ODGOVORNOST V TRANSPORTU - ic-geoss.si · V tem okviru je predmet Ergonomija in varstvo pri delu na višjih strokovnih šolah dobra podlaga za to, da boste mladi bolj seznanjeni s

ODGOVORNOST

V

TRANSPORTU

RAZISKOVALNO DELO

mag. Boštjan Korelc

Odgovornost države

Razmerje med delodajalci in delojemalci

Razmerje med pravicami in dolžnostmi

Varnost in zdravje pri delu

Ljubljana, 2017

ii

POVZETEK

Gradivo je namenjeno poklicnim voznikom, logističnim tehnikom ter študentom višješolskega probrama

logistično inženirstvo. Teme in cilji so usklajeni s katalogom znanj za višješolski študijski program

logistični inženir za predmet varovanje okolja in varstvo pri delu.

Gradivo sledi splošnim ciljem predmeta saj želi študentom pomagati razumeti pomen zakonodaje in

drugih predpisov, ki se nanašajo na varovanje zdravja ljudi, varovanje okolja, požarno varnost in varnost v

eksplozijsko ogroženih okoljih. Razvija sposobnost upoštevanja varstvenih predpisov ob načrtovanju in

izvajanju delovnih procesov. Spodbuja oblikovanje zavesti o pomenu varovanja zdravja na delovnem

mestu in varovanja okolja. Omogoča kritično vrednotenje možnih dogodkov, ki škodljivo vplivajo na

zdravje zaposlenih na delovnem mestu ali na okolje. Razvija sposobnost povezovanja znanja različnih

strokovnih področij za izboljšanje varnega dela in za zmanjševanje škodljivih vplivov na delovnem

mestu ali na okolje ter sposobnost prenašanja znanja na sodelavce za varno izvajanje delovnih procesov.

Spodbuja sodelovanje pri preverjanju znanja obratovalnega in vzdrževalnega osebja s področja varnosti in

zdravja pri delu ter sodelovanje pri spremembah internih pravilnikov s področja varnosti in zdravja pri delu.

Na osnovi pridobljenih znanj se pričakuje, da inženir logistike samostojno načrtoval varnostne ukrepe in

uporabo zaščitnih sredstev za izvedbo delovnega procesa na področju logistike, da nadzira upoštevanje

pravil varnosti in zdravja pri delu ob izvajanju delovnih procesov na področju logistike, da koordinira

izdelavo planov, da strokovno vodi delovne procese v logistiki, da izvedba teh nima negativnih učinkov na

zdravje izvajalcev del ali na okolje, da nadzira sodelavce glede uporabe osebne varovalne opreme in

drugih tehniških zaščitnih sredstev ob izvajanju delovnih procesov, da je usposobljen strokovno nuditi prvo

pomoč ob poškodbah in je sposoben odločati v kritičnih situacijah, ki lahko nastanejo ob izvajanju delovnih

procesov v logistiki.

Predmet varovanje okolja in varstvo pri delu združuje popolnoma različna in kompleksna področja

družbene oz. strokovne dejavnosti, kot so varnost in zdravje pri delu, požarna varnost, varovanje okolja in

varnost v eksplozijsko ogroženih okoljih.

Gradivo je interdisciplinarno in je zaradi svojega omejenega obsega le v pomoč oz. je vodič skozi

predstavljeno kompleksno strokovno področje. Vsako področje je predstavljeno v ločenem poglavju z

izvlečki oz. poudarki posameznih učnih ciljev.

Delovna področja inženirja logistike so zelo široka, zato morajo logistični inženirji v praksi velikokrat poseči

po dodatnih pojasnilih in novih znanjih s teh strokovno in zakonodajno izjemno natančno obdelanih

področij dejavnosti.

Vsak začetnik se ob zaposlitvi znova sreča z usposabljanjem za področje varnosti in zdravja pri delu z

elementi požarne varnosti. Vsak inženir logistike je dolžan vsaki dve leti obnoviti ta znanja. Delodajalec je

dolžan omogočiti usposabljanje delojemalcu oz. delavcu za posamezna področja dela, ki kakorkoli

ogrožajo okolje in zdravje ljudi, tako da mora ob prevzemu posameznih delovnih področij preveriti, ali

so izvajalci oz. strokovnjaki usposobljeni za okolju in ljudem varno opravljanje prevzetih delovnih nalog.

Pri izobraževanju in usposabljanju se moramo izogniti površnemu in lahkotnemu učenju ali obnavljanju

snovi, saj v praksi prav površnost in lahkotnost pripelje do nezgod pri delu, med katerimi so neredko

tiste s hudimi posledicami, ki pripeljejo do izgube življenja, katastrofalnih požarov ali hudega

onesnaževanja okolja.

iii

»V sodobnih podjetjih je skrb za varnost in zdravje delavcev na prvem mestu, na drugem pa

uspešnost poslovanja in tema dvema ciljema so podrejeni vsi drugi«.

Mladi ste tisti, ki boste sistem varnosti in zdravja pri delu uporabljali v svojem delovnem okolju. In če

boste predhodno seznanjeni s pravicami in obveznostmi, tveganji, ki nastanejo na delovnem mestu in

ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja, boste v družbi lažje uresničevali DIREKTIVO Evropske

skupnosti 391/89 EGS, ki pravi, da je odgovornost delodajalcev, da poskrbijo, da je delavec v takem

psihofizičnem stanju, da je zdrav do konca svoje delovne dobe – torej do upokojitve.

V trenutni gospodarski krizi vsi govorijo o upadu naročil, posledično o upadu proizvodnje in ukinjanju

delovnih mest. Delavci se v tem času ne upajo tarnati zaradi slabih delovnih razmer, ker se

bojijo za delovna mesta. Delodajalci izdelujejo razne študije in analize stroškov zaradi poškodb in

zdravstvenih okvar zaradi dela.

Ob upoštevanju načel varnosti in zdravja pri delu bi do poškodb in bolezni sploh ne prihajalo ali bi se te

občutno zmanjšale, kar bi vplivalo na gospodarjenje podjetja na tri načine:

delavec bi ohranjal svojo polno delovno zmožnost, s tem bi se zmanjševal izpad

proizvodnje zaradi izpada delovne sile – ohranjal bi se zaklad človeškega kapitala,

ohranjala bi se tekoča, nemotena in zato učinkovita proizvodnja – zaklad

proizvodnih sredstev,

zagotavljala bi se varnost izdelka, kar bi pripomoglo h konkurenčnosti izdelka in podjetja na domačem, zlasti pa tujem trgu in to bi podjetju omogočalo visok cenovni razred proizvodov.

V tem okviru je predmet Ergonomija in varstvo pri delu na višjih strokovnih šolah dobra podlaga za to, da

boste mladi bolj seznanjeni s pomenom varnosti in zdravja pri delu ter da boste s prihodom v podjetje tja

prinašali višje standarde in vrednote.

iv

Področja:

Pomen socialne varnosti (varnosti in zdravja pri delu) za družbeni sistem? (RS, EU,…)

Pravica do socialne varnosti Odgovornost države Odgovornost podjetij Pravica do odškodnine iz delovnega razmerja (ustavna pravica) Nadzor in odgovornost Inšpekcijski nadzor IRSO, specifična področja na področju obrambe, Policije, transportu,…

Poklicne poškodbe in bolezni Hrup na delovnem mestu Delo na višini Alkoholiziranost na delovnem mestu

Vloga mecidine dela Obveznost zdravniški pregledov Psihično nasilje na delovnem mestu Vpliv psihičnega nasilja na varnost cestnega prometa pri poklicnih voznikih

Poklicni vozniki v cestnem prometu (transportu) Socialna zakodonodaja za mobilne delavce (pomen tahografov) Problematika in vpliv staranja prebivalstva na varnost cestnega prometa

KAZENSKOPRAVNO VARSTVO Kazniva dejanje zoper delovno razmerje in socialno varnost Kazenska odgovornost delodajalcev Kazenska odgovornost delojemalcev – delavcev

Delovnopravno področje urejanja pravic in dolžnosti delavcev Hierarhija pravnih aktov (predpisov) Odpoved delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja zdravstvenih pogojev za delo Pogodba o zaposlitvi (poseben status)

Vloga sindikatov v družbenem sistemu Pomen vseživljenjskega učenja

Varstvo osebnih podatkov

v

KAZALO

1 SPLOŠNO O ODGOVORNOSTI V TRANSPORTU ...................................................... 1

1.1 VRSTE ODGOVORNOSTI .............................................................................................................. 2

1.1.1 Odškodninska odgovornost ...................................................................................................... 3 1.1.2 Objektivna (krivdna) odgovornost ............................................................................................. 3

1.1.3 Subjektivna odgovornost (ne glede na krivdo) ......................................................................... 3 1.2 SPLOŠNO O KAZENSKOPRAVNEM VARSTVU .......................................................................... 5

2 ODGOVORNOST DELAVCA ........................................................................................ 6

2.1 VIŠJA SILA V CESTNEM PROMETU............................................................................................. 6

3 KAZENSKOPRAVNO VARSTVO V TRANSPORTU .................................................. 10

3.1 KAZNIVA DEJANJA ZOPER DELOVNO RAZMERJE IN SOCIALNO VARNOST ..................... 10

3.2 KAZENSKA ODGOVORNOST V CESTNEM PROMETU ............................................................ 10

3.3 TEORIJA KAZNIVEGA DEJANJA ................................................................................................ 11

3.3.1 Naklepna kazniva dejanja....................................................................................................... 12

3.3.2 Malomarnostna kazniva dejanja ............................................................................................. 12 3.4 ZGODOVINSKI RAZVOJ VARNOSTI CESTNEGA PROMETA .................................................. 13

3.5 KAZNIVA DEJANJA ZOPER VARNOST CESTNEGA PROMETA (31. POGLAVJE KZ-1) ....... 15

3.5.1 31. Poglavje KZ-1 – varnost cestnega prometa ..................................................................... 15

3.5.2 Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (323. čl. KZ-1) ............................................. 16 3.5.3 Nevarna vožnja v cestnem prometu (324. čl. KZ-1) ............................................................... 17

3.5.4 Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa (325. čl. KZ-1) ..................................................... 19 3.5.5 Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom (326. čl. KZ-1) .................. 20

3.5.6 Opustitev nadzorstva v javnem prometu (327. čl. KZ-1) ........................................................ 21 3.5.7 Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. čl. KZ-1) ........................... 22

3.6 KAZNIVA DEJANJA ZOPER ZDRAVJE IN VARNOST LJUDI ................................................... 26

3.7 ODGOVORNOST ZA PREVOZ OTROK V PROMETU ................................................................ 26

4 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA .............................................. 27

4.1 PREDLOG - ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST NAJ BO OMEJENA ..................................... 27

5 DELODAJALČEVA ODGOVORNOST IN ZAVAROVANJE ....................................... 33

5.1 UVOD K ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI ............................................................................. 33

5.2 UVODNO K ODGOVORNOSTI DELODAJALCA ......................................................................... 34

5.2.1 Delavec kot oškodovanec in delavec kot povzročitelj škode .................................................. 34 5.2.2 Povzročitev škode ali poškodovanje pri delu ali v zvezi z delom ........................................... 34 5.2.3 Krivdna in objektivna odgovornost ......................................................................................... 35

5.3 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA V OŽJEM SMISLU ................................ 35

5.3.1 Škoda ...................................................................................................................................... 35 5.3.2 Premoženjska škoda .............................................................................................................. 35 5.3.3 Premoženjska škoda delavca ................................................................................................. 36

vi

5.3.4 Premoženjska škoda drugih v zvezi s poškodbo delavca ...................................................... 36 5.3.5 Nepremoženjska škoda delavca ............................................................................................ 36

5.3.6 Škodljivo dejstvo ..................................................................................................................... 38 5.3.7 Vzročna zveza ........................................................................................................................ 38 5.3.8 Odgovornost delodajalca ........................................................................................................ 38 5.3.9 Krivdna odgovornost delodajalca ........................................................................................... 38 5.3.10 Objektivna odgovornost delodajalca ...................................................................................... 40

5.3.11 Med krivdno in objektivno odgovornostjo delodajalca ............................................................ 42 5.3.12 Možnosti razbrenitve odgovornosti delodajalca (ekskulpacije v celoti ali deloma) ................ 43

5.4 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA V ŠIRŠEM SMISLU .............................. 45

5.4.1 Splošno ................................................................................................................................... 45

5.4.2 Opredelitev delodajalčeve odgovornosti v širšem smislu ....................................................... 45 5.4.3 Odgovornost za delavce ......................................................................................................... 46

5.4.4 Odgovornost za škodni dogodek ............................................................................................ 46 5.4.5 Zahtevek do delavca kot povzročitelja škode ......................................................................... 47 5.4.6 Sodna praksa k delodajalčevi odgovornosti v širšem smislu ................................................. 47

5.5 ZAVAROVANJE DELODAJALČEVE ODGOVORNOSTI ............................................................ 47

5.5.1 Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v ožjem smislu ...................................................... 48 5.5.2 Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v širšem smislu ..................................................... 49

5.6 SKLEP ........................................................................................................................................... 51

5.7 LITERATURA IN VIRI .................................................................................................................... 52

6 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE .......................................................... 53

6.1 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE ............................................................................ 53

6.1.1 Uvod ....................................................................................................................................... 54

6.1.2 Pravica do povračila škode..................................................................................................... 54 6.1.3 Predpostavke odškodninske odgovornosti ............................................................................. 55 6.1.4 Praksa Ustavnega sodišča v zvezi z odškodninsko odgovoronostjo države ......................... 56 6.1.5 Sklep ....................................................................................................................................... 59

6.1.6 Literatura................................................................................................................................. 59 6.2 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE - IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK ................... 61

6.2.1 Uvod ....................................................................................................................................... 61

6.2.2 Odškodninska odgovornost države za protipravno izvajanje oblasti ..................................... 62 6.2.3 Odgovornost države brez protipravnega ravnanja: povrnitvene sheme ................................ 73 6.2.4 Zaključek................................................................................................................................. 78

7 ODGOVORNOST DRŽAVE ZA VARNOST CESTNEGA PROMETA PRI

POKLICNIH VOJAKIH - VOZNIKIH OBOROŽENIH SIL ............................................ 79

7.1 UVOD ............................................................................................................................................. 80

7.2 PRIMER HRVAŠKEGA VOJAKA, KI JE VOZIL AVTOBUS IN POVZROČIL PROMETNO

NESREČO S SMRTNIMI POŠKODBAMI ..................................................................................... 81

7.3 EU IN RS SI PRIZADEVATA POVEČATI STOPNJO VARNOSTI CESTNEGA PROMETA Z

UVAJANJEM NOVIH TEHNOLOGIJ NADZORA ......................................................................... 81

7.4 KOLIZIJA PREDPISOV IN DOLŽNOSTI MED SPLOŠNI IN POSEBNIMI PREDPISI ................ 82

7.4.1 Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu .......................................................... 83 7.4.2 Pripadniki vozniki ne uporabljajo kartic voznika za vožnjo tovornih vozil in bojnih vozilih ..... 83

vii

7.4.3 Pripadniki vozniki uporabljajo le analogne tahografe pri avtobusnih prevozih ....................... 84 7.4.4 Poklicni vojak lahko pridobi kartico voznika brez omejitev ..................................................... 85

7.5 NADZOR NAD VARNOSTJO CESTNEGA PROMETA NA OBRAMBNEM PODROČJU .......... 85

7.5.1 Zakon o motornih vozilih ......................................................................................................... 85 7.5.2 Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu opredeljuje tudi nadzor ..................... 85 7.5.3 Inšpektorat za obrambo Republike Slovenije (IRSO) ............................................................. 86

7.6 ODGOVORNOST DRŽAVE ZA VARNOST CESTNEGA PROMETA .......................................... 87

7.7 PRAVICA DO POVRAČILA ŠKODE............................................................................................. 88

7.8 ZAKLJUČEK .................................................................................................................................. 89

8 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 90

1

1 SPLOŠNO O ODGOVORNOSTI V TRANSPORTU

Človekovo in družbeno življenje sestavlja neskončno število posameznih ravnanj, delovanj in dejanj. S

temi ravnanji zadovoljujemo svoje potrebe in opravljamo svoje dolžnosti. Svojih potreb pa ne

zadovoljujemo in tudi svojih dolžnosti ne opravljamo, kakor se komu zdi primerno, prijetno, lažje, itd.,

temveč nas pri tem vežejo določena pravila. Ta pravila nastajajo v vsakdanjem življenju zaradi sožitja z

drugimi ljudmi, zlasti pa zato, ker je proces družbenega življenja predvsem produkcija in reprodukcija

stvarnega življenja. V tem procesu stopamo ljudje v medsebojne odnose, kar samo po sebi zahteva, da

dvoje ali več ljudi medsebojne odnose podredi določenim pravilom. Ta pravila, ki so zapovedi in

prepovedi, so lahko običajna, moralna, socialna ali pravna pravila oziroma norme.1

V omenjenih običajnih, družbenih, moralnih in pravnih normah je vsebovan tudi temeljni kriterij, s katerim

razločujemo človeška ravnanja glede na njihovo vrednost. Tako dobijo nekatera ravnanja pozitiven

predznak in njihovega nosilca cenimo, spoštujemo, hvalimo, nagrajujemo. So pa tudi ravnanja, ki dobijo s

stališča prej omenjenih norm negativen predznak, zaradi česar njihove nosilce preziramo, osamimo, jih

grajamo ali kaznujemo.

V okviru naloge nas zanimajo predvsem tista ravnanja, ki imajo v konkretnih družbenih razmerah

negativen predznak. To namreč pomeni, da so ravnanja s takšnim predznakom po oceni določenega dela

družbe ali družbe kot celote v nasprotju s kakšno posamično normo, ki jo tista družba ali družbena

skupina goji, spoštuje, razvija ali vsaj sprejema, ali pa so v nasprotju z vsem sistemom takšnih norm. Gre

torej za ravnanja, ki jih družbena skupina ali družba v celoti šteje za drugačna, se pravi nenormalna

oziroma neobičajna, škodljiva, nemoralna, asocialna, za družbo nevarna in jih na splošno imenujemo

kazniva ravnanja.

Kazniva ravnanja, na katera se vežejo s pravom urejene kaznovalne sankcije, niso vsa enaka. To je tudi

razumljivo, saj dejanja, ki jih sicer v družbi negativno ocenjujejo in štejejo za kaznivosti vredna, po svoji

škodljivosti oziroma nevarnosti niso enaka. Tudi dobrine, vrednote in interesi, ki jih družba goji in varuje,

niso vsi enakega pomena. Spričo tega pozna pravni sistem različne kategorije kaznivih ravnanj. Pri tem se

med seboj razločujejo po raznih podrobnostih predvsem glede njihovega poimenovanja, glede pristojnosti

za njihovo predpisovanje, glede predpisanih sankcij zanje, glede organov, ki o njih odločajo, itd. Za naš

pravni sistem je značilna delitev kaznivih ravnanj na tri poglavitne kategorije, in sicer na:

a) disciplinske postopke oziroma kršitve delovnih obveznosti, b) prekrške in c) kazniva dejanja.2

Disciplinski postopki oziroma kršitve delovnih obveznosti so najlažja oblika kaznivih ravnanj. Vsakdo, kdor

stopi v delovno razmerje s katerimkoli delodajalcem (v gospodarski organizaciji, zavodu, državni upravi

itd.), se mora podrediti disciplini, brez katere delodajalčeva organizacija ne bi mogla delovati. Ta disciplina

pomeni skupnost pravil za ravnanje in vedenje delavcev in uslužbencev in se nanaša praviloma samo na

specifične lastnosti zadevne organizacije, na vrsto in naravo dela, ki ga opravlja, in podobno. Kršitve teh

pravil so disciplinski prestopki in zanje se lahko izrečejo disciplinske sankcije oziroma ukrepi.

Disciplinska odgovornost v sistemu medsebojnih delovnih razmerij pa pomeni tudi eno izmed oblik

družbenega nadzora nad dogajanjem v organizaciji in se izvaja predvsem v družbenem interesu. Z

uveljavljanjem dvostranskosti delovnega razmerja dobiva disciplinska odgovornost drugačen značaj, in

1 BAVCON L., ŠELIH A.: Kazensko pravo – splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 32 2 BAVCON L., ŠELIH A.: Kazensko pravo – splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 48

2

sicer jo je potrebno obravnavati kot eno izmed oblik izvajanja oblasti tako v zasebnem kakor tudi v javnem

sektorju, ki je omejena z zakonom in avtonomnimi pravnimi viri. Zakonsko urejanje disciplinske

odgovornosti v okviru dvostranskega pogodbenega delovnega razmerja ima v prvi vrsti varovalno funkcijo

in ščiti delavca kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju pred zlorabo disciplinske oblasti delodajalca, ki

se lahko kaže kot poseg v delavčev pravno zavarovani položaj.

Slika 1: Shema odgovornosti v transportu

Vir: mag. Boštjan Korelc

1.1 VRSTE ODGOVORNOSTI

Odgovornost ima različne pomene, odvisno od tega, v kakšni pomenski zvezi in situaciji jo uporabljamo.

Najbolj splošno razlago ponuja Slovar slovenskega knjižnega jezika (1995, str. 729), ki obravnava

odgovornost kot dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo, če kaj ne ustreza normam ali zahtevam in ima

negativne posledice. Naslednji pomen je sprejeta naloga in obveznosti ali pa pomeni odnos, kjer nekdo

daje pojasnilo, utemeljitev ali razlago zaradi položaja ali naloge. Zadnji pomen to besedo pojasnjuje kot

lastnost ali značilnost, kjer se zahteva veliko znanja in skrbnosti.

Odgovornost lahko razumemo tudi kot etnični pojem, ker vsak človek svobodno odloča o svojem

delovanju.

Med vsemi najbolj zanimiva je pravna odgovornost. To je tista odgovornost, ki je zapisana in urejena v

zakonih in podzakonskih aktih. Zanjo je značilno, da je predvidena. Prvi pogoj za obstoj pravne

odgovornosti je pravna dolžnost. Pravna dolžnost je sestavina pravnega razmerja in kot taka ustreza

določenemu nasprotnemu vedenju in ravnanju. Tistemu, ki se ne drži predpisane dolžnosti, sledi pravna

posledica. Pravna dolžnost ima dve prvini:

- obveznost in

- sankcijo, ki je pravna posledica neizpolnitve obveznosti.

Iz tega sledi, da je tisti, ki ima obveznost, pa je ni uresničil, pravno odgovoren. Pravne obveznosti so izraz

normativnih zakonitosti in normativnega pripisovanja. Zanjo je značilno, da je predvidena. Prvi pogoj za

obstoj pravne odgovornosti je pravna dolžnost. Pravna dolžnost je sestavina pravnega razmerja in kot

3

taka ustreza določenemu nasprotnemu vedenju in ravnanju. Tistemu,ki se ne drži predpisane dolžnosti,

sledi pravna posledica. Pravna dolžnost ima dve prvini: obveznost in sankcijo, ki je pravna posledica

neizpolnitve obveznosti. Iz tega sledi, da je tisti, ki ima obveznost, pa je ni uresničil, pravno odgovoren.

Pravne obveznosti so izraz normativnih zakonitosti in normativnega pripisovanja (Pavčnik 1997, str. 126).

1.1.1 Odškodninska odgovornost

Odgovornost je s pravnega stališča najpomembnejša prvina odškodninske obveznosti. Če je nastala

škoda in za to obstaja vzročna zveza, odškodninske obveznosti ni, če ni odškodninske odgovornosti. V

slovenskem pravu temelji odškodninska odgovornost na dveh temeljih, in sicer na krivdi (subjektivna

odgovornosti) in na vzročnosti (objektivna odgovornosti ali odgovornosti brez krivde).

1.1.2 Objektivna (krivdna) odgovornost

Krivdna odgovornost je posledica krivdnega ravnanja. Povzročitelj škode odgovarja krivdno. Povzročitelj je

kriv, kadar povzroči škodo namena (naklepno) ali iz malomarnosti pri izpopolnjevanju svojih dolžnosti.

1.1.3 Subjektivna odgovornost (ne glede na krivdo)

Razvoj objektivne odgovornosti moramo iskati predvsem v razvoju tehnike in industrije, pri čemer za

nastalo škodo ni odgovoren ne fizični ne pravni subjekt. Poleg vodilne subjektivne odgovornosti je

uvedena tudi objektivna odgovornost, ki je odgovornost za škodo, ne glede na krivdo, in je za posamezne

primere posebej določena z zakonom. Oškodovancu mora škodo povrniti odgovorna oseba, ki ni nujno

povzročitelj škode.

4

Shema: Socialna varnost v transportu (prometu)

USTAVA RS

- človekove pravice,

- varno in zdravo delovno mesto

- varstvo dostojanstva

MEDNARODNO PRAVO

- mednarodni sporazumi in dogovori

- povezanost z mednarodnim okoljem

- GLOBALIZACIJA ODGOVORNOSTI

DEJAVNIKI, ki vplivajo na TVEGANJA, NEVARNOSTI IN ODGOVORNOSTI:

- staranje prebivalstva

- zmanjšane motorične sposobnosti

- nevarno in nezdravo delovno okolje (stres, šikaniranje,…)

- pomanjkanja delovne sile

- sprejemanje tuje delovne sile

- zaposlovanje mladih, brez delovnih

izkušenj

KAZENSKOPRAVNO VARSTVO

- Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost

- Kazniva dejanja zoper varnost v prometu

Kdo prevzema TVEGANJA, KAZENSKO ODGOVORNOST in ODŠKODNINSKO ODGOVORNOST

ter kdo vzpostavlja odgovornost?

DELODAJALEC DRŽAVA DELAVEC

Dolžnost vzpostavljanja ZAVAROVANJ in ODŠKODNIN!

SOCIALNA VARNOST V TRANSPORTU

- varnost in zdravje pri delu

- ocena tveganja na delovnem mestu

- zdravstvena sposobnost

- usposabljanje in izobraževanje

- poklicne poškodbe in bolezni (tudi npr. prometna nesreča)

- invalidsko zavarovanje (npr. poškodbe pri delu)

- poklicno zavarovanje (piloti, vozniki BUS,…)

- pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ)

FORMALNI in NEFORMALNI NADZOR

neodvisen,

strokoven

Varnost in zdravje pri delu:

NEMČIJA

- 1€ 7€

- odgovornost prevzema delodajalec SLOVENIJA

- 1€ -1€

- odgovornost se prenaša na ZPIZ (državo)

MEDGENERACIJSKA SOLIDARNOST oz. ROPANJE SISTEM ORANŽNIH KUVERT

UNIVERZALNI DOHODEK

EVROPSKA UNIJA

- odgovornost za TOVOR

- odgovornost za POTNIKE

- odgovornost za TRETJE OSEBE

(npr. udeleženci v prometu)

- PREKRŠKI

- KAZNIVA DEJANJA

- KRŠITEV DELOVNE DISCIPLINE

(disciplinska odgovornost)

ODGOVORNOST:

- DELODAJALCA

- DRŽAVE

- DELAVCA

5

1.2 SPLOŠNO O KAZENSKOPRAVNEM VARSTVU

Pravni področji kazenskega in prekrškovnega prava poimenujemo s skupnim izrazom kaznovalno pravo, ki

označuje sistem pravnih predpisov, s katerimi so predpisana ravnanja posameznikov, na katera so vezane

določene kaznovalne sankcije.

Kazensko pravo varuje najbolj temeljne družbene vrednote, ki so večinoma občečloveške narave, kot so

življenje, telesna nedotakljivost in čast, z drugega vidika pa predvsem s svojimi procesnimi normami varuje

posameznike pred arbitrarnim in nečloveškim represivnim poseganjem države v zasebnost in telesno

integriteto posameznikov, kar predstavlja pomemben element demokracije in svobode v sodobni družbi.

Ukvarja se s pojmom kaznivega dejanja, odgovornostjo za kaznivo dejanje in sankcijo zanj. Kazensko pravo

vsebuje tudi norme, ki urejajo izvrševanje kazenskih sankcij, ki jih pojmujemo kot kazensko izvršilno pravo.

Kljub načeloma nacionalni naravi kazenskega prava pa je vse pomembnejše področje mednarodnega prava,

ki zajema številne kazenskopravne določbe. Kot zagovorniki uspešno zastopamo osumljence in obdolžence

v kazenskih postopkih vseh vrst kaznivih dejanj.

Prekrškovno pravo se v teoriji razpenja med kazenskim in upravnim pravom, vendar se v novejšem času v

konceptu približuje prvemu. Velja, da prekrškovno pravo od kazenskega ločujemo po naravi in teži kršitve, s

tem da so prekrški milejša oblika prepovedanih ravnanj, saj njihovi storilci manj intenzivno napadajo

človekove pravice in temeljne svoboščine. V naši odvetniški pisarni svetujemo in zastopamo stranke v

postopkih zaradi vseh vrst prekrškov, še posebej bogate pa so naše izkušnje na področju prekrškov s

področja cestnega prometa.

6

2 ODGOVORNOST DELAVCA

2.1 VIŠJA SILA V CESTNEM PROMETU

Višje sodišče v Ljubljani

Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 301/2013

ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.301.2013

Evidenčna

številka: VSL0077379

Datum odločbe: 10.07.2013

Senat, sodnik

posameznik: dr. Peter Rudolf (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tanja Kumer

Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO

Institut:

odškodninska odgovornost - nesreča premikajočih se motornih vozil objektivna

odgovornost - vzročna zveza - izključitev odgovornosti - višja sila - škoda zaradi

delovanja motornega vozila - škoda sopotnika - škoda voznika

Zveza: OZ člen 154, 154/1, 154/2, 154/3, 154/4.

Jedro

Ena od predpostavk za izključitev objektivne odgovornosti zaradi višje sile je zunanjost vzroka.

Presoja o tem, ali je imetnik storil vse, kar je mogel, da bi preprečil nastanek škode, za njegovo

odgovornost ni odločilna. Bistveno je, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.

Ker počena pnevmatika, ki je odpadla s tovornega vozila v gibanju ter obstala na vozišču in na

katero je naletelo vozilo, s katerim je upravljala tožnica, izvira iz delovanja motornega vozila, je

podana objektivna odgovornost toženčevega zavarovanca – voznika tovornega vozla.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (I., II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva

v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v delu, v katerem sta tožnika umaknila tožbo,

postopek ustavilo (I. in II. točka sklepa), sicer pa zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo odškodnine

prvemu tožniku v višini 2.940,40 EUR in drugi tožnici v višini 4.957,38 EUR, obema z zahtevanimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka

(I., II. in III. točka sodbe).

Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obravnavani škodni dogodek je mogoče

opredeliti kot nesrečo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Počena pnevmatika na

cestišču je bila posledica premikanja motornega vozila bolgarskega državljana. Tožnika sta bila

telesno poškodovana pri vožnji po prehitevalnem pasu, ko je tožnica ob neuspešnem izogibanju

trčila v varovalno ograjo. Izpodbijana sodba se je do krivde bolgarskega voznika opredelila, vendar

je pri tem neutemeljeno izhajala zgolj iz njihove izjave. Pri oceni krivdnega ravnanja bi moralo

sodišče upoštevati izjave vseh zaslišanih prič in izvedensko mnenje. Šele na podlagi vseh izvedenih

dokazov bi sodišče lahko ocenilo, ali bolgarskemu vozniku ni mogoče očitati nobene krivde za

nastanek nesreče. Če bi ugotovilo, da bolgarskemu državljanu ni mogoče očitati nobenega

krivdnega ravnanja, bi moralo ocenjevati tudi ravnanje tožnice in morebitno njeno krivdo. V sodbi

je spregledano, da bolgarski voznik kljub temu, da mu ni mogoče očitati krivde, še vedno ostaja

imetnik premikajočega se motornega vozila in da bi bilo zato treba uporabiti bodisi drugi bodisi

tretji odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz izvedenskega mnenja

izhaja, da je tožnica ravnala, kot bi ravnal povprečen voznik in da ji ni mogoče očitati nobene

krivde. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da se je pnevmatiki na cestišču pred tožnico izognilo

samo eno vozilo, ki se je izognilo v nasprotno smer kot tožnica. Izvedenec je sicer dopustil

teoretično vožnjo mimo ovire, vendar po njegovem mnenju to zahteva od voznika več kot

povprečne vozniške izkušnje. Tožnica je imela namreč na razpolago na vsaki strani vozila okoli

0,22 m, minimalna bočna širina pa bi morala znašati najmanj 0,65 m ob vsakem boku vozila.

Tožnici ob nesreči ni bila očitana storitev prekrška in tako ni moč zaključiti, da je ravnala

protipravno. O tem v sodbi ni razlogov. V primeru, ko ni kriv nobeden od udeležencev, odgovarjata

imetnika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Pravna podlaga toženčeve

odškodninske odgovornosti nasproti tožniku kot sopotniku pa je četrti odstavek 154. člena OZ. Ker

počena pnevmatika na vozilu bolgarskega državljana izvira iz obratovanja motornega vozila in torej

iz same nevarne stvari, tožnika menita, da ni mogoče govoriti o zunanjosti vzroka in zato tudi ni

podlage za izključitev objektivno odgovornosti bolgarskega voznika (sodba VS RS II Ips 1267/2008

z dne 20.9.2012), kot je zmotno ocenila sodba. Pri odločitvi o stroških v sodbi ni upoštevano, da je

toženec po vložitvi tožbe tožnikoma delno plačal odškodnino in je bila tožba zato v tem delu

potrebna. Pritožnika predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvah,

8

- da je do škodnega dogodka prišlo 17. 7. 2009 na avtocesti na relaciji Dobruška vas - Obrežje,

- da se je na prehitevalnem pasu nahajala počena pnevmatika, ki je malo pred nesrečo med vožnjo

nepričakovano počila in odpadla vlečnemu vozilu s priklopnim vozilom, ki ga je vozil bolgarski

državljan,

- da je bolgarski voznik takoj, ko mu je razneslo gumo, pričel z zaviranjem in ustavil na odstavnem

voznem pasu, da so za njim začela zavirati tudi ostala vozila, da je počena pnevmatika obstala na

sredinski črti, ki ločuje prehitevalni in vozni pas, da je eno od vozil pnevmatiko povozilo tako, da jo

je odneslo proti sredini prehitevalnega pasu,

- da je tožnica, v katerem je bil tožnik kot sopotnik, vozila po prehitevalnem pasu s hitrostjo 130

km/h za črno limuzino v varnostni razdalji 20 – 30 m, ko je črna limuzina zaradi počene pnevmatike

na vozišču nenadoma sunkovito zavila desno, tožnica pa je zato, da bi se izognila trčenju s

pnevmatiko, sunkovito zavila levo, povozila pnevmatiko, zaradi tega izgubila nadzor nad vozilom

in trčila v kovinsko varnostno ograjo na levi strani, tako da se je vozilo dvakrat obrnilo in obstalo na

odstavnem pasu.

Na podlagi teh ugotovitev izpodbijana sodba zaključuje, da bolgarskemu vozniku ni mogoče očitati

nobene krivde in da je bil dogodek nenaden in nepričakovan ter zato toženec kot odgovornostna

zavarovalnica ni pasivno legitimiran za povrnitev škode, ki jo uveljavljata tožnika. Z drugimi

besedami povedano: izpodbijana sodba zaključuje, da vzrok za škodo ne izvira iz sfere delovanja

tovornega vozila oziroma iz medsebojnega delovanja dveh motornih vozil. Pritožbeni očitek o

zmotnosti navedenega zaključka je utemeljen.

Ena od predpostavk za izključitev objektivne odgovornosti zaradi višje sile je zunanjost vzroka.

Presoja o tem, ali je imetnik storil vse, kar je mogel, da bi preprečil nastanek škode, za njegovo

odgovornost ni odločilna. Bistveno je, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.

Če je vzrok za škodo v uresničitvi tveganj, zaradi katere je določena objektivna odgovornost, velja,

da je imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec ustvaril povečano nevarnost, ki je bila vzrok za

nastanek škode. V sodni praksi se za nesrečo premikajočih se motornih vozil šteje tudi medsebojno

delovanje dveh vozil v gibanju, čeprav ni prišlo do dotika obeh vozil, pač pa do dotika z ločenim

delom drugega vozila, izpadlim tovorom ali s kakšnim drugim predmetom, ki je bil v gibanju zaradi

delovanja drugega motornega vozila. (1) Pritožbeno stališče, da počena pnevmatika, ki je odpadla s

tovornega vozila v gibanju ter obstala na vozišču in na katero je naletelo vozilo, s katerim je

upravljala tožnica, izvira iz delovanja motornega vozila, ima oporo v navedenih stališčih sodne

prakse.

Utemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da zaradi zmotnega stališča, da bolgarski voznik

ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi tožničinega izogibanja odpadli pnevmatiki na vozišču, v

sodbi niso bila upoštevana pravila iz 154. člena OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo

povzročijo premikajoča se motorna vozila. V prvih treh odstavkih so določena pravila, ki urejajo

razporeditev odgovornosti imetnikov motornih vozil v primerih, ko je krivda obojestranska (in

odgovarjata po pravilih o krivdni odgovornosti), ko je kriv eden (in odgovarjata v sorazmerju s

stopnjo krivde) in ko ni kriv nihče (ko odgovarjata po enakih delih, razen če pravičnost zahteva kaj

drugega). Za škodo, ki jo utrpijo tretji, po četrtem odstavku odgovarjata imetnika motornih vozil

solidarno. Zaradi zmotnega stališča o zunanjosti vzroka za nastalo škodo v izpodbijani sodbi ni

ugotovitev, ali je tožnici mogoče očitati krivdno ravnanje. Na pritožbene argumente, da tožnici ni

9

mogoče očitati krivde, zato ni mogoče odgovoriti. Pravilno pa je pritožbeno stališče, da za odločitev

o tožnikovem zahtevku, ki je bil sopotnik v vozilu, s katerim je upravljala tožnica, niti ni

pomembno, ali je tožnica krivdno prispevala k nastanku škode. Po utrjenem stališču sodne prakse

imetnik enega od več v prometni nesreči udeleženih motornih vozil proti oškodovancem, ki niso

imetniki motornih vozil, ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv. Zadostuje ugotovitev, da je vzrok

za škodo v delovanju motornega vozila.(2)

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je

pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zavrnitve zahtevka po temelju ni bilo

ugotovljeno dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka po višini. Za

odločitev o tožbenem zahtevku tožnice pa bo pred tem treba ugotoviti okoliščine, pomembne za

presojo, katera od določb 154. člena OZ je uporabljiva v obravnavanem primeru. Ker bi

ugotavljanje teh dejstev v pritožbenem postopku pravdni stranki lahko prikrajšalo v pravici do

pritožbe, ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku.

Zaradi razveljavitve odločitve o zahtevkih je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških

postopka. Glede na to ni potreben odgovor na pritožbene očitke v zvezi s to odločitvijo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prim.

sodbi VS RS II Ips 569/2003 z dne 25. 11. 2004 in VSL I Cp 2140/2009 z dne 23. 9. 2009.

(2) Glede na to, da četrti odstavek 154. člena OZ ni bil bistveno spremenjen, ni razlogov za odstop

od utrjenega stališča, ki se je izoblikovalo na podlagi 178. člena ZOR (pravno mnenje z dne 16. 12.

1997 in sodba VS RS II Ips 185/96 z dne 11. 9. 1997), da lahko oškodovanec, ki ni kriv za nesrečo

in tudi ni objektivno odgovoren, uveljavlja odškodnino od vseh povzročiteljev, ki so odgovorni za

škodo, nerazdelno. V literaturi se je sicer pojavilo stališče, da gre za vsebinsko spremembo, vendar

ga sodna praksa – vsaj v pretežni meri – ni sprejela. Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 137/2009 z dne

19. 7. 2012 in sodbe VSL I Cp 103/2010 z dne 25. 3. 2010, II Cp 451/2010 z dne 5. 5. 2010 in II Cp

3812/2010 z dne 26. 1. 2011.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

10

3 KAZENSKOPRAVNO VARSTVO V TRANSPORTU

3.1 KAZNIVA DEJANJA ZOPER DELOVNO RAZMERJE IN SOCIALNO VARNOST

3.2 KAZENSKA ODGOVORNOST V CESTNEM PROMETU

Kljub obsežni literaturi, ki obravnava kazenskopravno varstvo cestnega prometa, se dileme o tem v zadnjih

desetletjih vrstijo še naprej. Vprašanje poenostavitve in poenotenja sodne prakse glede deliktne

problematike v cestnem prometu ostaja. Kljub poskusom zakonodajalca, da reši problem ogrozitvenega in

poškodbenega ter malomarnostnega in naklepnega kaznivega dejanja, še vedno ni dovolj jasno začrtane

smeri rešitve teh dinamičnih in hitro razvijajočih se cestnoprometnih deliktov. Razvoj opredelitve pojma

prometne nesreče in temeljnih znakov kaznivega dejanja je v zadnjih, skoraj šestdesetih letih dosegel očiten

napredek. Iz čistega ogrozitvenega kaznivega dejanja, katerega je bilo mogoče storiti tako z naklepom kot

tudi iz malomarnosti, in iz formulacije iz leta 1951, ki pravi, da se, kdor z vožnjo proti predpisom ali proti

pravilom z uporabo vozila, ki ni v redu, s poškodovanjem mostu, ceste ali ulice, s postavitvijo ovire ali kako

drugače tako ogroža javni promet na mostu, cesti oziroma ulici, da spravi s tem v nevarnost življenje ljudi ali

premoženje precejšnje vrednosti, kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev, je nastalo poškodbeno in

malomarnostno kaznivo dejanje. Kazenska zakonika novejšega časa sta dilemo naklepnega oziroma

malomarnostnega kaznivega dejanja odpravila in določila pojem kaznivega dejanja povzročitve prometne

nesreče kot čisto malomarnostno in poškodbeno kaznivo dejanje.

V nadaljevanju bodo na enostaven način predstavljeni osnovni teoretični pojmi, ki oblikujejo temeljno

strukturo kaznivih dejanj v 31. poglavju KZ-1, zgodovinski razvoj teh kaznivih dejanj in njihov vpliv na varnost

cestnega prometa. Primerjana bo ureditev v sosednjih in primerljivih državah, prikazana pa bosta dva

praktična primera kazenskih ovadb za kaznivi dejanji s področja cestnega prometa.

Kazniva dejanja v cestnem prometu imajo, kot je bilo ugotovljeno, posebno mesto v kazenskem pravu.

Razvoj cestnoprometnih deliktov je zanimiv proces, ki ga je težko razložiti. V zgodnjem obdobju so bila

kazniva dejanja v cestnem prometu podobna nemški ureditvi, ki še danes temelji na ogrozitvenih deliktih.

Kasneje je razvoj ubral drugo pot. Prav gotovo lahko trdimo, da je za povsem drugačno smer razvoja takoj

po drugi svetovni vojni kriva tudi politična usmeritev. Sodna praksa je pričela z uvajanjem malomarnostnih

kaznivih dejanj, čemur je kasneje sledil tudi zakonodajalec. Poskusno uvajanje zapletenih institutov, kot je

malomarnostno kaznivo dejanje, se mi zdi neprimerno, še posebej, ker ni urejeno v splošnem delu

kazenskega zakonika. Čeprav nekateri avtorji zagovarjajo eksperimentiranje v smeri malomarnostnega

kaznivega dejanja predvsem iz razloga, ker storilcem ne škoduje, menim, da je Kazenski zakonik preveč

pomemben pravni akt, da bi se vanj uvajale poskusne norme. Pomembno se mi zdi dejstvo, da je predvsem

razvoj malomarnostnih kaznivih dejanj zašel na področje, ki je izključno teoretično in ga niti države, ki imajo

bogato teoretično osnovo, še ne uvajajo v zakonodajo.

11

Težko je tudi trditi, da strožje kazni dejansko dolgoročno vplivajo na voznike. Kot pooblaščena uradna oseba

sem opazil pozitiven vpliv na voznike, pa čeprav le za kratek čas, v obdobjih sprememb in višanj kazni na

področju prekrškov, ne pa tudi kazenskega prava. Ali je kazen zapora tako oddaljena, da ne seže do uma

voznikov za volanom? Morda pa je krivo dejstvo, da je le malokateri objestnost, ki pijan povzroči tragedijo,

obsojen na maksimalno predpisano kazen. Čemu višati kazni, če se niti te, ki so predpisane, ne izrekajo. Po

mojem mnenju učinka generalne prevencije s tem ne bomo dosegli. Vzgoja in preventivna dejavnost sta

temeljni komponenti koncepta za dolgoročni uspeh. Od mladih nog je treba vzgajati varne voznike, jim

privzgojiti vrednote, ki jih bodo varovale v cestnem prometu. Zoper kršitelje pa je treba ukrepati hitro in

učinkovito z ukrepi, ki bodo preprečili ponavljanje nevarnih dejanj. Praksa bo pokazala, ali je uvedba novega

kaznivega dejanja predrzne vožnje pravilna, je pa zadržanost organov pregona pri podajanju teh kazenskih

ovadb skrb vzbujajoča. Sodna praksa se mora izoblikovati in pokazati neko jasno pot, ki bo vodilo tako za

policijo, toţilce in sodnike. Preveč je eksperimentiranja s pravnimi predpisi ter sprememb zakonodaje, kar

povzroča zmedo med vozniki, organi pregona in sodišči. Želim si in upam, da se bo kultura voznikov

izboljšala, da bodo vse institucije in organi z združenimi močmi poskrbeli, da bo vožnja po naših cestah

postala bolj varna.

3.3 TEORIJA KAZNIVEGA DEJANJA

Pojem kaznivega dejanja določa sam KZ-1, ki v 16. členu pravi:

»Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih

vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.«

Iz tega je mogoče razbrati pet elementov kaznivega dejanja:

- človekovo protipravno dejanje,

- nujno varstvo pravnih vrednot,

- določenost v zakonu, skupaj z znaki kaznivega dejanja,

- izvršitveno dejanje,

- krivdo.

Prvi štirje elementi so objektivni elementi kaznivega dejanja, krivda pa je subjektivni odnos storilca do

kaznivega dejanja. V našem pravu je uveljavljena t. i. objektivno-subjektivna koncepcija, po kateri je kaznivo

dejanje podano le, če so v konkretnem primeru smiselno izpolnjeni vsi njegovi objektivni in subjektivni

elementi.

Protipravnost delimo na formalno in materialno. Formalna protipravnost je tisti element kaznivega dejanja, ki

zagotavlja ustrezno vključenost kazenskega prava v celovit pravni sistem. Ravnanje, ki ni prepovedano, ne

more biti določeno za kaznivo dejanje, saj funkcija kazenskega prava primarno ni regulativna, ampak

varstvena. Materialna protipravnost oziroma nevarnost, katero zakonodajalec opredeli za kaznivo, mora biti

usmerjena zoper temeljne pravne vrednote. Določenost v zakonu mora biti splošna in abstraktna, in sicer

tako, da bo lahko vsakdo iz opisa razbral, ali določeno dejansko stanje ustreza kaznivemu dejanju ali ne.

Izvršitveno ravnanje je lahko le človekovo in mora biti voljno. To pomeni, da kaznivega dejanja ne more

storiti nihče drug kot človek, ki ima v oblasti svoje ravnanje.

To ravnanje je lahko storitveno (delicta commisiva) ali opustitveno (delicta omissiva). Storitveno je takrat, ko

človek z aktivnim ravnanjem krši neko prepovedno normo, opustitveno pa takrat, ko mu zapovedna norma

nekaj nalaga oziroma zapoveduje, pa storilec tega ne stori in zato pride do prepovedane posledice. Omeniti

12

je treba še vzročno zvezo med izvršitvenim ravnanjem in nastalo posledico, ki povezuje ta dva elementa.

Brez vzročne zveze ne moremo pripisati posledice kaznivega dejanja določeni osebi.

Krivda je subjektivni element kaznivega dejanja in se odraža kot odnos storilca do povzročene posledice. Po

načelu »nulla poena sine culpa« je celo odločilen element kaznivega dejanja. Ločimo dve vrsti krivde, in

sicer naklep in malomarnost.

3.3.1 Naklepna kazniva dejanja

Naklep določa 25. člen KZ-1:

»Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel

storiti ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je

privolil, da taka posledica nastane.«

Prvi del besedila določa direktni naklep, drugi del pa eventualni naklep. Naklepna kazniva dejanja

predstavljajo veliko večino kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku, saj je več kot polovica kaznivih dejanj

opredeljena kot izključno naklepna, le manjše število pa kot izključno malomarnostna kazniva dejanja. Ostala

so v svoji temeljni obliki opredeljena kot naklepna kazniva dejanja, v milejši obliki pa jih je mogoče zagrešiti

tudi iz malomarnosti. Pri naklepu v našem pravu ločimo direktni in eventualni naklep. Direktni naklep (dolus

directus) je podan, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti. Prva sestavina je

zavedanje, da se z dejanjem stori kaznivo dejanje, zavedanje vseh zakonskih znakov, zavedanje

prepovedane posledice in zavedanje vzročne zveze med njegovim dejanjem in omenjeno posledico. Druga

sestavina je voljno ravnanje. Hotenje posledice je tipični znak naklepa in obenem pravni izraz za različne

stopnje, v katerih se lahko izrazi storilčeva volja, njegovo hotenje uresničiti kaznivo dejanje. Eventualni

naklep (dolus eventualis) je podan, če se je storilec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane

prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane. Tudi tukaj je prisotna zavestna in voljna

sestavina, vendar v manj intenzivni stopnji kot pri direktnem naklepu. Bistvena razlika pri zavedanju med

obema naklepoma je ta, da pri eventualnem naklepu storilec ne ve zagotovo, da bo posledica dejansko

nastala, če pa že bo, jo bo zavestno sprejel. To nas vpelje v voljno sestavino, ki je prav tako nižje stopnje kot

pri direktnem naklepu in ne gre več za hotenje, temveč za privolitev. Z eventualnim naklepom se določa

meja med naklepom in malomarnostjo, saj ta predstavlja spodnjo mejo naklepa. Nadrobnejši pregled

posameznih kaznivih dejanj pokaže, da so v Kazenskem zakoniku nekatera kazniva dejanja, ki jih je mogoče

izvršiti samo z direktnim naklepom (npr. tatvina), nekatera z obema vrstama naklepa ali pa z naklepom ali iz

malomarnosti (npr. kaznivo dejanje hude telesne poškodbe). V nadaljevanju se bomo osredotočili le na tista

kazniva dejanja, ki so povezana s cestnim prometom.

3.3.2 Malomarnostna kazniva dejanja

Malomarnost pa določa 26. člen KZ-1: »(1) Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ne ravna

s potrebno pazljivostjo, s katero po okoliščinah in osebnih lastnostih mora in je zmožen kaj storiti ali opustiti.

(2) Kaznivo dejanje ni storjeno z naklepom, ampak iz malomarnosti, kadar lahko storilec pričakuje

prepovedano posledico, vendar vanjo ne privoli, posledica pa nato nastane, ker je iz lahkomiselnosti

pravočasno ne odvrne.«

Malomarnostno kaznivo dejanje je poseben tip kaznivega dejanja, ki se je razvil v nemški teoriji in predstavlja

precejšnjo novost kot uzakonjeno kaznivo dejanje. Čeprav je bil pojem prvič uporabljen že v KZ SRS, je

dejansko precejšnja neznanka v večini tujih zakonodaj. To pa ne velja za teorijo, saj je kar nekaj vplivnih

avtorjev obravnavalo to kaznivo dejanje in prišlo do bolj ali manj različnih zaključkov. Zanimivo je, da

13

Nemčija kljub številnim razpravam in obširni literaturi tega kaznivega dejanja ni sprejela v svoj kazenski

zakon, temveč še vedno upošteva staro Feuerbachovo formulo »culpa dolo determinata«. Temeljne

posebnosti, ki označujejo malomarnostna kazniva dejanja, so naslednje:

- gre za poseben tip kaznivega dejanja, ki je v svoji temeljni obliki storjeno iz malomarnosti, in sicer je malomarnost subjektivna lastnost kršitve dolžnostnega ravnanja;

- kršitev dolžnostnega ravnanja; - vzročna zveza, ki se pojmuje drugače kot v klasični teoriji o vzročni zvezi.

V KZ-1 je kot malomarnostno kaznivo dejanje opredeljenih pet kaznivih dejanj, čeprav v teoriji ni povsem

enotnega mnenja in npr. Bavcon našteva le štiri taka kazniva dejanja. Mednje namreč ne šteje kaznivega

dejanja nevestnega opravljanja veterinarske pomoči. Osredotočili se bomo le na dve od njih, in sicer na

povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti iz 323. čl. KZ-1 in ogrožanje posebnih vrst javnega prometa

iz 325. čl. KZ-1. Slednje kaznivo dejanje bomo v nadaljevanju obravnavali le v povezavi s cestnim prometom.

3.4 ZGODOVINSKI RAZVOJ VARNOSTI CESTNEGA PROMETA

Ţe v Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929, ki je začel veljati januarja 1930 in je bil pod

vplivom evropske eklektične šole, s čimer se uvršča med tedaj moderne kazenske zakonike, so obstajala

določila o varnosti cestnega prometa. Predpis, ki je obravnaval tudi cestnoprometne delikte, je bil določen

kot kaznivo dejanje zoper splošno varnost ljudi in premoţenja v paragrafu 204. Kazni za tovrstna kazniva

dejanja so bile v tistem času razmeroma mile, saj tudi ni bilo prometno-varnostne problematike. V

Kazenskem zakoniku FLRJ iz leta 1951 je bilo kazenskopravno varstvo cestnega prometa določeno v 271.

členu kot čisto ogrozitveno kaznivo dejanje, ki ga je bilo mogoče storiti iz malomarnosti ali z naklepom. Kazni

so bile stroge, saj je storilcu, ki je z naklepnim ogroţanjem cestnega prometa povzročil nekomu hudo telesno

poškodbo ali veliko premoženjsko škodo, grozilo do deset let strogega zapora.

Če je zaradi kršitve iz 271. člena ena ali več oseb izgubilo življenje, je bila zagroţena kazen najmanj treh let

strogega zapora, v kolikor pa je bilo dejanje storjeno v posebno hudih okoliščinah in je imelo posebno hude

posledice pa kazen do dvajset let strogega zapora. Če je bilo takšno dejanje, kjer je ena ali več oseb izgubilo

ţivljenje, storjeno iz malomarnosti, je bila zagroţena kazen do osem let strogega zapora, za hudo telesno

poškodbo pa kazen od šestih mesecev do petih let zapora. Za samo ogrozitev je bila določena kazen do

enega leta zapora. Bavcon poudarja, da je bila taka ureditev predmet nenehne kritike tako doktrine kot

judikature, zaradi česar je prišlo v naslednjem obdobju do sprememb.

OBDOBJE SFRJ

Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v SFRJ in leta 1974 sprejela novo ustavo, ki je republikam priznavala

precejšnjo samostojnost. Odraţala se je v razdelitvi zakonodajne pristojnosti med federacijo in republikami.

Federalni zakon je pokrival predvsem splošni del in kazniva dejanja zoper drţavo, mednarodno pravo,

oboroţene sile ipd. Tako je Socialistična republika Slovenija leta 1977 sprejela in dobila svoj prvi kazenski

zakon. Z novelami v letih 1984 in 1989 se je razlika med kazenskimi zakoni drugih republik povečala, saj je

slovenski zakon sledil idejam in načelom demokratizacije. Kazenski zakon iz leta 1977 je kazenskopravno

varstvo cestnega prometa določil kot blanketno normo, ki se je nanašala na predpise o varnosti cestnega

prometa. Tako so postala inkriminirana le ravnanja, ki so kršila predpise o varnosti cestnega prometa v

drugih zakonskih predpisih. Temeljni predpis je bil Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa26 iz leta

1980, ki je definiral tako pojem prometne nesreče kot udeleţence v prometu. Takšna ureditev se je ohranila

do danes. Z novelo Kazenskega zakonika iz leta 1989 je postala huda telesna poškodba objektivni pogoj

kaznivosti, tako da so dejanja, ki so imela za posledico materialno škodo in lahko telesno poškodbo, spadala

14

v območje prekrškov, povzročitev hude telesne poškodbe ali smrti pa v cono kaznivih dejanj. Kazen za

temeljno obliko dejanja iz 271. člena se je spremenila v kazen zapora od šestih mesecev do petih let, v

kolikor je bilo storjeno iz malomarnosti pa do treh let.

V primeru naklepnega dejanja je bila zagroţena kazen zapora od enega leta do osmih let. Kasneje je bil

minimum enega leta zapora odpravljen.

ZAKONODAJA REPUBLIKE SLOVENIJE OD OSAMOSVOJITVE NAPREJ

1. januarja 1995 je Republika Slovenija dobila svoj prvi Kazenski zakonik, ki je bil usklajen z Ustavo

Republike Slovenije, odpravljena so bila nekatera politična kazniva dejanja, uvedeni nekateri novi instituti,

predvidena odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja ipd. Določil je prometno nesrečo kot

malomarnostno in poškodbeno kaznivo dejanje in ne več tudi kot naklepno in ogrozitveno. Po mnenju

nekaterih avtorjev, npr. Novoselca, je bila s tem ustvarjena prevelika razlika med prekrški in kaznivimi

dejanji, Deţman pa pravi, da nam je opredelitev kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz

malomarnosti lahko v pomoč pri ugotavljanju objektivne in subjektivne zveze med prekrškom in prometno

nesrečo prve ali druge kategorije. Leta 1999 je bila sprejeta novela KZ, ki je predvsem povišala kazni pri

nekaterih kaznivih dejanjih. Povišana je bila tudi najvišja moţna zaporna kazen, t. i. posebni maksimum, z

dvajsetih na trideset let zapora. Leta 2004 je bil KZ ponovno noveliran zaradi vstopa Slovenije v Evropsko

unijo. Usklajen je bil predvsem posebni del KZ, saj je bilo treba upoštevati nove obveznosti, ki nam jih

nalagajo mednarodne pogodbe. Cestnoprometni delikti niso doţiveli sprememb, so pa bile blanketne norme,

na katere se ta kazniva dejanja navezujejo, precej spremenjene. Kljub temu da po mnenju nekaterih avtorjev

in pravnih strokovnjakov ni bilo potrebe po novem kazenskem zakoniku, je 1. 11. 2008 pričel veljati nov

Kazenski zakonik (KZ-1). Še pred sprejemom je doţivel precej kritik, ki pa niso vplivale na zakonodajalca, ki

je na novo uredil kar nekaj institutov. Spremembo so doţivela predvsem določila o skrajni sili, krivda (za

kazniva dejanja v cestnem prometu je pomembna predvsem sprememba pojma malomarnosti), zastaranje in

uvedba dosmrtnega zapora.30 Spremembe je doţivel tudi posebni del zakonika, za cestnoprometne delikte

pa je pomembna predvsem uvedba novega kaznivega dejanja predrzne voţnje, ki bo v nadaljevanju

podrobno predstavljeno.

NACIONALNI PROGRAM VARNOSTI CESTNEGA PROMETA

Po nacionalnem programu Republike Slovenije je drţava odgovorna, da ima s svojimi institucijami pregled

nad dogajanjem v cestnem prometu in uporablja svoje vzvode, s katerimi lahko poleg posameznika

posredno ali neposredno vpliva na varnost cestnega prometa. Kakovost ţivljenja drţavljanov je odvisna tudi

od stopnje varnosti cestnega prometa. Sedanji nacionalni program je usmerjen v obdobje 2007–2011, v

katerem morajo vse institucije, ki skrbijo za varnost cestnega prometa v drţavi, ukreniti vse potrebno, da bi se

zagotovil čim bolj varen promet na naših cestah. Zagotavljanje večje varnosti cestnega prometa se

zagotavlja s spodbujanjem vseh udeleţencev v cestnem prometu k odgovornejšemu vedenju, oblikovanju

zavesti o pomenu prometne varnosti, spoštovanju predpisov in z zagotavljanjem varnejših vozil in z

nadzorom vseh teh prvin s strani pristojnih sluţb in organov – torej vse institucije, kot so civilne druţbe,

gospodarske druţbe, vzgojno-izobraţevalne in preventivne organizacije, mediji, represivni in pravosodni

organi, lokalne skupnosti in ostali drţavni organi ter predvsem posamezniki. Nacionalni program varnosti

cestnega prometa v Republiki Sloveniji temelji na naslednjih skupnih načelih:

- načelu zaupanja, ki zavezuje vsakega udeleţenca v prometu k upoštevanju prometnih pravil in prepričanju,

da se bodo tudi drugi udeleţenci ravnali po njih, ter zavezanosti upravljalvev cest k upoštevanju normativne

ureditve;

- načelo defenzivnega ravnanja, ki obvezuje udeleţence v cestnem prometu k zakonitemu in premišljenemu

ravnanju, s katerim je mogoče tudi preprečiti napako drugega;

15

- načelo zaščite najbolj ogroţenih kategorij udeleţencev v cestnem prometu, ki nalaga posebno skrb za

zaščito mladih voznikov, peščev, kolesarjev, motoristov, otrok in drugih šibkejših udeleţencev cestnega

prometa.

Nacionalni program temelji na 17. in 18. členu Zakona o varnosti cestnega prometa, na t. i. beli knjigi –

Evropski prometni politiki za 2010, ki jo sprejela Komisija evropskih skupnosti 12. 9. 2001, Sporočilu Komisije

Evropske unije – Evropski akcijski program za varnost v cestnem prometu – Razpolovitev števila ţrtev

prometnih nesreč v Evropski uniji do leta 2010 z dne 2. 6. 2003 in Resoluciji o prometni politiki Republike

Slovenije, objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 56/2006. Evropski akcijski program spodbuja

drţave članice k sprejetju strogih ukrepov tako na evropski kot na nacionalni ravni, s katerim naj se rešujejo

problemi varnosti v cestnem prometu in se tako ohrani 25.000 ţivljenj na leto do 2010. Resolucija prometne

politike Republike Slovenije v celoti sledi ambicioznemu cilju Evropske unije in ugotavlja, da se v povprečju

prometna varnost izboljšuje, predvsem zaradi izboljšanja cestnoprometne infrastrukture, izboljšanja voznega

parka in ozaveščanja voznikov ter nadzora nad kršitvami prometnih predpisov. Primarni cilj nacionalnega

programa je prizadevanje za zmanjšanje najhujših posledic prometnih nesreč v cestnem prometu, kot so

smrt in hude telesne poškodbe tako, da se učinkovito izvajajo smernice iz nacionalnega programa in z

zagotavljanjem politične volje in druţbene podpore. Odprava ključnih druţbenih problemov in temeljita analiza

tvorijo temelj za vzpostavitev učinkovitega prometnovarnostnega sistema na slovenskih cestah. Le s

skupnimi močmi vsakega posameznika, vseh pristojnih sluţb, z ozaveščanjem in z vzgojo mladih bo doseţen

sinergijski učinek nacionalnega programa, ki je v teh razmerah nujno potreben.

3.5 KAZNIVA DEJANJA ZOPER VARNOST CESTNEGA PROMETA (31. POGLAVJE KZ-1)

Uvodoma je treba poudariti, da se storilci prometnih kaznivih dejanj praviloma močno razlikujejo med sabo

po okoliščinah dejanja in po svojih osebnostnih lastnostih in vedenjskih vzorcih. V grobem bi jih lahko razdelil

v dve skupini.

Prvo skupino sestavljajo ljudje, ki se jim je prometna nesreča v resnici »zgodila«. Gre za ljudi, ki nimajo

kartoteke, popisane s kaznimi za prekrške ali celo kazniva dejanja. Ti ljudje so vozili s primerno hitrostjo,

trezni, pa vendar jim očitamo, da so nekaj pomembnega spregledali. Zakonodaja ima v teh primerih odprt

izredno širok prostor za očitek vozniku. Ta prostor je ustvarjen z besedami, da »ni prilagodil vožnje

razmeram na cesti«. S tako zastavljenim očitkom ob upoštevanju najblažje krivdne oblike, nezavestne

malomarnosti, se le malokdo uspe izogniti sankciji. Sem spadajo vse nesreče, za katere je značilen

spregled. Tudi pozoren voznik lahko spregleda rdečo luč, vozilo, pešca ali kakršno oviro v prometu. K temu

pogosto pripomore neprimerna signalizacija ali druge okoliščine, ki zmanjšujejo pozornost.

V drugi skupini pa so ljudje s precej drugačnim temperamentom, karakterjem in njima ustreznimi vedenjskimi

vzorci. Med temi pogosto najdemo naslednje: nestrpnost, bahavost, agresivnost, sebičnost, domišljavost,

bes, frustriranost, razdražljivost, nespoštovanje, zagledanost vase, impulzivnost, nagnjenost k tveganju,

samodestruktivnost, nevoščljivost, odsotnost empatije, izzivalnost, nepotrpežljivost, nastopaštvo,

neprilagodljivost, arogantnost.

3.5.1 31. Poglavje KZ-1 – varnost cestnega prometa

Temeljni objekt varstva 31. poglavja KZ-1 je varnost javnega prometa in njegov nemoten in varen potek.

Sekundarni objekt varstva pa so življenja in zdravje ljudi in varstvo premoženja. V tem poglavju so zajete vse

oblike javnega prometa, kot so ladijski, zračni, železniški, cestni ipd. V nadaljevanju se bomo osredotočili le

16

na cestni promet. Pri delitvi kaznivih dejanj glede na storilca lahko opredelimo vsa kazniva dejanja, razen

opustitve nadzorstva v javnem prometu iz 327. člena, ki je delictum proprium kot splošna kazniva dejanja.

Kot taka jih označuje in deli tudi Selinškova, saj jih glede na gostoto prometa in raznolikost vrst prometnih

sredstev lahko stori vsakdo, ki je udeležen kot voznik. Glede na krivdo v tem poglavju ločimo dve

malomarnostni kaznivi dejanji, to sta kaznivi dejanji povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti iz 323.

člena in ogrožanje posebnih vrst javnega prometa iz 325. člena.

Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali s sredstvom iz 326. člena in opustitev nadzorstva v

javnem prometu iz 327. člena sta v temeljni obliki določena kot naklepni kaznivi dejanji, vendar ju je mogoče

storiti tudi iz malomarnosti. Kaznivi dejanji predrzne vožnje v cestnem prometu iz 324. člena in zapustitev

poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči iz 328. člena,pa je mogoče storiti le z naklepom. Glede na

posledico lahko označimo za poškodbeno kaznivo dejanje le povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti

iz 323. člena in ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali s sredstvom iz 326. člena. Vsa ostala so

ogrozitvena kazniva dejanja v temeljni obliki, predrzna vožnja v cestnem prometu iz 324. člena pa inkriminira

taksativno naštete naklepne ogrozitve v cestnem prometu in se kot taka zgleduje po nemški ureditvi. Vsa

kazniva dejanja se preganjajo po uradni dolžnosti, kar pomeni, da morajo organi pregona ob zaznavi

kaznivega dejanja ukreniti vse potrebno, da se odkrije storilec.

Glede na izvršitveni način ločimo storitvena ali komisivna in opustitvena ali komisivna kazniva dejanja. Med

prva spadajo vsa kazniva dejanja tega poglavja, razen opustitev nadzorstva v javnem prometu po prvem

odstavku 327. člena in zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči iz 328. člena. Selinškova

deli ta kazniva dejanja še na dve skupini, in sicer na kazniva dejanja, pri katerih varnost javnega prometa

ogrožajo neposredni udeleženci v prometu, to so kazniva dejanja iz 323., 324., 325. in 328. člena KZ-1, in na

kazniva dejanja, pri katerih varnost javnega prometa ogroža nekdo drug, mednje spadajo kazniva dejanja iz

326. in 327. člena KZ-1.

3.5.2 Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti (323. čl. KZ-1)

Besedilo KZ-1 pravi tako:

Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti

323. člen

(1) Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno

nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do osmih

let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(3) Storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje iz prvega ali drugega

odstavka tega člena, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba

omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti.

Gre za temeljno kaznivo dejanje zoper varnost cestnega prometa, s pogosto spreminjajočo se ureditvijo in

eno najpogostejših kaznivih dejanj v sodni praksi. Gre za malomarnostno kaznivo dejanje in glede na

posledico, po mnenju večini sodne prakse, za poškodbeno kaznivo dejanje. Storilec je lahko vsak

udeleženec v prometu, ki ga določajo predpisi o varnosti cestnega prometa.

Kršitev predpisov pomeni ravnanje, ki je nasprotno od točno določenega ali pa glede na konkretne okoliščine

pomeni odmik od navodil, ki izhajajo iz prometnih predpisov. Čeprav lahko storilec predpise o varnosti

cestnega prometa krši naklepno ali iz malomarnosti, je lahko do posledice kaznivega dejanja le v odnosu

17

zavestne ali nezavestne malomarnosti. Prvi odstavek tega člena je blanketna norma, ki se navezuje na

ustrezne prometne predpise, ki se uporabljajo glede na čas storitve. Bavcon poudarja, da sta bili pri

oblikovanju zakonskega besedila dve možnosti. Prvič, da se uporabi blanketna norma, ki se sklicuje na

predpise o varnosti cestnega prometa, in drugič kot določilo, ki taksativno našteva in inkriminira določene

kršitve po nemškem vzoru. Za blanketno ureditev so se odločili zaradi lažje določitve konkretnih dejanj, ki se

laže formulirajo v dodatnih predpisih kot v enem členu. V tem primeru se ne more uporabiti pravila uporabe

novih milejših predpisov, ker gre za tehnična pravila prometa, ki jih morajo v določenem časovnem obdobju

spoštovati vsi udeleženci v cestnem prometu. Nove ureditve se lahko upoštevajo le pri odmeri kazni. Kaznivo

dejanje se lahko stori na javni cestni površini, ki je lahko kategorizirana ali nekategorizirana, če je dana v

uporabo za cestni promet, ne more pa se storiti na zasebnih površinah ali na površinah, ki niso namenjene

za promet, kot so dvorišča zasebne hiše, travniki ali gozdovi brez cest ipd.

Prvi odstavek kot posledico določa prometno nesrečo, katere pojem ponovno definirajo predpisi o cestnem

prometu in jo deli na štiri kategorije. Prvi dve kategoriji oziroma prometni nesreči z materialno škodo in

lahkimi telesnimi poškodbami spadata v sfero prekrškov, tretja in četrta kategorija oziroma prometni nesreči

s hudimi telesnimi poškodbami ali smrtjo pa v sfero kaznivih dejanj. Mnogi menijo, da je prepovedana

posledica malomarnostnega kaznivega dejanja poškodovanje kazenskopravne dobrine, ki se kaže navzven

kot prometna nesreča. Zato menijo, da bi bilo treba pojem nesreče v okviru tega kaznivega dejanja opustiti.

Mnogi navajajo nadaljnjo posledico, ki je objektivni pogoj kaznivosti in mora biti izpolnjena, da lahko

govorimo o kaznivem dejanju. Ni dovolj, da je hudo telesno poškodovan voznik, ampak mora najmanj hudo

telesno poškodbo utrpeti tudi neka druga oseba. Nujna je tudi vzročna zveza med storilčevo kršitvijo

predpisov, nastankom prometne nesreče in nastankom nadaljnjih posledic.

Drugi odstavek 323. člena KZ-1 opredeljuje hujšo obliko temeljnega kaznivega dejanja oziroma v primeru, ko

pride do smrti ene ali več oseb. Glede na 28. člen KZ-1, ki opredeljuje odgovornost za hujšo posledico, je

treba odnos storilca opredeliti kot malomarnost in mu to tudi dokazati. Pregon za to kaznivo dejanje se začne

po uradni kategorije – prometna nesreča, pri kateri je najmanj ena oseba lahko telesno poškodovana;

prometna nesreča III. kategorije – prometna nesreča, pri kateri je najmanj ena oseba hudo telesno

poškodovana; prometna nesreča IV. kategorije – prometna nesreča, pri kateri je kdo umrl ali je zaradi

posledic nesreče umrl v 30 dneh po nesreči.« Lahko telesno poškodbo definira 1. odstavek 122. člena KZ-1,

ki pravi, da »je lahko telesno poškodovan tisti, ki ima začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega

telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova

zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje«.

Hudo telesno poškodbo definira 1. odstavek 123. člena KZ-1, ki pravi, da »je hudo telesno poškodovan tisti,

ki ima takšno telesno poškodbo ali tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje

poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ ali je

začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ ali je zaradi tega poškodovani

začasno nezmožen za vsakršno delo ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno

precej zmanjšana ali je bil začasno skažen ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno

zdravje«.

28. člen KZ-1 pravi: »Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo

kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.«

3.5.3 Nevarna vožnja v cestnem prometu (324. čl. KZ-1)

18


Nevarna vožnja v cestnem prometu

324. člen

(1) Voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s

tem, da

1) vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru

izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ali

2) prekorači hitrost za več kot 30 km/h od dovoljene na območju za pešce, na območju umirjenega prometa ali na

območju omejene hitrosti ali za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti, ali

3) vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem:

– ne upošteva pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji, ali

– na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v

nasprotni smeri, obrača ali vozi vzvratno ali poskuša tako voziti, ali

– ne prilagodi hitrosti vožnje na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih

stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega

leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo

ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do

treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z denarno kaznijo ali z

zaporom do dveh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene ali več

oseb, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(5) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb, se storilec

kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(6) Storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje iz prvega, drugega,

tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se

vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da

nima pravice voziti.

Gre za novo kaznivo dejanje, s katerim naj bi se učinkovito ukrepalo zoper najbolj objestne in predrzne

voznike. Od uveljavitve novega KZ-1 je minilo več let in za to kaznivo dejanje praktično še ni sodne prakse,

na sodišče pa je bila podana le peščica kazenskih ovadb po tem členu v celotni Sloveniji. Spada med

naklepna in ogrozitvena kazniva dejanja, katera lahko stori samo voznik motornega vozila. Uvaja nov

koncept, ki taksativno našteva konkretne kršitve tistih cestnoprometnih predpisov, ki so najnevarnejše in

najpogostejše. Navaja dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno. Voznik mora ogroziti življenje ali telo

sopotnikov ali drugih udeležencev v prometu s tem, da za enkrat prekorači hitrost vožnje od dovoljene v

naselju, območju za pešce, v območju umirjenega prometa ali območju omejene hitrosti, ali vozi pod vplivom

alkohola z več kot 1.10 promila ali več kot 0.52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka48 ali vozi pod

vplivom mamil, trigonikov ali drugih psihoaktivnih snovi, pri tem pa krši po alinejah naštete predpise o

varnosti cestnega prometa. Peta alineja dopušča še druge kršitve, zaradi katerih bi lahko prišlo do prometne

nesreče, pa so se ji drugi udeleženci cestnega prometa izognili s pravočasnim ukrepanjem. Se pravi, da

mora voznik voziti prehitro ali pod vplivom alkohola čez mejo 0.52 mg/l izdihanega zraka, mamil ali

psihoaktivnih zdravil oziroma snovi, ogrožati druge in kršiti naštete predpise o varnosti cestnega prometa.

19

Kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku tega člena je zapor od petnajstih dni do treh let, z omilitvijo

denarna kazen, možna je pogojna obsodba. Dve različni vrednosti sta uzakonjeni zaradi dejstva, da pri

preizkusu z indikatorjem alkoholiziranosti v izdihanem zraku ne dobimo količine alkohola v krvi, temveč v litru

izdihanega zraka. Alkohol v krvi izmeri po posebni metodi Inštitut za sodno medicino v Ljubljani, kamor se

pošiljajo vsi vzorci krvi, odvzeti na strokovnih pregledih. Pojav nove vrednosti je povzročil precej zmede pri

voznikih, ker niso razumeli, da ne gre za zniževanje meje alkoholiziranosti ampak samo za drugo mersko

enoto (op. a.).

Drugi odstavek določa hujšo obliko temeljnega kaznivega dejanja, kjer je dovolj ogrožanje, in kot posledico

navaja povzročitev prometne nesreče, kjer je najmanj ena oseba hudo telesno poškodovana. Kazen po tem

odstavku je zapor od petnajstih dni do petih let, z omilitvijo denarna kazen, možna je pogojna obsodba.

Sodišče lahko izreče stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila od šestih mesecev do dveh let. Tretji

odstavek določa hujšo obliko temeljnega kaznivega dejanja in za posledico določa prometno nesrečo, v

kateri je najmanj ena oseba izgubila življenje. Zagrožena je kazen zapora od enega do dvanajstih let, z

omilitvijo do 3 mesecev zapora, možna je pogojna obsodba in stranska kazen prepoved vožnje motornega

vozila za obdobje od šestih mesecev do dveh let.

3.5.4 Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa (325. čl. KZ-1)


Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa

325. člen

(1) Kdor s kršitvijo predpisov o varnosti železniškega, ladijskega, zračnega prometa ali prometa na žičnicah ali javnem

prevozu potnikov v cestnem prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči

nesrečo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico hudo telesno poškodbo kakšne osebe, se storilec kaznuje z

zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(3) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do

osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

Gre za drugo malomarnostno kaznivo dejanje v tem poglavju Kazenskega zakonika. Lahko je storjeno

izključno z zavestno ali nezavestno malomarnostjo. Osredotočili se bomo le na tisti del, ki govori o cestnem

prometu. Je splošno kaznivo dejanje, kjer je lahko storilec vsak voznik, ki upravlja vozilo, s katerim se

opravlja javni prevoz potnikov. Dejansko gre največkrat za avtobusni promet, kjer se prevaža večje število

ljudi, in za storitev tega kaznivega dejanja zadostuje že konkretna nevarnost za življenje potnikov ali drugih

udeležencev v prometu oziroma premoženje večje vrednosti. Za kaznivo dejanje odgovarja tudi pravna

oseba. Pravna podlaga za odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja je v 42. členu KZ-1 in 25. členu

Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (dalje ZOPOKD).50 Slednji v svoji petnajsti točki

določa kazniva dejanja iz 31. poglavja KZ-1, za katera odgovarjajo tudi pravne osebe. 12. člen ZOPOKD pa

predpisuje za pravne osebe, ki so odgovorne za kaznivo dejanje, naslednje vrste kazni:

- denarno kazen,

- odvzem premoženja,

- prenehanje pravne osebe.

Izvršitveno dejanje je v prvem odstavku določeno kot ogrozitveno dejanje in zadostuje že sama povzročitev

prometne nesreče, pa čeprav le z materialno škodo ali lahkimi telesnimi poškodbami. Pri tem mora priti do

konkretne nevarnosti za življenje ljudi. Iz prakse lahko navedem, da je bilo pri reševanju takšnih prometnih

20

nesreč za državnega tožilca odločilno to, da so bili v vozilu potniki. Pri tem ni bilo pomembno, da je do

trčenja prišlo pri izredno nizki hitrosti, z minimalno materialno škodo in da dejansko ni bilo mogoče govoriti o

konkretni nevarnosti za življenje.

Po prvem odstavku je zagrožena denarna kazen ali zaporna kazen od petnajstih dni pa do dveh let, storilca

se lahko obsodi na pogojno kazen. Za pravno osebo pa je zagrožena denarna kazen do 500.000 € ali do

zneska stokratne povzročene škode.

V drugem odstavku je določena hujša oblika tega kaznivega dejanja, kadar je ena ali več oseb hudo telesno

poškodovanih. Zagrožena je zaporna kazen od petnajstih dni do petih let zapora, pod pogoji za omilitev

kazni je mogoča denarna kazen in tudi pogojna obsodba. Za pravno osebo je zagrožena denarna kazen

najmanj 50.000 € ali največ do zneska dvestokratne povzročene premoženjske škode.

V tretjem odstavku je določena hujša oblika, kjer je zaradi kršitve temeljne določbe povzročena smrt ene ali

več oseb. Predpisana je zaporna kazen od petnajstih dni do osmih let, pod pogoji za omilitev kazni je možna

denarna kazen in tudi pogojna obsodba. V drugem in tretjem odstavku je kot stranska kazen določen ukrep

prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, možen je tudi odvzem vozniškega dovoljenja po 72.

členu KZ-1. Za pravno osebo je zagrožena denarna kazen ali odvzem premoženja, kot ga določa 14. člen

ZOPOKD.

3.5.5 Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom (326. čl. KZ-1)


Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom

326. člen

(1) Kdor uniči ali poškoduje prometne naprave, prometna sredstva, prometne znake in naprave za signalizacijo,

prometne varnostne naprave, daje napačne signale ali znamenja, postavlja ovire na prometnih poteh ali ravna na drug

podoben način in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh

let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali

veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz

drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za

dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do

osmih let.

To kaznivo dejanje lahko stori vsakdo, zanj je pod pogoji, ki jih določa 4. člen ZOPOKD, odgovorna tudi

pravna oseba. Po prvem odstavku se kaznivo dejanje stori naklepno, po drugem pa iz malomarnosti. Spada

med ogrozitvena kazniva dejanja, ki pomenijo napad na varnost prometa in je dokončano, ko pride do

konkretne nevarnosti za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Pri tem kaznivem dejanju zadostuje že

lahka telesna poškodba ali materialna škoda. Kot izvršitveno dejanje se šteje uničenje 4. člen ZOPKD pravi:

»Za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, je ta odgovorna:

1. če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih

ali nadzornih organov;

2. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje;

21

3. če razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali uporablja predmete, nastale s kaznivim

dejanjem;

4. če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim

podrejenih delavcev.«

Po prvem odstavku je zagrožena zaporna kazen od petnajstih dni do treh let, pri čemer je pod pogoji za

omilitev kazni možna denarna kazen, možna pa je tudi pogojna obsodba. Za pravno osebo pa je zagrožena

denarna kazen do 500.000 € ali do zneska stokratne povzročene škode.

Drugi odstavek določa milejšo obliko, ko je kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti in določa zaporno

kazen od petnajstih dni do enega leta, denarno kazen pod pogoji za omilitev kazni, pogojno obsodbo ali

sodni opomin.

Tretji odstavek določa hujšo obliko temeljnega kaznivega dejanja, ki ima za posledico najmanj hudo telesno

poškodbo ali veliko premoženjsko škodo. Zagrožena je zaporna kazen od petnajstih dni do petih let v zvezi s

prvim odstavkom, od petnajstih dni do treh let pa v zvezi z drugim odstavkom. Pod pogoji za omilitev kazni je

možna denarna kazen in pogojna obsodba. Za pravno osebo je zagrožena denarna kazen najmanj 50.000 €

ali največ do zneska dvestokratne povzročene premoženjske škode.

Četrti odstavek določa hujšo obliko, kjer pride do smrti ene ali več oseb in je zagrožena zaporna kazen od

petnajstih dni do dvanajstih let v zvezi s prvim odstavkom in od petnajstih dni do osmih let v zvezi z drugim

odstavkom. Pod pogoji za omilitev kazni je v zvezi s pravim odstavkom možno izreči zaporno kazen do treh

mesecev, v zvezi z drugim odstavkom pa denarno kazen. Možnost pogojne obsodbe obstaja v obeh

primerih. Za pravno osebo je zagrožena denarna kazen ali odvzem premoženja.

3.5.6 Opustitev nadzorstva v javnem prometu (327. čl. KZ-1)


Opustitev nadzorstva v javnem prometu

327. člen

(1) Oseba, ki ji je zaupano nadzorstvo nad vzdrževanjem cest, mostov, nad prevoznimi sredstvi ali javnim prometom ali

vodstvo ali usmerjanje vožnje, pa s kršitvijo svoje dolžnosti povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike

vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje oseba, ki da nalog za vožnjo, čeprav ve, da voznik zaradi utrujenosti ali iz kakšnega drugega

vzroka ni zmožen voziti vozila ali da prevozno sredstvo ni brezhibno, in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali

premoženje velike vrednosti.

(3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do

enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več

oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom do petih let,

za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do treh let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec

za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka

pa z zaporom do osmih let.

22

Gre za posebno kaznivo dejanje ali delictum proprium, ki ga lahko izvrši le določen krog storilcev. To so

lahko osebe, ki jim je zaupano nadzorstvo nad vzdrževanjem cest, mostov, nad prevoznimi sredstvi ali

javnim prometom, ali tisti, ki vodijo oziroma odrejajo vožnje. Za kaznivo dejanje lahko odgovarja tudi pravna

oseba. V svoji temeljni obliki je določeno kot naklepno kaznivo dejanje, ki se lahko stori tudi iz malomarnosti,

in pravo opustitveno kaznivo dejanje. Izvršitveno dejanje je nevestno opravljanje dolžnosti, s tem da se kršijo

ustrezni predpisi, pravila ali dolžnosti, ki izvirajo iz narave posla. V cestnem prometu storilec tega kaznivega

dejanja ne more biti voznik, čeprav mnogi zatrjujejo, da je lahko na primer inštruktor vožnje, pooblaščena

oseba oziroma preglednik na tehnični bazi, oseba, ki odreja vožnje ipd. Odnos storilca do voznika bo vedno

v določeni meri nadrejenosti, čeprav lahko tudi sam voznik odgovarja za kaznivo dejanje povzročitve

prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1. Po prvem in drugem odstavku se storilec kaznuje z

zaporno kaznijo od petnajstih dni do treh let, pod pogoji za omilitev kazni je možna denarna kazen, če so

izpolnjeni zakonski pogoji pa tudi pogojna obsodba.

Tretji odstavek določa milejšo obliko krivde iz malomarnosti, za katero je zagrožena zaporna kazen od

petnajstih dni do enega leta, pod pogoji za omilitev kazni pa denarna kazen. Storilec je lahko obsojen na

pogojno kazen ali pa se mu izreče sodni opomin. Za pravne osebe je po prvem, drugem in tretjem odstavku

zagrožena denarna kazen do 500.000 evrov ali do zneska stokratne povzročene škode.

Četrti odstavek določa hujšo obliko temeljnega kaznivega dejanja iz prvega in drugega odstavka, kadar je

povzročena huda telesna poškodba ali velika premoženjska škoda, za kar je zagrožena zaporna kazen od

petnajstih dni do petih let, kadar je dejanje storjeno z naklepom, v primeru storitve iz malomarnosti pa od

petnajstih dni do treh let.

Za pravno osebo je zagrožena denarna kazen najmanj 50.000 € ali največ do zneska dvestokratne

povzročene premoženjske škode za kaznivo dejanje v zvezi s prvim odstavkom in denarna kazen do

500.000 € ali do zneska stokratne povzročene škode v zvezi z drugim odstavkom.

Peti odstavek določa hujšo obliko, kadar je posledica kaznivega dejanja povzročena smrt ene ali več oseb.

Za naklepno storjeno dejanje je zagrožena zaporna kazen od petnajstih dni do dvanajstih let, pod pogoji za

omilitev kazni zaporna kazen do treh mesecev, če je storjeno iz malomarnosti pa do osem let zapora. Pod

pogoji za omilitev kazni je mogoča denarna kazen, v vseh primerih je mogoča pogojna obsodba. Skrajšani

postopek se uvede po prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku, po petem odstavku pa mora imeti

obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice. Za pravno osebo je zagrožena denarna kazen ali odvzem

premoženja.

3.5.7 Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (328. čl. KZ-1)


Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči

328. člen

(1) Voznik motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, ki pusti brez pomoči koga, ki je bil s tem prevoznim

sredstvom ali zaradi njega poškodovan, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če ima opustitev pomoči za posledico hudo telesno poškodbo ali smrt poškodovanega, se storilec kaznuje z

zaporom od treh mesecev do petih let.

Gre za kaznivo dejanje, ki je lahko storjeno samo z naklepom in je v izvršitvenem načinu možno le kot

komisivno oz. opustitveno dejanje. Storilec opusti pomoč poškodovanemu, ki je bil z njegovim vozilom ali

23

zaradi njega poškodovan, in zapusti kraj takoj po nesreči, pri čemer ne on ne kdo drug ne pomaga

poškodovanemu. Obveznost pomagati poškodovanemu v prometni nesreči izhaja iz določila v Zakonu o

varnosti cestnega prometa, pri čemer ni pomembno, ali je storilčevo vozilo tudi predpisi o cestnem prometu

opredeljujejo:

(1) Vsakdo mora pomagati pri prometni nesreči, če je treba: – rešiti človeška življenja; – preprečiti ogrožanje

drugih udeležencev cestnega prometa; – preprečiti ali omiliti ekološko nesrečo.

(2) Po prometni nesreči mora udeleženec prometne nesreče: – ustaviti vozilo; – zavarovati in označiti kraj

nesreče, pri prometni nesreči I. kategorije pa vozilo čim prej odstraniti z vozišča; – pomagati poškodovanim;

– obvestiti policijo ali koga drugega, ki lahko obvesti policijo, razen pri prometni nesreči I. kategorije; –

soudeleženim ali oškodovanim v dejansko povzročilo poškodbe.

Tako lahko storilec odgovarja tudi, če je za prometno nesrečo kriv drug voznik ali celo sam poškodovanec.

Ni nujno, da poškodbo povzroči storilec neposredno z dotikom vozila, temveč je dovolj, da z vozilom povzroči

stanje, v katerem se nekdo poškoduje. Zadostuje že lahka telesna poškodba in izpolnitev pogoja, da je

storilec zmožen nuditi pomoč, se pravi, da ni tudi sam poškodovan. Četudi je kdo v bližini, to še ne pomeni,

da storilec ni več dolžan pomagati oziroma da ni podanih elementov kaznivega dejanja ob njegovi zapustitvi

kraja. Ekskalpira se le v primeru, da je poškodovanemu nudena kvalificirana pomoč, če je slučajno na kraju

dogodka zdravnik, reševalci, policisti ipd. Kljub temu pa bo voznik v takem primeru odgovarjal po drugih

predpisih, ki ga zavezujejo, da ostane na kraju prometne nesreče. To kaznivo dejanje je možno storiti v steku

z drugimi kaznivimi dejanji iz 31. poglavja KZ- 1.

Po prvem odstavku je zagrožena kazen zapora od petnajstih dni do enega leta, pod pogoji za omilitev kazni

je možna denarna kazen, možna je tudi pogojna obsodba ali sodni opomin.

Po drugem odstavku je zagrožena zaporna kazen od treh mesecev do petih let, pod pogoji za omilitev kazni

zaporna kazen do petnajst dni, mogoča je pogojna obsodba. Če gre za voznika, bi bilo mogoče izreči tudi

varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1. Skrajšani postopek je predviden za

kaznivo dejanje po prvem odstavku tega člena.

24

Enaintrideseto poglavje

KAZNIVA DEJANJA ZOPER VARNOST JAVNEGA PROMETA

Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti

323. člen

(1) Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno

nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do osmih

let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(3) Storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje iz prvega ali drugega

odstavka tega člena, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba

omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti.

Nevarna vožnja v cestnem prometu

324. člen

(1) Voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s

tem, da

1) vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 m iligrama alkohola v litru

izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ali

2) prekorači hitrost za več kot 30 km/h od dovoljene na območju za pešce, na območju umirjenega prometa ali na

območju omejene hitrosti ali za več kot 50 km/h od dovoljene na cesti, ali

3) vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem:

– ne upošteva pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji, ali

– na cesti, ki ima dva ali več označenih pasov za vožnjo v eno smer, vozi po smernem vozišču, namenjenem vožnji v

nasprotni smeri, obrača ali vozi vzvratno ali poskuša tako voziti, ali

– ne prilagodi hitrosti vožnje na nepreglednih odsekih ceste, v križiščih, pred prehodi za pešce ali ob njih, kolesarskih

stezah ali prehodih, prehodih ceste čez železniško progo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega

leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo

ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do

treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z denarno kaznijo ali z

zaporom do dveh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene ali več

oseb, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(5) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb, se storilec

kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(6) Storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje iz prvega, drugega,

tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se

vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da

nima pravice voziti.

Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa

25

325. člen

(1) Kdor s kršitvijo predpisov o varnosti železniškega, ladijskega, zračnega prometa ali prometa na žičnicah ali javnem

prevozu potnikov v cestnem prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči

nesrečo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico hudo telesno poškodbo kakšne osebe, se storilec kaznuje z

zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

(3) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do

osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom

326. člen

(1) Kdor uniči ali poškoduje prometne naprave, prometna sredstva, prometne znake in naprave za signalizacijo,

prometne varnostne naprave, daje napačne signale ali znamenja, postavlja ovire na prometnih poteh ali ravna na drug

podoben način in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh

let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali

veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz

drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za

dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do

osmih let.

Opustitev nadzorstva v javnem prometu

327. člen

(1) Oseba, ki ji je zaupano nadzorstvo nad vzdrževanjem cest, mostov, nad prevoznimi sredstvi ali javnim prometom ali

vodstvo ali usmerjanje vožnje, pa s kršitvijo svoje dolžnosti povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike

vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje oseba, ki da nalog za vožnjo, čeprav ve, da voznik zaradi utrujenosti ali iz kakšnega drugega

vzroka ni zmožen voziti vozila ali da prevozno sredstvo ni brezhibno, in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali

premoženje velike vrednosti.

(3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do

enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več

oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom do petih let,

za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do treh let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec

za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka

pa z zaporom do osmih let.

Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči

328. člen

(1) Voznik motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, ki pusti brez pomoči koga, ki je bil s tem prevoznim

sredstvom ali zaradi njega poškodovan, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če ima opustitev pomoči za posledico hudo telesno poškodbo ali smrt poškodovanega, se storilec kaznuje z

zaporom od treh mesecev do petih let.

26

Ugrabitev zrakoplova ali plovila

329. člen

Kdor s silo ali resno grožnjo, da bo uporabil silo, prevzame nadzor nad zrakoplovom, ki leti, ali nad plovilom, ki pluje,

se kaznuje z zaporom od enega do petnajstih let.

Napad na varnost zračnega prometa

330. člen

(1) Kdor spravi v nevarnost let zrakoplova, tako da položi ali prinese v zrakoplov razstrelivo ali druge podobne naprave

ali snovi, uniči ali poškoduje navigacijske naprave na zrakoplovu ali napravi na njem kakšno drugo škodo ali daje

napačna obvestila v zvezi z letom ali z napadom na posadko civilnega zrakoplova omejuje ali zmanjšuje sposobnost

opravljanja dolžnosti članov posadke, ali s kršitvijo varnostnih navodil, ki so vidno označena ali jih potnikom posreduje

vodja zrakoplova ali ostali člani posadke, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ogrozi varnost na letališču tako, da s silo ali grožnjo z uporabo sile prisili osebje letališča,

da prekine poslovanje v zvezi s poleti zrakoplovov, ali z razstrelivom ali drugo podobno napravo ali snovjo uniči ali

poškoduje zrakoplov ali naprave, namenjene za varnost zračnega prometa.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb ali uničenje

zrakoplova ali letališča, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let.

Uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa

331. člen

Kdor uniči, poškoduje ali odstrani znamenje, ki je namenjeno za varnost zračnega prometa, se kaznuje z zaporom do

dveh let.

3.6 KAZNIVA DEJANJA ZOPER ZDRAVJE IN VARNOST LJUDI

3.7 ODGOVORNOST ZA PREVOZ OTROK V PROMETU

27

4 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA

4.1 PREDLOG - ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST NAJ BO OMEJENA

Ni prvoaprilska šala!

»Predsednik Meh, ali gre za prvoaprilsko šalo?« To ste me spraševali člani pomojem nastopu v Odmevih na

Televiziji Slovenija, kjer smo obelodanili problematikoregresnih zahtevkov. Spoštovani člani, to ni

prvoaprilska šala! Veliko delodajalcev seše ne zaveda razsežnosti problema regresnih zahtevkov, saj se s

tem problemom šeniso soočili. Poznamo pa primere, ko je moral obrtnik plačati 75 tisoč evrov in več

zastroške zdravljenja delavca, četudi je bil za nesrečo kriv delavec. Problem je – ponovno – naša neustrezna

zakonodaja in dejstvo, da v Sloveniji nimamo zavarovalnice, kibi to zavarovala.

Na problem, zaradi katerega lahko gredo podjetniki celo v stečaj, smo opozorili ministra Počivalška, vsa

pristojna ministrstva in socialne partnerje na Seji Ekonomsko-socialnega sveta. Naše stališče je, da je treba

nujno spremeniti zakonodajo in limitirati odškodninsko odgovornost delodajalcev. Vse sile zbornice so sedaj

usmerjenev reševanje tega problema. V nasprotnem primeru bo Zavod za zdravstveno zavarovanje

Republike Slovenije od obrtnikov in malih podjetnikov samo v tem letu pobral 2,5 milijona evrov iz naslova

regresnih zahtevkov. Obljubljam vam, da se na takšen način zdravstvena blagajna ne bo polnila, saj se

bomo proti temu odločno uprli.

Tudi davčne blagajne še niso zaključena zgodba. Pristojnemu ministrstvu smo podali naše pripombe na

zakon o potrjevanju računov. Še vedno smo trdno prepričani,da davčne blagajne ne bodo zajezile sive

ekonomije in dela na črno. Če pa Vlada RS resnično vztraja pri uvedbi davčnih blagajn, potem naj stroške za

nakup in vzdrževanje nosi kar sama. Obvezne pa morajo biti za vse, ki poslujejo z gotovino. Tudi anketa, ki

smo jo skupaj z vašo pomočjo izvedli konec minulega meseca, je pokazala, da večina obrtnikov in

podjetnikov – 90 odstotkov – nasprotuje uvedbi davčnih blagajn. Razlog je preprost – po uvedbi t. i. virtualnih

blagajn julija 2013, ki onemogočajo brisanje računov, so davčne blagajne za gospodarstvo še ena velika

finančna obremenitev. Po naših izračun namreč stroški nakupa in vzdrževanja teh blagajn na letni ravni

znašajo od 1500 do 1800 evrov. Pa še nekaj – po uvedbi davčnih blagajn pričakujemo tudi analizo njenega

»izplena«. In če rezultatov ne bo, že sedaj pozivam pristojne, da bodo za to tudi odgovarjali.

Dovolj nam je, da neprestano nosimo bremena, ki nam jih z absurdnimi ukrepi nalaga država. In ker je Vlada

RS lansko leto uresničila le eno od desetih najpomembnejših Zahtev slovenske obrti in podjetništva, smo na

zadnji marčevski seji Upravnega odbora OZS sklenili, da bomo šli z zavrnjenimi zahtevami v prihodnje v

ustavno presojo. Letošnje zahteve pa bomo Vladi RS predstavili na Forumu obrti in podjetništva, ki bo 13.

maja v Ljubljani. V marcu smo zaključili tudi z regijskimi srečanji. Iskreno hvaležen sem za tako veliko

podporo, ki ste nam jo člani izkazali. Seveda pa brez sodelovanja in volje do dela vseh zaposlenih in

funkcionarjev zborničnega sistema takšne spodbude ne bi bili deležni. Zatorej srčna hvala članom, da

28

ostajate z nami in nas podpirate, in hvala sodelavcem ter kolegom, ki si po najboljših močeh prizadevate

delovati v korist obrtnikov in malih podjetnikov. Kjer je volja, tam je tudi pot. In mi smo na pravi poti!

Branko Meh,

Predsednik OZS

Ne gre le za odškodninsko odgovornost, temveč tudi kazensko odgovornost!

Vložena sredstva in s tem zagotavljanje ustrezne stopnje varnosti in zdravja pri delu zmanjša odškodninsko

odgovornost in s tem stroške delodajalca!

Ali ravnanje države lahko to pomenilo tudi vzpostavljanje nelojalne konkurence!

29

30

31

32

33

5 DELODAJALČEVA ODGOVORNOST IN ZAVAROVANJE

mag. Dejan Srše

Povzetek: V prispevku je predstavljena analiza pravnih pravil odškodninske

odgovornosti, ki veljajo za delodajalca v razmerju do delavca

za škodo, ki jo slednji utrpi ali povzroči pri delu ali v zvezi z delom.

Podani so primeri iz sodne prakse in nadalje prikazane

možnosti, kako z zavarovalno pogodbo proti plačilu premije

prevaliti breme posledic tovrstne odškodninske odgovornosti

delodajalca na zavarovalnico.

Abstract: The article presents the analysis of legal liability principles that

govern the employer in relation to the employee for its

damages suffered or that that employee incurred at or in

relation to performing work. The article gives examples from the

case law and further indicates possibilities for the employer to

relief from the burden of such liability in sense of stipulating the

insurance contract for employers liability insurance with

the insurance company.

5.1 UVOD K ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI

Temelj odškodninskega prava predstavlja načelo neminem laedere – načelo prepovedi

povzročanja škode, ki ga uzakonja osrednji pravni vir slovenskega odškodninskega prava, tj.

Obligacijski zakonik (OZ).

Bistvo odškodninske odgovornosti je v obveznosti stranke, da mora poravnati škodo, za katero je

odgovorna. Odškodninska odgovornost bo ugotovljena, če se lahko povzročitelju pripiše povzročitev

škode.

V ta namen so se v doktrini odškodninskega prava razvile predpostavke za odškodninsko zavezo

(poleg škode če protipravnost, odgovornost in vzročna zveza), ki imajo s stališča

povzročiteljeve obveznosti omejevalno vlogo. A te predpostavke dobijo svoj pravi pomen šele v

določenem socialnem okviru, ko se ovrednotijo glede na življenjski primer, to je glede na dejstva in

dogodke, ki so z njim povezani, pri čemer nobenega od njih ne gre obravnavati povsem izolirano,

temveč jih je treba vrednotiti v medsebojni povezavi.3

Obligacijski zakonik v 131. členu ureja dve obliki odškodninske odgovornosti: krivdno ali subjektivno odgovornost in odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivno odgovornost.

3 Polajnar Pavčnik, A.: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti – Funkcija odškodninskega prava in njeno uresničevanje, Podjetje in delo,

Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, št. 6, str. 1254.

34

Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan to škodo povrniti,

če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. V drugem in tretjem odstavku 131. člena pa OZ

določa, da se ne glede na krivdo odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja

škodna nevarnost za okolico, in v drugih z zakonom določenih primerih.4

V slovenskem odškodninskem pravu velja načelo, da je odškodninska odgovornost na podlagi

krivde pravilo, odškodninska odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema.

5.2 UVODNO K ODGOVORNOSTI DELODAJALCA

5.2.1 Delavec kot oškodovanec in delavec kot povzročitelj škode

Odškodninska odgovornost delodajalca ima lahko dva vidika, v obeh primerih pa je osrednji subjekt

odškodninskega razmerja delavec – enkrat v aktivni vlogi kot povzročitelj škode in drugič v pasivni

kot oškodovanec.

Odškodninsko odgovornost delodajalca lahko torej opredelimo kot:

• odškodninsko odgovornost v ožjem smislu – kot odškodninsko odgovornost delodajalca za

škodo, ki jo utrpi njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom,

• odškodninsko odgovornost v širšem smislu – kot odškodninsko odgovornost delodajalca za

škodo, ki jo njegov delavec povzroči tretjim osebam pri delu ali v zvezi z delom.

Bistvena značilnost obeh omenjenih vidikov odgovornosti je tudi dejstvo, da škoda nastane ali je

povzročena pri delu ali v zvezi z delom.

Skladno z navedenim je treba opredeliti, kdaj se šteje, da je delavec povzročil škodo pri delu ali v

zvezi z delom oziroma da se je poškodoval pri delu ali v zvezi z delom.

5.2.2 Povzročitev škode ali poškodovanje pri delu ali v zvezi z delom

Ali gre za povzročitev škode pri delu ali v zvezi z delom oziroma za poškodovanje delavca pri delu

ali v zvezi z delom, ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

K razumevanju in opredelitvi termina lahko pripomore stališče Vrhovnega sodišča,5 ki je odločilo, da

je škoda storjena pri delu, če je neposredni povzročitelj (delavec – op. avtorja) škode deloval v zvezi z

nalogami, ki so mu bile naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca.

Iz navedenega izhaja, da torej ni bistven obstoj delovnega razmerja, prav tako ne to, da je škoda

povzročena med delovnim časom in v delovnem prostoru. Bistvena je vsebinska povezava med

dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode.

4 Poleg objektivne odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti OZ določa kot objektivno odgovornost med drugim predvsem

odgovornost proizvajalca stvari z napako (člen 155), odgovornost zaradi terorističnih dejanj (člen 156), odgovornost organizatorja

prireditve (člen 157), odgovornost imetnika nevarne živali (člen 158), odgovornost imetnika stavbe (člen 159). Po svoji vsebini pa je

objektivna odgovornost tudi odgovornost za ravnanje svojih ljudi (člena 147 in 148) – tako Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij,

Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, I. knjiga, Ljubljana, 1984, str. 516. 5 Zadeva II Ips 295/99.

35

Tudi v zadevi II Ips 246/2010 je sodišče zavzelo stališče, da je škoda povzročena na delu, če jo je

delavec povzročil pri opravljanju nalog v okviru svojega delovnega mesta ali po posebnem nalogu, škoda v

zvezi z delom pa je vsaka škoda, povzročena pri opravljanju del, ki so v tesni zvezi z rednimi deli

povzročiteljevega delovnega mesta. Predpostavka odgovornosti delodajalca za škodo tretjega je torej

funkcionalna zveza med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem njegovega delavca, s katerim je ta tretjemu

povzročil škodo.

Cigoj6 navaja, da gre za zvezo z delom tudi, če delavec v sklopu svojega delovnega mesta dobi sredstva

in le-ta odnese z delovnega mesta, kjer nastane škoda. Prav tako ni pomembno, če delavec kljub

prepovedi upravlja z delodajalčevimi sredstvi zunaj delovnega mesta.

5.2.3 Krivdna in objektivna odgovornost

Kot je bilo če omenjeno, velja v slovenskem odškodninskem pravu načelo, da je odškodninska

odgovornost na podlagi krivde pravilo, odškodninska odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna

odgovornost) pa izjema.

Pri krivdni odgovornosti mora tožnik (delavec ali tretja oseba) dokazati, da je delodajalec (ali

njegov delavec) ravnal nedopustno, da mu je nastala škoda, in da je škoda nastala zaradi

delodajalčevega (delavčevega) nedopustnega ravnanja. Krivda se domneva če po samem

zakonu, zato mora domnevni povzročitelj škode (delodajalec) dokazati, da za nastalo škodo ni

odgovoren (oziroma da zanjo ni odgovoren njegov delavec).

Pri objektivni odgovornosti mora tožnik dokazati, da je šlo za nevarno dejavnost ali nevarno stvar

in da mu je nastala škoda, vzročna zveza pa se domneva že po samem zakonu.

5.3 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA V OŽJEM SMISLU

Za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja delodajalec na podlagi

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Ta v 184. členu določa, da je delodajalec dolžan po splošnih

pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z

delom.

Odškodninsko zavezo delodajalca v ožjem smislu se v konkretnem primeru ugotavlja s preučevanjem

obstoja posameznih, uvodoma že omenjenih, temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti – škode,

škodljivega dejstva, vzročne zveze in odgovornosti delodajalca.

5.3.1 Škoda

Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti mora najprej obstajati pravno priznana škoda; vsaka škoda

namreč ni pravno priznana. V 132. členu OZ je določeno, da je škoda lahko premoženjska ali

nepremoženjska.

5.3.2 Premoženjska škoda

6 Cigoj, S.: Teorija obligacij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1989, str. 193.

36

Kot premoženjsko škodo zakon opredeljuje zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in

preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).

Ob nastanku premoženjske škode je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če do

škode ne bi prišlo. Prvenstveno je določeno načelo restitucije – povrnitve v prejšnje stanje. Če restitucija ni

mogoča, se škoda poravna z denarno odškodnino.

5.3.3 Premoženjska škoda delavca

O premoženjski škodi govorimo, ko je poškodovana delavčeva stvar (npr. izginotje osebne garderobe iz

slabo varovanih prostorov delodajalca), ko je delavec oškodovan pri osebnih dohodkih in drugih prejemkih,

pri vseh drugih izgubah na dohodku ter ko gre za škodo, nastalo z dodatnimi izdatki.

5.3.4 Premoženjska škoda drugih v zvezi s poškodbo delavca

Premoženjsko škodo lahko predstavlja tudi tista škoda, ki jo mora delodajalec zaradi poškodovanja svojega

delavca povrniti drugim osebam. Tipični primer je povrnitev škode zavodom – npr. Zavodu za pokojninsko

in invalidsko zavarovanje, kot je to določeno v 272. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (ZPIZ-1), če zavod v skladu z zakonskimi določili zahteva povrnitev škode za dajatve, ki jih je

izplačal delavcu (svojemu zavarovancu), ki se je poškodoval, ker delodajalec ni izvedel ukrepov, potrebnih

za varnost in zdravje pri delu, ali drugih ukrepov, ki so bili predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.7

Tudi Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje ima pravico zahtevati, da povzročeno škodo

povrne delodajalec, če so bolezen, poškodba ali smrt delavca (zavarovane osebe) posledica tega, ker niso

bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali

odrejeni za varnost ljudi (87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).9

5.3.5 Nepremoženjska škoda delavca

Kot nepremoženjsko škodo zakon opredeljuje škodo, nastalo zaradi povzročitve telesnih ali duševnih

bolečin ali strahu drugemu, ter okrnitev ugleda pravne osebe. 8

Povrnitev nepremoženjske škode v smislu restitucije ni možna, zato pri odškodnini za nepremoženjsko

škodo ni mogoče govoriti o »pravi« odškodnini kot pri premoženjski škodi, temveč le o zadoščenju

(satisfakciji) – bodisi v obliki objave sodbe ali popravka, v večini primerov pa s pravično denarno

odškodnino.

Pravična denarna odškodnina

Izraz pravična denarna odškodnina gre razumeti v pomenu pravično denarno zadoščenje. Pravična

odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 179. členu OZ določil izhodišča za uporabo le-tega.

7 Več o tem Kalčič, M.: Pravna ureditev obveznega invalidskega zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni ter

odgovornost delodajalca za škodo zavodu, Delavci in delodajalci 2/2001/I, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,

Ljubljana, 2001, str. 103. 8 132. člen OZ.

37

Ob določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo mora tako sodišče upoštevati

predvsem:

• okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu,

• pomen prizadete dobrine,

• namen odškodnine – zadoščenje,

• da odškodnina ne bi zadostila težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine je odvisna od vrste, intenzivnosti in trajanja bolečin. Sodišče se

pri tem opira na izvedenska mnenja medicinske stroke, na podlagi katerih ugotavlja elemente za odmero

višine odškodnine.

Izvedenska mnenja medicinske stroke predstavljajo izhodišče za ugotavljanje dejanskega stanja pri odmeri

višine odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin ali prestanega strahu.

Odmera pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna tudi od siceršnjega delavčevega

zdravstvenega stanja, njegove starosti, invalidnosti, itd.

Načelo individualizacije

Pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine se upošteva načelo individualizacije,

ki se povezuje z naslednjimi okoliščinami:

• s trajno spremembo delavčevega zdravstvenega stanja, ki se povezuje s trajno funkcionalno

prizadetostjo delavca;

• s preostalo delavčevo delovno zmožnostjo glede na trajne posledice in njegovo prizadetost pri

profesionalni usposobljenosti;

• z delavčevo prizadetostjo pri opravljanju dejavnosti v prostem času, ne glede na to, ali gre za

rekreativno dejavnost ali za pridobivanje premoženja;

• s prizadetostjo pri osebnih in družinskih odnosih ter z možnostjo delavca za reintegracijo v

družbo in delo.

Pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu je treba upoštevati načelo individualizacije, saj je

posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti. Svojo telesno in duševno

celovitost in posege vanjo zato vsak človek doživlja drugače.

Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je treba določbo 179. člena OZ v povezavi s

131. členom OZ razumeti tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na stopnjo in

trajanje bolečin.

Komponenti pomen prizadete dobrine in namen odškodnine z vidika oškodovanca in z vidika družbe sta

individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotovljeni stopnji in trajanju strahu in bolečin. Sicer pa je

treba tako pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine kot tudi namena odškodnine upoštevati načelo

objektivne pogojenosti višine odškodnine.9

9 Končina Peternel, M.: Odškodninska odgovornost delodajalca, Delavci in delodajalci 2/2001/I, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v

Ljubljani, Ljubljana 2001, str. 81.

38

Namen odškodnine pri nepremoženjski škodi

Pomembna okoliščina pri odmeri pravične odškodnine je namen odškodnine s stališča oškodovanca. Pri

tem je treba upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Namen denarne odškodnine s

stališča oškodovanca je zadoščenje, zato o pravični denarni odškodnini ni mogoče razmišljati kot o

nekakšnem neposrednemu ekvivalentu oškodovančeve prizadetosti v nepremoženjski sferi.

Bistvenega pomena je oškodovančev občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegovi

prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode. Sodišče pri odmeri odškodnine vselej upošteva

tudi odškodnine, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega.12

5.3.6 Škodljivo dejstvo

Naslednjo predpostavko za nastanek odškodninske odgovornosti predstavlja škodljivo dejstvo, ki se bo pri

krivdni odgovornosti izkazalo kot škodljivo ravnanje v obliki aktivne storitve dejanja oziroma pogosteje v

primeru delodajalcev – v pasivni obliki kot opustitev dolžne skrbnosti. Prav slednje, ko delodajalci med

zagotavljanjem dela opustijo dolžno skrbnost po ustreznih varnostnih ukrepih, ki bi obvarovali delavce pred

pretečimi škodnimi dogodki, do katerih prihaja pri delu ali v zvezi z delom, je v praksi najbolj pogost

dejavnik.

5.3.7 Vzročna zveza

Gre za vzročno zvezo med škodljivim dejstvom (npr. nedopustnim ravnanjem delodajalca) in škodo.

Pri krivdni odgovornosti mora delavec dokazati, da je škoda, ki mu je nastala, res posledica nedopustnega

delodajalčevega ravnanja, pri objektivni odgovornosti pa se vzročna zveza domneva. Za ugotavljanje

vzročne zveze se v slovenski sodni praksi največkrat uporablja teorija o adekvatni vzročnosti.

Po teoriji o adekvatni vzročnosti se med številnimi okoliščinami, ki so povezane z nastankom škode, kot

vzrok upošteva samo okoliščina, ki ob običajnem poteku stvari privede do take posledice.

V zadevi II Ips 43/2001 se je sodišče izreklo, da delodajalec ne odgovarja za vsak vzrok, ki lahko povzroči

škodo v njegovi sferi. Čeprav se škodni dogodek zgodi na delovnem mestu, med delovnim časom ter med

opravljanjem dela, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je med škodnim dejanjem in opustitvijo

delodajalca podana pravno relevantna vzročna zveza. Naše pravo uporablja teorijo adekvatne vzročnosti. Po

tej teoriji je pravno odločilen tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen potek stvari, torej

vzrok, ki običajno, praviloma povzroči škodo.

5.3.8 Odgovornost delodajalca

Odgovornost delodajalca predstavlja zadnjo izmed štirih temeljnih predpostavk, ki morajo biti podane

kumulativno, da lahko govorimo o nastanku njegove odškodninske obveznosti.

5.3.9 Krivdna odgovornost delodajalca

39

Odgovornost delodajalca je v skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava praviloma krivdna.

Dokazovanje obstoja krivde kot ene izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti je v OZ

določeno z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da se bo štelo, da je delodajalec ravnal krivdno, če

mu ne bo uspelo dokazati nasprotnega – če mu torej ne bo uspelo dokazati, da je v konkretnem primeru

ravnal tako, kot bi moral, ali da v konkretnem primeru ni bila na njegovi strani prisotna nikakršna stopnja

krivde (namen ali malomarnost), ki bi lahko botrovala škodljivemu dogodku, ki je privedel do škode.

Ko gre za delodajalca, ki je organiziran v statusni obliki pravne osebe, se odgovornost presoja po obstoju

krivde pri organih te pravne osebe.

Krivdna odgovornost delodajalca se presoja predvsem z vidika predpisane skrbnosti, ki se za delodajalca

zahteva – delodajalec je tisti subjekt v dvostranskem razmerju z delavcem, ki je dolžan delavcu zagotoviti

varnost in zdravje pri delu.

Obveznost delodajalca

Ena izmed temeljnih obveznosti delodajalca je tudi zagotavljanje varnih delovnih razmer.10 Delodajalec

mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za

zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s

preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem

delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.11

Delodajalec mora zagotoviti varno in zdravo delo vsem zaposlenim, ne glede na velikost ali vrsto

dejavnosti (bolj ali manj nevarno).12 Delodajalec mora analizirati tudi vzroke, zaradi katerih je prišlo do

poškodbe, in jih skušati odstraniti. Analiza primerov poškodb pri delu lahko predstavlja podlago ne le za

dokazni postopek pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti delodajalca ali soodgovornosti delavca, ki je

bil poškodovan, temveč je zelo pomembna tudi pri izvajanju in dopolnjevanju preventivnih ukrepov.13

Delodajalec mora tudi sproti ugotavljati vsemogoče oblike tveganja na delovnem mestu in v delovnem

okolju ter ocenjevati tveganje nastanka poškodb in zdravstvenih okvar delavcev. Skladno z ugotovitvami

mora predvideti in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

Če delodajalec ali njegov organ ne ravna tako, kot se od njega pričakuje in zahteva (predvsem z vidika

zagotovitve varnega delovnega okolja za delovanje delavca), se mu lahko ob obstoju škodnega dogodka

očita določeno stopnjo krivde.

Sodna praksa h krivdni odgovornosti

O obstoju krivdne odgovornosti delodajalca se je Vrhovno sodišče RS že izreklo v sodnih odločbah, ki so

primeroma navedene spodaj:

10 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR ; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spr.). 11 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; 43/2011). 12 Brezovar, B.: Delodajalčeve obveznosti pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, Delavci in delodajalci 2/2001/I Inštitut za delo pri

Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2001, str. 99. 13 Žužek, I.: Odškodninska odgovornost delodajalcev za poškodbe pri delu, Pravna praksa, št. 251, Predpisi v praksi, Ljubljana, 1992, str. 7.

40

V zadevi II Ips 294/2004 se je sodišče izreklo, da delodajalec delavcu odgovarja po krivdnem načelu, saj kot

delodajalec ni poskrbel, da bi bila pot, po kateri se je delavka gibala in nosila kozarce, očiščena predmetov –

ni torej poskrbel za varno delo in urejeno okolje.

V zadevi II Ips 431/2000 je sodišče odločilo, da je za nesrečo v celoti kriv delodajalec, ker je dopuščal način

dela, ki ni bil v skladu s predpisi. Delavec se je pri delu povzpel na utopno kladivo, da bi vzel kanglico z

oljem, pri tem pa je prijel za krmilni vzvod, ki je bil zaradi remonta odvit. Zato je delavec padel. Tudi

delovodja je ravnal enako in takega načina dela delavcu ni prepovedal.

V zadevi II Ips 530/98 je delavec padel, ko je sestopal z vagona, s katerega je razkladal deske. Sodišče je

najprej ocenilo, da njegovo delo ni bilo nevarno. Lestve, ki bi delavcem omogočale varnejši sestop s

tovornega vagona, delavcem niso bile vselej dostopne. Nahajale so se v zaklenjenem skladišču, tako da je

bilo treba poiskati skladiščnika, ki je imel ključ. Delavci so ponavadi vstopali in sestopali z vagona enako kot

tožnik. Delodajalec bi moral v skladu s tedaj veljavnim 4. členom Zakona o varstvu pri delu iz leta 1986

postopek raztovarjanja vagonov organizirati tako, da bi poskrbel za varnost, in poskrbeti za opremljenost z

varstvenimi pripravami. Z nadzorom po 44. členu tega zakona pa bi moral zagotoviti doslednejšo uporabo

priprav, zato je za nesrečo v celoti odgovoren delodajalec.14

Primer odločbe, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da krivdna odgovornost delodajalca ni podana, pa je

zadeva II Ips 320/2000, v kateri se je sodišče izreklo, da samo dejstvo, da je delavca nesreča doletela na

poti na delo, ni razlog za odškodninsko odgovornost delodajalca. Za škodo pri delu in v zvezi z delom

odgovarja delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Tudi če bi se štelo, da gre v

obravnavani zadevi za nesrečo v zvezi z delom, za škodo ne bi odgovarjal delodajalec, ker ni izkazana niti

njegova krivdna niti objektivna odgovornost.

5.3.10 Objektivna odgovornost delodajalca

Delodajalčeva odgovornost za škodo, ki je delavcu nastala v zvezi z delom, je objektivna takrat, kadar

nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Delavec mora v tem primeru dokazati, da je šlo

za nevarno dejavnost ali nevarno stvar in da mu je nastala škoda, vzročna zveza pa se po 149. členu OZ

predpostavlja. O tem, ali gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, sodišče presoja za vsak primer

posebej.

Nevarna stvar in nevarna dejavnost

Nevarna stvar je tista stvar, ki po svojem namenu, lastnostih, položaju in načinu uporabe ali na

drug način predstavlja nevarnost za ljudi in okolico.15

Katere dejavnosti in stvari veljajo za nevarne, določa sodna praksa. Glede opredelitve nevarne

dejavnosti ali nevarne stvari se sodna praksa spreminja.

Tako je sodna praksa denimo opredelila kot nevarne dejavnosti in nevarne stvari:

• uporabo pnevmatičnega kladiva pri klesanju betona,

• premikanje težkega tovora,

• ravnanje s silažnim strojem, ki je pripet na traktor,

14 Odločba povzeta po Končina Peternel, M.: Odškodninska odgovornost delodajalca, Delavci in delodajalci 2/2001/I, Inštitut za delo pri Pravni

fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2001, str. 75. 15 Tako se je npr. o »nevarni stvari« izreklo sodišče v odločbi VIII Ips 263/2000.

41

• nakladanje hlodov na kamion z avtodvigalom,

• delo sekačev pri opravljanju gozdnih del,

• delo na višini.

Obstoja objektivne odgovornosti delodajalca ni mogoče določiti vnaprej, saj je treba vsakokrat ugotoviti vse

okoliščine, ki so povzročile delavčevo poškodbo. Posamezne delovne naprave pa se lahko štejejo kot

»nevarne«, čeprav so po tehničnih predpisih brezhibne – npr. krožna žaga, motorna kosilnica ali motorna

žaga.

Najpogosteje je objektivna odgovornost podana tudi tedaj, ko mora delavec z roko segati v nevarno

področje delovnega stroja, pri čemer pa je lahko že samo malenkosten nepremišljen gib roke že vzrok za

telesno poškodbo.

Po starejši sodni praksi16 so sodišča opredeljevala določeno dejavnost ali stvar kot nevarno tudi, ko

ta sama po sebi ni bila nevarna, a je sodišče presodilo, da je postala nevarna zaradi okoliščin

konkretnega primera. Sodišče je tako na primer odločilo, da je spolzka keramična obloga nevarna,

ker delodajalec ni zagotovil ustreznega čiščenja ali ker so bile stopnice neustrezno zgrajene.

Novejša sodna praksa izhaja iz tega, da mora biti objektivna odgovornost zaradi ogrožanja

pridržana res le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, ki jih kljub veliki

skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorom in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti

nesreče.17 Zakonodajalec pri oblikovanju določbe o objektivni odgovornosti za škodo od nevarnih

stvari in nevarnih dejavnosti najverjetneje ni imel v mislih tistih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni

vsak dan.18

Sodna praksa k objektivni odgovornosti delodajalca

O obstoju objektivne odgovornosti delodajalca se je Vrhovno sodišče RS izreklo v naslednjih

primerih sodnih odločb:

V zadevi II Ips 326/2000 je sodišče odločilo, da je prekladanje sorazmerno težkih kovinskih kosov, ki so

zaradi predhodne obdelave spolzki, nevarno. Presega normalno tveganje pri delu, ker kljub skrbnosti ni

mogoče izključiti tega, da kovinski kos ne bi padel delavcu iz rok in ga poškodoval.

V zadevi II Ips 459/2000 je sodišče ugotovilo, da je krožna žaga, pri delu s katero se je poškodoval

delavec, nevarna stvar. Ko obratuje, ne omogoča take zaščite, ki bi preprečila možnost nesreče.

V zadevi II Ips 242/2001 je sodišče odločilo, da je odškodninska odgovornost delodajalca glede na

ugotovljeno nevarnost stroja objektivna. Obravnavani stroj za proizvodnjo netkanega tekstila je bil starejši in

nesodobno zasnovan. Po mnenju izvedenca je bila tehnologija dela precej nevarna. Že zaradi tehnoloških

zahtev delavca ni bilo mogoče povsem zaščititi. Stroj je bilo treba pogosto čistiti, kar bi bilo varno le ob

zaustavitvi, ker čiščenje z izpihovanjem s stisnjenim zrakom pogosto ni bilo učinkovito. Zaustavljanje stroja

pa je povzročalo neenakomerno kopreno, zaradi česar takih izdelkov ne bi bilo mogoče prodajati. Zato je bilo

čiščenje stroja z rokami med obratovanjem običajno, čeprav je bilo to formalno prepovedano. Delodajalec je

v interesu nemotene proizvodnje tako prakso dovoljeval.

16 Končina Peternel, M.: Odškodninska odgovornost delodajalca, Delavci in delodajalci 2/2001/I, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v

Ljubljani, Ljubljana, 2001, str. 76. 17 Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij, I. Knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, str. 644–645. 18 Končina Peternel, M.: Odškodninska odgovornost delodajalca, Delavci in delodajalci 2/2001/I, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v

Ljubljani, Ljubljana, 2001, str. 77.

42

V zadevi II Ips 539/2008 je sodišče presodilo, da profesionalna vožnja tovornjaka nedvomno predstavlja

nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika.

Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem

interesu.

V zadevi II Ips 412/2009 je sodišče odločilo, da je podana objektivna odgovornost delodajalca, čeprav je

do izmeta plastenke prišlo prvič v dvanajstih letih, saj v primeru, ko se plastenke zagozdijo pred mestom za

avtomatski izklop, tudi takojšen izklop stroja ne more preprečiti izmeta, in izpoved delovodje, da je v takem

primeru najbolje steči stran, utemeljujeta uporabo pojma nevarna stvar.

V naslednjih primerih sodnih odločb pa je sodišče odločilo, da objektivna odgovornost delodajalca ni

podana:

V zadevi Pdp 1095/1996 se je sodišče izreklo, da delo v gozdu ne predstavlja nevarne dejavnosti, zaradi

katere bi delodajalec objektivno odgovarjal delavcu, ki je zbolel za boreliozo (lymsko boleznijo) zaradi ugriza

klopa.

Enako se je izreklo v zadevi II Ips 615/2000, ko se je delavec poškodoval na delu pri delodajalcu, ko je

lesen predmet (zagozdo) pritrjeval z žebljem na leseno podlago (tla vagona) tako, da je žebelj zabijal s

kladivom. Kladivo je preprosto delovno orodje za tolčenje, sestavljeno iz držaja in na njem nasajenega

železnega kosa in deluje šele z uporabo fizične sile osebe, ki kladivo uporablja. Ker je delavec kladivo

uporabljal sam in ga torej vihtel z lastno silo, kladivo v konkretnih okoliščinah ni moglo predstavljati nevarne

stvari, delo z njim pa ne nevarne dejavnosti.

5.3.11 Med krivdno in objektivno odgovornostjo delodajalca

Ko posamezna stvar ali dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč postane nevarna glede na

okoliščine primera, je treba razlikovati med primeri, ko je nevarnost posledica nedopustnega

ravnanja, in primeri, ko to ne drži. Ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga

odškodninske odgovornosti krivda.

Če se delavec, denimo, rani na steklu, zato ker je odpadlo zaščitno ogrodje, delodajalec ne bo

odgovarjal za škodo zato, ker je delo z ostrimi stekli brez zaščitnega okvirja nevarno, temveč zato,

ker je ravnal nedopustno, ker ni pravočasno popravil stekel in poškodovanih okvirjev nadomestil z

novimi.

Odločitev o tem, ali gre za objektivno ali za subjektivno odgovornost, je pomembna tako pri presoji

v konkretnem primeru kot tudi zaradi preventivne funkcije odškodninskega prava. V konkretnem

primeru bo razlika pomembna zlasti, če bo delodajalec ugovarjal, da je delavec z nepravilnim

ravnanjem sam pripomogel k nastanku škode.

Nepravilno ravnanje delavca je, če gre za objektivno odgovornost delodajalca, manj pomembno

kot v primeru, ko je delodajalec krivdno odgovoren. To se bo odrazilo tudi v višini odškodnine, ki

jo bo moral delodajalec plačati.

43

5.3.12 Možnosti razbrenitve odgovornosti delodajalca (ekskulpacije v celoti ali deloma)

3.4.4.1 Ekskulpacija pri objektivni odgovornosti

Pri objektivni odgovornosti ureja podlago za ekskulpacijo delodajalca 153. člen OZ. Ta določa, da

je imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, prost odgovornosti, če

dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil zunaj stvari in njegovega učinka ni bilo

mogoče pričakovati, se mu ogniti ali ga odvrniti (vis maior), ali če dokaže, da je škoda nastala

izključno zaradi dejanja samega delavca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se

njegovim posledicam ogniti ali jih odstraniti.

V praksi je v primeru objektivne odgovornosti najpogostejši ugovor delne oprostitve odgovornosti

zaradi ravnanja samega oškodovanca. Na podlagi 3. odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne

stvari deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma prispeval k nastanku škode. V tem

primeru bo moral delodajalec dokazati, da je delavec ravnal nedopustno in da je škoda delno

nastala zaradi njegovega nedopustnega ravnanja.

Če delodajalec to dokaže, mora sodišče oceniti, kako pomembna je bila za nastanek posamezne

škode nevarnost, ki izvira iz nevarne dejavnosti ali nevarne stvari, koliko pa je na nastanek škode

vplivalo oškodovančevo ravnanje.

V zadevi II Ips 94/99 se je sodišče izreklo, da je v primeru delovne nesreče treba na eni strani presojati

odgovornost delodajalca za dejavnost, ki jo opravlja, na drugi strani pa odgovornost za takšno dejavnost

ustrezno usposobljenega delavca. Pokojni delavec je bil izkušen železniški delavec premikač, ki je poznal

vsa ravnanja in nevarnosti, povezane s premikom vlakovne kompozicije po železniški postaji.

V zadevi VIII Ips 83/99 je sodišče ugotovilo, da je delavec kot visokokvalificirani elektroinštalater in

delovodja (za škodnega dne odrejeno mu delo posebej strokovno usposobljen) ravnal skrajno nepazljivo, ko

ni upošteval izrecnega navodila nadrejenega delavca, naj vodnike reže posamično in izmenično. Pri rezanju

le-teh ni bil niti toliko pazljiv, kot bi bil povprečen posameznik.

V zadevi VIII Ips 187/98 je delavec v jami rudnika snemal potezno napravo in jo nato odvrgel

tako, da se je njena veriga zapletla v lestev, na kateri je stal, in je ta padla na tla. Sodišče je

ugotovilo, da je bilo delo, ki ga je opravljal, nevarno ter da je delavec glede na to, da je bil za svoje delo

posebej usposobljen, ravnal zelo neprevidno, ko je odvrgel potezno napravo z nekaj metrov dolgo verigo

(težko približno 12 kg). Glede na svojo usposobljenost bi se lahko in bi se moral zavedati možnosti nastanka

škodljivih posledic, zato je odgovoren za nastanek škode (nosi 70-odstotno odgovornost).

Sodišče pa je v zadevi VIII Ips 212/2010 ugotovilo, da odgovornost delodajalca sploh ni podana.

Ob tem, ko so pravila iz varstva pri delu, ki jih je delavec poznal, v primeru vsake ugotovljene nepravilnosti

delavcu nalagala, da je treba transporter ustaviti, se je delodajalec utemeljeno zanašal, da jih bo delavec

upošteval, in je bilo tako delavčevo nedopustno ravnanje zanj nepričakovano tudi upoštevaje merilo posebej

skrbnega strokovnjaka. S tem ko je delavec med obratovanjem transporterja zlezel vanj, je kršil navodila za

varno delo, čeprav se je zavedal možnosti nastanka škode. S tem je sam ustvaril nevaren položaj, ki je bil z

vidika zagotavljanja varstva pri delu prepovedan. Poškodbi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru

delavca, česar pa od delodajalca, kljub postroženemu standardu iz 2. odstavka 6. člena OZ, ni mogoče

zahtevati.

44

3.4.4.2 Ekskulpacija pri krivdni odgovornosti

Tudi v primeru krivdne odgovornosti delodajalca je najpogostejši ugovor, da je k nastanku škode

prispeval tudi oškodovanec (delavec). V tem primeru sodišče primerja nedopustno ravnanje

delodajalca in delavca in na podlagi te primerjave oceni, kolikšna je delodajalčeva odgovornost.

V zadevi II Ips 562/2000 je delavcu mogoče očitati soodgovornost za nastalo škodo le v obsegu opustitve

dolžne skrbnosti, ker pri ravnanju z obdelovancem na rezkalnem stroju ni uporabil podajalne naprave.

Takšna opustitev pa tudi po mnenju revizijskega sodišča ne more predstavljati več kot 20-odstotne

soodgovornosti za nastalo škodo.

V zadevi II Ips 631/2000 je sodišče odločilo, da če gozdarski inženir pri delu vede krši pravila za varno

delo in klesti veje v popolnem nasprotju z njimi, ugotovitev o 40-odstotni krivdi delavca ni v njegovo škodo.

Okoliščine, v katerih je delal, so bile res precej neugodne in delavec ni mogel izbrati drevesa, na katerem je

bilo treba preverjati razvoj lubadarja, a lahko se je odločil, na kateri strani debla bo klestil veje.

V zadevi II Ips 33/2000 je delavec dobil nalogo pobarvati spodnji del turbinskega jedra. Dela se je lotil

tako, da je bilo jedro prosto obešeno na sponah žerjava, ena izmed spon se je pretrgala in pokopala

delavca pod sabo. Sodišče je ocenilo, da je delodajalec 80-odstotno odgovoren za nastalo škodo, pokojni

delavec pa 20-odstotno. Umrli delavec si je način dela izbral sam, tak način dela pa ni bil ustaljen.

Delodajalec je opustil potreben nadzor in ni organiziral dela v skladu s predpisi o varstvu pri delu.

Delodajalec odgovarja tudi za delo zaposlenega voznika žerjava, ki je kršil pravila o delu z dvigali, ko je

dopustil, da je breme prosto viselo na kavlju. To bi moral odkloniti.

V zadevi II Ips 688/2009 je sodišče sicer ugotovilo, da je delodajalec ravnal krivdno, ker dotrajanih

strojev ni nadomestil, ker pa je bilo čiščenje stroja prav naloga delavke, ki je bila z razmerami dobro

seznanjena in bi morala biti bolj pazljiva pri gibanju okrog stroja, je zato s 40 % sama prispevala k nastanku

škode.

V zadevi II Ips 1085/2008 pa je sodišče celo ugotovilo, da sploh ni odškodninske odgovornosti

delodajalca, ker je delavkina poškodba roke izključna posledica njenega lastnega napačnega ravnanja.

Voziček je po proizvodnem prostoru vlekla tako, da je bila s hrbtom obrnjena v smeri vožnje in ga je tako

usmerjala slepo, ne da bi pogledala preko rame in se prepričala o pravi smeri ali morebitnih ovirah.

3.4.4.3 Pomen delne ekskulpacije delodajalca

Morebitni prispevek delavca kot oškodovanca k nastanku škode je pomembno ugotoviti zaradi

odmere pravične odškodnine, kajti po določbi 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv,

da je nastala škoda ali da je nastala škoda večja, kot bi bila, pravico samo do sorazmerno

zmanjšane odškodnine.

Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče

odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

45

5.4 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELODAJALCA V ŠIRŠEM SMISLU

5.4.1 Splošno

Kot odškodninsko odgovornost delodajalca v širšem smislu lahko opredelimo nastalo odškodninsko

razmerje, v katerem nastopa kot povzročitelj škode delodajalčev delavec, kot oškodovanec pa tretja

oseba.

Odškodninsko odgovornost delodajalca v širšem smislu opredeljuje Obligacijski zakonik v poglavju

Odgovornost za delavce.19

Obligacijski zakonik (OZ) določa, da za škodo, ki jo delavec povzroči tretjim osebam, odgovarja

delodajalec neposredno na podlagi 147. člena. Ta člen določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri

delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba (delodajalec, op. avtorja), pri kateri je

delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal

tako, kot je bilo treba.

Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi

utegnil drugemu povzročiti škodo. Če naslovnik te zapovedi ne upošteva, ob podanih še drugih

predpostavkah (škoda, vzročna zveza, krivda), odgovarja za posledice, ki izvirajo iz njegovega

(ne)delovanja – tj. za povzročeno škodo, sam.

Delovno razmerje je specifično razmerje, v katerem nastopa in deluje delavec, ki ga postavi

delodajalec kot svojo »podaljšano roko«.20 V teoriji prevladuje večinsko mnenje, da spada

odgovornost za delavce med primere odgovornosti za drugega.21

Temeljni argument za tovrstno odgovornost delodajalcev je, da postane delavec v nasprotnem

primeru pasiven in nesamoiniciativen, saj se boji, da bo za morebitno škodo odgovarjal sam.

Poleg omenjenega omogoča ureditev tudi zaščito delavca pred nadlegovanjem s strani

oškodovancev. Nasprotni argumenti opozarjajo predvsem na večanje nepravilnosti pri delu, ker

delavci zaradi razbremenitve skrbi za škodo postanejo manj previdni.22 Korektiv k slednjemu

predstavlja določba OZ o regresu delavca v primeru njegovega namena ali hude malomarnosti (culpa

lata).

5.4.2 Opredelitev delodajalčeve odgovornosti v širšem smislu

Pri preučevanju vprašanja, za kakšno vrsto odgovornosti – krivdno ali objektivno – gre pri delodajalčevi

odgovornosti v širšem smislu, je treba dosledno razločevati med odgovornostjo delodajalca za delavce in

med samo odgovornostjo delodajalca za škodni dogodek.

19 Ilešič v Obligacijskem zakoniku z uvodnimi pojasnili Marka Ilešiča in stvarnim kazalom, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana,

2001, opozarja, da je člen morda poimenovan preozko, ker »najbrž delovno razmerje ni nujna predpostavka za tovrstno

odgovornost«; tako tudi sodna praksa (npr. II Ips 70/98): »Planinsko društvo odgovarja za ravnanje gorske vodnice, ki je

pogodbeno (!) delovala za društvo.« 20 Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij, I. Knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984, str. 633. 21 Tako npr. Cigoj in Strohsack v že citiranih delih. 22 Ibidem op. 15, str. 628.

46

5.4.3 Odgovornost za delavce

Cigoj23 opredeljuje delodajalčevo odgovornost kot objektivno, ne glede na to, ali je delodajalec

kriv za kakšne okoliščine, povezane z njegovim delavcem. Delodajalec se tako ne more rešiti

odgovornosti, čeprav je storil vse, da do škode ne bi prišlo – npr. delodajalec je delavca poučeval, ga

nadzoroval, izbral prave osebe, pravilno organiziral delo. Delodajalec tako odgovarja kljub dejstvu, da mu

ni mogoče očitati nobene krivde, niti culpa in instruendo niti culpa in custodiendo oziroma culpa in eligendo.

Takšno stališče glede objektivne odgovornosti delodajalca za delavce je koristno predvsem z

vidika oškodovancev. Če bi se delodajalcu dopustilo, da bi dokazoval svojo krivdo, bi

oškodovanec lahko marsikdaj ostal brez ustrezne in pravične odškodnine, saj morebiti ekonomski

položaj delavca kot povzročitelja škode povračila ne bi omogočil.24

5.4.4 Odgovornost za škodni dogodek

Škodni dogodek nastopi, ko delavec povzroči škodo pri delu ali v zvezi z delom. Odgovornost se presoja v

skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava – z vidika krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim

bremenom.

Slednje potrjuje dejstvo, da 5. odstavek 147. člena, po katerem navedena ureditev iz prvega odstavka v

ničemer ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne dejavnosti ali nevarne stvari. Če

bi delodajalec odgovarjal objektivno za vsak škodni dogodek, zakon ne bi vseboval določila tega

odstavka.29

Dokazno breme za ugotovitev, da ni šlo za prekršitev skrbnosti, ker naj bi delavec v danih okoliščinah

ravnal tako, kot je treba, nosi delodajalec. Presoja odgovornosti za škodni dogodek se bo tako opravila na

podlagi ugotavljanja kumulativnega obstoja vseh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki so

bile podrobneje obravnavane že pri delodajalčevi odgovornosti v ožjem smislu.

Solidarna odgovornost

Delavec kot neposredni povzročitelj škode oškodovancu praviloma ni odgovoren. Oškodovanec se mora s

svojim zahtevkom obrniti neposredno na delavčevega delodajalca, ki mu je povzročil škodo.

Zgoraj navedeno pa ne drži v primeru, ko delavec povzroči oškodovancu škodo z najhujšo stopnjo krivde –

z namenom. V tem primeru lahko oškodovanec izbira, od koga bo zahteval povračilo škode – bodisi od

delodajalca bodisi neposredno od delavca kot povzročitelja škode.

Če se oškodovanec odloči za neposreden zahtevek proti delavcu, bo moral namen dokazati sam (po

načelu domneve krivde se namreč domneva le lahka malomarnost – culpa levis).

V praksi se bo oškodovanec kljub navedeni možnosti neposrednega zahtevka proti delavcu najverjetneje

vseeno obrnil kar na delodajalca, saj mu ne bo treba dokazovati namena delavca, poleg tega pa je tudi

ekonomski položaj delodajalca ugodnejši z vidika sposobnosti poplačila odškodnine.

23 Ibidem op. 15, str. 633. 24 Mežnar, Š.: Odgovornost pravnih in fizičnih oseb za škodo, ki jo delavci povzročijo tretjim, prispevek v okviru Velikega simpozija o stanju in

razvoju slovenskega obligacijskega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2002.

47

5.4.5 Zahtevek do delavca kot povzročitelja škode

OZ v 147. členu navaja tudi možnost, da ima, kdor je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec

namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska (regresni

zahtevek). Regresni upravičenec bo v največ primerih delodajalec.

Ob tem je treba omeniti tudi možnost zahtevka zavarovalnice, pri kateri je imel tak delodajalec zavarovano

svojo odgovornost in ki je namesto delodajalca poplačala odškodninski zahtevek oškodovancu. Pravico do

zahtevka do delavca kot povzročitelja škode ima zavarovalnica v sklopu subrogacije (zakonsko določenega

prehoda zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico), vendar za razliko od

delodajalca samo v primeru, ko delavec škodo povzroči namenoma (glej 963. člen OZ).

5.4.6 Sodna praksa k delodajalčevi odgovornosti v širšem smislu

O obstoju delodajalčeve odgovornosti se je tako Vrhovno sodišče RS na primer izreklo v naslednjih

odločbah:

V zadevi II Ips 255/2011 je sodišče ugotovilo, da gre za škodo, ki jo je povzročil delavec v zvezi z delom

tretji osebi. Dogodek se je zgodil v času opravljanja redarske službe, dejstvo, da je delavec ravnal preko

danih pooblastil ali v nasprotju z njimi, pa njegovega delodajalca ne razbremeni odškodninske odgovornosti.

Delodajalec je namreč odgovoren tudi v primeru, ko delavec ravna nedopustno in krši svoje delovne

obveznosti, če je bilo dejanje storjeno v zvezi z delom. Tako so v sodni praksi kot ravnanja v zvezi z delom

opredeljena tudi tista, ki so bila le navidezno storjena v okviru avtoritete službe, pa delavec z njimi v resnici

zlorabi svoja pooblastila.

V naslednji odločbi pa je sodišče zavzelo stališče, da delodajalčeva odgovornost za škodo, nastalo tretji

osebi, ni podana:

V zadevi VIII Ips 242/98 se je sodišče izreklo, da je po splošnih načelih določeno, da za škodo, ki jo povzroči

delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delodajalec, pri katerem je delavec delal takrat, ko

je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Delavki ni mogoče očitati, da v danih okoliščinah ni ravnala tako, kot bi bilo treba, kar sta sklenili obe nižji

sodišči. To pomeni, da delodajalec tožniku ni odškodninsko odgovoren.

5.5 ZAVAROVANJE DELODAJALČEVE ODGOVORNOSTI

Kot je bilo že navedeno, predstavlja bistvo odškodninskega prava restitucijska funkcija – da se pri

oškodovancu vzpostavi stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. Prav zaradi slednjega tako ni

pomembno, kdo škodo poravna, pomembno je le, da je slednja oškodovancu poravnana.

Kot izplačnik nadomestila za utrpljeno škodo lahko tako na podlagi pogodbenega razmerja z delodajalcem

namesto njega nastopa zavarovalnica. Govor je o zavarovalni pogodbi za zavarovanje odškodninske

odgovornosti delodajalca.

48

Zavarovanje odgovornosti je vrsta premoženjskega zavarovanja, pri katerem zavarovalnica krije

odškodninske zahtevke, ki jih tretje osebe uveljavljajo zoper zavarovanca kot povzročitelja škode. OZ

opredeljuje zavarovanje odgovornosti v 964. členu.

Pri tovrstnem zavarovanju odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če je

zavarovanec za škodo odgovoren in če oškodovanec zahteva odškodnino. Oškodovanec ima v skladu z OZ

neposredno tožbo (actio directa – 965. člen OZ) zoper zavarovalnico. Zavarovalnica je pri tem pasivno

legitimirana v okviru določb zavarovalne pogodbe, ki se nanaša na zavarovanca kot povzročitelja oziroma

kot osebo, ki odškodninsko odgovarja.

Bistvo zavarovanja odgovornosti je zaščititi zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki.

Zaščita pri zavarovanjih odgovornosti je lahko različna – v primeru uveljavljanja odškodninskega zahtevka,

ki je z vidika odškodninskega prava utemeljen, bo zaščita zavarovanca ekonomske narave, ko bo

zavarovalnica (po ugotovitvi obstoja odškodninske odgovornosti zavarovanca) tak zahtevek v okviru

sklenjene zavarovalne pogodbe dejansko poplačala tretji osebi namesto zavarovanca. Ko se bo zoper

zavarovanca uveljavljal odškodninski zahtevek, ki bo z vidika odškodninskega prava neutemeljen, bo

zavarovalnica zavarovancu nudila zaščito pravne narave, s tem ko bo svojega zavarovanca pred takim

zahtevkom branila, po potrebi tudi sodno.

Predpostavka za omenjeno zavarovalno zaščito je obstoj zavarovalnega kritja, kot je dogovorjeno z

zavarovalnico v zavarovalni pogodbi. Zavarovalnica namreč nudi zavarovalno zaščito in s tem obravnava

odškodninske zahtevke, naslovljene na zavarovanca, izključno v obsegu dogovorjenega zavarovalnega

kritja. Namreč, v zavarovalno kritje niso vključeni vsi odškodninski zahtevki, ki bi se lahko uveljavljali zoper

delodajalca. Če se zoper zavarovanca uveljavlja odškodninski zahtevek, ki je po svoji vsebini izključen iz

zavarovalnega kritja (odvisno od določb zavarovalne pogodbe – npr. zahtevki zaradi škode, nastale s

postopnim delovanjem/zaradi poklicne bolezni pri zavarovanju odgovornosti iz dejavnosti), se mora s

takšnimi zahtevki spoprijeti zavarovanec sam, zunaj sklenjene zavarovalne pogodbe in brez zavarovalnice.

Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v Republiki Sloveniji ni eno izmed zavarovanj, za katerega bi bila

obveznost sklenitve predpisana z zakonom (obvezno zavarovanje). Sklenitev tovrstnega zavarovanja je torej

prepuščena posameznim delodajalcem, ki se prosto odločajo, ali se bodo z odškodninskimi zahtevki

delavcev ukvarjali sami ali pa se bo namesto njih z njimi proti plačilu premije ukvarjala zavarovalnica

(prostovoljno zavarovanje).

5.5.1 Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v ožjem smislu

Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v ožjem smislu predstavlja zavarovanje, pri katerem zavarovalnica

krije odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb, obolenja ali smrti delavcev ali poškodovanja stvari

delavcev, ki jih slednji uveljavljajo od svojega delodajalca kot odgovorne osebe za škodo, ki so jo utrpeli pri

svojem delu ali v zvezi z njim.25 Za delavce štejejo osebe, ki so z zavarovancem v delovnem razmerju na

podlagi pogodbe o zaposlitvi, običajno pa tudi tisti, ki so z delodajalcem v razmerju na podlagi učne pogodbe

ali napotnice (lastni zaposleni delavci, vajenci, študentje), ter tudi druge osebe, ki delajo za zavarovanca

(tudi na podlagi napotitve s strani svojega delodajalca – izposojena delovna sila). V zavarovalniški

terminologiji gre za t. i. zavarovanje delodajalčeve odgovornosti (ang. Employers’ Liability Insurance).

25 V primeru smrti delavca bodo zahtevek iz tega naslova praviloma uveljavljali njegovi svojci.

49

V preteklosti so slovenske zavarovalnice zavarovanje delodajalčeve odgovornosti obravnavale v sklopu

osnovnega kritja pri »zavarovanju splošne odgovornosti« oziroma natančneje – »zavarovanja odgovornosti

iz dejavnosti«, ko so za »tretje osebe« šteli tudi lastni zaposleni delavci.

V zadnjem času pa večina zavarovalnic tovrstni riziko obravnava v sklopu posebnega – dodatnega kritja k

osnovnemu kritju zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti – »zavarovanja delodajalčeve odgovornosti«, ki se

vključi v kritje zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti po posebnem dogovoru in ob doplačilu k premiji.26

Razlog za posebno obravnavo tega rizika je predvsem v tem, ker se slovenske zavarovalnice na

področju zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti v praksi najpogosteje soočajo prav z zahtevki iz

naslova »zavarovanja delodajalčeve odgovornosti«, in sicer tako po številu zahtevkov kakor tudi po

višini škodne obremenitve. Po nekaterih ocenah naj bi škodno breme iz naslova zavarovanja

delodajalčeve odgovornosti obsegalo celo od 70 do 80 odstotkov škodnega bremena celotnega

zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti, v okvir katerega spada tudi

zavarovanje delodajalčeve odgovornosti.

V primeru obstoja tovrstnega zavarovanja delodajalčeve odgovornosti se tako lahko delavec na podlagi

zakonskih določil, ki mu priznavajo actio directa, s svojim odškodninskim zahtevkom obrne neposredno na

zavarovalnico, pri kateri ima njegov delodajalec zavarovano svojo odgovornost.

Razmerja pri zavarovanju delodajalčeve odgovornosti v tovrstni zavarovalni pogodbi ponazarja naslednja

shema:

Na podlagi predhodno sklenjene zavarovalne pogodbe z delodajalcem bo zavarovalnica obravnavala

delavčev zahtevek. Obstoj odgovornosti delodajalca bo zavarovalnica ocenjevala na podlagi določil

odškodninskega prava o odgovornosti delodajalca, kot je bilo podrobneje že obravnavano.

Če zavarovalnica s strokovnega vidika oceni, da je za nastalo oškodovanje delavca dejansko

vzpostavljena odškodninska obveznost delodajalca (bodisi na temelju krivde bodisi na objektivni osnovi

zaradi povezave z izvajanjem nevarne dejavnosti ali imetništva nevarne stvari), bo upravičeni in primerni

zahtevek zavarovalnica poplačala neposredno delavcu kot oškodovancu (namesto zavarovanca –

delodajalca). V nasprotnem primeru bo zavarovalnica delodajalca kot svojega zavarovanca branila pred

neupravičenim odškodninskim zahtevkom delavca, po potrebi tudi sodno.

Tovrstno zavarovanje ima prednosti za zavarovanca (delodajalca) tudi v tem, da se mu ob uveljavljanju

zahtevka ni treba ukvarjati z (največkrat) konfliktnim dokazovanjem obstoja odškodninske odgovornosti v

neposrednem sporu s svojim delavcem. Tovrstno dokazovanje namreč poteka prek zavarovalnice, ki

nastopa kot zaščitnik delodajalčevih (premoženjskih) interesov, s čimer je neposredni konflikt delodajalca z

delavcem prenesen v razmerje z zavarovalnico.

5.5.2 Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v širšem smislu

Zavarovanje delodajalčeve odgovornosti v širšem smislu predstavlja zavarovanje, pri katerem zavarovalnica

krije odškodninske zahtevke, ki jih zoper delodajalca (zavarovanca) uveljavljajo tretje osebe zaradi škode,

ki so jim jo povzročili delavci, za katere na podlagi zakonskih določil odgovarja delodajalec (zavarovanec).

26 Npr. dodatno kritje po klavzuli 03-ODG-01/06 v Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti z oznako 01-ODG-01/06,

Adriatic Slovenica, Zavarovalna družba, d. d., Koper.

50

Tovrstni riziko se praviloma obravnava v sklopu osnovnega kritja zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti.

V primeru obstoja tovrstnega zavarovanja se bo tretja oseba kot oškodovanec na podlagi zakonskih določil,

ki ji prav tako priznavajo actio directa, s svojim odškodninskim zahtevkom zaradi škode, povzročene s

strani delavca, obrnila neposredno na zavarovalnico, pri kateri ima njen delodajalec zavarovano svojo

odgovornost.

Razmerja pri tovrstni zavarovalni pogodbi ponazarja naslednja shema:

Tretja oseba kot oškodovanec lahko odškodninski zahtevek zaradi škode, ki naj bi mu jo povzročil delavec,

v primeru obstoja tovrstnega zavarovanja namesto na delodajalca naslovi neposredno na zavarovalnico, pri

kateri je delodajalec predhodno sklenil zavarovalno pogodbo.

Zavarovalnica bo na podlagi določil odškodninskega prava ugotavljala obstoj odškodninskega razmerja. Če

bo ugotovila obstoj odškodninskega razmerja, ki se je vzpostavilo zaradi ravnanja delavca, se odgovornost

na podlagi objektivne odgovornosti za delavce (147. člen OZ) prenese na delodajalca, posledično pa na

zavarovalnico, ki mora v sklopu pogodbenega razmerja z delodajalcem (zavarovalne pogodbe) zahtevek

tretje osebi obravnavati in ga – če je le-ta 1) predmet zavarovalne pogodbe, 2) upravičen po temelju in 3)

primeren po višini – tudi poplačati (v okviru sklenjene zavarovalne pogodbe).

Kot je bilo že navedeno, pa ima zavarovalnica na podlagi 3. Odstavka 147. člena OZ v primeru delavčevega

namernega delovanja pravico do povračilnega zahtevka do samega delavca (subrogacija).

51

5.6 SKLEP

Odškodninska odgovornost delodajalca se lahko opredeli z vidika vloge posameznega delavca v

odškodninskem razmerju delavca kot oškodovanca ter delavca kot povzročitelja škode.

Pri odškodninskem razmerju, kjer nastopa delavec kot oškodovanec, gre za odgovornost

delodajalca v ožjem smislu – kot odškodninsko obveznost delodajalca za škodo, ki jo utrpi njegov

delavec pri delu ali v zvezi z delom.

Pri odškodninskem razmerju, kjer nastopa delavec kot povzročitelj škode, pa gre za odgovornost

delodajalca v širšem smislu kot odškodninsko obveznost delodajalca za škodo, ki jo njegov

delavec pri delu ali v zvezi z delom povzroči tretji osebi.

Odgovornost delodajalca se presoja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. Odgovornost

je v skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava praviloma krivdna in izjemoma objektivna v

primeru izvajanja nevarne dejavnosti ali imetništva nevarne stvari.

Delodajalec lahko z zavarovalno pogodbo prevali breme posledic svoje odškodninske obveznosti

na zavarovalnico. S tako pogodbo zavaruje svoj premoženjski interes, kar se kaže kot nudenje

zavarovalnega varstva s strani zavarovalnice, ki delodajalca ščiti ob uveljavljanju odškodninskih

zahtevkov iz naslova njegove odgovornosti, in sicer z obrambo pred neupravičenimi in pretiranimi

odškodninskimi zahtevki ter s poplačilom upravičenih in primernih odškodninskih zahtevkov.

Slovenske zavarovalnice se na področju zavarovanj odgovornosti iz dejavnosti v praksi

največ soočajo prav z zahtevki iz naslova odgovornosti delodajalca v ožjem smislu tj. v okviru

»zavarovanja delodajalčeve odgovornosti«, in sicer tako po številu zahtevkov kakor tudi po višini

škodne obremenitve. Slednje je tudi botrovalo temu, da večina zavarovalnic tovrstnega kritja ne

ponuja več v osnovnem kritju zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti, temveč le kot dodatno

kritje ob doplačilu k premiji.

52

5.7 LITERATURA IN VIRI

• Brezovar, B.: Delodajalčeve obveznosti pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu, Delavci in

delodajalci 2/2001/I, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2001.

• Cigoj, S.: Teorija obligacij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1989.

• Cigoj, S.: Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984.

Kalčič, M.: Pravna ureditev obveznega invalidskega zavarovanja za primer poškodbe pri delu in

poklicne bolezni ter odgovornost delodajalca za škodo zavodu, Delavci in delodajalci 2/2001/I,

Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2001, str. 103.

• Klampfer, M.: Poškodba pri delu in v zvezi z delom, Pravna praksa, št. 344, Gospodarski

vestnik, 1996.

• Končina Petrnel, M.: Odškodninska odgovornost delodajalca, Delavci in delodajalci 2/2001/I,

Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2001.

• Mežnar, Š.: Odgovornost pravnih in fizičnih oseb za škodo, ki jo delavci povzročijo tretjim,

prispevek v okviru Velikega simpozija o stanju in razvoju slovenskega obligacijskega prava,

Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2002.

• Novak, M.: Disciplinska in odškodninska odgovornost, Delavci in delodajalci 2/2002/II, Inštitut za

delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2002, str. 339.

• Polajnar Pavčnik, A.: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti – Funkcija odškodninskega

prava in njeno uresničevanje, Podjetje in delo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999.

• Senčur, D.: Poškodbe pri delu, Pravna praksa, št. 396, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998.

• Strohsack, B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II,

ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1990.

• Žužek, I.: Odškodninska odgovornost delodajalcev za poškodbe pri delu, Pravna praksa, št.

251, Predpisi v praksi, Ljubljana, 1992.

53

6 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE

Država mora imeti prepričljiv program za varstvo delavcev, še posebej na obrambnem področju. Sprejeti

mora kakovostno zakonodajo s tega področja in vzpostaviti učinkovit sistem preventive in pomoči. Enako

velja za sistem kazenskopravnega varstva zaposlenih na obrambnem področju. Država je objektivno

odgovorna za kazniva ravnanja, ki ostajajo prikrita, ki jih vojaška elita spodbuja in ravnanja, ki načenjajo

obrambno moč vsake države.. Tudi za pomanjkanje učinkovitih postopkov za ugotavljanje odgovornosti

vojaških starešin za napake pri delu in za varstvo pravic zaposlenih. Enako velja za pravno in sistemsko

ureditev vprašanj, ki zadevajo invalide, istospolne partnerje, starše samohranilce, itd.

V primeru zaposlenih delavcev je (socialna in pravna) država odgovorna za vzpostavitev pravnega sistema,

ki zagotavlja učinkovit nadzor nad spoštovanjem pravic in interesov delavcev ter hitre, enostavne in cenovno

nizke postopke za uresničevanje njihovih pravic in za reševanje njihovih pritožb. Biti mora uspešna pri

preprečevanju mobinga. Zagotoviti mora učinkovito varstvo najbolj ogroženih skupin delavcev, enostavno

iztožljivost.

Država je v omenjenih primerih odgovorna na podoben način, kot če v primeru kaznivega dejanja ne izvede

kazenskega pregona storilcev, ali če žrtvam in svojcem ne omogoči učinkovitega in hitrega postopka za

uveljavljanje odškodnine, ali če ne prepreči cenzure svobodnega izražanja v medijih, ali če ne zagotovi

učinkovitega sistema nadzora, ali če ne zagotovi učinkovite prometne varnosti na najnevarnejših premikih in

prometnih odsekih itd. Še in še bi lahko naštevali.

Če in ko država sprejme ustrezne programe in zakonodajo oziroma ko se trudi za vzpostavitev dobrega

sistema na katerem koli področju družbenega življenja, se ni zgodila njena dobra volja, državljanom ni

ničesar podarila, nikakršne nadstandardne skrbnosti ni zagotovila. Država je samo uresničila svojo nujno,

ustavno in pozitivno obveznost. Enako velja na primer za gradnjo avtocest, ki nikakor ne pomeni

nadstandardne storitve države, kot se je nedavno in malce neposrečeno izrazil prometni minister.

6.1 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE27

Izvirni znanstveni članek

POVZETEK

Avtorica v prispevku obravnava vprašanja, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost države. Gre za

oškodovančevo pravico do povračila škode, ki mu je bila povzročena s protipravnim dejanjem v zvezi z

opravljanjem službe ali druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih

pooblastil (26. člen Ustave). Odškodninsko odgovornost države avtorica predstavi v povezavi s pravico do

življenja kot eno od najbolj temeljnih vrednot demokratičnih družb. S primerom ustavno sodne presoje

Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 avtorica poudarja, da

država odškodninsko ne odgovarja le, če dokaže, da je storila vse, da je tveganje za življenje in zdravje

posameznika v primeru škodnega dogodka odpravila. Presoja o izključitvi odgovornosti države pa je zaradi

varovanja človekovega življenja zelo stroga.

Ključne besede: odškodninska odgovornost države, škoda, protipravno ravnanje, pravica do življenja.

27 Glej odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 406/95 z dne 18. 10. 1995.

54

Tort liability of the state

ABSTRACT

In the articlethe author discusses questions that refer to the tort liability of the state. It is the aggrieved

person’s right to compensation for damage caused through unlawful actions in connection with the

performance of any function or other activity by a person or authority performing such function or activity

within a state or local community authority or as a bearer of public authority (Article 26 of the Constitution).

The author presents the tort liability of the state in connection with the right to life, as one of the paramount

values of democratic societies.Through case No. Up-679/12, dated 16 October 2014, decided by the

Constitutional Court of the Republic of Slovenia, the author underlines that the state is not liable for damages

only if it proves that it did everything in its power to eliminate the risk for the life and health of the individuals

in the case of a damaging incident.The protection of human life and healthrequires that very strict criteria be

employed in the assessment as to whether to exclude the liability of the state.

Key Words: tort liability of the state, damage, unlawful conduct, the right to life.

6.1.1 Uvod

Država lahko nastopa v različnih vlogah, ko izvaja svoje naloge: kot izvajalec oblasti; kot stranka v poslovnih

razmerjih, kot delodajalec v delovnih razmerjih in v drugih vlogah. Kot velja za posameznike in druge pravne

osebe, velja tudi za državo, da odgovarja za škodo, če jo povzroči s protipravnim izvajanjem svojih na log. Za

škodo odgovarja tudi takrat, ko opravlja oblastne naloge, in škodo povzroči zato, ker ne zagotovi ustavnosti

in zakonitosti svojega delovanja. Varovanje posameznika pred protipravnim ravnanjem države, ko nastopa

kot oblast je v Sloveniji določeno v najvišjem pravnem aktu, v Ustavi. Ta določa pravico do povračila škode

kot človekovo pravico, pravico vsakogar, da lahko zahteva odškodnino, ko država in njeni organi pri izvajanju

oblastnih nalog ravnajo protipravno in s svojim ravnanjem prizadenejo posameznika. Gre torej za

oškodovančevo pravico do povračila škode, ki je v Ustavi določena v 26. členu in umeščena med človekove

pravice. Ustava za varstvo človekovih pravic zagotavlja redno sodno varstvo ter pravico do odprave posledic

njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) 28. Preizkus odločbe sodišča, ki se nanaša na človekovo

pravico je možen pred Ustavnim sodiščem v postopku ustavne pritožbe. Ustavna pritožba je pravno

sredstvo, ki jo pritožnik lahko vloži na Ustavno sodišče šele po izčrpanju vseh rednih sodnih poti. Zato se

najprej redna sodišča opredelijo o zahtevku tožnika o povračilu škode, ki mu jo je prizadela država s svojim

protipravnim oblastnim ravnanjem. Predhodna opredelitev rednih sodišč o odškodninski odgovornosti države

pomeni večjo garancijo posamezniku, da bo protipravno ravnanje države in njenih organov prepoznano in da

bo posamezniku priznana ustrezna odškodnina. Pomeni pa tudi pritisk na državo in njene organe, da deluje

v skladu z Ustavo in zakoni, kar je bistveno za uresničevanje vladavine prava, pravno državo.

6.1.2 Pravica do povračila škode

Pravica do povračila škode je v Ustavi določena kot človekova pravica v 26. členu Ustave, ki v prvem

odstavku določa: » Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne

druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim

28 Ustava v četrtem 4 odstavku 15. člena določa: » Zagotovljena sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica

do odprave posledic njihove kršitve.«

55

protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.« 29 Gre za splošno

določbo, ki ne določa načina uresničevanja te pravice. Ustava v drugem odstavku 15. člena prepušča

zakonodajalcu, da predpiše način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa

Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Za uresničevanje

odškodninske odgovornosti države 26. člen Ustave ne določa izrecnega pooblastila zakonodajalcu, da bi

konkretiziral to ustavno določbo; zakonodajalec pa tega področja tudi ni posebej uredil. Menim, da bi bilo to

potrebno zaradi narave same pravice, ki se presoja glede na oblastno, javnopravno vlogo države.

Posameznik do države nastopa, ne kot pogodbeni partner, ampak v odvisnem, vertikalnem razmerju. V zvezi

z odškodninsko odgovornostjo države se odpira vrsta vprašanj, ki ga sedaj zapolnjujejo redna sodišča in

Ustavno sodišče, ko obravnavajo posamezne primere. Med pomembna vprašanja na primer sodijo

vprašanja, ki se nanašajo kdaj gre za oblastni akt države in kdaj za akt poslovanja. Kako ločiti odgovornost

države, ki se presoja po civilnopravnih pravilih, po obligacijskem zakoniku30 (v nadaljevanju OZ), in kdaj po

posebni obliki odgovornosti, ki se presoja po 26. členu Ustave. Gre za vprašanja o dolžnem ravnanju države,

o javnopravni protipravnosti.

Navedena določba 26. člena Ustave je ena od določb, ki varuje načelo pravne države. Država je svojo

oblastno funkcijo dolžna izvajati v skladu z Ustavo in zakoni tako, da ne ogroža premoženje in življenje

njenih prebivalcev, da ne posega v njihovo dostojanstvo, osebno svobodo in druge njihove človekove

pravice. Če tega ne upošteva odgovarja za posledice. Oškodovanec lahko vloži zahtevek za povračilo

premoženjske ali nepremoženjske škode na sodišču, kjer nastopa kot enakovredna stranka. Vendar

prvenstveni namen odškodninske odgovornosti ni v povračilu škode, ampak v odpravi protipravnosti in

preprečitvi škode. Cilj je, da država izvaja svoje naloge v skladu z Ustavo in zakoni in svoja nepravilna

ravnanja odpravi, če je to v konkretnem primeru še mogoče. Sicer pa odškodninski zahtevek ima preventivno

funkcijo za ravnanja države v naprej.

Kot navedeno, ko država pri izvajanju svojih nalog ima oblastno vlogo v pravno razmerje vstopa vertikalno.

Njeno ravnanje se obravnava kot ravnanje ex iure imperii. Pri izvajanju oblastne vloge država ni

enakopraven subjekt, kar sicer velja za civilnopravna razmerja, kjer sta dve stranki v horizontalnem, enakem

razmerju. Posameznik je v izrazito podrejenem razmerju, saj mu država s svojimi oblastnimi akti zapoveduje

kako naj ravna ali kakšno ravnanje opusti. Zato ta posebna odškodninska odgovornost države ima

javnopravne elemente. To ima za posledico, da se le nekatera pravila o odškodninski odgovornosti, kot so

določena v OZ lahko le smiselno uporabljajo pri presoji odškodninske odgovornosti države; nekatera pa se

morajo oblikovati na novo, ker niso uporabljiva za presojo o javnopravni odškodninski odgovornosti. Tako

Dunja Jadek Pensa navaja, da bi se pri obravnavi odškodninske odgovornosti države lahko uporabila pravila

civilnega prava glede odgovornih oseb po 147 in 148. členu OZ.31 Pripominja pa, da ostaja odprto vprašanje

kdo je odgovoren za škodo v primeru prenosa izvrševanja oblasti na lokalno skupnost ali na osebo

zasebnega prava.

6.1.3 Predpostavke odškodninske odgovornosti

Za oblastno ravnanje države morajo veljati standardi posebej skrbnega ravnanja. Država odškodninsko

odgovarja, če so izpolnjeni določeni pogoji, predpostavke odškodninske odgovornosti:

. škoda mora nastati,

29 Iz določbe 26. člena Ustave lahko ugotovimo, da poleg države lahko odškodninsko odgovarjajo še lokalne skupnosti (občine) in tisti

subjekti, ki so nosilci javnih pooblastil. V tem prispevku navajam le odškodninsko odgovornost države, ker enaka pravila za presojo

javnopravne odškodninske odgovornosti kot za državo veljajo tudi za lokalne skupnosti in nosilce javnih pooblastil. 30 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/2007 – uradno prečiščeno besedilo. 31 D. Jadek Pensa v Šturm L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana

2011, str. 299.

56

. škoda mora biti povzročena v zvezi z izvrševanjem ali opustitvijo službe ali kakšne druge dejavnosti

državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil,

. škoda mora biti povzročena s protipravnim ravnanjem,

. škodo mora povzročiti oseba ali organ, ki opravlja tako službo (v nadaljevanju povzročitelj),

. obstajati mora vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem.

Za presojanje navedenih predpostavk klasično odškodninsko pravo po OZ ne zadošča, ker, kot navedeno,

gre za razmerja, ko država vstopa v ta razmerja kot oblast. 32 Zato gre za posebno obliko odgovornosti; gre

za javnopravno odškodninsko odgovornost.

Kot že navedeno odškodninska odgovornost države ni urejena s posebnim zakonom, ki bi konkretiziral 26.

člen Ustave, kot: natančnejše določbe o posebej skrbnem ravnanju, priznavanju škode, vzročni zvezi,

zastaranju idr. Redna sodišča in Ustavno sodišče so v svojih dosedanjih ustavnosodnih presojah sprejela

določena stališča kdaj so izpolnjene navedene predpostavke odškodninske odgovornosti države, da se

lahko opredeli odgovornost države. 33

6.1.4 Praksa Ustavnega sodišča v zvezi z odškodninsko odgovoronostjo države

Ustavno sodišče je v dosedanjih ustavnosodnih presojah uveljavilo stališče, da na splošno država

odškodninsko odgovarja za svoje protipravno ravnanje, ko izvaja oblastne naloge v primerih: a) ko njeni

izvajalci (funkcionarji in javni uslužbenci državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih

pooblastil) ravnajo protipravno, ko izvršujejo funkcije oziroma naloge in b) država odgovarja tudi v primerih

sistemskih nepravilnosti, ko se ne da ugotoviti posameznega povzročitelja škode, ker protipravnost izvira iz

sistemske, ureditve države kot celote, ko država pri izvajanju oblasti nastopa kot enovita entiteta.

Posameznik ne more ugotoviti kdo mu je povzročil škodo, ker mu nasproti stoji anonimni državni aparat. Po

nemški doktrini gre za razosebljeno odškodninsko odgovornost države. 34

Primer odškodninske odgovornosti države v povezavi s pravico do življenja

(odločba št. Up 679/12 z dne 16. 10. 2014)

Gre za primer, ko država odgovarja za protipravno ravnanje njenih izvajalcev, ko izvršujejo oblastne naloge.

Zadeva se nanaša na izvajanje nalog policije. Na podlagi sodne odredbe so policisti opravljali hišno

preiskavo na domu S. Pibernika zaradi suma kaznivega dejanja preprodaje mamil. Pibernik se je upiral

ukazom policistov, zato so ti uporabili prisilna sredstva za vezanje in vklepanje; pri čemer je Pibernik dobil

astmatični napad. Primer se je končal s smrtjo in odškodninska varstvo je bilo zadnje kar je ostalo

oškodovancem. Oškodovanci, starša Pibernika, njegova partnerka in dva sinova so vložili odškodninske

zahtevke za povračilo nepremoženjske škode. Trdili so, da naj bi bila smrt povzročena s protipravnim

ravnanjem policistov. Sodišče prve stopnje je priznalo odškodnino partnerki umrlega v višini 1000 evrov,

odškodninske zahtevke drugih pritožnikov pa je zavrnilo. Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje. Obe sodišči sta presodili, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem policistov in smrtjo Pibernika,

ki je umrl zaradi zadušitve, kot posledice astmatičnega napada. Policisti so imeli sodni nalog za preiskavo,

32 X M. Juhart, Uvod k knjigi J. Štempiharja, Zasebno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani in Cankarjeva založba, 2003, str. VI. 33 Pri tem je omeniti presojo Vrhovnega sodišča, kdaj gre za protipravno ravnanje nosilca oblasti pri izvajanju oblastnih nalog in kdaj

gre za običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, ki se presoja po pravilih civilnega in delovnega prava. Glej

sodbo VS RS II Ips 49/2009 z dne 19. 5. 2011, tč 7. in sodbo VSRS III Ips 114/2009z dne 17. 12. 2012, tč. 13, in druge. 34 F. Ossenbühl, Staatshaftungsrecht, 4. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 1991, str. 62.

57

prisilna sredstva so pri upiranju Pibernika uporabili v skladu z navodili, prav tako pa jim ni bilo mogoče očitati,

da ne bi zagotovili pravočasne in ustrezne zdravniške pomoči. Vrhovno sodišče je reviziji pritožnikov delno

ugodilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, zaradi neutemeljene zavrnitve izvedbe dokaza

z zaslišanjem mladoletnega sina J. Pibernika. Sicer pa je Vrhovno sodišče soglašalo z materialno presojo

nižjih sodišč, da postopek aretacije ni pomenil nedopustnega ravnanja; njihova reakcija pa tudi ni bila

neskrbna glede na astmatičen napad.

Ustavno sodišče je sodbe sodišč v delu, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki razveljavilo in zadevo v

tem delu vrnilo okrožnemu sodišču v novo sojenje. Bistveni razlogi za tako odločitev so bili, da izpodbijane

sodbe ne vsebujejo ugotovitev in ocene, da so »policisti ravnali v skladu z načelom uporabe najmanjše

potrebne sile in da so izvedbo odrejenega preiskovalnega dejanja dovolj skrbno pripravili in nadzorovali, da

bi bilo izključeno vsako predvidljivo tveganje za življenje in zdravje posameznikov. Zato je stališče sodišč, po

katerem pritožniki niso uspeli dokazati protipravnosti ravnanja policistov, nesprejemljivo z vidika pravice do

povračila škode (26. člen Ustave).«

Ustavno sodišče je navedlo, da se država razbremeni odgovornosti, če dokaže, da so njeni organi ravnali

skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami; v nasprotnem se zastavi vprašanje njene

odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave. V odškodninskem postopku po 26. členu Ustave, je država

tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno z Ustavo

in zakoni.

V obravnavanem primeru je Ustavno sodišče odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave vezalo

na 17. člen Ustave, ki določa nedotakljivost človekovega življenja. Zato je predpostavko odškodninske

odgovornosti, ki se nanaša na protipravnost presojalo skozi vidik pravice do življenja kot temeljne vrednote

človeka. Ustava posebej določa, da država varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato ima

pozitivne in negativne obveznosti. Pozitivne obveznosti zavezujejo državo k aktivnemu ravnanju, da zavaruje

pravico in ustvarja možnosti za čim učinkovitejšo uresničevanje; negativne pa da se vzdrži posegov v

temeljne človekove pravice in svoboščine.35 Čim višje so vrednote, tem večja je obveznost države za varstvo

človekove pravice. Med najhujše posege je šteti posege v človekovo življenje.

Pravica do življenja je zelo strogo varovana v vseh demokratičnih družbah. Varujejo jo mednarodni akti, ki

zavezujejo tudi Slovenijo: Splošna deklaracija človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih

pravicah.36 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP),37

vključno s Protokolom št. 6, Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim

ali ravnanju (v nadaljevanju MKPM),38 Po določbah MKPM vsaka država članica mora zagotoviti, da bodo

njeni pristojni organi takoj uvedli nepristransko preiskavo, kadar se pojavi utemeljen sum, da je storjeno

kaznivo dejanje mučenja in drugih oblik prepovedanega (okrutnega in ponižujočega) ravnanja. Na državni

ravni je pravica do življenja varovana v najvišjem aktu, v Ustavi v členih 17., 18., 19., 21., 36. členu in v

drugih. Ustava Republike Slovenije je pravico do življenja povzdignila v absolutno pravico, ki je ni mogoče

omejiti in razvrstila v sklop hierarhično najvišjih vrednot.39 Presoja dolžnosti storiti ali opustiti vse, da ne bi

prišlo do protipravnega ravnanja države pri izvrševanju njene oblastne funkcije je zato pri varovanju pravice

do življenja še posebej stroga. Postopkovni vidik pravice do življenja je, da država zagotovi sodno varstvo in

učinkovito in neodvisno uradno preiskavo. Ta obveznost države izhaja iz četrtega odstavka 15. člena Ustave

35 Po doktrini ESČP se pozitivne obveznosti države (positive obligations) glede varstva življenja nanašajo na preprečevanje nasilja, ki

se konča s smrtjo osebe (primer Avsar v. Turčija in drugi). 36 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92. 37 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št 33/94, MP, št. 7/94. 38 Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93. 39 Glej B. Ivanc v Šturm L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana

2011, str. 207.

58

in 13. člena EKČP.40 Država je dolžna verodostojno in prepričljivo obrazložiti zakaj je bila potrebna sila in

nastanek posledic.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče v obravnavanem primeru moralo odgovoriti na vprašanje, ali so

policisti storili vse, ali so ravnali z najvišjo možno skrbnostjo, da bi preprečili tveganja za življenje S.

Pibernika. Kot že navedeno je dokazno breme na državi, ki mora dokazati, da je storila vse, da do smrti ne bi

prišlo.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi, št. Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 odločilo, da država odškodninsko

ne odgovarja le, če dokaže, da je storila vse, da je tveganje za življenje in zdravje posameznika v primeru

škodnega dogodka odpravila. Država mora dokazati, da so njeni organi pri izvrševanju oblastne funkcije

postopali z najmanjšo silo. Gre za vprašanje o dolžnem ravnanju države pri t.i. javnopravni protipravnosti. V

obravnavanem primeru je Ustavno sodišče presodilo, da so izpodbijane sodbe nezadostno obrazložene

glede skrbnega načrtovanja in nadziranja policijske akcije, kar bi država morala zagotoviti v okviru svojih

pozitivnih dolžnosti. Država bi morala zagotoviti tudi neodvisno preiskavo dogodka. Predmet preiskave je bil

objekt, stvar (ne človek) in preiskovalci lahko uporabijo silo le, da pridejo do stvari. Med policijsko akcijo pa je

bila vklenjena oseba, ki je umrla zaradi astmatičnega napada. Zato bi po stališču Ustavnega sodišča država

morala zagotoviti neodvisno preiskavo dogodka in dokazati, da je poskrbela za ustrezne ukrepe, da do smrti

ne bi prišlo. Ker navedene izpodbijane sodbe ne vsebujejo zadostne presoje, za odgovor na vprašanje, ali so

policisti ravnali v skladu z načelom uporabe najmanjše potrebne sile in da so akcijo skrbno pripravili in

nadzorovali je Ustavno sodišče razveljavilo sodbe sodišč in vrnilo zadevo Okrožnemu sodišču v novo sojenje

v delu v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki tožnikov.

Pri presoji je Ustavno sodišče upoštevalo tudi odločitve iz sodne prakse ESČP v zadevi Rehbock in druge

proti Sloveniji, ko je policija pri aretaciji osumljenca, ki naj bi tihotapil mamila uporabila silo in ga hudo

poškodovala. Vlada sile ni upravičila. ESČP je presodilo, da je pritožnik zaradi poškodb nedvomno hudo

trpel, da je šlo za nečloveško ravnanje in da je bila sila pretirana in neupravičena.41

Primer odškodninske odgovornosti države za sistemske napake (odločba št. Up. 695/11 z dne 10. 1.

2013)

Primer se nanaša na odškodninsko odgovornost države zaradi sistemsko pogojene sodne zaostanke.

Pritožnica je v stečajnem postopku kupila nepremičnino (delavski dom) in zoper najemnike vložila 115 tožb

na izpraznitev prostorov. Do pravnomočne odločitve o izselitvi je poteklo šest in pol let. Pritožnica je zaradi

prepočasnega sojenja vložila tožbo za povračilo škode v znesku 3,3 mio EUR zoper Republiko Slovenijo, ker

svoje nepremičnine ni mogla uporabljati. Sodišče prve stopnje je v zamudni sodbi toženi stranki (Republiki

Sloveniji) naložilo plačilo odškodnine zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kot protipravno ravnanje

je štelo prepočasno sojenje, zaradi česar je pritožnici nastala škoda, ker ni mogla uporabljati kupljenih

prostorov. Višje sodišče je delno zavrnilo tožbeni zahtevek, Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se

primeri sistemsko pogojenih sodnih zaostankov lahko nanašajo le na neopredeljen krog oseb, na skupnost

kot tako; odškodninska odgovornost po 26. členu Ustave pa je utemeljena le za kršitve do v naprej določene

ali določljive osebe ali kroga oseb.

40 Ustava RS v četrtem odstavku 15. člena določa, da sta »zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter

pravica do odprave posledic njihove kršitve.« EKČP v 13 členu določa: » Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to

Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna

oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.« 41 Glej zadevo Rehbock, sodba z dne 28. 11. 2000, št. 29462/95; v zadevi Matko v. Slovenija.

59

Ustavno sodišče je odločilo, da prvega odstavka 26. člena Ustave ni mogoče razlagati tako ozko, da bi

država za protipravno ravnanje odgovarjala le takrat, ko lahko tako ravnanje pripiše določeni osebi ali

organu. Država odgovarja tudi za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali

določenemu organu, temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu. Država torej odgovarja tudi za

sistemske nepravilnosti.

Ustavno sodišče se je pri svoji odločitvi sklicevalo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove

pravice (v nadaljevanju ESČP). Navedeno sodišče je v več svojih odločitvah zavzelo stališče, da je v primeru

nerazumno dolgega sojenja, ki je posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču, država

odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala 6.

člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki določa sojenje v razumnem

roku.42

Zobec navaja in se pri tem sklicuje na jurisprudenco Sodišča EU, da za odškodninsko odgovornost države ni

bistveno kateri njen organ je povzročil škodo. Država se jemlje kot enovita entiteta in odškodninsko

odgovarja za kršitev evropskega prava, ne glede na to, katera veja oblasti, zakonodajna, izvršilna ali sodna,

jo je izvršila. To velja tudi za slovensko pravo. »Kadar država v razmerju do posameznika nastopa kot oblast,

jo je treba vzeti kot tako, se pravi kot enovito entiteto, za katero velja ustavna prepoved protipravnega

oblastnega ravnanja.«43

Za tak primer enovite entitete gre tudi v navedenem primeru pri zagotovitvi sojenja brez nepotrebnega

odlašanja, ki je odgovornost ne le sodišča, temveč vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne, zlasti prek

organizacije pravosodne uprave, in zakonodajne prek sprejetja ustrezne zakonodaje.

6.1.5 Sklep

Ker zakonodajalec odškodninske odgovornosti države za primere ko ta izvaja oblastne naloge in povzroči

škodo s protipravnim ravnanjem ni posebej uredil redna sodišča in Ustavno sodišče s svojimi presojami

operacionalizirajo splošno ustavno pravno normo zapisano v 26. členu Ustave o pravici do povračila škode.

To normo zapolnjujejo s tem, da iščejo elemente, ki odražajo posebnosti te vrste odškodninske odgovornosti

glede dokaznega bremena, protipravnosti, dolžnega ravnanja, višine škode in drugo. Z uresničevanjem

odškodninske odgovornosti države za njena protipravna ravnanja pri uresničevanju oblastnih nalog sodišča

uresničujejo pomembno ustavno načelo, da je Slovenija pravna država in se zato posamezniki, njeni

prebivalci morajo počutiti varne. To velja še posebej takrat, ko gre za človekovo življenje. Država odgovarja

tudi v primerih, ko škoda nastane zaradi sistemske protipravnosti, ko država nastopa kot celota, kot entiteta,

brez znanega povzročitelja. Po drugi strani pa morajo sodišča upoštevati tudi, da povrnitev škode mora biti

sorazmerna javnofinančnim zmožnostim države. Tudi iz tega razloga mora biti presoja kdaj je storjeno

protipravno ravnanje države, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu Ustave in kolikšna naj

bo odmena za njeno povrnitev, posebej tehtna.

6.1.6 Literatura

B. Ivanc v Šturm L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske

študije, Ljubljana 2011.

42 Glej sodbe v zadevah Giancarlo Lombardo proti Italiji z dne 26. 11. 1992, točka 23 ; Duclos proti Franciji z dne 17. 12. 1996, točka

55; Süßmann proti Nemčiji z dne 16. 9. 1996, točka 55; Pammel proti Nemčiji z dne 1. 7. 1997, točka 68. 43 J. Zobec, odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj,, Pravni letopis, 2013, str. 207-211.

60

D. Jadek Pensa v Šturm L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in

evropske študije, Ljubljana 2011.

F. Ossenbühl, Staatshaftungsrecht, 4. izdaja, Verlag C. H. Beck, München 1991.

J. Zobec, odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj,, Pravni letopis, 2013.

M. Juhart, Uvod k knjigi J. Štempiharja, Zasebno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani in Cankarjeva založba,

2003.

Šturm L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije,

Ljubljana 2002.

Pravni in drugi viri

Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33I/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006.

Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/2007 – uradno prečiščeno besedilo.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94.

Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Uradni list RS,

št. 24/93, MP, št. 7/93.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Uradni list MP št. 35/92.

ESČP:

Sodba Avsar proti Turčiji, z dne 10. 7. 2001, št. 25657/94.

Sodba Rehbock , z dne 28. 11. 2000, št. 29462/95.

Sodba Giancarlo Lombardo proti Italiji z dne 26. 11. 1992.

Sodba Duclos proti Franciji z dne 17. 12. 1996.

Sodba Süßmann proti Nemčiji z dne 16. 9. 1996.

Sodba Pammel proti Nemčiji z dne 1. 7. 1997.

Odločbe Ustavnega sodišča RS in sodbe Vrhovnega sodišča:

Odločba Up-679/12 z dne 16. 10. 2014

Sodba VS RS II Ips 49/2009 z dne 19. 5. 2011 in sodbo VSRS III Ips 114/2009z dne 17.

12. 2012

61

6.2 ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE - IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK

Izvirni znanstveni članek

UDK 342.22:347.56(497.4)

dr. Damjan Možina, izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

6.2.1 Uvod

Institut odškodninske odgovornosti države je razpet med javno in zasebno pravo. Kompleks no razmerje med

državo kot oblastjo in njenimi prebivalci, v okvir katerega sodi tudi odškodninska odgovornost države, je v

osnovi razmerje javnega prava (vertikalno pravno razmerje). Po drugi strani je matično pravno področje za

vprašanje povrnitve škode obligacijsko pravo, ki ureja razmerja zasebnega prava, tj. razmerja med

enakopravnimi osebami (horizontalno pravno razmerje). V pravu odškodninske odgovornosti države se ne

prepletajo le norme in koncepti javnega in zasebnega prava, ampak tudi norme in koncepti nacionalnega

prava in prava EU, pa tudi prava EKČP.

Primere, v katerih po slovenskem pravu država posameznikom odškodninsko odgovarja, lahko razdelimo na

dve skupini: najprej je tu odškodninska odgovornost države za protipravno izvajanje oblasti, ki ji lahko

rečemo tudi odškodninska odgovornost države v ožjem smislu. Pravna podlaga zanjo je čl. 26 Ustave. Gre

za temeljno človekovo pravico, ki je pomemben element pravne in demokratične države. Ker ustavna

določba ne rešuje vseh vprašanj, sodišča to odgovornost obravnavajo ob uporabi splošnih pravil

obligacijskega prava o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, zlasti instituta odgovornosti za

ravnanje drugega.44

K odškodninski odgovornosti države za protipravno izvajanje oblasti sodi tudi odgovornost države kot članice

EU za kršitev prava EU, ki izhaja iz prava EU, čeprav ta temelji na nekoliko drugačnem konceptu.

Pri drugi skupini primerov pa odgovornost ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti. Gre za heterogene

primere, v katerih si je država sama s predpisi naložila obveznost, da bo posameznikom povrnila določene

izgube (»škode«), čeprav teh izgub ni povzročila sama oziroma ji glede tega ni mogoče očitati protipravnega

ravnanja. Država se je npr. odločila, da bo žrtvam nasilnih kaznivih dejanj povrnila določene oblike škode ter

da bo povrnila škodo, ki jo prebivalcem povzročijo nekatere divje živali. V teh primerih ne gre za klasično

nepogodbeno odškodninsko odgovornost, kajti njen temelj ni niti krivdna in protipravna povzročitev škode niti

objektivna odgovornost za nevarne stvari oziroma dejavnosti, ampak gre za drugačno povrnitveno shemo:

država se odloči, da bo riziko nastopa določene izgube, ki ga sicer sama po sebi ne bi nosila, odvzela

oškodovancem in ga porazdelila med vse davkoplačevalce. V tem smislu je položaj države podoben položaju

zavarovalnice.

44 Načeloma namreč vsak odgovarja za škodo, ki jo sam povzroči. Izjemoma pa subjekt odgovarja tudi za dejanja drugih, denimo

starši za svoje otroke, delodajalec z

62

Kljub temu, da se zanjo uporabljajo določbe obligacijskega prava o odgovornosti za drugega, se odgovornost

države v nekaterih točkah razlikuje od klasične odškodninske odgovornosti, ki temelji na krivdni povzročitvi

škode enemu posamezniku s strani drugega posameznika.

Država lahko denimo – tako pri odškodninski odgovornosti za protipravno izvajanje oblasti kot pri drugih

povrnitvenih shemah – načeloma sama določa obseg svoje odgovornosti. Se veda mora spoštovati lastno

ustavo, obveznosti do EU in EKČP ter druge mednarodne ob veznosti, toda to ne spremeni okoliščine, da

ključne odločitve sprejme sama na podlagi svoje suverenosti. Navsezadnje tudi sprejem ustave, pristop k EU

ter prevzemanje mednarodnih obveznosti izhajajo prav iz suverenosti. Nekoč so države oziroma vladarji, ki so

jih poosebljali, na podlagi te suverenosti svojo odgovornost nasproti prebivalcem izključevali (»The King can do

no wrong«), danes pa je načelo odškodninske odgovornosti države splošno sprejeto in si je težko zamisliti,

da bi država v celoti izključila svojo odgovornost. Vseeno pa lahko država določa meje te odgovornosti.

Pri oblikovanju in uporabi pravil o svoji odškodninski odgovornosti mora država upoštevati svoje finančne

zmožnosti. Odškodninske odgovornosti vsekakor ne sme predvideti tako ši roko, da bi bilo zaradi obsega

zahtevkov ogroženo njeno delovanje. In tu smo pri naslednji pomembni razliki: države kot dolžnika ni

mogoče obravnavati enako kot dolžnika v civilnem in gospodarskem pravu. Tu namreč velja, da mora

dolžnik, ko je njegova obveznost enkrat ugotovljena, to obveznost izpolniti. Njegova zmožnost izpolnitve

na obstoj obveznosti ne vpliva. Če ne izpolni prostovoljno, načeloma sledi izvršilni postopek. V izvršilnem

postopku se dolžniku zaradi poplačila dolga vzame, kar ima.45 Če je to npr. stanovanje, se to zarubi in

proda, ne glede na to, ali ima dolžnik in njegova družina kje stanovati ali ne. Če je podjetje prezadolženo,

gre v stečaj, pri čemer se iz unovčenja njegovega celotnega premoženja poplačajo upniki, stečaj pa se konča

s prenehanjem podjetja (likvidacijo). Proti državi pa upnik ne more zahtevati izvršbe na enak način kot proti

zasebnemu subjektu. Predstavljajmo si primer, da bi upnik od sodišča zahteval poplačilo iz prodaje državne

nepremičnine, v kateri deluje prav to sodišče, ali pa iz prodaje policijskih avtomobilov. Takšna izvršba bi

resno ohromila delovanje države, v skrajni fazi pa bi lahko prišlo do prenehanja države in ogroženosti najbolj

temeljnih človeških pravic. Seveda proti državi tudi ni mogoče uvesti stečajnega postopka. Do takšnih in

podobnih vprašanj bi bržkone prej prišlo v primeru, ko država ne bi več mogla vračati najetih kreditov, torej na

podlagi pogodbe, vendar jo je treba imeti pred očmi tudi pri obravnavi njene nepogodbene odškodninske

odgovornosti.

6.2.2 Odškodninska odgovornost države za protipravno izvajanje oblasti

Ustava RS in Oblikacijski zakonik

Določba čl. 26 URS z naslovom »Pravica do povračila škode« se nanaša le na odškodninsko odgovornost za

protipravno izvajanje oblasti. Iz nje izhaja, da je podlaga odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega

organa (organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil), in sicer (2) ravnanje pri delu ali v zvezi z

delom, tj. izvrševanjem oblasti, (3) katerega posledica je nastanek škode.

Ustavo dopolnjuje Zakon o javnih uslužbencih, ki določa odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo

tretji osebi s protipravnim ravnanjem povzroči javni uslužbenec.46 Določen je torej koncept odgovornosti

države, kjer država tretjim osebam (oškodovancem) neposredno odgovarja za škodo, ki jo je s protipravnim

ravnanjem povzročil državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnih pooblastil.

45 Ob tem seveda veljajo določene omejitve, tako so npr. nekateri predmeti (čl. 79 ZIZ) in nekateri prejemki (čl. 101 ZIZ) izvzeti iz izvršbe,

izvršba na plačo pa je omejena (čl. 101 ZIZ). 46 Glej čl. 135 ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002, zadnja sprememba 40/2012.

63

Čl. 26 URS je sicer pravna podlaga odškodninske odgovornosti države, vendar določba ne zadošča za

celovito obravnavo škodnega dogodka. Ne rešuje namreč vrste ključnih vprašanj, ki se ob tem zastavijo,

denimo vprašanja pravno priznane škode, vzročnosti, obsega škode, zapadlosti, zamudnih obresti,

zastaranja itn. Ker posebnega zakona, ki bi uredil ta vprašanja (v smislu posebnega javnopravnega

odškodninskega instituta),47 nimamo, je razumljivo, da večinsko stališče za vprašanja odškodninske

odgovornosti države zagovarja uporabo pravil obligacijskega prava iz OZ, zlasti institut odškodninske

odgovornosti za ravnanje drugega.48 Temu sledi tudi sodna praksa.49

Da nastane obveznost države povrniti škodo, morajo biti torej poleg predpostavk iz čl. 26 URS

(protipravno ravnanje državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri delu ali

v zvezi z delom) podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, škoda,

vzročna zveza med njima ter krivda na strani povzročitelja.

V zvezi s predpostavkama krivde in protipravnosti je treba najprej pojasniti naslednje: Ustava v čl. 26 omenja

le protipravnost, ne pa krivde. Nekateri iz tega sklepajo, da je predpostavka odgovornosti na podlagi čl. 26

URS le protipravnost, ne pa tudi krivda na strani povzročitelja škode.50 Takšen koncept odgovornosti je tuj

slovenskemu obligacijskemu pravu. Krivda (oziroma krivdna povzročitev škode) je temeljno merilo pripisljivosti

škode (subjektivna od govornost), pri čemer se krivda do protidokaza domneva.51 Elementa krivde in

protipravnosti sta povezana, oba pa sta vezana na ravnanje subjekta. Res pa je, da ju je včasih težko ločiti, saj

se pri obeh sprašujemo, ali je oseba v danem položaju ravnala prav. Medtem ko protipravnost ravnanja

pomeni objektivno protipravnost (nasprotje s pravom), je element krivde subjektiven: sprašujemo se, ali je

povzročitelj škode ob tem, ko je deloval v nasprotju s pravom, ravnal dovolj skrbno ali celo naklepno

oziroma mu je mogoče pripisati odgovornost. Razlika med protipravnostjo in krivdo pa se pokaže v dokaznem

bremenu: medtem ko protipravnost dokazuje oškodovanec, se z dokazom nekrivde (torej zadostne

skrbnosti) razbremenjuje od govorna oseba.

Ravnanje državnega organa, organa lokalnih skupnosti ali nosilca javnih pooblastil v zvezi z

opravljanjem službe

Predpostavka čl. 26 URS, da gre za škodo, ki jo oškodovancu v zvezi z opravljanjem službe oziroma druge

dejavnosti s protipravnim ravnanjem povzroči državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil,

oziroma predpostavka čl. 148 OZ, da gre za škodo, ki jo organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z

47 Virant, Odškodninska odgovornost države v zvezi z ravnanji javne uprave, 6. Dnevi javnega prava 2000, str. 151. 48 Bukovec, Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave v praksi sodišč, PP 34/2008, str. VII; Juhart, Odgovornost države za

nepravilno (protipravno) odločbo, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, 2005, str. 13; Jadek Pensa, Novejši

razvoj odškodninske odgovornosti: pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo 6/1999, str. 1290, Šipec,

Odškodninska odgovornost države zaradi napake državnega organa, Pravna praksa 1617/1993, str. 18; Bizjak, Odškodninska

odgovornost države za škodo, ki izvira iz protipravnega delovanja inšpektorjev, Uprava, let. VII, 1/2009, str. 72 49 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. Sodišče v tč. 12 sodbe razloži: »Del literature in

manjši del sodne prakse se sicer zavzemata, da je odgovornost države [na podlagi čl. 26 URS] objektivna. Večinski del sodne

prakse pa sprejema stališče o krivdni odgovornosti države za protipravno ravnanje svojega organa oziroma nosilca javnih

pooblastil. Določba 26. člena URS je sama po sebi podnormirana, zato je utemeljeno in v sodni praksi že ustaljeno stališče o

njenem povezovanju s splošnimi določbami o odškodninskem deliktu, torej s 154. členom [krivdna odgovornost] in tudi s 172.

členom Zakona o obligacijskih razmerjih [odgovornost pravne osebe].« Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. UI65/05

z dne 22. 9. 2006, v kateri je Ustavno sodišče v tč. 13 navedlo, da o povrnitvi škode po čl. 26 URS odločajo sodišča v pravdnem

postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava iz OZ. 50 Virant, Odškodninska odgovornost države v zvezi z ravnanji javne uprave, 6. Dnevi javnega prava 2000, str. 151. 51 Glej čl. 131 odst. 1 OZ.

64

opravljanjem svojih funkcij, pomeni, da mora iti za protipravno ravnanje v zvezi z izvajanjem oblasti ali javnih

pooblastil. 52

Najprej se moramo vprašati, ali je povzročitelj škode državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec

javnih pooblastil. Sledi vprašanje, ali je bilo njegovo protipravno ravnanje »v zvezi« z izvajanjem oblasti, tj. ali je

med njegovim protipravnim ravnanjem, s katerim je neko mu povzročil škodo, ter njegovimi službenimi

dolžnostmi zadostna vsebinska povezava.

Ta povezava obstaja tudi, če gre za ravnanje »pod plaščem avtoritete« državnega organa, pa čeprav

povzročitelj v tistem trenutku ni bil v službi.53 Povezava seveda ni izključena, če je povzročitelj ravnal v

nasprotju s svojimi dolžnostmi.54 Izključeni so le povsem osebni motivi ravnanja, brez vsebinske povezave s

službo, pa čeprav v službenem času.

Ker je delovanje države izrazito kompleksno, je včasih težko ločevati med oblastnimi in neoblastnimi ravnanji.

Nekatere izmed državnih nalog lahko takoj uvrstimo med oblastne de javnosti (ravnanje iure imperii), npr.

izdajanje zakonov in drugih splošnih aktov, izrekanje sodnih in upravnih odločb, pregon storilcev kaznivih

dejanj. Za oblastno ravnanje gre gotovo v primerih, ko država uporablja svoj monopol nad prisilo, npr. pri

delovanju policije ali inšpektorjev. Tudi udeležba v prometu lahko pomeni oblastno ravnanje (npr. vožnja

policijskega vozila s sireno).

Pri nekaterih drugih nalogah uvrstitev ni tako enostavna: država denimo skrbi za šolstvo55 in zdravstvo, ima

številne naloge na področju varstva okolja ter gradi in vzdržuje infrastrukturne objekte, kakršni so ceste in

železnice. Vprašanje je, ali država (v smislu države in občin) izvaja oblastne naloge, ko načrtuje in gradi javne

ceste, vzpostavlja na njih prometno ureditev, jih upravlja ter vzdržuje. Čeprav se sodišča glede odgovornosti

za ceste ne sklicujejo na čl. 26 URS, pa štejejo državo za odgovorno, in to v osnovi po enakem mehanizmu

kot pri odgovornosti za protipravno izvajanje oblasti, tj. država odgovarja, če se ugotovi, da ni izpolnila svojih

obveznosti, in ji je to mogoče očitati, med tem ravnanjem in škodo pa obstaja vzročna zveza.56

Pri nekaterih dejavnostih država neposredno sploh ne izvaja oblasti (ravna torej iure gestionis): država je recimo

tudi neposredno ali posredno lastnik ali družbenik v gospodarskih družbah, lastnik nepremičnih in premičnih

stvari, iz katerih lahko izhajajo škodne nevarnosti, ter pomemben zaposlovalec. Država denimo ne ravna

oblastno tudi takrat, kadar prek postopka oddaje javnih naročil sklepa pogodbe o nakupu blaga in storitev.57

To seveda ne pomeni, da je tu njena odgovornost izključena, vendar pa ni pokrita s čl. 26 URS.

V sodbi z dne 10. januarja 2013 v zadevi Infohip je Ustavno sodišče koncept odgovornosti države, ki izhaja

iz protipravnega ravnanja konkretne osebe v državni službi, spremenilo v smislu, da lahko država na

52 Jadek Pensa, Komentar 26. člena Ustave RS, v: Šturm (ur.), Komentar Ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske

študije, Ljubljana, 2002, r. št. 13, str. 297. 53 Glej odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 350/92 z dne 11. 11. 1992. Policist, oblečen v uniformo in opremljen s svetilko za

ustavljanje avtomobilov, je storil kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti, tako da je ustavil avtomobil oškodovanke in ji

odvzel prostost. Zveza z delom je bila ugotovljena, saj brez nje dejanja sploh ne bi mogel izvršiti. 54 V sodbi Vrhovnega sodišča z dne 2. 4. 2010 v zadevi III Ips 148/2007 je bila zveza ravnanja toženca (carinika) z delom ugotovljena,

ker je uporabljal službeno uniformo, izrabljal poznavanje carinskih postopkov (ne le poznavanje samih predpisov) in se je povezoval z

drugimi cariniki, da je lahko s pomočjo lažne carinske dokumentacije prikazo val, da je uvoženo blago prešlo Republiko Slovenijo v

tranzitu itn. 55 Glej npr. VS, odločba v zadevi II Ips 622/2006 z dne 26. 2. 2009. Šola je krivdno odgovarjala zaradi nezadostne skrbi za varnost na

šolskem hodniku, država pa je odgovarjala skupaj z njo kot ustanovitelj javnega zavoda. 56 Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 (oškodovanki je spodrsnilo na poledenelem in

neposutem cestišču, odgovornost države kot upravljavca in cestnega podjetja kot vzdrževalca). 57 Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča z dne 14. 11. 2002 v zadevi UI169/00, po kateri naročnik (država) v postopku oddaje

javnih naročil ne izvaja oblastne funkcije, ampak sklepa civilna razmerja z enakopravnimi subjekti civilnega prava. Zato v primeru

protipravnega ravnanja države ne odgovarja na podlagi čl. 26 URS, ampak na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava.

65

podlagi čl. 26 URS odgovarja tudi tedaj, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi

oziroma organu, ampak državnemu aparatu v celoti.58 Šlo je za sistemsko pogojene sodne zaostanke, ki

jih je Ustavno sodišče pripisalo vsem trem vejam oblasti, zlasti pa organizaciji pravosodne uprave in sprejetju

ustrezne zakonodaje. Ustavno sodišče se pri razširitvi koncepta odgovornosti, kar poimenuje »razoseblja

nje« odškodninske odgovornosti države, sklicuje na sodbe ESČP (Lukenda), razširitev pa pojasni s tem,

da posameznik zaradi diferenciranega delovanja in organizacije anonimnega državnega aparata ne more

razbrati, kdo mu je povzročil škodo.59 Z vidika civilnega prava se takšen pristop približuje objektivni

odgovornosti, ki ne temelji na odgovornosti za ravnanje, ampak na odgovornosti za določeno stanje.

Protipravnost

a) Splošno

Protipravnost (nedopustnost) ravnanja na splošno pomeni ravnanje v nasprotju s pravom. Protipravnost

ravnanja pomeni tako protipravna dejanja kot protipravne opustitve. O proti pravnosti ravnanja ni mogoče

sklepati zgolj iz nastanka škode, češ, vsakdo se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi »utegnil« drugemu

povzročiti škodo (neminem laedere, čl. 10 OZ), kajti to, da je bila nekomu povzročena škoda, še ne pomeni, da

je bila povzročena protipravno.

Potrebna je ugotovitev, da je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v

konkretnih okoliščinah prav. Vsebino dolžnosti oziroma ravnanja v skladu s pravom določajo (zapisane in

nezapisane) pravne norme, iz namena katerih lahko razberemo, katere interese tretjih oseb, potencialnih

oškodovancev, varujejo. Kaj je prav, namreč določajo tudi upravičena pričakovanja tretjih oseb. Povzročitelj

škode torej ravna protipravno, če na nedovoljen način prekrši pravo, ki varuje nek zavarovani interes tretjega

(oškodovanca).60 Vrhovno sodišče v sodbi iz leta 2012 poudarja, da morajo biti tretje osebe, glede katerih

izvajalec oblasti krši svoje dolžnosti v zvezi z izvajanjem oblasti, vnaprej določene ali določljive oziroma mora iti

za vnaprej določen ali določljiv krog oseb.61

Zgoraj omenjena sodba Ustavnega sodišča ta koncept spreminja, saj omogoča odgovornost države tudi v

primerih, ko gre za kršitev splošnih dolžnosti, ki niso usmerjene proti določenim oziroma določljivim

posameznikom.

Pojem protipravnosti je treba napolniti tudi z upoštevanjem narave protipravnega ravnanja državnega

organa ali nosilca javnih pooblastil ter konkretnih okoliščin. V vsakem primeru je treba ugotoviti, ali je

očitano ravnanje takšen poseg v pravne interese oškodovanca, da mu pravni red pripisuje protipravnost.62

58 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi št. Up695/1115 z dne 10. 1. 2013. 59 Glej odločbo iz prejšnje op., op. 7. 60 Prim. Cigoj, Obligacije, Uradni list, Ljubljana, 1976, str. 426, ter odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 134/2007 z dne 10. 9.

2009. 61 Glej odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 89/2011 z dne 23. 1. 2012. »Protipravno ravnanje države in s tem njeno odškodninsko

odgovornost po čl. 26 URS lahko utemelji kršitev dolžnosti do vnaprej določene ali določljive osebe (ali do vnaprej določenega ali

določljivega kroga oseb). Pri presoji odgovornosti države merilo protipravnosti njenega ravnanja določa praktično tudi že standard

njenega dolžnega skrbnega ravnanja,« ter odločbo Vrhovnega sodišča (gospodarskega oddelka) v zadevi III Ips 123/2009 z dne 29.

3. 2011, tč. 9 in 10: »Iz besedila 26. člena Ustave namreč izhaja, da je predpostavka pravice do povračila škode (in s tem odškodninske

odgovornost) protipravno ravnanje, do katerega je prišlo v zvezi z opravljanjem službe (med drugim) državnega organa. Iz tega logično

sledi, da v pojem protipravnega ravnanja iz čl. 26 URS lahko sodijo ravnanja (ali opustitve), ki so zoper dolžnost varovati pravno zavaro-

vane interese tistih tretjih, ki jih prizadeva opravljanje (konkretne) službe določenega (državnega) organa.« »Protipravno ravnanje tako

odškodninsko odgovornost utemelji in obenem omeji. Po poti definiranja kršitve dolžnosti varovanja pravno zavarovanih interesov namreč

opredeli tretjega - oškodovanca in s tem (konkretno) odškodninsko razmerje«. Glej tudi Jadek Pensa, Komentar 26. člena Ustave RS, v:

Šturm, 62 Bukovec, Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave v praksi sodišč, PP 34/2008, str. V.

66

Protipravnost namreč ni tog koncept, ki bi ga bilo mogoče mehanično uporabljati, ampak širok in fleksibilen

standard, ki zahteva upoštevanje konkretnih okoliščin in tehtanje interesov.

Glede na to, na kakšen način država protipravno deluje, lahko razlikujemo protipravnost splošnih in

posamičnih pravnih aktov ter protipravnost siceršnjih ravnanj.

b) Zakonodajna protipravnost

Pri zakonodajni protipravnosti gre za nasprotje z dolžnostjo izdaje nekega predpisa. Za nasprotje ne gre le

takrat, ko organ izda protipraven akt, ampak tudi takrat, ko v nasprotju z izrecno obveznostjo opusti izdajo

akta.63 Po sodni praksi Vrhovnega sodišča pa dejstvo, da je Ustavno sodišče nek predpis zaradi

neskladnosti z Ustavo razveljavilo, samo po sebi še ne pomeni zakonodajne protipravnosti, ampak lahko

odškodninsko odgovornost zaradi ravnanja zakonodajalca utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb

oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.64 Takšno stališče je razumljivo, saj je Državni zbor nosilec

suverenosti, mandat pa mu na volitvah podelijo volivci. Če ti menijo, da naloge ni dobro opravil, bodo imeli

na naslednjih volitvah priložnost voliti druge predstavnike, vendar pa je ravnanje Državnega zbora načeloma

izvzeto iz odgovornosti države. Izjema velja le za resnično nečloveške zakone, s katerimi bi DZ najhuje posegel

v najbolj temeljne človekove pravice.

Za tak primer bi lahko šlo, če bi DZ sprejel zakon o izvensodnem pobijanju ali o zapiranju ljudi v

koncentracijska taborišča. Nikakor pa sem ne sodi denimo zakon o sistemu plač v javnem sektorju, zato je

odločitev Višjega sodišča v Kopru, ki je v sprejemu zakona, katerega posledica je bila uvrstitev tožeče stranke

(višjega sodnika) v nižji plačni razred, videlo poseg v temeljni civilizacijski standard, zgrešena.65 Ta problem je

treba rešiti drugače. Država lahko plačuje javne uslužbence le po svojih zmožnostih. Če nima dovolj sredstev

za drugačno raz poreditev javnih uslužbencev in funkcionarjev v plačne razrede, tako da bi ti dobili višje plače,

potem bi to okoliščino pri presoji protipravnosti in krivde sodišča morala upoštevati. Naloga zakonodajne in

izvršne oblasti je (med drugim), da sprejema odločitve o primerni razporedi tvi javnega denarja, tudi z

razvrstitvijo javnih uslužbencev v plačne razrede, zanje pa politično odgovarja, naloga rednega sodstva pa

načeloma ni naknadno spreminjanje teh odločitev v individualnih odškodninskih sporih.

c) Protipravnost posamičnega akta – sodne odločbe

Pri vprašanju protipravnosti posamičnega akta (sodbe ali druge odločbe) je treba upoštevati naravo dela

državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Tako denimo sodba, ki jo izda

sodnik, še ni protipravna že zato, ker jo višje sodišče razveljavi ali spremeni, ker je nepravilna ali

nezakonita.66 V Sloveniji je sojenje večstopenjsko, zato so različni odgovori sodišč na isto vprašanje

pričakovani. Strah pred odškodninskimi zahtevki ne sme ohromiti sodnikovega dela.

Protipravnost pomeni kršitev službe, tj. ravnanje v očitnem nasprotju z zakoni in podzakonskimi akti, npr. če

sodnik ne uporabi povsem jasne določbe zakona ali predpis namerno razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno

prakso.67 Za tak primer gre npr., ko sodišče ne uporabi veljavnega zakona.68 Če je to možno, mora stranka

63 Glej odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 342/2004 z dne 14. 4. 2005, v kateri je šlo za smrtno nesrečo na šol skem izletu (deklici je

z višine padel kamen na glavo), država pa naj bi bila odgovorna za nesprejem ustrezne zakonodaje, ki bi pooblaščala katerikoli organ v

državi za nadzor nad varnostjo potrošnikov. Sodišče v tem ni videlo protipravnosti. 64 Glej odločbo Vrhovnega Sodišča z dne 24. 6. 2009 v zadevi II Ips 800/2006. 65 Glej sodbo VSK z dne 4. 6. 2013 v zadevi Cp 217/2013 . Glej tudi sodbo Okrajnega sodišča v Idriji z dne 31. 1.2013 (P 40/2012). 66 Glej odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 406/95 z dne 18. 10. 1995. 67 Glej odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012.

67

(oškodovanec) v samem postopku do pravnomočnosti oziroma postopku z rednimi in izrednimi pravnimi

sredstvi uveljavljati protipravnost, sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi.

Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je odločilno, ali se je sodnik v dani situaciji pregrešil zoper

profesionalne standarde sodniške službe. Odgovor na vprašanje, katera procesna dejanja so potrebna in

smotrna v posameznih situacijah, je prepuščen sodniku. Kriterij za presojo profesionalnih standardov pa je

odgovor na vprašanje, ali je mogoče konkretno odločitev zagovarjati kot sprejemljivo v danih okoliščinah.69

d) Protipravnost siceršnjih ravnanj

Tudi protipravnost siceršnjega ravnanja državnih organov, organov lokalne skupnosti ali nosilcev javnih

pooblastil predpostavlja ravnanje v nasprotju s pravom. Ob vprašanju, kako država odgovarja za siceršnje

ravnanje – zlasti za opustitve –, se je razvila zanimiva sodna praksa razsodilo, da je država dolžna

vzpostaviti učinkovit in neodvisen pravosodni sistem, ki naj preganja kazniva dejanja, razišče umore in

kaznuje krivce, v tem smislu pa tudi preventivno deluje.70 Vendar to ne pomeni, da država avtomatično

odgovarja, če kljub temu nekdo neko ga umori ali poškoduje. Iz konkretnih okoliščin lahko izvira tudi

obveznost zaščititi osebe, katerih življenja s kaznivimi dejanji ogrožajo drugi ali se ogrožajo celo same

(nevarnost sa momora). Država odgovarja, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti

določljivih oseb znane oziroma bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s

katerim bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. 71 Le tedaj je mogoče šteti, da je škoda nastala (tudi)

zaradi delovanja države. Obveznosti izvedbe varstvenih ukrepov, ki izhaja iz pravice do življenja, pa ni

mogoče razlagati tako, da bi državi nalagala dolžnosti, ki jih ni mogoče izpolniti. 72 Če država za ogroženost

konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh

vsakdanjih dejavnostih. 73

Slovensko Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevek na povrnitev škode zaradi protipravnega rav nanja policije v

primeru, v katerem je mladoletni gojenec vzgojnega zavoda, ki je bil nevaren, pobegnil iz zavoda; policiji, ki ga

je nato prijela, je dvakrat pobegnil, med begom pa napadel in poškodoval oškodovanca. Presodilo je, da

predpisa, ki opredeljuje naloge policije,74 ni mogoče razlagati v smislu, da je policija dolžna preprečiti vsako

kaznivo dejanje, ampak je treba upoštevati, ali so policisti v konkretnih okoliščinah to obveznost mogli

izpolniti.75

Zavrnjen je bil tudi zahtevek zoper državo, ki naj bi odškodninsko odgovarjala, ker policija ni izsledila

ukradenega avtomobila.76 Oškodovanec ji je očital, da po prejemu informacije o kaznivem dejanju ni bila

dovolj aktivna, prav tako pa naj bi opustila nadzor nad državno mejo, saj je bilo vozilo kasneje najdeno v

sosednji državi. Sodišče je ugotovilo, da je policija opravljala svojo dejavnost v skladu z zakonom in da pravno

relevantne vzročne zveze med škodo (vrednostjo avtomobila) in dejstvom, da policija ukradenega avtomobila

ni odkrila, ni.

68 Glej denimo odločbo VSM v zadevi I Cp 1902/2010 z dne 17. 3. 2011, v kateri sodišče ni uporabilo jasnih in kogentnih določb

ZVPot. Podatkov o morebitnem odškodninskem zahtevku sicer ni. 69 Glej odločbo Vrhovnega sodišča (gospodarskega oddelka) v zadevi III Ips 123/2009 z dne 29. 3. 2011, tč. 20. 70 ESČP, sodba z dne 24. 10. 2002 v zadevi Mastromatteo proti Italiji, glej tudi sodbo z dne 22. 3. 2001 v zadevi Streletz, Kessler in

Krenz proti Nemčiji. 71 ESČP, sodbe z dne 28. 10. 1998 v zadevi Osman proti Združenemu kraljestvu, z dne 10. 10. 2000 v zadevi Akkoc proti Turčiji, z dne 8.

11. 2005 v zadevi Gongadze proti Ukrajini ter z dne 14. 9. 2010 v zadevi Dink proti Turčiji. 72 J. MeyerLadewig, Europäische Menschenrechtskonvention, 3. izd., Beck, München, 2011, čl. 2, r. št. 12. 73 Glej odločbo ESČP z dne 1. 3. 2005 v zadevi Bone proti Franciji, v kateri je otrok izstopil iz vlaka na napačni strani in ga je povozil

drug vlak. 74 Glej čl. 3 Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998, zadnja sprememba 40/2012). 75 Vrhovno sodišče, odločba v zadevi II Ips 925/2008 z dne 16. 2. 2012. 76 Glej VSL II Cp 410/1999 z dne 15. 12. 1999.

68

Za drugačno rešitev, ki odstopa od omenjenih dveh primerov in tudi sodne prakse ESČP, pa se je Vrhovno

sodišče odločilo v primeru, v katerem je državi naložilo odgovornost za škodo (umor), ki jo je povzročil

posameznik.77 Država namreč ni vedela in ni mogla vedeti za ogroženost kasnejše žrtve. Protipravnost je

sodišče prepoznalo v tem, da naj bi slovenski »organi pregona« ne bili dovolj aktivni pri kazenskem pregonu

storilca za neki drug umor, ki naj bi se pred časom zgodil v tujini. Čeprav za to dejanje v Sloveniji ni bilo dovolj

dokazov, je sodišče menilo, da bi bili morali organi pregona storilca v Sloveniji pripreti, saj je bil nevaren; če

pa bi bil v priporu, ne bi mogel umoriti žrtve. Sodba Vrhovnega sodišča temelji na zgrešenem konceptu

odgovornosti države za nevarnega posameznika. Iz nje izhaja obveznost organov pregona (države), da

škodno nevarnost, ki izhaja od tega posameznika, nevtralizirajo, sicer bo država povrnila škodo, ki jo bo

povzročil. Od države seveda ni mogoče pričakovati, da bo vsakemu posamezniku garantirala varstvo pravic

pred posegi drugih posameznikov.78 V primerih, kot je ta, v katerem je storilec umrl brez premoženja za

povrnitev škode, se zdi veliko primernejša uporaba povrnitvene sheme po ZOŽKD.79

b) Odgovornost države za varno uporabo javnega dobra?

V zadevi, v kateri je škoda nastala, ko je na težko dostopnem kamnitem obalnem območju pod naravnimi

klifi, kjer ni urejene plaže niti urejene poti, kot posledica naravnih erozijskih procesov na oškodovanko

med sprehodom padel kamen, je Višje sodišče v Ljubljani odgovornost države utemeljilo s tem, da je

priobalno zemljišče javno dobro, za varnost in zdravje uporabnikov določenega javnega dobra pa naj bi

odgovarjala država kot upravljavec javnega dobra.80 Po mnenju sodišča bi bila država na vse možne

dostope na sporno mesto dolžna postaviti opozorilne table z napisom »prehod na lastno odgovornost«.

Stališče sodišča je napačno. Država ne more zagotavljati varnosti vsem uporabnikom vsega javnega dobra.

Zgolj okoliščina, da nekje obstaja določena nevarnost, še ne pomeni, da nekdo zanjo tudi odgovarja.

Enako velja za naravne vrednote. Tudi vzpon na Triglav je lahko nevaren, vendar planinec od države ne

more zahtevati povrnitve škode, češ da bi mu morala preprečiti izlet v gore oziroma postaviti opozorilne table

na prav vse možne dostope. Površina Slovenije pač ni v celoti varna in tudi ni v celoti pokrita z območji, na

katerih nekdo odgovarja za varnost. Poleg tega pa opozorilne table ne vzpostavljajo ravnanja na lastno

odgovornost, saj to obstaja samo po sebi.81

c) Odgovornost za informacije

Država lahko odgovarja tudi za informacije, ki jih podaja, oziroma za uradne evidence. Podajanje napačnih

informacij samo po sebi še ni protipravno ravnanje, to pa lahko postane, »če sta ponudnik in prejemnik

informacije v posebnem, bližnjem odnosu«, za katerega gre, če se npr. prejemnik informacije lahko

upravičeno zanese na pravilnost informacije, ponudnik pa ve oziroma mora vedeti, da se bo prejemnik na

informacijo zanesel.82 Tako je Vrhovno sodišče utemeljilo odgovornost občine za nepravilno lokacijsko

informacijo.83 Lokacijska informacija je uradni podatek o prostorskem režimu na določenem področju, ki je

namenjen tudi zagotavljanju investicijske varnosti.

77 Vrhovno sodišče, sodba v zadevi II Ips 280/2010 z dne 26. 2. 2012. Gre za umor Ljubice Ulčar, ki ga je zagrešil znani slovenski

morilec Silvo Plut, ki je kasneje, v zaporu, storil samomor. 78 Več: Možina, Odškodninska odgovornost države za kazniva dejanja posameznikov, Revija za kriminalistiko in kriminologijo 1/2014. 79 Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOŽKD), Ur. l. RS, št. 101/2005. 80 VSL II CP 3750/2009 z dne 3. 6. 2010. 81 Več o sodbi: Možina, Odgovornost države za padajoče kamenje, Pravna praksa 2/2011, str. 6. 82 Vrhovno sodišče, odločba v zadevi II Ips 103/2009. 83 Prav tam.

69

Sodišče je državi prisodilo odgovornost tudi zaradi opustitve obvestila.84 Oškodovanka se je poškodovala

pri padcu na poškodovani pešpoti ob stavbi okrajnega sodišča in si zlomila zapestje. Razlog za padec je

Vrhovno sodišče videlo v tem, da so se posedle plošče, s katerimi je bila tlakovana pot, le v majhnem delu

(15 %) pa v prispevku oškodovanke zaradi lastne nepazljivosti, kljub temu, da je oškodovanka pot poznala,

da je bilo vreme sončno in da ni šlo za nevarno stvar. Ob tem pa zemljišče sploh ni bilo v lasti države,

ampak občine, čeprav je za njegovo vzdrževanje (košenje trave, čiščenje snega) skrbelo sodišče. Vrhovno

sodišče je odgovornost naprtilo državi zato, ker naj bi imelo sodišče kot prvo možnost zaznati posede nost

plošč in bi moralo kot dober gospodar obvestiti o tem tistega, ki je bil dolžan poskrbeti za sanacijo poti.

Izpolnjena obveznost bi po mnenju Vrhovnega sodišča preprečila nastanek škode. Vrhovno sodišče je kot

odločilno izpostavilo okoliščino, da oškodovanki »zaradi posedenosti varno gibanje po poti ni bilo

zagotovljeno« (brez podatka, ali gre za javno cesto oziroma pot). Ob tem velja opozoriti, da se kljub

zatrjevanju, da naj bi šlo za zasebnopravno razmerje, Vrhovno sodišče vendarle sklicuje tudi na oblastno

ravnanje, saj izpeljuje dolžnost opozarjanja iz funkcije sodišča (»državni organ, ki posluje s strankami«). Tudi

če pustimo ob strani do oškodovanke izjemno velikodušno oceno njenega prispevka, je konstrukcija

odgovornosti v tej zadevi sila nenavadna. Odgovarjal bi lahko kvečjemu subjekt, ki je zavezan to pot

vzdrževati, ne pa subjekt, ki bi ga lahko na to opozoril.

d) Odgovornost države za okolje

Slovenska Ustava določa pravico vsakogar do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom (čl. 72 odst. 1

URS). Ta pravica ni uvrščena v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Iz Ustave tudi ne

izhaja, da bi država vsakomur garantirala zdravo življenjsko okolje oziroma da bi za čezmerne posege vanj s

strani drugih subjektov odškodninsko odgovarjala. Ustava obveznost države opredeljuje kot skrb za zdravo

življenjsko okolje, zakon pa določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti (čl. 72

odst. 2 URS). Določa še, da pogoje in obseg odškodninske odgovornosti povzročitelja za škode v

življenjskem okolju ureja zakon (čl. 72 odst. 3 URS). Iz Ustave pa ne izhaja, da bi država vsakomur

garantirala zdravo življenjsko okolje oziroma da za (čezmerne) posege vanj odškodninsko odgovarja.

Zakon o varstvu okolja (ZVO1) glede odprave posledic čezmernega obremenjevanja okolja, vključno z

odškodninsko odgovornostjo, določa objektivno odgovornost povzročitelja.85 Pojem okoljske škode ni enak

civilnopravnemu pojmu škode, zakon ga opredeljuje kot večjo škoda, povzročena posebnim delom okolja.86

Država je dolžna odpravljati posledice čezmerne obremenitve subsidiarno, tj. če stroškov ni mogoče naložiti

povzročiteljem ali posledic ni mogoče drugače odpraviti (načelo subsidiarnega ukrepanja).87 Vendar pa to ne

pomeni, da država (ali občina) odškodninsko odgovarja posameznikom zaradi posledic čezmerne

obremenitve okolja. Stroški subsidiarnega ukrepanja države ali občine namreč ne pokrivajo stroškov

odškodninskih zahtevkov oškodovancev zaradi posledic čezmerne obremenitve okolja. 88 Vendar

pa s tem ni izključena odgovornost povzročitelja okoljske škode nasproti tretjim osebam v skladu z

Obligacijskim zakonikom.89

Slovenska sodišča so v odškodninskih sporih državo zelo pogosto obsojala na plačilo odškodnino zaradi

posega v pravico posameznikov do zdravega okolja. Pri tem so se opirala na obligacijskopravno varstvo

okolja, ki omogoča širše varstvo od upravnopravnega.90 Znana je denimo množica več tisoč tožb stanovalcev

84 Sodba Vrhovnega sodišča z dne 27. 11. 2003 v zadevi II Ips 586/2002. 85 Glej čl. 9 Zakona o varstvu okolja (ZVO1), Ur. l. RS, št. 41/2004, zadnja sprememba 57/2012. Pojem okoljske škode se sicer

razlikuje od obligacijskopravnega pojma škode, glej opredelitev v čl. 3 (tč. 6.8.2) ter čl. 110b. 86 Glej čl. 3 tč. 6.8.2. ter čl. 110b ZVO1. 87 Glej čl. 11 odst. 1 in 2 ter čl. 110a ZVO1. 88 Glej čl. 11. odst. 5 ZVO1. 89 Glej čl. 110a odst. 6 ZVO1. 90 Glej Damjan, Množični zahtevki zaradi posegov v zdravo življenjsko okolje, Pravni letopis 2011, str. 243.

70

ob cesti Pesnica–Vučja vas ter stanovalcev Cankarjeve in Tišinske ulice v Murski Soboti. Dokler ni bila

zgrajena pomurska avtocesta, je celoten potniški in tovorni cestni promet (zlasti mednarodni, z Madžarsko),

potekal po cesti skozi naselja. Ljudje so zato trpeli povečan hrup, tresljaje ter druge vplive ceste. Prebivalci so

svoje odškodninske zahtevke oprli na obligacijskopravni institut imisije, v skladu s katerim je mogoče

zahtevati povrnitev škode, nastale zaradi sicer splošno koristne in dovoljene dejavnosti, kolikor škoda presega

običajne meje (čl. 133 odst. 3 OZ). V sodni praksi in teoriji velja, da ta odškodninski zahtevek ni odvisen od

krivde.91

Sodišča so državo, ki je »dopustila« tovorni promet skozi naselja, štela za povzročitelja onesnaževanja. To so

utemeljila s tem, da država zaračunava takse za uporabo cest, katerih namen je pokritje stroškov, med drugim

stroškov odškodnin zaradi onesnaževanja zraka in zmanjševanja posledic hrupa in prometa, zato je tudi

zavezana za plačilo odškodnin zaradi čezmerne ga obremenjevanja okolja.92 V tem smislu so sodišča

obveznost države glede okolja razumela kot garancijo zdravega življenjskega okolja vsem prebivalcem v

smislu, da posegi v okolje ne bodo presegli določenih (predpisanih, običajnih) vrednosti, v nasprotnem

primeru pa bo država povrnila škodo.93 Štela so, da je bila prebivalcem s prometom obremenjenih naselij

kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja, posledica pa je odškodninska odgovornost države

glede na 10. in 79. čl. Zakona o varstvu okolja94

Vrhovno sodišče je že v letu 1993 v primeru, kjer je oškodovanca motil pretiran in dolgotrajen hrup iz sosedove

mizarske delavnice, pravico do zdravega življenjskega okolja iz čl. 72 URS štelo med osebnostne pravice,

poseg vanjo pa sankcioniralo z denarno odškodnino za duševne bolečine.95

To sodno prakso so sodišča uporabila tudi v množičnih zahtevkih zoper državo zaradi vplivov ceste. Štela

so, da so hrup, tresljaji in drugi vplivi ceste na osebnostne pravice prebivalcev vplivali v takšni meri, da je

mogoče priznati denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Sodišča so

menila, da so prebivalci zaradi ceste »trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.)« 96

v obsegu, ki presega normalne, obi čajne meje v tem okolju.97 Sodišča so se v sodbah ukvarjala predvsem z

višino odškodnine za nepremoženjsko škodo (praviloma glede na oddaljenost stanovanja od ceste ter glede

na čas izpostavljenosti). Kolikor je razvidno (in v okviru postavljenih trditev), sodišča niso obravnavala

vprašanja možnosti ukrepov varstva pred hrupom in morebitnih kršitev dolžnosti zmanjševanja škode.

Prebivalci, ki živijo ob prometni cesti, so na neki način žrtve izvajanja splošno koristne dejavnosti, zato so

načeloma – podobno kot pri razlastitvi – upravičeni do nadomestila, saj se je moral njihov interes umakniti

javnemu interesu.98 Po drugi strani pa se zdi, da utegne biti avtomatičen prenos načela (objektivne)

odgovornosti povzročitelja za čezmerne imisije, ki se je razvilo v odškodninskih razmerjih med

zasebnopravnimi subjekti, na državo, ki je »dopustila« uporabo določene infrastrukture, pretiran. Vendarle bi

se kazalo vprašati, ali je imela država pri svojih odločitvah o poteku prometa po teh cestah na voljo ustrezne

91 Glej JadekPensa, v: Juhart/Plavšak (ur.), OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, čl. 133, str. 763. 92 Vrhovno sodišče, sodba v zadevi II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008. 93 Glej npr. VSM v sodbi Cp 231/2011 z dne 7. 9. 2011: »Tožnik kot oškodovanec je upravičen do pravične denarne odškodnine po

kriterijih iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za telesne bolečine, duševne bolečine in za strah, ki izvirajo iz

posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica in pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati,

pri čemer tak poseg predstavlja v našem primeru imisija hrupa, nad tolerančno mero«. 94 Vrhovno sodišče, sodba v zadevi II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008. Tudi v tistem času veljavni ZVO je, sicer z nekoliko drugačnim

besedilom, določal načelo odgovornosti povzročitelja, odgovornost (le) glede subsidiarnega ukrepanja pa je nalagal tudi državi oziroma

občini. Glej čl. 9 ZVO, kot je veljal denimo v letu 2004 (Ur. l. RS, št.

32/1993, zadnja sprememba 107/2004). 95 Vrhovno sodišče, sodba v zadevi II Ips 507/92 z dne 25. 3. 1993. 96 Vrhovno sodišče, sodba v zadevi II Ips 260/2011 z dne 5. 9. 2013, 97 Vrhovno sodišče, sodba v zadevi II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. 98 Glej tudi Juhart, Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo 67/2009, str. 1302.

71

alternative (naj bi zaprla vse ceste proti Madžarski?), pa se je odločila narobe. Ker so sodišča očitno štela, da

država objektivno odgovarja, se o njeni krivdi niso spraševala, prav tako v sodbah ni konkretno

izkazana protipravnost.

Vprašanje, ali država prebivalcem odgovarja za posege v okolje, je bilo sporno že v starejši sodni praksi.

Hrvaško vrhovno sodišče je denimo zavrnilo odgovornost »družbenopolitične skupnosti«, katere organ je

izdal dovoljenje za graditev naprav, za škodo, ki izvira iz imisij iz teh naprav.99 Po drugi strani je

bosanskohercegovsko vrhovno sodišče priznalo odškodnino v breme imetnika voda visoke napetosti (torej

državnega podjetja, države) zaradi zmanjšane možnosti uporabe družinske hiše zaradi prevelike bližine

visokonapetostnega voda, čeprav je bil zgrajen na podlagi odobritve pristojnega organa.100

Sodna praksa ESČP glede obveznosti države na področju varstva okolja, praviloma na podlagi čl. 8 EKČP

(pravica do zasebnega in družinskega življenja), ne daje opore za stališče, da mora država vsem zagotavljati

pravico do mirnega in čistega okolja. Vendar pa lahko zaradi posegov v okolje pride tudi do posega v zasebno

in družinsko življenje. V primeru Hatton in drugi proti Združenemu kraljestvu, kjer je šlo za nočni hrup v

okolici letališča Heathrow, je sodišče odločilo, da država ni neposredno posegla v pravico posameznikov do

zasebnega in družinskega življenja, saj letališča in letal neposredno ne upravlja.101 Vendar pa je država dolžna

sprejeti razumne in primerne ukrepe za zagotovitev pravice iz čl. 8 EKČP, pri tem pa mora zasledovati pravično

ravnovesje med nasprotujočimi si interesi posameznika in skupnosti. Glede tega, kako to doseže, ima država

diskrecijsko pravico. Vendar na posebej občutljivem področju varstva okolja zgolj sklicevanje na gospodarsko

blaginjo države samo po sebi ne more pretehtati nad interesi posameznikov. Veliki senat ESČP je presodila,

da država ni prekoračila diskrecijske pravice, poleg tega pa je sprejela ustrezne ukrepe za zmanjšanje učinkov

letalskega hrupa. Slednji tudi ni vplival na cene nepremičnin in ljudje so se lahko preselili drugam brez

finančne izgube. ESČP pa je tu ugotovilo, da je bilo pravno varstvo pred angleškimi sodišči omejeno na

klasične koncepte angleškega prava in ni omogočalo ugotavljanja, ali je bila ureditev o letalskem hrupu

utemeljena omejitev pravic posameznikov, zato je ugotovilo kršitev člena 13 EKČP (pravica do pravnega

sredstva), za katero pa ni prisodilo odškodnine.

Neposredna odgovornost države in regresni zahtevek zoper povzročitelja škode

Ustava v čl. 26(2) določa, da lahko oškodovanec v skladu z zakonom zahteva odškodnino tudi neposredno od

povzročitelja škode. Tak zakon je Zakon o javnih uslužbencih, ki v čl. 135 (2) določa, da »javni

uslužbenec«102 tretji osebi neposredno odgovarja za škodo, ki jo povzroči pri delu ali v zvezi z delom, vendar

le, če je škodo povzročil naklepno. Uradnik sam je torej neposredne (osebne) odškodninske odgovornosti v

veliki meri razbremenjen, odgovornost pa je prenesena na državo. Namen razbremenitve neposredne

odgovornosti uradnikov je v spodbujanju njihove samoiniciativnosti oziroma samostojnosti pri delu. Seveda v

tem primeru oškodovancu odgovarja tudi država, odgovornost uradnika in države pa je solidarna. Enaka je

tudi ureditev odgovornosti delodajalca za delavce v čl. 147(2) OZ.

99 Glej sodbo VS Hrvaške v zadevi Gž 4236/77 z dne 15. 8. 1978, cit. po Strochsack, Obligacijska razmerja II, Uradni list, Ljubljana,

1990, str. 57. 100 VS BiH, rev. 32/83 z dne 21. 4. 1983, cit. po: Strochsack, Obligacijska razmerja II, Uradni list, Ljubljana, 1990, str. 56. 101 Glej ESČP, sodba v zadevi Hutton in drugi z dne 2. 10. 2001. 102 V skladu s čl. 1 ZJU je javni uslužbenec vsak posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju, tj. v dr žavnih organih

oziroma upravi lokalnih skupnosti, z izjemo državnih organov in organov lokalnih skupnost. V javni sektor nadalje sodijo zaposleni v

javnih agencijah, javnih skladih, javnih gospodarskih zavodih in drugih osebah jav nega prava, ki so posredni uporabniki državnega ali

občinskega proračuna. Del javnega sektorja pa niso javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima država oziroma občina

večinski delež ali prevladujoč vpliv.

72

Uradnik (javni uslužbenec) pa je državi – svojemu delodajalcu – regresno zavezan: če država izplača

oškodovancu odškodnino, lahko v primeru, da je bila škoda povzročena namenoma ali s hudo malomarnostjo,

zahteva povrnitev škode od javnega uslužbenca.103

Vsi, ki ravnajo v imenu države oziroma izvršujejo javna pooblastila, pa ne sodijo med javne uslužbence. To

velja predvsem za funkcionarje v državnih organih ali organih lokalnih skupnosti. Kot poudarja Vrhovno

sodišče, je treba od delavcev v javnem sektorju razlikovati člane državnih organov: medtem ko je za prve

upravičena uporaba pravil o odškodninski odgovornosti za ravnanje drugega, gre pri drugih za lastno

ravnanje države, zato zanje neposredno odgovarja država.104 Tu se uporabljajo pravila o odgovornosti pravne

osebe za ravnanje njenega organa iz čl. 148(1) OZ, ki ne določajo osebne odgovornosti. V primeru sodnikov

in državnih tožilcev zakon ne določa njihove neposredne (osebne) odškodninske odgovornosti, kajti

zagotovljena mora biti neodvisnost njihovega delovanja.105 Njihova osebna odškodninska odgovornost,

poleg odgovornosti države zanje, namreč ne bi – tako kot nasploh institut odškodninske odgovornosti

države – služila uresničevanju načela pravne države, ampak prej discipliniranju posameznega sodnika ali

državnega tožilca.106 Na vprašanje, ali so sodniki, državni tožilci in drugi državni organi državi regresno

zavezani, bi bilo mogoče na podlagi čl. 148(2) OZ odgovoriti pritrdilno, vendar se glede osebne regresne

odškodninske odgovor nosti sodnika pojavljajo enaki pomisleki glede njihove samostojnosti in neodvisnosti.

107

Neposredna odškodninska odgovornost sodnika oškodovancu pa bi prišla v poštev, če bi bila njegova kršitev

službenih dolžnosti takšne narave in intenzivnosti, da bi pomenila npr. kaz nivo dejanje protizakonitega,

krivičnega in pristranskega sojenja (čl. 288 KZ1). Ne le za sodnike, ampak tudi za druge državne organe

bi lahko prišla v poštev tudi druga kazniva dejanja, npr. zloraba uradnega položaja (čl. 261 KZ1). Če je bil

posameznik oškodovan, storilec pa spoznan za krivega kaznivega dejanja, potem ni videti razloga, da storilec

ne bi odgovarjal tudi odškodninsko.

Odgovornost države za kršitve prava EU

V pravu EU je vzpostavljeno načelo odškodninske odgovornosti države članice EU posameznikom zaradi

kršitve prava EU. Doktrino je razvilo Sodišče EU v letu 1991 v zadevi Francovich.108 Država članica

odškodninsko odgovarja posameznikom, ki so utrpeli škodo zaradi tega, ker država v svoj pravni red ni

prenesla direktive (ki sicer sama po sebi v horizontalnih pravnih razmerjih nima neposrednega učinka).

Sodišče je odgovornost izpeljalo iz Pogodbe o ES in jo videlo kot nujno za učinkovitost prava Skupnosti.109

Predpostavke za povrnitev škode so, (1) da je namen kršenega pravila v zagotovitvi pravic posameznikom,

katerih vsebina je določena oziroma določljiva in nepogojna, (2) da je kršitev dovolj resna in (3) da je

103 Glej čl. 139 ZJU ter čl. 147(3) OZ, s tem da je uveljavljanje regresne odgovornosti »delavca« časovno omejeno na šest mesecev od

izplačila odškodnine. 104 Glej sodbo VS v zadevi II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012, tč. 12–13. 105 Zobec, Neposredna civilna odgovornost sodnikov, Pravna praksa 19/2005, str. 6, ter sodba iz prejšnje op., tč. 23. 106 Sodba VS v zadevi II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012, tč. 33. 107 Da sodniki niso regresno zavezani, meni Zobec, Civilna odgovornost za sodniške napake (v tem zvezku). 108 Sodba Sodišča ES z dne 19. 11. 1990 v združenih zadevah Francovich in drugi proti Republiki Italiji (C6 in 9/90), tč. 35. Tožniki

so bili zaposleni pri delodajalcu, ki je šel v stečaj in ni mogel izplačati plač. Italijanski zakono dajalec pa je zamujal s prenosom

Direktive 80/987 o varstvu delavcev v primeru insolventnosti delodajalca (danes direktiva 2008/94/ES). Nekoliko ironično: Andrea

Francovich, po katerem je bila poimenovana doktrina odškodnin ske odgovornosti države za kršitve prava EU, na koncu odškodnine

ni dobil, saj njegov zahtevek ni sodil na področje uporabe direktive. Glej sodbo Sodišča ES z dne 9. 11. 2003 (C479/93) ter van

Dam, European Tort Law, Oxford University Press, 2006, str. 32. 109 Glej tudi sodbe Sodišča ES v zadevah Brasserie du pêcheur in Factortame (C46/93 in C48/93), tč. 31; sodbe z dne 26. 3. 1996 v

zadevi British Telecommunications (C392/93), tč. 38; z dne 23. 5. 1996 v zadevi Hedley Lomas (C5/94), tč. 24; z dne 8. 10. 1996 v

združenih zadevah Dillenkofer in drugi (C178/94, C179/94 in od C188/94 do C190/94), tč. 20, in z dne 2. 4. 1998 v zadevi

Norbrook Laboratoires (C127/95), tč. 106.

73

nastala škoda (4) ter da je med kršitvijo in škodo neposredna vzročna zveza. 110 Država torej za neprenos

evropskega prava odgovarja posameznikom kot celota, ne da bi bilo potrebno protipravnost ravnanja

konkretno izkazati.

Država članica pa ni odškodninsko odgovorna le tedaj, kadar pravo Skupnosti z nepravilnim prenosom

oziroma neprenosom direktive kršita njen zakonodajalec ter vlada, ampak tudi te daj, kadar ga kršijo drugi

organi – denimo z neuporabo ali nepravilno uporabo prava EU. Tako država članica odgovarja za ravnanje

svojih upravnih organov,111 pa tudi za ravnanje svojega sodišča, ki odloča na zadnji instanci (tj. proti

odločitvi katerega ni pravnega sredstva), kadar to sodišče dovolj resno krši pravo EU, ki zagotavlja pravice

posameznikom, in je med kršitvijo in škodo posamezniku neposredna vzročna zveza.112 Da bi ugotovilo, ali je

kršitev dovolj resna, mora sodišče ugotoviti, ali je kršitev očitna, upoštevajoč posebno naravo sodne

funkcije.113

Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo jasnosti in natančnosti kršene določbe,

naklepnost kršitve, (ne)opravičljivost pravne zmote, morebitno stališče organov Skupnosti ter kršitev

obveznosti predložitve predhodnega vprašanja. Za druga vprašanja povrnitve škode, povzročene s kršitvijo

prava EU, se uporabi nacionalno pravo države članice, ki za tak primer ne sme vsebovati predpostavk, ki bi bile

manj ugodne od predpostavk podobnih zahtevkov po »čistem« nacionalnem pravu, oziroma predpostavk,

zaradi katerih bi bilo v praksi nemogoče ali pretirano težko dobiti odškodnino. Nacionalno pravo se denimo

uporabi glede vprašanja zastaranja, prispevka oškodovanca in dolžnosti zmanjševanja škode (npr. z

neuveljavljanjem primarnega pravnega varstva), vprašanje krivde pa se obravnava v okviru vprašanja

»resnosti« kršitve.

Za škodo, ki jo pri opravljanju svojih dolžnosti povzročijo institucije in uslužbenci EU, odgovarja tudi sama

EU.114

6.2.3 Odgovornost države brez protipravnega ravnanja: povrnitvene sheme

V nekaterih primerih predpisi določajo objektivno odškodninsko odgovornost države za določene škode.

Odgovornost ne temelji na protipravnem ravnanju države, saj ravnanje države in vprašanje skrbnosti za

presojo odgovornosti sploh nista relevantna. Pomembno je le, ali je nastala škoda in da ta škoda izvira iz

dogodka, za katerega predpis določa objektivno odgovornost države (temelj odgovornosti). Glede obsega in

drugih vprašanj povrnitve se ti predpisi v različni meri opirajo na nepogodbeno odškodninsko pravo OZ, pri

čemer ga pogosto tudi modificirajo, npr. z dodatnimi predpostavkami odgovornosti. Nekatere sheme

predvidevajo tudi poseben način povrnitve, pri katerem o zahtevkih po poenostavljenem postopku odločajo

posebni organi (npr. v okviru ministrstev), ne sodišča, določena pa so tudi tarifi podobna merila obsega

zahtevkov.115

110 Glej sodbi Sodišča ES v zadevah Francovich (op. 39) in Brasserie du Pecheur (glej prejšnjo op.). Glej tudi sodbe Sodišča ES z dne 5.

3. 1996 v zadevah Brasserie du pêcheur in Factortame (C46/93 in C48/93), tč. 32; z dne 1. 6. 1999 v zadevi Konle, C302/97, tč.

62, in sodbo z dne 4. 7. 2000 v zadevi Haim (C424/97), tč. 27. 111 Glej Sodbo Sodišča ES z dne 23. 5. 1996 v zadevi Hedley Lomas (C5/94). 112 Izrek sodbe Sodišča ES z dne 30. 9. 2003 v zadevi Köbler (C224/01). 113 Prav tam, tč. 104 in nasl. 114 Glej čl. 340 PDEU (prej čl. 288 PES). Veljajo enake predpostavke: kršeno pravilo mora biti namenjeno zagotovit vi pravic

posameznikom, kršitev mora biti dovolj resna, med kršitvijo in škodo pa mora obstajati neposredna vzročna zveza. Glej van Dam,

European Tort Law, Oxford University Press, 2006, str. 498.

115 Glej npr. čl. 56 Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov1). Oškodovanec mora škodo, za katero je odgovorna RS, prijaviti v treh dneh s

pisno prijavo pooblaščencu, ki ga minister določi z odločbo. Če v osmih dneh ne pride do sporazuma o povrnitvi, pošlje

74

Objektivna odgovornost države pomeni socializacijo določenega rizika, saj odškodnine prek proračuna

bremenijo vse davkoplačevalce. Razlogi, zaradi katerih se država odloči določen riziko razpršiti na vse

davkoplačevalce, so različni. V nekaterih primerih, npr. pri odgovornosti žrtvam nasilnih kaznivih dejanj ter

žrtvam vojnega in povojnega nasilja, gre za socialne odškodnine, kjer se družba odloči, da bo pomagala

določenim kategorijam oškodovancev. Nekatere druge primere odgovornosti lahko razložimo s tem, da je

nadomestilo škode korekcija žrtvovanja individualnega na račun javnega interesa, ki jo zahteva pravičnost,

denimo pri povrnitvi škode zaradi razlastitve ali škode, nastale zaradi obveznega cepljenja. Poseben primer

je odškodninska odgovornost zaradi predolgih sodnih postopkov, ki je bila oblikovana zato, da bi država

prebivalcem zagotovila pravno sredstvo in se s tem izognila nadaljnjim množičnim obsodbam pred ESČP.

Odgovornost za divje živali

Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na

področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč.116 Država pod določenimi

pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved,

volk ali ris.117 Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način kot dober gospodar

izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil, oziroma, če škode ni bilo mogoče preprečiti na ta način,

da je zahteval izvedbo ustreznih ukrepov (npr. postavljanje ograj, ulov) od pristojnega ministrstva. Izven teh

okvirov pa država – čeprav so divje živali, ki živijo v naravnem okolju, naravno javno dobro – za škodo, ki jo

povzroči divja žival, ne odgovarja, saj so tveganja srečanja s tako živaljo v naravnem okolju in morebitne

škode, ki jih povzročijo običajna tveganja, povezani z gibanjem v takem okolju (v danem primeru: ugriz kače).118

V odmevnem primeru je sodišče državi naložilo objektivno odgovornost za premoženjsko in

nepremoženjsko škodo, ki jo je oškodovanec utrpel ob srečanju z (zavarovanim) rjavim medvedom.119 Šlo

je za člana lovske družine, ki se je še z dvema lovcema v spomladanskem času, ko imajo medvedke

mladiče, na osrednjem območju medveda odpravil na kraj, kjer je bil medvedji brlog, pri sebi pa je imel

solzivec. Ko je zagledal polico, pred katero je bilo videti razmetan pesek, se je sam spustil navzdol proti polici,

ker ga je zanimalo, »kaj se tam dogaja«. Ko se je približal brlogu, ga je napadla medvedka. Utrpel je zelo

hude poškodbe. Sodišče je njegov prispevek ocenilo na zgolj 30 %. Ob tem velja spomniti, da čl. 92(1)

Zakona o ohranjanju narave (ZON) omogoča le povrnitev premoženjske škode, ki jo povzročijo zavarovani

sesalci in ptiči, še to pa pogojuje s tem, da oškodovanec »na primeren način in kot dober gospodar« prej stori

vse potrebno, da svoje premoženje obvaruje pred nastankom škode. Sodišče je menilo, da se povrne vsa, ne le

premoženjska škoda, kar je poskušalo utemeljiti z Zakonom o divjadi in lovstvu, ki povrnitve škode, ki jo

povzroči divjad, ne omejuje na nepremoženjsko škodo, glede škode, ki jo povzročijo zavarovane vrste sesalcev

in ptičev, pa se sklicuje na ZON. Zahtevo po predhodni izvedbi primernih ukrepov, ki jo določa ta zakon, je

sodišče prezrlo. Med primernimi ukrepi zakon našteva odvračanje, postavljanje ograd, ulov posameznih

oškodovanec prijavo ministrstvu, pristojnemu za divjad. Ministrstvo izda odločbo, oškodovanec pa lahko s tožbo zahteva odločitev

sodišča. 116 Glej čl. 54 Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov1, Ur. l. RS, št. 16/2004, 17/2008) ter Uredbo o določitvi divjadi in lovnih dob (Ur. l. RS,

št. 101/2004). Za škodo, povzročeno na lovnih površinah, odgovarja upravljavec lovišč (lovska organizacija). Posebna pravila veljajo za

škodo, ki nastane ob trku divjadi in vozila: če voznik ni vozil v skladu s pred pisi, odgovarja voznik; če je škoda nastala po krivdi

upravljavca, odgovarja upravljavec; če pa nobenemu ni mogoče očitati krivde, nosi upravljavec škodo na divjadi in voznik škodo na

vozilu. 117 Glej čl. 54(5) Zakona o divjadi in lovstvu ter čl. 92 in 93 Zakona o ohranjanju narave (ZON, Ur. l. RS, št. 56/1999, 31/2002,

119/2006, 32/2008) in Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. l. RS, št. 46/2004, 109/2004, 84/2005. 115/2007,

96/2008, 36/2009, 102/2011). 118 Vrhovno sodišče, odločba v zadevi II Ips 477/2007 z dne 18. 2. 2010. 119 Glej odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 68/2009 z dne 15. 12. 2011, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi št.

II Cp 1184/2012 z dne 16. 1. 2013.

75

osebkov in redčenje populacije. Iz tega je mogoče povzeti cilj zakona, ki je kvečjemu v varstvu kmetov, ki jim

medved povzroči škodo z napadi na domače živali, pod pogojem, da so izvedli ustrezne varstvene ukrepe. Ne

more pa biti zakon namenjen temu, da država objektivno odgovarja za kakršnokoli škodo, ki jo komurkoli

povzroči katerikoli sesalec ali ptič s seznama iz priloge Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah.

Kljub tragičnim posledicam je vendarle mogoče reči, da zakon rizika, ki izhaja iz namernega izzivanja

medvedke z mladiči v njenem brlogu, ne bi smel prenašati na davkoplačevalce. Spodbujati bi moral skrbno

ravnanje posameznikov v smislu preprečevanja nastanka škode. Ne smemo tudi pozabiti, da družba

posameznika, ki utrpi hude poškodbe, pa čeprav je sam odgovoren zanje, nikakor ne pusti na cedilu,

ampak mu prek sistemov zdravstvenega in drugih socialnih zavarovanj in dajatev priskoči na pomoč in

prevzame velik del škode v smislu zagotavljanja zdravstvenih storitev, nadomestila plače, varstva invalidov itn.

O smiselnosti objektivne odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo živali, bi veljalo ponovno razmisliti.

Prav tako bi bilo treba ponovno oceniti, ali objektivna odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo živali

zavarovanih vrst, v resnici prispeva k ohranjanju teh vrst.

Odgovornost za neupravičeno obsodbo in neutemeljen odvzem prostosti

Določena je v Zakonu o kazenskem postopku.120 Ureditev je glede temelja odgovornosti neodvisna od

splošnega obligacijskega prava. Če je bil nekdo obsojen za kaznivo dejanje, pa je bil kasneje v novem

postopku oproščen oziroma je bil postopek ustavljen, ima pravico do povrnitve škode od države, ne glede na

to, da država če se je držala predpisanih postopkov – ni ravnala protipravno. Posameznikova škoda je

vendarle posledica ravnanja države.

Država izjemoma ne odgovarja, če je k obsodbi s svojim krivim pričanjem ali na drug način namenoma

prispeval oškodovanec sam. Če je bil nekdo v priporu, pa ni bil uveden kazenski postopek oziroma je bil

postopek uveden, pa je bil v njem oproščen oziroma je bil postopek ustavljen, lahko prav tako zahteva

povrnitev škode od države. Enako velja, če je nekdo prestajal prostostno kazen, pa je bila kasneje izrečena

krajša ali drugačna kazen oziroma je bil oproščen, pa tudi, če je bila nekomu zaradi napake ali

nezakonitega dela državnega organa neutemeljeno odvzeta prostost. V vseh primerih odškodnine za

okrnitev svobode se upošteva tudi ravnanje oškodovanca: če je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam

povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, povrnitve škode ne more zahtevati. Država je dolžna povrniti tudi

stroške obrambe obtoženca, če ta v postopku ni obsojen.121 Seveda pa država za svoje protipravno ravnanje

odgovarja tudi krivdno.

Odgovornost za posledice obveznega cepljenja

Poseben primer odgovornosti predstavlja objektivna odgovornost države za nekatere posledice obveznega

cepljenja (resno in trajno zmanjšanje življenjskih funkcij, smrt), določena v Zakonu o nalezljivih boleznih,122

ki predpisuje tudi poseben način povrnitve škode.123 Razlog določitve odgovornosti je jasen: država zaradi

očitnih koristi predpiše obvezno cepljenje, če pa izjemoma zaradi cepljenja vendarle pride do škode (ki

120 X 121 Glej čl. 96 ZKP (prejšnja op.). 122 ZNB, Ur. l. RS, št. 69/1995, 25/2004, 47/2004, 119/2005. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 1253/2008 z dne 31.

5. 2012. 123 Vloga se vloži pri ministrstvu za zdravje, ki tudi odloča o odškodnini, na podlagi mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med

obveznim cepljenjem in nastalo škodo. Višina odškodnine je omejena na 62.500 evrov, v primeru smrti pa lahko odškodnino

zahtevajo tudi zakonec ali starši (največ 12.500 evrov) oziroma otroci (največ 21.000 evrov).

76

presega dajatve, zagotovljene v okviru socialnih zavarovanj), jo krije država na podlagi odškodninske

odgovornosti.

Odgovornost zaradi predlogih sodnih postopkov

Na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja država objektiv no odgovarja

tudi za škodo, ki je posledica predolgega trajanja sodnih postopkov.124 Če sodni postopek traja nerazumno

dolgo glede na okoliščine, lahko stranka, ki je poprej izčrpala t. i. pospešitveni pravni sredstvi (nadzorstveno

pritožbo in rokovni predlog), zahteva pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko

škodo v razponu od 300 do 5000 evrov, pisno izjavo Državnega pravobranilstva o kršitvi pravice do sojenja

brez nepotrebnega odlašanja ter objavo sodbe. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi

trajanja postopka po ZVPSBNO se razlikuje od splošne ureditve iz čl. 179 OZ, saj je podlaga zanjo že sam

poseg v pravico do sojenja v razumnem roku, ne pa vrsta in količina posledičnega trpljenja (gre za t. i.

objektivno koncepcijo nepremoženjske škode). Polega tega lahko stranka zahteva tudi povrnitev

premoženjske škode. Namen te odškodninske odgovornosti je bil tudi v zagotovitvi pravnega sredstva na

nacionalni ravni, s katerim bi se država izognila ob sodbam na ESČP. Danes ni dvoma, da je država

posameznikom dolžna zagotoviti sojenje v primernem roku, vendar pa so za obdobje pred uveljavitvijo

ZVPSBNO kljub temu, da gre za ustavno človekovo pravico, slovenska sodišča zavzela togo in konzervativno

stališče, da po določbah OZ (ZOR) nepremoženjska škoda zaradi predolgega trajanja sodnih postopkov ni

pravno priznana.125

Odgovornost žrtvam kaznivih dejanj

V skladu z Zakonom o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOŽKD)126 so državljani Slovenije in drugih

držav članic EU, proti katerim je bilo na ozemlju RS storjeno nasilno kaznivo dejanje (utemeljen sum),

upravičeni do povrnitve nekaterih oblik škode do določenih zneskov,127 če je verjetno, da storilec škode ne

bo povrnil. O priznanju odškodnine odloča posebna komisija. Kot smo že povedali, država na splošno

prebivalcem ne more zagotavljati, da ne bodo žrtve kaznivih dejanj. Vendar pa se je utemeljeno odločila, da

bo vsem žrtvam nasilnih kaznivih dejanj, ki na povrnitev škode od storilca ne morejo računati, pomagala s

povrnitvijo določenih oblik škode. Svojo odgovornost je omejila z najvišjimi zneski. Država poskuša tako

enakopravno obravnavati vse žrtve nasilnih kaznivih dejanj.

Odškodnina žrtvam vojnega in povojnega nasilja

Za posebno obliko odškodninske odgovornosti države gre tudi pri odškodnini žrtvam vojnega in povojnega

nasilja.128

124 Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. RS, št. 49/2006, 58/2009, 30/2010). Glej čl.

15–23. 125 Glej odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 800/2006, II Ips 591/2008 ter II Ip2 305/2009, vse z dne

24. 6. 2009. 126 Glej op. 36. 127 Glej čl. 8–18 ZOKŽD. 128 Glej Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ), Ur. l. RS, št. 18/2001, zadnja sprememba 9/2011,

ter Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), Ur. l. RS, št. 63/1995, zadnja sprememba 40/2012.

77

Odgovornost za škodo zaradi terorističnih dejanj, javnih demonstracij ali manifestacij

Poseben primer objektivne odgovornosti države predstavlja čl. 156 OZ, ki določa, da za škodo, premoženjsko

in nepremoženjsko, ki je nastala s smrtjo ali telesno poškodbo kot posledico terorističnih dejanj, javnih

demonstracij ali manifestacij, odgovarja država oziroma »tisti, ki bi jo bil po veljavnih predpisih dolžan

preprečiti«. Najprej je treba upoštevati, da je zakon (ZOR, 1978) nastal v drugačnih družbenih in pravnih

okoliščinah. Danes so javne demonstracije oziroma manifestacije del ustavno zagotovljene svobode zbiranja

in izražanja in jih ni dopustno preprečiti.129

Za škodo, povzročeno na demonstracijah ali s terorističnimi dejanji, seveda najprej odgovarja povzročitelj

sam, če ga je mogoče ugotoviti. Ker je to ugotavljanje praviloma težavno, je v interesu oškodovanca, da

zanjo odgovarja država. Navsezadnje takšna dejanja praviloma niso usmerjena zoper konkretne

oškodovance, ampak zoper državo ali lokalno skupnost, njune predstavnike, morebiti pa celo proti tujim

državam.

V takih primerih je zanimivo tudi vprašanje prispevka oškodovanca. Zgolj udeležba na demonstracijah

načeloma ne more pomeniti prispevka, udeležba pri nasilju, ki je pripeljalo do škodnih primerov, pa bi

odgovornost države morala zmanjšati ali celo izključiti.

Glede na to, da je država sicer dolžna skrbeti za javni red in mir, popolne odsotnosti škode pa ne more

zagotoviti, se zastavlja vprašanje primernosti objektivne odgovornosti za škodo na demonstracijah.

Načeloma država za svoje oblastno ravnanje odgovarja krivdno. To pomeni, da odgovornosti ni, če je storila

vse, kar je bilo glede varnosti od nje mogoče pričakovati. Ne vidim pravega razloga, zakaj bi država objektivno

odgovarjala le za škodo na javnih demonstracijah, medtem ko za škodo, nastalo v zvezi z vsemi drugimi

njenimi dejavnostmi, odgovarja krivdno.

Prepričljivejši od objektivne odgovornosti za škodo na demonstracijah je institut odgovornosti za teroristična

dejanja. Zdi se primerno, da država del tega rizika (škoda na osebah) odvzame nedolžnim žrtvam. Vendar

bi bilo treba razmisliti tudi o finančnih posledicah, ki bi jih imelo morebitno teroristično dejanje za državni

proračun, v smislu limita odgovornosti ali pa sklenitve zavarovalne pogodbe. Po drugi strani je teroristično

dejanje tudi nasilno kaznivo dejanje, zato se škoda žrtvam povrne tudi v skladu z ZOŽKD.

Poleg države pa za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, kot posledico splošnega nereda ali drugih

izrednih okoliščin, povezanih s shodom večjega števila ljudi, v skladu s čl. 157 OZ objektivno odgovarja tudi

organizator prireditve, za premoženjsko škodo, ki ni škoda na osebah, pa organizator odgovarja krivdno.

Odškodninska odgovornost za razlastitve

K odškodninski odgovornosti države v širšem smislu sodi tudi dolžnost povrnitve škode v zvezi z

razlastitvami in omejitvami lastninske pravice. Tudi tu država ne ravna protipravno, saj izvaja predpisani

postopek, vendar pa mora, kadar posamezniku omeji ali odvzame pravico zaradi prevladujočega javnega

interesa, zagotoviti ustrezno nadomestilo.130 Gre bolj za nadomestilo za »žrtvovanje« pravnih dobrin

posameznika v korist družbe kot pa za klasično odškodninsko odgovornost.

129 Organizirane morajo biti v skladu z Zakonom o javnih zbiranjih, Ur. l. RS, št. 59/2002, zadnja sprememba 39/2011. 130 Glej čl. 69 Ustave RS, čl. 93 in nasl. Zakona o urejanju prostora (ZUreP1, Ur. l. RS, št. 110/2002, 8/2003,58/2003, 337/2007,

108/2009, 80/2010).

78

6.2.4 Zaključek

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti države za protipravno izvajanje oblasti je čl. 26 URS. Vendar pa

se, ker določba podaja le nekatera najosnovnejša načela, ki so poleg tega v skladu z načeli obligacijskega

prava o odgovornosti za drugega, za presojo odškodninske odgovornosti države uporabljajo pravila

zasebnega prava o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Ob tem se zastavlja načelno vprašanje, ali je

uporaba vseh zasebnopravnih pravil o povrnitvi škode, ki so bila zasnovana na modelu krivdne povzročitve

škode enega posameznika drugemu posamezniku, primerna za razmerje med državo in posameznikom.

Strinjamo se lahko z Vrhovnim sodiščem, da pri odgovornosti države na podlagi čl. 26 URS »ne gre za

klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo

povzroči država s protipravnimi dejanji. Takšna posebna odgovornost bi terjala tudi posebno zakonsko ureditev, ki

pa je žal nimamo.«131 Zato moramo uporabljati obstoječe obligacijsko pravo.

Sodna praksa pa kaže, da kljub umeščenosti v isti sistem odgovornost države vendarle ni obravnavana

povsem enako kot odgovornost zasebnopravnih subjektov. Najprej gre za posebnosti odgovornosti države,

kakršna je denimo zahteva po hujši oziroma očitni kršitvi sodnikovih dolžnosti, ki se razlikuje od splošnih

pravil o protipravnosti. Nadalje lahko ugotovimo, da slovenska sodišča ne kažejo posebnega razumevanja za

upoštevanje zmožnosti državnega proračuna in odgovornosti države ne poskušajo omejiti, temveč ravno

nasprotno: kaže, da so – kadar je država na pasivni strani –, celo prej pripravljena ugoditi odškodninskemu

zahtevku oškodovanca. Prepoznavna je tendenca po socializaciji številnih običajnih življenjskih rizikov s

pomočjo instituta odškodninske odgovornosti države. To velja zlasti v primerih, ko škode posamezniku ni

povzročil državni organ z aktivnim ravnanjem, ampak je nastala drugače, npr. z delovanjem drugega

posameznika ali naravnega pojava, sodišča pa so jo pripisala opustitvam države.

Večjo stopnjo socializacije rizika lahko sodišča dosežejo na različne načine, npr. tako, da (pre)strogo

gledajo na dolžnosti države in denimo štejejo, da mora država posameznikom garantirati varnost pri

uporabi javnega dobra ali varnost pred posegi v človekove pravice s strani drugih posameznikov. Enak

učinek lahko sodišča dosežejo tudi tako, da v primeru, ko je na pasivni strani država, zelo skromno ocenijo

prispevek oškodovanca ali pa z razlago vzročnosti – v primeru, ko na strani države ugotovijo kakršnokoli

kršitev obveznosti, a ni povsem jasno, kako je nastala škoda –, pač štejejo, da je škoda nastala prav zaradi

opustitve oziroma drugega ravnanja države.

Institut odškodninske odgovornosti države ima seveda svoje legitimno mesto v pravnem redu. Vendar pa

nad čezmernim širjenjem odgovornosti na primere, v katerih protipravnost delovanja države ni nedvoumna,

zlasti pa nad preširoko razlago predpisov, ki državi nalagajo objektivno odgovornost za določene, brez

protipravnega ravnanja države nastale škode (dru ge povrnitvene sheme), ne moremo biti navdušeni.

Socializacija rizika v smislu (objektivne) odgovornosti države za škodo ljudem ne sporoča v zadostni meri, da

se morajo vesti skrbno in paziti nase, ampak, da bo zanje poskrbela država. Odškodninsko pravo tu ne more

izpolnjevati svoje legitimne funkcije zmanjševanja škode (prevencija). Za doseganje socializacije rizikov je

primernejša uporaba obstoječih in na načelu solidarnosti utemeljenih sistemov, kot sta zdravstveno in

invalidsko zavarovanje. Po drugi strani vztrajno naraščanje obsega odškodninske odgovornosti države zadeva

ob – v zadnjih letih posebej izrazite – proračunske omejitve. Potrebno bo razmisliti, kako je mogoče

vzpostaviti primerno ravnovesje med odškodninsko odgovornostjo države in njenimi realnimi finančnimi

zmožnostmi.

131 Sodba II Ips 387/97 z dne 8. 4. 1999.

79

7 ODGOVORNOST DRŽAVE ZA VARNOST CESTNEGA PROMETA PRI

POKLICNIH VOJAKIH - VOZNIKIH OBOROŽENIH SIL

BOOKS__PROMETNA KRIMINALITETA

KOLIZIJA PREDPISOV MED SPLOŠNIMI IN POSEBNIMI PREDPISI KOT NEGATIVNI VPLIV NA

KAZENSKOPRAVNO VARSTVO UDELEŽENCEV V CESTNEM PROMETU

mag. Boštjan Korelc, dipl. inž. tehn. prom.

Visoka šola za transportno logistiko v Rogaški Slatini

Opis: Cestni promet predstavlja pomemben delež vsake oborožene sile na področju premikov in

transporta, ki se odvija predvsem v civilnem okolju. Ker je cestni promet del vsake družbe, v

katerega so vključeni tudi drugi vozniki motornih vozil, potniki, kolesarji, pešci, so vsi udeleženci v

prometu hkrati izpostavljeni tveganju, da bomo udeleženi v prometni nesreči, ali kot povzročitelji ali

kot žrtve, je varnost cestnega prometa na obrambnem področju pomemben segment splošne

varnosti v cestnem prometu.

Predpisi, ki urejajo varnost cestnega prometa z izjemami veljajo za vse udeležence v cestnem

prometu. Izjeme in odstopi od splošnih predpisov so omogočeni po načelu »lex specialis« s

posebnimi predpisi. Kolizija predpisov med splošnimi cestnoprometnimi predpisi in predpisi na

obrambnem področju vendarle dokazujejo vznemirljiv prepad med zgolj načelnim zagotavljanjem

varnosti v prometu s strani države ter dejanskim kršenjem tega ideala s sistematičnim opuščanjem

nadzora s strani države. Nihče si ne sme zapirati oči pred omejenostjo, nepopolnostjo in

nezaneljivostjo prava, saj je zloraba mogoča praktično na vseh področjih delovanja. Obravnavano

dejansko stanje je izjemno, zato obstoja pravna praznina, ki jo je treba napolniti.

Primer hrvaškega vojaka, ki je v Italiji vozil avtobus in povzročil prometno nesrečo s smrtnimi

poškodbami ter nekaj deset hudo telesno poškodovanih udeležencev je dokaz, kako pomanjkljiv je

lahko nadzor nad obrambnim področjem in hkrati kako velika je lahko odgovornost države.

Omenjeni primer hrvaškega vojaka ni osamljen, saj tudi pripadniki Slovenske vojske v prostem času

opravljajo storitve za različna prevozna oz. avtobusna podjetja. Kljub vsem dejstvom je potrebno to

prometno nesrečo in ravnanja Slovenske vojske preučiti in analizirati tudi s strani »zakonitih zlorab«.

EU in Slovenija v svoji strategiji na področju varnosti cestnega prometa dajeta večji poudarek

prevenciji, ki omogoča večji nadzor ter hkrati učinkovitejše represije in le tako se lahko zagotavlja

višja stopnja varnosti v prometu. Pomanjkanje prevencije v cestnem prometu pogosto povzroči le

brezglavo represivnost, ki se kaže v dvigovanju denarnih kaznih za prekrške v cestnem prometu. Na

deklarativni ravni bo vsakdo dejal, da mora država gojiti obe dejavnosti v enaki meri, tako

prevencijo, kakor represivnost. Nesporno pa je dejstvo, da za preventivno dejavnost vselej zmanjka

denarja in čeprav idej in zamisli ne zmanjka. To pa je tudi eden izmed poglavitnih razlogov za

prepričanje, da spontana in sproti nastajajoča kriminalitetna politika na področju prevencije v

cestnem prometu ne more biti uspešna. Potrebna je vnaprejšnja strateška odločitev o tej dilemi, z

zagotovitvijo organizacijskih in finančnih sredstev.

Analiziral bom dejavnike, ki vplivajo na prometno varnost, pri tem pa bom poseben poudarek namenil predvsem ukrepu nadzora poklicnih voznikov tovornih vozil in avtobusov na obrambnem področju in hkrati v civilnem okolju. Pomanjkljiv nadzor in kolizija predpisov lahko predstavlja tveganje za varnost udeležencev v cestnem prometu.

Ključne

besede:

kazniva dejanja, kazensko pravo, prometna nesreča, kazenske sankcije, lex specialis, kolizija

dolžnosti, dolžno ravnanje, pravna anarhija, pravna praznina

https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napredno&stl0=KljucneBesede&niz0=Cestnoprometna+kazniva+dejanja&lang=slv

https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napredno&stl0=KljucneBesede&niz0=kazensko+pravo&lang=slv

https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napredno&stl0=KljucneBesede&niz0=prometna+nesreča&lang=slv

https://dk.um.si/Iskanje.php?type=napredno&stl0=KljucneBesede&niz0=kazenske+sankcije&lang=slv

80

7.1 UVOD

Iz pravne teorije izhaja, da ima človek temeljno pravico do varnosti cestnega prometa, kamor uvrščamo tudi

kazenskopravno varstvo. V Republiki Sloveniji kazenskopravno varstvo opredeljuje Kazenski zakonik. Cilj

raziskave je na podlagi primerjave in ocene dejanskega stanja opozoriti na nujnost sprememb pravne

ureditve področja varnosti cestnega prometa na obrambnem področju.

Raziskava osvetljuje posebne okoliščine na obrambnem področju, ki vplivajo na varnost cestnega prometa,

še posebej na varnost različnih udeležencev v cestnem prometu. Teoretično raziskovanje je vedno potrebno,

odkar se pojavljajo vprašanja varnosti v cestnem prometu in dnevno zaposluje vsako družbo. Konkretne in

absolutne varstvene zahteve v področnih oziroma posebnih predpisih so nujne, kjer izjeme niso dopustne.

Potreben je pregled vseh varstvenih zahtev, še posebej izjem, ki jih omogoča zakonodajalec oz. na

obrambnem področju enostavno delodajalec, da s posebnimi predpisi obide splošne predpise o varnosti

cestnega prometa. Raziskava kaže na kolizijo predpisov, na zanemarjanje dolžnega ravnanja države oz.

delodajalca, ki je v tem primeru Slovenska vojska.

Predpisi na obrambnem področju povzemajo splošne predpise o varnosti cestnega prometa, a vendar v

številnih primerih odstopajo od splošnih predpisov, ki zagotavljajo varnost v prometu. V kolikšni meri si je

Slovenska vojska kot »delodajalec« zagotovila odstopanja od splošnih predpisov in kako le ta vpliva na

splošno varnost v cestnem prometu ter ali so tveganja sprejemljiva za življenja in zdravje udeležencev

cestnega prometa, je vprašanje, na katerega mora odgovoriti država, še posebej iz razloga njene

odgovornosti.

Načelo »lex specialis«, ki bi lahko pomenil pravico do zlorabe oziroma uvod v pravno anarhijo in pravno

praznino. Kako pravna praznina oz. pravica do zlorabe vpliva na varnost cestnega prometa, bo predstavljeno

skozi očitno kolizijo predpisov, ki urejajo varnost cestnega prometa na obrambnem področju. Ker gre za

razmerje med splošnimi in posebnimi predpisi na obrambnem področju, je le to razmerje potrebno analizirati

z vidika poseganja v pravice udeležencev v cestnem prometu.

Za pravno odločanje je poglavitno, da se ustvarjalec kateregakoli pravnega akta vedno giblje v normativnem

okviru. Relativna (ne)določnost oziroma izjeme iz normativnega okvira omogočajo, da oblikovalec nižjega

pravnega akta deluje nasprotujoče, torej v koliziji. Preprečevanje sistemskih lukenj, ki omogočajo kršitve, ali

pa omogočajo opustitev nadzora in izogibanje tehničnim ukrepov, s katerimi se vpliva na vedenje voznikov,

pomeni pomemben odstop od varnosti. Raziskava je zato usmerjena k preverjanju učinkovitosti nadzora, ki

je ključni segment pri represiji oziroma kazenskopravnemu varstvu udeležencev v cestnem prometu. Nadzor

predstavlja pomemben člen v prizadevanjih za boljšo prometno varnost in s tem povezano mobilnostjo. Ko

odpovedo vsi ostali mehanizmi, nastopi prisila, ki se lahko sproducirana le skozi nadzor. V prihodnje se bodo

uvajala nova tehnična sredstva, s katerimi je mogoče zagotoviti učinkovitejši in stalen nadzor. Poudarek bo

na večji vidnosti ozirom prisotnosti nadzornikov in večjemu pričakovanju udeležencev v cestnem prometu, da

bodo sankcionirani, če se ne bodo ravnali po predpisih. Če predpisi omogočajo izjeme, potem so

prizadevanja države za večjo varnost zgolj zavajajoče ravnanje, ki ustvarja pravno anarhijo, nezaupanje v

pravni red in rušenje pravne države. Hrvaški vojak je s povzročitvijo prometne nesreče in hudih posledic

pokazal, kako hitro se bliža čas streznitve in razočaranja, hkrati pa čas, ko se bodo odgovorni izogibali svoji

odgovornosti. Izogibanje odgovornosti pomeni le priznanje za nestrokovnost in nepoučenost.

81

7.2 PRIMER HRVAŠKEGA VOJAKA, KI JE VOZIL AVTOBUS IN POVZROČIL PROMETNO NESREČO

S SMRTNIMI POŠKODBAMI

Avtobus s hrvaškimi turisti je na italijanski avtocesti zletel s ceste in se prevrnil. Voznik naj bi zaspal za

volanom. Umrl je en potnik, 75 ljudi pa je bilo v nesreči ranjenih. Voznik avtobusa, ki naj bi 1. maja 2014 na

italijanski avtocesti povzročil nesrečo, v kateri je umrla ena oseba, več ljudi pa je bilo ranjenih, naj bi bil

zaposlen v hrvaški vojski. Za vožnjo ni imel odobritve svojih nadrejenih, zato je hrvaška vojaška policija

odprla preiskavo primera.

Uradno je hrvaška vojska potrdila le, da preiskuje nek primer. Na dan so prišle podrobnosti o nesreči

hrvaškega avtobusa, in sicer naj bi bil voznik naj aktivni pripadnik hrvaške vojske, ki naj bi v prostem času

vozil avtobus za zasebnega delodajalca. Šlo naj bi namreč za pripadnika hrvaških oboroženih sil, ki je bil

prerazporejen na dolžnost voznika prometnega oddelka glavnega štaba hrvaških oboroženih sil. "1. maja

2014 je izven službenih obveznosti, na svoj prost dan, vozil avtobus drugega delodajalca in bil na ta način

udeležen v prometni nesreči v Italiji, v kateri je ena oseba umrla," je zapisano v sporočilu za javnost hrvaške

vojske.

Ob tem so na obrambnem ministrstvu še zapisali, da je zaposlenim v oboroženih silah prepovedano

opravljati dejavnosti za druge pravne osebe. "To je mogoče le v izjemnih primerih, ki jih odobri obrambno

ministrstvo, če ta dejavnosti ni v nasprotju z interesi službe. Vendar pa ta voznik ni imel odobritve ministrstva

in o tem svojih nadrejenih sploh ni obvestil," še dodajajo.

Voznika je zaposlil prevoznik Darko Tours, pri katerem je prevoz po Italiji naročila turistična agencija Alga

Travel.

7.3 EU IN RS SI PRIZADEVATA POVEČATI STOPNJO VARNOSTI CESTNEGA PROMETA Z

UVAJANJEM NOVIH TEHNOLOGIJ NADZORA

Republika Slovenija je s paleto ciljev in aktivnostmi za izboljšano varnost v cestnem prometu povezana s

globalizacijo odgovornosti. EU s svojimi predpisi in Belo knjigo povezuje vse članice in diktira smernice za

evropsko prometno politiko. EU je svojimi institucijami izdala dokumente in resolucije, kjer so strjeni načrti za

večjo varnost v cestnem prometu. Dokumenti so zavezujoči za vse članice EU in tako tudi za Slovenijo.

Izkušnje so pokazale, da bi bilo treba za zagotovitev uspešnosti in učinkovitosti tahografskega sistema

izboljšati nekatere tehnične elemente in postopke nadzora. Uporaba tahografov, ki so povezani z globalnim

satelitskim navigacijskim sistemom, je ustrezen in stroškovno učinkovit način za avtomatsko zapisovanje

položaja vozila ob določenih urah med dnevnim delovnim časom, da se podpre delo inšpektorjev med

nadzorom. Direktiva 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta zahteva, naj države članice opravijo

minimalno število cestnih preverjanj. Komunikacija na daljavo med tahografom in nadzornimi organi zaradi

cestnega preverjanja olajša ciljna cestna preverjanja, kar omogoča zmanjšanje upravnih obremenitev, ki

nastajajo z naključnimi pregledi prevoznih podjetij. Inteligentni prometni sistemi (ITS) lahko pomagajo pri

obravnavanju problemov ter prevenciji in represiji. Zato bi bilo treba v tahografih zagotoviti standardizirane

vmesnike, da se zagotovi njihova interoperabilnost z aplikacijami ITS. EU je pri varnosti cestnega prometa

sprejela številne ukrepe, prav tako Republika Slovenija, medtem ko Slovenska vojska iz leta v leto odstopa

od splošnih predpisov, ki urejajo varnost cestnega prometa. Ali je stopnja varnosti v zvezi z varnostjo

cestnega prometa zagotovljena na kakšen drug način, je vprašanje, na katerega bi morala Slovenska vojska

oziroma država predhodno odgovoriti, še preden se sprejemajo predpisi, ki v precejšnji meri odstopajo od

splošnih predpisov glede varnosti cestnega prometa.

82

V Republiki Sloveniji se pridobi ustrezno kartico pri izdajatelju kartic. RS je vpeljala sistem, ki omogoči skupni

nadzor nad izdajo pametnih tahografskih kartic oziroma digitalnih kartic. Sistem je dostopen nadzornim

organom tudi pri izvajanju nadzora na cesti in v prevoznih podjetjih. Kartico se izda tistim voznikom, ki so do

takšne kartice upravičeni. Voznik mora imeti vozniško dovoljenje vsaj B kategorije in mora imeti stalno

bivališče v državi članici EU. Kartica identificira voznika, zagotavlja, da podatki o opravljeni vožnji, ki se

beležijo na enoti odgovarjajo identiteti voznika ter da beležijo sleherno aktivnost voznika. Na kartici je slika in

podpis voznika, katera veljavnost je največ pet let. Voznik ima lahko samo eno veljavno kartico voznika, ne

glede na to, pri katerem delodajalcu oziroma prevozniku opravlja vožnje.

7.4 KOLIZIJA PREDPISOV IN DOLŽNOSTI MED SPLOŠNI IN POSEBNIMI PREDPISI

Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem

prometu (pravilnik) opredeljuje pogoje za

udeležbo vojaških vozil in voznikov v cestnem

prometu, ki pa bistveno odstopa od splošno

veljavnih cestnoprometnih predpisih. Na

podlagi omenjenega pravilnika ni mogoče

izključiti kazensko odgovornost zoper varnost

javnega prometa za poklicne vojake - voznike,

kjer v drugem odstavku 323. člena Kazenskega

zakonika Republike Slovenije (KZ) opredeljuje,

da se storilec kaznuje z zaporom do osmih let

in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

Inkriminacija kaznivih dejanj zoper varnost

javnega prometa je izpolnjena s povzročitvijo

prometne nesreče.

Ob dejstvu, da so oborožene sile posebna družbena in nacionalna institucija z določenimi principi in

posebnostmi v strukturi in funkcionalnem delovanju, so pri pripravi spornih predpisov na obrambnem

področju verjetno tudi zagovarjali obstoječo kolizijo dolžnosti in s tem omogočili izogibanje nadzoru. Oblastna

elita oboroženih sil ali posamezni poveljniki na oblasti s svojim odnosom do pripadnikov in do obrambnih

zadev kakor tudi s tem, kdaj in kako uporabijo različne metode za dosego svojih ciljev lahko pomeni, da

različno opredeljujejo raven pravic svojim pripadnikom. Z drugimi besedami, oborožene sile pogosto

poskušajo predimenzionirati pomen svoje obrambne vloge in s tem sebi povečajo možnosti za poseganje v

pravice podrejenih. Tako lahko na eni strani vzpostavljanje avtoritete v oboroženih silah pomeni grob poseg

v pravice pripadnikov, na drugi strani pa ni ustreznih mehanizmov nadzora, ki bi preprečili kakršnokoli obliko

zlorabe oziroma bi odkrili različne oblike kršitev s strani vojaških vodij oziroma poveljujočih in nenazadnje

takšne posege tudi sankcionirali. Oborožene sile bi morale ravno zaradi svojevrstnosti dela in posebne

naravnanosti, ki se kaže v hierarhiji, poslušnosti, načinu dela, namenjati večjo pozornost pravicam

pripadnikov oboroženih sil, še posebej pravicam vojakov.

Ker cestni promet predstavlja pomemben delež vsake oborožene sile na področju premikov in transporta, ki

se odvija predvsem v civilnem okolju in v katerega so vključeni tudi drugi udeleženci javnega prometa, mora

ravnanje vojaške starešine predstavljati tudi odgovornost do posledic v cestnem prometu.

Poklicni vozniki na obrambnem področju so večinoma vojaki, kateri na podlagi pravilnika neizpolnjujejo

enakih zahtev za udeležbo v cestnem prometu, kakor drugi udeleženci. Slovenska vojska kot delodajalec ne

izvaja dolžnega ravnanja, kakor druga prevozna podjetja, ki izvajajo prevoze v cestnem prometu. Zato

obstajajo velike razlike oziroma odstopanja, ki lahko in tudi dejansko vplivajo na varnost cestnega prometa.

Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu, Uradni list RS, št. 94/2011 z dne 25. 11. 2011

1. člen (vsebina pravilnika)

(1) S tem pravilnikom se ureja: - promet organizirane kolone vojaških vozil Slovenske

vojske (v nadaljnjem besedilu: vojaško vozilo) in posameznih vojaških vozil;

- hitrost vozil v organizirani koloni vojaških vozil; - način prevoza in število oseb, ki se smejo prevažati na

vojaških vozilih; - kategorija vozniškega dovoljenja voznikov vojaških vozil; - usposobljenost voznikov vojaških vozil.

(2) Za vojaški cestni promet vojaških vozil vojsk drugih držav se uporabljajo predpisi, ki urejajo pravila cestnega prometa, če z mednarodnimi pogodbami posamezno vprašanje ni urejeno drugače.

https://www.uradni-list.si/1/index?edition=201194#!/Uradni-list-RS-st-94-2011-z-dne-25-11-2011

83

Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih

(ZDCOPMD) je predpis, ki naj bi zagotavljal ustrezno varnost tako voznikov tovornih vozil oziroma

avtobusov, kakor tudi varnost vseh drugih udeležencev v cestnem prometu. Posledice prometnih nesreč, kjer

so udeležena težka tovorna vozila so za udeležence v cestnem prometu mnogo večje, hkrati pa je dolžnost

države, da zagotovi primerno stopnjo varnosti cestnega prometa. Zato je treba varnost, zavarovanje življenja

in zdravje ljudi obravnavati širše, kjer ne gre le za varnost vojaških vozil in premoženja, temveč tudi potnikov

in drugih udeležencev v cestnem prometu.

7.4.1 Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu

Največja in najbolj tvegana odstopanja se

kažejo ravno pri neobvezni uporabi »kartic

voznika« oziroma tahografov pri tovornih vozilih

in drugih bojnih vozilih na obrambnem

področju, ki so udeležena v cestnem prometu.

Tahografi so obvezni le v avtošoli Slovenske

vojske in v avtobusih.

Minister za obrambo je na podlagi 11. člena

Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki

opredeljuje pooblastila ministrov in nadzor nad

izvajanjem tega zakona in druga posebna

določila ter na podlagi 18. člena Zakona o

voznikih (ZVoz), Uradni list RS, št. 109/2010 z

dne 30. 12. 2010, ki opredeljuje pooblastila

ministra, pristojnega za obrambo, izdal Pravilnik

o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu.

Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu je pravni akt, na podlagi katerega se ureja uporaba

vojaških vozil v cestnem prometu. S tem pravilnikom se ureja promet organizirane kolone vojaških vozil SV,

hitrost vozil v organizirani koloni vojaških vozil, način prevoza in število oseb, ki se smejo prevažati na

vojaških vozilih, kategorija vozniškega dovoljenja voznikov vojaških vozil ter usposobljenost voznikov

vojaških vozil.

7.4.2 Pripadniki vozniki ne uporabljajo kartic voznika za vožnjo tovornih vozil in bojnih vozilih

Kolizija predpisov oziroma kar zloraba med

splošnimi cestnoprometni predpisi in predpisi

na obrambnem področju, ki omogoča

precejšnjemu številu pripadnikov SV, da se

izognejo uporabi digitalnih ali analognih kartic

voznika, izhaja iz tretjega člena Pravilnika o

udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu

(pravilnika). Prvi odstavek 3. člena sicer

opredeljuje, da se vojaška vozila lahko v

cestnem prometu uporabljajo le, če

izpolnjujejo predpisane pogoje za udeležbo v

Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu, Uradni list RS, št. 94/2011 z dne 25. 11. 2011

3. člen (udeležba vojaških vozil v cestnem prometu)

(1) Vojaška vozila se lahko v cestnem prometu uporabljajo le, če izpolnjujejo predpisane pogoje za udeležbo v cestnem prometu.

(2) Tahograf se uporablja v tovornih vojaških vozilih, na katerih se usposabljajo kandidati za voznike v šoli vožnje Slovenske vojske in v vojaških avtobusih.

(3) Na vojaških vozilih iz prejšnjega odstavka se tahograf uporablja v skladu s predpisi, ki urejajo delovni čas mobilnih delavcev ter predpisi, ki urejajo zapisovalno opremo v cestnih prevozih.

Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-UPB2), Uradni list RS, št. 82/2013 z dne 8. 10. 2013

11. člen

(pooblastila ministrov)

(4) Minister, pristojen za obrambo, v soglasju z ministrom,

pristojnim za promet, podrobneje predpiše izjeme glede

prometa vojaške kolone vozil.

Zakon o voznikih (ZVoz),

Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30. 12. 2010

18. člen (pooblastila ministra, pristojnega za obrambo)

Minister, pristojen za obrambo, v soglasju z ministrom, pristojnim za promet, podrobneje predpiše način in pogoje za vožnjo vojaških vozil, pri čemer določi zlasti število oseb in pogoje za prevoz oseb ter kategorijo vozniškega dovoljenja in vojaško usposobljenost voznikov.

http://www.uradni-list.si/1/index?edition=2010109#!/Uradni-list-RS-st-109-2010-z-dne-30-12-2010


https://www.uradni-list.si/1/index?edition=201194#!/Uradni-list-RS-st-94-2011-z-dne-25-11-2011

https://www.uradni-list.si/1/index?edition=201382#%21/Uradni-list-RS-st-82-2013-z-dne-8-10-2013


84

cestnem prometu, vendar pa drugi odstavek ta istega 3. člena pravilnika opredeljuje, da se v Slovenski vojski

tahograf uporablja le v tovornih vozilih, na katerih se usposabljajo kandidati za voznike v šoli vožnje

Slovenske vojske in v vojaških avtobusih.

Leta 2006 je bila sprejeta Uredba (ES) št. 561/2006, ki je določila, da morajo biti vozila, ki so dana v uporabo

po 1. maju 2006 opremljena z digitalno snemalno opremo – digitalni tahograf. Digitalni tahograf nadomesti

analogne tahografe in zapisuje voznikove čase voženj in počitka na pomnilniške kartice, ki zamenjajo tako

imenovane papirnate tahografske vložke. Vendar pa pripadniki, ki so poklicni vozniki pri vožnji tovornih vozil

v okviru Slovenske vojske ne uporabljajo ne digitalnih tahografov, niti preteklih analognih tahografov, ki so

temeljni pogoj za udeležbo motornih vozil v cestnem prometu ter hkrati oblika nadzora v zvezi z omejitvami,

ki jih opredeljuje ZDCOPMD.

V praksi to pomeni, da nihče od poklicnih vojakov – voznikov ne uporablja digitalnih, niti analognih kartic

voznika. Nadzorne institucije na podlagi 3. člena pravilnika dejansko ne preverjajo morebitnih kršitev glede

dnevnega in tedenskega počitka, prekoračitve dnevne dolžine vožnje in prekoračitve neprekinjenega časa

vožnje. Na obrambnem področju ne odkrivajo manipulacij s tahografi, kot so »rezervno« stikalo za tahograf

pod armaturno ploščo ali pa voznik z daljinskim upravljalnikom »počival«, medtem ko je vozilo potovalo, kar

so sicer pogoste manipulacije v cestnem prometu, saj posebni predpisi vse te omejitve za pripadnike

oboroženih sil izključujejo.

Na podlagi predpisov je pričakovano in logično, da poklicnih vojakov – voznikov v tej državi nihče ne nadzira,

a vendar se je potrebno vprašati, kako veliko nevarnost to predstavlja za življenje in zdravje pripadnikov ter

hkrati tudi za življenje in zdravje ostalih udeležencev v cestnem prometu.

7.4.3 Pripadniki vozniki uporabljajo le analogne tahografe pri avtobusnih prevozih

Poklicni vojaki – vozniki, ki opravljajo vožnje z avtobusi pa na podlagi 2. odstavka 3. člena pravilnika morajo

uporabljati tahograf. Pri tem pravilnik ne opredeljuje, ali se uporablja analogni tahograf, ali se mora

uporabljati digitalna oblika tahografa. Izbira je prepuščena Slovenski vojski in njeni opremljenosti motornih

vozil. Poklicni vojaki – vozniki avtobusov uporabljajo zastarale analogne tahografe (v papirnati obliki), katere

sicer lahko nadzorujejo nadzorne institucije, zlasti vojaška policija. Vendar se je potrebno zavedati, da

pripadniki vozniki lahko izven rednega delovnega časa pri različnih avtobusnih in transportnih podjetjih

nadaljujejo z vožnjo avtobusov ali tovornih vozil preko »kartice voznika«, ki jih prejmejo na povsem zakonit

način, katere v rednem delovnem času ni potrebno uporabljati. Primer hrvaškega vojaka ni osamljen, saj

socialna stiska pri vojakih SV prav tako sili k dodatnemu delu izven rednega delovnega časa.

Tahografov v SV nihče ne preverja redno oziroma je nadzor pomanjkljiv, prav tako nihče ne preverja

pripadnikov – poklicnih voznikov kaj počno v svojem prostem času oziroma ali kasneje vozijo tovornega

vozila in avtobuse preko veljavnih in izdanih »kartic voznika«. Ker tudi zasebni delodajalec oziroma podjetje

ne preverja, pa čeprav ZDCOPMD to dolžnost nalaga, so ravnanja poklicnih vojakov – voznikov »zakonita

zloraba«.

Pripadniki vozniki SV pogosto vozijo tudi otroke in se odzivajo na klic različnih društev in skupin. Zakon o

motornih vozilih v 45. členu opredeljuje, da vozila za prevoz skupine otrok mora poleg splošnih zahtev za

vozila, predpisanih v tem zakonu, izpolnjevati tudi predpisane posebne tehnične zahteve, s katerimi se

zagotovi ustrezna varnost otrok.

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:02006R0561-20100604&qid=1418131116618&from=EN

85

7.4.4 Poklicni vojak lahko pridobi kartico voznika brez omejitev

Ali bi smela upravna enota izdati »kartico voznika« pripadniku, če je ta poklicni pripadnik - voznik v SV,

čeprav jo zahteva preko zasebnega prevoznega podjetja? SV sicer podaja soglasja za opravljanje določenih

nalog izven delovnega časa, kar zahteva in opredeljuje zakon o obrambi, vendar se postavlja vprašanje, ali

je to soglasje dovolj učinkovit ukrep države, da prepreči tveganja in posledice prometnih nesreč v cestnem

prometu. Ali SV kot predstavnik delodajalca izvaja nadzor nad morebitnimi zlorabami in kdo dejansko

zlorablja predpise, ali Slovenska vojska, ali zasebno podjetje.

Nadzor cestnega prometa se v civilnem okolju preverja le preko »kartice voznika« in počitke, ki so razvidni iz

kartice voznika oz. analognih tahografov. Vendar večina pripadnikov SV ne uporabljajo na rednem delovnem

mestu niti analognih tahografov, nihče pa »digitalnih kartic voznika«, medtem ko izven rednega delovnega

časa, pri zasebnem transportnem podjetju uporablja »kartico voznika«. Tako je očitno, da država nima

nikakršnega nadzora nad poklicnimi vozniki – pripadniki. To velja tako za pripadnike – poklicne voznike

tovornih vozil, kakor tudi za avtobuse. S tem so tveganja enostavno previsoka in nesprejemljiva za pravno

državo.

7.5 NADZOR NAD VARNOSTJO CESTNEGA PROMETA NA OBRAMBNEM PODROČJU

Slovenska vojska in druge oborožene sile so specifične organizacije s svojimi principi delovanja, zato je tudi

nadzor specifičen. Ali ima država tudi kakšen učinkovit nadzor nad ravnanjem Slovenske vojske in

poveljniško strukturo? Na tahografu ugotovljen ustrezen počitek še ne pomeni, da je voznik spočit.

Pogoji za počitek voznikov tovornjakov ne omogočajo počitka, ki ga določa delovnopravna zakonodaja za

delavce in še posebej strožja za poklicne voznike. Varnost in zdravje pri delu poklicnih voznikov in ostalih

udeležencev v cestnem prometu je zato ogrožena, na žalost mnogokrat tudi življenja, kar se je v preteklih

dneh nedvomno ponovno izkazalo.

7.5.1 Zakon o motornih vozilih

Zakon o motornih vozilih v 67. členu opredeljuje, da

če ni z zakonom določeno drugače, inšpektorji

inšpektorata, pristojnega za promet, nadzirajo

tehnično brezhibnost vseh vozil v cestnem prometu.

Vendar pa Zakon o pravilih cestnega prometa,

Zakon o voznikih in nenazadnje tudi Zakon o

motornih vozilih daje pristojnost ministru za

obrambo, da oblikuje nadzor nad vojaškimi vozili v

cestnem prometu. To pa pomeni, da Policija in druge

institucije nimajo možnosti izvajati nadzora nad vojaškimi vozili in tako nimajo pooblastil in pristojnosti

zagotavljati varnosti v javnem prometu, pa čeprav gre za dolžno ravnanje.

7.5.2 Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu opredeljuje tudi nadzor

Pravilnik o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu opredeljuje tudi nadzor in usmerjanje vojaškega

cestnega prometa. Nadzor vojaškega cestnega prometa obsega nadzor vojaških vozil, voznikov vojaških

vozil ter tovora in potnikov v in na vojaških vozilih. Drugi odstavek 15. člena Pravilnika sicer opredeljuje, da

Zakona o motornih vozilih

67. člen (inšpekcijski nadzor)

(6) Če ni z zakonom določeno drugače, inšpektorji inšpektorata, pristojnega za promet, nadzirajo tehnično brezhibnost vseh vozil v cestnem prometu. Usklajevanje dela z drugimi stvarno pristojnimi inšpekcijskimi organi za nadzor vozil za posebne vrste prevozov se opravlja v skladu s predpisi o inšpekcijskem nadzoru.

86

nadzor vojaškega cestnega prometa izvajata vojaška policija in policija. Tako se postavlja vprašanje, na

podlagi katerih predpisov bo izvajala nadzor

vojaška policija oziroma na podlagi katerih

predpisov pa bo izvajala nadzor vojaškega

cestnega prometa policija. Pristojnosti ministra za

obrambo so kljub posebnim predpisom omejene,

saj ne more odrejati pristojnosti in pooblastila

pooblaščenih uradnih oseb policije.

Tretji odstavek opredeljuje, da usmerjanje

voznikov vojaških vozil v cestnem prometu

izvajajo vojaška policija, posebne vojaške enote

in policija. Pri tem se postavi vprašanje, ali

policija prevzema odgovornost za varnost v

cestnem prometu tudi v primerih, ko poklicnih

pripadnikom – voznikom ni potrebno upoštevati

socialno zakonodaja na področju mobilnih

delavcev in za morebitne zlorabe pri izdajanju

ukazov vojaških vodij. V praksi so ravnanja

policije pričakovana in so skladna z njihovim

dolžnim ravnanjem, vendar pa ne morejo

preverjati kakršnihkoli oblik zlorab, ki se lahko izvajajo na obrambnem področju.

7.5.3 Inšpektorat za obrambo Republike Slovenije (IRSO)

Inšpektorat Republike Slovenije za obrambo je organ v sestavi Ministrstva za obrambo in opravlja

inšpekcijski nadzor na obrambnem področju. Delovno področje inšpektorata opredeljujejo 86. člen Zakona o

obrambi, 42.a člen Zakona o tajnih podatkih in 45. člen Zakona o prekrških. Inšpekcijski nadzor opravljajo

inšpektorji za obrambo kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi.132

Inšpektorat je skladno z Zakonom o prekrških tudi prekrškovni organ, inšpektorji za obrambo pa pooblaščene

uradne osebe za vodenje prekrškovnega postopka na prvi stopnji.

Inšpektorat, ki ga sestavljata Sektor za inšpekcijo vojaške obrambe in Sektor za inšpekcijo civilne obrambe,

upravnih in strokovnih zadev obrambe, vodi glavni inšpektor za obrambo.

Sektor za inšpekcijo vojaške obrambe opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem predpisov ter aktov

vodenja in poveljevanja na področju vojaške obrambe. Pri tem izvaja zlasti inšpekcije vojaškega

izobraževanja in usposabljanja, logistične zagotovitve, usposobljenosti za izvajanje ukrepov pripravljenosti in

mobilizacije poveljstev, enot in zavodov SV, ugotavljanja pripravljenosti poveljstev, enot in zavodov

SV, nabav, stanja in vzdrževanja materialnih sredstev v SV ter opravlja operativna dela za inšpektorat.

Sektor za inšpekcijo civilne obrambe, upravnih in strokovnih zadev obrambe opravlja inšpekcijski nadzor nad

izvajanjem predpisov na področju civilne obrambe, ter inšpekcijski nadzor na področju upravnih in strokovnih

zadev na ministrstvu in v Slovenski vojski zlasti na področju izvajanja obrambnih dolžnosti ter kadrovanja za

Slovensko vojsko, komunikacijskega in informacijskega sistema ter upravnih zvez, finančnega poslovanja in

132 http://www.mors.si/index.php?id=12

Pravilnika o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu

15. člen

(nadzor in usmerjanje vojaškega cestnega prometa)

(1) Nadzor vojaškega cestnega prometa obsega nadzor vojaških

vozil, voznikov vojaških vozil ter tovora in potnikov v in na

vojaških vozilih.

(2) Nadzor vojaškega cestnega prometa izvajata vojaška policija in

policija. Opremljenost vojaške policije za izvajanje nadzora

vojaškega cestnega prometa se določa s formacijo.

(3) Usmerjanje voznikov vojaških vozil v cestnem prometu izvajajo

vojaška policija, posebne vojaške enote in policija.

(4) Posebne vojaške enote iz prejšnjega odstavka usmerjajo

vojaški cestni promet tako, da nadzorujejo posamezne

prometne točke, postavljene vzdolž prometnic ter usmerjajo in

pospešujejo pretok vojaških vozil, pri tem pa nimajo pristojnosti

in pooblastil vojaške policije. Posebne vojaške enote morajo

biti za usmerjanje vojaškega cestnega prometa posebej

usposobljene. Pripadniki posebnih vojaških enot morajo med

usmerjanjem vojaškega cestnega prometa nositi telovnik živo

rumene ali oranžne barve z vdelanimi odsevnimi trakovi bele

barve.

http://www.mors.si/index.php?id=12

87

varovanja objektov. Izvaja inšpekcijski nadzor nad skladnostjo prometa in proizvodnje vojaškega orožja ter

opreme s predpisi. Opravlja tudi naloge s področja pravnih zadev in finančnega načrtovanja inšpektorata.

7.6 ODGOVORNOST DRŽAVE ZA VARNOST CESTNEGA PROMETA

Odgovornost države v cestnem prometu je visoka, saj ne zavzema samo ene institucije ali eno osebo, pač

pa sklop institucij, organov in vseh udeležencev v prometu, kakor tudi dejanja, ki se zgodijo na cesti, še

posebej tista, ki nosijo kazenskopravno varstvo udeležencev v cestnem prometu. Obveznost države povrniti

škodo nastane, ko gre za protipravno ravnanje državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih

pooblastil. V cestnem prometu gre za subjektivno odgovornost oziroma krivdno povzročitev škode, kjer se z

dokazom nekrivde oziroma zadostne skrbnosti razbremenjuje odgovorna oseba. Varnost cestnega prometa

tako predstavlja odgovornost države, ki ima s svojimi institucijami tudi moč in vpliv nad dogajanjem v

cestnem prometu. Država odgovarja, če se ugotovi, da ni izpolnila svojih obveznosti, in ji je to mogoče

očitati, med tem ravnanjem in škodo pa obstaja vzročna zveza.

Potrebna je ugotovitev, da je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v

konkretnih okoliščinah dolžno. Vsebino dolžnosti oziroma ravnanja v skladu s pravom določajo pravne

norme, iz katerih se lahko razbere interese tretjih oseb, ki so oškodovanci in jih je država dolžna varovati.

Zato je skrb in odgovornost za raven kakovosti pravnih predpisov sestavni del prizadevanj za uspešno

delovanje in ohranjanje pravne države. Predpisi so tista podlaga pravne države, s katero je določen pravni

red, urejeno delovanje državnih organov, ravnanje njenih pravnih subjektov in njihova medsebojna pravna

razmerja. Vsebinsko ustrezni, pravno pravilni in nomotehnično urejeni, so samo eden, vendar pa hkrati

nepogrešljiv pogoj za učinkovitost prava in delovanje države kot pravne države. Kakovost predpisa je v prvi

vrsti odvisna od njegove vsebine, od tega, ali predpis normira prava vprašanja, ali država (ali drug

normodajalec) s predpisovanjem in prepovedovanjem različnih ravnanj uspešno usmerja družbeni razvoj, ne

da bi jim postavljala nepotrebne zahteve.

Splošni cestnoprometni predpisi opredeljujejo minimalne pogoje za udeležbo vozil v cestnem prometu ter s

tem za varnost cestnega prometa, ki jih je predpisala država. Pri tem pa država nastopa v različnih vlogah,

kot izvrševalec oblasti, kot zakonodajalec, kot delodajalec v delovnih razmerjih, kot stranka v poslovnih

razmerjih in v drugih vlogah. Kot velja za osebno odgovornost oziroma odgovornost posameznika in druge

pravne osebe, velja tudi za državo, da odgovarja za škodo in posledice, če jo povzroči s protipravnim ali pa

malomarnim izvajanjem svojih nalog. Odgovornost države, ki se izraža na obrambnem področju v povezavi z

varnostjo cestnega prometa, je zelo kompleksna, sistematična in pogosto prikrita javnosti. Gre za vprašanje

o dolžnem ravnanju države in njenih institucij oziroma o njeni javnopravni protipravnosti, ki se kaže na koliziji

predpisov, koliziji dolžnosti in tudi na malomarnem ravnanju, ki se kaže na kazenskopravnem varstvu

udeležencev v javnem prometu. Ne gre le za razmerje med delodajalcem in delojemalcem, temveč gre v

precejšnji meri za odgovornost države, ki s svojimi ravnanji neposredno ali posredno lahko povzroči ali

omogoča okolje, na podlagi katerega se poveča stopnja tveganja v cestnem prometu in s tem tudi posledice.

Varnost cestnega prometa je pomemben pokazatelj razvoja družbe, ki se v cestnem prometu kažejo kot

prometne nesreče in kjer spremljamo izgube življenj ter hude invalidnosti. Posledice prometnih nesreč so

nenadomestljive ter nepopravljive izgube v družinah, podjetjih in v družbi na splošno. Zato je varnost v

cestnem prometu pomembno družbeno vprašanje. Kako pomembno vprašanje pa je varnost cestnega

prometa v okviru oboroženih sil oziroma v okviru SV, se kaže na opredeljenih kolizijah predpisov in zlorabah.

Republika Slovenija je znana kot država z zelo visokimi globami glede na prihodek prebivalcev, vendar zgolj

zviševanje glob za prekrške ne predstavlja učinkovitega ukrepa, ki bi izboljšal varnost v cestnem prometu.

Potreben je sistemski pristop na vseh področjih in na varnost v cestnem prometu je treba gledati kot na

88

verigo varnosti, ki je tako varna, kot je varen njen najšibkejši člen. Najšibkejši člen v verigi varnosti je prav

gotovo človek. Človek s svojim ravnanjem predstavlja največje tveganje v cestnem prometu.

7.7 PRAVICA DO POVRAČILA ŠKODE

Pravica do povračila škode je v Ustavi določena kot človekova pravica v 26. členu Ustave, ki v prvem

odstavku določa: » Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne

druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim

protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za splošno določbo,

ki ne določa načina uresničevanja te pravice. Ustava v drugem odstavku 15. člena prepušča zakonodajalcu,

da predpiše način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je

to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Za uresničevanje odškodninske

odgovornosti države 26. člen Ustave ne določa izrecnega pooblastila zakonodajalcu, da bi konkretiziral to

ustavno določbo; zakonodajalec pa tega področja tudi ni posebej uredil.

Navedena določba 26. člena Ustave je ena od določb, ki varuje načelo pravne države. Država je svojo

oblastno funkcijo dolžna izvajati v skladu z Ustavo in zakoni tako, da ne ogroža premoženje in življenje

njenih prebivalcev, da ne posega v njihovo dostojanstvo, osebno svobodo in druge njihove človekove

pravice. Če tega ne upošteva odgovarja za posledice.

Oškodovanec lahko vloži zahtevek za povračilo premoženjske ali nepremoženjske škode na sodišču, kjer

nastopa kot enakovredna stranka. Vendar prvenstveni namen odškodninske odgovornosti ni v povračilu

škode, ampak v odpravi protipravnosti in preprečitvi škode. Cilj je, da država izvaja svoje naloge v skladu z

Ustavo in zakoni in svoja nepravilna ravnanja odpravi, če je to v konkretnem primeru še mogoče. Sicer pa

odškodninski zahtevek ima preventivno funkcijo za ravnanja države v naprej.

Ustavno sodišče je v dosedanjih ustavnosodnih presojah uveljavilo stališče, da na splošno država

odškodninsko odgovarja za svoje protipravno ravnanje, ko izvaja oblastne naloge v primerih:

a) ko njeni izvajalci (funkcionarji in javni uslužbenci državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca

javnih pooblastil) ravnajo protipravno, ko izvršujejo funkcije oziroma naloge in

b) država odgovarja tudi v primerih sistemskih nepravilnosti, ko se ne da ugotoviti posameznega

povzročitelja škode, ker protipravnost izvira iz sistemske, ureditve države kot celote, ko država pri izvajanju

oblasti nastopa kot enovita entiteta.

Posameznik ne more ugotoviti kdo mu je povzročil škodo, ker mu nasproti stoji anonimni državni aparat. Po

nemški doktrini gre za razosebljeno odškodninsko odgovornost države.

Ustavno sodišče je navedlo, da se država razbremeni odgovornosti, če dokaže, da so njeni organi ravnali

skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami; v nasprotnem se zastavi vprašanje njene

odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave. V odškodninskem postopku po 26. členu Ustave, je država

tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno z Ustavo

in zakoni.

Pravica do življenja je zelo varovana v vseh demokratičnih družbah. Varujejo jo mednarodni akti, ki

zavezujejo tudi Slovenijo. Presoja dolžnosti storiti ali opustiti vse, da ne bi prišlo do protipravnega ravnanja

države pri izvrševanju njene oblastne funkcije je zato pri varovanju pravice do življenja še posebej stroga.

Postopkovni vidik pravice do življenja je, da država zagotovi sodno varstvo in učinkovito in neodvisno uradno

preiskavo. Ta obveznost države izhaja iz četrtega odstavka 15. člena Ustave in 13. člena EKČP.

89

Z uresničevanjem odškodninske odgovornosti države za njena protipravna ravnanja pri uresničevanju

oblastnih nalog sodišča uresničujejo pomembno ustavno načelo, da je Slovenija pravna država in se zato

posamezniki, njeni prebivalci morajo počutiti varne. To velja še posebej takrat, ko gre za človekovo življenje.

Država odgovarja tudi v primerih, ko škoda nastane zaradi sistemske protipravnosti, ko država nastopa kot

celota, kot entiteta, brez znanega povzročitelja. Po drugi strani pa morajo sodišča upoštevati tudi, da

povrnitev škode mora biti sorazmerna javnofinančnim zmožnostim države. Tudi iz tega razloga mora biti

presoja kdaj je storjeno protipravno ravnanje države, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26.

členu Ustave in kolikšna naj bo odmera za njeno povrnitev, posebej tehtna.

7.8 ZAKLJUČEK

Raziskava je le bežen vpogled v posebne pogoje dela na področju poklicnih vojakov – voznikov. Kolizija

predpisov med splošnimi cestnoprometnimi predpisi in predpisi na obrambnem področju vendarle kažejo na vznemirljiv

malomarno ravnanje s strani države, predvsem z opuščanjem nadzora s strani države. Obravnavano področje ni

osamljeno v svetu, kar dokazujejo posledice hrvaškega vojaka. Čas od prometne nesreče, ki jo je povzročil hrvaški

vojak v Italiji je dve leti in država bi morala odreagirati, prav tako državne institucije pristojne za varnost

cestnega prometa. Lahko predvidevamo, da se zadeve ne bodo uredile, dokler se ne bodo zgodili enake

posledice, kakor pri hrvaškemu vojaku v Italiji. Socialna stiska vojakov je prevelika, da bi lahko to področje

zanemarjali tudi v prihodnje. Pri tem ne gre za pravno praznino, temveč gre za načrtno in sistematično varčevanje

države, na drugi strani pa ta ista država sili podjetja k novim tehnološkim rešitvam, ki pomenijo dodaten in nenehen

nadzor nad tovornimi vozili in avtobusi.

Delodajalci razmišljajo o zaslužkih in varčevanjih, pri čemer jih ne zanima odnos do spoštovanja pravil

cestnega prometa, še manj človeškega odnosa do voznikov in drugih udeležencev v cestnem prometu.

Dolžnost države je, da ves čas spremlja relacije delodajalec – poklicni voznik ter ves čas razmišlja o

zaostrovanju kaznovalne politike. Ves čas govorimo o kršitvah cestnoprometnih predpisov ter o možnih

njihovih posledicah, ki jih ni mogoče opravičevati le z besedami »spregledal« ali »zaspal«. Posledice

prometnih nesreč so pogosto katastrofalne, razloge in odgovornost pripisujejo voznikom oziroma

udeležencem v cestnem prometu, le redko se odgovornost pripisuje delodajalcem, nikoli pa se ne

vzpostavlja odgovornost institucij in države.

Cestnoprometna varnost je predmet zakonodajalne veje oblasti, ki bi morali s strogimi kaznimi vplivati na

vedenje ljudi in tudi na delodajalce. Vendar je delodajalec v primeru pripadnikov oboroženih sil Vlada

Republike Slovenije, ki je hkrati tudi zakonodajna veja oblasti. Varčevanja v proračunu so pogosto razlog za

višje tveganje v cestnem prometu. Je preveč preprosto reči, da smo zaradi, recimo nekaj milijonov evrov

privarčevanih na obrambnem področju tvegali številna življenja in več tisoč poškodovanih. Pogosto se

srečujemo z analizami, da se splača prihranjeni denar vložiti v varnost cestnega prometa v izgradnjo varnih

poti in v učinkovit nadzor? Zakaj temu ne sledi SV?

Kako preseči takšno stanje? Trenutno stanje v državi dokazuje, da za preventivno dejavnost zmanjkuje

denarja. Država varčuje, vendar s svojim ravnanjem tvega tudi življenja državljanov oziroma udeležencev v

cestnem prometu.

90

8 LITERATURA IN VIRI

- http://zakonodaja.gov.si/ - http://eur-lex.europa.eu/ - http://www.arso.gov.si/ - http://www.id.gov.si/ - http://www.id.gov.si/si/javne_objave/projekt_zmansevanja_smrtnih_in_tezjih_nezgod/ - http://www.mop.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/okolje/zakon_o_varstvu_okolja/odpadki/ - http://portal/gszsk/spkp/ossd/Potni%20stroki/Forms/AllItems.aspx - http://www.zavod- irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Kolaric_Varnost_v_prometu_in_varstvo_pri_delu.pdf - http://www.zdravstvena.info/ - https://osha.europa.eu/en/topics/riskassessment - http://europa.eu/legislation_summaries/transport/road_transport/index_en.htm - https://osha.europa.eu/en/legislation/directives - https://osha.europa.eu/en/publications/literature_reviews/taxi-drivers-safety.pdf/view - https://osha.europa.eu/en/publications/reports/transport-sector_TERO10001ENC/view - http://osha.europa.eu/en/publications/literature_reviews/delivery-despatch-riders.pdf/view - http://osha.europa.eu/en/publications/reports/transport-sector_TERO10001ENC/view -

- http://www.policija.si/portal/statistika/promet/promet.php?submenuid=009

- http://rb-k.bosch.de/en/safety_comfort/drivingsafety/vdm/index.html - - http://www.mddsz.gov.si -

http://zakonodaja.gov.si/

http://eur-lex.europa.eu/

http://www.arso.gov.si/

http://www.id.gov.si/

http://www.mop.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/okolje/zakon_o_varstvu_okolja/odpadki/

http://portal/gszsk/spkp/ossd/Potni%20stroki/Forms/AllItems.aspx

http://www.zavod-/

http://www.zdravstvena.info/

https://osha.europa.eu/en/topics/riskassessment

http://europa.eu/legislation_summaries/transport/road_transport/index_en.htm

https://osha.europa.eu/en/legislation/directives

https://osha.europa.eu/en/publications/literature_reviews/taxi-drivers-safety.pdf/view

https://osha.europa.eu/en/publications/reports/transport-sector_TERO10001ENC/view

http://osha.europa.eu/en/publications/literature_reviews/delivery-despatch-riders.pdf/view

http://osha.europa.eu/en/publications/reports/transport-sector_TERO10001ENC/view

http://www.policija.si/portal/statistika/promet/promet.php?submenuid=009

http://rb-k.bosch.de/en/safety_comfort/drivingsafety/vdm/index.html

http://www.mddsz.gov.si/

Documents

ODGOVORNOST V TRANSPORTU - ic-geoss.si · V tem okviru je predmet Ergonomija in varstvo pri delu na višjih strokovnih šolah dobra podlaga za to, da boste mladi bolj seznanjeni s