UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŢEVNOSTI

DIPLOMSKO DELO

TEMA NASILJA V PROZI ZOFKE KVEDER

Mentorica: red. prof. dr. Joţica Čeh Steger Kandidatka: Tadejka Topolovec

Maribor, junij 2011

ZAHVALA

Pričujoče diplomsko delo posvečam svojemu očetu, brez katerega mi ne bi uspelo

priti do svojega sanjskega poklica. Vedi, da nobeno ponedeljkovo jutro ni bilo

zaman, čeprav ti je bilo teţko.

Lepa hvala moji mami, ki me je spodbujala k branju knjig in mi vlivala ljubezen

do pisane besede ţe od malih nog.

Hvala tudi bratcu, ki mi je zmeraj stal ob strani in bil na razpolago, ko sem ga

potrebovala.

Iskreno hvala za ljubezen, nasmeh in potrpeţljivost Alešu, predvsem pa za vse

spodbudne besede in motivacijo v teţkih trenutkih študija.

Posebna zahvala mentorici za elan in pedagoško pomoč pri izdelavi pričujočega

diplomskega dela.

IZJAVA

Podpisani-a Tadejka Topolovec rojen-a 24.7.1983 študent-ka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Tema nasilja v prozi Zofke Kveder pri

mentorju-ici Jožici Čeh Steger, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

__________________________________

(podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, 29.6.2011

POVZETEK:

Namen diplomske naloge je, s teorijo nasilja preučiti nasilje v prozi Zofke

Kveder. Nasilje, podkrepljeno z alkoholom in razvratnim ţivljenjem nasilnih

posameznikov, je eden izmed najpogostejših motivov v njenih prozi.

Najpogosteje se nasilje pojavlja v krogu druţine. Kot sem predvidevala v

postavljenih hipotezah, so ţrtve nasilja največkrat ţenske in otroci. Kot

najpogostejšo obliko nasilja v prozi Zofke Kveder bi zagotovo izpostavila

psihično nasilje. Razumeti moramo, da vsako nasilje, ne glede na vrsto, vpliva

tudi na duševno stanje ţrtve.

Zanimivo je, da je v vsakem od obravnavanih proznih besedil frekventnejša ena

izmed oblik nasilja: v Hanki prevladuje vojno nasilje, v Njenem ţivljenju in

Misteriju ţene psihično, v Odsevih psihično s primesmi fizičnega nasilja.

Pogost dejavnik, ki pospešuje nasilno vedenje, je alkohol, do katerega ima

Kvedrova odklonilen odnos ţe iz lastnih izkušenj. Moški imajo zaradi

alkoholiziranega stanja navidezno večjo moč, ki jo izkazujejo nad ţenskami.

Samomor je prav tako motiv, ki se pojavi v vseh njenih proznih delih. Hipoteza,

da je samomor oblika nasilja nad samim seboj, ni dobila epiloga, saj je to moralno

vprašanje, ki ga iz etičnih razlogov nima smisla etiketirati. Zagotovo se v prozi

Kvedrove samomor pojavi kot rešilna bilka iz obupne situacije, ki ji ni videti

konca.

Če s svojim početjem škodujemo drugemu, ţe izvajamo (psihično) nasilje,

opozarjajo moderne teorije o nasilju.

KLJUČNE BESEDE: Zofka Kveder, nasilje, teorije nasilja po Frommu, Freudu,

Jungu, psihično nasilje, fizično nasilje, vojno nasilje, spolno nasilje, posledice

nasilja.

ABSTRACT:

The thesis of my diploma paper is to study violence in the prose of Zofka Kveder

by a theory of violence. Violence is one of the most frequent themes in her prose,

strengthened by alcohol and demoralized life of violent individuals.

Violence most frequently occurs inside family circle. As it was anticipated in the

raised hypotheses, in the most cases the victims of violence are most women and

children. As the most frequent form of violence in the prose of Zofka Kveder I

would most certainly expose psychical violence. We have to understand that every

form of violence, regardless of its kind, affects the victim's mental health as well.

It's interesting that a certain form of violence is prevalent in each of the discussed

prose: wartime violence in Hanka, a psychical violence in Njeno ţivljenje and in

Misterij ţene, and psychical violence with mixture of physical violence in Odsevi.

A common factor that promotes violent behavior is alcohol, to which Zofka

Kveder expresses negative attitude, especially because of her own experience.

Due to alcoholic state, men virtually have greater dominance over women.

Suicide is also a theme which occurs in all of her prose works. Hypothesis that

suicide is a form of violence over oneself didn’t come to a conclusion, because it

is a moral issue that has no sense of being labeled due to ethical grounds. Suicide

definitely occurs in her prose as a safety net from a hopeless situation that doesn’t

seem to have an end in sight.

Modern theories of violence warn that if we hurt each other with our actions, we

already (psychical) violence.

KEY WORDS: Zofka Kveder, violence, theories of violence by Fromm, Freud,

Jung, psychical violence, physical violence, wartime violence, sexual violence,

consequences of violence.

Ne vse in ne za vse – a nekaj strani ţenske duše in ţenske usode sem skušala

napisati za nekatere. Ne pričakujem, da bi me vsi v vsem razumeli, a ţelim, da bi

me ne razumeli napačno. Nisem hotela vlačiti ţenskega trpljenja v blato, le

pokazati sem ga hotela tistim, ki ga ne vidijo, da vedo zanj in da spoštujejo ţeno

zaradi nje in njega in njene temne, zagonetne usode (Kveder 2005: 9).

Zofka Kveder

KAZALO

1 Klasifikacija nasilja.......................................................................................... 3

1.1 Opredelitev pojma nasilja ......................................................................... 3

1.2 Vrste nasilja .............................................................................................. 5

1.2.1 Fizično nasilje ................................................................................... 6

1.2.2 Psihično nasilje ................................................................................. 6

1.2.3 Spolno nasilje .................................................................................... 7

1.2.4 Ekonomsko nasilje ............................................................................ 8

1.2.5 Verbalno nasilje ................................................................................ 8

1.2.6 Vojno nasilje ..................................................................................... 9

1.3 Posledice nasilja ..................................................................................... 10

1.4 Vzroki za razvoj nasilja .......................................................................... 11

2 Teorije človeške agresivnosti ......................................................................... 16

2.1 Oblike agresivnosti glede na smer in obliko .......................................... 17

2.2 Delitev nasilja glede na izbor cilja nasilnega vedenja ............................ 18

2.3 Delitev nasilja glede na psihološko vlogo .............................................. 18

2.3.1 Instrumentalno nasilje ..................................................................... 18

2.3.2 Frustracijsko nasilje ........................................................................ 19

2.3.3 Posnemovalno nasilje ...................................................................... 20

3 Psihološke teorije o nasilju ............................................................................ 20

3.1 Frommova teorija agresivnosti ............................................................... 21

3.1.1 Benigna agresivnost ........................................................................ 22

3.1.2 Maligna (zločesta) agresivnost ........................................................ 23

3.1.3 Druge oblike uničevalnosti po Frommu .......................................... 25

3.2 Pojmovanje agresivnosti po Karen Horney ............................................ 29

3.3 Sigmund Freud in pojmovanje agresivnosti ........................................... 31

3.3.1 Instinkti po Freudu .......................................................................... 33

3.4 Carl Gustav Jung in pojmovanje agresivnosti ........................................ 38

3.4.1 Območje kompleksov...................................................................... 38

3.4.2 Kolektivno nezavedno ..................................................................... 39

3.4.3 Premagovanje (osveščanje) kompleksov ........................................ 40

4 Tema nasilja v prozi Zofke Kveder ............................................................... 41

4.1 Misterij ţene ........................................................................................... 42

4.1.1 Samomor kot oblika nasilja nad seboj ............................................ 43

4.1.2 Psihično nasilje nad otroki .............................................................. 44

4.1.3 Psihično nasilje nad ţensko ............................................................. 45

4.1.4 Verbalno nasilje .............................................................................. 46

4.1.5 Nasilje nad ţivaljo ........................................................................... 46

4.1.6 Alkohol kot ojačevalec agresivnosti ............................................... 47

5 Izbor povesti in črtic Zofke Kveder ............................................................... 48

5.1 Moja prijateljica ..................................................................................... 48

5.1.1 Fizično nasilje nad otrokom ............................................................ 48

5.1.2 Psihično nasilje nad otrokom .......................................................... 51

5.1.3 Verbalno nasilje .............................................................................. 53

6 Odsevi ............................................................................................................ 54

6.1 Fizično nasilje ......................................................................................... 55

6.2 Psihično nasilje ....................................................................................... 56

6.3 Spolno nasilje ......................................................................................... 58

7 Njeno ţivljenje ............................................................................................... 59

7.1 Psihično nasilje ....................................................................................... 60

7.2 Fizično nasilje, ki preraste v umor ......................................................... 69

7.3 Samomor kot oblika nasilja nad seboj .................................................... 70

8 Hanka ............................................................................................................. 72

8.1 Psihično nasilje ....................................................................................... 72

8.2 Vojno nasilje ........................................................................................... 76

8.3 Nasilje nad ţivalmi ................................................................................. 78

8.4 Spolno nasilje ......................................................................................... 78

8.5 Samomor kot oblika nasilja nad seboj .................................................... 79

9 Sklepne ugotovitve ........................................................................................ 81

10 Viri ............................................................................................................. 87

11 Literatura .................................................................................................... 87

1

UVOD

Pogosto se sprašujemo, ali je agresivnost oziroma nasilje prirojeno. Na to

vprašanje so poskušali odgovoriti mnogi znanstveniki, a je nanj teţko zadovoljivo

odgovoriti. Nesporno pa je dejstvo, da je veliko odvisno od človeka samega, od

vzgoje, biološke zgradbe in učenja. Vedeti moramo, da obstajata dva tipa ljudi.

Lahko gre za posameznike, ki le redkokdaj odkrito kaţejo agresivnost, spet drugi

v svoji okolici zbujajo strah in trepet ţe s svojo pojavo. Najteţje je spregledati

posameznike, ki prikrivajo agresijo. O tem, kateri so vzvodi in dejavniki, ki

prikličejo na plan nasilno vedenje, pa podrobneje v nadaljnji obravnavi.

Vsi poznamo posameznike, ki niti muhi ne bi skrivili lasu in ki nikoli ne storijo

ničesar, kar bi spominjalo na agresijo. Neredko so prav taki ljudje tarče za

agresivnost svoje okolice. Pri obravnavi nasilja sem naletela na zanimivi tezi – ali

je molk nasilno vedenje in ali smo tudi sami kaj prispevali k temu, da smo ţrtve

nasilja. Odgovor je presenetljiv – pritrdilen!

V strokovni in znanstveni literaturi je nasilje relativno pogosto opredeljeno kot k

cilju usmerjeno vedenje z namenom poškodbe oz. povzročitve škode (psihično ali

fizično poškodovanje). Gre za rabo moči z namenom prestrašiti ali poškodovati

druge, pri čemer gre za dlje časa trajajoča dejanja, ki se večkrat ponavljajo. Te

precej ozke opredelitve nasilja pa novejši avtorji razširjajo in dopolnjujejo s

strukturnimi dejavniki, kot sta starost in spol, ter z druţbenimi, kulturnimi,

ekonomskimi, političnimi in socialnimi vprašanji.

Nasilje praviloma izvira iz nestrpnosti, nespoštovanja, zaprtosti do sebe ter drugih

in je povezano z nerazumevanjem sebe in drugih in z nepostavljenimi in/ali

nejasnimi pravili. Nasilje pomeni neustrezne načine reševanja konfliktov.

Konflikt, ki vodi k nasilnemu vedenju, pa je obremenjen s čustvi, in to praviloma

negativnimi, kot so strah, jeza, sovraštvo, izguba, nemoč, maščevanje.

Opredelitev nasilja je več. Razlikujejo se glede na to, ali poudarjajo odnos med

storilcem in ţrtvijo ali kontekst, v katerem dejanje poteka. Kontekst je lahko

institucionalen in sam prispeva k nasilnemu vedenju, ga omogoča ali celo

spodbuja. Razlika je tudi glede na kriterij, ki določa nasilno vedenje.

2

V več definicijah je učinek nasilja impliciran kot njegov kriterij – glede na to, ali

se ţrtev lahko brani in ali dejanje povzroča strah. Poudarjanje učinka kot kriterija

nasilja omogoča tudi ločitev socialno nesprejemljivega vedenja od različnih oblik

vedenja, kot so prerivanje, kotaljenje, ki so značilne zlasti za predšolske in mlajše

šolske otroke.

Nasilje je povezano z nekaterimi rizičnimi dejavniki, v šoli so to odnos med

učiteljem in učencem, šolski uspeh, socialna klima (kakovost odnosov) v oddelku

oz. šolski skupini in zunaj nje, npr. v socialnih oz. vrstniških skupinah, druţini

(zaposlenost oz. nezaposlenost staršev, klima v druţini, vzgojni slog), mediji (npr.

nekritično gledanje filmov z nasilno vsebino, močna identifikacija z junaki v

filmih).

Oblike nasilja so različne, večina avtorjev pa jih umešča v sledeče skupine:

- Telesno nasilje, npr. pretepi s poškodbami, namerno brcanje, odrivanje,

lasanje, omejevanje gibanja.

- Verbalno nasilje, npr. ţaljivke, zmerljivke s spolno in socialno vsebino,

razširjanje laţnih govoric.

- Psihično nasilje, npr. socialno izključevanje, osamitev, stigmatizacija.

- Izsiljevanje ali ekonomsko nasilje, npr. zahteva po denarju ali drugih

materialnih dobrinah, zahteva po pomoči pri goljufanju.

- Spolno nasilje, npr. otipavanje, spolno nadlegovanje.

Različni avtorji, obravnavani v tej nalogi, pojmujejo pojem agresivnosti oziroma

nasilja zelo različno, zato prihaja do pogostih nejasnosti pri interpretaciji. Vsak od

njih pojmuje nasilje s svojega zornega kota, zato so takšne opredelitve pogosto

enostranske. Zavedati se moramo, da je agresivnost eden najbolj nejasnih in

protislovnih pojmov, ki jih uporabljamo v psihologiji. K nejasnosti pojma pa

prispevajo tudi druge veje znanosti, kot so sociologija, pravo in politične vede.

Najširše so pojem nasilja utemeljevali klinični psihologi in psihiatri, med drugim

tudi Sigmund Freud, najoţje pojmovanje pa najdemo pri behavioristih.

3

Preučevanje agresivnega vedenja je zaradi človeške in druţbene pomembnosti

izjemno teţavno in odgovorno delo. Na številna vprašanja ni mogoče zlahka in

dokončno odgovoriti. Čas in razmere, v katerih ţivimo, vse odločneje zahtevajo,

da se soočimo z njimi.

1 Klasifikacija nasilja

1.1 Opredelitev pojma nasilja

Če ţelim v diplomski nalogi govoriti o nasilju, ga moram najprej definirati. V

literaturi se pojavljata dva termina, ki sta povezana z njim. To sta »agresija« in

»nasilje«. Na kratko lahko povzamem, da je „agresija vedenje, s katerim se

namerava koga fizično ali psihično prizadeti, nasilje pa je zgolj zunanji izraz

agresivnosti” (Berkowitz 1993: 11, Ule 2000: 283).

Starogrški in latinski izvori pojma agresivnost (agresija) in raznih izpeljank

„vključujejo tako konstruktivni kot destruktivni vidik pomena: agredior (′stopiti

naprej′, ′izraziti zahtevo′, ′ukrepati′, ′začeti′, ′poskusiti′, ′napasti′), agressio (′steči′,

′pričeti dejanje′, ′govor′)” (Bradač 1980: 29).

Nasilje je dejanje agresije in zlorabe, ki namerava osramotiti ali poniţati ţrtev.

Nasilje je kaznivo dejanje, je zloraba moči. Na prizadetih osebah lahko pusti

nepopravljive posledice.

„Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja

posameznega člana proti drugemu članu, oziroma zanemarjanje ţrtve, ne glede na

starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino ţrtve ali povzročiteljice

oziroma povzročitelja nasilja” (ZPND 2008).

Nasilje se dogaja med pripadniki vseh socialnih in ekonomskih razredov, kultur,

verstev in spolnih orientacij.

Slovar slovenskega knjiţnega jezika opredeljuje pojem nasilja tako:

4

nasílje -a s (i) ′dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska: nasilje

raste, se širi; tam vlada nasilje; upirati se nasilju; biti kaznovan zaradi nasilja; z

nasiljem kaj doseči; brezobzirno, duhovno, ekonomsko nasilje′.

Za pojem agresivnosti navede:

agresívnost -i ţ (i) ′napadalnost, nasilnost: podţigati agresivnost; reagirati na

agresivnost; politična agresivnost′.

Medtem ko agresijo klasificira drugače:

agresíja -e ţ (i) ′vdor vojaških sil ene drţave v drugo, napad: izvršiti agresijo;

malo je manjkalo, da ni prišlo do agresije; odgovoriti na agresijo; fašistična

agresija; biti ţrtev agresije / gospodarska agresija′.

Pri preučevanju definicije nasilja naletimo na velike teţave, saj enotne

klasifikacije ali interpretacije skoraj ni. Večina avtorjev se izogiba obeh skrajnosti

(široko in ozko pojmovanje) in upošteva poškodbo, namen in okoliščine dejanja

kot osnovo za opredelitev nasilja.

Po teoriji je agresivnost vedenje, ki je usmerjeno na ţivi organizem. Vedenje pa je

agresivno le tedaj, če napadalec pričakuje, da bo temu organizmu prizadejal

škodo.

Po Cameronu in Jankyu (Lamovec 1978: 12) so naslednji dejavniki tisti, ki

„odločajo o označitvi dejanja kot nasilnega:

1. Agresivno dejanje omejuje vedenje druge osebe.

2. Kaţe na sebične motive storilca.

3. Kadar je storilec pobudnik nasilnega obračunavanja.”

Pri preučevanju nasilja moramo upoštevati še en »dvojni vidik«. Gre za to, ali je

nasilje pozitivno ali negativno in kakšne ima učinke. To razlikovanje ne temelji

toliko na značilnostih samega vedenja, temveč na oceni njegovih moţnih posledic.

Vključen je psihološki vidik, po katerem so pozitivne oblike agresivnosti tiste, ki

uspešno razrešijo konfliktno situacijo.

5

Agresivnost ima v pogovornem jeziku negativen pomen. S tem, ko neko osebo

označimo za nasilno, jo hkrati moralno oţigosamo.

Dejanje, ki je v eni kulturi agresivno, je lahko v drugi povsem neagresivno. Na

primer pripadniki ameriškega srednjega razreda, ki izhajajo iz protestantske

tradicije, ocenjujejo glasno govorjenje kot agresivno, medtem ko je isti način

govora povsem neagresiven za Američane španskega rodu. Tudi vedenje osebe

niţje na socialni lestvici se pogosto označi kot agresivno, medtem ko enako

vedenje vplivnega posameznika imenujemo kako drugače.

Ni jasno, zakaj je skozi zgodovino človeštva agresija veljala le za destruktivno

silo. Večina analitikov je svojo hipotezo skrbno preverjala v okolju kliničnega

dela in opazili so, da ljudje, ki ne najdejo poti za konstruktivno agresivnost skozi

udejstvovanje, razvijejo občutke ali celo kompleks manjvrednosti. Agresivnost je

torej motor udejstvovanja, ki omogoča samouveljavljanje – samoaktualizacijo.

Zaradi različnih pojmovanj nasilja je odločitev, kolikšen obseg pojavov bomo

zajeli, v veliki meri prepuščena presoji in okusu posameznika. Priporočljivo je, da

zajamemo čim večje področje, znotraj tega pa operativno opredelimo posamezne

oblike in na ta način zdruţimo različne pristope.

Sama bom uporabljala izraza nasilje in agresivnost enakovredno.

1.2 Vrste nasilja

Številni psihologi in sociologi oziroma antropologi so nasilje najpogosteje

razvrstili v naslednje vrste:

fizično nasilje,

psihično nasilje,

verbalno nasilje,

ekonomsko nasilje,

vojno nasilje,

spolno nasilje.

6

1.2.1 Fizično nasilje

Najbolj pogosto je fizično nasilje, saj je edino, ki na ţrtvi pušča vidne posledice.

Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo ţivljenje. Fizično nasilje se lahko

stopnjuje od klofute in odrivanja pa vse do brutalnega pretepanja, ki lahko včasih

povzroči celo smrt ţrtve. Pogosto je povezano s psihičnim, spolnim in

ekonomskim nasiljem.

Fizično nasilje se pojavlja med starejšimi, na delovnem mestu (»mobing«), med

otroki, v druţinskem krogu, v šoli, v klubih … Nihče ni imun na nasilje, saj se

dogaja povsod.

Podvrste fizičnega nasilja so na primer pretepanje, lasanje, davljenje, grizenje,

nasilen odvzem prostosti, brcanje, ugašanje cigaret na ţrtvi, napadi z oroţjem,

metanje stvari v ţrtev itd.

Fizično nasilje lahko privede do zlomljenih kosti, splavov, trajne invalidnosti ali

smrti. Groţnja, ki je podkrepljena z dvignjeno roko, ni samo psihično pač pa tudi

fizično nasilje. Fizično nasilje se po navadi stopnjuje in lahko preraste v umor.

1.2.2 Psihično nasilje

Je najbolj razširjena oblika nasilja. To so dejanja, ki potekajo na verbalni ravni in

jih ţrtve opisujejo kot bolj boleča in škodljiva od dejanj fizičnega nasilja. Psihično

nasilje je včasih teţje prepoznati. Ţrtve so pogosto nesamozavestne in negotove v

sebi, se umikajo pred druţbo, se počutijo poniţano, manjvredno. Otroci, ki so pod

vplivom psihičnega nasilja, so lahko tudi sami zelo nasilni do vrstnikov in drugih

šibkejših oseb.

Med psihično nasilje uvrščamo uporabo grobih besed, vpitje, poniţevanje,

zmerjanje, ustvarjanje slabih mnenj na podlagi stereotipov, izsiljevanje, groţnje,

pretirano kritiziranje, namerno socialno izolacijo, ljubosumje, verbalno nasilje,

razne oblike posesivnosti, poniţevanje, nadzorovanje, groţnje, vzbujanje

občutkov krivde in manjvrednosti, postavljanje ultimatov, šikaniranje, zahteve po

pozornosti itd.

7

O psihičnem nasilju govorimo takrat, ko ena izmed strani hoče nekaj doseči

oziroma poskuša nadzorovati drugo stran na račun njenih pravic, prepričanj in

ţelja.

Prav tako kot fizično se tudi psihično nasilje lahko pojavlja doma, v šoli, na

delovnem mestu, med otroki, v druţini, med partnerjema in med starostniki. Po

statističnih podatkih RS (Kontelj, Belak 2009: 82) „so ţrtve nasilja pogosto

posamezniki niţjega druţbenega statusa, ljudje, ki imajo nizko samopodobo in

premalo samozavesti, da bi se postavili po robu”.

1.2.3 Spolno nasilje

„Spolno dejanje/nasilje je nezaţeleno ravnanje spolne narave ali drugo ravnanje,

temelječe na spolu, ki ogroţa dostojanstvo ţensk in moških; vključuje nezaţeleno

telesno, verbalno ali neverbalno ravnanje” (Urad za ţensko politiko, 1998;

povzeto po Klemenc, Pahor 2000).

Thomas P. Carney v svojem priročniku spolno nasilje obravnava z več vidikov;

naslanja se na zakonik zvezne drţave New York in ugotavlja, da je „spolno nasilje

spolno občevanje, pri katerem je eden od udeleţencev ali udeleţenk nezmoţen

privoliti vanj, bodisi ker je premlad/a, bodisi je ţrtev telesno nemočna (to

vključuje tudi stanja, ki jih povzroči droga) ali pa gre za umsko nezmoţnost”

(Carney 2010: 48–49).

Spolno nasilje je nasilje, ki prevzame obliko seksualnosti. Kazniva dejanja zoper

spolno nedotakljivost so dejanja spolnega, fizičnega in psihičnega nasilja in

pomenijo za ţrtve enega najhujših posegov v njihovo osebnostno celovitost. Ţrtve

spolnega nasilja so navadno pripadniki in pripadnice šibkejših skupin

prebivalstva: ţenske, otroci, fizično in telesno prizadeti, povzročitelji pa so

večinoma moški.

8

Slovenska policija navaja,1 „da besedni zvezi spolno nasilje oziroma spolni napad

označujeta dejanje, s katerim je prizadeta spolna nedotakljivost oseb. Glede na

kazensko zakonodajo policija loči: posilstvo, spolno zlorabo, spolno zlorabo

slabotne osebe, spolno zlorabo mladoletnega otroka, kršitev spolne nedotakljivosti

z zlorabo poloţaja, prikazovanje in posest pornografskega materiala”.

1.2.4 Ekonomsko nasilje

Današnji moderni čas, ki je popolnoma kapitalistično naravnan, je pod vplivom

denarja. Na vsako stvar, pojem ali uslugo se gleda skozi denar. Vsi stremijo k

opaznim avtomobilom, velikim hišam ali vikendom na morju, čas je postal denar

in obratno. Prav zaradi velikih pritiskov, pričakovanj druţbe ali celo osebnih

visokih pričakovanj se ljudje zaradi ţelje po denarju velikokrat znajdejo pod

hudim stresom. Ker pot do denarja navadno nikoli ni lahka, se posamezniki

zatekajo k t. i. ekonomskemu nasilju. Gre za razne oblike nasilja s ciljem, da bi

pod pretvezo prišli do denarja ali druge vrednostne enote. Med ekonomsko nasilje

tako spadajo: kraja ţrtvinega denarja in lastnine, preprečevanje ţrtvi, da razpolaga

s svojim ali skupnim denarjem, preverjanje vseh računov, zadrţevanje ţrtvine

bančne kartice, neplačevanje denarne podpore za otroka, uporaba ţrtvinega imena

za kredite, omejevanje pravice ţrtvi do zaposlitve, študija, omejevanje pravice, da

je lahko ţrtev lastnik ali solastnik hiše ali drugih nepremičnin. Skratka, gre za

hude oblike izsiljevanja. Vzroki za takšne vrste nasilja pa so lahko izrazito

subjektivni: lahko gre za maščevanje ali uţivanje ob trpljenju ţrtve.

1.2.5 Verbalno nasilje

Verbalno nasilje je najteţje prepoznati, saj ima vsak posameznik drugačna merila

– določeni so dovzetnejši za ţaljive besede, nekateri pa imajo višji prag tolerance

in se jih verbalno nasilje sploh ne dotakne. V današnjem času je verbalno nasilje

najpogostejše na interaktivnih forumih, kjer se akterji skrivajo za laţnimi imeni in

je njihova identiteta skrita. Takrat se pokaţe njihov pravi obraz, saj ne razmišljajo

o posledicah svojih besed.

1 Zloţenko sta pripravila Marjan Fank in Mateja Štirn, objavilo pa jo je Ministrstvo za notranje

zadeve Republike Slovenije leta 2005. Dosegljivo na internetni strani:

http://image.24ur.com/media/document//60136828.pdf (dostop 24. 6. 2011).

9

Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo. Prizadeje duševno

bolečino, saj nasilneţ s prenašanjem krivde, z obtoţevanjem, ţalitvami ali

zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve. V večini primerov je verbalno

nasilje sredstvo uveljavljanja avtoritete ali fizične nadrejenosti nad šibkejšim

partnerjem. Končni cilj je osebo razvrednotiti in poniţati. Verbalno nasilna oseba

za dosego tega cilja brez trohice sočutja uporablja ţalitve, groţnje in

posmehovanje ter druge besedne napade, zaradi katerih se ţrtev počuti osebnostno

razvrednoteno, njeno samospoštovanje pa se postopno manjša (Ţigon 2010).

Verbalno nasilje je lahko odkrito (jezni izbruhi in zmerjanja) ali zakrito (izbrane

pripombe, ki spominjajo na pranje moţganov). Odkrito verbalno nasilje je

obtoţujoče in v ţrtvi povzroča zmedenost. Prikrito verbalno nasilje, ki je skrita

agresija, povzroči še večjo zmedenost, saj je njegov cilj nadzor ţrtve, ne da bi se

ţrtev tega zavedala.

Verbalno nasilen človek je nedovzeten za ţrtvine občutke in mnenja. Ti so vedno

nepomembni ali napačni. Pogosti so izbruhi jeze, ki vzbujajo strah; neredke so

groţnje s telesnim nasiljem, pa tudi kričanje, preklinjanje in vpitje. Nasilneţ

vzkipi za vsako malenkost. Cilja vseh pripomb, sarkazma in ţalitev sta

manipuliranje in nadzor. Ena od glavnih lastnosti verbalnega nasilja je

nepredvidljivost. Ţrtev je zaradi sarkazma, poniţevanja in izbruhov jeze nasilneţa

presenečena, šokirana in vrţena iz ravnoteţja.

1.2.6 Vojno nasilje

Če pogledamo predmoderne teorije, najdemo razmišljanja o vojni ţe pri Platonu.

Bil je eden prvih, ki so poskušali poiskati vzroke za nastanek vojne. Po

Platonovem mnenju je „edini vzrok za vojno in bitke telo in telesne ţelje, saj vse

vojne nastajajo iz ţelje po sluţenju denarja” (Avalos 2005: 49).

Po definiciji iz Wikipedie2 je „vojno stanje izredno zaostren druţbeni spopad, v

katerem se druţbene skupnosti (plemena, ljudstva, razredi, rasne, etnične, verske

in druge skupnosti), gibanja, drţave in zdruţenja drţav kontinuirano in

2 Internetni vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Vojna (dostop 26. 6. 2011).

10

organizirano na vseh straneh borijo za uveljavitev svojih ciljev, ob preteţni

uporabi mnoţičnega oboroţenega boja, ki po obsegu in posledicah bistveno

presegajo druge oblike oboroţenega nasilja in vojaško tehnologijo”.

Sociološke študije agresije se je posluţil Bandura. Razvil je teorijo o socialnem

učenju agresije. Definira jo kot „škodljivo in destruktivno obnašanje, ki je kot

tako definirano na osnovi različnih dejavnikov, ki jih kot agresivne označi

opazovalec in ne izvajalec agresije” (Bandura 1973: 5). Zanimivo je njegovo

preučevanje vojnega nasilja, ki pravi, da je „vsako nasilje naučeno” (prav tam).

Mnogi teoretiki pravijo, da je v „Bandurovem delu moč opaziti, da je pojem

agresije sinonim za nasilje, na kar je prvi opozoril Avalos” (Avalos 2005: 61).

1.3 Posledice nasilja

Zavedati se moramo, da se nasilje pojavlja povsod, ne glede na kraj bivanja,

socialno pripadnost, druţbeni poloţaj, v šoli in sluţbi. A najbolj zaskrbljujoč je

podatek Statističnega urada Republike Slovenije (Kontelj, Belak, 2009: 86), da se

„nasilje največkrat zgodi doma, v krogu najbliţjih”. Zanimivo je, da so ţrtve

pogosto zlorabljene od svojih zakonskih partnerjev, otroci od druţinskih članov,

torej v zvezah, v katerih pričakujemo ljubezen in spoštovanje.

Posledice so ne glede na vrsto nasilja podobne oziroma je odvisno od

posameznika, kako se z njimi kosa. Ţrtev se lahko sooča z nasiljem na zelo

različne načine.

Opomniti moramo, da gre za dve vrsti posledic:

1. Vidne s prostim očesom: modrice, odrgnine, zlomi, rane, lasanje,

krvavenje, (neţelena) nosečnost ipd. Pri vojnem nasilju pa na prvi pogled

vidimo posledice vojnega nasilja – smrtne ţrtve, bolezni, lakota,

gospodarsko nazadovanje.

2. Nevidne, prikrite, ponotranjene: izguba samospoštovanja in

samozavesti, povečan strah, apatičnost, socialna stiska, izoliranost od

ljudi, pomanjkanje energije, depresivnost, občutek nemoči,

11

neobvladovanje svojega ţivljenja, teţave s koncentracijo in spominom,

nezaupanje v ljudi, ţrtve so pogosto nemotivirane za nadaljnje ţivljenje,

pogosto jokajo, počutijo se neučinkovite, peša jim spolna moč, velikokrat

se zatečejo k samomoru, potlačijo lastne ţelje in potrebe ali se vdajajo

opojnim substancam ...

„Teţko je potegniti mejo med nedolţnim spogledovanjem, prijateljskim objemom,

dovoljenim spolnim povabilom in spolnim nadlegovanjem” (Barchoff 1997;

povzeto po Klemenc, Pahor 2000). Ljudje, ki so jih obtoţili spolnega napada, se

navadno izgovarjajo, da so obtoţbe pretirane, neutemeljene in neosnovane in da

ţrtev ne prepozna »normalnega« odnosa med moškim in ţensko. Vsi ti pogosto

izmišljeni razlogi botrujejo k temu, da si ţrtev premisli in napadalca sploh ne

prijavi ustreznim organom. Prav iz tega razloga je potrebno zmeraj „jasno izraziti,

če nam kakršno koli dejanje ali besede ne ustrezajo ali se ob njih počutimo

neprijetno” (Strojan 1998: 24). S tem postavimo jasno ločnico med spolnim

nadlegovanjem in dovoljenim vedenjem; postavi pa si jo pravzaprav oseba,

izpostavljena določenim ravnanjem, ne pa namen, ki ga je imel akter

nadlegovanja.

Nekatere ţrtve si nikoli povsem ne opomorejo. Ţivijo v nenehnem strahu, pogosto

postanejo duševni bolniki, ki so prisiljeni jemati antidepresive. Ţrtve psihičnega

nasilja ponavljajo enak vzorec vzgoje, kot so ga čutile same. Na primer starši

izvajajo nasilje nad svojimi otroki, ker so bili tudi sami trpinčeni v svojem

otroštvu.

1.4 Vzroki za razvoj nasilja

Osnovna pogoja za nastanek nasilja sta, da je bila oseba v preteklosti prizadeta in

da ji ni bilo dovoljeno, da izrazi čustva, ki so nastala kot posledica prizadetosti.

Razvoj agresije je tesno povezan z razvojem moralnih načel. Ţe kot otroci

dobivamo nasprotujoča si sporočila o socialnem vrednotenju agresivnosti.

Nekatere oblike se v določenih okoliščinah ocenjujejo negativno (uboj,

12

uničevanje, agresivne besede do učitelja), v drugih pa pozitivno (ubijanje v vojni,

borba v športu, besedna premoč nad nasprotnikom). Otrokova naloga ni, da bi se

naučil vesti neagresivno, pač pa mora razlikovati, ob kakšnih priloţnostih je taka

oblika agresivnosti ustrezna (Lamovec 1978: 37).

Teorija socialnega vedenja ne zanika motivacijskih dejavnikov pri učenju in

vztrajanju pri agresivnem vedenju, vendar ju pojmuje širše. Mednje vključuje tudi

socialna ojačenja. Le-tem pripisuje celo odločilen pomen, saj predvideva, da

osnovni vzroki vedenja ne leţijo v posamezniku samem, temveč v socialni

situaciji. Omenjena teorija izvira iz sociobehavioristične usmeritve, po kateri ni

človek niti ţrtev notranjih sil niti ni pod popolnim vplivom okolja. Okolje, v

katerem posameznik ţivi, vpliva na njegovo vedenje, hkrati pa s svojim vedenjem

okolje tudi spreminja (Lamovec 1978: 38).

Bandura (Lamovec 1978: 38‒39) je na osnovi teorije socialnega ţivljenja razvil

novo pojmovanje agresivnosti. To obsega 3 obseţne skupine dejavnikov:

1. Načine in pogoje, v katerih se razvija agresivno vedenje, ki jih pojmuje kot

izvore agresivnosti.

2. Dejavnike, ki povzročajo, da bo posameznik naučeno vedenje izvajal, to so

vzbujevalci agresivnosti.

3. Notranje in zunanje vplive, ki to vedenje ohranjajo in jih označuje kot

ojačevalce agresivnosti.

Izvori agresivnosti Vzbujevalci

agresivnosti

Ojačevalci agresivnosti

Učenje s

posnemanjem.

Vplivi vzornikov:

odstranitev zavor,

olajšanje agresivnega

vedenja, vzburjanje

agresivnega vedenja.

Zunanje ojačenje: materialne

nagrade, zvišanje socialnega

poloţaja, izrazi bolečin in

poškodb, odstranitev

odvračajočega draţljaja.

Ojačena aktivnost. Odvračajoči draţljaji: Posredno ojačenje:

13

telesni napad, besedne

groţnje, ţalitve,

izostanek ojačenja,

omejevanje,

onemogočanje.

opazovanje nagrajevanja,

opazovanje kaznovanja.

Biološke osnove. Vplivi zunanjih spodbud. Samoojačenje:

samokaznovanje,

samonagrajevanje,

samoopravičevanje.

Vpliv navodil.

Vpliv neustrezne

simbolizacije.

Tabela 1. Shematični prikaz izvorov, vzbujevalcev in ojačevalcev agresivnosti po

Banduri (Lamovec 1978: 38).

Izvori agresivnosti so v različnih oblikah učenja kot tudi v bioloških osnovah, ki

določajo moţnosti in meje učenja. Ljudje se ne rodijo z izdelanim obsegom

agresivnega vedenja. Nekatere oblike ne zahtevajo veliko učenja, za druge pa je

potrebna precejšnja spretnost. Učenje agresivnega vedenja se odvija na dva

načina: neposredno na osnovi izkušenj in posredno z opazovanjem agresivnega

vedenja. Pri neposrednem učenju posameznik spontano preizkuša različne oblike

vedenja, od katerih nekatere privedejo do ţelenega učinka, druge pa do učinka ne

privedejo ali pa so negativno ojačene. Slednje navadno posameznik kmalu opusti

(Lamovec 1978: 39).

Bandura veliko pozornosti posveča učenju z opazovanjem, ki ga poimenuje tudi

posnemovalno (imitativno) učenje. Bandura meni, da se posameznik veliko

večino svojega agresivnega vedenja nauči s posnemanjem vzornikov. Najprej so

to starši, kasneje pa postanejo pomembnejši vplivi vrstnikov. Vendar pa Bandura

opozarja, da ni nujno, da bo posameznik agresivno vedenje tudi posnemal. Za

posnemanje vedenja je potrebna ustrezna miselna razvitost, ki omogoči

14

posamezniku ločiti bistveno od nebistvenega. Največji vpliv imajo vzorniki, ki jih

posameznik visoko ceni ali pa se z njimi enači (Lamovec 1978: 40).

Med vzbujevalce agresivnosti uvrščajo zagovorniki teorije učenja vpliv vzornikov

in razne oblike averzivnega delovanja. Vpliv druţbe na agresivno vedenje so

pokazale številne študije. Bandura poroča o povečanju števila poskusov ugrabitve

letal, ki so sledili televizijskemu prikazu podobnega dejanja. Vzorniki lahko

delujejo kot pobudniki ali zaviralci agresivnega vedenja posameznika. Lahko gre

za povečanje pobud (pozitivno ojačenje), povečanje zavor (negativno ojačenje),

lahko pa posameznikove zavore zmanjšujejo (dezinhibicija) ali pa povečujejo

splošno čustveno vzburjenje (facilitacija). Razne oblike odvračajočega ravnanja so

predstavniki frustracijske teorije zajeli pod skupnim imenom frustracija.

Najmočnejši neposredni spodbudi za agresivno vedenje sta telesni napad in

bolečina. Bandura je ugotovil, da sovraţnemu ravnanju v 75 odstotkih sledi

agresivno vedenje. Velika občutljivost je navadno posledica posameznikove

nesposobnosti, da si na kak drug način povrne samospoštovanje. Zanimivo je, da

tudi neustrezni ţivljenjski pogoji sami zase niso zadosten pogoj za agresivno

obnašanje. Za pripadnike frustracijskega pojmovanja agresivnosti je ovirano

doseganje ciljev zadosten pogoj za pojav agresivnosti. Kasnejše raziskave so

pokazale, da ovire ne privedejo do agresivnosti, če si posameznik od nje ne obeta

uspeha. Pomembni vzbujevalci agresivnosti so spoznavni dejavniki. Agresivno

dejanje lahko spodbudi na primer pričakovanje ugodnih posledic, upoštevanje

navodil in ukazov (Lamovec 1978: 40).

Med ojačevalce agresivnosti prištevamo neposredno zunanje ojačenje, posredno

ojačenje na osnovi opazovanja modelov ter samoojačenje. Zunanje ojačenje

vključuje materialne nagrade, pridobivanje ali ohranjanje socialnega vpliva,

odstranitev frustracije ter izraze bolečine ţrtve. Izrazi bolečine v nekaterih

primerih delujejo ojačujoče. V primerih sadistične osebnosti so izrazi bolečine

sami po sebi vir pozitivnega ojačenja. Posredno ojačenje vpliva zelo podobno kot

neposredno. Vpliv je toliko močnejši, čim bolj dosledno so prikazane posledice in

čim večja je podobnost med vzornikom in opazovalcem. Človekovo vedenje pa je

tudi pod močnim vplivom samoojačenja. Posameznik si ustvari določene norme,

po katerih presoja svoja dejanja. Obnašanje, ki povečuje zadovoljstvo s samim

15

seboj ter občutek lastne vrednosti, bo tako ojačeno. Samoojačenje je pogosto

močnejše od zunanjega ojačenja, zato doseţemo največje spremembe v vedenju

posameznika, če vplivamo na njegovo samoocenjevanje (Lamovec 1978: 40).

Po teoriji socialnega učenja se vzbujevalci agresivnosti nasilnega vedenja ne

sproţajo neposredno. Delujejo tako, da povečujejo splošno čustveno vzburjenje,

hkrati pa vzpodbudijo različne spoznavne mehanizme. Zato lahko isti pogoji

povzročijo zelo različne oblike obnašanja, kar je odvisno od posameznikovih

preteklih izkušenj. V kritičnih situacijah nekateri iščejo pomoč pri drugih, drugi se

navadno usmerijo k cilju, nekateri poiščejo tolaţbo v omami, drugi razvijejo

psihosomatske motnje, nekateri pa odgovorijo z agresivnostjo (glej tabelo 2).

Tabela 2. Nastanek agresivnosti po teoriji socialnega učenja (Lamovec 1978: 42).

Zaključimo lahko, da iz teorije socialnega učenja izhajajo mnogi zaključki, ki se

razlikujejo od instinktivističnih pojmovanj in frustracijskega tolmačenja

agresivnosti. Prvi je ta, da je agresivno vedenje lahko posledica povečanega

čustvenega vzburjenja ne glede na njegov izvor (poleg jeze na primer tudi

seksualno vzburjenje, tekmovalnost). Na podlagi tega lahko zavrnemo tudi teorijo

o tem, da je agresivnost moţno zmanjšati tako, da jo zamenjamo s

tekmovalnostjo. Drugo spoznanje, ki sledi iz teorije socialnega učenja, je, da

lahko na neagresiven način zniţamo stopnjo vzburjenja in s tem zmanjšamo

agresivnost učinkoviteje kot bi to dosegli z agresivnim vedenjem. S to trditvijo

ovrţemo tezo frustracijske teorije, ki navaja, da naj bi agresivni motiv vztrajal

tako dolgo, dokler se ne izţivi v agresivnem vedenju.

Vzpodbude Splošno čustveno

vzburjenje,

spoznavni

mehanizmi

Odvisnost,

beg, malodušje,

agresivnost,

psihosomatika,

alkoholizem.

16

Nobenega dvoma ni, da v nekaterih primerih agresivno vedenje zares zmanjša

napetost; toda po Bandurovem mnenju tega ne moremo vedno pripisati

katarzičnemu učinku, temveč neposrednim posledicam vedenja.

Teorija socialnega učenja agresivnosti je prinesla predvsem okvir, v katerem

lahko ugotavljamo medsebojni vpliv večjega števila dejavnikov. Omogočila je

delno sintezo raziskovalnih spoznanj, ki jih v frustracijskem okviru ni bilo moč

prepoznati ali povezati.

2 Teorije človeške agresivnosti

Od številnih avtorjev, ki so trdili, da lahko razloţijo kompleksno temo nasilja, se

bomo oprli na mišljenja treh največjih psihologov, ki so, po mojem mnenju, k

problematiki nasilja pristopili celovito. To so Erich Fromm, Sigmund Freud in

Carl Jung.

V druţboslovnih znanostih so se razvile različne teorije, ki skušajo pojasniti, zakaj

prihaja do nasilja v domačem okolju. Povzemamo najpomembnejše ugotovitve teh

teorij: teorija o dezinhibicijskih učinkih alkohola sloni na domnevi, da

prekomerno uţivanje alkohola sprošča zavore in spremeni presojo, kar se lahko

odraţa v nasilnem vedenju. Obstaja pomembna statistična povezanost med

prekomernim uţivanjem alkohola in nasilništvom. Nasilje pogosto pojasnjujejo

tudi s tezo o medgeneracijskem prenosu nasilja: zagovorniki te teze pravijo, da

svoje vedenje oblikujemo na podlagi tega, čemur smo bili izpostavljeni v času

otroštva in mladosti. Če je bil otrok ali mlad človek izpostavljen nasilju, če je bilo

nasilno ravnanje običajen, vsakdanji način komuniciranja in soočanja s stresom,

potem je bolj verjetno, da bo kot odrasla oseba tudi sam ravnal podobno.

Lamovčeva (1978) navaja, da bo verjetnost nasilnega ravnanja toliko večja, če so

prisotni naslednji dejavniki:

motiviran nasilneţ ali nasilnica, ki je spodbujen/-a k uporabi nasilja z

izkušnjo, da ga/je zaradi nasilništva nihče ne kaznuje;

obstaja primerna tarča (se pravi šibka oseba, ki se ne brani, pogosto celo brani

storilca);

17

odsotno je ali obstaja le šibko varovanje pred nasiljem. Varovanje je lahko

formalno (ustrezna zakonodaja, učinkovit pregon storilcev ...) ali neformalno

(podpora sorodnikov, prijateljev) (Lamovec 1978: 43).

Teorija virov domneva, da se vse druţbe opirajo na določeno količino nasilja ali

vsaj groţnjo z njim. Več kot ima posameznik ali druţbena skupina virov (npr.

ekonomsko ali politično moč), več nasilja lahko izbere za doseganje svojih ciljev.

Več kot je teh virov, večja je verjetnost, da se bodo uporabljali in zlorabljali na

prikrit način. Posebno nevarne so okoliščine statusnega neskladja, ki ga lahko

opišemo takole: sprva visok druţbeni poloţaj se zamaje zaradi usihanja virov in

tedaj posameznik (ali skupina) poseţe po drugih virih, kakršno je nasilje, da bi

ohranil svoj privilegirani poloţaj (Lamovec 1978: 56).

Lamovčeva v Agresivnosti navaja (1978: 14), da sta psihologa Cofer in Appley

pojmovanja agresivnosti razdelila v štiri skupine. Prva pripisuje agresivnemu

obnašanju instinktivni izvor. Druga skupina pojmuje agresivnost kot odziv na

frustracijo. Avtorji v tretji skupini obravnavajo agresivnost kot pridobljeno

oziroma naučeno motivirano vedenje. Četrta skupina avtorjev zavrača

motivacijsko tolmačenje in v agresivnosti vidi pridobljeno obliko vedenja v smislu

navade.

2.1 Vrste agresivnosti glede na smer in obliko

Agresivnost lahko razdelimo po različnih vidikih. Glede na smer in obliko je

znanih več razdelitev, ki se med seboj precej prekrivajo in jih lahko zdruţimo v

shemo, prikazano v tabeli 3.

Navznoter

Neposredna Posredna

Občutki krivde Samomorilnost Psihosomatika Alkoholizem

18

Depresivnost

Tabela 3. Delitev agresije glede na smer in obliko (Lamovec 1978: 15).

2.2 Delitev nasilja glede na izbor cilja nasilnega vedenja

Nadaljnja delitev je v zvezi z izborom cilja agresivnega vedenja. Agresivnost je

lahko usmerjena na izvor frustracij ali pa je prenesena na drug cilj.

2.3 Delitev nasilja glede na psihološko vlogo

Pomembna je tudi delitev glede na psihološko vlogo, ko razlikujemo

instrumentalno, frustracijsko in posnemovalno agresivnost. Instrumentalna

agresivnost nam pomaga doseči nek zunanji cilj, vloga frustracijske agresivnosti

pa je predvsem sproščanje napetosti. Posnemovalna agresivnost ima posebno

vlogo, saj temelji na občutku pripadnosti določeni skupini ali pa identifikaciji z

izbranim vzornikom.

2.3.1 Instrumentalno nasilje

Instrumentalna agresivnost sluţi doseganju različnih zunanjih ciljev oziroma

zadovoljitev in tako predstavlja le sredstvo oziroma instrument. Ne sluţi niti

obrambi niti neposrednemu sproščanju napetosti in je ne spremljajo močnejša

čustva. Primer instrumentalne agresivnosti predstavlja na primer umor iz

koristoljubja. Sodobna druţba ustvarja vedno več psevdopotreb (potrošništvo), ki

sicer niso neobhodne za človekov obstoj in razvoj, a povečujejo področje

instrumentalne agresivnosti, ki jo posamezniki pretirano uporabljajo.

Instrumentalna agresivnost je rezultat učenja na osnovi neposrednih izkušenj, še

bolj pa s posnemanjem vzornikov. Njeni začetki segajo v zgodnje otroštvo, ko

otrok spozna, da z nasiljem doseţe zadovoljitev svojih ţelja na tuj račun.

Posameznik, ki se je naučil tovrstnih spretnosti, jih bo uporabil, kadar koli se mu

19

bodo ponudili ustrezni pogoji, od katerih si obeta korist. Sčasoma mu lahko

takšno vedenje preide v navado in postane temeljni način zadovoljevanja potreb.

2.3.2 Frustracijsko nasilje

Spada med oblike zločeste agresivnosti, ki jih Fromm razlaga kot „prehodne

oblike, ki se pojavijo kot trenutni odziv na skrajno neustrezne ţivljenjske razmere.

Gre za okoliščine, ki izvirajo iz razdiralnega značaja” (Fromm 1987: 27). Fromm

je maščevalnost opredelil kot „neposredni odziv na frustracijo”, a opozoril, da

„prehaja meje obrambne agresivnosti, saj se pojavi tedaj, ko je nasilje ţe izvršeno

in ne more več sluţiti obrambi ţivljenja” (prav tam). Agresivnost pa je arhaični

način prevladovanja občutkov ločenosti in nemoči posameznika, ki se je pod

vplivom skrajnih razmer oziroma frustracijske situacije povrnil v prvinsko stanje

zlitja (simbioze) z naravo. Takšno vlogo naj bi nekoč imeli kruti religiozni obredi,

danes pa najdemo ostanke agresivnosti v krvnem maščevanju, v nepotrebnih

izbruhih in krutosti v vojni.

Frustracijsko nasilje je tesno prepleteno z občutkom temeljne tesnobnosti ali

anksioznosti. Ta sloni na občutku nemoči, ločenosti in sovraštva, ki nastane kot

posledica pomanjkanja ljubezni v zgodnjem otroštvu ali celo odklonilnega ali

sovraţnega odnosa staršev do otrok. Otrok je zaradi svoje nemoči in občutkov

krivde prisiljen, da sovraţna čustva, ki jih je vzbudilo tako ravnanje, zatira, kar

vodi do temeljne tesnobnosti v odnosu do sveta, ki ga zaznava kot sovraţnega,

grozečega. Okolje ne grozi s kaznijo le za prepovedane nagone, temveč v

nekaterih primerih ogroţa otrokov obstoj, onemogoča normalen razvoj ter

zadovoljitev otrokovih potreb (Lamovec 1978: 45).

Posameznik, ki je svoje potrebe in čustva potlačil, bo agresivno vedenje

„uporabljal kot zaščito pred drugimi ali da jih varuje pred zaničevanjem samega

sebe. Agresivnost tako postane sredstvo, s katerim se borijo proti osebam, ki jim v

resnici nič nočejo” (Lamovec 1978: 46).

20

2.3.3 Posnemovalno nasilje

„Posnemovalna oblika agresivnosti je posebna oblika, ki temelji na občutku

pripadnosti določeni skupini ali pa na istovetenju (identifikaciji) z izbranimi

vzorniki” (Lamovec 1978: 46).

Posnemovalno nasilje je pogosta oblika med odraščajočimi mladostniki, ki še

nimajo oblikovane osebnosti in še ne zaznavajo svojega bistva. Odraščajoči tako

posega po raznih oblikah identifikacije s svojimi vzorniki. Navadno so to starejši

posamezniki, ki na svoj način izstopajo. Občutek pripadnosti določeni skupini

posameznika navdihuje z močjo in elanom. Takšne skupine po navadi druţijo ista

glasba, bliţina domovanja, skupni prijatelji, isti razred, navadno so to otroci istega

druţbenega statusa. Zanimivo je, da druţbena izoliranost mladini odvzame vso

samozavest, zato lahko izločitev iz skupine povzroči hudo travmo za otroka.

Prav iz takšnih ali podobnih razlogov se pojavijo nasilne skupine, ki poskušajo

opozoriti nase s svojim nasilnim vedenjem. S tem na druge projicirajo lastno

nezadovoljstvo. Pripadniki iste skupine posnemajo vodilnega v skupini, zato

govorimo o posnemovalnem nasilju.

Agresivnost delimo tudi glede na njeno ustvarjalno oziroma razdiralno vlogo.

Pomembnost te delitve je poudarjal Fromm, ki razlikuje benigno (pozitivno) in

maligno (negativno) agresivnost. Pozitivna agresija ohranja in potrjuje ţivljenje,

smoter negativne agresije pa je njegovo izničenje. Fromm obe vrsti deli na

različne podvrste, kar bomo podrobneje spoznali v naslednjem poglavju.

3 Psihološke teorije nasilja

Večina sodobnejših psihoanalitično usmerjenih avtorjev (neoanalitikov) zavrača

instinktivistična pojmovanja klasične psihoanalize in pojmuje agresivno vedenje

kot posledico različnih vrst frustracij.

Občuten razmah znanstvenega preučevanja agresivnosti sega pred leto 1900,

najbolj pa se mu je posvetil Sigmund Freud. Njegove teorije še danes veljajo za

nadvse detajlna klinična opazovanja. Kljub njegovemu začetnemu enostranskemu

21

entuziazmu in pretiranemu poudarjanju spolnosti so bila njegova dognanja skrajno

pomembna, saj je vpeljal terminologijo, ki jo še danes suvereno uporabljamo

(Freud 2000: 9).

V naslednjih poglavjih bom predstavila predstavnike različnih psiholoških smeri,

ki so po mojem mnenju najbolj celovito predstavili razvoj nasilja iz različnih

psiholoških vidikov. Gre za Fromma, Freuda, Junga in Horneyjevo.

3.1 Frommova teorija agresivnosti

Fromm spada med vodilne poznavalce agresivnosti s kliničnega vidika. Erich

Fromm loči dve vrsti agresivnosti. Prva, ki je skupna človeku in ţivalim, je dedno

pogojena teţnja k begu ali napadu, kadar so ogroţeni ţivljenjski interesi. „To je

pozitivna (benigna) agresivnost, ki je nujna za obstanek posameznika in vrste ter

sluţi prilagoditvi. Traja le toliko časa, dokler deluje njen vzrok, z razrešitvijo

frustracije pa preneha” (Lamovec 1978: 21).

Druga, za človeka tipična, pa je t. i. »zločesta« agresivnost, ki vključuje

maščevalno, ekstatično ter značajsko agresivnost. Te oblike agresivnosti nimajo

prilagoditvene vloge in niso dedno zasnovane. Avtor jih označuje kot strasti, ki

izvirajo iz neugodnih pogojev človekovega ţivljenja in predstavljajo vir

nadomestnega zadovoljstva. V ugodnih ţivljenjskih pogojih posameznik razvije

ustvarjalni značaj, ki najde svoj izraz v ustvarjalnem delu in ljubezni. Pri teh

ljudeh ne najdemo »zločeste« agresivnosti, pač pa le pozitivno, ki jim pomaga

prebroditi frustracije. Razdiralni značaj je posledica nezmoţnosti ustvarjanja, zato

uničuje (Lamovec 1978: 21).

„Človek se,” pravi Fromm, „razlikuje od ţivali po tem, da je morilec; on je edini

primat, ki ubija in trpinči člane svoje vrste brez razloga in pri tem občuti

zadovoljstvo” (Fromm 1987: 10).

Za laţje razumevanje strnimo Frommovo delitev agresije v skico:

22

Benigna (pozitivna)

Psevdoagresija Obramba

Nehotna Samopotrditvena

Konformistična Instrumentalna

Igriva

»Zločesta«

Maščevalna Ekstatična Značajska

Sadizem

Nekrofilija

Tabela 4. Benigna in zločesta agresivnost (Lamovec 1978: 22).

3.1.1 Benigna agresivnost

Pozitivno, benigno agresivnost deli Fromm na psevdoagresivnost in obrambno

agresivnost. K prvi prištevamo nehotno, igrivo in samopotrditveno agresivnost, k

drugi pa konformistično in instrumentalno.

Nehotna agresivnost je tista, ki nastane slučajno in povzroča škodo, ki je

posameznik ni nameraval povzročiti. V redkih primerih lahko tudi tukaj igra

določeno vlogo podzavestna motivacija. Igrivo agresivnost najdemo pri različnih

borbenih veščinah in športih. Njen osnovni namen je razvoj in preizkus spretnosti.

Samopotrditvena agresivnost predstavlja odločno usmerjenost k cilju in ne

predstavlja sovraţnosti. Posamezniku omogoča aktiven pristop k okolju, kaţe se v

podjetnosti in uspešnem izvajanju dejavnosti. Osebe, ki se imajo moţnost

23

dokazati in delovati v potrditveni fazi, so manj sovraţne, posledično čutijo manj

potrebe po obrambi. Plahe in zavrte osebe kot tudi tiste z obsesivno

kompulzivnimi motnjami so v samopotrditvi ovirane, zato so pogosteje agresivne

(Lamovec 1978: 15).

Obrambna agresivnost spada med najbolj pogoste oblike. Pojavi se takrat, kadar

je ogroţeno posameznikovo ţivljenje, svoboda, dostojanstvo ali lastna osebnost.

Ker je področje človekovega uveljavljanja široko, je število situacij, ki povzročajo

agresivnost, večje. Smoter obrambne agresivnosti je ohranitev ţivljenja in

osebnostne celovitosti. Strah, ki jo vzpodbuja, je lahko včasih namišljen ali pa

podzavesten, tedaj bo agresivnost neprilagojena. Pogosto se to dogaja, kadar je

človek narcisoiden. Posameznik se lahko čuti ogroţenega tudi, ko se osvešča

lastnih potisnjenih teţenj, zato se v začetnem obdobju močno poveča sovraţnost,

ki se kaţe kot odpor (Lamovec 1978: 16).

K obrambni agresivnosti uvršča Fromm konformistično in instrumentalno

agresivnost. H konformistični prišteva ubogljivost, ki temelji na avtoriteti, pri

čemer potreba po agresivnem vedenju ne izhaja iz posameznika, ampak deluje

pod pritiskom druţbe (npr. mladostnik bo napadel sošolca, da ne bi izpadel iz

skupine in postal tarča posmeha). Instrumentalna agresivnost pa sluţi doseganju

različnih zunanjih ciljev oziroma zadovoljitev in tako predstavlja le sredstvo

(instrument). Ne sluţi niti obrambi niti sproščanju napetosti. Primera

instrumentalne agresivnosti sta npr. umor iz koristoljubja ali delovanje mafije

(Lamovec 1978: 16).

3.1.2 Maligna (zločesta) agresivnost

Zločesto agresivnost razlaga Fromm kot izraz neustreznega zadovoljevanja

človeških potreb. Način zadovoljevanja potreb je določen z značajem, ki ga avtor

opredeljuje kot sorazmerno trajen sistem vseh nebioloških teţenj. Mednje prišteva

potrebo po sistemu prepričanja, zakoreninjenosti in pripadnosti skupini, potrebo

po učinkovitosti ter spodbudah. Značaj je torej tisti, ki določa posameznikov

odnos do ljudi in narave. Fromm tako loči dva tipa karakterjev: ustvarjalnega in

razdiralnega. Pri ustvarjalnih značajskih strukturah prevladujejo strasti, kot so

ljubezen, neţnost, teţnja k pravičnosti in neodvisnosti. Za razdiralne značaje je

24

značilna sovraţnost, razdiralnost, maščevalnost, tudi sadizem (Lamovec 1978:

16).

Med oblikami zločeste agresije Fromm loči začasne, prehodne oblike, ki se

pojavijo kot „trenutni odziv na skrajno neustrezne ţivljenjske okoliščine, in tiste,

ki izvirajo iz razdiralnega značaja” (Fromm 1987: 17).

Med prve prištevamo maščevalnost in ekstatično agresivnost. Maščevalnost je

opredelil kot neposredni odziv na skrajno ali neupravičeno trpljenje posameznika

ali skupine. Čeprav je izraz frustracije, Fromm opozarja, da se pojavi takrat, ko je

nasilje ţe izvršeno in ne more več sluţiti obrambi ţivljenja. Ekstatična agresivnost

pa je arhaični način prevladovanja občutkov nemoči ali ločenosti posameznika, ki

se je pod vplivom skrajnih razmer (npr. vojna) povrnil v prvinsko stanje zlitja z

naravo. Prelivanje krvi je v tem primeru sredstvo za doseganje ekstaze in

predstavlja simbolično potrjevanje ţivljenja. Obe vrsti agresivnosti lahko

postaneta značajski posebnosti karakterja (Fromm 1987: 17).

Tipični izraz razdiralnega značaja pa je po Frommovem pojmovanju sadizem.

Razdiralni značaj pojmuje avtor kot skrajno izraţenost analnega značaja,

kakršnega je opisal Freud. Označuje ga trma, natančnost, skopost, togost in

pretirana čistoča. Fromm uporablja pojem sadizem v seksualnem in neseksualnem

pomenu. Zadajanje bolečin ali poniţevanje lahko pomeni sredstvo za seksualno

zadovoljitev ali pridobivanje neomejene oblasti nad ţrtvijo. Sadistov cilj je

zagospodariti nad ţivljenjem svoje ţrtve. Nanjo je simbiotično navezan in od nje

odvisen. Sadist svoje ţrtve izbira med nemočnimi, pri čemer pa se je pripravljen

podrediti močnejšim (Fromm 1987: 21).

Skrajna oblika sadističnega značaja je po Frommu nekrofilni značaj, ki predstavlja

skupek sadističnih, narcisoidnih in avtističnih teţenj. Smoter nekrofilne osebe ni

nadvlada, temveč izničenje vsega ţivega in mehaničnega. Nekrofilno osebo

označuje strastno nagnjenje do vsega neţivega, propadajočega. Njen temeljni

motiv je uničenje. Nekrofilni značaj je najteţja in najnevarnejša oblika duševne

motenosti, še posebej, kadar je skrit pod krinko ideologije. Fromm uvršča med

nekrofilne Hitlerjev in Himmlerjev značaj (Fromm 1987: 23).

25

Opozoriti je treba, da je Fromm opredelil agresivnost zgolj s klinično-

psihološkega vidika, kar pomeni, da je razdiralnost določena s svojo psihološko

vlogo. Druga Frommova pomanjkljivost pa je pretirano poudarjanje kolektivne

agresivnosti. Če gledamo na problem agresivnosti s širšega druţbenega vidika,

konformistične in instrumentalne agresivnosti ne bi smeli jemati kot pozitivne

(kot ju jemlje Fromm). Frommova teorija prav tako ne razlaga agresivnosti, za

katero posameznik ni notranje motiviran. Nesporno pa je dejstvo, da je Frommov

prispevek o agresiji najbolj izčrpen in dognan prispevek o psihodinamično

motivirani agresivnosti.

3.1.3 Druge oblike uničevalnosti po Frommu

Poleg maligne in benigne agresivnosti je Fromm ločil tudi druge oblike

uničevalnosti. Razlikovanje med različnimi zvrstmi nasilja temelji na razlikovanju

njihovih ustreznih nezavednih motivacij; le razumevanje nezavednih motivacij

omogoči, da razumemo vedênje v oţjem pomenu, njegove korenine, potek in

energijo, s katero je nabito to vedenje (Fromm 1987: 15).

„Najbolj normalna in nebolezenska oblika nasilja je igrivo nasilje. Najdemo ga v

tistih oblikah, v katerih se izraţa nasilje z namenom, da bi razkazovalo spretnosti,

ne pa da bi uničevalo, in ni motivirano s sovraštvom in uničevalnostjo” (Fromm

1987: 15). Zglede tega igrivega nasilja lahko najdemo v raznih oblikah vojnih

iger. V teh igrah ne najdemo namena ubijanja, tudi če se končajo s smrtjo

nasprotnika. Skratka, „razkazovanje spretnosti, ne pa uničevalnost, je poglavitna

motivacija v tej zvrsti nasilja” (Fromm 1987: 15).

V vsakdanjem ţivljenju pa je reaktivno nasilje veliko bolj pomembno kot igrivo.

Kot reaktivno nasilje pojmujemo tisto obliko nasilja, ki se uporablja za obrambo

ţivljenja, svobode, dostojanstva in lastnine. „Reaktivno nasilje ima svoje korenine

v strahu in je verjetno prav zato najpogostejša oblika nasilja. Strah je lahko

resničen ali umišljen, zavesten ali nezaveden” (Fromm 1987: 16).

Občutek ogroţenosti in iz tega izhajajoče reaktivno nasilje zelo pogosto ne temelji

na resničnosti, temveč na „manipulaciji s človeškim razumom; politični in verski

26

voditelji prepričajo svoje privrţence, da jih ogroţa sovraţnik – tako se zbudi

subjektivni odgovor reaktivne sovraţnosti” (Fromm 1987: 16).3

Druga oblika reaktivnega nasilja je tista oblika nasilja, ki jo povzroči frustracija.

Napadalno vedenje najdemo pri ţivalih, otrocih in odraslih, ko je frustrirana kaka

ţelja ali potreba. To napadalno vedenje sestavlja poskus, četudi pogosto beţen, da

bi se frustrirani cilj dosegel z uporabo nasilja. Jasno je, da je to nasilje v sluţbi

ţivljenja, brez namena uničevanja. Ker je frustracija potreb in ţelja v večini druţb

vse do danes skoraj vsesplošen pojav, ni razloga za presenečenje, da se nasilje in

napadalnost vedno znova kaţeta (Fromm 1987: 17).

„Agresivnosti, ki izhaja iz frustracije, je sorodna sovraţnost, povzročena z

zavistjo in ljubosumnostjo,” opozarja Fromm (1987: 17). Pri tem pa poudarja, da

sta zavist in ljubosumje posebni obliki frustracije. „Vzrok za obe je dejstvo, da

ima oseba A neko stvar/pojem, ki si jo ţeli oseba B. Zavist in ljubosumje sta

frustraciji, ki ju zaostruje dejstvo, da ne le, da oseba A ne more dobiti tistega, kar

si ţeli, temveč da ima neka druga oseba celo prednost pred njim” (Fromm 1987:

17). Literatura podaja obilo kliničnih podatkov o pojavih ljubosumja oziroma

tekmovalnosti (npr. brata Abel in Kajn in zgodba iz Stare zaveze o Joţefu in

njegovih bratih).

Naslednja zvrst nasilja, ki je sorodna reaktivnemu nasilju, je maščevalsko nasilje

(to gre ţe v smeri patologije). Pri reaktivnem nasilju je cilj odvrniti grozečo

nevarnost, pri maščevalskem pa je, nasprotno, škoda ţe tu, torej nasilje nima več

nobene obrambne vsebine. „Maščevalski motiv je v obratnem sorazmerju z močjo

in produktivnostjo skupine ali posameznika. Nemočnemu človeku je na voljo za

obnovo svojega samospoštovanja, ki je bilo omajano zaradi prizadetosti, le eno

pribeţališče: maščevanje, skladno z lex talionis: ′oko za oko′” (Fromm 1987: 18).

Vendar pa moramo opozoriti na to, da je pri človeku, ki ţivi produktivno, ta

potreba le malo izraţena ali pa sploh ne. Tudi če so ga prizadeli, uţalili ali ranili,

mu bo prav produktivno ţivljenje omogočilo, da bo pozabil na bolečine iz

preteklosti. Sposobnost ustvarjanja in oproščanja je pri takem posamezniku večja

od maščevanja. Psihoanalitično gradivo kaţe, da je zrela, produktivna oseba manj

3 Leta 1939 je Hitler organiziral navidezni napad poljskih vojakov, da bi svojim ljudem dal

občutek, da so napadeni, in tako opravičil svoj samovoljni napad na Poljsko kot »pravično vojno«.

27

motivirana za maščevanje kot nevrotik, ki ima teţave ter se pogosto nagiba v tisto

smer, da vgradi ţeljo po maščevanju v vse svoje bivanje oziroma eksistenco

(Fromm 1987: 18).

Tesno povezan z maščevalskim nasiljem je tisti vir uničevalnosti, ki nastane

zaradi omajanja vere, kar se pogosto zgodi pri otroku. Otrok začne ţivljenje s

prepričanjem o dobroti, ljubezni, pravičnosti. Otrok veruje v materine prsi, v

njeno pripravljenost, da ga bo pokrila, če ga bo zeblo, da bo skrbela zanj, če bo

bolan. To je lahko vera v očeta, mater, starega starša ali katero koli drugo bliţnjo

osebo, lahko bi jo izrazili kot vero v boga. Pri mnogih posameznikih pa se ta vera

omaje ţe v zgodnjem otroštvu. Otrok sliši očeta, da se zlaţe o kaki pomembni

stvari, vidi strahopetno grozo matere, lahko je priča spolnemu občevanju staršev

in tako doţivi očeta kot nasilno zver. Izvirna vera v ljubezen in pravičnost se

lahko omaje neštetokrat (Fromm 1987: 20).

Seveda je razumljivo, da vsak otrok doţivi celo vrsto razočaranj, vendar je to, kar

šteje, ostrina in teţa določenega razočaranja. Najbolj ustrezno se oseba/otrok

odzove tako, da ni več odvisna od osebe, ki jo je razočarala, in postane bolj

odvisna od same sebe ter zmore najti nove prijatelje, učitelje, znance in ljubimce,

ki jim zaupa in vanje veruje. To je najbolj zaţelen odziv na zgodnja razočaranja

(Fromm 1987: 21).

Naslednja oblika, ki je še bolj patološka, je kompenzacijsko nasilje. Kot

kompenzacijsko razumemo nasilje, ki je nadomestek za produktivno dejavnost pri

impotentni osebi. Da bi razumeli izraz »impotenten« v našem pomenu besede,

moramo najprej pregledati nekaj uvodnih dejstev. Človek je predmet naravnih in

drugih sil, ki mu vladajo, hkrati ni le predmet okoliščin. Ima voljo, sposobnosti in

svobodo za preoblikovanje in spreminjanje sveta. Človeka ţene, da dá svetu svoj

pečat, da ga preoblikuje in spreminja, ne pa le, da bi svet preoblikoval in

spreminjal človeka. Vse te dejavnosti so rezultat človekove sposobnosti, da svojo

voljo usmerja proti nekemu cilju, da vzdrţuje svoj napor, dokler ne doseţe cilja.

Zmoţnost take uporabe svojih sil je potenca. Če zaradi šibkosti, strahu ali

nesposobnosti človek ne more delovati, če je impotenten, potem trpi (Fromm

1987: 23).

28

Trpljenje zaradi impotence [impotenca v smislu Frommove teorije] je

zakoreninjeno prav v dejstvu, da je zmoteno človekovo ravnoteţje, ko človek ne

more sprejemati stanja popolne nemoči, ne da bi poskusil obnoviti svoje

sposobnosti za dejavnost. Ena pot je, da se podredi skupini ali osebi, ki ima moč,

in se poistoveti z njo. S tem simboličnim sodelovanjem v ţivljenju drugega

človeka si človek domišlja, da deluje, medtem ko v resnici postane le del tistih, ki

»vladajo«. Druga pa je pot, ki nas v tem kontekstu tudi najbolj zanima: človeška

moč, da uničuje.

Ustvariti ţivljenje je nekaj, kar presega (transcendira) poloţaj (status) človeka kot

bitja, ki je bilo vrţeno v ţivljenje. Vendar tudi uničevanje pomeni preseganje

ţivljenja, pomeni beg pred neznosnim trpljenjem popolne nedejavnosti. Ustvariti

ţivljenje zahteva določene kvalitete, ki jih impotentna oseba nima. Uničevanje

ţivljenja pa zahteva le eno samo kvaliteto – uporabo sile. Če ima impotenten

človek v roki noţ ali pištolo, lahko preseţe (transcendira) ţivljenje tako, da ga

uniči v sebi ali drugih. Tako se maščuje ţivljenje za zanikanje ţivljenja v takšnem

človeku. Kompenzacijsko nasilje je natanko tisto nasilje, ki ima korenine v

impotenci in ki nadomesti impotenco. Človek, ki ne more ustvarjati, ţeli uničevati

(Fromm 1987: 22).

S kompenzacijskim nasiljem je tesno povezan nagon po popolnem nadzoru nad

ţivim bitjem, ţivaljo ali človekom. Ta nagon je bistvo sadizma. Vse moţne oblike

sadizma, ki jih poznamo, lahko izpeljemo v en sam bistven nagib, namreč ţeljo do

kraja obvladati drugo osebo, jo narediti za nemočen predmet svoje volje, postati

njen bog, početi z njo kar koli. Poniţati jo, zasuţnjiti jo – to so sredstva njegovega

namena in najbolj koreniti cilj je trpinčenje, zakaj ni je večje moči nad osebo, kot

tista moč, ki jo prisili v trpljenje, ne da bi se mogla braniti (Fromm 1987: 23).

„Kompenzacijsko nasilje je nujen rezultat nedoţivetega in pohabljenega ţivljenja.

Potlači ga lahko strah pred kaznijo, s plašnicami in raznovrstnimi zabavami pa ga

je mogoče usmeriti nekoliko bolj vstran. Edino zdravilo za kompenzacijsko

nasilje je razvoj človekovega ustvarjalnega potenciala” (Fromm 1987: 24).

29

Zadnja zvrst nasilja po Frommu je arhaična krvoločnost. To ni nasilje

pohabljenca: to je krvoločnost človeka, ki je še vedno do kraja ujet v zvezi z

naravo. Njegova strast do ubijanja je način, kako preseči ţivljenje, prav tako kot

se takšen človek boji iti naprej in postati »človeški«. Pri človeku, ki išče odgovor

na ţivljenje tako, da nazaduje do predindividualnega stanja bivanja, da postane

kot ţival in se tako osvobodi bremena razuma, postane kri bistvo ţivljenja;

prelivati kri pomeni, imeti občutek biti ţiv, biti enkraten, biti močan, biti nad

drugimi. To je ravnoteţje v ţivljenju v arhaičnem smislu: človek ţeli pobiti čim

več ljudi in ko je njegovo ţivljenje nasičeno s krvjo, je pripravljen, da ga ubijejo.

Ubijanje je v tem primeru potrjevanje in preseganje ţivljenja na najgloblji ravni

nazadovanja oziroma regresije (Fromm 1987: 25).

„Enega najbolj jasnih opisov o radosti ubijanja najdemo v Flaubertovi noveli

Legenda o Sv. Julijanu Špitalarju. Prelivanje krvi je postalo skrajno potrjevanje

samega sebe kot edina pot za preseganje” (Fromm 1987: 24).

3.2 Pojmovanje agresivnosti po Karen Horney

Horneyjeva je posvetila agresivnosti precej pozornosti, čeprav je ni sistematično

preučevala. Po njenem pojmovanju se agresivnost tesno prepleta z občutkom

temeljne tesnobnosti (anksioznosti). Ta sloni na občutkih nemoči, ločenosti in

sovraštva. Nastane kot posledica pomanjkanja ljubezni v zgodnjem otroštvu.

Otrok je zaradi svoje nemoči prisiljen, da sovraţna čustva in občutek krivde

zatira, kar vodi do temeljne tesnobnosti v odnosu do sveta, ki ga zaznava kot

sovraţnega (Lamovec 1987: 12).

Temeljna tesnobnost se po mnenju avtorice razvija v dveh stopnjah.

„Posameznika najprej potlači tesnobnost, ki se nato kot sovraštvo projicira na

zunanji svet. Kot lahko tesnobo vzbudi sovraštvo, tako lahko sovraštvo vzbudi

tesnobo, med obema pa se ustvari začarani krog” (Lamovec 1987: 12).

Horneyjeva opisuje tri moţne odzive na temeljno tesnobnost:

usmeritev k ljudem,

usmeritev proti ljudem,

30

usmeritev proč od ljudi.

V prvem primeru otrok spozna svojo nemoč, pod vplivom katere obupno išče

naklonjenost drugih na ta način, da se jim povsem podredi. V usmeritvi proti

ljudem otrok uvidi sovraštvo svoje okolice in se zavestno ali podzavestno odloči

za borbo. Usmeritev proč od ljudi pomeni umik, izolacijo. Pri normalnih ljudeh se

vse tri oblike izmenjujejo kot najbolj ustrezne okoliščinam, nevrotik pa se čvrsto

oklepa enega teh načinov. Po Horneyjevi se v vsakem otroku menjujejo vse tri

oblike in jih oblikujejo v zrele osebe. Takšno spoznanje bo lahko otrok uporabil,

ko bo zagovarjal svoja načela, in tako dosegel notranjo moč. Oseba, ki ji uspe

prerasti omenjene postopke, ţivi v skladnosti in notranji harmoniji (Lamovec

1978: 13).

Posameznike, pri katerih prevladuje usmeritev proti ljudem, avtorica opisuje kot

agresivni tip. Sovraţno naravo sveta jemljejo kot samo po sebi umevno in se v

skladu s tem tudi obnašajo. Svet jim predstavlja bojišče, kjer ni moč nikomur

zaupati, najboljša obramba pa je napad. Osnovna potreba teh oseb je obvladovanje

drugih, da bi jih lahko uporabili v svoje namene. Ker morajo biti nenehno na

preţi, niso zmoţni doţivljati prijateljstva ali ljubezni, saj bi to ogrozilo celotno

ţivljenjsko usmeritev. Na čustvenem področju so zadrţani, bolj so motivirani za

doseganje socialnih priznanj, ki jim pomenijo edino moţnost, da jih drugi

sprejmejo. Občutki nemoči, izolacije in neuspeha so pri njih pogosto povezani z

idealizirano podobo o sebi. Ker je ne dosegajo, jih muči samozaničevanje. Tega si

ne upajo priznati, ga potiskajo ter projicirajo na druge, ki jih skušajo spreminjati v

skladu z lastno idealizirano podobo. Takšni posamezniki se drţijo ob strani,

pogosto ţivijo sami, izolirani od sveta in z mislimi v svojem svetu. Ljudi imajo na

distanci ali jih opazujejo od daleč. Za takšne ljudi je značilno, da jim veliko

pomeni statusni poloţaj, zato zmeraj izbirajo ustrezne ljudi, ki jim bodo omogočili

določen ekonomski in statusni poloţaj. Ne marajo slabičev in so navadno

pogumneţi, vsaj navidezno. Drugim ne ţelijo pomagati, saj so mnenja, da se bori

vsak zase za svoj obstanek. Sami sebe nikoli ne obtoţujejo in nikoli niso nič krivi.

So borci in teţko priznajo poraz. Druge ljudi imajo pogosto za slabiče in

nesposobneţe. S svojim načinom pogosto pridejo do visokih poloţajev in s svojo

31

avtoritativnostjo stopajo do vrha. Takšen posameznik potrebuje strokovno pomoč,

saj je prepričan, da se prepreke v ţivljenju rešujejo le z bojem. Prepričati ga

moramo, da je človek človeku človek in ne volk. V stopnjevalni obliki lahko

preraste v sadizem (Lamovec 1978: 13).

Pri usmeritvi k ljudem Horneyjeva govori o osebah, ki so vodljive. Gre za osebe,

ki iščejo naklonjenost, imajo tendenco, da iščejo odobravanje in poslušnost drugih

ljudi. Za takšno osebo je značilno, da ne more ţiveti brez partnerja. Omenjeni tip

ljudi pogosto uporablja manipulacijo, da doseţe svoj cilj. Pri takšnih osebah gre

za močno ţeljo po pripadnosti eni osebi ali določeni skupnosti. Ţelijo si, da bi bile

ljubljene, priljubljene, da bi se počutile sprejete in dobrodošle, kjer koli se

pojavijo. Pogosto iščejo potrditev od drugih, da so dobre osebe. Iščejo nekoga, ki

bo skrbel zanje, jih vodil in cenil (Lamovec 1978: 13).

Tip ljudi, ki so usmerjeni k ljudem, so osebe, ki so vodljive in hkrati priznavajo

sebi in drugim, da so nemočne. Pogosto ponavljajo, da so sirote in podobno, z

namenom, da bi se smilile drugim. Apelirajo na to, da so nemočne in da so

ţalostne. Posameznike prosijo, da so zmeraj ob njih, da jim oprostijo njihovo

vedenje in da jih ne zapustijo. Smiljenje samemu sebi je glavna karakteristika

takšne osebnosti. Zase pravi, da je nihče, da je ničvreden, medtem ko druge kuje v

nebo in jih hvali. Takšna oseba je izgubila samospoštovanje in samozavest. Ima

več zaupanja v druge kot vase. Ne zaveda se svojih talentov in kvalitet ter svojih

materialnih potencialov. Je popolnoma odvisna od drugih ljudi. Če jo odbijejo, je

to zanjo katastrofa (Lamovec 1978: 13).

3.3 Sigmund Freud in pojmovanje agresivnosti

Leta 1886 je Freud na Dunaju ustanovil svojo specialistično ambulanto za ţivčne

bolezni.

„O tem, čemur pravimo naša duševnost (psihično ţivljenje), nam je znano dvoje:

prvič, telesni organ in prizorišče duševnega ţivljenja (moţgani); po drugi strani

naša zavestna dejanja, ki so nam dana neposredno in nam jih ni mogoče

32

podrobneje ponazoriti z nikakršnim opisom. Vse, kar je vmes, nam je neznano”

(Freud 2000: 15).

Freud je razvil teorijo o instinktu smrti in agresivnost pojmoval kot teţnjo, ki

odraţa človekovo samouničevalnost in poskuša nasprotovati instinktu ţivljenja

oz. erotičnemu instinktu.

Da bi razumeli Freudovo interpretacijo agresivnosti, moramo razjasniti naslednje

pojme, ki jih je uvedel. Psihični aparat smo spoznali s preučevanjem

individualnega razvoja človeškega bitja. Najstarejšo od teh psihičnih regij ali

instanc imenujemo ono. Ono »vsebuje« vse, kar je podedovano, kar je dano z

rojstvom, kar pripada konstituciji, torej predvsem nagoni, ki izhajajo iz telesne

organiziranosti. Pod vplivom realnega zunanjega sveta, ki nas obdaja, se je del

onega razvil na poseben način. Iz tega, kar je bila izvorno skorja, opremljena z

organi za sprejemanje draţljajev in s sredstvi za obrambo pred njimi, se je

vzpostavila posebna organiziranost, ki odslej posreduje med onim in zunanjim

svetom. Temu območju duševnega ţivljenja pravimo jaz. Jaz obvladuje hotene

gibe. Njegova naloga je samoohranitev. To nalogo izpolnjuje tako, da spoznava

zunanje draţljaje, kopiči izkustva o draţljajih (v spominu), se izogiba premočnim

draţljajem, se sooča z beţnimi draţljaji in se končno nauči zunanji svet

spreminjati na smotrn način sebi v prid. Zaradi dolgega otroštva, med katerim je

odraščajoči človek odvisen od svojih staršev, se v njegovem jazu oblikuje posebna

instanca, v kateri se starševski vpliv nadaljuje. Imenujemo jo nadjaz. Kolikor se ta

nadjaz loči od jaza in se mu zoperstavi, je to tretja moč, ki ji mora jaz polagati

račune (Freud 2000: 15‒17).

„Najbolj pomembno pri omenjenih pojmih je odkritje, da je neko dejanje jaza

neoporečno, kadar hkrati ustreza zahtevam onega, jaza in nadjaza, torej ko zmore

njihove zahteve medsebojno spraviti. Kadar se vzgibi ene strani ne upoštevajo,

pride do trenja, ki se odraţa na različne načine” (Freud 2000: 17).

Agresivnost naj bi se od drugih instinktov razlikovala po tem, da deluje le

občasno in da jo vzpodbudi frustracija. Sluţi naravnemu izboru najmočnejših

posameznikov ali skupin.

33

Moč onega izraţa pravi ţivljenjski namen posameznega bitja, ki je v tem, da

zadovoljuje svoje prirojene potrebe. Namen onega ni, da ohranja ţivljenje in ga s

pomočjo strahu zavaruje pred nevarnostmi. To je naloga jaza, ki mora odkriti

najugodnejši in najvarnejši način zadovoljitve, upoštevajoč zunanji svet. Nadjaz

sicer lahko uveljavi nove potrebe, toda njegova glavna naloga ostaja omejevanje

zadovoljitev (Freud 2000: 20).

3.3.1 Instinkti po Freudu

Jedro osebnosti4 je teţenje organizma, da maksimalno zadovolji svoje instinkte in

se izogne kazni in občutkom krivde. Lahko bi rekli zelo sebična teţnja, ki

večinoma nasprotuje temu, kar okolje pričakuje od posameznika. Tako nastane

konflikt.

Freud izpostavlja tri komponente:

1. instinkte,

2. izvore kazni in občutkov krivde (okolje),

3. mehanizme obrambnega vedenja, ki omogočajo zadovoljitev instinktov

brez kazni in občutkov krivde.

Osnovna gonilna sila so instinkti, ki imajo izvor, določeno energijo – gonilno

silo, cilj in objekt zadovoljitve. To pomeni, da instinkt zadovoljimo z nekim

objektom (npr. če sem ţejen, spijem vodo). Instinkt je znak, da organizmu nekaj

primanjkuje, je depriviran, občuti napetost. Freud je opisal tri vrste instinktov:

Samoohranitveni instinkti (kisik, hrana). Fiziološki instinkti nimajo

bistvenega vpliva na oblikovanje osebnosti.

Seksualni instinkti (eros). Eros je bistveni del pri oblikovanju osebnosti.

Energijo tega instinkta je Freud imenoval libido.

4 Jedro osebnosti je skupno vsem posameznikom, jedro je to, kar ima vsak človek.

34

Tanatos (instinkt smrti) (povzeto po Musek 1977).5

Vsi instinkti so zdruţeni v podzavestni obliki kot id. Učenje veščin, kako

zadovoljiti instinkte, Freud imenuje katheksa. Katheksa oblikuje del osebnosti, ki

skrbi za zadovoljevanje instinktov. Ta del osebnosti imenuje ego (jaz). Ego je

tisti, ki skuša uravnavati in zadovoljiti potrebe ida. Instinkti so skrajno sebični.

Organizem ţeli, ne glede na obstoj vrste, zadovoljiti vse svoje instinkte. Zaradi

tega se v druţbi pojavijo moralna pravila, s katerimi se skušajo instinkti usmerjati

tako, da jih lahko vsakdo zadovolji do neke mere. Moralna pravila se preko

vzgoje prenašajo na otroke. Skupek moralnih pravil neke druţbene skupine v

smislu idej o dobrem in slabem, pravilnem in napačnem, je zdruţen v superegu.

Ego skuša posredovati med ţeljami ida (podzavestna libidalna energija), ki se ţeli

uresničiti, in superega, ki vsebuje moralna pravila. Iz tega sledi obrambno

vedenje, ki ga imajo vsi ljudje, lahko bi rekli, da je vse naše vedenje obrambno.

Organizem lahko razvije boljše ali slabše (primitivne) oblike obrambnega

vedenja6 (Lamovec 1978: 19).

Sigmund Freud v začetku agresivnosti ni posvečal veliko pozornosti, kasneje pa je

v njegovih delih igrala vse večjo vlogo. Po Tušaku in Tušaku (2001) „Freud izvor

človekove aktivnosti vidi v instinktih. Pojem agresivnosti je spreminjal v skladu z

novimi spoznanji in predvsem s spremembami v pojmovanju libida. Navajal je cel

spekter manifestacij, v katerih se izraţa – skozi krutost in sadizem, kontrolo in

oblast, tja do spretnosti in obvladovanja ter odločnosti.”

Leta 1905 je opisal agresivnost kot sestavni del seksualnega instinkta oz. libida.

Način izraţanja agresivnosti je povezoval s stopnjo psihoseksualnega razvoja. V

oralnem obdobju govori o oralno-sadistični agresivnosti, ki se kaţe v grizenju.

Analno obdobje naj bi predstavljalo vrhunec agresivnosti, kjer sta nadvlada in

poškodovanje drugih glavni cilj. Tekmovanje z očetom oz. materjo, ki se prične v

Ojdipovem oz. Elektrinem obdobju, naj bi vodilo do ţelje po njegovi oz. njeni smrti

(Kregar 2007: 13).

5 Zapiski so nastali po knjigi: Janek Musek, 1977: Psihologija osebnosti. Ljubljana: DDU Univerzum.

6 Bolj podrobno razlago najdemo v Freudovi knjigi Spisi o druţbi in religiji: Totem in tabu

(2007), ki govori o začetkih civilizacije.

35

Po prvi svetovni vojni Freud agresivnosti ni več pojmoval kot sredstva za

obvladovanje sveta, temveč naj bi odraţala človekovo samouničevalnost. Razvil

je teorijo o instinktu smrti, po kateri naj bi obstajali dve skupini instinktov:

erotični (eros), kjer kraljuje spolnost, ter instinkt smrti (tanatos), ki je smrtna sila,

teţnja po uničenju, samouničenju in agresivnosti. Primarna je torej agresivnost do

sebe (t. i. avtodestruktivnost), ki pa se kasneje preusmeri navzven, na zunanji svet,

še posebej takrat, kadar je pri nekom instinkt smrti zelo močan (Kregar 2007: 13).

Lamovčeva (1978) pravi, da „zamisel o instinktu smrti temelji na prepričanju, da

organizem teţi k ugodju, ki naj bi bilo stanje popolne sproščenosti oz. odsotnosti

napetosti, iz katere je človek iztrgan ob rojstvu in h kateri instinktivno teţi. Tako

instinkt smrti kot erotični instinkt naj bi sluţila zmanjševanju napetosti” (Kregar

2007: 13.)

Leta 1915 je Freud spremenil svoje pojmovanje. Agresivnost je povsem ločil od

seksualnosti ter ji pripisal odločilnejšo vlogo. „V tem obdobju se je ukvarjal z

vprašanjem instinktov jaza (ega). Temeljna oblika tega instinkta naj bi bilo

sovraštvo, katerega cilj naj bi bila samoohranitev. Agresivnost je povsem ločil od

seksualnosti in je v tem obdobju poudarjal predvsem njeno prilagoditveno vlogo”

(Lamovec 1978: 17.)

Slepe nagonske teţnje ţe kmalu po rojstvu naletijo na odpor in protizahteve

otrokovega okolja, ki ga poosebljajo predvsem starši. Nagonski impulzi se morajo

tem zahtevam prilagoditi, saj drugače osebek tvega izgubo naklonjenosti, s tem pa

ogrozi lasten obstoj. Iz prvotne strukture osebnosti, ki vsebuje nezavedne

nagonske teţnje, se začne oblikovati nova, zavestna instanca osebnosti – jaza.

Posameznikov jaz poskrbi za zaščito pred notranjimi impulzi na eni strani, po

drugi strani pa ohranja svojo nagonsko izvorno moč in jo ščiti pred uničenjem

(Musek 1999: 67).

Dolgo časa je bil Freud prepričan, da je spolnost edini izvorni gon našega

kompleksnega obnašanja, in mu je pripisoval tudi nastanek socialnih,

civilizacijskih, pa tudi agresivnih ravnanj. Šele razmeroma pozno je svoje poglede

na gonske temelje motivacije spremenil. Vse bolj je bil prepričan, da izvirajo

36

agresivne in destruktivne teţnje iz drugega, samostojnega gona. Nazadnje je

oblikoval svojo drugo motivacijsko teorijo, po kateri delujeta pri človeku in tudi

sicer v naravi dve temeljni sili: ena nas sili k ţivljenju in zdruţevanju, druga pa k

nasilju, sovraštvu, uničevanju in smrti (Musek 1999: 66).

Ljudje zelo pogosto potlačujemo sovraţne (agresivne) in spolne teţnje, ki so v

konfliktu z zavestno sprejetimi druţbenimi in osebnimi moralnimi pravili. „Za

človeka kot druţbeno bitje je nasploh značilno, da ţivi v nekakšnem nujnem

konfliktu med nekaterimi nagonskimi teţnjami in pritiski po prilagoditvi druţbi in

njenimi moralnimi zahtevami. Vzeto nasploh je ta konfliktnost za človeštvo in

njegov napredek celo tvorna” (Musek 1997: 101). Za posameznike so konflikti

med teţnjami in zahtevami okolja pogosto tako neprijetni, da jih potlačijo.

Konflikt tako postane nezaveden in se odraţa na različne načine.

Ono tvorita dva instinkta:

1. „Instinkt ţivljenja ali spolni instinkt eros, vodilna energija tega nagona je

libido.

2. Instinkt smrti in uničevanja tanatos (povzeto po Musek 1997).

Freud je ugotovil, da zavestno delovanje in volja nista docela neodvisna. Z ene

strani nagonske potrebe še vedno vplivajo nanju, zato nagonov ni mogoče docela

zatreti. Nagonske teţnje pogosto samo potlačimo. To pa pomeni, da jih odrinemo

s področja zavestnega. Čeprav se jih ne zavedamo, delujejo še naprej. Naše

ravnanje, tudi tisto, ki je zavestno in hoteno, je po Freudu pogosto nezavedno

motivirano. Njegovo pravo gibalo so nezavedni nagonski impulzi in nezavedno

delujoče druţbene in moralne norme, ki smo jih ponotranjili v zgodnjem otroštvu

(Musek 1997: 97).

Erotični instinkt zdruţuje ţive organizme v vedno večje enote, instinkt smrti pa tej

teţnji nasprotuje in skuša povrniti organizem v neorgansko stanje. Nobena od teh

teţenj naj ne bi bila bistvenejša od druge in obe sta stalno dejavni. Čim močnejši

je pri kaki osebi instinkt smrti, tem nujnejše je zanjo, da usmeri agresivnost

navzven. Prvinska naj bi bila torej agresivnost do sebe, ki se kasneje usmeri v

zunanji svet (Lamovec 1978: 17).

37

Freud je prišel do zaključka, da „mora poleg instinkta za ohranitev ţivljenja

obstajati tudi njemu nasproten instinkt, ki pa teţi k razpadu druţbe in s tem k

povratku v človekovo prvotno neorgansko stanje” (Fromm 1980: 32‒33).

Da lahko doseţemo stanje zadovoljstva, je potrebno zadovoljevanje instinktov.

Eros in tanatos sta si vedno v nasprotju, saj je cilj erosa ţiveti, ohranjanje

ţivljenja, cilj tanatosa pa uničenje ţivljenja (samouničenje), samoagresivnost,

smrt. Zaradi delovanja erosa posameznik ni naklonjen samouničevanju, temveč se

instinkt smrti kaţe v agresivnosti, usmerjeni proti drugim. To pa onemogoča

pojav samoagresije (Ţuţul 1989: 125).

Dokler nagon smrti učinkuje v notranjosti, ostaja nem, zaznamo ga šele, ko se kot

destruktivni nagon obrne navzven. To odvajanje agresije opravlja mišični sistem.

Z vzpostavitvijo nadjaza se v notranjosti jaza fiksirajo znatne količine agresivnega

nagona in v njem delujejo samouničujoče. To je ena od nevarnosti za mentalno

higieno, ki jim je človek izpostavljen na svoji poti h kulturnemu razvoju.

Zadrţevanje agresije je sploh nezdravo in učinkuje bolezensko. Prehod od

zadrţevanja agresivnosti k samouničenju, k zaobrnitvi agresivnosti zoper lastno

osebo se pogosto izraţa z napadom besa, ko si oseba puli lase, se s pestmi tolče po

obrazu, pri čemer je očitno, da bi to raje namenila komu drugemu (Freud 2000:

21).

Freud se je zavedal, da ni neposrednih dokazov za obstoj instinkta smrti, vendar je

zagovarjal tezo, da je njegovo delovanje zakrito zaradi istočasnega delovanja

erotičnih instinktov, ki so začasno močnejši. Zamisel o instinktu smrti temelji na

prepričanju, da organizem teţi k ugodju, ki naj bi bilo stanje popolne sproščenosti.

Freud je bil prepričan, da nima nikakršnega smisla, da bi si prizadevali odstraniti

agresivna nagnjenja. Vse, kar lahko po njegovem storimo, je, da jih preusmerimo

tako, da ne bodo vodila do uničenja. Zavzemal se je za uporabo posrednih metod,

ki bi naj nevtralizirale agresivni instinkt na ta način, da bi se povezal z erotičnim

instinktom.

Po Freudu je eden od načinov za preprečevanje razdiralnih učinkov agresivnosti

vzbujanje čustvenih vezi med ljudmi, v smislu bratske ljubezni, na osnovi

istovetenja. Še en način za zmanjševanje agresivnosti naj bi bila podreditev

instinktivnega doţivljanja razumu, kar naj bi bila glavna naloga civilizacije.

38

Korektno je dodati, da je Freud včasih uporabljal izraz »destruktivnost«, drugič

spet »agresivnost«. Čeprav enega in drugega ni definiral, raba nakazuje

razlikovanje med destruktivnimi in konstruktivnimi derivati agresivnosti.

3.4 Carl Gustav Jung in pojmovanje agresivnosti

Jung je v človekovem vedenju videl izraţanje polarnih nasprotij, kot so na primer

ţivljenje in smrt, ljubezen in sovraštvo. Če je en pol takšne razseţnosti zatrt

oziroma nedejaven, bo toliko bolj izraţen drugi pol.

Po Jungu človek teţi k uresničenju svojega jaza. „Jaz ni le fenomenološko

definiran pojem o sebi, ampak skupek vseh konfliktnih značilnosti osebnosti.

Najboljša je analogija s platiščem kolesa in špicami, ki opisujejo vse napetosti in

nasprotja v osebnosti. Doseči jaz pomeni doseči ravnoteţje med temi nasprotji”

(Lamovec 1978: 17‒18).

Jung se s Freudom ni strinjal glede podzavesti. Freud je menil, da imamo osebno

podzavest, v kateri so skriti nagoni in obrambni mehanizmi. Če vse to pride v

zavest, lahko doţivimo »ţivčni zlom«.

Jung je izvor agresivnosti videl v človeku samem, v njegovi kolektivni

podzavesti, popolnoma pa je spregledal vlogo druţbenih odnosov pri njenem

nastanku.

3.4.1 Območje kompleksov

Bistvena razlika med Freudom in Jungom je v interpretaciji pojma podzavesti.

Preprosto povedano, po Freudu podzavestno nastaja iz tistega, kar ego zavrača. Po

Freudu nastaja podzavestno iz pozabljenih spominov in iz vsega, kar je zastrto in

izrinjeno.

„Po Jungu pa nezavedno ne vsebuje pozabljenih spominov in izrinjenega

materiala, temveč tudi material, ki ga podzavestno zaznavamo in čutimo. Poleg

tega je menil, da se otrok ţe rodi z mnogimi podedovanimi psihološkimi

39

dejavniki, vključno z ustrojem nezavednega. Do enakih sklepov so pripeljale tudi

najnovejše raziskave v genetiki” (Pascal 1999: 65).

3.4.2 Kolektivno nezavedno

Po Jungu bo posameznik, ki ne more ustvarjati, uničeval. V območju nezavednega

je Jung opazil različne sloje, katerih vsak sega globlje in globlje, od osebne ravni

do ravni, ki je povsem neosebna. Jung meni, da obstaja osebna in kolektivna

podzavest. „Jung je kolektivno nezavedno imenoval objektivna psiha in zapisal,

da ima svoj lasten cilj in namen, zato namerno zavrača morebitne enostranosti ega

in usmerja stvari proti popolnosti in celosti psihe” (Pascal 1999: 68).

Jung je ločil individualno in kolektivno podzavest. Prva je posledica potisnjenih

ali neosveščenih ţivljenjskih izkušenj posameznika, druga pa je rezultat izkušenj

celega človeštva v tisočletni borbi za obstanek. Njena podlaga so kolektivne

podzavestne vsebine, kolektivni simboli ali arhetipi.

„Jung sam je komplekse definiral kot psihične entitete, ki so zunaj nadzora

zavestnega uma” (Pascal 1999: 68). Entitete so tako zmeraj odtrgane od zavesti in

v nenehni pripravljenosti, da ovirajo ali vzpodbujajo zavestno delovanje.

Kolektivno podzavest sestavljajo arhetipi. „Arhetip predstavlja odraz dogodkov

iz preteklosti” (Pascal 1999: 68).

Lamovčeva navaja, da jih Jung primerja z vodno strugo, ki je ostala po tem, ko se

je tok reke spremenil, vendar pa se lahko vedno znova povrne vanjo. Tako tudi

arhetipi nimajo točno določene vsebine, predstavljajo le okvir oziroma moţnost za

usmerjanje posameznikove energije. So bipolarni in vključujejo tako ustvarjalne

kot razdiralne silnice. Ravno ta dvojnost predstavlja potencialno nevarnost, saj

potem ko se arhetipi vzbudijo, nikoli ne vemo, katero smer bodo ubrali. Vsi

pomembnejši dogodki v posameznikovem ţivljenju naj bi vzbujali arhetipe, ki

vsebujejo tako razumsko kot čustveno komponento. Jung je menil, da so arhetipi

tisti, ki povzročajo najrazličnejša mnoţična gibanja. Eden od njih je arhetip

voditelja, ki igra pomembno vlogo predvsem pri mladih. Mnoţična gibanja lahko

vzbudijo v ljudeh iracionalne sile, posameznik se otrese individualnosti in strahu,

40

s tem pa izgubi občutek odgovornosti za svoja dejanja. Znebi se občutka

ločenosti, poveča pa se občutek pripadnosti skupini, ki lahko doseţe ekstatične

razseţnosti. Posameznik v mnoţici vedno deluje na razvojno niţjem nivoju,

degradira. Arhetipi predstavljajo toliko večjo nevarnost, čim manj je posameznik

o njih osveščen. Osebam, ki še niso dosegle zadostne stopnje individualizacije, to

je vsestranskega razvoja jaza, se arhetipi pogosteje prikazujejo kot magične sile in

jih popolnoma obvladujejo. Če pa se posameznik svojih arhetipov zaveda, se je

zmoţen z razumom upreti silam kolektivne podzavesti (Lamovec 1978: 18).

Kolektivno nezavedno je del psihe, ki ga lahko ločimo od osebnega nezavednega

kot njegov negativ, ker ne obstaja zahvaljujoč osebnemu izkustvu ter zato nima

značaja osebne pridobitve. Medtem ko je osebno nezavedno v glavnem

sestavljeno iz vsebin, ki so bile nekoč zavestne, vendar so nato iz zavesti izginile,

ker so bile bodisi pozabljene ali potlačene, pa vsebine kolektivnega nezavednega

nikoli niso bile v zavesti in zato nikoli niso postale individualne, tako da se

morajo za svoj obstoj zahvaliti izključno dedovanju (Lamovec 1978: 19).

Pascal v svojem delu (1999: 87) navaja, da „ljudje ne izkusimo arhetipov sami po

sebi, ker so spravljeni v nedosegljivih območjih kolektivnega nezavednega. Tisto,

kar doţivljamo, so arhetipske7 podobe v našem osebnem nezavednem.”

Jung je odkril odločilno vlogo mnoţice za vedenje posameznika, ki se lahko pod

pritiskom kolektivnih sil popolnoma spremeni, vendar pa je opaţeno dejstvo

napačno tolmačil. Izvor agresivnosti je videl v človeku samem, predvsem v

njegovi kolektivni podzavesti, zato ni doumel vloge druţbenih odnosov pri

njenem obstanku. Pomembna pa so njegova opaţanja o vlogi razosebljanja ter

stopnje ozaveščenosti, čeprav slednje ni pojmoval kot osveščenja o razdiralnih

dejanskih druţbenih odnosih, temveč kot osveščenje arhetipov in drugih

nezavednih sestavin.

3.4.3 Premagovanje (osveščanje) kompleksov

Beseda arhetip izhaja iz grških besed arche, ki pomeni ′prvoten, prvobiten′, in

typos, ki pomeni ′vtis, znak, vzorec′. Kompleksi so ponavljajoči se vzorci

7 Jung je uporabljal izraz »arhetipski« za opisovanje psiholoških in bioloških resničnosti.

Sposobnosti sesanja in smejanja sta pri novorojenčku na primer »arhetipski«. (Pascal 1999: 87).

41

človekovega vedenja in so neposredni izrazi arhetipov, skriti v globini

nezavednega (povzeto po Pascal 1999: 70).

Če se h kompleksu obrnemo in se z njim pogovarjamo kot z osebo, se psihične

energije na novo porazdelijo. Strahovi in zaskrbljenost se razblinijo, saj o njih

govorimo.

„Do transformacije ali preobrazbe lahko pridemo tako, da kompleks enostavno

prerastemo, razširimo si zavest, ta postane zrelejša in zajema več” (Pascal 1999:

71).

Negativne komplekse lahko odpravimo tudi z razvojem notranje distance, z

odmaknjenostjo in z meditacijo. Nasilne osebe se morajo tako spoprijeti s svojimi

strahovi/kompleksi, se o njih pogovarjati in jih »pripeljati« v zavest ega oziroma v

osebno zavedno. Najučinkovitejše zdravilo je empatija do vseh občutkov v naši

notranjosti. Jung svetuje dialog, a nihče ga ne more opraviti namesto nas. Teţka

pot do emocionalnega razvoja se začne v nas samih.8

4 Tema nasilja v prozi Zofke Kveder

Proza Zofke Kveder ima močan vpliv na bralca, predvsem na predstavnice

ţenskega spola. Katero koli prozno delo iz njenega opusa vzamemo, vsako na

bralcu pusti močan pečat, saj je pisateljica s pripovedno prozo osveščala bralke in

jih bodrila k emancipiranemu načinu ţivljenja.

V naslednjih poglavjih se bom poglobila v temo nasilja v prozi Zofke Kveder.

Analizirala jo bom na podlagi teoretičnih dognanj, ki smo jih obravnavali v

prejšnjih poglavjih.

Odločila sem se, da dela Kvedrove analiziram po poglavjih in v vsakem nanizam

podpoglavja, in sicer glede na vrsto nasilja. Osredotočila se bom na naslednja

dela:

8 „Takšen primer najdemo tudi v zgodbi Alica v čudeţni deţeli, ki jo je napisal Lewis Caroll. V

zgodbi vojska igralnih kart lovi Alico, toda deklica se odzove: »Saj ste le navadne karte!« S tem

jim odvzame moč in karte popadajo po tleh” (Pascal 1999: 71).

42

- Misterij ţene (1900),

- Odsevi (pripovedna proza, izdana leta 1902),

- Njeno ţivljenje (1916),

- Hanka (v hrvaščini izšlo leta 1918, v slovenščini 1938).

Za našteta prozna dela sem se odločila, ker je v njih tema nasilja najpogosteje

zastopana, lahko bi celo rekli, da je nasilje rdeča nit avtoričine proze. Nujno je

dodati, da si je Kvedrova izbrala teţko pot, saj je ustvarjala ravno v času, ko so

moški imeli številne privilegije, ţenske pa naj bi bile »svetopisemsko zveste

svojim moţem«. Ţivljenjski cilj ţensk ni bilo ustvarjanje, niti kariera, temveč

materinstvo in gospodinjstvo. Kvedrova ni ţelela ubrati vnaprej določene poti, je

pa hotela prebuditi ţenske in jih spodbuditi k samostojnosti in emancipaciji.

Zagovarjala je dejstvo, da ţenska lahko funkcionira samostojno, da zmore

ustvariti lastno kariero. Svoje prepričanje je izrazila v proznih besedilih. Ostre

kritike, ki jih ni bilo malo, ji niso vzele poguma in navdiha.

Zofka Kveder je v literarni svet stopila na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Teţka

mladost, ki je na pisateljici pustila močno sled, ji je sluţila kot motiv za kasnejše

literarno ustvarjanje. Svoj dom je zapustila zgodaj, saj ji ni nudil druţinske sreče

in topline. Si je pa izbrala pot za izraţanje lastne bolečine skozi prozo, ki je

nastajala pod njenim peresom. Literarno ustvarjanje jo je navdihovalo, prepričana

je bila v lasten uspeh. „Literarni znanstveniki poudarjajo, da si je Kvedrova sama

priborila ugled v slovenskem, češkem in hrvaškem slovstvenem svetu, saj je

pisala in objavljala v štirih jezikih,” navaja Silvija Borovnik (2007: 53).

4.1 Misterij žene

Črtice v zbirki Misterij ţene, zgodnje delo Zofke Kveder, so izšle leta 1900 v

Pragi. Izšle so v lastni zaloţbi, okraske v knjigi je narisal E. Nor. Rokopisno

gradivo se ţal ni ohranilo. „Prinašajo in razkrivajo tabuizirane podobe iz

slovenskega druţinskega ţivljenja. Zapisuje jih pripovedovalka, kar je za tisti čas

pomenilo nekaj povsem novega” (Borovnik 2007: 52). Knjiga ima uvod, ki se

začne z posvetilom bralcem. V Izbranih delih Zofke Kveder (1940) je bil v tretji

43

knjigi objavljen izbor sedemnajstih črtic, ki so imele naslove. V Zbranem delu 1

(2005) je devetindvajset črtic brez naslovov, v kazalu pa so označene po prvem

stavku: Ne vse in ne za vse, Na velikih ţrtvenikih svetovja so gorele duše, Sama je

sedela v svoji sobici, Molimo k Bogu, k svetnikom, V trţaškem starem mestu se je

zastrupila javna vlačuga, Temno, deţevno jutro je bilo, Njene blede, bolne roke so

jokale za njim, V naši ţupniji je rodila nezakonska mati dete, Pusti me, jaz te

nočem!, Nocoj sem bila pri vodi, Tiho je sedela v kotu tramvajskega voza, Mrak je

bil, V mestu je stala velika porodna hiša, Krog omizja je sedela majhna druţba,

Nihče je ni razumel, Zjutraj jo je pretepel, Moja Micika kašlja, Bala se je,

Menschgewordene Gemeinheit, Nihče ni razumel, On in ona, Teţko ji je bilo,

Prišla je iz šole, V majhni prodajalnici papirja, Nekako čudno mi je bilo vselej,

On je bil eden tistih sto tisočerih, Danes je bila stara štiriindvajset let, Moja duša

je kakor harfa.

Pisateljica razkriva podobe slovenskega druţinskega ţivljenja. Kratke črtice

prinašajo krute ţivljenjske dogodke, močno čustveno obarvane. Za takratni čas je

bilo kaj takega sila nenavadno, ne samo zaradi ţenske pripovedovalke, temveč

zaradi tem, ki jih je pripovedovalka odpirala. Teme niso bile idealno ţivljenje,

posejano z roţicami, temveč teme, ki so jih radi pometali pod preprogo. Bile so

tabuizirane in o njih se ni smelo pisati.

„Delo ima modernistično obliko podolgovatega albuma, v katerem si slede slike ‒

črtice iz ţivljenja sočasne ţene: ţena, neţno in idealno bitje, je v svojih sanjah kaj

kmalu razočarana” (Mahnič 1964: 310). Mahnič tako nadaljuje, da je ţenska ţe

„od otroških let vpreţena v delo, moški pa ima dovolj prostega časa” (prav tam).

Gre torej za „proletarske druţine, ki jim število otrok narašča, z njimi pa tudi beda

in zgaranost mater” (prav tam). Vodilna ideja tekstov je, da je „ţena tragična ţrtev

moške pohote in surovosti ter krivičnih druţbenih razmer” (prav tam).

Črtice iz zbirke Misterij ţene sem analizirala na podlagi Zbranega dela Zofke

Kveder 1 (2005).

4.1.1 Samomor kot oblika nasilja nad seboj

Ţe v Zofkinih zgodnjih črticah je moč opaziti temo samomora, ki je bil pogosto

izhod za posameznike, ki več niso videli smisla. Ljudje so strogo obsojali

44

samomorilce, kar Kvedrova v svojih črticah jasno prikaţe. Samomorilno vedenje9

je posledica več dejavnikov. Teorija, ki se v literaturi največkrat omenja v

povezavi s psihološkimi tveganji za samomor, je „teorija krika bolečine, ki

samomor pojmuje kot odgovor na situacijo, v kateri so istočasno prisotni občutki

poraza, ujetosti in nerešljivosti. Prisotnost vseh treh bi naj sproţila občutke

brezupa,” piše Saška Roškar (2008), ki je podrobno opisala kognitivnopsihološko

teorijo in „izpostavlja genetske dejavnike, dejavnike okolja in interakcijo med

njimi”.

V kratki črtici V tržaškem starem mestu se je zastrupila javna vlačuga

spoznamo ţensko, ki se je zastrupila zaradi neuslišane ljubezni. Časopis nekoliko

hudomušno pripomni: Preveč ljubezni, menda! (Kveder 2005: 18)

In nekoč se je zastrupila prav pred njim zaradi svoje davne, čiste, svete

preteklosti, iz obupa nad gnusom svoje neizbrisljive sramote. In ko je umirala,

poljubljala je čevlje tistega moţa. (Kveder 2005: 18)

Samomorilka očitno res več ni videla nobenega izhoda, počutila se je odveč.

Prostitucija je le še povečevala prepad med ujetostjo in nerešljivostjo. Uboga duša

se je zastrupila, ob umiranju pa se še dodatno poniţevala s poljubljanjem čevljev.

Tudi na videz srečna, mlada in pravkar poročena deklica se je v črtici Nihče ni

razumel odločila narediti samomor. Brezizhodnost in obup sta dejavnika, ki sta

očitno močno vplivala na mlado dekle:

Osemnajst let je bila stara, tri mesece omoţena, lepa, krasna, njen moţ je bil

bogataš in le malce v letih in debelušen, da se je komaj videlo. Skočila je v vodo.

Kar tako nek dan, da se je komaj videlo. (Kveder 2005: 43)

4.1.2 Psihično nasilje nad otroki

Teţko si predstavljamo ţivljenje pred sto leti, a zagotovo ljudem ni bilo lahko.

Ţenske so ostajale doma, bile so gospodinje. Namen njihovega ţivljenja je bilo

9 Francoski sociolog Durkheim je bil eden prvih, ki je znanstveno preučeval samomor. Svojo

teorijo je predstavil v delu »Le suicide« (1897), ki je pomemben mejnik ne le za suicidologijo, pač

pa tudi za sociologijo.

45

rojevanje. Večinoma so bile brez izobrazbe in brez perspektive. Tema, ki jo

pogosto zasledimo v prozi Zofke Kveder je naveličanost staršev nad lastnimi

otroki. Ne skrivajo, da so jim otroci odveč. Pogosto so utrujeni od teţkega dela,

velikokrat trpijo za lakoto. „Biološke osnove po Banduri so tiste, ki povečujejo

agresivnost pri starših (samoopravičevanje, zniţanje socialnega poloţaja). Otroke

vidijo kot izvor za njihovo nezadovoljstvo, zato kalijo jezo nad njimi” (Lamovec

1978: 38). V črtici Temno, deževno jutro se srečamo z materjo, ki je naveličana

svojih otrok, predvsem zaradi pomanjkanja.

Vstal je. Po osemnajst ur je delal na dan, a njegovi otroci so stradali. Sovraţil jih

je ţe; nikdar niso bili siti. (Kveder 2005: 19)

Gledala je okrog po otrocih, in tudi njen pogled ni bil prijazen. Stradala in

mrtvila se je zanje, vse moči so ji ukradli, a bili so nenasitni. Narasli so zanjo v

strašno prekletstvo, v veliko breme, pod katerim je poginjala in umirala vsak dan.

(Kveder 2005: 19)

4.1.3 Psihično nasilje nad žensko

Nasilje nad ţenskami je osrednja tema, ki jo je Kvedrova veliko poudarjala.

Opozarjala je na nasilje, ki so ga pometali pod preprogo. O nasilju se ni govorilo,

ţenske se niso uprle nasilneţem, temveč so se podredile in trpele. Po teoriji spada

fizično nasilje moškega nad ţensko „v frustracijsko nasilje, saj je očitno, da

sprošča napetost” (Lamovec 1978: 16). Samo dejstvo, da fizično močnejša oseba

muči šibkejšo, pa lahko nakazuje na kompenzacijsko nasilje po Frommu. To

pomeni, da je „moškemu nasilje nadomestek za produktivno dejavnost pri

impotentni osebi” (Fromm 1987: 21). V črtici Njene blede, bolne roke so jokale

za njim je nasilje nad ţensko osrednja tema. V sicer kratki črtici spoznamo

moškega, ki se ne zmeni za svojo bolno ţeno, temveč ga njegova sla vleče k

drugim ţenskam. S takim početjem svoji ţeni povzroča duševne bolečine.

Pogledal jo je mrzlo. /…/

Hotelo se mu je besnih, polnih, vročih udov, bakanala pohote.

46

Odšel je s pravico ţivih.

Za njim so jokale njene bolne, blede roke. (Kveder 2005: 21)

4.1.4 Verbalno nasilje

Posameznike, pri katerih prevladuje usmeritev proti ljudem, opisuje Lamovčeva

(1978) kot osebe, ki „so sovraţno nastrojene in jim svet predstavlja bojišče.

Osnovna potreba teh ljudi je nadvladovanje drugih”. V črtici Pusti me, jaz te

nočem! moţ ţeli nadvladati nad ţeno tako, da jo psihično poniţuje in nad njo

izvaja verbalno nasilje. Strokovnjaki opozarjajo, da ţenske pričenjajo verjeti v

izrečene besede, kar se kasneje pozna na njihovi nizki samopodobi.

Fej, ti vlačuga, fej, fej! Samo poskusi! Tebe zadavim, njemu pa potarem kosti, da

me bo pomnil ţiv dan! Ti lajdra, ti! (Kveder 2005: 25)

V črtici Njene blede, bolne roke so jokale za njim spoznamo moškega, ki je

suroveţ in pijanec. Ona pa zaradi „vkoreninjenega predsodka o nerazdruţnosti

zakona ob njem vztraja in trpi” (Mahnič 1964: 311):

Bil je ţe oblečen in ko je vstal in odhajal, siknil je v groznem odporu proti neki

bestialni, peklenski moči svoji ţeni v obraz:

»Psica!« (Kveder 2005: 20)

4.1.5 Nasilje nad živaljo

Motiv nasilja nad ţivalmi se pogosto pojavi v črticah Kvedrove. V teoretičnem

delu ga nisem obravnavala, niti ga nisem predvidela v hipotezah. O nasilju nad

ţivalmi se v večji meri govori šele zadnjih deset let, v času ustvarjanja Zofke

Kveder pa so bile ţivali delovna sila. V kratki črtici Tiho je sedela v kotu

tramvajskega voza je moč najti primer nasilja nad ţivaljo. Seveda moramo

upoštevati dojemanje ţivali nekoč in danes. V preteklosti je ţival veljala za

47

pomoč pri delu, danes je pogosteje obravnavana kot »hišni ljubljenček«. Kratka

črtica povzame zadnje bolečine umirajočega konja:

Na cesti je leţal konj. Tramvajski konj je bil, med voţnjo je padel na tla. Leţal je

na tleh in vse mišice so se mu tresle. /…/ Suvali so ga in tolkli, da bi vstal, a on je

leţal in se ni ganil, le mišice so se mu še bolj tresle in glavo je sklonil in pogledal

na ljudi. Njegove oči so bile ugasle in meglene in čudno so se svetile, kakor od

solza. (Kveder 2005: 29)

4.1.6 Alkohol kot ojačevalec agresivnosti

V črtici Zjutraj jo je pretepel srečamo fizično nasilje vinjenega moškega nad

svojo ţeno. Po teoriji „socialnega učenja v kritičnih situacijah ljudje iščejo tolaţbo

v omami” (Lamovec 1978: 42). Omama deluje tako, da povečuje splošno

čustveno vzburjenje, zato lahko pride do različnih vedenjskih vzorcev. Fizično

nasilje je lahko posledica alkohola, med njima obstaja interakcija. Kvedrova o

alkoholu piše zelo frekventno, najverjetneje zaradi svojega očeta, ki je tudi

popival. Kvedrova je „dobila vpogled v pijanca, ki pogosto nastopa v njenih

pripovedih” (Zadravec 1999: 127). Prav ta negativna izkušnja ji je omogočila, da

piše o tako delikatni temi. Opozorila je na posledice pretiranega pitja alkohola.

Zjutraj jo je pretepel.

Samo tako.

Pod levim očesom se je svetila s krvjo podlita oteklina. (Kveder 2005: 36)

Primer, ko vinjenost presega vse meje. Moţ se je znašal celo nad lastnim

nebogljenim otrokom. Niti nedolţno otroško bitje ni bilo varno pred udarci

lastnega očeta:

Imela je dojenčka, a njene svete, hraneče materine prsi so jo bolele od surovih

pesti moţa.

48

Dojenček v naročju je zajokal. Malo, bolehno, slabo dete, ki kmalu umre.

Bilo je spočeto v pijanosti. (Kveder 2005: 36)

5 Izbor povesti in črtic Zofke Kveder

Pri zaloţbi Karantanija je leta 1995 pod naslovom Misterij ţene izšel izbor

pisateljičinih povesti in črtic. Iz zbirke Misterij ţene so bile ponatisnjene enake

črtice kot v Odsevih, ki jih je uredila Erna Muser. Spremna beseda je zapisana iz

Albuma slovenskih pisateljev. Izbor črtic in povesti obsega naslednja Zofkina

dela: Moja prijateljica, Misterij ţene, Zločin, Na kmetih, Doma in Hrvatarji.

5.1 Moja prijateljica

„Avtobiografska povest Moja prijateljica prikazuje očeta, ki se popolnoma vda

pijači” (Mahnič 1964: 312). Povest slikovito prikaţe tudi trpečega otroka in

mater, ki se s svojim moţem ni razumela. Kljub pričakovanju, da bo vsaj mati

čustveno podprla svojo hčer, se to ne zgodi. Tudi mati je tista, ki na vse moţne

načine trpinči svojo hčer, trpljenje mlade deklice pa se sprevrţe v sovraštvo.

Zgodba je polna čustev in trpljenja. Pri tej povesti je čutiti avtobiografsko noto

Kvedrove, saj je sama šla skozi pekel v svojem otroštvu, zato je lahko tako

slikovito pisala o nasilju staršev.

5.1.1 Fizično nasilje nad otrokom

Ena najpogostejših oblik nasilja v povesti je vsekakor fizično nasilje. Kot sta

navedla Freud in Jung, je vzrokov za fizično nasilje veliko, dejstvo pa je, da je

velik del nasilnega početja privzgojen oziroma naučen. Nasilneţi se poistovetijo

bodisi s starši, ki so počeli enako, bodisi z vzorniki iz svoje druţbe in jih

posnemajo. V povesti Moja prijateljica je nasilje nad otrokom najbolj

frekventno. Kot smo pojasnili v teoretičnem delu, se po Freudu „oblikuje posebna

instanca, imenovana nadjaz. V odraščajočem obdobju se nadjaz izoblikuje, a

starševski vpliv se nadaljuje v ostala ţivljenjska obdobja” (Freud 2000: 16).

Najbolj pomembno je, da oseba hkrati ustreza nagonom onega, jaza in nadjaza, v

49

nasprotnem lahko pride do trenja, ki se odraţa na različne načine. Nasilno vedenje

je ena izmed moţnih posledic. Po teoriji Horneyeve bi lahko nasilna starša iz

novele Moja prijateljica spadala v tako imenovano usmeritev proti ljudem. Gre za

„agresivno vrsto ljudi, ki svet doţivljajo kot bojišče. Ker ne dosegajo lastne

idealne podobe, jih muči samozaničevanje” (Lamovec 1978: 13), ki pa ga

projicirajo na druge. Starša v omenjeni povesti sta tako primer oseb, ki jima je

osnovna potreba obvladovanje ljudi. Horneyjeva opozarja, da so „ljudje,

usmerjeni proti ljudem, pogosto sadistično naravnani” (Lamovec 1978: 13).

Opazila sem, da sta starša v povesti na sprevrţen način zavestno povzročala

bolečine lastnemu otroku.

Pripovedovalka ţe na začetku Moje prijateljice pove dejstva o svojem nasilnem

očetu. Kljub temu da naslov poskuša apelirati na prijateljico, torej na tretjo osebo,

je povezanost z Zofkinim nasilnim očetom neizbeţna.

Imela sem očeta, ki me je tepel, in mater, ki me ni rada videla. Ali ne morejo imeti

vsi ljudje neţnih mater in dobrih očetov.

Je pač tako! Ne da se pomagati. Pil je rad – moj oče. (Kveder 1995: 7)

Usoda protagonistke je bila še toliko bolj kruta, ker ni imela podpore niti pri svoji

materi. Mati je bila celo tista, ki je nad svojo hčerko izvajala teror, saj je preprosto

ni marala. Čutiti je, da se je glavna oseba z nastalo situacijo kaj hitro sprijaznila in

jo kot tako sprejela. Ne objokuje preveč, ne smili se sama sebi, niti se ne vdaja v

apatičnost, kar je pogost pojav pri trpinčenih otrocih. Slutimo, da se je sprijaznila

z usodo, sprejela svoje starše takšne, kot so; čakala je, kdaj se bodo naveličali

udarjati po nedolţnem otroku:

Če me je oče tepel ali mati suvala, stala sem trmasto v pozoru, s stisnjenimi

ustnicami in suhimi očmi in nisem se ganila, dokler ni očetu stvar postala

dolgočasna in me ni med kletvami vrgel na tla ali dokler ni mati za zaključek s

pestjo tlesknila po mojem nosu. (Kveder 1995: 7 )

50

Trpljenje, obup in nemoč so rasli v sovraštvo. Nič čudnega ni, da je deklica začela

sovraţiti svoje starše. Predstavljajte si, da gledate v oči svojih staršev, oseb, ki bi

vas morale imeti najraje na svetu, a ti ljudje vas ne marajo. Razumem jo, ko si

ţeli, da bi bili raje mrtvi:

Dvigala sem roke in prosila boga, naj razruši, uniči hišo z menoj vred in tistimi, ki

so me tepli. Čakala sem na blisk in grom in ogenj in molila strastne, grozne

molitve. Ali vse je ostalo mirno. /…/ In srd je rasel v meni. Kakor da bi dihala jezo

namesto zraka. Valjala sem se po tleh, jokala in vzdihovala, dokler nisem zaspala

od joka in utrujenosti. (Kveder 1995: 7)

Pogosto so otroci največje ţrtve druţinskega nasilja. Kakšne travme sta nosila

starša v sebi, da sta stresala jezo nad nedolţnim dekletom? Vprašamo se lahko, ali

sta bila tudi sama deleţna nasilja v svoji mladosti. Veliko teorij navaja, da ljudje

pogosto projicirajo svoje misli in dejanja na druge. Dejstvo je, da sta otroku s

svojim vedenjem povzročala teţke trenutke samote in bolečine, s katerimi se je

moral spoprijeti sam. Na svetu deklica ni imela nikogar, na kogar bi se lahko

zanesla. Svojih staršev ni marala, saj je čutila, da ni zaţelena:

Staršev nisem ljubila. Njihova surova brezobzirnost je zadušila v meni ţe v kali

vsak neţnejši čut zanje. Imeli so večen prepir med seboj in jaz sem jim bila

nekakšen strelovod za njihovo slabo voljo. (Kveder 1995: 7)

Dekličini monologi izraţajo močno samozavest in izreden intelekt. Rosno mlada

se je spraševala o smislu ţivljenja, početje staršev ji je bilo sporno, dregnila je tudi

v smisel vere in Svetega pisma:

V šoli so razlagali četrto boţjo zapoved /…/. Ali jaz sem se vedno spraševala,

kako naj ljubim starše, ki vedno samo tepó, ali kako naj spoštujem očeta kakor

sveto osebo, kadar je vinjen in preklinjaje pride domov?! (Kveder 1995: 8)

51

5.1.2 Psihično nasilje nad otrokom

Psihično nasilje je najteţje dokazljivo nasilje in se ga velikokrat niti ne zavedamo.

V vsakdanjem ţivljenju so to pogosto podtikanje, ogovarjanje, šikaniranje,

namerno izločanje posameznika iz druţbe in nestrpnost. Ţrtev, ki je šibkejša, se

teţko sooča s posledicami, ki jih doţivlja zaradi takšnega vedenja. Pogosto se niti

ne zavedamo, da nekdo izvaja nad nami psihično nasilje, saj smo določene vzorce

sprejeli kot »normalne«.

Gre za notranje, duševne bolečine, ki jih posameznik nosi v sebi. To so strahovi in

hude travme, pogosto povzročene v rani mladosti. Mlada deklica se je zatekala k

molitvi, ki ji ni pomagala pri odpuščanju dejanj svojih staršev. Ponovno lahko

vidimo, da je deklica veliko bolj zrela in »boljša« kot sta njena starša. Obstaja

verjetnost, da se bo v deklici izoblikovala individualna podzavest. „Gre za

potisnjene, neosveščene ţivljenjske izkušnje posameznika” (Lamovec 1978: 18)

po Jungu. Seveda pa Jung opozarja, da je „moţno arhetipe nadzorovati, če se

upremo kolektivnim silam podzavesti” (Lamovec 1978: 18). V Moji prijateljici je

moč opaziti tudi kritiko vzgoje in dejanj staršev, ki so bila sporna:

S strahom sem šla zvečer v posteljo in hudo sem se bala, da bi ponoči ne umrla in

prišla v strašni pekel /…/. Molila sem sicer vsak večer poboţno kes nad svojimi

grehi, vendar se nisem mogla premagati toliko, da bi očeta in mater prosila

odpuščanja /…/. Zdela sem se sama sebi veliko boljša od vinjenega očeta in hude,

zmerjajoče matere. (Kveder 1995: 9)

Najhujša duševna bolečina je osamljenost in spoznanje, da te nihče nima rad.

Pripovedovalka se je kot dekletce počutila nezaţeleno in ni bila deleţna niti

kančka ljubezni. Sama sem to stanje opredelila kot psihično nasilje staršev nad

svojim otrokom. Starša bi se morala zavedati dolţnosti do svojega otroka,

ljubezen do njega ne bi smela biti vprašanje. Po Freudu bi ravno s „pozitivnimi

čustvi in močnimi vezmi med ljudmi lahko preprečili razdiralne učinke

agresivnosti” (Lamovec 1978: 17). Toda deklica je hrepenela po ljubezni,

ljubezni, ki je ni bila nikoli deleţna:

52

Tam pod smrekami sem si včasih vroče, strastno zaţelela ljubezni in ljubkovanja.

Nikogar nisem imela, ki bi me imel rad, in moje malo občutljivo srce bi se bilo

tako rado oklenilo čutečega, dobrega bitja. (Kveder 1995: 10)

Odnos med materjo in hčerjo je postajal čedalje bolj neznosen. Pripovedovalka je

začela mater sovraţiti, njena občutja so začela preraščati v bes. Materino psihično

nasilje se je v otroku odraţalo tako, da je začela izvajati nasilje nad sabo. Ker ni

videla nobenega drugega izhoda več, je kaznovala samo sebe z udarci po telesu.

Gre za tipičen primer avtodestruktivnosti. Zlorabljena oseba je jezna na zločinca,

a si zaradi lastne nemoči povzroča dodatno bolečino. Po Freudu deklica ni mogla

„vzpostaviti nadjaza, zato so se v njej nabrale ogromne količine agresivnega

nagona, ki so začele delovati samouničujoče” (Freud 2000: 21).

Če me je mati zmerjala, nisem več molčala, in če me je hotela tepsti, sem se

branila strastno, v jezi in sovraštvu. Ako sem morala zaradi ljudi molče trpeti

njene grde, surove psovke, s katerimi me je obsula vselej za najmanjšo stvar, če

sem morala prenašati njene sunke, sem imela pozneje grozne, strašne navale. Vila

sem se po tleh in se bila po glavi, obrazu, povsod. Moj srd je moral podivjati, pa

sem se sama bila s pestmi, dokler me ni vse bolelo. (Kveder 1995: 29)

Ena izmed najhujših posledic psihičnega nasilja je trenutek, ko ţrtev začne verjeti

v besede, ki so ji namenjene. Verjame, da si zasluţi nasilna dejanja. Ţrtev za

nasilje krivi samo sebe. Ţrtev začne verjeti, da je ničvredna:

Da, zaničevana je in prezirana. Zaničevana bo in prezirana, dokler se v njej ne

zbudi tisti strašni, obupni upor: »Ako me imate za slabo, bom slaba! Ako me

imenujete padlo, zavrţeno, izvrţek - bom zavrţena, izvrţek!« (Kveder 1995: 49)

53

5.1.3 Verbalno nasilje

Verbalno nasilje je ena najpogostejših oblik nasilja danes. Četudi so Kvedrovi

kritiki pripisali preprost jezik, je s tem dosegla namen, pribliţati se majhnemu

človeku, skušala je prikazati stanje takšno, kot je v resnici.

Nihče me ni rad imel in razvajal, mene so še vedno z mrzlimi, neprijaznimi

besedami suvali sem in tja. (Kveder 1995: 8)

»Da si mi pridna, ti nesnaga!« s takim ljubkovanjem so me pošiljali v šolo.

»Na, čakaj, ciganka, če si kaj napravila, dobiš jih pošteno« s tem ljubkovalnim

zatrdilom sem bila doma zopet sprejeta. (Kveder 1995: 8)

Kvedrova se je v svojem opusu pogosto obračala k bogu in veri. Nesporno je

dejstvo, da se je ljudstvo takrat številčno obračalo h krščanstvu, Zofka Kvedrova

pa je kljub temu odpirala pereča vprašanja vere skozi oči otroka v povesti Moja

prijateljica. Zanimiva je reakcija duhovnika, ki se zgraţa nad njenimi besedami,

ne vpraša pa ubogega otroka o razlogih. S svojim odgovorom ji naloţi še večjo

breme in tako posledično izvaja tudi psihično nasilje nad otrokom:

»Si bila ubogljiva?« vprašali so me v spovednici in spovedala sem, kako sem po

kotih prosila boga, da bi se staršem pripetilo kaj hudega /…/.

Govoril mi je strašne besede iz svetega pisma, ki pravi, da krokarji izkljujejo oči

tistim, ki s srdom in sovraštvom pogledujejo svoje starše. (Kveder 1995: 9)

Teţko breme je nosila pripovedovalka na svojih plečih, vsak dan je poslušala

besede, ki so ji vedno znova povzročale hujše bolečine. Verbalno nasilje je tesno

povezano s psihičnim, saj sta vzročno-posledično povezana. Ţaljivke in hudobne

pripombe so prihajale iz ust ljudi, ki so ji bili najbliţje. Še enkrat se potrdi teza, da

se nasilje dogaja v najoţjem krogu druţine. Povzročajo ga ljudje, ki jih imamo

najraje in jim celo zaupamo:

»Prekleta! Prekleta!« je kričala včasih mati v divji, brezumni ekstazi. »Prekleta!

Poginila, segnila!! Če je bog v nebesih, ne dal ti nikdar sreče, preklel te, uničil,

ugonobil!« (Kveder 1995: 30)

54

Po Frommu uvrstimo take tipe karakterjev v razdiralni tip. Za njih je „značilna

sovraţnost, razdiralnost, maščevalnost, tudi sadizem” (Lamovec 1978: 16). Če

površno pogledamo osebnost matere v Moji prijateljici, lahko zaključimo, da je

mati tipična oseba z razdiralnim značajem, ki se znaša nad lastnim otrokom.

Fromm pravi, da gre lahko za trenutni odziv na neustrezne ţivljenjske situacije, a

v obravnavni črtici vidimo, da sta starša vršila nasilje konstantno.

6 Odsevi

Zbirka Odsevi je izšla leta 1902 v Goriški tiskarni v Gorici. „Med najbolj zgodnje

tekste v njej spada epigonsko kersnikovska novelica iz trţaškega okolja Sam. Za

avtorico najznačilnejše so naturalistične novelice s problematiko meščanskega

zakona Gabrijela, Vera in Kako je prišlo: do zakonolomov in samomorov prihaja

zato, ker mlado ţeno moţijo zaradi denarja starši ali ker je moţu le vir naslade”

(Mahnič 1964: 309–310). Rokopisno gradivo Odsevov se ni ohranilo. Delo

obsega enaindvajset kratkih črtic in povesti. Zanimivi se mi zdijo naslovi črtic, ki

so vsi zelo kratki in jedrnati. Na začetku je zapisan tudi Predgovor, v katerem

Kvedrova opiše namen zapisanih črtic in pojasnilo, da je prišlo do dveletne

zamude pri izdaji. Zapiše tudi, da „pričujoča zbirka predstavlja njen osebni

duševni razvoj” (Kveder 2005: 57). V Odsevih najdemo naslednje črtice: Kako je

prišlo, Vera, Markčeva strina, Slepec, Ljubi me!, Epizoda, Vaški roman, Sestri,

Blede roţe, Laţ, Sanje, Ţivljenje!, Moč, Tilda, Telegrafistka, Sam, Gabrijela,

Vseh devet!, Biciklistinja.

„Poleg novel so v knjigi številne črtice; v njih se pisateljica zavzeto vţivlja v

trpljenje sočloveka” (Mahnič 1964: 310). Mahnič zapiše (prav tam), da Kvedrova

odpira teme o „ljubezni, piše o bedi umetnika, ţivljenjski melanholiji in neugnani

sli po ţivljenju”. Sama se bom osredotočila na nasilje, ki ga je v Odsevih veliko.

Pomembno je dodati, da se alkohol pojavi kot pomemben dejavnik, ki spodbuja

ljudi k nasilnemu vedenju. Zanimivo se mi je zdelo spoznanje, da so Odsevi edino

Zofkino delo, v katerem se ne pojavi samomor kot oblika nasilja nad seboj. Pojavi

se fizično nasilje, ki preraste v hladnokrvni in načrtni umor.

55

Mahnič še piše, da se „Kvedrova močno ukvarja s psihologijo, zlasti ljubezensko,

in pri tem pogosto izpoveduje samo sebe” in doda, da je v „odkrivanju umazanij

ţivljenja pisateljica naturalist, v sanjarjenju po sreči romantik” (Mahnič 1964:

311).

6.1 Fizično nasilje

V Odsevih je alkohol spodbujevalec nasilnega vedenja. Alkohol spušča zavore, ki

jih imamo v sebi, in vinjeni osebi zamegli razum, zato se velikokrat alkohol

pojavi kot opravičilo za nasilno vedenje. Teorija o dezinhibicijskih učinkih

alkohola govori ravno o povezanosti prekomernega uţivanja alkohola in

nasilništva. Bandura je v svoji teoriji „opozarjal na tako imenovane biološke

izvore agresivnosti, ki določajo moţnosti in meje učenja” (Lamovec 1978: 38).

Alkohol je po Banduri lahko vzbujevalec agresivnosti. To pomeni, da bo

posameznik naučeno vedenje povzročal zaradi frustracij, ki jih čuti. Če situacijo

prenesemo iz teorije v prakso ‒ moţ pretepa svojo ţeno zaradi lastnih frustracij, ki

jih ima najverjetneje iz otroštva. Pri hujših oblikah lahko gre tudi za travme. Po

Banduri bo posameznik ponavljal nasilno vedenje tako dolgo, dokler bo čutil

frustracije. V črtici Vaški roman zasledimo fizično nasilje moškega nad ţensko:

Sam Bog ve, kaj ga je gnalo z doma. Zapil je pač vse, kar mu je padlo v roke. Tele

iz hleva, ţito iz shramb. No, posestvo je bilo njeno, pa ga je ona hranila – za sina.

On je tepel, klel, in spet tepel, a ko ni nič pomagalo, ko ni od ţene dobil več beliča

in na posodo nikjer za ţganje in vino, je izginil iz vasi. (Kveder 2005: 109)

V prozi Zofke Kvedrove nisem zasledila nobene partnerske zveze, v kateri bi

vladala ljubezen, harmonija in zaupanje. Večina moških se je predajala alkoholu,

za čustva ţensk se ni zmenil nihče. Odnosi med moţem in ţeno so bili surovi in

trdi. Po nekaj letih zakonskega stanu je odnos prerastel v sovraštvo, iz sovraštva v

nasilje. Pogosto so izrečene tudi grobe besede. Moţje so nad ţenami vršili

verbalno in fizično nasilje. Pisateljica je takšno dejanje predstavila kot pravico in

56

dolţnost moških tedanjega časa. V Vaškem romanu je bila ţena lastnina moţa in z

njo je smel početi, kar je ţelel:

A boljši ni postal in umrl ni.

Mučil je Lino, kolikor je mogel.

»Moja ţena si,« je dejal. »Zakaj bi te ne tepel, saj imam pravico!« (Kveder 2005:

135)

Strokovnjaki opozarjajo, da nasilje pogosto nima mej in se konča šele s smrtjo

ţrtve. Fromm je prišel do spoznanja, da se „ljudje od ţivali ločimo ravno po tem,

da ubijamo in trpinčimo člane svoje vrste brez razloga in pri tem občutimo

zadovoljstvo” (Fromm 1987: 10). Gre za »zločesto agresivnost«, ki je posledica

maščevanja in značaja. Fromm jo „označuje kot strast, ki izvira iz neugodnih

pogojev človekovega ţivljenja” (Lamovec 1978: 21). Pripovedovalka hladno

opiše primer umora. Moţ je tako zelo sovraţil svojo ţeno, da jo je hladnokrvno

umoril. Zofka Kveder za takšne situacije izbira kratke, napete stavke. V Vaškem

romanu umor zapiše direktno, brez odvečnih besed:

Stopil je v hišo. Na obrazu bolnice je leţal porogljiv hudoben nasmeh.

»Si ti?«

Takoj je vedela, kaj sprašuje.

»Sem!« je dejala trmasto, njen obraz se je spačil od mrţnje in veselja.

Šimen je imel sekiro v roki.

Zamahnil je. (Kveder 2005: 138)

6.2 Psihično nasilje

V Odsevih, v prvi črtici z naslovom Kako je prišlo, spoznamo poročenega

moškega, ki pa se ne more sprijazniti z monogamnim načinom ţivljenja. Ţenske

se ne morejo upreti njegovim čarom, zna jih ovijati okoli svojega prsta. Svoji ţeni

laţe ‒ tudi ko je prejela pismo o njegovih dejanjih, jo je poskušal prepričati v

njeno zmoto. Po Frommovi teoriji tak moški lahko spada v »zločesto«

agresivnost, ki meji na sadizem. Najbolj verjetno pa moški čuti konflikt med

lastnim egom in nagonskimi teţnjami in pritiski druţbe. Očarljivec se je zavedal

57

svoje lepote, zato konfliktnih občutkov v sebi ni potlačil, temveč so se odraţali na

ţeni. Po teoriji Horneyeve je ţena usmerjena k ljudem; „to so zlahka vodljive

osebe, ki ne morejo ţiveti brez partnerja” (Lamovec 1978: 13). Moţ pa je

„usmerjen proti ljudem; takšna oseba se počuti močno, a je v resnici notranje

šibka” (Lamovec 1978: 13). Strokovnjaki se strinjajo, da takšno vedenje povzroča

hude duševne bolečine in skrbi. Ţenina ljubosumnost tokrat ni bila pretirana,

temveč je imela trdne temelje in je bila upravičena. Toda moţ se ni zmenil za

njeno trpljenje in ji je povzročal skrbi še naprej.

Njemu se je bralo tisto popustljivo dolgočasje na obrazu, s katerim je tudi v

lokalih dvomljive vrednosti sprejemal plačano ljubeznivost javnih deklet. Ah, kaj

mu je bilo do vsega tega, do njenih poljubov, njene ljubezni! Bila je njegova ţena,

in ţene postanejo sčasoma vse dolgočasne. Na začetku ga je zanimala novost

njene bliţine, pogladil ji je tu pa tam malomarno lice, poljubil jo na lica in kazal

se ljubeznivega, sčasoma mu je presedalo tudi to in postajal je čedalje bolj mrzel

in osoren. (Kveder 2005: 61)

Vsaka oblika neţnosti do svoje ţene mu je bila odveč, drugim ţenskam pa je

dvoril na prefinjen način. Ţena je čutila njegovo oddaljenost, ljubila ga je in ţelela

si je njegove neţnosti. Pulila si je lase, se tolkla in udarjala s pestmi – popolnoma

nič ga ni odmaknilo od njegovega lahkotnega načina ţivljenja:

Nejevolja se mu je brala z obraza, in poljubil jo je s tistim izrazom v očeh in

kretnjah, s katerimi se ustreţe muham sitnih otrok, da ne kriče. (Kveder 2005: 62)

Čutila in videla je, kako se ji soprog vedno bolj in bolj odtujuje. Videla je vse

intimne poglede, ki jih je soprog izmenjeval zdaj s to, zdaj z ono lahkoţivo gospo,

slišala pretrgane stavke, šepetane v pridušenem tonu roţnatim ušesom mladih

dam, in vse to ji je ţgalo in rezalo v dušo z neznosno bolečino. (Kveder 2005: 65)

Kako so ga gledale, kako so se mu smehljale! A ona jih je sovraţila iz dna duše.

Smejala bi se, če bi one drhteč umirale pred njo!

Ali ste bili kdaj ljubosumni?

58

Če ste bili, boste vedeli, da je ljubosumnost najneumnejša, najstrašnejša strast

človeške duše. Kako človek samega sebe trpinči, razjeda, reţe, ubija, kako si z

neko tajno strašno slastjo vedno in vedno spet poriva noţ v srce. (Kveder 2005:

65)

»Ti me goljufaš!« je zavpila bolestno in ga zgrabila za ramena.

»Ah, dete ne bodi tako čudna,« je dejal malomarno in odstranil njene roke. »Ne

smeš biti tako skeptična. Hm, kaj pa je končno na tem, če goljufam nekaj babnic

ali one mene! To je prav prijeten šport in ne brez zabave.« (Kveder 2005: 68)

6.3 Spolno nasilje

Spolnega nasilja se je Kvedrova izogibala in ga v njeni prozi ni veliko. Nekajkrat

ga je le neţno nakazala in pustila bralcu, da interpretira po svoje. Freud navaja, da

se v „človeku pojavita dva gona, ki si nasprotujeta. To sta samoohranitvena

energija s seksualnostjo in sla po ţivljenju. Pri tem ima odločilno vlogo instinkt

smrti, saj le-ta »odloča«, na katero stran se bo oseba prevesila” (Freud 2000: 21).

„V bioloških funkcijah oba temeljna nagona delujeta drug zoper drugega ali se

medsebojno kombinirata. Tako je akt jedenja uničenje objekta, katerega končni

cilj je inkorporacija, seksualni akt pa je agresija, katere namen je najintimnejša

zdruţitev” (Freud 2000: 20). V zgodbi Kako je prišlo je Kvedrova neţno

nakazala na morebitno spolno nasilje:

On je bil eden tistih novodobnih modernih moških, ki so tako blazirani, da jim je

ţenska samo orodje za naslado, ki v ţenski ne vidijo duše, ampak samo draţesten

lik telesa. Čustev niso zmoţni, vlada in navdaja jih samo poţeljivost. (Kveder

2005: 60)

»Hm, dolgočasi se, » je ugibal, pokimal in naenkrat zadovoljno z glavo, zaţviţgal

poskočni napev znane operete, prijazno uščipnil na stopnicah sluţkinjo in

zadovoljno odšel z doma. (Kveder 2005: 62)

59

7 Njeno življenje

„Zofkin sorazmerno najbolj obseţen, strnjen in kakovosten tekst je povest z

dednostno osnovo in feministično idejo” (Mahnič 1964: 313). Roman Njeno

ţivljenje je bil napisan leta 1914 in izdan leta 1918. Kvedrova je v njem najbolj

izpostavila deterministično noto o dednosti in okolju. Zato je vsak napor glavne

akterke zaman, saj je njena usoda ţe zapečatena. Opozorila je na neurejene

socialne in druţinske razmere; gre za konstanto, ki se pojavlja v njenih delih.

Ţalostne zgodbe in boj proti revščini prevevajo ţivljenja protagonistov, ki vodijo

v tragične usode. V takšno okolje je Kvedrova pogosto postavila lik razvratnega

moţa in pijanca. S tem je določila erotične sile in alkohol za gibalo dramatičnih

ţivljenjskih zapletov. Zadravec piše, da „ţena in mati sicer skuša preprečiti in

zaustaviti pijanstvo moţa in sina ter premagati »lahko kri«, nagnjeno k laţi,

prevari in hudodelstvu, vendar zaman poskuša vanju vcepiti »nekaj svoje moralne

sile«” (Zadravec 1999: 128).

Pogosto je moč zaslediti tudi tezo, ki pravi, da o usodi ţenske odloča njen moţ.

Glavna protagonistka v omenjenem romanu je Tilda Ribič, ki je ţrtev

utesnjenosti. Ribičeva je tipična predstavnica ţensk brez poguma in perspektive.

Njena usoda je vnaprej določena; starši jo spodbujajo k poroki z bojda vplivnim in

izbranim moški.

Roman Njeno ţivljenje je poln nasilja in teţaškega načina ţivljenja. Je roman,

poln trpljenja, bojazni, solz in srčnih bolečin. Gre za duševno trpljenje, ki ga Tilda

na vsak način poskuša prikriti ali vsaj potisniti strahove v notranjost. Medtem ko

beremo zgodbo o usodi Tilde, nimamo občutka, da se v njej pojavljajo različne

oblike nasilja, niti jih ne moremo direktno prebrati, temveč čutimo konstantno

psihično nasilje kot rdečo nit, ki jo razberemo skozi poglobljeno branje. Ravno iz

tega razloga sem se odločila, da v Njenem ţivljenju ne bom klasificirala nasilja,

temveč bom podrobneje analizirala psihično nasilje, ki ga velikokrat ne

prepoznamo kot nasilje, a po Tildinih slutnjah in bojaznih vidimo, da v sebi bije

močan notranji boj, ki mu ni videti konca.

Tilda se prepusti usodi in vplivom ţivljenja, ne kaţe znakov upora in v sebi

nenehno trpi. Spoznava, da je izobrazba namenjena le predstavnikom moškega

60

spola, dekleta pa morajo potisniti svoj talent, vedoţeljnost in bistrost globoko vase

ter jih ne kazati nikomur. Pri branju dobimo občutek, da takšno vedenje določa

pravo ţensko.

7.1 Psihično nasilje

Ţe na začetku romana spoznamo Tildo in njene starše. Gre za preprosto, skromno

druţino z nekoliko konservativnim načinom razmišljanja, a značilnim za 19.

stoletje. Starša sta videla prihodnost svoje hčerke v zakonski zvezi in se nista

vprašala, ali bo njuna hči srečna, ali si morda ţeli nadaljevati šolanje. Po mojem

mnenju gre v takem primeru za najbolj kruto določanje usode in poseganje v

ţivljenje posameznika. Po Jungu lahko imata starša v svoji zavesti arhetipe, ki

„predstavljajo dogodke iz preteklosti” (Pascal 1999: 68). Gre za del psihe, ki ga

lahko ločimo od „osebnega nezavednega kot njegov negativ, nima pa osebne

pridobitve” (Lamovec 1978: 19). Ker so arhetipi bipolarni, lahko „vključujejo

tako ustvarjalne kot razdiralne smernice” (Lamovec 1978: 18). V praksi lahko to

pomeni, da sta starša „zaradi potisnjenih ali neosveščenih ţivljenjskih izkušenj”

(Lamovec 1978: 18) ubrala razdiralno pot – nasilno pot. Druga razlaga pa je lahko

tudi projiciranje lastnega nezadovoljstva na otroka. Mati ţeli, da gre hči skozi

enako ţivljenjsko pot, kot jo je prehodila sama.

Kruto, a vendar resnično je bilo zame spoznanje, da gre v bistvu za ponujanje

svojih otrok najboljšemu ponudniku. Morda ne direktno za denar, a vendar so

starši pred očmi hčerke iskali najboljšega – po njihovih merilih, seveda –

ţivljenjskega partnerja za svojega otroka. S tem so otroku zapečatili usodo, in to

brez kančka slabe vesti.

Mati in oče sta gledala, kako je stopala pred njima, rosna in proţna, zrasla kakor

jela in kakor ukleta princesa vsa okičena s posebno, ginljivo krasoto. Gledala sta

jo, kako je stala s trţaškimi dekleti, najlepša od vseh. (Kveder 1995: 12)

Zanimiv se zdi pogovor staršev v postelji, kjer je glavna akterka ravno mati;

ponavlja isti vzorec, kot ga je doţivela sama. Ne razmišlja o morebitnih

61

posledicah, nima prav nobenih pomislekov, čeprav potencialnega moţa svoje

hčerke sploh ne pozna. Tukaj je tudi vidna tendenca, da mati privošči hčerki, da

izkusi na svoji koţi morebitno trpljenje:

»Jaz sam ne vem, kaj bi rekel,« je modroval Ribič. »Saj ga pravzaprav še nič ne

poznamo!«

»Tudi jaz sem se zaročila s teboj in te nisem poznala, saj veš. Samo všeč si mi

bil.« (Kveder 1995: 18)

A mati je neumorna:

»Kaj bo čakala? To je nevarno in negotovo! Sam vidiš, koliko jih čaka zaman;

poznaš jih, na vsake prste pet, ki so bile lepe in poštene, a so zaman čakale.«

(Kveder 1995: 19)

Materina prepričljivost je obrodila sadove, saj je oče začel popuščati in sam sebe

prepričeval v pravilnost ţenine besede:

»Da, tudi jaz sem tega mnenja, da je celo nesrečna moţitev boljša za dekle kakor

prazno ţivljenje, pusta in ţalostna leta starih devic. In Sterle je, mislim, dober

človek.« (Kveder 1995: 19)

In s tem pogovorom je bila zapečatena usoda sedemnajstletne Tilde. Roman je

dobil zasnovo, predvidimo lahko tudi njegovo nadaljevanje. Tildina pohlevnost in

trud za na videz idealno podobo njenega vsakdana sta ji vzela ţivljenjsko moč,

srečo, in jo ugonobila. Njeno kasnejše ţivljenje ni bilo posuto z roţami, nikjer ne

duha ne sluha o partnerski sreči. Starša, ki sta ji izbrala bodočega moţa, sta ji

povzročila pekel na zemlji, vse ţivljenje sta lagala sama sebi in si prikrivala, da

sta v bistvu onadva tista, ki sta ji neposredno povzročila takšne duševne muke in

srčne bolečine.

Mati je bila očitno zaradi lastne negativne izkušnje polna frustracij, zato je

vedenjski vzorec ponovila na svoji hčerki. Po Frommovi teoriji bi materi lahko

pripisali tudi pozitivno agresivnost, saj je imela dober namen. Po mojem mnenju

pa mati spada v frustracijsko obliko nasilja. Fromm jih razlaga kot oblike, ki se

62

pojavijo kot trenutni odziv na skrajno neustrezne ţivljenjske razmere. Pri materi

gre za okoliščine, ki izvirajo iz razdiralnega značaja.

Četudi izvzamemo, da sta starša izbrala moţa svoji hčeri, ne moremo mimo

dejstva, kako drugače je bilo postlano moškim potomcem. Njihovo nadaljnje

šolanje, potencialne ambicije, ţelje po potovanjih in kulturne tendence – vse jim

je bilo omogočeno brez večjih problemov – le zato, ker so bili moški.

To je kruta resnica tedanjega časa. Obenem pa se moramo vprašati, koliko

duševnih bolečin so pretrpele ţenske samo zaradi svojega spola in

večgeneracijske tradicije in koliko laţje je šlo pripadnikom moškega spola.

Pripovedovalka sicer ne pripoveduje na široko o Tildinih bratih, a vendar nakaţe,

da je zanju lepo poskrbljeno in da sta na šolanju v glavnem mestu, kjer tudi ţivita.

Hude psihične bolečine, ki jih je začela Tilda doţivljati kmalu zatem, ko je vzela

Romana, bi ji lahko bile prihranjene, a je bil splet okoliščin takšen, da je bolečino

nosila v svojem srcu in je ni delila z nikomer:

Njena usoda je to, jarem, ki ji ga je naloţilo ţivljenje na njene rame. Molčati

mora in nositi.

Tilda tudi tašči ni pisala ničesar o Romanovem ponovnem ponočevanju. Prej bi

umrla, kakor napisala besedo o njegovi pijanosti na papir. Kri ji je ledenela v

ţilah, pri misli, da bi komu pisala, kakšen je njen moţ. (Kveder 1995: 40)

Gre za veriţno dogajanje; najprej s strani staršev dogovorjena poroka, kasneje

vzdrţevanje idealizirane podobe druţinskega ţivljenja, tudi Tildinega značaja.

Zagotovo bi bilo Tildino ţivljenje drugačno, če bi bila prodornejša,

samozavestnejša, če ne bi svojega ţivljenja prepustila v roke drugim – najprej

staršem, kasneje moţu. Tildi manjka trdnost, močan značaj, vera vase in

doslednost.

Zofka Kveder je srečevala veliko takšnih ţensk, a sama je ţivljenje vzela v svoje

roke. S svojo literaturo je pokazala, da je vsak svoje sreče kovač in da je marsikaj

v ţivljenju odvisno od nas samih. Kvedrova je z likom Tilde pokazala, da vdanost

v usodo ne prinese sreče in da se moramo v ţivljenju postaviti zase.

63

Kmalu po poroki, minila nista dva meseca, je Roman začel svojo prikrito naravo

kazati svoji ţeni. Opazimo lahko verbalno nasilje, ki ga je vršil nad Tildo, kolikor

je pač bil sposoben govoriti, ko ni bil pijan. Gre za verbalno nasilje, ki ni direktno

implicirano. Kljub temu da ni uporabil ţaljivk ali teţkih besed, je takšen način

verbalnega nasilja enako škodljiv in vpliva na psihično stanje ţrtve.

»Pozno si prišel, Roman … Kaj ste pa delali tako dolgo?« je vprašala.

»Kaj?! Neumno vprašanje! Zabavali smo se,« je rekel kratko in osorno. (Kveder

1995: 36)

»Kaj se čudiš?! Bojiš se, da sem ti pokvaril te tvoje cape, čipkaste blazine pa

svileno odejo. Bledo modra svilena, dragocena odeja, za Romana Sterleta, ki

včasih pije in ima potem slab ţelodec! ... Haha! ...« (Kveder 1995: 39)

Pisateljica prikaţe Tildino naivnost, ko moţa prvič vidi v pijanem stanju. Roman

Sterle nadaljuje s svojim primitivnim obnašanjem in verbalnim nasiljem nad

mlado in nedolţno Tildo. V njegovih besedah je moč čutiti prezir in sarkazem:

Ostudno je smrdelo po sobi. Kisel vinski duh se je širil in gnusno puhtel iz njega.

In zopet je bljuval, se davil, pljuval naokrog po postelji, po podu. Lovil se je z

rokami za stole in steno in stokal.

»Kaj si bolan, moj bog! Kaj se je zgodilo?« se je prestrašila in sela v postelji.

»Bolan, hm, saj vidiš …«

On se je zasmejal.

Čisto tuj je bil njegov smeh, ubit, surov in oduren.

»Oh, ti goska, haha! Kaj še nisi videla pijanega človeka, he?! Ha, ha pijan sem in

ta goska misli bogvekaj! Bolezen, haha. O prekleto!« In zopet je bruhalo iz njega.

(Kveder, 1995: 37)

Ponovno primer psihičnega nasilja nad ţeno, tesno povezanega z verbalnim

nasiljem. Roman ima monolog, norčuje se iz Tildine nevednosti. Porogljivo se ji

smeji v obraz:

64

»Le odpiraj, le! Prestrašila si se ponoči, ne? Od kod pa si, iz kakšnega kraja? Saj

nič ne veš, kako se ţivi … Prvič si videla pijanega človeka, kajne? ... Ha, ha!« se

je smejal. (Kveder 1995: 38)

Ţe na začetku zakonskega ţivljenja je naredila napako, saj bi morala moţevo

početje zatreti v kali. Strašno napako je naredila, ko je upala, da se bo Roman

odvadil pijančevanja, in ko je za njim čistila bruhanje po njegovih nočnih

pohodih.

»Malce nerodno ti bo danes pospravljati, na … Nisi vajena … No, naučila se boš.

Vse je treba znati. Zakaj pa molčiš, ko govorim s teboj? ...«

»Ničesar me nisi vprašal,« je rekla in otroški vzdignila oči. (Kveder 1995: 38)

Ali postelja je bila vsa ponesnaţena; pred njo je stala grda, smrdeča mlaka na

preprogi. Zgnusilo se ji je, stemnilo se ji je pred očmi in molče je odšla skozi

vrata. (Kveder 1995: 39)

Od silne bolečine in telesne izčrpanosti je Tilda hudo zbolela. Čakala je, da se

Roman Sterle zgane, začne skrbeti zanjo in njune otroke, a čakala je zaman.

Minili so meseci, Roman pa ni niti opazil hiranja lastne ţene. Videti je bilo, da mu

je vseeno zanjo. Ţivel je dalje svoje nočno ţivljenje, zapravljal, kvartal, kupil si je

celo dva psa. Za lastno ţeno ga ni skrbelo, nikogar ni poklical k hiši, niti se ni

obrnil na zdravnika:

»Ali si kaj spala?« jo je vprašal zjutraj.

»Ne. Nisem,« je rekla.

»Na, ţe preide, samo potrpi,« je dejal malomarno in odţviţgal skozi vrata.

Neko jutro mu je rekla: »Roman, vzemi puško in ustreli me!« (Kveder 1995: 52)

Romanova brezbriţnost je primer psihičnega nasilja nad lastno ţeno, saj ji s takim

početjem povzroča hude bolečine. Ţena bi se morala na svojega moţa zanesti, a

on ji povzroča skrbi, pije in zapravlja denar. Ona postane tista, ki podpira vse štiri

vogale hiše. Plačuje celo dolgove, ki jih je povzročil njen moţ. Strta od

konstantnih bolečin in nenehnega sarkazma zboli in si ţeli umreti. Prvič se v

65

romanu pojavi motiv ţelje po lastni smrti. Tilda več ne vidi izhoda, zato si ţeli

umreti in s tem končati muke, ki ji jih je naloţilo ţivljenje.

Od krutega spoznanja, kakšen je Roman Sterle, je Tildino ţivljenje polzelo le še

navzdol. Kmalu sta ji zbolela še najstarejša otroka. Najprej je omagal Mirko,

kmalu za njim sestra Elica. Dolgotrajno umiranje otrok pred Tildinimi očmi je

njeno psihično stanje le še slabšalo. Prepuščena je bila na milost in nemilost

moţu, bila je sama. Ni imela nobenega ramena, na katerega bi se lahko naslonila.

Svoje občutke je skrivala globoko v sebi in jih neprestano tlačila.

Moţ ji ni bil v oporo, le slabšal je situacijo s svojim poglabljanjem v dolgove.

Pogreb lastnega otroka je celo prekrokal in se vrnil po nekaj dnevih, ko je bila

Elica ţe pod zemljo.

»Saj sta še zdrava, ne?! Saj sem vedel, da me je ţena zastonj strašila,« je

pozdravil Leno.

»Umrla sta oba,« je rekla Lena trdo.

Spomnil se je, kako je dobil brzojavko, ko je sedel pri kvartah v gostilni, in jo

vtaknil v ţep kakor nekaj, kar ni vaţno zanj. /…/

Niti z eno mislijo se ni dotaknila bojazen njegovega srca. Niti enkrat se ni spomnil

smrti. Veselo se je vozil domov; v vlaku je bila kratkočasna druţba in na postajah

se je šalil z natakarji in blagajničarkami. (Kveder 1995: 69)

Skrhana Tilda je bila šibkega zdravja, nad svojim moţem je ţe obupala. Od njega

ni pričakovala nobene podpore več, pred njegovim psihološkim in verbalnim

nasiljem se je ţe davno ogradila. Čakala je na boljši jutri, v svojem srcu je

resignirala.

Poudariti moramo, da ne gre za nasilje, ki bi ga lahko »videli«. Gre za psihično

nasilje, ki ga najpogosteje začutimo oziroma razberemo iz dejanj ali besed, ki so

implicirane nad ţrtvijo. Pogosto niti ţrtev sama takega vedenja ne prepozna kot

nasilje, a vendar ga psihologi klasificirajo tako. Uboga Tilda je bila ţrtev

psihičnega nasilja ţe kot sedemnajstletno dekle, ko so jo starši dali v roke

bodočemu moţu, ker bi naj bila dobra partija.

66

Novo upanje za Tildo je posijalo na dan, ko je povila svojega četrtega otroka, ki

ga je krstila za Rajka. Med pisateljičinim pripovedovanjem dobimo občutek, da

bo to za Tildo nov začetek, da bo sedaj šlo počutje le še navzgor.

Tendenco novega začetka je moč začutiti, ko piše svojemu očetu. Zmeraj je trdila,

da ne bo nikomur povedala, kakšnega moţa ima, toda očitno ni več zmogla. Očetu

razodene svojo dušo in na list papirja zlije svoje občutke. Zanimiva se zdi očetova

reakcija, ko prizna svojo krivdo:

Vse, kar si pretrpela, sem ti jaz storil. Na svojem otroku sem zagrešil največji

greh svojega ţivljenja. Biser sem imel in sem ga dal prvemu, ki je prišel in me

prosil zanj. In nisem ga vprašal, kaj bo z njim; nisem se brigal, če se bo ponosno

okitil z njim ali ga poteptal v blato. Ti si molčala … Nisem vprašal, zakaj si

molčala, nisem prišel pogledat, kako ţiviš. (Kveder 1995: 74)

Oče je sicer priznal, da je takšen način vzgoje zgrešen. A Tildi ni to priznanje prav

nič pomagalo. Trpela je vse ţivljenje, sama prenašala hude bolečine in bila boj s

pijanim moţem. Njena usoda je bila zapečatena. Velik del krivde pa na svojih

plečih nosita starša. Sama ju močno obsojam. Ne morem si predstavljati, koliko

nesrečnih duš je trepetalo prav zaradi takega početja. Zaradi strahu, da bi

sedemnajstletnice ostale stare, zgubane device. Res ni nihče pomislil, da bi se ji

kljub revščini doma godilo bolje? Zakaj je ni nikoli nihče vprašal, kaj si ona ţeli?

Zakaj so ţe od malih nog to spraševali le fantke? Od kot ta miselnost? Tradicija,

boste odgovorili. Ampak jaz še vedno ne razumem. Menim, da je bil pisateljičin

namen opozoriti na te krivice in prebuditi mlada dekleta, da se postavijo zase in

začnejo ţiveti kot si same ţelijo, kolikor jim pač dopuščajo moţnosti. Kvedrova ni

bila sanjačica, zavedala se je teţkih socialnih razmer, toda imela je vero in upanje

v boljše čase.

Roman Sterle Tildi ni odpisal. Tu in tam ji je poslal nekaj denarja in Tilda je

upala, da se je spametoval, da so ga njena pisma spametovala. A ne za dolgo, saj

jo je poklical advokat iz Trsta. Roman je ponaredil njen podpis in zaradi strahu

pred ječo je Tilda začela vračati dolg.

67

S stisnjenimi zobmi je plačevala, prodajala boljše pohištvo iz sob, zadolţevala se

vedno bolj. Vsakikrat je pisala moţu, da je zadnjikrat. Nobenkrat več! Naj

propade, naj ga zaprejo v ječo, ko mu ni pomoči. Kaj mu je zakrivila, da ji izpija

kri, da ji jemlje zadnjo oporo, da ji pod nogami koplje jamo pogube? (Kveder

1995: 79)

Prvič je moč začutiti jezo, upor, poskus prenosa bremena. Bilo je vprašanje časa,

kdaj se bo uprla, mu pokazala hrbet, odšla vstran. Toda to je bil le zametek

njenega upora.

V nekem obdobju se je Tilda poskušala upreti, in sicer takrat, ko ji Roman dolgo

časa ni odpisal nič osebnega, razen da ji je pošiljal obvestila o računih in

dolgovih. A v sebi je nosila strah, da si z neplačevanjem nakoplje na pleča še

moţa, zato njene groţnje niso bile niti dolgotrajne niti posebej hude.

Nikakršno presenečenje ni bila Romanova smrt. Umrl je v zaporu za jetiko. Tilda,

ki je bila utrjena od vsega hudega, pokopala je ţe očeta in mater, je novico

sprejela kot olajšanje. Pomenila je konec duševnega terorja nad njo, pomenila je

nov začetek mirnega ţivljenja:

Presenečena je brala to vest. Ni se ji hotela zganiti ţalost v srcu, nasprotno,

oddahnila si je, kakor bi teţko breme padalo raz njene rame. Skoraj hvaleţna mu

je bila, da je umrl. (Kveder 1005: 93)

Tilda je poskušala zaţiveti novo ţivljenje. Vso nesrečo je pustila za sabo, vse upe

je vloţila v svojega najmlajšega sina, za katerega je upala, da bo podoben

njenemu očetu. Toda mali Rajko je s svojo mamico manipuliral na prefinjen način

in jo sukal okoli prsta. Zatiskala si je oči, kljub temu da je imela močne slutnje, ki

jih pripovedovalka odlično opiše:

Nekaj je seglo v njeno dušo. Nekaj hladnega se je dotaknilo njenega srca. Nekaj

jo je opomnilo: Pazi! (Kveder 1995: 97)

68

Kljub temu da je oseba, ki je vršila nad njo močan psihični pritisk in nasilje,

umrla, se je pojavila nova oseba, ki bo nadomestila moţa in njegov teror. Celotni

drugi del romana je posvečen malemu Rajku, ki je postajal kopija svojega očeta.

Determinanta dednosti je bila pri njem najmočnejša. Sedaj ji je Rajko povzročal

duševne bolečine, ji lagal in jo izsiljeval. Bolj ko je odraščal, bolj obsojanja

vredna so postajala njegova dejanja. Ne samo da je kradel, tudi lagal je:

Potegnila je ključ od svoje omare in odklenila sinovo.

Omara je bila prazna.

Nikjer svetle nove obleke, nikjer drage črne obleke, nikjer površnika.

V tistem hipu jo je spreletelo:

»Vse je zastavil, kakor njegov oče …« (Kveder 1995: 179)

Najbolj groteskno dejanje in primer psihičnega izsiljevanja je bilo, ko je vzel

denar, namenjen za sestrino zdravilo. Bila je namreč na smrt bolna. Tako dolgo je

hodil okoli nje, se ji dobrikal in ji vztrajno zatrjeval, kako bo priden, da je dobil

denar. Denar, ki bi morebiti sestri lahko rešil ţivljenje:

Pa mi daj tisti goldinar, ki ti ga je dala mama, da si kupiš spet zdravila, za ţelezo

ali kaj. Saj si ga ţe dve steklenički popila, zadosti bo. Kavo nalij noter, da bo

črno, nihče ne pojde duhat in poizkušat. (Kveder 1995: 121)

Rajko je najprej kradel doma; začel je z majhnimi stvarmi – mastjo, koščkom

kruha, jabolka, nato je prešel na drobiţ in enako kot oče je praznil domače

hranilnike. Ko je odraščal, se je zadolţeval pri meščanih, s katerimi je kartal,

pogosto je pil in si sposojal denar. Materi je povzročal hude duševne bolečine, nad

njo je vršil nasilje, ki ga ni bilo mogoče čutiti kot udarec, kjer bolečina izgine,

temveč je pritiskal nanjo na fin, eleganten način. Z besedičenjem, nobene ţaljivke

ni bilo med njim. Z uglajenim vedenjem, nikoli je ni udaril. Postajal je kopija

svojega očeta. Tilda pa je izgubljala hrbtenico.

Rajko je bil izredno lahkomiseln, zato je nad mamo vršil tudi verbalno nasilje, ki

se je kazalo kot površno, ironično in razvajeno govorjenje:

69

»Ali vidiš kak fin kovček mi je odstopil Emil? Na, tisto, kar sem pripeljal s seboj

na Trato, je bilo res strašno uboţno; prava proletarska prtljaga, s kakršno

potujejo naši kmetje v Ameriko. Nemogoče za civiliziranega človeka!« (Kveder

1995: 149)

»Nervozen sem, moti me to. Sam imam zdaj mnogo učenja. Posebno francoščino

si moram letos osvojiti z vsemi finesami.« (Kveder 1995: 153)

»Malenkostna filistroznost,« je zasikal Rajko med zobmi, ali tako, da ga Tilda ni

slišala. (Kveder 1995: 155)

»Ah, pozabil sem, da se jeziš,« se je nasmehnil in šel po svojih opravkih v mesto

ali na izprehod. (Kveder 1995: 160)

»Oh, mama, koliko besed zaradi sto kron! Čez deset let se boš samo smejala

svojim skrbem in temu groznemu strašnemu ogorčenju nad mojimi smešnimi

'zločini',« je zatrjeval Rajko. (Kveder 1995: 161)

7.2 Fizično nasilje, ki preraste v umor

Edini primer fizičnega nasilja se pojavi v romanu na koncu, ko Tilda spozna

značaj svojega sina. Ko nad njim obupa in sprevidi, da so bili vsi njeni napori

zastonj:

Zgrudil se je na tla in začel bljuvati.

Zgnusilo se ji je nad njim.

»O, ti! O, ti!«

Sunila ga je z nogo.

»Pokvarjenec! Gnilo jabolko, črviv sad! In jaz sem mu mati, o!« (Kveder 1995:

187)

Na koncu romana naredi ključno potezo in fizično nasilje preraste v umor. Oblika

nasilja, ki se končna s smrtjo. Kljub temu da je bila njegova mati, je morala

končati agonijo, ki se je vlekla dolga leta, kar je bilo mučno za vso druţino.

70

Stala je na produ, z lastnimi očmi je gledala, kako se potaplja, roko mu je

ponujala, ali je ni videl; drvel je v propad, kakor slep. (Kveder 1995: 192)

Ker je obstajala velika verjetnost, da se po zakonih dednosti sinova kri in s tem

posledično njegovo vedenje prenese na novi rod, je Tilda, njegova mati, ustavila

nadaljevanje rodu Sterletovih. Umorila je lastnega sina, saj v njem ni več videla

nobene perspektive, morda jo je nekoliko izdala tudi psiha. Ko ji je priznal, da je

Leni ukradel večjo vsoto denarja in ga zapravil za prostitutke, se je Tilda strla.

Vse razočaranje iz preteklosti je privrelo na dan, vso sramoto in vsa poteptana

čustva je rešila z eno samo potezo:

Nekaj je omahnilo v njej, nekaj se je zalomilo. Stisnilo jo je v prsih. Ugriznila jo je

strupena kača in kri ji je vroča in kipeča butnila v glavo. /…/

Pograbila je oroţje.

Namerila je na sina in ustrelila. (Kveder 1995: 200)

7.3 Samomor kot oblika nasilja nad seboj

Poseben primer nasilja, ki sem ga klasificirala posebej, je nasilje nad samim seboj.

V najhujši obliki se konča s smrtjo. Številni strokovnjaki in filozofi niso prišli do

skupnega zaključka, ali je samomor oblika nasilja. Tudi sama sem v hipotezah

postavila to vprašanje in upam, da bom nanj lahko odgovorila, kljub temu da si

stroka pri tej obliki nasilja ni enotna. Po mojem mnenju je samomor oblika

nasilja, ki jo vršimo nad samim seboj. K takšnemu početju pa nas lahko privedejo

različne okoliščine, dejanja ali ljudje. A še zmeraj smo sami odgovorni za svoje

ţivljenje in posledice nosimo sami, na kar večkrat opozori Zofka Kveder v svojih

delih. Še zmeraj pa je zame ostalo odprtih več vprašanj: ali je za samomor

potrebno veliko poguma ali pa se to zgodi zaradi neprištevnosti, morda afekta?

Po Freudu naj bi bila prvinska agresivnost do sebe, ki se kasneje usmeri v zunanji

svet. Dokler ta nagon smrti učinkuje v notranjosti, ostaja nem, zaznamo ga šele,

ko se kot destruktivni nagon obrne navzven.

71

Tilda ni več zdrţala teţe vseh bremen, ki jih je nosila na svojih plečih. V ţivljenju

ji ni bilo postlano z roţicami, preţivela je hude trenutke, sama za vse. Konec

romana je pričakovan, kljub temu da ni tipičen za Zofko Kveder. Predvidevam, da

je ravno s Tildinim drugačnim vzorcem obnašanja ţelela prikazati razlike med

ţenskami. Opozorila je na tiste, ki se znajo postaviti zase, in na tiste, ki se skrivajo

v kotu temne sobe. Splošno gledano tako dobimo dve vrsti ţensk; take, ki so

zadovoljne s svojim ţivljenjem in poskušajo vplivati nanj, in ţenske, ki

resignirajo ter se vdajo v usodo, popolnoma odvisne od svojih moţ.

Pripovedovalka konča agonijo Tilde Ribič, poročene Sterle:

»Odpusti mi, o Bog vesoljstva, odpusti mi!«

Vrgla se je dol, ubegana, uboga, ţeljna miru in počitka, pozabljenja.

Zamolklo je pljusknilo pod nočnim nebom. Valovi so kratko udarili ob skale,

zaţuboreli in zopet se je zgrnilo črno morje v ravno, mirno, molčečo gladino.

(Kveder 1995: 204)

Po Horneyjevi se agresivnost tesno prepleta z občutkom temeljne tesnobnosti.

Pravi, da nastane kot posledica pomanjkanja ljubezni v zgodnjem otroštvu. Tilda

je po teoriji Horneyeve usmerjena k ljudem, saj je vodljiva oseba, ki popušča

svojim staršem in kasneje tudi moţu. Ţeli si, da bi bila ljubljena, a se ne ceni

dovolj. Zaradi nizke samopodobe jo moţ, ki je čustveno močnejši, nenehno

izigrava in ji povzroča bolečine. Roman je popolno nasprotje svoje ţene, zato jo

navidezno nadvlada. V resnici je v sebi šibak, kar nam dokazuje dejstvo, da se je

vdajal alkoholu. Več kot očitno je Roman v sebi nosil frustracije, precej verjetno

še iz zgodnjega otroštva. Fromm je pisal o kompenzacijskem nasilju, ki ima

korenine v impotenci. S kompenzacijskim nasiljem je tesno povezan nagon po

popolnem nadzoru nad ţivim bitjem, ţivaljo ali človekom. Ta nagon je tudi bistvo

sadizma. Roman do smrti ni obţaloval svojih dejanj, ţenino trpljenje mu je bilo

smešno. Naslada ob tuji bolečini mu je bila blizu.

72

8 Hanka

„Hrvaški literaturi, v katero je Kvedrova docela prešla po povesti Njeno ţivljenje

(1914) pripada roman iz prve svetovne vojne Hanka” (Mahnič 1964: 315). Roman

Hanka je prvoosebna pripoved emancipirane ţenske, ki je v slovenščini izšel leta

1938. Osrednja oseba romana je Hanka, ki piše pisma svojemu prijatelju

Kazimirju Staszynskemu o vojni, trpljenju narodov, o svojem osebnem ţivljenju,

hrepenenju in spominih. Gre za vojni roman, napisan v obliki pisem, kar je

pripovedovalki omogočilo večjo moţnost intimne izpovedi. Ta pisma v resnici

niso bila nikoli oddana in so izdana v dnevniško-pisemski obliki, nosijo pa tudi

zanimiv podnaslov: Vojni spomini. „Po branju hitro opazimo, da je spominov

malo, v romaneskni obliki pa zaţivita dnevnik in pismo” (Borovnik 2007: 56).

V romanu je Kvedrova oblikovala ţenski lik, ki se je razvijal v intelektualnem in

umetniškem smislu. Hanka nikakor ni tip pasivne ţenske, temveč je upornica

(povzeto po Borovnik 2007: 57).

Hanka je polna upanja, po drugi strani pa polna trpljenja. V romanu je moč opaziti

dva pola; prvi je Hankina svojevoljnost in samostojnost, na trenutke tudi

samozadostnost, pri drugem polu pa občutimo pridih romantičnosti, ki je razvidna

iz pisem, ki jih piše svojemu prijatelju.

8.1 Psihično nasilje

Hankino tenkočutnost spoznamo ţe na začetku, ko izlije svoje občutke na list

papirja. Silno si ţeli ljubezni, stalnosti in trdnosti:

Zakaj se mi še danes orose oči, kadar se spomnim teh tvojih muk?! Kako je bilo

moje srce lačno ljubezni! Kako sem hrepenela po toploti, po nekakšni skupnosti.

Tako sem trpela! Izgorevala sem od silnega, nepotešenega hrepenenja po

ljubezni, moje ustnice so bile odprte in vroče, ţejne, tako ţejne. (Kveder 1938: 31)

Po drugi strani pa prizna svojeglavost in trmo, ki jo ovirata pri čustvenih izlivih:

73

Dolgo sem se borila s seboj, s svojim ponosom, dokler se mi niso te besede same

od sebe iztisnile iz grla. (Kveder 1938: 31)

V pismih govori tudi o svojem moţu, ki nad njo izvaja psihično nasilje.

Popolnoma ignorira njena čustva, na trenutke se celo poigrava z njenim

zdravstvenim stanjem. Hanka poudari, da je pri izvajanju svoje metode –

ignoriranju ‒ dosleden.

Moj moţ je začel z novo metodo. Rekel je, da imam razdraţene ţivce in da sta vse

moje nezadovoljstvo in ves moj nemir le izliv bolestnega ţivčnega stanja. Treba je

torej moje »napade« prezreti in vse bo prešlo.

Trdo in neusmiljeno je izvajal svojo metodo. Z doslednostjo, ki ni nikoli popustila.

(Kveder 1938: 35)

Nekega dne, tik pred pričetkom vojne, je prišla k Hanki ţenska, ki ji je na duši

leţal greh, saj je imela otroka s Hankinim moţem. Izvedela je, da jo je moţ varal

osem let, kljub temu da ga je nenehno spraševala, če jo še ljubi. Slutila je, toda

moţ ji tega nikoli ni priznal. Z njo se je poigraval, jo vlekel za nos in ji lagal.

Njegova reakcija je bila pričakovana; še naprej ji je prodajal floskule:

»Moj Bog, kako si čudna, to je bila samo ena od trenutnih moških stranskih poti,

ki nič ne pomenijo. Kaj ima to opravka z ljubeznijo? Kaj mi je pomenila Marina?

Toda tebe, tebe sem vedno ljubil kot svojo ţeno, ljubil in spoštoval …« (Kveder

1938: 65)

Nato se je obregnil še ob Hankino izobrazbo, češ da izobraţenke ne razumejo in

ne znajo odpuščati:

»Res, ve izobraţene ţene tega nočete razumeti … Toda preproste ţene to

nagonsko razumejo in odpuščajo …« (Kveder 1938: 65)

74

Ko se je končno uprla in mu povedala, da ga zapušča, je bil vidno šokiran in jo je

znova poskušal prepričati in zmesti z monološkimi vprašanji:

Zlezel je vase. Obraz si je pokril z roko.

Obmolknila sva.

»Nikar se ne prenagli! Nepravična si. Sem mar hudoben človek? ... Sem mar slab

oče? ... Kaj nisem zmoţen pri svojem delu? ... Kaj nisem skrbel, da ima moja

druţina vse, kar potrebuje? ... Kaj ti nisem dal prostosti, kakršno si hotela? ...«

(Kveder 1938: 65)

Moţ je Hanko poskušal zmesti, trkal je na njeno vest, iz sebe je poskušal narediti

ţrtev, še zmeraj pa je ţelel imeti moč nad njo. Še naprej uporablja psihološko

nasilje in ji poskuša vzbuditi slabo vest z vprašanji, ki se nanašajo na njen

druţbeni poloţaj ali narodnost. Sporno se mi zdi razmišljanje skozi moško

perspektivo, da Nemki ne bi dovolil brati, kar bi ţelela, ali se druţiti s kom po

lastni izbiri. Če Hanka ne bi bila dovolj emancipirana, bi mu čustveno izsiljevanje

skozi leta uspelo.

»Kaj misliš, da bi jaz, če bi vzel Nemko za ţeno, dopustil, da bi brala, kar bi

hotela, da bi potovala sama, kadar bi se ji zazdelo in kamor bi se ji poljubilo? Da

bi občevala z ljudmi, ki bi si jih sama izbirala, da bi pisala pisma brez nadzorstva

in da bi ţivela v moji odsotnosti popolnoma po svoji volji? Ne, to sem jaz pustil

samo tebe, ker sem te ljubil …« (Kveder 1938: 66)

Kvedrova skozi sicer radikalne Hankine oči postopoma izgublja vero in upanje v

boljši jutri. V pismih se pogosto sprašuje o prihodnosti, toda njene misli so otoţne

in polne pesimizma. Močan psihološki pritisk se vrši v Hanki:

Padajo, padajo fantje, padajo, pa bi bili kmalu pošteni, lepi ţenini. Kaj bo iz teh

mladih deklet, ki postanejo tako rekoč odveč širom po Evropi?

In veliko jih bo odveč. Kaj ni zanje bolje, da zaduše svoja čustva, še preden so se

razvila? Da sploh niti nimajo ţelja, ki so neizpolnljive? Kaj ni bolje, da ostanejo

hladne, razborite, trezne in da ne hrepene zaman po ljubezni in toplini? (Kveder

1938: 138)

75

Moţ Hankine prijateljice, Marije Jablonske, si jo je lastil kot stvar in nad njo

izvajal močan psihološki teror. Tudi v tem proznem besedilu najdemo psihično in

fizično nasilje, ki ga izvaja moţ nad svojo ţeno. Takšen motiv, podkrepljen z

alkoholom, razvratnim ţivljenjem in prostitutkami, je moč zaslediti v vseh

proznih besedilih Zofke Kvedrove. V Hanki je imel moţ razvito lastno strategijo

mučnega psihološkega nasilja nad svojo ţeno:

»A ti si moja ţena! Moja si, m o j a, povsod pojdeš z menoj, da veš! Ne bo več

zaslug, lakajev, konj in kočij! Nikoli ne bo meni tako hudo, da ne bi bilo tebi še

huje!« (Kveder 1938: 149)

O, Bog, koliko sramote! Koliko poniţanja!

Pričel je tudi piti. Postal je zaščitnik vlačug in iskal jim je dobičkonosne

prijatelje. Kvartal je in se ponašal s spretnostjo, ki je z njo znal zavajati sinove

plemenitih rodbin, da so zakvartali več, kakor bi smeli in mogli. (Kveder 1938:

149)

In povsod me je vlekel s seboj. Na videz mi je izkazoval vse spoštovanje, toda

vedela sem, čemu mu je potrebna moja prisotnost pri kavarniških sestankih in

klubskih zabavah. Morala sem biti priča sramotnih dejanj, to je hotel! (Kveder

1938: 150)

Ponoči se je spomnil in je privedel v stanovanje druţbo pocestnic, da jih pogosti s

čajem, ki ga je skuhala njegova ţena. Res, budil me je in jaz sem morala

pripravljati čaj s prigrizki in igrati vlogo gospodinje. (Kveder 1938: 150)

Bila sem utrujena do smrti. In topa. Srce je bilo kot okamenelo v mojih prsih, a

oči se niso mogle več jokati.

Prijatelj moj! Duša mi je otrpnila. Moţgani so mi bili polni grozote, obupnih

krikov, neizmerne tuge. (Kveder 1938: 198)

76

8.2 Vojno nasilje

Bistvo dogajanja v romanu Hanka pa je seveda vojna10

. Kruta, nerazumljiva in

krvava vojna je povzročala med ljudmi velik prepad. V vojnem nasilju se bi

teoretično lahko naslonili na Frommovo obrambno agresivnost. Pravi, da se

„pojavi takrat, kadar je ogroţeno posameznikovo ţivljenje, svoboda, dostojanstvo

ali lastna osebnost” (Lamovec 1978: 16). Bandura se posluţi sociološke študije

agresije in jo tako definira kot „škodljivo in destruktivno obnašanje, ki je kot tako

definirano na osnovi različnih dejavnikov, ki jih kot agresivne označi opazovalec

in ne izvajalec agresije” (Bandura 1973: 5). Številne ţrtve, sirote, bolezni,

porušeni domovi, poţgane vasi – kje je smisel, se je spraševala Hanka. Vojna ji je

povzročala hude duševne bolečine, ki so ji načenjale zdravje:

Zares prijatelj, duševna bolečina dviga in plemeniti človeka. Je kot ogenj, ki čisti

iz naših src vse madeţe, toda beda, bolezen, lakota, pomanjkanje, vse to je kot rja,

ki kvari tudi najboljšo dušo. (Kveder 1938: 72)

Kruta usoda ljudi v času vojne je risala ţalostna ţivljenja druţin. Kvedrova zelo

pristno opiše podobe trpečega naroda. Vojno nasilje je puščalo za sabo grozovite

posledice:

Noseče ţene so se teţko vlekle po blatnih poteh, utrujene do smrti, lačne in slabe.

Plod je umiral v njihovem drobu, krči so lomili njihove boke, one pa so stopale v

topem obupu. (Kveder 1938: 74)

Tudi otroci so nosili sveţenjčke, da so rešili nekaj od svojega skromnega

premoţenja. Solznih oči so odlagali kos za kosom in prišli končno praznih rok do

ţelezniške postaje, od dolge poti po slabih cestah razbolelih nog, umazani,

raztrgani, oslabljeni in lačni. (Kveder 1938: 74)

V vozovih so jokali otroci, kričale ţene. Ţeja in lakota sta jim zastrupljala

drobovje. Bolniki so tarnali, dojenčki cvilili na rokah mater in se zvijali v krčih.

Včasih so ţene rodile v tej peklenski stiski, starci pa so umirali. (Kveder 1938: 77)

10

Na dve sili, ki delujeta v fizičnem svetu, se je Freud skliceval v svojem odprtem pismu Einsteinu

Zakaj vojne? (1933), (Freud 2000: 21).

77

V času svetovne vojne so bili vagoni pogosto prevozno sredstvo. Ljudje so imeli

dve moţnosti. Vagon jih je lahko zapeljal v prostost, lahko pa jih je zapeljal

neznano kam, kjer so sovraţniki nad njimi izvajali nasilje ali jih celo ubili. Hanka

tovrstnega nasilja ne opisuje podrobno, temveč se le dotakne mučne voţnje v

vagonih, pa še to s stališča opazovalke.

Minilo je po štiri in dvajset ur, ko ti ljudje niso dobili niti kruha niti vode v teh

groznih in pretesnih kletkah. Kajti nihče si ni upal odpreti njihova vrata, boječ se

strašnih bolezni, ki so jih vozili s seboj. (Kveder 1938: 78)

Pobliţe je opisana usoda mlade ţene, ki je ostala brez moţa. V trenutku je postala

vdova, otrok pa brez očeta. Najhujša oblika vojnega nasilja je, ko mučijo ali

ubijejo človeku ljubo osebo pred njegovimi očmi. To se je zgodilo mladi mamici.

A če je hotela rešiti sebe in otroka, je morala nadaljevati pot. Nepredstavljiva

notranja bolečina, ki ji ne bo dala spati:

V mojih rokah je umrl. Ne vem, od kod sem vzela moč, da sem se ločila od njega,

ki sem ga tako ljubila. Kako sem mogla pustiti njegovo truplo! Toda šla sem,

rešila sem se. (Kveder 1938: 103)

Niti nosečnice niso imele nobenih privilegijev. Pogosto so nad njimi izvajali

preizkuse in razne teste, sploh če so jim umrli vsi bliţnji in so bile sirote.

Kvedrova opisuje bolnike in njihovo trpljenje s kirurško natančnostjo, nosečnic se

le beţno dotakne. Nesporno pa je dejstvo, da so bile nosečnice oziroma ţenske

ţrtve vseh oblik nasilja:

Jablonska me je peljala v sobo nosečih ţen. »Nesrečnice! Delati morajo, prati

perilo, pomivati v kuhinji posodo, urejevati stopnišča in tako dalje, čeprav so ţe v

zadnjih tednih in dneh nosečnosti.« (Kveder 1938: 110)

Podrobnosti umiranja Hankinega brata, ki je kot hudo ranjen pristal v bolnišnici,

ne bom nikoli pozabila. Ko sem prvič prebrala ta vojni roman, me je pretreslo, da

78

lahko z besedami opišemo takšno grozovito trpljenje. Toda Zofki Kveder je

uspelo opisati umiranje bolje, kot ga lahko vidimo na posnetkih:

Bilo mi je, kot da mi trgajo srce iz ţivega telesa, ko sem poslušala obupno

kričanje bednega brata.

»Saj ni mogoče, da to vedno traja!« (Kveder 1938: 204)

Ali s stotino lačnih čeljusti gloda bolečina moje telo. Gloda, gloda … Divje hijene

trgajo moje ubogo meso, strašne roparice kljujejo moje drobovje z ostrimi kljuni,

neusmiljeni kremplji groznih pošasti rijejo po mojih ţilah in ţivcih … (Kveder

1938: 215)

8.3 Nasilje nad živalmi

V romanu Hanka zasledimo tudi nasilje nad ţivalmi, čeprav je verjetno ljudi v

tako nasilno početje prisililo vojno stanje. V omenjenem romanu trpijo delovne

ţivali, ki ostanejo brez hrane in vode, zato hirajo. Poleg tega pa jih ljudje še silijo,

da vlečejo teţke vozove z njihovim imetjem. Krave in konji nimajo več moči, zato

obleţijo v jarkih, kjer njihova trupla strohnijo.

In nesrečna ţivina se je nategovala, dokler se je mogla. Potem se je zagazila v

kakšno jamo, padla in obleţala v blatu, ne da bi se zmenila za dobre besede, za

udarce. (Kveder 1938: 76)

8.4 Spolno nasilje

V vojnih časih je spolno nasilje izredno pogosta oblika nasilja, toda Kvedrova ga

v romanu ni velikokrat omenila. Številni psihologi poudarjajo, da se v izrednih

situacijah najdejo manipulativni ljudje, ki izkoriščajo šibkejše od sebe. V teoriji se

je takšnim povzročiteljem najbolj pribliţal Fromm, ko je opisal frustracijsko

nasilje. Posameznik, ki se izţivlja nad ţrtvijo, lahko ima takšno početje v

karakterju, lahko pa mu izredne situacije prebudijo nove instinkte, ki se odraţajo v

obliki nasilja. V svojih pismih Kazimirju velikokrat opisuje grozovita dejanja, a

spolno nasilje omeni le enkrat:

79

»Tudi to je ţrtev vojne,« mi je pripovedovala doktorica Jablonska, ko sva stopili iz

sobe. »Pri begu je padla med gručo pijanih moških in vojakov v neki ţidovski

ţganjarni, ki je stala ob poti. Vrgli so se nanjo kakor divje zveri in zdaj bi morala

postati mati. Revica, komaj trinajst let ji je!« (Kveder 1938: 105)

8.5 Samomor kot oblika nasilja nad seboj

Motiv samomora se pojavi tudi v tem romanu, a ga ranjenec ni sposoben narediti.

V tem primeru bi bil samomor za trpečega brata odrešitev, a to so sporne etične

polemike in odločitev posameznika. Hanki, njegovi sestri, vest ni dopuščala take

oblike pomoči, kljub temu da jo je prosil, naj ga odreši muk:

Zakaj nimam moči, da bi se ubil? ... Zakaj ne skočim s te preklete postelje in se ne

vrţem skozi okno … Kaj niti tega ne zmorem?! ... Zakaj se ne zadavim z lastnimi

rokami, ko me noče telo več ubogati, ko me moj gnili hrbet in strohnele noge ne

morejo nositi?! ... (Kveder 1938: 216)

V meni pa je ta satanska beseda našla strašen odmev … Ubij! Usmili se ga! Reši

ga nečloveških muk! (Kveder 1938: 217)

Hanka, zakaj me nočeš ubiti, ko vidiš, da se sam ne morem?! ... Sestra, prosim te:

ubij me. Ubij me! (Kveder 1938: 217)

Pretresljiv prizor, ki se za ranjenca Jana konča klavrno, je naravnost grozljiv.

Kvedrova je opisala poslednji dih ranjenca tako, da si bralec ţivo predstavlja silne

bolečine in trpljenje mladega fanta, ki je izgubil ţivljenje za domovino. Zofka

Kveder je opisala atmosfero v bolnišnični sobi tako, da je bilo moč čutiti bolečino,

vonjati smrad in nazorno videti curek krvi, ki se preliva po tleh. Fant je umrl v

hudih psihičnih in fizičnih bolečinah, ki so bile posledica vojne.

Jan je leţal na pol gol na postelji. Z nepojmljivo silo je strgal povoj s strašne rane

na boku in trebuhu. Curek gnoja in krvi je omadeţeval rjuho in kapal na tla. A

njegova strašna roka je še vedno grebla po lastnem drobovju. Grozovit smrad je

hitro zastrupljal zrak v sobi. (Kveder 1938: 233)

80

„Kot ţenska in mati poudarja vrednost vsakega posameznega ţivljenja in tudi na

takih mestih obtoţuje moške, ki da s svojo politiko lahkomiselno zapravljajo to

največjo človeško vrednoto” (Borovnik 2007: 59).

„Poleg esejiziranih razmišljanj o ţenskem vprašanju pa lahko razumemo kot znak

uporništva tudi dejstvo, da prvič v zgodovini t. i. slovenske ţenske literature

ţenski lik v romanu tudi razmišlja o političnih vprašanjih” (Borovnik 2007: 59).

81

9 Sklepne ugotovitve

V diplomskem delu sem skušala podati ugotovitve o nasilju in vrstah nasilja, ki se

pojavljajo v prozi Zofke Kveder. Ţe na začetku sem naletela na teţavo pri

definiciji nasilja. Ne samo da ga različne teorije klasificirajo vsaka po svoje,

ampak uporabljajo tudi dve različni besedi – agresija in nasilje. Ko sem v Slovarju

slovenskega knjiţnega jezika preverila pomen agresije in nasilja, sem opazila, da

se pomensko razlikujeta, kljub temu da ju nekateri avtorji v teoriji obravnavajo

kot enakovredna. Slovar nasilje klasificira kot splošno, najpogosteje fizično

nasilje, agresijo pa v smislu vojaške ali gospodarske agresije. Prav zaradi tega sem

se tudi sama odločila, da uporabljam pojma agresivnost in nasilje enakovredno.

Pri preučevanju in klasifikaciji vrst nasilja sem bila presenečena, koliko vrst

nasilja je specificiranega. Poleg »vsakdanjega« fizičnega in psihičnega teorija

navaja tudi ekonomsko nasilje, ki je posledica današnjega hitrega tempa ţivljenja.

Ugotovila sem, da je vsako nasilje istočasno tudi psihično nasilje, saj imajo

posledice največji vpliv ravno na duševno stanje ţrtve. Zanimiva je tudi

ugotovitev, ki sem jo spoznala šele ob romanu Hanka. Posledice vojnega nasilja

so obenem tudi vojno nasilje samo. Ne moremo ločiti nasilja in posledic, kot

lahko to naredimo na primer pri fizičnem nasilju. Udarec je nasilno početje,

modrica in bolečina pa posledici. Pri vojnem nasilju pa so mučenje, lakota in

odvzem prostosti nasilje in posledice hkrati.

Zelo zanimive so se mi zdele ugotovite o vzrokih nasilja. Lamovčeva navaja, da je

izvor agresije v različnih oblikah učenja. Agresivnosti se naučimo, ker jo vidimo v

vzgledih. Najpogosteje je ravno druţina tisto okolje, kjer se otroci prvič srečajo z

nasilnim početjem in ta vzorec kasneje ponavljajo. Obstaja tudi teorija o

dezinhibicijskih učinkih alkohola, ki pravi, da alkohol popušča zavore in spremeni

presojo, kar se lahko odraţa pri nasilneţu. Druge teorije o virih nasilja pa

navajajo, da je lahko nasilje v človeku in se v nasilni obliki manifestira ob

določeni travmatski izkušnji ali stresni situaciji. Fromm pravi takšni obliki

frustracijsko nasilje. Freud je nasilje razloţil kot instinkt za samoohranitev, po

drugi strani pa izraţa nasilje človekovo samouničevalnost, zato razčleni instinkt

na instinkt smrti in erotični instinkt. Nobeden od njiju ni bistvenejši, temveč sta

oba dejavna. Če je pri osebi močnejši instinkt smrti, mora usmeriti agresivnost

82

navzven. Po Freudu je torej prvinska agresivnost do sebe, ki se kasneje usmeri v

zunanji svet.

Ko sem pozorno prebrala vsa prozna dela Kvedrove in si pridobila splošni vtis,

sem jim skušala določiti skupne točke. Zofka Kveder je najpogosteje upodobila

psihično nasilje, po frekventnosti pa mu sledi fizično. Hanka, ki je sicer roman v

pismih, je izrazito vojni roman in lahko bi rekli, da prevladuje tema vojnega

nasilja. Sicer pa zaradi dnevniške oblike vsebuje primesi ljubezenske motivike in

strnjenih, nekoliko zadrţanih Hankinih čustvenih izlivov.

Kvedrova se je v svojih literarnih delih močno trudila, da bi vsaka ţenska

obdrţala pokončno drţo in svoj značaj, ne glede na socialni status in izvor. V

bralcu je skušala prebuditi ţeljo po emancipiranosti ţensk, ki je bila v času

njenega literarnega ustvarjanja komaj v povojih. Skozi njena prozna dela lahko

vidimo dvojno naravo ţensk: na eni strani so bojevnice, ţenske, ki se upajo upreti

nasilju in se ne bojijo biti same, na drugi strani pa so ţenske, vdane v usodo.

Kvedrova je ţenske prikazala izrazito dvopolno. »Bojevnicam« je pripisovala

pozitivne lastnosti, predvsem izobraţenost in moč, medtem ko je bil drugi tip

ţenske pogosto ţe na pogled sključen, imele so zguban obraz, njihova ţivljenjska

pot pa se je zaključila s samomorom. Mislim, da je ravno s to očitno dvojnostjo

ţelela ţenske opozoriti, da morajo slediti sebi in svojim ţeljam. Povedati je ţelela,

da smo same kapetanke svoje usode. Glede na burne reakcije in slabe odzive

kritikov močno dvomim, da je sporočilo prišlo do ţensk, ki jim je bila proza v

prvi vrsti namenjena. Ţe Marja Boršnik je v svojem delu Študije in fragmenti

(1962) opozorila, da se v literaturi Kvedrove prvič pojavi ţenska kot upornica

zoper tradicijo.

Ţe zgodnje delo Zofke Kveder Moja prijateljica razbija idealizirano podobo

druţinskega ţivljenja. Odpira teme, ki so veljale za sporne, kot da se niso

dogajale. Opisuje alkoholiziranost ter nasilje v druţini. Starši psihično in fizično

zlorabljajo lastnega otroka, pri tem pa pisateljica niza občutke nedolţnega otroka.

Verjamem, da so bili kritiki šokirani ţe zaradi motivov in tem, ki jih je pisateljica

odprla, kaj šele zaradi uporabe ţenske pripovedovalke.

83

Pogosto se pisateljica obregne tudi ob druţinsko vzgojo in cerkvene zapovedi.

Nedolţni otrok se v povesti Moja prijateljica sprašuje, ali bog res obstaja. Ne

razume, zakaj ga starša ne marata, zakaj ga tepeta in predvsem, zakaj bog takšno

vedenje dopušča. Pisateljica kritizira tudi nasilno vzgojo staršev in

konservativnost. V povesti sem opazila predvsem fizično nasilje, podkrepljeno s

psihičnim. Ţrtve so v omenjenem proznem delu predvsem otroci, zato je krutost

toliko hujša. Iz nerazumljivih razlogov pa nasilje povzročajo starši. Kvedrova je

strogo obsodila kakršno koli nasilje, za nazornejšo sliko pa je uporabila druţinsko

nasilje. Omeniti moramo, da je bila tudi sama ţrtev svojega nasilnega očeta. Oče

je pogosto pil in pretepal vso druţino, zato ima ta motiv tudi teţo pisateljičine

avtobiografije.

V Odsevih so črtice in novele tematsko različne. Najbolj pogosto se pojavlja

fizično nasilje moškega nad ţensko. Bralec dobi vtis, da je ţena moţeva last in da

lahko z njo počne, kar ţeli. V zbirki se samomor kot oblika (od)rešitve ne pojavi.

Je pa zanimiva novela Vaški roman, kjer moţ hladnokrvno ubije ţeno. Agresivno

vedenje je torej preraslo v umor. V črtici Kako je prišlo spoznamo vaškega Don

Juana, ki je sicer poročen, a oboţuje koketiranje z ţenskami, kar pa ţeni ni po

godu. Njegovo ţeno je razjedalo ljubosumje, bila je notranje nemirna in nesrečna.

Hrepenela je po moţevi ljubezni, a je ni dobila. Moţevo početje je ţeni

povzročalo hude duševne bolečine, zato je nenehno bolehala. Verbalno nasilje v

Odsevih je bilo moč zaznati med ţenskami. Nenehno so si metale polena pod

noge, se ogovarjale in povzročale tekmovalnost. Drugih oblik nasilja v Odsevih

ni.

Zanimivo bi bilo izpostaviti še motiv samomora v zbirki črtic Iz naših krajev, saj

pisateljica zapiše odzive krajanov do oseb, ki so storile samomor. Ta je veljal za

grešno dejanje in so ga ljudje strogo obsojali. Osebe, ki so storile samomor, so

bile pokopane izven pokopališča. Motiv samomora je pri Zofki Kveder pogosto

oblika odrešitve za posameznika, ki ga je storil. Gre za nekakšno obliko katarze.

V romanu Njeno ţivljenje srečamo mlado Tildo, ki ji starši zapečatijo usodo s

svojim strahom, da ne bo našla boljšega moţa. Ko sem prvič prebrala roman, sem

bila sila jezna na Tildo, da se ni uprla in da je vztrajala v bedi in trpljenju. Po

drugem branju sem obsodila starše, ki so ji določili usodo. Verjetno pa je

84

Kvedrova ţelela ravno s Tildino otopelostjo pokazati, kakšne ţenske nikoli ne

smemo biti. Do konca romana pričakujemo, da se ji bodo njena vztrajnost,

poboţnost in milost povrnili, a zaman. Tilda na koncu romana naredi samomor,

saj je njen sin kopija očeta. V romanu je močno opazna determinanta dednosti.

V dnevniškem romanu Hanka se glavna protagonistka Hanka sooči s svojim

moţem in ga zapusti. Pisateljici je uspelo odlično prikazati popolno nasprotje med

emancipiranko in tradicionalno ţensko, med Tildo in Hanko. Hanka se upre moţu

in ne dovoli, da bi ji krojil ţivljenje. Ne ozira se v preteklost svojega zakona,

temveč obţaluje, da ni poljubila Kazimirja. V pismih Kazimirju razlaga različne

zakonske situacije; kako jo je moţ varal, ji očital njen druţbeni status in se

obregnil ob njeno izobrazbo. Nad Hanko je poskušal vršiti psihično nasilje, a se

mu je uprla in ga zapustila.

V romanu Hanka je najbolj pogosto vojno nasilje. Predvsem so to posledice vojne,

ki pa so obenem nasilje samo. Ranjenci se soočajo s pomanjkljivo zdravniško

oskrbo. Hankin brat zato prosi sestro, da mu skrajša muke, a tega ni sposobna

narediti. Od silnih muk in trpljenja si ţeli umreti, a sam si ne more vzeti ţivljenja,

ker je privezan ob posteljo. Pri Kvedrovi se ponovno pojavi motiv samomora kot

odrešitev za trpečega. Kljub vsemu brat na koncu umre v hudih bolečinah.

V Hanki se pojavi še ena oblika nasilja, in sicer nad ţivalmi. Vojna situacija je

prisilila ljudi, da rešijo lastno ţivljenje. Ţivali so bile lačne in ţejne, a prisiljene v

teţko vleko. Ko so izgubile moč, so obleţale v jarkih in cestah, kjer so njihova

trupla strohnela. Take zvrsti nasilja v hipotezah nisem predvidevala, zato bi bilo

smiselno uvrstiti novo kategorijo v teoretični del naloge.

Ugotovitve hipotez, ki sem si jih postavila pred pričetkom pisanja diplomske

naloge, so me presenetile. Ko sem jih pisala, sem bila prepričana, da ne bom

nobene zavrgla in da poznam odgovore na vsa zastavljena vprašanja. Toda

Kvedrova me je presenetila in po poglobljeni študiji o nasilju v njenih delih jo še

bolj občudujem.

Hipotezo, da so moški večinoma povzročitelji nasilja, ţenske pa ţrtve, lahko

potrdimo, saj je ta pojav v prozi Zofke Kveder očiten. Hipoteze, da so moški

pogosteje izvajalci vojnega nasilja, ne morem potrditi zagotovo, saj v Hanki

85

pripovedovalka ni omenjala izvajalcev nasilja. Morda jim je pripisala le izvor

domovine, kar pa (lahko) pomeni, da so se v boj podale tudi ţenske. Ţe iz

zgodovine vemo, da je bilo tako. Da ţenske najpogosteje izvajajo verbalno in

psihično nasilje je hipoteza, ki bi jo lahko delno potrdila in delno ovrgla.

Pričakovala sem veliko več psihičnega nasilja med ţenskami. Znano je, da ţenske

pogosto ogovarjajo in šikanirajo druga drugo, toda Kvedrova temu ni namenila

posebne pozornosti. Verbalno nasilje je tisto, ki ga ţenske najpogosteje izvajajo

predvsem na svojih partnerjih. Kot je razvidno iz pisateljičine proze, noben

povzročitelj nasilja ni obţaloval, se pokesal ali se spreobrnil. Torej lahko to

hipotezo potrdimo.

Hipoteza, ki me je najbolj presenetila, je pogostost fizičnega nasilja. Predvidevala

sem, da bo fizičnega nasilja največ, toda psihičnega je bilo več. V avtoričini prozi

se fizično nasilje pojavi štiriintridesetkrat, psihično pa kar dvainpetdesetkrat.

Hipotezo, da se ţrtve soočajo s pogostimi psihičnimi teţavami, otrokov mentalni

razvoj pa je počasnejši, lahko le delno potrdimo. Ţenske so res psihično izţete in

izmučene zaradi nasilja, dokaza, da je otrokov razvoj počasnejši, pa v prozi

Kvedrove nisem zasledila. Da se ţrtve pred nasilneţem ne branijo in nasilja ne

poskušajo preprečiti, je teza, ki jo lahko potrdim. Vsi ţenski liki, razen Hanke, so

vztrajali v nesrečnem zakonu in čakali, kdaj se bo nasilje končalo. Le Tilda se je

na nek način uprla, toda bilo je ţe prepozno in nazadnje si je vzela ţivljenje.

Vsekakor je potrebno omeniti tudi nasilje nad ţivalmi, ki pa ga sama nisem

predvidela niti v teoriji niti v hipotezah. V skoraj vseh proznih delih se pojavlja

nasilje nad ţivalmi, najpogosteje nad kravami. Ţivali so bile šibke, saj niso dobile

dovolj hrane, delale pa so od jutra do večera. Nasilje nad ţivalmi je poseben

segment, ki bi ga bilo potrebno še teoretično dodelati. Dejstvo je, da je takšna

oblika nasilja tudi danes zelo pogosta in marsikdo stresa jezo nad nemočno

ţivaljo.

Teza, da je samomor oblika nasilja nad seboj, pušča odprta vprašanja in številne

polemike. Odgovora v prozi Zofke Kveder nisem našla, toda indici obstajajo.

Samomor se pojavi v vsakem izmed njenih proznih del in v vsakem je oblika

rešitve. Z njim so se liki rešili muk in trpljenja. Vsekakor je to posameznikova

odločitev, o kateri teţko sodimo.

86

Ugotovila sem, da v okvir definicije nasilja najlaţje uvrstim dve teoriji

agresivnosti za razlago in razumevanje agresivnih reakcij. Prva je behavioristična

teorija agresivnosti, pri kateri je predmet proučevanja vedenje v neposredni

povezavi z draţljaji. Gre torej za posnemanje nasilja, predvsem med najstniki.

Druga pa je frustracijska agresivnost, ki se vedno pojavi takrat, ko je oseba v

zadovoljevanju katere koli potrebe ovirana, izgine pa, ko je potreba zadovoljena.

Poznavanje teh teorij se mi zdi pomembno, saj mi bo pri poučevanju otrok

pomagalo interpretirati otrokovo agresivno vedenje, tako pa bom laţje razumela

otrokove reakcije.

Pomemben se mi zdi Freudov nasvet, kako preprečiti razdiralne učinke

agresivnosti. Freud vidi rešitev v čustvenih, toplih vezeh med ljudmi, v smislu

bratske ljubezni. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da sem samo pri Freudu

zasledila nasvete, kako preprečiti nasilno vedenje.

Zofko Kveder sem kot pisateljico vzljubila med študijem. Po poglobljenem

študiju sem nad njo naravnost očarana. Ne zamerim ji jezikoslovnih niti

slovničnih napak. Občudujem jo, ker s svojim literarnim ustvarjanjem bodri

ţenske k samostojnosti. Svoje negativne izkušnje iz časov odraščanja je prenesla

na papir, si tako olajšala dušo in bralcem pustila ustvarjalne sadove. Lahko rečem,

da je nasilje nad ţenskami in otroki skupno vsem Zofkinim proznim besedilom.

Lomljenje tabujev in predpisanih ţivljenjskih okvirjev je značilnost Zofke

Kveder. Kot profesorica slovenskega jezika in knjiţevnosti se bom na vso moč

trudila, da prva slovenska klasikinja najde pot do šolskih učbenikov.

87

10 Viri

Zofka KVEDER, 1938: Izbrano delo 8. Ljubljana: Delniška tiskarna.

Zofka KVEDER, 1995: Njeno ţivljenje. Ljubljana: Karantanija.

Zofka KVEDER, 1995: Misterij ţene. Ljubljana: Karantanija.

Zofka KVEDER, 2005: Zbrano delo 1. Maribor: Litera.

11 Literatura

Hector AVALOS, 2005: Fighting words: The origins of religious violence. New

York: Prometheus Books.

Albert BANDURA, 1973: Agression: A social learning analysis. Englewood

Cliffs: Prentice-Hall.

Pavel BARŠA, 2009: Gospostvo človeka in ţelja ţenske. Ljubljana: KUD

Apokalipsa.

Leonard BERKOWITZ, 1993: Agression: its causes, consequences and control.

Philadelphia: Temple University Press.

Silvija BOROVNIK, 2007: Uporništvo ţenskih likov v prozi Zofke Kveder. Jezik

in slovstvo 52/5. 53–62.

Marja BORŠNIK, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja.

Fran BRADAČ, 1980: Latinsko-slovenski slovar. Ljubljana: DZS.

Thomas CARNEY, 2010: Spolno nasilje. Ljubljana: Amalietti & Amalietti.

Tone CIGLAR, 1992: Vzgajajmo brez nasilja. Ljubljana: Katehetski center.

Katja FILIPČIČ, 2002: Nasilje v druţini. Ljubljana: Bonex.

Sigmund FREUD, 1990: Psihopatologija svakodnevnog ţivota. Novi Sad: Matica

srpska.

88

Sigmund FREUD, 2000: Očrt psihoanalize (1938). Ljubljana: Društvo za

teoretsko psihoanalizo.

Sigmund FREUD, 2006: Spisi o seksualnosti. Ljubljana: Društvo za teoretsko

psihoanalizo.

Sigmund FREUD, 2007: Spisi o druţbi in religiji: Totem in tabu. Ljubljana:

Društvo za teoretsko psihoanalizo.

Erich FROMM, 1984: Anatomija ljudske destruktivnosti. Zagreb: Naprijed.

Erich FROMM, 1987: Človeško srce: njegov demon dobrega in zla. Ljubljana:

DZS.

Sašo GAZDIĆ, 1995: Znanost in nasilje. Mesto ţensk. Ur. A. Lukšič. Ljubljana:

Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. 163–184.

Sašo GAZDIĆ, 1997: Nasilje in post. Ljubljana: Društvo Apokalipsa.

Carl Gustav JUNG, 1990: Dinamika nesvesnog. Novi Sad: Matica srpska.

Carl Gustav JUNG, 1995: Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta.

Maribor: Katedra.

Carl Gustav JUNG, 2002: Psihologija in vzgoja. Ljubljana: Študentska zaloţba.

Michael KAUFMAN, 2007: The construction of masculinity and the triad of

men’s violence. Gender violence. Interdisciplinary perspectives. Ur. Laura L. O´

Toole, Jessica R. Schiffman, Margie L. Kiter Edwards. London: New York

University Press. 269‒276.

Matjaţ KMECL, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: M & N.

Darja KOBAL GRUM, 2000: Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški

inštitut.

Liz KELLY, 1996: Spolno nasilje in feministična teorija. Spolno nasilje. Ur. D.

Zaviršek. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. 69–99.

Liz KELLY, 1996: Opredelitev nasilja. Spolno nasilje. Ur. D. Zaviršek. Ljubljana:

Visoka šola za socialno delo. 99–148.

89

Darinka KLEMENC, Majda PAHOR, 2000: Nasilje in spolno nadlegovanje na

delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji. Ljubljana: Društvo medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov.

Martina KONTELJ, Eva BELAK, 2009: Pilotna anketa o ţrtvah kriminala.

Ljubljana: Statistični urad RS.

Joţe KOS, 1996: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

Polona KREGAR, 2007: Agresivnost v karateju: diplomska naloga. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Roman KUHAR, 1999: O nasilju. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.

Tanja LAMOVEC, 1978: Psihologija agresivnosti. Ljubljana: DDU Univerzum.

Joţa MAHNIČ, 1964: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Slovenska

matica.

Katja MIHURKO PONIŢ, 2008: Labirinti ljubezni. Ljubljana: Sophia.

Katja MIHURKO PONIŢ, 2009: Evine hčere. Nova Gorica: Univerza.

Jan MUSEK, Vid PEČJAK, 1997: Psihologija. Ljubljana: Educy.

Jan MUSEK, 1999: Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska

fakulteta, Oddelek za psihologijo.

Eugene PASCAL, 1999: Ţiveti z Jungom. Ljubljana: Sophia.

Vid PEČJAK, 1995: Politična psihologija. Ljubljana: samozaloţba.

Saška ROŠKAR, 2008: Kognitivnopsihološke teorije samomorilnega vedenja.

Psihološka obzorja 17/2. 91–104.

Dominika SAMBOLIČ, 2001: Zloraba otroka v druţini: magistrsko delo.

Ljubljana: FDV.

Tatjana STROJAN et al., 1999: Poti iz nasilja. Ljubljana: Pravno-informacijski

center nevladnih organizacij.

90

Maks TUŠAK, Matej TUŠAK, 2001: Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete.

Maja ULE, 2005: Neslana šala ali nasilje? : diplomsko delo. Ljubljana:

Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko.

Mirjana ULE, 2000: Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

Franc ZADRAVEC, 1999: Slovenska knjiţevnost 2. Ljubljana. DZS.

Zakon o preprečevanju nasilja v druţini (ZPND). Ur.l. RS, št. 16/2008.

Miomir ŢUŢUL, 1989: Agresivno ponašanje: psihologijska analiza. Zagreb:

Radna zajednica Republičke konferencije Saveza socijalistične omladine

Hrvatske, Zagreb: Grafocentar.

Internetni viri:

Wikipedia. (b. d.) Pridobljeno 26. 6. 2011 iz: http://sl.wikipedia.org/wiki/Vojna.

Marjan FANK, Mateja ŠTIRN, 2005: Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije. Pridobljeno 24. 6. 2011 iz:

http://image.24ur.com/media/document//60136828.pdf.

Neţa ŢIGON, 2010: Kako prepoznamo verbalnega nasilneţa. Viva, portal za

zdravo ţivljenje. Pridobljeno 26. 6. 2011 iz: http://www.viva.si/Psihologija-in-

odnosi/5599/Kako-prepoznamo-verbalnega-nasilne%C5%BEa.