Nekdanja palača deželnih stanov na Novem trgu št, 3 v Ljubljani, sedež Slovenske akademije znanosti in

umetnosti v Ljubljani

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI iN UMETNOSTI

Oris in prikaz njenega nastanka in delovanja

v jubilejnem petdesetem letu Janez Menart

Ljubljana ' 1988

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI

1938-1988

O r i s in p r i k a z n j e n e g a n a s t a n k a in d e l o v a n j a v j u b i l e j n e m p e t d e s e t e m le tu

Jubilej

Slovenska akademija znanosti in umetnosti praznuje letos petdeseto obletnico svojega obstoja in dela. Po stoletnih željah, občasnih poskusih in večletnih končnih prizadevanjih vse sloven-ske javnosti je bila pravno veljavno ustanovljena leta 1938; uredba o njeni ustanovitvi je bila izdana 11. avgusta in uradno pot r jena 31. istega meseca z objavo v »Službenih novinah«; prvi člani so bili v Akademi jo imenovani 7. oktobra , prva glavna skupščina sklicana za 12. november in prvi predsednik izvoljen 4. j anuar ja 1939. Ustanovl jena je bila akademija kot »osrednja , najvišja in najpopolnejša znanstvena in umetniška u s t a n o v a . . . kulture slo-venskega naroda«, kot je tedaj pisala slovenska javnost; vendar pa si je morala nadeti le ime »Akademi ja znanosti in umetnosti v Ljubljani«, ne pa tudi »slovenska«, kaj t i v tistih letih smo Slovenci veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in sloven-ščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika. To ustanovno ime je še danes vklesano na spominski plošči v veži upravne stavbe današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti , ki si je sedanji naziv smela nadeti šele po osvo-boditvi.

Leto 1938 pa lahko obvel ja kot ustanovno leto Akademi je le po najstrožji formalni presoji , le teda j , ko za priznanje n jenega nastanka zahtevamo formalno ustanovitev in gmotno vzdrževanje s strani te ali one države. Če pa o stvari razmišljamo bolj v duhu znanosti in umetnosti , pa lahko z vso tehtnos t jo ugotovimo, da je sedanja Akademi ja le končna preobrazbena podoba Acade-miae operosorum, prve akademi je na slovenskih tleh; akademije , ki je nastala že pred tristo leti in ki predstavlja najs tare jšo znanstveno akademi jo na današnjem ozemlju vseh slovanskih, pa tudi mnogih drugih narodov. Nespametno bi se bilo odreči tako častitljivi tradiciji samo zato, ker Academia operosorum ni nastopala kot poudar j eno slovenska ustanova, temveč kot »kranj-ska«, zato, ker ni nosila državnega pečata, temveč je delovala

kot znanstveno društvo, in zato, ker je uporabl jala latinščino. Tudi mnoge druge akademije , ki so pozneje postale narodne predstavnice, niso bile ne nacionalne (na primer angleška »Royal Society«), ali niso bile državne (na primer leta 1582 ustanovljena florentinska »Academia della Crusca« in n jene poznejše sestre); in vse so kot znanstveni jezik uporabl ja le latinščino, vsaj v tistih začetnih časih. Leta 1635 nastala »Francoska akademija« je bila zaradi svoje nacionalne naravnanosti pravzaprav izjema. Za akademijo take vrste na Slovenskem seveda ni bilo niti osnovnih pogojev. Pravzaprav je glede na tedanje razmere pravi čudež že to, da je v takem skromnem okolju sploh nastala družba učenja-kov, ki so se načrtno ukvarjali z znanost jo raznih vrst, in kaže na tisto kulturno nu jo našega ljudstva, ki mu je pri njegovem samospoznavanju, samozavedanju in zgodovinskem vztra janju pri svoji identiteti nadomeščala vojaško in v glavnem tudi politično moč.

Predhodniki

A o predhodnikih današnje Akademi je bi lahko začeli z vso u temel jenost jo razmišljati pravzaprav že mnogo pre j , že pri slovenskih protestantih, ki so pri svojem delu izpričevali tudi slovensko l judsko-narodno zavest in vrsto znanstvenih hotenj , čeprav so bile njihove glavne pobude sicer verskega značaja; hoteli so med drugim namreč tudi načrtno opismeniti Slovence in so zato po logiki stvari morali gojiti vsaj jezikoslovje in do neke mere tudi besedno ustvarjalnost v nevezani in vezani obliki. Izrecno je treba pri tem poudarit i to, da slovenska knjiga ni nastala kot pri večini drugih narodov po nakl jučju - to se pravi kot tiskan zapis te ali one kronike ali življenjepisa kakega svetnika in podobno - temveč načrtno, lahko bi rekli, iz nekak-šnega znanstvenega ho ten ja : z nedvomno zavestno odločitvijo, da je t reba ustvariti slovenski knjižni jezik in knjižno tradicijo.

O tem najlepše pričajo znane Trubar jeve besede: »Mi smo, Bog ve, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prou po tej ortografi štaltnu inu zastopnu pisati« itd.; in pa samo dejstvo, da je prva protestantska knjiga bila abecednik. Nadal je je treba poudarit i , da je velik znanstveni napor bilo tudi samo preva jan je , zlasti še svetega pisma. Prevod tega ključnega bese-dila vse zahodne civilizacije v katerikoli jezik predstavlja namreč izrazito znanstveno-umetniško de jan je , kajt i pri tem ne gre le za literarni prevod besedila, temveč za njegovo nadvse skrbno, znanstveno eksaktno presaditev iz enega jezika v drug jezik. Da to poudar j an je znanstvenosti ni umišljeno, je najboljši dokaz že sam podatek, da je rokopis Dalmatinovega prevoda biblije tri mesece pregledovala posebna komisija, sestavljena iz strokovnja-kov različnih smeri. Drugi trije nedvomni dokazi, ki govore v podporo mnen ju o znanstveni vrednosti dela slovenskih prote-stantov, so še Bohoričeva slovnica Arcticae horulae in Megiserjev Slovensko-latinsko-nemški slovar, dve nedvomni znanstveni deja-nji , ne nazadnje pa tudi Trubar jeva Cerkovna ordnunga, ki bi sodila v cerkveno pravoznanstvo. Tako lahko torej ugotovimo, da so slovenski protestanti načrtno in zavestno opravljali prav enako nalogo kot poznejša slavna Francoska akademija ; naloga le-te je namreč bila, skrbeti za jezik, za pravopis in za slovarsko dejavnost. In skoraj nu jno sledi iz tega tudi ugotovitev, da so protestanti opravljali dejavnost , ki je še dandanes ena glavnih nalog Slovenske akademije znanosti in umetnosti .

Toda protestantom sta manjka la formalna organizacija in akademijsko ime. To oboje je imela šele kasnejša, že omenjena Academia operosorum. A preden pridemo do nje , je vsekakor treba vsaj navesti dva velika moža našega kulturnega prostora, ki sta si nedvomno oba zaslužila častni naziv »akademik«, čeprav ga je resnično nosil samo eden od nji ju.

Prvi od obeh je bil komponist slovenskega rodu Jakob Petelin - Gallus (1550-1591), avtor ogromnega, svetovno znanega glasbenega dela, od katerega naj omenimo samo njegov »Opus musicum«, izdan v štirih knjigah v letih od 1586 do 1590.

Palača Deželnih stanov leta 1689. danes sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Drugi veliki mož pa je bil prav t ako še danes nadvse prisotni l i terarni topogra f , pol ihistor in zgodovinar k ran j ske dežele baron Janez V a j k a r d Valvasor (1641-1693), avtor še danes i z jemne , v nemščini pisane, »Slave vo jvod ine Kran j ske« ; n jeni št ir je debeli zvezki p reds tav l j a jo neprecenl j ivo zakladnico najrazl ičnejš ih po-datkov, zanimivosti in posebnost i o zna tnem delu s lovenskega ozeml ja .

Ba ron Janez V a j k a r d Valvasor pa je m e d drugim znan tudi po tem, da je bil prvi pravi akademik na d a n a š n j e m slovenskem ozemlju . V p r i znan je za n j egovo razpravo o Ce rkn i škem presiha-jočem jezeru so ga namreč leta 1687 sprejel i m e d člane londonske »Royal Society«, angleške znans tvene akademi j e .

P rvemu akademiku naše dežele , žal, ni uspelo postat i tudi član prve akademi j e na Slovenskem: umrl je n a m r e č prav tistega leta. ko je v L jub l j an i nastala »Academia ope roso rum« .

Academia operosorum

To se je zgodilo leta 1693. Delovala je zatem nekako do leta 1725, ko je iz neznanih vzrokov zamrla. Ob ustanovitvi je združevala 23 znanstvenikov, v pretežni meri Slovencev in laikov, predvsem pravnikov (šest duhovnikov, štiri zdravnike, trinajst pravnikov). Njen prvi predsednik je bil doktor cerkvenega prava, prošt, apostolski protonotar , palatinski grof, znanstvenik in pe-snik Janez Krstnik Prešeren (1656-1704), ki je s škofom Sigismun-dom Krištofom Herbers te inom ter dekanom in generalnim vikar-jem Janezom A n t o n o m Dolničar jem leta 1701 ustanovil v Ljub-ljani prvo javno - zdaj Semeniško - knjižnico. Drugi pomemb-nejši in najbol j delovni člani so bili: zgodovinar Janez Gregor Dolničar, zdravniki Marko Gerbec , Janez Krstnik Berložnik in Janez Andre j Coppini ter juristi Janez Štefan Florjančič, Franc Erazem Hohenwar t , Janez Juri j Hočevar , Frančišek Krištof Bogataj in Juri j Gladič; ter še drugi.

Sprva je Academia operosorum delovala v zasebnem član-skem krogu. Javnosti se je predstavila osem let kasneje , 13. decembra 1701, in to zelo svečano. Javna predstavitev je bila v dvorani l jubl janske škofijske palače, ki so jo bogato razsvetljevale bele voščenke. Na slavnostni zbor, ki ga je slovesno uvedel prošt dr. Janez Prešeren, so prišli najvišji predstavniki cerkvene in posvetne gospode. Bobni in t robente so oznanile svečani govor slavnostnega govornika doktor ja prava Janeza Štefana Florjanči-ča, pl. Grienfeldskega, ki je v svojem precej baročnem zanosu med drugim, razume se v latinščini, dejal:

»Kakor čebelice zbirajo med iz cvetlic in ga nosijo v satovje človeku v korist, tako tudi operosi srkajo sok iz raznih pisateljev in ga zbirajo v satovju, vsem v korist... Ne samo koristno, tudi sladko delo je to. Kaj naj bo človeku v tem kratkem življenju slajšega, kakor - kot v ogledalu natančno - pregledovati preteklost tolikih stoletij in sklepati na prihodnost, varovati se hudega?«

Ta Florjančičev svečani govor se nam je v celoti ohranil, saj je izšel v knjižici Apes Academicae Operosorum Labacensium,

1701, (čebele l jubljanske akademije delavnih), ki so jo operosi izdali ob javni inavguraciji svoje Academiae. (Njen ponatis s prevodom dr, Primoža Simonitija je S A Z U izdala za svojo petdesetletnico). V tej knjižici na jdemo na prvi strani v bakrorezu izpod šila Valvasorjevega bakrorezca Andre ja Trosta upodobljen grb (ali morda , simbolno podobo) Academiae operosorum: pred l jubljansko panoramo z Gradom v ozadju stoji visok panj , iz katerega vzletajo čebele. Grb s to podobo nosi v kl junu velik orel z razpetimi krili in s kral jevsko krono na glavi. V grbu je tudi napis: NOBIS A T Q U E A L U S O P E R O S I (Nam in drugim /' delavni). Na uvodnem mestu knjižice so objavl jena pravila akademije - Leges academicae - ki določajo namen in pomen akademije ter pogoje za sprejem v n jeno članstvo; med pogoji je osnovna zahteva, da mora kandidat imeti višjo izobrazbo in da znanstveno ustvarja. Pravilom sledi Florjančičev slavnostni govor v latinščini; za njim pa je nanizana poimenska predstavitev vseh 23 ustanovnih članov akademije z latinskimi imeni (ki so si jih nadeli kot člani), z delovnimi gesli in njihovimi razlagami v latinskih heksametrih.

Operosi so vsa svoja dela pisali v latinščini, kar je bila tedaj v znanosti splošna navada po vsem svetu. V času, ko je Academia operosorum obstajala , so njeni člani napisali in v znatni meri tudi objavili dolgo vrsto zgodovinskih, domoznanskih, biografskih, pravoznanskih, medicinskih, pa tudi naravoznanskih in astrolo-ških razprav in knjig. Večina teh del obravnava snovi, ki se nanašajo na sedanje slovensko ozemlje; tudi l jubezen do domače zemlje veje iz nekaterih; vendar pa jih ne moremo imeti za izraz slovenskega hoten ja , kot na primer us tvar janje naših protestan-tov, kajt i ho tenja operozov so bila usmer jena predvsem k znanosti, ki na j rodi spoznanje in nudi duhovni užitek, brez poudarka na čem drugem. Kl jub temu pa so ta dela bila znanstvena in književna manifestacija našega sveta, ter zaradi slovenskega rodu, ki mu je pripadala dobra polovica operozov, nehote tudi »genius populi«, tako da jih glede na znano ugotovi-tev, da v takratni Evropi še ni bilo narodnih zavesti, s polno

A P E S A C A D E M I C Ä

OPEROSORUM LABACENSIUM,

SIVE

I N S T I T U T U M , L E G E S , S C O P U S , N O -M I N A , ET S Y M B O I A N O V I « A C A D I M I ^ SUB

A P U M SYMBOLO

LABACI ADUNATA, Orbi Liter curio Exhibit*

Cum

Oratione inaugurali in primo Cenventu publico Ad

PROCERES MMONJE D I C T A .

B i c v i s in yolaci l ibus « ü Ap i s , & i n i t i u m du lcor i t habet fru« A u s i l l iu j . E c d . i i . V . j .

Cum licentia Suprriorum.

L A V A C I ,

Ex Typographic) Majrriano Inclyti Ducatùs Carnioli;v.

Apes academicae operosorum labacensium (1701 - naslovna stran).

pravico uvrščamo v kul turno dediščino slovenskega naroda, Academio operosorum pa kot zgovoren dokaz o doka j zgodnjem in dragocenem znanstvenem in kul turnem prizadevanju naših ljudi na naših tleh š te jemo za polnopravno predhodnico današnje Slovenske akademije znanosti in umetnosti .

Academia operosorum je zamrla okrog leta 1725. Kaj je bilo temu vzrok, ni ugotovljeno. Zelo mogoče je šlo za preprosto dejstvo, da so starejši člani odmirali , novih pa ni bilo. Če pogledamo letnice smrti, ugotovimo, da je večina operosov umrla že pred letom 1720, zadnj i od znanih leta 1725. Z a k a j pa po letu 1701, ko so k 23 pre jšnj im članom pristopili še štirje, ni bilo več novih, ki bi tradicijo nadaljevali , pa je nerešeno vprašanje.

Druga akademija

A čeprav je Academia operosorum prenehala obstajat i , ni misel nan jo nikdar več zamrla. Tako je šolnik, filozof in prosvet-l jenec Blaž Kumerde j (1738-1805) že leta 1779 začel misliti na n jeno obnovo. Z a n j o je pripravil v nemščini napisano razpravo »O kranjskem pravopisu«, ki ga je predložil članom akademije (den Mitgliedern der Akademie der Operosorum Labacensium vorgelegt). Tore j je akademi ja tedaj že obstajala . Akademi ja naj bi po Kumerdejevi zamisli »ustalila in poenostavila slovenski pravopis, likala slovenski jezik in združila moči za izdelavo velikega slovensko-nemškega slovarja po zgledu Adelungovega nemškega slovarja, ki je v petih zvezkih izhajal prav v tistih letih.

D o 28. ma ja 1779 se je za akademijo prijavilo že petnajs t sodelavcev. Med njimi so bili poleg samega Kumerde ja še prevajalec svetega pisma Juri j Japel j ; bosonogi avguštinec, pesnik Feliks Dev, ki je leta 1779 izdal prvi zvezek »Pisanic« - prvi almanah slovenskih posvetnih pesmi; deželni ranocelnik, porod-

ničar in prvi predavatel j medicinske stroke v slovenskem jeziku, magister kirurgije An ton Makovic; šolnik grof Janez Nepomuk Edling, organizator osnovnega šolstva v večjem delu slovenskih dežel; zgodovinar in dramatik An ton Tomaž Linhart , ki je napisal prvi dve slovenski dramski deli »Zupanova Micka« in »Matiček se ženi« (1790) ter z novega zornega kota zasnovani, v nemščini pisani »Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije« (1788); in še druga dela; bosonogi avguštinec oče Marko Pohlin, ki je leta 1765 izdal »Abecediko«, 1. 1768 »Kranjsko gramatiko«, 1. 1781 »Tu malu besediše treh jezikov« (slovensko-nemško-latinski slovar) in še več drugih knjig; baron Seifried Gusič, cesarsko-kraljevi svetnik, predsednik obnovljene Academiae opeosorum; kanonik Anton Ambschel , nazadnje profesor fizike in matemat ike na dunajski univerzi; Janez Jakob Knauer , profesor poetike in retorike na ljubljanski gimnaziji, urednik časnika Laibacher Zeitung; župnik Karl Chri-stian, zelo izobražen človek, sloveč po govorniških sposobnostih; jezuit Martin Naglic, filolog, gimnazijski predavatel j ; janzenist Franc Ksaverij Paradiž, bibliotekar, slovenist; Maksimilijan Ra-deskini, nabožni pisatelj in glasbenik; Modest Schrey, prevajalec več knjig svetega pisma; dr. Jakob Zupan , profesor za orientalske jezike in staro zavezo na l jubl janskem liceju; jezuit Inocenc Taufferer , gimnazijski profesor filozofije, prvi vodja prve javne knjižnice v Ljubl jani ; pogojno pa bi lahko našteli še več drugih, domnevnih članov. Ni pa znano, ali sta bila člana obnovl jene akademije pesnik Valentin Vodnik in pa baron Žiga Zois. Znano je le to, da je Zois po zamrt ju Akademi je delovnih zbral okrog sebe Japl ja , Linharta in Makovica.

Obnovl jena Academia operosorum je tako kot že n jena predhodnica delovala na jp re j , že od leta 1779, v zaprtem krogu, zbrana okrog Blaža Kumerde ja . Svojo prvo javno sejo je imela šele 5. aprila 1781. Njen predsednik je bil baron Gusič, tajnik pa Jurij Japelj . Ta je javno sejo začel z besedami: »Operosi Domini Academici! Da vidim zbrano to veličastno družbo učenih mož, odprta vrata te skoro devetdesetletne akademije, izpolnjene

želje vseh ljubiteljev vede in domovine, to me navdaja z ne manjšim občudovanjem kakor veseljem. (Govoril je v latinšči-ni) . . . Zatorej se mi zdi tako lep ta dan, da se mi dozdeva, kakor bi gledal ne le podobo, ampak pravo slovstveno državo naše domovine. .. Nekateri so se povsem posvetili stari in domači zgodovini; drugi poznajo nadrobno domači jezik in sorodna narečja, nekateri mladino uče in vzgajajo ne samo po predpisanih knjigah, ampak tudi s svojimi spisi, ki so že pripravljeni za natisk; drugi negujejo z velikim uspehom pesništvo in govorništvo; neka-teri se bavijo z modroslovjem, z zdravilstvom, s pravoslovjem, politiko in z drugimi stvarmi. . . Samo to želim, da bi akademija rastla od dne do dne in da bi uspevala v čast svojim udom, obremenjena z njihovimi deli v splošno korist in slavo naše domovine. «

Na tej svečani seji je govoril tudi Linhart . Med drugim je dejal: »...ponavljate zvezo, ki nima drugega namena, nego prosveto našega naroda - zvezo, ki ste jo. . . podedovali od svojih prednikov... O, da bi pokrili z neprodirno temino čin, da je podlegla premoči predsodkov častna ustanova, katere obnovo bo ta dan ovekovečil.«

Iz obeh nagovorov je razvidno, da so operosi imeli svojo »skoro devetdesetletno« akademijo za neposredno nadal jevanje prve akademije , da je bila tore j v zavesti že stoletna tradicija doseženega.

Toda medtem, ko je bila prva Academia operosorum po duhu še humanistična, po jezikovni strani še latinska, po zavesti glavnih članov še kranjsko-domovinska, je bila druga, obnovl jena akademija po duhu prosvetl jenska, po rabi jezika in po svojih narodnoprosveti teljskih namenih pa že izrazito slovenska.

Ta druga, obnovl jena Academia operosorum je z deli, ki so jih njeni člani izdajali v s lovensko-kranjskem jeziku, po svoje nadaljevala jezikovno knjižno tradicijo slovenskih protestantov, ki se je v času katoliške verske obnove razgubila in razpustila v prid lokalnim govorom. Akademiki so obnavljali in dopolnjevali

( ž r f t f 6 o m m I u n 9

8 f t « M « g f ä e S e n

» o rs Set

Ädmgltc en ©efellfc&aft M S M a m * / iinb nü&Uc&ec Ä ü n i l «

iw

$TXMFYMT 8T<ÀT

Kuf ta«

g a M 1 7 7 0 . Naslovna stran zbornika Kranjske kmetijske družbe iz leta 1770.

slovenski knjižni jezik, množili nabožno li teraturo, uvajali v književnost laično pesništvo, dramatiko in celo strokovno litera-turo različnih vrst ter z vsem tem budili in utrjevali slovensko kulturno in narodno zavest. Janez Japelj je v neki šolski knjigi, prvi po Trubar ju , namesto imena Kranjci uporabil ime Slovenci za ves slovenski narod.

Tako ima v obeh akademijah sedanja S A Z U dve pomembni predhodnikci, slovenski narod pa dve dragoceni poglavji v zgodo-vini svoje rastoče ustvarjalne samobitnosti.

Obnovl jena Academia operosorum ni obstajala dolgo. Ker pa so njeni na jbol j delavni člani prešli v razsvetljenski krog barona Žige Zoisa in v n j em naprej ustvarjali , smemo ta krog upravičeno imeti za n jeno nadal jevanje .

Vendar pa je bila pot od druge Academiae operosorum do S A Z U še dolga in naporna.

Leta čakanja in zorenja

Misel na ustanovitev univerze in akademije znanosti se je po intermezzu Napoleonove Ilirije prebudila spet v revolucionar-nem letu 1848. Živela je med nekaterimi preporoditel j i stalno kot ideal, ki ga je treba uresničiti. Slovenska matica, Filharmonija (ustanovljena že leta 1701) in društva - muzejsko, zgodovinsko, geografsko ter slavistično - so gojili znanstveno in umetnostno misel in tako pripravljali teren za slovensko akademijo. Najbrž gre med predhodnike akademije šteti tudi Kranjsko kmeti jsko družbo, katere »Zbirke koristnih naukov«, ki so izhajale v letih po 1770, dosegajo po ravni prispevkov in po sestavi avtorjev kakovost takratnih publikacij nekaterih priznanih svetovnih aka-demij. Ko so leta 1864 ustanovili »Slovensko matico«, ki naj bi skrbela za organizacijo slovenskega znanstvenega dela, so naši takratni predniki hkrati imeli za svoj končni cilj tudi ponovno

ustanovitev akademije . In Slovenska matica je pri njeni ustano-vitvi zaradi svojega položaja pozneje tudi imela posebno vlogo. Vendar pa ostvaritev teh idej dolgo ni bila mogoča zaradi germanizatorske politike proti Slovencem, ki jo je habsburška monarhi ja vodila vse do svojega neslavnega konca.

Boj za akademijo v Ljubljani

Dokončno in za t ra jno je misel na ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti oživela po razpadu avstroogrske monarhi je in po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo-vencev.

Za n jeno ustanovitev so se začeli zavzemati slovenski znan-stveniki. Pobudnik je bilo leta 1921 ustanovljeno Znanstveno društvo za humanistične vede, ki je izdajalo publikacije najvišje znanstvene ravni. Društvo je jeseni 1924 pritegnilo k delu Slovensko matico, Narodno galerijo in društvo Pravnik, nakar so s skupnimi močmi sestavili posebno spomenico in osnutek zakona za ustanovitev Akademi j e v Ljubl jani , sestoječe iz štirih razredov, ter zatem vložili več peticij pri ministrstvu prosvete v Beogradu. Vendar pa so ideje o ustanovitvi slovenske akademije naletele takoj na hud odpor celo od tam, od koder ga pobudniki niso pričakovali.

Ker se stvari od leta 1924, ko so začeli svojo akcijo, niso nikamor premaknile , je leta 1929, ob desetletnici univerze, pripravljalni odbor pooblastil takratnega rektor ja l jubl janske univerze prof. dr. Milana Vidmar ja , da vprašanje akademije energično zastavi na vseh odločilnih mestih.

Na pr igovar janje in z obl jubami o podpori z visokih političnih mest je bila ministrstvu prosvete v Beogradu predložena lista 12 priznanih slovenskih znanstvenikov in umetnikov, ki na j bi sestavljali začetno jedro nove akademije . Med njimi naj bi

minister prosvete izbral šest prvih akademikov. Hkrati je bila sprožena propagandna in nabiralna akcija Narodne galerije in Znanstvenega društva, ki je doživela tak uspeh, da se ni bilo bati začetnih gmotnih težav in ovir s strani slovenske krajevne oblasti, in ki je pokazala, da za zahtevo po ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti stojita vsa slovenska javnost in ves narod.

Novi zakonski načrt z utemelj i tvi jo in razlago je bil ministr-stvu prosvete predložen 20. februar ja 1929, lista kandidatov pa 11. aprila istega leta. Pripravljalni odbor je o tem obvestil tudi Srbsko akademijo v Beogradu in Jugoslovansko akademijo v Zagrebu. Začetni delovni program je obsegal 15 točk: leksikon slovenskega knjižnega jezika, historični in etimološki slovar slovenskega jezika, zbiranje dialektološkega gradiva, lingvistični atlas, ustalitev pravopisa in pravorečja , kritične izdaje pomemb-nih starejših piscev, leksikon slovenskih osebnih in krajevnih imen od VII. s tolet ja, arheološko proučevanje in mapiranje slovenske zemlje, geološko in geografsko, botaniško, zoološko in antropološko proučevanje slovenskega ozemlja, zbiranje etno-grafskega gradiva v Sloveniji, izdajo slovenskega realnega leksi-kona, izdajo narodnih pesmi z melodijami, izdajo ba jk , pravljic, pregovorov; in še marsikaj .

Toda namesto moralne in nasvetovalne pomoči se je v Zagrebu in Beogradu začela zaviralna akcija, ki je nadaljevala prvotno neposredno nasprotovanje , za katerim je stala unitaristič-na politika Aleksandrove diktature, ki ni priznavala enakoprav-nosti slovenščine in srbohrvaščine. Prišlo je celo do žaljivih javnih izpadov v časopisju kot na primer v beograjski »Pravdi«, k jer je pisalo: ». . . Kako sploh hoče to malo provincialno mesto tam nekje na meji tako veliko znanstveno ustanovo, ki naj bo last samo državnih središč?«

Jugoslovanska akademija in Srbska akademija sta izvolili posebno komisijo, ki na j bi preštudirala »ljubljansko vlogo«. Nekaj zagrebških akademikov je osebno (ne uradno) svetovalo, da naj bi l jubljanska akademija začela le z ožjim delom. Za to je

pripravljalni odbor spremenil zakonski osnutek in po n j em naj bi akademija v začetku gojila samo zgodovino, filozofijo, socio-logijo, filologijo in etnografi jo. Akademi ja naj bi še ne imela razredov, temveč samo strokovne sekcije.

Če je pripravljalni odbor tu popustil , pa je po drugi strani hotel utrditi svoj položaj s tem, da je sestavil društvena pravila za društvo »Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani«. Ta pravila je kot članica pripravljalnega odbora vložila Slovenska matica. Veliki župan l jubl janske oblasti dr. Fran Vodopivec jih je takoj potrdil (19. junija 1929). Pripravljalni odbor je namreč, ker so stvari z obema akademi jama in s prosvetnim ministrstvom v Beogradu slabo kazale, sklenil akademijo ustanoviti kot dru-štvo, za kar so bile pristojne lokalne oblasti.

Zagrebška in beograjska akademija nista dali od sebe jasnega mnenja . Da bi stvar ne zastala, so prvotni pobudniki Slovenska matica, Narodna galerija in društvo Pravnik pooblastili Znanstve-no društvo, da poslej ono vodi vse priprave. Društvo je obema akademijama predlagalo, da se dokončni zakonski osnutek izdela v sporazumu z nj ima, pre jšnj i načrt pa naj služi le kot temel jno gradivo za razpravo. Toda obe akademij i poldrugo leto nista dali od sebe nobenega glasu. Vsilili sta »mirovanje«.

Pripravljalni odbor je obema akademi jama proti koncu novembra 1931 poslal nov akt, v januar ju 1932 pa še opis poteka svojih dogovorov in izmenjanih dopisov z nj ima.

Za tem se tri leta ni zgodilo nič. Vendar pa pobudniki ves ta čas niso stali križem rok.

V začetku 1934 je Slovenska matica izročila t edanjemu rektor ju univerze dr. Franu Ramovšu pravila društva »Akademija znanosti in umetnosti« s predlogom, naj se ustanovi vsaj društvo s tem imenom, kajti glede na veljavne zakone, ustanovitve društva ni mogel nihče preprečiti , ne osrednja oblast ne obe akademiji ; obenem je Slovenska matica rektor ja naprosila, na j v skladu z enim od členov društvenega statuta imenuje prvih sedem članov, katerim naj takó ustanovljeno akademijo »izroči v delo, nego in izgradnjo.«

2 V o d i č 17

Rektor je bil vse to pripravljen storiti, vendar so politične napetosti po uboju kral ja Aleksandra (9. oktobra v Marseillu) ustanovitev društva onemogočile. Rektor dr. Fran Ramovš je zato 2. 1. 1935 znova predložil ministrstvu prosvete v Beogradu dokončno sestavljeni zakonski predlog za ustanovitev prave akademije . V obširni razlagi zakonskega načrta je ustanovitev utemeljil z znanstvenega, umetniškega, narodnega in državnega stališča. Vendar pa tudi ta nova vloga ni nič zalegla. Predloga ni hotel podpret i niti dotedanj i ban Dravske banovine dr. Marušič, ki je prav v tem času postal minister v beograjski vladi. Zaradi tega je rektor dr. Ramovš odstopil. Njegov naslednik dr. Maks Samec je sicer poskušal zadevo pognati v tek, vendar se do februar ja 1937 ni nikamor premaknila. Ker pa je to neprestano zavračanje in zavlačevanje t ra ja lo že šestnajst let brez na jmanjše-ga uspeha, je slovenske zahteve začela vse glasneje podpirati vsa slovenska javnost, ne glede na kul turno ali politično usmeritev: ves tisk se je soglasno izrekel za ustanovitev akademije . Ideja je postala last vseh; stvar je bila s tem sama po sebi že rešena, šlo je le še za način in datum. Posebno odločen je bil Ljubljanski zvon, ki je že 1935 med drugim zapisal:

»V letu, ko se spominjamo stoletnice smrti Matije Čopa, dobiva ustanovitev Slovenske akademije znanosti še prav poseben naglas in pomen, zakaj dolžnosti do naše preteklosti, sodobnosti in prihodnosti zahtevajo od nas, da storimo vse za uresničitev tega davnega sna in velikega načrta preporoditeljev, tega končnega kulturnega uveljavljanja slehernega naroda. . . Slovenska Akade-mija Znanosti mora biti najvišja in najpopolnejša znanstvena ustanova slovenske kulture, to se pravi, kulture slovenskega naroda. . . Slovenstvo je . . . docela stvarna »tostranska« realnost. . Naloga in dolžnost države je, da nudi SAZ gmotno zagotovitev in da stori zanjo vsaj toliko, kolikor je storila za beograjsko in zagrebško akademijo.« (Ivo Brnčič).

Vedno bolj odločne zahteve slovenske javnosti so začele stvar pospeševati.

r i ; , • » «

] § : 1 ff I

Ustanovitev

Nekateri člani jugoslovanske vlade in senata, ki so bili ustanovitvi naklonjeni , so na seji senata zastavili o tem javno vprašanje ministru prosvete. Odgovor je bil ugoden. Na ponovne intervencije Znanstvenega društva je ministrski svet na seji 24. julija 1937 ugotovil, da predstavlja l jubl jansko Znanstveno dru-štvo prvi začetek l jubl janske akademi je znanosti in umetnosti ; zakonski načrt se da v proučevanje ; Znanstvenemu društvu se za pripravljalna dela odobri 100000 din. K proučevanju zadeve se povabi tudi vlagatelj predloga dr. Fran Ramovš. Ustanovi naj se »Društvo Akademi ja znanosti in umetnosti v Ljubljani« v smislu že odobrenih pravil društva. Tako ustanovljeno društvo naj dobi po posebnem pooblastilu, ki ga pre jme minister prosvete po finančnem zakonu za 1. 1938-39, značaj , kakršnega imajo akade-mije v področju zasebnega in javnega prava v razmer ju do državne uprave.

Čeprav je šlo le za društvo, je bil vendarle s torjen odločilni korak k dokončni ustanovitvi bodoče prave akademije .

Po pravilih »društva« je tedanj i rektor univerze imenoval prvih sedem članov društva A Z U (Aleš Ušeničnik, R a j k o Nahti-gal, France Kidrič, Milko Kos, Gregor Krek, Rihard Zupančič in Oton Župančič).

Ustanovni občni zbor društva Akademi ja znanosti in umet-nosti v Ljubl jani je bil 11. decembra 1937. Društvo se je uredilo v štiri razrede: I. fi lozofske, filološke in zgodovinske vede; II. pravne, sociološke in gospodarske vede; III. tehnične, prirodo-slovne in medicinske vede; IV. umetniški razred (leposlovje, glasba, likovna umetnost , arhi tektura) .

Število rednih članov je bilo omejeno na 30, dopisnih na največ 60, število zunanjih dopisnih članov pa ni bilo omejeno .

Vendar pa to še zmerom ni bila prava akademija , temveč še dobro leto le »društvo«.

Motiv s Čevljarskega mostu, arhitektura akademika Jožeta Plečnika.

Minister prosvete je bil od ministrskega sveta pooblaščen, da izda uredbo o ustanovitvi in ureditvi Akademi j e znanosti in umetnosti v Ljubl jani . Predsednika imenuje vladar na predlog ministra prosvete izmed treh rednih članov, ki jih redni člani Akademi je izvolijo na glavni skupščini; prve redne člane imenuje minister prosvete, preostale člane pa voli Akademi ja na glavni skupščini.

Društvo »Akademi ja znanosti in umetnosti v Ljubljani« je obstajalo do 12. novembra 1938. Medtem je bila 11. avgusta 1938 izdana in 31. istega meseca po t r j ena uredba o ustanovitvi Akade-mije znanosti in umetnosti v Ljubl jani ; prvih 18 z uredbo imenovanih članov je bilo potr jenih 17. oktobra . Prva glavna skupščina je bila sklicana za 12. november 1938 ( tedaj je akademija prenehala delovati kot društvo). Prvi predsednik prof. dr. R a j k o Nahtigal je bil imenovan 4. j anuar ja 1939. Prvi generalni sekretar je postal Gregor Krek, prvi razredni načelniki pa Fran Ramovš, Metod Dolenc, Jovan Hadži in Fran Šaleški Finžgar - vsi 28. j anuar ja 1939. Prva redna državna dotacija je bila določena v državnem predračunu za leto 1939/40. S tem je bila Akademi ja znanosti in umetnosti v Ljubl jani vsestransko ustanovljena.

Ob ustanovitvi je imela štiri razrede:

I. Filozofsko-filološki-historični razred, ki so ga ob ustanovtvi sestavljali: France Kidrič, Milko Kos, R a j k o Nahtigal, Fran Ramovš, France Stele in Aleš Ušeničnik.

Dopisni člani so bili: An ton Breznik, Ivan Grafenauer , Ljudmil Haup tman , Fran Ksaver Lukman , An ton Melik in Fran Weber .

Zunanj i dopisni član je bil Mati ja Murko , univerzitetni prof. v Pragi.

II. Pravni razred:

Redni člani: Metod Dolenc, Gregor Krek, Rado Kušej , Leonid Pitamic, Janko Polec, Milan Škerlj.

III. Matematično-prirodoslovni razred: Redni člani: Jovan Hadži , Josip Plemelj , Milan Vidmar,

Rihard Zupančič. Dopisni člani: Alfonz Paulin, Ivan Regen , Ferdinand Seidl

IV. Umetniški razred: Redni člani: Fran Šaleški Finžgar, Rihard Jakopič, Mati ja

Jama, An ton Lajovic, Jože Plečnik, Oton Župančič. Tako je bila Slovenska akademija znanosti in umetnosti torej

končno res ustanovljena, le da se ni smela imenovati »slovenska«.

Leta okupacije

Vendar ji tudi taki ni bilo usojeno , da bi svoj z mukami pridobljeni obstoj lahko dolgo uživala v miru in ustvarjalno. Poldrugo leto po njeni ustanovitvi je namreč Jugoslavija razpadla in Ljubl jana z delom Slovenije je prišla pod italijansko okupaci jo, z n jo pa tudi Akademi ja .

Medvojna predsednika prof. R a j k o Nahtigal in za njim dr. Milan Vidmar sta Akademi jo skozi vojne čase vodila spretno in večkrat tudi pogumno, kar velja še posebej za čas nemške okupacije od jeseni 1943 do konca vojne.

Ob petdesetletnici je t reba priznati, da je Akademi ja po zaslugi svojih dveh predsednikov in glavnega tajnika akademika Frana Ramovša med vojno častno izpričevala samobitnost sloven-skega naroda, kolikor je v okupacijskih razmerah pač mogla, če se je hotela ohraniti za prihodnost .

Rajko Nahtigal (1877-1958). Prvi predsednik Akademije, od 1938-1942. (Kip akademika Borisa Kalina iz leta 1959.)

Slovenska akademija znanosti in umetnosti

Z zmago in osvobodi tv i jo se je za A k a d e m i j o začelo novo o b d o b j e . Nove r azmere so t e r ja le reorganizac i jo . Z a t o je 5. 9. 1945 izšla n a j p r e j »Začasna u r edba o A k a d e m i j i znanost i in umetnos t i« , ki jo je izdala N a r o d n a vlada Sloveni je .

T a k o j v zače tku prvega člena piše: »Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani je najvišji

znanstveni in umetniški zavod Slovenije. V njej so združeni najbolj vidni visoko kvalificirani znanstveniki in umetniki. Kot

javni zavod ima Akademija značaj pravne osebe po javnem pravu in zasebnem pravu ... V razmerju do državne uprave je avtonom-no telo in je pod varstvom države; podrejena je le neposredno Narodni vladi Slovenije, kateri vsako leto polaga račun o svoji delavnosti«.

Akademi j i načeluje p r e z i d e n t . . . Prezident , generalni sekre-tar in načelniki razredov sestavljajo prezidij Akademi je . Sledi 26 členov uredbe, ki med drugim razporeja članstvo v štiri razrede in ki k Akademi j i pripisuje štiri inštitute, dva zavoda, šest komisij in sedem odborov - skupaj 19 različnih delovnih enot s številnimi sodelavci (akademiki , dopisnimi člani in zunanjimi sodelavci).

Od 9. oktobra 1945 je bil prezident A Z U akademik France Kidrič, ta jnik pa akademik Fran Ramovš. Leta 1946 so bili izvoljeni 4 novi dopisni člani, eden je napredoval v redno članstvo, več znanstvenikov vzhodnih držav pa je bilo sprejetih za zunanje dopisne člane. En član se je članstvu leta 1945 prostovoljno odrekel , enega pa so izključili.

Ker je bila uredba Narodne vlade Slovenije iz leta 1945 le začasna, je Ljudska skupščina L R S na zasedanju 21. ma ja 1948 sprejela »Zakon o Slovenski akademij i znanosti in umetnosti«, katerega besedilo je nekoliko spremenjeno in prečiščeno izšlo v Uradnem listu LRS štev. 16-92, leta 1949. (Šele s tem zakonom je dobila akademija uradni naziv »slovenska«). Statut Akademi je je imel 52 členov. V dveh izmed teh členov je bilo jasno poudar jeno , da je S A Z U najvišja znanstvena in umetnostna ustanova Slovenije. Naziv prezident je bil zamenjan za predsed-nik in generalni sekretar za glavni tajnik. Vpliv oblasti na Akademi jo se je povečal. Predsednika in novoizvoljene člane je začel poslej potr jevat i Prezidij L judske skupščine. Organizacija Akademi je je bila nekoliko spremenjena: iz štirih razredov jih je nastalo pet , s tem da je razred za filološke vede in li teraturo postal samostojen, drugi razredi pa so bili nekoliko preurejeni . (Leta 1975 se je razdelil še četrti razred, tako da je nastal še samostojni šesti razred za medicinske vede. Ta ureditev S A Z U je potem ostala vse do danes) .

Ta zakon o S A Z U je veljal dobrih 30 let. Dne 25. novembra 1980 pa je Skupščina SR Slovenije izdala nov Zakon o S A Z U , objavljen v Uradnem listu 8. dec. 1980. Ta zakon je v skladu s samoupravl janjem prinesel neka j novosti, zlasti o pripravah za ustanovitev Znanstveno raziskovalnega centra S A Z U . Določila o poslanstvu S A Z U so ostala enaka:

3. člen Naloge SAZU so zlasti: - obravnava temeljna vprašanja s področja znanosti in umet-

nosti; - sodeluje pri oblikovanju politike raziskovalne dejavnosti in

umetniškega ustvarjanja; - sodeluje pri obravnavi aktualnih družbenih vprašanj; - sodeluje pri oblikovanju programov raziskovalne in kultur-

ne dejavnosti ter izobraževanja v SR Sloveniji; - spodbuja znanstveno in umetniško dejavnost italijanske in

madžarske narodnosti v SR Sloveniji; - podpira razvoj znanstvene in umetniške dejavnosti sloven-

ske narodne skupnosti v zamejstvu in Slovencev v tujini; - sodeluje pri ocenjevanju rezultatov raziskovalnega dela in

umetniškega ustvarjanja; - daje predloge in mnenja o pospeševanju znanosti, organiza-

ciji raziskovalnega dela in umetniškega ustvarjanja ter o uporabi sodobnih znanstvenih dosežkov;

- organizira, sama ali v sodelovanju z raziskovalnimi in visokošolskimi organizacijami, raziskovalno delo, zlasti na po-dročjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda, za razvoj njegovega jezika in kulture.

4. člen SAZU uresničuje svoje naloge tako, da: - organizira raziskovalno in umetniško delo svojih članov

preko znanstvenih razredov, raziskovalnih in drugih organizacij ali v sodelovanju z njimi;

- organizira razprave, znanstvene sestanke, posvetovanja, predavanja in razstave;

- sodeluje z raziskovalnimi, visokošolskimi in drugimi orga-nizacijami;

- sodeluje pri delu družbenih svetov; - organizira zbiranje, urejanje, opremljanje in proučevanje

virov, dokumentacije in drugih gradiv s področja znanosti in umetnosti;

- izdaja stalne in občasne publikacije s področja znanosti, kulture in umetnosti;

- pomaga pri ustanavljanju znanstvenih in umetniških dru-štev, spremlja in spodbuja njihovo delo in sodeluje z njimi.

V besedilu novega zakona je izpadla dotedanja oznaka, da je S A Z U najvišja slovenska znanstvena in umetniška ustanova. Nov je bil tudi 33. člen, ki določa, da skupščina izvoli predsedni-ka, oba podpredsednika in glavnega tajnika »po predhodnem mnenju Socialistične zveze delovnega ljudstva«.

Skupščina S A Z U pa je 24. f eb ruar ja 1982 sprejela nov statut s 100 členi. Eden med njimi določa: »SAZU sodeluje pri nujni opredelitvi temeljnih vprašanj znanosti in umetnosti, razvija mar-ksistično teorijo in metodologijo na različnih področjih znanosti in umetnosti in povezuje znanstvenike in umetnike, ki s svojim teoretičnim znanjem in praktičnimi izkušnjami lahko vplivajo na ustvarjalno uporabo marksističnih spoznanj na posameznih pod-ročjih znanosti in umetnosti. Pri tem sodeluje z marksističnimi centri univerze in Marksističnim centrom pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije.«

Drug nov člen določa: »SAZU sodeluje z akademijami znanosti in umetnosti v drugih socialističnih republikah in pokra-jinah SFRJ, se dogovarja z njimi o skupnih nalogah in izvajanjih teh nalog in v ta namen skupaj z njimi ustanavlja skupne organe.«

Šesti člen pravi: »SAZU sodeluje pri oblikovanju, organizaciji in izvajanju programov mednarodnega znanstvenega in kulturnega sodelovanja in sodeluje z akademijami znanosti in umetnosti ter drugimi znanstvenimi in umetnostnimi ustanovami v tujini.«

Sedmi člen določa: »SAZU sodeluje prek svojih delegatov s samoupravnimi interesnimi skupnostmi za kulturo in raziskovalno dejavnost pri obravnavi vprašanj s področja znanosti in umetnosti, pri oblikovanju politike in programov kulturnih in raziskovalnih dejavnosti ter pri ocenjevanju rezultatov raziskovalnega dela in umetniškega ustvarjanja. «

To so glavni odstavki statuta, ki glede na pre j šn je besedilo danes dopo ln ju je jo naloge S A Z U .

Sprva so k S A Z U sodili kot n jen sestavni del tudi Fizikalni inštitut Jožef Stefan, Kemični inštitut Boris Kidrič, Inštitut za elektriško gospodarstvo Milan Vidmar in Inštitut za turbinske stroje. Ko pa so se razvili v močne raziskovalne organizacije z lastnim f inanciranjem, so se v letih od 1955 do 1958 drug za drugim osamosvojili. Pri akademij i so ostali samo inštituti nara-voslovne in humanistične smeri; ti so svoje sodelovanje združili v skupni raziskovalni program »Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda«, program, ki je še danes vodilna naloga S A Z U in n jenega Znanstveno raziskovalnega centra ( Z R C SA-Z U ) . Tega je S A Z U ustanovila na svoji skupščini dne 19. novembra 1981.

Drugi akademiki , zlasti še tisti iz tehniških in medicinskih strok, opravl ja jo svoje raziskovalno delo na inštitutih univerze ali v samostojnih raziskovalnih zavodih, v Univerzi tetnem klinič-nem centru in drugod in po svojih močeh prav tako pospešuje jo razvoj znanosti in uvel javl janje slovenske in jugoslovanske znan-stvene misli pri nas in v svetu.

Organizacija SAZU in njeno delo

Slovensko akademijo znanosti in umetnosti vodi in predstav-lja njen predsednik z dvema podpredsednikoma in glavnim ta jnikom, ki skupaj s tajniki razredov sestavljajo predsedstvo

S A Z U . G o s p o d a r s k e in d ruge posle o p r a v l j a j o ustrezni s t rokovni uslužbenci , ki so podre j en i up ravnemu d i r ek to r ju . Člani so razpore jen i v šest raz redov in se de l i jo na a k a d e m i k e , dopisne člane in z u n a n j e dopisne č lane; te pos l edn je izbira jo razredi izmed umetn ikov in znans tvenikov iz drugih republ ik in pokra j in ter iz inozemstva . O b s t a j a tudi čas tno članstvo, ki je s eda j p o d e l j e n o le a k a d e m i k u Jos ipu V i d m a r j u , do lgo le tnemu predsed-niku A k a d e m i j e . Čas tna člana sta bila tudi p o k o j n a Josip Broz-Tito in Edva rd Karde l j .

Predsednik SAZU akademik Janez Milčinski čestita častnemu članu akademiku Josipu Vidmarju k visokemu odlikovanju francoske republike.

Vodič 33

Akademijskih razredov je šest. Prvi - za zgodovinske in družbene vede, drugi - za filološke in literarne vede, tretj i - za matematične, fizikalne in tehnične vede, četrti - za naravoslovne vede, peti - za umetnosti , in šesti - za medicinske vede. (Prvi razred se od leta 1987 deli v oddelek za zgodovinske in v oddelek za družbene vede).

Za članstvo sicer ni določen numerus clausus, vendar je število rednih in dopisnih članov - v sorazmerju s članstvom drugih jugoslovanskih akademij - ustal jeno na pribižno 60 rednih, 20 dopisnih in 70 zunanjih dopisnih članov.

Spre jemanje novih članov poteka vsako drugo leto. Za dopisnega odnosno rednega člana S A Z U je lahko izvoljen znan-stvenik ali umetnik, ki živi in deluje v SR Sloveniji ter je ustvaril posebno pomembna dela na področju znanosti ali umetnosti ; lahko pa je izvoljen tudi znanstvenik slovenskega rodu, ki sicer ne živi v SR Sloveniji, je pa z n jo de javno povezan in je ustvaril pomembna znanstvena ali umetniška dela. Za zunanjega dopisne-ga člana je lahko izvoljen znanstvenik ali umetnik, ki ne živi v SR Sloveniji, je pa ustvaril pomembna znanstvena ali umetniška dela, ali pa ima posebne zasluge za slovensko kulturo.

Kandidate za nove člane lahko predlagajo razredi in predsed-stvo akademije , vse visokošolske ustanove, raziskovalne in kul-turne organizacije, samoupravne interesne skupnosti ter strokov-na in umetniška društva (ne pa tudi družbene organizacije). Vsak predlog mora biti predložen S A Z U v predpisanem polletnem roku; spremljati ga mora izčrpna biografska in bibliografska utemeljitev. Vsak predlog pretrese na jpre j ustrezni razred, zatem pa še predsedstvo S A Z U . O izbranih kandidatih lahko zatem povedo svoje mnen je tudi predsedstvo Republiške konference SZDL in vsi predlagatelj i , ki v ta namen dobijo na vpogled seznam vseh kandidatov. Delo vsakega izbranega kandidata zatem podrobno preučita in pretreseta po dva s t rokovnjaka ustreznega razreda (po potrebi tudi člana kake druge jugoslovan-ske akademije) . O vsakem predlogu zatem sklepa ustrezni razred na svoji seji in če ga spre jme, ga pošlje v presojo še vsem drugim

Akademiki na zasedanju redne letne skupščine SAZU.

r az redom. Če se tudi ti s t r i n j a jo z n j im, ustrezni razred predlaga predseds tvu , da se kandida t uvrsti na volilno listo. Če predseds tvo predlog pot rd i , kand ida t pr ide na volilno listo. Kandidat i so na zasedan ju redne letne skupščine voljeni s t a jn im g lasovan jem. Izvoljeni so, če dobe večino glasov celotnega števila vseh rednih in dopisnih članov, zman j šanega za število članov, ki se volitev ne m o r e j o udeležiti zaradi stalne bolezni ali stalne zadržanost i v tuj ini .

Z drugimi jugos lovanskimi a k a d e m i j a m i se S A Z U povezu je v Svet akademi j znanost i in umetnos t i SFRJ , ki mu p r e d s e d u j e predsednik tiste a k a d e m i j e , kater i je za tri leta z a u p a n o vodstvo Sveta. Svet ima med drugim pravico in dolžnost , da u sk la ju j e raziskovalno delo a k a d e m i j , ter us tanavl ja m e d a k a d e m i j s k e od-bore za raziskovalne naloge, pri kater ih je udeleženih več akademi j .

S A Z U ima p o g o d b e za i zmen javo znans tvenikov s 17 akade-

mijami po svetu. Izmenjavanje je d o m e n j e n o na brezdevizni reprociteti.

Znanstveno-raziskovalni center S A Z U ( Z R C S A Z U ) ima svoj svet, v ka terem zastopa S A Z U sedem delegatov. Ima predsednika sveta in d i rektor ja . Z R C S A Z U organizacijsko povezuje med seboj 14 inštitutov: 1. Inštitut za Slovenski jezik Frana Ramovša (z leksikološko, dialektološko, etimološko-ono-mastično sekcijo; s komisijo za historične slovarje; s terminolo-ško komisijo ter njenimi šestimi področnimi sekcijami - pravno, tehniško, medicinsko, veterinarsko, naravoslovno in umetnost-tno). 2. Inštitut za arheologijo; 3. Zgodovinski inštitut Milka Kosa; 4. Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta; 5. Muzikološki inštitut; 6. Inštitut za slovensko li teraturo in literarne vede (s sekcijami za slovensko li terarno zgodovino za li terarno teori jo ter za biografi jo, bibliografijo in dokumentac i jo) ; 7. Inštitut za slovensko narodopisje; 8. Inštitut za marksistične študije; 9. Geografski inštitut Antona Melika; 10. Inštitut za raziskovanje Krasa; 11. Paleontološki inštitut Ivana Rakovca; 12. Biološki inštitut Jovana Hadžija; 13. Inštitut za medicinske vede; 14. Inštitut za slovensko izseljenstvo. Vsi ti inštituti hranijo množico neprecenljivih podatkov in stvarnega dokumentarnega gradiva v obliki raznih zbirk, kar to tek , filmskih, magnetoskop-skih, različnih zvočnih in drugovrstnih zapisov, ki služijo preuče-vanju slovenske zemlje , njenih značilnosti, zgodovine in ljudi.

S A Z U ima v svojem sestavu bogato knjižnico s čitalnico, ki je na voljo tako njenim sodelavcem kot javnosti. Ima tudi poseben rokopisni oddelek, v katerem je spravljenih in obdelanih 113 zapuščin članov S A Z U in drugih javnih delavcev. O b koncu leta 1987 je imela evidentiranih nad 350000 knjig in letnikov revij, nekaj sto plošč in kaset, 3400 geografskih kart . 750 mikrofilmov ter 8500 fotografi j in reprodukci j . Knjižnica izmenju-je knjige, publikacije in druge izdaje z nad 1350 naslovniki po Jugoslaviji in v 72 drugih državah ter sproti in redno izdaja razmnožena poročila o na novo pridobljenih knjigah in publika-cijah. Knjižnica letno izposodi približno 35000 enot.

Med vrednostmi, ki jih hrani knjižnica, velja posebej omeniti nadvse bogato zapuščino arhitekta Johna Jagra, rokopisno gradi-vo jezikoslovca akademika Frana Ramovša, zbirko redkih in dragocenih knjig, ki jih je Akademij i podaril njen član prof. dr. Janko Lavrin, in pa pet tisoč knjig obsegajoče zbirko, ki jo je daroval dr. Karel Robida.

Knjižnica ima lastno knjigoveznico, usposobljeno tudi za restavracijske posege.

S A Z U izda vsako leto Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti , ki nudi obsežen sprotni pregled njenega sestava in vsakoletnega dela. Prvi zvezek je izšel leta 1943. (V njem je opisano tudi delo A Z U od ustanovitve napre j . ) Ob svoji 40-letnici je leta 1978 izdala zbornik »Slovenska akademija znanosti in umetnosti , 1938-1978« s podatki o delu članstva.

4 V o d i č 37

Med stalne publikacije S A Z U sodijo poleg Letopisa še: Vestnik Inštituta za marksistične študije, Razprave, Dela, Arheo-loški vestnik, Monumenta artis musicae Sloveniae, Viri za zgodo-vino Slovencev, Arheološka topografi ja Slovenije, Traditiones, Korespondence pomembnih Slovencev, Geografski zbornik, Acta carsologica, Literarni leksikon. Če preskočimo številna posamič-na dela v knjigah, je vsekakor t reba posebej omeniti Etimološki slovar slovenskega jezika in pa osrednji publikaciji S A Z U in Z R C - Slovenski biografski leksikon, ki bo v prvotni zamisli vsak čas končan, in Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki mu prav tako man jka samo še zadnji zvezek.

Navedeno je zelo skromen izbor iz nadvse bogatega ustvar-jan ja akademikov, ki je bolj podrobno razvidno iz vsakoletnih Letopisov S A Z U . Če ne upoštevamo zelo številnih del, ki so jih člani izdali tudi zunaj založništva S A Z U , potem velja podatek , da so vsi akademiki doslej objavili pri S A Z U 555 knjižnih del najrazličnejših zvrsti. Število vseh publikacij članov S A Z U v domačih in tuj ih strokovnih revijah in samostojnih knjigah pa presega deset tisoč enot.

Med rednimi dejavnostmi S A Z U naj navedemo tudi številne razstave z raznih področi j , ki jih Akademi ja sama ali v sodelova-nju z raznimi drugimi ustanovami prireja v svoji Prešernovi dvorani tri do štiri na leto.

K rednemu delovanju v sklopu S A Z U je treba prišteti tudi n jen fotolaboratori j , ki je s svojimi storitvami prisoten na vseh področjih njenega delovanja , skrbi pa predvsem za dokumentaci-jo pomembnih akademijskih dogodkov.

Premoženje S A Z U poleg premičnin predstavl ja jo preure jena matična stavba nekdanjega Deželnega zbora Vojvodine Kranjske (Landhaus, Lontovž); nadal je , v zadnjih letih temelj i to prenovlje-no ter prot ipotresno u t r j eno in prot ipožarno opreml jeno poslopje na Novem trgu št. 4 z Inšti tutom za slovenski jezik in še drugimi inštituti ter s Prešernovo dvorano in akademijsko knjižnico v pritličju; nadal je , še neprenovl jena stavba na Novem trgu štev.

5. v kater i je neka j inšt i tutov; in s lednjič že po osvoboditvi zgra jena hiša ob Salendrovi ulici, k j e r so nameščeni različni akademi jsk i oddelki . S A Z U je lastnica tudi dveh počitniških hiš na Bledu in v Kran j sk i gori.

Podelitev diplome zunanjega dopisnega člana ruskemu znanstveniku Nikiti lljiču Tolstoju.

Članstvo v jubilejnem letu

Preostane nam, da prikažemo še podatke o članstvu v letošnjem, jubi le jnem, letu.

S A Z U je imela sredi leta 1988 65 akademikov, 15 dopisnih članov ter 74 zunanjih dopisnih članov.

Med sedanjimi člani je 19 nosilcev nagrade A V N O J - a , 26 nagrajencev s Kidričevo nagrado, 25 z nagrado Kidričevega sklada, 16 nosilcev Prešernove, 6 Zupančičeve in 3 Jakopičeve nagrade. Sedem jih je pre je lo nagrado mesta Ljubl jane , dva nagrado mesta Maribora. Sedanj i akademiki nosijo 12 častnih doktoratov jugoslovanskih in tujih univerz, 10 častnih občanstev slovenskih mest , 14 naslovov zaslužnega profesor ja Univerze Edvarda Kardel ja v Ljubl jani . K temu je treba prišteti še vrsto nagrad v inozemstvu, o čemer pa ni zanesljivega pregleda. Med zunanjimi dopisnimi člani so kar štirje Nobelovi nagrajenci .

Akademij i predseduje - že t re t jo mandatno dobo - akademik prof. dr. Janez Milčinski. Podpredsednika sta akademika prof. dr. Bratko Kref t in prof. dr. Rober t Blinc, glavni tajnik pa je akad. prof. dr. Janez Batis.

Članstvo:

Častni član: Josip Vidmar I. razred - za zgodovinske in družbene vede - Redni člani:

Aleksander Baj t , Emili jan Cevc, Stojan Cigoj, Dragotin Cvetko, Alojzij Finžgar, Ferdo Gestrin, Bogo Grafenauer , Stane Krašo-vec. Rudi Kyovsky, Boris Maje r , Zdravko Mlinar, Stojan Pret-nar, Anton Trs tenjak , Sergij Vilfan, Anton Vratuša. Dopisna člana: Stane Gabrovec, Ivan Lavrač. Zunanj i dopisni člani: Jakov Sirotkovič, Dimitri je Stefanovič, Ivo Supičič, Alan John Percival Taylor, Friedrich-Karl Beier, Alojzi j Benac, Vladislav Brajkovič, Zoran Bujas , Vasa Čubrilovič, Ot to Demus , Jovan Djordjevič , Branislav Djurd jev , Kurt von Fischer, Rudolf Flotzinger, Leon Gerškovič, Emmanuel Laroche, Radomir Lukić, Branko Paviče-vič, Slobodan Perovič.

Razgovori z delegacijo kitajske akademije znanosti in umetnosti Sinico.

II. razred - za f i lološke in l i terarne vede - R e d n i člani: O ton Berkopec , F rance Bern ik , F rance Bez la j , Bo j an Č o p , J a n k o Jurančič , J a n k o Kos , Filip Kumba tov i č Kalan , Valent in Logar , Boris M e r h a r , D u š a n Moravec , Boris P e t e m u , Janez Stanonik , Josip V i d m a r , F ranc Zadravec . Dop i sna člana: F ranc Jakop in , Janez Orešn ik . Z u n a n j i dopisni člani: A leksande r F laker , Ivo Frangeš , Milovan Gavazzi , I r ena Gr icka t -Radulovič , Milka Ivič, Pavle Ivič, Blaže Konesk i , Miroslav Kravar , Hen ry Leeming , Ju ra j Mart inovič , A l f r ed R a m m e l m a y e r , Niki ta Iljič Tols to j .

III. razred - za ma tema t i čne , f izikalne in tehnične vede -Redni člani: R o b e r t Blinc, Davor in Do la r , Pe te r Gosa r , Ludvik Gyergyek , D u š a n Hadž i , Janez Peklen ik , A n t o n Peter l in , L u j o Šukl je , Miha Tišler, Ivan Vidav, Lo jze Vodovn ik . Dop i sna člana: Josip Globevn ik , Boš t j an Žekš . Z u n a n j i dopisni člani: Krešimir Balenovič , D e r e k Sir Ba r ton , Savo Bra tos , A leksande r Despič , Nikola j Aleksandrov ič Borisevič, D r a g o Grden ič , Erwin H a h n ,

Nikola Hajd in , Mylon Eugene Merchant , Mihailo Mihailovic, Karl-Alexander Müller, Bogdan Povh, Vladimir Prelog, C. N. R. Rao . Pavle Savie.

IV. razred - za naravoslovne vede - Redni člani: Jože Bole, Mati ja Drovenik, Ivan Gams, Stanko Grafenauer , Ernest Mayer. Dopisni člani: Janez Matjašič, Mario Pleničar, Dragica Turnšek, Igor Vrišer. Zunanj i dopisni člani: R o m a n Kenk, Vanda Kochan-sky-Devide, Josef Kratochwil, Petar Stevanovič.

V. razred - za umetnost - Redni člani: Anton Ingolič. Božidar Jakac, Zdenko Kalin. Bratko Kref t , Uroš Krek, Janez Menar t , France Mihelič, Milan Mihelič, Vladimir Pavšič-Matej Bor, Ivan Potrč, Primož Ramovš, Edvard Ravnikar, Gabri je l Stupica. Dopisna člana: Ivan Minatti , Ciril Zlobec. Zunanj i dopisni člani: František Benhar t , Johann Cilenšek, Peter Handke , Florjan Lipuš, Desanka Maksimovič, Janez Matičič, Pavle Mer-ku. Andre Mohorovičič, Zoran Mušič, Dimitar Panteleev, Boris Podrecca, Stanojlo Rajičič, Harald Saeverud. Lojze Spacal.

VI. razred - za medicinske vede - Redni člani: Janez Batis, Miroslav Brzin. Janez Fettich, Janez Milčinski, Lev Milčinski, Franc Novak, Andre j O. Župančič. Dopisni člani: Lidija Andolj-šek-Jeras, Vinko Dolenc, Vinko Kambič. Zunanj i dopisni člani: Edhem Čamo, Milan Dimitrijevič, Boris Dru jan , Esad Mekuli, Joseph Milič-Emili, Vladimir Aleksandrovič Negovski, Ot to Pro-kop. Peter Safar, Janos Szentägothai. Mstislav Volkov.

/Med zunanjimi dopisnimi člani je nekaj naših rojakov: v 3. razredu Bogdan Povh, v 4. razredu R o m a n Kenk. v 5. razredu Florjan Lipuš, Pavle Merku , Zoran Mušič. Janez Matičič, Lojze Spacal in Boris Podrecca./

Upravni direktor S A Z U je Bojan Piave. Delovna skupnost S A Z U šteje 59 delavcev. Znanstveno raziskovalni center S A Z U ima 172 delavcev,

med njimi 131 raziskovalcev. Predsednik Sveta Z R C je akademik prof. dr. Stojan Pretnar ,

direktor pa znanstveni svetnik dr. Mitja Zupančič.

Sklepne besede

Zgodba o nastanku Slovenske akademi je znanosti in umetno-sti je v mnogočem tudi pripoved o dozorevanju in nastanku slovenskega naroda. Vse povedano zgovorno priča, da je bil ta narod vseskozi kulturen narod med kulturnimi narodi - saj to ali je neka j ma jhno ali veliko, samo po sebi ne določa kulturne ravni; o n je j pričata le moč ustvarjalnega duha in ustvarjeno delo na različnih področj ih kul ture, znanosti in umetnosti . Kar so drugi narodi lahko izpričali o sebi tudi v okviru svoje državno-po-litične obstojnosti , to je slovenski narod skoraj v celoti izpričal s svojimi številnimi ustvarjalci na vseh področjih kulture in umetnosti od začetkov do danes. Tudi zgodovina o nastanku njegove akademije je eno izmed pomembnih pričevanj o tem njegovem umskem in umetniškem naporu. Prav tako zgovoren dokaz pa je tudi bogata ustvarjalna žetev, ki jo ob petdesetletnici svojega obstoja lahko pokaže Slovenska akademija znanosti in umetnosti .

Summary

The Slovenian Academy of Sciences and Arts celebrates its 50,h

anniversary this year. The present booklet tells a concise story about how the Academy came into being, how it has been organized and what are its achievements.

The Academy was founded as a scientific state institution in the autumn of 1938. The academic tradition in the Slovenian territory, however, goes far back into the history. The Slovene protestants Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič, Hieronymus Megiser and others can be looked upon as the first precursors of the present-day Academy. By their systematic scientific endeavour in the years from 1550 to the end of the century - although mainly out of religious incentive - the Slovene language became one of the cultural languages of Europe: among the fifty Slovene books that they managed to publish during their active period were the first Slovene spellingbook (Abecedarium), the first grammar, the first dictionary, and the linguistically proved translation of the Bible. What the protestants lacked was only some formal organization and an academic title. The first to hold the honorable title of an academic in the Slovenian territory was the polyhistor. count Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), the author of a most important book entitled »The Glory of the Duchy of Corniola«, written in German. In recognition of his treatise on the recurrent lake of Cerknica, he was in 1687 made a Fellow of the London Royal Society, the British Academy of Sciences.

It was just in the year of his death that a scientific academy was established in Ljubljana. At the same time, it was the first institution of the kind in the whole Slavic world of the time. The society was called »Academia operosorum«. From a Latin edition, published in 1701, we can learn that in the beginning the Academy was associating 23 scientists, mostly of Slovene origin, and lawyers, doctors of medicine and priests by profession. They called themselves »apes« (bees) and their academic slogan was Nobis atque aliis operosi. The Academy had its rules regarding the purpose of association and the conditions for admission of members. The academic degree of candidates was clearly stated among the condi-tions for membership. The »operosi« wrote their works in Latin. They published a long series of historical, national scientific, biographic.

medical and astronomic treatises and books. Most of these works deal with matters which, directly or indirectly, relate to the Slovenian territory. For all these reasons, the Academia operosorum may justly take its place in the cultural heritage of the Slovenian nation and be considered the rightful precursor of the present-day Slovenian Academy of Sciences and Arts. For unknown reason, the activities of the Academia operosorum died away for some time about the year 1725. But not later than in 1779, the Academy was revived by the Slovene representatives of the Enlightment: Blaž Kumerdej, teacher and linguist, Jurij Japelj, translator of the Bible, Feliks Dev, poet, editor and publisher of the first almanac of secular Slovenian poems. Anton Makovic, master of chirurgy, Anton Tomaž Linhart, historian, playwright and translator. Father Marko Pohlin, linguist. Franc Ksaverij, librarian, and some ten other members. In the following two decades, they created a long series of scientific and artistic works from various spheres. While the first Academia operosorum was humanistic in spirit, Latin in language and Carniolian-patriotic in the consciousness of its leading members, this second, renewed Academy was reflecting the spirit of the Enlightment and it was distinctly Slovene both in the language and in the endeavours to spread national education. The renewed Academia operosorum did not last long. But as its most active members went over to the circle of Baron Žiga Zois and continued their creative work there, this circle of scientists can be considered as a continuation of the Academy.

But even this scientific circle died down in the second decade of the 19lh

century. The idea of an academy disappeared for some time. It was only in the second half of the century, that the people slowly became aware of it again: out of aspirations for a cultural integrity and political rights of the Slovenian nation, various scientific societies came into being. Due to the germanization policy of the Austro-Hungarian Monarchy, however, the idea of a Slovenian academy could not bear fruit to the very falling apart of the Monarchy.

Serious attempts for the academy started again only after the World War I, when the University of Ljubljana was founded. Several professors began to strive for the establishment of the Academy of Sciences and Arts in Ljubljana. For this purpose, the Scientific Society for the Liberal Arts in Ljubljana was founded in 1921 and in the year 1924, the Slovenian Literary Society »Slovenska matica«, the National Gallery and the

Lawyer society »Pravnik« joined in. All together elaborated the draft law for the establishment of the Academy in Ljubljana and submitted a memorandum to the Ministry of Education in Belgrade. However, the centralistic and unitarian policy opposed the idea and even the both by then founded Universities of Belgrade and Zagreb did not support it. Therefore, this first memorandum and numerous further attempts brought no results, until the political situation changed in the last years before the World War II. It was then, that the Slovenian public at large began to support the demand for the foundation of a national academy. In the year 1929, after some unsuccessful attempts in Belgrade, the Preparatory Committee decided to establish the Academy as a Society, which was in the competence of local authorities. Therefore, the Commit-tee drew up the Rules of the Society of the Academy of Sciences and Arts, which were then approved by the Lord Mayor of the Ljubljana region. Due to the assassination of King Alexander in Marseille, the idea of the Academy could not be realized yet, and it was revived again in 1935. But it was only in 1937 that the Federal Minister of Education approved the establishment of the Society and agreed to finance it from the state budget. The Society was regarded as a preliminary stage to the foundation of the real Academy which was then actually established in the autumn next year.

The President was appointed by the King, the first seven members by the Minister of Education and the rest of the members were elected at the first Assembly of the Academy. The number of regular members was limited to 30, the number of corresponding members to 60. and the number of non-resident corresponding members was unlimited. The Academy had four sections. Its official name was »The Academy of Sciences and Arts in Ljubljana«. Due to the unitarian policy, it could not be named »Slovenian«. The first president of the Academy was Professor Dr. Rajko Nahtigal.

During the World War II, the Italian and then the German occupation forces did not abolish the Academy. After the liberation, the National Government of Slovenia first issued a provisional decree on the Academy of Sciences and Arts, and in the year 1949, the People's Assembly of the Socialist Republic of Slovenia passed the Act on the Slovenian Academy of Sciences and Arts. In was only by this Act that the Academy was officially named »Slovenian«. The principal change was the extension of the Academy for another section

and some scientific institutes. In the years to follow, however, the four largest institutes of technical sciences became independent. Only the institutes for natural and humanistic sciences remained in the Academy. They combined their activities in the joint research programme called »Natural and Cultural Heritage of the Slovenian Nation«. This programme-has remained the leading task of the Slovenian Academy of Sciences and Arts (SASA) and is the basic project of the SASA's Scientific Research Centre, founded in 1981, soon after the Assembly of the Socialist Republic of Slovenia passed the new Act on SASA which brought about - in accordance with the generally introduced self-management - the enactment of a new Statute of the Academy and many novelties in the organizational structure.

In 1975, the Fourth Section was split into two and the Sixth Section for medical sciences was formed. This organizational scheme has then remained unchanged and today the Academy comprises six sections: Section One - for historical and social sciences (which has been split into two subsections since 1978), Section Two - for philological and literary sciences. Section Three - for mathematical, physical and technical sciences. Section Five - for arts, and Section Six - for medical sciences. The Academy is led by the Presidency, consisting of the President, two Vice-Presidents, Secretary General and Section Secretaries. The economic affairs are managed by the Executive Director.

No numerus clausus has been stipulated for the membership, but the number of members is registered at about 60 regular, 20 corresponding and 75 non-resident corresponding members. There is also the possibility of honorary membership. Admission of new members takes place every second year, according to strict rules and by secret ballot from all regular and corresponding members.

The Scientific Research Centre is headed by the Council in which the Academy is represented by seven delegates. The President of the Council and the Managing Director are leading the Centre. It comprises 14 scientific institutes, some of them consisting of several departments. The Slovenian Academy of Sciences and Arts is combined with other Yugoslav Academies of Sciences and Arts in the Council of Academies of Sciences and Arts of the Socialist Federative Republic of Yugoslavia. Besides, the SASA cooperates with 17 academies from all over the world. A very rich Library operates within the framework of the Academy. It comprises 350000 books and review volumes and 15 000 other units

(manuscripts, literary legacies, maps, photos, etc.). The Library exchan-ges books with 1350 addressees in Yugoslavia and in 72 foreign countries. Every year, SASA publishes the Annals of the Slovenian Academy of Sciences and Arts as well as a long series of other editions and publications. Among them, the Slovenian Bibliographical Lexicon and the Dictionary of the Slovene Literary Language deserve special mentio-ning. Both will soon be completed. Up to the present, the Academy itself has published 555 books from various spheres of science and arts. And it should be mentioned that most members publish their works also through usual editorial channels. Above all, this applies to the Section of Arts. In this year of jubilee, the membership comprises 65 academics, 15 corresponding members, 74 non-resident corresponding members and one honorable member. Many members are holders of most eminent awards and prizes awarded on the state level or in the Republic of Slovenia. There are even four Nobel prize winners among the non-resident corresponding members. The story about the development of the Slovenian Academy of Sciences and Arts is to a large extent also the story about the growing of the Slovenian people. What other nations could prove and declare within the framework of their political and state sovereignity, the Slovenian people had to express almost entirely and only through their numerous creative artists and scientists in all spheres of culture and arts from the beginning to this very day. The history of this nation's Academy is just another testimony of its intellectual efforts and artistic endeavours.

Pojasnilo

Besedilo je malenkostno dopolnjeni povzetek rokopisa obšir-ne in temelji te razprave o nastanku S A Z U , ki ga dokončuje akademik prof. dr. Bratko Kreft . Uporab l jena literatura bo razvidna iz njegove objave. Pri tem povzetku pa sta s pridom uporabl jena tudi pregledni članek Jubilej Slovenske akademije znanosti in umetnost i , ki je izšel v Prešernovem koledar ju 1988, strani 36-44, katerega avtor je predsednik S A Z U akademik prof. dr. Janez Milčinski, in pa naknadno za pr imerjavo še oris zgodovine S A Z U izpod peresa akademika prof. dr. Boga Grafe -nauer ja , objavl jen v Mohor j evem koledar ju 1988, str. 48-56, pod naslovom O b petdesetletnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti . Razmišl janje o slovenskih protestantih je prispevek avtorja tega povzetka.

n 4 u

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Oris in prikaz njenega nastanka in delovanja v jubilejnem petdesetem letu. Sestavil Janez Menart. Prevod Lidija Šega. Uredil in opremil Mitja

Güstin. Ilustracije so iz fototeke SAZU, delo Carmen Narobe. Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Natisnila Tiskarna »Jože Moškrič«. Ljubljana 1988. Naklada 1000 izvodov.