UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

POJAVNOST OSNOVNIH ČUSTEV NA PLESNIH TRENINGIH TREH PLESNIH ZVRSTI

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA:

Izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.

RECENZENTKA: AVTORICA:

Doc. dr. Petra Zaletel, prof. šp. vzg. Špela Gorjup

Ljubljana, 2016

2

ZAHVALA

Zahvalili bi se radi vsem plesnim klubom, njihovim trenerjem in seveda plesalcem, da so nas spustili v svoje plesne dvorane oziroma dovolili ogled plesnih treningov ter s tem omogočili nastanek te diplome.

Zahvalili bi se tudi mentorici izr. prof. dr. Tanji Kajtna, univ. dipl. psih. za vso pomoč pri izdelavi diplomske naloge.

3

Ključne besede: osnovna čustva, ples, izražanje, plesalci, trener, čustveno stanje.

POJAVNOST OSNOVNIH ČUSTEV NA PLESNIH TRENINGIH TREH PLESNIH ZVRSTI

Špela Gorjup

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela z naslovom Pojavnost osnovnih čustev na plesnem treningu treh plesnih zvrsti je ugotoviti, kako pogosto plesalci izražajo določena čustva, na kakšen način ter v kateri plesni zvrsti izražanje čustev prevladuje. Cilj je ugotoviti pristna čustva tekom treninga, ali trenerjevo čustveno stanje vpliva na plesalce ter ali čustveno stanje opazovalcev vpliva na naše ocenjevanje.

Opazovali smo tekmovalne skupine hip hop plesa, jazza oziroma show plesa in plesalce standardnih ter latinsko-ameriških plesov. Vsi plesalci so v mladostniški dobi razvoja. Opazovali smo mimiko obraza, gibanje telesa, kretnje plesalcev in trenerjev.

Uporabili smo preprosto tabelo, kamor smo označevali pojavnost osnovnih čustev (jeza, strah, veselje, presenečenje, gnus, žalost), čustveno stanje trenerja in opazovalcev.

Ples je del naše kulture, ki sega v sam začetek razvoja človeštva. Z njim so povezani različni obredi, ki nakazujejo čustva oziroma čustvena stanja. Vsak dober plesalec zna izražati čustva. To so lahko čustva plesalcev ali pa njihovega učitelja, koreografa. Zato lahko rečemo, da je plesalec lahko tudi odličen igralec. Ples je predvsem estetski šport, kjer se ocenjujejo lepe linije, skladnost z glasbo, zgodba koreografije, videz plesalca in izraznost (mimika, kretnje …).

Ugotovili smo, da se največkrat izrazi čustvo veselja. Veselje je torej prevladujoče

čustvo pri vseh plesnih zvrsteh tako med plesom kot tudi med premori, ogrevanjem

… Najmanj izraženo je čustvo gnusa. Nekaj jeze se kaže pri plesalcih, kadar vadijo

tehniko. Strah navadno izrazijo, kadar preizkušajo nekaj novega, prav tako tudi

presenečenje in žalost. Vpliv trenerja na plesalce lahko potrdimo. Veliko treningov je

pokazalo, da je čustveno stanje trenerja vplivalo na plesalce. Opazovalci smo bili na

treningih veseli, vendar to ni vplivalo na opazovanje plesalcev, kajti poskušali smo biti

čim bolj objektivni in opazovati mimiko in gibanje plesalcev.

4

Key words: basic emotions, dance, expression, dancers, coach, emotional state.

APPEARANCE OF BASIC EMOTIONS DURING DANCE PRACTICE OF THREE

DANCE DISCIPLINES

Špela Gorjup

ABSTRACT

The purpose of this BA thesis titled Appearance of basic emotions during dance

practice of three dance disciplines is to find out the frequency of these emotions, how

and in which disciplines they appear. The goal is to find genuine emotions during

practice. Does trainer's emotional state affect the dancers, does the emotional state

of the observers affect the evaluation?

We have been observing competition groups of hip-hop, jazz (show dance) and

Standard and Latin-American dancers. All of the dancers are aged between 12 and

24 years. We observed their facial expressions, body movement, gestures of dancers

and trainers.

To label the appearance of basic emotions (anger, fear, happiness, sadness …) and

emotional state of trainers and observers we used a used simple table.

Dance is a part of our culture, which goes back to the beginning of the human

development. It is connected with different rituals, which show emotions and

emotional states. Every good dancer knows how to express feelings. Either their own

or of their trainer. That is why we can say that dancers are also good actors. Dance is

an esthetic sport where gracious movement, the story of the choreography, the

appearance of the dancer, expressions and compliance with music are being graded.

We found out that the most expressed emotion is happiness. This is the prevailing

emotion at all dance disciplines, also during breaks and warming-up phase. The least

prevailing emotion is disgust. Some anger is being shown when dancers are

practicing their technique. Fear, surprise and sadness are being shown when they

are learning something new. We can confirm the trainer’s affect on dancers. We

noticed in many practices that emotional state of the trainer affects the dancer. We

observers were happy during practices, which did not affect the dancers, since we

tried our best to be objective and to observe their expressions and movement.

5

1. KAZALO

1. UVOD ................................................................................................................................... 6

1.1 ČUSTVA – ORIS .................................................................................................................. 7

1.2 PREPOZNAVANJE ČUSTEV SKOZI GIBANJE PLESALCA ..................................................... 11

1.3 ČUSTVENI RAZVOJ V MLADOSTNIŠTVU .......................................................................... 12

1.4 TRENER IN UČITELJ.......................................................................................................... 14

1.5 PLESNE ZVRSTI IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI ...................................................................... 16

OCENJEVANJE IN TEKMOVANJA ....................................................................................... 20

1.6 CILJI IN HIPOTEZE ............................................................................................................ 23

1.6.1 CILJI .............................................................................................................................. 23

1.6.2 HIPOTEZE ..................................................................................................................... 23

2. METODE DELA ................................................................................................................... 24

2.1 PREIZKUŠANCI ................................................................................................................. 24

2.2 PRIPOMOČKI ................................................................................................................... 24

2.3 POSTOPEK ....................................................................................................................... 24

3. REZULTATI IN RAZPRAVA .................................................................................................. 25

4. SKLEP ................................................................................................................................. 35

5. VIRI .................................................................................................................................... 36

6

1. UVOD

Ples je umetnost izražanja čustev, občutkov in misli z gibanjem ter s telesom. Je stara umetnost. Ples je tako rekoč star toliko, kolikor je staro človeštvo samo. Je najbolj neposreden način komuniciranja s svetom, z bogom, z božanstvi … Prisotnost plesa lahko opazimo že na jamskih slikarijah iz kamene dobe, v grškem slikarstvu, antični umetnosti itn. Pozneje pa je ples dokumentiran še z besedo. Torej, plesalo se je nekoč in pleše se še danes. Pleše se iz različnih razlogov, kot so religiozni, posvetni vzgibi, ob ljubezenskem dvorjenju, kultnem obredju, ob rojstvu in ob smrti, ob setvi in ob žetvi, ob pripravah na boj in lov, za zabavo in sprostitev … Ples je vedno bil izraz navdiha in izraz človekove ustvarjalnosti (Kroflič, Škerlj, Vogelnik in Vogelnikova, 1990).

Ples je bil že od nekdaj povezan s čustvi. Začetki plesa so bili torej čisto čustvenega izvora. Ob smrti so ljudje občutili žalost, morda jezo in so skozi ples to tudi uprizorili. Ljubezensko dvorjenje prav gotovo prikazuje veselje in srečo. Ob pripravah na boj in lov so ljudje gotovo čutili rahel strah in hkrati pogum.

Kot pravi Štravs (2001, v Zagorc, 2001), je ples odsev žive govorice človeka in njegovega bivanja. S svojim gibanjem, pesmijo in glasbo človek izraža svoja občutja, žalost, veselje in bolečino, strast in hrepenenje, moč za življenje.

Ples brez čustev po našem mnenju ni pravi ples. Menimo, da je ples tesno povezan s čustvi, ki jih občutimo ob gibu in glasbi. Tako kot slikar zlije na platno svoje občutke, čustva, tako plesalec zlije svoje srce v gibe, koreografijo.

Ljudje nosimo v sebi željo po izražanju čustev. Plesalci in umetniki so posebni del naše skupnosti, ki navadno pogosteje izražajo svoja čustva. Kot pravijo za umetnike, pravijo tudi za plesalce, da so bolj čustveni. Pa so morda res? Morda so le bolj čustveno inteligentni.

Ples je umetnost izražanja čustev, občutkov, misli … skozi gibanje telesa. Ples vsebuje veliko več čustvenih gibanj, kretenj in izrazov. Pri plesu plesalec izrazi svoja čustva in misli ali pa izrazi čustva, misli in zgodbo svojega učitelja, koreografa. Dober plesalec mora pokazati čustva na tak način, da bodo gledalci razumeli, kaj jim želi povedati. Njegovo gibanje mora biti dovolj zgovorno (Shikanai, Sawada in Ishii, 2013).

Čustva so učitelji življenja. Poučujejo nas preko izkušenj, ki jih dobimo tekom življenja. Učijo nas različnih pogledov na svet. Če trpimo in občutimo bolečino in žalost, naredimo nekaj, kar nas bo odpeljalo stran od tega. Veselje in radost nam povečata motivacijo, lahko ju iščemo tudi kot zdravilo proti žalosti. Vsekakor nas katero koli čustvo, ki ga v dani situaciji občutimo, spremeni oziroma preoblikuje. Ko doživimo čustvo, gremo skozi nek ciklus učenja. Čustvo navadno sproži dogodek, ki je lahko dramatičen, lahko pa je neopazen. Vsak človek se nanj različno odzove, lahko z neobvladljivim besom, žalostjo, lahko gre pa za radost in veselje (Wilks, 2001).

7

Vsak človek stvari spoznava različno, z glavo in s srcem. O nekaterih stvareh razmišljamo, nekatere pa intuitivno začutimo. Mišljenje in čutenje sodelujeta kot vzajemni sistem (Wilks, 2001).

Plesalci pri ustvarjanju giba in čustev potrebujejo tako glavo kot čustva. Ko sestavljajo koreografijo, tehtno premislijo, kaj želijo izraziti v danem trenutku. Da pa se kasneje lahko vživijo v določeno čustvo, pa vedno povežejo nek dogodek s tem. Torej znajo plesalci svoja čustva pokazati in jih razumejo. V kolikšni meri je to vidno, pa je zelo težko določiti. Plesalci določena čustva pokažejo z določenimi gibi in mimiko obraza, saj so tako naučeni. Zato je zelo težko opredeliti, ali plesalci določenih plesnih zvrsti pokažejo več čustev na tekmovanjih oziroma nastopu. Ta čustva niso realna, niso spontana. Zato bomo v diplomski nalogi opazovali čustva, ki se pojavljajo na treningih, ko plesalci vadijo točko oziroma nastop ter tista pristna čustva, ki se kažejo tekom treninga.

Torej, za plesalca sta pomembna gib in govorica obraza. Obraz je tisto, kar pri ljudeh najprej opazimo, predvsem pri plesalcih. Kot se razlikujejo značaji, se tudi obrazi oziroma obrazna mimika. Hote ali nehote vsakodnevno opazujemo obraze mimoidočih ljudi (Young, 1996).

1.1 ČUSTVA – ORIS

Izraz emocija (čustvo) ima svoj koren v latinski besedi motere, ki pomeni gibati se. Čustva torej spodbujajo k dejanjem. Natančen pomen so psihologi in filozofi določevali več kot eno stoletje. Raziskovalci pa še vedno razpravljajo o tem, katera čustva so enostavna, če sploh obstajajo enostavna čustva, katera čustva zmešati, da bi dobili sestavljeno čustvo. Nekateri teoretiki so predlagali razvrstitev čustev po osnovnih družinah (a) jeza-razjarjenost, bes, čemernost, srditosti, užaljenost, nejevolja, mržnja, sitnost; b) žalost-bridkost, gorje, potrtost, otožnost, malodušnost, osamljenost, obup; c) strah-anksioznost, bojazen, živčnost, zaskrbljenost, dvom, osuplost, groza; d) veselje-sreča, radost, zadovoljstvo, blaženost, ponos, zabavnost, razigranost, ugodje, strast ; e) ljubezen- odobravanje, prijateljstvo, zaupanje, prijaznost; f) presenečenje- osuplost, presunjenost, začudenje; g) gnev-prezir, zadrega, nevolja, očitanje; h) sram- krivda, žalitev, očitanje, ponižnost, obžalovanje ). Nekaterih čustev, kot je ljubosumje, ne moremo razporediti nikamor, saj je sestavljeno čustvo iz žalosti, strahu in ljubezni. Ekman je ugotovil, da se na obrazu vseh ljudstev odražajo štiri čustva (strah, jeza, žalost in veselje). Ta čustva pa ljudje tudi prepoznajo. Poimenoval jih je univerzalna čustva (Goleman, 1997).

Obstaja mnogo teorij čustev. Ena izmed prvih teorij je James-Langejeva teorija čustev, ki pravi, da nezavedno zaznamo fiziološke spremembe, ki potekajo v našem telesu. Torej so čustva odziv na te spremembe. Sprva se pojavi dražljaj, ki povzroči čustvo, nato sledi fiziološki odziv in šele nato čustvo doživimo. Mnogi se s to teorijo niso strinjali. Cannon-Bardova teorija čustev pravi, da dražljaj povzroči tako fiziološki odziv kot doživetje čustva hkrati. Sledilo je še veliko teorij in študij. Schachterjeva teorija čustev pravi, da socialna situacija vpliva na vrsto čustva, na to, kako intenzivno ga bomo doživeli, pa vplivajo fiziološke spremembe v našem telesu (Hayes in Orrell, 1998).

8

Izražanje čustev je del naše komunikacije. Obrazna mimika, kretnje, ton glasu, ritem govorjenja itn. pokažejo opazovalcu čustvo, ki ga doživljamo, oziroma čustveno stanje (Hayes in Orrell, 1998). Torej vplivamo na njegovo doživljanje, ta pa povratno vpliva na nas. Komunikacija je tako verbalna kot tudi neverbalna. Neverbalna komunikacija je tista, preko katere največkrat prenašamo čustva, stališča in odnose. Verbalni kanal pa uporabljamo seveda za prenos sporočil, informacij. Zgoraj navedenim neverbalnim kanalom se pripisujejo še fizična podoba, pogled, telesna drža, telesni kontakt in uporaba socialnega prostora (Kajtna in Jeromen, 2013).

Učenje čustev se začne v otroški dobi in sprva poteka neverbalno (v neposredni socialni interakciji). Otroci opazujejo svoje starše in njihove izraze ter jih povezujejo z občutki ugodja in neugodja. Prav tako pa občutke svojih staršev empatično doživljajo (Lamovec, 1991).

Nekateri delijo čustva na pozitivna in negativna, drugi pa jih delijo na osnovna

oziroma primarna in kompleksna čustva.

Lamovec (1991) deli emocije na primarne: sreča, presenečenje, strah, jeza, gnus in

žalost.

Babšek (2009) pravi, da se čustva razvijajo postopoma. Sprva se pojavi vzburjenje,

nato pa nastanejo vse bolj diferencirana čustva. Razvijejo se osnovna čustva, kot so

veselje, žalost, presenečenje, strah in jeza, nato pa se začnejo razvijati tudi

sestavljena čustva, kot so sram, ljubezen, ljubosumje in krivda.

Kovačev (2004) negativna čustva opisuje kot emocije, ki se pojavljajo, ko oseba ne doseže nekega cilja oziroma se na poti do cilja pojavljajo prepreke in nevarnosti. Negativne emocije so jeza, gnus, žalost in strah. Za pozitivne emocije pa pravi, da so bile skozi zgodovino raziskovanja deležne manjše pozornosti, saj negativne emocije močneje vplivajo na doživljanje emocij in spreminjanje človeka. Pozitivne emocije vplivajo na boljšo delovno učinkovitost, osebnostno intefriranost in vzpostavljanje harmoničnih odnosov v socialnem okolju. Pozitivne emocije so veselje in sreča, ponos in ljubezen.

JEZA

Je ena najmočnejših emocij, ki v veliki meri vpliva na socialne odnose. Dejavniki, ki jo izzovejo, so raznoliki. Lahko so opazni, močni in hitro prepoznavni ali pa so subtilni in kompleksni. Aristotel v svoji Retoriki opredeli jezo kot željo po maščevanju, ko oseba ugotovi, da je doživela nekorektno dejanje zoper njega oziroma nekoga, ki mu je blizu. Oseba navadno jeze ne izraža direktno in je ne pokaže osebi, ki je zanjo odgovorna. To se navadno zgodi, ko je oseba jezna na vplivnejšo oziroma močnejšo od njega samega. V primerih indirektnega izražanja jeze pride do potlačitve jeze oziroma do njene preusmeritve. Glavni dejavniki, ki povzročijo nastanek jeze, so poskusi razvrednotenja ali žalitve ter oviranje pri doseganju cilja. Na izražanje jeze pogosto vplivajo kulturne in osebne vrednote, ki pridejo do izraza predvsem v partnerskih odnosih, ko partnerja želita jezo pomiriti s kompromisom. Ljudje jezo največkrat izražajo z verbalnimi ali fizičnimi napadi, vendar obstajajo tudi bolj primerni

9

načini izražanja. Nekateri ljudje pa jezo izrazijo tudi drugače, na primer s hladnostjo, brezosebnostjo, nepozornostjo ipd. (Kovačev, 2004).

Nebesedno izražanje: izbuljene oči, spuščene ali stisnjene obrvi, stikanje pesti, krčevita drža, hitri in sunkoviti gibi, nekontrolirano kričanje ali zamolkel, stisnjen glas (Babšek, 2009).

Jeza je pri otrocih eno izmed najpogosteje izraženih čustev. Pojavi se takrat, ko ne izpolnimo njihove želje ali pa pri izpolnjevanju te želje nastane prepreka. V mladostništvu se jeza največkrat pojavi, ko mladostniku pridigamo, ga primerjamo z drugimi ali ga dražimo. Kako se bo mladostnik odzval na te dražljaje, je odvisno od vsakega posameznika in njegovega spoprijemanja z neugodnimi situacijami (Smrtnik Vitulić, 2004).

STRAH

Strah je reakcija na konkretno in takojšnjo grožnjo, na bližnjo nevarnost (skorajšnja poškodba ali celo smrt). Emocija strahu navadno ne traja dolgo. Če bi trajala dlje, bi prešla v drugo čustvo. Reakcija na strah je navadno beg. Kako hitro se oseba odzove, pa je odvisno od njegove eksistence (Kovačev, 2004).

Mladostnike je največkrat strah, kakšen vtis bodo naredili na sovrstnike. Skrbi jih njihova zunanjost, sprejetost v družbo in ali bodo zadostili pričakovanju drugih. Zopet pa je to odvisno od vsakega posameznika. Če je otrok oziroma mladostnik introvertiran z negativno samopodobo, bo o svojih strahovih razmišljal in pretiraval. Mladostnik, ki pa je ekstravertiran in bolje prilagojen, pa bo svoje strahove zaupal (Smrtnik Vitulić, 2004).

Nebesedno izražanje: dvignjene obrvi, široko odprte oči, odprta usta, previdni in počasni gibi, tresoč in stišan glas ali kriki in cviljenje (Babšek, 2009).

ŽALOST

Žalost je čustvo, ki ga vedno povezujemo z nepovratno izgubo, smrtjo nekoga, ki nam je veliko pomenil. Žalost občutimo tudi, ko pride do neuspeha pri doseganju temeljnih življenjskih vrednot ali izgube zaupanja. Žalost je časovno omejena emocija, ki traja vse dokler človek miselno ne predela situacije (Kovačev, 2004).

Nebesedno izražanje: spuščeni kotički ustnic, ki se lahko tresejo, temačne oči, solze, tresenje celega telesa ali samo ustnic, počasni gibi, tih glas, počasno, zatikajoče govorjenje, vzdihovanja (Babšek, 2009).

Otroci in mladostniki doživljajo žalost predvsem zaradi izgube ljubljene osebe ali objekta. Intenzivno žalost doživljajo in občutijo predvsem takrat, ko so bili od te osebe odvisni. Z leti intenzivnost žalovanja narašča (Smrtnik Vitulić, 2004).

10

GNUS

Gnus je čustvo, ki vključuje močan človekov impulz po izognitvi nečemu odvratnemu ali njegovi odstranitvi. Gnus človek občuti pri zelo neprijetnih stvareh, na primer umazaniji, razpadajočih tkivih, sluzastih predmetih, nekaterih živalih. Gre za vzorec, ki je podoben senzomotoričnemu refleksu, ko ta človeku preprečuje, da bi zaužil nekaj strupenega. Temeljna značilnost gnusa je tipičen izraz na obrazu, oddaljevanje od predmeta, fiziološki odgovor-slabost (Kovačev, 2004).

VESELJE

Veselje je močna in kratkotrajna emocija. Navadno gre za intenzivno reakcijo na nek specifičen dogodek. Pojavi se tedaj, ko oseba doseže nek pomemben aktualen cilj (Kovačev, 2004).

Nebesedno izražanje: pokončna drža, nasmeh, smeh, sijoče oči, široke zenice, jasen glas, hitro govorjenje, hitri gibi (Babšek, 2009).

Tako mladostniki kot tudi odrasli doživljajo veselje, kadar se jim izpolni pomembna želja. Kaj jim je pomembno, je odvisno od njihovih razvojnih značilnosti, sposobnosti in osebnostnih lastnosti. V otroštvu gre za materialne dobrine, v mladostništvu pa gre tu predvsem za sprejetost med vrstnike, uspešnost v šoli in druge dosežke (Smrtnik Vitulić).

PRESENEČENJE

Presenečenje je kognitivno čustvo, ki nas obvešča, da se naše pričakovanje in dejansko stanje razlikujeta oziroma sta si v nasprotju. To čustvo je lahko samo informativne narave, lahko pa deluje kot motivacija (Ming Tsang, 2013). To čustvo je lahko pozitivno ali negativno. Kot negativnega se ga zavemo, ko se počutimo nemočno, nimamo kontrole, smo v nevarnosti. Ko pa je to čustvo pozitivno, pa bi oseba zapela in zaplesala, ima željo po gibanju. Negativno presenečenje lahko sproži jok, težko dihanje, oseba ima zaprte oči. Pozitivno presenečenje pa povzroči, da se oseba več giba, zato ima hitrejši utrip srca, hitro govori, hitreje diha, čuti nervozo itn. (Lewandowska-Tamaszczyk in Wilson, 2010).

OPIS NEKATERIH SESTAVLJENIH OZ. KOMPLEKSNIH ČUSTEV

LJUBEZEN: Gre za kompleksni občutek, ki ima razne oblike in je neposredno povezan z drugo osebo. Lahko gre za odnos do bližnjega, do sebe, do človeštva, lahko je usmiljena, prijateljska, platonska, strastno seksualna … Ljubezen razvija tudi pozitivne občutke zaupanja, radosti, spoštovanja, občudovanja ali nas dela strpne (Mandić, 1998).

KRIVDA: Gre za neprijeten občutek. Pojavi se takrat, ko človek začuti, da je storil nekaj narobe in je s tem škodoval drugemu ali pa je odstopil od svojega prepričanja, vrednot (Mandić, 1998).

11

SRAM: Gre za neko vrsto strahu, ki pa ga človek občuti, ko pri sebi oceni, da je pri drugemu ustvaril negativno sliko sebe. Nekateri vidijo strah pred izločitvijo. Na nek način je sram način vzpodbujanja socializacije in varovanja intimnosti in skrivnosti (Mandić, 1998).

LJUBOSUMJE: Gre za kompleksen občutek, ki se pojavi takrat, ko nam nekdo želi prevzeti partnerja ali pa ogroža zvezo oziroma nek odnos. Poznamo več vrst ljubosumnosti, te pa so objektivna ljubosumnost, ljubosumnost zaradi manjvrednosti, paranoidna ljubosumnost, teritorialna ljubosumnost. Lahko je tudi maska za delne strahove in maska za nesposobnost ljubljenja (Mandić, 1998).

1.2 PREPOZNAVANJE ČUSTEV SKOZI GIBANJE PLESALCA

Raziskava je pokazala, da je neverbalna komunikacija pri plesalcih zelo pomembna. Emocije se kažejo skozi obrazno mimiko, držo in kretnje. Opazovalci v tej raziskavi smo morali opazovati čustva plesalcev in jih presoditi po njihovem gibanju. Opazovalci smo plesalce opisali s besedami kot so hitro, energično, aktivno, prijetno in zgovorno. Rezultati so pokazali, da so žalost opisali kot počasno, neprijetno, neenergično. Jezo pa smo opisali kot hitro in neprijetno. Najbolj zgovorni čustvi sta bili jeza in veselje.

Veliko je bilo raziskovalcev, ki so raziskovali točnost prepoznavanja čustev oziroma emocionalnih izrazov. Veliko teh poskusov, ki so jih izvedli, so pomanjkljivi, vendar lahko vseeno zaključimo, da lahko prepoznavamo emocije. In sicer največkrat iz obrazne mimike, včasih tudi iz glasu, skozi gibe telesa ter celotno situacijo (Lamovec, 1991).

Matsumoto (1987, vShikanai, Sawada in Ishii 2013) je raziskoval relacijo med čustvi in gibanjem. Pri tem je uporabil tri elemente, kot so čas/hitrost, energija in oblikovanje. Opazovalci so opazovali sedem čustev in jih ocenili po teh treh elementih. Rezultati so pokazali, da pri izražanju veselja plesalci uporabljajo visoko hitrost, visoko energijo, skačejo, se vrtijo, preskakujejo. Veselje izražajo z odprtimi in svobodnimi gibi. Žalost pa izražajo z nizko hitrostjo, pomanjkanjem energije, s sklanjanjem in z raztezanjem.

Camurri (2003, v Shikanai, Sawada in Ishii 2013) pa je ugotovil, da veselje in pozitivne emocije plesalci kažejo z raznolikostjo gibanja, ki prihaja iz centra telesa. Žalost vsebuje dolgo trajajoče gibe in stalno napetostjo. Jezo prav tako pokažejo z raznolikostjo gibov, dinamiko, kratko trajajoča gibanja, veliko kratkih odmorov, z napetostjo, ki narašča in na koncu eksplodira.

Shikanai, Sawada in Ishii (2013) so ugotovili, da lahko gledalci ugotovijo po gibanju in drži čustva plesalcev. Dojemanje veselja so razdelili na širjenje, stabilnost, obračanje oziroma skakanje in zapiranje telesa. Gibanja, ki so zahtevala veliko prostora (gibanje po prostoru), obračanje in skakanje, so gledalci pripisali veselju. Žalost so opisali kot nizko aktivnost oziroma dinamiko, uporabi prostora, stabilnosti, frekvenci gibanja in hitrosti ter zaprti drži telesa. Pri žalosti je prisotna nizka hitrost, nizka energija ter veliko klanjanja (predkloni, odkloni, zakloni) in raztezanja. Najbolj izrazito pa je gibanje, pri katerem plesalci zapirajo telesno držo. Jeza je bila opisana

12

kot dinamična, z zaprto telesno držo in stabilnostjo. Niso pa opisovali kot širjenje oziroma uporaba prostora, obračanje in skakanje. Raziskava je pokazala, da določena čustva vsebujejo podobne elemente, prav tako je pokazala, da opazovalci lahko ločijo čustva skozi gibe.

Kajtna in Šifrar (2014) v svojem monografskem delu opisujeta raziskavo o razlikah med plesalci in plesalkami pri osebnostnih lastnostih, čustveni inteligentnosti in socialni spretnosti. Ugotovili sta, da so plesalci dosegli višji rezultat na lestvici čustvene stabilnosti in čustvenega nadzora. Plesalke pa so dosegle višji rezultat na lestvici izražanja in pojmovanja čustev. Kar pomeni, da so plesalke veliko boljše v izražanju čustvenih stanj in s tem lažje vzbudijo čustveni odziv od drugih (gledalci). Prav tako pa sta opazovali razliko med slabšimi in boljšimi plesnimi pari. Ugotovili sta, da je med boljšimi plesnimi pari več ujemanja. Enakovredni so si med seboj v prijetnosti, prijaznosti, prijateljstvu, empatiji, med seboj zelo dobro sodelujejo in komunicirajo. Boljši in starejši plesalci imajo več čustvene senzibilnosti, kar pomeni, da bolje izražajo spretnost neverbalne komunikacije, sprejemanja in pošiljanja čustvenih sporočil. Sposobni so jasnega in natančnega prepoznavanja čustvenih stanj. V knjigi zapišeta, da so plesalke veliko bolj spretne v gestikulativni in telesni neverbalni komunikaciji. Zmožne so prikazati spontano in točno izražanje čustev. To pomeni, da lahko z govorico telesa in mimiko obraza izkazuje svoja čustva tako gledalcem kot tudi svojemu partnerju. Torej boljši plesni pari in plesalke lažje in boljše prikažejo določeno čustvo. Gledalci hitreje in bolj intenzivno čutijo predstavljeno zgodbo oziroma koreografijo.

Lamovec (1991) pravi, da kadar poizkušamo zaigrati emocijo, ki je ne občutimo, bodo znaki pomanjkljivi. Dobri igralci pa te emocije občutijo. Kadar človek želi zaigrati določeno čustvo, navadno pretirava. V kolikšni meri človek pretirava, pa je odvisno od njegove kulture. Torej, dober igralec oziroma po tem takem dober plesalec bo znal čustva zaigrati, ko jih bo zares občutil, medtem ko bo slab igralec navadno pretiraval. Veliko plesalcev čustva igra. Na tekmovanjih opažamo narejene oziroma tako imenovane umetne nasmeške. Ponavadi točno vidimo, kateri plesalec igra in kateri ne. To najpogostejše opazimo na obrazu in gibanju plesalca oziroma plesalke pri odnosu do svojega partnerja ali skupine soplesalcev. Ličila včasih pripomorejo k bolj pretiranem igranju (standardni in latinsko-ameriški plesalci) ali pa umirjen make up naredi ples bolj pristen (jazz, hip hop).

Plesalec na odru predstavlja svojo zgodbo ali zgodbo svojega učitelja, zato se mora vanjo poglobiti. Narava plesa je zelo raznolika, zato mora biti plesalec socialno izjemno spreten. V predstavitvi svojega plesa pa mora na nek način manipulirati s publiko, s svojim partnerjem, kar pomeni, da je plesalec tudi odličen igralec in manipulator (Kajtna in Šifrar, 2014).

1.3 ČUSTVENI RAZVOJ V MLADOSTNIŠTVU

Mladostništvo (ali adolescenca) je razvojno obdobje med 11.–12. in 22.–24. letom starosti. Začne se s predpuberteto oziroma s puberteto. To je obdobje hitrega telesnega razvoja. Pri razvoju čustev v mladostništvu se osredotočamo predvsem na subjektivno zaznavanje čustvenega stanja. V mladostništvu se poveča čustvena labilnost in intenzivnost izražanja in doživljanja čustev. V primerjavi s čustvi odraslih so manj stabilna, kratkotrajna in bolj intenzivna. Zasledimo pogostejše nihanje

13

razpoloženja, ki pa je neposredno povezano s situacijskimi spremembami in le posredno s hormonskimi. V povprečju so mladostniki poročali o pozitivnih čustvih oziroma o radostnih čustvih, kot so veselje, zadovoljstvo, radost, naklonjenost in ljubezen. Prav tako pa so omenili tudi stanja zavrtosti (strah, zaskrbljenost, anksioznost, žalost, zadrega, krivda, gnus) in sovražna stanja (jeza, sovraštvo in ljubosumnost). Katera čustva bodo prevladovala, pa je odvisno od individualnih razlik oziroma od posameznikovega vedenja in osebnih značilnosti. Mladostniki so svoje vzorce odzivanja in čutenja že razvili v dobi otroštva, ta vzorec se le nadaljuje v dobo mladostništva (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Avtorji nekaterih raziskav so se ukvarjali predvsem s problematičnimi vedenjskimi vzorci, zato obstaja malo specifičnih podatkov o pozitivnih čustvenih stanjih. Ugotavljajo pa, da pozitivna čustvena stanja v povprečju prevladujejo nad negativnimi. Pozitivna čustvena stanja se pojavljajo v situacijah, ko se mladostnik dobro prilagodi na situacijo, ko dobro izvede neko dejavnost v skupini, v dejavnosti, kjer sprošča energijo, ob igri, ob prostočasni dejavnosti ipd. V tem obdobju mladostniki tudi prvič izrazijo in čutijo močna pozitivna čustva do vrstnikov. Navadno gre tu za ljubezen oziroma zaljubljenost. Pri zaljubljenosti gre za kratkotrajno in bolj intenzivno čustvo, ki pa lahko preraste tudi v obup, če nasprotna oseba tega čustva ne vrača (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Stanja zavrtosti so predvsem stanje strahu, ki izhajajo že iz njihovih otroških strahov. Spreminja se le njihova vsebina in način spoprijemanja s tem čustvenim stanjem. V dobi mladostništva upade strah pred cestnimi situacijami, naravnimi pojavi (nevihta), poveča pa se strah pred določenimi socialnimi situacijami (javno nastopanje, neznane situacije, kjer je možno neodobravanje njihovega vedenja). S strahom sta tesno povezani tudi zaskrbljenost in anksioznost. Mladostnikove skrbi so lahko kratkotrajne ali dolgotrajne. Najpogosteje jih skrbi, kako se bodo ostali odzvali nanje oziroma na njihova dejanja. Skrbi jih tudi glede prihodnosti, vendar je ta skrb bolj splošna. Anksioznost je stanje neopredeljenega strahu, napetosti, ki se pojavlja brez določenega predmeta in je odziv na nedoločeno potencialno nevarnost. Vsak mladostnik doživi neko mero anksioznosti, ki pa je bolj intenzivna in pogostejša v času mladostniške dobe kot v času odraslosti. Anksioznost se pogosto razvije v kontekstu konflikta med odvisnostjo in neodvisnostjo od staršev ter skrbi glede vrstniškega sprejemanja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Čustvo osamljenosti se prav tako pojavi v času mladostništva. Osamljenost se pojavlja predvsem zaradi izgube osebe, na katero je nek posameznik navezan. Gre za pomanjkanje socialnih stikov, predvsem kakovostnih. Poleg osamljenosti mladostniki čutijo tudi depresivna stanja, ki so razmeroma blaga in začasna. Nanašajo se predvsem na neprijetne življenjske dogodke. Spopadajo se z eksistenčnimi vprašanji. Občutijo tudi močno krivdo, seveda v primeru, če storijo kaj slabega. Pri krivdi gre za razkorak med usvojenimi vrednotami in normami vedenja ter lastnimi odločitvami (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Stanja sovražnosti vključujejo čustva, ki vključujejo slabonamernost posameznika. Ta čustva so jeza, sovraštvo, prezir in ljubosumje. Mladostniki ta čustvena stanja navadno kažejo v različnih oblikah, kot so preklinjanje, prepiranje in redko kot pretepanje, kujanje, hitre razdražljivosti ter verbalne agresije. Jezo sprožijo različne

14

situacije. Kadar se jim prepreči neko dejanje, kadar zaznajo, da so napadeni, kadar se ne strinjajo z njihovimi stališči in njihovim položajem, kadar občutijo zavračanje, ponižanje, se hitro razjezijo. Jezo pa včasih povzroči tudi lastna nesposobnost. Razjezijo se zaradi lastnih napak (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

1.4 TRENER IN UČITELJ

Trener oziroma učitelj je ključna oseba pri oblikovanju športnika, tako njegove osebnosti kot tudi njegove kariere. Naloge, ki jih trener opravlja, so načrtovanje in izvajanje treninga, kontrola uspešnosti treninga, vsestranska skrb za športnika, svetovanje in pomoč športniku ter seveda njegova vloga na samem tekmovanju. Torej je trener vzgojitelj in strokovnjak (Kajtna, Jeromen, 2013).

Trener mora imeti didaktične sposobnosti. Znati mora jasno in natančno prenesti učno gradivo mladim športnikom. Trener vedno uči tako, da otroci oziroma športniki hitro napredujejo. Paziti mora, da je njegov osebni zgled korekten, saj otroci vse sprejemajo nagonsko. Trener mora biti spreten pri izražanju svojih misli in čustev z besedo, mimiko in s celotnim telesom. Se pravi, da mora paziti na svoje izražanje, saj otrok oziroma športnik vse doživi še bolj živo, kot bi sicer. Komunikacija je velik del trenerjeve sposobnosti. Če trener ni zmožen pravilno komunicirati s svojim športniki in z okolico, ne bo uspešen (Krevsel, 2001).

Vemo, da trener vpliva na športnika. V kolikšni meri pa vpliva nanj, pa ni znano. Med njima se ustvari odnos, ki ga oba doživljata drugače. Študije so pokazale, da se veliko trenerjev ocenjuje za pozitivno osebnost, športniki pa ga v večji meri ocenjuje z negativno oceno osebnosti. Tako so v študiji opredelili negativne trenerje in pozitivne trenerje (Tušak in Tušak, 1994).

Trener je predvsem pedagog. Vsak posameznik skozi odraščanje išče svojo identifikacijo. Velikokrat je to prepleteno tudi z učenjem neke spretnosti. Predvsem v obdobju adolescence učenec zelo hitro sprejema vedenjske vzorce in obrazce svojega trenerja, torej trener s svojim izgledom, vrednotami in stališči zelo močno vpliva na športnika in njegovo psihično in socialno dozorevanje. Zato je pomembno, da se trener tega zaveda in poskuša biti čim boljši (Kajtna in Tušak, 2007).

Za uspeh športnika je ključen odnos trener-športnik. Kvaliteta tega odnosa pa se izraža tudi v življenju izven športa. Tušak in Tušak (2003) opisujeta tri dimenzije medosebnega vedenja (ugotavljanje kompatibilnosti). Prva dimenzija je kontrolna dimenzija (potreba po biti nadzorovan ali nadzorovati druge, biti svoboden), druga dimenzija je inkluzivna dimenzija (stopnja, do katere človek čuti potrebo po socializaciji ali pa jo zavrača), tretja je čustvena dimenzija oziroma dimenzija naklonjenosti (človek čuti potrebo po prejemanju ljubezni in skrbi ali pa jo mora dati). Kompatibilno diado v tem odnosu predstavlja sistem, kjer so te potrebe trenerja in športnika komplementarne. Lahko pa prihaja tudi do inkompatibilne diade, kjer pa te potrebe niso komplementarne. V življenju redko pride do popolne kompatibilnosti. Včasih odnos trener-športnik ni popoln in se kompenzira z odnosom športnik-starši.

Zelo velik del k uspešnosti delovanja odnosa trener-športnik pripomore tudi pravilna komunikacija oziroma sporazumevanje. Ravno na tem področju velikokrat pride do

15

nesporazumov. Komunikacija ima izvor v latinski besedi communicatio, kar pomeni poročilo oziroma sporočiti. Veliko ljudi misli, da je najpomembnejši način komuniciranja govor. Besede same namreč predstavljajo le 7 % sporočila, 38 % pripada višini in barvi glasu ter največ, kar 55 %, pripada telesnemu izražanju (Tušak in Tušak, 2003).

Poznamo verbalno in neverbalno komuniciranje. Skozi neverbalne kanale naj bi se prenašala predvsem čustva, stališča in odnosi. Skozi verbalne kanale pa le informacije (torej z besedami). Med neverbalne kanale uvrščamo videz (fizična podoba), telesno držo, mimiko obraza, pogled, telesni kontakt, socialni prostor, kretnje in vokalizacijo. Da uspešno in predvsem pravilno sprejmemo in prenašamo sporočila, pa so pomembne komunikacijske in socialne spretnosti (Kajtna in Jeromen, 2013).

Neverbalna komunikacija plesalcev je izjemno pomembna. Plesalci se med seboj dotikajo, gledajo, gre za nek gibalni dialog. Plesalci imajo poseben čut za drobne odtenke v govorici telesa in so jih sposobni intuitivno prebirati in se nanje smiselno odzvati. Plesalci velik del komunikacije pripisujejo mimiki obraza in telesni drži. S tem plesalci pokažejo svoja čustva in misli. Plesalec s svojim gibanjem po prostoru pripoveduje in prikazuje svoje sposobnosti. To je njegova govorica telesa, ki pa opozarja na to, kaj je naravno in izvorno oziroma naučeno in pridobljeno. V življenju velikokrat pride do takoimenovanega zrcaljenja. Gre za podobnost gibanj, mišljenja in čustvovanja s partnerjem, v našem primeru gre za plesalce ali pa za odnos plesalec-koreograf/trener (Šifrar in Kajtna, 2014).

Vsak trener mora biti vodja. Mora se znati odločati, motivirati, dajati povratne informacije, ustvarjati medosebne odnose, usmerjati (posameznika ali skupino), poznati cilje in želje itn. Dober trener in hkrati vodja mora imeti jasno vizijo in cilje, da pripelje skupino ali posameznika do uspehov. Vsak trener pa ima svoj način vodenja oziroma stil vodenja. Ti pa so usmerjeni predvsem v delovanje vodje in ne na njihove osebne lastnosti, vendar so ti precej tesno povezani (Kajtna in Tušak, 2007).

Tušak in Tušak (2003) omenjata avtoritativno osebnost in demokratično osebnost trenerja in s tem povezano vodenje. Pri avtoritativnem vodenju gre predvsem za kontrolo ljudi okoli sebe. Tak trener se vede do športnika dominanto in se smatra za nadrejenega. Ne dopušča mu svobode in protiargumentov. Tak stil vodenja je lahko pozitiven. To se pogosto pokaže v kriznih situacijah, ko vsem odpove zdrav razum. Pozitivno deluje tudi na negotove športnike in na športnike, ki so navajeni biti v podrejenem položaju in je od njih zahtevana le poslušnost. Lahko pa je tudi negativna in poruši odnos trener-športnik. V vrhunskem športu pa je dandanes avtokratičen način vodenja najpogostejši in najučinkovitejši. Pri demokratični osebnosti trenerja gre predvsem za bolj dostopnega trenerja. Športniki lažje komunicirajo z njim. Vzpostavi se bolj pristen odnos. Med seboj se bolje poznajo. Trener v takem odnosu lahko športniku prepusti odločitev oziroma športnik lahko predstavi svoje poglede na dano situacijo in s tem posledično pridobiva tudi neodvisnost. Kajtna in Tušak (2007) pa v svoji knjigi navajata tudi stile treniranja, kot so ukazovalen, ustrežljiv in sodelovalen stil.

16

Veliko plesnih učiteljev ni pedagoško izobraženih, vendar so vseeno odlični in uspešni, saj so optimistični, pripravljeni pomagati in polni navdušenja. Imajo zelo pomembno vlogo v življenju mladih, saj na nek način učencu pomagajo ali pa zavrejo čustveno in duševno rast. Pri plesnem treningu ne gre le za učenje plesnih tehnik in nastopanja, ampak je bistvo, da trener poskrbi za pozitivno in ustvarjalno izkustvo in s tem prispeva k vsestranskemu osebnostnemu razvoju plesalcev. Najočitnejša vloga plesnega učitelja je seveda, da učenca nauči plesati. Ponavadi plesni učitelji prikažejo gib oziroma položaj, učenci pa ta gib posnemajo. Navadno ti gibi navdušijo učence, obda jih občutek občudovanja in želje po izvedbi tega enakega giba (Buckroyd, 2004).

Če povzamemo zgoraj navedena dejstva, lahko rečemo, da trener vpliva na čustva in občutke svojega športnika, v našem primeru plesalca. Gre za neko vrsto prenosa čustev, za empatijo, sočutje. Seveda je lahko situacija obratna in plesalci prenesejo energijo, čustveni naboj na trenerja. Pomembna je tudi sama komunikacija in stil vodenja na odnos trener-športnik/plesalec.

1.5 PLESNE ZVRSTI IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI

Telo je tisti instrument, ki je skupen vsem športom. Razlika se kaže le v načinu gibanja. Ples pa je eden izmed tistih športov, kjer je poudarek na estetiki giba in razumevanju čustvenega stanja plesalca (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006).

Zagorc (2001) pravi, da je ples radoživost gibanja, govorica telesa ob ritmu, glasbi ter tišini, je del kulturne izobrazbe posameznika in naroda, je najlepši dvoranski šport in je mati vseh umetnosti.

Športni ples sodi med mlajše športne discipline. Pojavljati se je začel leta 1920. Gre za tekmovalni ples v treh različnih disciplinah. To so standardni in latinsko-ameriški plesi, akrobatski rock'n'roll ter moderni tekmovalni (šov) plesi (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006).

Tekmovalni plesi zahtevajo natančno tehniko izvedbe določenih plesnih figur. Te pa skupaj ustvarjata plesalec in plesalka kot plesni par, lahko posameznik, lahko pa tudi skupina. Ples sodi v skupino konvencionalnih estetskih športov, kamor prištevamo še drsanje, ritmično gimnastiko, kotalkanje, aerobiko, umetnostno plavanje itn. Vsak plesalec svojo koreografijo oziroma svoje plesne figure prikaže na čim bolj ustvarjalen in izviren način, prikaže karakter in stil plesnih figur. Za to pa je pomemben občutek za ritem, izredna koordinacija, sposobnost ohranjanja ravnotežja, velika gibljivost, ki zagotovi velike amplitude gibanja (Zagorc, 2001).

Latinsko-ameriški plesi (LA) in standardni plesi (ST) se plešejo v parih. Za njih je značilna odprta (LA) in zaprta (ST) drža. Pomembno je delo nog (tehnika) ter predstavitev koreografije. Pri standardnih plesih se pleše po plesišču v obliki krožnice (v obratni smeri urinega kazalca), pri latinsko-ameriških plesih pa je pomembna uporaba celotnega prostora (Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006).

Med standardne plese uvrščamo pet plesov: angleški valček, dunajski valček, tango, slowfox in quickstep. Za njih je značilna lahkotnost gibanja, breztežnost, ritmično

17

menjajoče sekvence in hitre reakcije. Par mora plesati s čim manj vidnega napora, čeprav ples zahteva veliko energije in natančnega gibanja. To gibanje prikazuje zlitost plesalke in plesalca v eno in največkrat ustvarja iluzijo lebdenja. Plesna drža je zaprta in stopala so vzporedna ter noge se premikajo tesno druga ob drugi. Pri hoji ali odrivu naprej vedno stopijo na peto ali na celo stopalo, pri hoji ali odrivu nazaj pa se odrivajo s pete. Telo je pokončno in sproščeno, vsak plesalec ima glavo usmerjeno v svoj prostor, to je v levo (Zagorc, 2001).

ANGLEŠKI VALČEK: Razvil naj bi se iz takoimenovanega bostona. Ples boston pa

izhaja iz severnoameriškega pristanišča Boston, od koder se je nato prenesel v

Pariz. Šele iz Pariza je prišel v London. V Angliji so poznali več vrst valčkov. Ta je

izpodrinil hitrejši dunajski valček.

Značilnosti: angleški valček je počasen, mehak in valovit. Plešemo ga z osnovnimi

koraki (korak, korak, priključek). Zanj sta značilna dvig in spust. Na prvi udarec v

taktu se dvignemo in na tretjega spustimo. Plešemo ga v 3/4 taktu, v tempu 30–32

taktov/min (Zagorc,2000).

TANGO: Ime tango se je prvič pojavilo v Montevideu (1808), vendar nekatere teorije

trdijo, da je ime izposojeno iz afrokubanske besede tangana. Tudi v Braziliji je bil ples

podoben tangu. Bil pa je na zelo slabem glasu. Besedo tango so razlagali kot boben,

hrupni ples črncev in kot zabavo. Druga teorija trdi, da je pravo mesto, od koder

izhaja tango Buenos Aires – argentinski tango. Evropo je začel osvajati leta 1907,

kjer se je najprej pojavil v Franciji. Tango ni bil najbolje sprejet, saj je veljal za

pohujšljivega. Angleži so tango prilagodili pravilom standardnih plesov in ga uvrstili

med tekmovalne plese. Ples je poln nasprotij, na primer trdote in mehkobe.

Značilnosti: tango se razlikuje od drugih standardnih plesih po drži. Plesalec ves čas

vodi s svojo desno stranjo in hodi, kot bi hodil po krožnici. Ne pozna dviga in spusta,

saj je vedno v rahlem čepu. Priključek ni enak, je rahlo zamaknjen. Plesalčeva desna

roka je nižje – na sredini plesalkinega hrbta. Plesalkina leva roka pa je pod

plesalčevo desno ramo. Nasprotni roki pa sta nekoliko nižji. Plešemo v 2/4 taktu, v

tempu 32–34 taktov/min (Zagorc, 2000).

DUNAJSKI VALČEK: To je ples ljudskega izvora, ki so ga poznali pod imenomom

landler ali dreher. Izvira iz Nemčije, bolj natančno iz zgornje Bavarske in avstrijske

Tirolske. Pojavi se tudi v Franciji in Angliji. Zavladal je Evropi kot kralj plesov.

Dinastija Strauss je opremila valček z eleganco in občutkom, tako je ta ples postal

dunajski valček.

Značilnosti: zanj je značilno enakomerno vrtenje (desni in levi obrat ter flecker) ter

začetni pokloni. Pozna dvig in spust, vendar je manjši kot pri angleškem valčku.

Plešemo v 3/4 taktu, v tempu 60 taktov/min (Zagorc, 2000).

18

SLOWFOX: Fokstrot se je pojavil kot onestep in ima sinkopiran ritem. Kasneje je

prevzel hitrejši ritem. iz onestepa se je razvil koračni fokstrot. Mi smo ga poimenovali

slowfox, fokstrot pa quickstep.

Značilnosti: pleše se neprekinjeno in enakomerno. Vsi koraki so skoraj enako dolgi.

Značilen pa je swing oziroma nihanje telesa. Pleše se ga na 4/4 takt, v tempu 28–36

taktov/min (Zagorc, 2000).

QUICKSTEP: Nastal je leta 1920 pod vplivom jazzovske glasbe, v sinkopiranem in

hitrejšem ritmu. Velik vpliv pa je imel tudi charleston. 1927 se uveljavi s pomočjo

Franka Forda.

Značilnosti: značilni so chasse koraki, lahkotni poskoki in hopi ter hitri obrati.

Plešemo v 4/4 taktu, v tempu 52–56 taktov/min (Zagorc, 2000).

Med latinsko-ameriške plese pa uvrščamo: sambo, cha-cha, rumbo, paso doble in

jive. Tu imajo plesalci odprte plesne drže, njihova stopala so prav tako odprta

(plesalci pravijo, da jih imajo pet min do enih). Stopajo pa na prste. Od standardnih

plesov se razlikujejo tudi po plesnih oblekah (Zagorc, 2001).

Gre za plesne oblike, ki so jih združili trije zgodovinsko pomembni krogi Latinske

Amerike: afriški črnci, evropski beli priseljenci in domorodci. Sužnji so s seboj prinesli

ritmične in plesne običaje. Belci so jih seveda prezirali in so želeli zgraditi pregrado

med njimi. Seveda se to ni zgodilo. Belci so naskrivaj prevzemali ritme in plese. Po

odpravi suženjstva se je to lepo pokazalo. Prišlo je do vsestranskega prevzemanja.

Tako so se razvili ti plesi. Pleše se v krogih ali nasproti si stoječih vrstah. Ples

sestavljajo različni poskoki, koraki, obrati v različnih plesnih držah. Francozi so bili

tisti, ki so stilizirali ples in ga pri tem niso izmaličili. Ohranili so njihove značilnosti

(Podgorelec, 1991).

SAMBA: Je tipični brazilski ples. Plesali so ga obredno. Samba se je v Evropi prvič

pojavila leta 1924. Poznamo več vrst samb: samba del moro, samba carioca, baiao

(Zagorc, 2000). Beseda semba je afriškega izvora in pomeni gibanje z boki, od tod

pro sambi toliko gibanja z boki (Zagorc, 2001).

Značilnosti: samba je radosten, vesel, razigran ples. Značilno je gibanje z boki in

bounce (ki pride iz gibanja medenice ter kolen in stopal). Plešemo jo v 2/4 taktu in

tempu 50 taktov na minuto (Zagorc,2000).

CHA-CHA: Je najmlajši ples med latinsko-ameriškimi. Nastal je v Havani na Kubi leat

1953. Izpeljan je iz plesa mamba. Je temperamenten ples z značilnim bočnim

gibanjem. Pravijo, da je nastal zaradi slišanega ritma ob podrsavanju copat.

19

Značilnosti: zanj je značilen chasse korak, ki ga lahko izvajamo vstran, nazaj ali

naprej. Značilno je gibanje bokov, kolen in stopal. Karakterno pa ga opisujemo kot

veselega. Plešemo ga v 4/4 taktu, v tempu 32–34 taktov na minuto (Zagorc, 2000).

RUMBA: Ta romantični ples zvira iz Afrike, ki so ga preko Španije prinesli na Kubo.

Prvotno so priseljeni črnci besedo uporabljali za slavnosti. Sodobno obliko rumbe

težko določimo, če jo želimo izpeljati iz starejših oblik, saj nima jasne koreografije. V

20. stoletju so na Kubi plesali temperamentne plese snubljenja. Leta 1930 je rumba

prišla v New York in od tam v Evropo. Sprva za ta ples ni bilo zanimanja. Ko pa so

Francozi predstavili izdelano koreografijo, pa je postala pomembno odkritje. Rumba

se je skozi razvoj ritmično zelo spreminjala (hitra guaraca, počasna rumba begin pa

vse do rumbe bolero). Še danes zasledimo kubanski stil rumbe, ki vsebuje elemente

mamba (Podgorelec, 1991).Po letu 1950 rumbo uvrstijo med tekmovalne plese

(Zagorc, 2001).

Značilnosti: rumba je navidezno počasna. Ima veliko skupnih značilnosti s čačača-

jem. Boki, kolena in stopala se gibljejo podobno, le v počasnejšem ritmu. Rumba

pozna tri enako dolge korake in en zadržan korak. Plešemo v 4/4 taktu, v tempu 32–

34 taktov na minuto (Zagorc,2000).

PASO DOBLE: Izvira iz Španije in ponazarja bikoborbo. Je zelo zahteven in nazoren

ples. Plesalka v tem plesu predstavlja rdečo ruto, s katero plesalec kot toreador

izziva bika.

Značilnosti: koraki so slovesni, poudarjeni, z lahnim obračanjem trupa ter udarci pet

ob tla. Težišče je na prednjem delu stopala. Koraki so izvedeni po celem stopalu.

Vsak korak pa je seveda poudarjen. Paso doble vsebuje tudi primesi flamenka. Pleše

se v 2/4, 4/4 ali 6/8 taktu, v tempu 28–36 taktov na minuto (Zagorc, 2000).

JIVE: Korenine tega plesa segajo v leto 1930, ko je bil v modi ples swing. Po swingu

je prišel boogie. Ta sej je glasbeno in plesno razvil iz bluesa. Najprej so ga plesali v

črnski četrti Harlem v New Yorku. Kasneje pa so ta ples prevzeli tudi belci. Ples je bil

v Evropi poznan pod različnimi imeni, kot so behop, jitterbung in jive). Angleži so bili

zopet tisti, ki so ga koreografsko preoblikovali tako, da je jive postal zelo priljubljen.

Plesali so ga na različne načine (enojni – single time, dvojni – double time, trojni –

triple time) (Podgorelec, 1991).

Značilnosti: za jive je značilno izrazito gibanje iz kolen, težišče je na prednjem delu

stopala. Pleše se lahkotno, čeprav terja veliko energije. Pleše se v 4/4 taktu, v tempu

28–36 taktov na minuto (Zagorc, 2000).

Razvoj modernega tekmovalnega plesa pa je povezan z razvojem jazz glasbe. Ob besedi jazz oziroma jazz ples največkrat pomislimo na jazz balet, show dance, revijski ples ipd. Sama beseda namreč izhaja iz arabske besede jazba, ki pomeni

20

radost. Je pa tudi afriško-ameriški ljudski ples, ples afriških sužnjev, ki so se pomešali z indijansko in južnoameriško tradicijo. Značilnosti jazz plesa so elementi afriškega plesa, evropskega družabnega plesa, ameriškega sodobnega plesa in tudi klasičnega baleta. Zanj so prav tako značilne različne dinamičnosti, kot so hitro/počasi, mehko/trdo, visoko/nizko (Zagorc, Horvat, Marčac Mirčeta in Lampič, 1998).

Jazz ples je veliko nasprotje klasičnemu baletu. Ni statičen, uporablja vse dele telesa za gibanje. To gibanje pa prihaja iz centra oziroma iz predela trebuha. V jazz plesu najdemo izolacijska gibanja, policentrična gibanja (dva dela telesa se gibljeta istočasno, zato je zanj potrebna velika koordinacijska sposobnost), sproščena in napeta gibanja, specialna gibanja (kot so padci, poskoki, ustaljene kombinacije itn.) (Zagorc, Horvat, Marčac Mirčeta in Lampič, 1998).

Hip hop se je začel razvijati oziroma oblikovati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Združenih Državah Amerike, natančneje na ulicah in dvoriščih južnega Bronxa. Hip hop zajema veliko različnih glasbenih, plesnih in umetniških (likovnih) zvrsti. To so rap glasba, break dance, funk ples, grafiti ipd. Kasneje se na ulicah pojavi tudi tako imenovani battle med različnimi skupinami. Ritem oziroma glasba hip hopa izvira iz domorodskega bobna. Ta pa je oponašal ritem narave in življenja. Dejavniki, ki pa so pripomogli za nastanek hip hop kulture so okrnjene možnosti šolanja, prevladujoč občutek nepripadnosti mladih črnskih moških, potreba po ustvarjanju glasbe in ameriška pohlepnost po denarju in moči (Koren, 2004).

OCENJEVANJE IN TEKMOVANJA

STANDARDNI IN LATINSKO-AMERIŠKI PLESI

Poznamo tekmovanja, na katerih tekmovalci tekmujejo po pravilih Plesne zveze Slovenije (PZS) in Svetovna zveza portnih plesov (World DanceSport Federation – WDSF). Obstajajo klubska, šolska, regionalna, občinska, državna in mednarodna tekmovanja. Državna tekmovanja delimo na: kvalifikacijska (KV), kvalifikacijska-rating (KV-r), tekmovanja Slovenske plesne lige (SPL), pokalna (Pokal Slovenije) in prvenstvena (državno prvenstvo – DP). Plesne pare delimo v različne starostne skupine. To so mlajši pionirji, pionirji, mlajši mladinci, mladinci, starejši mladinci, člani, seniorji I, seniorji II. Delijo pa jih tudi po stopnji znanja oziroma v različne tekmovalne razrede. To pa so C, B, A in I, pri čemer so plesni pari v C razredu začetniki, ki plešejo le 3 plese, I razred pa je razred, v katerem so zastopani najboljši plesalci. Glasbo izbere vodja oziroma organizator tekmovanja, ki pa je seveda v skladu s pravilnikom (tempo in dolžina). Plesna obleka plesalk in plesalcev mora biti narejena po predpisih za standardne in latinsko-ameriške plese (Tekmovalni pravilnik sekcije za ST in LA plese, 2013).

Ocenjevalna področja :

Sodniki ocenjujejo plesne pare po naslednjih kriterijih:

TAKT IN OSNOVNI RITEM (vse plesne figure imajo natančno predpisan ritem in takt, v katerem morajo plesalci plesati, da so njihove figure v glasbi)

21

LINIJE TELESA ali DRŽA (linije v osnovni drži, linije posameznega plesalca, linije para, linije v prostoru, osnovna je plesna pokončna drža, drža rok)

POTEK GIBANJA (gre za pozicije stopal, plesne smeri, količine obratov, dvige in spuste, gibanje bokov, vodstvo para, uporabo prostora)

NOŽNA TEHNIKA (opredeljuje izvedbo posamičnih korakov v različnih plesnih figurah; pomembna pri nižji starostnih kategorijah)

IZRAZNOST in NASTOP (je kombinacija občutkov, čustev, razpoloženjskega stanja, gre za interpretacijo glasbe in komunikacijo med plesalcema, zlitost plesalca in plesalke, komunikacijo z občinstvom)

KOREOGRAFIJA in UREJENOST PARA (ustvarjalnost, emocionalnost in karizmatičnost plesnega para) (Radler, 2016).

JAZZ PLES

Plesalci se delijo v različne starostne skupine (pionirji, mladinci, člani I, člani II, seniorji). Vrste tekmovanj v jazz plesu so na nacionalni ravni (državna prvenstva, kvalifikacijski turnirji), mednarodni ravni (uradna svetovna in evropska prvenstva ter svetovni in evropski pokali) ter plesni festivali (domači in mednarodni). Plesne skupine, pare in posameznike ocenjuje od pet do devet sodnikov. Glasbo si plesalci izberejo sami oziroma jo izbere koreograf. Trajanje glasbe pa je omejeno na minute. Sodniki ocenjujejo od 1 do 10 po sistemu ocenjevanja 3-D, in sicer ocenjujejo tri dimenzije (tehnično vrednost, kompozicija plesne točke in umetniški vtis). Lahko pa se ocenjuje tudi po sistemu 4-D, kar pomeni, da se pridruži še šov vrednost. Pri tehnični vrednosti sodniki ocenjujejo pravilno tehnično izvedbo, verodostojnost plesnega stila, težavnostno stopnjo izvedenih elementov, raznolikost, izvirnost, kakovost izvedbe, usklajenost plesalcev in usklajenost z glasbo. Pri kompoziciji plesne točke se ocenjuje izbor in sestavo korakov, figur, variacij, ritmičnih vzorce, prostorska razporeditev, … Pri umetniškem vtisu pa ocenjujejo izraznost (mimika in gestikulacija), predstavitev in zmožnost sodelovanja z občinstvom, prav tako se ocenjuje energijo in moč ter celostno podobo skupine (plesni kostum, ideja, sam nastop in sestava, izbira pripomočkov, ustrezna ličila ipd.). Pod šov vrednostjo sodniki ocenjujejo ali je točka zabavna in zanimiva, ima pravo temo/zgodbo/idejo/koncept, ali so kostumi primerni koreografiji in starostni stopnji in nadgradijo celoten nastop ter ali je koreografija povezana z zgodbo (Zagorc in Kanduč Zupančič, 2009).

HIP HOP

Hip hop sodi med ulične plese ali pop discipline. Glasbo si izberejo plesalci oziroma tekmovalci sami ali pa jim jo določijo koreografi. Pri parih in solo hip hop imajo plesalci glasbo določeno s strani sodnikov. Predpisana je dolžina glasbe in osnovni predpisi za kostume. Scenski pripomočki tukaj za razliko od jazz plesa niso dovoljeni. Značilno za hip hop so tako imenovane hip hop team battles, kjer se pomerita dve skupini. Ocenjevanje je po 3-D ali 4-D sistemu, ki je opisan že zgoraj pri jazz plesu (Tekmovalni pravilnik moderni tekmovalni plesi, 2008).

22

Iz kriterijev ocenjevanja različnih plesnih zvrsti je razvidno, da je umetniški vtis velik del plesne kulture. Tehnika je pomembna, vendar pa prvo stvar, ki jo sodnik opazi je prav gotovo obleka, sam nastop, energija, izvirnost oziroma ustvarjalnost, ki jo pokažejo plesalci. Starejši in izkušenejši tekmovalci se več ali manj razlikujejo prav po izvirnosti in ustvarjalnosti. Vsak ples ima svojo karakteristiko in čustveno stanje, zato morajo biti plesalci pravzaprav tudi zelo dobri igralci. Naprimer, pri rumbi morajo pokazati strast in ljubezen en do drugega, pri hip hopu dostikrat igrajo jezo, predvsem, ko tekmujejo v battle tekmah, ča ča je razigran in vesel, jazz plesalci si ustvarijo zgodbo, kjer se naprimer nekdo nesrečno zaljubi in potem igrajo žalost. Skratka, plesalci morajo dobro poznati čustva določenega plesa in jih prikazati tako, da jih bodo gledalci razumeli in se poistovetili z njimi.

23

1.6 CILJI IN HIPOTEZE

1.6.1 CILJI

Cilji diplomskega dela so:

- ugotoviti, katera plesna zvrst pokaže največ osnovnih čustev na svojem treningu;

- ugotoviti, katero čustvo se na plesnih treningih pokaže največkrat;

- ugotoviti, katero čustvo se pri različnih plesnih zvrsteh pojavi največkrat;

- ugotoviti, ali trenerjevo razpoloženje vpliva na plesalce;

- ugotoviti, ali naše čustveno stanje vpliva na opazovanje.

1.6.2 HIPOTEZE

Glede na izbrane cilje smo oblikovali naslednje alternativne hipoteze:

H1: Največ čustev pokaže plesna zvrst hip hop.

H2: Na treningih se največkrat pojavi čustvo veselja.

H3: Pri vseh plesnih zvrsteh se pojavlja veselje kot prevladujoče čustvo.

H4: Trenerjevo čustveno stanje vpliva na plesalce.

H5: Naše čustveno stanje vpliva na naše opazovanje.

24

2. METODE DELA

2.1 PREIZKUŠANCI

Opazovali smo dve skupini show plesa, dve skupini hip hop plesa in dve skupini standardnih in latinsko-ameriških plesov. V skupinah so tako plesalci in plesalke v različnih starostnih obdobjih. Starost plesalcev se giblje od 18 do 20 let. Vsi plesalci so tekmovalno usmerjeni. Prevladujejo predvsem plesalke. Plesni klubi so iz okolice Ljubljane.

2.2 PRIPOMOČKI

Za pripomoček smo uporabljali ocenjevalno tabelo, kamor smo zapisovali pojavnost čustev na treningu, čustveno stanje trenerja in nas.

2.3 POSTOPEK

Podatke smo zbirali v treh plesnih klubih. Vsako zvrst smo obiskali desetkrat. Opazovali smo tako začetno kot tudi končno čustveno stanje trenerja in nas.

25

3. REZULTATI IN RAZPRAVA

Tabela1

Seštevek vseh rezultatov po plesnih zvrsteh ter po čustvih

St&la Jazz Hip hop aritmetična

sredina

(premori)

ČUSTVO premori ples premori ples premori ples

presenečenje 38 16 52 4 54 24 48,00

strah 5 38 12 6 12 4 9,67

gnus 0 0 1 0 1 0 0,67

jeza 67 8 11 9 26 33 34,67

veselje 344 190 378 66 478 57 400,00

žalost 20 1 16 20 7 44 14,33

Legenda: st&la – standardni in latinsko ameriški plesi, premori– rezultati med

premori, ples– rezultati tekom plesa

Iz tabele 1 lahko razberemo, da se kot najpogostejše čustvo izrazi čustvo veselja.

Poleg najpogostejšega čustva pa lahko razberemo tudi, v katerem delu treninga je

prikazano največ čustev. Izkazalo se je, da so plesalci največ čustev pokazali, ko

niso plesali svojih koreografij. Vendar moramo tu upoštevati tudi, da so v povprečju

plesali 37 min, vadba tehnike in/ali ogrevanja pa jim je vzelo 53 min. To v povprečju

pomeni 40 znakov veselja na 53 min treninga oz.0,75 znakov/min. Iz tabele je

razvidno tudi, da se čustvo gnusa izjemno redko pokaže na plesnih treningih.

Iz tabele1 je razvidno tudi, da je veselje tisto čustvo, ki prevladuje. V manjši meri se

kažeta čustvi presenečenja in jeze. Čustvi strah in žalost je komaj opaziti, gnusa pa

skoraj da ni prisotnega na plesnih treningih. V povprečju se pokaže 400 znakov

čustva veselja na posamezno plesno zvrst. Kar nekajkrat se pojavita presenečenje in

jeza, 48 ter 35. Če pogledamo aritmetično sredino in jo primerjamo z rezultati v tabeli,

ugotovimo, da zvrst hip hop pokaže več čustev od ostalih plesnih zvrsti.

26

Tabela 2

Seštevek znakov med premoriter predvideni rezultati

St&la Jazz Hip hop skupaj

presenečenje 38 44,84 52 44,47 54 54,69 144

strah 5 9,03 12 8,96 12 11,01 29

gnus 0 0,62 1 0,62 1 0,76 2

jeza 67 32,38 11 32,12 26 39,50 104

veselje 344 373,72 378 370,57 478 455,72 1200

žalost 20 13,39 16 13,28 7 16,33 43

skupaj 474 470 578 1522

Tabela 2 nam prikazuje, ali so razlike (na minuto) ostale značilne. Vrednost 2 nam je

povedala, da ni bistvenih razlik med predvidenimi in dejanskimi znaki/min za

posamezni trening, saj je vrednost bistveno manjša od 0,05 oziroma 5 % dovoljene

tolerance. Vrednost tveganja je tudi manjša od 1 promila oziroma 0,1 %.

Tabela3

Frekvenca čustev med premorom, pred in po treningu ter med samim plesom

ČUSTVO PREMOR (znaki/min) PLES (znaki/min)

PRESENEČENJE 144 0,09 44 0,04

STRAH 72 0,05 48 0,04

GNUS 2 0,00 0 0,00

JEZA 104 0,07 50 0,05

VESELJE 1200 0,08 313 0,28

ŽALOST 43 0,03 65 0,06

SKUPAJ 1565 0,98 520 0,47

Tabela 3 prikazuje seštevek prikazanih čustev pri vseh plesnih zvrsteh, ločeno med

premori ter plesom samim. Vidimo, da se največ čustev pokaže ravno med odmori.

Ko to preračunano na minute, nam tabela 3 pokaže, da se pravzaprav veselje in

žalost večkrat pokažeta med plesom kot pa med odmori. Vendar, ko zajamemo vse

skupaj, pa ugotovimo, da plesalci med pavzami vseeno pokažejo več čustev (0,98

znakov/min) kot med plesom (0,47 znakov/min). Največkrat videno in prikazano

čustvo je bilo čustvo veselja, ki se je pojavilo skoraj 10-krat pogosteje kot katerokoli

drugo čustvo.

27

Hi-kvadrat je statistično značilen na nivoju 0,03, tako, da lahko trdimo, da se

največkrat pojavi veselje. V kar 22,4 % primerov se to izkaže kot značilno. Hipotezo

2, na treningih se največkrat pojavi čustvo veselje, lahko potrdimo.

Tabela 4

Analiza s Pearsonovim R

Analiza veselja Pearsonov R

St& la 0,002

Jazz 0,003

Hip hop 0,142

Tabela 4 kaže, da lahko z 0,2% verjetnostjo ovržemo ničelno hipotezo, da veselje ni

prevladujoče čustvo pri standardnih in latinsko ameriških plesih. Kar pomeni, da

osnovna hipoteza, veselje kot prevladujoče čustvo pri st&la, drži.

Z zanemarljivim tveganjem 0,3 % lahko sprejmemo zaključek, da je veselje

prevladujoče čustvo pri plesni zvrsti jazz.

S tveganjem 14,2 % lahko rečemo, da ničelna hipoteza za plesno zvrst hip hop ne

drži. Torej velja naša osnovna hipoteza, da je veselje prevladujoče čustvo.

Vsi Pearsonovi R ovržejo ničelno hipotezo, zato lahko potrdimo našo osnovno

hipotezo. Na treningih se največkrat pojavi čustvo veselja.

Tabela 5

Čustveno stanje trenerja in prenos na plesalce

Čustvo trenerja/čustvo plesalca

22x veselje/veselje

6x jeza/veselje

2x resen izraz/veselje

Tabela 5 nam pove količino treningov, kjer čustveno stanje trenerja vpliva na

plesalce, kakšen je ta prenos ter kako se to izraža na plesalce. Ugotovili smo, da se

čustveno stanje trenerja in plesalca ujema kar dvaindvajsetih treningih. Na šestih

treningih je bilo čustveno stanje trenerja jeza, ampak se na plesalcih to ni dosti

28

izražalo, saj so še vedno bili veseli. Trije treningi pa so na trenerju pustili resen izraz,

a plesalci so vseeno izražali čustvo veselja. Trenerji so bili na večini (22) treningov

veselo razpoloženi, razigrani in pripravljeni na delo. Ko so vadili tehniko, se je na

trenerjevem obrazu pokazala jeza, včasih zadovoljstvo. Plesalci niso poslušali in se

niso potrudili ali pa so presenetili oziroma je trener videl napredek in jih tudi pohvalil.

Lahko bi rekli, da trener lahko vpliva na čustva plesalcev. Če bi prišel trener na

trening plesa slabe volje, žalosten in jezen, prav gotovo trening ne bi potekal tako,

kot bi moral, in plesalci zagotovo ne bi kazali čustva veselja.

Tabela 6

Vpliv trenerjevih čustev na čustva plesalcev

ČUSTVO FREKVENCA ODSTOTKI

Veselje 22 73,3

Jeza 6 20,0

Resnost 2 6,7

Skupaj 30 100,0

Tabela 6 nam pove, da se kar s 73,3 % ujema veselje plesalcev s tem istim čustvom

trenerja. V 20,0 % gre za čustvo jeze trenerja in veselje plesalcev. V 6,7 % pa

predstavlja resnost trenerja v primerjavi z veseljem plesalca.

Hipotezo 4, ali trenerjevo čustveno stanje vpliva na plesalce, po naših podatkih lahko

potrdimo, saj gre za 73,3% ujemanje in 26,7% neujemanje.

Tabela 7

Čustveno stanje opazovalca in plesalcev

Čustvo opazovalca/čustvo

plesalca

30x veselje/veselje

Tabela7 nam pove, v kakšnem čustvenem stanju smo bili opazovalci in v kakšnem

plesalci. Opazovalci smo bili na plesnih treningih vedno veseli in dobre volje. Prav

tako so bili tudi plesalci. O prenosu ne moremo govoriti, vsaj ne takem kot pri

trenerju, saj je trener imel stik s plesalci, mi pa ne. Lahko govorimo le o možnosti

29

subjektivnosti opazovanja. Ker smo mi v čustvenem stanju veselja, smo lahko bolj

opazili veselje kot pa katerokoli drugo čustvo. Vendar lahko rečemo, da smo se

izjemno trudili, da smo svoje čustveno stanje dali na stran in objektivno ocenjevali.

Hipoteze 5 ne moremo ne potrditi in ne ovreči, saj bi morali uporabiti drugačno

opazovanje. Po naših podatkih bi hipotezo lahko potrdili, saj se naše čustveno stanje

popolnoma ujema s čustvenim stanjem plesalcev, a menimo, da naše stanje ni

vplivalo na ocenjevanje.

Na plesnih treningih smo opazovali osnovna čustva. Pričakovali smo, da se bo

veselje največkrat pojavilo, saj gre za izbirno dejavnost, kjer se plesalci sprostijo in

uživajo v njej. Plesalci so veselje največkrat prikazali z mimiko obraza. Tu smo opazili

nasmeh, široko odprte oči, nasmehu so sledili še smeh, povišana glasnost govorjenja

in spremenjen ton glasu. Plesalci so veselje prikazovali tudi z gibanjem telesa.

Velikokrat so kar zaplesali, skočili in zaploskali. Tudi med plesom so veselje prikazali

z nasmehom in odrezavimi poskočnimi gibi. Kot so že prejšnje raziskave ugotovile,

da se pri veselju kaže višja hitrost in energija gibanja, da plesalci skačejo, se vrtijo

ipd., drži tudi za naše slovenske plesalce. Njihovi gibi so svobodni in odprti.

V času treninga smo opazili tudi presenečenje, kar je tudi drugo najpogosteje

izraženo čustvo. Plesalci so presenečenje pokazali, kadar jim je trener dal novo

nalogo, nov izziv, kjer so se izpopolnjevali v tehniki in izražanju. Pri sami komunikaciji

med plesalci ga je bilo tudi moč opaziti. Presenečenje so pokazali predvsem z

mimiko obraza. Izbuljene oči in nasmeh ali pa priprta/odprta usta so bili tipični znaki

le-tega.

Čustvo jeze se je največkrat pokazalo, kadar so se plesalci razburili pri kakšni

tehnični nalogi, ki jim ni šla dobro od rok oziroma nog. Jezo so pokazali predvsem z

govorico telesa; butanje z nogo v tla, mahanje z rokami, močni poskoki ipd. Mimika

obraza pa je razkrivala jezen pogled, usmerjen navzdol. Ples, ki je izražal jezo, se je

prav tako vseboval podobne gibe, le da je bilo to zaigrano in zato so velikokrat

pozabili na mimiko obraza. Ta je bila neprepoznavna oziroma ni izražala nobenega

čustva. Dosedanje raziskave so opisale jezo kot dinamično, stabilno, ki se kaže z

zapiranjem telesne drže, raznolikimi gibi, kratko trajajočimi gibanji, napeti gibi itn.

Tudi pri našem opazovanju se je pojavilo prav to.

Čustvo žalosti je četrto čustvo po pogostosti. Plesalci žalost izražajo s solzami,

povešenimi glavami, počasnimi gibi, tihim govorjenjem, … Med plesom pa so njihovi

gibi počasni, predvsem pa se gibljejo po tleh. Uporabljajo gibe, kjer skrivajo obraz.

Tudi raziskave na tem področju so pokazale, da je to res tako tudi po svetu.

30

Raziskovalci so žalost opisali z nizko dinamiko oziroma aktivnostjo, da se kaže z

zaprto držo, nizko hitrostjo gibanja ipd.

Strah se kaže pri plesalcih, kadar so postavljeni pred nov izziv, kadar morajo

nastopati. A ga je v zelo majhni količini, saj gre za plesalce tekmovalnega nivoja, ki

so vajeni takšnih nalog. Strah se je pokazal tako, da so bili pogledi usmerjeni

navzdol, roke prekrižane pred seboj, plesalci so se skrivali za drugimi ipd. V plesu ga

je bilo moč opaziti, kadar so morali odplesati del koreografije. Strah je bil navadno

prikazan tako, da so se plesalci pomikali v ozadje, pogledi so tavali sem ter tja, oči so

bile močno odprte.

Čustvo gnusa pri plesu nismo zaznali. Zaznali smo ga samo na enem treningu hip

hopa in enem treningu jazza, kjer smo med pogovorom dveh plesalk opazili naguban

obraz.

Torej lahko rečemo, da smo na plesnih treningih zaznali tipične gibe in mimike

obraza, značilne za posamezno čustvo. Plesalci so več znakov za prepoznavanje

čustev pokazali prav pri medsebojni komunikaciji med seboj in s trenerjem. Zdelo se

je, da tekom plesa plesalci pokažejo čustva le z gibanjem in malo manj z mimiko

obraza.

Vsaka plesna zvrst ima svoje značilnosti in prav tako ima tudi značilne znake za

prikaz določenih čustev. Plesalci standardnih in latinsko-ameriških plesov so znani po

komunikaciji z gledalci, kjer do izraza prihaja prav njihova mimika obraza. Po našem

mnenju rahlo pretiravajo. Vsak ples znotraj te plesne zvrsti ima svoj karakter. Na

primer, čačača je igriv, lahek, nasmejan ples, jive pa je poskočen, razigran in temu

primerno plesalci izražajo čustvi veselja in presenečenja. Plesalci standardnih in

latinsko-ameriških plesov se veliko posvečajo prav temu, kako prepričati gledalce in

sodnike, da je vsak izmed njih najboljši v tem plesu. Svoje koreografije vadijo tako,

da plešejo v skupinah in se nato ocenjujejo ali pa pleše vsak par posebej. Kadar

imajo poletne priprave na novo sezono, ne vadijo le tehnike, temveč se preizkusijo

tudi v igranju oziroma v nalogah, kjer sta zajeta obrazna mimika in izražanje. Plesalci

te zvrsti so kot pričakovano največkrat pokazali veselje, sledila je jeza ter nato

presenečenje. Žalost in strah se kažeta v majhni meri, gnusa pa nismo zaznali.

Plesalci jazz zvrsti imajo koreografije sestavljene tako, da s plesom pripovedujejo

zgodbo. V tej zgodbi so navadno zajete čustvene situacije. Plesalci jih s primernim

gibanjem in mimiko obraza poskušajo čim bolj približati ljudem oziroma gledalcem.

Na treningih vadijo celotno koreografijo tako, da se razdelijo v skupine in plešejo

svojim soplesalcem. Oni pa jih kritično gledajo in jim nato podajo povratne

informacije. V naslednjem krogu poizkušajo določene napake popraviti. Tako kot pri

prejšnji zvrsti se tudi tu največkrat pokaže veselje, sledi presenečenje ter nekaj

malega žalosti, strahu in jeze.

31

Hip hop plesalci svoje treninge ločijo na tehniko, na izražanje ter preplesavanje

koreografij. Plesalci velikokrat dobijo nalogo, kjer morajo prikazati določen tip

človeka, predmet ali pa čustvo. Na primer, vsak je moral pokazati veselega natakarja

ali pa uličnega pretepača. Gibi se niso smeli ponavljati. Vsak plesalec je bil torej

primoran poizkusiti nekaj novega. S tem pa so se učili izražati določena čustva, v tem

primeru veselje in jezo. Ta gibanja in mimiko so potem uporabili v koreografiji. Kot

pričakovano smo tudi tu največkrat opazili veselje, presenečenje in jezo. Nekaj

malega tudi strahu, žalosti in gnusa.

Pri hip hop in jazz plesalcih smo opazili, da se plesalci trudijo pokazati zgodbo in

čustvo svojega trenerja, seveda tako, da poiščejo v svojem življenju podobne

situacije oziroma dogodke, ki so jih občutili sami. Trenerji jim na treningu ob

preplesavanju koreografij večkrat to tudi povejo oziroma jim svetujejo, da bo njihov

ples še boljši, bolj prepričljiv.

Po vsem opazovanju lahko rečemo, da se plesalci vsakodnevno učijo izražati čustva

tako z gibom kot z mimiko obraza. Kdaj gre pri njih za pristno ali zaigrano čustvo, je

težko ločiti, vendar je možno. Prav gotovo gre za pristna čustva, kadar se plesalci

med seboj pogovarjajo o vsakodnevnih dogodkih. Ko pa gre za ples, pa so čustva

velikokrat zaigrana. Opazimo, da ne gre za čustvo, ki ga plesalec občuti. Znaki so

pomanjkljivi.

Ker gre za plesalce v mladostniški razvojni dobi in je za njih značilna povečana

čustvena labilnost in intenzivnost izražanja ter doživljanja čustev, smo zaznali zelo

intenzivno izražanje čustev veselja in jeze ter žalosti. Opazovali smo torej njihove

vedenjske in čustvene vzorce, ki so jih seveda pridobivali tekom razvoja v dobi

otroštva. Med samo komunikacijo smo poleg osnovnih čustev opazili tudi čustvo

ljubezni ter anksioznosti. Osamljenosti in sovražnosti med plesalci nismo zaznali.

Raziskave na tem področju so pokazale, da sta jeza in veselje najbolj zgovorni

čustvi. Pri našem opazovanju slovenskih plesalcev pa smo ugotovili, da sta veselje in

žalost najbolj zgovorni čustvi med plesom, presenečenje in veselje pa med odmori.

Raziskave na področju standardnih in latinsko ameriških plesov so pokazale, da so

plesalke tiste, ki boljše izražajo čustva, ter da so boljši plesni pari bolj sposobni

prikazovanja čustev tako, da jim gledalci verjamejo. Tudi pri našem opazovanju smo

opazili ravno to. Opazili smo komuniciranje z gledalci in pretiravanje pri slabših

plesnih parih.

Opazili smo odnos plesalcev do trenerja. Nekateri so bili s trenerjem na prijateljskem

nivoju, nekateri so bili do njega uporniški, spet tretji pa so gojili odnos, kjer je trener

avtoriteta. Dejstvo pa je, da je bil trener tisti, ki je dopuščal tak odnos. Ugotovili smo,

da je čustveno stanje trenerja vplivalo na plesalce. Torej so ga plesalci spoštovali in

mu želeli biti podobni. Če bi bil trener slabe volje in bi le tak hodil na treninge, bi

32

verjeno kaj hitro izgubil plesalce. Veliko plesnih trenerjev oziroma učiteljev ni

pedagoško izobraženih, so pa seveda na svojem plesnem področju dosegli veliko

dobrih rezultatov in je za njimi vrsto let treningov in poučevanja, zato včasih še bolje

vedo, kako ravnati s plesalci. Trenerji, ki smo jih opazovali, so in niso bili pedagoško

izobraženi (naziv trener, učitelj, vaditelj plesa). Nekateri trenerji so še sami tekmovali

in plesali v plesni zvrsti, ki jo poučujejo. Tudi starost trenerjev se je razlikovala po

zvrsteh. V standardnih in latinsko ameriških plesih smo opazovali trenerje, ki so

ustvarili že kar nekaj državnih prvakov. V hip hopu pa so bili trenerji mlajši in temu

primerno je bil tudi trening drugačen. Kakor koli pogledamo trenerje, je pomembno,

da plesalce naučijo ne le tehniko plesa, temveč poskrbijo tudi za vsestranski

osebnostni razvoj. Kar lahko rečemo je, da so trenerji na naših plesnih treningih

poskrbeli za vse to. Poskrbeli so za tehnično podlago plesalcev, za izražanje

plesalcev skozi gibanje in seveda za sprostitev ter zabavo.

Trenerji na treningih standardnih in latinsko-ameriških plesih so bili dokaj strogi. Na

svojih treningih od plesalcev pričakujejo primerno plesno obleko in obutev. To

pomeni, da so pri standardnih plesih fantje oblečeni v srajce ali pa v majice z dolgimi

rokavi, plesalke pa morajo imeti dolgo obleko oziroma krilo ter oprijeto majico. Pri

latinsko-ameriških plesih pa se od njih pričakuje kratko krilo ali pajkice ter oprijeta

majica. Pri fantih pa prav tako oprijeta majica. Pričesko imajo navadno urejeno v čop

ali figo. Ta urejenost na treningih jim pomaga, da se lahko vživijo v ples tako, kot bi

se na tekmi. Ker so urejenost, koreografija, izraznost in nastop velik del ocenjevanja,

morajo poleg tehnike vaditi tudi to. Skupek tega pa pomaga gledalce in sodnike

prepričati o pristnosti nastopa in čustev, ki jih pokažejo. Plesalci so se do trenerjev

vedli zelo spoštljivo, nekateri so jih celo vikali. Čeprav je bil odnos dokaj strog, je

dopuščal tudi smeh in zabavo ob treniranju.

Ker hip hop sodi med ulične plese, je tudi vloga trenerja tu malce drugačna. V

primerjavi s standardnimi in latinsko-ameriškimi trenerji je trener hip hopa v našem

primeru bolj sproščen, tudi njegovo izražanje je čisto drugačno. Plesalci so na

treningih sproščeno oblečeni. Njihova plesna obleka je navadno trenirka ali pajkice

ter široka majica ali srajca. Obuti so v športno obutev. Na tekmovanju pa so navadno

oblečeni enako. Kar pomeni, da je tu zelo pomembno, da so sproščeni. Obleka jim

očitno ne pripomore k boljšemu izražanju, čeprav je velik del ocenjevanja umetniški

vtis. Plesalci se do svojega trenerja obnašajo sproščeno, a vseeno spoštljivo.

Starostno so si zelo blizu. Morda je bil zato prenos čustvenega stanja trenerja na

plesalce malce bolj opazen.

Jazz skupini pa sta imeli zelo različna trenerja. Na eni strani je bil trener, ki ima

izobrazbo in je tudi sam vrhunski plesalec. Na svojih treningih je zahteval red in

disciplino. Plesalci so brez kakršnih koli ugovarjanj in »kremženja« storili točno to, kar

jim je naročil. Do njega so bili plesalci spoštljivi. Še vedno pa je dopuščal, da so se

plesalci ob strani pogovarjali in sproščali. Na drugi strani pa je bila trenerka, ki je bila

mlajša v primerjavi s trenerjem. Je odlična plesalka, le naziva nima. Treningi so bili

33

bolj sproščeni. Plesalci so še vedno delali tisto, kar jim je naročila. So jo spoštovali in

z njo komunicirali tudi na prijateljski način. Njen ton glasu in izražanje je bilo bolj

sproščeno in ne strogo kot pri prejšnjem trenerju. Oba trenerja na treningu zahtevata

oprijeta oblačila in primerno plesno obutev. Ker je tudi tu velik del ocenjevanja

umetniški vtis, so teden pred nastopom vadili z oblačili, ki so jih imeli prav za ta

nastop. Tako so plesali kot na nastopu. Pokazali so čustva, tehniko in zgodbo.

Skozi vsa ta opazovanja smo poleg osnovnih čustev opazili tudi sestavljena čustva.

Goleman jim pravi tudi univerzalna čustva. Ta čustva se po vsem svetu izražajo z

enako mimiko in kretnjah. Vsi jih lahko prepoznajo, zato smo res lahko hitreje opazili

ta čustva. Opazili smo tudi sestavljena čustva, ki jih v vsakdanjem življenju večkrat

hote in nehote opazimo. Ljubezen, strast, ljubosumje, ponos, zadovoljstvo in sram je

bilo večkrat moč opaziti na obrazih plesalk, plesalcev in trenerjev.

Opazovalci smo želeli od plesalcev čim več prikazanih čustev, tako med odmori kot

tudi med plesom. Čeprav smo opazovali le pristna čustva, ki se pokažejo tekom

medsebojnega komuniciranja, smo opazovali tudi čustva, ki jih pokažejo tekom plesa.

Hoteli smo videti kar največ. Zato smo opazovali tudi trenerja in odnos trener-

plesalec. Pričakovali smo več znakov čustev skozi trening. Bolj raznolike znake, več

obrazne mimike in gibanja, značilnega za posamezno čustvo. Pričakovali smo, da

bodo plesalci tekom plesa pokazali več čustev, pa čeprav zaigrano. Menili smo, da

bodo čustva med plesom najbolj raznoliko pokazali plesalci standardnih in latinsko-

ameriških plesov, saj imajo največ različnih plesov in s tem povezanih značilnosti

plesa. In res je bilo tako. Sledil jim je hip hop, ker je imel 3–5 različnih koreografij, ki

so jih vadili. Zadnji je bil jazz, ker so vadili 1–3 koreografije. Po prikazanih čustvih v

času odmora, pa so po pričakovanju največ pokazali hip hop plesalci. Menimo, da so

bili najbolj sproščeni in komunikativni.

Čeprav nismo opazovali sestavljenih čustev, menimo, da so jih največ med plesom

pokazali plesalci standardnih in latinsko-ameriških plesov. Kajti vsak posamezen ples

ima svojo karakteristiko in s tem čustvo. Plesalci morajo na primer pri rumbi zaigrati

ljubezen, včasih sovraštvo, odvisno od sestave koreografije. Pri tangu morajo zaigrati

strast. Dunajski valček navadno plešejo s ponosom in lahkotnostjo. Pri hip hop plesu

in jazz plesu pa je to odvisno od posamezne koreografije. Tudi tu so imeli

koreografijo, kjer so morali pokazati ljubezen, strast. A je bilo tega manj.

Opazovalci smo bili ob prihodu na trening vedno veseli in rahlo vznemirjeni. Počutili

smo se zelo dobro. Naše čustveno stanje je bilo na vsakem treningu podobno.

Veselili smo se opazovanja in spoznavanja novih stvari. Ker smo bili tudi sami včasih

tekmovalno usmerjeni, smo poznali potek treningov in delovanja plesalcev v plesnih

skupinah. Res, da smo bili v eni plesni zvrsti, a stvari v plesu so si podobne. Spoznali

smo nove načine učenja istih stvari. Priprave na tekmovanja ostajajo podobne. Drugi

dve zvrsti smo spoznali v drugačni luči. Kakšen je njihov odnos do trenerja in obratno

nas je malo presenetil. Počutili smo se, kot da spadamo v njihovo ekipo. Niso nam

34

dali občutka izločenosti, pa čeprav smo samo sedeli in dejanskega stika z njimi

nismo imeli. Trenerji so bili do nas izjemno prijazni in komunikativni. Ne glede na to,

iz katere zvrsti prihajamo nas je zamikalo, da bi z njimi zaplesali. Čeprav smo vpeti v

ples, smo opazovali kar se da objektivno.

35

4. SKLEP

Naše opazovanje in raziskovanje na področju plesa in čustev je pokazalo, da je

najpogostejše osnovno čustvo na plesnih treningih mladih plesalcev prav veselje. Le-

ta pa se na vseh treningih pokaže večkrat kot ostala osnovna čustva. To je bilo

pričakovano, saj gre za izbirno dejavnost. Veselje se pojavi tako v času odmora,

vadbe tehnike in raztezanja, kot tudi pri plesu samem. Hip hop plesalci pa so

pokazali hip hop kot plesno zvrst, ki pokaže največ čustev. Potrdili smo prve tri

hipoteze in prav tako smo potrdili četrto hipotezo. Trenerjevo čustveno stanje vpliva

na plesalce. Ker je trener tisti, ki vodi skupino, in mu plesalci želijo biti podobni, je

razumljivo, da bo to tako. Pete hipoteze pa ni bilo moč ne ovreči ne potrditi, saj nismo

primerno opazovali oziroma bi morali naše opazovanje spremeniti.

Tekom prebiranja literature smo našli nekaj raziskav s področja čustev in plesa.

Raziskovalci so se večinoma osredotočali na sam ples, prikazovanje ustreznega

čustva skozi ples. Ugotavljali so, ali gledalci prepoznajo čustvo, ki ga plesalci plešejo,

in s kakšnimi gibi ga plesalci predstavljajo. Menimo, da področje, kjer plesalci

izražajo spontana čustva, ni veliko. Zanimivo bi bilo, če bi lahko primerjali

intenzivnost in količino spontano pokazanih čustev med plesalci različnih plesnih

zvrsti in kakšnimi drugimi športniki. Ali so morda plesalci, ki kar veliko vadijo

prikazovanje čustev, boljši v tem? Kje se pokažejo te razlike? Naše raziskovanje bi

se lahko nadaljevalo v to smer, ali pa bi se posvetili odnosu med trenerjem in

plesalcev.

Naše raziskovanje in opazovanje na tem področju nam je prineslo nekaj novega

znanja in novih ugotovitev. Mnogo bolj zanimivo bi bilo, če bi bilo nekaj več plesalcev

moškega spola, da bi lahko primerjali še čustvovanje po spolih. Vendar v plesu ni

veliko plesalcev, razen pri standardnih in latinsko ameriških plesih. Želeli bi si tudi, da

bi lahko delali s samimi profesionalci in reprezentanti, vendar se potem količina

opazovanih plesalcev zmanjša, a kvaliteta opazovanega bi se verjetno povečala.

Poizkušali smo najti neko sredino slovenskih plesalcev. Možnosti raziskovanja in

opazovanja plesa na slovenskih tleh je še veliko.

36

5. VIRI

Babšek, B. (2009). Osnove psihologije. Celje: Društvo Mohorjeva družba.

Buckroyd, J. (2004). Učenec plesa: čustveni vidiki poučevanja in učenja plesa. Ljubljana: Zavod EN-KNAP.

Goleman, D. (1997). Čustvena inteligenca: zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Hayes, N. in Orrell, S. (1998). Psihologija. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo – utrinki iz športne prihologije za mlade športnike. Ljubljana: samozaložba.

Kajtna, T. in Tušak, M. (2007). Trener: športna psihologija in trenerji. Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Koren, M. (2004). Hip hop kultura (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede). Pridobljeno iz http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Koren-Masa.PDF

Kovačev, N. A. (2004). Značilnosti in funkcije emocij ter njihov vpliv na socialno dinamiko. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, Univerza v Ljubljani.

Krevsel, V. (2001). Poklic športnega trenerja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kroflič, B., Škerlj, M., Vogelnik, M. in Vogelnikova, M. (1990). Ples. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Lamovec, T. (1991). Emocije. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Lewandowska-Tomaszczyk, B. in Wilson, P.(2010). A Contrastive perspective on emotion: surprise. Review of cognitive Linguistics, 8(2), 321-350.

Mandić, T. (1998). Komunikologija: psihologija komunikacije. Ljubljana, Glotta Nova.

Marjanovič Umek, L., in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus.

Ming Tsang, N. (2013). Surprise in Social Work Education. Social Work Education, 32(1), 55-67.

Podgorelec, I. (1991). Zaplešimo družabno. Ljubljana: založba Mladinska knjiga.

37

Radler, D. (2016). How a Ballroom Dance Competition is judged. Pridobljeno iz http://www.ballroomdance.net/How_a_Competition_is_Judged_.html

Shikanai, N., Sawada, M. in Ishii, M. (2013). Development of the Movements Impressions Emotions Model: Evaluation of Movements and Impressions Related to the Perception of Emotions in Dance. Journal Nonverbal Behavior (37), 107-121.

Smrtnik Vitulić, H. (2004). Čustva in razvoj čustev. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani.

Šifrar, T. in Kajtna, T. (2014). Osebnostne dimenzije, čustvena inteligentnost in socialne spretnosti plesalk in plesalcev v športnem plesu. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Tekmovalni pravilnik sekcije za standardne in latinsko ameriške plese. (2013). Pridobljeno iz http://www.plesna-zveza.si/standardni-in-la-plesi/pravila-sekcije-223682/media/pzs-tekmovalni.pravilnik_2013.dokoncen.pdf

Tekmovalni pravilnik moderni tekmovalni plesi. (2008). Pridobljeno iz http://www.plesna-zveza.si/moderni-tekmovalni-plesi/pravila-sekcije-223703/media/tekmovalni.pravilnik.mtp_2013.pdf

Tušak, M. (Maks) in Tušak, M.(Matej). (1994). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Tušak, M. (Maks) in Tušak, M.(Matej). (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Wilks, F. (2001). Inteligentna čustva. Kranj: Založba Ganeš.

Young, L. (1996). Govorica obraza. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zagorc M., Horvat M., Mirčeta Maračac M. in Lampič M. (1998), Jazz ples. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Zagorc, M. (2000). Družabni in športni plesi. Ljubljana: PZS.

Zagorc, M. (2001). Ples-Družabnost, šport, umetnost. Ljubljana: Domus.

Zagorc, M. in Kanduč Zupančič, N. (2009). Model treninga jazz plesalcev. Ljubljana:Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Zaletel P., Tušak M. in Zagorc M. (2006). Plesalec-športnik in umetnik: znanstvena monografija. Ljubljana: Fakulteta za šport.