DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i

Meje v vzgoji vzgojeMeje

M A J 1 2

mo

nik

a n

ov

ak

-sa

bo

tnik

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetnik opetnik@nedelja.at

u v o d n i k

Življenje je nenehno učenje. Starši učimo otroke, ob otrocih pa se učimo tudi starši. K temu vseživljenjskemu učenju sodi tudi vzgoja. Vzgoja, o kateri se toliko govori. Vsi: starši, stari starši, učitelji,vzgojitelji so dan za dnem izzvani, da spremljajo otroka na njegovi poti odraščanja. Eni kot drugi preživljajo dneve, ko jim odgo­vorna naloga dobro uspeva. Pa so spet trenut­ki, ko trčimo ob mejo zmogljivosti in znanja. Ne vemo več naprej. Vsakomur od nas se je to zgo­dilo že neštetokrat. V takem trenutku sem ved­no znova spoznavala – če z dobrohotnostjo in spoštovanjem srečam otroka, je mogoče stvar, ki se je zdela neizpeljiva, nepremagljiva, zavožena, peljati na pot, po kateri lahko oba hodiva. Odločilno je spoštovanje in kakor pravi Sabi­na Sandrieser – da je to spoštovanje nad mojimi željami in zahtevami. Za to prilogo sva z Moniko Novak­Sabotnik po­vabili pred mikrofon voditelja Mladinskega doma Jožeta Blajsa, vzgojiteljico v Slomškovem domu Martino Traunik, voditeljico otroškega vrtca »Minka« v Škofičah Simono Rovšek, profesor­ja Slovenske gimnazije Mirka Oražeja, deželno šolsko nadzornico za dvojezični pouk na os­novnih šolah na Koroškem Sabino Sandries­er ter strokovnjakinjo za družinska vprašanja Ta­njo Pate. Vsi že desetletja spremljajo mlade. In kot smo zapisali na prvi strani priloge postavlja­jo meje v vzgoji in pri tem naletijo ob meje vzgo­je. V tej razsežnosti – med postavljanjem meja in zavedanjem, da naletim na svoje meje in meje vzgoje poteka vzgoja. Vsi sogovorniki so si v teku let nabrali zvrhano mero izkušenj, o katerih so spregovorili.

Slika na naslovnici: Sara, Christina in Carina Lodron, Čahorče pri Kot­mari vasi

Foto: Monika novak-Sabotnik

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

Spremljanje na poti v srečno življenje»

Postavljati meje je nenehno vzgojno delo. Kako postavljaš meje kot vzgoji-teljica?Martina Traunik: Ob začetku vsakega šolskega leta se v domu zberejo novi dijaki, ki prihajajo iz raznih družin-skih razmer in so doraščali v najra-zličnejših okoliščinah. Vsak starš ima svoje predstave o vzgoji in postavlja-nju mej. Tako je ob začetku zame va-žno, da opazujem in spoznavam di-jake, da vem, na čem morem graditi. Seveda pa je ob vsej individualnosti potreben skupen okvir – od rednega dnevnega poteka do domskih pravil – v katerem se dijaki lahko gibljejo, si-cer delo v veliki skupini ne bi funk-cioniralo. Pojem »meja« ima nekako negativen prizvok, zato pravimo, da ne postavljamo mej, temveč gradimo strukturo. Važno mi je, da vsak dijak spozna, da je del skupnosti in da je ozračje v hiši odvisno od vsakega po-sameznika. Ozirati se na drugega po-meni tudi spoznati svoje meje in meje sočloveka.

Postavljati meje je za vzgojitelje težav-no in zahtevno delo, ki se giblje med »vse dopustiti« ali avtoritarno zah-tevati poslušnost. Kako najdeš pra-vo pot?Martina Traunik: Važno je, da otro-ci vzgojitelja ne doživljajo kot dikta-torično osebo. Zato je naša naloga, da dijakom ne postavljamo samo mej, temveč jim razložimo smisel naših zahtev, pravil oz. pričakovanj. V šte-

vilnih splošnih pogovorih, razpravah in klepetih jim skušamo približati vrednote, ki naj bi dijake dolgoročno usposobile, da sami znajo presojati med pravilnim in napačnim.

Vzgoja je iskanje ravnotežja med dr-žati otroka ob sebi in ga spustiti v pro-stost? Kako iščeš to ravnotežje?Martina Traunik:Cilj vsake vzgoje je, da mladega človeka pripravi na sa-mostojno življenje. Seveda je ta sa-mostojnost odvisna od starosti. Mlaj-ši dijaki potrebujejo ožje strukture kakor starejši. Na žalost starši vča-sih pod okriljem samostojnosti priča-kujejo več, kakor so otroci v tej staro-sti zmožni, ali pa jih tako varujejo, da jim odvzamejo vsako odgovornost in obveznost. Kot starš oz. vzgojitelj se moram zavedati, da vsak otrok potre-buje možnost, kjer lahko razvija svoje sposobnosti in s tem svojo osebnost, hkrati pa jih moramo pri tem voditi in spodbujati.

Postavljati meje predpostavlja odkri-tosrčnost v odnosu med vzgojitelji in otroki. Pomeni pa tudi, da odkrito pri-znamo, da nismo popolni.Martina Traunik: Dober odnos po-meni zame človeka upoštevati, ga ce-niti in ga imeti za enakovrednega. Če odnos med otrokom in vzgojiteljem ni odkrit, bo otrok vsako še tako pa-metno in pravilno besedo vzgojite-lja preslišal ali odklonil. Važno je, da otroku dovolimo delati napake, saj

naj bi se tako otroci kakor mi odra-sli iz njih učili. Spoštovanje in ljube-zen nista odvisna od dobre ocene v šoli, temveč od poštenega odnosa do življenja.

Meje dajejo tudi občutek varnosti. Kako dati otrokom ta občutek? Martina Traunik: Tako je, meje so otroku v korist. Otrok mora vedeti in čutiti, da ga ves čas spremljamo in ga ne prepuščamo samemu sebi. Hkra-ti pa moramo odrasli paziti, da otroka od samega strahu in dobrega namena ne delamo nesamostojnega.

Kaj storiti, če se otroci v domu ne drži-jo predpisov?Martina Traunik: Zame je vedno vprašanje, kaj je vzrok temu – prepri-čljiv argument, bojkot, drugo prepri-čanje, … Zato prva pot ne vodi preko stroge, nepremišljene kazni, temveč preko senzibilnosti in pogovora. Po-navadi se isti prekršek ne zgodi še enkrat.

Kaj je zate najbolj odločilno pri vzgoji?Martina Traunik: Večine se otrok nauči od staršev, in to v prvih sed-mih letih svojega življenja. Učitelji in vzgojitelji smo samo dopolnilo k temu, kar so otroku dali doma. Sku-šamo pa biti otrokom dober zgled in jim dati na pot samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, poštenost in am-bicioznost.

Spremljanje na poti v srečno življenjeMartina Traunik, vzgojiteljica v Slomškovem domu v Celovcu

Vzgojiteljice v otroških vrtcih in domovih se soočajo z vse večjimi izzivi v vzgoji. In vendar hočejo na poti vzgoje biti otrokom in mladostnikom dober zgled, jim privzgojiti samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, po-štenost in ambicioznost. Pogovor z dvema vzgojiteljicama.

DRUZ_priloga_220.indd 9 18.05.12 10:35

p o R T R E T

»Ko daješ dobro, se dobro množi …«Za pogovor sem prosila mo-

jega strica Mirka, s kate-rim sem že od otroških

let zelo povezana in sem ga kot majhna deklica oboževala in bila prepričana, da bom nekoč hodila v Slovensko gimnazijo, kjer moj stric poučuje, in da bom sama tudi postala učiteljica. Poleti nam je razlagal živali in rastline, po-zimi pa nas je, še kot predsednik Športnega kluba Obir, učil smu-čati na sosedovem travniku. Poučevati je začel leta 1978 in si moral po strokovni izobrazbi naj-ti svoj profil. »Učiš kot učitelj se-veda v določeni stroki in tam skušaš dajati naprej to, kar je bi-stveno za tisto stroko. Zame je pomembno, da dijaki v biologi-ji dojamejo, da so del tega sveta, te narave. Cilj je pripeljati dija-ke tako daleč, da si zaželijo žive-ti v soglasju z naravo, v zdravem ravnovesju in dobri simbiozi. Po drugi strani pa dijakom v razredu dajem še nekaj več: samega sebe in svoje nazore, svoje vrednote, svoj jaz. Učenci kar hitro občuti-jo, kaj je zame pomembno in kje so moje meje. Ob tem mi je zelo važna doslednost, da se vsi drži-mo tega, kar smo se zmenili. Kot učitelj, še posebej kot razrednik, moraš imeti določeno odprtost, da zaznaš, kaj se v razredu do-gaja, kje so težave, kdo ima pro-bleme, in da na vse to reagiraš, se pogovoriš, poskušaš posredovati in pomagati.«

Meje v vzgoji – meje vzgoje

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Mirko Oraže

p o R T R E T

ROŽEK

»Ko daješ dobro, se dobro množi …«

V taki dolgi dobi poučevanja se je marsikaj spremenilo. »Ko sem začel poučevati, je bil učitelj avtoriteta in je imel določeno oblast. Danes je hva-labogu mladina vse bolj poučena, in-formirana, morda tudi bolj zainte-resirana za učitelja kot osebo. Prej je bila mladina gotovo bolj zadovolj-na. Danes pa so mladi preobremenje-ni od vsega materialnega razkošja in preobilnosti hitrih medijev in infor-macij, ki jih konzumirajo sede. Svoj-čas so bili otroci bolj sproščeni in so bili sposobni bolj sprejemati, ker so bili veliko v naravi, so plezali po dre-vesih, so skakali po travniku in bili povezani z živalmi in naravo, imeli konstanten dom. Vsa leta sem razred­nik in kot tak oseba, h kateri pridejo dijaki z vsemi problemi. Moraš ustva-riti zaupanje in jim dati linijo, ki jo moraš imeti seveda sam. Pomembno je, da prisluhneš razredu in veš za že-lje in talente. Počasi ustvarjaš razred­no skupnost in atmosfero, v kateri se vsi najdejo. Ob vsem pa so pomemb-ne meje, ki jih morajo upoštevati.Biti profesor na Slovenski gimnaziji je seveda še nekaj posebnega, ker po-učujem več kot le biologijo, posredu-jem narodno zavest in omiko in skup­no kujemo prihodnost Koroške. Isto posredujem mladim igralcem tudi kot trener pri SAK­ju – zavest za slovenski narod in smernice, ki jih lahko športnik razbere iz svoje-ga delovanja. Uspeš le tedaj, če si na-rediš za cilj načrt, si ogledaš takti-ko, izbereš strategije. In četudi ne

postane vsak od teh mladih vrhun-ski športnik, pa si lahko pridobi nove prijatelje, se uči iz konfrontacij in konfliktov, ki nastajajo prav zara-di pripadnosti k slovenskemu klu-bu. Šport je vsekakor velika izkušnja in pomoč za življenje. Kot v šoli, tako tudi kot trener sem mnogokrat po-močnik, izravnatelj, poslušalec, po-sredovalec, …«Tak dober poslušalec in izravnalec, odprt približevalec svojih vrednot je Mirko tudi v svoji več kot 20­letni funkciji kot personalni zastopnik v učiteljskem zboru na gimnaziji, zelo močno pa tudi kot podpredsednik Enotne liste in občinski odbornik v Rožeku ter kot član rožeškega farne-ga sveta. Vsepovsod se počuti dobro in dosega uspehe, morda prav zato, ker zna prek vseh osebnih užaljenosti

posameznikov postaviti v ospredje to, kar je bistveno, in ker živi in zastopa tako samoumevno svoje vrednote.»Vrednota mi je simbioza človeka z naravo. Prav tako odkritosrčnost in da dana beseda med ljudmi velja in se lahko oba nanjo zaneseva. Vrednota mi je, da ostaneš pri sebi in delaš to, kar je tvoje, in ne gledaš, kaj delajo in imajo drugi. Ne maram zavisti, ki člo-veka razjeda in blokira v njegovem mišljenju. Velika vrednota mi je vera, mi je nedeljska maša, kjer se zberem in grem v nov teden. Vrednota mi je, da to, kar sem dobil kot zaklad, naš slovenski jezik, dajem naprej. Še ena taka vrednota in morda tudi »skriv-nost«, da sem srečen, je to, da je tre-ba vedno znova dajati več, kot bi ti kdo plačal. Več, kot je zapisano v za-konu za poučevanje, dajati brez pri-čakovanja in drug drugemu pomaga-ti. Ko daješ dobro, se razmnožuje in obrestuje, se tu in tam odpirajo vra-ta, si ljudje podajajo roke. Tako smo v Rožeku postavili spomenik žrtvam nacionalsocializma s soglasnim skle-pom vseh frakcij v občinskem svetu. Naša deviza je »Mi smo vsi skupaj tu doma«.Stric Mirko ima še veliko energije in vizij: »Želim si, da bodo tudi vnu-ki imeli lepo in zdravo okolje in bodo lahko slovensko marnvali in se bo po-zitivno ozračje v naši deželi krepilo in rastlo.«

m o n i k a n o v a k - s a b o t n i k

Mirko Oraže, 61, poročen, trije od­rasli otroci, doma v Semislavčah pri Rožeku, profesor biologije, fizike in ke­mije na Slovenski gimnaziji in na Dvo­jezični trgovski akademiji v Celovcu, trener pri SAK­ju, občinski odbornik v Rožeku ter farni svetnik v rožeški fari.

XIV ŠTIRINAJST DNI4

v Ž A R i Š C u

Marsikaj se je spremenilo v načinu vzgoje. Kaj je danes največji izziv za vzgojitelja?Jože Blajs: Delovno področ je vzgojitelja se nenehno spre-minja. Ta čas opažam, da se težišče dela osredotoča iz de-javnosti na obšolskem vzgoj-nem področju na dejavnost, ki je neposredno poveza-na s šolo. Vzgojitelji vedno več časa porabijo za učenje z otroki, za individualno učno pomoč, za pomoč pri raznih nalogah in pripravah na izpi-te, pa čeprav je vsakršna do-mača naloga dogovor med učiteljem in učencem. Ne-nehno prisotnost na tem po-dročju vzgojiteljem po eni strani narekuje »časovna raz-trganost«, po drugi strani pa večja raztresenost mladih. Danes ima večina otrok vse-ga preveč in tako je otrokovo koncentracijo težko osredo-točiti na dejavnost, ki jo rav-no zdaj opravlja. In pri tem učenje in pouk nista izjema. Prepričan sem, da bi si pri-hranili marsikatero uro do-datnega učenja, če bi dijaki bili pri pouku ali pa v učni uri bolj »prisotni«!

Razvajenost otrok in mlados­tnikov je poseben izziv. Kako se vzgojitelji odzivate na ta pojav?Jože Blajs: Na področju kon-zuma je razvajenost res ve-lika. Nova tehnologija in ne-

nehna produkcija, ki naj bi zagotavljala gospodarsko rast, močno vplivata na to razvajenost. Življenje po na-čelu »povsod in vselej in čim več« postaja vsakodnevno. Seveda v takšnih okolišči-nah z načeli, kot so obzirnost, samoobladovanje, strpnost, frustracijska toleranca, de-lavnost, točnost ipd., težko konkuriramo z možnostmi, ki jih ponuja konzum in jih pod-pira povsod prisotna rekla-ma. Danes mnogi mladi niso navajeni potrpeti oz. počaka-ti, kdaj pride vrsta nanje. To opažamo tudi pri nenehnem nižanju starostnih mej v mla-dostniškem razvoju. Vzgoji-telji, učitelji ali starši pa si le težko pridobijo posluh in mo-rajo vpliv na mlade deliti s konkurenti, ki imajo na raz-polago neštetokrat večje re-surze, kot jih imajo oni. Kljub temu se trudimo, da bi mladim dali instrumenta-rij, s katerim bi se laže odlo-čali med »fajn«, ki ga nareku-jeta razvajenost in lagodje, in »prav«, ki naj bi se pokrival z odgovornim ravnanjem. Se-veda pa je to delo oteženo, če otroci za to odločanje nima-jo že postavljenega potreb-nega fundamenta. Tega bi si morali pridobiti že pred vsto-pom v šolo.Da se ljudje začnejo odloča-ti za »prav«, morajo najprej doživeti tisto srečo, ki je re-

Jože Blajs

»fajn« P o g o v a r j a l a s e j e M i c k a O p e t n i k

Skoraj 30 let že vodi Jože Blajs Mladinski dom Slovenske-ga šolskega društva v Celov-cu, ki ga danes polnijo z življe-njem in vsebino razne ustanove in organizacije, saj so pod skup­no streho dejavni: Mladinski dom, kjer dajejo dijakinjam in dijakom domsko in popoldan-sko oskrbo, študentom pa mo-žnost bivanja; društveni otro-ški vrtec Sonce, varstvo ABCČ, Slovenska študijska knjižnica, Glasbena šola s tajništvom in s svojim najmočnejšim oddel-kom, košarkarski klub KOŠ in Slovenski znanstveni inštitut. Tako lahko otrokom od 3. leta starosti in mladim tja do štu-dentske dobe nudijo široko po-nudbo vzgojnih, izobraževal-nih in obšolskih vsebin. Vsem ustanovam pa je skupno, da iščejo stične točke, kjer si lah-ko pomagajo in se dopolnjuje-jo in tako ustvarjajo sinergije, ki so v teh časih zelo potrebne. Pri delu z mladimi pa ga sprem­lja vodilo, ki ga je zapisal v eni izmed izdaj domskega lista Pre-pih: Mladi ste sami odgovor-ni, da se vzpnete visoko. Mi lah-ko poskrbimo samo za vrvi, ki vas varujejo pred izgubo rav-notežja.

Vedno znova se moramo odločati med

in

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

zultat napora in truda, ko jih po frustracijski dobi in po dobi dela ob uspehu možga-ni preplavijo z dopaminom, s tako imenovanim hormo-nom sreče. Da si po eni stra-ni človek želi sreče, po dru-gi strani pa se ni pripravljen dostikaj truditi zanjo, je razu-mljivo. Zato iščemo hitro ute-ho, hitro srečo. To srečo lah-ko dobimo tudi s konzumom, s kratkoročnimi projekti, z opojnimi sredstvi vseh vrst ali pa z zahajanjem v lahko-tni virtualni svet. Toda ta na-čin pridobivanja sreče zah-teva vedno večjo količino in nepreklicno vodi v odvisnost. Nakazovanje teh dveh mogo-čih smeri in pomoč pri odlo-čanju za »prav« pa je še po-sebna naloga vzgojitelja.

Na poti spremljanja, usmer­janja je odločilno, da vzgoji­telj postavlja meje. Kako mla­di danes sprejemajo meje? Jože Blajs: Mladi potrebujejo orientacijo. Vsi se reflektira-mo v okolici, v odnosih, v re-akcijah drugih. V zadnjih le-tih imam občutek, da se mi starejši v teh odnosih vedno bolj izmikamo in umikamo. Tako zavestno ali pa neza-vestno širimo prostor, v ka-terem živijo mladi. Ta brez-mejnost pa mlade bega, jim ruši potrebno orientacijo in jim ne daje občutka varnosti. To delamo najbrž zato, ker se

hočemo izogniti konfliktom, ker nismo pripravljeni urejati konfliktnih odnosov z mladi-mi. Ne gre za to, da bi mlade-mu s temi konflikti hoteli kaj slabega. Gre za to, da z njim ustvarjamo možnost reflek-tiranja njega samega in nje-govega ravnanja. Kako naj otroci vedo, kaj je prav in kaj narobe, če ne dobijo nobene-ga odziva na svoja dejanja, ne na pozitivna in ne na negativ-na ali pa izključno samo na ena od teh? Pri postavljanju mej pridemo vedno v konfliktno situacijo. Najlažje je zapreti oči, oditi domov in vse skupaj negira-ti. Kje naj se otrok nauči re-ševanja konfliktov, če mu jih ne omogočimo? Pozneje, ko bo kot odrasel človek soočen s konflikti, pa jih ne bo znal reševati ali pa ne bo premo-gel tiste frustracijske toleran-ce, ki je za pametno reševanje konfliktov potrebna. Če pojmujemo konflikt kot nasprotujoči pogled na neko določeno stvar, potem se v konfliktu mladi brusijo, se naučijo povedati svoje argu-mente, zastopati svoja stali-šča in krepiti frustracijsko to-leranco. Večinoma nastajajo konflikti prav zaradi odloča-nja med že prej omenjenima poloma »fajn« in »prav«. Pri neodgovornem ravnanju, pri kršenju pravil pa morajo sle-diti tudi vzgojni ukrepi. Le­ti

naj bodo jasni, časovno blizu vzroku, za katerega so bili iz-rečeni, in po možnosti v ne-posredni povezavi z njim. Zato naj bi bilo čim več dogo-vornih vzgojnih ukrepov, ki dajejo predvsem možnost, da lahko kdo svoje neodgovorno ravnanje tudi popravi. Sicer pa bodo mladi vedno iskali svobodo in skušali prestavlja-ti meje, kar pa ni nič narobe, če vzporedno s tem raste tudi odgovornost.

Pri vzgoji je odločilno, da ima­jo otroci ob sebi osebnosti, ob katerih preizkušajo svoje meje. Kaj pomenijo take osebnosti za razvoj otroka?Jože Blajs: Veliko, pa če-prav na prvi pogled tega mor-da ni mogoče zaznati. Seveda se morajo ti »spremljevalci« mladih zavedati, da so pod drobnogledom in da jih le-ti merijo po tem, kako ve-rodostojni so in kako skladne so njihove besede z njihovi-mi dejanji. Mladi so kritič-ni in težko jih prepričaš, da naj hodijo pravočasno k učni uri, če sam zamujaš, da naj vzamejo le toliko hrane, ko-likor je bodo pojedli, če sam tega ne storiš. Vedno bolj po-staja jasno, da tudi na tisoče strani novih zakonov in od-redb na leto ne more nado-mestiti tistega, kar nam po-maga odločati se pravilno in odgovorno in (p)ostati po-

»prav« Vedno znova se moramo odločati med

in

Da se ljudje zač-

nejo odloča-ti za »prav«, morajo naj-

prej doživeti tisto srečo, ki je rezul-

tat napora in truda.

”

”Nadaljevanje na strani 6

»Otrok na brvi« – poučno­rekreativna ekskurzija v Bohinju

XIV ŠTIRINAJST DNI6

v Ž A R i Š C u

šten in odgovoren človek. Da pa to razsodnost lahko prido-biš, za to potrebujejo ljudje že kot otroci merila in pra-vila, ki omogočajo pravilno odločitev. Le­ta pa jim lah-ko dajo samo osebnosti, ki jih navajajo na to odgovornost, ki jim posredujejo jasno raz-ločanje med »da« in »ne«. V prvi vrsti so to starši in osebe, ki so otrokom blizu, pozneje pa vzgojiteljice v vrtcih, uči-telji in za nekatere tudi vzgo-jitelji v domu. Kdaj sprejme otrok »ne« kot »ne« in »da« kot »da«? Jože Blajs: Če smo konse-kventni in ne spreminjamo svojih stališč iz dneva v dan. Že otrok med tretjim in še-stim letom bi moral to razliko spoznati in jo sprejeti, če že-limo, da se bo v šoli znal pra-vilno obnašati. Če pa mi en-krat rečemo »ne«, drugič pa se nam ne ljubi prerekati se z malčkom in mu to isto, kar smo prej prepovedali, dovo-limo, potem otrok hitro spo-zna, da je lahko »ne« tudi »da«, če je le dovolj kljubo-valen. Zato moramo najprej premisliti, kaj smo pripra-vljeni vložiti v to, da je »ne« res «ne«. Vzgoja je najprej naloga star­šev. Kakšna je naloga vzgojite­ljev v domu?Jože Blajs: To drži, predvsem tudi zato, ker so v za vzgojo

odločilnih letih, tja do vstopa v šolo, povečini starši najbli-že otroku, torej prav takrat, ko se postavljajo odločilni te-melji. Domski vzgojitelji pa mladega človeka »prevzame-jo« šele z desetim letom in ga potem spremljajo skozi raz-vojno dosti razburkana in težka leta, h katerim se v na-šem primeru pridruži še lo-čitev od staršev in odhod od doma. Pri tem se morajo za-vedati, da ti mladi ljudje niso množica istih hotenj, hre-penenj, pričakovanj in želja, ampak osebe, ki so si med se-boj močno različne. Zato je to delo odgovorno ter pove-zano z vedno novimi izzivi in tudi mnogimi dvomi. Drža med zahtevnostjo in dobro-hotnim prigovarjanjem pa je velikokrat za vzgojitelja hoja po grebenu.

Vzgojitelji spremljate otroke in mladostnike, živite z njimi, ste jim pa tudi vzorniki?Jože Blajs: Služba vzgojite-ljev ni samo odgovorna, am-pak tudi časovno intenzivna, saj moramo v domu poskrbe-ti za oskrbo v vseh urah zunaj šolskega pouka, in to med ne-deljo zvečer in petkom zve-čer. Torej vzgojitelji res živi-jo z otroki in mladostniki. Na vprašanje, ali so jim vzorniki, pa lahko odgovorijo le mla-di sami. Oni jih izbirajo, mi pa jim lahko pomagamo, da si izberejo prave. Osebno pa

sem prepričan, da imajo da-nes mladi nešteto možnosti najti vzornike drugje in smo jim mi z našimi zahtevami in pričakovanji najbrž predol-gočasni.

Kje vidite danes največje pro­bleme pri vzgoji?Jože Blajs: Delno sem na to vprašanje odgovoril že prej, ko sem odgovoril na vpraša-nje o razvajenosti mladih. So pa še drugi problemi, ki jih ne gre zanemarjati. Naj omenim tukaj zadovoljitev z minimal-nimi rezultati, beg v virtualni svet, zamenjava osebnih od-nosov z odnosi po spletu, od-sotnost očetov pri vzgoji, od-vzemanje soodgovornosti, obračanje načela, da to, kar je pedagoško prav, ne more biti juristično narobe. Za vzgo-jo katastrofalni pa se mi zdijo tudi številni škandali v poli-tiki, v gospodarstvu in drug­je, ki so rezultat nemoralne požrešnosti in s katerimi smo vsak dan konfrontirani po medijih. In če se ob njih poja-vi še občutek nemoči, potem to razkraja zaupanje mladih v prihodnost, v kateri bi si lah-ko kaj obetali. To pa bi vodi-lo v nihilizem, z vsemi svoji-mi grozljivimi pojavi. Zato moramo storiti vse, da mladim ohranimo prihod­nost! Te naloge pa ne morejo opraviti samo starši, vzgojite-lji ali pa učitelji. To je naloga celotne družbe.

Nadaljevanje s strani 5 Vedno znova se moramo odločati med »fajn« in »prav«

Če pa mi enkrat rečemo »ne«,

drugič pa se nam ne ljubi prere-

kati se z malčk-om in mu to isto, kar smo prej pre-povedali, dovoli-mo, potem otrok

hitro spozna, da je lahko »ne«

tudi »da«, če je le dovolj kljubo-

valen.

”

”

Dijaki Mladinskega doma vsako leto sodelujejo pri projektu »Povsod naj bo prisotna ...« (namreč slovenščina). Nagrada za sodelovanje je vsakoletna poučno­rekreativna ekskurzija, ki jih je vodila v Bohinj in v Logarsko dolino.

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

Kaj je najbolj odločilno pri vzgoji?Sabina Sandrieser: Odločilno je med-sebojno spoštovanje. S spoštovanjem srečujem svoje otroke, učence, kolega, soproga. Enako spoštovanje pričaku-jem tudi zase.

Postavljanje mej je nenehno vzgojno delo. Kako postavljati kot učitelj meje v šoli?Sabina Sandrieser: To je izredno velik izziv. Pomembno je, da postavi učitelj prvi šolski dan jasna pravila in s tem nakaže tudi svoje meje. Začeti mora z enostavnimi pravili in ne preobreme-niti otrok. Na začetku zadostujejo tri pravila. Da se otroci navadijo na red v razredu. Ko se otroci teh pravil na-vadijo, postopoma uvajamo nova pra-vila. Pri tem je pomembna učiteljeva doslednost. Da opomni otroka na pra-vila in da skupno razvijejo konsekven-ce, če se pravil ne držijo. Konsekvence pa morajo biti premišljene in uresni-čljive. Otrok mora v konsekvenci vide-ti smisel.

Učitelji so – posebej še v velikih razre­dih – soočeni z mnogimi vzgojnimi izzi­vi. Kako jih rešujejo?Sabina Sandrieser: Vzgoja je na šolah vedno pomembnejša tematika. Da bi to čim bolje rešili, na šolah polagoma uva-jajo pravila za vedenje. Pri tem uvaja-nju je dobro, da so vključeni vsi šolski partnerji: učitelji, starši in šolarji. Vsi so seznanjeni s pravili in konsekvenca-mi. Otroci hitro spoznajo, ali so učitelj in starši enotni v upoptevanju pravil in izvajanju konsekvenc.

Postavljati meje se giblje med »vse do­puščati« ali avtoritarno zahtevati posluš nost. Kako najti pravo mero?Sabina Sandrieser: Za učitelja je pri vzgojnem delu odločilno, da je sam

strukturiran, da postavi pravila, nakaže konsekvence in ob prekoračitvi pravil urgira konsekvence. Da to lahko izva-ja, je pomembno, da si takoj ob začetku šole vzame dovolj časa za uvajanje pra-vil in postavljanje okvirov. Če učitelj to prezre, to v razredni skupnosti in pri posameznem učencu vedno manjka. Z dobrim uvajanjem in navajanjem otroci točno vedo za meje.

Vzgoja je zahtevno delo. Kakšno podpo­ro dajete učiteljem?Sabina Sandrieser: Na tem področju je vedno več ponudb. Učiteljem svetujejo strokovnjaki in jim dajejo smernice za zahtevno delo. Mnenja sem, da bi mo-rala naša pedagoška visoka šola bodo-če učitelje bolje pripraviti na te situa­cije. Temeljiteje bi jih morali pripraviti na vzgojni šolski vsakdanjik in jih na-vajati, kaj je pomembno, ko stopijo v razred.

In vendar iščejo otroci in mladinci meje?Sabina Sandrieser: So situacije, ko se znajdejo učitelji na meji svojih zmog­ljivosti. To se zgodi, kadar otroci od doma ne poznajo mej. Taki otroci so zbegani in prekoračijo vsakršno mejo. Potem tudi konsekvence včasih ne po-magajo. Po drugi strani pa so otroci hvaležni, da končno dobijo postavlje-ne meje, okvire in pravila. Otroci išče-jo meje. Zaznavam zanimiv razvoj pri najstnikih: otroci, ki doraščajo brez vo-denja in jasnih pravil v domačem kro-gu, iščejo družbo in skupnost prav tam, kjer so čisto jasna pravila – celo totali-tarna.

Jasna pravila

Sabina Sandrieser, deželna šolska nadzornica za dvojezični pouk na osnovnih šolah na Koroškem

Dijaki Mladinskega doma vsako leto sodelujejo pri projektu »Povsod naj bo prisotna ...« (namreč slovenščina). Nagrada za sodelovanje je vsakoletna poučno­rekreativna ekskurzija, ki jih je vodila v Bohinj in v Logarsko dolino.

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Kaj se je od začetka tvojega delovanja kot vzgojiteljica do danes na vzgojnem področju spremenilo? Simona Rovšek: Včasih so imele dru-žine več otrok in je to vplivalo na so-cializacijo. Socializacija se je zače-la že v družini. Že kot dojenček se je moral otrok znajti v krogu druži-ne, a imel je svoj prostor. Danes ima-jo starši enega ali kvečjemu dva otro-ka in se potrebna socializacija začne šele v vrtcu ali v jaslicah. Otroci pri-dejo v vrtcih v hud stres. Nimajo več miru, ne morejo se umakniti in biti sami. V velikih skupinah pa to ne gre tako, kot bi bilo to mogoče v zavaro-vanem krogu družine. Hrup in ener-gija velike skupine je zelo močan vpliv. Zdi se mi, da starši premajh-ne otroke spravljajo v razne skupine, kjer so izpostavljeni stresu in mora-jo sodelovati. Po drugi strani pa druž-ba oziroma starši pričakujejo od nas vzgojiteljic in kasneje od učiteljev, da prevzamemo tisto prvo vzgojo, ti-sto, kar naj bi se dogajalo v doma-čem, družinskem okolju. Mi tega ne moremo nadomestiti, mi lahko samo dopolnjujemo. Staršem in otrokom manjka mir in mirni pohodi po nara-vi, kjer bi lahko otroci dobili občutek zase in za svoje telo, za svoje zmo-žnosti in za svoje meje.

Postavljati meje je nenehno vzgojno delo. Kako postavljaš meje v svoji služ­bi kot vzgojiteljica?

Simona Rovšek: Meje hočejo imeti vsi. Zdi se mi pa, da si starši sami ne znajo več pomagati. Morda res zato, ker sta ati in mamica preobremenje-na vsak s svojim poklicem in nima-ta časa, da bi otroka opazovala. Prej so starši ob svojem delu doma vedno tudi opazovali svoje otroke, jih vodili in vzgajali v vsakdanjiku. Zame in za nas vzgopjiteljice je seveda ena naj-pomembnejših nalog, da otroke nava-jamo na meje. Da se znajo vesti v sku-pini in da sledijo neupoštevanju mej konsekvence. Pri tem moramo več-krat delati individualno. Kot vodite-ljica vrtca pa tudi sama hodim med mejami – po eni strani otrokom daja-ti čim več prostora in možnosti, da se razvijajajo in izživljajo, po drugi stra-ni pa jim postavljati meje, predvsem iz varnostnih razlogov. Sem človek, ki pusti otroku čim več prostosti. Vse več pa je otrok, ki tega ne zmorejo, ki s prostostjo še ne znajo shajati. Dej-stvo je, da je dandanes težje dela-ti v vrtcih, ker otroci nimajo občut-ka zase in za svoje meje. Gotovo tudi zato, ker imamo vse več otrok edinč-kov, ki so prenapolnjeni z materialni-mi dobrinami in z raznimi ponudba-mi. In vendar mi je tako všeč, da zna vsak otrok ustvarjati iz lastne fanta-zije. Navaditi jih moramo, da začnejo delati in graditi s preprostimi stvar-mi, se znajo vživeti v svoj svet in fan-tazija jim prekipeva.

Kaj je največji izziv pri vzgoji?Simona Rovšek: Če so v družinah ve-like težave. In ločitev otrok od star-šev, ko se ne morejo ločiti in pusti-ti, da bi šli v vrtec – take situacije me zaposlujejo celo v sanjah. To terja ve-liko moči, da starši razumejo, da pro-ces navajanja potrebuje svoj čas in da otroci izgubijo strah in zaupajo. Gle-de dvojezične vzgoje pa imam le po-zitivne odmeve. Otroci uživajo, ko se učijo slovenščine v pesmi, igri in po-govoru. Škoda je, da imamo vse manj otrok, ki doma govorijo slovensko, in to bo vse bolj izziv za nas.

Kaj je zte najpomembnejše za prihod­nost? Želje, vizije, …Simona Rovšek: Najbolj bi si želela, da bi se stresna situacija družin, ki jo zelo močno čutim v vrtcu, zmanjša-la in bi starši v miru delovali in vzga-jali kot mamice in očetje. Želim si, da bi družine namenjale več pozorno-sti in skrbi emocionalni plati. Da bi v družinah čim več prepevali in tako skupaj zadoneli, skupaj harmonira-li … tako kot jaz sedaj uživam, ko po-jem mojemu vnuku in se tako umiri in razveseli. Petje pospešuje vse pla-sti človeka.

Spremljanje na poti v srečno življenjeSimona Rovšek, voditeljica otroškega vrtca Minka v Škofičah, doma v Škofičah, en sin in en vnuk»

v Ž A R i Š C uˇ

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

Spremljanje na poti v srečno življenje»

Postavljati meje je nenehno vzgojno delo. Kako postavljaš meje kot vzgoji­teljica?Martina Traunik: Ob začetku vsakega šolskega leta se v domu zberejo novi dijaki, ki prihajajo iz raznih družin-skih razmer in so doraščali v najraz­ličnejših okoliščinah. Vsak starš ima svoje predstave o vzgoji in postavlja-nju mej. Tako je ob začetku zame po-membno, da opazujem in spoznavam dijake, da vem, na čem morem gra-diti. Seveda pa je ob vsej individual-nosti potreben skupen okvir – od re-dnega dnevnega poteka do domskih pravil – v katerem se dijaki lahko gi-bljejo, sicer delo v veliki skupini ne bi funkcioniralo. Pojem »meja« ima ne-kako negativen prizvok, zato pravi-mo, da ne postavljamo mej, temveč gradimo strukturo. Pomembno mi je, da vsak dijak spozna, da je del sku-pnosti in da je ozračje v hiši odvisno od vsakega posameznika. Ozirati se na drugega pomeni tudi spoznati svo-je meje in meje sočloveka.

Postavljati meje je za vzgojitelje težav­no in zahtevno delo, ki se giblje med »vse dopustiti« ali avtoritarno zah­tevati poslušnost. Kako najdeš pra­vo pot?Martina Traunik: Važno je, da otro-ci vzgojitelja ne doživljajo kot dikta-torično osebo. Zato je naša naloga, da dijakom ne postavljamo samo mej, temveč jim razložimo smisel naših zahtev, pravil oz. pričakovanj. V šte-

vilnih splošnih pogovorih, razpravah in klepetih jim skušamo približati vrednote, ki naj bi dijake dolgoročno usposobile, da sami znajo presojati med pravilnim in napačnim.

Vzgoja je iskanje ravnotežja med dr­žati otroka ob sebi in ga spustiti v pro­stost? Kako iščeš to ravnotežje?Martina Traunik: Cilj vsake vzgoje je, da mladega človeka pripravi na sa-mostojno življenje. Seveda je ta sa-mostojnost odvisna od starosti. Mlaj-ši dijaki potrebujejo ožje strukture kakor starejši. Na žalost starši vča-sih pod okriljem samostojnosti priča-kujejo več, kakor so otroci v tej staro-sti zmožni, ali pa jih tako varujejo, da jim odvzamejo vsako odgovornost in obveznost. Kot starš oz. vzgojitelj se moram zavedati, da vsak otrok potre-buje možnost, kjer lahko razvija svoje sposobnosti in s tem svojo osebnost, hkrati pa jih moramo pri tem voditi in spodbujati.

Postavljati meje predpostavlja odkri­tosrčnost v odnosu med vzgojitelji in otroki. Pomeni pa tudi, da odkrito pri­znamo, da nismo popolni.Martina Traunik: Dober odnos pome-ni zame človeka upoštevati, ga ceni-ti in ga imeti za enakovrednega. Če odnos med otrokom in vzgojiteljem ni odkrit, bo otrok vsako še tako pa-metno in pravilno besedo vzgojite-lja preslišal ali odklonil. Pomembno je, da otroku dovolimo delati napake,

saj naj bi se tako otroci kakor mi od-rasli iz njih učili. Spoštovanje in lju-bezen nista odvisna od dobre ocene v šoli, temveč od poštenega odnosa do življenja.

Meje dajejo tudi občutek varnosti. Kako dati otrokom ta občutek? Martina Traunik: Tako je, meje so otroku v korist. Otrok mora vedeti in čutiti, da ga ves čas spremljamo in ga ne prepuščamo samemu sebi. Hkra-ti pa moramo odrasli paziti, da otroka od samega strahu in dobrega namena ne delamo nesamostojnega.

Kaj storiti, če se otroci v domu ne drži­jo predpisov?Martina Traunik: Zame je ve-dno vprašanje, kaj je vzrok temu – preprič ljiv argument, bojkot, dru-go prepričanje, … Zato prva pot ne vodi preko stroge, nepremišljene ka-zni, temveč preko senzibilnosti in po-govora. Ponavadi se isti prekršek ne zgodi še enkrat.

Kaj je zate najbolj odločilno pri vzgoji?Martina Traunik: Večine se otrok nauči od staršev, in to v prvih sed-mih letih svojega življenja. Učitelji in vzgojitelji smo samo dopolnilo k temu, kar so otroku dali doma. Sku-šamo pa biti otrokom dober zgled in jim dati na pot samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, poštenost in am-bicioznost.

Martina Traunik, vzgojiteljica v Slomškovem domu v Celovcu

Vzgojiteljice v otroških vrtcih in domovih se soočajo z vse večjimi izzivi v vzgoji. In vendar hočejo na poti vzgoje biti otrokom in mladostnikom dober zgled, jim privzgojiti samozavest, socialni čut, odkritosrčnost, po-štenost in ambicioznost. Pogovor z dvema vzgojiteljicama.

XIV ŠTIRINAJST DNI10

o S R E d k i

Mladostništvo je obdobje polno sprememb, novih doživetij, izkustev tako na tele-sni kot tudi psihični, socialni in duhov-

ni ravni slehernega fanta in dekleta. Njihovo telo se začne spreminjati, rasti in se razvijati, postane-jo sposobni abstraktnega razmišljanja, a ker še ni-majo razvitega sposobnega razsojanja, se pogosto hitro in impulzivno odločajo ter odzivajo. Njiho-vo čustveno doživljanje postane zelo dinamično in niha od evforije do melanholije. Nenehno so raz-peti med vrstnike in družino, na preizkus se posta-vi tudi njihov svet duhovnosti. Skupaj s temi spre-membami pa pridejo tudi naloge. Da bi mladostnik lahko spoznal in ugotovil, kdo je, se mora poslovi-ti od vloge otroka, od varnega in znanega domače-ga sveta in preizkušati različne identitete, razvi-ti primerno samopodobo, identiteto med vrstniki ter spolno identiteto. Mladostništvo je tako ran-ljivo obdobje in čeprav je to samo njihova pot, ki jih vodi v odraslost, jo mladostniki kljub vsemu ne zmorejo prehoditi sami in zato nujno potrebujejo prisotnost obeh staršev. Tukaj pa se pogosto kreše-jo iskrice, ko starši zahtevajo svoje, mladostniki pa svoje. Nekdanje upoštevanje starševskih želja, od-ločitev, zahtev sploh ni več samoumevno. Njiho-va uporniška drža je sicer zunanji znak, da staršev ne potrebujejo več, a prav z vznemirjanjem, ki ga povzročajo okrog sebe, staršem želijo sporočiti, da si želijo ostati z njimi v odnosu. Ob vseh teh prego-varjanjih starši pogosto v sebi čutijo napetost, ne-mir, jezo, razočaranje, morda tudi krivdo, da svoje-ga otroka niso prav vzgojili, da so slabi starši ...

Ni enostavno biti starš mladostniku oz. mladostni-ci! Zato je tudi za starše mladostništvo obdobje ve-likih preizkusov ali, kot radi rečemo »popravnih iz-pitov«. Zakaj? Mladostniki bodo na povsem nov način želeli ponovno izvedeti, ali jih imajo radi, ali

jih spoštujejo, slišijo, razumejo, čutijo. Želijo si so-delovanja s starši, a to pokažejo pogosto na način, ki staršem ni preveč razumljiv, niti všeč. Še nedav-no radoveden, simpatičen in igriv fantek, sedaj po-staja tih najstnik, ki se morda celo sramuje svojih domačih in njihovih idej, se zapira v sobo ali pa ga po cele popoldneve ni doma. Morda je to klic po očetu, ki bi moral to opaziti in sina poiskati v nje-govem svetu, ga povabiti na igrišče, kjer bi sku-paj metala žogo na koš ali zabijala gole. In tista pri-jazna deklica, ki je z veseljem hodila v šolo, delala domače naloge, sedaj pa bolj kot šolo potrebuje ko-palnico in ogledalo, se upira in preizkuša, kako da-leč lahko gre s svojo trmo in izbirčnostjo. Morda je to klic po mami, ki bi morala opaziti, kako zahtev-no je biti ženska, kako težko je slediti hitro razvija-jočemu se telesu, razumeti in sprejeti menstrualni cikel in se sploh pogledati v ogledalu in se zraven imeti rada ... 

In kako veš, kaj ti sporoča otrok, kaj si želi? Odgo-vor na to vprašanje najdemo v svojem obdob ju od-raščanja. Vsak se lahko pri sebi spomni dogodkov iz tega obdobja, ko smo iskali (najlažje) poti, ker nismo znali vztrajati in smo hrepeneli po tem, da bi si kdo vzel čas za nas, nam povedal, da nas ima rad, da verjame v nas; ko smo iskali smisel življe-nja in tarnali nad mozolji, odvečnimi kilogrami, ko smo si želeli sprejetosti in razumevanja z vrstniki, uspehov, dosežkov ali pa smo se znašli pred tisti-mi prepovedanimi substancami, ki smo jih »mora-li« preizkusiti, da bi bili sprejeti … Ne glede na to, kaj smo kot mladostniki doživeli, lahko rečemo, da si mladostnik vedno želi, da bi starši k njemu pri-stopili na aktiven način, ki kaže pristno in iskreno zanimanje za njegov svet in doživljanje. Na način, ki je primeren mladostnikovi razvojni stopnji, ki ni obsojajoč, ki brezpogojno ljubi in sprejema mlado-

Mladostnikiin njihov svet

Tanja Pate, jeasistentka pri katedri za psiholo­gijo in sociologijo religije naTeološki fakulteti Univerze vLjubljani

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

z a v e -

stnika samega. Ali to potemtakem pomeni, da star-ši kratko malo pustijo mladostnikom vse, kar si že-lijo in zahtevajo, da lahko kadijo in pijejo alkohol, se izzivalno oblačijo in prihajajo domov, ob kateri-koli uri jim najbolj ustreza? Ne, nasprotno. Če ima starš svojega otroka resnično rad in ga čuti, prav o teh temah z njim sploh ne bo razpravljal, ampak bo otroku povedal, kako ceni in spoštuje človeško telo – telo, ki si ne želi tistih substanc, ki ga izklopijo in potem ne čuti ničesar, kar je pristno; telo, ki si ne želi prekratkih oblačil, ker je preveč lepo in vredno, da bi bilo izpostavljeno svetu ...

Verjeti v vrednote Če starš verjame v te in še druge vrednote, bo tudi mladostnik lahko tem vrednotam verjel in jim v prihodnosti tudi sam sledil, a le če bodo prišle do njega na spoštljiv način in z zgledno držo obeh staršev! Če te vrednote v očeh staršev ne bodo pristne, pa jih bo mladostnik zavrnil. Ne glede na to, kako resno starši verjamejo v svoje vredno-te, bodo mladostniki z uporniško držo vztrajali ter se z izzivanjem upirali staršem. Njihov resnični na-men je preveriti, koliko se starši resnično zanimajo zanje in jih imajo radi. Ni enostavno biti starš mla-dostniku in se v teh izzivih znajti skoraj na robu. Zato bodo starši prav pri vseh teh preizkusih z od-ločnostjo zagovarjali tisto, kar jim je pomembno in vredno. Pri tem pa ne gre za to, kdo bo močnej-ši, ampak za način, kako se starši odzovejo na mla-dostnikove izzive, ki so včasih povsem brezsmiselni in mladostniku pomenijo zgolj sredstvo za upiranje.

Postaviti meje Tisto, kar starši zares ne smejo spre-gledati, je, da si mladostnik želi sodelovanja, da si želi, da bi ga starši ustavili, mu postavili meje ter ga usmerili k bolj funkcionalnemu razmišljanju, ve-denju. Če mladostnik ostaja sam, bo v tej uporni-ški drži vztrajal, globoko v sebi pa bo občutil raz-

očaranje, žalost in osamljenost, saj bo čutil, da se nihče v resnici ne zanima zanj, nihče ga noče zares razumeti in začutiti. Ob vsem tem ne smemo po-zabiti na dejstvo, da morata biti starša v postavlja-nju meja enotna, saj to daje otroku trdnost, varnost in jasno usmeritev. Neenotni starši za mladostni-ka pomenijo smerokaz, ki kaže dve različni smeri, kar jih bega in pušča v negotovosti. Enotnost star-šev je tako najvišja moralna sila za mladostnika, ki jih vodi skozi vznemirljivi svet neobvladljivega fi-ziološkega, čustvenega in razumskega razvoja. Še več, mladostništvo je za starše kot zrcalo, kjer za-gledajo vse uspehe in neuspehe odnosa z mlado-stnikom in partnerskega odnosa. Če sprejmejo te odseve, je to obdobje tudi za starše nova priložnost, ko lahko uresničijo tudi tisto, kar prej niso zmo-gli ali so zamudili. A potrebna je vera vase in vztra-janje, da zmoreš in želiš dati sebi in svojemu otro-ku tisto, kar sam kot mladostnik/mladostnica nikoli nisi dobil.

Pravljica s pravili Norveški filozof Jostein Gaarder je v eni izmed svojih knjig zapisal, da je življenje na tem svetu kakor pravljica, ki ima svoja pravila. Če hočemo srečno živeti, moramo pravila te pravlji-ce sprejeti. V družinah z mladostniki so ta pravila lahko sprejeta, če vlada obojestransko spoštovanje, kjer otrok, zlasti mladostnik, jasno ve, kje so meje, kaj se sme in kaj ne. Kjer sodelujejo pri odločitvah in se učijo prevzemanja odgovornosti za pozitiv-ne kot tudi negativne posledice. To ne pomeni, da se starši od tega distancirajo, pač pa otroku vedno znova pomagajo uvideti tisto, česar sam še ni spo-soben zaznati. Tudi življenje družine z mladostni-kom je lahko srečna pravljica le, če more vsaka dru-žina zase ta pravila jasno postaviti in jih spoštovati.

Mladostnikiin njihov svet

XIV ŠTIRINAJST DNI12

p r a v n i k o t i c e k

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e -z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j -s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

v Švici?Koga prizadene sporazum?Vse fizične osebe, ki imajo stalno pre-bivališče v Avstriji in so še 1. 1. 2013 lastniki konta oz. depoja pri kaki švi-carski banki (sporazum torej ne za-deva avstrijskih privatnih ustanov [nemško Privatstiftungen], osebnih družb, kapitalskih družb ter društev).

Kaj predvideva sporazum?Švicarske banke bodo pobirale enkrat ni odbitni davek za vse davke, ki so jih avstrijske fizične osebe uta-jevale v preteklosti. Dodatno bo Švica od 1. 1. 2013 naprej pobirala še davek na kapitalske donose in bo ta pobrani davek odvajala Avstriji.

Kaj je vse plačano z odbitnim dav-kom?S tem so poravnani tile davki: dohod­nina, davek na dodano vrednost ter bivši davek na dediščine in darila. S tem pa ni obdavčen samo vir dohod-kov za preteklost, temveč tudi vsi kapitalski donosi iz tega vira. Če je nekdo utajeval davke in je denar na-lagal v Švici (čeprav bi ga moral ob-davčiti v Avstriji), potem je ta odbitni davek neke vrste nadomestna pavšal-na obdavčitev za vse, kar se je dogo-dilo v preteklosti. Utajevalci se na ta

način v Avstriji izognejo finančnoka-zenskemu postopku. Za primer, da kdo pobere denar v Švici in ga pravo-časno (do konca leta 2012) transferira v kako drugo državo, je seveda nada-lje izpostavljen finančnokazenskemu pregonu Avstrije.

V katerih primerih odbitni davek ne velja?• Za vsa denarna premoženja, ki izvi-rajo iz kazenskih dejanj (npr. pranje denarja, denar mafije itd.) ali pa• če je bila davčna utaja razkrita pred 13. 4. 2012 (razkritje davčne utaje po 13. 4. 2012 s strani davčne uprave omogoča, da se tudi v takem primeru lahko upošteva prej omenjena pav­šalna obdavčitev).

Kako poteka odbitni davek za preteklost?Vse fizične osebe, ki imajo prebiva-lišče v Avstriji in imajo poleg tega 31. 12. 2010 ter 1. 1. 2013 konto ali pa depo pri švicarskih bankah (ne gle-de na to, kaj se zgodi s kontom/depo-jem po 1. 1. 2013), imajo od 1. 1. 2013 pa do 31. 5. 2013 (torej 5 mesecev) 2 možnosti:

• Anonimni odbitek: Če se avstrij-

ski davčni zavezanec zamolči (to po-meni, da se odloči za anonimno ob-davčitev), potem pride do pavšalne obdavčitve po švicarski banki. Švicar-ska banka obračuna pavšalni davek in ga odvaja Avstriji. S tem prenaka-zilom je davčna obveza poravnana in davčnega zavezanca oprosti tudi vseh finančnih kazni. Avstrijska stran-ka (davčni zavezanec) švicarske ban-ke dobi od banke potrdilo o že izve-denem plačilu. To dokazilo velja kot legalizacija nasproti avstrijski davč-ni upravi.

• Prostovoljna prijava: Za primer, da se avstrijski zavezanec odloči za prostovoljno prijavo svojega premo-ženja pri avstrijski davčni upravi (ker je npr. mnenja, da je pavšalna obdav-čitev v Švici previsoka), potem se to šteje za samoprijavo (Selbstanzei-ge), ki ga prav tako oprosti finančnih kaz ni. V tem primeru sporoči švicar-ska banka podatke o bančnem raču-nu Avstrijca švicarski davčni upravi in le­ta da te podatke avstrijski davč-ni upravi. Avstrijska davčna uprava (ki je prejela podatke iz Švice) bo Av-strijca pozvala, da dopolni samoprija-vo in da plača davek.

Kam z denarjemSredi aprila je Avstrija s Švico podpisala sporazum o sodelovanju na področju davkov in finančnega trga. Avstrijska vlada domneva, da ji bo ta pogodba s Švico zagotovila dodatno milijardo evrov iz Švice. Po neuradnih podatkih je približno 25 milijard evrov avstrijskega denarja na računih švicarskih bank, nekateri ocenjujejo, da znaša ta vsota celo 50 milijard evrov. Avstrijska davčna uprava izhaja iz tega, da 90 % tega denarja in premoženja doslej v Avstriji ni bilo obdavčenega. V svojem prispevku želim predstaviti okvirne točke omenjenega sporazuma med Avstrijo in Švico.

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2

v Švici?Kam z denarjem

Fizične osebe, ki imajo v Avstriji stal-no prebivališče in so razrešile švicar-ske konte med 13. 4. 2012 ter 1. 1. 2013 (torej v obdobju dobrih osem mese-cev), ne bodo obdavčene in tudi ne prijavljene, so pa seveda izpostavlje-ne nadaljnjemu finančnokazenskemu pregonu. Poleg tega bo Švica Avstrij-cem sporočila podatke o tistih drža-vah – destinacijah, kamor so mora-li Švicarji prenakazati denar, ker so avstrijski davčni zavezanci razrešili bančne račune v Švici.

Kako visok je davek?• Minimalna davčna stopnja znaša 15 % (v tistih primerih, kjer je narastek premoženja nizek in kjer se lahko iz-haja iz tega, da je Avstrijec sicer ob-davčil vir dohodkov, ne pa dodatnih kapitalskih donosov iz tega vira).• Maksimalna davčna stopnja znaša 30 % (v tistih primerih, kjer se zaradi narastka premoženja lahko izhaja iz tega, da je Avstrijec utajil tako vir do-hodkov kot tudi dodatne kapitalske donose iz tega vira).• 38 % ­ če je stanje na kontu/depoju višje od 2 milijona evrov.

Primer 1:Avstrijska davčna zavezanka je leta

1992 odprla konto pri švicarski ban-ki in vplačala CHF 9.000. Vsako leto je prišlo do dobropisa obresti. Drugih vplačil ni bilo. Dne 31. 12. 2012 zna-ša saldo tega konta CHF 10.000 (10 tisoč).Kapital, ki se podvrže pavšalni ob-davčitvi:­ kapital 31. 12. 2012: CHF 10.000 ­ davek: CHF 1.500 (pavšalna obdav-čitev v višini 15 %)

Primer 2: Davčni zavezanec iz Avstrije je v letu 1995 pri švicarski banki odprl kon-to in naložil CHF 30.000 (švicar-ski franki). V naslednjih letih je ve-dno znova vplačal denar na ta konto, poleg tega je dobil dobropis iz ka-pitalskih donosov. Dne 31. 12. 2012 znaša saldo tega konta v Švici CHF 8.000.000 (8 milijonov).Kapital, ki se podvrže pavšalni ob-davčitvi:• kapital 31. 12. 2012: CHF 8.000.000 • davek: CHF 3.040.000 (maksimal-na obdavčitev v višini 38 %)

Kako bo potekala obdavčitev v prihodnosti?Kapitalske donose avstrijskih davč-

nih zavezancev bo Švica v prihodnje obdavčila s 25 %. S tem odbitnim davkom pride do tako imenovane do-končne obdavčitve; podobno kot se-danja obdavčitev kapitalskih dono-sov v Avstriji. Švicarska banka bo avstrijski stranki (davčnemu zave-zancu) letno izdala potrdilo o švicar-ski obdavčitvi, tako da bo Avstrijec pri avstrijski davčni upravi lahko do-kazal, da so bili donosi iz v Švici na-loženega premoženja korektno ob-davčeni.

Avstrijec pa se tudi lahko odloči, da se donosi premoženja ne obdavčijo v Švici, temveč v Avstriji. V tem prime-ru mora avstrijski davčni zavezanec švicarski banki dati ustrezno poobla-stilo, da Avstrijcem sporoči ustrez­ne podatke o identiteti avstrijskega davčnega zavezanca, o davčni števil-ki, o številki švicarskih bančnih ra-čunov, o vsotah na teh računih itd. Obdavčitev se potem opravi po av-strijskih predpisih.

Ali ta sporazum med Avstrijo in Švico izpodbija avstrijsko bančno tajnost?Ne.

XIV ŠTIRINAJST DNI14

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Wolfgang GrafÖsterreichische SS-GeneräleV tej knjigi je zbranih 55 esesovskih generalov, ki izhajajo iz Avstrije. V nacionalsocialističnem režimu so imeli številne funkcije, do najvišjih. Avtor jih predstavlja v kratkih biografijah, osvetli njihove funkcije, socialni izvor in njihovo poklicno pot ter politično kariero. Wolfgang Graf, zgodovinar in učitelj, je v knjigi podrobno preučeval različne funkcije, ki so jih imeli generali v nacionalsocialističnem režimu, ali kot častni esesovski generali v gauih (npr. Eigruber, Jury, Rainer) ali pa uničevalnih aparatih Hitlerjevega imperija po vseh Evropi (Ernst Kaltenbrunner), številni so imeli zelo visoke čine (Fitzthum, Globocnik, Schimana).

Avstrijci Augsberger, v. Scholz in Stadler so se v Waffen­SS borili kot poveljniki za cilje nacionalsocializma. K esesovski eliti so sodili tudi gospodarstveniki kot npr. Werlin, Meindl und Porsche, ki so skrbel za razvoj in proizvodnjo bojnega orožja.

460 strani, mehka vezava, ISBN: 978­3­7086­0578­4, 2012, 34 evrov

Stanislav Slatinek

Straftaten und Strafen, Sankcije CerkveKnjiga opisuje 33 kaznivih dejanj in kazni za storilce. Bogatijo jo nekateri izbrani dokumenti, ki pojasnjujejo postopek za ugotovitev kaznivega dejanja in pravila za izrek cerkvene kazni.

Ker je v javnih občilih duhovnik, redovnik ali laik, pogosto predstavljen negativno, Cerkev pa kot tista, ki vse pometa pod preprogo, bo knjiga dobrodošla tudi zato, ker brez dlake na jeziku opisuje tako storjeno škodo, kakor kazen, odškodnino in terapijo. Nalijmo si čistega vina! »In spoznali bomo resnico«, pravi apostol Janez (prim. Jn 8, 23). Nova knjiga bo dragocen pripomoček osebam v cerkvenih službah, kakor vsakemu mislečemu in poštenemu človeku.

304 strani, trda vezava, ISBN: 978­3­7086­0676­7, 2012, 25 evrov

Florian Thomas RulitzDie Tragödie von Bleiburg und ViktringDruga naklada knjige o perečem zgodovinskem poglavju. O tragedijah v Vetrinju in Pliberku opisuje avtor dogodke, z obširnim in prvič sistematsko raziskovanim gradivom virov je prispeval bogat prispevek o teh majskih dogodkih.

420 strani, trda vezava, ISBN: 978­3­7086­0616­3, 2012, 34 evrov

N o v e k n j i g e M o h o r j e v e z a l o ž b e v C e l o v c u Osamosvojitvena vlada – Kako so gradili državoV sredo, 16. maja, je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani slavnostna aka­demija ob predstavit­vi knjige Rosvite Pesek Osamosvojitvena vla­da, ki jo je založila Mo­horjeva založba. Pred­stavitve so se udeležili številni člani prve legen­darne slovenske vlade, prvi predsednik sloven­ske vlade Lojze Peterle je imel nagovor, prav tako je spregovoril predsednik Mohorjeve družbe Jože Kopeinig, slovesnost pa je pevsko zaokrožil Slo­venski oktet.

16. maja leta 1990, dober mesec po prvih demokratič-nih in svobodnih volitvah v Republiki Sloveniji po drugi svetovni vojni, je bila izvolje-na 27­članska osamosvojitve-na vlada, pogosto imenovana tudi Peterletova oz. Demo-sova vlada. Predsedoval ji je 42­letni krščanski demokrat Lojze Peterle, v njej pa kar osem članov ni bilo iz vrst zmagovite koalicije. Po dveh letih vladanja je za vedno od-šla v zgodovino. Za njo so ostali plebiscit, slovenska vojska, nova valuta – tolar, slovenska carina, slovenski potni listi, slovenska narodna banka, odprto območje Ko-čevske Reke, odprtost v svet, ki nas je mednarodno pri-znal, skratka – zapustila nam

Nagrajenke literarnega natečaje

Višje šole za modno oblikovanje WIMO so brale pretekli teden v Mohorjevi knjigarni. Na šoli je organiziral literarni natečaj profesor nemščine Hermann Wilhelmer, šola dobro sodeluje z Mohorjevo, nagrajenke pa so prejele knjižne dobropise.

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Osamosvojitvena vlada – Kako so gradili državo

je DRŽAVO! Samostojno in neodvi-sno republiko Slovenijo! Monografija z naslovomOsamosvo ­jit vena vlada. Kako so gradili državo je zgodovinski oris ekipe, ki je upra-vljala z izvršno oblastjo in je pripra-vila Slovenijo, nekdanjo republiko v Socialistični federativni republiki Ju-goslaviji, na samostojno življenje.

Jože Kopeinig je povedal, da se je »pred komaj 22 leti uresničil tisočlet ni sen slovenskega naroda po lastni državi in da bi slovenskim rojakom ne vladali tuji ali drugi, temveč da bi si sami dali in dajali zakone, določa-li pravice in dolžnosti ter ustvarjali svoje posebno mesto v družbi evrop-skih in svetovnih narodov.« Lojze Pe-terle pa je dejal, da je bila Demosova vlada najuspešnejša slovenska vlada doslej. Demokratične volitve in po-stavitev vlade sta bili po njegovem te-meljni dejstvi polne politične svobo-de. Peterle: »Na današnji dan pred dvaindvajsetimi leti smo nekateri od sem povabljenih doživeli izjemno čast in odgovornost. Z zaupanjem ta-

kratne skupščine smo postali čla-ni izvršnega sveta in od tistega dne smo delali kot osamosvojitvena vla-da.« Iz prve slovenske vlade so da-nes aktivni le še trije politiki: Lojze Peterle in Jelko Kacin kot poslanca v Evropskem parlamentu, in kot prvi obrambni minister je Janez Janša da-nes predsednik vlade.

Zajetna knjiga, ki ima 762 strani in vsebuje nad 15 fotografij, je delo no-vinarke in zgodovinarke Rosvite Pe-sek. Kot mlada novinarka je preživela veliko dni na skupščinskem balko-nu in poročala o dogajanjih prve slo-venske vlade. Prva legendarna vlada je zgradila toliko kot nobena druga, je ob predstavitvi povedala avtorica. »Kdo nam je prinesel več kot suvere-nost, neodvisnost, služenje vojakov doma, lastno valuto in mnogo več,« pravi Rosvita Pesek, ki je doktorirala ravno na to temo: osamosvojitev slo-venske države. Ta čas je bil za njo ne-pozaben, kot novinarka je poročala o vseh dogodkih, ko je nastajala vla-da, in ko je po dveh letih padla, kot

znanstvenica pa je v doktoratu osvet­ljevala te dogodke. Prvi del knjige je zgodovinski oris z vsemi podrobno­stmi, kako je nastajala država in kako je padla. Vseh 27 članov vlade, s peti-mi menjavami, je imela prva sloven-ska vlada 32 ljudi, pa ima v drugem delu svoj prostor. V obliki intervju-jev jih Rosvita Pesek predstavlja bral-stvu. Rosvita Pesek o knjigi: »Iz knjige lah-ko bralec dobi vtis o izvršni ekipi, ki je s svojim delom pomembno trasira-la prvi demokratični mandat, pred-vsem pa je gradila državo ter se tako z veliko in z zlato začetnico vpisala v slovensko zgodovino.«

roSvita peSek: Osamosvojitvena vlada. Kako so greadili državo. 762 strani, trda vezava s ščitnim ovitkom, ISBN: 978­3708­606­811, 37,90 evra

Na predstavitvi knjige Osamosvojitvena vlada. Na sliki v sredini z rožami je avtorica Rosvita Pesek. Čisto na levi je predstavnik celovške Mohorjeve v Ljubljani Martin Lisec, čisto na desni pa vodja Mohorjeve založbe v Celovcu Franc Kelih.

z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

»Dvigniti glas namesto utihniti« je geslo spodbude Kato-liške akcije Avstrije, ki državljankam in državljanom kli-če v spomin pomen civilne korajže (državljanskega po-guma). Skladno s predsednico državnega zbora Barbaro Prammer poudarja, da »je živa demokracija odvisna od pripravljenosti državljank in državljanov za sodelovanje, ki jo je treba že zgodaj spodbujati in podpirati. Brez civil-ne korajže ni civilne družbe, brez civilne družbe ni demo-kracije«.Načelno je treba ugotoviti, da civilna korajža ne potrebuje junaških ukrepov, temveč je pomembno spoznanje, da se temeljna drža dejavnega državljanstva začenja v malem.

Naslednja pravila služijo za orientacijo:1. bodi pripravljen/a, 2. ohrani mir, 3. nemudoma ukrepaj, 4. pokliči pomoč,5. sproži pozornost, 6. zmedi storilca/storilko, 7. podpri žrtev, 8. ne draži storilca/storilke,9. ne bodi nasilen, 10. pokliči policijo.

Ja, ja, ko bi bila zadeva tako preprosta, toda, kako v stiski najti prave besede?

S tem da pri sebi utrdim prepričanje, da je jezik lah-ko orožje, ki lahko drugega rani. Jezikovno nasilje pa se kaj hitro sprevrže v telesno nasilje. Civilna korajža se zato kaže v pripravljenosti za ugovor, kadar kdo koga ponižu-je, zasramuje ali sramoti, recimo, da pripadnike manjšine sramotijo s čuši, z »niggerji« ali kot usrane Turke. Izraz civilne korajže je tudi spremstvo tistih, ki ne znajo zadosti nemško in so zaradi tega ponižani in zavrnjeni. V teh pri-

merih se jezik potem dojema kot zdravilo, ki tolaži, spod-buja solidarnost in krepi mir. Kdor zbere zadosti poguma, da ob pravem času izreče pravo besedo, prepreči nasilje.

»Menim, da ne škoduje, če si se skušal uveljaviti v kro-gu manjšine.« Naravni pojav civilne korajže je tudi dej-stvo, ki ga navaja Willi Resetarits, priznani glasbenik in pobudnik integracijske hiše, ki medtem že skozi 18 let beguncem, azilantom in mladim daje bivališče, hrano, zdravniško oskrbo in psihosocialno spremstvo. Na vpra-šanje, kje se je naučil civilne korajže, odgovarja:

»Sem gradiščanski Hrvat iz Stinjakov. Menim, da ne škoduje, če si se skušal uveljaviti v krogu manjšine. Treba je misliti s svojo glavo.«

Civilna korajža zahteva pogum za vmešavanje, ne pa potuhnjenost izogibanja. Kjerkoli se čuti človek poni-žanega in izsiljenega, kjer se čutijo politični nasprotni-ki, člani drugih verskih skupnosti, migranti ali ženske za-postavljene, je na mestu civilna korajža, je treba poslušati glas vesti in zastaviti svoje stališče. To je tveganje osebne-ga pogumnega dejanja, ki poglablja solidarnost in ustvarja človeku prijazno ozračje v družbi.

Seveda tudi populisti in pridigarji sovraštva nastopajo korajžno. Pogum sam pa še ne zadostuje. Civilna korajža svoje ime zasluži tedaj, kadar človeka varuje, išče skupne rešitve, zmanjšuje sovraštvo in spodbuja mirno sožitje. Učiti se civilne korajže pomeni bolj zaupati glasu vesti ka-kor pa poslušnosti. Sv. pismo je knjiga upora in civilne ko-rajže. To nas kristjanke in kristjane povezuje z vsemi, ki se trudijo za svobodo vesti, ki se ne prepuščajo ravnoduš­nosti in resignaciji in namesto tega svojemu sočloveku, ne glede na osebo, naklonimo svoje srce.

Kaj naj človek stori, kadar potuje z vlakom in je priča, kako se dva mladinca norčujeta iz temnopoltega moža? Lahko bi vstal in napadenemu moškemu ponudil prostor poleg sebe. Ali ko opazuje, kako skupina mladih draži in napa-da dijakinji, ki se pogovarjata v slovenščini? Po določenem času se glasno postavi na stran ogroženih dijakinj.

P r i p r a v i l P a v e l Z a b l a t n i k

!Vmešavaj se, dvigni svoj glas!