Pohorske

Z O Z t TOMAŽIČ

Sveta Uršula roma Gospod ustvari oves Marija in sestrici Marija in puščavnik Božja pot svete Družine Poljčanska Marija Grlici zibljeta Jezusa Dušica majcena Ogrska Marija

S V E T A U R Š U L A R O M A

Pred mnogo stoletji je sveta Uršula pribežala pred svojimi sovražniki z Jutrovega na zeleno Pohorje.

Skrila se je v pohorskih pragozdovih, da bi svojim zasledovalcem zmedla sledi. Dobri gozd jo je sprejel vase tam, kjer se gozdnato pogorje na mariborski strani po­lagoma dviga z Dravskega polja in širi proti zahodu.

Sveta Uršula je stopala po lovskih sledeh, po drvar­skih stezah in pastirskih poteh in se dvigala vedno više po položnem pobočju med šumečimi, gozdovi. Iznenada je za svetlim bukovjem zagledala samoten božji hram; stene so bile surovo ometane s sivobelkastim ometom, streha pa krita s pepelnatobarvnim skriljem.

Napotila se je proti samotni cerkvici in rahlo potrkala na hrastova vrata, kajti bila so od znotraj zapahnjena.

Čez nekaj hipov je nekdo odrinil zapah in težka vrata so se škripa je odprla. Na prag je stopil star puščavnik ter se silno začudil:

»Kdo si, romarka, ki si upaš sama hoditi po teh pra­gozdnih puščavah?«

»Sveta Uršula sem, begunka z Jutrovega!« mu je rahlo zaupala. »In kdo si ti?«

»Sveti Bolfenk sem, pohorski puščavnik, svetnica, se­stra moja! Toda tukaj ne bova stala; prestopi moj domači prag, mila in draga gostja!«

Podal ji je roko in jo peljal v svojo cerkvico; pred oltarjem ji je ponudil surovo obdelano stolico in jo povabil:

»Sedi, draga mi sestrica, odpočij se od dolgega roma­nja! — Na, vzemi in zaužij; vse, kar imam, si bova po bratovsko delila!« In na oltarno mizo je prednjo položil črnega kruha ter lončen vrč mrzle studenčnice.

»Sveti moj brat, bodi lepo zahvaljen za gostoljubje! Rada vzamem, kajti dolga pot skozi samotne gozdove me je silno zdelala!« In odlomila je kos črnega kruha ter ga

7

željno použila, nato pa spila še nekaj požirkov hladne planinske vode.

»Draga sestrica, begunka si, praviš?« je čustvoval sveti Bolfenk.

»Srečno sem živela na Jutrovem, pa so pridrveli straš­ni divjaki, mi zažgali cerkveno hišico in jo porušili. Jokala sem in jih prosila, da bi smela ostati na črnem pogorišču, toda divji sovražniki mi tega niso pustili. Le to so mi dovolili, da sem izpod oltarja vzela prgišče svete zemlje za večen spomin na svoj dom, nato so me pa spodili, rekoč, da grem lahko, kamor hočem, le domov se ne smem nikdar več vrniti, sicer me ubijejo! Tako begam z ne­mirnim srcem in prestrašeno dušo po tem božjem svetu. Spomin pa mi vedno obiskuje moj dom in obletava črno pogorišče. Kadar pa sem najbolj nesrečna, mi je edina uteha tale svetinja na prsih!«

Pobožno je prijela obesek, ga odprla, poljubila in ga ponudila v poljub še svetemu Bolfenku:

»Sveti moj brat, to je prgišče moje rodne zemlje, svete zemlje z Jutrovega.«

Pohorskega puščavnika je ganilo do solz; sklonil se je nad ponudeno mu svetinjo ter jo poljubil; na sveto zemljico pa so kanile biserne solze ter jo zmočile. Ko se je zravnal, je sveto Uršulo bratovsko objel in poljubil:

»Ne žaluj, sestrica! Glej, kot brat te vabim: ostani pri meni, dokler te žalostno srce ne bo gnalo drugam!«

»Dobrega srca si, brat moj, sveti Bolfenk! — Toda tvojega gostoljubja ne bom uživala! Iti moram naprej, dokler se mi ne umiri prestrašena duša, dokler si moje žalostno srce ne izbere novega prostora na zemlji za drugi dom in za grob, v katerega bom zagrebla tole svojo svetinjo z žalostjo in strahom vred!«

Svetemu Bolfenku je bilo hudo pri srcu; sočutno jo je tolažil ter jo povabil:

»Če res ne moreš ostati pri meni v gosteh, te bom spremil k svojim trem sosedom tam pod Žigartovim vrhom!«

Svetnica je bila njegovega spremstva silno vesela. In že sta stopala po samotni puščavniški stezici na Reški vrh. Tam sta se ustavila, kajti sveti Bolfenk se je na tem svojem vrhu vedno ustavljal ter se oziral po lepotah

8

pohorskega sveta in po prelepi štajerski zemlji. Stegnil je roko proti severu in ji kazal kraje, polja in gorice:

»Za srebrno Dravo leži strmi Kozjak; tamle na Ostrem vrhu kraljuje Sveti Duh, za Tojzlovim vrhom se pred sovražniki skriva Sveti Križ, na zadnjem kozjaškem obronku pa domuje Sveti Urban. Vidiš onole mesto tam ob Dravi? To je Maribor, lepo in grešno mesto. Nekoč se je prevzelo zemeljskih dobrot in v svoji bahavosti pre­ziralo božja svarila. To je Boga užalilo v njegovi pravici in dobroti, zato je sklenil mesto kaznovati. . . Prepustil je zlodeju oblast nad njim, pa samo do polnoči; zlodej pa je odtrgal pohorski Planinki vrh in spešil po Dravski dolini, da bi z njim ob Meljskem hribu zajezil reko in pre­plavil mesto . . . Tedaj pa so se Mariji tisti Mariborčani, ki so ostali nedolžni, zasmilili. Ustavila je zlodeja in ga nagovorila; medtem pa je odbilo polnoč in ura zlodejeve oblasti je minila. Odtrgani vrh je moral pustiti kar tamle sredi doline. To je Slovenska Kalvarija z Marijino cer­kvico na vrhu. Namesto temnih jelk raste po njem vinska trta. . . Za rešenim mestom valovijo prelepe Slovenske gorice, kjer vinske trte pijejo bomo zemljo in sončno zlato nad njim ter težaško kri iz goričanskih žuljev; to je jeruzalemsko vino iz vinogradov slovenjegoriških, zlata kri prelepe zemlje, ki se v Slovenski krajini nadaljuje prek Mure, kjer Goričko pada v Panonske nižine proti Blatnemu jezeru . . . Pa poglejva zdaj še tole obširno polje! To je Dravsko polje, kjer je ptujski luk posrkal vase vso grenkobo naših polj . . . «

Sveti Bolfenk se je razvnel v domoljubnem zanosu: »Vso to štajersko zemljo gledam s te zelene samote

in vsakikrat si znova napolnim prsi s srečo, a dušo z ne­pozabno lepoto. Pa nadaljujva pot!« je končal, ko ji je razkazal vso razgledno okolico.

Sveta Uršula je v duhu obiskala svojo zgubljeno zem­ljo na Jutrovem in v moreči boli je tem bolj razumela puščavnikov zanos nad lepim razgledom.

Pot se je zdaj le malo dvigala in kmalu sta prišla na gozdno planico z majhno pohorsko kapelico.

»To je Zgornji križ in tamle na skali je sončni Sveti Areh!« ji je pokazal sveti Bolfenk.

9

Še nekaj stopinj čez peščeno pot navzgor med smre­kami in hojami in že sta potrkala na cerkvena vrata.

»Sosed, odpri romarjema!« je zaklical sveti Bolfenk.Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla in na pragu se

je prikazal sveti Areh:»Bodita pozdravljena, sveti Bolfenk in . . . «» . . . sveta Uršula, begunka z Jutrovega!«»Begunka! Draga sestrica, potem bodi dvakrat po­

zdravljena na mojem domu!« In sveti Areh jo je objel in poljubil kot brat, nato pa se je obrnil proti soncu in zaklical v planinski gozd pod areško cerkvijo:

»Primož! Tomaž! Soseda, pridita! Obisk imam!«Nato je popeljal draga gosta v areško cerkvico ter

razkazal sveti Uršuli svoj ljubi domek, sredi katerega leži grob iz belega marmora.

»To je grob viteza Henrika! K njemu romajo verni Pohorci s senčnega in sončnega Pohorja, dolinski Po- dravci z bregov Drave in Poljanci s Ptujskega polja; po navadi priromajo na areško nedeljo ter prosijo za zdravje in za pomoč pri boleznih v črevesju!«

Svetnica je ob Henrikovem grobu pokleknila ter v pobožnem molku naslonila svoje Čelo na mrzli marmor, ki je bil ves rosen, kot bi se tega nagrobnika še držale solze pohorskih romarjev ter dolinskih in poljanskih božjepotnikov.

Sveti Areh je dvignil klečečo romarko in jo peljal pred glavni oltar, nato pa še v šentlovrenško kapelo, ki jo je pozidal pred več stoletji planinski skopuh, ker se mu je za kazen spremenil kruh v kamen. Pred to kapelo tiči v tleh trhel štor in o njem je povedal zgodbo.

»Tu je pred sto in sto leti rasla mejna smreka med hočko in slivniško pražupnijo. Nekoč je tod šel čez gozd­nato Pohorje sam cesar Henrik. Z lastno roko je posekal smreko in ukazal tod postaviti božji hram. In res, areško cerkev so sezidali, ta smrekov štor pa še dandanes ni strohnel!« je pripovedoval sveti Areh.

Vtem so zaslišali po cerkvi stopinje dveh prišlecev; bila sta Arehova najbližja soseda, svetnika Primož in Tomaž. Oba sta takoj stopila pred sveto Uršulo in, ko jima je sveti Areh povedal, kdo je in od kod je prišla, sta jo prisrčno pozdravila in objela.

10

»Pojdimo na cerkveno planico!« je sveti Areh povabil svoje sosede in popeljal goste iz svoje cerkvice ven na sončno planjo pred božjim hramom. Tam so sedli na smrekove štore ter se zagledali z visoke planine v doline pod seboj. Kamor jim je seglo oko, vsepovsod njive, polja in travniki, gozdovi in gajici ter vinogradi; vmes sivo- modre koče, bele kmečke hiše, kapelice in cerkve.

Sveti Areh je vstal in šel z desnico od vrha do vrha, od gore v dolino, od zidanih križev do romarskih cerkvic:

»Tu pod nami je na šmartinskem pobočju sveti Mar­

i i

tin; njegov desni sosed je sveti Urh na gozdnatem Pod- vrhu. Blizu Boča je Marija Ljubičenska, ki ni hotela bivati v Poljčanah pod votlim Bočem; v njegovi senci je ženski samostan v Studencih; ustanovila ga je sveta Sofija, moja sestra, tako da se gledava noč in dan v nebesih in na zemlji. — Na Ptujski gori kraljuje Marija črnogorska ter varuje klečeče vernike pod svojim mate­rinskim plaščem. Njen dom je od zunaj ves črn. Ko so v te kraje pridrveli strašni Turki, so hoteli napasti Ptuj­sko goro in oropati Marijo črnogorsko; drli so že proti hribu, ko se je zgodil čudež; padla je tako gosta in temna megla, kot bi bila nastala noč, in zagrnila Ptujsko goro z Marijinim svetiščem. Turki so romarsko cerkev zaman iskali, zakaj v čudežno poslani megli je cerkev, prej bela kot sneg, počrnela kot saje in pepel. Od takrat pravijo hribu Črna gora, in to po vsej pravici, zakaj cerkev so že premnogokrat pobelili, a je vendarle še dandanes vsa Črna.«

Sveto Uršulo je ta črnogorska bajka prestrašila, da se je vsa stresla in zgrozila:

»Celo do tod so pridrli Turki, moji sovražniki, ki so mi porušili dom in me pregnali z rodne zemlje!«

»Tudi naše Pohorje so hoteli ustrahovati in oropati. Toda zviti in hrabri Pohorci so se z živino vred umaknili v svoje gozdove ter jih v zasedah počakali v svojih glo­bokih klancih in od stoletnih vod hudoumie razjedenih globačah. Drugod pa so junaško odbijali turške napade na obrambnih zidovih cerkvenih taborov. Na Pohorju so bili Turki zmerom tepeni!« je pripovedoval sveti Areh.

Pa tudi ponosna Arehova pohvala ni mogla pomiriti svete Uršule, begunke z Jutrovega, zakaj zmrazilo jo je že ob sami besedi .Turki' in vsakikrat jo je obšla neka čudna mešanica čustev strahu in svete jeze.

Iz .vznemirjenja jo je vzdramilo ubrano donenje daljnih zvonov. Ozrla se je proti večerni strani in zapazila koni­často streho cerkvenega stolpa, kako je štrlela iznad temnih lesov.

»In kateri naš brat domuje tamle?« je vprašala.»Tam kraljujejo sveti Trije kralji, ki jih je zvezda

večernica pripeljala z Jutrovega na zeleno Pohorje!« ji je pojasnil sveti Areh.

12

Sveta Uršula je vsa razburjena planila pokonci:»Tudi oni so iz mojih krajev! Še danes pojdem k njim!«»Malo pozno bo, a če tako srčno želiš biti še danes pri

svojih rojakih, pa pojdimo! Toda prej vas moram še pogostiti!«

In sveti Areh je prinesel iz lesene cerkvene kočice hleb zmesnega kruha in hlebček belega sira z venčkom rdečega luka. Postregel je pač s tem, kar so mu bili prinesli v dar pohorski in poljanski romarji. Nato je stopil še k stu­dencu pod areško cerkvijo in v lončeni buči prinesel zdra­vilne studenčnice.

Po skromni južini so se dvignili na pot k svetim Trem kraljem. Sveti Areh je bil romarski vodnik, za njim pa so sestro begunko spremljali puščavnik sveti Bolfenk in gozdna samotarja sveta Primož in Tomaž, Arehova naj­bližja soseda.

Nekaj časa so hodili po grebenski poti skozi svetlo bukovje, pod katerim so v nemirnih krogih plesali razno­barvni sončni kolobarji ter zorili borovnic aste črnice in rdečili brusničaste beličke. Na planem križpotju so za­pustili gozdno pot na pohorskem hrbtu in se spustili na levo v tihi hlad nepreglednega svetlega smrekovja in tem­nejšega hojevja, ki tako ugodno in poživljajoče diši po rosni smoli in medeni mani. Skozenj nalahno veje večno šumenje in vetrno drhtenje jeličev in jelk.

Pod nogami jim je žuborela bistra studenčnica in jih vzdramila s svojim ledenim hladom, ko jim je oprala bose noge. Od tam je mrzla bistrica pohitela prek izpranega peska med visoko gozdno travo soncu naproti, sveti po­potniki pa so romali mimo gozdnih jas in travnikov, s katerih so nehote splašili tu srnjo družinico, tam ponos­nega jelena z družico.

Hodili so mimo samotnih drvarskih bajt, obdanih s cvetočimi fratami in skrčenimi požganicami, katere so delavne drvarke z motiko prekopavale v fratne njive in vrtove, jih zasajale s krompirjem in zeljem ter posejale okrog štorov soržico, ki požene prvo leto, zori pa šele drugo.

Pohorska stezica se vleče skozi bukovje, smrekovje in hojevje in se vijuga mimo valovečih fratnih njivic z drvarskimi kockami v sredini. Tam nekje zadaja sekira

13

drvarica drevju smrtne rane. Med hruščečim padanjem si drevje trga veje od še živih bratov in sester, ki se v svoji žalosti zamajejo. Umirajočemu gozdu pojo sekire in žage zadnjo pesem, z drevja pa pripolzi smolnata rosa in kaplja kot dišeče solze. Planinska bistrica vpija nenehno šumenje in drhtenje, življenje in umiranje, sladko mano in dišeče solze ter nato vsa opojno vonjajoča pripoje v dolino in razširja duh po visokih planinah . . .

Sveti romarji so molče stopali skozi to zeleno cerkev. V nji se je že razlilo večerno žarenje, iz travnatih tal pa so se dvignile kot sinjemodro kadilo somračne tenčice. ..

Mimo drvarije z drvarskimi kockami, h katerim so mladi drvarčki prignali z gozdnih paš svoje krave, so šli svetniki po strmini navzgor po jelovem pobočju Velikega vrha, skozi zasajen gozdni mlaj ter rdeče, modrikasto- prelivajoče se cvetje listnatega vrbovca, pohorskega ci- pruša, med dišečimi malinami in gozdnimi jagodami.

Na planinah se je mračilo, le za pohorskimi kopami in zelenimi planjami ter golimi vrhovi je še žarela večerna zarja kot velika žerjavica drvarskih ognjišč.

V popolnem mraku planinskih gozdov so zagledali novo žarenje in, ko so se približali gozdni planiei, so videli nočni kres. Žgali so ga sveti Trije kralji pred svojo cer­kvijo, da se je svetila kot velika zvezda nad nočnim gozdovjem.

Sveti Trije kralji so prisrčno pozdravili prišlece, svojo rojakinjo in begunko z Jutrovega pa so objeli in polju­bili. Nato so goste povabili, naj sedejo na gozdne štore, rekoč:

»Sedite semkaj h kresnemu ognju! Mi smo tako radi zbrani okrog te ognjene svetlobe in toplote sredi temačne tihote in nočnih pesmi trikraljevskih gozdov!«

Utrujeni romarji so radi sprejeli vabilo in sedli okrog trikraljevskega kresa, domačini pa so pohiteli v cerkveno hišico in prinesli za večerjo jezerskih postrvi ter kupico zlatega vinca pohorčana iz bistriških vinogradov.

Po večerji je sveta Uršula še svojim trem rojakom potožila svoje gorje. Ko jim je povedala, da je pred so­vražnikom rešila le grudico rodne zemlje, so jo v solzah zaprosili:

»Dovoli nam, draga sestra, da jo pobožamo!«

14

Položili so roke na sveto zemljo in jo nežno poljubili.Potem so pobrali iz kresnega ognja goreče trske

smolnice, ki so v nočnem vetriču plamenčkale kot blago­slovljene bakle. Za njimi so se dvignili tudi areški romarji ter kot sveti plameničarji spremljali nočno procesijo v romarsko cerkev.

»Položili bomo sveto zemljo na oltar!« so zapeli sveti Trije kralji in peljali sestro begunko po največji pohorski cerkvi pred glavni oltar.

V njem sedi belooblečena Mati božja s svojim Sinkom v jaslicah, ki so jih prišli častit in obdarovat Trije modri z Jutrovega. . . Vsi so ponižno pokleknili.

In tako je begunka, sveta Uršula, klečala pred božjimi begunci na trikraljevskem oltarju in jim prinesla v dar grudico svete zemlje iz Jutrove dežele.

Krušni oče, sveti Jožef je pobral sveti dar iz njih rodne domovine in ga položil Sinku v jaslice, proseč ga:

»Blagoslovi to drago zemljico in stori, da bo zgubljena domovina zopet naša! Vsa naša, edinole naša!«

Zbrani svetniki so v silnem nemiru zrli v jaslice sredi oltarja in nestrpno čakali. Ko pa so videli, da je Marijin Sinko položil ročico na begunkin dar, so z ganjenimi srci zapeli pesem zahvalnico.

Minila je jasna noč na planini in od vzhodnih obzorij, iz domovine svetih Treh kraljev in svete Uršule, je prišlo zlato jutro. Zjutrilo se je tudi v trikraljevski cerkvi.

Trije kralji in njihovi gostje so vstali. Po zajtrku so v mladem jutru krenili z Jelovca skozi prebujeni gozd na Veliki vrh. Tam so obstali na goli črni skali ter obču­dovali lepote prostrane zemlje, s katere so jutranji vetriči z bližnjih gor potegnili nočne meglice. S hribov in gora se je po dolinah razlilo sončno zlato.

Trije kralji pa so razkazovali razgled, največji in naj­lepši, kar jih je na vseh pohorskih vrhovih in kopah.

»Pred nami leži Bistriška dolina s slovenjebistriškim mestom in Dravinjska dolina s konjiškim trgom. Nasproti nam je že v sivi davnini zrasel zid Vitanjskih gor, strme Konjiške gore, pogozdenega Boča, skrinjaste Rogaške gore, siromašnih Haloz, tam daleč za njimi pa je zagreb­ško Slijeme z Ivanjščico. Onkraj srebrnega dravskega traka so pojoče Slovenske gorice in Kocljeva Slovenska

15

krajina s prestolnico ob Blatnem jezeru. Tam na južnem obzorju se izmotavata iz jutranjih meglic Bohor in po­savski Kum z dvema cerkvicama na travnatem vrhu. Nad bližnjo Brinjevo goro se košati savinjska Mrzlica. Tam na večerni strani se za temnozelenimi pohorskimi kopami belijo Savinjske planine, na našem severu pa kipi na zelenem zidu proti nebu Sveti Duh na Ostrem vrhu!«

»In te belčke cerkvice?« je želela vedeti sveta Uršula.Sveti Trije kralji so ji z velikim veseljem našteli imena

vseh cerkvic:»Desno in levo pod nami sta dve pohorski župniji:

htinjska, svetega Petra in Pavla, ter kebeljska, svete Mar­jete; naša trikraljevska cerkev pa je na meji obeh in je zato htinjska in kebeljska podružnica hkrati. Sredi me­šanega gozda na Podvrhu samuje sveti Urh, na vetrov­nem pobočju Vrbekovega vrha pa sveti Martin; v slovenje-

16

bistriški cerkvi so sveti Jernej, Marija in sveti Jožef; .sredi sveta* kraljuje sveti Venčeslav; na visokih gričkih

‘gospodarita prihovska Marija in njen sosed Jošt; za njima je sveta Barbara v svoji črni cerkvici; pod Konji­ško goro vlada vitez sveti Jurij; in tamle na večernem obronku je sveta Kunigunda s svojim sosedom, svetim Mohorjem in pod njim čadranska cerkev. In še so cerkvice v Ločah, v Laporju, Črešnjevcu, Cirkovcah, na ptujski Cmi gori!«

»Toliko svetih domov je, kot bi bila božja roka iz­pustila jato belih golobov, ki so se razpršili in sedli v pisana polja in zelene vrhove; jaz pa nimam niti lesenega lirama . . . « je sveta Urša potožila svojo bolest.

Pohorskim svetnikom je bilo zelo hudo pri srcu in vsi hkrati so jo vabili:

»Begunka, sveta Uršula, ostani pri nas! Kar imamo mi, to je tudi tvoje; domovi naši in naši darovi!«

Sveti Uršuli pa je bilo še bridkeje v ranjenem srcu:»Bratje moji, bodite zahvaljeni za gostoljubno dobroto!

Toda razumeli boste mojo srčno željo, da bi bila gospo­darica svojega dom a. . . Čeprav bi bil še tako majhen! V njem bi rada imela svoj sveti kotiček in trohico zemlje z Jutrovega, iz moje rodne domovine! — Hudo mi je tembolj, ko vidim, kako sočustvujete z menoj! Toda moje nemirno srce me bo tako dolgo gnalo naprej, dokler se ne bo nekoč umirilo v novem, drugem božjem hramu. Zakaj biti ljubljen gost je toliko, kot biti drag tujec, ki ne more povrniti zaužitega gostoljubja! In to je, mislim, najteže!« je iskreno dejala begunka sveta Uršula.

»Razumemo tvojo nežno dušo, toda verjemi nam, da smo ti vse ponudili iz bratovskega srca! Slutimo pa, da bratsko gostoljubje ne more nikoli nadomestiti lastnega doma, toplega ogn jišča ... Kljub temu ostani pri nas!« so jo iskreno vabili sveti Trije kralji.

»Če kje, potem bi se počutila pri svojih rojakih kot doma, čeprav bi bila v tujini! Toda tudi dom rojakov v tujini je tuj, ker je brez domače toplote.«

»Potemtakem tvoje srce ne bo vzljubilo nobenega novega božjega hrama?« so jo vprašali svetci, njeni pla­ninski spremljevalci.

»Srce ga bo že vzljubilo, toda pravi dom je le eden,

2 Pohorske legende 17

edini, blagoslovljen, poln prave sreče in otroških spominov. Rajši ne govorimo več o tem, da mi ne bo še teže pri srcu! Zgubljen rojstni kraj je zlat, pa čeprav ni bil nikdar niti pozlačen!« je trdila Uršula, sveta begunka.

»Mi, ki svetega hrama še nismo zgubili, pač ne mo­remo tega pravilno ceniti! — Toda gostje so nam vedno dragi, ljubi, sveti!«

»Gost pa bodi prav tako pošten, iskren. Zato vam bom kar odkrito povedala. Še danes se od vas hvaležno poslo­vim!« je končala sveta Uršula.

»Kam hočeš zdaj od nas? Zakaj?«»Vaš dom mi je drag! Kakor bi rada ostala pri vas,

vam vendarle nočem biti v nadlego! — Rajši poromam stran od vas, dokler ne najdem gore, ki mi bo nadomestila zgubljeni rodni dom!«

In pohorski svetniki, njeni bratje, so čutili njeno ža­lost, kot bi bila njihova. Molče so jo spremljali od vrha nazaj k cerkvi.

Sveta Uršula pa ni pozabila rodne grude. Čeprav je je bilo le za pest, jo je sestrinsko delila; vzela je je le pol za spomin, drugo polovico pa je s solzami poljubila in se le težko poslovila od nje,

»Moje rodne zemlje je čedalje manj!«In sveta Uršula se je znova napotila na romanje. Sveti

Trije kralji in sveti Areh, sveta Primož in Tomaž so jo spremljali po gozdnem kolniku pod Velikim vrhom navzdol skozi dišeče hojevje. Tedaj pa jih je med bradatimi debli pozdravil nov čar pohorskih planin, črno jezero sredi pla­zečega borovja in močvirnih trav. črno jezero je bilo kot oko planinskega gozdovja, s katerim gleda pohorsko gorovje v nebesne modrine.

Od planinskega jezerca se je tedaj oglasila nežna pe­sem, čista kot pomladanski cvetovi. Pohorski svetniki so prisluhnili sanjavemu napevu, zakaj petje z jezera je bilo rajsko lepo.

»Tako pojo planinske vile!« so spoznali sveti Trije kralji. Saj so jih poslušali zmerom, kadar koli so se pojoč vračale v svoja skalovja v planinskih Jeruzalah pod tri- kraljevsko planino.

Podzavestno so sveti romarji pospešili korak in že je pred njimi zatrepetala jezerska gladina črnega jezera,

18

pred njim pa so v plesnem kolu rajale belo oblečene pla­ninske vile.

Sveta Uršula je ob tej skriti rajski lepoti obstala kot kip in pobožno pila čar pohorskih gozdov. Za njo so se ustavili svetniki ter zrli na sveto begunko in planinske vile.

Tedaj se je plesno vilinsko kolo razpletlo in planinske vile so kot jata belih metuljev priplavale k strmečim svetnikom ter obdale svetnico s svojim rajalnim krogom.

»Bodi pozdravljena pri nas!« so zapele vile.»Me smo jeruzalske vile!«»Me pa smo prišle iz šentlovrenških puščav, iz Tauži-

čevih lesov!« so odpevale druge.»Pri rojstvih smo sreča!« so pele rojenice.»Usodo prerokujemo!« je bil odpev sojenie.»Svetovalke smo pravih setev na izbranih njivah!«»Pomagalke smo poljskih del, plevemo in žanjemo!«»Pastirjem prinašamo srečo, da si v svoje srebrne

golide namolzemo kravjega mleka!«»Svetujemo, sodimo in prerokujemo, pomagamo; v

zameno pa prosimo boba, kruha in mleka!«»Mir ljubimo nad vse; hrup in kletev pa nas preženeta

drugam, kjer še vlada božji mir sredi goščav, pečin in puščav! In naš beg prinaša hudokletnikom in našim pre­ganjalcem nesrečo!«

Tako so vile odpele svojo pesem, odplesale vilinsko kolo ter se zazrle v solzni svetniČin obraz. Bilo jim je hudo.

»Ali smo te nehote užalile?«Sveta Uršula je odkimala in zavzdihnila:»Ne, ne! Le resnico ste mi povedale; božji mir in

ljubezen je sreča; pregnanstvo, beg in sovraštvo pa ne­sreča! Zato zdaj romam kot brezdomka in begunka, da bi našla srčni mir in nov done ek!«

Dobrim vilam se je svfjta Uršula silno zasmilila.Obdale so jo kot bel oblak t;r jo spremljale; za njimi pa so tiho stopali sveti Trije ■ kralji, sveti Areh, Primož,Bolfenk in Tomaž.

»Do Zlodeja ob Lobnici te spremimo!« so ji vsi zatrjevali.

Skozi gozdne tišine se je glasil vilinski spev in tolažil

j\

19

ter prerokoval vesele in srečne dni. Ob njihovih stopinjah je žuborel temen potok, ki je pritekal iz črnega jezerišča in jezerskih šotorišč; vilinskemu spevu pa je odpeval črni jezerski potok.

Mimo drvarskih koč pri Zlodeju je jezerski potok poskočil v vodovje Lobnice, svetničini spremljevalci pa so planinsko rečico kar prebredli.

»V tem skritem kraju prebiva pohorski zlodej in kupuje po Pohorju grešne pohorske duše. Pa jih večinoma zgubi!« so pripomnili sveti Kralji.

»Tu je torej doma oni peklenski zlodej, ki je za ceno prvega romarja meni sezidal cerkev!« je posmehljivo dodal sveti Bolfenk.

»Dobro si ga prevaril!« je zbodel Bolfenka sveti Areh. ^Namesto duše prvega romarja je dobil volka!«

Sveti Bolfenk je požugal in nekaj zagodrnjal v brado, toda besed ni bilo moči razumeti, ker je lobniško vodovje vedno huje truščalo po črnih pečinah v hrupne globine'

Ustavili so se na skalnem robu.»Stojimo na Jelenji peči, nam nasproti so Ravbarske

peči in med njimi pada Šumik, lobniški slap!« je dejal sveti Areh.

Iz nevidne globine je trušč padajočih lobniških voda dvigal rosne pajčolane, polne bisernega iskrenja in ma­vričnih prelivov; zrak pa se je tresel v Šumikovih pesmih in grmenjih slapičev. Sveta Uršula je sredi te divje lepote in hrupne godbe pohorske zemlje kar onemela, planinske vile pa so se razkropile kot bel rosni pajčolan ter iskale Jelenove peči najlepši cvet, rdeči sleč, ki bo sveti begunki prinesel srečo.

Našle so ga, ga utrgale ter ji ga pripele na prsi, kjer je ležala blagoslovljena grudica rodne zemlje.

»Iz žalostnega srca ti je skozi sveto zemljo pognal rdeči cvet!« so ji zapele bele vile.

Nenadoma so se vsi prestrašili, zakaj iz tolmuna pod slapom je priplaval povodni n ož, zeleni vodovnik ter začel plezati po črnih skalah navzgor. Ko je uzrl popotnike, je prevpil Šumikovo grmenje:

»Kdo mi kali vodni mir? Kdo mi je pognal kamen v tolmun, da mi ie prebil streho in mojemu najmlajšemu vodovničku zbil žlico iz roke?« Divje jih je meril s svojimi

20

ribjimi očmi, da jim je vsa kri zledenela. »Če je bila katera izmed vil, mi bo za kazen postala žena vodovnica!«

Prestrašene vile so zaječale in se kot obroč stisnile okrog svete Uršule, proseč jo pomoči.

»Vodovnik lobniškega Šumika! Nobena ni vrgla kam­na! Jelen ga je nekoč sprožil s te peči, pa se je zataknil ob korenini. Grmenje slapa ga je zdaj znova sprožilo,« ga je mirila sveta Uršula.

»Če je to resnica... potem bodi tokrat brez kazni! Če pa je laž, ugrabim pastiričko, ovco, kozla, kar si bodi, kar mi moti mir, in odnesem živi plen naravnost v globoki tolmun!«

Njegove roke so spustile skalnate držaje in pognal se je nad padajočo reko, ki ga je v belem slapu popeljala prek spolzkih skal v zeleni tolmun, kjer se je potopil.

»Bodi zahvaljena, svetnica, da si nas rešila, sicer bi bila ena izmed nas zdajle že vodovnica. — Sveta begunka, pojdi čez zeleno Pohorje in našla boš gorski vrh, kjer ti pozidajo drugi dom!« so ji hvaležne vile prerokovale usodo.

Sveta Uršula se je vsem lepo zahvalila: dobrim vilam za preroške besede, svetnikom pa za spremstvo in gosto­ljubje ter se poslovila.

»Srečno pot!« so ji želeli sveti bratje. Sveti Trije kralji so se takoj napotili ob jezerskem potoku navzgor, sveti Areh, Bolfenk, Primož in Tomaž pa so se pod slapom Šumikom zagrizli v temno pobočje in se vračali skozi visoko bukovje Žigartovega vrha proti domu.

Toda planinske vile svete Uršule niso hotele same pustiti skozi pohorski gozd:

»V pohorskem gozdu je vse polno bajnih bitij! Host­nik, divji mož, podira gozd in piplje drevesa kot plevice po lanišču zreli lan! Gozd si zasaja kot gozdar smrečice!« so pripovedovale vile iz šentlovrenške Puščave.

»Da te ne zadene nevidna sekira, ki jo meče po gozdu divji lovec — kaznovana duša predrznega pohorskega lovca, ki je ustrelil v Križanega — ko žene svoj divji lov med pokanjem hudičevih pušk ter strašnim lajanjem pre­kletih psov! Tudi nas, vile, preganja; toda ubraniš se ga, Če ležeš na gozdno pot!« so vedele planinske vile iz htinj- skih Jeruzal.

22

»V temnih nočeh se čez črne gozdove vozi ponočnjak škopnik, sedeč na gorečem rženem škopu, dokler se kot jastreb ne spusti na izbrano streho. Tamkaj zadela dim­nik, da z dimom zaduši rojenčke in dojenčke!« so trdile lobniške vile.

»Na križpotjih te zavajajo blodeče gozdne luči — grešne duše —- na napačno pot, da te potem vodijo vso noč kot v začaranem krogu okrog istega mesta, dokler se blodnik proti jutru ves izmučen ne zgrudi na zemljo!«

»Kadar pa pridivja sem od Velike kope vetrovnik, lomi

23

vrhove dreves in jih kot mlaje zasaja po stokajočem gozdu, da se s svojimi vrhovi dotika zemlje. Tepeni gozd poleže kot zeleno žito v deževni burji!«

Sveta Uršula se je vseh teh besed ustrašila in je bila vsa srečna, ker je vile niso zapustile.

Po skoraj ravni poti so dospele na zaraščeni Klopni vrh. Na njem se je širilo zamočvirjeno jezerišče. To je bil prvi pohorski vrh brez cerkvice in brez razgleda. Po lov­skih in pastirskih stezah se je z njega skozi tihe gozdove vlekla vrsta pojočih vil, ki so spremljale in varovale sveto Uršulo pred zlobnimi bajnimi bitji zelenih pohorskih pra- goščav.

Drvarske in oglarske sledi so jih pripeljale na peščeno raven sredi zavetnih hojk in smrek; na tihem Pesku so se po gozdnem travišču pasle plašne sme s ponosnim srnjakom.

Z oble Roglje so zagledali Vitanjske planine, ki padajo kot zelene stene v somračno modrino globokih dolin. Po njih drevita in se penita dva rogljanska izvirka, Dravinja in Oplotnica.

»Presamotno je tu!« občuti sveta Uršula, ko je stala na drugem pohorskem vrhu, ki je brez planinske cerkvice, brez drvarske bajte in brez lovske kocke.

In z gole Roglje se je čez planjasto grebensko pot potegnil bel trak in se zvijal prek kopastih planj in vrhov; prišle so na Planinko.

»Vidiš onole mesto ob Dravi? To je Maribor, lepo in grešno mesto. Nekoč se je prevzelo zemeljskih dobrot in v svoji bahavosti preziralo božja svarila. Bog pa je v svoji pravica sklenil mesto kaznovati. Zlodej je tejle Planinki odtrgal vrh, da je na njegovem mestu nastala kamnita kotlina. In v to kotanjo je marenberški jezemik preselil svoje črno jezero, ki se je razlilo v sedmero jezer­skih okenc!« so pripovedovale vile.

Stopale so po ležečem borovju, ki se je zibajoč udajalo pod njihovimi stopinjami in legalo v močvirne trave; izpod stopinj pa so brizgali rjavi curki jezerskih vod močvir- nic. Med pritlikavimi bori so stala sedmera okenca, črna šentlovrenška jezera, brez vodnih živali, mrtva.

»Mrtva jezera na vrhu gole planje!«»Na njihovem globokem dnu pa živi v steklenem gradu

24

povodni mož, jezemik!« so ji pojasnile njene belčke spremljevalke.

»Še sreča, da se na onemle šotnem blazin jaku ne vozi v soncu po jezeru!«

Postalo jim je vroče, zakaj na teh planinskih višavah je sonce žgalo in peklo do krvi.

»Da, po teh golih višavah in planjavah je zlatega sonca, da bi pohorski romar po njem do večera zgorel, toliko ga Bog razsipava z jasnega neba!«

Tedaj so bele vile svetovale sveti Uršuli:»Previdno zapustimo ta črna jezerca, da ne pade kaj

vanje; sicer bi se prikazal jezeniik in vzvalovil jezersko gladino, da bi prekipela v strašno povodenj, nad vsem pa bi dvignil še silno nevihto s ploho, gromom in strelo!«

25

Sveta Uršula je bila z vilami vred zadovoljna, ko so se vse planinske romarke srečno odmaknile od nevarnih šentlovrenških jezerc. V jezerska okenca je zdaj modro nebo nasulo sončnega prahu, da se je v zlatem zrcalu lahko ogledovalo in se poljubljalo v njem z drago pohor­sko zemljo.

Ob grebenskih stezah in poteh pa je tekmovalo planin­sko cvetje; z jasnim nebom modri encijan, z zlatim son­cem goreči ogenjčki in z vilinskimi tenčicami belčke otebice. Planinske vile so te pisane cvetove božale s svo­jimi poljubi, pele pesmi radosti in sreče ter z njo na po­horskih planjah vezale zemljo z nebesi.

Same niso vedele, kdaj so se po majhni strmini dvig­nile na nov vrh, ves črno ožgan od silnih vetrov, zimskih mrazov in zmladletnih slan.

»Na Črnem vrhu smo! Na najvišjem pohorskem vrhu stojimo! Tamle v zahodni bližini je sestra Črnega vrha — Velika kopa, le malo nižja. Loči ju samo tole Ribniško sedlo, čez katero veže klančna gorska cesta Mislinjsko in Dravsko dolino!« so svetničine vodnice in spremljevalke kazale razgled s Črnega vrha.

»In še je videti pol sveta, le da je zdaj vse v soparičnih meglicah!«

Sredi te gole višinske planjave so bile planinke videti večje, kajti pod vrhom naokrog so rasli pritlikavi bori in krmežljave hojke s starikastimi mahovi in lišaji, kot bi izpod vrhov gole kope silili razkuštrani lasje. Vse to redko zviharjeno drevje je bilo že več desetletij staro in ni bilo večje od pastirskih otrok.

Na nobenem vrhu ni bilo svetega hrama ne božje veže. Le tam spodaj pod Ribniškim sedlom je čepela pastirska kočka.

S Črnega vrha se je pomikala planinska družba svete Uršule, od Velike kope sem pa so ribniški pastirji prignali svoje ovčje trope in kravje črede. Skozi božjo tišino višin­skih planjav in goljav so zadoneli pastirski zvonci kot večerna molitev. Pozvanjali so in trjančili kot na večer pred velikim praznikom. Na Ribniškem sedlu so se pa­stirčki s svojimi belimi ovčkami srečali z vilinsko sku­pino in oboje se je zlilo kot dva bela oblaka.

Za Veliko kopo so v zahajajočem soncu zagoreli bri-

26

njevi grmi in v zimskih burjah ožgani hojevi viharniki Čez pohorske planje in kope je legal večer.

»Tu bi rada imela svoj dom!« si je zaželela sveta begunka, vsa bela in lepa pa s svetniškim sijem okrog glave.

Ribniški pastirji so jo začudeno ogledovali, nato pa jo vprašali:

»Zakaj si to svojo željo tako žalostno izrekla? Saj bo dom veselja in sreče.«

Namesto nje pa je odgovoril vilinski zbor:»Svoj pravi dom je zgubila! Njeno eerkvico na Jutro-

vem so porušili Turki! Zdaj je uboga begunka, brez­domka'«

27

Hladi pastirčki in pastiričke so se nemo spogledali z volarji in kravaricami ter ovčarji in že so ji soglasno obljubljali:

»Mi ti postavimo nov dom, belo cerkvico, tule na Rib­niškem sedlu! — Za nocoj in odslej pa bodi z vsem svo­jim spremstvom naša gostja!«

In ribniški pastirji so popeljali sveto Uršulo z belimi vilami proti pastirski kočki. S črnega Ribniškega sedla se je potegnil beli oblak okoli pastirske bajte in kmalu zginil v njej.

Sredi začrnele dimnice je prasketal pastirski ogenj; ob stenah na travnatih ležiščih pa so posedle vile in rib­niški pastirčki, le sveto Uršulo so posadili na edino ku­hinjsko stolico. Kravarica je v velikih loncih zavrela kravjega mleka in skuhala ajdovih žgancev ter jih zabelila z mastnimi ocvirki. Dišečo pastirsko večerjo je postavila na dolgo mizo in jih povabila:

»Kar imamo, to vam damo!«Belčke vile so s sveto Uršulo slastno zajemale ajdov

žganek za žgankom in, ko so pobrale s kadečega se vrha že vso zabelo z ocvirki, je kravarica ulila čez žgance ku­hanega mleka. Večerjale so kot pravi pastirji in drvarji. Pa saj vile niso ves dan ničesar zaužile, sveta Uršula pa je zajtrkovala še tam pri svetih Treh kraljih. . .

Ko so se navečerjaH še pastirji, jim je morala sveta Uršula pripovedovati svojo žalostno povest, resnično zgodbo o pregnanstvu z rodne grude. Ribniški pastirčki in pastiričke so jokali in, ko jim je pokazala grudico svete rodne zemlje, ki jo je bila rešila izpod svojega oltarja, so ji v solzah in joku prisegli:

»Ne žaluj, sveta begunka! Mi ti postavimo nov božji domek!«

Nato so legli po dišečem senu in po požeti mehki travi; pastirska koča pod Ribniškim sedlom pa se je potopila v noč in sanje.

Prvi jutranji svit jih je spet spravil na noge in takoj so se lotili dela. Na Ribniškem sedlu so pastirčki kopali temelje za cerkvico, lomili granitne skale in pečine ter drobili preperelo kamenje v sivobel zrnat pesek, da bo za ilovnati omet. Tako so se brez zidarjev lotili zidanja: pastirsko cerkvico so zidali, zidali. ..

28

Toda ponoči je z Velike kope pridrvel divji vetrovnik in porušil ves zid, delo prvega dne, ter razmetal skalnate temelje. Slabo znamenje . . .

Žalostno so se pastirčki zidarčki znova lotili zidanja in delali ves dan, od ranega jutra do trde noči. Tudi drugo noč jim je zlobni možak vetrovnik uničil preprosto zida­

nje. In tako vse druge noči: kar so zidarčki podnevi po­zidali, to je vetrovnik ponoči porušil in razmetal.

»Vetrovnik z Velike kope ne pusti, da bi na tem me­stu stala cerkvica!« so žalostno dejali ribniški pastirčki.

»Prav kot bi se bili Turki spremenili v temne sile in se zvezali s pohorskim vetrovnikom, da jo bodo, siroto, preganjali še tod čez zeleno Pohorje, preganjali celo na konec sveta! Proti vetrovniku in temnim bajnim silam smo brez moči!« so bridko spoznale belčke vile.

29

Sveta Uršula pa se je vdala v usodo, ki so ji jo kro­jile temne sile:

»Usojeno mi je, da moram po božji poti naprej, do­kler ne najdem gore, kjer me ne bodo preganjale temne sile in bajni divjaki!«

»Mi smo ti hoteli pozidati cerkvico, pa je nismo mogli!« so žalovali pastirčki.

»Spoznala sem vas, pohorski pastirji in pastiričke, in vaša dobra srca. Hudo mi bo za vami. . .«

Vile in pastirčki so jo spremljali z Ribniškega sedla na oblo planjavo, Veliko kopo. Ko je vroče sonce popilo iz dolin jutranje meglice in nočne tenčice, se jim je odprl nov, prelep svet.

Pastirčki so sveti Uršuli in belim vilam kazali:»Pod nami leži pisana Mislinjska dolina s svojo re­

čico Mislinjo in mestom Slovenjgradcem. Tamle je gora Oljka, Mozirska planina; tam zadaj pa so bele Savinjske gore in Karavanke!«

Tedaj so se obrnili na severno stran:»Tu spodaj je Dravska dolina s koroško reko Dravo,

za njo stoji strmi Kozjak, Svinjška planina in Golica. Po vseh hribih in gorah se že belijo božji domovi!«

Sveta Uršula je na večerni strani zagledala novo, koroško goro, še vso pokrito s črnimi gozdovi, le njene senčne prepadne severne stene in njen kamniti vrh so bili goli, sivobeli. Njeno oko jo je obkrožalo in iskalo cerkvico, a je ni moglo najti.

»Na tejle gori je še ni! Katera gora je to?« je vpra­šala sveta Uršula.

»To je Plešivec! V resnici je še brez cerkvice!« so ji povedali ribniški pastirji.

»Srce mi želi stopiti na njegov goli vrh! Morda naj­dem na Plešivcu svoboden svet za svoj drugi dom in v njem svoj srčni mir!«

»Iz srca ti to želimo!« so vzkliknili vsi, vile in pastirčki.

Sveta Uršula je takoj krenila na božjo pot, ki je z razgledne Velike kope padala po zahodnih hrbtih in .gre­benih vedno niže in niže. Na koncu zelenega Pohorja so se planinske vile in pastirji lepo poslovili od nje in ji želeli srečno pot pa mir in srečo na tej koroški gori.

30

S slovenjgraških obronkov zelenega Pohorja se je svetničino spremstvo vrnilo čez Veliko kopo. Na Ribni­škem sedlu ob kamniti groblji, kjer še dandanes pravijo ,Pri cerkvici1, čeprav je niso nikoli postavili, so se pastirji in vile poslovili ter ŠU vsaksebi.

Sveta Uršula pa se je z zahodnega Pohorja spustila v Mislinjsko dolino ter šla mimo belega Slovenjgradca proti Plešivcu. Dolgo je romala, preden je vsa izmučena prišla na goli plešivski vrh. Na njem ni našla nikogar, le črno jezero je molčalo v plešivski kotanji, niže doli pa so sredi planinskih kmetij samevale gorske koče ko­

roških kmetov. Stopila je na plešivsko skalo in se začela razgledovati.

Njene oči so poljubile prelepe koroške planine, s ka­terih so se potočili vodni rožni venci in napolnili planin­ske dolinice do vrha; tam se zdaj v nebeškem zlatu kop­ljejo koroška jezera in točijo velike solze v srebrno Dravo. Dalje je oko svete Uršule poljubljalo kipeče koroške gore, gorske senožeti po planinskih poljih in dolinah, njeno srce pa se je napolnilo z lepoto svetih koroških krajev, da je njeno koleno pred toliko lepoto kar samo po­kleknilo na jezersko skalo.

In njena duša je zahrepenela proti severu, kjer je v daljavi, tam sredi Gosposvetskega polja, slutila koroško Marijo, Gospo Sveto. K njej je stegnila svoje roke, jokala in molila:

31

»O, koroška Marija, Gospa sveta, pomagaj mi, da najdem spet svoj dom, svojo srečo in srčni mir!«

Srce in duša sta ji bila polna božjih lepot svetih pla­nin in gor, svetih jezer, dolin in polj. Ob njih je tem sil- neje začutila svojo srčno bolest, svojo muko in nesrečo, svoje brezmejno hrepenenje po dragem domu, da so ji žalostne tenčice iz solznih ros zastrle pogled; v črno ple- šivsko jezero pa so začele kapljati svetničine solze.

Tedaj se je plešivsko jezero vzburilo; po jezerski gla­dini so zaplesali valčki in zavalovili kolobarji, kajti z jezer­skega dna se je dvignil jezernik, povodni mož. Bil je ves zelen in kosmat; telo mu je bilo pokrito z zelenoblešče- čimi luskami, izza katerih je viselo močvirno ločje in šotne bilke. Ko je zagledal na jezerski skali klečečo in plakajočo ženo, je ročno odplaval k obali in zaklical:

»Hej, žena! Čemu spuščaš svoje bisere'v jezero, da se moji otroci jezerčiči pretepajo zanje?«

»Saj niso biseri, so le moje solze!« mu je svetnica ganjeno odvrnila.

»Čemu pa jokaš?« jo je vprašal sočutno.»Videla sem prelepe, drage kraje! . . . «»Tudi jaz jih gledam vse dneve, a ne jočem!«»Ne jočeš, ker jih tvoje oči vidijo v letnih menjavah,

v soncu in burji, jaz pa sem jih videla prvič v svojem živ­ljenju; zato je žalostna moja duša, zato joče moje srce!«

»Se boš že potolažila, ko zopet odideš z moje gore, od koder si prišla!« jo je tolažil jezernik.

»Ne, ne utolažim se še kmalu! — Tudi odšla ne bom več s te gore! Prav tu ob jezeru bo zrasla moja hišica, da bom lahko vsako jutro in vsak; večer poslušala go­sposvetske zvonove ter jim vračala pozdrave.«

»Tu ne moreš ostati, tu je moje domovanje! Na Ple- šivcu sem gospodar jaz, jezernik! Pa nihče drug! Za kmete in kmetice je prostor niže pod vrhom!«

»Saj nisem kmetica, svetnica sem!«»Uh!« je zatulil plešivski jezernik. »Zdaj pa ne bom

imel več miru v teh višavah, če ostaneš tu! — Veš kaj? Pojdi nazaj na kopasto Pohorje. Tam je še toliko praznih planjastih vrhov, pa si tamkaj sezidaj svoj hram!«

»Ne morem več od tod! Tu, kjer so v skali odtisnjene moje stopinje, moja kolena, tu je sveta skala in semkaj

32

bodo romali Korošci in Pohorci, Mislinjčani in Podravci. Ce misliš, da oba ne moreva ostati na tej gori, pa se ti preseli na Pohorje!« je odločno dejala svetnica.

»Jaz sem bil prej tu ko ti in ne pojdem nikamor! Ti pa zgini tja, od koder si prišla!« je jezno zagodrnjal je­zernik in se potopil.

Sveta Uršula pa je vztrajala in ostala.In zopet so prišli pastirji, koroški pastirji plešivskih

kmetov, in prignali svoje črede ovac in krav na pašo. Prišli so k črnemu jezeru lučat kamenje, da bi dražili ple- šivskega jezernika. Ko pa zagledajo na jezerski skali belo ženo z zlatim sijem okrog glave, vzkliknejo:

»Svetnica! Svetnica! Svetnica!«Ta pa jih je nagovorila:»Sveta Uršula sem, begunka z Jutrovega. Prišla sem

z zelenega Pohorja. Tamkaj, so mi pohorski pastirji ho­teli postaviti cerkvico, pa je niso mogli, ker jim je divji vetrovnik z Velike kope vse sproti razdrl. Na zelenem Pohorju torej ne morem ostati, čeprav je tam tako lepo. Ta sivi vrh pa je mojemu srcu še bolj všeč, kajti z njega gledam svete koroške gore, sveta polja, jezera, domače Savinjske planine, zeleno Pohorje in kraljevsko Peco. Tu, ob tem črnem jezeru želim, da mi sezidate cerkvico, v zahvalo pa vas bom varovala pred boleznimi. — Tu v skali so odtisi mojih stopinj in kolen; kdor koli bo stopil in pokleknil vanje, ne bo v nogah čutil nobenih bolečin. Vsake bolezni v nogah bo ozdravljen!«

»Tedaj bodi pozdravljena! Ali si tudi naša živina ne bo več lomila nog po teh jezernikovih skalah? Boš tudi to varovala, da ne bo padala v prepade?« so jo željno spraševali plešivski pastirji.

Sveta Uršula jim je prikimala.Tedaj so koroški pastirji veselo zavriskali in stekli

na svoje domove pravit radostno vest, da si je njihovo goro izbrala sama sveta Uršula in da želi, da ji ob ple- šivskem jezeru sezidajo planinsko cerkvico.

In res; plešivski kmetje so sklenili sezidati gorsko cerkvico sveti Uršuli na čast, ker svetnica želi ostati med njimi in jim hoče pomagati v stiskah, nadlogah in boleznih.

Po strmih voznih poteh, globokih klancih in prek

3 Pohorske legende 33

ostrih pečin so plešivski kmetje vozili kamenje, pesek in apno; stavbni les pa so zvlačili iz svojih jelovih in maces­novih gozdov. Vse to so razložili ob plešivskem jezeru, da bo bolj pri roki za zidanje gorske cerkvice.

Plešivski jezernik je z grozo opazoval, kako kmetje z veseljem pripravljajo vse potrebno za zidanje Uršuline cerkvice, h kateri bodo pozneje romali božjepotniki, pa­stirji in drvarji, da ne bo imel nikoli več miru pred njimi.

Zato je skuhal v jezeru črno nevihto in spustil strelo, da bi kmete in zidarje prestrašil ter pregnal plešivske voznike. Toda nikomur se ni nič hudega zgodilo, ker je ljudi in vprežno živino varovala sama sveta Uršula.

Vozili so gradivo ter zidali in zidali, dokler ni zrasla tik ob plešivskem jezeru nova gorska cerkvica, sveti dom za sveto Uršulo. Svetnica se je takoj vselila vanj.

K nji so začeli romati verni božjepotniki s slovenj­graškega Pohorja, romarji iz treh dolin, iz Mislinjske, Dravske in Mežiške, ter prosili plešivsko svetnico Uršulo pomoči proti boleznim v nogah. Stopali so v njene sto­pinje, odtisnjene v skalovju, poklekali v skalnate jamice, ki so jih vtisnila njena klečeča kolena, ter lomili s skal­nih robov kamenčke za zdravilni spominček na božjo pot na Uršljo goro, kakor so zdaj koroški romarji prekrstili Plešivec.

Ko so z velikim trudom pripeljali za novo cerkvico še zvonove ter jih potegnili v nizek, s skodljami krit zvo­nik, so plešivski zvonovi zadoneli z Uršlje gore ter po­zdravljali svoje sosede daleč na koroško in štajersko stran,

To romarsko zvonjenje je pregnalo plešivskega jezer- nika prav na dno črnega jezera, a še tam je vedno brnelo in zvenelo, kot bi se zvonovi potapljali prav v jezero samo. Jezernik ni nikjer več našel miru pred svetouršul- skimi zvonovi. Zdaj si je zaželel prejšnjih starih, dobrih časov, ko so ga samo plešivski pastirji kdaj pa kdaj po­dražili s kamenjem, kadar so ga lučali v jezero, ali pa kadar so nalašč z ovčjimi in kravjimi zvonci pozvanjali in trjančili.

»To so bili blaženi časi!« je bridko vzdihoval jezernik. »Vso pozno jesen, vse dolge zime in kratke pomladi je bil prelep mir tu na Plešivcu! Zdaj p a . ..«

34

Sklenil je o tem govoriti s svetnico. Pognal se je z jezerskega dna k njeni skali, sedel na mahovnato bla­zino ter se vozil sem in tja, da bi dočakal sveto Uršulo. Svetnice pa ni bilo od nikoder, dokler je ni jezernik pri­čel klicati.

In sveta Uršula je prišla iz cerkve, stopila na skalo, vsa bela kot marmorni kip, stegnila roke ter zaklicala:

»Jezernik, klical si me! Zdaj sem tu!«Jezernik se je pognal na svoji zeleni blazini, odplaval

k njenim nogam ter jo milo prosil:»Sveta Uršula! Prosim te, naj me ti pritepeni prišleki

vsaj z zvonjenjem toliko ne mučijo!«»Ne morem ti ustreči. To so romarji iz naših dolin, s

koroških, kranjskih in štajerskih gor. Z zvonovi pozdrav­ljajo svoje drage domove, svojo sveto zemljo. . . To opra­vilo je sveto, blagoslovljen pozdrav, ki plava z moje gore nad koroška polja in doline, jezera in gore!«

In jezernik se je zvijal na zeleni blazini:»Torej ni nobene pomoči? Kaj naj storim?«»Preseli se!« mu je svetovala svetnica.»Kam naj se preselim, da me ne bo doseglo zvonjenje

tvojih zvonov?«»Proti vzhodu, na vrhove zelenega Pohorja, kjer še

ni nobene cerkve in kamor ne seže noben zvon!« je dejala svetnica in odšla v cerkev.

»Dokler bo tu stala cerkev, stolp, z zvonovi, ne bom imel miru! Moram se preseliti z jezerom vred!«

Kakor je jezerniku svetovala sveta Uršula, tako je sklenil storiti. Prepeljati bo treba vse jezerske vode z golega vrha Plešivca čez Mislinjsko dolino na široko in kopasto Pohorje in vzeti s sabo tudi ženo jezerko z vsemi otroki jezerčiči. Da pa ne bo dolga selitev prezamudna — treba bo iti po strmem plešivskem pobočju navzdol, prek reke Mislinje in od Slovenjgradca zopet navkreber po zahodnem Pohorju — bo dolino premostil z velikan­skim mostom iz belosive megle.

In tako je tudi storil. Podnevi so se neprenehoma dvi­gale megle iz črnega jezera ter se potegnile druga čez drugo, dokler ni bil med Plešivcem in Pohorjem razpet meglen most.

Ponoči pa se je jezernik skrivaj pritihotapil v hlev

35

plešivskega kmeta. Živina se je vznemirila, nategnila ovratne verige, pripete ob jasli, in zarožljala.

Rožljanje prenapetih verig pa je zbudilo pastirja, ki je rahlo spal pod hlevskim stropom na viseči hlapčevski postelji. Pridržal je sapo, da bi se ne izdal, kajti pri vra­tih je opazil čudnega moža.

In ta neznani, čudni možak je poklical najmočnejša črna vola:

»Črnuha, pojdita z menoj!«Pastirju je zastal dih, kajti na možakove besede so

se verige kar same od sebe razklenile in par črnih volov je stopal za njim skoz odprta hlevska vrata.

Prestrašeni pastir je na svojefti visečem ležišču ležal ves trd in odrevenel. »Kaj neki poreče gospodar, ker ga nisem poklical, ko je neznanec ukradel najlepši par vo­lov?« ga je mučila težka skrb.

Tedaj pa so se še pred zoro odprla hlevska vrata in črna voliča se prizibljeta čez prag v hlev in gresta vsak na svoj prostor. Neznanec pa ju z verigami priveže k jaslim. Cma voliča takoj ležeta, možak pa zgine iz hleva in zapre vrata za seboj.

Pastir skoči z ležišča na tla in začne polagati v jasli suho krmo, seneni rez, ko prideta v hlev hlapec volar in dekla kravarica. Zelo sta se začudila, da še oba črna vola ležita.

»Saj sta videti vsa zdelana! Vsa mokra sta in znojna!« sta takoj opazila.

Pastir pa jima pove vse, kar je videl in čul.»Nekdo si ju je ponoči sposodil za vožnjo! Drevi se

skrijem pod jasli, da zvem kako in kaj! Dokler pa ne zvemo vsega, nihče ne črhni gospodarju niti besedice!« veli hlapec volar.

Prišla je druga noč in hlapec se res skrije pod jasli, kot je bil davi dejal, pastir pa spleza po drogu na svojeviseče ležišče.

Oba sta bedela in nestrpno čakala.Ko je nastala trda tema, se nenadoma odpro hlevska

vrata in prikaže se neznani in čudni možak. Zopet pokliče oba črnuha. In zgodilo se je kot prejšnjo noč: verige so se same razklenile, vola pa sta se ozrla in obrnila ter šla

36

proti vratom. Na pragu ju je neznanec zapregel v telege, zaprl za seboj vrata in vola odgnal.

Pastir in volar sta čakala do zore. In zopet je neznani možak prignal v hlev oba vola črnuha, vsa znojna in tako zdelana, da sta kar padla ob jaslih na tla. Čudni hlapec gonjač pa je zginil kot prvo noč.

»Tako je bilo tudi snoči in davi!« je trdil pastir.Volar mu je zdaj rad verjel.Oba povesta kmetu, da nekdo hodi ponoči naskrivaj

v hlev po črna vola in si ju sposodi za vso noč za Bog ve kakšno delo ter ju zarana prižene tako zdelana nazaj.

»Drevi ga počakam še jaz! Povprašal ga bom kako in kaj! Ko pa vama porečem, udri vsak s svojim telež- nikom po njem!« jima naroči gospodar.

Zvečer se vsi trije skrijejo v hlevu; pastir na svojem ležišču, hlapec volar pod ja sli mi, za vrati pa kmet. In čakajo, čakajo . . .

V trdi temi se zopet odpro vrata in vsi trije zagledajo čudnega moža, ki ni videti ne kmet ne hlapec ne pastir. Neznanec zopet pokliče vola črnuha in že ju hoče na pragu zapreči v telege, ko skočijo predenj vsi trije s te- ležniki v rokah in ga ustavijo.

»Kdo si, da si upaš meni nič tebi nič jemati moja vola za delo?« je zarjul nad njim kmet. »Pusti ju pri miru!«

»Še nocoj si ju sposodim. Jaz sem jezernik iz plešiv- skega črnega jezera. Selim se z jezerom vred z Uršlje gore na zeleno Pohorje. Tako mi je ukazala sama sveta Uršula! Za vola pa se nič ne boj, saj ne bosta shujšala. Nasprotno, še zredila in zdebelila se bosta! — Za vožnje te pa bogato poplačam!«

Plešivski kmet si ni upal zameriti se ne sveti Uršuli ne jezerniku iz Črnega jezera.

»Če je tako, pa ju odpelji in dobro vozi!« mu zaželi gospodar in se umakne s teležnikom.

Jezernik pa zapreže vola v telege ter ju odžene k svo­jemu jezeru. Jezera pa že skoraj ni bilo več, toliko ga je bil v obeh prejšnjih nočeh že zvozil na Pohorje. Zapregel je vola pred velikanski voz, na katerem je imel čuda ve­liko posodo, polno jezerske vode. Pognal je črna voliča, da sta se napela, premaknila z mesta grozansko težo ter

37

krenila naravnost na megleni most, ki se je bočil čez vso Mislinjsko dolino, od Plešivca do Pohorja.

Blizu pohorske Velike kope je plešivski jezernik zlil vodo v novo jezero, ki ga je bil že navozil v obeh nočeh. Vozil je vso dolgo noč in, ko se je pred črnim Pohorjem začela po nebu razlivati rdeča zarja, je jezernik odpeljal zadnjič.

Plešivsko črno jezero je bilo preseljeno!Hkrati z zadnjim vozom so se preselili še jezerka z

jezerčiči in na Plešivcu ni bilo nikjer več ne jezera ne studenčka, kajti jezernik je z gore preselil prav vso vodo.

Nato je zopet prignal v hlev zdelana in znojna vola. Kako bi pa tudi ne bila zdelana, če sta pa tri dolge noči vozila Črno jezero s Plešivca na Pohorje! Jezernik ju je razpregel in privezal k jaslim. Vanje jima je vrgel jezer­ske trave.

»Nikdar ti ne bo manjkalo sena! — Tule na rogovih pa imaš plačilo za prijaznost in za vožnje!« je dejal jezernik.

Kmet, volar in pastir so skočili k voloma gledat Je­zernikovo plačilo: na vsakem rogu je visela vrečica suhih zlatnikov!

Plešivski jezernik ni niti toliko počakal, da bi se mu bil kmet lahko zahvalil, temveč je za vse večne čase zgi­nil s Plešivca na zeleno Pohorje. Pod Veliko kopo leži še dandanes črno okence — Ribniško jezero — in v njem mirno prebiva plešivski jezernik z ženo jezerko in otroki jezerčiči, kajti od tam ga nihče ni pregnal, ker ga ne draži več ne daljni svetouršulski zvon s Plešivca ne bol- fenški ne ribniški.

Sveta Uršula, begunka z Jutrovega, je na golem Ple­šivcu našla svoj drugi dom, novo gorsko cerkvico.

Cesto stopa okrog božjega hrama ter s srcem in dušo vpija prelep razgled po svetih koroških gorah in doli­nah, rekah in jezerih. Od tam pa ji misel pohiti na široko Pohorje, kjer smrekovi in jelovi gozdovi šume planinsko pesem o večni lepoti gorskih bistric, potočnih slapov, šumov in šumikov, o črnih jezerih in šotnih jezeriščih, o razglednih vrhovih in kopastih planjah ter o pohorskih bajnih bitjih, o dobrih vilah ter o zlem Vodovniku, iezer- niku, hostniku, škopniku in vetrovniku, ki je ribniškim

33

pastirčkom ponoči sproti rušil zidovje cerkvice, še iz daljave jo opijajo zelene opojnosti. . .

Ko se svetnica naužije vseh teh božjih lepot, se vrne v svoj novi dom, stopi pred glavni oltar in poljubi nad vse drago ji svetinjo — grudico svete zemlje domače — ki jo je srečno prinesla s seboj iz Jutrove dežele.

In njena jutranja misel je večerna molitev:»O moj dragi, sveti dom, bodi pozdravljen!«

G O S P O D U S T V A R I O V E S

Ta zgodba se je dogodila v tistih starih časih, ko sta še hodila po svetu Gospod in sveti Peter. Prišla sta tudi v naše drage slovenske kraje. Potovala sta od zelene gore do gore, od vasice do vasice in do osamljenih kmetij ter si ogledovala ves ta prelepi svet.

Povzpela sta se tudi na zeleno Pohorje ter obiskala prelepe vasice, ki so ždele na sončni strani tega gozd­natega gorovja ter ponosno zrle na meglene doline pod seboj.

Pod pohorsko kopo Rogljo se je prav na koncu pia- njastega pobočja stiskala okrog bele cerkvice planinska vasica Šentjungota, više gori pa je ležalo skrito naselje Skomarje.

Nekega popoldneva prideta Kristus in sveti Peter tudi v pohorsko Šentjungoto. Bila sta že vsa zdelana od dolge hoje skozi temne gozdove ter globoke doline in jarke, prek katerih sta hodila zdaj navzdol po bregovih, zdaj zopet navzgor po strminah.

V poldanskem soncu so zazvonili zvonovi po vseh pla­ninskih cerkvicah in njih zvoki so lili čez velikanske goz­dove, obširne cvetoče frate in grde poseke, preskočili do­line in grabe ter se obiskovali od zvonika do zvonika.

Kristus in sveti Peter dospeta do kmečke koče, ki je

40

stala na samem izven vasice. Pred njo je pod kapom sedela stara ženka in lupila krompir. Sveti Peter je bil že silno lačen, zato pogleda svojega Gospoda in pravi:

»Kaj, ko bi se tukaj malo ustavila in staro ženko poprosila vbogajme!«

»Pa stopiva k njej in jo poprosiva!« privoli Gospod.Brž odpre sveti Peter visečo leso v sivem plotu, zlo­

ženem iz samih krajnikov, ter spusti Gospoda pred seboj na dvorišče. Pred staro ženko se ustavita in jo lepo pozdravita:

»Dober dan, ženka!«»Bog ga daj tudi vama!« jima odzdravi starka, si ju

malo ogleda pa ju povabi k sebi na klop. »Videti sta tujca in trudna. Sedita k meni in si odpočijta!«

Kristus in sveti Peter brž prisedeta in se ji zahvalita za prijaznost.

»Res. utrujena sva od hoje po teh dolgih pohorskih poteh in gozdnih stezah; ko se nama bodo noge malo spočile, jo bova mahnila zopet naprej!« de Gospod.

»Lupite krompir za poldnič?« vpraša sveti Peter.»Za poldnič, da! Malo krompirja in solate bom napra­

vila, pa bo! Za nas uboge bo kar dobro! — Škoda, da ga nimam že skuhanega! Rada bi ga vama dala, seveda, če bi ga hotela jesti!«

»O, pa še kako rada!« je željno vzkliknil sveti Peter. »Tako strašno sva že lačna!«

»Morda pa imaš kaj drugega za najin prazni želodec?« povpraša Kristus.

»Kos črnega kruha imam; a je tako strašno slab, da res ne vem, če ga bosta hotela jesti. Letos je ječmen tako slabo obrodil, da je bilo zrnje popolnoma stuleno; ko je pa zmleto, so seveda skoraj sami resasti otrobi, kot bi bil mlinar slamo zmlel, ne pa ječmena!« je tožila ženka.

»Tudi s takim kruhom bova zadovoljna!« ji skromno odvrne Kristus.

Starka odloži pleteno košarico s krompirjem in stopi v kočo. Čez hip se vrne s kosom zares Črnega in slabega kruha ter ga jima ponudi:

»Takle je, kakršnega nam je letos Bog dal! Takega vama tudi jaz dajem za južino. Le odlomita si ga in Bog vama ga požegnaj!«

41

»Tudi tebi, dobra ženka!« se zahvali Kristus in prelomi črni kos na dvoje; polovico ponudi svojemu drugu, sve­temu Petru, drugo polovico pa si obdrži sam in začne jesti. Kruh pa je bil zares zelo slab; ni bil samo črn, tem­več tudi poln ostrih otrobov, kot bi bila slama zmleta ali kot bi ženka moke pred peko ne bila nič presejala. Kristus je počasi jedel, sveti Peter pa je žvečil in žvečil, nato pa poprosil:

»Malo vode imaš gotovo tudi? Ne?«»O, vode pa, vode, mrzle studenčnice; take, da postane

po njej človek še bolj gladoven!« In brž odide v črno kuhinjo po pisker ter se z njim napoti k žlebiču, po ka­terem je žuborela čista studenčnica.

Sveti Peter pa je ta čas godrnjal:»Tak kruh! Bolj ko ga premlevam in žvečim, več ga

imam v ustih! Ko bi le že brž prinesla studenčnice, sicer bom imel polna usta samih resic in otrobov. Naj se mi še kje v grlu zataknejo, potem bom pa imel!«

Zakašljal je in izpljunil slamnate otrobe.»No, kar poglej, sama slama!« je nevoljno pripomnil

sveti Peter.»Ne bodi tako izbirčen in žlikav! Jej, saj je tudi ta

Črni kruh božji dar!« ga zavrne in pouči Kristus.»No, če je božji dar, bi bil pa že lahko boljši!« je zbo­

del sveti Peter.»Peter! Peter! Še rad ga boš jedel!«»Takšnega kruha še nisem jedel, pa ga tudi ne bom!

Rajši ga vržem kakemu gladovnemu psu, če bi naju gre­doč kateri oblajal!«

In res, sveti Peter pri priči potisne svoj kos črnega kruha v popotno torbo.

Tedaj jima stara ženka prinese pisker čiste stu­denčnice.

»Vodo imamo pa na Pohorju dobro; čista je, kot bi v sonce pogledal, in mrzla ko led. Pravijo, da so jo v prejš­njih časih pili za zdravilo, ko je po dolinah razsajala neka huda bolezen!« je pripovedovala ženka.

Sveti Peter si natihoma misli:»Bom videl, če mi ozdravi tudi glad!« in nagne bučo ter

pije, pije. Na koncu ga je kar streslo in zmrazilo. Ponudi jo Še Gospodu:

43

»Pij še ti, zakaj ta voda je zares pravi božji dar!« »Prav kakor tale črni kruh!« pripomni Gospod, vzame

vodo in se je napije. Prazno posodo vrne ženski, rekoč: »Bog ti povrni ta kruh in to zdravo pijačo! Odpočila

sva se, najedla in napila, zdaj bova pa lahko zopet na­daljevala svojo pot po tem prelepem pogorju. Dobra ženka, povej, koliko sva ti dolžna?«

»Kaj bi bila dolžna! Meni nič, le Bogu! — Ko bi prišla tjale k praznikom, bi vama dala tudi kos potice ali moč­nika iz bele pšenične moke, a je pri nas tako redka. —

Vesta, tu pri nas je že tako visoko, da je za pšenico pre­mrzlo, zato je sploh ne sejemo. Le rž in ječmen še obrodita, seveda, če ni preveč suše ali moče. Koruza ne zazori, ajdo pa že v cvetju zamori slana, tako hitro se pri nas neha jesen. Da, ubogi smo mi Pohorci z žitom, zato pa imamo tako slab, črn kruh. No, pa smo tudi s takim zadovoljni, samo da smo zdravi! Še Bog da imamo takega!«

»Ce ti midva nisva nič dolžna, potem naj ti pa Bog stotero povrne!« se ji zahvali Kristus. Svojemu popot­nemu tovarišu pa veli:

»Ta kos kruha, ki mi je ostal, deni v torbo, da ga bova imela za popotnico, če bova lačna!«

Sveti Peter stori, kakor mu je velel Gospod; zahvalita se še enkrat za gostoljubje in južino ter nadaljujeta svojo pot po jušnih pobočjih zelenega Pohorja.

44

Prečkala sta planinske njive, ki vise na strmih, pri­sojnih pobočjih brez razgonov in ogonov, kot bi bil po­ložil velikansko žganordečo plahto po bregu in jo zgoraj v prvi brazdi pritrdil, da ni spolznila v grapo. Na teh nji­vah je rasel in cvetel krompir ter stročnat bob, zelje in repa, rž in ječmen; fižola pa niso več sadili, ker ga je majniška slana vedno vsega posmodila.

Ko tako hodita in hodita že vso večerko, začne Petrov želodec prazno prepevati. Zdaj se Peter spomni čiste in mrzle studenčnice, po kateri je človek še bolj lačen.

»Kaj bi tudi ne bil, če pa nisem nič poldničal ne ju- žinal. Le vode sem se napil! — V torbi imam ta presneti črni kruh, poln otrobov in resic. . . Kaj bi bilo, če bi ga vendarle pokusil?« godrnja sam s seboj.

Gospod, ki je ves čas hodil pred njim, se obrne in ga vpraša:

»Kaj si pravkar rekel?«»Da imam v torbi še črnega kruha!« se Peter skromno

zlaže.»Aha, naj le še ostane zame in, če bo treba, še za koga

drugega. Ti ga tako ne ješ!« ga hudomušno zbode Gospod.Svetemu Petru pa se je pred očmi že kar temnilo od

samega gladu in slabosti; čimdalje bolj ga je mikal črni kruh v popotni torbi. In res, na sredi njivske steze malo zaostane, seže v torbo, oddrobi košček kruha in ga željno dene v usta. Čeprav je bil silno lačen, celo gladoven, se je vendarle moral znova razjeziti nad temi presnetimi slamnatimi resami, ki so se mu nabrale ob zobeh, da jih je le s težavo spravil v kepico.

»Fej, te pač niso užitne!« jih je jezno izpljunil.Kristus pa se je pred njim sklonil in pobral grudo

suhe pohorske zemlje ter jo v roki zdrobil in jo nato vrgel po njivi, kot bi naseval semensko zrnje, zraven pa je s križem blagoslavljal njivo v strmcu.

»Ali nisi nekaj rekel? Si me morda klical?« ga po­vpraša Kristus.

»Nisem te klical; menil sem le, da otrobi in rese s ple­vami vred niso užitne!« se izgovarja sveti Peter.

»A so vendarle potrebne in koristne!« ga pouči Gospod.Oba umolkneta in nadaljujeta svoje pohorsko poto­

vanje; Gospod prvi, za njim sveti Peter. Čez čas sveti

45

Peter zopet zaostane, odlomi košček kruha in ga poje, otrobe pa znova izpljune po njivi, ki je lepo zorana čakala žitnega semena. . . In še večkrat je napravil tako . . .

Prav tako se je tudi Gospod vsakikrat sklonil k čaka­joči njivi, pobral grudo, jo zdrobil ter vrgel prgišče dišeče prsti po njivi, kot bi naseval, in delal križe.

Ko se je že delala noč, prideta do samotne koče, kjer je domači pes strašno lajal in divjal nanju; tedaj se Kri­stus obrne k svetemu Petru in mu veli:

»Zdaj mi pa le daj iz torbe tisti kos črnega kruha, da bom z njim potolažil tega renčečega psa!«

Petru pa je bilo silno nerodno; gledal je tja nekam po njivi:

»Gospod, ne huduj se nad menoj! Kruha ni več, ker sem po poti vsega pojedel!«

»Vsega, praviš? Pa si pri oni ženki dejal, da tako črnega in slabega kruha še nisi jedel in ga tudi ne boš, češ da ima slamnate otrobe v sebi!« ga skuša Gospod.

»Res je tako! Otrobov in resic nisem pojedel, ker sem jih sproti izpljunil!«

»Jaz sem pa že takrat vedel, da ga boš še rad jedel. . . Peter, Peter! Zdaj vidiš, da ni dobro, če je Človek preveč izbirčen in žlikav v jedeh! Ne zaklinjaj se po nepotreb­nem! Spoštuj in jej vsako jed, saj je božji dar!«

»Odpusti mi, Gospod, ker sem bil preizbirčen in pre­vzeten. Odslej bom cenil tudi tak črn kruh!« de iskreno.

»Prav, Peter! — Otrobe si pa vendarle zavrgel. . . Nu, da se tudi te ne zgube v nič, naj iz njih zraste novo žito, ki bo imelo koničasto zrno, obdano z lupino krog in krog, da bo še v kruhu polno lupinastih bodic! Ta nova žitna rastlina bodi — oves!«

»In kje bo oves rasel?« je bil Peter radoveden.»Najprej po teh planinskih njivah, kjer si ga ti raz­

trosil, jaz pa nasejal in blagoslovil; potem pa po vseh njivah, ki jih bodo obdelovali ubogi kmetje, bajtarji in kočarji ter drvarji v svojih drvarijah. Predvsem bodi oves tretje žito za visoke planinske kraje, kjer ne dozori zlata pšenica; neobčutljiv bodi za sneg in mraz in slano in še toča naj ga ne oklesti tako ko drugo žito! Tako bodi!«

In nadaljevala sta svojo božjo pot po zelenem Pohorju.•

46

Na onih planinskih njivah pa je še isto leto zraslo novo žito, ki ni imelo ne klasja in ne resic, ampak latov je; bilo je polno zrnja, zavitega v pleve in bodeče otrobe. Ko so žanjice žele oves, so na več krajih našle goste križe, nasejane s samim ovsom; tam je naš Gospod blagoslovil pohorske njive s svojim križem, da bi novo žito bolje obrodilo.

Oves pa je še dandanes izmed vseh vrst žita najmanj občutljiv za mraz, sušo in močo. Kruh ovsenjak pa je črn in poln bodečih otrobov.

Na pohorskih njivah je še dandanes stara navada, da sejalci na obeh krajih njive posejejo semensko zrnje prav na gosto in v obliki križa, da bo žitna njiva plodovitejša; kmetica pa poseje še na vsako stran križa po en šopek rož, da je Kristusovo znamenje vedno v njivskem cvetju.

Tako zraste vsako leto na naših pohorskih njivah zelen križ med pisanima šopkoma poljskih rož v častitljiv spomin na Gospodov obisk, ko je ustvaril oves.

M A R I J A I N S E S T R I C I

Nekoč je v lepem Radvanju pod zelenim Pohorjem živel kmet s hčerko edinko. Da pa bi ji ne bilo dolg čas in bi ji ne bilo treba goniti ovc in goveda na pašo, je vzel za svojo neko sirotico. Tako je kmet imel dve hčerki, pravo in pohčerjeno; rad pa je v resnici imel samo svojo.

Njegova hčerka je vsako jutro dolgo poležavala, med­tem ko je pohčerjeno sirotico prebudil že navsezgodaj. Še preden se je na jutrnji strani začelo svitati, že ji je potisnil v roko kos črnega kruha: »Vstani, hčerka moja! Tu imaš kos črnega kruha za ves dan! Šele večerjala boš doma.«

Sirotica je mirno vstala, se oblekla v raztrgano obla­čilce, vzela kos zmesnega kruha, ga dala v predpasnik ter gnala ovce in govedo na pašo.

Pašnik je bil sredi pohorske gošče. Tam ji je govedo tako strašno nagajalo in sililo v škodo na gozdne njive, da je ves čas tekala za njim in ga zavračala.

Pri zavračanju pa je iz predpasnika zgubila črni kruh, ki ga ji je bil dal kmet. Ko ga je pogrešila, se je bridko razjokala, saj bo sedaj morala biti lačna prav do večerje.

Vtem jo obišče neka tuja žena. vsa bela in že na po­gled dobra ter plemenita. Poboža jo po glavici in vpraša:

»Pastirička, čemu jočeš?«Žalostna pastirička dvigne k njej solzne oči ter ji

potoži svojo nesrečo:»Živad je danes strašno sitna. Zmerom mi sili in uhaja

v škodo, kot bi jo podili sami vražji pastirji. Pri zavra-

48

Čanju sem izgubila kos črnega kruha, ki bi mi moral za­doščati za ves dan.«

Dobri beli ženi se je objokana pastirička silno za­smilila, zato jo je tolažila:

»Nikar ne joči! — Jaz imam kruha več ko dovolj! Kakšnega hočeš, belega ali črnega?«

In iz predpasnika ji je pomolila dva kosa kruha, belega in črnega. Skromna pastirička je dejala:

»Če si res tako dobra, pa mi daj črnega; saj tudi doma nikdar ne dobim belega, ker ta je le za gospodar­jevo pravo hčerko.«

Segla je po črnem kruhu, toda plemenita bela žena ga ji je odmaknila ter ji dala mlečnobelega:

»Tega vzemi in ne joči!«Skromna pastirička je hvaležno vzela beli kruh ter

ga željno použila. Beli ženi se je lepo zahvalila in, ko je iz globokih gozdov lezel večerni' mrak, je gnala živad proti domu.

Pri večerji je uboga pastirička pripovedovala, kaj se ji je danes prioetilo na paši.

Tedaj se odloči prava kmetova hčerka:»Jutri ostaneš ti doma, bom jaz gnala na pašo. Pre­

pričati se hočem, ali govoriš resnico ali lažeš.«In res. Drugo jutro je radvanjski kmet namesto hčerke

sirotice prebudil svojo pravo hčerko edinko ter ji dal za na pašo kos bele potice. Hčerka je le nerada vstala ter godrnjaje odgnala živad na pašo.

To jutro pa je pastirička bolj sitnarila kot njena živad. Preganjala jo je zdaj sem zdaj tja ter jo neprenehoma pretepala z bičem. Ko se je spomnila včerajšnjega do­godka z belo ženo, o katerem ji je pripovedovala njena sestrica, je urno segla v predpasnik, zgrabila kos belega kruha in ga vrgla po gozdu. Nato se je posilila z jokom ter skozi prste prežala na belo ženo.

In glej! Bela žena se je v resnici prikazala ter jo hladno vprašala:

»Pastirica, čemu jočeš?«»Jaz nisem pastirica,« se je odurno obregnila prava

hčerka. »Sem gospodarjeva hčerka edinka. Zgubila sem kos kruha, zato pretakam solze. Sicer pa, kaj to tebe briga?«

»Paseš, torej si pastirica!« jo je bela žena mirno za-

4 Pohorske legende 49

vrnila: »če pa si zgu­bila kos kruha, tu imaš drugega! Katerega ho­češ, belega ali črnega?« ji prijazno ponudi.

»Kako neumno me vprašuješ! Belega seve­da! Saj imam doma vedno le belega.«

Bela žena je mirno in skorajda užaljeno se­gla v svoj predpasnik in ji ponudila kos črne­ga kruha:

»Na, vzemi tegale, ker takega zaslužiš!« je dejala in odšla.

Kmetova edinka je jezno segla po ponude- nem kosu črnega kru­ha, ga žlikavo pokusila ter ga vrgla proč.

»Črn kruh je dober za živad,« se je ošabno obregnila. Hotela je stresti svojo jezo še nad belo ženo, toda nje ni bilo nikjer več.

Ko je zvečer kme­tova hčerka prignala sito živad domov, je ta­koj skočila siroti pasti- rički v lase:

»Ti boš meni laga­la? Ti? — Na, tu imaš za svojo laž!« In jela jo je lasati.

V hipu je izza hrbta potegnila bičevnik ter jo začela pretepati. Po­tem je še očetu razkrila

50

njeno ,laž‘ in ga nahujskala, da je pognal siroto v črno

»Spi, kjer koli hočeš! Pri meni za tako lažnivko ni ležišča!«

Sirotica je zaman zatrjevala, da ni lagala. Jokajoč je zginila za hlevom v Črni gozd, da bi se tam skrila in pre­nočila.

Zdajci se ji prikaže bela žena, vsa obdana s sijem modre mesečine. Ustavi se pred njo in jo sočutno tolaži.

»Pastirička, nikar ne joči! Vem, da so te spodili iz hiše. Pojdi z menoj na moj dom!« jo je iskreno povabila s seboj.

Pregnana sirotica se je voljno vdala njenemu vabilu. Bela žena jo je prijela za trepetajočo ročico ter jo skrbno peljala skozi nočne goščave. Po dolgi hoji sta prišli na križpotje do lepe kapele.

»Doma sva!« spregovori bela žena.Odprla je gozdno kapelo in popeljala sirotico s seboj.

Pod stropom je rdeče brlela večna lučka, kot bi za dalj­nimi gorami umirala večerna zarja. V tej skrivnostni

noč:

51

razsvetljavi je deklica opazila oltarček s stopnicami. Bela žena jo je posadila na stopnice ter ji ponudila večerjo.

»Hočeš belega mleka ali juhe prežganke?« jo je sku­šala bela žena.

»Prežganke, če smem izbirati. Saj doma tudi nikdar ne dobim drugega,« si je izbrala skromna sirotica.

»Rajši vzemi mleko!« je odločila plemenita bela žena ter ji pridržala skodelico vse dotlej, dokler dekle ni spilo mleka. »Kje hočeš spati? Na trdi slami ali na mehki pernici?« jo je zatem vprašala plemenita gospa.

»Na slami! Saj tudi doma nikdar ne spim na per­nicah,« je izbrala sirotica.

Bela žena pa jo je peljala za oltarček, kjer je bila postlana mehka, mehka posteljica s pernicami, ter jo materinsko povabila:

»Pastirička, semkaj lezi! — Jaz pa sedem na svoj vsakdanji stol.« Materinsko jo je položila na rahle per­nice ter jo pokrila z lahko, lahko odejo. Poljubila jo je na čelo in jo prekrižala. Potem pa je odšla pred oltarček, stopila po stopnicah navzgor ter sedla na svoj skromni leseni prestol, zakaj bela žena je bila mati Marija, gospo­darica gozdne kapelice na križpotju. In gozdna Marija je rahlo zadremala v skrbi za svojo malo gostjo.

Pastirička pa je v pernici spala kot še nikdar v svo­jem življenju.

Drugo jutro je sončni svit že zgodaj oblil belo kape­lico sredi zelenega gozda in tedaj je vstala gozdna Marija, stopila z oltarčka in šla k pastirički. Ta je še sladko sanjala v mehkih pernicah, ko jo je bela Mati z nežnim poljubom predramila:

»Vstati boš morala, deklica! Sicer bo gospodar še bolj hud nate.« In deklinče je takoj mirno vstalo, se umilo z nočno roso gozdnih trav in rož, popilo skledico kuhanega mleka ter se poslovilo:

»Dobra žena! Ne veš, kako prijetno sem se počutila pri tebi v gozdni kapelici. Hudo mi je samo to, da ti gostoljubja ne morem z ničimer povrniti. Pozdravljena, bela gospa!« In je odšla skozi jutranji gozd.

Pri radvanjskem kmetu so jo že nestrpno pričakovali, zakaj gnati je bilo treba živad na pašo. Namesto zajtrka jo je gospodar nahrulil:

52

»Kje si se potepala vso noč, potepinka?«»Spala sem na mehkih pernicah v gozdni kapelici pri

beli ženi. — Potepala se pa nisem, čeprav ste me na noč spodili od hiše.«

Gospodar kar ni mogel verjeti, da bi njegova pasti­rička spala pri Mariji v kapelici; še manj je to šlo v glavo njegovi hudobni hčerki. Treba bo to preiskati in pozvedeti! Zopet da kmet sirotici kos črnega kruha ter jo nažene past, s svojo hčerko pa sklene, da bo drevi ona šla spat k Mariji v gozdno kapelico. . .

Ko je uboga pastirička zvečer prignala čredo domov, je gospodar skrbeče dejal svoji ljubljenki:

»Hčerkica moja, zdaj pa pojdi naravnost tja v gozdno kapelico spat! Pa pazi, da te gredoč ne napade medved ali volk!«

»Nič se ne boj zame!« ga potolaži hčerka ter se brez­skrbno napoti h kapelici.

Pred kapelico je stala bela žena, gozdna Marija, ter jo vprašala: »Kam greš na noč, deklina?«

Hčerka se je namrdnila in se obregnila:»Sicer te to prav nič ne briga, a če že hočeš vedeti:

spat sem prišla, čeprav me moj oče ni spodil kot sinoči našo pri tepe nk o.« Odprla si je vratca ter takoj šla v kapelico.

Marija je šla za njo ter jo vprašala, kje bi rajši spala, na tleh ali v postelji.

»Kako čudno sprašuješ! Jaz — pa na tleh! — Spati hočem na pernicah, kot spim doma!« je menila predrzno.

»Če je tako, pojdi za menoj!« ji veli Marija ter odide iz svojega domka v nočni gozd, kjer je v silni samoti stal hlev. Vanj je Marija zapeljala prevzetnico, kmetovo edin­ko, ter ji smeje se dejala:

»Če doma spiš vedno le na pernicah, moraš enkrat skusiti, kako se leži na slami, na trdih tleh.«

Hčerka se je silno začudila nad tako predrznostjo, toda psovati ni mogla, ker je Marija že zaprla hlevska vrata in odšla k svoji kapelici. Drugo jutro, bilo je še popolnoma temno, jo je Marija prebudila:

»Vstani in pojdi domov, tvoj oče te že težko čaka!«»Težko čaka, težko!« jo je oponašala deklina. »Jaz

sem tebe še teže čakala, da ti povem, da še nikdar v

53

življenju nisem tako slabo spala. Strašno si negosto­ljubna !«

Marija ji je molče ponudila skledico juhe prežganke, a mala ošabnica jo je jezno zagnala po tleh.

»Tako godljo naj bi jaz zajtrkovala?« Žareče jo je pogledala, kot bi jo hotela prebosti z očmi.

»Tudi to bi morala poskusiti!« je trdo dejala Marija in odšla iz hleva. Za njo je preklinjala kmetova edinka ter se vrnila domov.

Na očetovem domu pa se je znesla nad ubogo pasti- ričko. Vrgla jo je s trdega ležišča, se ji zakadila v lase in kričala:

»Ti nesramna lažnivka, ti! Ne v kapelici, v hlevu si spala kot jaz! In rjavo prežganko si zajtrkovala, ne pa belega mleka. Kaj pa še polegaš, lenoba grda? Kdaj sem že jaz vstala! Pokonci in past!«

Tepla jo je s pestmi in suvala z nogami, da ji je siro­tica le stežka ušla iz hiše. Brez zajtrka je jokajoč od­gnala na pašo in niti sredi tihega gozda se ni mogla po­miriti, tako jo je pekla krivica.

Tedaj pa jo zopet obišče gozdna Marija in jo skrbno vprašuje: »Zakaj zopet jokaš, ljubo deklinče?«

»Davi se je kmetova hčerka vsa divja vrnila iz gozda. Zakadila se je vame, me bila s pestmi, mi ruvala lase in me suvala, zraven pa me psovala z nesramnico in lažnivko. Pa sem ji ušla ter tešč gnala živad na pašo.«

»Sirotica, nič ne žaluj in ne joči!« jo je gospa ljubeče pobožala, nato pa jo odpeljala s seboj v kapelico. Tam ji je dala za zajtrk kos bele potice in skodelico dišečega mleka.

Ko se je lačna pastirička nazajtrkovala, jo je Marija peljala pred svoj oltarček, snela s prestola zlato kronico ter ji jo položila na glavico.

»Zlato kronico nosi v spomin name! Glej, da je ne zgubiš, ali da ti je kdo ne ukrade!« ji je Marija skrbno zabičevala.

»Dobra žena! Ti veš, da jo bom čuvala ko svoje oči!« ji je vsa žareča zatrjevala pastirička ter odšla, zahvalju­joč se ji s pastirsko pesmico.

Ko je zvečer pastirička prignala domov, se je vse čudilo, od kod neki zlata kronica, ki jo nosi v svojih laseh.

54

»Bela žena v gozdni kapelici mi jo je dala v spomin,« je povedalo deklinče.

Hlapec in dekla sta se debelo spogledala in kar nista mogla verjeti.

Hčerka pa je dejala svojemu očetu:»Jutri pojdem še enkrat h gozdni Mariji. Bom vsaj

zvedela, če ji je zlato kronico res ona podarila, ali pa jo je ukradla nesramnica tatinska. — Če jo je nji res po­darila, čemu je ne bi tudi meni?«

Kmet je bil zadovoljen s hčerkinim načrtom.Drugo jutro je dobila hčerka velik kos orehove potice

za na pašo ter veselo odgnala živad v pohorski gozd, sama pa je krenila naravnost k Marijini kapelici.

»Dobro jutro!« je malomarno pozdravila Gospo in zahtevala: »Vedeti hočem, Če si včeraj res podarila naši raztrgani pritepenki zlato kronico!«

»Res!« ji pritrdi gozdna Marija.»A tako!« se je mala razkačila. »Če jo je dobila naša

nesramna lažnivka, potem moraš podariti zlato kronico tudi meni, saj sem prava in edina hči radvanjskega kmeta!« je predrzno zahtevala.

»Pojdi z menoj!« ji veli Marija in jo pelje v svojo kapelico. Tam sname s svojega prestola kronico, a železno, ter ji jo posadi na glavo:

»Tebi pa železno kronico za spomin! Glej, da je ne zgubiš in ne zamenjaš za kakšno drugo!«

»Tebi nič mar, če jo zgubim ah pa podarim kravji ali svinjski dekli!«

Brez pozdrava je velika ošabnica odšla od gozdne kapele ter preklinjala železno krono in belo ženo, ki ji jo je dala.

Proti večeru je jadrno gnala sito živad domov in, komaj jo je zaprla v hlev, že je skočila nad pastiričko, ji vzela zlato kronico ter ji posadila na glavo svojo železno:

»Na, ta je zate! Le jaz, ki sem kmetova prava hčerka, imam pravico nositi zlato kronico!« je kričala nad njo. In že si je posadila zlato kronico na glavo. Tedaj pa se je zgodilo nekaj strašnega: zlata kronica je pri priči po­črnela v staro železno krono, medtem ko se je železna kronica uboge pastiričke zableščala v čistem zlatu.

56

Tedaj je prava hčerka razjarjeno planila nad pohčer- jenko ter ji iztrgala zlato kronico, v zameno pa ji je vrgla svojo železno. Toda brž ko si jo je posadila na glavo, je znova počrnela in zarjavela.

Ko pa jo je hotela še enkrat sneti ter jo zamenjati, ni mogla železne krone več spraviti z glave. . .

Za kazen jo je morala vse svoje življenje nositi na glavi.

Uboga pastirička pa si je zlato kronico opletla s cvet­ličnim venčkom ter si jo vsakikrat vpletla med svoje kite, kadar je šla s paše h kapelici obiskat belo ženo, dobro Mater, gozdno Marijo.

M A R I J A I N P U Š C A V N I K

Pred mnogo, mnogo stoletji so ob dravskih bregovih na mariborskih in ptujskih poljih valovile žitne njive, polne same zlate pšenice, pšenice golice in resice, kajti Podravci in Poljanci so na svojih njivah sejah samo zlato pšenico, ki je klasila od vrha do tal.

Podravski in poljanski kmetje pa so se zaradi obilice pšeničnega zrnja tako prevzeli, da so prezirali vse, kar ni bilo njihovo. Na siromake in berače, na delavce in hlapce, na žanjice in mlatiče so gledali zviška kot na ljudi nižje vrste. To ni bilo nič čudnega, saj so pozabili celo na samega Boga, čeprav jim je poslal na pšenična polja svoj blagoslov, da so rodila kot še nikoli poprej in nikdar poslej.

Le takrat so se ponižno ozirali v nebo ter prosili Naj­višjega, naj jim obvaruje žitne njive in njih pšenično zlato, kadar so se s črnega Pohorja pripodili temni oblaki z nevihto ter grozili s točo in dežjem, s strelo in gromom.

»Bog, prizanesi nam!« so tedaj prosili.»Počakaj s točo vsaj tako dolgo, da požanjemo!«Drugi pa so se hudovali na dobrotnega Boga:»Zakaj ne razsuješ toče po zelenem Pohorju, kjer so

skoraj sami globoki gozdovi in goščave? Tam se toča prav nič ne bi poznala, tam jo sesuj iz črnih oblakov!«

Ko pa je čez Dravsko polje planila še skrivnostna tema plavajoče nevihte in se je toča zares v pasovih izsula na

58

pohorska pobočja, so Poljanci in Podravci ročno spet po­zabili na Tistega, ki jim pošilja rodovitnost in plodovitost na žitna polja pod zelenim Pohorjem in na obeh straneh Drave, tekoče sredi samega zlata po Dravskem polju.

Ko je pšenica že zorila, so poljanski in podravski kmetje poslali na gozdnato Pohorje in strmi Kozjak svoje ljudi, da so tam nabrali čim več žensk za žanjice in mo­ških za mlatiče. In tako so Pohorke in Kozjačanke žele zlato pšenico po dravskih in poljanskih njivah, jo vezale v snope in zlagale v kopice; za njimi pa so prišli siro­mašni Kozjačani in delovni Pohorci, da so mlatili na čepe. Po končani mlatvi so dobili za svoje delo po vrečo zla­tega zrnja in s preljubim kruhkom so se po nekaj tednih ali mesecih vračali na svoje domove sredi pohorskih in kozjaških gozdov.

Podravski in poljanski kmetje pa so kar naprej pre- vzetovali. V svoji ošabnosti so poznali samo sebe in skrb za svoj želodec. Pekli in jedli so samo pšenični kruh, bel ko planinski sneg, krušna skorja pa se je rumenila ko zlato pšenično zrnje. Toda jedli so le mehko krušno sre­dico, skorjo in krajčiče so pa izvotlili ter jih pometali vstran.

Nekoč pride z visokega Pohorja mednje neznan puščavnik, svet mož. Ves je bil prašen in od dolge hoje zdelan ter lačen. Pred prvim poljanskim kmetom sede utrujen na hišni prag ter poprosi vbogajme:

»Dobri ljudje, usmilite se lačnega popotnika! Dajte pohorskemu puščavniku kos kruha!«

Poljanskega kmeta pa je ošabnost zaradi bogastva kar razganjala, zato se je nad potujočim beračem zmrd- nil in ga zapodil:

»Kjer si bil ob žetvi in mlatvi, tam si dobodi zdaj kos kruha! Meni ne zraste kruh kar tjavdan, da bi ga dajal takim lačnim potepuhom!«

»Le skorjico mi dajte ali pa zapečen krajčič!« je moledoval pohorski puščavnik.

»Rajši ga vržem svinjam, kravam ali pa kokošim in gosem!« Ošabnež je poklical psa čuvaja ter zagrozil beraču: »Če mi pri priči ne zgineš, poščujem nate psa!«

»Ali se ne bojiš kazni božje?« ga je posvaril berač, sveti mož.

59

»Ti mi boš grozil z božjo kaznijo? Glej, da tebe ne zadene, ker se potepaš po našem polju in Bogu čas kradeš!«

In naščul je nanj domačega psa čuvaja.Puščavnik, svet mož z zelenega Pohorja, se je zgrozil,

a je le srečno ušel pasjim zobem. Stopal je po vaški cesti med poljanskimi kmetijami, lačen in utrujen, a ustaviti si ni upal nikjer več, da bi zaprosil kos kruha, čeprav je bilo po kmečkih dvoriščih in ob plotovih s krušnimi skorjami in krajčiči kar posejano.

Tedaj se mu je zavrženi kruh zasmilil; pogledal je v nebo in bridko potožil:

»O moj Bog, kako si s temi ljudmi dober! Predober si! Poglej, kako ravnajo s tvojo dobroto, kako zametujejo tvoj dar! Preobjedli so se pšeničnega kruha, zato ga ne znajo več ceniti. Pozabili so nate, čeprav si jim bil v obilici poslal kruha! Sedaj nimajo prav nič srca za ubo­gega berača in pobožnega puščavnika! Rajši mečejo bel kruh gosem, svinjam in psom!«

Tedaj je nad njegovo glavo priplaval rdečeobrobljen srebrn oblak, izza njega je padla čezenj zlata pahljača in Bog mu je velel:

»Pojdi na pšenično polje in kaznuj ta prevzetni kmečki rod, ki sem ga dovolj preskusil. Zdaj sem se prepričal, da ni vreden mojega daru!«

Puščavnik je v senci srebrnega oblaka stopal po prašni cesti na žitno polje, nad katerim se je nebeška pahljača zopet odprla.

»Kaznuj to kmečko prevzeti jo! — Potegni po bilki od njenih korenin navzgor in vleci tako dolgo, dokler te ne poprosi kakšno živo bitje, ki se ti bo zdelo vredno usmiljenja!« mu je ukazal božji glas.

Puščavnik je stopil med pšenico na njivi! Nad njo je trepetal vroč zrak, kot bi gorelo pšenično zlato v nevid­nem brezdimnem plamenu. Žal mu je bilo dolgih klasov, velikih, kot so bile žitne bilke visoke — od rjave zemlje pa vse do vrha je za rumenimi resicami tičalo v plevnih lističih vse polno pšeničnega zrnja. Toda božji ukaz mora spolniti; pripogne se in prav pri žitni korenini, kjer so se bilke panoževale, sklene prste in prične počasi vleči na-

60

vzgor. Med prsti in dlanmi se je motalo zrnje in z resami padalo na suho zemljo.

Že je bil za dobro ped nad zemljo. Tedaj postane z roko in se ozira naokrog, če je morda kje v bližini živo bitje, ki bi bilo vredno njegovega usmiljenja. Toda nikjer ni bilo žive duše! Tam, kjer se je njegova roka prvikrat ustavila, je bilka zatekla in naredilo se je trdo kolence.. .

Od prvega kolenca na pšenični bilki vleče puščavnik počasi navzgor. Zopet se siplje rumeno zrnje med nje- govimi prsti na suho zemljo. Znova se mu prsti ustavijo, da se ozre, če je že kje usmiljenja vredno bitje. Njegovo oko pa ne vidi nikogar; pod prsti se na bilki napravi že drugo kolence . ..

In zopet prične počasi vleči po žitni bilki navzgor ter se ozirati po živem bitju. Zrnate bilke je ostalo le še toliko, kolikor se je je skrivalo v puščavnikovi dlani. Tretjič obstane; pod prsti zraste na žitnem stebelcu tretje kolence. Zaman se ozira; njegove oči ne vidijo žive duše! Nikjer nikogar!

Že namerava znova vleči, ko prileti drobna lastovica ter mu obkroži staro glavo, kot obletava lastovičja jata vaški zvonik med Velikimi in Malimi mašami, preden ne odleti kot živ oblak proti južnim daljam.

»Miške imajo že dovolj zrnja za vso zimo, celo preveč! Če ne nehaš, ne bo žita niti za nas, drobne ptice niti za gladne otročičke niti za samo belo hostijo! — Vsaj tako dolg klas pusti, kot je moja krilata perut!« je cvrčala lastovka, obletavajoč puščavnikovo glavo.

Puščavnik dvigne svojo roko z žitne bilke in odvrne lastovki:

»Spočetka je bila božja volja, da je bilo žitno stebelce od korenin do vrha en sam klas. Davi pa mi je bil dan ukaz, da ga osmukam, Čeprav do vrha, dokler me kakšno živo bitje ne poprosi, naj neham. Zdaj bo kmečka pre­vzeti ja dovolj kaznovana.«

Veselo pojoč odleti lastovica v poljansko vas, puščav- nik pa se slabe volje napoti prek širnega polja med zla­timi žiti proti lepemu mariborskemu mestu na levem bregu Drave. Hodi in hodi, pa pride ves lačen in žejen ter zdelan od dolge poti do neke kmetije pod vznožjem zele­nega Pohorja.

61

Na dvorišču se je paslo mnogo svinj in prašičev, ki so krulili in vrazili v svojo gospodinjo. Gospodarica je na gorici molzla kravo, da je mleko iz polnih vimen kar briz­galo v golido. Posebno so se gnetli in drli praščeki ter vrazili za novo mleko. Bilo ga je dovolj in še čez, saj so krave v tistih starodavnih časih imele vimena in zizke po vsem trebuhu, od prednjih do zadnjih nog.

Gladovnemu in žejnemu puščavniku bi se kaj prilegla skledica sladkega mleka ali pa latvica kislega, z rumen­kasto smetano na vrhu; zato se ustavi pri plotu in po­zdravi kmetico:

»Dober dan želim in Bog ti daj srečo!«Gospodarica se je ozrla in ga ošinila z jeznim po­

gledom. Že zopet ta berač stepeni, ki ni za nobeno rabo, le svinje ti lahko ureče, da zbolijo in nočejo več žreti.

»Bog daj! — Kaj bi pa radi?« se je zadrla nanj.»Tako sem lačen in žejen! Pa bi te poprosil za skledico

mleka.«Skopo kmetico je prošnja tako razjezila, da je ročno

prenehala molsti, spodila kravo na zeleno dvoriščno go­rico, sama se je pa podbočila in jezno razkoračila pred njim:

»Mleka, mleka, seveda! — Kje si pa takrat hodil, ko je bilo treba krave pasti, krmiti, čistiti, kidati gnoj, se­kati steljo ter jo nastiljati živini ? Ha ? To mi povej!«

»Jaz sem puščavnik; samotarim v pohorskem gozdov- ju, živim spokorniško življenje in molim. Tudi zate molim, draga moja gospodarica!«

»Zame ni potrebno moliti! Le zase glej! Kjer si bil prej in kakor si delal, tam si dobodi tudi mleka, sladkega ali kislega; meni je vseeno!«

»Ne govori tako nespodobno! Ali se ne bojiš božje kazni?«

Zdaj šele je vzrojila skopa kmetica:»Saj sem si takoj mislila, da bi mi urekel in zaželel

nesrečo. — Pri priči se mi zgubi spred oči, da te nikdar več ne vidim tu pred svojim plotom! — Mleko pa rajši zlijem svinjam v korito, kot da bi ga en sam požirek dala takemu beraškemu postopaču!«

Tudi ta je poklicala psa čuvaja in ga naščuvala v puščavnika.

62

»Boj se božje kazni za tako pregreho!« jo je puščav­nik še utegnil posvariti in brž zbežal pred naščuvanim domačim psom.

Ko je puščavnik žalostno in trudno stopal mimo paš­nika, sta se mu nogi kar sami ustavili. Svojim očem ni mogel verjeti!

Na pašniku je bilo mnogo krav, vse z vimeni po vsem trebuhu. Stale so, se muhale z repi in prežvekovale, med­tem ko so jih pastiiičke in mlade kravarice molzle. Nor­čevale so se z mlekom in ga molzle kar v zemljo; tu in tam so druga drugo celo pobrizgale. Kakšno veselje je nastalo med njimi, če je mlečni curek kateri zletel po obrazu in jo pobrizgal.

»Nehajte, pregrešnice! Mleko je božji dar, ne tratite ga!« jih je razburjeno opomnil puščavnik.

Mlade kravaričke pa so bruhnile v krohot ter se začele norčevati:

»Glejte si ga no, svetega moža! Pridigal bi nam rad! — Si morda gladoven sladkih koreninic ali pa žejen tople­ga mleka? Pri nas se v mleku kar kopljemo, toliko ga imamo! Koliko pa šele sira, smetane in masla! Pa se kaj prikaži tjale k postu; boš dobil kaj mlečnega in postnega za pod zob!«

»Seveda, Če ti želodec prenese še kaj drugega, razen sladkih koreninic in zelenih kobilic!« je krohota je se pri­stavila ena izmed njih.

V tem trenutku začuje puščavnik božji glas, ki mu veli:

»Kaznuj te pregrešne kravarice, da ne bodo mogle več tako tratiti mleka! — S prstom potegni po trebuhu od prednjih nog in vleci tako dolgo, dokler se ne najde živo bitje, ki se ti bo zasmililo!«

Puščavnik stopi k največji kravi in se s prstom do­takne prvega vimena. A brž ko se ga je dotaknil, je pri priči usahnilo mleko in vime se je posušilo, kot bi ga nikoli ne bilo. Počasi vleče z roko kravi po trebuhu od vimena do vimena in vsa vimena so zginjala pod njegovo roko. Malo postoji in čaka na živo bitje, ki bi bilo vredno nje­govega usmiljenja. A zaman! Ni ga bilo od nikoder!

Pastiričke in kravarice so se divje drle:»Ali ne boš že prenehal, coprnik?«

63

Puščavnik pa se je znova dotaknil vimena. Tedaj je pridirjalo mlado zizno tele in milo zamukalo:

»Postoj, sveti mož! Saj teh hudobnih ljudi ne moreš z ničimer dovolj kaznovati! Kaznoval boš le nas, zizna teleta in uboge kočarje, ki imajo le po eno kravo za svoje lačne otročičke. Teh se usmili, sveti mož! Pusti vsaj eno vime s toliko zizki, kolikor imam jaz nog!«

Puščavniku se je zasmililo ubogo tele, še bolj pa siro­mašni kočarski in drvarski otročiči, zato je odmaknil prst.

Od takrat imajo krave v enem samem vimenu le malo mleka, pač zaradi prevzetnih kmetic in kravaric, ki so delale z mlekom tako kot svinje z mehom, polnim ovsa, če pridejo do njega.

Puščavnik je nadaljeval svojo pot proti obdravskemu mestu; za njim so letele kletve namesto popotnice. — Zamišljeno je stopal ob pohorskem vznožju. Na eni strani je šumel globok gozd, na drugi pa je valovilo zlato žitno polje, a vsaka bilka je zdaj imela le za ped dolg klas na vrhu . . .

»Božja kazen je torej prišla že do sem!« je opazil sveti mož.

Ko je stopal mimo kmetskih dvorišč, je videl gruče gospodinj in kravjih dekel, ki so zijale v krave, zakaj vse so imele le po eno vime s štirimi zizki. Kar verjeti niso mogle!

»Pravični Bog je silno strogo kaznoval te kmetske prevzetneže in skopuhe! — Če pa je že kmečki rod tako pokvarjen, kakšno bo šele pohujšanje v mestu maribor­skem!« je razmišljal pohorski puščavnik, ki ga je bil sam Bog izbral za svojega sla in božjega maščevalca.

Pa pride puščavnik do deroče Drave. Tam je ribaril nek dravski ribič. Ob obrežju je imel privezan svoj ribi­ški čoln. Popotnik stopi k njemu in ga poprosi, naj ga prepelje v mesto na levi breg Drave.

»Kar koj! V čoln stopi, malo zaplavava s čolnom in zaveslava, pa bova tam!« mu veselo odvrne dravski ribič.

In res, že ju ribiški čoln nosi počez in navzdol k dru­gemu bregu, ko začujeta velikansko vpitje, topotanje, prepevanje in vriskanje, smeh in krohotanje. Puščavnik se spogleda z ribičem, ta pa mu z zgovorno kretnjo po­kaže na obdiavsko gostilno v pristanu:

64

»Tamle je gostilna! Polna je dravskih splavarjev in kormanošev; polna je pohorskih kmetov z vozniki in drvarji. Že tretji dan popivajo!«

»Saj je vendar post in petek!« se začudi puščavnik.»Tern ljudem je vseeno; naj bo petek ali svetek!

Pijančujejo in plešejo, da je poštenega človeka sram in strah pred božjo kaznijo!« se strese dravski ribič.

»Verjemi mi, da jih bo Bog hudo kaznoval!« de pu­ščavnik, trdno prepričan o božji jezi in pravični kaiZni.

»Saj jih je že! A vse nič ne pomaga. Teh ljudi ni mo­goče ne spametovati ne kaznovati ne uničiti! Imajo trd život ko kača, ki se ne stegne prej, dokler sonce ne zgine v božji gnadi, čeprav že ves dan kot mrtva leži na cesti!«

»Nekoč bo tudi za te divjake prišel konec!«V tem trenutku je čoln zadel ob obrežje in ribič je

spretno skočil na obalo ter pridržal vrv, da je lahko tudi puščavnik izstopil.

Poslovila sta se; ribič je sedel v čoln in zopet pre- veslal deročo Dravo, puščavnik pa je stopal proti ob­dravski gostilni, trdno odločen, takoj stopiti med te greš­nike, jih posvariti in jih spomniti na ljubega Boga.

Vpitje, prepevanje in truščanje je tem bolj naraščalo, čim bolj se je bližal gostilni na obrežju. Topotanje ple­šočih nog in udarjanje drvarskih peta po gostilniškem podu je truščalo bolj kot šumenje deročega valovja; vrata in šipe v oknih so se kar stresale. Puščavniku se je zdelo, da se bo zdaj zdaj lesena koca zrušila in da se bodo plesalci in pivci znašli v kleteh pri polnih sodih. . .

Puščavnik malo razmisli, nato pa urno prestopi gostil­niški prag, se zažene v godca na peči ter mu z enim samim sunkom izbije iz rok harmoniko, ki se je razteg­nila, zavekala ter padla na splesane podnice. Šele ‘tedaj so pijani plesalci prenehali z divjim plesom ter se zagledali v čudnega možaka, ki je prav tedaj dvignil svoje roke in zaklical:

»Nehajte, če ste božji!«»Mi smo že nehali plesati, zdaj pa še ti nehaj pridigo-

vati, čeprav si šele začel!« so se oglasili najbližji.Tedaj je pristopil k puščavniku krčmar ter mu po­

nudil steklenico vina v pozdrav:»Pij, možak, in ne kvari mi veselice!«

5 Pohorske legende 65

Puščavnik je naglo izpil vino, saj je bil že silno slab zaradi gladu in žeje ter dolge hoje, nato pa vrgel stekle­nico na tla, da se je razletela na tisoč koscev.

»Ljudje božji, tako bo Bog udaril vas, ker ne spoštu­jete posta; celo v petek plešete!« je zaklical.

Pivci in plesalci so se pomešali in začeli godrnjati nad neznanim prišlekom, ta pa jih je še opominjal:

»Čujte, pohorski kmetje! Ali ni škoda lesa, ki ga zdaj zapijate in zapravljate denar?« se je obrnil h kmetom.

Godrnjali so, nekdo pa mu je zabrusil:»Če ga zapravljamo, zapravljamo svojega, ne pa tvo­

jega! Kaj te briga?«»Briga me, pa še kako, ker ga niste vredni!« je dvig­

nil puščavnik svoj glas.»Vredni ali nevredni, tebi nič mar! Naš les raste po­

dnevi in ponoči na naši pohorski zemlji. In če mi hodimo v gošče le podnevi, ostane še zmerom dosti tistega, ki je zrasel ponoči! Z njim pa delamo, kar sami hočemo!« je končal drugi Pohorec ter s pogledom pozval tovariše, da so vsi pritrdili njegovim besedam.

»Les sekamo in podiramo, a ga nikoli ne bo zmanj­kalo, toliko ga je na naših planinah!« so se bahali.

»Bog vas bo kaznoval, ker tako grdo gospodarite z lesom, ki je božji dar! Ali se ne bojite božje jeze, ko zapijate svoje zelene gozdove?«

»Saj gozd sproti toliko zraste, da ga ne bomo nikoli do kraja podrli!« so omalovaževali drugi njegova svarila.

»Verjemite mi, prišla bo kazen nad vas in vaše go­zdove, da bo na vsaki planini stala samo po ena smreka za seme; z enega brega pa bo na drugega sosed skliceval soseda in ga spraševal, če je še kdo živ! — Tako bo pri­šlo nad gozdnato Pohorje in nad vas, pohorske grče in trde buče! Zato vas svarim: nehajte!«

Zdaj, ko je šlo za njihove gošče, so se pohorski kmetje pušeavnikovih napovedanih groženj le prestrašili; povez­nili so klobuke na oči ter godrnjaje odšli. Šele zunaj so se opogumili ter začeli drug drugemu dopovedovati, kaj vse je kdo mislil puščavniku zabrusiti v obraz . ..

Medtem se je godec zdeval s peči, pobral svoje mehe, sedel na z a pečno klop in zopet potegnil. Drvarji, vozniki ter splavarji so se znova zasukali.

66

dokler ne zbrusimo svojih cokel.«Puščavnika je znova pograbila sveta jeza, da bi izbil

hreščečo harmoniko iz godčevih rok.

67

»Nehajte, ljudje božji! Post je in še petek povrh!«»Kaj nam mar! Še ti zapleši z nami!« so se norčevali.Vtem pristopi k puščavniku krčmar in mu zagrozi:»Če mi pri priči ne nehaš razganjati gostov, te vržem

čez prag, čeprav si svet mož!«»Kar daj, če se ne bojiš božje kazni, da boš krčmaril

do sodnega dne na dnu pekla, kjer bodo v tvoji krčmi plesali tudi vsi tvoji pivci, drvarji, splavarji in vozniki!« jih puščavnik zadnjič posvari.

Pijani plesalci so se še kar naprej vrteli in udarjali s petami okovanih cokel na pod. Čez nekaj hipov pa se vsi ustavijo ter si ogledujejo noge: bile so bose, zakaj cokle so se jim bile zdrobile. Šele zdaj so prisluhnili pu- šcavnikovim opominom, pobrali svoje stvari ter se pote- peno zgubili iz krčme: drvarji in vozniki na prazne vozo­ve, splavarji pa na splave, privezane na dravskem obrežju.

Ko je bila krema prazna, jezno stopi krčmar pred puščavnika in mu pokaže vrata:

»Še ti se poberi iz krčme, pa hitro! Tu nam pridiguješ, ko se veselimo in pijemo, pojemo in plešemo. Pojdi no malo po mestu! Tam boš šele videl, kako žive meščani! Tem pojdi na dušo pihat, če jo sploh imajo! Tam je pre­greha, kakršne svet še ni videl, ne pa tu pri meni v krčmi, če se ti ubogi ljudje malo napijejo pa malo po svoje za­pojejo ter se v coklah zasučejo. So pa vendarle ljudje z dobrim srcem in pošteno dušo, ne pa kakor obdravski meščani!«

Puščavnikove oči so zagorele od svete jeze; dvignil je roke in zagrozil:

»Nadnje pojdem, saj me je sam Bog izbral za svojega oglednika in pravičnega maščevalca!«

In že je zginil iz splavarske krčme.Tam okrog pa so se bili medtem že zbrali pijani pivci

ter jezni meščani. Prežah so na puščavnika, da bi nad njim stresli svojo jezo, ker se jim je prekmalu končal ples, pitje in petje.

Brž ko se je puščavnik prikazal med njimi, so planili nanj, ga zvezah ter odvlekli v ječo za tatove, lopove in razbojnike. Tam so ga še ukovali v železne verige ter ga zasmehovali:

»Sveti možek, zdaj naj te tvoj Bog osvobodi in odpelje

68

nazaj na tvoje gozdnato Pohorje med divje volkove in medvede. Spoznal boš, da smo mi močnejši od tvojega Boga! Ha, ha!«

Pustili so ga samega v ječi, zaklenili železna vrata ter se krohota je se oddaljili; le njihovo pojemajoče lajanje je bilo še slišati.

Uklonjeni puščavnik je v svoji samoti zopet v miru zbral svoje misli in se pomirjen vdal v božjo voljo:

»Moj Bog, Če želiš, da tukaj v ječi končam svoje življenje in padem kot žrtev teh krvoločnih meščanov, potem rad umrem mučeniške smrti! Preljuba Marija brezniška, stoj mi ob strani in reši mojo dušo!«

Jetnik divjih meščanov je neprenehoma molil k brez- niški Materi božji, da bi ga rešila.

Vso noč se mu je bledlo o domačih krajih in o zelenih pohorskih gozdovih, ki svobodno pošumevajo svojo pesem iz vekov v nova stoletja. V sanjah je potoval po lepi Dravski dolini, ob srebrni reki Dravi, po poljskih stezi­cah med zlatimi žitnimi polji, ki so ležala na prodnatem Dravskem polju, ko se je v njihove zoreče valove zaganjal hladen veter z zelenega Pohorja.

Nad Slovenskimi goricami, zasajenimi s trtami, se je dvignila mehka mesečina. . .

Proti jutru pa je prišla k puščavniku brezniška Marija, vsa bela ko prvi sneg v soncu, ter ga zbudila iz blodečih sanj.

»Vstani, puščavnik, in pojdi za menoj!«Dotaknila se je železnega okovja, da se je razklenilo

in neslišno padlo iz ročajev. Puščavnik je pobral okovje za spomin ter stopal za belo ženo, za brezniško Marijo. Ko sta bila na pragu, je s stropa zgrmela viseča brana ter se z želesmimi zobmi zarila v leseno ležišče. . .

»O Marija, o pravem času si me rešila strašnih muk in počasne smrti!« se ji je prisrčno zahvalil puščavnik.

Stopala sta po mračnih ulicah mariborskega mesta in srečno dospela na dravski pristan, kjer ju je že priča­koval ponočni čolnar.

»Pozdravljena, brezniška Marija, in ti, pohorski pu­ščavnik!« ju je pozdravil dravski čolnar. »Le urno sedita, lahko precej odrinem svoj čoln!«

Sedla sta na klopco in že se je čoln odbil od pristana.

69

Rečni tok ga je nosil po strani, dokler niso pri­stali na desnem bregu. Tam sta popotnika izsto­pila, se lepo za­hvalila čolnarju ter odšla skozi modro mesečino pod črnim Po­horjem proti hočki podružni­ci, Marijini cer­kvici na Brezju.

Že se je raz­cvetelo prelepo jutro nad Slo­venskimi gori­cami in Drav­skim poljem in prej črno Po­horje je postalo svetlozeleno, ko sta nočna ro­marja stopila v brezniško cer­kev. Tam je Ma­rija stopila v svoj oltar, pu­ščavnik pa je na steno za njim obesil okovje v večen spomin, da ga je brez­niška Marija re­šila iz ječe.

Rešeni pu­ščavnik je po­kleknil pred nje­nim oltarjem in

tam pomolil ter se zahvalil za rešitev. Nato pa se je ročno napotil proti pohorskemu podnožju, ki je raslo iz Drav­skega polja, ter se polagoma vedno vise dvigalo pod ju­tranje nebo.

Ko se je puščavnik vzpel na prvi pohorski obronek ter se ozrl na pšenična polja in z jelšami obrobljene pašnike med njimi, ko mu je otožni pogled prebrodil deročo reko in žalostno obvisel nad mariborskim mestom, tedaj je z jasnega zaslišal božji glas:

»Puščavnik, poslanec moj, kaj si videl na svojem po­tovanju po prelepi štajerski zemlji? Kako živi moj člo­veški rod?«

Puščavnik mu je zvesto poročal in tožil:»Zlato je Dravsko polje s svojimi žiti, srebrna reka

pošumeva in prinaša na svojih valovih hlad z rojstnih koroških planin! Prehitro raste pohorski les in preobilno jim rodi svetotrojiška trta; vse, kar si tod ustvaril, je še tako, kakršno je padlo iz tvojih rok. Toda presrečni ljudje, joj, ti nesrečni prebivalci so prevzetni in trdega srca, pijančujejo in zapravljajo ter v postu plešejo do norosti. Pozabili so nate, Bog Oče, ki si jih ustvaril po svoji podobi in jim odkazal ta prelepi košček sveta za domovanje.«

»Razsipneže in skopuhe sem že kaznoval; odslej bo imela vsaka bilka samo po en klas; zapravljivcem ne bo les več tako naglo rasel kot doslej; trta bo rodila le po nekaj grozdov; krave po Pohorju in Kozjaku bodo imele le malo mleka! — Tako sem kaznoval vse tiste, ki so po­zabili name!« je dejal Bog.

Čez čas pa je še vprašal, kako žive mariborski me­ščani.

Puščavnik mu je bridko potožil:»To, kar sem doživel po zelenem Pohorju, zlatem

Dravskem polju in rumenih vinskih Goricah, ni nič proti pregrehi v mariborskem mestu! Meščani se kopljejo v vinu in mleku, pšeničnega kruha so se preobjedli, žive razuzdano in pohujšljivo!«

»Če je tako, potem je bilo dovolj opominov in svaril; nad meščane naj pade še strašnejša kazen!«

In užaljeni Bog veli puščavniku oditi v samotno po-

71

horsko goščavo. Hkrati pa pokliče predse pohorskega zlo­deja in mu ukaže:

»Tam ob Dravi, kjer se začenja ravno Dravsko polje, iz katerega rastejo vinske Gorice in se ponosno dviga gozdnato Pohorje, tam leži dravsko mesto. Vse meščane ti prepuščam, saj so dozoreli za tvoje, satansko kralje­stvo. Stori z njimi, kar koli hočeš, zakaj tvoji so! Nad njimi pa imaš moč in oblast le do polnoči, natanko do polnoči. Ko odbije v brezniški Marijini cerkvi stolpna ura dvanajst, je tvoji moči in oblasti odklenkalo!«

Peklenščku ni mogel Stvarnik narediti večjega veselja! Toda na tem svetu ni veselja brez skrbi in žalosti; hudič ni vedel, kako bi do polnoči uničil in porušil pregrešno mesto ter pobil vse njegove prebivalce.

Stal je na pohorskem hrbtu, premišljeval in tuhtal ter se oziral zdaj na gričevnate vinske Gorice, zdaj na ravno polje, zdaj na prestrmi Kozjak, zdaj na tesno rečno strugo. Ko pa se je ozrl še po zahodnih pohorskih kopah in planjastih vrhovih, mu je šinila v možgane srečna misel, da je na skali vrhu kope kar zaplesal od veselja.

»Že vem! Utone naj golazen!« si je dejal in se pognal z Reškega vrha, pod katerim je bil moral zvitemu puščav­niku sezidati romarsko cerkev svetega Bolfenka, divjal nato mimo Svetega Areha, skočil na Veliki vrh. pod ka­terim so se naselili sveti Trije kralji; ogledal se je še naprej po zahodnih pohorskih vrhovih, po Klopnem vrhu in Roglji. Takrat pa zagleda najvišjo pohorsko kopo Pla­ninko in precej zdivja k nji.

Prav od blizu si ogleda Planinko, jo objame z očmi, z rokami pa ji odtrga kar cel vrh, velik kot hrib, ter si ga zadene na hrbet.

Tedaj je za daljnimi koroškimi gorami in belimi sa­vinjskimi planinami zašlo sonce in čez gozdnato Pohorje je legal somrak, za njim pa je padala črna noč. Sem od Velike kope in Ribniškega jezera se je prignala gorska nevihta; grom je votlo bobnel nad Kozjakom in Pohor­jem ter se prevalil še čez obe sporedni pogorji na sever in jug; po Dravski dolini pa je grmelo proti Mariboru, kot da teče skozi njo deset takih rek, kot je koroška reka Drava. Strela je vrezavala v stoletne smreke in hojke, jih razčesavala od vrha do korenin v smolnate trske ter jih

72X

zažigala. Te vražje sveče so strašno gorele in razsvetlje­vale nočno pot zlodeju, ko je drvel od vrha do vrha čez kope in planje proti obsojenemu mestu, zakaj silno se mu je že mudilo.

»Le hitro, le hitro, da vržem to pohorsko grmado še pred polnočjo pod mariborskim mestom v Dravo! Z od­trganim vrhom bom zajezil reko in razlila se bo iz svoje struge čez oba bregova; valovje bo zalilo mesto in po­plavilo polje in dolino. Jej, to bo novih duš v peklu!« se je veselil zlodej in spešil po gozdnatem pohorskem hrbtu. Pri Svetem Arehu pa pada severno pobočje tako strmo, da se zlodej ni mogel izogniti lepi skušnjavi. Malo se je podrsal po strmini in že je prisopihal v Dravsko dolino, kjer se ta prične odpirati iz svoje tesni.

»Najhujše je že minilo! Malo se lahko odpočijem, saj bo šlo po ravnem laže in hitreje, kot je šlo doslej!« si je zadovoljno dejal hudič, položil odtrgani planinski vrh na zemljo in se naslonil nanj, kot se oddehuje pohorski dr­var, kadar vleče iz globoke doline v svojo drvarijo pre- težak nahrbtnik moke in zabele zase in za svojo številno družino.

Tedaj pa se sem od pohorskih izrastkov priblišči bela žena. Stopa neslišno, kot bi plavala na nevidnem oblaku. Bila je brezniška Marija. Ustavi se pred počivajočim zlodejem in ga vpraša:

»Kaj nosiš tako težkega in kam si namenjen?«»Eh, kaj! Planinki sem odtrgal vrh, da bom z njim

zajezil Dravo pod mariborskim mestom!« se obregne zlodej.

»In čemu jo boš zajezil? Misliš loviti ribe?« ga hudo­mušno skuša bela žena, brezniška Marija.

»Tokrat ne bom ribaril, pač pa bom potopil vse grešne duše meščanov in poljancev ter dolincev, kar jih še nocoj miga tam doli!«

»Kako? Vse mariborske meščane in okoličane name­ravaš potopiti?«

»Tako je! Sam Bog mi jih je prepustil in ukazal, naj jih kaznujem po pravici in zaslugi!«

»Po pravici in zaslugi, praviš? Potemtakem ne moreš pograbiti vseh, kajti v mestu in okolici živi še premnogo moiih zvestih Častilcev in romarjev! Ne boš zajezil reke,

73

ne! Zaradi teh bom rešila mesto z okolico vred, ti pa si polovi grešne duše in si jih poišči med pravimi krivci, med meščani in vaščani!«

»Vsi so moji, Bog mi jih je prepustil!« se je kregal zlodej nad brezniško Marijo. Marija pa se mu je zado­voljno smehljala.

V tem trenutku so po cerkvenih zvonikih odbile stolp­ne ure dvanajst. ..

Zlodej se zgrozi in prestraši; v naglici se živčno za­žene v odtrgani vrh Planinke in si ga skuša znova naložiti na hrbet. Toda ves trud je bil zaman.

74

Polnoč je minila in njegove moči pa tudi njegove oblasti nad pregrešnim mestom je bilo konec. Z grozo je spoznal, da je bil strašno prevaran in ogoljufan; tokrat ga je prevarila sama brezniška Marija.

Grdo je zaklel in jo pokadil stran od bele žene. Od­trgani pohorski vrh pa je pustil kar tam sredi doline, kjer se je bil oddahnil in kjer še danes leži ta odtrgana pohorska kopa.

Proti jutru je nočna nevihta ponehala in, ko so se zjutraj Pohorci in Kozjaeani prebudili in pogledali po ljubem Pohorju ter po predragem Kozjaku, so tam doli ob Dravi sredi ravne doline zagledali nov hrib, ves pora­sel s pohorskimi hojami in jelami. Silno so se čudili, da je zrasel kar čez noč. Ko ga je obsijalo še jutranje sonce, je zableščala na njegovem vrhu prebela žena. Strmela je proti vzhodu, kjer leži mariborsko mesto, ki ga je to noč rešila strašne povodnji.

»Drava ga ni prinesla!« so nekateri zatrjevali o no­vem vrhu.

75

»Sam od sebe se pa tudi ni sesedel prav tukajle sredi Dravske doline!« so menili drugi.

Nihče ni vedel, od kod je prišel novi gozdnati hrib in kdo ga je zvalil semkaj, dokler ni prišel pohorski puščav­nik v mariborsko mesto znova opominjat h pokori.

»Ljudje božji, nehajte s pregrehami! Poglejte tja pod senčno Pohorje! Tam leži nov hrib, ki ga je hotel sam zlodej zvaliti pod vašim mestom v Dravo. . . in nastala bi bila čez noč strašna povodenj. . . To bi se bilo tudi zgo­dilo, da se vas ni usmilila brezniška Marija ter vas rešila!«

Šele zdaj so se zganila njih grešna srca in sklenila v večno zahvalo sezidati na novem hribu cerkvico Mariji na čast.

Tam se beli še dandanes.

B O Ž J A P O T S V E T E D R U Ž I N E

Leži, leži polje, ravno in široko, vse v pšeničnem zlatu. Nadenj je zeleno Pohorje iz svojih globokih gošč spustilo hladilen vetrič, da je po pšeničnih njivah gnal svoje zlate valove, nad njimi pa je v ■ poletni pripeki trepetal zlat oblak, kot hi gorela suha zemlja.

Prek ravnega in širokega polja leži bela cesta, po­dobna prelepemu mostu sredi pšeničnega morja. Po tej beli cesti roma sveta Družina: Jožef in Marija. Nebeška Mati nežno pritiska svoje Detece na materinsko srce. Že silno dolgo hodita in romata, toda poti noče biti ne konec ne kraj. Poletna vročina pa žge in gori; toda vročima gori tudi v njunem otročičku in ga kuha . . .

»Najin ljubljeni Sinek je bolan,« je mati Marija ža­lostno spoznala. »In jaz, njegova nesrečna mati, mu ne znam pomagati.«

»Najin otročiček je bolan,« je bridko vzdihnil tudi tesar Jožef, nato pa v ženinih očeh iskal odgovora svojemu vprašanju, kaj naj stori on, rednik Sina božjega.

Marija se je zazrla v zlato trepetanje nad širokim poljem; po kratkem razmišljanju je željno zahrepenela:

»O. ko bi imela zibelko, da bi ga lahko zibala!«V tem hipu je tesarjevo srce zagorelo v radostnem

upanju, da bo njun ljubi sinek vendarle ozdravel:»Veš, ljuba Marija! Zibelko mu bom pa že jaz naredil,

da ga boš lahko zibala in odzibala zdravega sinka. Potre­bujem le primernega lesa zanjo.« In tesarjevo oko je preskočilo zlato valovanje pšeničnih njiv, njegov pogled pa je že romal po zelenih pohorskih pobočjih. Kar se

77

odloči: »V pohorsko planino pojdem po macesnov les in naredim iz njega lepo, pisano zibelko za najinega sinčka.«

»Le pojdi, ljubi moj mož,« odvrne mati Marija.In tesar Jožef se prisrčno poslovi od ženke in sinka ter

takoj odide po beli poljski cesti.Ko je prišel do gorskega vznožja, ga je tamkaj že

pričakoval pohorski klanec, ga sprejel vase ter ga pe­ljal skozi bukovje in kostanjevje do smrekovja in ho- jevja; tam mu je pokazal gozdno stezico ter mu naročil:

»Po nji pojdi in prišel boš do starega drvarja!«»Bom, hvala ti lepa!« se mu je zahvalil Jožef ter se

takoj prepustil rjavi drvarski stezici, ki ga je vodila skozi samotni gozd. Rjava stezica ga je v resnici prav tedaj pripeljala do starega drvarja, ko je v drvariji cepal bu­kova drva.

»Srečo, drvar! Drvariš?« ga je pozdravil Jožef.»Bog daj, popotnik!« se je glasil drvarjev odzdrav.»Nisem popotnik, sem le tesar.«»No, potem sva si v sorodu. Pa hodiš kar brez žage

in sekire?«»Z ženko romava na božjo pot. Na poti nama je zbolel

sinko in zdaj iščem les za zibelko.« Jožef je pomolčal, se začel ozirati po drevesnih deblih in že izbiral najprimer­nejši les.

»Za zibelko, praviš . . . Menda vaju je nesreča dohitela na romanju. — Če je tako, potem pa že morava izbrati za zibelko najboljši les, macesnov les,« je končal stari drvar.

Jožef je starega drvarja hvaležno pogledal in ko mu je ta potisnil v roko sekiro tesarico, sam pa pobral žago, sta krenila skozi smrekovje in hojevje ter prišla do svetlega parobka, kjer so ponosno stali samotni macesni.

Stari drvar je z veščim pogledom izbiral in izbral su­šeči se macesen, zasekal vanj drvarski križec in preprič­ljivo dejal:

»Tale bo pravi!« Potisnil mu je v roko roč žage in po­tegnila sta. List ostre žage se je zarezal v trdo deblo ter ga jel žreti in gristi. Na obeh straneh je izmetaval rumeno žagovino, podobno zmečkanim rumenim črvičkom.

78

»Lepo diši ta žagovina,« je spoznal stari drvar ter veselo pomežiknil tesarju Jožefu.

Žagala sta molče ter skrbno vlekla list nabrušene žage skozi macesnovo deblo, ki ga je bil drvar prej nasekal nasproti vžaganemu rezu. Še nekajkrat je žaga zahreščala in macesen je mrtev zgrmel po gozdnih tleh. Na štoru in pri debelni ritni so se pokazale zaokrožene rumenordeče letnice in na te je pokazal stari drvar ter zaželel:

»Da bi bdi tvoj otrok star toliko, kolikor letnih krogov je v macesnovem deblu!«

»Bog te usliši, dobri drvar!« se je raznežil tesar Jožef in se mu toplo zahvalil.

Nato je drvar kar na oko odmeril kratek plohee in žaga je znova zapela svojo pesem. Plohee sta obtesala in razžagala v kratke deske, iz njih pa sta skrbno urezala in zbila novo zibelko.

»Kako je lepo pisana!« je ‘vzkliknil tesar Jožef.»Surov les je in še macesnov povrhu!« je pametno

pripomnil drvar.Tedaj pa je v vrhovih močneje zašumelo, zakaj vanje

je pridirjal vetrič z zlatega polja ter v zelenem šumenju razglašal:

»Tesar Jožef, vrni se! Takoj! Pohiti!«Klic naglega vetra je tesarja Jožefa takoj dvignil.

Skrbno si je zadel na rame novo zibelko, nato pa po­vprašal starega drvarja:

»Koliko sem ti dolžan?«»Kaj mi boš dolžan! Nič! Saj si jo tudi ti tesal. —

Naj bo srečen otročiček, ki se bo v njej zibal in odzibal.«»Bog te usliši in poplačaj!« se mu je tesar Jožef ga­

njeno zahvalil in odšla sta vsaksebi: stari drvar se je vrnil k svojim drvom, tesarja Jožefa pa je vodila gozdna ste­zica do klančne poti.

Ko je Jožef hitel po globokem klancu, mu je srce ne­mirno bilo:

»Ženkica, že grem! Lepo, pisano zibelko nosim za na­jino Detece! Ko bi le sinek v njej ozdravel!«

Stopinje pa so mu njegovo srčno željo potrjevale ter ga priganjale v skrbeh:

»Le hiti, oče Jožef! Sinek je bolan.«

79

In njegove stopinje so odmevale po klančnih bregovih ter se lovile po gozdu. . . Tesarju se je zdelo, da se te njegove srčne želje in skrbeče slutnje spreminjajo v pre­lepo pisane cvetove. Kamor koli mu je padel pogled, po­

vsod so poganjali novi cvetni brstiči ter se pisano raz- evetali. Po njih pa je trepetal vetrič, kot bi ga priganjal.

»Tesar Jožef, hiti, hiti, hiti k zaskrbljeni Mariji in k bolnemu sinku!«

Tesar Jožef je od silne skrbi planil v tek.In pritekel je ves zasopel ter zaskrbljen s šumeče pla­

nine na zlato pšenično polje, prek katerega je ležala bela cesta. Tam ob žitnem robu je našel svojo ženkico ter ra­dostno vzkliknil:

80

»Tu imaš, mati Marija, zibelko, da boš zibala najinega bolnega sinka.«

Tesar Jožef je novo zibelko postavil pred žalostno mater Marijo. Marija pa se je svojemu možu, ki je bil od očetovskih skrbi ves razburjen, nasmehnila in ga rahlo opomnila:

»Zibelka je še prazna. V njej ni slamice ne perja.«Skrbni oče je takoj ubogal in pohitel v žitno valovje.

Tam je natrgal pšeničnih bilk ter jih narahlo zložil v zibelko. Povrhu pšenične slame je pa nasul rdečih cvetov njivskega maka.

»Za mojega bolnega sinka, da bo posteljica mehko postlana!« je zaželel Jožef, mati Marija pa je položila svojega bolnega sinka v pisano zibelko ter ga pobožno prekrižala.

Nekaj trenutkov je zlato polje mirovalo v svečani ti­šini, zelene goščave po pohorskih planinah so tiho pošu- mevale v poletnih vetrovih, v zraku nad njimi pa je po- trepetavalo zlato sonce . . .

Tedaj je mati Marija pokleknila ob pisani zibelki ter jo začela rahlo zibati.

Božje Dete je ležalo v pisani zibelki in skrbna mati Marija ga je v njej prvič prekrižala.

Zibelka je tekla mirno, kot bi jo pozibavali zlati va­lovi ter jo rahlo nosili po žitnem morju. Z zibelko vred so se pozibavali pšenični klasi, rdeči makovi cvetovi, zvezd­nate plavice in smejoči se kokoljev cvet; vse se je pozi­bavalo in pelo uspavanko božjemu Detetu. . , Detece pa je ležalo bolno v novi pisani zibelki, ki jo je bil naredil skrbni tesar Jožef tam gori v pohorski planini. . .

Tedaj je po žitnih bilkah splezal radovedni slak ter razložil svoj nežni cvet, da je lahko pokukal v gugajočo se zibelko, nato pa še pogledal materi Mariji in skrbnemu Jožefu v njun zaskrbljeni obraz . . . Na Jezusovem obrazu je že zginjala bolna rdečica in z njegovega čela ni več puhtela vročica; tudi dihal je laže in mirneje. Tedaj je mati Marija položila na Jezusovo čelo svojo roko in njene žalostne oči so se razjasnile v veselju in sreči, kajti vročica je popuščala . . .

V tem trenutku je radovedni slak ujel njuno skrito

(i Pohorsko legende 81

veselje; ves žareč je odprl vse svoje bele cvetove ter z njimi zazvonil, da je donelo po vsem žitnem zlatu.

»Jezus je rešen! Jezus bo ozdravel!«Marija se je boječe ozirala v pšenično njivo, tesar

Jožef pa se je hudoval nad radovednim Slakom; toda vse ni nič pomagalo. Vsa njiva je veselo valovila v skupni pesmi; peli so zlati pšenični klasi, smejal se je rdeči mak, plavica je stresala svojo zvezdnato glavico ter se smejala modremu nebu, kokolj je plesal po žitnih bilkah, beli slak pa je zvonil z vsemi zvonovi. Pela je vsa pšenična njiva, vse zlato morje.

Med tem petjem se je prebudil Jezušček ter se zdravo nasmejal. Oče in mati sta se vsa radostna zazrla v pisano zibelko, kjer se jima je smejala njuna sreča. Njun sinek je premagal vročico.

Mati Marija je pogledala v zlato vročino, kako je pr­hutala nad zrelimi žiti; njen pogled pa je tam v daljavi obvisel na božjepotni Brinjevi gori.

»Dolga je še p o t . . . « je vzdihnila.»Res, na pot morava!« ji je pritrdil tesar Jožef. »A

kako bova hodila, saj si strašno trudna od skrbi, mati Marija?«

»Bom že hodila! In najino dete bom tudi nosila. Le pisane zibelke ne bom mogla nositi na glavi.«

»O, zibelko ponesem jaz in v njej najino dete Jezusa. Da bi le ti laže hodila.«

In mati Marija je morala položiti Jezuščka v novo zibelko, tesar Jožef pa jo je dvignil v svoje naročje. Nato je z nežnim pogledom povabil Marijo na p o t . . .

Romala sta dalje in dalje v poletni vročini, ki je tre­petala nad zrelimi žiti, kot bi zemlja gorela pod njimi.

Dolga božja pot in sončna pripeka sta mater Marijo tako prevzeli, da je vsa omotična stopala za svojim mo­žem. Ko sta dospela v zelen gajič, kjer je ležala po tleh mehka preproga, je utrujena Marija dahnila svojo prošnjo:

»Počijva malo. . . Ne morem, skoraj ne morem več naprej.«

Zeleni mah se je brž zganil, se še mehkeje razprostrl pred njima ter ju povabil, naj sedeta nanj in se dodobra odpoČijeta.

82

In sedla sta na mahovnato gozdno blazino. Pred njima pa je stala pisana zibelka s spečim Jezuščkom.

»Če ti ne bo odleglo, ne bova mogla nadaljevati svoje božje poti,« je dejal čez Čas tesar Jožef.

»Morava, saj sem se zaobljubila!« ga je zavrnila mati Marija.

Takrat pa pride po isti poti zala deklina; bila je kar gizdavo opravljena: snežnobeli rokavci, svilena janka s široko nabranim krilom. Na glavi je nosila košarico, v desnici pa svoje čevlje.

Ko jo je tesar Jožef zagledal, se je mlade dekline silno razveselil:

»Ne boš nič počila in se oddahnila?«Giadava deklina se je ustavila pred njima in ju pre­

merila z ošabnim pogledom, nazadnje pa je spregovorila:»Še nisem trudna.«»Pa bi le malo prisedla, bi se kaj pomenili!« je na­

peljeval tesar Jožef.»Lahko stojim. Sicer se pa nimamo kaj meniti, saj se

ne poznamo!«»Midva sva božjepotnika in romava na Brinjevo goro.

To je moja žena Marija in to najino dete. In ti?«Mlada deklina jih je nezaupno pogledala, nato pa od­

vrnila :»Jerica sem, županova hči! In grem na božjo pot.«

Že se je obrnila, da bi šla meni nič tebi nič mimo, ko jo je tesar Jožef iznova ustavil:

»Če romaš na božjo pot, potem pa lahko gremo kar skupaj.«

»Lahko gremo tudi vsak zase!« je bahato odbila žu­panova hči Jerica.

Jožefu je bilo nerodno. Ko je pogledal uti'uje no mater Marijo, je prevzetno Jerico vendarle še enkrat potrpež­ljivo poprosil:

»Mislil sem, da bi šli skupaj na božjo pot. Moja žena tako težko hodi. Bojim se, da mi še zboli na poti.«

»Pa naj bi doma ostala!« je jezikavo vpadla Jerica.»Že, a zaobljubila sva se zaradi najinega otroka in

zdaj ga neseva tja na Brinjevo goro.«»Če ga neseta, ga pa nesita!«Tesar Jožef je požrl njeno obregljivo besedo:

83

»Prosim te, če bi nama hotela pomagati, da skupaj ponesemo najino dete.«

»Kaj bi pa ljudje o meni govorili, če bi videli, da nesem otroka? Poleg tega bi si rokavce zmečkala in zamazala. Tudi na svoje zgubano krilo moram paziti. . . Sicer pa, zakaj hodite z otrokom na božjo pot!« jima je zabrusila in ošabno odšla.

»Prevzetnica, le glej, da ne boš vse življenje hodila brez otrok!« je tesar Jožef zaklical za njo in v sveti jezi godrnjal vse dotlej, dokler ni zginila za zelenim gajieem.

Marijo pa so Jeričine besede zbodle v dno materin­skega srca, da se je v bridkosti stisnilo. Nato pa se je sprostilo utrujenosti in slabosti ter ji ponosno velelo: »Marija, naprej!«

84

Mati 'božja je znova zbrala svoje moči ter se dvignila:»Jožef, naprej morava! Saj sem se že odpočila.«»Če si se res odpočila, pa kreniva zopet po malem

na pot!«Tesar je pobral zibelko, si jo stisnil v naročje in šla

sta naprej.Kmalu ju dohiti drugo mlado dekle. Bila je bosa,

njena obleka je bila hodna, hodni so bili tudi njeni beli rokavci. Ko ju dohiti, ju vljudno pozdravi.

»Dober dan vama želim!«»Tudi tebi ga Bog daj!« ji odzdravi Jožef.»Gresta tudi vidva na božjo pot?« ju skuša mlado

dekle.»Greva, na Brinjevo goro.«»Potem pa gremo lahko skupaj!« predlaga dekle ter

si jih skrivaj ogleduje. Ogleduje jih in opazuje, pa se ji zazdi ta popotna družinica v stiski, v skrbeh. Videla je, da očeta in mater nekaj muči in teži; rada bi jima po- mogla, a oba nekam užaljeno molčita. Pa ju skromno dekle vendarle povpraša:

»Lahko romam z vama? Seveda, če vama je prav?«Tesar Jožef jo je prav tako skrivaj pogledoval in,

ko je videl njeno siromašno obleko ter poštenje, ki ji je sijalo z obraza, si je mislil: zdi se mi boljša od one pre­vzetnice, županove hčerke Jerice. Ko bi mi ta hotela pomoči. . . A nič. Ne poprosim je. Če bi mi še ta prošnjo odbila. . .

Tedaj pa se je mlado dekle samo ponudilo:»Če vama je prav, vama pomagam nositi vajino dete

in zibelko.«Marija in Jožef sta se začudeno spogledala, nato pa

sta se vprašujoče ozrla v siromašno dekle.V njenih lepih očeh sta brala, da jima srčno rada

pomaga nositi dete in zibelko. Njene ustnice so se pa pobožno zganile kot v molitvi:

»Le dajte meni Jezusa, da ga bom nesla na božjo pot, na Brinjevo goro.«

»Kdo pa si ti?« so jo spraševale Jožefove in Mari­jine oči.

»Ne boj se, Marija, za dete Jezusa! Lepo ga bom nosila in varovala. . . Moja obleka, vsa zdelana in pono-

85

šena, naj vaju ne moti! Sem mlada kočarica, siro­mašna, a poštena,« je spre­govorilo mlado dekle.

Tedaj je Marija vzela svoje dete iz zibelke in ji ga položila v naročje:

»Nesi ga, mlada ko­čarica!«

Ubožno dekle si je dete Jezusa nežno pritisnilo na mlade prsi in po obrazu se ji je razlil blažen smeh­ljaj, poln materinske sre­če. Njeno srce pa je v sreči in ponosu razbijalo: »Samega Jezusa nosiš na božjo pot, ubogo kočarsko dekle!«

Tesar Jožef je v eni roki nesel pisano zibelko, z drugo pa je peljal utru­jeno mater Marijo. In tako so romali na božjo pot, na Brinjevo goro. Kadar koli sta se ozrla na mlado ko- čarjevo hčerko, sta se je razveselila, saj sta videla, s kakšno ljubeznijo je va­rovala njuno dete.

Tedaj jo je Marijino srce vprašalo:

»Ga imaš rada, Je- zuščka?«

»Silno rada,« je dah­nila vanj. »Tako rada, kot imam njega, bom imela le še svoje otroke . . . Seve­da, če mi jih bo ljubi Bog kaj dal. ..«

86

»Poprosi ga!« ji je pošepetala Marija na uho. »Morda te usliši.«

Kočarjevo dekle se ji je s toplim pogledom zahvalilo, nato pa se zazrlo v dete Jezuščka. Njeno mlado srce je hrepenelo in prosilo po sreči.

»Jezušček, daj mi ženina, delavnega in skrbnega! Ni treba, da bi bil bogat, le dober naj bo!« Prenehalo je njeno srce in prisluhnilo za hip Jezuščkovemu srcu, nato pa znova zaprosilo: »Zdaj, ko sem te zaprosila za pra­vega ženina, mi pa obljubi še otroke! Lahko jih je mnogo, pa čeprav bi imeli malo blaga in še manj bogastva.«

V tem trenutku se je Jezus predramil ter se ji nežno nasmehnil. Mlada kočarica se je kar topila od bodoče sreče. . .

In romali so na božjo pot, na Brinjevo goro. Proti večeru so priromali na vrh, ki se je kopal v zahajajočem soncu, da je bil videti veš ognjen, cerkvica pa je žarela v zlatih sijih in rožnatih pramenih.

Na cerkvenem pragu se je Marija ustavila in dejala kočarjevi hčerki:

»Tako, dobro dekle, zdaj mi ga pa le izroči!«Vzela ga je v naročje in šla za Jožefom v romar­

sko cerkev. V stranski kapeli je Jožef postavil pisano zibelko na tla in Marija je položila vanjo svoje Detece. Sedla sta k zibelki ter jo rahlo zazibala. Čez čas jo je zibal le Jožef, kajti utrujena Marija se je naslonila na njegovo ramo in zadremala.

Na tleh pred pisano zibelko pa je vso noč klečala kočarjeva hčerka ter varovala Jezusa.

Drugo jutro so se grešniki spovedovali in Jezus jim je odpuščal grehe.

Pa je prišla predenj tudi županova hči Jerica ter ga prosila, da bi imela malo otrok in dosti blaga.

Tedaj se je Marija sklonila nad pisano zibelko in vprašala svoje dete Jezuščka:

»Ljubi, preljubi moj Jezus! Kaj boš obljubil in dal županovi hčeri?«

»Na tem svetu nič otrok in dosti blaga, na onem svetu pa večno pogubljenje!«

Ko je ošabna Jerica odšla, je po kolenih pridrsala k zibelki uboga kočarica.

87

In znova se je nad pisano zibelko sklonila Mati: »Ljubi, preljubi moj Jezus! Kakšno plačilo boš dal

kočarjevi hčerki, ki te je včeraj semkaj nosila, zdaj pa pred teboj kleči?« Mati Marija je prisluhnila in čula:

»Na tem svetu malo blaga in dosti otrok; na onem svetu pa večno zveličanje in sveto nebo, sveti raj.«

Mlada kočarjeva hčerka se je čez čas vrnila od pisane zibelke vsa žareča od notranjega zadovoljstva in skrite sreče, zakaj sam Jezušček jo je pogledal, se ji prisrčno nasmehnil ter ji v slovo pomahal s svojo drobno ročico.

#

Bela Marijina cerkvica se z romarske Brinjeve gore še dandanes ozira po čudovito lepi Dravinjski dolini pod seboj, se razgleduje čez Bistriško dolino tja na široko in ravno Polje, se ozre še na strmo Konjiško goro in na položno vzbočeno Pohorje. Vse to je njen svet, prelep svet svete Družine, ki je poromala na božjo pot pa je zaradi razglednih lepot in vdane ljubezni bližnjih in dalj­nih romarjev ostala kar za vedno na Brinjevi gori.

Po mnogih letih sta se pred sveto Družino poklonili dve daljni romarki: prevzetna Jerica, sama in brez otrok, medtem ko je nekdanja kočarjeva hči pripeljala s seboj ljubega moža in kopico od zdravja razigranih otrok.

P O L J C A N S K A M A R I J A

Mladi poljčanski zvonar je zgodaj vstajal, da je lahko šel v zvonico zvonit jutmjico, kadar se je budilo jutro nad počasno Dravinjo pod strmim Bocem. Vstajal je za­rana, da je s sivim svitom vred oznanjal vsej polj canski župniji novorojeno jutro.

Nikogar ni srečaval na tej svoji rani poti. Le sivi svit na jutranjem nebu ga je videl; videle so ga le zgodnje pti­čice ter mu zapele svojo jutmjico v pozdrav, klanjale so se mu poljske rožice ter s svojih cvetnih bučk in čaš stresale nočne rose na njegovo stezo. Tam sredi Dravinj­ske doline je še sanjalo pohorsko vodovje o zelenih rojstnih planinah. Vrh modrega Boča pa je že kot veli­kanski kresni ogenj gorel v jutranjih zarjah.

Nikogar ni srečaval, le rosne cvetove, hladne dravinj­ske valove ter bočke bukove gozdove v jutranjih sencah pa še budne ptičice, ki so mu žvrgolele mlado jutro.

Nekoč pa je na cerkvenem pragu srečal Marijo iz stranskega oltarja. Ustrašil se je, da se je tokrat mo­rebiti zakasnil; morda je Marija sama nameravala iti v zvonico zvonit jutmjico. Brž je snel klobuk.

89

»Dobro jutro, Marija!« jo je spoštljivo pozdravil.»Bog daj, zvonar!« mu je odzdravila Marija, presto­

pila hožji prag in stopila na cerkveno pot.Mladi zvonar se je čudil, da gre Marija tako zarana

in sama iz poljčanske cerkve. Njeno oko ni žarelo od ve­selja, bilo je zavito v žalujoče tančice. Strmel je vanjo in poslušal njene lahne stopinje. Tedaj se mu je mlado srce stisnilo v bridki skrbi in ponižno jo je vprašal:

»Kam pojdeš, Marija?«Marija se je za trenutek ustavila, se rahlo obrnila in

užaljeno dejala:»Iz poljčanske cerkve pojdem!«Presunjeno srce mladega zvonarja jo je ponižno za­

prosilo :»Marija, ostani pri nas!«Užaljena Marija pa je rahlo odkimala:»Pojdem od tod! Zapustila bom poljčansko cerkev,

poljčansko župnijo in vse njene župljane!« In obrnila se je ter stopila nekaj korakov naprej po cerkveni poti.

Tedaj je mladi zvonar stekel za njo, jo prehitel ter legel prednjo čez pot:

»Ne pustim te naprej, Marija!«In res, Marija se je pred njim ustavila in ga prosila:»Zvonar, vstani in daj mi prosto pot!«»Nikdar, Marija!« je odločno odbil njeno prošnjo.

»Vstal bom le tedaj, če mi obljubiš, da se boš vrnila vnašo cekev!«

Marija se je otožno ozrla po še speči Dravinjski do­lbli, po strmih pobočjih gozdnatega Boča, na katerem je že svatovalo mlado jutro, nato pa je njen pogled poromal prek Bistriške doline na visoke pohorske planine, ki so se že vse predale zlatemu soncu v objem. V njem so se bleščale pohorske cerkvice ter se lesketale kot kristalne snežinke ledenih rož. Ko je obromala vso lepoto visokih planin in obeh dolin, ki sta še spali pod meglenimi ode­jami, so dravinjske vode zašumele glasneje kot kdaj koli poprej ter jo prosile:

»Nikar ne pojdi od nas! Ali ne boš pogrešala našega šumenja, ki ti ga prinašamo kot jutranji pozdrav z rojst­nih planin?«

90

Tedaj se je dremajoče bukovje s strmih pobočij polj- čanskega Boča otreslo nočnih sanj in zašelestelo Manji na pot:

»Nikar od nas, poljčanska Manja!«

91

Pod jutranjim nebom so se spreletavale zgodnje la­stovice in zapele v zboru:

»Nikar od nas! Ostani pri nas, Marija!«Na obeh straneh cerkvene poti so se milo razjokale

poljske cvetke:»Marija, ostani pri. nas!«Vse je prosilo; prosile so jo dravinjske vode, peli so

pohorski gozdovi in bočko bukovje, tožile so stolpne la­stovice in se solzile; pelo je zvesto srce mladega zvo­narja in njegove vdane oči so prosile tako živo, da je bilo Mariji težko ločiti se od ljubega kraja. Zvonar je brž opazil, da se Marijino srce ni še povsem odločilo za slovo. . .

Pokleknil je prednjo in jo ponižno spraševal:»0 Marija, kaj te je tako užalostilo, da hočeš od nas?

Ali ti nisem dovolj lepo zvonil jutmjice in večerne zdrave Marije? Ti nisem dovolj ubrano trjančil ob delopustih pred nedeljami in prazniki?«

Marija je sprva molčala, nato pa rahlo odkimala.»Ali ti manjka sveč na oltarju?« je zaskrbljeno vpra­

šal mladi zvonar. »Ali ti manjka svetih maš? Povej, Marija!«

Marija se je še bolj užalostila in slovo ji je bilo še težje. Stopila je k zaskrbljenemu zvonarju, mu nežno po­ložila roko na glavo in ga rahlo pobožala:

»Moj zvesti zvonar! Lepo si pozvanjal, prelepo si trjančil! Ne manjka mi sveč na oltarju, ne manjka mi svetih maš! — Meni manjka le časti in hvale, ki je v poljčanski fari ni, ko tako žalostno samujem tam na stranskem oltarju. Nikogar ni k meni razen tebe, moj zvesti zvonar!«

Mladi zvonar je potolažen vstal, prijel Marijo za roko in jo peljal proti cerkvi:

»Pojdi, Marija, nazaj v našo cerkev! Pozvonil bom z vsemi zvonovi, da se zbudi vsa poljčanska fara, in, ko bodo župljani prisluhnili, še zatrjančim, da bodo prihiteli gledat v svojo cerkev, kaj se je zgodilo tako zarana. Jaz pa jim nato povem vse in jim zabrusim v obraz resnico, da so nate, Marija, popolnoma pozabili in da si nas ho­tela zapustiti!«

92

Tako vneto ji je govoril in zatrjeval svojo ljubezen, da je Marija obljubila:

»Povrnem se! A v stranskem oltarju ne bom več. V zvoniti sem si izbrala selo, tam bom sedela!«

Zvonar je bil presrečen; pohitel je v zvonico ter z vsemi zvonovi pozvonil jutmjico, pozdravno pesem vra­čajoči se poljcanski Mariji.

Marija je med slovesnim zvonjenjem stopila v odprto zvonico, sedla na zidek in dejala:

»Tukaj sem si izbrala sedež! Iz te božje veže bom zrla na visoke pohorske planine, na zelene bočke strmine in poslušala prelivanje dravinjskih voda, lastovičje žvr- golenje, pozvanjanje poljskih cvetic in pritrkavanje polj- Čanskih zvonov.«

Zvonar je kar žarel od sreče in zadovoljstva.Ko so prišli mašarji in je v cerkev dospel še župnik,

je vsem na glas očital, kako so pozabili na svojo Marijo.Tedaj so se pokesali in sklenili, da bodo šli s proce­

sijo po Marijo v zvonico. Dekleta in žene so skočile v vrtove po dišeče vrtnice in na travnike po poljske cvet­lice, možje pa so pobrali z vseh oltarjev svečnike in pri­žgali sveče.

Z župnikom vred so se zbrali okrog zvonice ter pro­sili Marijo:

»Marija, odpusti nam, ker smo tako pozabili nate! Pojdi z nami v cerkev na oltar. Glej, s procesijo smo pri­šli pote! Z rožami in petjem in gorečimi svečami!«

Marija je bila ganjena in je obljubila:»Vrnila se bom na oltar! Toda takoj bom zopet po­

begnila, če bom še kdaj tako samevala ko do zdaj!«Župljani so ji za trdno obljubili, da bodo pogosto pri­

hajali k njej v vas, da ne bo več tako sama.In tedaj so Marijo vendarle preprosili, da je zapustila

zvonico in v procesiji šla v cerkev ter sedla na svoj oltar.

V stolpnih linah pa je razigrano trjančil mladi zvo­nar, saj je bilo to jutro zanj in za vso poljčansko faro velik praznik. V cerkvi so mašarji prepevali čast in hvalo svoji Mariji, zunaj pa so odpevale lastovice ter se žvr- goleč razkropile po vsej Dravinjski dolini. Gozdovi na strmem Boču in visokem Pohorju so radostno bučali,

93

dravinjske vode so zbrano truščale čez mlinske jezove, tam po rosnih travnikih pa so se prej tako žalostne cvetlice nasmejale zlatemu soncu v obraz.

»Naša Marija se je iz zvoniee vrnila na oltar!«*

Pripoveduje se, da so Poljčančani čez nekaj let spet pozabili na svoje obljube, ki so jih bili dah svoji Mariji. Le mladi zvonar ni pozabil svoje ljubezni.

Tedaj je poljčanska Marija užaljena odšla z oltarja, se ustavila v zvoniti in se poslovila od zvestega zvonarja:

»Pojdem iz poljčanske fare v to faro bistriško!« Vdani zvonar je Marijo prosil in jo zaklinjal, da bo

že povedal poljčanskim župljanom . . .Toda Marija je ostala neizprosna. V slovo mu je po­

dala roko, ki si jo je mladi zvonar pritisnil na srce, nato pa na ustnice. Ko je odhajala, je gledal za njo in jokal. Nato je zdirjal v stolp in zatrjančil.

A trjančenje je bilo žalostno kot še nikoli.*

94

In še pripovedujejo o poljčanski Mariji, da so zticva šli ponjo z veliko procesijo. Pripeljali so jo nazaj ter jo prosili, naj ostane vsaj v zvonici, kjer si je bila že nekoč izbrala svoj sedež, če že noče več v njihov oltar.

Privolila je in sedla v božjo lopo.Ko pa je drugo jutro prišel zvonar zvonit jutrnjico,

poljčanske Marije ni več našel v zvonici. Ponoči so bili iz nebes priplavali angeli in jo na zlatem prestolu odnesli na Ljubičensko goro.

Mladi zvonar je tako žaloval za njo, da je od brezmej­nega hrepenenja umrl.

Na pohorskih in bočkih pašah pa še dandanes pojo pastirji in pastiričke staro romarsko pesem o užaljeni poljčanski Mariji.

G R L I C I Z I B L J E T A J E Z U S A

Na svojem begu pred sovražnimi Judi je sveta Dru­žina prišla ob srebrni reki Dravi v naše kraje. Povsod, kamor je prišla, si je poiskala začasno zavetje kje v skriti samoti, nato pa je znova bežala dalje, vedno dalje. . .

In tako sta Marija in Jožef nekega dne zagledala strmo Kozjaško pogorje, vse poraslo z divjimi goščami in pragozdovi. Kozjaških vasic še ni bilo, le tu in tam je bival samoten drvar, ki je po kozjaških drvarijah leso- val in oglaril, na sončni strani pa kak kmet, ki se je v brežnih strmcih kot črna živina ubijal od zore do mraka.

Jožef in Marija sta se sporazumela, da se bosta skrila na strmem Kozjaku.

In res. Ko sta našla ob hudourniški grabi slabo sho­jeno drvarsko stezico, sta takoj krenila po njej na strmo kozjaško pobočje. ]

Vzpenjala sta se više in više ter dospela do nekega kozjaškega kmeta. Potožila sta mu svoje gorje in ga poprosila za skromno zavetje zase in za svojega sinka, ki sta ga nosila v naročju.

Božji begunci so se zelo zasmilili kmetu, še bolj pa kmetici. Zato sta sveto Družino gostoljubno sprejela in po­gostila, nazadnje pa sta brezdomcema odkazala drvarsko kocko za njun domek.

»V njej prebivajte, dokler hočete!« je ponudila kmetica.

96

»V moji gošči in drvariji pa je zate, tesar Jožef, do­volj dela; podiranja, žaganja in tesanja, drvarije in oglarije,« je kozjaški kmet odkazal svetemu Jožefu delo tesarja, drvarja in oglarja.

»Prav rad bom delal, da preživim sebe in svojo dru­žinico,« je odvrnil tesar Jožef.

»Tudi jaz ti bom rada pomagala, kmetica, pri kuhinj­skem delu pa tucU na njivah. Sejala bom in plela, kopala in sadila, okopavala in ogrinjala, pipala lan in žela žito,« se je ponudila mati Marija.

Tako so bili vsi zadovoljni: kmet in lanetica z no­vima delavcema, Jožef in Marija z novima gospodarjema.

In sveta Družinica se je vselila v drvarsko kocko, v svoj novi domek sredi sončnih strmin kozjaških planin. S svojim skritim bivališčem in varnim zavetiščem sta bila silno zadovoljna, prav .tako pa tudi s svojim vsak­danjim delom v gozdu in na njivah.

Sveti Jožef se je vsako jutro že zarana poslovil od sinka v zibelki ter od svoje žene Marije, nato pa zadel na ramo sekiri, tesarico in drvarico, v roko pa stisnil žago podiralko ter odšel v kmetov gozd drvarit in lesovat.

Mati Marija je božje dete Jezuščka položila v pisano zibelko, se svoji sreči blaženo smehljala in zapela uspa­vanko:

»Hajaj ti tuja! Mili moj sinek. Hajaj ti tuja! Jezus je Marijin sin. Hajaj ti tuja! Marijin sin, Jezus Gospod. Hajaj ti tuja.«

Detece se ji je iz pisane zibelke vdano smehljalo, nato pa sladko zadremalo in trdno zaspalo.

»Nimam varučke, da bi mi dete zibala in varovala,« je obžalovala mati Marija. Zato je previdno dvignila zi­belko, si jo rahlo posadila na glavo in odšla iz lesenega domeka na kmetovo njivo delat.

Na njivskih ozarah se je ozrla po varnem prostoru, kamor bi položila zibelko. Širok razgon med dvema ogo- noma se ji je zdel najprimernejši in vanj je postavila zibelko z božjim Detetom.

»Imeti bi morala varuško, zibarico,« je spoznala mati Marija, »a je nimam,« Že je nameravala zapustiti zibelko ter oditi na žitno njivo, kjer so vesele žanjice in na novo

7 Pohorske legende 97

sklepani srpi razigrano peli pesem o zrelem žitu, ko sta sem od gozdnega parobka prigrulili dve sivi grlici.

Sedli sta Mariji na razprostrte roke, se ji z glavicama globoko priklo­nili in rekli:

»Slišali sva tvoj vzdih, mati Marija. Pa sva pri­leteli, da ti pomoreva pri delu.«

»Pri delu mi pač ne moreta pomagati! Žeti ne moreta; da bi snopje ve­zali, sta preslabotni,« se je nasmehnila mati Ma­rija.

»Pa bi ti varovali sin­ka v zibelki in ga zibali. Seveda, če ti je prav, mati Marija,« sta se ji sivi gr­lici ponudili za varučki.

»Imam ljubega mi Sin­ka, imam pisano zibelko, nimam pa ne varučke ne zibarice. Ce hočeta biti vedve, mi je ljubo in prav.« Pokleknila je ob pisano zibelko ter se lju­beče zazrla v speče Detece.

»Spančkaj, Sinek moj zlati!« je nežno dahnila vanj, nato pa naročila no­vima varučkama: »Sedita vsaka na eno stranico zi­belke ter rahlo zibljita mo­jega Sinka!«

Sivi grlici sta prhnili z zemlje in že sta sedli vsaka

98

na eno stranico pisane zibelke. Zibelka pa se je pri tem preveč zazibala in Sinek se je v spanju rahlo pritožil. Tedaj je mati Marija umirila zibelko, nato pa jo rahlo zazibala v enakomerno zibanje.

»Tako zibljita, moji zibarici!« ju je poučila mati Ma­rija. In je še dodala: »Če bi se pa Sinek predramil, mu zapojta pesem uspavanko!«

Sivi grlici sta se v zadregi spogledali, nato pa sra­mežljivo priznali:

»Medve gruliva mnogo grličjih pesmic, a pesmic uspavank ne znava peti; niti ene ne!«

»Vaju bom pa jaz naučila,« je dejala mati Marija. Sedla je na njivske ozare, položila roko na stranico in zazibala zibelko. Pri tem je nežno in prisrčno zapela: »Ha­jaj ti tuja! Mili moj sinek. Hajaj ti tuja! Jezus je Ma­rijin sin. Hajaj ti tuja, Marijin sin. Jezus, Gospod. Ha­jaj ti tuja.«

Ko je mati Marija odpela uspavanko, sta sivi grlici prav tiho in nežno ponovili pesem. Marija je bila z njima zadovoljna; pokimala jima je in velela:

»Tako pojta, moji grlici, in zibljita mojega Sinka!«»Brez skrbi lahko odideš žet,« sta Mariji zagrulili sivi

grlici, njeni varučki, ter se ji znova globoko priklonili.Tedaj je mati Marija potolažena odšla na žitno njivo

k prepevajočim žanjicam, pobrala srp ter pričela žeti svoj žitni ogon.

Tam v razgonu ob njivskih ozarah pa sta sivi grlici zibali pisano zibelko in nežno grulili uspavanko božjemu Detetu.

»Hajaj ti tuja, mili naš Sinek,« je zapela prva grlica.»Hajaj ti tuja, On je Marijin sin,« je odpela druga.»Hajaj ti tuja, Marijin sin.«»Jezus, Gospod. Hajaj ti tuja.«»Ti tuja.«Ko sta Marijino uspavanko prvič odgrulili, sta jo za­

čeli znova, le da sta si napev in odpev zamenjali. Grulili sta in zibali pisano zibelko, dokler se ni Marijin Sinek jnispal ter se prebudil, ves rdeč v zdrava lička in nasme­jan. Tedaj sta zibarici nehali zibati ter prebujenemu Jezuščku zagrulili svojo grličjo pesmico o zibajočih se zelenih vejah tam v šumečem gozdu kraj njivskih ozar. ..

99

Marija pa je zadovoljno spoznala, da novima varue- kama, sivima grlicama, lahko zaupa svoje najdražje, božje Detece.

Ko so pod večer žanjice odhajale s požetih njiv domov, je mati Marija zopet skrbno dvignila pisano zibelko ter

si jo posadila na nov svitek, ki si ga je bila zvila iz cve­točih slakov. Na glavi je nesla zibelko, ob njej pa sta plahutali njeni novi varučki in zibarici, sivi grlici.

Od tega dne sta grlici ostali pri Mariji v drvarski kocki.

Nekoč se je rodilo prelepo jutro, polno planinskih zarij in zelenih tišin. Kozjaški gozdovi so še negibno dre­mali; njihov mlaj pa je sanjal še neizsanjane gozdne bajke, pravljice in povesti. Nad srebrno reko v dolini je teklo megleno jezerje ter pljuskalo ob kozjaška in po-

100

horska pobočja, dokler se ni čez ves ta prelepi svet raz­lila rdeča sončna svetloba.

Takrat je iz neke dolinske cerkvice, potopljene na dnu meglenega morja, priplaval jutranji zvon ter se po

/zašiljenih vrhovih smrek, hojk in macesnov povzpel na samotno kozjaško kmetijo ter vabil k jutranji maši. . .

Tesar Jožef je po zajtrku odšel v gozd podirat in tesat, Marija pa je pospravljala skromni domek, ko je na njeno okno potrkal potopljeni dolinski zvon . . .

Mater Marijo je prevzelo hrepenenje, da bi šla v božji liram in k sveti m aši. . . Pri tej nebeški gostiji bi molila

101» T r A

za svojo družinico, ki sedaj živi svoje skromno življenje vrh kozjaških planin, po maši pa bi malo povprašala po Judih, če jih še iščejo in preganjajo . . . Potopljeni zvon je vabil vse glasneje, klenkal zmerom lepše in vedno moč­neje potrkaval na okno. Njegovo trjančenje je našlo v Marijinem srcu daljni odmev. In Marija se je odločila. . .

Brž je odprla okence ter zaklicala v bližnji gozd:»Grlici, moji varučki, moji zibarici!«Z odmevom njenega klica sta prileteli sivi grlici, sedli

na odprto okno in zagrulili:»Dobro jutro, Marija! Ali se je tvoj Sinek že pre­

budil? Ali pojdeš tako zarana na delo?«»Sem sedita, varučki, in zibljita mojega Sinka!« ju je

poklicala v hiško: »Varujta ga dotlej, dokler se ne vrnem iz doline! Danes pojdem v cerkev k sveti maši.«

»Kar brez skrbi pojdi, Marija,« sta ji zagotavljali sivi grlici. »Medve bova varovali Sinka in ga zibali kot doslej.«

Marija jima je verjela in z lahkim srcem zapustila svoje Dete v zibelki ter odšla z doma. V jutranji megli je brezskrbno prišla do dolinske cerkvice ter pobožno vsto­pila.

V cerkvici se ji je zdelo lepo kot v nebeškem raju. Tako dolgo že ni bila v njej, da je že skoraj pozabila na nebeško gostijo. . . Srebrno zvonjenje, donenje orgel in petje pevcev jo je tako prevzelo, da se je v skritem kotu naslonila na klop in zadremala. Lahkotni spanec ji je prinesel še neizsanjani sen o zlati sreči pod domačo streho: pod rodnim krovom je zbrana vsa družinica in se prav nič ne boji zasledovalcev. . .

Kar se ji prelepi sen pretrga. Marija plane vsa pre­strašena pokonci, kajti njeno materinsko srce je zaslu­tilo nesrečo. . . Morda se je sinku pripetila nezgoda, morda so ga Judje zasledili in ji ga ugrabili. .. Morda se je tesar Jožef usekal s sekiro tesarico ali pa se je nanj zrušilo podirajoče se drevo . . .

Niti trenutek ni več vzdržala v cerkvi. Stekla je po kozjaški strmini ko mlada srna, ki beži pred lovskimi psi. Gnala jo je silna skrb in strašna slutnja. . .

Kar planila je v drvarsko kocko. Sredi nje pa je odre­venela, zakaj na podu je ležala prevrnjena pisana zibelka.

102

Okrog nje sta plahutali prestrašeni grlici in zaman sku­šali zazibati zibelko v pravo lego.

Mati Marija je gledala in strmela ter svojim očem ni mogla verjeti. Ko pa se je otresla odrevenelosti in prvega strahu, je brž obrnila prevrnjeno zibelko, nato pa tresoč se dvignila jokajočega sinka ter ga potolažila.

»Grdi varučki, nemarni zibarici!« je kregala grlici.

103

1»Ta je kriva!« je prva grlica tožila drugo.»Ni res!« je zanikala druga. »Ti si kriva, ker si zi­

belko nalašč tako globoko zaganjala.«»Tudi ti si mi pomagala in si kar zavrisnila, kadar

te je zibelka vrgla visoko v zrak.«»Ti si kriva in zdaj še lažeš!«»Jaz ne lažem kot ti, lažnivka!«To medsebojno obtoževanje in prerekanje je Marijo

tako razburilo, da ju je v sveti jezi udarila po glavici. Šele zdaj sta tepeni grlici utihnili in se skesano razjokali.

Ko pa sta se že malo potolaženi spogledali, sta znova planili v jok, zakaj Marijini zaušnici sta se jima poznali.

In poznali sta se jima za kazen vse življenje.Dve beli lisi za ušesom pa nosijo vse grlice še dandanes.

Kozjaške zibariee in varučke pa še zdaj prepevajo staro pesmico uspavanko otročičem v zibelkah:

Marija bi rada v cerkev šla, a ji nihče ne ziblje Jezusa.Priletela je ena ptičica. Je pravila grličica:,Le idi, le idi v cerkev ti, jaz ti bom zibala Jezusa!1Marija je hitro v cerkev šla.Kak hitro taj pride, šla je nazaj.Našla je zibko narobe ležati, ptičko pa trudno poleg

spati. Dala ji je klapoušnici dve, da se ji Še zdaj za uhico pozna.

D U C A M A J C E N AŠ I

Nekoč sta živela oče in mati z dvema sinčkoma. Do­kler sta bila dečka še majhna, so vsi štirje živeli srečno in zadovoljno.

Ko pa sta sinova nekoliko odrasla, sta oče in mati žalostno spoznala, da jima rasteta sprijenca, ki imata namesto srca kamen v prsih. Z leti sta popolnoma po­divjala, tako da se jima niso smilili ne ljudje ne živali, še celo za svojega očeta in mater nista marala.

Oče se je nad njima jezil ter ju pretepal, da bi ju spravil na pravo pot, toda zlobna sinova sta se očetovi jezi in materini žalosti le posmehovala. Ko ju je oče ho­tel kaznovati s palico, sta se mu iztrgala iz rok ter mu zagrozila, da ga pretepeta.

»Kakšna sramota za naju, da imava takšna sinova! Saj bosta postala prava razbojnika!« se je oče razjokal.

»Kaj neki sva zakrivila, da sta se nama rodila tako hudobna otroka?« je tožila plakajoča mati.

Sinova pa sta malomarno zamahnila z rokami ter kro- hotaje se odšla z doma.

Kmalu po njunem odhodu so ljudje raznesli vest, da sta zares postala razbojnika.

Ta zla novica je očeta in mater še huje potrla; sra­mota jima je zlezla na hrbet, v razbolela srca pa se je vselila brezmejna žalost, saj sta ostala tako sama in za­puščena.

105

Tedaj pa sta spoznala, da jima bo dobri Bog poslal v tolažbo tretjega otroka; v veselju in skrbi sta ga ne­strpno pričakovala, obenem pa sta se bala, da se jima ne bi rodil tretji sin . . .

»Ljubi Bog, pošlji nama hčerko!« je prosil oče. »Da naju ne bi še tretji sin žalostil in sramotil, kot sta naju že prva dva sinova, razbojnika!«

»Mati Marija, izprosi nama hčerko!« je ranjeno ma­terino srce nenehoma vzdihovalo k božji Materi. »Ce pa bo vendarle sin, naj nama takoj umre! Moje srce bo za otrokom jokalo, toda rajši vidim novorojeno dete mrtvo, kot pa čez leta živega sina — razbojnika!«

Zgodilo pa se je tisto, česar sta se oče in mati bala; rodil se jima je še tretji otrok, sinček . . . Nesrečni oče ga je preklel v bojazni, da bi še ta otrok nekoč postal razbojnik. Mati pa je v solzah in bolečini molila, da bi sinko umrl. . .

Dete je bilo tako slabotno, da ga je babica o polnoči kar sama krstila, ker se je bala, da bi dete umrlo kot poganček.

Ko je na nebo planil sivi jutranji svit, je detece zares umrlo in od trupelca se je ločila majcena, majcena dušica.

»Ti, Marija, si me uslišala!« je šepetala mati porod­nica. »Usmili se zdaj še otrokove dušice! Pripelji jo v sveti raj!« je vdano prosila.

Sinkova dušica je s svitom vred odplavala svetim, nebesom naproti.

Pred nebeškimi vrati pa se je žalostno ustavila, zakaj vrata so bila zaprta in zaklenjena.

Dušica je prijela za kljuko nebeških vrat ter z njo pokljukala, po zaklenjenih dverih pa boječe potrkala in nežno zaprosila:

»Odpri mi, odpri, sveti Peter!«In res; prišel je sveti Peter, nebeški vratar, ter du­

šico skušal:»O, ti dušica majcena! Zvečer si rojena, opolnoči

krščena, s svitom vred si s sveta šla; kaj želiš pri nas?«»Pusti me, da grem v sveto nebo k svojemu Jezusu!«

ga je milo prosila dušica.»Počakaj me tu! Grem vprašat Jezusa!« ji strogo

106

r

veli sveti Peter, nebeški vratar, zapre za seboj nebeška vrata in odide.

Pred nebeškimi vrati pa je dušica nestrpno čakala trenutka, ko ji bo nebeški raj odprt.

Kar se vrata odpro in na pragu se prikaže sveti Peter. Sila resno ji pravi:

107

»Ti uboga dušica, zvečer rojena, opolnoči krščena, s svitom vred si s sveta šla, zdaj pa še ne pojdeš v sveto nebo!«

»Ne bom šla v nebo?« je vztrepetala dušica majcena.»Cul te je sam Jezus!« je odkimal sveti Peter. »Jezus

mi je dal to železno kanglico. . . V njej prinesi za Jezusa mrzle vode, ki bo pritekla izpod koščene gore!

»In kje je tista koščena gora?« je zaskrbelo dušico majceno.

»Tega ti jaz ne vem povedati. Poišči jo !« se je iz­govoril sveti Peter in zaprl nebeška vrata.

Dušica je žalostno vzela železno kanglico in brž od­plavala po svitajočem se nebu ter se milo razjokala nad naloženo ji pokoro.

Sreča pa jo sivi svit in jo sočutno vpraša:»Dušica, čemu tako jočeš?«»Kaj ne bi jokala? . . . Sivi svit, ali si ti kje videl

studenec, ki izvira izpod koščene gore?«Sivi svit ji odvrne:»Jaz ga nisem videl! Za menoj gre beli dan.. . Vpra­

šaj njega, če je morda videl studenec, ki bi izviral izpod koščene gore!« In sivi svit je zginil pod nebom.

Dušica je milo jokala in brž odplavala belemu dnevu naproti. Ko ga je srečala, ga je pozdravila:

»Pozdravljen, beli dan!«»Beli dan te pozdravlja, dušica! Kaj se tako žalostiš

in čemu tako milo jočeš?« ji je odzdravil in jo pomiloval.»Kako ne bi jokala? Iščem studenec, ki izvira izpod

koščene gore. Ali si ga kje videl?«»Hodim za sivim svitom, a takega studenca nisem še

nikjer videl. Za menoj gre rumeno sonce! Vprašaj njega! Morda ga je sonce kje videlo!« In že je planil za sivim svitom.

Dušica je jokajoč odplavala soncu naproti. Ko ga je srečala, si je utrnila solzo in ga milo vprašala:

»Sončece rumeno! Ti hodiš tako visoko in svetiš tako na široko; ali si morda ti videlo koščeno goro, izpod ka­tere bi izviral studenec z mrzlo vodo?«

Sonce se ji je začudeno nasmehnilo.»Res hodim visoko po nebu in svetim na široko, toda

na vsem svetu ni nobenega takega studenca, kakršnega

108

iščeš ti! — Za menoj gre Marija. Vprašaj njo! Morda Marija ve za ta,k studenec, kakršnega iščeš.«

In rumeno sonce je počasi odplulo pod modro nebo.Dušica je nekaj časa žalostno zrla za njim, nato pa

se je obrnila in brž odplavala zlatim pramenom naproti.Tedaj jo je srečala sama Marija in jo nagovorila:»Hole, hole, dušica majcena! Zvečer rojema, opolnoči

krščena, s svitom vred si s sveta odšla! Pa še ne pojdeš v nebo?«

Dušici pa so se utrnile bridke solze:

109

»Ne pojdem še v nebo, dokler v tej kanglici ne pri­nesem Jezusu mrzle vode, ki izvira izpod koščene gore . . . Iskala sem tak studenec, spraševala sem zanj sivi svit, beli dan in rumeno sonce; toda nihče ga še ni videl. Ali morda veš ti zanj, Marija?«

Marija jo je sočutno pogledala, jo potolažila in ji svetovala:

»Dušica majcena, odplavaj na svoj dom! V postelj­nem vzglavju boš našla rutice, v katere si je tvoja mati brisala solze, ko te je rodila. Tiste vlažne rutice ožemi in ponesi materine solze Jezusu gor v nebo!«

In zlati prameni so odnesli Marijo za rumenim soncem.Dušica je vsa radostna odplavala na svoj dom. Ne­

vidno je stopila k materini postelji in segla pod njeno vzglavje ter izpod njega rahlo potegnila mokre rutice. Brž jih je pričela ožemati v svojo kanglico. In kmalu je bila polna samih materinih solz.

Ko je dušica videla svojo mater tako silno žalostno, je s svojimi ročicami nežno pobožala njena lica, z ože­timi ruticami pa ji je rahlo obrisala solzne oči; nato se je vzpela na posteljo, se sklonila k njej in ji tiho za­šepetala:

»Mamica moja, nikar ne žaluj za mano! Zdaj ponesem Jezusu tvoje solze, potem pa grem v sveto nebo. Tam te bom željno pričakovala . . . «

In res; izmučena mati je kmalu nato sladko zadre­mala. Dušica pa je s kanglico, polno materinih solz, od­plavala proti nebesom.

Pred nebeškimi vrati jo je že pričakoval sveti Peter, nebeški ključar; že zdaleč ji je resno zaklical:

»O, ti dušica majcena! Zvečer rojena, opolnoči kršče­na, s svitom vred si s sveta šla! Si našla mrzlo stu­denčnico?«

Dušica mu je veselo odvrnila:»Našla sem studenec in tu ti prinašam polno kanglico

mrzle vode!«Sveti Peter ji odvzame železno kanglico in ji veli:»Počakaj zunaj, dokler se ne vrnem!«Odšel je s kanglico, dušica pa je težko, težko čakala

hipa, ko se bo sveti Peter vrnil in jo spustil v sveti raj.Čakala je in čakala. Zvečerilo se je in na nebu so se

110

že prižigale prve zvezdice; tam na nebeškem obzorju pa se je zasrebrila bleda luna.

Bila je že noč, ko se je nebeški vratar vrnil in ji dejal:»Nesrečna dušica, še ne pojdeš v nebo! Jezusu moraš

prinesti tole kanglico, polno mrzle studenčnice, ki izvira izpod suhega drevesca, božjega lesa sredi zelene goščave!« In izročil ji je srebrno kanglico, zaprl vrata ter jih iznova skrbno zaklenil.

Dušica je milo zajokala, saj ni vedela ne kod ne kam.Ko je žalostno odplavala izpred nebeških vrat, jo je

zajela temna noč.»Kam tako kasno, dušica?« jo je karajoče vprašala

temna noč. »Še ne pojdeš spat?«»Rada bi šla spat, a nimam kam!« ji je dušica trpko

potožila svoje gorje.»Mar še ne pojdeš v nebo?«»Prej moram v tejle kanglici prinesti Jezusu mrzle

studenčnice, ki izvira pod suhim drevcem sredi zelene goščave. .. Ali si morda videla tako drevce, temna noč? . ..«

»Žal, nikjer ga nisem videla. Toda dušica, nikar ne joči! — Vprašaj modre zvezde, ki so se na nočnem nebu že prižgale! Morda so zvezdice videle suho drevce, božji les!« In temna noč je odplahutala kot velik netopir.

Dušica se je napotila naravnost proti migljajočim zvezdam. Med njimi je poiskala največjo in najlepšo: zvezdo večernico.

»Dober večer, zvezda večernica!« jo je pozdravila dušica majcena.

»Lahko noč bi bil zate pravi pozdrav!« jo je večer­nica po strani pogledala. »Kaj se pa potepaš ponoči, na­mesto da bi že trdno spala?«

»Rada bi spala! In še kako! A prej moram najti stu­denec, ki izvira izpod suhega drevca, božjega lesa sredi zelene goščave. Ali si ti kje videla takšno drevce, zvezda večernica?«

Zvezda večernica je močneje zableščala in ji sočutno odgovorila:

»Nikjer ga nisem videla! V zeleno goščavo, kjer ži­vijo razbojniki, si ne upam prav! A vprašaj srebrno luno! Morda je luna videla suho drevce, božji les!«

111

In dušica je med zvezdnatim žarenjem odplavala na­ravnost k srebrni luni.

Ta pa se ji je hudomušno nasmehnila:»No, kaj pa iščeš pri meni, ponočnjaček ?«

»Srebrna luna, prosim te pomoči! Ali si morda videla sredi zelene goščave suho drevce, božji les, in pod njim studenec?«

Mescu se je obraz zresnil; malo je pomislil, nato pa zanikal:

»Mnogo gozdov presvetim, a moja mesečina je pre­slabotna luč, da bi videl, kar me ti vprašuješ. — Veš kaj! Pravkar je tamle zrasel svetli Marijin križec. . .

112

Kmalu bo tu in z njim tudi sama Marija. Njo povprašaj! Ona ti prav gotovo povei« In srebrna luna je odplavala Mariji naproti.

Tedaj je dušica zagledala Marijo. Stala je na srebrni luni, v rokah je imela bisernat križec, okrog glave venec modrih zvezd, z njenih ramen pa je padal teman plašč, ves posut z zvezdnatimi iskricami. Dušica se je nad njeno lepoto sprva zavzela in ostrmela, nato pa se je spomnila nasveta blede lune in ji brž splavala naproti.

»Pozdravljena, Marija, nebeška zvezda!«»Ti si, moja dušica?« se je začudila Marija. »Kaj pa

še plavaš naokrog pod nočnim nebom, namesto da bi že spančkala in prijetno sanjala?«

Dušica ji je potožila svojo prošnjo ter se zaupno za­zrla v njene mile oči.

Marija jo je materinsko pobožala in ji svetovala:»Pojdi na široko polje! Na njem leži teman gozd in

sredi njega se skriva grad dveh razbojnikov. .. Pred razbojniškim gradom raste zeleno drevesce, božji les. V njegove veje se skrij ter počakaj, dokler se drevce ne posuši in dokler se ti srebrna kanglica ne napolni s stu­dencem, ki bo privrel izpod suhega drevesa!«

Nato je Marija odtrgala kos svojega temnega plašča ter jo ogrnila z njim; zatem je segla v svoj zvezdnati venec, vzela iz njega svetlo zvezdo ter jo položila dušici na čelo, da ji bo svetila skozi črno noč in temni gozd.

»Pojdi zdaj, dušica, da najdeš drevce, božji les, in studenec pod njim! Z mrzlo studenčnico si napolni sre­brno kanglico ter jo ponesi mojemu sinu Jezusu!«

Nato je Marija odplavala na srebrni luni, držeč v rokah svoj zvezdnat križec, ki ji je svetil po nočnem nebu; okrog glave ji je žarel venec dvanajsterih zvezd, za njo pa se je vlekel teman plašč, ves posut z žarečimi zvezdicami.

Dušica si je ganjeno obrisala solzico ter odplavala na široko polje, sredi katerega je ležal skrivnostni gozd.

Marijina zvezdica, bleščeča se na njenem čelu, jo je pripeljala k zelenemu drevcu, božjemu lesu. Tedaj je du­šica sedla v njegove veje ter čakala trenutek, ko bo pod drevcem pritekel studenec. Studenca pa ni bilo.

H Pohorske legende 113

In dušica je čakala in čakala sedem let, sedem let in osmega pol.

Takrat pa sta prišla pod tisto drevo dva strašna raz­bojnika.

»Pod temle drevesom si bova zakurila ogenj in pri­pravila večerjo!« sta si dejala.

In res, zakurila sta ogenj prav ob deblu, tako da se mu je skorja prežgala okrog in okrog. Z zelene veje se je silno dimilo in dušico majceno tako dušilo, da ji je srebrna kanglica padla iz rok.

»Srebrna kanglica! Od kod je pa ta padla?« se je močno začudil starejši razbojnik.

»Z drevesa! Nekdo je bržkone v vejah!« je menil mlajši razbojnik, njegov brat.

Razbojnika sta vstala in se ozrla v drevesno krono. Nenadoma sta se silno začudila, zakaj zeleno drevo se je pri priči posušilo, rjavo listje pa je obletelo. Tedaj sta ugledala belo dušico, sedečo na suhi veji; bridko je jo ­kala in točila grenke solze.

»Pridi takoj dol!« ji je trdo velel starejši razbojnik.Dušica se ju je tako prestrašila, da se je pri priči

spustila na tla pod suho drevo, pod drevce, božji les.»Kdo si?« se je zadrl mlajši brat.»Dušica tretjega sina, zvečer rojena, opolnoči krščena,

zjutraj že mrtva, ker sta moja starejša dva brata odšla z doma,« je dušica komaj izjecljala.

»In kaj delaš tu?« jo je nahrulil starejši razbojnik.»S svitom sem odšla s tega sveta in priplavala na­

ravnost pred nebeška vrata. Ta so pa bila zaprta in ne­beški ključar mi jih ni hotel odpreti, ker me ni smel spustiti v sveti raj!«

»Zakaj pa te ni hotel spustiti?« se je zarežal starejši razbojnik.

»Si že kaj zagrešila, dušica!« se je radoval mlajši.»Jaz pač nisem mogla ničesar zagrešiti, saj sem jela

takoj umirati, brž ko sem se rodila. Pač pa je moja mati tako prosila Boga in Marijo Devico, naj sinko rajši takoj umre, kot pa da bi postal razbojnik, kot sta bila moja starejša brata,« je povedala dušica majcena.

Razbojnika sta se začudeno spogledala. Zlobno srce

114

1

se jima je začelo tajati in prevzela ju je neznana skrb za njuni grešni duši.

»Če se že ti, nedolžna dušica, toliko pokoriš, kaj šele čaka najini črni duši?«

Pokora dušice majcene in njuna neznana usoda sta jima zdrobili zlobo, da sta nenadoma zajokala. In greš­nika sta tako silno jokala, da so iz njunih oči tekli celi potoki solza. . .

Tedaj je dušica majcena pobrala svojo srebrno kan­glico in jo postavila tako, da so njune solze tekle vanjo.

»Presrečna sem,« je dušica radostno vzkliknila, »kajti našla sem studenec, ki izvira izpod suhega drevca, izpod drevca — božjega lesa.«

»Čemu ti bodo najine solze?« sta jo skrušeno vprašala.»Sveti Peter mi je naročil, da moram prinesti za Je­

zusa tole srebrno kanglico,, polno mrzle studenčnice. Se­dem let in pol sem čakala na ta studenček. Zdaj pa poj­dem v sveto nebo!« se je razveselila dušica majcena.

Razbojnika sta se raznežila in jo vdano prosila:»Kadar boš v svetih nebesih, poprosi Jezusa, da se

usmili tudi najinih duš!«»Bom, bom prosila za vaju! Poboljšajta se in vrnita

se domov k nesrečnemu očetu in žalostni materi!« jima je še svetovala. In s srebrno kanglico v ročici je odpla­vala naravnost pod zvezdnato nebo.

Tam je srečala Marijo; plavala je na modri luni, za­vita v zvezdnat plašč in kronana z vencem dvanajsterih zvezdic.

»Pozdravljena, Marija!« je dušica radostno vzkliknila.»O dušica majcena! Si našla studenec pod suhim drev-

cem, drevcem — božjim lesom?« jo je materinsko vpra­šala Marija.

»Našla sem ga sredi črne goščave!« je odvrnila dušica.»Koga si pa videla, dušica majcena?«»Nikogar drugega nisem videla, le dva strašna raz­

bojnika, ki sta kurila pod zelenim drevcem.«»O dušica! Ta dva razbojnika sta bila tvoja starejša

brata!«»Joj, joj, jo j meni, moja starejša bratca — razboj­

nika!« se je zgrozila dušica in bridko zajokala. »Kaj mi je storiti?«

115

»Nesi srebrno kanglico z bratovskimi solzami pred nebeška vrata! Nanje pokljukaj ter potrkaj pa potrpež­ljivo čakaj! Boš že zvedela, kaj ti bo naročil Jezus, moj sin!« In Marija je odplavala v jasno noč.

Dušica pa kar pred nebeška vrata. Boječe prime za kljuko in z njo pokljuka, z drobnim prstkom pa potrka.

»Ko bi me le čul sam Jezus,« je hrepenela dušica majcena.

Nebeška vrata se odpro in na pragu se prikaže nebeški ključar.

»O dušica majcena! Zvečer rojena, opolnoči krščena, s svitom si s sveta šla! Si našla mrzli studenec, ki izvira pod suhim drevcem sredi črne goščave, pod drevcem — božjim lesom?« jo je skušal sveti Peter.

»Našla sem ga!« je veselo odvrnila dušica, in mu izročila srebrno kanglico. »Zdaj me boš pač spustil v sveti raj?«

»Počakaj me tu na pragu, dokler se ne vrnem! Grem k Jezusu!« ji veli sveti Peter ter zapre za seboj nebeška vrata in jih zaklene. Dušica pa je pred njimi nestrpno drhtela v željnem hrepenenju, da bi končno vendarle že smela v nebeški raj.

Kar se nebeški ključar vrne z zlato kanglico v roki in ji odkima:

»Dušica majcena! Še ne pojdeš v sveto nebo!«»Še n e .. .? « je vztrepetala dušica majcena.»Zdaj še ne!« ji odvrne sveti Peter. »Tule vzemi zlato

kanglico in poišči v zelenem gozdu studenec, ki bo izviral izpod koščene gore! Z mrzlo studenčnico v zlati kan­glici se zopet vrni!«

Nebeški ključar je vrata zaprl in zaklenil. Žalostna dušica pa je z zlato kanglico spet odplavala nad zeleni gozd.

Tamkaj je dušica majcena blodila sem in tja ter iskala tisti čudoviti studenec. Iskala ga je in iskala, a vse zaman! Zato se je bridko razjokala.

Tedaj pride po gozdni stezi mati Marija. Ustavi se pri plakajoči dušici in jo sočutno vpraša:

»Kaj ti je dušica, da tako milo jočeš?«»Kaj se ne bi jokala, ko pa moram iskati studenec,

ki bi pritekel izpod koščene gore sredi zelenega gozda!

116

Pa ga ne morem najti! Pomagaj mi, mati Marija!« jo je dušica vsa solzna prosila.

Mariji se je uboga dušica zasmilila, zato jo je nežno potolažila in reMa:

»Daj mi, dušica, zlato kanglico! S svojimi solzami ti jo bom napolnila! — To bo skrivnostni studenec izpod koščene gore sredi zelenega grada!«

Dušica j i je takoj ponudila kanglico. In Marija jo je vzela v svoje naročje ter se milo razjokala; njene solzice pa so kapljale v zlato kanglico. Ko je bila polna Marijinih solz, jo je Marija dala dušici:

»Le nesi jo, le nesi jo zdaj Jezusu!«Dušica se je Mariji zahvalila ter odplavala z zlato

kanglico naravnost pred nebeška vrata.V eni roki je držala kanglico, z drugo je pokljukala

po nebeških vratih:»Odpri mi, odpri, sveti Peter!«In nebeški vratar je brž odklenil vrata, pokukal skozi

špranjo ter se začudil ves ljubezniv in očetovsko pri­jazen;

»O ti si, dušica majcena? Zvečer rojena, opolnoči krščena, o svitu ločena od telesa in sedaj že spokorjena! Kaj si prinesla v zlati kanglici?«

Dušici so v veliki sreči zagorele očke:»Prinesla sem zlato kanglico, polno mrzle, studenčnice,

Iti izvira izpod koščene gore sredi zelene goščave. Pusti me v nebo, da izročim zlato kanglico svojemu Jezusu!«

Zdaj se je sveti Peter, nebeški ključar, še bolj raz­nežil :

»O dušica majcena! V zlati kanglici si ljubemu Jezusu prinesla Marijinih solz. . . Pa nisi trpela sama zase! Trpela si za očeta in mater ter za svoja izgubljena brata, brata razbojnika! — Zdaj pa te popeljem v sveto nebo. kot mi je bil sam Jezus naročil!«

Sveti Peter je tedaj prijel dušico majceno za belo ročico in jo popeljal v nebeški raj. Brž ko je zveličana dušica majcena prestopila nebeški prag, je začutila, da ima an­gelska krila, in bila je lahka ko snežinka.

In že ji je priplaval naproti angelski zbor nedolžnih krilatcev, ki je pel angelsko pesmico o ljubem Jezusu in o nebeški kraljici Mariji. Ko so krilati angelci odpeli

117

svojo hvalnico, so novega angelčka sprejeli v svojo sredo in ga odpeljali na nebeški sprehod.

Prispeli so na nebeške poljane, kjer so cvetele rajske cvetlice, tako snežnobele, da je dušici majceni jemalo vid. Od cvetov do cvetov so frfotali srebrni metulji ter lovili zlate metuljčnice.

»Na nebeških poljanah je cvetna pomlad!« so dušici majceni dopovedovali nebeški krilatci. »Ko rajsko cvetje odcveti in se ospe, morajo dekliee-angelčice pomesti od­padle cvetne lističe. In takrat se spremenijo v snežne zvez­dice, ki popadajo na zemljo ter spremene prej zelene livade v bele, snežne poljane!«

Dušica majcena se je krilatcem silno čudila, še bolj pa se je zavzela, ko je zagledala rajske ptice, ki so se čez cvetne poljane prepeljavale ter se sklicevale, da skupno zapojo svojo pesmico.,

»Ko rajske ptice odpojejo, je na zemlji minilo eno leto!« je ščebetalo krilato spremstvo, zbor angelčkov in angelčic.

In srečali so angelske dečke in deklinice z zlatimi kanglicami; hiteli so k nebeški lestvici, pisani mavrici. Dušica majcena se je vprašujoče ozrla za njimi.

»To so angeli, ki rosijo na zemljo dež!«Angelski zbor se je dvignil ter kot bel oblaček pre-

plul cvetne poljane. Kar se je pod njimi prikazalo modro nebo z ugaslimi zvezdami. In že so pripluli novi angelski zbori ter se razkropili po modrem nebu. Tedaj je dušica majcena videla, da nosi vsak krilatec brlečo zvezdico v ročici.

»To so angeli zvezdniki in angelčice zvezdnice, ki pod večer prižigajo zvezdice, v sivem svitu pa jih ugašajo!« so zapeli krilatci. Dušica majcena je bila od nebeških lepot vsa prevzeta; začutila je v sebi nebeški mir in bla­ženo lepoto, da je od silnega zanosa kar ginevala.

»Ko bi vse to videli še moji starši!« je zahrepenela dušica majcena. »Potem bi bila srečna, presrečna!«

Spremljajoči krilatci so ji hiteli dopovedovati:»Spustili se bomo na zvezdnato nebo in povprašali

nadangela zvezdnika, kako je z očetovo in materino zvezdo.«

119

»Kako? Z njuno zvezdo?« se je zavzela dušica. »Imata mar vsak svojo zvezdo tu gori?«

»Vsak Človek ima na nebu svojo zvezdo: ob rojstvu jo angelček zvezdnik prižge, ob smrti jo pa ugasne. In takrat pade ugasla zvezda na zemljo.«

In že so se spustili na zvezdnato pot ter poiskali nad­angela zvezdnika in ga poprosili:

»Dušica majcena, naš novi angelček, bi rada videla zv e zd i svojega očeta in matere! Daj, nadangel zvezdnik, pokaži ji njuni zvezdi!«

Dušica majcena je od nestrpnosti kar trepetala, saj bo lahko pobožala očetovo in materino zvezdico; morda ju bo lahko odslej vsak večer prižigala, proti jutru pa utrinjala. . . Zato je dušica majcena kar koprnela od hrepenenja.

Nandangel zvezdnik pa je zmajal z glavo in s perut­nicami odmahnil:

»Obe zvezdici sta že ugasli; utrnili sta se in padli na zemljo, ko sta tvoj oče in mati umrla!«

Dušico majceno je sprva presunila žalost, nato pa je zaplalo v njej nebeško veselje, saj ju bo gotovo našla na rajskih poljanah. In je vprašala še za zvezdici svojih dveh bratov, kje gorita. . .

»Dve temni zvezdici sta bili, a sta tudi že ugasli, mrtvi zvezdi!« je pravil nadangel zvezdnik. »Umrla sta ti oče in mati, umrla sta ti tudi oba brata razbojnika! In štiri mrtve zvezde so padle z neba isto noč!«

»Ali so tukaj zbrane vse duše?« je boječe vprašala dušica majcena.

»Vse duše, ki so si zaslužile sveti raj! Zveličani otro­čički gredo med angelčke in angelčice, odrasli med svet­nike in svetnice, vsi seveda po zaslužen ju !«

Zdaj dušica majcena ni imela več miru. Zaželela si je takoj pregledati ves sveti raj, da bi čimprej našla štiri zveličane duše, duše očeta in matere ter bratovi dve . . . Krilati zbori angelčkov in angelčic so ji takoj obljubili svojo pomoč in že so odplavali na vse nebeške strani ter iskali in spraševali za sorodne duše dušice majcene.

Prehodili so že vse zvezdnate poti, prepluli vse cvetne poljane skozi roje lovečih se srebrnih in zlatih metuljev, prisluhnili gredoč omamnemu petju rajskih ptic, ki so

120

pele o minljivosti sveta in o večnih lepotah neba, vendar njenih štirih sorodnih duš niso. srečah nikjer.

Tedaj dušica majcena ni mogla več zadržati svojih solz in je bridko zaplakala:

»Kaj mi mar vse rajske krasote, če sem pa v nebesih sama in zapuščena, brez štirih sorodnih duš!«

Okrog jokajoče dušice majcene so se zbrali zbori kri- latcev ter žalovali z njeno žalostjo in sočustvovali z njeno nesrečno osamelostjo.

V tem trenutku pa med zlatimi prameni priplava nebeška kraljica Marija ter se ustavi pri žalujočem angelskem zboru. Ko je sredi njih zagledala dušico maj­ceno, je brž pristopila k njej ter jo sočutno vprašala:

»Dušica majcena, čemu jočeš?«Dušica pa je tako plakala, da Mariji ni mogla od­

vrniti niti besedice. Zato. so namesto nje spregovorili zbrani krilatci:

»Vse nebo je preiskala, da bi našla štiri sorodne duše: očetovo, materino in duši obeh bratov Pa jih ni mogla najti, čeprav smo ji tudi mi pomagali iskati!«

Tedaj jo je nebeška Mati nežno prijela za belo ročico in jo tolažila:

»Nikar ne joči, dušica majcena! Šli bova k Jezusu, mojemu Sinu; Jezus ti bo že povedal, kje so tvoje duše sorodnice, jaz pa ti jih bom pomagala najti!«

In Marija je dušico majceno odpeljala naravnost k Jezusu, svojemu Sinu. Našli sta ga na božjem prestolu.

Dušica si je z belima ročicama obrisala grenke solzice ter Jezusu izročila zlato kanglico.

»Žalostna sem! Sveti raj je poln duš, le moje matere nisem nikjer našla! Nisem videla ne očeta ne bratov.« In dušica je znova bridko zajokala.

Jezus pa jo je tolažil:»Ne joči, dušica majcena! Tvoja mati bodo že prišli,

tudi oče tvoj! Sedaj sta v vicah in potem prideta k tebi v nebesa.«

Dušica se je Jezusovih besed silno razveselila.»Oče in mati bosta iz vic prišla sem gor v sveto

nebo.« Nato se je spomnila svojih dveh bratov razboj­nikov; zresnila se je in iznova jo je zaskrbelo:

121

»Ljubi Jezus! Rekel si mi, da sta v vicah oče in m a ti... Kje pa sta moja brata?« ga je milo vprašala.

»Tvoja brata razbojnika gorita na dnu pekla!«Te Jezusove besede so malo dušico znova silno raz­

žalostile, da je točila grenke solzice. Čez čas se je spom­nila svojega sedemletnega trpljenja in je opomnila Jezusa:

»Sedem let sem trpela, preden sem smela stopiti v nebeški raj. Nisem trpela zaradi sebe, temveč zaradi očeta, matere ter obeh bratov!. . . «

»Brata sta bila razbojnika! Za svoje grehe morata sama trpeti, ne pa da bi namesto njiju trpela ti, dušica majcena!« je razsodil Jezus in odšel.

Mala dušica je ostala sama, zapuščena sredi nebe­škega raja. Znova se je bridko razjokala.

Tedaj pa pride k njej Marija; dušica se ji zasmili. Poboža jo po zlatih laskih, ji dvigne glavico in ji z belo roko nežno obriše solzice.

»Kaj ti je, dušica, da si tako žalostna?« jo Marija sočutno vpraša ter ji zre v nedolžne, od solz rosne oči.

»Kako ne bi bila žalostna! Toliko duš je tu v nebe­škem raju, le mojih domačih ni! Tako sem sama, za­puščena . . . «

»Dušica, ali veš, kje so?« jo je vprašala Marija.»Vem, saj mi je Jezus pravkar povedal. — Moj oče

in moja mati sta v vicah, brata pa gorita na dnu pekla!« ji je dušica žalostno zaupala.

Nekaj hipov je Marija premišljevala, nato pa se je odločila: »Dušica majcena, počakaj me tu! Grem vprašat svojega Sina, kako bi jih lahko rešila in pripeljala v sveti raj.«

In že je Marija odšla iskat svojega Sina.Dušica je skromno čemela v nebesih in čakala, da se

Marija povrne. Kako se je je razveselila, ko jo je že čez nekaj trenutkov spet zagledala. Stekla je Mariji naproti ter jo neučakano spraševala s hrepenečim pogledom.

»Rešiti jih moraš, dušica!« je spregovorila Marija.»Srčno rada! A bojim se, da sem preslabotna!« je

podvomila dušica majcena.»Pogum, dušica! Dovolj boš močna! Tule sem ti

prinesla lepe žolte gosli in črn lok. Vzemi ju in pojdi,

122

dušica! In pojdi, pojdi pred vice! Tam godi leto in dan, dan in noč!«

»Tam bom godla leto in dan, noč in dan!« je ponav­ljala dušica, da bi si prav zapomnila Marijino naročilo.

»Čez leto in dan bo prišel iz vic bel angel in te vprašal, kakšno plačilo hočeš za svojo godbo,« je nadaljevala Marija.

»In kaj naj mu porečem?« je koprnela dušica.»Poreci mu, da za svojo godbo ne maraš nič drugega

kot dve dušici iz vic; prva je očetova, druga pa materina!«»Za plačilo bom zahtevala dve dušici, očetovo in

materino!« je zažarela dušica majcena. Ko ji je Marija dala še lepe gosli in lok, je stekla tako hitro, da se Mariji niti ni utegnila zahvaliti za njeno pomoč.

In dušica majcena je odplavala iz svetih nebes ter se ustavila pred vicami. Tam je vzela svoje žolte gosli in črni lok ter jela gosti.

Godla in igrala je leto in dan, dan in noč. Kar se vrata vic odpro in na prag stopi beli angel. Šele tedaj je dušica prenehala gosti.

Beli angel, vratar vic, jo je vprašal:»Dušica majcena! Godla si nam leto in dan, dan in

noč! Kaj hočeš za svoje plačilo?«Dušica se je takoj spomnila Marijinih besed in jih

pogumno ponovila:»Za plačilo ne maram nič drugega kot rešiti iz vic dve

dušici!«»Kateri dve dušici hočeš?«»Prva je očetova, druga pa materina!«»In zakaj se pokorita?« jo je skušal beli angel, vratar

vic.»Ne vem prav za kaj! A mislim, da zaradi svojih

otrok, dveh sinov, mojih dveh bratov razbojnikov!« je ugibala dušica.

»Počakaj me tu na pragu!« ji je velel beli angel in takoj odšel v vice.

Že Čez nekaj hipov je beli angel pripeljal dve očiščeni duši na prag samih vic. In tedaj je dušica majcena pri­jela prvo dušico za roko ter jo potegnila čez prag. »Piva duša je rešena!« se je vzradostila dušica majcena.

»Zahvaljena bodi, dušica mala, da si rešila iz vic

123

svojega očeta!« Dušica majcena je prijela še drugo dušo ter jo potegnila iz vic.

Druga duša jo je radostno objela:»Zahvaljen bodi, otrok moj, ker si rešil iz vic svojo

mater!«»Zdaj pa pojdimo vsi trije v sveti raj, da se zahvalimo

Mariji za njen nasvet in njeno pomoč!« je dejala dušica majcena očetu in materi.

In vse tri duše so odplavale izpred vic naravnost v nebeški raj. Sveti Peter jim je na stežaj odprl nebeška vrata. V nebesih so stopili naravnost k Mariji ter se ji zahvalili za njeno pomoč.

Marija pa jim je odvrnila:»Tudi jaz sem srečna, ker vidim vas srečne in vesele!

Toda na dnu pekla gorita še dve grešni duši, duši dveh razbojnikov!«

»Najinih sinov!« sta spoznala oče in mati. »Ce sva midva kaj zagrešila, sva se spokorila že v vicah!«

»Res je!« je pritrdila Marija, se obrnila k dušici maj­ceni in ji rekla: »Rešiti ju moraš iz pekla!«

»Kako rada bi to storila! A kako?« je zagorela dušica v svetem navdušenju.

»Pojdi z goslimi pred pekel in tam zaigraj!« je dejala Marija.

»Pojdem in igrala bom nanje!«»Tam boš godla sedem le t . .. Tedaj pa bo iz pekla

prišel hudobec in te vprašal po plačilu!«»Takrat bom za plačilo zahtevala bratovi duši!« je

nestrpno vskočila dušica majcena,»Da, tako stori! — če bi ti pa hudobec nagajal, za­

godi in zapoj še pesem o Kristusovem trpljenju!«»Zagodem in zapojem še pesem o Kristusovem trp­

ljenju!« je dušica vneto ponavljala Marijin nasvet.»In sedaj pojdi na pot!« ji je velela Marija.Dušica majcena je z žoltimi goslimi in črnim lokom

takoj izginila in odplavala naravnost pred pekel.Tam je jela gosti. In godla je leto in dan, dan in noč,

ko se peklenska vrata odpro in se prikaže hudobec:»Dušica majcena, lepo si nam godla leto in dan, dan

in noč! Kakšno plačilo pa zahtevaš za svoje igranje?« jo je skušal peklenski hudobec.

124

Hudobec pa se ji je zarežal v obraz in odbil njeno zahtevo:

»Izberi si kaj drugega!«»Sem že izbrala! Dve duši!«

125

»Damo ti denarja, kolikor hočeš!« ji ponuja peklen­šček.

»Ne maram nič drugega kot bratovi duši, ki gorita v peklenskem ognju!« je dušica trdno vztrajala pri svoji zahtevi.

»Vse drugo ti damo, le duš ne!« je trmoglavo odbijal hudobec.

»Hočem bratovi duši!«»Pa nič!« se je razjezil peklenšček ter zatresknil

peklenska vrata.Dušica se je užalostila, toda odnehala ni. Vzela je

zopet svoje gosli in lok ter začela znova gosti. Godla je in godla. . . Ko je preteklo sedem dolgih let, se peklenska vrata nenadoma odpro in na pragu se znova prikaže isti hudobec, ki ji je odbil zahtevano plačilo, bratovi duši.

»Sedem let si nam godla in nas kratkočasila! Kakšno plačilo zahtevaš?« jo je priliznjeno skušal peklenšček.

»Isto plačilo kot pred sedmimi leti! Bratovi duši!« je trmasto zahtevala dušica.

»Vse drugo dobiš, le bratovih duš ne, kajti bila sta razbojnika!«

»Nič drugega ne maram kot njuni duši! Saj sta sedem dolgih let trpeli v peklu! Sedem dolgih let sem trpela zanju! Zato je dovolj njune kazni!«

»Ne bo nič, dušica trmasta!« je zaklel peklenšček, zatresknil z žarečimi vrati in izginil v pekel.

Dušico je že prevzemala žalost, ko se spomni Mari­jinega naročila. . .

Nastavi si svoje gosli na rame in začne igrati. Igra žalostno, silno žalostno. Zraven pa je zapela še o Kri­stusovem trpljenju:

»Jezus, ki si bil izdan in ujet, ki si bil zasramovan in bičan, ki si bil s trnovim vencem kronan, ki si bil nedol­žen na smrt obsojen! Jezus, ki si za nas vse krvavi pot potil in težki križ nosil; ki si trikrat pod križem padel, ker ti nihče ni smel pomagati; ki si bil na križ pribit, ki si bil križan in si za nas vse smrt storil!«

Kar se peklenska vrata odpro in na prag se prireži sam peklenski poglavar.

»Tak nehaj že! Mi te ne moremo več poslušati!« se je zadrl na dušico majceno.

126

Dušica pa je naprej in naprej godla in pojoč zahte­vala:

»Pri tej priči mi izpusti bratovi duši!«»Vzemi si iz pekla duš, kolikor si jih hočeš, le bra­

tovih dušic ne damo!« se je zvijal poglavar.»Če je tako, pa zapojem še enkrat o Kristusovem

trpljenju.« In že je znova zapela in zagodla na svoje goslice. . .

Peklenski poglavar pa se je jel tako grdo kremšiti in zvijati, da bi se bil dušici kmalu zasmilil. Toda ko se je spomnila svojih dveh bratov, je neizprosno nadaljevala pesem o Kristusovem trpljenju.

Peklenski poglavar njenega godenja in petja ni mogel več poslušati. Zadrl se je nad dušico, dasi zelo nerad in težko:

»No, pa si vzemi svoje plačilo!«Dušica je zapela in zagodla novo pesmico. Pesmico o

izgubljenih sinovih, o dveh bratih, ki sta bila razbojnika, o očetu in materi, ki sta od žalosti in sramote umrla ter se v vicah pokorila za svoj greh, ker sta rodila taka otroka. . . In dušica majcena je zapela še o svojem trp­ljenju, kako zaradi bratov razbojnikov ni mogla v nebe­ški raj, dokler ni v zlati kanglici prinesla Marijinih solz. Njena pesem je pela o rešitvi očetove in materine duše iz vic in še o tem je tožila, da je godla sedem dolgih let pred peklom . . .

V tem hipu se na peklenskem pragu prikažeta dve duši; bili sta spokorjeni duši obeh bratov razbojnikov. Dušica majcena jima je ponudila svojo roko in, ko sta se je oprijela, sta bila rešena iz peklenskega ognja.

Bratovi duši sta dušico majceno objemali:»Zahvaljen bodi, ljubi brat, da si naju rešil iz pekla!«Dušica majcena pa je znova zagodla na Marijine gosli

in zapela:»OČe nebeški, daj nam priti v sveti raj!«V tem trenutku se je odprlo nebo in na bleščečem se

oblaku sta jim priplavali naproti dve zveličani duši ter svečano razglasili božjo vest, da jim je sveti raj odprt: bili sta duši očeta in matere.

Spokorjeni duši obeh bratov razbojnikov sta poklek­nili pred materjo in očetom in oblak se je jel dvigati

127

proti nebesom. Nosila pa jih je rajska pesmica, ki. jo je pela ter jo spremljala z Marijinimi goslimi presrečna du­šica, dušica majcena.

Na nebeškem pragu jih je že pričakoval sveti Peter ter jim odprl sveti raj. Dušica majcena je tedaj popeljala očeta in mater ter rešena brata k nebeški Kraljici, da so se ji poklonili in zahvalili za njeno pomoč.

Očeta in mater je Marija odpeljala k ljubemu Sinu, dušica majcena pa je prijela svoja bratca ter ju povedla med angelce na rajske poljane.

O G R S K A M A R I J A

Prek modre Mure leži valovito Goričko, polno senčnih gozdnih hribcev; med njimi se skrivajo plodni doliči in naseljene dolinice. Skozi goste vesnice tečejo beli kolniki, ograjeni z jagnedi in topoli, dvigajočimi se k nebesni modrini kot zeleni stolpiči valovite goričke zemlje. Vrh vaških hribov pa se vzpenjajo proti zlatemu soncu bele cerkvice, kot bi se bila jata belih golobov vzdignila z zelenih jagnedov ter se razkropila po sončnih vrhovih.

Leži, leži Goričko . . . Belo cerkvico na goričkem hribčku si je ogrska Marija izbrala za svoje selo.

Vse se je zatekalo k samotni cerkvici na sončnem Goričkem; z visokih obcestnih topolov so prhnili vaški golobi ter v belem, živem vencu zaplavali okrog nje, nato pa sedli na cerkveni prag in nežno zagrulili svojo golobjo pesmico:

»Pozdravljena, ogrska Marija!«»Zdrava, Marija, na našem Goričkem!«

9 Pohorske legende 129

Po goričkih vesnicah so se na prašnih cestah zbirale vaške gosi ter se ozirale v beli venček, ki je krožil okrog podružne cerkvice vrh hriba. Vznemirile so se, se počasi dvignile z vaške ceste v težak oblak in se razpotegnile proti hribčku s cerkvico. Na zeleni trati so zakreljutale s svojimi perutnicami ter z njimi zavele svoj pozdrav:

»češčena bodi, Marija ogrska!«»Prelepo si kronana, Maiija ogrska!«Tedaj so se po zelenih pašnikih in livadah vznemirile

pasoče se ovčice, se zgrnile v bele trope ter pred svojimi pastirji in ovčaricami zbežale proti hribčku s cerkvico. Tam na cerkveni ravnici so zadovoljno polegle v kroge, dvignile svoje glavice proti cerkvenim vratom in zablejale svoj pozdrav:

»O Marija ogrska, prelepo si kronana!«»Zdrava, Mati božjega Pastirja!«In priplul je čm oblak domačih lastovic ter se obesil

na valovito streho vaškega zvonika.Tedaj so se sama od sebe odprla cerkvena vrata in

na cerkvenem pragu se je prikazala ogrska Marija s svo­jim Sinkom v naročju. Ozrla se je v strmeče ovčarje in pastiričke, v mirne ovčje trope, v zvedave jate gosi in v beli golobji venček, ki se je nenehno vrtel okrog njene cerkvice.

»Zahvaljeni za pozdrav, moji romarji!« je mimo spre­govorila ogrska Marija.

Kar se je lastovičji oblak s strehe spletel v živo vrv, katere vrh se je zavozljal nekje za linami, drugi pa se je spustil k tlom. In že so se zamajali zvonovi ter jeli klen- kati in vabiti. Njihovo srebrno zvonjenje je donelo čez zlate gorice in sončne doliče. Ob cestnih jagnedih so če­pele prekmurske vesnice, kot bi jih bil izgubil dobri Stvar­nik, ko se je vozil po lepem Goričkem. Tedaj so se Gori­čanci zganili ter se ozirali proti hribčku, ki je z njega brnelo srebrno zvonjenje.

»Kdo neki zvoni ob tem času?« so se čudili in se spraševali.

Še bolj od teh se je čudil stari zvonar:»Cerkvene ključe imam pri sebi. Kdo neki je vdrl v

našo samotno cerkvico?«Zgrabil je grčasto palico, stisnil v drugo roko cerkvene

'1

130

ključe ter se pri priči na­potil na cerkveni hrib. Ko je prilezel na cerkveno rav­nico, je obstal kot vkopan: na cerkvenem pragu je stala ogrska Marija z Je- zuščkom v naročju ter mi­lo zrla na jate vaških gosi, na zbrane trope ovčic in ovčarjev s pastiričkami. Vse jo je vdano gledalo.

Ko se Marija obme, zagleda starega zvonarja; nežno mu namigne z roko ter ga pokliče k sebi:

»Stopi bliže, stari zvo­nar!«

Stari zvonar se ji je spoštljivo približal in po­kleknil pred njo:

»Tu sem na kolenih pred teboj, o Marija!«

»Vstani in me poslu­šaj!« mu veli Marija.

Stari zvonar jo je ta­koj slušal; vstal je in ča­kal njenih besed.

»Iz ogrske dežele sem zbežala s Sinkom pred lu­teranskimi Ogri. Vsi so me preganjali, otroci in odrasli. Najhujše pa so bile žene! Zasramovale so me kot božjo Mater in ža­lile mojega Sinka. Takrat mi je užaljeno srce velelo, naj si poiščem drugo de­želo, kjer ne bo luteran­cev. In odšla sva ter se ustavila v vaši Slovenski

131

krajini, na prelepem Goričkem. . . « je pripovedovala ogr­ska Marija.

Pastiričke so ju pomilovale, pastirji pa so stisnili pesti, pripravljeni, da se spopadejo z luteranskimi sovražniki.

Tedaj je svečan molk pretrgal zvonarjev glas:»Bodi zdrava, ogrska Marija, v naši Slovenski krajini!

Med nami Goričanci je večina tvojih vernikov in častilcev:

vsi revni kočarji, mali kmetje in ubogi viničarji. Med nami živi le malo tuje, luteranske ogrske gospode, ki bi te zasramovala. In še ta ne hodi v naše cerkve, zato si varna med nami!«

»Da bi le bila!« mu je odvrnila Marija. »Med vami želim živeti v božjem miru in kraljevati nad vašimi va­sicami v svetih tišinah. Ne želim si razkošja ne zlata in ne srebra! Želim le dolžnega spoštovanja, časti in slave.«

»To boš imela!« je obljubil zvonar.»Zdrava, naša Kraljica!« so vzkliknili zbrani pastirji.

132

Marija se je obrnila in počasi odšla v cerkev. Stari zvonar in vaški pastirji so jo spremljali do njenega oltar- skega sedeža. Ko je sedla nanj ter si posadila Sinka v naročje, jim je milostno in ljubeznivo pokimala v slovo.

Tedaj so se ji vsi globoko priklonili in tiho odšli. Za njimi so se cerkvena vrata zaprla sama od sebe. V stolp­nih linah so zvonovi nehali zvoniti, na cerkveni ravnici pa so starega zvonarja obkrožili pastirji in pastiričke.

»Kaj naj storimo?« so ga vneto spraševali.»Razbežite se po vesnieah, hribčkih in doličih in raz­

glasite, da si je ogrska Marija izbrala za svoje selo našo podružno cerkev! Da želi med nami prebivati v božjem miru in svetih tišinah! Da ne mara ne srebra ne zlata, le čast in slavo, ki jo dolgujemo njej, Materi božji.«

»To razglasimo in povemo povsod! Ali še kaj?« se je oglasil pastirski zbor.

»Še tole: čez teden dni bodo Velike maše in takrat bo ogrska Marija godovala. Za njen prvi god med nami mo­ramo s procesijo poromati k njej, a s polnimi naročji rož­nih vencev in cvetnih kit, da bo podružna cerkvica dehtela kot sam božji vrt!«

»Roš ji prinesemo, da jih bo prepoln njen oltar!« so pastiričkam zažarele oči.

»Pa petje in zvonjenje?« so se spomnili pastirji.»Zvonili boste vi, pastirčki, pele pa ve, pastiričke!«»Ko pa ne znamo!« so obžalovale.»V sosednjo župnijo pojdem po kantorja, mladega

škoinika, in ga poprosim, da vas nauči zapeti Marijinih pesmic!« jim je obljubljal stari zvonar.

»Juhuhu!« so zavrisnile ovčarice, nato pa kar tekmo­vale, kaj mu bo katera prinesla za pouk.

»Jaz mu prinesem jajc belic!« je obljubila prva.»Jaz bele moke!« doda druga.»Moja mati bodo dali kuro.«»Naša pa klobaso!«»Mi pa mu prinesemo žita.«»Mi starega vina!«»Jaz pa poprosim, očeta za nekaj penezov!« je dejal

največji pastir.»Tako, da! Vsak prinesi nekaj za kantorja, mladega

škoinika, da vas ne bo zastonj učil peti. — Jaz pa mu

133

dam svojo jablano, naj jo obere. . . Cez kak teden bodo jabolka že zazorela,« je zadovoljno končal stari zvonar.

In zbrana čreda se je razkropila na vse strani; pa­stirji so s pastiričkami odgnali svoje ovčje trope na ze­lene livade, za njimi so odgagale jate vaških gosi, čeznje so prhnili domači golobi, pod njimi pa so kot njihove sence letele črne lastovke.

Stari zvonar je ostal pred cerkvico in radostno zrl za njimi; zadovoljen smehljaj mu je posijal čez zgubani obraz.

»Bomo praznovali Marijino, bomo! Lepo, kot ga nismo še nikdar doslej!«

Pogledal je še, ali so cerkvena vrata v resnici zakle­njena, potem pa je zadovoljno pokimal in zapustil po­družnično cerkvico, ki si jo je bila za svoje selo izbrala ogrska Marija.

»Bežala je pred lutrovci!« so zvonarju pele stopinje. »No, pri nas bo vama pred njimi! Kar jih je, niso za­grizeni, saj so nam celo prispevali za nov zvon. Domačih lutrovcev se nam ni bati. Tujih pa tako ne bo!« se je tolažil. ..

Na ovinku se je ozrl ter se raznežil nad belino po­družnične cerkvice, ki je čepela sredi topolov na gozdni ravni. Nato se je napotil naravnost v sosednjo župnijo ter poiskal kantorja. Našel ga je na njivi.

»Dober dan, gospod kantor!« ga je pozdravil.»Bog daj, stari zvonar!« mu je odzdravil kantor ter

se vprašujoče zazrl v starčeve oči. Ker pa je stari le men­cal in momljal, ga je kar naravnost vprašal: »Nu, kaj pa je tebe prineslo? Maša? Pogreb? Gostivanje?«

»Veste, gospod kantor in školnik, ne bo ne pogreba ne sedmine ne gostivanja; le godovanje bo pri nas drugo nedeljo,« je povedal stari zvonar.

»Kdo pa godu je?« je bil kantor radoveden.»V našo cerkvico je pribežala ogrska Marija s svojim

sinkom Jezuščkom. Lutrovci so ju pregnali. Ostala bo pri nas in bo drugo nedeljo godovala. Zato bi ji prinesli rož in cvetja na oltar, pri maši bi pa še zapeli.«

»To pa ne bo težko, saj vsi mašarji pojejo.«»Veste, tokrat bi rad, da bi zapeli samo pastirji in

pastiričke, vi bi pa orglali.«»Pa imate orgle?«

134

»So, so; le stare so, stare. Nekoč sem jih preskusil: tipke in piščali so kar dobre, tudi meh je še dober, le kantorja ni, ki bi jim bil mojster. Pa sem si mislil, da bi prišli vi in bi naše mlade pevce in pevke naučili prepevati, zraven bi pa še orglah.«

»Kaj pa porečejo mašarji k temu?«»Veste, mlada pevka užene staro, prav tako mlad pe­

vec prekosi star in hripav glas.«»Prav! Kje naj jih pa učim?«»V cerkvi ne, ker Marija ne sme o tem nič vedeti. Na

orgle nikakor ne! Pač pa je v naši vasi cigan, ki ima cimbale in gosli.«

»Dobro, pridem!« mu obljubi mladi učitelj.»Veste, gospod školnik in kantor, za vašo pot in trud

bomo zbrali zbirco. In še mojo jablano boste lahko obrali.«»Jablano?« se je zasmejal mladi organist m učitelj.»Da, jablano! Nekaj moram tudi jaz prispevati za vašo

zbirco.«»Že prav! Torej skrbite, da bodo vsi mladi kričači in

pavke že zbrani, ko pridem k vam!«In stari zvonar se je od mladega kantorja tako radost­

no poslovil, da bi bil najrajši zavriskal. Pa se je premislil, ker bi vaščani takoj jezikali, da se je kje napil vroče žga- njice. Zato je rajši molčal, čeprav mu je srce vso pot prepevalo in so mu stare noge kar plesale po ilovnati stezi proti domu.

»Lepo boš godovala, Marija!« je odplaval njegov vzdih tja k cerkvici, ko jo je zagledal med borovimi vrhovi. V očeh in v srcu jo je ponesel s seboj domov.

Minevali so dnevi pred Velikimi mašami.In je bilo tako, kot so se bili domenili. Pri starem

zvonarju so pele školnikove gosli, za njimi pa so se gnali mladi glasovi dečkov in deklic; tu in tam se je oglasil še mladi kantor. Ko jih je organist zvečer odslovil, jim je zabičeval:

»Ne pozabite napevov do nedelje! Počakajte me pri vratih; vas že jaz popeljem na kor! Sicer bi mi še kdo orgle pokvaril.«

»Bomo, bomo! Pa srečno, gospod školnik! In na svi­denje v nedeljo!«

Glasno prepevajoč so se razbežali, kot se razprhnejo

135

jate vaških golobov in domačih lastovičk. Nazadnje je odšel še mladi kantor in zadovoljno ugotavljal:

»Lepe glasove imajo. Tudi posluh. No, pa bomo zapeli ogrski Mariji za god. Mašarji po cerkvi pa naj tokrat poslušajo petje svojih otrok.«

Mladi kantor je odšel domov v sosedno vas.V domači vasi so ob večerih pletli zelene vence in

rožne kite, da bodo z njimi okrasili svojo podružnično cerkvico za Marijin god. Na pašah pa so se vadili pastirji in pastiričke ter prepevali nove pesmice, da jih ne poza­bijo do Velikih maš, ko bo prvikrat med njimi godovala ogrska Marija.

136

In zazorilo je nedeljsko jutro Marijinega godu. . .Stari zvonar je cerkvico že med tednom lepo pometel

in prezračil ter očistil svečnike, da so se svetili kot samo srebro in zlato. Dekleta so nanosila s svojih oken cvet­lične lončke pelargonij in cvetlic vodenk, iz vrtcev pa cvetličnih šopkov, da so se rože na oltarju kar tiščale ter bile druga drugi na poti. Skozi strop in po stenah so spustili spletene vence in dolge cvetne kite. Nazadnje so Mariji prinesle novo belo obleko ter cvetlični venček za na glavo. Stari zvonar pa je še v zadnjem trenutku moral zamenjati stare sveče z novimi.

In tako se je cerkvica bleščala v zlatem nedeljskem jutru, vsa prenovljena in ozaljšana kot najlepši kmečki vrtiček, prepoln dišečih rož.

Iz stolpnih lin so vabili zvonovi, nazadnje pa je stari zvonar še zatrjančil za največji Marijin praznik, za Ve­like maše.

Okrog cerkvice so stali vaščani in, ko so zagledali žup­nika, so se vsuli v cerkev. Pod korom so se zbrali pastirji in pastiričke ter vznemirjeno pričakovali mladega kan­torja, učitelja.

»Školnik je že tu!« je nekdo vrgel novico mednje. Za­skrbljena lica so se jim razlezla v radosten nasmeh, oči pa so jim žarele kot plamenčki oltarnih sveč, ki jih je stari zvonar že prižigal. Tedaj je mednje prihitel mladi kantor in pošepetal:

»Počasi in tiho za menoj!«»Smo se že bali, da vas ne bo!« mu je očitala neka

mlada pevka, gredoč po temnih stopnicah.»Če obljubim, tudi pridem!« jo je zavrnil gorički učitelj.

Nato jih je razpostavil okrog sebe, da so vsi pevci in pevke gledali vanj ter na njegove prste. Enega je poslal k mehu. Šele tedaj je dvignil pokrov in odkril tipke; bile so lesene, rjave in črne. Tam, kjer bi se jih naj dotikali organistovi prsti, so bile že kar zglajene jamice. . .

Mladi kantor se je nasmehnil njihovi starosti, v mislih pa jim je že radovedno prisluhnil, češ kako neki bodo pele te stare in obrabljene orgle! Ko pa se jih je še rahlo do­taknil, se je nekaj tipk postavilo pokonci.

»Ojej! Na teh orglah je pa najbrž orglal že sam Noe!« mu je tiho ušlo. Mladi pevci so se v zadregi nasmehnili in

137

kar goreli od nestrpnosti. Ko je zadonel zvonček ob ža- gredu, je mladi kantor pokimal mehaou in čez nekaj kipov previdno položil svoje prste na razklopotane tipke.

Orgle so razglašeno zapiskale. Kljub temu se je zdelo mašarjem za čudo lepo; saj že ne pomnijo več, kdaj je nanje zadnjikrat igral rajni kantor! Ko pa so se oglasila še mlada grla, so se raznežili in bili prepričani, da tako lepo pojo, kot more peti le angelski zbor.

Stari zvonar je žarel od veselja. Skrivaj je pogledoval tja dol po polni cerkvi in čez glave mašarjev na pojoči kor, kar nato pa se je zagledal v Marijo. Tedaj je bil prepričan, da mu je pohvalno pokimala, prav narahlo in tako naskrivaj, da je njeno zadovoljstvo in zahvalo raz­bral Je on, stari zvonar.

Ogrska Marija je veselo godovala v mladem petju, spremljanem s starimi orglami, ter v omamnem vonju cvetnih kit in rožnih šopkov.

»Ti, o Marija . . . naša Kraljica,« so donele stare orgle, iz njih spremljave pa so se dvigali mladi glasovi. Mednje se je pomešalo svečano trjančenje iz stolpnih lin. Kdor je bil zunaj pri vratih, je lahko opazoval žiiv venec belih golobov, kako se je vrtel okrog cerkvice in grulil.

Vsi so odpeli: župnik, zvonovi, orgle in mladi pevci. Mašarji so se usuli iz cerkvice na piano in napravili živ hodnik za svoje otroke, ki jih je s kora pripeljal mladi kantor.

»Takega petja še ne pomnimo!« so mu v solzah zago­tavljale matere, možaki pa so prikimavali, češ tega mla­dega škoinika bi bilo treba dobiti v njihovo vas in zanj poiskati kmečko sobo, da bi lahko učil njihovo decc.

Tedaj se je stari zvonar prerinil h kantor ju in ga od­vedel s seboj v žagred.

»Gosipod plebanuš vas hočejo videti!«Tam ga je res pričakoval župnik ter mu toplo stisnil

roko:»Vi ste krivi, če šem se danes pri branju maše večkrat

zmotil. Bodite zahvaljeni za orglanje in petje.»Storil sem rade volje!« je bilo školniku kar nerodno.Župnik pa je pokazal na mizo v kotu; tam so bile zanj

cele košare jajc, moke, klobas in vina.»Tole je plačilo. Stari zvonar je nabral čedno zbirco za

138

vas, mladega škoinika, ki zna tudi orglati in je naše, ka­toliške vere, ne pa lutrovske!«

Za župnikom se je oglasil stari zvonar:»Na mojem vrtu vas čaka jablana... So že zrela!«»Kaj bom s toliko jabolki! Ves moj pevski zbor naj

gre nadnje!« je odločil mladi kantor. Zvonar je bil zado­voljen, Da jih popelje sam, ko pogasi v cerkvi vse sveče, je menil. V žagredu so medtem cerkvene ključarke raz­grnile bele prtiče, da se je zasmejala južina. Župnik je povabil kantorja. Sedla sta in južrnala.

Mašarji so se počasi razgubili in raztepli po gozdnih stezicah in po poljskih poteh proti svojim vesnicam in domovom. Na zvonarjevem vrtu pa je oživela jablana, saj je v njenih vejah gostoval mladi pevski zbor.

Po južini sta odšla še plebanuš in kantor.Cerkev pa je ostala odprta, saj je danes god Marije,

ki je pred lutrovci pribežala sem z Carskega ter si izbrala svoj novi domek in selo sredi skromnega oltarja.

Nenadoma pa so pripeketala konjska kopita. Jezdeci in jahalke niso ustavili konj pred cerkvijo, temveč so jih pognali kar čez sveti prag v cerkvico, ki je še zmerom praznično dihala. Šele tam pred glavnim oltarjem so se ustavili. Jezdeci in jahalke so poskakali s konj, jih peljali pred oltar in tam privezali. Bili so ogrski lutrovci. . .

Jahalke pa so že stopile pred Marijo in jo jele zasme­hovati.

»Sem si se torej skrila s svojim otrokom!«»Dovolj zakotna je cerkev, a našli smo te vendarle!«Marija jih je z nemimi pogledi prosila. . .

139

»Poglejte vendar, koliko trav so ti prekleti papinci nanosili na oltar!« so se rogale ogrske žene.

»Ravno prav za naše konje!« In že so pobrale vse šopke ter surovo potrgale vse vence in spletene kite in jih vrgle za oltar svojim konjem. Na oltarni mizi pa je ležala nova bela obleka, ki so jo mašarji darovali Mariji za god.

»Poglejte tole cunjo!« je ena izmed žensk dvignila da­rovano oblačilo. Odnesla ga je za oltar in z njim obrisala znojne konje, nato pa ga kot ničvredno krpo vrgla pod konjska kopita.

Ko so se konji nakrmili, so jih jahalke gnale h kam­nitim posodam, v katerih je bila blagoslovljena voda. Z njo so jih napajale.

»Prejasne grofične!« so se tedaj priklonili jezdeci. »Dovolj je tega; ne zamerite, če zdaj popeljemo konje iz cerkve na zeleno trato.«

»Iz cerkve? Ha, ha, ha!« so se smejale in norčevale ženske. »Saj vidite, da je to le konjski hlev!«

In ogrske plemkinje so prezirljivo ošinile žalostno Ma­rijo, nato pa veselo prepevajoč in žvižgajoč odšle za svo­jimi gospodiči in konji.

V cerkvici pa je plakala ogrska Marija, ker so ji njeni sovražniki oskrunili novi domek.

Ko je zunaj po nehal razuzdani hrušč ogrskih plemkinj in trušč plemičev in ko so odpeketala konjska kopita, je ogrska Marija žalostno dejala svojemu Sinčku:

»Pojdiva od tod! Našli so naju najini preganjalci; od­slej ne bova imela več miru pred njimi!«

Jezušček ji je prikimal in odšla sta.Marija se je na pragu še zadnjič ozrla na cerkvico,

kjer je danes tako lepo godovala, kot ni še nikdar doslej v ogrski deželi. Solzna je prestopila cerkveni prag.

Kar jo ustavi mladi kantor, za njim pa še stari zvonar:»Kam, žalostna Marija?« sta se razžalostila.»Z Ogrskega na zeleno Štajersko,« je tiho odgovorila

Marija.»S čim smo se ti tako hudo zamerili?« sta hotela

zvedeti.»Vi, moji verniki, z ničimer. Pač pa lutrovska gospoda

z Ogrske.«

140

»Ostani vendar pri nas!« se je razjokal stari zvonar, nato pa dodal: »Tako lepo smo ti oikrasili cerkev!«

»Res, bila je ozaljšana, zdaj pa ni več.«»Ali ti ni bila všeč peta maša?« je zaskrbelo mladega

škoinika.

»Nad vse mi je bilo všeč današnje mašno petje. Toda jaz ne morem več ostati v tej cerkvici, ker so jo oskrunili lutrovski plemenitaši iz ogrske dežele.«

»Oskrunili so jo?« sta se zgrozila zvonar in organist.»Da! Za oltarjem so privezali konje, jih krmili z mo­

jim oltarnim cvetjem, jim postlali z mojo novo obleko, nato pa jih napojih z blagoslovljeno vodo. . . Zraven so pa še mene zasramovali!« je žalostno tožila Marija.

»Kdo te je zasramoval?« jima je v srcih rasla sveta jeza.

141

»Plemkinje ogrske so bile hujše kot njihovi možje!« je tožila Marija.

»Žalostna Marija, ostani pri nas! In potrpi ta čas, do­kler ti ne pobelimo cerkve, je ne očistimo in znova ne ozaljšamo!« jo je vdano in ves skrušen prosil stari zvonar.

»Ogrske plemiče in njihove ženščine pa zatožimo sa­memu ogrskemu kralju, da jih kaznuje!« je dodal kantor.

»Ne morem več ostati na Ogrskem ne na vašem Go­ričkem, čeprav ste me tako gostoljubno sprejeli; vse pre­več so me razžalili lutrovci.«

»Torej se boš vendarle preselila?« je zajokal stari zvonar.

»Moram se seliti iz dežele, kjer so žene hujše kot možje.«

»In kam se nameravaš preseliti, da te bomo vedeli obiskati?«

»Šla bom prek Mure na zeleno Štajersko . . . Štajerci so dobrodušni ljudje . . . Štajerci so gostoljubni ljudje . .. Sprejeli naju bodo, pogostili. .. Novo cerkvico mi bodo sezidali. . . S procesi jo mi bodo prišli naproti, ker Šta­jerci me spoštujejo in časte!« je končala Marija. Nato je žalostno odšla z Jezuščkom v naročju. Za njo pa sta stopala stari zvonar in mladi kantor, kot bi šla za po­grebom.

»Marija Ogrska, polna grenke žalosti, nas zapušča . . .« sta jokali njuni srci.

Ogrska Marija z Jezuščkom je žalostna zapustila belo cerkvico na prekmurskem Goričkem.

Stopala je po prašnih vaških cestah, po blatnih klanč- nih poteh, po goričkih ilovnatih stezah prek vinskih goric, skozi svetle gajiče redkih borovcev in smrek. Težke so ji bile nege, a še težje je bilo njeno srce, ker je jokalo za dobrimi prekmurskimi Goričanci in jo vabilo nazaj na va­lovito Goričko sredi Slovenske krajine.

Ko je Marija odhajala iz svoje prekmurske cerkvice, so se na zvoniku zbrale lastovke, se odtrgale od njegove strehe ter odplule za ogrsko Marijo.

Tedaj so se po prekmurskih vesnicah jeli zbirati do- mači golobi ter odpluli za njimi. In nad valovitim Goričkim sta plula dva oblaka: bel in črn . ..

Ogrska Marija pa je velela svojemu srcu, naj molči.

142

In poslušno srce se je stisnilo v bridki bole­čini in poslalo v Mari­jine sinje oči svete sol­ze, ki so se svetile kot pomladne rose, kadar orosijo jutranje cvetje goričkih polj in cvetnih livad. Marijine solzice pa so padale med trav­niško sil je; prekmurska zemlja jih je vpila in jih spremenila v novo rast. . . Med poljskimi travami so zrasle nove rastline, Marijine sol­zice . . .

Ko je žalostna Ma­rija počivala ob vrtni ograji, kamor se je bila vsa trudna naslonila, je ob njej zrasla nova vrt­na cvetlica s prelepimi modrimi cvetovi, ki so podobni majcenim če­veljčkom in še manjšim nožicam. To so Marijini šolenčki. . .

Po travniških liva­dah so žalovale Mari­jine solzice, v obhišnih vrtičkih pa so se pozi­bavali Marijini šolenčki.

Ogrska Marija je šla s sončnega Goričkega.

In prišla je na plod­no Ravensko; prek rav­nega polja je ležala bela cesta. Ob njenih straneh so kipeli proti nebu ne­mirni jagnedi in šumeli

143

topoli. Ko je Marija stopala skozi ta obcestni drevored, so jo jagnedi in topoli spoznali in ji od iskrenega veselja s svojimi nemirnimi listi zatrepetali pesem v pozdrav. Nji­hovi vrhovi pa so se ji globoko priklanjali.

»Delali ji bomo hladno senco; cestno vročino ji oomo hladili z vetričem,« so se topoli menih z jagnedi. Nato pa so veje in vrhovi zaveli: »Kljub temu te prosimo: Ostani pri nas, žalostna ogrska Marija!«

Marijino srce se je še bolj stisnilo. Vendar je nada­ljevala svojo pot, ker je bila sklenila zapustiti ogrsko deželo in se prek kalne Mure preseliti na zeleno Štajer­sko, v to prelepo deželo, polno sonca in smeha, polno dobrih src in gostoljubnih ljudi.

Hudo so jo že bolele noge, zato je sedla ob ravenski cesti ter se naslonila na hrapavo deblo starega jagneda, ld je kot zelen kazalec hrepenel v sinje višave. Ko so nje­gove spodnje veje spoznale sveto romarko, so se vznerhi- rile v redki sreči, da ji lahko delajo hladno senčico.

»Ogrska Marija seli v naši senci!«Ni se še odpočila Marija, ko pridrdra po ravni cesti

prelepa kočija; vleklo jo je šest belih konjičev. V njej se je vozil sam ogrski kralj. Tedaj sta priplula dva oblaka: beli golobji in črni lastovičji. In bela ptičja jata se je razletela ter z vencem obkrožila obcestni topol, pod ka­terim je počivala ogrska Marija.

»Tu je naša žalostna Marija!« so zagrulili golobi ter se s trepetajočih vej prepeljavali v živ venček.

»O, ogrski kralj! Preprosi Marijo, naj ostane pri nas!« so zapele lastovice, ki so obsedele na konjskih vratovih in hrbtih ter na strehi kraljeve kočije.

Tedaj so se iskri konjiči sami od sebe kot vkopani ustavili prav pri onem jagnedu in iz prekrasne kočije je pogledal ogrski kralj. Stopil je k Mariji, sklonil kraljev­sko glavo in upognil pred njo koleno, proseč jo:

»Ti vaški golobi in cerkvene lastovice so me poiskali v mojem kraljevskem Gradu ob velikem Blatnem jezeru ter mi sporočili, da nameravaš zapustiti našo bogato de­želo in naše ljudi, našo Ogrsko!«

»Res je !« je priznala ogrska Marija,»Nikar od nas! Kaj bi ogrska dežela brez svoje Ma­

rije?« je žalostno vprašal ogrski kralj.

144

»Kaj bi tvoja dežela brez mene? — To, kar je bila doslej! Plemiči so me prezirali, plemkinje zaničevale in zasramovale! Da, potožiti ti moram, da so bile ženske celo hujše od moških. Ti, ogrski kralj, zame prej sploh nisi vedel, šele ko so te vaški golobi obvestili in so prile­tele stolpne lastovice, si prišel. . . « je tožila užaljena ogr­ska Marija.

»Res je, kar praviš,« je skesano priznal ogrski kralj. »Vendar te ponižno prosim, ostani pri nas! Plemiče in plemkinje, ki so te razžalili, bom strogo kaznoval.«

»Kaznuj jih, kakor zaslužijo! Pred njimi sem zbežala iz prestolnega Budimskega mesta na ubogo Goričko, kjer sem našla zlata kmečka srca! Na moj god pa so v mojo cerkvico prijahali plemiški lutrovci ter oskrunili moj skromni dom!«

»Saj to ni mogoče!« je zastrmel kralj.»Žal je bilo res! — Za oltar so privezali svoje jezdne

konjiče, jih krmili z oltarnimi rožami in cvetnimi šopki, z mojim oblačilom so jim postlali, piti so jim dali blago­slovljene vode.«

Pri teh Marijinih besedah je ogrski kralj onemel od sramu in groze. Bil je ves pobit. Le jagnedi in topoli so šumeli; okrog njih se je vrtel beli golobji venec in grulil svojo prošnjo pesmico:

»Nikar od nas, žalostna ogrska Marija!«Šele čez nekaj trenutkov se je opogumil tudi ogrski

kralj:»Novo, vse lepšo in bogatejšo cerkev ti postavim, samo

da ostaneš pri nas! Na oltar ti nanosimo srebra, zlata in biserov!«

»V skromni gorički cerkvici sem bila srečna. — Zato ne maram tvojega zlata ne srebra ne bleščečih kamnov in ne bisernih nakitov. . . V zadoščenje mi je tvoja proš­nja, uslišati ti je pa ne morem in nočem. Šla bom čez Muro na zeleno Štajersko . . . Tja me pridi obiskat. Saj me bodo pogosto obiskovali tudi moji Goričanci in Ra- venci, o tem sem prepričana, kajti le-ti so me doslej ča­stili in cenili. Za njimi žalujem, za pojočimi goričkimi grički in doliči ter belimi cerkvicami sredi ubogih vasic!«

»Žalostno je tvoje srce, polno grenkobe, o Marija!« je spoznal ogrski kralj.

10 Pohorske legende 145

»Pa je tudi veselo, ker je polno pobožne vdanosti ubo­gih Goričancev in bogatih Ravencev!« ga je zavrnila ogr­ska Marija. Dvignila se je in stopila na belo cesto, da bi nadaljevala svojo pot proti mejni reki Muri.

»Če nas res zapuščaš, potem mi izkaži vsaj to čast, da te popeljem do meje svojega kraljestva!« je zaprosil ogrski kralj.

»Peš bom zapustila tvojo deželo! In kdor me bo hotel obiskati na zelenem Štajerskem, bo priromal peš. Tudi ti, ogrski kralj!« je Marija ponosno odbila kraljevo ponudbo in se znova napotila po dolgi ravenski cesti.

Ogrski kralj je osramočeno zrl za odhajajočo ogrsko Marijo in se čudil, kako se je cestni drevored razgibal: jagnedi in topoli so ji šumeli poslovilno pesem in nji­hove dolge, drobne veje so se tresle v silni žalosti. Nad njimi pa je jadrala jata prekmurskih golobov in grulila. Tedaj so se vzdignile še črne lastovice, kot bi jokale.

Ko se je Marija ozrla iz daljave, je še vedno videla sredi ravenske ceste kočijo in belce ogrskega kralja. S svojimi sinjimi očmi je še enkrat ljubeče objela sončno Goričko in brezmejno Ravensko, se ozrla v spečega Je­zuščka, nato pa zašepetala spremljajočim golobom in ža­lujočim lastovicam nad neskončno ravensko cesto:

»Pojdimo na zeleno štajersko stran!«Ogrska Marija je utrujeno stopala skozi žalujoči dre­

vored prekmurskih jagnedov in topolov, sredi plodnega Ravenskega; med njimi pa sta jadrala beli oblak grulečih golobov in črni lastovičji proti večerni strani, kjer pijejo sonce zlate Slovenske gorice; tam daleč, daleč za njimi pa se proti večernemu nebu dviga zeleno Pohorje, zavito v meglene pajčolane in obdano s pravljičnimi sanjami in bajnimi lepotami sredi prelepe dežele, sredi pojoče in jokajoče Štajerske.

Sonce je zašlo v božje gnade. Ob severni strani so se tedaj nakopičili črni oblaki ter zapeli goreče nebo s so­mračno prevleko, le njihovi zahodni robovi so goreli, na­močeni v večerne ognje. In črni oblaki so se prekopice­vali, rasli in se kopičili v pošastne grmade. Divje je po- šumevalo in ropotalo, zakaj v njih se je kuhala toča. Prej v večerni zarji modrordeča Mura je zdaj počrnela. Čeznjo je sredi črnih oblakov plavala silna nevihta.

i

146

Tedaj je ogrska Marija prišla do mejne reke Mure, ki je pred bližajočo se nočno nevihto divjala med obrežnimi vrbami in jelšami ter se zaletavala v plavajoče murske mline, kot bi jih hotela odtrgati od obrežij ter jih vreči s svojih razdivjanih površin.

Črna reka je sebi rezala strugo, vlačila murske vrbe za žalujoče veje ter jih trgala; na njenih valovih pa se je gugal plavajoči mlin, da je kar škripal in stokal, ker je hotel ostati ob murskem obrežju.

Poljska stezica je pripeljala ogrsko Marijo do mur­skega mlina. Prav tedaj so se črni oblaki raztrgali ter razlili ploho nad mursko krajino. Ko je blizu plavajočega mlina udarila strela, je ogrska Marija zagledala privezan brodič. In v srcu se ji je rodila želja, da bi se še pred najhujšo nevihto prepeljala na štajersko stran.

Brž je stopila na pozibavajoči se murski brodič ter zaklicala v plavajoči mlin:

»Holaj, holaj, murski mlinar!«Vrata plavajočega mlina so se odprla in ob ograji se

je prikazal mlad mlinar, murski brodar.»Kaj vpiješ, ženska?« jo je nahrulil.Marija si je zaslonila usta in skozi burjo, trušč vode

in piš zaprosila:»Brodarič mladi, prepelji me na štajersko stran! Mene

in to Dete majceno!«Murski mlinar pa se je silno razjezil:»Si pa res čudna ženska, da bi rada v taki nevihti čez

Muro! Počakaj, da se nevihta unese!«»Meni se mudi; zato te leipo prosim, prepelji naju ta­

koj! Za trud ti dam božje plačilo, beli groš!«»Ali si čudna, ženska! Še pri belem dnevu nikogar ne

prepeljem za božje plačilo, za en sam beli groš! Kaj šele ponoči in v taki nevihti!« se ji je zasmejal mlinar.

Ogrska Marija pa je privzdignila božje dete Jezusa:»Brodar mladi, prepelji naju takoj, kajti bojim se za­

sledujočih me sovražnikov. Za vožnjo dobiš sto belih kron, božje Dete pa ti da v nebesih zlat stol!«

»Ne modruj, ženska, in ne obljubljaj mi, česar nimaš! Počakaj do jutri, nocoj res ne utegnem z brodičem čez Muro; moja ženkica se zame preveč boji!« In že se je odpravlja! v svoj mlin.

147

Tedaj je Marija tretjič zaprosila:»Holaj, holaj, brodarič mladi! Ce me prepelješ še no­

coj, dobiš za vožnjo nebeško plačilo: zlati stol, tvoja duša pa večni raj!«

Te Marijine besede pa so murskega brodariča tako razjezile, da je zakričal nad njo:

»Poberi se mi z brodiča, da te valovi ne snamejo z njega! Za večni raj in nebeški stol te jaz ne prepeljem! Moram v hišo!« Zamahnil je z roko in za seboj jezno za­tresknil z vrati.

Na zibajočem brodiču pa je nočna nevihta prala ža­lostno ogrsko Marijo in njeno dete Jezusa. Nad njima je bilo razpeto črno nebo, pod njima je drla črna reka, za njo je ležalo prekmursko Ravensko, pred njo pa je vabila zelena Štajerska.

In njeno materinsko srce se je trgalo v silni skrbi in bojazni. . .

»Ce je ogrski kralj šel nad svoje lutrovske plemiče in njihove zlobne žene, me bodo ti zasledovali ter me še s silo odgnali nazaj v oskrunjeno cerkev . . . Iz mojih cerkvic bi še naprej delali jezdnim konjem hleve, oltarji bi jim bili jasli, moje oltarne obleke pa njihova stelja. . . In če mi odvzamejo celo moje Dete, božje Dete?«

Še nežneje je pogledala svojega spečega Sinčka, še močneje si ga je pritisnila na svoje zaskrbljeno srce. Tedaj se je za trdno odločila, da si bo sama odvezala nemimi brodič ter ga izročila razburjenim valovom. Brž ga je odvezala, naravnala veslo in že so butnili vanj črni valovi. Njeno srce je trepetalo in prosilo za srečno vožnjo, za srečno rešitev.

Orna reka je divje rohnela ter vsa jezna prenašala murski brodič skozi peneče se valove. Iz nočnega neba pa so se prav tedaj užigale strele, udarjale v murske valove in kazale pot na drugi breg, na štajersko stran.

Tedaj se je ena strela zgubila od svojih sester ter se zarezala v privezani murski mlin. Na njegovi strehi se je v trenutku zasvetil ogenj v črno noč. In v nočno nevihto je v obupu zaklical mlinarjev glas:

»Marija sedem žalosti, pomagaj mi!«Ko se je murski mlinar ozrl po divji Muri, je sredi

črne reke zagledal svoj brodič in na njem snežnobelo ženo

148

z Detetom v naročju. Pred njo pa so udarjale strele, da je bilo svetlo ko podnevi. In v tej strahotni luči je mlinar spoznal ogrsko Marijo . . . Stegnil je svoje roke k njej in skrušeno zaprosil:

»Ce se ne usmiliš mene, usmili se vsaj moje žene!«Murski valovi pa so mu truščeč odgovarjali ter se

razjarjeno grebenili:»Ti se je nisi usmilil in je niti za božje plačilo niti za

zlati stol in večni raj nisi maral prepeljati na štajersko stran! Naj ti le zgori mlin! Mi ti ga še odtrgamo ter od­nesemo s seboj na Hrvaško . . . «

V tem trenutku je k obupanemu mlinarju planila nje­gova mlada ženkica z detetom v zibelki. Ko ju je brodar zagledal, je še tretjič stegnil svoji proseči roki in zaklical ogrski Mariji:

»O Marija, Če se nočeš usmiliti ne mene ne moje žene, usmili se vsaj mojega nedolžnega otročička v zibelki!«

Strele so še vedno udarjale po razpenjenih valovih, ki so se pred brodičem razgrinjali in za njim zagrinjali, nato pa zdivjali proti gorečemu mlinu sredi črne reke. 2e so pljuskali čezenj ter se poganjali čez mlinarjevo zibelko. Mlada brodarka se je na smrt prestrašila; vzdig­nila je zibelko s svojim sinkom in zajokala proti odmika­jočemu se brodiču:

»Marija, božja Mati! Tega nedolžnega otročička se usmili, če se naju nočeš!«

Razpenjeni valovi pa so butali ob njune noge in divje pošumevali:

»Tudi Marija je prosila za svoje dete Jezusa, a zaman!«Goreče mlinsko kolo se je vrtelo ter metalo od sebe

pogubne plamene; voda jim ni nič škodovala. . . In kolo je vrtelo mlinske kamne, da so ropotali in mleli silno grožnjo:

»Naš mlinar je bil trd ko kamen, ker se ni usmilil popotne žene z Detetom v naročju. . . Slep je bil, ker ni spoznal ogrske Marije. . . Bil je gluh, ker ni maral usli­šati njenih prošenj. . . Odbil je beli groš in sto belih kron; zavrgel je plačilo božje, zlati stol in večni raj, češ da mora k ženi in otroku. Zdaj bo pa lahko spal ob mrtvi mlinarki in ob mrtvem otročiču . . . «

149

»Reši nama sinka! Sinka nama reši!« sta še silne je prosila mlinar in njegova žena.

»Reši nama sinka, sinka nama reši!« sta kričala in prosila.

Njun zadnji krik je zgrabil murski veter ter ga po­nesel Mariji in Jezuščku na uho. . . Jezus se je prebudil in se svoji materi milo, proseče nasmehnil. In Marija se je na nemirnem brodiču obrnila proti gorečemu mlinu, kjer je zagledala obupano trojico: trdega murskega brodarja, njegovo ženo in njunega sinka, še vedno sta jo oba obupno prosila pomoči.

Tedaj je ogrska Marija dvignila roko in z njo nare­dila križ:

»Tu imaš, mladi brodar, da ne boš zadrževal popot­nih ljudi!«

V trenutku so se murski valovi pognali v velikanskem loku čez goreči mlin ter pri priči pogasili ogenj.

»Bodi zahvaljena, Marija ogrska! Pridi k nam nazaj in prepeljem te tisočkrat, ne samo enkrat!« je bil ginjeni brodar hvaležen.

Marija pa je s svojo nežno roko vdrugič naredila križ.»Tu imaš, mladi brodar, da ne boš zadrževal popotnih

ljudi!«Beli valovi so se pognali čez Črno reko ter pri priči za­

ustavili vrteče se kolo in ropotajoči mlinski kamni so ju nehali preklinjati.

Tedaj so brodarjevi popadali na kolena:»Češčena bodi, Marija ogrska! Vrni se k nam in pre­

peljemo te skozi črno noč na ravensko stran!«Medtem pa je brodič sam pristal ob drugem obrežju

in Marija je stopila na štajerska tla. 2 desnico je vtretjič naredila sveti križ in zibajoči se brodič je sam odplaval čez reko ter se prislonil ob murski mlin.

Marija pa je čez podivjano roko zaklicala murskemu mlinarju in brodarju:

»Tu imaš brodič, mladi brodar! Da ne boš zadrževal popotnih ljudi, kadar bodo romali k meni. Takrat jih ne prepelji za sto belih kron, prepelji jih tisočkrat zastonj, da prejme tvoja duša večni raj in v nebesih svoj zlati stol. Ne prepelji pa mojih sovražnikov, ogrskih plemičev, in njihovih hudobnih žen!«

150

Ko ji je brodar vse to iz srca obljubil, se je črno nebo odpelo in nevihta je ponehala; namesto udarjajočih strel so na nebu zasvetile migljajoče zvezde ter se zbrale v Marijin križec v spomin, ko je Marija šla v nočni nevihti čez razdivjano reko. Tudi črna reka je zdaj pomirila svoje rohneče valove ter svojo površino lepo pogladila v sre­brno nočno zrcalo, v katerem so se spogledovale žalujoče murske vrbe in ponosni topoli. Kamni plavajočega mur­skega mlina so ropotali v mesečno noč, v pogašenem mlinu pa je zibelka prenehala peti svojo pesem, kajti v njej je mlado brodarjevo dete sladko zaspalo, njegova mati pa je v duhu hodila z ogrsko Marijo.

Murski mlinar je mlel in gledal po nebu potujoči Ma­rijin križec ter pošiljal njegovim zvezdam iskrene želje:

»Zvezdice iz Marijinega križca, lepo ji razsvetljujte nočno pot po izvoljeni štajerski zemlji, da ne bo zašla!«

Brodarju se je zazdelo, da so mu Marijine zvezdice pomežiknile in zasijale še svetleje kot prej.

Ko se je proti jutru znova ozrl za zvezdnatim križcem, ga je našel že prav nizko nad daljnimi pohorskimi plani­nami, ki so začenjale dobivati temno modrino neha.

Tam na jutmji strani, kamor je odplula nevihta, se je porodil sivi svit, za njim pa so skočili na sive oblake zlati robovi jutranje zarje. Nočne zvezde so ugašale druga za drugo, le zvezda jutranjica je še gorela in zvezdnati Ma­rijin križec se je pripravljal, da se potopi v božjo gnado in ugasne na večerni strani neba.

Nad črno, kalno Muro so se prebujale murakopoljske vrbe, ki so jih dramili obcestni jagnedi ter jim šumeli pozdravno budnico mladega jutra.

Ko so prekmurski topoli zagoreli v jutranjih zarjah, so se z njih razpršili beli golobi, jih trikrat obleteli ter se spreletavali, dokler se niso zbrali v živo jato, v bel oblak. In beli oblak grulečih golobov je odplul proti kalmo- črni reki in jo preletel prav nad rečnim brodičem mur­skega brodarja in mlinarja; zapustil je prekmursko Go­ričko in Ravensko ter zaplaval nad Slovenskimi goricami. Za njimi so odveslale še lastovičje jate.

Ko so se nad visokimi goricami raztegnile zlate zarje mladega jutra, so se beli golobi nenadoma spustih na vinorodni bregec ter posedli po vrhovih trtnega kolja.

151

»Našli smo te, naša Marija!« so veselo zagrulili.»Dobro jutro, ogrska Marija!« so zacvrčale lastovke.Marija se jih je srčno razveselila, še bolj pa malo dete

Jezušček, ki jim je odzdravljal z drobno ročico.»Kam si namenjena, Marija?« so jo ptičice spraševale

ter se ji klanjale s svojih sedežev vrh trtnega kolja.»V srce zelene Štajerske . ..«Brž ko je ogrska Marija izgovorila te besede, so se

beli golobi in lastovičje jate spreleteli in se gruleč spo­razumeli, nato pa zapeli v ptičjem zboru:

»Poiščemo ti razgledno goro z belo cerkvico, kjer boš mirno kraljevala ter sprejemala štajerske romarje!«

In že so odjadrali čez pravljično lepo deželo. . . Gredoč so obiskali vse bele cerkvice ter stolpnim lastovkam in domačim golobom naročili, naj začno zvoniti in pritrka- vati, da se bodo ljudje zbrali in pozdravili ogrsko Marijo, ki roma skozi njihovo deželo. Ko so se jeli sklicevati prvi zvonovi nad vinskimi goricami, so ptičje jate že odletele.

Prve so se zganile bele cerkvice ter jo jele vabiti:»Ogrska Marija! Pridi k nam in pri nas kraljuj!«

Tako so pele slovenjegoriške cerkvice. . . Najglasnejše so bile med njimi tiste z razgledom čez mejno Muro prek Ravenskega, ki se je zgubljalo čez puste žitne ravnine proti kneževskemu Blatnemu gradu . . .

Za božjimi vežami se je zganila gorička zemlja, vsa zgubana v dolinicah in napetih gričih, ki so potegnili nase živopisane ponjave vinskih goric; trtne rozge so velele svojim viticam, da so se oprijele kolja nekoliko više; svoje mladike so nagnile tja čez kolje in grabe, da bodo videle Njo in Njega, ko bosta šla skozi zlate vinske gorice.

»Ostanite med nami!« so veselo peli zlati vinogradi. »Iz te svetogoriške in jeruzalemske zemlje srkamo trpko grenkost, iz viničarskih žuljev zdravo kri, iz božjega sonca nad nami pa samo zlato. Naši grozdeki opijanjajo še vin­ske čričke, da v somračnih večerih začno prepevati zdra- vičko o zlatem vincu svetogoriškem in jeruzalemskem!«

Trtne rozge so jo vabile; še od snoči pijani črički so zapeli dvoglasno, zoreči grozdi so zavonjali in nad vso to jutranjo pesmico so zaklopotali leseni klopotci, v katerih je jutranji vetrič zapel svojo pesmico o zorečem grozdju in vinskem zlatu v svetcgoriških zidanicah in goricah.

152

Pele so cerkvice, peli so črički pod trtami in klopotci nad njimi, prek vinskih goric je pel veter, pela je vsa zemlja. Tedaj so temu nenavadnemu petju prisluhnili še Goričanci, ki so iz pesmi zvedeli, da gre skozi njihove kraje ogrska Marija. Brž so se odpravili na pot.

»Zdrava, ogrska Marija! Ostani pri nas!« so jo gosto­ljubno vabili.

Marija jih je bila sicer silno vesela, a je vendarle nadaljevala svojo pot. Za njo pa so rasle goriške pro­

cesije in pele, pele. Ko so romarji spoznali, da je Marija namenjena drugam, so jo zaprosili:

»Reci, no, reci, Marija, svojemu Sinu, naj nam blago­slovi naše vinske gorice!«

Marija se je sklonila k detetu Jezuščku ter mu njihovo prošnjo pošepetala na uhico. In že je Jezušček prekrižal s svojo nežno ročico vinske gorice in zidanice. .. Ljudje so videli, da se je iz njegovih dlani usul zlat sončni prah. . .

Nato so se Goričanci žalostno poslovili od ogrske Ma­rije ter se razgubili po klancih in grabah.

Zdaj so v radosti in veselju vzvalovile pisane njive ranojesenske ajde in dolgi ogoni dravskega luka, ki je svojo trpko moč črpal iz prodnih tal in žgočega sonca nad njimi. Zapelo je ravno Dravsko polje, zašumela je srebrna

153

reka sredi njega. Tedaj so prisluhnili še bogati Poljanci ter hiteli proti reki Dravi.

Zagledali so popotno Mater z Otrokom v naročju. Mati je pravkar hotela prebresti deročo reko. Na tistem kraju dravskega brega namreč ni bilo ne broda ne čolna ne splava. Romarka pa je vsekakor želela priti čez.

In tedaj je dete Jezušček stegnil ročico in prekrižal srebrno reko. Reka se je zableščala kot lunino srebro, zlati prah na rečnem dnu pa je zagorel v podvodnih zve­zdicah, da so med njimi zacvetele bajnolepe dravske rože. In te so se dvignile kot nežni cvetovi belih lokvanjev svetogoriških jezerišč in se strnile v cvetlični mostek.

Ogrska Marija pa se je zagledala čez ravno Polje v Črno cerkev vrh gore in začudeno obstala.

Poljanci, ki so opažih njen strah, so ji povedali:»Saj nismo mi postavili taksne črnogorske cerkvice!

O ne! Nekoč je bila bela kot sončni snegovi pohorskih planin; bleščala se je, da jo je človek lahko le meže gledal. Pa so prihrumeli divji Turki, zagledali bleščečo se cerkev in planili po bregu. Tedaj je nenadoma padel z neba črn oblak in zavil našo gorsko cerkev v temo . . . V njej je zginila cerkvica, v njej so se zgubili Alahovi verniki. . . Ko se je črna meglica razredčila in jo je popilo sonce, je bila naša prelepa cerkev na Gori vsa črna. . . In ni je več moči pobeliti. . . To je naša Črna gora.«

Nemo jih je poslušala, nato pa vprašala:»Ali je prazna?«»Ne, ne! V njej biva Črnogorska Kraljica in pod svo­

jim plaščem varuje svoje vernike in Častilce kot skrbna mati drage otroke!«

Ogrska Marija je stopila na cvetlično brv, izpod katere Se je razgrinjala srebrna reka, za Marijo pa se spet za­grinjala. In že je stopila na drugi breg. Z obeh bregov srebrne Drave so jo vodili ponosni Poljanci.

Mariji je oko zdrselo od črnogorske cerkvice na nizke griče in vinske gorice. Tudi tam so klenkali haloški zvo­novi ter jo vabili, da obišče še ubožne Haložane.

Marijino srce se je poslovilo od črne cerkvice vrh Gore, njeno oko pa je poslalo siromašnim Haložanom ma­terinsko solzo. In obrnila se je, da bi nadaljevala svojo romarsko pot prek pojoče in jokajoče zemlje . . .

154

Za njo so jokali zapuščeni Prekmurci, gostoljubni Go­ričanci pa ponosni Poljanci in revni Haložani. . .

Tedaj so z visokih pohorskih planin priplavali srebrni zvonovi in trjančili ter pozvanjali. Za njimi so svečano šumele planinske goščave in planje in cvetoče frate, bob­nela so dna globokih klancev, po katerih so se s samot­nih drvarij in kmetij zbirali čokati Pohorci ter s svojimi coklami naznanjali prihod pohorske procesije. Počasi in okorno so coklali prek ravnega polja, vajeni le pohorskih strmcev in klancev, potnih pečin in sprehojenih korenin. In procesija se je ustavila pred ogrsko Marijo ter zapela:

»Trije beli golobi so prileteli na naše zelene planine: naši zvonovi so zazvonili na čast pohorski Div ar ki Ma­riji. Marija pa nam je naročila, naj te pripeljemo v pro­cesiji k njej v vas. O Marija ogrska, ki si s svojega doma odromala, pridi k nam na zelene planine, v samotne drva- rije! Usliši nas!«

Iz njihove pohorske pesmi je dihalo vdano srce in duša, ki je pila nepremagljivo opojnost zelenih tišin, planinskih gozdov, gozdnih frat in cvetnih planic. Njihovi drvarski žulji, kot solze veliki, so vonjali po hojkinih in smrekovih smolah, njihove stopinje pa so bobnele, kot truščijo bi­striški šumiki in slapovi prek črnih skal. Za njimi je šumel gozd in pele so zelene planine, s katerih jo je vabila Urvarka Marija . ..

Mariji se je že nagibalo srce, ko jim je gledala v mirne in globoke oči. Težko je odreči prošnjam, če te kli­čejo in vabijo kot le-te. že je Mati vprašujoče pogledala svojega Sinka: »Ali pojdeva k Drvarki Mariji v vas, med pohorske drvarje in oglarje, na pašo k ovčarjem in pa- stiričkam pa k bogatim kmetom in revnim kočarjem, k pohorskim planinčanom in njih viničarjem?«

Jezušček se je nasmejal in blagoslovil trde drvarske duše, blagoslovil pa je prav tako njihove planine in drva- rije, da bodo v njih šumele gošče in pele žage, da bodo iz njih izvirale mrzle bistrice in dajale vodovja črnim jeze­rom, slapovom in Šumikom, da bo živel na sončnih po­bočjih srečen rod ter se veselil svojih planin, svoje zemlje.

V tem trenutku je po sinjem nebu priplul bel oblak; bili so prekmurski golobi. In beli oblak se je spustil okrog ogrske Marije in zagrulil:

155

»Našli smo, našli Svete gore; cerkvice tri z njih se blešče. Zdaj te popeljemo na Svete gore, v romarsko srce zelene štajerske zemlje!«

Za golobi so prišH še svetogorski zvonovi; zvonili so in pozvanjali, klenkali in slovesno trjančili, klicali in vabili:

»Marija, pridi k nam na Svete gore!«Zdaj se je ogrska Marija odločila in dejala:»Na Svete gore pojdem!«Beli oblak se je dvignil in se pri priči razpotegnil v

belo stezo, ki se je vlekla in vijugala nad štajersko zemljo, po kateri je sedaj romala Marija z Jezuščkom.

Pred njo in za njo se je vila procesija; ni je bilo ne konec ne kraj. Vse je pelo: nebo in zemlja, ptice in ro­marji, saj je Marija nesla Jezuščka na Svete gore.

In romali so dolgo, dolgo.Ko so priromali k trem cerkvicam na vrh Svetih gor,

je utrujena ogrska Marija sedla pod veliko romarsko lipo. Nanjo so posedli beli prekmurski golobi in črne lastovičke, okoli Marije pa njeni romarji. In takrat se je Marija ozrla na svojo dolgo pot, ki jo je preromala s prekmurskega Goričkega in Ravenskega, to zemljo jagnedov in topolov, skozi zlate vinske Gorice, čez srebrno Dravo z njenim zla­tim peskom in bajno rožo na dnu, na pot čez ravno Ptuj­sko polje, polno samih žitnih njiv in lukovih polj, mimo haloških vinogradov in njegovih gričkov, ki pojo o siro­maštvu, pa tja na sever k zelenim pohorskim planinam. In ozrla se je čez Sotlo in Kolpo, čez dve sestrski reki, ki vežeta in ločita dva romarska brata. . . In ji je bilo pri srcu tako hudo, da bi se razjokala.

V tem trenutku so po nebu priplavali angeli in pri­nesli zlat prestol; postavili so ga pod staro romarsko lipo ter dvignili Marijo in jo posadili nanj.

Zapeli so angelski kori, zapeli so romarski zbori, za­zvonili so vsi zvonovi treh svetogorskih cerkva, pelo je modro nebo in beli oblaki, pela je vsa štajerska zemlja in jo pozdravljala z vsemi svojimi sadovi, z rastlinami in rožami: »Zdrava, svetogorska Kraljica!«

Pa je priplulo še več angelov, priromalo še več romar­jev. In pričeli so zidati četrto cerkev na Svetih gorah. V nižinah so temelje in zidove zidali romarji, v višinah pa so angeli bokali poslikane strope. Ko je bila cerkev se-

156

zidana, so angeli dvignili zlati prestol in ga postavili sredi nove cerkve. Romarji pa so popeljali Marijo z Jezuščkom ter jo posadili nanj kot Kraljico Svetih gor.

Od takrat so Svete gore romarsko srce prelepe Štajer­ske. S svojega zlatega prestola se ozira Marija na vse romarske poti, po katerih pripojo procesije z vseh štajer­skih strani: izpod belih Savinjskih planin priromajo z zvezdnatimi očnicami, modrimi trobenticami in rdečimi kelihi med molki; s savinjskih hmeljnikov prineso svojo zlato rožo; z zelenih pohorskih planin prineso križnate vence črnega jezerskega jeliča in hojke ter rdečih malin; z Dravskega polja se prismeji zlato pšenično klasje in se rdeči venec ptujskega luka; iz pohorskih vinogradov sočno grozdje in težko vino, iz haloških goric se pritožijo ubogi viničarji, iz zlatih vinskih Goric pa priromajo Goričanci z jeruzalemskim vinom, ki ga je blagoslovil sam božji Sin.

V krajini jagnedov in topolov prek Mure pa cveto modri Marijini šolenčki romarjem v znamenje, naj se se­zuje jo . . .

Murski brodar jih tudi ponoči prevaža zastonj prek mejne reke, saj vidi na nebu goreti romarski križec iz Marijinih zvezd, ki vodi procesije na Svete gore, kjer v zlatem srcu zelene Štajerske kraljuje ogrska Marija.

Kraljaca Svetih gor se ozira po svoji zemlji, pojoči in jokajoči, ter jo blagoslavlja, blagoslavlja, blagoslavlja.. .

Vragova nevesta Romanje v Puščavo Vitez sezida cerkev

V R A G O V A N E V E S T A

Nekoč sta v revni kocki živeli dve siroti: brat in sestra. Odkar sta jima umrla oče in mati, sta živela sama, kakor sta vedela in mogla: brat pošteno, sestra pa je bila mlada in lepa ter čudne krvi. . .

Bratec je bil kozji pastir, kozarič, ki je gonil domače ■koze na pašo.

Sestra je vstajala zarana, da je brž pomolzla koze in obema skuhala zajtrk; nato pa je hodila h kmetom na dnino.

In tako sta siroti nekaj časa pošteno in srečno živeli: brat je bil kozarič, sestra pa dninarica. Zjutraj sta od­hajala na pašo in na delo, zvečer pa sta se trudna, a srečna vračala v svojo kočko.

Ko je kozarič nekega večera prignal svoje koze s paše, je videl, da je sestro pripeljal domov mlad kmetič.^

»Te ima rad?« jo je vprašal brat po kmetičevem odhodu.

»On mene, jaz pa njega!« je priznala sestra vsa srečna.

»In te bo vzel?« je zaskrbelo brata.»Nič ni govoril o tem; le da me ima strašansko rad!«»Ali je zares tvoj ženin?«»Kako sitnariš! Saj pravim, da ne vem!« se je obreg­

nila sestra. Vzela je žehtar z mlačno vodo in odšla v kozjak molst. Za večerjo je skuhala ajdovih žgankov in

11 Pohorske legende 161

kozjega mleka. Po večerji sta šla brez besede spat: brat v seno nad kozjakom, sestra pa v hiško. . .

Minilo je eno leto . ..Ko se je sestra drugo leto zmladleti vrnila s prve

dnine, jo je spremljal že drug kmetic. Brž ko je odšel, je bratec začudeno vprašal svojo starejšo sestro:

»Imaš že drugega?«»Čemu sprašuješ? Saj vidiš, da ga imam!« se je

obregnila.»Se imata rada?« jo je skušal bratec.»Imava!« mu je zbegano priznala sestra.»Ga boš vzela?« jo je trdo vprašal brat.»Jaz bi ga že, če bo le on hotel! Veš, je premožen

kmet!«»Ali veš, da se lahko kmet pri kočarki le ženi, ne sme

se pa oženiti?« se je hudoval brat.»Saj ti pravim, da bi se jaz rada poročila z njim!

Sicer pa tebi nič mar!«»Seveda! Meni nič mar! Vsako leto drugega ženina!

Zapomni si: če pojde tako naprej, te ne bo vzel nihče drug ko sam vrag! Tedaj boš vragova nevesta!« se je brat razjezil nad sestro ter jezen odšel spat.

Minilo je drugo leto . . .Tretjo zmladlet se je sestra vrnila z novim sprem­

ljevalcem: bil je kmečki sin, ki o njem niso vedeli nič dobrega.

Po večerji je brat skušal sestro:»Se imata tudi s tem rada?«»Kako noro sprašuješ! Seveda se imava!« se je hudo­

vala sestra.»Te namerava tudi ta vleči za nos. namesto da bi se

poročil s tabo?«»Kako naj jaz to vem?« je rahlo podvomila sestra.»Tri zmladleti zapored si pripeljala tri ženine! Vsi

trije so se pri tebi ženili, oženil se pa ni nobeden!« se je kregal brat.

»Jaz nisem kriva!« se je izgovarjala v zadregi.»Jaz pa ti pravim, da si kriva tudi ti* — Boš videla,

da te nazadnje nihče več ne bo maral razen vraga! Potem boš res prava vragova nevesta!«

162

»Mi zgineš v kozjak, kozji pastir!« ga je razkačeno spodila iz kocke.

Minilo je tretje poletje in še tri spomladi. . .Takrat pa se je pri njiju zglasil mlad ženin. . .

»Slišal sem tja v deveto vas, da tu živi mlada ne­vesta!« ju je nagovoril.

Brat je sestro grdo pogledal in ji poočital:»Tako daleč že seže tvoja sramota!« Neznanemu

ženinu pa je dejal:»Če jo misliš zares vzeti za ženo, naj bo tvoja!«

163

»Mislim resno, pošteno!« je iskreno zatrjeval mladi ženin. »Sem iz bogate hiše; imam veliko zemlje, hlapcev in hlapčičev! Le gospodinje mi manjka. Zato pa: če ti je prav, deklina, bodi moja nevesta!«

Mladčevo smehljanje je sprva sestro močno begalo; šele ko se je zavedela vseh njegovih besedi — bogat dom z mnogo zemlje in z mnogimi hlapci — se je zbrala in je vprašujoče pogledala svojega mlajšega brata:

»Zdaj govori ti, da me ne boš potem zmerjal in kregal!«

Brat se je obrnil k mlademu ženinu in ga trdo prijel:»Ne poznam te, ker te do sedaj nisem še nikdar videl!

Če je vse to resnica, kar si prejle pravil, in jo zares kaniš vzeti za svojo ženo, potem sta se našla pravi ženin in prava nevesta!«

»Tako je!« mu je veselo pritrdil ženin.»Če je bratu prav, je tudi meni!« se je vdala sestra

in podala mlademu ženinu roko.Brat pa se je vendarle obregnil vanjo:»Ti se boš poročila, ne jaz!«»Poroka bo čez tri tedne! Seveda, če vama je prav?«

je dalje predlagal ženin. »Jaz bom kar sam prišel pote; za svate bi bila taka daljava preutrudljiva. Prišli pa nama bodo naproti. ..«

Sestri to ni bilo popolnoma pogodu, a je nazadnje vendarle privolila. »Če je ros tako daleč. . . in če nama pridejo tvoji naproti. . . Za najine sosede in prijatelje bomo pa pri naju pripravili gostijo!«

»Meni je tako prav!« je privolil ženin.»Za doto pa nič ne vprašaš?« ga je spomnil brat.»Nič, ker je ne potrebujem. Hočem le nevesto!«»Prav!« je pritrdil brat in udarili so v roke. »Poroka

bo čez tri tedne!«Ko je mladi ženin zasnubil pastirjevo sestro, se je od

obeh prijazno poslovil in odšel v noč.In trije tedni so minili. . .Na dan poroke je kozarič vstal še pred svitom, kajti

zbudila ga je sestra, nevesta.»Brat moj, vstani in ženi koze past! Glej, da jih hitro

napaseš! In da jih priženeš še ob pravem času domov! Saj nimam nikogar domačih razen tebe: ne babice ne dedeca,

164

ne matere ne očeta ne sestre, ki bi mi bila svatovska družica. Vsaj ti moraš biti navzoč pri moji poroki!«

Brat je takoj vstal in sestri obljubil:»Saj bi koze lahko napodil kar na našo gorico! A

prihajali bodo svatje, pa ne maram, da bi nama sponašali siromaštvo: da namesto krav pasemo koze! — Zato jih bom gnal na pašo v zeleno bukovje, da bodo prej site!«

Nevesta ga je radostno pogledala in ga še pohvalila povrhu.

Kozarič je spil piskrič mrzlega kozjega mleka, v žep pa potisnil kos gostijske potice. Iznad hlevskih vrat je potegnil svoje pastirske orglice in piščal, nato pa odprl kozji hlev.

»Nu, kozice mlade in stare kozlente! Danes si boste v rosi obrisale parklje malo prej kot po navadi. Zato pa se bomo tudi prej vrnili, kajti danes se moži vaša gospo­dinja. Imeniten ženin iz devete vasi jo jemlje! — No, zdaj se pa le zmezite!«

Koze so se le počasi spravile iz kozjaka na zeleno gorico, zakaj zunaj je bilo še popolnoma somračno in hladno. Ko pa jim je mladi kozarič nekajkrat z bičem zapokal in jim zaigral na orglice pastirsko poskočnico, so se dodobra predramile in sčajmale ter urneje pohitele po pastirski stezi, na katero so viseče trave stresale hladne nočne rose.

Mladi kozarič jim je piskal na piščal jutranjo pastir­sko pesmico, vmes pa včasih počil z bičem; njegov rezki pok jih je vsakokrat splašil, da so se skokoma poganjale po kozji stezi.

V zelenem bukovju so se koze kar same ustavile in se ozrle po svojem pastirju. Tedaj jim je ukazal mladi kozarič:

»Nu, kozice mlade in stare kozlente, zdaj se pa le lepo pasite! In poiščite si tako pašo, da boste čimprej site! Potem gremo domov na poroko in gostijo!«

In res: kozji trop se je lotil obiranja zelenih vejnikov.Mladi kožar si je prelepo piskal, žvižgal in pel jutranjo

pesem o srečnem kozjem pastirju . . .Pa prižvižga in pripoje do prelepe bukove klade, sede

nanjo ter jame znova piskati na pastirske orglice.Kar se mu med piskanje pomeša tenek dečji glasek,

165

kot bi jokalo dete v zibelki. Preneha piskati in šepetajoč prisluhne:

»Mislim, da tu nekje joče dete!«In nagnil se je čez bukovo klado. Tedaj je zagledal

neznano detece, golo deklico, kako je pravkar prilezla izpod bukove klade.

»Dobro jutro, mladi kozarič!« ga je pozdravilo dekletce.

»Bog ga daj tudi tebi, dete majceno!« je kozarič od­zdravil ter se silno začudil. »Kje pa je tvoja mati?« je vprašal čez čas.

»Doma je v topli kocki, mene pa je skrila v tole bukovo klado!« mu je odgovorilo dete.

Mladi kozarič se je silno začudil in znova vprašal dete:»Dete majceno, zakaj?«»Ker me je rodila neporočena mati!«»Dete majceno! Kdo te je pa kopal?«»Kopali so me mrzli in topli deževni curki!«»In katera te je povijala?«

166

»Povijala me je Devica Marija!«»Kdo te je pa pokrival?«»Kozarič mladi, pokrivali so me črni oblaki in rahle

jutranje meglice!«»Dete majceno, kdo te je pa zibal?«»Kozarič mladi, zibali so me mrzli in topli vetrovi!«»Dete majceno, ali si sploh krščeno? Kdo te je

krstil?«»Kozarič mladi! Mene je krstil sam Janez Krstnik z

jutranjo roso gozdnih rož.«»Dete majceno, kdo te je pa hranil?«»Kozarič mladi! Mene je hranil božji glas.«Šele zdaj se je začudeni kozarič zavedel, kako ubogo,

golo detece prezeba v mrzlih rosah. Brž si je slekel kožu- hovinasti suknjič in zavil vanj golo detece. Nato ga je vzel v naročje ter si ga stisnil k prsim.

»Detece moje, detece zlato!« ga je varoval in ujčkal.»Striček moj! Zakaj ste tako veseli?« se mu je de­

kletce hvaležno zazrlo v oči.»Ker sem našel tebe, detece moje!« je bil kozji pastir

iskren.»Zakaj ste prej tako lepo piskali?«»Da se bodo kozice rajši pasle!«»Striček moj! Zakaj ste si prej tako lepo žvižgali?«»Detece moje, ker sem še mlad, zdrav in vesel kožar,

ker se mi danes sestra moži in bo imela zelen poročni venček na glavi!«

»Zelen poročni venček, pravite, striček moj?« se je zavzelo dete.

»Zelen venček, da, detece moje! — Pa zakaj mi pra­viš — striček?«

»Ker ste zares moj striček!« je zatrjevalo detece.»Tvoj striček? To ni mogoče! Jaz imam samo eno

sestro! Edino sestro imam in ta se bo šele danes poročila. — Tako je, detece moje!«

»Meni pa je Devica Marija sinoči rekla, da se danes moja mlada mati moži. In da bo nosila na glavi zelen poročni venček. In še to mi je rekla, da bom šla k njej na dom in da ji bom svatovska družička, striček moj!«

»Marija ti je tako rekla?« se je začudil kozarič.»Tako je, prav Marija!« je pritrjevalo detece.

167

»Marija ti je to rekla?« se je kozarič še bolj čudil; malo je pomislil, nato pa dejal: »Potem te, moje detece, ponesem s seboj na dom. Tam bo mnogo povabljenih žensk svatic in izbranih nevestinih družic. Tudi družice bodo imele zelene venčke. Morda pa najdeš med njimi svojo zlobno mater, mater zločinko?«

168

V njegovo čisto srce se je vselil velik nemir, ki je polagoma naraščal v strašen sum . . . »Če bi bila ta zlo­činska nezakonska mati moja sestra-nevesta?« ga je v grozi zmrazilo. Zazrl se je zapuščeni sirotici v nedolžne očke, ki so se ji tako lepo smejale, in v grozi odganjal misli o naraščajočem sumu . . .

»Striček moj! Zares si ti moj dobri, mladi striček!« se mu je dekletce radostno smehljalo.

Mladega kožarja so njene besede zbodle, kot bi se mu bil kdo rogal. Zato jo je prosil:

»Deklinček mali! Kakor bi bil vesel in srečen, če bi bil tvoj striček, tako te zdaj lepo prosim, da me s tem imenom ne kličeš vse dotlej, dokler mi ne pokažeš svoje matere!«

»Bom, kozarič mladi! Poiskala jo bom med opletenimi družicami in ženami-svaticami. Našla jo bom takoj in takoj jo nekaj povprašam . . .« ’

Kozarjevo srce je že kar gorelo v nestrpni razbur­jenosti, tako da ni mogel nič več strpeti na paši. Z bu­kove klade je pobral svoje orglice in nanje zapiskal svoj pastirski klic.

Koze so mu v odgovor zameketale ter se počasi zbrale okrog njega.

Kozar pa jim je pokazal v kožuhovinasti suknjič za­vito dekletce in dejal:

»Tole sem našel tule pod bukovo klado! In zdaj, ko­zice moje, pojdimo lepo skupaj domov, da ne zamudimo sestrine poroke!«

»In jaz ne poroke svoje matere. Biti ji hočem naj­mlajša svatovska družička!« je dodalo dete.

Mladi kožar je zažvižgal in kozji trop je stekel po pastirski stezi proti domu. Za njim je zamišljeno stopal mladi kožar z najdenim detecem v naročju.

Ko je mladi kozarič prignal koze domov, jih je zaprl v kozjak ter jim v jasli vrgel nekaj suhih vejnikov.

»Da boste obirale in vedele, da se vaša gospodarica danes moži!« jim je zaželel kozarič.

Detece, zavito v kožuhovinasti suknjič, pa je v naročju nesel skozi okrašena vrata v kočko.

V hiški je bilo že vse polno svatic in svatov, ozalj­šanih s cvetličnimi šopki in s pisanimi trakovi. Vse se je

169

živo gibalo in plesalo po leseni hiški, da so se razno­barvni svatovski trakovi zavijali in mešali med seboj kot drobne pisane mavrice. V hiški se je ustavil kozarič z najdenim detetom v naročju in nemo nekaj iskal. A zaman!

Šele ko se je mladi kožar, nevestin bratec, prerinil na sredo hiške, je glasno zaklical svoj pozdrav:

»Dober dan želim vsem skupaj, vam svatom in vam svaticam!«

»Tudi tebi ga Bog daj, mladi kožar in nevestin brat!« so mu veselo odzdravili.

Tedaj pa je pristopila k njemu svatinja vodilja ter ga vprašala:

»Kaj pa skrivaš v svojem suknjiču? Kakšen dar si prinesel svoji sestri? Je morda kozliček?«

»Uganite!« se je izognil mladi kožar.»Če bi imel ovce, bi bil jagnjič!« so ugibali svatje.»Ni ne kozliček ne jagnjič!« je odbijal kozarič.»Si morda ulovil mlado srnico, ki se je v listju za­

ležala?«»Tudi srnice nimam v suknjiču!«Zdaj so se pa vmešali še drugi svatje ter silili vanj:»Tak povej že vendar, kakšen poročni dar si prinesel

svoji sestri nevesti, sicer pomrjemo od radovednosti.«»Majhno detece sem ji prinesel! Najmlajšo družičko!«

In kozarič je odpel svoj suknjič.»Jej! Deklinče je prinesel! Nago detece!« so zazijali

presenečeni svatje.»Kje si ga pa pobral?« so ga skušale svatice.»V gošči pod bukovo klado! Tako milo je vekalo!« je

pravil mladi kožar ter s sprašujočim pogledom iskal med opletenimi družicami dekletovo zločinsko mater: »Katera ga je pustila tam?«

»Joj na! To je bila res mati, da ga je pustila tam in izpostavila vetrovom in mrazom!« so zavreščale starejše svatinje.

»Se ga je že katera nezakonska mati hotela znebiti, da ne bi bilo sramote!« so hitro vpadali moški-svatje.

»Ali pa da bi se laže omožila!« so ugibale ženske.»Da bi kot nevesta lahko nosila zelen poročni venček!«

so jim odgovarjali moški.

170

»Bog ve, kje neki je ta brezsrčnica?« so se hudovale opletene družice.

Tedaj pa je prišla iz svoje kamrice opletena nevesta; na glavi je nosila lep zelen venček, prepleten s ̂ svežimi poljskimi cvetovi; s temena so ji padale cvetlične kite med pisanimi trakovi; tudi z vsakega ramena so ji vihrali.

»Dober dan, moji svatje in svatice!« jih je pozdravila, vsa žareča od sreče in vsa lepa od zdravja in mladosti.

»Bog ga daj tudi tebi!« so ji odzdravili vsi svatje in svatice.

V tem trenutku pa se je dekletce oglasilo s tankim glaskom:

»Vsem svatom dober dan; moji materi pa ga nikoli Bog ne daj!«

Svatje in svatice so odreveneli ter se jeli spogledovati. Potem pa so obstopili mladega kožarja. Ta je še vedno

171

držal golo dekletce v svojem kožuhu ter zmerom predir- neje opazoval opletene družice in ozaljšane svatinje.

Tedaj so se oglasile ženske in odločno zahtevale od deteta:

»Povej, katera je tvoja mati!«Tedaj je k dekletcu pristopila nevesta in ponovila

zahtevo svatov in svatic:»Katera je tvoja mati?«Dekletce se je ozrlo po starejših svaticah, po mladih

in opletenih družicah, nazadnje pa mu je pogled obvisel na nevestinem obrazu. Živ krog svatov in svatic se je skrčil v napetem pričakovanju.

»Povej, katera je!« so zahtevali.»Tista, ki ima zelen venček!« je spregovorilo detece

ter neprenehoma upiralo pogled v mlado nevesto.Zdaj se je h kožarju pririnila še nevestina vodilja.»Zelene venčke nosijo družice prav tako, kot ga nosi

nevesta! Torej, katera je tvoja mati?«Dekletce pa se je njenemu vprašanju izognilo ter

začelo pripovedovati:»Moja mati nosi zelen venec! — Četvero nas je rodila,

a oddojila — nobenega! Prvega otroka je skrila v stru­pene koprive. Divjim svinjam je vrgla drugega. Tretjega je potopila v globoko vodo. . . Mene pa je vtaknila pod bukovo klado.«

Vsem je zastal dih. Vse se je zgražalo nad nečloveško materjo.

»Štiri lastne otroke je zavrgla! Gorje ji na tem in na onem svetu!«

Svatje in svatinje so se v strahu prekrižali.Detece in kozarič pa sta še vedno nepremično str­

mela v mlado nevesto . . .»Lažeš! Lažeš! Lažeš!« je zdajci zakričala nevesta.»Ne lažem! Sama Marija me je rešila. Tri leta so me

kopali topli in mrzli deževni curki, oblaki so me pokri­vali, Marija me je povijala, mrzli in topli vetrovi so me zibali. Krstil me je sam Janez Krstnik. Tri leta me je živel in preživljal božji glas!« je mirno pripovedovalo dekletce. »Včeraj pa mi je Marija velela, da moram iti na materino poroko za njeno najmlajšo družičko. Kaj ne, moj dobri striček?«

172

Striček — nevestin brat — je dekletcu ljubeznivo pokimal, nevesto pa zbodel z ledenimi pogledi.

»Moj brat — tvoj striček? Torej sem jaz — tvoja — mati?« je zakričala nevesta nad otrokom.

»Ne kriči nad nedolžnim otrokom!« jo je ostro zavrnil brat. Dekletce pa je spodbudil:

»Le brez strahu povej, kdo je tvoja mati!«»Nevesta je moja mati!« je povedalo dekletce.Svatje in svatinje so od začudenja in groze odreve­

neli ter se jeli ritensko umikati od mlade neveste.Nevesta je vse to predobro opazila, zato se je zaklela:

173

»Jaz nisem tvoja mati! — Če pa sem tvoja mati, naj me vzame vrag za svojo nevesto!«

»Da, vragova nevesta si!« je siknil brat. »Se še spo­minjaš tistih treh ženinov? O, jaz norec, kam sem gle­dal? Moja sestra je nezakonska mati štirih otrok! Vse je zavrgla, samo da bi se laže omožila in bi lahko nosila zelen poročni venec.«

Kot smrt bleda nevesta se je znova zaklela:»Če sem res jaz tvoja mati, naj mi poročni venec na

glavi zgori!«V tem trenutku se odpro vrata in skozi strmeče

svate se je v hiško prerinil nenavaden mladenič. Od­ločno je stopil pred osuplo nevesto, se priklonil ter jo prijel okoli pasu:

»Nevesta moja, zaplešiva svatovski ples! Najin prvi in zadnji ples!«

Nevesta se mu je brez moči prepustila, on pa jo je zavrtel tako naglo, da so se izpod njegovih pet zaiskrile žive iskre in odskočile na nevestine trakove. . . In že so pisani trakovi zasijali v živih plamenih in použili nevestin poročni venček.

»Križ božji!« so zavpili svatje in se strahoma pre­križali.

»Moja sestra — zločinska mati!« je obupaval kozarič.»Moja mati — nesrečna nevesta!« je zajokalo dekletce.ženin pa je nevesto tako divje vrtel, da mu je v na­

ročju omedlela in se mrtva zgrudila na tla. Tedaj se je vrag sklonil k njej, jo dvignil v naročje ter izginil z njo skozi svatovsko ovenčana vrata.

»Moja mati je odšla na dno pekla!« je zajokalo dekletce. »Čuješ, moj striček?«

»Nič ne joči za njo, detece malo! Tvoja mati je bila — vragova nevesta!«

R O M A N J E V P U Š Č A V O

Ko je planinska drv ar k a zvedela, da svojega moža ne bo nikdar več videla, ker se je bil v zimskem gozdu pri vlačenju plohov ponesrečil, je hudo zbolela. Njeno srce je bilo preslabotno za tolikšno žalost in grenkobo.

»Kaj bom počela vdova s toliko otroki?« je bridko tarnala in neutolažljivo jokala, ko je skozi solze pogle­dovala svoje otroke, sirote brez očeta.

»Ne ženi si tako k srcu! Ce se ti žalost vleže v srce, se ne bo dobro končalo!« jo je tolažila prva drvarka, njena soseda.

Drugi sosedi so se otročiči zasmilili:»Poglej svoje otročke! Kaj bi le počeli sami na tem

svetu, če bi tebe ne bilo več? Že zaradi otrok moraš živeti!«

»Le iz joči svojo žalost, da ti ne bo zadušilo srca!« ji je prijateljsko svetovala tretja soseda.

»Skuhale ti bomo planinskih rož: arnike in encijana, otebic in tavžentrož, ajbiša in pelina, pa kamelic in babje dušice. Videla boš, da ti bo bolje!«

In vse so odšle v začrnelo kuhinjo: prva, da bo na komenu podkurila ogenj; druga, da bo nabrala po špra- njastih svislih zdravilnih rož; tretja, da bo s kuhinjsko vedrico skočila po studenčnico.

Medtem so se otročički stisnili na peč ter radovedno in hkrati začudeno pogledovali na slamnato ležišče, kjer je ležala njihova bolna mati.

1 7 5

Tedaj stopi v sobo še nova obiskovalka, debela drvarka. Previdno je priprla sobna vrata, da ne bi po nepotrebnem zaškripala.

Obe roki je tiščala pod hodnim predpasnikom ter po­časno stopala od vrat proti bolničinemu ležišču, negibno zroč v njene vročične oči.

»Kako ti je?« jo je sočutno nagovorila soseda, ko se je ustavila pri njenem zglavju. Obe roki je še vedno tiščala pod predpasnikom, kot bi nekaj skrivala . . .

Tedaj se je bolna drvarka ozrla vanjo in potožila:»Veš, srce me tako strašno boli! Zdi se mi, kot bi mi

leden obroč stiskal srce ter se opletal okrog njega!«Soseda se je potopila v njene mrzlične oči, nato pa je

narahlo zganila svoje roke in rekla:»Nekaj sem ti prinesla! Ugani!«»Ne bodi no pametna!« je odbila bolnica. »Tako mi

je hudo, da mi prav nič ni do ugibanja! — Šla bom za možem . . . « je težko vzdihnila in dvignila desnico.

Ko je soseda zagledala njeno dvignjeno desnico, se je zgrozila in odstopila nekaj korakov od njenega ležišča.

»Res, šla boš za svojim možem, šla boš na drugi svet. . . «

Ob teh besedah so mladi drvarčki na peči zaječali, le najstarejša drvarička se je jezno odtrgala od njih, skočila s peči na klop, z nje na pod ter se postavila pred debelo drvarko:

»Sram vas bodi, da strašite našo mater s smrtjo, namesto da bi jo tolažili in ji prinesli kakšnih zdravil!« jo je užaljeno okregala.

»Saj sem ji prinesla tole dvoje!« In izpod predpasnika je potegnila obe roki ter ju vsem pokazala.

»Prinesla sem kos kruha in prgišče zemlje!«»Kaj hočete s tem?« je zaskrbelo hčerkico.»Vedeti sem hotela, če bo vaša mama še živela,« se je

obotavljala.»Nu, pa?« je v silnih skrbeh vprašala vsa peč.»Vidite! V desnici imam prgišče zemlje, v levici pa

kos kruha! Če bi bolnica najprej dvignila levico, bi to pomenilo, kot trdi stara vera, da si želi kruha in da bo še živela. Dvignila pa je desnico! Zaželela si je torej zemlje. . . Taka je stara vera!« je pravila debela drvarka.

176

Tedaj so se odprla vrata na stežaj In v sobo je stopil romarski godec; trdo je stopil pred njo in jo nahrulil:

»Jaz ti že pokažem, kruh in zemljo! Ven! Če ne, ti bo moja harmonika zapela tvojo staro babjo vero!«

Debela drvarka se je sprva prestrašila, spustila zem­ljo na pod, nato pa z levico pokazala na bolnico:

»Ali ne vidite, da bo umrla? Saj ji že seda na lica bela žena smrtnica!«

»Za Petram Boga!« so privreščale vse ženske iz kuhi­nje ter planile nadnjo.

»Grom babnico! če te prej ni bilo, bi te še zdaj ne bilo treba. Ni je treba strašiti!«

Bolnici so lica še bolj zbledela, udrte oči pa so vro­čično zažarele ter mrzlično odblesknile, ko se je zagle­dala v jokajočo kapico svojih sirot gori na peči.

Tedaj je romarski godec hitro snel svojo harmoniko z ramen, jo vrgel za peč, da se je vekavo raztegnila, nato pa zgrabil debelo babnico ter jo pri priči potisnil skozi vrata:

»Pa še ti malo tlači zemljo! Jaz ti že posvetim pot čez prag, da boš drugič vedela po nepotrebnem strašiti bolnike z belo ženo smrtnico!«

Vsem je odleglo, kot bi bil godec z njo vred vrgel tudi čakajočo smrt iz koče. Romarski godec je pobral razvlečeno harmoniko, si jo obesil čez rame, stopil tesno k zglavju bolnice ter začel igrati staro romarsko pesem, pesem s pohorske božje poti k Devici Mariji v Puščavi.

In godčeva harmonika je pela tako čudovito lepo: pela je prošnjo pesem za zdravje, ki ga naj Marija izprosi bolnicara-materam in bolnikom-očetom, da njihovi otroci ne bodo ostali zapuščene sirote.

Ko je romarski godec nehal, je tiho spregovoril:»Grem na ono stran, na senčno stran Pohorja. Jutri

bo v Puščavi cerkveni shod, pa bom ob romarski poti igral in kaj zaslužil!«

»Prav, prav, romarski godec!« so ga pohvalile ženske.»Le poromaj tja k Mariji v Puščavo ter mene za­

obljubi, če bom še kdaj lahko šla k njej!« ga je zaprosila bolnica.

»Bom, bom!« ji je zagotavljal beraški godec z romanj. »Tam živi učen puščavnik, ki zdravi z rožami. . . Njega

12 Pohorske legende 177

povprašam za tvojo bolezen in za tvoje zdravje! Do tedaj pa zbogom!«

»Srečno hodi, romar in godec!« so mu vsi iskreno zaželeli srečno pot.

Ko je beraški godec odšel, je najstarejša drvarkina hčerka poiskala trtnato košarico in žepni nožek ter v svojem srcu sklenila iti za njim. Na glas pa je rekla: »Grem v goščo po gobe!«

Romarski godec si je oprtal svojo harmoniko čez pleča, si v leskovem grmu odrezal popotno palico, nato pa zginil v globokem klancu.

Prav tedaj je drvarkina hčerkica prišla do klančnega vhoda ter izginila v njem. Sprva je skoraj neslišno sto­pala po lapornem dnu, v katerem sta se vijugali dve po­globljeni kolotečini, ki so ju izbrusila vrteča se kolesa težkih voz; po njih so stekli prvi hudourniški potočki. Pred njo je moško korakal romarski godec, da so njegove stopinje glasno odmevale po obeh strmih klančnih bre­govih, ki sta često visela že tudi čez sam klanec.

Ob klančni strežnici se je godec ustavil; odpel si je suknjič, se odkril, nato pa nekajkrat pošteno puhnil:

»Ta prekleta sapa! Včasih jo imam jaz preveč, več­krat pa harmonika premalo!« je zagodrnjal sam sebi.

Drvarička ga je dohitela. Hotela je planiti po rušečem se bregu, da bi se mu izognila in skrila v gozd ter potem šla za njim ob klančni poti, ko so njene nožiče sprožile z brežne strmine nekaj lapornatih kosov in razklanih plošč. Tedaj se je s prosto roko oprijela za šop gozdnih jagod; te pa so se v trenutku odtrgale od svojih korenin, in drvarička je pripolzela godcu prav pod noge.

»Kaj pa skačeš po brežnem laporju?« se je hudoval nad deklico. »Če se v klancu lahko zibljeta vštric celo vola, je menda dovolj prostora tudi za naju dva!«

Drvarička je iz zadrege molčala, le s svojimi prosečimi očmi ga je milo pogledala.

»Kam pa si namenjena?« jo je vprašal godec.»V Drvarijo . . . « je dahnila.»Potem pa imava isto pot! Deklinče, kar z menoj, mi

bo krajši čas!« jo je povabil godec.»Zelo rada!« in že sta jela stopati po dvigajočem se

klančnem dnu.

178

»Čemu pa pojdeš v Drv arijo ?«»Gobe nabirat. . . Pravijo, da po samotnih drvarijah

rastejo kar povsod! — Vi pa romate v Puščavo?« in zvedavo ga je ošinila od strani.

»V Puščavo na ono stran Pohorja!«»Je daleč tja?«»Je in ni! To se pravi, tjale do noči bi utegnil biti

tam! Seveda, če se še prej kje ne zadržim!«»Je tam v Puščavi lepo?«»Lepo, hudo lepo!«»Je mnogo romarjev?«»Sila dosti jih je zmerom. Kako bo pa jutri, ve ljubi

Bog.«Utihnil je godec, utihnila je drvarička. Oba sta tiho

stopala po pojočem dnu, v katerem sta se svetili dve iz­dolbeni kolotečini, se dvigali, tu in tam za ovinkom zoženi zginjali, znova preskočili strežnic no drago, trdo skalo, in se vili vedno naprej in navzgor.

»Je tam tudi kaj otrok?« je čez čas zvedavo vprašala deklinica.

»Bolj malo, ker je zanje pot predolga! So pa večinoma večji pastirji in pastiričke.«

»Kaj mislite, sem jaz že dovolj velika za v Puščavo?« je zatrepetal njen glas.

»A, to bi rada zvedela!« se je godec hudomušno na­smehnil, čez čas pa dodal: »Velika bi bila že dovolj. Za­kaj pa hočeš tja?«

»Marijo v Puščavi bi rada nekaj prosila. . . «»Hm, mislim, da ne bo nič s tvojim romanjem!« ji je

godec odbil prošnjo. »Prej si pa rekla, da greš po gobe v Drvarijo!«

»Res je, tudi po gobe grem, gredoč!« je priznala de­klinica. »Toda na božjo pot bi tako rada šla! Morala bi it i. . . «

»Ne bo nič, deklinče! Si še preslabotna za tako dolgo pot skozi planinske gozdove, kjer bi se lahko še zgubila!«

»Saj bi hodila poleg vas! Vi pa prav gotovo ne boste zgrešili romarske steze!«

»Tisto že ne, res. . . ! A nimaš mašne obleke ne bolj­ših cokel!« Ko je pogledal y njeno košarico, je šele opazil, da nima ne boljših ne slabših. »Cokel sploh nimaš!«

179

»Kaj bi po gozdu coklarila, bi še mlade gobice poho­dila!« se je razvnela deklinica.

»Veš, deklinče, bosa pa ne moreš na božjo pot!« se je zareklo godcu.

»O, saj vsi romarji gredo bosi na božjo pot; obutev pa nosijo v rokah!«

»Boš tiho!« se je hudoval nad njo. »Na nogah, v rokah ah na ramenu, obutev pa imajo vendarle! Ti je pa ni­maš! Zato ne moreš z menoj! Tem manj, ker tudi doma nisi nič povedala. Bi bili preveč v skrbeh zate.«

»Naj grem z vami, lepo vas prosim! Puščavsko Ma­rijo bi prosila za materino zdravje!«

»Za materino zdravje, praviš?« je godec na glas po­novil, jo ginjeno pogledal, potem pa nekaj nerazločnega pobrundal, kot bi ga v grlu ščegetal čuden kašelj. Oči so se mu ovlažile s solznimi rosami, da je moral nekaj­krat zatrepljati s trepalnicami, kot bi ga pekel oster dim pastirskega ognja. Pospešil je korak, da mu ni bilo treba odgovoriti na deklinčetovo prošnjo.

Drvarička pa je za njim pobirala stopinje, veselo upa­joč, da jo vzame s seboj na božjo pot v Puščavo, ker ji njene prošnje nazadnje le ni odbil.

»Mariji v Puščavi vse lepo povem, kako je zdaj pri nas!« je gredoč premišljevalo dekletce, sprva tiho, nato pa je jelo šepetati:

»Potožim ji, da se je naš oče ponesrečil v planini, ko je vozil plohe iz graščinske drvarije. . . Mati je zaradi tega tako žalovala, da je zbolela. Veš, ljuba Marija pu­ščavska, zares je zbolela! Žalost ji je legla v srce, nato pa je zaspala. In od takrat je materino srce bolno, hudo bolno.« Njeno šepetanje je počasi naraslo v razločno mo­litev. »Marija, zamisli se malo v to, kako bi se nam siro­tam godilo, če bi zgubili še mater!«

Romarski godec je nalašč razpotegnil korak, da jo je malce prehitel; vkljub temu pa je polagal svoje stopinje tiho, tiho, skoraj neslišno, da ne bi z njimi raztrgal otro­kove prošnje molitve ter razbil njene pobožne zavero­vanosti. Kradoma se je nekajkrat ozrl čez ramo na šepetajočo drvaričko in, ko se je ta vzdramila, je z roko razpotegnil harmoniki ruče, prej pa si je še obrisal solz­ne o č i. . .

180

»Te presnete vlage se mi je nabralo kot nočne rose!« je sam sebi zagodrnjal z glasom, ki se mu je krhal nena­vadno razneženo. v

Nato je godec umolknil. Utihnilo je tudi gozdno šu­menje, le dvojna hoja je zopet odmevala s klančnega dna: dolgi koraki, vmes pa drobljenje otroških nožič.

In vzpenjala sta se po klančni poti, ki se je dvignila skoraj do obeh gozdnih robov ob globači. Čez klanec se je položilo temno zeleno vejevje smrek in hojk, podobno dvigajočemu se hodniku. Tu in tam se je skozi zeleni strop za hip prikazala plašna veverica, zazibala vejo in nad njunima glavama preskočila klanec.

Klanec je polagoma zginjal; nato je gozdna pot stekla v gozdni pesek po sprehodili ravnini. Tedaj se je romarski godec ustavil, se malo odsopel in dejal drvarički:

»Gozd kar diši po gobah! Jih misliš kaj nabrati?«Dekle se je presenečeno ustavilo in povesilo pogled;

obstalo je sredi gozdne poti, ne da bi kanilo iti na desno v smrekovje, niti na levo v belo brezinje. Obraz ji je rdel, kajti ta presneti godec jo je zalotil pri nameri, da bi šla meni nič tebi nič kar lepo za njim. Čez nekaj mučnih trenutkov pa je dekletce le zaprosilo:

»Rada bi, če bi me peljali vsaj do drvarskega križa.«Godec je tiho dokončal njeno prošnjo: » . . . kjer so se

plohi skotalili na planinskega voznika, tvojega očeta, ter ga ubili.« Glasno pa je dodal: »Do tja ni več daleč, kar precej bova tam! Si že bila kdaj pri vozarskem križu sredi gozda?«

»Ne še! Danes ga bom videla prvič v svojem življenju! Mati je nam otrokom večkrat obljubljala, da nas bo ne­koč popeljala do križevega znamenja, kjer je smrt spro­žila z voza plohe na našega očeta. A zbolelo je materino srce. . . Tako še do zdaj nismo poromali tja, kjer je ljubega očeta dohitela smrt.«

Godec ji je namignil, naj gre za njim.Za zaraslim ovinkom se je zdajci prikazal samoten

gozdni križ kot spominsko znamenje, kjer je drvarskega voznika dohitela smrt in mu s svojo koščeno roko odpela porajkljane verige ter sprožila nanj visoko naložene plohe.

Pred sivomodrim križem se je romarski godec pobožno ustavil in se odkril, rekoč:

181

ii d(c

»Tule je nevidni grob drvarskega voznika, nad njim pa stoji to drvarsko znamenje kot križ nagrobnik!«

Prekrižal se je, snel ruče svoje harmonike z ramen ter počasi zaigral staro romarsko pesem, ki je svečane napeve ponesla med debla in veje, skozi smrekovje in hojevje ter priklicala srne z mladiči. Godec je igral ter

182

pobožno zrl v vozarski križ. Ko je končal, se je obrnil k deklici:

»Veš, s tvojim očetom sva si bila dobra. Tako rad je poslušal harmoniko... In jaz tega nisem pozabil: kadar koli grom tod mimo na božjo pot, zaigram romarsko pe­sem; če pa grem na gostijo, ga pozdravim s svatovsko. . . Vsakokrat pa vržem senikajle pest zelenih križcev!«

Stopil je k mladim hojkam ter oblomil križčaste vr­šičke z lepih vej. Dekletce je posnemalo beraškega godca in oba sta raztresala vršičke okrog velikega križa.

»Vidiš, takole vedno posejem grobišče z zelenimi križ­ci, rajnkemu pa zaigram pesem!«

»Tukaj je torej umrl moj oče! . . . O, ko bi vedel, kako je zdaj pri nas doma! Mati na smrt bolna, otroci pa sami ob njeni bolezni!«

Ozrla se je po zeleni planici pred vozarskim zname­njem, okrog katerega je ležalo vse polno smrekovih in hojevih križcev in vejnatih vršičkov; spodnji so že rjaveli ter se osipavali, nad njimi pa so svetlozeleni in mladi dišali po igličastih smolah.

»Veste kaj! Gozdnih rož bom nabrala ter jih raztrosila in posejala Čez to zeleno grmado!« je dejalo dekletce ro­marskemu godcu. In že je odložilo košarico ter steklo v šelesteče brezinje in v mirno smrekovje.

Beraški romar je zrl za njo, kako je izginjala za be­limi brezami in temnozelenimi smrekovimi koški. Videl jo je, kako se je urno pripogibala h gozdnim tlom in zanosno trgala vijoličaste soldatke, gozdne ciklame, ter jih devala v ročni šopek.

»Zdajle je ugodni trenutek, da ji uidem!« je nenadoma šinilo godcu v glavo. »Res, tako bo najbolj prav! Sam pojdem v Puščavo na božjo pot, deklinče pa naj nabere gozdnih rož in gob, potem pa naj se vrne domov, da do­mači ne bodo po nepotrebnem v skrbeh zanjo.«

Previdno si je oprtal harmoniko, da se ne bi oglasila ter dekletca opozorila nase in na beraškega godca, nato pa jo je tiho ubral po rjavi gozdni stezici. Tu in tam so se nizko viseče veje zamajale, a se že po nekaj zibljajih pomirile ter tiho obvisele čez samotno gozdno pot. Izza debelega debla se je v naglici ozrl v vozarski križ in, ker deklinčeta še ni videl pred njim, je brž izginil.

183

Na svetli jasi tihega gozda je drvarička natrgala trav­natega bičja ter z njim spletala v prelep venček dišeče jesenske cvetove gozdnih soldatkov. Ko ga je spletla, je veselo skočila skozi svetlo brezinje do volarskega križa ter obesila nanj cvetlično pletenje. Nato je pred križem pokleknila ter molila:

»Bog, ki si dopustil, da je naš dobri očka tukaj na­šel strašno vozarsko smrt, ne daj, da bi njegova duša prišla po našo mamo! Njeno srce žaluje za njim in je bolno do smrti. Pošlji ji moči, da ozdravi! To te prosi uboga drvarička, ki bi sicer osirotela in si ne bi znala sama pomagati na tem hudobnem svetu! Oče n a š ...«

Odmolila je svojo srčno željo in otroško prošnjo, nato pa počasi vstala. Pobrala je svojo košarico in zdajci po­grešila beraškega godca.

»Godec! Kje si?« se je vrtela okrog vozarskega zna­menja in klicala v tihi gozd. »Si me zapustil in sam odšel na božjo pot?«

Toda smrekovje in hojevje je molčalo, le bele breze so se v lahnem vetriču vznemirile ter s svojimi dolgimi in visečimi vejami plavale sem ter tja, da je drobno listje nemirno migljalo in trepetalo.

»Godec, kje si? Ne pusti me same v gozdu!« je klicala in prosila.

Vse okrog nje je molčalo; gozd ji na njen klic ni dal odmeva.

Kar se je v bližnjem votlem drevesu nekaj zganilo: bil je skrivnostni zelenec, gozdni vrag pohorskih gošč in zlodejev hostnik. Z zeleno roko je raztrgal pajčevinasto mrežo, ki si jo je gozdni pajek razpel čez debelno duplo, nato pa se napotil naravnost proti gozdnemu znamenju, okrog katerega se je vrtelo zaskrbljeno dekletce.

Ko je drvarička zagledala čudnega lovca, zelenega od nog do glave, je onemela v smrtnem strahu.

»Kaj si se tako prestrašila! — Gozdni lovec sem ,. . Res sem malo čuden na prvi pogled, a ko se me oko pri­vadi, se vsakdo spoprijatelji z menoj!« ji je sladko go­voril ter se ustavil tik pred njo.

Dekletce je še vedno strmelo v njegove skrivnostno zelene oči, grlo pa ji je bilo še zmerom negibno in trdo ko mlada grča. Šele ko se je zeleni lovec ozrl na vozarski

184

križ, se je toliko opomogla, da mu je umaknila svoje oči ter pogledala v božje znamenje.

»Lep venček si spletla za očetov križ!« jo je čez hip pohvalil gozdni vrag.

»Od kod pa vi to veste?« se je začudila drvarička.»Saj sem vse videl! Bil sem tako blizu, da sem tudi

slišal, kako si molila in prosila!«»Kje neki ste tičali, da vas nisem videla, ko sem na

vse strani klicala godca?«Zelenec pa ni odgovoril na njeno vprašanje, kar na

druge stvari je preskočil.»Imaš zares rada bolno mater?«»Zelo rada! Tako rada jo imam, da bi zanjo žrtvovala

tudi svoje življenje, samo da bi ozdravelo njeno bolno srce, v katero je legla žalost za ponesrečenim očetom, drvarskim voznikom!«

»Tudi življenje bi dala, praviš?« je zelenec hlastno popadel njene besede, njegove oči pa so zlovešče zažarele.

»Umrla bi za njeno zdravje, za njeno življenje!« je pogumno dejala deklica, pripravljena na žrtev.

»Ce je pa tako, bom že našel zdravila za njeno srce!« je obljubil zlodej. »In tvoja mati bo ozdravela, če boš zares hotela žrtvovati zanjo nekaj majhnega. Nekaj prav majhnega. . . nekaj takega, da sama niti ne veš, da imaš.«

»O, tisto pa prav rada dam; samo če mi daš tako zdravilo, ki bo materinemu srcu odpomoglo, in da ji bo žalost odlegla!« je drvarička takoj obljubila.

»Prav, dekletce!« jo je radostno pohvalil zeleni zlodej. »Hotela si na božjo pot, kajne?«

»Hotela, res! Tam v Puščavi živi nek puščavnik. Boj­da zna iz gozdnih koreninic in planinskih rož zavreti tako zdravilo, ki odpomore vsem boleznim. Tja bi rada šla, a mi je godec ušel!«

»Zakaj neki bi hodila v Puščavo, ko pa rastejo po našem gozdu prav tako zdravilne koreninice, prav tako Čudotvome rože . . .«

»Hotela sem nabrati tudi nekaj gob, pa jih ne bom, če bi lahko takoj šla nabirat zdravilne rože in koreninice!«

»Prav! Tudi gob bova nabrala polno košaro, da jih poneseš domov. To te naj nič ne skrbi! — Kar pojdiva v gozd — po gobe in rože!«

185

I

In odšla sta: zelenec kot vodnik, vdana drvarička pa za njim.

Hodila sta po temnem smrekovju in hojevju, pod ka­terim je ležalo blazinasto mahovje. Tu in tam se je iz njega rdečila belopikčasta mušnica, skorjaste mušnice so se belile kot snežne grude; z jesenskočrnimi, užitnimi kravšami so tekmovali vražji gobani; ob straneh so ru­menele lisičke, kot bi bile jesenske breze razsejale svoje žolte lističe v majhnih kopicah; blizu so se v kupih tresle rahle medvedje tace; povrh vsega pa so čepele v zavitih, sivih redeh glive in mraznice, kot bi jih bila mlada go- barka zgubljala skozi luknjičavo dno svoje košarice. Tam ob smrekovem košku sta se grdo spogledovala dva moška gobana, turek z rdečim klobukom in rjavi dedec. Oba sta od jeze kar posinela in počrnela, brž ko si ju nalomil.

»Poglej, koliko je gob!« je zelenec spodbudno vabil drvaričko.

»Res! A so večinoma le nore gobe, gobe hudičevke!« ga je zavrnila mlada gobarka. »Pravih, božjih gob je malo!«

»Kako moreš tako govoriti: božje in hudičeve gobe,« se je zelenec kar vidno užalostil.

»Tako je, kot sem rekla: božje in vražje gobe!« je trmasto vztrajalo dekletce.

»Oboje je ustvaril Bog iz krušnih grižljajev, ki jih je bil njegov spremljevalec sveti Peter izpljunil po gozdu, ker ga je Gospod vedno nadlegoval s svojimi vprašanji o nebeškem in zemskem kruhu. Le verjemi mi! Obe vrsti gob je ustvaril Bog!«

»Ustvaril že, ne pa tudi blagoslovil!« je vedela mlada gobarka.

»Kako? Ustvaril, ne pa tudi blagoslovil?«»Da, da, tako je! — Tiste gobe, nad katerimi je Bog

naredil svoj križ, so prave gobe, božje gobe! Druge pa, katerih ni blagoslovil s svojim križem, so vražje gobe, nore gobe hudičevke!«

»Glej jo no! Kaj ti vsega ne veš!« se je zelenec rahlo porogal. »Zdaj si sama priznala, da je obojne gobe ustva­ril sam gospod Bog. In če jih je ustvaril, jih lahko brez skrbi uživamo, vse brez razločka!«

186

Dekletce se je ob teh njegovih besedah zgrozilo in prestrašeno reklo:

»Še polž se ne dotakne vražjih gob, niti ovca ne koza, še manj pa pošten človek!«

»Jaz sem vendar pošten Človek! Ali ne?« je zelenec vrtal ko smrekov lubadar za živo skorjo. Pobral je vražjo gobo, jo prelomil ter vso sivo in črno kar pojedel.

»Na, zdaj se boš prepričala, da ni strupena!« je trdil.»Ce ni strupena, je pa nora . . . Po njih, pravijo, človek

nori, dokler nazadnje popolnoma ne znori!« se je zbala deklinica ter v strahu strmela v zelenca. . . Menda bo zdaj zdaj jel noro poskakovati ter plesati. . .

Zelenec je opazil, kako dekletce strmi vanj in začel je mirno zatrjevati:

»Le glej me! Ne boj se, da bi znorel. Priznam pa, da mi zmerom živahneje polje kri po žilah. In srce! To bije in bije, da mi hoče raznesti 'prsi!«

Dekletce ga ni moglo nič več razumeti, le čudilo se je in čudilo:

»Saj tega ne morem verjeti!«»Pa je vendarle resnica!« je živahno trdil gozdni ze­

lenec. »To tudi ni nič Čudnega! — V rastlinah je često strup zdravilo in zdravilo strup. Ce vzameš malo strupa, je zdravilo; če zdravila užiješ mnogo, preveč, je strup. — Nu, in v teh vražjih gobah je malce strupa, ki pa je izvrstno zdravilo!«

Zviti zelenec je nehal zlobno zavijati svoje besede in nestrpno pričakoval, kakšen učinek so napravile na ne­dolžno dekletce. Nato pa ji je začel vneto prigovarjati:

»Poskusi sama in videla boš, kako poživijo kri in srce!«»Saj bi poskusila, če bi vedela, da bi bil njihov strup

za bolno materino srce — zdravilo,« je podvomilo de­kletce. »Toda bojim se, da bi se mi nenadoma stemnile oči, zmešala pamet in da bi zaplesala kot nora gobarka!«

»Prazen strah, neumne besede!« jo je pobijal. »Saj sama vidiš, da meni še nič ni!«

»Res! Nič se vam še ne poznajo zaužite vražje gobe!« se je plaho začudila.

»Zato pa poskusi še ti! — In ko boš videla njihov blagodejni učinek, bova nabrala polno košarico vražjih gob in gobanov, da bo iz njih dovolj zdravilnega strupa

187

za bolno materino srce! Saj imaš vendar svojo mater rada?«

»Tako rada, da bi za njeno zdravje dala tudi svoje življenje!«

»To ni niti potrebno! Samo malo pokusi!« ji je vsiljivo prigovarjal zlodej. Obrnil se je vstran, si v vražjem ve­selju pomel roke ter hušknil v pesti: »Najprej znorim deklinico, da ne bo vedela ne kod ne kam, nato pa ji dam za materino srce gobjega strupa namesto zdravil. . . Ha, ha! Tako ulovim hkrati dve duši: materino in hčerkino!«

Ko se je zopet obrnil, je s satanskim veseljem opazil, da je dekletce res zaužilo vražjo gobo . . .

»Za poskušnjo!« je dejalo dekletce ter še dahnilo: »Za mater. ..«

Že čez nekaj trenutkov se ji je zazdelo, da ji srce močneje bije in da ji kri žive je polje po žilah; v sencih ji je zašumelo, kot bi jesenski veter potegnil skozi razpuščene veje rumenih brez ter z njih nasilno trgal žoltkasto listje. Nato se ji je za hip zazdelo, kot bi nekdo šumeče listje grabil na kup. In že se ji je čez oči potegnila rahla tančica in ji zameglila zavest. V ti omotici je veselo zapela pe­smico o gobji norici. . . Tedaj je pristopil k nji gozdni zlodej, jo prijel za desno roko, v levo pa ji je potisnil košarico za gobe; in zaplesala sta v somračnem gozdu.

Pri vsaki božji in vražji gobi sta se malce ustavila, jo izruvala in kar neotrebljeno vrgla v gobjo košarico, nato pa še burneje odplesala k drugim gobam.

»Nori, pleši, deklinče moje!« ji je vriskal zlodej na uho. »Hiti, da boš čimprej imelo polno košaro gob!«

In res je bila kmalu košarica polna; vse gobe so bile pomešane, božje in vražje, prav kot njena zavest z omo­tično nezavestjo. S polno košarico sta priplesala do pre­lepe jase in se ustavila. Noro dekletce je utrujeno posta­vilo košarico na zemljo ter se skoraj sesedlo ob nji.

Zeleni zlodej pa ji je pošepetal na uho:»Zakuriti bo treba ogenj, da boš bolje videla ples gob

hudičevk in vražjih gobanov!«Mlada gobja norica je prikimala in se naslonila na

locen košarice ter radovedno pričakovala gobji ples.Gozdni zlodej je brž podnetil ogenj; nekajkrat je pre­

skočil naneseno grmado suhega listja in dračja ter s

188

petami nad njim udaril, da so se zakresale iskre ter padle v kurivo. Čez hip je zagorel vražji ogenj sredi nočnega gozda.

Mlada gobarka je z odprtimi očmi blodila po neznanih goščavah in tujih lesovih, da se ji je že kar bledlo. In

videla je, kako so nabrane gobe oživele, stopile iz koša­rice in se skrile pod listjem, v travi in mahu, pod smre: kovimi koški in do tal visečimi vejami. V skrivališču so odrevenele, kot bi jih niti ne bilo.

Tedaj pa sta skozi gozd prišla Kristus in sveti Peter ter se pogovarjala. Ko je Kristus govoril, je sveti Peter

189

jedel. In že hip nato je vrgel krušni grižljaj po gozdu, kajti s polnimi usti ni mogel odgovarjati Gospodu. Tedaj je naredil Gospod po zraku križ. In glej, božje gobice so se dvignile iz svojih skrivališč ter vrgle s svojih kap in klobučkov listje in igličje, travo in mali. Sveti Peter je znova vrgel kruh po gozdu. Tokrat pa Gospod ni videl ali pa ni hotel videti. . . In ni jih blagoslovil. Tedaj so zrasle vražje gobe, vse rdeče in modročme, kakor bi se bile obarvale z rdečemodrim ognjem in sivočrnim dimom.

Blodna slika je zginila, a dekletu se še ni nehalo blesti. Tedaj je gozdni zelenec potegnil iz ognja gorečo vejo ter nanjo zapiskal divjo plesno pesem. Vražji gobani so pri­jeli svoje družice hudičevke ter zaplesali tak divji ples, da so pomendrali vse prave, božje gobe. Plesali so čim­dalje bolj divje, da so bili že vsi popolnoma znojni in potni. Nenadoma vražji godec preneha piskati in ukaže gobjim plesalcem:

»Moj ples in pesem sta vas užgala. Zdaj pa vsak od­daj po kapljico strupa v tole stekleničico, da ga bo de- klinče imelo dovolj za zdravilo!«

Vražji gobani in gobe hudičevke so brž pristopile; vsaka se je nagnila čez vrat stekleničke in spustila kap­ljico svojega strupa. .. Nato je gozdni zlodej zapodil vse svoje gobe hudičevke nazaj v nočni gozd, sam pa prisedel k blodeči deklici in ji stisnil v roke stekleničico z vražjim strupom, rekoč:

»Na, mlada gobarica, zdravilo za materino srce! Dobro ga varuj, da ga ne razliješ!«

Dekletce si je zlodejevo stekleničko skrbno pritisnilo na svoje srce ter ga hvaležno pogledalo.

Gozdni zelenec je brž vstal, jo dvignil ter ji velel:»Tako, noro deklinče, zdaj pa pleši, pleši skozi nočni

gozd! Saj vidiš ognjene iskre! Te so svetleče se muhe iz kresnih noči, somračne kresnice, ki bodo plesale pred tvo­jimi očmi in te vodile. Kar za njimi, dekle! — Doma pa daj materi polovico teh zdravil, drugo polovico pa izpij ti! In obe bosta ozdraveli! Zdravi bosta, kot še nikoli nista bili!«

Z roko je segel v ogenj in vrgel polno prgišče ognjenih isker v predzimski veter, da jih je tuleč raznosil skozi nočni gozd.

190

V gozdnih teminah so se skrivnostno iskrile vražje kresnice in kot bleščeče se lučke zavajale plešočo drva- ričko na napačno stezo. Potem pa so jo v začaranem krogu vrtele tako, da se je vračala vedno na novo na isti prostor, od koder je kot gobja norica zaplesala svoj nori ples.

Čez črne vrhove smrek in hojk je privalovil mrzel ve­ter in po drevju je završalo:

»Še nocoj bo zapadel sneg!«Redke bukve in breze so hitele s svojih vej stresati

rumeno in rdeče listje; brinje in ostroga sta se nasršili, mladi smrekovi in hojevi koški pa so se potuhnili pod zelenimi strehami starih dreves. Gozdno mahovje se je gosteje prepletlo, da bo vzdržalo do božiča, ko ga bodo pohorski otroci prišli izpod snega izkopavat za božične jaslice. Zadišalo je po snegu in zimi, ki bo še nocoj nasto­pila na teh visokih planinah.

Drvarička pa je še'vedno plesala za blodečimi kresni­cami, zlodejevimi iskrami. Z ročicama si je na prsih sti­skala podarjeno ji stekleničico s strupenim zdravilom, ko se je nenadoma ozrla proti sivozapetemu nebu, kajti od tam so jele padati zvezdnate snežinke. In te padajoče bele zvezdice so se vrtele ter tako dolgo lovile zlodejeve kres­nice, dokler niso sedle nanje ter jih drugo za drugo po­gasile. Bele zvezdice in rdeče iskrice so zginjale, le snež­na solza s črnim jedrcem je padla z njih na gozdna tla . . .

Blodeče lučce so ugasnile in začarani krog, v katerem je zmedeno dekletce plesalo svoj nori ples, se je razpustil. Tedaj so noro plesalko zapustile skrivnostne moči, da se je onemoglo zgrudila na otrpli mah.

Padajoče zvezdice so ji začele tkati mehko snežno ode­jico ter jo z njo pokrile. Do smrtnih sanj utrujeno de­kletce je pod snežnim puhom zadremalo in se preselilo v kraljestvo prelepih sanj . . .

Stari zimski gozd vztrepetava v božičnih mrazovih . . . Medtem ko si je razposajeni mlaj veselo nataknil bele oglavnice ter se ves razprostrt obrnil proti sivemu nebu, se je zazrl v nočni ples zvezdnatih snežink. Tu in tam si je posut vršiček otresel zimsko kapico, da se je laže ozrl po svojih prijateljih in družicah, stare veje pa so se brž stegnile za malimi poredneži ter jih s svojih vrhnjih strani mimogrede obsule s snežnimi plaziči.

191

Dekletce je radostno objemalo zimsko lepoto belili gozdov, vendar ji je silna utrujenost zagrinjala jasno zavest s črnimi pajčolani, ki so se pletli pod belimi ode­jami. Nenadoma pa jo je silno streslo, kajti mraz se ji je v nogah zarezal do kosti, ročici pa sta ji goreli, kot bi v dlaneh stiskala kresno žerjavico. Skozi vročične možgane ji šine ostra misel:

»Domov moram. . . Za materino srce nosim zdra­vilo! . . . Ne smem zaspati v snegu!«

V silnem naporu se je dvignila, toda noge je niso držale in v možganih ji je bilo vse motno; le zlodejeve iskre so ji v vročični omotici še vedno plesale pred očmi.

V zimskem gozdu se je zjasnilo, zakaj novi sneg se je belil in izpod črnih vej pregnal somračne sence in gozdne temine. Dekletce je z zadnjimi močmi jelo sto­picati ter z golimi nogami gaziti snežni novinec. Nočno nebo pa je še vedno odpenjalo svoje sivine ter iz njih sipalo plešoče snežinke.

V zasneženih poteh so jo zapustile zadnje moči in znova se je zgrudila v mehki sneg, še vedno krepko sti­skajoč zlodejevo stekleničko v svojih otrplih ročicah, ki so ji kar gorele v mrazu, zakaj silno se ji je bilo za- nohtilo. že jo je bela zima pokrila s svojim kožuhom in dekletce je začelo sanjati, da se ji bliža bela žena, sm rt. ..

»Marija v gozdni kapelici, pomagaj mi!« je bila zad­nja misel zasneženega dekleta, nato pa so ji somračne tančice spet zatemnile zavest. . .

Sredi planinskega gozda je stala ob križpotju gozdna kapelica. V zimski prelesti je spala z ugašenimi okni, za katerimi je bivala gozdna Marija sredi dremajočih an­gelov in angelčie.

Ko je dekličina prošnja potrkala na okna temne ka­pelice, je gozdna Marija prebudila svoje angele, rekoč:

»Angelci moji! Zdramite se! Brž prižgite svoje svečke, zakaj oditi hočem v gozd!«

Prebujeni angelčki so ob njenih dvanajsterih zvezdah prižgali svoje svečke in kapelica je zažarela v nebeški svetlobi; skozi njena okna pa so planili močni trakovi bajnih luči. Tedaj so s skromnega oltarčka stopile po lesenih stopnicah angelčice, odprle steklena vrata ter rahlo stopale po lesketajočih se biserih.

192

Za njimi je krenila gozdna Marija.»Brž, anglečki moji, da nas ne prehiti bela žena —

smrt, zakaj zeleni zlodej že preži na nedolžno dušico zmr­zujoče drvaričke!«

In pohiteli so skozi zimski gozd, ki se je svoji Gospo­darici nemo priklanjal. 2e so angeli obstopili belo gomilo ter jo obsvetili s svojimi svečkami. Tedaj je pristopila

13 Pohorske legende 193

gozdna Marija in potegnila s snežnega groba belo odejo ter odkrila ubogo drvaricko. Sklonila se je k nji, jo pri­jela za otrpli ročici in jo vzdramila:

»Prebudi se, deklinica moja!«Drvarička je pri priči odprla oči ter se ji hvaležno

zazrla v materinsko mili obraz:»Tako lepo sem sanjala o tebi, Marija!«»Prišla sem ti naproti, da te dvignem iz belega groba

in iztrgam tvojo dušico zelenemu zlodeju!«»Marija, tvoja sem vse življenje!« je vzkliknilo de­

kletce ter ji poljubilo bele roke.Tedaj sta se Marijini roki zganili in ji odvzeli zlode­

jevo darilo.»In tale steklenička?« jo je vprašala Marija.»Zeleni lovec mi jo je dal; v njej je gobji strup, zdra­

vilo za materino bolno srce!«»Sam strup je to! Brž ko bi bila tvoja mati zaužila

le eno samo kapljico, bi bila umrla. Zastrupila bi jo bila njena lastna hčerkica, čeprav jo ima tako zelo rada! Zato pa proč z njim!«

In Marija je vrgla zlodejevo stekleničko ob smrekovo deblo, da se je razbila. Vražji strup se je kot smola po­cedil po deblu in zeleno zagorel. Tam iz gozdne bližine pa je v silni bolečini zatulil zeleni zlodej.

»Zdaj pa, dekletce moje, pojdi z menoj v kapelico'« jo je povabila gozdna Marija.

Dekletcu so oči veselo zagorele kot dve zvezdici iz Marijinega venca dvanajsterih zvezd in, ko ji je Marija ponudila še svojo nežno roko, se je je vsa srečna oklenila in vdano stopala ob nji. Pred njima in za njima so pa stopali angelčki in angelčice ter z ledenimi svečkami raz­svetljevali belo gaz.

Srebrni gozd je v nebeški bleščavi svečano zvenel, kot bi molil. ..

Skozi belo noč so peli angeli in s svojimi lučcami raz­svetljevan mlado gaz proti gozdni kapelici. Vrata gozdne kapelice so bila na stežaj odprta in iz nje je lila reka čudovite svetlobe, kot bi se bilo odprlo nebo. Že so se prvi angelčki potopili v svetlobni reki ter stopali po njej. kot bi jih oslepila rajska luč. Svečano so prestopih sre­brni prag bele kapelice ter se po lesketajočih se stop-

194

nicah dvignili na zlati oltarček. Tam so se obrnili ter zapeli hvalnico prihajajoči gozdni Mariji.

Gozdna Marija je z desnico vodila presrečno drva- ričko, ki jo je bila zbudila iz predsmrtnih sanj in jo dvig­nila iz belega groba sredi zimske drvarije. Stopila je v zlat oltar in sedla na svoj oltarni prestol. Drvarička pa je ostala pred njo na zvezdnatih kamnih ter jo presrečna občudovala. Ko so zadnji angeli stopili v kapelico, so za seboj zaprli vrata.

Tedaj je Marija ogovorila strmeče dekletce ter jo spodbudno pogledala:

»Drvarička, povej mi svoje srčne želje in odkritosrčno mi potoži svoje gorje!«

»Zdaj ne čutim nobenega gorja več! V mojem srčecu gori edina želja, da za vedno ostanem pri tebi!« je čutilo dekletce.

»Le nase misliš! Kaj res nimaš nobene želje več?« jo je rahlo pokarala Marija. »Srečna si in že si pozabila na največje in najdražje!«

»Odpusti mi! Res sem mislila le nase in prvi trenutek pozabila na svojo mamico! Toda zdaj se tega zavedam: najdražja mi je na tem svetu!«

»In kljub temu si io zapustila, ne da bi ji bila zaupala svojo skrivnostno pot v planinski gozd!« je bil materin­sko strog Marijin glas.

»Ravnala sem v dobri veri; res je nisem hotela pri­zadeti z novo skrbjo!«

»In vendar si z njo ranila materino bolno srce! Zakaj si to storila?«

»Ne zameri mi tega, Marija! — Odšla sem v planino po gobe, a hotela sem skrivaj z romarskim godcem na božjo pot v Puščavo, da bi me puščavska Devica Marija uslišala ter pripomogla staremu puščavniku nabrati takih zdravilnih rož in takih korenin, iz katerih bi bil skuhal čudodelno zdravilo za materino bolno srce . . . « se je drva­rička iskreno izpovedala.

»In se nisi ustrašila predolge romarske poti, poti skozi pohorske puščave in pragozdove?«

»Ne bojim se ne gozdov ne puščav. Če bi me godec ne bil zapustil, bi se zdaj že srečno vračala z zdravilom

195

čudodelnega puščavnika, tako p a . . . « Žalostni vzdih ji je pretrgal misel.

»Tako te je pa ulovil zeleni zlodej!«»Da! Dejal mi je, da je tudi strup lahko zdravilo. Dal

mi ga je polno stekleničko!«»Dovolj, da bi tvoja mati umrla! Ti pa bi bila ostala

po njeni smrti nora plesalka! Blodeče luči bi te bile pri­peljale zopet v ta planinski gozd, da bi bila v njem blo­dila, dokler se ne bi zgrudila mrtva. Peklenski zlodej bi si bil pridobil tvojo grešno dušico, ker bi bila dala svoji materi namesto zdravila — vražji strup!«

Dekletce je od slabosti klecnilo ter z velikimi očmi, polnimi smrtne groze, strmelo v Marijo sredi oltarčka; saj ni moglo verjeti, tako grozna in strašna je bila novica.

»In jaz bi bila zastrupila mater? Svojo zlato mamico, za katero bi dala tudi svoje mlado življenje?«

»Tvojo žrtev bi bil zlorabil zlodej, zakaj kot nora ple­salka bi bila zablodila v pragozd ter v njem umrla kot grešnica, ki je svoji materi namesto zdravila prinesla vražjega strupa! — Tako sem te rešila še v zadnjem trenutku!«

»Hvala ti. Marija! — Zdaj, ko si rešila mene, ljuba Marija, reši še mojo mamico. Kaj bi me, sirote, brez nje počele na svetu?« Njeno srce je v skrbi zanjo trepetalo, kot so na angelskih svečkah trepetali zvezdnati plamenčki.

Marija jo je milo pogledala, ji ponudila roko ter ji pomignila, naj stopi k njej na oltarček. In zaskrbljeno dekletce je plašno stopalo po stopnicah ter se vdano opri­jemalo njenih belih rok.

Marija jo je objela ter jo posadila v svoje naročje:»Spregledala sem tvoj srček; sama otroška ljubezen

do mamice je v njem. Tvoj srček je lep, prelep in tvoja prošnja je bila vsa zlata! — Zdaj sladko zaspi, moj de- klinček. saj bo romarski godec prinesel iz puščave pu- ščavnikovo zdravilo, da bo ozdravelo materino bolno srce!«

»Marija, ti zlata mati!« In dekletce je orosilo Mari­jine bele roke z bisernimi solzami.

»Že prav. že, otrok moj! — Zdaj pa lepo zaspančkaj, da od utrujenosti ne prespiš godčeve pesmice!«

196

S svojim belim plaščem jo je pokrila tako skrbno, kot jo je pokrivala v zibelki le še njena mamica.

»Jo bom slišala? — Prosim te, zlata Marija, če bi je ne čula, me boš zbudila?«

»Bom, bom! Zdaj pa brez skrbi zaspi!« Poljubila jo je na vdane oči, ki so jih trudne trepalnice takoj pre­krile, in dekletce je sladko zaspalo v Marijinem naročju. Marija pa je namignila angelcem, da so utrnili svoje svečke. Le ena sama lučka je nato še gorela v gozdni kapelici, rdeča lučka pred zlatim oltarčkom.

Drvarička je na novo sanjala svoj prelepi sen . . .Pozna jesenska noč pa je sipala nanjo svoje srebrno-

bele zvezdice vse do belega jutra. Obtežene veje so voljno prenašale bele težine, medtem ko se je gozdni mlaj brhko znebil novih oglavnic ter se prebujen radovedno oziral po svojih malih in odraslih sosedih. Tudi sosedje so se pre­budili v belih tišinah, le mala drvarička, ki se je sinoči onemoglo zgrudila ter sanjala o obisku gozdne Marije, je negibno ležala pod snežno odejo blizu voznikovega križa.

Kar prigazi proti gozdnemu križu romarski godec, ves bel in zasnežen, zakaj viseče veje so mu nagajivo sipale snežno perje na glavo, za vrat, po vsem telesu. Še har­monika je bila vsa bela. Ko je zagledal spominsko vozar- sko znamenje, je počasi snel svojo belo harmoniko, otre­sel z nje sneg in jo raztegnil; s prezeblimi prsti je tipkal in okorno plesal po mrzlih gumbih. In godalo je zapelo . ..

»Tu je našel smrt moj prijatelj; zato sem mu zmerom igral, včasih pogrebno žalostno, včasih svatovsko veselo, danes pa zimsko romarsko!« je na glas ogovoril belo zna­menje, voznikov križ.

In romarska pesem je v hipu napolnila ves zimski gozd, da se je zganil v svoji prelestni opojnosti; pobožni glasovi njegove pesmi so zdaj tu zdaj tam sprožili beli plazič z visečih vej.

Takrat je zasneženo dekletce odsanjalo svoje sanje, zakaj Marija jo je materinsko rahlo stresla za roko in ji zaklicala na uho:

»Zbudi se! Godčeva hramonika ti poje dobro jutro!«Drvarička se je zganila ob Marijinem klicu, a ni

mogla vstati ne poklicati na pomoč, tako je bila premrla. Le snežna plast, ki jo je vso hladno noč pokrivala, se je

197

zganila in se ob robeh pretrgala, da se je skozi bele raz­poke pokazala njena pisana oblekca.

Nenadoma se je godčeva harmonika začudila in one­mela, zakaj romarjevi prsti so obstali, kot bi bili pri- mrznili k bisernim gumbom.

»Nekdo leži pod snegom!« se je ustrašil romarski godec. In že je položil v novi sneg svoje nemo godalo, ki je v mrazu neprijetno zavrazilo in zastokalo.

»Morda je že beli grob . . . « je skočil k snežnemu zametu.

Z rokavom je posnel sneženo plast in s strahom »po­znal drvaričko.

198

»Drvarička je! . . . Moj Bog! Včeraj je hotela z menoj na božjo pot v Puščavo. . . Gorje, če je zmrznila. . . Pa na istem prostoru, kjer je njenega očeta pričakala bela sm rt. . . «

Groza ga je stresla ob tej misli.»Zakaj je nisem rajši vzel s seboj, da bi bila poromala

k Mariji v Puščavo!« ga je grizla vest.Pokleknil je k drvarički in se je plašno dotaknil. Te­

daj je začutil, da po njenih žilah še polje življenje. Pri­bližal je obraz k njenim ustom in čutil, da še dihajo. Skrbno jo je prijel in dvignil v naročje.

»Drvarička moja! Ali me čuješ? Jaz sem, godec! Tisti grdi godec, ki ti je včeraj pobegnil od tod!« jo je prosil in klical ves solzan in prestrašen.

Dekletcu pa se je zazdelo, da jo je Marija vdrugič poklicala, naj se vzdrami in vstane, zakaj čaka jo romar­ski godec s svojo harmoniko. Hotela je dvigniti trepal­nice ter se z budnimi očmi razgledati, kje prav za prav je : ali v samotni kapelici pri gozdni Mariji ali za blodnimi kresnicami, ki jih je iz svoje pesti spustil zeleni zlodej, gozdni vrag . . .

»Ali me čuješ, drvarička moja? Nikar mi ne zmrzni! Slišiš, iz Puščave sem prinesel čudodelno zdravilo.. . Puščavnikovo zdravilo za bolno srce tvoje mamice. . . Ti sama ji moraš prinesti to zdravilo!« jo je klical in budil tem bolj vroče in iskreno, čim bolj mu je očitala vest, da ji je včeraj skrivaj pobegnil od tod, da morda dekletce samo še domov ni znalo, da je ostalo samo sredi tega gozda, vso dolgo noč, vso noč v mladem snegu, v belem grobu. . .

K mrzlim ličkom je pritisnil svoja vroča lica ter jih grel, zdaj levo zdaj desno, z rokami pa ji je stiskal otrple prste, dlan in hrbta odrevenelih ročic.

»Še diha! Še je življenje v njej! Zahvaljena bodi, pu­ščavska Marija!« je molil ter se zahvaljeval nebeški Materi.

Marija pa je dremajoče dekletce še vtretjič poklicala:»Drvarička, beli dan je že! Prebudi se! Domov moraš

k bolni materi!«Ko jo je Marija tretjič poklicala, je predramila njeno

otrplo zavest iz somračnosti in trudoma je dvignila tre-

199

palnici. Njene še sanjajoče oči so strmele nad belimi tiši­nami, ki so se opojno raztegnile čez vso, včeraj še zeleno planino.

»Jaz sem, godec! Me poznaš?« je zaskrbelo godca. Ko je v njenih očeh razbral rahel odsev njegovega vprašanja, je od veselja zavriskal v bele goščave.

Ni še zamrl njegov vrisk, ko mu je beli gozd vrnil odmev; bil je jutranji vrisk mladih drvarčkov.

»Morda jo iščejo,« se je razveselil in še nekajkrat radostno zavriskal v odzdrav.

Mladi vriski so se bližali bolj in bolj. In že so se pod visečimi vejami prikazali beli možički, drvarčki, vsak na svojih smučarskih krpljah, eden pa je za njimi vlekel drvarske sani. Ko so pri vozarskem križu zagledali ro­marskega godca in v njegovem naročju zgubljeno drva- rioko, so pritekli kot mladi srnjaki, da se je za njimi rahli pršič dvignil v snežene meglice.

»Je živa?« so trepetali za njeno mlado življenje.»Še diha! — Zdaj pa le brž na sani! Če je bilo na san­

kah dovolj prostora za bukova drva, bo še za vse nas!« je ukazal godec.

Drvarčki so mrzlično stopili iz svojih preprostih vezi ter naložili smučarske krplje na sani tako, da je iz njih nastalo dno.

»Kdo bo krmaril?« so vpraševale njihove oči. In god- čeve so jim odgovorile, da bo krmaril sam. Brž so po­sedli čez svoje mrzle krplje, godec pa jim je položil v na­ročja otrplo drvaričko.

»Dihajte vanjo in drgnite ji roke, noge, obraz!« jim je velel godec. Sam pa je že sedel prednje, razkoračil svoje noge na visoki krivini in njuna vrhova z rokami krepko objel. Ozrl se je in, ko je videl vse lepo urejeno, je ukazal:

»Zadnja dva potisnita, da smuknemo v klanec! Prej se seveda še poženite zadaj na sanke!«

Zadnja dva drvarčka sta premaknila težke sani; ta je potiskal, drugi pa je skočil po harmoniko ter se še ob pravem času zavihtel na sani, ki so se speljale v klanec in zdrsele navzdol.

Klanec je bil videti v mladem snegu popolnoma dru­gačen. Notranji klančni steni sta se stiskali strmo kot

200

dva viseča bela bregova, med njima pa je snežna plast ležala nad dnom, kot bi bile vilinske perice razobesile velike ponjave in plahte, ki so se spustile v velike loke. Po mehkem, valovitem dnu so skoraj neslišno drsele drvarske sani; le kadar so zadele ob kamen, je zahreščalo in zaškripalo. Zimske breze so se skoraj vlegle čez klanec, nekatere med njimi so se zvile v prelestne loke, druge so pa bile podobne belim vrbam žalujkam.

Velike drvarske sani so s svojo težo in bremenom kar drvele navzdol, saj jih je krmaril vešči sankač, godec.

Kar se je zgrozil ob misli:»Gorje, če kdo rine po klancu navzgor!«»Njemu tudi!« se mu je prvi dečko zarežal na uho.»Vsem nam gorje, vsem! Najbolj pa njemu! — Škoda,

da ste vsi še preslabotni, pa bi krmarili sami!« je ob­žaloval.

»Svojih sank se ne ustrašim, če sem sam na njih!« mu je priznal prvi drvarček.

»Ali zna kdo razpotegniti moje mehe?« se je na ovinku zadrl godec nad svojimi sopotniki.

»Čemu?« so vsi hkrati hoteli zvedeti.»Nu, zaigral bi kakšno veselo ali žalostno, da bi se

čula naprej po klancu. . . Če gazi po tem klancu kakšna živa duša, bi se nam tako še izognila!« Ozrl se je na živo kopico za seboj in uzrl bel oblak, ki se je dvigal za črnimi sanmi ter se valil v klancu sem in tja kot velikanski sne­žen hudournik, kateremu sta se z obeh strani uprla dva bela bregova, da se ni mogel ves razliti po belem gozdu.

Zdajci pa se je zadnji drvarček zganil ter se veselo namuznil, saj je v rokah tiho in pobožno varoval godčevo harmoniko; ozrl se je po sankačih, nato pa pogumno raz­tegnil meh. .. Njegovi prsti, ki so se mu že hoteli za- nohtiti, res niso bili še tako gibčni in spretni kot god- čevi, a kljub temu so zaplesali po bisernatobelih gum­bih . . . In v drveče sankanje se je zaganjala vesela polka; kadar je bil kratki napev odigran, je tako divje zaropotal z basi, kot bi bili okorni drvarji zacoklarili po kramar­skem podu.

»Ti grdež ti!« se mu je nasmehnil godec, ko se je za hipec okrenil. »Boš prišel k meni za učenčka!«

»Rad, pa še kako rad!« mu je mali godec skoraj za-

201KNJIŽNICA JOSIPA VOS!'JAKA

PIONIRSKI OOOELEK

vriskal v odgovor, nato pa še veseleje raztegoval in sti­skal pojočo harmoniko.

Zdaj se je zavedela tudi odrevenela drvarička na zlo­ženih krpljah. Nad njo je moder trak neba drvel nazaj na planino, pod njim pa se ji je zdelo, da se za sanmi vrtin­čijo snežni pajčolani. ..

Zbudila jo je pojoča harmonika in nekje globoko v podzavesti je še slišala Marijine besede. . . »Zbudim te, ko zapoje harmonika, da pojdeš z godcem domov. . . «

Vtem pa je godec zasankal sani na dvorišče pred drvarkino kočo ter jih z drsajočimi nogami zaustavil, da so sankači trknili s svojimi glavami drug ob drugega. Zadnjemu drvarčku, malemu godcu, se je izmuznila har­monika iz rok ter smešno zavrazila, ko je padla v mrzli sneg. Brž se je pognal za njo ter jo izkopal iz njega, plašno se ozirajoč na godca. . . »Morda je pa le ni sli­š a l s e je tiho tolažil, kajti ne bil bi se mu rad zameril.

Godec pa se je delal, kot bi ga ne bil videl. Previdno je prijel ležečo drvaricko, jo skrbno dvignil in jo počasi odnesel v lopo. »Da se počasi odtali!« se je rahlo za­smejal svoji godčevski šali ter jo ujčkal kot dete v povoju.

V lopi pa so se že zgrnile drvarkine sosede in se od začudenja kar križale, ko so zvedele za dekletovo usodo.

»V kuhinjo jo nesi! Saj v njej ni nič kaj toplo; iz peči le žari in se kadi. po tleh in po kotih pa je mrazo- vina!« je menila prva drvarka.

»Le skrbno in počasi, da ji mrazovina ne zagori!« je vedela druga soseda. »Ti ubogo deklinČe! Kje si jo pa našel?«

»Pri vozarskem križu . . . že vso pod snegom. Skoraj bi bilo za vedno zaspalo!« Je rekel godec in posadil de­kletce na stolico pred pečjo.

Iz peči je plamenčkala svetloba in prijetna toplota se je prijemala dekletovega telesca. Čutila je zopet noge, roke in, ko je odprla usta, je zaprosila tiho in boječe:

»Ne smete povedati materi! . . . Preveč bi si gnala k srcu!«

»Nič se ne boj! Porečemo ji, da si bila z godcem na božji poti v Puščavi!» so jo tolažile ženske.

»Saj sem tudi bila. . . V sanjah sem poromala. Na-

202

proti mi je prišla gozdna Marija. Vsa snežno bela je sto­pala v procesiji angelov. . , Peljala me je v svojo kapelico, me položila v naročje in me odela s pernico . . . Prej pa mi je odvzela zlodejevo stekleničko ter jo razbila ob deblu, da se je vražje zdravilo kot smola pocedilo po skorji. . . In zelencev vražji strup je zagorel. . . « je de- klinče pripovedovalo ognju in plamenom. »Zdaj pa ni­mam zdravila . . . « je vzdihnilo.

»Zato ga imam pa jaz!« jo je tolažil godec. Potegnil je iz notranjega žepa stekleničko ter ji jo ves srečen pokazal.

»To puščavnikovo zdravilo bo pomagalo! Najprej sem puščavski Mariji razložil, kako in kaj je z našo drvarko, in ji tudi omenil, da je neko deklinče hotelo z menoj na božjo p o t . . . pa sem ji ušel! , . . Nato sem Mariji zaigral nekaj starih romarskih in prav nič se vam ne zlažem, če vam povem, da se mi je'zadovoljno nasmehnila. Potem sean pa krenil k puščavniku, da mi je kar ponoči skuhal tole zdravilo!«

»Ko bi ji le pomoglo, siroti!« so vzdihovale drvarke ter se pobožno pokrižale.

Kar se godec udari po čelu in jim hudomušno veli:»Kos kruha! Bomo videli, kaj si bo bolnica izbrala!«Že so mu potisnile v desnico kos črnega kruha, ki ga

je godec ročno skril; v levico pa je stisnil stekleničko z zdravilom in jim pomignil, naj gredo za njim. Svečano so stopali za godcem in gledali na bolnico tam ob steni.

»Zdaj sem pa že drugič tu! — Dobro jutro!« jo je ogovoril godec ter kar prežal na to, katero roko bo bol­nica dvignila.

»Hvala Bogu, da si prišel!« je dahnila v pozdrav ter dvignila levico, kar za njo pa še desnico. . . Ženskam se je zdelo, kot bi bila dvignila obe roki hkrati.

»Drvarka, ozdravela boš in še dolgo boš živela!« je zavriskal godec. »Vidiš, s pravo roko si si izbrala Mari­jino zdravilo, z drugo pa tale božji kruhek!«

»Stara vera! . . . « so se vzradostile sosede ter se ra­dostno ozrle najprej vanjo, nato pa še na njene otročke, stiskajoče se na peči.

V tem trenutku pa so mladi drvarčki ponosno pri­peljali v sobo hčerko ter jo posadili na posteljo k ma-

203

terinim nogam. Mati ji je kopala po njenih izmikajočih se očeh, nazadnje pa jo je vprašala:

»Kje pa si bila včeraj in vso noč?«»Na božji poti, pri Mariji!«

»Samo da si se vrnila živa in zdrava! Veš, sanjalo se mi je, da si v snegu zaspala in da te je oče prišel pokri­vat s snežno odejo . . . In ko te je pokril, je bilo tvoje ležišče ko beli grob . . . Nad grobom pa se je dvigal velik križ, prav tak, kot je bil vozarski križ sredi planine.«

Dekletce je spoznalo davno resnico, da je materino srce sanjalo njeno nesrečo . . .

Vzdramilo se je iz nerazumljive ji skrivnosti, vzelo

204

puščavnikovo zdravilo iz godčevih rok in ji vdano po­nudilo:

»Mama, zdaj pa vzemite Marijino zdravilo za svoje bolno srce!«

Dekletce ga ji je dajalo po žličkah, kot bi jo obhajalo. Drvarka pa je pobožno pila in molila svojo materinsko prošnjo:

»Marija, daj, da tem otrokom ozdravi... mati!«Drvarkine sosede so bile solzne, godcu pa je bila ta

ganljiva tišina nekam prazna. Zato je namignil drvareku, svojemu bodočemu učenčku, ter mu z rokami nekaj naro­čal. Drvarček ga je takoj razumel: skočil je iz koče ter se brž vrnil z njegovo harmoniko.

Godec jo je vzel iz njegovih rok ter zaigral staro pe­sem o pohorskem romanju k Devici Mariji v Puščavo. Sosede so se prekrižale ter zapele. Njim so se pridružili še otroški glasovi, čeprav so peli vsak svoj napev, jim je ta vendarle privrel iz nedolžnega srca.

Hčerkica pa je božala materino čelo in se vdano po­topila v njene oči, ki so v sanjah gledale njeno resnično romanje in njen beli grob z vozarskim križem tam gori sredi bele planine.

V I T E Z S E Z I D A C E R K E V

Pred mnogimi stoletji je rogaška plemkinja Zofija na svojem lovu prijezdila v senčni kraj pod visokim Bočem. Njen konjiček se je kar sam od sebe ustavil ter jel piti iz mrzlega studenca, ki je iz hude strmine bruhal svoje vodovje. Rogaška plemkinja Zofija je razjahala. Privezala je konja ob belo brezo, ki je rasla kraj bočkega studenca, nato pa sedla na črn kamen; rada bi se odpočila od dolgega lova, saj je prijahala iz Rogaškega gradu prek gozdnega sedla med Rogaško goro in strmim Bočem.

»Ta skriti kotiček med strmima gorama mi je pa za­res všeč!« si je dejala plemkinja.

Vstala je, stopila na črno skalo ter se ozrla proti se­veru, kjer se je dvigal visoko pod sinje nebo modri hrbet gozdnatega Pohorja. Njen pogled se je sprehajal prav po grebenu, med nebom in zemljo, ko se ji je oko nenadoma ustavilo na sivi pečini. Na nji se je nekaj belilo, kot bi čepel utrujen golobček sredi temnega zelenja.

V tem trenutku se studencu približa utrujen popotnik, poklekne k izvirku ter se napije mrzle vode. Nato pristopi k strmeči plemkinji in jo nagovori:

»Gledaš na zeleno Pohorje?«»Da!« se zdrzne Zofija, zatem pa odvrne: »Gledam sivi

kamen na grebenu, Kaj je neki tisto, kar se tako blešči na sivi skali?«

O

206

»To je šentlovrenška kapelica. Je zidan mejnik med Puščavo šentlovrenških puščavnikov ter med svetom, ka­terega lastnik je rogaški gospod!«

Plemkinja Zofija se je začudeno ozrla vanj:Šentlovrenška kapelica? Od kod veš to, stari pu­

ščavnik?«»Kako ne bi vedel! Njen varuh sem! Že leta in leta

živim ob nji. Zdaj pa sem moral na pot.«»Kaj te je gnalo v svet?« je želela vedeti plemkinja.Stari puščavnik je stegnil svojo tresočo se roko ter

pokazal na daljno pohorsko gorovje:»Tam po grebenu teče meja med grajskim svetom in

zemljo puščavnikov; bela kapelica na nji je daleč viden mejnik, božji mejnik. Mi puščavniki životarimo onstran grebena; med gorskima potokoma Lobnico in Velko je naša Puščava, naš svet. Živeli smo v nji mirno in spo­kojno vse doslej, zdaj pa je naš mejaš postal nek vitez Henrik Rogaški. . . « je žalostno vzdihnil.

»Se je kaj spremenilo na vaši zemlji?« je zaskrbelo plemkinjo.

»Mnogokaj! Na slabše! — Novi mejaš je velel svojim lovcem, da so prestopili našo mejo ter preganjali jelenje črede in srnje družine tudi v našem lovišču! V gorskih potokih kradejo pohorske postrvi, našo postno jed!« je tožil stari puščavnik.

»Njegovi lovci torej ne spoštujejo mej?«»Ne! Pa to, da love plemenito divjačino po naših lo­

viščih, še ne hi bilo tako hudo, saj je v pragozdni Puščavi vse polno plemenite divjačine in divje zverjadi! — Toda njegovi lovci so jeli preganjati tudi nas, skromne puščav- nike. Grozijo nam z grajskimi ječami! — Našim kmetom in delavcem hočejo celo soditi, soditi na življenje in smrt. Krvna sodba nad našimi ljudmi pa je edinole pravica na­šega samostana v Šentlovrencu v Puščavi!«

»Je vse to resnica?« je plemkinja rahlo podvomila.»Sveta resnica! Kakor sva midva zdaj tule oh stu­

dencu in kakor je nad nama božji Sodnik!« je zanosno vzkliknil popotnik in vstal.

»In kam si sedaj namenjen?«»Na Rogaški grad! Pritožit se grem k našemu me­

jašu!« de puščavnik odločno.

207

»Potem imava skupno pot; tudi jaz sem namenjena t ja . . . «

»Pa se greš tudi ti pritoževat?«»Ne! M orda...« se je obotavljala, čez hip pa se je

odločila.»S teboj pojdem na Rogaški grad, zakaj vitez Henrik

je moj — brat!« je izjavila trdo.Stari puščavnik se je sprva silno začudil, nato pa so

njegove oči blago zasijale in prek zoranega obraza mu je legel srečen smehljaj:

»Zofija Rogaška si ti? Puščavniki smo že slišali o tebi! Vemo, da si blaga, pobožna in poštena plemkinja. Tudi k tebi sem bil namenjen, da te poprosim pomoči pri bratu!«

Plemkinja Zofija je odvezala konja, se nekam za­mislila, nato pa se vzdramila:

»Da, njegova sestra! . . . Sestra viteza Henrika, roga­škega graščaka, graščaka s trdim, okrutnim srcem!« In solzna se je zazrla v starčevske dobre oči in zaupala pu­ščavniku svojo skrivno misel:

»Toda dolgo ne bom več njegova sestra. . . Skrita dolinica v senci strmega Boča in Rogaške gore bo moja domovina! Pozidala bom samostan zase in za samostan­ske sestre, da bomo molile za mojega brata, Henrika Ro­gaškega !«

»Tako stori, o Zofija Rogaška! Pravični nad nami te bo obdaril s srečo, zadovoljstvom in z milostjo, da boš rešila svojega brata pred večnim pogubljenjem!« se je razživel stari puščavnik v svetem zanosu.

Zofija ga je hvaležno pogledala in ga povabila:»Star si in utrujen, puščavnik, vzpni se na konja!«Puščavnik pa je hvaležno odklonil:»Moje noge so bolj vajene potovanja in romanja kot

tvoje! — Le zajahaj, da boš pred večerno zarjo v Ro­gatcu! — Jaz pa pojdem peš! Jutri bom prav tako že na Rogaškem gradu pri vitezu Henriku! Le brezskrbno za­jezdi svojega konjiča!«

Plemkinja Zofija se je sprva obotavljala, nato se po­vzpela na konja, nategnila vajeti pa pomahala v slovo:

»Srečno, oče puščavnik, in na svidenje jutri na Roga­škem gradu!«

208

»Zbogom, plemenita Zofija!« je zaklical puščavnik ter gledal za njo vse dotlej, dokler mu ni zginila spred oči.

Zofija Rogaška je pod večer prijezdila na rodni grad. Konja je prepustila grajskemu hlevarju, sama pa je raz­burjeno stopila v bratovo sobano.

Brat Henrik je hladno pozdravil in jo rahlo pokaral: »Od kod tako pozno, plemenita sestra?«»Pozno, a še preh itro!...« ga je pomenljivo zbodla

Zofija. »Še prehitro sem zvedela za tvoje grehe!«

14 Pohorske legende 209

»Večerna pridiga? Kaj?« se ji je rahlo posmehnil.»Nocoj le sestrino svarilo, jutri pa puščavnikova ob­

tožba in božja obsodba!« je dejala hladno ter se mu za­zrla v zasmehljive oči.

»Smem zvedeti, od kod si se vrnila in čemu si tako nataknjena?« se ji je vitez Henrik še vedno posmehoval.

»Zvedela sem, da so tvoji lovci znova lovili v samo­stanskem lovišču šentlovrenških puščavnikov!« ga je se­stra jela oštevati.

»Prava reč!« je brat malomarno zamahnil z roko.»Tvoji biriči so preganjali samostanske kmete in

delavce!«»Nič novega!«»Tvoji oblastniki si lastijo nad puščavniki in njihovimi

tlačani krvno sodbo!«»Prav vseeno je, pod čigavo roko in od katerega krv­

nega sodnika pade zločinčeva glava!« jo je ostro odbil.»Toda za lov, za grajsko in samostansko ozemlje ob­

stajajo meje, ki veljajo prav tako kot za naseljence!« je neustrašno poudarjala Zofija.

»Meje? Hm!« se je nasmehnil Henrik. »Mejniki so premakljivi!«

»Mejniki so trdni, meja trajna, tembolj, ker si mejač šentlovrenških puščavnikov.«

»Prava reč!« — je znova malomarno odbil.»Ne posmehuj se mi! — Mejniki so božji; tak viden

mejnik je šentlovrenška kapelica na sivi pečini v zeleni planini!«

»Tebi nič mar za naše mejnike! Svet je dovolj velik, da si lahko prilastim še kakšno puščavo, pragozd med dvema potokoma, kak gorski hrbet, z divjačino in s tla­čani vred. Če pa puščavnikom to ni po volji, naj se pre­selijo v nove, še ne obljudene pragoščave!« Podsmeh mu je zginil z obraza; vanj so se zarezale poteze divje jeze.

»Brat, ne gospoduj tako krivično! Boj se božje kazni!« ga je iskreno prosila Zofija.

»Še ti mi boš grozila z božjo kaznijo?« se je razburil vitez. »Jaz sem oblastnik in lastnik vsega ozemlja z ljudmi vred! Če ti ni kaj prav, pa . . .« a nenadoma je nehal pretiti.

»Pa pojdem z doma! — Sem si že izbrala skrito do-

210

lino onstran Rogaške gore! Tam pod strmim Bočem, ob beli brezi, kjer bruha močan studenec svoje vodovje na plan, tam sezidam ženski samostan Studenice! Tja se umaknem! Da boš vedel, kje me boš našel, kadar te bo poiskal božji prst!«

»Kar izgini! Še"nocoj, če želiš!« jo je divje podil z rodnega gradu.

»Nocoj ne, pač pa jutri zarana!« je užaljeno dejala Zofija. »V studeniški dolinici bom vsaj mirno in srečno živela! Vse življenje bom zrla v belo kapelico tam gori v zeleni planini; gledala bom šentlovrenško kapelico, božji mejnik nad samostansko Puščavo onstran Pohorja ter med Rogaško zemljo pred seboj. Prosila bom Boga, da mi usliši prošnjo: da bi se videla v nebesih.«

»V nebesih, ha, ha, ha! Prava reč, v nebesih!« se je krohotal.

Plemenita Zofija je spoznala, da so vsa njena sestrska svarila odveč, da jo brat le zasmehuje. Želela mu je lahko noč ter odšla v svojo sobo.

Tam je padla na klečalnik, se bridko razjokala in po­tožila Križanemu:

»Od iste matere sva rojena; otroka sva istega očeta in vendar je moj brat takšen. . . Henrik Rogaški, vitez. Vitez? . . . Ne vitez, krivični oblastnik, grajski nasilnik je! Ljubi Bog! Kriv je in vendar te prosim zanj: ne kaznuj ga prehudo. Pošlji mu preskušnje! Morda spozna svoje pregrehe in se spreobrne; morda potem zaživi pošteno življenje!« je molila in prosila.

Drugo jutro se je na Rogaškem gradu zglasil popotni puščavnik; vprašal je grajskega stražarja po Henriku, vitezu Rogaškem.

»Kaj želiš od njega?« ga je povprašal vratar.»Govoriti želim z njim!«»Potem si slabo naletel! Nikogar ne trpi pri sebi, še

celo plemenito sestro Zofijo je sinoči zapodil z rodnega gradu!«

»K premnogim krivicam še nova!« je zamrmral po­potni samotar v brado, glasno pa zahteval: »Kljub temu me pelji k njemu! Moram govoriti z njim!«

In popotnik je odšel z grajskim vratarjem v viteško dvorano. Cez nekaj trenutkov je vstopil Henrik, vitez

211

Rogaški. Brž ko je zagledal starega puščavnika, je na­mrščil obrvi in srdito vzkliknil:

»Zopet pridigar!«»Ne pridigar, temveč tožnik!«»Tožnik? Koga obtožuješ, samotar?«»Obtožujem tvoje lovce, ker ne poznajo mej med sa­

mostanskim in rogaškim loviščem!«»Naprej! Poslušam!« ga je spodbodel Henrik.»Tvoji biriči preganjajo šentiovrenške puščavnike in

samostance!«»Le dalje!« je zlobno zasikal graščak.»Grajski sodniki si lastijo krvno sodbo nad samostan­

skimi tlačani!«»Še kaj?« se mu je rogal Henrik.»Že to troje je dovolj! Še preveč!« je bil samotar ves

iz sebe.»To ni zame nič novega; vse to sem že sinoči slišal

od sestre Zofije. Zato sem jo pa spodil z doma! Si me razumel?«

»Popolnoma! A tvoje pregrehe s tem niso odprav­ljene! Če je tvoje uho gluho za sestrina svarila in za moje obtožbe, če je tvoje srce zakrknjeno, potem. . . «

»Kaj potem? Nu, samotar, kar naprej, na dan z be­sedo!« ga je zasmehijivo izzival hudobni graščak.

»Če ne maraš priznati božjih mej, te bo zadela božja kazen!« je povzdignil puščavnik svoj glas ter v sveti iezi zagrozil graščaku z božjim maščevanjem.

»Poberi se mi spred oči, goščar!« se je drl nad njim. »Če ne, ne boš več videl svoje puščave ne jasnega neba nad njo!«

»Že grem! Toda še se bova videla!« mu je preroško zapretil ter hitro odšel.

Ko je puščavnik ves razburjen stopal z Rogaškega gradu, je za njim pridirjal konj z jahalko, ki je v nji spoznal plemenito Zofijo Rogaško.

Jahalka je brž ustavila konja in žalostno dejala pu- ščavniku:

»Oba greva, oče, z gradu kot izgnanca! — Vse moje prošnje so bile zaman kot tudi vaša svarila.«

»Zaman ves trud in dobra volja! Toda krivice osta­nejo in, če jih nobeden izmed naju ni mogel odstraniti,

212

jih bodo zmleli božji mlini, ki meljejo sicer počasi, a tem­bolj za gotovo. Vračam se na pohorski greben k šentlov- renški kapelici, od koder bom kot samotarski puščavnik stražil božjo mejo.«

»Jaz pa pojdem v studeniško dolinico, da tam zgra­dim ženski samostan. Vsako jutro in vsak večer bom sedela na skali ter zrla v belo kapelico na sivem kamnu. Srečno!« mu je zaželela in odjahala.

»Zbogom, plemenita Zofija!« je zaklical za njo. Nato se je napotil prek strme Rogaške gore v Bistriško dolino in od tam proti zelenemu Pohorju, vrh katerega se je v soncu bleščala njegova kapelica.

213

Minila so tri leta . . .Puščavnik se je bil vrnil na vrh Pohorja ter stražil

šentlovrenško kapelico na sivi skali.Plemenita Zofija pa je v studeniški dolinici zgradila

samostan ter v njem živela tiho življenje samostanske sestre.

Nekega jutra pa pridrvi v studeniški samostan vitezov sel. Brž poišče sestro Zofijo ter ji naznani bratovo spo­ročilo:

»Ljuba sestra Zofija, pridi k meni na Rogaški grad!«Sestra Zofija se je silno začudila.»Hvala ti za sporočilo, sel iz Rogatca. Zakaj neki me

brat tako prijazno vabi?«Vitezov sel se je malo obotavljal, nato pa vendarle

pojasnil:»Moj gospod Henrik, vitez Rogaški, mi je naročil le

to, kar sem vam, plemenita Zofija, sporočil! Pravega vzroka temu vabilu ne vem; domnevam pa, da je vzrok njegova bolezen!«

»Kakšna bolezen? Govori!« se je razburila sestra.»Nihče ji ne ve leka. Vitez Henrik se zvija od bolečin

v trebuhu, da se kar valja po tleh; toži in vpije, da ga tako neznansko čudno grize!« je pripovedoval sel.

»Ali ni poklical zdravnika?« je zaskrbelo plemenito sestro Zofijo.

»Je, a ker mu ni znal pomagati, ga je zapodil z gradu. Nato je poklical še poljčanskega vražarja!«

»In kaj je dejal ta?«»Poljčanski vraž ar je spoznal, da ima vitez Henrik

želodčne kamne. Neka nova bolezen pa mu zvija in meša črevesje kot otrok predici štreno. Vražar je še bajal, da utegne njegovi bolezni odpomoči le zdravilna studenčnica izpod sive skale šentlovrenške kapelice vrh zelenega Pohorja.«

»In kaj je moj brat storil?«»Poslal je na Pohorje svojega oproda, da poišče tisti

čudodelni studenec in mu prinese zdravilne studenčnice.«»Mu jo je prinesel?«»Do zdaj se še ni vrnil! Domnevajo, da je v pohorskih

pragozdovih zašel! Morda je zablodil v jezerska močvirja, morda so ga raztrgali volkovi. . . Kdo bi to vedel ? — Še

214

to, plemenita sestra Zofija! Konjiča za vas sem pripeljal kar e seboj!«

»Prav, zvesti sel z Rogaškega gradu! Takoj kreneva na pot!« se je pri priči odločila studeniška sestra Zofija. Samostanskim sestram je povedala, da jo njen brat Hen­rik, vitez Rogaški, nujno kliče k sebi, ker je hudo zbolel. Nato sta zajahala vsak svojega konjiča ter jadrno zdir­jala v studeniški gozd, od tam pa jahala korakoma po strmi stezi čez sedlo med votlim Bocem in strmo Roga­ško goro.

Čez nekaj ur sta prijahala na grajsko dvorišče. Konj­ski hlevar je brž priskočil ter pomagal Zofiji stopiti iz sedla, nato pa oba konja odgnal v konjušnico. Vitezov sel pa je pospremil plemenito Zofijo k njenemu bratu Henriku, vitezu in svojemu gospodarju.

Ko ju je Henrik zagledal, je proseče zaklical:»Hitro, hitro, ljuba‘ sestra Zofija! Mene tako čudno

grize! Pomagaj mi, ljuba moja sestra!«Sestra Zofija je takoj stopila k svojemu bratu, mu

podala roko v pozdrav in spregovorila:»Tvoja bolezen je skoraj neozdravljiva, zakaj sam Bog

ti jo je poslal za kazen, ker si z vrha Pohorja prestavil božje m eje. . . Na pohorskem grebenu stoji bela kape­lica, izpod sive skale pa priteka čudodelen studenec! Za­pusti Rogaški grad ter poromaj k šentlovrenški kapeli, kjer biva njen samostanski stražar. Živi v samoti kot puščavnik ob gozdnih sadovih ter pij zdravilno stu­denčnico!«

»Sredi pragoščav naj samotarim in gladujem kot pu­ščavnik?« se je razburil vitez Henrik. Toda prav vtem ga je znova prijelo in zvilo v trebuhu.

»Poromaj v zeleno planino, spokori se za svoje pre­grehe, popravi vse krivice in ozdravel boš!« ga je pre­pričevala sestra Zofija.

»Oženiti se nameravam, ne pa iti v pohorsko puščavo samotarit in stradat!« je preklinjal vitez Henrik.

»Brat moj, potem ti ne vem svetovati in tudi ne mo­rem pomagati v bolezni! — Zbogom, brat moj!«

In sestra Zofija se je poslovila od njega ter se do solz žalostna vrnila v svoj skriti samostan sredi stude- niške dolinice.

215

Že prve dni po Zofijinem obisku se je rogaškemu vi­tezu bolezen poslabšala. Po vsem telesu so mu zacveteli rdečkasti krogi, zato je znova velel poklicati predse polj- Čanskega vražarja.

Ko ga je vražar zagledal, se je zgrozil ter si z rokami zakril prestrašeni obraz:

»Vitez Henrik, gobavec!«/Henrik je v grozi pozabil na svoje silne bolečine, pla­

nil k vražar ju ter ga divje zgrabil za roke:»Kaj bajaš? Da sem gobav? Govori resnico, če ti je

življenje ljubo!«»Verjemite mi, da bi bil rajši dejal, da ste zdravi!

Toda ti mehurjasti krogi so zares — gobe!« je jecljal vražar ter v strahu pred gobavim vitezom Henrikom tre­petal kot zviharjena vrba ob naraslem potoku.

»Gobavi vitez! Henrik Rogaški, gobavec!« Sam sebi ni mogel verjeti. Ko pa je v svojih rokah čutil trepetajoče telo poljčanskega vražarja ter videl v njegovih očeh smrtno grozo, ga je še silneje stresel:

»Govori! Bajaj, kako bi se iznebil gobavosti!«»V starodavnih časih so gobavce ozdravili, če so se

zanje žrtvovala nedolžna dekleta, ki so jih brezmejno lju­bila!« je negotovo jecljal in bajal vražar.

»Kako? Če je gobavca ljubilo nedolžno dekle?« in v Henrikovem srcu je zasijal žarek upanja, saj njegovo sree ljubi še izbrano nevesto. »Potem sem rešen, kajti moja nevesta me neizmerno ljubi!«

Vražar je ostal neprijazno hladen in ga nezaupljivo pogledal v goreče oči:

»Vas ljubi tako silno, da bo za vas žrtvovala tudi svojo srčno kri?«

»Srčno kri?« je viteza spreletel mraz. »Da bi zame žrtvovala srčno kri? Saj bi potem ona umrla namesto mene?«

»Tako je, vitez Henrik!« je vražar obotavljaje se pri­trdil. »Umrla bo, da reši vas!«

Vitez Henrik ga je tako blazno divje stresel, da se mu je vražar iztrgal in pobegnil.

Vitez pa je velel poklicati svojo izvoljeno nevesto.In nevesta je prišla . . .Ko je zagledala svojega ženina vsega posutega z raz-

216

nobarvnimi krogi, kot bi bil po njegovi koži sam zlodej nasejal gob hudičevk, je strašno kriknila in zbežala izpred ženinovih oči.

Vitez Henrik je skočil do vrat za njo, jo milo klical, ljubeče vabil in trpeče prosil. . . Toda nevesta se ni niti ozrla, zbežala je ko burja in se ni več prikazala. Noben glas je ni mogel več privabiti na Rogaški grad.

»Vitez Henrik je gobav!« se je ko strela razširila črna vest med njegovimi oprodami, grajskimi sli, služab­niki in konjarji.

»Na Rogaškem gradu je gobavec!« so se v smrtnem strahu razbežali grajski dvorniki.

Vitez Henrik jih je klical in vabil, toda zaman. Ko se je privlekel iz svoje sobane na grajsko dvorišče, je ža­lostno spoznal, da ga je v nesreči vse zapustilo, da je na vsem gradu ostal sam, popolnoma sam.

»Sam, popolnoma sam!« je obupano klonil z glavo.Čez nekaj trenutkov se je zravnal in zdirjal v grad.

Tam si je poiskal črn plašč, se zavil vanj in si globoko čez obraz potegnil Črno oglavnico. Nato je šel v konjski hlev in izbral konja vranca, ga privlekel na dvorišče ter odjahal v pozno jesensko noč . . .

Po tihi studeniški dolinici je samostanski zvon odbil polnoč, ko se je iz nočnega bukovja s severne strmine Rogaške gore utrgal skrivnosten jezdec, ves črn na prav tako črnem vrancu, kot bi se bila oba rodila iz črnih temin pozne jesenske noči.

Pred samostanskimi vrati se je črni jezdec ustavil. Po kratkem premišljevanju je potegnil za ročaj ob dverih in v nočno tišino studeniškega samostana je rahlo zadonel zvonec.

Kmalu je pridrsala sestra vratarica ter boječe vpra­šala:

»Kdo zvoni ob tej nenavadni nočni uri?«»Nekdo, ki bi nujno rad govoril s sestro, plemenito

Zofijo Rogaško!« ji je prav tako z negotovim glasom od­govoril nočni jezdec.

»In kdo bi rad nujno govoril z njo?«»Henrik, vitez Rogaški, njen brat!«»Poklicala bom sestro Zofijo!« je obljubila samostan­

ska vratarica in urno odšla po odprtem hodniku. Kmalu

217

so se med stebrišči oglasili dvojni odmevi drsajočih korakov.

Vitezu Henriku je začelo bumeje biti nemirno srce.»Kdo bi rad govoril z menoj ob tej pozni uri?« se je

zdajci oglasila sestra Zofija.»Henrik, tvoj nesrečni brat!«Vratarica je odklenila stranska vrata in na pragu se

je prikazala bela sestra, plemenita Zofija Rogaška.»Brat moj! Kaj te je privedlo semkaj?« se je v skrbeh

tresel njen glas.»Prišel sem se poslavljat od tebe,« je bolno zastokal

vitez Henrik.»Poslavljat? Kam si namenjen?« ga je vprašala sestra

Zofija. »In tako nepričakovano?«»Zbežal sem z rodnega gradu, ker me je vse zapustilo:

zvesti oprode, grajski sli, služabniki in hlevarji. Celo iz­voljena nevesta, moja nevesta je zbežala pred menoj . . .« ji je bridko potožil brat.

»In čemu te je vse zapustilo, Henrik? Vse, prav vse povej svoji sestri, saj te še vedno ljubi!« je iskreno de­jala Zofija. Ko pa je stopila k njemu ter ga hotela pri­jeti za roko, se je zgrozil in izvil iz sebe:

»Ne dotakni se me! Jaz sem . . . gobav.«»Henrik, gobav vitez?.Moj brat, gobavec?« je v silni

bolečini zadrhtela sestrina duša. Kmalu pa se je otresla začudenja in ga začela sočutno tolažiti:

»Zaupaj v Boga in ozdravel boš!«Henrik pa je potrto odkimal:»Poljčanski vražar mi je dejal, da bi me lahko rešilo

edinole nedolžno, ljubeče dekle, ki bi bilo pripravljeno zame žrtvovati tudi svojo srčno kri. Moja nevesta pa je pobegnila, še preden sem ji črhnil besedico o tem. Zdaj pojezdim proti črnemu Pohorju, da v njegovih puščavah najdem smrt ali pa . . .«

» . . . ali pa ozdravljenje! Novo življenje!« mu je sestra Zofija zanosno segla v besedo. »S teboj pojdem na to skrivnostno božjo pot in poromala bova na vrh Pohorja, kjer stoji na sivi pečini bela šentlovrenška kapelica.«

»Ne, ne smeš z menoj! Še ti bi se okužila s temi pre­kletimi gobami! Samostanska sestra pa gobavka? . . . Ne, nikakor ne!« je odločno odbijal Henrik sestrino žrtev.

218

»Ne ubraniš mi! Spremljala te bom! In če bo treba, bom žrtvovala zate tudi svojo srčno kri! . . . Henrik, brat moj! Verjemi mi, da te imam srčno rada. Večje sreče ne morem doživeti, kot če ti ozdraviš! — Ce mi pobegneš, se sama napotim za teboj skozi gozdove in puščave, čeprav bi me tam doletela smrt. Premisli, umrla bi, ne da bi žrtvovala življenje zate. Moja žrtev bi bila v samoti zaman, ti pa bi ostal gobavec!« ga je iskreno prepri­čevala.

»Ljuba moja sestrica! Tvoje žrtve ne morem sprejeti!« jo je trdo odbijal gobavi brat Henrik.

219

»Moraš jo sprejeti! Zakaj tako hoče On. ki bedi nad našim življenjem! On ti je poslal to strašno bolezen, da te preskuša. Obenem pa želi preskusiti mojo sestrsko ljubezen, če je prava in dovolj močna za največjo žrtev, da s srčno krvjo reši bratu življenje in njegovo dušo, ker je v silni nevarnosti.«

V tem trenutku se je razprlo oblačno nebo in čudo­vita mesečina je oblila belo samostansko sestro, pleme­nito Zofijo Rogaško. Oba sta se otroško vdano ozrla v nebeško bleščavo . . .

»Samo nebo blagoslavlja mojo žrtev!« je dahnila sestra Zofija v silnem zanosu. »Zdaj je ne smeš več od­klanjati!«

»Če je takšna božja volja . . . « se je vdal Henrik, gobavi vitez.

Sestra Zofija je bila v hipu pri samostanski vratarici ter ji zaupala veselo novico, kako sam Bog želi njeno žrtev, da reši svojega brata gobavosti.

Vratarica je nemo prikimala in že je za njo zaprla vrata.

»Z gobavcem gre . . . « se je prestrašila vratarica in v ključavnici skrbno zaobrnila ključ, da ne bi skoznjo prišla strašna bolezen.

Nočno nebo se je znova prepreglo s temnimi oblaki; svetla luna je v trenutku zamrla nad tihim studeniškim samostanom, ko je vitez Henrik dvignil na črnega konja svojo sestro Zofijo ter jo držal v svojem naročju. Vranec je nemirno zahrzal, s kopiti razkopal zemljo pred seboj in, ko je začutil, da so mu napete vajeti zapotegnile uzdo globlje v gobec, je planil ter oddirjal.

Črni jezdec je vodil svojega konja vranca proti tem­nemu Pohorju, ki se je skrivnostno dvigalo na severni strani ter se spajalo s silnimi oblaki, oboje pa se je zlilo v en sam zapet črn nočni plašč. Le sestrina obleka se je rahlo belila v bratovem naročju. Ko so tako drveli skozi noč, je bilo, kot bi bil črni jezdec ugrabil belo nevesto, zdaj pa drvi proti svojemu domu.

Tedaj so se začele s temnega neba sipati zvezdnate snežinke. Vrtele so se in vrtele ter rajale svoj prvi zimski ples. . . Vedno več snežnobelih družic je plesalo okrog črnega ženina, viteza Henrika, in bele nevestice,

220

sestre Zofije. Nekaj snežnih zvezdic se je zapletlo med vrančeve grive, kot bi bila igriva roka nanizala na črne niti bele cvetove zmladletskih marjetic.

Le vitezovega plašča se ni prijela nobena snežinka. S črne oglavnice so se druga za drugo odsukljale na poznojesensko zemljo, ki se je v slutnji nove zime stisnila v svoje grčaste gube.

Črno nebo je sipalo nočnima romarjema na božjo pot bele zvezdice in kopita njunega vranca so jih zbijala v trdo stezo. Prek belih in tihih poljan je odmevalo le pe- ketanje vrančevih kopit. . .

Še preden je zazorilo zimsko jutro, sta nočna romarja že prejezdila pobeljeno Bistriško dolino in ob gorski Bistrici prijahala do Zlodejevega mlina, kjer sta se ločili dve drvarski stezi: leva je držala k bistriškemu potoku, desna pa se je vzpenjala med vinogradnimi bregovi.

Pri tem mlinu je vitez Henrik zategnil uzdo in ozno­jeni vranec se je rade volje ustavil. Nočni jezdec je po­trkal na zapahnjeno okence, v katerem je tičal železen križ.

»Hej, mlinar! Romar te kliče!«Okenski zapah se je odmaknil in zaspani mlinarjev

obraz se je prikazal v okviru:»Kaj hočeš že navsezgodaj?«»Katera steza drži k šentlovrenški kapelici vrh Po­

horja?« je vprašal Henrik.»Tistale na pravo stran! — Pa menda ne nameravata

v takem vremenu v planine? Če sta hotela gor, vama svetujem, da romanje odložita za kakšen dan, kajti danes bo padlo snega, da ne bosta mogla nikamor iz snežnih zametov in zasneženih klancev.«

Toda vitez Henrik se je mlinarju zahvalil za nasvet — in pognal vranca . ..

Vozna pot se je vila med belimi vinogradi; golo trs je in kolje je žalostno štrlelo nad odpadlim jesenskim list­jem. Ob obeh straneh zasnežene poti so ležali pobeljeni vinogradi. Tu in tam se je kolovozna pot izgubila na dno klanca, pa se znova vzpela med golo bukovje in zim­zeleno smrekovje.

Vranec se je jel vedno pogosteje ustavljati po strmi poti. Tedaj je vitez Henrik razjahal, da mu olajša breme.

15 Pohorske legende 221

Prijel je vranca za povodec in ga peljal dalje, vedno više in više. Že so pod njimi ležali beli vinogradi. Pot pa je zginjala med bukovjem in planinskimi njivami ter belimi pašniki, ki so proti globokemu bistriškemu potoku padali ter bili videti v zastrtem jutru kot velikanske ponjave, razpete po oblih hribih in kopastih vrhovih.

Nad njimi je viselo temnosivo nebo, kot da se je zlilo z gorskimi vrhovi v eno samo nerazločno gmoto. Z niz­kega neba pa so še vedno padale snežne zvezdice.

Vranec je bil že ves zasnežen, da je bil videti kot konj-belec. Na njem je sedela in nalahno pokimavala bela sestra Zofija. Bila sta kot pobeljen kip, ki ga vleče za seboj črni vitez. Viteza pa se ni prijela nobena snežinka,

kajti vsaka se je skotalila z njegovega črnega plašča in z oglavnice na belo p ot . . .

Po nekaj ovinkih sta Henrik in Zofija dospela na golo kopo, s katere sta pred seboj zagledala belo naselje Šmartno. Črni vitez, gobavi Henrik, je vodil pobeljenega 'vranca pod pohorsko vasico tako, da sta se izognila vaški poti med lesenimi kočami, ki so zaspano čemele pod cerkvijo, obdano s taborskim zidovjem. Za šmartinsko vasjo je bela gaz vodila prav po golem grebenu, ki se je kopasto dvigal iz mračnih globin. Čez golo sedlo je bril hladen veter prav do kosti ter iz potočne globače pre­ganjal temnosive megle. Henrik je spodbujal utrujenega vranca, da so čimprej prešli odprto in vetrovno grebe­nasto pot in dospeli do novega gozda.

Skoraj osuti macesni so stali v redkem gozdu, vsi beli in s kristalnim ivnikom obsuti, pod njimi pa je tu in

222

tam samevala do gozdnih tal sklonjena breza kot bela žalost zimskih puščav.

Sredi planinskih belozelenih gozdov in zasneženih poljan sta se brat Henrik in sestra Zofija ustavila, zakaj zimsko jutro se je zbudilo. In tedaj sta skozi umiti zrak zagledala v daljavi belo kapelo, čepečo na sivi skali.

»šentlovrenška kapela!« je vzkliknila sestra Zofija.»Še pred večerom morava priti do nje!« je odločno

dodal vitez Henrik.»Morda bova dospela že opoldne!« je zahrepenela

sestra Zofija.»Morda. . . « je brat rahlo podvomil ter v skrbeh

pogledal zdelanega vranca. Nato pa so mu vročične oči splule čez zimske drvarije in belozelene goščave na vrh pohorskega grebena. »Težka bo še pot do tja!« je trpko vzdihnil, nato pa vranca znova spodbodel.

Tedaj sta na beli poljani zagledala drvarja. Ko je dospel do njiju, ju je debelo pogledal, začudeno zinil in počasi vprašal:

»Kam pa po tem globokem snegu?«»Tja na vrh Pohorja, h kapeli!« je brž povzela besedo

sestra Zofija, zakaj opazila je, kako se je brat Henrik še globlje sklonil predse, da mu je oglavnica popolnoma zakrila bolni obraz.

»Romata k šentlovrenški kapeli? Poznata poletno pot?«»Ne, še nikoli nisva hodila tod!« mu je iskreno pri­

znala sestra Zofija. »Zaobljubila sva se, da bova tja gor poromala v snegu!«

»A tako ? No, potem se pa držita bolj na pravo stran! Do moje bajte bosta prav lahko našla, kajti do nje vaju bodo vodile moje stopinje. Od moje bajte pa, ki je zad­nja v planini, bosta gazila sneg še kakšno dobro uro. Pa srečno hodita!« jima je zaželel pohorski drvar ter stopal po njuni gazi proti šmartinskemu naselju vrh sedla.

»Zbogom, drvar!« je zaklicala za njim sestra Zofija. In krenila sta dalje.

Konj vranec pa je po slabi drvarjevi gazi čimdalje teže stopal; noge so se mu do kolen vdirale v sneg, čeprav je pred njim gazil vitez Henrik.

»Ne boš vzdržal...?« se je zanj zbal, ko je vnovič klecnil ter se le stežka pobral iz snega.

223

Tedaj je sestra Zofija skočila s sedla ter potrepljala vranca po vratu:

»Še dobro da je vzdržal tako dolgo ježo, od studeni- škega samostana pa do tod!«

»Tešč smo še!« je vzdihnil vitez Henrik in se željno ozrl proti pohorskemu grebenu.

»No, vranec moj! Sam boš zdaj laže gazil po teh red­kih drvarjevih stopinjah. Ko pridemo do drvarske bajte, ti poiščem sena,« ga je spodbudno tolažil.

In vsi trije so znova nadaljevali zimsko romanje, saj jih je podžigala misel, da bodo kmalu pri drvarski bajti, zadnji pod vrhom; nato pa pri kapeli. . .

Planinsko smrekovje in hojevje si je ogrnilo zimske kožuhe in plašče, čez sklonjene vrhove si je potegnilo bele kape, gozdni mlaj pa se je potuhnil pod bele snežne pernice ter si podvil vršičke pod hladna pokrivala naj- čudnejših oblik. Planine spijo pod belo odejo . . . Kadar se kaka smreka z jeličem vred prebudi, se mehko po­grinjalo razpusti v snežinkast slapič.

Čez zimske drvarije vlada bela tišina, božji m ir.. .Skozi to zimsko lepoto sta globoko zamišljena romala

vitez Henrik in sestra Zofija. Med njima pa je stopal vranec ter tu in tam prhnil v pernati sneg.

Tedaj sta pred belozelenim jelovjem zagledala črno drvarsko kočko. Vsem trem so se oči živahno zableščale, utrujene in težke noge so ob pogledu na bližnjo bajto postale lažje; še celo srca so jim zaigrala in kri jim je urneje zaplala po otrplih udih.

In že so se ustavili pred drvarsko bajto.Sestra Zofija je vstopila. Koča je bila zakajena dim­

nica z odprtim ognjiščem. Dim je valovil tako nizko pod stropom, da se je morala Zofija pripogniti, če se je hotela ozreti po vsej dimnici. Zagledala se je v drvar ko, sedečo ob ognjišču.

»Dober dan vam Bog daj!« jo je pozdravila Zofija.»Tudi tebi!« ji je odzdravila drvarka in hkrati po­

vabila: »Sedi semle k našemu ognjišču in se malo pogrej! — Od kod pa v takem snegu?«

»Iz studeniškega samostana pod strmim Bočem. Ro­mam pa k šentlovrenški kapeli, kajti z bratom sva se

224

tja zaobljubila!« je brž povedala, sedla k nji na klop ter si ob toplih plamenih mela premrle roke.

Stara drvarka jo je sočutno pogledala; zdela se ji je silno izmučena in slaba, zato je s komena potegnila črn piskrič in ji ga gostoljubno ponudila:

»Na, popij malo mleka! Precej ti bo bolje!«Sestra Zofija jo je hvaležno pogledala, vzela mleko

ter ga željno popila.»Bog ti ga povrni! Bila sem res že silno slaba; saj

sem še tešč! Ali imaš še kaj mleka? Nesla bi ga še svo­jemu bratu!« jo je poprosila.

»Seveda ga imam! — Tule je !« in dala ji ga je še en piskrič. »Zakaj pa ne pride noter?«

»Brat je spokornik v črnem plašču in ne mara med ljudi! — Poleg tega se mu je še zanohtilo, da si ne upa na toplo!« se je izgovarjala sestra Zofija. Odšla je k bratu Henriku ter mu ponudila mleka: »Vzemi in pij!«

Brat Henrik se je hvaležno zazrl v ljubeče oči sestre Zofije, prijel piskrič toplega mleka ter ga v dušku izpdl do dna. Nato je pokazal na svojega vranca:

»Še za konjiča do bodi šop sena!«»Bom!« In Zofija je odšla v drvarsko kočo.Cez hip se je vrnila s staro drvarko. Drvarka je nosila

polno naročje dišečega planinskega sena in ga vrgla pod kapno streho pred vranca.

»Nu, zdaj pa dobiš še ti malo za pod zob! Le vzemi! Je pravo planinsko seno!« je prigovarjala vrancu, da je kar planil po njem. Drvarka pa se je radovedno obrnila k Henriku v črnem plašču:

»Brat spokornik? Prav, prav, da tudi ti romaš tja gor na planino, če si se zaobljubil!«

Vitez Henrik pa je bil starki že prej obrnil hrbet, tako da mu ni mogla videti bolnega in izmučenega obraza. Le nemo ji je prikimal, skrbno skrivajoč roke in obraz v črnem spokorniškem plašču.

Drvarka je spet peljala sestro Zofijo v svojo kočko, da se pošteno ogreje pri toplem ognjišču; medtem pa je Henrik pred bajto drgnil otrple roke s snegom pršičem ter živo stopical okrog konja, ki je željno hrustal suho mrvo. Ko je že vse pospravil in se je tudi vitez Henrik

225

že dodobra razgibal in ogrel, je potrkal na majceno štiri­oglato okence in poklical svojo sestro:

»Sestra Zofija! Pridi!«In že je bila pri njem, drvarka pa je prišla na hišni

prag ter si ju zadovoljno ogledovala.»Koliko ti dolgujeva za mleko in seno?« jo je vpra­

šala sestra Zofija.»Kaj bi vama le računala? — Zmolita še zame kale

očenaš tam gori v božje potni kapeli! — Sicer pa vama odsvetujem, da bi takoj nadaljevala svojo romarsko pot. Planinski gozdovi so globoko zasneženi, pota vsa zame- tena. Ostanita danes rajši pri meni! Bosta jutri poromala na vrh!« ju je vabila gostoljubna drvarka.

Romarja pa sta se za njeno gostoljubnost in novo vabilo lepo zahvalila ter zapustila zadnjo drvarsko kočo v šmartinskih planinah.

»Do pasu in še čez bosta gazila sneg!« je drvarka klicala za njima. »Držita se bolj na pravo roko, sicer pa kar navzgor po bregu. In prišla bosta naravnost k šenb- lovrenŠkemu puščavniku! Pa srečno gaz!«

»Zbogom! — Srečno!« sta ji odzdravila izpod zim­skega gozda nad drvarsko bajto, Nato so vsi trije rinili v breg ter gazili sneg do pasu.

Prvi se je boril konj vranec, za njim se je v mrzlični vročici opotekal gobavi vitez Henrik, sestra Zofija pa je stopala zadnja. Sprva so še nekako napredovali, toda po prvih izpodbudnih korakih so se vzpenjali čim dalje po­časneje. Zaustavljali so se že po nekaj korakih, da so se oddahnili, si odpočili utrujene noge, nato pa znova zagazili v debeli sneg.

Tedaj pa se je z vrha počasi privlekla temnosiva megla, se razvlekla pod visečimi in s snegom obloženimi vejami smrek in hojk ter se sčasoma zgostila v večerni somrak.

»Saj ne vidim niti pet korakov pred seboj!« je za­skrbelo sestro Zofijo. »Da le ne bi zašla!«

»Šli bomo vedno navzgor in končno moramo priti na vrh. Tam pa bova že našla puščavnikovo kapelo!« jo je tolažil brat z rahlo negotovim glasom.

Vztrajno so gazili naprej ter se zmerom huje mučili, zakaj oslabele noge so jim že skoraj popolnoma odrekle.

Planinska megla pa se je Čimdalje bolj zgoščevala,

226

da se je v globokem gozdu že dodobra stemnilo, kot bi bil padel večer čez pohorske planine in snežne poljane.

»Je še večerka ali je že večer?« je podvomila sestra Zofija.

»Kdo bi to vedel! Bržkone se je že zvečerilo! — Toda to nas ne sme zadrževati! Mi moramo naprej, da pri­demo še danes na vrh do puščavnika!« si je vitez Henrik dajal pogum.

Kar je sestra Zofija popolnoma omagala; onemoglo se je zgrudila v globokem zametu. Brat Henrik jo je z veliko težavo in muko spravil iz snežnega zameta in jo posadil na vranca. Zdaj pa se konj, z novim bremenom obtežen, ni mogel prestopiti nikamor več; od onemoglosti se je kar tresel.

»Če se nam ne posreči zbrati novih moči, bomo obstali v snegu. V njem bi tudi -kar prenočevali!« je v silnih skrbeh spoznal brat Henrik ter glasno hrabril zdaj sestro Zofijo zdaj konja vranca.

»Ves naš trud je zaman! Zdaj ne moremo ne naprej k puščavniku ne nazaj k drvarju!« je zatarnala sestra Zofija. »Še srečni bomo, če v zimski noči ne zmrznemo!«

»Ne bomo zmrznili! Ne smemo!« jo je hrabril vitez Henrik. »V zamet izkopljem snežno utico, da bova v zavetju. In če se mi posreči pod snegom najti kresilni kamen in suhega dračja, zakrešem ogenj!« se je na­vduševal z rešilno mislijo ter se pri priči lotil dela.

Odlomil je dve smrekovi veji: eno je podal sestri, drugo pa je obdržal zase; z vejama in rokami sta začela kopati v snežni zamet. Delo jima je šlo še dovolj dobro izpod rok in kmalu je bila snežna utica narejena, sneg pa odkopan do zemlje. Tam je vitez Henrik na srečo našel še kresilna kamna, sestra Zofija pa je zbrala dračja ter ga zdrobila; podenj je stlačila nekaj suhih listov, prgišče smrekovega igličevja in nekaj storžev.

»Kurivo pričakuje iskre!« je rekla sestra svojemu bratu. Ta ji je molče prikimal in jel kresati; udarjal je kresilna kamna drugega ob drugega in ju drgnil s tako vnemo, da je po nekaj trenutkih odletelo več isker. Suh list se je vnel in iz kupa dračja se je prisukljal tanek dim.

»Ogenj!« je Henrik skoraj zavriskal od veselja. Sestra je bila še bolj zadovoljna kot brat; skrbno je prilagala

227

k porojenemu plamenčku zdaj smolnato vejico zdaj suh storž, nato pa veje in poklesti. Čez nekaj časa je v snežni utici plapolal živ ogenj ter širil prijetno toploto. Stude- niška romarja sta sprva pozabila na svojo nesrečo, da bosta morala prečepeti v sneženi utici vso dolgo zimsko n oč . . .

Medtem ko sta si Henrik in Zofija v snežnem zametu pripravljala zasilno zavetišče, se je konj vranec nagonsko potegnil pod skupinico jelk, ki so s svojimi gostimi vejami, upognjenimi prav do gozdnih tal, delale šotoru podoben prostor. Pod to naravno streho se je vranec oddahnil; od silne lakote je jel obgrizovati veje zelenih jelk ter z zobmi lupiti smolnato skorjo.

V snežni utici je prijetno prasketal zimski ogenj ter metal begajočo svetlobo po bajnolepem hojevju in smre- kovju, kjer se je bila zgostila megla.

»Zimska prelest v nočnem ognju!« Čudovita noč je kljub mrazu očarala sestro Zofijo.

»Zame je zimska žalost. ..« je grenko občutil brat Henrik. »Dolga noč bo pod to snežno streho!«

Umolknila sta ter se potopila vsak v svoje premišlje­vanje; molče sta strmela v spreminjave plamenčke ter vsak s svoje strani potiskala ogorke v živi ogenj.

Kar je nočno tišino pretrgalo divje lajanje in tuljenje. Vranec je nagonsko zarezgetal in nekajkrat udaril s kopiti ob trdo zemljo.

»Volkovi. . . « je brat Henrik zaškripal z zobmi. »Ognja se bojč . . . «

228

Oba sta se zastrmela v nočno meglo in zagledala pošastno se lesketajoče oči, po dvoje in dvoje zelenih volčjih oči. Volkovi so se počasi približevali, saj so se komaj izmotavali iz globokega snega. Ogenj v snežni utici jih je splašil in ustavili so se ter nepremično bulili vanj. Kar se star volk drzno splazi proti njima in se jima srepo zazre v oči; drugo krdelo je medtem previdno čakalo . ..

Že se jima je stari volk približal na dolžino volčjega skoka in obstal, kot bi izbiral primeren trenutek. Tedaj pa vitez Henrik potegne iz ognja goreč ogorek in ga zaluča v starega volka. Ta je splašeno odskočil ter se umaknil k prežeči volčji čredi. Konj vranec pa je že za­čutil volkove v svoji neposredni bližini; jel je divje biti s kopiti ter tako pretresljivo rezgetati, da je Henrika mrazilo do kosti.

»Konja bodo napadli!« se je zgrozila sestra Zofija.»S kopiti se jih bo ubranil!« je rahlo podvomil Henrik.Tedaj so zatulili volkovi tako krvoločno in divje, da

sta oba pri priči spoznala: konja so napadli z vseh strani. . . Vranec je bil s kopiti in proseče klical svojega gospodarja na pomoč . . .

Vrančevega obupnega rezgetanja vitez Henrik ni mo­gel več čuti; zgrabil je dvoje gorečih poklesti in planil iz razsvetljene utice. Ko sta njegovi bakli bežno osvet­lili bojišče, je z grozo zapazil, kako se je stari volk po­gnal na vrancev vrat ter tam obvisel. Tedaj je vitez planil ter zamahnil po volkovi glavi.

Stari volk se je spustil z vrančevega vratu ter se omotičen sesedel v sneg. Henrik pa je srdito mahal z ogorkoma, da bi prepodil volkove. Kar sam sebi ni mogel verjeti, kako so se ga volkovi izogibali.

»Gobav sem, še volkovi beže pred menoj!« mu je šinilo v možgane. Že se je jel veseliti nagibajoče se zmage, ko se je zgodilo nekaj strašnega.

Sestra Zofija mu je pritekla na pomoč . . .In že se je stari volk pognal proti njej. Klecnila je in

boleče zaječala. Tedaj je brat Henrik s tako silo zamahnil po volkovi glavi, da se je pri priči zvalil v sneg. Potem je Henrik zgrabil krvavečo sestro Zofijo ter jo odnesel v snežno utico. Iz odprte rane na vratu ji je curljala kri

229

ter rdeče barvala njeno belo samostansko oblačilo. Hen­rik ji je zaman skušal z roko zapreti grdo rano; rana je čimdalje bolj krvavela. . .

Tedaj so zunaj volkovi zmagoslavno zatulili; vranec je utihnil. Boj je bil končan.

V snežni utici pa se je začel smrtni boj. Plemenita sestra Zofija se je jela poslavljati od svojega ljubega brata:

»Henrik moj, umrla bom . . . «»Ne, ne, ne smeš umreti!« je zakričal brat ter ji s

svojim Črnim plaščem hotel pokriti rano.»Ljubi brat! Popravi storjene krivice! Ne preganjaj

nedolžnih puščavnikov z njihovih krčevin in požganic! Naj mirno živijo na svoji zemlji! Obljubi mi to, Henrik!« ga je prosila umirajoča.

»Obljubljam ti! Toda ne smeš umreti, ljuba sestrica!« jo je rotil.

»Umiram... zate, brat moj! Naj nebeški Dobrotnik sprejme mojo žrtev! . . . Svojo srčno kri žrtvujem zate, da ozdraviš! Veruj trdno in ozdravel boš, Henrik, gobavi vitez!«

»Verujem, sestrica, toda tvoje žrtve ne morem spre­jeti!« je zatrjeval in jokal: »Ne smeš mi umreti! Ne za­pusti me samega na tem svetu!«

»Umiram. . . Henrik, obljubi, da me boš pokopal ob šentlovrenški kapelici, tam, kjer teče božja meja med našim svetom in zemljo puščavnikov. . . Tam na vrhu zelene planine naj v miru spim večno spanje. .. Zeleni gozd okrog, nad menoj jasno nebo . . . «

»Obljubljam. . . « in bridko je zajokal vitez.Zunaj je bila medtem volčja gostija končana, volkovi

so zateglo zatulili in izginili v temnem gozdu. Vsenaokrog je znova zavladal nočni mir.. , Mračne megle so se raz­redčile in proti jutru razblinile. Po vseh snežinah je za­bleščalo kristalno igličje belega ivja, ki ga je planinska noč zapustila kot svoje bajno predenje in pletenje.

Na jutmji strani se je porajala rdeča zarja; v njenem ognju je zagorelo nebo.

V snežni utici je zimska noč utrnila dva ognja: prvi je dogorel na zemlji, drugega pa je pogasila v nedolžnem srcu plemenite sestrice Zofije.

230

Ko se je zazoril dan, je gobavi vitez trudno vstal ter počasi stopil iz snežnega zavetišča, noseč na rokah mrtvo sestro. Ozrl se je naokrog. Vse polno volčjih sledi in njunih stopinj; tam pod smrekami pa je ležal rdeč sneg. Vse drugo je zginilo, zakaj z vej so se splazili čisti snegovi ter se kot slap razpršili čez volčje bojišče.

Tedaj je posijalo mrzlo in ledeno zimsko sonce. Hen­rik se je ozrl vanj in šepetal jutranjo molitev:

»Bog moj, daj mi pravi čut, da najdem v tej beli opojnosti gaz do puščavnikove kolibe! . . . Daj mi toliko mo&, da lahko ponesem svojo sestrico! Zakaj pokopati jo moram ob šentlovrenški kapelici! Tako sem umirajoči obljubil!«

In zazdelo se mu je, da vidi skozi beli gozd modro gaz. Niti nog ni čutil, ko je stopal po njej naravnost navkreber.

231

Že je pred belo planico. . . Tam za srebrnimi hojami in jelami se beli šentlovrenška kapela.

Ko je stopal pod belozelenimi vejami, so se pozibavale zdaj ta zdaj druga, zakaj sem od kapelice se je prizibal puščavnikov zvonček, kot bi ju pozdravljal in hkrati žalostno klenkal k pogrebu . . .

Puščavnikov zvonček je utihnil, ko je vitez Henrik prišel do kapeličnega praga. Na njem je pobožno postal in čakal pozdrava.

»Naprej, Henrik, vitez Rogaški!« mu je velel pu­ščavnik.

Henrik ga je iskal, a šele čez čas ga je zagledal, zakaj kapela ni imela niti enega okna.

»Spokornik in gobavi vitez!« ga je popravil Henrik. »Spominjam se tvojih besed: ,Midva se bova še videla!* — Res, ti zmagovalec, jaz premaganec s strtim srcem, zakaj nocoj mi je umrla draga Zofija, studeniška sestra!«

Tedaj mu je prišel stari puščavnik do praga naproti ter ga popeljal v kapelo. Mrtvo sestro Zofijo sta položila pred oltar na bele marmorne stopnice ter oba pokleknila in šepetala tiho molitev.

Ko sta čez nekaj trenutkov vstala, se je puščavnik začudeno zavzel:

»Vitez Henrik! Kako lepe rože ti cveto na plašču! Še nikdar nisem videl takih! Krvavordeče in posute s snež­nim ivjem . . . «

Zdaj si jih je ogledal tudi Henrik. Svojim očem ni mogel verjeti. . . Namesto krvavih madežev so cvetele bajnolepe rože. Tedaj jih je rahlo pobožal, nato pa je v dlani skril svoj bolni obraz in bridko zajokal. Kar se mu zazdi, da je vsa mrzlična vročina zginila z njegovega obraza in tudi z rok. Ko si jih je ogledal, ni videl na njih nobene gobe več . . .

»Poglej mi v obraz!« je velel puščavniku ter si z glave vrgel oglavnico. »Kakšen je?«

»Gobe so zginile; obraz je čist in koža gladka. — Gobavi vitez, ozdravel si! Tvoja sestra je zate prelila nedolžno kri!«

»Ozdravel! Zaradi sestrine žrtve ozdravel!« je klical vitez Henrik, srečen v nesreči.

»Obljubil sem umirajoči sestrici, da bom popravil vse

232

storjene krivice; puščavnikov ne bom več preganjal ne sodil njihovih tlačanov. Moji lovci ne bodo več prestopili meje med rogaško in samostansko zemljo!«

Stari puščavnik ga je prijel za roko ter ga peljal iz kapelice k jelki, ki je rasla pred njo:

»Vidiš, to drevo je nekoč vsadil sam sveti Henrik. Tu je počival, ko je šel čez gozdno Pohorje. Mimo nje teče meja, božja meja. Po njej se ravnajo celo vode snežnice in vode dežnice, ko se ločijo in tečejo te na senčno, druge pa na sončno stran!«

»Spoštoval bom to mejo, ta živi mejnik, ki ga je po­sadil sam sveti Henrik, moj krstni patron!« Čez čas pa je dostavil: »Tukajle bom pokopal svojo sestrico, kakor sem ji bil obljubil!«

»Pa bodi tukaj grob vaše sestre Zofije!« mu je za­nosno pritrdil puščavnik. . »Bila je plemenita, pobožna samostanska sestra! Od tod bo lahko gledala svoj samo­stan v Studenicah!« In z roko mu ga je pokazal v modri senci Rogaške gore in kopastega Boča.

»Zofija je sezidala studeniški samostan! Jaz pa bom tukaj zgradil cerkev svojemu patronu, svetemu Henriku! Naj se gledata areška cerkev in studeniški samostan!« je vzneseno želel vitez Henrik.

»Tukaj da bi se gledala, v nebesih pa slišala!« je dodal stari puščavnik. Nato ga je odpeljal v svojo kolibo.

Po skromnem zajtrku sta vzela motiko in lopato ter šla pred kapelo kopat grob za plemenito Zofijo Rogaško, sestro viteza Henrika in pobožno sestro studeniškega samostana.

Ko je bil grob izkopan, sta ga okrasila z vejami, da je bil ves zelen in dišeč. Nato sta mrtvo Zofijo zavila v vitezov plašč in truplo pokopala.

Pred šentlovrenško kapelo je nastal bel grob; v njem leži Henrikova sestra, plemenita Zofija.

Ko je na vrh zelene planine prišla topla zmladlet, je okrog puščavnikove kolibe silno zaživelo. Vitez Henrik Rogaški je pripeljal zidarje in tesarje, ki bodo sezidali zaobljubljeno cerkev.

Puščavnik in vitez Henrik sta jim začrtala temelje nove cerkvice, tako da sta z njimi obdala spominsko drevo svetega Henrika ter grob sestre Zofije. Svetnikova smre­

233

ka je stala prav ob zidu šentlovrenške kapele, Zofijin grob pa sredi cerkvice.

Tri leta so zidali cerkev.Ko so jo zgradili, je vitez Henrik pokleknil pred grob

svoje sestrice in ji sporočil:»Ljuba sestra Zofija! Zdaj sem ti izpolnil vse, kar

sem ti umirajoči obljubil. Na pravi meji stoji cerkvica! V božjem hramu je tvoj grob, tu bo tudi moj. Tu se bova gledala. Da bi se še v nebesih videla in slišala!«

Ko je vitez Henrik to spregovoril, se je mrtev zgrudil na sestrino gomilo.

Tretji dan so ga pokopali v grob k njegovi sestrici.* # #

Od takrat je čez zeleno Pohorje šlo več sto belih zim in zelenih zmladleti. . . Na grebenastem hrbtu Pohorja stoji areška cerkvica s šentlovrenško kapelo. Njune škri- ljaste strehe razvajajo vode snežnice in dežnice za areške studence, za senčna in sončna pohorska pobočja, s katerih se zbirajo v gorske potoke in teko v Bistriško in Dravsko dolino.

S pohorskih pobočij in bistriških polj ter dolin pa na areško in šentlovrenško nedeljo romajo Pohorci, Poljanci in Podravci tja gor na vrh zelene pohorske planine, kjer na sivi skali čepi šentlovrenška kapela ter se beli vitezova zaobljubna cerkvica. In božjepotniki romajo na Arehov grob sredi cerkve. Ves je iz belega marmor a; čez štiri stebriče je položena marmorna plošča s kraljevo podobo svetega Areha, ki drži v rokah križu podoben meč. Na belem nagrobniku gore romarske sveče, srca božjepot- nikov pa prosijo svetega Areha pomoči, da jih čudodelna studenčnica iz Arehovega studenca ozdravi težkih čre­vesnih bolezni.

V tleh pred stranskim oltarjem pa še dandanes vidiš trhel štor, ostanek tiste smreke, ki jo je vsadil sam svet­nik in kralj Henrik. To je stoletni mejnik prvotne meje med zemljo šentlovrenških puščavnikov in med svetom vitezov rogaških; danes pa eerkviea meji dve planinski župniji, šmartinsko in ruško.

Na cerkvenem shodu pred romarsko cerkvijo pa po-

234

horski božjepotniki pojo narodno pesem o Arehu in njegovi sestri sveti Zofiji:

O, Areh, Areh, Areh, ljubi sveti Areh, gori v zeleni planini v sivem kameni.

On pa mogočno vpije, da ga čudno grize; on tako vpije, kot te ptičice v zraku:

»Le sem, le sem, moja ljuba sestrica, ljuba sveta Zofija.«

Mu je črevca prebrala, jih lepo oprala, nazaj zložila ino drugič zašila.

»Kako plačo hočeš, moja ljuba sestrica, ljuba sveta Zofija?«

»Jaz nočem druge plače, kot da bi se na tem svetu videla in v nebesih slišala!«

Tu se vsak dan vidita, v nebesih se slišita, ljubi sveti Areh gori v zeleni planini, v sivem kamenu, ljuba sveta Zofija pod visokim Bočem pod eno belo brezo.

Zdaj se tu vsaki dan vidita ino v nebesih slišita.

PIONIRSKI OODEtEK

KONE