Mladi naj sami pišejo svoje scenarijeAlessandro D'Avenia, pisatelj in učitelj V slovenščino sta prevedeni dve njegovi knjigi, romana Stvari,kijih nihče ne ve ter Bela kot mleko, rdeča kot kri - Mladi ga obožujejoStar je petintrideset let. Lahkobi nadaljeval vrhunsko akadem-sko kariero. Bil komentator nateleviziji. A se je odločil drugače:svoje delo posvetiti odrašča-jočim. Je profesor latinščine instarogrščine na enem prestiž-nejših milanskih licejev. Avtordveh mladinskih literarnihuspešnic, Bela kot mleko, rdečakot kri ter pravkar prevedeneStvari, ki jih nihče ne ve, obesta izšli pri založbi Družina.Prva je bila do nedavnega delobveznega branja za maturo izitalijanščine. Njegov blog prof2.0 je strašno bran. Pa ne samomed mladimi. Iz kodrolasegablondinca - zagotovo je vanjzagledanih veliko dijakinj - takov starogrščini, latinščini kot itali-janščini kar letijo citati filozofovin pisateljev. A ostaja skromen.Sicilijanec. Ki dobro ve, da ni vživljenju nič podarjenega.

PATRICIJA MALIČEV, besediloLJUBO Vukelič, fotografija

Kdo je Alessandro D'Avenia?Mislim, da je preprosto človek, polnnapak, a nor na življenje. Imel jesrečo, da je na svoji življenjski potisrečal učitelje, ki so ga naučili, netega, da ga ne sme biti strah življenja,temveč da ga ne sme biti strah imetistrah. To je tisto, kar me najbolj do-loča. Sicer pa me v življenju najboljzanima to, kar v eni svojih knjig za-piše Italo Calvino: »Najti sredi peklanekaj, kar ni pekel, in omogočiti, dazažari ...« In tako moramo tudi po-četi v življenju, v ljudeh iskati tistoboljše in temu dati trajno vrednost.

Kako to počnete vi?Menim, da mi najbolj uspeva pri mo-jem delu srednješolskega profesorja.Poučevati mlade je bila moja željavse od 16. leta starosti. Prav takosem si želel postati pisatelj. Poslušatiin pripovedovati zgodbe je nekaj naj-bolj naravnega na Siciliji, od koderprihajam. Zato sem začei pisati.

Stari ste petintrideset let, doktori-rali ste iz antropologije antičnega

sveta. Kaj vas tako navdihuje priantiki?Način razmišljanja, ki je veliko boljmoderen od današnjega. Antični svetin njihovi junaki niso polni predsod-kov, čeprav je bil njihov svet precejomejen. Ne gojim kulta antike. Vse-kakor pa antika ni kakšen neokla-sicizem, fasciniran s preteklostjo,kakršne v resnici sploh ni bilo in vkatero smo vse prepogosto usmerjalisvoje frustracije. Iz antike jemljemtisto, ki je resnično, ki je klasično.

Ali pravilno razumemo, kaj naj biklasično bilo?Italo Calvino je znal reči, da so kla-siki tisti zvok iz globine, ki spremljanaše pogovore. Lepo, kajne? Vsaketoliko se »zbudimo« in preizprašuje-mo ta zvok iz globočin. Sam se cestovračam k njemu: tudi zaradi tega,ker sem odrasel na zemlji, ki je sta-ra, in ki je sprejemala Grke, Arabce,Normane in druge...

Kako današnji srednješolci spreje-majo Odisejo, ki jim jo podajate vstarogrščini?Vedno bolj sem presenečen, da solačni vsebin, naukov, zmot, ljubezni,ki jim jih ta ep ponuja. Poskušam jimdopovedati, da je to eno najbolj so-dobnih besedil. Zato, ker je resnično.

Pomaga jim razumeti, da smo se lju-dje v 21. stoletju opremili s stvarmiin dejanji, ki so popolnoma nepo-trebni.

S čim, na primer?Iluzijo, da nenehno gibanje in ne-skončno ukvarjanje z delom lahkonadomesti globino človeške duše.Neskončna vrsta podob polni živ-ljenje in ga hkrati packa. Gre samoza čustveno in čutno iluzijo, da nasnekaj napolni. Poglejte, nove teh-nologije nam prihranijo ogromnočasa ... Ampak kaj naredimo s temprihranjenim časom? Porabimo gaza druge nove tehnologije - nikakorga ne porabimo za to, da bi bili večz bližnjimi, prijatelji ... Uporabljamoelektronsko pošto, ki skrajša potova-nje informacij ... In potem? Potemčas, ki smo ga tako morda prihra-nili, porabimo za to, da pošljemo še30 elektronskih sporočil. Facebooknas povezuje z ljudmi z vsega sveta- toda to ne pomeni, da se v resniciveč družimo s temi ljudmi. Družimose s facebookom.

Pravite, da vam poučevanje dija-kov, druženje z njimi pomaga, daostanete z nogami trdno na tleh.Lahko bi ostal na univerzi, se posve-til akademski karieri. To bi bilo naj-lažje. Vendar me ni zanimalo. Biti zmladostniki je veliko težje, naše sku-pno premagovanje težav, pa tudi ve-selje, ki je nenehno prisotno, mi po-meni vsakodnevne brce v zadnjico,poleg tega moram upoštevati mne-nja njihovih družin, poiskati pravesinergije med vsemi nami ...

Kako vam uspe - starši v proble-matičnem obdobju odraščanjavelikokrat ne vedo, kako in kaj znajstniki?Poslušati, poslušati, poslušati - to jenajbolj dragocen ključ do srca in te-žav najstnikov. Talet, hecno, ti prvi

filozofi so bili res posrečeni s svojimifrazami, je rekel, da so nam bogovidali ena usta in dve ušesi zato, da biposlušali dvakrat več kot govorimo,(smeh) To počelo, reciva mu tako, mipomaga živeti. Mladostniki potre-bujejo nekoga, ki jih ne začne takojobsojati, kaj in kako nekaj počnejo,se zgražati nad njihovimi ljubeznimiin strastmi. Potrebujejo nekoga, kibo stopil na njihovo ozemlje - in sene poistovetil z njihovimi sanjami,to bi bila slaba usluga - in jim po-magal najti njihovo resnico. Ta pa niabstraktna - gre za to, da jim poma-gamo prepoznati njihovo edinstve-nost in najti njen pomen: zakaj smona svetu in kaj za vraga naj na njempočnemo. O teh stvareh se deldeta infantje zelo radi pogovarjajo.Odrasli zelo hitro sodimo o mlado-stnikih, pravimo jim, da je to, karpočnejo, neumno in podobno: nemarajo naših scenarijev, takoj jihspregledajo in zato se tudi umikajov samoto. Dovoliti jim je treba, dasami pišejo svoje »scenarije«. A po-trebujejo zgled, prepoznati morajoavtentičnost življenj odraslih v nji-hovi bližini. In če gre za pravo avten-tičnost, so skoraj že na konju.

Lepo ste to povedali. Gotovo bivas marsikateri starš rad najel, dabi mu pomagali razrešiti težave znjegovimi odraščajočimi otroki.Ha, ha, z veseljem se odzovem.

V slovenščino sta prevedeni dvevaši knjigi, romana Stvari, kijihnihče ne ve ter Bela kot mleko,N

aroč

nik:

DR

UŽI

NA

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

rdeča kot kri, zgodbe o vzponihin padcih v zapletenih življenjihnajstnikov. Kako so se najstnikiv Italiji, predvsem pa vaši dijakiodzvali na način, kako ste popisalinjihovo doživljanje sveta? Zdi se, davas obožujejo.No, vsi gotovo ne. Res pa je, da ni-sem pričakoval takšnega uspeha.

Mislil sem, da bosta knjigi všeč mo-jim dijakom, da se bomo o njih mal-ce pogovorili in da bo to to. Pogostoknjiževnost primerjam, ker sem pačSicilijanec, z ribiško mrežo, ki je se-stavljena iz vozlov in lukenj. Tudi vliteraturi je podobno, luknje so tisto,kar gre mimo nas, vozli pa nam omo-gočijo, da nekaj ujamemo, si postavi-mo vprašanja o resnici, kajti povečininas zanimajo resnice o življenju.

Kaj je najboljšega v vaših knjigah?Mladi v njih verjetno najdejo resnič-nost, nekaj, kar lahko živijo ... in karodrasli velikokrat zaničujejo oziro-ma ne znajo razumeti. Odraščanjeje, šel sem skozi to poglavje, nadvsezahtevno. Najstniki so izredno selek-tivni: če jih nekaj ne bo zanimalo, setega ne bodo lotili. Morda jih mojepisanje pritegne zato, da preverijo,ali ima D'Avenia sploh kaj pojma otem, kar piše.

O čem vas mladi najpogostejesprašujejo?O bogu, o njihovi nadarjenosti, lju-bezni, bolečini, smrti ... Zanimajo jihodgovori na vprašanja, ki si jih skoziživljenje postavljamo vsi, a redko naglas, ker nas je strah. Njih ni. Zatosem tudi dal drugi knjigi naslovStvari, ki jih nihče ne ve ... Poskušalsem odgovoriti na njihova vprašanja,pa mi ni uspelo. In v sebi sem začelponavljati: to so stvari, ki jih nihčene ve. Zato se ljudje tudi povezuje-mo med seboj, da bi našli odgovorena takšna vprašanja. Tako tudi ra-zumem šolo in poučevanje, delamoskupaj, ne profesorji proti učencem.Skupaj iščemo znanje.

Vaš blog se imenuje prof 2.0 in jemed italijansko mladino zelo bran.Tako se povezujem z mladimi iz vseItalije in tudi onimi prek meja. Jeneke vrste šola, kjer se pogovarjamoin izobražujemo, je šola brez zidov.

Bela kot mleko, rdeča kot kri -spet sva pri Calvinu.Gre za stavek iz ene njegovih zgodb,ki sem jo prebral še v osnovni šoli.Sliši se sicer banalno, ampak ... Vzgodbi mati sinu, ki ji pove, da bi sirad našel družico, ki je rdeča kot kriin bela kot sneg, odgovori, da rde-ča ni bela in beia ni rdeča, a da najjo kar išče, morda pa mu bo uspe-lo. Calvino je s tem hotel poudaritimodrost mater, ki je v resnici mo-drost življenja. Matere nas učijo, najv življenju izkusimo vse, tudi tisto,kar se na prvi pogled zdi nemogo-če. Najstniki morajo izkusiti iskanjenemogočega, samo tako bodo lahkoodkrili, kaj je resničnost.

Kakšen je vaš vsakdan?Nič posebnega. Zvečer se domovvrnem utrujen kot pes. Dopoldnepoučujem, popoldne pregledujemkontrolne naloge, potem so sreča-nja z mladimi, pogovori z njihovimidružinami ...

Kdaj pišete?Za literaturo ne žrtvujem več noči.Dogovorili smo se, da poučujemsamo od ponedeljka do četrtka, pet-ki in sobote so rezervirani za Ales-sandra pisatelja.

Čemu pripisujete svojo priljublje-nost?V resnici nimam nič s tem. Nisemse nadejal, da bo kdorkoli jemalresno moje pisanje. Razen mojihdijakov. Vse, kar lahko rečem, je, dasem zaljubljen v življenje. Včasih sezgodi, da mi kdo reče, Alessandro,tudi jaz hočem to, kar imaš ti.

In kaj odgovorite?

Da sem to dobil od staršev, ki so mibili svetel zgled, in svojih dveh uči-teljev, duhovnika Puglisija in profe-sorja italijanščine na liceju. Prvegaje ubila mafija, preprosto zato, kerso njeni mladi vojščaki raje hodilina pogovore in nogomet k Puglisi-ju, kot pa razpečevali drogo v Ker jebil moteč, so ga odstranili. Človek,ki ga je ustrelil, se je po petih letihpokesal in začel sodelovati s proti-mafijskim tožilstvom. Povedal je,da v preteklih letih ponoči ni za-tisnil očesa, ne zato, ker je bil ubiločeta Puglisija, temveč zato, ker nimogel razumeti, kako lepo se mu jeduhovnik nasmehnil trenutek predtem, ko je vanj poslal kroglo. Hotelmu je reči, da mu odpušča njegovopočetje in hkrati, da je morilec ve-liko več kot to, za kar ga ima mafi-ja. Žal je Sicilija kraj, kjer če hočešvideti nebesa, moraš najprej skozipekel.

Na Siciliji je ključ za vse, je nekočrekel Goethe.Drži. Ko je prišel v Palermo, je, kose je ladja približevala pristanišču,zamrmral, da kdor hoče razumetiItalijo, mora najprej sem.

Menda najraje berete ljubezenskokorespondenco med pokojnimiznanimi umetniki ...Tudi to ste zvohali ... (smeh) Ja, resje.

Zakaj?Prebiranje ljubezenskih pisem zamepomeni, da od blizu vidim nekaj,kar vsi iščemo. Ljubezen ni samostvar sentimentalnosti, čustev. Lju-bezenska pisma nam povedo, daljubezen pomeni boj vsak dan. Tapogled so mi privzgojili starši. Inza to tudi gre v življenju, znati naj-ti radost v vseh stvareh, vsaj nekajmalega radosti. Potem postane vseznosnejše.

Nar

očni

k: D

RU

ŽIN

AO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.

Alessandro D'Avenia - od ponedeljka do četrtka učitelj, v petek in soboto Alessandro pisatelj

Nar

očni

k: D

RU

ŽIN

AO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.