1

Poročilo o izvedbi analize o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ob

razvezah, stikih z otroki ter o ekonomskem položaju žensk in otrok

po razvezi

Dr. Jasna Podreka

Ljubljana, 27. 10. 2017

2

Kazalo

1 UVOD – O RAZVEZAH ZAKONSKIH ZVEZ IN S TEM POVEZANIH PRAVICAH

GLEDE RAZMERIJ OTROCI – STARŠI TER MEDSEBOJNIH RAZMERJIH .................... 3

2 METODOLOGIJA .............................................................................................................. 4

2.1 Vzorec .......................................................................................................................... 5

3 KLJUČNE UGOTOVITVE EMPIRIČNEGA DELA RAZISKOVALNE ANALIZE ....... 6

3.1 Zakonodaja in sodna praksa na področju odločanja o zaupanju otrok v vzgojo in

varstvo, stikih in preživnine s posebnim poudarkom na konceptu »korist otroka« ............... 6

3.1.1 Zakonodaja in sodna praksa na področju zaupanja otrok v vzgojo in varstvo ... 10

3.1.2 Zakonodaja in sodna praksa glede določanja stikov z otroki ............................. 16

3.1.3 Zakonodaja in odločanje o višini preživnini ...................................................... 24

3.2 Sodna praksa in zakonodaja glede vprašanj, ki se vežejo na medsebojna razmerja

med (zunaj)zakonskima partnerjema ................................................................................... 28

3.2.1 Zakonodaja in odločanje o načinu delitve skupnega premoženja ...................... 28

3.2.2 Zakonodaja in odločanje o preživljanju nepreskrbljenega zakonca ................... 34

4 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 36

VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................... 41

3

1 UVOD – O RAZVEZAH ZAKONSKIH ZVEZ IN S TEM POVEZANIH PRAVICAH GLEDE RAZMERIJ OTROCI – STARŠI TER MEDSEBOJNIH RAZMERJIH

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ) –

Sektor enakih možnosti – je naročilo izvedbo raziskave o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo

ob razvezah, stikih z otroki, preživljanju otrok ter o ekonomskem položaju žensk in otrok po

razvezi zakonske zveze. Gre za aktivnost, ki je opredeljena v Periodičnem načrtu za izvajanje

Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za leti 2016 in 2017.

Cilj te analize je bil ugotoviti, kako ob razvezah zakonskih zvez in razhodih zunajzakonske

skupnosti deluje sodna praksa na področju odločanja glede razmerij med starši in otroki (tj.

glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo, določanja stikov, preživljanja mladoletnih otrok) ter

medsebojnih razmerij (delitev skupnega premoženja, kdo izmed zakoncev ostane ali postane

najemnik stanovanja, če imata skupno stanovanje, in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev

za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen). Ob tem nas je posebej zanimalo, kako sodišča

upoštevajo merilo koristi otrok, obenem pa smo poskušali narediti tudi oceno ekonomskega

položaja žensk in otrok po razvezi zakonske zveze.

Vprašanja, povezana z urejanjem pravic zakonskih in zunajzakonskih zvez, ureja Zakon o

zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). V uvodnih določbah zakon

določa: »S tem zakonom se urejajo zakonska zveza, razmerja med starši in otroki in med

drugimi sorodniki, posvojitev, rejništvo ter varstvo mladoletnih otrok in drugih oseb, ki niso

sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi« (1. člen ZZZDR).1

ZZZDR določa tudi zakonske parametre glede prenehanja zakonskih in zunajzakonskih zvez.

V 63. členu določa, da zakonska zveza preneha, če eden izmed zakoncev umre ali je razglašen

za mrtvega, ter z razvezo zakonske zveze. V tej analizi so nas zanimali postopki, zakonske

določbe in sodna praksa, povezana z razvezo zakonske in zunajzakonske zveze.

Po ZZZDR je razvezo zakonske zveze mogoče doseči na dva načina: na podlagi sporazuma

ali na podlagi tožbe.

Zakon določa, da se sporazumna razveza zakonske zveze začne na predlog obeh zakoncev;

vložita ga pri krajevno pristojnem okrožnem sodišču. Zakonca se lahko sporazumno razvežeta,

če sta se dogovorila o vseh bistvenih vprašanjih, ki se vežejo na vprašanja zakonske zveze. To

so vprašanja, ki se nanašajo na medsebojna razmerja (delitev skupnega premoženja, kdo

izmed zakoncev ostane ali postane najemnik stanovanja, če imata skupno stanovanje, ter o

1 Pomembne dopolnitve in spremembe na tem področju prinaša Družinski zakonik (v nadaljevanju: DZ), ki ureja:

»zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, razmerja med starši in otroki, oblike pomoči države pri težavah

partnerskega in družinskega življenja, ukrepe za varstvo koristi otroka ter preživljanje, posvojitev, podelitev

starševske skrbi sorodniku, rejništvo in skrbništvo za otroke in odrasle osebe, ki potrebujejo posebno varstvo« (1.

člen, DZ). Zakonik je bil sprejet 21. 3. 2017 in naj bi odpravil pomanjkljivosti ZZZDR, obenem pa vsa ta vprašanja

definira razširjeno in podrobneje. Zakonik še ni povsem integriran del sodne prakse, saj naj bi se v praksi začel

uporabljati šele v letu 2019, zato se sodišča pri delu za zdaj skoraj izključno naslanjajo na ZZZDR. Cilj pa je, da

Družinski zakonik nadomesti ZZZDR, zato se ta uporablja, dokler ne bo začel veljat Družinski zakonik. V

podrobnosti sprememb, ki jih prinaša DZ, se na tem mestu ne bomo spuščali, kajti pregledana sodna praksa je

temeljila izključno na ZZZDR, prav tako pa to ni predmet naše analize.

4

preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen) ter na

razmerja med starši in otroki (vzgoje in varstva otrok, stikov s starši in preživnine).

Če se zakonca ob razvezi ne uspeta sporazumeti o zgoraj navedenih vprašanjih, je treba na

sodišče vložiti tožbo za razvezo zakonske zveze. Pri postopku za razvezo zakonske zveze na

podlagi tožbe sodišče v istem postopku odloča tudi o vprašanjih glede razmerij otroci – starši.

Vprašanja glede medsebojnih razmerij pa se urejajo ločeno v samostojnem postopku, za

katerega je treba vložiti samostojno tožbo in ustrezen zahtevek.

Ko sodišče na podlagi preučitve vseh dokazov ugotovi, da so pogoji za razvezo zakonske zveze

podani, izda sodbo o razvezi, medtem ko se vprašanja, povezana z razmerji otroci – starši, lahko

končajo na različne načine. Na podlagi pregledane sodne dokumentacije ugotavljamo, da so

sklepi lahko naslednji:

sodna poravnava – stranki med postopkom uspeta doseči dogovor glede vseh vprašanj

in ob koncu postopka glede teh vprašanj skleneta sodno poravnavo;

delna sodna poravnava – stranki se uspeta dogovoriti samo glede nekaterih vprašanj,

za druga pa prepustita odločitev sodišču;

sodba v imenu ljudstva – stranki nista uspela doseči dogovora v nobeni točki in sta vse

odločitve prepustili sodišču.

Tudi ob odločanju glede medsebojnih razmerij na podlagi tožbe se lahko partnerja med

postopkom poravnata, kar pomeni, da dosežeta dogovor o delitvi premoženja in/ali preživljanju

nepreskrbljenega zakonca. Če do dogovora ne pride, se vprašanja uredijo na podlagi sodbe

sodišča.

Ob zunajzakonski skupnosti so postopki glede urejanja vprašanj o razmerjih otroci – starši in

medsebojnih razmerjih na podlagi tožbe povsem enaki. Odpade le odločanje o razvezi

zunajzakonske skupnosti, saj ta ni formalnopravno sklenjena.

2 METODOLOGIJA

Analiza o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo ob razvezah, stikih z otroki ter o ekonomskem

položaju žensk in otrok po razvezi obsega kvantitativno in kvalitativno raven raziskovanja. Za

izvedbo takšne analize smo si za izhodišče raziskovanja postavili naslednja vprašanja:

kako se odloča o vzgoji in varstvu otrok ter stikih s starši in kako se pri tem upoštevajo

koristi otroka;

kakšna je višina preživnine za otroke, na kak način so bile pri tem upoštevane koristi

otrok;

kako se je delilo skupno premoženje zakoncev, v kakšnem razmerju je pripadalo ženi in

v kakšnem možu, kdo izmed njiju je ostal v najemnem stanovanju;

v koliko primerih se ob razvezi zakonske zveze določi preživnina za nepreskrbljenega

zakonca, kakšna je višina preživnine, na kak način so bile pri tem upoštevane potrebe

upravičenca/upravičenke in zmožnosti zavezanca/zavezanke.

5

Na ta vprašanja smo poskušali odgovoriti z izvedbo raziskave, ki obsega:

analizo sodne dokumentacije za leto 2016, pridobljeno na treh okrožnih sodiščih

v Sloveniji (Koper, Nova Gorica, Krško), v kateri se je odločalo o razvezi

zakonske zveze, vzgoji in varstvu, stikih, preživljanju otroka; o obsegu skupnega

premoženja in deležih na tem premoženju; o zahtevkih za preživljanje

nepreskrbljenega zakonca;

interpretacijo pridobljenih podatkov, iz katerih sta razvidna vidik spola in vidik

koristi otroka;

oceno ekonomskega položaja žensk in otrok po razvezi.

Vse navedeno je natančno predstavljeno v nadaljevanju.

2.1 Vzorec

Za potrebe te analize smo v vzorec poskušali zajeti vso raznolikost sodne prakse, ki lahko

nastane ob razpadu zakonske in zunajzakonske skupnosti zvez. Kot je razvidno s slike 1, smo

v analizo zajeli 152 zadev, v katerih se je odločalo glede pravic, povezanih z razvezo zakonske

ali zunajzakonske zveze. Največ primerov (101) obsegajo zadeve, v katerih se je odločalo o

razvezi zakonske zveze, vzgoji in varstvu, stikih ter o preživljanju otroka. Od tega se je v

dvaintridesetih primerih odločalo na podlagi predloga za sporazumno razvezo, v preostalih pa

na podlagi tožbe.

Štiriintrideset pregledanih primerov obsegajo zadeve, v katerih se je odločalo o vprašanjih,

povezanih z medsebojnimi razmerji. Od tega se je v dvaintridesetih primerih odločalo o obsegu

skupnega premoženja in deležih na tem premoženju, v dveh primerih pa o zahtevkih za

preživljanje nepreskrbljenega zakonca (slika 1).

V raziskavo smo vključili tudi sedemnajst primerov, v katerih je bila vložena tožba za

spremembo razmerij med otroki in starši (predodelitev otrok v vzgojo in varstvo,

znižanje/zvišanje preživnine, sprememba stikov). Takšni primeri so se nam zdeli prav tako

pomembni in zanimivi, saj kažejo, kakšna je sodna praksa v primerih, ko se prvotni dogovori

ali odločitve sodišč za enega izmed partnerjev izkažejo za neustrezne, in na podlagi katerih

okoliščin je mogoče doseči spremembo.

Raziskava tako predstavlja celostni vpogled v primere sodnih praks glede bistvenih vprašanj,

ki se pojavijo ob razvezah zakonskih zvez in prekinitvi zunajzakonske skupnosti.

Slika 1: Pregled števila primerov glede na tip sodnega postopka

Tip sodnega

postopka

Sporazum Tožba

Sodna

poravnava

Delna sodna

poravnava

Sodba v imenu

ljudstva

Vzgoja in

varstvo, stiki ter

32 44 5 20

6

preživljanje

otroka

Delitev

skupnega

premoženja

22 6 / 4

Preživljanje

nepreskrbljene-

ga zakonca

/ 1 / 1

Tožbe za

spremembo

varstva in

vzgoje otrok,

znižanje/zviša-

nje preživnine,

sprememba

stikov

17

17

Skupaj 152

3 KLJUČNE UGOTOVITVE EMPIRIČNEGA DELA RAZISKOVALNE ANALIZE

V nadaljevanju so predstavljene ključne ugotovitve, ki so nastale na podlagi pregledane sodne

dokumentacije. V prvem delu poročila so predstavljene ugotovitve o delu sodišč, povezanih z

razmerji otroci – starši. To vključuje vprašanja o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, določanju

stikov s starši in o določanju višine preživnine.

V drugem delu so predstavljene ugotovitve, povezane z medsebojnimi razmerji, kar vključuje

vprašanja glede delitve skupnega premoženja, kdo izmed zakoncev ostane ali postane najemnik

stanovanja, če imata skupno stanovanje, ter vprašanje o preživljanju zakonca, ki nima sredstev

za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.

V sklepnem delu so strnjene vse ugotovitve in podani odgovori na izhodiščna vprašanja.

3.1 Zakonodaja in sodna praksa na področju odločanja o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, stikih in preživnine s posebnim poudarkom na konceptu »korist otroka«

Vprašanja, povezana z razmerji otroci – starši, se v postopkih za razvezo (zunaj)zakonske zveze

razrešujejo na podlagi sporazuma ali na podlagi tožbe.

Pri vložitvi predloga za razvezo zakonske zveze na podlagi sporazuma morata zakonca glede

vprašanj razmerij otroci – starši sodišču predložiti pisni dogovor, iz katerega je razvidno, kako

sta se sporazumela glede vprašanj o vzgoji in varstvu, preživljanju skupnih otrok ter o njihovih

stikih s starši.

To je določeno s 1. odstavkom 64. člena ZZZDR, ki pravi: »Sodišče razveže zakonsko zvezo

na podlagi sporazuma zakoncev, če sta se sporazumela o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih

7

otrok ter o njihovih stikih s staršema v skladu z določbami tega zakona in če sta predložila v

obliki izvršljivega notarskega zapisa sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja o tem,

kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja in o preživljanju zakonca, ki nima sredstev

za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.«

Ali je dogovor med staršema za otroke ustrezen in pravičen in torej skladen z največjo koristjo

otroka, pa je sodišče dolžno preverjati po uradni dolžnosti, kar določa 2. odstavek istega člena:

»Preden sodišče razveže zakonsko zvezo, mora ugotoviti, ali je s sporazumom zakoncev

poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih otrok ter za stike med otroki in sta v

skladu s koristjo otrok, ter pridobiti o tem mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva

tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in

če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice« (ZZZDR).

Kot to, kaj je korist otroka, pa ZZZDR določa: »Starši delajo v korist otroka, če zlasti ob

upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj primerno

zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na

njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga

spodbujajo v njegovem razvoju.«

V sodni praksi je to videti tako, da sodišče po prejemu predloga za razvezo zakonske zveze na

podlagi sporazuma kopijo predloga posreduje pristojnemu centru za socialno delo, z zahtevo,

da poda mnenje o tem, ali je dogovor med starši skladen s koristjo otrok. Enako velja tudi v

primerih, ko je bila na sodišče vložena tožba za razvezo zakonske zveze.

68. člen ZZZDR tako določa: »Sodišče po prejemu predloga za sporazumno razvezo ali tožbe

za razvezo zakonske zveze pred njeno vročitvijo toženi stranki pošlje predlog oziroma tožbo

centru za socialno delo, da ta opravi svetovalni razgovor.«

Center za socialno delo na podlagi take zahteve starše in otroke povabi na svetovalni razgovor,

na podlagi katerega pošlje sodišču izdelano mnenje. Svetovalnega razgovora se morajo po

zakonu starši udeležiti osebno, brez pooblaščencev. Če se starši svetovalnega razgovora ne

udeležijo, se šteje, da je tožba oziroma predlog umaknjen. To velja za predlog razveze zakonske

zveze na podlagi sporazuma in ob tožbi za razvezo zakonske zveze, kar določa 1. odstavek 71.

člena ZZZDR: »Če sta zakonca sporazumno predlagala razvezo zakonske zveze, pa nista prišla

na svetovalni razgovor, se šteje, da je predlog za sporazumno razvezo umaknjen. Prav tako se

šteje, da je tožba za razvezo umaknjena, če tožnik ni prišel na svetovalni razgovor.«

Kadar gre za sporazumno razvezo zakonske zveze, se starši o vprašanjih glede razmerij med

otroki in starši sporazumejo. Ob tožbi takšnega sporazuma navadno ni, kar pomeni, da center

(v nekaterih primerih tudi izvedenec) ugotavlja, kakšna ureditev je otroku v največjo korist.

Sodišče pri tem navadno upošteva tudi mnenje otroka. Starost otroka pri tem ni pomembna,

ampak se preverja samo dejstvo, ali je otrok pri izražanju svojega mnenja razsoden ter ali je

sposoben razumeti pomen in posledice svojih odločitev. Sodna praksa dopušča, da se mnenje

centra za socialno delo na zahtevo strank in/ali sodišča lahko dopolni z mnenjem sodnega

izvedenca z namenom kompleksnejšega vpogleda v družinsko dinamiko.

Na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin lahko sodišče po prejetem predlogu za razvezo

zakonske zveze na podlagi sporazuma potrdi vse dogovore med starši ali pa jim predlaga, da

izdelajo nov sporazum, če se izkaže, da dogovor med starši ne zasleduje največje koristi otroka.

8

Če je bila na sodišče vložena tožba za ureditev razmerij med otroki in starši, sta postopek

in obravnava otrok med zunajzakonskimi in zakonskimi zvezami enaka in potekata po zgoraj

predstavljenih merilih. Kot je bilo že na začetku predstavljeno, se vprašanja glede vzgoje in

varstva, stikov in preživljanja skupnih otrok lahko končajo s sodno poravnavo, z delno sodno

poravnavo ali s sodbo sodišča.

Kot je razvidno s slike 2, smo skladno s tem pregledali nekaj več kot sto primerov; od tega je

bil v slabi tretjini primerov (32 oz. 32 %) vložen predlog za razvezo zakonske zveze na podlagi

sporazuma. To pomeni, da so se starši še pred razvezo dogovorili o vseh ključnih vprašanjih, ki

so povezana z razmerji med otroki in starši, ter sta jih nato potrdila center za socialno delo in

tudi sodišče. Kljub možnosti, ki jo dopušča sodna praksa, da lahko sodišče sporazum med starši

ovrže, če ugotovi, da ta ni v največjo korist otroka, se kaj takega v nobenem izmed pregledanih

primerov ni zgodilo. Iz analize primerov izhaja, da so centri za socialno delo v vseh primerih

potrdili sporazum med starši in se – razen svetovalnega razgovora – v kakšno globljo analizo

družinske dinamike niso spuščali. Enako je bilo mogoče zaslediti na sodiščih, na katerih so

navadno mnenja centrov v celoti sprejeli in potrdili sporazum med starši glede vprašanj,

povezanih z otroki, ter zakonsko zvezo razvezali na podlagi sodbe in tako potrdili vse

sporazume med starši. V nobenem primeru ni sodišče od staršev zahtevalo novega sporazuma.

Vprašanja o razmerjih med otroki in starši se v večini primerov na sodiščih rešujejo na podlagi

tožbe. Iz pregledane sodne dokumentacije je mogoče ugotoviti, da si v dobrih dveh tretjinah

primerov (69 oz. 68 %) starši ob razvezi niso bili edini glede tega, kako naj bodo vprašanja o

vzgoji in varstvu, stikih ter o preživnini za otroke urejena. Ob tem je pomembno opozoriti, da

sporazumna razveza ni mogoča, če se starši ne uspejo dogovoriti o kateri koli izmed obveznih

sestavin (npr. če se ne uspejo dogovoriti o skupnem premoženju, prav tako morajo v tožbo,

čeprav se o otrocih dogovorijo, saj je navadno premoženje povezano tudi s preživnino). Izkaže

se, da so v veliki večini primerov (86 % oz. 59 od 69 primerov) predlagateljice za tožbo glede

razveze ženske.

Pregled sodne prakse obenem pokaže, da se večina primerov (44 oz. 64 %), ki se začne na

podlagi tožbe, konča s sodno poravnavo. To pomeni, da so starši kljub prvotnemu nestrinjanju

s pomočjo centra za socialno delo in/ali sodišča uspeli doseči dogovor glede vseh ključnih

vprašanj. Iz pregledanih primerov je bilo mogoče ugotoviti, da se ob sodni poravnavi sodišče

navadno ne spušča v presojanje pravičnosti in ustreznosti takšnega sporazuma, prav tako ne

opravlja poglobljene analize družinske dinamike. Čeprav sodišče ne sme dovoliti sklenitve

sodne poravnave, če je ta v nasprotju s koristjo otroka, pa – kot bomo videli v nadaljevanju –

se lahko zgodi, da sodišče dopusti sodno poravnavo med starši na osnovi sporazuma, ki je bil v

nasprotju z mnenjem centra za socialno delo. To pomeni, da je ob sodni poravnavi obveljal

prvotno sklenjeni dogovor med starši, za katerega je CSD podal negativno mnenje in predlagal

drugačne rešitve.

V nekaterih sicer redkih zadevah (5 od 69 oz. 7 %), ki so se začele na podlagi tožbe, se je

postopek končal z delno sodno poravnavo. To pomeni, da so se starši uspeli dogovoriti le o

nekaterih vprašanjih, tj. o tistih, o katerih niso bili sporazumni, pa so prepustili odločitev

sodišču. V vseh pregledanih primerih se je vprašanje, o katerem se starši niso uspeli dogovoriti,

nanašalo na višino preživnine za otroka/otroke.

V nekaj manj kot tretjini primerov (20 oz. 29 %) pa se starši niso uspeli sporazumeti v nobenem

izmed ključnih vprašanj in je o tem odločalo sodišče, ki je svojo odločitev izdalo v obliki sodbe.

Svoje odločitve so sodišča v največji meri oprla na mnenja centrov za socialno delo, ki so z

9

družino opravili enega ali več svetovalnih razgovor, ter na podlagi pričevanj staršev in otrok. V

primerih, v katerih so otroci izrazili svoja mnenja, so ta sodišča tudi upoštevala. Sodna praksa

na nekaterih sodiščih tudi kaže, da sodnice/-ki poleg drugih mnenj redno zahtevajo tudi mnenje

sodnega izvedenca psihologa. Od sodnega izvedenca sodišče navadno zahteva oceno družinske

dinamike, profil otroka in staršev ter mnenje o tem, kdo od staršev je primernejši za zaupanje

otroka v vzgojo in varstvo ter kako naj potekajo stiki s staršem, pri katerem otrok ni v vzgoji in

varstvu. V primerih, ko je bilo zahtevano izvedeniško mnenje, so sodišča ta mnenja štela za

merodajna in jih v celoti upoštevala, tudi če so bila v nasprotju z željo otroka in/ali enega od

staršev, navadno z obrazložitvijo, da želja enega od staršev ali otroka ni nujno v njegovo

največjo korist. Pri tem je bilo mogoče opaziti, da se sodna praksa od sodišč do sodišč nekoliko

razlikuje. Od vseh treh obiskanih sodišč se je takšne prakse posluževalo le eno sodišče, ki je

redno izdajalo zahtevo po izdelavi izvedeniškega mnenja. Preostali dve sodišči sta se te prakse

posluževali le izjemoma.

Pri analizi pregledanih primerov smo bili posebej pozorni na to, kako sodišča pri svojih

odločitvah presojajo največjo korist otroka in kako je to v sodbi ali sodni poravnavi obrazloženo.

Sodna praksa na tem področju pokaže naslednje: ko starši o vseh ključnih vprašanjih dosežejo

dogovor, tudi če se je postopek začel na podlagi tožbe, vprašanje presoje koristi otroka sodišča

prepustijo centrom za socialno delo. CSD na podlagi svetovalnega razgovora presodi, ali

dogovor med starši zasleduje največjo korist otroka. Kot smo že predhodno razložili, se ob

sporazumu in sodnih poravnavah sodišča in centri navadno ne spuščajo v poglobljeno

raziskovanje družinske dinamike in navadno potrdijo dogovor med starši. V nekaterih primerih

se lahko dogovor med starši s posredovanjem centra nekoliko spremeni, a kot bomo videli v

nadaljevanju, so takšni primeri redki. V primerih, ko so centri predlagali drugačno ureditev od

dogovora staršev, sodišče pri sodni poravnavi predloga centrov navadno niso postavila pred

dogovor staršev in so potrdila dogovor staršev. V sodni poravnavi ni posebej obrazloženo, kako

in na kak način je bila korist otroka presojana in kaj določen dogovor za otroka dejansko pomeni.

V primerih, ko je o vprašanjih, povezanih z razmerji otroci – starši, odločalo sodišče, je mogoče

opaziti, da so sodišča korist otroka presojala tako, da so za to pozvala različne službe in

strokovnjakinje/-e ter preučila predložene dokaze staršev. V največji meri so sodišča svojo

odločitev oprla na mnenja centrov za socialno delo in/ali sodnih izvedenk/-cev. Pri tem je bilo

mogoče opaziti, da se sodna praksa med sodišči nekoliko razlikuje, saj so na nekatera sodišča

pri skoraj vsakršni presoji poleg mnenja centra zahtevala še mnenja sodnega izvedenca, na

nekaterih drugih pa je to bilo le izjemoma. Kjer je sodišče zahtevalo mnenje sodnega izvedenca,

je bilo navadno to tisto ključno, na kar je sodišče oprlo svojo končno odločitev pri presoji

največje koristi otroka.

Slika 2: Število pregledanih primerov glede razveze zakonske zvete ter vzgoje in varstva,

stikov in preživljanje otroka glede na tip sodnega postopka

Tip sodnega

postopka

Sporazum Tožba

Sodna

poravnava

Delna sodna

poravnava

Sodba v imenu

ljudstva

Razveza

zakonske zveze,

vzgoja in

varstvo, stiki ter

32 44 5 20

10

preživljanje

otroka

V nadaljevanju bo za vsako vprašanje posebej predstavljeno, kako na tem področju deluje sodna

praksa ter kako se v praksi upošteva in zasleduje korist otroka.

3.1.1 Zakonodaja in sodna praksa na področju zaupanja otrok v vzgojo in varstvo

O zaupanju otrok v vzgojo in varstvo govori 105. člen ZZZDR, ki v prvem odstavku določa:

»Če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji

skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita

oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so

eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri

sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo.«

Zakon nadalje določa, da če se starši o varstvu in vzgoji otrok sporazumejo, lahko sodišču

predlagajo, da v nepravdnem postopku o tem izda sklep. Tega sporazuma pa sodišče ni dolžno

upoštevati in ga lahko zavrne, če ugotovi, da ni skladno s koristjo otrok (2. odstavek 105. člena

ZZZDR).

Če se starši kljub pomoči centra za socialno delo ne uspejo sporazumeti o varstvu in vzgoji

otrok, »odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri

enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni

dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Preden

sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče

upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam

izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice« (3. odstavek 105. člena ZZZDR).

Zahteve sodišča do centrov za socialno delo se v praksi navadno glasijo:

Na podlagi 105., 105. a-, 106. člena ZZZDR ob upoštevanju 5. a-člena istega zakona

sodišče zahteva, da mu CSD sporoči vse ugotovitve o premoženjskih, družinskih,

socialnih in o drugih razmerjih predlagateljev.

Sporočijo naj tudi mnenje o tem, ali je dogovor predlagateljev o zaupanju otrok, ureditvi

stikov in o preživljanju slednjima v korist.

Sodišče tudi prosi, da CSD opravi razgovore z obema otrokoma, v katerem ju seznani z

razveznim postopkom njunih staršev in ju pouči o pravicah, ki jih imata v tem postopku,

če oceni, da sta sposobna razumeti pomen razgovora (sodni spisi).

Poleg tega pa lahko sodišče za poglobljeno poznavanje družinske dinamike zahteva še izdelavo

izvedeniškega mnenja. Od izvedenke/-ca (navadno) psihološke stroke zahteva izvedbo

svetovalnega razgovora z družino in oceno o psihološkem stanju staršev in otrok ter dinamik

med njima. Po potrebi pa lahko sodišče zasliši tudi priče, ki so družini blizu. Na osnovi vseh

teh dejavnikov sodišče presoja, kakšna oblika vzgoje in varstva bo zagotavljala otrokovo

največjo korist.

Iz zgoraj predstavljenega izseka ZZZDR in prikaza podatkov na sliki 3 lahko ugotovimo, da so

glede vprašanja o vzgoji in varstvu mogoče naslednje rešitve:

da se otrok v vzgojo in varstvo zaupa enemu od staršev;

da se otrok v vzgojo in varstvo zaupa obema staršema (skupno starševstvo);

11

da se ob več otrocih eni otroci zaupajo materi, drugi pa očetu, kar bi lahko

poimenovali deljeno starševstvo;

da se otroci v vzgojo in varstvo zaupajo tretji osebi.

Iz pregledane sodne dokumentacije je bilo mogoče ugotoviti, da so v veliki večini primerov

otroci ob razvezah zaupani v vzgojo in varstvo materam (podrobnejši prikaz v nadaljevanju).

Ob tem je zanimiv in poveden podatek, da so bili v veliki večini primerov starši za takšno

ureditev dogovorjeni sporazumno. Ugotoviti je mogoče, da so vprašanja povezana z vzgojo in

varstvom otrok tista, ki med starši predstavljajo najmanj trenj. Več nesporazumov nastane ob

višini predvidene preživnine in vprašanja glede stikov z otroki. Obenem pa je bilo na podlagi

pregledane sodne dokumentacije mogoče ugotoviti, da se podatki o zaupanju otrok v vzgojo in

varstvo glede na tip postopka (sporazumna razveza in tožba na razvezo) pomembno razlikujejo.

Iz podatkov, prikazanih na sliki 3, lahko vidimo, da so se starši ob predlogih za sporazumno

razvezo v dobri tretjini primerov (11 oz. 34 %) dogovorili za skupno starševstvo. V preostalih

dveh tretjinah primerov (21 oz. 66 %) pa je dogovor določal, da se otroci zaupajo v vzgojo in

varstvo materi. V nobenem izmed pregledanih primerov sporazum med starši ni predvideval,

da se otroci v vzgojo in varstvo zaupajo očetu.

Kot smo že zapisali, sodna praksa dopušča, da sodišča lahko mnenja centrov za socialno delo

glede sporazuma med starši ne upoštevajo, če ugotovijo, da sporazum ni skladen z največjo

koristjo otroka. Iz pregledanih primerov in podrobne preučitve sodne dokumentacije je mogoče

ugotoviti, da so v skoraj vseh primerih centri za socialno delo sporazum med starši ocenili za

dobrega in v korist otroka. V takšnem primeru center na koncu mnenja, ki ga pošlje sodišču,

zapiše: »Sporazumni dogovor staršev je v korist otrok in ga lahko sodišče upošteva« (mnenje

CSD, primer P-74). Center za socialno delo svojo odločitev o presoji največje koristi otroka

opira predvsem na dejstva, ki jih ugotovi med svetovalnim razgovorom, in spoznavanja

družinske dinamike. Pri ugotavljanju koristi otroka, zlasti v primerih skupnega starševstva, so

strokovne delavke in delavci na centrih pozorni predvsem na to, ali so starši sposobni ustrezne

komunikacije in ali znajo ločevati starševsko vlogo od partnerske. To je za skupno starševstvo,

ki se v praksi izkaže kot zelo kompleksno za izvajanje, po mnenju strokovnega osebja ključno.

Starši morajo biti sposobni medsebojnega in sprotnega dogovarjanja, saj je skupno starševstvo

navadno oblikovano tako, da otrok/otroci en teden preživi/preživijo pri očetu, en teden pa pri

mami. Stiki se v tem primeru ne določajo (več o tem glejte poglavje o stikih), preživnina pa je

prav tako navadno razdeljena na način, da vsak od staršev krije polovico mesečnih stroškov za

otroka (več o tem glejte poglavje o preživnini).

Je pa iz pregledanih primerov mogoče ugotoviti, da tudi centri pri opravljanju svetovalnih

razgovorov in preverjanju največje koristi otroka delujejo različno. V nekaterih primerih je bilo

mogoče opaziti, da je center kljub sporazumu med starši svetovalni razgovor s starši in z otroki

razširil tudi na pogovore s šolo in/ali z vrtci, kot je razvidno iz naslednjega primera: »Na centru

za socialno delo ne ugovarjamo sporazumu staršev. Ugotavljamo, da sta starša uspešna pri

izvajanju takšnih stikov in dogovora. Preverili smo tudi v vrtcu, ki ga otrok obiskuje, in ne

ugotavljamo, da bi takšen način kakor koli škodil otroku. Zato smo mnenja, da je takšen

dogovor med staršema v otrokovo korist […]. Na podlagi razgovora z obema od staršev in

obravnave družine ugotavljamo, da sta zakonca uspešno ločila starševsko in partnersko vlogo,

kar se pozna v njuni komunikaciji in skupnem sodelovanju, tako da CSD podpira njun

sporazum« (mnenje CSD, primer P-89).

V nekaterih sicer redkih primerih pa je bilo mogoče ugotoviti, da je center za socialno delo

opravil razgovor samo s starši, medtem ko se jim razgovor z otrokoma ni zdel potreben, čeprav

12

je sodišče to priporočalo, kot je razvidno iz naslednjega primera: »Z zakoncema smo opravili

en svetovalni razgovor. Z otrokoma razgovora nismo opravili, ker smo ocenili, da ni potreben,

ker sta starša z otrokoma sama primerno govorila in jima pojasnila zanju pomembne

spremembe« (mnenje CSD, primer P-94).

Sodišče je v tem primeru mnenje centra v celoti tudi sprejelo. Samo v enem primeru je bilo

mogoče zaslediti, da je center za socialno delo podvomil o ustreznosti in pravičnosti sporazuma

med starši. Sporazum med starši je predvideval skupno starševstvo, za katero je center skozi

spoznavanje družinske dinamike sodišču posredoval mnenje o tem, zakaj se mu v konkretnem

primeru skupno starševstvo ne zdi optimalna rešitev. V mnenju navaja prednosti in slabosti

glede sporazuma med staršema, kot je razvidno iz naslednjega navedka:

»V podporo odločitvi o skupnem starševstvu in vzgoji govori predvsem:

sporazumnost staršev in fleksibilnost pri izvajanju starševske skrbi do zdaj;

precej učinkovito ločevanje partnerskih in starševskih vlog v smislu, da učinkovito in

brez konfliktov sodelujejo pri skrbi za otroka in njuni oskrbi;

pri organizaciji vsakdanjega življenja dajeta prednost potrebam otrok, zlasti oče;

živita dovolj blizu, da so stiki do zdaj nemoteno tekli.

Nekaj skrbi vzbuja predvsem:

to, da oče otroka neustrezno vpleta v predelavo lastnih čustvenih stisk, ki se porajajo v

njegovem žalovanju za izgubo partnerstva in pričakovanj v družinskem življenju;

To, da ima mati težave pri vodenju sina.

Glede na navedbe staršev, da je sin bolje vodljiv pri očetu in da tam tudi ustrezneje dela za šolo

ter da je hčerka čustveno intenzivno navezna na brata in tudi na očeta, bi morda kazalo

razmišljati, da bi bilo ustrezneje, če bi otroka preživela večino delovnega časa pri očetu, konec

tedna in morda kaj več počitnic pa pri mami« (mnenje CSD, primer P-97).

Sodišče v tem primeru pomislekov centra za socialno delo ni upoštevalo in je potrdilo sporazum

med starši. V primerih, ko je bil za razvezo zakonske zveze in/ali vprašanj, povezanih z

razmerji med otroki in starši, vložen tožbeni zahtevek, je delež primerov, v katerem so se

otroci zaupali v vzgojo in varstvo materam, pomembno višji, saj predstavlja okoli 80 % vseh

primerov. Ta delež je najvišji v primerih, ki so se končali s sodno poravnavo, saj so se v 39 oz.

80 % primerov starši med postopkom sporazumeli, da se otroka v varstvo in vzgojo zaupa

materi. V večini primerov je sporazum sledil tudi tožbenemu zahtevku, kar pomeni, da glede

tega do bistvenih sprememb med postopkom ni prišlo. Večinoma so se starši okrog tega

vprašanja strinjali že v začetku. Le v nekaterih redkih primerih je bilo mogoče ugotoviti, da je

drugi od staršev (navadno oče) v odgovoru na tožbo zahteval drugačno ureditev od tiste, ki jo

je predlagala partnerka. V teh primerih so očetje navadno zahtevali skupno starševstvo2 in le v

enem primeru je oče zahteval, da se otroka zaupata njemu, pa so se med postopkom in s

posredovanjem centra za socialno delo starši dogovorili, da se otroka kljub temu zaupata materi.

V omenjenem primeru je center za socialno delo po opravljenem razgovoru na predlog očeta

glede skupnega starševstva podal naslednje mnenje: »Ugotavljamo, da se starša glede

predmetnih vprašanj v glavnem ne znata dogovoriti in pogovarjati – to predvsem zato, ker starša

ne znata razmejevati med partnerstvom in starševstvom, zato prihaja do konfliktov. Prav tako

si nista enotna pri vzgojnih pristopih. Zato menimo, da predlog očeta, da se otroka dodeli v

vzgojo in varstvo obema staršema, ni ustrezen in ni v korist otroka. Oba starša sta sicer ustrezna

2 Skupno starševstvo je po trenutni zakonodaji mogoče samo na podlagi sporazuma (oziroma sodne poravnave)

in ga sodišče ne more samo določiti.

13

starša in pomembno prispevata k vzgoji, a ker sta starša v konstantnih konfliktih in nista

sposobna komunicirati in je njuna nezmožnost komuniciranja prišla do te točke, da si ne zaupata

več niti v starševski vlogi, ocenjujemo, da zna mama ustrezno poskrbeti za potrebe otroka, do

njega ima ljubeč starševski odnos, zato predlagamo, da se otroka v vzgojo in varstvo dodeli

njej« (mnenje CSD, primer P-4).

Primeri, ko se otroci zaupajo v vzgojo in varstvo očetu, so pri tožbah na razvezo, ki se končajo

s sodno poravnavo, prisotni, a so redki. Tako je bilo mogoče ugotoviti, da so se starši le v 8 %

primerov (4 od 49) med postopkom dogovorili oz. sodno poravnali z odločitvijo, da se otroka

zaupata v vzgojo in varstvo očetu. Prav tako redki so primeri, ko so se starši med postopkom

poravnali in dogovorili za skupno starševstvo (4 oz. 8 %). V le dveh primerih pa je bil ob koncu

postopka med starši dogovor takšen, da se en otrok v varstvo in vzgojo zaupa materi, drugi pa

očetu.

V primerih, ko se je tožba na razvezo končala s sodbo v imenu ljudstva, pa lahko vidimo, da

je delež primerov, ko je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo očetu, pomembno višji. Sodišče je

ob koncu postopka v 75 % primerov odločilo, da se otrok/otroci v vzgojo in varstvo zaupa(jo)

materi, v 19 % pa očetu. V enem primeru je sodišče materi omejilo roditeljsko pravico, ker je

ocenilo, da zaradi uporabe prepovedanih drog ni sposobna skrbeti za otroka. Sodišče je v tem

primeru ocenilo, da je v otrokovo največjo korist skrbništvo tretjih oseb. Očetovstvo v tem

primeru ni bilo ugotovljeno, zato je sodišče postopalo samo v odnosu do matere. Zanimiv

podatek v konkretnem primeru je, kot navajajo v sodbi sodišča, da »eventualne omejitve

roditeljske pravice in celo njen odvzem ne vplivajo na obveznosti staršev, da preživljajo svoje

mladoletne otroke«. Zato je sodišče materi naložilo plačevanje preživnine, kar bo podrobneje

predstavljeno v nadaljevanju. Omejitev roditeljske pravice je, sodeč po pregledanih primerih,

izjemno redka. Od vseh pregledanih primerov je sodišče roditeljsko pravico enemu od staršev

omejilo samo v tem predstavljenem primeru.

Pri odločanju o vprašanjih glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo mora sodišče zasledovati

največjo korist otroka in tako presoditi, kakšna oblika vzgoje in varstva bo otroku/otrokom to

lahko zagotovila. Sodišča morajo tako »ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje

zagotovljene. Poskrbeti mora, da bodo dani pogoji za otrokovo zdravo dozorevanje in skladen

osebni razvoj« (sodba v imenu ljudstva, P-60). Iz naslednjih navedkov je mogoče razbrati, kako

so sodišča v sodbah obrazložila korist otroka ob dodelitvi v vzgojo in varstvo določenemu staršu:

»Iz mnenja centra za socialno delo izhaja, da je v največjo korist otroka, da se zaupa materi.

Vse ugotovitve CSD kažejo, da tožena stranka ni odgovoren oče, saj mu vzgoja in varstvo

hčerke nista prioriteta v življenju. Za otroka je pomembno, da ima mir, stabilnost, občutek

varnosti, in sodišče je prepričano, da ji slednje lahko zagotovi mama […]. Da se hčerko v vzgojo

in varstvo dodeli materi, se je strinjal tudi oče. Sodišče je tako na podlagi vseh zbranih dejstev

in dokazov presodilo, da je takšna odločitev v največjo korist otroka« (sodba v imenu ljudstva,

P-64).

»Otroka se v vzgojo in varstvo dodeli očetu. Sodišče je takšno odločitev sprejelo na podlagi

menjena CSD, v katerem ugotavljajo, da ima deklica težave s pozornostjo in koncentracijo, da

je otrok s posebnimi potrebami in da ima takšne vrste težav, funkcioniranja, da je zanjo potrebna

posebna skrb. Takšni otroci imajo tudi večje težave pri navajanju na novo okolje, da potrebujejo

predvidljivost red in strukturo. Morebitna selitev k mami v drugi kraj bi lahko za deklico

pomenila resen stres […] Ker imata starša precejšnje težave v komunikaciji, na centru za

socialno delo odsvetujejo skupno starševstvo […]. Zato je po mnenju sodišča najkoristneje za

14

otroka to, da ostane v enakem okolju in da se zato zaupa v vzgojo in varstvo očetu, z mamo pa

mora imeti redne in pogoste stike« (sodba v imenu ljudstva, P-66).

V nekaterih primerih so sodišča za ugotavljanje, kakšna oblika vzgoje in varstva bi zagotavljala

največjo korist otroka, pridobila še izvedeniško mnenje. Sodišče od izvedenke/-ca (navadno)

psihološke stroke želi pridobiti odgovore na vprašanji:

Kateremu od staršev naj bosta zaupana otroka za njun nemoten in skladen razvoj?

Kako naj bodo urejeni stiki s tistim od staršev, ki mu ne bosta zaupana v varstvo in

vzgojo?

V enem izmed primerov je sodišče, ki je poleg drugega dokaznega gradiva zahtevalo še mnenje

izvedenca, svojo določitev o tem obrazložilo na naslednji način: »Sodišče je upoštevalo mnenje

CSD, v katerem navaja, da sta oba starša primerna za vzgojo deklice, da je deklica na oba starša

navezana, da je noben od njiju ne ogroža, da bi bilo sicer najbolje, da se starša o tem pogovorita,

a dokler se tega nista sposobna, je za dekličino korist najbolje, da je pri mami, očeta pa vidi

redno in pogosto […] Sodišče je v celoti sprejelo tudi mnenje izvedenca, na katerega tudi

pravdni stranki nista imeli pripomb. Izvedenec prav tako ugotovi, da sta oba starša primerna za

vzgojo in varstvo. Izvedenec navaja, da je perspektivni cilj glede skrbništva skupno starševstvo,

saj v tem primeru oba starša ohranjata svojo vlogo tudi še v prihodnje, ampak to samo v primeru,

da starša uspeta ustrezno urediti svoje odnose. Pot do tega je v konkretnem primeru po mnenju

izvedenca še dolga. Starša trenutno nista sposobna komunicirati med seboj, nista sposobna niti

osnovne komunikacije. Glede trenutnih potreb deklice in obveznosti izvedenec na osnovi

razgovora ocenjuje, da je za izpolnjevanje teh trenutno primernejša mati, zato predlaga, da se

otroka v vzgojo in varstvo dodeli materi, z očetom pa naj se omogočijo redni in pogosti stiki«

(sodba v imenu ljudstva, primer P-3).

Izkaže se, da je v sodni praksi mnenje izvedenca, če ga sodišče zahteva, tisto mnenje, ki je na

koncu za sodišče merodajno in ključno pri sprejemanju odločitev, ko se starši ne uspejo

sporazumeti, kar je razvidno tudi iz naslednjih primerov, v katerih je bil v enem primeru otrok

dodeljen materi, v drugem pa očetu: »Sodišče zaključuje, da se oba otroka v vzgojo in varstvo

zaupata materi […]. Svoje mnenje sodišče naslanja na obe izvedeniški mnenji, v katerih sta oba

izvedenca mnenja, da sta oba starša primerna za skrb za mladoletnega otroka, da pa je mati

primernejša za prevzem skrbi. V čustvovanju je mati toplejša, do potreb otrok je tenkočutnejša,

predvsem pa je pomembno to, da očeta otrokom ne prikazuje v slabi luči in želi, da z njim

ohranjata kar najbolj pristen stik […]; otroka sta sicer v postopku izrazila mnenje, da bi želela

živeti pri očetu, a je nagib otrok za življenje pri očetu po mnenju izvedenke odraz dvojega: da

oče deluje tako na verbalnem kot na neverbalnem področju odločnejši in močnejši od matere in

to svojo lastnost kaže tudi otrokoma, hkrati pa jima mamo prikazuje kot manj ustrezno. Obenem

je za takšno željo otrok pomemben tudi dejavnik, da je bila mama vseeno konstantno prisotna,

čeprav sta živela z očetom, zato bi po njuno hotela, da ostane kot je, pri čemer glede na starost

nista sposobna razumeti postopka in posledic odločitev […]. Želja otrok je, da bi bila starša

skupaj, a v tej dilemi sta v bistvu nedoločena in nemočna. […] Obenem mati bolje poskrbi za

izpolnjevanje šolskih in obšolskih nalog, saj je v tem smislu bolj striktna in zahtevnejša in je

tudi zato bolj primerna za vzgojo in varstvo od očeta […]. Pomembno je, da se otrokoma ustvari

dom s stalnim bivališčem, ne nenehno začasno selitvijo. Obe izvedenski mnenji sta si bili enotni,

da je mama primernejša za vzgojo in varstvo, zato je sodišče to tudi upoštevalo pri svoji končni

odločitvi« (sodba v imenu ljudstva, P-62).

»Sodišče zaključuje, da se oba otroka dodelita v vzgojo in varstvo očetu. Svoje mnenje je v

celoti naslonilo na mnenje izvedenke, v katerem je na podlagi razgovorov s staršema in

15

otrokoma ugotovil, da oba otroka preferirata očeta in želita ostati v enakem okolju ter da ima

oče bolj sigurno situacijo glede finančnega položaja kot mama. Izvedenec sicer ugotavlja, da

sta oba starša primerna za starševstvo, sta naklonjena in skrbna, zato bi bila po mnenju

izvedenke najboljša rešitev, ki bi bila tudi v največjo korist otrok, skupno starševstvo. Tako bi

otroka zadržala isto okolje in tako ohranila stabilnost okolja, ki ga otroka potrebujeta […]. Če

se starša ne bosta uspela dogovoriti glede skupnega starševstva, izvedenka priporoča, da se

otroka zaupata v vzgojo in varstvo očetu, z mamo pa ohranita redne stike. Očetove prednosti za

dodelitev po mnenju izvedenke so: večja čustvena navezanost otrok na očeta in preferiranje

očeta s strani otrok, doživljanje občutka varnosti in stabilnosti v očetovem okolju, doživljanje

doma in pripadnost pri očetu; bolj stabilna okoliščina pri očetu glede zaposlitve; upoštevanje in

razumevanje potreb otrok je pri očetu večje« (sodba v imenu ljudstva, P-58).

S pregledom primerov in prakse se rušijo stereotipne predstave, da so matere v postopkih

favorizirane, saj praksa pokaže, da se očetje s takšno ureditvijo v veliki večini primerov strinjajo,

kar pomeni, da so bili starši o tem dogovorjeni in konsenzualni že ob razvezi. Če o tem presoja

sodišče, pa praksa kaže, da sodišča svojo odločitev, kakšna oblika vzgoje in varstva bo otroku

zagotavljala največjo korist, navadno opirajo na tehtno preučitev dokazov in mnenj,

pridobljenih od strokovnjakov in strokovnjakinj s tega področja.

Iz pregledane dokumentacije na tem področju tudi izhaja, da sodišča sporazum med starši vedno

razumejo kot tisto rešitev, ki je v otrokovo največjo korist. Vsaj tako je mogoče razumeti prakso

sodišč, ki vedno spodbujajo starše oz. partnerje v primerih tožb na razvezo, da med postopkom

dosežejo dogovor in se poravnajo. To se sicer na prvi pogled in v nekaterih primerih zdi tudi

najboljša rešitev, saj je za otroke nedvomno najbolje, da se starši uspejo dogovoriti in se

postopek konča v najkrajšem mogočem času, vendar se skladno s tem postavi tudi vprašanje,

ali je bila s tem res zagotovljena največja korist otroka. Iz pregledanih primerov se zdi, da se

sodišča ob sodnih poravnavah ne spuščajo v poglobljeno spoznavanje družinske dinamike.

Navadno se spoznavanje družine konča s svetovalnim razgovorom na centru za socialno delo.

Poglobljeno spoznavanje družinske dinamike, čeprav starši vztrajajo pri določenem dogovoru,

se po naši oceni zdi potrebno tam, kjer obstajajo utemeljeni sumi, da je v družini nekaj narobe.

Tukaj mislimo predvsem na primere, pri katerih je bilo iz konteksta razvidno, da je bilo v družini

prisotno nasilje nad partnerko in/ali otroki ter v primerih suma spolne zlorabe. Iz pregledane

sodne dokumentacije namreč izhaja, da se je tretjina primerov (16 oz. 33 %), ko je partnerka

vložila tožbo za razvezo zakonske zveze zaradi nasilja v družini, končala s sodno poravnavo. V

večini primerov (14 od 16) so bile partnerkine navedbe podkrepljene z dokumentacijo,

shranjeno v sodnem spisu, kot so izrečene prepovedi približevanje partnerju, ovadbe na policiji,

poročila centrov za socialno delo, prebivanje v varnih hišah ali kriznih centrih. Samo v dveh

primerih je šlo za sum, ki ga ni bilo mogoče potrditi zaradi pomanjkanja dokazov. Glede

vprašanja, povezanega z vzgojo in varstvom v kontekstu korelacije s sodno poravnavo in tožbo

na razvezo zaradi nasilja, sicer ni bilo zaznati kakšnega spornega dogovora v smislu, da bi se

otroka dodelilo nasilnemu očetu. V vseh primerih je bil otrok na podlagi sporazuma med starši

zaupan v vzgojo in varstvo materi. Bolj se ta korelacija zdi skrb vzbujajoča v primerih, ki se

nanašajo na stike in preživnino, kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.

16

Slika 3: Zaupanje otrok v vzgojo in varstvo glede na tip sodnega postopka

Tip sod-

nega postop-

ka

Eden od

staršev,

kateremu

se zaupa otrok

Sporazum

Tožba

Sodna poravnava Sodba v imenu ljudstva

Mati 21 66 % 39 80 % 12 75 %

Oče / / 4 8 % 3 19 %

Skupno

starševstvo

11 34 % 4 8 % / /

Deljeno

starševstvo – en

otrok se zaupa

materi, eden

očetu

/ / 2 4 % / /

Otrok se v

vzgojo in

varstvo zaupa

drugi osebi

(rejniku)

/ / / / 1 6

Skupaj 32 100 % 49 100 % 16 100 %

3.1.2 Zakonodaja in sodna praksa glede določanja stikov z otroki

Vprašanja glede stikov ureja 106. člen ZZZDR, ki v prvem odstavku določa, da ima otrok

pravico do stikov z obema staršema, saj se s stiki zagotavljajo otrokove koristi. Prav tako pa

imata tudi oba starša pravico do stikov z otrokom.

V drugem odstavku istega člena je nadalje definirano, da mora tisti »od staršev, pri katerem

otrok živi v varstvu in vzgoji, oziroma druga oseba, pri kateri otrok živi, opustiti vse, kar otežuje

ali onemogoča otrokove stike. Prizadevati si mora za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim

od staršev oziroma s staršema. Tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje

varstvo in vzgojo otroka« (106. člen ZZZDR).

Če se starši o stikih sporazumejo, lahko sodišču predlagajo, da v nepravdnem postopku izda o

tem sklep, tega pa sodišče ni dolžno upoštevati in ga lahko zavrne, če ugotovi, da je v nasprotju

s koristjo otroka (3. odstavek 106. člena ZZZDR).

Če se starši o stikih ne uspejo sporazumeti niti ob pomoči centra za socialno delo, je potem

odločitev na zahtevo enega ali obeh staršev prepuščena sodišču. Tudi pri odločanju glede stikov

morajo sodišča v prvi vrsti zasledovati največjo korist otroka. V 4. odstavku 106. člena ZZZDR

je tako določeno: »Pri odločanju vodi sodišče predvsem korist otroka. Sodišče odloča v

nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s spori o varstvu in vzgoji otrok.

17

Predlogu oziroma zahtevi za ureditev stikov mora biti priloženo dokazilo pristojnega centra za

socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o stikih.«

Zakon tudi določa, da ima sodišče pravico do odvzema ali omejitve stikov, če ugotovi, da je

takšna ureditev potrebna za zaščito otrokove koristi. Zakon določa, da stiki niso v otrokovo

korist, »če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni

ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da

se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila

zagotovljena otrokova korist« (5. odstavek, 106. člena ZZZDR).

Kot je razvidno s slike 4, se oblika in obseg stikov med otroki in starši lahko urejata na različne

načine. Ob razvezah na podlagi sporazuma in tožb na razvezo, ki se končajo s sodno poravnavo,

se starši najpogosteje dogovorijo za način izvajanja stikov, ki temeljijo na podlagi predhodnega

dogovora (11 oz. 44 % primerov in 23 oz. 47 %). To pomeni, da se starši odločijo, da se bodo

o načinu izvajanja stikov dogovarjali sproti, in ob razvezi ne določijo natančno, kako bodo stiki

z otrokom/-i potekali. Ta oblika stikov je v primerih, ko o njih odloča sodišče, redkejša in

predstavlja malo manj kot tretjino vseh razsojenih zadev (5 oz. 31 %).

Natančno določen obseg, količina in oblika stikov so druga najpogostejša ureditev stikov ob

razvezah. Kot najpogostejša se pokaže ravno v primerih, ko o stikih odloča sodišče. V več kot

polovici primerov (9 oz. 56 %) je sodišče razsodilo natančni potek stikov, navadno na način, da

se natančno določijo dnevi in ure, ki naj jih otrok preživlja s staršem, pri katerem ni v vzgoji in

varstvu. Takšna ureditev stikov je precej pogosta tudi v primerih, ki se končajo s sodno

poravnavano (22 oz. 45 %). Ob sporazumnih razvezah pa je takšna ureditev stikov pomembno

redkejša (11 oz. 34 %).

V sodni praksi je dopuščena tudi možnost, da se stiki ne določijo. To je navadno povezano z

ureditvijo skupnega starševstva ali s polnoletnostjo otroka (več o tem v nadaljevanju). Takšnih

primerov je bilo sorazmerno malo (7 oz. 22 %). Takšno ureditev srečamo samo ob razvezah na

podlagi sporazuma. Da se stiki ne določijo in se ne izvajajo, pa je lahko povezano tudi s

kakšnimi drugimi okoliščinami, ki predstavljajo neki težaven kontekst. Takšna primera sta bila

dva.

Najbolj rigorozni ukrepi, ki ji lahko srečamo na področju urejanja stikov, so stiki pod nadzorom

ali prepoved stikov. Gre za ukrepe, ki so, sodeč po pregledu sodne dokumentacije, zelo redki.

Tako je bilo mogoče zaslediti tri primere (6 %), pri katerih so se starši v sodni poravnavi

dogovorili, da bodo stiki potekali pod nadzorom. Prepoved stikov pa srečamo samo v enem

primeru, ko je o tem odločalo sodišče. Oboje bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.

18

Slika 4: Oblika stikov med otroki in starši

Tip spisa

Oblika stikov

Sporazum Tožba

Sodna poravnava

Sodba v imenu ljudstva

Stiki se natančno

določijo, tj. kdaj,

kako in v kakšnem

obsegu bodo

potekali

11 34 % 22 45 % 9 56 %

Stiki bodo potekali

po predhodnem

dogovoru med

starši; njihov

obseg, potek in

oblika se ne

določijo

14 44 % 23 47 % 5 32 %

Stiki pod

nadzorom

/ / 3 6 % /

Prepoved stikov / / / / 1 6 %

Stiki se zaradi

skupnega

starševstva ali

polnoletnosti otrok

ne določijo, a se

izvajajo

7 22 % / / /

Stiki se zaradi

specifičnih

okoliščin ne

določijo in se ne

izvajajo

1 (oče v

priporu)

2 % 1 (neodzivnost

matere)

6 %

Skupaj 32 100 % 49 100 % 16 100 %

Stiki se zaradi skupnega starševstva ali polnoletnosti otrok ne določijo

Kako bodo stiki urejeni, se navadno določa samo v primerih, ko je otrok dodeljen v vzgojo in

varstvo enemu od staršev. Ob skupnem starševstvu se stiki ne določijo, saj je oblika varstva

prepuščena sprotnemu dogovarjanju med starši. Enako velja glede počitnic, praznikov in drugih

posebnosti.

Pri skupnem starševstvu in stikih, katerih način izvajanja se ne določi natančno in so prepuščeni

sprotnemu dogovarjanju med starši, je ključnega pomena, da so starši sposobni ustrezne

komunikacije in da znajo medsebojne spore reševati tako, da vanje ne vpletajo otrok. Hkrati pa

morajo biti sposobni dopuščati stike na način, ki zasleduje otrokovo največjo korist. Prav zaradi

tega je pri tem tako pomembno, da pristojne službe, ki so za to usposobljene (navadno centri za

socialno delo), ocenijo, ali bodo starši res sposobni ustrezno izvajati skupno starševstvo in stike

po dogovoru ter tako zagotavljati največjo korist otroka.

Iz pregledane sodne dokumentacije izhaja, da v večini primerov centri za socialno delo in

sodišča ob sporazumnih razvezah in tožbah na razvezo, ki so se končale s sodno poravnavo in

19

so se starši dogovorili za skupno starševstvo, navadno takšni odločitvi staršev nista oporekala.

V takšnih primerih tudi ni posebej opredeljeno, kako so v postopku zagotovili največjo korist

otroka. Predpostavlja se, da sodišča in pristojne službe dogovor med starši vedno razumejo kot

tisto rešitev, ki zagotavlja otrokovo največjo korist.

Le v enem primeru, kot je razvidno iz naslednjega citata, je bilo mogoče dejansko zaslediti, da

je center za socialno delo oporekal prvotnemu dogovoru o skupnem starševstvu in sodišču

predlagal drugačno ureditev, kar so starši v sodni poravnavi tudi upoštevali: »Skupnega

starševstva po mnenju centra za socialno delo v trenutni situaciji ni mogoče izvajati, ker se

starša ne znata pogovarjati in si nagajata. Otrokom je vedno v največjo korist, ko sta starša

sposobna dogovarjati se in korektno sodelovati v starševski vlogi, vendar so sklenjeni dogovori

namenjeni ravno takšnim situacijam, ko starša še nista sposobna dosegati sprotnih dogovorov

in je dogovor namenjen tudi temu, da se starša izogneta nepotrebnim konfliktom. Zato

predlagamo, da se tudi vnaprej, vsaj za zdaj, določi natančnejši način izvajanja stikov« (mnenje

CSD, P-5).

Stiki po dogovoru in natančno določeni stiki

Ob dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev pa se stiki določajo med otrokom in

staršem, pri katerem otrok ni v vzgoji in varstvu. Kot je bilo predstavljeno na začetku, se ob

sporazumnih razvezah in tožbah na razvezo, ki se končajo s sodno poravnavo, najpogosteje

stiki določijo na način, da bodo potekali po predhodnem dogovoru med starši, kar pomeni, da

se njihov obseg, potek in oblika na sodišču ne določijo natančno. Na podlagi pregledane sodne

dokumentacije ugotavljamo, da se takšne odločitve ne izkažejo vedno za najustreznejše, saj je

bilo mogoče ugotoviti, da takšnim odločitvam velikokrat sledi nov postopek, ki ga sproži eden

od staršev s tožbenim zahtevkom za spremembo stikov. Iz pregledane sodne dokumentacije

izhaja, da med starši po razvezi pogosto prihaja do trenj prav zaradi nesposobnosti

komuniciranja in dogovarjanja, kako in kdaj bodo preživljali čas z otrokoma, če to ni natančno

določeno. Pogosto se zgodi, da se eden od staršev počuti prikrajšanega za stike, da so otroci in

starši izpostavljeni številnim nepotrebnim konfliktnim in stresnim situacijam, da eden od

staršev onemogoča redne stike itn. Takšno vedenje pa ima najbolj negativne učinke ravno na

otroke. Zato se v nekaterih primerih pojavi potreba po natančni določitvi stikov s težnjo po

zmanjšanju možnosti za takšne situacije, kot je razvidno iz naslednjega primera: »Minilo je 5

let od razveze […]. Pri izvajanju stikov je prihajalo do težav, ker se stranki nista uspeli uspešno

dogovarjati zaradi izmenskega dela in urnikov, ki jih imata, ter zato, ker nista sposobna

usklajeno delovati in ustrezno komunicirati. Takšno stanje je pogosto vodilo v napete situacije,

ki so se odražale na sinu. Mati ne nasprotuje stikom, ampak jih podpira in meni, da bi morali

biti redni, organizirani, natančno določeni in pristni« (tožba za zvišanje preživnine in

spremembo določitve stikov, P-3).

Starši so se tudi v tem primeru ponovno sodno poravnali in glede stikov odločili naslednje:

»Stiki med očetom in sinom se po tej sodni poravnavi natančno določijo, in sicer otrok preživi

z očetom vsak torek po pouku in pri njem prespi na sredo, ko ga pelje v šolo, nato preživi z

njim še sredo popoldne. Poletne počitnice preživi po 14 dni skupaj v vsakem mesecu z enim od

staršev, preostale počitnice in praznike pa izmenično pri vsakem do staršev« (sodna poravnava,

P-3).

Natančna določitev stikov se iz sodne prakse, zlasti za primere, ko starši niso sposobni

ustreznega komuniciranja in sodelovanja (kar je ob tožbah na razvezo zelo pogosto), zdi

bistveno učinkovitejša in koristnejša za otroke in starše, saj bistveno zmanjša možnosti za

20

nadaljnje spore med starši, ki za otroke predstavljajo stresne situacije. Obenem pa zagotavlja

ustrezne in redne stike tudi s staršem, pri katerem ni v vzgoji in varstvu. Lahko bi rekli, da

takšna ureditev stikov v večini primerov tudi zasleduje največjo korist otroka, a je v sodni

dokumentaciji le redko opredeljena na ta način.

Natančna določitev obsega, količine in načina stikov je v primerih, ko partnerja za ureditev

razmerij otroci – starši vložita tožbeni zahtevek, prav tako zelo pogosta. V primerih, ki se

končajo s sodno poravnavo, je delež takšne ureditve stikov skoraj enak deležu, pri katerem stiki

niso natančno določeni in je njihov potek prepuščen sprotnemu dogovarjanju med starši. Če ob

tem upoštevamo še spremembe, ki – kot je bilo pojasnjeno zgoraj – niso tako redke, lahko

rečemo, da se pomembna večina razvezanih staršev odloči za natančno določitev stikov. V

primerih, ki se končajo s sodbo sodišča, pa je natančna določitev stikov prisotna v več kot

polovici primerov.

Ob tem nekoliko preseneča sorazmerno visok odstotek primerov, v katerih je sodišče s sodbo

odločilo, da bodo stiki potekali po dogovoru. Takih primerov je bila skoraj tretjina. Takšen

odstotek se glede na dejstvo, da do sodbe sodišča pride prav zaradi tega, ker se starši ne uspejo

sporazumeti v nobenem vprašanju, zdi sorazmerno visok. Specifične opredelitve, zakaj se

sodišču v teh primerih takšna ureditev stikov za otroke zdi najustreznejša, ni bilo mogoče z

zanesljivostjo ugotoviti. Mogoče je bilo razbrati, da so v teh primerih sodišča pri svoji odločitvi

sledila želji enega ali obeh staršev.

Pri vprašanju zasledovanja največje koristi otroka pri določanju stikov ob sodnih poravnavah

ni posebej zavedeno, na kak način določena ureditev stikov zagotavlja največjo korist otroka.

V povezavi s tem je bilo nekaj malega mogoče razbrati iz mnenj centrov za socialno delo, ki so

v primerih, v katerih si starši niso bili edini, predlagali določeno ureditev na podlagi poznavanja

družinske dinamike. Centri za socialno delo so v takšnih primerih navadno predlagali takšno

ureditev stikov, ki je zagotavljala redno in dosledno druženje z enim od staršev, pri katerem

otrok ni v vzgoji in varstvu. V obrazložitvah centrov za socialno delo je bilo mogoče razbrati,

da so redni in pogosti stiki vedno tisti, ki zagotavljajo največjo korist otroka, če sta oba starša

sposobna starševsko vlogo opravljati vestno in korektno. Če center za socialno delo pri staršu,

pri kateremu otrok ni v vzgoji in varstvu, prepozna elemente, za katere meni, da so za otroka

lahko škodljivi, predlaga drugačno, omejeno obliko stikov (npr. stiki pod nadzorom) ali

prepoved stikov.

Takšnemu razmišljanju navadno sledi tudi sodišče, ko mu je določitev stikov prepuščena v

presojo. Podobno kot v primeru vzgoje in varstva tudi v primeru določanja stikov sodišče

presoja na podlagi preučitve različnih dokazov in mnenj strokovnih služb. V primerih, ko je

sodišče odločalo o stikih in določilo njihovo natančno izvajanje, je navadno sledila obrazložitev

v smeri, da je v otrokovo največjo korist redno in dosledno izvajanje stikov s staršem, pri

katerem ni v vzgoji in varstvu. Drugi od staršev pa mora narediti vse, da stike dopusti in jih

omogoča.

Nedoločitev, omejitev in prepoved stikov

Drugi ukrepi, ki so bolj rigorozni glede izvajanja stikov, kot so: nedoločitev stikov zaradi

specifičnih okoliščin, stiki pod nadzorom in prepoved stikov, pa so glede na pregledano

dokumentacijo v sodni praksi izjemno redki. Tako s slike 4 lahko vidimo, da je bila na primer

nedoločitev stikov zaradi izrednih okoliščin prisotna samo v dveh primerih. V enem je bila

odločitev sodišča povezana z neodzivnostjo matere otroka. Otrok je bil zaradi materine

21

odvisnosti od prepovedanih drog dodeljen skrbnikom, očetovstvo pa ni bilo ugotovljeno.

Sodišče je v tem primeru odločilo, da je v otrokovo največjo korist skrbništvo tretjih oseb,

obenem pa je v sodbi ocenilo, da bi bilo v otrokovo največjo korist imeti stike z materjo, a jih

zaradi njene neodzivnosti ni moglo določiti.

V drugem primeru do določitve stikov ni prišlo, ker je bil oče med postopkom v priporu zaradi

nasilja v družini. Dotični primer se je končal s sodno poravnavo, v kateri so odločili: »Stiki med

hčerko in očetom se ne določijo in se ne izvajajo, ker je toženec v priporu in ga na sodišču

zastopa pooblaščenec. Stike bo urejal, ko bo prišel iz pripora« (sodna poravnava, P-14). O

koristi otroka in vprašanju nadaljnjega urejanja stikov z nasilnim očetom v zaključni sodni

poravnavi ni bilo zavedeno ničesar. V tem primeru se samo po sebi postavi vprašanje, ali je

sodna poravnava res ustrezen zaključek takšnega primera in v največjo korist otroka, saj je šlo

za kontekst hujšega in tudi dokazanega nasilja v družini. To izhaja tudi iz mnenja centra za

socialno delo, v katerem navajajo naslednje: »Na centru za socialno delo je bil zaradi nasilja v

družini sklican multidisciplinaren tim in podana ocena srednje do visoke ogroženosti za mamo

in hčerko. Na centru za socialno delo smo materi in hčerki predstavili varnostni načrt in

predlagali smo tudi možnost stikov pod nadzorom, za kar pa se mama takrat ni odločila […].

Na centru za socialno delo ocenjujemo, da so v začetku stiki med hčerko in očetom dobro tekli,

vendar se je po določenem obdobju izvajanje stikov negativno spremenilo, sovpadajoč tudi z

izdano sodbo sodišča o enoletni prepovedi približevanja partnerki. Komunikacija med njima se

je močno zaostrila, predvsem pa je skrb vzbujajoče vedenje očeta na stiku, saj oče s hčerko

govori o orožju, o negativni podobi mame in njenega novega partnerja, lastni smrti itn. […].

Mnenja smo, da takšno vedenje deklici ni v korist. Prav tako ugotavljamo, da očetovo

nesodelovanje s CSD potrjuje našo oceno, da oče ne zmore videti koristi otroka pred svojo

prizadetostjo ob prekinitvi partnerske zveze, pred svojimi potrebami in strahovi. Zaradi tega

ocenjujemo, da je njegovo vedenje pripeljalo do te točke, da stiki deklice z očetom niso več v

korist« (mnenje centra za socialno delo, P-14). Kako se bo v omenjenem primeru postopek

nadaljeval in končal ter ali je primer prevzelo kazensko sodišče, ne vemo, saj v to

dokumentacijo nimamo vpogleda.

Prav tako redki so v sodni praksi stiki pod nadzorom. Iz pregledane dokumentacije je bilo

mogoče ugotoviti, da je bilo le v treh primerih (vsi so končani s sodno poravnavano) odločeno,

da bodo stiki s staršem, pri katerem otrok ni v vzgoji in varstvu, potekali pod nadzorom. V vseh

treh primerih je šlo za vprašanje stikov z očetom. V dveh primerih je bila odločitev za stike pod

nadzorom povezana s kontekstom nasilja v družini, v enem pa z odvisnostjo očeta od

prepovedanih drog. V vseh primerih so stike pod nadzorom predlagali pristojni centri za

socialno delo, saj so ocenili, da stiki z očetom brez nadzora ogrožajo korist otroka in da so

očetje za otroke potencialno nevarni. Ocenili so, da je v otrokovo največjo korist izvajanje

stikov pod nadzorom v prisotnosti strokovnega osebja in/ali matere.

V enem primeru je bil partnerju zaradi nasilja v družini izrečen ukrep prepovedi približevanja,

saj je bil fizično in psihično nasilen, partnerki pa je tudi pogosto grozil. S sodno poravnavo je

bilo glede stikov odločeno naslednje: »Stiki med hčerko in očetom bodo potekali dvakrat na

teden, pod nadzorom matere in zakonite zastopnice. Počitnice in prazniki pa po dogovoru«

(sodna poravnava, P-41).

Prav tako je v drugem primeru zaradi nasilja v družini in alkoholizma, pri čemer je bil izrečen

tudi ukrep prepovedi približevanja, center za socialno delo predlagal stike pod nadzorom, in

sicer v navzočnosti socialne delavke in v prostorih centra za socialno delo, iz bojazni, da bo

partner ob stikih izvajal agresijo nad partnerko. Kljub temu pa je na koncu prišlo do sodne

22

poravnave, v kateri so se starši dogovorili, da bodo »stiki z otrokom potekali redno, po

predhodnem dogovoru z mamo in v njeni navzočnosti« (sodna poravnava, P6).

Kot je bilo že večkrat omenjeno, se v takšnih primerih postavi vprašanje, ali je sodna poravnava

ustrezen ukrep, ko imamo opraviti s kontekstom nasilja. Sploh pa se v takšnih primerih

upravičeno postavi vprašanje, kako je lahko otroku v korist, da stiki pod nadzorom potekajo v

navzočnosti matere ali izključno matere, če je iz konteksta mogoče zelo jasno razbrati, da je

oče kljub prekinjenemu razmerju še vedno nasilen. Pojavi se upravičena skrb, da bo otrok tudi

v prihodnje na tak način izpostavljen nasilnemu kontekstu.

V enem primeru pa je bila določitev stikov pod nadzorom povezana s slabšanjem odnosov

zaradi očetove odvisnosti od prepovedanih drog. V sodni poravnavi so v tem primeru odločili:

»Stiki so prvotno omejeni in pod nadzorom matere. Ti se po dogovoru sprostijo, le če bo oče

okreval od odvisnosti in če bo hči to želela« (Sodna poravnava, P-30). Takšno ureditev je

predlagal center za socialno delo, saj je ocenil, da bodo le tako zagotovljene otrokove koristi.

Najbolj rigorozen ukrep glede stikov, in sicer njihova prepoved, pa je v sodni praksi izjemno

redek. Tak ukrep srečamo samo v enem primeru, ko je sodišče odločilo, da se stiki med hčerko

in očetom prepovejo. Sodišče je v sodbi odločilo naslednje: »Stiki z očetom se prepovejo. Stiki

bodo potekali pisno, in sicer tako, da bo oče pošiljal pisma, darila, voščilnice na naslov hčerke

ali pa jih posreduje centru za socialno delo« (sodba v imenu ljudstva, P-53).

Očetu je bil zaradi nasilja v družini izrečen ukrep prepovedi približevanja družinskim članom,

a je odločitev sodišča glede prepovedi stikov slonela predvsem na argumentu, da oče ni

izkazoval zanimanja za stike s hčerko, kar je za otroka lahko boleče. V obrazložitvi, zakaj je po

mnenju sodišča takšna ureditev za otroka najkoristnejša, sodišče navaja: »Otrok ima pravico do

stikov z obema staršema. Osnovno merilo, ki ga mora sodišče upoštevati pri določitvi stikov,

je korist otroka. Sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji, samo če je to potrebno

zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično

obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njihov telesni ali duševni razvoj. Sodišče lahko odloči,

da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe, da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in

druženjem ali na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. Na podlagi poročil

centra za socialno delo sodišče ugotavlja, da oče ni ničesar spremenil v tem času, da ni izkazal

interesa po poboljšanju, ker oče motivacije za stike s hčerko ni pokazal in se ni držal dogovorov

v vrtcu in na centru za socialno delo, da bi imel s hčerko stike. Zaradi tega ni mogoče tvegati,

da bi bila hčerka pripravljena na stike, da bi čakala očeta na centru za socialno delo, njega pa

ne bi bilo. To bi bilo za otroka vedno razočaranje in psihična obremenitev. Zaradi tega razloga

je center za socialno delo podal mnenje, da je še vedno v korist otroka, da z očetom nima

osebnih stikov, s čimer se strinja tudi sodišče« (sodba v imenu ljudstva, P-53).

Pri vprašanju določanja stikov je bilo še nekaj primerov, ki so glede konteksta dogajanja

nekoliko zbodli v oči in se nam je postavilo vprašanje, ali je ureditev stikov, ki so jo določili

starši ali sodišče, za otroka/otroke tudi najkoristnejša. V vseh primerih imamo v mislih primere,

v katerih je bil z različno dokumentacijo potrjen kontekst nasilja v družini, pa je sodišče

dopustilo sodno poravnavo ali pa stike z nasilnim očetom brez nadzora. Ker imamo pri tej

raziskavi omejen domet podatkov in ne poznamo celotne družinske dinamike, ne želimo

presojati dela sodišča in tudi ne dvomiti o njem. To tudi ni naša pristojnost, zato na tem mestu

samo navajamo ugotovljena dejstva.

23

Na tem mestu želimo izpostaviti primer, v katerem so med postopkom različne organizacije in

centri za socialno delo podali oceno, ki je potrdila resen sum spolne zlorabe očeta nad deklico,

a je sodišče na koncu odločilo, da »mati mora dopustiti stike, in sicer enkrat tedensko po 4 ure

na domu očeta, brez nadzora« (P-64).

V eni izmed nevladnih organizacij, ki je imela deklico v obravnavi, so podali naslednje mnenje:

»Na podlagi razgovora in obravnave deklice ugotavljamo, da je oče hčerko pogosto otipaval po

intimnih predelih. Deklica izkazuje tudi nenavadne vedenjske navade, kot so: prenajedanje,

dviganje majice, hlačk, otipavanje za prsa mamo in sostanovalko […]. O spolni zlorabi oz.

nadlegovanju je poročala tudi starejša hči matere iz prejšnjega zakona. Deklica je v svojih

pogovorih z bližnjimi jasno izražala željo, da stikov z očetom ne želi; pred stiki je imela hude

stiske, drisko. Delavke, ki nadzorujejo stike, poročajo o neprimernem vedenju očeta na stikih,

da ne spoštuje dogovorov, da ji ne sme šepetati, da se je dotika, da jo poljublja na vrat, jo boža.

Deklica se takšnemu vedenju očeta umika, kriči, se joče. Enkrat si je spraskala nos do krvi, da

ne bi šla na stik« (P-64).

Sodišče je očetu na podlagi zgoraj navedenega med postopkom z začasno odredbo odvzelo

pravico do stikov z obrazložitvijo, da je »upoštevalo vsa mnenja strokovnjakov in združenj, da

se oče na stikih vede neprimerno oz. skrajno čudno in da je deklica po stikih v hudi stiski.

Sodišče ocenjuje, da bi ob ohranjanju zdajšnjega stanja do razjasnitve, kaj se je v resnici zgodilo,

za deklico nastala nenadomestljiva in bistveno večja škoda od začasne prepovedi stikov. Zato

je sodišče mnenja, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen« (P-64).

Sodišče je svojo končno odločitev, da stiki potekajo brez nadzora na domu očeta, oprlo v

največji meri na mnenje izvedenca, ki naj bi na podlagi posebej usmerjenih testov za odkrivanje

spolne zlorabe ta sum povsem ovrgel, prav tako pa ocenil, da oče nima nobene psihopatologije,

ki bi kazala, da ni primeren za stike s hčerjo. Na podlagi takšne ocene je izvedenec predlagal,

da lahko stiki potekajo brez nadzora v večurnem bloku, češ da je to v njeno največjo korist.

Sodišče je obenem ugotovilo, da je bila zahteva za razširitev preiskave ob spolni zlorabi

zavrnjena.

Čeprav ni naša naloga in ne namen v tem poročilu presojati ustreznosti odločitve sodišča in

ocene izvedenca, pa se ob takšnem primeru, pri katerem je pred tem obstajal resen sum o spolni

zlorabi, podprt z vidnimi fizičnimi in psihičnimi spremembami deklice, samo po sebi postavi

vprašanje, zakaj je sodišče določilo tak tip stika. Večurni blok brez nadzora na domu očeta se v

takšnem primeru zdi izjemno vprašljiv. Če je sodišče presodilo, da so stiki deklice z očetom v

njeno največjo korist, se postavi vprašanje, zakaj ni določilo stikov na način, da druženje

deklica z očetom poteka nekje na javnem. Dopustiti bi namreč moralo možnost, da je lahko tudi

sodni izvedenec, ki se je z deklico srečal samo dvakrat, naredil napako pri oceni dejanskega

stanja in morebiti spregledal tako hudo dejanje, kot je spolna zloraba. Sploh pa se takšna končna

odločitev sodišča zdi vprašljiva, če imamo pred očmi, da je sodišče pred tem na podlagi drugih

mnenj z začasno odredbo stike celo prepovedalo. Zato se nam je v tem primeru postavilo

vprašanje, ali je sodišče s takšno ureditvijo stikov dejansko zagotovilo največjo korist otroka.

Iz pregledane sodne dokumentacije je bilo tako mogoče ugotoviti, da se primeri urejanja

razmerij med otroki in starši vse prepogosto končajo s sodno poravnavo tudi tam, kjer je

kontekst močno problematičen. Primerov, pri katerih je bilo nasilje v družini dokazano ali resno

utemeljeno in so se končali s sodno poravnavo, je bilo kar tretjina. Če smo seznanjeni s

kompleksnostjo in z občutljivostjo nasilja v družini, vemo, da se ob nasilju odnosi strukturirajo

na osnovi nesorazmerja v moči. Zato je možnost manipulacije povzročitelja v sodnih

24

poravnavah zelo visoka. Obstaja visoka stopnja tveganja, da se žrtev nasilja ne bo znala

postaviti ne za svojo in ne za otrokovo največjo korist, kar je bilo mogoče razbrati tudi iz

nekaterih pregledanih primerov.

3.1.3 Zakonodaja in odločanje o višini preživnini

Ob razvezah (zunaj)zakonskih zvez se morata partnerja, ki imata skupne otroke, poleg vprašanj

o vzgoji in varstvu ter stikih sporazumeti še o načinu preživljanja lastnih otrok. To vprašanje

ureja 105. a-člen ZZZDR, ki v prvem odstavku določa: »Če starša ne živita ali ne bosta več

živela skupaj, se sporazumeta o preživljanju skupnih otrok. Če se sama o tem ne sporazumeta,

jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo«. Zakon nadalje v drugem

odstavku določa, da če se starša niti ob pomoči centra za socialno delo ne uspeta sporazumeti

o preživljanju skupnih otrok, »odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev po

postopku iz tretjega in četrtega odstavka prejšnjega člena«. Odmero oz. višino preživnine pa

sodišče določa na podlagi 129. člena ZZZDR, ki pravi, da se preživnina določi »glede na

potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca«.

»Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina

primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora

zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva,

izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka« (1. in 2. odstavek

129. a-člena ZZZDR).

Pri odmeri preživnine, ki jo opravi sodišče, je bilo na podlagi pregledane sodne dokumentacije

mogoče ugotoviti, da mora sodišče v prvi vrsti oceniti, kakšne so mesečne potrebe otroka. Pri

ocenitvi tega se sodišče navadno naslanja na izkazane stroške, potrebe in izdatke za otroka na

mesečni ravni. Starši morajo skladno s tem sodišču posredovati vso potrebno dokumentacijo,

ki izkazuje materialne potrebe otroka na mesečni ravni. Na drugi strani pa sodišče pri odločanju

o odmeri preživnine preverja, kakšne so materialne zmožnosti obeh staršev. Pri tem bi sodišče

moralo preverjati, kakšne prihodke in izdatke ima vsak od staršev. Pomembno je opozoriti, da

se med finančnimi prejemki, ki bi vplivali na odmero preživnine, otroški dodatek ne šteje. Kot

je bilo mogoče zaslediti v številnih sodbah, sodišča navajajo: »Sodišče v znižanju preživninske

obremenitve po obstoječi sodni praksi ne more upoštevati otroškega dodatka. Otroški dodatek

ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Upoštevati ga je

mogoče le v izjemnih primerih, ko je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev zelo slabo.

Le v takih izjemnih primerih (nezaposlenost) lahko otroški dodatek predstavlja korektiv

slabšega premoženjskega stanja in ga je zato dopustno upoštevati pri odmeri preživnine« (sodba

v imenu ljudstva).

Prav tako je pri odločanju o odmeri preživnine, kar opravi sodišče, zanimiva ugotovitev, da v

sodni praksi brezposelnost pri enem od staršev, ki je za delo sposoben, ni razlog, zaradi katerega

bi bil ta upravičen do plačevanja preživnine. Kot je bilo mogoče zaslediti v različnih primerih

preživninske zmožnosti, niso le ugotavljanje dejanskih prihodkov, ampak tudi potencialnih

zmožnosti za zaslužek.

Sodišča so brezposelnim staršem preživnino prav tako določila. Delež preživnine je bil sicer

navadno nižji od deleža zaposlenega starša, a je bil kljub temu sorazmerno visok glede na

mesečni prihodek brezposelnega starša. Višina preživnine, odmerjena brezposelnim staršem, se

je lahko gibala od sicer simboličnih 20 evrov pa do 240 evrov. V povprečju pa je bila odmerjena

preživnina za enega od brezposelnih staršev nekje od 100 do 120 evrov. V enem primeru, v

25

katerem je kljub brezposelnosti očeta sodišče odločilo, da mora oče plačevati 175 evrov

preživnine, je sodišče svojo obrazložitev podalo na naslednji način: »Sodišče se je pri odmeri

preživnine sklicevalo na pisno specifikacijo stroškov, ki jih je priložila tožnica […]. Sodišče

ocenjuje, da povprečne mesečne potrebe otroka znašajo 335 evrov na mesec. Čeprav je oče

nezaposlen, sodišče ugotavlja, da ta nima zdravstvenih težav in da je zdrav ter v starosti, ko je

sposoben pridobivati ustrezen dohodek za zagotovitev sredstev, potrebnih za preživljanje sina.

Zato sodišče meni, da je takšna preživnina ustrezna in pravična« (sodba v imenu ljudstva, P-

45).

Poleg brezposelnosti pa je iz sodne prakse mogoče ugotoviti, da starš, kateremu je bil otrok

zaradi različnih razlogov odvzet in dodeljen tretji osebi v vzgojo in varstvo oz. rejništvo, je

kljub temu dolžen preživljati svoje otroke. V eni izmed sodb sodišče navaja: »Eventualne

omejitve roditeljske pravice in še celo njen odvzem ne vplivajo na obveznosti staršev, da

preživljajo svoje mladoletne otroke« (sodba v imenu ljudstva, P-50). Ta dolžnost staršev se

prekine le v primeru, ko je otrok dan v posvojitev.

Tako je v primeru, ko je je bila materi odvzeta roditeljska pravica zaradi odvisnosti od

prepovedanih drog in je bil otrok dodeljen rejnikom, glede preživnine sodišče odločilo: »Mati

je dolžna za otroka plačevati preživnino v višini 82,29 evra. Prav tako je dolžna hčeri plačati že

zapadlo preživnino v višini 1.069,77 […]. Sodišče je višino preživnine ugotavljalo na podlagi

izpovedbe skrbnika in rejnika hčerke ter listin, ki jih je predložil v spis. Sodišče ocenjuje, da jih

je skrbnik opredelil realno. Rejnik za otroka sicer mesečno prejema 291,27 evra za pokrivanje

materialnih stroškov in 144,31 evra otroškega dodatka, a sodišče s tem ni upoštevalo, da so se

tema zneskoma kakor koli zmanjšale otrokove potrebe oz. kakor koli zmanjšala obveznost

matere, da prispeva k preživljanju svojega otroka. Gre za prejemka, ki iz naslova socialne

države zagotavljata dejansko otrokovo preživetje, dokler oz. kolikor to ni zagotovljeno s strani

staršev in nista namenjena njihovi razbremenitvi« (sodba v imenu ljudstva, P-50).

Pri vprašanju preživljanja otrok nas je predvsem zanimalo, kako se določi višina preživnine, da

je ustrezna in da otroku zagotavlja enak standard življenja kot pred razvezo. Drugo pomembno

vprašanje, povezano z odmero preživnine, pa je, kako se v sodni praksi porazdelijo preživninske

obveznosti med starši, da je razdelitev pravična. Zanimalo nas je, ali se pri porazdelitvi

upoštevajo morebitne različne preživninske zmožnosti staršev. Ko o tem vprašanju odloča

sodišče, je iz sodne prakse mogoče ugotoviti, da sodišče najprej naredi oceno povprečnih

mesečnih potreb otroka in preveri materialne zmožnosti staršev. Skladno s tem določi višino

preživnine. Ob tem sodišča opozarjajo, da ta ocena »temelji na izkazanih in razumno

utemeljenih potrebah, in ni eksakten matematični izračun, saj mesečni stroški variirajo (višji,

nižji, lahko pa tudi nepredvideni stroški). Ni namreč naloga sodišča z matematično natančnostjo

ugotavljati vsakega izdatka posebej v okviru postavk iz drugega odstavka 129. člena, mora pa

vsako izmed teh postavk ovrednotiti, kar omogoča preverjanje in realno ugotovitev mesečnih

oz. letnih potreb otroka. Pri tem je treba poudariti, da je za opredelitev obsega potreb otroka

nujno odvisna od ocene zmožnosti preživninskih zavezancev. Večje ali manjše kot so zmožnosti

staršev, večji ali manjši obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti. To pomeni, da se morajo

nižji dohodki obeh staršev nujno odražati tudi v racionalnejši oceni potreb otroka« (sodba v

imenu ljudstva, P-47).

Glede porazdelitve plačevanja preživnine iz pregledane sodne prakse lahko vidimo, da so

sodišča pri odločanju odmere preživnine upoštevala finančno-materialni položaj staršev. Če

starši izkazujejo približno enako finančno in premoženjsko stanje, se preživninska obveznost

navadno deli na pol. Če sodišče ugotovi, da eden od staršev izkazuje bistveno slabše finančno-

26

premoženjske zmožnosti, poskuša preživninske obveznosti porazdeliti na različne deleže, tako

da starš, ki izkazuje boljši položaj, prevzame večji delež finančnih bremen za otroka. To je v

praksi navadno videti tako, da preživninsko obveznost razdeli v nekem pravičnem razmerju,

npr. 3 : 2 ali 3 : 1.

Pri tem je pomembno opozoriti, da je razmerje 3 : 1 pri porazdelitvi preživninske obveznosti

izjemno redko, čeprav je bila razlika v dohodkih zelo visoka. V nekaterih primerih celo

brezposelnost ali bistveno nižji mesečni dohodek matere ni odtehtal nižjega razmerja in so si

starši delila preživninsko obveznost v razmerju 3 : 2.

Pri porazdelitvi preživninske obveznosti je bilo mogoče opaziti, da sodišča najpogosteje

upoštevajo le mesečne dohodke staršev in le redko upoštevajo še druge materialne stroške, ki

nastanejo staršu, kateremu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Prav tako se pogosto ne

upošteva vidika, ali eden od staršev živi v najemniškem ali lastniškem stanovanju, kar prav tako

pomembno vpliva na finančne zmožnosti staršev. Obenem pa se je v nekaterih primerih izkazalo,

da je sodišče kljub visoki razliki v dohodkih med staršema plačevanje preživnine razdelilo v

razmerju 3 :2 ali celo na pol. V večini takšnih primerov so nizke dohodke izkazovale matere

in je takšna odločitev šla na njihovo škodo.

Tako je na primer v enem primeru, v katerem je bil zaslužek matere 680 evrov mesečno,

zaslužek očeta pa 1.400 evrov mesečno, sodišče očetu sicer dosodilo plačevanje preživninske

obveznosti v večjem deležu, a le v razmerju 3 : 2. To pomeni, da je oče prevzel 60 odstotkov

finančnega bremena preživnine, ki je za otroka znašal 240 evrov na mesečni ravni. Ob tem pa

ni upoštevalo, da je mati tudi skrbnica otroka ter da je brez vsega premoženja in živi v

materinskem domu. Hkrati pa je oče lastnik nekaj nepremičnin in tudi stanovanja (P-64).

Prav tako je v nekem drugem primeru sodišče preživnino za otroka med staršema porazdelilo

na pol, čeprav je bil materin zaslužek na mesečni ravni 540 evrov, očetov pa 1.200 evrov (-P60).

Taki primeri, čeprav ne predstavljajo večine, niso tako redki. Da je bilo razmerje v porazdelitvi

preživninske obveznosti med staršema v nekaterih primerih nesorazmerno, so ob pritožbah,

čeprav zelo redkih, odločila tudi višja sodišča. Tako je v enem primeru višje sodišče ocenilo,

da je razdelitev preživnine v razmerju 3 : 2 nepravično. V obrazložitvi navajajo, da bi glede na

bistveno nižje materine dohodke moralo biti razmerje drugačno in bi oče moral plačevati večji

delež, kot mu je bil dosojen. Zato je sodbo razveljavilo in vrnilo prvostopenjskemu sodišču v

ponovno sojenje.

V primerih, ko se starši glede preživnine sporazumejo s sodno poravnavo ali v okviru

sporazumne razveze, je iz sodne prakse razvidno, da sodišča navadno v te dogovore ne posegajo

in ne preverjajo, ali je sporazum pravičen in v največjo korist otroka. Prav tako ne ugotavljajo,

kakšne so dejanske potrebe otroka in ali je dogovorjena preživnina ustrezna. Čeprav jim zakon

to nalaga3, pa iz pregledane sodne dokumentacije nismo našli niti enega primera, v katerem bi

sodišče oporekalo dogovoru med starši. Tudi v primerih, ko bi glede na razliko v dohodkih in

različnem materialno-finančnem stanju enega od staršev, navadno slabšem materialnem stanju

matere, bi bilo vprašanje pravičnosti takšne porazdelitve zelo na mestu in bi bil poseg sodišča

mogoče koristen.

3130. člen ZZZDR določa: »Če se starša sporazumeta o preživnini, lahko predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda

o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne.«

27

Iz pregledanih primerov ugotavljamo, da je najnižja odločena preživnina znašala 20 evrov. Tako

nizko preživnino je bilo mogoče zaslediti samo v enem primeru. Odločena je bila s sodbo

sodišča in naložena materi, ki je tujka, brez zaposlitve in dohodkov. Druga najnižja preživnina

je bila 40 evrov, naložena invalidsko upokojenemu očetu, ki prejema 300 evrov pokojnine, kar

je zanj predstavljalo nekaj več kot 10-odstotni strošek glede na njegov mesečni dohodek.

Zanimiv pa se zdi podatek o tretji najnižji preživnini, to je 50 evrov na otroka, ki jo je bilo

mogoče zaslediti v petih primerih. Pri tej preživnini se zdi zanimivo, da je bila dodeljena v dveh

primerih, ko je bil eden od staršev brezposeln in je prejemal samo denarno socialno pomoč (v

enem primeru mati, v drugem oče) in je takšna preživnina predstavljala več kot tretjinski strošek

mesečnega dohodka staršev. V dveh primerih pa je bila takšna preživnina dodeljena staršema,

ki sta bila zaposlena in imela mesečni dohodek okoli 700 evrov. To pomeni, da je za njiju

preživnina znašala cca 7-odstotni strošek glede na mesečni dohodek. Podobna neskladja je

mogoče zaslediti tudi v primerih brezposelnih staršev, kar smo že predhodno predstavili.

Najvišja preživnina je znašala 400 evrov in je bila s sodbo sodišča določena očetu, ki je na

mesec prejemal okoli 3.000 evrov neto plače, kar je zanj predstavljalo nekaj več kot 10-odstotni

mesečni strošek glede na dohodek. Tako visoka preživnina je bila določena samo v tem primeru.

Druga najvišja preživnina, ki jo zasledimo v štirih primerih, pa je znašala 350 evrov. V teh

primerih je bila sporazumno dogovorjena med staršema. V dveh primerih je eden od staršev

prejemal 3.000 evrov mesečnega dohodka in je preživnina znašala okoli 12 % mesečnega

stroška glede na dohodek. V drugih dveh primerih pa so imeli starši pomembno nižji dohodek,

in sicer od 1.700 in 2.000 evrov neto plače, kar pomeni, da je takšna preživnina predstavljala

okoli 20-odsotni strošek glede na dohodek. Podatki o najvišji in najnižji preživnini poročajo o

tem, da sodna praksa pri določanju preživnine ni povsem enotna in se od primera do primera

zelo razlikuje, saj je glede na dohodke staršev mogoče opaziti številna neskladja med primeri.

Če pogledamo, kakšna je povprečna preživnina, je mogoče opaziti, da je povprečna preživnina

najnižja v primerih sporazumnih razvez in znaša cca 150 evrov. V primerih sporazuma med

starši na podlagi sodne poravnave je povprečna preživnina za 10 evrov višja in znaša cca 160

evrov. Najvišjo povprečno preživnino pa je mogoče zaslediti v primerih, ko o njej presoja

sodišče in znaša približno 170 evrov.

Na splošno je mogoče reči, da je povprečna preživnina za otroke v Sloveniji sorazmerno nizka,

saj če seštejemo vse preživnine skupaj (ne glede na tip postopka), znaša povprečna preživnina

okoli 159 evrov na mesečni ravni. To bi pomenilo, da starši v Sloveniji za otroke porabijo okoli

320 evrov mesečno. Če izhajamo iz pregledane dokumentacije, lahko opazimo, da so sodišča

pri svojih ocenah potreb otrok te zneske ocenila od 335 evrov naprej. Najpogosteje so se ocene

potreb otrok na mesečni ravni, ki so jih naredila sodišča, gibale od 400 do 500 evrov mesečno.

Če upoštevamo še ta vidik, se povprečna preživnina zdi bistveno prenizka glede na realne

potrebe otrok. Res je sicer, da je v tem primeru upoštevana preživnina, ki jo plačuje eden od

staršev, pri katerem otrok ni v vzgoji in varstvu in je lahko nižja zaradi njegovega slabšega

finančno-materialnega stanja, a je bilo takšnih primerov izjemno malo. Pogosteje se izkaže, da

je mati, pri kateri otroci v večini ostanejo v vzgoji in varstvu, če pogledamo njeno celotno

situacijo, v bistveno slabšem finančno-materialnem stanju kot oče, saj skoraj v celoti prevzame

skrb za otroke in tako pomemben del stroškov pokrije že v naravi s preživljanjem otrok na

svojem domu, obenem pa prevzame skoraj enak del preživninskih obveznosti.

28

3.2 Sodna praksa in zakonodaja glede vprašanj, ki se vežejo na medsebojna razmerja med (zunaj)zakonskima partnerjema

Ob razvezah (zunaj)zakonskih zvez so poleg vprašanj, ki se vežejo na razmerja otroci – starši,

pomembna še vprašanja, ki se vežejo na medsebojna razmerja med (zunaj)zakonskima

partnerjema. Tu so ključni zlasti trije sklopi vprašanj, ki se vežejo na:

delitev skupnega premoženja;

to, kdo izmed zakoncev ostane ali postane najemnik stanovanja, če imata skupno

stanovanje;

o preživljanju zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.

Vsa ta vprašanja, povezana z medsebojnimi razmerji, pa se v primerih tožb na razvezo urejajo

v posebnih postopkih, saj sodišče v postopku razveze zakonske zveze in zaupanja mladoletnih

otrok v vzgojo in varstvo ter določitve stikov in preživnine ne odloča tudi o razdelitvi skupnega

premoženja. Gre za samostojen postopek, za katerega je treba vložiti samostojno tožbo in

ustrezen zahtevek. Ob razvezi na podlagi sporazuma pa morajo biti vsi dogovori, ki se vežejo

na medsebojna razmerja med zakonskima partnerjema, sklenjeni v obliki izvršljivega

notarskega zapisa.

V nadaljevanju si bomo pogledali, kaj določa zakonodaja na tem področju in kako deluje sodna

praksa.

3.2.1 Zakonodaja in odločanje o načinu delitve skupnega premoženja

Skladno z 2. odst. 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom med

trajanjem zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Skladno z 59. členom ZZZDR se pri

delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka,

zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem deležu. V

sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne

le dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge okoliščine, kot so na primer pomoč, ki jo

zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za

ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in pri

povečanju skupnega premoženja.

Pomembno je vedeti, da ni skupno tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske

zveze, prav tako ni skupno premoženje tisto, ki ga zakonec ni pridobil z delom med trajanjem

zakonske zveze (prvi odstavek istega člena ZZZDR).

Da lahko sodišče ugotovi, da določeno premoženje spada v skupno premoženje, sta torej

pomembna čas njegovega nastanka (čas trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti)

in vir nastanka (pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze ali pridobljeno kako

drugače). Sodišče pa lahko ob upoštevanju vseh okoliščin spora tudi ugotovi, da določena stvar

ali pravica (premoženje) spada v skupno premoženje, čeprav je bila pridobljena s posebnimi

sredstvi enega zakonca, in sicer ko je takšna pridobitev stvari ali pravice posledica skupnega

prispevka oz. skupne določitve zakoncev o pridobitvi tega premoženja za potrebe skupnega

življenja. Prispevek zakonca iz posebnega premoženja v tem primeru zato vpliva na višino

njegovega deleža na skupnem premoženju, ne pa na naravo tega premoženja.

Za potrebe te raziskave smo pregledali 22 primerov, v katerih sta si zakonska partnerja

premoženje razdelila na podlagi sporazuma, kar pomeni, da sta se že pred postopkom ločitve

29

sporazumela o delitvi premoženja in sporazum overila pri notarju, ter deset primerov, ko je bil

za razrešitev vprašanj o obsegu skupnega premoženja in deležih na tem premoženju vložen

tožbeni zahtevek. Od tega sta se partnerja v šestih primerih sodno poravnala, v štirih primerih

pa je o tem odločalo sodišče.

Ob razvezah na podlagi sporazuma sta si zakonca v vseh primerih skupno ustvarjeno

premoženje navadno delila na pol, kot je razvidno iz naslednjih dve primerov: »Stranki posebej

izjavljata, da je delež na skupnem premoženju, kot izhaja iz razdelitve iz tega sporazuma,

sorazmeren deležu, ki sta ga stranki prispevali k njegovemu ustvarjanju« (notarski zapis, P-

117).

»Stranki ugotavljata, da je bila razdelitev skupnega premoženja opravljena skladno z višino

prispevka vsakega zakonca k skupnemu premoženju ter da premoženje, ki je bilo predmet

delitve skupnega premoženja po tem sporazumu, od zdaj predstavljata skupno premoženje;

ugotavljata tudi, da noben izmed njiju ni najemnik v skupnem bivališču, zato tudi ta dogovor

ni potreben. Stranki se dogovorita, da bosta kljub razvezi ostala v istem bivališču skupaj, ki

predstavlja njuno skupno bivališče, iz razloga, ker nimata sredstev za nakup druge

nepremičnine ali plačilo najemnine. Stranki si sorazmerno porazdelita tudi dolgove, ki so nastali

v času trajanja zakonske zveze« (notarski zapis, P-73).

Pogosto si ob sporazumu partnerja premoženje že tudi natančno razdelita, kot na primer v

naslednjem primeru: »Stranki ugotavljata, da njuno skupno premoženje predstavlja

stanovanjska hiša, v kateri živijo. Dogovorita se, da bosta v njej še naprej prebivala oba ter da

si bosta uredila vsak svoje stanovanje v tovrstnih prostorih z ločenima vhodoma in s skupno

uporabo kopalnice ter hodnika. Kosilo mu na lastne stroške pripravita ali hči ali bivša žena, za

zajtrk in večerjo poskrbi sam. Za preostale nepremičnine se stranki dogovorita, da ostanejo v

solastništvu; od njih ne prejmeta kakšnega denarja. Preostale premičnine pa sta si že razdelila«

(notarski zapis, P-130).

Pri razvezi na podlagi sporazuma se morata stranki dogovoriti tudi glede vprašanja, kdo izmed

zakoncev ostane ali postane najemnik stanovanja, če imata skupno stanovanje. Praksa v

primerih, ko sta partnerja v najemniškem stanovanju, gre navadno v smeri, da eden izmed njiju

v stanovanju ostane naprej najemnik in prevzame vse obveznosti, povezane s tem, drugi partner

pa se odseli do predvidenega roka. Le v nekaj redkih primerih sta se partnerja sporazumela, da

se oba odselita iz najemniškega stanovanja.

Če sta partnerja sporazumna o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje in kakšni so deleži na

skupnem premoženju, a ne vesta, kako bi si premoženje razdelila, gresta neposredno v

nepravdni postopek, v katerem se odloči o razdelitvi premoženja.

Ob razvezah na podlagi sporazuma ni bilo mogoče ugotoviti, da bi prihajalo do kakšnih večjih

razhajanj pri delitvi premoženja po spolu. Delitev na podlagi pregledanega je videti pravična, a

je pri tem treba opozoriti, da je količina podatkov za analizo v tej smeri omejena in celotne slike

premoženjsko-finančnega stanja partnerjev ne dobimo, saj pri sporazumu partnerjema ni treba

pri notarju in na sodišču prikazovati svojih osebnih dohodkov in celostnega materialnega

položaja.

Če se partnerja ne moreta sporazumeti glede delitve skupnega premoženja, je treba vložiti

samostojno tožbo za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleže na njem. Tudi v teh

primerih lahko med postopkom pride do sodne poravnave, kar pomeni, da se med postopkom,

30

kljub prvotnemu nestrinjanju, partnerja uspeta dogovoriti o tem, kaj sploh spada v skupno

premoženje in kakšni so deleži na njem. Pregledali smo šest takšnih primerov in lahko rečemo,

da sta se v večini primerov (5 od 6) partnerja poravnavala na način, da sta si na skupnem

premoženju priznala polovični delež. Ni pa vedno tako, saj obstajajo tudi primeri, ko lahko ena

izmed strank dobi bistveno manj kot druga. Tako je v enem primeru partnerka iz naslova delitve

skupnega premoženja od partnerja zahtevala izplačilo 47.000 evrov, a sta se na koncu poravnala

za izplačilo tri tisoč evrov.

Partnerka kot tožeča stranki je v tožbi navedla: »V pravdnem postopku je načelno mogoče

zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, po pravnomočni

odločitvi pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka. Sodna

praksa pa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja,

kakršnega postavlja tožeče stranka v tem pravdnem postopku, saj to opravičujejo posebne

okoliščine. Takšna posebna okoliščina, ki utemeljuje uveljavljanje zahtevka na izplačilo

vrednosti deleža tožnice na odsvojeni nepremičnini in avtomobilu, ki sta bila skupno

premoženje obeh pravdnih strank v pravdi, je dejstvo, da je toženec nedovoljeno razpolagal s

skupnim premoženjem oz. z nepremičnino in avtomobilom, zaradi česar to ni več v lasti

pravdnih strank. Glede na to, da sta bila sporno stanovanje in avtomobil skupno premoženje, bi

ju lahko toženec prodal le s soglasjem tožnice, vendar tega soglasja tožnica ni dala, saj o prodaji

niti ni bila seznanjena. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da ima spor, v katerem se zahteva

civilna delitev skupnega premoženja oz. se uveljavlja dajatveni zahtevek, stvarnopravno

podlago (podlaga je ZZZDR). Predmet skupnega premoženja je v konkretnem primeru vrednost

odsvojenega stanovanja in avtomobila. Tožnica je kot prikrajšani zakonec upravičena zahtevati

izplačilo vrednosti njenega deleža do ½ na tem premoženju, pri čemer je vrednost stanovanja

enaka najmanj višini kupnine (77.000), ki sta jo pravdni stranki plačali za nakup stanovanja,

vrednost avtomobila pa vrednost ob prodaji, in sicer 17.000. Če bi bili vrednosti stanovanja in

avtomobila za toženca sporni, naj sodišče toženca pozove, da ji priloži prodajni pogodbi, iz

katerih bo razvidna kupnina« (tožba, P-107).

V nasprotni tožbi je toženec izpodbijal tožničine navedbe z argumentom, da je obroke za kredit

oz. lizing za stanovanje in avtomobil plačeval le on. Toženka je takšne navedbe zanikala in

pojasnjevala, da sta »skupna sredstva, ki sta jih zaslužila s svojim delom, porabila za plačevanje

najetih kreditov in tudi za plačevanje drugih tekočih življenjskih stroškov. Pravdni strani pa sta

za stroške prispevali enako. Čeprav sta se kreditni pogodbi glasili na ime tožnika kot

kreditojemalca, pa ni večmesečnih obrokov za kredit plačeval le on, kaj takega na sodišču tudi

ni izkazal z dokazi«. Poleg tega toženka navaja, da je za nabavo življenjskih potrebščin med

njunim skupnim življenjem (hrana, pijača, čistila itn.) skoraj izključno skrbela ona.

Stranki sta se kljub številnim nesoglasjem na koncu sodno poravnali, in sicer na način, »da je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 3.000 evrov. S tem so dokončno

urejena vsa sporna razmerja med strankama, ki so predmet pravd pred sodiščem, tako da s

sklenitvijo te sodne poravnave nobena od strank nasproti drugi stranki nima več obveznosti,

razen obveznosti, dogovorjenih s to sodno poravnavo« (sodna poravnava, P-107).

Tožeča stranka je tako od prvotno zahtevanih 47.000 evrov privolila v bistveno nižji znesek. Z

razvezo je ostala brez stanovanja in brez avtomobila. Zakaj je partnerka privolila v takšno

poravnavo, težko rečemo, saj je zapis sodnih poravnav skop. V njem je popisan samo dogovor

med strankama brez obrazložitev. Prav tako pa v spisu ni mogoče najti dokaznega gradiva, saj

ga sodišče, če se stranki poravnata, ne zbira.

31

Iz pregledane dokumentacije je mogoče razbrati, da so postopki, v katerih si zakonca ne

priznavata enakih deležev na skupnem premoženju, navadno dolgotrajni in tudi finančno

zahtevni.

Sodbe, v katerih sodišče odloči, da zakoncema pripadajo različni deleži na skupnem

premoženju, so navadno redke, prav zato so za nas še posebej zanimive. Iz primerov, ki smo jih

dobili, je mogoče ugotoviti, da so za premoženje v glavnem prikrajšane ženske, saj so tudi tiste,

ki ob koncu razveze zakonske zveze pogosteje vložijo zahtevek za delitev premoženja na

podlagi tožbe z obrazložitvijo, da jim partner ne priznava njihovega deleža. Pogosto nastane

problem ob dejstvu, da je nepremičnina napisana samo na partnerja in so primorane v vložitev

tožbenega zahtevka za ugotavljanje deleža na premoženju. Dokazno breme pa je skladno s

sodno prakso na ramenih tistega zakonca, ki drugemu ne priznava enakega deleža na skupnem

premoženju. Tako v enem izmed primerov sodišče v sodbi navaja: »Ker je toženec tisti, ki je

trdil, da je delež zakoncev drugačen od zakonske domneve o enakih deležih, je na njem dokazno

breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež. Skladno s sodno prakso je višji delež

zakonca utemeljen, ko gre za očitno nesorazmerje med prispevki zakoncev in ne le matematični

obračun prihodkov zakoncev brez celovite presoje vseh prispevkov k pridobivanju skupnega

premoženja« (P-109).

Sodni stroški, povezani s postopkom, se porazdelijo sorazmerno z uspehom v postopku. Da so

ženske pri razdelitvi premoženja pomembno prikrajšane, vpliva tudi sodna praksa na tem

področju. Pri ugotavljanju deleža na premoženju pomembno vpliva dejstvo, koliko je katera

izmed strank skozi skupno življenje finančno prispevala »k nastajanju in ohranjanju skupnega

premoženja« in kakšno je bilo sorazmerje pri teh vložkih. Res je, da sodna praksa upošteva še

še vrsto drugih okoliščin, a kot se pokaže v naslednjem primeru, se lahko zgodi, da je ženska,

ki je bila zaradi različnih razlogov (pogosto ne po lastni krivdi) med trajanjem zakonske zveze

nezaposlena ali zaslužila pomembno manj od partnerja in bila zaradi tega finančno manj

sposobna vlagati v skupno premoženje, pomembno prikrajšana pri priznavanju deležev na

skupnem premoženju.

Tako je na primer v primeru, ki ga predstavljamo, partnerka vložila tožbeni zahtevek za

priznanje deleža na skupnem premoženju z obrazložitvijo, da se je po poroki s tožencem

preselila k njemu v 100 let staro in delno adaptirano hišo. V njej je bila takrat opremljena le

kuhinja, drugega pa ni bilo. Sama je bila vse od prihoda k njemu zaradi bolezni brez zaposlitve

in pozneje z odločbo ZPIZ tudi spoznana za invalidko III. kategorije. Svoje lastniško stanovanje,

ki ga je imela od prej, je prodala. Skoraj polovico kupnine od stanovanja je porabila za prekritje

strehe v hiši staršev toženca ter za nakup pohištva in boljšega osebnega vozila. Med trajanjem

zakonske zveze sta stranki tudi adaptirali garažo, uredili dvorišče okrog hiše, postavili ograjo

in leseno pergolo. Poleg tega sta na parceli, ki je posebno premoženje toženca s skupnimi

sredstvi, posadila 50 oljk. Preden je tožnica prodala stanovanje, ga je 10 let dajala v najem, od

katerega je mesečno prejemala 300 evrov; to je porabila za potrebe družine. Prejemala je tudi

socialno pomoč in nadomestilo iz invalidskega zavarovanja. Kljub bolezni je tožnica opravljala

doma vsa dela znotraj in zunaj hiše. Zaradi lastne sigurnosti sta s tožencem na njeno željo pred

leti sklenila pisni dogovor, s katerim ji je toženec priznal ½ lastništva na vsem premoženju, ki

je vpisano na njegovo ime, istega dne pa je napisal tudi oporoko, s katero je razpolagal v korist

tožnice. Ta dogovor ni bil v obliki, kot jo zahteva zakon za sporazume, torej ni bil overjen pri

notarju. Tožnica je vrednost lastnih vlaganj ocenila na 120.000 evrov, saj je bila hiša popolnoma

prenovljena in ima po obnovi povsem drugačen videz. Sama ocenjuje, da so ji vlaganja, h

katerim je prispevala tudi sama, povečala vrednost. Zahtevala pa je tudi, da ji toženec povrne

32

vrednost koristi oljčnega nasada, saj je prav tako prispevala k njegovemu nastanku in je tudi

delala v njem.

Toženec je na tožbo tožnice odgovoril z nasprotno tožbo, v kateri je vse navedbe tožnice

izpodbijal. V tožbi je navedel, da dogovor o delitvi premoženja, ki sta ga s tožnico pred leti

sklenila, nima nobene pravne veljave, ker ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa. Obenem je

v tožbi zapisal, da naj bi ta dogovor podpisal pod grožnjo tožnice in da ima za to tudi priče.

Oporekal je njenim navedbam, da je tudi ona vlaga v hišo, in zatrjeval, da sama ni ničesar

vložila vanjo, da tudi ni plačevala nobenih stroškov, da je vse kril on, ker je imel dobro plačo,

prihranke in prihodke od lastnega premoženja. V tožbi je tako zagovarjal stališče, da je tudi vse

drugo sam obnavljal in da bi po njegovem mnenju njen delež morebitni delež lahko znašal nekje

od 10 % do 20 %.

Pomembno je povedati, da je tožnica nezaposlena in da prejema le invalidnino 163 evrov

mesečno, saj je po sklenitvi zakonske zveze in preselitvi k tožencu zbolela na živcih in ni bila

več zmožna za delo. Prav tako je gospa brez vsakršnega premoženja. Toženec je prav tako

upokojen, a prejema pokojnino v višini 1.000 evrov in je lastnik več nepremičnin in zemljišč.

V tem primeru je šlo za izjemno kompleksen postopek, katerega razreševanje je trajalo skoraj

7 let. Sodišče je na podlagi vsega priloženega gradiva, mnenja izvedenca, zaslišanja obeh strank

in pregleda vseh potrebnih dokazov odločilo, da v skupno premoženje tožnice in toženca

spadajo le vlaganja v višini 26.917,37 evra v nepremičnino, v kateri sta živela, vlaganje v višini

9.445,86 na oljčniku in premično premoženje. Višji tožbeni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo.

Glede deležev na priznanem skupnem premoženju je sodišče odločilo, da je delež tožnice

na skupnem premoženju 15 %, delež toženca pa 85 %. Na podlagi takšne odločitve je

sodišče odločilo, da je toženec dolžen v 15 dneh od dneva prejema te sodbe plačati tožnici iz

naslova vlaganj v nepremičnini denarni znesek v višini 5.454,48 evra z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 5. 1. 2008.

Obenem je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške

v višini 5.179,96 evra v 15 dneh po prejemu te sodbe, ob zamudi pa še z zakonskimi zamudnimi

obrestmi.

Sodišče je svojo odločitev obrazložilo, in sicer glede odločitve o obsegu skupnega

premoženja navajajo naslednje:

»[…] sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je bila tožnica ves čas zakonske

zveze brezposelna in zaradi psihičnih težav ni bila sposobna opravljati nobenega dela

(izpoved toženca) – bila je tudi razporejena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic

bolezni. Kot izhaja iz izpovedi tožnice, je od prodaje stanovanja imela mesečni dohodek iz

naslova najemnine 300 DEM, ki jo je namenila za skupne stroške. Sodišče v tem delu

verjame izpovedi tožnice in ne toženca, ki je navedel, da je ta denar porabila za svoje

potrebe. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica prodala stanovanje in zanj

dobila 75.000 DEM ter da je 50.000 porabila za nakup avtomobila. To vozilo je bilo

namenjeno obema in je zato tožnica porabila svoje posebno premoženje za povečanje

skupnega premoženja. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je 25.000 evrov porabila za obnovo

hise. Drugih prihodkov tožnica med trajanjem zakonske zveze ni imela. Sodišče tudi

verjame tožnici, da je za hišna opravila in delo na parcelah prispevala tudi sama, čeprav je

toženec vse to zanikal. Sodišče verjame tožnici, ki je bila ves čas doma, poskrbela tudi za

gospodinjska in druga dela ter s tem prispevala s svojim delom k ohranjanju skupnega

33

premoženja – gre za takšna dela, ki jih lahko opravlja tudi oseba s psihičnimi težavami, ki

jih izpostavlja tožnik kot razlog, da tožnica ni delala. Po drugi strani pa je toženec izkazal,

da je med trajanjem zakonske zveze imel bistveno višje prihodke ne le zato, ker je edini

prejemal redno plačo, ki je bila tudi sorazmerno visoka, ampak je imel tudi znatne prihodke

iz naslova posebnega premoženja. Tako npr. sta uporabljala tudi pokojnino njegove matere.

Toženec je po materi tudi podedoval 400.000 SIT, kar ga je vnovčil za delnice – prav tako

je prodal podedovane nepremičnine. Sodišče je ugotovilo, da so bila vsa ta sredstva

namenjena ustvarjanju skupnega premoženja pravdnih strank in zato na naravo zgoraj

ugotovljenega skupnega premoženja ne vplivajo, vendar pa vlivajo na višino deležev

zakoncev. Obenem sodišče verjame tožencu, da je tudi sam prispeval pri domačih opravilih

in obdelavi oljčnika. Sodišče obenem tudi ugotavlja, da je dogovor med zakoncema iz leta

2005 brezpredmeten. Skladno s 1. točko 47. člena Zakona o notariatu je predpisano, da je

za tovrstne pravne posle predpisana stroga obličnost. Navedena zakonska določba namreč

določa, da morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema strogo

sklenjene v obliki notarskega zapisa. Sodišče ob izkazanem posebnem premoženju toženca

in njegovem preostalem delu meni, da je njegov prispevek k nastajanju in ohranjanju

skupnega premoženja bistveno višji od tožničinega ter gre za očitno nesorazmerje med

prispevkom obeh pravdnih strank. Zato sodišče ob vsem navedenem zaključuje, da je delež

toženca na skupnem premoženju 85 %, delež tožnice pa 15 % in je višji tožbeni zahtevek v

tem delu neutemeljen« (sodba v imenu ljudstva, P-109).

V obrazložitvi glede plačila pravdnih stroškov je sodišče navedlo: »O stroških postopka je

sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP, taksne in odvetniške tarife. Sodišče je uspeh

pravdnih strank ocenilo na podlagi tega, v kolikšnem obsegu je tožnica uspela s tožbenim

zahtevkom po obsegu (temelj) in koliko v deležih ter koliko z dajatvenim delom (oboje višina).

Tožnica je uspela z zahtevkom, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v dve nepremičnini

in premično premoženje ter da je delež na tem premoženju 85 % in 15 %. Upoštevajoč razmerje

zahtevka in uspeha tožnice, sodišče njen uspeh ocenjuje na 20 % in uspeh toženca na 80 %.

Sodišče je stroške obeh pravdnih strank odmerilo na podlagi priglašenih stroškov. Stroške

tožnice je odmerilo na 5.665,88 evra oz. upoštevajoč 20-odstotni uspeh, na 1.133,18, stroške

toženca pa na 7.891,42, oz. upoštevajoč 80-odstotni uspeh, na 6.313,14. Po opravljenem

pobotu je sodišče tožnici naložilo v plačilo pravdne stroške v višin 5.179,96 v 15 dneh od

prejema te sodbe« (sodba v imenu ljudstva, P-109).

Pritožba na višjem sodišču, ki jo je vložila tožnica, je bila zavrnjena. Iz primera, ki smo ga

predstavili, je razvidno več stvari. Najprej lahko opazimo, da so takšni postopki zelo zapleteni,

najverjetneje tudi psihično naporni in dragi. Lahko se zgodi, da v sorazmerju med dobljenim

premoženjem in sodnimi oz. pravdnimi stroški, ki jih ob koncu postopka mora plačati tista

stranka, ki je na sodišču dosegla manjši uspeh, stranka dejansko ne pridobi ničesar.

Drugo pomembno dejstvo, ki ga lahko razberemo iz tega primera, je, da je pomembno in

koristno, da se premoženjska razmerja med partnerjema urejajo že med skupnim življenjem na

način, da so vlaganja v skupno premoženje razvidna iz notarsko overjenih listin. Kot vidimo iz

predstavljenega primera, je dogovor, ki sta ga partnerja pred časom med seboj sicer sklenila, a

ga nista overila pri notarju, za sodišče brezpredmeten.

Tretja in po našem mnenju najpomembnejša točka tega primera pa kaže na togost sodne prakse

v nekaterih primerih odločanja o delitvi skupnega premoženja. Iz predstavljenega primera lahko

vidimo, da je imelo pri odločitvi sodišča ključno vlogo nesorazmerje v prihodkih zakoncev

med trajanjem zveze. Sodišče je toženki verjelo v vseh navedenih postavkah; v ničemer ji ni

34

oporekalo, a vendar vse to v primerjavi z dejstvom, da je bila sama finančno bistveno manj

sposobna od partnerja, ni igralo odločilne vloge pri presoji o deležih na premoženju. Čeprav

zakon pravi, da se pri določanju deležev na premoženju naj ne bi gledal le »dohodek vsakega

zakonca, ampak tudi druge okoliščine, kot je na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu

zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in

vsaka druga obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega

premoženja«, pa iz končne odločitve v dotičnem primeru vidimo, da to bistvene vloge pri

presoji ni imelo.

Očitno je, da se je v omenjam primeru ekonomsko stanje toženke po razvezi bistveno poslabšalo,

saj je ostala brez vsega premoženja in z invalidsko pokojnino, ki ne znaša niti 200 evrov. Na

podlagi takšnega primera ocenjujemo, da bi sodišče pri presojanju glede delitve skupnega

premoženja moralo upoštevati tudi trenutni položaj strank v postopku in ne samo preteklega, in

skladno s tem presoditi, kaj določena odločitev pomeni za razvezane (zunaj)zakonce. Zlasti se

zdi pomembno preveriti, ali lahko takšna odločitev katerega izmed partnerjev pahne v

ekonomsko brezizhoden položaj, torej revščino.

Iz pregledane dokumentacije se izkaže, da so takšnim tveganjem ob razvezah bolj podvržene

ženske, saj primerov, v katerih bi sodišče na tak način dosodilo v nasprotni smeri, nismo

zasledili. Če upoštevamo ugotovitve številnih znanstvenih raziskav, da so ženske na trgu dela v

primerjavi z moškimi na slabšem položaju in tudi slabše plačane (Antić Gaber idr., 2015),

obstaja tudi velika verjetnost, da lahko v materialnem in finančnem smislu prispevajo manj pri

gradnji, nakupu ali pri financiranju nepremičnin v (zunaj)zakonski zvezi. Zato se pojavlja

upravičena skrb, da lahko takšna sodna praksa pomembno bolj oškoduje ženske kot moške.

3.2.2 Zakonodaja in odločanje o preživljanju nepreskrbljenega zakonca

Med vprašanji, ki se vežejo na medsebojna razmerja, je tudi vprašanje o preživljanju

nepreskrbljenega zakonca. Slovenska zakonodaja določa: »Zakonec, ki nima sredstev za

preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima od drugega zakonca pravico zahtevati

preživnino. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca.

Zakonec ni dolžan plačevati preživnine, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje

ali preživljanje mladoletnih otrok, jih je dolžan preživljati. Sodišče lahko zavrne zahtevek, tudi

če bi bilo plačevanje preživnine do zavezanca krivično glede vzroka za razvezo (členi 81, 82 a

in 82 c ZZZZDR).« Tudi v tem primeru gre za ločen postopek, kar pomeni, da mora zakonec,

če ne gre za sporazum, vložiti poseben zahtevek in tožbo na sodišču za določitev takšne

preživnine.

V okviru pregledanih razvez na podlagi sporazuma je bilo mogoče ugotoviti, da so sporazumi

o preživljanju nepreskrbljenega zakonca izjemno redki. Dejansko nismo našli niti enega

takšnega sporazuma, čeprav je bilo kar nekaj primerov, v katerih je bila partnerka brezposelna

ali v bistveno slabšem finančno-materialnem položaju glede na partnerjev položaj. V vseh

primerih, ki smo jih pregledali, sta se zakonca takšnemu dogovoru odpovedala, navadno zato,

ker sta oba preskrbljena. Ob trenutni brezposelnosti pa kot razlog navajajo sposobnost za delo,

kot je razvidno iz naslednjih primerov: »Sporazum o preživljanju nepreskrbljenega zakonca –

takšnemu sporazumu se stranki odpovesta, ker sta oba zmožna za delo in lastno preživljanje«

(notarski zapis, P-90).

»Vsak od zakoncev ima sredstva za preživetje, zato tak sporazum odpade. Ugotavljata sicer, da

je trenutno partnerka brezposelna, partner pa zaposlen, a kljub temu ugotavljata, da imata oba

35

sredstva za preživljanje, zato ne obstaja pravna podlaga za izplačilo mesečne preživnine enega

ali drugega zakonca na podlagi 81. člena ZZZDR. Med strankama je tako nesporno, da partner

partnerki ni dolžan izplačevati preživnine, ona pa s tem izrecno soglaša« (notarski zapis, P-92).

Samo v enem primeru je bilo mogoče zaslediti, da je partner partnerki izplačal neke vrste darilo

v denarju, vendar sta se sporazumu o preživljanju odpovedala: »Stranki se sporazumu o

preživljanju zakonca odpovedujeta. Dogovorita pa se, da ji partner izplača darilo v višini 20.000

evrov« (notarski zapis, P-87). Čemu konkretno je bilo namenjeno to darilo in zakaj je prišlo do

tega dogovora, iz notarskega zapisa ni mogoče razbrati. Razumeti pa ga je mogoče kot neke

vrste finančno podporo partnerki, ki je bila v primerjavi s partnerjem v bistveno slabšem

finančno-materialnem položaju. Primeri, v katerih bi eden izmed partnerjev zahteval preživnino

zase na podlagi tožbe, so v sodni praksi redki. Za potrebe te raziskave smo na sodiščih uspeli

pridobiti dva takšna primera. V obeh je šlo za partnerko, ki je bila po dogovoru s partnerjem

dolga leta brezposelna in ekonomsko od njega povsem odvisna. Zaradi tega je preživnino

zahtevala tudi zase. Oba primera bomo nekoliko podrobneje predstavili v nadaljevanju, saj se

z vidika preučevanja sodne prakse na tem področju zdita zelo zanimiva.

V prvem primeru je tožnica v tožbenem zahtevku od partnerja zahtevala preživnino zase v

višini 400 evrov mesečno, češ da je njeno slabo finančno stanje posledica dolgoletne

brezposelnosti, ta pa je bila posledica dogovora s partnerjem, da bo skrbela za otroka. Navedla

je, da je trenutno sicer zaposlena, a da so mesečni dohodki prenizki za dostojno preživetje.

Primer se je končal s sodbo sodišča, v kateri je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da ni

utemeljen. V dokazne namene je sodišče zaslišalo obe pravdni stranki, prebralo listine o

življenjskih stroških, dokazila tožnice o iskanju zaposlitve, odločbo zavoda za zaposlovanje,

dokazila o stroških, zdravniški izvid, bančne izpiske, izpiske iz matične knjige. Sodišče je za

svojo odločitev v sodbi navedlo naslednjo obrazložitev: »Sodišče že na podlagi tožničine

izpovedi ugotavlja, da ni dokazala, da bi bila brez lastne krivde, brez zadostnih sredstev za

preživljanje. Kot je sama povedala, je zaposlena za polni delovni čas, in dejstvo, da ne gre za

zaposlitev za nedoločen čas, na to ne vpliva. Relevantno je, da dela in prejema plačo, s katero

si lahko pokrije življenjske stroške. Obenem tožnica ne trdi, da ni zmožna delati, naštete

zdravstvene težave pa ima pod zdravniškim nadzorom in je ne ovirajo pri delu. Sodišče

ugotavlja, da je tožnica mlada in pridobitno sposobna. Za zdajšnje delo prejema 600 evrov

plače in 350 preživnine za sina, 113 evrov otroškega dodatka. Sodišče ocenjuje, da si lahko

s plačo pokrije bivanjske stroške (najemnina in tekoči stroški) ter druge življenjske

(prehrana in gospodinjske) stroške, ki ne presegajo njene plače. Poleg tega je treba

upoštevati, da tožnica v stanovanju živi še z mladoletnim sinom in da se delež stroškov

prebivanja (najemnina in drugi stanovanjski stroški), ki se nanašajo na mlajšega sina (poleg

drugih potreb) pokriva tudi iz preživnine, ki jo plačuje toženec v višini 350 evrov, in na tožnico

ne odpade celoten strošek za stanovanje, tožnica pa prejema tudi otroški dodatek. Z lastno plačo

zato lahko preživi. Sodišče po drugi strani kot realne in z lastninskimi dokazi podprte sprejema

toženčeve navedbe in izpoved o višini prihodkov (2.000 evrov) in stroškov (najemnina 850

evrov in stroški, skupaj cca 1.000 evrov mesečnih stroškov zase). Strinja se s tožencem o višjih

življenjskih stroških v Nemčiji, predvsem pa je treba upoštevati, da je primarno zavezan k

plačilu otrokove mesečne preživnine in šolskih stroškov enkrat letno. Toženec tudi sam nosi

vse stroške za izvajanje stikov s sinom, ko se mora iz Nemčije pripeljati v Slovenijo, kjer mora

prespati in se tudi prehranjevati. Sodišče je zato tožničin zahtevek za plačilo preživnine zavrnilo,

saj ni dokazala, da ne bi imela dovolj lastnih sredstev za preživetje, kar je pogoj za prisojo

preživnine (81. člen ZZZDR). Tožnica je zaposlena in prejema redno plačo, ki predstavlja vir

zaslužka, in njeno preživljanje ni ogroženo. Po drugi strani mora toženec poleg lastnega

36

preživljanja poskrbeti tudi za sinovo preživljanje, ki ima absolutno prednost pred tožnico«

(sodba v imenu ljudstva, P-112).

V drugem primeru je partnerka s tožbenim zahtevkom prav tako zahtevala preživnino zase z

obrazložitvijo, da je od izgube zaposlitve pred dvajsetimi leti na predlog in izrecno željo

partnerja ostala doma in skrbela za svojega moža, dom in njunega skupnega otroka. Do razveze

zakonske zveze, do katere je prišlo na pobudo partnerja, je prosto razpolagala z njegovimi

denarnimi sredstvi, saj sta imela skupni TRR na banki in kreditne kartice, vezane na skupni

TRR. Njegov denar je porabljala skladno s potrebami gospodinjstva in potrebami družinskih

članov, za kar je vedno plačevala s kreditnimi karticami. Vse druge dodatne in luksuzne stvari

je plačeval on. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je nekega dne toženec brez kakršnega koli

predhodnega opozorila preklical njene kreditne kartice in jo pustil brez vsega denarja. Finančno

je bila popolnoma odvisna od njega, saj sama ni imela ne lastnega osebnega TRR-ja in ne

kakršnega koli premoženja. Prav tako nima nobenih prihrankov. Tožnica je navedla, da se

partnerjevi mesečni dohodki gibljejo od 8.000 do 10.000 evrov, poleg tega pa je tudi lastnik več

nepremičnin. V svojem zahtevku nadalje navaja: »Glede na to, da tožena stranka tožečo stranko

preživlja že zadnjih 25 let, torej med trajanjem celotne zakonske zveze, ter glede na to, da tožeča

stranka nima nobenih sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena, od tožene stranke

skladno z 81. členom ZZZDR zahteva plačilo preživnine. Stara je skoraj 60 let, prizadeva si

sicer najti zaposlitev, vendar ji za zdaj zaposlitve še ni uspelo najti, čeprav se vodi v evidenci

brezposelnih oseb. Z razvezo se je popolnoma spremenil eksistenčni položaj tožeče stranke,

ki je postala nepreskrbljeni nekdanji zakonec. Zaradi tega (eksistenčna ogroženost tožeče

stranke) in zaradi zagotavljanja podobnega standarda, kot ga je imela tožeča stranka na

njeno lastno zeljo, tožeča stranka svoje mesečne potrebe ocenjuje na 1.200 evrov. Takšen

znesek zahteva, ker je v tej situaciji tudi brez vsega premoženja, in dokler se ne reši

vprašanje o skupnem premoženju, si mora rešiti tudi stanovanjski problem« (tožba, P-

113).

Toženec na tožničine zahteve ni odgovarjal in zakonca sta se med postopkom uspela sodno

poravnati. S sodno poravnavo sta se dogovorila glede preživljanja zakonca in tudi glede delitve

premoženja. S sodno poravnavo tako odločijo, kaj je skupno premoženje, in si priznata, da sta

na vsem lastnika v enakem deležu. Iz sodne poravnave izhaja: »Tožnica v izključno last in

posest prejme stanovanje in osebno vozilo. Toženec pa prejme v izključno last in posest

stanovanjsko hišo in drugo osebno vozilo, motorni čoln, motor, športno jadrnico, prevzame tudi

obveznosti iz naslova kreditne pogodbe. Toženec se zaveže iz naslova delitve skupnega

premoženja izplačati partnerki denarni znesek v skupni višini 15.000 evrov, in sicer v dveh

obrokih. Morebitni denarni prihranki vsake pravdne stranke predstavljajo posebno premoženje

in ne gre za pridobitev novega premoženja, na podlagi česar bi bila potrebna odmera davka ali

druge javne dajatve« (sodna poravnava, P-113).

Glede sporazuma o preživljanju nepreskrbljenega zakonca se poravnata, da ji je nekdanji

partner dolžen plačevati mesečno preživnino, in sicer v višini 500 evrov za prvih šest mesecev

in naprej v višini 700 evrov« (sodna poravnava, P-113).

Vidimo torej, da je možnost preživljanja nepreskrbljenega zakonca, ki ga omogoča slovenska

zakonodaja, izjemnega pomena v nekaterih primerih, saj – kot je razvidno zlasti iz zadnjega

primera – bi v nasprotnem primeru gospa lahko ostala brez vsakršnih dohodkov in premoženja.

4 ZAKLJUČEK

37

Iz pregledane dokumentacije na področju razvez (zunaj)zakonskih zvez smo prišli do naslednjih

zaključkov. Glede odločanja o vzgoji in varstvu otrok ter stikov s starši, kako se pri tem

upoštevajo koristi otroka in kakšna je višina preživnine za otroke, na kak način so bile pri

tem upoštevane koristi otrok, ugotavljamo naslednje: iz pregledane sodne dokumentacije je

bilo mogoče ugotoviti, da so v veliki večini primerov otroci ob razvezah zaupani v vzgojo in

varstvo materam. Ob tem ugotavljamo, da so bili v veliki večini primerov starši za takšno

ureditev sporazumni. Največji delež dodelitve otrok v vzgojo in varstvo očetom je mogoče

zaslediti prav v primerih, v katerih se starši niso uspeli sporazumeti in je o tem odločalo sodišče

(19 % primerov). Odločitve sodišč o tem, komu bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, so vedno

slonele na podlagi tehtne preučitve vseh pridobljenih dokazov in dokumentacije. Na osnovi

pregledanega ni mogoče zaslediti, da bi sodišča pri tem favorizirala matere. Ugotavljamo, da

so vprašanja, povezana z vzgojo in varstvom otrok, tista, ki med starši predstavljajo najmanj

trenj. Več nesporazumov nastane ob višini predvidene preživnine in vprašanja glede stikov z

otroki.

S pregledom primerov iz prakse se rušijo stereotipne predstave, da so matere v postopkih

favorizirane, saj praksa pokaže, da se očetje s takšno ureditvijo v veliki večini primerov strinjajo,

kar pomeni, da so bili starši o tem dogovorjeni in konsenzualni že ob razvezi.

Na podlagi pregledanih primerov ugotavljamo, da se oblika stikov med otroki in starši lahko

ureja na različne načine. Ob razvezah na podlagi sporazuma in tožbah na razvezo, ki se končajo

s sodno poravnavo, se starši najpogosteje dogovorijo za način izvajanje stikov, ki temeljijo na

podlagi predhodnega dogovora (11 oz. 44 % primerov in 23 oz. 47 %). To pomeni, da se starši

odločijo, da se bodo o načinu izvajanja stikov dogovarjali sproti, in ob razvezi ne določijo

natančno, kako bodo stiki z otrokom/otroki potekali. Ta oblika stikov je v primerih, ko o njih

odloča sodišče, redkejša in predstavlja malo manj kot tretjino vseh razsojenih zadev (5 oz.

31 %).

Natančno določen obseg, količina in oblika stikov predstavljajo drugo najpogostejšo ureditev

stikov ob razvezah. Kot najpogostejša se pokaže ravno v primerih, ko o stikih odloča sodišče.

V več kot polovici primerov (9 oz. 56 %) je sodišče razsodilo natančni potek stikov, navadno

na način, da se natančno določijo dnevi in ure, ki naj jih otrok preživlja z enim od staršev, pri

katerem ni v vzgoji in varstvu. Takšna ureditev stikov je precej pogosta tudi v primerih, ki se

končajo s sodno poravnavo (22 oz. 45 %). Ob sporazumnih razvezah pa je takšna ureditev

stikov pomembno redkejša (11 oz. 34 %).

V sodni praksi je dopuščena tudi možnost, da se stiki ne določijo. To je navadno povezano z

ureditvijo skupnega starševstva ali s polnoletnostjo otroka. Takšnih primerov je bilo sorazmerno

malo (7 oz. 22 %). Takšno ureditev srečamo samo ob razvezah na podlagi sporazuma. Da se

stiki ne določijo in se ne izvajajo, pa je lahko povezano tudi s kakšnimi drugimi okoliščinami,

ki predstavljajo neki težaven kontekst, kot je nasilje v družini ali kakšna oblika odvisnosti enega

od staršev. Takšna primera sta bila le dva.

Najbolj rigorozni ukrepi, ki ji lahko srečamo na področju urejanja stikov, so stiki pod nadzorom

ali prepoved stikov, a so tudi ti ukrepi, sodeč po pregledu sodne dokumentacije, zelo redki. Tako

je bilo mogoče zaslediti 3 primere (6 %), v kateri so se starši v sodni poravnavi dogovorili, da

bodo stiki potekali pod nadzorom. Prepoved stikov, odločeno s sodbo sodišča, pa srečamo samo

v enem primeru. Tako rigorozne ukrepe glede stikov so sodišča sprejela na podlagi tehtne

preučitve dobljenega dokaznega gradiva, ki je izkazovalo, da je takšna ureditev za otroka tudi

najkoristnejša.

38

Kot je bilo predstavljeno na začetku, se ob sporazumnih razvezah in tožbah na razvezo, ki se

končajo s sodno poravnavo, najpogosteje stiki določijo na način, da bodo potekali po

predhodnem dogovoru med starši, kar pomeni, da se njihov obseg, potek in oblika na sodišču

ne določijo natančno. Takšne odločitve se ne izkažejo vedno za najboljše, saj velikokrat takšni

odločitvi sledi nov postopek, ki ga sproži eden od staršev s tožbenim zahtevkom za spremembo

stikov. Iz pregledane sodne dokumentacije izhaja, da po razvezi med starši pogosto prihaja do

trenj prav zaradi nesposobnosti ustreznega komuniciranja in dogovarjanja, kako in kdaj bodo

preživljali čas z otrokom/otroki. Pogosto se zgodi, da se eden od staršev počuti prikrajšanega

za stike, da so otroci in starši izpostavljeni številnim nepotrebnim konfliktnim in stresnim

situacijam, da eden od staršev onemogoča redne stike itn. Zato se kot najkoristnejša za otroke

zdi ureditev stikov, ki natančno določa obseg in način preživljanja časa z enim od staršev, pri

katerem otrok ni vzgoji in varstvu.

Natančna določitev stikov se iz sodne prakse, zlasti za primere, ko starši niso sposobni

ustreznega komuniciranja in sodelovanja (kar je ob tožbah na razvezo zelo pogosto), zdi

bistveno učinkovitejša in koristnejša za otroke in starše, saj bistveno zmanjša možnosti za

nadaljnje spore med starši, ki za otroke predstavljajo stresne situacije. Obenem pa zagotavlja

ustrezne in redne stike z obema staršema. Lahko bi rekli, da takšna ureditev stikov v večini

primerov tudi zasleduje največjo korist otroka.

Iz pregledane dokumentacije ugotavljamo, da je povprečna preživnina najnižja ob sporazumnih

razvezah in znaša cca 150 evrov. Ob sporazumu med starši na podlagi sodne poravnave je

povprečna preživnina za deset evrov višja in znaša cca 160 evrov. Najvišjo povprečno

preživnino pa je mogoče zaslediti v primerih, ko o njej presoja sodišče, in znaša približno 170

evrov.

Na splošno je mogoče reči, da je povprečna preživnina za otroke v Sloveniji sorazmerno nizka,

saj če seštejemo vse preživnine skupaj (ne glede na tip postopka), povprečna preživnina znaša

okoli 159 evrov. To bi pomenilo, da starši v Sloveniji za otroke porabijo okoli 320 evrov

mesečno. Če izhajamo iz pregledane dokumentacije, lahko opazimo, da so sodišča pri svojih

ocenah glede potreb otrok te zneske ocenili od 335 evrov naprej. Najpogosteje so se ocene

potreb otrok na mesečni ravni, ki so jih naredila sodišča, gibale od 400 do 500 evrov mesečno.

Če upoštevamo še ta vidik, se povprečna preživnina zdi bistveno prenizka. Res je sicer, da je v

tem primeru upoštevana preživnina, ki jo plačuje eden od staršev, pri katerem otrok ni v vzgoji

in varstvu, in je lahko nižja zaradi njegovega slabšega finančno-materialnega stanja, a je bilo

takšnih primerov izjemno malo. Pogosteje se izkaže, da je mati, pri kateri otroci v večini

ostanejo v vzgoji in varstvu, če pogledamo njeno celotno situacijo, v bistveno slabšem

finančno-materialnem stanju kot oče, saj skoraj v celoti prevzame skrb za otroke in pomemben

del stroškov pokrije tudi v naravi s preživljanjem otrok na svojem domu.

Glede na podatke o najvišji in najnižji preživnini ugotavljamo tudi, da sodna praksa pri

določanju preživnine ni povsem enotna in se od primera do primera zelo razlikuje, saj je glede

na dohodke staršev mogoče opaziti številna neskladja med primeri. Sorazmerja med dohodki

staršev in določeno višino preživnine so lahko zelo različna.

Ugotavljamo tudi, da se večina primerov, ko je za urejanje razmerij otroci – starši vložen tožbeni

zahtevek, konča s sodno poravnavo. To pomeni, da starši kljub začetnim nesoglasjem med

postopkom, uspejo doseči dogovor. Ocenjujemo pa, da se v nekaterih primerih ustreznost sodne

poravnave zdi vprašljiva. Tukaj mislimo predvsem na primere, v katerih je bilo iz konteksta

39

razvidno, da je bilo v družini prisotno nasilje nad partnerko in/ali otroki, ter primere suma

spolne zlorabe. Iz pregledane sodne dokumentacije namreč izhaja, da se je tretjina primerov (16

oz. 33 %), ko je partnerka vložila tožbo za razvezo zakonske zveze zaradi nasilja, končala s

sodno poravnavo. V večini primerov (14 od 16) so bile partnerkine navedbe podkrepljene z

dokazi v sodnem spisu, kot so: izrečene prepovedi približevanja partnerju, ovadbe na policiji,

poročila centrov za socialno delo, prebivanje v varnih hišah ali kriznih centrih, bežanje od doma.

Samo v dveh primerih je šlo za sum, ki ga ni bilo mogoče potrditi zaradi pomanjkanja dokazov.

Glede vprašanja, povezanega z vzgojo in varstvom v kontekstu korelacije sodne poravnave in

tožbe na razvezo zaradi nasilja, sicer ni bilo zaznati kakšnega spornega dogovora v smislu, da

bi se otroka dodelilo nasilnemu očetu. V vseh primerih je bil otrok na podlagi sporazuma med

starši zaupan v vzgojo in varstvo materi. Bolj se ta korelacija zdi skrb vzbujajoča v nekaterih

primerih, ki se nanašajo na stike in preživnino, pri čemer se nam je postavilo vprašanje, ali

sklenjen dogovor zasleduje največjo korist otroka.

Glede vprašanj delitve skupnega premoženja zakoncev, pripadajočih razmerij zakoncev

na njem, vprašanj glede ohranitve najemniškega stanovanja in določitve preživnine za

nepreskrbljenega zakonca višina takšne preživnine in način upoštevanja potreb

upravičenca/upravičenke in zmožnosti zavezanca/zavezanke ugotavljamo naslednje: na

podlagi pregledanih primerov ugotavljamo, da v primerih razvez na podlagi sporazuma ni

mogoče ugotoviti, da bi prihajalo do kakšnih večjih razhajanj pri delitvi premoženja po spolu.

Premoženje sta si v vseh primerih zakonca razdelila na pol. Je pa pri tem treba opozoriti, da je

količina podatkov za analizo v tej smeri omejena in celotne slike premoženjsko-finančnega

stanja partnerjev ne dobimo, saj pri sporazumu partnerjema notarju in sodišču ni treba

prikazovati svojih osebnih dohodkov in celostnega materialnega položaja.

Postopki za delitev premoženja na podlagi tožbe, zlasti tam, kjer si zakonca na premoženju ne

priznavata enakih deležev, se izkažejo za zelo zahtevne, dolgotrajne in finančno zapletene.

Ocenjujemo, da je ravno ta vidik tisti, ki stranke v postopkih delitve premoženja pogosto

prepriča o sodni poravnavi, čeprav je ta v njihovo škodo.

Primeri, v katerih sodišče odloči, da (zunaj)zakoncema na premoženju pripadajo različni deleži,

so, sodeč po razgovoru z višjimi strokovnimi delavkami na sodiščih, redki. Navadno se

premoženje v tem kontekstu deli na pol. Iz primerov, v katerih je sodišče odločilo, da

zakoncema na premoženju pripadajo različni deleži, ugotavljamo, da so za premoženje v

glavnem prikrajšane ženske, saj so tudi tiste, ki ob koncu razveze (zunaj)zakonske zveze

pogosteje vložijo zahtevek za delitev premoženja na podlagi tožbe z obrazložitvijo, da jim

partner ne priznava njihovega deleža. Nesporazumi pogosto nastanejo, zato ker je nepremičnina

napisana samo na partnerja in so nato dolžne na sodišču dokazovati svoj prispevek pri njenem

nastanku.

Na to, da so ženske pri razdelitvi premoženja pomembno prikrajšane, vpliva tudi sodna praksa

na tem področju. Sodišče ob ugotavljanju deležev na premoženju preverja, koliko je katera

izmed strank skozi skupno življenje prispevala »k nastajanju in ohranjanju skupnega

premoženja« in kakšno je bilo sorazmerje pri teh vložkih. Tako se lahko zgodi, da ženska, ki je

bila zaradi različnih razlogov (pogosto ne po lastni krivdi) med trajanjem zakonske zveze

nezaposlena ali zaslužila pomembno manj od partnerja, pomembno prikrajšana pri delitvi

skupnega premoženja.

Po naši oceni, ki je nastala na pregledu nekaj konkretnih primerov, takšna sodna praksa lahko

enega izmed partnerjev pahne v hudo stisko in revščino.

40

Ocenjujemo, da so takšnemu tveganju ob razvezah bistveno bolj izpostavljene ženske. Prvič

zato, ker primerov, v katerih bi sodišče na tak način dosodilo v nasprotni smeri, nismo zasledili.

Drugi razlog pa se veže na splošen položaj žensk v družbi in na trgu dela. Če predpostavimo,

da so ženske, sodeč pa številnih raziskavah na trgu dela, v primerjavi z moškimi še vedno

diskriminirane in slabše plačane, kar dokazujejo številne raziskave (Antić Gaber idr., 2015), je

verjetnost, da bodo prikrajšane tudi v postopkih delitve premoženja, bistveno večja. Skladno s

tem obstaja velika verjetnost, da ženske v materialnem in finančnem smislu prispevajo manj pri

gradnji, nakupu ali pri financiranju nepremičnin v (zunaj)zakonski zvezi.

Takšnemu sklepanju potrjuje tudi podatek, da zahtevke za izplačevanje preživnine

nepreskrbljenemu zakoncu v glavnem vložijo ženske. To pomeni, da zaradi šibkega finančno-

materialnega stanja ob razvezi niso sposobne samostjo poskrbeti zase. Ugotavljamo pa, da so

takšni zahtevki izjemno redki.

Ob razvezah na podlagi sporazuma dejansko nismo našli niti enega takšnega sporazuma, čeprav

je bilo kar nekaj primerov, v katerih je bila partnerka brezposelna ali v bistveno slabšem

finančno-materialnem položaju glede na partnerjev položaj.

Primeri, pri katerih bi eden izmed partnerjev zahteval preživnino zase na podlagi tožbe, so v

sodni praksi redki. Za potrebe te raziskave smo na sodiščih uspeli pridobiti dva takšna primera.

V obeh je šlo za partnerko, ki je bila dolga leta brezposelna in ekonomsko povsem odvisna od

partnerja. Zaradi tega je preživnino zahtevala tudi zase.

Možnost preživljanja nepreskrbljenega zakonca, ki ga omogoča slovenska zakonodaja, se v

nekaterih primerih izkaže kot izjemno pomembna. Iz primera, ki smo ga predstavili, je razvidno,

da bi partnerka v nasprotnem primeru lahko zapadla v popolno revščino. Prav tako ugotavljamo,

da se je v primeru, ko sta se zakonca poravnala glede preživnine in premoženja, sodna

poravnava za tožečo stranko izkazala za koristnejšo od morebitne sodbe sodišča. Upravičeno

se nam je namreč postavilo vprašanje, kako bi v tem primeru odločalo sodišče. Glede na dejstvo,

da je bila partnerka skoraj celotno trajanje zakonske zveze nezaposlena in ni mogla prispevati

k ustvarjanju skupnega premoženja, se glede na obstoječo sodno prakso pojavi upravičen dvom

o tem, ali bi ji sodišče priznalo pravičen delež na skupnem premoženju.

41

VIRI IN LITERATURA Antić Gaber idr. (2015). Zahtevna razmerja. Spol, strukturne ovire in priložnosti. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.

ZZZDR. Dostopno na http://www.druzinsko-pravo.si/zakonodaja/zzzdr/uvodne-dolocbe

(ZZZDR)

Družinski zakonik. Dostopno na https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2017-

01-0729/druzinski-zakonik-dz