MESEČNIK JUNIJ/ROŽNIK 06/15

Mesečnik DSO Bežigrad Junij 2015, št. izdanih izv. 80 Izdajatelj: Dom starejših občanov Ljubljana Bežigrad, Komanova ulica 1, 1000 Ljubljana Ideja in oblikovanje: delovna terapija Ni lektorirano, samo za interno uporabo

Junij – mesec zorenja žita, slavljenja sonca in kresne noči

V usodnem času zorenja žita so zato naši davni predniki praznovali praznik sončnega božanstva. V njegovo čast še danes prižigamo kresove v kresni noči. Ni pomembno, da se uradno poletje začne 21. junija, po ljudskem koledarju je najkrajša noč v letu med 23. in 24 junijem, ne glede na uradni koledar.

Naši poganski predniki so sebe vključevali v naravo in so zato s čarodejnimi dejanji poskušali vplivati na dogajanja v naravi. S svetlobo in toploto ognja so poskušali pomagati sončnemu božanstvu v zimskem času, ko je sonce izgubljalo moč in so zato dnevi vse bolj kratki in mrzli. V kresni noči pa so prav tako z ognjem slavili moč sončnega božanstva.

Tradicija praznovanja kresne noči sega vse do keltskih žrtvenih obredov in germanskega čaščenja drevesnih duhov, s katerimi so naši predniki zaklinjali življenjsko silo in rodovitnost zemlje. Krščanstvo je praznik prikrojilo svojim potrebam, kar velja tudi za zimski solsticij, oziroma božič. Na kresno noč polovico leta pred rojstvom Jezusa, naj bi se namreč rodil Janez Krstnik. V slovenski tradiciji pa je kljub tisočletjem pokristjanjevanja poznan Kresnik, sin ognjenega boga, ki je podedoval svetlobo, toploto in ogenj, po nekaterih pripovedih pa je tudi mitski knez Slovencev. Prav tako velja tudi za boga gromovnika, s čemer naj bi ustrezal slovanskemu bogu groma Perunu. Prav tako pri nas poznamo tudi kresnice, ki se udeležijo kresovanja pred 24. junijem in bi bile lahko prvotne Kresnikove svečenice.

Kresna noč s svojimi stoterimi čari bo vedno ostala najskrivnostnejša noč – v kresni noči je mogoče slišati govorico živali, v tej noči je tudi možno najti zaklad, priklicati hudiča ali pa izvedeti svojo prihodnost (če imate seveda v žepu praprotno seme). Najpomembneje od vsega pa je: priklicati dobro letino na domača polja.

Stari slovenski pregovori o mesecu juniju

• Ako na Medarda dežuje, štirideset dni še naletuje. • Junija toliko dežuje, da zadnji koreninici zadostuje. • Do kresa suknjo oblači, po kresu je pa s seboj vlači. • O kresi je dan tako dolg, da človek, če se skrči, vanj trči, če se pa stegne,

vanj dregne. Prazniki in obredi

• 5. junij: Svetovni dan okolja 15. decembra 1972 je Generalna skupščina določila 5. junij za svetovni dan okolja. S tem dejanjem je želela povečati zavedanje javnosti o potrebi ohranjanja in izboljševanja okolja.

• 17. junij: Svetovni dan boja proti suši in širjenju puščav Svetovni dan boja proti suši je leta 1995 določila Generalna skupščina. Na ta dan so leto prej sprejeli Konvencijo OZN o boju proti dezertifikaciji. Skupščina je pozvala države naj se na ta dan trudijo povečevati zavedanje o potrebi po mednarodnem sodelovanju v borbi proti širjenju puščav in obveščajo o samih posledicah suše.

• 25. junij: Dan državnosti Dan državnosti je slovenski državni praznik, ki obeležuje spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan je bila sprejeta Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Vsako leto na predvečer praznika poteka praznovanje na Trgu republike v Ljubljani.

• 26. junij: Mednarodni dan v podporo žrtvam mučenja Leta 1997 je Generalna skupščina na priporočilo ekonomskega in socialnega sveta razglasila 26. junij za mednarodni dan v podporo žrtvam mučenja. Skupščina je izrazila željo, da bi mučenje čim prej izginilo ter da bi leta 1984 sprejeta konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim čim bolj učinkovito delovala.

Predvideni prihajajoči dogodki v juniju

• Četrtek, 4.6. ob 16.00 uri v jedilnici Doma: Koncert MePZ Moravče • Sreda, 10.6. ob 17.00 uri na terasi Doma: Pihalni orkester Bežigrad z

ljubljanskimi mažoretkami • Sreda, 17.6. od 11.00 uri dalje na vrtu Doma: Piknik s skupino Calypso • Sreda, 24.6. ob 14.30 uri v jedilnici Doma: Praznovanje rojstnih dni

P T S Č P S N

1 2 3 4 5 6 7

8 9 10 11 12 13 14

15 16 17 18 19 20 21

22 23 24 25 26 27 28

29 30 1 2 3 4 5

Domski izlet na Dolenjsko, 28.5.2015

Odhod z avtobusom izpred Doma je bil ob 8.32. V avtobusu nas je bilo poleg šoferja še 34 stanovalcev ter v.d. Maruša, Tjaša, Špela, sestra Ivanka, negovalka Milanka, Vide in pa seveda Petra, ki je bila naš vodič.

Najprej nas je pot vodila na Otočec, kamor smo prispeli ob 9.29. Vodička Petra nas je med vožnjo seznanjala o znamenitostih, mimo katerih smo se vozili. Na Otočcu smo se posedli ob mizah in pili sok, radensko, kavo ali kar si je vsak poželel. Kasneje smo odšli na kratek sprehod po otoku. Videli smo račke in laboda z mladički ter prostor, kjer se poročajo pari. Ko smo se po mostu vračali proti avtobusu, je sledila še »gasilska slika«. Sploh sta Petra in Špela veliko fotografirali. Upam, da bomo kakšno sliko tudi kmalu dobili, seveda proti plačilu.

Ob 11.14 minut smo se odpeljali proti Novemu mestu in do reke Krke. Odšli smo na »Rudolfov splav«, kjer so nam zaželeli dobrodošlico. Posedli smo se za mize, na katerih so bile keramične čašice ter majolka, napolnjena s cvičkom. Vožnja je trajala 90 minut in v tem času so nam pripravili pester program. Poleg muzike s harmoniko, petja in plesa, nam je Primičeva Julija opisala njeno življenje, seveda je omenila tudi Prešerna, kateri je bil zaljubljen vanjo. Jožeta so krstili za splavarja, Petra pa je bila njegova botra, nato pa smo vsi skupaj nazdravili z vinom in prešerno zapeli. Predno smo se od ekipe na splavu poslovili, je vsak dobil pesmarico s Slakovimi uspešnicami.

Ob 14.15 minut nas je šofer odpeljal do Turistične kmetije Šeruga, kjer nas je pričakalo čudovito kosilo. Med kosilom nam je Maruša vsakemu podarila spominsko deščico za rezanje salame, na njej pa so na eni strani vžgani motivi Novega mesta, na drugi strani pa napis »Rudolfov splav«, s katerim smo se vozili po Krki. Po kosilu smo se nekateri trudili z žogo in igrali odbojko in nogomet.

Ob 16 uri in 50 minut smo se posedli v avtobus in odpeljali proti Domu. Ob 17.50, točno v eni uri, nas je šofer srečno pripeljal domov. S ploskanjem smo ga nagradili za prijetno in varno vožnjo.

Zahvalil bi se v imenu stanovalcev in seveda tudi v mojem imenu za perfektno organizacijo izleta, katero je Petra speljala profesionalno. Zahvala pa tudi Vidu, sestri Ivanki, negovalki Milanki ter vsem ostalim za vso požrtvovalnost, s katero so pomagali stanovalcem, ki so jo potrebovali.

Nazadnje bi še pripomnil, da smo naročili lepo vreme za izlet in uspeli smo. Takih izletov si vse še želimo.

Marko

Imeli smo se lepo…

Dolenjska je očarljiva v vseh letnih časih. Spomladi zacveti kostanj pred domačo hišo, poleti je zaradi rek in rečic vedno prijetno sveže, jeseni se gozd odene v tisoč in eno barvo, pozimi ob topli krušni peči budni sanjamo snežno pravljico.

Dolenjska res ne zaostaja z gostoljubjem: sprehodi, pohodništvo, ribolov, lov, kolesarjenje, vožnja skočijo, jahanje, kopanje v toplicah ali reki, čolnarjenje, splavarjenje in še in še.

Dolenjska ni ni znana le po gostoljubnih in delovnih domačinih, pač pa tudi po domači obrti in bogati kulturni zapuščini: Novo mesto s starim mestnim jedrom in izjemnimi muzejskimi zbirkami, kartuzijanski muzej Pleterje, tradicionalno lončarstvo, sirarstvo, kuhanje žganja, Kostanjevica z galerijo, kraško jamo, gradovi vzdolž reke Krke…

Le streljaj od glavnih cest in mest smo se srečali s koncem vseh poti, našli potok in gozd, kjer se spočijeta telo in duša. Našli smo mir, čisto, neokrnjeno naravo in okusno domačo hrano. V hladu žuborečega potočka smo se predali počitku, poskušali pa smo celo slasten cviček iz domačega vinograda. Dežela, v katero bi se radi vračali znova in znova…

15. maj je bil mednarodni dan družine, zato smo se odločili, da bomo v ta namen organizirali izlet z medgeneracijskim druženjem. Druženje babic, dedkov ter njihovih otrok in vnukov.

30. maja smo se z mestnim vlakcem odpeljali na ljubljanski grad in tam preživeli nepozaben dan.

25. junij – Dan državnosti

Dne 25. junija praznujemo Slovenci dan državnosti. Na ta dan je Slovenska skupščina razglasila neodvisnost Slovenije in prevzela nadzor nad svojimi mejami. Jugoslovanska oblast ni priznala slovenske samostojnosti, tako so se 27. junija začeli oboroženi spopadi med jugoslovanskimi enotami ter slovensko Teritorialno obrambo in slovensko policijo. Jugoslovanski vojaški poseg je bil slabo pripravljen, saj so podcenjevali slovensko pripravljenost za obrambo samostojnosti. Mnogi jugoslovanski vojaki niso vedeli, za kaj se borijo in so se predajali slovenskim silam. Slovenska vojska in policija sta v nekaj dneh zaustavili več oklepnih enot, vnovič zasedli mejne prehode, jugoslovansko vojsko na slovenskih tleh pa blokirali v vojašnicah. Intervencija je bila končana 3. julija 1991 in jugoslovanska vojska se je začela umikati v vojašnice.

Hkrati z oboroženim spopadom je potekala tudi diplomatska dejavnost. Zaradi vojaškega posredovanja jugoslovanske strani in odločnosti, s katero je Slovenija branila pravico do samoodločbe, je njen mednarodni ugled naglo rasel. Tudi v tujini so na osamosvajanje demokratične države gledali z večjimi simpatijami. Na začetku julija 1991 je po posredovanju Evropske skupnosti prišlo na Brionih do pogajanj med Jugoslavijo, Slovenijo in Hrvaško. Podpisali so t.i. Brionsko deklaracijo, ki jo je 10. julija potrdila tudi slovenska skupščina. Z njo je Slovenija sicer uradno za tri mesece zamrznila osamosvajanje, dejansko pa je le še pospešila njeno izvajanje. Prve države so med tem že priznale samostojno slovenijo. Ko je oktobra 1991 tri mesečni rok potekel, je Slovenijo v koprskem pristanišču zapustil zadnji jugoslovanski vojak. Slovenija je uvedla svojo denarno valuto, tuji diplomati pa so imeli redne stike s slovenskim državnim vodstvom.

Slovenija je bila jeseni 1991 že samostojna država, a je morala še pričakovati na priznanje najpomembnejših držav sveta. 15. januarja 1992 jo je priznala večina članic Evropske skupnosti. Samostojno Slovenijo so priznale vse najpomembnejše države (stalne članice Varnostnega sveta OZN) in 22. maja 1992 je Slovenija postala 176. članica OZN. Tega dne je pred sedežem organizacije v New Yorku zaplapolala tudi slovenska zastava.

Zeleno pismo

(kriminalka)

Ga. Ross je hitela v službo. Bežno je pogledala poštni nabiralnik in videla, da je v njem zeleno pismo. Vzela ga je iz nabiralnika in dala v torbico, da ga bo v službi v miru prebrala.

Ko ga je prebrala, je videla, da je iz Los Angelesa – čudno je pomislila, da vsa taka pisma prihajajo iz LA. Kaj se vendar tam dogaja? Začela je brati: G. Muller vas vljudno vabi, da ga obiščete v njegovi vili ob morju. Vse ji bo povedla ko se srečata. Priporočil pa jo inšpektor iz LA policije. Pričakujem vas v parih dnevih, ker je zadeva nujna. S spoštovanjem, Edgar Muller.

Telefonirala je Emilu in povedala, da je prejela zeleno pismo iz LA in mora v dveh dneh na pot. Emil je rekel v redu, potem te danes peljem na večerjo, da se o vsem pogovoriva.

Zvečer sta se dobila v svoji restavraciji in imela sta si veliko za povedati saj se par dni nista videla. Pokazala mu je tudi pismo g. Mullerja. Emil je rekel: kot vedno brez moje Jane ne morejo nič. Seveda je lepo da greš, če te nekdo prosi za uslugo. Sploh če te prosita dva g. Muller in inšpektor LA policije. Povedala mi boš kdaj greš, da te bom odpeljal na postajo. Velja? Velja! Je odgovorila Jane.

Čez dva dni je odšla na vlak za LA. Našla si je prazen kupe in sedla. Še enkrat je prebrala pismo. Čudno, da nič ne omenja, kaj se je zgodilo. No bom že izvedela, si je rekla Jane in malo zadremala.

Hitro je prispela v LA, stopila na peron in k njej je stopil šofer v uniformi in jo vprašal ali je ona ga. Ross. Poslal me je g. Muller, da vas odpeljem v vilo. Izvolite prosim. Ko so prispeli pred vilo, se je začudila, da je vila tako velika kot majhen gradič. Bila je lepa. Pogledala je naokrog in ni videla nobene rože vse samo zelenje. Vprašala je šoferja ali ni nikjer rož. Odgovoril ji je, da odkar ni več gospe Ade, to je soproge gospoda Mullerja. A tako!

Pred vrata je stopil g. Muller. Kar čeden moški. Predstavila sta se in povabil jo je v vilo. Najprej v salon. Rekel ji je, če ni preutrujena od vožnje, bi ji rad kar takoj povedal zakaj jo je poklical. Strinjala se je.

Pred približno petnajstimi dnevi je moja žena Ada izginila. Ko je ni bilo dva dni domov, sem poklical policijo v LA in z njimi je prišel tudi inšpektor Gross. Ko je vse slišal, mi je priporoči, naj vas povabim v vilo. Gospa je dobra detektivka, je še rekel. Tako sem tudi storil. Policija ni našla nič sumljivega in zadeva stoji na miru.

Prosim vas, oprostite, ker vas še vedno zadržujem tukaj v salonu. Pojdite v prvo nadstropje, prva soba je vaša. Lahko se malo osvežite in preoblečete za večerjo. Večerja je točno ob 7. uri. Nasvidenje ga. Ross. In gospod Muller je odšel iz salona.

Ravno ko so bili pri večerji, je prišel inšpektor in vse prisrčno pozdravil. Rekel, je da se opravičuje, ker je prišel ravno sedaj – samo slišal je da je prišla ga. Ross. Od koga, če smem vprašati? Od vašega šoferja. Potem je v redu. Sedite vendar, g. inšpektor. Ne hvala, večerjal ne bom, bom samo kavo v salonu, ko boste vsi odšli tja. Po večerji so vsi odšli v salon na kavico ali na konjak, če je kdo želel. Postregla jih je ga. Marija, gospodinja vile g. Mullerja.

Kakor že veste, je moja žena izginila pred približno 15. dnevi. Najprej sem misli, da me je zapustila. Kar bi lahko naredila, saj nimava otrok. Toda sedaj je minilo 15 dni, od nje pa niti glasu. Torej mora biti mrtva. Drugače sva se dobro razumela in zato mislim da ni odšla, da me ni zapustila. Pregledali smo vse posestvo, tudi bazen in notranji bazen, pa nič. V redu, je rekel inšpektor, za sedaj prepuščam zadevo ga. Ross, če bo ona kaj ugotovila. Jaz bom zaslišal vso služinčad, da vidim če kaj vedo. Vidimo se jutri, je rekel inšpektor. Še lahko noč in odšel. Jane je odšla za njim in mu rekla, da naj zasliši tudi šoferja, ker šoferji veliko vedo o družinah. Dobro ga. Ross. Mimo grede, jaz se še nisem predstavil, pa že toliko časa devala skupaj. Jaz sem inšpektor Gross Karel. Vendar me vsi kličejo samo inšpektor. Lahko noč, ga. Ross. Lahko noč, g. inšpektor.

Jane je šla v svojo sobo na počitek. Čaka jo dolg dan. Takoj zjutraj, ko je vstala, je šla v jedilnico na zajtrk, potem pa naokrog po posestvu. Nič ni bilo sumljivega. Popoldne grem v notranji bazen in v ostale prostore okoli bazena, da vidim ali je kaj drugače kot bi moralo biti. Zvečer po večerji je odšla takoj v sobo, ker je bila utrujena. Vzela je v roko eno od knjig iz knjižnice in začela brati. Kar naenkrat je slišala zelo tiho glasbo. Plesno glasbo na radiju. Čudno se ji je zdelo, da g. Muller posluša to glasbo, ker je v žalosti za ženo. Glasba je utihnila in slišalo se je tiho odpiranje vrat, najprej sobnih nato še vhodnih. Jane je vstala iz postelje, pogledala skozi okno in videla g. Mullerja kako teče skozi travnik v vrtni paviljon. Videla je tudi, da ga tam nekdo čaka. Objela sta se in poljubljala še in še. Tako torej, žalujoči g. Muller. Čez nekaj časa je slišala tiho odpiranje vrat. Torej se g. Muller vrnil. Jane je ugasnila lučko na nočni omarici, odložila knjigo in si mislila: premišljevala bom jutri, sedaj moram takoj zaspati.

Zjutraj je šla v jedilnico na zajtrk. G. Muller je bil že za mizo in sicer dobre volje. Rekel je Jane: kar boljše volje sem, ko ste tu ob meni in inšpektor pride vsak dan! Ravno izrekel je to misel in inšpektor je prišel skozi vrata. Dobro jutro obema, ali je kaj novega? Je vprašal inšpektor. Jane je rekla, da nekaj malega in da se bosta

pogovorila ob bazenu. Po zajtrku sta res odšla k bazenu in Janu mu je vse povedala o sinočnjem obisku pri g. Mullerju pripomnila je še: žalost pa taka!

V redu, jaz grem zaslišat šoferja. Jaz pa grem v čolnarno tam še nisem bila. Ko je prišla do čolnarne, jo je preletel nekakšen srh vendar je šla naprej. Notri ni bilo nikogar, niti čolna ni bilo, samo voda je butala ob stene čolnarne. Čolnarna je bila cela lesena, tako da se je vsak šum vode slišal. Danes pa je bila voda malo valovita in je butala ob leseni pod v čolnarni. Nekaj časa je poslušala, toda to ni bil samo val vode, to je bilo nekaj drugega. Takoj je šla iskat inšpektorja, ki je bil pri šoferju. Povedala je, kaj je slišala v čolnarni. Čeprav tam ni nobenega čolna, je butalo tako, kot bi bil čoln tam privezan. Šofer se je obrnil proti inšpektorju in rekel: ste videli kaj sem vam rekel, g. Muller nima čistih rok!

Jane, šofer in inšpektor so odšli k čolnarni in res se je slišalo butanje. Inšpektor je ukazal šoferju naj prinese nekaj, da bi dvignili par letev s poda. Šofer je bil hitro nazaj s kljuko, s katero so zlahka dvignili letve. Zagledali so PVC vrečo, v njej pa truplo. Bila je gospa Muller. Jane je prosila inšpektorja, če se lahko umakne in dovolil ji je. Inšpektor je odšel v hiši, ter poklical svoje ljudi, da bi odnesli truplo v laboratorij na obdukcijo. Vedeti namreč morajo zaradi česa je ga. Muller umrla. V pol ure je bilo posestvo polno policajev in rešilcev, ki pa na žalost niso mogli več pomagati. Tako so truplo naložili v avto in odpeljali na policijo v LA. Inšpektor je poklical g. Mullerja, šoferja in ga. Jane naj se mu pridružijo v salonu, da razčistijo nekatere stvari.

Ko so bili v salonu, je inšpektor rekel: trenutno vemo samo to, da je v vreči ga. Muller, ne vemo pa, kdo jo je umoril in dal v vrečo, vrečo pa obesil za tram v čolnarni. Šofer trdi, da vas je g. Muller videl v čolnarni, samo ne spomni se točnega datuma. Počakali bomo izvide obdukcije in takrat nadaljevali. Se strinjate g. Muller? G. Muller je bil bled, toda odgovoril je, da se strinja. Inšpektor je rekel, da bo jutri zjutraj prišel s svojimi pomočniki. Prosil bo svoje uslužbence v laboratoriju naj pohite, ker je treba ga. Muller pokopati. Inšpektor se je poslovil od vseh in odšel, z njim pa tudi vsa ostala policijska ekipa.

Naslednji dan je prišel inšpektor zgodaj in prosil, da bi odšli v salon, šofer, g. Muller, hišna gospodinja Marija in seveda ga. Ross. Inšpektor je začel: dobil sem izvide iz laboratorija, iz katerih se vidi, da je bila ga. Muller zadavljena, spravljena v PVC vrečo in obešena za spodnji tram v čolnarni. Zato je butalo vsakokrat, ko je bila voda nemirna. Morilec ni na to računal. Niti ne na to, da ga je šofer videl v čolnarni tistega dne. Kar nas je pripeljalo do morilca, to ste vi g. Muller. Morilcu je manjkal en prst na levi roki. Vsi prsti so še vidni na vratu umorjene. Torej samo devet prstov g. Muller. Ali nam pokažete svoje roke? G. Muller jih je pokazal in res sredinec leve roke je manjkal. Čudno, da pri večerji ali pri zajtrku ni to nihče

opazil, je pripomnila Jane. G. Muller je to znal dobro prikriti. Torej, g. Muller ste vi morilec vaše žene ali ne? Ja, je s sklonjeno glavo rekel g. Muller. Zakaj ste to naredili in zakaj imate že zdaj ljubico? G. Muller je odgovoril, da zato, ker mu njegova žena ni mogla dati dediča. Mislil je, da bo v vreči toliko zgnila, da bi jo lahko čez nekaj časa zakopal. Inšpektor je pokimal svojima policistoma, naj g. Mullerja odpeljejo.

Vsi so se oddahnili, da je zadeva rešena. G. Mullerja ne bo dolgo, dolgo na svobodi – če sploh bo. Inšpektor je svetoval gospodinji, naj najde kakšnega sorodnika ali advokata, da se posestvo da v prave roke. Zahvaljujem se vsem navzočim, posebno pa gospe Ross, ki je za to prišla iz New Yorka. Hvala vsem na pomoči. Poslovil se je in odšel.

Jane je odšla po svojo potovalko ter prosila šoferja, da jo takoj odpelje na železniško postajo, kar je tudi storil. Vlak bo vsak čas tu, šoferju je dala roko in se poslovila. Kupila si je še eno revijo. Vlak je prišel na njen peron. Našla si je prazen kupe, sedla na oblazinjeno klop in začela listati revijo. Kmalu je zadremala. Tako je hitreje prišla v New York. Hitro je izstopila na peron, poklicala taksi in odpeljala se je domov. Ko je prišla domov, je najprej poklicala Emila in se dogovorila za večerjo ter da ima za njega cel kup novic.

Odšla se je tuširati, oblekla lepo zeleno obleko in že je morala v restavracijo. Emil jo je čakal, lepo sta se pozdravila s poljubčkom, nato sedla in naročila večerjo. Emil je naročil še steklenico vina, za srečen povratek. Emil je omenil: Imaš zato zeleno obleko, ker si dobila zeleno pismo? Ja tudi zato, je odgovorila Jane.

Jane mu je takoj začela pripovedovati zgodbo o umoru od začetka do konca. Po večerji ji je rekel, da je dobra zgodba, da pa gre kljub temu k njej, da ji kdo kaj ne naredi. Ti pa si navihanec, je rekla Jane in odšla sta k njej domov.

Napisala Berdajs Dragica

ECCE HOMO Jadno petje vam poklanjam, ecce homo svoj oznanjam, lek vsemu le nje beseda, ko obupe si odganjam, a za molkom beda, beda. Jaz bi drago že izprosil, ej, kaj vse bi ji natrosil, lahne na uho šepete, ki le zanjo sem jih nosil, a ne vrača mi obete. Jedka čas v dušo dvome, elegijam srce klone, lice moje bol bledi, kakor da so misli hrome a blažila ni in ni. Jutra od večerov budna, ena noč za drugo trudna, lega žal čez misli moje, kakor bolečina čuda, a v nedrjih solz na roje.

Jok v duši razdvojeni, eho sreči zagubljeni, lista čas spoznanja gren, ko se up z obupom ženi, a poti naprej ne vem. Jekla dajte mi obroče, eben trd v opaž srca, ljuba videti me noče, kolnem, molim do neba, a v prsih počit hoče! Javalne jih bom pozabil! Javalne prelepe dni; enost dveh prepolnih sreče, enost, ki je zdaj več ni; lažje ni, če up zasveti, lažje bo, ko me ne bo; kam posega misel moja, kam tja daleč v tisti raj; amen žalni v dušo nosi, amen za življenja kraj!

(ecce homo – glejte človek, ki trpi-lik Kristusa! Javalne – zelo težko, skoraj nemogoče!)

(a.willem rogi)

SLUTNJA Že praprot je zorela, jesen poletju je hotela, zlatiti tisti skriti raj; v dušah najinih še maj, v očeh lesket kristalov sreče.

Bilo je, ko sem ljubil te, te gledal vso zasanjano- predano; kako sladak je bil ponos, da srečna vsa si z mano; ej ljubil sem te, ljubi hrepeneče!

Zdaj praprot druga zelen; na novo najin log dehti; v objemih roke zapleterne; glej ustne moje izsušene; v očeh lesket ki peče, peče.

Le žalost zrkla mi rosi, čeprav so nežnosti ostale; v meni strah, ko zgubljam te, brezupu misli se predale, ej vrni mi, ej vrni solze sreče!

IZDAN

Jesen in jaz jesensko sam, enkratnih barv praprot dozorela, lepota – le zakaj je zabolela, kakor da zame biti bi ne smela, iskal sem jo, ne vem za kam

jesen in jaz jesensko sam, edini žarek je megla vzela, ledena mora je srce objela, kali pogled mi solza zapoznela, izgubil sem stezo, zdaj kam?

Jesen in jaz jesensko sam, eksil – obsodba je kratko velela, ljubezen nekoristna bo venela, kot roža, ki napačno je cvetela; ihtim, iz nje srca izgnan. JE RES ...

Je res, da me zavestno je izgnala? Erato ti povej! – ali se da z razumom pogasiti, ljubezen, ki ukradla sva jo zase, ki nama duši je prežgala, da nisva mogla skriti, ali se da! – ali me draga je izdala?

Jezovi čustev in želja neredko popustijo; ekran življenja skozi čas resnico kruto slika; lepo ljubiti je in ljubljen biti, ko to okusiš vztrepetaš in se zaveš, da ni umika; apeli srca zabolijo, ko brez odmeva se zgubijo! (a.willem rogi)

Vic meseca

Zbrali so se nekdanji maturantje, da se dogovorijo, kje bodo proslavili 20.obletnico mature. Eden pravi: "Kaj če bi šli v Šestico? Tam je dobra

postrežba pa še kelnarce so luštne." Vsi so seveda takoj za to.

Zberejo se ponovno za 30. obletnico: "Kam gremo? "Ajde, gremo spet v Šestico, tam je dobra postrežba in odlična hrana."

Pride 40. obletnica. "Kam bi jo šli praznovat?" se sprašujejo. "Gremo v Šestico, tam je toplo in ni nobenega prepiha."

"Ja, odlična ideja, gremo tja!"

Pride seveda tudi 50. obletnica. "Joj, joj kam naj gremo? Kje naj bi jo proslavili? Kaj če bi šli v Šestico?"

Vsi v en glas: "Jaaaaaaaa! Super! Tam še nikoli nismo bili!"

Prijetno branje vam želimo