MLADINSKI ROMANI PISATELJICE ANNE FINE - core.ac.uk · odgovore na raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zastavila, potrdila ali ovrgla hipoteze, ki sem jih zastavila v uvodnem delu,

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti

DIPLOMSKO DELO

MLADINSKI ROMANI

PISATELJICE ANNE FINE

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Dragica Haramija Patricija Babosek

Maribor, 2010

2

Lektorica: Ksenija Kozar, prof. slov.

Prevajalka: Sabina Janţekovič, prev. in tolm. ang

3

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Dragici Haramija za strokovno pomoč in

svetovanje pri nastajanju diplomske naloge.

Hvala družini in iskrenim prijateljem, ki so mi stali ob strani v trenutkih, ko sem

jih potrebovala.

Posebna zahvala pa je namenjena mojemu Sašu, brez katerega življenje ne bi

bilo takšno kot je.

4

IZJAVA

Podpisani-a Patricija Babosek rojen-a 27. 10. 1987 študent-ka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer Prevajanje in tolmačenje angleščina in Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da

je diplomsko delo z naslovom Mladinski romani pisateljice Anne Fine pri mentorju-ici izr. prof. dr.

Dragici Haramija, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

__________________________________ (podpis študenta-ke) Kraj, Ptuj Datum, 30. 9. 2010

5

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

S terminom mladinski roman označujemo daljša mladinska prozna besedila, ki jih bere

mladina po 12. letu starosti. Problematiko mladinskega realističnega romana na Slovenskem

odpira Dragica Haramija, zato so v diplomskem delu zajeta mnenja in ugotovitve njenih

študij, poleg nje pa še Marjane Kobe, Igorja Sakside in Metke Kordigel. V diplomskem delu

so predstavljene značilnosti mladinskega romana, njegove temeljne morfološke značilnosti in

zgradba. Opisan je razvoj tega ţanra, ki je sicer najmlajši med ţanri. Pri tem so navedeni

pogledi različnih teoretikov na obstoj in teorijo mladinskega romana. V diplomskem delu so

natančno raziskane in analizirane morfološke značilnosti štirih mladinskih romanov pisateljice

Anne Fine, ki so prevedeni v slovenski jezik, in sicer Spretna Tulip, Zijalo, V devetih nebesih

in Dojenčki iz moke. Predstavljena sta biografija in bibliografija pisateljice Anne Fine. Po

kronološkem zaporedju so naštete vse nagrade, ki jih je do sedaj prejela za svoje delo.

KLJUČNE BESEDE:

- realistična mladinska proza;

- mladinski roman;

- mladostniki;

- Anne Fine.

6

ABSTRACT AND KEY WORDS

Expression teenage novel is used for defining the texts which are read by youth from age of

12. Dragica Haramija is the first who copes with problems of Slovene teenage realistic novel,

thus her opinion and ascertainments are collected in the final thesis. There are also considered

ascertainments of Marjana Kobe, Igor Saksida, and Metka Kordigel. In the final thesis are

represented characteristics of teenage novel, its essential morphological characteristics and

structure. It is described the development of this genre, which is the youngest among genres.

In doing so are quoted views of different theorists at the existence and theory of teenage

novel. In the final thesis are precisely researched morphological characteristics of literary

texts of four Anne Fine’s teenage novels, which are translated into Slovene, namely The Tulip

Touch, Google-Eyes, Up on the Cloud Nine, and Flour Babies. There are represented Anne

Fine’s biography and bibliography. In time order are listed awards which Anne Fine has

received so far.

KEY WORDS:

- realistic youth literature;

- youth novel;

- youth;

- Anne Fine.

7

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 9

2 NAMEN .......................................................................................................................... 11

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ..................................................................................... 12

4 METODOLOGIJA ......................................................................................................... 13

4.1 Raziskovalne metode .................................................................................................. 13

4.2 Uporabljeni viri .......................................................................................................... 13

5 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA ........................................................................ 15

6 MLADINSKI ROMAN ................................................................................................... 18

6.1 Bralci mladinskih romanov ......................................................................................... 21

6.2 Podoba mladostnika v mladinskem romanu ................................................................ 25

6.3 Pripovedovalec ............................................................................................................ 26

7 BIOGRAFSKI PODATKI O PISATELJICI ANNE FINE ........................................... 28

8 DELA ANNE FINE ......................................................................................................... 30

8.1 Dela za otroke in mladino ............................................................................................ 30

8.1.1 Dela za mlajše otroke ............................................................................................ 30

8.1.2 Dela za otroke ....................................................................................................... 31

8.1.3 Dela za mladostnike ............................................................................................. 31

8.2 Dela za odrasle ........................................................................................................... 32

9 NAGRADE....................................................................................................................... 33

9.1 Nagrajena dela ............................................................................................................ 33

10 ANALIZA MLADINSKIH ROMANOV ANNE FINE ................................................ 37

10.1 ZIJALO .................................................................................................................... 37

10.1.1 Knjiţevni prostor ............................................................................................... 42

10.1.2 Knjiţevni čas ..................................................................................................... 42

10.1.3 Opis literarnih likov ........................................................................................... 42

10.2 SPRETNA TULIP ..................................................................................................... 45


10.2.2 Knjiţevni čas ..................................................................................................... 50


10.3 DOJENČKI IZ MOKE .............................................................................................. 52


8

10.3.2 Knjiţevni čas ..................................................................................................... 55


10.4 V DEVETIH NEBESIH ............................................................................................ 57


10.4.2 Knjiţevni čas ..................................................................................................... 60


11 SKLEP ........................................................................................................................... 62

11.1 Skupne značilnosti obravnavanih del ......................................................................... 65

12 LITERATURA .............................................................................................................. 66

12.1 Viri ........................................................................................................................... 66

12.2 Sekundarna literatura ................................................................................................. 66

12.3 Terciarna literatura .................................................................................................... 70

KAZALO SLIK

Slika 1: Anne Fine (Pridobljeno dne 4. 8. 2010 iz

http://www.randomhouse.com.au /Author/Fine,%20Anne/) .................................................. 28

9

1 UVOD

Mladinski roman spada med daljša mladinska prozna besedila. Teoretične razprave niso

enotne glede poimenovanj knjiţevnih vrst in ţanrov, vendar pa nakazujejo dejstvo, da

mladinski romani dejansko obstajajo. Mladinski roman berejo najstniki oziroma mladostniki

po 12. oziroma 13. letu starosti, na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, torej v zadnjem triletju

osnovne šole in v začetku srednje šole, saj šele takrat, po ugotovitvah številnih teoretikov,

doseţejo primerno stopnjo razvoja za razumevanje daljših in bolj zapletenih knjiţevnih del.

Mladinski romani obravnavajo drugačne teme, kot jih obravnava literatura za otroke. V

mladinskih romanih namreč ne zasledimo več lahkotnosti otroštva, igre, brezskrbnosti in

srečnega konca, temveč so pogoste teme puberteta, odraščanje in teţave, ki ga le-to prinese,

predvsem v sprejemanju druţbe ter vstopanju v svet odraslih, v katerem se mladostnik še ne

znajde popolnoma. Mladinski roman ima dokaj natančno opisan glavni literarni lik, ta je

mladostnik v teţavnem pubertetnem obdobju, tudi knjiţevni prostor in čas sta precej natančno

določljiva, ni pa pretirane večplastnosti, saj mladi bralec sprejema predvsem zgodbo.

Pripovedovalec je najpogosteje prvoosebni, to je glavni literarni lik, ki je pogosto tudi

naslovni lik mladinskega romana, in pripoveduje o svojem ţivljenju. (Haramija 2003: 175)

Z mladinskim romanom so se na Slovenskem največ ukvarjali Dragica Haramija, Marjana

Kobe, Metka Kordigel in Igor Saksida.

Anne Fine je britanska pisateljica za otroke in odrasle, svetovno znana po svojih delih za

otroke in mladostnike, za katere je napisala ţe več kot 50 del. Prejela je ţe veliko nagrad,

številna njena dela so bila tudi večkrat nagrajena. Je ena izmed najbolj branih mladinskih

pisateljic tudi pri nas, saj so njena dela dostopna tudi v slovenskem jeziku. Velika branost je

posledica spretnega prikazovanja tabujskih tem, ki jih prikazuje v svojih delih in s katerimi se

pribliţuje mlademu bralcu.

V slovenski jezik so prevedeni štirje mladinski romani, in sicer Google-Eyes (1989), s

prevedenim naslovom Zijalo (2000), Flour Babies (1992), preveden Dojenčki iz moke (2000),

The Tulip Touch (1996), preveden Spretna Tulip (2000) in Up on Cloud Nine (2002),

preveden V devetih nebesih (2003). Prav omenjeni prevedeni mladinski romani so analizirani

v diplomskem delu.

10

V uvodnem delu diplomskega dela je predstavljena pisateljica Anne Fine, njena dela in

nagrade, ki jih je zanje prejela. Prav tako je v uvodnem delu predstavljena teorija mladinskega

romana, njegove morfološke značilnosti in zgradba. Soočila sem tudi poglede različnih

teoretikov na obstoj in teorijo mladinskega romana.

V jedrnem delu diplomskega dela sem podrobneje analizirala štiri mladinske romane

pisateljice Anne Fine, ki so prevedeni v slovenski jezik, in sicer Spretna Tulip, Zijalo, V

devetih nebesih in Dojenčki iz moke. Predstavila in analizirala sem morfološke značilnosti

literarnih besedil, to so knjiţevni liki, prostor, čas in pripovedovalec. Analizirala sem vsako

delo posebej, vendar sem jih ob koncu med seboj še primerjala ter poskušala poiskati njihove

skupne značilnosti.

V zaključku diplomskega dela sem predstavila sklepe, do katerih sem prišla. Povzela sem

odgovore na raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zastavila, potrdila ali ovrgla hipoteze, ki

sem jih zastavila v uvodnem delu, povzela pa sem tudi rezultate analize mladinskih romanov

Anne Fine ter primerjave med njimi.

11

2 NAMEN

V diplomskem delu sem predstavila značilnosti mladinskega romana, njegove temeljne

morfološke značilnosti in zgradbo. Dotaknila sem se tudi razvoja tega ţanra, ki je sicer

najmlajši med ţanri. Pri tem sem soočila poglede različnih teoretikov na obstoj in teorijo

mladinskega romana.

Namen mojega diplomskega dela je bil ugotoviti, katere so morfološke značilnosti mladinskih

romanov pisateljice Anne Fine. Pri tem sem se osredinila na analizo mladinskih del pisateljice

Anne Fine. V diplomskem delu sem ţelela natančno raziskati in spoznati mladinske romane

pisateljice Anne Fine, in sicer sem se osredinila na štiri mladinske romane z naslovi: Spretna

Tulip, Zijalo, V devetih nebesih in Dojenčki iz moke. Predstavila sem kratko vsebino del, kar

je vodilo k nadaljnji interpretaciji. Posebno pozornost sem namenila morfološkim

značilnostim posameznih del, in sicer značilnostim knjiţevnih likov, knjiţevnemu času,

prostoru in pripovedovalcu.

Anne Fine je britanska pisateljica za otroke in odrasle, svetovno znana po svojih delih za

otroke in mladostnike, za katere je napisala ţe več kot 50 del. Prejela je ţe veliko nagrad,

številna njena dela so bila tudi večkrat nagrajena. Je ena izmed najbolj branih mladinskih

pisateljic tudi pri nas, saj so njena dela dostopna tudi v slovenskem jeziku. Velika branost je

posledica spretnega prikazovanja tabujskih tem, ki jih prikazuje v svojih delih in s katerimi se

pribliţuje mlademu bralcu. V svojih delih ima tudi zelo dobro razčlenjene značilnosti

literarnih likov.

V slovenski jezik so prevedeni štirje mladinski romani, in sicer Google-Eyes (1989), s

prevedenim naslovom Zijalo (2000), Flour Babies (1992), preveden Dojenčki iz moke (2000),

The Tulip Touch (1996), preveden Spretna Tulip (2000) in Up on Cloud Nine (2002),

preveden V devetih nebesih (2003). Prav omenjeni prevedeni mladinski romani so analizirani

v diplomskem delu.

12

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Na podlagi teoretičnih izhodišč sem predpostavljala, da so mladinski romani pisateljice Anne

Fine namenjeni najstnikom na prehodu iz osnovne v srednjo šolo in da pisateljica Anne Fine v

svojih mladinskih romanih obravnava resničnostne situacije, s katerimi se najstniki pogosto

srečujejo.

Raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zastavila, so se nanašala na to, kako različni avtorji

delijo mladinske romane, kakšne so značilnosti mladinskega romana ter kakšne so značilnosti

mladinskih romanov Anne Fine.

13

4 METODOLOGIJA

4.1 Raziskovalne metode

Metodologija diplomskega dela bo temeljila na teoretičnem delu, podprtem z različnimi viri.

Deskriptivna metoda bo prevladovala v jedru diplomskega dela, s pomočjo katere bom

opisala osnovne pojme: mladinska knjiţevnost, mladinski roman ter morfološke značilnosti

mladinskega romana. To metodo bom uporabila tudi pri predstavitvi ţivljenja in dela

pisateljice Anne Fine.

Metoda analize in sinteze bo vidna v jedru diplomskega dela, kjer bom posamezne romane

pisateljice Anne Fine razčlenila in analizirala, nato pa na podlagi rezultatov podala zaključke

ter na drugi strani proučila zdruţevanje enostavnih miselnih sestavin v sestavljene oziroma

enkratne celote vzajemno povezanih delov.

Komparativna metoda bo vidna v jedru diplomskega dela, ko bom med seboj primerjala

romane pisateljice Anne Fine in njihove posamezne dele, primerjala bom dejstva in odnose, z

namenom proučevanja njihovih razlik in podobnosti.

Z zgodovinsko metodo bom proučila pojem mladinskega romana v preteklosti in njegov

vpliv na razvoj in obstoj sodobnih mladinskih romanov.

4.2 Uporabljeni viri

Primarni viri so štirje izbrani mladinski romani pisateljice Anne Fine z naslovi Spretna Tulip,

Zijalo, V devetih nebesih in Dojenčki iz moke.

V teoretičnem delu sem se opirala na ugotovitve Dragice Haramija, Metke Kordigel, Igorja

Sakside in Marjane Kobe, ki so se na Slovenskem največ ukvarjali z mladinskim romanom in

njegovimi značilnostmi. V pomoč so mi bili tudi številni članki iz revij Otrok in knjiga, ki je

slovenska strokovna revija s področja mladinske knjiţevnosti, knjiţevne vzgoje in s knjigo

povezanih medijev. V pomoč mi je bila tudi revija Jezik in slovstvo. V obeh omenjenih

14

revijah, iz katerih sem citirala oziroma povzemala, so na temo mladinskega romana in

mladinske literature nasploh pisali številni avtorji, med njimi Aleksandra Belšak, Helga

Glušič, Dragica Haramija, Miran Hladnik, Marjana Kobe, Metka Kordigel, Igor Saksida in

drugi.

15

5 REALISTIČNA MLADINSKA PROZA

»V območje realistične mladinske proze uvrščamo na tem mestu besedila, v katerih se

tekstualna resničnost načeloma giblje v okvirih izkustveno preverljivega sveta. Pojem

realizem gre potemtakem razumeti kot ustvarjalno hotenje piscev, da bi se pri izboru snovi

oziroma tem in v načinu upovedovanja le-teh čim tesneje naslonili na tako imenovano

socialno resničnost in čim bolj avtentično uprizarjali vsakdanjo problematiko otrok in mladine

v njihovem realnem okolju.« (Kobe 1987: 165)

Z realistično mladinsko prozo na Slovenskem so se največ ukvarjali Dragica Haramija,

Marjana Kobe in Igor Saksida.

Marjana Kobe v Pogledih na mladinsko književnost (1987) loči tri modele realistične proze:

model literarnega besedila, v katerem je glavni literarni lik otrok v razvojnem razponu

od najzgodnejšega otroštva do nekako 8., 9. leta starosti;

model realističnega teksta, ki kot sprejemnike predvideva bralce obeh spolov med 10.

in 12. letom;

model, kamor se uvršajo obseţnejša, včasih ţe kar romaneskno zasnovana besedila, v

katerih glavni literarni lik prerašča svoje osnovnošolsko obdobje in vstopa v »nov«

svet, svet odraslih, ali pa je v ta svet ţe »vrţen« in kot dozorevajoči mladostnik med

15. in 18. letom bolj ali manj boleče odkriva njegove koordinate, hkrati pa hlastno in

praviloma samotno išče svojo lastno podobo. (Kobe 1987: 165-176)

»Za prvi model je značilno, da je glavni literarni lik sodoben mestni otrok. Največ tekstov v

tem pripovednem modelu je takih, ki opisujejo otrokovo ţivljenje. Osrednji otroški literarni

lik je najpogosteje opazovan z odraslega vidika, čeprav je ta perspektiva včasih tudi močno

zastrta. Prvoosebno pripoved glavnega otroškega lika v besedilih tega modela bolj poredko

srečamo v svetovni literarni areni. Temeljno prizorišče doma se s psihofizičnim razvojem

glavnega otroškega literarnega lika razpira v širše druţbeno okolje. Besedila tega modela

tematizirajo pozitivne in negativne izkušnje iz vsakdanjega ţivljenja. Pripoved praviloma

16

poteka kronološko linearno, zato je ta model bolj pregleden, preprost in s tem dostopnejš i

otroškemu bralcu začetniku.« (Kobe 1987: 165-170)

»V drugem modelu je svet ţe prestrukturiran. Druţinsko okolje, ki je v prejšnjem modelu

realistične proze še temeljno ţarišče vsakršne varnosti, se sedaj nezadrţno umika v ozadje,

čeprav ostaja na prizorišču kot bolj ali manj zavezujoča prvina scenerije in dogajanja. V teh

besedilih je v ospredju svet mladine med 10. in 12., 14. letom. Pri upovedovanju glavnega

literarnega lika razbiramo prizadevanje piscev, da bi odslikavali čim bolj avtentično vedenje

sodobnega odraščajočega otroka oziroma mladostnika, ko se le-ta iz druţinskih vezi

postopoma trga v prve poskuse samostojnega odkrivanja sveta ter potrjevanje samega sebe v

njem. Kot je znano, ta otrokov razvoj pogosto poteka prav v okvirih prijateljske druščine

oziroma z njeno pomočjo. Značilno je tudi, da se uveljavlja konflikt med mladimi in šolo ali

med mladimi in starši.« (Kobe 1987: 170-172)

»V tretji model realistične proze se uvrščajo obseţnejša, včasih ţe kar romaneskno zasnovana

besedila, v katerih glavni lik prerašča svoje osnovnošolsko obdobje in vstopa v »nov« svet,

svet odraslih, ali pa je v ta svet ţe »vrţen« in kot dozorevajoči mladostnik med 15. in 18.

letom bolj ali manj boleče odkriva njegove koordinate, hkrati pa hlastno in praviloma

samotno išče svojo lastno podobo. Glavni literarni liki so sodobni doraščajoči mladostniki v

mestnem okolju; podeţelskega, vaškega okolja in iz njega izhajajoče mlade populacije tudi v

tem modelu realistične proze ne zasledimo. Kot glavne osebe močno izstopajo mladostnice,

doraščajoči mladostniki so v manjšini. V tekstih tega modela pomenljivo prevladuje

prvoosebna pripoved glavnega mladostniškega lika. Le-ta omogoča izrazito subjektivno,

čustveno močno nabito pripoved oziroma izpoved, ki se včasih razvije v pravi psihogram

glavne osebe. Pogovorni jezik in mladostniški sleng sta v tem modelu močni konstitutivni

prvini, saj funkcionirata predvsem kot provokacija: sta znak mladostnikove svobode, sta

njegov svet, njegov pravi jaz. Ostreje kot v pripovedih z deset-, dvanajstletnimi literarnimi

liki so osvetljena trenja med svetom mladih in svetom odraslih. Določneje je tematizirana

predvsem mladostnikova stiska v samem sebi. V glavnini tekstov tega modela je poudarjeno

socialno in čustveno, ljubezensko zorenje mladostnika. Pripovedna tehnika opušča preprosto

razvidno kronološko linearnost, preizkuša se v bolj zapletenih postopkih, kot so npr.: sekanje

časovnih perspektiv, naglo menjavanje pripovednih poloţajev, retrospektiva, predvsem pri

prvoosebni pripovedi, raba notranjega monologa, polpremega govora ipd. Ugotovimo torej

lahko, da se pisci v ustvarjalnih postopkih »pribliţujejo« zahtevnosti pisanja »za odrasle«, ne

17

glede na različno raven rezultatov, se pravi estetskih učinkov, ki jih pri tem dosegajo. Zato ni

naključje, da ta model besedne tvornosti sodobna strokovna literatura imenuje »prehodna

literatura«. V tem smislu gre razumeti tudi ugotovitev francoskega literarnega zgodovinarja

Marca Soriana, ko razmišlja o problematičnosti oziroma smiselnosti tovrstnega besednega

ustvarjanja za doraščajočo mladino: Te knjige niso in ne morejo biti kaj več kot prehodne

knjige k nadaljnjemu branju. Na svojem področju morajo pripomoči k dosegi zrelostnega

ravnotežja in usmerjati mladostnika v literaturo za odrasle, v umetnost, pomembno za

življenje.« (Kobe 1987: 176-178)

Po Marjani Kobe dela Anne Fine, ki so obravnavana v diplomskem delu, uvrščamo v tretji

model, kamor spadajo besedila, v katerih glavni literarni lik prerašča svoje osnovnošolsko

obdobje in vstopa v nov svet, svet odraslih. Svojo podobo šele išče, pri tem pa nemalokrat

naleti na konflikte z odraslimi.

Igor Saksida v Mladinski književnosti (2001) zapiše, da sodobna slovenska mladinska proza

vključuje bogat spekter raznolikih vrst, besedilnih vzorcev in tem.

»Ob poetičnih pravljičnih podobah najdemo motive mladinskega prestopništva, ob kratkih

zgodbah obseţne romane, ki po obsegu in tematiki ţe presegajo mladinsko knjiţevnost. V

zadnjem času se v prozi uveljavljajo značilne tabu teme: spolnost, splav, droge. Vsekakor je z

odpiranjem tabu tem v mladinski prozi podrt mit »srečnega, varnega, idealnega otroštva«, ki

velikokrat ni nič drugega kot trivialno zatekanje odraslega v sladkobnost otroškega

»vsakdana«. Podobe smrti, vojne, totalitarne drţave, spolnega nasilja ta privid relativizirajo, s

tem pa mladinskemu pripovedništvu dodeljujejo aktualnost in odzivanje na probleme

modernega časa in generacij, ki mu pripadajo.« (Saksida 2001: 455)

Saksida realistično oziroma resničnostno prozo deli na:

- pripoved s človeškimi osebami;

- ţivalsko zgodbo;

- avtobiografsko pripoved;

- zabavno oziroma trivialno pripoved. (Saksida 2001: 426)

Po Saksidi dela Anne Fine, ki so obravnavana v diplomskem delu, uvrščamo med pripovedi s

človeškimi osebami. Zanje je značilno, da je besedilna stvarnost posnetek stvarnega ţivljenja

otrok in mladostnikov.

18

Maria Nikolajeva v članku Odraščanje. Dilema otroške književnosti (2004) zapiše, da je

ustaljen način predstavljanja mladinske knjiţevnosti delitev na ţanre oziroma zvrsti:

domišljijske, pustolovske, domačijske, šolske, ţivalske zgodbe in slikanice. (Nikolajeva 2004:

5)

Dragica Haramija je zapisala, da mladinsko prozo delimo na kratke in daljše prozne vrste.

»Med kratke prozne vrste z resničnostno motivacijo spadajo kratke realistične zgodbe, med

daljše prozne vrste z resničnostno motivacijo pa spadajo realistični mladinski romani in

realistične pripovedi ali povesti.« (Haramija 2005: 27)

19

6 MLADINSKI ROMAN

Dragica Haramija v članku Žanri slovenskega mladinskega realističnega romana (2003)

odpira problematiko mladinskega realističnega romana, saj v evropskih teorijah romana te

knjiţevne vrste v mladinski knjiţevnosti ni. »Vendar nekatera mladinska dela kaţejo dovolj

tipičnih romanesknih elementov, da bi jih smeli uvrščati med romane, namenjene pa so

bralcem po 12. ali 13. letu starosti, saj šele takrat doseţejo primerno stopnjo razvoja za

razumevanje daljših in bolj zapletenih knjiţevnih del. Mladinski romani obravnavajo

drugačne teme, kot jih obravnava literatura za otroke. V mladinskih romanih namreč ne

zasledimo več lahkotnosti otroštva, igre, brezskrbnosti in srečnega konca, temveč so pogoste

teme puberteta, odraščanje in teţave, ki ga le-to prinese, predvsem v sprejemanju druţbe ter

vstopanju v svet odraslih, v katerem se mladostnik še ne znajde popolnoma.«

»Med mladinske realistične romane bi smeli šteti dolga prozna besedila, ki imajo epsko

notranjo formo in posegajo v ţivljenje najstnikov. Zdi se, da je mladinski roman tista forma,

po kateri lahko posegajo najstniki (mladostniki) v zadnji triadi osnovne šole in v srednji šoli,

saj šele v četrtem obdobju bralnega razvoja, to je v obdobju abstraktne inteligence, njihov

psihični razvoj in količina izkušenj doseţejo nivo zmoţnosti razumevanja daljših in

zapletenejših knjiţevnih del. Mladinski roman ima dokaj natančno opisan glavni literarni lik,

ki je pogosto tudi naslovni lik mladinskega romana, in pripoveduje o svojem ţivljenju, kar

povsem ustreza teţnji romana, da je njegova stalnica vendarle sfera zasebnega. Temeljni ţanri

slovenskega realističnega mladinskega romana so: zgodovinski mladinski roman,

avanturistični mladinski roman, ljubezenski mladinski roman, socialno-psihološki mladinski

roman in roman »v kavbojkah« ali jeans roman.« (Haramija 2003: 175)

V članku Sodobni slovenski socialno-psihološki roman (2010) zapiše, da ima mladinski

socialno-psihološki roman natančno opisan glavni literarni lik, le-ta je mladostnik v teţavnem

pubertetnem in popubertetnem obdobju, knjiţevni prostor in čas (sodobnost) sta v večini

romanov natančno določena, še posebej, če je to za razvoj zgodbe pomembno. »Knjiţevni

prostori v slovenskem mladinskem romanopisju so vezani na realne geografske prostore,

izstopajo urbana okolja. Pripovedovalec je najpogosteje prvoosebni, to je glavni literarni lik,

ki je lahko tudi naslovni lik mladinskega romana in pripoveduje o svojem ţivljenju, kar

povsem ustreza teţnji romana, da je njegova stalnica vendarle sfera zasebnega. Del socialno-

20

psiholoških romanov je po tradiciji uvrščen v mladinsko knjiţevnost, in sicer tisti njen del, ki

je namenjen branju mladostnikov ob koncu osnovnošolskega obdobja in ob začetku srednje

šole. Drugi del tovrstnih romanov pa po motivno-tematski, strukturni in jezikovni podobi

presega meje mladinske knjiţevnosti, kot je definirana na Slovenskem, saj je zaradi vsebine in

oblike po starostni meji namenjen bralcem ob koncu srednješolskega obdobja in pozneje.«

(Haramija 2010)

Sherry Garland v študiji Writing for young adults (1998) zapiše, da so mladostniki skozi

zgodovino brali, vendar v daljni preteklosti še ni bilo literature, ki bi bila namenjena samo

mladostnikom. Ti so tako večinoma brali literaturo za odrasle. Avtorica ugotavlja, da je bila

meja med literaturo za otroke in odrasle v preteklosti veliko bolj jasna, kot je danes. Zapiše še,

da so v zgodnjih šestdesetih letih zaloţniki ugotovili, da si mladostniki zasluţijo knjige, ki

niso le napisane o njih, pač pa zanje; literatura o sodobnih najstniških teţavah in stiskah, ki je

na enakem nivoju kakovosti, kot je literatura za odrasle. Tako označuje šestdeseta leta

prejšnjega stoletja kot obdobje, ko nastane literatura za mlade, ki je izrecno napisana samo

zanje. Nekateri menijo, da je prvi roman za mlade napisal J. D. Salinger Varuh mlade rži, z

izvirnim naslovom The Catcher in the Rye, ki je izšel leta 1951. Kljub temu pa veliko avtorjev

meni, da se je rojstvo mladinskega romana zgodilo šele desetletje kasneje. Avtorji so takrat

začeli ustvarjati realistične mladostniške literarne like v realističnih situacijah. Tako so se

glavni literarni liki soočali s teţavami, kot so droge, nasilje, spolna zloraba, nosečnost in

predsodki.

Tudi Maria Nikolajeva v članku Odraščanje. Dilema otroške književnosti (2004) zapiše, da

so knjige za odraščajočo mladino sodobni fenomen, katerega začetnik je J. D. Salinger z

Varuhom mlade rži. »Obravnavajo prav to vmesno stanje, ko je otroštva ţe konec in se

pričenja odraslost. To povzroča strah, ki je prevladujoče čustvo v knjigah za odraščajočo

mladino, saj junaki spoznavajo, da poti nazaj ni in da ţivljenje ni več igra, ne sanje, ne ples v

maskah. Junaki romanov za odraščajočo mladino na otroštvo gledajo kot na brezskrbno idilo,

čeprav jih privlači tudi neznano, še do pred kratkim prepovedano ţivljenje odraslih, ki je na

trenutke videti prav strašljivo. Tema mladinskega leposlovja je nepovratnost časa; kdor tega

dejstva ne prizna, mora plačati visoko ceno.« (Nikolajeva 2004: 19, 21)

Darja Mazi-Leskovar v svoji doktorski disertaciji z naslovom Portret mladostnika v

angleškem in ameriškem mladinskem romanu: 1945-1990 (2000) zapiše, da je mladinski

21

roman ţanr, ki naj bi ţe po svoji definiciji posebej nagovarjal mladostnika in naj bi tematsko

ustrezal pričakovanjem odraščajočih. Kot je sama zapisala, se je mladinski roman rodil v

Zdruţenih drţavah Amerike.

»Pojem mladinskega romana kot podoznake za literarno zvrst, ki je namenjena bralcem,

starejšim od dvanajst let, dandanes povezujemo z drugo polovico dvajsetega stoletja, četudi

lahko korenine novega ţanra zasledimo ţe v nekaterih ustvarjalnih prizadevanjih ameriške in

angleške knjiţevnosti v predhodnih obdobjih. Najdemo jih predvsem v delih, katerih avtorji

so jih namenili mladini, vendar pa so tudi v nekaterih stvaritvah, ki so bile napisane za odrasle

bralce. Slednje so pritegnile pozornost mladih, nekatere pa tudi zaloţnikov za mladinsko

knjiţevnost in so se sčasoma uveljavile med mladinsko prozo. Oboje danes uvrščamo med

mladinske romane.« (Mazi-Leskovar 2000: 10)

»V strokovni literaturi in v literarnih kritikah, namenjenih širšemu občinstvu, so se od

šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje bile bitke med tistimi, ki so se borili proti

detabuiziranju mladinske knjiţevnosti, češ da je to še vedno knjiţevnost za neodraslega

bralca, in med tistimi, ki so pozdravljali nov val tem, rekoč, da se je knjiţevnost, namenjena

mladostniku, končno odprla ţivljenju. Prvi so trdili, da so mladostniki zaradi manjše

psihosocialne zrelosti bolj ranljivi in sposobni manjše kritičnosti, drugi, da so mladi izjemno

dobro informirani o spolnosti, mamilih, kriminalu in še marsičem, kar do takrat ni našlo

odmeva v knjiţevnosti, ki naj bi jo brali. Zmagali so seveda drugi, čeprav se je ob izidu

nekaterih mladinskih romanov, ki so uvajali novo tematiko ali pa so stare probleme

predstavili v novi luči, občasno dvignil val ogorčenja in protestov, na katerega pa so resni in

odgovorni avtorji ter literarni kritiki primerno odgovarjali.« (Mazi-Leskovar 2000: 243)

6.1 Bralci mladinskih romanov

Ţe Gustav Šilih in Miroslava Genčiová sta na začetku druge polovice prejšnjega stoletja

ugotavljala pomembnost mladinske literature, vendar njune ugotovitve ne veljajo za

sodobnost.

22

V članku Problematika mladinske književnosti (1983), ki je bil prvič objavljen ţe leta 1959, je

Gustav Šilih zapisal, da je mladinska psihologija na splošno ugotovila, da mladina največ

bere med 12. in 16. letom in da se pri nekaterih izrodi v pravcato bralno strast.

»Stopnjevano zanimanje za branje od 12. do 16. leta je psihološko utemeljeno. Mlad človek se

v tem obdobju poslavlja od otroštva. Vedno bolj teţi za samostojnostjo, se upira avtoritativni

vzgoji, ki ga v otroštvu ni posebej prizadela in se poskuša uveljaviti v svetu odraslih.

Stvarnost, v kateri mora ţiveti, le malo ustreza ţeljam in sanjam, ki se porajajo v njem in zato

mučno doţivlja njeno ozkost. Za ţivljenje, ki ga še ne more ali ne sme ţiveti, je knjiga

dobrodošlo nadomestilo. Z mladostnikovim razpoloţenjem se sklada močna napetost v

dogajanju, v katerem junak ali junakinja zmagujeta ali častno podlegata. Mladi bralec se z

njima med branjem identificira, podoţivlja njune boje in spore, teţave in ovire, zmage in

poraze, vse do srečnega ali nesrečnega konca.« (Šilih 1983: 27, 28)

Tudi Miroslava Genčiová ţe leta 1976 v članku Dekliški roman, dekliško berilo, roman z

dekliško junakinjo, branje za dekleta? zapiše, da so osnovno, kar je literaturi manjkalo in za

kar so si od 60. let prizadevali, knjige, ki bi rešile probleme doraščajočega mladega človeka.

»Teţave prehoda od detinstva k zorenju in od zorenja do odraslosti; problematične odnose, ki

v tem obdobju vznikajo med starši in otroki, med okoljem in mladino, med šolo in prijatelji;

teţave prvih ljubezenskih odnosov; zavesten proces graditve lastnega sistema vrednot,

zdruţen z nekompromisnim kritičnim odnosom do ostalega sveta; vprašanje o lastni vrednosti

in prostoru v druţbenem procesu; pravilno uveljavitev sposobnosti in zmoţnosti; vprašanje o

smislu ţivljenja. To so kajpada problemi, ki v današnji skupnosti zanimajo enako dekleta kot

fante.« (Genčiová 1976: 80)

Tudi Helga Glušič je ţe v članku Slovenska mladinska književnost med poučnostjo in igro

(1983) ugotavljala, da mladi bralec verjame literarnemu sporočilu in povsem zaupa njegovi

resničnosti. »Sodoţivlja literarne osebe, brez pomisleka in z začudenimi očmi postaja del

literarnega sveta. Zato je notranja ubranost knjiţevnosti za mladino tako zelo pomembna –

otrokove izkušnje v konkretnem svetu so namreč prešibke, da bi ga obvarovale pred močjo

iluzije in njegovo doţivljanje literarnega dela je povsem neposredno, avtentično.« (Glušič

1983: 14)

23

Metka Kordigel v članku Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev (1991) zapiše, da

otrok po dvanajstem letu doseţe fazo razvoja, ki jo psihologija imenuje adolescenca, katere

značilnosti so, da mladostnik spolno dozori in odraste, njegov fizični razvoj se zaključi. »To

je obdobje, ko mora najti samega sebe in se orientirati v sistemu vrednot, ki vlada v druţbi, v

kateri ţivi. Kako dolgo traja, da mladostnik reši te probleme, je odvisno od druţbe, v kateri

ţivi. Ta čas postaja v zadnjih desetletjih zelo dolg, ker so otroci vsako generacijo bolj zgodaj

spolno dozoreli in ker izobraţevanje traja vedno dlje.«

»Posameznik v druţbi, njegov spopad z druţbo, nerazumevanje, ki ga druţba kaţe do

njegovih idej in prvo ljubezensko čustvo – to so teme, ki mlade ljudi te starosti privlačijo ne

glede na literarno obliko. Mladini se začne odpirati literatura za odrasle, saj je spopad

posameznika z druţbo osrednja tema marsikaterega romana za odrasle. Tako lahko rečemo,

da prebira mladina v adolescenci mladinsko literaturo s tematiko vključevanja mladostnika v

svet odraslih. Ker je mladi človek v tej starosti ţe sposoben refleksije o svojih čustvih in o

motivaciji za svoje ravnanje, se zlahka vţivi tudi v tuja čustvena stanja in jih z literarnimi

osebami podoţivlja. Dogajanja v knjigi ne spremlja več kot danost, ampak strogo preverja

psihološko in socialno motivacijo za ravnanje literarnih likov. Kognitivna zrelost ga

usposablja za dojemanje in imenovanje mnogih abstraktnih pojmov ter za branje komplicirane

zgodbe z mnogimi literarnimi osebami in veliko dogajalnimi prostori.« (Kordigel 1991: 16,

17)

Gaja Kos je v članku Med platnicami se znajde vsak po svoje: osnovnošolci in srednješolci

kot potencialni bralci mladinskih problemskih romanov (2008) zapisala, da so mladi zaradi

pričakovane poti proti vse večji odgovornosti oziroma na poti v odraslost in neodvisnost

zagotovo precej ranljivi; pred njimi so izzivi, ki jih lahko izkoristijo bodisi kot dobro

priloţnost bodisi se ujamejo v past bliţnjic. »Mladina je brţkone celo v navidezni

samozavesti močno odvisna od zunanjih vplivov in vodljiva, v dobrem in slabem, zaradi česar

se je konec koncev z njo treba in se je vredno ukvarjati. To so brţkone zaslutili tudi nekateri

mladinski avtorji, detektirali adolescentske identitetne in druge probleme, na katere

opozarjajo sociologi in so seli njihovega reflektiranja, bodisi iz prepričanja ali v ţelji, da bi

lahko imelo njihovo pisanje na mlade bralce pozitiven vpliv (npr. kot preventiva), bodisi ker

so v takšnih vsebinah zaslutili atrakcijo za mlade. Tako se torej pogosto, včasih prav

angaţirano, dotikajo aktualnih tem ali vznemirljivih druţbeno-političnih tem, predvsem pa

perečih tem iz bolj zasebne sfere mladostniškega ţivljenja; kot takšni utegnejo zaznamovati

24

dojemanje sveta marsikaterega mladostnika, nemara včasih vanj tudi poseţejo, ga oblikujejo

ali korenito preoblikujejo, zato zagotovo terjajo tudi analizo svoje specifične bralske publike,

torej predvsem mladostnikov, ki so se znašli na prehodu med osnovnošolskim in

srednješolskim izobraţevanjem.«

Mazijeva ugotavlja, da pri nas v zadnjih letih izhaja vse več »problemskih romanov«,

številčno sicer prevladujejo prevedena dela, kar je v skladu z dejstvom, da nasploh med

izdanimi mladinskimi knjigami pri nas prevladujejo prevodi (v zadnjih letih je razmerje med

izvirnimi deli in prevodi pribliţno 40:60), kar pa kaţe na to, da so domači zaloţniki tovrstni

literaturi naklonjeni, brţkone tudi zato, ker so prepričani, da bo našla širok krog bralcev.

Anketa, ki jo je izvedla avtorica tega članka in je bila izvedena med mladostniki v starostnem

razponu, kakršnega knjiţničarji predvidevajo za potencialne bralce mladinskih romanov, je

pokazala, da so mladostniki z njimi dobro seznanjeni, da pribliţno tretjina bere »problemske«

romane pogosto, da se jim zdijo napeti, še bolj pa poučni, polovica anketiranih meni, da

takšne knjige dejansko lahko pomagajo pri reševanju problemov. Na vprašanje, kako, v

največjem številu odgovarjajo, da s predstavitvijo problema in z njegovo razčlembo. Takšni

rezultati kaţejo, da mladostniki »problemske« romane berejo za razvedrilo, vendar hkrati v

njih vidijo tudi priročen in zanimiv vir informacij, ki utegne priti prav tudi v vsakdanjem

ţivljenju in celo v izjemnih ţivljenjskih situacijah. Takšna branja potrjujejo delo tistih

avtorjev, ki priznavajo, da takšne knjige pišejo z namenom, ki presega zgolj ţeljo ugajati,

zabavati ali kratkočasiti. (Kos 2008: 41)

S poimenovanjem »problemski« roman za vse mladinske romane se ne strinja Dragica

Haramija, ki v članku Sodobni slovenski socialno-psihološki roman (2010) zapiše, da

poimenovanje problemski roman ni utemeljeno posplošeno poimenovanje za romane, ki jih

berejo mladostniki. Avtorica meni, da sprememba vrednot med generacijami ter njihovega

ţivljenjskega stila nakazuje na to, da poimenovanje problemska literatura za tip knjiţevnosti,

ki se tematološko ukvarja z resničnostnim prikazovanjem socialnega druţbenega okvirja ter

psihološkim portretom mladostnikov, ni najprimernejše.

Avtorica ugotavlja, da spreminjanje razumevanja mladosti, ki jo v 21. stoletju preučujeta

predvsem razvojna psihologija in sociologija, pomembno vpliva tudi na kriterije o definiciji

mladinske knjiţevnosti oz. podaljševanje mladostniškega obdobja zahteva redefinicijo

25

razumevanja mladinske knjiţevnosti. Tako je po njenih besedah meja mladinske knjiţevnosti,

ne glede na raznolike teoretične pristope, vezana na specifičnega (mladega) bralca. »Pri

preučevanju mladinskega romana, še posebej socialno-psihološkega mladinskega romana, se

odpira problem starostne opredelitve: ob analizi izbranih sodobnih mladinskih romanov se je

namreč pokazalo, da so ti vsekakor namenjeni mladostnikom, kar pa je – še posebej v

zadnjem času – postal precej izmuzljiv pojem ali pa ga ne moremo več definirati dovolj

enoznačno. Vsaka generacija mladostnikov ima svoje specifike, postavi svoj vrednostni

sistem, le-ta pa posredno močno vpliva na zanimanje za branje o neki (prej običajno tabujski)

temi. Vsaka generacija mladostnikov zaznava svoje probleme, dileme in zanimanja, ki se

najprej kaţejo na povsem individualni ravni, a postanejo generacijski zato, ker jih začne

druţba obravnavati kot take. Veliko teţav mladostnikov in mladih odraslih je druţbeno

pogojenih, zanemarljiva pa ni niti občutljivost, ki jo ljudje izkazujejo nekemu problemu.

Zatorej sprememba vrednot med generacijami ter njihovega ţivljenjskega stila nakazuje na to,

da poimenovanje problemska literatura za tip knjiţevnosti ni najprimernejše.« (Haramija

2010)

6.2 Podoba mladostnika v mladinskem romanu

Mladost je obdobje, v katerem se mlad človek posveča predvsem odkrivanju resnice o samem

sebi in svetu. Mladostnik išče lastno istovetnost in to toliko bolj, kolikor bolj intenzivno se

zaveda nenehnih sprememb, ki mu govorijo o tem, da se odmika od otroštva, a je kljub vsemu

še daleč od odraslosti.

»Mladostnik sprejema odraščanje kot bistven del svoje ţivljenjske danosti. Dejstvo, da je v

času od zaključka otroštva do nastopa odraslosti podvrţen večjim in bolj burnim

spremembam v telesnem, duševnem in duhovnem razvoju kot v katerem koli od poznejših

obdobij, prinaša v njegov vsakdan vedno nove vzgibe, vprašanja in dileme. Odgovarja nanje,

poskuša jih razreševati sam, vendar vedno bolj tudi s pomočjo tistih, ki so mu blizu. Literarni

junaki so največkrat predstavljeni v krajšem časovnem obdobju, pogosto le v času enega leta

ali celo nekaj mesecev, kar bistveno vpliva na oblikovanje njihove podobe.« (Mazi-Leskovar

2000: 50)

26

»Osnovna celica, v kateri se mladostniki nenehno učijo vzpostavljanja medčloveških odnosov

in pripravljajo na samostojno ţivljenjsko pot, je še vedno bistvenega pomena za njihov

celostni razvoj, čeprav je sodobna druţina v primerjavi s tradicionalno generacijsko

osiromašena. Praviloma skrčena na starše in otroke pa je postala v celoti bolj avtonomna,

predvsem v odnosu do ostalega sorodstva, kot je to bilo mogoče v preteklosti. Bistveno je

spremenjen tudi njen vrednostni status, saj predstavlja za mladostnika vrednoto le toliko,

kolikor ustreza njegovim pričakovanjem.« (Mazi-Leskovar 2000: 78)

»V okviru druţine se mladostnik ne izoblikuje izključno pod vplivom staršev, temveč nanj

vplivajo številni drugi sorodstveni odnosi, predvsem tisti, ki se porajajo v oţji druţini oziroma

med tistimi posamezniki, ki sobivajo ali imajo redne, če ne ţe trajne medsebojne stike. Bratje

in sestre imajo v tem procesu nedvomno odločilno vlogo zaradi svoje prostorske bliţine,

dolgoletnega stika in vpogleda v del osebnega ţivljenja odraščajočega. Mladinskemu romanu

naj ne bi bila tuja kompleksnost tega odnosa, saj knjiţevni liki odraščajo v različno velikih

druţinah.« (Mazi-Leskovar 2000: 106)

»V času odraščanja postanejo tudi prijatelji tisti posamezniki, običajno izven oţjega

druţinskega kroga, ki mladostnikom odpirajo vrata v svet. Največkrat je to svet vrstnikov ali

pribliţno enako starih mladih, ki jih povezujejo skupni interesi in potreba po novi in drugačni

socialni izkušnji, kot so jo lahko doţiveli v okviru druţine in sorodstva. V medsebojnem

druţenju s sebi enakimi adolescenti najdejo oporo in samopotrditev, saj oblikujejo skupna

stališča in poglede, kar jim omogoča, da gradijo svojo osebnost ter se zavestno soočijo s

specifičnostjo svoje identitete.« (Mazi-Leskovar 2000: 116)

6.3 Pripovedovalec

»Mladinski roman ima dokaj natančno opisan glavni literarni lik, ki je pogosto tudi naslovni

lik mladinskega romana, in pripoveduje o svojem ţivljenju, kar povsem ustreza teţnji romana,

da je njegova stalnica vendarle sfera zasebnega.« (Haramija 2003: 175)

Helga Glušič (1983) je zapisala, da je pripovedovalec zagovornik sproščenega in občutljivega

sveta otrok, odrasli svet pa dobrohotno odeva s humorjem in razumevajočim odpuščanjem

27

njegovi ozkosti in navidezni urejenosti. S tem seveda zgradi simpatizerski most do mladega

bralca.

Marjana Kobe (1999) navaja tri tipe pripovedovalca. Teoretsko izhodišče je Stanzlova

tričlena shema tipičnih pripovednih poloţajev in s tem treh tipov pripovedovalca, ti so:

avktorialni ali vsevedni, prvoosebni in personalni.

Vsevedni pripovedovalec dominira nad drugimi pripovednimi poloţaji oz.

perspektivami, tudi kadar stopa z le-temi v raznovrstne stopnje kombinacij, se pravi

takrat, ko gre za menjavanje avktorialne in personalne pripovedne perspektive.

Personalni pripovedovalec je po Stanzlu postavljen v sredo pripovednega dogajanja,

v eno od pripovednih oseb ali ob njihovo stran, tako da – za razliko od vsevednega

pripovedovalca – pozna samo tisti del dogajanja, ki ga zaznava iz tega poloţaja,

pripoveduje iz posebnega zornega kota neke persone, njenega izkustva in zavesti. Prek

personalnega pripovednega poloţaja vstopa v pripoved subjektivni zorni kot:

uveljavljati se začne kot glavnih oseb, ki so otroci in mladostniki.

Prvoosebni pripovedovalec: To pomeni, da je pripovedovalec eden od junakov v

sami pripovedi, ki je dogajanje sam doţivel ali opazoval.

28

7 BIOGRAFSKI PODATKI O PISATELJICI ANNE FINE

Slika 1: Anne Fine1

Anne Fine, rojena 7. decembra 1947 v Leicestru v Angliji, je škotska avtorica, ki je najbolj

znana po svojih delih za otroke, za katere je napisala ţe več kot 50 knjig. Številna njena dela

so bila zelo dobro sprejeta in tudi nagrajena. Prav tako piše tudi za odrasle, njena dela pa so

prevedena v trideset jezikov sveta.

V šoli je imela najraje jezike, zelo rada je imela španščino in francoščino. Iz osnovnošolskih

dni se spominja učitelja, ki je vsak ponedeljek prišel zelo slabe volje v učilnico. Na tablo je

napisal tri naslove, kot na primer Dan v življenju izgubljenega dežnika, Moj najboljši prijatelj,

Najhujši nasvet, ki sem ga kdaj dobil … Nato je dejal, da hoče dve uri popolno tišino in od

njih zahteval, da v tišini pišejo na to temo, zato se Anne Fine teh ur spominja kot tistih, ki jih

je imela najraje, brez neskončnih razprav, brez, da bi komu povedal svoje ideje in pri tem

ugotovil, da ima nekdo enake misli kot ti. Sama pravi, da je popisala nešteto pol papirja,

pisala je hitro in zanjo je bil to najboljši trening, ki jih je kdaj imela, kljub temu da takrat še ni

vedela, da bo nekoč zelo uspešna pisateljica.

Študirala je politologijo in zgodovino na univerzi Warwick, kjer je študij tudi uspešno

končala. Po diplomi je učila na dekliški srednji šoli, a se v tem ni našla. Nato se je z moţem

preselila v Oxford, kjer je dve leti delala v človekoljubni organizaciji Oxfam, dokler ni

spremenila svojega odnosa do denarja in, kot sama pravi, spoznala, kaj je resnično pomembno

v ţivljenju.

1 Pridobljeno dne 4. 8. 2010 iz http://www.randomhouse.com.au /Author/Fine,%20Anne/

29

Leta 1971 je rodila prvo hčer. Ker nekega dne zaradi sneţne nevihte ni mogla v knjiţnico po

nov sveţenj knjig, se je odločila, da bo sama napisala roman in spoznala, da je to pravo delo

zanjo. Do danes ni nikoli nehala pisati za več kot le nekaj tednov.

Zaradi moţeve sluţbe so se nenehno selili od Kalifornije, Arizone, Michigana in Kanade, kjer

je Anne rodila še drugo hčer. Leta 1981 se je preselila v Edinburg in nekaj let kasneje v

County Durham, kjer ţivi in piše še danes. V vseh teh letih, odkar je začela pisati, se je

seznam del ţe zelo povečal, še vedno pa, kot sama pravi, piše s svinčnikom na papir v popolni

tišini. Kot majhen otrok skrbno skriva svoje delo, če gre kdo mimo, in niti v sanjah ne

spregovori o tem, kar piše, dokler delo ni v celoti končano.

Za svoje delo je prejela tudi precej knjiţnih nagrad, ki pa niso vir njene inspiracije, avtorica

pravi, da so soustvarjalke njenih knjig njene hčere.

30

8 DELA ANNE FINE

8.1 Dela za otroke in mladino

Dela pisateljice Anne Fine so bila izdana v številnih drţavah in prevedena v trideset jezikov.

Angleške izdaje njenih del pa so prav tako dobro prodajane po vsem svetu.

8.1.1 Dela za mlajše otroke

Scaredy-Cat. UK: Mammoth, 1985.

Stanger Danger? UK: Puffin Books, 1989.

Only a Show. UK: Puffin Books. 1990.

Design a Pram. UK: Egmont Books, 1991.

The worst Child I Ever Had. UK: Puffin Books, 1991.

The Haunting of Pip Parker. UK: Walker Books, 1992.

The Same Old Story Every Year. UK: Puffin Books, 1992.

Diary of a Killer Cat. UK: Puffin Books, 1994.

Press Play. UK: Egmont Books, 1994.

Care of Henry. UK: Walker Books, 1996.

Countdown. UK: Crabtree Publishing Company, 1996.

Jennifer's Diary. UK: Puffin Books, 1996.

Notso Hotso. UK: Hamish Hamilton, 2001.

A Shame to Miss. UK: Corgi Childrens, 2002.

How to cross the road and not turn into a Pizza. UK: Walker Books, 2002.

Roll Over Roly. UK: Puffin Books, 2002.

The Jamie and Angus Stories. UK: Walker Books, 2002.

The Return of the Killer Cat. UK: Puffin Books, 2003.

Nag Club. UK: Walker Books, 2004.

It Moved! UK: Walker Books, 2006.

Jamie and Angus Together. UK: Walker Books, 2007.

The Killer Cat's Birthday Bash. UK: Puffin Books, 2008.

The Killer Cat Strikes Back. UK: Puffin Books, 2008.

31

The Killer Cat’s Christmas. UK: Puffin Books, 2009.

Jamie and Angus Forever. UK: Walker Books, 2009.

Friday Surprise. UK: Egmont Books, 2010.

Under a Silver Moon. UK: Walker, 2010.

8.1.2 Dela za otroke

Anneli the Art Hater. UK: Egmont Books, 1986.

Crummy Mummy and Me. UK: ePenguin, 1988.

Bill’s New Frock. UK: Egmont Books, 1989.

Genie, Genie, Genie. UK: Egmont Books, 1989.

Saving Miss Mirabelle. UK: Egmont Books, 1989.

The Chicken Gave it to Me. UK: Egmont Books, 1992.

The Angel of the Nitshill Road. UK: Egmont Books, 1993.

How to write Really Badly. UK: Egmont Books, 1996.

A pack of Liars. UK: Puffin Books, 1998.

Loudmouth Louis. UK: Puffin Books, 1998.

Charm School. UK: Corgi Childrens, 1999.

Bad Dreams. UK: Corgi Childrens, 2000.

The More the Merrier. UK: Doubleday Children’s Books, 2003.

Frozen Billy. UK: Doubleday Children’s Books, 2004.

Ivan the Terrible. UK: Egmont Books, 2007.

Eating Things on Sticks. UK: Doubleday Children’s Books, 2009.

8.1.3 Dela za mladostnike

On the Summerhouse Steps. UK: Corgi Childrens, 1978.

The Stone Menagerie. UK: Corgi Childrens, 1980.

Round Behind the Ice-house. UK: Puffin Books, 1981.

The Granny Project. UK: Egmont Books, 1983.

Madame Doubtfire. UK: Puffin Books, 1987.

Google Eyes (prevedeno Zijalo). UK: Puffin Books, 1989.

32

o Fine, Anne, 2000: Zijalo. Ljubljana: Mladika.

The Book of the Banshee. UK: Puffin Books, 1991.

Flour Babies (prevedeno Dojenčki iz moke). UK: Puffin Books, 1992.

o Fine, Anne, 2000: Dojenčki iz moke. Trţič: Učila.

Step by Wicked Step. UK: Puffin Books, 1995.

The Tulip Touch (prevedeno Spretna Tulip). UK: Puffin Classics,1996.

o Fine, Anne, 2000: Spretna Tulip. Trţič: Učila.

Very Different. UK: Egmont/Mamoth, 2001.

Up on Cloud Nine (prevedeno V devetih nebesih). UK: Corgi Childrens, 2002.

o Fine, Anne, 2003: V devetih nebesih. Ljubljana: Mladinska knjiga.

A Shame to Miss. UK: Corgi Childrens, 2003.

The Road of Bones. UK: Farrar, Straus & Giroux, 2006.

8.2 Dela za odrasle

Anne Fine je najbolj znana kot vodilna avtorica mladinske literature, vendar je napisala tudi

osem visoko cenjenih romanov za odrasle. Sama jih opisuje z besedno zvezo »kisle

komedije«.

The Killjoy. UK: Black Swan, 1986.

Taking the Devil's Advice. UK: Black Swan, 1990.

In Cold Domain. UK: Black Swan, 1994.

Telling Liddy. UK: Black Swan, 1998.

All Bones and Lies. UK: Black Swan, 2001.

Raking the Ashes. UK: Bantam Press, 2005.

Fly in the Ointment. UK: Bantam Press, 2008.

Our Precious Lulu. UK: Bantam Press, 2009.

33

9 NAGRADE

Pisateljica Anne Fine je v času svojega pisateljevanja prejela ţe veliko nagrad in priznanj za

svoje delo.

1990, 1993 je prejela naziv British Book Awards Children's Author of the Year, kar

pomeni, da je bila izbrana za avtorico leta med britanskimi avtorji mladinske

literature;

1998 je bila nominirana za nagrado Hansa Christiana Andersena;

2003 je prejela nagrado Fellow of the Royal Society of Literature, kar pomeni, da je

postala častna članica kraljeve literarne druţbe;

2003 je prejela častni akademski naziv Univerze Centralne Anglije v Birminghamu.

2005 je prejela častni akademski naziv Doctor of Letters Univerze Warwick;

2007 je prejela častni akademski naziv Doctor of Letters Univerze Tesside.

9.1 Nagrajena dela

The Summer House Loon

1975 v izboru za Kestrel/Guardian Competition;

The Granny Project

1984 v oţjem izboru za Guardian Children's Fiction Award;

The Killjoy

1986 prejela nagrado Scottish Arts Council Book Award;

1986 nominirana za David Higham Prize for Fiction;

34

Madame Doubtfire

1987 v oţjem izboru za Observer Teenage Fiction Prize;

1987 v oţjem izboru Whitbread Children's Novel Award;

1987 v izboru za Guardian Children's Fiction Award;

Po knjiţevni predlogi je bil leta 1993 posnet druţinski film Očka v krilu z Robinom

Williamsom v glavni vlogi.

Bill's New Frock

1990 zmagovalka Smarties Award;

1990 nominirana za Carnegie Medal;

1990 zmagovalka Nottinghamshire Libraries Award;

Google-Eyes (Zijalo)

1990 prejela Carnegie Medal;

1990 zmagovalka Guardian Children's Fiction Award;

1990 v oţjem izboru za Smarties Award;

1993 v oţjem izboru za German Youth Literature Prize;

A Pack of Liars

1991 zmagovalka Dillons/Puffin Birmingham Book Award;

Taking the Devil's Advice

1991 v oţjem izboru za Glasgow Herald People's Prize;

1993 v oţjem izboru za Grand Prix des Lectrices d'Elle;

The Angel of Nitshill Road

1993 v oţjem izboru za Carnegie Medal;

1993 v oţjem izboru za Federation of Children's Book Groups Award;

Flour Babies (Dojenčki iz moke)

1993 prejela Carneige Medal;

1993 zmagovalka Whitbread Children's Novel Award;

1993 nominirana za Sheffield Children's Book Award;

35

1993 v oţjem izboru za WH Smith Mind-Boggling Book Award;

1995 prejela nagrado Birmingham TSB Children's Book Award;

Diary of a Killer Cat

1995 zmagovalka Nottinghamshire Libraries Award;

Step By Wicked Step

1996 prejela nagrado Nasen Special Educational Needs Book Award;

1996 v oţjem izboru za Sheffield Children's Book Award;

1996 v oţjem izboru za Lancashire Children's Book Award;

The Tulip Touch (Spretna Tulip)

1996 prejela Whitbreadovo nagrado Otroška knjiga leta;


1997 v oţjem izboru Carniege Medal;

1998 v izboru za knjigo leta Lancs Library Children's Book of the Year, Wirral

Paperback of the Year;

How to Write Really Badly


1997 v oţjem izboru za Stockport Schools Book Award;

Loudmouth Luis

2000 v Belgiji prejela Prix Versele;

Charm School


Bad Dreams

2001 v oţjem izboru za WH Smith Book Awards;

Un on the Cloud Nine (V devetih nebesih)


36

2003 American Library Association Notable Book Editor's Choice;

Stories of Jamie and Angus

2003 v ZDA prejela Boston Globe Horn Book Award;

2003 proglašena za A Cooperative Children's Book Center Choice (ZDA);

Ivan the Terrible

2007 prejela srebrno medaljo Nestlé Children's Book Awards;

The Road of Bones

2007 v oţjem izboru za Carnegie Medal.

37

10 ANALIZA MLADINSKIH ROMANOV ANNE FINE

10.1 ZIJALO

Mladinski roman z naslovom Zijalo pisateljice Anne Fine je v Veliki Britaniji prvič izšel leta

1989, z izvirnim naslovom Google-Eyes, in kasneje doţivel več ponatisov. Zanj je avtorica

prejela dve nagradi, in sicer Guardian Children's Fiction Award in Carnegie Medal. V letih

1990 in 1993 je bila v oţjem izboru za nagradi Smarties Award in German Youth Literature

Prize. Pri nas je prevod prvič izšel leta 2000. Prevedla ga je Cvetka Sokolov, ilustracije pa je

prispevala Andreja Peklar. Mladinski roman Zijalo je sestavljen iz osmih poglavij, vsako

izmed njih je označeno z arabsko številko.

Glavni literarni lik romana je Kitty Killin, ki je pripovedovalka zgodbe. Sošolki Heleni

Johnson, ki jo tarejo podobne teţave, pripoveduje o tem, kako si je mama po ločitvi našla

prijatelja, ki ga Kitty ni prenašala.

Zgodba se pravzaprav začne nekega dne, ko Helena Johnson pride v šolo zelo slabe volje. Z

nikomer ni hotela govoriti in če jo je katera od sošolk kaj vprašala, je samo skomignila z

rameni in se obrnila stran. Čeprav je njeno obnašanje pretreslo njene sošolke, so vedele, da je

nekaj narobe, saj je bila Helena najprijaznejše dekle v razredu. Da je nekaj narobe, je opazila

tudi gospa Tepp, učiteljica, ki je z dnevnikom s seboj prinesla tudi neko pismo. Prebrala ga je,

vmes pa so se dekleta preštevala, kot je to bilo ţe v navadi in ustavilo se je pri Heleni. Ta se

je, namesto da bi izgovorila svojo zaporedno številko, razburila, vstala in odvihrala iz

učilnice. Gospa Tepp je za njo poslala Kitty, kar je bilo presenečenje, saj je bila Liza Helenina

najboljša prijateljica. Toda gospa Tepp je vedela, kaj počne. Kitty je poiskala Heleno, vendar

ta najprej ni hotela govoriti z nikomer. Kmalu je le popustila in ob zvonjenju šolskega zvonca

sta se obe skrili v omaro pod poţarnimi stopnicami.

Ko med odmorom pride Liza in Kitty reče, da še vedno ne razume gospe Tepp, ki nenehno

ponavlja, da je Kitty edina, ki lahko razreši ta problem, tej po premisleku šine na misel ideja,

za kaj pravzaprav gre. Ko ji Helena prizna, da je mama po ločitvi spoznala moškega, ki ga ne

prenese, ji Kitty začne pripovedovati svojo zgodbo. Šele zdaj ji je jasno, zakaj je gospa Tepp

izbrala njo in ne Lize.

38

Rozalinda, Kittyjina mama, je ţe prej imela prijatelje, Gerald Faulkner – Zijalo ni bil prvi.

Pred tem je hodila s Simonom, ko pa se je razšla z njim, je dejala, da ji ustreza biti sama in da

se v bodoče z moškimi ne misli več ubadati. Čez nekaj mesecev je spoznala Geralda, ki ji je

zlezel pod koţo, kar pa Kitty ni bilo niti najmanj všeč. Ţe od prvega srečanja se je trudila, da

ga je ob vsaki priloţnosti besedno zbodla. Njo je namreč bodla njegova prisotnost, še bolj pa

mamino in sestrino navdušenje nad njim. Celo mačka Kosmina je rada sedela v njegovem

naročju, kar je bilo za Kitty nesprejemljivo. Ţe ob prvem obisku ga je ozmerjala z besedo

Zijalo, saj je nepremično buljil v mamin dekolte, od takrat zanj skoraj ni uporabila druge

besede. Ker je materi očitala, da preveč hodi ven, je njej na ljubo začela ostajati doma in

kadar koli je Zijalo klical, ga je povabila kar domov. Kitty je sovraţila večere, ki jih je

preţivel pri njih. Po njenih besedah se je potikal iz sobe v sobo, se zleknil in poleţaval na

kavču, za seboj pustil ţuborenje kotlička in podobno. Kitty z njim večino časa sploh ni

govorila, na njegova vprašanja ali pripombe je odgovarjala le, če je bila zraven mama, sicer se

je delala, da ga sploh ni slišala.

Mama je opazila Kittyino obnašanje, vendar se ji ni niti sanjalo, kako močna so bila Kittyjina

čustva, kako zelo ji je šel na ţivce in kako zelo ga je sovraţila. Vendar se z mamo o tem ni

mogla pogovoriti, vsakič ko je poskusila, je samo mencala in zaman iskala primerne besede.

Poskušala se je pogovoriti še z očetom, a tudi njemu ni znala razloţiti, zakaj Geralda tako zelo

sovraţi. Noč za nočjo si je izmišljala vse strašne nesreče, v katerih je igral glavno vlogo.

Seveda je tudi Kitty jezila njega; zmeraj, kadar se je jezil, da so luči priţgane brez potrebe, jih

je namerno priţigala, kadar je telefoniral in kaj naročil za mamo, ji njegovega sporočila ni

prenesla, čim je odprl usta, da bi spregovoril, se je grdo spačila ter se izogibala vsega, kar je

prinesel k hiši, kot da bi bilo eksplozivno ali strupeno. Tudi kadar so šli skupaj ven, se je grdo

obnašala, vlekla se je za ostalimi in si ţelela, da ne bi srečali znancev, ki bi ga videli z roko v

roki z njeno mamo in si tako vsaj za trenutek razlagali, da je njen oče. Ko so šli jest v

restavracijo, sploh ni govorila z njim, pač pa je vse, kar jo je vprašal, odgovorila mami, ta pa

nato Geraldu. Iz eksotičnega sadeţa je odstranila nalepko in jo Zijalu prilepila na hrbet,

upajoč, da bodo vsi videli in se mu bodo smejali, doma mu je skrila časopis pod tekač, v pivo

pa mu stresla suhe liste, ki so odpadli iz njihovih lončnic. Sama je priznala, da se je zelo trudil

in da je bil zelo potrpeţljiv, celo takrat, ko mu je na naslonjalo kavča nastavila spis, ki ga je

napisala v šoli z naslovom Kaj sovražim, kjer ga je sovraţno opisala. Pred mamo je uporabila

39

bolj varno taktiko, ves čas je namreč omenjala Simona, maminega bivšega prijatelja, ki ga je

ob vsaki priloţnosti kovala v zvezde, kar je šlo materi in Zijalu ţe pošteno na ţivce.

Vendar se je Zijalo kljub vsem napakam izkazal tudi kot zaupnik. Medtem ko je popravljal

cevi radiatorja, je našel mamine škarje, ki jih je mama ţe dolgo iskala, Kitty pa je zanje

zagotovila, da jih ni v njeni sobi. Prav tam pa jih je našel Zijalo, vendar je mami dejal, da so

bile v škatli za orodje in s tem zaščitil Kitty. Kljub temu pa si ni zasluţil Kittyjinega zaupanja,

saj je mami Rozalindi dejal, da takšen nered, kot vlada v Kittyjini sobi, vsekakor ni vzor

takšnega dekleta. Ob tem je Rozalinda pobesnela, saj ni marala, da ji kdorkoli soli pamet,

vendar se je Gerard vedno znova znal prikupiti Rozalindi in z nekaj sladkimi besedami jo je

res prepričal. Ko se je zdelo, da bo morda Kitty vsaj za odtenek spremenila mnenje o njem, ga

je Gerald znova polomil. Tokrat je mami Rozalindi izrazil svoje mnenje, da je popolnoma

nesmiselno, da za zelenjavo, ki jo na vrtu obdeluje Kitty, mama plačuje ţepnino. S svojimi

utemeljenimi argumenti, zakaj ni smiselno, da ji plačuje ţepnino, je Rozalindo znova

prepričal, s tem pa se še bolj zameril Kitty.

Takrat je Kitty tudi mami končno dejala, kako ga je sita. Očitala ji je, da je vsak dan pri njih

in da je mama zaradi njega postala drugačna. Dejala je, da ga noče več videti. Tako sta

sklenili dogovor, da Kitty potrpi še en vikend, nato pa Geralda ne bodo povabile ves teden.

Mama je celo predlagala, da bi Kitty obiskala svojega očeta, kasneje, naslednji vikend, pa bi

Gerald morda znova prišel na kosilo. Kitty to ni ustrezalo, ţelela si je njegovega takojšnjega

umika, a to ni bilo moţno, ker je naslednji dan sledila akcija na podmorniški bazi. Mama

Rozalinda in Kitty sta bili namreč aktivni članici skupine, ki se je zavzemala za jedrsko

razoroţitev. Gerald pa se je ponudil, da se bo pridruţil demonstraciji. Na zbornem mestu se je

pojavil v svoji najboljši obleki, kravati in v sveţe zloščenih čevljih, med tem ko so ostali

nosili razcapane anorake in superge. Ves čas je imel neumestne pripombe, kar so opazili prav

vsi in da bi se rešila sramote, si je Kitty izmislila, da je Gerald mamin bratranec iz Pertha, ker

pač ljudem ne moreš očitati nemogočih bratrancev, saj pri sorodstvu nima nihče izbire. Tako

so vsi čustvovali z mamo Rozalindo, ki bi naj prenašala nemogočega bratranca. Ob prihodu

na kraj, kjer naj bi izvedli akcijo, so se dogovorili, da bodo izbrali način sneţne kepe. Geraldu

ni bilo nič jasno, saj vendar ni sneţilo. Razloţili so mu, da sneţna kepa pomeni, da dva

prereţeta ţico na ograji, policija pa ju aretira. Naslednjič prereţejo ograjo štirje, potem jih je

ţe osem, in tako dalje. Tako so se odločili, da jih bo tokrat šestnajst in zaradi pripetljaja s

40

škarjami, ko se je eden izmed aktivistov poškodoval, je moral nepričakovano vskočiti še

nekdo in javila se je Rozalinda, ki so jo policisti nato aretirali.

Tako je Dito in Kitty domov pospremil Gerald. Kitty in Gerald sta tako skupaj pripravila

večerjo in Kitty je priznala, da se je med večerjo dobro počutila. Pri večerji ji je Gerald

povedal svoje mnenje in poglede na njihovo demonstriranje. Po večerji je določil, da posodo

umije Dita, kar je bilo veliko presenečenje, saj Dita kot najmlajša v druţini nikoli ni počela

kaj takega, to pa se je Geraldu zdelo popolnoma neupravičeno. Govoril je besede, ki jih je

Kitty sama izgovorila ţe tisočkrat, a so vedno naletele na gluha ušesa, tokrat pa so prišle iz

njegovih ust in so dosegle nemudoma in brez prerekanj svoj učinek. Ko je Dita pomila

posodo, je Gerald strokovno ocenil opravljeno delo ter dejal, da lahko sedaj vsak drug večer

pomiva posodo, Dita pa se je z zapovedanim strinjala. Za takšen dogovor se je Kitty borila ţe

kar nekaj časa.

Ko je Gerald pripravil Dito za spanje, sta se s Kitty odpravila v dnevno sobo, kjer sta

klepetala in tisto noč se je Kitty začela spraševati, ali ni bila morda krivična do ubogega

starega Geralda. Še isti večer, ko je mama prišla domov, sta se z Geraldom močno sprla.

Rozalinda je prišla domov kot zmagovalka, medtem ko ji je Gerald očital neodgovornost za

opravljeno dejanje. Po prepiru je Gerald odšel. Nikoli prej ali kasneje kot naslednje jutro ni

Kitty na maminem obrazu videla tako kislega izraza. Rozalinda ji je svetovala, naj se nikoli ne

da preslepiti, da ji bo moški, ki sicer poskrbi za njene telesne potrebe, tudi sicer v podporo.

Ko jo Kitty vpraša, kako je spala, odgovori, da nikoli bolje. To se Kitty zdi nezaslišana

nesramnost, zdi se ji namreč, da si starši res veliko privoščijo. Ko je bila zaljubljena v Zijalo ,

ni niti opazila, da ga Kitty sovraţi z dna duše, da jo ţe ob sami misli nanj oblije kurja polt in

da si ţeli, da bi ga pobralo. Nato pretečejo tedni in Kitty spozna, da se bo hočeš nočeš z njim

morala sprijazniti. Neprestano prerekanje jo onesrečuje, zatorej poskuša z nadčloveškimi

napori najti skupen jezik z Geraldom – z njim se začne pogovarjati, potrudi se videti njegove

svetle plati, prizna si, da ogromno pomeni Diti in da se tudi on trudi z njo. In potem je

naenkrat vsega konec, samo zato, ker je Gerald nekega večera mami stopil na ţulj. To pač

Kitty ni šlo v račun. Mami je zamerila tudi, da je ignorirala Ditina čustva, ta je namreč

Geralda zelo pogrešala. Veliko časa sta namreč preţivela skupaj, pomagal ji je pri domačih

nalogah, zaupala mu je, pri njej je igral vlogo drugega očeta.

41

Odkar ni več prihajal, je Diti pošiljal razglednice. Kitty se je spominjala vseh podrobnosti iz

časa, ki ga je Gerald preţivel pod njihovo streho in priznati si je morala, da ga tudi sama

pogreša. Po dveh tednih je pisal tudi Kitty. Poslal ji je fotokopijo odgovora na pritoţbo, ki jo

je poslal na podmorniško bazo, saj si je tam na akciji skorajda uničil najboljšo obleko,

komandir podmorniške baze pa se mu je opravičil, čeprav ni niti z besedico omenil, da bi kaj

primaknil za stroške kemičnega čiščenja.

Nato je napočil čas sojenja Rozalindi za aktivistično dejanje na podmorniški bazi. Ţe več dni

si je pripravljala govor za sodišče, a je na koncu dejala, da bo le priznala krivdo, da bo zgodba

čim prej zaključena. V skrbi za mamo je Kitty tisto popoldne poklicala Geralda v sluţbo, tam

pa ji je tajnik dejal, da ga ţe ves dan ni. Takoj se ji je posvetilo, da je stari dobri Gerald tisti,

ki je bil pripravljen čakati nekaj časa in nastopiti v pravem trenutku. Na sodišču je res sedel v

ozadju in spremljal obravnavo. Rozalindo so odpustili brez kazni in domov je prišla kot

junakinja. Ko je Kitty opisala dogajanje na sodišču, ji je ta dejala, naj pokliče Geralda. To je

storila in Gerald je prišel, spotoma pa šel po Judito v park.

Tako sedaj ţivijo, ob koncu pripoveduje Kitty; Gerald se ni pretirano spremenil, še vedno je

prepričan, da mora redno pospravljati svojo sobo, še vedno kroţi po hiši in se pritoţuje nad

priţganimi lučmi, še vedno ima oster jezik, ne hodi pa več z njimi na demonstracije. Kitty je

ugotovila, da so se okoliščine od takrat, ko je Gerald prvič prestopil prag njihove hiše,

spremenile bolj, kot bi si kdaj mogla misliti. Gerald ima še vedno svoje nazore, vendar je

Kitty ugotovila, in s temi besedami tudi zaključila zgodbo, da ţivljenje z njim ni nemogoče in

da celo ne bi imela nič proti, če bi se z mamo poročil.

V trenutku, ko je Helena ţelela povedati svojo zgodbo o maminem prijatelju Švedru, so

zaropotala vrata. Prišla je gospa Tepp, ki je Heleno zaslišala o tem, kako se počuti. Ta je

dejala, da ji je Kitty povedala svojo zgodbo. Helena je iz omare odkorakala s smehljajem na

ustnicah in Kitty spotoma v zahvalo ljubeznivo potrepljala po roki. Gospa Tepp je dejala, da

je vedela, da se lahko zanese nanjo. Prav ona je bila tista, ki je ţe celo šolsko leto brala

Kittyjine dolge spise in pesmi, ki jih je pisala v zvezi z Zijalom in njim povezanim

dogajanjem.

42

10.1.1 Književni prostor

Kraj dogajanja je omejen na šolske prostore. Kitty in Helena sta skriti v omari za izgubljene

predmete. Kitty opiše, da to pravzaprav ni omara, pač pa majhna sobica s poševnim stropom

in lučjo, ki je stisnjena pod poţarne stopnice na zadnji strani šole. Tam sta sedeli na kupu

izgubljenih predmetov.

Sicer pa je knjiţevni prostor v pripovedovani zgodbi omejen predvsem na Kittyjin dom,

dogajanje pa se preseli tudi na podmorniško bazo.

10.1.2 Književni čas

V mladinskem romanu Zijalo sta prisotna dva knjiţevna časa, in sicer realni čas pripovedi ter

čas zgodbe. Realni čas pripovedi je čas Kittyjinega pripovedovanja, ki je omejen na dobre tri

ure. Tolika časa sta namreč Kitty in Helena preţiveli v omari pod stopnicami, kjer je Kitty

Heleni pripovedovala svojo zgodbo. Sicer pa je zgodba, ki jo Kitty pripoveduje, omejena na

veliko več časa. Kitty namreč pove, da je gospa Tepp letos prelila ţe veliko rdečila po njenih

nalogah, pesmih, prostih spisih, drami in celo anonimnih prispevkih za šolski časopis, ki jih je

pisala na temo dogajanja pri njej doma, odkar je mama začela hoditi z Zijalom.

10.1.3 Opis literarnih likov

V mladinskem romanu Zijalo natančneje spoznamo Kitty Killin, ki je glavni literarni lik

zgodbe, in njeno druţino, mamo Rozalindo, sestro Judito in maminega prijatelja Geralda

Faulknerja – Zijalo. Spoznamo tudi Heleno Johnston, manjše vloge pa imajo še učiteljica

gospa Tepp – Tepka ter sošolke Liza, Leila Assim in Anna Artree.

Kitty Killin je najstnica, ki se srečuje s teţavo, kako sprejeti ločitev staršev in nato maminega

novega prijatelja. Predstavi se nam, ko svoji sošolki Heleni Johnson pripoveduje zgodbo o

maminem novem prijatelju. Pripoveduje v prvi osebi ednine, bralca pa ponekod tudi

nagovarja. »Drugega mi torej ne preostane, kot da potrpežljivo čakam še naprej. Pa tudi vam

ne.« (Fine 2000a: 167)

43

Predstavi se kot navihana, svojeglava in domislic polna najstnica, ki pa teţko sprejema velike

spremembe v ţivljenju. Svojo zgodbo pripoveduje na hudomušen način, kljub temu da

pripoveduje o svojih čustvih, ki niso vedno samo pozitivna. Vendar pripoveduje kot polna

modrosti in se tako tudi počuti, saj se zaveda, da je gospa Tepp izbrala prav njo, da reši

Helenino teţavo.

Rozalinda je Kittyjina mama in je upravnica bolnišnice. »Ne prenese, da ji kdo soli pamet o

stvareh, o katerih nima pojma.« (Fine 2000a: 60) Kitty meni, da se je mama spremenila, kljub

temu da verjame, da se trudi, da temu ne bi bilo tako, je bila enostavno drugačna. Po ločitvi je

imela več prijateljev, Zijalo ni bil prvi. Nad njim je tako navdušena, da sprva skoraj pozablja

na določene obveznosti, kot so sestanki gibanja za odpravo jedrskega oroţja, pomoč pri

domačih nalogah in podobno. Kljub temu da ji Kitty prizna, da Zijala ne mara, se mu ni

pripravljena odpovedati, zato skuša poiskati kompromis. Ne mara, da ji kdo soli pamet, kljub

temu, da Geraldu na nek način to preprosto uspeva. Nekega dne pa si tega več ne dovoli,

takrat se močno spreta, Rozalinda je vidno prizadeta ter Geralda pogreša, a tega ne bi priznala

niti v sanjah. Po spletu okoliščin, ko Gerald pride na sodišče, tudi sama popusti in znova sta si

dobra.

Gerald Faulkner (Zijalo) je prijatelj Kittyine mame Rozalinde. Dejstvo, da si je mama po

ločitvi poiskala drugega partnerja, Kitty ni bilo niti najmanj všeč, zato ga ni marala, še preden

ga je sploh srečala, ob prvem srečanju pa je njegov zunanji izgled opisala takole: »Je

približno tako velik kot mama in rahlo debelušen. Ima srebrnkasto sive lase.« (Fine 2000a:

28)

V telefonskem pogovoru ga pa opiše še s teţjimi besedami: »Ja, sluzast in priliznjen in

odvraten. Slabo mi je zaradi njega. Samo ošinem ga s pogledom in že mi gre na bruhanje.«

(Fine 2000a:44)

Še najbolj slikovito pa ga je opisala v šolskem spisu z naslovom Kaj sovražim: »Sovražim

nekaj, kar redno prihaja k nam. Je mlahavo in samozadovoljno. Obnaša se, kot da bi hiša

pripadala njemu. Ko diha, se tresejo dlačice, ki štrlijo iz njegovih nosnic. Je v letih, ko

začnejo zobje rumeneti. Lasje se mu redčijo in vsak dan slabše skrivajo rožnato plešo. Ta

spominja na kožo dojenčka, ki so ga okopali v prevroči vodi. Ljudi gleda blazno priliznjeno –

44

kot pes, ki cedi sline nad prazno posodo s hrano. Zato sem mu dala ime 'Zijalo'.« (Fine 2000a:

49)

Zmeraj, kadar pride, prinese bombonjero najboljših, s čokolado oblitih bonbonov. Nenehno

hodi po hiši in ugašuje priţgane luči ter bulji v električni števec in ugotavlja, zakaj se ta

prehitro vrti. Pri njih se počuti zelo domače. Po Kittyinih besedah nima dlake na jeziku,

vendar se je izkazalo, da zna v določeni situaciji molčati kot grob. Nikoli ni namreč mami

pisnil o nesramnem spisu za gospo Tepp, ki ga je prebral. S temi dejanji je dokazal, da je bil

do ušes zatreskan v Rozalindo.

Veliko se ukvarja z Diti, skupaj igrata Monopoli in Scrable ter gledata njene najljubše

televizijske nanizanke. Njej se je prikupil ţe na samem začetku. Dovolila mu je, da ji pomaga

pri nalogah, jedla je njegove čokoladne bonbone in med gledanjem televizije ves čas sedela na

njegovih kolenih. Velikokrat ji je bral borzno poročilo.

Judita je Kittyjina mlajša sestra. »Po naravi sploh ni zgovorna. Tako kot ne dviga telefonske

slušalke, se pogosto ne zmeni za ljudi okoli sebe – če se ji zdi, po več ur ne pisne.« (Fine

2000a: 30) Kljub temu opisu pa se je Judita, ki jo Kitty ljubkovalno kliče Dita, zelo hitro

spoprijateljila z Geraldom. Vedno znova mu je odgovarjala na njegova nepomembna

vprašanja in se odzivala na njegove ljubeznive pripombe. Velikokrat mu je sedela v naročju

ter se ga z rokami oklenila kot očeta, on pa ji je bral borzno poročilo.

Helena Johnston je najprijaznejša punca v razredu. Ker je nekega jutra prišla v šolo zelo

slabe volje, so vsi vedeli, da je nekaj narobe. O njej ne izvemo veliko, razen tega, da sta njena

starša ločena ter da ima mama novega prijatelja Švedra. Prav to pa je razlog njene slabe volje

in nato reševanja teţave s Kittyjinim pripovedovanjem.

Gospa Tepp (Tepka) je vodja aktiva za angleški jezik na šoli, ki jo je obiskovala Kitty. Imela

je prav posebno navado, svojih učenk namreč ni klicala po imenih, pač pa po številkah, kot so

bile zapisane v dnevniku. Tako je bila Kitty številka Dvaindvajset, Helena pa Enaindvajset. Z

veliko vnemo je sledila razvoju dogodkov pri Kitty doma, saj je Kitty oddajala verze, pesmi in

spise, v katerih je opisovala dogajanje doma. Prav zato se je gospa Tepp modro odločila, da se

Kitty pogovori s Heleno, saj je verjela v njeno moč pripovedovanja.

45

Liza, Anna Artree in Leila Assim so Kittyjine in Helenine sošolke. Liza je omenjena kot

Helenina najboljša prijateljica. Prav zato jo precej skrbi, kaj je s Heleno, hkrati pa jo muči

zavist, zakaj je prav Kitty tista, ki lahko reši to teţavo in ne ona, ki Heleno najbolje pozna.

10.2 SPRETNA TULIP

Mladinski roman The Tulip Touch je leta 1996 prejel Whitbreadovo nagrado Otroška knjiga

leta. Leto kasneje, leta 1997, je bil nominiran za Carnegie Medal in v oţjem izboru Carniege

Medal, leta 1998 pa je bil v izboru za knjigo leta Lancs Library Children's Book of the Year,

Wirral Paperback of the Year. Pri nas je prevod z naslovom Spretna Tulip izšel leta 2000,

prevedla pa ga je Andreja Blaţič Klemenc. Roman je razdeljen na tri dele, prvi je razdeljen na

dvanajst poglavij, drugi na devet in tretji na devet poglavij, začne pa se s pomenljivo mislijo:

»Nihče se ne rodi hudoben. Nihče.«

Zgodba je pripoved o dveh navihanih prijateljicah in njunih vragolijah, ki pa sčasoma začnejo

preraščati meje dovoljenega.

Zgodbo pripoveduje Natalie, katere oče je prevzel vodenje hotela Palača, kamor se preseli

cela druţina. Zaradi številnih obveznosti in mlajšega bratca Juliusa je bila njena mama

velikokrat utrujena, zato je Natalie oče večkrat odpeljal stran, skozi vrt in zelenice. Tam sta

prvič srečala Tulip, ki je sredi morja koruze stala kot kip. Natalie ni vedela, ali vidi strašilo,

toda oče je dejal, da tam stoji deklica, ki v naročju pestuje muco. Dekle se jima je pribliţalo,

predstavili so se in Natalie Tulip ponudi svoje prijateljstvo.

Natalie prizna, da je plačala za to posebno pravico biti njena prijateljica. Tulip se je namreč

branila vsaka druščina. »Nobenega drugega prijatelja ni imela. Nikomur drugemu se namreč

ni dalo pretvarjati, da verjame njenim neznanskim lažem.« (Fine 2000b: 28) Zelo veliko je

manjkala v šoli in drugi otroci so Natalie prigovarjali, naj je ne išče in se druţi z njo, toda

Natalie v pripovedi priznava, da je velikokrat tavala po igriščih in travnikih, v upanju, da jo

bo srečala, hkrati pa si ni nikoli prizadevala, da bi si našla drugo prijateljico. Kljub temu da ji

oče ni pustil, da bi jo obiskala na njenem domu, jo je vztrajno iskala in neskončno srečna je

bila, ko jo je končno znova srečala.

46

Od takrat sta bili nerazdruţljivi, počeli sta veliko stvari in šli sta na veliko krajev. Njune igre

so imele čudna in strašljiva imena, kot so podgane med požarom, prašiči v predoru, ogenj na

strehi, cesta kosti, smrdeča skuša, mračni ljudje, po dolgočasni obali, debele in glasne in

dnevi molka. Oče je bil nad Nataliino druţbo rahlo zaskrbljen, saj je Tulip govorila o čudnih

rečeh in tudi obnašala se ni kot običajno dekle. Natalie jo je le enkrat obiskala na njenem

domu, a od takrat tja ni več ţelela. Kljub temu da se je Tulip pred vsemi norčevala iz Natalie,

se je le-ta druţila z njo. Ko so vsi drugi zaradi njenega obnašanja razkačeno odšli, jo je

Natalie prijela za roko in spremenila temo pogovora. Kot pripoveduje, bi se ţe takrat morala

vprašati, zakaj se druţi z njo, ker to gotovo ni bilo sočutje. Glede na vse laţi, ki si jih je

izmišljevala, je Nataliin oče dejal, da je spretna. Včasih se je tudi on ponorčeval iz katere

izmed njenih laţi, Tulip pa je to neizmerno sovraţila.

Natalie in Tulip sta nenehno tičali skupaj, skupaj sta sedeli v šoli, igrali sta triangel v šolskem

orkestru ter igrali grdi sestri v boţični igri. Tri večere zapored sta na koncu predstave poţeli

od vseh najglasnejše in najdaljše aplavze. Na polovici januarja ju je učiteljica naposled

presedla, saj sta postajali nemogoči. Imeli sta smešne izjave ter glasne napade smeha.

Postajali sta nepriljubljeni med vsemi in še preden se je Natalie tega sploh zavedla, se nihče

več ni ţelel druţiti z njo.

Tulip je vedno pogosteje prihajala v Palačo, ki jo je imela zelo rada. Ure so jima minevale kot

trenutki in Natalie je čutila, da sleherna minuta, ki jo preţivi brez Tulip, ni pravo ţivljenje,

pač pa samo čakanje. Tulip se je prikupila celo Juliusu, za rojstni dan mu je namreč v

starinarnici kupila plastično krastačo, nad katero je bil navdušen on in tudi gostje, ki jim je

kazal svoje darilo. Prav vsi so hvalili Tulip in Natalie ni bila prav nič ljubosumna, še več, bila

je ponosna na svojo prijateljico.

Igrice, ki sta se jih igrali, so se ponavadi slabo končale prav za Natalie, saj je bila ţrtev na

koncu prav ona. Nekoč sta se v gozdu igrali z Juliusom, pustili sta ga samega, da je začel

kričati na ves glas, nato sta se na lepem prikazali in deček je utihnil. To sta počeli večkrat

zaporedoma in ko je mama slišala njegove krike, je prišla v gozd, kjer je našla objokanega

Juliusa, deklet pa nikjer. Prikazala se je le Natalie, Tulip pa je spretno pobegnila.

Poleg običajnih obiskov v Palači, ki jih je Tulip imela zelo rada, je oboţevala boţič v Palači.

Kljub temu da ji je oče grozil, da mora na boţični večer priti domov še pred njim in da ji bo v

47

nasprotnem primeru populil vse lase, je Tulip raje odšla v Palačo. Natalie je ni razumela, saj

je nenazadnje Tulip po boţiču morala domov, ob tem pa se je Natalie spraševala, če je boţič v

Palači odtehtal vse grozote, ki jih je preţivljala doma.

To, da se za njenimi ljubkimi smehljaji skrivajo slabe misli, je prvi izrekel Nataliin oče. In

imel je prav. Ţe prvi dan po novoletnih počitnicah je Tulip Natalie vpletla še v eno izmed

njenih igric. Sošolcu Jamieju je izročila darilo, v svetleč papir je zavila pasji iztrebek in

neskončno je uţivala, ko ga je videla jokati. Tulip je vse pogosteje in vse globlje bredla v

teţave, s tem pa jih je povzročala tudi Natalie, saj so jo vsi povezovali z njo. Natalie in njeni

starši so bili poklicani na pogovor h gospodični Golighty. Natalie je priznala, da je Tulip

redna gostja Palače, kar je bil za gospodično Golighty zaskrbljujoč podatek. Natalie sama pri

sebi ugotavlja, da oče nima moči Tulip odsloviti po tem, ko je videl, v kakšnih razmerah ţivi.

Nekega dne je med posedanjem na verandi Julius Natalie dejal, da je prepričan, da je Tulip

čarovnica. Prepričan je namreč, da Tulip lahko bere njegove misli.

Konec poletja in konec počitnic je prinesel tudi odločitev, na kateri šoli bosta dekleti

nadaljevali šolanje. Ţelja Nataliinih staršev je bila, da bi Natalie poslali v Heathcote, tako bi

od doma odhajala zelo zgodaj in se pozno vračala domov in torej za druţenje s Tulip ne bi

imela več časa. Na novi šoli z novimi učitelji in sošolci, s katerimi bi lahko sklenila nova

prijateljstva, bi lahko začela novo ţivljenje. Toda zaradi pomanjkanja časa staršev in številnih

drugih obveznosti v zvezi z Juliusem, je prijavnica za novo šolo ostala med kupom pošte več

tednov in rok za prijavo je ţe zdavnaj minil. Tako je napočil september in čas za odhod v

novo šolo Talbot Harries, kamor je šla tudi Tulip. Obe sta sovraţili to šolo, posebej zato, ker

je nekdo izmed strašev vodstvo šole opozoril nanju in sta bili zato ločeni skoraj vsako šolsko

uro. Natalie je postala nemirna, grizla si je nohte ter se teţko osredotočila na to, kar so

govorili učitelji.

Novo obdobje s Tulip je prineslo še bolj skrajne igrice. Ljudem, ki so šli mimo njiju, sta se

pačili, starejšim gospem sta pripovedovali o truplih s prerezanimi trakovi, ki naj bi leţali v

bliţini, nagajali sta mladim mamicam, ko sta v kolesa vozičkov zatikali veje, igrali pa sta se

tudi s poginjenimi ţivalmi. Vse skupaj se jima je zdelo zelo smešno in zabavno. Zvonili sta na

vratih in spraševali po objektih, ki sploh niso obstajali, Tulip si je vedno znova izmišljala

nove in nove naloge za Natalie, ki so bile čedalje teţje. Ena izmed novih iger je bila divji

večeri, zaradi katere je Natalie srce razbijalo ure in ure, ob vsakem zvonjenju telefona pa ni

48

bila več prepričana, ali kličejo gasilci ali policija. Tulip je ogenj neznansko privlačil, Natalie

pa se je zavedala nevarnosti in posledic, a ker ni prenesla zbadanja, se je vedno znova

pridruţila Tulip pri njenih podvigih. Skupaj sta netili ogenj v smetnjakih, a to je bil šele

začetek.

Natalie in Tulip sta izvedeli novico, da je sestra njune sošolke utonila. Tulip je vznemirjeno

razmišljala o dogodku, medtem ko se je Natalie zgraţala nad njenim obnašanjem. Takrat je

Natalie sprevidela, da je bila Tulip tista, ki je utopila malo mucko, s katero jo je Natalie prvič

videla, čeprav je bila prepričana, da je to storil njen oče. Ko je pripovedovala o tem, kako se

je oče znebil muck, je dejala, da ga je hotela ustaviti, saj ni prenesla mijavkanja in praskanja

po vedru z vodo, v katero jih je vrgel. Takrat ji je oče zabrusil, da je tudi ona le še ena

mačkica, ki bi jo bilo treba vreči v vodo. Od takrat je muce pobijala sama, ker je šlo hitreje.

Ko so bile enkrat pod vodo, jim ni več dovolila na površje.

Nekega dne sta si znova priredili divji večer. Tokrat je bil njun cilj lopa, ki je bila dober

kilometer stran iz mesta. Tulip je prinesla tri steklenice viskija, napolnjene s parafinom, ki ga

je dobila neznano kje. Lopa je zagorela kot bakla in tramovi so se sesedali drug za drugim.

Tokrat je Natalie sama sebi priznala, da ji je bilo prav zanimivo opazovati imenitnega

oranţnega zmaja. Potem ko sta zanetili ogenj, sta zbeţali.

Natalie se nenadoma začne izogibati Tulip. Vedno znova si je izmišljala izgovore, da se ji ni

pridruţila in da Tulip ne bi prišla v Palačo. Tulip je nekaj časa hodila naokrog sama, dokler si

ni našla nove ţrtve. Ko je na šolo prišlo novo dekle z imenom Heather, je Tulip sklenila

prijateljstvo z njo, a le-to ni dolgo trajalo, saj se Heather Tulipine igrice niso zdele prav nič

zabavne. Natalie je pri opazovanju čutila veliko olajšanje, ugotovila je, da je veliko predolgo

ţivela v Tulipini senci. Sedaj se je počutila močnejša in stvari so ji šle na bolje. Ni je več

iskala v vsakem odmoru in tudi ocene je izboljšala. Po prostorih Palače je stopala bolj ţivahno

in ni bila zaposlena s tem, kdaj in kje jo čaka Tulip. Natalie je postala čisto drugi človek. Ko

jo je Tulip iskala okrog Palače, je Juliusu naročila, naj jo odpravi, ker je ne ţeli videti. Julius

ji je očital, da ne dela prav, Natalie je bila sita tega, da se ji Tulip smili. »Čutila sem, da si me

je, neizkušeno, podredila ter me posrkala vase in dosegla celo to, da sem zakopala svoja

občutja tako globoko, da jih skorajda nisem več imela. Zadrževala me je s svojim prezirom in

zaničevanjem. Ampak zdaj je drugače. Zdaj sem bila jaz na vrsti za prezir.« (Fine 2000b: 124)

49

Tulip ni nikoli več vprašala, kaj je narobe. Natalie je le še občasno našla svojo omarico polno

smeti ali svoje ime na seznamu počečkano tako, da je bil na steni, na kateri je bil prilepljen

seznam, okrušen omet. Da Tulip več ne prihaja na obisk, so nekega dne opazili tudi Nataliini

starši. Oče je šele sredi decembra vprašal, če namerava Tulip, kot ponavadi, z njimi preţiveti

boţič. Natalie mu je le hladnokrvno dejala, da je ne bo. Starši so bili rahli presenečeni in so

vendarle vztrajali, da se jim Tulip pridruţi, saj ţivi v takih razmerah, da bi ji lahko polepšali

boţič. Toda Natalie je vztrajala pri svojem, da si je za boţič pač ne ţeli v svoji druţbi.

O Tulip je bilo slišati le še slabe stvari. Tako učitelji kot učenci so se pogovarjali o vedno novi

stvari, ki jo je ušpičila. Nato so nekega dne Palačo obiskali policisti. Tulip je zabredla ţe tako

daleč, da so morali prav oni vzeti stvar v svoje roke. Tulip je namreč hodila na vrata druţine

Brackenbury, katerih hči je utonila. Trkala je na vrata in nato spraševala, če bi Muriel

(utopljeni deklici) bilo všeč iti na sprehod. Pri tem se je reţala na ves glas. Nataliina mama je

bila ob tej zgodbi zgroţena, policisti pa so upali, da jim bo Natalie kot njena bivša prijateljica

znala kaj več povedati o njej. Ta pa jima je le dejala, da ţe nekaj časa več ne prijateljuje s

Tulip. Ko sta ţe odhajala, sta omenila, da se bosta pogovorila še s Tulipinim očetom, takrat pa

je Natalie planila nanju in dejala, da ne smejo govoriti z njim, saj jo bo zaradi njenih dejanj

ubil, a so ji policisti zagotovili, da bodo skrajno previdno ravnali.

V prihodnjih dneh je Natalie redno prebirala časopise in preučevala zemljevid. Prebrala je

vsako novico o poţarih v okolici in drugih kriminalnih dejanjih in na zemljevidu preverjala,

ali bi bilo moţno, da bi to storila Tulip. Po pogovoru z očetom je prenehala misliti na Tulip in

nadaljevala s svojim ţivljenjem. Odmore je preţivljala v knjiţnici ter začela sklepati nova

prijateljstva. Na koncu šolskega leta, ko je prejela tri nagrade, je spoznala, da sta s Tulip

vsaka na svoji poti enako napredovali. Natalie so vsi poznali kot odlično učenko, Tulip pa po

slabih stvareh.

Napočil je čas boţiča in Natalie je postajala čedalje bolj nemirna. Kot da bi slutila, da v Tulip

vre divje sovraštvo in da pripravlja nekaj slabega. Ko so vsi veselo praznovali boţični večer,

se je na verandi nenadoma začel širiti ogenj. Vsi so razumno ravnali ter se umaknili ven.

»Tako so bili takrat, ko je prva od Tulipinih eksplozij razbila šipo v rastlinjaku, vsi varno

zunaj in opazovali, kako se bohotijo plameni.« (Fine 2000b: 158) To pa še ni bilo vse. Tulip je

zaprla ogromna ţelezna vrata na koncu dovoza in jih ovila z ogromnimi verigami, gasilce pa

50

preusmerila na drugo pot, kjer so nato gasilski avtomobili obtičali v blatu. In tako je Palača

zgorela do tal.

Tako se je druţina Barnes preselila v Nettle Unterwood, kjer so v oskrbo vzeli drug hotel.

Natalie in Julius sta tu začela obiskovati drugo šolo. O Tulip je Natalie slišala le še iz

pogovorov odraslih, ki so se zgraţali na njenimi kriminalnimi dejanji. Njej pa je bilo še vedno

ţal zanjo in menila je, da bo vse ţivljenje tako, saj je bila njena dobra prijateljica.


Zgodba, ki jo pripoveduje Natalie, se odvija precej časa. Prične se ob prihodu druţine Barnes

v Palačo in konča s poţigom le-te ter odhodom v drug kraj in prevzemom drugega hotela.

Med tem preteče precej časa, ki pa ni natančno določen. Sklepam, da gre za obdobje več let.


Knjiţevni prostor je omejen na Palačo in okolico, ki je dokaj natančno opisana. Palača je

imela poleg podstrešja in kleti več kot sto prostorov. Ob Palači je bil tudi manjši ribnik, ob

katerem sta se velikokrat igrali Natalie in Tulip. Knjiţevni prostor se preseli tudi v šolo, ki sta

jo obiskovali Natalie in Tulip, dogajanje pa se odvija tudi v okolici na poti v šoli, vendar

nobeno od teh ni podrobneje opisano.


Glavni literarni lik mladinskega romana je Tulip, ki je podrobno opisana, ter Natalie, ki je

pripovedovalka zgodbe. Spoznamo še Nataliine starše in brata, beţno tudi Tulipine, omenjeni,

a ne natančno opisani so tudi nekateri njuni sošolci.

Tulip je samosvoje dekle, ki se je zaradi čudaškega obnašanja brani vsaka druščina.

»Nobenega drugega prijatelja ni imela. Nikomur drugemu se namreč ni dalo pretvarjati, da

verjame njenim neznanskim lažem.« (Fine 2000b: 28) Zelo veliko je manjkala v šoli in drugi

otroci so Natalie prigovarjali, naj je ne išče in se druţi z njo. Zmeraj je govorila o čudnih

rečeh in tudi obnašala se ni kot običajno dekle. Ţivela je v slabih razmerah, njen oče je bil

51

suroveţ, ki je pretepal njo in njeno mater in prav od tod je verjetno izviralo tudi njeno

obnašanje. Natalie je ţelela pomagati Tulip, vendar so leta ţivljenja pred njenim prihodom

Tulip ţe preoblikovala. Poleg običajnih obiskov v Palači, ki jih je Tulip imela zelo rada, je

oboţevala boţič v Palači. Nataliin oče je poznal razmere, v katerih je ţivela, zato so dekle za

boţič vedno znova povabili k sebi. To, da se za njenimi ljubkimi smehljaji skrivajo slabe

misli, pa je prvi izrekel prav on. Imela je neverjetno domišljijo, saj si je izmišljala nemogoče

igrice, ki sta se jih z Natalie igrali, te pa so imele nenavadna imena: podgane med požarom,

prašiči v predoru, ogenj na strehi, cesta kosti, smrdeča skuša, mračni ljudje, po dolgočasni

obali, debele in glasne ter dnevi molka. Tulip je bila tudi maščevalno dekle, saj je po

prekinitvi prijateljstva z Natalie tej še nagajala, šolsko omarico ji je polnila s smetmi in

podobno, vrhunec njenega maščevanja pa je bil poţig hotela Palača.

Natalie Barnes je dekle, ki se z druţino preseli v nov kraj, kjer oče prevzame vodenje hotela.

Naivno se je spoprijateljila s Tulip, samosvojim dekletom nenavadnega vedenja. Ko je

spoznala njenega nasilnega očeta, se je še bolj zavzela za svojo prijateljico in ji hotela

pomagati. Skupaj sta preţiveli veliko lepih dni. Natalie so se njune igrice sprva zdele še

zanimive, nato pa je začutila, da postajajo čedalje bolj nevarne in zlovešče. Zavedati se začne,

da tako ne sme več nadaljevati, sicer bo pogubila sebe in Tulip. Sčasoma si pridobi nove

prijateljice ter izboljša ocene v šoli. Vendar jo misel na Tulip spremlja še ves čas, še najbolj

pa v času, ko se pribliţuje boţič, saj je slutila, da Tulip pripravlja veliko maševanje in tako se

je tudi zgodilo, vendar Natalie ob koncu kljub temu priznava, da ji bo vse ţivljenje ţal zanjo

in da se bo zaradi nje počutila kriva.

Pomembno vlogo v zgodbi mladinskega romana Spretna Tulip imajo še Nataliini starši in brat

Julius. Svoj pečat pa so zgodbi dali tudi Tulipini starši, za katere izvemo le, da je oče zelo

nasilen, mati pa prav tako kot Tulip ţrtev njegovega obnašanja. Od tod pa izvira tudi Tulipino

čudaško obnašanje. Natalie omenja še sošolce Heather, Jamiea in Muriel ter njeno sestro in

starše. Omeni še gospo Golighty, h kateri mora na pogovor, ter policista Satllworthyja, ki

raziskuje primer v zvezi s Tulip.

52

10.3 DOJENČKI IZ MOKE

Mladinski roman Flour Babies je v Angliji leta 1993 osvojil dve nagradi, Carnegie Medal in

Whitbread Award. Istega leta je bil nominiran za Sheffield Children's Book Award ter v oţjem

izboru za WH Smith Mind-Boggling Book Award. Leta 1995 pa je prejel še nagrado

Birmingham TSB Children's Book Award. Leta 2000 je bil izdan slovenski prevod z naslovom

Dojenčki iz moke, ki ga je prevedla Andreja Blaţič Klemenc. Mladinski roman Dojenčki iz

moke je razdeljen na deset poglavij.

Zgodba je tretjeosebna pripoved, ki se začne v šolski učilnici, ko gospod Cartright s 4. c

razredom razpravlja o naravoslovni razstavi in njihovem prispevku na njej. Na tablo jim

napiše moţnosti za prispevek na razstavi, te so tekstilije, prehranjevanje, urejanje doma,

otrokov razvoj in raziskovanje varstva potrošnikov. Kljub vsesplošnemu nemiru v razredu se

gospod Cartright ne pusti zmesti. Kljub predlogom, da bi raje izdelovali eksplozivne

pločevinke z jajčno kremo ali milom, Cartright odvrne, da nihče ni bil uspešen ne pri kemiji

in ne pri biologiji, zato so pristali v 4. c razredu in zatorej njihove ideje odpadejo. V razredu

pa je v zadnji klopi sedel fant, ki je bral knjigo. Ko ga učitelj vpraša, kaj bere, mu ta odgovori,

da bere Baudelaira in učitelju ni nič jasno, saj vendar uči razred, ki zna komaj kaj prebrati, kaj

šele, da bi brali leposlovje. Reče mu, da je gotovo v napačni učilnici in ga odslovi, čez nekaj

minut pa pride v razred drug učenec, ki so ga zamenjali z njim, šlo pa je namreč za pisarniško

napako, saj so zamenjali njuni imeni in priimka, prvi je bil Martin Simon, drugi Simon

Martin. Ko slednji pride v razred, mora izvleči en listek, na katerem je bila napisana ena

izmed aktivnosti za prispevek na razstavi in Simon izvleče listek, na katerem piše otrokov

razvoj – dojenčki iz moke.

Simon je bil poslan pred vrata zbornice, ker naj bi pri pevskem zboru delal zgago. Ko je eden

izmed učiteljev šel iz zbornice, je na skrivaj pridrţal vrata in prisluškoval pogovoru ali

skorajda prepiru med njegovim razrednikom in dr. Felthamom, ki je bil razburjen ob misli, da

bi imel 4. c v projektu za naravoslovno razstavo dojenčke iz moke. Vsak izdelek bi naj

namreč tehtal 3 kilograme, v 4. c pa je 19 fantov, kar pomeni 57 kilogramov moke. Ni si znal

namreč predstavljati, da obstaja moţnost, da bi poleg njih te vreče ostale cele. Simona je

prevzel val navdušenja, ko je slišal vse to. V mislih je ţe videl bele gore moke in eksplozijo,

po kateri bi je bilo do kolen. Toda gospod Cartright je imel v mislih nekaj popolnoma

53

drugega. Vsak fant naj bi bil za tri tedne v celoti odgovoren za svojega dojenčka iz moke in

medtem bi v dnevnik zapisoval svoje teţave in počutje, ki ga ima ob tem. Prepričan je bil, da

bi se fantje lahko veliko naučili o sebi in starševstvu. Toda vse, kar je Simon slišal, je bilo le

»Bum!«.

Tako Simon kot tudi razrednik Cartright se vrneta v razred, kjer Simon sošolcu na uho zaupa,

kaj je izvedel in ta sporočilo prenese na drugo uho, dokler veriga ne doseţe vseh do zadnjega.

Razrednik pa, razočaran po pogovoru v zbornici, poskuša najti drugo moţnost za prispevek na

razstavi. Toda ker ţe vsi vedo, da bi bilo bolje, da imajo dojenčke, ga z zvijačo prepričajo v

to.

Simon doma sedi za kuhinjsko mizo in poskuša dojenčka iz moke spraviti v sedeč poloţaj.

Pravzaprav se izkaţe, da ima dojenčico, vpričo katere se jezi ter preklinja, ker dojenčica ne

sedi. Mama ga opozarja, da ji s tem daje slab zgled. »Bila je ljubka. Pokrita je bila z nabrano

rožnato čepico in oblečena v rožnato najlonsko oblekico in na vrečevini je imela skrbno

naslikane čutne vabljive okrogle oči, obrobljene z metlastimi trepalnicami.« (Fine 2000c: 35)

Robin Foster je bil ljubosumen nanjo, saj njegova ni bila tako lepa, razredniku se je pritoţil, a

mu je ta odvrnil, da če bi vsi starši vračali dojenčke, ki jim manjka kakšna malenkost, potem

bi bila njihova učilnica gotovo skoraj prazna. Fantje so dobili navodila za delo z dojenčki, ki

velevajo, da morajo dojenčki biti vedno čisti in suhi, cefranje, mazanje in izguba polnila bodo

strogo kaznovani. Dvakrat na teden bi naj sledilo uradno tehtanje, na katerem se bi naj

preverila izguba teţe, kar bi pomenilo slabo ravnanje in zanemarjanje. Noben dojenček ne

sme biti niti ponoči niti podnevi prepuščen samemu sebi, če ga ţe pustijo samega, mu morajo

priskrbeti varuško, vsak dan pa so morali pisati tudi dnevnik o dojenčku.

Simon nadaljuje pogovor z mamo. Zanima ga, kakšen je bil kot dojenček. Ko mu mama opiše,

kako ljubek je bil, vpraša, zakaj ju je oče tako kmalu zapustil. Njun pogovor se nato preusmeri

na dojenčico iz moke, mama pravi, da jo mora vzeti s seboj na nogomet, saj je tako vendar

pisalo v pravilih, ki jih je prinesel domov. Ker mora na nogomet, ţeli dojenčico pustiti doma,

a tega pravila ne dovoljujejo, poleg tega lahko na igrišče pride tudi kateri izmed učiteljev in

zadevo preveri. Tako se Simon odloči, da dojenčico vzame s seboj na nogomet, na poti do

igrišča pa ji razloţi pravila igre. Ko pride na igrišče, najprej poišče primeren prostor zanjo,

namesti jo v zelenje ob igrišču, vendar zaradi zamude dobi kazen – petdeset sklec. Toda to je

54

zanj mačji kašelj, saj ne bi rad zamudil eksplozije ob koncu projekta, o kateri je slišal, ko je

poslušal pogovor v zbornici, a se mu vedno bolj zdi, da je morda slišal narobe. Ves čas je

slabo igral nogomet, saj ni bil zbran. Njegove misli so bile ves čas pri dojenčici, bal se je

namreč, da bi jo kdo z brco ţoge uničil.

Gospod Cartright je na hodniku dr. Felthamu potisnil v roke kup papirjev in dejal, naj

kakšnega prebere. Šlo je za dnevnike dečkov, ki so imeli dojenčke iz moke. Dr. Feltham je

prebral zapiske dveh dni dnevnika Simona Martina. Bil je navdušen, saj je ugotovil, da se je

Simon ţe nekaj naučil, izvedel je nekaj o svojem otroškem zgodnjem razvoju in od tod prešel

celo na precej intelektualne matematične izračune. Simon je znova prisluškoval pogovoru in

bil ponosen sam nase, ko je slišal pohvale na svoj račun. Ker je gospod Cartright kup papirjev

pustil na polici, je tudi sam prebral nekaj odlomkov dnevnikov svojih sošolcev. »Nenadoma je

Simonu vse skupaj nekaj pomenilo. Osupnil ga je neomajen pogum učiteljev. Njihova močna

srca. Njihova neomajna zvestoba cilju. Leto za letom so se odločno podajali v boj in skušali

svoje učence pripraviti, da bi dali od sebe vse, kar zmorejo. In za kakšen rezultat? Za kakšno

zahvalo? Simona je bila groza, kolikokrat je on sam užalil te predane svetnike v človeški

podobi tako, da jim je namesto naloge oddal takole skrpucalo. Le kako je mogel?« (Fine

2000c: 71) Takrat se je zaobljubil, da se bo poboljšal. Svoj dnevnik je še bolj skrbno pisal, kar

je opazila celo učiteljica angleščine gospodična Arnott.

»Robin Foster je enajsti dan izgubil potrpljenje in brcnil svojega dojenčka iz moke v kanal.«

(Fine 2000c: 85) Simon ne more verjeti, da je to storil, toda drugi sošolci ga podpirajo, saj so

tudi ţe sami siti tega, da jih morajo nositi povsod in nenehno paziti nanje. Simon predlaga, da

dojenčke dajo v voziček, ki ga je priskrbel Sajid, vendar za to nimajo denarja, saj Sajid svoje

usluge zaračunava. Ko so fantje ţe tik pred tem, da tudi oni, tako kot Robin Foster, svoje

dojenčke vrţejo v kanal, jih Simon le prepriča, da tega ne storijo, saj naj bi jih ob koncu

projekta čakala veličastna eksplozija.

Simon je veliko razmišljal o svojem očetu, ki ga je zapustil, ko je bil star le šest tednov.

Sprašuje se, le kaj je bilo narobe z njim, ko je bil še dojenček. Le kakšna sramota je mogel

biti, da ga je oče tako zgodaj zapustil in da ni pomislil, da bi bilo vredno ostati in ga vzgojiti.

Sam je imel dojenčico iz moke šele enajst dni, pa si ni mogel predstavljati, da bi jo zaradi

slabe volje preprosto brcnil v kanal. Od začetka projekta je postal veliko bolj pozoren. Pred

njim je lahko šel mimo četice dojenčkov, pa jih ni niti opazil, nekega jutra pa se je v enega

55

skoraj zaletel. Dojenček je bil nameščen v nahrbtniku za dojenčke, mama pa je stala na

prehodu za pešce. Simon je stal za njo in dojenčku migal s prstom, ta pa se mu je smehljal. Za

Simona je bilo to pravo doţivetje.

Na šestnajsti dan gospod Cartright ni vedel, kaj početi v razredu, zato so se lotili prebiranja

dnevnikov, kar pa je povzročilo burne razprave v razredu. Iz projekta naravoslovne razstave

so se veliko naučili. Spoznali so obseţnost odgovornosti, neskončno garanje, ki jo spremlja, in

se prepričali, kako jo doţivljajo sami. Robin je spoznal, da se zna pošteno razjeziti, Sajid pa,

da ima podjetniško ţilico.

Fantje iz 4. c so končno dočakali zadnji dan pestovanja, ko so se svojih dojenčkov lahko

znebili, vendar pa veličastne eksplozije, ki jo je pričakoval Simon, ni bilo. Si jo je pa zato ob

koncu priredil sam. Ko je padla odločitev, da dojenčki vendarle ne bodo razstavljeni, jih je

Simon na poti nazaj vse po vrsti brcal v zrak in hodnik odel v moko. »In gospod Cartright, ki

si je skušal utreti pot po hodniku, da bi prijel svojega pustolovskega učenca, je zaslišal

veličastni, veličastni tenor, ki je odmeval od stropa do zidov. Spoštljivo se je umaknil in

dovolil, da je mlada vizija v belem kot visoka ladja zaplula mimo njega v svojo svobodno

mladost.« (Fine 2000c: 176)


Knjiţevni čas je natančno določen. Gre za enaindvajset dni, od začetka do konca projekta za

naravoslovno razstavo, ko fantje 4. c dobijo v oskrbo dojenčke iz moke, za katere morajo

skrbeti in vseh enaindvajset dni skrbno pisati dnevnik o spremembah in svojih doţivljajih.


Knjiţevni prostor je prav tako natančno določen. Osrednji knjiţevni prostor je šola, sicer pa se

dogajanje le za kratek čas preseli tudi na Simonov dom, nogometno igrišče in na cesto, kjer je

Robin Foster svojega dojenčka iz moke vrgel v kanal. Omenjeni knjiţevni prostori niso

natančneje opisani.

56


V mladinskem romanu Dojenčki iz moke natančneje spoznamo Simona Martina. Omenjeni, a

ne natančno opisani, so njegovi sošolci George Spalder, Russ Mould, Robin Foster, Luis

Pereira, Rick Tullis, Sajid Mahmoud, Gwyn Phillips, Wayne Driscol, Philil Brewster, Bill

Simmons, Tariq in Henry, razrednik gospod Cartright ter učitelji dr. Feltham, gospodična

Arnott in gospod Dupasque.

Simon Martin je glavni literarni lik mladinskega romana Dojenčki iz moke. Je zapriseţeni

huligan, ki nenehno povzroča teţave učiteljem in je vedno znova kaznovan ter ostaja v šoli še

po pouku. Nad projektom dojenčkov iz moke se navduši, ko sliši pogovor med razrednikom

gospodom Cartrightom in dr. Falthamom. Prepričan, da je slišal, da bo ob koncu projekta

prišlo do eksplozije, svoje sošolce prepriča, da pristanejo na to in se tega tudi lotijo. Ko fantje

iz 4. c dobijo dojenčke iz moke, dobi Simon enega izmed bolj ljubkih dojenčkov oziroma

dojenčic. Z njo ravna nepričakovano skrbno, ob tem pa ga začne zanimati njegov zgodnji

razvoj, predvsem pa razlog, zakaj ju je oče z materjo tako zgodaj zapustil. O tem nenehno

razmišlja in zapisuje v dnevnik, ki je obvezen del projekta dojenčkov iz moke. Ko je prebral

nekaj odlomkov dnevnikov svojih sošolcev, se je zavedel truda in skrbnosti učiteljev, ki jim

do takrat ni posvečal nobene pozornosti, še več, vedno znova so učitelje podcenjevali in jih

jezili. »Nenadoma je Simonu vse skupaj nekaj pomenilo. Osupnil ga je neomajen pogum

učiteljev. Njihova močna srca. Njihova neomajna zvestoba cilju. Leto za letom so se odločno

podajali v boj in skušali svoje učence pripraviti, da bi dali od sebe vse, kar zmorejo. In za

kakšen rezultat? Za kakšno zahvalo? Simona je bila groza, kolikokrat je on sam užalil te

predane svetnike v človeški podobi tako, da jim je namesto naloge oddal takole skrpucalo. Le

kako je mogel?« (Fine 2000c: 71) Takrat se je zaobljubil, da se bo poboljšal. Ker ob koncu

projekta ni doţivel veličastne eksplozije, si jo je priredil kar sam, ko je dojenčke iz moke sredi

hodnika brcal v zrak.

57

10.4 V DEVETIH NEBESIH

Mladinski roman Up on Cloud Nine je bil leta 2002 v oţjem izboru za Carnegie Medal, leto

kasneje, leta 2003 pa prejel nagrado American Library Association Notable Book Editor's

Choice. Leta 2003 je bil izdan slovenski prevod z naslovom V devetih nebesih, ki ga je

prevedla Urša Vogrinc. Razdeljen je na dva dela, oba sta naslovljena, in sicer Stoli negibno

leži … in Stoli se premakne. Znotraj teh dveh pa je razdeljen še na manjše enote, ki so prav

tako naslovljene.

Zgodba je pripoved o dečku Stoliju, ki negibno leţi na čudni postelji s kolesci v bolnišnici.

Pripoveduje jo Stolijev prijatelj in sovrstnik Ian James. Stoli je videti, kot da je mrtev in

pripovedovalčeva mama se boji poklicati očeta, ki je pomemben sodnik, saj bi ga utegnila

zmotiti, kot ga je ţe nekoč, pa se ni dobro končalo. Takrat je bil jezen nanjo, ker ga je zmotila

med dvourno obravnavo. Tako mu je le pustila sporočilo. Tudi Stolijeve mame ni bilo ob

njem. Ta je bila na snemanju v dţungli, njena pomočnica pa je ni mogla priklicati, saj je bila

nedosegljiva. Metem ko je mama zapustila sobo, je Ian James ostal s Stolijem. Ko pride k

njemu še medicinska sestra, jo ta nekaj šepetaje vpraša, ta pa mu odvrne, da ne rabi šepetati,

saj je Stoli v devetih nebesih.

Ian se spominja dogodka, kako so v šoli za domačo nalogo mogli napisati nekaj o svojih

najzgodnejših letih. Ker je bil Ian kot dojenček najden na ulici, ni znal veliko napisati o sebi, a

ko je Stoli prebral njegovo naloge, je dejal, da takšne pač ne more oddati. Tako je sam

izprašal Ianove starše, ki so njemu povedali celo več kot Ianu samemu. In na koncu je bila

učiteljica navdušena nad Ianovo domačo nalogo.

Ian pripoveduje, da je Stoli deček z izredno bujno domišljijo. Nekega dne je ustanovil klub

edincev, s katerim sta se, skupaj z Ianom, nato ukvarjala precej časa. Najbolj sta uţivala, ko

sta si izmišljevala pravila, to je bilo pravzaprav vso njuno delo, saj se jima ni v času članstva

nihče pridruţil. Dneve in tedne sta razglabljala, ali se jima bi morda lahko pridruţil otrok, ki

je izgubil brata ali sestro na kak način in podobno.

Ian pripoveduje, da ga je v bolnišnici spreletaval srh. Monitorji so tiktakali in brneli, občasno

pa je zaznal tudi Stolijevo dihanje. Čez nekaj časa je Ian postal tako ţivčen, da se je odpravil

58

na hodnik in hišnika, ki ga je srečal na poti, vprašal, če ve, kako je, če je nekdo v komi. Ian

mu pove, da je njegov prijatelj padel skozi okno in si pri tem zlomil ključnico, obe roki na več

mestih, šest reber, nogo in gleţenj, povrh pa je imel še pretres moţganov. Hišnik ga je

potolaţil, da Stoli najbrţ sploh ni v komi, pač pa se šele prebuja iz narkoze. Ian je bil

zadovoljen z odgovorom.

Ian znova pripoveduje o preteklosti. Skupaj s Stolijem sta kasneje klub edincev ţe prerasla in

začela sta se ukvarjati z drugimi rečmi. Stoli je za boţič dobil ploščo za klicanje duhov. Za

duhove in pripovedovanje grozljivih zgod o njih je bil Stoli izjemno nadarjen, zato je bil Ian

vedno vesel tistih dni, ki jih je Stoli preţivel pri njih.

Zdravnica pride mimo in ţeli govoriti z mamo. Ker je ni, Ianu naroči, naj jo počaka, ko pride

kasneje nazaj in ker zdravnica reče, da v takih trenutkih mame trpijo celo bolj kot pacienti

sami, se Ian spomni Stolijeve matere. Bila je modna oblikovalka in ni imela nikoli časa za

svojega sina. Večino časa je preţivela na reklamnih snemanjih za svoje izdelke na različnih

koncih sveta in to so bile zmeraj neodloţljive stvari. Tako je Stoli večino časa preţivel pri

Ianu, kar pa je obema prav ustrezalo.

Ian pripoveduje, da je Stoli pri njih preţivel toliko časa, da ga je pravzaprav vzgajala Ianova

mama, saj je skoraj vsako drugo noč prespal pri njih in napisal domačo nalogo. Skupaj z

Ianovo mamo sta pisala zahvalna pisma po boţiču. Nekoč so ga vzeli s seboj na počitnice in

Stoli je v tistem času pisal dnevnik. Vse bi bilo lepo in prav, če ga ne bi pozabil pod posteljo,

tako da so ga po njihovem odhodu našli lastniki in prebrali neumnosti, ki jih je zapisoval.

Pisal je, da so bili lastniki gotovo morilci, ob tem pa je navedel številne argumente za to.

Ianu se v bolniški sobi pridruţi ţenska, ki ţeli z njim poklepetati o Stolijevi nezgodi. Ian

prepričljivo govori o njegovih dosedanjih nezgodah, ki jih ni bilo malo in s tem potrdi, da je

Stoli pač zelo nepreviden in prav neprevidnost naj bi bila po njegovih besedah kriva tudi za

tokratni nesrečni padec iz okna.

Nekoč, ko sta stala v petem nadstropju odprte garaţne hiše, je Ian prvič opazil Stolijev čudni

pogled. Potegnil ga je stran od ograje, Stolijeve oči pa so ob pogledu na višino ţarele oči.

Ianova mama izve, da bo Stoli okreval, da se bo kmalu prebudil in da ga bo le bolela glava.

Po zdravnikovih besedah so mu moţgane večkrat slikali, a našli ničesar zastrašljivega. Ianu in

59

njegovi mami se ob Stolijevi bolniški postelji pridruţi še gospod Oliver, Stolijev oče. Ta

začne Iana spraševati, ali ve, kaj se je pravzaprav zgodilo. Da gre za nesrečni padec, ni

povsem prepričan.

Čez čas v sobo pride ena od sester, ki ţeli zbuditi Stolija. Ta ji zamomlja le, da naj gre stran in

da ga zelo boli, kar je bil dober znak. Ian na tleh najde list papirja, na katerem je bil

vprašalnik, s pomočjo katerega bi bilo moč ugotoviti, ali je najstnik depresiven ali ne. Ko je

Ian šel skozi vprašanja, je ugotovil, da Stoli vsekakor ustreza kriterijem depresivnega

najstnika, saj je imel stalne teţave s koncentracijo, teţko je sprejemal preproste odločitve,

včasih je spal preveč, drugič premalo, bil je preobčutljiv, velikokrat je razmišljal o tem, kako

je ţivljenje nesmiselno, še večkrat pa je razmišljal o samomoru.

Ian prejeme v bolnišnico paket. Izkaţe se, da so mu iz šole za izostanek pri pouku naloţili kar

nekaj naloge. Učitelj fizike mu je naročil, naj opiše vse naprave okrog Stolijeve postelje,

učiteljica kemije pa, naj iz Stolijevega kartona prepiše imena vseh zdravil in kemikalij.

Stoli še vedno spi, zato Ianova mama prosi svojega sina, naj ji pripoveduje zgodbo. Ian reče,

da ji bo povedal zgodbo, ki mu jo je nekoč povedal Stoli. Zgodba se prav lepo začne, a se

konča z grozljivo smrtjo mladih ljudi in mati je zgroţena. Čez čas se jima pridruţi še Ianov

oče, ki ju pošlje stran, mamo domov, Iana na plavanje, sam pa ostane ob Stoliju.

Stoli se končno prebudi. Medtem ko so se sestre ukvarjale s Stolijem, je Ian razmišljal o

skoraj popolnem načrtu za samomor, ki ga je nekoč izdelal. Ko sta s Stolijem končno sama v

sobi, mu Ian reče, da ga bo rešil in da zadeva ne izgledala kot poskus samomora. Stoli sprva

noče njegove pomoči, toda ko ga Ian spomni na podobne primere, se Stoli vda. Tako Ian

pripoveduje staršem, kako se je vse skupaj pravzaprav odvijalo.

Ian sestavi popolno zgodbo o dogajanju, takšno, da skoraj nihče ne bi pomislil, da ni šlo za

nesrečo. Vendar Ian ni bil dober v laganju, zato se ob prvih zastavljenih vprašanjih zaplete in

na koncu je prisiljen povedati resnico, ki pa ni nikogar pretirano pretresla. Vsi so namreč v

sebi vedeli, da je šlo za ponesrečen poskus samomora.

Po razpletu se Ianova druţina odpravi domov, Stolijev oče ostane ob sinu, mama pa je na poti

domov. Ian ima zvezek, v katerem je napisana Stolijeva ţivljenjska zgodba. Vzame ga s

60

seboj, saj je prepričan, da ima Stoli še dovolj časa, da ga bo nekoč prebral, ko ga bo Ian še

vsebinsko dodelal.


Knjiţevna časa sta dva. Gre za realni čas pripovedovanja in retrospektivna vračanja v

preteklost, ko Ian pripoveduje o Stolijevem ţivljenju. Poglavja v mladinskem romanu si

sledijo izmenično, kar pomeni, da poglavju, kjer Ian pripoveduje v realnem času, sledi

poglavje, ko se s pripovedovanjem vrača v preteklost.


Knjiţevni prostor realnega pripovedovanja je omejen na bolnišnične prostore, predvsem na

Stolijevo bolniško sobo. Sicer pa se v pripovedovanju preteklih dogodkov knjiţevni prostor

spreminja od Ianovega doma do šole, nobeden od njih pa ni natančneje opisan.


V mladinskem romanu V devetih nebesih najpodrobneje spoznamo Stolija in Iana.

Pripovedovalec omenja še njune starše, Esmo in Franklina Oliver ter Ianove starše. V zgodbi

so omenjeni še Ianova babica, medicinska sestra, hišnik in policistka.

Stoli Oliver, s polnim imenom Stuart Terence Oliver, je glavni literarni lik mladinskega

romana V devetih nebesih. Privoščil si je več nezgod, kot si večina običajnih ljudi privošči

toplih obrokov. (Fine 2003: 11) Videti je bil tako mrtev, še posebej za nekoga, ki je bil vedno

tako živ, da so besede in zamisli kar bruhale iz njega. (Fine 2003: 11) Učitelji so menili, da je

Stoli malce čudaški. Bil je nadarjen za pripovedovanje grozljivih zgodb. Ian pripoveduje, da

je pri njih preţivel toliko časa, da ga je pravzaprav vzgajala Ianova mama, saj je skoraj vsako

drugo noč prespal pri njih in pisal domače naloge. V šoli je bil bister in vsi so zmeraj dejali,

da ga čaka krasna prihodnost. Ko je hodil po cesti, si je sproti izmišljeval zgodbe in pesmi, ki

si jih je prepeval. Ponavadi so bile grozljive narave.

61

Esma Oliver je Stolijevema mama, ki »je bila v bolnišnicah res grozna. Bila je ena od tistih

žensk, ki bolniku vsa zamišljena čisto mirno odtrga malo sterilne gaze s sveže rane, da si

očisti lak z nohtov.« (Fine 2003: 8) Bila je modna oblikovalka in ni imela nikoli časa za

svojega sina. Večino časa je preţivela na reklamnih snemanjih za svoje izdelke na različnih

koncih sveta in to so bile zmeraj neodloţljive stvari. Ţivljenje je bilo zanjo ena sama

predstava.

Franklin Oliver je Stolijev oče in nikoli nima časa. »Gospoda Oliverja tako ali tako nihče ne

more kar poklicati. Prepomemben je.« (Fine 2003: 6) Cele dneve je preţivljal na sodišču. Po

poklicu je bil namreč odvetnik, ki je zavzeto opravljal svoje delo, to pa je imelo prednost pred

druţino.

Ian James Paramour je pripovedovalec zgodbe. O sebi pove, da so ga po rojstvu našli v

kartonasti škatli v eni izmed ulic. Je povprečen mladostnik in Stolijev tesen prijatelj. Stolija

pozna bolje od vseh in ve, da padec iz okna ni bil nesreča. Ko ga zaslišujejo o dogodku, se

zaplete in nehote prizna, da je šlo za poskus samomora. V času, ki ga je preţivel ob Stolijevi

postelji, je dobil tudi domačo nalogo, moral je namreč popisati vse aparature in njihovo

delovanje in na koncu, ko odhaja iz bolnišnice, je zadovoljen z razpletom, še posebej pa s

tem, da ima opravljeno nalogo.

62

11 SKLEP

Realistična mladinska proza obsega besedila, v katerih se tekstualna resničnost načeloma

giblje v okvirih izkustveno preverljivega sveta.

Mladinsko prozo delimo na kratke in daljše prozne vrste. Med kratke prozne vrste z

resničnostno motivacijo spadajo kratke realistične zgodbe, med daljše prozne vrste z

resničnostno motivacijo pa spadajo realistični mladinski romani in realistične pripovedi ali

povesti. (Haramija 2005: 27)

Z realistično mladinsko prozo so se pri nas podrobneje ukvarjali Marjana Kobe, Igor Saksida

in Dragica Haramija. Problematiko mladinskega realističnega romana odpira Dragica

Haramija, saj v evropskih teorijah romana te knjiţevne vrste v mladinski knjiţevnosti ni.

Po Marjani Kobe obravnavane mladinske romane Anne Fine uvrščamo v tretji model, kamor

spadajo besedila, v katerih glavni literarni lik prerašča svoje osnovnošolsko obdobje in vstopa

v nov svet, svet odraslih. Svojo podobo šele išče, pri tem pa nemalokrat naleti na konflikte z

odraslimi. Po Igorju Saksidi mladinske romane Anne Fine, ki so obravnavani v diplomskem

delu, uvrščamo med pripovedi s človeškimi osebami. Zanje je značilno, da je besedilna

stvarnost posnetek stvarnega ţivljenja otrok in mladostnikov. Po Dragici Haramija jih

uvrščamo med mladinske romane.

Pojem »mladinski roman« označuje dolga prozna besedila, ki imajo epsko notranjo formo in

posegajo v ţivljenje najstnikov. Mladinski roman je tista forma, po kateri lahko posegajo

najstniki v zadnji triadi osnovne šole in v srednji šoli, saj šele v četrtem obdobju bralnega

razvoja, to je v obdobju abstraktne inteligence, njihov psihični razvoj in količina izkušenj

doseţejo nivo zmoţnosti razumevanja daljših in zapletenejših knjiţevnih del. Mladinski

roman ima dokaj natančno opisan glavni literarni lik, ki je pogosto tudi naslovni lik

mladinskega romana, in pripoveduje o svojem ţivljenju, kar povsem ustreza teţnji romana, da

je njegova stalnica vendarle sfera zasebnega. (Haramija 2003: 175)

V diplomskem delu sem podrobneje analizirala štiri mladinske romane britanske pisateljice za

otroke in odrasle Anne Fine, ki je svetovno znana po svojih delih za otroke in mladostnike, za

63

katere je napisala ţe več kot 50 del. Je ena izmed najbolj branih mladinskih pisateljic tudi pri

nas, saj so njena dela dostopna tudi v slovenskem jeziku. Velika branost je posledica

spretnega prikazovanja tabujskih tem, ki jih prikazuje v svojih delih in s katerimi se pribliţuje

mlademu bralcu. V slovenski jezik so prevedeni štirje mladinski romani, in sicer Google-

Eyes, s prevedenim naslovom Zijalo, Flour Babies, preveden Dojenčki iz moke, The Tulip

Touch, preveden Spretna Tulip in Up on Cloud Nine, preveden V devetih nebesih, ki so pri nas

izšli med leti 2000 in 2003. Prav omenjeni prevedeni mladinski romani so podrobneje

analizirani v diplomskem delu.

Številna dela pisateljice Anne Fine so bila zelo dobro sprejeta in tudi nagrajena. Za svoje delo

je prejela tudi precej knjiţnih nagrad, ki pa niso vir njene inspiracije, soustvarjalke njenih

knjig so namreč hčerke, katerim se posveča pred pisanjem, med pisanjem in po njem. Anne

Fine je precej nagrad in pohval prejela tudi za mladinske romane, obravnavane v diplomskem

delu.

Za mladinski roman Zijalo je avtorica prejela dve nagradi, in sicer Guardian Children's

Fiction Award in Carnegie Medal. V letih 1990 in 1993 je bila v oţjem izboru za nagradi

Smarties Award in German Youth Literature Prize.

Mladinski roman Spretna Tulip je leta 1996 prejel Whitbreadovo nagrado Otroška knjiga leta.

Leto kasneje, leta 1997, je bil nominiran za Carnegie Medal in v oţjem izboru Carniege

Medal, leta 1998 pa je bil v izboru za knjigo leta Lancs Library Children's Book of the Year,

Wirral Paperback of the Year.

Mladinski roman Dojenčki iz moke je v Angliji leta 1993 osvojil dve nagradi, Carnegie Medal

in Whitbread Award. Istega leta je bil nominiran za Sheffield Children's Book Award ter v

oţjem izboru za WH Smith Mind-Boggling Book Award. Leta 1995 pa je prejel še nagrado

Birmingham TSB Children's Book Award.

Mladinski roman V devetih nebesih je bil leta 2002 v oţjem izboru za Carnegie Medal, leto

kasneje, leta 2003 pa prejel nagrado American Library Association Notable Book Editor's

Choice.

64

Ob podrobnem branju in analizi sem ugotovila, da smemo vse izmed obravnavanih del Anne

Fine uvrstiti med mladinske romane, saj so vsi namenjeni bralcem po 12. letu starosti, njihova

vsebina in zgradba sta ţe nekoliko bolj zapleteni in primerni za mladostnike, ki ţe doseţejo

primerno stopnjo razvoja za razumevanje daljših in bolj zapletenih del. Analizirani romani ne

obravnavajo tem, kot jih obravnava literatura za otroke, teme so namreč ţe prilagojene

odraščajočim mladostnikom oziroma najstnikom. Vsekakor so obravnavani mladinski romani

dolga prozna besedila, ki posegajo v ţivljenje najstnikov ter imajo natančno opisan glavni

literarni lik, ki pripoveduje o svojem ţivljenju. Po Marjani Kobe, ki navaja tri tipe

pripovedovalca, in sicer vsevednega, personalnega in prvoosebnega pripovedovalca, je v

mladinskih romanih Zijalo, Spretna Tulip in V devetih nebesih prisoten prvoosebni

pripovedovalec, saj glavni literarni liki pripovedujejo o dogajanjih, ki so jih sami doţiveli ali

opazovali. V mladinskem romanu V devetih nebesih pa je prisoten personalni pripovedovalec,

ki je postavljen v sredo pripovednega dogajanja, v eno od pripovednih oseb. Tak

pripovedovalec po Marjani Kobe pozna samo tisti del dogajanja, ki ga zaznava iz tega

poloţaja ter pripoveduje iz posebnega zornega kota neke persone, njenega izkustva in zavesti.

Mladinski roman Zijalo obravnava motiv ločenih staršev ter prilagajanje novemu materinemu

partnerju in to v obdobju odraščanja, ko so mladostniki še posebej občutljivi. Ločitev staršev

je za otroke in mladostnike velik čustveni stres, za prilagoditev novim ţivljenjskim razmeram

mladostniki potrebujejo kar nekaj časa. Glavni literarni lik, ki je hkrati tudi prvoosebni

pripovedovalec, je Kitty, ki na duhovit način pripoveduje zgodbo, skozi katero pa spremljamo

tudi njen razvoj otroškega razmišljanja do bolj zrelega, skoraj odraslega razmišljanja.

Mladinski roman Spretna Tulip kot osrednji motiv obravnava uporništvo in drugačnost.

Prisoten je tudi motiv prijateljstva. Prijateljstvo skleneta Tulip in Natalie, ki skupaj počneta

vragolije ter se igrata igre, ki kmalu preseţejo meje dovoljenega. Pobudnica upora je vedno

znova Tulip, ki izhaja iz nespodbudnega socialnega okolja, kar je glavni razlog za upor, ki se

rojeva v njej. Tulip se upira šolskemu sistemu, ker namerno izostaja od pouka. Da bi se

prikupila sovrstnikom, si izmišljuje nemogoče zgodbe o sebi in svoji druţini, a ko spoznajo,

da je vse splet laţi, se ji posmehujejo, kar še dodatno podţge upor v njej. V mladinskem

romanu Spretna Tulip bi lahko govorili tudi o motivu kriminala, saj so vragolije prerasle v

prave oblike kriminala. Vrhunec dogajanja je namreč poţar, ki ga je zanetila Tulip, v katerem

do tal pogori hotel Palača. Prvoosebna pripovedovalka zgodbe je Natalie, ki podrobno opiše

zgodbo prijateljstva s Tulip in njenega uporniškega obnašanja.

65

Mladinski roman Dojenčki iz moke kot osrednji motiv predstavlja mladostnike na prehodu iz

otroštva v odraslost. Ti se srečujejo s prvimi ţivljenjskimi odgovornostmi. Za razliko od

ostalih obravnavanih del ima ta roman vsevednega pripovedovalca, ki pripoveduje tudi o

teţavah učiteljev, ki poučujejo mladostnike, ki so v teţavnem obdobju prehoda, ter o starših,

ki se prav tako srečujejo z vsakodnevnimi muhami svojih mladostnikov.

Mladinski roman V devetih nebesih je prvoosebna pripoved Iana, ki sedi ob bolniški postelji

svojega prijatelja Stolija. V zgodbi se prepletajo motivi prijateljstva med Ianom in Stolijem,

skupaj z motivi uporništva in drugačnosti. Ian namreč podrobno pripoveduje o Stoliju, ki pa

ni podoben svojim sovrstnikom. Glavni motiv je motiv poskusa samomora. Stoli namreč leţi

v bolniški postelji prav zato, ker je skočil iz okna, da bi naredil samomor. »Motiv samomora

si lahko razlagamo kot dokaz nesposobnosti mladih, da bi sprejeli odraslost, kakor tudi

njihove želje po večni mladosti. Na mimetični ravni se ta fenomen verjetno ujema z

naraščajočo stopnjo samomorilnosti med mladostniki v svetu, na mitski ravni pa je ta

zaskrbljenost odraslih pisateljev za mlado generacijo pravzaprav retrospektivna zaskrbljenost

za lastno usodo. Pisatelji svojim mladim junakom s tem, da jih pošiljajo v smrt ali samomor,

omogočajo večno mladost.« (Nikolajeva 2004: 20)

11.1 Skupne značilnosti obravnavanih del

Obravnavana dela pisateljice Anne Fine z naslovi Zijalo, Spretna Tulip, Dojenčki iz moke in V

devetih nebesih imajo precej skupnih značilnosti. Vsa so obseţna, daljša, besedila. Tri izmed

njih so prvoosebne pripovedi, kjer je pripovedovalec tudi hkrati glavni lik, ki pripoveduje o

svojem ţivljenju. Prvoosebna pripoved se pojavi v mladinskih romanih Zijalo, Spretna Tulip

in V devetih nebesih. V mladinskem romanu Dojenčki iz moke srečamo vsevednega

pripovedovalca. V vseh obravnavanih delih so obravnavane teme, ki niso več teme literature

za otroke, pač pa obravnavajo ţivljenje odraščajočih mladostnikov oziroma najstnikov na

prehodu iz otroštva v odraslost, ki zanje predstavlja čustven pretres in zmedo. Motiv otroštva

ni več v ospredju, pač pa prevladujejo drugi motivi, kot so motiv ločitve staršev, motiv

samomora ter motiv uporništva in drugačnosti.

66

12 LITERATURA

12.1 Viri

Fine, Anne, 2000: Spretna Tulip. Trţič: Učila.

Fine, Anne, 2000: Zijalo. Ljubljana: Mladika.

Fine, Anne, 2003: V devetih nebesih. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Fine, Anne, 2000: Dojenčki iz moke. Trţič: Učila.

12.2 Sekundarna literatura

Belšak, Aleksandra, 2003: Ţanri v slovenski daljši prozi. Obdobja 21. 151-160.

Benedičič, Tina, 2008: Podoba deklic v sodobni slovenski mladinski književnosti.

Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Berger, Aleš, 1984: Jezik mladostnih junakov. Otrok in knjiga 19. 30-34.

Dolgan, Marjan, 1979: Pripovedovalec in pripoved. Maribor: ČGP Mariborski tisk.

Donelson, Kenneth L., Nilsen, Allen Pace, 2005: Literature for today's young adults.

Boston, New York, San Francisco: Pearson.

Garland, Sherry, 1998: Writing for young adults. Cinncinnati: Writer's digest books.

Genčiova, Miroslava, 1976: Dekliški roman, dekliško berilo, roman z dekliško

junakinjo, branje za dekleta? Otrok in knjiga 4. 71-83.

Glušič, Helga, 1983: Slovenska mladinska knjiţevnost med poučnostjo in igro. Otrok

in knjiga 18. 13-17.

67

Grosman, Meta, 1989: Bralec in književnost. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.

Haramija, Dragica, 2000: Slovenska realistična avanturistična mladinska proza.

Videm pri Ptuju: GIZ GTP.

Haramija, Dragica, 2003: Ţanri slovenskega mladinskega realističnega romana.

Hladnik, Miran (ur.), Kocijan, Gregor (ur.): Slovenski roman. Obdobja 21. Metode in

zvrsti. Ljubljana: FF: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri oddelku za

slovenistiko Filozofske fakultete. 171-180.

Haramija, Dragica, 2005: Pregled sodobne slovenske mladinske proze. Jezik in

slovstvo 50 (3/4). 27-36.

Haramija, Dragica, 2006: Sodobna slovenska mladinska proza. Preseganje meje,

Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 17, 281-294.

Haramija, Dragica, 2009: Sedem pisav : opusi sedmih sodobnih slovenskih

mladinskih pisateljev. Maribor: Pedagoška fakulteta Maribor.

Haramija, Dragica, 2010: Sodobni slovenski socialno-psihološki mladinski roman.

Obdobja 29. Ljubljana: Filozofska fakulteta: Center za slovenščino kot drugi tuji jezik.

Hladnik, Miran, 1982: Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo. Otrok in knjiga

16. 27-33.

Jamar-Legat, Marija, 1976: Začetki slovenske knjiţevnosti za mladino. Otrok in knjiga

4. 84-91

Jan, Zoltan, 2003: Lik mladostnika v nekaterih novejših slovenskih romanih.

Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko

Filozofske fakultete.

68

Kobe, Marjana, 1987: Pogledi na sodobno mladinsko književnost. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Kobe, Marjana, 1999: Pripovedovalec, pripovedna perspektiva v sodobni slovenski

prozi za mladino. Perspektive v mladinski knjiţevnosti. Otrok in knjiga, posebna

izdaja. 36-40.

Kos, Gaja, 2008: Med platnicami se znajde vsak po svoje: osnovnošolci in srednješolci

kot potencialni bralci mladinskih problemskih romanov. Otrok in knjiga 73. 35-42.

Kos, Janko, 1983: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

Kordigel Aberšek, Metka, 1991: Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev. Otrok

in knjiga 31. 5-22.

Kordigel Aberšek, Metka, 1997: Mladinska literatura v šoli ali je mogoče s

pomočjo mladinske literature vzgajati, ne da bi jo pri tem naredili bolno? Otrok in

knjiga 43. 13-23.

Kordigel Aberšek, Metka, 1997: Mladinska literatura, otroci in učitelji:

komunikacijski model "poučevanja" mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

Kordigel Aberšek, Metka, 2006: O mladinski literaturi, knjiţevni vzgoji, didaktičnih

gradivih in še čem, Otrok in knjiga 67. 44-46.

Lavrenčič Vrabec, Darja, 2001: Bolečina odraščanja: droge, seks … Otrok in knjiga

52. 40-51

Markovič, Slobodan Ţ., 1975: Zapiski o književnosti za otroke. Ljubljana: MK.

Mazi-Leskovar, Darja, 2000: Portret mladostnika v angleškem in ameriškem

mladinskem romanu: 1945-1990: doktorsko delo. Ljubljana.

69

Nikolajeva, Marija, 2004: Odraščanje: dilema otroške knjiţevnosti. Otrok in knjiga 59.

5-27.

Pirjevec, Dušan, 1997: Problem slovenskega romana. Literatura 9, 67/68. 63-75.

Pogačnik, Joţe, 1996: Kaj je knjiţevnost za otroke/mladino? Dialogi 5-6. 17-21.

Rode, Matej, 1984: Prevajanje mladinske knjiţevnosti in prevajalska veda. Otrok in

knjiga 19. 13-16.

Saksida, Igor, 1991: Nekaj vprašanj iz teorije mladinske knjiţevnosti, Otrok in knjiga

31. 32.

Saksida, Igor, 1994: Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko.

Maribor: Obzorja.

Saksida, Igor, 2001: Mladinska knjiţevnost. Slovenska književnost III, 426-445.

Ljubljana: DZS.

Saksida, Igor, 2005: Bralni izzivi mladinske književnosti. Domţale: Izolit.

Saksida, Igor, 2009: Kaj je mladinska knjiţevnost? Naivno vprašanje z zapletenim

odgovorom. Otrok in knjiga 36/75. 5-20.

Šilih, Gustav, 1984: Problematika mladinske knjiţevnosti. Otrok in knjiga 18. 23-32.

Šircelj, Martina, 1977: O knjigah in knjižicah za mladino. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Štuhec, Miran, 2000: Naratologija: med teorijo in prakso. Ljubljana: Študentska

zaloţba.

70

Trdina, Silva, 1961: Besedna umetnost II. Ljubljana: MK.

Ule, Mirjana, 2008: Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Ljubljana:

Fakulteta za druţbene vede (Knjiţna zbirka Psihologija vsakdanjega ţivljenja).

Zorn, Aleksander, 1995: Otroška literatura in mladinska knjiţevnost. Otrok in knjiga

39-40. 5-10.

Zupan Sosič, Alojzija, 2000: Pravljični roman. Slavistična revija, 3, 309-326.

Zupan Sosič, Alojzija, 2000/2001: Fantastika in sodobni slovenski roman ob koncu

stoletja. Jezik in slovstvo 46 (4). 149-159.

Zupan Sosič, Alojzija, 2001: Poti k romanu: ţanrski sinekretizem najnovejšega

slovenskega romana. Primerjalna književnost 24/1. 71-81.

Ţemva, Klementina, 2006: Daljša mladinska proza v 90. letih 20. stoletja. Diplomsko

delo, Podhom: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

12.3 Terciarna literatura

Uradna spletna stran Anne Fine:

http://www.annefine.co.uk/index.html

Uradna spletna stran Mariborske knjiţnice

http://www.mb.sik.si/vsebina.asp?lang=sl&str=22

Documents

MLADINSKI ROMANI PISATELJICE ANNE FINE - core.ac.uk · odgovore na raziskovalna vprašanja, ki sem si jih zastavila, potrdila ali ovrgla hipoteze, ki sem jih zastavila v uvodnem delu,