1

SLOVENCI V ITALIJI: KOLIKO, KJE IN KAKO

MILAN BUFON

2

Uvod

Kakor smo ugotovili že v nekem starejšem delu (Bufon, 1992), v katerem je bila prvič in doslej tudi edinikrat podrobneje obravnavana družbena in prostorska struktura slovenskega naselitvenega ozemlja v Italiji, je določitev historičnega naselitvenega ozemlja Slovencev na današnjem ozemlju Italije relativno preprosta, saj dajejo pretekle analize in popisi kar jasno podobo o tradicionalnem poteku etnične meje, ki je ostala obenem, za razliko od situacije na avstrijskem Koroškem, tudi mnogo bolj stabilna, vsaj do nastopa najprej industrijske in nato terciarne družbe po drugi svetovni vojni. To je tudi čas, ko je bilo določanje etnično-jezikovne pripadnosti prebivalstva mnogo bolj preprosto, saj se je lahko v podeželskem, družbeno skorajda statičnem okolju naslanjalo na objektivne kazalce avtohtone prisotnosti in jezikovne prakse, v bolj dinamičnem urbanem okolju pa na izbor nekaterih objektivnih (na primer krajevni izvor prebivalstva, materni jezik) popisnih in drugih statističnih podatkov, ki so bili opravljeni tako v okviru tedanje kraljevine Italije za območje Beneške Slovenije kot avstrijske monarhije za območje Kanalske doline, Goriške in Tržaškega ozemlja v začetku 20. stoletja. Seveda sta oba velika vojna konflikta korenito spremenila širšo geopolitično stanje in s spreminjanjem poteka državne meje, posebej pa s politikami in praksami v odnosu do manjšin, ki so bile v tem turbolentnem času sprejete, močno vplivala na izvorno etnično-jezikovno strukturo območja, posebej zaradi prisilnih asimilacijskih politik fašistične Italije ter kombinacije ekonomskih in političnih migracij, ki so tako po prvi kot po drugi svetovni vojni spremljale nanovo določene državne meje in so še zlasti prizadele tisto prebivalstvo, ki se je znašlo na »napačni« strani meje in pridobilo s svojim manjšinskim statusom tudi bolj ali manj eksplicitno oznako »tujosti«, pa čeprav se ni iz svojega domačega okolja nikoli premaknilo.

Ta širši in v Evropi (in svetu) splošno uporabljeni princip »cuius regio eius religio«, po katerem naj bi se lokalno prebivalstvo sproti prilagajalo dominantni družbi in kulturi, se je v povojnem obdobju, ko so se sicer meddržavne politične razmere postopoma normalizirale, mednarodni odnosi pa krepili, v primeru manjšinskega prebivalstva kombiniral še z drugimi novimi izzivi. Industrializacija je namreč povzročila krizo tradicionalne agrarne družbe in prisilila odvečno ruralno prebivalstvo, da si je poiskala delo in nove življenjske priložnosti v mestih in industrijskih bazenih. S tem je bil manjšinskemu, povečini podeželskemu in marginalnemu okolju, odvzet dobršen del njegovih demografskih potencialov. In ker je prostorska mobilnost (emigracija) manjšinskega prebivalstva, pa čeprav le iz bližnje vasi v mesto, kakor je to značilno za večino migrantov, potekala vzporedno z njegovo socialno mobilnostjo, je ta povzročila tudi njegovo asimilacijo, saj je prestop iz enega družbenega prostora v drugega povečini pomenil tudi prestop iz enega etnično-jezikovnega okolja v drugega (primerjaj v tem pogledu zlasti: Sussi in Sedmak, 1983). Ohranjanje izvorne kulture in jezika je bilo še veliko težje v tistem okolju (na primer v Beneški Sloveniji in Reziji), kjer se ta ni nikoli uspela »institucionalizirati« in kjer manjšinski jezik ni postal tudi jezik vzgoje in izobraževanja. V takih pogojih je večinski jezik, jezik »države« in jezik »uradne kulture« (a tudi, če ne predvsem, televizije), s prenosom, ki so ga opravljali šoloobvezni otroci v lastna družinska okolja, tudi v avtohtonih manjšinskih območjih in tudi v domačem govoru kmalu izpodrinil izvorno slovensko dialektalno govorico, ki je tako izgubila svojo sporazumevalno funkcijo in postala le jezik »preteklosti« in »zaostalosti«, iz katere so želele mlajše generacije čimprej zbežati.

Na ta način se, kakor smo ugotovili že v omenjenem delu iz leta 1992, »meje« avtohtonega ali historičnega ozemlja Slovencev v Italiji, niso bistveno spremenile ali vidneje regredirale, celo nasprotno: vse več je sedaj Slovencev (vsaj po izvoru), ki se je iz tega prostora izselilo v sosednja mesta in industrijska okolja, predvsem na območju Videmske pokrajine in v manjši meri na območju Goriške pokrajine. Bolj temeljito pa je ta proces »načel« stopnjo manjšinske identitete in jezikovne prakse in privedel do vrste navidezno (a pri manjšinah sicer značilnih) paradoksalnih situacij, ko na primer po eni strani zavedni Slovenci ali celo pripadniki manjšinskih elit namesto slovenščine, tudi pri svojem potegovanju za manjšinske pravice,

3

najraje uporabljajo večinski jezik, po drugi strani pa lahko večina avtohtonega, objektivno manjšinskega prebivalstva (predvsem v Reziji ali Beneški Sloveniji) celo v lastni izvorno slovenski govorici prepričano zatrjuje, da niso Slovenci, temveč Italijani, in da s slovensko manjšino nimajo in ne želijo imeti nič skupnega.

To situacijo je proti koncu prejšnjega stoletja in še posebej v začetku novega dodatno »zapletla« serija novih dogajanj in procesov (prim. npr.: Bufon, 1998, 2003a, 2006 in 2010a). Na položaj Slovencev v Italiji je posebej vplivala osamosvojitev Slovenije in njen kasnejši vstop v EU, saj se je tako bistveno zmanjšala družbena distanca med italijansko večino in slovensko manjšino, ki sedaj ni več obravnavana kot nekakšna »slavo-komunistična« oziroma pro-jugoslovanska peta kolona, ampak kot »normalna« skupnost italijanskih državljanov z lastnimi etnično-jezikovnimi značilnostmi. V tem kontekstu je bil leta 2001 končno tudi sprejet državni zakon za zaščito slovenske manjšine v Italiji, na katerega so Slovenci v Italiji čakali že vse povojno obdobje. Ta predvideva postopno uresničevanje določenih zaščitnih norm v okviru pravno določenega teritorialnega obsega, ki je bil na predlog posebnega institucionalnega, t.i. »paritetnega« odbora, sprejetega leta 2003, formalno uzakonjen s predsedniškim odlokom leta 2007. Ozemlje, kjer naj bi se izvajala zakonska določila za Slovence v Italiji, po tem odloku obsega skupaj 32 občin, kar sicer, kot bomo videli, ne vključuje celotno s Slovenci poseljeno ozemlje, znotraj tako določenega ozemlja pa veljajo še dodatne restrikcije, saj sta občini Trst in Gorica nasprotovali temu, da bi bili obe mestni središči vključeni v zaščitno območje, v pretežno furlanskih občinah Fojda in Neme pa zakonska zaščita prav tako velja le za tisti del, kjer predstavljajo Slovenci tradicionalno večinsko prisotnost.

To ozemlje je sedaj tako sestavljeno:

Pokrajina Trst: Občine Devin Nabrežina, Dolina, Milje, Repentabor, Zgonik. Občina Trst samo Vzhodni in Zahodni Kras, Barkovlje, Greta, Rojan, Sv. Ivan, Katinara, Lonjer in Škedenj. V preostalih predelih (mestno jedro) uveljavljajo občani jezikovne pravice z ustanovitvijo posebnega urada za odnose z občani slovenske manjšine.

Pokrajina Gorica: Občine Krmin, Doberdob, Tržič, Ronke, Števerjan, Sovodnje, Zagraj. Občina Gorica samo Štandrež, Pevma-Štmaver-Oslavje, Podgora in Placuta-Svetogorska četrt. V preostalih predelih (mestno jedro) uveljavljajo občani jezikovne pravice z ustanovitvijo posebnega urada za odnose z občani slovenske manjšine.

Pokrajina Videm: Občine Dreka, Grmek, Bardo, Naborjet-Ovčja ves, Praprotno, Podbonesec, Rezija, Šentlenart, Špeter, Sovodnje, Srednje, Tipana, Tavorjana, Ahten, Trbiž. Občina Fojda samo naselja Čenebola, Podcierkuo, Podrata, Vila, Raune, Pedroza, Grmovčica in Gradischiutta, Občina Neme samo naselje Černjeja. V občini Čedad uveljavljajo občani jezikovne pravice z ustanovitvijo posebnega urada za odnose z občani slovenske manjšine.

Ta proces, sicer pozitivnega postopnega pravno-formalnega sprejetja zaščitnih normativov se je po eni strani na lokalni ravni spopadal in se še vedno sooča z različnimi zaviranji v okoljih, kjer lokalne uprave vodijo Slovencem nenaklonjene politične stranke, po drugi strani pa se zdi, da je v marsikateri svoji nastavki preživel, saj implicitno opredeljuje neko pravno delimitiranje ločenih »etnično-jezikovnih« prostorov, ki v praksi ne obstaja več. Vzporedno z »rahljanjem« politične meje po vstopu Slovenije v EU in še zlasti v schengenski prostor se je namreč močno zabrisala tudi nekdaj jasna etnična meja med slovenskim in romanskim (italijanskim in furlanskim) prebivalstvom; obe sta bili nekoč determinantni pri samem opredeljevanju Slovencev v Italiji, saj je to skupnost, kakor vse druge nacionalne manjšine, v teritorialnem pogledu po eni strani določala politična meja, po drugi pa etnično-jezikovna. K temu temeljnemu spreminjanju manjšinskega položaja niso pripomogli le selitveni tokovi izvorno slovenskega prebivalstva izven svojega historičnega naselitvenega ozemlja, ki smo jih že omenili in zaradi katerih se je dobršen del najbolj marginalnih območij slovenskega naselitvenega ozemlja skorajda izpraznil, ampak sedaj zlasti

4

postopna in rastoča etnično-jezikovna pomešanost znotraj samega avtohtonega slovenskega ozemlja, v katerega prihaja vedno več priseljencev iz italijanskega večinskega okolja, zlasti v okolici večjih mest, kjer se urbano prebivalstvo »razliva« po podeželju, samo manjšinsko prebivalstvo pa se z zmanjšanjem družbene distance med manjšino in večino vse bolj integrira z večinskim, kar se kaže na primer v velikem porastu mešanih zakonov in povsem spremenjeno strukturo učencev in dijakov v šolah s slovenskim učnim jezikom.

Ta dinamika po eni strani potrjuje, da družbena integracija, ki smo ji priča, ne vodi nujno več v asimilacijo manjšinskega prebivalstva večinskemu in da je torej manjšinsko prebivalstvo mnogo bolj »enakopravno« kot je bilo nekoč, po drugi strani pa skorajda onemogoča nekoč še možno etnično identifikacijo oziroma »opredeljevanje preko razlikovanja« in ustvarja neko novo, odprto, multiplo identiteto s sočasnim vključevanjem rastočega števila posameznikov tako v večinsko kot manjšinsko družbeno oziroma kulturno okolje. Paradoksalno bi lahko rekli, da so se za manšinsko prebivalstvo s tem tudi izpolnili temeljni cilji, za katere se je v preteklosti manjšinska elita ves čas prizadevala: da bi bila manjšina z večino enakopravna in enakopravno sprejeta v večinsko družbo. Toda točno v istem trenutku, ko se je to zgodilo, je manjšina izgubila svoje bistveno »različnost« in se sama z večinskim prebivalstvom združila v neko širše multikulturno in večjezično stvarnost, ki sedaj zahteva ne več neko ločeno, etnično-jezikovno in teritorialno specifično, ampak širšo oziroma celovitejšo obravnavo skupnega sobivanja in razvoja v vse bolj integrirani in soodvisni evropski stvarnosti. Ta proces pa je obenem pokazal, da je model ločenega družbenega in teritorialnega »upravljanja« manjšinske stvarnosti po južnotirolskem zgledu, za katerega se je manjšinsko vodstvo v preteklosti potegovalo, za slovensko manjšino, tako kot za večji del obmejnih nacionalnih manjšin, ki nimajo značilnosti kompaktne in lokalno večinske skupnosti, neprimeren, saj je v splošnem sama dejansko le del širše in funkcionalno soodvisne multikulturne stvarnosti, ta pa se v različnih geografskih okoljih, po katerih je razdeljena, tudi pojavlja in razvija na različne načine, kar seveda še dodatno povečuje kompleksnost njene konkretne obravnave. Nenazadnje velja tudi spomniti, da se historična meja v sedanjem slovensko-italijanskem obmejnem območju ni v bistvu nikjer prekrivala z etnično-jezikovno, kar je privedlo do oblikovanja različnih multikulturnih funkcionalnih območij, te pa je na Goriškem in Tržaškem prvič razdelila (in spet ne dosledno po etnično-jezikovnem kriteriju) le nova razmejitev po drugi svetovni vojni, kar je notranji družbeni soodvisnosti posameznih obmejnih in etnično mešanih območij dodalo še čezmejno (prim. npr.: Bufon, 2000, 2002, 2003b in 2010b; Bufon in Minghi, 2000).

Kako bodo večinske in manjšinske elite kos tem novim izzivom, ostaja odprto vprašanje, dejstvo pa je, da je v takih pogojih opredeljevanje nekega »manjšinskega« ozemlja, še bolj pa neke jasne in nedvoumne manjšinske pripadnosti, mnogo bolj težavno kot je bilo nekoč, stroka pa potrebuje tudi povsem nove kriterije etnične identifikacije, saj je v primeru Slovencev v Italiji tudi kriterij znanja slovenskega jezika (ali dialekta) in njegovega medgeneracijskega prenosa, ki smo ga še leta 1992 opredelili kot dovolj ustrezno sredstvo posrednega »objektivnejšega« ugotavljanja etnično-jezikovne pripadnosti, spričo vse večjega števila mešanih zakonov in pripadnikov večinskega prebivalstva, ki se učijo slovenskega jezika, vse manj uporabno in zanesljivo. V nadaljevanju bomo prikazali, kar je znanega o »klasičnem« poselitvenem ozemlju Slovencev v Italiji in nekaj novih izsledkov, ki temeljijo zlasti na novejših raziskavah, opravljenih v okviru Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu.

Avtohtono poselitveno ozemlje Slovencev v Italiji: pregled po območjih

Avtohtono poselitveno ozemlje Slovencev v Italiji po svoji geografski strukturi ne predstavlja sklenjenega ozemlja, ampak je, tako kot pri številnih drugih »obmejnih« manjšinah, v resnici nekakšnen konglomerat različnih teritorialnih enot. V tem pogledu Slovenci v Italiji ne izkazujejo značilnosti kompaktne regionalne manjšine niti v okviru svojega klasičnega poselitvenega ozemlja, temveč prej sestoja različnih geografsko in

5

historično pogojenih situacij, ki jih povezuje le sedanja skupna politična nadgradnja in etnična izvornost. V delu iz leta 1992 smo slovensko avtohtono poselitveno ozemlje v Italiji razdelili na šest bolj ali manj zaključenih enot (Bufon, 1992): te so od severa proti jugu Kanalska dolina, Rezija, Terska Beneška Slovenija, Nadiška Beneška Slovenija, Goriška in Tržaško ozemlje. A v vsaki izmed teh enot bi lahko izdvojili še vrsto podenot, ki jih opredeljujejo ne le različne geografske danosti in zgodovinske podlage, ampak tudi različne razvojne dinamike in predvsem različne stopnje koncentracije slovenskega prebivalstva in različne stopnje identifikacije prebivalstva s slovenskim narodom, jezikom in kulturo.

Kanalska dolina je bila tradicionalno vključena v avstrijsko deželo Koroško, razen njenega sedanjega skrajnega vzhodnega dela, ki je sodil v deželo Kranjsko. V območje so se Slovenci naselili v 6. stoletju in tu predstavljali večino prebivalstva do konca srednjega veka, ko so se v Naborjet in Trbiž zaradi razvoja železarstva pričeli naseljevati Furlani, ki pa so se kasneje večinoma ponemčili (Grafenauer, 1974). Od 15. stoletja dalje so se pričele razvijati nemške naselbine okoli Trbiža, saj je tedaj ta kraj z bližnjimi Žabnicami pridobil od bamberških škofov tržne pravice. Proti sredini 17. stoletja je nemško prebivalstvo prevladovalo tudi v Tablji, ki je pridobivala kot obmejni kraj s sosednjim ozemljem Beneške republike nove funkcije v pogledu prometnih in trgovskih tokov. Czoernigova statistika iz leta 1846 je potrdila, da so Nemci močno prevladovali v Naborjetu, Tablji in Trbižu, Slovenci pa v ostalih krajih trbiškega okrožja. Skupno je bilo v Kanalski dolini tedaj po občevalnem jeziku Nemcev 52%, Slovencev (ki so uporabljali ziljsko dialektalno varianto slovenščine) pa 48%. Večji germanizacijski pritisk se je tudi tu, tako kot na preostalem območju Koroške, pričel v drugi polovici 19. stoletja, tako, da je delež Slovencev v Kanalski dolini po popisnih podatkih padel na 35% leta 1880 in na 20% leta 1910. V tem času se torej že odpre vprašanje razmerja med objektivno in subjektivno etnično-jezikovno pripadnostjo, saj je leta 1910 zasebni slovenski popis po objektivnih kriterijih ugotovil, da naj bi bilo Slovencev še vedno okrog 49% vsega prebivalstva (Grafenauer, 1974).

V obdobju pred prvo svetovno vojno so se spričo boljših delovnih možnosti v dolino pričeli priseljevati Furlani, ki pa so ohranili italijansko državljanstvo (podobne in še bolj množične oblike priseljevanja iz kraljevine Italije je tedaj poznal tudi Trst). Ta priliv se je seveda še povečal po prvi svetovni vojni, ko je z novo razmejitvijo Italija pridobila celotno Kanalsko dolino. Italijanski popis iz leta 1921, ki je poslednjič upošteval tudi etnično sestavo prebivalstva, je pokazal, da je bilo tedaj v območju Nemcev 51%, Italijanov 15%, Slovencev 13%, neopredeljenih »tujcev« pa 21%. Nizko verodostojnost tega popisa dokazuje tudi primer Lipalje vasi in Žabnic, kjer so po popisu iz leta 1910 predstavljali Slovenci nad 50% prebivalstva, leta 1921 pa so postali zanemarljiva manjšina, medtem ko naj bi se njihov delež nenadoma močno povečal na območju Bele peči in Trbiža. Vsekakor je po prvi svetovni vojni prišlo do množičnega izseljevanja nemških državnih uslužbencev, ki jih je nadomestilo italijansko osebje. Po nemški oceni iz leta 1933 (Veiter, 1933), naj bi v Kanalski dolini Italijani predstavljali 11%, Slovenci 26% in Nemci še vedno 63% prebivalstva. Leta 1939 je bila med nemško nacistično in italijansko fašistično oblastjo dogovorjena preselitev vsega nemškega prebivalstva (in z njimi vred tudi drugega »tujerodnega« prebivalstva) iz italijanskega ozemlja, se pravi iz Južne Tirolske in Kanalske doline. V resnici nato do konkretne realizacije tega načrta ni prišlo oziroma so preselitve zadevale le omejeno število evidentiranih prebivalcev (po ocenah v Kanalski dolini manj kot tisoč), ki so jih nemške oblasti naselile v tisti del Koroške, odkoder so istočasno izgnali del slovenskega prebivalstva (Grafenauer, 1974). Drugi viri (Steinicke, 1984) navajajo, da naj bi se tedaj iz Kanalske doline izselilo okrog 5700 oseb, med temi okrog 100 Slovencev. Raziskave potrjujejo vsekakor, da je bilo za izselitev bolj zainteresirano nemško prebivalstvo, manj pa slovensko, ki je bilo zaradi prevladujoče kmečke strukture bolj navezano na domače okolje; pač pa se je večina Slovencev tedaj odločila, da prevzame nemško državljanstvo, kakor je to »tujerodcem« (teh je poseben popis, ki je bil opravljen leta 1936, evidentiral skupaj v Kanalski dolini okrog 5200 oziroma 41% vsega prebivalstva; po tem popisu, naj bi torej Nemci obsegali 32%, Slovenci pa 9% skupnega prebivalstva) omogočal sporazum.

6

Po drugi svetovni vojni so na voljo le razne ocene etnične strukture: po podatkih trbiške cerkvene dekanije (Valussi, 1974), naj bi bilo leta 1950 20% vsega prebivalstva Kanalske doline slovenske narodnosti, anketa skupine »Alpina« iz Bellinozoneja (Alpina, 1975) je v istem času delež Slovencev ocenila na 18%, domači raziskovalec Salvatore Venosi (Valussi, 1974) je za leto 1972 postavil ta delež na 12%, Steinicke pa za leto 1981 na 19% (Steinicke, 1984). Po neki drugi oceni za leto 1981 (SKGZ, 1985), ki je bila opravljena znotraj same manjšine, naj bi bila narodnostna struktura Kanalske doline sledeča: 83% Italijanov in Furlanov, 9-12% Slovencev in 5-8% Nemcev. Sorodna je ocena za stanje v občini Trbiž za leto 1971 (Ente Nazionale per le Tre Venezie, 1971), ko naj bi Italijani in Furlani tu predstavljali 75%, Nemci 13% in Slovenci 12% prebivalstva. Po istem viru, naj bi bila koncentracija Slovencev v občini Trbiž največja v Rablju (38%) in Fužinah (20%). Po vladni oceni za leto 1983 (Stima, 1983), naj bi Slovenci obsegali okrog 10% prebivalstva v občini Trbiž in 53% v občini Naborjet. Da pa je etnično-jezikovna struktura bolj zapletena, kot jo lahko pokažejo klasične tipologije narodnostnega opredeljevanja, je pokazala sondaža, ki sta jo izvedla leta 1976 domača raziskovalca Gariup in Venosi (Gariup, 1978; Venosi, 1978). Iz te izhaja, da zna slovensko v Ukvah 49% prebivalcev, mešano slovensko-nemško-furlansko govori nadaljnjih 28% prebivalcev, ostali pa samo italijansko; slovenski govorci predstavljajo v Ovčji vasi 45%, medtem ko jih 26% govori nemško in furlansko; v Žabnicah zna slovensko 55%, 20% furlansko, 2% nemško, ostali pa le italijansko. Raziskovalca ugotavljata tudi, da komajda 33% do 38% oseb, ki zna slovensko, ta jezik tudi dejansko uporablja doma oziroma v družbi. Po zbranih podatkih med terensko raziskavo v Žabnicah v letu 1986 (Tabor Kanalska dolina, 1987) nazadnje izhaja, da v tem kraju 25% prebivalcev doma govori slovensko, 70% italijansko in 5% nemško; otroci, ki imajo oba slovenska starša, uporabljajo slovenščino v 53% primerov, otroci iz mešanih zakonov pa le v 13% primerov. Ista raziskava je ugotovila, da se slovenščina še najbolj pogosto uporablja v Ukvah in Žabnicah, medtem ko je položaj tega jezika v nekdaj slovenskih krajih Lipalja vas in Ovčja vas že močno spodkopan.

Nazadnje bi lahko situacijo v Kanalski dolini takole povzeli: slovensko poselitveno ozemlje v Kanalski dolini obsega v grobem vse tri občine (Tablja, Naborjet-Ovčja vas, Trbiž) v skupnem obsegu okrog 425 km²; v njih je mogoče evidentirati okrog 1000 Slovencev, se pravi nekaj nad 15% vsega prebivalstva, ti pa živijo večinoma v občini Naborjet-Ovčja vas in se bolj povezujejo z matično državo Slovenijo oziroma koroškimi Slovenci kot s preostalimi s Slovenci poseljenimi območji v Italiji. Med Slovenci v Kanalski dolini jih le okrog tretjina materinščino tudi dejansko uporablja v vsakodnevni komunikaciji (predvsem med pripadniki starejše generacije). Sicer pa nam spreminjanje etnično-jezikovne strukture v Kanalski dolini skozi čas daje naslednja razpredelnica.

Tab.1 Spreminjanje etnično-jezikovne strukture v občinah Kanalske doline (v %, popisni viri in ocene; 1-Ital./ Furl., 2-Slov., 3-Nemci)

Rezijo od Kanalske doline ločujeta dve manjši, a prav tako kot Rezija zaprti alpski dolini, Reklanica in Dunja, ki so ju Slovenci v manjšem obsegu kolonizirali v 10. in 11. stoletju, a sta postali že v 14. stoletju s prihodom Furlanov etnično pomešani in povsem romanizirani do 16. stoletja (Zgodovina Slovencev, 1979).

tab 1

1 2 3 1 2 3 1 2 31846 - 29 71 - 61 39 - 45 551880 11 21 68 3 55 42 5 34 611910 6 13 81 3 39 58 8 25 671921 18 12 70 7 42 51 38 6 561950 72 18 10 57 31 12 86 11 31972 81 13 6 65 28 7 96 2 21983 84 7 9 53 32 15 95 3 2

Trbiž Naborjet-Ovčja vas Tablja

7

Na ta način je Rezija kmalu izgubila neposredni demografski stik s Kanalsko dolino, okoljem, od koder so Slovenci v dolino Rezije tudi prišli okrog leta 600 (Grafenauer, 1978). Povečale pa so se vezi rezijanskih Slovencev z južnim, primorskim poselitvenim deblom, kar je privedlo do tega, da sta se primorska in koroška komponenta združili v samosvoj rezijanski govor, ki se je odtlej le malo spreminjal, saj je Rezija s postopno furlanizacijo zgornjega dela Terske Beneške Slovenije ostala skorajda povsem izolirana od ostalega s Slovenci poseljenega ozemlja v zahodnih Julijskih Alpah. Ta svojstveni starodavni govor je že v preteklosti vzbudil zanimanje številnih jezikoslovcev, med katerimi je verjetno najbolj znan poljski lingvist Bodouin de Courtnay, ki je sicer deloval v Rusiji in v drugi polovici 19. stoletja podrobneje proučeval slovanske dialekte v Reziji in Terski Beneški Sloveniji. Še pred njim sta lokalni govor proučevala ruska jezikoslovca Potocky in Pišely, ki sta strokovni znanosti naznanila, da se je v Reziji ohranilo slovansko narečje, ki ga »Rus zlahka razume« (Merkù, 1986). Zanimivo je, da je prav ta interes ruskih raziskovalcev za rezijanski govor odprl kar trdoživo prepričanje dobršnega dela Rezijanov, da so sami v resnici ruskega porekla. To prepričanje je širši italijanski javnosti podal celo tedanji notranji minister in kasnejši predsednik države, Sardinec Francesco Cossiga, ko je za časa potresa leta 1976 obiskal dolino Rezije in presenečen odkril v njej neko »rusko« jezikovno manjšino.

Vsekakor pa je bila Rezija z Beneško Slovenijo od leta 1420, ob zatonu Oglejskega patriarhata, vključena v Beneško republiko in s tem v tisto njeno mejno območje s sosednjo Avstrijo, za katerega se je uveljavilo ime »Beneška Slovenija«. Že kmalu je beneška uprava poskrbela tudi za poitalijančenje lokalnih priimkov (Madotto, 1985), ki je bilo tu doslednejše kot v ostali, zlasti Nadiški Beneški Sloveniji, ki je pridobila kot »varuhinja« njene vzhodne meje v okviru Beneške republike precejšnjo avtonomijo. Priimek Knez je postal Chinese, Žagar Siega, Hvalica Quaglia in Černo Negro; vsi ti priimki so postali za demografsko zaprto Rezijo nekako »endemični«, zato lahko preko njih sledimo tudi migracijskim tokovom Rezijanov v sosednji prostor. Po razpadu Beneške republike in kratkotrajni francoski okupaciji je bilo to ozemlje priključeno Avstriji, leta 1866 pa Italiji. Toda zaradi odmaknjenosti doline Rezije so imele vse te zunanje političnogeografske spremembe na njeno življenje in etnično-demografsko strukturo le zelo skromen vpliv. V narodnostnem pogledu tako po eni strani ni prišlo do razvoja nacionalne identitete rezijanskega prebivalstva, kot se je to zgodilo v Posočju in v večjem delu preostalih, s Slovenci poseljenih območij sredi 19. stoletja, po drugi strani pa tudi ne do vdora neavtohtonih etnično-jezikovnih elementov, kot se je to na primer zgodilo v Kanalski dolini. Rezijanska identiteta je zato tipičen izraz periferne lokalne skupnosti, ki je izredno navezana na lastno kulturno specifiko, ki se sicer izraža preko svoje »slovanske« dialektalne in zelo bogate folklorne dediščine na področju glasbe, petja in ljudskih pripovedi, slednjo pa prebivalci ne povezujejo s slovenskim narodnim prostorom, tako v razmerju do preostalih delov s Slovenci poseljenih območij kot s sosednjo Slovenijo, s katerim nimajo skorajda nobenega stika, temveč z italijansko »državno« in s tem »nacionalno« pripadnostjo.

Zaradi tega je dolina Rezija, kot dobršen del bolj odmaknjenih delov Beneške Slovenije, z izjemo nekaterih državnih uslužbencev, ohranila do danes svojo izvorno, objektivno slovensko etnično-jezikovno strukturo, ki pa se ni, razen posameznih izjem, uspela razviti tudi v zavestno subjektivno narodnostno identiteto. To se jasno kaže tudi v popisih prebivalstva: prvi italijanski popis, ki je upošteval tudi etnično-jezikovno pripadnost družin, je bil izveden leta 1901, in iz njega izhaja, da je v Reziji tedaj govorilo »slovanski jezik« nad 99% družin, ta delež pa se je dvignil na polnih 100% leta 1911. Poslednjič so etnično-jezikovno sestavo prebivalstva v kraljevini Italiji popisali leta 1921 in tudi tokrat so celotnemu prebivalstvu Rezije pripisali rabo slovenskega jezika. Temu objektivnemu dejstvu rezijanske pripadnosti se niso mogle izogniti niti opravljene ocene po drugi svetovni vojni: že omenjena skupina »Alpina« (Alpina, 1975) je na osnovi izjav občinskih uradov leta 1974 ugotovila, da predstavljajo Slovenci 90% prebivalstva v Reziji, preostalo prebivalstvo pa je razdeljeno med maloštevilne Italijane (8%) in Furlane (2%); tudi vladna ocena za leto 1983 (Stima, 1983) je delež Slovencev postavila na 98%. Glede dejanske jezikovne prakse v Reziji so zanimivi rezultati raziskave iz leta 1973 (Boileau in Sussi, 1981), ki je ugotovila, da rezijanski dialekt uporablja okrog 73%, mešani rezijansko-italijanski govor 26%, samo italijanščino pa le 1% prebivalcev te doline. Skratka, v občini Rezija,

8

ki obsega okrog 105 km², ostaja spričo zanemarljivih priselitvenih tokov objektivno slovenskega porekla skoraj celotno tu bivajoče prebivalstvo (okrog tisoč oseb), ki zaradi vpliva italijanskega šolstva in medijev postopoma opušča rezijanski govor, čeprav ohranja svojo lokalno identiteto, v subjektivnem pogledu pa se le v zelo omejeni obliki navezuje na slovenski narodnostni oziroma manjšinski prostor.

Nekaj podobnega velja tudi za Tersko Beneško Slovenijo, ki predstavlja v dialektalnem in geografskem pogledu nekakšno vmesno območje med Rezijo in preostalo Beneško Slovenijo. Tu alpska pokrajina že prehaja v subalpsko, večina tradicionalnih slovenskih krajev v območju oziroma tistih, v katerih se je slovenski element dlje ohranil, pa leži na prisojnih terasah, večinoma na nadmorski višini 500-600 m, ki so le preko nekaterih ozkih vzporednih grap Tera in njegovih pritokov, ki potekajo v smeri SV-JZ, povezane s pedemontanskimi, povečini furlanskimi središči v pasu med Čento in Fojdo, na katere so pričeli ti kraji kmalu gravitirati. Tu je zato klasična etnično-jezikovna meja v principu zelo jasna, saj v grobem sledi geomorfološki meji med vzpetim svetom in severnim obronkom furlanske nižine. Določen problem so predstavljali le kraji v neposrednem zaledju pedemontanskih središč, ki so se v teku 19. stoletja že v dobršni meri furlanizirali. Simon Rutar je ugotovil, da poteka na tem območju etnično-jezikovna meja nekako od vrha Mladesena (711 m) med Špetrom in Tavorjano mimo Senika (Laurins) proti SZ na sv.Lovrenc (913 m), kjer zavije proti J na Piccat (620 m) in krene proti Z mimo Vil in Podklapa do Pojane, kjer zavije na S mimo Porčinja do vrha Čela (413 m), obide Maline, Gornjo Černjejo, Gornje Melane, Ramandol. Sedila in Zamaje ter se mimo Smardeč in Ovš dvigne do obeh Karmanov na meji z Rezijo (Rutar, 1899). Čeprav je Kos še leta 1930 menil, da gre tu potegniti etnično-jezikovno mejo skozi močno pofurlanjeno vas Coia Slava, preden ta doseže Ter, onkraj katerega gre skozi »dvojezično Erbo in Cedilo (Sedilis)« ter vključuje še »slovenski kraj Romandol« (Kos, 1930), pa je te kraje Rutar ob koncu 19. stoletja že odpisal. Po mnenju Pavleta Merkuja, ki je kar intenzivno proučeval slovenski terski govor (Merkù, 1978) pa poteka meja območja, znotraj katerega je v rabi tersko narečje, na jugu po grebenih nad desnim bregom Nadiže nekako do Tavorjane mimo Mažerol do državne meje, odkoder se preko Viskorše gore in Malega vrha spusti do Tera in se nadaljuje do izvira Bedrože na Z.

Še najbolj natančno je lokalne etnično-jezikovne razmere na prehodu iz 19. v 20. stoletje, posebej na območju stika med slovenskim in furlanskim prebivalstvom, opisal Musoni (Musoni, 1903). Tedaj naj bi bila v občini Podbardo, ki je bila kasneje priključena občini Čenta, še povsem slovenska kraja Smardeča in Stele, delno slovenski pa Mala Mazerja (»kjer govore slovensko mnoge osebe, starejše od 12 let«), Loža (tedaj še s pridevkom »Slava«) in Sedile (»kjer vsi znajo slovensko, govorijo pa le starejši od 30 let«). Za občino Neme omenja Musoni, da prevladujejo Slovenci v krajih Gorenja Černjeja, Dolnje Dobje, Vižont in Karnica, delno pa še v kraju Ramandol. Glede na ta potek izhaja, da je tu slovenska etnično-jezikovna meja že do začetka 20. stoletja doživela določeno regresijo, posebej na skrajnem SZ delu v zaledju Gumina, saj je bilo pred tem tersko narečje v rabi tudi v krajih Sedile, Ramandol in Torjan ter v drugih krajih na pobočjih v neposrednem zaledju pedemontanskih središč. Geografska razčlenjenost in nepovezanost območja je vplivala tudi na strukturo lokalnega slovenskega jezika, pri čemer je zanimivo, da se je tersko narečje uporabljalo tudi v enem naselju onkraj sedanje državne meje, in sicer v Robidišču, saj je bil Breginjski kot nekoč vključen v Beneško republiko. V splošnem pa se znotraj območja srečujemo z dvema jezikovnima prehodoma: med rezijanskim govorom in izraziteje primorsko obarvanim nadiškim govorom v smeri SZ-JV ter med slovenščino in furlanščino v smeri SV-JZ. Etnično-jezikovno homogeni sta tako v začetku 20. stoletja ostali le občini Bardo in Tipana, čeprav je po poročilih starejših beneških avtorjev (na prim.: M.Sanudo, Itinerario per la Terraferma Veneziana nel 1483) mogoče sklepati, da je strnjeno območje slovenske naselitve v preteklosti segalo vse do navedenih pedemontanskih središč, tako da se je slovenščina oziroma lokalni slovenski govor enakopravno uporabljal v celotnem pedementanskem »mestnem« pasu med Čento in Čedadom, kjer je po Musonijevem mnenju živelo mnogo slovenskih družin, ki pa so obdržale svoj izvorni govor le znotraj hišnih sten (Musoni, 1978). V istem delu Musoni takole zaključuje: »v tistih predelih, kjer so (Slovenci) v direktnejšem stiku s furlanskim elementom ali s tem administrativno združeni, oziroma, v vseh teh primerih, medseboj nepovezani, in kjer se v cerkvah uporablja le furlanščina, se njihovo število vse bolj zmanjšuje, sami pa se umikajo iz ravnine v doline in hribe, onesnažujoč s čedalje večjo rabo

9

furlanizmov lasten jezik, ki je ponekod že tako pokvarjen, da je postal nerazumljiv samim Furlanom in ‘čistim’ Slovencem, in lahko predvidevamo, da ni daleč čas, ko jih bo ladinska govorica popolnoma osvojila«.

Italijanski popis iz leta 1901 je le delno ugotavljal število neitalijansko govorečih družin. Med »Slovane« so tako uvrstili 97% družin v občini Bardo, 96% v občini Tipana, 29% v občini Gorjani, 15% v občini Čenta, 32% v občini Neme, 44% v občini Ahten, 34% v občini Fojda in 22% v občini Tavorjana. Skupaj so Slovenci tega leta predstavljali torej okrog 38% vsega prebivalstva Terske Beneške Slovenije. Popis iz leta 1911 je bil nekoliko natančnejši: zajemal je celotno občinsko ozemlje in etnično-jezikovno pripadnost pripisoval ne več družinskim enotam, ampak posameznikom. Iz tega popisa izhaja, da uporablja slovenščino 45% prebivalcev v občini Ahten, 31% v občini Fojda, 23% v občini Tavorjana, 21% v občini Neme, 100% v občinah Tipana in Bardo, 37% v občini Gorjani in 12% v občini Čenta. Skupno so tega leta torej Slovenci predstavljali okrog 35% vsega prebivalstva Terske Beneške Slovenije. Popis iz leta 1921 daje podobno sliko: v tem času je slovensko govorilo 28% prebivalcev v občini Fojda, 22% v občini Tavorjana, 36% v občini Neme, 16% v občini Gorjani, 11% v občini Čenta, 96% v občini Tipana, 100% v občini Bardo in 100% celo v občini Ahten, kar je očitno pretiravanje.

Za kasnejša obdobja so na voljo le ocene. Po vladni oceni za leto 1952 (Documenti, 1954) izhaja, da je bilo slovenskega izvora 20% prebivalstva v občini Ahten, 24% v občini Fojda, 54% v občini Tavorjana, 86% v občini Bardo, 4% v občini Neme in 93% v občini Tipana, pri čemer pa občini Gorjani in Čenta nista bili upoštevani. Vsekakor gre podčrtati, kako se v obdobju od zadnjega popisa, mimo postopne furlanizacije »mestnih« občin, skupni delež Slovencev znotraj evidentiranega etnično mešanega ozemlja ni veliko spremenil, saj naj bi po tej oceni Slovenci predstavljali še vedno okrog 40% prebivalstva Terske Beneške Slovenije. Do večjih sprememb naj bi prišlo šele v kasnejšem obdobju, saj naj bi po oceni že omenjene skupine Alpina za leto 1974 v občini Bardo delež Slovencev padel na 75% (20% naj bi bilo Furlanov in 5% Italijanov), v občini Tipana pa na 65% (ob 30% Italijanov in 5% Furlanov), medtem ko ostale občine ohranjajo svoj značaj etnične pomešanosti: Slovencev naj bi bilo v občini Ahten 21% (77% Furlanov), v občini Tavorjana 11% (vsi ostali so Furlani), v občini Fojda 13% (82% Furlanov in 5% Italijanov), v občini Neme 11% (84% Furlanov in 5% Italijanov), v občini Čenta le 1% (93% Furlanov in 6% Italijanov), v občini Gorjani pa naj ne bi bilo več nobenega Slovenca, saj je bila celotnemu prebivalstvu pripisana furlanska etnično-jezikovna pripadnost. Po tej oceni naj bi tako skupni delež Slovencev padel na skromnih 14% vsega prebivalstva v območju. Bolj »širokogrudna«, a tudi bolj nenatančna je vladna ocena za leto 1983 (Stima, 1983), po kateri naj bi bilo Slovencev 98% prebivalcev v občinah Bardo in Tipana in 25% v občinah Ahten, Fojda, Neme, Gorjani in Tavorjana. Vsekakor moramo Tersko Beneško Slovenijo v etnično-jezikovnem pogledu razdeliti na dve podobmočji: etnično-jezikovno bolj homogen (vsaj po objektivnih merilih) hriboviti pas z občinama Bardo in Tipana ter le deloma s slovenskim prebivalstvom poseljen pedemontanski pas, ki vključuje preostale občine. Število slovenskega prebivalstva zgornjega pasu lahko po zgoraj prikazanih objektivnih kriterijih etnično-jezikovnega izvora ocenimo na okrog tisoč, spodnjega pa okvirno tudi na okrog tisoč, čeprav je seveda po subjektivnih kriterijih avtoidentifikacije to število dejansko mnogo nižje, saj so tu, tako kot v Reziji, možnosti za učenje, rabo in zato medgeneracijsko prenašanje slovenščine skrajno omejene.

10

Tab.2 Gibanje deleža slovenskega prebivalstva v občinah Terske Beneške Slovenije (v %)

Nadiška Beneška Slovenija je od Terske že v marsikaterem pogledu drugačna. To območje sicer deli s Tersko Beneško Slovenijo in Rezijo skupno zgodovinsko političnogeografsko in upravno usodo, a je po svojih družbenih in pokrajinskih značilnostih mnogo bolj homogeno in enotno, predvsem pa je tu slovensko prebivalstvo bolj kompaktno naseljeno, tako da bi lahko rekli, da je to pravzaprav edini predel s Slovenci poseljenega ozemlja, kjer se slovensko prebivalstvo uveljavlja kot večinsko prebivalstvo tudi na širši, mezoregionalni ravni. Območje Nadiške Beneške Slovenije označuje doslednejši potek državne meje, ki sledi večinoma hidrografski raztočni liniji med soškimi in nadiškimi pritoki, ti pa so med Matajurjem in Kambreškim izoblikovali pahljačasto razporejen sistem dolin, ki imajo svojo stično točko v neposredni bližini Čedada s Špetrom. Predvsem slednji je lahko tako pridobil funkcijo gravitacijskega središča nadiških Slovencev, kar je prispevalo k temu, da se je Nadiška Beneška Slovenija razvila ne le v etnično-jezikovno homogeno območje, ampak obenem tudi v funkcionalno sklenjeno mezoregijo, v kateri ni »spust« s hribovitega v nižji svet nujno pomenil tudi prehod v »tuje« družbeno in kulturno okolje. Prebivalci tega območja so imeli po dolini Nadiže tudi lažji stik s soško stranjo in so s tam živečimi Slovenci v določenem zgodovinskem obdobju celo razvijali subjektivno narodnostno identiteto, lažji pa je bil tudi stik s Slovenci v Gorici, še posebej v prvi polovici 19. stoletja, ko je bilo ozemlje Beneške Slovenije del Avstrije. Poleg tega tu živeči Slovenci v okviru beneške uprave, za razliko od tega, kar se je dogajalo v terskem območju, niso bili vključeni v večje etnično nehomogene upravne enote, temveč so bili združeni v enotno administrativno enoto s posebnimi pravicami (t.i. Convalli d’Antro e di Merso; prim.: Vilfan, 1978). Poglavje zase predstavlja le občina Prapotno, ki jo strma in ozka dolina Idrije deli od sosednjega Kambreškega in ki v upravnem in gravitacijskem pogledu sodi neposredno v čedajsko območje, po svojih geografskih lastnostih pa deloma že h krminskim Brdom.

Nadiško Beneško Slovenijo so Slovenci naselili s soške strani v začetku 8. stoletja (Grafenauer, 1978), prvotno naselitveno ozemlje pa je zaobjemalo tudi Čedad, v katerem se je za časa Beneške republike slovenščina enakopravno uporabljala v javnosti (prim. npr. zgoraj že omenjeno delo Sanuda iz leta 1483). Po Rutarju, naj bi konec 19. stoletja etnična meja v tem delu slovenskega poselitvenega ozemlja potekala od Idrije oziroma južne strani Ibane preko Britofa in Čel do sotočja Ažle in Nadiže, in nato do Tavorjane. Še najbolj težavno je bilo tedaj ugotavljanje poteka etnično-jezikovne meje na ozemlju občine Prapotno, kjer je že Musoni v začetku 20. stoletja zabeležil določeno regresijo, saj naj bi bili v preteklosti docela slovenski tudi kraji Prapotno in Ibana (Musoni, 1978). Povsem slovenski značaj Špetra kot centralnega kraja Nadiške Beneške Slovenije pa podčrtuje že dejstvo, da se je njegovo polno ime tedaj glasilo Špeter Slovenov oziroma S.Pietro degli Schiavoni (za časa Beneške republike) ali S.Pietro degli Slavi ter je bilo le po združitvi z Italijo spremenjeno v S.Pietro al Natisone. Popis iz leta 1901 je ugotavljal, da govori »slovanski« jezik 97% družin v občini Špeter, 99% v občinah Ronac (kasneje priključena novi občini Podbonesec) in Sovodnje ter 100% v občinah Dreka, Grmek, Sv.Lenart, Srednje in Tarčet (kasneje prav tako priključena novi občini Podbonesec), medtem ko je

1901 1911 1921 1952 1974 1983Bardo 97 100 100 86 75 98Tipana 96 100 96 93 65 98Gorjani 29 37 16 - 0 25Čenta 15 12 11 - 1 -Neme 32 21 36 4 11 25Ahten 44 45 100 20 21 25Fojda 34 31 28 24 13 25Tavorjana 22 23 22 54 11 25Skupaj v Terski Beneški Slov. 38 35 40 40 14 36

11

v občini Prapotno ta jezik govorilo 59% družin. Leta 1911 je bilo po popisnih podatkih celotno prebivalstvo (100%) slovenske narodnosti oziroma občevalnega jezika, z izjemo občine Prapotno, kjer je bilo Slovencev 55%. Zadnji popis po narodnosti iz leta 1921 je ugotovil, da so ostale povsem slovenske (100%) občine Dreka, Grmek, Podbonesec, Sv.Lenart, Sovodnje in Srednje, medtem ko se je delež Slovencev nekoliko zmanjšal le v občini Špeter (na 89%), v občini Prapotno pa je znašal 43%. Skupaj naj bi torej Slovenci v Nadiški Beneški Sloveniji predstavljali leta 1901 in 1911 okrog 95%, leta 1921 pa še vedno 91% prebivalstva, čeprav je nova italijanska oblast po letu 1866 postopoma odrinjala slovenščino iz cerkva. Tedanjo navezanost beneškega prebivalstva na slovenski jezik in kulturo pa izpričuje tudi podatek, da je imela tu Mohorjeva družba kar 353 naročnikov, kar odgovarja približno 10% tu živečih družin.

Prva povojna ocena za leto 1952 (Documenti, 1954) navaja, da naj bi delež Slovencev v občini Dreka znašal 96%, v občini Grmek 94%, v občini Sovodnje 92%, v občini Srednje 90%, v občini Sv.Lenart 89%, v občini Podbonesec 85%, v občini Špeter 76% in v občini Prapotno 48%, kar pomeni, da naj bi skupni delež Slovencev v območju obsegal 83% vseh prebivalcev. Po oceni skupine Alpina za leto 1974 (Alpina, 1975) je tedaj živelo v občini Dreka 77% Slovencev, 13% Furlanov in 10% Italijanov, v občini Grmek 84% Slovencev, 11% Furlanov in 5% Italijanov, v občini Sv.Lenart 33% Slovencev, 65% Italijanov in 2% Furlanov, v občini Špeter 20% Slovencev, 55% Italijanov in 25% Furlanov, v občini Podbonesec 20% Slovencev, 60% Italijanov in 20% Furlanov, v občini Sovodnje 96% Slovencev in 4% Italijanov, v občini Srednje 25% Slovencev, 70% Italijanov in 5% Furlanov ter v občini Prapotno 27% Slovencev, 56% Furlanov in 17% Italijanov. Ker v tem dvajsetletnem obdobju ne beležimo vidnejših priselitvenih prilivov, kvačjemu obratno, je očitno, da gre spremembe v ocenjeni etnični strukturi prebivalstva Nadiške Beneške Slovenije pripisati predvsem različnim interpretacijam razmerja med objektivno in subjektivno etnično-jezikovno pripadnostjo. Kriterij objektivne pripadnosti je tisti, ki je bil uporabljen nazadnje pri vladni oceni za leto 1983 (Stima, 1983) in po katerem naj bi Slovenci predstavljali 98% celotnega prebivalstva v vseh občinah v območju, razen v občini Prapotno, kjer je bil delež Slovencev ocenjen na 25%. Po neki anketi, ki je bila opravljena leta 1985 (Beltram et al., 1988) izhaja, da je na sto anketiranih prebivalcev Nadiške Beneške Slovenije slovensko narečje dobro ali kar dobro razumelo 97%, govorilo pa 94% vprašanih, medtem ko je knjižno slovenščino še kar dobro ali dobro razumelo 66%, govorilo 33%, bralo 48% in pisalo 12% anketiranih. Ista anketa je ugotovila, da se v vsakdanji praksi v območju ne uporabljata ne knjižna slovenščina ne furlanščina, medtem ko se nadiški dialekt uporablja v 45% primerov pogovora s partnerji, v 42% primerov sporazumevanju mater z otroci, a samo v 27% primerov sporazumevanja med očeti in otroci ter med samimi otroci. Otroci s prijatelji in starimi starši domači dialekt uporabljajo v 11% primerov, v ostalem deloma mešanico dialekta in italijanščine, večinoma pa samo knjižno italijanščino.

Skratka, v območju Nadiške Beneške Slovenije je identifikacija etnično-jezikovne strukture z uporabo objektivnih kriterijev kar preprosta, in iz nje izhaja, da naj bi tu živelo okrog 6000 Slovencev, vendar pa se, kakor je na primer pokazala raziskava skupine Alpina, le petina do tretjine tako ugotovljenega prebivalstva zavestno oziroma subjektivno opredeljuje za pripadnike slovenske skupnosti, ne glede na to, da se po odprtju dvojezičnega vrtca oziroma osnovne (in kasneje tudi nižje srednje) šole v Špetru od leta 1984 dalje povečuje delež tistih, ki se po dolgoletni prekinitvi lahko sedaj ponovno učijo slovenščine. Kompleksnost etnično-jezikovne identitete v območju izraža tudi anketa, ki je bila opravljena proti koncu 20. stoletja (Ruttar, 2000) med približno 400 prebivalci Nadiške Beneške Slovenije (brez občine Prapotno) v starosti od 20 do 40 let. Iz te izhaja, da se med anketiranimi osebami 23,1% opredeljuje za Italijane, 8,7% za italijanske državljane slovenskega jezika, 3,6% za italijanske državljane slovenske narodnosti, 16% preprosto za »Benečane«, 1,7% za »Slovane«, 1,9% za Furlane, 1% za Slovence, 0,7% za Beneške Slovence, 10,2% za Slovence Nadiških dolin, 7,8% za »Nadižane«, 16,7% za italijanske državljane slovenskega izvora, 5,3% za italijanske državljane Nadiških dolin, 0,7% za Italijane s slovanskim lokalnim izročilom in 2,2% za »državljane sveta«. Če naj poskusimo te raznorodne opredelitve nekoliko racionalizirati, bi lahko rekli, da se okrog 23% prebivalcev območja opredeljuje za Italijane, 19% za Italijane oziroma italijanske državljane slovenskega ali slovanskega izvora, 24% za Slovence (sicer v povezavi z italijanskim državljanstvom ali lokalnim okoljem), 29% samo

12

regionalno za »Benečane« oziroma prebivalce Nadiških dolin, 2% za Furlane in 3% za druge identitete, kar v nekem smislu potrjuje to, kar je nakazala že raziskava skupine Alpina. Vsekakor »neopredeljenost« ali lokalna opredeljenost prevladujeta nad jasno narodnostno oziroma etnično-jezikovno pripadnostjo, kar je sicer značilno za dobršen del »robnih« kulturnih prostorov oziroma območij družbenega in kulturnega stika v Evropi. Zanimivo je tudi, da je ista skupina vprašanih, ko je bilo treba »objektivno« navesti etnično pripadnost prebivalcev Nadiških dolin zanje večinoma izbrala kategorijo »Slovenci Nadiških dolin« (51,6%), medtem ko je isto kategorijo izbralo le 36,9% vprašanih, ko so morali opredeliti lastno etnično pripadnost; v tem primeru je porasel tudi delež tistih, ki se je opredelilo za Italijane (26,5%), medtem ko je po »objektivnih« kriterijih prebivalce nadiških dolin uvrstilo v to skupino le 16,5% vprašanih. V ostalem se odgovori niso veliko razlikovali: prebivalci območja naj bi bili po obeh kriterijih »Slovani« za 15-16% vprašanih, »Nadižani« za 10-11%, obenem Italijani in Slovenci pa za 2-4% intervjuvanih. Ista skupina vprašanih je v kar 78,6% primerov menila, da je krajevna govorica tista, ki daje smisel etnični istovetnosti prebivalstva, čeprav je 57,5% vprašanih hkrati presodilo, da povprečni prebivalec dolin razume standardno slovenščino, 76,2% je podpiralo predlog, da se v obvezno šolanje vpelje tudi poučevanje slovenščine in 45,5% je menilo, da je najbolj učinkovit način ohranjanja krajevnega narečja poglabljanje poznavanja standardne slovenščine. Glede vsakodnevne rabe jezika je zgovoren podatek, da slovensko narečje vedno ali pogosto govori s starši od 23% do 29%, z brati ali sestrami 11%, z nonoti 27%, s partnerji 7%, z otroci 6%, s sovaščani in prijatelji pa od 16% do 28% vprašanih. Upad rabe slovenščine je očiten, če pomislimo, da so po mnenju respondentov ta jezik vedno ali pogosto uporabljali v pogovorih med seboj njihovi starši v 58% primerov, nonoti v 62% primerov, sovaščani pa kar v 81% primerov. Po drugi strani gre omeniti uspeh špetrske dvojezične osnovne šole, kjer se stalno povečuje število vpisov, ki zajemajo sedaj že več kot tretjino vseh vpisanih v osnovne šole v območju. Očitno pa je, da tudi učenje slovenskega jezika samo po sebi ne pripomore k revitalizaciji splošnejše rabe slovenščine v Nadiški Beneški Sloveniji, saj ostaja njen družbeni položaj dokaj marginalen.

Tab.3 Gibanje deleža slovenskega prebivalstva v občinah Nadiške Beneške Slovenije (v %)

1901 1911 1921 1952 1974 1983Špeter 97 100 89 76 20 98Podbonesec 100 100 100 85 20 98Sovodnje 99 100 100 92 96 98Dreka 100 100 100 96 77 98Grmek 100 100 100 94 84 98Sv.Lenart 100 100 100 89 33 98Srednje 100 100 100 90 25 98Prapotno 59 55 43 48 27 25Skupaj v Nadiški Beneški Slov. 95 95 91 83 82 89

13

Goriška je tisti del slovenskega naselitvenega ozemlja v Italiji, kjer povojna politična meja še najbolj dosledno upošteva etnično-jezikovno mejo, vendar tako, da prepušča Italiji ob goriškem mestnem središču še približno dva do štiri kilometre s Slovenci poseljen širok pas. Ta je nekoliko tanjši na območju Brd in nekoliko širši na Doberdobski planoti. Na tem območju ima torej slovenska manjšina najbolj tipičen »obmejni« položaj, ki ga še poudarja status mesta-dvojček Gorice in Nove Gorice ter posledične poudarjene čezmejne soodvisnosti, zaradi katere predstavlja to območje tudi tisti obmejni sektor, kjer so potencialne in funkcionalne čezmejne vezi tako na italijanski kot na slovenski strani najbolj poudarjene (Bufon, 1995 in 2008). Ne glede na to, pa ostaja to območje z vidika poselitvene strukture slovenskega prebivalstva neenotno in se deli na vsaj tri različne podenote: briški del, goriški urbani del in kraški del.

Goriško so Slovenci kolonizirali v 7. stoletju in dali tudi ime griču (Gorici), ki se s svojim slovenskim, tedaj edinem imenu prvič omenja leta 1001 (Kos, 1974). Tudi po nastanku goriške grofije je bilo v Gorici slovensko prebivalstvo še vedno v večini. Romanski element se je okrepil šele od 13. stoletja dalje, ko se je Gorica razvijala v mesto, vendar je romanizacijo upočasnila priključitev Goriške Avstriji leta 1500, po izumrtju goriških grofov. Vsekakor je Gorica vse do propada habsburškega imperija ohranila izrazito mešano etnično strukturo, saj so tu ob Slovencih živeli še Furlani, Italijani in Nemci. Po ohranjenih poročilih (npr.: poročilo grofa Hieronima Porcia iz leta 1567, poročilo Hugona Blotiusa iz leta 1571 ter knjiga zgodovinarja Palladiusa iz leta 1659 – po navedbi Kosa) je očitno, da se je v Gorici enakovredno uporabljalo vse jezike v mestu bivajočega prebivalstva: pridige so bile večinoma v slovenščini in italijanščini, nemščina je bila jezik plemstva, med preprostim ljudstvom pa je ob furlanščini prevladovala slovenščina. Izven Gorice sledi etnično-jezikovna meja klasičnemu vzorcu, se pravi, da je vzpeti svet Brd in Krasa skoraj povsem poseljen s Slovenci, ravninski svet pa pretežno poseljen z romanskim, se pravi furlanskim in italijanskim prebivalstvom. To strukturo je etnično-jezikovna meja ohranila tudi potem, ko je bila z rapalsko pogodbo po prvi svetovni vojni Gorica dodeljena Italiji.

Po Czoernigovem popisu iz leta 1880 izhaja, da je na območju tedanje Goriške od skupnih skoraj 210 tisoč prebivalcev bilo Slovencev 63%, Italijanov 36% ter 1% Nemcev, v sami Gorici pa na skupnih okrog 19 tisoč oseb 71% Italijanov, 18% Slovencev in 11% Nemcev. Sicer pa so predstavljali Slovenci tega leta 33% prebivalstva v občini Dolenje, 1% v občini Krmin, 5% v občinah Koprivno in Moš, 99% v občini Števerjan, 28% v občini Gorica, 99% v občinah Sovodnje in Doberdob, 7% v občini Zagraj, okrog 1% pa v občinah Ronke in Tržič. Očitno je torej, da je na Goriškem prišlo že kar zgodaj do naseljevanja slovenskega prebivalstva v nižinske predele, zlasti v pasu Gorica-Krmin in na severnem robu Doberdobske planote, tako da je tu »klasično« slovensko poselitveno ozemlje obširnejše od današnjega, če izvzamemo pas Ronke-Tržič, kamor so se Slovenci z Doberdobske planote pričeli naseljevati v večji meri po prvi svetovni vojni (Bufon, 1995). Na tem območju imamo zato relativno precej etnično mešanih občin (osem) in le tri etnično homogene občine z izrazito prevlado slovenskega prebivalstva, kar je verjetno ob večji enakopravnosti mestnih Slovencev privedlo tudi do tega, da je na Goriškem slovensko prebivalstvo v večji meri integrirano v večinsko družbo oziroma je tu družbena distanca med Slovenci in romanskim prebivalstvom tradicionalno manjša kakor na Tržaškem.

Leta 1890 so po popisnih podatkih tvorili Slovenci 39% prebivalstva v občini Dolenje, 3% v občini Krmin, 11% v občini Koprivno, niti 1% pa v Občini Moš, 99% v občini Števerjan, 30% v občini Gorica (od tega 65% v okolici, 16% v goriškem predmestju in 15% v mestu), 99% v občini Sovodnje, 100% v občini Doberdob, 7% v občini Zagraj ter 1% v občinah Ronke in Tržič. Leta 1901 so Slovenci predstavljali 29% prebivalstva v občini Dolenje, 3% v občini Krmin, 2% v občini Koprivno, približno pol odstotka v občini Morar, 1% v občini Moš, 100% v občini Števerjan, 30% v občini Gorica (od tega 62% v okolici, 16% v goriškem predmestju in 18% v mestu), 99% v občini Sovodnje, 100% v občini Doberdob, 5% v občini Zagraj ter po pol odstotka v občinah Ronke in Tržič. Leta 1910, ko je bil izveden zadnji avstrijski popis, je bil delež Slovencev sledeči: 29% v občini Dolenje, 7% v občini Krmin, 3% v občini Moš, 1% v občini Šlovrenc, 100% v občini Števerjan, 42% v občini Gorica (od tega 63% v okolici, 34% v predmestju in 40% v mestu), 99% v občini Sovodnje, 100% v občini Doberdob, 2% v občini Zagraj ter po 1% v občinah Ronke in Tržič.

14

Etnično-jezikovna struktura je ostala torej v moderni avstrijski dobi kar stabilna na podeželju, v sami Gorici pa gre porast slovenskega prebivalstva v predmestju in mestnem središču deloma pripisati povečani imigraciji iz zaledja, deloma pa tudi večji narodnostni ozaveščenosti slovenskega prebivalstva in s tem približevanju subjektivnega opredeljevanja objektivnemu. Navsezadnje sta prav Goriško in Tržaško območje tista dela s Slovenci poseljenega ozemlja, ki je po drugi svetovni vojni ostalo v Italiji, v katerih se je to prebivalstvo v polni meri vključevalo v slovensko nacionalno gibanje; še več, saj sta bila prav Trst in Gorica ključni mesti za razvoj slovenske nacionalne identitete na zahodnem slovenskem ozemlju. Če torej vzamemo za osnovo tiste občine, kjer je bila leta 1910 zabeležena prisotnost Slovencev (razen občine Šlovrenc, kjer pred tem Slovenci niso bili ugotovljeni), lahko izračunamo, da so tvorili Slovenci leta 1901 28% skupnega prebivalstva goriškega etnično mešanega ozemlja ter 34% leta 1910. Edini italijanski popis, ki je beležil narodnostno pripadnost prebivalstva, so na Goriškem izvedli leta 1921. Po njem izhaja, da so Slovenci tega leta predstvaljali 28% prebivalstva v občini Dolenje, 2% v občinah Krmin in Moš, 99% v občini Števerjan, 29% v občini Gorica, 99% v občini Sovodnje, 94% v občini Doberdob, 67% v občini Zagraj (kateri je bil tega leta priključen dobršen del občine Doberdob), 2% v občini Tržič, 7% v občini Ronke, 2% v občini Gradišče ter 3% v občini Štarancan (v zadnjih dveh pred tem letom niso zabeležili prisotnosti Slovencev). Skupno so torej Slovenci obsegali 29% prebivalstva v zgoraj navedenih občinah, kar pomeni, da se etnično-jezikovna struktura, če odmislimo postopno regresijo oziroma furlanizacijo slovenskega prebivalstva v zahodnih Brdih, tudi do tega leta ni veliko spremenila.

Za obdobje po drugi svetovni vojni so na voljo tudi tu le ocene etnično-jezikovne strukture. Tako naj bi bilo leta 1952 po vladni oceni (Documenti, 1954) Slovencev 15% prebivalstva v občini Dolenje, 4% v občini Krmin, 3% v občini Moš, 91% v občini Števerjan, 19% v občini Gorica, 93% v občini Sovodnje, 86% v občini Doberdob, 1% v občini Zagraj, 4% v občini Ronke, 1% v občini Tržič, 3% v občini Štarancan ter 2% tudi v občini Fara, kjer pred tem niso registrirali prisotnosti Slovencev. Skupno na bi Slovenci na tem območju predstavljali 11% celotne populacije, kar je seveda precej manj kot so to pokazali prejšnji popisi, predvsem zaradi upada števila slovenskega prebivalstva v občini oziroma mestu Gorica. Po oceni skupine Alpina iz leta 1974, naj bi bilo v občini Dolenje 15% Slovencev, 15% Italijanov, ostali pa Furlani, v občini Krmin 4% Slovencev, 16% Italijanov, ostali pa Furlani, v občini Števerjan 95% Slovencev, ostali pa Italijani, v občini Gorica 14% Slovencev, 9% Furlanov, ostali pa Italijani, v občinah Sovodnje in Doberdob 97% Slovencev, ostali pa Italijani, v občini Zagraj 1% Slovencev, ostali pa Italijani, v občini Ronke 6% Slovencev, 11% Furlanov, ostali pa Italijani ter v občini Tržič 3% Slovencev, 10% Furlanov, ostali pa Italijani. Po tej oceni Slovenci ne bi bili prisotni v občinah Štarancan in Fara, pač pa še v občinah Koprivno, Šlovrenc in Foljan-Redipuglia (po 1%). Skupno naj bi na vsem tem območju Slovenci tvorili 12% celotnega prebivalstva. Po zadnji vladni oceni za leto 1983, ki pa je upoštevala le šest občin (Gorica, Krmin, Ronke, Doberdob, Števerjan, Sovodnje), naj bi Slovenci predstavljali 11% prebivalcev v občini Gorica, 3% v občini Krmin, 5% v občini Ronke, 85% v občini Doberdob in 100% v občinah Števerjan in Sovodnje. Skupno naj bi na tem območju Slovenci obsegali 15% vsega prebivalstva.

Iz povedanega razumemo, da obstajajo na Goriškem iz slovenskega vidika le tri trajno večinske občine, Števerjan, Sovodnje in Doberdob, čeprav je večina slovenskih centralnih funkcij od šol do drugih organizacij že tradicionalno osredotočenih v Gorici, ki je bila centralno mesto za široko zgodovinsko regijo Goriške. Okrog tega centralnega jedra s severnim briškim in južnim kraškim krakom, ki oblikujeta nekakšen obmejni »polmesec«, se slovensko prebivalstvo staplja s furlanskim in italijanskim in obsega le manjši delež občinskega prebivalstva, pri čemer je opazna po eni strani vidnejša regresija slovenske komponente, posebej na območju občine Dolenje, kjer tudi skorajda ni več slovenskih šol in društev, medtem ko se je po drugi strani krepila slovenska komponenta na Laškem, se pravi v območju med Sočo in Doberdobsko planoto, še najbolj izrazito v občini Ronke, kjer od leta 1985 deluje tudi uspešna slovenska osnovna šola z vrtcem. Poseben problem je mestno okolje Gorice, kjer je delež Slovencev od okrog 30% še leta 1921, padel na sedanjih ocenjenih komaj 10-15%. Upad gre pripisati po eni strani dejstvu, da se je v fašističnem obdobju iz mesta izselil del tradicionalno tu živečega slovenskega prebivalstva, posebej med uradniki in intelektualci,

15

po drugi strani pa povečani stopnji asimilacije, posebej v socialno šibkejših slojih manjšinskega prebivalstva. Običajno se v »klasično« slovensko naselitveno ozemlje ob občini Gorica in pretežno slovenskih treh občin vključuje še občini Dolenje in Krmin na S ter Ronke in Tržič na J, čeprav so bili Slovenci, kot smo videli, sicer v omejenem deležu, tradicionalno prisotni tudi v pretežno furlanskih občinah Koprivno, Moš, Morar in Šlovrenc zahodno od Gorice in južno od Brd, a tudi v občini Zagraj, na SZ robu Doberdobske planote; še posebej v občinah Moš in Zagraj je bila slovenska prisotnost v začetku 20. stoletja trajna in celo izrazitejša kot v občinah Ronke in Tržič. Po našem mišljenju bi bila zato pravilnejša tu omenjena »širša« koncepcija avtohtonega slovenskega naselitvenega ozemlja, ki bi na Goriškem obsegala skupaj 10 občin (torej z Mošem in Zagrajem) in za te občine prikazujemo tudi gibanje deleža slovenskega prebivalstva skozi čas v naslednji tabeli.

Tab.4 Gibanje deleža slovenskega prebivalstva v občinah na Goriškem (v %)

Zgoraj zajeto ozemlje meri okrog 190 km², tu pa naj bi po naši oceni živelo sedaj okrog 11 tisoč Slovencev, od tega več kot 5 tisoč v sami občini Gorica. Delež na Goriškem živečih Slovencev so na ravni celotne Goriške pokrajine poskusile določiti še druge raziskave oziroma sondaže. Leta 1975 naj bi se tako za Slovence izjavilo okrog 12% prebivalcev te pokrajine (De Marchi, 1980), po drugih dveh sondažah za obdobje 1985-88 pa okrog 10%. Zanimivo je, da je v tem času specializirano podjetje za javnomnenjske raziskave SWG opravilo kar dve sondaži: prvo leta 1985 po naročilu SKGZ; drugo pa je objavila tržaška revija Il Meridiano. Delež Slovencev je bil pri obeh enak (10%), nekoliko različno ovrednoten pa je bil delež Furlanov (21% v prvi sondaži in 19% v drugi), Italijanov (60% v prvi in 55% v drugi) ter še zlasti narodnostno mešanih (6% v prvi in 12% v drugi), kar kaže na precejšnjo variabilnost rezultatov pri tovrstnih preverjanjih etnično-jezikovne strukture, posebej pri mešanem prebivalstvu.

tab4

1890 1901 1910 1921 1952 1974 1983Dolenje 39 29 29 28 15 15 npKrmin 3 3 7 2 4 4 3Moš 1 1 3 2 3 2 npŠteverjan 99 100 100 99 91 95 100Gorica 30 30 42 29 19 14 11Sovodnje 99 99 99 99 93 97 100Doberdob 100 100 100 94 86 97 85Zagraj 7 5 2 - 1 1 npRonke 1 1 1 7 4 6 5Tržič 1 1 1 2 3 3 npSkupaj v celotni Goriški pokr. 18 18 21 16 8 7 15

16

Tržaška pokrajina predstavlja skrajno južni del slovenskega avtohtonega naselitvenega ozemlja v Italiji in je obenem tisti njegov del, v katerem je slovensko prebivalstvo najbolj kompaktno, številno, organizirano, narodnostno ozaveščeno in vpeto v matično kulturno okolje, čeprav z izjemo nekaterih okoliških občin na lokalni ravni ne predstavlja tudi večinskega prebivalstva. Na tem območju se slovensko poselitveno ozemlje skoraj v celoti (izjemo predstavlja le zahodni del občine Milje) pokriva z obsegom Tržaške pokrajine, ki je hkrati gravitacijsko območje mesta Trst. Tudi to ozemlje, kakor Goriška, je bilo Italiji po večstoletni pripadnosti Avstriji priključeno šele po prvi svetovni vojni, po drugi svetovni vojni pa je bilo za kratek čas (do 1954) organizirano pod angloameriško vojaško upravo kot Cona A tako imenovanega Svobodnega tržaškega ozemlja (istrsko Cono B so upravljale jugoslovanske sile).

Slovenci so to območje naselili v dveh naselitvenih valih (Kos, 1974). Prvi je od 6. stoletja dalje zajel območje do črte Sesljan-Nabrežina-Križ-Kontovel-Opčine-Trebče-Katinara-Žavlje, neposredno okolico Trsta pa so Slovenci kompaktno poselili šele ob koncu 17. stoletja. Kakor je ugotavljal zgodovinar Della Croce v svoji Historia di Trieste iz leta 1698: »Danes Slovenci obkrožajo Trst od vseh strani. Takoj za zidovi mesta vse prebivalstvo vasi in kmetij na tržaškem ozemlju uporablja samo slovenski jezik.« Sicer so se Slovenci, kot to pričajo razni dokumenti (prim.npr.: Tamaro, 1924 in Kandler, 1858), posamično že od 12. stoletja dalje naseljevali v tržaški mestni okolici in v samem mestu, saj se je v srednjeveškem Trstu enakovredno uporabljalo več jezikov: italijanščino, nemščino, slovenščino in furlanščino. Ta večjezična praksa (z izjemo furlanščine, ki se je z beneškim dialektom nato spojila v novi tržaški dialekt) se je ohranila vse do začetka nacionalnih gibanj sredi 18. stoletja (Merkù, 1980). Po analizi nekaterih dokumentov iz 13. stoletja bi bilo mogoče sklepati, da so Slovenci tvorili tedaj vsaj 8% tržaškega meščanskega prebivalstva, viri iz 15. stoletja pa pričajo, da je bilo v Trstu Slovanov okrog 30% prebivalcev, Romanov 55%, ostalih 15% pa je odpadlo na druge etnično-jezikovne skupine, med katerimi so prevladovali Nemci, Grki in Judje; isti vir omenja, da bi bilo po priimkih mogoče sklepati, da je delež Slovencev v samem mestnem svetu znašal tedaj 13% članov (Čokelj, 1949). Sicer pa se je Trst, kot multikulturni »otok« sredi slovanskega zaledja, pri svoji demografski rasti krepil predvsem na račun priseljencev iz svojega neposrednega zaledja, ki pa so se v dobršni meri asimilirali v romanski svet, tako da se srednjeveška etnično-jezikovna struktura mesta tudi kasneje ni bistveno spremenila.

Po Czoernigovi statistiki iz leta 1846 je živelo v Trstu 55% Italijanov, 32% Slovencev, ostalih 13% pa je bilo pripadnikov drugih etničnih skupin. Po popisnih podatkih iz leta 1880, v katerih je bila prvič zabeležena narodnostna pripadnost prebivalstva, so Slovenci predstavljali v tržaški občini 18% prebivalcev, Nemci pa 4% (če se omejimo le na prikaz neitalijanskega prebivalstva); sicer pa je bila v podrobnejšem etnično-jezikovna struktura sledeča: v mestnem središču je bilo 5% Slovencev in 6% Nemcev, v predmestju 29% Slovencev in 3% Nemcev, v okolici pa 98% Slovencev in 2% Italijanov. Drugod je znašal tega leta delež Slovencev 90% v občini Devin-Nabrežina, 99% v občini Zgonik in 100% v občinah Repentabor in Dolina ter 22% v občini Milje. Po teh podatkih lahko Tržaško območje razdelimo na narodnostno mešan priobalni pas in narodnostno homogeno slovensko kraško zaledje. Leta 1890 je znašal v tržaški občini ugotovljeni delež Slovencev še vedno 18%, leta 1900 pa le 14%. Očitno je pri tem registriranem upadu deleža slovenskega prebivalstva šlo deloma za intenzivnejšo asimilacijo priseljenih Slovencev (od leta 1880 do leta 1900 je število prebivalcev Trsta poraslo za 20%), deloma pa za malverzacije italijanskih popisovalcev oziroma uradnikov (italijanska liberalna nacionalna stranka je imela v tržaški občini stalno večino), kar se je lepo pokazalo pri popisu leta 1910, ki je bil zaradi svojih neverodostojnih rezultatov na zahtevo Slovencev revidiran leto kasneje. Po reviziji je namreč število slovenskega prebivalstva v občini poraslo kar za 21 tisoč oseb.

Na vsak način je bila leta 1890 struktura posameznih delov tržaške občine naslednja: v mestnem središču so Slovenci predstavljali 8%, v predmestju 43% in v okolici 95% vsega prebivalstva. Tega leta je bilo slovenske narodnosti 80% prebivalcev v občini Devin-Nabrežina, 100% v občinah Zgonik in Repentabor, 99% v občini Dolina in 16% v občini Milje. Leta 1900 naj bi Slovenci predstavljali v tržaški občini le 6% prebivalcev mestnega središča, 33% prebivalcev predmestja in 90% prebivalcev v okolici, medtem ko naj bi bilo Slovencev v občini Devin-Nabrežina 89%, v občini Zgonik 99%, v občini Repentabor 98%, v občini Dolina 99% in v

17

občini Milje 20% skupnega prebivalstva. Po zanesljivejšem popisu iz leta 1911 pa je bil delež Slovencev v raznih predelih tržaške občine naslednji: 16% v mestnem središču (7% Nemcev in 75% Italijanov), 52% v predmestju (4% Nemcev in 43% Italijanov) in 93% v okolici (6% Italijanov in 1% Nemcev). V tem času je v mestu dokaj poraslo tudi število Srbov in Hrvatov, ki so v mestnem središču predstavljali skoraj 2% celotnega prebivalstva. Skupaj je v tržaški občini znašal tega leta delež Slovencev 25%, v občini Devin-Nabrežina 83%, v občini Zgonik 99%, v občini Repentabor 98%, v občini Dolina 99% in v občini Milje 13%. Italijanski popis iz leta 1921, ki je zadnjič ugotavljal etnično-jezikovno pripadnost prebivalcev v prvi polovici 20. stoletja, je za Tržaško ozemlje zelo nezanesljiv, saj naj bi po njem Slovenci v tržaški občini predstavljali le 8%, vključno s tako imenovanimi »tujci« pa 11% vseh prebivalcev (za mesto in predmestje znašajo ti deleži 5 oziroma 13%, za okolico pa 65%), medtem ko naj bi bilo Slovencev v občini Devin-Nabrežina 82%, v občini Zgonik 99%, v občinah Repentabor in Dolina 98% in v občini Milje 12%. Skupni delež Slovencev na Tržaškem je tako znašal leta 1880 23%, leta 1890 22%, leta 1900 18%, leta 1911 27% in leta 1921 samo 15%.

Po oceni Zavezniške vojaške uprave za leto 1949 (Trieste Handbook, 1950), naj bi Slovenci predstavljali 10% prebivalcev v občini Trst, 68% v občini Devin-Nabrežina, 100% v občinah Zgonik, Repentabor in Dolina ter 11% v občini Milje; skupni delež Slovencev v Tržaški pokrajini naj bi torej znašal 13%. V obdobju 1961-1971 sta bila v Italiji izvedena dva popisa prebivalstva, ki sta samo za Tržaško pokrajino registrirala tudi pripadnost slovenskega prebivalstva. Leta 1961 naj bi tako Slovenci predstavljali v celotni pokrajini le okrog 9% prebivalstva in sicer: 6% v občini Trst, 49% v občini Devin-Nabrežina, 87% v občini Zgonik, 80% v občinah Repentabor in Dolina ter 8% v občini Milje. Leta 1971 pa naj bi Slovenci predstavljali 8% vsega prebivalstva v pokrajini in sicer: 6% v občini Trst, 38% v občini Devin-Nabrežina, 82% v občini Zgonik, 77% v občini Repentabor, 71% v občini Dolina ter 5% v občini Milje. Uradna vladna ocena za leto 1983 je samo prevzela absolutne popisne podatke iz leta 1971 in jih v proporcionalni obliki prenesla v tedanjo demografsko stanje po občinah, zaradi česar je slovenski delež v občinah, kjer se je število prebivalstva medtem povečalo, kot v primeru občin Zgonik in Repentabor, očitno prenizek. V začetku 80. let prejšnjega stoletja je oceno deleža oziroma števila Slovencev na podlagi vpisov v slovenske šole po posameznih občinah poskusilo podati še italijansko gibanje M.I.L.L.E. (M.I.L.L.E., 1984).

Tab.5 Gibanje deleža slovenskega prebivalstva v občinah na Tržaškem (v %)

Zadnje ocena etnične strukture na Tržaškem so bile izvedene okrog leta 1985: prva je že omenjena sondaža SWG, ki je bila opravljena po nalogu SKGZ in po kateri naj bi Slovenci v celotni pokrajini predstavljali okrog 10% prebivalstva, in sicer 4% v Trstu in 21% na preostalem ozemlju; drugo pa je izvedel SLORI prav tako po nalogu SKGZ in presodil, da živi na Tržaškem okrog 40 tisoč Slovencev oziroma predstavljajo Slovenci okrog 15% skupnega prebivalstva Tržaške pokrajine. Če naj uporabimo ponderirano sredino obeh teh deležev za oceno sedanjega števila Slovencev na okrog 210 km² velikem Tržaškem ozemlju, bi to znašalo okrog 30 tisoč oseb. Sicer je postala demografska dinamika na Tržaškem zaradi političnogeografskih sprememb v prvi polovici 20. stoletja zelo kompleksna. Iz priložene tabele je videti, kako je čas po prvi svetovni vojni zaradi emigracij (po oceni Zorka Jelinčiča naj bi se iz Tržaškega ozemlja izselilo tedaj okrog 40 tisoč Slovencev; glej: Stranj, 1999) oziroma italijanskega asimilacijskega pritiska močno zmanjšal delež Slovencev v osrednjem mestnem okolju, kakor se je to zgodilo že na Goriškem, medtem ko je po drugi svetovni vojni pričel ta delež upadati tudi na območju občin Milje in Devin-Nabrežina, v slednji predvsem zaradi gradnje naselij za po vojni priseljeno italijansko prebivalstvo iz območja Jugoslavije (od skupaj okrog 250 tisoč migrantov se jih je na Tržaškem trajno naselilo okrog 50 tisoč; glej: Volk, 2003). Istočasno se je zaradi ekonomske krize po

1880 1890 1900 1911 1921 1949 1961 1971 1983 1984Trst 18 18 14 25 11 10 6 6 6 5Devin-Nabrežina 90 80 89 83 82 68 49 38 34 42Zgonik 99 100 99 99 99 100 87 82 54 88Repentabor 100 100 98 99 99 100 80 77 64 88Dolina 100 99 99 99 98 100 80 71 65 73Milje 22 16 20 13 12 11 8 5 5 9Skupaj v Tržaški pokr. 23 22 18 27 15 13 9 8 9 9

18

odpravi Svobodnega tržaškega ozemlja iz Tržaške pokrajine izselilo, povečini v Avstralijo, najmanj 25 tisoč oseb; ta izselitveni val naj bi po Stranjevi oceni zajel okrog 10% tržaških Slovencev (Stranj, 1999). Priselitve urbanega prebivalstva v tržaško okolico od 70. let prejšnjega stoletja dalje pa so glavni razlog za novejši relativni upad deleža Slovencev v preostalih občinah.

Spreminjanje etnične strukture in razporeditve Slovencev v Italiji: skupni pregled

Če za bolj ali manj verodostojen izraz obsega in konsistence slovenske prisotnosti na današnjem italijanskem obmejnem pasu vzamemo popise iz leta 1910 oziroma 1911, ne glede na to, da je bil delno izveden na ozemlju tedanje kraljevine Italije, delno pa na ozemlju tedanje avstro-ogrske monarhije in da je zato po izvedbenih kriterijih in metodah deloma nehomogen (v obeh primerih pa so etnično-jezikovno pripadnost določali na podlagi navedenega »občevalnega« jezika oziroma jezika, ki ga posameznik »običajno« uporablja), ugotovimo, da je bila tedaj slovenska prisotnost zabeležena z najmanj 1-odstotnim deležem v 36 današnjih občinah, med katerimi jih je bilo 16 z absolutno slovensko večino (nad 98%), 1 je bila delno etnično homogena (89,5% Slovencev), 1 etnično heterogena z večinskim slovenskim prebivalstvom (55% Slovencev), 8 etnično heterogenih s konsistentnim slovenskim deležem (25-45%), 5 narodnostno heterogenih z manjšo slovensko zastopanostjo (10-24%) ter 5 delno etnično heterogenih s skromno slovensko zastopanostjo (1-9%).

Če sedaj za teh 36 občin sprejmemo kot bolj ali manj verodostojne razne cenitve slovenske prisotnosti za čas ob koncu prejšnjega stoletja, ker pač novejših, razdelanih na nivoju občin, ni na voljo, ugotovimo, da jih je 12 ohranilo absolutno slovensko večino (nad 90%: Rezija, Bardo, Sovodnje, Podbonesec, Špeter, Dreka, Grmek, Sv.Lenart, Srednje, Števerjan, Sovodnje ob Soči, Doberdob), 4 so etnično heterogene z veliko slovensko večino (70-90%: Tipana, Zgonik, Repentabor, Dolina), 3 so etnično heterogene s precejšnjim slovenskim deležem (25-45%: Naborjet-Ovčja vas, Prapotno, Devin-Nabrežina), 8 je etnično heterogenih z manjšo slovensko prisotnostjo (10-19%: Trbiž, Gorjani, Neme, Ahten, Fojda, Tavorjana, Dolenje, Gorica), 9 pa je delno etnično heterogenih s skromno slovensko zastopanostjo (1-9%: Tablja, Čenta, Krmin, Moš, Zagraj, Ronke, Tržič, Trst, Milje). Primerjava stanja med obema dobama pokaže, da je v tem času število občin, kjer je slovensko prebivalstvo v večini, padlo od 18 na 16; število občin, kjer je slovensko prebivalstvo konsistentno prisotno od 8 na 3; število občin, kjer je slovensko prebivalstvo manj konsistentno prisotno je poraslo od 5 na 8; število občin, v katerih so Slovenci skromneje zastopani pa od 5 na 9. Sicer pa to stanje prikazuje tabela 6, kjer občine razvrščamo po geografski legi od severa proti jugu.

19

Tab.6 Spreminjanje deleža Slovencev na območju slovenske avtohotne naselitve v Italiji od leta 1910 do 1980 po občinah (za stolpec »1980« so bili na Tržaškem uporabljeni ponderirani deleži ocen iz leta 1983-84, v ostalih območjih pa ponderirani deleži ocen v letih 1974 in 1983)

Iz tabele lahko v grobem razberemo, da je bil trend upada deleža slovenskega prebivalstva najmanjši prav v območjih, kjer je to najbolj kompaktno poseljeno in predstavlja na lokalni ravni tudi večinsko prebivalstvo.

1910 1980 IndeksTrbiž/Tarvisio 13 10 77Naborjet-Ovčja vas/Malborghetto-Valbruna 39 30 77Tablja/Pontebba 25 3 12Rezija/Resia 100 95 95Bardo/Lusevera 100 90 90Tipana/Taipana 100 85 85Čenta/Tarcento 12 1 8Gorjani/Montenars 37 13 35Neme/Nimis 21 18 86Ahten/Attimis 45 18 40Fojda/Faedis 31 19 61Tavorjana/Torreano 23 18 78Sovodnje/Savogna 100 98 98Podbonesec/Pulfero 100 95 95Špeter/S.Pietro al Natisone 100 95 95Dreka/Drenchia 100 95 95Grmek/Grimacco 100 95 95Sv.Lenart/S.Leonardo 100 95 95Srednje/Stregna 100 95 95Prapotno/Prepotto 55 26 47Dolenje/Dolegna 29 15 52Krmin/Cormons 7 3 43Moš/Mossa 3 2 67Števerjan/S.Floriano del Collio 100 98 98Gorica/Gorizia 42 13 31Sovodnje ob Soči/Savogna d'Isonzo 99 98 99Doberdob/Doberdò 100 91 91Zagraj/Sagrado 2 1 50Ronke/Ronchi dei Legionari 1 6 600Tržič/Monfalcone 1 3 300Devin-Nabrežina/Duino-Aurisina 90 44 49Zgonik/Sgonico 99 85 86Repentabor/Monrupino 98 85 87Trst/Trieste 30 6 20Dolina/S.Dorligo 100 75 75Milje/Muggia 13 6 46

20

Za približno polovico se je zmanjšal v občinah Ahten, Prapotno, Dolenje, Krmin, Zagraj, Devin-Nabrežina in Milje, na samo petino do tretjine začetnega deleža zlasti v mestnih občinah Gorica in Trst in celo na desetino v »robnih« občinah Tablja in Čenta; edinole v občinah Ronke in Tržič naj bi se v teku 20. stoletja ta delež povečal za trikrat do šestkrat.Ker izkazujejo gibanja etnično-jezikovne strukture na občinski ravni kar precejšnjo variabilnost, je morda nekoliko bolj zanesljiva primerjava na ravni zgoraj obravnavanih mezoregij. Toda tudi ta pregled pokaže, da se delež na posameznih območjih živečih Slovencev s časom zmanjšuje, še zlasti tam, kjer je stopnja urbanizacije in demografske dinamike višja in kjer prihaja do sočasnih procesov asimilacije avtohtonega prebivalstva in rasti deleža neavtohtonega prebivalstva zaradi priseljevanja.

Tab.7 Gibanje deleža Slovencev na območju slovenske avtohotne naselitve v Italiji od leta 1910 do 1980 po območjih (popisni rezultati in ocene)

Mimo vprašanja večje ali manjše verodostojnosti popisnih rezultatov in različnih opravljenih ocen, ki smo ga deloma že načeli pri pregledu posameznih mezoregij, nam zgornji podatki odpirajo še drugo, pomembnejše vprašanje, in sicer, ali naj pod kategorijo »Slovencev« vključimo tiste, ki so taki po objektivnih identifikacijskih kriterijih ali le tiste, ki se kot take tudi subjektivno identificirajo, saj so bili zgornji deleži večinoma skonstruirani na podlagi prvega kriterija na območju Videmske pokrajine, drugega pa na območju Goriške in Tržaške pokrajine, kjer je demografska dinamika tudi višja in zato posredna identifikacija avtohtonega prebivalstva težja.

Sicer velja poudariti, da v teku 20. stoletja ni prišlo le do »vdora« neavtohtonega prebivalstva na slovensko naselitveno ozemlje, ampak tudi obratno. Proces emigracije slovenskega prebivalstva izven lastnega »zgodovinskega« naselitvenega ozemlja je sicer zaradi različnih motivov potekal ves čas in povzročal zlasti v modernem obdobju precejšnje probleme zaradi demografske erozije in praznjenja bolj perifernih, pretežno slovenskih občinah, medtem ko je kombinacija političnih in ekonomskih motivov pri gibanju prebivalstva v etnično mešanih občinah Trsta in Gorice po prvi in drugi svetovni vojni privedla do znatnega upada absolutnega in relativnega števila Slovencev v mestih.

Posebej značilna je bila klasična ekonomska emigracija v Beneški Sloveniji (v Reziji se je uveljavila sezonska migracija potujočih trgovcev in obrtnikov), vendar se je ta pojavila nekoliko kasneje kot v ostalih hribovitih delih sedanje Videmske pokrajine in tudi ni bila izrazitejša kot v drugih območjih. Konec 19. stoletja je kvota izseljencev v Beneški Sloveniji obsegala namreč le 3%, drugje pa med 10% in 15% skupnega prebivalstva (Ruttar, 1980). To dejstvo ne podpira teze o načrtnem spodbujanju ekonomske emigracije, s katero naj bi italijanske oblasti že v začetku 20. stoletja želele odpraviti slovenski »element« iz svojega ozemlja. Bolj verjetno je, da se je ta pritisk okrepil po drugi svetovni vojni, ko je celoten obmejni pas z Jugoslavijo, posebej v Videmski pokrajini, postal nekakšna »vojna marka« (Zuanella, 1996). Toda ob emigraciji v Zahodno Evropo, posebej v rudarska območja Francije in Belgije, se je z industrializacijo Furlanije v trikotu Videm-Čedad-San Giovanni al Natisone, začel uveljaviti tudi nov tip emigracije na krajšo razdaljo, zaradi katerega se je dobršen del prebivalstva Beneške Slovenije nekako »razlil« v sosednji ravninski in bolj urbanizirani predel. Po nekaterih ocenah (SKGZ, 1985), naj bi proti koncu 20. stoletja tako živelo v tem območju že okrog

1910 1921 1951 1971 1980Kanalska dolina 20 17 20 17 16Rezija 100 100 - 90 98Terska Beneška Slovenija 35 40 40 14 36Nadiška Beneška Slovenija 95 91 83 82 89Goriška 34 29 11 12 15Tržaška 33 19 13 8 13

21

10 tisoč Slovencev iz Beneške Slovenije, kar pomeni, da je že takrat živela večina po objektivnih kriterijih opredeljenega slovenskega prebivalstva Beneške Slovenije izven lastnega avtohtonega naselitvenega ozemlja. V slednjem naj bi danes namreč živelo okrog 6 tisoč, s terskimi Beneškimi Slovenci skupaj pa okrog 8 tisoč oseb, ki jih lahko prištejemo slovenski etnično-jezikovni skupini.

Potek emigracije na območju Beneške Slovenije po drugi svetovni vojni je nekoliko podrobneje prikazal Stranj, ki je ugotovil, da je bilo v tem območju v času popisov »začasno« odsotnih skoraj 3700 oseb leta 1951 (15% stalnega prebivalstva), nad 5700 oseb leta 1961 (27% vsega prebivalstva), skoraj 1400 oseb leta 1971 (10% vsega prebivalstva) in okrog 660 oseb leta 1981 (slabih 6% skupnega prebivalstva), ko se je očitno fenomen že izčrpal (Stranj, 1999). Po eni strani lahko ugotovimo, da je emigracija glavni »krivec« za sočasni upad števila prebivalcev v območju (od okrog 24.500 leta 1951 na samih 11.500 leta 1981), po drugi pa vidimo, kako se je delež izseljenih v tujino med vsemi emigranti v istem obdobju zmanjšal od okrog 60-67% v letih 1951-1961 na 34% leta 1971 in na samo 23% do leta 1981. Bolj lokalno usmerjena emigracija je v vsem tem času posebej značilna za izseljene ženske, ki so predstavljale leta 1951 okrog 30%, leta 1961 in 1971 malo manj kot 40%, leta 1981 pa že nad 50% vseh migrantov iz območja. Rezultat tega procesa je bila v območjih izseljevanja selektivna demografska erozija, ki je zadevala predvsem mlajše prebivalstvo v delovni dobi ter njihove družine, a tudi bolj odročne kraje, saj so znašali indeksi demografskega upada za obdobje 1951-1981 v naseljih v nadmorski višini 100-200 m »le« 67, v naseljih v višini 200-300 m 51, v višini nad 300 m pa so se večinoma gibali med 26 in 39, kar pomeni, da je bilo tu praznjenje vasi dvakrat večje kot v bolj nižinskih krajih. Po drugi strani pa je, še zlasti po katastrofalnem potresu letu 1976, prišlo do opazne demografske krepitve bližnjih furlanskih industrijskih bazenov, v katere se je sedaj usmerjalo prebivalstvo Beneške Slovenije. Po vladni oceni za leto 1983 je slovensko prebivalstvo živelo v kar 14 občinah Videmske pokrajine, kjer leta 1910 niso zabeležili niti 1% prebivalstva, medtem ko se sedaj njihov ocenjeni delež giblje med 2% in 10% (v občinah Čedad in Moimacco naj bi po tej oceni delež Slovencev znašal celo malo verjetnih 30%). Ista vladna ocena je sicer skromno prisotnost Slovencev ugotovila še v petih občinah Goriške pokrajine, ki prav tako ne sodijo v »klasično« slovensko naselitveno ozemlje. Te nove »dimenzije« slovenske prisotnosti v furlanskem ravninskem območju nam prikazuje tabela 8.

Tab.8 Vladna ocena deleža slovenskega prebivalstva v občinah furlanskega nižinskega pasu leta 1983

Čedad/Cividale 30 Koprivno/Capriva 1Moimacco 30 Šlovrenc/S.Lorenzo 1Remanzacco 10 Fara/Farra 2Buttrio 10 Foljan-Redipuglia 1Manzano 10 Štarancan/Staranzano 3Corno di Rosazzo 10S.Giovanni al Natisone 10Premariacco 10Pradamano 5Povoletto 5Tricesimo 4Reana del Rojale 4Campoformido 2Videm/Udine 2Skupaj v območju 5

Videmska pokrajina Goriška pokrajina

22

Poskusimo sedaj primerjati število in razporeditev slovenskega prebivalstva po posameznih območjih poselitve, kakršna izhaja iz popisa leta 1910 in ocenami tega števila za današnji čas, pri čemer podajamo tri različne variante ocen: prva se nanaša na oceno, ki jo je izvedel Slovenski raziskovalni inštitut okrog leta 1985 (SKGZ, 1985), druga na vladno oceno za leto 1983, tretja ocena pa prenaša ponderirane ocene deleža Slovencev, ki smo jih navedli v tabeli 7 pod letom »1980«, v absolutna števila glede na ugotovljeno skupno število prebivalcev leta 2011.

Tab.9 Primerjava med številom in razporeditvijo slovenskega prebivalstva ob popisu leta 1910 in ocenami tega števila po območjih leta 1985 in 2011

Iz tabele razberemo, da se je število Slovencev v okviru njihovega zgodovinskega naselitvenega ozemlja v Italiji od leta 1910 do danes zmanjšalo od skoraj 130 tisoč na okrog 50 tisoč, kar predstavlja le okrog 40% začetnega števila. Redukcija je nekoliko manjša, če predpostavljamo, da živi še okrog 10 tisoč Slovencev v bližnjem furlanskem nižinskem pasu, saj lahko tako skupno število Slovencev za leto 2011 ocenimo na okrog 60 tisoč, kar odgovarja 46% leta 1910 ugotovljenega števila. Pri tem velja poudariti, da gre upad od leta 1985 do leta 2011 pripisati izključno demografskemu upadu skupnega števila prebivalstva v območju, saj smo pri oceni za leto 2011 ohranili identifikacijske kriterije, ki so bili uporabljeni ob koncu prejšnjega stoletja in predstavljajo, kakor smo že naglasili, nekakšno mešanico objektivnih (v primeru Videmske pokrajine) in subjektivnih kriterijev (v primeru ostalih dveh). Pri tem je zgovorno dejstvo, da sta si za leto 1985 »slovenska« in »italijanska« ocena najbolj narazen prav na Goriškem in Tržaškem, kar lepo izraža še vedno prisotno težnjo oblasti, da se slovensko komponento iz obeh mest izrine na podeželje, kakor je navsezadnje pokazal tudi leta 2001 izglasovani državni zakon, ki je v obeh mestih živečim Slovencem odrekel možnost, da bi si pridobili iste pravice kot v okolici živeče prebivalstvo. Prav zato je na Goriškem in Tržaškem relativni upad ocenjenega števila Slovencev (indeksi) višji od stopnje splošnega demografskega upada v obeh območjih in kaže na to, da je bilo tu slovensko prebivalstvo bolj izpostavljeno asimilacijskim pritiskom kot na podeželju, kjer je upad ocenjenega števila Slovencev, nenazadnje tudi zaradi uporabljenega kriterija etnično-jezikovne identifikacije, mnogo bolj v sozvočju s splošnim demografskim trendom. Glede notranje distribucije slovenskega prebivalstva po območjih pa bi lahko rekli, da je v Videmski pokrajini prišlo do rahle relativne koncentracije le na območju Kanalske doline (od okrog 1% na okrog 2% vseh Slovencev v Italiji), povsod drugje je zaradi depopulacije prišlo do zmanjševanja njihove relativne »teže« (od skoraj 4% na 2% v Reziji, od več kot 11% na manj kot 4% v Terski Beneški Sloveniji); še najmanjši relativni upad je doživela Nadiška Beneška Slovenija (od okrog 14% na okrog 13%). Temu nasprotno sta v pogledu notranje distribucije slovenskega prebivalstva pridobili na pomenu območji Goriške (od okrog 16% na okrog 22%) in Tržaške (od okrog 53% na okrog 59%). Skupaj naj bi v Videmski pokrajini živelo leta 1910 in 1985 (po slovenski oceni) okrog 30%, leta 2011 pa le še okrog 20% skupnega slovenskega prebivalstva, medtem ko naj bi se percentualno razmerje med Goriško in Tržaško gibalo od 16:53 leta 1910 na 21:48 leta 1985 in na 22:59 leta 2011.

Indeks 10-11Št. % Št. % Št. % Št. %

Kanalska dolina 1700 1,3 1500 1,8 1200 2 1000 2 59Rezija 4700 3,5 1500 1,8 1500 2,5 1000 2 21Terska Ben. Slov. 14500 11,2 5000 6 4500 7,5 2000 3,8 14Nadiška Nen. Slov. 18500 14,3 8000 9,6 8000 13,2 6000 12,8 32Goriška 21000 16,3 17000 20,6 11000 18,3 11000 21,6 52Tržaška 69000 53,4 40000 48,2 25000 41,5 30000 58,8 43Skupaj 129.400 100 83.000 100 60.200 100 51.000 100 39

Popis 1910 SLORI 1985 Vlada 1985 Bufon 2011

23

Tab.10 Primerjava med številom in razporeditvijo slovenskega prebivalstva ob popisu leta 1910 in oceno tega števila leta 2011 po občinah

IndeksŠt. % Št. %

Trbiž 725 0,6 595 1,2 82Naborjet-Ovčja vas 630 0,5 245 0,5 39Tablja 325 0,3 30 0,1 9Rezija 4670 3,6 1035 2,2 22Bardo 2940 2,3 490 1 17Tipana 3695 2,9 405 0,8 11Čenta 1605 1,2 90 0,2 6Gorjani 775 0,6 30 0,1 4Neme 1305 1 275 0,6 21Ahten 1900 1,5 370 0,8 19Fojda 1570 1,2 300 0,6 19Tavorjana 800 0,6 220 0,5 28Sovodnje 2050 1,6 460 1 22Podbonesec 4000 3,1 775 1,6 19Špeter 3515 2,7 1555 3,3 44Dreka 1425 1,1 100 0,2 7Grmek 1675 1,3 300 0,6 18Sv.Lenart 2625 2 930 1,9 35Srednje 2005 1,6 300 0,6 15Prapotno 1230 1 200 0,4 16Dolenje 380 0,3 60 0,1 16Krmin 480 0,4 300 0,6 63Moš 45 0 25 0,1 56Števerjan 1450 1,1 720 1,5 50Gorica 14870 11,6 3520 7,4 24Sovodnje ob Soči 1680 1,3 1640 3,4 98Doberdob 1280 1 1300 2,7 102Zagraj 40 0 25 0,1 63Ronke 40 0 600 1,3 1500Tržič 80 0,1 810 1,7 1013Devin-Nabrežina 3980 3,1 3005 6,3 76Zgonik 1460 1,1 1660 3,5 114Repentabor 560 0,4 660 1,4 118Trst 56835 44,2 20000 41,8 35Dolina 4630 3,6 4140 8,7 89Milje 1255 1 650 1,4 52Skupaj 128.530 100 47.820 100 37

1910 2011

24

Podrobnejši pregled po občinah, pri čemer smo upoštevali prevladujoče percentualne ocene za čas ob koncu prejšnjega stoletja in te prilagodili demografskemu stanju za leto 2011, kaže na to, da se je v skupnem pogledu število slovenskega prebivalstva ob upoštevanju cenitvenih kriterijev (ti pa so, kakor smo že naglasili in kakor bomo videli tudi v nadaljevanju, predvsem za mestni občini Trsta in Gorice, nekoliko preveč omejujoči), v obdobju 1910-2011 zmanjšalo za skoraj trikrat. Do največje redukcije naj bi v tem času prišlo v občinah Tablja, Tipana, Čenta, Gorjani in Dreka, kjer danes živi manj kot desetina prvotnega slovenskega prebivalstva. Za petkrat ali več se je to število zmanjšalo še v občinah Rezija, Bardo, Neme, Ahte, Fojda, Sovodnje, Podbonesec, Grmek, Srednje, Prapotno in Dolenje; za skoraj trikrat do štirikrat pa v občinah Naborjet-Ovčja vas, Tavorjana, Sv.Lenart, Gorica in Trst. Indekse med 45 in 55 beležijo občine Špeter, Moš, Števerjan in Milje, okrog 65-75 občine Krmin, Zagraj in Devin-Nabrežina, do 89 pa še občini Trbiž in Dolina. Stagnacijo beležita le občini Sovodnje ob Soči in Doberdob, medtem ko je do manjše absolutne rasti števila Slovencev prišlo v občinah Zgonik in Repentabor, do velike pa v občinah Ronke in Tržič. V pogledu notranje distribucije slovenskega prebivalstva še vedno vidno izstopa koncentracija Slovencev v občini Trst, kjer živi nad 40% vseh pripadnikov te skupnosti (okrog 44% leta 1910), medtem ko se je »teža« občine Gorica zmanjšala od skoraj 12% na dobrih 7%. Občino Gorica naj bi tako po številu Slovencev prehitela občina Dolina, kjer je leta 1910 živelo le slabe 4%, sedaj pa skoraj 9% vseh Slovencev, precej približala pa se ji je tudi občina Devin-Nabrežina, kjer je leta 1910 živelo okrog 3%, danes pa preko 6% vseh Slovencev v Italiji. Okrog 3% skupne slovenske populacije zajemajo danes občine Špeter, Sovodnje ob Soči, Doberdob in Zgonik, povsod drugje pa je stopnja koncentracije slovenskega prebivalstva precej skromnejša in se približuje ali presega 2% le v občinah Rezija, Sv.Lenart in Tržič.

Slovenci v Italiji so Slovenci, so Italijani, so Slovenci in Italijani, so...

Kvantifikacija oziroma ocenjevanje števila slovenskega prebivalstva v Italiji je seveda primarno rezultat njene identifikacije. Na prvi pogled je problem narodnostnega ali bolje etnično-jezikovnega opredeljevanja zlahka rešljiv: Slovenec je pač pripadnik slovenskega naroda, se pravi tista oseba, ki jo zaznamujejo slovenski jezik, slovenski etnični izvor in slovensko kulturno obzorje. V obdobju »klasične« etnične delimitacije pred nastopom »modernizacije« etnično opredeljevanje v našem primeru, kakor smo videli, z izjemo nekaterih posameznih primerov, tudi ni povzročalo večjih težav, saj je etnično-jezikovna meja kar jasno potekala sredi sosednjih in po svoji jezikovni strukturi homogenih podeželskih pokrajin. Sredi teh dveh različnih ruralnih kulturnih enot, romanske in slovenske, so nastala in se razvila nekatera etnično mešana urbana središča, ki so izvajala svojo gravitacijsko privlačnost tako na eno kot na drugo stran in v katerih so zato pripadniki obeh gravitacijskih etničnih enot lahko v sporazumevanju enakovredno uporabljali svoj materni jezik.

S postopnim uveljavljanjem »modernizacije«, ki je v primeru unitarnih držav, kakršna je bila Italija, težila k večji funkcionalni povezanosti in s tem tudi k večji kulturni homogenizaciji vseh v določeno državno ozemlje zaobjetih območij, je bil lokalni jezik v čedalje večji meri izločen iz javne prakse, se pravi predvsem iz upravnih in šolskih ambientov, ti pa so bili koncentrirani zlasti v urbanih centrih. Ta težnja je v začetku 20. stoletja marsikje prerasla v pravo nacionalistično preganjanje vsake oblike jezikovne »drugačnosti«, kar je privedlo do skrajnih oblik nasilnega zatiranja etnično-jezikovnih manjšin. Tudi po drugi svetovni vojni je v Italiji prevladoval princip vsedržavne jezikovne enotnosti, tako da pripadniki manjšinskih etnično-jezikovnih skupnosti lastnega jezika praviloma niso mogli uporabljati v javni praksi. To stanje se je s sprejetjem različnih zakonov pričelo izboljševati šele proti koncu prejšnjega stoletja ali celo, kakor v primeru Slovencev v Italiji, v začetku sedanjega. V tem času pa je seveda družbena vrednost manjšinskih jezikov močno upadla, še toliko bolj, ker se je ta jezik zaradi vpliva državne šolske enojezične vzgoje in državne televizije, ki je po menju različnih izvedencev bila poglavitni »krivec« za nazadovanje lokalnih govorov v Italiji, umaknil tudi iz družinskih okolij in večine govornih položajev, kakor je to primer dobršnega dela s Slovenci poseljenih območij v Videmski pokrajini. Manjšo regresijo je slovenska narodnostna identiteta in slovenska jezikovna raba doživela na Goriškem in Tržaškem, kjer je bilo v avstrijskem obdobju slovensko prebivalstvo polno vključeno v slovensko narodnostno prebujanje, po drugi svetovni vojni pa pridobilo na podlagi Londonskega

25

memoranduma ob delitvi Svobodnega tržaškega ozemlja nekatere zaščitne norme, predvsem na področju izobraževanja, kar je omogočalo lažje medgeneracijsko reprodukcijo slovenskega jezika. To je spodbujala tudi kompaktna poselitvena struktura na podeželju, medtem ko so se urbana središča še naprej uveljavljala kot nekakšne asimilacijske »črne luknje«, še zlasti do tistih slovenskih pripadnikov socialno šibkejših slojev prebivalstva, ki jih je deagrarizacija slovenskega podeželja potiskala vanje.

Ob izteku te prve »modernizacijske« faze se je pričela naslednja, ki je s postopno urbanizacijo podeželja in zmanjševanje družbenoekonomskih razlik med mesti in njihovim zaledjem prispevala obenem k zmanjševanju družbene distance med Slovenci in Italijani oziroma Furlani in s tem k brisanju dotlej kar realne etnično-jezikovne meje med obema kulturnima prostoroma. V tej fazi se ne srečujemo le z enostranskimi tokovi, ki so s podeželja vodili v mesta, ampak so sedaj izmenjave obojesmerne zaradi rastočega števila urbanega prebivalstva, ki se »razliva« na podeželje. V takih pogojih postaja zato ne le subjektivna, ampak tudi objektivna etnično-jezikovna identifikacija, v smislu etnično-jezikovne ali teritorialne izvornosti, mnogo težja, saj prihaja ob vse večji prostorski in socialni mobilnosti tudi do vse več primerov mešanih zakonov, ki se celo ponavljajo med različnimi generacijami. Če je že problematično objektivno identificirati etnično-jezikovno pripadnost otroka mešanih slovensko-italijanskih staršev, kako naj šele postopamo, ko se ta otrok v svojih odraslih letih odloči, da stopi v partnersko razmerje s sebi sorodno osebo in ima z njo prav tako otroka? V takih primerih ne moremo več uporabljati objektivnih opredelitvenih kriterijev, na primer: »Otrok slovenskih staršev, ki se je asimiliral (še zna slovensko, a tega jezika ne uporablja niti v pogovoru s starši)« - torej »po izvoru Slovenec«, ampak le »atributivne« opredelitvene kriterije, na primer: »otrok asimiliranega slovenskega očeta in neslovenske matere, ki se je po univerzitetnem študiju vključil v slovensko okolje in se naučil slovenskega jezika« - torej »potencialni Slovenec«.

Očitno je v čedalje večjem številu primerov odgovor na vprašanje: »kateri etnično-jezikovni skupini pripadate?« odvisen od muhavosti življenjske usode in je vse prej kot konstanten, saj lahko neka oseba iz etnično mešanega ozemlja v določenem obdobju svojega življenja izrazi pripadnost eni etnično-jezikovni skupini, v naslednjem pa drugi, mnogokrat pa je na to vprašanje povsem nemogoče odgovoriti v stilu »ali-ali«, ampak zgolj večplastno, saj občutijo mnoge osebe, zlasti tiste iz mešanih zakonov, istočasno pripadnost dvema ali celo več etnično-jezikovnim skupinam, seveda preko različnih asociativnih vezeh. Vse težje je torej govoriti o neki enotni etnično-jezikovni identiteti, saj se v takih razmerah tudi oba ta pojma lahko pri isti osebi ločita v dve sočasni identiteti in sploh ni več nujno, da tisti, ki v splošnem ali v večini govornih položajev uporablja določen jezik, na ta jezik navezuje tudi lastno etnično ali narodnostno pripadnost. Na to identiteto nenazadnje kar pomembno vplivajo tudi zunanji, predvsem politični dejavniki oziroma trenutna politična klima, ki je lahko bolj ali manj dovzetna do manjšinske problematike oziroma multikulturnosti. Skratka, etnično opredeljevanje na etnično mešanih območjih se iz »objektivne« vse bolj premika v »subjektivno« družbeno sfero.

Na to stanje je opozorila že leta 1985 opravljena sondaža, ki jo je po nalogu SKGZ oziroma naročilu SLORI opravila specializirana ustanova SWG in smo jo nekoliko obširneje prediskutirali že drugje (Bufon, 1992). Rezultate te sondaže bomo tu prikazali v tabeli 11 in jih poskusili primerjati z nekaterimi drugimi novejšimi podatki.

26

Tab.11 Ocenjena delež in število Slovencev po različnih opredelitvenih stopnjah v s Slovenci poseljenem obmejnem pasu Furlanije-Julijske krajine oziroma pokrajini bivanja leta 1985 (absolutna števila so izpeljana iz deležev glede na takratno demografsko situacijo)

Iz tabele razberemo najprej to, da je delež »izjavljenih« Slovencev povsod precej manjši od deleža različno opredeljenih »potencialnih« Slovencev, največja pa je ta razlika, kakor je bilo pričakovati, v videmski pokrajini. Temu nasprotno pa je, zlasti na Tržaškem, delež »izjavljenih« Slovencev višji od deleža oseb, ki v družinskem krogu govorijo slovensko, kar priča o tem, da je tu zaradi večje narodnostne ozaveščenosti slovenski element persistentnejši tudi v primerih etnično mešanih zakonov. Indikator »domače jezikovne rabe« je torej uporabnejši pri identifikaciji slovenskega prebivalstva na območju videmske pokrajine oziroma bolj podeželskih območij, manj pa v primeru bolj urbaniziranih okoljih. Toda očitno sama jezikovna praksa ne more dati zadovoljivega odgovora glede potencialnega deleža slovenskega prebivalstva, saj slovensko razume v povprečju 14,7% prebivalcev s Slovenci poseljenega ozemlja, doma pa ga uporablja le 9,7%, kar pomeni, da približno tretjina vseh tistih oseb, ki slovenščino obvlada, tega jezika iz takih ali drugačnih vzrokov ne uporablja doma. Zato se, vsaj za tisti čas, v katerem je bila opravljena sondaža, zdi indikator splošnega znanja slovenskega jezika kar uporaben tudi pri »posrednem« ugotavljanju deleža oziroma števila Slovencev, tudi zato, ker so takrat pripadniki večinskega prebivalstva izkazovali le omejeno ali nikakršno zanimanje za učenje slovenskega jezika. Še višji pa je delež »potencialnih« Slovencev, če za osnovo vzamemo jezikovno znanje staršev intervjuvancev, se pravi njihovo »izvorno« etnično-jezikovno pripadnost. V tem primeru odkrijemo, da izhaja iz docela slovenskih družin v povprečju 23% prebivalcev, iz delno slovenskih družin pa še dodatnih 11%. Ta izvorni slovenski potencial se percentualno dokaj ujema tudi s sedanjim (oziroma takratnim), saj je v povprečju skoraj 32% vprašanih odgovorilo, da njihov življenjski partner govori ali razume slovenski jezik. V kolikšni meri pa se ta potencial prenaša na naslednjo generacijo, pove podatek, da slovenski jezik v povprečju obvladuje dobrih 20% otrok intervjuvanih, čeprav nista med temi otroci niti dva na tri obiskovala slovenskih šol. V skladu s temi podatki je tudi tisti o pretežno slovenskem okolju (po številu znancev), ki kaže na to, da v njem živi v povprečju točna četrtina vprašanih.

Če te deleže »prevedemo« v absolutna števila, ugotovimo, da lahko ocenjeno število Slovencev postavimo oziroma poiščemo med dvema zelo različnima skrajnima številoma: numerični minimum dobimo, če kot Slovence opredelimo le tiste, ki se za take tudi izjavljajo, in sicer okrog 40 tisoč; numerični maksimum pa dobimo, če za osnovo vzamemo jezikovno znanje partnerja, in sicer nad 135 tisoč. To število nam razgrne približno dimenzijo obsega mešanih zakonov, se pravi družinskih okolij, v katerih je slovenski element prisoten v vsaj »latentni« obliki, iz njega pa lahko izpeljemo ugotovitev, da je bila tedaj slovenščina dejansko uporabljena kot pogovorni jezik le v približno 30% družinskih okolij s potencialno slovensko prisotnostjo. Kot vedno, je treba »resnico« iskati nekje vmes, in tudi v našem primeru smo jo poskusili izbrskati iz podatkov medgeneracijskega jezikovnega prenosa, saj smo presodili, da bi v slovensko etnično-jezikovno skupino še najbolj ustrezno »objektivno« vključevali tiste osebe, ki so izhajale iz slovenskega družinskega okolja in so bile ta jezik pripravljene tudi posredovati svojim otrokom. Z uporabo tega kriterija etnično-jezikovne identifikacije smo število Slovencev ocenili med 90 in 100 tisoč, od tega: v Tržaški pokrajini okrog 60 tisoč (21,5% vsega prebivalstva), v Goriški pokrajini okrog 22 tisoč (23,5% vsega prebivalstva) in v

TS GO UD Skupaj Skupaj Slov.Izjavljen Slovenec 10,3 10,4 5,9 9,4 40.400Doma govori slovensko 8,6 10,2 12 9,7 41.700Razume slovensko 14 17,1 13,5 14,7 63.200Starši govorijo/razumejo slovensko 22,1 24,7 25 23,3 100.200Partner govori/razume slovensko 29,6 35,8 32,9 31,7 136.300Otroci govorijo/razumejo slovensko 20,9 22,5 22,1 21,5 92.500Otroci obiskujejo slovenske šole 15,4 16,9 3,1 13,5 58.100Večina znancev je Slovencev 25,8 26,1 21,5 25 107.500

27

Videmski pokrajini okrog 12 tisoč (23,5% vsega prebivalstva). To pa je precej več celo od števila Slovencev, kakršno izhaja iz sočasno opravljenih ocen slovenskih organizacij (glej tabelo 9) in že nakazuje obseg tiste »sive cone« (sam pa bi jo raje imenoval »mavrična cona«), ki se je v kasnejšem obdobju pojavila in uveljavila v še bolj obsežni obliki kot nekakšen odprt interetnični kontinuum. To ni več le področje ekskluzivne in izključujoče etnično-jezikovne pripadnosti, ampak multikulturnega sobivanja različnih kultur in jezikov, kar pomeni, da s prikazanimi in sorodnimi metodami posredno ugotovljeno slovensko prebivalstvo v vedno večjem obsegu ne more biti opredeljeno kot »zgolj« slovensko, ampak bolj pravilno kot »tudi« slovensko prebivalstvo, s čimer ni rečeno, da je slovenska kulturna komponenta nujno podrejena ostali(m), kakor se je to v večini primerov dogajalo v preteklosti.

Da zgoraj opisano stanje še danes opredeljuje s Slovenci poseljeno območje v Italiji, potrjuje raziskava, ki jo je leta 2008 za vlado Furlanije-Julijske krajine opravil SLORI v sodelovanju s Furlanskim filološkim društvom (Regione, 2010), in je zajela vse v deželi priznane manjšine, se pravi slovensko, furlansko in nemško. Čeprav se je ta raziskava v prvi vrsti ukvarjala s stopnjo zadovoljstva pripadnikov omenjenih manjšin s sprejetimi zaščitnimi normami in njihovim izvajanjem in je zato na območju, kjer je prisotna slovenska skupnost, pri sestavi vzorca privilegirala to skupino, pa se deloma tudi ukvarja z etnično-jezikovno strukturo respondentov. Iz nje izhaja, da je med prebivalci s Slovenci poseljenega ozemlja, kakršnega opredeljuje uvodoma omenjeni zaščitni zakon, kot materni jezik navedlo slovenščino okrog 25%, italijanščino okrog 60%, oba jezika skupaj okrog 3%, druge jezike pa 12% vprašanih. Slovenščino je kot svoj materni jezik navedlo skoraj 21% vprašanih v občini Trst in nad 46% v ostalih občinah Tržaške, skoraj 14% vprašanih v občini Gorica in skoraj 25% v ostalih občinah na Goriškem ter okrog 9% vprašanih na Videmskem. V družinskem krogu trenutno uporablja slovenščino okrog 19%, italijanščino nad 58%, oba jezika skupaj okrog 6%, druge jezikovne variante pa 16% vprašanih. Pretežno slovensko govori doma skoraj 17% vprašanih v občini Trst in 38% v drugih občinah na Tržaškem, slabih 11% v občini Gorica in okrog 17% v ostalih občinah Goriške ter manj kot 4% vprašanih na Videmskem, kjer je ob italijanščini (ta jezik je navedla polovica vprašanih) razširjena še furlanščina (skoraj 35% navedb). Po lastni opredelitvi se je za Slovence izreklo skoraj 20%, za Italijane okrog 60%, tako za Slovence kot Italijane slabih 8%, druge opredelitve pa je navedlo okrog 12% vprašanih. Samo za Slovence se je opredelilo skoraj 18% vprašanih v občini Trst (poleg tega se je okrog 7% vprašanih sočasno opredelilo za Slovence in Italijane) in dobrih 37% v ostalih občinah Tržaške (tu je sočasno slovensko in italijansko narodnost navedlo okrog 14% vprašanih), skoraj 11% vprašanih v občini Gorica (manj kot 3% vprašanih je tu navedlo mešano slovensko-italijansko narodnost, v istem deležu pa je bila navedena tudi furlanska narodnost) in 18% v ostalih občinah Goriške (tu je sočasno slovensko in italijansko narodnost navedlo okrog 10% vprašanih, furlansko pa skoraj 7%) ter dobre 4% na Videmskem, kjer je mešano slovensko-italijansko pripadnost navedlo manj kot 2% vprašanih, dobrih 23% pa se je opredelilo za Furlane.

Po teh podatkih bi lahko ocenjeno število Slovencev, ob upoštevanju demografskega stanja za leto 2011, postavili med 65 in 85 tisoč oseb, se pravi razponama, ki jih dajeta deleža »izjavljenih« Slovencev in tistih, ki so slovenščino navedli za svoj materni jezik. Seveda gre poudariti, da to število izhaja iz neposredne subjektivne identifikacije in da je treba primerjavo s stanjem v letu 1985 opraviti z določeno rezervo zaradi različnega vzorca v anketo zajete populacije, vendar nam ti podatki vseeno razkrivajo določene trende, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. V prvi vrsti lahko ob pregledu podatkov po posameznih območjih ugotovimo, da je sedaj stopnja avtoidentifikacije pri slovenskem prebivalstvu opazno višja zlasti na Tržaškem, a tudi na Goriškem, nekoliko nižja pa na Videmskem. Podobno velja za domačo rabo slovenščine, ki se je izrazito povečala na Tržaškem, precej tudi na Goriškem, izrazito upadla pa na Videmskem. Podatki nas torej napeljujejo k sklepu, da je na tržaško-goriškem območju pri avtoidentifikaciji in rabi slovenskega jezika očitno nastopila neka večja »sproščenost« oziroma večja etnično-jezikovno ali narodnostno samozavest potencialnih in dejanskih pripadnikov slovenske skupnosti v teh območjih in še posebej na Tržaškem, medtem ko prihaja na Videmskem do nadaljnje regresije ne toliko na področju avtoidentifikacije, ki ostaja nizka, ampak zlasti na področju slovenske (narečne) jezikovne prakse celo v ožjem, družinskem okolju.

28

Navedene pozitivne spremembe v bolj urbaniziranem delu slovenskega poselitvenega ozemlja v Italiji so verjetno tudi izraz izboljšane medetnične klime in večje pozornosti, ki jo italijanske lokalne oblasti kažejo do slovenske manjšine in se odraža tudi v drugih odgovorih omenjene raziskave. Tako je skupaj med vprašanimi na etnično mešanem območju nad 22% menilo, da se je javna raba slovenskega jezika v njihovi občini v zadnjih petih povečala, nad 54% pa je menila, da je ostala nespremenjena; največji napredek so na tem področju opazili prebivalci v občini Gorica (kar 56%), delež tistih, ki je bilo mnenja, da se je na lokalni ravni javna raba slovenščine povečala je sicer znašal 35% v preostalih občinah na Goriškem, 31% v Videmski pokrajini ter 22-25% na Tržaškem. V splošnem je dobra tretjina respondentov menila, da se je položaj slovenščine v zadnjih petih letih izboljšal, okrog 41% pa da je ostal nespremenjen. Tudi v tem primeru so največji napredek opazili na Goriškem (50-55% vprašanih), v dobršni meri tudi na območju Videmske pokrajine (skoraj 45% vprašanih je mnenja, da je prišlo do izboljšanja), kot večji skeptiki pa so se izkazali prebivalci na Tržaškem, kjer je napredek opazilo 28% vprašanih v občini Trst in nekaj nad 35% v okoliških občinah, sicer pa je večina respondentov (44% v okolici in 50% v mestnem okolju) menila, da je položaj slovenščine ostal nespremenjen.

Podobno nesorazmerje v pogledih slovenskih respondentov, v smislu splošnega slabšega izhodiščnega položaja slovenske komponente na območju Videmske pokrajine in večje »zadržanosti« bivajočih na Tržaškem glede na novejša dogajanja, smo opazili tudi pri neki drugi raziskavi (Bogatec in Bufon, 2008), kjer smo prvič doslej poskusili preveriti, kako pripadniki slovenske manjšine v Italiji (v anketo so bili zajeti člani različnih slovenskih društev in organizacij v Italiji, se pravi »aktivni« Slovenci) vrednotijo določena za njihov položaj ključna področja, s posebnim poudarkom na čezmejnih vezeh. Na tem mestu bi se za trenutek ustavili le pri odgovorih, ki zadevajo tu obravnavano manjšinsko situacijo in njeno spreminjanje. Iz odgovorov izhaja namreč, da ima v povprečju skoraj 47% vprašanih največ stikov s slovenskim jezikovnim okoljem, vendar je situacija glede na območje bivanja dokaj različna: večinoma v slovenskem okolju se giblje namreč kar 68% vprašanih na Tržaškem, 51% na Goriškem, a le 22% na Videmskem. V povprečju je okrog 64% vprašanih menilo, da družbeno okolje, v katerem živijo, zelo dobro ali dobro sprejema njihovo slovensko pripadnost, a tudi tu se odgovarjajoči deleži med tržaško-goriškim (75-78%) in videmskim območjem (42%) vidno razlikujejo. Nadalje smo želeli od respondentov izvedeti, v katerih govornih položajih lahko redno ali pogosto uporabljajo slovenščino in na tem področju se dobro vidi zelo veliko vpetost vprašanih v slovensko družbeno okolje, ki je seveda tesno povezana z njihovim statusom »aktivnih« Slovencev, čeprav se tudi tu nadaljuje že omenjena difererenciacija med tržaško-goriškim in videmskim območjem. S sorodniki redno ali pogosto uporablja slovenščino 97-98% vprašanih v prvem območju in okrog 75% v drugem, s prijatelji 93-98% vprašanih v prvem območju in okrog 56% v drugem, s kolegi na delu 77-79% vprašanih v prvem območju in okrog 37% v drugem, z osebjem v banki 71-77% vprašanih v prvem območju in samo 6% v drugem, z natakarjem v lokalih 49-60% vprašanih v prvem območju in okrog 32% v drugem, z osebjem na občini 47-50% vprašanih v prvem območju in 13% v drugem, s prodajalci v trgovini pa 34-42% vprašanih v prvem in 15% v drugem. Iz povedanega, skratka, izhaja, da zasedajo tudi za »aktivne« pripadnike slovenske skupnosti v Italiji za slovenščino »ugodni« govorni položaji v Videmski pokrajini izključno zasebno sfero oziroma ožje družbeno okolje sorodnikov in prijateljev, medtem ko je v drugih »javnih« govornih položajih možnost redne ali pogoste rabe slovenščine zelo omejena. Respondenti so bili v splošnem kar odprti do pripadnikov drugih jezikovnih skupin oziroma so bili večinoma naklonjeni njihovemu vključevanju v slovenska društva in ustanove. Tu so bile razlike med tržaško-goriškim in videmskim območjem opazne le pri vključevanju pripadnikov drugih jezikovnih skupin v šole s slovenskim učnim jezikom: slednjega je podprlo kar dobrih 83% vprašanih na Videmskem, a »le« 60-63% na Tržaškem in Goriškem. Sicer pa je v povprečju okrog 48% podpiralo njihovo vključevanje v slovenska kulturna društva, 51% v slovenska športna društva in 50% v slovenske gospodarske organizacije, pri čemer je relativno nizka podpora vključevanja ne-Slovencev v manjšinska podjetja verjetno bolj vezana na skrb, da bi se ohranilo dovolj delovnih mest za pripadnike slovenske manjšine, kakor pa na njihovo jezikovno podobo.

29

Glede zastopanosti in vidnosti slovenščine izven manjšinskega okolja je bilo v povprečju okrog 68% vprašanih (okrog 90% na Tržaškem in okrog 49% na Videmskem) mnenja, da bi morali biti v območjih, v katerih živijo Slovenci, krajevni napisi obvezno dvojezični, medtem ko je bila velika večina vprašanih (nad 76%) mnenja, da bi bilo poučevanje slovenščine v italijanskih šolah v etnično mešanem območju potrebno, ne pa obvezno (obveznost je podprlo v povprečju le 19% vprašanih; 25% na Tržaškem, 19% na Videmskem in 10% na Goriškem). Zanimivi so tudi odgovori na dve zaključni vprašanji, ki se nanašata na narodnostno samoopredelitev respondentov in na jezik, ki ga ti večinoma uporabljajo v družinskem okolju. Glede na strukturo respondentov (vsi so »aktivni« Slovenci) nas morda preseneča, da se je glede narodnostne pripadnosti za slovensko opredelilo »le« 81-83% vprašanih na tržaško-goriškem območju in slabih 60% na Videmskem, kjer je okrog 11% izbralo regionalno pripadnost, 6% italijansko (2% na tržaško-goriškem območju) in prav tako 6% mešano slovensko in italijansko (2% na Tržaškem in 4% na Goriškem); med drugimi »izbirami« je prevladovala na Tržaškem in Goriškem opcija »zamejec« (za take se je opredelilo tu 11-12% vprašanih). Pretežno slovensko govori doma v povprečju okrog 73% vprašanih, in sicer nad 93% na Tržaškem, 88% na Goriškem in 43% na Videmskem, kjer je skoraj 32% vprašanih odgovorilo, da doma večinoma uporabljajo italijanščino (ta jezik je doma uporabljalo le okrog 1% vprašanih na tržaško-goriškem območju), nad 15% oba jezika enakovredno (odgovarjajoči delež je znašal manj kot 5% na Tržaškem in 9% na Goriškem) in po 2% pretežno furlansko oziroma enakovredno slovensko, italijansko in furlansko, medtem ko so respondenti v Reziji navedli kot najbolj uporabljeni jezik doma večinoma rezijanščino.

Ker je za ohranjanje in reprodukcijo slovenskega jezikovnega obzorja ključnega pomena šolstvo, se je mnogo novejših raziskav dotaknilo tudi tega, za ohranjanje slovenske skupnosti v Italiji najpomembnejšega dejavnika. V času, ko so se v šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem vpisovali izključno zavedni pripadniki slovenske manjšine, je podatek o vpisanih služil, predvsem za italijanske proučevalce, tudi kot sredstvo za ugotavljanje relativnega in absolutnega števila Slovencev v Italiji (prim.npr: Stranj, 1999), čeprav so slovenski raziskovalci poudarjali, kako je dobršen del slovenskih družin zaradi socialnega pritiska vpisovalo svoje otroke v italijanske šole in jih tako bolj ali manj zavestno tudi izpostavilo asimilaciji. Še do srede šestdesetih let prejšnjega stoletja so italijanske oblasti na primer, tako od oseb, ki so se zaradi fašizma umaknile v Jugoslavijo in se po vojni želele vrniti v rodne kraje, kot od oseb, ki so se temu nasprotno zaradi ideoloških motivov želele umakniti iz povojne Jugoslavije v okviru opcijskih možnosti, zahtevale, kot pogoj za pridobitev državljanstva ali delovnega dovoljenja, da svoje otroke vpišejo v italijanske šole in tako pokažejo »zvestobo« do države. Postopoma je vpisovanje v šole s slovenskim ali italijanskim učnim jezikom v obeh pokrajinah, in še posebej na Goriškem, izgubilo ekstremno konotacijo narodnostnega »plebiscita«, ohranilo pa ključni pomen za vstop v slovensko jezikovno in s tem posredno tudi narodnostno okolje oziroma za vzdrževanje živega stika s slovenskim družbenim okoljem, saj se s šolskim okoljem tesno navezuje vrsta obšolskih dejavnosti na športnem, kulturnem in vzgojnem področju, za katere požrtvovalno skrbijo slovenska lokalna društva in razne manjšinske ustanove. Razmerje med slovenskim etnično-jezikovnim in šolskim okoljem smo med drugimi elementi poskusili podrobneje analizirati ob koncu prejšnjega stoletja (Bogatec in Bufon, 1996 in 1999) in tako ugotovili, da se je delež vpisanih v osnovne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem v odnosu do vseh otrok v območju odgovarjajoče starosti v povprečju od leta 1981 do 1992 povečal od 8,7% na 9,9%, na Goriškem pa se je v istem času zmanjšal od 14,7% na 13,7%, pri čemer pa gre poudariti, da so bile na Tržaškem upoštevane vse občine, na Goriškem pa le tiste, v katerih so se nahajale slovenske šole, in sicer občine Gorica, Krmin, Števerjan, Doberdob, Sovodnje in Ronke.

Upoštevajoč podatke za leto 2011 za isto območje, ugotovimo, da se je delež otrok v starosti od 6 do 10 let, ki so vpisani v šole s slovenskim učnim jezikom, na Tržaškem stabiliziral na okrog 10-11%, na Goriškem pa ponovno vidno porasel, in sicer na 26,7%. Če pa primerjamo število vpisanih v slovenske osnovne šole s številom vpisanih v vse istovrstne šole v obeh pokrajinah (v tem primeru je bila na Goriškem upoštevana celotna pokrajina), ugotovimo, da se je »teža« šol s slovenskim učnim jezikom v obdobju 1970-1995 na Tržaškem povečala od okrog 7% na okrog 11%, na Goriškem pa od slabih 5% na slabih 7%. Glede na podatke za leto 2014, naj bi se tudi na tem področju delež stabiliziral na okrog 11%, kar pomeni, da na Tržaškem ni

30

prišlo do sprememb, na Goriškem pa se je relativna »teža« slovenskih osnovnih šol kar vidno okrepila. Iz povedanega bi bilo mogoče sklepati, da izkazuje goriško območje višji trend pri številu vpisov, kar kaže na to, da se tu v šole s slovenskim učnim jezikom v večji meri usmerjajo tudi otroci iz mešanih in neslovenskih družin. Poudariti pa velja tudi delno »konjunkturnost« vpisov v slovenske vrtce in osnovne šole zaradi večje razpoložljivosti prostih mest oziroma »kompromisnih« dogovorov znotraj mešanih družin, zaradi katerih prihaja nato pri vpisih na nižjih in višjih srednjih šolah do številnih prestopov na šole z italijanskim učnim jezikom. To velja še posebej za višje srednje šole oziroma srednje šole druge stopnje, kjer je »ponudba« različnih študijskih smeri na italijanskih šolah precej večja kot na slovenskih in v katere zato prestopa precejšnje število dijakov tudi iz slovenskih družin. Tudi tu so razmere na Tržaškem in Goriškem nekoliko drugačne, zlasti glede vpisov na nižje srednje šole s slovenskim učnim jezikom, kjer se je od leta 1997 do 2011 delež vpisanih na te šole glede na skupno število otrok odgovarjajoče starosti v tržaški pokrajini zmanjšal od okrog 10% na slabih 8%, v goriški pokrajini pa porasel od okrog 5% na okrog 8%, medtem ko se je relativna »teža« višjih srednjih šol s slovenskim učnim jezikom v obeh območjih zmanjšala, in sicer od okrog 8% na okrog 6% na Tržaškem in od okrog 6% na slabih 5% na Goriškem. Skratka, lahko bi rekli, da prihaja tudi pri vpisih na šole s slovenskim oziroma italijanskim učnim jezikom do večje »sproščenosti«, saj se tudi mešana in neslovenska družinska okolja v večji meri odločajo za vpis svojih otrok na slovenske šole (posebej na ravni vrtcev in osnovnih šol), mešana in slovenska družinska okolja pa za vpis svojih otrok na italijanske šole (posebej na ravni višjih srednjih šol).

Zanimiva je tudi razporeditev razmerja med številom učencev v slovenskih osnovnih šolah in številom vseh otrok v starostnem razredu 6-10 let po posameznih občinah, kjer so prisotne šole s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem. To razporeditev nam prikazuje tabela 12, v kateri je mogoče slediti spremembam med letom 1992 in 2011; deleže vpisov v slovenske šole smo primerjali z ocenjenim okvirnim deležem slovenskega prebivalstva po občinah za leto 2011, kakor smo postopali v tabeli 9.

Tab.12 Razmerje med številom učencev v šolah s slovenskim učnim jezikom in številom otrok v starostnem razredu 6-10 let v posameznih občinah na Tržaškem in Goriškem v letih 1992 in 2011

1992 2011 Ocena % Slov.2011Trst 6,7 7,2 6Devin-Nabrežina 29,8 37,8 44Repentabor 95,8 102,6 85Milje 4,8 8,1 6Dolina 64,9 53,8 75Zgonik 45,5 46,2 85Tržaška pokrajina 9,9 10,8 12,7Gorica 11,1 21,2 13Krmin 3,3 8,1 3Števerjan 51,4 81,6 95Doberdob 88 95,1 91Sovodnje 76,8 72,5 95Ronke 5,1 26,3 6Goriška pokrajina 13,7 26,7 18,8

31

Seveda te podatke ne moremo neposredno povezati z ocenjeno narodnostno strukturo odgovarjajočih območij, čeprav z njo opazno korelirajo, če odmislimo notranje pretoke učencev med posameznimi občinami, zaradi katerih nekatere občine izkazujejo očiten »suficit« (zlasti Repentabor), druge pa večji »deficit« učencev glede na odgovarjajoče število šoloobveznih otrok in pričakovani delež slovenskega prebivalstva (predvsem občini Zgonik in Dolina, delno tudi Devin-Nabrežina), predvsem zaradi njihovega »odliva« v tržaško mestno okolje, kjer je večina slovenskega prebivalstva na Tržaškem tudi zaposlena. Nekaj podobnega se na Goriškem verjetno dogaja v občini Sovodnje in deloma Števerjan, medtem ko gre izrazitejši »suficit« osnovnošolske populacije v občinah Gorica, Krmin in še predvsem Ronke pripisati predvsem rastočemu številu vpisov otrok iz mešanih ali neslovenskih družin. Iz primerjave skupnega ocenjenega deleža slovenskega prebivalstva na Tržaškem in Goriškem za območje, v katerem delujejo osnovne šole s slovenskim učnim jezikom, ter deleža v te šole vpisanih otrok, bi smeli sklepati, da se na Tržaškem del »pričakovanih« slovenskih družin oziroma družin, v katerih je zastopan slovenski »element« po kriteriju avtoidentifikacije, še vedno odloča za vpis svojih otrok v italijanske šole, medtem ko se temu nasprotno na Goriškem, tudi zaradi tradicionalno manjše družbene distance med obema skupnostima, posebej na Laškem, očitno odloča za vpis svojih otrok v slovenske šole tudi veliko takih družinskih okolij, v katerih je slovenska komponenta le delno zastopana ali celo povsem odsotna.

Narodnostna oziroma etnično-jezikovna sestava vpisanih v šole s slovenskim učnim jezikom postaja namreč vse bolj kompleksna in nedvomno reflektira vse bolj kompleksno etnično-jezikovno sestavo prebivalstva v etnično mešanem območju tržaškega in goriškega ozemlja. Spreminjanje strukture vpisanih v šole s slovenskim učnim jezikom po družinski narodnostni sestavi in stopnji šolanja med leti 1995 in 2010 (za stanje v tem letu prim. raziskavi: SLORI, 2010 in 2011) prikazuje tabela 13.

Tab.13 Spreminjanje strukture vpisanih v šole s slovenskim učnim jezikom glede na narodnostno sestavo družin v letih 1995-2010 (v %)

Iz tabele lahko razberemo, da so otroci iz slovenskih družin še predstavljali večino (okrog 50-60%) vpisanih v vrtce in osnovne šole s slovenskim učnim jezikom leta 1995, ne pa več leta 2010, ko se je njihov delež zmanjšal na samo 25%, medtem ko se je istočasno delež otrok iz mešanih zakonov povečal od 34% na okrog 43%, delež otrok iz neslovenskih, v veliki večini italijanskih družin pa od 10-20% na okrog 33%. Razlike med mestnim okoljem in podeželjem pa so tu zelo očitne. V mestnih vrtcih in šolah v Trstu in Gorici so bili že leta 1995 otroci iz slovenskih družin v manjšini (31-38%) glede na otroke iz mešanih zakonov (37-45%), medtem ko so otroci iz neslovenskih družin obsegali »le« 17% v Trstu, a že 32% v Gorici; do leta 2010 se je struktura v obeh mestnih okoljih že skoraj poenotila, tako da je tu otrok iz slovenskih družin samo 13-16%,

Slov. Nesl. Mešana Slov. Nesl. MešanaOtroški vrtci 48 18 34 25 33 42Osnovne šole 58 8 34 25 32 43Vrtci in OŠ TS mesto 38 17 45 16 44 40Vrtci in OŠ TS okolica 65 7 28 36 20 44Vrtci in OŠ GO mesto 31 32 37 13 40 47Vrtci in OŠ GO okolica 50 12 38 24 35 41Nižje srednje šole 58 8 34 32 24 44Višje srednje šole 74 2 24 40 13 47Vse šole Tržaška 62 7 31 34 23 43Vse šole Goriška 57 12 31 23 32 45

1995 2010

32

iz mešanih družin 40-47%, iz neslovenskih družin pa 40-44%. V podeželskih vrtcih in šolah s slovenskim učnim jezikom je znašal delež otrok iz slovenskih družin leta 1995 50% na Goriškem in 65% na Tržaškem, delež otrok iz mešanih zakonov 28-38%, iz neslovenskih družin pa le 7-12%, vendar se je tudi tu struktura do leta 2010 kar značilno spremenila, tako da se je delež otrok iz slovenskih družin zmanjšal na 36% na Tržaškem in na 24% na Goriškem, delež otrok iz neslovenskih družin povečal na 20% na Tržaškem in na 35% na Goriškem, delež otrok iz mešanih zakonov pa poenotil na okrog 40-45%. Transformacija družinskih okolij vpisanih je zajela v tem času še nižje in višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom: v prvih se je delež dijakov iz slovenskih družin zmanjšal od skoraj 60% na dobrih 30%, delež dijakov iz mešanih zakonov porasel od 34% na 44%, dijakov iz neslovenskih družin pa od 8% na 24%; v drugih pa se je delež dijakov iz slovenskih družin zmanjšal od skoraj 75% na 40%, delež dijakov iz mešanih zakonov pa povečal od slabih 25% na slabih 50%, medtem ko je bil tu porast deleža dijakov iz neslovenskih družinskih okoljih zaradi zgoraj opisanih razlogov najmanj izrazit, in sicer od samo 2% na 13%.

Če upoštevamo vse šole s slovenskim učnim jezikom skupaj, je leta 1995 znašal v obeh območjih delež vpisanih iz slovenskih družin okrog 60%, iz mešanih zakonov okrog 30% in neslovenskih družin pa okrog 10%. Do leta 2010-15 (Bogatec, 2015) se je ta struktura na Tržaškem in Goriškem različno spremenila: delež vpisanih iz slovenskih družin obsega v prvem območju približno tretjino, v drugem pa samo še slabo četrtino (23%) učencev oziroma dijakov, predvsem zaradi povečanega števila vpisanih iz neslovenskih družinskih okolij, ki sedaj predstavljajo 24% učencev in dijakov na Tržaškem in 36% na Goriškem, medtem ko je delež vpisanih iz mešanih družin v obeh pokrajinah skorajda enak in znaša okrog 40-44%. Če upoštevamo še narodnostni izvor vpisanih v dvojezični šolski center v Špetru, pa je ta podoba še bolj ekstremna, saj tu po samoopredelitvi izhaja iz slovenskih družin le 4% vpisanih, 22% iz mešanih zakonov in kar 73% iz neslovenskih družinskih okolij. Skratka, šole s slovenskim učnim jezikom, ki so bile tradicionalno namenjene nadaljnji narodnostni ozaveščenosti pripadnikov slovenske skupnosti v Italiji, se vse bolj spreminjajo v nekakšna »vstopna« vrata za vse tiste, ki se s slovenskim jezikom in kulturo šele želijo seznaniti. To zahteva od vzgojiteljev povsem nove, zahtevnejše in različnim kategorijam učencev bolj prilagojene didaktične prijeme, od širše manjšinske skupnosti pa, da šoli in tej njeni novi, potencialno »deasimilacijski« vlogi (mnogi izmed neslovenskih staršev, ki so otroke vpisali v slovenske šole, so slovenskega porekla) pomaga z načrtno usmerjenimi obšolskimi dejavnostmi, s katerimi lahko te nove, »potencialne« Slovence močneje naveže na slovensko družbeno okolje.

Opravljene raziskave na Slovenskem raziskovalnem inštitutu (SLORI, 2010 in 2011) so pokazale, da se med dijaki nižjih in višjih srednjih šol, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom, za Slovence opredeljuje 93% (na Tržaškem) oziroma 86% (na Goriškem) tistih, ki imajo slovenske starše, ostali pa se opredeljujejo za dvojno narodnost (6% oziroma 11%) ali neslovensko narodnost (1% oziroma 3%); otroci mešanih zakonov so po lastni opredelitvi večinoma dvojne narodnosti (61% navedb na Tržaškem in 73% na Goriškem), sicer pa se za Slovence opredeli 25% dijakov iz mešanih družin na Tržaškem in 9% na Goriškem, samo neslovensko narodnost pa navaja 14% oziroma 18% teh dijakov. Neslovenska identiteta seveda prevladuje med dijaki, ki izhajajo iz povsem neslovenskih družin (82% navedb na Tržaškem in 80% na Goriškem); ta se večinoma kombinira z dvojno narodnostjo (14% primerov na tržaškem in 20% na Goriškem), v dokaj omejenem obsegu in le na Tržaškem pa tudi s slovensko (4% primerov). Ta pregled nam lepo pokaže potencialno »deasimilacijsko« vlogo šol s slovenskim učnim jezikom, a tudi tendenčno rast dvojne slovensko-italijanske identitete, ki je bila nekdaj med dijaki, predvsem višjih srednjih šol, skorajda odsotna. Ista skupina respondentov je navedla, da v družini uporablja slovenski jezik 90% dijakov, ki imajo slovenske starše, dijaki iz mešanih družin pa ta jezik uporabljajo v približno 70% primerov pogovorov s slovenskim staršem.

V splošnem je slovenščina pretežni pogovorni jezik izven šole v povprečju za 36% dijakov, vendar prihaja tu do precejšnjih razlik glede na narodnostno strukturo družin: ta jezik uporablja 84% otrok slovenskih družin, 27% otrok mešanih družin in le 3% otrok neslovenskih družin. Ob slovenščini dijaki skorajda v isti meri uporabljajo v pogovoru tako slovenščino in italijanščino (29% primerov), kot samo italijanščino (31% primerov), druge jezike pa 4% dijakov. Precejšnje so tudi razlike med posameznimi območji: na

33

Tržaškem uporablja kot pogovorni jezik izven šole slovenščino 42%, tako slovenščino kot italijanščino 28%, samo italijanščino 25%, druge jezike pa 5% dijakov; na Goriškem uporablja slovenščino 30% dijakov, tako slovenščino kot italijanščino 32%, samo italijanščino 35%, druge jezike pa 3% dijakov; v dvojezični srednji šoli v Špetru izven šole uporablja slovenščino le 4% dijakov, tako slovensko kot italijansko jih govori 8%, samo italijansko 71%, 17% pa je navedlo drug jezik (večinoma gre za lokalni slovenski dialekt). Tudi v tem pogledu se kaže izrazitejša narodnostna oziroma jezikovna »persistenca« Slovencev na Tržaškem v primerjavi z goriškim območjem, predvsem zato, ker sta tu obe etnično-jezikovni skupnosti tradicionalno manj integrirani ena z drugo oziroma ostaja tu družbena distanca med obema nekoliko višja kot na Goriškem, medtem ko je šola v Benečiji lep primer tega, da je sam izobraževalni proces oziroma možnost učenja slovenščine za manjšinske skupnosti bolj simbolnega kot funkcionalnega pomena, če ostaja ta jezik ločen od vsakdanjega družbenega življenja njegovih potencialnih nosilcev. Nekaj podobnega se navsezadnje dogaja tudi z irščino, čeprav ima ta jezik na Irskem celo status državnega uradnega jezika (ob dejansko uporabljeni angleščini).

Povedano potrjuje tudi raziskava o jezikovnih praksah med več kot dva tisoč učenci in dijaki šol s slovenskim učnim jezikom, ki je bila opravljena leta 2014 (ZSŠDI in SLORI, 2015). Ta je pokazala, da je najbolj uporabljena jezikovna varianta v njihovem družinskem okolju mešanica slovenskega in italijanskega ali drugega jezika (okrog 46% primerov) pred izključno rabo slovenskega (okrog 35% primerov) in samo neslovenskega, prtežno italijanskega jezika (okrog 18% primerov). Glede na že opisano strukturo etnično-jezikovnega izvora učencev in dijakov v šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji, ne preseneča, da se raba slovenskega jezika v družini povečuje od osnovnošolske do srednješolske oziroma gimnazijske ravni (od okrog 24% na okrog 51%), ob sočasnem upadu mešanih (od okrog 52% na 41%) in izključno neslovenskih jezikovnih variant (od okrog 25% na 8%). Družinske jezikovne prakse se razlikujejo tudi glede na kraj bivanja učencev in dijakov. Samo slovenščino uporablja v pogovoru s starši v povprečju 41% učencev in dijakov na Tržaškem (okrog 50% na podeželju in okrog 20% v mestu), okrog 30% na Goriškem (brez razlik med goriškim mestnim in ostalim okoljem) in samo 3% na Videmskem. Mešane jezikovne variante uporablja okrog 46-47% učencev in dijakov na Tržaškem in Goriškem (okrog 55% v mestnem okolju in okrog 42-43% v preostalem območju) ter okrog 40% učencev in dijakov na Videmskem; samo neslovenske jezikovne variante pa 13% učencev in dijakov na Tržaškem (okrog 24% v mestu ter med 5% in 9% v okolici), okrog 23% učencev in dijakov na Goriškem (okrog 16% v Gorici in okrog 26% v drugih okoljih) in kar 57% učencev in dijakov dvojezične večstopenjske šole v Špetru. Ta jezikovna praksa se nato prenaša tudi v druga okolja, saj je raziskava ugotovila, da med učenci in dijaki šol s slovenskim učnim jezikom, ki so športno aktivni v slovenskih društvih, uporablja v pogovoru s sotekmovalci slovenski jezik 51%, mešanico slovenščine in italijanščine 42%, samo neslovenske jezikovne variante pa 7% učencev in dijakov. Tudi ti podatki kažejo na to, kako je potrebno v primeru Slovencev v Italiji razvijati neko celovitejšo jezikovno politiko, saj samo družinska okolja in šole glede na svojo etnično-jezikovno sestavo ne morejo (več) same poskrbeti za medgeneracijski prenos slovenskega jezika, po drugi strani pa nam pokažejo tudi, da je sama jezikovna praksa vse manj neposredno povezana z etnično pripadnostjo oziroma izvornostjo, saj se z zmanjšanjem družbene distance med večinskim in manjšinskim prebivalstvom ter rastočim številom mešanih zakonov razvijajo v območjih kulturnega stika obenem vse bolj kompleksne in dinamične identitetne oblike.

34

Literatura

Alpina (1975): I quattro gruppi nazionali del Friuli-Venezia Giulia. Bellinzona.

Beltram, P. et al. (1988): Množični mediji in narodnostne manjšine. Trst-Ljubljana (tipkopis).

Bogatec, N. (2015): Šolanje v slovenskem jeziku v Italiji. Razprave in gradivo 74, str. 5-21.

Bogatec, N. in Bufon, M. (1996): Slovenske šole v Tržaški in Goriški pokrajini – vrtci in osnovne šole. Trst, SLORI.

Bogatec, N. in Bufon, M. (1999): Slovenske šole v Tržaški in Goriški pokrajini – nižje in višje srednje šole. Trst, SLORI.Bogatec, N. in Bufon, M. (2008): Pre-misliti manjšino – Slovenci v Italiji in skupni slovenski kulturni prostor po padcu meje. Koper-Trst, Založba Annales-SLORI.

Boileau, A.M. in Sussi, E. (1981): Dominanza e minoranze. Udine.

Bufon, M. (1992): Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost: obmejna in etnično mešana območja v evropskih razvojnih silnicah: primer Slovencev v Furlaniji-Julijski krajini. Trst, Založništvo tržaškega tiska.

Bufon, M. (1995): Prostor, meje, ljudje: Razvoj prekomejnih odnosov, struktura obmejnega območja in vrednotenje obmejnosti na Goriškem. Trst, SLORI.

Bufon, M. (1998): Procesi evropske integracije in ohranjevanje jezika narodnih manjšin. V: Štrukelj, I. (ur.), Jezik za danes in jutri. Ljubljana, Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije in Inštitut za narodnostna vprašanja, str. 65-76.

Bufon, M. (2000): Med socio-kulturno pluralnostjo in socio-ekonomsko integracijo: problemi in perspektive modela “združenosti v različnosti” v zgornjejadranskem kontaktnem prostoru. V: Štrukelj, I. (ur.), Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije. Ljubljana, Društvo za uporabno jezikoslovje slovenije, str. 171-182.

Bufon, M. (2002): Confini, identità ed integrazione: nuove prospettive per l’Alto Adriatico. Trieste, SLORI.

Bufon, M. (2003a): Minorities, regional transformation and integration in borderlands: a case study. Annales 13/1, str. 1-8.

Bufon, M. (2003b): Cross-border cooperation in the upper Adriatic. V: Anderson, J. et al. (ur.), New Borders for a Changing Europe: Cross-border Cooperation and Governance. London, Frank Cass, str. 177-196.

Bufon, M. (2006): Proučevanje manjšin in obmejnih območij v zgornjem Jadranu - raziskovalni pristopi in problemi v luči politične geografije. Dela 25, str. 25-42.

Bufon, M. (2008): Na obrobju ali v osredju? Slovenska obmejna območja pred izzivi evropskega povezovanja. Koper, Založba Annales.

Bufon, M. (2010a): Planiranje integracije v evropskih območjih družbenega in kulturnega stika: sizifovo delo? Razprave in gradivo 62, str. 74-90.

Bufon, M. (2010b): The changeable political map of the upper Adriatic region between conflict and coexistence. V: Jordan, P. (ur.), Regional Development and Regionalisation in the Adriatic Space: Proceedings of the 3rd Conference of the Adriatic Forum. Wien, Oesterreichischen akademie der wissenschaften, str. 11-26.

Bufon, M. in Minghi, J. (2000): The upper Adriatic borderland: from conflict to harmony. Geojournal 52/2, str. 119-127.

Czoernig, A. (1891): Die Gefuerstete Grafschaft Goerz und Gradisca. Goerz.

Čokelj, B. (1949): Zgodovinski razvoj narodnostnega stanja v Trstu. Trst, Jadranski koledar.

De Marchi, B. (1980): La condizione linguistica nel Friuli-Venezia Giulia. Studi Goriziani 51-52.

35

Documenti di Vita Italiana (1954): I gruppi linguistici sloveni in Italia. Roma.

Ente Nazionale per le Tre Venezie (1971): Tarvisiano e Val Canale ieri e oggi. Venezia.

Gariup, M. (1978): Struttura socioeconomica e nazionale della popolazione di Ugovizza-Ukve e Valbruna-Ovčja vas. V: Atti del simposio sui problemi socioeconomici e ambientali degli Sloveni in Italia. Trieste, SLORI.

Grafenauer, B. (1974): Kanalska dolina. V: Slovenci v Italiji včeraj in danes. Trst, SLORI.

Grafenauer, B. (1978): Problemi di storia della colonizzazione della Slavia Veneta durante il medioevo con particolare riguardo alla colonizzazione slovena. V: La storia della Slavia Italiana. Trieste, SLORI.

Kandler, P. (1858): Storia del Consiglio dei patrizi di Trieste. Trieste.

Kos, M. (1930): K postanku slovenske zapadne meje. Razprave 5-6. Ljubljana.

Kos, M. (1974): Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje. V: Slovenci v Italiji včeraj in danes. Trst, SLORI.

Madotto, A. (1985): Resia, paesi e località. Udine.

Merkù, P. (1978): Tersko narečje, govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji. Trst.

Merkù, P. (1980): Slovenska plemiška pisma. Trst, ZTT.

Merkù, P. (1986): Enkratnost Rezije – navezanost na kulturne korenine in shizoglosija. Jezik in slovstvo 31.

M.I.L.L.E. – Movimento per l’Italia Libera nella Libera Europa (1984): Situazione della minoranza slovena nella provincia e nel comune di Trieste. Roma.

Musoni, F. (1903): Tedeschi e Slavi in Friuli secondo l’ultimo censimento. Bollettino della Società geografica italiana 3.

Musoni, F. (1978): Gli abitanti. V: La Slavia Italiana, Estratto della Guida delle Prealpi Giulie di Olinto Marinelli. Bologna.

Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia (2010): Indagine sulle comunità linguistiche del Friuli Venezia Giulia. Udine, Direzione centrale istruzione, formazione e cultura.

Rutar, S. (1892): Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Ljubljana.

Rutar, S. (1899): Beneška Slovenija. Ljubljana.

Ruttar, R. (1980): Analisi della situazione demografica. V: Atti del convegno Linee per la rinascita ed un diverso sviluppo della Slavia Friulana. Trieste.

Ruttar, R. (2000): Beneški maturanti. Čedad, SLORI.

SKGZ (1985): Gospodarski načrt slovenske narodne skupnosti v Italiji 1986-1990. Trst (tipkopis).

SLORI (2010): Projekt šola 2010 – predstavitev rezultatov. http://www.slori.org.

SLORI (2011): Projekt šola 2011 – predstavitev rezultatov. http://www.slori.org.

Steinicke, E. (1984): Das Kanaltal-Val Canale: Sozialgeographie uner alpiner Minderheitenregion. Innsbruck.

Stima (1983): Stima della popolazione residente di lingua slovena per Comune nella regione Friuli-Venezia Giulia. Roma (neobjavljen dokument).

Stranj, P. (1999): Slovensko prebivalstvo Furlanije-Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi. Trst, SLORI.

Sussi, E. in Sedmak, D. (1983): Tiha asimilacija – psihološki vidiki nacionalnega odtujevanja. Trst, SLORI.

SWG (1985): Sondaggio. Trieste (neobjavljen dokument).

Tabor Kanalska dolina (1987): Tabor Kanalska dolina 86. Gorica, SLORI.

36

Tamaro, A. (1924): Storia di Trieste. Roma.

Trieste Handbook (1950): Trieste Handbook. Trieste, Allied Military Government.

Valussi, G. (1974): Gli Sloveni in Italia. Trieste, LINT.

Veiter, T. (1933): Die Sudostdeutsche Volksgrenze.

Venosi, S. (1978): Problemi linguistici della Valcanale-Kanalska dolina e struttura della popolazione di Camporosso-Žabnice in Valcanale. V: Atti del simposio sui problemi socioeconomici e ambientali degli Sloveni in Italia. Trieste, SLORI.

Vilfan, S. (1978): L’autonomia della Slavia Italiana nel periodo Patriarcale e Veneto. V: La storia della Slavia Italiana. Trieste, SLORI.

Volk, S. (2003): Istra v Trstu. Koper, Knjižnica Annales.

Zgodovina Slovencev (1979): Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba.

ZSŠDI in SLORI (2015): Šola, družina in zunajšolske dejavnosti. Gorica, ZSŠDI.

Zuanella, N. (1996): Gli anni bui della Slavia. Cividale, Dom.