Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za razredni pouk

Nataša Breznik

SLOVENSKE BASNI

MAGISTRSKO DELO

Maribor 2014

Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za razredni pouk

Nataša Breznik

SLOVENSKE BASNI

MAGISTRSKO DELO

Mentorica: red. prof. dr. Dragica Haramija

Maribor, avgust 2014

Magistrski študij in magistrsko delo sta bila opravljena na Pedagoški

fakulteti Univerze v Mariboru. Študij je sofinanciralo Ministrstvo za visoko

šolstvo, znanost in tehnologijo.

Lektorica in prevajalka: dr. Katja Bergles

UDK : 821.163.6.09-342(043.2)

398.21(497.4)(043.2)

Gesla: folklorna basen, umetna basen, zbiratelji basni, basnopisci, analiza

basni

5

IZJAVA

Podpisana Nataša Breznik izjavljam, da sem magistrsko delo z naslovom Slovenske basni izdelala sama, prispevki drugih so posebej označeni, uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni.

Maribor, 18. avgust 2014 ______________

(podpis)

6

Zahvaljujem se red. prof. dr. Dragici Haramija za izdatno strokovno pomoč

ter vsak trenutek, ki ga je namenila za koristne nasvete in mentorstvo pri

izdelavi magistrskega dela.

Iskrena hvala družini, ki me je v času študija spodbujala in verjela vame

tako pri padcih kot v vzponih! Še posebej hvala sestri, ki me je podpirala,

razumela ter z vzpodbudnimi dejanji pripomogla, da je bila moja pot lažja.

POVZETEK

Pri pisanju magistrskega dela z naslovom Slovenske basni smo izbirali

relavantne metode dela, ki so bile najbolj smiselne glede na posamezen

sklop raziskovanja in pisanja.

Magistrsko delo je sestavljeno iz treh delov. V začetnem delu študije

povzamemo smernice definicije in značilnosti te kratke literarne vrste, kot

so jih zapisali slovenski in tuji teoretiki, ter predstavitve njej sorodnih

literarnih vrst. Prav zaradi tega moramo biti pri poimenovanju kratke

didaktične zgodbe pazljivi, ker je njena temeljna lastnost, da na zbadljiv

način s pomočjo standardnih antropomorfiziranih živalskih književnih likov

opisuje človeške napake in odnose med njimi. Ti skozi dvogovor, katerega

ne smemo razumeti dobesedno, prikazujejo življenjske resnice.

V drugem delu smo predstavili zgodovinski pregled razvoja basni od

njenih predvidenih začetkov pa vse do danes. Izpostavili smo štiri

svetovne zbiratelje in basnopisce, to so Ezop, Gaj Julij Fedrus, Jean de La

Fontaine in Ivan Andrejevič Krilov, ter enaindvajset slovenskih zbirateljev

in basnopiscev. Med slednjimi smo analizirali štirinajst avtorskih zbirk

naslednjih avtorjev: Valentina Vodnika, Antona Martina Slomška, Janeza

Trdine, Frana Levstika, Matije Valjavca, Josipa Stritarja, Dragotina Ketteja,

Vladimirja Pavšiča − Mateja Bora, Borisa Fakina − Igorja Torkarja, Rada

Bordona, Miroslava Košute, Slavka Pregla, Aca Mermolja ter Otona

Marca.

V tretjem delu smo analizirali slovenske folklorne basni. Glede na rezultate

analize lahko zagovarjamo, da se slovenske folklorne in tudi avtorske

basni držijo sheme. V njih so uporabljene tako avtohtone kakor tudi

neavtohtone živalske vrste. Slednjih je seveda občutno manj. V zgodbo

sta največkrat vpletena le dva književna lika. Njuna karakterja sta vselej

nasprotna. Vsekakor je smiselnost basni v njeni poučnosti. Njen nauk

lahko bralec prenese v vsakdanje življenje in se s tem izogne neprijetnim

situacijam. Vsekakor je pa tako folklorni kakor tudi umetni basni skupno,

da sta še v današnjem času uporabljeni kot prikrita načina

kritiziranja družbe ali posameznika. Ker se v literarni teoriji uporabljata

izraza avtorska in umetna basen kot sopomenki, smo se tega v delu

poslužili tudi mi.

Gesla: folklorna basen, umetna basen, zbiratelji basni, basnopisci, analiza

basni

SUMMARY

While writing the master’s degree with the title Slovenian fables we choose

the research methods which were the most appropriate for the individual

part of the research and writing.

Master’s degree consisted of three parts. In the first part of the study we

summarized the guidelines of the definitions and the characteristics of this

short literary form, as they were written by the Slovenian and foreign

theoreticians, as well as the presentation of the similar literary forms.

Exactly because of that we have to be careful when classifying the short

didactic story, since its basic characteristic is to describe in a taunting way

the human mistakes and relationships among them with a help of standard

anthropomorphic animal characters. With a help of a dialogue, which

shouldn’t be understood literary, they demonstrated the life truths.

In the second part we introduced the historical overview of the fable’s

development from its supposed beginnings and up until today. We

exposed four world famous collectors and writers of fables, which are

Aesop, Gaius Julius Phaedrus, Jean de La Fontaine and Ivan Andreyevich

Krylov, as well as twenty-one Slovenian collectors and writers of fables.

Among the latter we analysed fourteen authorial collections of the

following authors: Valentin Vodnik, Anton Martin Slomšek, Janez Trdina,

Fran Levstik, Matija Valjavec, Josip Stritar, Dragotin Kette, Vladimir Pavšič

− Matej Bor, Boris Fakin − Igor Torkar, Rado Bordon, Miroslav Košuta,

Slavko Pregl, Aco Mermolja and Oton Marc.

In the third part of the master’s degree we analysed the Slovenian folklore

fables. According to the results of the analysis we can say that the

Slovenian folklore as well as the authorial fables follow the scheme. They

use the autochthonous and non- autochthonous animal types. Of course,

the latter appear less often. The meaning of the fable is in its

instructiveness. The reader can transmit its moral to everyday life and thus

avoid the unpleasant situations. However, both − the folklore and artificial

fable are even today used as disguised manners of criticising the society

or an individual. We followed an example of the literary theory where the

terms authorial and artificial fable are used as synonyms.

Keywords: folklore fable, artificial fable, collectors of fables, writers of

fables, analysis of a fable

1

KAZALO VSEBINE

UVOD ........................................................................................................ 4

1 NAMEN ............................................................................................... 6

2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .............................................................. 7

2.1 Raziskovalna vprašanja ................................................................ 7

2.2 Pričakovani rezultati ...................................................................... 7

3 METODOLOGIJA ................................................................................ 9

3.1 Raziskovalne metode.................................................................... 9

3.2 Uporabljeni viri .............................................................................. 9

4 LITERARNOTEORETIČNA IZHODIŠČA .......................................... 10

4.1 Etimološko stališče izraza basen ................................................ 10

4.2 Definicija ..................................................................................... 14

4.3 Značilnosti ................................................................................... 21

4.3.1 Zgodba basni ....................................................................... 24

4.3.2 Nauk ali morala v basni ........................................................ 25

4.3.2.1 Tipi naukov ........................................................................ 27

4.3.2.2 Nahajališče morale v basni ............................................... 28

a) Nauk, zapisan pred zgodbo ........................................................ 29

b) Nauk, zapisan po zgodbi ............................................................. 30

c) Nauk, razbran iz zgodbe ............................................................. 30

4.3.2.3 Poučnost nauka ................................................................ 31

4.3.2.4 Funkcija basni ................................................................... 32

4.3.3 Basen in njej sorodne literarne vrste .................................... 36

5 LITERARNOZGODOVINSKI RAZVOJ BASNI .................................. 42

5.1 Literarnozgodovinski razvoj basni v svetu ................................... 42

5.2 Basen od začetka do danes ........................................................ 47

2

5.2.1 Svetovni zbiratelji in basnopisci ............................................ 52

5.2.1.1 Ezop .................................................................................. 52

5.2.1.2 Gaj Julij Fedrus ................................................................. 54

5.2.1.3 Jean de La Fontaine ......................................................... 55

5.2.1.4 Ivan Andrejevič Krilov ....................................................... 58

5.3 Literarnozgodovinski razvoj basni na Slovenskem ..................... 60

5.3.1 Pomembni slovenski zbiratelji in basnopisci ......................... 64

5.3.1.1 Janez Svetokriški (1647–1714) ......................................... 64

5.3.1.2 Anton Feliks – Janez Damascen Dev (1732–1786) .......... 65

5.3.1.3 Leopold Volkmer (1741−1816) .......................................... 66

5.3.1.4 Valentin Vodnik (1758–1819) ............................................ 69

5.3.1.5 Urban Jarnik (1784–1844) ................................................ 73

5.3.1.6 Janez Nepomuk Primic (1785–1823) ................................ 74

5.3.1.7 Anton Martin Slomšek (1800–1862) .................................. 74

5.3.1.8 Janez Trdina (1830–1905) ................................................ 77

5.3.1.9 Fran Levstik (1831–1887) ................................................. 79

5.3.1.10 Matija Valjavec (1831–1897) ......................................... 80

5.3.1.11 Josip Stritar (1836–1923) .............................................. 84

5.3.1.12 Dragotin Kette (1876–1899)........................................... 85

5.3.1.13 Vladimir Pavšič – Matej Bor (1913−1993) ...................... 88

5.3.1.14 Boris Fakin – Igor Torkar (1913−2005) .......................... 90

5.3.1.15 Rado Bordon (1915–1992) ............................................ 94

5.3.1.16 Miroslav Košuta (1936–) ................................................ 96

5.3.1.17 Slavko Pregl (1945−) ..................................................... 98

5.3.1.18 Ace Mermolja (1951–) ................................................. 100

5.3.1.19 Oton Marc (1963–) ....................................................... 102

5.3.1.20 Anja Štefan (1969–) ..................................................... 104

3

5.3.1.21 Nataša Konc Lorenzutti (1970–) .................................. 105

6 KNJIŽEVNI LIKI ............................................................................... 107

6.1 Žival kot književni lik ................................................................. 107

7 ZAKLJUČEK .................................................................................... 125

8 LITERATURA .................................................................................. 130

8.1 Primarna literatura .................................................................... 130

8.2 Sekundarna literatura................................................................ 132

8.3 Terciarna literatura .................................................................... 140

KAZALO TABEL

Tabela 1: Analizirane basni po razredu in po redu ................................. 110

Tabela 2: Število naukov po razredu ...................................................... 112

Tabela 3: Število naukov v analiziranih basnih glede na razred in red... 112

Tabela 4: Ključni nauki v analiziranih basnih ......................................... 124

Tabela 5: Ključni nauki v analiziranih basnih glede na vrsto živali ......... 124

4

UVOD

Knjiga je dolga stoletja pomenila razvedrilo. Že v preteklosti je dajala

odgovore na različna vprašanja. Poučno sporočilo najkrajše literarne vrste,

basni, ter premišljeno izbrani tipizirani književni liki so nas pritegnili k temu,

da jih dodobra spoznamo.

Že v samem začetnem delu študije je razvidno, da sta slovenska in

svetovna terminologija raziskovane literarne vrste dobro usklajeni. Na

podlagi slovenskih literarnih teoretikov in tujih raziskovalcev povzemamo

smernice definicije.

Kratko razlago termina basen smo namerno izpostavili že v začetku

magistrskega dela, kajti med njihovim prebiranjem moramo paziti na

podobnosti s sorodnimi literarnimi vrstami (z dramo, komedijo, bajko,

satiro, živalsko pravljico), s katerimi jo pogosto nepravilno enačimo. Do

enačenja nas najbrž privede identičen etimološki izvor, razlika med njimi je

pa tako v vsebini kakor tudi v zgradbi.

S pomočjo raziskovanja literarnozgodovinskega razvoja basni je mogoče

spremljati zgodovino razvoja basni vse do danes. Pri tem nas je

presenetilo, da je ta literarna vrsta ohranila svojo staro strukturo skozi

tisočletja. Predpostavljamo, da je ta literarna vrsta dobro poznana, saj je

prisotna tako v svetovni kot tudi v slovenski književnosti. Med prebiranjem

svetovnih in slovenskih basni je zaznati basnopisce. Veliko basnopiscev je

preoblikovalo folklorni motiv in jih tako minimalno preuredilo, lahko so ji

spremenili le obliko (iz poezije v prozo ali obratno) ali pa so dvogovor med

književnimi liki poenostavili in se tako podpisali pod zgodbo. Vsekakor je

motiv zgodbe ostal enak. Tako je postala poučna folklorna basen umetna

basen, pri čemer sklepamo, da je podvajanje zgodb zagotovo povezano z

zbiratelji te literarne vrste. Ti so osnovno zgodbo prilagodili trenutnim

razmeram in navadam naroda. Tako je služila le kot retorično sredstvo za

nazorno pojasnjevanje dejansko obstoječih razmer. Nekateri teoretiki so

celo zapisali, da so s pomočjo basni basnopisci na prikrit način

spregovorili o dejstvih, o katerih se je v javnosti molčalo, saj svobodno

izražanje ni bilo dovoljeno. Prav zaradi tega nas med raziskovanjem ni

5

presenetil nastanek basni, ki je povezan z mitičnim ustanoviteljem te vrste,

s sužnjem.

Pižent Kompara (2010: 4) je zapisala ugotovitev, da naj bi rimski

basnopisec Fedrus v svojo tretjo knjigo zapisal namen iznajdbe basni. Ta

pravi, da je nastala zato, da je lahko celo suženj s pomočjo takšnega

načina posredno izrekel svoja videnja družbenega sistema.

Skozi tisočletja je basen ohranjala splošen interes za poudarjanje

političnega stanja v družbi. Postala je eden izmed najuspešnejših načinov

sporočanja resnice, ki se razvije v moralnem nauku.

Kot smo razbrali iz našega raziskovanja, je imela basen v vseh obdobjih

enotno funkcijo. Lahko bi rekli, da je bila vedno namenjena posmehovanju

in je bila uporabljena kot način za skrito podajanje kritike. Ezop je živel v

dobi tiranov, Fedrus pod prvimi rimskimi cesarji, La Fontaine pod

absolutno monarhijo, Krilov v carski Rusiji, Vodnik v francoskih Ilirskih

provincah, Slomšek v monarhiji Avstro-Ogrski itd. Nekateri slovenski

basnopisci se v svojih delih dotikajo tematike vdanosti in ponižnosti

slovenskega naroda, ki sta se pregovorno ohranili do današnjih dni.

6

1 NAMEN

V magistrskem delu se bomo omejili na basni, zapisane v prozi. Raziskovalni problem bomo preučevali z naslednjih vidikov:

− basen in njene funkcije;

− literarnozgodovinski razvoj basni;

− zbiratelji in basnopisci na Slovenskem;

− živalski svet v basnih.

7

2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

2.1 Raziskovalna vprašanja

Na podlagi raziskovalnih problemov smo oblikovali naslednja raziskovalna

vprašanja:

- Od kod izvira beseda basen?

- Kaj je značilno za basen?

- Katere so skupne značilnosti basni in drugih sorodnih literarnih

vrst?

- Katere posebnosti ločijo basen od drugih sorodnih literarnih vrst?

- Kakšna je psihološka funkcija basni?

- Kako se prepletata realnost in irealnost v basnih?

- Kakšen doprinos ima basen v realnem življenju?

- Kakšna je vzgojno-poučna funkcija basni?

- Ali ima basen eksplicitno ali implicitno raven?

- Kako se je basen razvijala v svetu?

- Kateri basnopisci so najpomembnejši za razvoj basni?

- Kakšen je zgodovinski razvoj basni na Slovenskem?

- Kateri so znani slovenski zbiratelji in pisci basni?

- Kaj je skupnega folklornim in umetnim basnim?

- Kateri glavni književni liki so zastopani v basnih?

2.2 Pričakovani rezultati

Glede na to, da bomo obravnavali basen, pričakujemo, da bodo v

obravnavanih delih prikazane slovenske (avtohtone) živali s svojimi

značilnostmi. Predvidevamo, da bomo med zastopanimi divjimi živalmi

najpogosteje srečali lisico in medveda, ki sta tudi pogosta lika v slovenskih

pravljicah. Med domačimi živalmi se nadejamo, da bomo največkrat brali o

psu, mački in konju, ki so že stoletja stalni prijatelji človeka. Predvidevamo,

da bodo zveri (predvsem lisice), sesalci in kopitarji najpogosteje

zastopane živali, zelo malo pa pričakujemo žuželk (muh, komarjev, kobilic,

čričkov idr.). Pričakujemo, da bodo imeli književni liki tako dobre kakor tudi

slabe lastnosti, ki jih lahko poenotimo s karakternimi lastnostmi ljudi.

8

Predpostavljamo, da bo dobrota zmeraj premagala zlo. Že pregovorno

pričakujemo, da bo lisica zvita, medved bo mogočen in zaradi tega tudi

spoštovan s strani drugih živali, zajec bo bojazljiv, muha tečna, polž

počasen. Prav tako pričakujemo, da bodo imele vse basni moralni nauk, ki

ga bo mogoče prenesti v vsakdanje življenje.

Pričakujemo, da v dolžini ni razlik med folklornimi in umetnimi basnimi, pa

tudi ne med tistimi, ki so jih zapisali slovenski avtorji in tistimi, ki so

zapisani s strani tujih.

Ena izmed tez, ki smo jih postavili, je tudi, da se vrste živali, ki se v basni

pojavljajo, razlikujejo glede na izvor (v slovenskih basnih ni toliko opic in

levov kot v afriških).

Pričakujemo, da bodo imele živali v basnih lastnosti, ki so še danes

pregovorne v vsakdanjem življenju (počasen kot polž, neumen kot osel,

priden kot mravlja, pes – človekov najboljši prijatelj).

Pričakujemo, da se bodo v istih basnih pojavljale domače in divje/gozdne

živali, eksotične živali pa se z domačimi ne bodo pojavile v isti zgodbi.

Predpostavljamo, da se bodo volkovi v basnih pojavljali v tropu, tako kot

tudi živijo v svojem naravnem okolju.

Predvidevamo, da bo zelo malo basni, kjer glavni književni lik večino časa

preživi v vodi. Sklepamo, da bo največ takšnih, kjer so zastopane domače

avtohtone živali.

9

3 METODOLOGIJA

3.1 Raziskovalne metode

Pri pisanju magistrskega dela smo ves čas uporabljali metodo abstrakcije,

saj smo izločali nebistvene podatke in poudarjali bistvene prvine ter

lastnosti obravnavanega termina.

V največji meri smo uporabili deskriptivno metodo. Znotraj tega smo

uporabili metodo deskripcije, s pomočjo katere smo opisovali že znana

dejstva in literarne definicije. Seveda smo upoštevali metodo kompilacije,

s pomočjo katere smo povzemali stališča, spoznanja, sklepe in rezultate

raziskav tujih avtorjev. Zgodovinske metode smo se poslužili v poglavju,

kjer smo preučevali in iskali vzročno razlago literarne zgodovine najkrajše

literarne prozne vrste, basni. Pri proučevanju oziroma določanju položaja

basni v sistemu drugih pojmov ter ob analizi animalističnih basenskih likov

smo se poslužili metode klasifikacije. V poglavju magistrskega dela, kjer

smo preučevali značilnosti posameznih basni, smo uporabili komparativno

metodo. Prav tako smo v tem delu magistrskega dela uporabili metodo

analize in sinteze. V sklepnem delu smo z metodo generalizacije na

podlagi posameznih opazovanj izvedli splošne realne zaključke.

3.2 Uporabljeni viri

Pri izdelavi magistrskega dela smo uporabljali primarne, sekundarne in

terciarne vire. V teoretičnem delu magistrskega dela smo se poslužili

predvsem sekundarnih virov, torej znanstvene in strokovne literature tujih

in domačih avtorjev, ter terciarnih virov, ki nam jih je ponudil spletni

brskalnik na geslo »basen«.

V delu, kjer smo proučevali književne like, smo podrobneje obravnavali

basni slovenskih zbirateljev in basnopiscev, ki smo jih natančno preučili in

se tako poslužili primarne literature.

10

4 LITERARNOTEORETIČNA IZHODIŠČA

4.1 Etimološko stališče izraza basen

Ob raziskovanju in kasnejši primerjavi termina basen smo ugotovili, da je

ta v večini jezikov precej podoben.1

Šivic - Dularjeva (1976/77: 251−252) je raziskovala terminološko

vprašanje te literarne vrste. Ugotovila je, da je besedo basen kot izraz za

poimenovanje raziskovane literarne vrste moč zaznati že od druge

polovice devetnajstega stoletja. Terminologija besede basen je namreč

zapisana že v nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860, čeprav jo v

zgodovini jezika srečamo že pri protestantskih piscih. Trubar jo omenja v

svoji Cerkovni ordningi iz leta 1564 z najbolj verjetnim pomenom

izmišljotina. Zasledimo jo celo v Dalmatinovi Bibliji, ki je bila izdana leta

1584. Šivic - Dularjeva je celo ugotovila, da so jo v dvajsetem stoletju

omenili že vsi slovenski in drugi priročniki. Irena Stramljič Breznik (1998:

55) v članku Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah navaja, da po

etimoloških razlagah izraz basen izhaja iz staroslovanskega glagola bajati,

kar pomeni pripovedovati. Raziskovalka utemeljuje, da je izraz fabula

danes zastarel izraz za basen, ki se že pojavlja v zapisih Cigaletovega in

Pleteršnikovega slovarja. To dokazuje, da je danes zastarel izraz za

sopomenko basen prevladal že v drugi polovici devetnajstega stoletja.

Lagumdžija (2000: 21 po Čubelić 1980: 77) citira Čubelića, ki pravi, da

izvor besede basen ni čisto pojasnjen. Predvideva se, da je bil njen prvi

pomen beseda, govor; čarobni rek, magija; fabula, bajka. Bolhar (2005: 7)

piše o tem, da beseda »basen ali fabula, kot so jo imenovali starejši

pisatelji, prihaja iz besede basniti, kar pomeni kramljati, pripovedovati.«

Kmecl (1996: 297) navaja, da je basen »/…/ prvotno upesnjena pripoved,

zgodba (fabula)«. Med drugimi je tudi literarna zgodovinarka Irena Avsenik

Nabergoj (2011: 166) zapisala, da je ime izpeljano iz latinske besede

fabula (pravljica) oziroma iz glagola fari (govoriti). Identično razlago

Nabergojevi o izvoru in izpeljanki besede basen oziroma fabula je moč

zaslediti v knjigi Lexikon der Kinder- und Jungendliteratur (1975: 365). V

1 slov.: basen; hrv. in srb.: basna; nem.: Fabel; angl.: fable; ital.: favola; madž.: állatmese;

rusko: básnja (бáсня); poljsko in češko: bajka; gr.: mýthos, paramýthi; latin.: fabula

11

svoji razpravi tudi Silva Trdina (1970: 188) pojasnjuje izvor besede basen.

Poudarja, da izvira iz staroslovanske besede.2 Navaja, da je to beseda

bajati, ki ima identičen pomen kot prej omenjena Bolharjeva razlaga, to je

pripovedovati. Šivic - Dularjeva (1976/77: 251) v svoji študiji navaja

Breznika, ki trdi, da smo besedo basen preko srbohrvaščine sprejeli kot

češko oziroma rusko izposojenko. Ilija Popit (1977: 15) je v svojem

izčrpnem članku z naslovom Basen o starosti pasijonov ter pasijon besede

basen predstavil raziskavo o spreminjanju pomena izraza basen kot

literarne vrste. Najprej je zapisal potrditev pomena izraza basen, kot ga

poznamo danes, in sicer kot poučno pripoved, v kateri nastopajo

poosebljene živali ali stvari. V nadaljevanju navaja, da ima omenjena

literarna vrsta v Uvodu k Juditi v Dalmatinovi Bibliji povsem nasproten

pomen. Kot pravi Popit, ima pomen svetega krščanskega izročila, »/…/ saj

so za Jurija Dalmatina bile 'basen' ne le 'druge svete istorije', ampak tudi

prikaz samega Kristusovega trpljenja na križu, saj se z njim uči zaupati v

boga itd.« (Popit 1977: 15) Popit opozori na dvojnost pomena besede, ki

jo lahko opazimo že zapisano na koncu Biblije. Njen pomen takrat

razlagajo kot nekoristni govor. Iz tega lahko povzamemo, da je v tistem

času pomen besede basen kot sveto krščansko izročilo postalo

nezaželeno. Popit je slednje interpretiral s stavkom: »Vlekel se je pač še iz

poganstva kot ne dovolj pozabljena oznaka za naše nekdanje

staroslovansko sveto pismo.« (prav tam)

Našo pozornost prav tako zasluži širša razprava Alenke Šivic - Dular, ki je

v članku Basen (1976/77: 251−252) zapisala terminološko vprašanje

samega izraza te literarne vrste. Opozori, da gre pri izrazu basen za

tvorbo dveh delov. Pripona »/…/ -snƂ (enaka tudi v psla. *pěsnƂ, sin.

pesem, k pěti 'peti') /…/« (Šivic - Dular 1976/77: 251) je dodana korenu

»ba- iz *bha- 'govoriti'«. (prav tam) V svoji razpravi ni spregledala dejstva,

da je isti koren besede moč zaznati tudi v bajka, bajati idr. »Kot občno ime

najdemo basnƂ (v ustrezni glasovni podobi) v vseh slovanskih jezikih z

osnovnim pomenom 'pripovedovanje, zagovarjanje; (izmišljena) zgodba,

bajka', iz katerega so se razvili drugi pomeni«. (prav tam) V razpravi

2 Stsl. bajati = pripovedovati; lat. fari = bajati (Trdina 1970: 188).

12

avtorica nadaljuje z razlago o različno uporabljenih terminoloških izrazih, ki

jih je zavzemala basen pri prvih slovenskih piscih od konca osemnajstega

stoletja ter v prvi polovici devetnajstega stoletja. Dajnko in Volkmer sta

termin fabula, ki izhaja iz latinščine, uporabljala v njunih delih v

devetnajstem stoletju. Valentin Vodnik je slovenil izraz Fabel in svoje

basni poimenoval pravljica. V Kranjski čbelici III je v epigramu, ki je

namenjen Ciglarjevim basnim, besedo prevzel tudi Prešeren. Tako Ahacl

kot tudi Slomšek sta uporabljala termin basen. Slednji jih omenja v svojih

Drobtinicah iz leta 1846 v poglavju Prilike ino baſni. Tudi Jarnik je bil že

leta 1814 podpornik tega termina. Prizadeval si je, da bi se besede

ujemale z drugimi slovanskimi jeziki.

V svoji študiji je Šivic – Dularjeva (1976/77: 252) zapisala, da lahko

potegnemo vzporednico s terminološkima izrazoma iz češkega in

poljskega jezika bajka »basen« in v ruskem pritča »isto«.

Šivic - Dular opozarja, da je to le domneva, ki se sklada z njegovimi »/…/

slavizacijskimi nagibi, ki jih je Koroška sploh kazala več kot osrednji

slovenski prostor. Ni pa pretirano trditi, da je imel Jarnik v prvem obdobju

pomembno vlogo pri razširjanju tega termina.« (Šivic – Dular 1976/77:

253) Kot posreden dokaz za to navaja Janeza Nepomuka Primica z

obrazložitvijo: »/…/ ker v malem pooseblja to terminološko neustaljenost.«

(prav tam) V svoji študiji je zasledila, da je leta 1805 pod Vodnikovim

vplivom Janez Nepomuk Primic prevedel več kot sto Ezopovih basni. Kot

je razbrala iz njegovega rokopisa, ki ga hranijo v NUK-u, je uporabljal pri

»/…/ eksplikaciji nauka celo vrsto poimenovanj: smiſlik, fabula, pravlavza,

perpovedek, perpovest … nikoli pa ne basen.« (prav tam) A v svojih

Nemſhko-sloveńſkih Bukvah za Branje iz leta 1813 je uporabljal termin

baſnje ali fabule. »Močna podpora, ki je je bila deležna beseda basen v

Drobtinicah, Kmetijskih in rokodelskih novicah, Vedežu itd., ji je pribojevala

prvenstvo in ustaljenost v knjižnem jeziku.« (prav tam) Iz študije omenjene

avtorice je razvidno, da je pri poimenovanju omenjene književne vrste

precej nedoslednosti in neenotnosti.

13

Znano je, da je Hipolit prevajal češka besedila. Tudi njemu je beseda

basen pomenila ezopsko poučno zgodbo, popularno v srednjem veku.

»Težko je z zagotovostjo trditi, da je to rabo vpeljal Hipolit sam /…/« (Šivic

– Dular 1976/77: 252) Šivic - Dularjeva sklepa, da si je iz tega jezika

izposodil le pomen termina. Nadalje razmišlja (prav tam), da se je Breznik

morda na tej točki naslanjal na svojo trditev, da je izvor besede basen

češka izposojenka.

Če obravnavan termin basen raziskujemo s širše perspektive, zaznamo v

tuji literaturi podobne zapise omenjenemu terminu. Prav zaradi podobnosti

na prvi pogled smo se odločili, da jih na kratko predstavimo.

Vizualno najbližji izraz je fabliau. Termin označuje kratko pripoved v

verzih. Zapisane so v humornem tonu. Satirična oblika je tako močna, da

je v njej moč razbrati posmehovanje (Murfin in Ray 1997: 119).

Kot piše The greenwood encyclopedia of folktales and fairy tales (2008:

318), gre torej za popolnoma drugačno zgodbo od Ezopove basni tako po

namenu kakor tudi po vsebini. Kot smo že omenili, je namen teh zgodb

posmehovanje. Bralci se ob prebiranju nasmejijo, zato so teme tudi

seksualne. Zgodbe vsebujejo tako vulgarne šale kot tudi šale o mrtvecih.

Wilpert (1989: 282−283) je zapisal, da ta literarna vrsta uporablja delno

domače ali izmišljene motive ter delno celo orientalske motive, saj so idejo

za tematiko te literarne vrste povzeli po križarjih ali španskih Arabcih. Cilj

posmehovanja so bile predvsem ženska nezvestoba, življenje pocestnic in

zvodnic, možje v vezi s starejšimi ženami in nemoralnost duhovščine.

Od basni se torej ta literarna vrsta razlikuje že na zunaj. Nastopajoči

književni liki so ljudje. Njen sestavni del ni poučevanje s pomočjo

moralnega nauka, temveč le zabava bralca. Ukvarja se s srednjim in nižjim

slojem ljudi ter njihovimi skrbmi (Murfin in Ray 1997: 119).

Fabliaux je množinski izraz za zgoraj omenjene popularne zgodbe v

srednjeveški Franciji v dvanajstem stoletju, predvsem pa v trinajstem in

štirinajstem stoletju (Hasse 2008: 318).

14

Wilpert (1989: 284) piše o najstarejših ohranjenih fabliaux (teh je kar 147),

ki opisujejo pariško posestnico Richeut.

Pod terminom fablich je zaslediti označbo kratke zgodbe z enostavno

strukturo. Uporabljeni književni liki imajo viden socialni in profesionalni

delavski stereotip (Hasse 2008: 318).

4.2 Definicija

Med raziskovanjem termina basen smo spoznali, da je le malo literarnih

teoretikov, ki so se posvetili definiciji te literarne vrste. Pridružujemo se

razmišljanju Blažetina (2003: 9), ki je zapisal, da je basen kot literarna

vrsta s strani teoretikov precej zapostavljena.

Pa vendar smo v literaturi zasledili niz definicij, kaj basen je. Tako kot je

raziskovana literarna vrsta kratka, tako so kratki tudi njeni zapisi. Vsekakor

so podobni definiciji, ki je zapisana v Leksikonu Cankarjeve založbe

(1998: 78):

basen – kratka didaktična zgodba iz naravnega, zlasti živalskega, pa tudi človeškega sveta v verzih ali prozi; ponazarja kak socialen ali moralen nauk.

Prav tako smo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1998: 36) pod

geslom »basen« zasledili zelo skopo definicijo:

básen –sni ž (â) lit. poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali stvari: basni Krilova; Basen o lisici in grozdju.

Medtem ko Veliki splošni leksikon (1997: 350) ponuja nekoliko daljšo

specifikacijo termina:

basen, kratka poučna zgodba, ki s prenosom človeških značajskih potez, navad in načinov govorjenja na živali ob primeru pojasnjuje spl. veljavno izkušnjo ali moralno resnico, »moralo« oz. »nauk«. B. izvira iz Orienta; v evr. knjiž. jo je vnesel →Ezop; J. →La Fontaine ji je z gibkostjo in duhovito poanto dal nov pomen. Razcvet v 18. st. (G. E. →Lessing, Ch. F. →Gellert, F. →Hagerdorn, I. A. →Krilov); pri Slovencih S. Pregl.

Basen bistveno širše definira Kos v Literarni teoriji (2001: 167).

Opredeljuje jo kot kratko zgodbo z notranjo epsko zgradbo. Didaktični

15

pomen zgodbe se po njegovem mnenju kaže kot nauk na koncu teksta.

Književni liki, ki so iz živalskega sveta, se poistovetijo s človekom.

Poudarja, da so književni liki te literarne vrste lahko tudi človeške osebe.

Je edini slovenski literarni teoretik, pri katerem smo zasledili, da med

književne like basni uvršča celo bogove. Tema basni je v zvezi »/…/ s

praktično-moralnimi spoznanji o dejanskih življenjskih možnostih, nujnostih

in zahtevah.« (prav tam)

Kot je zapisal Alojzij Bolhar (2005: 7) v spremni besedi O basni in živalski

pravljici v knjigi z naslovom Slovenske basni in živalske pripovedke,

predstavljajo basni bogato zakladnico v folklornem slovstvu. Zato je niso

brezpredmetno vse do konca devetnajstega stoletja imenovali kot velesilo.

Kot opravičilo za takšno poimenovanje navaja vzgojno in zgledno moč

pesnikov in pisateljev vseh časov. Prav zaradi tega je izpostavil nemškega

reformatorja Martina Luthra. Ta jo je priporočal v branje takoj za svetim

pismom. Bolhar meni, da je basen »/…/ eden najlepših umotvorov

pripovedne in hkrati poučne vsebine. Je torej najprimernejša literarna

posoda, ki nudi globoke etične misli in moralna vodila.« (prav tam)

Irena Stramljič Breznik je v članku Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah

(1998: 55−56) zapisala, da je basen izrazito poučna vrsta, ki je zapisana v

verzih ali v prozi. Poudari, da že na začetku ponazori kakšno življenjsko

modrost, katero skozi zgodbo dokazuje. Omeni, da je morala lahko

izrečena v obliki nauka tudi na koncu oz. je podana v sami zgodbi, vendar

tako, da jo na lahek način prepoznamo. Književni liki s pretežno stalnimi

lastnostmi so poosebljeni in izhajajo iz živalskega sveta. Prav to

personifikacijo poudarja Dušan Ludvik (1972: 468) v svojem članku Viri

srednjeveške živalske basni na Slovenskem. Njegova razlaga temelji na

prvotnem verovanju govorjenja istega jezika med ljudmi in živalmi.3 Matjaž

Kmecl v Mali literarni teoriji navaja le dve temeljni značilnosti basni. Tej

3 Prometej naj bi ustvaril več živali kot ljudi. Zaradi kasnejšega preoblikovanja imajo

nekateri ljudje človeško podobo z živalsko dušo (Ludvik 1972: 468).

16

didaktični literarni vrsti daje posebno težo izrečen nauk. Torej po

njegovem mnenju basen najprej sestavlja ponazoritvena kratka zgodba, ki

je »/…/ neopisna, 'gola', brez nepotrebnih zastranitev …« (Kmecl 1996:

294), kar doseže tudi z rednim poosebljanjem posameznih živali, ki jim

pridaja kakšne značilnejše in pogoste značajske lastnosti − lisici zvitost,

levu mogočnost, volku lakomnost ipd. (Kmecl 1996: 297) Kratkost basni

pojasnjuje z razlago, da mora basen »kar se da naglo hiteti« v presenetljiv

končni preobrat, »/…/ ki omogoča izrecno formulacijo kakšnega

moralističnega pravila, nauka ali kritike.« (prav tam)

Prav enostavnost dialoškega izražanja je Lagumdžija (2001: 22)

izpostavila kot stilsko oznako basni. Pravi, da je posmehovanje, ki se

navezuje na človeka, v basni prikrito in v obliki prispodobnosti književnih

likov. Prav tako v tej književni vrsti ni odvečnih opisovanj književnih likov in

situacij. Dvogovor poosebljenih živali je kratek in jasen. Avtorica poudarja,

da mora bralec uporabiti svojo domišljijo in spoznanje prenesti v lastno

življenje (prav tam). V poglavju Motivi i likovi u basnama avtorica opozarja,

da je težišče basni le na označevanju karakterjev književnih likov. Težišča

basni nikakor ne smemo iskati v književnem dogajanju (1991: 15).

Da je basen, katere izrazit cilj je poučnost, razdeljena na dva dela,

zagovarja tudi Trdina v Besedni umetnosti II (1970: 188). En del je

preprosta in kratka, a živa zgodba, v kateri so književni liki poosebljeni s

človeškim govorom. Drugi del je morala ali nauk (lat. mos = predpis,

pravilo, nravnost), ki s pomočjo poosebljenih živali ali stvari s pripisano

določeno stalno lastnostjo ponazarja življenjsko modrost. Tudi Prodanova

(2003: 15−18) je v predstavitvi te literarne vrste Stilski elementi v basni kot

njene posebnosti izpostavila alegoričen značaj, enostavnost basni in

jedrnatnost, ki vsebuje veliko komičnega. Kot je bilo pričakovati, ni

pozabila omeniti posebnosti te literarne vrste, ki je izražena v dogajanju.

Avtorica poudarja dobro razvidno vzročno-posledično postopnost zgodbe.

Poudarja, da je ena od značilnih stilskih potez basni začetek

pripovedovanja, kajti v samem uvodu jasno spoznamo nastopajoče

književne like (npr. Srečali so se medved, lisica in volk.). Kot tudi drugi

17

literarni teoretiki nas Prodanova opozori, da so v basni namerno izpuščeni

opisi živali in narave, saj ti za oblikovanje nauka niso pomembni. Bistvo je

le ukrepanje. S temi izpustitvami ima basen le večjo vrednost. Zgodba

brez nepomembnih detajlov postane privlačnejša, književni liki so

šablonski, njihove značajske lastnosti pa so iz zgodbe v zgodbo enake.

Prav zaradi tega lahko bralec že ob najavi živali v uvodu morebiti sklepa

na zaključek basni, vsekakor si lahko sam oblikuje potek zgodbe. Avtorica

razprave jasno doda, da basnopisec obdrži živahnost zgodbe le z

izogibanjem pridevnikov.

Že iz zgornjih zapisov je razvidno, da so tudi literarni teoretiki iz

tujejezičnega okolja zapisovali definicijo basni (fable). Iz tega lahko

sklepamo, da basen ne zasledimo le v slovenskem literarnem prostoru, saj

se tudi drugi narodi ponašajo s to literarno vrsto.

Študijo o tej literarni vrsti na Hrvaškem je Blažetin povzel v članku O

basnama (2003). Po njegovem mnenju so elementi, značilni za basen,

sledeči:

1. Glavni književni liki v basnih so živali.

2. Živali imajo človeške lastnosti.

3. Basni imajo alegoričen karakter.

4. Pojavljajo se v pisni ali v ustni obliki, ki se prenaša iz roda v rod.

(Blažetin 2003: 10)

Razmišljanje o definiciji termina basen v tuji literaturi nas je privedlo do

spoznanja, da so basni podobne povsod po svetu tako po zunanji kot tudi

po notranji formi. Rečemo lahko, da je tako tudi s skopo definicijo zapisa

te literarne vrste.

Biti (2001: 219) je zapisal, da je basen kronološko zaporedje dogodkov iz

resničnega življenja. Vsebuje motive, ki spreminjajo situacijo. Največkrat

sta uporabljena dva književna lika. Basen je po njegovem mnenju zgolj

odgovor na vprašanje: Kaj se je zgodilo v nadaljevanju?

V Metzler Literatur Lexikonu (1990: 147) je zapisano, da je basen veja v

živalskem pesništvu, saj je kratka živalska pripoved, zapisana v verzih ali

18

prozi. V določenih situacijah (predvsem) živali ravnajo tako, da je mogoče

prepoznati ujemanje s človeškim načinom ravnanja. Prav tako je

basnopisec nazorno prikazal življenjsko modrost, ki jo brez težav

razberemo. Podobno pa so kot književni liki omenjene le živali, ki s svojim

ravnanjem nazorno prikazujejo človeške odnose oziroma ravnanja v The

Oxford dictionary of literary terms (2008: 93), kjer je pod geselskim

člankom »fabel« zapisano, da je basen kratka pripoved v verzih ali prozi.

Moralni nauk, ki se prepleta čez celo zgodbo, se pogosto zaključi v obliki

epigrama.4 Poudarjeno je, da je ta literarna vrsta zelo stara zgodba, ki je

povezana s folkloro in pregovori.

Wilpert je v leksikonu Sachwörterbuch der Literatur (1989: 282) pod

geselskim člankom »Fabel« zapisal, da je to samostojna, kratka epsko

poučna vrsta. Književni liki so zastopani tako iz žive kakor tudi iz nežive

narave. Lahko je zapisana v verzih ali v prozi, v obeh primerih pa

ponazarja splošno življenjsko modrost. Posebna razlaga življenjske

resnice v večini primerov ni potrebna. Humornost oziroma šaljivo satiro

doseže s pomočjo folklornega izročila (običajev, govora idr.). Tudi Ross

Murfin in Supry M. Ray sta v delu The bedford glossary of critical and

literary terms (1997: 119) pod terminom basen najprej omenila

specifičnost raziskovane literarne vrste. To je njena kratkost, ki s svojo

alegoričnostjo nadzorno prikaže določeno lekcijo, ki je poudarjena kot

epigram na koncu zgodbe. Ta, sicer izmišljena, a vsekakor nezgodovinska

zgodba, je lahko zapisana v verzu ali v prozi. Kot književne like navajata

predvsem živali. Prepričana sta, da basni zaradi personificiranja književnih

likov poimenujemo kar živalske basni. Kot v vseh ozko specializiranih

slovarjih in enciklopedijah je tudi v The greenwood encyclopedii (2008:

317) najprej zapisano, da je basen alegorična pripoved oziroma pripoved v

prispodobi. V njej nastopajo živali, ljudje, bogovi in celo neanimirani

predmeti. Vsi omenjeni književni liki prikazujejo moralni nauk oziroma

resnico o človeškem obnašanju. Največji pomen ima raziskovana literarna

vrsta prav v zaključku, ko se morala eksplicitno pojavi. V tem pomembnem

4 Epigrám –a lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali

dogodku (SSKJ 1998: 204).

19

delu se skriva celoten pomen basni. Prav tako je poudarjeno, da basni

predstavljajo neko resnico, čeprav bi lahko rekli, da so književni liki in

situacije izmišljeni. Tudi Zymner (2009: 234) opozarja, da je za

obravnavano literarno vrsto bistven njen didaktičen pomen. Za to razlago

je uporabil star izrek »fabula docet«, kar bi lahko dobesedno prevedli kot

»zgodba uči« oziroma »poučna zgodba«.

Zanimiva je razlaga drugotnega pomena termina basni, ki smo ga zasledili

v slovarju Ross Murfina in Supryia M. Raya The bedford glossary of critical

and literary terms (1997: 119). Termin basen je bil že uporabljen kot izraz

za laž, legendo, neverjetno zgodbo in mit. Zelo pomembno je, da se

zavedamo, da noben omenjen izraz za kritike ne pomeni standardnega

termina. Ti so termin basen uporabljali le kot sinonim za zgodbo (Murfin in

Ray 1997: 119).

Tudi v nemški literaturi je mogoče zaznati kratke, a vsebinsko popolnoma

identične razlage termina basen. Erika Dietl je pod zavihkom Fable

zapisala, da se v basenskih kratkih zgodbah preko delovanja živali zrcalijo

napake ljudi (Dietl 2013). Med nemškimi viri za preučitev iskanega termina

basen smo se poslužili tudi priročnika z naslovom Handbuch der

literarischen Gattungen Rüdigerja Zymnerja (2009: 234), ki je zapisal

nekoliko daljšo razlago, kot smo jo zasledili v prej omenjenih slovarjih.

Tudi on ne izključuje dejstva, da je basen kratka, izmišljena pripoved.

Svoje poimenovanje basni kot epsko fikcijo opravičuje z navideznimi,

metaforičnimi dejanji, ki so opisana v zgodbi. Nosilci dejanj, književni liki,

so živali, rastline, predmeti ter predmeti iz nežive narave. Tako živa kakor

tudi neživa narava imata v tej literarni vrsti vse lastnosti, ki so značilne za

človeka.

Ob prebiranju tujih basni nas ni presenetilo, da ima basen ne glede na

geografski nastanek (angloameriški ali evropski prostor) in ne oziraje se

na barvo kože ali celo na versko ali nacionalno pripadnost enake stilske

značilnosti.

20

Tudi brata Jakob in Wilhelm Grimm, pionirja v folkloristiki, sta v svojih

raziskavah ugotavljala številne skupne lastnosti basni, ki izhajajo iz

geografsko oddaljenih območij. Njune teze o njihovih skupnih lastnostih se

enačijo s kasnejšimi razlagami drugih teoretikov (Pöge - Alder 2011: 71).

Kot slovenske basni so tudi basni sveta enostavne, dialoške, aforistične,

alegorične. Vsebujejo komičen ton, s pomočjo katerega preko

poosebljenih živali povzemajo značaje človeka. Zato lahko nadaljujemo z

Lagumdžijinimi mislimi (2000: 23), da so v basnih skupni t.i. internacionalni

motivi, ki se prenašajo iz naroda v narod. Vsekakor odgovarjajo na

vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje. Dodaja še, da se kljub povzemanju

univerzalnega motiva basnopisec navezuje na značilnosti časa in

prostora, v katerem živi in ustvarja. Da je to res, lahko potrdimo že s samo

izbiro književnih likov (živali), ki so vezani na določena geografska

področja, npr. v Krilovih basnih (Rusija) se najpogosteje pojavljajo lisica,

volk, kača, ovca; v Obradovićevih (Srbija) pa so najpogostejši književni liki

orel, krokar, osel, lisica (prav tam).

Kot smo lahko razbrali iz povzetkov študij, je basen ne glede na namen

uporabe in nastanek vedno vsebovala bistvo. Motivi so razširjeni po vsem

svetu, vendar si jih je vsaka kultura prilagodila po svoje in jih predstavila s

svojimi avtohtonimi književnimi liki. Mileva Blažič v članku Aplikacija

folkloristične teorije Stitha Thompsona na zbirko slovenskih pravljic (2009:

324) razmišlja, da govorijo basni o naravi življenja. Njihova vodilna misel je

»tako pač je na svetu« ali »to se dogaja«.

Basni so univerzalne zgolj zaradi tega, ker se ne opirajo le na en

zgodovinski trenutek ali na ožje geografsko področje. Prav to jim daje

težo, da ostajajo uporabne in žive več stoletij (Lagumdžija 2000: 23), na

kar pa opozarja tudi Rotar, ki piše o časovni neomejenosti basni: »Da je

prilika v vsakem času specifično izrabljiva in razložljiva, omogoča basni

toliko trdoživost, prenašanje iz tisočletja v tisočletje.« (Rotar 1976: 78)

Slednje je poudaril tudi Etzel (1990: 31), ki piše, da je dolgo obstojnost

basni poudarjal že rimski retorik Quintilian, razlog za to pa je v privlačnosti

te zvrsti, ki izhaja predvsem iz njene enostavnosti in preprostosti. S

21

personifikacijo književnih oseb je dosegla popoln učinek. In kot je

zapisano v International companion encyclopedia of children's literature

(2004: 163), so basni ene izmed folklornih zgodb, ki so preživele. Razlaga

njenega preživetja je povezana s kratko obliko zgodbe, ki se je sicer skozi

zgodovino spreminjala.

4.3 Značilnosti

Kos je v Očrtu literarne teorije (1983) zapisal, da literarno vrsto določa

»/…/ zmes vsebinskih in formalnih določil, bodisi po notranji ali zunanji

formi.« (Kos 1983: 167) Za opredelitev literarne vrste so pomembne

naslednje točke:

− posebna vsebina s svojimi motivi, temami in idejami;

− posebna notranja forma, zlasti zgradbena;

− posebna zunanja forma, zlasti ritmična, po kateri lahko literarna

vrsta pripada tako vezani kot nevezani besedi. Zaradi združitve

obojega ta meja ni ostro določena, opozarja avtor (prav tam).

Ob tem se nam lahko poraja vprašanje, ali je pojme literarnih vrst mogoče

razvrstiti v logično pregleden teoretičen sistem. Zaradi heterogenosti

vidikov Kos v Očrtu literarne teorije (1983: 167) opozarja, da to ni mogoče.

To podkrepi z razlago, da sta primerna oz. prvotna empirična kriterija

lahko le obseg in dolžina teksta. Šele kot sekundarni kriterij lahko štejemo

zvezo literarnih vrst po pesniški in prozni obliki. V tem smislu so »/…/ že

tradicionalne poetike v obdobju renesanse, baroka in klasicizma delile

vrste na vélike in male.« (Kos 1983: 168) Po Kosovem mnenju tudi te niso

dovolj natančne za razvrstitev, zato je najbolj smiselno uvrščanje po »/…/

njihovem historičnem postanku, razvoju in pomenu.« (prav tam) Vélike

literarne vrste imajo velik zunanji obseg in so po notranji zgradbi epske ali

dramske. Mednje Kos uvršča ep, tragedijo, komedijo in roman ter vrste, ki

se bližajo t.i. spodnji meji. Med slednje uvršča didaktično ali poučno

pesnitev, dramo, dramsko pesnitev, povest in pripoved (Kos 1983,

168−173). Nasprotje tem literarnim vrstam so tiste, ki imajo krajši obseg,

to so t.i. male literarne vrste. Kos opozarja, da se te vrste po vsebini in

22

formi med seboj močno razlikujejo. V to literarno vrsto uvršča zlasti tista

umetniška dela, ki pripadajo pripovedništvu in liriki ter so po »/…/ svojem

notranjem sestavu in zunanji formi sinkretične.« (Kos 1983: 173) Mednje

uvršča himno, odo, elegijo, idilo, satiro, pesem (pesem v prozi, likovno

pesem, konkretno pesem), balado, romanco, priliko, bajko, legendo,

pripovedko, pravljico ter novelo. Med slednjimi je našla svoje mesto tudi

basen (Kos 1983: 173−182). Prav tako je tudi Trdina basen uvrstila v

epsko obliko ustvarjanja. V to skupino uvršča vse vrste, ki so omenjene že

pri Kosu, dodaja pa parabole, pripovedne pesmi, epe, povesti, poetične

povesti, romane, anekdote, humoreske, groteske in črtice (1970:

182−211). Matjaž Kmecl v Mali literarni teoriji (1970: 182−211) lirskim,

dramatskim ter pripovednim ali epskim literarnim vrstam doda didaktične

ali poučne vrste. Kratkim, poučnim literarnim vrstam (gnomičnim), kot so

pregovor, aforizem/duhovna domislica, maksima/vodilno načelo in

uganka/engima, pridruži še basen. Zaključuje, da je slednja med naštetimi

vrstami posebnost, saj »/…/ predstavlja epsko različico drugim, lirskim

gnomičnim didaktičnim književnim vrstam.« (Kmecl 1996: 294)

Lagumdžiji (2000: 22) predstavlja basen specifičen primer literarnega dela.

Pravi, da ima basen bistveno večjo strukturno plast kot ostale literarne

vrste. Poudarja preneseni način izražanja, s čimer želi basnopisec doseči,

da bralec sam najde namen basni oziroma moralni nauk. Stolaceva (2003:

53−54) poudarja, da je strukturiranje basni za tako širok krog bralcev zelo

zahtevno. Basnopisec se mora zavedati, da mora s svojim delom

zadovoljiti otroke, odrasle, izobražene, neizobražene in nenazadnje bralce

višjega družbenega sloja ali nižjega. Vsakdo mora v njej videti korist in

uporabnost. Prav tako ne sme zanemariti pričakovanj bralcev glede

razumevanja metaforičnosti. Ta je uspešna in dosežena le, če jo razumejo

vsi prejemniki. »Razumevanje in vrednotenje literarnega besedila je v

osnovi proces, ki ni nikdar končan /…/« (Aberšek Koridgel 2008: 313)

Basen je po vsebini univerzalna v časovnem (zgodovinskem) razvojnem in

v bralno komunikativnem pogledu, razmišlja Rotar (1976: 71). »Basen je

izrazit besedni umotvor in vsebuje različne ravni /…/« (Rotar 1976: 71)

23

Čeprav se Rotar posebej ustavi pri nauku, nadaljuje z razmišljanjem, da

bistvo basni ni le v sami zgodbi niti v značajskih razsežnostih književnih

likov. Prav tako zagovarja, da bistvo ni v moralnem povzetku oziroma

nauku. Po njegovem mnenju je bistvo sporočila te besedne umetnine moč

odkrivati preko komuniciranja s pisateljem (prav tam).

Čar in prepričljivost basni sta predvsem v njeni naravi, kjer je z ironičnostjo

prikazana splošno veljavna resnica (Schweikle 1990: 147).

V literaturi je moč zaznati delitev basni na dva dela. Literarni teoretik

Stjepan Blažetin (2003: 11) ju poimenuje kot eksplicitna in implicitna raven

basni. Pri slednji nas opozarja na njeno abstrakcijo, saj je basen na

implicitni ravni namenjena ljudem oz. govori o ljudeh, njihovemu načinu

življenja, napakah ipd. Torej je literarna tema predstavitev osebnosti

določene živali, če gledamo s tako imenovane eksplicitne ravni te literarne

vrste. In če na basen gledamo s tega stališča, torej z eksplicitne ravni, je v

njej nemogoče videti implicitno raven. Avtor članka nadaljuje z

razmišljanjem o dejanju lačne lisice, ki zaradi svojega nagona išče hrano.

Ne išče je zaradi svojih osebnih lastnosti. Ta primer na eksplicitni ravni

basni prikazuje potrebo, ki jo na implicitni ravni oziroma na simbolni ravni

lahko interpretiramo kot lastnost – iznajdljivost. Blažetin (2003: 12−13)

opozarja na dejstvo, da lisica vzame kokoš zato, ker je lačna, saj jo k temu

žene živalski nagon in ji zaradi tega ne moremo soditi, zato dejanja tudi ne

moremo enačiti s krajo. Po etičnih normah človek pri odvzemu tuje

lastnine (čeprav je to hrana – kokoš) krade. Čeprav gre za preživetje,

iznajdljivost človeka v tem primeru povezujemo z negativnimi dejanji, s

katerimi dosežemo svoj cilj. Krajo primerjamo z napuhom in ne s

preživetjem. Na tem mestu bi se lahko strinjali z Javorjevo (2003: 141), ki

pravi, da basni kot literarna dela prvotno niso bile namenjene otrokom. V

to vrsto literature so bile prestavljene in uvrščene nekoliko pozneje. Tudi

Blažetin (2003: 13) se sprašuje, kako otroci doživljajo basen. Ob koncu

razprave odpre vprašanje, ali so otroci zmožni razbrati implicitno in

eksplicitno stran basni oz. ali so zmožni razbiranja prenesenega pomena.

24

4.3.1 Zgodba basni

Kljub kratkosti in enostavnosti zgodba vsebuje zaplet in razplet v obliki

dialoga. S svojim moralnim naukom je zelo poučna. Želene asociacije, ki

si jih bralec ustvari sam, doseže basnopisec s pomočjo književnih likov. V

zgodbi nastopajo značajsko tipizirane živali, stvari, rastline, osebe,

elementi, pojmi idr. Vsi književni liki v zgodbi so poosebljeni in prav z

njihovo pomočjo pridemo do sporočilnosti zgodbe. S pomočjo prebiranja te

literarne vrste spoznamo življenjska spoznanja, za katera je priporočljivo,

da jih ponotranjimo in se po njih ravnamo. Če pogledamo zgradbeno

strukturo, opazimo pogostost dvogovora. Dithmar (1971: 110) je citiral

Trillerja, ki dvogovor označuje kot bistven element basni. Zakaj je ta način

komunikacije priljubljen v tej literarni vrsti, je mogoče odgovoriti s pomočjo

Bolharja (2005: 8), ki pravi, da se basnopisci poslužujejo te oblike z

namenom kratkosti in jedrnatosti zgodbe. S tem se izognejo dolgim

opisovanjem dogodkov, ki za sporočilnost niso pomembni. V tej literarni

vrsti je dialog vsekakor najbolj primeren, saj zgodbo poživi in jo bralcu bolj

približa. Ta doseže svoj učinek le, če je zgoščena in ciljno naravnana.

Prav kratka zgodba brez balasta je najpomembnejša značilnost basni, kar

poudarja Lessing, katerega je citiral Dithmar (1971: 99). Pravi, da se

bralec lahko zaveda moralne resnice basni le, če zgodbo oz. njeno

sporočilnost hitro razume. Slednje je pri prebiranju basni izrednega

pomena, hitro razumljivost pa dosežemo le s kratkostjo zgodbe, torej

moramo odvreči vse podaljške in olepšave. V kolikor jo okitimo, ji

odvzamemo njen namen. Lahko bi rekli, da jo s tem uničimo. Lessing

označuje kratkost kot dušo basni in nenakitenost kot najimenitnejši nakit.

Dodaja, da nakitenosti ne smemo v celoti zavreči. To storimo le v primeru,

ko prazno podaljševanje oz. preobloženost odvrača od koncepta oziroma

zamisli. Dithmar (1971: 114) v nadaljevanju opozarja, da je opis zunanjosti

književnih likov smiseln le, kadar ima pomen za sporočilnost, a tudi takrat

se pojavi v najbolj skopi možni obliki. Tako npr. o zunanjosti lisice, ki v

kokošnjaku krade kokoši, ne izvemo nič, tudi če bi bil za pripovedovalca

natančen opis pošasti zanimiv. Vendar za sporočilo basni to ni

pomembno. Da basnopisec v splošne resnice vplete tudi osebna

25

spoznanja, ki se jih da tako časovno kakor tudi prostorsko določiti, opozori

Poniž (1992: 6) v spremni besedi Torkarjevim basnim Pesem je orožje

duha. Vsekakor pa ne odstopa od splošne teorije, ki pravi, da govori

basen o splošnih resnicah ter v jeziku, ki je razumljiv. Basnopisec Boris

Fakin (Poniž 1992: 4−5), s psevdonimom Igor Torkar, svoje delo Basni za

vsakdanjo rabo mladim in starim razume kot izrazito avtorsko delo, v

katerega, kot pravi Poniž, avtor spremne besede njegovih basni, vpleta

največ osebnih spoznanj.

4.3.2 Nauk ali morala v basni

Zymner (2009: 234) je v svoji razpravi zapisal, da lahko sporočilnost

zgodbe prenesemo v dejanski prostor, v življenje, s pomočjo izhajajočega

moralnega nauka, ki se navezuje na temo zgodbe. Kot je v Predgovoru k

zbirki Pregovori in reki na Slovenskem zapisal Bojc (1980: 7), je nauk zelo

pomemben, saj moramo nanj gledati kot na rezultat stoletnega mišljenja in

človekovih izkušenj. Zavedati se moramo, da se v njih skriva nevsiljiva

resnica. Rotar je zapisal, da je morala poetološka prvina, »/…/ ki se

pojavlja šele v kasnejšem razvoju basni /…/« (Rotar 1978: 27) Mnenja je,

da nas v to lahko prepriča ezopska basen. Prav tako slovenski literarni

zgodovinar in teoretik meni, da je pomen starega izreka »fabula docet« ali

»basen uči« dovolj jasen in zgovoren (prav tam). Bettelheim (1999: 36)

razmišlja, da pripoveduje obravnavana literarna vrsta o človekovem

ravnanju oziroma početju. Po njegovem mnenju lahko basni tudi zahtevajo

in grozijo − torej lahko bralca zabavajo in od njega tudi nekaj zahtevajo.

Rotar pri navajanju temeljnih značilnosti basni preseneča. Strinja se, da

ima basen le dve temeljni značilnosti. Po njegovem mnenju sta to »tema

ali osnovna misel in pa zgodbena motivna pripoved, ki bi jo pa v ožjem

smislu smeli imenovati tudi prilika.« (Rotar 1976: 71) Ta je namreč

značilna za sleherno basen. Zanimivo je, da moralnega nauka ne uvršča

med osnovne prvine basni, kar utemeljuje z obrazložitvijo, da je le-ta

»oblikovno-kompozicijsko drugotnega pomena.« (Rotar 1976: 72)

Vsekakor pa omenjeni literarni umetnik v poglavju Razložljivost basni iz

26

študije Povednost in vrsta (Rotar 1976: 76) opozarja na umetniško plat

basni. Zapisal je, da sta umetniška vrednost basni in njena izoblikovanost

ohranjena nauka, ki izhajata iz človekove narave – morale. V nekaterih

basnih je možno nauk razbrati odvisno od časa, v katerem basen

prebiramo. Tako današnji, sodobni, bralec z lahkoto prepozna nauk iz

basni, ki je bila napisna pred stoletjem ali več. Rotar poudarja, da je

pomembno, da je basen napisana tako, da jo hkrati oblikujeta pisec in

bralec s svojim asociativnim doživljanjem, saj je s tem uresničena njena

»specifična psihološka razsežnost«. (Rotar 1976: 78) Vida Medved Udovič

(1994: 213) poudarja, da nikakor ne smemo spregledati poučne morale, ki

jo lahko uporabimo v vsakem času. Prav to nam daje odgovor, zakaj je ta

literarna vrsta tako trdoživa in se prenaša iz tisočletja v tisočletje.

»Basen se s frazeološkimi vprašanji jezika povezuje v točki eksplicitnega

nauka ali morale. Dejstvo je namreč, da se je basen/zgodba mnogokrat

pozabila, med ljudstvom pa je ostal živ le pregovor.«5 (Stramljič Breznik

1998: 56) Znan nemški romantik Herder je že v osemnajstem stoletju

ocenil pregovore kot nauke izkušenega prijatelja ter jih enačil z ogledalom

narodovega mišljenja, saj se v njih, kot pravi, zrcalijo bogate izkušnje in

navade (Bojc 1980: 7). Nikakor ne smemo spregledati dejstva, da se je

marsikatera basen sčasoma vsebinsko močno obrusila, od basenske

zgodbe so ostale le primerjave. Njeni nauki so v današnjem času živi le v

obliki kratkih stavkov, ki so ohranjeni v pregovorih, primerjavah in

prispodobah ter nosijo bogata sporočila in stare resnice. Te ohranjene

pregovore navajata Monika Kropej (2011: 10) ter Alojzij Bolhar (2005: 8),

npr. Volk dlako menja, navade nikoli. Vrana vrani ne izkljuje oči. Osel gre

le enkrat na led. Naglost ni prida, je rekel polž. Plašen kot zajec. Počasen

kot polž. Požrešen kot volk. Neroden kot medved. Šopiri se s tujim perjem.

Kadar mačke ni doma, miši plešejo.

V svoji razpravi nas Irena Stramljič Breznik (1998: 56) opozori, da se s

pregovori dotaknemo razumevanja v širšem pomenu besede frazeologija.

5 »Arabcem pomenijo pregovori 'cvet jezika', Nemcem 'dragocen zaklad', Špancem

'duševno zdravilo', Italijanom 'narodno šolo', Rusom pa 'zlata zrnca in zaklad narodne modrosti'.« (Bojc 1980: 7−8)

27

Čeprav se s pregovori ukvarja posebna veda − tako imenovana

paremiologija (pregovoroslovje) − jih slovensko izročilo prišteva k

frazeologiji, kamor spadajo tudi reki, prilike ipd.

4.3.2.1 Tipi naukov

Rotar (1976: 72) svojo trditev, da morala basni ni njena osnovna prvina,

zagovarja z dejstvom, da se ta navezuje na obe osnovni značilnosti basni.

Metzler Literatur Lexikon (1990: 147) opozarja, da je v zgodbi opisana

splošna resnica, ki se lahko pojavlja pred zgodbo v tako imenovanem

miselnem uvodu (promythion), lahko zgodbi sledi kot epilog (epimythion)

ali pa moralni nauk sploh ni zapisan in ga je mogoče razbrati iz vsebine

zgodbe.

Tujki imata koren besede mythion. Beseda izhaja iz grščine in pomeni

poučevanje (Pridobljeno 8. 4. 2013 iz

http://www.fremdwort.de/suchen/bedeutung/Promythion).

Promitij (gr. promythion; koren besede – mythion − je razložen zgoraj; gr.

pro = prej, uvod) imenujemo nauk, zapisan v miselnem uvodu kot

predizrek. V kolikor je nauk podan na koncu zgodbe kot moralni zaključek,

ga imenujemo epimitij (gr. epimythion; koren besede – mythion − je

razložen zgoraj; gr. epi = prej, podaljšek) (Pridobljeno 8. 4. 2013 iz

http://www.fabelnundanderes.at/begriffserklaerung.htm).

V kolikor je nauk zapisan v epilogu, ga je moč zaznati iz dialoškega dela

»pametnejšega« književnega lika, dodaja Rotar (1976: 72). Torej

nastopajoči književni lik lahko nauk pove naravnost, velikokrat pa ga mora

bralec sam izluščiti, saj se ta lahko skriva v posameznih plasteh zgodbe ali

celo v književnih likih. Dopolnjuje, da je lahko komunikacija med bralcem

in basnopiscem neposredna, saj lahko pisec nauk izrazito doda kot

moralni nauk oz. pregovor. Bralčevo asociativno pot usmerja avtor sam. V

pomoč so mu književni liki, personifikacije in nenazadnje tudi situacije.

Nadalje avtor opozarja, da občasno morala ne povzema bistvenega v

28

zgodbeni »iluziji« basni. Pravi, da v teh primerih ne smemo govoriti o

neuspelih basnih, temveč moramo nauk iskati v vseh strukturnih plasteh te

literarne vrste. S tem opozarja, da je morala v basni več kot le moralni

nauk, ki je lahko prisoten na začetku, na koncu ali v sami zgodbi. Zavedati

se moramo, da je morala tudi v posameznih plasteh zgodbe, vsekakor pa

so zanjo neposredno zaslužni tudi književni liki (Rotar 1976: 71−76).

4.3.2.2 Nahajališče morale v basni

Kot je zapisal Blažetin (2003: 12) lahko nauk razumemo le, če

razmišljamo, da predstavljajo književni liki značaj ljudi. Pri tem moramo

odmisliti6 naravne značajske poteze književnih likov v basni.

Petkovškova je v epilogu zbirke Slovenske basni (umetne) (1967: 97)

zapisala ugotovitev, da je bil nauk v prvih korakih nastajanja te literarne

vrste obvezno dodan kot pregovor na koncu pripovedi. Šele pozneje so ga

basnopisci začeli zapisovati tudi v začetku, da ga je basen v nadaljevanju

pojasnila. V novejšem času basnopisci zapišejo basen tudi brez

zapisanega nauka in ga je mogoče izluščiti iz celotne pripovedi. Da lahko

nauk stoji tudi na začetku in ne le kot pregovor na koncu zgodbe, opozarja

tudi Trdina (1970: 188). Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo

dopustno, da je nauk v zgodbi skrit in ga je potrebno dokazati. Vidnost

nauka je zelo jasna, saj ga lahko vsakdo najde, dodaja Trdina (prav tam).

Največje število basnopiscev je tistih, ki so v svojih delih moralo oz. nauk

basni označili kot nevsiljiv, z malo besedami, je opozorila tudi Lagumdžija

(2000: 22). V svojih raziskavah je našla primere, kjer je nauk zelo izrazit in

obširen ter primere, ko je nauk duhovno izražena globoka misel oziroma

resnica, ki je izrazito zgoščena, kratka in neredko v obliki aforizma. Rotar v

svojem delu Povednost in vrsta (1976: 72−76) kot primer basni z naukom

v obliki aforizma navaja delo Ivana Andrejeviča Krilova Labod, rak in

ščuka. Navaja, da je to basen, preko katere basnopisec na različnih

ravneh vzpostavlja stik z bralci.

6 Pri prebiranju basni moramo imeti v mislih citat Žarka Petana (1995: 189): »Prav vsega

/…/ ne smete razumeti dobesedno, pisatelji včasih pišemo med vrsticami in celo med črkami.«

29

V posameznih basnih smo nauk našli na začetku zgodbe kot prvo poved.

Razplet zgodbe je ta nauk potrdil. Kadar nauk stoji na koncu zgodbe, je

prisoten v obliki pregovora ali reka. Občasno je opaziti, da je morala skrita

v posameznem delu zgodbe. Njena najdba je sicer prepuščena bralcu,

vendar je hitro prepoznavna. V tem primeru pot do »rešitve« vodi le, če

dele zgodbe združimo.

a) Nauk, zapisan pred zgodbo

Nauk je lahko prisoten kot predizrek, torej namesto uvoda. Ta miselni

uvod s tujko imenujemo promythion. Funkcija začetka se nanaša na

razplet zgodbe, ki mu sledi. Šele ob celotno prebrani zgodbi lahko

najdemo povezavo s povedjo oziroma naukom. Asociacija pri prebiranju te

literarne vrste je hitra, saj so zgodbe tako preprosto tudi zapisane.

Za primer smo izbrali znano basen Vrana in lisica basnopisca Ivana

Andrejeviča Krilova. Ta spada med basni, ki jih je Krilov sam označil za

prevedene oziroma posnemane. Klopčič je v Opombah zapisal, da je

Belinski, veliki ruski kritik devetnajstega stoletja, o Krilovem dotičnem delu

zapisal, da je pesnik v basen vnesel veliko svojega dela in s tem porušil

predloge. Pravi, da lahko prav zaradi tega med drugimi tudi to basen

štejemo za izvirno (Klopčič 1974: 259−260).

Ivan Andrejevič Krilov: Vrana in lisica

O laskanju učili so nas zmeraj, da je škodljivo zlo in stud; zaman je vse: laskaču vselej še v srce se pot odpre. ____________________ Staknila neki dan je vrana košček sira; na smreko sedla je takoj, da bi pospravila ta tečni zajtrk svoj; zamislila se je in v kljunu sir držala. A joj, prav tja je pot lisico pripeljala; zavoha sir, korak ji obstoji – in že zagleda sir, že sline pocedi. Po prstih k smreki splazi se lisica; mahaje z repom v vrano upre oči in sladke ji besede govori: »O, draga moja lepotica, kako je lep tvoj stas. Ta nosek tvoj in perje! Lepoti tvoji ni primere! In stavim: angelski, božanski je tvoj glas. Zapoj, zapoj mi kaj, predraga ti sestrica!

30

Če pevka taka si kot krasotica, lahko bi pticam vsem bila kraljica!« Siroto zmedel ta je govor, res izbran, da radosti ji sapo je zaprlo – a sladko ganjena od teh prilizovanj, je res zakrakala, kar zmore vranje grlo: sir pade ji na tla – lisica plane nanj. (Klopčič 1974: 27)

b) Nauk, zapisan po zgodbi

Takšna oblika nauka je največkrat zastopana predvsem v folklornih

basnih. Prav tako je najpreprostejša za razumevanje. Kadar je nauk

zgodbe zapisan kot moralni zaključek, ga s tujko imenujemo epimythion.

Asociacija nam je v pomoč, da si med prebiranjem zgodbe morda že sami

izoblikujemo nauk. Popolno doživljanje zgodbe dosežemo šele z zadnjo

povedjo, kjer je nauk podan v obliki morale, kar potrdi naše sprotno

razmišljanje.

Tipične basni s to obliko je pisal Ezop, primer je Lisica in štorklja:

Nekoč je lisica povabila štorkljo na kosilo. Da bi se ponorčevala iz nje, je jed postregla v plitvih krožnikih. Lisica je seveda brez težav posrkala in polizala vse do zadnje kapljice, uboga štorklja z dolgim kljunom pa ni mogla pojesti niti grižljaja in je ostala lačna. Lisica jo je z narejeno prijaznostjo povprašala, ali kosilo morda ni bilo dovolj okusno. Namesto odgovora se ji je štorklja zahvalila za gostoljubje in povabila lisico, naj naslednjega dne pride na kosilo. Lisica je res prišla, sedla za mizo in se oblizovala ob misli na dobro jedačo. Toda štorklja je na mizo postavila visok vrč, iz katerega je dolgokljuna štorklja z lahkoto pila, lisica pa se je morala zadovoljiti z lužico politih ostankov. Lisica se je vrnila domov lačna, a pametnejša za spoznanje: »Kako naj se jezim nanjo, saj mi je storila isto, kot sem jaz včeraj njej.«

Nauk: Bodi do drugih, kakršni so oni do tebe. (Aesopus 1994: 36)

c) Nauk, razbran iz zgodbe

V tem primeru bralec nauk izlušči sam, zato je podajanje take oblike

morale v basni zanj najtežje. Največkrat je basen napisana tako, da je

nauk lahko razviden, kar pomeni, da takšno prebiranje ne bi smelo biti

težko delo, poudarja Petkovšek (1967: 97). Pri prebiranju oz. razumevanju

basni se moramo zavedati in upoštevati, da je sporočilo, ki ga razberemo,

individualno. Seveda se razbrani nauki med različnimi poslušalci oz. bralci

naj ne bi bistveno razlikovali. Razumevanje basni je v veliki meri odvisno

od bralčevega besednega zaklada, od njegove bralne sposobnost,

31

razvitosti njegove miselne razgibanosti, od navajenosti na dojemanje

literarnega dela ter nenazadnje od zmožnosti abstrakcij in abstrahiranja

(Rotar 1976: 76).

Primer takšnega nauka, ki ga je potrebno izluščiti iz zgodbe, je basen

Dragotina Ketteja Mravlji – Mravljinci (2011).

Zvečer sta se sešli mravlji, sosedi v mravljišču. »Joj, kako sem zdelana,« reče prva, »ves božji dan sem prevlačevala košček sladkorja, pa ga nisem mogla spraviti do doma; na sredi poti sem ga morala pustiti.« »A tako, ti misliš drobtinice od sladkorja, ki ga je bila razsula deklica tam na cesti? Pa kako je to, saj je bilo polno majhnih koščkov tam …« »Da, a jaz sem se lotila največjega.« »Brezumnica,« reče druga, »vidiš, jaz sem pa nosila le bolj majhne koščke … le pojdi pogledat, kakšen kup jih je! Seveda, ti hočeš vse naenkrat. Nu, pa imaš. Boš vsaj vedela za drugikrat!«

4.3.2.3 Poučnost nauka

Morala basni oziroma razmišljanje ali moralni poduk je v nekaterih primerih

lahko tudi sporen. Ali je, recimo, mravlja, ki pusti od lakote umreti murna,

res vzor, ki ga je treba prevzeti? Prav zaradi takšnih in podobnih vprašanj

je pomembno, da ima bralec ob prebiranju basni življenjske izkušnje in

sposobnost zrele presoje. Šele takrat zna basen razumeti in ceniti.

Zavedati se moramo, da lahko prav zaradi metaforičnega značaja basni, ki

se v obliki morale spremeni v poduk, celo odrasel bralec le-tega razume

kot ciničnega in okrutnega.

Muren in mravlje (zapisovalec neznan) Bilo je pozimi in hud mraz je pritiskal. Mravlje, ki so si nabrale poleti dovolj živeža, so udobno prebivale v svojem domovanju. Muren pa, ki se je zaril v zemljo, je trpel lakoto in je zmrzoval. Tedaj se privleče ves mršav k mravljam in jih prosi živeža, rekoč: »Ljube sosede, huda zima je, dajte mi malo jesti, da se nekoliko okrepčam, sicer poginem od lakote. Nič živeža nimam.« Mravlje pa so ga vprašale: »Hm, kje pa si bil s svojo pametjo poleti? Zakaj si takrat nisi pripravil živeža za zimo?« Muren jim kratko odvrne: »Nisem utegnil.« Mravlje: »Nisi utegnil? Kaj si pa delal?« Muren: »Poleti sem godel in pel.« Mravlje pa se nasmehnejo in mu rečejo:

32

»Tako? Že dobro! - Če si poleti godel in pel, pa pozimi pleši!« in mu pred nosom zapro vrata. Kdor ne dela, naj tudi ne jé! (Bolhar 2005: 16)

To kratko, toda duhovito basen smo izbrali zaradi številnih inačic v

literaturi.

Prvoten motiv je Ezopov, poznajo ga pa vsi evropski narodi. Tudi slovenski

razsvetljenci so basen preoblikovali v poezijo. Basnopisec, ki jo je med

prvimi preoblikoval v verze ob koncu osemnajstega stoletja, je bil Leopold

Volkmer (Bolhar 2005: 205−206).

4.3.2.4 Funkcija basni

Basni so nastale z namenom, da vplivajo na mišljenje in podzavest

posameznika. V posamezniku lahko vzbujajo optimizem in občutek

upanja, da dobro zmaga nad zlom. Lahko bi rekli, da so dobra tolažba

predvsem potrtemu človeku. Prav to poudarja Lessing, čigar študijo je

povzel Dithmar. Pravi, da se bralec lahko zaveda moralne resnice basni

le, če jo razume že po prvem branju (Dithmar 1971: 99). Da pa je

razumljivost hitra, basnopisec doseže s čim krajšo zgodbo. Njen osnovni

princip je »/…/ čim bolj živa in slikovita prispodoba odnosov med ljudmi

/…/« (Petkovšek 1967: 96), ki jih basni predstavljajo. Prav to bralcu

omogoča, da se lahko poistoveti s književnimi liki. Kot sta zapisala Petré in

Škreb v Uvodu u književnost (1969: 173) pod poglavjem Prozni oblici je

bilo v družbi že od nekdaj prepovedano govoriti o napakah ljudi. Takšen

privilegij so imeli le basnopisci, ki so s posebnim jezikom oz. govorom

živali s človeškim značajem na prikrit način prikazali negativno resnico

družbe. Tak govor se imenuje tudi ezopov jezik, ki sta ga Petré in Škreb

označila kot posebno vrednost basni (prav tam). Prodanova poudarja, da

so se basni prav zaradi alegoričnega odnosa med živalmi postopoma

razvile v zelo popularno literarno vrsto. Le navidezno so vezane na

živalski svet. V ožjem pogledu se književni liki obnašajo ter govorijo kot

ljudje. V njih je dobro viden odnos med ljudmi ter njihov neenakopraven

položaj v družbi (Prodanova 2003: 15). Tudi Lagumdžija trdi, da

basnopisec ne želi proučevati karakterja uporabljene dotične živali.

33

Zanimive so jim predvsem zaradi povezovanja z nekaterimi sloji družbe.

Bralec je tisti, ki s prebiranjem odkriva slabe in dobre like ter jih enači z

osebnostmi v svojem življenju. Nadaljuje, da se basen nedvomno

navezuje na tipične odnose med ljudmi (Lagumdžija 2000: 24). V zgodbi je

moč zaznati pravičnost in nepravičnost ter postavljanje ljudi v

neenakopraven položaj. Dogodki se sicer razlikujejo od vsakodnevnega

življenja, a se vseeno nanašajo nanj, je opozorila avtorica (Lagumdžija

2000: 21).

Kot je zapisal Zorn v svojem članku Otroška literatura in mladinska

književnost (1995: 11−12) dobimo z literaturo nenadomestljivo bogato

življenjsko izkušnjo. Če jo izkusimo v praksi, lahko zanjo »drago«

plačamo. Mogoče je, da nauka basni najprej ne razumemo zaradi premalo

življenjskih izkušenj, a nam lahko v prihodnosti zelo koristi.

Vse, kar sprva v literaturi ne razumemo zaradi premalo življenjskih izkušenj, lahko kasneje dobimo iz nje za večje in polnejše življenje. V literarni umetnosti sami je torej že etika in že izkušnja. Je že pedagogika in že spoznavanje sveta. Je že vzgoja brez kazni. Ampak ne povsod. Samo v umetniških besedilih, kjer je sozvočje estetskih kvalitet ubrano v poln umetniški svet … Zato je treba brati, da bi živeli polno življenje. (Zorn 1995: 12)

Basni imajo tako psihološko kot tudi pomembno moralno in vzgojno-

poučno vlogo. Moralna funkcija pride najbolj do izraza npr. pri vzgoji

oziroma socializaciji posameznika, saj se lahko bralec z vživljanjem v

opisane situacije poistoveti s posameznimi liki. Tako lahko osebi na

literarnem primeru prikažemo stanje, ji morebiti svetujemo, ne da bi ji

vsiljevali svoje mnenje. Zato lahko mirno trdimo, da je njena funkcija tudi

vzgojno-poučna. Književni liki se obnašajo in govorijo kot ljudje in tako

predstavljajo človeške lastnosti (predvsem slabosti). Po prebrani basni

pridemo do zaključka oziroma moralnega nauka, ki izhaja iz človeške

življenjske izkušnje in lahko na prikrit način pove, kaj je v življenju prav in

kaj ne. Kot je zapisano v delu Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur

(1975: 366), didaktiki basnim pripisujejo kar dva pomena. Pomagale so jim

pri posredovanju veljavnih življenjskih modrosti in osnovnega znanja o

antični kulturi ter pri pridobivanju jezikovnega znanja, saj so Ezopove

basni zgodaj postale prvo berilo v šolah. Bojc v Predgovoru zbirke

Pregovori in reki na Slovenskem (Bojc 1980: 8) omenja Frana Kocbeka,

34

učitelja v poznih letih devetnajstega stoletja, ki je spoznal sporočilno moč

basni. Že v tistem času jih je priporočal za šolsko rabo, saj basni svetujejo

in pomagajo ubirati pravo pot, kajti njihovo težišče je na posredovanju

izkušenjskih naukov (prav tam). Diklić in Zalar se v poglavju Basne (1980:

123) sklicujeta na Cornelia Meigsa, ki je v enem od svojih člankov zapisal,

da so basni zgodbe za poučevanje otrok, saj jim prikazujejo posledice ob

neupoštevanju življenjskih resnic.

Prav tako mnogi sodobni pedagogi pripisujejo basnim predvsem

izobraževalno oziroma vzgojno funkcijo.

Problem, ki je na prvi pogled samo terminološke narave tudi Marjana Kobe

(1987: 12) izpostavi kot specifičen. Pri teoretičnem preučevanju mladinske

književnosti izpostavi namen nekaterih književnih del, ki so bila izvirno

napisana za odraslega sprejemnika oz. bralca. Pravi, da so se ta kljub

prvotni podobi postarala in tako postala literatura za otroke (prav tam).

V svojo razpravo je Lagumdžija (2000: 27) vključila razmišljanje Eda

Vajnahta, ki basen enači z otroško igro, saj otrok v igri venomer pooseblja

neživo naravo. Res je, da predstavlja površinski del basni vsakodnevne

like, a poudarja, da je basensko bistvo v razumevanju odnosa med

književnimi liki (Lagumdžija 2000: 30). Kot je zapisala Kordiglova v

razpravi Komunikacijski model književne vzgoje – poskus strukturiranosti

recepcijske sposobnosti (1998/99: 152), je le bralec tisti, ki literarno delo

konkretizira v svoje življenje s poistovetenjem prikazanih književnih likov in

vživljanjem v njihove situacije. »Bralec lahko torej razume literarno delo

samo do tiste točke, do koder je njegov horizont pričakovanja sposoben

sprejeti signale oz. podatke za recepcijo, ki jih posreduje leposlovno

besedilo.« (prav tam)

Kot je zapisano v International companion encyclopedia of children's

literature (2004: 283), je za mnoge države značilno, da se zgodbe

prenašajo iz roda v rod. V nekaterih državah je bilo v poznem

devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju znanje možno pridobit le

tako, da so ljudje poslušali o izkušnjah drugih. In tako je stroka še danes

35

enotnega mišljenja, da je literatura zelo pomembna za napredek

človeštva. Prav gotovo je potrebno biti pri takšnem razmišljanju

širokogleden in v tem pogledu se strinjamo z Zornom (1995: 10), ki

opozarja, da je nerazumno v današnjem času govoriti o mejah, ki jih je še

posebno pri otrocih, katerih spoznavna moč se naglo širi, nemogoče

določiti tudi pri literarni teoriji. Dober zgled so folklorna dela, ki so bila

prvotno namenjena drugi ciljni skupini, vendar so jih otroci kmalu sprejeli

za svoja. Vsakdo, ki ima stik z otroki, ve, da je meja med literaturo, ki je

namenjena njim oziroma odraslim, zelo tanka in, kot pravi Zorn, so se

skupaj s človeštvom starale tudi zgodbe »/…/ in z njimi so današnji otroci

postali modri kot nekdanji starci.« (prav tam) Prav to poudarja tudi

Lagumdžija (2000: 26). Čeprav so basni nastale v določenem času in v

določeni sredini, postavljajo vprašanja oziroma poglede o splošnih

človeških napakah in vrlinah ne glede na prostor in čas.

Razprave o funkciji basni kot primerni literaturi za otroke imajo seveda

zagovornike in nasprotnike. Prvi verjamejo, da imajo njeni nauki

pomembno, pravzaprav najpomembnejšo vlogo v izobraževanju mladih.

Nasprotniki pa v izobraževalno vrednost basni ne verjamejo prav zaradi

posebnega prenesenega govora in bridkih življenjskih izkušenj, ki jih otrok

še nima. Kakorkoli že, lahko smo enotni, da vse prebrano deluje na

otrokovo podzavest, v njem prebuja emocije, mu krepi domišljijo, razblinja

strahove, nenazadnje pa tudi bogati njegov besedni zaklad. Zato mora biti

odrasel bralec pri izbiri basni zelo občutljiv za zrelost poslušalca. Prvo

nenapisano pravilo je, da je pred branjem basni potrebno preveriti nauk, ki

ga dotično delo nosi. Tudi basni so lahko napisane ironično, z grenkobo in

kot takšne jih otrok prav gotovo ne bo razumel. To so basni, primerne za

odrasle. Prav gotovo pa je veliko basni, kjer se kaznuje slabo in nagradi

dobro in so po nauku primerne za obdelavo pri učnih urah. Seveda pa

mora učitelj pred obravnavo paziti, da bodo v delu izražena moralna

načela, ki jih je otrok že doživel v svojem življenju in jih lahko kot takšne

tudi pooseblja. Ob prebiranju te dokaj zahtevne literarne vrste moramo

imeti v mislih, da so otroci različno razviti bralci, različno dojemljivi in da so

med njimi velike razlike v zmožnosti asociacij in abstrahiranja. Menimo, da

36

so basni, ne glede na to, v katerem zgodovinskem obdobju so bile

napisane, primerne, saj večinoma predstavljajo splošne človeške napake,

ki niso vezane ne na čas in ne na prostor. Branje in pripovedovanje sta

gotovo prijetni opravili, ki povezujeta generacije. Prav gotovo v zgodnjem

otroškem razvoju ni pomembno, ali otrok razume celotno vsebino, je pa

pomembno, da mu odrasli ob koncu branja oz. pripovedovanja podajo

razlago, ki je primerna otrokovi starosti. Čeprav nauki v prebranih oziroma

pripovedovanih delih niso vedno prijetni, je prav, da otrok v objemu ljudi, ki

jim zaupa, dojema, da pridejo v življenju tudi trenutki težav, razočaranj,

strahov, obupa.

Iz napisanega lahko povzamemo, da ima basen tudi izobraževalni

moment in nosi veliko izobraževalno vlogo v življenju otrok, če jo znamo

odrasli kot takšno predstaviti, uporabiti, aktualizirati in jo prilagoditi

otrokovemu življenju. Kljub temu da izvirno basen nikoli ni bila namenjena

otrokom, jo lahko dojamejo tudi mlajši bralci in nauk tako poosebijo na

različne načine ter iz njega potegnejo izobraževalni namen.

4.3.3 Basen in njej sorodne literarne vrste

Petkovškova izpostavi zunanjo obliko kot najbolj očitno razliko med

basnijo in drugimi literarnimi vrstami. Preprosta zgodba je v basni kratka. V

njej (največkrat) nastopajo živali, ki ne predstavljajo le človeškega

obnašanja v živalski preobleki. Njen osnovni princip je »/…/ čim bolj živa in

slikovita prispodoba odnosov med ljudmi /…/« (Petkovšek 1967: 96), ki jih

predstavljajo v njihovih razvadah. In prav to nam omogoča, da se lahko

poistovetimo s književnimi liki. Čubelić poudarja (1970: LXXVII), da

delujejo basni realno, saj ne vsebujejo elementov čudežnega. Prav zaradi

izbiranja likov imamo občutek, da v njih nastopajo ljudje sami. V Metzler

Literatur Lexikonu (1990: 147) je zapisano, da se basen, kljub temu da

ima poudarek na namenu, približa pravljici, anekdoti ali pripovedi v verzih.

V primeru, da so predstavljeni posebni odnosi, ki jih je mogoče prepoznati

samo na podlagi pripadajočega nauka, se približa alegoriji, priliki, metafori

in tudi živalski pesnitvi. V zgodovinskih obdobjih se basen pojavlja v

37

številnih različicah in mejnih oblikah. V času antike in srednjega veka ni

bila samostojna literarna vrsta.7 V grški literaturi je bila obravnavana kot

podvrsta pod pojmom mitos ali logos (kar je pripoved, dogodek, zgodba).

Pojem je zajemal tudi pravljice, anekdote, novele in satire.

Kakor hitro združimo pantomimičen karakter spremljave z govorom

nosilcev, dobimo že nastanek dramske vrste. Prve pripovedne in prve

dramske oblike so si po nastajanju in hkrati po svoji sporočilnosti zelo

blizu. Oboji so odsev življenja, zato nam sorodnost basni in komedije v

antičnem času ne sme biti tuja, kar je mogoče sprejeti tudi po samih

besedilih iz tistega časa (Rotar 1978: 29).

Kot zanimivost Lagumdžija (2000: 21−22) navaja basensko bogatost s

humorjem, a opozarja tudi na občasno ironijo. Zgodba v basni se nanaša

na le en dogodek. Po svoji strukturi so zelo podobne kratki zgodbi in

anekdoti. Prav zaradi tega bi lahko tezo, da se je prvotna oblika dramske

umetnosti razvila ravno iz dialoške forme basni, popolnoma potrdili. In če

povzamemo Lagumdžijeve misli, bi basen lahko opredelil kot malo dramo.

Če basen podrobneje analiziramo, je moč opaziti, da je v njej res jasno

izražena dramska struktura. Fabula oz. osnovni tok dogajanja je zasnovan

z uvodom, zapletom in razpletom (ali zapletom, vrhom in razpletom). Uvod

je zelo kratek. Predstavi nam le književne like in začetno situacijo. Zaplet

je največkrat v obliki dialoga. Po razpletu sledi splošno veljavno pravilo oz.

nauk. Tudi pri razčlenitvi književnih likov lahko zasledimo dramsko

zasnovo, saj so živali predstavniki različnih tipov ljudi (prav tam).

Basen je zasnovana tako, da iz malo uporabljenih besed izvemo veliko. K

temu botruje kratka, dialoška oblika sporazumevanja. V tej literarni vrsti

vsak književni lik izgovori le besede in misli z načinom, ki je značilen zanj.

Prav ta značilnost basni daje strogost, kakršna se najde samo v drami. Po

vsem tem lahko upravičeno zagovarjamo, da se začetki gledališča oz.

gledaliških iger nahajajo prav v dialoški formi basni (Čubelić 1970:

LXXVII). Dithmar opozori, da basen ne pripoveduje o zaključenem dejanju,

7 Ker je bila basen prvotno zastavljena kot retorično sredstvo, so jo slavni grški govorci

najraje uporabljali kot prepričljivo dokazno sredstvo. Prav takšno jo predstavlja tudi Aristotel, zato je ne priznava kot samostojno pesniško literarno vrsto (Etzel 1990: 31).

38

ampak samo o izseku dejanja. Bralec ne dobi vpogleda, kaj se je pred tem

zgodilo, manjka mu tudi odigran konec, ki je na kratko predstavljen kot

sporočilo (Dithmar 1971: 104).

Nasprotje tej obrazložitvi je Rosandićeva (1986: 22) teza o basni, o kateri

avtor razmišlja kot o mali komediji. Svoje videnje utemeljuje z basensko

značilnostjo, da se ta le posmehuje ljudski pomanjkljivosti. Svoj posmeh

doseže s komičnim izražanjem.

S pomočjo Silve Trdina bomo poskušali ločiti basen od bajke. Beseda mit

izhaja iz grške besede mythos, kar pomeni beseda, povest iz starih časov.

Trdina o bajki zapiše: »Bajka zavzema pri vseh narodih prvo mesto v

pripovedništvu. Nastala je v poganski dobi.« (Trdina 1970: 184) Nadaljuje,

da lahko glede na čas njenega nastanka sklepamo, da so njeni književni

liki zagotovo poganski bogovi in božanski junaki, ki imajo človeške in

živalske lastnosti. Prav zaradi slednjega veljajo bajke za versko resnico.

Trdina nadalje pojasnjuje njen nastanek kot posledico ljudske domišljije

zaradi lažjega razumevanja naravnih pojavov. Bogovi so jim tako

predstavljali posebne naravne sile, ki so bile tako dobre kot zle. Torej so

za to literarno vrsto značilna resnična čustva in močna fantazija (prav

tam).

V vsakem obdobju so nekatere literarne vrste bolj ali manj priljubljene. V

dvajsetem stoletju, kot ugotavlja Petkovškova (1967: 98), je basen zelo

blizu satiri oziroma zbadljivi šali, saj na oster, komičen, zbadljiv način

prikazuje resnično življenje.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravljico opredeli kot »/…/ pripoved,

v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri

navadno zmaga dobro.« (Slovar slovenskega knjižnega jezika 1998: 969)

Namerno smo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika prepisali pojasnilo

za pravljico, saj to literarno vrsto v pogovornem jeziku pogosto nepravilno

enačimo s pojmom basen. Nikakor ne moremo spregledati, da vsebuje

basen kot zaokroženo književno delo nauk oziroma uporabno modrost. Da

so v pravljicah s simboliko predstavljene strnjene modrosti, ki jih pisatelj

39

predstavi predvsem mlajši generaciji bralcev in jih s spoznanji postavlja v

del družbe, trdi tudi Metka Aberšek Kordigel (2008: 23).

Pot od pravljic k povedkam ustvarjajo basni (Stanonik 1993: 87). Te so

najstarejša prozna vrsta folklorne književnosti. V odnosu do pravljice so

povzročile, kot imenuje to Prodanova (2003: 15), relativno skromen

profesionalni interes. S pojmom pravljica označujemo domišljijsko

pripoved ljudskega izvora. Praviloma ima veliko čudežnih elementov

oziroma so njeni junaki nadnaravna bitja (vile, čarovnice, škratje …).

Trdina (1970: 185) dodaja, da presoja pravljica življenje kot otroško naivno

in ne upošteva naravnih zakonov. Prodanova je v zgoraj omenjenem

članku dodala, da je v basnih ta odnos obrnjen in je prisotnost fantastičnih

elementov najmanjša v primerjavi z ostalimi literarnimi vrstami oz. jih sploh

ni, kot se zgodi velikokrat (Prodan 2003: 15).

Zmeda, ki jo opazimo pri enačenju, je popolnoma razumljiva, saj imata

obe vrsti skupen pripovedni značaj, ljudski izvor in etimologijo iz latinske

besede »fabula«.

In prav to, da ju je zgodba pripeljala do sorodnosti, navaja tudi Prodanova

(2003: 15). Vsekakor je treba poudariti, da se razlikujeta po svoji zgradbi

in nenazadnje tudi po vsebini. In ko upoštevamo ti dve tezi, je naše

prejšnje razumevanje zmede neutemeljeno. Prej omenjena avtorica

razmišlja tudi o popularnosti oz. priljubljenosti basni med bralci. Navaja, da

so se (postopno) razvile v zelo popularno literarno vrsto predvsem zaradi

slikajočega alegoričnega odnosa med živalmi. Vse do današnjih dni so se

ohranile zaradi svoje teže, da popravijo in poučijo ljudi, kar je bistvena

razlika v primerjavi s pravljico (prav tam). Prav zaradi te teže, ki jo nosijo,

si jih je »literatura prizadevala posvojiti.« (Stanonik 1993: 88) Dubravka

Težak v Uvodu k antologiji basne opozarja na še eno pomembno

razlikovalno lastnost med basnijo in pravljico. Po njenem mnenju slednja

predstavlja olepšano sliko sveta s srečnim koncem, saj dobro zmeraj

nadvlada zlo, medtem ko je basen pogosto pesimistična, saj nosi

življenjsko filozofijo, ki jo pridobimo iz dolgoročnega izkustva (Težak 2001:

16−17).

40

Vnaprej dodeljena vloga književnih likov in redno poosebljanje kakšne

značilne oz. pogostejše značajske lastnosti loči basen od živalske

pravljice (Kmecl 1983: 302). Haramija je v članku Animalistika v

pravljičnem svetu Bine Štampe Žmavc (2010: 200) zapisala, da je za

živalsko pravljico značilna sekundarna vloga književnega lika. Z basnijo si

je identična po nosilcih dogajanja, torej po glavnih književnih likih, ki so v

obeh literarnih vrstah poosebljene živali. Nadaljuje, da je pri živalski

pravljici značilno, da v njej nimajo vselej enotne funkcije, kar pomeni, da

nimajo tipičnih karakternih lastnosti. Torej njihova vloga v pravljici za

razliko od njene vloge v basni ni vnaprej določena (prav tam). In tako

lahko zaključimo z mislimi Nikolajeve (2005: 55), da basni in živalske

pravljice ne moremo enačiti, kot bi sodili na prvi pogled. Res je, da so jima

skupni glavni književni liki, živali. Po njenem mnenju se moramo zavedati,

da so basni satirične ali moralne, živalska oblika pa je uporabljena le, da

predstavi človeške pomanjkljivosti in napake. Kot opozarja Lagumdžija, ne

smemo pozabiti dejstva, da imajo poosebljene živali le v basnih poseben

namen. Kljub temu da se človeško obnašajo in govorijo, imajo basni

poudarek na poučnosti. Nadaljuje, da čeprav sta v živalski pravljici na

prvem mestu razvedrilo in zabava, je ne smemo podcenjevati, saj ima tudi

ta literarna vrsta pedagoško vrednost. Ne gre zanemariti dejstva, da

otrokom omogoča doživljanje živali in spodbuja k nastanku zgodb o njih

ter celo zagotavlja znanje o živalih ter razvija interes za spoznavanje

živalskega sveta (Lagumdžija 2000: 25). Nikolajeva (2005: 55) zagovarja

mnenje, da so bile basni že v antičnem času vključene v otroško branje, a

so zagotovo pomenile zamenjavo za živalsko pravljico.

Za praktičen prikaz primerjave živalske pravljice in basni smo se odločili

namerno, saj je pri določanju meje med tema literarnima vrstama največ

težav. Izbrali smo zbirko pravljic Vrček se razbije (1975), delo ene izmed

najpomembnejših slovenskih mladinskih književnic Svetlane Makarovič, z

naslovom Pujsek sklati jabolko.

Glavni književni lik, zelo debel sinček pujsek, se na mačje posmehovanje

in primerjanje zunanje podobnosti odpravi v sadovnjak. Iskat gre jablano,

41

saj se hoče najesti sladkih rdečih jabolk, kajti sliv se je že preobjedel. Vitka

mačka mu je namreč ob srečanju z njegovo zelo debelo mamo prezirljivo

namignila pregovor: »Jabolko ne pade daleč od drevesa.« Sinček pujsek

se je z vso močjo zagnal v klanec. Na vrhu hriba je zagledal jablano, ki je

bogato obrodila. Sladka rdeča jabolka so bila previsoko, da bi jih izčrpani

pujsek dosegel. Po večurnem pregovarjanju z jabolkom in cepetanjem pod

drevesom se je od jeze le zaletel v drevo. V tistem trenutku se je jabolko

odtrgalo. Ker se je sadež začel kotaliti po bregu, se je za njim pognal tudi

pujsek. Ko si je opomogel od treska v deblo slive, je v travi zagledal

sadež, po katerem je hrepenel. Hitro ga je snedel in se odpravil proti

domu. Na pragu domačega svinjaka je mački dejal: »Si imela prav, veš.

Jabolko res ne pade daleč od drevesa, ampak je včasih to drevo sliva.«

(Makarovič 1975: 24) Mačka ga seveda upravičeno ni razumela.

Na prvi pogled bi lahko trdili, da je to basen. Šele po podrobnejši analizi

ugotovimo, da se motimo. Res je, da v njej nastopajo živalski književni liki,

ki predstavljajo ljudi in se tako tudi obnašajo, saj sta v ospredju

prezirljivost in naivnost. Prav tako je jasno izražen izstopajoč moralni nauk,

ki izhaja iz življenjskih izkušenj. Vsekakor pa ni tako močan, da bi lahko

popravil napako in poučil bralca. Če razumevanje moralnega nauka

analiziramo podrobneje, ugotovimo, da je glavni književni lik moralni nauk

razumel dobesedno, kar ni tipično za basen. In prav ta element je v tej

zgodbi ločnica med živalsko pravljico in basnijo.

42

5 LITERARNOZGODOVINSKI RAZVOJ BASNI

5.1 Literarnozgodovinski razvoj basni v svetu

Na področju razvoja basni se postavljala mnogo vprašanj o nastanku in

vzroku skupnih lastnosti in še vedno ne poznamo njenega izvora (grški ali

indijski izvor). Strinjamo se z Ottom Crusiusom, ki ga navaja Dithmar

(1971: 13). Crusius ugotavlja, da je brez pomena iskati domovino basni.

Pravi, da gre pri tem za praobliko naše potrditve duha oziroma miselnosti,

mentalitete. Lagumdžija (2000: 23) je zapisala, da je v basnih moč zaznati

internacionalen motiv, ki se prenaša iz roda v rod ne glede na barvo kože,

versko ali nacionalno pripadnost. Kot je zapisano v Opći enciklopediji

(1977: 439), basen izvira iz živalskega mita, ki je telesno vezan na

totemistično čaščenje živali v primitivnih ljudstvih in le delno prikazuje

različne živalske lastnosti. Če dobro pomislimo, težko rečemo, kdaj in kje

so nastale prve basni. Vsekakor se strinjamo z Latkovićem (1967: 77), da

so basni nastale v obdobju, ko je bil človek tesno povezan s svojim

okoljem in je iz njega črpal izkušnje.

Postavi se vprašanje, zakaj univerzalno ali pa vsaj zelo sorodno motiviko

basni kot slikovit način poučevanja naukov in pravil najdemo celo pri

Indicih, Perzijcih, Egipčanih oziroma kar na vseh koncih sveta.

Odgovorimo lahko z dvema tezama. Prvi vzrok je difuzionizem. Pöge -

Alder (2011: 71−85) je zapisala, da zagovarja omenjena teza evolucijo pri

razumevanju motivov. Po tej tezi bi naj basni nastale na enem mestu.

Tako kot so se ljudstva širila s pomočjo selitve, tako bi se naj širila tudi ta

literarna vrsta, saj se posledično temu prenašajo različne kulture in

izročila. Pöge - Alder je izpostavila brata Grimm, ki sta za celovito

ponazoritev te teorije priporočala predstavo o kamnu, ki se razbije na

drobne koščke. Z drugo tezo, s poligenetskim izvorom, lahko to prvo

predvidevanje zavrnemo in razmišljamo kot Monika Kropej, ki pravi, »/…/

da je ta sorodnost pogojena z arhetipskimi predstavami ljudi /…/«. (Kropej

2006: 63) Vsekakor določeno življenjsko okolje, način življenja ter

razmere, v katerih ljudje živijo, vplivajo na mišljenje, vendar je način

dojemanja soroden po vsem svetu. Pöge - Alder (2011: 87) dodaja, da so

43

basni po teoriji poligeneze nastajale istočasno. Torej ena literarna vrsta je

nastala hkrati na različnih literarnih tleh in to z identičnimi motivi. V Metzler

Literatur Lexikonu (1990: 147) je zapisano, da so bile predhodne teze o

izvoru literarne vrste opuščene v prid priznanja zgoraj zapisani teorije

poligeneze.

Dithmar v svojem prvem delu knjige Historisher Teil (1971: 13) v

podnaslovu Äzop poudarja, da je med raziskovalci še vedno odprto

vprašanje o izvoru te priljubljene literarne vrste. V kolikor povzamemo prej

napisano, je zelo sporno govoriti o originalnem poreklu basni, saj se ne

more omejevati na ožje geografsko področje. Pri prevzemanju

univerzalnega motiva basnopisec ne zanemarja značajskih elementov

svojega prostora. To tezo je zagovarjala Lagumdžija v razpravi Motivi i

likovi u basnama (2000: 23). Književni liki postanejo splošni simboli, ki

govorijo v univerzalnem jeziku − v jeziku pravice. Javoršek je v spremni

besedi izbranih basni Enim v prid in drugim v kvar (2001: 152) zapisal, da

je basen kot pripovedna oblika starejša od Ezopa. Po mnenju Pöge - Alder

(2011: 87) se je obseg literarnega izročila bistveno povečal z začetkom

vpadov in usvajanj islamskih ljudstev v Indijo. Vsebina se je širila s

pomočjo prevodov v perzijščino in arabščino. Povezave med Azijo, Afriko

in Evropo so s pomočjo krščanskega sveta dosegle Bizanc, Italijo in

Španijo. Druga smer širitve, kot je opisal Benfey,8 naj bi potekala preko

srednjih azijskih regij. Ker vsebinsko ideološko poreklo prvotnih indijskih

vsebin izvira iz budistične literature, je Benfey sklepal, da so se le te širile

preko skupnih religij tudi v regije, ki so na Indijo mejile na vzhodu in

severu, od tam pa v prvem stoletju tudi na Kitajsko in v Tibet. Mongolski

vpadi v Evropo bi naj indijske pripovedi razširili na naše ozemlje. S tem

8 Theodor Benfey (1809−1881) je prvi, ki je postavil tezo, da izhaja basen iz Indije. Iz tega

sledi, da bi naj bil njen izvor v budistični religiji. S pomočjo migracije naj bi se razširila čez vse kontinente. Z upoštevanjem zgodovinskih ozadij (npr. religiozni spor med budizmom in brahmanizmom) je hotel dokazati, da se je že pred desetim stoletjem z ustnim izročilom prenašala proti zahodu (Pöge - Alder 2011: 86). Johanes Hertel (1872−1955) je objavil korekcijo Benfeyjeve trditve, pri čemer ugotavlja, da se je ves čas dogajal nenehen (delno literarni, delno ustni) prenos pripovedi iz Indije v vse smeri in nazaj v Indijo (Pöge - Alder 2011: 87). Pöge - Alder je zapisala, da lahko v »poligenezo« verjame nekdo, ki o migracijah ničesar ne ve. Tak si lahko z nepremišljenimi izjavami domišlja odstraniti Benfeyev nazor o potovanju indijskih besedil (Pöge - Alder 2011: 87).

44

Benfey trdi, da se je prenos izročila nenehno dogajal (Pöge - Alder 2011:

87).

Javoršek (2001: 152) je zapisal, da so znanstveniki dolgo iskali izvor basni

v grški, egiptovski, asirski in sanskrtski književnosti. Vsekakor niso pozabili

upoštevati tradicije že omenjenih ljudstev. Prišli so do spoznanja, ki je še

danes prevladujoče, da se je ta pripovedna oblika najprej pojavila v

semitski kulturi in najbrž nima enotnega izvora. Zymner je v članku Fabel

zapisal raziskovalne teze o začetku basni. Te po njegovem segajo

najmanj v drugo tisočletje pred našim štetjem. Lahko bi torej rekli, da se

začetki te literarne vrste pojavljajo v najzgodnejši dobi starega veka. Njen

razvoj se preko grških9 in latinskih basni, ki so nastale v pozni antiki,10

nadaljuje preko srednjega veka11 v zgodnjo novo dobo (Zymner 2009:

234−237). Kot je zapisal Etzel bi po študijah raziskav dvajsetega stoletja

literarne znanosti lahko zaključili, da je treba pravico o izvoru basni

pripisati starim Indijcem, torej nastanku te literarne vrste celo pred grško

basnijo (Etzel 1990: 5). Etzel je zapisal, da je po mnenju Herderja Babrios

edini vzorni pesnik starega veka, čeprav ni dokazljivih dejstev o njegovem

življenju. Šele leta 1844 so našli del Babriosove zbirke12 desetih knjig

basni. Njegove pesnitve so v pripovedno-satirični obliki in književni liki so

ustrezno okarakterizirane živali (Etzel 1990: 31).

V enciklopediji The greenwood encyclopedia of folktales and fairy tales

(2008: 317) je zapisano, da so sledi obravnavane literarne vrste našli na

egipčanskem papirusu. Datiran je približno tisoč petsto let pred našim

štetjem. Kasneje so jih našli še v delih grškega pesnika Hesioda, ki bi naj

bil dejaven v času Homerja, torej v času med sedemsto petdeset in šesto

petdeset pred našim štetjem. Dithmar (1971: 22) je zapisal, da nekateri

znanstveniki menijo, da so bile najstarejše indijske basni sestavljene že v

drugem stoletju pred našim štetjem, zato naj bi njihov obstoj pripisali Višnu

9 V povezavi z mitičnim ustanoviteljem basni Ezopom (Zymner 2009: 236).

10 Phaedros, prvo stoletje n. š., Babrios, drugo stoletje n. š., Avianus, četrto stoletje n. š.,

Pseudo-Romulus, približno leta 400 n. š. (Zymner 2009: 236) 11

Preko tako imenovane zbirke Romulus-Sammlungen (Zymner 2009: 236). 12

Od katerih je 123 basni rokopisa v celoti ohranjenih (Pridobljeno dne 15. 12. 2013 iz http://de.wikipedia.org/wiki/Babrios).

45

Šarmi.13 Trditve izhajajo iz dejstva, da so spoznanja, ki so zapisana kot

modrosti v obsežnih basnih, ljudje poznali že v tistem času. Etzel (1990: 5)

je omenil danskega raziskovalca Fausbölla, ki je konec devetnajstega

stoletja izdal tako imenovano Jâtaka-Buch.14 S tem je razkril presenetljivo

dejstvo pravira basni, ki ga najdemo v literaturi starih narodov Orienta in

Zahoda. Jâtaka-Buch je zbirka budističnih zgodb. Buda je za nauke

uporabljal primere iz svojih ponovnih rojstev. S tem je želel poslušalce

spodbujati v njihovih prizadevanjih za moralno popolnost. Njegovi učenci

so se to zbirko praviloma učili na pamet. Po smrti učitelja so vse zgodbe

zbrali in delo poimenovali Knjiga petsto petdesetih jatakov ali ponovnih

rojstev.15 Iz tega lahko sklepamo, da so bile zgodbe, ki se iz roda v rod

prenašajo po folklornem izročilu, zapisane že dvesto petdeset let pred

našim štetjem. Kot je zapisal Etzel v literarni študiji Die orientalishe Fabel,

ki je bila objavljena v knjigi z naslovom Fabeln und Parabeln der

Weltliteratur (1990: 5), lahko trdimo, da je Jâtaka-Buch najstarejša,

najpopolnejša in najpomembnejša obstoječa zbirka folklornega slovstva. Iz

nje izvirajo prav vse basni, ki jih vsebuje staroindijska Pančatantra.16

Javoršek (2001: 152−153) piše, da se je kot rezultat grško ezopske in

indijske tradicije basnopisja, ki sta imeli velik vpliv na tradicijo basni, saj

sta poučevali nauke in pravila, uveljavila zbirka Pančatantra, iz katere je

evropska tradicija povzela predvsem teme in motive. Kot je v svojem delu

zapisala Kathrin Pöge - Alder (2011: 86) je najstarejše indijske basni,

Pančatantro, spesnil neznani avtor v času med prvim in šestim stoletjem

našega štetja. Med raziskovanjem po spletnih straneh smo prišli do

zaključka, da sta bila glavna književna lika poimenovana kot Kalila in

Dimna (Oberlies 2013). Etzel (1990: 5) predvideva, da je bilo to obširno

13

O avtorju ni veliko znanega. Njegovo ime se pojavi le v predgovoru Pančatantre, kjer je zapisal namen zgodb, ki vsebujejo humor in temeljne življenjske nauke. Pravi, da je v bralcu želel prebuditi razum. Predvsem pa je želel prikazati pravilen odziv pri vseživljenjskih situacijah (Dharma 2007: 179−180). 14

Ta je prepis Pali-Manuskripte, ki je napisana na 806 palmovih listih (Etzel 1990: 5). 15

Buch der 550 Jâtakas oder Wiedergeburten (Etzel 1990: 5). 16

Pantschatantra (sanskrt Paňcatantra) je najpomembnejše delo indijske literarne vrste (Pöge - Alder 2011: 87). Našteli so več kot 200 predelav. Prevedli so jo v kar 54 jezikov, kar potrjuje predvsem njeno veliko vrednost (Dharma 2007: 179).

46

delo napisano v pali17 jeziku, iz katerega izhajajo starosirski prevodi. Avtor

navaja, da je v Pančatantri živalim pripisano ravnanje, ki je povezano z

njihovo naravo. Vzrok za to lahko povezujemo z budistično vero in z

njenim prepričanjem o potovanju oziroma preseljevanju duš. Ta kot

predpogoj postavlja popolno identifikacijo duš živali in ljudi. Tako živali

smatra za popolnoma samoodločujoča oziroma razumna bitja. Delo bi

lahko bilo neke vrste učbenik vladne umetnosti, ki zajame predvsem tiste

nauke oziroma pravila, ki so za vladajoče kralje velikega pomena. Dharma

(2007: ix) pa v svojem delu razlaga, da bi s takšnim zapisom lahko

imenovali stil visoke literature. Prav zaradi tega so jih zbrali za učbenik

oziroma za vzgojo treh sinov kralja Amara Šaktija. Kot je v svojem delu

poudarila Kathrin Pöge - Alder (2011: 86), bi lahko njen namen enačili s

karakterjem grofovskega ogledala.

Kljub številnim citatom iz Ved18 Pančatantro uvrščamo med leposlovje.

Zaradi citatov indijskih svetih spisov jo uvrščamo tudi med posebne svete

spise niti-šastra, kakor poimenujemo spise o posvetni modrosti (Dharma

2007: 179). Kathrin Pöge - Alder (2011: 87) piše, da je nemški filolog

Benfey trdno verjel, da je Pančatantra budistično besedilo. V svojem

obdobju raziskovanja je hotel dokazati, da večina folklornih pripovedk

izhaja prav iz teorije budizma. Na spletu najdemo tezo, da je bil na

njegovo pobudo v Evropo prenesen edin ohranjeni rokopis iz sirskega

prevoda (Oberlies 2013).

Pöge - Alder (2011: 86) prevaja besedo Pančatantra kot Peteroknjižje ali

Pet modrih. Podobo petih knjig živalskih pripovedk in basni so dobile šele

v drugem stoletju. Gre za daljše basni, pisane delno v prozi in delno v

verzih oziroma so kombinacija proze in poezije. Dithmar (1971: 22) v

svojem delu piše o tem, da ima vsaka izmed petih knjig svojo temo, v

kateri se pripovedujejo zgodbe, dopolnjene s številnimi dodanimi in

vrinjenimi življenjskimi modrostmi v obliki pregovorov. Basni so v veliki

17

Pali je starodaven jezik zgodnjega budizma, ki so ga govorili na severu Indije. Pali abeceda je sestavljena iz 8 samoglasnikov in 33 soglasnikov, torej ima 41 črk (Pridobljeno dne 15. 12. 2013 iz http://sh.wikipedia.org/wiki/Pali). 18

Vede so sveti spisi, ki zajemajo »celoten spekter človeškega znanja«. (Dharma 2007: 180)

47

meri obsežne. V njih najdemo tudi elemente pravljice. Pogosto vsebujejo

več različnovrstnih naukov, ki so na ustreznih mestih vrinjeni v zgodbo. Ti

nauki se začnejo s »pripoveduje se« ali »saj pravijo«. Pregovori so

nanizani drug za drugim, da ponazorijo življenjsko modrost. Lahko so

vrinjeni tudi v zgodbo. Povezava posameznih basni z vrinjenimi epizodami

(pogovori) med pripovedovalcem in poslušalcem je delno podobna zbirki

pripovedk Tisoč in ena noč. Za povezavo in prehod služi vprašanje »Kako

pa je bilo to?«, ki ga postavi človek ali žival in nanj odgovori z zgodbo

(prav tam). Dharma navaja, da je motiv prve knjige »Kako izgubiti

prijatelje«, druge »Kako pridobiti prijatelje«, tretje »Kako dolgo živeti«,

četrte »Kako izgubiti pridobljeno« (o izgubi dobička), motiv pete knjige so

»Prenagljena dejanja« (Dharma 2007: 1, 71, 91, 129, 153). Dithmar jo

podrobneje analizira in rezultat je zbirka triinosemdesetih zgodb, od

katerih lahko kot prave basni štejemo le en del zbirke. Nekatere basni so

tako okitene, da so že podobne pravljicam. Vendar pa nas ti pravljični

elementi orientalske basni, poudarja avtor razprave, ne smejo preslepiti,

saj gre kljub temu za poučno poezijo s političnim poudarkom (Dithmar

1971: 23).

5.2 Basen od začetka do danes

Trdimo lahko, da je dal vsak narod določeno mesto tudi basnim. Stojimo

za trditvijo, da izvira basen iz folklornega slovstva in ne iz posamezne

dežele, zato smo del raziskovanja namenili tudi folklornemu slovstvu. Ob

tem nismo zanemarili dejstva, da je grška basen dala literarni vrsti obliko,

vsekakor pa dopuščamo možnost, da pod tujim vplivom. Kot je v svojem

delu zapisal Lüthi (2011: 144) lahko sadove folklorističnega zbiranja vedno

znova prebiramo v novih znanstvenih publikacijah. Ne smemo pozabiti na

tisoče zapisov iz folklorističnih arhivov mnogih evropskih dežel. Mileva

Blažič (2009: 322) posebej poudarja omembe vredna znanstvenika, Finca

Anttia Aarnea in Američana Stitha Thompsona. Poznan je t.i. Aarne-

Thompsonov indeks folklornega gradiva, in sicer: motivov folklornih

pravljic, balad, mitov, basni, srednjeveških romanc, kratkih zgodb, šaljivih

48

zgodb in lokalnih legend. Alojzi Bolhar (2005: 7) v svoji spremni besedi

jasno zapiše, da je folklorno slovstvo bogata zakladnica vsakega naroda.

Nadaljuje, da je to tisti del kulture, ki se prenaša iz roda v rod. Pod raznimi

vplivi se spreminja. Kadar govorimo o tem slovstvu, ne poznamo

njegovega avtorja niti prostorskega in časovnega nastanka. Gre torej za

obliko ustnega (tradicionalnega) slovstva, ki je krožilo med ljudstvom in se

je pod družbenimi vplivi krčilo oziroma dopolnjevalo.

V to slovstvo spadajo vsa besedila, ki so se vse do zapisa ohranjala le

ustno, se pela ali recitirala predvsem med nižjimi družbenimi sloji, ki so bili

preprosti in nepismeni. Sam nastanek teh del lahko najbrž pripišemo

izobraženim posameznikom (rokodelcem, študentom, učiteljem,

duhovnikom). Seveda ne gre zanemariti dejstva, da so bili tudi med

nepismenimi vaščani takšni, ki bi jim lahko pripisali takšno delo. Med

posameznike, ki so ustvarjali ljudsko slovstvo, štejemo tudi ljudi, ki so

najlažje prihajali v stik z drugimi deželami in so tako marsikaj prinesli iz

drugih kultur.

Kot ugotavlja Terseglav (2006: 52−54), si folkloristi zmeraj ob raziskovanju

folklornega slovstva zastavijo vprašanje, ali je bil ta motiv že sporočen v

kakšnem drugem času, v kakšni drugi kulturi. Že v začetku proučevanja

folkloristike so prišli do spoznanja, da so določeni miti, teme, motivi in liki

univerzalni na različnih koncih sveta. Strinjamo se, da je to lahko

posledica selitev ljudstev ter s tem prenašanja kultur in izročil. A kaj, ko so

po nadaljnjem raziskovanju folkloristi prišli do ugotovitve, da si ti oddaljeni

narodi nikoli v zgodovini niso bili ne kulturno ne geografsko blizu. Zato je

sorodnost najbrž pogojena s predstavami ljudi ter z življenjskim okoljem, ki

le narekuje svojstven način življenja, v osnovi pa je način dojemanja

soroden vsem ljudstvom. Torej tudi sodobna folkloristika zagovarja

poligenetsko teorijo, o kateri smo v naši študiji že pisali. Ob odgovoru na

vprašanje »Od kod različnim narodom podobne teme?« se Terseglav

(prav tam) naslanja na več kot šestdeset let staro Grafenauerjevo študijo o

folklornem slovstvu. Poudarja, da ne gre zanemariti pisnih virov, iz katerih

seveda niso neposredno črpali. Zgodbe so se prenašale po ustnem

49

izročilu bodisi preko pridig oziroma moralnih zgodb iz življenja svetnikov

bodisi »/…/ preko nadarjenih ustvarjalcev in poustvarjalcev, ki so teme iz

pisane književnosti (npr. o Tristanu in Izoldi) prenašali v ustno izročilo, kjer

so dobile svojo obliko in svoj spoznavni in moralni kontekst«. (Terseglav

2006: 54)

Javoršek (2001: 152−153) v svojem delu piše, da bi naj bila tradicija

Ezopove basni v Evropi tako močna, da se ji je indijska oblika podredila.

Vendar je basen, kot jo poznamo danes, vpeljal šele rimski basnopisec

Gaj Julij Fedrus. Etzel (1990: 5), ki v svojem delu obravnava tudi indijsko

basen, meni, da se je slednja zaradi številnih predelav in prevodov vedno

bolj ločevala od prvotnih okvirjev. Obravnavati se je začela kot samostojna

vrsta umetnosti. Brez dvoma je bil povod za to preobrazbo vedno večji

vpliv enostavne Ezopove basni. Najboljši dokaz za to je primerjava

živalskih basni iz mlajše Hitopadese19 s tistimi iz veliko starejše knjige

Jâtaka-Buch in iz zbirke Pančatantra. Vsekakor ne smemo spregledati, da

je orientalska basen zaradi različnih vplivov izgubila zunanjo formo.

Iz vzhoda naj bi se, kot zagovarja Trdina (1970: 188−189), ta literarna

vrsta razširila v Grčijo, kjer je basen dobila svetovno veljavo z najbolj

opevanim, lahko bi rekli kar znamenitim, sužnjem Ezopom. Znamenitim

zato, ker mu pripisujejo množico basni. Svoje basni je le pripovedoval,

zapisali so jih šele kasneje.

Od tod naj bi se basen razširila v Rimsko cesarstvo. Sčasoma, tekom

stoletij, je ta literarna vrsta vzklila tudi v zahodni literaturi in se razširila

med vse narode. Postala je priljubljena literarna vrsta, po kateri so posegli

tudi starorimski basnopisci. Predpostavlja se, da so že v srednjem veku

Arabci širili indijske basni v Evropo (Lagumdžija 1991: 8). V delu Lexikon

der Kinder- und Jugendliteratur (1975: 365) je zapisano, da so morale biti

19

Neodvisna obdelava Pančatantre je zbirka sanskrtskih basni v prozi in verzih

Hitopadesa, kar v prevodu pomeni prijazen nasvet. Ob njenem nastajanju je bilo mišljeno,

da bo služila kot priročnik o državništvu. Karakterna razlika med deloma je, da v osnovni

zbirki Pančatantre prevladuje pripoved, medtem ko je Hitopadesa izražena z globokimi

mislimi, tako da imajo te basni globljo duhovno vsebino (Etzel 1990: 5).

50

basni zelo trdožive, saj se zapisujejo še v današnjem času, še zmeraj pa

je ohranjenih tudi veliko zgodovinskih basni. Pri tem je zanimivo, da je

basen v antičnem času in po takratnih poetičnih normah veljala za manj

pomembno literarno vrsto.

V srednjem veku so pogosto navajali Quintiliana, ki je trdil, da so verzno

obliko basnim dali različni pesniki. Javoršek (2001: 153) je izpostavil

Lucilija in Horaca, a je sočasno jasno povedal, da se nadaljnji basnopisci

nikoli niso sklicevali nanje.

Trdina (1970: 188−189) je zapisal, da sta najbolj znana rimska basnopisca

Horac in Fedrus. Slednji je bil po rodu Makedonec, živel je okoli

petnajstega leta pred našim štetjem. Na svetovnem spletu je mogoče najti

podatek, da so njegova dela s časom krčili z razlago, da so nemoralna. Pri

tem niso upoštevali njegovega zapisa v uvodu prve knjige, kjer je zapisal,

da želi nadaljevati Ezopovo delo. Poezijo je nadomestil s prozo. S tem bi

nadaljeval idejo, da pri bralcih vzbuja smeh in jim daje modre nasvete

(Pridobljeno dne 30. 11. 2012 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Feder).

Po študijah sodeč so basnopisci to literarno vrsto znali prilagoditi vsaki

dobi, le srednjeveška posvetna književnost jo je opustila. Novo zanimanje

za antično obliko basni se je vnovič pojavilo v času humanizma in

renesanse (Javoršek 2001: 157). V Metzler Literatur Lexikonu je zapisano,

da se je šele v času humanizma ob večji zavesti vrste uvedel pojem

basen, kot je znan v današnjem času (Schweikle 1990: 147).

Nasprotje srednjeveški posvetni književnosti je čas reformacije, ko so

basen zelo častili. Na razvoj basnoslovja je s svojimi trinajstimi

predelanimi basnimi v prozi vplival veliki nemški verski reformator Martin

Luther, ki jih je po pomembnosti uvrščal takoj za svetim pismom. Žal so

bile objavljene šele po njegovi smrti leta 1557 (Zymner 2009: 236).

Povsem razumljivo je, da so Ezopove basni uporabljali vse do

sedemnajstega stoletja kot prilike v cerkvenih pridigah (npr. Martin Luther,

Janez Svetokriški). Prav zaradi tega si je Ezop pri nekaterih narodih

pridobil slavo očetovstva te literarne vrste.

51

Med dvema vrhuncema opevanja obravnavane literarne vrste je bil med

šestnajstim in osemnajstim stoletjem prepad. Baročni pesniki se niso

zanimali za ustvarjanje basni, uporabljali so jo le za poučno pesništvo

(Wilpert 1989: 283). Dithmar v svojem delu piše, da se tudi pesniki iz

obdobja romantike z basnijo niso ukvarjali (Dithmar 1971: 41). To je

povsem razumljivo, saj so odklanjali vsakršno razumskost. V ekstremnem

nasprotju s tem doživi basen v obdobju reformacije in v času

razsvetljenstva razcvet. Zymner (2009: 237−238) podaja, da je v

osemnajstem stoletju basen dosegla nov zagon. Priljubljenost so

basnopisci dokazali tudi z njeno uglasbitvijo. Ta poteza je bila velikega

pomena ne le pri ustvarjanju literarne vrste temveč tudi kot odskočna

deska v zgodovini ustvarjanja pesmi. Literatura v osemnajstem stoletju

basen omenja v povezavi s pojmom »epidemija basni«. Pri tem imajo

literarni teoretiki v mislih tako basen v verzih kot tudi primarno poučno delo

v prozi.

Petkovškova je v epilogu O basni v zbirki basni, ki jo je uredila ter izdala

pod naslovom Slovenske basni (umetne) (1967), izpostavila najboljše

basnopisce. Za obdobje klasicizma veljajo že omenjeni francoski

basnopisec Jean de La Fontaine, nemški basnopisec Gotthold Ephraim

Lessing, ruski basnopisec Ivan Andrejevič Krilov ter srbski basnopisec

Dositej Obradović (Petkovšek 1967: 97). Javoršek (2001: 149) je v

spremni besedi Jean de La Fontaine, v kateri razpravlja o življenju in delu

Jeana de La Fontaina, zapisal, da je basen po koncu klasicizma doživela

drugačno obravnavo od drugih klasičnih vrst zaradi svoje zgodovine, saj je

s seboj nosila »/…/ skrito dediščino srednjeveške basni in pripovedništva,

fevdalnih razmerij in alegoričnih pomenov.« (prav tam) Poudarja ponovno

oživitev basni z Gottholdom Ephraimom Lessingom ter Ivanom

Andrejevičem Krilovom (prav tam).

Zanimivo je, da je Gotthold Ephraim Lessing zahteval vrnitev k preprosti in

logični ter jasni obliki basni in takšno je tudi prakticiral (Kos 1987: 18).

Dithmar (1971: 73) je zapisal, da je Hans Lothar Markschies v

Reallexikonu izpostavil dejstvo, da se je zgodovina basni končala z

52

Wilhelmom Bushem. Nadaljuje, da je Karl Meuli leta 1954 v predavanju o

Izvoru in bistvu basni zastopal stališče, da basni kot literarne vrste v

dvajsetem stoletju ni več. Avtor (prav tam) poudarja, da se tiskajo in berejo

le še stare basni. O koncu ustvarjanja te literarne vrste v dvajsetem

stoletju sta spregovorila tudi Diklić in Zalar (1980: 123), ki zagovarjata, da

pripada ustvarjanje basni zgodovini, saj naj bi se zanjo ustvarjanje

končalo. V zaključku pa dodata, da se basen kot senca še pojavi v

satiričnih pesmih ali v besedni komunikaciji v obliki šaljivk. Dithmar (1971:

75) je zapisal, da basen še naprej razkriva, da so človeške slabosti ostale,

da pa so sredstva, s katerimi jih uveljavljamo, postala bolj prefinjena

oziroma prikrita.

5.2.1 Svetovni zbiratelji in basnopisci

5.2.1.1 Ezop

Starogrškega basnopisca Ezopa20 lahko upravičeno imenujemo tudi oče

basni, saj je basen vpeljal kot samostojno literarno vrsto (Wilpert 1989:

283). Kot navaja Ash (1994: 6) o Ezopovem življenju ni trdnih dokazov.

Živel naj bi v šestem stoletju pred našim štetjem. Po poročanju grškega

zgodovinarja Herodota je bil Ezop doma iz Frigije v Mali Aziji. Kot suženj

pri družini Iadmon je živel na otoku Samos. Dithmar (1971: 13−14)

povzema raziskavo, ki jo je opravil August Hausrath, po kateri je možno

celo, da Ezop sploh ni nobena zgodovinska osebnost, temveč predstavlja

utelešenje pisca basni grškega naroda. V legendarni predstavitvi

istoimenskega romana Ezop ni prikazan le kot suženj, temveč, kot je

razpoznavno iz slavnega lesoreza, tudi kot pohabljenec.

Ezop nikoli ni zapisoval basni, prav tako ni nikoli omenjen kot pesnik. Kljub

temu je avtor enih izmed prvih basni, ki bralcu razlagajo oziroma

posredujejo življenjske resnice. V originalu so bile namenjene odraslim,

20

Ezop ni bil prvi, ki je pripovedoval basni. Poznamo še starejše basni, ki so nastale na

grškem ozemlju. V literaturi je zaslediti basni Hesioda (okoli 750 p.n.š.) in Archilochosa

(okoli 650 p.n.št.), a številčnost in kvaliteta Ezopovih basni sta najbrž vzroka, da se ime

vrste kljub temu povezuje s frigijskim sužnjem (Dithmar 1971: 13).

53

šele nato so jih prirediti za otroke. Kljub dvomu v njegov obstoj se mu

pripisuje veliko število basni, ki so se kar 2500 let ohranjale po ustnem

izročilu21 (Hunt 2004: 282).

Etzel (1990: 31) je zapisal, da ime Ezopova basen označuje bolj vrsto kot

pa avtorja oziroma tvorca besedila. K podobnemu razmišljanju se nagiba

Javoršek (2001: 156), ki navaja, da je že iz naslovov različnih zbirk

razvidno, da sta besedi basen in Ezop sopomenki, zato lahko sklepamo,

da ideja o takšnem poimenovanje izhaja že iz srednjega veka. Basni, ki

niso podpisane s strani avtorja in so zapisane v prozi, ker so izgubile svojo

verzno obliko, so pripisane Ezopu. Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur

(1975: 366) piše o tem, da so se njegove basni ohranile v številnih

srednjeveških priredbah. Zlasti v času humanizma so se razmahnile s

številnimi izdajami v originalu ali v priredbah.

Kasneje, okoli leta 500,22 pa so Ezopove basni začeli zapisovati. Za njih je

značilno, kakor tudi na splošno za to literarno vrsto, da so kratke in

duhovite ter imajo poučno poanto. Književni liki so skoraj vedno govoreče

živali, ki simbolizirajo čustva, ponižnost ali ljudsko modrost. V nekaterih

basnih nastopajo ljudje, ponekod se pojavljajo celo starogrški bogovi. Ti

razsojajo o usodi smrtnih ljudi in bitij. Ezopovi nauki se zavzemajo za

človeške vrline, kot so zvestoba, dobrota in trdo delo (Ash 1994: 6).

Jedrnati nauki so se uveljavili kot izrazi, s katerimi si pomagamo pri govoru

(npr. priden kot mravlja, napihovati se kot žaba). Nekatere živali so celo

ohranile svoje značilnosti, npr. zvita lisica, zahrbtni volk in ponosni lev

(Ash 1994: 7).

Ezopove basni so vrh dosegle v času humanizma, ko so izšle v številnih

izvodih v originalu ali v prevodih. Kot navaja Potrata, so »/…/ postale prvo

znano berilo v šolah, kjer so didaktiki z njimi povezali dva namena:

21

Če izhajamo iz znanega podatka je pod kar 426 basnimi z moralnim in satiričnim

sporočilom zapisano njegovo ime (Lagumdžija 1991: 8). Kot opozarjata Diklić in Zalar (1980: 122), kar nekaj teh basnih izvira iz časa, v katerem Ezop ni živel. 22

Ezopove basni so ilustrirali od nekdaj. Prve ilustracije je mogoče zaslediti na glinenih ploščah in celo na preprogah. Najbolj znana tapiserija, na kateri je upodobljena basen o lisici in krokarju, izhaja iz Bayeuxa iz enajstega stoletja (Ash 1994: 8).

54

posredovanje veljavnih življenjskih modrosti in osnovnega znanja o antični

kulturi ter pridobivanje jezikovnega znanja.« (Potrata 1991: 46)

»Tradicijo Ezopove basni, kakršno poznamo danes, je ohranil Gaj Julij

Fedrus. Basni je pretopil v verze, hkrati pa je morala postala del njihove

vsebine.« (Kropej 2011: 5)

5.2.1.2 Gaj Julij Fedrus

Po rodu je bil Makedonec. Živel je na Avgustovem dvoru. Zase je menil,

da je prvi, ki je basen prenesel v latinščino. Vsekakor je bil prvi, ki je

objavil večjo zbirko basni v latinščini. Res je, da so drugi narodi basni

uporabljali že pred njim, recimo Rimljani, med njimi predvsem Horac. Kot

je bilo značilno za večino proznih vrst v starem veku, so pomenile basni le

dodatek večjim besedilom. Šele Fedrus je basen vzel kot samostojno

literarno delo in vzpostavil posebno zvezo s tradicionalno basnijo, ki so jo

pripisovali Ezopu. Mojstra je želel preseči z jasnostjo in jedrnatostjo. Tako

je nastala njegova prva avtorska zbirka basni kot replika na prejšnja

besedila. Javoršek (2001: 153) trdi, da je bil Fedrus tisti, ki je postavil

enotno obliko basni in jih zapisal v verzih. Ta oblika je v tistem času veljala

za znamenje umetniškosti. Morala je formalno postala del basni.

Prvoosebni pripovedovalec razlaga, kako je potrebno razumeti basen in

komu je namenjena. Kot smo že omenili, se je Fedrus gibal na

Avgustovskem dvoru kot osvobojeni suženj. Prav zaradi svojega nizkega

položaja na družbeni lestvici si ni smel dovoliti kritike ljudi, ki so mu bili

socialno nadrejeni, še manj pa družbe. Po literarni vrsti, ki obsoja človeške

napake, je drznil poseči ravno zaradi legende, da je bil tudi Ezop

osvobojenec. Kot dober besedni mojster je Fedrus s prirejanjem Ezopovih

basni našel način, da je svojo kritiko izrazil v moralah basni, ki jih je

mogoče razumeti le kot splošno kritiko človeških lastnosti.

Javoršek (2001: 153−154) poudarja, da zagotovo ne moremo spregledati

dejstva, da je z nekaterimi malenkostmi pri nadaljnjih basnopiscih pustil

velik pečat. Kar je še pomembnejše, njegovi koraki so postali znamenje

55

umetniške intencije. Tako kot Fedrus so tudi njegovi nasledniki pričeli

basni urejevati v posamezne knjige. Že sam Fedrus jim je dodal uvod ali

celo avtorsko besedo. Nadaljnji basnopisci so imeli za svoje ustvarjanje

dve možnosti. Lahko so posnemali basen iz že obstoječih zbirk (Ezopovih

ali Fedrusovih) in jo prilagodili času ali pa so sestavili povsem novo basen,

ki je bila vsaj oblikovno podobna enemu od vzornikov.

5.2.1.3 Jean de La Fontaine

Javoršek v svojem delu piše, da je bila basen v sedemnajstem stoletju v

modi. Večinoma so bili to starejši latinski ponatisi. Basnopiscu, ki je postal

del evropske kulturne zavesti, La Fontainu so bili zelo dobrodošli in jih je

uporabljal kot vir zgledov (Javoršek 2001: 149−162). Avtor piše, da se je

Jean De la Fontaine kot prvi sin premožnih meščanskih staršev rodil leta

1621. Pri svojem delu je imel že vse od pubertete naprej očetovo podporo

in najverjetneje so že tedaj nastali njegovi prvi verzi (Javoršek 2001:

141−142).

La Fontaine se je s prvim resnim delom preizkusil na področju dramatike.

V njegovem stoletju so bila literarna besedila namenjena poslušanju ali

vsaj glasnemu branju v salonih ali na dvorih, kjer se je oblikovala kritična

misel. Kljub neuspehom se La Fontaine vse do starosti ni odpovedal

poizkusom uveljavitve v gledališču (Javoršek 2001: 147).

Javoršek (2001: 146−152), ki je podrobno preučeval La Fontaina, je

zapisal, da je slednji pri enainsedemdesetih letih hudo zbolel. Večji del

basni je posvetil mlademu vojvodi Burgundskemu. Izšle so po njegovi

smrti, in sicer leta 1693, v zbirki, ki vsebuje nekaj najlepših La Fontainovih

besedil. »Nenavadni stavki in neizbrušena kompozicija /…/ izdajajo

avtorjevo starost /…/. Pisma iz zadnjih let kažejo, da je njegov razum kljub

bolezni do zadnjega ostal oster in živahen.« (Javoršek 2001: 152) Bil je

spreten pisec. S prefinjenostjo je tkal ljubezen in sovraštvo ter veselje in

žalost. Kritiki so mu le redko očitali, da predeluje besedila starih vzornikov.

Nikoli mu niso očitali parodije oblasti in družbe. Razumnega in

56

spodobnega obnašanja sam ni poznal, a je le-tega vselej učil ljudi v svoji

okolici (prav tam). Lagumdžija (1991: 9) je zapisala, da je bil s svojimi

basnimi eden izmed redkih piscev, ki je želel ponižati vladajoče ljudi, zato

je izpostavljal njihovo krutost, hudobijo in aroganco.

La Fontaine si je snov za umetniško ustvarjanje skoraj vedno izposodil od

drugod. Zelo dobro je poznal sodobnike, opaziti je njegovo poznavanje

antičnega pesništva, pa tudi srednjeveška književnost mu ni bila tuja.

Svoje poznavanje književnosti je zelo dobro izkoristil in si sposojal motive

iz najrazličnejših del ter jih prepletel s svojimi (Javoršek 2001: 146). Kot je

zapisal Mokhtar Moktefi (1990: 62) je Jean de La Fontaine priznal, da je

svoje navdihe dobil iz zbirke Knjiga o Kalili in Dimni oziroma Bidpajeve

basni. Le-te so indo-iranskega izvora iz osmega stoletja in so se ohranile

le po zaslugi arabskega izročila.

Tako je v dobi razsvetljenstva razvil šaljivo in ironično umetnost, ki velja za

najvišjo obliko pesništva (Wilpert 1989: 283).

Lagumdžija (1991: 8) piše, da so prve zbirke basni požele velik uspeh in

zelo hitro so basen priznali kot zvrst, namenjeno otrokom. Javoršek (2001:

141−160) je zapisal, da se je La Fontainova prva zbirka, ki obsega 124

basni, imenovala Izbrane basni v verzih, izdal pa ji je šele leta 1668.

Njegove basni so še vedno nosile resno in tehtno sporočilo, književni liki

so bile živali. Njihove značajske lastnosti so bile po značaju in po načinu

govora v vseh basnih enake. Z živimi osebami, ki so nastopale v basnih, je

La Fontaine dosegel dramatično dogajanje. La Fontaine je z drugo zbirko

Basni, ki se v veliko stvareh razlikuje od prve, pridobil ugled in uveljavil

literarno vrsto. Ker je postal vzornik drugim, je imel več svobode pri iskanju

motivov za pisanje besedil. Tako je lahko vključeval motive, ki so jih

uporabili italijanski pesniki. Poslužil se je motivov iz Pančatantre in jih

uporabil v orientalskih basnih ter za svoja dela uporabil vrsto anekdot iz

del različnih avtorjev. Besedila v drugi zbirki so zelo kratka, podobna

Fedrusovim basnim, pa tudi dolga, podobna zgodbam v verzih. Za razliko

od prve so besedila v drugi zbirki bogatejša tako vsebinsko kot poetično,

oblika pa se prepleta s sorodnimi vrstami. Slednjo zbirko mnogi kritiki

57

štejejo za najboljše delo, kar jih je ustvaril La Fontaine. Podobno

strukturno zgradbo ima tudi tretja zbirka. V njo avtor ne vključuje aktualnih

dogodkov. Sprememba je opazna tudi pri uporabljenem jeziku, saj je

postal zapleten in s tem manj razumljiv. Tako se je z La Fontainovo

avtorsko izdajo basni v sedemnajstem stoletju v literaturi pojavila nova

vrsta, ki je bila zelo blizu sodobnikom. Jean de La Fontaine je prenovil

literarno vrsto basni. Njegovo delo so prevajali v druge jezike. Mnogi

njegovi verzi so postali del kulture do te mere, da so danes izreki in

pregovori. »La Fontainu so bila očitno blizu krajša besedila, kjer je lahko

pretehtal vsako besedo in z najmanjšimi sredstvi dosegal kar največji

učinek.« (Javoršek 2001: 159) Basen je v tem času dobila skoraj svojo

klasično formo.

Avsenik Nabergoj piše, da med najpomembnejše značilnosti basni, ki jih

lahko zasledimo v La Fontainovih treh zvezkih, sodijo tudi »/…/ pesniški

okrasni elementi, tehnika mešanega metruma, v besedilu navzoča

pripovedna distanca, pa tudi pretanjen pripovedni postopek in kramljajoč

stil pripovedi.« (Nabergoj 2011: 167) La Fontaine je tako v to pesniško

obliko zabavne literature za odrasle vpletel moralno tendenco. Po njegovi

zaslugi je basen postala priljubljena, lahko bi rekli kar modna, literarna

vrsta po vsej Evropi že v času razsvetljenstva.

Kljub temu da basni prihodnost v literaturi ni bila namenjena, so imele La

Fontainove basni tolikšen vpliv, da so jo postavile na mesto sodobne

literarne vrste. Z omenjenim piscem so francoski sodobniki pa tudi

nasledniki po številnih evropskih deželah dobili novo osebo, ki so ji lahko

sledili in jo poskušali posnemati. Še iz časa razsvetljenstva je bilo veliko

močnih nasprotnikov verzne basni, kar je pomenilo tudi, da so bile

določene vrste v literaturi odrinjene na rob književnosti. Lessing, eden

izmed tistih, ki so zavračali opisno in didaktično pesništvo, je zahteval, da

se basen vrne k jasni in kratki, ljudski obliki (Javoršek 2001: 160).

58

5.2.1.4 Ivan Andrejevič Krilov

Ivan Andrejevič Krilov je bil ruski pesnik, ki je kljub naslednikom ostal

največji mojster med basnopisci svojega naroda (Klopčič 1974: 23).

Proti koncu svojega literarnega ustvarjanja je nadaljeval z delom Ezopa in

La Fontaina.

Ivan Andrejevič Krilov se je rodil leta 1769 v Moskvi. Zaradi siromašnega

neplemiškega stanu njegova rojstna družina ni zmogla razkošnega

življenja v prestolnici, zato so se kmalu preselili na obrobje mesta.

Desetletni Krilov je moral takoj po očetovi smrti, s katero je v družino prišla

revščina, v službo, da je lahko pomagal vzdrževati družino (Klopčič 1974:

8). »Vendar je že tisti čas spoznaval mračno podobo tedanjega ruskega

sodstva: podkupljivost, nekaznovano zlorabljanje uradnega položaja, moč

denarja in oblasti, pred katero se laži spreminjajo v resnico in krivci v

poštenjake.« (Klopčič 1974: 9) V takšnem srečevanju z družbo je našel

gradivo za svoje basni − zapisal jih je namreč v satiričnem in družbeno

kritičnem tonu kot političen protest v carski Rusiji (Javoršek 2001: 161).

Takšno življenje mu ni bilo po godu, zato je z večjim veseljem poslušal

preproste sejmarje, berače, komedijante, pevce, kmete in perice »/…/ ter

se pri njih naučil živega, s pregovori bogatega, sočnega ljudskega jezika,

ljudskih domislic /.../« (Klopčič 1974: 7−9) S svojim opazovanjem je

marsikaj doživel. S temi izkušnjami je svoja pisna dela bogatil z dvogovori

in tako svoje misli sporočal drugim. V knjigo je uvedel ljudski jezik, s čimer

je postal zelo pomemben za ruski narod, saj je prav to basnim odpiralo pot

k množičnemu branju. Njegove basni so se razširile po celotnem

takratnem ozemlju Rusije in bile so prva ruska knjiga, ki je požela takšen

uspeh. Ne smemo zanemariti podatka, da so jo brali vsi sloji.23 Kot piše

Lagumdžija (1991: 9), je z alegoričnostjo basni postal popularen celo v

najširših družbenih slojih. S tem je dobil možnost, da brez strahu pred

23

»Že za basnopiščevih živih dni, ko je bila pismenost ruskim množicam neznana, so

izdaje njegovih basni dosegle visoke naklade, in že leta 1825 je izbor njegovih basni izšel v jeziku njegovega velikega vzornika La Fontaina in v italijanščini.« (Klopčič 1974: 7)

59

cenzuro24 pokaže politične in socialne nepravilnosti (Schweikle 1990: 148)

ali, kot se je izrazila Lagumdžija (1991: 9), da spregovori o dogodkih, o

katerih se ni smelo niti šepetati.

V reviji z naslovom Jutranje ure je že leta 1788 objavil svoje štiri basni,

čeprav se je zavedal, da so vidne kopije predhodnikov. Ker je bil velik

osebni kritik, svojih basni ni cenil in jih kasneje tudi ni uvrstil v katero

izmed mnogih izdaj (Klopčič 1974: 10). Razumljivo je, da je basni začel

pisati šele, ko je imel dovolj življenjskih izkušenj oziroma, kot se je izrazil

Klopčič, »/…/ v svojih moških letih /…/«. (Klopčič 1950: 29) Kljub temu da

je bilo to tako pozno, lahko njegovo ime zasledimo med imeni največjih

basnopiscev vseh časov in narodov.

Za njegovo popularnost in priljubljenost je odgovoren predvsem

basnopisec Dimitrijev, ki je sicer sam prevajal številna La Fontainova dela.

Ko je Krilov leta 1805 priredil tri La Fontainove basni, ga je Dimitrij pohvalil

in Krilov se je hipoma odločil, da bo gojil le še pohvaljeno literarno vrsto

(Klopčič 1974: 15). Klopčič navaja, da je Krilov šele v drugi polovici

življenja ustvaril največ basenskih del. V štiridesetih letih kar nekoliko nad

dvesto, od teh jih je po zgledu Ezopa in La Fontaina priredil okrog

sedemdeset. Ostala je črpal iz ljudstva oziroma ljudske modrosti, ki se

prenaša in hkrati tudi bogati iz roda v rod (Klopčič 1950: 29).

Njegove basni imajo velik poudarek na morali, ki je zapisana v vseh treh

oblikah − najdemo jo zapisano na začetku ali na koncu basni ali pa jo

lahko razberemo iz same zgodbe. Kljub satiričnosti, kratkosti in poučnosti

so zapisane v verzih (Lagumdžija 1991: 9). Tudi iz njegovih del so se vse

do današnjih dni ohranili pregovori, ki so v resnici izreki njegovih basni

(Klopčič 1974: 7).

Zaradi konstruktivne kritike, ki jo je zapisoval, ga štejemo med

predhodnike ruskega realizma. Zaradi velikega odmeva25 njegovih basni,

24

Po Krilovi smrti so želeli izdati njegova zbrana dela, vendar je mnoge izmed njih cenzura šele takrat prepovedala (Klopčič 1974: 256). 25

Krilove basni so na ozemlju takratne Rusije dosegle milijonsko naklado. Danes jih prebirajo po celem svetu. Prevajali so jih že v času pesnikovega življenja. Tako so do danes prevedene v več kot petdeset jezikov (Klopčič 1974: 23).

60

ki so izhajale v prvi polovici devetnajstega stoletja, so ga slovanski

književniki posnemali. Predvidevali so, da bodo njihove basni dosegle

tolikšen odmev kot dela Ivana Andrejeviča Krilova (Javoršek 2001: 161).

Izpostaviti velja, kot je zapisala Lagumdžija v svojem članku Nastanak i

opče karakteristike basne (1991: 10), da kljub mnogim naslednikom nihče

ni dosegel ali celo presegel ne La Fontaina in tudi ne Krilova, saj je s

slednjim, kot je zapisano v Metzler Literatur Lexikonu (1990: 148), v

devetnajstem stoletju v Rusiji basen dosegla svoj višek.

»Basni so napravile Krilova nesmrtnega, v ruskem slovstvu nima vrstnika,

v evropski literaturi ga ima samo v La Fontainu.« (Klopčič 1974: 19)

Klopčič povzema Puškina, ki je o Krilovu, ljudskem pesniku, zapisal:

»Noben Francoz se kajpada ne bo drznil, da bi kogar koli postavil nad La

Fontaina, mi pa nemara lahko damo prednost – Krilovu. Oba bosta večno

ostala ljubljenca svojih rojakov.« (Klopčič 1974: 22)

5.3 Literarnozgodovinski razvoj basni na Slovenskem

Antična basen je bila zelo priljubljena, saj je ustrezala tipološkemu

mišljenju in izražanju srednjeveškega človeka, zato je živalska simbolika

za ta čas zelo značilna. Že v srednjem veku se je pojavila tudi na

slovenskih tleh, o čemer je pisal Dušan Ludvik (1972: 470) v izčrpnem

članku Viri srednjeveške živalske basni na Slovenskem. Ozavesti nas, da

je bilo v tem času ozemlje na široko odprto kulturnim tokovom tako s

severozahoda kot tudi z juga. Oba tokova sta pustila izrazit pečat na

našem ozemlju, vendar sta vseeno prevladovali politična in gospodarska

diktatura iz severozahodne smeri. Ludvik srednjeveški basni pripisuje

mednaroden pečat, saj je bila prvotno latinska.26 »V zgodnjem srednjem

veku je tipična zvrst šolske in samostanske didaktične ter nabožne

literature, saj ji je lastno, da je didaktična satira in hkrati moralna pridiga.«

(Ludvik 1972: 468) Zaradi razsežnosti samostanskega vpliva Ludvik

poimenuje latinsko slovstvo kot nadnacionalno. Poti, po katerih si je

srednjeveška basen utirala pot na slovenska tla, so nepregledne in močno

26

Znanje latinščine je bilo v tistem času zelo razširjeno.

61

zapletene. Zaradi tega je mnenja, da imajo raziskovalci basni na

Slovenskem velik problem, kajti število latinskih, grških, nemških in drugih

predlog je zelo veliko, medtem ko so ohranjene slovenske basni

maloštevilne, zapisane v mlajših zapisih ali pa so samo v upodobitvah. K

temu dodaja dejstvo, da so srednjeveški pisci za osnovo vzeli original ter

ga po svoje priredili. »Porušeni teksti, kolikor so ohranjeni, so variacija

osnovnega teksta ali celo pozne variacije variacij.« (Ludvik 1972: 470)

Ludvik (1972: 471) vplivno področje zoži tako, da razmišlja o specifičnih

slovenskih razmerah takratnega časa. Razmišlja, da je bila srednjeveška

literatura namenjena bolj množici kot posamezniku. Pri raziskovanju nas

usmerja na pot raziskave predvsem iz cerkvenih in šolskih knjig.27

Poudari, da ne smemo spregledati zbirke pridig, ki so vsebovale basni.

Češki in nemški zborniki basni opozarjajo tudi na nekatere italijanske vire,

ki bi zaradi geografske bližine in cerkvene povezave lahko vplivali na

ustvarjalni duh basni na Slovenskem ob koncu petnajstega in v začetku

šestnajstega stoletja, saj je bila basen v tem času najbolj popularna

literarna vrsta. V času slovenske posvetne književnosti, kateri začetki

segajo v osemnajsto stoletje, je basen zagledala luč sveta tudi pri

Slovencih. Predvsem v drugi polovici devetnajstega stoletja je na

slovenskih tleh izpod peres basnopiscev nastalo mnogo del.

Kropejeva (2011: 7) je zapisala, da so si basni med ljudi utrle pot že

mnogo prej, tako da imamo bogato in pestro zbirko pripovednega izročila.

Zanimivo je, da so tako nekatere basni značilne le za slovensko izročilo.

Bolhar (2005: 9) je zapisal, da so bile do sredine osemnajstega stoletja

povsod po Evropi najbolj razširjene klasične oziroma Ezopove basni, kar

nam dokazujejo številni prevodi in priredbe. Šele Valentin Vodnik, prvi

basnopisec na slovenskih tleh in tako imenovani oče basni na

Slovenskem, je prevedel kar enaintrideset klasičnih basni. Izpod

27

V srednjeveških šolah, ki so bile latinske, je k obveznemu branju spadalo tudi branje basni. Na različne načine so se trudili, da bi basni našle pot do ljudi. Najlažje so se prilagajale ustnemu izročilu, zato so se prenašale s pomočjo pripovedovanja in priležnic. Prav zaradi tega so jih sprejeli vsi sloji ljudstva. To lahko zagovarjamo s podatki o ohranitvi basni tako z narodnimi pripovedkami ter pesmimi kot tudi s freskami in reliefi, ki so vezani na lokalno tradicijo (Ludvik 1972: 471).

62

njegovega peresa so nastala le tri izvorna dela obravnavane literarne

vrste.

Kasneje se je tudi na slovenskih tleh razcvetelo zapisovanje folklornih

basni. Zorčeva je v spremni besedi za Najlepše basni: 50 najlepših basni z

vsega sveta (2001: 8) dodala, da samemu izvoru basni zapisovalci niso

dajali posebnega poudarka. Njihov glavni namen je bil poučen in vzgojen

vpliv na bralca s pomočjo primerov in zgledov iz živalskega nabora. Ilich

(2003: 4) nas opozarja, da smo mnoge življenjske modrosti prenesli iz

drugih narodov. V kolikor so slovenski basnopisci v njih prepoznali tudi

slovenske razmere, so jih malo preuredili in jih prevzeli za svoje, zatorej ni

pomembno, od kdaj in od kod so prišle v naš prostor. Vse nauke, ki so

svojo sporočilnost ohranili do današnjih dni, lahko po mnenju Ilicha (2003:

4) upravičeno prištevamo med slovensko folklorno dediščino.

Kos (1992: 49) je kot začetnika slovenskega basnopisja izpostavil

baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega, saj je v Svetem priročniku

izdal zbirko pridig za nedelje in praznike ter za izredne priložnosti.

Priročnik je bil namenjen duhovnikom, zato je del basni prevzel nabožno

funkcijo. Njihova morala je prikazana v pridigah, s katerimi so poučevali in

vzgajali vernike. Besedno ustvarjanje Marka Pohlina28 je okoli leta 1770

prineslo v slovenski prostor inteligentno ustvarjalnost »/…/ besedne

umetnosti s pretežno estetsko-umetniškimi nalogami /…/« (Kos 1987: 7)

Javoršek (2001: 161) je zapisal, da so prav v Pohlinovem krogu nastale

prve basni na Slovenskem. Zapisane so v prvem slovenskem pesniškem

zborniku Pisanice.29 Uveljavile so se kot izrazito baročna oblika. Klasične

forme basni se je strogo držal Janez Damascen Dev, ki je bil urednik

pesniškega zbornika. Prve umetne slovenske basni, ki so objavljene v

Veliki in Mali pratiki ter zbrane v Pesmih za pokušino, so Vodnike.

Petkovškova je v uvodu O basni (1967: 98) izpostavila, da so na razvoj

28

Marko Pohlin je bil po trditvah literarne zgodovine ustvarjalen ravno na »/…/ pragu razsvetljenskega obdobja slovenskega kulturnega, mišljenjskega in predvsem literarnega razvoja.« (Kos 1987: 7) 29

Izšli so trije zvezki pesniškega zbornika Skupspravlanje kraynskeh pissanic od lepeh umetnost (Pisanice). Prvi je izšel leta 1779, drugi leta 1780, tretji pa 1781 (Kos 1987: 15). Četrti zvezek pesniškega zbornika je ostal v rokopisu (Pridobljeno dne 15. 12. 2013 iz http://sl.wikipedia.org/wiki/Feliks_Dev).

63

slovenskega basnopisja pomembno vplivale Slomškove basni in prilike.

Škof Anton Martin Slomšek je slišane basni zapisoval v svojem jeziku.

Kasneje jih je objavljal v Drobtinicah, kjer so bili objavljeni članki za otroke

in odrasle, saj je z njimi želel vzgajati. Basni so v tem času poleg nabožne

funkcije dobile še vzgojno, saj jih je vključeval v svoje pridige in šolske

učbenike, pri katerih je sodeloval. Prav tako nam slovenske avtohtone

živali prikazujejo prijetne in neprijetne življenjske izkušnje izpod peresa

Matije Valjavca, Frana Levstika, Josipa Murna, Dragotina Ketteja, Mateja

Bora, Slavka Pregla in drugih. Iz študij lahko razberemo, da je bila basen v

vsakem obdobju bolj ali manj priljubljena. Tudi v današnjem času je ta

literarna vrsta še živa, čeprav je, kot pravi Petkovškova v uvodu O basni

(1967: 98), včasih zelo blizu satiri. Poudariti moramo, da so pisci te

literarne vrste znani po svojih drugih delih, nikakor pa ne po basnih. Trdina

(1970: 189) je posebej izpostavil Dragotina Ketteja, ki je, kot trdi, do tedaj

zapisal najlepše basni. Trdina (1970: 188) navaja, da se mnogim basnim

pripisuje ljudska modrost predvsem zaradi neznanega izvora. Usmerja nas

k njihovi poglobitvi in dodaja, da zlahka ugotovimo teme in motive, ki so

enaki kot tisti iz predhodnih znanih del, predvsem iz Ezopovih basni.

Veliko basnopiscev je zbiralo in preoblikovalo folklorne motive, zato

smemo njihova dela opazovati s stališča literarizirane slovstvene folklore,

ki je po Mariji Stanonik (2006: 411) »ime izrecno za tiste postopke v

besedni umetnosti, ko literarni ustvarjalec avtorsko prenaša v svojo

ustvarjalnost sestavine slovstvene folklore: folklorne motive, stileme

(folkloreme) in drugo jezikovno gradivo, kompozicijska pravila itn. S tega

vidika jo lahko uvrstimo v teorijo o medbesedilnosti.«

Da so slovenski basnopisci svoja dela namenjali predvsem mlademu

bralcu, sklepamo iz mesta njihovih objav, saj so se večinoma pojavljale v

otroških oziroma mladinskih časopisih in glasilih. Že Anton Martin Slomšek

je svoje basni objavljal v mladinsko nabožnem listu Drobtinice.

Ob tem se nam ponovno poraja vprašanje, ali je basen namenjena

predvsem mlademu bralcu?

64

Problem, ki je na prvi pogled samo terminološke narave, tudi Marjana

Kobe (1987: 12) izpostavi kot specifičen. Pri teoretičnem preučevanju

mladinske književnosti in njenega sprejemnika izpostavi namen nekaterih

književnih del, ki so bila prvotno napisana za odraslega bralca. Pravi, da

so se ta kljub izvirnemu namenu postarala do mladosti in tako postalo

branje za otroke oz. mladino.

5.3.1 Pomembni slovenski zbiratelji in basnopisci

5.3.1.1 Janez Svetokriški (1647–1714)

Prvi slovenski pripovednik in eden največjih slovenskih pridigarjev Janez

Svetokriški se je rodil v Črničah na Vipavskem. Njegova biografija je zelo

skromna. Odsotnost kronoloških zapisov je botrovala tudi k neenotnosti

zapisa njegove letnice rojstva. Med literarnimi raziskovalci ta sega nekje

do leta 1643. Kožuh in Kralj (1999: 27) sta zapisala, da lahko določimo

natančno letnico rojstva, v kolikor se poglobimo v avtorjeve lastnoročno

zapisane zaobljube. Ob njegovem rojstvu naj bi se pisalo leto 1647.

Baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega smo izpostavili namenoma. Je

prvi, ki je v svojih pridigah zapisoval basni. Prav slednje je spodbudilo

druge duhovnike, da so Svetokriškega prosili, naj jih zbere in Svetokriški je

na njihovo pobudo svoje pridige30 izdal v Svetem priročniku. Tako je

nastala zbirka pridig ne le za nedelje in praznike, temveč tudi za izredne

priložnosti. S priročnikom so si tako pomagali pri sestavljanju novih pridig.

Z njimi so vzgajali in poučevali vernike (Kos 1992: 49). Strinjamo se z

zapisom Mlinarja (2000: 237), da Sveti priročnik potrjuje tezo, da je imel

Svetokriški poleg razgledanosti tudi izkustva. Kljub časovni odmaknjenosti

so nekatera obravnavana vprašanja še vedno aktualna, npr. občutljivost

za socialno pravičnost. Svetokriški je sam svojo molitev komentiral: »Jaz

sem vselej bral v svetih Bukvah, da človek ni nikoli tako dober, pravičen in

bogaboječ, da ne bi mogel postati še bolj dober in pravičen.« (Mlinar 2000:

30Svetokriški se je namreč za cerkvene govore pripravil, celo zapisal jih je. Zgled so mu bile daljše ali krajše zgodbe tako z implicitnim kakor tudi z eksplicitnim naukom (Koruza 1982: 8).

65

237) Kot so zapisali Kos, Dolinar in Blatnik (1996: 154) je v priročniku

opisal zgodbe iz življenja na Slovenskem v sedemnajstem stoletju.

Razdelil jih je na resnične, izmišljene, zgodovinske in pripovedne. Križman

(1999: 170) je zapisal, da izhaja, kadar je poudarjeno moralno vprašanje,

slog pisanja Janeza Svetokriškega iz ljudskega jezika. Mlinar (1999: 35) je

prišel v svojem raziskovanju do zaključka, da Svetokriški moralnim

naukom ni verjel, vendar je z načinom in vsebino posredovanega zbujal

občutek za njihovo resno vrednost.

Janez Svetokriški je zapisal devet basni. Nekatere so ohranjene še danes,

v nekaterih je spremenjen le kakšen književni lik. Tudi med znano pravljico

Volk in sedem kozličkov, ki nima dodanega moralnega nauka, in njegovo

Basnijo o priliznjenem mačku lahko najdemo skupno rdečo nit. Kljub temu

da je mati (koza oz. ptica) svojim mladičem naročila, naj se ne pustijo

pregovoriti tujcem, je to z zvijačo uspelo obema književnima likoma (volku

in mački) (Stanonik 2012b: 45).

5.3.1.2 Anton Feliks – Janez Damascen Dev (1732–1786)

Začetnik posvetnega pesništva Janez Damascen Dev, s pravim imenom

Anton Feliks, se je rodil v Tržiču.

Kos (1987: 16−18) je zapisal, da je bil ob uredniškem mestu pesniškega

zbornika hkrati eden glavnih31 pesnikov almanaha Pisanice od lepeh

umetnosti. Takrat je opustil elegije in ode. Slovenski posvetni literaturi je

dal pojem poučnosti šele s pisanjem poučnih pesmi, epigramov in basni.

Zapisane niso le po zgledu Ezopa, Fedra in drugih, temveč tudi po zgledu

nemških razsvetljencev od Hagedorna, Gellerta in Gleima do Lessinga, po

katerem je povzel tezo o logični in jasni ter preprosti prozi. O Devovem

prvem srečanju s pisanjem poezije si literarni teoretiki niso enotni.

Enotnost jih druži le v priznavanju njegovega življenja v dobi

31Od drugega zvezka dalje (od leta 1780) je postal glavni in edini pesnik Pisanic. Ta zvezek bi lahko šteli za njegovo pesniško zbirko. V Pisanicah niso bili nikoli navedeni avtorji prispevkov. Njihovo identiteto je razkril šele Marko Pohlin leta 1862 (Koruza 1991: 257−258).

66

razsvetljenstva. Horvat je v članku z naslovom Spomin na očeta Pisanic

(1996: 15) zapisal, da je Dev s svojim delom zaslužen v slovenskem

literarnem prostoru, saj je vanj vpletal zanimive napredne ideje. Kos,

Dolinar in Blatnik (1996: 81) menijo, da se je Dev začel ukvarjati s

pesništvom na pobudo Marka Pohlina in da je samostojno stopil na

pesniško pot šele z objavami v Pisanicah. Medtem ko Jože Koruza (1991:

257) meni, da se je Dev s poezijo najverjetneje srečal že v času študija na

Dunaju. Slednji nadaljuje z dvomom o takojšnjem zapisovanju Devovih del

v slovenskem jeziku. Nikakor pa ne zanika, da je Dev najbrž pričel pesniti

v slovenskem jeziku na Pohlinovo pobudo šele ob vrnitvi v Ljubljano.

Natančnega časovnega podatka o njegovi vrnitvi ni.

Vsekakor se Devove poučne in z nauki opremljene zgodbe razlikujejo od

del nemških pesnikov tistega časa. Lahko bi rekli, da so bolj podobne

baročni sejmarski pesmi. Je pionir na področju zavzemanja za pesništvo v

slovenskem jeziku (Koruza 1991: 266−267). Za baročni slog je bilo

namreč značilno, da je močno podpiralo narečje (Paternu 1989: 166).

»Dev je prvi sistematično gojil slovensko umetelno pesnjenje za branje

oziroma recitiranje.« (Koruza 1991: 266)

5.3.1.3 Leopold Volkmer (1741−1816)

»Veseli pevec Slovenskih goric«, kot je Leopolda Volkmerja poimenoval

Legiša (1938: 19), se je rodil v Ljutomeru. Na Štajerskem si je pridobil

največ ugleda. V pozni življenjski dobi je ustvarjal pobožna dela ali

zgodbe, ki so bile namenjene pouku in zabavi. Blanka Bošnjak je v

prispevku z naslovom Leopold Volkmer in razvoj vzhodnoštajerske

književnosti na prelomu 18. in 19. stoletja (2008: b. str.) zapisala, da so

njegova dela začela nastajati ob izhajanju pesniškega zbornika Pisanice.

Veljavo so dobila šele po letu 1980, torej z novejšo slovensko literarno

zgodovino.

Potrata (1991: 43) je v svoji študiji na podlagi ohranjenih zapisov

ugotovila, da je Volkmer pazljivo skrbel za knjige, jih naročal za šolske

67

potrebe in jih skrbno urejal, vendar so se po drugi svetovni vojni vsi

dokumenti povečini izgubili oziroma so bili uničeni. Skupno je ohranjenih

deset rokopisov in štirje tiski. Blanka Bošnjak (2008: b. str.) je zapisala, da

si je kljub močni germanizaciji v tistem času prizadeval za ohranitev

slovenskega jezika in opustitev nemščine v cerkvi, s čimer se je moral

zagovarjati škofijskim oblastem. Po zapisih Potrate (1991: 43) naj bi se

ohranili dve pridigi in dva osnutka za pridigo, prepis nemške pesmi v

gotici, dve cerkveni pesmarici in prvi del zbirke posvetnih pesmi, med tiski

pa prevod predpisane cerkvene pesmarice, dvojezična mašna pesem, Te

Deum in Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave.

Kar zadeva basni je Potrata (1991: 44) omenila rokopisno zbirko Zmes za

pevca I. del iz leta 1814. Zbirka obsega še posvetne pesmi, moralične

pripovedi ter epigrame. Knjižne izdaje rokopisne zbirke Volkmer ni

dočakal, če pa sodimo po nagovoru, je bila le-ta že pripravljena za natis.

Izdal jo je šele Anton Janez Murko leta 1836, vsebino pa je razvrstil na

fabule in pesmi. Pred izdajo je zapise jezikovno nekoliko popravil in

spremenil vrstni red besedil. Po mnenju Legiše (1938: 19) Volkmerjeve

basni prikazujejo pesniško povprečnost, zato jih je označil kot

»prosvetljenski zaostanek«. Kot piše Potrata v članku Basni Leopolda

Volkmerja (1991: 43) je vsebino in obseg Volkmerjevih del težko določiti,

saj se je do današnjih dni ohranil le del. Znano je, da je bil priznan

pridigar, prevajalec in avtor cerkvenih pesmi, obrednih besedil ter prvi

posvetni pesnik, ki je deloval na štajerskem območju. Znan pa je bil tudi

po učiteljski in vzgojiteljski vlogi, pri čemer ljudi ni razslojeval glede na

socialno pripadnost. Med raziskovanjem po spletnih straneh smo prišli do

zaključka, da je Volkmer s svojimi basnimi pridigal in tako je kot posvetni

pisatelj deloval zelo vzgojno. V svojih delih je opozarjal na napake ljudi,

kot so skopost, lenoba, lahkomiselnost, prilizovanje idr. (Slodnjak 2013)

Potrata (1991: 45-46) je v svojem članku omenila Jožefa Pajka, ki je prvi

raziskoval in popisoval dela Volkmerja in jih objavil leta 1885. Pri svojem

delu si je moral pomagati s pripisanimi podatki avtorja ali prepisovalcev,

pogosto pa je moral tudi kaj sklepati. Leto nastanka posvetnih pesmi ni

68

bilo zapisano, zato ga je povezal z letom izida knjig. Ne glede na literarno

vrsto, ki je zajeta v delu, so pri vseh delih − povečini gre za basni − zmeraj

uporabljeni dvodelni naslovi. Le-ti pojasnjujejo paraboličen pomen motiva

ali nosilca zgodbene prispodobe (Lipa ali slatka Kerčma; Sivec ali srečna

Podložnost). Kot je bilo že omenjeno, je v zbirki Zmesi zbranih

enaindvajset basni, ki so postavljene na najbolj opazna mesta. V svojih

delih se je Volkmer poslužil kritične in ustvarjalne usmerjenosti basni k

njenemu izvornemu namenu in obliki. Prav gotovo sta na avtorjevo

odločitev za basen vplivali priljubljenost in pogostost te oblike. Kljub temu

da je basen po antičnih poetičnih normah veljala za manj pomembno

literarno vrsto, je bila trdoživa. Lep primer tega so Ezopove basni, ki so se

ohranjale skozi različne priredbe, vrh pa so dosegle v humanizmu, ko so

izšle v številnih izvodih v originalu ali v prevodih. Kot navaja Potrata, so

»/…/ postale prvo znano berilo v šolah, kjer so didaktiki z njimi povezali

dva namena: posredovanje veljavnih življenjskih modrosti in osnovnega

znanja o antični kulturi ter pridobivanje jezikovnega znanja.« (Potrata

1991: 46) V obdobju baroka so bile kot primeri vključene v pridige različnih

govorcev. V osemnajstem stoletju se je na nemškem območju poznal vpliv

novega tipa basni v verzih in v fabulativno razgibani obliki, katerega

predstavnik in začetnik je La Fontaine. Kot piše Potrata (prav tam), je Lino

Legiša s kritiko o »prosvetljenskem zaostanku« in miselni ter pesniški

povprečnosti naredil Volkmerju precejšnjo škodo. Trditev je nastala ob

upoštevanju kriterija slogovne inovativnosti, pri čemer je zanemaril

kulturnozgodovinske okoliščine. Nasprotno pa je že Janko Glazer videl

pozitivno stran Volkmerjevih del v svobodnem in samostojnem

prevzemanju tujih motivov ter v snovi, črpani iz resničnega življenja, s

čimer so obogateni poenostavljeni odnosi iz človekovega naravnega

okolja, kar je tudi pomembna značilnost Volkmerjevih basni. Glazer je kot

prednosti Volkmerja »poudaril oblikovne zmožnosti, njegov smisel za

dialog in pripovedovanje, vendar je opozoril tudi na slabosti –

razblinjenost, ohlapnost, mestoma trivialnost in jezikovno neizčiščenost.«

(Potrata 1991: 47) Zaradi navedenega avtorica, ki povzema Glazerja, piše,

da so njegovi verzi še danes živi in postavljajo Volkmerja na prvo mesto

med slovenskimi socialnimi pesniki (prav tam).

69

V Volkmerjevih basnih največkrat nastopajo živali, ki se pojavljajo tudi v

večini evropskih del – volk, lev, lisica, čebele, medved, pes, osel, dodane

pa so tudi stvari in človek. V basnih se poleg lastnosti, ki so tipične za

posamezne like (čebela je delovna, skrbna itd.), pojavijo tudi druge (npr.

čebela se nič kaj skromno ne bori za naziv najdobrotljivejše živali – basen

Ovca ali prava Dobrotljivost). Glede zgradbene značilnosti je Volkmer

uporabil najbolj pogosto, tridelno zgradbo (zasnova, zaplet, razplet).

Volkmerjeve basni kažejo posebno »mlademu naslovniku pot k

razumnemu obvladovanju človeških slabosti in utrjujejo v njem prepričanje

o smotrni urejenosti sveta, oboje pa mu zagotavlja srečno življenje.«

(Potrata 1991: 52)

5.3.1.4 Valentin Vodnik (1758–1819)

Prvi Slovenec, ki je poskusil v slovenskem jeziku predstaviti sebe, svoje

življenje in delo, ter prvi pomembni slovenski pesnik je bil Valentin Vodnik,

kot je zapisal Kos (1990: 7). Vodnik se je rodil 3. februarja 1758 v Zgornji

Šiški pri Ljubljani. Ilich (2004a: 226) je izpostavil prepričanje, da je

prelomni dogodek v Vodnikovem življenju vsekakor smrt pesnika in

dramatika Antona Tomaža Linharta, saj je postal po Linhartovi smrti

najdejavnejši član Zoisovega krožka. Da se je lahko posvetil novim

kulturnim nalogam, je po štirinajstih letih službovanja zapustil duhovniški

poklic.

Koruza (1997: 129−145) je zapisal, da se je Vodnik med letoma 1809 in

1813, ko so Francozi zasedli slovensko deželo, zavedal, da slovenski

narod nima dovolj inteligence, zato se je s pisano besedo in s

prizadevanjem za priznanje slovenskega jezika v javni rabi vključil v javno

življenje. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči. Z izvedbo reforme je leta

1810 sam napisal kar štiri učbenike v slovenskem jeziku. S tem je

dosegel, da so vsaj te predmete poučevali v maternem jeziku, medtem ko

so ostale še naprej poučevali v nemškem jeziku. Vsekakor predstavlja

pomembno poglavje v Vodnikovem življenju njegovo srečanje z Markom

Pohlinom. Ta ga je namreč kot mladega gimnazijca učil uporabe

70

slovenskega jezika. Vodnik je v svoji avtobiografiji iz leta 1786 sam

zapisal, da ga je Pohlin spodbujal k takšnim dejavnostim. Lahko bi dejali,

da je pet pesmi, objavljenih v prvem slovenskem zborniku posvetne

poezije, Pisanicah, plod te spodbude. Dela pesnikovanja so izhajala med

letoma 1794 in 1805 v zbirki Pratika. Ta je izhajala tri leta. Ker sta

ohranjeni samo dve Mali pratiki (iz leta 1798 in 1803), lahko le ugibamo,

da je v vsaki Pratiki natisnil tudi kakšno svojo pesem in med njimi tudi že

basni. Grafenauer (1909: 24, 26) je zapisal, da lahko z gotovostjo trdimo,

da je bil namen Vodnikove Pratike poučen in ne le leposloven. Pisanju

basni se je Vodnik posvetil šele ob opustitvi izdajanja Novic. Kot je zapisal

Kos (1990: 99−100), se Vodnikovi začetki uporabe te literarne vrste

pričnejo v sredini devetdesetih let osemnajstega stoletja. Takrat je napisal

osnutek basni o petelinčku. Kos (1987: 36) je poudaril, da se je Vodnik lotil

pisanja raziskovane literarne vrste po evropskem zgledu.32 Grafenauer

(1909: 26) je zapisal, da se prepletanje različnih vplivov vidno kaže v basni

Nemški inu krajnski kojn. V njej je razpoznati predvsem Gleimov vpliv, kajti

tudi v Gleimovih basnih je vidno nasprotje med nemškim in francoskim

konjem, ki prikazuje nacionalno nasprotje.

Kot je poudaril Kos (1987: 36), se je Vodnik evropskega zgleda lotil zelo

izvirno. Po študiji njegovih basih lahko trdimo, da je vztrajal pri verzni

obliki.33 Avtor je v študiji z naslovom Valentin Vodnik (1990: 100) zapisal,

da je iz Vodnikovih basni razvidno, da so le-te omejene predvsem na

dialog. Dvogovor med živalmi je ločen s kiticami. Basni so strnjene pri

orisu likov in dogodkov, čeprav ti še vedno niso tako okrnjeni, kot je

priporočal Lessing.

Kot je zapisal Merhar (1956: 187) v članku Od kod Vodniku snov za basen

Kos in brezen?, se basnopisci nikoli niso posebej zavzemali, da bi bila

snov samo njihova, zato je večina jemala snov iz tujih virov. Njihov cilj je

bil le, kako nauk predstaviti ljudstvu, kar je najlažje storiti s pomočjo

32

»Za basen sta mu bila tak zgled Gellert in Gleim, morda tudi Hagedorn in še kak nemški

basnopisec osemnajstega stoletja.« (Kos 1987: 36) 33

Ta je izhajala iz Fedra in La Fontaina. Torej ni ponotranjil Lessingove opredelitev basni,

ki navaja, da naj bo basen pripovedna ter čim bolj jasna in skopa. S to verzno formo se

tako bolj nagiba h klasicizmu (Kos 1987: 36).

71

zgodbe. »Spričo tega se pač ne smemo čuditi, če je tako delal tudi naš

Vodnik.« (Merhar 1956: 187) Kot se je izrazil Merhar, »/…/ lahko skromna

Petelinčka v celoti pripišemo pesnikovi lastni domiselnosti /…/« (prav tam)

Iz Merharjeve (1956: 187) študije je razvidno, da je basen Kos inu Sušic

(Kos inu Brezen34) po vsej verjetnosti odraz stare slovenske ljudske

pripovedi. Merhar navaja, da je že sam književni lik, kos, velikokrat

prisoten in tudi podobno označen v ljudski pesmi. Rdečo nit njegove basni

je moč zaznati v kočevski zgodbi, s katero naj bi Vodnik prišel v stik v času

službovanja v Ribnici. Merhar je dodal, da se je moral pri tej basni Vodnik

bolj potruditi kot pri basni Sraka inu mlade, saj se je pri njej oprl na že

literarno izdelano basen. Strinjamo se s Kosovim (1990: 42)

razmišljanjem, da sploh ni bistveno, od kot je pesnik dobil idejo za basen.

Pomemben je njen namen, njena svarilnost o življenjski lahkomiselnosti in

nepreračunljivosti. Basen Kos inu Brezen je bila prvič objavljena leta 1798

v Mali pratiki. Kos (1990: 100) predvideva, da je bila naslednja objavljena

basen Sraka inu mlade. Ta bi naj bila objavljena kakšni dve leti bolj pozno

v katerem izmed izgubljenih zvezkov Male pratike.

Zaradi poznavanja takratne nemške oblasti je Kos (1990: 100) prepričan,

da basen Nemški inu krajnski kojn ni bila namenjena koledarski objavi.

Skoraj zagotovo je bila prvič natisnjena v Pesmah za pokušino. »Tako bi

smeli trditi, da je bil čas od 1794 do 1806 za Vodnika predvsem čas

pesniških basni.« (prav tam) Že iz naslova basni Nemški inu krajnski kojn

lahko predvidevamo, da je basnopisec primerjal nemškega in slovenskega

(kranjskega) človeka. V tej basni je moč zaslediti kulturnopolitično misel,

na katero je opozoril že Pohlin v uvodu Kraynske grammatike (1768). Ta

je opozarjal na uporabo nemščine pred zapostavljeno slovenščino

predvsem na Kranjskem (Kos 1991: 33).

Valentin Vodnik: Nemški inu krajnski kojn

Nemški konj slovenmu reče: »Brate, kaj medliš na cest

'?

Ti li noga, glava neče,

34Beseda brezen označuje mesec marec. Ta mesec pomeni prehod od zime k pomladi

(Merher 1956: 188).

72

al se teb ne ljubi jest? Mene v dobri versti majo, Men se trikrat ovs ponud', čiste noge mi jegrajo, vrat nosim ko labud.« Kranjska para milo pravi: »Tud bi lahko jes bil tak, al tepejo me po glavi, lačni morem stati v mlak’.« (Vodnik 1997: 29)

Basen simbolično predstavlja srečanje slovenskega in nemškega konja.

Slednji je vprašal slovenskega, če se dobro počuti glede na njegov videz.

Mimogrede omeni, da njemu samemu gre zelo dobro, kar je tudi opaziti.

Slovenski se s tem žal ni mogel pohvaliti. Večkrat je moral prenašati tepež

in lakoto, hkrati pa delati v vseh vremenskih pogojih. Slednje je tudi

stereotip slovenske vdanosti in ponižnosti. Je prispodoba za preprostega

slovenskega človeka, ki je bolj kot ne introvertiran ter nagnjen k pasivnosti.

Kljub temu da Slovenci nimamo razloga za ponižnost smo že skozi celotno

zgodovino dovolili, da so nam drugi krojili usodo, pri tem pa se izgovarjali

na nemoč zaradi majhnosti. Kljub svoji pregovorni marljivosti pa nismo bili

nikoli pripravljeni na pretirane spremembe.

Kos (1990: 100−105) je zapisal, da je razumljivo, da te misli kot pedagog

na ljubljanski gimnaziji Vodnik ni zapisal na politični ravni, temveč kot

opozorilo na slabe pogoje za gojitev slovenskega jezika v šoli, javnosti,

službah in kulturi. Strinjamo se s Kosom, da bi za to izvrstno delo lahko

rekli, da ne gre za pravo basen, saj v njej ni izrazitega nauka. Res je, da

književna lika nakazujeta na udobje in revščino, zato bi zgodbo lahko

označili kot satirično žalostinko. A Vodnik je delo napisal s posebno

spretnostjo in na višji ravni. Kot je značilno tudi za basen, je v tem delu

uporabil živalski dialog in kot zaključek zapisal kratek sklep kot nauk.

Namesto običajne basenske teme se je začel lotevati narodnokulturne

problematike. Zgoraj omenjeni avtor je zapisal, da bi lahko rekli, da

njegove basni učijo živeti, saj Vodnik v njih poskuša poučevati, kako naj

živimo življenje. Vsekakor svetuje premišljenost in obvladovanje pretiranih

potreb. »Vodnikova šegavost ni intelektualno duhovičenje, ni plod literarne

izobrazbe niti napornih prizadevanj.« (Koruza 1997: 161) Kot smo že

73

omenili, ne smemo spregledati dejstva, da je njegova basen bližje

preprostemu človeku. Koruza (prav tam) pojasnjuje, da je Vodnik dosegel

priljubljenost pri nižjem sloju prebivalstva prav s preprostim opisom in z

jasnim ter jedrnatim izražanjem misli. Dodaja, da so Vodnikove misli »/…/

plod osvojenega in kultiviranega ljudskega duha in okusa /…/« (prav tam),

medtem ko Kos (1987: 36) nadaljuje misel o priljubljenosti njegovih del

prav zaradi povezave nauka z vsakdanjim življenjem. Vsekakor je izbira

književnih likov zelo premišljena − to so predvsem domače živali in ptice,

ki so preprostemu človeku najbližje.

Koruza (1997: 164) je mnenja, da se je Vodnik z različnimi zgledi,

predvsem pa z Zoisovo pomočjo in lastno vztrajnostjo in prizadevnostjo

vidno povzpel nad ustvarjalce tistega časa. S tem se mu je izoblikovala

tudi pesniška samozavest, kakor jo je sam izrazil v pesmi Moj spominik.

Kot je zapisal Kos, je Vodnik postal utemeljitelj slovenske basni in njen

najboljši pesnik, »/…/ saj je niti Slomšek niti Stritar niti Kettte niso mogli

premakniti na bistveno drugačno in višjo raven.« (Kos 1990: 101) Glede

na vse zgoraj zapisano se strinjamo s Koruzo (1997: 164), da Valentina

Vodnika upravičeno štejemo med prve pesnike na Slovenskem. »Hkrati je

mogoče reči, da je ravno Vodnik dvignil basen do prave, samostojne

pesniške zvrsti po skoraj stoletni rabi basenske snovi kot eksemplov v

slovenski nabožni, zlati pridigarski književnosti.« (Kos 1990: 101)

5.3.1.5 Urban Jarnik (1784–1844)

Začetnik in pobudnik etnološkega dela, koroški duhovnik, pesnik in

jezikoslovec Urban Jarnik se je rodil v kraju Potok v Ziljski dolini.

Ker je bil dober glasbenik, je nekatera svoja dela tudi uglasbil. V času

študija v Celovcu je začel pisati poučne in nabožne zgodbe. Najbolj znana

je Sbér lépih ukovşa slovensko mladíno (1814). Kot mlad kaplan je v

Celovcu leta 1812 objavil Herderjevo poglavje o Slovanih. V njem je

pozval narod, naj zbira folklorno blago, kot so domače folklorne pesmi,

74

basni, pravljice, pripovedke, pregovori ipd., saj bo to za bodoči slovenski

narod zelo cenjeno gradivo (Jarnik 2011).

Piko - Rustia (2003: 5) je zapisala, da je Jarnikovo delo pomembno za

današnji čas. Svojo razlago opravičuje z dejstvom, da bi brez njegovega

prizadevanja del naše jezikovne zgodovine zašel v pozabo.

5.3.1.6 Janez Nepomuk Primic (1785–1823)

Janez Nepomuk Primic, največji entuziast med slovenskimi preroditelji, se

je rodil na Zalogu pri Škofljici (Šumrada 2002: 8). Že v gimnaziji, ko je bil

Vodnikov učenec, se je pričel slovstveno udejstvovati in poglabljati v

književnost. Njegova prizadevnost je kmalu obrodila sadove. Leta 1809 se

je pod vplivom Jerneja Kopitarja začel poglabljati v slavistiko. Tako je tri

leta po tem v Gradcu izdal Abecedo za Slovence, »kateri se hočejo

slovensko brati naučiti« (Ribičič 1934/1935: 245), in kmalu zatem Nemško-

slovenska branja (prav tam). Na njegovo pobudo je bila v Gradcu

ustanovljena stolica za slovenski jezik. V tej poskusni stolici je bil Primic

prvi profesor slovenskega jezika (Ložar Podlogar 2003: 14).

Pisal je izvirne slovenske zgodbe ali pa prevajal iz drugih jezikov. Leta

1805 je v slovenščino prevedel sto petdeset basni starogrškega

basnopisca Ezopa. »Morda je šlo za domačo nalogo, s katero je Vodnik

hotel preskusiti 'slavistične sposobnosti svojih učencev'.« (Stanonik in

Brenk 2008: 908) Ljubljanski profesor retorike, Vodnik, je rokopis obdržal

(Kidrič 1929: 453).

5.3.1.7 Anton Martin Slomšek (1800–1862)

Anton Martin Slomšek, apostol Slovencev, kot sta ga poimenovala Fran

Erjavec in Pavel Fleré (1942: VIII), se je rodil na Slomu pri Ponikvi, kjer so

že pred sto leti gospodarili njegovi predniki Novaki. Na Slomu so Novaki

tekom generacij pokupili vso zemljo in kmalu so prevzeli svoje novo ime,

Slomšek. Prvorojencu Antonu je mati ob zimskih večerih pripovedovala

75

pripovedke, ki si jih je hitro zapomnil. Ta njegova nadarjenost se je

pokazala tudi v šoli, kamor je vstopil šele pri enajstih letih. Kmalu ga je

začela zanimati cerkvena tematika. Ker je izmed vseh bogoslovcev znal

najbolje slovenski jezik, so ga leta 1822 zaprosili za semeniško

ravnateljstvo, na kar se je z veseljem odzval. Tako je postal prvi učitelj

slovenščine v celovškem semenišču, kjer je obudil tečaj slovenščine, ki so

ga kmalu po njegovem odhodu opustili. Na tečaju je razlagal pravila

slovenskega jezika, ljudi seznanjal s takratnimi slovenskimi jezikoslovci ter

jih skušal navduševati za pesnikovanje. Prvo duhovniško službo, ki se ji je

posvetil z vso resnostjo in vnemo, je pričel opravljati na Bizeljskem. Poznal

je moč besede, zato se je v svojih nagovorih opiral na dobro govorništvo.

Grafenauer (1909: 64) je zapisal, da je bilo vodilo njegovega delovanja

usmerjeno k vzgoji duhovščine, preko katere je lahko poučno in vzgojno

vplival na narod.

Svojo željo si je izpolnil s pesmimi, basnimi in prilikami v vezani besedi

(Mlado jagnje, Gos in labud, Tulipan in vijolica, Mravlje, Sinica ...). Na

zanimiv način je znal prikazati resnico z željo, da bo vzgajala, bodrila in

pomagala posamezniku rasti v spoštovanja vrednega človeka. Koliko so

njegova dela izvirna, je danes težko določiti, saj si za nekatera literarni

teoretiki še vedno niso enotni, ali so prevedena ali so le posneta iz

nemške oblike. Vemo pa, da je mnoge med njimi Slomšek priredil iz

narodnih popevk. Pesnil je z namenom, da ljudi razveseljuje in nenazadnje

tudi vzgaja oziroma poučuje ter jih nagovarja k dobrim dejanjem (Erjavec

in Fleré 1942: LXVII).

Anton Martin Slomšek: Mravlje Pohajal sem dolgo po travi in močno zamišljen sem bil; to meni vse hodi po glavi – in v mislih sem muhe lovil. Vso oglajeno cesto zagledam, ki živa od mravljic je vsa; naj torej kaj mal'ga povedam, kdo se po tej cesti pelja. Obložene mravlje šetajo in vlečejo betva težkó; po tri in po štiri peljajo

76

le zrnce eno drobnó. Zdaj pridejo druge nasproti, brž prvim izognejo se. Nobena ni drugi napoti, vse lepo po redu jim gre. Privlečejo eno peresce, tak težko kot celo drevo, obračajo svoje kolesce in sprav'jo ga lepo domó. Mrliča prinesejo štiri in v pesek zagrnejo ga; spet druge gredo po nabiri kadilo napravljat domá. Le glej, zdaj mravljinjak se vdira, vse živo jih krog gomezi, vse vdrto stanovje podpira, popravljat si hišo hiti. Tak mravljica mravlji pomaga, ker lépo razumejo se, nanašajo žlahtnega blaga, kadila, ki Bogu se žge. Otroci, od mravljic učite se trudit' in skrbno živet', lepo se z vsemi zastopite, če hočete srečo imet'. Drug drugu pomagajte radi, vse v društvu lahko se stori; v soseski ne bodo prepadi, ki v sveti ljubezni živi. (Slomšek 1924: 55)

Basnopisec piše osebno pripoved o opazovanju dogajanja na cesti.

Njegove misli so namenjene drobnim mravljam, ki opravljajo delo, pri

čemer ima vsaka mravlja točno določeno nalogo. Nekatere izmed njih

vlečejo tovor, druge nosijo izgubljeno pero ptice, tretje pripravljajo hrano

za domovanje, četrte skrbijo za bivališče itd. Mravlja pomaga mravlji živeti

v sinergiji, od katere imajo koristi in dobrine vse. To je tudi basnopiscev

poziv mladini: živeti v slogi in pomagati sočloveku je recept za zadovoljno

življenje v skupnosti.

Kot je zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe (1999: 46) v Spremni besedi

k Slomškovi zbirki Basni in zgodbe, je Slomšek motive za svoje basni

pogosto črpal iz Ezopovega basenskega izročila. Le-te je prilagajal

takratnemu času in potrebam slovenskega okolja. Tako je med preproste

77

ljudi širil katoliški nauk in obenem slovensko besedo, saj so zgodbe iz

Drobtinic našle posebno mesto med prebivalstvom. Marsikatera njegova

basen je postala s svojim naukom sestavina slovenske ljudske modrosti.

Legiša v inavguralni disertaciji (1938: 39−40) dodaja, da si je od Vodnika

in Jarnika izposodil obliko pesmi. Prav tako ju je tudi vsebinsko precej

posnemal. Ob ustanovitvi slovenskega bogoslovskega društva v Celovcu

je s pomočjo poezije privzgajal slovensko zavest. Slomšek je predeloval

že ponarodele pesmi ali pa jih je spesnil sam. Zavedal se je, da bo lahko s

pesmijo na nevsiljiv način vplival na ljudstvo. Po vzoru nemških pesmi je

slavil kmečki stan. Ves čas je poudarjal delo, prijateljstvo, prijaznost in

ljubezen (prav tam).

5.3.1.8 Janez Trdina (1830–1905)

Janez Trdina, utemeljitelj slovenskega slovstva in mojstrski

preoblikovalec35 ljudskega izročila, kot je zapisal Ilich (2004b: 31), se je

rodil v Mengšu. Pisatelj, narodopisec in zgodovinar je že v svoji mladosti

kazal velik odpor predvsem do nemške gospode. Čeprav se je oblačil

mestno, je ostal preprost kmet, ki je sovražil fevdalno gospodo (Stanonik

in Brenk 2008: 1197). Marija Stanonik (2012a: 168) je zapisala, da je

strmel k izognitvi jezikovne enoličnosti. »Bajka, basen, povest, pravljica in

pripovedka so zanj zgolj sopomenke.« (prav tam) Ilich je v uvodu Iz

studenca ljudske modrosti (2004b: 31) zapisal, da si je Trdina veliko

dragocenega gradiva,36 ki ga je zbral z zapisovanjem ljudskega izročila,

pridobil s popotovanjem po Dolenjski. Največ basni, anekdot, opisov

navad in razvad, pravljic, legend ipd. je pridobil s pomočjo kmečkih ljudi, ki

so modre misli prenašali iz roda v rod.

35

Zavedati se moramo, da so slovenski pisatelji v drugi polovici devetnajstega stoletja

snov za svoja dela pogosto jemali predvsem iz folklornega slovstva in zgodovine (Kregar

in Radakovic 2006). 36Bogata zakladnica zapiskov, iz katerih je Trdina oblikoval svoja dela, so pomembno

etnološko in sociološko gradivo (Stanonik 2012a: 165). V knjižni izdaji so bila njegova

dela objavljena šele sto let po njegovi smrti (Ilich 2004b: 31).

78

Folklorno izročilo je želel tudi soustvarjati, ga razširjati in predvsem

dopolnjevati s svojimi poučnimi nauki. Motive je povezoval s podatki iz

zgodovine (Stanonik in Brenk 2008: 1197). To je od pisatelja zahtevalo

dobro opazovanje resničnega življenja, njegovih navad in razvad,

predvsem pa sposobnost prepoznavanja človekovega značaja (Kregar in

Radakovic 2006).

Tako kot je značilno za to literarni vrsto, tudi v Trdinovih basnih nastopajo

poosebljene živali z vnaprej določenimi lastnostmi, ki razkrivajo predvsem

človeške slabosti. Didaktičen pomen jim je dal z izrecno zapisanim

naukom, ki sledi pričakovanemu razpletu na koncu kratke zgodbe. Ob

živalih so njegovi književni liki tudi poosebljene rastline, zvezde, vihar ter

celo človeške osebe (deček in kmet).

Za kratko predstavitev njegovega dela smo izbrali basen Za darilo ne

zahtevaj plačila, v kateri je uporabljen pogosto zastopani književni lik −

lisica.

Janez Trdina: Za darilo ne zahtevaj plačila Lisica je pozimi na poti obležala in od lakote umirala. Mimo pride pes s kračo. Rjavka ga milo poprosi, naj se je usmili. Pes ji da kračo, pa komaj jo ona obere, ji reče: »Poprej sem se jaz tebe usmilil, zdaj se boš pa ti mene. Ker me zelo zebe, mi moraš svoj kožuh dati.« Tisti ljudje, ki z eno roko dajejo, z drugo pa jemljejo, so temu psu podobni. (Trdina 2004: b. št.)

Nauk basni nas pouči o previdnosti pri tistih, ki z eno roko poklanjajo

darila, z drugo pa želijo takoj vrnjeno uslugo. Basen nam prikaže položaj,

v katerem se znajde nemočna lisica. Ob srečanju s psom ga prosi, naj ji

pokloni kračo, ki mu visi iz gobca. Slednjo res dobi, vendar si pes v

zameno zaželi njeno kožo, s katero se bo pogrel v hudi zimi, čeprav bo s

tem ogrozil lisičino življenje.

79

5.3.1.9 Fran Levstik (1831–1887)

Fran Levstik,37 pesnik, pisatelj, jezikoslovec in bojevnik za napredek

slovenske besede, se je rodil v Spodnjih Retjah nad Velikimi Laščami. Po

končani gimnaziji v Ljubljani se je moral začeti preživljati sam. V tem času

je bil tudi domači učitelj plemiških otrok pesnika Miroslava Vilharja

(Gerlanc 1972: 71). Kmalu se je posvetil samo pisateljevanju. Besedila je

namerno zapisoval le v slovenskem jeziku. Vanj je vpletal

najpomembnejše življenjske resnice. »Slovenec bi se moral videti v njej,

'kakor vidi svoj obraz v ogledalu'.« (Kmecl 1981: 14) Urejal je šaljivi list

Pavliha, pripravljal slovar slovenskega jezika in slovensko-nemški slovar

(1866) ter z Josipom Jurčičem, na katerega je imel izreden vpliv, in

Josipom Stritarjem sodeloval pri izdaji Prešernovih Poezij (Stanonik in

Brenk 2008: 622−623).

Fran Levstik je izdal zbirko basni iz dvo- ali štirivrstičnih kitic. Zbirko je

poimenoval Otroške pesmice. Kot je značilno za basni, pogovor med

živalma poteka v dialogu. Predvsem zaradi morale, ki pa ni vselej

neposredno zapisana, pesmi ustrezajo tej literarni vrsti. Le občasno je

Levstik ob koncu pesmi zapisal verz, ki služi kot nauk. Edina pesem v

zbirki, ki jo je sam označil kot basen, je Vrabec in konj, zato smo se tudi

odločili, da jo predstavimo.

Fran Levstik: Vrabec in konj Vrabec Konjiček! v jaslih zob imaš, in zlahka tudi meni daš. Trepečem v slami od zime, držim se lačen v tri gube! Konj Zobi je tukaj dosti res; ne boj se ti, le kljun vmes! * Zobala sta lepo ta dva, nasitila se vkup oba. Rodi se leto pregorko, Mušic in muh je vse živo. Zdaj vrabec hitro jih lovi,

37

Po njem se imenuje Levstikova nagrada, ki jo že od leta 1949 podeljujejo avtorjem za umetniške dosežke v otroški in mladinski književnosti.

80

Da konj ubadov ne trpi. (Levstik 1972: 61)

Iz basni izvemo za zimsko srečanje med vrabcem in konjem, pri katerem

vrabec prosi za živež. Konj mu ga gostoljubno ponudi in pomaga ptici

preživeti hude čase. Ne mine dolgo, ko se dobrota povrne. Ob toplem

vremenu pridejo na površje nadležne muhe, katere vrabec s spretnim

lovljenjem redči. Iz zadnjega verza je razbrati, da prijatelja spoznaš v

težkih časih, pa tudi, da se dobrota zmeraj povrne.

5.3.1.10 Matija Valjavec (1831–1897)

Eden izmed najpomembnejših zbiralcev slovstvene folklore v Sloveniji,

Matija Valjavec, se je rodil na Srednji Beli pri Preddvoru. Uveljavil se ni le

kot zbiralec folklornega blaga, temveč tudi kot epski pesnik in jezikoslovec

(Stanonik 1984: 107−108). Za njegova dela je značilna moralno-etična

poanta. Ta se glasi: »Hudo je kaznovano, dobro poplačano.« (prav tam)

Matija Valjavec je v uvodu ene od objav folklornih pripovedi razkril svoje

videnje o zapisovanju slovstvene folklore. Njegovo mnenje je bilo, da je

potrebno slišano pripoved posredovati oziroma zapisati v izvirnem narečju,

»/…/ ker kar je narodnega, naj bo tudi v pismu narodno.« (Pogačnik 2012:

213) V takratnem slovenskem knjižnem jeziku je zapisal le tiste zgodbe, ki

jih je objavljal po spominu (prav tam).

Marija Stanonik (1984: 109) je zapisala, da se je Valjavec uveljavil in

dosegal uspehe tako z legendami kakor tudi s satiričnimi basnimi in

pravljicami. »V njih je spojil ljudski motiv z žarečo notranjostjo umetnega

pesnika, ki je bogati ljudski fantastiki vtisnil čar pristnega pesniškega

vzdušja.« (Pogačnik 1957: 21)

S pomočjo poosebljenih živali v uvodu ali zaključku največkrat na šaljiv in

nagajiv način pove misel v prvi osebi, »/…/ zavoljo katere je resnost

izluščenega nauka postavljena pod vprašaj.« (Smolej 1969: 50) Pogačnik

(1957: 20) je interpretiral prisotnost književnih likov v Valjavčevih delih.

Meni, da jih je Valjavec uporabil kot izhod v sili. Pravi, da se moramo

zavedati, da dela nikakor niso nastala le kot odsev zbiranja folklornega

81

slovstva, temveč je kot ostali basnopisci izbral načine, s katerimi je lahko

prikrito opisoval takratne aktualne razmere. Torej se je živalske simbolike

poslužil namenoma, kar je razumljivo, saj takrat živečih oseb ni smel

vpletati v svoja dela. S pomočjo basni Osel, kralj zverin je prikazal takratno

politično dogajanje. Basen je objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah že

leta 1857.

Matija Valjavec: Osel, kralj zverin V času, ko v klasu je bob in ko rasla je v stročju pšenica, živel je dolgouhàn, ki navadno ga kličemo osla. Všeč mu ni več gospodar, preobilo nalaga mu dela, od tovóra hrbèt se šibí mu, od bičanja gol je. Komaj drže ga nogé, od lakote vamp mu je skrčen, kajti slab je trnje obed, pa se rêdi od tega! S težo prenaša svoj stan in misli si: »Posel je osel, táko ljudje govore. Res osel sem jaz po imenu, da po dejanju ne bom, odpovem se poselskim delom.« Reče in mož beseda zbeži in pusti gospodarja. Šel je v gozd in redil se je tam ob svojem na paši, ves svobode vesel, ki do zdaj bilà mu je tujka: bil je tepèn, odkar ga rodila je mati oslica, ni je besede poznal, ki ljubó se glasí samostojnost, vedi ga vrag, kdo vžgal mu je um, da prišèl je do znanja. Saj mu dajal gospodar prav zmerom je zveste čuvaje: trnje za jed in po rébrni bič, dva varuha jaka. Vendar pustimo to stvar, ker to modrovanje ne hasni! Ali svoboda mu dá, kar sanjati prej si ni upal, misli mu dá in misli dadé mu prebrisano bučo. Ravno gostí se nekoč, kar vidi, da k njemu koraka vseh zverin gospodar, oroslansko njih veličanstvo. Spláši ga prvi ugled, da ti skor ni vedel, pri čem je, toda zavé mi se kmal in v mislih preudarja zvijačo. Eno dobi, ki ko blisk mu um in možgane prešine. Dolgo ne misli, na tla se zvali in leži po oslovsko, miren in len, ne boječ se ničesar, in čaka pokojno. Modro držé približuje se lev in stopa počasno, meri korak, da korak za korakom enak mu je vsákter. Pride srdit oroslàn, a osel lenuh se ne gane. Reče mu lev, govoreč: »Ne boš li se meni naklonil? Kakšen rešpekt je to pred menoj, ti para oslovska? Ali ne veš, da sem jaz, da sem kralj vsevrstne zverine?« Osel odriga na to: »Kaj? Kaj si rekel, da tí si?« Lev zarjove na glas, da je kralj vsevrstne zverine. »Ija!« zariga oslè. »Ti téga nikar ne govôri, kar ti pride na um, moj lev! Za mislijo jezik! Láhko bi jaz življenje ti vzel, le nikar me ne draži, molči in fletno miruj! Kdo tebe izbral je za kralja? Lahko je vneti prepir, poravná pa s težo se vsèkdar. Daj ti, povej, od kdaj si ti kralj vsevrstne živine? Kje ti je list, da si kralj ? Pokaži mi pisano spričbo! Nisi ti, lev, kralj, jaz sem ti kralj vsevrstne živine!« Takih besed oroslan od osla ni slišati mislil, reče mu: »Káko je to? Jaz mislil sem vselej in zmerom,

82

jaz da sem kralj zverin, in za kralja me klicalo vse je, ker močí mi nima žival je nobena enake.« »Ija!« odriga uhàn in zadnjo privzdigne nožuro, kaže mu podkev, rekoč: »Lej moje tu pismo pa beri, da si ti nič in da jaz sem kralj vsevrstne zverine.« Žalostno reče nato oroslan: »Čaj, malo poglejva, kdo da je kralj, jaz ali pa ti, da se skaže resnica. Kdor bo več nalóvil zverin, on kralj je živalstva.« »Dobro!« zariga oslè. »Pa se skusiva, pravo je, v lovu!« Gre oroslan in drči po gozdéh, po ravnem in krivem ino loví vsevrstno zverjad, kar pride mu v parklje. Osel pa uleže se vznak in širom razkrene nožure, jezik iz ust pomoli in stori se, kakor da crknjen. Bistrooki gavrán in vrane in škanjci in drugi mrhožerci lete kar trumoma vkup na osléta, on pa šávsa za vrat in mori, kar pride mu blizu. Kar umori, to dene na stran, da ne vidijo drugi. Vrne se lev in pokaže mu plen vsevrstne zverine, dolgoušescu golči: »Čaj, koliko ti si nalóvil?« Dolgouhàn mu veli: »Ti bedak, če bi táke jaz hotel, kakor loviš jih ti, ki drčé po nogáh naokoli, takih ti jaz nalovim, da jih ti nikdàr ne prešteješ. Ali čemú bi se motil še s tem? Nalôvi ti takih, ki jim je zrak za dom, oroslàn, nalovi mi ptičev!« »Tega ne morem,« veli oroslan, ki ne ve, da je ukanjen. Kralj ime je lepó in boli prepustiti ga drugim, ali drugač se ne dá, ker očitno ga zmagal je osel. Žalosti poln govorí oroslan: »Zdaj vem, da si ti kralj. Oh, odpústi mi to, da prišèl sem bedasto k tebi, o, ne kaznuj me za zdaj, iz nevednosti delal takó sem, krivo misleč, da sem kralj, pa nisem, le ti si vladalec, dajem spodobno ti čast, spoštovanje, za kralja dostojno.« Dolgouhàn mu veli z veličanstvu dostojno besedo: »Vidiš ti, lev, da bi vzel ti po vsej pravici življenje. Bodi za zdaj, odpustim, ker lé iz nevede si delal, toda ne bodi bedak za naprej in opústi prevzetnost!« Žalostno gre oroslan pa volká prijatelja sreča, volk se prikloni takoj in pozdravi ga kralju dostojno: »Zdravo, moj kralj! Da si zdrav, vladar vsevrstne živali!« Odgovori oroslan: »Kaj, volk, se iz mene norčuješ? Jaz sem ti vrabca kralj! Ne, nisem, ne, tam ti je drugi, on ti je kralj, ne jaz.« — Volk gleda in čudi se levu, kaj govori, in popraša, rekoč: »Kje kralj ti je drugi? Kdo to veli, da nisi ti kralj?« — »E, nisem pa nisem. Vidiš ga, tam ti je kralj. Oj, nehaj, nikar se ne bližaj! To ti povem, da dobro ne bo, pokorí se zvedavost.« Volk govori: »Oroslan, gotovo te ukanil je nekdo, nihče drug ni kralj, ne pozna ga célo živalstvo. Ti le si naš gospodar, čaj, greva ga gledat goljufa!« »Dragi prijatelj, nikar, da se treba kesáti ne bode, toda če nočeš drugač, privéživa vkup se za repa, da se zedinjenima ne zgodi kaj kake nesreče.« Zvežeta rep si za rep in gresta na vzvišeno mesto, tukaj pokaže mu lev, govoreč z drhtečo besedo: »Vidiš ga, tamkaj leží, ki kralj je vsevrstne zverine!«

83

Zagrohotá se mu volk: »Oj, brate, nikar ne budali, hohoho, to ti je kralj! Oh, vidiš, da to je le osel!« »Osem jih je, govoriš? O jojmnasta, jojmnasta, béži!« Reče in steče na moč in drčí, da se nič ne ogleda, koder vodi ga pot, po ravnem, po krivem, po gošči, vlači volká za rep in ne čuti, da s sabo ga vlači. Dolgo beží, a ko vidi mu se, da prebil je nevarnost, beg si ustavi, ozre se nazaj po prijatelju volku. Ali o joj! Volk več ne živi, izdihnil je dušo — paro, velim, da žalú ne zavdam s to grdo zarékbo, para je duša zveri — izdihnil je paro, vísi mu jezik iz ust in rana dotiče se rane. Slep oroslan na prvi pogled vse vidi megleno, jezik iz gobca viseč le zapazijo kalna očesa, torej veli: »O volk, in ti se še smejati moreš! Jaz sem vesel, da sem živ, da ušel sem toliko kraljem. Ni mi, zares ti povem, moj volk, do nobenega smeha.« Jaz sem tudi se zbal te strašne množice kraljev in sem za levom ceptàl, da še zdaj od bega sopiham, ter sem vesel, da peté umakníl sem nevarnosti hudi, da sem pritekel do vas, da še présne prinesem novice, porok, da res je to laž, da se zgódilo to je v taistem času, ko v klasju je bob in ko rasla je v stročju pšenic. (Valjavec 1965: 43−49)

Basen je zapisana v staroslovenskem jeziku in vsebuje starinske izraze,

na primer: oroslan, vamp, obed, jak …

Basnopisec je za glavni lik postavil osla, ki je bil v svojem okolju zelo

nesrečen. Večino časa ga je gospodar hranil s trnjem, pa tudi delati je

moral veliko. Zato si zaželi svobode. Pobegne v gozd, kjer je njegovo

življenje nekaj časa popolnoma idilično. Nemir se poveča s prihodom leva,

ki ga nekega dne zanese mimo. Ob prepiru med obema živalma se pojavi

dilema, katera od njiju je kralj živali. Stavita, da bo kralj živali tisti, ki bo

ulovil več plena. Lev se naloge loti takoj, iznajdljivi osel pa premišljuje

taktiko. Odloči se, da bo enostavno legel, odprl usta in čakal radovedne

mimoidoče, da pridejo bližje k mrtvaku. Prav kmalu se k njemu pričnejo

spuščati ptice vseh vrst. Eno za drugo jih osel pobije in skrije, da bi bil pri

delu uspešnejši. Čez čas se vrne lev in pokaže svoj ulov. Osel pokaže vse

ptice, ki jih je nalovil, ter doda, da je pravi kralj živali tisti, ki lovi težje

dosegljiv plen. Lev prizna premoč in osramočen odide proč. Na poti sreča

volka in le-ta ga pozdravi kot kralja živali. Lev mora laskav naslov zavrniti

in ob pripovedovanju dogodkov volk spregleda ukano. Živali si zavežeta

repa in se odpravita iskati prevaranta. Kmalu ga zagledata in ko volk levu

pove, da je to navaden osel, se lev od besa požene v dir. Od same ihte

84

pozabi, da ima prijatelja privezanega nase. Ko se ustavi, je prepozno. Volk

je preminil in levu postane neizmerno žal. Z zadnjim stavkom avtor potrdi

začetni verz, da je zgodba dejansko nemogoča, kot je nemogoče, da bi v

klasju kadarkoli rasel bob ali da bi v stročju rasla pšenica. Zapisan je

primer slovenskega pregovora: Kolikor bolj si sebi všeč, toliko manj si

drugim.

5.3.1.11 Josip Stritar (1836–1923)

Josip Stritar, manj znan pod psevdonimom Boris Miran, se je rodil v

Podsmreki pri Velikih Laščah (Stanonik in Brenk 2008: 1084). Zanimivo je,

da ga kot pomembnega avtorja za slovensko književnost in kulturo niso

častili samo prijatelji, temveč tudi njegovi nasprotniki (Pogačnik 1985: 8).

Svoja prva dela je začel pisati zelo zgodaj. Prve pesmi, voščila, je posvetil

bratu Andreju leta 1849 (Koblar 2014).

Prijatelj (1919: 1) poudarja, da se je Sitar kar nekaj desetletij pojavljal v

najrazličnejših panogah leposlovja: lirike, epike, dramatike, književne,

umetniške, socialne, politične kritike. Poudariti je potrebno, da so to

književne vrste, ki jih berejo vsi družbeni sloji naroda. Isti avtor vlogo

Stritarja v zgodovini slovenskega pesništva potrjuje z zapisom o

poimenovanju Stritarjeve dobe, »/…/ v kateri je on centralna postava,

zakonodajatelj in vzornik.« (Prijatelj 1919: 85)

Stritar je imel ogromen vpliv na slovenske slovstvene začetnike v

sedemdesetih in osemdesetih letih. Najprej je deloval v Jurčičevem

literarnem društvu, kasneje pa je ustanovil svoj ožji krožek (Koblar 2014).

Kot piše Pogačnik (1985: 17), se je Sitar šele v devetdesetih letih podal v

mladinsko slovstvo.

Leta 1895 je izšla mladinska knjižica Pod lipo. Njegova dela imajo tako

humorni kakor tudi vzgojni značaj. Nauk oziroma izražena poučna misel

največkrat ni eksplicitno zapisana, temveč je vpletena v zgodbo na tak

način, da jo lahko izluščimo iz celotne pripovedi. Na prikrit način jo

85

največkrat predstavi pametnejši književni lik, ki hkrati nastopa tudi kot

zadnji nastopajoči v pripovedi.

Izmed basni, ki so bile objavljene v knjižici Pod lipo, smo izbrali poučno

basen, kjer misel ni eksplicitno zapisana.

Josip Stritar: Postrv in rak V potoku postrv je videl rak, kako veseli po vodi plava, na desno, na levo s plavutmi zigrava. Pa misli si rak: Poglej jo no spak! Kako se potaplja pa zopet se dviga, na desno, na levo z repom šviga! Pa se mu misel v glavi vzbudi: če ona to more, zakaj pa ne ti! Poskusimo! In poskusil je res. To vam je bil čuden povodni ples! Kraj vode stara krava je stala, in stara krava se je krohotala. (Stritar 1985: b.št.)

V basni Postrv in rak slednji opazuje ples postrvi. Le-ta elegantno plava na

vse strani, česar si zaželi tudi okorni rak. Poskusi ponoviti videne gibe, pa

vendar mu ne uspe. Vse skupaj opazuje stara krava, ki se prične krohotati.

Kljub temu da nauk ni dobesedno zapisan, ga je moč razbrati – vsak naj

dela tisto, kar zmore in zna.

Stritarjeva dela se pojavljajo v slovenskih glasilih od leta 1897. Takrat je bil

v Zvonu objavljen spis O plagiatorstvu. Že naslov sam pove, da so

podvomili o njegovih izvirnih delih in mu pripisali posnemanje drugih

avtorjev (Prijatelj 1919: 62).

5.3.1.12 Dragotin Kette (1876–1899)

Dragotin Kette, njegovo rojstno ime je Karel, je eden najpomembnejših

predstavnikov slovenske moderne. Rodil se je na Notranjskem. V biografiji

je zaslediti, da je bil Ketteju največji vzor oče, katerega je podzavestno

hotel v vsem posnemati. Tako mu je že pri rosnih osmih letih napisal prvo

pesem (Mušič 1993: 11). Ne samo oče, tudi Ivan Cankar je imel

spodbuden vpliv na Kettejevo delo (Mušič 1993: 18). Seveda se je

zgledoval tudi po Prešernu, Gregorčiču in Aškercu (Martinović 1998: 66).

86

»Tako Cankar kot Župančič sta priznavala, da je bil v mladi četverici Kette

najbolj razgledan ter duhovno najbolj zrel in globok.« (Mahnič 1990: 58)

Rezultat natančne analize, kot je zapisala Irena Novak - Popov (1996: 97),

je, da se je Kette loteval vseh žanrov, ki so se pojavljali v slovenski

literaturi devetnajstega stoletja. Po mnenju Mahniča (1990: 59−60) se je

Kette ob pisanju basni kot o nevsiljivi poučni literarni vrsti naslanjal na

Lessingovo teorijo. Ne moremo spregledati dejstva, da so njegove basni

preproste, domače in namenjene najmlajšim.

Kette je zelo ustvarjalno prevedel nekaj del. Koblarjeva ocena, ki jo je

zapisala Irena Novak - Popov (1996: 98), je, da je s prevodi pesnik uril

svoj pesniški izraz in skušal obnoviti lepoto izvirnika. Novak - Popova

zatrjuje, da lahko iz Kettejevih prevedenih del sklepamo, kaj je bilo

mlademu pesniku blizu. Poudarila je, da so pesniški prevodi »aktualizacija

še neizrabljenih motivov.« (Novak - Popov 1996: 99) Da je temu res tako,

je Irena Novak - Popov v prispevku z naslovom Vrstna in slogovna

raznolikost v literarnem delu Dragotina Ketteja (prav tam) izpostavila

Krilovo basen Kokoš in petelin. Basen, ki prikazuje častihlepje ter

hinavščino, je podobna Kettejevi basni Petelin in kokoš. Mušič (1993: 7) je

zapisal, da Kette s svojimi moralnimi nauki na nevsiljiv način privzgaja

pozitivne vrednote. Kette se je poslužil obeh oblik zapisa – basni je pesnil

v verzni obliki in se preizkušal z zapisom tradicionalne, prozne oblike.

Književni živalski liki posnemajo negativne lastnosti in dejanja ljudi. Dobra

dejanja so poplačana, medtem ko so prekrški kaznovani.

Če natančno pogledamo že same naslove Kettejevih basni, opazimo, da

združujejo karakterno nasprotujoče si živali. Med njimi se razvije razgiban

dialog, iz katerega lahko razberemo logičen sistem nagrajevanja in

kaznovanja. Irena Novak - Popov je zapisala, da »/…/ oboje odkrito

priporoča domoljublje (Vrabec in lastovka), postopnost in potrpežljivost

(Mravlji), odvrača od častihlepnosti (Srna in orel), brezdelja (Mufek in

Pufek) in egoizma (Čebelica in čmrlj).« (Novak - Popov 1996: 109)

87

V vzgojnosti izstopa le ena njegova basen, in sicer Mačka in miška, kjer je

prevarant nagrajen. Prav zaradi tega smo se odločili, da jo izpostavimo.

Res je, da pripovedovalčev neposredni nagovor spodbuja k aktivnemu

sodelovanju s vprašanjem, kot ga je izpostavila Irena Novak – Popov: »Ali

bi se sam pustil ogoljufati in kako bi kaznoval hinavca?« (Novak - Popov

1996: 109)

Dragotin Kette: Mačka in miška Mlada miška je videla nekoč mačko, kako jé slanino. Hitro steče k nji in se ji prijazno pridruži, rekoč: »Botrica, tudi meni diši slanina, saj mi pustiš, da jo tudi jaz nekoliko pokusim?« »Ti, tatica tatinska ti!« zareži mačka nanjo, »jaz ti bom pokazala krasti, čakaj me!« In v hipu jo zagrabi in zadavi. Nato pa zopet mirno liže dalje okusno slanino. Drugi dan pa pride v klet gospodinja, najde slanino snedeno, a miško zadavljeno. Kakor hitro zagleda muco, jo pokliče s sladkimi besedami k sebi in jo začne božati: »Da, da, ti si moja mucika. Prav, prav da si zadavila to požerunsko miš, ki mi je snedla vso slanino.« In mucika je zadovoljno godrnjavsala in predla, prav kakor da je ona najbolj nedolžna žival na svetu ... Ali bi jo vi nabili, to hinavko, kaj, otroci moji? Da, in prav bi imeli! (Kette 1990: 14)

Miš prosi mačko, naj ji odstopi malo slanine, ki jo je jedla v shrambi.

Mačka jo zmerja s tatico in jo ubije. Naslednji dan je mačka pohvaljena s

strani gospodarice, ki je mnenja, da je miš pojedla slanino. Avtor tak

razplet graja in otrokom pove, da je mačka tista, ki bi si zaslužila kazen.

Prav tako je presenetljiva basen Muha in pajek. Kette jo začne z

zastavljeno uganko: »Kdo posnema pajka v njegovi prebrisanosti?«

(Novak - Popov 1996: 109) V njej je drastično, da za žrtve ni milosti.

Zmota se zmeraj poplača le s smrtjo (prav tam).

Kot smo že omenili, je Kette zapisoval poučne basni tudi v verzih.

Kaznovani so napuh (Pav in golobček) in častihlepje ter želja po tujem

imetju (Metuljček) (Novak - Popov 1996: 109).

Omeniti moramo tudi basen Kužek in race, kjer je jasno viden pregovor:

"Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje."

Kette je takoj za Levstikom in Stritarjem med pomembnejšimi predstavniki

mladinske književnosti. O njegovih kakovostnih delih pričajo prevodi.

88

Nekatera dela so izdana tako, da lahko basen prebiramo v dveh jezikih

hkrati (Kette: Mravlji - Mravljinci). »Že kmalu po prvi vojni je Měrka v

češčino presadil enajst basni in pravljic.« (Mahnič 1990: 60)

5.3.1.13 Vladimir Pavšič – Matej Bor (1913−1993)

Eden izmed glavnih predstavnikov socialnega realizma, Vladimir Pavšič,

poznan in uveljavljen s psevdonimom Matej Bor,38 se je rodil v Kanalskem

Lomu, v hribovitem kraju med Gorico in Idrijo (Glavan in Komelj 2013: 5).

Leta 1935 je postal urednik39 strokovnega glasila univerzitetne,

demokratsko usmerjene mladine z naslovom Akademski glas. Pavšič je bil

v tem obdobju odločno levičarsko usmerjen in seznanjen s komunističnim

gibanjem. Bil je zelo samosvoj, »/…/ vsako nasilje nad svojo mislijo je

odklanjal in se mu upiral.« (Glavan in Komelj 2013: 37) V obdobju od leta

1941, ko je služil partizanom, je postal najvidnejši pesnik partizanskega

boja (Grafenauer in Suhodolčan 1983: 67), tako da je leta 1942 izdal prvo

avtorsko partizansko pesniško zbirko v Jugoslaviji (Paternu 1989: 166).

Glavan in Komelj (2013: 164) sta zapisala, da je bil njegov literarni vzornik

Ivan Cankar. Pavšič je leta 1946 ponosno izjavil, da je že pri

dvaindvajsetih letih nastopil kot kritik družbe. Najbolj pomembno se mu je

zdelo, da je s kritiko spregovoril celo v javnosti. Iz tega lahko sklepamo, da

se nikogar ni bal. Nihče mu ni predstavljal avtoritete, kar je tudi sam

ponosno zapisal. Pomembno se mu je zdelo, da to svojo lastnost neguje.

Šele proti koncu univerzitetnega študija se je lotil dramskega ustvarjanja.

»Začel je kot kritik in esejist, bil je pesnik, pripovednik, dramatik,

prevajalec, pisec scenarijev in še marsikaj. Kot da je hotel v vsakem

trenutku zajeti celovitost življenja.« (Glavan in Komelj 2013: 164)

38

Po Pavšičevih besedah ga je priimek Bor asociiral na istoimensko drevo. Predstavljal

mu je žilavost in odpornost, saj se upre celo viharju, ter otožnost. Zelo pomembno mu je

bilo, da rastlina raste po celotnem slovenskem ozemlju. Ime Matej mu je zvenelo možato

in preprosto (Glavan in Komelj 2013: 72). 39

Uvodna izdaja študentskega častnika je izšla leta 1933. Pavšič je prvič zapisan kot

urednik šele leta 1935 (Glavan in Komelj 2013: 36).

89

Bil je tudi ustvarjalec za mladino. Leta 1961 je izdal zbirko kratkih anekdot

in basni z naslovom Sračje sodišče ali je, kar je. Njegovi književni liki

spregovorijo zelo pikro. Moralni nauk ni izrecno zapisan, razbrati ga

moramo iz dvogovora med živalma.

Za predstavitev njegovih basni smo izbrali delo z naslovom Sračje

sodišče.

Matej Bor: Sračje sodišče »Kaj boš ti, presneta sraka!« je dejala sraka sraki. Sraka srako je tožila. Vzela je pravdača sraka in sodniki sami sraki, vendar pravde ni dobila. Ker je rekla sraka sraki, da je sraka, ni žalila srake, temveč le ugotovila skratka, da je sraka sraka. Kar zadeva izraz »presneta«, mislimo sodniki sraki, da bi moglo biti vsaki sraki v čast, če je presneta. In zato se tista sraka, ki je sraki rekla sraka, pred sodiščem tem oprošča. To je vse in to zadošča. H koncu le še ugotovitev, da edina je žalitev za vse srake, stare in mlade, grd očitek, da ne krade, poleg tega pa še ta, da bi kradla, pa ne zna. (Bor 1961: 33−34)

Na sračjem sodišču so se zbrale srake. Ena izmed njih je namreč tožila

drugo. Razlog za to je bil naziv »presneta sraka«, ki ga je prejemnica

sprejela kot žalitev. Sodniki so razsodili drugače: da je sraka enostavno

sraka in da bi moralo biti vsaki sraki v čast, če je presneta. Edino, kar je

lahko za srako žaljivo, je, da ne krade oziroma da bi kradla, pa ne zna.

Iz basni lahko razberemo, da je želel avtor poudariti tradicijo in pripadnost

novih generacij k razmišljanju in delovanju njihove vrste.

90

5.3.1.14 Boris Fakin – Igor Torkar (1913−2005)

Dramatik, pesnik, romanopisec in publicist Boris Fakin, s psevdonimoma

Igor Torkar in Zlatoust,40 se je rodil v Kostanjevici na Krasu. Na naslovni

strani Dela (29. 10. 2013) je novinar Kolšek zapisal: »Piscu kraševskega

značaja je bila literatura sredstvo za namen, ki ga je presegal.«

Avtor Basni za vsakdanjo rabo (s podnaslovom Mladim in starim) je

preživel koncentracijsko taborišče Dachau. Celo leta 1948, v času

svobode, je bil obsojen in po nedolžnem zaprt za kar štiri leta. Njegova

dela so odraz preganjanja po taboriščih, kjer se je velikokrat znašel tudi v

samici (Gajšek 2013). V tej kruti osebni izkušnji je Torkar napisal več

literarnih del različnih žanrov – od balad, satir, dram, tragikomedij idr.

(Kolšek 2013: 14).

Basni za vsakdanjo rabo so izšle leta 1992. V temačnem obdobju svojega

življenja, katerega sled je opaziti tudi v trpkem tonu basni, je s humorjem

in s pomočjo te literarne vrste premagal nasilje, ki se je vršilo nad njim

(Poniž 1992: 5).

Zbirko je razdelil na štiri cikle. Prvi sklop zbirke je poimenoval Satirične

basni. V njej je zapisal sporočila s pomočjo poezije. Kljub pesemski obliki

so basni zgoščene in prikazujejo človeške slabosti. V okviru živalskih

književnih likov, kot je značilno za basen kot literarno vrsto, se pojavljajo

domišljavi Metulj, naivna Srna, silni Lev, oblastni Ris; duhovnemu

Voluharju in mežnarju Lazarju pa je namenil kar celo podpoglavje.

Naslednji sklop basni je poimenoval Basni za mlade in stare. Tudi ta sklop

vsebuje verzne basni z značilnim moralnim sporočilom. Glede na

življenjepis basnopisca vemo, da vse morale izhajajo iz lastnih izkustev.

Nastopajoči književni liki so slovenske avtohtone živali: jelen, košuta,

kamela, srna, netopir, pav, golob in druge.

Kot zadnjo basen tega sklopa je umestil Basen o Muhi in Pajku v temnici.

Zaradi dolžine se basen že na prvi pogled razlikuje od ostalih, zato smo se

40Pod psevdonimom Zlatoust je v Pavlihi dalj časa objavljal satirična besedila. Prav zaradi teh socialno-moralnih besedil je imel veliko nasproti mislečih (Poniž 1992: 6).

91

odločili, da jo analiziramo. Kljub njeni dolžini lahko zasledimo Torkarjev

spomin na življenje brezčasja v samici.

Igor Torkar: Basen o muhi in pajku v temnici Iz jajčeca na zidu moje ječe previdno majhna Muha je pririla. Ko drugi dan razpre prosojna krila, prevrne se v vrč vode, kjer trepeče in s sunki krilc bori se za življenje. Ko strah ji skoro zaduši sopenje, porinem brž ji v vodo bilko slame, da mi na dlan čez prste leti jame, kjer le s težavo stresa mokra krila, da bi za letanje jih posušila … Ko njena mrežasta so krilca suha, ji dam obsrkati drobtino kruha. Tako mi v dneh, ko je moj dom temnica, postala Muha zvesta je družica. Ko v ječo mi je sonca luč sijala, na dlan sem si natresel prah sladkorja in – ni preblisk jetniškega humorja – na dlan je moja Muha pribrenčala. K sladkorju je plesaje pribrzela, v sesalu ga nestrpno je topila in sproti vsega strastno je popila. Potem je s krilci tiho zabrnela in letala mi s prsta je čez prste, počela vragolije razne vrste, kot da bodri me umna in igriva, čeprav sploh ne ve, kaj je hvaležnost in kaj dobrota je, ljubezen, nežnost in kaj človečnost … vedno bolj lažniva. Nekoč je moja muha občepela negibno v sončni lisi na polici, sta v žarku se ji bliskali zenici in že je v njem skoz lino odletela. Četrti dan je v ječo pripeljala, očitno kar preveč brenčeča Muha, Mušnjaka veseljaka potepuha in z njim vso noč se vneto je igrala. A dan naslednji jo Mušnjak popiha. In spet se name spomni Muha mala, na moji dlani tiho krilca viha in spet živiva družno dni trpljenja, ko brez ljubezni sva oba ostala, ljubezni, ki je luč v temi življenja. Je v pajčevino padla mala Muha,

92

nenehno meče se v odet brenčeče, a Pajek ždi, počasi mirno zvleče si noge izpod črnega trebuha in leze, leze – Muha komaj diha, strmi v pošast, ki že grizalo viha. In Muha, s silo groze, v let se vrže in res zbeži, ko nogo si iztrže … V nožico zrem, ki krči jo krivijo, oči mi mrzle solze steklenijo in v meni je … kot šel bi od pogreba. O, večni boj, obema si pravica, življenje brani mlada si Mušica, a Pajku, da živi, krvi je treba … Ko moja Muha Pajku je zbežala, jo tretji dan šele zazrem ob vrču. Leži. Iz ust visi ji pol sesala, z nogami pajčevine trga v krču. Ko nitk jo rešim, vstane na nožice, nato še zgane mrežaste zenice, v drgetu zadnjem se na krilce zvrne, in smrt … življenja lučko ji utrne tako, kot prhne iz snovi zgorele svetloba … da na večni krožni črti nekje nemara srkne v rože bele. Položil mrtvo malo sem družico kot v grobnico, v črvino na polico. Vsak dan spominja me – bližine smrti … (Torkar 1992: 45−47)

Basen pripoveduje o prijateljstvu med jetnikom in muho, ki se je izvalila v

jetniški celici. Zapisana je kot osebna izpoved in se prične z opisom

trenutkov takoj po izvalitvi iz jajčeca. Nerodna muha se je že drugi dan

prevrnila v vrč vode, od koder ji je pomagal pripovedovalec. Skupaj sta

preživela še nekaj lepih trenutkov, s katerimi sta si krajšala čas. Nekega

dne pa je muha odletela iz ječe. Čez nekaj časa se je vrnila s spremstvom.

Celo noč je par veselo poplesaval po prostoru. Brenčač, ki je prišel z

muho, je že naslednji dan zapustil celico, tako da sta pripovedovalec in

muha ponovno ostala sama. Vendar se dogodi to, kar občuti veliko muh −

tudi ta se zaplete v pajkovo mrežo. Lenoben pajek počasi prileze do nje,

tako da si zreta iz oči v oči. Muha zbere še zadnje moči in se požene v let,

pri čemer si odtrga nogo. Avtor, ki je priča dogodku, opiše tudi svoja

čustva ob tem. Počuti se, kot bi šel iz pogreba, čeprav se zaveda, da

pajek to počne zato, da preživi, zato nanj ni jezen. Tretji dan

93

pripovedovalec najde muho. Reši jo nitk pajčevine in muha še zbere

zadnje moči, da se postavi na preostale nožice. Zatem umre. Kot je avtor

v basni spretno uporabil besede, je lahko vsak spomin na muho enačil z

opominom na lastno bližajočo se smrt. Življenje muhe je lahko simbolika

za avtorjevo življenje – sam se počuti podobno ob prihodu ječarjev, kot se

je počutila muha ob stremljenju v pajka, skupna pa jima je tudi smrt v

ujetništvu. Kot nauk te basni bi lahko razbrali, da lahko včasih naši prijatelji

postanejo tudi bitja, za katera se v drugačnih okoliščinah ne bi zmenili

oziroma bi se do njih vedli drugače.

Avtor je na zgoščen način v dvo- ali štirivrstičnih (le v enem primeru

šestvrstični) kiticah prikazal satiričen pogled na dogajanje v družbi. Zbral

jih je v tretji sklop in ga poimenoval Telegrafske basni.

Pravo nasprotje prej omenjenim basnim je zadnji sklop, ki ga je Torkar

poimenoval Pripovedne basni. Že po naslovu sodeč lahko pričakujemo

dolge basni, ki pa so kljub dolžini zapisane v verzih. Kot zaključek je

basnopisec sam izluščil in dodal določeno spoznanje oziroma nauk.

Torkar je s pomočjo prispodob želel prikazati splošne resnice. Zupančič

(1992: 15) je v članku z naslovom So napisane za včeraj, za danes ali za

jutri? zapisal, da je Torkar s pomočjo verzov omilil bridko življenjsko

spoznanje. Pravi, da zaradi večnamenskega sporočila puščajo presojo, ali

so zapisane za včeraj, za danes ali za jutri. Poniž (1992: 6) je v spremni

besedi z naslovom Pesem je orožje duha zapisal, da avtorjeve basni

temeljijo na »/…/ življenjskih preizkušnjah in udarcih, s katerimi Torkarju ni

bilo prizanešeno.« (prav tam)

Ko spoznamo Torkarjevo življenje in njegove krute izkušnje, zlahka trdimo,

da so njegove poezije satirične in odražajo kritičen odnos do realnosti,

predvsem pa do političnih dogodkov (Družina in dom 2004: 15).

Zupančič (1992: 15) predvideva, da avtor gleda na svet spoštljivo, a z

distanco. Torej nam da vedeti, da živali, uporabljene kot književni liki, niso

ne dobre in ne zle. Pravi, da živali ne smemo kriviti za opisano situacijo,

94

temveč so le prevzele funkcijo predstavljanja človeških napak, zato smo

takšne naredili mi sami.

5.3.1.15 Rado Bordon (1915–1992)

Rado Bordon oziroma Flamingo,41 kot so ga imenovali prijatelji, se je rodil

v Trstu. Ne samo po zunanjosti, tudi kot literarni ustvarjalec je bil

nadpovprečen. Bil je izjemen umetnik. Tako v življenju kot tudi s pomočjo

literarnih del se je Bordon boril za pravice in enakopravnost (Kocjan 1992:

7). Tudi zaradi borb je bil za tisti čas občudovanja vreden. Prav zaradi

tega poguma je bil večkrat zaprt (Kos, Dolinar in Blatnik 1996: 39). V

Mohorjevem koledarju iz leta 1993 je zapisano, da ga je pesnik Alojz

Gradnik uvrščal takoj za Prešerna. »Čeprav je bil bistro piker, kdaj rahlo

zbadljiv, ni nikoli žalil, tudi ko je grajal kult osebnosti.« (Lipičnik 1993: 102)

V svojih treh izdanih zbirkah opeva predvsem ljubezenske težave

takratnega življenja. V basnih se poslužuje primerjalne oblike in, kot je

značilno za to literarno vrsto, prikazuje »galerijo sodobnih napak«

(Jevnikar 1993: 164).

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, natančneje leta 1966, je pri

založbi Obzorja izšla njegova zbirka pesniških satir z naslovom

Nes(p)odobne basni. Podnaslovil jih je Nekakovšne pripovedne pesmi ali

podobno branje s pojasnili vred.

Prva basen v imenovani zbirki nosi naslov Moto ali idejna utemeljitev.

Preproste zgodbe boste v knjigi brali,

resnice zrno v njih mordà zaznali;

čeprav priznanja ne dobim za njé,

vsaj čast, da lotil sem se jih, mi gre. (Bordon 1966: 5)

Zbirko je razdelil na štiri cikle. Prvi cikel je naslovil Na koga kaj meri.

Pesnik oziroma basnopisec nas v tem delu seznani s svojim odnosom do

41

»Prijatelji so mu rekli tudi 'Flamingo' zaradi vzravnane vitkosti, nenavadnosti, kot je nenavadna, barvita in eksotična ptica tega imena.« (Sedlak 1992: 26)

95

tradicionalnih basni. Zato nas ni presenetilo, da si je pri ustvarjanju

svojega sporočila pomagal s svetovno znanimi basnopisci – Ezopom, La

Fontainom in Krilovom. Pogovor med njimi, ki ga je ujel, kot pravi, po

naključju, je zapisal v verzih. Pri oblikovanju sporočila Bordon podvomi v

uspešnost vplivanja naukov v basni. Basen je naslovil Nespodobno

srečanje.

Zaradi dolžine navajamo samo njen odlomek.

»Prežalostno!« je rekel Grk – Ezóp. »Nešteto žgočih basni sem napisal, razgrnil pred človeštvom niz podob in v njih pokvečnost ljudi orisal. Vendàr, kot kaže, človek še noben doslej značaja ni spremenil.« »Zategadelj sem se namenil,« odvrne mu Francoz – De La Fontaine, »da znova v basnih kakor ti človeške bičal bi nraví. Četudi se razmere spremenijo, ljudje se kdove kaj ne požlahtnijo.« »Tako je pač,« dejal je Rus – Krilòv. »Čeprav je čas in red na svetu nov, Se sredi družbe vsake oživljajo napake. In prav zato najrajši basni snuje mi pero.« /…/ (Bordon 1966: 9)

V drugem ciklu njegovih basni z naslovom Živalski vrt lahko zasledimo

ljudske modrosti oziroma pregovore. Pregovor »Kar se Janezek nauči, to

Janezek zna.« lahko zasledimo v basni Ista melodija. Bordon je za prikaz

pregovora uporabil ptičjo živalsko vrsto. »Kot mladičem v gnezdu mati

poje, / prav tako še oni žvrgolé.« (Bordon 1966: 22)

V tretjem ciklu Vretenčarji Bordon s pomočjo književnih likov iz živalskega

sveta in iz sveta ljudi (kmet, strokovnjaki, čevljar, učenjaki …) gleda

kritično na svet in podaja splošno veljavne resnice. Ob pisanju basni je

imel Bordon v mislih najbrž konkretne dogodke, ki jih je sam doživel. V

basni Vretenčarski rod omeni dobrega poznavalca živali, kakor se je sam

izrazil, Frana Erjavca. Bordon se strinja z Erjavčevimi ugotovitvami o

sorodnosti in povezanosti bitij v naravi ter dodaja: »/…/ vendàr je le

premalo vrst živali, / da z njimi bi zajel človeški rod / in v njih bi vsi ljudje se

96

prepoznali.« (Bordon 1966: 79) Kritično se loti tudi ljudi in njihove, če

uporabimo njegove besede, »upogljivosti vretenc«. Tako lahko iz zadnje

kitice zgoraj omenjene pesmi predvidevamo, zakaj je basnopisec tako

poimenoval celoten tretji cikel verznih basni. »/…/ (gibčasta vretenca / so

že od zdavnaj šibka plat Slovenca).« (Bordon 1966: 79)

Zadnji, četrti, cikel je poimenoval Na prepihu. V tem ciklu basnopisec s

pomočjo pesmi kritično gleda na prihodnost, kar lahko potrdimo že z

nekaterimi naslovi: Vizija, Pomenek v vesolju, Večni mir, Telepogovor leta

2066 idr.

Kot je zapisal Jevnikar (1994: 67), se je Bordon poigraval z besedami in jih

umetniško sestavljal v verze.

5.3.1.16 Miroslav Košuta (1936–)

Miroslav Košuta, zamejski pesnik, dramatik in prevajalec, se je rodil v

Križu pri Trstu. Svojo pisateljsko pot je začel že zelo zgodaj. Košuta je

eden izmed tistih, ki so že v dijaških časih objavljali svoje pesmi v

srednješolskem glasilu. Kmalu se je posvetil še ustvarjanju gledaliških in

radijskih iger. Takoj po uspešno končani Filozofski fakulteti v Ljubljani se

je kot urednik mladinskih in kulturnih oddaj zaposlil na RTV Ljubljana.

Kar dve najbolj prestižni nagradi za otroško pesništvo, Levstikovo in

Kajuhovo nagrado, je Miroslav Košuta dobil pred skoraj tremi desetletji.

Temu so sledile nagrada Prešernovega sklada, Vstajenje, Zlatnik poezije,

Prešernove nagrade za pesniške zasluge in zasluge pri ohranitvi

slovenske besede v urbanem svetu. Leta 2008 je prejel še Častno listino

IBBY Mednarodne zveze za mladinsko književnost (Sulli 2013). Po

prejetju vseh teh nagrad ga upravičeno štejemo v sam vrh otroške poezije.

Kot je zapisala Tavčarjeva (2001: 30), je njegov stil pisanja neposredni

navdih »/…/ iz srca v besedo /…/«

Leta 2003 je pri založbi Galeb izšla pesniška zbirka za mlade in najmlajše

bralce z naslovom Basni kratke sape. Košuta jo je tako najbrž naslovil

97

prav zaradi kratkosti del, ki so od štiri- do šestvrstične. Liki, ki so

standardne antropomorfizirane živali z značilnimi človeškimi napakami,

skozi dvogovor prikazujejo življenjske resnice. Kakor je tudi značilno za to

literarno vrsto, njegovih basni ne moremo dobesedno razumeti. Pirjevčeva

(2001: 8) meni, da Košuta namerno ni izpostavil morale, saj bi bilo to

mladim odveč. »Skratka, to so drobne in poskočne, hkrati pa gibčne in

poskočne pesmi z učinkovito poanto na koncu /…/« (prav tam)

V umetniški pesniški zbirki so združena dela dveh velikih umetnikov − tako

basnopisca kakor tudi ilustratorja. Tavčarjeva (2001: 30) je zapisala, da

sta oba umetnika v zbirki s svojim delom zelo samostojna. Lahko bi ju

dojemali vsakega zase, saj ju lahko samostojno tudi doživljamo. »Gre

dejansko za poezijo v poeziji.« (prav tam)

Košuta nas je s stilom pisanja presenetil. Le tretjino pesmi je namenil

mlademu bralcu, saj ta nima dovolj življenjskih izkušenj in odgovornega

pogleda na svet, kar pa je tudi prvotna značilnost basni, zato je njihovo

razumevanje nauka oteženo. Tavčarjeva (2001: 30) je mnenja, da bodo

njegove pesmi najbolj priljubljene pri ljudeh, ki imajo sposobnost razumeti

globlja življenjska vprašanja. Res je, da je v pesmi veliko duhovitosti, a

prav z besednimi igrami Košuta doseže, da se moramo poglobiti, če

želimo izluščiti nauk. Tavčarjeva je zapisala: »Navsezadnje pa to tudi ni

slabo priporočilo za zbirko: tretjino bodo uživali mali, ostalo študentarija,

najraje pa jo bomo 'premišljevali' in uživali njeno grafično podobo odrasli.«

(Tavčar 2001: 30) Pirjevčeva doda, da delčki besedila basni, ki zahtevajo

razmišljanje, to literarno vrsto pripeljejo do meje med otroško in mladinsko

poezijo, »/…/ v kolikor ne prehaja že v poezijo za odrasle.« (Pirjevec 2001:

8)

Na koncu zbirke avtor doda še spremno besedo, ki jo poimenuje Avtorjev

živalski pripis. V njej ironično spregovori o svojem priimku – Košuta, o

dekliškem priimku svoje žene – Kopun in o priimku svojega rodu – Jelen.

Za prikaz avtorjevih basni smo izbrali delo Pajek in muha.

98

Miroslav Košuta: Pajek in muha Pajek sprede mojstrovino, muha prileti v bližino. - Krasne čipke, hvali muha. - Krasna muha, misli on, kajti muha, tudi suha, tekne bolj ko vsak poklon. (Košuta 2003: 20)

Ob pogovoru med pajkom in muho se vsakemu od njiju po mislih plete

nekaj drugega. Muha občuduje pajčevino v obliki čipke, pajek pa občuduje

muho. Slednja mu bo namreč teknila bolj kot njene pohvale.

Prispodoba pajka so ljudje, ki niso zadovoljni z ustno pohvalo drugih,

temveč je za njih edina merljiva pohvala tista, ki se meri v materialnih

dobrinah.

5.3.1.17 Slavko Pregl (1945−)

Veliko življenjskih modrosti z značilnim realističnim slogom je v dvajsetem

stoletju zapisal basnopisec Slavko Pregl. Tematika njegovih del se nanaša

na prikaz realnega življenja. Mojster pisanja sodobne basni se je rodil v

Ljubljani. Kot urednik šolskega glasila se je z literarnim delom začel

ukvarjati že v gimnaziji. Njegove humoristične črtice, basni, povesti in

satire so najprej izhajale le v revijah in časopisih. Zanje je dobil več

priznanj. Kot dobitnik Levstikove nagrade, Župančičeve nagrade,

Schwentnerjeve nagrade za življenjsko delo na področju založništva,

Večernice in Desetnice je leta 2003 na mednarodnem natečaju v Sofiji

prejel grand prix aleko (Pridobljeno dne 30. 08. 2013 iz

http://www.drustvopisateljev.si/si/pisatelji/484/detail.html).

V svoji razpravi Razložljivost basni nas je Janez Rotar že leta 1976

opozoril na sodobnega basnopisca Slavka Preglja ter opozoril na

posebnosti avtorjevih del in sodobnih basni.

V današnji basni se fabula umika novim izraznim sredstvom oziroma možnostim in iluzijo zgodbe dosega basnopisec po dejavni bralčevi asociativni poti, ki pa jo z močnejšo svojo navzočnostjo, s svojim režijskim položajem usmerja sam avtor, seveda tudi s pomočjo likov, personifikacij in situacij, pa tudi z različnimi grafičnimi možnostmi. (Rotar 1976: 71)

99

Avtor ocene zbirke Če bi in če ne bi (1993) v reviji Knjiga (1994: 8)

ugotavlja, da se Preglov stil pisanja nekoliko razlikuje od tradicionalnih

basni. Njegova besedila so še vedno kratka, kakor je značilno za to

literarno vrsto, a verzne oblike ni povzel. Prav tako je obdržal znane

lastnost glavnih književnih likov. »Temeljna vrednota je v njegovih delih

pripadnost skupini /…/«, kar s pomočjo humorja prikazujejo književni liki, je

zapisal Saksida (2001: 448). Stabej (1994: 8) in Saksida (2001: 449) pri

Preglovih basnih izpostavljata nove situacije, katerih do sedaj nismo bili

vajeni.

Iz njegovih basni je težko izpostaviti življenjski nauk, saj se Pregl bolj kot

predhodniki posveča samemu jeziku in izbiri besed.

Tudi z zbirkama Sladke denarnice in druge basni (2009) ter Čudni časi:

basni (2011) Pregl nadaljuje s svojstvenim načinom izražanja. Tokrat kot

književne like ne uporabi do sedaj klasičnih živali, temveč se posluži

poosebljenih pojmov, stalnih besednih zvez in predmetov. Že s samim

poimenovanjem poudari njihove lastnosti (npr. zamuda zamuja, laž s

kratkimi nogami, debela laž, klicaj kriči itd.). Kljub novi uporabi književnih

likov so basni še zmeraj poučne in humorne. Haramija je v svojem članku

Dobra volja kuha čaj (2013: 14) zapisala, da je avtor v najnovejšem delu

Velika skrivnostna Skrivnost spremenil do sedaj uokvirjene vzorce

obravnavane literarne zvrsti, s čimer je ustvaril »/…/ inovativno književno

vrsto srednje dolge proze /…/« (prav tam) Vsekakor moramo poudariti, da

je basnopisec Pregl samostalnike, ki izražajo čustveno stanje (npr. jok,

žalost idr.), spremenil v lastno ime. Književni lik ob oživitvi ohrani svoj

prvoten pomen, ki jo ima beseda v realnem življenju oziroma v slovarskem

pomenu (prav tam).

Mladinski pisatelj, pripovednik, basnopisec, založnik in urednik ter

večkratni nagrajenec za svoje delo je v intervjuju Večerni gost s Sandijem

Čolnikom (Pridobljeno dne 30.08.2013 iz http://archive.today/6ihuU)

povedal, da se zelo rad poslužuje basni. Z njimi lahko na hiter in jedrnat

način komentira dogodke doma in v svetu, saj ne more vedno držati jezika

za zobmi. V nadaljevanju je napovedal prav to, kar je zapisala Haramija

100

(2013: 14) v zgoraj omenjenem članku. Poudaril je, da je pojmom vdihnil

življenje in tako lahko ti nekaj počno. Prepričan je, da bo bralcem slog

všeč in da je s tem odkril nekaj novega.

Slavko Pregl: Izgubljena priložnost »Ne vem, kako to, ampak še čisto nikoli nisem nikamor prišla točno,« je vzdihnila zamuda. »Pa sedi na bolj zgoden avtobus,« ji je predlagal točen čas. »Saj sem hotela,« je spet vzdihnila zamuda, »a kaj, ko sem ga zamudila.«

(Pregl 2011: 5)

Zamuda tarna o tem, da kamorkoli se odpravi, zamudi. Točen čas ji

predlaga, da se naj na pot odpravi prej, vendar zamuda te rešitve ne more

sprejeti, saj tudi avtobuse, ki peljejo prej, zamudi. S tem je Pregl želel

poudariti, da slabe navade lahko premagaš samo danes, ne jutri, kar nam

govori slovenski pregovor.

5.3.1.18 Ace Mermolja (1951–)

Ace Mermolja, pesnik, časnikar, publicist, tudi predsednik Zveze

slovenskih kulturnih društev, se je rodil v Ljubljani (Kermauner 1990: 110).

Memolja je po rodu Goričan in že desetletja živi in dela v Trstu in Gorici

(Podobnik 1998: 29). Je eden najmlajših predstavnikov zamejskih

ustvarjalcev, ki so za svoje delo prejeli številna priznanja tako občinstva

kot tudi kritikov (Furlan 1996: 196).

Osrednje teme Mermoljeve poezije so »/…/ socialna kritičnost, erotičnosti

in ironičnost.« (Poniž 1975: 503)

Pesniško zbirko Elegije in basni je izdal leta 1991. V njej je ob

osemintridesetih elegijah izdal še deset basni, ki so zapisane brez

opisovanja in olepševanja. Ne vsebujejo tradicionalnega sporočila in ne

kritičnosti. Med upodobljene tradicionalne književne like (osel, želva, kit,

lisica, bolha …) je vpletel tudi boga in smrt. Slednja se v naslovu basni

pojavi le enkrat (Slon in smrt), medtem ko se kar v štirih njegovih basnih

pojavi bog. Le-ta življenjskih spoznanj književnih likov ne dela

pravičnejših, pesnik ga predstavi le z omembo: »Visoko zgoraj ga sliši bog

101

in pravi /…/« (Mermolja 1991: 61), »Med oblaki mili bog /…/« (Mermolja

1991: 63) ter »/…/ nekoliko višje bog bedi nad dušami, ki se oddaljujejo s

poti /…/« (Mermolja 1991: 67)

Bog v Mermoljevih basnih književnim likom največkrat iz višav pove, da je

njihovo negativno vedenje nesprejemljivo.

V nadaljevanju smo se odločili za predstavitev basni, kjer se vsemogočni

književni lik pojavi. Naslov dela je Kit in bog, bog pa je v basni le omenjen.

Ace Mermolja: Kit in bog Kit veselo plava s fontano na hrbtu in se med valovi pošteno zabava: »Mene je bog ustvaril po meri sreče: ko jem, vidim dno, ko diham, se spogledujem z luno in me nihče ne požre!« A bog, da do drugih ne bi bil krivičen, nauči človeka brusiti harpuno. (Mermolja 1991: 64)

Glavni lik v basni je kit, ki med plavanjem razmišlja o sreči, ki mu jo je

poklonil bog. Kar koli počne, je zmeraj blagoslovljen z zavidljivim

razgledom. V svojem razmišljanju pa je pozabil paziti na človeka, ki ima

harpuno za ubijanje. Slednje orožje mu je podaril bog, da bi bil pravičen do

vseh živih bitij. Basnopisec je z zapisano basnijo želel sporočiti, da se

zaradi sreče ne smemo prevzeti.

Kot je zapisal Jevnikar v svojem članku Ace Mermolja: Elegije in basni

(1992: 83), so Mermoljeve basni moderne. Še vedno vsebujejo poučni

nauk, ki pa ni eksplicitno zapisan. »Torej resnice so znane in sprejete od

vseh, podane v sodobnem duhu.« (Jevnikar 1992: 83)

102

5.3.1.19 Oton Marc (1963–)

Oton Marc, rojen v Lokavcu, je avtor edine, vendar izjemno duhovite

zbirke devetnajstih basni, ki jo je naslovil kar Devetnajst, predvidevamo,

da zaradi števila vključenih basni. Dela so zapisana v verzih. Sklepamo,

da sta mu za vzor služila Ezop in Fedrus, saj je bila takšna najverjetneje

tudi basenska izvirna oblika. In če prebiramo basni Otona Marca, bomo

zasledili, da s sporočilnostjo nagovarja predvsem odrasle, saj se pogosto

loteva družbene in politične problematike. Da je ciljna skupina njegovega

sporočilnega nagovora predvsem odrasli bralec, je Oton Marc potrdil v

intervjuju Nočnega programa Radia Slovenija (Pridobljeno dne 15. 1. 2014

iz http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david-licen/ava2.80982818/).

Pisec namreč predvideva, da je mlajši bralec v razumevanju kritike

človeških napak še premalo razgledan, vendar pa tudi na njih ni pozabil. S

pomočjo ilustratorja Davida Lična so zgodbe dobile podobo za otroke.

Zato basnopisec zagovarja, da so njegove basni namenjene tako

mlademu kakor tudi odraslemu bralcu.

Svoje basni je Marc razdelil na tri sklope. V tako imenovanem otroškem

sklopu basni je tudi jezik takšen, da ga otroci hitreje sprejmejo in si ga po

avtorjevem mišljenju lažje zapomnijo. Pravi, da se je za takšno uporabo

jezika odločil zaradi vzgojne funkcije basni. Poudarja, da je njegov namen

le opozarjati na napake, nikakor pa ne kritizirati. S pomočjo nauka pomaga

človeku, da napako spregleda in jo poskuša popraviti (Pridobljeno dne 15.

1. 2014 iz http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david-

licen/ava2.80982818/). Tudi po mnenju Pižent Kompare (2010: b. št.), ki je

napisala spremno besedo za njegovo zbirko basni, Oton Marc ne piše v

stilu, kjer bi bilo bistvo prikrito.

Uporabljeni književni liki so tipizirane živali (trmast osel ipd.), večinoma

domače, gozdne in travniške, a se pojavijo tudi neavtohtone živalske

vrste, ki so med otroki priljubljene, npr. slon. Odločili smo se, da

predstavimo njegovo basen Ameba, saj kaže, da je avtor resnično

edinstven basnopisec, ki z uporabo enoceličnega književnega lika pokaže

svojo duhovitost. V intervjuju z Leo Širok (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz

103

http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david-licen/ava2.80982818/) je

jedrnato odgovoril na vprašanje glede omenjenega književnega lika. Pravi,

da mu je s to izbiro pisanje basni postalo le še večji izziv.

Oton Marc: Ameba

Ameba zlata, živalca mila, s kompleksom manjvrednosti se je rodila. Vse amebe, ki jih je srečevala, bile so lepše, pametnejše od nje in se jih je prav bala. Na delitev še pomisliti ni smela, prepričana, da nobena ameba je ne bo hotela. Po prostrani vodi je brez cilja sama blodila, ne vedoč, kam jo bo kruta usoda vodila. A ko nekdo že meni, da slabše ne gre, še tisto malo, kar prej je stalo, se v hipu podre. K naši lepi mlaki nekega vročega dne največji medved v gozdu počasi prispe. Se skloni nad mlako in vodo začne piti, vase amebo posrka, saj se ubožica nima kam skriti. Sedaj v medvedu bridko žaluje, konec svojega bednega življenja predano pričakuje. A glej ga zlomka, takoj ugotovi, da se ji v tem želodcu kar lepo godi. Toplo je in po juhi plava, zanjo to je zabava prava. Se amebica malo pijana od obilja počutila je čudovito, takoj začela se deliti je bliskovito. Še preden prišla je luna na nočno nebo, ameb v želodcu bilo je sto krat sto. Take revolucije zanemariti ne more nobena žival, zato medved, popolnoma uničen, je v grmu pristal. Ameba zlata, živalca mila, sploh se ni bahala, da je takega orjaka z lahkoto zlomila. Srečna bila je zaradi drugega dejstva: okrog nje končno bila je družinica pestra. (Marc 2010: b. št.)

Basen o amebi tematizira težko življenje enoceličnega bitja, ki je živelo v

mlaki. Njeno življenje je bilo pusto, saj ni imela nikogar, s komer bi delila

svojo usodo. Nekega dne se ob njenem življenjskem prostoru pojavi žejen

medved, ki med odžejanjem zaužije tudi amebo. Slednja z žalostjo

ugotavlja, da bo to prav gotovo njen konec. Pa vendar ji je bilo iz ure v uro

lepše in udobneje. Tako zelo, da se je pričela deliti in do konca dneva je

imela veliko število potomcev. Seveda je takšna razmnožitev pripeljala

medveda do težav, ameba pa je bila hvaležna za družino, ki se je ustvarila

okoli nje. V nauku basni je podano upanje, da za dežjem vedno posije

sonce, ne glede na dozdevno brezupno situacijo.

104

Basnopisec Oton Marc je v intervjuju z Leo Širok (Pridobljeno dne 15. 1.

2014 iz http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david-

licen/ava2.80982818/) poudaril, da je basen kot okvir. Vanj lahko damo

poljubno sliko. Sami se lahko odločimo, ali smo to mi sami ali je nekdo iz

naše okolice. Zato ponovno poudari, da bralca sprejema kot soustvarjalca,

saj si vsak sam lahko svobodno razlaga namen basni. Pravi, da moramo

razlikovati reakcijo na prebrano basen, saj se bralec po branju lahko

nasmeje ali samo nasmehne (prav tam).

5.3.1.20 Anja Štefan (1969–)

Zbiralka in zapisovalka ljudskih pravljic, pisateljica in pesnica,

pripovedovalka in soorganizatorka Pripovedovalskega festivala Pravljice

danes, Anja Štefan, se je rodila v Šempetru pri Gorici. Patricija Maličev

(2011: 32−34) je v članku zapisala, da se je Anji Štefan želja po literarnem

ustvarjanju porodila v drugem razredu osnovne šole, ko je pričela

sestavljati svoje prve pesmi. Proti koncu študija se je posvetila ljudskim

pripovedim. Te še danes raziskuje in tudi pripoveduje. Priredila je več

folklornih pripovedk iz različnih slovenskih pokrajin. V intervjuju s Patricijo

Maličev (2011: 32−34) je Anja Štefan povedala, da se ravna po mislih

Kristine Brenkove. Ta ji je namreč nekoč dejala, da v književnosti preživi le

tisto, v čemer ljudje vidijo pomen in jim pomaga preživeti določene

situacije.

Za svoje literarno delo je kar dvakrat prejela Levstikovo nagrado (2001 in

2007) ter leta 2007 nagrado za Izvirno slovensko slikanico (Haramija

2012b: 305).

Leta 2004 je pri založbi Mladinska knjiga izdala zbrane ljudske modrosti z

naslovom Zajec in lisica. Poučne zgodbe, zapisane v prozi, so, kot je

značilno za to literarno vrst, kratke. Prav tako je kratek dialog med

književnimi liki, ki so pretežno iz živalskega sveta (vol in muha, medved in

čebele, zajec in lisica …). Z njimi predstavi predvsem človeške

pomanjkljivosti. V vseh zgodbah je morala zapisana nevsiljivo, vendar

105

implicitno. Največkrat jo kot zadnji stavek izreče književni lik, ki je v zgodbi

prikazan kot pametnejši. V zbirki se pojavi že omenjena Krilova basen

Lisica in vrana. Anja Štefan je spremenila le njeno obliko iz poezije v

prozo, medtem ko je motiv ostal enak.

5.3.1.21 Nataša Konc Lorenzutti (1970–)

Pisateljica poezije in proze tako za otroke kakor tudi za odrasle, Nataša

Konc Lorenzutti, se je rodila v Kranju. Kot je zapisala Urša Černivec

(2010: 10−11), je pisateljica iz igralstva prešla na pisanje za otroke ali

odrasle. To je postalo njen način življenja. Svoja prva literarna dela je

začela objavljati v reviji Mavrica, kasneje pa še v revijah Ciciban in Cicido.

V intervjuju za RTV Slovenija je opravičila svojo opustitev igralstva z

razlago, da je pri ustvarjanju za otroke nihče ne ovira. Veselje do

ustvarjanja ji povečuje tudi misel, da s svojimi deli vzgaja na neprisiljen

način (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz

http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/330).

Za svoje sedanje delo je leta 2007 prejela nominacijo za Izvirno slovensko

slikanico, in sicer za literarno delo Ravno prav velik, nominacijo za Modro

ptico ter nagrado Večernica 2012 za mladinsko delo Kakšno drevo zraste

iz mačka. Prav tako je leta 2011 prejela nagrado na natečaju Glas ženske

za zgodbo Na kašči in naslednje leto na tem natečaju še posebno

priznanje žirije za zgodbo Dan brez napake (Pridobljeno dne 15. 1. 2014 iz

http://www.zalozbamis.com/avtor/natasa-konc-lorenzutti/).

Pred štirimi leti (2010) je pri založbi Didakta izdala zbirko poučnih zgodb.

S pomočjo ljudskih pregovorov in rekov, ki jih je razširila s pomočjo

folklornih besedil, je mlajše bralce na simbolni ravni želela poučiti o tem,

kako izbrati primerno pot, kako ravnati ipd. Življenjske modrosti je zapisala

v verzih in jih izdala pod naslovom Krilate in kosmate basni. Deset poučnih

slovenskih folklornih basni je popestril ilustrator Marjan Manček.

Antropomorfizirane živali (kozel, konj in vol, lisica in golobici, oven in bik,

volk …), kot je za to literarno vrsto značilno, prikazujejo, kaj se v življenju

106

poplača in kaj kaznuje. Moralo ponekod izreče zadnji nastopajoči literarni

lik ali pa je zelo izrazito zapisana in zajeta v zadnjem verzu oziroma celo v

celotni kitici.

107

6 KNJIŽEVNI LIKI

Človek je v zgodnjih civilizacijskih obdobjih živel bolj povezano s svojim

okoljem kakor danes. Imel ga je čas natančneje opazovati in iz njega

črpati svoja izkustva. In prav ta povezanost z naravo je pripomogla k temu,

da so ljudje živalim vdihnili svoj značaj in ravnanje. Prav slednje je tema

besedila te literarne vrste, saj, kot smo že omenili, temelji na moralnih

spoznanjih o dejanskih življenjskih situacijah. Zupančič je v članku So

zapisane za včeraj, za danes ali za jutri? (1992: 15) odprl zanimiva

vprašanja: »Zakaj človek uporablja živali za prikaz lastnih neumnosti in

grdobij, zakaj je različnim živalim dodelil svoje lastnosti? Zavoljo skrivanja

pred sabo, zaradi (neke) kontinuitete?« (prav tam)

Med prebiranjem basni smo ugotovili, da se motiv pretežno nanaša na

personificirane (poosebljene) književne like iz živalskega sveta. Seveda se

pojavljajo književni liki tudi iz rastlinskega ter neživega sveta. Le redko pa

zasledimo basni s človeškimi liki ali celo bogovi, kar je sicer razumljivo, saj

so bralcu živali za zgled, medtem ko ga človek spominja na lastne napake.

Diklić in Zalar (1980: 122) nas opozorita, da se kot književni lik v basnih

lahko pojavlja smrt. Za primer navedeta Ezopovo basen Starec in smrt.

6.1 Žival kot književni lik

V nadaljevanju se bomo osredotočili na živalske književne like,42 saj prav ti

večinoma nastopajo v basnih. Govorijo in obnašajo se kot osebe, pri

čemer prevzemajo vlogo človeških karakterjev in so kot takšni tudi

predstavljeni. Strinjamo se z Dithmarjem (1971: 110), da je pri

razumevanju bistva basni vseeno, če modrujeta lisica in zajec ali veter in

sonce, vendar naša odločitev za izbiro književnih likov temelji na osnovi

najpogostejše pojavnosti živalskega književnega lika v slovenski basni. Pri

razmišljanju, zakaj je žival v basni stalno prisotna, se lahko naslanjamo na

tezo, da sta ljubezen in zanimanje otrok do živali veliki. Živali so namreč

42

V International companion encyclopedia of children's literature (2004: 162) zasledimo razlago, da pojav živali v zgodbah ni presenetljiv. Ob tem je dobro vidno razmišljanje oziroma pogled, kako je bila tudi zahodna civilizacija v tesnem stiku z naravo v času pred industrijsko revolucijo.

108

pomemben element otroškega sveta. Lahko bi rekli, da predstavljajo vezni

člen med neživim in živim, govorečim in inteligentnim človeškim svetom.

Prav zaradi simpatije otroka do živali bi bilo smotrno razmisliti, kako lahko

uporabimo to vrsto literature v vzgojne namene. Iz razprave Dragice

Haramija Uloga životinja u žanrovima slovenske dječje književnosti

(2012a: 870) je moč razbrati, da se živali pojavljajo v vseh zvrsteh in

vrstah mladinske literature. Vzporedno z ostalimi literarnimi teoretiki tudi

Haramija opozarja, da je basen zastopana tako v poeziji kot v prozi. Živali

kot književni liki se zelo pogosto pojavljajo v otroški basenski poeziji in

prozi,43 kar ni presenetljivo. Pogoste so tudi v pravljicah, redkeje jih

najdemo v povesti in romanu. Najmanjša zastopanost živalskih književnih

likov je v mladinski dramatiki.

Čeprav je na videz basen vezana na živalski svet, se nanaša na ljudi,

predvsem na odnose med njimi. Književni liki so prikazani antropomorfno,

marsikdaj so z ravnanjem na višjem nivoju kot človek, saj delujejo

razumneje kot on. To je tudi vzrok, zakaj so slednjemu lahko za zgled.

Bolhar (2005: 9) je basni pripisal prispodobo ogledala. Pravi, da je razlika

le v tem, da v basni vidimo svojo podobo samo, kadar želimo. V vsakem

primeru pa lahko vidimo oziroma prepoznamo koga, ki ga lahko

primerjamo z glavnim ali s stranskim književnim likom. Prav črno-bela

tehnika in vnaprej določena karakterna lastnost književnih likov, kot

opozarja Haramija v študiji Uloga životinja u žanrovima slovenske dječje

književnosti (2012a: 878−879), omogočata alegoričnost celotnega dela.

»Že z omembo živalskega književnega lika torej bralec razbira vlogo lika,

šele v naslednjem nivoju to lastnost prenese na človeško družbo.« (prav

tam) Kot opozarja Čubelić (1970: LXXVII), so s pomočjo književnih likov v

tej literarni vrsti prikazani kar vsi sloji družbe. In prav dejstvo, da vsi

43 Tudi v slovarju Murfina in Raya je med definicijo basni moč zaslediti omenjeno

zastopanost te literarne vrste v otroški literaturi. V nadaljevanju je pojasnjeno, da basni izhajajo iz folklornega slovstva. Ker so si jih v davni preteklosti pripovedovali odrasli, so bile prvotno namenjene njim in posledično tudi literaturi za odrasle (Murfin in Ray 1997: 119).

109

nastopajoči književni liki simbolizirajo različne tipe ljudi, moramo imeti v

mislih, kadar prebiramo basni.

Iz zbirke Slovenske basni in živalske pravljice (2005), ki jo je uredil Alojzij

Bolhar, smo analizirali sto šestinpetdeset basni oziroma književnih likov.

Analizirane basni so dolge od tri do šestinštirideset vrstic. V najkrajši

analizirani basni (Polž in pes) ima glavno vlogo pes. Morala basni poučuje

o pomenu složnosti v življenju. Najdaljša analizirana basen, Zajec, volk in

lisica, nas želi seznaniti s tem, da smo za svojo dobroto lahko včasih v

življenju tudi kaznovani.

V povprečju so analizirane basni kratke, dolge le petnajst vrstic. Izjema je

basen Lisica in petelin, ki je zapisana v obliki poezije in obsega

osemindvajset vrstic, vse ostale so zapisane v prozi. Analizirane basni

vsebujejo tudi devet ilustracij Marjana Mančka. Zaradi natančnejših

zaključkov raziskave smo živali analizirali neodvisno od njihovega števila v

basnih (miši smo analizirali kot miš), spola (lisica ali lisjak − obema smo

določili ženski spol) in starosti (kokoš ali piščanec).

Zanimivo je, da se človek v basnih največkrat pojavi tam, kjer je glavni lik

medved (v petih primerih), sledita lisica ter zajec (štirje primeri), mačka in

osel (trije primeri), konj, petelin ter volk pa sledijo v dveh primerih. Sicer pa

se človek v vseh basnih pojavi kot stranski lik v štiriinštiridesetih primerih

od stošestinpetdesetih.

Prvi del raziskave je zajel basen glede na nastopajoče živali. Kriteriji so

bili:

- življenjsko okolje, v katerem živali preživijo največ časa (voda,

kopno, zrak, kombinacija vseh);

- skupina, v katero sodijo živali (divje živali, domače živali, eksotične

živali in kombinacije);

- razred, kamor živali uvršamo (dvoživke, pajkovci, ptiči, ribe, sesalci,

žuželke in kombinacije);

- red, v katerega živali sodijo (brezrepci, členonožci, dvokrilci,

glodavci, golobi, gosi, hrošči, ježi, kobilice, kombinacije, kopitarji,

110

kožokrilci, krti in rovke, kure, luskarji, mehkužci, močvirniki, netopirji,

papige, pevci, prvaki, ujede, zveri, žvižgači).

Nato smo basni podrobneje analizirali, saj smo želeli izvedeti, kako

pogosto lahko od katere živali povzamemo nauk. Kriteriji so bili enaki

zgoraj zapisanim, le da zaradi izbire ene živali ni bilo možnega odgovora

»kombinacija več živali«. Poleg tega smo dodali še po dve lastnosti

glavnega lika (iz seznama osemintridesetih lastnosti), s čimer smo lahko

podrobneje razčlenili karakterje živali.

V basnih največkrat (v kar stodevetih primerih) nastopajo kopenske živali,

in sicer: v oseminštiridesetih primerih se divje in domače ali eksotične

živali prepletajo, v petinštiridesetih primerih pa nastopajo divje živali.

Kadar analiziramo vse zajete basni, dobimo po razredu in po redu

naslednje rezultate:

Red Število basni

sesalec 87

kombinacija 49

zver 25

kopitar 10

glodavec 2

jež 1

kombinacija 39

kombinacija 39

ptič 20

pevec 10

kombinacija 5

golob 2

ujeda 1

ptica na splošno 1

kokoš 1

žuželka 7

kožokrilec 4

kombinacija 2

dvokrilec 1

dvoživke 1

brezrepci 1

pajkovci 1

členonožci 1

Tabela 1: Analizirane basni po razredu in po redu

Samo zveri se pojavijo v šestindvajsetih basnih, potrebno pa je upoštevati

še tiste, pri katerih se pojavi kombinacija različnih živalskih vrst. V vseh

111

stošestinpetdesetih basnih se pojavijo zveri devetinštirideset krat. Najbolj

pogosta je lisica (štirinajstkrat), nato volk (enajstkrat), sledijo pa še

medved in pes (sedemkrat), lev (šestkrat) in mačka (štirikrat).

Pri kopitarjih se najpogosteje pojavi osel, sledijo mu konj, vol, koza. Samo

enkrat se v vseh basnih pojavijo naslednji kopitarji: bik, krava, ovca ter

velblod, ki spada v družino kamel.

Najpogosteje zastopani ptici sta vrabec (osemkrat) in vrana (trikrat).

Golob, kos, lastovka, orel in piščanec se v predelanih basnih pojavijo po

dvakrat, ostale ptice, ki jih na tem mestu ne bomo omenili, pa po enkrat.

Od sedemnajstih basni, v katerih nastopajo domače živali, gre v veliki

večini za sesalce iz razreda kopitarjev (devetkrat), to so: osel, konj in vol.

Sledijo zveri (štirikrat in v vseh štirih primerih je vključen pes) in pa

kombinacija več živalskih vrst (štirikrat).

Zanimive so določene povezave živalskih vrst, ki niso običajne v

resničnem svetu, čeprav tudi v basnih ne gre zmeraj za prijateljstvo. V

devetih basnih se skupaj pojavljata lisica in kokoš (oziroma petelin), v kar

šestih basnih jež in lisica, v petih pa pes in zajec, ki je, zanimivo, vedno

predstavljen kot divja žival, čeprav bi ga lahko uvrščali tudi med domače.

Pogosta je tudi kombinacija živali mačka in miš (tri basni), lisica in petelin,

medved in lisica ter volk in lisica.

Analizirali smo tudi pogostost pojavljanja živali glede na nauk, ki ga basen

poda. Kot glavni književni lik smo izpostavili tisto žival, ki nam s svojim

ravnanjem ali razumnim govorom sporoča življenjsko modrost. V kar

stodvajsetih primerih so to kopenske živali in v stodvanajstih primerih jih

uvrščamo med divje živali. Pregled po živalskih razredih nam da naslednjo

sliko:

Razred Število naukov

sesalec 101

ptič 36

žuželka 10

dvoživka 3

mehkužec 3

pajkovec 2

112

riba 1

Tabela 2: Število naukov po razredu

Za lažjo predstavo o tem, katere živali se najpogosteje pojavljajo s svojimi

nauki, smo pripravili spodnjo preglednico, vendar smo jo zaradi

preobširnosti skrajšali na pet razredov, ki se pojavijo najpogosteje,

vključno z redom. Raziskovanje nas je pripeljalo do pričakovanih

rezultatov – najpogosteje smo lahko nauk povzeli po zvereh, kamor sodijo

slovenske avtohtone domače in divje živali (z izjemo leva v štirih basnih),

sledijo jim v Sloveniji od nekdaj številčno zastopani kopitarji, vedno prisotni

pevci, pogosti žvižgači in na koncu še kure.

Glavni lik Število naukov po živalih

zver 49

lisica 15

volk 11

medved 10

lev 4

mačka 4

pes 4

pes, mačka 1

kopitar 19

osel 7

konj 3

koza 3

oven 1

ovca 1

košuta 1

vol 1

kozel 1

merjasec 1

pevec 15

vrabec 7

kos 2

vrana 1

palček/stržek 1

sraka 1

krokar 1

kavka 1

lišček 1

žvižgač 13

zajec 13

kura 11

kokoš 9

puran 1

prepelica 1

Tabela 3: Število naukov v analiziranih basnih glede na razred in red

113

Iz analiziranih basni lahko razberemo, da je neavtohtonih živalskih vrst

zelo malo. Pravzaprav gre za tri: leva, opico in velbloda.

Kot smo že omenili, smo živali analizirali tudi glede na karakterne lastnosti,

ki jih imajo v predelanih basnih. Kot je bilo za pričakovati, je lisica

najpogosteje zastopan književni lik v slovenski basni. Največkrat se pojavi

v vlogi preračunljivke, prevarantke, zvite in zelo pametne osebe, ki s

pretkanostjo doseže cilj. Velja za žival, ki se ne da zlepa in se znajde v

vsaki težavi. Za dosego svojih ciljev se zna večkrat žrtvi tudi dobrikati.

Omeniti moramo še, da se je izkazala kot domišljava/ošabna in predvsem

samozavestna. Pa vendar je v zbirki zajetih šest basni, kjer se izkaže prav

nasprotno. Občasno je prikazana kot naiven književni lik, ki ga ukanijo

druge živali (Lisica in polž, Zaupaj, a glej komu! I, Zaupaj, a glej komu! II,

Lisica in petelin I, Lisica in petelin II, Jež in lisica I). Iz tega sledi, da je

možno lisici pripisati tudi lastnosti, kot so brezskrbnost, neumnost,

neprevidnost/zaletavost.

Lisica in kozel

Lisica je padla v vodnjak. Mimo pride kozel in jo vpraša, kakšna je voda.

Lisica ga povabi, da jo poskusi. Kozel se spusti k njej, tedaj pa lisica

izkoristi kozla, mu skoči na hrbet, potem na rogove in se odrine iz

vodnjaka. (Bolhar 2005: 43−44)

Slovenski naravoslovec Fran Erjavec je v knjigi Domače in tuje živali v

podobah o njej zapisal:

Lisica je med našimi gozdnimi zvermi najbolj znana in tudi najbolj razvpita. O nobeni drugi živali ne vedo ljudje toliko povedati, nobena se ne slavi v tolikih pravljicah, nobeni ni na čast zloženih toliko basni kakor prav lisici. Njena pretkanost in zvitost sta prišli v pregovor. Vsako delo, vsako stopinjo poprej premišlja in preudari na vse strani, slepi strasti se ne vda zlepa, v največjih skušnjavah se zna zatajevati, nikoli ne izgubi zavednosti, nikdar ni v zadregi, v najhujši stiski si zna pomagati, zvita buča je polna muh in zvijač. (Erjavec 1995: 182−183)

Erjavec jo primerja z roparsko rokodelko, vlačugo in celo s ciganko:

»Prevejana ciganka se zna izmikati vsem nevarnostim in vodi za nos

najspretnejšega lovca.« (Erjavec 1995: 183) Simbolika lisice se v realnem

114

življenju po mnenju Čubelića (1970: LXXVII) zrcali v ljudeh, ki so do

svojega uspeha prišli s pretkanostjo.

Volka se drži zelo slab sloves, zato je prispodoba tega književnega lika

predvsem negativnega, na kar je opozoril tudi Bolhar (2005: 9). Opomni

nas, da je znan po svoji požrešnosti oziroma nenasitnosti, nasilnosti ter

krvoločnosti. Vse te lastnosti simbolizira volk tudi v klasični mitologiji

(Germ 2006: 217). Izsledki naše raziskave so pokazali, da ga lahko

opišemo tudi kot domišljavega, postopaškega, hkrati pa preračunljivega in

prevarantskega, na primer v basni Volčja prisega. Erjavec (1995: 188) ga

primerja z njegovim najbližjim sorodnikom – z domačim psom. Dodaja, da

nimata niti ene skupne lastnosti, ki bi bila dobra. Prav tako ga primerja z

lisico. Kljub sorodnosti ni podedoval njene spretnosti, še več, v kombinaciji

s konjem se dvakrat izkaže za kar preveč brezskrbnega in neprevidnega.

Volk in pes

Volk reče psu, naj pripelje iz bližnjega pašnika žrebe nekoliko bližje gozdu,

vendar njega ne sme omeniti. Pes to res stori in volk, kakor hitro lahko,

napade žrebe. Ko pes zahteva svoj delež mu volk pokaže zobe. (Bolhar

2005: 58)

Prav tako so se slovenske basni s književnim likom volka vsebinsko

obrusile. Ostali so le pregovori (npr.: Mi o volku, volk iz gozda.). Erjavec

(1995: 188) je zapisal, da so starši razposajene in razvajene otroke strašili

s prihodom volka. Včasih so se ga ljudje celo bali imenovati, saj so verjeli,

da se bo takrat res prikazal.

V kolikor želimo projicirati lastnosti volka na človeško populacijo, Čubelić

(1970: LXXVII) razmišlja, bi lahko lik volka simbolizirali s tlačani, ki s svojim

garaškim delom dosežejo minimalen življenjski standard. Po avtorjevem

mnenju pa lahko volka primerjamo tudi s tistimi, ki se za dobrine, s katerimi

razpolagajo, lahko zahvalijo svojemu preračunljivemu karakterju, kot je na

primer vidno v basni Volk in pes.

115

Eden izmed pogostejših književnih likov v analiziranih slovenskih basnih je

medved. Ta zver je kljub svoji velikosti večkrat prikazana kot naivna.

Medveda zaradi njegove poštenosti zvita lisica ukani v basni Medved in

lisica I in Medved in lisica II. Lahko pa bi ga opisali tudi kot potrpežljivega

in neprevidnega, pa tudi kot grobjana in vročekrvneža v basnih, kjer

nastopajo čebele.

Medved in lisica

Medved je predlagal lisici, da združita njegovo moč in njeno pamet. Lisica

je bila takoj zato. Skupaj sta se odpravila na kmetijo, kjer je medved moral

stražiti, medtem ko je ona šla na lov za kokošmi. Med delom se je najedla

najboljšega mesa, medvedu pa metala le kosti. Zaradi tega je medved

pričel godrnjati, kar pa so slišali ljudje v hiši. Pripravili so orožje in napadli

medveda, da je komaj odnesel celo kožo. (Bolhar 2005: 45−46)

Medved se zanaša na svojo moč. Kot je zapisal Germ, velja medved že od

nekdaj za simbol moči in divje sile, vendar je kot književni lik predstavljen

kot dobrodušen kosmatinec (Germ 2006: 126). Je zaletav, stvari nikoli ne

premisli dovolj dobro, zato kasneje spozna, da je bil opeharjen, kar se je

velikokrat izkazalo takrat, ko je bila zraven še lisica. Je književni lik, ki se

loti vsega, a zvijača in hinavščina sta mu tuja. Sčasoma se je vsebina

basni, kjer nastopa medved kot književni lik, izgubila in ostal je le njen

nauk. To lahko podkrepimo s frazemom »močan kot medved«, ki v

primeru človeka pomeni krepko telo in močne roke.

Predstavitev lika mačke v analiziranih basnih niha med pozitivnimi in

negativnimi tendencami. Prav tako niha njena simbolika med narodi − na

Japonskem prestavlja agresivno, krvoločno žival, na Kitajskem in v Egiptu

je priljubljena oziroma čaščena, budisti jo povezujejo z grehom, muslimani

s srečo (Chevalier in Gheerbrant 1993: 334). V basni Pes, mačka in volk

je lik mačke pozitiven − gre za pametno in iznajdljivo žival, prav tako je

pozitiven lik v basni Volk v stiski, v ostalih basnih pa je opisana kot

egoistična, preračunljiva, krvoločna, hinavska in neumna. Mačka ni najbolj

116

priljubljena človekova domača žival. Nekateri ji očitajo, da je dvolična in

hinavska.

Po starem verovanju je mačka poznana kot peklenska žival, ki bi naj

predstavljala hudiča. »Od nekdaj so povezane z ženskami, ki so tako ali

drugače na slabem glasu, zato niti ni treba posebej omenjati, da je mačka

stalna spremljevalka čarovnic.« (Germ 2006: 123)

Maček v črnilu

Bel maček, ki je preganjal miši, pade v lonec črnila, ki ga uporablja čevljar.

Miši domnevajo, da mu je žal za njegova pretekla dejanja in brezskrbno

hodijo naokoli. Vendar maček samo čaka na pravi trenutek in povzroči

morijo. (Bolhar 2005: 27−28)

»Med vsemi živalmi je pes človekov najzvestejši prijatelj, svojemu

gospodarju popolnoma vdan do smrti.« (Erjavec 1995: 15) Od petih

analiziranih basni z likom psa, se le-ta skupaj s človekom pojavi le enkrat

(Zakaj ima pes dolg jezik?). V njej ne dobimo potrditve za zgornji stavek o

pasji zvestobi, saj je človek prikazan kot grobjan, od katerega želi pes

pobegniti. Njegovo predanost in zvestobo poznamo že iz folklornega

izročila. Predvsem v dvajsetem stoletju je bil njegov motiv zvestobe tako

močan, da je izničil negativne pomene, predvsem o zlaganemu

prijateljstvu (Germ 2006: 176). V basnih je pes največkrat prikazan kot

delaven, priden in neutruden, le v basni Leni pes ga lahko ocenimo kot

lenuha in brezdelneža, ki ves čas le premišljuje o boljšem življenju.

Zanimiva je tudi basen Pes v jaslih, kjer je prikazan kot požrešen in

nevoščljiv, saj preprečuje konjem, da bi jedli svojo hrano, ki je sam tako ali

tako ne jé. Znana fraza »kot pes in mačka« se potrdi v istoimenski basni,

prav tako pa je vsebina le-te poznana že iz vsakdanjega življenja ljudi, ki

živijo »kot psi in mačke«.

Polž in pes

Polž je prilezel na pasjo uto in oznanil, da je zdaj gospodar. Pes mu je

odgovoril, da v svoji hiši, na njegovi strehi. (Bolhar 2005: 21)

117

Ne tako redko se kot književni lik v analiziranih basnih pojavi osel. Ima

podobo prijaznega in previdnega lika, čeprav ga v pogovornem jeziku

poznamo kot simbol nevednosti. Ne gre zanikati, da omenjeno žival v

pogovornem jeziku najpogosteje uporabljamo v zmerljivki »osel neumni«.

Seveda se lahko tudi ta pregovor potrdi − na primer v basnih Lev in oslova

senca, Osel, Osel ostane osel.

Osel ostane osel

Osel se je oblekel v levjo kožo in se odpravil na trg. Po poti so se mu vsi

spoštljivo priklanjali. Ko je prispel na trg, je namesto rjovenja le močno

zarigal. Tedaj so se vsi pričeli posmehovati za njim češ: Osel ostane osel.

(Bolhar 2005: 76)

Že stari Grki so hvalili oslovo »/…/ delavnost, vztrajnost, vzdržljivost,

nezahtevnost in skromnost.« (Germ 2006: 153) Zapisali so celo, da je osel

ena izmed nepogrešljivih domačih živali (prav tam). V basnih, ki smo jih

predelali, se to sicer ne potrjuje, saj osel ni imel dobre izkušnje z ljudmi in

je od njih pobegnil (Osel in lisica, Osel in pijanec).

Lik vrabca v basnih je pozitiven. Lahko ga opišemo kot domoljuba,

zvestega svoji domovini. To je najbolje prikazano v basni Vrabec in

lastovka. Prav tako ne bo odveč, če poudarimo, da se izkaže kot pameten

(basni Vrabec in burja, Ptičji zbor), pa tudi preračunljiv in klepetav (basen

Zakaj se maček po jedi umiva?), na trenutke celo preveč brezskrben

(basen Lisjak in vrabec). V basni Vrabci in vrana pa se vrabec izkaže za

požrešnega in lakomnega, skratka pravo nasprotje zgoraj zapisanemu.

Vrabec in lastovka

Med pogovorom se lastovka posmehuje iz vrabčka, češ, da pozimi ne bo

imel toplega stanovanja, niti hrane, pa vendar ji vrabček odvrne, da bo z

domovino ostal tudi v njenih težkih časih. (Bolhar 2005: 11)

Podobne lastnosti bi lahko pripisali tudi golobom, čeprav so slednji

prikazani tudi kot bojazljive živali, kar se občasno na koncu izkaže kot

dobra lastnost (basen Trije golobi). »Golob nam je podoba nežnosti,

118

čistosti, nedolžnosti in ljubezni /…/ Golob je čista, živahna, občutljiva in

previdna ptica.« (Erjavec 1995: 301) Že iz zgodovine ikonografije lahko

razberemo, da predstavlja golob dušo človeka, nekaj, kar je

nepokvarljivega, celo »/…/ simbol miru, harmonije, upanja, zopet najdene

sreče.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 154)

Trije golobi

V gnezdu so živeli trije golobi. Želeli so si popestritve. Sčasoma je gnezdo

zapustil prvi golob, vendar ga je ujela ujeda. Čez čas je iz gnezda poletel

drugi golob, ki se je ujel v past. Tretji golob pa je ostal doma. Zaman je

čakal brata in pol žalostno, pol veselo grulil pesem. Kljub žalovanju za

bratoma je bil vesel za varni rodni dom. (Bolhar 2005: 12)

Zajec je v analiziranih basnih prikazan največkrat kot bojazljiv,

strahopeten, a previden (basni Lisjak in zajec, Zakaj ima zajček top nos?).

Nekateri narodi so celo prepričani, da zajec nikoli ne spi. Iz tega izhaja

enačenje zajca z budnostjo, opreznostjo in previdnostjo (Germ 2006: 221).

Vse zgoraj zapisano je čisto nasprotje analizirani basni Jelen in zajec, kjer

se slednji izkaže kot postopač in takšen brezskrbnež, da ga ta lastnost

stane življenja. Prav gotovo nismo pričakovali, da se bo zajec izkazal za

kradljivca, pa vendar je kar dvakrat odtujil lastnino psu (Zakaj teče pes za

zajcem? Zakaj pes zajčar zajčke preganja?). Kot takšen, lahkomiseln in

pogumen, je bil zajec razumljen tudi v starem svetu (Germ 2006: 222).

Prav gotovo pa je dolgouhec v večini basni prikazan kot lik, ki deli okolici

življenjske modrosti.

Lisjak in zajec

Star lisjak se odloči, da bo jedel tudi travo, samo da preživi. Tedaj mimo

priskaklja zajec in lisjak ga prosi za travo, da se nasiti. Zajec, previden kot

je, mu odvrne, da bo v tem primeru pohrustal travo in njega. (Bolhar 2005:

53)

Kokoši in petelini so v skoraj vseh basnih v kontaktu z drugimi živalmi

doživeli različne zaplete, zaradi katerih so se izkazali tudi kot brezskrbni,

119

na trenutke celo naivni, pa kljub vsemu so se iz nevarnosti rešili tako, da

so na koncu izpadli kot pametni in iznajdljivi. V basnih ima petelin večkrat

opravka z lisico. Velikokrat nasede lisičini pretkanosti (npr. v Lisica in

petelin I, Lisica in petelin IV), pa vendar najdemo basni, pri kateri petelin s

svojo modrostjo prelisiči tudi lisico (Lisica in petelin II, Zaupaj, a glej komu!

I). V basni Lisica in petelin I gre celo za igro zvitosti – najprej je prelisičen

petelin, nato se petelin zbere in se vlogi zamenjata.

»Petelin je bil v srednjem veku simbol razumnosti, radodarnosti in

skrbnosti, saj je budno čuval kokoši /…/« (Germ 2006: 181) Njegovo vlogo

varuha kokoši lahko razberemo tudi iz analiziranih basnih, in sicer: Lisica

in petelin II in Zaupaj, a glej komu! I.

Lisica in petelin

Po večih krajah kokoši se lisica ponovno vrne v kurnik. Izbere si petelina in

z njim zbeži čez njivo, kjer so bile kmetice. Slednje zaženejo krik, petelin

pa lisici reče, da se naj ne meni za njih. V kolikor ga ne bi odnesla ona, bi

ga pojedle gospodinje. Lisica se strinja in to na glas pove kmeticam. V

trenutku nepazljivosti pobegne petelin na drevo, osramočena lisica pa se

zapodi v brlog. (Bolhar 2005: 39)

Tudi miši so predstavljene kot boječe in pametne (basen Mačka in miši) ter

domoljubne živali, kot na primer v basni Gosposka in poljska miš, kar pa je

v popolnem nasprotju z basnijo Lakomna miš, kjer se miš izkaže za

neprevidno, že skoraj zaletavo in pretirano brezskrbno. V slednji nam

drobna žival prikazuje svojo požrešnost in škodljivost, kar poznamo tudi iz

realnega življenja. »Zato so jo ljudje že v starih časih imeli za božjo šibo.«

(Erjavec 1995: 140) »Zaradi stalnega glodanja in najedanja vsega, kar jim

pride na pot, so miši postale simbol časa, ki razjeda minljive stvari našega

sveta.« (Germ 2006: 135). Slednja lastnost je lepo prikazana v basni Lev

in miška.

120

Lev in miška

Lev se je ujel v mrežo in se ni uspel rešiti. To je videla drobna miška, ki ni

nehala gristi mreže, dokler ni lev zakorakal na svobodo. (Bolhar 2005: 75)

»Zanimivo je, da naravoslovna spoznanja44 niso vplivala na tradicionalno

simboliko ježa: ta je bil in ostal podoba premišljene skrbnosti, pridnosti in

preudarnosti.« (Germ 2006: 70) Tako opisan je v basni Jež in lisica IV, kjer

je v odnosu z lisico zelo previden in nezaupljiv, pa tudi v basni Zajec in jež,

kjer ne naseda provokacijam zajca, ki bi naj imel lepši kožuh, saj sam

ugotovi, da ta ni tako praktičen kot ježeve bodice. Še v eni basni, Jež in

lisica III, je predstavljen kot pozitiven lik, in sicer je domoljuben in skromen.

Čeprav je jež od nekdaj podoba preudarnosti, razumnosti in bistrosti, je v

večini analiziranih basnih okarakteriziran nasprotno. Je književni lik z

negativnimi lastnostmi, npr.: domišljav postopač, egoističen in sebičen,

izkoriščevalski ter preračunljiv, pa tudi krvoločen, kot na primer v basni Jež

in škrjanec.

Zajec in jež

Vedno prestrašen zajec se je nekega dne dregnil ob ježa. Rekel mu je, da

je sam veliko lepši in da ne bi nosil njegove obleke. Jež mu ni ostal dolžan

in ga je podučil, da je njegova obleka morda res grša od zajčje, vendar je

veliko bolj koristna. V tistem trenutku ju je zmotila lisica, tako da je moral

zajec teči, kar so ga nesle tačke, jež pa se je samo zvil v klobčič in

počakal, da nevarnost mine. Seveda jé tudi lisica, kar ji bolj diši, zato se je

hitro zapodila za zajcem. (Bolhar 2005: 85)

Čebele in čmrlji se po značajski predstavitvi v analiziranih basnih

razlikujejo. V basni Čebelica in čmrlj I je čebela predstavljena kot

delavna/pridna, med tem ko je čmrlj prikazan kot len in izkoriščevalski ter

preračunljiv. Podobne vloge imata lika tudi v basni Čebelica in čmrlj II.

44

»Srednjeveška ikonografija je naredila iz ježa simbol skoposti in požrešnosti: verjetno

zato, ker se baje povalja po sadju in ga na bodicah odnese v drevesno duplino; tam

kopiči to bogastvo in hrani mladiče z njim.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 201)

121

Zanimiva je basen Čebele, kjer je čebela predstavljena podobno kot v prej

omenjenih basnih čmrlj in tako v nekaterih delih prevzema zanjo netipične

lastnosti. Ponovno se čebela v svoji znanih lastnostih pokaže v basni

Čebela in golob. Svojo drugo stran, obrambno, pa te živali pokažejo v

basni Medved in čebele I ter Medved in čebele II, kjer složno in močno

popikajo medveda, ki jim je uničil njihovo domovanje.

Chevalier in Gheerbrant sta čebelo v Slovarju simbolov (1993: 81) s svojo

pridnostjo, organiziranostjo in delavnostjo enačila s podobo mravlje, kjer je

čebela »/…/ torej simbol množic, podrejenih negibni usodi /…/« (prav tam)

Čebele

Nekoč so se čebele veliko potepale iz cveta na cvet in jih poljubljale.

Takrat je bilo življenje ljudi in čebel tako sladko, da niso vedeli, kaj bi z

medom. Ko se je zemlja soočila s sovraštvom, hudobnostjo ipd., so čebele

sklicale zborovanje. Nekako je bilo treba življenje posladiti. Kljub nepošteni

tatvini so se odločile, da bodo nabirale med. Tiste, ki so se tega držale, so

delavke, druge, ki so se še naprej potepale in lenarile, pa troti. (Bolhar

2005: 14−15)

Simbolna vrednost polža je pozitivna v vseh pogledih. Je delaven, marljiv,

skromen in pameten, kar je v nasprotju s simboliko polža v realnem

življenju, kjer ga enačimo s pozitivno počasnostjo (slovenski pregovori:

počasi se daleč pride, naglica koristi samo zajcem ipd.). Kljub vsemu je

njegova počasnost zaznamovana z zanesljivostjo oziroma s previdnostjo.

V basni Lisica in polž je sicer prikazan tudi kot zvit, ampak ne s

škodoželjnim motivom. Zanimiv pa je polžev pogum in njegova

neskromnost v basni Polž in pes, kjer si želi prilastiti pasjo uto za svoj novi

dom.

Polževa simbolika je pri različnih narodih omenjena v povezavi s

plodnostjo, povezano s človekom ali z zemljo, ter s stalnostjo v gibanju.

Egipčani so celo v hieroglifih polža upodobili v spiralo in tako prikazali

razvoj življenja (Chevalier in Gheerbrant 1993: 468).

122

Pajek in polž

Pajek se postavlja pred polžem, da živi v sobanah, lepih poslopjih itd.,

vendar mu polž odgovori, da njegova hišica res ni velika, je pa zato

njegova. (Bolhar 2005: 20)

Lastnosti, ki jih lahko na podlagi analiziranih basni pripišemo muhi, so

ošabnost, klepetavost (basni Kresnica in muha, Muha in vol), požrešnost

(basen Muha). Zanimivo je, da ima v basni, kjer se muhe prikažejo kot

požrešne, veliko vlogo človek, saj kar štiri od njih umrejo zaradi njega (eno

pomendrajo, druga se utopi v vinu, tretji človek potrga peruti, četrta prileti

moškemu v usta).

Muha in vol

Muha cel dan sedi na glavi vola, ki pridno orje njivo. Zvečer, ko se utrujen

vol vrne v hlev, se prične muha postavljati pred prijateljicami, češ, kako

veliko dela so danes opravili. (Bolhar 2005: 19)

Simbolika leva kot kralja živali je zelo stara in ga spremlja že iz

staroegipčanskih zapisov.45 Kot kralj živali, simbol moči, poguma,

plemenitosti in vladarstva, je prav gotovo opisan tudi v analiziranih basnih.

Le enkrat se pojavi kot preračunljiv in požrešen (Levja pravičnost), sicer

pa kot domišljav in vzvišen (Zakaj se psi vohajo?), pameten in kot žival z

vestjo (Lev in opica) ter kot družinski in skrben (Lev in levinja).

Lev in opica

Opica v leva meče želod. Ko to stori drugič, lev tako zarjove, da se zemlja

strese in opica pade z veje. Čeprav jo je strah, da jo bo lev raztrgal, se to

ne zgodi. Pove ji, da ni vredna, da bi jo raztrgal. (Bolhar 2005: 70)

V basnih, kjer povzemamo nauk po mravljah, so le-te prikazane kot

pametne, zelo pridne in marljive, za kar so tudi vedno nagrajene.

45

Poimenovanje izhaja predvsem iz njegovega videza, rjovenja in moči (Germ 2006: 113).

123

Mravlja je simbol organiziranega delavnega družbenega življenja. Pri

nekaterih ljudstvih je celo povezana z njihovimi obredi plodnosti (Chevalier

in Gheerbrant 1993: 374).

Muren in mravlje

Mravlje so že poleti mislile na zimo in si priskrbele ozimnico. Muren pa ni

mislil vnaprej. Nekega zimskega dne pride prositi za hrano, vendar je ne

dobi. »Če si poleti godel in pel, pa pozimi pleši!« mu odgovorijo in zapro

vrata. (Bolhar 2005: 16)

»Opica je dobro znana po spretnosti, daru za oponašanje in pavlihovskem

značaju.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 410) Opica se v razčlenjenih

basnih prikaže kot iznajdljiva in preračunljiva, tako da ima na koncu vedno

osebne koristi (Opica in sir, Veverica in opica), jo pa v kar treh basnih

živali izberejo za sodnika. V eni izmed teh sta kaznovani obe vključeni

živali, ker je vsaka nekaj kriva (Volk, lisica in opica). V drugačni luči se ta

žival pokaže v basni Prevzetna opica, kjer na koncu svojo skrb za lepoto

plača z življenjem.

Veverica in opica

Veverici se kregata za oreh, ki je padel na tla. Mimo pride opica in se

ponudi, da razsodi po pravici. Med poslušanjem veveric oreh razbije in

poje jedrce. Vsaki opici prizna pravico: ena ga je prva videla, druga pa

pobrala. Vendar takrat je že prepozno, saj je od oreha ostala le še luščina.

(Bolhar 2005: 69−70)

Ker je nauk pri basnih težje analizirati, smo se odločili, da ga analiziramo

po ključnih besedah iz seznama 29 pojmov. Iz spodnje tabele je razvidna

pogostost ponavljanja teh naukov, vendar smo jo zaradi boljše

preglednosti omejili na deset najpogostejših. Največkrat smo se srečali z

naukom, ki nas je želel podučiti o smislu kazni za nekatera dejanja, pa tudi

o zvitosti in pretkanosti, bolj pozitivne nauke pa smo lahko razbrali iz treh

basni, in sicer se nanašajo na slogo, srečo/zadovoljstvo,

124

znanje/sposobnost. Pogosto zastopan nauk je tudi modrost, ki nam jo

glavni lik želi podati v kar štirinajstih basnih.

KLJUČNA BESEDA POGOSTOST

kazen 25

zvitost/pretkanost 22

modrost 14

domišljavost 12

naivnost/neprevidnost 11

domovina/dom 8

dednost/vzgoja 7

požrešnost 7

nagrada 6

želja/sanje/ambicije 6

Tabela 4: Ključni nauki v analiziranih basnih

Če simbolne vrednosti pogledamo po vrsti živali, so rezultati zanimivi.

Največkrat lahko nauk prejmemo od lisice v smislu zvitosti (sedem basni),

isti nauk pa nam podaja tudi jež v štirih basnih in opica v treh basnih. Pred

kaznijo nas želi obvarovati zajec v kar sedmih primerih, konj in lisica v

treh. Medved nas želi podučiti o naivnosti v štirih primerih, v prav toliko

basnih pa smo opomnjeni glede požrešnosti volka. Zaradi večje

preglednosti so strnjeni v spodnji preglednici:

Glavni lik Ključna beseda Pogostost ponovitve

lisica zvitost/pretkanost 7

zajec kazen 6

jež zvitost/pretkanost 4

medved naivnost/neprevidnost 4

volk požrešnost 4

kokoš modrost 3

konj kazen 3

lisica kazen 3

opica zvitost/pretkanost 3

osel želja/sanje/ambicije 3

zajec dednost/vzgoja 3

kokoš poslušnost 2

mačka modrost 2

medved domišljavost 2

medved kazen 2

mravlja nagrada 2

muha domišljavost 2

osel domišljavost 2

ptica modrost 2

veverica dednost/vzgoja 2

volk kazen 2

volk navada 2

vrabec zvitost/pretkanost 2

Tabela 5: Ključni nauki v analiziranih basnih glede na vrsto živali

125

7 ZAKLJUČEK

S pojmom basen označujemo kratko literarno vrsto, ki na zbadljiv in

občasno oster način opisuje odnose v družbi. Zapisana je v vezani

(poezija) ali v nevezani besedi (kratka proza). Pižent Kompara je v

Spremni besedi k zbirki basni Otona Marca Devetnajst (2010: 3) zapisala,

da so se basni iz poezije v prozo najverjetneje spremenile zaradi lažjega

razumevanja besedila za širšo množico bralcev.

V svoji raziskavi je Šivic - Dularjeva (1976/77: 251−252) ugotovila, da je

izraz za poimenovanje najkrajše literarne vrste moč zaznati že od druge

polovice devetnajstega stoletja. Ob raziskovanju termina basen smo prišli

do zaključka, da je ta v večini jezikov precej podoben. Literarni teoretiki

zagovarjajo njen etimološki izvor iz besede govoriti, pripovedovati,

kramljati … Prav identičen etimološki izvor je tisti, ki daje basni sorodnost

z drugimi literarnimi vrstami, kot so drama, komedija, bajka, satira in

živalska pravljica. Te se razlikujejo po vsebini, zgradbi in uporabljenih

(upodobljenih) književnih likih, ki pri živalski pravljici nimajo stalnih

značilnosti. Pri slednjih se občasno pojavi tudi nauk, ki ga književni lik

razume dobesedno. Prav to je glavna ločnica med živalsko pravljico in

basnijo.

Basen najhitreje prepoznamo po elementu poučnosti. Uporaben nauk

oziroma morala je v eksplicitni obliki lahko podana na začetku ali na koncu

zgodbe. Obstajajo pa tudi basni, kjer moralo spoznamo skozi obnašanje,

razmišljanje ter skozi dialog književnih likov, ki predstavljajo človeške

stereotipe. Najpogostejši književni liki so živali, lahko pa se pojavijo tudi

rastline, letni časi, vremenski pojavi. Ob njih redko nastopi kot stranski lik

tudi človek, ki pa v preučevanih basnih, obravnavanih v sklopu

magistrskega dela, ni bil nikoli vpleten v dialog z živalmi. Za to literarno

vrsto je tudi značilno, da so književni liki tipizirani. Basnopisci se med njimi

poslužujejo dialoga. S tem dosežejo kratkost in jedrnatost zgodbe ter se

izognejo dolgemu opisovanju dogodka. Tako poučno zgodbo brez balasta

in okrasnih pridevnikov lahko basnopisec veliko bolj približa bralcu. Zaradi

126

vsebovane življenjske filozofije bi lahko rekli, da imajo basni pridih

pesimističnega.

Najkrajša literarna vrsta se je skozi dolga obdobja prenašala preko

ustnega izročila. Tako je nastala folklorna basen, kot jo imenuje

slovstvena terminologija. Kmalu je dobila prve zbiratelje in s tem

zapisovalce basni neznanega izvora. Strinjamo se z literarnimi teoretiki, ki

so mnenja, da je iskanje domovine basni brez pomena, saj izvira basen iz

folklornega slovstva in ne iz posamezne dežele. Prav gotovo pa so za

razvoj te zvrsti pomembni basnopisci, ki so pripomogli k razmahu in

popularnosti umetne basni. Med svetovnimi zbiratelji in basnopisci smo

izpostavili Ezopa. Kljub temu da ni bil prvi, ki je pripovedoval basni, ga

literarni teoretiki označujejo kot očeta basni. Tradicijo njegove basni je

ohranil Gaj Julij Fedrus, ki je basen označil kot samostojno literarno vrsto.

V času njegovega literarnega ustvarjanja jih je urejal v posamezne knjige.

Prav tako smo del raziskovanja namenili francoskemu basnopiscu Jeanu

de La Fontainu, saj so mnogi njegovi verzi danes med ljudmi znani kot

izreki in pregovori. Kot je zapisano v literarni teoriji, je basen prav po

njegovi zaslugi postala priljubljena literarna vrsta po vsej Evropi. Eden

izmed največjih basnopiscev vseh časov in narodov je prav gotovo tudi

Ivan Andrejevič Krilov. Tudi marsikatera njegova ljudska modrost,

zapisana v basnih, se je vse do današnjih dni ohranila v obliki pregovora.

Doseči ali celo preseči delo La Fontaina in Krilova ni uspelo nikomur

izmed številnih kasnejših basnopiscev.

Pri proučevanju basni slovenskih avtorjev smo nekatere basni prebirali s

stališča literarizirane slovstvene folklore, kot je zapisala Marija Stanonik

(2006: 411), saj so basnopisci v svoji ustvarjalnosti folklorne motive le

preoblikovali. Med slovenskimi zbiratelji basni in avtorskimi basnopisci

smo izpostavili Janeza Svetokriškega, Antona Feliksa – Janeza Damasca

Deva, Leopolda Volkmerja, Valentina Vodnika, Urbana Jarnika, Janeza

Nepomuka Primica, Antona Martina Slomška, Janeza Trdino, Frana

Levstika, Matijo Valjavca, Josipa Stritarja, Dragotina Ketteja, Vladimirja

Pavšiča − Mateja Bora, Borisa Fakina − Igorja Torkarja, Rada Bordona,

127

Miroslava Košuto, Slavka Pregla, Aca Mermoljo, Otona Marca, Anjo

Štefan ter Natašo Konc Lorenzutti. Kot smo pričakovali, so bili pri avtorskih

basnih najpogosteje uporabljeni književni liki živali, ki prikazujejo značaj

ljudi, njihov način življenja ter tako dobre kakor tudi njihove slabe lastnosti.

S pomočjo obnašanja in razmišljanja slednjih spoznamo življenjske

modrosti, namenjene ljudem, da jih podučijo o njihovem načinu življenja,

napakah itd. Eksplicitno ali implicitno nam podajo sporočilo, ki ga je moč

prenesti v vsakdanje življenje današnjega časa, kljub temu da so nekatere

od njih zapisane v osemnajstem stoletju. Prav v modrostih, ki so

neodvisne od časa nastanka in prostora, je čar te literarne vrste. Ne

prenaša se le iz roda v rod, temveč tudi iz tisočletja v tisočletje.

Toge sheme značilnosti basni je zaznati tako pri avtorski kakor tudi pri

folklorni basni. V analiziranih basnih se najpogosteje pojavljajo živali iz

reda zveri. Največkrat uporabljen književni lik je preračunljiva, zvita in

pametna lisica, kar je bilo tudi pričakovano. Presenetilo nas je, da se v

slovenskih folklornih basnih ob avtohtonih domačih živalih in tistih, ki živijo

v gozdu, na travniku ali večino časa preživijo v zraku, pojavljajo tudi

nelokalne oziroma neavtohtone vrste živali, čeprav je njihova zastopanost

zelo majhna (opica, lev, velblod).

V basni največkrat nastopata dva književna lika. V večini primerov sta to

dve različni živali, ki sta antropomorfizirani in takrat spregovorita. Zagotovo

pa je med njima kontrast. Ta je basnopiscu v pomoč za boljšo

karakterizacijo književnih likov, za kar slednji velikokrat uporablja črno-belo

tehniko. Pri prebiranju basni smo naleteli tako na dobre kakor tudi na

slabe lastnosti književnih likov ter na njihove odnose in reakcije. Na eni

strani so zlobni, nespretni, leni in neumni liki, na drugi strani pa dobri,

pametni, pošteni in marljivi. Vse lastnosti se navezujejo na človeka, zato

so večinoma predstavljene na šaljiv, posmehljiv in celo grotesken način.

Bralec na osnovi svojih socialnih izkušenj presodi polarizacijo književnih

likov in jim sam določi mesto. Prav tako je smiselna uporaba književnih

likov tista, ki bralcu omogoča prenos moralnega nauka na vsakdanje

življenje s pomočjo asociacije.

128

Izsledki raziskave, ki smo jo naredili so pokazali, da nauke v basnih

najpogosteje podajajo zveri, med njimi močno prednjačijo lisica, volk in

medved, sledijo jim kopitarji, najpogosteje avtohtone slovenske domače

živali: osel, konj in koza ter pevci − daleč najpogosteje vrabec.

Pri analizi karakterjev književnih likov, ki so nam kazali življenjsko resnico

v obliki naukov, se je izkazalo, da je največ vredna modrost, ki jo

premoremo, velikokrat so se izkazale tudi pretkanost in preračunljivost

(največkrat pri lisici in, zanimivo, tudi pri ježu), domišljavost, zaletavosti idr.

Med prebiranjem basni smo ugotovili, da so nauki basni posredno

povezani z družbeno kritiko in aktualnim družbenim dogajanjem ter so

ostanki časa, v katerem so nastali, kljub vsemu pa še vedno poudarjajo

pomen lastnega razmišljanja, modrosti, pravičnosti in delavnosti.

Glede na to, da se je basen prenašala iz roda v rod, je razumljivo, da se je

skozi tisočletja vsebinsko močno obrusila. Lahko bi rekli, da so ljudske

primerjave ali celo sporočila v obliki kratkih stavkov oziroma pregovorov

povzetki basni. Z njihovo pomočjo lahko spoznamo bogata življenjska

sporočila in stare resnice, kar je tudi cilj moralnih naukov. Strinjamo se z

razmišljanjem teoretikov, ki trdijo, da je življenjsko sporočilo bolje spoznati

preko literature, saj bi se ob nepoznavanju prenesenih naukov lahko v

življenju srečali tudi z neprijetnimi posledicami. Večkrat je poudarjeno, da

je prvoten namen basni poučiti in vzgajati otroke, a so življenjske modrosti

dobrodošle tudi pri odrasli populaciji bralcev. Prav te je potrebno pogosto

opomniti o smislu življenja in njihovem poslanstvu. Basni nudijo življenjske

modrosti, ki lahko otrokom pomagajo, da se izognejo spodrsljajem in

posledicam nepremišljenih dejanj. Le-te odrasli večinoma poznajo, a so jih

tekom življenja pozabili oziroma potlačili, kar je eden izmed razlogov, da

basni še zmerja prebirajo in se morda poistovetijo s katerim izmed

književnih likov.

129

Zadnja basen v tej knjigi

ki je ni,

čeprav bi pesnik jo morda napisal,

značaje slikovito vam orisal,

katerega celo iz naših dni.

Iz basni, ki je ni,

naj le morala

bi v blag spomin na pesnika ostala:

Pogosto basnopiscu se zgodi,

da basen mu na srcu obleži …

(Bordon 1966: 177)

130

8 LITERATURA

8.1 Primarna literatura

Russel ASH in Bernard HIGTON, 1994: Ezopove basni: z ilustracijami svetovnih mojstrov. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Alojzij BOLHAR (ur.), 2005: Slovenske basni in živalske pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Matej BOR, 1961: Sračje sodišče ali je, kar je. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Rado BORDON, 1966: Nes(p)odobne basni: nekakovšne pripovedne pesmi ali podobno branje s pojasnili vred. Maribor: Obzorja.

Krishna DHARMA (ur.), 2007: Pet modrih. Pančatantra: najslavnejša zbirka basni starodavne Indije. Kranj: Damodar.

Niko GRAFENAUER (ur.), 1991: Podkovana žaba: slovenske ljudske basni. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Maja HARTMAN JUG (ur.), 2003: Basni – najlepše zgodbe. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Dragotin KETTE, 1990: Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva družba.

--, 2011: Mravlji – Mravljinci. Novo mesto: Goga.

Mile KLOPČIČ (ur.), 1974: Sto basni Ivana Andrejeviča Krilova. Maribor: Obzorja.

Nataša KONC LORENZUTTI, 2010: Krilate in kosmate basni. Radovljica: Didakta.

Miroslav KOŠUTA, 2003: Basni kratke sape. Čedad: Zadruga Novi Matajur.

Ivan KRILOV, 1950: Basni. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Monika KROPEJ, Roberto DAPIT in Zmago ŠMITEK (ur.), 2011: Živalska govorica: slovenske basni in pripovedi o živalih. Radovljica: Didakta.

Fran LEVSTIK, 1972: Otroške pesmice. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Svetlana MAKAROVIČ, 1975: Vrček se razbije. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Oton MARC, 2010: Devetnajst. Ajdovščina: Samozaložba.

Aco MERMOLJA, 1991: Elegije in basni. Trst: Tržaški tisk.

Dragica PETKOVŠEK (ur.), 1967: Slovenske basni (umetne). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Slavko PREGL, 1993: Če bi in če ne bi. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

--, 2001: Papiga že spet v šoli. Ljubljana: Arkadija.

131

--, 2008: Petelin na gnoju. Radovljica: Didakta.

--, 2011: Čudni časi. Radovljica: Didakta.

Anton Martin SLOMŠEK, 1999: Basni in zgodbe. Celje: Mohorjeva družba.

Josip STRITAR, 1985: Pod lipo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Anja ŠTEFAN (ur.), 2004: Zajec in lisica: slovenske basni. Ljubljana. Mladinska knjiga.

Igor TORKAR, 1992: Basni za vsakdanjo rabo mladim in starim. Celovec: Mohorjeva družba.

Janez TRDINA, 1952: Zbrano delo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

--, 2004: Kdor drugemu jamo koplje: basni. Ljubljana: DZS.

Matija VALJAVEC, 1965: Živalske pripovedke. Ljubljana. Mladinska knjiga.

Valentin VODNIK, 1997: Zadovolne Krajnc. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Marjeta ZOREC (ur.), 2001: Najlepše basni: 50 najlepših basni z vsega sveta. Ljubljana: Karantanija.

132

8.2 Sekundarna literatura

Metka ABERŠEK KORDIGEL, 2008: Didaktika mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Vlado ANDRILOVIĆ in Mira ČUDINA, 1986: Osnove opće i razvojne psihologije: psihologija odgoja i obrazovanja II. Zagreb: Školska knjiga.

Russell ASH, 1994: Ezop in njegovi ilustratorji. Aesopus, Ezopove basni: z ilustracijami svetovnih mojstrov. Ljubljana: Mladinska knjiga. 6−10.

Irena AVSENIK NABERGOJ, 2011: Literarne vrste in zvrsti: stari Izrael, grško-rimska antika in Evropa. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Chris BALDICK (ur.), 2008: The Oxford dictionary of literary terms. New York; Oxford: Oxford University Press.

Anton BAJEC ... [et al.] (ur.), 1998: Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.

Bruno BETTELHEIM, 1999: Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia humanitatis.

Vladimir BITI (ur.), 2001: Literatur- und Kulturtheorie: ein Handbuch gegenwärtiger Begriffe. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt Taschenbuch Verlag.

Stjepan BLAŽETIN, 2003: O basnama. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 9−14.

Etbin BOJC (ur.), 1980: Predgovor. Pregovori in reki na Slovenskem. Ur. Etbin Bojc. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 7−16.

Alojzij BOLHAR, 2005: O basni in živalski pravljici. Slovenske basni in živalske pravljice. Ur. Alojzij Bolhar. Ljubljana: Mladinska knjiga. 7–10.

--, 2005: Opombe. Slovenske basni in živalske pravljice. Ur. Alojzij Bolhar. Ljubljana: Mladinska knjiga. 205−218.

Rado BORDON, 1966: Opombe in pojasnila. Rado Bordon, Nes(p)odobne basni: nekakovšne pripovedne pesmi ali podobno branje s pojasnili vred. Maribor: Obzorja. 181−190.

Blanka BOŠNJAK, 2008: Leopold Volkmer in razvoj vzhodnoštajerske književnosti na prelomu 18. in 19. stoletja. Prva slovenska posvetna tiskana knjiga v Mariboru: ob dvestoletnici izida Volkmerjeve Hvale kmetizhkega stana ino tobazhie trave. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Filozofska fakulteta.

Jean CHEVALIER in Alain GHEERBRANT, 1993: Slovar simbolov: miti, sanje, liki, običaji, barve, števila. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Urša ČERNIVEC, 2010. Živeti vrednote vsak trenutek življenja. Družina 31/2. 10−11.

133

Tvrtko ČUBELIĆ, 1970: Narodne pripovijetke: izbor tekstova s komentarima i objašnjenjima i rasprava o narodnim pripovijetkama. Zagreb: Založba Zrinski.

Krishna DHARMA, 2007: Avtorjeve opombe. Pet modrih: Pančatantra: najslavnejša zbirka basni starodavne Indije. Ur. Krishna Dharma. Kranj : Damodar. 179−180.

--, 2007: Uvod. Pet modrih: Pančatantra: najslavnejša zbirka basni starodavne Indije. Ur. Krishna Dharma. Kranj : Damodar. ix.

Zvonimir DIKLIĆ in Ivo ZALAR, 1980: Čitanka iz dječje književnosti. Zagreb: Školska knjiga.

Reinhard DITHMAR, 1971: Die Fabel: Geschichte, Struktur, Didaktik. Paderborn: Schoningh.

Klaus DODERER (ur.), 1975: Lexikon der Kinder- und Jugendliteratur. Personen-, Länder- und Sachartikel zu Geschichte und Gegenwart der Kinder- und Jugendliteratur. Basel: Beltz. 365−367.

Ksenija DOLINAR in Seta KNOP (ur.), 1998: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Fran ERJAVEC Pavel FLERÉ, 1924: Anton Martin Slomšek: Izbrani spisi za mladino. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.

Fran ERJAVEC, 1995: Domače in tuje živali v podobah. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Theodor ETZEL, 1990: Fabeln und Parabeln der Weltliteratur. Eltville am Rhein: Bechtermünz.

Andrej FURLAN (ur.), 1996: Mladi besedni ustvarjalci: Pogovor z Acejem Mermoljo. Jadranski koledar. Ur. Andrej Furlan. 196−197.

Bogomir GERLANC (ur.), 1972: Otroške pesmice/Fran Levstik. Ljubljana: Mladinska knjiga. 71−72.

Mihael GLAVAN in Miklavž KOMELJ, 2013: Stoletni Bor: Matej Bor (1913−1993). Ljubljana. Mladinska knjiga.

Ivan GRAFENAUER, 1909: Zgodovina novejšega slovenskega slovstva: od Pohlina do Prešerna. Ljubljana: Katoliška Bukvarna.

Niko GRAFENAUER in Leopold SUHODOLČAN, 1983: Album slovenskih pisateljev. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Dragica HARAMIJA, 2010: Animalistika v pravljičnem svetu Bine Štampe Žmavc. Riječ: časopis za filologiju. 16/1. 200−210.

--, 2012a: Uloga životinja u žanrovima slovenske dječje književnosti. Književna životinja. Kulturni bestijarij II. dio. Ur. Suzana Marjanić in Antonija Zaradija Kiš. Zagreb: Hrvatska sveučitelišna naklada i Institut za etnologiju i folkloristiku. 869–893.

--, 2012b: Nagrajene pisave: opusi po letu 1991 nagrajenih slovenskih mladinskih pripovednikov. Murska Sobota: Franc-Franc.

134

--, 2013: Dobra volja kuha čaj. Delo 55/133. 14.

Donald HASSE (ur.), 2008: The Greenwood encyclopedia of folktales and fair tales, volume 1: A-F. Westport: Greenwood Press. 317−318.

Peter HASUBEK, 1982: Die Fabel: Theorie, Geschichte und Rezeption einer Gattung. Berlin: E. Schmidt.

Franc HORVAT, 1996. Spomin na očeta Pisanic. Delo 38/269. 15.

Peter HUNT (ur.), 2004: International companion encyclopedia of children's literature. New York: Routledge. 161−163.

Iztok ILICH (ur.), 2003: Modrost od ust do ust, iz roda v rod. Ur. Iztok Ilich. Pregovori in reki: leto in dan v slovenski ljudski modrosti. Ljubljana: DZS. 4.

--, 2004a: Valentin Vodnik: pesmi, kratka proza, pisma. Ljubljana: DZS. 225−231.

--, 2004b: Iz studenca ljudske modrosti. Janez Trdina, Kdor drugemu jamo koplje: basni. Ljubljana: DZS. 30−31.

Marija JAVORNIK, 1997: Veliki splošni leksikon. Ljubljana: DZS.

Jan Jona JAVORŠEK, 2001: Jean de la Fontaine. Jean de la Fontaine, Enim v prid in drugim v kvar: izbrane basni. Ljubljana: Mladinska knjiga. 141−162.

Martin JEVNIKAR, 1992: Ace Mermolja: Elegije in basni. Mladika 36/3. 83−84.

--, 1993: Pesnik in prevajalec Rado Bordon. Ur. Jože Markuža. Koledar: za leto 1993. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 163−164.

--, 1994. Rado Bordon: Podobe mojega sveta. Mladika 38/2. 67−68.

Igor KAVČIČ, 2004: Umrl je Igor Torkar. Gorenjski glas 57/1. 5.

Taras KERMAUNER, 1990: Poezija slovenskega zahoda. Maribor: Obzorja.

France KIDRIČ, 1929: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije. Razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica.

Mile KLOPČIČ, 1950. Beležka o Ivanu Andrejeviču Krilovu. Ivan Andrejevič Krilov, Basni. Ljubljana: Mladinska knjiga. 29.

--, 1974: Predgovor. Ivan Andrejevič Krilov, Sto basni Ivana Andrejeviča Krilova. Maribor: Obzorja. 7−24, 255−268.

Matjaž KMECL, 1981: Fran Levstik. Ljubljana: Mladinska knjiga.

--, 1983: Mala literarna teorija: priročnik za učitelje slovenščine na osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Univerzum.

--, 1996: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nesović.

Marjana KOBE, 1987: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

135

Miro KOCJAN, 1992. Rado Bordon 1915−1992. Delo 34/148. 7.

Ljiljana KOLENIĆ, 2003: Frazeologija Reljkovićevih Ezopovih basni. Ur. Ana Pintarić. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 23−44.

Peter KOLŠEK, 2013: Ni mu bilo samo do šale. Delo 55/251. 14.

Metka KORDIGEL, 1998/99: Komunikacijski model književne vzgoje – poskus strukturiranosti recepcijske sposobnosti. Jezik in slovstvo 44/5. 151−162.

Jože KORUZA, 1982: Funkcija humorja v pridigah Janeza Svetokriškega. Ur. Martina Orožen, Ljubica Črnivec, Peter Weiss in Metka Zobec. Zbornik predavanj/ XVIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 7−23.

--, 1991: Prvi slovenski pesnik Feliks Anton Dev. Ur. Jože Koruza. Slovstvene študije. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 257−268.

--, 1997: Valentin Vodnik. Zadovolne Krajnc. Avtor: Valentin Vodnik. Ljubljana: Mladinska knjiga. 125−166.

Janko KOS, 1983: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

--, 1987: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

--, 1990: Valentin Vodnik. Ljubljana: Partizanska knjiga.

--, 1991: Prešeren in njegova doba. Koper: Lipa.

--, 1992: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Janko KOS, Ksenija DOLINAR, Andrej BLATNIK (ur.), 1996: Slovenska književnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Janko KOS, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.

Miroslav KOŠUTA, 2000: Avtorjev živalski pripis. Miroslav Košuta, Basni kratke sape. Čedad: Zadruga Novi Matajur. 36−37.

Štefan KOŽUH in Angel KRALJ, 1999: Janez Svetokriški (1647−1714). Simpozij o Janezu Svetokriškem. Ur. Jože Faganel. Ljubljana: SAZU. 27−28.

Mirko KRIŽMAN, 1999: Slog pridig Janeza Svetokriškega in Abrahama a Sancta Clara. Simpozij o Janezu Svetokriškem. Ur. Jože Faganel in Jože Pogačnik. Ljubljana: SAZU. 163−200.

Monika KROPEJ, 2006: Mitološki liki in bajna bitja v slovenskih pravljicah in pripovedkah. Sedi k meni, povem ti eno pravljico. Ur. Jenče Ljoba. Maribor: Mariborska knjižnica. 63−74.

--, 2011: Živalska govorica: slovenske basni in pripovedi o živalih. Radovljica: Didakta. 5−10.

Nada LAGUMDŽIJA, 1991: Basna u osnovnoškolskoj nastavi književnosti. Zagreb: Školske novine.

136

--, 2000: Basna u osnovnoškolskoj nastavi književnosti. Zagreb: Hena com.

Vido LATKOVIĆ, 1967: Narodna književnost. Beograd: Naučna knjiga.

Lino LEGIŠA, 1938: Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do priprav za Kranjsko Čbelico (1806−1828). Inavguralna disertacija, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna.

France LIPIČNIK, 1993: Dr. Rado Bordon 1915−1992. Mohorjev koledar. Ur. Matija Remše. Celje: Mohorjeva družba. 102.

Helena LOŽAR PODLOGAR, 2003: Prispevek Urbana Jarnika k spoznavanju ljudskega življenja na Zilji. Simpozij v spomin Urbanu Jarniku. Ur. Martina Piko - Rustia. Celovec: Slovenski narodopisni inštitut in društvo Urban Jarnik. 114−124.

Dušan LUDVIK, 1972: Viri srednjeveške živalske basni na Slovenskem. Slavistična revija 20/4. 468−472.

Max LÜTHI, 2011: Evropska pravljica: forma in narava. Ljubljana: Sophia.

Joža MAHNIČ, 1990: Nekaj malega o Ketteju. Dragotin Kette, Basni in pravljice. Celje: Mohorjeva družba. 58−61.

Patricija MALIČEV, 2011: Anja Štefan: »Kot pripovedovalka sem bolj zares z ljudmi«. Delo 53/62. 32−34.

Juraj MARTINOVIĆ, 1998: Dragotin Kette. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Vida MEDVED UDOVIČ, 1994: Basen in otrokova jezikovna ustvarjalnost. Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga, kako. Ur. Lucija Čok. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 213−221.

Boris MERHAR, 1956: Od kod Vodniku snov za basen Kos in brezen? Slovenski etnograf 9. 187−196.

Milena MILEVA BLAŽIČ, 2009: Aplikacija folkloristične teorije Stitha Thompsona na zbirko slovenskih pravljic. Slavistična revija 57/2. 321−331.

Anton MLINAR, 1999: Moralne vrednote in njihovo posredovanje v pridigah Janeza Svetokriškega. Simpozij o Janezu Svetokriškem. Ur. Jože Faganel. Ljubljana: SAZU. 34−35.

--, 2000: Moralne vrednote in njihovo posredovanje v pridigah Janeza Svetokriškega. Zbornik o Janezu Svetokriškem: prispevki s simpozija v Vipavskem križu. Ur. Jože Pogačnik in Jože Faganel. Ljubljana: SAZU. 229−262.

Mokhtar MOKTEFI, 1990: V prvih stoletjih islama: 600−1258 n.š.: od Mohameda do padca Bagdada; Uvod v arabsko pisavo; Daljni izvor La Fontainovih basni. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ross MURFIN in Supryja M. RAY, 1997: The bedford glossary of critical and literary terms, New York: Bedford books. 119.

137

Janez MUŠIČ, 1993: Dragotin Kette. Ljubljana: Mladika.

Maria NIKOLAJEVA, 2005: Aesthetic approaches to children's literature. Oxford: Scarecrow Press. 54−55.

Irena NOVAK - POPOV, 1997: Vrstna in slogovna raznolikost v literarnem delu Dragotina Ketteja. Stodvajsetletnica Ivana Cankarja in Dragotina Ketteja. Ur. Jan Zoltan. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije in Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 97−110.

Boris PATERNU, 1989: Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Žarko PETAN, 1995: Pisatelji včasih pišemo med vrsticami. Od zvezd in nazaj. Ur. Berta Golob. Ljubljana: Mladinska knjiga. 186−189.

Darinka PETKOVŠEK (ur.), 1967: Slovenske basni (umetne). Ljubljana: Mladinska knjiga. 97−98.

Fran PETRÈ in Zdenko ŠKREB, 1969: Uvod u književnost. Zagreb: Znanje.

Martina PIKO - RUSTIA, 2003: Simpozij v spomin Urbanu Jarniku. Simpozij v spomin Urbanu Jarniku. Ur. Martina Piko - Rustia. Celovec: Slovenski narodopisni inštitut in društvo Urban Jarnik. 5.

Marija PIRJEVEC, 2001: Občutljivo in duhovito pisanje za najmlajše. Primorski dnevnik 57/5. 8.

Bojana PIŽENT KOMPARA, 2010: Spremna beseda. Oton Marc, Devetnajst. Ajdovščina: samozaložba. 3−5.

Branko PODOBNIK (ur.), 1998: Obrazi našega časa. Primorske novice LII/2. 29.

Jože POGAČNIK, 1957. Pesniški svet M. Valjavca. Jezik in slovstvo 3/1. 15−21.

--, 1985: Josip Stritar. Ljubljana: Partizanska knjiga.

--, 2012: Matija Valjavec (1831−1897) – »utemeljitelj folklorne epike«. Folkloristični portreti iz treh stoletij: od baroka do moderne. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC. 209−218.

Kathrin PÖGE-ALDER, 2011: Märchenforschung: Theorie, Methoden, Interpretationen. Tübingen: Narr Verlag.

Denis PONIŽ, 1975: Poezije in kritike: Ace Mermolja. Naši razgledi XXIV/19. 502−503.

--, 1992: Pesem je orožje duha. Igor Torkar, Basni za vsakdanjo rabo mladim in starim. Celovec: Mohorjeva družba. 3−6.

Ilija POPIT, 1977: Basen o starosti pasijonov ter pasijon besede basen. Delo 39/82. 15.

Majda POTRATA, 1991: Basni Leopolda Volkmerja. Otrok in knjiga 18/ 32. 43−52.

138

Ivan PRIJATELJ, 1919: Josip Stritar. Josip Stritar, Stritarjeva antologija. Ljubljana: Tiskovna zadruga. 1−85.

Janja PRODAN, 2003: Stilski elementi u basni. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 15−21.

Josip RIBIČIČ (ur.), 1934/1935: Janez Nepomuk Primic. Naš rod 6/8. 245.

Dragutin ROSANDIĆ, 1986: Metodika književnog odgoja i obrazovanja. Zagreb: Školska knjiga.

Janez ROTAR, 1976: Povednost in vrsta: pravljice, balade, basni, povesti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

--, 1978: K umevanju pripovedništva. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Igor SAKSIDA, 2001: Mladinska književnost. Slovenska književnost III. Ur. Jože Pogačnik ... [et al.]. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 403−468.

Günther in Irmgard SCHWEIKLE, 1990: Metzler Literatur Lexikon. Stuttgart: J. B. Metzler. 147−148.

Jože STABEJ (ur.), 1994: Slavko Pregl. Slavko Pregl, Če bi in če ne bi. Ljubljana: DZS. 8.

Tončka STANONIK in Lan BRENK, 2008: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Stane SEDLAK, 1992. Sedmina za Flamingom. Slovenec 76/152. 26.

Anton Martin SLOMŠEK, 1999: Basni in zgodbe. Celje: Mohorjeva družba.

Viktor SMOLEJ, 1969: Živalske pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Marija STANONIK, 1984: Matija Valjavec kot slovstveni folklorist. Etnološka tribina 6/7. 107−115.

--, 1993: Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

--, 2006: Procesualnost slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

--, 2012a: Janez Trdina (1830−1905) in folklorizem kot njegov literarni model. Folkloristični portreti iz treh stoletij: od baroka do moderne. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC. 165−208.

--, 2012b: Janez Svetokriški (1648−1714) in kontekst slovstvene folklore v njegovih pridigah. Folkloristični portreti iz treh stoletij: od baroka do moderne. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Založba ZRC. 33−46.

Diana STOLAC, 2003: Kristijanovićev Kajkavski prijevod Ezopovih basni. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 45−60.

139

Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 1998: Frazeologija v Volkmerjevih Fabulah. Volkmerjev zbornik: referati s simpozija v Destrniku. Ur. Jože Lipnik. Maribor: Slavistično društvo. 55−56.

Josip ŠENTIJA, 1977: Opća enciklopedija. Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod.

Alenka ŠIVIC - DULAR, 1976/77: Basen. Jezik in slovstvo 22/8. 251–253.

Janez ŠUMRADA, 2002: Janez Nepomuk Primic. Škofljica: Občina Škofljica.

Zora TAVČAR, 2001: Miroslav Košuta: Basni kratke sape. Mladika 45/2. 30.

Marko TERSEGLAV, 2006: Univerzalno in nacionalno v ljudski spontani ustvarjalnosti. Sedi k meni, povem ti eno pravljico. Ur. Ljuba Jenče. Maribor: Mariborska knjižnica. 51−60.

Dubravka TEŽAK, 2003: Transformacije starih motiva u kasnijih basnopisaca. Zbornik radova s međunarodnoga znanstvenoga skupa. Zlatni danci 4 – Basne. Ur. Ana Pintarić. Osijek: Pedagoška fakulteta Osijek. 87−103.

Silva TRDINA, 1970: Besedna umetnost II: literarna teorija. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Gero VON WILPERT, 1989: Sachwörterbuch der Literatur. Stuttgart: A. Kröner. 282−285.

Marjeta ZOREC, 2001: Spremna beseda. Najlepše basni: 50 najlepših basni z vsega sveta. Ur. David Tasič. Ljubljana: Karantanija. 7−9.

Aleksander ZORN, 1995: Otroška literatura in mladinska književnost. Otrok in knjiga 22/39-40. 5−12.

Mirko ZUPANČIČ, 1992: So napisane za včeraj, za danes ali za jutri?. Delo 34/251. 15.

Rüdiger ZYMNER, 2009: Fabel. Handbuch der literarischen Gattungen. Ur. Dieter Lamping. Stuttgart: Alfred Kröner Verlag. 234−237.

140

8.3 Terciarna literatura

Babrios. http://de.wikipedia.org/wiki/Babrios. (Dostop 15. 12. 2013).

Čudni časi – Basni, kot si jih je zamislil Slavko Pregl, 2011. http://ms.sta.si/2011/02/cudni-casi-basni-kot-si-jih-je-zamislil-slavko-pregl. (Dostop 30. 08. 2013).

Dev. http://sl.wikipedia.org/wiki/Feliks_Dev. (Dostop 15. 12. 2013).

Eduard DIETL: Fable. http://www.fabelnundanderes.at/begriffserklaerung.htm. (Dostop 15. 12. 2013).

Feder: http://sl.wikipedia.org/wiki/Feder. (Dostop 15. 12. 2013).

Vladimir GAJŠEK, 2013: Življenje z obrestmi trpljenja. http://www.intelyway.com/kultura/razmisljanja_in_odmevi/VladimirGajsek_-_NUK_in_Igor_Torkar.pdf. (Dostop 11. 12. 2013).

Urban JARNIK, 2011: Zbor Janezov. http://www.rtvslo.si/pda/?&c_mod=pda&op=blog&func=entry&id=58684&public=pub. (Dostop 26. 12. 2013).

France KOBLAR: Slovenski biografski leksikon. Stritar, Josip. http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3310/VIEW/. (Dostop 12. 01. 2014).

Nataša KONC LORENZUTTI, 2009: Razkošje v glavi. http://radioprvi.rtvslo.si/prispevek/330. (Dostop 12. 01. 2014).

Nataša Konc Lorenzutti. http://www.zalozbamis.com/avtor/natasa-konc-lorenzutti/. (Dostop 12. 01. 2014).

Klementina KREGAR in Tina RADAKOVIC, 2006: Slovenski pisatelj in etnolog. Janez Trdina. http://janez_trdina.webs.com/miselnost.htm. (Dostop 26. 12. 2013).

Thomas OBERLIES, 2013: Benfey Theodor. http://www.iranicaonline.org/articles/benfey-theodor. (Dostop 15. 12. 2013).

Oton Marc in David Ličen, 2010. http://ava.rtvslo.si/predvajaj/oton-marc-in-david-licen/ava2.80982818/. (Dostop 15. 01. 2014).

Pali. http://sh.wikipedia.org/wiki/Pali. (Dostop 15. 12. 2013).

Pregl. http://archive.today/6ihuU. (Dostop 30. 08. 2013).

Pregl. http://www.drustvopisateljev.si/si/pisatelji/484/detail.html. (Dostop 30. 08. 2013).

Promythion. http://www.fremdwort.de/suchen/bedeutung/Promythion. (Dostop 15. 12. 2013).

Anton SLODNJAK: Slovenski biografski leksikon. Volkmer, Leopold. http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:4434/VIEW/. (Dostop 15. 12. 2013).

Monika SULLI, 2013: Miroslav Košuta. http://www.slomedia.it/miroslav-kosuta. (Dostop 10. 12. 2013).