NI VSAKA SREDA SIVA SREDA

Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.

Ivan Cankar, Kurent

Vsaka podobnost likov z danes živečimi osebami je naključna

1

Mojca Rudolf, Ni vsaka sreda siva sreda

Knjiga slovenske mladinske pisateljice Mojce Rudolf Ni vsaka sreda siva sreda je utrinek iz današnjega najstniškega življenja. Je simpatična pripoved, ki se poskuša poglobiti v način razmišljanja odraščajočega petnajstletnika Simona, v njegovo čutenje in njegovo posebno situacijo. Simon se nam predstavi s kritičnimi očmi odraščajočega fanta temno rjavih las in zeleno-sivih oči, nezadovoljnega s svojim imenom, ki so mu ga dali po risanki o Simonu, ki riše s kredo; po tisti risanki, iz katere je vzeta tudi misel »Ni vsaka sreda siva sreda«, po kateri je dobila naslov pričujoča knjiga. Njegovo življenje je običajno življenje današnjega petnajstletnika, v katerem se vsakdan vrti okrog šole in ocen; z njimi si Simon ne daje dosti opravka, temveč se sprijazni s povprečjem, kot se poskuša sprijazniti tudi s svojo srednjo postavo »v velikosti in širini«. Čisto drugačen odnos ima do virtualnega sveta interneta, do »prijateljev«, s katerimi je povezan prek Facebooka; s tem svetom je zasvojen, a vendarle tudi ne toliko, da bi svojim »spletnim« prijateljem zaupal svoje »srčne skrivnosti«.

Namen zgodbe v osemintridesetih poglavjih je prikazati, kako mladi Simon vstopa v svet odraslih, kako doživlja svet vrstnikov, kako odkriva pravila življenja, ki mu niso vedno všeč, in kako odkriva tudi resne vsebine sveta odraslih. Avtorica v zgodbo vloži fantastično doživetje, ki zaznamuje Simonovo mladost – njegovo srečanje z Ivanom Cankarjem, ki nenadoma vstopi v svet odraščajočega fanta. Ob Ivanu se Simon sreča s preteklim časom, z Ivanovo osebno zgodbo, z dogodki, ki jih je doživel v svojem življenju in o njih pisal v svojih knjigah; a prav tako se tudi Cankar prek Simona začudeno seznanja s tehničnim napredkom, ki se je zgodil skoraj sto let po njegovi smrti, z drugačnim načinom življenja, z drugačnim jezikom, govorico, ki je ni vajen. Prijateljski odnos med njima ni stkan iz samih lepih doživetij. Kot do vseh okoli sebe je Simon tudi do Ivana kritičen, a vseeno čuti, da bi mu lahko zaupal tudi tiste srčne skrivnosti, ki jih ne zaupa niti prijateljem na Facebooku niti sošolcem ali prijateljem. Med temi neizrečenimi skrivnostmi je na primer njegov omalovažujoč odnos do mame – pisateljice –, razočaranje nad dekletom Nino, na katero ga veže čustvo neuslišane ljubezni, in podobno.

Simonove žalitve mame niso nič manjše od tistih, ki jih je zagrešil naš veliki Cankar; so sicer boleče, a hkrati so neizogibni del najstnikove rasti in tudi starševske preizkušnje. Pisateljica hvalevredno poskuša vnesti slovenski jezik in imenitnega umetnika slovenske besede iz preteklosti v današnji svet. In to naredi simpatično, v jeziku – slengu mladih, da bi jo ti laže in bolje razumeli, in tudi zato, da bi tisti svet preteklosti prenesli v današnjega, pa čeprav nekoliko predrugačenega ali takega, kakor ga lahko prenese Facebook. Avtorica si ne prizadeva za pisanje visoke literature z literarno bogatim jezikom; pred očmi imamo všečno in obenem poučno besedilo za mlade. Njeno pisanje je legitimno, simpatično, berljivo in privlačno.

dr. Irena Avsenik Nabergoj

2

Ljubljana, februar 2010

3

SEM MARSIKAJ. TUDI MORILEC.

Seveda pa vam moram najprej povedati svoje ime, kajne? Zato, da boste takoj raziskali, ali me poznate, ste me že kdaj srečali, sem bil včeraj na prvi strani časopisov? In kdo hudiča bi se družil z morilcem? Kaj sploh delam na prostosti, če resno ogrožam vašo življenjsko varnost? Morda pa sem varno zaprt za zidovi, kamor vaše oči ne vidijo?Pa sploh ni tako hudo. Ampak v redu, naj bo po vaše. Sem Simon Vrtačnik. Butasto ime, dobljeno po tisti risanki iz pradavnine, v kateri se nonstop poje pesmica: Saj že veste, da sem Simon, s kredo rišem dan na dan … oziroma neka podobna traparija. Ne vem, ali se v isti risanki vrti tudi tista pesmica Ni vsaka sreda siva sreda, ampak zame so srede pravzaprav res sive. Ker so na najbolj neumnem koncu tedna, ko sem že utrujen od ponedeljka in torka, do vikenda pa je še tako dolgo! Vrh vsega je ob sredah definitivno največ kontrolk in spraševanj. Verjetno zato, ker prfoksi gledajo v mojo utrujeno glavo in točno vedo, kdaj mi bodo lahko pritisnili najslabše ocene. To zadnje seveda pomeni, da nisem najbolj bleščeč učenec, čeprav tudi ne bi rekel, da sem grozno slab. Nekaj srednjega, kot je srednja moja postava – tako po velikosti kot po širini. Lahko bi bil bolj postaven, a se mi ne da ravno ukvarjati s športom, razen z vrhunskim premikanjem prstov na tipkovnici. To res obvladam. Po dolgih letih igranja igric sem se zadnje leto intenzivno vrgel na internet, predvsem na messenger in na Facebook, od katerega sem že skoraj odvisen, saj tam:Rešujem noro neumne teste.Zbiram frende (trenutno jih imam 508, ampak jaz bi jih še več!). Uživam ob vsem, kar ti pišejo po zidovih, in – jasno – takoj komentiram njihova stanja s svojimi nadvse bistroumnimi pripombami. Ustvarjam albume in včasih z velikim veseljem označim kakšnega frenda v njegovi najbolj neumni pozi tega stoletja.Včasih zaradi naštetega dobim tudi kakšen grd pogled, ampak načeloma z ljudmi nimam večjih problemov. Ne le na internetu, tudi v življenju imam dosti prijateljev, s katerimi počnem marsikaj, a delim malo manj. Saj veste, tiste posebne skrivnosti … Te ostajajo kar na varnem pri meni v glavi. Sem se že večkrat hudo opekel, zato zdaj rajši držim jezik veselo v ustih. Sicer pa sem kar se da normalen petnajstletnik, z vizijo prihodnosti v glavi, kar pomeni vpis na gimnazijo. Ne na eno tistih najbolj elitnih, ker tja niti prišel ne bi. Ne, vpisal sem se kar lepo na Šiško, da bom vsaj od daleč podoben športnikom, če to pač nisem. Gimnazija Šiška je namreč športna gimnazija, a dva oddelka sta čisto navadna in tam se bom že znašel, če bo sreča vsaj malo na moji strani. Zdaj veste tudi, da sem iz Ljubljane, in vaše mrzlično tuhtanje o tem, ali me poznate, se je že močno skrčilo. Lahko vam povem tudi to, da imam temno rjave lase. Oči so nekakšne čudne zelene barve, včasih tudi čisto sive, če sem zelo besen. Nasmeh imam zelo simpatičen, ampak to niso več moje besede, da se razumemo.A pojdimo počasi k bistvu. Zakaj sem sploh omenil, da sem morilec? Najprej zato, ker je to res. Ko sem bil star kakšnih šest let, sem s svojo gromozansko željo po živalih končno le uspel prepričati starša v nakup majhnega hrčka. Jasno, da ni bil ravno tisto, kar sem si srčno želel, toda bil je živ, živahen in silno prikupen. A bil je tudi zelo majhen, kar se je

4

jasno izkazalo le nekaj mesecev po tistem, ko smo ga kupili. Bil je namreč tako majhen, da ga nisem opazil, ko sem se z vso silo počil na fotelj pred televizijo. Kar seveda ne bi bilo nič hudega, če na istem fotelju ne bi bil tudi hrček Timi. To pa je bilo hudo. Timi tega ni preživel in jaz sem postal morilec. Hrčkov, a vseeno morilec.Niti slučajno vam ne bom izdal, da sem jokal še nešteto noči po tistem. Tega nisem priznal niti svojemu (plišastemu) medvedku, kaj šele komu drugemu. A bilo je res. Še dolgo po tistem mi je bilo neskončno hudo in za nobeno živalco nisem hotel več slišati. Nobeno prepričevanje, da nisem kriv, ni pomagalo. Nobene besede o tem, da nisem mogel vedeti, da je Timi ravno na tistem mestu, me niso prepričale. Bil sem kriv in to je dejstvo. In če povem po pravici, še sedaj nosim v sebi strah. Predvsem strah pred smrtjo.Ne vem pa, ali je to tisti vzrok, zaradi katerega so se mi začele zadnje dni dogajati sila čudne stvari. Resnično čudni dogodki.In vse skupaj se je, jasno, začelo prejšnjo čudno sivo sredo …

5

NESREČNE LIMONE

»Simon, greš po limone? Jabolčno pito bi naredila, pa ne gre brez limon. Prisežem, da res ne vem, kako sem jih lahko pozabila kupiti.«Mama me je tisto usodno sredo milo gledala in stokala, medtem ko sem sam zavijal z očmi in nisem prenehal niti po tistem, ko sem že zaloputnil vrata stanovanja za seboj. Jasno, da me je prepričala in sem moral iti, kaj pa naj drugega? Saj v bistvu sploh nimam prave izbire, kadar takole navali name!Limonce rabim, joj, kako sem uboga, sem v mislih ponavljal in se pačil samemu sebi v ogledalu dvigala, ki se je spuščalo iz devetega nadstropja našega bloka.Saj bi rekla Anči, pa sam vidiš, da ne more. Se ima tako veliko za učit! Mamine besede so se še kar naprej valile po moji glavi, bes pa še bolj. Ja, jasno, jaz se pa nimam kaj učiti. Jaz sem vedno na razpolago. Za vse neumnosti. Kadarkoli česa zmanjka, je Simon dober, da prinese iz trgovine. Karkoli je treba narediti, spet Simon. Če crkne žarnica, jo bo – jasno – Simon zamenjal.Še dobro, da je v osmem nadstropju vstopila ženska s psom, ki mi gre že od nekdaj grozljivo na živce. Bes sem v trenutku preusmeril nanjo. A mora ta cucek res vohati moje noge? Daj, baba, drž ga, kaj ne veš, da imam že izkušnje z ubijanjem? Po mojem sem tako grdo gledal, da si me uboga ženska ni upala niti ogovoriti. Ponavadi vedno kakšno zelo prijazno reče, a kaj morem, ko pa mi nekako ne sede. Verjetno zato, ker lahko ima psa, medtem ko ga jaz nisem mogel imeti. Jasno, ona je kriva, da sem namesto psa dobil hrčka. In ona je kriva, da sem morilec.S kakšno lahkoto gre tole! Za vse slabo okriviš druge, pa je tvoje življenje krasno in srečno.»No, pa nasvidenje,« je ženska čisto tiho izdavila, ko je dvigalo prilezlo do pritličja. Nisem ji odgovoril, ker sem bil besen na mamo, na njo in na cel svet. Še posebno pa na limone.Verjetno me je bilo grozljivo gledati, ko sem stopal po asfaltirani potki med bloki, ki je vodila do velikega Mercatorja, kjer imajo vedno vse. Najboljši sosed, kaj hočemo. A jaz takrat pred seboj nisem videl ničesar, le tla so se izmikala pod mojimi sršečimi pogledi. V bistvu sem bil resnično več kot besen. Ni se mi dalo postavati po tem peklensko vročem aprilskem dnevu, ko sonce sploh ne bi smelo tako žgati. Jaz pa v bundi! Jasno, saj sploh nisem razmišljal, ko sem odšel od doma. Vse negativno se je kar vrstilo in nadaljevalo. V trgovino sem vstopil razjarjen, besen in premočen od potu. Košarico sem dvignil s kupa s tako močjo, da so se ostale z velikanskim hrupom zložile po tleh. Ne samo enega, bil sem deležen neštetih grdih pogledov, sploh prodajalke, ki se mi je nato urno približala.»Kar pojdi, bom že sama pospravila,« je izdavila med zobmi, medtem ko sem sam spet zavil z očmi. Kaj si mislila, da bom jaz pospravljal? Jaz sem stranka in sem torej kralj!Ja, saj vem. Lahko bi se malo nasmehnil in pozabil na slabo voljo in na to, da sem moral v trgovino, čeprav tega nisem hotel, saj v bistvu niti časa nisem imel. Moral bi se z Jakobom zmeniti, da bi šla zvečer malo metat na koš (kar je mimogrede ves šport, ki ga obvladam,

6

pa še to bolj zato, da malo postavam po igrišču, kot da bi se res pošteno preznojil. Sem pač bolj len, in?). Lahko bi recimo tudi po Facebooku malo pobrskal, če kje kaj piše o moji Nini. Moji Nini? Ojoj, zdaj sem pa res že: prvič – preveč izblebetal in bom takoj utihnil, drugič pa – kaj vas pa briga, kaj imam z Nino! Oziroma česa sploh nimam!No, pa sem se spravil k sebi. V trenutku je moje razpoloženje iz besa prešlo v neko trpeče stanje, kar se običajno zgodi, ko se spomnim na Nino. To ima sicer en sam vzrok, a zdajle res ne bi o tem. Še vedno sem namreč pri tistem trenutku v trgovini, ko prijemam limone, ki so videti, kot bi se mi režale v glavo, in primerjam, katere naj vzamem. Kot da bi bilo to potrebno, saj vem, ampak če jih že moram kupiti, bom vzel vsaj tiste, ki so najbolj lepe!Nabral sem jih pet, čeprav je mama prosila za dve, vendar ne bom šel še enkrat v trgovino, če bo potem ugotovila, da jih ima premalo. Kako pa naj vem, koliko jih sploh potrebuje za eno pito?Njami, saj res, če bo pita posledica tega mojega izleta, je bom zagotovo pojedel največ. Anči bo dobila košček. Ima dovolj, da se ne bo reva preveč zredila. Mama tudi ne je kaj dosti, očeta pa k sreči ni doma. No, pa bo zame skoraj vse.Z malo večjim veseljem – bes pa je tudi uplahnil – sem končno le prispel do blagajne in se še celo nasmehnil, ko mi je namrgodena in sestradana blagajničarka (kar sem sklepal po tem, ker reva vedno nekaj je, kadar pridem do njene blagajne – to je bila moja obrazložitev, če vas slučajno zanima) povedala znesek. A takoj nato mi je nasmeh ponovno zamrznil.Dva evra deset za pet limon? Kaj so zmešani? Spet sem malo zapadel v depro, ampak – no ja, vse je drago danes. Sploh pa ni moj denar, kaj bi si potem obremenjeval živce s tem, koliko stane pet limonc!No, pa sem opravil. Samo še hitro domov, pa za računalnik … Tako sem vsaj mislil. Žal pa se je vse obrnilo čisto v drugo smer. Popolnoma v drugo smer. V neverjetno smer, o kateri nikoli nikomur nisem pravil in pravzaprav še danes ne vem, kaj od tega, kar se mi je zgodilo, je bilo sploh res in kaj ne. Čeprav se mi je na koncu vendarle zazdelo, da se je vse moralo zgoditi in da to niso bile le sanje. A lepo počasi.Če vas že kaj zanima, kaj hudiča se mi je dogajalo, naj vas popeljem čisto na začetek. Torej k tistemu trenutku, ko sem odšel iz trgovine, mahajoč z vrečko limon sem in tja. In prišel do ceste, ki je vodila čez naselje. In na sredini ceste je stal tisti tip. In tu se je vse skupaj začelo …

7

NEK TOTALNO ZMEŠAN TIP

Pa dobro, kaj je s tem tipom? Je popolnoma zmešan?!Kot pribit sem se ustavil sredi misli in zmedeno pogledoval na cestišče. Resda je bila cesta manj prometna, a vendar, da nekdo kar stoji na zebri in se ne premakne? Poleg tega, da deluje tako čudno, kot bi ušel iz … Čakaj, saj res, od kod že?Naj sem se še tako trudil, se nisem mogel spomniti, komu je podoben ta tip. Vedel sem le to, da je popolnoma zmešan in da moram nekaj storiti, in to takoj. Še preden bo prepozno in bo pridivjal kakšen še večji norec in bo od tega tipa tu ostal le kup krvavečega mesa, medtem ko bo njegova glava pristala kdo ve kje. Morda na travniku ali celo med limonami v moji vrečki. Ozrl sem se naokrog, a ni bilo videti, da bi kdorkoli sploh opazil, kaj se dogaja na sredini ceste. Nekaj ljudi je postavalo naokoli, a bili so bolj kot ne oddaljeni ali pa se je zdelo, da jih nenavadna situacija sploh ne zanima.Nisem imel nobene izbire več. Nekje v daljavi (ali pa je bilo to le v moji glavi) sem zaslišal hrumenje avtomobila, ki se je očitno približeval naselju in s tem tipu, ki je še vedno nepremično, predvsem pa zelo zmedeno samo stal in čudno pobliskaval z očmi.Divje sem stekel, da mi je limone skoraj odneslo iz vrečke, pristal pri tipu, ga pograbil za, hm, neko čudno oblačilo in ga z vso silo povlekel za seboj. Šele na pločniku, ko se mi je zazdelo, da je dovolj varno, sem ga izpustil iz rok, ne pa tudi iz glave. Brez premisleka sem se začel dreti nanj in bilo mi je popolnoma vseeno, če bi cela soseska pridrvela poslušat, a ni bilo nobenega, in to ves čas mojega dretja, kar je bilo nadvse čudno. V tako velikem naselju, kot je naše … Že ob prdcu se vsi zdrznejo, zdaj pa … nič? Ampak o tem sem razmišljal šele veliko kasneje. Ta trenutek je bila situacija namreč videti nekako takole (zamislite si, vpitje je bilo popolnoma nekontrolirano, nekoliko zadihano in cvileče, ker me je dejanje samo pač utrudilo, a moj glas je bil še kako močan):»Pa kaj ti je, človek? Sploh veš, kje si stal? Na sredi ceste, kreten! A ti misliš, da bi jaz tvoje možgane skupaj sestavljal, kot bi bil kakšen puzzle, ha? Si totalen idiot?! Budala! Drugič pojdi samomor raje v Ljubljanico delat, ne pa na sredi Fužin! Ali pa misliš, da imaš ravno zaradi tega moralno pravico početi, kar te je želja? Si sploh pomislil, kako bi se počutil tisti, ki bi te zbil? Kaj res misliš, da vsi šoferji gledajo naokoli in čakajo, da se taki, kot si ti, speljejo s ceste? Če te ne bi zgazil, bi te pa prebutal! Evo, to bi bilo, jaz pa bi bil žalostna priča. In če misliš, da bi šel potem še na sodišče in pričal v tvojo korist, se prekleto motiš! Briga me zate, a slišiš, briga!«(Tule me je glas že malo zapuščal, a sem si dajal duška, ni kaj.)Tip pa je še naprej samo stal in zabodeno gledal zdaj v tla zdaj vame. Ok, naj povem, kako je bil oblečen! Nenadoma me je prešinila izvrstna ideja. Seveda, jasno, uganka je rešena! Tukaj snemajo nek film, tip je figura iz kdo ve katerega stoletja (o zgodovini pač ne bi vedel veliko), jaz pa sem jim še celo pokvaril ves prizor!Pa vendar ni bilo nikjer nobenih kamer. Nobenih ljudi. Režiserjev, tajnic, kričečih statistov.

8

Moja teorija torej ne bo držala. A tipček je bil kljub temu tako … čuden. Drugačen. Ne bi ga znal drugače opisati. Bela srajca, telovnik, suknjič, široke hlače, črni čudaški starodavni čevlji. Polizani temni lasje. Črne, močne obrvi in svetleče oči. Ogromna ušesa (Dumbo stil; očitno bi mu jih morali prva leta otroštva s selotejpom prilepiti na glavo, potem ne bi bila tako štrleča, haha.). In brki. Halo, brki? Ok, tole je pa res višek. Ostalo bi še nekako prenesel, tole je pa čisto mimo! Poleg vsega me je še spominjal na nekoga. Jasno, da se mi niti sanjalo ni, na koga, ko pa je bilo očitno, da ni iz tega štosa, ki se mu reče enaindvajseto stoletje. Tule vsekakor nekaj ni v redu. Ali sem zmešan jaz ali pa on, nekdo pač mora biti. To, kar se je tukaj in zdajle dogajalo, zagotovo ni bilo normalno.Zdaj sem seveda že popolnoma utihnil in tudi sam zabodeno gledal. Naravnost v njegov obraz, ki je deloval, priznam, zelo mlado. Skoraj mojih let je moral biti. No, le nekaj let starejši, ampak ni jih mogel imeti več kot dvajset, definitivno ne. Vendar pa je v njegovem obrazu ležala modrost in spreletel me je občutek, da je v resnici veliko starejši, kot kaže njegov videz. Ne vem, kako bi lahko dobro opisal svoje takratno počutje. V bistvu sem bil nekoliko preplašen. Nekaj se ni ujemalo, a nisem vedel, kaj me tako moti, razen njegovih oblačil in starinskega videza seveda. Bilo je še nekaj drugega. Nek močan notranji občutek. Ja, saj vem, nakladam. Ampak ne. Tega se sploh ne da opisati. Bilo je nekako tako, kot bi skozme divjal tornado in obračal moja razpoloženja od nejevere do občutka neresničnosti in nato do gotovosti, da je vse v redu in prav.Naposled se je moje notranje tresenje umirilo in sem celo prišel do besede. Nisem mogel kar oditi, čeprav je bilo to prvo, kar mi je prišlo na misel. Samo odkorakati bi moral. Iti domov, z vrečko limon v roki, se počiti pred računalnik, čakati na vročo jabolčno pito in živeti še naprej življenje, kakršno sem živel doslej. A nisem odšel. K sreči ali ne? Kdo bi vedel?

9

JE SMEŠNO ALI SRHLJIVO?

»Oprostite, vendar bi nadvse rad izvedel, zakaj tako vpijete name.«Zaslišal sem glas. Tih in preplašen, a vendarle povsem jasen. Pogledal sem okoli sebe. Prav gotovo se je medtem, ko sem se drl, nabrala množica ljudi. A zakaj ta tip govori kar vsem?Hm, nikjer nobenega. Le jaz in on, vroče sonce, dehteče hijacinte na vrtičku pri bližnjem pritličnem stanovanju, bujno poganjajoči listi na ozelenelem drevju in nenavadna tišina. Skoraj srhljivo. Torej ta čuden patron govori le meni in ne množici. A zakaj neki me vika? Sem zdaj že tako pomemben ali pa sem morda videti odrasel?»Nobene potrebe ni, da me vikaš. Saj sva skoraj isto stara, kaj nisva?«Skomignil sem. Vse skupaj mi je bilo že precej smešno. Idiotsko. Ali pa morda misli, da bi ga moral jaz vikati? A-a, tega žal ne bo dočakal.»Toda … Tako je prav, mar ni? Saj nisva prijatelja ne brata ne sošolca.« Po čudnem pogledu je tip naposled odgovoril. Nisem več vedel, naj bo to smešno ali čudno ali srhljivo. Nekaj se je dogajalo, a kaj? Kot bi se nekdo delal norca iz mene. Zakaj tako čudno govori?»Ne, nič od tega nisva, se strinjam. A v navadi je, da se tikaš, če si podobno star. Jaz vikam samo prfokse v šoli pa starce, če že moram s kakšnim kaj govoriti. Še s starši prijateljev se ponavadi tikam. Tako je to. A si ti morda z drugega planeta? Ali pa iz kakšne oddaljene vasi? So te skrivali v kakšni kleti vsa ta leta?« Ja, kaj pa naj mu rečem? Nekaj moram blebetati, da ne bo vse skupaj še bolj čudno.»Oprostite, vendar tega nisem navajen. Ne vem niti, kaj je to prfoksi. Žal. Niti nisem z drugega planeta. Trenutno prebivam v Ljubljani, ali moram priznati, da sem se znašel v zelo čudni situaciji. Tega kraja ne poznam. Najverjetneje pa sanjam, ker so to podobe iz sanj. Te kocke, ta vozila, vi …«Ok, ne vem, kdo tukaj sanja, jaz ne, v to sem prepričan. V roki imam še vedno vrečko. Ko pogledam vanjo, so notri še vedno limone. Eno vzamem in z vso silo ugriznem v rumenkasto lupino. Fuj, bljak! Kakšna grenkoba in nato kislost! Uf, ne, jaz ne sanjam! On pa … Ha, že vem! Gre za skrito kamero, jasno.»Kdo te je najel, da igraš takega tepčka? TV Slovenija, POP TV, TV 3, kakšna komercialka? Daj, povej, izpljuni. Ali bi se šel raje kviz? Moram uganiti, katero osebnost predstavljaš? Gre za to? Daj no, pokaži, kje je kamerman! Nikar ne misli, da sem nasedel. Jasno, da nisem. Nobeno tele nisem. Sem izobražen devetošolec in ne nasedam na te fore. Štekaš? Lahko zdaj nehaš s traparijami?«Tolikšne osuplosti še v življenju nisem videl. Groza je spreletavala njegov obraz in mahoma sem začutil, da ne gre za nič takšnega. On se sploh ne heca, on resnično obstaja. Za nobeno foro ne gre!»Ne vem, resnično ne razumem, kaj govorite, Sploh ne vem, kje sem. Obupan sem. Vrti se mi v glavi. Tako težak je ta zrak in tako se mi temni pred očmi. Ta svetloba, ta smrad in ta hrup. Kje so hiše, kje ljudje, kje vozovi? Kje je moj Rožnik?«Rožnik? Halo, saj to pa še celo vem.

10

»V središču mesta je. Rožnik mislim. Za ostalo pa ne bi vedel. Ne vem, koga iščete, kakšni vozovi bi morali biti ali zakaj ste tukaj. Res ne bi vedel.«»Mi lahko kako pomagate? Sem v zagonetki?«Malo pred tem sem se še poigraval z mislijo, da bi ga vseeno kar zapustil in odšel domov. Bil bi že čas in počasi sem se naveličal tega vikanja, čudnega govorjenja in njegove še bolj čudne pojave. Toda tukaj sem se ustavil. Človeku je treba pomagati, če te za to prosi. To je bilo globoko vsajeno vame. Niti mami nisem mogel odreči, ko me je za kaj prosila, ne? Dokaz imate, še več jih sledi.Z roko sem segel v žep kavbojk. Od petih evrov, kolikor mi jih je dala mama za v trgovino, so mi ostali še slabi trije. Dovolj za dve kavi ali čaja, če le tale gost ne bo preveč izbirčen in ne bo hotel viskija. A tudi v tem primeru bi se že nekako pomenil z gospodom iz lokala pri knjižnici.Nič več nisem okleval. Človeka sem moral nekako razvedriti ali pa ga pripraviti do tega, da bi me tikal, kajne?»Greva na kavo?« sem nato izjavil. »Se bova vsaj v miru pogovorila in kaj pametnega rešila,« sem nadaljeval, zroč v njegov še vedno osupli in preplašeni obraz. Nisem vedel, kaj bi si mislil o vsem skupaj, vendar nisem dvomil, da bodo stvari že padle na svojo mesto. Ob pogovoru, vsekakor.»Bojim se, da nimam dovolj krajcarjev,« je po dolgem premolku le spregovoril čudak.Premišljeval sem, kaj naj bi bili krajcarji, in sklenil, da je verjetno brez ficka.»Ni problema, jaz častim,« sem se mu nasmehnil, da bi ga potolažil, a sem ga še bolj zmedel.»Kako, prosim? Bojim se, da vas ne razumem.«Zavzdihnil sem. Očitno imam opravka s podpovprečnim kvocientom. Morda pa je iz kakšne umobolnice? Iz Polja mogoče? In jaz sem še tako pogumen, da grem z njim na kavo?»Hotel sem reči, da jaz plačam. Ni problema, imam dovolj denarja,« mi je kljub temu kar ušlo iz ust. Nekako se ga nisem bal. Kljub njegovemu videzu in očitnemu dejstvu, da je vse skupaj zelo čudno, sem imel nek globok občutek, da je vse popolnoma prav in da mora točno tako biti. Že drugič! Kako nenavadno.»Potem bi z veseljem sprejel vaše povabilo in se vam pridružil pri kavi,« se je nasmehnil čudni fant.Prav. Mama bo jezna, ker bodo limonce prispele domov kasneje, kot bi morale. A da bodo tako pozne, si ni mogla misliti. Niti jaz, če sem popolnoma iskren.

11

POMENEK O KOKAKOLI

Lokal je bil skoraj popolnoma prazen. Spet nenavadno, sploh za to uro! Ob petih popoldne se običajno tare mladičev, ki pred lokalom igrajo namizni nogomet. Tokrat pa je ob eni od miz osamljeno sedela starejša ženska in lastnik lokala je zdolgočaseno posedal pred njim.Za vsak slučaj, da mojega čudnega gosta ne bi bilo še bolj strah, sem sedel k najbolj oddaljeni mizi, tik ob mali fontani, ki bo še malo bolj pridušila najin pogovor, kakršen pač že bo. Sedel sem. Tipček je nekaj časa začudeno buljil v stol in mizo, nato pa tudi on previdno sedel. Še preden sva spregovorila, je bil pri nama že lastnik. Še bolj zdolgočaseno kot prej je zamomljal skozi usta: »Kaj postrežem?« Za takšno stanje bo verjetno kriva nenadejana vročina, sem pomislil, nato pa bleknil: »Eno kokakolo bom. Ledeno mrzlo, prosim.«»Vse naše kokakole so ledeno mrzle,« je mrko odvrnil lastnik. Očitno sem mu šel na živce, kdo bi vedel, zakaj. Neprimerno bolj prijazno se je obrnil k mojemu čudaku: »In ti, kaj boš ti spil?«Aha, vidite, tudi on ga tika! Se pravi, da moje oči niso slepe, tipček je še čisto mlečen, kot jaz.A gost se je ponovno zmedeno spogledoval zdaj z menoj, zdaj z natakarjem. Končno mu je le uspelo izdaviti: »Kavo, lepo prosim.«»Kakšno kavo bi želel? Črno, kapučin, belo kavo, macchiato?«»Črno kavo, lepo prosim. S kocko sladkorja.«»Ja, seveda.«Niti trenil ni z očmi, ta natakar ali lastnik ali strežaj ali kdorkoli že. Kocko sladkorja? Hudiča, kocko sladkorja daš konju, ne pa v kavo!Ko sva ostala sama, sem končno le prišel do besede. No, vsaj mislil sem. Tip me je namreč prehitel.»Oprostite, ampak kokakola?«»Ja, tista mehurčkasta pijača, ki so jo izumili v Ameriki davnega leta 1884? Črna, sladka, prav posebnega okusa?«Zmajal sem z glavo. Je hotel vprašati, kaj je kokakola, ali bi rad izvedel, zakaj se je meni zahotelo kokakole in ne kave, kot sem prvotno rekel? V tej vročini potrebuješ nekaj ledeno mrzlega, sploh pa kave še pijem ne, samo zato sem rekel, ker se mi je zdelo precej bolj prefinjeno kot pa: Ej, ti, a greva na eno pjačko? Ali pa: Ej, a greva na en drink? Kaj ni bolj gosposko, če lahko izjaviš: Kaj pa ena kavica? No ja, nekako se sliši bolj žensko ali pa bolj staromodno, kar pa je v tem trenutku še kako primerno. Sploh zato, ker je moj nesrečnik, ki bi ga prav z lahkoto zbil avto, če ne bi bilo mene ravno takrat tam zraven, zakašljal in rekel: »Aha. Torej prav pred kratkim, pred nekaj leti. Zanimivo, vendar v Ljubljani tega še ne poznamo.«Kaj pa blebeta? Kako pred kratkim? Hej, od tega je več kot sto petindvajset let! Tip, a si ti res iz norišnice?!

12

»Oprosti, ampak od takrat sta minili že dve svetovni vojni, ne pa šele nekaj let. In v Ljubljani jo poznamo tako dobro kot vsepovsod drugod po svetu. Kaj ti ni jasno, od kod si prišel?«Vzrojil sem, ja, ampak mi je bilo prav vseeno. Ne bom se pustil sprovocirati vsakemu čudaku, ki ima pet minut časa za zafrkavanje z menoj. O, ne, to pa že ne.Ampak tip je totalno prebledel. Prijel se je za srce, kot ga bi hotel ujeti, in imel sem občutek, da mu je postalo precej slabo.»Vedel sem, da nekaj ni v redu. Vedel sem, da sanjam. To ni resnično in to se ne dogaja,« je jecljal. »Ne, to niso sanje. Ugrizni se, pa boš videl. Ali pa morda sanjaš ti, jaz prav gotovo ne. Morda si ti v napačnem času, jaz nisem. Halo, tole je enaindvajseto stoletje, in to je to.«»Tako čudno govorite in se izražate. Jezite se, toda jaz sem zelo zmeden. Tole ni moj čas, prav imate. Vse je čudno. Še nikoli nisem videl takšnih stolov, takih kock z okni v njih, takšnih vozil. Sicer sem že videl avtomobile. Na Dunaju jih imajo že veliko, tukaj pa ne ravno toliko. V Ljubljani še vedno vozijo vozovi s konji, hiše so majhne in ljudje oblečeni drugače. Bolj gosposko. In ženske ne kažejo nog,« je z glavo pokimal proti starejši ženski, ki je še vedno sedela čisto sama in srkala ledeno kavo, »prav tako nimamo takšnih pijač. Pije se pivo, vino, kava, čaj, in ne kokakola.«»Za vraga, sprijazni se že. Ni mi jasno, od kod ali od kdaj si, a tako je.«»Enaindvajseto stoletje, pravite? Ni mogoče, danes se piše leto 1917.«»Se je pisalo. Skoraj sto let nazaj.«V tem trenutku se je končno le privlekel natakar s težko pričakovano kokakolo, ki je bila za čudo še celo res mrzla, in z majhno skodelico kave. Kasneje sem se zavedel, kako zelo primerno je bilo vse skupaj.

13

NJEGOV PRIHOD JE ŠE VEDNO SKRIVNOST

»Nehajva se že prepirati. Mi je prav vseeno, kaj trdiš ti. Jaz vem, kar vem, in to je, da je danes peti april in da je enaindvajseto stoletje. Pika. Začniva se torej zares pogovarjati. Za začetek bi res rad, da me že enkrat nehaš vikati, ker tega sploh ne prenesem, sploh če si le malo starejši mulc kot jaz. Ne bom te vikal nazaj, pa če to še tako željno pričakuješ.«To sem seveda rekel zatem, ko se je natakar odmajal nazaj na svoj stol, se naslonil vznak in je bilo videti, kot bi v hipu zadremal, in to s pladnjem v roki.»Tudi jaz se ne bi rad prepiral z vami. Oprostite, s teboj. V našem času je vikanje namreč znak spoštovanja do človeka in ne le znak starosti. Toda za vas se bom potrudil in vas … te bom tikal.«No, potem me pa daj, trap, in se ne moti kar naprej. Navadi se na naš čas, ti, ki trdiš, da si iz drugega stoletja.»Ok.«»Ok?«»Ja, to pomeni v redu,« sem pribil. Zdaj bom moral že slovenščino prevajati?»Dobro, to lahko razumem. Ok mi je tuja beseda. Nekako angleško se sliši, mar ni?«»Ja, ok, jasno, da je angleško, ampak pomeni isto. Dobro, super, kul, jasno, ok, v redu … Ne vem, kaj še. Vse besede so iste.«»Niso. Slovenske zvenijo mnogo lepše. Poslušaj: V redu – to pomeni red in disciplino. Nekaj, kar trdno drži in je resnično. Ok sta le dve črki, raztreseni v ustih, in ne pomenita ničesar. Čutiš razliko?«No ja, če on tako pravi … V mislih sem premetaval ta v redu. Daljše, bolj okorno, ampak prav, naj bo, morda je lepše, vseeno pa je ok bolj enostavno in bolj gladko zdrsi iz jezika. Ampak, od kdaj neki zdaj govoriva o pomenu in zvočnosti besed? Ej, jaz bi rad izvedel, kdo si, od kod si, kaj delaš tukaj, zakaj si tako zmeden, kaj skrivaš.»Prav, torej v redu. Naj bo po tvoje. Poskušal se bom izogniti tujim besedam, ampak zanimaš me ti, ne besede. Le kako si se znašel tam sredi ceste in si kar stal tam? Kaj ti ni bilo jasno, kako nevarno je lahko takšno početje?«»Ne, pravzaprav ne. Ni mi jasno, kako sem se znašel tam, resnično ne. Še trenutek pred tem sem se izprehajal po Rožniku. Vem, da sem se zastrmel v neko drevo, natančneje v topol. Nato se mi je malce zvrtelo v glavi. Pomislil sem, da je to od vina, ki sem ga popil malo prej. Potem pa … Kot bi skozme šinila blisk in grom. Znašel sem se tam, kjer si me hipec zatem prijel za suknjo. Čutil sem tvoj trden prijem in sledil tvojim korakom. To je vse, kar lahko povem. Resnično. Moraš mi verjeti.«To sem lahko verjel. Mislim to, da sem ga prijel in potegnil dol s ceste. To sem dejansko tudi storil, a stavil bi, da se je tip znašel tam kar tako. Če bi bil v tistem trenutku malce bolj pozoren (a očitno le nisem bil), bi lahko prisegel, da se je iz zraka pojavil na cestišču. Prišel iz nič ali pa iz oblaka, a teh ni na nebu, vsaj bilo jih ni. Zdajle jih je že nekaj, pa še prav grozni so videti. Menda se ja ne bo ulilo?»Verjamem, a ne razumem. Kako bi lahko prišel, kako si že rekel, iz leta 1917? Se premaknil za celo stoletje? Nemogoče, nepredstavljivo. Tega mi ne bo nihče verjel.«»Potem nikarte povedati, če te skrbi, da bi se brili norca iz tebe,« je skomignil ravnodušno.

14

Lahko je tebi govoriti, ja, sem pomislil, ti še ne poznaš mojih prijateljev. Mislili bodo, da sem se napil ali da me je obsedel hudič, ki mi je prišepetaval čudne sanje. Vraga, prav, jim pa ne bom povedal. Zakaj le? Ha, tole bo še zanimivo! Kaj, če je vse res? Kaj, če je tip res iz tistega leta, kot pravi? Kako se bo vrnil? Kam bo šel prespat? Pri meni že ne bo, to je vendar jasno. Mamo bi kap, če bi pripeljal tako pojavo domov.A tip resnično deluje kot nekdo, ki bi prišel iz preteklosti. Njegova obleka, frizura, brki, starinska govorica … »Pa ti je kar vseeno, če si tukaj? Mislim, te ni strah? Kako se boš vrnil, kam boš šel?« sem ga vprašal in pričakoval izbruh prestrašenosti, ker sem ga spomnil na resnična dejstva, s katerimi se bo moral soočiti.A je le ponovno skomignil. »Kdo bi vedel, kaj se dogaja. Mnogokrat sem že sanjal čudne sanje. O vojni, o smrti, o mladosti, o mami, o bogu: o njegovi kazni, in o grehu, ki ga stori človeštvo. Zakaj bi me to vendar presenetilo? Človek nekaj mora sanjati, pa naj bo to raj ali pekel. Ne meniš tudi ti tako?«»Hja, ne. Sanjam le ponoči in o sanjah ne razmišljam. Vsaj ne na tak način. Zame je resnično to, kar se dogaja zdaj.«»Tudi zame. In to zdaj se mi dogaja. Le čudno je. Nisem vajen teh reči. Kot sem že rekel, teh stavb …«»Ja,« sem ga prekinil sredi stavka, »bloki se reče tem stavbam. Kako si že ti rekel prejle, kocke z okni? To je to. V eni kocki je lahko tudi sto štirideset stanovanj, kar pomeni sto štirideset družin.«»Toliko? V eni sami sobi?«»Ne, seveda ne. Vsaka od teh sto štiridesetih enot je zaprta z vrati in ključavnico. V vsakem stanovanju je nekaj sob, kopalnica, stranišče, kuhinja. Vsaka družina ima svoje stanovanje.«»A tako torej?« Prikimal je, a ne vem, če mu je bilo vse jasno. Vsekakor se s tem nisem več ukvarjal, kajti nenadoma sem se spomnil, da bi bil resnično že čas, da izvem, kdo ta čudak sploh je. Rad bi ga klical po imenu in ne več tako kot do zdaj. Tip, čudak, pojava in skrivnostnež.»Naj se predstavim,« sem rekel, »sem Simon Vrtačnik. Tule malo naprej živim.«»Aha. Lepo ime,« je pohvalil, nato pa nadaljeval s stavkom, ki me je dobesedno vrgel s stola. Le stal sem, medtem ko je stol zgrmel z vso silo na tla, in strmel.»Kaj praviš? Kdo si rekel, da si?«

15

ČUDAK SE PREDSTAVI, AMPAK KAKO!

»Zelo se opravičujem, če sem rekel kaj takšnega, kar te je tako grozno prestrašilo. Morda se bi ne bil smel predstaviti?«Ničesar ni bil kriv, a tega revež še vedel ni.»Lahko še enkrat ponoviš?« sem zajecljal. »Sem prejle prav slišal?«»Ivan sem.« Spet je govoril bolj preplašeno in tudi počasneje. »Ivan Cankar. Rojen 10. maja leta 1876. Te je to prestrašilo? Sem morebiti prestar?«Nisem si mogel pomagati, a sem še kar buljil vanj. Jasno, da se je natakar zbudil iz dremeža in me od daleč nejevoljno pogledal. Gospa se na naju ni niti ozrla.Pobral sem stol. Prva presenečenost je malce minila, a ne povsem.»Tisti Ivan Cankar?« sem vprašal, ko sem ponovno trdno sedel na stolu in stiskal prste v pest, ker sem se tako počutil nekoliko močnejšega in predvsem bolj živega.»Ne vem, kako misliš tisti? Samo Ivan Cankar.«»To že, ampak … Pisatelj Ivan Cankar?«Jasno, da sem nekje že slišal zanj. Letos smo ga omenjali v šoli. Pri slovenščini, normalno. On pa sedi tule, poleg mene … Ne, saj ni res. Sanjam, kajne? Kot on, in to se ne dogaja ne meni ne njemu.»Pisatelj sem, seveda. To vendar ni nikakršna skrivnost. Ustvarjam že od svoje rane mladosti. Res je, da sem najprej pisal pesmi, ali to sem raje prepustil svojemu prijatelju Dragotinu Ketteju, ki pa je žal že umrl. Kakšna škoda! Največji pesnik bi lahko postal. Večji celo od Franceta Prešerna! No, in Oton Župančič tudi dobre pesmi piše. Jaz se pač bolj spoznam na prozo in dramo. Veliko romanov, dram in črtic sem že napisal, to drži kot pribito.«Tole pa nikakor ni bilo skromno. Kakšna samohvala! A kdo bi mu zameril, sem pomislil, saj menda res velja za enega izmed največjih slovenskih pisateljev. Le da nimam pojma, zakaj. Bog se me usmili, ampak s takšnim branjem se pa res ne ukvarjam. Priznam, v bistvu sploh kaj preveč ne berem. Mislim, zdaj. Saj včasih sem veliko bral, kaj to ne šteje? Pravljice, pustolovske knjige, detektivske romane ... Le kdaj me je to minilo? No, eno je gotovo. Tega resnično ne bom govoril temu tipu, sploh če je slučajno res Ivan Cankar. Se bom raje delal, da sem bralni navdušenec. Kdo ve, morda mi bo tole še kaj prav prišlo?Zdaj sem ga malo bolje pogledal. Tisto, kar se mi je prej zdelo znano, je zdaj dobivalo svojo podobo. Ta obraz sem zagotovo že videl v svojih šolskih knjigah in resnično je podoben tistemu Ivanu Cankarju, o katerem nas učijo v šoli.Bi bilo to zares možno? Kaj res sedim s tako slavno osebnostjo iz preteklosti? Ampak kako to, da sem ga prepoznal le jaz (jasno, da šele zdaj, ko je povedal, kdo je, pa kaj potem!), tale natakar in tista ženska pa se obnašata, kot da je čisto navaden človek?Vedel sem, da ne bom prišel nikamor, če se bom ukvarjal s takšnimi mislimi. »No, prav. Recimo, da ti verjamem,« sem raje rekel. »Povej kaj o sebi. Nekaj, karkoli. Začni pri otroštvu.«Provociral sem ga, le da on tega ni dojel. Naj me vrag, če ne bom vsega tega, kar bo povedal, takoj preveril na netu! Bomo potem videli, kdo ima prav in kdo ne. Kdo je bedak in kdo konj (sposojeno pri Angležih, a je dober stavek, kajne?).

16

»Hm, ne vem, kaj bi ti dejal,« je zamišljeno dejal Ivan, jaz pa se nikakor nisem mogel otresti čudnega občutka pri srcu vsakič, ko sem nanj pomislil kot na Ivana. Ime je starinsko in ga imajo le še stari gospodje, morda je to vzrok? Ivan je prekinil moje misli s kratko, a ganljivo pripovedjo. Poslušal sem ga z odprtimi usti.

17

NEKAJ UTRINKOV IZ MLADOSTI

»Toliko bi imel povedati,« je najprej globoko zavzdihnil Ivan, nato pa hitro nadaljeval, kot bi se mu mudilo ali kot bi se bal, da česa ne bi pozabil. »Spominjam se, da sem sovražil šolo, ker nisem maral učitelja ne šole, ker je bila kot ječa, v kateri ne bi hotel biti nihče.«Ha, ni maral šole? A to se je dogajalo tudi takrat in ne samo zdaj? Se opravičujem, ampak medtem ko je govoril, vendar moram misliti svoje misli!»Ali pustiva to. Spominjam se sebe še kot fantiča. Imel sem dolge lase, ki mi jih je mati z ljubeznijo spenjala v čop. In nosil sem srajčko, ki mi je opletala doli pri kolenih. Spal sem na peči. Kako toplo je bilo pozimi! In podnevi sem kukal k strankam, ki so prihajale k očetu. Ta je bil namreč krojač. Kako lepe suknje je krojil! Žal nam ni mogel krojiti tudi usode, kot bi želel.«Tu je postal in njegov pogled je bil žalosten. Molčal sem.»Prišel je požar in nam uničil vse, a jaz tega nisem razumel. Imel sem tri leta in otroci smo se igrali pri Sveti Trojici. Poznaš? Tam nad Vrhniko. Ne? Pojdi pogledat enkrat, prečudovito je. Ampak, ostal sem pri tistem daljnem spominu … Večerilo se je že, ko smo nenadoma spodaj v Vrhniki zagledali ogenj. Sestra me zgrabila za roko in tekla, jaz pa sem se prevračal za njo. Nato je bil le še dim in plameni in mi, ki smo ostali reveži.«»Požar vam je uničil hišo? Toda …« Utihnil sem. Bledo sem se spominjal, da nekje v Vrhniki le stoji hiša, kjer se je rodil Ivan Cankar. A kako, če pravi, da je pogorela? Hm, bom preveril, seveda.»Ja, nič ni ostalo. Ne hiša ne naše življenje, kakršno je dosihmal bilo. Selili smo se štirinajstkrat, ali nič ni bilo naše.«»Zelo hudo.« Nisem si mogel predstavljati, kako je, če izgubiš dom. Očitno zelo hudo, če se Ivan tega spominja, čeprav je imel takrat šele tri leta.»Ali pojdiva k lepšim spominom.«»Ja, jasno.« Takoj sem bil za to. Ne maram žalosti, rad imam smeh in pozitivno razmišljanje (česar nimam toliko, kot bi si želel!).»Imeli smo svojo šolo, enajsta šola smo ji rekli. Pod mostom je bila, tam, kjer je tekla Ljubljanica. Česa vsega nismo našli tam notri! Celo denarnico! Lovili smo ribe in jih pekli na žerjavici. Kako zelo dobre so bile, pa čeprav včasih še malo surove znotraj, zunaj pa osmojene. O, kako lepi spomini! Čeprav je resnica, da sem enkrat skoraj utonil. Ne vem, kako sem lahko zašel malce predaleč, in že me je zajela voda, ali Jurčev hlapec me je potegnil iz nje in me rešil. Ja, lepo je bilo tam doli, ob Ljubljanici. In Močilnik! Kako krasen kraj. Kakšne lepe misli so me prevevale tam, koliko povedi sem spisal v mislih, ko sem poslušal ptičje žvrgolenje in vonjal mili zrak in dišečo travo.«No, tole je zame preveč pesniško. Ker sem se zbal, da bo s tem kar nadaljeval, kajti zdelo se je, kot bi se popolnoma izgubil v tisti naravi, sem ga hitro zbezal iz njegovih misli: »Hej, kaj pa kakšna lumparija? Si bil samo priden otrok ali si kakšno ušpičil?« Ja, to bi bilo zanimivo poslušati!»Če prav te razumem, bi rad vedel, če sem bil kdaj malo hudoben? Da, najbolj se spominjam, kako me je sestra Lina nekako prepričala, da sem kradel hruške, ki jih je mati

18

skrivala pred nami, zaklenjene v omari. Ker sem bil zelo droban, sem zlezel za omaro in jemal hruške ven, eno po eno, dan za dnem. Jedla sva jih, ko naju nihče ni gledal. Toda, moram ti nekaj povedati. Občutek ni bil dober. Vedel sem, da to, kar delam, ni prav, ali šele ko je mama ugotovila, da manjkajo skoraj vse hruške, sem doznal, da ji je hudo. Nato je bilo hudo tudi meni. Ali da sem bil jaz tisti, ki je jemal hruške, je povedala sestra, in vrnil sem ji. Lasal sem jo in jo za dolgo kito vlačil po vrtu. Pa ni niti zastokala.«Zamislil sem se. Vraga, človek je kradel samo hruške, pa še otrok je bil. Kaj je tu takega? A nato me je spreletelo. Povedal je, da so bili reveži. Prav gotovo niso imeli dovolj jesti in so potemtakem morale biti hruške precej dragocene, Ivan in sestra pa sta jih pojedla. No ja, tole je bila res bolj slaba lumparija, a če prav pomislim, se je tudi meni nekaj takšnega že zgodilo. Nekoč sem Anči sunil šminko, čeprav sem vedel, da je zanjo dala celo žepnino. Bilo mi je žal, a je bilo že prepozno. Šminke ji nisem mogel več vrniti, ker sem jo, jasno, izgubil. Kdo ve, kje mi je padla iz žepa, Anči pa je še danes hudo za prvo šminko, ki si jo je kupila sama. A to se verjetno ne more primerjati z Ivanovo izkušnjo. Kako huda je sploh lahko revščina? Sam ne vem in si, priznam, niti ne želim vedeti. »Bil sem tudi ministrant.«»Kaj si bil?«»Ministrant. Tisti v cerkvi, ki pomaga župniku.«»A tako.« No, to me ni posebej zanimalo, kar je gotovo opazil, kajti hitro je speljal zgodbo drugam: »In ljubil sem Ljubljano. Od daleč sem jo občudoval, dan za dnem, obsijano s soncem. Vedel sem, da je tam svet in življenje. Želja priti tja se mi je uresničila. V Ljubljano sem šel v višje šole, na realko.«Pogledal sem ga. Obraz mu je žarel, njegove oči je dosegla sreča. Hotel sem ga vprašati, zakaj, a tedaj se je močno zabliskalo. Hip zatem je zagrmelo tako blizu, da sem se stresel. Še preden sem dojel, so name začele padati velike in težke dežne kaplje. Ponovno se je zabliskalo. Zagrmelo je še bližje. Vedel sem, da se moram takoj pobrati, a da bom kljub temu premočen do kosti.Hotel sem nekaj reči proti Ivanu. Najbrž to, da naj steče. Toda Ivana ni bilo nikjer več.

19

O »MOJI« NINI (PROSIM VAS, NE IZDAJTE ME!)

Domov sem pritekel tako popolnoma premočen, da je kapljalo z mene. Mama me v stanovanje sploh ni pustila, dokler se nisem kar tam, na hodniku, preoblekel v suhe cunje. Glede na to, kako sem se ji smilil, me reva sploh ni vprašala, zakaj sem tako pozen. Mirno je pobrala limone in šla v kuhinjo. Najbrž delat pito. Upam.Sam sem se nato spravil za računalnik. Hotel sem malo pobrskati za Ivanom, preveriti, kaj je res in kaj ne, a nekaj me je zmotilo. Nenadoma sem se znašel sredi pomenka z Jakobom in pozabil na vse ostalo. Vmes se je, kot je za april v navadi, čisto zjasnilo, in sonce se je znova prikazalo, kot da polurnega divjanja dežja sploh ne bi bilo. Namen, ki sva ga z Jakobom imela prej, namreč, malo poditi žogo po igrišču in jo včasih tudi vreči na koš, je dobil svoj epilog. Kar nekaj mulcev se nas je znašlo tam in priznam, da sem se močno utrudil. Dovolj, da mi je iz spomina ušlo kar precej reči. Tudi nenavaden pripetljaj. Seveda sem se kasneje še spomnil na to, a v tem trenutku sem ponovno sedel pred računalnikom, brskal po Facebooku, se režal, ko sem reševal test, kakšno drevo si, in ugotovil, da sem nežna breza! Haha!Potem pa sem zagledal nekaj, kar me je pribilo na stol. Nina, moja Nina seveda, je napisala na zid:Pomlad je. V zraku je ljubezen.In to, ta dva stavka, sta me vrgla. Seveda je ljubezen v zraku, a po hollywoodskem scenariju sva bila Nina in jaz skupaj, pa čeprav me skoraj ne pogleda. Nič za to, že pol leta sem se tolažil, da ji bom sedel v srce. Nekoč, nekje, z nečim. Očitno nikomur ni nič jasno. Verjetno bom res moral razložiti, kdo je Nina, kajne? Sicer tvegam, da me izdate, ko jo boste srečali, a vseeno močno računam na vaše poštenje in na to, da moja zgodba zagotovo ni osamljen primer na tem našem planetu. Torej, naj bo. Nina je punca, ki ima hudičke v očeh in svetle kodre las, ki se ji usipajo po hrbtu. Ima najlepši nasmeh, kar sem jih kdaj videl, in točno pet pegic, ki jih prekriva s pudrom. A jaz vem, da jih ima, ker se tega spominjam iz šole v naravi, kjer se še ni ličila. Meni bi bilo še lepše, da bi jih pustila na obrazu, kajti – kot sem nekje slišal – obraz brez pegic je kot nebo brez zvezdic. Žal vsi ne mislijo tako, punce pa še celo ne. Škoda.Da vas ne dolgočasim z njeno zunanjostjo, o kateri itak govorim le v superlativih, tako da vam je verjetno že jasno, da mi ni samo všeč. Ne, nikakor ne. Kar precej sem zacopan vanjo, a žal sem to le jaz. Ona me namreč res skoraj ne pogleda, čeprav sva sošolca in bi se že zato morala kaj več pogovarjati. Vendar je resnica ta, da sva zelo redkobesedna drug z drugim. Nina ima svoj krog punc, s katerimi se druži, in to je praktično vse. Z nami, mulci, ta krog skoraj ne komunicira. Jih ne zanimamo, če veste, kaj mislim. Ne vem, če je povsod tako, a v našem razredu je že od nekdaj vse ločeno na fante in punce. Skupaj smo, kot to od nas zahtevajo prfoksi, drugače pa raje ne. Žal. Rad bi spremenil to dejstvo, a vsakokrat izpadem neumen, če kakšno rečem. Moja Nina in nato Tina, Urša in Manca so pač zaključena družba, ostalih petnajst pa svoja. Kar pomeni dvanajst fantov in še tri bejbe, pravzaprav bolj babe, ker so nekaj čisto posebnega. Iz drugega sveta, verjetno. Ena je Albanka in slovensko skoraj ne govori. Druga je tako preplašena, da zaradi tega večinoma molči, tretja pa je verjetno požrla kol, ker sploh ne govori z nami. Zanjo smo

20

kmeti ali pa čefurji. Fužinci pač. Čeprav je ona ravno tako s Fužin, le da stanuje čez most, v hiši.Kaj hočemo, takšno je pač življenje. Eni so takšni, drugi drugačni, a moja Nina me še vedno ne povoha. Priznam, da do tega dne nisem opazil, da bi ji bil všeč kdo drug, zato mi je bilo več ali manj vseeno. Te zimske mesece mi je bilo kar dovolj, da sem zasanjano zrl v njen vrat (sedi namreč tik pred menoj) in pri tem upal, da me kdo ne zasači. Do zdaj me še ni, kar pomeni, da uspešno skrivam svojo nesmrtno zaljubljenost.Ampak tale stavek na Facebooku? Kaj to pomeni, da je Nina zaljubljena? Morda vame?

21

KAR SE JE ZAČELO TAKO LEPO …

Nekaj dni je minilo v meglici sanj in upanja. Do konca tedna sem pogledoval k Nini in iskal znake, da sem ji morda všeč prav jaz. Nisem jih našel, a našel nisem niti tistih drugih, da bi ji bil všeč kdo drug.Vem, da bo marsikdo med vami, ki ima toliko samozavesti, da jo lahko tudi prodaja, prav gotovo rekel, da sem navadna reva. Res sem. Nisem eden od tistih, ki bi, tako mimogrede, šel k tisti, ki mu je več kot le simpatična, in rekel: »Hej, ti, kam greva danes popoldne? Na šišo, v center, v kino?«Žal to pri Nini nekako ne gre. Deluje tako … hladno, nedostopno. Občutek imam, da bi se začela režati na ves glas, tega pa si ravno ne želim. Že tako je tole samo moja skrivnost, ki jo držim zase. Tega ne ve niti Maks, ki je res moj najboljši prijatelj, niti Kiks, ki je to ravno tako, le da je on povrhu še sošolec (torej še en razlog več, da tega nikakor ne izve). Mogoče bom počakal do jeseni in se nato opogumil, ker bom varen, tudi če mi reče: »Ti si pa res kreten. A s takim hlevom naj bi kam šla?« Hipotetično gledano je to nekakšna garancija, da tega nihče ne bo izvedel. Zdaj, do konca šolskega leta, te varnosti namreč nimam. Ne bi prenesel, če bi bil tarča posmeha celi šoli. Nekaj fantov že poznam, ki so jim punce dale krepko dvojko, in mislim, da me ne boste našli med njimi. Ali pač. Danes se je vsekakor zgodilo nekaj, kar bi lahko vse moje trditve postavilo na glavo. A lepo počasi.Z Maksom sva postavala na hodniku pred razredom za kemijo. Maks je, kot sem že povedal, moj zelo dober prijatelj, ni pa moj sošolec. Jaz hodim v b, on pa v a. Poznava se že iz vrtca, a čeprav sem še tako težil, da bi bila sošolca, se mi ta želja nikoli ni izpolnila. To ima seveda tudi svoje pluse. Kontrolke namreč lahko skupaj predebatirava in marsikatero boljšo oceno sem že dobil na ta račun, ker sem približno vedel, kaj so oni pisali, in smo podobno potem pisali tudi mi. In obratno, seveda.Tokrat nisva debatirala nič posebnega. Mislim, da nekaj o nogometu, o tekmi El Clasico (če kdo ne ve, je to tekma med Real Madridom in Barcelono, prava poslastica!), ki je bila čez vikend. V bistvu pa to sploh ni važno in niti ne vem, zakaj se tega sploh spominjam (tega, da sva govorila o nogometu, namreč). Mimo je prineslo mojo Nino (kaj morem, je pač moja, dokler je nima kdo drug, kar se, jasno, ne bo zgodilo!!!). Kadar jo takole prinese mimo, jo takoj tudi odnese. Nikoli se ne ustavi, nikoli se ne nasmehne, nikoli ne spregovori. Takšna pač je in take so tudi njene prijateljice. A to ni navada vseh punc. V Maksovem razredu so bolj normalne in se pogovarjajo, družijo, hodijo ven, in to skupaj s fantovskim delom. Zaradi tega nikoli ne komplicirajo in si ničesar ne izmišljajo. Le te naše frklje so nekoliko čudne in se jim to zdi smešno. Kdo bi vedel, zakaj. Tokrat Nina ni odvihrala mimo. Ustavila se je, naj poudarim še enkrat, ustavila, in bleknila: »Saj imamo kemijo, a ne, Simon?« Pri tem se je tako lepo nasmehnila, da sem v hipu pozabil, da bi karkoli rekel. Pomislil sem, kako čudna pripomba, saj vendar ve, da imamo kemijo. A je že ni bilo več. Ostal je le še njen nasmeh, skrivnosten in lep, in pa moj bebasti ksiht, da me je Maks zelo zelo čudno pogledoval. K sreči je zvonilo in sem kar izginil, brez pojasnila.

22

Žal je bila to tisti dan edina lepa stvar, a še o njej nisem imel časa razmišljati. Dan se je kmalu nato sprevrgel v grotesko. Ne vem, kateri kreten si je izmislil pregovor, da se dan po jutru pozna. Kaj še, lepo jutro se je sprevrglo v morast dan in še bolj morast večer!Začelo se je že z matematiko. Bil sem vprašan, česar ne prenesem. Le kateri idiot je lahko zbran pred tablo (sploh če v njegov hrbet vrta devetnajst parov oči, od tega en prekrasen in moder) in lahko rešuje nekakšne enačbe, za katere ne veš, ali peljejo na vesoljsko ladjo ali boš izumil atomsko bombo? Žal, pri tem res nisem dober in še nikoli nisem dobil več kot majhne dvojke, in tako je bilo tudi tokrat. Saj ne, da bi se sekiral, a ta dvojka mi bo vseeno pokvarila končno oceno, kar mi ni najbolj všeč. Povedal sem že, da nisem piflar in da ne slovim po odličnosti, vendar dvojk tudi nočem imeti. Prepričan sem, da jih bom imel dovolj kasneje v gimnaziji.Jasno, bil sem precej slabe volje, nato pa sem povrh vsega ugotovil, da sem izgubil zvezek od biologije, in to še ni bilo vse. Spotaknil sem se ob kdo ve kaj in zletel čez vrata, ko sem zapuščal razred. Smeh še dolgo zatem ni utihnil. Grdo sem gledal in bil odveč samemu sebi in vsem drugim. Kiks se je trudil in me hotel razvedriti, a ni šlo. Mislil sem že, da sem dosegel vrhunec slabe volje in slabih stvari, ki so se me držale, a najhujše je šele prihajalo.

23

SE JE GRDO NADALJEVALO …

Domov sem prišel močno razjarjen in hudo lačen. Na kosilo namreč raje nisem šel, ker sem se bal, da bom še tam kaj razbil ali koga polil z vrelo juho. Na vesti bi imel človeka, ki bi zaradi mene staknil opekline ne vem katere stopnje ali pa bi moral plačati razbite krožnike. Zdelo se mi je prav možno, da bi me poslali barvat zid, če bi še tega posvinjal, ko bi mi pladenj zletel iz rok.Ne vem, od kod so se mi po glavi podile tako neumne ideje, a res sem imel za ta šolski dan vsega dovolj in še čez. Celo Maksove pripombe, ki so ponavadi precej smešne, me niso pripravile niti do raztega ust, kaj šele kam dlje. Pravzaprav sem ga pustil kar sredi stavka, pobral nahrbtnik, se obrnil in odkorakal izpred šolske menze, ven, na prostost in proti bloku. Kdo ve, kaj si je moral misliti, a to me takrat ni zanimalo. Sicer pa je prijateljstvo pač takšno. Vedel sem, da bo že poklical enkrat proti večeru in preveril, ali sem se že skuhal. Revež, ko bi le vedel, kaj vse bom še moral prestajati!Kot bi se name spravili vsi hudiči, ni bilo pri bajti nič pametnega za pojest. Res nič. Nek čokolino, ob katerem mi je šlo na bruhanje že samo, če sem pogledal škatlo, kaj šele da bi to brozgo moral jesti (kar je seveda pretiravanje, včasih ga še vedno jem, ampak zdajle?). Kruha ni bilo niti skorjice, bile so le plesnive drobtine na dnu vrečke, v kateri smo ga hranili. Kaj še? Dva navadna jogurta (bljak, a to še kdo je??) pa tri jabolka (tole ni za lakoto) in neka posoda, v kateri se je dna držal ričet (pa kaj še!). Seveda je bilo na kupe kislih kumaric (a brez kruha in salame naj jih jem?), majonez, gorčic, paprik, konzerv fižola in paradižnika …, kar pomeni, da ni bilo ničesar. Ne za moj obupno izpraznjeni želodec, ki je godel in godel, od nejevolje seveda.Kot nalašč nisem imel niti malo denarja (res pa to zame ni nič nenavadnega), in tako sem bil obsojen na … jogurt s sladkorjem. Komaj sem ga pogoltnil in tudi počutil se nisem nič bolje, zato je razumljivo, da se moja slaba volja ni razkadila v oblaku sitosti, ampak se je večala, skladno z lakoto, ki me je še vedno razžirala.Iz vsega tega sledi, da je bila moja prva žrtev tista, ki je prva prišla domov. Mama. Ravno prava oseba. Tista, ki bi vendar morala poskrbeti, da moj želodec ne bi krulil, kajne? Kaj ni to logično? Niso mame tudi in predvsem za to?»Lačen sem. Grozljivo sem lačen in nič pametnega ni doma,« sem jo napadel, takoj ko sem zaslišal njene korake na hodniku stanovanja. »Daj no. Kaj gospod ni imel kosila v šoli? Menda ga zato plačujemo, kajne?« Kot bi ji stopil na žulj. Očitno tudi ona ni imela dobrega dneva, a jaz nisem opazil nobenega opozorilnega znaka, ki je prihajal iz njenih ust.»Kaj morem, če so bili danes vampi za kosilo,« sem skomignil in se čisto mimogrede gladko zlagal. Pojma nisem imel, kaj je bilo za kosilo, niti brigalo me ni.»A to danes še kuhajo? Vampe? A sploh veš, kaj je to?« se je zgrozila mama.Vedel sem le, da je oče vedno poudarjal, kako sovraži vampe; kaj to dejansko je, pa še nisem pogruntal. Nekaj gnusnega, prav gotovo.»Ja, samo stradajo nas,« sem pogumno nadaljeval.»Potem ti bomo pač nehali plačevati kosilo. Jedel boš doma.«»Kaj pa? A ričet? To naj jem?«

24

»In kaj je narobe z njim, mladi mož?« Mama je povzdignila glas, a tega kot da nisem opazil.»Ne mislim jesti tega sranja. Pravzaprav bi se mi zdajle res prilegel zrezek in pomfri. Dunajski zrezek,« sem dodal, da bi me mama ja razumela. In tudi je razumela, a popolnoma drugače kot jaz. Ne vem, kako se mi je lahko zdelo, da bo šla in mi pripravila zrezek in pomfrit. »Dragi moj, niti slučajno. Če si lačen, boš jedel ričet ali pa sploh nič. To je za kosilo, jasno?« Ni dodala, da niti to ni bilo namenjeno meni za kosilo, niti tega nisem dojel. Čisto sem popenil. Hudiča, lačen sem, kaj ženski ni jasno!?»Potem pa ne bom nič!« sem zavpil popolnoma nemočen, ker sem se zavedel, da bom ostal lačen še naprej, vse tja do večerje, ko se me bo morda le usmilila s kakšnimi palačinkami. A kako naj zdržim do takrat?»Prav. Ni treba. Če dovoliš, grem zdaj malo pisat.«Če še nisem povedal, moja mama lepo hodi v službo, a malo tudi piše. Knjige. Za otroke in mladino. Knjige, ki sem jih včasih celo bral (in se mi niti niso zdele tako zelo slabe), zdaj pa se mi jih nekako ne ljubi več dosti. A kot je videti, nje to ne moti, in morda jih prav zaradi tega včasih še vzamem v roko in malo preberem.A zdaj sem besen. In nesramen. Kar vem, a mi je popolnoma in še čez vseeno.»Prav. Pojdi in piši tiste svoje bedne knjige. Saj jih itak nihče ne bere!« Besno sem odvihral iz kuhinje, kjer sva stala, zaloputnil z vrati in odšel v sobo.A tega nisem storil dovolj hitro, da ne bi opazil maminega pogleda. Ni bil zgrožen, temveč neskončno obupan. V sebi sem vedel, da sem jo prizadel, da sem jo ranil ravno tam, kjer je bila najbolj občutljiva.Ampak žal – bilo mi je vseeno.

25

BES, JEZA, KRIVDA

Priznam, nisem dolgo zdržal. Krulilo mi je po trebuhu, kot bi norci igrali nogomet z mojimi želodčnimi sokovi. Poleg tega me je začela razjedati neke vrste krivda. V stanovanju je namreč ves čas vladala smrtna tišina. Čeprav se je to dogajalo večkrat, ko sva bila z mamo sama doma, pa je bilo tokrat za kanec bolj srhljivo. Tišina je bodla. Vedel sem, da nekje sedi mama in tipkari po računalniku – ali pa tudi ne. Sem morda res rekel preveč? Nisem se mogel zbrati, da bi šel in pogledal po stanovanju, kaj mama v resnici počne. Niti se nisem uspel dovolj opogumiti, da bi šel in si pogrel tisti ričet, ki mi sicer še vedno ni dišal, a lakota je bila res huda. Tako sem ležal na postelji in se smilil samemu sebi. Najbolj žalostno je bilo, da nisem mogel niti do računalnika, ker ga nisem imel v svoji sobi. Moj računalnik (in od Anči, a sem jo vedno uspešno pregnal, če sem ga potreboval) je bil v dnevni sobi, v kotu, kjer sem imel mir pred radovednimi očmi morebitnih družinskih članov, ki so hoteli gledati televizijo. Mama pa je imela svoj prenosnik, zato je lahko pisala točno tam, kjer je hotela. Največkrat kar na balkonu, kjer sta bila senca in ptičje žvrgolenje in kjer je dišalo po zraku (njene besede, ne moje).Imel pa sem televizijo. To sem vklopil, a se nisem mogel vživeti ne v filmske like ne v glasbenike, ki so poskakovali po ekranu. Vse mi je bilo nekako brez veze in v meni je bivala praznina, kakršne ponavadi nisem poznal, saj sem ja družaben tip. Tokrat pa je bilo drugače. Vse se mi je nabralo na en gromozanski kup, jaz pa nikakor nisem našel lopate, da bi ta kup zmetal s svojega hrbta, se obrnil na drugo stran in pozabil na vse skupaj. Niti potlačiti nisem mogel tega, se nasmejati in reči: Ma kaj, bo že. Kar je bilo, je bilo, zdaj bo šlo navzgor.Figo, v nič od tega nisem verjel. Bil sem jezen na ves svet, lačen, slabe volje, potrt, melanholičen in z občutkom krivde, ki je grizla v meni.Takole se je nadaljevalo še kar nekaj časa. Malo sem besnel, malo sem bil žalosten pa potem spet besnel. Vse dokler ni domov prišla Anči in sem vse svoje čudno razpoloženje enostavno zvrnil na njena pleča. »Saj greš lahko kar nazaj ven. Nič nisi dobrodošla doma,« sem se zadrl, ko je vstopila in odložila šolsko torbo. Verjetno še nisem povedal tega, da si deliva sobo, ker imamo tako majhno stanovanje, da ne moreva imeti vsak svoje sobe. To je naravna katastrofa, ker proti temu ne morem storiti popolnoma nič. Ujet sem med štirimi stenami skupaj z mlajšo sestro, ki sploh še ne ve, zakaj živi. Ima res šele deset let, živce pa mi razjeda za sto let. Res ne vem, kaj razmišljajo ti starci, da naju dajo v eno sobo!»Nikamor ne bom šla. Ti greš lahko ven, ker se moram jaz učiti in potrebujem mir. Čisti mir. Jutri pišemo matematiko. Lahko bi mi tudi pomagal, se ti ne zdi?«Ne vem, od kod se je vzela tale Anči. Včasih deluje starejše kot starši in še teži precej bolj. Niti najmanj nisem bil razpoložen, da bi ji kakorkoli pomagal. Ne danes. Ne zdaj.»Niti slučajno, smrklja. Spokaj se. V kuhinji imaš prostor. Tam se uči.«Jasno, da sem vedel, kaj sem sprožil.»Mami, mami! A veš, kaj mi je rekel Simon?«

26

Ni mi bilo treba več poslušati naprej, točno sem vedel, kaj je tulila po stanovanju. V Anči je še vedno prisoten zelo majhen otroček, ki venomer tožari.Dovolj sem imel. Tega, da sem bil še vedno neznosno lačen, še bolj pa, da bi se moral soočiti z nasršeni očmi svoje mame, s katero danes nekako nisva bila na isti valovni dolžini. Niti misliti si nisem mogel, da bi v sobo stopil še oče z zares starševskim pogledom, ki se v hipu spremeni v grožnjo pred marsičim. Recimo, da nekaj časa ne bi smel na računalnik. Ali da bi bil prisiljen ta malo učiti matematiko. Ali da ne bi smel v petek ven, kakor sem nameraval. Hm, ne. Na nič od tega nisem hotel čakati. Kar se da hitro sem se pobral iz sobe, navlekel nase jakno in pograbil superge, ki sem si jih nato obul šele na hodniku, ko sem vrata stanovanja že varno zaprl za seboj.Ni me brigalo, kaj se bo dogajalo, ko se bom vrnil, in kakšne kazni bodo šele potem sledile. Mislil sem si, da jo bom, če se bom vrnil kmalu in mimogrede iznašel še kakšen izgovor o učenju v knjižnici, morda celo dobro odnesel. Globoko v sebi pa sem slutil, da so to le pobožne želje. Če že kaj, bi se verjetno najprej moral pobotati z mamo. A to mi nikakor ne gre. Vedno nekje nekaj narobe naredim, pa tega potem ne znam popraviti. V prvem razredu sem tako užalil učiteljico samo zato, ker mi ni pustila jesti čipsa na avtobusu. Mislim, da sem ji potem rekel, da je krava debilna, in da sem, ko se je avtobus ustavil, kar odkorakal po svoje. Nikoli ni zahtevala opravičila, a sem vedel, da nisem ravno pametno ravnal, ko tega nisem storil. A kaj, ko mi to sploh ne gre z jezika!Ne vem, kdaj in kako sem se znašel na mostu in zamišljeno zrl v Ljubljanico, ki je mirno tekla pod njim. Spominjam se, da je bilo naokoli polno sitnih otročajev in njihovih staršev in da so vsi skupaj racam metali kruh. Nato pa nenadoma ni bilo nikjer več nikogar. Nekaj se je spremenilo, pa nisem vedel, kaj. Veter se je spustil nizko in mi mršil lase. V Ljubljanici se je zvrtinčila voda in videl sem, kako je nastal velik vrtinec. Kar tako. Iz nič. A to je bil očitno znak. Preteklost se je namreč ponovno vrnila.

27

PRETEKLOST SE VRNE

»O, pozdravljen. Pa se spet srečava.«Tokrat nisem bil tako presenečen. Vsaj vedel sem, kdo je. Ivan Cankar se je vrnil. Kdo bi vedel, zakaj. Če povem čisto po pravici, mi je bilo nekako všeč. Moje razpoloženje ni vodilo nikamor, razen v lastno jezo. Z nikomer se nisem mogel pogovarjati o tem. Lahko bi seveda rekel kakemu prijatelju, kako težki so starci. Ali kako težko je živeti s sestro. Morda bi se lahko pritoževal tudi čez neznosne razmere, v katerih sem prisiljen živeti (ena soba in to, se še spomnite?).Nečesa pa nisem mogel nikomur povedati. Ne vem, ali se to dogaja le meni ali še komu drugemu, vendar zelo težko govorim o svojih občutkih. Si lahko kdo zamišlja, kako Maksu govorim o tem, da sem verjetno na smrt užalil svojo mamo? Ali bolje, da sem jo prizadel? Ja, verjetno bi me poslušal, nato pa bi se ali zasmejal ali rekel, da pretiravam. Jaz pa še vedno ne bi vedel, kako naj opravim s tem občutkom krivde. Vidite, to mi je manjkalo. S tem nočem reči, da bom temu čudnemu pisatelju, ki prihaja iz preteklosti ali pa je le nekdo, ki mi zelo uspešno tvezi čudne zgodbice, vsakokrat ko mi pride naproti, kar takoj povedal, kaj me teži. Jasno, da ne. Niti slučajno. A zdelo se mi je, da bi me razumel. Je bil res on tisti, ki je napisal Skodelico kave? Kako neki že gre? Nekaj o mami, ali se motim?»Ja, spet si tukaj. Se ti ne zdi to nič čudno?« Nisem hotel težiti. Ne takoj. Neskončno bolj me je namreč zanimalo, kako da ni več preplašen. Kako se mu lahko zdi normalno, da se takole prebija skozi čas?»Le kaj bi se mi zdelo čudnega?« Ivan se je očitno neskončno začudil nad mojim vprašanjem.»No ja, kar pojaviš se. Iz nič. Iz svojega časa prihajaš v prihodnost in vedno se prikažeš ob meni. Ali pa si bil že večkrat tu?«»Nikakor. Tukaj sem bil prvič tisti dan, ko sva se spoznala. Nato sem ves ta čas prebil tam, kjer živim. Na Rožniku. Pisal sem. Kot to venomer počnem. Zdaj sem spet tukajle, ob tebi. Nekaj naju žene skupaj. Nekakšna usodna povezava. Kdo neki bi se spraševal o pomenu teh srečanj! Zapisano je in tako bodi. Kaj bi razglabljala, treba se je pogovarjati, potem se bo razjasnilo, zakaj sva tukaj in zdaj. V letu …?« Ivan je privzdignil obrvi. Ustnice so se mi kar same zavihale navzgor. Tokrat je imel klobuk in bil je smešen. Nenadoma je bilo tudi meni vseeno, zakaj se dogaja nekaj, čemur ni videti logične razlage. In ker sem se po dolgih urah končno zasmejal, me je minil tudi ves bes. Le lačen sem bil še vedno.»2009.« Odvrnil sem z nasmehom, ki se me je še kar držal. No, kaj bo zdaj gospodič rekel na tole, ha?»Toliko se že piše? Tako me zanima, kaj se je dogajalo vsa ta leta.« Ivan je globoko zavzdihnil. Seveda ga zanima, koga pa ne bi?»Ti se smeješ,« je nato nenadejano nadaljeval, »toda vidim v tvoje srce. Trpi. Nasmeh je le krinka za nesrečo, ki se skriva v tebi.«Kako hudiča pa to ve?

28

Prebledel sem. Bere mi misli, sem pomislil. Nemogoče je, da bi vedel. Nemogoče!»Ne, ne, čisto v redu se počutim!«Lagal sem, a kdor me dobro pozna, bi to vedel. Moj glas zapiska vsakič, ko se zlažem, kar mi marsikatero stvar oteži, a tale tip tega le ne ve. »Oči te izdajajo. Oči govorijo resnico. Vedno. V tvojih očeh leži žalost, ki se je ne da skriti. Nekaj hudega se ti je zgodilo.«Ja, marsikaj hudega, seveda. Tole danes niti ni bilo tako hudo, bolj moreče. Seveda nisem vedel, da so za Ivana nekatere stvari veliko hujše kot so za nas, ki živimo v sedanjosti.

29

GREH NA SRCU

»Ne, v bistvu se res ni zgodilo nič takšnega.« Zmignil sem z rameni, a nekaj me je prisililo, da sem nadaljeval. »No, razen da sem se skregal z mamo. Spet. Kot že milijonkrat. Nič posebnega. Taki časi. Puberteta.«O ja, ko nočem, znam zelo dobro blebetati. Neumnosti predvsem.»Skregal s svojo materjo?« Ivan je nekoliko žalostno pogledal, kot bi bilo njemu hudo, ker sem se jaz skregal.»No ja, tako nekako. Bolj se mi zdi, da sem jo prizadel. Veš, tudi ona piše. Tako kot ti. Le da ona piše knjige za otroke. In ker sem imel težak dan in bil povrhu še lačen, sem ji pač rekel, da bedno piše. Kaj čem, vsak včasih reče kaj, kar ne bi hotel, ne? Saj nisem resno mislil, saj ve, da ne piše tako slabo.«»To nikakor ni v redu. To je greh. Mati je ena sama in edina. Ne smeš je prizadevati, ker bo hudo tebi.«Ja, že v redu, saj mi je, ampak tako hudo pa spet ni. Ivanu je obraz preplavila žalostna grimasa. »Veš, tudi sam imam greh na srcu. Oh, kako si želim, da bi lahko popravil krivice, ki sem jih storil svoji materi!« Zavzdihnil je tako globoko, da se je dotaknilo tudi mene.»Vse mogoče grdobije sem ji storil. Ona pa je bila tako zelo dobra! Vse otroke nas je živela, jaz pa sem bil nehvaležen. Sramoval sem se je! Zatajil sem jo! Da, tudi to sem storil!«No, to pa meni ne pade na misel, sem olajšano zavzdihnil, medtem ko je Ivanova zgodba že pritegnila moje zanimanje. »Štiri ure hoda je od Vrhnike do Ljubljane, kjer sem študiral, kot sem ti že pravil. Na nemško šolo sem hodil, na realko. Zelo težko sem se prebijal. Mati je plačevala moje šolanje, več denarja pa ni bilo pri bajti. Mati je večkrat prihajala v Ljubljano in mi prinesla, kar je zmogla. Ali enkrat sem jo zatajil. Delal sem se, kot da je ne poznam, kot da bi ne bila moja mati. To sem storil, to. Videl sem jo, kako čaka pred mojo šolo, toda tistihmal je bila videti kot kmetica. Sramoval sem se tega, kako je bila oblečena, nisem hotel povedati: Da, to je moja mati. S ponosom, ki ji po pravici pritiče! Skril sem se in sem šel mimo nje. Nato je prišla na moje stanovanje, jaz pa sem se zlagal, da je nisem videl. Potem mi je bilo žal, ali tega ji nisem povedal. Nikoli. Nisem znal.«Tudi jaz ne, dragi Ivan, tudi jaz ne, vendar dvomim, da se bom s tem obremenjeval toliko let, kot se ti. Po drugi strani pa, če pomislim na to, kar sem storil hrčku, ki še zdaj bega nekje po moji vesti …»In še velikokrat sem jo prizadel. Grehi mi ležijo na srcu kot težki kamni, ki se ne odkotalijo proč. Veš, kaj sem storil enkrat?«Pokimal sem. Ne, ker bi vedel, temveč ker me je zanimalo. »Bil sem že starejši in že stran od doma, pa sem se vrnil nekoč in bil tri tedne ves zlovoljen. Napravil sem si izbo pod streho. Spal sem v senu, pred vrata pa sem postavil mizo. In tako je enkrat, ko sem se spet predajal potrtosti, stopila čez prag moja mati. Pogledal sem jo in čudna misel me je obsedla. Vedel sem, da imamo doma komaj kaj

30

kruha, jaz pa sem si zaželel kave. Lahko to verjameš? Kave! Bil sem zloben, vsekakor. Ali mati mi je prinesla kavo. Dišečo, vročo črno kavo.«Aha, to je ta zgodba! Tako je torej šlo! Zdaj sem se spomnil! Ravno zgodbo Skodelico kave sta v komadu Queenov, Bohemian Rhapsody, fenomenalno uprizorila in odpela Jure Zrnec in Lado Bizovičar v enem izmed svojih šovov A s ti tud not padu? Bila sta fantastična. Vsa ta njuna burka mi je vstala pred očmi: odpela sta svoje besedilo o tej nesrečni skodelici kave pa še nekaj o Ivanovem življenju in njegovih delih sta dodala. Ampak tega seveda Ivanu ne bom govoril, bo še mislil, da sta se norca delala iz njega, še bolj pa zato ne, ker Ivan nima pojma, kdo so skupina The Queen, in ne, kdo sta Jure in Lado ali kaj sploh televizija je! Ostal sem modro tiho, a bilo mi je jasno, kako se bo Ivanova zgodba nadaljevala. Ja, vsaj nekaj sem pa le vedel o njem!»Jaz pa sem rekel, naj me pusti na miru. Da je nočem!«Toda iz njegovih ust je bilo slišati grše kot v televizijskem prirejenem šovu, kjer si se temu lahko prisrčno nasmejal. Tole pa, kar je rekel Ivan … Nisem si mogel kaj, da me ne bi spreletelo: Ti si pa res pacek! Tale je pa res huda! Niste imeli jesti, mama ti prinese kavo, ki jo dobi kdo ve kje, ti pa se potem še zmrduješ?! Pri priči sem pozabil, da sem sam prav danes enako ravnal. Doma je bil ričet, jaz pa bi ocvrtega piščanca!»In kaj si naredil potem?« me je zanimalo. Bil sem prepričan, da se ji je nekako opravičil.»Rekel sem, da je v redu. Naj mi da tisto kavo. Vendar sem zamudil. Njeno dobro dejanje sem spremenil v burko. Pokazal sem nehvaležnost, nisem pa ji znal reči: Oprostite, mama. Ali se ji vsaj zahvaliti.«Itak, sem pomislil. Lahko bi bil malo bolj takten, ni kaj. In v tistem trenutku me je spreletelo. To je tudi moja zgodba. Saj sem kot Cankar! Prizadenem in ne popravim!Ko pa vendar ne bi smelo biti tako težko, kajne? Žal pa nisem popoln in to vem. Morda je dovolj že, da mi je to jasno.

31

ZA KAJ SE VENDAR BORIMO

»Ali bodi dovolj o meni. Vse to sem bil popisal v svojih zgodbah, ali krivda ni odšla. Le nikarte delati tako, kot sem delal jaz.« Ivan je zdaj kar nekoliko grdo pogledal, da sem se stresel. Čeprav je imel do neke mere prav, sem vedel, da ne bom zdirjal domov in se opravičil. Komurkoli. Ne mami ne Anči ne prijateljem. Se znam pa izredno dobro prilizniti, kadar je treba, in zdi se mi, da s tem kar precej popravim. Saj morajo vendar vedeti, da ne mislim tako, kot rečem, kajne? No ja, kakorkoli, mogoče bom danes pomil posodo. Ali kopalnico. Če bo vse normalno, seveda.»Kaj bi rad izvedel, Ivan? Veš, koliko stvari se je zgodilo od tvojih časov naprej?« Hja, še sam nisem vedel. Kot sem že enkrat povedal, mi zgodovina ne leži najbolj, a nekaj bi že vedel povedati. »Rekel si, da sta bili dve svetovni vojni?« Ivanov obraz se je ponovno zmračil. »Eno sem preživel sam. Borili smo se, da ne bi bili pod avstro-ogrsko oblastjo. Veš, koliko je bila včasih vredna slovenska beseda? Ne veliko, nemška je veljala mnogo več. Ali uspeli smo zmagati, kajne? Tako lepo slovensko zavijaš, bereš tudi po slovensko? Kako se pa učiš? Imate samo slovenske šole? Bodi ponosen. Moraš biti ponosen na svojo lastno besedo! Tako majhni smo, ali nihče nas nikoli ni uspel do konca podjarmiti. Vedno smo ohranili svojo besedo, svoj jezik. To moraš ceniti. To ti daje osebno svobodo in ponos. Si del majhnega, a silno ponosnega naroda. Naroda, ki stoji za svojim jezikom, svojo besedo.«Če ti tako rečeš, Ivan … Nikoli nisem razmišljal o teh stvareh. Jezik kot jezik, slovenščina pač. In? Kaj za to? Toda ko sem gledal v Ivanove oči, ki so se kar svetile od ponosa, sem začutil, da morda je kaj na tem. Vedno so mi pridigali, da smo eni redkih, ki imamo dvojino v svojem jeziku, in nenadoma sem bil tudi sam nekako ponosen. Nato sem se spomnil še enega vprašanja, ki mi ga je zastavil Ivan. »Ja, jasno, seveda imamo samo slovenske šole!« Nič nisem vedel, da kdaj ne bi bilo tako. Zame je bilo to samoumevno! Niti predstavljati si ne morem, da bi se učil v nekem tujem jeziku. Saj je slovenščina čisto v redu. Ko sem tako pogledal na te stvari, sem postal nevede še bolj ponosen. Pripadal sem zelo majhnemu delu človeštva, ki je govoril en in edinstveni jezik. Halo? Samo dva milijona nas je! To je posebnost, da si v manjšini, in ne da si kot koklja v množici perutnine, ki govori isto. Ha!»Ampak se učimo tudi tuje jezike. Angleščina je obvezna, nekje nemščina,« sem dodal, ko sem se spomnil tega dodatka. To sploh ni slaba stvar, potem vsaj razumeš preostali del človeštva, medtem ko drugi tebe ne razumejo. Če to ni super, da hodiš po nekem tujem mestu pa preklinjaš po slovensko in vsakomur vse zineš, oni pa buljijo vate kot v kretena in te sploh ne razumejo!»In v svoji državi živimo, Sloveniji!« Tudi to sem ponosno rekel. Spomnil sem se, da so moji starši živeli še v Jugoslaviji.»Kakopak,« se je namrščil Ivan.»Ne, ne razumeš! To ni samo po sebi razumljivo! Prej smo živeli v Jugoslaviji, vsi narodi združeni, in Tito je bil naš predsednik!« Bilo me je sram, da nisem več vedel o tem, kako

32

je živel Ivan Cankar. Seveda so nas učili o naši zgodovini, vendar sem skoraj vse sproti pozabil.»Ah, mi smo živeli pod dunajsko oblastjo, pod cesarjem. Torej so se moje sanje uresničile! Vedel sem to. Bogvedi, ali bom to še sam doživel. Boril sem se, da bi se to zgodilo. Celo zaprli so me, leta 1914, ker sem hotel skupno državo. In da je to bilo res? Zdaj pa ste samo Slovenci? In brez cesarja?«»Brez. Svojega predsednika imamo, svojo državo. Vsi ostali narodi tudi. Hrvati Hrvaško, Srbi Srbijo …« Bilo mi je lepo, ko sem videl, s kakšnim ponosom strmi vame Ivan Cankar. Kdo ve, kaj vse je doživel in preživel ta človek! Vedno bolj zanimivo je postajalo. Pozabljal sem na svoje skrbi in tudi mene je prevzel neke vrste ponos. Saj, verjetno je res veliko vredno, če živiš v lastni državi, ne da nekdo drug kroji tvoj jezik, šole in to, kaj boš počel. Tudi jaz bi se boril, če bi živel v Ivanovem času. Stisnil sem pesti, kot bi se kar takoj hotel tepsti. Bilo je že malce smešno. Sama sva stala tam na mostu, nikjer nikogar. Ljubljanica je še naprej burno šumela in veter je še vedno zavijal. Midva pa sva se pogovarjala o stvareh, o katerih nikoli nisem zares razmišljal. In stal sem z nekom, ki je že davno mrtev, a tukaj je živ in razpravlja z menoj! Pravzaprav bi moral veljati za norega, a občutki in doživljaji so bili še kako izraziti in živi, in človek je resnično stal poleg mene in se pogovarjal z menoj, in to o stvareh, za katere sem vedel, da so resnične.»To je lepo slišati. To je res veliko vredno. Nisem se boril zastonj, torej. Nisem zaman gnil v ječi in se vojskoval v Judenburgu na avstrijskem Štajerskem. Moji prijatelji niso umirali zaman, umrli so za domovino.«Pomislil sem. »Torej si se boril v prvi svetovni vojni. Potem je bila še ena, veš. Še druga svetovna vojna. Tam so Nemci, Italijani in Japonci hoteli zavladati svetu. A niso uspeli. In leta 1945 smo zaživeli kot ena država, kot Jugoslavija.«Ha, ha, vem! Vse vem, me vidite?»Kakšne grozote se godijo v tem svetu. Človek mori sočloveka. Za kaj? Za košček zemlje, za pravico do jezika, do vere?«Dragi moj Ivan, v tole se ne bi več spuščal. Tema je pretežka. Vojn ne maram, razen v igricah. Nisem mu hotel praviti, da je bila vojna tudi v Jugoslaviji, ko so narodi hoteli imeti vsak svojo državo. Slišal sem, kako je bilo na Hrvaškem in v Bosni, a te stvari sem zadržal zase. Ivan se je vendarle boril predvsem za svoj jezik – in tega imamo. Le cenimo ga ne dovolj, če pomislim na vse tiste angleške besede, ki jih tako zlahka mešam v svoj govor.

33

LAKOTA JE HUDA REČ

»Uf, sem lačen!« Nenadoma sem se zavedel, da mi še vedno ni nehalo kruliti po želodcu, čeprav je od časa do časa le miroval in sem se lahko posvečal drugim temam. Zdaj pa mi je postalo rahlo slabo. Še dobro, da je bilo nekoliko bolj hladno in da je tako pihalo, v nasprotnem primeru bi me že zmanjkalo.Ivan je prebledel.»Vem, kaj je lakota. Joj, kako dobro to vem. Večkrat sem bil lačen kot sit. Že kot otrok dostikrat nisem imel kaj jesti. Ni bilo. Košček kruha, tako tenkega, da si skozi videl, to je bilo za večerjo. Drugega nič. Kolikokrat smo otroci sanjali o tem, kaj bi jedli. In koliko! Sanjali o bobih, kruhu, pogačah … Imeli smo sanje, ali nismo imeli resničnosti.«In mi imamo resničnost, sanj pa tako malo, me je spreletelo. Misel je hitro prešla, kajti tole razpravljanje mi res ne bo pomagalo. Obupano sem zastokal, a Ivan se ni pustil motiti. Zašel je v svoje misli. Napol sem mu sledil, kaj kmalu pa sem spet padel noter, tako me je prevzelo njegovo pripovedovanje.»Tudi ko sem bil star toliko kot ti in sem hodil na realko, dostikrat nisem imel kaj jesti. Od rane mladosti se je spremenilo le to, da sem bil prej obkrožen z družino, zdaj pa sam.«Ivan je malo postal. Začutil sem njegovo bolečino.»Veš, nisem mogel hoditi vsak dan iz Vrhnike v Ljubljano v šolo. Ni bilo železnice, le cesarska cesta. Po njej so vozili vozovi, ali treba jih je bilo mastno plačati. Tako mi je mati priskrbela stanovanje pri stricu Šimnu, toda on … Ni me maral, morebiti tudi zato, ker sem bil bolan. Posteljo sem močil in zategadelj imel veliko težav. Pa saj niti jaz nisem dolgo zdržal. Preselil sem se k Ani Merjašičevi in bil tam na postelji, ne pa tudi na hrani.«»Kako to misliš, na postelji?« Nič mi ni bilo jasno.»Tam sem imel prenočišče, jedel pa sem, kjer sem kaj dobil. Največkrat v Ljudski kuhinji, tam so dobrotniki poskrbeli za nas, posteljaše! Ali lakota je huda reč! Razjeda ti misli. Na nič drugega ne misliš kot le na to, kaj bi jedel. Slasten močnik. Kos vročega, dišečega kruha. Krepko juho. In nič od tega ni resnica. Le lakota.«Če sem prav razumel, je bil ta človek kar v neki tuji hiši, kjer je imel le posteljo. No ja, v tem primeru sem jaz definitivno na boljšem, čeprav si moram sobo deliti, Ampak vsaj doma sem. »Nato sem jedel pri pisatelju Ivanu Tavčarju, ki je bil kasneje tudi ljubljanski župan. Ali kaj, ko potem nisem smel več k njemu. Ali o tem kdaj drugič.«Ivan Tavčar? Tudi to je zazvenelo po mojem lokalnem imeniku v glavi. Če to ni tisti, katerega film sem enkrat gledal? Cvetje v jeseni, če se prav spomnim. Zanimivo, a tudi on je živel takrat? Le kakšno skrivnost skriva Ivan Cankar, da je nenadoma kar nehal razlagati. Pogledal sem ga. Ivan je popolnoma utihnil. Videti je bil jezen ali pa v zadregi. Nekako nisem mogel dobro razločiti. Ampak kako me je zanimalo! Le kaj sta imela tako skrivnostnega?Tisti dan tega nisem izvedel. Veter se je nenadoma še okrepil. Slišal sem bučanje Ljubljanice. Race so se poskrile in nizko na nebu so se podili ogromni temni oblaki.

34

Tokrat ni zagrmelo niti se ni zabliskalo. Ravno tako ni pričelo strahovito deževati. Le pihalo je. Bilo pa je še nekaj. Nek čuden vonj je priplaval do mojega nosu, a spominjal sem se, da sem nekaj takšnega že vonjal. Takrat prvič, ko sem spoznal Ivana. Isti vonj. Nedoločljiv, čuden. Kot zelo stara in prašna knjiga, ob kateri stoji sveča. Nekaj cerkvenega je bilo v tem vonju, nekaj starinskega.Zdaj sem že vedel, da bo prišlo do tistega, kar je bilo že prvič tako nenavadno. Ne bi znal povedati, kdaj točno se je zgodilo, čeprav sem skoraj ves čas sledil Ivanovi postavi. Razblinil se je v delčku sekunde. Na mestu, kjer je stal, ni bilo nikogar več. Še vedno je pihalo, a tokrat precej manj. Oblaki so se v nekaj sekundah razgnali in postali krotke bele ovčice. Most se je nenadoma spet napolnil z ljudmi. Ponovno sem zaslišal vreščanje otrok, potrpežljiv klepet njihov mater, račke v Ljubljanici in gruljenje golobov. Mulčki so spet metali kruh v reko, ki je ponovno lenobno tekla, kot da se vmes ne bi dogajalo nič nenavadnega. Le jaz sem vedel, da se je zgodilo nekaj, kar bi marsikomu vzelo sapo ali celo pamet.Počasi sem sklenil, da je čas, da se vrnem domov. Vneto sem začel mozgati, kateri izgovor bi bil za starše dovolj prepričljiv.Nič uporabnega mi ni prišlo na pamet, kajti nenadoma sem pred seboj zagledal nekaj še bolj pretresljivega. Nekaj, kar sem imel videti le redkokdaj, ali če sem bolj natančen, skoraj nikoli. S konca mostu se mi je približevala oseba, ki sem jo zelo dobro poznal, in bila je iz mojega časa.Nina. Le da tokrat ni bila obkrožena s tropom spremljevalk. Bila je popolnoma sama in šla je naravnost proti meni.

35

NINA

Kar stal sem. Nisem se mogel premakniti. Kolena so se mi tresla in lahko sem le upal, da tega nihče ne vidi.Hudiča, saj sploh ne bi smelo biti tako! Fant sem. Ne bi smel biti prestrašen in imeti cmoka v grlu. Ne bi se smel tresti in trepetati. Ostati bi moral samozavesten, moški. A le kje sem pobral, da gre tako? Najbrž iz najbolj solzavih filmov, kar sem jih kdaj gledal. Nekajkrat z Anči in z mamo (hej, da tega nikomur ne poveste, je to jasno?!). V vseh teh filmih so moški hudi ljubimci in prav vsi točno vedo, kako osvajati. Pravzaprav jim punce kar same padajo v objem. No ja, če je v resnici tako, sem jaz edini tepec, ki reagira kot bejba.Požrl sem. Jezik mi je ležal v ustih kot mrtva žaba, in če bi me zdajle kdo kaj vprašal, karkoli, ne bi mogel spregovoriti. V resnici nisem mogel storiti prav ničesar. Kot bebec sem nepremično strmel v postavo, ki je bila iz koraka v korak bližje.Njeni lepi kodrasti lasje so se ujeli v svetlobo sonca. Zableščali so se kot v reklami za šampone. Tudi videti je bila kot manekenka. Visoka, skoraj toliko, kot sem visok sam. Njene oči so se smehljale; celo iz daljave sem to lahko razločil. Samo tega nisem vedel, se smeje poredno ali prijazno. Se bo ustavila, pogovarjala z menoj?Optimist! Oštel sem samega sebe, v mislih seveda. Na glas še vedno ne bi mogel izreči niti besedice. Z eno roko sem se oprl na most. Hladna kovina me je nekoliko spravila k sebi. Daj no, saj je samo sošolka, sem si prigovarjal.Ja, ampak je Nina, je rekel nek drug glas v meni.Možička v mojih možganih sta se tepla. Eden mi je vlival pogum, drugi ga je sproti izničil. Nina mi je še vedno prihajala naproti. Če sem še trenutek pred tem lahko podvomil, da gre res k meni, da se bo ustavila in me pogledala, me je zdaj realnost dohitela.Nina se je ustavila.Srce mi je razbijalo kot ponorelo. Zrl sem v tiste modre oči, ne da bi bil sposoben spregovoriti. »Ja, ok, saj ne obstajam.« Nina je nekaj časa zrla naravnost v moje koprneče oči, mi nekaj govorila, a ne bi mogel povedati, kaj natančno je rekla. Šele te trpke in zbadljive besede so prilezle do mojih počasnih, zamrznjenih in preveč zaljubljenih možganov.»Ja, ne, saj obstajaš. Obstajaš, jasno.« Blebetal sem. Bog mi pomagaj, kako trd sem! Kakšno šanso imam, jaz pa takole. Uničim vse, česar se lotim. Prvič, da se je sploh pripravljena pogovarjati z menoj, prvič, da je sploh sama, in ne obkrožena z ostalimi sošolkami, in jaz stojim kot kip ali kot tale most tu.»Samo … Nekaj sem se zamislil, to je. Veš, sploh nisem opazil, da si prišla, res ne. Hja, saj, super, kako si?«Dragi moj, tole je res čista petica za totalno neumnost. Prvovrsten idiot. Je kje srednja šola za bedake? Prvega bi me sprejeli, nedvomno. Vodim na lestvici. Vse točke imam, končno enkrat nekje!»Aha. Res si bil videti zamišljen.«

36

Ni se mi smejala! Uf, kakšno olajšanje! Vsaj to. Ko bi le vedela, kako sem ji bil hvaležen za te besede. Bolj kot karkoli drugega so mi dale pogum in zalet. Morda pa le še ni vse izgubljeno. Mogoče le imam kakšno šanso. Zadnjič je razlagala o ljubezni, danes stoji ob meni in se pogovarja z menoj.Kaj pa če …Hm, morda pa tole kaj pomeni?

37

LUTKA V ROKAH LJUBEZNI

»No, torej, kako? Mislim, kaj te je prineslo sem?« sem nadaljeval z vrhunsko predstavo neumnosti. Kakšno butasto vprašanje! Kot bi poslušal starce in njihove obiske:Ja, kako ste kaj? Super? Ja? Da se niste izgubili? Ali pa ste se končno le oglasili pri nas? Pa ljudje stojijo pred našimi vrati in je vendar jasno, da so prišli na obisk! In evo, jaz sem zdaj isti! Kreten!Vendar pa, kaj bi ji sploh lahko rekel? Kaj se reče v takšnih situacijah? Uau, bejba, kok s ti lepa. Ej, stara, kva dugaja?Kva je dej, kam greva?Bljak, nič od tega. Še slabše, če vprašate za moje mnenje.Nina se je nasmehnila.Ojej, začutil sem, kako je šel skozme val toplote. Vedel sem, da sem zafarbal. Samo to mi je še manjkalo, res. Da stojim pred njo kot spomenik, prav. Da blebetam neumnosti, tudi prav. Ampak da se za nameček še tako lepo barvno spreminjam v indijanskega poglavarja, to je pa višek nesramnosti. Dobro, pa kdo rokuje z mojim telesom in mojo glavo in (ne)možgani? Zdelo se mi je, da nisem več jaz sam, ampak le lutka v neznanih rokah. Nisem imel kontrole nad svojim vedenjem ne nad počutjem in ne nad telesom.»Ja, nič. Malo sem šla na sprehod, da si zbistrim možgane. Tako lepoooo je tukaj.« Nina je kar zapela. Zbal sem se. Še malo pa bo začela govoriti o pomladi, o rožicah, cvetočem drevju, narastku mladih račk, dehtenju svežega zraka. To ji ne bi bilo podobno. Ni tak tip, in če bi res začela tako govoriti, ne bi več vedel, s kom imam opravka. Nina je vendar samozavestna. Je vodja in ne romantik, medtem ko sam bolj ali manj sem, le da tega ne priznam in tega niti nihče ne ve. A jaz verjamem v naravo in mi je všeč. Dal bi ne vem kaj, da bi živeli na deželi, recimo. Vendar so vsaj Fužine delno nadomestilo, ker so tako lepo zelene, in če greš čez most, si že na kmetijah. Še malo naprej pa na Golovcu. Zaradi tega res ne pogrešam več zelenja. Ampak hej, kako sem zašel na Golovec in na kmete? Halo? Nina stoji zraven mene, sama in še celo nekoliko romantična, le da je to podobo v nadaljevanju uspešno razbila.»Haha, da mi ne boš nasedel. Saj je lepo, ampak na morju je lepše. Ne, nisem zato tu. Šla sem naokrog, če bi te kje srečala, in sem te.«Ha? Gotovo se heca, kajne?Nina se je zarežala.Jasno, da me ni iskala. Kar tako je rekla, da se lepše sliši. Ali pa se preprosto norčuje iz mene, kar bi bilo še najbolj verjetno.»Res, no.«Medtem ko sam še vedno nisem spregovoril, je Nina podčrtala svoje besede. Sumničavo sem jo pogledal. Nisem ji verjel. »No, pa si me našla.« Na koncu je iz mojih ust le zletelo nekaj besed. Rdečica se je polegla. Vzrok je bil najverjetneje v tem, da sem tuhtal o Nininih trditvah. Zakaj bi me iskala? Zakaj le? Me vabi na zmenek?

38

Spet sem zardel. Hotel sem verjeti, da sem Nini všeč in da zaradi tega išče mojo bližino. V resnici nisem vedel, kaj je res in kaj ni.»Ja, našla sem te. V bistvu res potrebujem tvojo pomoč.«Ponovno se je nasmehnila. Bisernati zobje so se zasvetili in polne rdeče ustnice so se zabliskale v mojih očeh. Joj, kako je lepa!»A veš, tista naloga pri zgodovini?«Katera naloga? Nič nisem vedel.»Ja, Butara mi je dala nek referat za delat, se ne spomniš?«Odkimal sem. Ničesar takšnega se ne spominjam, a če Nina tako pravi, bo že res.»Do ponedeljka ga moram narediti, si lahko misliš? Krava debilna, zdaj proti koncu leta se takole spravlja name. No ja, mislila sem, če bi mi malo pomagal.«Aja? A to je to? Zato me je iskala? »Narediti moram referat o zgodovini Ljubljanskega gradu. Pa sem mislila … Ne bi šla rada sama gor. Hotela sem predstaviti tudi najnovejšo zgodovino, če že moram delati to sranje. Ugotovila sem, da se sploh še nisem peljala na grad z vzpenjačo. Niti z vlakcem. Kaj če bi šla midva gor? Recimo jutri?«Ne bo mi treba delati referata, ne. Nina bi rada samo, da jo spremljam na grad! Ja, če to ni povabilo na zmenek!No ja, ni bilo.

39

ZMENEK?

»Lahko pa bi nas šlo tudi več,« je nato dodala Nina.Eureka! Vedel sem, da nekaj smrdi!»Tina bi šla. Kaj ko bi ti povabil Maksa, recimo? On je tako smešen. Z njim nam gotovo ne bo dolgočasno.«Aha, tukaj je keč. Maks je za družbo? Potem sem jaz tisti dolgočasnež, ob katerem se komaj lahko živi? Sem tisti, ki ga imajo namesto uspavanke? Morala je videti, kako sem se namrgodil. Užalila me je in že na daleč se mi je videlo, da mi ni vseeno.»Ne, narobe si razumel. Tina mora itak z menoj, ker ima ravno tako nek projekt. Menda pri geografiji. Nekaj v zvezi z geografskimi dolžinami in širinami, kaj vem. Samo spomnila sem se, da mi je danes rekla, da mora jutri v center. Če bo potem zvedela, da sem šla tudi jaz in da ji tega nisem povedala … Sploh veš, kako užaljene smo lahko punce?«Nekje ni bilo logike, a se mi ni dalo tuhtati. Kaj ima z vsem tem Maks? Zakaj ne Kiks ali kdorkoli drug?»Tina bo vesela, če bo šel še Maks, verjemi.«Aja? To je torej to? Tini je všeč Maks? Se pravi, če prav razumem, je ta igrica narejena za Tino, da bi osvojila Maksa?»Nikar mu tega ne povej. Saj ga bom jaz povabila, je prav? Nič ti ni treba skrbeti, bom vse uredila. Se dobimo kar na gradu potem? Ob desetih dopoldne? Pred grajskimi vrati?«Pravkar sem uspešno izdelal srednjo šolo za bedake. Zdaj se lahko vpišem direktno na fakulteto. Tina pa Maks? Kaj pa jaz in Nina?»Sicer pa, saj se ju lahko kmalu znebiva, kajne? Naj gresta gledat Tinine zadeve, midva pa moje, kaj praviš?«To, ja! To je bilo veliko lepše slišati. Še bolj, ker mi je Nina namenila res krasen pogled. Stopil sem se v njenih očeh. Iz ledene kocke, ki je maloprej že nastala, sem postal lužica, čisto mehak in razvlečen. »Normalno.« Komaj sem izdavil te besede, tako vesel in ponosen sem bil. Nina me je skoraj direktno povabila na zmenek, kaj pravite? Če to ni moj srečen dan!»No, saj se vidimo potem, kajne? Hitim, imam še filmski krožek danes.«»Jasno. Ob desetih bom tam.«Morda bi mi tukaj moralo kapniti nekaj vprašanj, pa mi jih jasno ni. Seveda, bil sem zaljubljen, zaljubljenim ljudem pa je logika čisto mimo, ne?Ko sem prišel domov (ne vem sicer, kako in kje sem hodil, a nenadoma sem se znašel doma, in to brez izgovora, kaj sem delal in kje sem bil! Hudo!), je nisem odnesel brez posledic. Mama je bila razjarjena, oče malo manj, a je vseeno precej morilsko gledal izpod čela. Anči ni bilo na spregled. Bolje zanjo, da ne.»Mora ti biti jasno, da pri tej hiši obstajajo določena pravila! Ne moreš kar tako izginiti, ne da bi povedal, kam greš! Kaj misliš, da me ni skrbelo? Veš, koliko časa te ni bilo? In ko bi se vsaj na mobitel javil, mulc!«

40

»Pa saj sploh ni zvonil,« sem rekel, kar je bilo res. Ničesar nisem slišal.»Ne, verjetno ni zvonil, ker ni mogel. Saj ves čas sediš na njem! Danes je prišel račun, in veš, koliko si spet zapravil? Kdaj ti bo jasno, da mobitel ni igračka, ampak samo preprosto sredstvo za komuniciranje? Da se javiš in se zmeniš, čvekaš pa, ko se s kom dobiš?«Zdaj sem imel nekako dovolj. Vem, da ni bilo prav, da sem izginil kar tako, vendar ni nobene potrebe, da se tako spravljajo name. Tako dobre volje sem bil, zdaj pa tole!»Prav, potem ga pa ne rabim. Na, izvoli, nikoli več ga ne bom potreboval.« Besno sem segel v žep, kjer sem imel mobitel. Mimogrede sem poškilil na ekran. Deset neodgovorjenih klicev. Kdo neki me je še klical, poleg staršev? A bilo je prepozno. Sem se že odločil in trmasto vrgel telefon na mizo.»Nisem rekla, da ga ne smeš imeti! Samo zapravljati ne smeš toliko!« Mama se je hotela potegniti nazaj. Saj sem vedel, zakaj. Če ne bom imel mobitela, me sploh ne bo mogla dobiti in jutri bom lahko odstoten več časa, kot bi bil sicer. Briga me, bom že preživel en dan brez mobitela! Lahko pa celo življenje, če bo mama tako tečna (oče je bil kar tiho, ves čas. Zakaj le?).»Ne, nočem ga.« Vztrajal sem. Imel sem svoje razloge.»A tako? No, dragi moj, potem boš pa lahko tudi brez računalnika! Do nadaljnjega!«»Ampak …«»Brez ampak, je jasno?«Evo, tole imaš od trme. Hočeš eno stvar, dobiš pa nekaj popolnoma drugega. Če življenje le ne bi bilo tako grozno kruto.A lahko je kruto še bolj.

41

KAJ NI ZLOGLASNA SOSESKA

Sem že povedal, da Maks ne živi več na Fužinah? Preselili so se že dve leti nazaj, menda v bolj mirne kraje. Nekam v Šiško, v hišo. A Maks pravi, da je tam res grozljivo in da se niti malo ne počuti varnega, čeprav naj bi bila lokacija mirna in celo elitna. Haha, če te ne bi kar sredi potk ustavljali in se šli s tabo reket (če kdo ne ve, kaj to pomeni, bom zelo na hitro povedal: mulci te ustavijo in zahtevajo od tebe, kar pač imaš s seboj: denar, mobitel, mesečno vozovnico …, karkoli). Meni se na Fužinah kaj takšnega še ni zgodilo. Pravzaprav, čeprav naj bi bile Fužine nekakšen zloglasni okoliš Ljubljane, vam zagotavljam, da nič od tega, kar natolcujejo, ni res. Fužine so edini varen kraj, kjer se upam sprehajati tudi sredi noči, pa mi nihče ne bo težil. To je prava resnica, ne pa tisto nakladanje po časopisih in televiziji. Ja, saj se kdaj kaj zgodi, ampak preveč strašijo, ni kaj. Ne verjemite vsemu, kar slišite (lahko pa verjamete meni. Vas povabim na obisk?).To, kar zdajle govorim, ni reklama za Fužine, pač pa sem malo zašel. Hotel sem povedati samo to, da sem v soboto zjutraj totalno sam stal na avtobusni postaji, se tresel od mraza in čakal na avtobus, da me odpelje do centra mesta. Ker (upam, da dobro sklepate) nisem mogel poklicati Maksa ali kogarkoli drugega (sem brez mobitela, ja?), se povrhu še strašansko dolgočasim. Še huje, trpinčim svoje misli z neskončnim številom čudnih vprašanj. Bo Maks sploh prišel? In Tina? Zakaj nismo šli skupaj že kar s Fužin?Namrdnil sem se, da me je starejša gospa grdo pogledala (čeprav ji nisem hotel prav nič, njej že ne!). Pomislil sem, da sta šli punci verjetno še malo po trgovinah. Najverjetneje sta se šli parfumirat v Müllerja. Dostikrat sem videl na kupe deklet, ki so se špricale s testerji in je potem smrdelo za njimi (ne dišalo, ker kar je preveč, je preveč), varnostniki pa so jih še prav posebno grdo gledali. Ja, verjetno sta tam tudi Nina in Tina.Uf, upal sem, da bo Nina zmerna. Parfumi mi niso ravno pri srcu. Vendar sem vedel, da bi na Nini prenesel marsikaj. Tudi preveč vsiljiv vonj. Samo da bom lahko gledal njene oči, lase, krasno postavo, velike … saj veste, kaj. Uf, pa sem spet rdeč, kot bi pojedel feferon. Kakšne misli!Kako grozljivo se mi je vleklo čakanje na avtobus! Ko je končno prišel, sem bil že skoraj prepričan, da bom krepko zamudil. Jasno, niti ure nisem imel. Brez mobitela sem se počutil, kot bi bil nag. Sicer mi ga je mama zjutraj ponovno ponujala, a sem bil trmast. Hja, tako hitro pa ne gre. Pa še zmenek imam (tega ni vedela, jasno!). Dobro sem vedel, da bomo še nekaj časa imeli doma hudo uro. Mama me je sicer spustila ven, ker sem o referatu, ki da ga moram narediti, tako nakladal, da bi mi še župan verjel. Ampak nekje v glavi mi je kljuvalo, da se je kljub vsemu prehitro vdala. Doma je bilo nekaj v zraku, vendar ni bilo povezano z mano niti z Anči. Nekaj čudnega se je dogajalo. Morda zato, ker se oče ni vmešaval v pogovor, ne vem, toda ni bilo vse ok. Razumljivo pa je, da se s tem nisem ukvarjal. Ni se mi dalo. Imel sem zmenek, ja, zmenek, pa čeprav malce čuden, pa še z dvema pričama povrhu. Upal sem, da se ju bova hitro znebila, potem pa bo, kar bo. Saj sem si kravžljal možgane s tistim, kaj narediš potem. Jo objameš, primeš za roke, poljubiš? Priznam, da s tem nisem imel veliko izkušenj. V prvem razredu sem pisal zaljubljena pisemca prav tisti ošabnici, ki zdaj z nami sploh ne govori. No, z menoj že

42

takrat ni. Bil sem užaljen in jezen, a trmast – in je tudi sam nisem več maral. Še prej sem v vrtcu poljubil neko deklico, a zdaj še tega ne vem več, kako ji je bilo ime. Res čudno, kajne? Potem sem kar nekako pozabil na punce. Všeč mi je bila neka Špela, v petem razredu, a je bila na naši šoli samo eno leto. Z njenim odhodom je tudi zaljubljenost odšla in spet sem se lahko prepustil računalniškim igricam, metanju na koš in bedarijam. Zdaj pa je že več kot leto dni samo Nina Nina Nina … Na tisoč in več načinov. Pa čeprav me ni pogledala niti se ni ukvarjala z menoj. Sem se jaz toliko bolj z njo. Sanjal sem o njej (in še vedno, a to je moja stvar, ja?). Vožnja se mi je vlekla. Avtobus je ustavljal vsakih deset sekund, stal na postaji po pol ure in priletel v rdeči val semaforjev. Ni in ni bilo konca mukotrpnega premetavanja po sedežu.Po sto letih se je le privlekel do Lutkovnega gledališča, tam sem namreč izstopil. Ker sem sam, v nasprotju z Nino, že šel z vzpenjačo na grad (saj sem vendar Ljubljančan, ne?), nisem okleval in sem izbrskal tisti drobiž za vožnjo. No, ne ravno drobiž za moj žep, a mudilo se mi je, poleg tega pa dobiš tudi povratno karto. Bil sem prepričan, da bom zamudil oziroma da sem že, a pogled na grajska vrata, kjer ni bilo še nikogar, me je prepričal, da sem točen ali pa sem prišel prezgodaj. In sem čakal. In čakal.

43

GRAD, KI SAMEVA

Ne samo, da sem se počutil kot popoln bebec. Stal sem in stal; moralo je biti ure dolgo, a morda so bile vseeno le minute. Ni bilo dovolj, da sem zmrzoval in se tresel kot cucek, ne da bi se pred mano prikazal kdorkoli od znanih. Ne, nenadoma sem se znašel sredi pravega šova. Kar naenkrat, tako se mi je vsaj zdelo, se je okoli mene trlo ljudi, ki so vpili in ploskali, predvsem pa so nekaj z vso silo metali v zrak. Še preden sem ugotovil, kaj to sploh je, me je že po vsem telesu bodlo. Ozrl sem se nase. Bil sem ves bel – posut z rižem.Rižem?Oh, zdaj mi je kliknilo. Znašel sem se sredi čisto prave poroke. Skoraj tik ob meni je stala nevesta v snežno beli obleki in ravno tako posuta z rižem. Poleg nje se je blaženo smehljal njen bodoči ali morda že zdajšnji mož. Nisem vedel, ker nisem bil pozoren na to, ali so prišli iz dvorane ali so šli noter. Nato sem pomislil, da sta verjetno že poročena, če ju posipajo z rižem! Na eni poroki sem še celo bil, zato sem nekaj malega o tem celo vedel.Meni pa je manjkala samo še tale oslarija. Ne samo, da sem stal kot hlod sredi neznancev, ki so se smejali. Za poslastico me je začela objemati neka starka. Ne vem, ali je mislila, da sem že njun bodoči otrok!Skoraj stekel sem proč. Od daleč sem opazoval vso sceno, a mi nekako ni bilo smešno. Kako bi se počutili vi, če bi bili zmenjeni, pa bi čakali zaman? Ne veste? Vam bom kar jaz povedal: bili bi totalno besni pa še razočarani zraven. Točno tako. Sploh nisem vedel, za kaj pravzaprav gre. Sem zgrešil uro? Sem bil na napačnem kraju? Sem slabo razumel, sploh nismo bili zmenjeni za danes, ampak šele za jutri ali celo prihodnjo soboto? Ko bi le imel mobitel s seboj!Tokrat me je moja trma čisto pokopala. Ura na grajskem stolpu je kazala dvajset minut do enajste, kar pomeni štirideset minut zamude, če sem prav razumel kraj in čas zmenka. To je bilo preveč še celo za neke zmešane sošolke.Nato sem se spomnil še nečesa. Kaj če gre za kakšen štos? Se kje skrivajo in se mi režijo? Previdno sem pogledoval okoli sebe in se celo sprehodil okoli gradu. Ne, nikogar ni bilo in nihče ni bil skrit, razen če so stali na stolpu, česar pa nisem verjel, so namreč vse preveč leni, da bi lezli po stopnicah navzgor, in preveč škrti, da bi za to še celo plačevali.Hja, nič ne bo. Ne iz zmenka ne iz mojih sanjarjenj. Očitno sem pravkar naredil tudi fakulteto za bedake. Zdaj mi ostaneta le še magisterij in doktorat, a nisem dvomil, da bom tudi to uspešno opravil – verjetno še pred zaključkom tega šolskega leta!Jeza ni mogla prevpiti grenkega priokusa ob tem, da sem ostal na cedilu. Res sem gojil neka upanja. Verjeli ali ne, to noč sem komaj kaj spal. Sanjal sem z odprtimi očmi. O Nini, o njenih smejočih očeh, o njeni lepoti, ki mi je segla v srce. Razmišljal sem o vseh mogočih scenarijih. Kako bi začela hoditi. Bi se skrivala pred sošolci? Verjetno ja, a le do konca leta. Bili so vse preveč otročji, da bi normalno prenesli, da imajo v svoji sredini čisto zaresni ljubezenski par.In nato sem sanjal o poljubih. O francozih. Občutil sem dotik njenega jezika na svojem in vzdrhtel. Ne govorite mi, da se to vam ne dogaja. Meni se je še marsikaj, ampak noč je potem le prinesla svoje. Zaspal sem, a še vedno sem sanjal bele oblake in Ninin obraz v vsakem od njih. Sploh nisem razumel, kako je mogoče, da so čustva lahko tako silna. Saj

44

sem jo gledal že skoraj devet let, vsak dan. Najprej je bila čudna, majhna. Nato je rasla, se spreminjala, dokler ni postala lepotica. In nekega dne, ne da bi vedel, kdaj, me je presunilo, da je nekaj posebnega. Nekaj lepega. Silovito me je butnilo. Prvič tako zelo, da sem sanjaril z odprtimi očmi, hkrati pa seveda neznansko pazil, da tega ni nihče opazil. Zagotovo sem bil diskreten, kajti v nasprotnem primeru bi se že vsi delali norca iz mene. In zdaj tole. Razočaranje, ki mi je grenilo srce. Saj sem si dajal upanje, da se bo vse razjasnilo, da bo še vse v redu. Tako lepo me je gledala včeraj, tam ob reki, moja Nina. In tako lepo je govorila, ne more biti slučaj.Skoraj sem zajokal, vam povem. Le zaradi trme nisem, vendar sem moral trdno stisniti usta.In nato sem zavonjal. Tisti duh. Starinski. Tokrat sem že točno vedel, kaj bo sledilo. Nisem se zmotil.

45

POGLED Z DRUGIMI OČMI

Ivan Cankar je stal poleg mene, kot zdaj že nekajkrat. Pogledal sem ga. Kot običajno se je kar pojavil, me gledal in se plaho smehljal – nekako tako, kot da tudi njemu samemu ne bi bilo jasno, kaj se mu dogaja. Verjetno mu res ni moglo biti. Po svoje mu je moralo biti mnogo težje kot meni. Jaz sem samo bil tam, on pa je prihajal iz davne preteklosti v nek čas, ki ga ni poznal in ki je bil tako zelo drugačen od njegovega, kot je mravlja drugačna od Triglava. No ja, spet ena od mojih trapastih primerjav, a drugačnih nimam. Boste že potrpeli z menoj, kajne? Sploh zdaj, ko tako zelo trpiiiim! Halo, če se vam zdajle ne smilim, kdaj se vam pa potem bom? Bil sem predmet norčevanja ali pa žrtev zmede. Ne vem. Jasno mi je le, da sem neskončno razočaran in neskončno zaljubljen. V resnici mi zdajle še malo ni do nekega čudaka iz pradavnine.A Ivan je še naprej stal in se nasmihal, kot bi bil malo bebast. Kljub vsemu se mi je malce zasmilil. Videti je bil nebogljen in ne ravno pogumen.»Spet ti?« Končno sem ga le ogovoril. Ne najbolj vljudno, a kaj, ko se mi ni dalo hliniti prijaznosti, ki je nisem čutil. Saj človek res ni bil nič kriv, a zdajle ni sodil sem. Res ne.»Zopet si v težavah. Tokrat si v ljubezenskih zagonetkah.«A daj no, od kod pa ti to veš? Seveda tega nisem rekel na glas, ker bi bilo preveč nevljudno. Hkrati pa sem pomislil: saj nisem jaz tisti, ki je nevljuden, on se vtika vame!»Ne bi se hotel vpletati,« je nadaljeval obiskovalec iz davnine, »vendar se srčne rane vidijo navzven, saj tako zelo bolijo. Sam to še zelo dobro vem. Ali če se nočeš pogovarjati, ni potrebno. Pojdiva na izprehod. Rad bi videl, kje so se znašle moje noge.«Vsaj silil me ni, naj mu še kaj povem, do česar mi zdajle prav zares ni bilo! Bilo je očitno, da bom nekaj časa preživel z Ivanom. Čeprav me je spodleteli zmenek še kako peklil, pa mi je srečanje vendarle prišlo prav. Ne bom imel časa razmišljati in morda se bo malce kasneje razjasnilo, da sem se zmotil in nismo bili zmenjeni tako, kot sem mislil, ali pa bo prišlo na dan kakšno drugo opravičilo. Bilo bi res nenavadno, da ne bi bilo ne Nine ne Tine in ne mojega prijatelja Maksa. Ta bi se zagotovo pojavil, tudi če se nihče drug ne bi. V to sem trdno verjel, kajti njemu sem smel zaupati. Že neštetokrat mi je pomagal in namerno me ne bi pustil na cedilu.»Pa pojdiva malo naokrog.«Zdaj sem se tudi sam nasmehnil. Čas je treba nekako izkoristiti – in če nisem z Nino, bom pač z Ivanom, kaj za to. Saj človek sploh ni bil napačen, čeprav je včasih čudno starinsko zavijal in bil tako nenavadno oblečen. Ker pa nič od tega nikogar ni zanimalo, zakaj bi mene? Bo že prav tako, kot je, ne?Ko se je Ivan pojavil, sem stal na koncu, ki je gledal proti Trnovem, saj sem se tja umaknil pred tisto poročno gnečo in pred tetko, ki me je morila. Z Ivanom sva se zdaj počasi odpravila. Ampak že po nekaj korakih se je Ivan nenadoma sunkovito ustavil.»Kakšna Ljubljana! Je to mogoče? Skorajda sem pozabil, da nisem v svojem času. Kakšne spremembe! Kakšne zgradbe!«Ivan je zrl na trnovsko stran. Meni se je ta del mesta zdel še vedno star, čeprav so se iz zelenja dvigali bloki, a še ti so bili v starinskem slogu, vsaj zame.

46

»In te … ceste? Ta vozila? Kako čudno. Tako hitro se odvija vse to pred mojimi očmi. Vrti se mi nekoliko.«»Sediva na klopco,« sem hitro rekel, ko sem ga pogledal. Bil je čisto bled.Pogledal sem, kam je usmerjen njegov pogled. Še vedno je gledal na isto stran, le da sem tokrat tudi sam opazil, kako avtomobili hitro drvijo po cesti. Seveda Ivan tega ni razumel. Če so v njegovih časih peketala konjska kopita, je tole zanj stokrat hitrejša varianta. Joj, tale Ivan je res z vso pravico preplašen. Verjetno bi se sam mnogo bolje znašel v njegovem času kot on v mojem. Kaj ko mu bom začel govoriti o televiziji, računalnikih, mobitelih? Ali pa o internetu, Facebooku? Kako neki bo to dojel?

47

DAJMO SE POGOVARJAT

»Bil sem že v velikih mestih, ali nič ni podobno temu. Videl sem Dunaj, Pulj, Trst, Sarajevo … Da, mnogo mest so uzrle moje oči, ali česa takega se nisem nadejal. Takšna prihodnost. Te sanje so prav gotovo ene mojih najmočnejših.«Še vedno sva sedela. Čakal sem, da bi se Ivanu povrnile moči. Ubogi revež je prepričan, da prihaja v neke sanje, sem se sam pri sebi zahihital, a niso, dragi Ivan. Ne, niso sanje, so moja resničnost in prihodnost, ki je nikoli ne boš doživel.»In kaj si delal v teh mestih?« Hotel sem ga raztresti, da bi morda prej prišel k sebi. Bil je skorajda prosojen in imel sem občutek, da mu še brki trepetajo od strahu.»Hm, naj malo pomislim.«Ivan je nehal trepetati. Videti je bilo, da mu je spomin zaplaval v preteklost. Jaz pa sem se soočil s še eno uganko – kako to, da deluje tako mlad? Zadnjič je rekel, da se rodil leta … Kdaj že?Moral sem precej brskati po spominu, a če sem se prav spominjal, je bilo davnega leta 1876. Ko sva se pogovarjala, je povedal, da je v letu 1917. Torej je star … 41 let? Jaz pa sem mislil, da je približno moje starosti!Zdaj sem šele zabodeno gledal v njegov obraz. Iskal sem gube in starikavost. Ljudje pri štiridesetih so pa ja starčki, mar ne? No, pa tudi moja starša sta približno toliko stara, ampak ne delujeta tako mlado. Morda pa je na delu časovna preobrazba. Starejšega človeka malo pomladi, če se znajde v drugem času.Sklenil sem, da bo to držalo. Ni se mi dalo ukvarjati z neumnimi ugankami, ki jih nikoli ne bom razrešil, niti mi jih ne bo kdo drug. Zatrdno pa sem sklenil, da moram po internetu res pobrskati za slavnim pisateljem, ki sedi poleg mene, se z menoj pogovarja, jaz pa ga ne spoštujem niti toliko, da bi se o njem malce pozanimal! Grdo, a kaj hočem, ko pa imam toliko drugih opravkov.»Po maturi sem odšel najprej na Dunaj.«Cankar je začel govoriti in kot že nekajkrat doslej sem kar padel v pripoved.»Vpisal sem se na gradbeništvo. Ni me zanimalo. Raje sem pisal. Ali, moram ti povedati, Dunaj je cesarsko mesto! Mogočno! Dolge so ulice, takšnih ni v Ljubljani. Tudi kulturno dogajanje je tam razgibano. Gledališča, opere. Kavarne. Zabavišča. Poslopja, ki silijo v nebo, so mogočna in ne tako čudna, kot jih imate vi.«Ivan je ponovno pogledal proti staremu delu mesta in se rahlo stresel.»Kako pa si se znašel na Dunaju?« me je zanimalo. Kaj ni Dunaj glavno mesto Avstrije? So bili že takrat tako napredni, da so kar v tujini študirali?»Dunaj je vendarle glavno mesto Avstro-Ogrske! Poleg tega na Slovenskem fakultet ni bilo. Zdaj so?« Ivan me je začudeno pogledal in takrat mi je šele kapnilo, da Slovenije, kot jo poznamo zdaj, takrat sploh še ni bilo. Bili smo del Avstrije in nemščina je bila glavni jezik, ne slovenščina. Seveda je Ivan obvladal oba jezika, kako ne, saj mi je še celo sam rekel, da je hodil v nemško srednjo šolo! »Ja, seveda imamo zdaj fakultete. Ampak, oprosti, ti kar nadaljuj,« sem ga hitro potolažil, da se ne bi še bolj razburjal. Moram se vživeti v tisti čas, sem si dopovedoval. Ivanu so se zasvetile oči, a moje pripombe vseeno ni komentiral.

48

»Kot že rečeno, sem popotnik. Bil sem na Dunaju in sem postal član literarnega kluba, ki ga je ustanovil Fran Govekar. Tudi Oton Župančič je bil član. Poznaš?«Ja, seveda, osebno sem se pogovarjal z obema. Odkimal sem z glavo. Seveda sem hotel povedati, da ju poznam, a le iz šole, ne osebno, vendar je Ivan kar nadaljeval.»Kot običajno nisem imel denarja in sem se vrnil v Ljubljano. Tistega leta, 1897, mi je umrla mati.«Ivanu se je zmračil obraz. Videl sem lahko, kakšna bolečina se je naselila v njegovih očeh. Če koga, je imel Ivan svojo mamo zelo rad. Še jaz, ki sem drugače tepec za te stvari, sem lahko dojel, da je zelo zelo žalosten, in to prav vsakič, ko spregovori to besedo.Mati.

49

ŠE MALO O LJUBEZNI

»Kot tujec sam sebi sem bil zatem. Neblagoslovljen sem taval po svetu. Zaneslo me je v Pulj. Tudi tam sem ustvarjal. In v Sarajevo. Trst. Ali moral sem nazaj na Dunaj. Hotel sem študirati, vendar nisem. Nastanil sem se pri družini Löffler in …«Ja? Ivan, zakaj si se ustavil? Kaj ti je tokrat prešinilo možgane?»Ne bi ti rad pravil o bedi, ki vlada na Dunaju. Med bliščem palač se skrivajo grozote, lakota in skrajna beda. Ljudje nimajo jesti. Ne dobijo dela ali pa delajo za premalo plačila. Otroci so lačni. Iz njihovih oči sije senca neizbežne usodnosti. Mrke stavbe, brez sonca. Tema in dim iz tovarniških zgradb. Beda. Ni kraja lakoti, ga ni. Ali – nočem te strašiti. Vidim, da dobro živiš. Lepo si rejen in nisi videti lačen.«Ja, hvala, dragi Ivan. Tole mi bo prav prišlo, ko bom naslednjič srečal Nino in ob tem tuhtal, ali sem debel.Namrdnil sem se in Ivan je, pronicljiv, kot zna biti, to takoj opazil.»Niso te same kosti, to sem hotel reči.«»Že prav. Saj nisem užaljen.« Nasmehnil sem se, malo s težavo, a le. »Bil sem zaljubljen. Joj, kako sem bil zaljubljen. In kolikokrat.«Kar dvignil sem se na klopci. Opa, tole pa je zanimivo! »Že zelo mlad sem se prvič zaljubil, v Franjo Opekovo, pa v Heleno Pehani. Nato jih je bilo še več. Vse so bile lepe. Ljubil sem jih in jim pisal dolga pisma. Enkrat bi se skoro poročil, s Štefko Löfflerjevo.«Postal je in jaz sem čakal.»Zelo sem imel rad tudi Anico Lušinovo. Njej sem napisal ogromno pisem. Ah, tisti čudoviti dan, ko sem jo spoznal.«»In?« Nisem zdržal, hotel sem, da mi pove še kaj več. Kako je bilo osvajati v tistih časih? Tako težko kot danes? Meni ni šlo najbolje od rok, priznam, morda mi lahko on kaj svetuje?»Ah, nič. Kasneje sem se zaljubil v njeno sestro Minko.«Ti si pa od hudiča, sem pomislil. Kar tako, malo v eno malo v drugo? »Pravzaprav, hotel sem reči, da je srčna bol sol življenja. Dosti reči sem napisal pod vtisom tega. Zato sem takoj vedel, da tudi tebi leži na srcu nekaj podobnega. Prva ljubezen morda?«»No, ja.« Nisem hotel razlagati.»Meni je vedno pomagalo, da sem v roke vzel pero in pisal. Ljubezen je navdihnila premnogotere moje romane in črtice.«»Ne verjamem, da imam pisateljsko žilico,« sem rekel, »ne bi mi pomagalo, da bi pisal.«Ivan je skomignil. »Meni zagotovo je. Mnogo tega sem napisal. V črticah sem jih opisoval – ženske, ki sem jih ljubil. Mnoge sem preoblekel v svoje like.«Premolknil je. Nastala je tišina, a ne tista zoprna. Oba sva bila zatopljena, vsak v svoje misli, vsak v svoje ljubezni.Nazadnje je Ivan vstal.»Pojdiva naprej. Bodi dovolj o ljubezni, o tej sili življenja, ki nas vse žene naprej ali v pogubo. Srečna naj ti bo njena pot, mladenič, ali moje oči bi rade videle ljubljeno Ljubljano, kakršna je danes.«

50

»Prav. Z veseljem.«Tudi sam sem vstal. Dovolj časa sva sedela v senci cvetočega drevja, s pogledi uprtimi na del Ljubljane, s spomini na njegovo mladost in mojo sedanjost.Pot se je vila okrog majhnega hribčka. Ivanu sem želel pokazati Grad, a njegove oči so se nenadoma zopet zaiskrile.»Tam. V daljavi. Je to moj Rožnik?«Pogledal sem. Seveda je bil Rožnik, ki se je bočil v sončni svetlobi mladega dne. Zelo dobro sem ga poznal, saj me je pot praviloma vsak prvi maj vodila tja na kres.»Seveda. Rožnik je.«»Od tu je videti nespremenjen.« Ivan se je začudil. Tudi sam sem se, ko sem ugotovil, da je Rožnik res še vedno neokrnjen. Verjetno je tak že od Cankarjevih časov.»Tam živim.«Ivan se je razveselil kot majhen otrok. »Tam imam kamrico in v njej ustvarjam. Resda je tako tesna, da še najtišja misel ne more ven, ali Rožnik imam rad. Vidim rojstno Vrhniko in lahko si predstavljam Sveto Trojico in pesem svetega Pavla.«Hja, iz Ivana je vrelo navdušenje nad Rožnikom in nad njegovo rojstno vasjo. Pustil sem ga, naj uživa. Kot bi vedel, da ne bo več dolgo trajalo.

51

POLITIKA IN GRAJSKA JEČA

Komaj sva prišla okoli grička, se je Ivan ponovno ustavil, a to je naredil tako hitro, da me je skoraj spodneslo. Prijel me je za roko in me trdno držal. K sreči – tako vsaj pasti nisem mogel. Ampak, kaj neki je videl zdaj?! Saj vem, da je pretresen, toda tale pritisk okoli mojih zapestij je bil kar prehud, celo za lepo rejenega fanta, kot sem jaz (se še spomnite?).»Kaj sva … Grad je to, kajneda?«»Ja, jasno, da je Grad, kaj drugega pa leži na hribu sredi Ljubljane?« Pozabil sem, da bi bila lahko tudi na Šmarni gori ali na Golovcu ali pa še celo kje drugje, a od tam se Rožnik verjetno ne bi tako lepo videl.»Grad. Ljubljanski grad. Kraj moje grozote.«Ivan je bil spet tako bled, da nisem vedel, kako bi prišel do rešilca. Mobitela nisem imel, to že veste, brez njega pa sem bil mrzel kot ledena kocka v kokakoli. Kaj naj, kričim na pomoč?»O kakšni grozoti pa govoriš?«Sklenil sem, da bom tvegal in ga napadel. Morda bo tako hitreje prišel k sebi. Že velikokrat sem bral, da je človeku, ki je v šoku, dobro prisoliti klofuto, ampak tega si nisem upal, res ne. Ivanove oči so strmele naravnost v prenovljeno poslopje. Ko sem še sam zrl tja, sem videl prekrasen grad. Nič groznega ni bilo na njem. Le kaj je videl Ivan?»Tu sem bil zaprt, le nekaj let nazaj je bilo. Zapori so bili tu notri.«»Res? Tega nisem vedel. Odkar pomnim, se na Gradu nekaj dogaja. Nonstop ga prenavljajo, uveljavljajo neke novosti, kot je vzpenjača, pa tudi vlakec vozi sem gor, ampak da bi bili zapori, tega še nisem slišal.«»Zagotovo so. Zaprli so me semkaj, 23. avgusta leta 1914 je bilo. Še sodili mi niso, le zaprli so me in me pustili gniti do oktobra.«Nisem si upal vprašati, kako je, če si zaprt, a je Ivan kar sam nadaljeval svojo pripoved. Moje slutnje, da gre za hudo izkušnjo, so se potrdile.»Na tleh smo spali, na slamnicah. Vzglavja ni bilo, vse me je bolelo. Mnogo ljudi je bilo. Saj smo se časih pogovarjali in se smejali, ali moje srce ni bilo tukaj. Imel sem čas razmišljati o mnogočem. Tudi o očetu, ali on je umrl, medtem ko sem sam gnil tu, v ječah. Niso mi povedali. Brez mene so ga pokopali.«Zdelo se mi je, da se je Ivanu utrnila solza in spolzela po licu navzdol. A prav lahko da sem narobe videl, kajti Ivan je tako hitro potegnil z rokavom jopiča po obrazu, da nisem mogel zatrdno vedeti, če se mi ni to le dozdevalo. Takšen gospod, pa da bi jokal? Toda pomislil sem na to, kar je pripovedoval. Če je res, da mu niso povedali, da mu je umrl oče, je bilo to grozno.»Saj se nisva kdo ve kako dobro razumela, veš. Moj oče je bil krojač in bil je velik ljubitelj knjig. Ali takrat je obrtnike, take, kot je bil moj oče, povozil čas. V vasi je nekdo odprl pravo trgovino, suknje tam so bile mnogo cenejše. Moj oče je kot krojač propadel, in tudi kot oče. Nič več dosti se ni zanimal za nas ali za mater. Le za pijačo se je še menil. Tudi zapustil nas je. Odšel je v Bosno. Brez matere nikdar ne bi preživeli. Šele kasneje, po materini smrti, sva se spet zbližala.«

52

»A tako? Tega nisem vedel.«Vedel pa sem, da je bolje, da zamenjam temo o očetu, ki ga je očitno bolela.»Te lahko vprašam, zakaj so te zaprli? Si kaj takega ušpičil?«Kot bi mi vprašanje šele zdaj leglo na um, pa je bilo vendar kot na dlani, da moraš nekaj hudega storiti, da te zaprejo, sploh če so ga res kar tako, kot je rekel.»Ah, v politične vode sem se spravil. Kandidiral sem na volitvah, ali niso me izbrali. Raje so izbrali cerkveno stranko! Ali jaz sem hotel, da bi nam ne vladali Avstrijci in da bi se pisala slovenska in ne nemška beseda! Skupaj s pristaši smo si zamislili, da bi se združili Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari v eni enakopravni državi. Bliže smo si bili po krvi in po jeziku, čeravno po kulturi ne, ali lahko bi zaživeli skupaj. Tako sem imel predavanje, Slovenci in Jugoslovani, sem ga naslovil. Leta 1913 sem ga držal v Mestnem domu, ali oblasti ni bilo po volji. Zatorej so me zaprli.«A tako? Meni se je zdel to tako brezvezen razlog! Saj je imel vendar Ivan prav, pa še zgodovina je to pokazala! Na koncu smo se vendarle združili in postali Jugoslovani, kajne? Oh, Ivan, v kakšnih časih si živel!

53

GLASBA IZ ŠKATLICE

»Kako lepo se je izprehajati tu gori!« Ivan je žarel, čeprav je le malo prej doživel pravi šok ob pogledu na grad, v katerem je bil zaprt, zdaj pa ta kot mogočen kralj gleda na belo Ljubljano, ves spremenjen in polepšan.»Ali tudi mrakobno je,« je nadaljeval, »moja Ljubljana je lepša. Bolj zelena in čista. Manj prašna in ne tako hrupna.«No ja, to bo verjetno držalo, sem mu moral priznati. Še dobro, da sva na Gradu, Ivan bi verjetno že oglušel, če bi se znašel kje na Slovenski ali Dunajski ulici v hupanju avtomobilskih trobelj in ob gneči, ki je nastajala v središču mesta, sploh kadar so ga preplavili turisti. »Ojoj, kaj si se kanil ubiti? Napraviti samomor? Kaj ne veš, da to ni po volji nobene vere?« V hipu sva se ustavila. Ivan je spet postal bled. K sreči sem se tega že kar malo navadil. Vedno znova se je našlo kaj, kar ga je presenetilo ali šokiralo.»Bolje bi ti bilo popiti malo žganice, da ubiješ ljubezensko bol, ne pa dvigniti roke nase.« Ivan me je grdo gledal, medtem ko sem sam zmedeno pogledoval. Od kod mu ideja, da bi hotel narediti samomor? In kaj je žganica? Je hotel reči, naj se napijem? Pri mojih letih? Ja, seveda, to je pa res rešitev. Bravo, starodavni psihiater Ivan!Nato mi je kapnilo. Moj pogled se je ustavil na vrvici iPoda, ki sem ga imel zataknjenega za hlače, vrvico pa čez mikico. »Oh, ne. To je iPod, ne pa vrv za samomor. Poglej, kako je tenka. Kaj pa misliš, da bi si s tem lahko naredil?«»Aj- kaj?«Ivan je zmedeno strmel vame. Bil sem malce nesramen, vendar drugače nisem mogel. Potegnil sem malo napravico izpod majice in jo pokazal Ivanu.»Vidiš tole škatlico? Tu notri so komadi in skozi te vrvice jih poslušaš.«»Komadi?«Ah, seveda, revež še tega ni razumel!»Glasba, muzika, kapiraš? In jo vklopiš in poslušaš?«»Kot govoreči stroj?«»Ne, saj ne govori. Glasbo predvaja.«Nič mu ni bilo jasno, ubogemu revežu. Res je bil zmeden, jaz pa še naprej malce hudoben.»Boš poslušal?«»Bi, kakopak.«Hotel sem mu vtakniti slušalke v ušesa, pa se je kar upiral. »Ne bom tlačil vrvice v ušesa. Predrlo mi bo uho.«Tarnal je in tarnal, jaz pa sem vztrajal.»Bi rad slišal ali ne?« sem naposled vzrojil.»Bi.«Ni se več upiral. Namestil sem mu slušalke in prižgal iPod. Jasno, da sem ga imel na glas, ker si glasbo vedno pribijem.

54

Ivan je poskočil. Slušalke so se snele iz njegovih ušes in komaj sem jih ujel.»Av. To boli!«Zavzdihnil sem.»Bom zmanjšal jakost.«»Potem ne bo bolelo? Me ne bo ubilo?«»Ne, seveda ne. Jaz to poslušam vsak dan, pa vidiš, da sem še živ.«Zdaj sem nehal biti nesramen in res zmanjšal glasnost, tako da se je komaj kaj slišalo, ter mu spet vtaknil slušalke v ušesa.Tokrat ni odmaknil glave. Začudeno je poslušal in odkimaval z glavo.»Ti je všeč?« sem ga vprašal. »Nekam čudna glasba je to. Nenavaden ritem, čudne besede. Razbijanje. Ali zelo zanimivo, slišati glasbo iz takšne škatlice.«Ne vem, kaj je poslušal. Verjetno Gigi D'Augustino ali kaj podobnega. Ne preveč mirni komadi, bi rekel tudi jaz.Tako je Ivan spoznal novodobno tehniko. Ko je bilo najine dogodivščine konec, sem bil presenečen, kako hitro se je nečemu priučil. A o tem kasneje. Zgodilo se je še veliko. Tudi zelo neprijetnega. In to že čez slabe pol ure.

55

LETALA, VOJNA, NAPREDEK

Ivan je utihnil. Očitno se je povsem zatopil v lastne misli. Kdo ve, kaj se mu je podilo po glavi. Zagotovo ga je moral pogled na naš svet presenetiti, a revež ni videl praktično še ničesar. Razmišljal sem, kaj vse se je še spremenilo od njegovih časov. Pri teh zadevah, kot sem že povedal, ne blestim ravno, toda nekaj stvari sem le vedel. Recimo to, da imamo hladilnik, štedilnik, pomivalni stroj, pralni stroj, klimatske naprave. Šli smo na Luno, odvrgli dve atomski bombi na svet. Pobili na milijone židov in drugih ljudi v koncentracijskih taboriščih v drugi svetovni vojni. Imamo kinematografe, wellness-centre z ogromnimi bazenskimi kompleksi in s savnami. Imamo AIDS, ebolo, ptičjo in svinjsko gripo, a iztrebili smo gobavost, kolero, kugo (vsaj črno). Imamo računalniško podprto bančništvo in večino ostalih področij življenja, bivanja in dela. Če bi danes nekdo ukinil računalnike … morda svet sploh ne bi več obstajal, ker ne bi znal. Avtomobili so na elektroniko. Ukvarjamo se s toplimi gredami in z onesnaževanjem. Hodimo na dopust in iz enega konca sveta na drugega lahko prideš v enem samem dnevu!Nehal sem razmišljati. Toliko je tega! Svet se odvija z vratolomno hitrostjo že samo, odkar sem se rodil sam, kaj šele od časa Ivana Cankarja. Ta je dober, če sploh preživi v tem smradu, ki ga imamo.Kot bi vedel, o čem razmišljam, se je Ivan ozrl v nebo. Tam je pravkar svoje sledi puščalo letalo, eno od mnogih, ki vsak dan preletavajo Ljubljano zaradi bližnjega letališča in vse večje množice turistov, ki zahajajo tudi v našo prekrasno deželico.»Ta črta na nebu? Kaj je to? In … Joj, saj nekaj leti tam gori.«»Ja, avion leti. Veš, koliko jih leti po vsem svetu? Veš, da prideš iz Ljubljane na Dunaj v eni uri?«Saj vem, da sem bil spet malo nesramen, a kako naj nekomu, ki še nikoli ni videl letala, razložim, kaj je to?Zavzdihnil sem. »To je prometno sredstvo. V njem sedijo ljudje in se peljejo v druga mesta in države.«»Da, poznam letala. V vojni jih uporabljajo, tudi zdaj.«No, evo, zdaj me je pa šokiral. Ve za avione, pa se dela butca pred mano. In v kakšni vojni jih že uporabljajo?Aja, seveda, v 1. svetovni vojni! Če je Cankar prišel iz leta 1917, potem vojna še traja.»Doslej sem videl le eno, ali to je bilo počasno in hrupno, nič kaj podobno temu blisku, ki leti tu zgoraj.« Ivan je kot odmev odgovoril na moja vprašanja.»Veš, nekaj mesecev sem služil vojsko. V Judenburgu na zgornjem Štajerskem. Le dober mesec sem bil tam. Prešibak sem bil za vojaka, izpustili so me. Ali podobe trupel me preganjajo še danes.«Prav rad verjamem, Ivan. Če kaj, ne bi rad doživel vojne. Že tako je na našem svetu v današnjem času preveč vojn (a te so daleč od mojega varnega sveta!), umorov, nasilja, in jaz nisem tip za to. Sem preveč mehkužen, kot bi rekli nekateri, a kaj za to, tak pač sem in ravno zato sem z Ivanom lahko sočustvoval. Vojskovanje v računalniških igricah je vse kaj drugega – tam veš, da gre za igro. Če bi okoli mene švigale prave krogle, dvomim, da bi bil pogumen.

56

Spet sva prišla prav do Gradu. Tista poroka od prej se je že poslovila. Na pobočje so se valili novi avtomobili in kmalu bo naslednja poroka, a to me ni zanimalo. Z Ivanom sva postala ob pogledu na drugo stran Ljubljane, na Šiško, na Moste, na moje Fužine. Zavzdihnil sem, saj sem se nenadoma spet spomnil, zakaj sem sploh tu gori. A v tistem trenutku mi je nos preplavil zdaj že znani vonj po mešanici kadila, starinskosti, cerkvenih obredov. Naj vam ga poskusim razložiti, čeprav ni preprosto: počutim se tako, kot da bi se znašel v neki cerkvi, v kateri bi se dogajala kakšna njihova zadevščina, poleg tega bi prišli še jogiji in prižgali svoja kadila, nekje čisto blizu pa bi stala skladovnica zelo starih knjig, ki bi dišale po starosti, preperelosti. Vmes se meša še zadah po starih oblačilih, ki že leta dolgo visijo v omarah, zaščitena s tistimi groznimi kroglicami, ki smrdijo po sivki. Ne vem, če vam je zdaj kaj bolj jasno, a ta vonj, ki se pojavi, ko Ivan pride ali gre, je tako specifičen, da ga ne morem zamenjati z nobenim vonjem, kar sem jih kdaj začutil. In tako je, ko sem se ozrl, Ivan že izginil. Niti oblačka ni bilo za njim ali česarkoli, kar bi dalo vedeti, da je nekdo še pred milisekundo stal poleg mene. Spet sem bil sam.

57

SOBOTNA LJUBLJANA

Počasi sem se spustil proti zgornjemu postajališču vzpenjače. Karto sem imel, zato se mi je zdelo najpametneje, da jo tudi uporabim, čeprav bi se z Gradu rajši spustil peš. Imel sem polno glavo vtisov, ki mi jih je zapustil Ivan s svojim pripovedovanjem in doživljaji, pa tudi tuhtanja o tem, v kakšni kaši sem se znašel. Preplavil me je močan občutek osamelosti, ki se je mešal z osramočenostjo. Resda nisem vedel, kaj natančno se dogaja ali kaj je bil vzrok tega propadlega zmenka, pa me je vseeno obhajal občutek, da sem žrtev nekakšne spletke.Kar nekaj časa sem čakal, da se je vzpenjača, ki mi je pravkar speljala izpred nosu, vrnila nazaj s trumo starih, betežnih turistov, ki so se drli v italijanščini, kot bi bili sami in edini na svetu. Grdo sem jih pogledoval, a se zame še zmenili niso. Ob vožnji navzdol je bila vzpenjača skoraj prazna. Zelo hitro je prispela na cilj in izstopil sem. Na parkirišču pred Lutkovnim gledališčem sem obstal. Nisem vedel, kam naj obrnem svoj korak. Naj grem čez cesto in na avtobusno postajo, domov?Kasneje sem se spraševal, kaj me je vleklo k nasprotnemu od tega, kar sem nameraval. Bilo je že pozno. Skoraj je bil že čas kosila, a nekako se nisem mogel pripraviti do tega, da bi šel na avtobus, domov in v naročje prepirov, za katere sem vedel, da bodo spet sledili. Morda je bilo to ali pa kaj povsem drugega, toda noge so me kar same zanesle, najprej sicer čez cesto, potem pa na nasprotno stran, proti tržnici. Vedel sem, da je postajališče avtobusov tudi pri Nami, zakaj ne bi šel peš do tja? Morda bi se moja glava malo ohladila in pomirila. Na tržnici je vladala neznosna gneča. Očitno ob sobotah sem prihaja vsa Ljubljana. Stari, mladi, otroci, vseh se je trlo ob stojnicah. Branjevke so kričale in se borile za svoj delež prodaje, meni pa so se bleščale prve jagode, slastne in dišeče. Ostalo me ni ganilo. Solata, korenje, redkvice, peteršilj … Skratka – vse za zajce. Nato pa še tržnica rož, vsemogočih in bajno dišečih. Poznal sem le vrtnice in narcise, a vonj mi je božal nosnice in takoj mi je malo odleglo. Kar zapel in zaplesal bi. Ne morem verjeti, da sem še pred nekaj trenutki napol jokal, še prej sem zmedeno brodil po političnih in vojnih vodah, pred tem sem bil besen, osramočen … A življenje je vendarle lepo, če vsaj malo zmeniš za vse, kar ti ponuja.Vrgel sem si slušalke v ušesa in na ves glas navil iPod. Poplesaval sem še po tržnici zdravih, ekološko pridelanih živil, v kar pa nisem verjel. Meni so se vsa jabolka zdela enaka, pa naj so jih prodajali na tej ali na oni strani, kjer ni bilo označeno, da naj bi šlo za kakšne ekstra izdelke. A ljudi je tudi tu kar mrgolelo. Komaj sem se prebil skozi in pristal pri ribah. Prodajalne rib so sicer spodaj nekje (to sem vedel, ker me je mama vozila tja, ko sem bil otrok!), a smrdelo je tudi zunaj. Uf, neznosno! Prodajalke čajev s svojimi mešanicami niso mogle niti za silo prekriti neznosnih vonjav po ribah in rakih. Bljak.Hitro sem jo popihal proti mostu. Tam je isti prodajalec časopisov vztrajal že leta, nasproti njega pa pevka, ki je pela ruske komade, in dva, ki sta igrala na harmoniko. Tudi ta bend je bil tu, odkar pomnim, in ljudje so še vedno metali kovance v nastavljen klobuk. Kdo ve, ali bi tudi meni navrglo kaj keša, če bi malo zaplesal. Verjetno ne, najbrž bi me pri priči odvlekli v rejništvo.

58

Na mostu je bilo spet ogromno ljudi. Moral si se prebijati naprej s komolci, če si hotel odnesti cel nos. Tu je kar nekaj prodajalk ponujalo sveže pomladno cvetje, a ne vem, koliko uspeha so kaj imele. Nihče se ni ustavljal ob njih in nihče ni kupoval, vsaj kolikor sem jaz videl, seveda pa se lahko tudi motim. Skoraj sem že prišel čez most, ko se je vame zaletela starejša gospa. Ne le, da se ni opravičila, ampak se je začela tako dreti, da sem skoraj oglušel – verjetno so me tega rešile samo slušalke, dobrodošla barikada med njenimi kriki in mojimi bobniči. Kaj sem ji naredil, da tako tuli? Skomignil sem in odšel mimo nje, medtem ko se je ona še naprej drla, kot bi jo okradel. Še dobro, da za mano niso poslali policajev.Nato sem prišel do Prešernovega spomenika. In globoko zajel sapo.

59

GROZOVIT ŠOK

Nina in Maks!

Še dihati sem pozabil. Moje noge so postale popolnoma mehke, kot bi se v trenutku spremenile v stopljen sladoled. Oči sem upiral v neverjeten prizor, ki se je odvijal pred menoj.Ne upam si niti povedati, v kaj gledam. Tako zelo nerodno mi je. Tako zelo grozno se počutim. Pravkar sem magistriral, pravzaprav doktoriral na fakulteti za bebce. Kajti …Uf, kako je tole težko. Neverjetno, kako hudo mi je pri srcu. Neverjetno, ampak nisem vedel, da srce lahko tako zelo boli. Neverjetno, ampak tole se ne dogaja meni!Morda pa sem tudi sam postal popotnik v času, tako kot Ivan. Znašel sem se v paralelnem svetu, kjer so isti ljudje, a drugi dogodki. Morda bom srečal celo samega sebe?Vedel sem, da nič od tega ni res. Z obema nogama (in če bi jih imel sto, bi z vsemi stotimi) stojim na eni in edini zemljici, v enem in edinem času, v enaindvajsetem stoletju enega samega štetja, od vekomaj.Noge so bile še vedno prilepljene ob tla, oči v prizor, ki se je dogajal pred menoj oziroma zdajle že malce desno od mene.Verjetno je kljub vsemu že čas, da se moja usta zaprejo in da najdem dovolj poguma, da opišem to gnusno zadevo, ki jo opazujem. Vendar bom na hitro povedal, nato pa se skril globoko v črno Ljubljanico in živel pri podvodnem možu do konca svojih dni, z dragulji ali brez njih, je čisto vseeno.Pred menoj, se pravi, zdaj že malo bolj desno in že skoraj zunaj dosega mojih očesnih mišic, sta stala …Držeč se za roke …Šepetaje v ušesa …Najverjetneje ljubezenske stvari …Ki bi jih moral poslušati jaz, in ne …Maks!Maks in Nina!Pred menoj, na desni, že ju ne vidim več, a vem, da sta tam, vem, da sta zavila ob Ljubljanici, kjer je romantika še bolj romantična, zelenje še bolj zeleno, sladoledi še bolj sladoledasti.Nisem mogel verjeti ne sebi ne svojim očem ne svojim možganom, da je to, kar sem videl, resnično. Česa takega si ne bi predstavljal niti v najbolj krutih ali neumnih sanjah.Nina se zmeni z mano (recimo!). In s Tino (recimo!). In z Maksom (dejansko!)! Z Maksom se je zmenila nekje čisto drugje, čeprav še vedno v mestu, in on je tisti, s katerim je hotela biti, ne jaz. Tine ni bilo nikjer, kot bi sploh nikoli ne bila v igri – ali pa je bila in je še kako dobro vedela, za kaj gre, in sem (bom) izpadel še bolj bebast, kot sem že.A da mi moj najboljši kolega zakuha kaj takega!Pravzaprav mi ni. Še kako dobro sem vedel, da sem vedno pazil in se nisem izdal, niti pred njim niti pred kom drugim, da mi je Nina všeč in še več. Če sta torej skupaj, ni kriv Maks, ampak sem kriv sam.Vendar je kljub temu bolelo.

60

Nisem se mogel izogniti temu, da sem se kar tam, pred vsemi temi ljudmi, s slušalkami, ki so mi v ušesa nabijale neko hreščanje, zvil v klobčič. Mislil sem, da mi bo želodec odneslo iz trebuha, tako me je zvilo. Za bruhat, me razumete?.Kako je meni hudo!

61

PA ŠE EN ŠOK

Ne vem, kako sem se spravil na avtobus. Pravzaprav, če povem čisto po pravici, sem med grozljivo utrujeno in neskončno bolečo hojo ves čas pričakoval, da se bo nekje iz niča pojavil moj (zdaj že) prijatelj Ivan. Vedno je prihajal takrat, ko mi je bilo najtežje. Tokrat pa niti sledu o njem. Počutil sem se, kot bi me dvakrat pustili na cedilu. Najprej Maks, nato še on.Šele ko sem sedel na avtobusu, me je prešinilo, da bi jo lahko mahnil peš na Rožnik. Morda bi se tam utelesil ob meni, če je že bil tam doma.Toda v resnici mi je bilo jasno, da ne morem priklicati nekoga iz preteklosti le zato, ker bi jaz tako hotel. Od česa je to bilo odvisno, ne vem, a prav gotovo ne morem pričakovati pomoči, kadar bi želel. Čeprav … zelo bi mi prišel prav pogovor, kakršenkoli. Ivan je vedno vsaj preusmeril moje misli, če mi že ni svetoval, kaj naj naredim. Saj tega sploh ni mogel, nikoli mu nisem povedal, kaj me teži, kaj se mi dogaja … Kdo ve, bo še kdaj prišel. Je šlo le za igro mojih bolnih možganov?Utrujeno sem sedel ob oknu avtobusa in strmel v prazno. Bus se je spet ustavil pri Lutkovnem gledališču in horda babnic z vrečkami se je usula vanj. Prav vse so grdo strmele vame, ker jim nisem odstopil sedeža, toda meni je bilo vseeno. Ne vprašajte me, kako sem prišel domov in kdaj. Ko sem prijel za kljuko našega stanovanja, me je obšlo, da me čaka še en spopad. Zagotovo sem zamudil tudi kosilo in spet bo huda ura.Stopil sem v predsobo, počasi, zaskrbljeno, pričakujoč najhujše. Tišina. Globoka tišina. Dokler iz najine sobe ni priskakljala Anči.»Ni ju doma. Sta šla ven, na sprehod,« je začivkala, kot bi priletela naravnost s Twitterja.»Na sprehod? Ob …?« Pogledal sem na stensko uro. Bila je že dve!»Kaj pa kosilo?«»Ga ni. Mami sploh ni kuhala. Oba se tako grdo držita. Mami je rekla, naj si kar sendvič naredim, tebe pa da itak ni, pa se kar sam znajdi.«Halo? Je to možno? Kaj takšnega se ni še nikoli zgodilo! Da kdaj ni bilo večerje, to že, a da med vikendom ne bi bilo kosila?Postal sem jezen. Kaj se pa gresta, starca butasta? A jaz naj bom pa lačen, kaj? Spet?Kot bi me slišala, sta prav ta trenutek stopila skozi vrata. Udrte oči. Utrujene. Oče je bil, kot bi videl duha, mama majčkeno bolje, za mušji prdec.»Kaj se dogaja?«Pozabil sem, da bi me moralo čakati kosilo. Nekaj se dogaja in to je bolj pomembno od kosila. Kakšna žemlja se bo že našla, če ne drugje, pa v skrinji ali pa v trgovini. Bom že skočil ponjo, samo naj hudiča že povesta: je kdo umrl? Bo kdo umrl? Bo konec sveta? »Bo res najbolje, da vama poveva.«Mama je oddrsala proti kuhinji. Oče za njo, midva z Anči pa sva tudi kot dva polita cucka odcapljala tja in sedla za mizo.»Verjetno bom ostal brez službe. Kriza je. Vsepovsod. Recesija. Ni dela. Preveč zaposlenih.«»Zagotovo?«

62

Vprašal sem, da bi se zamotil. Če sta to novico povedala tako zaskrbljeno, je jasno, da gre za hudo zadevščino. To bi pomenilo … Malo sem pomislil. Ena plača manj, denarja manj …»Ne, ne še. V ponedeljek bomo izvedeli, kaj se bo dejansko zgodilo,« je odvrnil oče.»Ja, no, kaj pa potem delata paniko? Saj mogoče pa ne bo nič hudega,« sem bleknil, ne da bi pomislil, da jima morda delam krivico. Najbrž se ne sekirata kar tako, ker bi jima bilo to všeč, res pa je, da starši včasih komplicirajo tam, kjer ne bi bilo treba, in vnaprej, ne da bi vedeli, ali se bo to, kar tako skrbno načrtujejo ali česar se tako zelo bojijo, sploh kdaj zgodilo.Niti sam nisem bil nič boljši. Očitno to ni samo v krvi staršev, pač pa vseh nas, in je močnejše od tega, da bi lahko samo zamahnili z roko in rekli: Kar bo, pa bo. Ko bo.

63

BEG PRED SOOČENJEM?

»Če se bomo samo žrli, kako bo, če se to res zgodi, bomo ponoreli.« Mama je nevede povzela moje razmišljanje, nato pa nenadoma zamahnila s krpo po mizi, kot bi zelo odločno hotela prepoditi vse naše strahove. Vsi trije smo jo pričakujoče pogledali.»Kaj ko bi jutri kam šli? Kar nekam, kamorkoli? Na izlet, na sprehod, v gore, na morje. Vseeno, samo da bomo daleč proč od tu, od sivine, betona, zatohlosti.«Nisem mogel reči ne, vsaj ne po vsem tem, kar sta povedala. Čeprav že nekaj časa nisem hodil z njimi naokoli, me je zdaj ta zamisel kar vsrkala vase. Tudi sam sem po vsem doživetem to še kako potreboval!Razmišljal sem (ne smejte se, včasih se to zgodi tudi meni, ja, tudi jaz kdaj zaženem svoj procesor za kakšno resno, skoraj odraslo stvar!). V vsem življenju se mi ni zgodilo toliko kot to zadnje leto osnovne šole. Vedenje, da se ta faza šolanja izteka. Neskončni testi, pogovori o poklicu, o vpisu v srednjo šolo, o prihodnosti. Strahovi o tem, ali mi bo sploh uspelo, da bi prišel tja, kamor bi rad. Skrbi o ocenah – bodo dovolj dobre? Razmišljanje o tem, koliko se sploh še splača učiti. Naveličanost. Po vsem tem pa še srečanje s preminulim slovenskim pisateljem, česar si še vedno ne znam razložiti. In ne pozabimo na Nino, zdaj pa še na Maksa! Pred seboj sem še vedno videl prizor: roka v roki, Nina in Maks. Ninini zaljubljeni pogledi. Maksovi tudi (no, tole sem si resda izmislil, tega nisem mogel videti, saj tako blizu mene le nista bila, a z malo domišljije je to nujno spadalo k njunemu vročemu dotikanju!).»Se strinjam.« Nasmehnil sem se mami in očetu. Če že ne morem razveseliti sebe, naj poskusim razvedriti vsaj njiju. Res, kdo ve, kaj nas čaka v bližnji prihodnosti. O tem nisem hotel razmišljati in podobno kot mama sem si tudi sam želel vsaj nekaj brezskrbno preživetih uric, ki bi me spomnile na to, da je življenje lahko tudi preprosto, brez skrbi, brez čudnih pripetljajev, brez udarcev, ki jih neusmiljena usoda tako radodarno deli po mojem hrbtu.»Potem je zmenjeno,« je ponovila mama. Ne bom razlagal, da smo vsi mižali pred tem, da bomo zapravljali denar, ki ga morda ne bi smeli. Itak se bomo morda še prekmalu morali soočiti s tem, bodimo malo brez skrbi. Prav imaš, mama!Anči je bila, jasno, čisto po otroško vesela, oče pa je gledal malo izpod čela – a kljub temu smo si res privoščili prekrasen nedeljski dan v čudoviti pomladi. Do ponedeljka zjutraj sem vse misli odrival na stran. Mobitel sem samo pogledal (jasno, da je ves prepir, ki sva ga imela z mamo, šel v pozabo, moja trma pa ravno tako), videl, da imam neskončno veliko klicev od prijateljev, tudi od Maksa, a se nisem odzval nikomur, kar je bilo resnično osupljivo zame. Kaj takšnega se ne bi moglo zgoditi v nobeni izmed mojih mor. Ne gledati mobitela? Ne odgovarjati na klice? Ne meniti se prijatelje?A to še ni bilo vse. Niti za računalnik se nisem spravil. Brigal me je Facebook, brigal messenger. Zavestno se nisem hotel ukvarjati z ničimer in nisem hotel vedeti ničesar o komerkoli. Morda sem si zatiskal oči, ker mi je bilo jasno, da bi ob omembi česa znanega (berite Nine, Maksa …) postal zagrenjen, slabe volje, živčen, nestrpen in predvsem neskončno otožen in depresiven. Bolečina je bila še vedno tu. Vztrajala je nekje globoko v

64

meni, kar naj ne bilo nič kaj moško, a to me ni rešilo niti potolažilo. Povem vam, da te stvari zelo zelo bolijo in da bi moral biti kamen, da ne bi občutil jeze, obžalovanja, žalosti, nemira. Mešanica vsega je bila v meni. Malo enega, malo drugega, nato tretjega, a vseskozi je bilo prisotno. Jaz pa sem se veselo smejal, metal kamenje v reko, podil ptice kot petleten froc, ščipal Anči za lička in se pogovarjal z očetom in mamo. Kot bi bil lutka. Prav mogoče sta isto čutila tudi starša. Le Anči je bila tako iskrena in ljubka! Ona še ni vedela, kako lahko boli, tudi če ti kamen ne prileti v koleno. A tudi ona je v življenju ne bo odnesla brez takih izkušenj. Nenadoma sem vedel. Vsi doživljamo takšne in drugačne preizkušnje. Včasih si zatisnemo oči, a težave ne odidejo. Tu so in nas čakajo, dokler se z njimi ne soočimo in jih rešimo. Butnejo nas ali pa nas držijo v trdnem objemu. In včasih se razrešijo na čisto drugačen način, kot pričakujemo ali želimo.Ponedeljkovo jutro se je vse bolj bližalo.

65

PONEDELJEK

Kaj bi dal, da bi se lahko izognil temu ponedeljku!Že tako ali tako sem zelo slabo in zelo malo spal. Premetaval sem se po postelji in se na koncu že ustrašil, da bom zbudil Anči, kar ne bi bilo ravno najbolje. Proti jutru se mi je le uspelo toliko umiriti, da sem zaspal, a vem, da sem sanjal grozljive sanje. Vse me je preganjalo in se podilo za mano, jaz pa nisem mogel steči dovolj hitro, da bi prikaznim lahko pobegnil.Iz mor sem planil zmeden, prepoten in prestrašen. Zavedal sem se, da je ponedeljek, da je jutro in da nimam niti enega samega izgovora, s katerim bi se izognil neizogibnemu. Lahko bi se sicer delal, da mi je slabo, da sem zbolel – ali pa bi zalival in se sprehajal nekje po mestu pod svobodnim soncem, kjer me nihče ne bi pogrešal. A za ponedeljkom bi prišel torek in nato sreda. Slej ko prej se bom moral soočiti z dejstvi, da moram v šolo in pogledati Nini v oči. In tudi Maksu. Temu še težje. Ne vem, če ga bom sploh lahko pogledal, ne da bi ga takoj ne mahnil na gobec. Nesramni, lažnivi tip, ki se dela, da je moj prijatelj, v resnici pa hodi z mojo punco!Ups, Simon, čas je, da se ustaviš. Nina ni tvoja punca in Maksu se niti sanja ne, kako si zatrapan vanjo. To so dejstva. A dejstvo je tudi, da se je Nina zmenila z mano na Gradu, pa je ni bilo. Ni bilo niti Tine in ne Maksa, ki bi tam ravno tako morala biti. Ne, ker sta bila Nina in Maks lepo skupaj, z roko v roki, objeta, zaljubljena. Le s težavo sem se splazil iz vlažne postelje (od mojega potu, da je stvar jasna!). K sreči ni bilo nobenega več doma, saj v svoji živčnosti ne bi prenesel mirnega pogovora s komerkoli. Vem, da bi Anči postrigel tiste njene kite, na očeta bi se zadrl, mamo bi grdo gledal … Tako pa sem se lahko vsemu temu izognil. Mama in oče sta že davno odšla v službo in prepričan sem bil, da oče ni imel nič kaj manj živčnega jutra kot jaz. »Bom obdržal službo? Bomo še delali ali ne? Bomo propadli?« Samo predvideval sem, da se je moral spraševati nekaj podobnega, a se mi je zdelo, da je to kar dovolj hudo. Tu ni šlo za to, da bi bil prizadet samo oče in bi se jaz lahko nasmehnil in rekel: Ja, oči, tak je lajf. Ne, tu bi bili na slabšem mi vsi, in to ni bilo dobro. Zelo počasi sem se urejal danes. Saj vem, zavlačeval sem, vendar je bila takšna tudi moja taktika. Hotel sem priti v zadnjem trenutku, samo sekundico prej, preden bi bil zapisan in bi dobil neopravičeno uro. Nisem hotel srečati nikogar, se soočiti z nikomer, pogledati nikogar. Zdelo se mi je, da vsi vedo, kaj se dogaja, in bi se mi vsi smejali, pa ne za hrbtom, kar v obraz, in še s prstom bi kazali name.Zato sem raje vlačil cunje nase kot v počasnem posnetku, si kakšnih deset minut umival zobe, se enkrat za spremembo počesal pa se potem razkuštral nazaj, ker nisem prenesel pogleda na polizane lase. Ura pa – kot da se sploh ne bi premikala. Še vedno sem bil prezgoden in še vedno je bilo časa več kot dovolj. Prižgal sem radio (iz znanega razloga je računalnik ostajal kar lepo varno izklopljen in mi niti na misel ni prišlo, da bi pritisnil na ON). Pozdravili so me veseli, prisrčni, nasmejani glasovi voditeljev in voditeljic. Skoraj bi bruhal. Samo še narejene prijaznosti mi je manjkalo! Takoj sem izklopil radio in se zastrmel skozi okno s pogledom, ki ni znal obstati, ampak je begal vsepovsod. Dom za ostarele, drugi bloki, balkoni, stanovanja.

66

Otroška igrala, smeh majhnih otročajev (ki se očitno še veselijo, da odhajajo v šolo ali v vrtec). Ptiči, ki so preveč glasni. Lajanje, še bolj glasno. Skoraj sem podivjal. Res sem bil živčen, a najbolj zato, ker me je bilo strah. Strah pred neznanim, ki me je čakalo. Niti sanjalo se mi ni, kako bo vse skupaj izpadlo. Kaj naj rečem in komu? Naj Nino kar naravnost vprašam, kje je bila oziroma zakaj se ni prikazala? Me bo prva ogovorila sama? Ji bo nerodno, ker vem, kaj mi je naredila? Naj se delam, kot da ni bilo nič?Hja, saj vem. Obremenjujem se s stvarmi, ki se še sploh niso zgodile in se morda niti ne bodo. Toda nekaj je gotovo. Zakorakati moram naravnost v ta svoj strah. Že samo s tem ga bo pol manj. Menda.

67

ŠE NAPREJ STRAH

In sem šel.Minuto pred osmo sem zdivjal iz stanovanja, zaklenil za seboj in kot ponorel stekel do dvigala. Skoraj sem se obesil na gumb, kar seveda ni pomagalo, da bi se dvigalo primajalo kaj prej. Ne, še dlje sem ga čakal, saj je nekaj nadstropij višje neka ženska stala med odprtimi vrati in klepetala in klepetala z nekom. To vem, ker sem slišal glasove, in druge možnosti za to, da dvigalo ni prišlo, itak ni bilo.Zdaj mi je taktika popolnoma uspela. Bil sem še malo več kot pozen, a je pomagalo, da se mi res ni bilo treba soočiti z nikomer, vsaj ne pred šolo. Tudi znotraj je bilo že vse prazno in tiho. Vsi so bili že v razredih, saj se je pouk začel – pogled na uro – pred tremi minutami. To je pomenilo, da sem zamudil, a če povem po pravici, mi je bilo tokrat vseeno, tudi če dobim neopravičeno uro. Saj sem v zadnjem razredu in me to sploh ne prizadene več.V razred sem kljub temu vstopil kot kriminalec. Počutil sem se, kot bi kaj zagrešil. Verjetno sem bil tak zato, ker zamujanje ni v moji naravi, kar je verjetno posledica tega, da živim tako blizu šole. Če bi se vozil, bi bila zgodba morda drugačna, tako pa sem bil vedno prezgoden.»Oh, zamudili smo?«Smola, da sem pozabil, da imamo prvo uro matematiko. Če je kje kakšna bolj zoprna zver od te ženske, si dam odrezat roko. Res zna zbadati tam, kjer za to ni nobene potrebe, in poleg tega je zlobna. Res zlobna. Odkriva skrivnosti, ki jih ne bi smela, njej pa je vseeno, če se skoraj zjočeš pred njo in pred razredom in če te je potem še pol leta sram.»Zaspali, kajne? Saj se ti vidi. Lahko bi si vsaj obraz umil, da ne bi vsi videli, kako poležan si.«Grrr! Ostal sem tiho, a komaj.Šel sem do svojega sedeža v predzadnji vrsti, medtem ko je Nina sedela pred menoj. Nisem mogel videti njenega izraza, zato sem se počutil še bolj nelagodno.»Pa kje si ti?« je od nekje siknil Kiks.Krula (tako pravimo temu prijaznemu bitju, ki nas uči matematičnih modrosti) je svoj pogled pri priči naciljala nanj, zato je utihnil. K sreči nam je razdelila nekakšne mini teste preverjanja znanja, zato je bil ves razred tiho. Tudi sam sem uspel za nekaj minut uspešno pozabiti na vse skupaj, tudi na oči v klopi pred mojo, ki so bile uprte ... kam? V podobo Maksovega obraza?Posvetil sem se enačbam, ki sem jih razumel le napol, a tokrat so mi prišle prav, da me odvrnejo od tega, kar prihaja. Vedel sem, da bo še isti trenutek, ko bo zazvonilo, konec miru.Nisem se zmotil.»Si ti sploh normalen?« Kiks je napadel takoj. Zvonec še odzvonil ni, ko je že stal pri meni in se dobesedno drl name. »Dva dni sem te klical, ti pa nič! Kot da ne bi obstajal! Zvonilo je v prazno ali pa si bil nedosegljiv. Nisi bil niti na MSN-ju niti na FB. A me malo zezaš? Ne veš, da sem te rabil?«

68

»Kaj ni bilo tretjega za košarko?« sem naveličano rekel. Za kaj drugega pa bi me lahko potreboval, lepo vas prosim? Kiks je še večja lenoba kot jaz in gotovo me ni mislil povabiti na izlet na Triglav.»Ti se kar norčuj. Matr, si zoprn! Se sploh ne da pogovarjati s tabo!«»Boš že preživel.« Skomignil sem z rameni in pospravil v nahrbtnik učbenik matematike in kemični svinčnik. Kako naj mu povem, da imam tokrat probleme, ki jih ne želim deliti?? In da naj me raje pusti čisto pri miru??

69

VSE JE ČUDNO

»Ja, v redu. Vidim, da sem odveč. Te bom pustil. Kot bananin olupek na cesti, samo nisem se še odločil, če bom stopil nate ali ne. Aja, ne, ne bom, da si ne bom noge zlomil.«»Ja ja.« Prepozno sem se spomnil, da bi mi Kiks, nič kriv in čisto prijateljski, prišel prav pri mojem skrivanju pred … Nino. In Maksom.Kiks jo je že popihal. Sam sem moral po hodnikih. Priznam, da so se mi tresle noge. Pričakoval sem, da se bo Nina vsak čas začela smejati na moj račun, a je ni bilo nikjer za menoj.Bil pa je Maks.»Ej, stari, kje se ti skrivaš? Kaj vam tudi doma ne dela več telefon? Sem te klical in v nedeljo sem se še celo spravil na avtobus in prišel k tebi na dom, zvonil kot kreten na tvojih vratih, da je soseda mislila, da se mi je utrgalo. Tebe pa nikjer. Si šel med menihe? Ali si ugotovil, da si nuna?«Režal se je, kot da se ne bi nič zgodilo. V meni je vrelo. Stiskal sem ustnice, a ostal sem tiho in čakal, kaj bo sledilo. Lagal bi, če bi rekel, da nisem bil prestrašen. Imel sem zelo slab občutek, da se bo vsak čas zgodilo nekaj, karkoli, in da bo to nadvse strašno. Maks se je sklonil čisto k meni. Vztrepetal sem. Zdaj pa bo.»Nujno ti moram nekaj povedati. Ne boš verjel, kaj se mi je zgodilo. Samo … Ne bi ti rad pravil tukaj, pred vsemi. Daj, a se dobiva po pouku? Res nujno!«Nisem ne pokimal ne odkimal. Razlog ni bil ta, da bi bil tako omahljiv ali da ne bi vedel, ne. Šlo je za to, da sem otrpnil. A zdaj mi bo govoril o svojih ljubezenskih podvigih? Mi bo nazorno razlagal, kako je tlačil jezik Nini v usta? Kaj res misli, da sem tako neumen, da bom to poslušal??Še enkrat sem se moral opomniti, da Maks nima pojma o tem, da sem jaz v Nino.Zavzdihnil sem. Kaj pa to, da je bil zmenjen z mano na Gradu, a ga ni bilo? Zakaj ne govori o tem?Maks ni počakal, da bi kaj bolj konkretno odgovoril na njegovo prošnjo. Zanj je bilo samoumevno, da sva zmenjena, in se je lepo pobral po svoje, oziroma bolje rečeno, v svoj razred.Jaz pa sem bil do konca šolskega dne totalno na trnih. Kiks sploh ni več hotel govoriti z menoj, Nina – in Tina – pa itak ne. Pravzaprav se mi je zdelo, da se me izogiba. Vedno je takoj zapustila razred in prišla zadnja v naslednjega. Jaz pa, kot da sem zrak?Vedel sem, da bi moral sam ukrepati. Iti do nje in jo naravnost vprašati, kaj se gre, zakaj se dela norca iz mene.Toda – nisem zmogel. Očitno je Nina igrala prav na karto moje zadrege.Tako sva se do konca pouka šla igrice, za katere sva vedela le midva. Priznam, da sem se počutil približno tako kot avtomat, ki sicer deluje, a brez vsakršnih čustev. Odzival sem se samodejno, le v sebi sem besnel, ker sem tak kreten, da se ne postavim zase in sem kar lepo tiho.Pogledoval sem tudi proti Tini. Nekajkrat me je čudno pogledala nazaj, da sploh nisem vedel, kaj naj si mislim. Kaj se dogaja? Zakaj se vsi obnašajo tako čudno?

70

Mislil sem, da bom prišel v šolo in se mi bo Nina režala ali me zafrkavala, ne pa da se obnaša, kot da sem zrak, ki ga ne more dihati. Zadnjo uro sem zbiral pogum. Nič, zadosti je tega sranja. Šel bom in jo vprašal, kje hudiča je bila. Na koncu sem si premislil. Mogoče sem jaz kaj zamešal – kot že velikokrat. Spet mi je prišlo na misel, da morda sploh nismo bili zmenjeni za minulo soboto in da bi me Maks ravno zato rad dobil – da bi me vprašal, zakaj se dobimo to soboto. Resnica pa je bila, da tega nisem verjel.Vse je bilo tako zelo čudno.

71

RAZKRITJE

Iz šole sem se vlekel, kot bi šel na srednjeveško morišče. Tako so se morale počutiti čarovnice, ko so vedele, da jih bodo skurili na kresu.Nina je že davno izginila. Še s tistimi svojimi oboževalkami se ni hehetala naokoli, zato so te stale kot kure brez glave. Sam pri sebi sem se zarežal: takole je, če se prepustiš, da te nekdo vodi. Ja, Nina je res znala biti privlačna, osupljivo lepa, gonilna sila ženskega dela razreda (razen tistih treh, kar pa sem že povedal).Maks me je dohitel nekje na sredini poti od šole do doma. No, pa sem že mislil, da sem mu lepo ušel!»S tabo se res nekaj dogaja! A se nisva zmenila, da me počakaš, ko končaš?«Ha, nič takega nisem rekel! Maks, kaj nisi videl, da ti nisem pokimal? Nisi opazil, da te pravzaprav sploh nočem videti ali govoriti s teboj?Pred seboj sem videl samo dva obraza, pa še ta dva sta bila pripeta skupaj. Nina in Maks, jasno. Jaz pa kot bebec nekje pod Prešernom in njegovo muzo, ki se mi smejeta v glavo!»Ah, daj, saj veš. Krula me je zmozgala. Poln kufr imam že te šole. Komaj čakam, da je bo enkrat konec. Potem pa, saj veš, počitnice!«OMG, kaj spet blebetam! Res, kot bi imel svojega dedka pred seboj, ali še bolje, kakšnega otročiča iz vrtca. Saj bi sam sebe kresnil po glavi, pa bi potem verjetno izpadel še bolj čudno. Že tako sem bil dovolj kretenski, kar mi je Maks izvrstno pokazal s svojim začudenjem.»Si zdrav? Imaš angino? Ker govoriš res malo čudno pa bolj skozi nos. Se tako slabo počutiš? A te zato ni bilo na spregled? Ja, že vem! Ves hripav si bil, pa nisi hotel, da te vprašam, če ravno mutiraš, ne?«Maks je govoril kot navit. Sploh se ni ustavil, jaz pa sem ga tudi kar pustil, da govori. Tako je čas lepo mineval, jaz pa sem vneto razmišljal, kaj naj mu sploh rečem.»Tole, stari, res, tole moraš slišati. Kaj vse jaz nisem doživel! Pridi, greva tja na gugalnice, da naju ne bo kdo poslušal.«Maks me je vlekel proti zadnjemu delu našega bloka, na igrišče.Sedla sva na gugalnice, kot sva to počela, ko sva bila še majhna. Jaz sem se tresel, Maks pa se je režal kot ponorel.»Ej, sploh si ne morem pomagati. Tole presega vse meje moje domišljije. Veš, kaj je bilo v soboto?«Grrrrr!»Poklicala me je Nina. Rekla je, da je zmenjena s tabo v mestu, ker si ji rekel, da potrebuješ pomoč pri nekem referatu. Ali da ga delata skupaj, kaj pa vem, nekaj je blebetala o tem. Haha! Ne, tole je res smešno!«Aha, Nina je rekla Maksu, da jaz rabim pomoč pri referatu? Meni pa, da jo ona potrebuje? Moje zanimanje je nehote raslo.»Potem pa je rekla, da si ti rekel, da bi bilo fino, če bi lahko prišel še jaz. Samo da kliče ona, ker se je tebi pokvaril mobitel. Veš, da sem verjel, zakaj ne bi? Pa še celo dalo se mi je iti v mesto, ker so bili doma vsi tako tečni kot muhe. Oče je kar naprej težil, naj se učim, zato sem se prav rad skidal stran. Potem pa pridem v mesto, pred Namo, kjer smo

72

bili mi trije zmenjeni, da bi šli v Tivoli ali kam, in pride samo Nina. Tebe nikjer. Jaz gledam, se čudim, Nina pa, kot bi bilo vse normalno. Vprašam jaz: Ja, kje pa je Simon? A že spet zamuja ali kaj? Pa Nina reče: Ah, ne, si je premislil.«Samo poslušal sem in se rahlo guncal.»Ti povem, neumen kot sem, da se mi pripelje šele po desetih urah, sem ji kar verjel. Potem pa greva po Čopovi dol in jaz spet vprašam: Ti, a nisi rekla, da greva v Tivoli? In Nina reče: Ja, ne, saj ni Simona, da bi delali referat. Ja, kaj, a ti ni fino, če si sam z mano? Pobuljil sem in nič mi ni bilo jasno. Potem pa, poslušaj to, stari, ona mene prime za roko, malo zatem me pa že kar objame! Haloooo? Si lahko to predstavljaš?«Ne, nisem si mogel, sem pa to videl!»Saj če ne bi bila ravno Nina, bi mi bilo še fino, ampak ta debilna krava? Sori, saj vem, da je tvoja sošolka, ampak vseeno je ne prenesem!«

73

KAKŠNO OLAJŠANJE!

Še dobro, da sem sedel na gugalnici. Zvilo me je. Popolnoma. Tako sem se režal, da sem komaj dihal.Maks me je gledal najprej začudeno, nato pomilovalno, potem pa se je spačil.»No ja, saj če se meni smeješ …«Joj, Maks, če bi ti vedel! Ampak ne boš, nekaj časa že še ne, vsaj toliko, dokler ne bomo varno iz osnovne šole, ali pa ti bom morda povedal, ko bova že oba dedka in se bova sprehajala vsak s svojimi vnučki in obujala spomine. Tako sem se odločil. Svojo skrivnostno zaljubljenost sem hotel zadržati zase, pa čeprav se je pravkar občutno ohladila.Nina se je obesila na Maksa?! Sploh ni bila Tina tista, ki naj bi bila vanj? Po moje se Tini o vsem skupaj še sanja ne, jaz pa sem bil le pretveza in še to le zato, ker sem bil pač Maksov prijatelj in je tako na eleganten način z izgovorom prišla do njega.Kakšno presenečenje! Kakšen razplet!Kako se je vse razvilo popolnoma drugače od tistega, kar sem pričakoval ali česar sem se ves vikend bal!»Noro smešno mi je. Sploh ne morem nehati.«Še naprej sem se smejal. To pa je olajšanje!V smeh sem potegnil tudi Maksa.»Ja, saj je res smešno. Moral bi videti mojo šokirano faco. Saj sploh nisem vedel, kaj naj naredim, ko sem začutil njeno potno dlan v svoji. A veš, kako mi je bilo nerodno! Vsi tisti ljudje tam, gneča za ponoret, ona se pa nekaj stiska k meni! Saj mogoče je res luštna, ampak zame ni, pa še možganov nima na pravem mestu. Ti povem, naše punce jo prekašajo za tisočkrat. Nobenega brezzveznega hihitanja niti izsiljevanja: Ti, če ne boš z mano, pa nisi več moja prijateljica. To vidim samo v vašem razredu, nikjer drugje. Pravi revež si, da moraš to prenašati.«»Eh, kaj, vsak čas bo bolje. Saj je samo še dober mesec in potem nikoli več.« Končno sem se uspel zresniti. Tole Maksovo mnenje o Nini mi je bilo malo mimo. Jaz sem videl samo to, da je lepa in simpatična, Maks pa jo vidi kot čustveno izsiljevalko svojih kolegic, kar je, če dobro premislim, pravzaprav res. »Imaš prav. Mogoče pa bova potem v istem razredu.« Sem vam povedal, da se je tudi Maks vpisal na gimnazijo Šiška? Ima namreč čisto blizu do nje, pa še jaz sem tukaj …»To bi bilo kul, ja.«»Pa brez Nine.«»Ja, khm, nisi mi še povedal, kaj je bilo potem. Mislim, ko si se spomnil, da te drži za roko.«Skoraj sem pozabil vprašati, kako se je razpletlo. Sodeč po Nininem obnašanju to dopoldne se mi je že malo svitalo, kaj bo dejal Maks.»Ah, kaj, sem ji povedal, da nisem njena igrača. Saj sem bil obziren, ne skrbi. In tudi drugemu kot tebi ne bom šel tega govorit, zato le glej, da ne boš vsem naokoli sčvekal,

74

kako me je Nina osvajala. Kakšen point bi bil v tem, da bi jo spravil v blamažo? Mogoče pa je punca zbirala pogum že nekaj mesecev?«»Ampak se ti pa fino zdi, da te je osvajala, kaj?«Nisem se mogel zadržati, da ga ne bi malo zbodel. Ker … kaj bi dal, da bi bil sam na njegovem mestu! Jaz sem zaljubljen vanjo, jaz je že ne bi zavrnil. Punce, ki ti kar sama skoči v naročje? Lepa? Prekrasna?»Bi se mi, če bi mi bila všeč, ampak kot sem že rekel: ni moj tip. Niti slučajno. Bi mi bilo nerodno, da bi se z njo dobival, sori.«No ja, če bi mene osvajala kakšna, do katere mi ne bi bilo, bi se počutil enako. Srcu pač ne moreš ukazovati, kajne?

75

ZANIMIV OBISK

»No, zdaj pa grem domov. Sem že pozen. Mama bo spet skakala, kje hodim.«Ja, to sem lahko razumel. Z Maksom sva se spravila z gugalnic. Jaz sem zavil proti svojemu bloku, Maks pa se je odpravil na avtobusno postajo.Še sem gledal za njegovo izginjajočo postavo in majal z glavo nad pravkar pojasnjenimi skrivnostmi, zaradi katerih sem se žrl cel vikend. Res, včasih so zgodbe nekaj popolnoma drugega, kot so videti na prvi pogled. Zdaj šele sem v to tudi verjel, prej sem bil glede takih besed kar precej skeptičen.Nato se je v moje nosnice zalezel vonj. Saj veste, kateri, kajne?Pogledal sem okoli sebe, zmeden, saj Ivan ni imel navade prihajati, kadar sem razrešil kakšne probleme, ampak vedno le takrat, kadar sem vanje šele zašel.Nisem se dolgo ukvarjal s tem vprašanjem, kajti Ivan je s svojimi neverjetnimi brki, starinsko obleko in z melanholičnimi očmi že stal poleg mene.»Tukaj živiš?«Gledal je proti številnim balkonom. Verjamem, da je bil prizor za nekoga iz preteklosti neverjeten.Pomislil sem. Bilo je še zgodaj, komaj pol enih. Preden bo Anči doma, bo ura pol štirih ali več, kajti ob ponedeljkih je bila zelo delavna punca. Mama in oče bosta doma še precej kasneje. Nisem okleval.»Greš pogledat naše stanovanje? Te zanima?«Oči so se mu kar zasvetile. V par sekundah sem odklenil vhodna vrata bloka in znašla sva se pred dvigalom.»Tu notri naj bi šel? Kaj je to?«»To je dvigalo, a ne? Da ti ni treba hoditi po stopnicah?«»Prostor, ki potuje? Ne, mislim, da ne bi šel. Ne upam si.«»Ampak človek, jaz živim v devetem nadstropju. Misliš, da bom šel peš? Si nor?«Vendar sem šel. Ivana nikakor nisem mogel pregovoriti, da bi se peljal z dvigalom. Enostavno mu ni bilo jasno, kako stvar deluje, in zelo ga je bilo strah.Preden sva totalno prepotena in zasopla skoraj po vseh štirih prilezla do mojega nadstropja, sem ga že neštetokrat preklel. In sebe tudi, če sem pošten, ker sem se sploh spravil v tako godljo. Kako bo šele sprejel vse ostale stvari, če že dvigala ne more?In res. Začudenju ni bilo kraja.»Tako ogromen prostor? In samo štirje živite tukaj? Pa toliko prostorov? Ko sem bil sam otrok, smo vsi spali v eni sami sobi! – Kuhinja? Vse te reči? Mi smo imeli samo ognjišče, na katerem smo kuhali. V dimu smo bili. Pozimi je bilo lepo toplo, poleti pa nič kaj prijetno.«Ivan je kar stal. Pred hladilnikom, kuhinjsko ploščo. Od mikrovalovne pečice je kar odskočil. Zavzdihnil sem, a mu nisem mogel zameriti. Opomnil sem se, da je vmes preteklo mnogo let, mnogo vode, mnogo odkritij. Še moje starše preseneča hiter napredek. Najprej računalnik, nato so že DVD-ji, LCD-ji, iPodi, spominske kartice, USB-ključki … Še njim sem komaj uspel kakšno stvar razložiti in jih naučiti, kako se uporablja. Kako ravnati s

76

kablom, ki z mobitela prenese slike na računalnik? Kakšna umetnost! Mama mi vedno prepusti te zadeve, jaz pa pričakujem, da bo Ivan bolje prenesel vso stvar? Čudno, da je sploh še živ!Obhod stanovanja pa še ni bil končan. Kljub nelagodju je Ivan vseeno stopical po prostorih, vsakič znova pred čim obstal in zavzdihnil, tlesknil z jezikom ali celo zavpil. Od presenečenja, od strahu, od nerazumevanja.Balkon? »Semkaj ne bo stopila moja noga. Poglej, kako sva visoko! Kaj se ne bojiš, da bi padel dol in se raztreščil?«Ne, dragi Ivan, še pomislim ne na to.

77

OGLEDOVANJE

In nato kopalnica. Tu sva šele stala! Pipe je sicer že poznal, ampak to, da iz njih vedno priteče topla voda, pa nikjer ni peči, ki bi jo pogrela, mu ni šlo v račun. In angleško stranišče! Kako razložiti nekomu, da se tvoj drek s pritiskom na gumb odplakne tja nekam v cevi in v Ljubljanico? Pa neskončne kreme, lončki, spreji … No, saj še sam nisem vedel, kaj vse tu mama skriva, pa zdaj tudi že Anči. Ivan je odpiral tube in jih vohal, eno za drugo.»Daj, dovolj imaš. Tako pač živimo.« Postal sem nestrpen. K sreči je Ivan to dobro začutil in mi sledil iz kopalnice. Ustavila sva se v dnevni sobi. Ivan se je (jasno!) postavil pred knjižno omaro.»Koliko knjig! Kako lepo! In vse to so slovenske besede? Toliko pisateljev imamo?«»No ja, niso ravno vsi slovenski avtorji, jih je pa tudi veliko, ja. Ostali pa so prevodi. Veliko imamo priročnikov, kuharic.«Ivanu se je roka kar sama stegnila proti knjigam. Že sem se prestrašil, da se bo zatopil v branje in pozabil na čas, takrat pa je stopil korak nazaj in molče sedel na kavč. Videti je bil utrujen. Nisem vedel, kaj bi rekel. Nato sem se spomnil, kaj bi ga lahko vprašal, kajti tišina je postajala mučna. Ivan je o nečem globoko premišljeval – vedel sem, da mu moram misli speljati drugam.»In ti? O čem najraje pišeš? Se morda spomniš prve zgodbe, knjige, ki si jo napisal?«Ha, zadel sem. Ivan ni ostal brez besed. Prav nasprotno, zelo se je razgovoril.»Veš, pravil sem ti že, kako sem začel pesniti. Moja prva objavljena pesem, to je bilo davnega leta 1892, je bila v časopisu s podobami za slovensko mladost, Vrtec se mu je reklo. Pesem sem naslovil Pes, mačke in miši, ali nisem se predstavil kot Ivan Cankar, temveč kot Prepiračev. Tedaj sem se pogosto posluževal drugih imen, da bi se zakril. Tako me je bilo najti kot Ivana Gradarja, pa Evstahija, Antona Kramarja, Ivana Mota … Še veliko drugih sem uporabljal. Bil sem študent, ali pisal sem za katoliške liste.«In zato si se skrival. Hm, saj ni slaba ideja, malo zakriješ svojo identiteto, pa te nihče ne najde. To delamo tudi danes. Že na FB so Pike Polonice in podobno.»Torej, pesmi. Napisal in izdal sem celo zbirko njih, posvečenih ljubezni. Naslov je knjiga imela Erotika. Izdal jo je Bamberg marca 1899, ali denar sem dobil že prej. Sem ga potreboval, veš, za materin pogreb. Toda naslov ni ustrezal cerkvenim krogom. Presvetli škof Anton Bonaventura Jeglič je menil, da so pesmi preveč moderne. Kupili in zažgali so vse kopije. Pozneje mu je bilo žal. Zbirka je kasneje še enkrat izšla. Za nikakršne pokvarjene pesmi ni šlo. In to sem tudi dokazal.«Hm, vedno lepše. Česa vsega še ne bom izvedel o tvojem življenju! Zbirka pesmi z naslovom Erotika, to bi še danes dvignilo vsaj nekaj prahu, v preteklosti, ko je imela cerkev – kot smo se učili – v družbi velik vpliv, pa je tak naslov gotovo pomenil višek predrznosti.Ivan je najbrž slutil, o čem razmišljam.»Res niso bile grde pesmi, veš. Bral sem jih svoji materi, pohvalila jih je. Da so dobre, je rekla.«»Verjamem ti.« Želel sem ga potolažiti, tako skrušen je bil videti.

78

»Saj kmalu zatem sem nehal pesniti. Pisal sem raje novele, romane, povesti, drame. Mnogo svojega življenja sem orisal v vseh teh knjigah. Opisoval sem svoje ljubezni. In krivico. Predvsem to. Krivica me je prizadela. Revščina in na drugi strani bogastvo, ki se ni delilo. Koliko krivice se godi na tem ljubem svetu! Oh, kaj bi ti pravil, ti si lepo rejen, v lepem stanovanju živiš, slovenske besede govoriš, knjige bereš in v slovenske šole hodiš.«Aja? Kaj misliš, če imam vse to, da zato ne doživljam krivic? Kar dvignilo me je.»Ni vse tako lepo, kot se tebi zdi. Ja, imam dovolj hrane. Ja, lahko hodim v šolo (čeprav raje ne bi – moje neizrečene misli). Ja, govorim slovensko (čeprav jo nonstop mešam z angleščino, pa tudi z neko mešanico hrvaščine in srbščine). A krivica obstaja še vedno! Moj oče se bori za službo, veš to? Vse so pokradli, oblast! Politika je pokvarjena, delavci nimajo dovolj denarja za preživetje, revščina še vedno obstaja …«Postal sem utrujen od vseh teh besed.

79

ŠE NEKAJ BESED O KNJIGAH

»Torej se nič ni izpremenilo?«Ivan se je začudeno zravnal na kavču. »Mislil bi si, da veliko lepše živite. Brez krivic, brez revščine, z boljšo politiko.«»Kolikor jaz spremljam televizijo, dnevnike, novice, se venomer nekaj dogaja. Kakšne afere. Propadajo podjetja, ki so bila včasih zelo uspešna. Nekateri ljudje so gromozansko bogati, drugi so revni. Tudi nam ne bo lahko, če oče ostane brez službe.«»Televizijo si rekel?«Ivan je kar prešel na drugo temo. Ustrezalo mi je. O krivicah bi lahko govoril do konca življenja, pa ne vem, če bi rešil svet. Če je še danes tako, kot je bilo v Cankarjevih časih …»Tale zadeva tu na omarici. Vidiš?«Pomignil sem proti našemu ogromnemu LCD-televizorju.»Saj sem se res že spraševal, kaj to je.«Nasmehnil sem se. Ha, še zdaj ne veš, kaj je!Vzel sem pilota in vklopil televizor. Ivan je trznil in se prestrašil. Takoj sem ugasnil. Bal sem se. Res sem se bal, da Ivan tega ne bo preživel. Niti dvigala ni. »V tej plošči so novice, so filmi in je glasba. Premikajoče se slike.«»Tako kot tista glasba iz škatlice?«Ivan je mislil na iPod, ki sem mu ga dal poslušati na Gradu.»Nekako tako, ja, le da so notri slike, ki se premikajo, in glas.«»Nekaj tega sem opazil. Ali prav zdaj me ne zanima. Preveč je zame novega za en dan.«»Potem se raje vrniva nazaj k tebi. Kaj si še napisal? Katero tvoje delo ti je najljubše?«»Hm. Naj malo pomislim. Da, Na Klancu je roman, ki mi je zelo pri srcu. Posvečen je moji materi in upam, da sem ji s to knjigo nekako poplačal za vse, kar je storila za nas otroke. Popisal sem njeno življenje. Mogoče pa sem se skušal poravnati s svojo vestjo, ki noče pozabiti, da sem bil marsikdaj neusmiljen in sebičen do nje.«»Ah, daj, tega ne verjamem. Vsi kdaj pa kdaj užalimo svojo mamo, pa ne delamo takega cirkusa iz tega.«»Cirkusa? Ne, ni to. Ampak ti si iz drugega časa, ti tega ne zmoreš dognati.«No, saj sem že navajen, da me starejši ljudje ne poslušajo, ker mislijo, da itak nič ne vem, sploh pa – da bi jim jaz solil pamet? Mulc, kakršen sem? Nisem se hotel kregati z Ivanom, naj ima svoje mnenje, jaz imam pa svoje.»Napisal sem še precej. V črticah Moje življenje sem veliko popisoval, kako smo živeli, kaj sem preživljal. Pa spet o krivicah. Napisal sem dramo Za narodov blagor, povest Hlapec Jernej in njegova pravica, dramo Kralj na Betajnovi. Ko sem živel na Dunaju, sem videl neznosne razmere, v katerih živijo bolni otroci, in tako je nastal roman Hiša Marije Pomočnice. Da, veliko pišem, resnično veliko. Moram se preživeti s pisanjem, to je moja pot. Tudi zdaj pišem. Črtice.«Spomnil sem se še nečesa in sem kar butnil.»Enkrat si rekel, da si imel s tistim županom Tavčarjem nekaj …« Umolknil sem.

80

»Oh, tisto. Malo sem si knjige izposojal, pa mnogotere ne vrnil. Ali – saj jih je imel dovolj, kaj bi to.«A, to je bilo! Ni čudno, da ga Ivan Tavčar ni nič kaj rad videl. Ivan, moram ti priznati, da si prav posebna pojava, a moje mnenje nasploh je, da si faca. Če si se v tistih časih preživljal s pisanjem, ko se danes moja mama s tem ne more, si že moral veliko in predvsem dobro pisati. Uf, še nečesa sem se zdajle spomnil!»Ti, Ivan, še eno napravo imamo, ki pa bi tebi prišla zelo prav. Vidiš tole? To je računalnik in nanj lahko pišeš. Ni ti treba pisati na roko, kar tipkaš črke, kot je bilo včasih na pisalnem stroju, in sproti popravljaš, ko se zmotiš.«»Resnično? Tole bi me znalo zanimati. Takšna reč bi mi res koristila.«»Ni težko. Poglej.«Peljal sem ga k računalniku in mu na hitro pokazal, kako na ekranu nastaja besedilo. Strmel je in bil popolnoma zatopljen v črke, ki so poplesovale pred nama. Toda očitno sem ga zelo zmedel z vsemi našimi novotarijami. Le za sekundico sem ga pustil samega za računalnikom in odbrzel na stranišče, ko pa sem se vrnil, ga ni bilo nikjer več.Spet je izginil in za seboj pustil skrivnostni vonj. A ko sem se ozrl na zaslon, sem v praznem dokumentu zagledal nekaj sveže natipkanih besed. Natančneje – le tri besede. Je bilo to Ivanovo slovo?

81

NEKO OBDOBJE SE JE KONČALO …

Minil je dan, dva, trije. Teden, dva, trije.Ivan se od tistega dne, od tistih besed, ni več pojavil. Z BOGOM, SIMON je takrat pisalo. Je hotel povedati, da ne bo prišel nikoli več? Da mi je pomagal dovolj in povedal dovolj?Zdaj je že začetek avgusta. Še dan, pa gremo na dopust. Končno!Vem, da se vam vse tole bere kot nekakšna pravljica. Le v njih se lahko zadeve razpletajo tako lahkotno in na lep način, kajne?Pa ni bilo ravno tako. Pri srcu me je še vedno špikalo vsakič, ko sem pogledal Nino. Razlika je bila le ta, da sem jo začel gledati malo drugače, z novimi očmi, bi lahko rekel. Vse bolj sem opažal, s kakšno lahkoto se Nina norčuje iz drugih ljudi in kako je v resnici trapasta. Kljub temu, priznam, mi je bila še vedno všeč, le da sem zdaj upal, da jo bom lahko počasi pozabil in da bo v moje življenje vstopila druga punca, taka, ki bo za spremembo zacopana vame. Nina nikoli ni izvedela, kako zaljubljen sem bil (sem še … malo) vanjo. Izvedel ni niti Maks. Sam nisem Nine nikoli vprašal, zakaj se je zmenila z menoj in zakaj me je pravzaprav izigrala. Tudi Nina je o vsem tem molčala. Kot da se nikoli ne bi zgodilo.Šola se je končala. Vsi smo se več ali manj uspešno vpisali v srednje šole. Razšli se bomo vsak na svojo stran, tako ali drugače. Z Maksom bova morda pristala skupaj, končno! Kiks, ki je, kot sem že povedal, še bolj len kot jaz, je pristal na natakarski šoli (kar je smešno, kaj naj bi s počasnim natakarjem). Nina se je vpisala na srednjo kozmetično šolo. Oče takrat ni izgubil službe, vendar strah pred tem ostaja. Nič ni gotovo, vsak hip se lahko vse zaključi in bomo morali iskati nove rešitve. Toda zaenkrat živimo, kakor se pač najbolje da. Kot pravi moja slavna mama: Bomo že. Prav ima.Kar se tiče mojega nenadnega in nenavadnega prijatelja, Ivana Cankarja, mi je to, da sem ga spoznal, prišlo zelo prav. Lahko se pohvalim s čisto petico pri slovenščini. Njegovo delo in življenje smo namreč res jemali. Prebrati smo morali delo Moje življenje in ob vsaki črtici mi je spomin plul po obdobjih, ko sva bila skupaj in ko sem vse to slišal od njega. Zdaj sem še bolje spoznal, v kakšnih razmerah je pravzaprav živel in kaj se mu je dogajalo. Nekaj del sem prebral še naknadno (in prostovoljno!) – in še jih bom. Priznam, da mi nekatera sploh niso bila všeč. Ivanov stil je včasih nekoliko preveč pesimističen, a pomislil sem, da je vsa ta dela že napisal, ko sem ga videval. Nič mojega optimizma mu ne bi pomagalo, dela bi ostala ista. Začudeno sem tudi spoznal, da je umrl 11. decembra 1918, torej le leto in pol zatem, ko je prihajal v današnji čas. Izvedel sem celo to, da se je z Rožnika odselil le nekaj mesecev po najini skupni dogodivščini! Umrl je v Cukrarni, to je propadla stavba v središču Ljubljane. Sem jo šel pogledat, ampak res komaj še stoji. Škoda, tam so živeli in ustvarjali mnogi: Dragotin Kette (se ga spominjate – Ivanov prijatelj?), Josip Murn. Še prej pa je bila tam tovarna. Mnogo sem razmišljal o tem, zakaj in kako se mi je vse to sploh lahko zgodilo. Verjemite mi, logičnega odgovora ni. Mi je pa kar malce žal, da se je vsa zadeva tako nepričakovano zaključila. Če bi vedel, da ga ne bom več videl, bi ga vprašal še mnogo stvari, na katere

82

takrat nisem pomislil. Vendar sem imel dovolj težav s samim seboj in mi je bil nek čudak takrat kar malo odveč. Zdaj bi bilo drugače, a kaj, ko ni več duha ne sluha o njem. Včasih sem že razmišljal, če niso bile vse le sanje, toda bile so prežive in vem, res vem, da to ni mogla biti le domišljija.A sem pa tja me je vseeno spreletelo. Simon, to se ne dogaja, kajne? To ni moglo biti res, kajne? Sanjal si, zdaj pa se slepiš, kajne?A nato, ta dan, tik pred odhodom na dopust, sem bil zvečer (kot vsak večer!) spet na Facebooku. A tokrat sem ostrmel.

83

… A SE ŠE ZA HIP VRNILO

Pred mojimi očmi se je pojavilo tole:

 Simon Vrtačnik

Welcome to Facebook, Simon.Imaš 1 prošnja za prijateljstvo .1 prošnja za prijateljstvo Poveži se s prijatelji

Simon Vrtačnik

Prejeli ste prošnjo za prijateljstvo.

Cankar IvanDodaj na seznam ... Pošlji sporočilo

Vabila 1 prošnja za prijateljstvo

Ivan Cankar? Prošnja za prijateljstvo? Kdo me zafrkava?! Nihče ne ve, kaj se mi je zgodilo, nihče! Zdaj pa je na Facebooku neki Ivan Cankar in me hoče za prijatelja! In slika? Res je bil on! Pa še kako je bil on! A ta slika kraljuje v vseh njegovih knjigah, povsod na internetu …Malo sem pobrskal. Nobenega prijatelja še ni imel, ta model. Pa sem kliknil. In ga potrdil za prijatelja.In odšel na dopust, kjer sem bil brez računalnika. V daljni Afriki, sredi Tunizije, kjer sem jahal kamele in se vozil z džipi, nisem mislil na Ivana. No, skoraj ne. Malo sem čakal, da pridemo domov in da skočim za računalnik.

84

Točno to sem tudi storil.

85

Čakalo me je naslednje:

Pošlji sporočilo osebi CankarDregni osebo CankarOseba Cankar je nova na Facebooku:Predlagaj osebo Cankar svojim prijateljemCankar - napredek:   

Osebni podatkiDatum rojstva:

10. maj

Prijatelji

1 prijatelj Prikaži vse

Simon VrtačnikOdstrani iz prijateljevDeli z ostalimi

86

Cankar Ivan

Nedavne aktivnosti

Cankar in Simon Vrtačnik sta sedaj prijatelja. · Komentiraj · Všeč mi je Ni mi všečVšeč ti je.

Ja, super. Zdaj sva prijatelja. In?

A glavno presenečenje je šele prišlo na vrsto.

Welcome to Facebook, Simon.

Pozdravljen, Simon. Niso bile le sanje. Preberi si Podobe iz sanj. Morda v kateri od zgodb najdeš tudi naju.

Iskreno Tvoj Ivan Cankar

Prebral sem knjigo. Že njen naslov je pomenljiv! V zgodbi V poletnem soncu sem našel nekaj, kar bi lahko opisovalo njega in njegovo potovanje skozi čas. Na koncu zgodbe omenja tudi dve črni vrani. Sva to midva? Zgodba je nastala leta 1917.

Naključje?

87

Iz te knjige sem izbral odlomek, ki bi ga rad delil z vami. To pa zato, ker prvi odstavek zgodbe Zaklenjena kamrica natančno opiše tisto, kar mislim tudi sam in kar bom tudi naredil. Pospravil spomine v kamrico in jo odklenil, ko bom to sam želel ali potreboval. Kajti nekatere stvari vsak obdrži le zase.

Takole piše:

Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmerom s seboj in ga ne posodi nikomur. Gostu odpre gosposko izbo, prijatelju klet, popotniku svisli; te kamrice pa še bratu ne. Tudi sam prestopi njen prag le ob največjih praznikih, ob urah usodnega spoznanja, najvišjega veselja, najgloblje žalosti in v predsmrtnem strahu. Vanjo spravi, kar je kdaj od srca ljubil.

88

PA ŠE ČISTO ZA KONEC

Enkrat sem že povedal, kako me je navdušil briljanten šov v eni izmed oddaj A s ti tud not padu, kjer sta Jure Zrnec in Lado Bizovičar pela na melodijo Bohemian Rhapsody skupine The Queen pesem, ki sta jo naslovila Skodelica kave.No, besedilo je napisal Janez Dirnbek (član skupine Mi2), jaz pa vam ga tule podarjam. Poskusite si ga zapeti na to melodijo. Saj vem, ne bo isto, kot če bi to videli, a vendar. Če bi mogel, bi vam posnetek prilepil semkaj, da bi pritisnili na gumb in to videli. Žal to še ne gre. Morda pa bom lahko kdaj koga obiskoval v prihodnosti, kjer bo to že nekaj samoumevnega, kdo ve.

Skodelica kave(Jernej Dirnbek po predlogi Ivana Cankarja)

Mati:Je to življenje? Al je le matranje?Od zore do mrakatrdo delam za vbogajme,moj ljubi sin pa lenari po cele dni.Pisal bi knjige, živel kot gospod,ob tem pa malo jedel, malo pil, malo dremal, v sobi gnil,da pa bi prijel za motiko, se ne zgodi, zgodi.

Ivan:Mati, utrujen sem,ves dan za mizo ždim, strašen išias trpim.Mati, potrebujem kaj,kar bi zbudilo me bolj kot vaš čaj.Mati, uuu, ne bo ideje prave,če ta trenutek mi ne priskrbite,kakor veste, kakor znate …, skodelice kave.

Mati:Ivan, odrasti že,še hrušk ni več doma, pa bi naj po kavo šla?Primi se dela, nehaj blebetat!Nikol ne boš pisatelj, Ivan, ne ga srat!

Ivan: Mati, uuu, kave si želim,prinesite jo brž, preden znorim …

Mati: Kje naj dobim kave, Ivan, kaj ti je?

89

Ivan: Znajdite se! Znajdite! Zdaj gre za prihodnost!Za narodov blagor, za pravice, za ponos!Mati: Bog pomagaj! Ivan: Bog pomagaj! Mati: Bog pomagaj! Ivan: Bog pomagaj! Bog pomagal vam ne bo!Mati: O ljubi bo-o-o-o-og! Kakšno pohujšanje v dolini Šentflorjanski!Ivan: Sram me vas je, kako ste zahojeni,z blatnimi škornji prihajate po mé!Mati: A tako! A tako! Si me zatajil?Ivan: Odhajam! Zdaj! Ne bo me več domov!Ivan: Pustite me! Mati: Kar pojdi! Ne zadržujem te!Ivan: Pustite me! Mati: Kar pojdi! Ivan:Pustite me! Mati: No, pojdi že! Ivan: Pustite me! Mati: No, zgini že! Ivan: Pusti me, ah,ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne, ne!Mati moja, mati moja, veste, kaj vam bom dejal:nikamor ne grem in z vami bom ostal za zmeraj, za zmeraj, za zmer!

Mati: Zdaj udaril si tam, kjer me najbolj boli,da bi zate skrbela naj vse svoje dni!O, Ivan, ne trpinči me, Ivan!Koj ti prinesem to kavo, pa če jo rodim!

Ivan:Ne se trudit, mati, bom popil svoj čaj,sem si že premislil,sploh pa več ne maram kave zdaj.

KONEC

90

ČE NIMATE RADI KONCEV ALI BI RADI IZVEDELI ŠE NEKAJ O TEM, ZAKAJ JE TA KNJIGA SPLOH NASTALA, VAM TOKRAT PRVIČ PONUJAM TUDI ODGOVOR NA TOVRSTNA VPRAŠANJA

Ob pisanju te knjige sem neskončno uživala, čeprav je bil moj namen osvetliti izmed enega največjih slovenskih pisateljev, kar naj bi bila po mnenju nekaterih dolgočasna tema. A ko sem pisatelja odkrivala plast za plastjo, brala njegove črtice, drame, povesti, romane, sem bila vedno znova pozitivno presenečena. Ali sem dosegla svoj namen, ki je bil, da pisatelja mladim predstavim kot nekoga, ki je za slovenski narod naredil precej in še več, ne vem, to prepuščam mnenju vsakega posameznika; zase lahko rečem, da mi je ob pisanju Cankar postal še bližji.Odločila pa sem se, da tokrat prvič razkrijem nekaj vzrokov, ki so me sploh navedli k pisanju tovrstne knjige, in da povem tudi nekaj o naključjih, ki so se mi dogajala pred pisanjem, vmes in tudi po njem. Mama me je vse življenje prepričevala, da naj bi Ivan Cankar in moj dedek bila bratranca. V tem prepričanju sem rasla, a ko sem se tokrat odločila, da bom napisala to knjigo, sem dejstva začela preverjati. G. Peter Hawlina iz Slovenskega rodoslovnega društva mi je rad priskočil na pomoč. Ob odkrivanju vseh rodov, tako mojega, kot Cankarjevega, sem odkrila, da to dejstvo ne drži. Žal, saj sem si hotela privoščiti nekoliko več pisateljske svobode in si lastiti nekaj njegove nadarjenosti. Kljub temu pa imam v lasti vsaj nekaj njegovega – njegovo originalno sliko. Očitno je nastalo več kopij te slike, a eno od njih je imel moj stric in jo nosil skozi čase druge svetovne vojne vedno s seboj. Kasneje jo je podaril svoji sestri (moji mami), ona pa jo je izročila meni. Morda je tudi zaradi te slike moja ideja o knjigi rasla in knjiga je začela nastajati. Na to, kako bi bilo, če bi neka slavna osebnost prišla v naš čas, me je napeljal en sam stavek, prebran v Delu, na informacijski strani, nekega zelo davnega dne. Na to sem popolnoma pozabila, nekoč pa je le spet prišlo na dan.Je bilo naključje, da se je to zgodilo natanko takrat, ko sem bila stara točno toliko, kot je bil star Ivan Cankar, ko je umrl, namreč 42 let in sedem mesecev? Ne bi vedela, a takšnih naključij je bilo še nekaj:Glavni junakinji je ime Nina, toda tega, da je Ivan napisal roman z naslovom Nina, ki sem ga kasneje tudi prebrala, takrat nisem vedela. Ko sem obiskala spominsko hišo Ivana Cankarja na Vrhniki, sem med slikami opazila sliko Francke Opekove (kar je priimek mojega dedka!), a nisem se mogla pripraviti, da bi gospoda, ki je meni in mojemu možu predaval o Ivanu, njegovem življenju in zgodovini nasploh, vprašala, kdo to je. Vendar pa sem kasneje uspela po telefonu govoriti z gospo Marijo Iskrenovič, ki mi je prijazno razložila marsikaj. Sama je kot velika poznavalka Ivana ogromno storila za ohranjanje njegovega spomina, kar počne še danes. Je naključje, da na Facebooku ni bilo zadetka z imenom in priimkom mojega glavnega junaka, ko pa je vendar čisto običajno slovensko ime?

91

Knjigo sem zaključila na dan, ko smo imeli obletnico valete. Obletnica je bila v gostilni Čad, pod Rožnikom, kjer je nekaj časa živel in pisal Ivan Cankar. Sprehodila sem se skozi Tivoli do gostilne, vendar kakšno naključje!Isti dan me je poklical tudi založnik nekaterih mojih drugih knjig in me vprašal, kdaj bi lahko dokončala nek roman. A do tega dne me ves čas pisanja te knjige ni niti poklical. Naključje?

Knjiga je napisana. Meni je všeč in upam, da bo všeč še marsikomu in da bo kdo skoznjo spoznal to, kar sem spoznala sama – namreč, da je beseda Ivana Cankarja lepa in da je slovenske besede treba ceniti. Morda bolj, kot to počnemo. In morda bi morali brati malo več, kot beremo. Kar sicer ne velja za vse in na splošno, a knjige bi ob vseh novodobnih iznajdbah vendarle morale najti več časa v našem urniku. Kajti knjige niso le sprostitev, so tudi učiteljice, ki ti pridejo v roke natanko takrat, ko to potrebuješ. Preverjeno!

92