaške in Črne Gore. V romanu Uskok slika črnogorsko okolje in hvali tamkajšnje življenje. V romanu Bakonja fra Brane opisuje primorske kmete in frančiškane v nekem obmorskem samostanu. Slika jih z vedrim in dobrodušnim humorjem, z duhovito kritiko, a brez sarkazma in teženj proti njim. Matavulj se odlikuje z ostrim in treznim opisovanjem življenja, s sposobnostjo opažanja in izbiranja značilnosti likov in situacij ter da to poda zanimivo, neprisiljeno in enostavno. Like in dogodke jemlje iz življenja in jih razvija v mejah življenjskih možnosti.

8

LAZA LAZAREVIĆ (1815–1890) → najboljši novelist obdobjaV književnosti se je najprej pojavil s prevodi, kot izvirni pisatelj pa se pojavi šele po prihodu iz Berlina, kjer se je šolal. Prva objavljena novela je Prvi put s ocem na jutrenje, ki je doživela velik uspeh. V noveli je naslikal idealni tip matere, pokroviteljice domačega ognjišča in varuha stare morale, tip pogumne srbske ženske iz patriarhalne kulture. Grešniki v njegovih novelah so ali kaznovani ali pa se vrnejo na pravo pot.

BRANISLAV NUŠIĆ (1864–1938) → dramatikNapisal je mnogo komedij in dram, potopisov in feljtonov. Od resnih dram sta najbolj znani Knez Semberije in Davek v krvi. Med komedijami je veliko takih, ki so bile napisane zgolj v zabavo občinstva. V nekaterih komedijah, kot so Sumljiva oseba, Protekcija, Pokojnik, Dr in Gospa ministrica je ostro narisal negativne lastnosti stare Srbije in Jugoslavije: korupcija, politične in finančne prevare, težnja za visokimi položaji, podkupovanje uradnikov, primitivizem njihovih žen. Občinstva ne zabava le z duhovitimi in komičnimi situacijami, ampak v nekaterih svojih komedijah poglablja svojo komično kritiko do ogorčene satire in resnih protestov. Sodi med najbolj igrane jugoslovanske dramatike.

MODERNAModerna v hrvaški književnosti zajema obdobje od 1892 do 1916. mlada generacija hrvaških pisateljev je svoj boj za nov nacionalnopolitični in literarno-estetski program začela leta 1895 na trgu bana Jelačića v ZG, ko je javno nastopila proti režimu Khuena Hedervaryja z zažigom madžarske zastave. Študenti, ki so v protestu sodelovali so bili pregnani iz vseučilišč; študij so zato nadaljevali na Dunaju in v Pragi, kjer so prišli v stik z novimi socialnimi, političnimi in estetskimi idejami. Praška skupina je nastopila z idejo o socialni funkciji literature, dunajska pa izhaja iz izrazite dunajske secesije in zagovarja larpurlartizem. Nova generacija pisateljev je prinesla nov duh v literarno ustvarjanje: v poeziji in prozi je prišlo do sprememb v tematiki in načinu izražanja. Avtorji se ukvarjajo z lastno intimo, eksistencialnimi, socialnimi in domoljubnimi motivi. Do izraza pridejo značilnosti simbolizma, impresionizma in zametki ekspresionizma. Izrazitejša postane nova senzibilnost, občutljivost; pesniki razkrivajo globino svoje intime. O domoljubnih motivih pišejo brez patetike, včasih celo v vulgarnem jeziku. To je poezija preciznih pesniških slik, utemeljenih na vidnih, slušnih, tipnih in vonjavnih senzacijah. Verzi so zelo melodičen, vse pogostejši je prosti verz. V prozi se opušča zgodbenost. Oživljeni sta kajkavska (Matoš, Domjanović, Galović) in čakavska (Nazor) književnost.

MILAN BEGOVIĆ (1876–1948) → pesnik, prozaist, dramatik, kritik, prevajalecTretja pesniška zbirka Knjiga Boccadoro ga je postavila v središče moderne. V hrvaško književnost je prvi vnesel motiv telesnosti.

DRAGUTIN DOMJANOVIĆ (1875–1933) → kajkavski pesnikV svoje pesmi je uvedel dekadentne motive. Dogajanja skoraj ni. Pisal je v kajkavščini.

VLADIMIR NAZOR (1876–1949) → čakavski pesnik, rojen na BračuIzdal je več pesniških zbirk (Slovanske legende, Lirika, Nove pesmi, Ljubezenske pesmi, Hrvaški kralji – zbirka sonetov), napisal dva epa (Medved Brundo in Utva zlatokrila). V času moderne je bil Nazor pesnik življenjskega optimizma, vere v boljšo prihodnost hrvaškega in drugih južnoslovanskih narodov. Posvečal se je bolj nacionalnim motivom, ljubezni Hrvatov do svoje države in njene preteklosti, kar zagotavlja prihodnost.

9

ANTUN GUSTAV MATOŠ (1873–1949) V književnosti se je pojavil zgodaj s pripovedjo Moć savjesti, pesmi pa je začel pisati šele v zrelejših letih. Pisal je satirične in fantastično-simbolične novele, potopise (Naši ljudje in kraji), eseje, kritike in feljtone in lirske pesmi. V pesmih, ki so intimnega, rodoljubnega in satiričnega značaja, pazi zlasti na pravilno obliko, na figure in rime. Njegovi verzi, zlasti enajsterci in dvanajsterci so zelo uglajeni.

IVO VOJNOVIĆ (1857–1929) → dramatikV svojih najboljših dramah je uporabil motive iz dubrovniškega življenja: Ekvinokcij, Dubrovniška trilogija, Maske s podstrešja. Simbolistični elementi so najbolj vidni v dramah Smrt majke Jugovića, kjer je vzel snov iz ljudske pesmi, nato v Gospe s sončnico in v čisto simbolistični drami Imperatrix.

Moderna v srbski književnosti: moderne težnje novih estetsko-literarnih struj najdemo že v delih srbskih avtorjev ti. realističnega obdobja, tako da srbska moderna ali »zlato obdobje srbske književnosti« zajema konec 19. st. in traja do konca prve sv. vojne. O njej se ne more govoriti kot o novi smeri, ki bi jo prinesla nova generacija, in zato ni bilo sporov med dvema generacijama avtorjev. Značilnosti moderne književnosti najdemo že pri Vojislavu Iliću in Branislavu Nušiču. V njunih delih je nostalgično občutje polnega in intenzivnega življenja, veliko strasti, senzualnosti, močan socialni čut za male in nemočne. Obdobje srbske moderne zaznamuje začetek izhajanja časopisa Srpski književni glasnik, delovanje Srpske književne zadruge, ustanovitev Srpskog knjievnog društva idr. Srbski pisatelji so hitro sprejeli evropske literarne vplive, ki so najprej zajeli literarno kritiko (srbska literarna kritika doživi razmah) in poezijo, nato pa prozo in druge književne vrste. V poeziji forma postane pomembnejša od vsebine (pesniki, ki so sledili francoske pesnike parnasovske in simbolistične usmeritve) – v pesmih subjektiven pristop, podajanje lastnega intimnega sveta in kult spevnosti verza sugerirajo atmosfero melanholije in pesimizma. Največjo pozornost namenjajo motivu ljubezni: od platonskega dojemanja ženske, slutnje o ženski, ženski kot idealu življenja, do erotičnega doživetja ženske. Proza izraža tendenco do izražanja novega in modernega v strukturi literarnega dela in v njegovih temah. Vse več pozornosti je namenjene posamezniku, individuumu, ki v sebi nosi svoja protislovja, notranje boje in moralne dileme.

ALEKSA ŠANTIĆ (1868–1924) → mostarski pesnikIzdal je nekaj knjig lirike (Pesmi, Na starih ognjiščih) in dramo Hasanaginica. Je pesnik toplih ljubezenskih pesmi, v rodoljubnih pesmih izraža željo po osvoboditvi izpod Avstro-Ogrske. Ljubi hercegovskega kmeta in njegovo težavno delo. Kot ljubezenski pesnik se je razvil pod vplivom muslimanskih ljudskih pesmi. V elegiji Pretpraznično veče, njegovi najznačilnejši pesmi, osamljenost lajša spomin na otroštvo in uteha, ki mu jo prinašajo pesmi. Njegova poezija se giblje med dvema tradicionalnima opredelitvama: med osebnimi in kolektivnimi počutji, ljubeznijo in rodoljubjem, ideali drage in trpečega naroda. V pesmih ustvarja orientalski svet. Dosegel je popularnost pri bralcih, manj odobravanja pa pri kritikih. Za eno njegovih najboljših pesmi velja Veče na školju, kratka lirsko zgoščena pesem, zvočno orkestrirana, z bogatimi asonancami, aliteracijami in rimami, v kateri je podano doživetje usode ubogih.

JOVAN DUČIĆ (1874–1943) → osrednji predstavnik srbske moderneNapisal je 4 zbirke lirike, knjigo različnih premišljevanj o življenju (Zaklad cesarja Radovana) in knjigo potopisov (Mesta in himne). V pesmih opisuje predvsem tisto, kar se dogaja v njegovi duševnosti, ki je zelo občutljiva za odtenke narave, piše o ljubezni in premišljevanjih o smislu življenja in smrti. Pesmi so prežete s čustvi potrtosti in duševnih

10

pretresov. Dučić je izrazit pesnik meščanske inteligence, ki se je šolala na zahodu. Pod vplivom Francozov je pisal zelo uglajene verze, zlasti enajsterce in dvanjasterce.

MILAN RAKIĆ (1876–1938) → pesnikRakićeve pesimistične pesmi v prve desetletju 20. st. so odraz slabih razmer v Srbiji in osebnih razočaranj. V globokem razmišljanju, ki ga spremljajo čustva in simbolične slike, govori o dolgočasju, o nezadovoljstvu nad življenjem, o razočaranju v ljubezni, kar peha človeka v obup in smrt. Vendar smrt ni rešitev.

SIMA PANDUROVIĆ (1883–1960) → pesnikPo njegovi smrti so našli kovček, poln pesmi. Njegove pesmi so pesimistične.

VLADISLAV PETKOVIĆ DIS (1870–1917) → pesnikMotive jemlje iz podzavesti. Je pesnik mračnih razpoloženj, celo obupa.

BORA STANKOVIĆ (1876–1927) → pripovednikNapisal je tri zbirke novel: Iz starega evangelija, Božji ljudje, Stari dnevi, roman Nečista kri in drami Koštana in Taštana. Prikazuje Vranje v 2. pol. 19. st., ko se je osvobodilo Turkov in pod vplivom novega kapitalističnega sistema začelo spreminjati stare družbene oblike. Opisuje zapletene ljubezenske zgodbe.

RADOJE DOMANOVIĆ (1873–1909) → pripovednikPisal je ostre in duhovite satire proti korupciji Obrenovićevega režima. Režim ga je večkrat odpustil iz službe. Najbolj znane so njegove alegorične satire na lažno rodoljubje: Vodja, Stradija, Kraljevič Marko drugič med Srbi.

KNJIZEVNOST MED VOJNAMA (AVANTGARDE)Medvojna književnost se je razvijala v okvirih ene državne skupnosti, to je versajske, monarhistične Jugoslavije – Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prva svetovna vojna je prinesla ogromno število žrtev in materialne škode. Poleg tega so na ta prostor vplivali še Oktobrska revolucija v Rusiji in organizirana delavska gibanja. V književnosti se pojavi več tokov – avantgarde. Vsebina literarnih del se tematsko giblje od uporov proti socialnim krivicam in obsodb vojne do kozmopolitskih razpoloženj in proletarskega človekoljubja. Mlada generacija ustvarjalcev je močno težila k temu, da naredi izrazit odklon od tradicije, zato se usmeri proti kanonu in njegovim pravilom, proti normi in tradiciji v literaturi. Ekspresionizem je močneje zastopan v zahodnejših krajih Hrvaške in v Sloveniji, medtem ko je nadrealizem že zaradi prejšnjih povezav s Francijo naletel na plodna tla v Beogradu. Ekspresionistično šolo v prvih povojnih letih zastopajo Miroslav Krleža, August Cesarec, Gustav Krklec, Dušan Vasilijev. Nekateri izmed njih so se kasneje od ekspresionizma oddaljili. Najuspešnejša dela v duhu ekspresionizma v južnoslovanski književnosti sta napisala Antun Branko Šimić in Dušan Vasilijev. Nadrealistično skupino, ki je zagovarjala pisanje po nareku misli (tok zavesti) v odsotnosti vsakršne kontrole razuma, so sestavljali: Miloš Crnjanski, Rastko Petrović, Marko Ristić, Dušan Matić, Aleksandar Vučo idr. Ta skupina je delovala od leta 1924 do 1934, potem pa se je razpadla. Večji del pisateljev iz te skupine se je preusmeril k socialni tematiki življenja delavcev, kmetov in mestnih revežev. Literatura s socialno tematiko se je vedno bolj uveljavljala. Tudi ekspresionisti so se usmerili v ta tip literature. Najvidnejši pisci socialne tematike so tako: Miroslav Krleža, August Cesarec, Slavko Kolar, Dobriša Cesarić, Branimir Cosić, Jovan Popović. Mnoga dela s

11

socialno tematiko imajo predvsem dokumentarno vrednost, vendar večinoma prevladujejo tista z literarno-umetniško vrednostjo. Od vseh gibanj med vojnama je najbolj organiziran nadrealizem v Srbiji. Je vrhunec srbske književne avantgarde in hkrati začetek njene preobrazbe v nasprotni model literature, opuščanje esteticizma in prehod v angažirano literaturo. Srbski nadrealizem je šel skozi 2 fazi: pred-nadrealistična faza (1922–1930) in nadrealistična faza (1930–1932).

Zenitizem je avantgardno gibanje dvajsetih let 20. st., katerega nastanek in razvoj je vezan na časopis Zenit. Manifest zenitizma so napisali Ljubomir Micić, Ivan Gol in Boško Tokin. Nastal je v čast humanizmu in v protivojnem duhu. V svojih idejah je bil zenitizem ostra kritika evropske družbene in politične stvarnosti tega obdobja. V programskem tekstu Človek in umetnost je citat: »Nikada više rata! Nikada! Nikada!« Zenitisti so se zavzemali za avtonomnost besed v poeziji, uvajanje umetniških časopisov in bili proti mimetičnosti v slikarstvu. Uvedli so lik barbarskega genija, ki bo propadli kulturi zahodne Evrope prinesel svežo moč Vzhoda. V kasnejših fazah se je močno približal futurizmu, kar se kaže tudi v Marinettijevih objavah v Zenitu. Zenit je časopis, ki je izhajal od leta 1921 so 1926 v Zagrebu in Beogradu (od 1924 naprej), revija za umetnost in kulturo, ki je imel tudi mednarodne sodelavce. Vsega skupaj je izšlo 43 številk. Od 1926 naprej je bil prepovedan zaradi objave članka Zenitizam kroz prizmu marksizma.

Predstavniki hrvaške medvojne književnosti:MIROSLAV KRLEŽA (1893–1981)Najprej je izšla njegova drama Legenda (1914), nato pa je med 1. sv. vojno napisal še nekaj dram (Kristofor Kolumbo, Michelangelo Buonarotti, Kraljevo), kjer je na ekspresionističen način prikazal jasnovidnost misleca in nerazumevanje množic, boj umetnika za samostojen izraz ter negativne strani malomeščanstva. V poeziji je vedrina, svetle barve, socialni motivi, vzponi in pobitost delavskega gibanja v boju z buržoazijo. Zelo slikovito je v knjigi Hrvatski bog Mars prikazal težave kmeta in intelektualca v prvi svetovni vojni. to tematiko je nadaljeval v drami U logoru z obsodbo vojne in avstro-ogrske oficirske klike. Najboljše Krleževe drame so iz cikla o Glembajevih: Gospoda Glembajevi, V agoniji in Leda ter nekaj novel s snovjo s tega področja. V dramah o Glembajevih je dejanje omejeno na manj likov, ki pa so notranje bolj poglobljeni in med njimi so razvita zelo močna nasprotja. Z ostrimi potezami je opisal tipe zagrebških višjih krogov, ki so bili različni uradniki, bankirji ali cesarsko-kraljevi oficirji pred prvo sv. vojno, nato pa so bili vrženi s svojih položajev in se potikali skozi življenje kakor izgubljeni. Krleža je to plast družbe z njenim egoizmom, nemoralo, teptanjem humanosti in zunanjim bliščem brezmejno sovražil. V treh romanih kritizira buržoazijo in monarho-fašistično diktaturo. Zelo uspele so njegove Balede Petrice Kerempuha in lirske pesmi v kajkavščini. Po 2. sv. vojni je napisal simbolistično dramo Aretej. Po kvaliteti je pisatelj svetovnega formata.

AUGUST CESAREC (1893–1941) Na začetku je pisal pesmi (Stihovi), nadaljeval pa je s pripovedništvom.V začetku je pisal novele pod vplivom ekspresionizma z motivi boja delavskega gibanja proti kapitalistom (Za novim putem), pozneje pa je to snov nadaljeval na psihološko-realističen način v romanih Careva kraljevina s kritiko predvojne družbe v Zagrebu in v romanu Zlatni mladić s prikazom povojne mladine, ki spreminja svoje nazore zaradi lastne koristi. V Novelah (1939) je prešel na metodo klasičnega kritičnega realizma in oblikoval like in pojave svojega časa ali naslikal malega, potlačenega človeka zagrebškega predmestja, brez sentimentalnosti in idealiziranja, v stvarnosti kapitalistične družbe.

12

TIN UJEVIĆ (1891–1955) → pesnik, kritik in prevajalecPesniške zbirke: Lelek sebra (Jok sužnja), Kolajna (trubadurska lirika klasičnih oblik), Ojađeno zvono (od pesimizma se obrne k naravi, kljubuje življenju), Auto na korzu, Žedan kamen na studencu (pomirjenje s svetom in ljudmi, sprejemanje življenja z njegovimi dobrimi in slabimi stranmi). Njegova lirika je izraz utrujenosti, osamljenosti in nezadovoljstva meščanskega inteligenta, izpovedana v prefinjenih odtenkih jezika. To je poezija bolečine, tožbe, skrite ljubezni, poduhovljenosti, ki se skuša dvigniti iz telesnega oklepa. Pomembno je tudi to, da bi se rad dvignil iz tega vzdušja med ljudi in naravo. Pozneje najdemo pri njem socialne proteste in ljubezen do Zagreba.

ANTUN BRANKO ŠIMIĆ (1898–1925) → pesnik in kritikOsrednja osebnost ekspresionizma na Hrvaškem. Pisal je pesmi (pesniška zbirka Preobraženja) in kritike, bil je urednik ekspresionističnih revij Vijavica in Juriš, kjer je objavljal svoje pesmi. Motivi njegove lirike so: smrt in ljubezen, osamljenost, tesnoba, nasprotje med telesom in duhom (umrl je mlad zaradi tuberkuloze). Bil je naklonjen revežem, in kritičen do kraljev in bogatašev. V pesmih je opuščal interpunkcijo.

SLAVKO KOLAR (1891–1963) → humorist in satirik Najboljši humorist v tem obdobju. Med vojnama se je odlikoval z novelami, ki jih je objavil pod naslovom Ili jesmo – ili nismo in Mi smo za pravicu (humor ublažuje obravnavano tematiko). Obravnaval je globoko vez med človekom in družbo z dveh različnih polov: komičnega in tragičnega. Obračunava s polinteligenco malih karieristov z megalomanskimi idejami in kompromisnih kameleonov. Njegova najboljša dela so tista s tematiko s podeželja, pri čemer izredno objektivno opisuje podeželje z vsemi njegovimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Napisal je tudi nekaj dram z motivi iz okupacije in filmski scenarij.

Predstavniki srbske medvojne književnosti:IVO ANDRIĆ (1892–1975) → dobitnik nobelove nagrade za književnost 1961Andrić je v književnost vstopil s pesmima v prozi in objavljal v hrvaškem zborniku Hrvatska mlada lirika. Prvo knjigo verzov v prozi Ex Ponto je objavil 1918. leta v Zagrebu, leta 1920 pa izda zbirko Nemiri v Beogradu. Andrićeva dela lahko razdelimo v nekoliko tematsko-žanrovskih celot: V prvi fazi, ki jo obeležujejo lirika in pesmi v prozi (Ex Ponto, Nemiri), je njegovo

doživljanje sveta obarvano z osebnim eksistencionalno-spiritualnim iskanjem, ki je bilo deloma navdahnjeno z literaturo, ki jo je v tem času prebiral.

Druga faza, ki traja do II. svetovne vojne, je zaznamovana z Andrićevim usmerjanjem k pripovedniški prozi, na literarnem področju, ter z definitivnim prehodom na srbsko ekavico (za razliko od bosanske jekavice), na jezikovnem področju. To je povzročilo čudno mešanico, kjer pripovedovalec uporablja ekavski, protagonisti pa kakšen od jekavskih ali ikavskih dialektov. Po splošnem mnenju za to fazo velja, da se je Andrić 'našel' in zato spada med umetniško najproduktivnejše obdobje, z večino njegovih najbolj cenjenih zgodb.

Slogovno ni bil naklonjen eksperimentom, ki so v tem obdobju prevladovali v literarnem svetu, temveč je ostal zvest klasični tradiciji realizma 19. stoletja. Opisoval je svojo vizijo Bosne, kot dežele na prehodu med vzhodom in zahodom, dežele prepojene z iracionalizmom, versko nestrpnostjo ter emocionalimi erupcijami, večinoma v erotičnem smislu. Dramske osebnosti so praviloma predstavniki vseh štirih bosanskih, etnično-verskih skupnosti – Bošnjaki (muslimani), Srbi (pravoslavci), Hrvati (rimokatoliki) ter Židi. Pogosto so imenovani s pejorativnimi imeni (Vlahi, Turki), pojavljajo pa se tudi tujci. Časovno obdobje zgodb v glavnem pokriva 19. stoletje, pa tudi predhodna obdobja ter 20. stoletje.

13

Tretja faza je zaznamovana z obsežnejšimi deli; nastali so romani Na Drini Ćuprija, Travnička hronika, Gospođica ter nadokončano delo Omerpaša Latas, kakor tudi najpomembnejše delo tega obdobja, pripoved Prokleta avlija. Z izjemo Gospođice, realističnega psihološkega romana, postavljenega v srbsko sredino, se dogajanje ostalih del v glavnem odvija v Bosni, časovno pa v njeni preteklosti ali pa spoju med preteklostjo in sedanjostjo.

MILOŠ CRNJANSKI (1893–1977)Ob Andriću največji srbski pesnik in pisatelj 20. st. Prekinil je s formalizmom in simbolizmom, zavrgel nacionalni in socialni utilitarizem. Njegova zgodnja poezija je izraz povojne duhovne klime razočaranja, mračno, boleče , cinično izražanje povratnika iz vojne, modernega Odiseja (zbirka Lirika Itake, 1919). Mladostniško izzivalno obračunava z nacionalnimi miti, posmehuje se slavi srednjega veka in piše pesmi v čast porazu, vislic in smrti. Intimna lirika je polna motivov ženske. V njej se spajajo ljubezenska doživetja s slutnjo smrti, erotika z melanholijo. Ženska je fluidna in neresnična, z nečim kar spominja na rečno nimfo ali vilo iz narodnih pesmi. Pesnik je pred njo globoko žalosten, obseden z njo, hkrati pa tudi z mislijo na izginotje vsega v tišini in pozabljanju.

POVOJNA KNJIZEVNOSTKnjiževnose na hrvaškemZmaga revolucije je vnesla spremembe v strukturo družbe, kar je bilo še posebej očitno v duhovnih sferah. Vzpostavile so se nove vrednote – etične in socialne, iz katerih so se konstruirale tudi nove duhovne vrednote. Vse to se je odražalo tudi v književnosti. Literarno življenje v prvih povojnih letih je najprej prišlo do izraza v časopisih (Repubika, Hrvatsko kolo, ki se je kasneje preimenovalo v Kolo). Večina avtorjev se je ukvarjala z vojno tematiko – razlike med starejšo in mlajšo generacijo so le v pogledu in doživljanju tega motiva in v samem pristopu k temi vojne in revolucije. Nekateri avtorji so se usmerili v socialistični realizem, kar se je kazalo v prevladovanju vsesplošnih idej nad individualno inovativnostjo, tendenca je zasenčila umetnost (programska književnost), šabloniziranje literarnih postopkov, junaki brez psihološke dimenzije, črno-bela tehnika pisanja, uvajanje publicističnega stila v književnost. Delež programske literature se je znatno zmanjšal po letu 1948 (informbiro). Hrvaška književnost se začne močneje povezovati z evropskimi smernicami. Razvijati se začne modernizem (od 50. let naprej). V poeziji začnejo avtorji iskati nove forme, ki so prevladale nad vsebino. Poezija je izražanje stališč do sveta in sebe – lirika malodušnih. Vse bolj se hermetizira. V prozi se osredotočajo na dva motiva: vojna kot obsesija lastnega otroštva in sodobno mestno življenje. Posvečajo se človeku in njegovemu razmerju do sveta. Rušijo klasične oblike poezije in proze. Zgodbenost izginja.

VJEKOSLAV KALEB: Na kamenju, Izvan stvari, Brigada, Ponižene ulice, Divota prašine, Bijeli Kamen, Smrtni zvuci, Nagao vjetarVLADAN DESNICA: Zimsko ljetovanje, Olupine na suncu, Proljeća Ivana Galeba, drama Ljestve Jakovljeve, zbirka pesmi Sljepac na žaluVESNA PARUN pesnica: Zore i vihori, Pjesme, Crna maslina, Koralj vraćen moru, Ti i nikad, Vjetar Trakije, Bila sam dječak

14

HASANAGINICA

Što se bjeli u gori zelenoj?Al' su snjezi, al' su labudovi?Da su snjezi, već bi okopnuli,labudovi, već bi poletjeli;nit' su snjezi, nit' su labudovi,nego šator age Hasan-age:on boluje u ranami ljutim.Oblazi ga mater i sestrica,a ljubovca od stida ne mogla.

Kad li mu je ranam' bolje bilo,ter poruča vjernoj ljubi svojoj:"Ne čekaj me u dvoru b'jelomu,ni u dvoru, ni u rodu momu!"Kad kaduna r'ječ razumjela,još je jadna u toj misli stala,jeka stade konja oko dvora,i pobježe Hasanaginica,da vrat lomi kuli niz pendžere.Za njom trču dvi ćeri djevojke:"Vrati nam se, mila majko naša,nije ovo babo Hasan-aga,već daidža, Pintorović beže!"

I vrati se Hasanaginica,ter se vješa bratu oko vrata."Da, moj brate, velike sramote,gdi me šalje od petero dice!"Beže muči, ne govori ništa,već se maša u džepe svione,i vadi njoj knjigu oprošćenja,da uzimlje potpuno vjenčanje,da gre s njime majci uzatrage.Kad kaduna knjigu proučila,dva je sina u čelo ljubila,a dv'je ćeri u rumena lica:a s malahnim u bešici sinkom,od'jeliti nikako se ne mogla,već je bratac za ruke uzeo,i jedva je sinkom rastavio,ter je meće k sebi na konjica,s njome grede dvoru bijelomu.

U rodu je malo vr'jeme stala,malo vr'jeme, ni nedjelju dana,dobra kada i od roda dobra,dobru kadu prose sa svih strana,da najveće imotski kadija.Kaduna se bratu svomu moli:

"Ah, tako te ne želila, braco!Nemoj mene davat za nikoga,da ne puca jadno srce moje,gledajući sirotice svoje!"Ali beže ne hajaše ništa,već nju daje imotskom kadiji.Još kaduna bratu se moljaše,

da njoj piše listak, b'jele knjige,da je šalje imotskom kadiji:"Djevojka te l'jepo pozdravljaše,a u knjizi l'jepo te moljaše,kad pokupiš gospodu svatove,dug polduvak nosi na djevojku,kada bude agi mimo dvor,nek' ne vidi sirotice svoje!"Kad kadiji b'jela knjiga dođe,gospodu je svate pokupio,svate kupi, grede po djevojku.Dobro svati došli po djevojke,i zdravo se povratili s njome.

A kad bili agi mimo dvora,dvi je ćerce s pendžera gledahu,a dva sina prid nju izhođahu:tere svojoj majci govorahu:"Svrati nam se, mila majko naša,da mi tebi užinati damo!"Kad to čula Hasanaginica,starišini svatov' govorila:"Bogom brate, svatov' starišina,ustavi mi konje uza dvora,da darujem sirotice moje!"Ustaviše konje uza dvora.Svoju dicu l'jepo darovala:svakom sinku nazve pozlaćene,svakoj ćeri čohu do poljane;a malomu u bešici sinku,njemu šalje u bošči haljine.

A to gleda junak Hasan-aga,ter dozivlje do dva sina svoja:"Hod'te amo, sirotice moje,kad se neće smilovati na vas,majka vaša srca arđaskoga!"

Kad to čula Hasanaginica,b'jelim licem u zemlju udrila,usput se je s dušom rastavila,od žalosti, gledajuć' sirota!

15

DANILO KIŠ (22. 2. 1935–15. 10. 1989)Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval na Madžarskem, na Filozofski fakulteti v Beogradu pa je diplomiral na oddelku za občo književnost. Že zgodaj je začel prevajati iz madžarščine in francoščine. Več let je živel kot svobodni književnik in prevajalec, nekaj časa pa je bil lektor za srbski jezik in književnost v Franciji. Pisal je novele, romane, drame, pesmi, eseje in polemike, prevajal pa je iz ruščine, madžarščine, francoščine in angleščine. Njegov najuspešnejši roman je Bašta, pepeo (1965). Zbrana dela obsegajo 10 tomov. Bil je dobitnik številnih domačih in mednarodnih nagrad.

Na vest o smrti gospođe M. T.

Kakav dobro obavljen posao, Smrti,kakav uspeh,srušiti takvu tvrđavu!Požderati toliko mesa,skrckati toliko kostiju za tako kratko vreme.Potrošiti toliku energiju,brzo, kao kad se ispušta cigareta.Kakav je to bio posao, Smrti,kakva demonstracija sile. (Kao da ti ne bismoverovali na reč.)

Pesem je zadnja Kiševa pesem.

16