DR. MOJMIR MRAK,PROFESOR Z LJU-BLJANSKE EKONOM-SKE FAKULTETE INEDEN NAŠIH VODIL-NIH STROKOVNJA-KOV ZA MEDNA-RODNE FINANCE.Sprašuje Gregor ŠketFoto Mavric Pivk, Jure Eržen

Na seznamu najpomembnejših evrop-skih dogodkov zadnjega desetletja jeuvedba skupne valute nedvomno pravpri vrhu. Dvanajst evropskih narodovse je 1. januarja 2002 odpovedalo mar-kam, liram, frankom, šilingom, eskudom,drahmam, guldnom in pezetam in pre-vzelo novo skupno valuto. Evro je dokajhitro po nemški marki podedoval statusdruge najpomembnejše svetovne valutein pokončno hodil ob boku ameriškemudolarju. Leta 2007 se je evroobmočju prvaizmed mladih članic evropske sedemin-dvajseterice pridružila Slovenija. Nasle-dnje leto sta ji sledila Ciper in Malta, laniše Slovaška, leta 2011 se kot sedemnajstačlanica pridružuje še Estonija. Evro upo-rablja približno tristo trideset milijonovEvropejcev. Od letošnjega junija je v ob-toku več kot osemsto milijard evrov.Kljub tej navidezni trdnosti so ob letošnjigrški krizi na dan prišle številne pomanj-kljivosti evra, ki večinoma izvirajo iz ne-pripravljenosti nekaterih glavnih članic,da bi se odpovedale delu svoje fiskalnesuverenosti. Evro že dobrega pol leta pre-življa slabe čase, finančni trgi pa vztrajnopreizkušajo, kako močna je volja evrop-skih voditeljev, da svoji valuti, ki ima tudiprecejšno simbolno, povezovalno in po-litično vlogo, zagotovijo trdnejše temelje,ki bodo delovali tudi dolgoročno.O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Moj-mirjem Mrakom, profesorjem z ljubljan-ske Ekonomske fakultete, ki velja za enonaših največjih avtoritet na področjumednarodnih financ. Kot predavatelj

sodeluje tudi z univerzami na Dunaju, vSieni in Podgorici. Bil je vodja slovenskepogajalske skupine o delitvi dolgov bivšeJugoslavije. Kasneje je sodeloval pri poga-janjih z EU in bil eden izmed treh avtorjevslovenske strategije za pristop k Evropskiuniji. Dr. Mrak je znan po svojem zavze-manju za sprejemanje jasnih in trdnihukrepov, ki so po njegovem mnenju edi-no jamstvo za dolgoročno trdnost skupneevropske valute.Kakšni so bili vaši občutki, ko so se 1.januarja 2002 v obtoku pojavili prvievrski bankovci, kakšni so bUi vaši ob-čutki, ko se je evroobmočju pridružilaSlovenija, in kakšni so v zvezi s tem vašiobčutki danes?V času uvajanja evra pred približno de-setletjem sem na dogajanja v zvezi s temgledal kot na pomemben korak na potievropske ekonomske integracije. Ocenje-val sem ga tudi kot korak, ki naj bi pripo-mogel k oblikovanju bolj jasne ekonom-ske in tudi politične identitete Evrope vsvetu. Seveda je bilo to že tudi obdobje,ko se je začela bolj jasno izražati naša am-bicija, da tolar nadomestimo z evrom.Ves čas sem bil zagovornik slovenskepridružitve evroobmočju in njegov zago-vornik ostajam tudi danes. Proces vklju-čevanja Slovenije v evropsko monetarnounijo sem vedno razumel kot sestavnidel in nadgradnjo njenega pridruževa-nja Evropski uniji. Za hiter prevzem evraso obstajali vsaj štirje pomembni razlogi.Prvič, takratni fiskalni položaj Slovenijeje bil dokaj ugoden in zaradi dolgoroč-nih izzivov na tem področju, povezanihs staranjem prebivalstva, ni bilo razlogovza odlašanje. Drugič, z BDP na prebival-ca v višini približno 80 odstotkov je bilaSlovenija dokaj blizu povprečja razvitostiEU in torej njen proces tako imenovanerealne konvergence ni pomenil resnejšeomejitve. Tretjič, v obdobju do uvedbeevra je Slovenija vodila dokaj konsisten-tno makroekonomsko politiko, katerepomembna značilnost je bilo vzdrževa-nje njene mednarodne konkurenčnosti.Žal smo to kvaliteto v zadnjih treh letihizgubili. In četrtič, Slovenija kot majhnomonetarno območje je bila izrazito izpo-stavljena potencialnim napadom na tolarkot domačo valuto, kar se je s prehodom

na evro končalo. Ta argument se je poka-zal za pomembnega v sedanji krizi, saj jev vsem obdobju krize naša država obdr-žala soliden dostop do mednarodnih fi-nančnih trgov.Ko v luči današnjih težav evroobmo-čja gledam na skupno evropsko valuto,ostajam pri oceni, da je bila usmeritev

Slovenije, da hitro uvedemo evro, pravil-na. Res pa je, da takrat krize, s kakršno sesrečujemo danes, ni nihče predvideval.Upam, da bodo države z evrom in EU kotcelota v sedanji krizi zmogle dovolj poli-tične moči, da institucionalno strukturoevroobmočja postavijo na dolgoročnotrdne temelje, česar niso bile pripravlje-ne storiti v devetdesetih letih, ko so sepostavljale osnove skupne valute. Glav-ni problem takrat je bil, da se ni v celo-ti držalo pravil, ki so potrebna za dobrodelovanje monetarne unije. Iz teorije jenamreč poznano, da je za kakovostnodelovanje monetarne unije potrebenne le prost pretok delovne sile, temvečmora biti skupna valuta podprta tudi zdoločeno fiskalno močjo na enaki ravni,

in to bodisi v obliki proračuna bodisi po-sebnega sklada, namenjenega podporiskupne valute. Države se takrat prenosudela fiskalne suverenosti niso bile pripra-vljene odpovedati. Rešitev so poiskale vinstrumentu, imenovanem Pakt stabil-nosti in rasti, ki pa se je izkazal za soli-dnega v dobrih časih in za nezadostnegav kriznih časih. Če hoče evroobmočje tasistemski problem, ki je nastal že ob nje-govem nastanku, rešiti, ga bo pač moralorešiti zdaj.Kako pomembna se vam zdi političnavloga evra, glede na to, da je nekakšensimbolni povezovalec narodov z zelobogatimi zgodovinami in tradicijami?Monetarna unija kot visoka stopnja med-narodne ekonomske integracije zahtevavisoko stopnjo sodelovanja med država-mi članicami na številnih drugih podro-čjih, zlasti na področju fiskalne politike.To pa z drugimi besedami pomeni, da nimonetarne unije brez tesnejšega politič-nega sodelovanja med državami s skupnovaluto. Če države evro območja in EU kotcelote želijo postaviti evro na dolgoročnotrdne temelje, to ne bo mogoče brez večjestopnje fiskalne in posledično političneintegracije. Če države tega niso pripra-vljene ali sposobne narediti, potem sebomo pač morali sprijazniti z dejstvom,da evro pač ne bo takšna valuta, kakršnosmo pričakovali. In v tem trenutku med-narodni finančni trgi preizkušajo prav to,ali imajo države članice evroobmočja inEU dovolj političnega apetita, da gredov reforme, ki so potrebne za dolgoročnostabilizacijo evroobmočj,ali ne.Ob tem je treba jasno poudariti, da ma-kroekonomski in v tem okviru fiskalnipoložaj evroobmočja še zdaleč ni takoslab, kot bi se morda dalo sklepati iz na-padov na skupno evropsko valuto. Veli-ka Britanija, ZDA in tudi Japonska imajoslabše javnofinančne podatke od evroo-bmočja, to velja tako za primanjkljaj ka-kor za javni dolg, pa vendar mednarodnifinančni trgi napadajo evro in ne valuteteh držav. Ključni razlog za to je razlikav njihovih institucionalnih strukturah.Medtem ko za nacionalnimi valutamiomenjenih treh držav stojijo njihovedržavne blagajne, evroobmočje takšneskupne blagajne preprosto nima. Med-tem ko nacionalni proračuni običajnopomenijo okoli 20 odstotkov BDP posa-mezne države, znaša proračun EU samoen odstotek BDP držav članic EU. To jeseveda premalo in države članice evroo-bmočja si prav zdaj prizadevajo povečatifiskalno moč evroobmočja, kar se ne bozgodilo z večanjem proračuna EU, tem-več z oblikovanjem stalnega mehanizmaza reševanje kriz.

Že ob uvedbi leta 2002 je evro od nem-ške marke podedoval status drugenajpomembnejše svetovne valute. Odtakrat v zraku visi napoved, da bo namestu prve rezervne valute zamenjaldolar. Je vse to, glede na trenutno doga-janje, sploh še v igri?Evro je vse od uvedbe do izbruha krizezelo dobro povečeval svojo vlogo med-narodne valute. Poleg dolarja je bil evrodruga najpomembnejša valuta za trgova-nje na mednarodnih deviznih trgih, ob-seg nekaterih oblik vrednostnih papirjev,denominiranih v evrih, je celo presegeltovrstne instrumente v dolarjih, sredi de-setletja pa se je začelo opažati tudi to, daso nekatere azijske države začele poveče-vati delež evra v svojih vse večjih deviznihrezervah. Šlo je torej za jasne indikacije otem, da evro postaja resen tekmec dolar-ju kot svetovni valuti. Nesporno je, da jesedanja kriza vsaj začasno ustavila trendnaraščanja vloge evra kot svetovne valu-te. Ali oziroma kako hitro se bo evro vrnilna trende, ki smo jim bili priča pred krizo,pa bo odvisno od sistemskih rešitev zasistemsko stabilizacijo skupne evropskevalute.Ob grški krizi so na dan prišle tudi števil-ne razlike med severnim in južnim de-lom naše celine. Te različne mentalitetein načini življenja se seveda kažejo tudiv finančni (ne)urejenosti nekaterih dr-žav. Kako velik problem so te razlike?Dejstvo je, da so evropske države zelorazlične po svojih ekonomskih in tudidružbenopolitičnih značilnostih. Takose večkrat in v različnih kontekstih go-vori o skandinavskem, mediteranskem,srednjeevropskem ali kontinentalnemter o anglosaksonskem modelu razvoja.Kar zadeva delovanje posameznih re-snično zelo različnih držav v monetarniuniji, je ključnega pomena to, kako pri-merna je enotna monetarna politika zadržave na različnih stopnjah razvitosti,z različnimi strukturnimi značilnostmiin v različnih fazah gospodarskega cikla.Izkušnje zadnjega desetletja kažejo, daje v tako imenovanih perifernih državahevroobmočja politiko nizkih obrestnihmer spremljala visoka kreditna rast, kije bila žal pretežno usmerjena v večanjedomače potrošnje. Posledica tega nistabila le hitra rast kreditov in napihovanjenepremičninskih balonov, ampak tudivse večja zunanja ekonomska neravno-težja v obliki naraščajočih plačilnobi-lančnih primanjkljajev in neto prilivovkapitala. Medtem ko so države tega delaevroobmočja razen Irske močno po-slabšale svojo mednarodno konkurenč-nost v tem obdobju, to delno velja tudiza Slovenijo od leta 2008, pa so severne

države evroobmočja, v tem okviru zlastiNemčija, v tem istem času močno pove-čale svojo mednarodno konkurenčnost,kar se kaže v njenih vse večjih plačilno-bilančnih presežkih. Skratka, prav pove-čevanje plačilnobilančnih neravnotežijmed severom in jugom evroobmočja,ki so posledica poglabljanja razlik v nji-hovi mednarodni konkurenčnosti, je bilključni razlog, na podlagi katerega somednarodni finančni trgi začeli vse boljdiferencirati države članice evroobmo-čja. Medtem ko pred krizo praktično nibilo razlike v ceni zadolževanja Grčije aliPortugalske na eni ter Nemčije na drugistrani, pa prva od njiju danes nima večdostopa do mednarodnih finančnih tr-gov, Portugalska pa se zadolžuje po ceni,ki je za okoli 10 odstotnih točk višja odcene za Nemčijo.A ob grških demonstracijah je marsik-do pomislil, da bi lahko bili glede na to,da jih rešuje vsa Evropa, nekoliko boljpohlevni?Ko je spomladi letos Grčija prišla v po-ložaj, ko ni mogla več servisirati svojihobveznosti do tujine, se je prvič resnopostavilo vprašanje, ali je res mogoč ban-krot države članice evroobmočja. Da otem dolgo niso razmišljali tudi finančnitrgi, jasno priča že naveden podatek, daje bila cena zadolževanja vseh evrodržavpred krizo praktično enaka. Šele jeseni2009 je pod vplivom naraščajočih razlik vmakroekonomskihpolitikah, zlastina po-dročju upravljanja z javnimi financami,in razlik, povezanih s kakovostjo finanč-nih sektorjev, trg začel zaračunavati višjepremije za države, ki so bile videne kotmanj kredibilne oziroma problematične.Pri Grčiji je šlo še za dodatne probleme,povezane z večletnim skrivanjem pra-vih javnofinančnih podatkov. Zanimivoje, da je Evrostat že pred leti podvomil okredibilnosti grških statističnih podatkov,vendar je politika, konkretno svet finanč-nih ministrov EU, zavrnila predlog, da bise problem podrobneje pogledal. To kažeše na en pomemben problem v doseda-njem upravljanju z evroobmočjem in toje prevelika vpletenost politike v spreje-manje odločitev, ki bi državo članico, kikrši osnovna pravila, prisilila v njihovospoštovanje.

Grška kriza kaže, da se bo za njeno re-ševanje in reševanje podobnih prime-rov evrodržav uporabljal koncept, ki seje uporabljal za reševanje dolžniškihproblemov v prejšnjih desetletjih. Ta pavsebuje tri ključne elemente. Stand-bysporazum z evropskimi institucijami inMednarodnim denarnim skladom, kate-rega jedro je drastično in torej socialnoin politično boleče fiskalno prilagajanje.Ta sporazum,ki ga bodo države v težavahmorale ne le sprejeti, temveč tudi izvaja-ti, bo namreč pogoj za pridobitev paketafinančne pomoči,ki naj bi naredil izvaja-nje sporazuma socialno in politično vzdr-žnega. Tretji element tega koncepta pa jeprestrukturiranje dolga do tujine, pogostotudi v obliki njegovega delnega odpisa.Znani ste kot zagovornikzelo strogih injasnih ukrepov, ki bi evru zagotovilidol-goročno trdnost. Ko so bili poleti uve-deni protikrizni ukrepi in tako imeno-

vani rezervni fond v višini 440 milijardevrov, so se trgi, predvsem ameriški, nato potezo odzvali dokaj medlo, kot danas ne bi jemali povsem resno?Ko je izbruhnila grška kriza, sem se stri-njal z njenim reševanjem na ad hoc na-čin, saj evroobmočje preprosto ni imelovzpostavljenega sistemskega pristopa zareševanje takšnih situacij. Seveda pa jebil ad hoc pristop k reševanju krize upra-vičen samo, če se je z njim želelo kupitičas, ki je potreben za postavitev takšneinstitucionalne strukture evroobmočja,ki bo zagotavljala njegovo dolgoročno tr-dnost. Sam sem grški paket, ki je vsebovalstand-by sporazum, podprt s 110 milijar-damievrov kreditov, in 440 milijard evrovvreden začasni mehanizem jamstev zareševanje potencialnih problemov v dru-gih državah evroobmočja,videl izključnov tem kontekstu.Kaj bi po mojem mnenju moral vsebovatinabor ukrepov za dolgoročno stabilizaci-jo evra? Prvič, močno spremenjeno vse-bino Pakta stabilnosti in rasti, ki bo po-leg fiskalnega prilagajanja vseboval tudiukrepe, ki bodo zagotavljali doseganjeprimerne mednarodne konkurenčnostidržave. Drugič, veliko bolj avtomatičennačin odločanja v okviru Pakta stabilnostiin rasti. Sprejete odločitve glede tega sousmerjene pravilno, vendar je nemško-

SPOŠTOVANE BRALKE, SPOŠTOVANI BRALCIHvala, ker ste nas v iztekajočem se letu brali in hvala, ker ste nas s svojimi predlogi, kritikamiin pohvalami spodbujali k še boljšemu delu. Hvala tudi vsem našim zunanjim sodelavcemza predano delo, ki morda ni bilo vedno primerno nagrajeno, gotovo pa je bilo vedno iskrenocenjeno tako v uredništvu kot, verjamemo, med Poletovimi bralci ... Zunanji sodelavci stepomemben, nepogrešljiv in vitalen del vsake številke Poleta.Uredništvo vam, dragi bralci in dragi zunanji sodelavci, želi lepe praznike, blagoslovljen božič Insrečno novo leto.Naslednja številka Poleta bo izšla po praznikih, 6. januarja prihodnje leto.

francoski kompromis žal dobro rešitevrazvodenil. Tretjič, vzpostavitev stalnegamehanizma za reševanje kriz, ki bo nado-mestil zdaj veljavni začasni mehanizem,katerega veljavnost bo potekla leta 2013.In četrtič, vzpostavitev institucionalnegamehanizma za restrukturiranje dolgov,nekakšnega londonskega kluba restruk-turiranja obveznic. Že zdaj je jasno, daGrčija svojih dolgov ne bo mogla popol-noma odplačati. Zato se bodo pojavilepodobne rešitve, kakršnim smo bili ne-koč priča v številnih državah, vključno zJugoslavijo.Kaj bi se zgodilo, če bi države, ki ne spo-štujejo pravil in dogovorov, izločili izevroobmočja. Verjetno je to bolj poli-tično kakor ekonomsko vprašanje?Hipotetičen razpad evroobmočja je mo-goče pogledati s pravnega, političnegain ekonomskega stališča. Naj začnem spravnim vidikom. Sedanja evropska za-konodaja ne predvideva izstopa posa-mezne države članice iz evroobmočja. Akot vidimo danes, je v kriznih razmerahmarsikaj mogoče, tako da tudi tega nebi povsem odpisal. Politično gledano, birazpad evra nedvomno imel izrazito ne-gativne posledice za ves proces evropskihintegracij. Osebno ne bi šel tako daleč kotnekateri politiki, ki pravijo, da bi propadevra povzročil tudi razpad EU, bi pa ne-dvomno močno prizadel medsebojneodnose v Evropi. Težko je namreč verjeti,da takšen proces ne bi potekal v ozračjumočnih medsebojnih obtoževanj, in po-litična škoda bi bila nedvomno velika. Iz-razito zapletene bile razmere tudi v eko-nomskem smislu. Realno je pričakovati,da bi se mednarodna kredibilnost večinedržav evroobmočja znižala, kar bi pome-nilo slabši dostop do kreditiranja. Spet bise srečevali z vsemi problemi, ki izvirajoiz tečajnih tveganj, pa tudi sami stroškivnovičnega uvajanja nacionalnih valut bibili ogromni.Osebno scenarija razpada evroobmočjavsaj za zdaj ne vidim kot zelo realnega,saj sem prepričan, da bodo države evro-območja, tako tiste na severu kot tiste najugu Evrope, naredile vse, da se to ne bizgodilo. Tudi Nemčija, ki se pogosto pri-kazuje za trenutno najbolj nezadovoljno

•l evrom, saj mora največ prispevati k nje-govemu reševanju, ima od skupne evrop-ske valute velike koristi. Naj navedemsamo en primer. Če bi se Nemčija odlo-čila za vnovično uvedbo svoje nacionalnevalute ali za nekakšen severni evro, bi seta močno podražil glede na sedanji evro.To bi močno zmanjšano konkurenčnostnjenega izvoza in vplivalo na znižanje go-spodarske rasti v Nemčiji. Resne želje zaodhod iz evroobmočjani pričakovati tudi

od tako imenovanih perifernih držav, sajbi to pri njih povzročilo številne težave.Če bi na primer takšna država napoveda-la izstop iz evroobmočja z željo, da prekzmanjšanja vrednosti domače valute po-veča svojo mednarodno konkurenčnost,to ne bi spremenilo njenih obveznosti dotujih kreditorjev, zelo verjetno pa bi se te

države soočile tudi z begom depozitov vtujino in z vsemi negativnimi posledica-mi, ki bi jih to imelo za bančni sektor.Že poleti se je glasno govorilo, da težavani samo v Grčiji. Da je tako imenova-nih »prašičev« več, ne nazadnje kraticoPIGS sestavljajo Portugalska, Italija,Grčija in Španija. Kako realne so slabenapovedi, povezane s temi državami?Čeprav sta bili tako Grčija kot Irska narobu bankrota in sta bili prisiljeni za po-moč zaprositi druge države evroobmočja,so razlogi za njuni krizi precej različni.Grčija je v težave zašla predvsem zara-di slabe makroekonomske politike, ki seizrazila v močnem zmanjševanju njenemednarodne konkurenčnosti. Grški pri-mer je torej v mnogočem podoben vrstidržav v razvoju, ki so v dolžniške krize za-šle v preteklih desetletjih. Irski problem jepovsem drugačen.Njene javne finance sobile pred krizo zdrave in država je vzdr-ževala dobro raven mednarodne konku-renčnosti. Problem Irske je bil prevelikbančni sektor, ki se je izrazito izpostavil vnepremičninskem sektorju. Irska kriza jepo svojih značilnostih tako bolj primerlji-va s krizo v Islandiji kakor v Grčiji. Portu-galska je po svojih gospodarskih značil-nostih bolj podobna Grčiji, za Španijo paje značilna nekakšna kombinacija izgubemednarodne konkurenčnosti in proble-mov v delu bančnega sektorja. Res so tiproblemi v Španiji manj izraziti, gre paseveda za državo, katere gospodarstvo jeveliko večje od drugih s krizo prizadetihperifernih držav evroobmočja.Kako verjeten se vam zdi scenarij, dabo pridnim Nemcem enkrat prekipeloin ne bodo več hoteli plačevati za »juž-njaške lenuhe«?No, terminologija, ki jo uporabljate vvprašanju, je morda pretirano ostra. Grepa seveda za realno vprašanje, ali oziro-ma natančneje kakšno »transferno unijo«so Nemci pripravljeni sprejeti kot ceno zaohranitev evra. Kot rečeno, ekonomskestroške in koristi je treba pogledati v celo-ti. Na strani stroškov gre za finančne pa-kete, ki so zdaj potrebni za reševanje evra,na strani koristi pa gre za to, da evro omo-goča Nemcem velik izvoz in s tem visokogospodarsko rast. Morebitni propad evrabi torej pomenil velike stroške za Nem-čijo tako v gospodarskem pomenu, preknižjega izvoza v druge države današnjega

evroobmočja in s tem nižje gospodarskerasti ter prek znižanja realne vrednostinemškega premoženja v tujini, visoki bibili tudi politični stroški. Menim, da sibodo Nemci močno prizadevali za ohra-nitev evra, seveda v močno spremenjeniinstitucionalni strukturi. Ce pa bodo me-nili, da reševanje evra in njegova vzposta-vitev na takšnih institucionalnih temeljih,ki bi jih sami ocenjevali za dovolj dobreza dolgoročno zagotovitev stabilnostievra, ni mogoča, potem so seveda možnetudi druge alternative.Kakšna časovna obdobja imate v mi-slih?Do takšnih odločitev bo po mojem mne-nju prišlo razmeroma hitro. Zaradi pri-tiskov mednarodnih finančnih trgov, kine pojenjajo, časa ni prav veliko. Državeevroobmočja bodo morale v prihodnjihmesecih predstaviti celovit in kredibilenprogram prestrukturiranja evroobmočja.Če tega ne bodo storile zaradi kateregakoli razloga, potem evro pač ne bo šel popoti njegove dolgoročne stabilizacije.Kako bi se kaj takšnega poznalo na po-ložaju Evrope v mednarodnih ekonom-skih odnosih?V razmerah, ko svet postaja vse bolj mul-tipolaren in je močna EU pogoj za ena-kopraven položaj njenih držav članic vprocesu globalnega upravljanja, bi bilagospodarska in politična slabitev EU izje-mno negativna. In to ne le za njene člani-ce, ampak za svet kot celoto. Ne smemonamreč pozabiti, da je EU kljub številnimrazlikam med državami članicami namnogih področjih vzorčni model za re-ševanje mednarodnih problemov. Svetz močno EU bi bil po mojem mnenjuboljši od sveta s šibko EU in z množicorazmeroma malo pomembnih evropskihdržav.Vsa ta makroekonomija ima vendarleprecejšen vpliv tudi na posameznika,na njegov žep in življenjski standard.Kakšne so v takšnih časih prave pote-ze za zavarovanje osebnih portfeljev?Se približujemo časom, ko bomo svojeprihranke pretopili v zlato? Pred krat-kim ste dejali, da nam ne bi škodilo, čebi imeli nekoliko več špeha...