1 Družina - Pedagoško gradivo

70° Festival del film Locarnonagrada Tedna kritike

f i lm roka b ička rež i ser ja razrednega sovražnika

pedagoško gradivo

2 Družina - Pedagoško gradivo

KAZALOUvodna beseda 3

O filmu 4

Kratka vsebina 4

Filmografski podatki 4

Izbor pomembnejših festivalov in nagrad 5

O avtorju 5

Filmografija 5

Odzivi na film 6

Zavod Republike Slovenije za šolstvo 6

Kritike 7

Zloglasno življenje 12

Režiser o filmu 14

Dokumentarni film kot poseg v realnost 21

Družina – predpogoj človeškega obstanka 27

“To! Meja!” 34

Dodatne dejavnosti 40

kolofon Družina / Pedagoško gradivo / Avtorji: Rok Biček (Režiser o filmu), Matic Majcen (Dokumentarni

film kot poseg v realnost), Matic Munc (Družina – predpogoj človeškega obstanka), Primož

Krašovec (»To! Meja!«) / Uredila: Petra Gajžler / Jezikovni pregled: Suzana Krvavica / Prelom:

Jerca Jerič / Slikovno gradivo: Cvinger film / Založba: Cvinger film, 2018

3 Družina - Pedagoško gradivo

UVODNA BESEDA

Pedagoško gradivo o filmu Družina prinaša poglobljeno refleksijo režiserja Roka

Bička o filmu in njegovem nastanku ter skozi različne strokovne perspektive

osvetljuje relevantne teme, ki jih film obravnava. Filmski kritik Matic Majcen

skozi kratek zgodovinski pregled dokumentarnega podžanra direktnega filma

(direct cinema) na primeru filma Družina preizprašuje avtorjevo (ne)vpletenost

in poseganje v resnično življenje, pri čemer ne zanemari moralnega in etičnega

vidika. Psiholog Matic Munc opazuje film skozi psihosocialni kontekst, znotraj

katerega obravnava družino in njene funkcije kot predpogoj človeškega obstanka:

spodbujanje občutka varnosti, prenos znanja, učenje vedenja, čustvena podpora

in laboratorij odnosov. Sociolog kulture Primož Krašovec pa v svojem prispevku

izpostavlja družinsko celico kot ideološki aparat države, kjer, čeprav smo v polju

intime, delujejo podobni mehanizmi kot v družbi – vzpostavljanje nadzora in

mej. Vsak od avtorjev ob podpori odlomkov iz filma ponuja tudi specifična

izhodišča za pogovor.

Gradivo je namenjeno strokovnim delavcem vzgojno-izobraževalnih zavodov za

predpripravo na film in/ali za pogovor po filmu z dijaki ali učenci. Priporočena

starost: 14+.

4 Družina - Pedagoško gradivo

kratka vsebina

O FILMUMatej je rojen v družino oseb s posebnimi potrebami v periferni vasici periferne

dežele, a je sam tako drugačen – tako od drugačnosti kot normalnosti –, da

se zdi, kot da je ušel determinaciji svoje okolice. Usoda ga vseeno dohiti, ko z

dekletom dobita hčerko in njuna zveza kmalu zatem razpade. Vname se boj za

skrbništvo, vse dokler se Matej ne odloči za radikalni izhod iz začaranega kroga,

tako družinskega kot življenjskega.

Naslov Družina

Država produkcije Slovenija, Avstrija

Leto produkcije 2017

Tehnični podatki DCP, barvni, 106 minut

Jezik v slovenščini s slovenskimi ali z angleškimi podnapisi

Režija Rok Biček

Kamera Rok Biček

Montaža Rok Biček, Yulia Roschina

Zvok Julij Zornik

Produkcija Cvinger film

Koprodukcija RTV Slovenija, Zwinger Film

Finančna podpora Slovenski filmski center, Avstrijski filmski inštitut

Tehnična podpora Viba film

Distribucija Demiurg

Zasedba Matej Rajk, Nia Kastelec, Barbara Kastelec, Alenka Rajk, Boris Rajk,

Mitja Rajk, Ivka Gruden, Emanoela Škulj, Robert Krese, Aleksej Kastelec, Estera

Dvornik, Gabrijela Simetinger

filmografski podatki

5 Družina - Pedagoško gradivo

o avtorju Rok Biček (1985), diplomant filmske režije na AGRFT. Med študijem je posnel

kratki dokumentarni film Družina, iz katerega je kasneje nastal istoimenski

celovečerec. Njegov diplomski film Lov na race je televizijska mreža ARTE

predvajala v Nemčiji in Franciji. Celovečerni prvenec Razredni sovražnik je bil

premierno prikazan in nagrajen na 28. Tednu kritike v Benetkah in bil kasneje

predvajan v redni kinematografski distribuciji v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Švici in

Franciji. Družina je njegov drugi celovečerni film, ki je bil premierno prikazan in

nagrajen na 28. Tednu kritike v Locarnu.

filmografija 2017 Družina

2013 Razredni sovražnik

2010 Lov na race (kratki)

2009 Dan v Benetkah (kratki)

2008 Družina (kratki dokumentarni)

izbor pomembnejših

festivalov in nagrad

28. Critics’ Week, Festival Locarno – nagrada za najboljši film

30. International Documentary Film Festival Amsterdam (IDFA) – Best of

Fests

60. DOK Leipzig – tekmovalni mednarodni program

15. True/False Film Fest – tekmovalni program

23. Sarajevo Film Festival – tekmovalni program dokumentarnega filma

15. Crossing Europe – tekmovalni program dokumentarnega filma

20. Festival slovenskega filma – vesna za najboljši film

6 Družina - Pedagoško gradivo

ODZIVI NA FILM

Zavod Republike

Slovenije za šolstvo

»Film s svojo mnogoplastnostjo omogoča številne medpredmetne povezave. S

skrbno pripravljenim pedagoškim gradivom in strokovnimi pogovori ob tematiki

filma je dobrodošla poglobitev in obogatitev srednješolskega kurikula. Vsekakor

priporočamo in podpiramo vključitev filma Družina v šolski proces.«

Dr. Branko Slivar, vodja Oddelka za srednje šolstvo

Dr. Vinko Logaj, direktor

7 Družina - Pedagoško gradivo

kritike »Dokumentarec, katerega pogled je ravno tako neolepšan, kot je nezloščena

njegova fotografija, prepriča z odločitvijo, da se odreče poenostavljanju nekega

zelo zapletenega življenja. /…/ Namesto da bi zlezel v mladeničevo glavo, se

režiser spoji z njegovim okoljem in rezultat nas v enaki meri navduši in vznemiri.

/…/ Gre za impresiven in vznemirljiv dokumentarni film, ki bo zagotovo premikal

meje na prihodnjih festivalih dokumentarnega filma.«1

Jay Weissberg, Variety

»Prav zares – če je kdaj obstajal film, ki je hkrati nerazložljiv in razumljivo človeški,

je to Družina. Z užitkom sem gledala čisto vsako minuto in sedaj čakam, da

mine dovolj časa, da film v miru prebavim, da ga bom lahko gledala še enkrat.

In še enkrat. Všeč mi je bilo tudi, da sem lahko sama razpakirala film, sama sem

razvozlala njegove skrivnosti korak za korakom, ne da bi me režiser pretirano

vodil. Seveda je Biček vseskozi tam, navsezadnje je bil sredi te čudne, pa vendar

nekako delujoče disfunkcionalne družine celih deset let, snemal je vse okrog

njih. Pa vendar niti enkrat ne pretirava v razlagi sprememb v času, prostoru,

starosti in statusa svojih protagonistov. To je na moč svež pristop k pripovedi

zgodbe!«2

E. Nina Rothe, Huffington Post

1 Weissberg, Jay (2017): Locarno Film Review: “The Family”. Variety.com. Spletni vir: http://variety.com/2017/film/reviews/the-family-review-2-1202524517/2 Rothe, Nina E. (2017): The Locarno Film Festival Diaries: The Prizes, the Takeaways and ‘Till We Meet Again, Locarno. Huffingtonpost.com.Spletni vir: https://www.huffingtonpost.com/entry/the-locarno-film-festival-diaries-the-family-struggles_us_598b2277e4b0f25bdfb32106

8 Družina - Pedagoško gradivo

»S spretno uporabo nelinearne pripovedi uspe Bičku vdahniti življenje nečemu,

kar lahko povsem upravičeno imenujemo dokumentarna različica Fantovskih

let. /…/ Tako kot znamenitemu Linklaterjevemu filmu se tudi Družini posreči

nor, a hkrati neprecenljiv in specifično filmski podvig: gledalcu ustaviti čas. V

manj kot dveh urah se pred nami odvije deset let življenja /…/.«3

Marco Zucchi, direktor Tedna kritike v Locarnu

3 Zucchi, Marco (2017): The Family. Semainedelacritique.ch.Spletni vir: http://www.semainedelacritique.ch/2017/druzina.html4 Štefančič, jr., Marcel (2018): Družina. Mladina.si.Spletni vir: http://www.mladina.si/183627/druzina/

»Družina nam pokaže, kako radikalen je lahko film. Kar pa je logično: le zakaj bi

deset let snemal film, ki ni radikalen? Le zakaj bi deset let snemal film, ki se mu

tudi sam ne bi pustil zapeljati? Zakaj bi deset let snemal film, ki ni demonstracija

moči filma? Navsezadnje, le film lahko ujame trenutke, ko je življenje bolj filmsko

od filma. In Družina je kolekcija takšnih trenutkov – trenutkov, v katerih film

najde tisto, kar je v njem večje od njega samega. /…/ In Družina, Bičkov Nanook

s severa, Bičkova Moana, je čisti film – odgovor na vprašanje, ali lahko film

še postane film. Rok Biček je z Razrednim sovražnikom posnel enega izmed

najboljših slovenskih filmov vseh časov – zdaj, z Družino, je posnel še enega izmed

najboljših slovenskih filmov. Kar seveda pomeni, da mu snemanje najboljših

slovenskih filmov prehaja v navado. Pes mora včasih umreti. ZELO ZA.«4

Marcel Štefančič, jr., Mladina

9 Družina - Pedagoško gradivo

»Magnum opus Roka Bička je brezkompromisen primerek cinéma vérité /…/.

Film ponudi toliko snovi za razmislek in toliko čustev, ki jih je treba identificirati,

da je kumulativni učinek izčrpujoč, a hkrati resnično izpolnjujoč.«5

Vladan Petković, Cineuropa

»Kljub poznavanju in občudovanju dela Roka Bička me je dokumentarec

Družina spravil v stanje osuplosti, da je mogoč po sto in nekaj letih filmske

zgodovine tak, še neviden zarez v občutljivo človeško intimo. Da lahko kamera

posname tako humano resničen in šokantno pretresljiv dokument. Da se v

montažno domišljeni sopostavitvi izjemno posebnega in prepoznavno občega,

patološkega in presežnega pričevanje sestavi v filmski organizem, ki predstavlja

kakovostni unikum v svetovnem merilu. Chapeau!«6

Gorazd Trušnovec, MMC RTV SLO

»Družina je portret mladega moškega, antijunaka, ki se skupaj s svojo okolico

upira stereotipom delavskega razreda in disfunkcionalnih družin. Je film, ki ne

podaja moralnih sodb. Hkrati pa ohranja jasno naklonjenost do svojih junakov. Je

observacijski film z zanko in prelomen prispevek k slovenskemu filmu nasploh.«7

Tina Poglajen, RA ARS

5 Petković, Vladan (2017): The Family: An extraordinary protagonist in even more extraordinary circumstances. Cineuropa.org.Spletni vir: http://cineuropa.org/nw.aspx?t=newsdetail&l=en&did=3375686 Trušnovec, Gorazd (2017): Insajderski namigi za Liffe: Od nove mojstrovine Zvjaginceva do francoskega krimiča. Rtvslo.si.Spletni vir: http://www.rtvslo.si/kultura/liffe/insajderski-namigi-za-liffe-od-nove-mojstrovine-zvjaginceva-do-francoskega-krimica/4371337 Poglajen, Tina (2018): Gremo v kino. Radioprvi.rtvslo.si.Spletni vir: https://radioprvi.rtvslo.si/2018/01/gremo-v-kino-156/

10 Družina - Pedagoško gradivo

»Slednji Matejeve kompleksne zgodbe ne režira, marveč spremlja, opazuje,

postaja del nje – in to več kot deset let. Matej sprejme kamero in kamera njega,

brez kompromisov. Težko bi bolje posneli tovrstni observacijski realizem. Če

mnogokrat v podobnih projektih ostrina sporočila ter dobra ideja filma izhlapita

v moraliziranju, senzacionalnosti in dramatiziranju, se tu ohranita skozi cel

film. Glavni akterji narekujejo tempo. Če bi dogajanje izpadlo moralistično,

senzacionalistično ali dramatično, bi bilo tudi v resnici tako življenje. Režiser

ne bi imel zgolj izgovora, temveč dokaz, da je tudi usoda neizvirna. /…/ Hkrati

pa je najbrž tudi ura in tri četrt dovolj, da se gledalcu ne bi oglasila vest ter

ga vprašala, čemu to gleda. Doba prirejenega reality programa, kjer občinstvo

napol bolestno uživa v voajerstvu, ugotovimo, je še vedno premalo proti

surovosti verizma tovrstnih filmskih projektov. Režiser pa daje občinstvu samo

tisto, za kar si misli, da bi mu moralo ugajati. Pikra, ironična, hkrati pa tiha ter

z močnim, a zatrtim čustvenim nabojem potencirana mojstrovina Roka Bička

tako odstira izžeto in naveličano sliko človeka – akterja, človeka – gledalca in

človeka – oblastnika. Nekdaj postaven Vitruvijev človek se tako povesi in obsedi

na lastnih lovorikah.«8

Nejc Furlan, Airbeletrina

8 Furlan, Nejc (2018): Družinski verizem. Airbeletrina.siSpletni vir: http://www.airbeletrina.si/clanek/druzinski-verizem

11 Družina - Pedagoško gradivo

»Filmu prepričljivost in pristnost v vsakem primeru daje predvsem Matej, ki

se z radovednostjo in iznajdljivostjo upira determinirajočim silnicam svojega

okolja, a ga hkrati pogosto še vedno odseva. Matej se dogajanja in snemanja

okrog sebe zaveda do te mere, da lahko s tem spretno manipulira in čeprav

ga na primer občasno obišče socialna delavka in mu pomaga kontekstualizirati

njegove učne probleme, je težko s prstom pokazati na kakšno njegovo očitno

napako ali pomanjkljivost. V filmu razgrnjene različne plasti njegovega

dojemanja sveta ga vzpostavijo kot osvežujoče tridimenzionalen lik in proti

koncu pripovedi odstrejo tudi nekatere njegove problematične vedenjske

vzorce pri odnosih z bližnjimi – predvsem z duševno prizadetim bratom, kar

pravzaprav osmisli tako dolgo snemanje. S tem se Matej razodene kot neke

vrste novi junak in antijunak slovenskega filma, čeprav, ali pa prav zato, ker nam

je ves čas vsaj malce podoben ali pa nas na nek način spominja na kakšnega

izmed ljudi, ki smo jih kdaj poznali. /…/ Bičkova Družina se kljub vsemu v prvi

vrsti še vedno zdi predvsem film o odraščanju in pri tem izstopa tudi zato, ker se

izogiba pričakovani procesualnosti. Če svojo pripoved načne s prizori rojstva in

časom po rojstvu Matejevega otroka, nas v nekem trenutku nepripravljene vrže

k posnetkom Mateja kot štirinajstletnega šolarja, ki je podobno dezorientiran

tudi v kakšnem kasnejšem trenutku, a režiser pri preskakovanju kljub odsotnosti

metatekstualnih elementov dogajanje uspešno povezuje z majhnimi, neočitnimi

iztočnicami, ki nas orientirajo v času in prostoru. Nenehne elipse v njegovi

strukturi tako niso anomalije ali naključja, temveč njegov glavni gradnik, ki

lahko že nudi podlago našemu razumevanju nestabilnih družinskih odnosov in

Matejevega razvoja.«9

Jernej Trebežnik, Radio Študent

»Dokumentarec, ki je nastajal desetletje, je tako drugačen od vsega, kar smo

vajeni v slovenskem filmu ali filmu nasploh, da se zdi, kot da na festivalu [v

Portorožu] zares ni imel konkurence, ne samo med dokumentarnimi, temveč

tudi med igranimi filmi.«10

Deja Crnovič, Večer

9 Trebežnik, Jernej (2018): Drugačna fantovska leta. Radiostudent.si.Spletni vir: https://radiostudent.si/kultura/kinobar/drugačna-fantovska-leta10 Crnovič, Deja (2017): Slovenski dokumentarec, ki je nastajal kar desetletje, navdušuje. Vecer.comSpletni vir: https://www.vecer.com/slovenski-dokumentarec-ki-je-nastajal-kar-desetletje-navdusuje-6330232

12 Družina - Pedagoško gradivo

zloglasno življenje Matej, osrednji protagonist Družine, je rojen v družino oseb, ki jim ne bo nikdar

dano odrasti, zaradi česar je zanj skoraj verjetneje, da je padel na zemljo. Odložen

je bil pred vrata družine, ki je, praktično gledano, zadnja, ki bi lahko poskrbela

zanj. Še preden se nameni ustvariti svojo lastno, je že jasno, da je Mateju in

njegovi družini, kateri koli družini, usojeno biti eno izmed poglavij Foucaultovih

Življenj zloglasnih ljudi.

Družina je na prvi pogled morda res videti kot melodrama ter povrhu vsega še

resnična zgodba, ki se vrti okoli boja za skrbništvo nad otrokom, a gre za nekaj

neizogibno širšega in obenem molekularnejšega. Če je družba strukturirana

kot vojna, je družina kot osnovna celica družbe kristal te vojne. Družina je

kristalizacija tega kristala. Začne se abruptno in kirurško, z epiziotomijo oz.

posvetitvijo družine, rojstvom otroka, a po rezu, tokrat montažnem, je ta

ista družina že sredi razpadanja. Pokončajo jo – kaj drugega kot – razmerja

moči. Rečeno s Foucaultom: oblast ni utelešena v kralju, temveč je mreža

vseh družbenih odnosov, oblast so »spori med sosedi, prepiri med starši in

otroki, domači nesporazumi, ekscesi vina in seksa, javna pričkanja in mnoge

skrivne strasti«. Če Družina – poleg očitnih estetskih in okoljskih vzporednic –

spomni na romunski filmski val, je tako zato, ker so tudi v njej družinski odnosi

nerazdružljivo speti z birokratskimi, kar pomeni, da domnevno razreševanje

teh odnosov poteka prek najrazličnejših aparatov: policijskega, pravnega,

socialnodelavskega, medicinskega ...

Se je mogoče izviti iz teh in takšnih odnosov? Matej nakaže možno smer,

ki morda potegne na Bartlebyjev »raje bi, da ne«, a še bolj na enoznačni in

nepovratni »ne«. V njegovi dvojni odpovedi (hčerki Nii, vazektomija) ni zaznati

le zavračanja družine kot take, s čimer Družina postane nekakšna Antidružina,

13 Družina - Pedagoško gradivo

temveč zavračanje moči, življenja. Tu film postane izrazito metafizičen,

nihilističen. Matej je na tem, da postane slepa veja, slepi odcep, od njega naprej

se ne bo nadaljevalo. Glede na njegovo izhodiščno družino bi skorajda že lahko

rekli, da imamo opravka s svojevrstno evgeniko v smislu »slabe krvi« na sledi

Bellocchiovega filma Pesti v žepu, kar da konec koncev slutiti tudi evtanazija, ki

sicer ni opravljena na človeškem, temveč na pasjem materialu.

Matej skuša ponikniti brez sledi, a ironija je seveda v tem, da to izpeljevanje

namere beleži film. Morda se vseeno izide: Matej izgine tako, da postane fikcija,

tj. legenda, oziroma kot bi dejal Foucault: »Pravim ‘legenda’, zato ker je tu na delu

določena izmuzljivost tako fiktivnega kot realnega, tako kot v vseh legendah.«

Ne pozabimo, Foucault se od neke točke naprej odvrne od literature, fikcije

nasploh, in se zapre v zgodovinske arhive. A tam pride do presenetljivega – ali

pričakovanega – obrata: ravno v arhivih začne ustvarjati fikcijo, ki po njegovem

edina lahko proizvaja učinke resnice. Bičkova in Matejeva Družina je natanko

takšna fikcija, ki izginja v realnem, ter realno, ki izginja v fiktivnem.

Marko Bauer

»Če parafraziram Foucaulta, Družina vsekakor ni dokumentarec. Film, ki je pred

vami, se ni podredil ničemur pomembnejšemu od mojega okusa, mojega užitka,

čustva, smeha, presenečenja, določenega strahu ali kakšnega drugega občutja,

katerega intenzivnost bi, zdaj ko je prvi naval ob odkritju že mimo, precej težko

upravičil.«

Rok Biček

14 Družina - Pedagoško gradivo

REŽISER O FILMUdvojnik Privlačile so me Matejeva neposredna energija, surovost in intenzivnost. Redki

trenutki, ko je odvrgel vse svoje maske, ki jih je nabiral skozi življenje. Udarec

direktno v obraz, brez olepševanj in ovinkarjenj. Idealni filmski protagonist ima

vse tisto, kar je zanimivo gledalcem. Biti moraš le zraven in film se zgodi. Je

generator konfliktov z ljudmi okoli sebe, uživa v tem, da ima dramo, preprosto

zato, da ima občutek, da se mu v življenju nekaj dogaja. Globoko v sebi se počuti

zaznamovanega, odrinjenega, manjvrednega, kar potencirano kompenzira z

občutkom, da je najpametnejši in najboljši, in to dokazuje ob vsaki priložnosti.

Mateja sem našel in iznašel hkrati, ga dokumentiral in si ga izmislil. A ne gre

le v to smer, na nek način je tudi Matej našel in iznašel mene. Moje dekle, s

katerim sva film montirala, mi je reklo: »Delaš film o sebi, to si ti. Ta občutek

odrinjenosti, zaradi katerega te Matej tako privlači, je tvoj. To je tvoja zgodba.

In njegova družina je tvoja družina.« Ko mi je to povedala prvič, besed sploh

nisem razumel, mislil sem si, nesmisel, popolnoma drugačen človek sem. Skozi

proces montaže in poglabljanja v vse razsežnosti materiala sem uvidel, kako

prav ima. To so stvari, ki jih sedaj skušam ozavestiti. Počasi. Poprej sem mislil, da

sem odraščal nekje, kjer so vsi odnosi dobri. Ko sem naenkrat podvomil o tem in

začel odkrivati nerazjasnjeno, me je postalo strah, kaj vse bom našel.

Ravno podobnost med mano in Matejem je motor, ki je omogočil, da je film

nastal. Čudil sem se samemu sebi, da sem bil pripravljen biti udeležen v vseh teh

zapletenih medosebnih odnosih in jih srkati kot spužva. To te uniči in nepovratno

zaznamuje. Namesto da bi bil z dekletom, sem tri zaporedne silvestrske večere

preživel z Matejevimi družinami in čakal na moment ali situacijo, ki bi povzela

kompleksnost njihovih odnosov. Po zadnjem Silvestru mi je dekle reklo: »Upam,

da boš film kmalu posnel …« Takrat teh treh pik nisem razumel, čeprav sem jih

slišal. Zdaj, ko se razhajava, jih razumem. Film je bil vedno na prvem mestu.

insider Film nima predhodno napisanega scenarija. Lahko bi rekel, da je samo življenje

napisalo scenarij, ki si ga sam nikdar ne bi mogel zamisliti. Svoje delo vidim

predvsem v rahločutnem povezovanju teh situacij v krhko in hkrati emotivno

močno celoto. Skušal sem predvideti sosledje dogodkov in nanje fleksibilno

odreagirati ter stremel k temu, da se moja prisotnost in vpliv čutita v kar

najmanjšem obsegu.

Za tak način dela je bilo potrebno vzpostaviti izjemno medsebojno zaupanje,

moral sem postati član vseh treh Matejevih družin. Vsakokratni vstop v novo

15 Družina - Pedagoško gradivo

družino je bil nadvse pomemben, saj bi morebitna zavrnitev pomenila konec

snemanja. Obiske sem počasi stopnjeval, pri tem pa večino časa kamere sploh

nisem prižgal. Bil sem preprosto zraven, pil špricerje ali kavo in se poskušal čim

bolj vključiti v njihovo življenje, kar je terjalo ogromno časa. Minevali so dnevi,

ne da bi posnel eno samo minuto. Posnel sem le 120 ur, kar je relativno malo

glede na čas, ki sem ga preživel z njimi. Ob vsakokratnem vstopu v novo družino

sem snemal ravno toliko, da so se privadili na kamero, ki je tako postala nekaj

vsakdanjega v njihovem življenju. Vsakdanjik pa nikoli ni zanimiv za kamero,

zaradi česar sem imel težave, saj nisem vedel, kaj naj snemam. Hkrati je potekalo

tudi obratno: nisem vedel, v katero smer se bo dogajanje odvijalo, zato sem

snemal vse po vrsti z zavedanjem, da po vsej verjetnosti ne bo nič uporabnega.

To je bil riziko, ki sem ga moral sprejeti pri ustvarjanju Družine. Situacija je

postala zanimiva s prvimi tenzijami, ki so vodile v konflikte. Bolj ko se je življenje

zapletalo, bolj sem vedel, kaj bo fokus filma, ga v skladu s tem vse bolj ožal in

snemal le še ključne trenutke njihovih življenj.

čas Čas ima v filmu pomembno vlogo na dveh nivojih. Najočitnejši je časovni okvir

desetih let, ki nam omogoči opazovati Matejevo transformacijo iz dečka v moža.

A še bolj kot to me zanima razvoj emocije znotraj posameznega filmskega

prizora v enem posnetku, v katerem poleg kadriranja dramaturgijo prizora

najizraziteje definira ravno čas.

Prizor, ko se Matej poslovi od tasta Robija, je eden tistih, ki imajo tako imenovano

napako. Napaka naj bi bila v tem, da je na nek način predolg. Nato se zgodi

nekaj, kar trajanje osmisli retroaktivno, in naenkrat prizor ni več predolg. Čas v

filmu s tem postane pomemben nosilec emocije. Če bi bil prizor zmontiran tako,

da bi Mateja in Robija videli le, ko se objameta, bi imel bistveno manjšo moč.

16 Družina - Pedagoško gradivo

Gledaš čakanje, opazuješ nelagodje, vidiš, da Robiju ni vseeno, sogovornika po

telefonu bi lahko tudi odslovil, vendar ve, kaj bo sledilo, in si ne upa oziroma ne

ve, kako se s tem soočiti. Vztraja v klepetu in je z enim očesom ves čas pozoren

na Mateja. Na nek način ga ponižuje, ker ga pusti tako dolgo čakati, a hkrati prek

tega podaljšuje slovo, podaljšuje čas, ko sta skupaj. Vztraja na poziciji moči in je

hkrati nemočen. Objem s tastom je eden redkih, če ne edini, v katerem Matej

pokaže svoja čustva.

Moje študentske filme so v veliki meri zaznamovali prizori v enem posnetku,

tako kot so mene zaznamovali 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva Cristiana Mungiuja.

Uporaba t.i. kader sekvence v igranem filmu je ena od najzahtevnejših oblik

režiranja prizora. V dokumentarnem filmu je ta način upodabljanja še eno

stopnjo višje in zame predstavlja »kraljevsko disciplino«, saj ima režiser le

enkratno možnost, da posname prizor.

igra Med snemanjem sem večkrat pomislil, da bi lahko zgodba zaradi vseh zapletov

in motivov delovala kot igrani film. Dodatno sem se o tem prepričal ob sprotnem

pregledovanju posnetih prizorov, ki vizualno delujejo kot prizori iz igranih

filmov romunskega novega vala. Tudi »igra«, ki ni igra, je povsem primerljiva z

igralskimi interpretacijami v njih. Koncept uprizarjanja sem iz igranega prenesel

v dokumentarni film, vendar nisem skušal poustvarjati realnosti, temveč sem

jo snemal. Zavedal sem se privilegija, da imam na razpolago najboljše možne

igralce, a sem za to moral plačati ceno: biti 120 odstotkov pripravljen in tvegati

vse, saj sem imel vselej na voljo en sam poskus.

17 Družina - Pedagoško gradivo

zvok Glasba se v filmu pojavi le kot izvorna, saj je ne želim zlorabljati za prikrivanje

napak v dramaturški zasnovi prizora ali celotnega filma. Če prizor ne deluje

brez napisane glasbe, je z njim nekaj narobe in torej ne sodi v film. Sicer smo

zvoku namenili veliko pozornosti, vendar tako, da smo ohranili njegovo surovost

in prvinskost. Dodatno smo morali nasneti tišje zvoke in šume, ki so se sicer

zgodili in so zato pomembni za atmosfero prizora, vendar se zaradi tehničnih

pomanjkljivosti niso zabeležili na posnetku.Z dodajanjem zvokovnih efektov, ki

se jih v originalnem posnetku ni slišalo, smo seveda manipulirali, a paradoksalno

hkrati stvar naredili resničnejšo. Razlog za to je, da sem bil na snemanju edini

član filmske ekipe, edini zunanji faktor, ki je motil intimo družine. Zaradi tega

zvok ni bil nikoli optimalno posnet. Hkrati je tako pomemben dejavnik v filmu

in življenju, da smo ga morali rekonstruirati. S tem smo povrnili realnost, ki je

bila izgubljena zaradi tehničnih pomanjkljivosti. Zvočna postprodukcija je bila

najbolj uživaški del ustvarjanja filma, saj sem ga sam zares doživel šele skozi

zvok.

Igralskih emocij na filmu sem zasičen. Dobra igra mi sicer vzbudi emocije, a

je še vedno samo igra. Kar me je pri Družini vleklo naprej do točke, da sem

od tega postal odvisen, je, da je šlo zares, saj ni bilo prostora za pretvarjanje.

Kot režiserju mi tako ni bilo treba posvečati pozornosti igralski interpretaciji

protagonista, saj je bil ta vedno »v situaciji«. Filmi, ki me zanimajo, so tisti, v

katerih se protagonisti znajdejo v situaciji, v kateri se sam ne bi hotel znajti. To

ima name še večji vpliv takrat, ko se v takšni situaciji ne znajde le lik, temveč

dejanski človek, ki mora pred nami sprejeti odločitev. Zanima me čim bolj brisati

mejo med tem, kaj nekdo igra in kaj je v njem. Rad bi, da je tega »v njem« čim

več.

Prvo čiščenje materiala s 120 ur na štiri ni bilo tako zahtevno kot izločanje

prizorov s štirih ur na dve. Primarna selekcija je namreč temeljila na zahtevi, da

imajo prizori vsaj tri nivoje. Ne smejo biti zgolj nosilci informacije, ampak morajo

imeti tudi močno emotivno vsebino in biti hkrati ustrezno vizualno posneti,

vse skupaj pa pogojuje še princip kader sekvence. Če je prizor predolg in nima

ustreznega notranjega ritma, je neuporaben. Poleg tega me je kader sekvenca

zavezovala k minimalni montažni intervenciji. Del montaže se je zato dogajal že

v kameri z zasuki, zoomi in kadriranjem. Hipno in brez časa za razmislek. Edino

vodilo, ki sem ga imel, je bila povezanost s portretiranci na nekem drugem nivoju

zavesti, ki ga težko razložim. To je razvidno iz potez kamere, ki se na dogodke ne

odziva z minimalno zamudo, temveč je z njimi sinhronizirana, kot da bi bilo vse

skupaj »zrežirano«.

montaža

18 Družina - Pedagoško gradivo

Sekundarna selekcija se je zgodila z začrtanjem osrednje niti pripovedi. Z

odločitvijo, da dam prednost dogodku pred stanjem, prednost Mateju pred

vsemi ostalimi. Ta odločitev je izločila kar nekaj meni nadvse ljubih prizorov,

ki gradijo nadrealistično atmosfero in kompleksnost stranskih likov, ki bi bili

primerni za TV serijo.

Po zaključeni selekciji sva se s somontažerko znašla pred izzivom, kako zgodbo

povedati s prizori, ki jih imava na voljo. Največ težav sva imela s pomanjkanjem

jasno podanih ključnih informacij v določenih prizorih. Film je zato fragmentaren

in eliptičen. Prizori niso zastavljeni tako kot v igranem filmu, kjer povedo

natančno to, kar želi povedati režiser, temveč so v podajanju informacij bolj

grobi, zato terjajo pozorno in senzibilno publiko.

Ko sem končno montažo pokazal nekaj izbranim gledalcem, mi je bilo rečeno:

“Kill your darlings, skrajšaj na 90 minut, zgosti zgodbo. Dobil boš super lik in

zgodbo, ki ne bo predolga.” A resnica ima štrleče robove. Takoj ko jih posekaš in

spraviš v škatlico, to ni več resnica.

motivi Skozi proces snemanja sem postal pozoren na ponavljanje določenih motivov.

Izpostavil bi ponavljanja življenjskega cikla rojstva in smrti, Matejevega iskanja

nadomestnega odnosa s starši pri starših svojih deklet ter ne nazadnje motiv

disfunkcionalnega starševstva, ki ga Matej prekine z odločitvijo, da se bo

odpovedal otroku in nato naredil še vazektomijo.

Eden takšnih perpetuum mobile motivov se pojavlja kot zvok Facebook

messengerja, ki ima v filmu funkcijo znanilca razpada zveze. V začetnih prizorih

19 Družina - Pedagoško gradivo

si Barbara dopisuje z novo simpatijo, zaradi katere tudi konča zvezo z Matejem.

V zaključnem prizoru se Matej skuša z Eli pogovoriti o njuni potencialni družini,

a si ona prav tako dopisuje preko Facebooka.

Podobno je z ognjem, ki ga Matej v filmu prižge dvakrat. Prvič, ko zakuri kamin,

drugič, ko ubije psa. Obakrat se pred življenjsko spremembo zastrmi v plamene.

Ko kuri kamin, se naslednji dan odseli od Barbare. Ko ubije psa in zakuri pasjo

deko, polno dlak, se naslednji dan odseli k novemu dekletu Eli. Ponavljanje

motivov ima lahko zaradi časovne in situacijske razlike tudi popolnoma drugačen

pomen. Rojstni dan, kot ga doživi Matej ob pečenju jajc, nosi povsem drugo

emocijo kot tisti, ko ga Eli in tašča v postelji presenetita s torto. Takšen kontrast

nosita tudi oba prizora, v katerih Mitja napenja pištolo.

20 Družina - Pedagoško gradivo

dilema Večno vprašanje vojnega reporterja: kdaj nehati snemati? Ko sem snemal

najmočnejše prizore, se mi je vsakič prižgal alarm. Tega ne smeš gledati, kaj šele

snemati, tu nimaš kaj iskati. Hkrati sem vedel, da je to natanko tisto, zaradi česar

film delam. To je odgovornost, ki jo zdaj moram nositi, ker mi je uspelo pridobiti

zaupanje akterjev, da so me spustili tako blizu. Dobil sem vpogled v samo jedro

družine, kjer gredo stvari narobe od samega začetka. Izjemen privilegij in veliko

moralno breme hkrati. S tem se bom moral soočiti, ko bo enkrat v prihodnosti

Nia pogledala film. Ne vem, kako bo reagirala. Na nek način bo imela zelo

podroben vpogled v svoj družinski album, v obdobje v življenju, ki se ga ostali ne

spominjamo. S pomočjo filma bo lahko ozavestila dogodke, ki so jo izoblikovali

brez njenega zavedanja. Vprašanje, ki si ga zastavljam, pa je, ali si bo to želela. In

ali je to zadosten razlog za to, da sem jo vključil v zgodbo.

21 Družina - Pedagoško gradivo

DOKUMENTARNI FILM KOT POSEG

V REALNOST

Matic Majcen

Družina, prvi celovečerni dokumentarni film Roka Bička, je na prvi pogled posnet

v slogu, ki ga pogosto zasledimo v nizkoproračunski filmski produkciji. Prizore,

posnete z majhno digitalno kamero, zaznamuje neolepšana video estetika in

bi jih lahko v primerljivi kakovosti prav tako posneli z današnjimi pametnimi

telefoni. Bičkov razlog za vztrajanje pri takšni preprosti vizualni podobi filma

leži v dejstvu, da je Družina začela nastajati že pred več kot desetimi leti v

sklopu režiserjevega študija na AGRFT. Iz običajne študijske naloge se je leta

2007 sprva rodil 36-minutni kratki film, ko pa se je čez nekaj let odločil, da ga bo

razširil v celovečerni film, je kljub obilju možnosti sklenil, da bo še naprej ostal

pri istem, nizkoproračunskem načinu snemanja. »Ker sem se odločil, da bom

uporabil stare posnetke, sem moral iti v istem vizualnem slogu naprej, da je film

v estetskem smislu ostal enoten,« je uporabo te estetike razložil Biček. »Zato

sem tudi snemal na isto kamero kot takrat. Pred desetimi leti je bila ta kamera

zelo napredna, danes je zastarela, ampak meni je bilo pomembnejše, da je film

vizualno enoten. Snemanje z boljšo kamero bi ustvarilo razliko med starim in

novim gradivom.«11

Čeprav se lahko takšnega načina snemanja danes s telefoni in poceni kamerami

poslužuje praktično vsak, pa je nekoč v preteklosti podoben pristop predstavljal

veliko noviteto in je močno zaznamoval zgodovino filmske umetnosti. V 50.

letih je več režiserjev v ZDA, Kanadi in Franciji začelo uporabljati takrat povsem

novo filmsko tehniko, ki je vključevala lahko 16-milimetrsko kamero, visoko

občutljiv filmski trak ter prenosne mikrofone. Ta oprema jim je prvič sploh

omogočila, da so lahko za razliko od drage in okorne studijske tehnologije filme

snemali z majhno ekipo in niso bili več omejeni na filmske študije, temveč so

lahko snemali kadar koli, in to na ulici, med ljudmi. Režiserji, kot so bili Robert

Drew in njegovi sodelavci D. A. Pennebaker in brata Maysles, so kot nasprotje

velikim hollywoodskim spektaklom to tehnologijo uporabili za filme, v katerih

je »spregovorilo življenje samo«.12 Konkretneje rečeno: to so bili črno-beli

dokumentarci, ki so bili zaradi uporabe ročne kamere prej podobni televizijskim

reportažam, omenjeni režiserji pa so se v njih poslužili observacijskega pristopa,

pri katerem je bilo v ospredju nevmešavanje filmskega ustvarjalca v dogajanje;

11 Majcen, Matic (2017): Intervju: Rok Biček. »Resnica ima štrleče robove« Ekran.si. Spletni vir: http://ekran.si/intervju-rok-bicek/12 Kavčič, Bojan in Vrdlovec, Zdenko (1999): Filmski leksikon. Ljubljana: Modrijan. Str. 140–141.

22 Družina - Pedagoško gradivo

raje ostaja v ozadju in poskuša posneti »življenje, kakršno je«.13 Najslovitejši

filmi teh režiserjev so denimo Predvolilna kampanja (Primary, 1960), Ne glej

nazaj (Dont look back, 1966) in Prodajalec Biblij (The Salesman, 1969). Načina

snemanja teh ustvarjalcev se je prijela oznaka direktni film (direct cinema),

njihov slog nevmešavanja v dogodke pred kamero pa so opisali kot pogled

»muhe na zidu«.14 Direktni film je v marsičem neposredni prednik današnje

digitalne tehnologije, ki omogoča hitro in poceni snemanje, in tudi Družina je v

svojem nazoru tesno povezana z ustvarjanjem omenjenih režiserjev.

13 Kavčič, Bojan in Vrdlovec, Zdenko (1999): Filmski leksikon. Ljubljana: Modrijan. Str. 140–141.14 V Franciji se je sicer uveljavila podobna oblika filmskega ustvarjanja, ki so jo poimenovali cinéma vérité oziroma film resnica. Za razliko od ameriškega direktnega filma je zanj značilna večja stopnja vmešavanja režiserjev v dogajanje, in zaradi tega že prehaja v fikcijo oziroma igrani film.

Vendar pa kljub podobnemu pristopu Biček danes ustvarja v povsem drugačnem

medijskem okolju. V 50. in 60. letih je bila estetika ročnih kamer, slabe kakovosti

slike in zvestega prikazovanja življenja na ulici velika novost in je že sama po sebi

predstavljala nekakšno garancijo realnosti v tem, ko se je postavljala nasproti

olepšanim, pravljičnim hollywoodskim filmom. Zato ker je ta pristop dajal

tako močan vtis resničnosti, so sčasoma posamezni režiserji začeli razmišljati,

da bi lahko ta način uporabili tudi za prepričljivejši prikaz povsem fiktivnega

dogajanja. In ni presenetljivo, da je bil eden izmed žanrov, kjer se je ta estetika

najbolj razširila, nekoliko presenetljivo – grozljivka.

Leta 1980 je italijanski režiser Ruggero Deodato izdal film Kanibalski

holokavst (Cannibal Holocaust), ki daje vtis, da prikazuje filmsko gradivo,

ki ga je v Amazonskem pragozdu posnela dokumentaristična filmska ekipa

med raziskovanjem tamkajšnjih kanibalskih plemen. Ker film vključuje mnoge

23 Družina - Pedagoško gradivo

eksplicitne prizore nasilja, posnete v slogu direktnega filma, je Deodatov film

šokiral javnost do te mere, da je bilo njegovo predvajanje v mnogih državah

prepovedano. Prav iz tega filma se je sčasoma razvil samostojen podžanr

filmov najdenega gradiva (found footage film), ki je z uspešnimi komercialnimi

franšizami, kot so Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project), Paranormalno

(Paranormal Activity), REC in Cloverfield, celo postal eden najbolj priljubljenih

pristopov k žanru grozljivke. Skratka, če je tak pristop sredi minulega stoletja

predstavljal snemanje resničnega življenja, je danes zgolj ena izmed estetskih

izbir v zelo nasičeni medijski krajini. Ne samo da direktni film ni nujno resnica,

lahko je – kot na primeru teh grozljivk – celo navadna laž, posneta za gledalčevo

zabavo.

Ta ugotovitev ima zelo daljnosežne posledice za filmsko uprizarjanje realnosti.

Namreč, ne glede na to, ali gre za dokumentarni film ali grozljivko, posneto

v slogu direktnega filma, v obeh primerih morajo potemtakem nastopajoči –

pa naj bodo profesionalni igralci ali pa preprosti ljudje z ulice – do neke mere

igrati, saj morajo ignorirati prisotnost kamere v prostoru, da lahko gledalcem

ponudijo prepričljiv vpogled v svoje življenje in svoje zgodbe. V vsakem primeru

mora torej obstajati nek »pakt« med režiserjem in nastopajočimi o tem, kako

naj se vedejo v prisotnosti kamere, poleg tega pa morajo režiserju (oziroma

snemalcu) dopustiti, da je z njimi prisoten tudi v najintimnejših trenutkih

vsakdana, to pa je nekaj, česar običajen človek v večini primerov ne bi dopustil.

Če denimo prižgano kamero postavimo v domačo spalnico ali kopalnico, se bo

človek skoraj zagotovo vedel drugače, kot bi se, če kamere ne bi bilo. Četudi

gre za dokumentarni film, kakršen je Družina, je v njem še vedno potrebna

neka oblika igre, da bi bil povsem prepričljiv. Pravzaprav, če ponesemo to misel

še nekoliko dlje, smo v svojem življenju v interakcijah z okolico pravzaprav vsi

ljudje na nek način igralci. Leta 1956 je denimo kanadsko-ameriški sociolog

Erving Goffman v svoji sloviti knjigi Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju

zapisal, da ljudje pred drugimi tako v javnem kot zasebnem življenju nenehno

uprizarjamo svoje pričakovane družbene vloge, da bi s tem dosegli družbeno

potrditev. Parafrazirano z besedami Williama Shakeapearja: »Ves svet je oder in

mi vsi v njem smo igralci.«

Zdaj, ko torej postaja jasno, da razlikovanje med igro in resničnostjo ni tako

bistveno, kot se zdi na prvi pogled, se moramo vprašati: kaj je tisto, kar

dokumentarni film, kakršen je Družina, dela uspešen v prikazovanju neke

resnične zgodbe? Ključ lahko najdemo kar v besedah Roka Bička: »Ne režiser

24 Družina - Pedagoško gradivo

ali snemalec,« je rekel režiser, »v prvi vrsti sem moral biti človek.«15 Ali, če

prevedemo te besede v vidik, ki zanima nas – bistvena ugotovitev je, da snemanje

dokumentarnega filma leži onkraj vprašanj filmskega sloga. V filmu, kakršen je

Družina, je vprašanje načina prikaza resničnosti drugotnega pomena, saj so v

njem v ospredju resnične teme in resnične zgodbe povsem resničnih ljudi, ki

so preprosto pomembnejše od estetskih vprašanj. Matejev odnos z okolico in

predvsem tisti do svojega otroka je tema, ki je pomembna tako za dobrobit

njega samega, za njegove bližnje, njegovo širšo okolico in preko ravnanj institucij,

s katerimi se Matej srečuje (predvsem tistih socialnih), tudi za celoten način

delovanja države, v kateri živimo. Ne glede na to, ali smo se kdaj znašli v podobni

situaciji kot Matej, in ne glede na to, ali se lahko z njim poistovetimo na podlagi

pripadnosti istemu družbenemu razredu, socialnemu položaju, kraju, spolu itn.,

se dogodki v Družini tako ali drugače dotikajo vsakega izmed nas.

15 Majcen (2017).

Najbistvenejše pa je sledeče: če bi režiser, kakršen je Rok Biček, ob spremljanju

teh pomembnih dogodkov ostal zgolj »muha na zidu«, kakor veleva teorija

direktnega filma, bi morda res ostal zvest zapuščini tega gibanja, a bi obenem

izdal nekaj veliko pomembnejšega: moralni in etični vidik svojega početja. V

jedru filma Družina se razkriva najosnovnejše vprašanje filmskega ustvarjanja.

Zakaj sploh snemati filme? Ali jih režiserji snemajo zgolj zato, da bi z njimi prišli

do slave in finančne koristi? Ali ti ustvarjalci izkoriščajo običajne ljudi za to,

da bi sami sebi zgradili uspešno filmsko kariero in hodili po rdečih preprogah

svetovnih festivalov?

25 Družina - Pedagoško gradivo

Vsaj v primeru Družine je odgovor na zadnji dve vprašanji – ne. Naloga filmskega

ustvarjalca, kadar s kamero opazuje travme običajnih, ni ostati »muha na zidu«

in upati, da se bo zgodilo nekaj, kar bodo gledalci radi gledali. Njegov namen je

morda res najprej pokazati, a v končni fazi tudi – spreminjati. V realnost, ki morda

ni lepa ali prijetna, mora režiser na nek način posegati, da bi jo lahko spremenil

na bolje, in Biček je v procesu ustvarjanja filma po lastnih besedah deloval kot

mentor, ki je glavni lik poskušal popeljati k boljšim odločitvam. »Ko so Mateja

vprašali, koliko sem s svojo kamero vplival na njegovo življenje,« se je spominjal

Biček, »je odgovoril, da sem mu sicer svetoval pri nekaterih zadevah, ampak

da on tega itak ni poslušal in je vedno raje ravnal po svoje.«16 To je tudi najbolj

boleče spoznanje filma, a že zaradi pozitivnega odnos do svojega protagonista

so dokumentarni filmi, kot je Družina, povsem drugačni od etično mnogo

spornejših resničnostnih oddaj, ki v želji po spektaklu in gledalčevi zabavi prej

vzpodbujajo konflikte med nastopajočimi, kot pa da bi jih urejali.

Filmi, ki sledijo preprosti estetiki direktnega filma, se torej morda res pretvarjajo,

da zgolj prikazujejo realnost, kakršna pač je, a jo obenem hočeš nočeš tudi

spreminjajo. Režiser se ne more pretvarjati, da le snema in opazuje dogajanje, saj

že njegova prisotnost v prostoru spreminja stvari, še toliko bolj pa film, ki v kinih

doseže na tisoče in tisoče gledalcev. In režiserjeva odgovornost v tem je, da je film

moralno in etično premišljen do te mere, da na koncu, ko platno prekrije zavesa,

doseže pozitiven učinek na ljudi, katerih življenje prikazuje. Dokumentarni film

je poseg v realnost in če jo uspe vsaj v nekem majhnem delčku spremeniti na

bolje, je to najvišji dosežek, na katerega lahko upa umetnost.

16 Majcen (2017).

26 Družina - Pedagoško gradivo

Družina že takoj v prvem kadru vzpostavi svojo estetiko ekstremnega realizma,

saj smo prisotni na porodu Matejevega otroka, ob tem pa je dogodek posnet

popolnoma neolepšan. Gledalec takoj spozna, da so bili akterji v filmu režiserja

pripravljeni spustiti tudi v najintimnejše sfere svojega življenja.

• Kako bi takšen prizor prikazal hollywoodski film?

• Ali bi vi dovolili snemalcu, da posname porod vašega otroka, če bi vedeli, da se

bo ta posnetek kasneje predvajal v kinih?

• Kakšen, menite, je bil Matejev motiv za sodelovanje pri filmu Družina?

IZHODIŠČA ZA POGOVOR

življenje, kakršno je

odlomek 1

kamera kot sogovornik

pri mizi

Čeprav režiser ali snemalec sedi ob akterjih pri mizi, ga oba ignorirata, kar nam

daje vedeti, da je bil tudi na licu mesta potreben dogovor o tem, da je potrebno

v prisotnosti kamere igrati ali uprizarjati dogajanje.

• Predstavljajte si, kako izgleda ista situacija, če bi videli snemalca, ki sedi s

kamero pri mizi. Bi ga tudi vi lahko sami od sebe ignorirali, kot da ga ni za mizo,

kakor to počnejo akterji v tem prizoru?

• Za kakšne tipe filmov, oddaj in spletnih posnetkov je značilno takšno ignoriranje

kamere in za kakšne direktno naslavljanje gledalcev v kamero? Primerjajte

učinek, ki ga imata različna načina snemanja na vaše dojemanje resničnosti.

odlomek 2

V tem prizoru se pristop filma najbolj približa igranemu filmu.

• Ali bi Mitja tudi v odsotnosti kamere izvedel podoben nastop in se na koncu

priklonil?

• Ali v vsakdanjem življenju pogosto uprizarjamo neke vrste igro, kadar vemo,

da nas nekdo opazuje?

• Kako se naše vedenje v vsakdanjem življenju razlikuje od igre profesionalnih

filmskih igralcev, ki vsakdanjost uprizarjajo pred kamero v igranem filmu?

nastopanje pred kamero

odlomek 3

Prizor spominja na prizore resničnostnih oddaj, kakršna je Big Brother.

• V čem je Družina podobna tej oddaji in v čem se razlikuje?

• Menite, da bi pogovor med Matejem in Eli v spalnici potekal drugače, če

snemalca ne bi bilo v sobi?

• V kolikšni meri smo v vsakdanjem življenju 21. stoletja obkroženi s kamerami?

Ali še obstajajo prostori popolne zasebnosti?

intimni pogovor v spalnici

odlomek 4

27 Družina - Pedagoško gradivo

DRUŽINA - PREDPOGOJ

ČLOVEŠKEGA OBSTANKA

Matic Munc

V Sloveniji se vsaj vsaka peta družina sooča z različnimi težavami. Včasih gre

za revščino, včasih za duševne težave, včasih za telesne tegobe in pogosto za

kombinacijo več faktorjev. V razredu, kjer je 20 učencev, je takšnih otrok 5. V

povprečju. Ta ocena je groba in približna, vendar ni neresnična. Radi govorimo,

da je 70 % slovenskih otrok srečnih, ker nam ni treba govoriti o tistih 30 %, ki

niso.

Poseben status družine, ki jo opažamo v Sloveniji, se najizdatneje kaže v odnosu

do nasilja. Nasilje na javnem prostoru, kadar gre za verbalni ali fizični obračun

neznancev med seboj, jemljemo z veliko večjo strogostjo in smo tudi pripravljeni

posredovati, kar pa ne velja za nasilje v družini. Tisto, kar se dogaja za štirimi

stenami, je naša intima in počutimo se, kot da država in javnost nimata nobene

pravice poseganja vanjo. To seveda s pravnega vidika ne zdrži, vsekakor pa gre

za sistemski način razmišljanja, ki nam je lasten. Oblike nasilja so različne in se

med seboj prepletajo, vse pa imajo močan vpliv na razvoj posameznikov znotraj

družine. Tudi zanemarjanje je nasilje. Seveda poznamo tudi institucionalno

nasilje, kjer ustanove vršijo tak ali drugačen pritisk na posameznike.

Če želimo razdeliti osnovne funkcije družine, lahko uporabimo dve večji skupini.

V prvi so ekonomski faktorji (lažje preživetje majhne celice, v kateri prihaja do

sodelovanja), v drugi psihosocialni. V psihosocialnem modelu je družina polje

osnovnih predpogojev človeškega obstanka: spodbujanje občutka varnosti,

28 Družina - Pedagoško gradivo

prenos znanja, učenje vedenja, čustvena podpora in laboratorij odnosov. Skozi

ta model bomo skušali razumeti tudi Matejevo družino.

Filozofija ni brez razloga kraljica znanosti ali bi vsaj (ponovno) morala biti. Etika,

ena izmed njenih disciplin, je za nas v tem kontekstu še posebej zanimiva. Brez

etičnega kompasa, ki nam kaže, kaj je v življenju prav in kaj narobe, gremo lahko

v najbolj škodljive smeri. Orodje za sporočanje temeljnih etičnih predpostavk

so vrednote. V filmu spoznavam vrednosti vsaj treh vrednot – spoštovanje,

sodelovanje/solidarnost, odgovornost, katerih zasnove naj bi človek dobil v svoji

družini. Prav tako pa so vrednote temelj dobrega delovanja posameznika v naši

družbi. Kadar nas zanima polje miselnosti mladih, slišimo njihove interpretacije

različnih miselnih konceptov ter spoznamo predsodke in stereotipe, ki jih

imamo vsi. Skozi dogodke v Matejevi družini bomo omenjene vrednote skušali

spoznavati skozi življenjske situacije.

Pogovor, izdaten in poglobljen, je najboljša metoda, kako se lahko dva človeka

ali več ljudi povezuje, spoznava svoje različnosti in se uči novih znanj. Pogovor

je osnovno orodje delovanja v družini, navezovanja odnosov med člani družine

ter seveda tudi z drugimi ljudmi. Včasih nam gre pogovor bolje in včasih težje.

Odsotnost pogovora je simbolična smrt vsakega odnosa, zato obstaja samo en

zelo splošen nasvet: pogovarjajte se, ljudje!

IZHODIŠČA ZA POGOVOR

varnost Odrasli člani družine so zavezani, da mlajšim in šibkejšim nudijo zaščito in

omogočajo osnovno preživetje (hrano in pijačo, zavetje, toploto ...). Varnost

ima poleg čisto fizičnega aspekta tudi ožje psihološkega, kjer se z določenimi

ljudmi počutimo varne, ker nam vlivajo občutek varnosti, miru in zanesljivosti.

Porušenje enega ali več aspektov varnosti ima za mlado osebo običajno

katastrofalne posledice, saj se ji spodmaknejo tla pod nogami. Ekstremni pogoji

(vojna, lakota, naravna nesreča, smrt staršev ali skrbnikov, revščina …) razbijejo

osnovne pogoje varnosti in ljudje, mladi in odrasli, se lahko znajdemo v stanju

konstantnega strahu za lastno varnost. Brez varnosti nimamo osnovnih pogojev

za razvoj na vseh drugih področjih, saj nas skrb za osnovne fizične potrebe

povsem prevzame.

Mateju družina te osnovne varnosti na obeh področjih ne zmore nuditi. Že

zelo kmalu spoznamo, da se družina spopada tako z revščino kot tudi s težjim

vzpostavljanjem psihološke varnosti. Mlademu človeku je lahko simbol fizične

in psihološke varnosti njegova soba v bivališču, če jo seveda ima. Matej očitno

odlomek 5

29 Družina - Pedagoško gradivo

svojo sobo ima, vendar se v njej le stežka počuti varnega, saj je prisotnost drugih

družinskih članov pogosta in nepredvidljiva.

• Kako oče vstopi v Matejevo sobo? Kakšna se vam zdi Matejeva reakcija ob

tem, kako se počuti? Kako se odzove oče? Se podobna situacija v filmu še kdaj

ponovi? Poskušajte se spomniti še kakšnega prizora med očetom in Matejem, ki

kaže na njun odnos.

• Kako bi opisali njun odnos? Se razumeta? Si izkazujeta ljubezen? Si

pomagata? Kakšen oče se vam zdi Boris? Lahko nudi Mateju vse, kar potrebuje?

Argumentirajte.

• V prizoru se pojavi tudi brat Mitja. Kakšen odnos imata Matej in Mitja? Je kaj

drugačen kot do ostalih družinskih članov? Zakaj? Spomnite se prizorov, kjer

prihajata v stik Mitja in Matej. Se vam je zdel kakšen prizor problematičen? Če

da, zakaj?

• Ali imate v svojem bivališču svojo sobo? Si jo morate deliti še s kakšnim

družinskim članom?

• Kakšna domača pravila obstajajo glede vstopanja v vašo sobo ali vaš del

skupnega bivališča?

• Kako se počutite, kadar družinski člani ne želijo zapustiti vašega dela bivališča

ali če vstopajo nenapovedano? Kako bi se odzvali?

• Ste kdaj v strahu glede preživetja vaše družine? Ste kdaj izgubili bivališče ali

niste vedeli, kje boste živeli?

• Kakšne misli in občutke ste imeli ob takšnih dogodkih?

prenos znanja Mlada oseba ima, kadar ne govorimo o prirojenem primanjkljaju ali poškodbi

možganov v zgodnjem otroštvu, nedotaknjeno možgansko kapaciteto,

vendar relativno malo življenjskih izkušenj. Kopičenje informacij o svetu, sebi

in medčloveških odnosih je ena glavnih nalog v razvoju otroka in kasneje

najstnika. Naloga vseh odraslih v življenju mladih oseb je, da so učitelji različnih

življenjskih znanj. Starši ali skrbniki so naravno prvi razlagalci dejstev tega sveta.

Nekateri starši ali skrbniki to nalogo prelagajo na institucije, pogosto šolo,

vendar zanemarijo dejstvo, da je pogosto že vse zamujeno. Obdobje med 2. in 6.

letom starosti je izjemnega pomena za kopičenje osnovnih informacij o svetu.

Ta čas se ne vrne oziroma ga je izjemno težko nadomestiti, če sploh. Življenje

v mentalno nespodbudnem okolju družine ima za posledico zanemarjanje, ki ni

fizično, temveč intelektualno.

Nekateri odrasli to nalogo zlahka opravljajo, drugim gre težje, ker tudi sami

nimajo toliko znanja ali imajo manj kapacitete kognitivnega delovanja. V

Matejevi družini so bili trije člani rojeni z zmanjšano sposobnostjo kognitivnega

odlomek 6

30 Družina - Pedagoško gradivo

delovanja. Delitev informacij med družinskimi člani je na osnovni ravni, torej

neposredne konkretne informacije fizičnega sveta, ki so del vsakdanjega

življenja (hrana, osnovna popravila v domu, kaj se je zgodilo … ).

Na polju kognitivnega delovanja pogosto spoznamo tudi pomanjkanje

spoštovanja odraslih oseb do mlajših, saj jih lahko jemljemo pokroviteljsko

ali zanemarimo dejstvo, da so o določenih področjih človeškega znanja bolje

podkovani od nas samih.

• Kako doživljate pogovor med socialno delavko, Matejem in očetom? O čem

se pogovarjajo? Zakaj se ta pogovor dogaja, kaj je bil po vašem mnenju povod?

• Kako se ob pogovoru počuti Matej in kako oče?

• Ste opazili kakšno besedo, ki se zelo pogosto ponavlja in je izpostavljena?

• Kdo vodi pogovor? Kakšen se vam zdi način vodenja tega pogovora? Se vam

zdi, da je bil vzpostavljen dialog ali gre bolj za enosmerno komunikacijo?

• Kakšen odnos ima socialna delavka do Mateja? Je spoštljiva do njega? Se vam

zdi, da Mateja odrasli obravnavajo s spoštovanjem?

• Kaj pa Matejevi bližnji – njegovi starši in starši njegovih deklet?

• Ali ste vi kdaj doživeli, da vas odrasli niso spoštovali? So bili odrasli kdaj do vas

vzvišeni? Kaj pa pokroviteljski?

• Ste bili kdaj do koga nespoštljivi? Ste kdaj koga žalili? Ste kdaj koga zaničevali?

• Ste kdaj na koga kričali? V katerih situacijah?

učenje vedenja Človek je v svoji zgodovini razvil zelo raznolike in zapletene vzorce vedenja, ki

mu pomagajo obvladovati okolje in sebe. Vsi ti vzorci so naučeni (tukaj ni govora

o refleksnih vedenjskih reakcijah) in se načeloma prenašajo preko ustnih in

seveda pisnih virov. Vendar je to zgolj prenesena informacija, ki nima praktične,

izkustvene komponente. Šele testiranje vedenj in učenje preko poskusov in

napak nam daje trdno vedenjsko znanje, ponotranjanje vzorcev, ki jih bomo nujno

potrebovali. Recimo zavezovanje vezalk. Vsekakor lahko s shemo prikažem, kako

se naredi mašnico, vendar bo to navodilo bolj piškavo brez treninga. Seveda

mi lahko pomaga, vendar ne več kot to. Izkusiti moram. Žal mnoge družine

veliko premalo časa posvetijo učenju zapletenejših vedenjskih vzorcev, ki so

pomemben del človeške družbe – recimo socialnih spretnosti. Obvladovanje

celega spektra socialnih situacij zahteva zelo veliko spretnosti in tudi veliko vaje.

Že preprost pogovor z uradno osebo po telefonu, ko želimo nekaj urediti zase,

sledi dogovorjenemu kodeksu vedenj, v tem primeru bolj komunikacijskih. Matej

se mora kmalu soočiti z različnimi uradnimi organi, kjer veljajo določena pravila

delovanja in postopkov. V svetu takšnih pravil se je relativno težko orientirati

brez predznanja, seveda pa se lahko tega naučimo tudi kasneje.

odlomek 7

31 Družina - Pedagoško gradivo

• Kako je Matej komuniciral s policistom?

• Je Matej izvedel pomembne informacije zase? Katere?

• Ste imeli že kakšne stike z različnimi uradnimi organi Slovenije, kot je recimo

policija? Kakšna se vam je zdela komunikacija z njimi?

• Kje se po vašem mnenju lahko naučiš komunikacijskih spretnosti?

čustvena podpora Človekov čustveni svet je najtežje oprijemljiv, najbolj izmuzljiv, hkrati pa tudi

najobčutljivejši. Čustvujemo vsi, nekateri bolj odkrito in drugi prikrito, ker se to

pač »ne spodobi« po nenapisanih pravilih naše kulture. V družini, tem tesnem

stiku, prihaja do najburnejših koktajlov čustev, kjer družinskega člana hkrati

ljubiš, sovražiš, gojiš zamero, te je strah zanj in si žalosten, ker te je prizadel.

Tako kot v slovenskih družinah opažamo veliko čustvene hladnosti, je prisotna

tudi neustreznost, ko se za različne dogodke v okolju kodira napačne čustvene

odzive. Tako imamo ljudi, ki so žalostni, ko naj bi bili jezni, prestrašene, ko naj bi bili

žalostni, ter recimo jezne, ko naj bi bili žalostni, če naštejem samo najpogostejše

zameglitve čustvene optike. O čustvih se v Sloveniji raje ne pogovarjamo,

raje jih skrivamo. Zato za mlade pogosto zmanjka nujno potrebna zunanja

motivacija – čustvena podpora pomembnih odraslih, ki bi lahko dali zagon za

uresničitev mladostnih sanj. Pogosto je proces ravno obraten – zaničevanje in

razvrednotenje mladih. Ponižani mladi so lahko zgolj jezni ali globoko nesrečni,

težko uspešni.

V Matejevi družini opazimo pogosto nekaj jeze, občasno žalost, nemoč. Matej

ostaja kar pogosto brez čustvene podpore med družinskimi člani, kadar se

sooča z lastnimi frustracijami, strahovi ali povsem vsakdanjimi situacijami.

• Katera čustva ste opazili v tem prizoru? Se vam zdijo čustvene reakcije

družinskih članov primerne glede na situacijo? Kako se počuti Matej na svoj

rojstni dan?

• Spomnite se prizora, ko Matej praznuje 23. rojstni dan. Je takrat situacija kaj

drugačna? Zakaj?

• Kako čustveno topel se vam zdi Matejev dom?

• Matej veliko časa preživi pri mami svojega novega dekleta Eli. Zakaj? Kakšen

odnos imata? Vidite kakšne podobnosti med Robijem (Barbarinim očetom) in

njo z vidika, kaj oba pomenita Mateju?

• Katere osebe vam nudijo največ čustvene podpore in vas razumejo?

• So v vaši družini katera čustva prepovedana?

• Mislite, da so katera čustva slaba?

• Kaj pomeni, kadar rečemo, da so čustva negativna in pozitivna?

odlomek 8

32 Družina - Pedagoško gradivo

Osnovna postavitev odnosov med ljudmi se vzpostavi ravno v družini. Tukaj

dobimo osnovno sliko o tem, kako so videti in čutiti odnosi med odraslimi, med

spoloma, med generacijami, s širšo družbeno skupnostjo. Tak koncept se nam

lahko zelo močno zapeče v zavest ali celo v podzavest in ostaja celo vodilo

naših bodočih odnosov skozi celo življenje, če ponavljamo isti koncept. Človek

ima seveda lastno voljo, da lahko ozavesti te koncepte in jih spreminja v svoji

notranjosti, kar se kasneje pokaže tudi v odnosih. Zato otrok alkoholikov ne bo

nujno imel alkoholičnih odnosov, bo pa vsekakor čutil posledice pri navezovanju

svojih odnosov v odrasli dobi. Mnogi bi zatrdili, da ne. Človek je izrazito socialno

bitje, le redko samotar. Iščemo druge ljudi, za družbo, za prijatelje, za partnerje

… Skušamo bolj ali manj uspešno vzpostaviti pristne odnose z drugo osebo ali

osebami, kar nam gre včasih težko, zelo težko. Živimo zelo odtujeno, predvsem

zaradi načina življenja, ko je premalo časa in miru ter preveč zatekanja v

tehnologijo kot nadomestek pristnih medčloveških odnosov. Za delo o tej in

tudi drugih tematikah pa potrebujemo orodje. Človek ima čudovito orodje, ki ga

veliko premalo izkorišča – moč pogovora.

Matej v svoji družini pozna precej osnovne odnose, pri navezovanju stikov z

drugimi ljudmi pa spoznava kompleksnejše odnose, tudi sodelovanje/solidarnost,

ki je lahko zelo močno lepilo medčloveških odnosov.

• Kakšne odnos sta spletla Robi in Matej? Kakšno vlogo zavzema Robi v

Matejevem življenju in zakaj?

• Ali je Robi Mateju v podporo ob razhodu z Barbaro? Kakšen odnos imata Robi

in Matej po razhodu z Barbaro? Imate vi prijateljski odnos z odraslim, ki ni član

vaše družine?

• Zakaj, mislite, sta šla Barbara in Matej narazen? Kakšen se vam je zdel njun

odnos, preden sta se razšla? Kako sta se pogovarjala? Sta imela ljubeče razmerje?

Argumentirajte.

Odnos, ki ga spremljamo od samega začetka filma Družina in ima verjetno

ključen pomen za Mateja, je odnos do hčere Nie. Tako kot je po eni strani seveda

izjemnega pomena čustvena naravnanost do otroka, je po drugi strani otrok

pogosto tudi vpleten v zapletene odnose odraslih. Otrok sam ni sposoben skrbi

zase in je odvisen od pomoči drugih, od sodelovanja/solidarnosti odraslih.

• Kako poteka sodelovanje med Matejem in Barbaro glede skrbništva nad Nio?

• Se Matejevo sodelovanje glede vzgajanja Nie med filmom spreminja? Če da,

zakaj?

• Kako vidite dva pola, individualizem na eni strani in popolno sodelovanje na

drugi? Je med individualizmom in egoizmom razlika? Kakšna?

laboratorij odnosov

odlomek 9

odlomek 10

33 Družina - Pedagoško gradivo

• V družinah različno dobro sodelujemo; kako v vaši družini sodelujete med

seboj? Kako poteka sodelovanje pri hišnih in gospodinjskih opravilih? Kaj pa

sodelovanje pri čustvenih nalogah, kot je na primer podpora družinskemu članu

v stiski?

• Se vam zdi solidarnost do drugih, ki so v stiski, pomembna? Se vam zdi, da

Matejeva družina potrebuje pomoč? Če da, zakaj in kakšno? Kako bi jim pomagali

vi?

• Si kdaj želite do sebe več solidarnosti?

Zelo pomembno področje našega bivanja je tudi odgovornost, ki se močno

odraža ravno v naših odnosih, do katerih lahko imamo bolj ali manj odgovoren

odnos. Seveda pa je pomembna tudi odgovornost do nas samih.

• Kakšna se vam zdi Matejeva odločitev, da se odpove otroku? Mu je težko

sprejeti to odločitev? Zakaj?

• Kakšne posledice bo po vašem mnenju imela ta odločitev za Nio? Kaj pa za

Mateja?

• Je po vašem mnenju Matej to odločitev sprejel po lastni izbiri ali je bil vanjo

prisiljen?

• Kako se počuti Matej na centru za socialno delo, ko podpiše dokumentacijo o

odpovedi skrbništva nad Nio?

• Matej že kot zelo mlad prevzame skrb za svoje družinske člane. Se vam zdi to

odgovorno? Kako po vašem mnenju opravlja to nalogo in kaj vse počne? Si želi

te naloge ali ga situacija prisili v to odgovornost? Ali ima Matejeva mladost pri

tem kakšno vlogo? Bi bili pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje bližnje, če

bi bilo to nujno?

• Za katere odločitve je Matej prevzel osebno odgovornost in za katere ni?

• Kako je z vašim prevzemanjem odgovornosti v vsakdanjem življenju?

• Bi se odločili za otroka pri Matejevi starosti?

• Kaj pa za vazektomijo oziroma sterilizacijo? Zakaj, mislite, se je Matej odločil

za ta korak? Menite, da se je odločil pravilno? Argumentirajte.

• Čigava odgovornost je kontracepcija pri dveh, ki imata spolne odnose? Kdo

to vlogo prevzema v odnosu med Eli in Matejem? Mislite, da je to odvisno tudi

od Eliine starosti (14 let)? Kakšen se vam zdi odnos med Matejem in Eli, če ga

primerjate z njegovim odnosom do Barbare? Kakšno je vaše mnenje o Matejevi

izbiri toliko mlajše partnerke in obratno? Se vam zdi, da bi morala zvezo prekiniti,

glede na to, da kršita zakon? Argumentirajte.

odlomek 11

odlomek 13

34 Družina - Pedagoško gradivo

“TO! MEJA! “Primož Krašovec

IZHODIŠČA ZA POGOVOR

meje in spraševanja Vsaka nesrečna družina naj bi bila nesrečna na svoj način,17 a vsem družinam,

tako srečnim kot nesrečnim, je skupna tesnoba ujetosti. Družina pomeni

prisilno bližino, zaporniške zidove domačega gnezda, izpostavljenost nadzoru

in nenehnemu spraševanju. Oziroma, prej kot zapor je družinsko življenje pripor

ali odprti oddelek – obstaja možnost nadzorovanega in začasnega izhoda in, za

razliko od zapora, se zaslišanja nikoli ne končajo. Kakšen je bil tvoj dan? Zakaj se

zapiraš vase? Kje ste bili včeraj? Je bil kdo pijan?

Zaslišanje se brez zatikanja nadaljuje v pogovoru s socialno delavko: ti je kdo

ponudil drogo? Si med poukom nemiren?

• Kdo v zgornjih prizorih postavlja vprašanja?

• Kakšno družbeno vlogo ima spraševanje?

• Kakšna je razlika med spraševanjem, kjer prosimo za informacije (denimo ko

se izgubimo ali pozabimo, kaj je bilo za domačo nalogo), in spraševanjem na

policiji ali v šoli?

Pravica do postavljanja vprašanj kot izvajanje/uveljavljanje družbene moči –

vprašanja postavljajo učitelji (lahko jih tudi dijaki, a po drugi strani kot izraz

podrejenosti, če česa ne razumejo, in za vprašanje morajo dvigniti roko,

medtem ko ima končno vprašanje in moč ocenjevanja profesor), policisti med

zaslišanjem ali na ulici, starši (ko preverjajo, kam hodijo najstniki, s kom se

družijo in kaj počnejo, pri čemer postopek ni veliko drugačen kot na policiji ali

sodišču). Nasprotni primer je lahko obnašanje v trgovini – tam ima moč tisti, ki

ima v žepu denar, in lahko nadleguje prodajalce z vprašanji. Spraševanje ne kot

komunikacija ali prenos informacij, temveč kot razmerje družbene moči.18

V nekem trenutku Matej sam od sebe pove, da se zna zadržati, da ima glede

alkohola in drog mejo in v redkem trenutku spontanosti socialna delavka

vzklikne: »To! Meja!« Vzrok njenega navdušenja ni le obstoj meje kot take,

temveč tudi to, da je Matej mejo ponotranjil, da jo je znal prepoznati in si jo

postaviti sam. Trenutek olajšanja ob spoznanju, da se je disciplina pri potencialno

problematičnem najstniku »prijela«, da ve in razume, za kaj pri vsem skupaj

odlomka 5 in 12

odlomek 6

17 Tolstoj, Lev Nikolajevič (2015): Ana Karenina. Ljubljana: Mladinska knjiga.18 Canetti, Elias (2004): Množica in moč. Ljubljana: Študentska založba.

35 Družina - Pedagoško gradivo

gre – za določanje spektra primernega vedenja in mej tega spektra, ki morajo

delovati čim bolj same od sebe, avtomatsko, medtem ko je primerno vedenje

samo improvizacija znotraj meja.

Znak dobre in uspele vzgoje je, da se znamo primerno vesti med zaslišanjem, kar

Mateju uspe, in dobi vse pohvale, medtem ko je bolj nemiren in živčen njegov

oče. Socialna delavka Mateju pove, da v resnici ni moten, da ima le posebne

potrebe, kar je posebna situacija, ki nastane šele v procesu zaslišanja. Otrok, ki

je med zaslišanjem miren in poslušen, ne more biti moten in obratno – sama

definicija motenosti je motenje disciplinskih in disciplinirajočih situacij, bodisi

šolskega pouka bodisi samega postopka obravnave na centru za socialno delo.

Čeprav je otrokom in najstnikom predočena kot notranja motnja, kot njihova

lastnost ali značilnost, vedenjska ali psihološka motenost ni nekaj, kar izvira iz

njih samih, temveč je relacijska, razmerje med disciplinirajočimi situacijami v

disciplinskih institucijah (družina, šola, center za socialno delo, delovno mesto)

na eni ter vedenjem posameznikov na drugi strani. Glasno vzklikanje in skakanje

je primerno na koncertih, a ne v šoli (razen na proslavah ali razglasitvi rezultatov

mature) in nobena oblika vedenja ni motena sama po sebi, temveč le glede na

socialno situacijo, ki jo moti (oziroma, moten ni nikoli posameznik, le socialna

situacija).

• Kaj je (psihološka) motenost?

• Kaj je tisto, kar motenost moti?

• V katerih primerih se atipično obnašanje institucionalno obravnava kot

motnja?

36 Družina - Pedagoško gradivo

družina kot osnovna

celica policije

odlomek 13

Šola kot taka, v (mikro)mehanizmih svojega delovanja, je v vsaj enaki meri kot

institucija prenosa znanja institucija preprečevanja motenja tega procesa – že

sama razporeditev posameznih teles po prostoru (po klopeh in stolih) izroča

učence učiteljevemu pogledu in omogoča detekcijo motečih gibov, medtem ko

zapoved tišine omogoča, da učitelj takoj prepozna moteče glasove.19 Podobno

kot starši z oken družinske hiše, ki gledajo na dvorišče, na katerem se igrajo

otroci, ali pravilo mirnega sedenja pri družinskih obrokih, ki je le priprava na šolo

in obratno, sedenje v šoli je le nadaljevanje družinskih vaj.

Družina kot aparat zajetja:20 vsi napori, vsa energija in ves čas staršev je usmerjen

v preprečevanje pobega otrokom. Nadzor nad denarjem, skrbno odrejena

žepnina. Nadzor nad bioritmom, saj je pobeg ponoči verjetnejši. Psihološki

nadzor, zbujanje občutka krivde, čustveno izsiljevanje (nikoli ne pokličeš; pa tako

naju skrbi zate). Družina je osnovna celica policije. Najduhovitejši trenutek filma

je, ko najstnica v ilegalnem spolnem razmerju na zaslišanju na vprašanje, kako

daleč gresta na zmenkih, odgovori, da se malo sprehajata naokoli … Odgovor

zajame resnico, ki je humanitarni ideologiji socialnega dela nujno skrita – ni

razlike med nadzorom premikanja po prostoru (starševski kamgreškdajprideš)

in nadzorom seksualnih gibov. Besedna zveza »kako daleč« ni več metafora.

• Kako določiti starostno mejo dovoljenih spolnih odnosov in razlike v letih med

partnerjema?

• Kaj je v tem pristanek in pri kateri starosti ga je posameznik zmožen?

• V katerih primerih imajo državne institucije pravico posegati v intimno

življenje posameznikov?

19 Foucault, Michel (2012): Zanke oblasti. Ljubljana: Philosophica Moderna.20 Deleuze, Gilles in Felix Guattari (1993): A thousend plateaus. Minneapolis: University of Minnesota press.

37 Družina - Pedagoško gradivo

Kamera je v Družini neobičajno blizu ljudem in obrazom, na trenutke je zato

občutek pri gledanju neprijeten, kot ko kdo vdre v naš osebni prostor, sedi

preblizu na avtobusu … Morda je to filmska tehnika, ki uprizarja občutek

tesnobe, ujetosti, brezizhodnosti v družinskem okolju (vsaj približno prvih

dvajset let življenja smo obsojeni na ljudi, katerim smo se rodili in ki so se rodili

istim staršem). Po drugi strani je oddaljenost/bližina, na katero smo navajeni,

bližina, ki omogoča hkrati vidnost in hitro posredovanje (ravno dovolj, da tisti,

ki ima družbeno moč, zazna motnjo in jo lahko takoj odpravi). Če smo preblizu,

to pomeni izgubo nadzora; če smo tik ob nekom, ne vidimo, kaj počne z rokami,

kar lahko pomeni tesnobo ali veliko emocionalno bližino. Če smo predaleč, to

pomeni svobodo za druge; ne vidimo jih ali vsaj ne dovolj natančno, da bi jih

lahko nadzorovali. Ravno pravšnja osebna razdalja je usklajena s tehnikami

družbenega nadzora.

• Z dijaki razpravljajte o tem, v katerih trenutkih v filmu je kamera blizu Mateju

ter ostalim protagonistom in kdaj daleč. Poskušajte se spomniti posameznih

prizorov.

Proti koncu filma Matej ponotranji družbeni nadzor (dobi »policaja v glavi«). V

dveh prizorih, ob refleksiji na pikniku in ko se pogovarja z bivšo punco Barbaro,

razmišlja in govori kot policist. Družina na tej točki, ob svojem zlomu in razpadu,

ni več zasebna, intimna stvar, temveč javna zadeva, stvar države.

Robne družinske situacije vnaprej strukturirajo represivni aparati države,21

njihovi diskurzi in načini delovanja. V trenutku krize, zmedenosti in stiske

problematični starši in otroci privzamejo način govorjenja in vedenja policije.

Matej vnaprej vračuna policijski postopek v svoj odnos z bivšo, predvideva, na

kakšen način bosta posredovala policija in center za socialno delo, načrtuje,

kako bo diskreditiral njene obtožbe, da ji je grozil …

• Ali v zgornjih prizorih opazite spremembo v Matejevem načinu razmišljanja in

govorjenja?

• Če da, kakšno?

• V katerih situacijah in na kakšen način v družinskem življenju sodelujejo pravo,

policija in centri za socialno delo?

odlomki 7, 10 in 14

21 Althusser, Louis (2000): Ideologija in ideološki aparati države, v Izbrani spisi. Ljubljana: Založba */cf.

38 Družina - Pedagoško gradivo

možnost izstopa iz

družinskih razmerij

odlomka 11 in 15

Problematične osebke od popolnih družbenih izvržencev (Beckett, Izvrženec)

ločuje ravno to, da priznavajo policijske postopke in se znajo, ko se morajo,

tudi sami vključiti vanje. Policije in drugih državnih služb ne moti toliko kršenje

zakonov in družbenih pravil kot njihovo kršenje na način, ki sam ni policijski, ki

ne priznava ali ne more priznati policijskih socialnih strategij (neprištevnost in

posledično izločanje iz sodnih postopkov ali šole ali socialnih služb, posebna

obravnava v psihiatričnih ustanovah). Robna problematičnost za policijo ni

problem, temveč del vsakdanje rutine. Dejanski problem, ob katerem se policijska

družbena razmerja zlomijo, nastane ob zavračanju same policijske »igre« – in

Družina se konča ravno s takšno zavrnitvijo.

Družina ni socialni film, tj. film, ki bi opozarjal na pereče probleme in javnosti

odpiral oči. Ni kritika družinske funkcionalnosti s perspektive zdravja in

normalnosti, temveč raziskava robnih družinskih situacij, kjer se policijska

razmerja zgostijo in postanejo očitnejša, in hkrati izhoda iz družine oziroma,

bolje rečeno, ne evforičnega, osvobajajočega bega, temveč Matejeve asketske

predaje, odpovedi tako trenutni družini (odreče se »avtorskih pravic« do hčerke)

kot, s sterilizacijo, vsem prihodnjim družinam.

Ginekologi pogosto uporabljajo besedno zvezo »biološka ura« in mladim

ženskam zbujajo občutek krivde, če otrok nimajo že v zgodnjih dvajsetih

letih. Sicer obstaja kontracepcija, a denimo v Matejevem primeru je odziv

zdravnice na poskus »trajne kontracepcije« izrazito negativen, skoraj sovražen.

Kontracepcija po eni strani omogoča seksualno svobodo (seks brez tveganja

izteka v starševstvo in s tem družino), a hkrati omogoča tudi natančnejši nadzor

nad starševstvom in kontracepcijo, z uporabo (ženske) kontracepcije se celoten

farmacevtsko-ginekološko-socialni aparat vključi v načrtovanje starševstva, ga

spremlja in usmerja.

39 Družina - Pedagoško gradivo

Odpoved družini je podobna odpovedi delovnega razmerja – tako kot

brezposelnost ni osvoboditev od kapitalizma, temveč izvrženost iz njega, tudi

odpoved družini pomeni tesnobo, izolacijo in občutek odvečnosti. A hkrati

pomeni tudi možnost socialne disfunkcionalnosti, ki ni policijska.

• Kdaj je primeren trenutek za starševstvo?

• Ali dijakinje že čutijo pritisk tako staršev kot socialnih in zdravstvenih delavcev

k načrtovanju otrok?

• Ali je zavrnitev starševstva/imetja družine upravičena življenjska odločitev?

40 Družina - Pedagoško gradivo

DODATNE DEJAVNOSTI

Kot dodatno dejavnost ob ogledu filma priporočamo pogovor z režiserjem filma

Rokom Bičkom ali s posameznimi avtorji pedagoškega gradiva.

Matic Majcen je novinar, kritik, urednik in akademik s področja filma, ki se s

publicistiko poklicno ukvarja od leta 2006. Za MMC RTV Slovenija poroča s

filmskih festivalov v Berlinu, Cannesu in Benetkah, za Večer piše filmske kritike

z rednega programa, v revijah Ekran in Dialogi pa objavlja daljše in poglobljene

eseje o filmu. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti doktoriral z disertacijo o

slovenskem filmu, leta 2016 pa je izdal knjigo Slovenski poosamosvojitveni

film: institucija in nacionalna identiteta.

Matic Munc je diplomirani psiholog. V preteklosti zaposlen na CSD Ljubljana

Moste-Polje in ZPKZ Ljubljana. Dejaven v Društvu Brez limita, ki je kooperativa

strokovnjakov za različna rizična vedenja posameznikov, kot so motnje hranjenja,

samopoškodbeno vedenje, samomorilno vedenje in različne oblike zasvojenosti.

Svetovalec v Psihosocialni svetovalnici Akcija! Matic Munc, s. p., kjer se ukvarja

s široko paleto težav posameznikov, parov in družin (depresija, tesnoba, fobije,

odnosne težave, vzgojne težave, najstniški problemi).

Primož Krašovec je sociolog kulture; od leta 2014 docent na Oddelku za

sociologijo Filozofske fakultete. Pred tem raziskovalec na Pedagoškem inštitutu

in prosti prevajalec, pisec in urednik. Član uredniških odborov revije Borec in

založbe Sophia. Sodeluje tudi z revijo Šum in Radiom študent (oddaja Pisalni

stroji) ter piše o filmu za reviji Ekran in Kino!.

Cvinger film dovoljuje in spodbuja nadaljnjo uporabo gradiva v filmsko-vzgojne namene. Veseli bomo vaših odzivov, poročil o uporabi, konkretnih učnih priprav na film, predlogov in pripomb. Za vse druge uporabe nam pošljite pisno prošnjo na info@cvinger-film.si.