Pobarvankaza otroke

POLARNI VLAK

»Vstopite! Vstopite! In se v svet pravljic odpeljite.« Polarni vlak vas bo popeljal skozi Praznično Laško.

Prva postaja je nedaleč naprej, ob Savinji, pri Medenjakovi hišici. Sledi kraljestvo Snežne kraljice, na Občinskem dvorišču. Na Aškerčevem trgu boste spoznali zgodbo o nastanku skladbe Sveta noč. Pri Kulturnem centru, na drugi strani Savinje, čaka na vaše besede občudovanja jelka. Morda pa vas vlak popelje še naprej, vse do severnega tečaja, kjer so doma Božiček in škratje.

Ali ste vedeli, da na božični večer, preden Božiček požene svoje sani, nekomu podari svoje prvo darilo? Na ta dan se na severnem polu tare škratov. Božičkovi pomočniki pripravljajo darila, zavita v pisan in svetleč papir, in jih razporejajo po vrečah, da ne bi prišlo do napake. Škratje dobro vedo, da ni hujšega od napačnega darila pod smrekico ali, oh, groza, prepozno dostavljenega darila. Božiček namreč najprej obdari otroke na otočku Tonga, sledijo Nova Zelandija, Avstralija, Japonska in Južna Koreja. Čisto na koncu pa obdari otroke na Havajih, otokih Samoa, Baker in Howland.

V pravljici Polarni vlak prvo darilo prejme glavni junak. Deček si zaželi srebrni zvonček z Božičkovih sani, ki pa ga na poti nazaj domov izgubi. V žepu dečkove halje je namreč luknja. Zaradi izgube je zelo žalosten. Na božično jutro, ko deček s sestrico Saro odpira darila, sestrica zagleda čisto majhno škatlico. Na njej je napisano dečkovo ime. In v njej je srebrn zvonček s sporočilom: »Tole sem našel na sedežu svojih sani! Zašij luknjo v žepu! B.« Deček strese zvonček. Zven je nekaj najlepšega, kar je kdaj slišal. Mama in oče pa rečeta: »Kakšna škoda, da je zvonček pokvarjen,« saj ne slišita njegovega zvena. Zvončkov zven slišijo le tisti, ki zares verjamejo v Božička.

Povzeto po pravljici Polarni vlak Chrisa van Allsburga

MEDENJAČEK

Medenjaček je ena izmed najpomembnejših in najbolj poznanih zgodb iz svetovne zakladnice klasičnih pripovedk.

Zgodba je preprosta … Starejši par si močno želi otročka, vendar jima ta sreča žal ni naklonjena. Nekega dne se starka nečesa domisli – če že z možem ne moreta imeti otrok, bo pa enega spekla. Starka zamesi testo, iz katerega oblikuje medenjačka. Pečenega okrasi s kandiranimi češnjami in bombončki. Ampak glejte, zlomka, medenjaček nenadoma skoči s pekača in pobegne skozi okno. Za njim se zapodijo starka, starček, kača, mačka in štorklja. Slednji trije bi ga s slastjo pojedli, a ga ne ujamejo. Na koncu ga premetena lisica ulovi z zvijačno prijaznostjo.

Medenjaček, ki prebiva v hišici pred vami, ima večjo srečo kot junak v pravljici. Lisica ga je samo malo šavsnila, saj je še pravočasno urno stekel stran, zato še danes živi in se življenja veseli. Spoznal je gospo medenjačkovo in skupaj sta zgnetla male medenjačke. Pokukajte v njihovo hišico, da vidite, kako se jim godi.

Povzeto po zgodbi Medenjaček, ki jo je priredila Maja Brodschneider Kotnik

SNEŽNA KRALJICA

Čarovnik je bil nekega dne čudno razpoložen in je izumil čarobno ogledalo. Kdorkoli bi se pogledal vanj, bi okoli sebe in v sebi opazil le slabe stvari, srce pa bi mu okamnelo in postalo hladno kot led. Čarovnik je bil zelo zadovoljen s svojim izumom in se je glasno smejal toliko časa, da mu je ogledalo padlo iz rok in se razbilo na tisoče koščkov, ki so se raztresli po vsem svetu.

Na drugi strani sveta sta ob oknu sedela Gerda in Kaj ter opazovala prve snežinke. Bila sta neločljiva prijatelja in nekateri so mislili, da sta brat in sestra. Kaj je bil najbolj pozoren fant, kar jih je videl svet, Gerda pa je bila ena najbolj pogumnih deklic, kar jih je živelo v tistem času.

Med opazovanjem snežink je Kaju v oko padel košček čarovnikovega ogledala in deček se je počasi začel spreminjati. Postal je nesramen in se ni več hotel družiti z Gerdo, saj jo je imel za neumno. Gerda je bila zaradi tega žalostna in ni mogla razumeti, kaj se je zgodilo z njim.

Nekega dne se je v zasneženo mesto na diamantnih saneh, ki jih je vlekel jelen, pripeljala neznana ženska. Oblečena je bila v moder krznen plašč, na glavi pa je imela ledeno tiaro. Ustavila se je pred Kajem, ki je sedel na svojih saneh, ter ga odpeljala s seboj. Potovala sta vedno hitreje in tudi snežilo je vedno močneje. Nastal je pravi snežni metež in bilo je prepozno, da bi se Kaj osvobodil ter se vrnil v domači kraj. Snežna kraljica ga je vzela s seboj. Njegovo srce je postalo ledeno in brezčutno, pozabil je tudi na družino in prijatelje.

Gerda je zaman čakala, da bi se ji Kaj pridružil pri igri. Minila je zima, prišla je pomlad, za njim pa ni bilo nobene sledi. Tudi njegova starša nista vedela, kam je odšel. Deklica se je vsak dan spraševala, kako je lahko izginil. Bolj kot vse na svetu se je želela igrati z njim.

Bližalo se je poletje in Gerda je odšla k reki ter jo prosila, naj ji vrne prijatelja. Sedla je v majhen čoln in voda jo je odnesla. Po nekaj dneh je prispela do samotne koče, obdane s cvetjem. Lastnica jo je prijazno sprejela in ji ponudila najslajše češnje in jagode ter ostale okusne jedi. Gerda je pri njej ostala nekaj časa, saj je pozabila, zakaj je odšla na pot. Ko pa je zagledala vrtnico, se je spomnila na Kaja in se ga znova odpravila iskat.

Ko je že dolgo hodila po temnem gozdu, je zaslišala petje ptic. Pele so o dečku, ki se je izgubil v gozdu in našel zatočišče v bližnjem dvorcu. Pomislila je, da ptice morda pojejo o Kaju. Ko je prispela do dvorca, je ugotovila, da v njem živita le princ in princesa, Kaja pa tam ni bilo. Dvorjana sta bila zelo prijazna in povabila sta jo, naj ostane pri njiju. Ostala je in jima povedala svojo žalostno zgodbo. Da bi lažje našla prijatelja, sta ji podarila zlato kočijo, tople škornje in muf.

Na poti so jo napadli razbojniki, ji vzeli kočijo in njene stvari, jo zvezali in odpeljali v svoje skrivališče. Tam je srečala osamljeno majhno razbojnico, s katero sta postali prijateljici. Ko ji je Gerda povedala svojo žalostno zgodbo, ji je deklica podarila severnega jelena, ji vrnila škornje in ji pomagala pobegniti. Pomislila je na snežno kraljico in Gerdi svetovala, naj se z jelenom odpravita proti Laponski. Jelen je pot poznal, saj je bil tam njegov dom.

Gerda je zajezdila jelena in se odpravila na pot. Po dolgem času je prispela do Laponske, kjer je od utrujenosti padla pred šotor stare ženske. Ta ji je priskočila na pomoč, jo ogrela in jo nahranila. Jelen ji je povedal zgodbo namesto Gerde, saj je bila deklica preveč utrujena, da bi lahko govorila. Starka ji je razkrila, da je Kaj živ, a uročen. Ker pa je njuna ljubezen čista, ga lahko reši tako, da odide na kraljičin dvorec, kjer je severni sij najmočnejši.

Deklica se je v upanju, da bo rešila prijatelja, nemudoma odpravila na pot. Po dolgi ježi sta z jelenom prispela na cilj in tam zagledala veliki ledeni dvorec snežne kraljice. Gerda je vstopila v dvorec in poskušala priklicati Kaja, toda deček se ni odzval. V obupu je pomislila, da je čas, da ga preneha iskati. Takrat pa ga je opazila na koncu velike dvorane. Bil je moder od mraza in zrl je v prazno. Iz ledu je sestavljal različne besede, le besede večnost, ki bi ga rešila uroka, ni mogel sestaviti. Gerda je hitro stekla k njemu in ga močno objela. Začela je jokati in njene solze so počasi topile njegovo ledeno srce. Tudi Kaja so oblile solze in točil jih je tako dolgo, da so iz njegovega očesa izmile stekleni drobec. Prepoznal je Gerdo, v istem trenutku pa so se ledene ploščice zvrstile v besedo večnost in urok je bil premagan. Odšla sta domov, kjer sta živela v sreči in prijateljstvu.

Povzeto po zgodbi Snežna kraljica Hansa Christiana Andersena

SVETA NOČ

V župnijski cerkvi v vasici Oberndorf so se tik pred božičem pokvarile orgle (verjetno so bile krive miši). Nadomestni del so šli iskat v bližnji Salzburg, a so se bili zaradi močnega sneženja prisiljeni obrniti že na poti tja. Tako sta na božični večer domači župnik in vaški učitelj sedela v sobi in se pogovarjala, kaj lahko naredita, da božična maša ne bo čisto pusta brez orgel. Župnik je pogledal ven, na zasnežena pobočja in mirno vas, ter začel pisati besedilo pesmi: »Sveta noč, blažena noč, vse že spi …« Učitelj pa je hitro sedel za klavir in dodal še melodijo. Spisala sta pesem in pevski zbor jo je še tisto noč pri polnočnici izvajal ob spremljavi kitare.

Toliko o zgodbici, zdaj pa še nekaj zgodovine in dejstev:

Pesem je nastala leta 1818, v naslednjem letu je bila poznana že po celi Avstriji, potem pa se je hitro razširila po svetu.

Župniku in piscu besedila je bilo ime Joseph Mohr, skladatelju in učitelju pa Franz Xaver Gruber.

Pesem sta učitelj in župnik dejansko spisala v sosednji vasi, imenovani Arnsdorf, pri učitelju doma, krstna izvedba pa je bila v vasi Oberndorf.

V nemščini se pesem začne z besedami »Stille Nacht«, kar v dobesednem prevodu pomeni »mirna noč«.

Vasica Oberndorf bei Salzburg se nahaja približno 20 km severno od Salzburga, tik ob nemški meji, ki teče po reki Salzach.

JELKA

V gozdu je stala majhna jelka, ki si je nadvse želela, da čim prej zraste in postane velika. Sanjarila je, kako bo, ko bo visoka, kakor so druga drevesa. Kako bo razprostrla svoje veje in pogledovala naokrog. Prigovarjala si je: »Rasti in postani visoka ter stara, to je edino lepo na svetu.« Ko so jeseni prišli drvarji, so posekali nekaj največjih dreves, ki so že čez nekaj trenutkov brez vej in čisto tanka ležala na tleh. Jelka je zvedavo opazovala dogajanje in jih spraševala, kam odhajajo. Spomladi pa so ji ptice povedale, da debla dreves zdaj plujejo po širnih morjih, saj so čeznje napeta jadra ladij.

Na zimo so spet prišli ljudje, ki so posekali nekaj jelk in jih kar takšne, košate, z vejami, naložili na tovornjake. »Kam jih peljejo, tako lepe in lesketajoče?« je spraševala. »To vemo mi!« so čivkali vrabci. »Odpeljejo jih v hiše in sredi tople sobe okrasijo z jabolki, medenjaki, bombončki v pisanih papirčkih in s svečkami.« »In kaj potem?« je spraševala jelka. »Žal nismo videli drugega,« so odgovorili. »Oh,« je zasanjano zavzdihnila jelka. »Ko bi tudi jaz lahko stala v sobi, v vsem tem sijaju.« Goreča želja se je uresničila tudi naši jelki, saj v vsem razkošju stoji tu pred vami. Vsa je važna, saj prav dobro sliši vaše besede občudovanja. Pa še nekaj vam zaupamo, lepše besede in pohvale ji boste govorili, lepša bo jelka postala.

Povzeto po pravljici Jelka Hansa Christiana Andersena

STIK Laško, Trg svobode 6, 3270 Laško

Ilustracije: Simon Sanda

Laško, december 2020