mirovne misije ozn

M I R O V N E M I S I J E

Organizacije Združenih narodov

S o o c a n j e z n o v i m i i z z i v i

pogosto zastavljena vprašanja in odgovori

MIROVNE MISIJE OZN Pogosta vprašanja in odgovori 2


Mirovne misije Organizacije Združenih narodov (OZN) se soocajo z izjemnimi izzivi. Število operacij dosega rekordne številke, razvršcanje cet nenehno narašca in potreba po strokovnjakih znotraj nekaterih držav postaja silovita. V zacetku leta 2004 se je Varnostni svet OZN soocil s potrebo po organiziranju novih oziroma povecanju obsega obstojecih mirovnih misij. Takrat je oddelek OZN za mirovne misije po svetu nadzoroval 15 operacij, od tega 14 mirovnih in politicno. Obenem so bile mogoce še dodatne operacije v Burundiju, Sudanu in na Haitiju. Oddelek se je posvecal nacrtovanju možnih operacij še na drugih podrocjih. OZN je dosledno izboljševala tudi svoje zmožnosti pri vodenju obstojecih in nacrtovanju novih mirovnih misij. Kljub temu pa potrebe po njih še narašcajo, kar bo zmožnosti OZN postavilo na preizkušnjo kot še nikoli doslej. Za organiziranje mirovnih operacij bo OZN potrebovala tudi precejšnja dodatna sredstva. V nadaljevanju podajamo odgovore na vprašanja, s katerimi se je OZN v letu 2004 pri mirovnih misijah najveckrat srecevala.


1. Kaj je mirovna misija?

Mirovna misija je nacin pomoci deželam, ki so pred kratkim še bile v sporu, da ustvarijo pogoje za trajen mir. Pripadniki mirovnih misij OZN – vojaki in vojaški oficirji, policisti v civilu in civilno prebivalstvo iz številnih držav – opazujejo in nadzorujejo mirovne procese v situacijah po sporu in pomagajo nekdanjim vojakom implementirati že podpisane mirovne pogodbe. Obstaja vec oblik takšne pomoci, na primer ustvarjanje pogojev za ponovno vzpostavljanje zaupanja in sporazume o ustrezni delitvi moci, podpora ob volitvah, krepitev pravnega reda, gospodarskega in socialnega razvoja. Ustanovna listina OZN podeljuje Varnostnemu svetu OZN pravice in dolžnosti, da s skupno dejavnostjo ohranja mednarodni mir in varnost. Zaradi tega Varnostni svet navadno potrjuje mirovne operacije, ki jih predlaga mednarodna skupnost. Vecino teh operacij potem vzpostavi in implementira OZN oziroma osebje, ki služi pod operacijskim poveljem OZN. V vseh drugih primerih, kjer je neposredna vpletenost OZN neprimerna ali neizvedljiva, Varnostni svet za implementacijo dolocenih misij, ohranjanje ali vzpostavljanje miru pooblasti regionalne organizacije, kot so NATO, Gospodarsko združenje zahodnoafriških držav (Economic Community of West African States) ali koalicije zainteresiranih držav.


2. Kako so se mirovne misije razvijale?

Od tradicionalnih mirovnih misij … Mirovne misije OZN so se zacele razvijati v obdobju hladne vojne kot sredstvo za reševanje medržavnih sporov. V tem casu so pod poveljem OZN zaceli pošiljati neoborožene ali manj oborožene vojake iz razlicnih držav med oborožene sile nekdanjih vojskujocih se strani. Mirovne sile se je vpoklicalo le, ce so glavne mednarodne sile podelile vlogo OZN za posredovanje v spore, ki so ogrožali regionalno stabilnost, mednarodni mir in varnost. V to so se uvrstile tudi številne t. i. “zastopniške vojne” z udeležbo držav, sodelujocih z velikimi silami. Od mirovnih sil se ni pricakovalo bojevanja z orožjem. Na obmocja sporov so jih najveckrat poslali takrat, ko je bilo premirje med nasprotujocimi stranmi že vzpostavljeno in ko so strani v sporu v to že privolile. Vojaške enote OZN so na teh obmocjih delovale kot opazovalke z nalogo nepristransko porocati o spoštovanju premirja, umiku vojakov in drugih elementih mirovnih pogodb. S tem je OZN pridobila vec casa in prostora za diplomatske pogovore in ugotavljanje vzrokov spora. … do vecdimenzionalnih mirovnih misij Po koncu hladne vojne se je vloga multilateralnih mirovnih sil in mirovnih sil OZN spremenila. V novem kooperativnem duhu je Varnostni svet zacel oblikovati obsežnejše in kompleksnejše mirovne misije OZN, pogosto z namenom implementacije obsežnih mirovnih pogodb med nasprotujocimi si stranmi znotraj države. OZN je v mirovne misije, da bi dosegla cim trajnejši napredek, zacela vkljucevati tudi vse vec nevojaških elementov. Leta 1992 je ustanovila Oddelek za mirovne operacije, s katerim je želela podpreti narašcajoco zahtevo po kompleksnejših mirovnih operacijah. V splošnem so bile nove operacije uspešne. V El Salvadorju in Mozambiku so na primer mirovne sile OZN ponudile nacine za doseganje trajnejšega miru. Nekatera prizadevanja so propadla, morda tudi zaradi prevec optimisticne ocene o tem, kaj vse lahko mirovniške sile OZN dosežejo. Med izvajanjem kompleksnih misij v Kambodži in Mozambiku je Varnostni svet OZN obenem razpošiljal mirovne sile tudi na sporna podrocja, kot je Somalija, kjer ni bilo med sprtimi stranmi zagotovljenega ne premirja ne medsebojnega dogovora. Zato te operacije pri izvrševanju svojih mandatov niso imele delovne moci, pa tudi politicne podpore ne. Neuspehi – najbolj znan je pokol v Srebrenici v Bosni in Hercegovini leta 1995 in genocid v Ruandi leta 1994 – so pripeljali do obdobja zmanjševanja tovrstnega sodelovanja in notranje preiskave mirovnih sil OZN.


3. Kako je OZN prispevala k izboljšanju ohranjanja miru od 90-ih let dvajsetega stoletja naprej?

Leta 1999 je generalni sekretar OZN, Kofi Anan, odlocil, da je reforma OZN nujna. Zacel je z obširno preiskavo dogodkov, ki so pripeljali do pokola v Srebrenici, obenem je narocil tudi neodvisno preiskavo dogajanj znotraj OZN med genocidom v Ruandi leta 1994. Te preiskave so nakazale potrebo po izboljšanju delovanja OZN v vodenju mirovnih operacij, še posebej pri zagotavljanju hitre pripravljenosti osebja in ustreznih mandatov. Za ucinkovite operacije OZN so bila nujna tudi jasna pravila pri izpolnjevanju obveznosti, boljša koordinacija med sekretariatom OZN v New Yorku in agencijami OZN na podrocju nacrtovanja in razvoja mirovnih operacij in izboljšanje sodelovanja med OZN in regionalnimi organizacijami. Poleg tega je OZN na obmocjih sporov potrebovala ucinkovitejšo zašcito civilnega prebivalstva. Prav tako so ponovno zacele narašcati potrebe po intervencijah OZN – tako v obsegu kot tudi na podrocjih delovanja. Mirovne operacije so zacele delovati in vkljucevati pomoc na podrocjih zakonskega prava, državne administracije, gospodarskega razvoja in clovekovih pravic. Leta 1999 so mirovne sile OZN dobile nalogo, da v Vzhodnem Timorju vzpostavijo zacasno administracijo, ki bi državo pripeljala do neodvisnosti. V istem letu so po napadu NATA na Jugoslavijo te sile prevzele prehodno vlado na Kosovu. V letih 1999 in 2000 je Varnostni svet odobril zacetek treh novih operacij v Afriki (v državah Sierra Leone, Demokraticni Republiki Kongo, Eritreji in Etiopiji).


Brahimijevo porocilo Generalni sekretar OZN je marca 2000 nagovoril mednarodni odbor strokovnjakov, na celu katerega je bil njegov dolgoletni svetovalec Lakhdar Brahimi (nekdanji alžirski zunanji minister). Zaprosil ga je, naj pod drobnogled postavi mirovne sile OZN in ugotovi, kje in kdaj bi lahko bile te najbolj ucinkovite in na kakšen nacin bi lahko izboljšali njihovo delovanje. Odbor za mirovne operacije OZN je pozneje izdal porocilo – poznano tudi kot Brahimijevo porocilo – v katerem je jasno navedel minimalne pogoje za ucinkovitost mirovnih misij OZN. Ti vkljucujejo jasne in specificne mandate, odobritve operacij s strani sprtih strani in temu ustrezna sredstva. Zatem ko je bilo porocilo izdano, so OZN in države clanice vpeljale vrsto ukrepov za izboljšanje mirovnih operacij. Oddelek za mirovne operacije (DPKO) je na svojem sedežu povecal število ljudi za misije na terenu. Vzpostavil je pisarne za vojaške in policijske svetovalce. Dotaknil se je tudi vprašanja reprezentiranosti žensk v mirovnih operacijah, vodenja mirovnih misij, nacrtovanja razorožitev, mobilizacijskih in reintegracijskih programov, zakonodajnega prava in drugega. Za zagotovitev proracuna, ki bi bil namenjen za nove misije, so izoblikovali premandatni financni mehanizem. Tudi logisticna baza DPKO-ja v italijanskem Brindisiju je pridobila financno podporo za povecanje strateških zalog. Da bi si zagotovili možnost za hitrejše posredovanje, so okrepili tudi usposabljanje osebja. DPKO je reorganiziral pomožne razporeditvene sisteme OZN (UN Stand-by Arrangements System – UNSAS), seznam posebnih virov držav clanic, vkljucno s specializiranim vojaškim in civilnim osebjem, materialom in opremo za mirovne operacije. UNSAS danes zagotavlja, da so mirovne sile za nove operacije na razpolago v tridesetih do devetdesetih dneh. Vidno je napredovalo tudi dolocanje jasnih in realnih mandatov v Varnostnem svetu.


4. Kateri so trenutni izzivi OZN za uspešno ohranjanje miru?

Mirovne misije OZN se soocajo s številnimi izzivi. OZN je med drugim v letu 2004 v Demokraticni Republiki Kongo, v prostrani deželi z minimalno infrastrukturo in majhno narodno kohezijo, podpirala prehodno vlado. Kosovo in v spor vkljucene strani je pripravljala na pogovore o koncnem statusu dežele. Sestavljala je svojo misijo v Liberiji in zmanjševala število operacij v državah Timor-Leste (nekdanji Vzhodni Timor) in Sierra Leone. Pojavila so se nova krizna obmocja, po drugi strani pa so bili podpisani novi mirovni sporazumi. Številne najvecje vojaške sile na svetu so bile v mirovnih misijah, predvsem v Iraku in Afganistanu, številcno prisotne v veliki meri, medtem ko so države v razvoju, ki so sicer med desetimi vodilnimi državami v številcnem prispevku k mirovnim operacijam, omejile svoja sredstva. V zacetku leta 2004 je Oddelek za mirovne operacije vodil petnajst mirovnih operacij na terenu (štirinajst operacij za vzdrževanje miru in politicno misijo), obetale pa so se še vsaj štiri nove misije ali razširitve že obstojecih. Pricakovalo se je, da se bo število uniformiranega osebja v mirovnih operacijah povzpelo z 51.000 na približno 78.000 z dodatnimi 25.000 cetami, 2.500 policisti v civilu in 1.500 vojaškimi opazovalci. Za upravljanje operacij na terenu bi potrebovali še približno 42 visokih uradnikov (uradnikov v civilu, vojakov in policije), 6.500 civilistov (ki bi se morali prikljuciti 9.700 že delujocim), ob tem pa tudi nujne materialne vire, kot so prevozna sredstva, pisarne in komunikacijsko opremo. Proracun mirovnih operacij bi se s tem skoraj podvojil: za dodatne misije bi potrebovali približno 2,38 milijard ameriških dolarjev vec, kot znaša proracun za leto 2004–2005, ki je 2,68 milijard. Posebej pomembno je vzpostavljanje mirovnih misij v Afriki, saj bi te lahko naznanjale konec desetletja dolgih sporov. Poleg misij v Demokraticni Republiki Kongo, Liberiji in v državi Sierra Leone je OZN organizirala operacije za ohranjanje miru v Etiopiji/Eritreji in Zahodni Sahari, ustanovili so novo misijo v Slonokošceni obali in nacrtovali operacije v državah Burundi in Sudan. Somalija je prav tako prišla do mirovnih sporazumov, ki bi lahko nakazali potrebo po mirovni misiji OZN. Zunaj Afrike je OZN nacrtovala novo mirovno operacijo na Haitiju. Kljucni dejavniki Doloceni dejavniki so že v splošnem nevarni za zagotovitev uspeha vsakršne mirovne operacije, ne glede na kraj. Zato mora mednarodna skupnost problem najprej pravilno diagnosticirati, nato šele predpisati zdravilo v obliki mirovnih sil; mir mora že obstajati, da ga je mogoce ohranjati; vse kljucne strani v sporu se morajo sporazumeti, da se bodo prenehale vojskovati, in pri reševanju sporov sprejeti pomoc


OZN. Clanice Varnostnega sveta se morajo sporazumeti o jasnem mandatu, ki ga je mogoce doseci, in o želenem rezultatu operacije. Poleg tega se mora posredovanje razvijati z ustrezno hitrostjo. Mednarodna skupnost mora biti pripravljena tudi, da opravi svoje delo do konca. Pravi mir se gradi postopoma; nacionalne kapacitete se gradijo postopoma; vzpostavljanje zaupanja se gradi postopoma. Mednarodne mirovne sile morajo svoje naloge opravljati profesionalno, odgovorno in v celoti. Nekatere kljucne teme, s katerimi se v zadnjem casu v mirovnih misijah srecuje OZN, so: Osebje: iskanje novih vojaških kontingentov za mirovne operacije, pri cemer ostaja sodelovanje 'severnih' držav ena izmed glavnih težav. Še vecji izziv predstavljajo zahteve po vec tisoc primerno usposobljenih policijskih uradnikov in civilistov s strokovnim znanjem s podrocja državne administracije, gospodarstva in drugih specializiranih podrocij. Mirovne operacije OZN morajo nadalje omogociti na primer tudi takticno zracno podporo, zdravstvene pripomocke na terenu in gibanje operacij za nadzorovanje – kar ponavadi prostovoljno zagotovijo nekatere clanice. V idealnih razmerah bi zaposleni v mirovnih operacijah OZN do dolocene mere poznali jezik, kulturo in politicno situacijo dežele, v kateri neka operacija poteka, in bi bili v kratkem casu pripravljeni na vpoklic. OZN je pred kratkim povecala število policistov v civilu in vkljucila že upokojene castnike. Poleg tega je veliko pozornosti namenila iskanju in usposabljanju novega kvalificiranega osebja. Potreba po ponovni vzpostavitvi osnovnih storitvenih dejavnosti in vlade: v preteklosti mednarodni donatorji niso bili naklonjeni ideji, da bi se njihovi denarni prispevki namenili za place tistih, ki so zaposleni v državnih storitvenih dejavnostih, ali za osnovno pisarniško opremo lokalnih administracij. Kljub temu je danes mogoce zaznati konsenz o pomoci za razvoj temeljnih državnih storitvenih dejavnosti, vkljucno s sodno in z državno administracijo in javnimi storitvami, s katerimi se poskuša oškodovane družbe po sporu cim hitreje normalizirati. Pravni red: OZN je pravni red vkljucila v osrednji del nacrtovanja svojih misij in zacela razvijati kapacitete za podporo policijskih dejavnosti in sodstvu, tudi v operacijah, ki že potekajo. V družbah po sporu mora biti pravni sistem – pravni okvirji, sodišca, sodniki in tožilci, zapori – že na zacetni stopnji sposoben doseci neodvisno in pravicno sodstvo. Ce lokalna policija med ljudmi izgubi kredibilnost, se lahko zgodi, da je treba vkljuciti zacasne mednarodne sile ali vzpostaviti obsežen program ponovnega usposabljanja. V takšni situaciji so nujna sodišca za odkrivanje preteklih vojaških zlocinov oziroma resnice, in spravne komisije. Volitve in ponovna vzpostavitev demokracije: do sedaj so že številne mirovne misije prevzele nalogo, da organizirajo in vodijo volitve. Volitve kljub vsemu ne pomenijo hitre rešitve. OZN je ugotovila, kako pomembno je, da se najprej vzpostavijo ustrezni pogoji; zagotovi dolocena raven varnosti, dolocijo pravni okvirji,


vzpostavi pregledni proces registracije volivcev in obcasno celo napiše ustava, ce se s tem strinjajo vse vkljucene strani. Varnost: nestabilno okolje ovira ohranjanje in vzpostavljanje miru, zato uspešno ohranjanje miru pogosto zahteva prisotnost številnih vojakov, še posebej na zacetku misij. Njihova prisotnost zagotavlja doloceno mero stabilnosti in varnosti do trenutka, ko je mogoce oblikovati verodostojne lokalne policijske enote.

Varnost osebja OZN na terenu je postala zaskrbljujoca z napadom na sedež OZN v Bagdadu, 19. avgusta 2003. Napadu je sledil ukaz generalnega sekretarja OZN, Kofija Anana, da naj se pregleda celotni varnostni sistem organizacije. Stanje se izboljšuje, vendar pa je tudi v prihodnosti nujna podpora držav clanic. Skupno delovanje: z Varnostnim svetom je OZN državam po svetu zagotovila neke vrste forum, ki daje možnost za skupno odlocanje o tem, kako se v doloceni situaciji odzvati na grožnje in kršitve miru in varnosti. Zaradi silovitega zacetka vojne v Iraku je generalni sekretar ustanovil Komisijo za grožnje, izzive in spremembe. Njena naloga je bila ugotoviti, katere so glavne grožnje mednarodnemu miru in kateri so izzivi pri vzpostavljanju mednarodnega miru in varnosti. Poleg tega je osnovala priporocila, kako se s skupnim delovanjem na te grožnje najbolj ucinkovito odzivati. Komisija je porocilo izdala konec leta 2004.


5. Kdo odloca o razpošiljanju mirovnih operacij OZN in kdo jih vodi?

Mirovne misije ponavadi vzpostavi in doloci Varnostni svet OZN s tem, da misiji podeli mandat – opis nalog misije. Za vzpostavitev nove mirovne misije, pa tudi za spremembo mandata ali pooblastil že obstojece misije, mora za voliti devet od petnajstih clanic Varnostnega sveta. Ce proti predlogu voli katerakoli izmed stalnih clanic Varnostnega sveta – Kitajska, Francija, Ruska Federacija, Velika Britanija ali ZDA – predlog ni sprejet. Generalni sekretar usmerja in vodi mirovne operacije ter Varnostnemu svetu poroca o njihovem napredku. Poseben odposlanec generalnega sekretarja vodi vecino obsežnejših misij. Oddelek za mirovne operacije skupaj z generalnim sekretarjem oblikuje nacrt in postopke mirovnih operacij, svetuje, kako oblikovati nove misije, pa tudi, kako voditi že obstojece. Oddelek nadzira še manjše število politicnih misij, na primer misijo OZN v Afganistanu. Višje vojaške castnike, uradnike in vojaške opazovalce, ki služijo v misijah OZN, neposredno zaposli OZN. Cete mirovnih sil, t. i. Modre celade, služijo v mirovnih operacijah OZN pod pogoji, ki jih skupaj vzpostavijo OZN in vlade držav – te jih tudi nadzirajo. Vojaške sile in njihovi poveljniki so zaposleni kot predstavniki države, ki o operativnih zadevah porocajo višjemu poveljniku misije in ta posebnemu odposlancu generalnega sekretarja. Vlade sodelujocih držav so poblašcene za pošiljanje mirovnih sil ali za njihov odpoklic, pa tudi za njihove place, disciplinske in druge ukrepe znotraj oddelkov. Države clanice prispevajo tudi policijske castnike, ki imajo podobne naloge kot vojaški opazovalci. V misijah delujejo kot strokovnjaki, placa jih OZN. Varnostni svet lahko pooblasti druga telesa, da ta izvajajo mirovne operacije. Za te operacije OZN ni pristojna. Na primer leta 1999, po NATO-vem bombardiranju, je Varnostni svet prav NATO pooblastil za ohranjanje miru na Kosovu. V istem casu je Varnostni svet na Kosovu vzpostavil zacasno misijo OZN (United Nations Interim Administration Mission in Kosovo – UNMIK). To je mirovna operacija OZN z nalogo upravljanja, zagotavljanja miru in pravnega reda in oblikovanja demokraticnih institucij samostojne vlade, vkljucno z ucinkovito državno policijo. Leta 1999 je Varnostni svet pooblastil mednarodne sile pod vodstvom Avstralije za ponovno vzpostavljanje varnosti v Vzhodnem Timorju, zdaj znanem kot Timor-Leste. Te sile je cez leto nadomestila mirovna operacija OZN. Leta 2001 je Varnostni svet dolocil


mednarodno koalicijo za ohranjanje prisotnosti vojske v Afganistanu, istocasno je vzpostavljal tudi politicno misijo OZN za podporo prehodni vladi.


6. Koliko mirovne misije stanejo?

Mirovne sile OZN so glede na svoje stroške zelo ucinkovite. OZN na primer za mirovne operacije porabi manj, kot znašata proracuna newyorških gasilskih in policijskih oddelkov. So tudi veliko cenejše od svoje alternative, tj. vojne. Mirovne operacije so leta 2002 stale približno 2.6 milijard ameriških dolarjev, v istem letu pa so vlade po svetu za orožje zapravile vec kot 794 milijard ameriških dolarjev. To je 2,5 odstotka svetovnega bruto domacega proizvoda (BDP-ja). Trenutno ne kaže, da se bo ta odstotek kaj zmanjšal. Leta 1993 so stroški za mirovne misije OZN narasli na približno 3,6 milijard ameriških dolarjev, predvsem zaradi stroškov v operacijah v nekdanji Jugoslaviji in Somaliji. Do leta 1998 so stroški upadli na malo manj kot milijardo ameriških dolarjev. S ponovno oživitvijo obsežnejših operacij so v letu 2001 stroški ponovno narasli na 3 milijarde. Nacrtovan proracun za mirovne operacije za leto 2004/2005 znaša 2,68 milijarde ameriških dolarjev. Z možnimi štirimi novimi misijami bi se lahko ta številka povišala za 2,38 milijard ameriških dolarjev. Vse države clanice so po kompleksni formuli, ki so jo ustvarile same, zavezane placati svoj financni delež za mirovne misije. Kljub tej pravni dolžnosti pa so države clanice marca 2004 za mirovne misije dolgovale približno 2,03 milijarde ameriških dolarjev.


7. Kako so placani predstavniki mirovnih sil?

Predstavnike mirovnih sil placujejo njihove vlade glede na njihovo stopnjo v državi in lestvico plac. Državam, ki v mirovne misije prostovoljno pošljejo uniformirano osebje, OZN povrne stroške po enotni tarifi nekaj vec kot tisoc ameriških dolarjev na vojaka mesecno. OZN povrne tem državam tudi stroške za opremo. Nekajkrat denarja zaradi pomanjkanja financnih sredstev, nastalega, ker so države clanice zamujale s placilom prispevka, ni mogla povrniti takoj. Vecina osebja, neposredno vkljucenega v mirovne operacije, namrec prihaja iz dežel v razvoju, kar dodatno financno obremeni tiste države clanice, ki si to lahko najmanj privošcijo. Policijsko in drugo osebje v državah, kjer operacijo izvajajo, se placa iz proracuna za mirovne operacije, dolocenega za vsako operacijo posebej.


8. Kdo prispeva osebje?

Ustanovna listina OZN doloca, da morajo vse države clanice za pomoc pri ohranjanju mednarodnega miru in varnosti dati Varnostnemu svetu na razpolago svoje oborožene sile in sredstva. Od leta 1948 dalje je v mirovne operacije svoje civilno in vojaško osebje prispevalo skoraj 130 narodov. Ker popolnega dokumenta o vseh, ki so v teh letih sodelovali v mirovnih misijah, ni, ocenjujejo, da je v silah OZN v zadnjih 56-ih letih služilo približno milijon vojakov, policijskih uslužbencev in civilistov. Marca 2004 recimo je skupno 94 držav prispevalo vec kot 51.000 pripadnikov uniformiranega osebja, kar je, gledano od leta 1955 naprej, do takrat najvec. Kljub številnim sodelujocim najvecje breme še vedno nosi pešcica držav v razvoju. Deset držav, ki je v zacetku leta 2004 v mirovne misije OZN pošiljalo najvec ljudi, je: Bangladeš, Pakistan, Nigerija, Indija, Gana, Nepal, Urugvaj, Jordanija, Kenija in Etiopija. Približno deset odstotkov enot in državne policije v mirovnih misijah OZN prihaja iz Evropske unije in le en odstotek iz ZDA.1 Jean-Marie Guéhenno, vodja Oddelka za mirovne operacije in generalni podsekretar, je države clanice opozoril, da so za ''zagotavljanje dobro opremljenega, izurjenega in discipliniranega vojaškega ter policijskega osebja za mirovne operacije OZN odgovorne vse države clanice. Južne države tega bremena ne smejo nositi same, niti se to od njih ne sme pricakovati.'' Marca 2004 je poleg vojaškega in policijskega osebja v mirovnih misijah OZN sodelovalo tudi vec kot 3.200 pripadnikov mednarodnega civilnega osebja, 1.200 prostovoljcev in skoraj 6.500 pripadnikov lokalnega civilnega osebja.

1 Glej tabelo, stran 24.


9. Ali lahko pripadniki mirovnih sil OZN uporabijo orožje?

Po konceptu tradicionalnih mirovnih misij OZN so mirovne sile neoborožene ali lažje oborožene, orožje pa lahko uporabijo le v primeru samoobrambe. Dogodki v zadnjih nekaj letih pa so vzpodbudili razprave o tem, kako naj bodo mirovne sile OZN cim bolj ucinkovite v nevarnih in kompleksnih situacijah, s tem da obenem ohranjajo svojo nepristranskost. V obdobjih po državljanskih vojnah so se v manj obsežnih mirovnih operacijah z omejenimi sredstvi in manjšimi vojaškimi pooblastili oborožene frakcije izkazale kot neucinkovite. V nekaterih primerih so pripadnike mirovnih sil tudi fizicno napadli. Zaradi tega Varnostni svet mirovnim silam na podlagi 7. poglavja2 Ustanovne listine OZN podeljuje vse vec pooblastil, ki jim dovoljujejo odlocno uporabo orožja, ce to deluje kot svarilo. Vojaška pooblastila mirovnim enotam v misijah dovoljujejo ''uporabo vseh potrebnih sredstev,'' da zašcitijo civiliste in preprecijo nasilje nad osebjem OZN, kjer je to nujno treba. Misije OZN v Demokraticni Republiki Kongo, državi Timor-Leste, na Kosovu in Slonokošceni obali delujejo na podlagi mandata omenjenega 7. poglavja. Generalni sekretar OZN je poudaril, da dejstvo, da so Modre celade dobile pooblastila za to, da lahko branijo sebe in tiste, za katere so odgovorne, še ne pomeni, da OZN postaja vojaški stroj. Do uporabe sile naj bi prišlo samo takrat, ko ni nobene možnosti za druge nacine posredovanja.

2 7. poglavje Ustanovne listine OZN je naslovljeno “Delovanje v skladu z grožnjami miru, kaljenjem miru in nasilnimi dejanji.” 6. poglavje govori o “Mirnem reševanju sporov.” 7. poglavje izpostavlja, kdaj med ogroženostjo miru, kaljenjem miru in nasilnimi dejanji lahko Varnostni svet pooblasti oborožene sile, “da se podkrepi njegove odlocitve.”


10. Kako OZN sodeluje z drugimi mirovnimi in varnostnimi organizacijami?

Leta 1990 je OZN zacela tesneje sodelovati z regionalnimi organizacijami. Ta partnerstva so bila v letu 2004, ko je OZN zacenjala z novimi kljucnimi operacijami, še pomembnejša.

OZN je z regionalnimi mirovnimi silami prvic sodelovala leta 1993 v Liberiji, kjer je osebje zagotovila Gospodarska skupnost zahodnoafriških držav (ECOWAS). V operaciji leta 1994 v Gruziji je OZN sodelovala z mirovnimi silami Zveze neodvisnih držav (Commonwealth of Independent States). V operacijah, kot sta bili UNMIBH v Bosni in Hercegovini in UNMIK na Kosovu v drugi polovici devetdesetih let prejšnega stoletja, je OZN delovala skupaj z NATO-m, Evropsko unijo in Organizacijo za sodelovanje in varnost v Evropi (OCSE). ''International Security Assistance Force'' v Afganistanu, ki deluje pod okriljem NATA, pa tesno sodeluje z misijo OZN za politicno podporo.

V zadnjem casu so na pomoc priskocili tudi drugi partnerji. Ti so v kriticnih trenutkih mirovnih operacij pomagali premostiti vrzeli v razpoložljivosti sil in virov oziroma so se odzvali s kakšnim drugim za izvrševanje operacije potrebnim ukrepom. Enote Evropske Unije pod francoskim vodstvom so julija 2003 v Demokraticni Republiki Kongo v okviru Operacije Artemis umirile položaj v provinci Ituri v Burmi, kjer so bili civilisti žrtve vojaškega udara. Varnostni svet je te enote pooblastil za 90 dni; v tem casu so zadušile nasilje, z ulic umaknile orožje in s tem rešile na tisoce civilistov. Preden so se enote umaknile z obmocja, so pripravile teren še za brigado Ituri, ki deluje pod okriljem MONUC-a, mirovne operacije v Kongu. Oktobra 2003 v Liberiji, pred kratkim pa tudi na Slonokošceni obali, so za namestitev cet OZN poskrbele sile ECOWAS-a. Poleg tega v Afriki nastajajo regionalne brigade kot del iniciative Afriške unije, ki je za OZN dobrodošla in jo tudi podpira.

Sodelovanje z regionalnimi in drugimi mednarodnimi varnostnimi organizacijami je izboljšalo prizadevanja mednarodne skupnosti, da bi rešila in koncala spore na nekaterih obmocjih, in pripomoglo k ponovnemu vzpostavljanju mednarodnega zaupanja o koristnosti mirovnih operacij OZN.


11. Kako se v mirovnih enotah OZN opozarja in rešuje problem HIV/AIDS?

Trenutna HIV/AIDS politika OZN temelji na nediskriminaciji in spoštovanju vseh mednarodnih zakonov o clovekovih pravicah. Preprecevanje prenašanja virusa HIV med pripadniki mirovnih sil in državami gostiteljicami je ena izmed glavnih prioritet OZN. Med pripadnikih mirovnih sil spodbuja prostovoljno, anonimno testiranje in posvetovanje tako pred vkljucitvijo v enoto kot med misijo. Za države, ki v mirovne misije prispevajo vojake, ima OZN tudi standardizirani program – ta zagotavlja, da predstavniki uniformiranega vojaškega osebja pred zacetkom svojega dela dobijo vse pomembne informacije o virusu HIV in AIDS-u. V mnogih mirovnih operacijah obstajajo tudi izobraževalni oddelki, v okviru katerih svetovalci dajejo informacije o virusu HIV ali AIDS-u. Pripadniki mirovnih sil so opremljeni tudi s t. i. vizitkami UNAIDS, na katerih so zapisana osnovna dejstva o prenašanju in naravi bolezni. Nadalje – da kri in krvni produkti za transfuzije v klinikah mirovnih misij niso okuženi, zagotovlja izkljucna uporaba sredstev, ki jih nadzoruje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).


12. Kako OZN opozarja in rešuje težave, povezane s trgovanjem z ljudmi, na obmocjih mirovnih operacij?

Trgovanje z ljudmi najveckrat spremljajo organizirani kriminal in ljudje, ki želijo ranljivost dežel v obdobju po sporu obrniti v svoj prid. OZN se trudi prepreciti, da mirovniki sami ne bi bili vir povpraševanja trgovcev z ljudmi. Zato v novih in že delujocih misijah delujejo senzibilizacijski programi za vojaško in civilno osebje, nastajajo pa tudi posebna poucna gradiva. V pomoc so še druga orodja, kot so navodila za odkrivanje in identifikacijo tovrstnih kriminalnih aktivnosti in ukrepi za oblikovanje državne zakonodaje. Kakršnakoli vpletenost osebja mirovnih misij v trgovanje z ljudmi ali katerakoli oblika spolne zlorabe in izkorišcanja je resen prekršek, ki mu sledijo vnaprej doloceni disciplinski ukrepi. Na sedežu OZN se skupaj z državami clanicami trudijo, da bi v misijah okrepili tako mehanizme za odkrivanje kršenja pravil kot tudi za opravljanje disciplinskih postopkov, ki tem kršitvam sledijo.


13. Kako OZN spodbuja udeležbo žensk v mirovnih operacijah?

Varnostni svet je z resolucijo 1325, ki je bila sprejeta 31. oktobra 2000, izrazil svojo pobudo in prizadevanje, da se v mirovne operacije vkljuci perspektiva spolne enakopravnosti. Velike, multidimenzionalne misije so na svojih obmocjih delovanja, zato da bi pospešili vkljucevanje žensk v delo, namestili urade, manjše misije pa žarišcne tocke. Številne misije so zacele vzpostavljati ravnovesje med spoloma tudi v sklopu lokalnih policijskih sil in s temi na novo strukturiranimi silami delovati na podrocjih, kot sta nasilje v družini in trgovanje z ljudmi. Povecati število žensk, ki bodo sodelovale v mirovnih operacijah na vseh podrocjih, predvsem pa na ravni odlocanja, ostaja ena izmed prednosti OZN. Prva posebna odposlanka generalnega sekretarja je bila imenovana za misijo OZN v Angoli leta 1992. Danes, leta pozneje, je v misijah še vedno samo ena posebna odposlanka (v UNOMIG, Opazovalni misiji v Gruziji). Zato je generalni sekretar OZN države clanice pozval, naj med opazovalke, v mirovne enote in državno policijo, vkljucijo vec žensk.


14. Zakaj naj države prispevajo svoje enote v mirovne misije OZN?

V skladu z Ustanovno listino OZN so se vse države clanice strinjale, da bodo zagotavljale oborožene sile za vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti; mirovno posredovanje je skupna mednarodna odgovornost. Mirovne misije OZN so posebno in edinstveno sredstvo mednarodne skupnosti, s katerim OZN pomaga reševati spore in preprecevati državljanske vojne, ki destabilizirajo celotne regije, in sicer takrat, ko obstajajo možnosti za uspeh operacije. Misije so tudi stroškovno ucinkovite, še posebej v primerjavi s ceno spora, merjenega v številu žrtev in gospodarskem opustošenju. V nasprotju z drugimi operacijami, ki jih vodijo ad-hoc koalicije, imajo mirovne operacije OZN izrazito prednost, saj vsebujejo mehanizem, s katerim se financni in, materialni stroški ter stroški za osebje globalno porazdelijo. Obenem se je zaradi sposobnosti OZN, da hitro ukrepajo, skrajšal cas, potreben za pripravo sredstev za zagon novih misij.


15. Katere so nedavno uspešne mirovne operacije OZN?

Medtem ko so mediji o neuspehih mirovnih operacij OZN zelo veliko porocali, zgodbe o uspehu niso pritegnile takšne pozornosti. Te si v medijih navadno ne prislužijo glavnih naslovov. Nekateri primeri nedavno uspešnih mirovnih operacij so: Bosna in Hercegovina Ko je misija OZN v Bosni in Hercegovini (UNMIBH) decembra 2002 koncala s svojimi operacijami, je bil zakljucen projekt najbolj obsežne reforme policije in prestrukturiranja, ki ga je OZN kdajkoli izvedla. Pod okriljem UNMIBH so za ohranjanje mednarodne varnosti izurili in pooblastili 17.000 pripadnikov državne policije. Ta enota je hkrati stopila korak naprej tudi v preprecevanju tihotapljenja, preprodaje drog in trgovanja z ljudmi. Timor-Leste Vzhodni Timor (sedanji Timor-Leste) je ob koncu leta 1999 OZN pozval, naj prebivalcem dežele, ki se je soocala z obdobjem nasilja in opustošenja, pomagajo vzpostaviti suverenost. Prehodna administracija OZN v Vzhodnem Timorju (UNTAET) je delovala pod multidimenzionalnim mandatom, v okviru katerega je zagotavljala varnost in ohranjala red in mir, medtem ko je skupaj s prebivalci Timorja gradila temelje za demokraticno vlado. OZN je oblikovala ucinkovito administracijo, beguncem omogocila vrnitev, pomagala razvijati civilne in socialne službe, zagotovila je humanitarno pomoc, podpirala oblikovanje samostojne vlade in pomagala vzpostavljati pogoje za trajen napredek. Misija OZN je danes v zdaj neodvisni državi Timor-Leste še vedno prisotna (UNMISET – Misija OZN v Vzhodnem Timorju) in pomaga pri gradnji administrativnih struktur, razvoju policije in ohranjanju miru. Sierra Leone Prizadevanja mednarodne skupnosti, da bi se s pomocjo mirovne misije OZN v državi Sierra Leone (UNAMSIL) koncala enajst let trajajoca državljanska vojna, so Sierra Leoni omogocila vstop v obdobje demokraticne tranzicije in ustreznejšega vladanja. Od volitev maja 2002 sta se varnost in mir v državi še utrdila. Osrednji mejnik v tem procesu predstavlja dokoncna razorožitev, unicenje orožja in demobilizacija približno 75.000 bojevnikov, med katerimi je bilo skoraj 7.000 otrok. Pripadniki mirovnih sil UNAMSIL so med drugim popravili ceste, obnovili in zgradili šole, sakralne objekte in bolnišnice, oživljali agrikulturne projekte in druge programe v podporo prebivalstvu. Misija UNAMSIL bi se morala po previdni oceni regionalne in državne varnosti z obmocja umakniti do konca leta 2005.


Demokraticna Republika Kongo Uspeh je dosegla tudi misija OZN v Demokraticni Republiki Kongo (MONUC). MONUC se je iz manjše misije z nalogo opazovanja leta 2000 razvila najprej v osvobodilno in nadzorovalno misijo, potem pa še v misijo za pomoc in preverjanje programov razoroževanja, demobilizacije, repatriacije, reintegracije in ponovne naselitve ljudi. Danes je MONUC kompleksna misija, katere naloga je pospeševanje tranzicijskega procesa s pomocjo državnih volitev leta 2005. Ker je misija ohranjala stike z vsemi stranmi v tranzicijskem procesu, je pripomogla k vzpostavitvi razmer, ki omogocajo sprejemanje kljucne zakonodaje, povezane z reformo vojske in policije ter s pristojnostjo ministrstev in tranzicijskih institucij. Velik del države danes živi v miru. Narejeni so bili tudi prvi koraki k ponovni združitvi: nova državna zastava plapola na obmocjih, ki so jih prej nadzorovali vojaki; reka Kongo je ponovno odprta za promet; komercialna letala letijo med Kinšaso in mesti, ki so jih nekoc nadzirali uporniki; razširili so tudi poštno in telefonsko omrežje. Misiji MONUC, ki poveljuje 18.000 cetam, je to v zacetku leta 2004 omogocilo razmestitev nekaterih enot v severovzhodni predel Ituri, kjer v nemirih nadaljuje svoje delo. Liberija Mirovna misija UNMIL je bila v Liberijo poslana v do sedaj najkrajšem roku z namenom, da pomaga pri implementaciji obsežnega mirovnega sporazuma. Še preden so odobrili in namestili vseh 15.000 uniformiranih pripadnikov UNMIL-a, so se varnostne razmere v državi dramaticno izboljšale. Nasilje in kršitve premirja so se zmanjšali, mirovne sile OZN pa so utrle pot humanitarni pomoci in demobilizaciji, razoroževanju in reintegraciji nekdanjih bojevnikov. Neprekinjeno namešcanje cet, civilne policije in drugega osebja se je v letu 2004 zato, da se je lahko proces obnove državne administracije in vlade pospeševal, še nadaljevalo.


16. Zakaj so mirovne misije OZN nujne?

Oboroženi spopadi se bodo tudi v prihodnosti širili na obmocjih, kjer neprimernim politicnim strukturam ne uspe zagotoviti mirnega prenosa oblasti, kjer se manipulira z nezadovoljnim in nezašcitenim ljudstvom in kjer boj za preživetje med ljudmi, živecimi v revšcini, zaostruje jezo in frustracije. Ti elementi vodijo v nasilje znotraj ali med državami, sredstvo zanje pa je neusahljiv vir orožja, razpoložljivega po vsem svetu. Rezultat tega so najveckrat množicno in neizmerno trpljenje ljudi, grožnje mednarodni varnosti in miru ter unicevanje gospodarskega in socialnega življenja celotnih narodov. Veliko sporov v današnjem svetu se nam zdi oddaljenih in nepomembnih v primerjavi z oboroženimi spopadi. Vendar morajo narodi sami pretehtati, kakšno je tveganje ukrepanja v primerjavi z nevarnostmi neukrepanja. Ce mednarodni skupnosti ne uspe nadzirati sporov in jih mirno reševati, se lahko ti zaostrijo in razširijo na še vec dejavnikov. Nedavna zgodovina je pokazala, kako hitro se lahko notranji spori razširijo po celotni regiji, saj državljanske vojne destabilizirajo tudi sosednje države. Le pešcica sporov je danes zares 'lokalnih'. V spornih situacijah navadno vzklije tudi mnogo drugih težav, kot so ilegalna trgovina z orožjem, terorizem, preprodaja drog, številni begunci in opustošenje okolja. Posledice in ucinke se cuti dalec od neposrednega žarišca spora. Mednarodno sodelovanje, ki se spopada s temi in drugimi globalnimi težavami, je pri tem kljucno, mirovne sile OZN, ki imajo na tem podrocju pol stoletja izkušenj, pa so zato nujne. Ker sile delujejo v imenu globalne organizacije, v katero je vkljucenih 191 držav clanic, so edinstveni primer legitimnosti in univerzalnosti. Marsikatera vrata, ki bi drugace ostala zaprta, lahko mirovne operacije in posredovanje OZN odprejo in z vzpostavljanjem in ohranjanjem miru zagotovijo dolgotrajnejši mir.


Prvih 35 držav, ki v operacije OZN prispevajo najvec osebja (31. marec 2004)

___________________________________________________

___________________________________________________ * Stalne clanice Varnostnega sveta OZN

Država Število pripadnikov voj. in civil. policije

1. Bangladeš 7,151 2. Pakistan 6,984 3. Nigerija 3,386 4. Indija 2,919 5. Gana 2,494 6. Nepal 2,292 7. Urugvaj 1,870 8. Jordanija 1,844 9. Kenija 1,817 10. Etiopija 1,812 11. Južna Afrika 1,466 12. Ukrajina 1,328 13. Zambija 934 14. Namibija 860 15. Maroko 809 16. Senegal 794 17. Poljska 738 18. Argentina 674 19. Gvineja – Bisau 649 20. Kitajska* 648 21. Velika Britanija* 577 22. Portugalska 557 23. Slovaška 519 24. Tunizija 505 25. Irska 490 26. Združene države Amerike* 482 27. Avstrija 429 28. Japonska 408 29. Švedska 395 30. Avstralija 364 31. Francija* 330 32. Rusija* 320 33. Nemcija 311 34. Benin 311 35. Mali 298

(skupno število vojaškega in civilnega osebja = 51,697)


Za nadaljnje informacije obišcite spletno stran Oddelka za mirovne operacije OZN:

http://www.un.org/Depts/dpko/dpko/index.asp

Documents

mirovne misije ozn