27,95 €

alyson noëlŽivljenje in ljubezen – za večno!

Ever in Damen sta srečno zaljubljena. Damen skuša svojo ljublje­no naučiti vsega, kar zna, le svoje preteklosti ji še ni pripravljen razkriti. Zdi se, da njune ljubezni ne more ogroziti nič več. A po­tem na njihovo šolo pride nov dijak in začnejo se dogajati čudne stvari … Ko Ever opazi, da Damen izgublja moč, spomin in s tem svojo identiteto, jo resnično zaskrbi. Odloči se, da bo odgovo­re poiskala v poletni deželi. Znajde se pred najtežjo odločitvijo svojega življenja: naj se vrne v preteklost in poskuša rešiti svojo družino ali naj ostane v sedanjosti in poskuša rešiti Damena?

Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspeš­nic. Modra luna je drugi roman iz serije Nesmrtni. Svet mladih tukaj in zdaj, stoletja trajajoča iskrena ljubezen, enako vztrajno sovraštvo, skrivnost nesmrtnosti in skrivna preteklost burijo do­mišljijo najstnikov po vsem svetu, ki nestrpno pričakujejo nova nadaljevanja.

alys

on n

oël

modra lunadrugi del serije nesmrtni

mod

ra lu

na2

nesmrtni

01_modra luna_oprema.indd 1 1/3/11 8:04 PM

nesmrtni

modra drugi del serije nesmrtni

alyson noël

luna

Za Jessico Brody,ki je tako presneto vsestransko nadarjena, da sploh več ni pošteno.

zahvale

Velikanska, gromozanska, lesketajoča se hvala: moji izjemni urednici Rose Hilliard za njeno zagnanost, prodornost in nav-dušenje nad klicaji, ki si ga deliva, ter Martinu Shearju, Katy Hershberger in vsem drugim pri založbi St. Martin's; Billu Contardiju, ki je veliko več kot samo odličen agent; Patricku O'Malleyju Mahoneyju in Jolynn 'Snarky' Benn, mojima naj-boljšima prijateljema, ki vedno z veseljem praznujeta, ko kon-čam pisanje; mami, ki že štiri leta vohlja po oddelku mladin-ske literature v svoji knjigarni; možu Sandyju, ki mu gre toliko stvari tako presneto dobro od rok, da se včasih vprašam, ali morda ne skriva, da je nesmrten; in ne nazadnje neznanska, neznanska hvala vsem mojim prečudovitim bralkam in bral-cem – ENKRATNI ste in brez vas mi ne bi uspelo!

Vsak ima svojo usodo;nujno je le,da ji sledi in jo sprejme,naj ga vodi kamorkoli.

Henry Miller

9

ena

»Zapri oči in si jo predstavljaj. Jo vidiš?«Miže prikimam.»Zamisli si jo prav pred očmi. Vidi njeno površino, obli-

ko in barvo. Jo imaš?«Nasmehnem se, ko v mislih držim podobo.»Dobro. Zdaj pa sezi naprej in se je dotakni. Začuti nje-

ne obline s konicami prstov, potežkaj jo v dlaneh in vklopi vse čute – vid, tip, voh, okus – jo okusiš?«

Ugriznem se v ustnico in pridušim nasmešek.»Odlično. In zdaj poveži to s čutenjem. Verjemi, da je

pred tabo. Začuti jo, vidi jo, dotakni se je, okusi jo, sprejmi jo, pričaraj jo!« mi naroči.

Ubogam ga. Vse naredim. In ko zastoka, odprem oči, da si še sama ogledam podobo.

»Ever,« zmaje z glavo. »Morala bi si zamisliti pomarančo. Tole ni niti blizu.«

»Ne. Prav nič sočnega ni na njem.« Smeje pogledam oba Damena – dvojnik, ki sem ga ustvarila pred sabo, in različico iz mesa in krvi ob meni. Enako visoka sta, temna in tako ne-zemeljsko čedna, da se komajda zdita resnična.

»Kaj naj naredim s tabo?« me vpraša s prisiljeno jeznim pogledom, ki mu ne uspe. Oči ga vedno izdajo, v njih ni dru-gega kot ljubezen.

»Hmmm ...« Pogledam ju – pravega na eni strani in pri-

10

čaranega na drugi. »Po mojem me lahko kar poljubiš. Oziro-ma če nimaš časa, lahko poprosim njega, naj te zamenja. Mi-slim, da ne bi imel nič proti.« Zasmejem se in pokažem na dvojnika, ki se mi nasmehne in mi pomežikne. Ob robovih že bledi in kmalu se bo razblinil.

A pravi Damen se ne smeji. Samo zmaje z glavo in reče: »Ever, lepo te prosim. Zresni se. Še tako veliko te moram na-učiti.«

»Le kam se nama mudi?« Zrahljam vzglavnik, potapkam po postelji in upam, da bo vstal od mize in se mi pridružil. »Mislila sem, da imava samo čas.« Nasmehnem se. Ko me po-gleda, mi telo oblije toplota in sapa se mi ustavi v grlu. Spra-šujem se, ali se bom kdaj navadila na njegovo neverjetno lepo-to, na gladko olivno polt, rjave lesketajoče se lase, skladen obraz in sloko izklesano telo. Zame je popoln temen jin mo-jemu bledemu, svetlolasemu jangu. »Kmalu boš spoznal, da sem kar zagreta učenka,« rečem in ga pogledam v temne, ne-skončno globoke oči.

»Nenasitna si,« zašepeta, zmaje z glavo in prisede – pri-vlačnost je obojestranska.

»Rada bi samo nadoknadila izgubljeni čas,« zamrmram in hrepenim po ukradenih trenutkih, ko sva lahko sama, ko mi ga ni treba z nikomer deliti. Čeprav vem, da imava pred sabo celo večnost, nisem zato nič manj pohlepna.

Nagne se k meni, da bi me poljubil in končal učno uro. Vse misli na čaranje, jasnovidnost, telepatijo, vse nadnaravne reči se umaknejo zemeljskim užitkom, ko me pritisne ob bla-zine, me prekrije s svojim telesom in se prepleteva kot vitici, ki segata proti soncu.

S prsti mi seže pod majico in podrsi po trebuhu do roba

11

nedrčka. Zamižim in zašepetam: »Ljubim te.« Stavek, ki mi nikoli ni šel z jezika. A samo dokler ga nisem prvič izgovori-la.

Zaslišim njegov pridušen vzdihljaj in začutim, da nedrček popusti – gladko, nežno in prav nič prisiljeno.

Vse, kar stori, je tako prefinjeno, tako popolno, tako ...Morda celo preveč popolno.»Kaj je narobe?« vpraša, ko ga odrinem. Plitvo in hitro

diha, koža okrog oči se mu naguba, ko napeto išče moj po-gled.

»Nič ni narobe.« Obrnem se stran in si poravnam maji-co. Še dobro, da sem svoje misli uspela zadržati zase, samo tako še lahko lažem.

Zavzdihne in se odmakne. Draž njegovega dotika popu-sti, njegov pogled se ohladi, ko hodi sem ter tja pred mano. Ko se končno ustavi in me pogleda, stisnem ustnice, saj vem, kaj sledi. To ne bo prvič.

»Ever, nočem te priganjati. Res ne,« mi zaskrbljeno zatr-di. »Ampak nekoč boš to morala preboleti in me sprejeti ta-kega, kot sem. Ustvarim lahko, kar si želiš, ti telepatsko po-šljem misli in podobe, kadar nisva skupaj, te v hipu pošljem v poletno deželo. A preteklosti nikakor ne morem spremeniti. Preteklost kratko malo je.«

Zrem v tla, počutim se majhno, nebogljeno in popolno-ma osramočeno. Besna sem, da ne morem skriti zavisti in svo-jih strahov, besna, da so tako očitni in kakor na dlani. Prav vseeno je, kakšen nadnaraven ščit si ustvarim. Šeststo let je imel za preučevanje človekovega vedenja (mojega vedenja), jaz pa šestnajst.

»Samo ... samo še malo časa mi daj, da se navadim na vse

12

to,« rečem in skubim razcvetel šiv na prevleki vzglavnika. »Šele nekaj tednov je minilo.« Skomignem in se spomnim, kako sem niti tri tedne tega ubila njegovo nekdanjo ženo, mu priznala, da ga ljubim, in si zapečatila nesmrtno usodo.

Nezaupljivo me pogleda s stisnjenimi usti. Čeprav sva le kak meter narazen, se mi zdi praznina, ki zija med nama, ne-skončna kot ocean.

»O tem življenju govorim,« mu rečem živahneje in gla-sneje, da bi zapolnila praznino in razelektrila ozračje. »In ker se ne spominjam drugih, je to vse, kar imam. Samo malo več časa potrebujem, prav?« Kislo se mu nasmehnem, negotovo ukrivim ustnice in si oddahnem, ko sede k meni, mi položi prste na čelo in potipa tam, kjer je bila nekoč brazgotina.

»No, tega nama nikoli ne bo zmanjkalo.« Zavzdihne, me poboža pod ušesom in se mi približa. S poljubi mi zasuje čelo, nos in usta.

In prav ko pomislim, da me bo še enkrat poljubil, mi sti-sne roko in se odmakne. Odide naravnost skozi vrata, za njim ostane le čudovit rdeč tulipan.

13

dve

Damen lahko zanesljivo začuti, kdaj teta Sabina zavije na našo ulico in se približa dovozu, a ni odšel zaradi tega.

Odšel je zaradi mene.Kratko malo zato, ker me že stoletja lovi in išče v vseh mo-

gočih inkarnacijah, samo da bi bila skupaj.In vendar nisva nikoli bila skupaj.Torej nikoli nisva počela tistega.Vsakič, ko sva se že skoraj predala drug drugemu in potr-

dila svojo ljubezen, se je od nekod prikazala njegova nekda-nja žena Drina in me ubila.

A zdaj, ko sem jo pokončala, in to z enim samim, dobro usmerjenim, čeprav šibkim sunkom v oslabljeno srčno čakro, nama nič več ni stalo na poti.

Razen mene.Damena ljubim z vsem srcem in iskreno si želim, da bi na-

redila korak naprej, a teh zadnjih šeststo let si ne morem izbi-ti iz glave.

In tudi ne, kako je živel. (Nezemeljsko, kot pravi.)In s kom jih je preživel. (Poleg nekdanje žene Drine se je

zvrstilo precej imen.)Čeprav si nočem priznati, mi je vse to kar malo omajalo

samozavest.No, prav. Zelo mi je spodjedlo samozavest. Ampak men-

da ni mogoče primerjati mojega skromnega seznama fantov,

14

s katerimi sem se poljubljala, z osvajalskimi pohodi, za katere je imel šest stoletij časa?

In čeprav vem, da je trapasto, čeprav vem, da me je vsa ta stoletja ljubil, je pač tako, da srce in razum ne hodita vedno z roko v roki.

V mojem primeru še gledata vsak v svojo smer.In vendar ga vedno, kadar pride k meni kot učitelj, prema-

mim s poljubi, in si mislim: Zdaj je pravi trenutek! Danes se bo gotovo zgodilo!

Toda na koncu ga vedno odrinem kot kak neslan šaljivec.Po pravici povedano, ima popolnoma prav. Preteklosti ne

more spremeniti. Preteklost kratko malo je. Tistega, kar je stor-jeno, ni mogoče preprečiti. Časa se ne da prevrteti nazaj. Poti nazaj ni.

Nič drugega ne moremo, kot da gremo naprej.In prav to moram storiti.Brez omahovanja moram skočiti naprej, ne da bi se ozrla.Pozabiti moram preteklost in se podati prihodnosti na-

proti.Ko bi le bilo tako lahko.

»Ever?« Sabine že prihaja po stopnicah, urno posko-čim, pospravim sobo in se usedem za mizo, da bi bilo vide-ti, kot da nekaj delam. »Še ne spiš?« vpraša in pomoli gla-vo skozi vrata. Čeprav ima pomečkano obleko, poležane lase ter rdečkaste in utrujene oči, je njena avra presenetljivo sve-že zelena.

»Pravkar sem končala domačno nalogo,« odgovorim in odrinem prenosni računalnik, kot da sem ga ravno zaprla.

»Si kaj jedla?« Nasloni se na podboj in me sumničavo

15

premeri skozi priprte veke. Njena avra – prenosni detektor laži, ki ga nevede nosi s sabo – seže proti meni.

»Itak,« ji odvrnem. Pokimam in se ji nasmehnem in po-skušam biti videti kar najbolj iskrena, vendar na obrazu začu-tim gube laži.

Ne maram lagati. Še posebej ne njej. Po vsem, kar je stori-la zame, ko me je vzela k sebi po nesreči, v kateri mi je umrla vsa družina. Ni ji bilo treba. Res je moj edini živeči sorodnik, a kljub temu bi lahko rekla ne. In verjemite, najbrž si kar po-gosto zaželi, da bi me bila zavrnila. Njeno življenje je bilo ve-liko bolj preprosto, preden sem prišla jaz.

»Mislila sem še kaj drugega kot tisto rdečo pijačo,« po-migne proti steklenici na moji mizi, v kateri je tekočina preli-vajočih se barv in nenavadnega grenkobnega okusa, ki jo imam precej rajši kot nekoč. Kar je dobro, pravi Damen, saj se bom z njo nalivala ves preostanek večnosti. Saj ne, da ne bi mogla jesti prave hrane, a kratko malo je več nočem. S sokom nesmrtnosti zaužijem prav vse hranilne snovi, ki jih potrebu-jem. In ne glede na to, koliko ga popijem, imam vedno obču-tek, da sem sita.

Vem, kaj ji roji po glavi. Ne zato, ker ji lahko preberem mi-sli, temveč zato, ker sem si sama mislila isto o Damenu. Kako mi je šel na živce, ko je samo drezal v hrano na krožniku in se pretvarjal, da jé. Seveda, dokler nisem izvedela za njegovo skrivnost.

»Ja, hm, malo prej sem jedla,« končno izustim in se tru-dim, da ne bi stisnila ust, odmaknila pogleda ali potisnila gla-ve med ramena – naredila katerega od izdajalskih gibov. »Z Milesom in Haven,« dodam v pojasnilo, zakaj nikjer ni uma-zane posode, čeprav vem, da se s preveč podrobnostmi lahko

16

izdam – kot bi si okrog vratu obesila tablo z napisom LA-ŽNIVKA. Poleg tega je Sabine pravnica, ena najboljših odve-tnic v pisarni, in ima neverjeten nos za prevare. Toda po na-vadi ga res uporablja samo v službi. V zasebnem življenju je izbrala zaupanje.

Vendar žal ne danes. Danes mi ne verjame niti besedice. Pogleda me in reče: »Skrbi me zate.«

Zavrtim se in ji pogledam v oči; upam, da bom videti od-prta, pripravljena na pogovor o tem, kaj jo teži, čeprav me je kar pošteno strah. »Vse je v redu,« ji odgovorim ter se sme-hljam in kimam, da bi mi verjela. »Res. Ocene imam dobre, dobro se razumem s prijatelji, z Damenom sva ...« Ugriznem se v jezik, ko ugotovim, da ji še nikoli nisem govorila o svojem razmerju, za katerega se še nisem odločila, kaj je, in sem ga ve-činoma imela zase. A zdaj, ko sem začela, ne vem, kako naj končam.

Hočem reči, ko pomislim, koliko različnih preteklosti, sedanjosti in prihodnosti si deliva, se 'fant in punca' sliši tako pusto in neprimerno. Z najino zgodovino sva vsekakor več kot to. In vendar naju ne nameravam javno razglasiti za večna sopotnika ali sorodni duši – to bi bilo preveč neoku-sno. Po pravici nama najraje ne bi lepila oznak. Že zdaj imam dovolj veliko zmedo v glavi. In poleg tega, le kaj naj ji rečem? Da se ljubiva že stoletja, a še vedno nisva pristala v postelji?

»Torej, Damen in jaz – se imava prav lepo,« končno izu-stim, a se zdrznem, ko ugotovim, da sem rekla prav lepo name-sto prelepo – in to je verjetno prva stvar, ki sem jo danes po-vedala po pravici.

»Torej je bil tu.« Rjavo usnjeno aktovko položi na tla in

17

me pogleda. Obe se zavedava, kako zlahka sem se ujela v nje-no pravniško past.

Prikimam in si v mislih primažem klofuto, ker sem vztra-jala, da se morava videvati pri meni in ne pri njem, kot je ho-tel.

»Zdelo se mi je, da sem ga videla, kako je z avtom švignil mimo mene.« Pogled premakne na mojo razkopano poste-ljo, razmetane vzglavnike in zmečkano odejo, in ko me zno-va pogleda, zlezem vase, saj kar čutim, o čem bo tekla beseda.

»Ever.« Zavzdihne. »Žal mi je, ker ne morem biti tu to-liko kot včasih, da bi lahko preživeli več časa skupaj. In čeprav se morda zdi, da še vedno iščeva tisti pravi stik, hočem, da veš, da se vedno lahko zaneseš name. Kadarkoli se boš hotela o čem pogovoriti, ti bom prisluhnila.«

Stisnem ustnice in prikimam, vem, da še ni končala, a upam, da bo kmalu, če bom ponižno tiho.

»Čeprav si najbrž misliš, da sem prestara, da bi razumela, kaj preživljaš, se prav dobro spominjam, kako je bilo, ko sem bila tvojih let. Vem, kako neznansko naporno je, če imaš za vzor manekenke, igralke in druge umetne podobe, ki jih vidiš na televiziji.«

Težko požiram slino in se poskušam ogniti njenemu po-gledu. Prigovarjam si, da moram ostati mirna in se ne smem na vso silo zagovarjati, saj je bolje, da si misli svoje, kot da po-sumi na resnico.

Odkar so me suspendirali, še pozorneje spremlja, kaj poč-nem. Pred kratkim si je nakupila zalogo knjig za samopomoč, kot so Kako vzgojiti normalnega mladostnika v nenormalnih časih in Vaš mladostnik in mediji: priročnik za starše in skrbni-ke, in odtlej je skoraj nevzdržno. Nenehno si podčrtuje in ozna-

18

čuje primere najbolj skrb vzbujajočega mladostniškega vede-nja, me ocenjujoče meri s pogledom in preži na simptome.

»Ampak zavedati se moraš, da si čudovito dekle, da si ve-liko bolj privlačna, kot sem bila jaz v tvojih letih, in da ne boš ničesar dosegla, če boš še naprej hirala, samo zato, da bi bila bolj podobna tistim koščenim zvezdnicam, ki preživijo po pol življenja v klinikah za rehabilitacijo, temveč boš kvečjemu zbolela.« Prodorno me pogleda, obupno si želi, da bi mi pri-šla do živega, da bi njene besede delovale. »Vedi, da si popol-na takšna, kakršna si. Zelo me boli, ko te gledam, kako preži-vljaš vse to. In če je to zaradi Damena, potemtakem lahko rečem samo ...«

»Nimam anoreksije.«Pogleda me.»Nimam bulimije. Nisem na nori dieti, ne poskušam shi-

rati, ne želim si, da bi mi bila prav otroška oblačila, in nočem izgledati kot katera od Olsenovih dvojčic. Resno, Sabine, ali sem res videti, kot da me pobira?« Vstanem in se ji pokažem v vsej svoji v kavbojke oprijeti slavi. Prej bi lahko rekla, da kar učinkovito nabiram kilograme.

Premeri me. Čisto zares me premeri vse od glave do pet, s pogledom se ustavi na mojih golih bledih gležnjih, ki jih mo-ram kazati, ker sem ugotovila, da so mi kavbojke prekratke in sem jih zato raje zavihala.

»Mislila sem samo ...« Negotovo skomigne, ko spozna, da dokazno gradivo, ki sem ji ga predložila, jasno kaže na raz-sodbo: ni kriva. »Ker te že toliko časa nisem videla, da bi kaj pojedla, in ker se nenehno nalivaš s tistim rdečim ...«

»Torej si predvidevala, da sem iz najstniške pijanke čez noč postala anoreksična hranomrznica?« Zasmejim se, da ji

19

pokažem, da nisem nora – morda malo nataknjena, a bolj za-radi sebe kot zaradi nje. Bolje bi morala hliniti. Lahko bi se vsaj pretvarjala, da jem. »Nič naj te ne skrbi.« Nasmehnem se. »Resno. In da ne bo nesporazumov, ne nameravam jema-ti ali preprodajati mamil in eksperimentirati z okraševanjem telesa z rezanjem, žigosanjem, brazgotinjenjem, ekstremnim prebadanjem ali na kak drug način, ki je omenjen v Desetih primerih neprilagojenega mladostniškega vedenja. In samo da sva si na jasnem, tiste rdeče pijače ne pijem, da bi bila zvezdni-ško presušena ali da bi ugodila Damenu. Všeč mi je, to je vse. Poleg tega zelo dobro vem, da me ima Damen rad in da me sprejema prav takšno, kakršna ...« V hipu se ustavim, ko se zavem, da sem pravkar načela novo temo, o kateri ne želim go-voriti. In še preden Sabine lahko v mislih sestavi vprašanje, dvignem roko in rečem: »Ne, nisem tako mislila. Z Dame-nom ...« Se dobivava, hodiva, sva fant in punca, sva dobra pri-jatelja, sem zvezana za vedno. »Torej, skupaj sva. Saj razumeš, kot par. Ampak ne spiva skupaj.«

Še.Pogleda me, njen obraz je napet in negotov – prav takšen,

kot so moje misli. Nobena si ne želi tega pogovora, a za razli-ko od mene se Sabine zdi, da je to njena dolžnost.

»Ever, nisem hotela namigovati ...« začne. Nato se spo-gledava, Sabine skomigne in se odloči, da bo vse skupaj poza-bila. Obe veva, kam pes taco moli.

Odleže mi, da sva končali in da sem jo razmeroma dobro odnesla, zato me popolnoma preseneti, ko mi predlaga: »No, ker je videti, da ti je ta mladenič res pri srcu, bi mi ga po mo-jem lahko predstavila. Kdaj bi se torej lahko zbrali ob večer-ji? Kaj praviš na ta konec tedna?«

20

Ta konec tedna?Debelo požrem slino in jo pogledam. Dobro vem, kaj ji

roji po glavi, rada bi ubila dve muhi na en mah. Našla je po-polno priložnost, da me na lastne oči vidi pojesti poln krožnik hrane ter posede Damena na vroči stol in ga temeljito zasliši.

»Sliši se že dobro, ampak v petek je Milesova predstava.« Obupno se trudim obdržati miren in trezen glas. »Potem naj bi bila še zabava, ki se bo verjetno precej zavlekla, tako da ...«

Prikima, a me ne izpusti z oči. Tako pomenljivo in skriv-nostno me gleda, da se kar potim.

»Tako da verjetno ne bo šlo,« sklenem, a vem, da se bom morala prej ali slej soočiti s tem – a raje slej. Rada imam Sa-bine in rada imam Damena, samo nisem prepričana, da ju bom imela rada skupaj, še posebej, ko se bo začelo zasliševa-nje.

Ošine me s pogledom, pokima in se obrne stran. In ko že skoraj olajšano zavzdihnem, se ozre čez ramo in reče: »V pe-tek torej očitno ne bo šlo, ampak še vedno ostane sobota. Na-roči Damenu, naj pride ob osmih, prav?«

21

tri

Čeprav se zbudim prepozno, mi uspe pravočasno priti k Mi-lesu. Najbrž zato, ker se zdaj, ko se Riley več ne mota okrog mene, uredim občutno hitreje. Spominjam se, kako mi je šlo na živce, ko je čepela na mojem predalčniku, oblečena v kate-rega svojih norih kostumov za noč čarovnic, ter me neutru-dno zasliševala o fantih in se norčevala iz mojih oblačil. Od-kar sem jo prepričala, naj gre na drugo stran, čez most, tja, kjer jo pričakujejo najini starši in Zlatko, je ne vidim več.

Kar pomeni, da je imela prav. Vidim lahko samo duše, ki so ostale, in ne tistih, ki so odšle na drugo stran.

In tako kot vedno, kadar premišljujem o Riley, me stisne v grlu in zbode v očeh. Sprašujem se, ali se bom kdaj navadila na to, da je odšla. Torej odšla nepovratno in za vedno. A mi-slim, da že dovolj dobro poznam občutek izgube in vem, da nikoli ne nehaš pogrešati tistega, ki ga več ni – kratko malo se naučiš živeti z veliko praznino, ki je nastala po tem, ko je odšel.

Otrem si oči, zavijem na Milesov dovoz in se spomnim, kaj mi je obljubila Riley: da mi bo poslala znamenje, nekaj, s čimer mi bo povedala, da je vse v redu. In čeprav sem si njeno obljubo vzela k srcu in nenehno oprezam za kakršnimkoli na-migom o njeni navzočnosti, za zdaj še nisem prejela nič.

Miles odpre vrata in prav ko mu hočem reči živijo, dvigne roko in me ustavi: »Ne reci nič. Samo poglej me v obraz in

22

mi povej, kaj vidiš. Kaj je prva stvar, ki jo opaziš? In nikar ne laži.«

»Tvoje prelepe rjave oči,« mu odvrnem in že slišim misli, ki mu rojijo po glavi, ter si – kot že tolikokrat – želim, da bi prijateljem lahko pokazala, kako naj jih zavarujejo in ohrani-jo zasebne stvari zase. A to bi pomenilo, da moram izdati skrivnost svojega branja misli, videnja avre in jasnovidnosti, česar seveda ne morem storiti.

Odkima in prisede k meni, nestrpno potegne s stropa senčnik z ogledalom in si pregleda brado. »Kakšna lažniv-ka si. Kar poglej, tukaj je! Sveti se kot kaka opozorilna luč in nemogoče ga je prezreti, zato se ne pretvarjaj, da ga ne vi-diš.«

Pogledam ga, medtem ko zapeljem vzvratno, in opazim mozolj, ki se mu je drznil razbohotiti na obrazu. A pravzaprav me bolj zmotijo njegovi živo rožnato nalakirani nohti. »Lepi nohti,« se nasmehnem.

»To je zaradi igre.« Namuzne se in še vedno strmi v mo-zolj. »Pa saj ne morem verjeti! Ko je že kazalo, da gre vse kot po maslu, začnem razpadati pri živem telesu. Vaje so bile odlič-ne, na pamet znam vsa besedila, tudi od drugih ... mislil sem, da je res vse tako, kot mora biti, in zdaj tole!« Sune se v obraz.

»Samo živci so,« mu odvrnem in ga pogledam, ravno ko zasveti zelena.

»Točno tako!« Prikima. »To samo dokazuje, kakšen amater sem. Ker profesionalci, pravi profesionalci ne posta-nejo živčni. Njih popade ustvarjalni nemir ... in potem ustvarjajo. Kaj pa, če nisem iz pravega testa?« Zaskrbljeno me pogleda. »Morda se mi je samo posrečilo, da sem dobil glavno vlogo.«

23

Pogledam ga in se spomnim Drine, ki je trdila, da se je re-žiserju vtihotapila v misli in ga napeljala k Milesu. A tudi če to drži, ne pomeni, da vlogi ni kos, da ni resnično najboljši.

»Ne bodi smešen,« odkimam. »Skoraj ni igralca, ki ga ne bi zgrabila napetost ali trema ali kaj podobnega. Resno ti govorim. Ne bi mi verjel, če bi ti povedala, kaj vse je Riley ...« ostrmim in obnemim. Te povedi ne morem dokončati. Ne morem govoriti zgodbic, ki sem jih slišala od svoje mrtve se-stre, ki je tako rada vohunila za hollywoodskimi zvezdniki. »Kaj nimaš pravzaprav na sebi tone pudra?«

Pogleda me. »Ja. In? Kaj hočeš reči? Igra je v petek, to je jutri, če si slučajno pozabila. Ni šans, da bi tale gnus izginil do takrat.«

»Morda pa bo.« Skomignem. »Hotela sem te samo vpra-šati, ali ga ne moreš prekriti z ličili?«

Zavije z očmi in se nakremži. »Aha, in potem bom lahko naokrog razkazoval rog v barvi kože? Ali bi si ga prosim ogle-dala? Nemogoče ga je zakriti. Ta reč ima svoj DNK! Tako je velik, da meče senco!«

Zavijem na šolsko parkirišče in se zaustavim na običajnem mestu ob Damenovem sijočem črnem BMW-ju. Ko spet po-gledam Milesa, si ne morem kaj, da se ne bi dotaknila njego-vega obraza. Zdi se mi, kot bi se moj kazalec kar sam stegoval k mozolju na njegovi bradi.

»Kaj počneš?« vpraša in se s studom odmakne.»Samo ... pri miru bodi,« zašepetam, čeprav se mi še sa-

nja ne, kaj počnem in zakaj. Vem le, da se je moj prst namenil prav tja.

»Ampak ne dotikaj se ga!« zavpije v hipu, ko se ga dotak-nem. »Super, res krasno. Zdaj bo gotovo postal še dvakrat ve-

24

čji.« Zmaje z glavo in stopi iz avtomobila, medtem ko jaz raz-očarano obsedim, ker je mozolj še kar tam.

Najbrž sem si že mislila, da sem razvila kako neverjetno sposobnost zdravljenja. Odkar mi je Damen povedal – to je bilo ravno takrat, ko sem se sprijaznila z usodo in začela piti sok nesmrtnosti –, da bom začela doživljati spremembe, kot so izboljšana jasnovidna zaznava (česar se nisem prav veseli-la), izboljšane telesne sposobnosti (kar bi mi gotovo koristilo pri telovadbi v šoli) ali kaj popolnoma (na primer sposobnost, da bi lahko zdravila, za kar navijam, ker bi bilo totalno kul), prežim, kdaj se bo zgodilo kaj nenavadnega. Ampak do zdaj se mi ni zgodilo drugega kot to, da sem se malo potegnila, za-radi česar kvečjemu potrebujem nove kavbojke. To pa bi se najbrž tako ali tako zgodilo.

Zgrabim torbo, stopim iz avta in se z usti prilepim na Da-mena, ki se prav takrat prikaže na moji strani.

»Dobro, resno. Kako dolgo bo to še trajalo?«Stopiva vsaksebi in pogledava Milesa.»Ja, tebi govorim.« Požuga s prstom. »Vse to poljublja-

nje, objemanje in nenehno sladkobno gruljenje.« Zmaje z gla-vo in pripre oči. »Resno. Upal sem, da vaju bo do zdaj mini-lo. Ne razumita me napak, vsi smo zelo veseli, da se je Damen vrnil v šolo, da sta se znova našla in bosta po vsej verjetnosti srečno živela do konca svojih dni. Ampak res, ali se vama ne zdi, da bi bila lahko malo bolj diskretna? Nekateri namreč ni-smo tako zelo srečni kot vidva. Nekaterim morda malo pri-manjkuje ljubezni.«

»Tebi primanjkuje ljubezni?« Zasmejim se; njegove be-sede me niso užalile, saj ga veliko bolj skrbi igra kot midva z Damenom. »Kaj se je zgodilo s Holtom?«

25

»S Holtom?« obotavljaje ponovi. »Sploh mi ga ne ome-njaj! Nikar ne načenjaj tega, Ever!« Zmaje z glavo, se zasuka na petah in odpravi proti Haven, ki čaka pred vhodom.

»Kaj ga muči?« vpraša Damen, me prime za dlan in pre-plete svoje prste z mojimi. Še vedno me gleda ljubeče, kljub tistemu, kar se je zgodilo včeraj.

»Jutri je premiera.« Skomignem. »In zdaj je čisto iz sebe zaradi mozolja na bradi; seveda se je odločil, da sva midva kri-va za to,« odvrnem in pogledam proti Milesu, ki prime Ha-ven pod roko in jo odpelje v učilnico.

»Z njima se ne pogovarjava,« reče, se ozre čez ramo in se nama namršči. »Bojkotirava ju, vse dokler bosta tako do ušes zaljubljena ali dokler mi ne izgine mozolj – tisto, kar se bo pač zgodilo prej.« Samo na pol v šali prikima.

Haven se nasmehne in odskaklja z njim, z Damenom pa odhitiva na angleščino. Na poti naletiva na Stacio Miller, ki se mu sladkobno nasmehne, medtem ko poskuša mene spo-takniti.

A prav ko predme odvrže svojo torbico, da bi me prekuc-nila na nos, vidim, kako se ta dvigne, in začutim, kako jo uda-ri v koleno. Čeprav tudi sama občutim bolečino, sem zado-voljna s svojim odzivom.

»Auuu!« zastoka, se podrgne po kolenu in zabolšči vame, čeprav nima nobenega dokaza, da za tem stojim jaz.

Ne zmenim se zanjo in se usedem v svojo klop. V tem po-stajam vse boljša. Odkar je poskrbela, da sem bila suspendira-na zaradi popivanja v umivalnici, sem se zelo trudila, da ji ne bi prekrižala poti. A včasih, res samo včasih ne morem pomagati.

»Tega ne bi smela storiti,« mi zašepeta Damen in posku-ša hliniti strog pogled.

26

»Lepo te prosim. Saj mi vendar ti prigovarjaš, naj vadim čaranje.« Skomignem. »Videti je, da se mi učne ure končno obrestujejo.«

Pogleda me, zmaje z glavo in reče: »No, še slabše je, kot sem pričakoval. Če že hočeš vedeti, je to, kar si storila, psiho-kineza in ne čaranje. Mar ne razumeš, da se moraš še veliko naučiti?«

»Psihokaj?« se začudim. Besede ne razumem, a to, kar sem storila, mi je bilo prav všeč.

Prime me za roko in z nasmehom v kotičkih ust sprego-vori: »Premišljeval sem ...«

Pogledam na uro, opazim, da je že pet čez deveto, in vem, da je gospod Robins pravkar stopil iz zbornice.

»V petek zvečer. Kaj, ko bi šla ... kam drugam?« Nasmeh-ne se.

»Recimo v poletno deželo?« Pogledam ga s široko odpr-timi očmi in čutim, kako mi srce pohiti. Komaj čakam, da bi lahko spet obiskala ta čarobni, skrivnostni kraj. Dimenzijo med dimenzijami, kjer lahko pričaram oceane in slone in pre-mikam veliko večje stvari kot leteče Pradine torbice – a tja moram z Damenom.

Vendar se mi samo nasmehne in odkima. »Ne, ne v pole-tno deželo. Čeprav obljubim, da se bova tudi tja vrnila. V mi-slih sem imel Montage ali Ritz, kaj praviš?« Privzdigne obrv.

»Toda Miles nastopa v petek in obljubila sem mu, da bova prišla!« odvrnem in se v hipu zavem, da sem še malo prej, ko se mi je obetal izlet v poletno deželo, brez pomisleka pozabi-la na premiero Milesovega Laka za lase. Toda zdaj, ko je pre-dlagal, da bi prenočila v kakem luksuznem hotelu, se mi je spomin nenadoma povrnil.

27

»No dobro, po predstavi?« poskusi znova. A ko me po-gleda in vidi, kako omahujem, stiskam ustnice in se trudim najti vljuden izgovor, doda: »Ali pa tudi ne. Saj je samo pre-dlog.«

Zazrem se vanj in vem, da moram sprejeti povabilo, da ga hočem sprejeti. V glavi zaslišim vpitje: Sprejmi! Sprejmi! Oblju-bila si si, da boš storila korak naprej in se ne boš ozirala nazaj. Zdaj imaš za to priložnost, zato je nikar ne zapravi! SAMO! RECI! PRAV!

A čeprav sem prepričana, da je čas za nov korak, čeprav z vsem srcem ljubim Damena in sem odločena, da se ne bom obremenjevala z njegovo preteklostjo, se mi iz ust izvijejo po-polnoma druge besede.

»Bova videla,« odgovorim in se ozrem k vratom, ravno ko skoznje stopi gospod Robins.

28

štiri

Ko po četrti uri končno zazvoni, vstanem izza klopi in stopim h gospodu Munozu.

»Si prepričana, da si končala?« vpraša in dvigne pogled s kupa testov. »Če potrebuješ še kako minuto, si jo le vzemi.«

S pogledom ošvrknem testno polo in odkimam. Pomislim, kaj bi naredil, če bi vedel, da sem jo rešila po kakih petinštiri-desetih sekundah in nato preostalih petdeset minut hlinila, da mi ne gre najbolje.

»V redu bo,« mu odvrnem in vem, da imam prav. Jasno-vidnost ima tudi to prednost, da se mi ni treba več učiti, saj kratko malo poznam vse odgovore. In čeprav me včasih zami-ka, da bi prav bahaško pobrala same čiste petice, se po navadi zadržim in nekajkrat odgovorim napačno, saj ne smem preti-ravati.

Vsaj tako pravi Damen. Nenehno me opominja, kako po-membno je, da ne izstopava in sva vsaj videti običajna, čeprav sva vse prej kot to. Ko me je prvič opozoril na to, si nisem mo-gla kaj, da ga ne bi opomnila, kako nenavadno pogosto so se na začetku, ko sva se spoznala, okrog naju pojavili tulipani. A mi je odvrnil, da je moral napraviti nekaj izjem zaradi dvorje-nja, ki je menda trajalo dlje, kot bi moralo, saj se mi ni mudi-lo izvedeti, da pomenijo neumrljivo ljubezen, dokler ni bilo skoraj prepozno.

Gospodu Munozu izročim polo in se zdrznem, ko se do-

29

takneva s konicami prstov. Že ta bežen stik mi pokaže veliko več, kot bi kdaj hotela vedeti – razločno sliko njegovega ju-tra. V nepopisno razmetanem stanovanju z mizo, nasmeteno s škatlami naročene hrane in več različicami besedila, ki ga piše že sedem let, se je na ves glas drl Born to Run, medtem ko je iskal čisto srajco, in se nato odpravil v Starbucks, kjer se je zaletel v drobno svetlolasko, ki ga je polila z velikanskim le-denim čajem z mlekom, da mu je na srajci ostal hladen, vla-žen in zoprn madež, ki je izginil v trenutku, ko se mu je pri-kupno nasmehnila. In tega sladkega nasmeška si ni mogel izbiti iz glave, tega ljubeznivega nasmeška, ki mu ga je naklo-nila – moja teta!

»Boš počakala, da ga ocenim?«Pokimam, a v sebi piham kot ris in strmim v njegovo rde-

če pisalo. V mislih si ponavljam prizor, ki sem ga pravkar vi-dela, in vsakič končam na istem – moj učitelj za zgodovino se je zatrapal v Sabine!

To se ne sme zgoditi. Ne morem ji dovoliti, da se še kdaj prikaže tam. Naj bosta še tako bistra, privlačna in samska, to še ne pomeni, da lahko kar začneta hoditi.

Medtem ko stojim kot vkopana in brez sape, se poskušam osredotočiti na konico njegovega pisala, da bi odrinila misli, ki vejejo z njega. Gledam, kako naredi kolono drobnih rde-čih pik, ki se prelevijo v križca pri številkah 17 in 25 – tako, kot sem načrtovala.

»Samo dve napaki. Zelo dobro!« Nasmehne se, podrsi s prsti čez madež na srajci in se vpraša, ali jo bo sploh še kdaj vi-del. »Te zanimata pravilna odgovora?«

Uf, ne ravno, pomislim, saj bi rada čim prej od tod, a ne le zato, da bi z Damenom končno sedla h kosilu, temveč bolj

30

zato, da ne bi videla, kam ga bodo misli odpeljale od tam, kjer sem jih odgnala.

A ker vem, da je običajno, da človek pokaže vsaj malo za-nimanja, globoko vdihnem in vneto prikimam. Ko mi izroči odgovore, se pretvarjam in rečem: »O, poglej no, datume sem pomešala.« In: »Seveda! Le kako nisem vedela tega? Uh!«

V odgovor mi le prikima, saj je z mislimi pri svetlola-ski – torej edini ženski v vsem vesolju, ki je zanj popolnoma pre-povedana! Ugiba, ali bo jutri tudi tam – ob istem času na is-tem mestu.

Misel na potrebne učitelje je že sama po sebi nagnusna, a misel na dotičnega profesorja, ki se slini zaradi osebe, ki mi je skoraj tako blizu kot mati, je kratko malo preveč.

Nato me prešine, da sem še pred nekaj meseci imela vide-nje Sabine z nekim čednim moškim iz njenega bloka. In ker Munoz dela tukaj in Sabine tam, menda ni kaj dosti možno-sti, da bi se ta dva svetova srečala. A za vsak primer, če se mo-tim, odvrnem: »Hm, ja, posrečilo se mi je.«

Pogleda me izpod nagubanega čela in poskuša razvozlati, kaj sem mu pravkar rekla.

Čeprav vem, da sem šla predaleč, čeprav vem, da bom iz-ustila nekaj popolnoma neobičajnega, se mi zdi, da mi kaj dru-gega res ne preostane. Moj učitelj zgodovine pač ne more ho-diti z mojo teto. Tega ne morem dovoliti. Preprosto ne morem.

Tako torej pomignem proti madežu na njegovi srajci in rečem: »Ona, veste, gospodična z velikanskim ledenim ča-jem ...« Gledam njegov osupel obraz in prikimam. »Po mo-jem se ne bo vrnila. Ni ravno najbolj redna stranka.«

In še preden dodam kaj drugega, kar bi mu dokončno raz-blinilo sanje in hkrati potrdilo mojo nenormalnost, si vržem

31

torbo čez ramo, stečem proti vratom, na poti stresem s sebe še zadnje kančke energije gospoda Munoza in se odpravim v jedilnico, kjer me že čaka Damen. Po dolgih treh urah si ne-znansko želim njegove družbe.

A ko pridem tja, ne dobim dobrodošlice, ki sem jo priča-kovala. Ob njem, na mestu, kjer sem po navadi jaz, sedi novi-nec in kar vpija njegovo pozornost. Damen me komaj opazi.

Naslonim se čez rob mize in jih opazujem, kako ob novin-čevi opazki bruhnejo v smeh. Ker jih nočem zmotiti ali biti osorna, se raje usedem Damenu nasproti kot na moj običajen sedež ob njem.

»Ne morem verjeti, da si tako duhovit!« reče Haven, se skloni naprej in se bežno dotakne novinčeve roke. Po njenem smehu je jasno, da je svojega novega fanta Josha, njeno samo-oklicano sorodno dušo, začasno potisnila v pozabo. »Škoda, da nisi slišala tega, Ever. Take stresa, da je celo Miles pozabil na svoj mozolj!«

»Hvala, da si me opomnila.« Namršči se in si s prstom otipa oteklo mesto na bradi – ki ga več ni.

Široko odpre oči in strmi v nas, kot bi iskal potrditev, da tiste orjaške gnojne kope, ki mu je še zjutraj grenila življenje, res ni več. Ne morem si kaj, da ne bi pomislila, da ima njeno izginotje opraviti z mojim jutranjim dotikom na parkirišču. To bi pomenilo, da imam čarobno sposobnost zdravljenja.

A ravno ko tako premišljujem, se oglasi novinec: »Sem ti rekel, da deluje. Ta reč je neverjetna. Kar obdrži ostanek, če se slučajno spet pojavi.«

Pogledam ga s priprtimi očmi in se sprašujem, le kdaj je lahko pomagal Milesu pri njegovih težavah s kožo, če ga še ni-koli nisem videla.

32

»Dal sem mu malo mazila,« reče in se ozre vame. »Z Mi-lesom sva skupaj pri razredni uri. Aja, ime mi je Roman.«

Pogledam ga in vidim svetlo rumeno avro, ki se vrtinči okrog njega, njeni dolgi robovi valovijo in vabijo kot v neka-kšen prijazen skupinski objem. Nato premerim njegove glo-boke sinje oči, zagorelo polt, valovite svetle lase in športno-elegantna oblačila z ravno pravšnjo mero gizdalinstva – in kljub njegovemu čednemu videzu najprej pomislim na beg. Nato mi nameni enega tistih lenobno sproščenih nasmeškov, ki šibijo kolena, a sem tako vznemirjena, da mu ga ne morem vrniti.

»Ti si najbrž Ever,« spregovori in umakne roko, ki je do tedaj molela predme in čakala na stisk, a je nisem opazila.

Pogledam Haven, ki je zgrožena nad mojo neotesanostjo, in nato Milesa, ki je preveč zaposlen z ogledalom, da bi opa-zil mojo nerodnost. Šele ko Damen seže pod mizo in me sti-sne za koleno, se odkašljam in pozdravim: »Oh, ja, jaz sem Ever.« In čeprav se mi znova zapeljivo nasmehne, me ne gane. Le počasi se mi začne obračati želodec.

»Videti je, da imava veliko skupnega,« nadaljuje, vendar se mi ne sanja, na kaj namiguje. »Pri zgodovini sem sedel dve vrsti za tabo. Ko sem videl, kako se mučiš s testom, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, poglej si no dekle, ki sovraži zgo-dovino skoraj tako kot jaz.«

»Ne sovražim zgodovine,« mu odvrnem, a besede zazve-nijo prehitro, preveč obrambno in pregrobo, zato vsi zabol-ščijo vame. Pogledam Damena in iščem potrditev, saj gotovo ne čutim samo jaz tega nemirnega toka energije, ki vznika v Romanu in se pretaka k meni.

A Damen samo skomigne in srkne rdeči sok, kot bi bilo

33

vse popolnoma normalno, kot da ni opazil nič nenavadnega. Zato spet pogledam Romana in pobrskam po njegovih mi-slih, ki so res da malce otročje, a popolnoma neškodljive. Kar pomeni, da je težava v meni.

»Kaj res? Vse to brskanje po preteklosti, raziskovanje dav-no izginulih krajev in dni, spoznavanje življenj ljudi, ki so že stoletja mrtvi in v ničemer ne vplivajo na današnje čase, ti ne gre na živce? Te ne dolgočasi na smrt?«

Samo kadar se ti ljudje, kraji in dnevi nanašajo na mojega fanta in njegovih razuzdanih šeststo let!

A te misli ne izgovorim na glas. Samo skomignem in od-vrnem: »Dobro mi je šlo. Pravzaprav je bil test lahek. Dobi-la sem odlično.«

Prikima in me spremlja s pogledom, niti centimetra ne prezre. »Dobro, da vem.« Nasmehne se. »Munoz mi je dal ta konec tedna za pripravo. Kaj praviš, ko bi me inštruirala?«

Ozrem se k Haven, opazim, kako ji potemnijo oči in se ji avra obarva zdrizasto zeleno, nato pogledam Milesa, ki se je nehal ukvarjati z mozoljem in zdaj tipka sporočilo Holtu, in nazadnje Damena, ki se sploh ne meni za naju, strmi v dalja-vo in premišljuje o nečem, česar ne morem zaznati. Čeprav vem, da se vedem trapasto, da je vsem drugim všeč in da bi mu morala pomagati po najboljših močeh, samo skomignem in rečem: »Oh, to bi bilo gotovo odveč. Mislim, da ne potrebu-ješ moje pomoči.«

Ko ujame moj pogled, se mi nasrši koža in me zbode v že-lodcu. Nasmehne se mi in skozi popoln belozob nasmešek od-vrne: »Lepo je slišati, da si tako prepričana vame, Ever. Če-prav mislim, da morda ne bi smela biti.«

34

pet

»Kaj pa imata z novim mulcem?« vpraša Haven, ki zaostaja, medtem ko vsi drugi že hitijo v učilnice.

»Nič.« Odmaknem ji roko in hodim naprej. Čutim nje-no energijo, ki gre skozme, in opazujem Romana, Milesa in Damena, kako smeje hodijo pred nama, kot bi bili stari prija-telji.

»Prosim te.« Zavije z očmi. »Totalno očitno je, da ga ne maraš.«

»Neumnost,« ji odvrnem in strmim v Damena, svojega čudovitega, edinstvenega fanta/sorodno dušo/večnega par-tnerja/spremljevalca (res moram najti pravo besedo zanj), ki je danes od angleščine komaj spregovoril z mano. Upam, da ne zaradi tistega, kar si mislim – zaradi mojega včerajšnjega vedenja in zato, ker sem zavrnila konec tedna z njim.

»Resno ti govorim.« Pogleda me. »Videti je, kot da so-vražiš novince ali kaj podobnega.« To je izgovorila precej bolj prijazno, kot si je zamislila.

Stisnem ustnice in se zazrem naravnost predse; besno se upiram želji, da bi zavila z očmi.

A Haven ne odmakne pogleda. Z roko na boku me opa-zuje izpod močno naličenih vek in kričeče rdečega frufruja. »Ker če me spomin ne vara, in obe veva, da me ne, Damena nisi prenesla, ko je prišel na šolo.«

»Nisem ga sovražila,« odvrnem in kljub vsemu zavijem z

35

očmi. Mislim si: Popravek, samo pretvarjala sem se, da ga so-vražim. V resnici ga ljubim vse od začetka. No, razen tisti kra-tek čas, ko sem ga res sovražila. Ampak kljub temu sem ga tudi takrat ljubila. Samo tega nisem hotela priznati ...

»Hm, oprostite, gospodična, če smem,« nadaljuje in me opazuje, njen obraz obkrožajo boemsko razmršeni črni lasje. »Se spominjaš, da ga niti na zabavo za noč čarovnic nisi po-vabila?«

Zavzdihnem, saj mi gre pogovor že pošteno na živce. Rada bi samo prišla v učilnico, se pretvarjala, da poslušam in med-tem poslala telepatsko sporočilo Damenu.

»In če se spominjaš, sva se tisti večer zapletla,« ji končno odgovorim, a že naslednji hip obžalujem izrečeno. Haven naju je našla, ko sva se mečkala ob bazenu, kar ji je strlo srce.

A mojo opazko prezre, saj je odločena, da bo raje nadalje-vala sedanji pogovor, kot brskala po preteklosti. »Morda si samo ljubosumna, ker ima Damen novega prijatelja. Nekoga drugega namesto tebe.«

»Ne bodi smešna,« odvrnem, a prehitro, da bi mi lahko verjela. »Damen ima veliko prijateljev,« dodam, čeprav obe veva, da to ni res.

Našobi ustnice in me hladno pogleda.Predaleč sem, da bi lahko odnehala, zato nadaljujem:

»Ima tebe, Milesa in ...« In mene, pomislim, a tega nočem iz-govoriti, saj je seznam prav žalostno kratek, kar trdi tudi sama. Poleg tega se Damen nikoli ne druži s Haven ali Milesom, če nisem zraven tudi jaz. Vsak prosti trenutek preživi z mano. In takrat, ko nisva skupaj, mi nenehno pošilja misli in podobe, da bi mi bil bliže. Zdi se, kot bi bila ves čas povezana. In pri-znati moram, da mi je to zelo všeč. Saj sem samo z njim lahko

36

prava jaz – tista, ki sliši misli, čuti energijo in vidi onkraj zna-nega. Samo z Damenom se lahko popolnoma sprostim in sem takšna, kakršna sem v resnici.

A ko pogledam Haven, si ne morem kaj, da ji ne bi dala vsaj malo prav. Morda sem res ljubosumna. Morda je Roman res samo še en običajen tip, ki je prišel na našo šolo in bi rad spoznal nove prijatelje – in ni tak grozen bavbav, kot si mi-slim. Morda me res mučijo preganjavica, ljubosumje in pose-sivnost, zaradi česar se mi takoj, ko mi Damen ne posveča to-liko pozornosti kot po navadi, zdi, da me bo zamenjal. In če to drži, bi bilo priznati tako stvar veliko preveč pomilovanja vredno. Zato samo zmajem z glavo in s prisiljenim nasmeškom rečem: »Spet neumnost. Vse skupaj je že smešno.« Nato po-skušam narediti obraz, kot da resno mislim.

»Kaj res? In kaj potem praviš na Drino? Kako boš pa to pojasnila?« Vzvišeno se nasmehne in doda: »Sovražiš jo od prvega trenutka in tega sploh ne poskušaj zanikati. In ko si iz-vedela, da pozna Damena, si jo zasovražila še bolj.«

Ob teh besedah kar zlezem vase. Ne samo, ker je res, am-pak ker se mi to zgodi vedno, ko zaslišim ime Damenove nek-danje žene. Ne morem pomagati, kar zgodi se. Vendar se mi še sanja ne, kako naj to pojasnim Haven. Ve le, da je Drina hli-nila prijateljstvo z njo, jo zapustila na zabavi in za vedno izgi-nila. Ne spominja se, da jo je Drina poskušala ubiti s strupe-nim mazilom za tisto srhljivo tetovažo, ki si jo je dala pred kratkim odstraniti z zapestja, ne spominja se ...

O, mojbog! Mazilo! Roman je dal Milesu mazilo za mozolj! Vedela sem, da je na njem nekaj čudnega. Vedela sem, da si ne izmišljujem!

»Haven, kaj ima Miles zdajle na urniku?« vprašam in ga

37

s pogledom neuspešno iščem po šolskem dvorišču. Preveč se mi mudi, da bi ga poskusila zaznati na daljavo, saj tega še ne obvladam.

»Mislim, da angleščino. Zakaj?« Zmedeno me pogleda.»Ah, nič. Samo ... mudi se mi.«»Tudi prav. A samo, da veš, še vedno mislim, da sovražiš

novince!« zavpije.Njene besede mi izzvenijo za hrbtom. Me že več ni.Kot blisk tečem čez dvorišče, iščem Milesovo energijo in

poskušam začutiti, v katerem razredu je. Za vogalom zagle-dam vrata na desni in ne da bi pomislila, planem skoznje.

»Želite?« vpraša učitelj, se ozre od table, v roki drži zlo-mljen košček krede.

Stojim pred razredom in skremženo požiram zbadljivke, s katerimi me obsuje nekaj Stacijinih zvestih podanic, med-tem ko lovim sapo.

»Miles,« zasopem in pokažem nanj. »Govoriti moram z Milesom. Samo za minutko ga potrebujem,« obljubim. Uči-telj prekriža roke in me nejeverno premeri. »Pomembno je,« dodam in pogledam Milesa, ki že miži in maje z glavo.

»Domnevam, da imaš dovoljenje za odsotnost od pou-ka?« zanima učitelja, ki je očitno mahnjen na pravila.

In čeprav vem, da ga s tem lahko odvrnem od pomoči, kar mi ne bo ravno koristilo, nimam časa za vso to šolsko birokra-cijo, katere namen je sicer naša varnost, a tokrat, prav zdaj, za-radi nje ne morem posredovati, ko gre očitno za življenje in smrt!

Oziroma bi lahko šlo.Ne vem. A rada bi tvegala.Tako mi gre na živce, da nazadnje odkimam in odgovo-

38

rim: »Poglejte, oba veva, da nimam dovoljenja, ampak ko bi mi, prosim, naredili uslugo in mi dovolili, da samo na kratko govorim z Milesom, obljubim, da ga bom takoj poslala nazaj v učilnico.«

Pogleda me in v mislih preigrava možnosti, vse mogoče sce-narije, kaj bi se lahko zgodilo: lahko bi me vrgel ven, me po-spremil v učilnico, odpeljal k ravnatelju Buckleyju – a nato po-gleda Milesa in zavzdihne: »Naj bo, ampak hitro opravita.«

V hipu, ko stopiva na hodnik in se za nama zaprejo vrata, pogledam Milesa in rečem: »Daj mi mazilo.«

»Kaj?« zazija.»Mazilo. Tisto, ki ti ga je dal Roman. Daj mi ga. Nekaj

moram pogledati,« ga prepričujem s stegnjeno roko in mi-gam s prsti.

»Se ti meša?« zašepeta in se ozre naokrog, čeprav ni vi-deti drugega kot od stene do stene obloženih tal in sivo rjavih zidov.

»Še sanja se ti ne, kako resno je,« nadaljujem in ga gle-dam naravnost v oči. Nočem ga prestrašiti, a ga bom, če bom morala. »Podvizaj se, nimava celega dne.«

»V nahrbtniku ga imam.« Skomigne.»Potem stopi ponj.«»Ever, lepo te prosim. Kaj za ...?«Prekrižam roke in pokimam. »Pojdi, počakala te bom.«Zmaje z glavo in ponikne v učilnico. Čez hip se prikaže z

dolgim obrazom in majhno belo tubo v rokah. »Na. Si zdaj srečna?« Vrže mi jo.

Ujamem jo in jo vrtim med palcem in kazalcem, da bi si jo bolje ogledala. Znamko poznam, je iz trgovine, kjer tudi sama kupujem. In tega kratko malo ne razumem.

39

»Če si slučajno pozabila, imam jutri nastop in zdajle res ne potrebujem dodatnih zapletov in pretresov, zato, če nimaš nič proti ...« Iztegne roko in čaka na mazilo, da bi se lahko vr-nil k pouku.

Toda ne nameravam mu ga še vrniti. Oprezam za luknji-co ali režo, ki bi pokazala, da je imel nekdo prste zraven, da mazilo ni to, kar se zdi.

»Veš kaj, ko sem danes pri kosilu videl, da sta se z Dame-nom nehala cmokati vsem na očeh, sem ti že mislil čestitati, ampak zdaj še bolj pretiravaš. Resno mislim, Ever. Odvij že ta pokrovček in se namaži ali pa mi že vrni mazilo.«

Tega ne storim. Tubo primem v dlan in poskušam zazna-ti njeno energijo. Samo trapasto mazilo za mozolje je. In to celo tako, ki deluje.

»Sva končala?« Namršči se mi.Skomignem in mu vrnem tubo. Če bi dejala, da mi je samo

nerodno, bi bilo še v redu. A ko jo Miles pospravi v žep in pri-me za kljuko, ga moram vprašati: »Torej si opazil?« Besede me bolijo, skoraj se mi ustavijo v grlu.

»Opazil kaj?« Razdraženo obstane.»Da se več ne cmokava vsem na očeh?«Obrne se, teatralno zavije z očmi in me pogleda. »Ja, opa-

zil sem. Sem pač mislil, da sta resno vzela mojo grožnjo.«Pogledam ga.»Danes zjutraj, ko sem rekel, da vaju s Haven bojkotira-

va, dokler ne bosta nehala s tem vajinim ...« Zmaje z glavo. »Ah, saj je vseeno. Ali me prosim spustiš nazaj v učilnico?«

»Oprosti.« Prikimam. »Oprosti za ...«A še preden končam, izgine in vrata med nama se trdno

zaprejo.

40

šest

Šesto uro imamo umetnost in odleže mi, ko tam zagledam Damena. Pri angleščini naju je gospod Robins zasul z delom in tudi med kosilom sva komaj spregovorila, zato se že vese-lim, da bova spet malo sama. Torej sama, kolikor je to mogo-če v učilnici s tridesetimi sošolci.

Nadenem si haljo in naberem potrebščine v omari, a me takoj mine vse navdušenje, ko opazim, da se je na moje mesto spet vrinil Roman.

»O, živijo, Ever.« Prikima in postavi sveže belo platno na moje stojalo, medtem ko stojim zraven, pestujem svojo kramo in strmim v Damena, ki je tako zatopljen v slikanje, da me sploh ne opazi.

Ko mu že skoraj zabrusim, naj se pobere, se spomnim Ha-ven, ki mi je dejala, da sovražim novince. Ustrašim se, da bi utegnila imeti prav, zato se prisiljeno nasmehnem, postavim platno na stojalo na Damenovi drugi strani in si obljubim, da bom jutri prišla prej samo zato, da si priborim nazaj svoj pro-stor.

»Okej, ka' torej počnemo tou, kolega?« vpraša Roman, si vtakne čopič med sprednje zobe in pogleduje od Damena do mene.

Še to. Britanski naglas mi je sicer všeč, ampak pri tem tipu mi para živce. Najbrž zato, ker je totalno narejen. Mislim, tako očitno navrže kako britansko samo takrat, ko bi rad izpadel kul.

41

A v hipu, ko to pomislim, me zapeče vest. Saj vsi vemo, da tistim, ki se preveč trudijo, da bi bili kul, samo manjka samo-zavesti. In le kdo se prvi dan v tej šoli ne bi počutil vsaj malo negotovega?

»Učimo se o izmih,« mu odgovorim, odločena, da bom do njega kljub slabemu občutku prijazna. »Prejšnji mesec si je vsak lahko izbral svojega, ta mesec pa je tema za vse fotore-alizem, ker je prejšnjič nihče ni izbral.«

Pogleda me, začne pri novoraslem frufruju in nadaljuje navzdol, vse do zlatih havajank. Prav počasi mi s pogledom prečeše telo in v želodcu začutim nenavaden nemir – nič pri-jetnega.

»Dobro. Torej mora biti slika čim bolj resnična, kot foto-grafija,« povzame in me pogleda naravnost v oči.

Zazrem se vanj, a pogleda presenetljivo dolgo ne odma-kne. Odločim se, da mi ne bo postalo nerodno in ne bom prva odvrnila pogleda. Njegovo igro bom igrala do konca. Čeprav se zdi na prvi pogled popolnoma neškodljiva, je v njej nekaj temačnega in pretečega, kot bi preizkušala svojo drznost.

Toda morda tudi ne.Že naslednji hip pripomni: »Ameriške šole so neverjetne!

Doma, v starem deževnem Londonu ...« pomežikne, »smo vedno pilili teorijo in nikoli prakse.«

V hipu me postane sram, da sem bila tako krivična do nje-ga. Očitno je, da je iz Londona, kar pomeni, da je njegov na-glas pravi. Povrhu vsega Damen, ki ima neprimerno močnej-še jasnovidne sposobnosti kot jaz, ni videti niti najmanj zaskrbljen.

Še več, zdi se mi, da mu je fant celo všeč. Kar je toliko slab-še zame, saj je to dokaz, da ima Haven prav.

42

Res sem ljubosumna.In posesivna.In paranoična.In očitno tudi sovražim novince.Globoko vdihnem in se znova potrudim. Ne meneč se za

kepo v grlu in vozel v želodcu sem odločena, da bom prijazna, četudi bom sprva morala hliniti. »Naslikaš lahko, kar hočeš,« rečem vedro in prijateljsko, tako kot sem govorila včasih, v prejšnjem življenju, preden so vsi moji umrli v nesreči in me je Damen rešil tako, da me je napravil nesmrtno. »Samo vi-deti mora biti pristno, tako kot fotografija. Pravzaprav bi mo-rali kot navdih in tudi zaradi boljše ocene uporabiti dejansko fotografijo. Tako da dokažemo, da lahko opravimo nalogo, ki smo si jo zadali.«

Pogledam Damena, zanima me, ali je sploh kaj slišal, in nejevoljno ugotovim, da raje slika, kot se meni zame.

»In kaj je na sliki?« vpraša Roman in kimne proti Dame-novem platnu, kjer se v vsem svojem sijaju bohotijo cvetoča polja poletne dežele. Vsaka travna bilka, vsaka kapljica vode in vsak cvetni list so tako popolno osvetljeni, tako dovršeni in tako otipljivi, da se zdi, kot bi bili resnični. »Videti je kot raj.« Prikima.

»Saj tudi je,« zašepetam. Podoba me tako prevzame, da se oglasim, preden pomislim. Poletna dežela ni samo sveti kraj – to je najin skrivni kraj in ena številnih skrivnosti, za ka-tere sem prisegla, da jih bom varovala.

Roman me pogleda in privzdigne obrv. »Torej je resničen kraj?«

Preden mu lahko odgovorim, Damen odkima in sprego-vori: »Samo želi si lahko, da bi bil. Jaz sem si ga izmislil, ob-

43

staja samo v moji glavi.« Nato me strogo premeri s pogledom, na katerega prilepi telepatski previdno.

»Kako torej dobiš odlično oceno? Če nimaš fotografije, ki bi dokazovala njegov obstoj?« ga spet zanima, a Damen samo skomigne in slika naprej.

Toda Roman še vedno zmedeno pogleduje zdaj k meni zdaj k njemu, zato ne morem molčati. Pogledam ga in rečem: »Damen se ne meni preveč za pravila. Raje si jih izmišlja.« Pri tem se spomnim na to, kolikokrat me je prepričal, naj pu-stim šolo, stavim na konjskih dirkah in še kaj hujšega.

Ko Roman končno pokima in se spet posveti platnu, Da-men pa mi pošlje telepatski šopek rdečih tulipanov. Vem, da mi je uspelo obdržati skrivnost in da je vse v redu. Čopič po-močim v barvo in se lotim dela. Komaj čakam, da zazvoni, da greva lahko k meni domov in začneva pravo učno uro.

Po uri pospravimo svoje stvari in se odpravimo na parki-rišče. Čeprav sem si zabičala, da bom z novincem prijazna, se nehote nasmehnem, ko opazim, da je parkiral na drugi stra-ni.

»Se vidimo jutri,« ga pozdravim in si oddahnem, ker od-haja. Naj se še tako trudim, navdušenja nad njim ne morem deliti z drugimi.

Odklenem avto, odvržem torbo na tla in spregovorim Da-menu, medtem ko se pogrezam v sedež: »Miles ima vajo, jaz pa grem naravnost domov. Greš za mano?«

Ozrem se in ga nepričakovano zagledam, kako stoji pred mano in se komaj opazno ziblje z ene strani na drugo. Izraz na njegovem obrazu je napet. »Si v redu?« Dlan mu položim na lice in tipam, ali ga je oblila vročica ali hladen pot, iščem

44

znake slabosti, čeprav ne pričakujem, da jih bom našla. Nena-doma strese z glavo, me pogleda in za hip popolnoma preble-di. Nato je, kot bi trenil, spet vse v redu.

»Oprosti, samo ... nekam čuden občutek imam v glavi,« reče, se prime za nosni greben in zamiži.

»Mislila sem, da ne moreš zboleti, da mi ne zbolimo,« re-čem in vidno preplašena sežem po nahrbtniku. Morda se bo počutil bolje, če bo naredil požirek soka nesmrtnosti, saj ga potrebuje veliko več kot jaz. Ne veva ravno, zakaj je tako, a Damen meni, da je po šestih stoletjih, kolikor ga uživa, mor-da postal malo odvisen od njega in ga zato vsako leto potre-buje več. Kar pomeni, da se bo to verjetno zgodilo tudi meni. Čeprav je do takrat še precej daleč, upam, da mi bo pokazal, kako se ga pripravi, da mi ga ne bo treba ves čas nadlegovati, naj mi odstopi svojega.

Toda še preden izbrskam steklenico, že drži v rokah svo-jo in naredi dolg požirek. Potegne me k sebi, mi pritisne ustni-ce na lice in reče: »V redu sem. Resno. Bi tekmovala, kdo bo prej doma?«

45

sedem

Damen vozi hitro. Noro hitro. Oba imava jasnovidni radar, s katerim vnaprej zaznava policijske zasede, nasproti vozeči pro-met, pešce, potepuške živali in vse drugo, kar bi nama lahko prekrižalo pot, a ga nama res ne bi bilo treba zlorabljati.

A Damen meni drugače. Zato me že čaka pred domačimi vrati, medtem ko jaz še zavijam na dovoz.

»Mislil sem, da se ne boš nikoli prikazala.« Zasmeji se in gre za mano v sobo, kjer se vrže na posteljo, me potegne k sebi in mi na usta pritisne dolg, čuteč poljub – če bi bilo po moje, bi trajal večno. Prav nič me ne bi motilo, če bi ves preostanek časa preživela v njegovem objemu. Že samo ob misli, da je pred nama neskončno skupnih dni, sem presrečna.

A ni bilo vedno tako. Ko sem izvedela resnico, me je pre-cej prizadelo. Tako zelo, da ga nekaj časa nisem hotela videti, dokler nisem sama pri sebi razčistila. Saj se vendar ne zgodi vsak dan, da nekdo stopi predte in reče: Oh, takole mimogre-de, nesmrten sem in naredil sem, da si tudi ti.

Najprej sem mu težko verjela, a ko me je v mislih popeljal skozi izkušnjo, me opomnil, kako sem umrla v nesreči, kako sem ga pogledala naravnost v oči v trenutku, ko mi je povrnil življenje, in kako sem prepoznala njegov pogled, ko sem ga prvič srečala v šoli, mi ni preostalo drugega, kot da mu verja-mem.

Vendar to ne pomeni, da mi je bilo vse skupaj všeč. Dovolj

46

težko se je bilo navaditi na vse jasnovidne sposobnosti, ki sem jih dobila po bližnjem srečanju s smrtjo (pravijo mu bližnje srečanje, a jaz sem prav zares umrla), na to, da slišim misli dru-gih, da ob dotiku z njimi izvem njihove življenjske zgodbe, da se pogovarjam z mrtvimi in še kaj. Naj je nesmrtnost slišati še tako privlačna, pomeni, da ne bom nikoli prečkala mostu. Ni-koli ne bom prišla na drugo stran in videla svoje družine. In če pomislim, je bila to kar težka odločitev.

Odmaknem se, nerada odtegnem ustnice in se mu zazrem v oči – tiste, v katere strmim že štiristo let. A naj se še tako trudim, ne morem priklicati v spomin najine preteklosti. Samo Damen, ki se zadnjih šeststo let ni spremenil – ni umrl ali se reinkarniral – ima ključ do nje.

»O čem razmišljaš?« vpraša, mi s prsti podrsi po licu in pusti na njem toplo sled.

Globoko vzdihnem, vem, kako odločen je, da je treba ži-veti v sedanjosti, a na vsak način hočem izvedeti več o svoji preteklosti – najini preteklosti. »Premišljevala sem, kako sva se spoznala,« odgovorim in ga gledam, kako strese z glavo in naguba čelo.

»Kaj res? In česa natančno se spominjaš od takrat?«»Ničesar.« Skomignem. »Popolnoma ničesar. Zato upam,

da mi boš pomagal zapolniti praznino. Ni mi treba povedati vsega – hočem reči, vem, da se nerad oziraš v preteklost. A res sem radovedna, kako se je začelo – kako sva se spoznala.«

Odmakne se, se prevali na hrbet in obmiruje, tudi ustnice so negibne. Bojim se, da je to edini odgovor, ki ga bom dobila.

»Prosim?« zamrmram, se mu previdno približam in se s telesom ovijem okrog njega. »Ni pošteno, da veš vse podrob-nosti, jaz pa lahko samo tavam v temi. Vsaj nekaj mi povej. Kje

47

sva živela? Kakšna sem bila? Kako sva se spoznala? Je bila lju-bezen na prvi pogled?«

Komaj opazno se premakne, se prevali na bok, mi zakop-lje dlan v lase in spregovori: »Bilo je v Franciji leta 1608.«

Požrem slino, hitro vdihnem in se pripravim na še.»V Parizu, pravzaprav.«Pariz! V hipu imam pred očmi razkošna ogrinjala, ukrade-

ne poljube na Pont Neufu, opravljanje z Marijo Antoinetto ...»Bil sem na večerji pri prijatelju ...« Premolkne, s pogle-

dom zdrsi mimo mene in se zazre v oddaljena stoletja. »In ti si bila služabnica.«

Služabnica?»Ena od služabnic. Bili so premožni, veliko osebja so ime-

li.«Osupnem. Tega nisem pričakovala.»Nisi bila kot druge,« nadaljuje tišje, skoraj kot bi šepe-

tal. »Bila si čudovita. Neizmerno čudovita. Precej podobna si si bila.« Nasmehne se, prime pramen mojih las in ga pova-lja med prsti. »In tako kot zdaj, si bila tudi takrat sirota, tvo-ja družina je umrla v požaru. Ostala si brez vsega in brez vseh, moji prijatelji so te zaposlili.«

Požrem cmok v grlu, nisem prepričana, kako se počutim. Mislim, zakaj se sploh spet rodimo, če potem podoživljamo iste boleče trenutke?

»In da, samo da veš, bila je ljubezen na prvi pogled. Brez-mejno in za večno sem se zaljubil vate. Takoj mi je bilo jasno, da moje življenje nikoli več ne bo tako, kot je bilo.«

Zazre se vame, prste mi podrži na sencih in me s pogle-dom povleče v preteklost, kjer začutim napetost in vidim pri-zor, ki se odigra pred mano, kot bi bila res tam.

48

Svetle lase imam pod čepico, moje modre oči se sramežljivo umikajo pred pogledi, oblečena sem v puste cunje, na prstih imam debelo kožo, moja lepota je skoraj nevidna, prelahko jo je prezreti.

A Damen jo opazi. V hipu, ko stopim v sobo, se srečava s pogledi. Skozi zanemarjeno zunanjost mi gleda v dušo, ki se ne želi skriti. Tako temen je, tako nepozaben, tako prefinjen, tako čeden – odvrnem pogled. Zavedam se, da samo gumbi na njegovem plašču stanejo več, kot bom zaslužila vse leto. Ni mi ga treba dvakrat pogledati, da vem, da mu ne sežem do ko-len ...

»Kljub temu sem moral biti previden, saj ...«»Saj si bil poročen z Drino!« zašepetam, medtem ko v

mislih spremljam prizor in preslišim nekoga, ki povpraša po njej. Najina pogleda se srečata za hip in Damen odgovori:

»Drina je na Madžarskem. Odšla sva vsak svojo pot.« Do-bro ve, da so njegove besede lahko povod za škandal, a mu je po-membneje, da ga slišim jaz, kot to, kaj si mislijo drugi ...

»Takrat sva že živela narazen, zato to ni bila težava. Ven-dar sem moral paziti, ker so tedaj nepopustljivo obsojali vse, ki so se družili z ljudmi nižjih slojev. Ker si bila tako nedolžna in tako neznansko ranljiva, te nisem hotel spraviti v težave, še posebej, če ti nisem bil všeč.«

»Ampak saj si mi bil!« odgovorim in opazujem, kako je minil večer in kako sem ga vedno naključno srečala, kadar sem se šla po opravkih v mesto.

»Moram ti priznati, da sem te zasledoval.« Pogleda me in vidim, da mu je nerodno. »Dokler se nisva srečala toliko-krat, da si mi začela zaupati. In potem ...«

In potem sva se skrivaj sestajala – si izmenjevala ukradene

49

poljube pred vhodom za služinčad, se strastno objela v temačni stranski ulici ali njegovi kočiji ...

»A šele zdaj vem, da ni bilo niti približno tako skrivaj, kot sem mislil ...« Zavzdihne. »Drina sploh ni šla na Madžarsko, ves čas je bila tam. Opazovala je in načrtovala, odločena je bila, da me bo znova osvojila, naj stane, kar hoče.« Globoko vdih-ne in na obrazu se mu izriše obžalovanje, dolgo štiri stoletja. »Hotel sem poskrbeti zate, Ever. Hotel sem ti dati vse, kar bi ti srce poželelo. Hotel sem, da veš, da si bila rojena za prince-so. In nikoli prej se nisem počutil tako srečnega in tako žive-ga, kot takrat, ko sem te končno prepričal, da odideš z mano. Sestati bi se morala ob polnoči ...«

»A se nisem prikazala,« vskočim. Vidim ga, kako koraka sem in tja, skrbi ga, prepričan je, da sem si premislila ...

»Šele naslednji dan sem izvedel, da si umrla v nesreči, da te je na poti k meni povozila kočija.« S pogledom mi razkri-je svojo bridkost – neznosno, nepredstavljivo bolečino, ki para srce. »Takrat se mi ni posvetilo, da za tem stoji Drina, še sanjalo se mi ni, dokler ni priznala. Videti je bilo kot nesreča, kot grozna, obupna nesreča. Verjetno sem bil preveč otopel od žalosti, da bi posumil kaj drugega ...«

»Koliko sem bila stara?« vprašam. Jemlje mi dih, vem, da sem bila mlada, a hočem podrobnosti.

Potegne me k sebi, me s prsti poboža po obrazu in reče: »Stara si bila šestnajst, ime ti je bilo Evaline.« Ob ušesu ču-tim njegove ustnice.

»Evaline,« šepnem in nemudoma začutim povezavo s svojim prejšnjim bitjem, ki je šlo z rosnimi leti v rejo, ki ga je ljubil Damen in ki je umrlo pri šestnajstih – ni bilo tako dru-gačno, kot sem danes jaz.

50

»Šele čez leta sem te spet videl, in sicer v Novi Angliji, ko si se rodila v družini puritancev – in takrat sem znova začel verjeti v srečo.«

»V družini puritancev?« Strmim mu v oči in gledam, ko mi pokaže temnolaso in bledolično dekle v pusti modri oble-ki. »Kaj so bila vsa moja življenja tako dolgočasna?« Zma-jem z glavo. »In kakšna strašna nesreča me je odnesla to-krat?«

»Utopila si se.« Zavzdihne in v hipu, ko to izgovori, me spet preplavi njegova žalost. »Bil sem tako potrt, da sem pri priči odplul v London, kjer sem občasno živel toliko let. Rav-no sem se odpravljal v Tunizijo, ko si se znova pojavila kot pre-lepa, premožna in kar malce razvajena – hči londonskega ve-leposestnika.«

»Pokaži mi!« Z obrazom se zakopljem vanj in komaj ča-kam na utrinek iz življenja na veliki nogi. S prstom mi podr-si čez čelo in pred očmi se mi pojavi čedna rjavolaska v preču-doviti zeleni obleki, z zapleteno visoko pričesko, ozaljšana z dragimi kamni.

Bogata, razvajena, spletkarska spogledljivka, katere življe-nje se vrti okrog zabav in nakupovalnih izletov, ima seveda svo-jega izbranca – a le dokler ne spozna Damena ...

»In tokrat?« vprašam in žal mi je, da jo zapuščam, a mo-ram izvedeti, kako je končala.

»Padec v globino.« Zapre oči. »Tedaj sem bil prepričan, da je to moja kazen – prejel sem večno življenje, a tako, v ka-terem ni ljubezni.«

Z dlanmi mi objame obraz, v njegovih prstih začutim ne-znansko nežnost, naklonjenost in pod njimi toplo ščemenje. Zamižim in se privijem še bliže k njemu. Mislim le na dotik

Serijo Nesmrtni je napisala večkrat nagrajena ameriška avtorica mednarodnih uspešnic Alyson Noël. Stoletja trajajoča iskrena

ljubezen, obljubljena za večno, enako vztrajno sovraštvo in skrivnost nesmrtnosti burijo domišljijo najstnikov po vsem svetu,

ki željno pričakujejo nova nadaljevanja …

serija nesmrtniŽivljenje in ljubezen - za večno!

03_MODRA LUNA-prelom.indd 300 1/3/11 8:13 PM

27,95 €

alyson noëlŽivljenje in ljubezen – za večno!

Ever in Damen sta srečno zaljubljena. Damen skuša svojo ljublje­no naučiti vsega, kar zna, le svoje preteklosti ji še ni pripravljen razkriti. Zdi se, da njune ljubezni ne more ogroziti nič več. A po­tem na njihovo šolo pride nov dijak in začnejo se dogajati čudne stvari … Ko Ever opazi, da Damen izgublja moč, spomin in s tem svojo identiteto, jo resnično zaskrbi. Odloči se, da bo odgovo­re poiskala v poletni deželi. Znajde se pred najtežjo odločitvijo svojega življenja: naj se vrne v preteklost in poskuša rešiti svojo družino ali naj ostane v sedanjosti in poskuša rešiti Damena?

Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspeš­nic. Modra luna je drugi roman iz serije Nesmrtni. Svet mladih tukaj in zdaj, stoletja trajajoča iskrena ljubezen, enako vztrajno sovraštvo, skrivnost nesmrtnosti in skrivna preteklost burijo do­mišljijo najstnikov po vsem svetu, ki nestrpno pričakujejo nova nadaljevanja.

alys

on n

oël

modra lunadrugi del serije nesmrtni

mod

ra lu

na

2nesmrtni

01_modra luna_oprema.indd 1 1/3/11 8:04 PM