POŽAR IN VZROKI ZA NASTANEK POŽARA · požar nevaren, dokler jih ta ne prizadene. Požar je vsako nekontrolirano gorenje, ki ogroža življenja ljudi, živali ali povzro ča materialno

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Diplomsko delo visokošolskega študija

POŽAR IN VZROKI ZA NASTANEK POŽARA Mentor: Kandidatka: mag. Štefan Novak Sandra Granfola Lektor: Bojana Kovačič Zemljič

Celje, september 2008

visokošolski strokovni študijski programa Gospodarska in tehniška logistika 15.09.2008

Univerza v Mariboru – Fakulteta za logistiko Diplomsko delo visokošolskega študija

Sandra Granfola: Požar in vzroki za nastanek požara Stran 2 od 65

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju mag. Štefanu Novaku za pomoč, spodbujanje in potrpežljivost pri izdelavi diplomske naloge, poveljniku Gasilske zveze Slovenije Matjažu Klariču ter predsedniku Gasilske zveze Radenci Dragu Bračku za posredovane podatke. Zahvaljujem se tudi staršem in vsem ostalim za vso podporo pri študiju, predvsem pa mami za finančno pomoč.



IZJAVA O AVTORSTVU Podpisana Sandra Granfola, roj. 20. 05. 1986, študentka Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru, program Gospodarska in tehniška logistika, izjavljam, da je diplomsko delo, z naslovom Požar in vzroki za nastanek požara pri mentorju mag. Štefan Novaku, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni: teksti niso uporabljeni brez navedbe avtorjev. ___________________ (podpis študentke) Celje, ___________ (datum)



POVZETEK Požari pogosto nastanejo zaradi naše malomarnosti, neprevidnosti in nevednosti. V današnjem času je velika verjetnost samovžigov v naravi in v objektih. Problem je v tem, da se ljudje premalo trudimo preprečevati požare in se naučiti, kako ravnati v primeru požara. S poučevanjem požarnih nevarnosti, bomo te spoznali in skrbeli za njihovo preprečevanje. V diplomski nalogi smo predstavili pojem gorenje, spoznali kako nastane požar in kako je nevaren. Osredotočili smo se na vzroke nastanka požarov in ukrepe za njihovo preprečevanje. V primeru požara je dobro poznati osnove gašenja, da lahko ob malem požaru ukrepamo sami in preprečimo širjenja požara. Prikazali smo požare in vzroke v Sloveniji za leto 2004 ter na območju GZ Radenci za leto 2007. KLJUČNE BESEDE: gorenje, požar, vzroki požara, gašenje, dim, eksplozija, sredstva in naprave za gašenje.



ABSTRACT Ignorance, carelessness, incaution are usually cause of fire. At the present time often is a big probability of spontaneous ignition in the nature or in the buildings. Problem is that people's effort to prevent against fire and our knowledge how to react is too small. By studying fire dangerousness we will know them better and we will be able to prevent them. In diploma paper we introduced notion of burning, we acknowledge how to establish fire and finally how dangerous it is. We focused on fire causes and precautions for their preventing. In case of fire is good to know basics of extinguishing the fire down and further to prevent the fire to spread. We shown some typical fires and causes in Slovenia for year 2004 and GZ Radenci region for year 2007. KEYWORDS: combustion, fire, causes of fire, extinguishing, smoke, explosion, means and devices for extinguishing.



KAZALO VSEBINE 1 UVOD.............................................................................................................................9

1.1 Definiranje problema ..................................................................................... 9

1.2 Predpostavke in omejitve............................................................................. 10

1.3 Cilj naloge.................................................................................................... 10

1.4 Metode dela ................................................................................................. 10 2 OSNOVE GORENJA....................................................................................................11

2.1 Pogoji gorenja.............................................................................................. 11

2.2 Samovžig in eksplozija ................................................................................ 13

2.3 Produkti gorenja........................................................................................... 14 3 POŽAR.........................................................................................................................16

3.1 Vrste požarov............................................................................................... 17

3.2 Ukrepi ob požaru ......................................................................................... 20

3.3 Vpliv - škodljivost požara na ljudi............................................................... 21 4 VZROKI POŽAROV .....................................................................................................23

4.1 Vzroki požarov v bivalnem okolju .............................................................. 24

4.2 Vzroki požarov v delovnem okolju ............................................................. 25

4.3 Vzroki požarov v naravnem okolju ............................................................. 26 5 POŽARNA STATISTIKA V SLOVENIJI LETA 2004 ....................................................28

5.1 Požari v naravi ............................................................................................. 31

5.2 Požari v objektih .......................................................................................... 33

5.3 Požari na prometnih sredstvih ..................................................................... 37

5.4 Drugi požari ................................................................................................. 40

5.5 Požari v letu od 2003 do 2007 ..................................................................... 43 6 PREPREČEVANJE POŽAROV ...................................................................................44

6.1 Predpisi, s katerimi je urejeno varstvo pred požarom.................................. 45

6.1.1 Zakon o varstvu pred požarom........................................................... 46

6.1.2 Zakon o gasilstvu ............................................................................... 47

6.2 Preprečevanje požarov v bivalnem okolju................................................... 47

6.3 Preprečevanje požarov v delovnem okolju.................................................. 49

6.4 Preprečevanje požarov v naravnem okolju.................................................. 49 7 GAŠENJE POŽAROV..................................................................................................51

7.1 Sredstva za gašenje ...................................................................................... 52

7.2 Naprave in oprema za gašenje ..................................................................... 54

7.3 Načini gašenja požarov................................................................................ 57

7.4 Pravilno gašenje z gasilnikom ..................................................................... 58 8 NASTALI POŽARI NA OBMOČJU GZ RADENCI V LETU 2007 .................................60 9 ZAKLJUČEK IN PREDLOG NADALJNJIH RAZISKAV ..............................................63 10 LITERATURA IN VIRI ..................................................................................................65



KAZALO SLIK Slika 1: Trikotnik pogojev gorenja...........................................................................12 Slika 2: Krivulja standardnega požara ....................................................................16 Slika 3: Vpliv zgorevalnih produktov na človeka .....................................................22 Slika 4: Shema teorije gašenja ...............................................................................51 Slika 5: Gašenje z gasilnikom.................................................................................59

KAZALO TABEL Tabela 1: Požari v letu 2004...................................................................................28 Tabela 2: Požari po načinu povzročitve ..................................................................29 Tabela 3: Požari po vzrokih nastanka.....................................................................30 Tabela 4: Požari v naravi 2004...............................................................................31 Tabela 5: Požari po načinu povzročitve v naravi.....................................................32 Tabela 6: Požari po vzrokih nastanka v naravi .......................................................33 Tabela 7: Požari v objektih 2004 ...........................................................................35 Tabela 8: Požari po načinu povzročitve v objektih ..................................................35 Tabela 9: Požari po vzrokih nastanka v objektih.....................................................37 Tabela 10: Požari na prometnih sredstvih 2004......................................................37 Tabela 11: Požari po načinu povzročitve na prometnih sredstvih ...........................38 Tabela 12: Požari po vzrokih nastanka na prometnih sredstvih ............................39 Tabela 13: Drugi požari 2004 .................................................................................40 Tabela 14: Drugi požari po načinu povzročitve .......................................................41 Tabela 15: Drugi požari po vzrokih nastanka..........................................................42 Tabela 16: Požari v letu od 2003 do 2007 ..............................................................43 Tabela 17: Predpisi, s katerimi je urejeno varstvo pred požari................................45 Tabela 18: Požari na območju GZ Radenci ............................................................60 Tabela 19: Način povzročitve požara na območju GZ Radenci ..............................61 Tabela 20: Požari po vzroku nastanka na območju GZ Radenci ............................61 Tabela 21: Požari po posameznih mesecih v letu 2007..........................................62 KAZALO GRAFOV Graf 1: Požari v letu 2004.......................................................................................28 Graf 2: Požari po načinu povzročitve......................................................................29 Graf 3: Požari po vzrokih nastanka.........................................................................30 Graf 4: Požari v naravi 2004...................................................................................31 Graf 5: Požari po načinu povzročitve v naravi.........................................................32 Graf 6: Požari po vzrokih nastanka v naravi ...........................................................33 Graf 7: Požari v objektih 2004 ................................................................................35 Graf 8: Požari po načinu povzročitve v objektih ......................................................36 Graf 9: Požari po vzrokih nastanka v objektih.........................................................37 Graf 10: Požari na prometnih sredstvih 2004..........................................................38 Graf 11: Požari po načinu povzročitve na prometnih sredstvih ...............................39 Graf 12: Požari po vzrokih nastanka na prometnih sredstvih ..................................40 Graf 13: Drugi požari 2004 .....................................................................................41



Graf 14: Drugi požari po načinu povzročitve ...........................................................41 Graf 15: Drugi požari po vzrokih nastanka..............................................................42 Graf 16: Požari v letu od 2003 do 2007 ..................................................................43 Graf 17: Število požarov na območju GZ Radenci..................................................60 Graf 18: Način povzročitve požara na območju GZ Radenci ..................................61 Graf 19: Požari po vzroku nastanka na območju GZ Radenci ................................62 Graf 20: Požari po posameznih mesecih v letu 2007..............................................62



1 UVOD Ogenj je velikega pomena za življenje. Uporabljamo ga za kuhanje, gretje, prav tako je pomemben v industrijski tehnologiji. Vendar z uporabo ognja prihaja, največkrat zaradi malomarnosti, neprevidnosti in prav tako zaradi kršitev pravil, do požarov, kateri lahko predstavljajo nevarnost za življenje in povzročajo škodo na premoženju ter škodo naravnega okolja. Veliko ljudi ne razmišlja in se ne zaveda, kako je lahko požar nevaren, dokler jih ta ne prizadene. Požar je vsako nekontrolirano gorenje, ki ogroža življenja ljudi, živali ali povzroča materialno škodo v naravi ali urbanem naselju. Gre za proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Za požar je značilno sproščanje večjih količin toplote skupaj z dimom, strupenimi plini in plameni. Požari pogosto nastanejo zaradi naše malomarnosti, lahko pa tudi strela povzroči ogenj in s tem izbruhne požar. Požar je ogenj, ki zapusti za to določeno mesto (ognjišče) ter je sposoben, da se nenadzorovano širi na določen kraj in povzroča škodo. Značilnost je sproščanje toplote z dimom, s strupenimi plini in plameni. Majhen ogenj se lahko v nekaj sekundah razširi v nevaren požar, če doteka dovolj zraka, če se razvije velika vročina in če je dovolj goriva. Da požar ustavimo, mu je treba odvzeti enega od teh elementov. Voda uspešno pogasi precej požarov, ker odvaja toploto (Novak Š., str. 150, 2006). V današnjem času je zaradi visokih temperatur in malomarnosti ljudi velika verjetnost samovžigov v naravi sami ter v objektih. Samovžig je pojav, ki je lahko razlog za nastanek požara. Nastane lahko pri organskih snoveh, kjer je prisotna zadostna količina vlage in npr. mikroorganizmov ali vnetljive tekočine. Nastanek požara zaradi samovžiga je ponavadi nepričakovan, pogosto na nedostopnem ali naseljenem mestu in velikokrat tudi pozno odkrit. To pomeni, da je gašenje takšnih požarov težavno, saj so ponavadi v fazi odkritja že polno razviti. Samovžig je pojav, kjer se gorljiva snov zaradi dviga temperature vžge, če tudi zunanji vir vžiga ni prisoten. Samovžig nastane, ko temperatura gorljivih par in hlapov nastane nad temperaturo samovžiga. Procesi, ki vodijo do samovžiga, se lahko pričnejo že pri sobni temperaturi. Ljudje premalo vedo, kako preprečevati požare in kako ukrepati ob nastanku le tega, da se ne razširi v velik požar.

1.1 Definiranje problema Ljudje se premalo zavedamo pomembnosti poznavanja vzrokov za nastanek požara, samega nastanka, ogromnih materialnih škod in posledic za posameznike in družbo nasploh. V nalogi je ravno to postavljeno kot problem, saj, če se začnemo zavedati pomembnosti preventive ter poznavanja problematike oz. vzrokov za



nastanek požarov, bomo lahko lažje in hitreje znali ukrepati in požare pravočasno preprečevati.

1.2 Predpostavke in omejitve Ljudje si premalo prizadevamo preprečevati požare in se naučiti, kako ravnati ob njegovem nastanku. Za pravilno in pravočasno izvajanje preventive je treba začeti s poučevanjem že z otroci v osnovni šoli in jih s pravilnim usposabljanjem in šolanjem pripraviti na eventualno preprečevanje požarov. Omejitve so vsekakor ustrezen kader in denar za izvajanje tovrstnih šolanj. Omejitve predstavljajo pridobivanje in tajnost podatkov na Gasilski zvezi in URSZR – služba za zaščito in reševanje, ter finančna sredstva predvidena za raziskovanje.

1.3 Cilj naloge Cilj naloge je v ožjem smislu narediti diplomsko delo tako, da služi ljudem kot priročnik in jih seznani z osnovami gorenja, osnovami nastanka požarov in njihovih vzrokov, prav tako, da jih seznani z delom na preventivi – kako preprečevati požare in kako ukrepati v primeru požara in s tem na zmanjševanju poškodb in materialne škode.

1.4 Metode dela Za pripravo diplomske naloge so uporabljene metode analize in sinteze, metoda deskripcije, komparativna ali primerjalna metoda, statistična in grafična metoda.



2 OSNOVE GORENJA Oksidacija je proces spajanja gorljivih snovi s kisikom, kjer se sprošča toplota. Glede na način poteka oksidacije razlikujemo:

- biološka oksidacija (človeško in živalsko dihanje); - oksidacija brez plemena ali tiha oksidacija (rjavenje železa, gnitje ali

razpadanje organskih snovi, rastlin in podobno); - oksidacija s plamenom oziroma gorenje (gorenje lesa, gorljivih plinov in

tekočin, lahkih kovin in vseh drugih gorljivih snovi); - eksplozija (hitro sproščanje energije, ki jo spremlja širjenje plinov in par)

(Krušec I., str. 105-107, 2001). Gorenje je kemijska reakcija oksidacije med gorljivo snovjo in kisikom. Gre za spajanje gorljive snovi s kisikom, pri čemer nastajajo toplota, plinski produkti gorenja in negorljivi ostanki. Poznamo popolno in nepopolno gorenje. Pri popolnem gorenju so prisotne zadostne količine kisika in visoke temperature. Nastaneta ogljikov dioksid in voda. Do nepopolnega gorenja pride zaradi pomanjkanja kisika ali prenizkih temperatur. Tvorijo se produkti, ki so po večini škodljivi za človeka (vodikov cianid, ogljikov monoksid). Gorenje lahko poteka s plamenom ali z žarom ter s plamenom in žarom. Gorenje s plamenom je predvsem gorenje gorljivih plinov in par gorljivih tekočin ter nekaterih trdih snovi (vosek, žveplo). Gorenje z žarom se pojavlja pri gorenju trdih snovi, kot so kovine, fosfor, ogljik. Gorenje s plamenom in žarom je gorenje snovi, kot so les, papir, slama, premog in podobno. Hitrost gorenja je odvisna od:

- vrste in kemične sestave snovi; - temperature snovi; - tlaka, v katerem poteka proces oksidacije; - prisotnosti snovi, ki zavirajo ali pospešujejo kemične reakcije (Krušec I., str.

107, 2001).

2.1 Pogoji gorenja Do gorenja lahko pride le, če so istočasno v zadostnih količinah oziroma koncentracijah prisotni gorljiva snov, kisik in vir toplote oziroma vžiga. To so trije potrebni elementi za gorenje, ki tvorijo tako imenovani trikotnik gorenja, v katerem vsaka stranica predstavlja en dejavnik oziroma pogoj gorenja (Ministrstvo za obrambo in GZS, str. 4, 2006).



Slika 1: Trikotnik pogojev gorenja ( http://www.gb-koper.si/imgs/pozarni_trik.gif, 30. 8. 2008) Če so stranice trikotnika sklenjene, pomeni, da so pogoji gorenja izpolnjeni in imamo proces gorenja. Če manjka eden izmed teh treh pogojev – gorljiva snov, kisik in vir toplote oziroma vžiga, se trikotnik razklene in gorenje ni več možno.

Gorljive snovi so tiste snovi, ki pri normalnih pogojih gorenja lažje ali težje zagorijo. To so predvsem razne organske tekočine (bencin, etri, estri, ketoni, alkoholi), razni plinasti ogljikovodiki (metan, propan, butan, vodik) in trdne snovi (les, papir, suha trava, tekstil, plastične mase, nekatere lahke kovine). Gorljive snovi delimo glede na njihovo gorljivost na lahko vnetljive in težje vnetljive. Lahko vnetljive so tiste, ki se ob normalnih pogojih in določeni višji temperaturi pod vplivom zunanjega začetnega plamena vžgejo in nato gorijo naprej. Težje vnetljive snovi gorijo le, če nanje delujemo z zunanjim virom gorenja. Glede na način gorenja in vrsto vnetljivih snovi razvrščamo gorljive snovi v pet skupin, in sicer v:

- skupino A, v katero uvrščamo trdne snovi; - skupino B, v katero uvrščamo vnetljive tekočine; - skupino C, v katero uvrščamo vnetljive pline; - skupino D, v katero uvrščamo vnetljive kovine (Krušec I., str. 108–111,

2001). Drugi pogoj za oksidacijo in gorenje je kisik. Kisik v normalnih pogojih je plin brez barve, vonja in okusa in je težji od zraka. Ne gori sam, je pa pri večini snovi pospeševalec gorenja. Tretji pogoj za gorenje je toplota oziroma energija vžiga. Snov se vžge, ko se v njej nakopiči potrebna količina toplotne energije, ki jo imenujemo temperatura vžiga (Krušec I., str. 117, 2001). Plamenišče je temperatura, pri kateri snov oddaja ravno toliko gorljivih hlapov, da ti pri približanju odprtega plamena za kratek čas s plamenom zagorijo. Gorišče je temperatura, pri kateri snov oddaja ravno toliko hlapov, da ti pri približanju odprtega plamena trajno zagorijo s plamenom. Vnetišče je temperatura, pri kateri se snov v stiku z zrakom sama vname brez vpliva odprtega plamena. Eksplozijsko območje ali območje gorenja je tisto območje mešanice gorljivih hlapov in zraka, v katerem lahko mešanica zagori ali celo eksplodira z večjo ali manjšo intenzivnostjo (Šimenko P., str. 13, 1986).



2.2 Samovžig in eksplozija Samovžig lahko nastane pri organskih snoveh, kjer je prisotna zadostna količina vlage in na primer mikroorganizmov ali vnetljive tekočine. Nastanek požara zaradi samovžiga je ponavadi nepričakovan, pogosto na nedostopnem ali nenaseljenem mestu in velikokrat tudi pozno odkrit. To pomeni, da je gašenje takih požarov težavno. Samovžig je pojav, kjer se gorljiva snov zaradi dviga temperature vžge, četudi zunanji vir vžiga ni prisoten. Samovžig nastane, ko temperatura gorljivih par in hlapov naraste nad temperaturo samovžiga. Za nastanek samovžiga je najprej potreben zadosten dvig temperature. Proces, pri katerem pride do dviga temperature brez od zunaj dovedene toplote, imenujemo samodejno segrevanje. Vzrok za segrevanje so reakcije (eksotermne), kjer se sprošča toplota:

- oksidacija, kjer je gorljiv material pomešan z oksidacijskim sredstvom; - razpad, kjer nekatere nestabilne snovi razpadajo; - delovanje mikroorganizmov; - polimerizacija, kjer se večje število enakih molekul spaja v večje molekule

(Novak Š., str. 162, 2006). Samovžig delimo po vzrokih nastanka na fizikalne, kemične in biološke. Fizikalni samovžig nastane pri kopičenju toplote, ki se pojavi pri fizikalnih pojavih, kot je na primer trenje, električni kratki stiki, preobremenitve tokovodnikov, posledice iskrenja statične elektrike, sončna energija in sončni žarki. Fizikalni samovžig se lahko povzroči tudi z lečo ali upognjenim zrcalom tako, da se sončni žarki zbirajo v gorišču in vžgejo gorljivo snov. Spajanje neke snovi s kisikom je oksidacija ali kemični pojav. Pri oksidaciji se sprošča toplota. Če se toplota ne odvije sproti, se snov začne segrevati, če se segrevanje ne prekine, se snov tako segreje, da se vname. Torej pride do samovžiga. Tak pojav se največkrat pojavi v kupu starega premoga, lesnih odpadkov, slami, listju, v kupu odpadnih krp, smeteh in podobno. Hitrost segrevanja je odvisna od vrste, količine zbitosti snovi, lastnosti snovi ter hitrosti procesa oksidacije. Kemični pojav je tudi reakcija dveh ali več kemikalij pri medsebojnem stiku (Novak, Š., str. 154, 2006). Biološki samovžig se pojavi na primer pri premalo posušenem senu, katero vsebuje veliko mikroorganizmov, ki povzročajo razne oksidacijske procese, kot so vrenje, gnitje in toplota. Delovanje mikroorganizmov pri samovžigu sena v prvi fazi povzroči kemične reakcije, ki razvijejo toploto. Ker se toplota ne odvaja, narašča in se pri temperaturah med 113 in 130°C seno vžge. Podobne lastnosti samovžiga imajo tudi razna sveža krmila za živino, vlažna slama, razna žita in še nekatere druge rastline pa tudi hlevski gnoj (Krušec I., str. 122–123, 2001). Eksplozija je ena od oblik gorenja, je zelo hitro gorenje. Glede na hitrost izgorevanja razlikujemo tri možne vrste kemijskih eksplozij:

- prskanje; - počasne eksplozije;



- hitre ali močne eksplozije. Če se proces gorenja odvija z veliko hitrostjo oziroma bliskovito, pride do eksplozij, pri čemer ločimo dva bistveno različna pojava, to sta fizikalna in kemična eksplozija. Fizikalna eksplozija nastane zaradi širjenja snovi v zaprti posodi, ki ne vzdrži naraščajočega pritiska in popusti. Pri tem pride do pokanja, rušenja ali raztreščenja sten. Primer fizikalne eksplozije je voda, ki je v posodi napolnjena do vrha, ki pri temperaturi pod 0° C zamrzne, pri čemer poveča svojo prostornino, kar povzroči pokanje posode. Tudi segrevanje vode in drugih tekočin zaradi raztezanja pri višjih temperaturah povzroči pokanje posode. Kemična eksplozija je zelo hitra ali skoraj nenadna pretvorba trdnega ali tekočega eksploziva v pline, ki imajo mnogo večjo prostornino kot pa prvotna gorljiva snov. Gre v bistvu za zelo hitro oksidacijo – izgorevanje. Poleg tega se pri gorenju prostornina poveča še zaradi povišane temperature. Zaradi tega pojava nastaja v zaprtem prostoru ali na prostem vse višji pritisk, ki se v trenutku, ko doseže kritično mejo, sprosti v obliki eksplozije. Pri eksplozijah ločimo vzbuh, eksplozijo in detonacijo. Če ni prevelikega upora sten in če gorenje ni hitrejše od hitrosti zvoka (300 m/s), dobimo vzbuh. Če se stene upirajo in če je hitrost gorenja približno enaka hitrosti zvoka, pride do eksplozije. Nekateri eksplozivi gorijo tako hitro, da pride do detonacije, pri čemer hitrost gorenja doseže od 1000 m/s do 10 km/s in močno naraste tlak (Novak Š., str. 157, 2006).

2.3 Produkti gorenja Pri vsaki oksidaciji snovi nastajajo nove kemične spojine, ki so produkti oksidacije ali oksidi. Pri gorenju poleg svetlobe in toplotne energije nastajajo tudi snovi, ki bi jih lahko imenovali tudi stranski produkti – ostanki. Zanje je značilno, da so težje gorljivi in zaradi kemične sestave ob prisotnosti toplote prehajajo v neko novo kemično snov. Čiste organske snovi zgorevajo le v dim. Vse ostale snovi, oziroma večina, pa ob izgorevanju tvorijo določene ostanke snovi. V dimu se kot produkti gorenja lahko pojavijo vodni hlapi, ogljikov dioksid, ogljikov monoksid, žveplov dioksid, dušeči plini, metilni alkohol. Od vrste goriv in načina izgorevanja je odvisna količina produktov gorenja. Za gasilca je pomembno, da stranske produkte in njihove nevarne učinke pozna, saj se z njimi srečuje ob slehernem požaru, zato bomo podrobneje opredelili nekatere stranske produkte gorenja, in sicer: dim, ogljikov dioksid, ogljikov monoksid in ostale nevarne pline. Sleherni proces gorenja spremlja dim. Dim je zmes preostanka zgorelih plinov, vodnih in katranastih par, nezgorelih saj in drobnih ter lahkih delcev pepela. Pri popolnem procesu gorenja je dim, zaradi prisotnosti vodne pare, navadno bele barve, pri nepopolnem pa je zaradi nedogorelih saj siv ali celo črn. Pri zgorevanju nekaterih snovi (fosfor, žveplo, razne umetne mase, umetna gnojila) nastajajo strupene spojine, ki uhajajo v dim in s tem ogrožajo ljudi.



Plin ogljikov dioksid je produkt popolnega gorenja organskih snovi, če zgorevajo v zadostni količini mešanice kisika in zraka. Nastaja tudi pri procesih dihanja živih bitij in rastlin ter pri alkoholnem vrenju. Ogljikov dioksid je plin brez barve in vonja, je rahlo kiselkastega okusa in draži sluznice dihalnih organov. Ogljik za popolno gorenje potrebuje dva atoma kisika, če kisika ni dovolj, se veže z enim atomom kisika in tvori ogljikov oksid (ogljikov monoksid – CO). Ta pojav imenujemo nepopolno gorenje. Ogljikov monoksid je plin brez barve, vonja in okusa. Nevarni plini nastajajo pri nevarnejših požarih, kot so požari raznih kemičnih snovi, smol, umetnih snovi in raznih gnojil, saj se pri gorenju teh ustvarjajo nove kemične substance (Krušec I., str. 124–128, 2001). Ti plini so lahko žveplov dioksid, klorovodikova kislina, dušeči plini, karbonil klorid, cijanovodikova kislina in metilni alkohol. Poleg visokih temperatur povzročajo dim in nekateri plinasti produkti največjo nevarnost pri požarih. Dim povzroča neprijetno počutje, oteženo dihanje, slabo vidljivost ter druge motnje. Nevidni plini, ki so z vidnim dimom pomešani, pa lahko povzročijo smrt v najkrajšem času.



3 POŽAR Gorenje je za človeka koristen pojav, dokler ne pride do požara. Požar je ogenj, ki zapusti za to določeno mesto ter je sposoben, da se nenadzorovano širi na določen kraj in povzroča škodo. Njegova značilnost je sproščanje toplote skupaj z dimom, strupenimi plini in plameni. Da požar pogasimo, mu moramo odvzeti enega od pogojev gorenja. To so kisik, toplota in gorljiva snov. (Novak Š., str. 150, 2006) Vedeti moramo, da vsako gorenje ni požar, požar pa je vedno gorenje. Potek požara opisujejo t. i. požarne krivulje, ki prikazujejo razmerje med časom in hitrostjo sproščanja toplote. Krivuljo ponazarja več faz, kamor prištevamo vžig, čas pred požarnim preskokom, požarni preskok, čas po požarnem preskoku in fazo pojemanja požara.

Slika 2: Krivulja standardnega požara (http://fineatrade.com/ft/studer/seminarji/grm_poz.jpg, 7. 8. 2008)

Faza začetnega požara: pride do vžiga in gorenja gorljivih materialov. V začetni fazi imamo lahko gorenje s plamenom ali pa se pojavlja predvsem dim. Za vžig je potrebna prisotnost goriva, kisika in vira vžiga. Do vžiga kljub prisotnosti gorljivih snovi, zadostne koncentracije kisika in ustreznega vira vžiga ne bo prišlo, če stik med gorivom in virom vžiga ni takšen, ki bi omogočal dvig temperature goriva do vžigne temperature. Faza rastočega požara: je ključna faza pri razvoju požara, je požarni preskok (flashover). To je prehod v stanje, ko požar zajame celotno površino vseh gorljivih snovi v prostoru. Ob tem se zelo poveča hitrost gorenja in hitrost sproščanja toplote, kar ima za posledico močno povečano količino sproščene toplote, dima in dvig temperature v prostoru. Faza razvitega požara: po požarnem preskoku požar zelo hitro preide v fazo polno razvitega požara, za katero je značilna konstantna hitrost gorenja in sproščanja toplote ter konstantna vrednost temperature, okoli 1000° C. V ogenj so zajeti vsi



gorljivi materiali v prostoru. Trajanje in razvoj faze razvitega požara sta odvisna od količine goriva in prezračevanja v prostoru. Faza pojemajočega požara: požar bo po določenem času začel pojemati zaradi primanjkovanja gorljivega materiala in bo tudi sam ugasnil. Pojemanje požara lahko povzroči pomanjkanje goriva ali zraka ter ročno ali avtomatsko gašenje (Koncept za projektiranje požarne varnosti z inženirskimi metodami, http://www.sos112.si/slo/tdocs/metode_02.pdf, 7. 8. 2008). Pri požarih, kjer poteka gorenje s plamenom, ločimo začetna in sekundarna goriva. Pri začetnih gorivih je pomembno:

- Agregatno stanje goriva – goriva so lahko v trdnem, tekočem ali plinastem stanju. Agregatno stanje vpliva na lastnosti gorenja.

- Vrsta in količina goriva – razvoj in trajanje požara sta odvisna od vrste in

količine goriva. - Oblika goriva – geometrijske lastnosti goriva vplivajo na razvoj požara in na

hitrost sproščanja toplote. Geometrija vpliva na dostop zraka in s tem na hitrost gorenja.

- Položaj goriva – položaj goriva (ob steni, v kotu, na odprtem ali pod stropom

itd.) vpliva na razvoj požara. - Hitrost sproščanja toplote – količina toplote, ki se sprošča ob gorenju, je

odvisna od toplotne vrednosti gorljivih materialov, hitrosti zgorevanja goriva, hitrosti izgube mase, toplotnega toka in učinkovitosti gorenja.

- Hitrost širjenja požara – razvoj požara je časovno pogojen. Požar se širi

različno hitro, kar je predvsem odvisno od vrste ter oblike goriva in dostopa zraka. Hitrejši razvoj požara pomeni hitrejši dvig temperature in nastajanja produktov gorenja.

- Nastajanje produktov gorenja - Od vrste goriv in načina izgorevanja je

odvisna količina produktov gorenja (dim, ogljikov monoksid, ogljikov dioksid, itd.). Produkti gorenja ne vplivajo samo na varnost ljudi v objektu, temveč vplivajo tudi na objekt sam. Na primer, pri gorenju električnih kablov nastali HCl lahko zaradi korozijskega delovanja poškoduje električno instalacijo in s tem povzroči prekinitev proizvodnega procesa v objektu.

Sekundarna goriva omogočajo širjenje požara izven območja nastanka. Vžig sekundarnih goriv nastane zaradi širjenja s plamenom in prenosa toplote s sevanjem, kondukcijo ali konvekcijo (Novak Š., str. 156, 2006)

3.1 Vrste požarov Požare lahko razvrščamo na različne načine, in sicer:

- glede na vrsto gorljive snovi;



- po obsegu in velikosti požarne površine; - glede na kraj požara; - po času trajanja požara; - glede na požare v naravi.

Požare glede na vrsto gorljive snovi razvrščamo v štiri razrede:

- razred A, v katerega uvrščamo požare trdnih snovi. Gorijo s plamenom ali tlijo z žerjavico, lahko oboje hkrati. Sem spada naslednji gorljivi material: les, premog, papir, slama, plastika in podobno;

- razred B, sem uvrščamo vnetljive tekočine, ki gorijo brez žerjavice. Te

tekočine so: bencin, nafta, olje, smola, olje, laki in drugo;

- razred C, sem uvrščamo vnetljive pline. Ti plini so: metan, propan, zemeljski plin, acetilen, vodik in drugi sorodni plini;

- razred D, v katerega uvrščamo vnetljive kovine, kot so aluminij, magnezij

(Krušec I., str. 222–223, 2006). Po obsegu in velikosti požarne površine razvrščamo požare v:

- male požare; - večje požare; - velike požare; - katastrofalne požare.

Mali požar je običajno začetni požar. Po obsegu zajema manjše površine znotraj ali zunaj prostora in ga lahko pogasimo s priročnimi gasilnimi sredstvi. To so razna pokrivala, ročni gasilniki, z vedrom vode ali vodo iz bližnjega hidranta. Mali požar lahko pogasijo prisebni posamezniki, stanovalci, delavci v tovarni ali kmetje na polju. Večji požar zajame večje površine in več prostorov. Pri takem požaru preti nevarnost, da se bo hitro širil. Gasimo ga z vodo in drugimi gasilnimi sredstvi. Za gašenje so potrebni gasilci z ustrezno opremljenim gasilskim vozilom. Velik požar zajema velike površine, na primer več nadstropij stanovanjskega bloka, več gospodarskih objektov. Običajno se taki požari razvijejo tam, kjer je veliko gorljive snovi in kjer so izpolnjeni pogoji za intenziven razvoj požara. Med velike požare uvrščamo tudi gozdne požare, kjer gorijo velike gozdne površine. Za gašenje je potrebno veliko število gasilcev. Katastrofalen požar se širi na večjih površinah na odprtem ali na večjih objektih ali skupini objektov. Zaradi obsega in preteče nevarnosti se bo širil in ogrozil širšo okolico, običajno zahteva umik prebivalstva in druge varnostne ukrepe za preprečitve ekoloških katastrof (na primer, če ogroža skladišča nevarnih snovi ali druge podobne objekte). Ta požar ni velik samo po obsegu, ampak povzroča tudi veliko materialno škodo in škodo v naravnem okolju. Prav tako so zahtevali smrtne žrtve tako med ljudmi kot med reševalci. Gašenje teh požarov je najzahtevnejše. Prav je, da strokovnjaki izdelajo operativni načrt aktivnosti gašenja pri katastrofalnih požarih (Krušec I., str. 224, 2006).



Vrste požarov glede na kraj požara delimo na:

- notranje požare; - zunanje požare; - kombinirane požare; - požare v naravnem okolju.

Med notranje požare prištevamo požare v tovarnah, stanovanjih, gospodarskih poslopjih in drugih objektih. Požar se širi iz kraja nastanka po notranjih prostorih zgradbe. Ogenj je zaprt med zidove in se prebija v druge prostore skozi stopnišča, vrata in strope. Zunanji požari so požari zunanjih sten in streh ter drugih zunanjih površin objektov. V to skupino prištevamo tudi požare razlitih vnetljivih tekočin v prometnih nesrečah, ker gori v odprtem prostoru in se lahko ogenj širi tudi v naravo. Kombinirani požari nastanejo takrat, ko se ogenj širi znotraj in zunaj objekta. Požari v naravi so požari travnikov, gozdov in drugih površin v naravi (Krušec I., str. 225, 2006). Požare delimo tudi po času trajanja. To so:

- začetni požari; - razbohoteni požari; - živa pogorišča.

Pri začetnih požarih je intenzivnost gorenja majhna in gorijo majhne površine ali posamezni predmeti. Ta faza gorenja traja običajno kratek čas, saj požar hitro razvija svojo intenzivnost, če so za to izpolnjeni pogoji. Razbohoteni požari so tisti, ko gorenje doseže najvišjo intenzivnost in temperaturo, veliko hitrost širitve in večje površine. Živa pogorišča nastanejo, ko so vsi gorljivi deli zgoreli ali so uničeni in se brez gašenja intenzivnost požara zmanjšuje (Krušec I., str. 225, 2001). Požare v naravi delimo na:

- podtalne požare, ko z žarom tlijo iglice, storži, korenine pod zgornjo plastjo zemlje;

- talne požare, ko gori trava, listje, grmičevje in suho vejevje; - požare drevesnih krošenj, ko gorijo krošnje listavcev in iglavcev; - kombinirane požare, ki so hkrati podtalni in talni požari ali talni in požari

krošenj dreves; - požare posameznih dreves, običajno zaradi udara strele (Krušec I., str.

242, 2001).



3.2 Ukrepi ob požaru V trenutku, ko smo zaznali požar, so postopki ravnanja odvisni od naših možnosti, znanja in danih okoliščin. Ko opazimo požar je pomembno, da ostanemo prisebni in zbrani. Potrebno je ukrepati hitro in preudarno. Če je požar v začetni fazi gorenja, ga poskušamo pogasiti sami oziroma s pomočjo bližnjih. Ob nastanku večjega požara pokličemo na pomoč gasilce na telefonsko številko 112 in v času, ko čakamo gasilce, se lotimo reševanja ljudi, živali in premoženja, če so v nevarnosti, ter gasimo požar oziroma ga poskušamo omejiti. Hitro in premišljeno ukrepanje ob nastanku požara bo lahko preprečilo marsikatero nevšečnost. Požar poskušamo pogasiti takoj, ko ga opazimo. Veliko lažje je požar pogasiti oziroma zadušiti v začetni fazi, kot v napredujoči. Vsi zdravi in sposobni ljudje so po zakonu dolžni pogasiti požar, ki ga opazijo v svoji bližini. Če sami ne morejo, morajo poklicati na pomoč druge – mimoidoče, sodelavce ali gasilce. Vsak, ki zasliši na pomoč, je dolžan kakorkoli pomagati. Na pomoč je potrebno poklicati gasilce na telefonsko številko 112. Medtem ko čakamo gasilce, moramo:

- poskrbeti za varnost ljudi, živali in premoženje ter njihovo evakuacijo, zlasti starejših in bolnih ljudi ter otrok in odstranitev tistih, ki ne morejo pomagati in so v napoto;

- zapreti oziroma prekiniti dovod plina, pare ipd. in izključiti elektriko; - iz območja, ki ga je zajel požar, odstraniti vse polne in prazne jeklenke za

plin in za lahko vnetljive snovi; - nadaljevati z gašenjem in omejevanjem širjenja požara.

Ko kličemo gasilce, moramo govoriti počasi in različno. Kratka in jedrnata ter razločna informacija je vredna več kot dolgovezno razlaganje. Najprej se predstavimo, nato povemo od kod kličemo, če so ogroženi ljudje, po možnosti povemo, če so nam znane vodne razmere in o možnostih dovoza z gasilnimi vozili (Novak Š., str. 169, 2006). Ob požaru v večstanovanjskih, predvsem visokih objektih, je največja nevarnost dim na stopnišču, ki otežuje ali celo onemogoča umik iz objekta. V tem primeru je najbolje v prostoru, kjer se nahajamo, z mokrimi krpami zatesniti spodnji del vrat in počakati na pomoč. Če dim ni preveč gost, lahko dihala delno zaščitimo tako, da si damo pred usta moker robec ali krpo. Ko pridejo gasilci, jih takoj opozorimo nase. Vsako odpiranje oken in vrat pripomore k širjenju požara in dima, zato jih ne smemo odpirati oziroma jih v primeru požara zapremo (Kako ravnamo ob požaru na objektu, http://www.sos112.si/slo/page.php?src=np18.htm, 18. 8. 2008). Ko zagori v naravi, moramo najprej oceniti, kakšen je požar. Če je manjši začetni požar, ga poskušamo pogasiti sami. Pri gašenju je potrebno paziti na svojo varnost. Požara se lotimo s priročnimi gasilnimi sredstvi: z vodo, smrekovimi vejami, zemljo ali peskom. Če je požar tako velik, da ga ne moremo sami pogasiti, nemudoma pokličemo gasilce ali policijo (Kako ravnamo ob požaru v naravi, http://www.sos112.si/slo/page.php?src=np17.htm, 18. 8. 2008).



3.3 Vpliv - škodljivost požara na ljudi Pri zgorevanju nekaterih snovi, kot so fosfor, žveplo, razne umetne mase, umetna gnojila in druge, nastajajo strupene spojine, ki uhajajo v dim in ogrožajo ljudi, živali in rastline. Gasilci se pogosto srečujejo z dimom, ki je lahko nevaren in dražljiv, zato morajo biti poučeni o tovrstnih nevarnostih, da vedo uporabljati ustrezna zaščitna sredstva za varovanje oči, dihal in kože. Strupenost plinov v dimu je odvisna od kemične sestave snovi, ki gori. Dim gorečega lesa, sena in drugih naravnih materialov je gotovo manj nevaren od dima gorečih plastičnih mas, gume ali plinov oziroma hlapov gorečih kemičnih snovi kislin ali lugov. Pri gorenju nastaja ogljikov dioksid, ki ni strupen. Uživamo ga s pitjem mineralne vode ali drugih pijač, ki ga vsebujejo. Za človeka je ogljikov dioksid nevaren kot dušljivec, saj pri višjih koncentracijah izpodriva kisik iz zraka. Pri 3 % koncentraciji v zraku povzroča občutek zadušljivosti, pri 8 % nastopi nevarnost dušitve, pri 25 do 30 % koncentraciji celo smrt. Ogljikov monoksid spada med najbolj strupene pline. Za človeka in druga živa bitja je že v zelo majhnih količinah v zraku smrtno nevaren, ker se izjemno hitro kemično veže s krvnim hemoglobinom. Iz njega izpodriva kisik in tako prepreči spajanje hemoglobina s kisikom, ki je potreben za življenje. Velika razširjenost uporabe nevarnih snovi in raznih kemikalij v industriji, gospodinjstvih in tudi v prometu ob požarih povečuje nevarnost pojava strupenih plinov. Pri gorenju na primer klorova kislina, žveplov dioksid in razne plastične mase tvorijo ostro dišeče pline, ki dražijo oči, dihala in kožo. Zelo nevaren plin je celuloida, ki poleg ogljikovega oksida vsebuje tudi cianovodik in okside dušika. Cianovodik je izjemno močan strup (Krušec I., str. 124–128, 2006). V spodnji tabeli je prikazano, iz katerih virov nastanejo produkti gorenja in kakšen učinek imajo na človeka.



Snov Vir Učinek na človeka Amoniak Pri gorenju volne, svile, najlona,

melamina, normalno prisoten v manjših koncentracijah v stanovanjskih požarih.

Dražljivec zgornjih dihal. Smrtna doza pri 0,25 – 0,65 % koncentraciji v pol ure.

Dušikov dioksid

Pogost produkt pri gorenju celuloznih nitratov, celuloida in tekstila.

Dušljivec spodnjih in zgornjih dihalnih poti. Smrtna doza pri 0,02 – 0,07 % koncentraciji v nekaj minutah.

Ogljikov dioksid

Stranski produkt gorenja. Dušljivec – izpodriva kisik. Pospešeno dihanje. Smrtna doza pri 10 % koncentraciji v nekaj minutah.

Ogljikov monoksid

Produkt nepopolnega izgorevanja - volna, les, papir, bombaž, PVC, naftni derivati.

Dušljivec - veže se na hemoglobin v krvi. Zadušitev. Smrtna doza pri 0,4 % koncentraciji v 1 uri.

Vodikov cianid

(cianovodikova kislina)

Pri gorenju volne, svile, najlona in nekaterih plastik.

Dušljiv strup. Smrtna doza pri 0,3 % koncentraciji v zelo kratkem času.

Vodikov sulfid

Pri gorenju gume, surovega olja, snovi, ki vsebujejo žveplo.

Strupen plin, neprijeten vonj, poškodbe živčnega sistema, paraliza dihalnih organov. Smrtna doza pri 0,07 % koncentraciji v pol ure.

Žveplov dioksid

Snovi, ki vsebujejo žveplo (guma, kavčuk).

Močan dražljivec Nevarna doza pri 0,3 % koncentraciji v nekaj minutah.

Slika 3: Vpliv zgorevalnih produktov na človeka (Šimenko P, str. 47–48, 1986)



4 VZROKI POŽAROV Vzroki, zaradi katerih požari nastajajo, so pomanjkljivo poznavanje požarne nevarnosti in jih zato podcenjujemo ali imamo o njih napačne predstave. Toplota je v vsakem primeru povzročitelj požara. Povzročitelji požara oziroma načini, ki lahko dovedejo do spajanja gorljive snovi s kisikom in povzročijo požar, se delijo na:

- toplotne načine; - električne načine; - kemične načine in - mehanske povzročitelje.

Toplotni način povzročitve požara je tisti, ko neka snov zagori, ker pride v neposreden stik s plamenom, žerjavico ali toplotnim sevanjem. Primer je odvržena goreča vžigalica, sušenje perila nad vročo pečjo, kajenje na požarno ogroženih mestih, varjenje in rezanje kovin brez predhodnih varnostnih ukrepov, pokrivanje žarnic s papirjem in podobno. Električni način povzročitve požara je v primeru, ko električne naprave, stroji in inštalacije zaradi okvare povzročijo požar. Primer je udar strele, kratek stik na električnih inštalacijah in napravah ter statična elektrika, preobremenitev tokovodnikov, napake na napravah in strojih na električni pogon in podobno. Kemični način je, ko se zaradi kemične reakcije snovi segrevajo in povzročijo požar. Taki načini so na primer samovžig mastnih krp ali premogovega prahu, vlažno seno in podobno. Mehanski način povzročitve požara nastane kot posledica mehanskega vzroka. Takšni vzroki so na primer trenje gorljivih snovi, zvišan tlak v posodah s plini, mehanski udarec po eksplozivni snovi in podobno ( Krušec I., Str. 266–267, 2001). Najpogostejši vzroki požara v bivalnem, delovnem in naravnem okolju so človekova neprevidnost, malomarnost in nestrokovno ravnanje. Neprevidno kajenje je med najpogostejšimi vzroki za požare. Vedno znova se dogaja, da ljudje kadijo v postelji ali v naslonjačih in pri tem zaspijo ter tako zanetijo požar. Mnogo požarov povzročijo otroci, ki se igrajo z ognjem ali ga uporabijo za razne namene (gretje hrane, za razsvetljavo). Požar lahko povzroči neočiščeno kurišče, predvsem gorljive snovi, ki se nahajajo ob kuriščih. Posebno nevarnost požara predstavlja sušenje perila ob kuriščih ali nad njimi. Mnogo požarov na travnikih in v gozdovih povzročijo ljudje, ki neodgovorno zapuščajo ne pogašena kurišča. Gorljive tekočine, kot so bencin, topila, alkohol, kurilno olje, laki, so zelo nevarne za požar ali eksplozijo. Vzrok za požar so tudi tako imenovana vroča dela, varjenje, rezanje, spajkanje. Požarne nevarnosti povzročajo tudi stare ali preobremenjene električne napeljave ter zakrpane varovalke, nepravilna uporaba likalnikov, električnih peči itd. Vsako uhajanje plina na plinskih napeljavah na prostem ali v prostoru lahko povzroči požar ali eksplozijo. Okrog novoletnih praznikov lahko pride do požarov, zaradi nepravilne okrasitve prostorov, uporabe iskric, raket, sveč in podobno.



4.1 Vzroki požarov v bivalnem okolju Požari v bivalnem okolju so najpogostejši, saj v njem človek preživi največ časa, prav tako so najbolj izpostavljeni požarni nevarnosti. Predvsem v zimskem času, zaradi večje uporabe grelnih sredstev. Najpogostejši vzroki požara v bivalnem okolju so:

- zapuščanje prostora v času, ko imamo vklopljen likalnik, plinski štedilnik ali drugo toplotno napravo;

- čiščenje in pranje oblačil z lahko vnetljivimi in celo eksplozivnimi snovmi

v zaprtem prostoru ali ob toplem viru, ko že drobna iskra lahko povzroči vžig ali eksplozijo;

- slabe ali dotrajane električne in plinske inštalacije in naprave;

- doma obnovljeni varovalni vložki, ki jih je prepovedano uporabljati;

- nepravilno ravnanje s pečmi na kurilno olje ali trdo gorivo;

- nestrokovno priključevanje plinskih jeklenk gospodinjskega plina na

štedilnik;

- nepravilno hranjenje nevarnih in lahko vnetljivih tekočin;

- uporaba raznih svetil z odprtim plamenom, kot so petrolejke in sveče;

- zaprašena, s pajčevino ali papirjem prekrita svetilna telesa, predvsem žarnice z žarilno nitko, ki pri gorenju oddajajo velike toplote;

- nestrokovno izdelani dimniki;

- nestrokovno izdelana kurišča za kuhanje hrane za živino v bližini senikov

in drugih shramb, v katerih so shranjene razne gorljive poljščine, suha slama in podobno;

- nepravilno postavljene peči in drugi toplotni viri, ki sevajo toploto v okolje

in lahko povzročijo vžig gorljivih snovi – lesenih oblog, pregrinjal, zaves in podobno;

- malomarnost kadilcev, ki nepazljivo odlagajo žareče ogorke;

- vžigalice oziroma vžigalniki v rokah otrok;

- nestrokovna izdelava raznovrstnih začasnih električnih, plinskih in drugih

inštalacij, raznih kurišč in podobno;

- znani so tudi primeri požarov zaradi udara električne strele ob nevihtah.



V bivalnih prostorih požar najpogosteje nastane zaradi nestrokovnega dela, malomarnega ravnanja in nespoštovanja varnostnih pravil. Požar lahko nastane tudi zaradi dotrajanih električnih instalacij, slabih in nestrokovno izdelanih dimnikov, svetilnih teles, ki se prekomerno segrevajo in uporabe odprtega ognja. Pogosto zagori tudi zaradi kurjenja v neurejenih in slabo vzdrževanih kuriščih. Gospodarska poslopja, kot so shrambe kmetijskih strojev in naprav, garaže, razne delavnice, seniki in prostori za živino, so pogosto polna gorljivih snovi (seno, les, razna maziva, pogonska goriva). Te prostore, še posebno na podeželju, se ocenjuje kot prostore s povečano požarno ogroženostjo (Krušec I., str. 268-269, 2001). V gospodinjstvih, tovarnah, na kmečkih domačijah in tudi v šolah uporabljamo nevarne snovi, kot so razna čistila, razpršilci, sredstva za pranje perila, škropiva za zaščito rastlin, umetna gnojila, razne lake in podobne izdelke. Tudi ta sredstva so lahko nevarna, če ne ravnamo v skladu z navodili, saj lahko povzročijo požar ali celo eksplozijo.

4.2 Vzroki požarov v delovnem okolju V delovnih okoljih je velika nevarnost požarov zaradi same uporabe delovnih strojev. Požar ali eksplozijo lahko povzročijo tako imenovana vroča dela, kot so varjenje, brušenje, rezanje. Vzrok za požar so lahko tudi segrevanje naprav in strojev, električne naprave in inštalacije itd. Med najpogostejše vzroke požara v industriji uvrščamo:

- nepazljivost pri varjenju, rezanju in spajkanju kovin; - trenje v ležajih raznih strojev in napake v prenosnih sistemih energije;

- statično elektriko;

- pomanjkljivo izdelane, poškodovane in dotrajane električne naprave in

inštalacije;

- samovžig mastnih krp in snovi;

- nestrokovno uporabo nevarnih in gorljivih snovi;

- napake v tehnološkem postopku, zaradi katerih prihaja do nezaželenih kemijskih reakcij, ki povzročajo samovžig, eksplozijo ali požar;

- velika razširjenost uporabe vnetljivih, eksplozivnih in drugih nevarnih snovi;

- opuščanje vzdrževanja in kontrole plinskih in električnih inštalacij;

- segrevanje naprav in strojev zaradi preobremenjevanja;



- kajenje na požarno nevarnih mestih in odmetavanje gorečih cigaretnih ogorkov;

- nered na delovnih mestih;

- kršenje navodil o varnem delu in izvajanju varstva pred požarom (Krušec I.,

str. 277, 2001).

4.3 Vzroki požarov v naravnem okolju V naravnem okolju je velikokrat za požar odgovoren človek sam, zaradi malomarnosti, neznanja in namernega vžiga. Največ požarov je spomladi zaradi kurjenja v naravi in poleti zaradi neprevidnosti obiskovalcev narave. Vzroki požarov so v večji meri tudi odvisni od naravnih pojavov, kot so strele, potresi, vulkanski izbruhi, na kar človek ne more vplivati. Najpogostejši vzroki v naravnem okolju so:

- požig suhe trave in suhljadi ob nezadostnih varnostnih ukrepih;

- uporaba odprtega ognja v času velike požarne ogroženosti naravnega okolja;

- nedisciplinirani obiskovalci narave, ki kurijo na gozdnih tleh zunaj določenih

kurišč;

- odvrženi cigaretni ogorki;

- iskra, ki lahko nastane ob zaviranju vlaka;

- električna iskra s pretrganih žic električnega daljnovoda;

- udar strele ob neurju;

- toplota sončnih žarkov, ki sijejo na razbito steklo, kjer se v določenih pogojih zbira toplota, ki lahko pod ugodnimi pogoji povzroči vžig suhega listja, trave ali druge suhljadi;

- nameren vžig.

Naštete vzroke požarov v naravi pripisujemo predvsem človeku. Poleg tega so pomemben razlog vse večje požarne ogroženosti naravnega okolja zaraščanje obdelovalnih površin, kar ima za posledico povečanje gorljive mase ter vse večje in dalj časa trajajoče suše. Dejavniki požarne občutljivosti naravnega okolja so:

- gorljivi material (drevesa, talna vegetacija, suhljad, odpadlo listje); - klimatski pogoji (temperatura zraka, količina in pogostost padavin, vlažnost

zraka in gozdnih površin);



- vremenske razmere; - veter; - oblika in lega površin zemljišča (Krušec I., str. 279-280, 2001).



5 POŽARNA STATISTIKA V SLOVENIJI LETA 2004 Naredili smo statistični pregled požarov v Slovenji leta 2004 po načinu in vzrokih nastanka. Požare smo razdelili na požare v naravi, požare v objektih, požari na prometnih sredstvih in drugi požari. Največ požarov je bilo v objektih (1671), sledijo jim požari v naravi (986), drugi požari, ki jih je bilo 728, najmanj požarov je nastalo na prometnih sredstvih, in sicer 536. Vseh skupaj jih je bilo 3921. Gasilci za 671 od 3921 požarov v letu 2004, kar je 17,1 % vseh požarov, niso dali podatkov za nastale požare.

VRSTE POŽAROV ŠT. POŽAROV 1 - požari v naravi 986 2 - požari v objektih 1671 3 - požari na prometnih sredstvih 536 4 - drugi požari 728

SKUPAJ 3921

Tabela 1: Požari v letu 2004 (URSZR, str. 79, 2005)

Požari v letu 2004

25%

42%

14%

19%

Požari v naravi

Požari v objektih

Požari na prometnihsredstvih

Drugi požari

Graf 1: Požari v letu 2004 Največ požarov je nastalo zaradi malomarnosti, neprevidnosti in nevednosti, in sicer 1271 požarov. Od tega so bili 439-krat namerno povzročeni, 122-krat je zagorelo zaradi naravnih pojavov in 24-krat zaradi otroške igre. Pet požarov so povzročile živali. Za 558 požarov povzročitev ni znana, za 1502 požarov ni podatkov.



NAČIN POVZROČITVE ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 1502 2 - malomarnost, neprevidnost, nevednost 1271 3 - namerna povzročitev 439 4 - otroška igra 24 5 - naravni pojavi 122 6 - povzročile živali 5 7 - neznano 558 SKUPAJ 3921

Tabela 2: Požari po načinu povzročitve (URSZR, str. 89, 2005)

0

200

400

600

800

1000

1200

1400

1600

1 2 3 4 5 6 7

Požari po načinu povzročitve

Graf 2: Požari po načinu povzročitve Glede vzrokov nastanka je na prvem mestu odprti ogenj, kurjenje na prostem (475 požarov), nato sledijo samovžigi saj v dimnikih, iskrenje iz dimnika (437) in kratki stik oziroma napake pri distribuciji električne energije (183). Pogosti vzroki nastanka požarov so tudi okvare ali nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav in aparatov (148) ter neprevidno kuhanje (148), odlaganje vročega pepela ali gorljivega materiala (110), okvare in poškodbe sredstev, naprav, opreme, strojev, motorjev (105 požarov). 299 požarov je izbruhnilo iz neznanih vzrokov, 101 požar pa iz drugih vzrokov. Za 1358 požarov ni podatkov o vzrokih nastanka.



VZROK ŠT. POŽAROV

1 - ni podatkov 1398 2 - samovžig saj v dimnikih - iskrenje iz dimnika 437 3 - samovžig sena 19 4 - samovžig smeti na odlagališčih 26 5 - odlaganje vročega pepela ali gorljivih materialov 110 6 - drugi samovžigi 26 7 - neprevidno kajenje, cigaretni ogorek 71 8 - odprti ogenj 475 9 - vžigi gorljivih snovi v bližini ognja ali grelnih naprav 69 10 - vžigi vnetljivih tekočin, plinov in hlapov, eksotermne reakcije 49 11 -iskre vlaka 39 12 - strela 68 13 - veter 3 14 - kuhanje 148 15 - okvare, nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav 148 16 - kratek stik, distribucija električne energije 183 17 - statična elektrika 2 18 - okvare in poškodbe sredstev, naprav, opreme, strojev 105 19 - prometna nesreča 49 20 - eksplozija 10 21 - brušenje, varjenje, trenje, pregrevanje 51 22 - gradbene ali konstrukcijske pomanjkljivosti dimnika 32 23 - druge gradbene ali konstrukcijske pomanjkljivosti 3 24 - drugo 101 25 - neznano 299 SKUPAJ 3921

Tabela 3: Požari po vzrokih nastanka (URSZR, str. 88, 2005)

0

200

400

600

800

1000

1200

1400

1 3 5 7 9 11 13 15 17 19 21 23 25

Požari po vzrokih

Graf 3: Požari po vzrokih nastanka



5.1 Požari v naravi Leto 2004 je glede požarov v naravi skoraj neopazno, kar ga uvršča med leta z najmanjšim številom teh požarov – bilo jih je 986 in zajeli so le 303 hektare površin. Ključni vzrok za to lahko iščemo v vremenskih razmerah, saj je v času, ko je sicer največ požarov v naravi - zgodaj spomladi, Slovenijo pokrivala debela snežna odeja, poleti pa je bilo padavin prav tako dovolj in požari niso nastajali v večjem številu. Največ požarov v naravi je bilo gozdnih (271) in pogorelo je 186 hektarov površin. Travniških požarov je bilo nekaj manj (217), pogoreli pa so 103 hektari. Precejkrat (169-krat) je gorelo tudi na odlagališčih komunalnih odpadkov. Na obdelovalnih površinah (vrtovi, njive, sadovnjaki, vinogradi) je nastal požar 53-krat, prizadelo je 7 hektarov površin.

POŽARI V NARAVI ŠT. POŽAROV 1 - požari v gozdu 105 2 - požari na grmovnih površinah 114 3 - požari v parkih 52 4 - požari na vrtovih, poljih, njivah 46 5 - požari v sadovnjakih, vinogradih 7 6 - požari na travnatih površinah 217 7 - požari na smetiščih, odlagališčih 169 8 - drugi požari v naravi 276 SKUPAJ 986

Tabela 4: Požari v naravi 2004 (URSZR, str. 101, 2005)

Požari v naravi 2004

11%12%5%5%

1%

22%

17%

27%

požari v gozdu

požari na grmovnih površinah

požari v parkih

požari na vrtovih, poljih, njivah

požari v sadovnjakih,vinogradih

požari na travnatih površinah

požari na smetiščih,odlagališčih

drugi požari v naravi

Graf 4: Požari v naravi 2004 Po načinu povzročitve so na prvem mestu malomarnost, neprevidnost in nevednost (221 požarov), 186 požarov so povzročili namerno, 43 jih je nastalo zaradi naravnih pojavov, sedem pa so jih zanetili otroci. Za 93 požarov ni znano, kaj jih je povzročilo, za 436 požarov pa o tem ni podatkov.



NAČIN POVZROČITVE ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 436 2 - malomarnost, neprevidnost, nevednost 221 3 - namerna povzročitev 186 4 - otroška igra 7 5 - naravni pojavi 43 6 - neznano 93 SKUPAJ 986

Tabela 5: Požari po načinu povzročitve v naravi (URSZR, str. 111, 2005)

0

50

100

150

200

250

300

350

400

450

1 2 3 4 5 6


Graf 5: Požari po načinu povzročitve v naravi V naravi je največkrat zagorelo zaradi odprtega ognja oziroma kurjenja na prostem (317). Pogostejši, vendar glede na odprti ogenj skorajda zanemarljivi vzroki, so še iskre vlaka (39 požarov) in samovžig smeti na odlagališčih (25 požarov). Drugi vzroki so bistveno manj pogosti. Osemdesetkrat je zagorelo iz neznanih, petindvajsetkrat pa iz drugih vzrokov. Za 427 požarov v naravi ni podatkov o vzrokih.



VZROK ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 427 2 - samovžig sena 3 3 - samovžig smeti na odlagališčih 24 4 - odlaganje vročega pepela ali gorljivih materialov 5 5 - drugi samovžigi 9 6 - neprevidno kajenje, cigaretni ogorek 13 7 - odprti ogenj 317 8 - vžigi vnetljivih tekočin, plinov in hlapov 6 9 - iskre vlaka 39 10 - strela 14 11 - veter 3 12 - kratek stik, distribucija električne energije 12 13 - okvare in poškodbe sredstev, naprav, naprav, opreme 2 14 - eksplozija 5 15 - brušenje, varjenje, trenje, pregrevanje 2 16 - drugo 25 17 - neznano 80 SKUPAJ 986

Tabela 6: Požari po vzrokih nastanka v naravi (URSZR, str. 110, 2005)

0

50

100

150

200

250

300

350

400

450

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17

Požari po vzrokih

Graf 6: Požari po vzrokih nastanka v naravi

5.2 Požari v objektih Leta 2004 je bilo v Sloveniji 1671 požarov v objektih. Največ jih je bilo v stanovanjskih objektih (1124). V energetskih, proizvodnih in obrtnih objektih jih je bilo 197, v poslovnih in upravnih objektih 25, v trgovskih, gostinskih in turističnih



objektih 92, v vzgojno-izobraževalnih, zdravstvenih, verskih in kulturnih objektih 21, 159 požarov je bilo na kmetijskih objektih, v gradbenih pa 53. Več požarov je bilo v hladnejših mesecih, in sicer dvoje vrst: dimniških požarov ter požarov zaradi električnih in grelnih naprav.

POŽARI V OBJEKTIH ŠT. POŽAROV

1 - požari v transformatorskih postajah 16 2 - požari v proizvodnih obratih in prostorih 100 3 - požari v skladiščih 17 4 - požari v pomožnih proizvodnih obratih in prostorih 11 5 - požari v industrijskih silosih 11 6 - požari v obrtnih delavnicah in prostorih 22 7 - požari v drugih elektroenergetskih, proizvodnih, proizvodnih in obrtnih objektih in prostorih 20 8 - požari v poslovnih objektih in prostorih 20 9 - požari v upravnih objektih in prostorih 5 10 - požari v trgovskih objektih in prostorih 21 11 - požari v veleblagovnicah 9 12 - požari v prodajnih kioskih 10 13 - požari v gostinskih objektih in prostorih 43 14 - požari v motelih, hotelih 3 15 - požari v planinskih kočah 2 16 - požari v drugih trgovskih, turističnih in gostinskih objektih in prostorih 4 17 - požari v vrtcih 2 18 - požari v osnovnih in srednjih šolah 4 19 - požari v visokošolskih ustanovah 3 20 - požari v ambulantah in drugih ustanovah osnovne zdravstvene dejavnosti 2 21 - požari v bolnišnicah 1 22 - požari v verskih objektih 2 23 - požari v kinematografih, muzejih, gledališčih ipd. 2 24 - drugi požari v vzgojno-izobraževalnih, zdravstvenih, cerkvenih in kulturnih objektih 5 25 - požari v stanovanjskih hišah 768 26 - požari v stanovanjskih in drugih prostorih v stanovanjskih blokih in stopnicah 268 27 - požari v stanovanjsko-kmetijskih objektih 18 28 - požari v stanovanjskih-poslovnih objektih 11 29 - požari v domovih za ostarele 1 30 - požari v počitniških hišicah 24 31 - požari v drugih stanovanjskih objektih in prostorih 34 32 - požari v gospodarskih poslopjih in hlevih 113 33 - požari na kozolcih 22 34 - požari v zidanicah 7 35 - požari v drugih kmetijskih objektih 17 36 - požari v vojaških objektih 1 37 - požari v športnih, rekreacijskih in podobnih objektih 4 38 - požari v individualnih garažah 8



39 - požari v javnih garažnih hišah 5 40 - požari na avtobusih in železniških postajah 1 41 - drugi požari 34 SKUPAJ 1671

Tabela 7: Požari v objektih 2004 (URSZR, str. 122-123, 2005)

0

100

200

300

400

500

600

700

800

1 3 5 7 9 11 13 15 17 19 21 23 25 27 29 31 33 35 37 39 41

Požari v objektih 2004

Graf 7: Požari v objektih 2004 Največ požarov so zakrivile malomarnost, neprevidnost in nevednost (858), potem namerna povzročitev (91), naravni pojavi (65), otroška igra (14) in živali (4). Za 247 požarov način povzročitve ni znan, za 392 požarov o tem ni podatkov.

NAČIN POVZROČITVE ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 392 2 - malomarnost, neprevidnost, nevednost 858 3 - namerna povzročitev 91 4 - otroška igra 14 5 - naravni pojavi 65 6 - povzročile živali 4 7 - neznano 247 SKUPAJ 1671

Tabela 8: Požari po načinu povzročitve v objektih (URSZR, str. 134, 2005)



0

100

200

300

400

500

600

700

800

900

1 2 3 4 5 6 7


Graf 8: Požari po načinu povzročitve v objektih Vzroki požarov v objektih so največkrat samovžig saj v dimnikih, iskrenje iz dimnika (434 požarov), neprevidno kuhanje (147), okvare, nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav in aparatov (133), kratki stik na električnih napeljavah (100 požarov) in odprti ogenj (79 požarov). Po pogostosti se naprej razvrščajo vžig gorljivih snovi v bližini ognja oziroma toplote, udar strele, neprevidno kajenje ter brušenje, trenje, varjenje in pregrevanje. Vzrokov je še cela vrsta, vendar so precej redki. Iz neznanih vzrokov je zagorelo 90-krat, za 324 požarov ni podatkov o vzrokih.

VZROK ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 324 2 - samovžig saj v dimnikih, iskrenje iz dimnika 434 3 - samovžig sena 14 4 - odlaganje vročega pepela ali gorljivih materialov 10 5 - drugi samovžigi 11 6 - neprevidno kajenje, cigaretni ogorek 41 7 - odprti ogenj 79 8 - vžigi gorljivih snovi v bližini ognja ali grelnih naprav 65 9 - vžigi vnetljivih tekočin, plinov in hlapov, eksotermne reakcije 31 10 - strela 50 11 - kuhanje 147 12 - nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav in aparatov 133 13 - kratek stik, distribucija električne energije 100 14 - statična elektrika 2 15 - okvare in poškodbe sredstev, naprav, opreme, strojev 24 16 - eksplozija 4 17 - brušenje, varjenje, trenje, pregrevanje 40 18 - gradbene ali konstrukcijske pomanjkljivosti dimnika 31 19 - druge gradbene ali konstrukcijske pomanjkljivosti 3 20 - drugo 38



21 - neznano 90 SKUPAJ 1671

Tabela 9: Požari po vzrokih nastanka v objektih (URSZR, str. 133, 2005)

0

50

100

150

200

250

300

350

400

450

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21

Požari po vzrokih

Graf 9: Požari po vzrokih nastanka v objektih

5.3 Požari na prometnih sredstvih Leta 2004 je bilo 536 požarov na prometnih sredstvih. Večinoma gre za vozila cestnega prometa (529 požarov), predvsem za osebna (442) in tovorna (42). Na železniških prometnih sredstvih je bilo malo požarov, samo štirje, na plovilih zračnega prometa požarov ni bilo. Na vodnih prometnih sredstvih je gorelo trikrat.

POŽARI NA PROMETNIH SREDSTVIH ŠT. POŽAROV 1 - požari na osebnih vozilih, kombijih in bivalnikih 442 2 - požari na avtobusih 8 3 - požari na tovornih vozilih 42 4 - požari na delovnih vozilih 13 5 - požari na kmetijskih strojih 9 6 - požari na motociklih 9 7 - požari na drugih sredstvih cestnega prometa 6 8 - požari na dizelskih lokomotivah 1 9 - požari na potniških vagonih 1 10 - požari na tovornih vagonih 2 11 - požari na prometnih sredstvih vodnega prometa 3 SKUPAJ 536

Tabela 10: Požari na prometnih sredstvih 2004 (URSZR, str. 141, 2005)



0

50

100

150

200

250

300

350

400

450

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

Požari na prometnih sredstvih

Graf 10: Požari na prometnih sredstvih 2004 Po načinu povzročitve so na prvem mestu malomarnost, nevednost in neprevidnost (69 požarov) in namerna povzročitev (59). Z zanemarljivimi številkami se nato razvrstijo naravni pojavi ter otroška igra in živali. Za 127 požarov na prometnih sredstvih način povzročitve ni znan, za 276 požarov ni podatkov.

NAČIN POVZROČITVE ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 276 2 - malomarnost, neprevidnost, nevednost 69 3 - namerna povzročitev 59 4 - naravni pojavi 4 5 - povzročile živali 1 6 - neznano 127 SKUPAJ 536

Tabela 11: Požari po načinu povzročitve na prometnih sredstvih (URSZR, str. 147,

2005)



0

50

100

150

200

250

300

1 2 3 4 5 6


Graf 11: Požari po načinu povzročitve na prometnih sredstvih Največ požarov je nastalo zaradi okvar in nepravilnega delovanja sredstev, naprav, opreme, strojev, motorjev (79 požarov), kratkega stika na električni napeljavi (50) in po prometnih nesrečah (49) ter zaradi odprtega ognja (20 požarov). Drugi vzroki so redkejši. Iz neznanih vzrokov je zagorelo 45-krat, za 232 požarov ni podatkov.

VZROK ŠT. POŽAROV

1 - ni podatkov 232 2 - samovžig sena 1 3 - drugi samovžigi 3 4 - neprevidno kajenje, cigaretni ogorek 2 5 - odprti ogenj 20 6 - vžigi gorljivih snovi v bližini ognja ali grelnih naprav 4 7 - vžigi vnetljivih tekočin, plinov in hlapov, eksotermne reakcije 11 8 - okvare, nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav in aparatov 14 9 - kratek stik, distribucija električne energije 50 10 - okvare in poškodbe sredstev, naprav, opreme, strojev, motorjev 79 11 - prometna nesreča 49 12 - brušenje, varjenje, trenje, pregrevanje 7 13 - drugo 19 14 - neznano 45 SKUPAJ 536

Tabela 12: Požari po vzrokih nastanka na prometnih sredstvih (URSZR, str. 146,

2005)



0

50

100

150

200

250

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14

Požari po vzrokih

Graf 12: Požari po vzrokih nastanka na prometnih sredstvih

5.4 Drugi požari Sem uvrščamo požare na komunalnih zabojnikih, v pomožnih objektih, kakršne so drvarnice, barake in podobni objekti, na drogovih električnih in drugih napeljav. Požari na komunalnih zabojnikih so najpogostejši in tudi najbolj vplivajo na skupno število drugih požarov. V letu 2004 je bilo teh drugih požarov 728. Tokrat so največkrat goreli komunalni zabojniki - 556-krat. Ti požari so pogostejši v hladnejših mesecih, ko jih precej zagori zaradi objestnosti ter odlaganja vročega pepela in drugega gorljivega materiala. Druge vrste požari so se pojavljali redkeje: 92-krat so gorele barake (precejšnje povečanje glede na pretekla leta), 38-krat električni drogovi in drogovi drugih napeljav, 34-krat pa lope, drvarnice in podobni objekti.

DRUGI POŽARI ŠT. POŽAROV 1 - požari v barkah 92 2 - požari v drvarnicah in lopah 34 3 - požari v kurnikih, zajčnikih ipd. 3 4 - požari v čebelnjakih ipd. 5 5 - požari v komunalnih zabojnikih 556 6 - požari električnih drogov 38 SKUPAJ 728

Tabela 13: Drugi požari 2004 (URSZR, str. 152, 2005)



DRUGI POŽARI V LETU 2004

13%

5%

76%

5%1%

0,4%

1-požari v barkah

2-požari v drvarnicah inlopah

3-požari v kurnikih,zajčnikih ipd.

4-požari v čebelnjakihipd.

5-požari v komunalnihzabojnikih

6-požari električnihdrogov

Graf 13: Drugi požari 2004 Po načinu povzročitve so na prvem mestu malomarnost, nevednost in neprevidnost (123 požarov), blizu je namerna povzročitev (103), daleč zadaj pa naravni pojavi (10) ter otroška igra (3). Za 91 požarov način povzročitve ni znan, za 398 požarov pa o tem ni podatkov.

NAČIN POVZROČITVE ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 398 2 - malomarnost, neprevidnost, nevednost 123 3 - namerna povzročitev 103 4 - otroška igra 3 5 - naravni pojavi 10 6 - neznano 91 SKUPAJ 728

Tabela 14: Drugi požari po načinu povzročitve (URSZR, str. 158, 2005)

0

50

100

150

200

250

300

350

400

1 2 3 4 5 6


Graf 14: Drugi požari po načinu povzročitve



Najpogostejši vzroki za nastanek teh požarov so odlaganje vročega pepela ali gorljivega materiala (95 požarov), odprti ogenj, kurjenje na prostem (59), kratki stik, distribucija električne energije (21), neprevidno kajenje, cigaretni ogorki (15). Drugi vzroki so redkejši. Za 415 požarov nimamo podatkov o vzroku nastanka, 84 pa jih je nastalo iz neznanih vzrokov.

VZROK ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 415 2 - samovžig saj v dimnikih, iskrenje iz dimnika 3 3 - samovžig sena 1 4 - samovžig smeti na odlagališčih 2 5 - odlaganje vročega pepela ali gorljivih materialov 95 6 - drugi samovžigi 3 7 - neprevidno kajenje, cigaretni ogorek 15 8 - odprti ogenj 59 9 - vžigi vnetljivih tekočin, plinov in hlapov, eksotermne reakcije 1 10 - strela 4 11 - kuhanje 1 12 - okvare, nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav in aparatov 1 13 - kratek stik, distribucija električne energije 21 14 - eksplozija 1 15 - brušenje, varjenje, trenje, pregrevanje 2 16 - gradbene ali konstrukcijske pomanjkljivosti dimnika 1 17 - drugo 19 18 - neznano 84 SKUPAJ 728

Tabela 15: Drugi požari po vzrokih nastanka (URSZR, str. 157, 2005)

0

50

100

150

200

250

300

350

400

450

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18

Požari po vzrokih

Graf 15: Drugi požari po vzrokih nastanka



5.5 Požari v letu od 2003 do 2007 V letu od 2003 do 2007 je bilo 25.116 požarov. Največ jih je nastalo leta 2003, najmanj jih je bilo v letu 2004. V letu 2005 je bilo 4732 požarov, leta 2006 je bilo 5005 požarov in leta 2007 je nastalo 5393 požarov. Iz spodnje tabele lahko razberemo, da je skozi ta leta nastalo največ požarov v naravi (11.124), sledijo jim požari na objektih (9.527), požari na prometnih sredstvih (2.844) in drugi požari (1.621).

Leto požari skupaj

požari v naravi

požari na objektih

požari na prometnih sredstvih

drugi požari

2003 6.065 2.820 1.808 613 824 2004 3.921 986 1.671 536 728 2005 4.732 2.203 1.985 522 22 2006 5.005 2.353 2.029 601 22 2007 5.393 2.762 2.034 572 25 SKUPAJ 25.116 11.124 9.527 2.844 1.621

Tabela 16: Požari v letu od 2003 do 2007 (GZS, str. 98, 2008)

0

1.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.000

7.000

Šte

vilo

2003 2004 2005 2006 2007

Leto

Število požarov

požari skupaj

Požari v naravi

Požari na gradbenihobjektih

Požari na prometnihsredstvih

Drugi požari

Graf 16: Požari v letu od 2003 do 2007



6 PREPREČEVANJE POŽAROV Požari v naravi uničujejo gozdove, travnike in druge površine v naravi. K preprečevanju požarov v naravi lahko veliko prispevamo. Potrebno je le znanje, kako lahko preprečimo požare. Ob vetrovnem in suhem vremenu ne kurimo na prostem, prav tako ne kurimo, ko je razglašena požarna ogroženost naravnega okolja. Kraj kurjenja na prostem naj bo oddaljen od stanovanjskih in drugih zgradb ter gozdov, skupin dreves in podobno. Po končanem kurjenju žerjavico polijemo z vodo oziroma posujemo s peskom in se prepričamo, da smo povsem pogasili. Nevarno je kajenje v gozdovih in odmetavanje neugasnjenih cigaretnih ogorkov, saj lahko z lahkoto povzročijo požar. Predvsem tedaj, ko je požarna ogroženost velika. V bivalnem okolju je pomembna urejenost prostorov. Požar lahko preprečimo že tako, da na stopnišče ne odlagamo gorljivih materialov, predvsem vnetljivih tekočin in plinov. Potrebno je biti pazljiv s plinskimi napravami in jeklenkami. Požar preprečimo s čiščenjem dimnikov, predvsem v zimskem času. Sveče in druge naprave, ki oddajajo toploto, lahko povzročijo požar. Torej jih ne smemo puščati prižganih brez nadzora. Prav tako ne smemo pustiti prižganega štedilnika brez nadzora. Primer požara v bivalnem okolju so tudi gorljive tkanine blizu peči, na primer, če sušimo perilo ob peči, se lahko slednje vname in zagori. Za uspešno izvajanje požarne preventivne dejavnosti so pomembni naslednji ukrepi:

- predpisi s področja varstva pred požarom; - vzgoja in izobraževanje ljudi za varstvo pred požarom; - požarno varna gradnja; - skrb za požarno varstvo naravnega okolja; - načrtovanje ukrepov gašenja požarov; - nadzor nad izvajanjem predpisov varstva pred požarom (Krušec I., str. 262,

2001). Predpisi s področja varstva pred požarom so pomemben del požarne preventive. Cilj določil teh predpisov je varovanje ljudi, živali, premoženja in naravnega okolja. Vzgoja in izobraževanje ljudi ima velik pomen za preprečevanje požarov, saj z znanjem o nastanku in nevarnosti požara pripomore k zmanjšanju števila požarov. Ljudje bolj pazijo na nevarnosti nastanka le teh. Objekte moramo graditi iz ustreznih materialov, upoštevati je potrebno razporeditev prostorov in varne razdalje med objekti, vgrajevati zasilne razsvetljave in označevanje poti za umik v primeru nevarnosti iz objekta, vgrajevanje varnih grelnih naprav in električnih inštalacij v objekte, vgrajevanje alarmnih in gasilnih sistemov za gašenje požarov. Ti ukrepi pripomorejo k zmanjšanju možnosti za nastanek požara. Za požarno varnost naravnega okolja je pomembno izvajanje preventivnih ukrepov urejanja gozdov. K manjšemu številu požarov v naravi pripomore tudi napovedovanje požarne ogroženosti naravnega okolja. Najpomembnejša ukrepa za izvajanje gašenja in reševanje sta načrt varstva pred požarom in požarni red, katera določata izvajanje ukrepov varstva pred požarom, potrebo po opremi za gašenje in reševanje ter postopke ravnanja v primeru požara. Nadzor nad izvajanjem predpisov varstva pred požarom izvaja požarna inšpekcija. Njena naloga je nadzor izpolnjevanja požarnovarnostnih predpisov in izdajanje odločb o odpravi nepravilnosti pri zagotavljanju ustreznega varstva pred požarom.



6.1 Predpisi, s katerimi je urejeno varstvo pred požarom

Tabela 17: Predpisi, s katerimi je urejeno varstvo pred požari (Zafošnik A., str. 5, 2004)

POŽARNA VARNOST

Zakon o varstvu pred požarom Zakon o gasilstvu

Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami

Zakon o eksplozivnih snoveh, vnetljivih tekočinah, plinih in drugih nevarnih snoveh

Zakon o varnosti in zdravju pri delu

Zakon o kemikalijah

Zakon o prevozu nevarnega blaga

Zakon o eksplozivu

Zakon o temeljih varnosti transporta po naftovodih in plinovodih

Zakon o standardizaciji

Zakon o graditvi objektov

Zakon o urejanju prostora



6.1.1 Zakon o varstvu pred požarom Varstvo pred požarom lahko izvajajo posamezniki in podjetja, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Varstvo pred požarom obsega raziskovanje, izobraževanje in usposabljanje, načrtovanje ukrepov varstva pred požarom, nadziranje, požarno zavarovanje, gasilstvo, tehnični nadzor vgrajenih sistemov požarne zaščite, dimnikarstvo in požarno varovanje premoženja in drugega. Cilj dejavnosti in ukrepov varstva pred požarom je varovanje ljudi, živali, premoženja in okolja pred požarom in eksplozijo. Cilj uresničujemo z:

- zagotavljanjem načrtovanja in upoštevanja preventivnih ukrepov varstva pred požarom;

- odkrivanjem, obveščanjem, omejevanjem širjenja in z učinkovitim gašenjem požara;

- zagotavljanjem varnega umika ljudi in živali iz požarno ogroženih območjih; - preprečevanjem in zmanjševanjem škodljivih posledic požara in eksplozije

za ljudi, živali, premoženje in okolje; - z zagotavljanjem sredstev za uresničevanje predpisanih preventivnih

ukrepov varstva pred požarom, da ne bo nastajala nepričakovana požarna škoda (Zafošnik A., str. 15, 2004).

Za poslovne, industrijske in stanovanjske objekte (razen družinskih hiš) mora biti določen požarni red. Lastnik ali uporabnik poslovnega, industrijskega in stanovanjskega objekta mora izdelati požarni red, v katerem določi:

- organizacijo varstva pred požarom, predvsem naloge in odgovornosti zaposlenih;

- ukrepe varstva pred požarom, ki jih zahtevajo delovne ali bivalne razmere; - navodila za ravnanje v primeru požara; - način usposabljanja zaposlenih (Novak Š., str. 165, 2006).

Požarni načrt je grafični prikaz situacije objekta in delov objekta z označenimi nevarnostmi ter napravami in sredstvi za preventivo in aktivno požarno zaščito. Namenjen je uporabnikom objekta, gasilcem in drugim reševalcem. Vsebovati mora prikaz objekta v prostoru in prikaz požarnovarnostne ureditve objekta. Potrebno ga je izdelati za objekte, kjer je požarna ogroženost srednja ali večja (Novak Š., str. 166, 2004). Evakuacija se izvaja po načrtu evakuacije, katerega je potrebno izdelati in izobesiti:

- če se zbira večje število ljudi; - v bolnicah; - v šolah; - hotelih in podobnih objektih za nastanitev gostov; - domovih za ostarele.

Načrt evakuacije mora vsebovati položaj posamezne sobe, prostora, evakuacijsko pot, zbirno mesto, ročna gasilna sredstva in položaj ročnih javljalnikov požara (Novak Š., str. 167, 2006).



6.1.2 Zakon o gasilstvu Zakon o gasilstvu ureja naloge, organizacijo in status gasilstva. Gasilstvo je obvezna lokalna javna služba, katere trajno in nemoteno opravljanje zagotavljajo občine in država. Gasilstvo je dejavnost humanitarne narave. Gasilske organizacije opravljajo:

- naloge gašenja in reševanja ob požarih; - druge, zlasti preventivne naloge varstva pred požarom; - določene naloge zaščite in reševanja ljudi ter premoženja ob naravnih in

drugih nesrečah; - določene storitve.

Gasilske enote so organizirane kot:

- poklicne gasilske enote; - prostovoljne gasilske enote v gasilskih društvih; - gasilske enote v podjetjih, zavodih in drugih organizacijah.

Poklicna gasilska enota opravlja preventivna in operativna dela v zvezi z varstvom pred požarom ter zaščito in reševanje ob naravnih in drugih nesrečah na območju, za katero je ustanovljena (Zafošnik A., str. 21-22, 2004).

6.2 Preprečevanje požarov v bivalnem okolju Število požarov v stanovanjih iz leta v leto narašča. Razlog je večinoma nepazljivost in pomanjkljivo poznavanje vzrokov za nastanek požara. V bivalnih prostorih preživimo največ časa, zato je razumljivo, da lahko z neprevidnostjo, malomarnostjo ali nestrokovnim ravnanjem povzročimo požar. Pomembno je, da poznamo preventivne ukrepe, s katerimi lahko preprečimo nastanek požara, in pravilno ravnamo, če do njega pride. Za preprečevanje požarov v bivalnem okolju, predvsem v gospodinjstvu, je pomembno poznavanje in odpravljanje tistih nevarnosti požara, ki so najpogostejše. Te nevarnosti so: - gospodinjski plini; - vnetljive tekočine; - druge nevarne snovi; - nevarnost električnega toka. Pri kupovanju oziroma prevzemu plinskih jeklenk z gospodinjskim plinom moramo biti pozorni na morebitne napake in poškodbe posode ter ventila. Plinskih jeklenk ne smemo hraniti v kletnih prostorih, na podstrešju, soncu ali toplem viru. Preden opravimo priključitev plina, ugotovimo, ali so tesnila in priključne dovodne cevi nepoškodovane. Preizkus uhajanja plina opravimo z milnico, nikdar z vžigalico oziroma vžigalnikom. Razlogi za požare oziroma eksplozije zaradi vnetljivih tekočin so neupoštevanje navodil o ravnanju z njimi, uporaba nepravilne in neprimerne embalaže ter



neprimerno skladiščenje. Lahko vnetljivih tekočin ne hranimo v stekleni, plastični ali drugi neustrezni embalaži, ampak v originalni embalaži. Hranimo jih na mestih, katera niso dostopna otrokom. Izogibati se moramo uporabi lahko vnetljivih tekočin in nevarnih snovi, saj poleg nevarnosti požara in eksplozije pomenijo tudi nevarno zastrupitev. Kadar čistimo stanovanje s čistilnimi sredstvi, katerim so primešana topila in nevarna razredčila, vedno odprimo okna, da se ne bi v prostoru nabrala mešanica hlapov in zraka, ki lahko povzroči eksplozijo. Električni tok lahko ob nepravilni uporabi električnih naprav človeka poškoduje ali celo ubije, prav tako lahko povzroči požar. Delo pod napetostjo je prepovedano. Dela pod napetostjo smejo izjemoma opravljati le usposobljeni kadri, po posebnih navodilih in pogojih ter ustreznim orodjem. Izdelava električnih inštalacij iz materialov, ki ne izpolnjuje predpisanih standardov, ni dopustna (Krušec I., str. 270–276, 2001). Predvsem moramo storiti naslednje:

- Skrbeti moramo za urejenost bivalnih prostorov, predvsem stopnišč, kleti in podstrešij. Evakuacijske poti morajo biti vedno proste. Vzdrževanje in popravila električnih in plinskih napeljav prepustimo strokovnjakom. V električne omarice vstavimo le nove varovalke. Poškodovane kable, vtičnice ali vtiče zamenjamo z novimi.

- Pri kuhanju nikoli ne smemo pustiti prižganega štedilnika brez nadzora.

Pregreta maščoba se lahko vžge. Takega požara nikoli ne gasimo z vodo. Ogenj zadušimo s pokrovko ter izklopimo plin ali elektriko.

- Sveč, petrolejk ter naprav, ki oddajajo toploto (likalnikov, peči, kaloriferjev,

itd.), nikoli ne puščajmo prižganih brez nadzora. Ne postavljamo jih v bližino gorljivih snovi (lesenih oblog, pregrinjal, okenskih zaves itd.). Poskrbimo, da ne bodo zaprašena, pokrita s pajčevino ali papirjem. Vžigalice oziroma druge vire vžiga hranimo tako, da bodo nedosegljivi otrokom.

- S plinskimi napravami in jeklenkami moramo ravnati v skladu z navodili

proizvajalca. V kuhinji je lahko le ena jeklenka z zmogljivostjo polnjenja do 10 kg. Skladiščenje jeklenk je prepovedano v prostorih, ki so nižji od okoliškega zemljišča, v spalnih prostorih in prostorih, kjer temperatura lahko preseže 40 °C.

- Požarno in eksplozijsko nevarne snovi (lepila, čistila, razredčila, lake,

premaze itd.) hranimo na varnih krajih po navodilih proizvajalca. Snovi ne smejo biti v bližini vira toplote in dosegljive otrokom. Nikoli jih ne mečite v kurišča, saj eksplozija razmeče žerjavico daleč naokoli in povzroči požar.

- Kamine, odprta kurišča, peči centralnih kurjav in dimnike redno in skrbno

čistimo v skladu s predpisi in navodili proizvajalca. Oljne in plinske gorilnike lahko priklopi in vzdržuje samo strokovnjak (URSZR, 2005).



6.3 Preprečevanje požarov v delovnem okolju Vse zahtevnejši in nevarni postopki dela delavcu in delodajalcu nalagajo skrb za varno delo in varstvo pred požarom. Za preprečevanje požarov v delovnem okolju je potrebno:

- upoštevati veljavne požarnovarnostne predpise na delovnem mestu; - spoštovati prepoved kajenja in prepoved uporabe odprtega ognja v prostorih,

kjer je nevarnost za nastanek požara;

- izvajati tehnične ukrepe varstva pri delu;

- izklapljati naprave po končanem delu;

- vzdrževati red in čistočo;

- varno delo z vnetljivimi tekočinami in drugimi nevarnimi snovmi, ki so potrebne za nemoteno delo na delovnem mestu;

- poznavati gasilna sredstva in naprave za hitro izvajanje gašenja (Krušec I.,

str. 278, 2001). Industrijske organizacije, kjer obstaja večja nevarnost požara, morajo imeti izdelani načrt varstva pred požari in požarni red, imeti morajo zagotovljena potrebna sredstva in naprave za gašenje ter zaposlene poučiti o nevarnostih in postopki gašenja.

6.4 Preprečevanje požarov v naravnem okolju Glede na pomen, čas in obseg požarno preventivne naloge varovanja naravnega okolja delimo na:

- splošne naloge, ki se izvajajo stalno; - dolgoročne, sistematične naloge; - biološke naloge.

Stalne in splošne naloge varovanja naravnega okolja pred požarom so:

- stalno ocenjevanje požarne ogroženosti naravnega okolja;

- prepoved kurjenja in uporabe odprtega ognja v naravi v času povečane požarne ogroženosti;

- prepoved sežiga odpadkov poljščin in požiga travišč;

- prepoved kurjenja v vetrovnem vremenu;

- strokovno izvajanje sežiga odpadkov poljščin in vejevja v gozdovih od

gozdarjev;



- nadzor in strokovna pomoč gasilcev pri sežigu odpadkov v naravi;

- prepoved odmetavanja cigaretnih ogorkov in drugih gorečih predmetov v naravi;

- varno ravnanje z vnetljivimi, strupenimi snovmi in umetnimi gnojili v naravi;

- spoštovanje opozorilnih oznak, ki opozarjajo in prepovedujejo kurjenje v

naravi;

- seznanjanje prebivalstva z nalogami varstva naravnega okolja pred požari;

- skrb za nadzor ravnanja otrok z ognjem;

- opazovanje, obveščanje in alarmiranje o nevarnosti;

- izvajanje ukrepov priprav za hitro in učinkovito gašenje;

- nadzor nad izvajanjem požarnovarnostnih ukrepov;

- inšpekcijski nadzor izvajanja predpisov varstva pred požari v naravi (Krušec I., str. 284, 2001).

Dolgoročne sistematične in biološke naloge se nanašajo predvsem na varstvo gozdov. Če kurimo na prostem moramo narediti naslednje: - poskrbeti, da je kurišče zavarovano in nadzorovano, okolica kurišča mora biti

očiščena vseh gorljivih snovi; - poskrbeti, da je v bližini voda, gasilnik in orodje za gašenje (lopata, grablje); - ne kurimo v dneh, ko je razglašena požarna ogroženost naravnega okolja; - ne kurimo v suhih in vetrovnih dneh; - v ogenj ne mečemo praznih doz, ker lahko eksplodirajo in razširijo požar zunaj

urejenega kurišča (URSZR, 2005).



7 GAŠENJE POŽAROV Gašenje je postopek zaustavljanja gorenja s sredstvi, ki proces gorenja zadržujejo, omejujejo ali celo onemogočajo. Eden bistvenih pogojev za pravilno izvajanje gašenja je poznavanje gorenja (Krušec I., str. 133, 2001). Gorenje se bo nadaljevalo dokler:

- ne pogori vsa gorljiva snov ali ne odstranimo gorljive snovi; - koncentracija kisika ne pade pod koncentracijo, ki je potrebna za

vzdrževanje gorenja; - ne ohladimo gorljive snovi pod vžigno temperaturo.

Enostavneje povedano, gorenje se bo nadaljevalo, dokler ne odvzamemo enega od elementov, ki tvorijo trikotnik gorenja. Odvzemanje elementov trikotnika gorenja imenujemo gašenje.

Slika 4: Shema teorije gašenja (URSZR in GZS, str. 8, 2006) V shemi teorije gašenja vidimo, da niso istočasno izpolnjeni vsi trije pogoji za nemoten potek gorenja, kadar odstranimo toploto, gorivo ali zrak. Odstranitev toplote je v praksi najpogostejša, saj sta v naravi snovni svet in kisik nenehno združena. Vpliv človeka na gorenje ali požar je v tem, da lahko nadzira vir toplote. Do trenutka, ko je človek odkril kemična gasilna sredstva, je bil način gašenja z odvzemom toplote – hlajenjem tudi najpomembnejši način gašenja. Poznamo več načinov oziroma postopkov preprečevanja gorenja oziroma gašenja in imajo vsi isti cilj, to je preprečiti gorenje (Krušec I., str. 133, 2001). Vsak požar, ki ga gasimo, moramo gasiti tako, da ga najprej omejimo, oziroma zaustavimo in nato pogasimo. Okoliščine, v katerih se požar razvija, niso nikoli enake, saj se vsak požar v različnih okoliščinah, razvija in širi različno hitro. Osnovno pravilo gašenja je, da se na požarno območje v čim krajšem času nanaša zadostno količino gasilnega sredstva in s tem prepreči nadaljnji razvoj požara, nato pa se količino gasilnega sredstva zmanjšuje, da se ne povzroča dodatne škode (Krušec I., str. 229, 2001) Začetne požare lahko sami pogasimo in tako preprečimo razvoj požara v višjo fazo, rešimo ogrožene osebe ter zmanjšamo materialno škodo oziroma preprečimo škodo naravnega okolja v primeru požara v naravi.



7.1 Sredstva za gašenje Za gašenje požarov posameznih vrst gorljivih snovi uporabljamo različna gasilna sredstva in različne postopke gašenja. Njihova izbira je odvisna od tega, katera snov gori, od obsega požara in posledic, ki jih gašenje in njegovi stranski učinki ustvarjajo. Glavne lastnosti gasilnega sredstva naj bi bile:

- enostavna uporaba; - velik gasilni učinek že pri manjših uporabljenih količinah; - biti mora varno za gasilca in okolje; - pri gašenju ne sme povzročati škode; - delovati mora na čim več gorljivih snovi; - biti mora čim cenejše; - pri uporabi ne sme sproščati vnetljivih in zdravju škodljivih snovi.

Gasilna sredstva razvrščamo po različnih kriterijih.

1. Glede na način delovanja jih razvrstimo na: - tista, ki pretežno hladijo – voda; - vsa ostala, ki pretežno dušijo.

2. Glede na agregatno stanje jih delimo na: - trdna, kot so pesek, gasilni prah in drobni suhi ostružki kovin; - tekoča, kot sta voda in pena; - plinasta, kot je ogljikov dioksid.

3. Glede na izvor ji delimo na:

- naravna, kot so voda, pesek, gasilni prah in zemlja; - umetna, kot so pena, prah in ogljikov dioksid.

Glede na izvor poznamo predvsem naslednja naravna oziroma kemična gasilna sredstva in postopke gašenja z njimi:

- voda; - kemična pena; - gasilni prah; - ogljikov dioksid; - halon; - dušik; - priročna ali primitivna sredstva (Krušec I., str. 134–135, 2001).

Voda je najbolj razširjeno gasilno sredstvo z velikim hladilnim učinkom. Z vodo gasimo tiste goreče snovi, ki gorijo s plamenom in z žarom ali samo z žarom, kot so les, premog, koks, papir, tkanine, usnje, plastika in podobno. Vode ne smemo uporabljati za gašenje požarov na električnih napeljavah in napravah, še zlasti ko so pod napetostjo, ker je voda prevodnik in lahko pride do električnega udara. Na razžarjeno mesto kovin, koksa in oglja ne smemo neposredno brizgati vode, ker bi se voda zaradi visoke temperature razkrojila na vodik in kisik ter ne bi imela več gasilnega učinka. Take požare gasimo s postopnim hlajenjem. Gorečih tekočin, kot so nafta, bencin, olja, laki, masti, vosek in podobno, ne smemo gasiti z vodo, ker je voda težja in bi sedla na dno ter s tem dvignila nivo tekočine, zaradi česa bi prišlo



do razlitja in bi se požar razširil. Prav tako z vodo ne smemo gasiti tistih kemikalij, ki bi z vodo reagirale. Voda za gašenje se nahaja v hidrantih, ročnih in prevoznih gasilnih napravah, cisternah, vodnjakih, ribnikih in podobno (Novak Š., str. 170, 2006). Gasilna pena je za vodo drugo najpomembnejše gasilno sredstvo. Uporabljamo jo predvsem za gašenje večjih požarov, vnetljivih tekočin in trdih snovi. Deluje predvsem kot dušilno sredstvo, deloma tudi ohlaja gorljivo snov. Pena torej duši plamen s tem, da preprečuje dostop kisika do gorljive površine. Glede na količino dodanega zraka v zračnih penah poznamo težko peno, srednje težko peno in lahko peno. Njena pomanjkljivost je prevodnost električnega toka, zato je ne smemo uporabljati za gašenje požarov na električnih napeljavah in napravah pod napetostjo ( Krušec I., str. 143, 2001). Gasilni ali suhi prah je bela ali obarvana suha sipka snov v obliki prahu, ki ima zelo dober gasilni učinek. Hranimo ga v ročnih in prevoznih gasilnih napravah. Namenjen je predvsem za gašenje gorečih tekočin, plinov, električnih napeljav in naprav, vrednostnih papirjev in podobno. Z njim lahko pogasimo tudi začetni požar trdih snovi. Gasilniki s suhim prahom imajo oznako S, kar pomeni suho gašenje. Ni priporočljiv za gašenje preciznih inštrumentov, računalnikov, ker pušča sledove. Ogljikov dioksid je negorljivi plin, ki se sprošča pri gorenju kot produkt popolnega izgorevanja. Nevaren je za vdihovanje, ker je zadušljiv, vendar ga zato, ker je zadušljiv uporabljamo za gašenje - dušenje požarov. Za gašenje ga hranimo v ročnih in drugih gasilnih napravah. V gasilnem aparatu je pod tlakom 50 barov. Tlak se v gasilniku lahko s temperaturo okolja nevarno poveča, zato ga ne smemo izpostavljati segrevanju, na primer soncu, peči, ker bi lahko prišlo do pokanja sten posode. Uporabljamo ga predvsem za gašenje požarov tistih snovi, ki gorijo s plamenom. Zelo učinkovit je pri gašenju električnih naprav in napeljav, prehrambenih izdelkov, zdravil ali kemikalij, ker požar hitro zaduši in ne pušča madežev ali ostankov. Uporabljamo ga tudi v zaprtih prostorih, kjer moramo upoštevati, da je težji od zraka in se zadržuje pri tleh, kar lahko pri veliki koncentraciji postane nevarnost zadušitve. Halon je brezbarvna kemična tekočina, ki ne poškoduje snovi pri gašenju in ne pušča sledov, vendar je uporaba halona od leta 2000 prepovedana, zaradi nevarnosti ustvarjanja ozonskih lukenj. Za gašenje ga uporabljamo v redkih primerih, kjer ni možno gasiti z drugim gasilnim sredstvom, na primer v vojski. Dušik je negorljiv in zadušljiv plin, vendar ga za gašenje neposredno ne uporabljamo, ker je njegovo pridobivanje predrago. Uporablja se v gasilnikih kot sredstvo za potiskanje gasilne snovi na prosto. Priročna ali primitivna sredstva so v naravi vedno dosegljiva in so v zadostnih količinah. To so zraven vode še zemlja, pesek, mokra žagovina, ponjave in podobno. Z njimi gasimo požare razlitih tekočin, s ponjavo tudi požare olja, masti in drugih gorečih tekočin v posodah (Novak Š., str. 170–172, 2006).



7.2 Naprave in oprema za gašenje Med naprave in opremo za gašenje požarov uvrščamo:

- pripomočke in pomagala za gašenje in reševanje; - posebne naprave za gašenje; - gasilnike; - stabilne gasilne naprave; - opremo za gašenje; - vodne in druge črpalke; - gasilska in reševalna vozila; - reševalno opremo.

Pripomočki in pomagala za gašenje in reševanje so:

- Domača priročna pomagala za gašenje – vedro za vodo, gumijasta cev ali cev iz umetnih mas, metla, lopata ali ozelenela veja, pokrivalo iz negorljivega platna, krpa, odeja in drugi podobni predmeti, suh pesek ali zemlja, pokrovka kuhinjske posode in podobno.

- Orodja civilne zaščite – čeprav niso neposredno namenjena za gašenje, jih

večkrat uporabljamo v primeru požara, predvsem pri reševanju (lopata, sekira).

- Gasilska orodja in pomagala za gašenje in reševanje – drogovi za

odstranjevanje gorljivih predmetov z višin, klešče za rezanje, požarne metle, lomilni drogovi, gasilske sekirice ter druga podobna orodja in pomagala, črpalke za črpanje nevarnih snovi, vodne zavese, naprave za rezanje kovin (Krušec I., str. 155-158, 2001).

Posebne naprave za gašenje so:

- Izpihovalnik zraka – namenjen gašenju požara trdnih snovi skupine A, predvsem za gašenje v naravi. Je poseben ventilator na bencinski pogon, ki izpihuje zrak.

- Nahrbtna brenta – je naprava za gašenje z vodo in se uporablja za gašenje

požarov razreda A, predvsem gozdnih požarov.

- Ročna gasilna naprava, vedrovka – namenjena gašenju požarov razreda A in B, razen vnetljivih tekočin, ki se mešajo z vodo. Lahko je napolnjena z vodo ali z vodo in dodatkom penila (Krušec I., str. 158-162, 2001).

Gasilniki so najpogosteje uporabljeni in najbolj učinkovite gasilne naprave za gašenje začetnih požarov. Gasilnike delimo glede na njihove različne lastnosti, in sicer glede na:

- Težo – ročni gasilniki, ki tehtajo do 20 kg in prevozni gasilniki, ki tehtajo nad 20 kg.

- Vrsto polnjenja gasilnega sredstva – to so gasilniki, polnjeni z vodo, s peno,

z gasilnim prahom, z ogljikovim dioksidom in gasilnike, polnjene s halonom.



- Način delovanja – to so gasilniki, pri katerih se gasilno sredstvo potiska iz gasilnika s pomočjo ročne batne tlačilke, s pomočjo tlaka, ki nastaja pri reakciji mešanja gasilnih snovi v posodi gasilnika, s pomočjo plina, ki je znotraj gasilnika pod tlakom v posebni manjši posodi, s pomočjo plina pod tlakom, ki je v isti posodi, kjer je gasilno sredstvo.

Vsak gasilnik mora biti označen z imenom gasilnega sredstva in označbo primernosti uporabe glede na razred požara, z vrsto in količino gasilnega sredstva, z naslovom pooblaščenega podjetja, ki je gasilnik polnilo ter datumom polnjenja in izvršene kontrole polnjenja ter z navodilom za uporabo (Krušec I., str. 162-164, 2001). Gasilni aparati na vodo so namenjeni gašenju trdih snovi (les, seno, bombaž). Količina vode je odvisna od velikosti gasilnika. Ni za gašenje električnih naprav in napeljav in tistih snovi, ki bi z vodo škodljivo reagirale ter snovi, ki bi jih voda poškodovala. Gasilni aparati na peno so namenjeni gašenju lahko vnetljivih tekočin, ki so lažje od vode, na primer nafta in bencin. Gasilni aparati na prah so univerzalni gasilni aparati. Z njimi se lahko gasi vse vrste požarov – trde snovi, vnetljive tekočine, vnetljivi plini in električne inštalacije do 1000 V. Manj primerni so za gašenje preciznih inštrumentov, elektronskih naprav, računalnikov, ker puščajo sledove, ki jih je težko odstraniti. Dobra stran teh aparatov je torej univerzalna uporaba, slaba stran je, da puščajo sledove. Ti gasilniki so sestavljeni iz rezervoarja, ventila in ročnika. Poznamo gasilnike na prah, ki se aktivirajo s pritiskom na ročico za aktiviranje in z udarnim ventilom, po katerem je potrebno udariti z roko. Gasilni aparati na ogljikov dioksid so namenjeni predvsem za gašenje v zaprtih prostorih. So za gašenje začetnih požarov plinov, električnih napeljav in naprav pa tudi začetnih požarov trdih snovi, dokler se še ni razvila žerjavica. Dobra stran teh gasilnikov je enostavna uporaba in čistost, ker ne puščajo sledov, slaba stran je, da z njimi ne moremo vedno pogasiti požare trdih snovi in tekočin niti požare prahu lahkih kovin. Glavni sestavni deli gasilnika so rezervoar, ventil in ročnik (Novak Š., str. 172–173, 2006). Stabilne ali vgrajene gasilne naprave so vgrajene na mestu, kjer je potrebno hitro odkriti požar in ga takoj pogasiti. Razlikujemo dve vrsti stabilnih gasilnih naprav. Ene so grajene tako, da pri gašenju napolnijo prostor z gasilnim sredstvom bodisi s peno ali ogljikovim dioksidom. Druge so grajene tako, da se sprožijo nad površino, kjer je nastal požar in jo poškropijo. Pomembno je hitro odkrivanje požara in sproženje alarma. V ta namen imamo avtomatske ali samodejne javljalnike, ki zaznajo začetek gorenja na osnovi povečane toplote ali ob pojavu drugačne svetlobe ter ob pojavu ionov dima. Glavni sestavni deli so naprave za odkrivanje požara, mehanizem za sproženje naprave, rezervoar za gasilno sredstvo, vodi do šob in šobe. Sem spadajo tudi vsi pripomočki, ki so v zgradbah vgrajeni zato, da omogočijo ali vsaj olajšajo umik bežečim ljudem in dostop posredovalcem oziroma reševalnim enotam (Novak Š., str. 174, 2006).



Med opremo za gašenje uvrščamo:

- Ročnike – z njimi oblikujemo hitrost in obliko curka gasilnega sredstva. Poznamo navadne ročnike z ventilom ali brez ventila, univerzalne ročnike, ki omogočajo oblikovanje raznih oblik vodnega curka in vodne megle ter posebne ali kombinirane ročnike za določene namene, glede na vrsto gasilnega sredstva, ki ga uporabimo.

- Hidrante – omogočajo odvzem vode iz vodovodnega omrežja. Poznamo

nadzemne hidrante, ki so priključeni na vodovodno omrežje in so postavljeni na dobro vidnih mestih ter lahko dostopnih mestih, podzemne hidrante, ki so postavljeni pod zemljo in niso dobro vidni ter zidne hidrante, ki so postavljeni v omare v tistih objektih, kjer je vgrajena hidrantna vodovodna mreža.

- Gasilske cevi – uporabljajo se za pretok gasilskega sredstva. Delimo jih na

sesalne, tlačne in visokotlačne cevi.

- Druga gasilska oprema – to so razne spojke, sesalni koš, zaporni mehanizmi ali ventili, naprave za uravnavanje kontrole in tlaka ter zbiralci ali razdelilci (Krušec I., str. 180–187, 2001).

Gasilske vodne črpalke so naprave za črpanje vode iz vodnih virov. Razlikujemo stabilne vodne črpalke, ki so postavljene v stabilne sisteme in prenosne in prevozne vodne črpalke, ki so montirane na gasilska vozila oziroma jih gasilci postavljajo na mesta, kjer je možen odvzem vode. V gasilstvu se pogosto uporabljajo tudi črpalke za prečrpavanje nevarnih snovi (Krušec I., str. 187-189, 2001). Gasilska in reševalna vozila so nujna za hitro in učinkovito izvajanje intervencij. Glede na namen uporabe razvrščamo gasilska vozila v naslednje skupine:

- poveljniško vozilo; - vozilo za gašenje – gasilno vozilo; - gasilno vozilo s cisterno; - vozilo za gašenje s prahom; - vozilo za gašenje s prahom in vodo; - vozilo za gašenje in reševanje z višin; - tehnično vozilo; - vozilo za prevoz orodja in opreme; - cevno vozilo; - gasilno vozilo za prevoz gasilnih sredstev; - gasilski priklopnik; - druga gasilska vozila; - gasilski čoln.

Za gašenje in reševanje na letališčih, morju in v gorah se uporabljajo posebna vozila, plovila in letala, to so posebna vozila za intervencije ob nesrečah in požarih na letalih, plovila za reševanje na vodi ali iz vode in helikopterji za gašenje požarov v naravi (Krušec I., str. 190, 2001). Reševalno opremo sestavljajo:

- vrvi in naprave za uporabo vrvi; - razne spustnice in lovilne blazine za reševanje z višin;



- lestve za reševanje z višin – ročne gasilne lestve in strojne lestve (Krušec I., str. 193, 2001).

7.3 Načini gašenja požarov Poznamo naslednje načine gašenja:

- z odvzemom gorljive snovi; - z ohlajanjem gorljive snovi; - z dušenjem ali preprečevanjem dotoka kisika; - s katalitičnim načinom delovanja sredstev; - drugi načini gašenja.

Postopek z odvzemom gorljive snovi je uporaben, ko imamo možnost odnesti gorljivo snov iz območja gorenja. Primer je, ko gori kos lesa in ga lahko odstranimo iz gorečega okolja in tako zmanjšamo količino gorljive mase ali jo v celoti odvzamemo. Tak pristop je možen pri začetnih požarih, predvsem v stanovanju ali na delovnem mestu, ko z odvzemanjem gorljivih kosov pohištva ali posod gorljivih tekočin zmanjšujemo količino gorljive mase in preprečujemo širitev požara. Takšen postopek ni možen, ko gori objekt, v katerega vstop ali dostop ni možen. Z ohlajanjem ohladimo gorljivo snov na temperaturo nižjo od temperature vžiga. Tak način gašenja izvedemo z dovajanjem vode, saj je voda najboljše hladilno sredstvo. Tako gasimo predvsem trde snovi, kot je na primer les. Dušenje ali preprečevanje dotoka kisika do gorljive snovi izvedemo tako, da s primernim gasilnim sredstvom prekrijemo gorljivo površino in prekinemo stik snovi z okoliškim zrakom oziroma kisikom in drugimi oksidanti. Znani sredstvi za tovrstno gašenje sta gasilna pena in ogljikov dioksid. Postopek gašenja s katalitičnim načinom delovanja sredstev za gašenje je zadrževanje ali upočasnjevanje procesa gorenja in je podoben dušenju. To je na primer gašenje s haloni, ki imajo lastnost preprečevanja stika gorljive snovi s kisikom. Prav tako poznamo druge načine gašenja. To so na primer udarjanje s požarno metlo po goreči trdni snovi ali udarjanje po ognju, gašenje z izpihovalnimi napravami ali gašenje z eksplozijami posebnih posod, ki so postavljene na požarno ogroženih mestih in se same aktivirajo v trenutku nastanka požara. Z eksplozijo se odpihne – zaduši gorenje. Ti načini gašenja temeljijo na dušenju, hlajenju ali izpihovanju (Krušec I., str. 133–134, 2001). Poglejmo si še postopke gašenja z vodo, kemično peno, gasilnim prahom, ogljikovim dioksidom, halonom in drugimi sredstvi. Pri gašenju z vodo vodni curek usmerimo v žarišče požara in ne v plamen. Gašenje večjih požarov na velikih ravnih površinah izvajamo tako, da vodni curek vodimo v cik – cak smeri. Poševne ali pokončne površine gasimo od spodaj navzgor, prav tako v cik – cak smeri. Za gašenje z vodo imamo navadne ročnike, ki oblikujejo enotni polni vodni curek, univerzalne ročnike, ki omogočajo delovanje s polnim



curkom ali pa vodo razpršijo ter ročnike za posebne namene, ki so namenjeni za gašenje s kemičnimi sredstvi. Gašenje s peno je namenjeno za vnetljive tekočine. Ko gasimo razlite goreče tekočine, curek pene usmerimo na zunanji rob goreče površine in ga pomikamo proti sredini površine v cik – cak smeri. Pri gašenju vnetljivih tekočin, ki gorijo v posodi, nanašamo peno ob notranji rob posode tik nad gorečo površino. Gašenje mora trajati toliko časa, dokler pena na pokrije celotne površine tekočine. Ko je površina pokrita s peno, plamen ugasne. Pri gašenju pokončnih površin s peno curek usmerimo na zgornji rob goreče površine in nato pomikamo desno in levo v cik – cak smeri navzdol. Postopek gašenja s prahom je sledeč:

- z aparatom gasimo tako, da se postavimo v smeri vetra in se požaru čim bolj približamo;

- odstranimo varnostno sponko na ventilnem ročaju, da aktiviramo gasilnik; - pri ročnih gasilnih aparatih počakamo pet sekund, pri prevoznih pa deset

sekund, da se delovni tlak in prah dobro premešata; - curek prahu usmerimo naravnost nad gladino goreče površine tako, da se

prah od nje odbije v plamen; - površinske požare gasimo od roba naprej v cik – cak smeri do druge strani

ali od spodaj navzgor; - za gašenje požara, ki je zajel večjo površino, moramo pripraviti najmanj dva

do tri aparate in gasiti hkrati vsaj z dveh strani; - če smo gorečo vnetljivo tekočino v odprti posodi pogasili z gasilnim prahom,

moramo pogašeno tekočino prekriti še s peno, da preprečimo ponovni vžig. Kadar gasimo z ogljikovim dioksidom v notranjem prostoru, moramo ročni gasilni aparat približati ognju in sicer na tisto stran, ki je najbolj vidna in ne zakriva pogleda zaradi dima ter, kjer bo lažji dostop zaradi vročine. Nato aparat aktiviramo in začnemo z gašenjem. Curek usmerimo v požar, predmete ali tekočine gasimo iz neposredne bližine in od začetka roba proti sredini v cik – cak smeri. Haloni delujejo katalitično, kar pomeni, da zavirajo in prekinjajo proces gorenja. Pri gašenju se približamo požaru na razdaljo treh do petih metrov, sprostimo cev in odpremo ventil, plin usmerimo v žarišče požara in gasimo. Kadar na kraju požara ni gasilnih naprav, uporabimo priročna sredstva. Gašenje z udarjanjem metle po trdi gorljivi snovi, posipanje goreče tekočine s peskom in druge podobne oblike bodo v začetni fazi požara lahko uspešne (Krušec I., str. 140–151, 2001).

7.4 Pravilno gašenje z gasilnikom Pri gašenju požarov z gasilniki se moramo najprej prepričati o velikosti požara ter presoditi našo uspešnost in morebitno ogroženost zaradi požara. Če presodimo, da smo požaru kos, se previdno približamo v smeri vetra. Gasilnik najprej aktiviramo, nato usmerimo ročnik gasilnika v ogenj in aktiviramo gašenje. Curek gasilnega



sredstva usmerimo v sprednji rob požara in ga v cik–cak smeri usmerjamo proti zunanjemu robu požara. Po gašenju je potrebno gasilnik ponovno napolniti. Priprava ročnega gasilnika na gašenje:

- sprostimo gumijasto cev; - izvlečemo varovalko; - pritisnemo ročaj sprožilnega mehanizma; - pritisnemo vzvod ročnika, curek usmerimo na gorečo površino in ročnik

pomikamo levo in desno.

Slika 5: Gašenje z gasilnikom (URSZR in GZS, str. 18, 2006)



8 NASTALI POŽARI NA OBMOČJU GZ RADENCI V LETU 2007

Na območju GZ Radenci je v letu 2007 zagorelo 7-krat. Od tega so bili trije požari v naravi in štirje požari v objektih. Požarov na prometnih sredstvih in drugih požarov ni bilo. Požari v letu 2007 na območju GZ Radenci so bili: - prvi požar se je zgodil 27. 1. 2007 v Radencih, in sicer je zagorela električna

napeljava solarnega bojlerja; - drugi požar je bil 22. 4. 2007, zagorel je gasilski dom v Radencih; - 21. 6. 2007 je zagorela slama v Janževem vrhu; - V Murščaku sta 23. 6. 2007 zagorela kavč ter preproga. - 17. 7. 2007 je gorela trava ob cesti Radenci – Rihtarovci; - v Okoslavcih je, zaradi udara strele, zagorela smreka; - 28. 12. 2007 se je v Murščaku iskrilo in močno kadilo iz dimnika (URSZR, 2007).

POŽARI 2007 ŠT. POŽAROV 1 - požari v naravi 3 2 - požari v objektih 4 3 - požari na prometnih sredstvih 0 4 - drugi požari 0 SKUPAJ 7

Tabela 18: Požari na območju GZ Radenci

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

4

1 2 3 4

Število požarov

Graf 17: Število požarov na območju GZ Radenci Po načinu povzročitve požarov so na prvem mestu malomarnost, neprevidnost in nevednost (4). Zaradi naravnih pojavov je zagorelo 2-krat, neznano je požar nastal 1-krat.



NAČIN POVZROČITVE ŠT. POŽAROV 1 - malomarnost, neprevidnost, nevednost 4 2 - namerna povzročitev 0 3 - otroška igra 0 4 - naravni pojavi 2 5 - neznano 1

SKUPAJ 7

Tabela 19: Način povzročitve požara na območju GZ Radenci

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

4

1 2 3 4 5

Način povzročitve

Graf 18: Način povzročitve požara na območju GZ Radenci Največ požarov je na območju GZ Radenci zagorelo zaradi samovžiga (3). Požari so nastali tudi zaradi iskrenja iz dimnika, strele, nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav ter aparatov in enkrat iz neznanega vzroka.

VZROK ŠT. POŽAROV 1 - ni podatkov 0 2 - iskrenje iz dimnika 1 3 - samovžigi 3 4 - strela 1 5 - okvare, nepravilno delovanje električnih in grelnih naprav in aparatov 1 6 - neznano 1 SKUPAJ 7

Tabela 20: Požari po vzroku nastanka na območju GZ Radenci



0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

1 2 3 4 5 6

Požari po vzrokih

Graf 19: Požari po vzroku nastanka na območju GZ Radenci V spodnji tabeli lahko razberemo nastale požare v letu 2007 glede po posameznih mesecih. Največ požarov je bilo v mesecu juniju (2) in juliju (2). V januarju, aprilu in decembru je nastal en požar, v ostalih mesecih požara ni bilo. MESEC jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec SKUPAJ ŠT. POŽAROV 1 0 0 1 0 2 2 0 0 0 0 1 7

Tabela 21: Požari po posameznih mesecih v letu 2007

00,20,4

0,60,8

11,2

1,41,6

1,82

jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec

Požari po posameznih mesecih

Graf 20: Požari po posameznih mesecih v letu 2007



9 ZAKLJUČEK IN PREDLOG NADALJNJIH RAZISKAV Problem današnje požarne zaščite ni v tem, da ne bi imeli možnosti za preprečevanje in gašenje požarov, ampak v tem, da se ljudje premalo trudijo požare preprečevati in se naučiti, kako je potrebno ob požaru ravnati. V diplomski nalogi smo spoznali, kaj je gorenje in kateri pogoji so zanj potrebni, kaj je samovžig in eksplozija, spoznali pa smo tudi produkte gorenja. Spoznali smo, kako nastane požar in kako je požar nevaren. Za preprečevanje požarov je potrebno znanje, kako se lahko snov brez nadzora vname, zato smo se v diplomski nalogi osredotočili tudi na vzroke, zaradi katerih požar nastane in katere ukrepe je potrebno izvesti, da do požara ne pride. Za v primeru požara smo spoznali, kako poteka gašenje, katera so potrebna gasilna sredstva in naprave ter oprema za gašenje. Pri gašenju je pomembno znanje o primernosti gasilnega sredstva za gašenje določene snovi. Na primer, električne napeljave ne smemo gasiti z vodo, saj je voda prevodnik. Iz požarne statistike smo razbrali koliko požarov je bilo v letu 2004, zaradi katerih vzrokov so nastali in kateri so bili načini povzročitve. Prav tako smo naredili prikaz požarov na območju GZ Radenci v letu 2007. Gorenje je za človeka koristen pojav, dokler ne pride do požara. Gorenje je kemijski proces spojitve snovi s kisikom, pri katerem nastajajo toplota, plinski produkti gorenja in negorljivi ostanki. Za gorenje so potrebni pogoji gorenja, to so v zadostnih količinah prisotnost gorljive snovi, kisik in vir vžiga ter pravilno razmerje med kisikom in gorljivo snovjo. Pri gorenju nastajajo produkti gorenja, ki so nevarni za ljudi. To so dim, ogljikov dioksid, ogljikov monoksid in ostali nevarni plini. Dim povzroča neprijetno počutje, oteženo dihanje, slabo vidljivost ter druge motnje. Nevidni plini, ki so z vidnim dimom pomešani, lahko povzročijo smrt v najkrajšem času. Za gasilca je pomembno, da stranske produkte in njihove nevarne učinke pozna, saj se z njimi srečuje ob slehernem požaru. Požar je ogenj, ki zapusti za to določeno mesto (ognjišče) ter se nenadzorovano širi in povzroča škodo. Njegova značilnost je sproščanje toplote skupaj z dimom, strupenimi plini in plameni. Požar pogasimo tako, da mu odvzamemo enega od pogojev gorenja. Ob nastanku požara je pomembno, da ostanemo prisebni in zbrani. Potrebno je hitro ukrepati, da preprečimo širjenje požara. Vsak požar, ki ga gasimo, moramo gasiti tako, da ga najprej omejimo, oziroma zaustavimo in nato pogasimo. Za gašenje požarov posameznih vrst gorljivih snovi uporabljamo različna gasilna sredstva in različne postopke gašenja. Njihova izbira je odvisna od tega katera snov gori, od obsega požara in posledic, ki jih gašenje in njegovi stranski učinki ustvarjajo. Vzroki, zaradi katerih požari nastajajo, so pomanjkljivo poznavanje požarne nevarnosti in jih zato podcenjujemo ali imamo o njih napačne predstave. Iz podatkov ugotavljamo, da požar velikokrat nastane zaradi naše malomarnosti, neprevidnosti in nevednosti. Velikokrat požar nastane zaradi namerne povzročitve. Najpogostejši vzroki za požar so kajenje v požarno nevarnem okolju, neprevidno delo z ognjem, nepravilna uporaba vnetljivih tekočin in plinov, pomanjkljive električne napeljave,



slabe kurilne in dimovodne naprave, igra otrok z ognjem in pred strelo nezaščitene stavbe. S poučevanjem o nastanku, preprečevanju in gašenju požarov bomo spoznali požarne nevarnosti in skrbeli za njihovo preprečevanje oziroma omejevanje. Veliko malih požarov se razširi v velike, ker ljudje ne vemo, kaj storiti, ko odkrijemo požar. V prihodnosti je treba posebej poudariti pomen dela (osveščanja) z mladimi glede požarov in njegovih nevarnosti. Vse prebivalce je treba ob občasnih vajah teoretično in predvsem praktično usposobiti na ustrezen način in jih poučiti o vzrokih in nastanku požarov ter kako jih preprečiti in s tem zmanjšati poškodbe in materialno škodo na minimum. Že v osnovni šoli je pri strokovnih predmetih kot so kemija, biologija in fizika potrebno posebej poudariti pomen teorije o nastanku požarov, samovžigih, kemičnih snovi, produktih gorenja, eksploziji in podobno. Posebne poudarke je treba podati na alarmiranje in način alarmiranja, in sicer od časa nastanka dogodka pa vse do prispetja ustreznih intervencijskih ekip na mesto dogodka. V zadnjem času smo priča velikih prometnih nesreč v predorih z velikim številom mrtvih in ranjenih, pri čemer se pri reševanju gasilci srečujejo z mnogimi ovirami, neustreznimi gasilskimi sredstvi, vozili, nepravilno grajenimi tuneli in predori. Tukaj je potrebno poudariti, da z izjemo tunela Karavanke, noben tunel v svoji neposredni bližini nima enote za hitro posredovanje, kar bi bilo več kot potrebno.



10 LITERATURA IN VIRI KNJIGE: Gajič, S. (1998) Priročnik iz požarne varnosti, Inštitut Prevent d.d.o., Ljubljana. Krušec, I. (2001) Osnove varstva pred požarom, Tiskarna Ljubljana d.d., Ljubljana. Novak, Š. (2006) Varnost v prometu in varstvo pri delu, Šolski center Novo mesto, Novo mesto. Šimenko, P. (1984) Kaj moramo vedeti o požarni zaščiti, Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, Ljubljana. Zafošnik, A. (2004) Požarna preventiva, Tiskarna Mond grafika d.o.o., Ljubljana. POROČILA, INTERNI DOKUMENTI: GZS, (2008) Poročilo predsedstva 15. kongresu Gasilske zveze Slovenije, Ljubljana. URSZR in GZS, (2006) Gradivo, Mesec varstva pred požarom, Ljubljana. URSZR, (2005) Letni bilten, Naravne nesreče in druge nesreče v Republiki Sloveniji v letu 2004, Ljubljana. URSZR, (2007) Prvo poročilo, Gasilska zveza Radenci. SPLETNE STRANI: Kako ravnamo ob požaru v naravi. http://www.sos112.si/slo/page.php?src=np17.htm (18. 8. 2008). Kako ravnamo ob požaru na objektu. http://www.sos112.si/slo/page.php?src=np18.htm (18. 8. 2008). Koncept za projektiranje požarne varnosti z inženirskimi metodami. http://www.sos112.si/slo/tdocs/metode_02.pdf (7. 8. 2008). Krivulja standardnega požara. http://finea-trade.com/ft/studer/seminarji/grm_poz.jpg (7. 8. 2008). Trikotnik pogojev gorenja. http://www.gb-koper.si/imgs/pozarni_trik.gif (30. 8. 2008).

Documents

POŽAR IN VZROKI ZA NASTANEK POŽARA · požar nevaren, dokler jih ta ne prizadene. Požar je vsako nekontrolirano gorenje, ki ogroža življenja ljudi, živali ali povzro ča materialno