Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Specialna in rehabilitacijska pedagogika
SAMOMOR IN MLADOSTNIKI: PREVENTIVNA VLOGA SPECIALNEGA
IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA
DIPLOMSKO DELO
Mentor: red. prof. dr. Pavel Zgaga
Somentorica: izr. prof. dr. Simona Tancig Kandidat: Beno Urbič
Ljubljana, maj, 2016
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju red. prof. dr. Pavlu Zgagi za vso pomoč in vodenje pri
nastajanju diplomskega dela ter somentorici izr. prof. dr. Simoni Tancig za praktične nasvete.
Največja zahvala gre mojima dragima ženi Maji in hčeri Petri ter ostali družini.
Hvala vsem.
Življenje je palica z dvema koncema, ki ju povezujeta čas in miselnost naše zavesti. Rojstvo
kot pričetek bivanja se predstavlja in zmeraj upodablja kot svetla luč, prihodnost, upanje in
pričakovanje. Na drugi strani so smrt, žalost, brezno, tišina, tema. Nič. Življenje, ki teče vmes,
je nekaj, kar se spominja svojega začetka in odklanja svoj konec. Zato … »Živeti je treba za
danes, včeraj je že mimo, za jutri še ne vemo, ali bo sploh prišel.« (Erich Fromm)
IZVLEČEK
Uvod: Samomor je zaskrbljujoč javnozdravstveni, pa tudi socialni ne nazadnje vzgojno-
izobraževalni problem, ki ga največkrat opredelimo kot namensko samopoškodovanje, ki se
konča s smrtjo, oziroma z odvzemom lastnega življenja. Žal se dandanes za samomorilno
dejanje odloči vse več mladih. Med najbolj prizadetimi regijami v Sloveniji so Prekmurje,
Štajerska in Koroška. Med dejavnike tveganja prištevamo spol, pridružene duševne motnje,
starost, stan, brezposelnost in neugodno družbeno okolje. Generalno jih združimo v tri
kategorije dejavnikov tveganja: individualni, medosebni, družbeni. Ocenjevanje samomorilne
ogroženosti je pomembno predvsem pri motnjah, s katerimi se specialni in rehabilitacijski
pedagogi srečujemo na dnevni ravni: duševne motnje otrok, kronična telesna obolenja,
uporaba prepovedanih substanc, agresija, depresija. Specialni in rehabilitacijski pedagogi ter
vsi ostali šolski strokovnjaki morajo razumeti, kaj otroka oziroma mladostnika vodi v
samomorilno vedenje, da lahko oceni samomorilno ogroženost. Namen: Namen diplomske
naloge je bil spomniti se zgodovine samomora in njegovega raziskovanja, predstaviti
dejavnike tveganja za samomorilnost ter prikazati vlogo in funkcijo specialnih in
rehabilitacijskih pedagogov, zaposlenih v osnovnih šolah, pri srečevanju s problematiko
samomorilnosti. Metode dela: V teoretičnem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda
dela s pregledom domače in tuje literature. V empiričnem delu pa je bila raziskovana
populacija specialnih in rehabilitacijskih pedagoginj, profesoric defektologije ter psihologije z
delovno dobo nad dvajset let. Kvalitativni podatki so bili zbrani s polstrukturiranim
intervjujem ter analizo vsebine. Rezultati: Intervjuvali smo sedem zaposlenih, v vseh
primerih je bila intervjuvana oseba ženskega spola s fakultetno izobrazbo. Ugotovili smo, da
je delo z mladostniki s psihičnimi težavami danes težje, kot je bilo včasih, vse več je gibalno
oviranih oseb in individualnih potreb. Pojavljata se agresija med mladostniki ter agresija do
učiteljev s strani mladostnikov in tudi staršev. Sklepamo, da na slabe komunikacijske veščine
vplivajo slabi odnosi v družinah, kar vodi v zaprtost mladostnikov in kasneje v tvegana
vedenja. Ugotovili smo, da so se intervjuvanke srečale s primeri poskusov in dejanj
samomora. Skoraj večina jih je navedla, da niso imele formalnih izobraževanj tekom dela na
temo samomora med mladostniki in same preventive, ki bi jo morali kot šolski strokovnjaki
obvladati. Razprava in sklep: Delo z mladostniki, pri katerih se kaže tendenca za
samomorilno vedenje, je problematika, ki se pojavlja v osnovnih in srednjih šolah. S težavami
zaradi nepoznavanja omenjene teme in premalo oziroma skoraj nič izobraževanj se srečujejo
zaposleni v šolstvu, psihologiji, medicini in policiji. Ugotavljamo, da zaradi pomanjkanja
izobraževanj čedalje večji problem predstavlja neznanje pri specialnih in rehabilitacijskih
pedagogih, ki bi se morali izobraziti ter vpeljati dobro primarno preventivo na nivoju šole, ki
je namenjena učencem, staršem oziroma družinam ter šolskim strokovnim delavcem.
Ključne besede: samomor med mladostniki, specialni in rehabilitacijski pedagogi,
izobraževanja, primarna preventiva.
ABSTRACT
Introduction: Suicide is a public health concern, as well as social, not least the educational
problem, which often is defined as intentionally harming ending with death, or with the
deprivation of one's life. Unfortunately, nowadays opt for suicidal act more and more young
people. Among the most affected regions are Prekmurje in Slovenia, Styria and Carinthia.
Among the risk factors belong sex, associated mental disorders, age, status, while
unemployment and an unfavorable social environment. Generally we were combined into
three categories of risk factors: individual, interpersonal, social. Assessment of suicide threat
is especially important in case of disturbances which are special educators face on a daily
basis: child mental disorders, chronic physical illness, use of illicit substances, aggression,
depression. Special and rehabilitation educators and all other school professionals need to
understand what the child or adolescent leads to suicidal behavior that can be assessed suicide
risk. Purpose: The purpose of this study was to remember the history of suicide, and his
research and present risk factors for suicide and to demonstrate the role and function of
special and rehabilitation teachers working in primary schools, when meeting with the
problem of suicide. Methods: In the theoretical part was used descriptive method works with
the review of domestic and foreign literature. In the empirical part it has been studied
population of special educator, professor of defectology and psychology with seniority over
twenty years. Qualitative data were collected through semi-structured interviews and content
analysis. Results: We interviewed seven employees, in all cases, the person interviewed
women with a faculty education. We have found that working with mentally disturbed
adolescents today is harder than it used to be, all the more disability and individual needs.
There is aggression among adolescents, aggression towards teachers by adolescents and their
parents. We conclude that poor communication skills affect poor family relationships, leading
to constipation youth and later in risky behavior. We have found that all of the interviewee
have met with cases of suicide attempts and acts. Almost most of them stated that they had no
formal training during the work on the topic of suicide among adolescents and prevention
alone, which would have as school professionals to master. Discussion and conclusion:
Work with young people, which display a tendency for suicidal behavior is a problem that
occurs in primary and secondary schools. Difficulties due to ignorance of these matters and
lack of education, or almost anything they encounter working in education, psychology,
medicine and police. We find that the bigger problem is ignorance due to lack of education,
special and rehabilitation educators, which should educate and introduce good primary
prevention at school level, which is aimed at children, parents and families and school
professionals.
Keywords: suicide among adolescents, special and rehabilitation educators, education,
primary prevention.
KAZALO
1 UVOD .................................................................................................................................................... 1
2 OPREDELJEVANJE SAMOMORA ............................................................................................................ 2
2.1 Zgodovina razumevanja samomora .............................................................................................. 3
2.1.1 Sociološka razlaga samomorilnega vedenja ............................................................................... 6
2.2 Samomor in religija ........................................................................................................................ 8
2.3 Miti o samomorih ........................................................................................................................ 10
2.4 Samomor kot zdravstveno socialni pojav .................................................................................... 11
2.4.1. Problematika samomorilnosti ................................................................................................. 11
2.4.2. Pojavnost in opisi samomorilnega vedenja ............................................................................. 11
2.5 Slovenija in samomori ................................................................................................................. 15
3 DEJAVNIKI TVEGANJA ......................................................................................................................... 17
3.1 Individualni dejavniki ................................................................................................................... 20
3.2 Družinski dejavniki ....................................................................................................................... 24
3.3 Dejavniki okolja ........................................................................................................................... 25
4 MLADOSTNIK IN ISKANJE POMOČI ..................................................................................................... 30
4.1 Med družino, vrstniki in okoljem ................................................................................................. 30
4.2 Med odobravanjem in neodobravanjem .................................................................................... 31
4.2.1 Mladostnik in samomor ............................................................................................................ 32
4.2.2 Pogostost samomora med mladimi in stanje v Sloveniji .......................................................... 32
4.3 Iskanje pomoči pri mladostnikih.................................................................................................. 33
4.3.1 Mladostniško obvladovanje stiske ............................................................................................ 33
4.3.2 Kdaj in zakaj mladostniki ne iščejo pomoči? ............................................................................ 34
4.3.3 Kaj mladostnikom pomaga premagati ovire pri iskanju pomoči? ............................................ 36
5 PREVENTIVA SAMOMORILNEGA VEDENJA PRI MLADIH .................................................................... 38
5.1 Vrste preventivnih aktivnosti ...................................................................................................... 38
5.1.1. Primarna preventiva ................................................................................................................ 38
5.1.2. Sekundarna preventiva ............................................................................................................ 38
5.1.3. Terciarna preventiva ................................................................................................................ 38
5.2 Oblike in možnosti preventivnih aktivnosti ................................................................................. 39
5.3 Kje poiskati pomoč? .................................................................................................................... 40
5.3.1 Svetovalni centri ....................................................................................................................... 40
5.3.2 Specialistične ambulante pedopsihiatrije ................................................................................. 40
5.3.3 Telefoni za pomoč v stiski ......................................................................................................... 40
5.3.4 Drugi naslovi za pomoč ............................................................................................................ 40
5.4 Preprečevanje samomora ........................................................................................................... 41
6 EMPIRIČNI DEL: SAMOMOR IN PREVENTIVA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA ... 45
6.1 Izbor raziskovalne metode in raziskovalne strategije ................................................................. 45
6.2 Izvedba intervjujev in zbiranje podatkov .................................................................................... 45
6.3 Kvalitativna analiza intervjujev .................................................................................................... 46
7 RAZPRAVA........................................................................................................................................... 58
8 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................... 63
9 LITERATURA ........................................................................................................................................ 64
10 PRILOGE ............................................................................................................................................ 67
KAZALO TABEL
Tabela 1: Deleži od značilno moških do značilno ženskih metod samomorov (Slovenija, 1997−2003) 42
Tabela 2: Model razvoja samomorilnega razmišljanja in vedenja ter možnost preventivnih ukrepov. 43
Tabela 3: Kvalitativna analiza intervjujev. ............................................................................................. 54
1
1 UVOD
Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da bo do leta 2020 zaradi samomora umrl
približno poldrugi milijon ljudi, več kot desetkrat toliko ljudi pa bo samomor poskušalo
narediti, kar pomeni tri samomore na minuto in en poskus samomora na dve sekundi (SZO,
2009).
V Sloveniji je vsaka trideseta smrt samomor; to na primer zelo preprosto pomeni, da si bo
približno po en otrok iz vsakega šolskega razreda s po tridesetimi otroki nekoč vzel življenje.
Pomeni tudi, da si v Sloveniji vsako leto vzame življenje približno šesto prebivalcev (med
njimi za cel srednješolski razred adolescentov), kar nas glede na količnik samomorilnosti
(okrog 30/100.000 letno) uvršča med prvih devet držav na svetu, ki se od ostalih ločijo prav
po mnogo večjem količniku samomorilnosti (tri baltiške: Litva, Latvija in Estonija; tri bivše
sovjetske: Rusija, Belorusija in Ukrajina; še Finska na severu in Madžarska ter Slovenija v
srednji Evropi). Vse druge države imajo količnik skoraj pol manjši. Med devetimi ogroženimi
narodi izstopamo po najvišjem tveganju med starostniki, saj smo po količini za starejše od 65
let praviloma vsakič znova na prvem mestu na svetu (Marušič, 2007).
Med najbolj prizadeta območja v Sloveniji sodijo Štajerska (zlasti predel vzhodno od Celja),
Prekmurje, Dolenjska (zlasti predel na meji s Štajersko) in Koroška, kjer je v posameznih
občinah samomorilni količnik večji od 50/100.000 letno, kar je tudi trikrat več kot v najmanj
obremenjenih predelih Slovenije, to je zahod, zlasti na Primorskem (Izola, Piran in
Ajdovščina s samomorilnim količnikom okrog 15/100.000 letno, to je nekje okrog evropskega
povprečja). Samomor je kljub navedenemu precej redek vzrok smrti (če ga primerjamo
denimo s koronarno ali z malignimi boleznimi), a javnozdravstveno vendar pomemben
dogodek, ki zahteva usmerjene preventivne ukrepe (Marušič in Temnik, 2009).
2
2 OPREDELJEVANJE SAMOMORA
Samomor ali po latinsko suicidum pomeni ubiti samega sebe, vzeti si življenje. Samomor je
torej zavestno dejanje, ki s predvideno gotovostjo povzroči lastno smrt. Je eno najbolj osebnih
dejanj, za katerega se lahko odloči človek, ki pa nima posledic le neposredno na žrtev, ampak
tudi za okolico. Samomor ene osebe prinaša čustvene posledice vsaj še pri šestih drugih, ki so
bili z osebo, ki je storila samomor, tako ali drugače povezani. Samomor ni naključno ali
trenutno dejanje, ampak gre največkrat za zadnje dejanje dolgo trajajočega procesa,
življenjske stiske, ko posameznik ne vidi nobene rešitve več (Roškar, 2009).
Razlogi, motivi in vzroki za samomor so najrazličnejši. Svetovna zdravstvena organizacija je
naštela kar osemsto različnih vzgibov za suicidalna nagnjenja, med temi vzgibi pa se
nahajajo:
1. depresija ali druge duševne motnje;
2. uživanje drog in prekomerno uživanje alkohola;
3. ekonomske težave;
4. bolezenska stanja, zvezana s hudim trpljenjem (evtanazija);
5. poslovni neuspeh (ob padcu borze);
6. razočaranje v odnosih;
7. strah pred starostnimi težavami;
8. osamljenost;
9. verski nazori (skupinski samomori);
10. filozofsko prepričanje (o brezsmiselnosti življenja);
11. vojaško-domoljubni razlogi (kamikaze);
12. čast (samuraji);
13. obred (samožrtvovanje bogovom pri nekaterih prvobitnih ljudstvih);
14. samokaznovanje zaradi preteklih napak (morilci);
15. upor proti okolju (gladovna stavka) itd. (Valetič, 2009).
Recimo, da je samomor (suicidum) dejanje, s katerim se človek usmrti. Pri tem ga vodi težnja,
da si vzame življenje, oziroma iz njegovega vedenja razberejo tak namen ljudje okoli njega.
Tudi pri samomorilskem poskusu (bolje: parasuicidu, tentamen suicidii) se kaže ali vsaj
nakazuje takšna težnja, dejanje je zastavljeno, vendar ne dokončano. Pri tem se zavedamo, da
definicija velja na splošno in za večino primerov, da pa poznamo – kakor bomo videli kasneje
– oblike samouničevalnega vedenja, ki tudi bistveno skrajšuje človekovo življenje, le da se
človek takšnega namena ne zaveda.
3
Samomor je včasih prikrit in v mnogo primerih ni mogoče dokončno potrditi, da je bila neka
smrt izvršena zaradi lastne volje. Raziskovalci ugotavljajo, da se en dokončan samomor zgodi
na osemintrideset poskusov samomora. V Veliki Britaniji beležijo na leto šest tisoč
samomorov in okrog dvesto tisoč prijavljenih poskusov samomora. Razponi pri teh podatkih
so veliki zato, ker je praktično nemogoče določiti statistično natančnost dogodka, ki ga
velikokrat sploh nihče ne zazna ali prijavi. Razpon pa je velik tudi zato, ker je v različnih
starostnih skupinah to razmerje različno: pri starostnikih 4 : 1, pri mladostnikih tudi 100 : 1 ali
še več (Valetić, 2009).
Del tistih, ki poskušajo narediti samomor, zelo slabo načrtuje samomor in jim poskus hitro
spodleti. Pri nekaterih ljudeh se izkaže, da v resnici ne želijo umreti in s poskusom samomora
sprožijo nekakšen apel, klic k pozornosti in klic na pomoč. Tretji del nedokončanih
samomorov pa naredijo ljudje, ki enostavno tvegajo, in ni rečeno, da bodo tvegali več kot
enkrat. Najbolj nazoren primer samomorilnega tveganja je tako imenovana »ruska ruleta«
(Valetić, 2009).
Zdi se, da je notranji boj, ki bremeni človeka, težko naslavljati, saj o njem govori le redko
kdo. Kadar pa o tem teče beseda, se zdi, da so glasovi, ki jo izgovarjajo, tihi in nemočni.
Svetovni dan preprečevanja samomora se je tudi zato povsod po svetu izkazal kot edinstvena
možnost in priložnost za opozarjanje na samomorilno problematiko. Uradni slogan, pod
katerim je minil 10. september, je bil: »Razmišljaj globalno, načrtuj nacionalno, delaj
lokalno.« Svetovna zdravstvena organizacija, ki je iniciatorka tega dne, je v svoj program
zapisala: »Vloga Svetovne zdravstvene organizacije je izgradnja politične zaveze in vodenje
razvoja nacionalnih odzivov za preprečevanje samomora, ureditev sposobnosti načrtovanja
nacionalnih strategij, ki naj postanejo temelji kamni nacionalnega odziva, ter gradnja
nacionalnih kapacitet za te odzive. Če se vlade zavežejo, da bodo definirale načrtovanje
odzivov za preprečevanje samomora, lahko dosežemo izreden napredek.« (Valetič, 2009)
2.1 Zgodovina razumevanja samomora
Tega kočljivega človeškega problema se spočetka sploh ni bilo mogoče lotiti drugače kot na
način, kaj je pravilno ali nepravilno, dopustno ali nedopustno, dobro ali pregrešno vzeto si
življenje. Že v antičnem svetu so o tem izrekali prav nasprotujoča si stališča:
1. Obsodbo samomora beremo v Platonovem (429–347 pred našim štetjem) Faidonu.
4
2. V pogovoru Kebesa in Sokrata, ko se Sokrat sklicuje ne orfične misterije (iz 16.
stoletja pred našim štetjem), po katerih je »človek v življenju kot na straži in svojega
mesta ne sme zapustiti, dokler ni odpoklican.«
3. Po Costi so te Platonove misli navdihnile Vergila (70–90 pred našim štetjem), ko v
Eneidi obsodi samomorilce na pekel, češ da takšnega dejanja božji zakon ne dopušča;
4. Po tem pa iz vrst stoikov že slišimo dokaj drugačna stališča, namreč da je samomor
najvišji izraz svobode in kreposti takrat, ko nam objektivne okoliščine ne omogočajo
več živeti v skladu s svojimi ideali.
5. Seneka (2–66 našega štetja) v svojem sedemdesetem pismu piše »prijatelju Luciliju«,
češ da ni pomembno, ali človek umre prej ali kasneje, temveč le-to, ali umre lepo ali
grdo, in da ima zategadelj vso pravico izbrati smrt, ki mu je ugodnejša.
Ta stoični skrajno strpni odnos do samomora je vplival tudi na pogostost samomora med
kristjani prvega obdobja širjenja krščanstva. Ob tem, ko je razglašalo ničevnost tega sveta in
vse upanje vernikov usmerjalo v posmrtno življenje, namreč ni imelo primarno vgrajenih
mehanizmov, ki bi zavirali hotenje načrtno pospešiti svoj odhod iz te »solzne doline«. Ne v
stari ne v novi zavezi namreč še ne zasledimo obsodbe tega dejanja, čeprav opisov
samomorov tam ne manjka. V pričakovanju nebeške blaženosti v posmrtnem življenju, pravi
Alvarez, je bila kristjanu lahko smrt nestrpno pričakovano olajšanje.
6. Šele Avguštin (354–430) je tako pojmovanje zavrl, ko je v svojem delu »De Civitate
Dei«/»O Božjem mestu« (okoli 420) obsodil samomor in izenačil samomorilca z
morilcem (Miličinski, 1985).
Kot navaja Valetič (2009), je vprašanje samomora večplastno, zato ni nenavadno, da so
znanstveniki – torej psihologi, psihiatri, zdravniki, biologi, sociologi – doslej uspeli ponuditi
sicer poglobljene, pa vendar zgolj delne teorije, ki obravnavajo to področje. Eno prvih
sodobnih teorij je ponudi francoski sociolog Émile Durkheim v knjigi »Samomor« iz leta
1897. V njej bolj kot notranje dejavnike v človekovi psihi poudarja zunanje, socialne
dejavnike, ki so pripomogli k samomorilni nagnjenosti. Njegova teorija ni bila popolna, je pa
pomenila začetek in ponudila prvi sklenjen razmislek o samomoru (Valetič, 2009).
5
V svojem delu je izpostavil dve komponenti, ki sta se mu zdelo odlični pri obravnavi
problematike:
1. vključenost v družbo (premajhna ali prevelika) in
2. moralna regulacija.
Iz tega zornega kota je bil Durkheim prepričanja, da se ljudje odločajo za samomor, kadar se
v njihovem življenju zgodijo zelo veliki preobrati, ki jim niso kos, ali pa kadar je njihovo
življenje splet pravil in norm, ki jim zavezujejo dušo – kot primer je navajal sužnje. Seveda je
danes jasno tudi to, da na samomorilska nagnjenja dedno vpliva genska zasnova in
biokemične predispozicije v možganih in telesu, še posebej motnje v serotoninskem sistemu,
ki lahko vplivajo na človekovo zmanjšano splošno vitalnost (Valetič, 2009).
Pomembna podrobnost v Durkheimovi teoriji je ta, da razlikuje ne samo različne stopnje,
temveč vrste integriranosti v skupinah, pri čemer le-ta govori o »mehanski« in »organski«
solidarnosti. Danes v družbah prevladuje organska solidarnost, utemeljena v medsebojni
odvisnosti ljudi zaradi delitve in menjave dela. Toda že zaradi možnosti vojn in kriz je
potrebna neka stopnja mehanske, kolektivne solidarnosti in pripravljenosti na žrtvovanje.
Sociološka metoda, ki je v veljavi pri nas, temelji v celoti na osnovnem načelu, da je treba
družbena dejstva proučevati kot danosti izven individua. Nobenega našega načela niso bolj
kritizirali, toda tudi nobeno ni bolj temeljno (Miličinski, 1985).
V prvi polovici preteklega stoletja je svoj razcvet doživljala psihoanaliza, ki se je problema
samomora lotevala iz enega samega zornega kota. Prevladovalo je prepričanje, da je
samomorilnost le jeza oziroma sovraštvo, ki sta namesto navzven obrnjena navznoter, kar v
nekem obsegu sicer drži. Karl Menninger (1893–1990) je samomorilnost npr. povezoval z
masturbacijo in z grizenjem nohtov. V drugi polovici dvajsetega stoletja je Edwin Shneidman
izpostavil pomen neizpolnjenih in zatrtih psiholoških potreb. Izpostavil je pomen tako
imenovane psihološke bolečine, ki izvira iz neizpolnjenih potreb in lahko v nekem trenutku
postane neznosna. Teh spoznanj pa ne moremo v celoti pripisati šele modernim časom.
Podobno je pisal Robert Burton že leta 1621 v svojem obsežnem delu Anatomija melanholije.
To je bil za tiste čase brez dvoma korak naprej, toda definicija je bila preveč nedoločna
(Miličinski, 1985).
6
Izkazalo se je, da tovrstna psihološka bolečina sama po sebi še ni dovolj za to, da nekdo stori
samomor in da je potrebno več od tega. Aaron T. Beck je k razumevanju samomora dodal
izsledke raziskave, ki so potrdile, da je za samomor potrebna visoka stopnja brezupa. Toda
tudi to še ni bil pogoj za dokončno samomorilno dejanje. Dolgo časa je manjkal ključni vidik,
ki je bil od nekdaj prisoten, zaradi svoje samoumevnosti pa tudi izmikajoč se. Shneidman je
bil med prvimi, ki je trdil, da mora biti oseba tudi sposobna zadati fizično smrtonosno
bolečino, njegovo izhodišče pa je leta 2005 podkrepil Thomas Joiner, ki je tej opazki prišel
bolj do dna. Bolečina je nekaj, čemur se običajen človek želi izogniti, ker je že v svoji osnovi
neprijetna; tako smo pač ustvarjeni. Joiner, ki je dotedanje teorije nadgradil in sklenil v doslej
morda najširšo razlago samomora je s številnimi primeri iz prakse pokazal, kako je za
dokončanje samomora potrebna tudi postopno pridobljena sposobnost, da se ne bojiš bolečine
(zvišan bolečinski prag) in da v praktičnem smislu veš in razumeš, kako boš samomor
izpeljal. Za psihološke vidike samomora pa je Joiner teorije svojih predhodnikov nadgradil s
trditvijo, da je glavni razlog za samomor kombinacija občutka nepripadnosti, občutka, da si
svojemu okolju odveč in v breme ter pridobljene oziroma razvite želje po smrti (Valetič,
2009).
2.1.1 Sociološka razlaga samomorilnega vedenja
Kot smo že omenili, je sociološki vidik samomora v svoji monografiji »Samomor« razvil in
opisal Emile Durkheim. Ugotovil je, da samomor variira obratno sorazmerno z integracijo
družbenih skupin, katerih del je posameznik. Trdi, da je v visoko integrirani skupini kontrola
obnašanja posameznika velika, posledično pa je moralni pritisk na posameznika, da konča ali
ne konča svojega življenja, večji. V primeru nizke stopnje družbene integracije je pritisk na
posameznika manjši (Durkheim, 1992).
Človek je družbeno bitje, zato je tudi namen njegovega obstoja biti v družbi. Večja kot je
stopnja izoliranosti, manj lahko človek deluje kot družbeno bitje, posledično pa prične
primanjkovati smisel njegovega obstoja. V omenjeni situaciji posameznik podleže vplivom
okolja in samomorilnim mislim (Durkheim, 1992).
7
Durkheim (1992) v svojem delu navaja, da je samomor rezultat porušenega ravnotežja v
družni in porušenih odnosov med posameznikom in družbenimi institucijami. Na podlagi tega
je Durkheim ločil različne vrste integriranosti posameznika v skupino in različne vrste
samomora:
1. Egoistični samomor se zgodi, ko je posameznik ločen od svoje družbene skupine.
Človek se znajde v osamljenosti, sam s seboj. Trenutno je najbolj razširjen, zanj pa je
značilna depresivnost in apatičnost (upokojenci v domovih za ostarele, mentalno in
fizično bolni, nezaposleni).
2. Anomični samomor je poleg egoističnega značilen za moderno družbo. Normativne
vrednote izgubijo svojo moč in posameznik je prepuščen samemu sebi (izguba otroka,
partnerja, ob političnih in gospodarskih prevratih).
3. Altruistični samomor je značilen predvsem za tradicionalne družbe, kjer se
posameznik popolnoma poistoveti z družbeno skupino, zavoljo katere se odpove
svojim interesom (harakiri, samosežig indijskih vdov).
4. Fatalistični samomor predstavlja nasprotje anomičnemu in je posledica pretirane
regulacije posameznika. Družba se posamezniku kaže kot prisila, ki zavira njegova
pričakovanja (zaporniki, sužnji) (Durič, 2005).
Knez (2003) navaja Durkheimove ugotovitve, da moramo samomor obravnavati kot družbeno
dejstvo. Pojasnimo ga s tem, da se samomor največkrat pojavi pri ljudeh, ki si postavijo
različne cilje in so najbolj vključeni v družbo. Posameznika ne opazuje kot individuuma z
izključno individualnimi lastnostmi, ampak kot družbeno bitje.
Durkheim je v svoji analizi ugotovil, da je intenzivnost pojava odvisna od treh vzrokov:
od narave posameznikov, ki sestavljajo družbo,
od načina, kako so posamezniki povezani,
od minljivosti dogodkov, ki motijo delovanje kolektivnega življenja, ne da bi
spremenili njegovo anatomsko konstitucijo.
Durkheimovo raziskavo samomorilnosti bi lahko strnili v nekaj točk. Dokazal je tudi, da si
življenje vzame več moških kakor žensk, k samomoru pa so bolj nagnjeni samski kakor
poročeni. Na stopnjo samomorilnosti vpliva tudi stopnja izobraženosti, in sicer višja, kot je
8
stopnja izobrazbe, več je možnosti za samomor (Durkheim 1987, Haralambos in Hollborn
2001).
Durkheim je po eni strani samomor zavračal, saj je verjel, da je posameznik nekaj svetega in
da samomor žali občutek kolektivne zavesti. Meni pa tudi, da samomor nima izključno
negativnega družbenega predznaka, saj lahko določena količina tega fenomena pozitivno
vpliva na družbo. Po njegovem ima samomor pozitivno povezovalno vlogo in krepi
solidarnost (Durkheim, 1992).
2.2 Samomor in religija
Samomorilnost v Evropi pada od severa proti jugu, na podoben način pa se večinska
religioznost spreminja od severa proti jugu – iz protestantizma v katolicizem. Najmanj
samomorov je torej v pravoslavni Grčiji oz. na Balkanu ter v katoliških državah (zaradi
zgodovinsko-političnih razlogov je Hrvaška izjema), ki imajo večinoma južno, primorsko
geografsko lego in toplejše podnebje. Istočasno je severna Evropa nagnjena k bolj
individualnim in svobodnejšim protestantskim vrednotam. Sever prinaša trše, hladnejše in
temačnejše življenje, zato so na teh področjih bolj liberalni religiozni nazori razumljivi. Južno
podnebje pa je obilnejše, ljudem prijaznejše in znosnejše, življenje pa lahkotnejše, zaradi
česar ni tako težko slediti omejitveni doktrini in dogmatiki katolicizma. Samomora naj bi bilo
zelo malo v muslimanskih deželah (če izvzamemo pripadnike ekstremističnih skupin, ki bi jih
z Durkheimom lahko uvrstili med altruistične samomorilce), toda družbe s poudarjeno
religioznostjo, ki sejanje samomora ostro obsojajo ali celo prepovedujejo, podatke o vzrokih
za smrt včasih prikrojijo lastnim prepričanjem. Znano je, da je Evropa celina – izvzemši
specifičnost Kitajske –, kjer v znatni meri obstaja ateizem (Valetič, 2009).
KRŠČANSTVO
Od nekdaj so se pojavljala skrajno deljena in nasprotujoča si stališča do tega fenomena, ki je
človeka spremljal skozi celotno zgodovino. Kot smo že pokazali, so nekateri grški in rimski
filozofi in pesniki samomor črtili in obsojali, spet drugi so ga hvalili in mu pripisovali
herojskost. Tudi krščanstvo je imelo v svoji zgodovini različne poglede na samomor. Stara in
nova zaveza nista nikjer obsojali samomora, čeprav o njem veliko pišeta. Šele Avguštin je
samomor obsodil in samomorilca enačil z morilcem. Šesta krščanska zapoved namreč
narekuje »Ne ubijaj.« Življenje naj bi bilo darilo Boga, samomor pa pomeni kršitev naravnega
9
reda in posega v Božji načrt. Argumenti, ki temu kljubujejo, so predvsem sklicevanje na to, da
se šesta zapoved ne nanaša na smrt, ki jo človek povzroči sebi.
Nazor, da je samomorilec enak morilcu, je na Zahodu obveljal več kot tisoč let, dokler niso
začeli nakazovati, da lahko samomor obravnavamo tudi z drugačnih stališč kot zgolj z
moralnega. Trdoživost moralnih pridržkov Cerkve je zaznavna še danes, v času Franca Jožefa
drugega pa je zakon celo narekoval, da je treba samomorilca pokopati izven pokopališča in da
mora ta posel opraviti konjederec (Valetič, 2009).
DRUGE RELIGIJE
Miličinski (1985) pravi, da so religije v odnosu do samomora pokazale kot dokaj dvolične, saj
so na eni strani vabile v smrt s slikami raja in blaženega posmrtnega življenja, na drugi strani
pa postavljale samomorilca v kategorijo morilcev (Miličinski, 1985).
Židovska religija poudarja vrednost življenja, zato naj bi samomor pomenil zavračanje božje
dobrote. Toda zgodovinsko so Židje izvedli samomor, ki je bil lahko tudi množični, če so se
znašli v situaciji, ko jim je bilo streženo po življenju, ali pa če so imeli občutek, da bodo izdali
svojo vero (Valetič, 2009). Zgodovinsko znana množična smrt je Masada, kjer so se s strani
rimske vojske oblegani Židje odločili za skupinski samomor (Miličinski, 1985).
Tudi islam obsoja samomor, saj naj bi pomenil nevero v Boga. Nekateri skrajni islamisti se na
drugi strani sklicujejo na pojem »svete vojne« ali »džihada«. Gre predvsem za vojake ali
teroristične napadalce, ki se samožrtvujejo za Alaha. To miselnost v današnjem svetu
promovirajo in prakticirajo pripadniki skrajnih islamskih skupin, kot je na primer Al Kaida.
Tudi v hinduizmu zavračajo samomor in ga razumejo kot enakovrednega umoru. Nekateri
sveti spisi navajajo, da bo samomorilec kot duh taval po svetu vse do trenutka, ko bi sicer
umrl naravne smrti. »Čutil bo žejo in lakoto, jesti in piti pa ne bo mogel.« Ponekod v Indiji pa
poznajo običaj »sati«, kjer gre za samosežig vdove na pogrebni grmadi pokojnega moža.
Običaj sega več kot tri tisoč let v preteklost, odpravila pa ga je šele britanska kolonialna oblast
(Valetič, 2009). Ta običaj naj bi uvedlo pleme »Kathael«, ker so njihove žene pogosto
zastrupljale svoje može (Miličinski, 1985).
10
2.3 Miti o samomorih
Različni avtorji navajajo tudi do dvajset mitov, ki spremljajo pojav samomora. Maggie Helen
(2002), ki je zaradi samomora izgubila mamo, je v svoji knjigi zapisala pet najosnovnejših
mitov, ki po njenem mnenju mečejo napačno luč na ta pojav:
1. MIT 1: Ljudje, ki govorijo, da bodo naredili samomor, ga nikoli ne naredijo.
Zelo velik je odstotek ljudi, ki naredijo samomor, svojo namero pa pred tem nekomu
zaupajo.
2. MIT 2: Nekoga, ki je odločen, da bo naredil samomor, ne moreš ustaviti.
Včasih začnejo ljudje razmišljati o samomoru zato, ker ne vidijo druge poti iz svojih
stisk. Pomagamo jim tako, da jim prisluhnemo, jim izrazimo svojo naklonjenost in
zaskrbljenost. Obstaja verjetnost – pa čeprav majhna –, da bo zaradi nas ta oseba
pomislila tudi na druge možnosti za rešitev iz stisk.
3. MIT 3: Samomor je enostavna rešitev za probleme.
Ta pogled izhaja iz domneve, da smo ljudje bitja šibkega značaja in da se ne bomo
znali soočiti z vsemi težavami, ki nam bodo prišle na pot. Čeprav v življenju vsi ljudje
doživljamo podobne stvari, jih vsak doživlja na drugačen način. Tudi ljudje, ki jim
pripisujemo »osebnostno moč«, so krhki in ranljivi kot kdorkoli drug.
4. MIT 4: Vsakdo, ki je bil resen glede svoje odločitve za samomor, je pustil poslovilno
pismo.
Samo ena četrtina ljudi, ki naredijo samomor, napiše poslovilno pismo. Težko bi bilo
trditi, da ostale tri četrtine niso imele resnega namena storiti samomora. Drži pa, da je
brez poslovilnega pisma včasih težko razumeti, zakaj je nekdo naredil samomor.
5. MIT 5: Če je kdo v stiski, mu samomora raje ne omenjaj.
Načeloma ni potreben noben zadržek glede tega, ali se sme s človekom v hudi stiski
pogovarjati o samomoru ali ne. Nekdo, ki je v zelo hudi stiski, je o tej možnosti
gotovo že razmišljal. Če o svoji stiski lahko pove še komu drugemu, mu to prinese
olajšanje in ga spodbudi k iskanju bolj pozitivnih rešitev.
11
2.4 Samomor kot zdravstveno socialni pojav
2.4.1. Problematika samomorilnosti
Če se hočemo seznaniti s problematiko samomorilnosti kot zdravstvenim in družbenim
pojavom in ob tem razumeti intimne drame ljudi, ki se za takšno dejanje odločijo, bomo
naleteli na kar veliko težav. Govorimo o področju, ki med ljudmi nikoli ni bilo in ne bo
priljubljena tema razgovorov in razmišljanj. Glede na izobrazbo in poklic pa ima veliko ljudi
v Sloveniji precej informacij in znanja o tem, da je število tovrstnih dejanj pri nas veliko, da
gre za enega od vitalnih problemov te sredine in da mogoče stalna visoka številka samomorov
za neko sredino pomeni določeno opozorilo. Večina ljudi te informacije odriva nekam na rob
zavesti, misleč, da gre za problem, ki zadeva le medicino oz. psihiatrijo in da bodo vse
predlagane rešitve prišle od tod. Da to ne drži, še kako dobro vedo strokovnjaki, ki se poleg
teoretičnega razumevanja samomorilnosti ukvarjajo s suicidalnimi ljudmi in jim poskušajo
pomagati. Pomoč pa pomeni tudi razumevanje temeljnih dilem in stisk, ki jih imajo takšni
ljudje. Samo medicinska razlaga, da gre za dejanje bolnega človeka, se pogosto pokaže kot
nezadostna. Psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti, ki delajo s temi ljudmi, se bodo ne
le za razumevanje tovrstnih stisk, temveč tudi za pomoč morali še toliko bolj seznaniti in se
tudi oborožiti z znanji drugih družbenih in humanističnih ved − razvojne in klinične
psihologije, sociologije in filozofije. Že Camus je zapisal, da je na svetu le eno in edino pravo
filozofsko vprašanje, in to je vprašanje samomora (Mrevlje, 1995).
Samomor ni bolezen, je pa proces, ki se je pri človeku pričel že davno pred končnim
dejanjem, je zaključek vrste življenjskih zgodb, dogodkov, izgub in prizadetosti in je odraz
stiske in krize ali pa simptom določenega dogajanja pri človeku. Ljudje, ki so v razvoju svoje
osebne stiske in krize že iskali pomoč pri psihiatru, so takrat »dobili diagnozo«, kar pa ne
pomeni, da so bili duševni bolniki v pravem pomenu besede (Mrevlje, 1995).
2.4.2. Pojavnost in opisi samomorilnega vedenja
O samomorilnosti ne moremo govoriti, če ne poznamo osnovnih stvari v zvezi z agresivnostjo
pri samem človeku, zlasti razlik med zdravo, bolezensko in ustvarjalno oz. rušilno agresijo.
Pri človeku je prisotna agresivnost še z drugo dimenzijo, ki se kaže v razponu vedenja, ki ga
lahko označimo kot heteroagresivnost (navzven, proti nam), pa do avtoagresivnosti
(usmerjenost k sebi). Če sprejmemo tezo o samomorilnem procesu, ki se ne zgodi kot
nenadno in impulzivno dejanje, temveč velikokrat kot posledica sosledja vzrokov in
12
dolgotrajnega procesa, je treba poznati vse vedenjske vzorce in sam življenjski slog, ki kaže
večjo ali manjšo prisotnost samouničevalnosti pri posameznikih, pa tudi v širši družbi
(Mrevlje, 1995).
a) Indirektno samouničevalno vedenje
Pri indirektnem samouničevalnem (avtodestruktivnem) vedenju mislimo na tiste najbolj
prikrite oblike samouničevalnega vedenja, ki ga prizadeta oseba zavestno ne doživlja in ga
celo zanika, okolica pa njegovo ravnanje in način življenja prepoznava kot potencialno
nevarno in samouničujoče. Pri tem ne gre le za to, da lahko življenjski slog in navade tem
ljudem skrajšujejo življenje, temveč je njihova življenjska naravnanost usmerjena v izzivanje
določene nevarnosti, preveč tvegano samodokazovanje, kar potem ljudje komentirajo z
besedami: »Umrl je tako, kot je živel.«
To seveda ne pomeni, da bi imeli vse ljudi, ki jim je blizu »tvegan način življenja«, ali tiste, ki
»stresno živijo«, za samomorilno ogrožene. Pomembno pa je, da oni sami in okolica vedo, da
takšen način življenja prinaša večje tveganje in nevarnosti bodisi v smeri raznih »nesreč«
bodisi v smeri večje telesne obolevnosti različnih organov ali organskih sistemov pri človeku
(Mrevlje, 1995).
b) Oblike indirektnega samouničevalnega vedenja
Somatoformne (psihosomatskih) bolezni so bolezni, ki imajo jasne in prepoznavne duševne
vzroke za njihov nastanek in jih tako tudi laiki prepoznajo. Tukaj imamo v mislih veliko
motenj prebavnega trakta in ran na želodcu kot jasen primer takšne bolezni, večino bolezni
srčno-žilnega sistema, motnje hranjenja z anoreksijo in bulimijo na čelu, nekatere oblike
sladkorne bolezni, revmatičnih obolenj, astme, nastanka žolčnih kamnov in celo rakavih
obolenj. Takšne somatoformne bolezni lahko človeku pogosto ponudijo časten umik iz
življenja, kadar mu človek ni več kos (Mrevlje, 1995):
zloraba alkohola in drog, ki v razviti obliki odvisnosti pomeni posebno obliko
»kroničnega ali prikritega samomora«;
prometne nezgode, zlasti tiste, ki so povezane s opitostjo voznikov, ki so nesrečo
zakrivili;
igranje na srečo, ki ga v pretirani obliki danes štejemo v tako imenovano odvisniško
vedenje;
13
zanemarjanje in opuščanje terapevtskih navodil pri kroničnih telesnih boleznih,
zaradi česar lahko pride do nevarnega poslabšanja bolezni in grožnje v smeri smrtnega
izhoda;
zelo tvegani športi, ki ob iskanju zadoščanja ob premagovanju nevarnosti in
samodokazovanju prinašajo tudi nevarnost nesreč s hudimi posledicami. V to skupino
nevarnih športov lahko štejemo globinsko potapljanje, tekmovalno padalstvo, vrhunski
alpinizem, avtomobilski in motociklistični tekmovalni šport ter še kaj (Mrevlje, 1995);
preveč tvegano samopožrtvovalno vedenje v kočljivih družbenih in medsebojnih
situacijah ali delinkventno vedenje, ki išče srhljive situacije in kliče okolico k represiji
in kazni (Mrevlje, 1995).
c) Samomorilno razmišljanje (fantaziranje)
Pri samomorilnem razmišljanju (fantaziranju) lahko govorimo o povsem intimnem
razmišljanju posameznika, o katerem ne želi ne govoriti niti pisati in niti okolici povsem
slučajno sporočiti, da se njegova kriza stopnjuje. Takšna razmišljanja služijo posamezniku, da
se »poigrava« z mislijo, da bi si škodoval. Nemalokrat pri tem tudi predstavlja, kako bi na
njegovo smrt reagirali najbližji ali drugi v njegovi sredini ali v širši okolici. Takšna
razmišljanja srečamo pri otrocih pred vstopom v adolescenco in mladostnikih, pa tudi pri
odraslih niso tako redka, vendar se o njih manj govori. Ta razmišljanja so lahko le načelna,
kot možnost, da bi posameznik na takšen način prekinil ali zaključil svoje življenje, kadar
postane neznosno ali brezizhodno. Lahko se priključimo tistim, ki trdijo, da je le malo ljudi, ki
niso pomislili na možnost samomora, vendar so to zadržali zase (Mrevlje, 1995).
d) Samomorilne težnje
Tukaj bi lahko našteli tiste postopke proti samemu sebi, ki jih okolica, še večkrat pa izkušene
osebe prepoznajo kot samouničevalne ali avtoagresivne. Velikokrat gre za obliko indirektnega
vedenja, ki se še ni realiziralo s samomorilnim dejanjem. Zlorabe alkohola ali pretiranega
uživanja alkohola ljudje večinoma ne razumejo kot avtoagresivno dejanje, pogosto pa za koga
rečejo, »da samomorilno pije« (Mrevlje, 1995).
e) Parasuicidalna pavza
To obliko je Feuerlein opisal kot poskus umika iz neznosne realnosti ali pa poskus prekinitve
skrajno neugodnih dogodkov, v katere je vpleten posameznik. Velikokrat gre pri teh dejanjih
za samozastrupitve z zdravili, ko želi človek s spanjem prekiniti neugodno dogajanje in si
nabrati novih moči za reševanje le-teh. V okolici in navzven takšna dejanja pogosto dajejo
vtis, da gre za poskus samomora, vendar ga oseba zanika in pove, da pravzaprav o smrti ali o
tem, da bi umrla, ni niti razmišljala (Mrevlje, 1995).
14
f) Samomorilne grožnje
Na ta način oseba sporoča svoji okolici in jo seznanja s svojimi samomorilnimi nameni,
vendar v tej smeri še ni ničesar storila. Prav zato lahko ljudje v okolici to pogosto
podcenjujejo in banalizirajo v tistem smislu, da »tisti, ki o samomoru govori, ga že ne bo
napravil.« Statistični podatki pa nam govorijo drugače in opozarjajo pred to zablodo, kajti
ljudje, ki so o samomoru govorili, so ga slej kot prej tudi poskusili narediti ali pa so ga storili
(Mrevlje, 1995).
g) Samopoškodovanje
Namerno samopoškodovanje pomeni nenadno in impulzivno reagiranje posameznika v zanj
neznosni situaciji, ki v sebi ne nosi zavestnega samomorilnega namena. Navadno ti ljudje
rečejo, da o takšnem dejanju niso nikoli razmišljali in so nad njim začudeni in presenečeni.
Gre za tipični primer obrata od hetero- k avtoagresivnosti, kadar agresivnosti ni moč usmeriti
navzven. Zelo pogosto srečamo namerne samopoškodbe pri vedenjsko motenih ljudeh. Ker
okolica ta dejanja oceni kot poskus samomora, so takšne samopoškodbe lahko uspešno
manipulativno sredstvo osebnostno motenih posameznikov (Mrevlje, 1995).
h) Poskus samomora
Poskus samomora je avtoagresivno dejanje (kot samopoškodba, zastrupitev ali zaužitje večjih
količin kemičnih snovi), ki ga je povsem jasno pričel in izpeljal prizadeti posameznik s težnjo
po smrti, pa tudi namenom, da opozori nase in da kliče na pomoč. To razmerje med težnjo po
smrti in težnjo po življenju je različno od dejanja do dejanja, sta pa obe dimenziji pri poskusu
samomora vedno prisotni (Mrevlje, 1995).
i) Samomor
Najbolj jasno, prepoznavno in dokončno samouničevalno dejanje je dejanski samomor, pri
tem pa ga Milčinski opiše kot akt, s katerim se človek sam usmrti, njegov namen pa je
prepoznan tudi za okolico. Neka druga definicija pravi, da je samomor zavestno dejanje
samouničenja, ki ga najlažje razumemo kot večdimenzionalno težavo posameznika, ki je
ocenil takšno dejanje kot zanj najboljšo rešitev. Največkrat pa vidimo, da samomor ni
slučajno dejanje, ni samo odločitev, temveč končno dejanje procesa, ki se je pri posamezniku
začel že zelo zgodaj, najverjetneje že v njegovem otroštvu (Mrevlje, 1995).
K tej razdelitvi samouničevalnega vedenja bi dodali še tista dejanja, ki jih Milčinski imenuje
»neuspeli samomor«. S tem so mišljena tista avtoagresivna dejanja, ki jih je pričela oseba
sama, so pa bila nedvomno izpeljana s težnjo po smrti in bi se tako tudi končala, če ne bi
15
povsem slučajen splet okoliščin osebo rešil, da je ostala pri življenju. V nadaljevanju lahko še
govorimo o tako imenovanem »bilančnem« ali »racionalnem» samomoru, ki gornje možnosti
ne dopušča. Tukaj gre za dejanja, ki jih je človek storil »pri bistri glavi in zdravi pameti in
zavesti«, za okolico pa so ta dejanja presenetljiva in nepričakovana. Racionalnost takšne
odločitve za smrt je za nazaj mogoče prepoznati v dejanju samem (kombinacija več
postopkov), pa tudi v postopkih umrle osebe pred samomorom, ko se je intimno že poslavljala
od življenja in tako zaključevala svoje stvari (Mrevlje, 1995).
2.5 Slovenija in samomori
Kot navaja Valetič (2009), je Slovenija s samomori močno obremenjena. Po znanih podatkih
za Kranjsko je bil leta 1863 količnik samomora 3. Leta 1890 je bil ta količnik 6,8. Za to
obdobje se lahko vprašamo, ali ti količniki res izražajo dejansko stanje na terenu. Ko se je v
tridesetih letih dvajsetega stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija že
izkazovala količnik 19,4, poslej pa je številka narasla in se ustalila med 25 in 30. Slovenija je
leta 1993 med sedeminštiridesetimi državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika,
pristala na šestem mestu, s količnikom samomora 30,9.
Psihiatrična klinika Ljubljana v sodelovanju z več statističnimi službami od leta 1970 dalje
spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski, medicinski ter sociološki sestavi
populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. S posredovanjem Ministrstva za zdravje
spodbuja zdravstvene ustanove, da kliniki prijavljajo primere samomorilnih poskusov in
njihove podrobnosti. Tako kot povsod po svetu, so tudi v Sloveniji številčni podatki do neke
mere nezanesljivi, vendar pa njihov obseg že zadošča za statistično ugotavljanje dokončanih
in nedokončanih samomorilnih dejanj.
V petindvajsetih letih je bilo v Sloveniji opravljenih več raziskav, ki naj bi prispevale k
pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je v bistvu tudi ena od
oblik slovenske dediščine. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje
med najbolj ogroženimi skupinami prebivalstva. Najmanj 28 % samomorilcev ima namreč
strokovno potrjeno pridruženo duševno motnjo, nastalo zaradi uživanja alkohola (Valetič,
2009).
Najmanj samomora je bilo v zgodnjih sedemdesetih letih, ko se je rojevalo kontrakulturno
gibanje in hipijevstvo, največ pa ga je bilo tik pred slovensko osamosvojitvijo. V zadnjih
16
nekaj letih se je količnik spodbudno znižal. Količnik samomorov med slovenskimi moškimi je
od leta 1997 do leta 2005 padel iz 48,5 na 40,1 (na 100.000 prebivalcev) (Valetič, 2009).
17
3 DEJAVNIKI TVEGANJA
Učinkoviteje kot razporediti vse, kar imamo z vidika človeških virov in finančnih rezerv na
voljo za preprečevanje kar šeststo potencialnih samomorov med dvema milijonoma
Slovencev v enem letu, je poiskati ranljive skupine, kjer je tveganje mnogo višje, in določiti
dejavnike tveganja, ki verjetnost samomorilnega dogodka še dodatno povečujejo. Samo za
primer naj omenimo najbolj ranljivo skupino, to so osebe, ki so v prejšnjem letu »neuspešno«
poskušale storiti samomor. Zanje je tveganje za samomor v naslednjem letu najvišje, in sicer
stokrat višje kot v populaciji nasploh. Če bi spremljali vse poskuse samomora v Sloveniji, ki
jih je po ocenah gotovo več kot tisoč letno, bi s preprečevanjem samomora med tisočimi
osebami s stokrat višjim tveganjem lažje in učinkoviteje (vsaj stokrat) opravili delo kot z
neciljano preventivo med sto tisoč prebivalci. Med najbolj ranljive skupine sodijo osebe, ki so
samomor že poskušale (prvo leto po poskusu stokrat višje tveganje, ki ostaja visoko še vsaj
pet let), osebe s psihičnimi težavami (depresija in bipolarna motnja, shizofrenija in motnja
odvisnosti od alkohola lahko tvegaje povečajo za tridesetkrat) (Tomori, 2003; Marušič in
Temenik, 2009).
Ostali dejavniki tveganja te možnosti ne povečajo tako izrazito, a so lahko pri določeni
prepletenosti in pri določenem posamezniku sami po sebi skoraj ključni v trenutku odločitve.
Tako pri starejši osebi revščina izzove višje tveganje kot sicer, pri ženski pa materinstvo bolj
ščiti pred samomorom kot očetovstvo pri moškem. Telesna bolezen poveča tveganje, če
pomeni soočanje z verjetnostjo smrti, določeno nezmožnostjo ali že z manj kakovostnim
življenjem, s prenašanjem kroničnih in hudih bolečin ali pa obremenjujočega zdravljenja.
Epilepsija je bolezen, ki po obstoječih podatkih od vseh telesnih bolezni najbolj poveča
tveganje za samomor, vse tja do sedemkrat (Marušič in Temnik, 2009).
Ko so raziskovali, koliko samomorov je pravzaprav izvršenih v »afektu«, torej v impulzivnem
čustvenem stanju, se je izkazalo, da zelo malo. Impulzivnost in depresija sta včasih tesno
povezani, kar pa načeloma ne velja za povezanost impulzivnosti in izpeljave samomora
(Valetič, 2009).
Po spolu je razmerje tveganja med moškimi in ženskami v Sloveniji 3.6 proti 1, kar je visoko
in značilno za države s splošno visokim tveganjem. Po starosti tveganje izrazito narašča. Ne
glede na to pa žensk in mladih ne smemo izločati iz ciljane preventive. Ženske in mlajši
pogosteje poskušajo samomor, moškim in starejšim pa samomor pogosteje »uspe« že med
18
prvimi poskusi. Skrb vzbujajoče je tudi vztrajno rastoče število samomorov med mladimi, kar
je značilno za ves sodoben svet. Gre za posebej ranljivo skupino. Z vsakim samomorom
najstnika izgubimo petdeset let življenja. Kar pa za nas predstavlja največji javno-zdravstveni
izziv, je dejstvo, da je njihovo tveganje za samomor težje prepoznati ter ga še pogosteje kot
sicer spregledamo. Gre za razvojno obdobje in z njim povezane številne prepletene in
zapletene, najpogosteje pa prikrite ali nam sploh še neznane dejavnike tveganja za samomor.
Še vedno so pomembni družinsko okolje in odnosi v njem ter prizadevanje za samostojno
življenje, vzpostavljanje partnerskega odnosa (vključuje vzpostavljeno samozavest) in
razmišljanje o možnostih zaposlovanja na daljši rok (vključuje šolski uspeh). Obstoj duševne
motnje je v tem obdobju še pogosteje kot sicer zabrisan ali vsaj nejasen, saj se vse, tudi
duševna patologija, v tem času hitro, kar skokovito razvija. Občutljivost na stresne dogodke in
slog za obvladovanje stresa se ne morejo primerjati z izkušenostjo starejših.
Naštevanje dejavnikov tveganja se verjetno ne bi nikoli končalo, saj jih je verjetno toliko, kot
samomorov. Vsak samomor je izrazito individualen dogodek. Iskanje skupnih imenovalcev je
pomembno za usmerjanje preventivnih ukrepov, pri tem pa ne smemo zanemariti specifičnosti
vsake posamezne stiske in bolečine preživelih (Marušič in Temnik, 2009).
Nazorna razvrstitev dejavnikov tveganja:
1. Individualni dejavniki tveganja: sem sodijo samomorilni poskus v anamnezi,
duševne motnje, telesne bolezni, spol in starost, ne smemo pa pozabiti na osebnostno
strukturo (emocionalno labilni, vzkipljivi in agresivni so bolj ogroženi), stan (poročeni
so manj ogroženi, samski, še posebej ločeni in ovdoveli, pa bolj), izobrazbo (med
manj izobraženimi je količnik višji) in socialno-ekonomski status v družbi
(nezaposleni in manj premožni so izpostavljeni višjemu tveganju) (Tomori, 2003;
Marušič in Temnik, 2009).
2. Medosebni dejavniki tveganja: za zniževanje tveganja je pomembna bogata socialna
mreža, predvsem zaupne osebe, na katere se lahko v času duševne stiske obrneš po
nasvet, ki ti prisluhnejo in nudijo pomoč ter te v času globljih stisk tudi smiselno
usmerjajo k strokovnjakom. Seveda se medosebni dejavniki prepletajo z
individualnimi, predvsem z izzivanjem občutka manjvrednosti. Nizko samopodobo, ki
je eden ključnih dejavnikov tveganja, lahko namreč izzovejo individualni dejavniki,
19
npr. depresija, lahko pa jo izzove tudi ožje in širše okolje (Tomori, 2003; Marušič in
Temnik, 2009).
3. Družbeni dejavniki tveganja: sem spadajo nacionalne in regionalne značilnosti,
povezane tako s kulturo danega okolja (»mokra« ali »suha« družba glede na alkohol,
prevladujoča religija in odnos do življenja, vplivnost družbe ipd.), kakor tudi z
nenadnimi spremembami tega okolja (upad zaposlenosti, spremembe vrednost zaradi
izrazitih sprememb zakonodaje ali družbenega sistema, migracije ipd.). Navidezno se
ti dejavniki tveganja lahko zdijo manj pomembni, a prav zaradi slednjih ugotavljamo
nepredstavljive razlike med različnimi kulturami na isti celini (Litva s količnikom
blizu 40/100.000 letno in Albanija s količnikom pod 2/100.000 letno) (Marušič in
Temnik, 2009).
Druge delitve dejavnikov tveganja so za krojenje preventivnih ukrepov manj uporabne,
čeprav so z vidika temeljnih znanosti in raziskovanja samomora še kako pomembne, na
primer:
1. biološki dejavniki,
2. psihološki dejavniki,
3. sociološki dejavniki,
4. genetski dejavniki ter
5. okoljski dejavniki (Marušič in Temnik, 2009).
Če bi vse dejavnike tveganja poskusili poenostaviti tako, da bi večino spravili na najmanjši
skupni imenovalec, bi verjetno dobili dve veliki množici dejavnikov:
1. prva bi obsegala vse dejavnike tveganja, ki so dolgotrajna osnova obupu ali ga
nenadoma izzovejo (depresija, nizka samopodoba, izguba službe ipd.);
2. druga pa vse dejavnike, ki na podoben način opozarjajo na dolgotrajno ranljivost ali s
posamičnim dogodkom izzovejo občutek nepripadnosti (na primer izključitev iz
društva, ovdovelost, država, ki ne poskrbi za socialno vključenost kroničnih duševnih
bolnikov, ipd.).
20
Kot v svojem delu navaja Tančič (2009), postane nevarno, ko se naberejo dejavniki tveganja
iz obeh skupin in oseba obupa, pri tem pa se počuti, kot da bi sploh komur koli pripadala.
Odločitev za samomor je tu − ali pa vsaj zelo blizu.
Samomor kot končna oblika samomorilnega vedenja se tako kot pri odraslih tudi pri mladih
ne pojavi kar naenkrat, brez razlogov in opozorila. Pogosto je to le konec procesa, ki se je
lahko začel že dolgo pred samo izvedbo dejanja in med katerim se je tudi odločitev za
samomor spreminjala in bila včasih bolj, včasih manj prisotna. Samomor je torej kompleksen
pojav, ki izhaja iz dolgotrajnega in dinamičnega dogajanja, zato ga ne moremo
poenostavljeno razlagati ali iskati enoznačnih vzrokov zanj. Podobno kot v drugih življenjskih
obdobjih se tudi v mladostniškem povezuje, sešteva in medsebojno ojačuje več dejavnikov, ki
v svojem sovplivanju povečujejo možnost in nevarnost samomora. Poleg tistih, ki so prisotni
v vseh obdobjih, se v adolescenci pokažejo tudi nekateri dodatni dejavniki tveganja, ki so
povezani z značilnostmi in razvojnimi nalogami tega obdobja (oblikovanje identitete, vpliv
vrstnikov in medijev ipd.). Čeprav se dejavniki tveganja za pojav samomora pri mladih redko
pojavljajo izolirano, največkrat se namreč prekrivajo in povezujejo, jih bomo zaradi boljše
preglednosti razdelili v tri skupine:
• individualni dejavniki,
• družinski dejavniki,
• dejavniki okolja (Tančič, 2009).
3.1 Individualni dejavniki
Marušič (2003) navaja tri kategorije dejavnikov tveganja, med katere sodijo tudi individualni
dejavniki, ki so vezani neposredno na mladostnika in vključujejo duševne motnje, osebnostne
značilnosti, načine reševanja problemov, samopodobo, zlorabo drog ali alkohola, spolno
usmerjenost.
a) Duševne motnje
Duševne motnje predstavljajo najpomembnejši dejavnik tveganja za razvoj samomorilnega
vedenja pri mladostnikih, saj je pri večini mladostnikov, ki si skušajo vzeti življenje, prisotna
katera od duševnih motenj. Pri mladostnikih, ki samomor dejansko tudi izvršijo, pa je
verjetnost duševne motnje skoraj 90 %. Pri mladih so to večinoma motnje razpoloženja,
predvsem depresivne motnje, pogosta pa je tudi povezanost samomorilnega vedenja z
21
motnjami hranjenja ter s psihotičnimi in osebnostnimi motnjami. Duševne motnje so pri
mladih pogosto neprepoznane in neodkrite, kar še poglablja resnost tega dejavnika tveganja
(Tomori, 2009).
Depresivne motnje
Različne oblike depresivne motnje so najpogostejša duševna motnja pri mladostnikih. Tudi
pri samomorilnih mladostnikih samomorilno vedenje pogosto spremljajo depresivni
simptomi, kot so npr.: depresivno, razdražljivo ali otopelo razpoloženje, pomanjkanje
energije, utrujenost, jok, opuščanje oz. izguba zanimanja za aktivnosti, ki so prej predstavljale
zadovoljstvo idr. Za depresivne motnje pri otrocih in mladostnikih je značilno, da jih je težje
prepoznati, saj se lahko kažejo na različne načine, poleg tega so simptomi pogosto prekriti z
izstopajočimi zunanjimi znaki (motnje vedenja, hiperaktivnost, motnje hranjenja, ipd.).
Velikokrat se za klinično netipično sliko, pri kateri so poudarjeni tesnobnost, prepirljivost,
nemir in tudi nepredvidljivo nevarno vedenje, skriva depresiven otrok ali mladostnik, ki je
lahko tudi prikrito samomorilen. Manj opazni so umaknjeni, tihi in za okolico nezainteresirani
mladi, ki pa se lahko na ta način sami soočajo s stisko. Tudi v primerih delinkventnosti je
treba pomisliti na povezavo z depresivno motnjo. Pomembno je, da smo pri mladostnikih
pozorni na razvojne značilnosti, ki so sicer običajne in normalne – kažejo pa se lahko v
začasni spremembi razpoloženja in čustvovanja, saj to pogosto oteži prepoznavanje depresije.
Čeprav je depresivna motnja zelo značilna za samomorilne mladostnike, pa je treba poudariti,
da ni nujno vedno prisotna. Mladostniki lahko storijo samomor, ne da bi bili depresivni, prav
tako pa so lahko tudi depresivni, ne da bi imeli samomorilne težnje. V grobem bi lahko
povzeli, da v primerjavi z razvojno normalnimi spremembami razpoloženja o depresiji pri
mladostniku govorimo takrat, kadar obdobja potrtosti trajajo dolgo, se opazno odražajo v
mladostnikovih dejavnostih in vedenju, zavirajo njegove zdrave odnose z drugimi, razvoj in
uveljavljanje zanimanja in v splošnem hromijo njegov duševni razvoj (Tomori, 2009).
Motnje hranjenja
Za mladostnike z motnjami hranjenja je pogosto značilno tudi samomorilno vedenje.
Pokazalo se je, da samomor pri mladostnikih z anoreksijo ni redek in da je samomorilno
vedenje pomemben indikator za slabo prognozo pri zdravljenju te motnje. Ugotavljajo, da pri
posameznikih, pri katerih se anoreksija pojavi kasneje, izgubljanje teže pogosto izraža željo
po smrti. Zanimiva je povezava med depresijo, samomorom in anoreksijo. Možno je, da je za
mnoge mladostnice izgubljanje teže način samozdravljenja depresije, saj se ob izgubi teže
22
bolje počutijo, kar je povezano z njihovo boljšo telesno samopodobo in hormonskimi
spremembami. Po drugi strani pa lahko izgubljanje teže povzroči hudo obliko depresivne
motnje in sproži samomorilno vedenje. Še posebej nevarna depresivna motnja se lahko pojavi
pri mladostnikih, ki se ne odzivajo na zdravljenje, pri katerih lahko stalen boj proti
pridobivanju teže na eni strani in stalen socialni pritisk na drugi strani postaneta neznosno
breme. Tudi mladostniki z bulimijo so nagnjeni k samomorilnemu vedenju, ki je lahko del
njihovega impulzivnega in nestabilnega življenjskega sloga. Mnogi izvajajo življenjsko
nenevarne oblike samopoškodbenega vedenja, kot so ureznine v kožo, vendar tudi resni
samomorilni poskusi niso redki (Tomori, 2009).
b) Načini reševanja problemov in osebnostne značilnosti
Mladostniki se zelo različno spoprijemajo s težavami, s katerimi se srečujejo. Neprimerni
načini reševanja problemov oz. kognitivni slogi so tisti, ki kažejo sorazmerno togo negativno
zaznavanje situacije, brez sposobnosti prilagajanja in širšega vpogleda v problem. Značilna je
njihova nagnjenost k pesimističnemu pojmovanju tudi povsem običajnih življenjskih
dogajanj. Mladostniki s takim kognitivnim slogom bodo problemsko situacijo doživljali
enobarvno in nerešljivo, kar vodi k občutkom nemoči in obupa, tudi v povezavi s prihodnjimi
preizkušnjami. Posredno to otežuje razvoj spretnosti za obvladovanje stresa in reševanje
težav, zmanjšuje zaupanje vase in v druge ljudi ter utrjuje predstavo o sebi kot žrtvi dogajanja.
Primer takega kognitivnega sloga bi lahko prepoznali pri mladostniku, ki slab uspeh pri
matematiki zmotno doživlja zgolj kot posledico svoje nepriljubljenosti pri učitelju. Tak
pogled na situacijo vzbuja pri mladostniku nemoč in pesimizem, ker situacijo doživlja kot
nekaj, na kar ne more vplivati, hkrati pa to preprečuje iskanje drugih rešitev. Pri samomorilnih
mladostnikih so pogosto prisotne osebnostne in vedenjske značilnosti, ki se kažejo kot
vedenjske motnje ali pa nakazujejo razvoj osebnostnih motenj. Najpogosteje ugotovljena
osebnostna značilnost je impulzivnost, ki posameznika ovira pri zaznavanju in reševanju
stresne situacije, saj vpliva na to, da se le-ta prehitro odzove in ne razmišlja o posledicah
svojih dejanj. S samomorilnim vedenjem pa so povezani tudi mladostnikova nasilnost,
socialni umik in izogibalno vedenje. Samomorilni mladostniki imajo pogosto šibko zaupanje
vase in v svoje sposobnosti ter nizko samopodobo, kar ni presenetljivo, saj je le-ta zelo
povezana z depresivno motnjo (povečuje posameznikovo ranljivost za razvoj depresije), ki se
pri njih prav tako pogosto pojavlja (Tomori, 2009).
23
Spolna usmerjenost
Homoseksualna usmerjenost pri obeh spolih je pomembno povezana s samomorilnim
vedenjem. Raziskave kažejo, da je nevarnost za resen samomorilni poskus pri homoseksualni
populaciji štiri- do šestkrat večja kot pri heteroseksualnih mladostnikih. Največje tveganje za
samomorilno vedenje je obdobje, v katerem se posameznik sooči s svojo homoseksualno
usmeritvijo, in je pred njim naloga, da to sprejme. Tudi pritiski družbenega okolja na
posameznika so lahko v takih primerih izjemno veliki. Pri mladostnikih je to običajno
obdobje okoli 18. ali 19. leta. Večjemu tveganju so izpostavljeni posamezniki, ki so v svojem
okolju osamljeni in ki se s svojo spolno usmerjenostjo obremenjujejo že od zgodnje
adolescence (Tomori, 2009).
Zloraba alkohola in drog
Zloraba alkohola ali drog in samomorilno vedenje sta povezana na različne načine, skozi
neposredne ali posredne mehanizme. Droge in alkohol lahko vplivajo na razvoj
samomorilnega vedenja neposredno, saj poslabšajo presojo dejanj, zvišajo nivo impulzivnosti,
povzročijo pa lahko tudi resne razpoloženjske motnje, vključujoč začasne, intenzivne
depresivne motnje s samomorilnimi težnjami. Izkazalo se je, da se tveganje za poskus
samomora veča z večjo količino popite alkoholne pijače in pitjem močnejših alkoholnih pijač
oz. na drugi strani z uporabo težjih drog, kot sta npr. heroin in kokain. Pri posameznikih, ki
razvijejo odvisnost, pa je tveganje, da bodo življenje končali s samomorom, še višje: pri
osebah odvisnih od alkohola okoli 15 % in pri osebah, odvisnih od drog, okoli 10 %. Zloraba
psihoaktivnih snovi zelo pogosto poslabša oz. poglobi že prisotne motnje, npr.: poveča
tesnobnost, poglobi depresijo ali povzroči več halucinacij pri psihozi, s čimer posredno veča
tudi tveganje za pojav samomorilnega vedenja. Druga oblika posredne povezave med zlorabo
psihoaktivnih snovi in samomorom se nanaša na možno pomembnost genetskih dejavnikov
pri razvoju alkoholizma in zgodnjih psihiatričnih motenj. To pomeni, da je za otroke
alkoholikov večja verjetnost, da so genetsko bolj nagnjeni k razvoju tako samomorilnega
vedenja kot tudi k zlorabi psihoaktivnih snovi, hkrati pa so običajno večkrat izpostavljeni
(potencialnemu) samomorilnemu vedenju pri svojih starših in odraščanju v kaotičnih in manj
ustreznih razmerah (Groleger, 2004) .
24
3.2 Družinski dejavniki
Družinski dejavniki vključujejo značilnosti družinskega sistema, ločitev ali izgubo staršev,
morebitne spolne, fizične ali psihične zlorabe v družini.
Značilnosti družine
Med najbolj odločilnimi dejavniki tveganja za razvoj samomorilnega vedenja pri mladostniku,
ki so povezani z značilnostjo družine, v kateri odrašča, so duševne motnje pri starših. To so
lahko depresivne ali tesnobne motnje, zloraba alkohola in drugih psihoaktivnih snovi,
antisocialna osebnostna motnja, še posebej pa družinska zgodovina samomorilnega vedenja.
Izpostavljenost samomorilnemu vedenju v družini lahko deluje po principu modela, kar
pomeni, da lahko postane družinskim članom misel na samomor kot način reševanja
problemov, ko so v stresni situaciji, bližja. Večja je tudi verjetnost posnemanja in
vključevanja v podobne oblike samomorilnega vedenja. Po drugi strani je v določenih pogojih
možno tudi obratno – da samomorilno vedenje družinskega člana odvrne druge člane od
podobnega vedenja. Vpliv samomorilnega vedenja posameznega družinskega člana na druge
je torej odvisen od tega, kakšno stališče imajo v družini glede samomora, od značilnosti in
okoliščin samega dejanja, odnosa med samomorilnim posameznikom in drugimi člani družine
ter specifičnega vpliva dogodka na posamezne družinske člane. Veliko število samomorilnih
mladostnikov poroča o družinskem nasilju, vključno z izkušnjo telesne ali spolne zlorabe, o
čustveni in dejanski zanemarjenosti, pomanjkanju pomembnih čustvenih vezi v družini ali
pretirani zaprtosti družine pred okoljem. Pogosti so tudi konfliktni odnosi v družini, motnje v
komunikaciji in skrajno nizka ali previsoka pričakovanja staršev do otrok. Pozabiti ne smemo
tudi na socialno-ekonomski status družine. Mnogi mladostniki, ki izkazujejo visoko tveganje
za samomorilno vedenje, izhajajo iz neugodnih socialnih razmer. Zanje so značilne številne
prikrajšanosti, od materialne in socialne do izobrazbene, kar znižuje kakovost življenja v
njihovem okolju. Posredno te razmere vplivajo tudi na vrsto navad, ki ogrožajo zdravje in
ustrezen psihosocialni razvoj (npr. zloraba alkohola). Raziskave ugotavljajo, da je v družinah
samomorilnih mladostnikov običajno hkrati prisotnih več dejavnikov, ki se povezujejo in
prepletajo (Tomori, 2009).
25
Ločitev ali izguba staršev
Izguba enega, predvsem pa obeh staršev je pomemben dejavnik tveganja za razvoj
samomorilnega vedenja pri mladostniku. Raziskave so pokazale, da ima v nekaterih primerih
izguba zaradi ločitve staršev še pomembnejši vpliv kot izguba zaradi smrti starša. Mnogo
težav otrok in mladostnikov v družinah, v katerih se starša kasneje ločita, se namreč začne že
precej pred ločitvijo, intenzivnost in pogostost konfliktov med staršema sta napovednika
mladostnikovega prilagajanja. Pokazalo se je, da so konflikti znotraj družine neposredno
povezani s pogostostjo samomorilnega vedenja pri mladostniku, medtem ko dobri odnosi med
družinskimi člani in harmonija v družini predstavljata varovalna dejavnika. Povezanost teh
dejavnikov je bolj izrazita pri dekletih kot pri fantih (Tomori, 2009).
Zloraba
Čeprav se zloraba mladostnika na spolni, fizični ali psihični ravni lahko zgodi oz. se dogaja
tudi v drugih okoljih (v šoli, v bližnjem socialnem okolju ali s strani tujcev itd.), jo omenjamo
v okviru tega poglavja, saj se najpogosteje vseeno pojavi v družini. Vse oblike zlorabe so
pomemben dejavnik tveganja za razvoj samomorilnega vedenja pri mladostniku. Raziskave so
pokazale, da se reakcije mladostnikov na spolno zlorabo razlikujejo glede na spol. Pri dekletih
se večkrat razvijejo zdravstveno-psihološki simptomi, kot so npr. nočne more in zdravstvene
težave, medtem ko fantje večkrat razvijejo vedenjske simptome, kot so ponavljajoči
samomorilni poskusi ali zloraba substanc. Primerjave kažejo, da mladostniki, ki so bili fizično
zlorabljeni, večkrat poročajo o samomorilnih mislih in vedenju kot nezlorabljeni mladostniki.
Pomemben vpliv na razvoj samomorilnega vedenja imajo resnost in trajanje zlorabe ter
identiteta osebe, ki mladostnika zlorablja. Resna zloraba s strani staršev se pogosto povezuje
tudi z dodatnimi dejavniki tveganja, kot so družinska zgodovina psihičnih problemov ali
zloraba drog ali alkohola (Tomori, 2004).
3.3 Dejavniki okolja
Ti dejavniki tveganja izhajajo iz mladostnikovega socialnega okolja, šolskega konteksta ter
vpliva interneta in ostalih medijev.
Vrstniki
Kot smo zapisali že v prejšnjih poglavjih, z odraščanjem narašča tudi pomembnost odnosov z
vrstniki in njihov vpliv na mladostnika. Samomorilno vedenje prijateljev ali drugih vrstnikov,
26
ki jih mladostnik pozna, predstavlja pomemben dejavnik tveganja za razvoj podobnega
vedenja pri njem. Kot je opisano že pri samomorilnem vedenju družinskih članov v prejšnjem
poglavju, lahko pride tudi pri stiku z vrstniki, ki izražajo samomorilne misli ali vedenje, do
mladostnikovega posnemanja. Tveganje je večje, če se mladostnik s samomorilnim vrstnikom
identificira v večji meri – zaradi podobnih lastnosti, težav ali tesnega medosebnega odnosa.
Večja je tudi nevarnost, če mladostnik doživlja, da je njegov prijatelj ali vrstnik s
samomorilnim vedenjem dosegel, kar je želel oz. kar bi si sam želel (npr. poznanost, odziv
okolice, pobeg pred problemi ipd.). Ni tako redek pojav, da samomoru mladostnika kmalu
sledi tudi poskus samomora njegovega prijatelja ali vrstnika iz iste šole, in sicer pogosto na
podoben način. Poleg posnemanja pa so pomembni tudi drugi vidiki vrstniških odnosov.
Raziskave kažejo, da težave v odnosih z vrstniki, kot so prepir ali prekinitev prijateljstva,
težave pri pridobivanju prijateljev in osamljenost, povečujejo možnost samomorilnega
vedenja. Tudi ustrahovanje (ang. bullying), ki je pogost pojav in se verjetno pojavlja v vseh
šolah, je pomemben dejavnik tveganja. Za mladostnika, ki ga na različne načine ustrahujejo
ali izsiljujejo drugi, običajno starejši učenci, lahko to predstavlja pomemben vir stresa in
fizičnih ter čustvenih problemov. Nekateri avtorji so odkrili pomembno povezavo med
ustrahovanjem in številnimi vedenjskimi in psihološkimi simptomi, vključujoč depresijo,
tesnobo, strah pred šolo in nizko samopodobo. Pri tem so izpostavili, da so tudi mladostniki,
ki ustrahujejo druge, bolj izpostavljeni tveganju razvoja depresije ali samomorilnega vedenja
(Tomori, 2009).
Šola
Šola igra skoraj osrednjo vlogo v življenju mladostnika, saj pouku in šolskemu delu posveti
več kot tretjino svojega dne. Je drugi najbolj pomemben socialni sistem, v katerega je
mladostnik vključen, takoj za družino, in prinaša veliko pozitivnih dejavnikov v njegovo
življenje (izobraževanje, vzgoja, socializacija ipd.). Kljub temu pa ne smemo spregledati tudi
morebitnih negativnih vplivov. Težave, povezane s šolo, ki lahko predstavljajo tveganje pri
razvoju samomorilnega vedenja mladostnikov, so različne, najpogostejši pa sta šolski neuspeh
in ustrahovanje s strani drugih učencev, kar je opisano že zgoraj. Zaradi šolskega neuspeha
lahko začne mladostnik dvomiti v svoje intelektualne sposobnosti in možnosti, razvijati nizko
samopodobo, tesnobo, depresivno razpoloženje ipd. in morda začeti razmišljati tudi o
samomoru kot možnem izhodu iz te stresne situacije. Samomorilne misli se lahko pojavijo
tako pri učencu s trajnim učnim neuspehom, ki stalno utrjuje njegove občutke nesposobnosti
in manjvrednosti, kot tudi pri učencu z nenadnim, nepričakovanim neuspehom, še posebej, če
27
je bil mladostnik prepričan v dober rezultat. Pomembno vlogo imajo tudi pričakovanja staršev
in ostalih pomembnih oseb v mladostnikovem življenju v zvezi s šolskih uspehom ter
mladostnikova želja po njihovi izpolnitvi. V povezavi s šolo pa ne smemo zanemariti niti
mladostnikovih težav z disciplino in nedovoljenim izostajanjem od pouka, ki so lahko
pomemben opozorilni znak, da se z mladostnikom nekaj dogaja in da se za tem lahko skriva
tudi depresivno razpoloženje ali nagnjenost k samomoru (Tomori, 2009).
Internet
Pri pojavu samomora med mladostniki ne smemo spregledati tudi vpliva interneta. Kakor le-ta
omogoča dostop do številnih informacij in oblik pomoči, prinaša tudi mnoga tveganja – tudi v
povezavi s samomorilnim vedenjem. Na internetu je mogoče najti ogromno število strani, ki
so posvečene temi samomora. V grobem jih razdelimo v štiri skupine. V prvi skupini so strani
s konstruktivnimi in uporabnimi informacijami, ki želijo prispevati k boljšemu razumevanju
razlogov za samomorilno vedenje. Drugo skupino sestavljajo strani z nasveti in informacijami
za posameznike, ki iščejo pomoč pri soočanju s samomorilnimi mislimi. Tretja skupina
vključuje forumske strani, ki omogočajo pogovor med posameznimi uporabniki. Te so lahko
dobrodošle in koristne, če na njih posamezniki drug drugemu dajejo oporo pri obvladovanju
stiske in samomorilnih misli, lahko pa predstavljajo tudi pomembno tveganje, če se
uporabniki opogumljajo pri samomorilnem vedenju ali izmenjujejo nasvete glede
samomorilnih metod. V četrti skupini, ki predstavljajo največje tveganje za razvoj
samomorilnega vedenja, pa so strani, ki objavljajo nasvete oz. t. i. recepte za izvedbo
samomora ali pa celo spodbujajo k samomoru. Primer tega so tudi strani, ki pomagajo
samomorilnim posameznikom, da sklenejo pakt, ki vodi v skupno izvedbo samomora ali pa
medsebojno pomoč pri tem. To so seveda strani, ki bi jim morali pri preventivi posvetiti
največ pozornosti in mlade obvarovati pred njihovo nevarno vsebino (s pogovorom z
mladostnikom, z osveščanjem staršev, z blokiranjem določenih spletnih strani ipd.) (Tomori,
2009).
Mediji
Način poročanja medijev o samomoru je lahko pomemben dejavnik tveganja za samomorilno
vedenje, še posebej pri mladostnikih. Pri vplivu medijev gre lahko za podobne mehanizme kot
v primeru, ko je posameznik izpostavljen samomorilnemu vedenju med prijatelji in
družinskimi člani. Nekateri avtorji so to pojasnili s teorijo infekcije. Prenašanje
samomorilnega vedenja naj bi bilo po njihovi razlagi odvisno od »nalezljivosti«
28
samomorilnega modela − posameznika, o katerem poročajo mediji (npr.: v kolikšni meri se
lahko ljudje z njimi identificirajo), obsega izpostavljenosti (npr.: bolj pogosta izpostavljenost
podobnim novicam ima večji vpliv), dovzetnosti osebe za take novice (npr.: pri osebah z
depresivnim razpoloženjem, nizko samopodobo je dovzetnost večja) in varovalnih dejavnikov
(npr.: emocionalna podpora, ki jo ima oseba). Posebej bi lahko izpostavili element
identifikacije, saj igra v obdobju mladostništva, v katerem je izoblikovanje lastne identitete
ena osrednjih razvojnih nalog, pomembno vlogo. Identifikacija oz. želja po posnemanju
nekoga, s katerim se čutimo povezani, se lahko deli na dva tipa: vertikalno in horizontalno.
Vertikalna je identifikacija z znanimi osebnostmi ali drugimi posamezniki z višjim statusom
in lahko pojasni, zakaj je imel samomor Marilyn Monroe ali Kurt Cobaina tako močan vpliv
na samomorilno vedenje splošne populacije. Horizontalna je identifikacija z ljudmi, ki imajo
podobne značilnosti ali probleme kot posameznik, npr. starost, narodnost ali podobne težave v
odnosih, kar lahko pojasni, zakaj tudi nekatere fikcijske televizijske serije vplivajo na
povečanje samomorilnega vedenja med gledalci. Pomembno je tudi, kako mladi doživljajo
izid oz. posledice samomora. Če mediji samomorilno vedenje opisujejo zelo romantično ali
senzacionalistično in posameznika, ki je storil samomor, kot junaka ali žrtev družbe, lahko
vplivajo na to, da začnejo mladi samomor dojemati kot nekaj, kar ima pozitivne posledice
(npr. slava, maščevanje, uspešen pobeg pred problemi, vpliv na družbo ipd.). Še posebej
nevarno je, kadar mediji zelo natančno opisujejo samomorilno metodo, saj lahko s tem
pomagajo mladim poiskati način za udejanjanje njihovih samomorilnih želja (poročanju o
smrti japonske pop zvezde Yukko Okada, ki je skočila z visoke stavbe, je npr. sledil velik
porast samomorov s podobno metodo, kar so poimenovali Yukko sindrom). Omeniti je treba
še en način vplivanja medijev na samomorilno vedenje mladostnikov. Pogosta prisotnost
samomora v medijih lahko povzroči, da ga začnejo mladi dojemati kot nekaj običajnega in
zelo pogostega, poveča se njihova dovzetnost za samomor in doživljanje, da je to sprejemljiv
odgovor na težave ali stres, s katerimi se srečujejo (Tančič, 2009).
Kaj zmanjšuje tveganje za samomor?
Na manjše tveganje za razvoj samomorilnega vedenja pri mladostniku seveda vpliva
odsotnost dejavnikov, ki smo jih opisali v pričujočem poglavju, poleg tega pa je treba na
kratko omeniti tudi nekaj posebnih varovalnih dejavnikov.
29
Med individualnimi dejavniki, ki zmanjšujejo tveganje za samomor, so:
dobre socialne spretnosti,
visoka samopodoba,
zaupanje vase in v svoje sposobnosti,
sposobnost iskanja pomoči v stresnih situacijah in iskanje nasvetov pri pomembnih
odločitvah,
odprtost za upoštevanje predlogov in izkušenj drugih ljudi,.
Med družinskimi dejavniki je treba poudariti:
dober odnos s starši in drugimi družinskimi člani,
podporo s strani družine,
zgled za konstruktivne načine reševanje stresnih situacij.
Med dejavniki okolja pa lahko izpostavimo:
dobro socialno integracijo (npr.: s pomočjo vključevanja v športne ali druge aktivnosti v
prostem času),
dober odnos z vrstniki (prijatelji, sošolci, sosedi ipd.),
dober odnos z učitelji in drugimi pomembnimi odraslimi ter podpora z njihove strani
(Tomori, 2004).
30
4 MLADOSTNIK IN ISKANJE POMOČI
Mladostništvo ali adolescenca je razvojno obdobje, ki ga lahko umestimo med približno
11.−12. leto (konec otroštva) in 22. −24. leto starosti (začetek zgodnje odraslosti). Tako kot
celoten človekov razvoj je tudi obdobje mladostništva večrazsežnostno, saj se v tem obdobju
dogajajo medsebojno povezane spremembe na telesni, intelektualni, čustveno osebnostni in
socialni ravni. Spremembe, s katerimi se sooča mladostnik, pa ne predstavljajo izzivov samo
za mladostnika samega, temveč za njegovo celotno okolje. Prve resne ljubezni, iskanje
samega sebe, uporništvo in rušenje mej je nekaj, kar pozna vsak starš, vsak učitelj, vsakdo, ki
se je v takšni ali drugačni vlogi srečal z mladostniki. Včasih se zdi, da mladostnike razumejo
le njim enaki – mladostniki. Večina mladostnikov obdobje adolescence zaključi z manjšimi
ali večjimi pretresi, žal pa nekateri mladostniki ravno v tem obdobju razvijejo določene oblike
tveganega vedenja (npr. prekomerna uporaba tobaka, prekomerno uživanje alkohola ipd.), ki
se v kasnejšem obdobju razvoja (zgodnja odraslost) lahko še stopnjujejo (Roškar, 2009).
4.1 Med družino, vrstniki in okoljem
V kontekstu številnih in zahtevnih razvojnih nalog ter mladostnikovega osamosvajanja,
oblikovanja identitete, razvoja vzajemnih in stabilnih odnosov z vrstniki ter preizkušanja
različnih odraslih vlog postanejo odnosi med mladostniki in starši precej manj strukturirani in
veliko bolj napeti, kot so bili v otroštvu.
Mladostniki v odnosu do staršev izmenično komunicirajo v vlogi otroka in odraslega, od
staršev pa izmenično pričakujejo vlogo starša, partnerja in prijatelja. Pravila, postavljena s
strani staršev, postopoma zamenjajo dogovori glede svobodnega odločanja in odgovornosti.
Posebej značilna za to obdobje je selektivna komunikacija s starši, saj se mladostniki s starši
pogovarjajo o šoli, izbiri študija, vedenjskih normah, različnih življenjskih nazorih, idejah,
načelih ter o družinskih problemih. Redkeje pa se z njimi pogovarjajo o širših družbenih
problemih, npr. o uživanju drog in alkohola ter o smislu življenja, še posebej pa se izmikajo
temi spolnosti. Čeprav v mladostništvu vrstniški odnosi postanejo pomembnejši, kot so bili v
otroštvu, ne pomeni, da družina v mladostnikovem življenju izgublja pomembnost. Dejavniki,
kot so čas, ki ga imajo starši za mladostnike, postavljanje meja mladostniku in psihološka
povezanost z njimi, še vedno zelo pomembno vplivajo na nadaljnji razvoj mladostnikov in
predstavljajo temelje za uspešno obvladovanje razvojnih nalog samopodobe (Roškar, 2009).
31
Interakcija z vrstniki v tem obdobju pridobiva pomen v mladostnikovem razvoju, njegovem
osamosvajanju od primarne družine, oblikovanju identitete, vzorcev moralnega presojanja in
vedenja, pridobivanju socialnih spretnosti in upadu mladostniškega egocentrizma. Interakcija
z vrstniki mladostniku omogoča prostor in kontekst, v katerem lahko predela teme, ki jih s
starši ne more (npr.: o spolnosti), hkrati pa mu ti odnosi služijo kot prototip odraslega
življenja. Tisti mladostniki, ki ne uspejo vzpostaviti zadovoljivih odnosov z vrstniki, imajo v
nadaljevanju svojega življenja običajno več težav. Osamljeni in nesprejeti mladostniki so v
socialnih interakcijah bolj anksiozni, depresivni, manj pripravljeni na vzajemne dogovore in
samorazkrivanje in izražajo več medosebne sovražnosti kot ostali mladostniki. Težnja in
potreba po neuresničeni sprejetosti pa običajno vodi v različne oblike tveganega vedenja
(Zupančič, 2000).
4.2 Med odobravanjem in neodobravanjem
Tvegano vedenje je v obdobju mladostništva sicer vsakdanji pojav, saj so različne oblike
tveganega vedenja v obdobju mladostništva lahko le del običajnega preizkušanja mej in
iskanja svoje vloge. Ogrožajoče pa tako vedenje postane takrat, kadar se prične že zgodaj v
razvoju mladostništva; kadar je kontinuirano in ni omejeno le na posamezne priložnosti; kadar
je povezano z življenjskim slogom, ki je za mladostnika neustrezen in otežuje ali celo
onemogoča konstruktivne dejavnosti; kadar poteka v krogu vrstnikov, ki to vedenje
spodbujajo in občudujejo; in kadar se med seboj povezuje in dopolnjuje več oblik tveganja.
Tvegano vedenje lahko nastane kot posledica telesnih in duševnih sprememb, gledano z
družbenega vidika pa kot preizkušanje možnosti za oblikovanje lastnega sveta in življenja.
Mladostnik je v tem obdobju pod vplivom dvojnih pritiskov, in sicer pritiskov odraslega sveta
in pritiskov sveta vrstnikov. V slednjem pogosto veljajo drugačna pravila, vrednote, oblike
vedenja in komuniciranja kot v svetu odraslih. Mladostniki tvegano vedenje povezujejo z
mnogimi pozitivnimi izkušnjami, kot so: ugodje, občutek sprostitve, vznemirjenja, občutek
odraslosti in neodvisnosti, poguma in moči. Tako vedenje lahko nadomešča druge oblike
samopotrditve, veča sprejemanje s strani vrstnikov, ugled in veljavo v njihovih očeh, napolni
prosti čas, odpravlja dolgčas, lajša neugodna čustva in razpoloženja, veča zadovoljstvo s seboj
in nadomesti druge, težje dosegljive vire samospoštovanja (Tomori in sod., 1998).
32
Med najpogostejše oblike tveganega vedenja v mladostništvu se uvršča uporaba tobaka,
alkohola in drugih psihoaktivnih snovi. Redkeje pa se pojavljajo druge oblike tveganega
vedenja, kot so npr. različne oblike nasilja oz. trpinčenja, zasvojenost s hrano, odvisnost od
spolnosti ali tvegano spolno življenje, odvisnost od interneta ipd. Nekatere oblike tveganega
vedenja lahko vodijo v razvoj duševne bolezni (npr. depresije, anksioznosti) in v skrajnem
primeru do občutkov obupa in samopoškodbenega ter samomorilnega vedenja (Tomori in
sod., 1998).
4.2.1 Mladostnik in samomor
Del mladostnikovih nalog odraščanja je tudi soočanje z eksistencialnimi vprašanji ter
iskanjem razumevanja življenja in smrti. Občasno pojavljanje samomorilnih misli pri
mladostnikih, zato ni neobičajno in lahko predstavlja del normalnega razvoja v adolescenci.
Samomorilne misli postanejo nevarne, kadar njihovo uresničenje predstavlja edini način, da se
mladostnik reši iz krize ali stresnih občutij, ki jih doživlja. Takrat postanejo resno tveganje za
poskus samomora (Puklek, 2001).
4.2.2 Pogostost samomora med mladimi in stanje v Sloveniji
Samomor je v obdobju mladostništva med prvimi tremi vzroki umrljivosti. Čeprav je število
samomorov med mladimi manjše kot pri starejši populaciji, ne smemo spregledati
zaskrbljujočega podatka iz številnih raziskav, da se v primerjavi z drugimi starostnimi
skupinami prebivalstva povečuje delež mladih, ki končajo svoje življenje s samomorom
(Puklek, 2001). Primerneje kot samo o samomoru je govoriti o širšem pojmu samomorilnega
vedenja mladostnika, ki vključuje tudi samomorilne misli in samomorilne poskuse, ne samo
izvedenega samomora. Samomorilnih poskusov brez smrtnega izida je med mladostniki
precej več kot dejanskih samomorov, po nekaterih raziskavah celo dvajsetkrat več, vendar to
ne pomeni, da samomorilni poskusi niso nevarni. Nanje moramo biti še posebej pozorni, saj
približno 10 % posameznikov, ki so samomor v preteklosti že poskušali, kasneje tudi zares
stori samomor. Samomorilne misli in vedenje se začnejo redko pojavljati pred 12. letom, vrh
v mladostniški dobi pa dosežejo med 14. in 18. letom (Puklek, 2001). Tako slovenske kot tuje
raziskave (npr. ESPAD, 2007) kažejo, da v primerjavi z dekleti fantje skoraj štirikrat
pogosteje storijo samomor, medtem ko je obraten trend opazen pri samomorilnih poskusih in
samomorilnih mislih. Za razlike med spoloma obstajajo številne razlage. Ena od možnih je, da
33
ima samomorilno vedenje pri dekletih drugačno funkcijo kot pri fantih. Pri dekletih to večkrat
služi izražanju stiske, začasnemu umiku pred negativnimi občutki ali sprostitvi napetosti, zato
se pri njih pogosteje pojavljajo samomorilne misli in samomorilni poskusi. Pri fantih, ki za
soočanje s stresom pogosteje kot dekleta uporabljajo navzven usmerjene načine, kot so
delinkventno vedenje, pretepanje ali druge oblike nasilja, pa je samomor pogosto zadnji
korak, ki ni več namenjen klicu na pomoč. Fantje tudi v večji meri izbirajo bolj smrtonosne
metode samomorilnega vedenja (obešanje, uporaba strelnega orožja).
Vsako leto v Sloveniji izvrši samomor okrog dvajset mladostnikov, med katerimi je število
fantov skoraj štirikrat večje od števila deklet. Pred leti je bila izvedena tudi obsežna raziskava
o samomorilnem vedenju med slovenskimi srednješolci (Tomori, 1998). Pokazala je, da je kar
31,1 % fantov in 45,1 % deklet že razmišljalo o samomoru, 6,8 % fantov in 13,5 % deklet v
starosti od 14 do 19 let pa je poročalo o tem, da so samomor že poskušalo izvesti. Pri tem je
treba poudariti, da v raziskavo niso bili zajeti mladostniki, ki se ne šolajo, zato je podatek za
splošno populacijo mladostnikov pri nas verjetno še višji. Mladostniki, ki niso vključeni v
izobraževanje, so namreč običajno izpostavljeni tudi večjemu številu dejavnikov tveganja –
pogosto živijo v razmerah, ki so za kakovost njihovega življenja in gradnjo pozitivne
samopodobe slabše kot pri šolajočih vrstnikih, prikrajšani pa so lahko tudi za podporo
vrstnikov in širšega socialnega okolja (Puklek, 2001; Ziherl in Pregelj, 2009).
4.3 Iskanje pomoči pri mladostnikih
Vsem, ki delajo z mladimi, je v veliko oporo znanje o tem, kako mladi iščejo pomoč, koliko
se zanašajo na ljudi znotraj svoje socialne mreže (prijatelje, starše, učitelje) in na strokovno
pomoč, ter o tem, kateri so še drugi načini izražanja njihovih težav.
4.3.1 Mladostniško obvladovanje stiske
Mladostniki se med seboj razlikujejo v tem, kako uspešno in sebi v korist znajo razreševati
konflikte in frustracije. K samomorilnemu vedenju nagnjeni mladostniki v težavah reagirajo
bolj čustveno in imajo več občutkov jeze in krivde kot ostali mladostniki, se bolj zapirajo v
svoje sobe in pogosteje posegajo po alkoholnih pijačah. Ti manj sprejemljivi načini izražanja
stiske jih lahko še dodatno izolirajo od okolice in povečajo njihovo stisko. Vzpostavi se lahko
tudi začaran krog, ko način obvladovanja stiske začne povzročati dodatno težavo. Tak primer
je uživanje alkoholnih pijač, ki mladostniku najprej služi pri reševanju stisk, kasneje pa začne
34
težave povečevati oz. povzroča nove. Mladostniki brez samomorilnih teženj uporabljajo več
načinov reševanja problemov, kot je npr. razmislek o podobnih situacijah ali samostojno
reševanje konfliktov, kar jim omogoča bolj konstruktivno obvladovanje težkih situacij
(Poštuvan, 2009).
Velik odstotek mladostnikov s samomorilnim vedenjem ne dobiva nobene pomoči. Ti
mladostniki pogosto ne znajo dobro oceniti, kako resne so njihove težave in da potrebujejo
pomoč pri njihovem reševanju. Raziskave kažejo, da le polovica adolescentov s
samomorilnimi mislimi prepozna, da potrebujejo pomoč, in samo tretjina mladih s hudimi
simptomi depresije in anksioznosti poišče strokovno pomoč. Med tistimi brez pomoči je več
fantov kot deklet, trend pa je odvisen tudi od vrste mladostnikovih težav. Primerjava je
pokazala, da mladostniki s samomorilnimi težnjami težje poiščejo pomoč kot njihovi vrstniki.
Mladostnikom ne dela težav le prepoznava lastnih problemov, temveč tudi njihovo sporočanje
okolici. Pogosto mladi svoje stiske ne izrazijo preko besed, temveč skozi različne oblike
družbeno bolj ali manj sprejemljivih vedenj. Tudi poškodovanje samega sebe je eden od
možnih izrazov takšne stiske. Na splošno pa velja, da simptomi duševnih bolezni (kot so npr.
znaki utrujenosti, nespečnosti, spremembe v prehranjevanju in aktivnostih posameznika ipd.)
kažejo na stisko mladostnikov (Jurčič Konec, Lešer, 2004; Poštuvan, 2009).
4.3.2 Kdaj in zakaj mladostniki ne iščejo pomoči?
Podobno kot je veliko vzrokov za samomorilno vedenje mladostnikov, je veliko tudi ovir, ki
mladim v stiski otežujejo iskanje pomoči. Pomembno je, da okolica prepozna mladostnikove
težave in pokaže skrb zanj. Za prepoznavo je pomembno razumevanje, kdaj in zakaj taki
mladostniki ne iščejo pomoči (Poštuvan, 2009).
a) Zanašanje nase
V nekaterih primerih slišimo nekako takole: »Nisem potreboval pomoči. Lahko bi se izkopal
iz svojih težav, in to boljše, kot če bi mi kdo pomagal.«
Mladi skozi adolescenco razvijajo občutek samostojnosti in avtonomije in zato verjamejo, da
morajo brez pomoči urejati lastne težave. Več kot tretjina mladostnikov, ki imajo
samomorilne misli, je depresivnih ali zlorabljajo substance. Prepričani so, da so ljudje sami
35
odgovorni za razreševanje težav, v katerih so se znašli. Toda po mnenju stroke je zanašanje
nase glavna ovira pri iskanju učinkovite pomoči pri mladostnikih v težavah (Poštuvan, 2009).
b) Strahovi o strokovni pomoči
Drugi primer: »Nisem imel občutka, da je komurkoli mar zame ali da bi mi kdorkoli lahko
pomagal.«
Hitro strokovno pomoč mladostnikom ovirajo tudi negativna stališča do iskanja pomoči in do
strokovnjakov s področja duševnega zdravja. Med te sodi prepričanje, da iskanje pomoči ne
bo obrodilo sadov oz. da posamezniku ne bo koristilo. Mladostniki v svojih stiskah tako
intenzivno verjamejo, da nič ne bo pomagalo. To stališče je po mnenju stroke druga največja
ovira pri njihovem iskanju pomoči (Poštuvan, 2009).
c) Samomorilne misli
»Če bi komu rekla, da imam dovolj tega življenja in da bom naredila samomor, kaj bi mi ta
oseba rekla?«
Čeprav vsi mladostniki, ki poskušajo storiti samomor, ne želijo zares umreti, jih samomorilne
misli ovirajo pri iskanju pomoči za svoje težave. Raziskave kažejo, da najbolj pogoste
duševne motnje (depresija, anksioznost, zloraba substanc) vplivajo na mladostnikov umik iz
socialne mreže in da se z večanjem samomorilnih misli manjša namera po iskanju strokovne
pomoči (Poštuvan, 2009).
d) Sram
»Nikomur nisem povedal, saj me je bilo sram in nisem hotel, da me ljudje vidijo kot
depresivnega.«
Mladostniki se težko obrnejo po pomoč v stiski tudi zaradi občutkov sramu in iz strahu pred
reakcijo drugih. Še posebej so občutljivi na mnenje vrstnikov in se želijo izogniti situacijam,
kjer bi bili zaradi svojih težav stigmatizirani ali označeni za nore ali šibke. Pri navezovanju
stikov s strokovnimi službami jih velikokrat skrbi tudi varovanje osebnih podatkov in
možnost, da bi se informacije o njihovem stanju razširile (Poštuvan, 2009).
36
e) Razpoložljivost sistemov pomoči
»Saj nisem vedela, komu lahko zaupam in na koga se lahko obrnem. Bila sem sama s svojimi
težavami!«
Ovira pri iskanju pomoči je nizka razpoložljivost sistemov pomoči in njihovo slabo
poznavanje. Mladostniki ne poznajo sistemov varovanja duševnega zdravja, ne razlikujejo
pristopov različnih strokovnjakov in ne vedo, kakšne so pristojnosti posameznih strokovnih
služb. Marsikateri mladostnik tudi ne ve, da mu v duševnih stiskah lahko pomaga splošni
zdravnik. Pretekle negativne izkušnje z zdravstvenim ali socialno-varstvenim sistemom so
dodatna ovira za iskanje pomoči. Sisteme pomoči je zato treba mladostnikom približati in
poskrbeti za njihovo prepoznavnost. Stališča kažejo še, da so mladostniki naklonjeni
aktivnemu pristopu k zdravljenju duševnih motenj in da jim je bližje svetovanje kot
zdravljenje s psihoaktivnimi zdravili. Mladostniki so dojemljivi za to, koliko se jim prisluhne
in ali se njihove težave obravnavajo resno (Arnatovska, 2008).
4.3.3 Kaj mladostnikom pomaga premagati ovire pri iskanju pomoči?
Iskanje pomoči se začne, ko se mladostnik sam ali s pomočjo drugih zave, da potrebuje
pomoč. Simptomi duševnih motenj na to ne vplivajo veliko, temveč imajo večjo vlogo drugi
vplivi, med njimi predvsem pripravljenost za iskanje pomoči, socialne norme, dostop do
sistemov pomoči ipd. Za boljše razumevanje teh dejavnikov lahko razlikujemo med
individualnimi in strukturnimi determinantami iskanja pomoči. Med prve sodijo pismenost oz.
podučenost o duševnih motnjah ter mladostnikova zaznava stališč in stigme glede duševnih
bolezni. Strukturne determinante so sestavljene iz družinske podpore, podpore v šoli, načinov,
kako se naročiti za pomoč, strukture zdravstvenega sistema in načina financiranja pomoči.
Individualne in strukturne determinante skupaj vplivajo na to, kdaj in kako bodo mladi
poiskali in dostopali do pomoči v duševnih stiskah (Poštuvan, 2009).
Po Poštuvanu (2009) bomo v nadaljevanju iz vsakega sklopa za ilustracijo predstavili po en
dejavnik.
37
Podučenost o duševnih motnjah
Mladi začnejo pomoč iskati, ko vedo, kaj so duševne motnje in ko pri sebi prepoznajo tako
težavo. Pismenost oz. podučenost o duševnih motnjah je sestavljena iz znanj in prepričanj o
nevarnostih in vzrokih duševnih motenj, uspešnosti njihovega zdravljenja in iz znanja, kako
iskati informacije in servise pomoči. Če povemo drugače: če mladostnik ne zna opisati svojih
težav ter obvladati svojih čustev in vedenja do take mere, da bo lahko pridobil podatke o
svojih težavah, ne bo (učinkovito) iskal pomoči. Znanje mladostnikom daje dodaten pogum,
da poiščejo pomoč (Poštuvan, 2009).
Iskanje pomoči pri drugih
Za vse vrste duševnih bolezni pri mladih velja, da se za pomoč najprej obrnejo na nekoga, ki
ga poznajo in mu zaupajo. Zato ob osebnih in čustvenih težavah mladostniki pomoč prej
poiščejo pri prijateljih ali družinskih članih kot pri strokovnih delavcih. Tudi med
strokovnjaki se bodo mladostniki najprej obrnili na tiste, ki jih že poznajo, kot so npr.
družinski zdravniki ali šolski svetovalni delavci. Dobra in hitra pomoč teh strokovnjakov
pripomore k čim hitrejši intervenciji in boljši prognozi. Manj samomorilnega vedenja se
pojavlja pri tistih mladostnikih, kjer v družini vlada dobra komunikacija in ima mladostnik
občutek razumevanja. Mladostniki brez samomorilnih teženj se največkrat v stiski obračajo na
svoje prijatelje, na ostale pa v naslednjem vrstnem redu: njihove matere, očete ali brate/
sestre, druge svojce, druge osebe in učitelje. Socialna mreža mladostnikov se manjša s težo
njihovih težav; mladostniki s samomorilnimi mislimi imajo manj oseb, s katerimi lahko
govorijo o svojih težavah, kot mladostniki brez takih misli, še manj oseb pa imajo mladostniki
s preteklimi poskusi samomora (Poštuvan, 2009).
Roškar in sodelavci (2008) navajajo raziskavo, ki so jo izvedli v Oxfordu (VB) leta 2006 in je
pokazala, da je skoraj polovica mladostnikov s preteklimi poskusi samomora iskala pomoč v
svoji okolici. Med temi so prevladovali prijatelji; na družinske člane, telefonsko pomoč v
stiski, učitelje in psihologe/psihiatre so se mladostniki obrnili v manj kot 10 %; na splošne
zdravnike, socialne delavce in druge centre pomoči pa v manj kot 5 %. Velika večina (80 %)
mladostnikov, ki se namerno poškodujejo, svoje vedenje nekomu zaupa; največkrat so to
njihovi prijatelji, v približno eni pa četrtini pa matere in bratje ali sestre. Mladostniki svoje
težave skušajo sporočati okolici, zato je pomembno, da se njihovo stisko opazi. Poleg
prijateljev in sorodnikov so za to pomembni tudi učitelji in drugi strokovni delavci.
38
5 PREVENTIVA SAMOMORILNEGA VEDENJA PRI MLADIH
5.1 Vrste preventivnih aktivnosti
Prepoznavanje in preprečevanje samomorilnega vedenja gresta z roko v roki, njuno ločevanje
je pogosto bolj umetno. O prepoznavanju smo pisali že v poglavju »Tako mlad pa že
samomorilen«, zato poskušajmo na tem mestu bistveno vsebino zaokrožiti in povzeti oblike in
možnosti preprečevanja. Aktivnosti, s katerimi prepoznavamo in preprečujemo samomorilno
vedenje, stroka razdeli v tri skupine:
5.1.1. Primarna preventiva
Nanaša se na čas pred začetkom samomorilnega procesa. Vključuje tako individualne
posebnosti odraščajočih, njihovo družinsko obremenjenost, njihove vzorce reševanja težav in
odzivanja na stres ter njihove odnose z drugimi kot tudi prevladujoče oblike vedenja in
posebnosti okolja na posamezni šoli. Prav tako vključuje tudi odnose med zaposlenimi,
stopnjo zaupanja in sodelovanja ter utečene načine reševanja težav. Primarna preventiva na
eni strani obsega osveščanje o dejavnikih tveganja, hkrati pa tudi krepitev varovalnih
dejavnikov (učenje socialnih veščin, krepitev samopodobe ipd.) (Groleger, 2009).
5.1.2. Sekundarna preventiva
Vključuje prepoznavanje ranljivih posameznikov, neugodnih in ogrožajočih oblik vedenja,
neustreznih in nefunkcionalnih odnosov, morebitnih razvojnih in kliničnih motenj ter
prepoznavanje skupine samomorilno ogroženih in delo z njimi. Na splošno vključuje načine
dela z mladostniki v stiski, oblike in možnosti iskanja pomoči ter vse tiste ljudi, ki jim mladi
na šoli zaupajo in bi jim morebiti lahko razkrili tudi svoje intimne težave, misli, strahove,
dvome in morebitne znake povečane samomorilne ogroženosti. V sekundarno preventivo se
tako uvrščajo že utečene oblike pomoči in vsi tisti novi programi, ki bi takšno pomoč lahko
izboljšali (Groleger, 2009).
5.1.3. Terciarna preventiva
Opredeljujemo jo tudi kot postvencijo, saj pomeni delo s posamezniki po samomorilnem
vedenju ter delo v razredu in na šoli, posebej takrat, ko takšno vedenje pusti neizbrisno sled v
39
doživljanju vseh na šoli. V terciarno preventivo se uvršča tudi delo z mladimi, ki imajo resno
zdravstveno stanje (npr. depresijo, epilepsijo, sladkorno bolezen), v sklopu katerega se lahko
razvije tudi samomorilni proces. Postvencija ni potrebna samo za lajšanje stiske, temveč nosi
tudi pomembno izobraževalno in sporočilno vrednost, daje možnost identifikacije drugim, ki
bi utegnili postati ogroženi, olajša iskanje pomoči, zmanjšuje stigmo in popravlja nekatera
osnovna in bazična prepričanja, stališča in vrednote vseh na šoli. V takšnem primeru lahko
tudi samomorilno vedenje in druge neugodne oblike vedenja na šoli postanejo priložnost za
novo učenje in drugačne oblike vedenja v prihodnosti (Groleger, 2009).
5.2 Oblike in možnosti preventivnih aktivnosti
Prava vrednost programov preprečevanja samomorilnega vedenja v šolah se skriva v izsledkih
raziskav o oblikah in načinih iskanja pomoči mladostnikov v stiski. Majhna verjetnost je, da
bo samomorilno ogroženi mladostnik pomoč iskal znotraj zdravstvenega sistema, podobno je
manj verjetno, da bo o svojih težavah spregovoril znotraj družinskega kroga ali odraslim, ki
delajo kot strokovni delavci na šolah. Najverjetneje je, da bo o svojih stiskah govoril prijatelju
ali tistemu učitelju, s katerim je uspel vzpostaviti odnos zaupanja. Pogosto se takšni pogovori
začnejo s prošnjo: »Povedal/-a bom, če obljubiš/-te, da ne boš/boste povedal/-i nikomur.« Pa
vendar je pri delu s samomorilno ogroženim mladostnikom informacije nujno potrebno
posredovati bližnjim ali ustreznemu strokovnjaku, kar pa lahko mladostnik razume kot izdajo
zaupanja. Zato ni presenetljivo, da so glavna vstopna točka za morebitno pomoč anonimne
telefonske službe za pomoč v stiski ali internetne strani, blogi in klepetalnice. A ob poskusu
nadaljnje usmeritve po pomoč lahko del ogroženih mladostnikov že izgubimo. Razlika v
primerjavi s preventivnimi programi v drugih okoljih je tudi v tem, da so programi v šolah
pretežno primarni, manj sekundarni in le delno terciarni, saj slednji praviloma vključujejo tudi
zunanje strokovnjake (klinične psihologe, družinske zdravnike in psihiatre) in lahko potekajo
v šolah ali v drugih okoljih, kamor mladostnike napotijo iz šolskega okolja. Pri preventivnih
aktivnostih, zato ni samo vprašanje, kaj in kdo (kateri programi, kateri strokovnjaki na šoli),
temveč predvsem, kako in kdaj (kakšne so vsebine ponujene pomoči, kako to naredimo in
kako uspemo vzpostaviti zaupanje ter razširiti krog bližnjih in drugih strokovnjakov).
Osnovo za preventivne programe najdemo v dveh modelih razumevanja nastanka težav, med
katerima prihaja eden iz medicinskega modela razumevanja težav (model ranljivosti in stresa
− RS), drugi pa iz razvojnega in odnosnega področja odraščanja in adolescence (transakcijsko
ekološki model − TE). Prvi prepoznava posameznikove skrite ranljivosti na različnih
40
področjih (zdravstvenem, osebnostnem in razvojnem), ki v interakciji z različnimi
obremenitvami in stresi privedejo do nastanka motnje in tudi razvoja samomorilnega procesa.
Drugi model pa prepoznava medsebojni vpliv mladostnika na okolje in obratno ter
prilagoditve, ki so ob tem potrebne in so tudi vedno obojesmerne, tako v pozitivno kot v
negativno smer (Groleger, 2009).
5.3 Kje poiskati pomoč?
5.3.1 Svetovalni centri
Svetovalni centri so strokovne ustanove, usmerjene v varovanje duševnega zdravja otrok in
mladostnikov. Pomagajo otrokom, mladostnikom in staršem pri razreševanju učnih,
čustvenih, vzgojnih, vedenjskih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj in težav. Nanje se
lahko obrnemo brez napotnice (Jurčič Konec, Lešer, 2004).
5.3.2 Specialistične ambulante pedopsihiatrije
V naši državi obstaja mreža specialističnih ambulant pedopsihiatrije, kjer je možno dobiti
pomoč v duševni stiski otrok in mladostnikov. Te ambulante delujejo v okviru javnega
zdravstva (tudi s koncesijami), zato stroške pregleda krije Zavod za zdravstveno zavarovanje
RS. Ob prihodu je potrebna potrjena zdravstvena izkaznica, zaželena pa je tudi napotnica od
osebnega zdravnika.
5.3.3 Telefoni za pomoč v stiski
Mednje sodijo Reševalna služba (112), Klic v duševni stiski med 19. in 7. uro zjutraj (01 520
99 00), Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik 24 ur/dan (080 116 123), Tvoj telefon med 8. in
20. uro (05 720 17 20), SOS-telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja med 12. in 22. uro (080
11 55), TOM, telefon otrok in mladostnikov, med 12. in 22. uro (080 12 34), Telefon mladi
mladim med delovnikom med 8. in 17. uro (01 510 16 75) (Jurčič Konec, Lešer, 2004).
5.3.4 Drugi naslovi za pomoč
• To sem jaz (www.tosemjaz.net)
Vsebina mladinskega programa promocije zdravja To sem jaz je usmerjena v razvijanje
pozitivne mladostnikove samopodobe in socialnih veščin. V okviru tega deluje forum, kjer
41
imajo mladi možnost hitrega, brezplačnega in anonimnega posvetovanja s strokovnjakom
(Jurčič Konec, Lešer, 2004)..
• DAM – Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami (www.nebojse.si)
Namen društva sta pomoč in podpora osebam, ki trpijo ali so trpele, za katero koli obliko
anksioznih motenj in depresije ter njihovim sorodnikom in podpornim osebam (Jurčič Konec,
Lešer, 2004).
• Mladinsko informacijski center (MIC) (www.mic.si)
MIC omogoča informiranje, izobraževanje, svetovanje in pomoč, prostovoljno delo in
druženje in zabavo za mlade.
• Center za pomoč mladim (www.cpm-drustvo.si)
Društvo Center za pomoč mladim združuje strokovno in prostovoljno delo na področju
varovanja pravic ter osebnega in socialnega razvoja otrok in mladih.
• Mladinsko informativno svetovalno središče Slovenije (MISSS) (www.misss.org)
MISSS informira, svetuje, izvaja programe za mlade in povezuje informativno svetovalne
centre za mlade.
5.4 Preprečevanje samomora
Kot navajajo Mann et al., (2005) je skupina za preprečevanje samomora uspela to
problematiko predstaviti najširši javnosti. Po svetu je v veljavi že preizkušeno, zlasti pa
učinkovito ukrepanje za preprečevanje samomorov, ki naj bi ga bilo nujno postopoma uvesti
tudi pri nas. Najpomembnejša priporočila oziroma usmeritve so:
1. Ukrepi, usmerjeni v izobraževanje in ozaveščanje zaposlenih v primarnem zdravstvu,
socialnem varstvu, nevladnem sektorju in drugih širši javnosti, vključno s svojci. Gre
za t. i. kretničarje (angleško »gatekeepers«), ki osebe s povečanim tveganjem
prestrežejo in tako pomembno prispevajo k pravočasnemu prepoznavanju ogroženosti
in ustreznemu ukrepanju ter za organiziranje skrbi za osebe in skupine z višjim
samomorilnim tveganjem.
42
2. Posebna skrb za osebe po poskusu samomora (vzpostavitev državnega registra) in za
osebe s psihičnimi težavami (zdravljenje in rehabilitacija s posebno pozornostjo glede
samomorilnega tveganja).
3. Omejevanje dostopnosti najpogostejših metod za izvedbo samomora.
METODA MOŠKI (%) ŽENSKE (%) RAZMERJE
Zastrupitev: plini, CO 2,5 0,7 8,5 : 1
Orožje, ostri predmeti 16,2 5,8 6,9 : 1
Obešanje 70,9 57,2 3,0 : 1
Zastrupitve: drugo 3,5 9,4 0,9 : 1
Skok v globino 3,5 9,8 0,9 : 1
Utopitev 3,2 17 0,5 : 1
Tabela 1: Deleži od značilno moških do značilno ženskih metod samomorov (Slovenija, 1997−
2003) (Marušič in Temnik, 2009).
4. Oblikovanje navodil za predstavnike medijev, kako poročati o samomoru.
Pri obravnavanju samomora je pomembno, da ga ne dojemamo kot dogodek smrti, ker je –
največkrat žal šele na koncu – razvidno, da je šlo za dolgo časa trajajoč proces. Končni
dogodek ogrožanja in/ali odvzema lastnega življenja navadno sloni na predhodnih
samomorilnih mislih in dejanjih. Obstajati morata namen in dejanje, ki sta usmerjena proti
samemu sebi in sta nevarna za življenje. Če med samomorilnim dejanjem ne pride do smrti,
bomo to stanje poimenovali poskus samomora. Če ne pride niti do dejanja, pa govorimo o
samomorilnih mislih. Pomembno je razumeti, da gre za proces, saj za preprečevanje
samomorilnega razmišljanja in vedenja ne bomo usmerjali le na urgenco, ki ima svoje mesto
šele na samem koncu procesa (Mann et al., 2005; Marušič in Temnik, 2009).
S preventivnimi ukrepi lahko in moramo vstopati že mnogo prej, in to vsi: bližnji, laiki s
podobnimi izkušnjami in sama oseba, ki o samomoru razmišlja, ter seveda še zlasti
strokovnjaki. Ne čakajmo na kasnejše stopnje, ki bodo nevarnejše za življenje posameznika.
Obupane moramo prek programov za presejanje poiskati in spodbujati k iskanju rešitev; če se
samomorilno razmišljanje vleče tudi prek skupin za samopomoč, kasneje tudi z napotitvijo k
strokovnjaku. V naslednji razpredelnici so predstavljeni načini, kako osamljenemu pomagati v
sebi prebuditi občutek pripadnosti neki skupini (Marušič in Temnik, 2009).
43
STANJE V OZADJU
SAMOMORILNI PROCES
UKREPI V OSPREDJU
depresivna motnja ► pasivno razmišljanje o samomoru ◄ presejanje na tveganje
► ▼ ◄
samomorilna depresija ► aktivno razmišljanje o samomoru ◄ skupine za samopomoč
► ▼ ◄
življenjska ogroženost ► samomorilni načrt ◄ strokovna oskrba
► ▼ ◄
psihiatrična urgenca ► samomorilni namen ◄ strokovni nadzor
► ▼ ◄
medicinska urgenca ► samomorilni poskus ◄ register poskusov
► ▼ ◄
smrt ► samomor ◄ pomoč preživelim
Tabela 2: Model razvoja samomorilnega razmišljanja in vedenja ter možnost preventivnih ukrepov (Marušič in Temnik, 2009)
44
Na začetku se pojavi depresivna misel, ki se lahko utrne pri komer koli. Take misli so
pogostejše ob ponedeljkih in pa spomladi (v ponedeljek in aprila je več samomorov kot sicer),
ko človek razmišlja bolj negativno kot sicer, kako bo rešil problem, se lotil zahtevnega
projekta, kakšno delo ga čaka in podobno. To je negativno razmišljanje, da v sebi še vedno
ohranja upanje. V tem času so primarni preventivni ukrepi, kot je npr. presajanje na depresijo,
najbolj ustrezen ukrep. Razmišljanje se lahko nagne v smer obupa, ko se človeku zazdi, da se
nečesa ne da izpeljati, da položaj ni rešljiv. Posameznik misli usmeri zoper sebe. Občutek
samouničevalne žeje, ki je najprej samo pasivna samomorilna misel – recimo »Ko me jutri ne
bi bilo …« ali »Kaj ko bi se jutri ne zbudil?« ali »Kaj ko bi me povozil avto?« Potem misel
postaja aktivna in človek pomisli: »Kaj pa če bi si sam vzel življenje?« Tukaj je že čas za
skupino za samopomoč, počasi pa vse bolj tudi za strokovno pomoč. Samomorilna misel
napreduje do točke, ko posameznik izdela načrt za svoj samomor. S tem postane stanje
ogrožajoče za življenje. Suicidalna misel se vse bolj izoblikuje do samomorilnega namena,
ker je posameznik že povsem obupal – stanje je postalo urgentno. Da bi se aktivna depresivna
misel lahko udejanjila kot samomorilni poskus, prispevata še dve osebnostni lastnosti:
1. vzkipljivost in
2. agresivnost.
Šele po poskusu samomora je čas za klasično medicinsko urgenco (Marušič in Temnik, 2009).
45
6 EMPIRIČNI DEL: SAMOMOR IN PREVENTIVA SPECIALNEGA IN REHABILITACIJSKEGA PEDAGOGA
V poglavju so predstavljeni raziskovalne metode, strategije, izbor in oblikovanje merilnih
inštrumentov, opisana so podpisana soglasja za izvedbo intervjujev. Opredeljena je
raziskovana skupina in vzorec, razloženo pa je tudi zbiranje ter obdelava podatkov.
6.1 Izbor raziskovalne metode in raziskovalne strategije
Diplomsko delo je v mislih nastajalo že dlje časa, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se v
družbenem okolju, kjer delam, temu vprašanju ne pripisuje večjega pomena, in to kljub temu,
da je pojavnost samomora v tem okolju visoka. Samo delo je razdeljeno na teoretični in
empirični del. V teoretičnem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, naslonjena na
študij domače in tuje strokovne literature, ki je bila iskana v univerzitetnih knjižnicah ter
specializiranih bazah. Za iskanje literature je bil uporabljen tudi spletni brskalnik Google
učenjak. Pri omenjenem iskanju so bile uporabljene ključne besede: samomor, samomor in
mladostnik, suicide. Pri pregledanih enotah sta bila upoštevana aktualnost in čas.
V empiričnem delu, kjer smo na osnovi zastavljenih teoretičnih izhodišč pripravili
polstrukturirane intervjuje, smo uporabili kvalitativno metodo dela. Uporabili smo
polstrukturiran intervju, ki vsebuje 24 vprašanj (priloga 3) odprtega tipa. Intervjuji so bili
izvedeni s sedmimi anketiranci. Intervju je vseboval dva večja sklopa vprašanj.
Oblikovanje polstrukturiranega intervjuja
Pri oblikovanju vprašanj in samem zaporedju le-teh so bila upoštevana metodološka izhodišča
raziskave in cilji intervjujev. Cilj je bil poglobiti raziskavo in pridobiti celostno sliko o
problematiki samomora nasploh ter med mladostniki.
6.2 Izvedba intervjujev in zbiranje podatkov
Intervjuvali smo na področju severovzhodne Slovenije ter Koroške v času med 5. majem in
20. junijem 2014. Vsak dan smo intervjuvali eno osebo. Intervjuvane so bile osebe ženskega
spola, različnih poklicev v šolski dejavnosti: profesorici defektologije, specialna in
rehabilitacijska pedagoginja, profesorica slovenščine in nemščine, psihologinja, profesorica
razrednega pouka. Na začetku smo jih spomnili na obravnavano tematiko, jim povedali, da bo
intervju sneman, in jih prosili, naj odgovarjajo, kakor v tistem trenutku mislijo. Opozorili smo
tudi na to, da lahko katerokoli vprašanje zavrnejo brez pojasnil. Vse naprošene za sodelovanje
46
so na intervju pristale ter odgovarjale na vprašanja. Pred pričetkom smo se jim predstavili ter
dali v podpis soglasje o izvedbi intervjuja (priloga 2).
Za izvedbo intervjuja smo zagotovili miren prostor, da se je intervjuvanka lahko v miru
poglobila v pogovor. Največkrat nas je zmotilo zvonjenje telefona ali prihod druge osebe v
učilnico oziroma kabinet. Srečanja so potekala v popoldanskem času. Najkrajši intervju je
trajal 19 minut, najdaljši pa 26 minut. Pogovore smo posneli na diktafon.
Predmet analize so bili dobesedni prepisi intervjujev v skupnem obsegu 14 tipkanih strani
formata A4. Besedilo smo najprej razčlenili na sestavne dele, da smo dobili določene enote
kodiranja, ki so bile v našem primeru fraze oz. stavki. Izbrali smo prosto prepisovanje pojmov
oziroma odprto kodiranje.
Podatke smo analizirali s kvalitativno metodo analize vsebine, s katero kategoriziramo
besedne podatke (Graneheim in Lundman, 2004). Metoda se uporablja za sistematično
klasificiranje neurejenega izkustvenega gradiva, ki se lahko nanaša na pojav, lastnost ali
proces. Iz besedila oblikujemo pojme in kode, nato jih kategoriziramo in med seboj povežemo
(Habjanič, 2008).
6.3 Kvalitativna analiza intervjujev
V spodnji tabeli so prikazani in razvrščeni odgovori na vprašanja, ki smo jih zastavili
intervjuvancem. Pri vsakem vprašanju smo odgovore združili na skupne imenovalce ter pod
skupno točko prikazali odgovore s skupnim pomenom. Črke v oklepajih pomenijo oznako
intervjuvanke.
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
1. Ali lahko predstavite
vaš profil?
IZOBRAZBA Učiteljica razrednega pouka na OŠ (A).
Profesorica defektologije (DPO + FIBO)
POŠ (B).
Psihologinja na OŠ (C).
Profesorica defektologije, POŠ (D).
Učiteljica nemščine in slovenščine, OŠ
(E).
Specialna in rehabilitacijska pedagoginja,
OŠ (F).
Psihologinja (G) .
2. Kakšne so vaše
dosedanje delovne
izkušnje?
Od 20 do več kot
30 let delovnih
izkušenj
31 let delovne dobe, podaljšano bivanje,
nižja in višja stopnja, razrednik,
poučujem vse predmete (A).
20 let delovne dobe, različni programi,
47
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
domska vzgoja, podaljšano bivanje, 11 let
v šolskem programu (B).
Mladinski informacijski center, delavnice
na temo spolnosti, drog. Sedaj že 10 let
psihološko delo na OŠ (C).
30 let delovne dobe z otroki od vrtca do
mladostnikov (D).
27 let delovnih izkušenj na OŠ (E).
20 let svetovalne službe (F).
29 let delovnih izkušenj, specialno
psihološko svetovanje, OŠ, SŠ, psihiatrija
(G).
3. S kakšno populacijo
ste že delali do
sedaj?
OTROCI,
MLADOSTNIKI
Z generacijo nižje in višje stopnje (A).
Učenci od 1. razreda dalje (B).
Mladostniki in osnovnošolci (C).
Otroci v vrtcu, posebni program,
mladostniki do 23 let, mobilni defektolog,
pomoč na domu, svetovalna delavka na
POŠ (D).
Z zmerno in težje motenimi v duševnem
razvoju, otroci na rednih OŠ (F).
Od OŠ do odraslih (G).
4. Kako bi primerjali
vaše delo na začetku
vašega službovanja
in kako danes?
NA ZAČETKU:
DANES:
Učno bolj sposobni, manj učencev na
vozičkih (A).
Otroci iz nižjih socialnih okolij, težave
res samo učne zaradi nižjih sposobnosti
(B).
Ni primerjave, nabiranje izkušenj z delom
(C).
Več se je dalo delati z otroki, delo lažje
kot danes (D).
Na začetku se ti zdi vse idealno (E).
Malo izkušenj, vse je novo (F).
Težave s populacijo na psihiatriji (G).
Po dva učenca na vozičkih na razred,
učno manj sposobni, več prilagoditev, več
individualnih programov (A).
Spremenjeni otroci, več težjih in
kombiniranih motenj, slaba samopodoba,
čustvene težave (B).
Velika razlika v sami populaciji. Danes
več izkušenj in podpore (D).
Slabi odnosi z učenci, starši, težje
razmere, več administracije (E).
Več izkušenj, drugačno delo (F).
Danes lažje delati (G).
48
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
5. Kako bi opisali vpliv
družbe in okolja na
vse nas?
NEGATIVEN
VPLIV
Zaposlitvene stresne situacije, starši brez
dela (A).
Zaradi družbe se trudimo odpirati,
pokažemo nase, da smo drugačni, manj je
stigmatizacije, naše otroke so nekoč
imenovali: »sateliti, debili, idioti …«,
sprejemanje naših otrok je danes bolj
odprto (B).
Duh časa vpliva na posameznika, žal
negativno (C).
Negativen vpliv. Družba gleda na otroke
s posebnimi potrebami še vedno slabo,
odrinjeni smo na rob, tudi v občini.
Preveč obljub, premalo realizacije (D).
Močan vpliv, padec socialne strukture,
preživetje je glavni cilj. Vidna
neperspektivnost, otroke težko motivirati
(E).
Človek živi v okviru družbe (F).
Družba je imela vedno vpliva na
posameznika in skupine (G).
6. Katere so bistvene
spremembe v družbi,
ki vplivajo na
učence, učitelje,
starše?
MATERIALNE
TEŽAVE
Nekoč otroci brez kosila, brez regresirane
prehrane, dandanes nezaposlenost staršev
(A).
Otroci so iz manjših vasi, vpliv in
miselnost ljudi je še vedno manjša (B).
Napredek tehnologije, spremembe pri
ljudeh in pri načinu druženja, večja
dostopnost do informacij (C).
Učenci najmanj občutijo, so zadovoljni.
Starši nam stojijo ob strani, nam
pomagajo. Malo negativnih izkušenj z
njimi. Veliko pozitivnih povratnih
informacij (D).
Starši brez zaposlitev (E).
Spremembe zaradi vpliva zakonodaje, ki
posega na osebne odnose ljudi. Preveč
pravic do pritožb staršev, preveč
administracije, za osebni odnos ni časa in
energije (F).
Spremembe, povezane z materialnimi
problemi, spremembe moralnih in
socialnih vrednot (G).
7. S kakšnimi težavami
in problemi se v
zadnjem času
srečujete na
delovnem mestu?
STARŠI,
NEZAUPANJE
Nerazumevanje staršev, da otrok
programa ne zmore (A).
Individualno delo, kvaliteta se manjša,
premalo zaupanja staršev (B).
Drugačna populacija, sprememba
filozofije, nižji nivo znanja, pritožbe in
49
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
grožnje staršev (C).
Organizacijskimi (D).
Učence ne moremo motivirati, učenci in
starši prelagajo vso odgovornost na
učitelje, starši ščitijo otroke (E).
Premalo zaupanja s strani staršev, preveč
strahov. Če vidijo uspeh, so mirni. Pri
pouku je izstopajoče vedenje vedno
prisotno. Razgrajanja in motenja pouka
skoraj ni (F).
Težave v odnosih v družinah, nasilje,
patologija (G).
8. Kakšni so danes
mladi, jih dovolj
poznamo?
So kolegialni, pomagajo drugim, vidi se,
kateri starši se z otroki doma ukvarjajo,
ogromno negativizma s strani staršev,
podobno otroci do zaposlenih (A).
Mislim, da ne, morda te, ki jih poučujem
že 2 do 3 leta, poznam, moraš se vsakemu
prilagoditi, vzpostaviti pristen stik (B).
Ja, zelo dobro jih razumem, se z njimi
družim (C).
Nikoli jih ne poznamo dovolj. Trudimo
se, da jih spoznamo (D).
Bistveno drugačni kot nekoč. Premalo
pravega druženja, samo Facebook,
tehnološka zasvojenost (E).
Hitro se spreminjajo, težko jih je poznati.
So drugačni od nas odraslih, glasni so v
svojih potrebah (F).
9. Kakšni se vam zdijo
odnosi v družinah,
med mladostniki,
med mladostniki in
starši, med
mladostniki in
učitelji?
Neavtoritativni, delali smo na ne kajenju,
doma so vedenje podpirali (A).
Odnosi odvisni od komunikacije,
ponekod popolnoma porušena, otroci
iščejo bližino, radi se pogovarjajo, pri nas
otroci kljub vsemu malce izolirani,
osnovni socialni stiki se vršijo v šoli (B).
Če pride do konflikta pri pouku, se vsi
med sabo skregajo. Manj spoštovanja do
učiteljev, mora biti oseben odnos (C).
Nekateri so slabi in na nizki ravni,
nekateri dobri. Med vrstniki konflikti.
Pojavljajo se negativna vedenja in nasilje.
Odraža se z neodobravanjem v razredu
(D)
Med mladostniki ni solidarnosti in
strpnosti. Vse več tekmovalnosti, starši
odsotni, brezposelni brezvoljni (E)
Pomanjkljiva komunikacija v družinah,
premalo časa, več obveznosti.
50
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
Komunikacija med mladimi virtualna (F)
Več nasilja mladih nad starši in odraslimi,
nasilje do okolja, vrstnikov (G)
10. Ali ste v zadnjem
obdobju zasledili, se
seznanili ali imeli
kakšno izkušnjo v
zvezi s poskusom
samomora med
mladostniki?
Pred dvema letoma sinov sošolec storil
samomor (A).
Ne, nikoli nič, da bi osebno poznala,
spomnim se primera, ko je deklica,
odličnjakinja 9. razreda, naredila
samomor, ni se počutila dovolj sposobna,
izhajala iz urejene družine (B).
V roku 3 let dva primera. Prijatelja, 26 in
36 let (C).
K sreči nisem imela takšne situacije (D).
Ne v praksi, preko medijev da. Srečala pa
sem se s samomorilskimi grožnjami (E).
Pred nekaj leti je deček grozil s skokom
skozi okno (F).
Reševanje mlade mamice po porodu. Na
koncu vendarle tragičen izid (G).
11. Kakšna se vam zdi
tema »o
samomoru«?
Težka tema (A).
Premalo se pojavlja tudi v medijih (B).
Je in ni tabu tema (C).
Srhljiva, vzbuja občutek strahu. Zdi se
fino, če ni potrebno govoriti o tem, tabu
tema (D).
Tabu tema, malo govora (E).
Preveč se je prestrašimo. Pomembno o
njej govoriti (F).
12. Ali menite, da je
namenjeno premalo
časa razgovorom o
smrti in samomoru
nasploh?
Absolutno premalo, obravnavamo teme o
agresiji, obrambami pred napadalci,
otroke spoznavamo preko likovne vzgoje
in risbic (A).
Nepoznana tema, premalo pogovora, tabu
tema (B).
Premalo, o smrti bi se morali pogovarjati
vsak dan, pa se ne (C).
Ja, premalo (D).
Premalo, skoraj nič. Učitelji imajo strah
pred to temo pogovora, ne znajo reagirati
(E).
Premalo se govori o tem (F).
13. Vaše razmišljanje na
temo samomora.
Samomor kot
nepriljubljeno
področje debat?
Potrebovali bi več organizacij za pomoč v
stiski, morda je ogromno takih, ki bi radi
kam po pomoč, pa ne vedo, kam (A).
Premalo debat že o smrti, kaj šele o
samomoru (B).
Čim manj poskušam o tem razmišljati
(D).
Nepriljubljena in tabu tema (E).
51
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
Pomembno govoriti, se seznaniti z
dejstvi. Dobiti napotke, da vemo, kako
reagirati in na koga se obrniti (F).
14. Kateri so po vašem
mnenju glavni
razlogi za
samomorilnost med
mladostniki?
Nerazumevanje staršev, končni učni
uspeh, nesrečne ljubezni, stiske,
nezaposljivost, brezizhoden položaj (A).
Brezizhodne situacije, osamljenost,
premalo opore (B).
Če niso mamila ali duševna bolezen, je
vedno brezup (C).
Brezizhodnost, strah pred starši, nesrečne
ljubezni, nasilje (D).
Nesprejemanje vrstnikov, ni potrditve
okolice, ni izhoda. Klici na pomoč, ki se
tragično izidejo. Slaba samopodoba,
šolski neuspehi, razmere doma, starši
imajo previsoka pričakovanja (E).
Razne stiske (F).
Mladostniki postanejo močni, ukvarjajo
se s tem, kar želijo in pričakujejo.
Pojavljajo se razočaranja (G).
15. Na kakšen način bi
prepoznali
mladostnika kot
samomorilno osebo
vi kot strokovnjak na
delovnem mestu?
Zaprtost vase, nekomunikativnost,
prepoznava preko barv, risb (A).
Apatičen, nezainteresiran, notranji
problemi, žalost (B).
Težko bi rekla. Mislim, da se vedenjsko
vidi, da je obupan (C).
Če bi bil tiho ali agresiven, morda
zadržan (D).
Dve deklici sem prepoznala. Zapri vase,
zamišljeni, risali sta zase, brez kontaktov.
Prisotni tudi alkohol, droge,
samopoškodovanje (E).
Grožnje, zaprtost vase (F).
Oddajajo znake, se umika, zapira vase,
gre v mistiko (G).
16. Ali vam je morda
poznano stanje
samomorilnosti med
mladostniki v
Sloveniji?
Ne (A).
Ne, rekla bi, da fantje naredijo več
samomorov, morda pa imajo dekleta več
težav (B).
Mislim, da narašča, da je več pri fantih,
moraš biti pogumen za to dejanje, dekleta
pa več destruktivnih misli (C).
Ni poznano. Morda naredijo fantje več
samomorov (D).
Nepoznano (E).
Ne (F).
Ne (G).
52
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
17. Kaj po vašem
mnenju povečuje
tveganje za
samomor in kaj ga
zmanjšuje?
ZVIŠUJE
ZMANJŠUJE
Če nima otrok nekoga, s komer se naj
pogovori, ni podpore, opore (A).
Ni zaupanja pri starših, nerazumevanje,
ne prisluhnejo, brez topline (B).
Družba kot celota, država, okolje (C).
Okolje, družba, družina, vzorci (D).
Nepristni odnosi (E).
Sprotno ne reševanje stisk (F).
Odtujenost, ne znamo se pogovarjati,
izražati čustva. Slovenska populacija je
preveč zaprta (G).
Odprt odnos, komunikacija, vse izhaja iz
malih nog (B).
Ne moremo se boriti proti, pridige nikoli
ne delujejo (C).
Zaupanje, pogovor, zdrava družina,
socialne integritete, čustvene inteligence,
čut za sočloveka (E).
Občutek varnosti in zaupanja (F).
18. Kako po vašem
mnenju mladostniki
iščejo pomoč in
kako obvladujejo
svojo stisko?
Pri nas preko razrednikov, psihologov,
pedagogov (A).
Socialna omrežja s skritimi identitetami,
zatekanje v nedovoljene substance,
motnje hranjenja (B).
Redko gredo po strokovno pomoč, ne
vedo, kako povedati (C).
Morda zaupni prijatelji, splet, sram pred
priznanjem (D).
Preveč zatekanja v alkohol in droge (E).
Preko spleta, prijateljev (F).
Socialna integracija, druženje, potrjevanje
(G).
19. Zakaj mladi v stiski
tako pogosto
posegajo po
alkoholu, drogah,
samomoru?
POTRJEVANJE,
VKLJUČEVANJE
V DRUŽBO
Alkohol močno prisoten pri romski
populaciji (A).
To je najlažja pot, pomeni trenutno
evforijo, pozabijo na težave, so v drugem
stanju in jim je lepo (B).
To so samopredpisana zdravila. Olajšajo
čustveno stanje – trenutno (C).
Takrat so pomembni, izkazovanje (D).
Vzgled vrstnikov, nizka toleranca do
alkohola v družinah, prelahko priti do
drog (E).
Samo šola ne zapolnjuje in ne uresničuje
njihovega življenja. S tem zapolnijo čas
(F).
Socialni stiki, neposredni kontakti, beg
53
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
(G).
20. Kaj lahko
preventivno storimo
proti samomoru v
osnovnih šolah?
Učni načrti bi morali vsebovati temo
odvisnost, mi gledamo filme, se
pogovarjamo, delamo plakate, iščemo po
spletu, pogledamo si slikovne materiale
(A).
Najprej sami sebe izobraževati, da bi
znali prepoznati. Sama se ne počutim
dovolj podkovana, nimam niti osnove o
tem. Opozarjati starše (B).
Težko kaj. Ukvarjati se moramo z njimi.
Jih spoštovati in sprejeti. Aktivno jih
vključiti v sodelovanja (C).
Delavnice, pogovori, krožki (D).
Iskati otrokova močna področja, da dobi
pozitivno samopodobo, dajati dober
vzgled, delavnice (E).
Organiziramo predavanja za starše in
učence, odpiramo debate pri etiki (F).
Delavnice za otroke, starše. Programi
mladinskih delavnic (G).
21. Kako bi vi kot
strokovna oseba na
šoli ukrepala, če bi
iz ust mladostnika
slišala: »Dosti imam
vsega, nima več
smisla, ne želim več
živeti …«?
Nimam takih izkušenj, bi se pa
pogovorila, vzela bi si čas, individualni
pogovor s strokovnimi delavci, starši,
socialnim delom, policijo (A).
Pogovorila bi se, prosila strokovnjake za
pomoč, zagotovo bi odreagirala (B).
Peljala bi ga gledat predstavo Trgovina s
samomorilskimi pripomočki, prebrala bi
knjigo Čudoviti skupinski samomor (C).
Sama bi se pogovorila z njim, vključila
svetovalno službo, starše, CSD (D).
Na samem bi ukrepala, ne bi ga zavrnila
(E).
Poklicala bi starše, kolege, svetovalno
službo, obrnila bi se na ravnateljico,
šolsko zdravnico (F).
Pogovor, preveriti, ali je misel resna (G).
22. Kaj menite o ljudeh,
ki so storili
samomor?
Da je to dejanje v stiski, človek ni znal ali
zmogel poiskati nekoga, ki bi mu
pomagal (A).
Ne obsojam, so žrtve, ki niso našle
pomoči (B).
Da je bila smrt zanj rešitev, hormonski
ustroj, nimam tako negativnega mnenja
(C).
Po eni strani, da so slabiči, ki ne vidijo
54
VPRAŠANJE KODA ODGOVORI
izhoda, po drugi strani pa heroji (D).
Da je imel težave, ob sebi pa nikogar, ki
bi mu pomagal. Morda je bil to njegov
edini izhod (E).
Da je izbral najhujšo pot, ker druge
rešitve ni videl (F).
Občutek žalosti. Niso videli izhoda (G).
23. Ali je pomembno
gojiti kulturo
raziskovanja
samomora?
Nujno, sploh sedaj, ko se pogovarjava in
vidim, da ničesar ne vem (B).
Treba je raziskovati (D).
Da (E).
Da, med šolarji in zaposlenimi (F).
Da (G).
24. Katere ustanove so
po vašem mnenju
tiste, ki so usmerjene
v varovanje
duševnega zdravja
otrok in
mladostnikov? Kje
iskati pomoč?
Tom telefon, prostovoljci (A).
TOM-telefon, centri, pedopsihiatrija,
socialna omrežja (B).
TOM-telefon (C).
CSD, v tednu otroka ozaveščamo glede
uporabe zaupnih telefonov (D).
Zaupni telefoni (E).
Svetovalni centri, CSD, oddelki
pedopsihiatrije (F).
CSD, TOM-telefon, svetovalne službe
(G).
Tabela 3: Kvalitativna analiza intervjujev.
V času intervjuvanja smo ugotovili, da se izobrazba intervjuvank bistveno ne razlikuje.
Intervjuvali smo učiteljico razrednega pouka, profesorici defektologije, psihologinji, specialno
in rehabilitacijsko pedagoginjo ter učiteljico nemščine in slovenščine. Vse izmed
intervjuvanih imajo že kar nekaj let delovne dobe, in sicer med 20 in 31 let raznih izkušenj na
področju dela v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter na področju psihiatrije. Intervjuvanka D
opravlja tudi delo mobilnega defektologa, kjer pomaga mladostniku pri učenju na domu. Ko
smo spraševali o primerjavi dela nekoč in danes, kar je bilo naše četrto vprašanje, smo v
glavnem ugotovili, da so se intervjuvanke na začetku srečevale z učno bolj sposobnimi
učenci, pojavljale so se bolj kot ne učne težave, manj je bilo gibalno oviranih. Intervjuvanka E
pravi: »Ni primerjave med nekoč in danes, prej se mi je zdelo vse idealno, danes pa ni več
tako, pridobila pa sem ogromno novih izkušenj«. Intervjuvanka G je leto in pol delala tudi na
psihiatriji in navaja: »Na začetku, ko sem delala na psihiatriji, je bilo grozno. To je bila težka
populacija, zaradi katere nisem šla študirat psihologije.« Pri današnjem delu se intervjuvanke
ukvarjajo predvsem z učno manj sposobnimi učenci, pri katerih se pojavljajo kombinacije
motenj, slaba samopodoba, čustvene težave. Le-ti zahtevajo več prilagoditev ter individualnih
55
programov, za katere pa marsikdaj ni časa. Opažajo se slab odnos med učenci, starši, slabe
razmere v družinah, kar vse vpliva na vključevanje otroka v šolski sistem. Intervjuvanke so
navedle tudi več administrativnega dela, s katerim se danes ukvarjajo.
Naše peto vprašanje je spraševalo o vplivu družbe in okolja na vse nas. Odgovore smo
razdelili v dve skupini, in sicer na odgovore, pri katerih smo zasledili negativen oziroma
pozitiven vpliv. Intervjuvanke se srečujejo z brezposelnimi starši, ki so podvrženi stresnim
situacijam. Opažajo, da je otroke težko motivirati: starši menijo, da bi morali vse narediti
učitelji namesto otrok. Intervjuvanka D opaža, da so otroci s posebnimi potrebami še vedno
odrinjeni na rob, tudi v njihovi občini. Kot nasprotje temu pa intervjuvanka B navaja, da je
družba tista, zaradi katere se trudimo odpirati, kjer je nujno, da stopimo naprej in pokažemo
nase: »Naše otroke so nekoč imenovali sateliti, debili, idioti … Danes pa je sprejemanje naših
otrok bolj odprto.«
Tekom postavljanj vprašanj v prvem sklopu intervjuja smo ugotovili, da se zaposleni v
šolstvu srečujejo z vedno več nezaposlenimi starši, materialnimi težavami družin,
nerazumevanjem staršev, in sicer dejstvom, da otrok ni len, ampak da programa ne zmore.
Pojavlja se tudi nezaupanje staršev v šolski sistem. Pojavlja se vedno več groženj in strahov.
Ko smo spraševali o mladih, smo ugotovili, da nekatere intervjuvanke menijo, da mladostnike
dobro poznajo, nekatere se z njimi tudi družijo. Npr. intervjuvanka C navaja: »Ja, zelo dobro
jih poznam, mi se družimo, se razumemo, smo prijatelji na Facebooku.« Ostale so drugačnega
mnenja in menijo, da jih nikoli ne poznamo dovolj, da jih morda spoznaš po vsaj treh letih
konstantnega sodelovanja.
Glede odnosov med mladostniki samimi, med mladostniki in starši ter med mladostniki in
učitelji smo odgovore strnili na skupne imenovalce. Intervjuvanke menijo, da odnosi postajajo
čedalje bolj neavtoritativni, komunikacije ni ali pa je porušena, primanjkuje socialnih stikov.
Vse manj je spoštovanja, več je konfliktov. Ni solidarnosti, vse več pa se pojavlja nezdrave
tekmovalnosti in nejevolje. Komunikacija postaja čedalje bolj virtualna, s tem pa se poveča
stopnja nasilja.
V drugem delu našega intervjuja smo se osredotočili na pogovor in vprašanja o samomoru.
Ugotovili smo, da se je pet intervjuvank v svoji karieri že srečalo s poskusom ali z dejanjem
samomora. Opisale so primere, ko so samomor naredili npr. odličnjakinja 9. razreda, ker se ni
počutila dovolj sposobne, sinov sošolec, prijatelja v roku treh let ter mlada mamica po porodu.
56
Glede samomora smo od vseh intervjuvank dobili na splošno enake ali podobne vtise. Vse se
strinjajo, da je to težka »tabu tema«, ki da se premalo pojavlja v medijih. Marsikomu vzbuja
občutek strahu. Ugotavljale so, da se o tem skoraj ne upamo pogovarjati, da je samomor še
vedno nepoznana tema in da je nekatere učitelje strah govoriti o tem. Intervjuvanka D pravi:
»Čim manj poskušam o tem razmišljati; manj kot se s tem srečujem, bolje je.«
Med analizo pridobljenih intervjujev smo strnili glavne razloge po mnenju intervjuvank za
samomorilnost med mladostniki: nerazumevanje in nezaupanje staršev, osamljenost, nesrečne
ljubezni, slaba samopodoba, nesprejemanje vrstnikov in okolice, razočaranja. Kot
strokovnjakinje na področju šolstva in dela z mladostniki bi mladostnika kot samomorilno
osebo v večini vse prepoznale po zaprtosti vase, nekomunikativnosti, nezainteresiranosti,
žalosti, obupu, samopoškodovanju ali pa agresivnem vedenju. Zanimiv odgovor je podala
intervjuvanka A, ki navaja, da bi prepoznala tvegano vedenje preko risb in uporabe raznih
barv.
Spraševali smo tudi o poznavanju stanja samomorilnosti med mladostniki v Sloveniji.
Ugotovili smo, da je stanje med intervjuvankami skorajda nepoznano. Odgovore na naše
sedemnajsto vprašanje (kaj povečuje tveganje za samomor) lahko povežemo z glavnimi
razlogi za samomorilnost, posebej pa bi izpostavili dejavnike, ki po mnenju intervjuvank
tveganje zmanjšujejo: odprti odnosi in dobra komunikacija, zaupanje, pogovor, zdrava
družina, občutek in čut za sočloveka.
Mladostniki iščejo pomoč na razne načine. Eni izmed njih so koristni in učinkoviti, kot na
primer pogovori z družino, razredniki, pedagogi, prijatelji. Vse več pa je zatekanja v virtualno
komunikacijo, skrivanja identitet, uporabe in zlorabe prepovedanih substanc, pogoste so
motnje hranjenja. Odrasli – in še posebej strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju – se
moramo ob tem zamisliti, kaj to mladostniku pomeni. Ugotovili smo, da se s tem lahko
izkazujejo pred vrstniki, zapolnijo čas, bežijo pred realnostjo ipd. Vse to pa pomeni trenuten
užitek in evforijo, ki ima lahko kasneje tragične posledice.
Pomembno vprašanje, ki narekuje nadaljnje razmišljanje, je vprašanje preventive glede
samomora v osnovnih šolah. Strnemo in sklepamo, da bi morali učni načrti za izobraževanje
učiteljev in strokovnih delavcev vsebovati teme o samomoru in odvisnosti, vključevati
izvajanje pogovorov, delavnic, gledanje filmov, izdelovanje plakatov ipd. S tem bi se
usposabljali, da bi znali opozarjati otroke, mladostnike in starše, ne nazadnje pa spodbujati
vse učitelje ter specialne in rehabilitacijske pedagoge k razmišljanju o tej temi in k
57
usposabljanju, ki bi jim pomagalo reagirati v kritični situaciji, na katero zdaj večinoma sploh
niso pripravljeni.
Vse izmed intervjuvank bi podobno reagirale, če bi slišale otroka reči, da ima dovolj vsega, da
življenje zanj več nima smisla. Najprej bi se z njim pogovorile same, kasneje bi vključile
sodelavce, strokovno delavko, starše, center za socialno delo, zdravnico. Le ena izmed
intervjuvank, oseba C, bi storila drugače, in sicer: »Jaz bi ga pa peljala gledat predstavo
Trgovina s samomorilskimi pripomočki, skupaj pa bi prebrala knjigo Čudoviti skupinski
samomor. Mislim, da je treba na drugačen način odpreti oči.«
O ljudeh, ki so storili samomor, ima večina intervjuvank podobno razmišljanje, da so bili
žrtve lastnih misli, žalosti, da niso znali poiskati pomoči, da so slabiči, ker niso videli izhoda,
po drugi strani pa heroji, saj moraš imeti za to pogum. Ena izmed intervjuvank jih ne obsoja
in meni, da je to »hormonski ustroj«.
Spodbudna ugotovitev je, da so vse intervjuvanke znale dobro našteti, kje iskati pomoč, in bi
posledično otroke dobro usmerile.
58
7 RAZPRAVA
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 3/07-UPB1 in 52/10) in
podzakonski predpisi, izdani na njegovi podlagi, urejajo dodatno strokovno pomoč ter
usmerjanje otrok in mladostnikov, ki potrebujejo različne oblike pomoči, v ustrezne
programe. Zakon je omogočil, da otrokom s posebnimi potrebami na različnih področjih
učenja ter z vedenjskimi in čustvenimi motnjami država zagotovi podporo v obliki
individualne pomoči, ki temelji na korekciji specifičnih učnih težav, razvijanju
kompenzatornih mehanizmov in avtomatizaciji učnih veščin. Izvajajo jo predvsem specialni
in rehabilitacijski pedagogi, njihovo delo pa je naravnano tudi preventivno (zgodnje
odkrivanje pojavljanja specifičnih učnih težav ter organizacija različnih treningov), kar
zmanjša pogostost kasnejše obravnave, ohranja ustrezno učno motivacijo in tako varuje
duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Navedeni zakon tudi omogoča, da se izvajajo zgodnji posegi – od indicirane preventive,
zgodnjega prepoznavanja bolezenskih znakov in zgodnjega zdravljenja, o katerih govorijo
drugi nacionalni strateški dokumenti (npr. Resolucija o nacionalnem programu duševnega
zdravja, 2011).
Najbolj pomembno pri samem preprečevanju samomorilnega vedenja pri mladostnikih z
duševnimi motnjami je njihovo prepoznavanje in ustrezno zdravljenje. Appleby et al. (2000)
sicer navajajo glavne ukrepe zmanjševanja tveganja in preprečevanja samomorilnega vedenja
pri bolnikih z duševnimi motnjami, ne glede na njihovo starost. To so: zmanjšan dostop do
glavnih metod samomora, ustrezno prepoznavanje skupin bolnikov z visokim tveganjem,
intenzivnejše zdravljenje in celostna obravnava, posebni ukrepi znotraj psihiatrične službe.
Zgoraj omenjene metode veljajo tudi za mladostnike, vendar se pri njih pojavljajo še določene
posebnosti. Znaki in simptomi duševnih motenj so lahko pri mladostnikih atipični
(razdražljivost, vedenjske motnje, tvegana vedenja), lahko se prekriva več duševnih motenj,
pogosto pa je težje ločevati med bolezenskimi znaki in normalnim odraščanjem.
Razdražljivost in vedenjske motnje mladostnika nas odrasle prej napeljejo k iskanju pomoči
kot depresivnega mladostnika, pri katerem znaki depresije niso prepoznani, samomorilno
tveganje pa se povečuje. Odnos do mladostnikov z vedenjskimi motnjami je pogosto bolj
negativen in manj sočuten kot do tistih, ki so depresivni. Ocena samomorilnega tveganja
59
vključuje predhodno samomorilno vedenje posameznika ali družinskega člana, neugodne
življenjske dogodke, samomorilne misli, namene, okoliščine samomorilnega dejanja, odnos
do smrti in samomora. Pozorni moramo biti na impulzivnost, agresivnost, menjavanje
razpoloženja in mišljenja (Groleger, 2003).
Obravnava mladostnika s psihičnimi težavami je usmerjena v krepitev dejavnikov, ki ščitijo
pred samomorilnim vedenjem. V namen preprečevanja se morajo povezovati učitelji, starši,
psihologi, specialni in rehabilitacijski pedagogi, ne nazadnje tudi zdravniki in policisti
(Groleger, 2003).
Med najmočnejše dejavnike, ki mladostnika navedejo na samomorilno razmišljanje, sodi
tesen odnos z depresivno osebo in privzemanje odvisnosti od alkohola. Zadnje se pokaže kot
nesposobnost reševanja stresnih situacij, ki se lahko razširijo na vsa človekova področja
bivanja. Gre za beg, večni umik in sprejemanje porazov. Otrok te vzorce sprejema od staršev
oziroma drugih družinskih članov in ima majhne možnosti, da bi se naučil uspešno spopadati
s stresnimi situacijami, ponosno in dostojanstveno stati na trdnih tleh in sprejemati lastne
uspehe (Valetič, 2009).
Strokovnjaki ocenjujejo, da je pri posameznikih, ki samomor izvršijo, verjetnost prisotnosti
duševne motnje skoraj 90 %. Pomembno je izpostaviti, da si posebej samomorilno ogrožene
osebe z depresijo (Artnik Knibbe, 2010).
V otrokovem razvoju igra nenadomestljivo vlogo družina. Družinske vrednote so
izoblikovane, zato bi bilo težko družino spreminjati, da bi se dosegel preobrat glede mišljenja
na temo samomora. Bolje je, da se s programom preprečevanja samomora začne v šolah.
Šolski strokovnjaki so šolarjem prav tako na nek način pomembni, z njimi se identificirajo in
se od njih tudi učijo (Zavasnik, Tekavčič Grad, 1999).
Že zgoraj smo omenili, da pri preprečevanju samomora igra svojo vlogo tudi šolstvo. Tomori
(2004) navaja, da se posebni programi za preprečevanje samomorilnega vedenja, ki so
posebej usmerjeni na mladostnike v šolskem obdobju, niso izkazali kot uspešni. Programi
prepogosto prikazujejo podatke o razširjenosti samomorilnega pojava, le-te pa mladostniki
interpretirajo kot nekaj običajnega. Bolje se obnesejo programi, ki šolske strokovnjake učijo
pravilnega ravnanja z rizičnimi skupinami mladostnikov. Cilji teh programov so:
60
povečanje ozaveščanja o problemu samomorilnosti,
poučevanje o opozorilnih znakih samomora,
seznanjanje z možnimi načini strokovne pomoči (Tomori, 2004).
Ugotavljamo, da je takšna izobraževanja mogoče realizirati s skupinskimi pogovori,
izmenjavi izkušenj, igranjem vlog, treningi komunikacije, filmi, raznimi publikacijami
(Tomori, 2004).
Prvi preventivni program preprečevanja samomora in samomorilnega vedenja pri
mladostnikih je bil v Sloveniji prvič oblikovan leta 1992. Program se je izvajal v obliki
seminarja, katerega cilji so bili:
učiteljem podati osnovno znanje o samomoru,
poučiti jih o opozorilnih znakih samomora,
naučiti jih ustreznega ravnanja v kriznih situacijah,
seznaniti jih z institucijami in strokovnjaki, ki lahko pomagajo samomorilno
ogroženemu mladostniku (Zavasnik, Tekavčič Grad, 1999).
Učitelji morajo samomorilne grožnje učencev jemati resno ter se z njimi pogovoriti.
Prevečkrat velja mit, da o smrti in samomoru z mladostniki ne smemo govoriti ter da je to
tabu tema. Učitelj mora v primeru samomorilne ogroženosti mladostnika nujno o tem
obvestiti njegove starše, pristojne strokovnjake, ki lahko mladostniku nudijo pomoč v stiski
(Zavasnik, Tekavčič Grad, 1999).
Pri mladostnikih, ki oddajajo znake nevarnosti za samomorilno dejanje, moramo biti pozorni
na naslednje dejavnike:
koliko je znakov,
kakšna je intenzivnost čustvovanja,
kakšno je trajanje depresivnih čustev in vedenja (Zavasnik, Tekavčič Grad, 1999).
Vse omenjeno znanje pa učiteljem in šolskim strokovnjakom skoraj ne more pomagati, če se
oni sami ne znebijo predsodkov in tabujev v zvezi s smrtjo in samomorom. Seminarji ter
izobraževanja bi morali spremeniti stališča in vedenja učiteljev, kar pa poteka predvsem preko
praktičnega dela v delavnicah (Zavasnik, Tekavčič Grad, 1999).
61
Šola je pomembno mesto socializacije. Pomembno je, da se tukaj mladostniki naučijo
temeljnih vrednot, h katerim pa prištevamo tudi visoko vrednost človeškega življenja (Židan,
2004).
Včasih nam ne uspe preprečiti samomora. V takih primerih nam preostane le še prebolevanje
le-tega, vendar lahko šola pri tem pomaga. Kot navaja Poland (1989), je treba izvesti
intervencijo, ki bi naj potekala po naslednjih točkah:
Sklicati sestanek šolskega osebja ter jih seznaniti z dejstvi.
Poklicati je treba usposobljenega svetovalca za takšne primere.
Poklicati družino in ji ponuditi pomoč.
Diskutirati o smrti učenca.
Ukvarjati se je treba z učenci, ki so bili pokojnemu blizu.
Nuditi pomoč šolskemu osebju (Poland, 1989).
Nacionalni inštitut za javno zdravje je leta 2014 izdal raziskavo Z zdravjem povezano vedenje
v šolskem obdobju (HBSC raziskava – Health Behaviour in School Aged Children). Glavni
izsledki so pokazali, da se mladostniki lažje o problemih, ki jih težijo, v 85 % pogovorijo z
mamo, da so tvegana vedenja (npr. kajenje, uživanje alkohola, nasilje idr.) najpogostejši med
15-letniki ter da občutek depresivnosti narašča s starostjo, saj 22 % mladih v zadnjem letu
poroča o občutkih depresivnosti in 15,5 % 15-letnikov o samomorilnosti. Delež mladostnic, ki
so v zadnjem letu imele samomorilne misli, znaša 21,2 %, kar je pomembno več kot pri
fantih, med katerimi je ta delež 8,8 % (Jeriček Klanšček, Bajt, Drev in sod., 2015).
V času pisanja diplomske naloge smo ugotovili, da se specialni in rehabilitacijski pedagogi
dostikrat srečujejo s primeri groženj ali dejanji samomora. Če ne ravno med njihovimi učenci,
pa se srečujejo med siceršnjo populacijo mladostnikov. Resna in zaskrbljujoča je ugotovitev,
ki izhaja iz naših intervjujev, potrjujejo pa jo tudi pogovori s kolegicami in kolegi, da so imeli
zaposleni v šolstvu na voljo premalo ali skoraj nič izobraževanj na temo samomora. Nekateri
so se delavnic udeležili, ostalim pa to ni bilo omogočeno. Tudi v okolju, kjer sem zaposlen, se
vse pogosteje srečujemo z nasiljem mladostnika nad vrstniki pa tudi nad zaposlenimi. Nasilje
je psihično in fizično. Prav tako se je zgodilo, da je bilo nasilje vršeno celo nad policistom, ki
je bil pristojen ukrepati zaradi nasilnega vedenja v šoli. Sklepamo lahko, da marsikatero
nasilno vedenje nad samim seboj ali pa nad vrstniki oziroma učitelji izvira iz neurejenih
62
odnosov v družinah, kjer primanjkuje dobre in odprte komunikacije, marsikje pa se celo
pojavlja fizična agresija.
Zato menim, da bi se na šolah moralo organizirati več delavnic tudi v okviru primarne
preventive samomora, teme duševnega zdravja bi lahko vključili v najbolj ustrezne učne
načrte, predvsem pa bi morali dosledno preprečevati vrstniško nasilje, da bi šola postala
varno, tolerantno okolje. Svetovalni delavci bi se morali aktivneje vključevati v vsakodnevno
dogajanje na šoli. Na šoli bi lahko na vidna mesta namestili informativne plakate s kriznimi
številkami, v medijih pa bi lahko predvajali razna primerna oglasna sporočila.
63
8 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu smo obravnavali fenomen samomora, ki predstavlja velik problem v
današnji družbi. Ugotovili smo, da je samomor zelo star pojav, vendar je v današnjem svetu še
vedno premalo poznan in raziskan. Samomor je zelo kompleksen fenomen, ki se zgodi zaradi
kombinacije okoliščin. Med te spadajo depresija, žalost, alkoholizem, nepriznavanje staršev in
vrstnikov, pa tudi različne oblike socialnih pritiskov. Če govorimo o preprečevanju
samomora, moramo največjo pozornost posvetiti ravno preventivi ter prepoznavanju
dejavnikov tveganja. Samomor ni problem samo mladostnika, družine, zdravnika ter
policistov, vendar postaja vse večji problem specialnih in rehabilitacijskih pedagogov ter
ostalih šolskih strokovnjakov, ki se pri svojem delu srečujejo z mladostniki, ki imajo težnjo
do samomorilnega vedenja.
Samomor se kot učna tema lahko obravnava v šolstvu, vendar jo mora učitelj najprej dobro
poznati, potem pa tudi dobro predstaviti ter izzvati konstruktivno diskusijo na odprto temo.
Primarna preventiva samomora se mora nanašati na čas pred začetkom samomorilnega
procesa. Izvajati se mora v šolah (tudi vrtcih), namenjena pa je učencem, staršem in šolskim
strokovnim delavcem. Vključuje krepitev varovalnih dejavnikov in izboljšanje medsebojnih
odnosov. Sekundarna preventiva samomora vključuje prepoznavanje ranljivih posameznikov,
namenjena je mladostnikom v stiski in vključuje ljudi, ki jim mladi na šoli zaupajo. Mladi se
morda lažje obrnejo na anonimne telefone za pomoč v stiski, na spletne strani ali forume.
Terciarna preventiva pa zajema delo v razredu in na šoli po samomorilnem vedenju. Ima
izobraževalno vrednost, daje možnost identifikacije, olajša iskanje pomoči in zmanjšuje
stigmo.
Vloga specialnega in rehabilitacijskega pedagoga in vseh ostalih šolskih strokovnjakov je
predvsem v znanju in veščini ugotavljanja prisotnosti posameznih simptomov (ugotavljanje
samomorilnih misli, ki še nimajo načrta ali pa ga že vključujejo, in tudi stanj po poskusu
samomora) pri osebah, pri katerih so prisotni dejavniki tveganja. Za to vlogo pa mora biti
ustrezno usposobljen.
64
9 LITERATURA
Appleby L. et al. (2000). An educational intervention for front-line health professionals in the
assessment and management of suicidal patients (the STORM project). Psychological
Medicine, 30 (4), 805−812.
Arnatovska U. (2008). Stališča mladostnikov do samomorilnega vedenja: sprejemljivost
samomorilnega vedenja kot dejavnik tveganja. Psihološka obzorja, 17 (1), 41−55.
Artnik Knibbe T. (2010). Moje zdravje št. 128.
Dukić R. (2005). Samomor: stališča o samomoru in samomorilnosti v Sloveniji. Diplomsko
delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
Durkheim E. (1992). Samomor. Prepoved incesta in njeni izviri. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
Groleger U. (2004). Preprečevanje samomora med mladimi z duševnimi motnjami. V:
Marušič in Roškar (ur.), Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: DZS, 91−103.
Groleger U. (2009). Od teorije (k praksi). V: Spregovorimo o samomoru med mladimi.
Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 76−83.
Haralambos M. in Holborn M. (2001). Sociologija. Teme in pogledi. Ljubljana. DZS.
Jeriček Klanšček H, Koprivnikar H, Drev A, Pucelj V, Zupanič T, Britovšek K (2015). Z
zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji. Izsledki
mednarodne raziskave HBSC 2014. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Jurčič Konec N., Lešer I. (2004). »Kadar nas je strah, da bi si kdo vzel življenje.« (Zgibanka).
Skupina za preprečevanje samomora v regiji Celje. Celje: Zavod za zdravstveno varstvo
Celje.
Knez Daniela. (2003). Sociološki pogled na samomor. V: Železnik, Tanja (ur.) Slovenija s
samomorom ali brez. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, 38−42.
Mann JJ et al. (2005). Suicide Prevention Strategies, A systematic review. The Journal of the
American Medical Association. 294 (16), 2064−74.
Marušič A. in Zorko M. (2003). »Slovenski samomor skozi prostor in čas.« V: Slovenija s
samomorom ali brez. Ljubljana: DZS.
Marušič A. (2007). Vsaka trideseta smrt v Sloveniji je samomor. Dostopno na
http://www.delo.si/novice/slovenija/vsaka-trideseta-smrt-v-sloveniji-je-samomor.html (20. 1.
2016)
Marušič A. in Temnik S. (2009). Javno duševno zdravje. Ljubljana: Mohorjeva družba, 56–
68.
Miličinski L. (1985). Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 11–232.
65
Mrevlje G. (1995). Samomor kot zdravstveno-socialni pojav na Slovenskem. V: Ciklus
seminarjev Namesto koga roža cveti. Ljubljana: Meridiana.
Poland S. (1989). Suicide intervention in the schools. New York in London: The Guilford
press.
Poštuvan V. (2009). Iskanje pomoči pri mladostnikih. V: Spregovorimo o samomoru med
mladimi. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, 55−63.
Poštuvan V. (2009). Iskanje pomoči pri mladostnikih. V: Spregovorimo o samomoru med
mladimi. Tančič A, Poštuvan V, Roškar S (ur.). Maribor: Mestna občina Maribor: Inštitut za
varovanje zdravja Republike Slovenije.
Puklek M. (2001). Razvoj psihološkega osamosvajanja mladostnikov v različnih socialnih
kontekstih. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja (2011). Dostopno na:
http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javna_razprava_2011/resoluc_dusevn
o_zdravje/Resolucija_dusevno_zdravje_060411.pdf (21. 1. 2016)
Roškar S. in sod. (2008). Predstave slovenskih mladostnikov o duševnem zdravju.
Neobjavljeno poročilo o raziskavi, Inštitut za varovanje zdravja RS.
Roškar S. (2009). Kakšni so mladi – jih poznamo? V: Spregovorimo o samomoru med
mladimi. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 25–31.
Roškar S. (2009). Senca na sončni strani Alp. V: Tančič A. Poštuvan, Roškar S (ur.).
Spregovorimo o samomoru med mladimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike
Slovenije, 19–31.
Smith M., Segal J., Robinson L. (2015). Suicide prevention. Helpguide.org. Dostopno na:
http://www.helpguide.org/articles/suicide-prevention/suicide-prevention-helping-someone-
who-is-suicidal.htm (21. 1. 2016)
SZO, 2009. Dostopno na:
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=2583 (21.
1. 2016).
Tančič A. (2009). Tako mlad pa že samomorilen. V: Spregovorimo o samomoru med
mladimi. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 35−51.
Tomori M. in sod. (1998). Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. Ljubljana:
Psihiatrična klinika Ljubljana.
Tomori M. (2004). Preprečevanje samomora pri mladostnikih. V: Marušič in Roškar (Ur.),
Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: DZS, 79−90.
Tomori M. (2009). Preprečevanje samomora pri mladostnikih. V: Marušič A, Roškar S (ur.).
Slovenija s samomorom ali brez. Ljubljana: DZS, 79–89.
66
Trstenjak A. (1983). Okvirne dileme v etiologiji samomora. Samomor in Slovenci. Ljubljana:
SAZU, 251–8.
Valetič Ž. (2009). Samomor; večplastni fenomen. Ljubljana: Ozara, 29–299.
Zavasnik A., Tekavčič Grad O. (1999). Preprečevanje samomora in samomorilnega vedenja v
šolah. V: Erna Kraševec Ravnik (ur.) Varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.
Ziherl S., Pregelj P. (2009). Samomorilnost v Sloveniji. V: Zdrav Vestn. Ljubljana:
Medicinska fakulteta v Ljubljani: Katedra za psihiatrijo.
Zupančič M. (2000). Adolescenca – prehod med otroštvom in mladostjo. Panika, 5, 2−6.
Židan A. (2004). Za kakovostnejša družboslovna znanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede.
67
10 PRILOGE
1. IZJAVA O AVTORSTVU
68
2. SOGLASJE O IZVEDBI INTERVJUJA
Soglasje k pristopu intervjuja
S podpisom soglašam, da se intervju uporabi samo za študijske namene (diplomsko delo):
Anketiranec: IME in PRIIMEK:
Anketar: IME in PRIIMEK:
Kraj, datum.
69
3. POLSTRUKTURIRANI INTERVJU
Samomori med mladostniki
(Vprašanja za intervju − samo za interno rabo)
1. Ali lahko predstavite vaš profil?
2. Kakšne so vaše dosedanje delovne izkušnje?
3. S kakšno populacijo ste vse že delali in s kakšno delate trenutno?
4. Kako bi primerjali vaše delo na začetku vašega službovanja in danes?
5. Prosim, če opišete vpliv družbe in okolja na vse nas.
6. Katere so bistvene spremembe v družbi, ki vplivajo na učitelje, učence, starše, ljudi?
7. S kakšnimi težavami in problemi se v zadnjem času srečujete na delovnem mestu?
8. Kakšni so danes mladi, ali jih dovolj poznamo?
9. Kakšni se vam zdijo današnji odnosi v družini, med mladostniki in starši, med vrstniki
samimi.?
10. Ali ste v zadnjem obdobju zasledili, se seznanili, slišali ali celo imeli kdaj kakšno
izkušnjo v zvezi s poskusom samomora ali celo s samomorom med mladostniki?
11. Kakšna se po vašem mnenju zdi tema »o samomoru«?
12. Ali menite, da je razgovorom o smrti in samomoru namenjenega premalo časa?
13. Samomor je področje, ki med ljudmi nikoli ni bilo in ne bo priljubljena tema. Kakšno
je vaše razmišljanje na to temo?
14. Kateri so po vašem mnenju glavni razlogi za samomorilnost med mladostniki?
15. Na kakšen način bi samomorilno osebo (mladostnika) prepoznali vi kot strokovnjak na
delovnem mestu?
16. Ali vam je morda poznano stanje samomorilnosti med mladostniki v Sloveniji?
17. Kaj po vašem mnenju povečuje tveganje za samomor in kaj ga zmanjšuje?
18. Kako po vašem mnenju mladostniki iščejo pomoč in kako obvladujejo svojo stisko?
19. Zakaj se mladi v stiski vse bolj pogosto odločajo za alkohol, doge in vse pogosteje
tudi za samomor?
20. Kakšna je po vašem mnenju preventiva samomorilnosti? Kaj lahko storimo v šolah?
21. Kako bi vi kot strokovna oseba na šoli ukrepala, če bi iz ust mladostnika slišala:
»Dosti imam vsega, nima več smisla, ne želim več živeti!«
22. Kaj menite o ljudeh, ki so storili samomor?
23. Ali je pomembno gojiti kulturo raziskovanja samomora?
24. Katere ustanove so po vašem mnenju tiste, ki so usmerjene v varovanje duševnega
zdravja otrok in mladostnikov? Kje iskati pomoč?
