KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM PACIENTOM · Predstaviti pomen besedne in nebesedne komunikacije. Predstaviti težave pri komuniciranju z dementnimi pacienti. Opisati najpogostejše

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z

DEMENTNIM PACIENTOM

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Simona Hribar

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Predav. mag. Mateja Lorber, univ. dipl. org.

I

POVZETEK

Izhodišča: Demenca predstavlja hudo duševno motnjo in sodi med najpogostejše motnje v

starosti, s tem pa prinaša veliko težav in stisk ne le obolelemu, pač pa tudi njegovim

svojcem. Spremljanje in skrb za ljudi z demenco je lahko zelo stresno in izredno težko. Še

posebej težava pri komunikaciji zahteva od medicinskih sester veliko strokovnega znanja,

potrpljenja in vztrajnosti. Namen raziskave je bilo ugotoviti, s kakšnimi težavami se

srečuje zdravstveno osebje med pogovorom z dementnim pacientom, katere okoliščine

vplivajo na pogovor, in navesti najpogostejše ovire, ki onemogočajo uspešno

sporazumevanje.

Metode: Za raziskavo je bila uporabljena deskriptivna metoda dela, kot raziskovalni

instrument smo uporabili anketni vprašalnik kombiniranega tipa. Kvantitativne podatke

smo statistično obdelali s pomočjo Microsoft Excel ter rezultate ponazorili v obliki tortnih

grafikonov in naloženega grafičnega grafikona.

Rezultati: V raziskavi smo ugotovili, da se skoraj vsi zaposleni srečujejo s težavami pri

komunikaciji z dementnimi pacienti. Te težave so, da pacienti ne najdejo pravih besed, da

zaposlenih ne želijo poslušati in da pacienti govorijo ponavljajoče besede. Iz tega je

razvidno, da se težave pojavljajo kontinuirano in je potrebno biti pri delu dosleden in

strokoven. Pri komuniciranju zaposleni pacienta pokličejo po imenu, uporabljajo enostavne

stavke in govorijo počasi. Pri nebesedni komunikaciji pa zaposleni največkrat vzpostavijo

očesni kontakt, uporabijo mimiko obraza in govorico telesa. Prav tako smo ugotovili, da se

zaposleni kljub strokovnemu znanju, izkušnjam in motivaciji pri delu z dementnimi

pacienti srečujejo z obremenjenostjo ob koncu delovnega dne ter da delovna organizacija

nudi premalo strokovnega izobraževanja s področja psihiatrične gerontologije.

Razprava in zaključki: Uspešna komunikacija medicinske sestre z dementnimi pacienti je

ključnega pomena za nadaljnji potek bolezni. Za uspešnejše delo s pacienti z demenco in

njihovimi svojci mora medicinska sestra poleg simptomov poznati tudi stadije demence s

spremljajočimi simptomi ter se stalno izobraževati o bolezni. To je podlaga za individualni

pristop v skrbi za pacienta z demenco.

Ključne besede: demenca, komunikacija, medicinska sestra, pacient, validacija.

II

ABSTRACT

Introduction: Dementia is a severe mental disorder and is among the most common

disorders in old age, this brings many problems and hardships not only for the diseased but

also for their relatives. Monitoring and caring for people with dementia can be very

stressful and extremely difficult. Especially the problem in communication requires a lot

of expertise, patience and persistence from nurses. Aim of this study was to determine the

difficulties health professionals are facing in a conversation with demented patients, which

circumstances have an influence on the conversation and identify the most common

barriers that impede effective communication.

Methods: The descriptive method was used for the survey and a questionnaire of the

combined type as a research tool. Quantitative data were statistically analyzed using

Microsoft Excel and the results illustrated in the form of pie charts and graphics loaded

chart.

Results: The study found that almost all employees are experiencing difficulties in

communicating with a demented patient. These problems include patients not finding the

right words, employees not wanting to listen and patients repeating their words. This

shows that the problems occur continuously and the work has to be done consistently and

professionaly. For communicationan employee calls the patient by name, using simple

sentences and slow speech. For non-verbal communication eye contact, facial expressions

and body language are most common among employees. We also found that employees in

spite of their expertise, experience and motivation to work with dementia patients are

feeling preoccupied at the end of the day, and that work organization offers too little

professional training in the field of psychiatric gerontology.

Discussion and Conclusions: Successful communication between nurse and demented

patients is crucial for their further development of the disease. In order to successfully

work with patients with dementia and their families the nurse not only has to know all of

the symptoms but also the stages of dementia with associated symptoms while constantly

educating herself about the disease. This is the basis for an individualized approach to care

for a patient with dementia.

Keywords: dementia, communication, nurse, patient, validation.

III

KAZALO

POVZETEK .......................................................................................................................... I

ABSTRACT ........................................................................................................................ II

KAZALO ........................................................................................................................... III

1 UVOD ........................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................ 3

2.1 Namen diplomskega dela ....................................................................................................... 3

2.2 Cilji diplomskega dela ............................................................................................................ 3

3 DEMENCA ............................................................................................................... 4

3.1 Značilnosti demence ............................................................................................................... 5

4 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI DEMENTNEGA

PACIENTA ........................................................................................................................ 10

5 VALIDACIJA PO NAOMI FEIL ................................................................................ 14

5.1 Stadiji po Naomi Feil ........................................................................................................... 16 5.1.1 Faza orientacije .............................................................................................................................. 16

5.1.2 Faza identifikacije ........................................................................................................................... 16

5.1.3 lnterakcijska faza ............................................................................................................................ 17

5.1.4 Razrešitvena faza ........................................................................................................................... 17

6 VLOGA IN POMEN KOMUNICIRANJA .......................................................... 19

6.1 Verbalno in neverbalno komuniciranje ................................................................................ 20

7 KOMUNICIRANJE MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM PACIENTOM

.................................................................................................................................. 22

7.1 Osnove besednega komuniciranja z dementnim pacientom ................................................. 23

7.2 Osnove nebesedne komunikacije z dementnim pacientom .................................................. 24

8 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ................................................................ 26

IV

8.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................................ 26

8.2 Metodologija in metode raziskovanja .................................................................................. 26

8.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................................................. 26

8.4 Raziskovalno okolje ............................................................................................................. 27

8.5 Etični vidik ........................................................................................................................... 27

9 REZULTATI RAZISKAVE .................................................................................. 28

10 RAZPRAVA ............................................................................................................ 51

11 SKLEP ..................................................................................................................... 55

ZAHVALA ......................................................................................................................... 57

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 58

PRILOGE ............................................................................................................................. 1

Priloga A: Anketni vprašalnik ............................................................................................................ 1

Priloga B: Soglasje za izvedbo raziskave ........................................................................................... 9

V

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol anketirancev .................................................................................................... 28

Graf 2: Starost anketirancev ................................................................................................ 29

Graf 3: Izobrazba anketirancev............................................................................................ 29

Graf 4: Srečevanje težav zaposlenih z dementnimi pacienti ............................................... 30

Graf 5: Vrste težav, s katerimi se najpogosteje srečujejo zaposleni pri dementnih pacientih.

...................................................................................................................................... 31

Graf 6: Težave zaposlenih pri komunikaciji z dementnimi pacienti ................................... 32

Graf 7: Vrste težav, ki jih imajo zaposleni pri komunikaciji z dementnimi pacienti. ......... 33

Graf 8: Motnja,ki je za zaposlene najbolj moteča pri komunikaciji z dementnimi pacienti.

...................................................................................................................................... 34

Graf 9: Ukrepi, s katerimi zaposleni skušajo omiliti težave pri komuniciranju z dementnimi

pacienti ......................................................................................................................... 35

Graf 10: Uporaba terapevtske komunikacije pri komuniciranju z dementnimi pacienti ..... 36

Graf 11: Značilnost terapevtske komunikacije, ki se zaposlenim zdi najzahtevnejša pri

komunikaciji z dementnimi pacienti ............................................................................ 37

Graf 12: Mnenje zaposlenih o njihovem znanju komunikacije z dementnimi pacienti ...... 37

Graf 13: Mnenje zaposlenih, kaj jim največkrat povzroča težave pri komuniciranju z

dementnimi pacienti ..................................................................................................... 38

Graf 14: Pomen komunikacije pri zdravstveni negi dementnega pacienta ......................... 39

Graf 15: Pomen besedne (verbalne) in nebesedne (neverbalne) komunikacije pri uspešni

komunikaciji z dementnimi pacienti ............................................................................ 39

Graf: Trije načini besednega komuniciranja ....................................................................... 40

Graf 17: Trije načini nebesednega komuniciranja ............................................................... 41

Graf 18: Ohranjevanje aktivnosti dementnih pacientov, ki pripomorejo k ohranjanju

miselnih in telesnih aktivnosti ...................................................................................... 42

Graf 19: Vrste teh aktivnosti. .............................................................................................. 43

Graf 20: Izvajanje programov v ustanovah, v katerih imajo urejene socioterapevtske

skupine, ki se ukvarjajo z dementnimi pacienti. .......................................................... 44

Graf 21: Organizacijski dejavnik, ki je za zaposlene najbolj rizičen in lahko privede do

neuspešne komunikacije z dementnimi pacienti .......................................................... 45

Graf 22: Omilitev težav z uporabo validacije po Naomi Feil.............................................. 46

VI

Graf 23: Osnovni cilj, ki se zdi zaposlenim najpomembnejši pri validaciji po Naomi Feil 47

Graf 24: Delovanje tima za supervizijska srečanja ali sestanke, na katerih se izpostavljajo

tekoči problemi, rešitve, tegobe v zvezi z dementnimi pacienti .................................. 48

Graf 25: Vpliv dela z dementimi pacienti na psihofizično počutje po koncu delovnega dne

...................................................................................................................................... 49

Graf 26: Omogočanje strokovnega izobraževanje na tematiko psihiatrična gerontologija 50

Simona Hribar: Komunikacija medicinskih sester z dementnim pacientom

1

1 UVOD

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se kaže v motnjah spomina,

mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih sposobnosti ter

govorjenja, izražanja in presoje. Običajni spremljevalci so tudi psihične motnje, ko se

zmanjša sposobnost za obvladovanje čustev in socialnega vedenja. Vse to pri pacientu

povzroča negotovost in nelagodje ter vodi v pasivnost in izgubo socialnih stikov. Z

napredovanjem bolezni pacienti tudi telesno opešajo. Nič več niso sposobni opravljati

življenjskih aktivnosti in postajajo vse bolj odvisni od drugih. Bolezen običajno odkrijemo

prepozno, saj žal še vedno velja, da so težave s spominom sestavni del staranja. Zato se

pogosto zgodi, da pacienti in njihovi svojci pomoč iščejo šele potem, ko bolezen postane

težko obvladljiva, možnosti za izboljšanje pa vse manjše (Kos, 2007, str. 4).

Demenca predstavlja hudo duševno motnjo in sodi med najpogostejše motnje v starosti, s

tem pa prinaša veliko težav in stisk ne le obolelemu, pač pa tudi njegovim svojcem. Poleg

osnovnih podatkov o demenci so v delu opisane metode dela negovalnega osebja, vloga

medicinske sestre pri oskrbi in zdravstveni negi ter komuniciranje in sporazumevanje z

dementnim pacientom.

Starostniki z demenco sodijo v eno od skupin prebivalstva, ki potrebuje posebno

poglobljeno obravnavo, saj je zaradi svojih bioloških lastnosti in zaradi spremenjenih

pogojev življenja zdravstveno in socialno ogrožena (Horvat, 2009, str. 75).

Spremljanje in skrb za ljudi z demenco je lahko zelo stresno in izredno težko. Še posebej

težava pri komunikaciji zahteva od medicinskih sester veliko strokovnega znanja,

potrpljenja in vztrajnosti. Za uspešnejše delo s starostniki z demenco in njihovimi svojci

mora medicinska sestra poleg simptomov poznati tudi stadije demence s spremljajočimi

simptomi ter se stalno izobraževati o bolezni. To je podlaga za individualni pristop v skrbi

za starostnika z demenco.

V skrb za dementne paciente se vključujejo medicinske sestre skupaj z ostalimi

zdravstvenimi delavci in sodelavci ter družinskimi člani. Medicinska sestra s sodelavci si


2

prizadeva dosegati in večati pozitivno zdravje posameznika, družine in skupnosti ter

zmanjševati oziroma preprečiti negativno zdravje. Cilj njenih prizadevanj je kakovostno

staranje. Demenca je težka življenjska preizkušnja za vse vpletene, za osebe z demenco,

njihove svojce, prijatelje, sosede, strokovnjake. Je resna ovira pri medsebojnemu

razumevanju ljudi (Horvat, 2009, str. 77).

Zdravstvena nega je pomemben terapevtski medosebni proces. Deluje kooperativno z

ostalimi človeškimi procesi, ki pripomorejo k izboljšanju zdravja posameznika v skupnosti.

V okoliščinah, kjer zdravstveni tim nudi svoje storitve, medicinske sestre sodelujejo pri

organizaciji in izvajanju tako, da podpirajo in omogočajo pogoje za naravni potek teženj

človeškega organizma. Zdravstvena nega je izobraževalni inštrument, gonilna sila, katere

cilj je pospeševanje zdravja, zdravih osebnostnih navad in odnosov v smeri kreativnih,

konstruktivnih, produktivnih medosebnih odnosov tako doma kot v skupnosti (Ramšak-

Pajk, 2000, str. 28).


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti demenco in vlogo medicinske sestre pri

spremljanju bolnikov s to boleznijo ter z raziskavo ugotoviti načine komuniciranja, ki se

jih poslužujejo medicinske sestre pri delu z dementnimi pacienti.

2.2 Cilji diplomskega dela

Opisati demenco kot bolezen.

Opisati, kako demenca vpliva na verbalno komuniciranje.

Predstaviti pomen besedne in nebesedne komunikacije.

Predstaviti težave pri komuniciranju z dementnimi pacienti.

Opisati najpogostejše načine besednega in nebesednega komuniciranja zaposlenih z

dementnimi pacienti.

Predstaviti uporabo validacije po Naomi Feil v praksi.

Opisati vlogo medicinske sestre pri komuniciranju s pacienti z demenco.

Ugotoviti, s katerimi težavami se srečujejo zaposleni z dementnimi pacienti.

Ugotoviti, katere so najpogostejše aktivnosti, ki jih zaposleni izvajajo za

ohranjevanje miselnih in telesnih sposobnosti dementnih pacientov.


4

3 DEMENCA

Demenca je sindrom kot posledica večinoma kronične in progresivne bolezni možganov z

motnjami mnogih višjih kortikalnih funkcij vključno s spominom, mišljenjem, orientacijo,

dojemanjem, računanjem, sposobnostjo učenja, govorom in sposobnostjo presoje. Zavest

ni skaljena. Kognitivne omejitve običajno spremljajo spremembe čustvene kontrole,

socialnega vedenja ali motivacije, občasno se te pogosteje kažejo. Bistvo za obstoj

demence je tudi oviranost pacienta pri dnevnih življenjskih aktivnostih in v kakšni meri je

omejena njegova sposobnost obvladovanja vsakodnevnega življenja. Če se postavi

diagnoza demenca, mora biti simptomatika prisotna že najmanj šest mesecev, motnje

zavesti morajo biti izključene (Merz v: Van Hulsen, 2007, str. 17).

Demenca je bolezen starostnikov, saj gre tako za degenerativne okvare možganov

(Alzheimerjeva bolezen, demenca pri Parkinsonovi bolezni) kot za aterosklerotične

spremembe (vaskularna demenca). Ocenjujemo, da 10 % starostnikov med 65 in 70 letom

trpi zaradi demence. Nato pa pogostnost s starostjo strmo raste. Tako ima demenco skoraj

polovica ljudi, starejših od 85 let. V državah Evropske skupnosti živi 10 milijonov oseb z

demenco. Ocenjujemo, da je v Sloveniji z demenco 25.000 oseb. Zaradi staranja

prebivalstva pričakujemo, da se bo število oseb z demenco v naslednjih dvajsetih letih vsaj

podvojilo (Grad, 2007, str. 4).

Po definiciji predstavlja demenca hujši upad ali celo izgubo intelektualnih in spominskih

motenj. Izraz demenca izhaja iz latinščine: de – upadanje + mens, mentis – razum. Ob

omembi besede demenca bomo sicer najprej pomislili na zmanjšanje sposobnosti

pomnjenja, a demenca je veliko več kot zgolj motnja spomina. Najpogostejša oblika

demence je počasi napredujoča degenerativna bolezen možganov, imenovana

Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja prototip vseh demenc. Ostale demence so redkejše:

vaskularna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni, demenca z Lewyjevimi telesci,

frontotemporalna demenca, Huntingtonova bolezen in vse demence, ki se pojavljajo kot

zaplet telesnih bolezni ali poškodb (Grad, 2007, str. 3).

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se kaže z motnjami spomina,

mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih sposobnosti ter


5

govornega izražanja in presoje. Običajni spremljevalci so tudi psihične motnje, kot je

zmanjšana sposobnost za obvladovanje čustev in socialnega vedenja. Vse to pri pacientu

povzroča negotovost in nelagodje ter vodi v pasivnost in izgubo socialnih stikov. Z

napredovanjem bolezni bolniki tudi telesno opešajo. Nič več niso sposobni opravljati

osnovnih življenjskih aktivnosti in postajajo vse bolj odvisni od drugih (Kos, 2007, str. 4).

3.1 Značilnosti demence

Demenca je na začetku pogosto neopažena, ker je skoraj vedno prisotna polimorbidnost.

Za starega človeka je občasna pozabljivost normalna, če je pogostejša, si jo razlagamo tudi

kot posledico zaužitih zdravil. Ko je ni več mogoče spregledati, nastajajo konflikti,

nesporazumi in jeza (Van Hulsen, 2007, str. 19).

Gre za razmeroma pogost sindrom v starosti, ko se starostnik osebnostno in čustveno

spremeni, postane dolgovezen, drobnjakarski, postavlja vprašanja na že dobljene odgovore,

postane pozabljiv (predvsem za nedavne dogodke), se izgublja v znanih prostorih,

zanemarja osebno higieno, se neprimerno vede, ne zna več ravnati z znanimi predmeti ali

se znajti v običajnih situacijah. Demenca je težka življenjska preizkušnja za vse vpletene,

za osebe z demenco, njihove svojce, prijatelje, sosede, strokovnjake. Je resna ovira pri

medsebojnemu razumevanju ljudi (Horvat, 2009, str. 78).

V Sloveniji nimamo primernega registra pacientov z demenco niti ni bila doslej opravljena

nobena epidemiološka študija, s katero bi prišli do zanesljivih podatkov o številu

pacientov. Kljub temu si lahko pomagamo s podatkih tujih raziskav, zlasti iz primerljivo

razvitega področja Evrope, ob predpostavki, da v Sloveniji ni bistvene razlike v prevalenci

demence. V zadnjih 50 letih se je pričakovana življenjska doba v Sloveniji vsakih 4 do 5

let podaljšala za 1 leto. Podaljševanje življenjske dobe je vzrok za čedalje večje število

starejših. Število starejših od 65 let se je v Sloveniji samo v obdobju 1998 do 2008

povečalo za 24,4 %, število starejših od 80 let pa kar za 65,9 %. Vsakih 5 let višja starost

pa poleg tega približno podvoji verjetnost za nastanek demence, zaradi česar se število

pacientov z demenco povečuje hitreje kot samo število starejših (Kogoj, 2009, str. 251).


6

Bolezenske spremembe zajamejo dokaj enakomerno celotne možgane ali prevladujejo v

posameznih predelih. Demenca pri Alzheimerjevi bolezni se praviloma začne neopazno in

postopoma napreduje. Pri nekaterih drugih boleznih je začetek nenaden s kasnejšimi

novimi upadi v zagonih ali tudi brez njih.

Začetne spremembe se lahko kažejo z izgubo volje do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile

do tedaj zanje zanimive. Ne kažejo več zanimanja za dogajanje v okolici ali za družabna

srečanja, raje se zadržujejo v družinskem krogu, ki jim je znan in jim nudi občutek

varnosti. Težave s spominom se običajno zgodaj pojavijo (Mastnak, 2009).

Tovrstne težave so najbolj izražene pri tistih pacientih, ki so umsko manj aktivni, največjo

negotovost pa povzročajo tistim, ki so umsko aktivnejši (Arnold 2006, str. 58).

Pacienti z demenco si ne morejo zapomniti novih podatkov, imajo spominske težave za

nedavne dogodke. Čeprav pravilno pove, kje je živel, delal, kdaj se je poročil ali pa brez

težav navede rojstne datume otrok, se morda ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za

kosilo. Poleg težav s spominom imajo tudi težave z razumevanjem informacij, še zlasti v

kompleksnih situacijah. V pogovoru lahko opazimo, da teže najdejo besede ali izpuščajo

ključne besede. Pacient lahko ob zastavljenem vprašanju, na katerega ne ve odgovora,

umolkne, se razjezi ali pa spominske vrzeli zapolni s konfabulacijami (Kogoj, 2007, str.

15).

Pacient v tem stadiju potrebuje diskreten nadzor, čim več ustreznih spodbud, na katere se

ima možnost odzvati, ter razumevajoče domače okolje. Potrebno je ugotoviti, kaj vse

pacient še zmore narediti sam. To, kar zmore, moramo ohranjati in ga pri tem spodbujati

(Vakselj in Hojan, 2001, str. 74).

Ko bolezen napreduje, se težave s spominom stopnjujejo. Naloge, ki so jih prej z lahkoto

opravili, kasneje zahtevajo od njih vse večje napore. Zato kažejo ob opravljenih enostavnih

nalogah pretirano zadovoljstvo. Sposobnost razumevanja in presoje je oslabljena, pri

pogovoru hitreje zaidejo stran od teme (Kogoj, 1998, str. 7). Od osebnostnih sprememb je

značilna zaprtost vase, ki jo prekinjajo izbruhi jeze ali solza. Pogosto je prisotna depresija.

Popuščati začnejo naučene socialne zavore, saj radi razkrijejo zaupne zadeve, radodarne

osebe lahko razdajajo premoženje (Majerle, 2000, str. 74). Velikokrat obtožujejo okolico


7

kraje stvari, ki jih sami založijo. Bližnji ljudje zaznajo spremembe, pacient pa ne, a

uporablja racionalizacije (Pečjak, 2007, str. 175).

Pacienti v tem stadiju še živijo doma, vendar potrebujejo pomoč in vodenje, spodbudo in

stalen nadzor. Odzivi osebe z demenco so nam morda nerazumljivi, vendar kažejo, da na

omejen način še vedno zaznajo občutek topline in varnosti ali negotovo, spreminjajoče se

okolje. Ne smemo pozabiti, da so nebesedna sporočila pogosto ključ k oblikovanju prvega

vtisa o določeni osebi. Oseba s hudimi spominskimi motnjami pa živi vedno znova v svetu

prvih vtisov (Kogoj, 1996, str. 8).

V tretji fazi je izguba spomina tolikšna, da pacient ne prepozna niti najožjih sorodnikov.

Zato je popolnoma izgubljen in ne more več sam skrbeti za svoje osnovne potrebe.

Potrebuje pomoč pri dnevnih aktivnostih, kot so umivanje, oblačenje, hranjenje, osebna

higiena, izločanje. Zgodi se, da preneha jesti. Včasih se pridružijo halucinacije in blodnje

(Pečjak, 2007, str. 175).

V zadnjem stadiju bolezni je govor težko razumljiv ali povsem nerazumljiv, ponavlja samo

še posamezne besede ali glasove (Kogoj, 2007, str. 16).

Pacienti v tem stadiju se gibljejo zelo malo ali nepremično stojijo in nazadnje so lahko

vezani tudi na posteljo. V tem stadiju pacienti z demenco potrebujejo stalen nadzor in

popolno zdravstveno nego (Majerle, 2000, str. 74).

Najzgodnejši znak je praviloma blaga motnja pozornosti. Pacient ne zmore slediti

pogovoru, posebno v večji skupini. Umika se družbi, pogosto z izgovorom, da je pač star

in utrujen. Izgublja zanimanje za stvari, ki so ga do nedavnega veselile. Nato pridejo v

ospredje pozabljivost, čustveni umik, pogosto tudi žalost in otopelost. V tej fazi je zelo

težko ločiti začetno demenco od depresije. Vedno bolj so izražene spominske motnje.

Pacient pozabi, da pozablja. Velikokrat se ponavlja in večkrat ponovi že povedano. Če ga

svojci na to opozorijo, postane jezen, odklonilen in nezaupljiv. In tu je glavna razlika med

»normalnim« pozabljanjem in demenco: če sami opazimo, da pozabljamo in smo do tega

kritični, potem gre za »normalno« pozabljanje, če pa nas na to opozarjajo drugi, potem je

velika možnost, da gre za začetno demenco. Seveda je ta trditev zelo poenostavljena.

Pogosto niti strokovnjak, psihiater, klinični psiholog ali v demence usmerjeni nevrolog ne


8

more ločiti med boleznijo in tistim, kar naj bi bilo še »normalno« pozabljanje (Grad, 2007,

str. 3).

Ljudje z demenco hodijo navidezno brezciljno (tavajo) iz različnih razlogov. Lahko jim je

dolgčas in so se namenili nekoga obiskati ali pa se odpravijo v službo, v katero sicer že

dolgo ne hodijo več. Morda so želeli zadovoljiti eno izmed svojih potreb (žejo, lakoto,

morda bi radi opravili le malo ali veliko potrebo), a so se med tem izgubili. Brezciljno

tavanje je moteče, saj bi dementna oseba neprestano rada nekam šla. Je pa zelo stresno tudi

zanjo, saj neprestano hodi k cilju, ki ga nikakor ne more doseči. Negovalec mora poskrbeti

za varnost osebe z demenco in jo skušati pomiriti (Gašparovič, 2009, str. 51).

Tudi vznemirjenost je ena od značilnosti demence. Njene značilne spremljevalke so tudi

razdražljivost, nespečnost in besedna ali telesna agresivnost, ki se bodisi v mili ali resni

obliki pogosto pojavijo z napredovanjem demence. Razdražljivost lahko sproži marsikaj,

na primer strah, utrujenost ali vplivi okolja. Zelo pogost vzrok razdražljivosti je trenutek,

ko dementna oseba spozna, da ji je bila odvzeta kontrola nad samo seboj (Gašparovič,

2009, str. 51).

Osebe z demenco pogosto ponavljajo besede, izjave, vprašanja ali dejavnosti. Tako

obnašanje je za dementno osebo običajno neškodljivo, vendar zelo nadležno in stresno za

negovalca. Včasih takemu vedenju pri dementni osebi botrujejo strah, dolgčas ali vplivi iz

okolja (Gašparovič, 2009, str. 51).

Veliko negovalcev zmede, ko njihov stanovalec kar naenkrat postane nezaupljiv,

ljubosumen ali obtoževalen.

Za dementne paciente se ta čustva zdijo realna, zato se nanje ne smemo jeziti in jih

prepričevati, da nimajo prav. Pomembno je, da takšnih izjav ne jemljemo resno, saj so

njihovi odzivi del bolezni.

Spoznavanje in razumevanje demence in težav, ki jih bolezen prinaša, pa nam bosta

pomagala vzpostavljati boljši odnos med bolnikom, svojci in strokovnim osebjem.

Demenca prinaša težave, ki se globoko zarežejo v medsebojno razumevanje. Pojavijo se

nemoč in pobitost, pa tudi nerazumevanje in jeza. Obstaja veliko metod, oblik in

terapevtskih prijemov za ravnanje z dementnimi osebami (Gamse, 1998).


9

Dementni pacient potrebuje v prvem obdobju bolezni predvsem spodbujanje in vodenje, da

opravlja različne dejavnosti (npr. reševanje križank, zbiranje fotografij in opisovanje

dogodkov na njih, glasno obnavljanje dnevnih dogodkov itd.), da ohranja utečene miselne

poti in jih utrjuje. Zaradi čustvenih sprememb, predvsem žalosti in včasih povsem izražene

depresije zaradi zavedanja dejstva, da izgublja vrsto svojih sposobnosti, morda potrebuje

poleg iskrenega spodbujanja in podpore tudi medikamentozno zdravljenje (Pentek, 2001,

str. 25).


10

4 VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI OBRAVNAVI

DEMENTNEGA PACIENTA

Delo medicinske sestre opredeljuje šest vlog pri delu z pacientom in njihovo družino:

učiteljica (posreduje znanje glede na potrebe in zanimanje),

vir (skrbi za zagotavljanje potreb po značilnih informacijah, ki pomagajo

razumevati težave in novo nastale razmere),

svetovalka (s pomočjo različnih spretnosti in pristopov, ki pomagajo razumevati

težave in novo nastale razmere),

vodja (spodbuja in vzdržuje skupne cilje s pomočjo sodelovanja in medsebojnega

vplivanja),

izvajalka medicinsko-tehničnih posegov (zagotavljanje izvedbo posameznih

kliničnih spretnosti za upravljanje s pripomočki v zdravstveni negi),

nadomestilo (prevzame mesto drugega).

Medicinska sestra izvaja vloge, ki so usmerjene v medosebne odnose, izvaja jih postopoma

in dinamično, kot celovita obravnava pacienta (Pajnkihar 1999, str. 151).

Medicinske sestre sodelujejo pri oskrbi dementnega pacienta na vseh nivojih in v vseh

oblikah zdravstvenega in socialnega varstva.

Pacientu z demenco in njihovim svojcem pomagamo pri zagotavljanju življenjskih potreb

v obsegu, ko ga le-ti ne morejo realizirati sami. Z zdravstveno vzgojnim delom pomembno

prispevamo k dvigu kakovosti dela celotnega tima.

V zdravstveni negi je pomembno znati prepoznavati znake demence in najti pravi način za

vzpostavljanje stikov s tako osebo, od česar je odvisen njen odziv in tudi uspešnost

negovalčevega dela. Razen tega je ena najpomembnejših in hkrati najbolj zanemarjenih

aktivnosti negovalcev tudi skrb zase, ki je nikakor ne bi smeli opustiti. Učinkovita in


11

koristna pomoč drugim je namreč možna le, če dobro skrbimo tudi za lastno zdravje

(Gašparovič, 2007, str. 56).

Medicinska sestra sodeluje pri oskrbi pacienta z demenco na vseh nivojih in v vseh oblikah

zdravstvenega in socialnega varstva. Pacientu z demenco in njegovim svojcem pomaga pri

zagotavljanju življenjskih potreb v obsegu, ki jih le-ti ne morejo realizirati sami.

Medicinska sestra mora vedno poudarjati stališča pacientov in njihovih svojcev. Ne sme

pozabiti, da je potrebno obolele in njihove družinske člane spodbujati, da aktivno

sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju oskrbe. Ena najpomembnejših vlog pri skrbi za

dementnega pacienta je zdravstveno-vzgojno delo, s katerim pomembno prispeva k dvigu

kakovosti celotnega tima. Dolžna je stalno izpopolnjevati svoje znanje in ga predstaviti

širši javnosti (Živič, 2001, str. 85).

Kakovost življenja dementnega pacienta je v veliki meri odvisna od uresničitve ciljev

zdravstvene nege. Vse potrebe dementnega pacienta moramo enakovredno upoštevati v

procesu zdravstvene nege: spodbujati aktivnosti, vzpostaviti največjo možno mero

samostojnosti pacienta, učiti ga shajati s psihičnimi, fizičnimi in socialnimi posledicami

bolezni demence in skupaj z njim poiskati alternativne možnosti (Majerle, 2000, str. 76).

Paciente z demenco je potrebno obravnavati individualno in celostno po procesu

zdravstvene nege. Iz dokumentacije zdravstvene nege so razvidne intervencije, ki jih

načrtujemo in izvajamo pri določenem pacientu (Sedej Kodela in Vihtelič, 2004, str. 58).

Pacienta z demenco obravnavamo po življenjskih aktivnostih. Medicinska sestra začne

zbirati podatke o pacientovih potrebah že ob prvem stiku z njim. Ob prvem pogovoru

sodelujejo tudi svojci, ki lahko podajo pomembne podatke, če pacient nima objektivnega

odnosa ali ni sposoben odgovoriti na naša vprašanja, potrebna za načrtovanje zdravstvene

nege: o pacientovih telesnih težavah, prehrani, navadah, samostojnosti, težavah s

spominom, o možnih alergijah ter o tem, s kom, kje in kako živi. Pri preoblačenju,

namestitvi in seznanitvi pacienta z oddelkom medicinska sestra opazuje pacientovo

vedenje, počutje, razpoloženje in komuniciranje, tudi izgled kože, obleke, negovanost,

gibanje telesa, hojo in samostojnost. Medicinska sestra mora pri vsakem pacientu

predvideti potrebe po zdravstveni negi pri življenjskih aktivnostih, ki jih sam ne more

izvajati, vendar ga mora ves čas motivirati in spodbujati, da bo čim bolj samostojen in


12

neodvisen. Pri tem je pomemben individualni pristop: vsak pacient mora biti obravnavan z

vsemi svojimi posebnostmi in značilnostmi.

Sposobnost komuniciranja se spreminja glede na posamezna življenjska obdobja in glede

na sposobnost razumevanja. Na spremembe komuniciranja in izražanja vplivajo

spremembe okolja, duševna bolezen, čustva, slušna prizadetost, nesposobnost izražanja,

poškodbe, bolezni, starost. Medicinska sestra mora znati sporočila prevesti v njemu

razumljiv jezik, v verbalne in neverbalne simbole, ki mu omogočijo razumevanje

sporočila. Potrebne so izkušnje in sposobnost empatije do dementnega pacienta. Pravilno

doživljanje dementnega pacienta olajša mnogo težav pri delu. Ob prvem srečanju se

pacientu predstavimo, mu pokažemo, da smo ga veseli. Če je potrebno, mu večkrat

povemo svoje ime. S sposobnostjo empatije se poskušamo vživeti v svet dementnega

pacienta, ga sprejemati in mu pustiti njegovo dostojanstvo. Pomembna je pohvala, ki

nadomesti neprestano popravljanje napak. Pacientu omogočimo, da izrazi svoje občutke,

strah, jezo itd. Zelo pomembno je, da smo v pričakovanjih do pacienta realni in imamo

potreben čas, da svoje dejavnosti opravi v miru in zadovoljstvu.

Cilj pri delu medicinske sestre je tudi ohranjanje in spodbujanje največje mere aktivnosti.

Pacienta zdravstveno vzgajamo, da bo oblikoval pozitivno mišljenje o rekreaciji in

razvedrilu.

Svojcem predstavimo pravilen odnos in ravnanje do pacienta. Njihova pričakovanja naj

bodo realna, strpnost in optimizem pa izboljšujeta medosebne odnose v družini.

Pomanjkljivo znanje je pogosto tudi vzrok, da se svojci od pacienta oddaljijo, saj se ne

znajo spoprijeti s težavami.

Dostojanstvo vsakega pacienta zahteva, da ga medicinska sestra sprejme spoštljivo in se

predstavi njemu in njegovim svojcem. Pomoč in razumevanje v času telesne in duševne

stiske rodi največje zavezništvo in prijateljstvo. Zato je odnos medicinske sestre do

pacienta in njegovih svojcev v tem trenutku najpomembnejši. To je čas, ko s

profesionalnim in toplim sprejemom pacienta in svojcev največ pridobimo. Kakovostno in

učinkovito zdravstveno nego lahko zagotavljamo samo z dobrim medosebnim

sodelovanjem. Pomembno je, da pacientu in svojcem vedno govorimo resnico ter jim ne

obljubljamo stvari, ki jih ne bomo mogli uresničiti.


13

Cilji zdravstvene nege pacienta z demenco so:

Premagovanje že nastalih problemov.

Ohranjanje, oživljanje in spodbujanje pacientove dejavnosti, ki ga usmerja k

samostojnosti in neodvisnosti.

Osvojitev in ohranitev higienskih, prehrambnih, kulturnih in zdravstvenih navad.

Vključevanje v rekreativne dejavnosti, dejavnosti delovne terapije.

Skrb za čim daljšo ohranitev psihomotoričnih sposobnosti na doseženi stopnji.

Sproščanje ob igri in prostih dejavnostih.

Spodbuda socialnega kontakta z okoljem.

Spodbuda tesnejših stikov s svojci.

Pacienti z demenco, ki potrebujejo zdravstveno nego, pričakujejo od zdravstvenih delavcev

da:

imajo za zdravstveno nego dovolj časa, so pozorni, potrpežljivi in ljubeznivi;

bodo razumeli njihove sposobnosti in potrebe ter upoštevali pomanjkljivosti;

jih razumejo, ker kljub bolezni želijo imeti večjo kakovost življenja;

imajo odprta ušesa za njihove želje, potrebe, bojazni in skrbi;

jih razumejo, ker želijo sami odločati in ohraniti suverenost ter človeško

dostojanstvo.

Pomembno vlogo pri kakovosti življenja dementnega pacienta imajo tudi medicinske

sestre. Delo z dementnimi pacienti zahteva od medicinske sestre strokovno usposobljenost,

empatijo, potrpežljivost, razumevanje, prijaznost in zadovoljstvo. Vse to vpliva tudi na

kakovost dela in na pacientovo zadovoljstvo (Plesničar et al., 2011, str. 81–92).

Medicinska sestra mora upoštevati neprekinjenost zdravstvene nege pacienta znotraj

institucije ali ob njegovi premestitvi v drug zavod ali domače okolje. Medicinka sestra

mora načrtovati, svetovati, izvajati in vrednotiti dela, ki so povezana z pacientom, hkrati pa

mora biti tesno povezana z njegovimi svojci. Le takšno delo daje rezultate pri razumevanju

in spoznavanju vloge medicinske sestre.


14

5 VALIDACIJA PO NAOMI FEIL

Američanka Naomi Feil je v šestdesetih letih razvila metodo validacije (prvi zapis leta

1963). Do takrat se je delo s starimi ljudmi z demenco omejevalo na terapijo orientacije v

realnost, ki je bila razvita za veterane korejske vojne. To je terapija, ki izhaja iz realnosti –

kaj je danes, katerega leta smo, kateri dan je danes, kje se nahajamo.

Ameriška gerontologinja in sociologinja je pri svojem delu s starimi ljudmi občutila

nezadovoljstvo. Nobenega razvoja ni bilo, nič se ni spreminjalo in prilagajalo (Van Hulsen,

2007 str. 35).

Beseda validacija je francosko-latinskega izvora: valeur pomeni vrednost, vrednoto.

Validacija lahko pomeni tudi priznanje ali potrditev veljavnosti. Validacija po Naomi Feil

torej pomeni spoštovanje, priznanje veljavnosti, spremljanje drugega na njegovi poti –

drugega spoštujem, kar mi sporoča, jemljem kot resnično in veljavno ter se pri tem

poskušam vživeti v njegovo situacijo (Van Hulsen, 2007 str. 35).

Osnovna drža validacije se ukvarja s tem, kako osebje gleda samo nase. Zaposleni se

morajo vprašati, ali so zmožni vživeti se v vlogo pacienta in preizkusiti njegovo realnost,

kakor jo občutijo dementni pacienti.

Izhodišče metode je usmerjeno na simptom. To pomeni, da je osredotočeno na ravnanje z

izstopajočimi in na prvi pogled nerazumljivimi načini vedenja starih ljudi ter ne na vzrok

in na znanstveno pojasnjevanje demence. Ker se ti načini vedenja večinoma pojavljajo v

določenih kombinacijah, jih je Naomi Feil združila in razdelila v štiri zaporedne stadije, od

komaj opaznih kognitivnih sprememb do trajnega životarjenja. Delitev ni statična. Vsak, ki

dela z osebami z demenco, ve, da se lahko zmedenost in orientiranost lahko zelo hitro

menjavata. Delitev na stadije nam pomaga, da se lahko ustrezno odzovemo. Pomembno je

ugotoviti, v katerem stadiju se dementni nahaja v določenem trenutku, da lahko ustrezno

reagiramo. Oseba z demenco je lahko za trenutek še v svojem svetu, kar naenkrat pa se

spontano odziva na dogodke okoli sebe (Van Hulsen, 2007 str. 42).


15

Naomi Feil je postavila naslednje pravilo: s pomočjo empatije vzpostavimo pri osebi z

demenco zaupanje, zaupanje ustvarja občutek varnosti, občutek varnosti daje moč, moč

vzpostavi občutek lastne vrednosti, le-ta zmanjšuje strah/stres/negotovost.

Možne oblike spodbujanja čustvenega življenja dementnih oseb so naslednje: dobrohotnost

v vsakdanjih stikih, spontana izraznost z gestikulacijo in mimiko, uporaba dotika,

normalnost in umirjenost govorne komunikacije, pozitivna motivacija in podpora

aktivnostim, spodbujanje spominjanja preteklih dogodkov, dopuščanje izražanja negativnih

čustev, spodbujanje čustvenih odzivov videnega in tolažba ob telesnih tegobah. Tako

angažiranje negovalskega kadra zahteva veliko predanost delu in maksimalne fizične ter

emocionalne obremenitve, ki kaj rade privedejo do »izgorevanja«. V zadoščenje pa nam

mora biti, da nudimo optimalne pogoje življenja ljudem, ki so skoraj v celoti odvisni od

nas. Tako pomoč pa si v primeru potrebe verjetno želimo tudi zase (Kogoj, 2003, str. 3).

Van Hulsen (2007, str.43) deli validacijo na dva velika bloka: temeljni odnos in delitev v

stadije in tehnike. Za temeljni odnos razdelitev na različne stadije ni tako pomembna,

pomembnejše je verbalno in neverbalno vedenje. Za boljše delo s pacienti z demenco je

Naomi Feil demenco razdelila na štiri stadije. Za vsakega od teh je razvila določene

tehnike, ki dopolnjujejo temeljni odnos. Razdelitev na stadije nam pomaga pri razvrščanju

stanj, v katerih se pacienti z demenco trenutno nahajajo. Ustrezne tehnike pa izboljšujejo

sobivanje.

Temeljni odnos je povezan z osebnostjo človeka z demenco in tudi izvajalca validacije

(svojcev, negovalcev idr.). Sem sodijo naslednja področja:

dotiki/stiki z očmi – kako in kdaj želim, da se me kdo dotakne,

bližina/distanca (drža telesa) – kakšna razdalja je potrebna,

zaznava/kriterij dojemanja – kako želim, da me nagovorijo v določeni situaciji

(vseeno, ali je vesela ali žalostna),

izgube v življenju,

razvoj v življenjskih obdobjih (Erik Erikson) in

simboli (lastni/splošni) – moji simboli (glede na mojo družino, mojo etiko).


16

5.1 Stadiji po Naomi Feil

Razdelitev na stadije ni statična, ampak zabrisana. Ni redko, da je zjutraj nekdo še

orientiran, opoldne je v stadiju II, zvečer ponovno orientiran, ponoči je v stadiju I.

Pomembno je, da prepoznamo trenutni stadij in uporabimo le tehnike, ki ustrezajo

posameznim stadijem (Van Hulsen, 2007, str, 62).

Ramšak-Pajk (2000, str. 29) navaja naslednje faze validacije in njihove značilnosti:

5.1.1 Faza orientacije

Faza orientacije se prične, ko pacient izrazi potrebo po strokovni pomoči in si ne more več

pomagati sam. Medicinska sestra in pacient sta si ob prvem snidenju tujca, vendar se na

tem mestu prične njun medosebni odnos, ko bosta pričela sodelovati. Skupaj bosta

ugotovila in opredelila probleme, ki se pojavljajo pri pacientu. Ko pacient zboli, ne glede

na to, ali gre za nujno stanje ali dolgotrajno bolezen, mu medicinska sestra mora pomagati,

da postane orientiran glede na prostor in čas, ljudi okoli sebe ter da dobi čim več

informacij glede svoje bolezni.

V fazi orientacije je najpogosteje izražen strah pred neznanim, zato je toliko pomembnejša

informiranost pacienta. Prvi stik s pacientom oziroma orientacijska faza je pomembna

glede na nadaljnji razplet odnosa. Prav tako so, če upoštevamo izsledke raziskave, potrdili

pacienti, da je zelo pomemben zaupen odnos z medicinsko sestro. Pozitivno vedenje

medicinske sestre so označili z naslednjimi lastnostmi: aktivno poslušanje, zaupanje,

zanimanje, prijateljstvo, ljubeznivost, doslednost.

5.1.2 Faza identifikacije

Faza identifikacije se prične, ko pacientu postaja jasno, kaj se z njim dogaja. V tej fazi se

medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom poglablja. Pacient dobiva občutek

pripadnosti, medicinski sestri in drugemu osebju zaupa, manj ga je strah in potrebe po

zdravstveni negi so jasno izražene. Pacient hitro spozna, katera od medicinskih sester je

odprta, poštena in je zanj vir informacij.


17

Potek identifikacijske faze je uspešen, ko pacient sam išče rešitve za svoj problem in o tem

razpravlja z medicinsko sestro in ostalim osebjem zdravstvenega tima. V identifikacijski

ali tudi interakcijski fazí pa lahko medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom

ubere drugo pot: pacient se izogiba interakciji z medicinsko sestro ali postane pasiven in

pričakuje, da bo vse opravila ona. V katero smer se bo razvijal njun odnos, je odvisno od

pacientovih predhodnih izkušenj z zdravstveno nego, njegovega sedanjega stanja in

medosebnega odnosa, ki ga je vzpostavil z medicinsko sestro. V tej fazi ima medicinska

sestra najpogosteje vlogo informatorke in učiteljice.

5.1.3 lnterakcijska faza

Pacient mora za prehod v nadaljnjo razrešitveno fazo v interakcijski fazi postati neodvisen,

kar zadeva njegovo zdravje in osebnost, in komunicirati v medosebnem odnosu z

medicinsko sestro kot odrasli z odraslim.

Tukaj ima pacient že izoblikovano sliko glede svoje bolezni in potrebe so jasno izražene.

Značilnost te faze je, da želi pacient čim več informacij in izkorišča vse možne vire okoli

sebe, tako medicinske sestre kot širšo okolico. Pacient vključuje v proces zdravstvene nege

tudi svojce in že sam išče odgovore na negovalne probleme. V tej fazi se medicinska sestra

pojavi v vlogi svetovalke, osebe z informacijami, in tudi vodje, saj skupaj načrtujeta in

izvajata proces zdravstvene nege. Medicinska sestra se pogaja s pacientom o poteku

zdravstvene nege, biti mora zaupljiva, fleksibilna, kreativna in kot vodja mora biti

predvsem demokratična.

Od vrste bolezni, starosti pacienta, starosti medicinske sestre, trajanja hospitalizacije,

zrelosti medícinske sestre je odvisno, kako se njun profesionalni in osebni odnos konča.

5.1.4 Razrešitvena faza

O zadnji, razrešitveni fazi govorimo, ko se pacient pripravlja na odpust iz bolnišnice in na

življenje doma.


18

Medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom se konča, ko je delo opravljeno ali

je pacient odpuščen domov ali v oskrbo drugi medicinski sestri. Mnogokrat je ta faza

najtežja tako za medicinsko sestro kot pacienta.

Naomi Feil s cilji validacije poskuša upočasniti proces staranja in preprečiti, da bi sindrom

demence razvil svojo skrajno obliko.

Cilji validacije po Naomi Feil skušajo upočasniti proces staranja in preprečiti, da bi se

demenca razvila svojo skrajno obliko. Ti so:

Ponovna vzpostavitev občutka lastne vrednosti: osebi z demenco pomagamo

vzpostaviti občutek lastne vrednosti s tem, da jo jemljemo resno in ji nudimo

pomoč. Na ta način se osebi z demenco poveča samozavest.

Zmanjšanje stresa/strahu: to dosežemo tako, da vzpostavimo medsebojno zaupanje.

Ko je zaupanje vzpostavljeno, oseba z demenco čuti manjši strah do morebitnega

neuspeha, počuti se varno in močno.

Opravičevanje preživetega življenja.

Reševanje nerešenih konfliktov iz preteklosti: pomagamo ji, da sprejme svoje

preteklo življenje in se spravi z njim, da reši morebitne konflikte iz preteklosti ali

pa zmanjša občutek krivde.

Omejitev kemičnih in fizikalnih prisilnih sredstev (npr. zdravil, fiksacije).

Izboljšanje verbalne in neverbalne komunikacije: z izboljšanjem verbalne in

neverbalne komunikacije se stari človek počuti manj izključenega.

Preprečevanje umika v životarjenje: preprečevati skušamo umik v stadij

životarjenja, v katerem človek samo še leži v postelji in ne kaže znamenj lastne

aktivnosti.

Izboljševanje poskusov zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje (Van Hulsen,

2007, str. 39).


19

6 VLOGA IN POMEN KOMUNICIRANJA

Za uspešno sporazumevanje potrebujemo poleg znanj o tem, kako pristopiti k sporočanju

in sprejemanju sporočil, tudi določene veščine.

Razumljivo je, da lahko pride do težav sporazumevanja med pacientom in medicinsko

sestro, bolj ko se komunikacija razlikuje od ustaljenih posameznih vez. Na komunikacijo

vpliva kulturna, socialna in izobrazbena bližina ali razhajanje med medicinsko sestro in

pacientom.

Komunikacija je vrsta interakcije, ki se je najbolj razvila pri človeku, lahko bi rekli, da

človeške interakcije ni brez komunikacije. Komunikacijo lahko imenujemo kot interakcijo

med posamezniki, ki poteka s pomočjo znakov (Buzuk, 2009).

To pomeni, da s komuniciranjem posameznik vpliva na vedenje ali mišljenje drugih.

Komunikacija je lahko enosmerna ali dvosmerna. Pri ljudeh skoraj vedno dvosmerna.

Hoyer (1995) navaja, da mora imeti človek za komunikacijo določene spretnosti:

perceptivne sposobnosti (kanali sprejemanja informacij),

kognitivne sposobnosti (kanali kodiranja in dekodiranja sporočil),

vedenjske sposobnosti (spontano reagiranje brez prisotnosti zavesti) in

emocionalne sposobnosti.

Raziskave po svetu in pri nas kažejo, da je za paciente dobro komuniciranje z

zdravstvenim osebjem vsaj toliko pomembno kot dobra strokovna obravnava in da se

nezadovoljstvo z zdravstveno oskrbo veže prav na ta del obravnave. Za zdravljenje mnogih

problemov in bolečin sodobnega človeka je spodbudno komunikacijsko okolje velikega,

celo odločilnega pomena (Pajnkihar 1999).

Pacient potrebuje komuniciranje z zdravstvenim osebjem, da lahko sporoča svojo zaznavo

bolezni in da dobi nasvet, informacijo, kako naj se sooča z novo nastalo situacijo. Kadar je

zdravstveno osebje nepripravljeno poslušati pacienta, ga nestrpno prekinja, gleda mimo


20

njega, daje nejasne odgovore na zastavljena vprašanja, vse to lahko pacienta dokončno

napolni z odporom in nezaupanjem (Rakovec-Felser, 1997).

Pacienti razkrivajo svoje probleme in emocionalna stanja takrat, ko jih medicinske sestre

spodbujajo, kar ustvarja ozračje zaupanja. Zaupanje je torej osrednji pojem

komunikacijskega procesa in zdi se, da je ravno pomanjkanje zaupanja tisto, kar najbolj

ogroža odnose v zdravstvu (Stričevič in Ivanc, 2006).

Glede na različne kriterije lahko komuniciranje razdelimo na več oblik oz. vrst, na primer

glede na uporabljene simbole oziroma znake, glede na smer komuniciranja, glede na cilj,

vsebino itd. V nadaljevanju bom opisala verbalno in neverbalno komuniciranje, saj sta to

osnovni in najpogostejši obliki.

6.1 Verbalno in neverbalno komuniciranje

V življenju je verbalno sporočanje najpreprostejša in najučinkovitejša oblika

komuniciranja. Glavni prednosti verbalnega komuniciranja sta hitrost in povratna

informacija. Omogoča pa tudi presojanje skladnosti in večjo zasebnost sporočanja

Pomanjkljivosti ustnega komuniciranja so: ni dokumentirano, manjša je natančnost

sporočanja, stroški komuniciranja so večji (Kavčič, 2004). Poleg teh pomanjkljivosti se

pojavlja tudi nevarnost distorzije ali popačenja sporočila. To se dogaja, ko sporočilo

prehaja preko več oseb ali med različnimi delovnimi skupinami. Vsaka oseba si sporočilo

namreč razlaga po svoje, zato je sporočilo, ko pride do cilja, običajno zelo spremenjeno

(Robbins, 2003).

Najpomembnejši način komuniciranja je govorno komuniciranje. Govorjenje je osnova

človekove narave, zato je govor tisočletja predmet preučevanj. Veda, ki preučuje

govorništvo, je retorika (Ferjan, 1998, str. 22). Besedno ali verbalno komuniciranje je tisti

del komuniciranja, v katerem podajamo informacije z besedo. Temu delu komuniciranja

daje beseda in način njenega glasovnega podajanja ključni pomen. V celotnem

komuniciranju ima pomen besed približno 7-odstotni delež, 38 odstotkov zavzema

glasovna intonacija, ostalo odpade na nebesedne oblike komuniciranja (Možina et. al.,

2004, str. 55).


21

Besedno komuniciranje delimo na:

govorno komuniciranje, ki obsega nagovore, razgovore med dvema

osebama, v skupini in

pisno – vidno komuniciranje.

Govorno komuniciranje je razgovor med osebami. Zajema nagovore, formalne pogovore

med dvema ali več osebami ter neformalne pogovore. Govorno komuniciranje izvajamo s

pomočjo izoblikovanega jezika. Jezik je sestavljen iz vsebinske in formalne komponente.

Besede vežemo v besedne zveze in šele takrat dobijo pravi pomen. Vsak jezik ima

besednjak ali zbirko besed. Besednjak je odvisen od človekovega načina življenja in dela,

toda posamezniki uporabljajo le del besednjaka svojega jezika (Florjančič in Ferjan, 2000,

str. 27).

Prednosti govornega komuniciranja je več, hitro oddajanje sporočil, omogočanje sočasnega

komuniciranja z večjim številom ljudi, vrši se praviloma dvosmerno (ko prejemnik

podvomi, ali je sporočilo sprejel prav, lahko s povratnim informiranjem hitro odkrije

morebitno napako in tako lahko sprejeto sporočilo hitro popravi). Slabosti govornega

komuniciranja se lahko pokažejo, ko si sporočilo podaja daljša vrsta ljudi. Podajanje

poročila vodi v neurejenost in spremembo vsebine poslanega sporočila. Za govornim

komuniciranjem ni dokumentiranega zapisa sporočila.

Neverbalno ali nebesedno komuniciranje pomeni pošiljanje sporočil brez besed.

Neverbalna komunikacija je primerna za področje odnosov, manj pa za jasno izražanje

vsebine. Z desno možgansko polovico komuniciramo neverbalno, intuitivno, s čustvi

(Ferjan, 1998, str. 21).

Nebesedno ali neverbalno komuniciranje je del komuniciranja, pri katerem podajamo

informacije s pomočjo govorice telesa, s proksemiko (položaj in gibanje ljudi v prostoru),

gestiko (kretnje rok, nog, glave), mimiko (izraz obraza, oči), osebnih predmetov, obleke

(elegantnost, urejenost, nakit), otipa, vonja (parfum), prostora, časa (pisarna, tržišče).


22

7 KOMUNICIRANJE MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM

PACIENTOM

Besedna komunikacija je omogočena zaradi govornega aparata. Najjasneje izražamo naše

misli, želje in čustva prek besed. Celotnost našega komuniciranja dopolnjuje nebesedna

komunikacija s pogledi, držo našega telesa, mimiko obraza in dotika.

Star človek v svojem življenju potrebuje reden osebni stik z nekom, ki ga ima za svojega.

Za temeljni osebni odnos je dovolj eden, ki ga star človek čuti kot svojega in zaupa v

trdnost in trajnost osebnega človeškega odnosa z njim. Ta »eden« je staremu človeku

zadosten most do vseh priložnosti in stalnih stikov z drugimi »tujimi« ljudmi, ki jim zaupa,

in tako njihova storitev pri njem doseže svoj celovit človeški namen (Ramovš, 2003, str.

103).

Težave v komunikaciji nastajalo zaradi motenj v pretoku informacij. Pacienti z demenco

imajo zaradi narave bolezni še dodatno oviran pretok informacij. Teh ovir je toliko, koliko

je demenca pri posameznem pacientu napredovala.

Pacienti imajo poleg težav s spominom tudi težave z razumevanjem informacij, še zlasti v

kompleksnih situacijah. V pogovoru lahko opazimo, da težje najdejo besede ali izpuščajo

ključne besede. Z napredovanjem bolezni se besedni zaklad besedno zmanjša, pogovor

postane inkoherenten, pojavijo se motnje pri branju in pisanju. V poznem stadiju je govor

težko razumljiv ali povsem nerazumljiv, ponavljajo samo še posamezne besede ali glasove.

Jezikovna sposobnost pri vsaki osebi z demenco se spreminja zelo individualno. Nekateri

se govorno še zelo dolgo izražajo, medtem ko je pri drugih ta upad hitrejši. V teh primerih

ponuja validacija po Naomi Feil instrumente, ki omogočajo komunikacijo na pravilen

način.

V validaciji po Naomi Feil poskušamo vzpostaviti medsebojno zaupanje z drugačno obliko

komunikacije. Vzpostaviti zaupanje osebe z demenco do svojega okolja in do oseb, ki zanj

skrbijo, je nujno (Van Hulsen, 2007, str. 37).


23

Osebi z demenco se moramo približati počasi in biti to, kar tudi dejansko smo, le tako

lahko pridobimo njeno zaupanje. Za komunikacijo z osebo z demenco si moramo vzeti

dovolj časa.

V pogovoru moramo biti strpni in počakati, da oseba z demenco sama najde manjkajoče

besede in ji ne vsiljevati svojih, saj jo tako lahko dodatno zmedemo. Za dobro

komunikacijo z osebo z demenco potrebujemo veliko empatije, strpnosti in tudi

fleksibilnosti (Miloševič in Arnold, 2006, str. 89).

Pomembno je, da pri komunikaciji z osebami z demenco razvijemo temeljni odnos, ki ga

še intenzivneje kot pri nedementnemu zaznamujejo pristnost, empatija in sprejemanje. V

medosebnem odnosu z osebami z demenco poskušamo vzpostaviti, ohraniti in ojačati

verbalno in neverbalno komunikacijo. Sporočila, ki jih posredujemo, obogatimo z govorico

telesa, saj so neverbalna sporočila pogosto ključ k prvemu vtisu o določeni osebi. Osebe z

demenco s hudimi spominskimi motnjami živijo vedno znova v svetu prvih vtisov. Brez

dobre komunikacije ni dobre oskrbe, brez dobre celostne oskrbe pa življenje osebe z

demenco ne more biti kakovostno.

7.1 Osnove besednega komuniciranja z dementnim pacientom

Pri komunikacijah se pogosto pojavljajo motnje, ki ovirajo sprejem posredovanih

informacij ali jih popačijo. Motnje lahko resno ogrozijo stike med ljudmi in s tem tudi

njihov medsebojni pretok informacij. Trček (1994, str. 63–64) navaja več vrst motenj glede

na njihove vzroke. V izogib temu se držimo osnov besednega komuniciranja:

Pacienta vedno pokličemo z njegovim imenom, da pridobimo pozornost.

Uporabljamo običajne, enostavne stavke.

Govorimo v enostavnih stavkih, ki naj bodo kratki in jedrnati.

Govorimo počasi.

V stavku naj bo le eno navodilo hkrati.

Uporabljamo imena in ne zaimkov.


24

Ko ponavljamo navodila, jih ponovimo natanko tako kot prvič.

Pri komuniciranju stojimo eden proti drugemu.

Navodil ne dajemo iz drugega prostora.

Previdni moramo biti pri uporabi telefona (oseba z demenco sliši glas,

vendar ne vidi osebe – možnost dodatne zmedenosti).

Ne šepetamo.

Če oseba z demenco ni razumela navodil, nikar ne govorimo glasneje (razen

v primeru naglušnosti).

Govorimo z mirnim glasom.

Izognimo se motečim dejavnikom (točenje vode, vključen televizijski

sprejemnik ali radio ...).

7.2 Osnove nebesedne komunikacije z dementnim pacientom

Zavedati se moramo svoje lastne neverbalne komunikacije in upoštevati, da morda ta

sporočila povedo več kot izrečene besede, in vedeti moramo tudi, da si tega pacient morda

ne bo pravilno razlagal. Pri tem se držimo naslednjih načel:

Vzpostavimo očesni stik (ne strmenje).

Uporabimo govorico telesa (počasno gibanje, položimo roke v naročje, kot

ujčkanje) Osebe z demenco dobro zaznavajo spremljevalno melodijo

povedanega.

Poskrbimo, da se bo govorica telesa ujemala z izrečenim.

Uporabljamo umirjen in prijazen pristop – odnos sprejemanja.

Uporabljamo obziren, nežen dotik, roka, obraz, lasje, rama.


25

Božanje po licu simbolizira materinski dotik, po zatilju očetovski dotik in

po ramenih, rokah prijateljski dotik (Kogoj, 2003, str. 80).

Cantley (2001) pravi, da je dolgo prevladovalo mnenje, da komunikacija z osebami z

demenco v poznejših stadijih demence ni možna. Vendar so strokovnjaki na podlagi

izkušenj pri delu z osebami z demenco ugotovili, da je komunikacija z njimi možna. Ob

upoštevanju konkretnih napotkov in z uporabo empatije lahko komuniciramo z osebami z

demenco tudi potem, ko je ta že napredovala. Zavedati se moramo, da se moramo sami

prilagajati osebam z demenco in ne pričakovati, da bi se one prilagajale našemu načinu

komunikacije. V zadnjih desetletjih postaja jasno, da je treba osebe z demenco zares slišati

in jih tudi upoštevati.


26

8 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

8.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

• Katere so moteče motnje pri komunikaciji z dementnimi pacienti in kako jih

poskušajo zaposleni zmanjšati?

• Ali zaposleni uporabljajo terapevtsko komunikacijo pri delu z dementnimi pacienti?

• Katere načine besednega in nebesednega komuniciranja uporabljajo zaposleni z

dementnimi pacienti?

• Ali delo z dementnimi pacienti vpliva na psihofizično počutje zaposlenih?

8.2 Metodologija in metode raziskovanja

Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Podatke za ta del

diplomskega dela smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je vseboval 26 vprašanj

kombiniranega tipa.

Podatke, ki jih smo jih dobili s pomočjo ankete, smo uporabili izključno za namen izdelave

diplomskega dela. Zbrane podatke smo statistično obdelali in grafično prikazali s pomočjo

računalniškega programa Microsoft Office Excel in Microsoft Office Word.

8.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavi je sodelovalo 50 zaposlenih v zdravstveni negi v Domu starejših občanov

Kamnik.


27

8.4 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli v Domu starejših občanov Kamnik. Za odobritev raziskave smo

zaprosili vodstvo Doma starejših občanov Kamnik in si pridobili pisno dovoljenje za

izvedbo raziskave.

8.5 Etični vidik

Zbrani podatki so uporabljeni izključno v namen izdelave diplomskega dela. Upoštevali

smo anonimnost in individualnost. Anketiranci so sodelovali v raziskavi prostovoljno,

predstavili smo jim tudi možnost odklonitve sodelovanja. Anketirancem je bila

zagotovljena anonimnost. Pri izvedbi raziskave smo upoštevali načela Kodeksa etike

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Zbrane podatke smo uporabili

izključno v namen izdelave diplomskega dela.


28

9 REZULTATI RAZISKAVE

Odgovori na vsa anketna vprašanja so ponazorjeni z grafi, ti pa so razloženi z besedilom.

Graf 1: Spol anketirancev

4%

96%

Moški

Ženske

Vprašalnik je izpolnilo 50 oseb, zaposlenih v zdravstveni negi v Domu starejših občanov

Kamnik, od tega je bilo 48 žensk (96 %) in 2 moška (4% ).


29

Graf 2: Starost anketirancev

4%

22%

56%

18%

Od 21 do 30 let

Od 31 do 40 let

Od 41 do 50 let

Več kot 50 let

V raziskavi je sodelovalo 28 anketirancev (56 %), starih od 41 do 50 let, 11anketirancev

(22 %), starih od 31do 40 let, 9 anketirancev (18 %), starih več kot 50 let, in le 2

anketiranca (4 %) v starosti od 21do30 let.

Graf 3: Izobrazba anketirancev

32%

56%

12%

Bolničar

Tehnik zdravstvene nege

Višja/diplomirana medicinska sestra


30

V raziskavi je sodelovalo 28 tehnikov zdravstvene nege (56 %), 16 bolničarjev (32 %) in 6

višjih/diplomiranih medicinskih sester (12 %).

Graf 4: Srečevanje težav zaposlenih z dementnimi pacienti

96%

4%

Da

Ne

V raziskavi je sodelovalo 48 zaposlenih (96 %), ki se srečujejo s težavami pri dementnih

pacientih in 2 anketiranca (4 %), ki se ne srečujeta s težavami pri dementnih pacientih.


31

Graf 5: Vrste težav, s katerimi se najpogosteje srečujejo zaposleni pri dementnih

pacientih

Pri tem vprašanju je bilo možnih več odgovorov. V raziskavi smo ugotovili, da so

zaposleni največkrat izpostavili naslednje težave: 36 zaposlenih (24 %) se srečuje z moteno

orientacijo v času in prostoru, 34 se jih srečuje z nesamostojnostjo pri prehranjevanju in

pitju (22,7 %) in 22 z motnjami spomina (14,7 %). 20 anketiranih (13,3 %) se srečuje z

motnjami govora in 16 z razdražljivostjo (10,7 %). Ostale naštete težave so pri 8

anketiranih (5,3 %) težave pri prepoznavanju in razumevanju, pri 6 moteno socialno

vedenje (4 %), pri 4 negotovost pri hoji (2,6 %) in pri 4 zanemarjanje osebne higiene (2,7

%). Na odgovor drugo ni odgovoril nihče.


32

Graf 6: Težave zaposlenih pri komuniciranju z dementnimi pacienti

Z raziskavo smo ugotovili, da ima 46 anketirancev (92 %) težave pri komuniciranju z

dementnimi pacienti in le 4 anketiranci (8 %) nimajo težav pri komuniciranju z



33

Graf 7: Vrste težav, ki jih imajo zaposleni pri komunikaciji z dementnimi pacienti

Z raziskavo smo ugotovili, da je kot razlog za težave pri komuniciranju z dementnimi

pacienti 32 zaposlenih (21,3 %) navedlo, da dementni pacienti ne najdejo pravih besed, 30

zaposlenih (20 %), da pacienti govorijo ponavljajoče besede, 26 zaposlenih (17,3 %), da

dementni pacienti ne želijo poslušati zaposlenega, 18 zaposlenih (12 %) pa pravi, da so

dementni pacienti razdražljivi. 14 zaposlenih (9,4 %) navaja, da pacienti ne dojamejo

smisla besed, in 10 (6,7 %), da pacienti ne govorijo. 8 zaposlenih (5,4 %) navaja, da

dementni pacienti ne morejo dokončati stavkov in da ne razumejo zaposlenega. 4 zaposleni

(2,6 %) težko pridobijo pacientovo pozornost. Na ponujeni odgovor drugo ni odgovoril

nihče.


34

Graf 8: Motnja, ki je za zaposlene najbolj moteča pri komunikaciji z dementnimi

pacienti

22%

30%

12%

36%Izpadi iracionalnosti pacienta

Nezainteresiranost

Nestrpnost

Nezaupanje

Z raziskavo smo ugotovili, da je za 18 anketirancev (36 %) najbolj moteča motnja pri

komuniciranju z dementnimi pacienti nezaupanje, za 15 (30 %) nezainteresiranost, za 11

(22%) izpadi iracionalnosti pacienta in za 6 anketirancev (12 %) nestrpnost.


35

Graf 9: Ukrepi, s katerimi zaposleni skušajo omiliti težave pri komuniciranju z

dementnimi pacienti

18%

16%

30%

8%

28%

S pozornostjo

S prijazno besedo

Z vživljanjem v njihovadoživljanja

Z razumevanjem

Z naklonjenostjo, s stiskomroke, nasmehom

Z raziskavo smo ugotovili, da 15 anketirancev (30 %) skuša omiliti težave pri

komuniciranju z dementnimi pacienti z vživljanjem v njihova doživljanja, 14 (28 %) skuša

težave omiliti z naklonjenost, s stiskom roke in nasmehom, 9 (18 %) s pozornostjo, 8 (16

%) s prijazno besedo in 4 anketiranci (8 %) z razumevanjem.


36

Graf 10: Uporaba terapevtske komunikacije pri komuniciranju z dementnimi

pacienti

60%22%

18%

Da,vedno

Da,včasih

Ne

Z raziskavo smo ugotovili, da 30 anketirancev (60 %) vedno uporablja terapevtsko

komunikacijo pri komuniciranju z dementnimi pacienti, 11 (22 %) jo uporablja samo

včasih, medtem ko je 9 anketirancev (18 %) ne uporablja.


37

Graf 11: Značilnost terapevtske komunikacije, ki se zaposlenim zdi najzahtevnejša

pri komunikaciji z dementnimi pacienti

22%

24%38%

16%

Zaupanje

Sprejemanje

Empatijo

Zaupnost

Z raziskavo smo ugotovili, da je 19 zaposlenim (38 %) najtežje izraziti empatijo, 12

zaposlenim (24 %) sprejemanje, 11 (22 %) zaupanje in 8 (16 %) zaupnost.

Graf 12: Mnenje zaposlenih o njihovem znanju komunikacije z dementnimi pacienti

74%

22%

4%

Da

Ne

Se ne morem opredeliti

Z raziskavo smo ugotovili, da 37 anketirancev (74 %) meni, da znajo komunicirati z

dementnimi pacienti, 11 anketirancev (22 %), da ne znajo komunicirati z dementnimi

pacienti, 2 (4 %) pa se ne moreta opredeliti.


38

Graf 13: Mnenje zaposlenih kaj jim največkrat povzroča težave pri komuniciranju z

dementnimi pacienti

10%

22%

6%

34%

10%

18%

Pri komuniciranju uporabljam strokovne izraze, ki jih pacient ne razumeGovorim prehitro in/ali prepočasi

Uporabljam sleng v pogovoru, ki ga dementni pacient ne razumeŽelim povedati čim več v čim krajšem času

Ne razume bistva

Dementni pacient dojema besede drugače kot jaz

Ugotovili smo, da 17 anketirancev (34 %) meni, da jim težave pri komuniciranju z

dementnimi pacienti povzroča dejstvo, da želijo povedati čim več v čim krajšem času, 11

anketirancev (22 %) je zapisalo, da govorijo prehitro in/ali prepočasi, 9 anketirancev (18

%) se zdi, da dementni pacient dojema besede drugače, 5 anketirancev (10 %) je mnenja,

da dementni pacient ne razume bistva, 5 anketirancev (10 %) pa je navedlo, da pri

komuniciranju uporabljajo strokovne izraze, ki jih pacient ne razume. 3 anketiranci (6 %)

menijo, da uporabljajo sleng v pogovoru, ki ga dementni pacient ne razume.


39

Graf 14: Pomen komunikacije pri zdravstveni negi dementnega pacienta

92%

6%

2%

Da

Ne

Ne vem

Z raziskavo smo ugotovili, da 46 zaposlenih (92 %) meni, da je komunikacija ključnega

pomena pri zdravstveni negi dementnega pacienta, 3 (6 %) zaposleni navajajo, da ni

ključnega pomena, in 1 (2 %) anketiranec ne ve, ali je komunikacija ključnega pomena pri

zdravstveni negi dementnega pacienta.

Graf 15: Pomen besedne (verbalne) in nebesedne (neverbalne) komunikacije pri

uspešni komunikaciji z dementnimi pacienti

56%

40%

4%

Da

Ne

Ne vem

Z raziskavo smo ugotovili, da se 28 zaposlenim (56 %) zdita verbalna in neverbalna

komunikacija enako pomembni za uspešno komunikacijo z dementnim pacientom, 20


40

anketirancev (40 %) je odgovorilo, da se jim verbalna in neverbalna komunikacija ne zdita

enako pomembni pri uspešni komunikaciji, 2 anketiranca (4 %) pa ne vesta, ali sta

verbalna in neverbalna komunikacija enako pomembni pri uspešni komunikaciji z


Graf 16: Trije načini besednega komuniciranja

V raziskavi smo ugotovili tri najpogostejše načine besednega komuniciranja, ki jih

uporabljajo zaposleni pri komunikaciji z dementnimi pacienti, in sicer 40 zaposlenih (26,7

%) pokliče dementne paciente po imenu, 34 (22,7 %) uporablja pri besednem

komuniciranju enostavne stavke in 26 zaposlenih (17,3 %) govori z dementnimi pacienti

počasi in razločno. Sledijo jim še preostali odgovori: 22 zaposlenih (14,6 %) pove

navodilo, ki ga dementni pacient ne razume, drugič natanko tako kot prvič, 10 zaposlenih

(6,6 %) komunicira z dementnimi pacienti tako, da ima z njimi vzpostavljen očesni stik. 8

zaposlenih (5,4 %) govori z dementnimi pacienti z mirnim glasom, 6 (4 %) se jih izogiba

hrupu in 4 zaposleni (2,7 %) uporabljajo za najpogostejši način komuniciranja isti prostor.


41

Graf 17: Trije načini nebesednega komuniciranja

V raziskavi smo ugotovili tri najpogostejše načine, s katerimi zaposleni nebesedno

komunicirajo z dementnimi pacienti, in sicer 42 zaposlenih (28 %) uporablja pri

nebesednem komuniciranju očesni kontakt, 34 zaposlenih (22,7 %) mimiko obraza in 30

(20 %) nebesedno komuniciranje. Sledita jim še obziren dotik, kar uporablja 26 zaposlenih

(17,3 %), in govorica telesa, kar najpogosteje uporablja 18 zaposlenih (12 %).


42

Graf 18: Aktivnosti dementnih pacientov, ki pripomorejo k ohranjanju miselnih in

telesnih aktivnost

92%

6%

2%

Da

Ne

Ne vem

Z raziskavo smo ugotovili, da 46 zaposlenih (92 %) uporablja določene aktivnosti, ki

pripomorejo k ohranjanju miselnih in telesnih aktivnosti, 3 zaposleni (6 %) ne uporabljajo

nikakršnih metod za ohranjevanje miselnih in telesnih aktivnosti, in 1 zaposleni (2%) ne

ve, ali aktivnosti dementnih pacientov pripomorejo k ohranjevanju miselnih in telesnih

aktivnosti.


43

Graf 19: Vrste aktivnosti

8%

42%

4%

22%

2%

20%

2% Miselne igre (človek ne jezi se, karte, štiri v vrsto)

Telovadba

Ročne spretnosti (šivanje, pletenje, kvačkanje)

Likovni krožek (barvanje, risanje)

Spominske igre (reševanje križank, ugank)

Organiziranje skupinskih druženj

Sprehodi v okolici doma

Z raziskavo smo ugotovili, da se 21 zaposlenih (42 %) poslužuje telovadbe, 11 zaposlenih

(22 %) usmerja paciente k likovnemu krožku (barvanje, risanje), 10 zaposlenih (20 %)

organizira skupinska druženja, 4 (8 %) zaposleni uporabljajo miselne igre (človek ne jezi

se, karte, štiri v vrsto), 2 zaposlena (4 %) uporabljata pripomočke za krepitev ročne

spretnosti, 1 zaposleni (2 %) uporablja spominske igre (reševanje križank, ugank) in 1 (2

%) se pri delu z dementnimi pacienti sprehaja v okolici doma.


44

Graf 20: Izvajanje programov v ustanovah, v katerih imajo urejene socioterapevtske

skupine, ki se ukvarjajo z dementnimi pacienti

48%

32%

20%

Da

Ne

Ne želim odgovoriti

V raziskavi smo ugotovili, da 24 zaposlenih (48 %) navaja, da ima ustanova urejene

socioterapevtske skupine, ki se ukvarjajo z dementnimi pacienti, medtem ko je 16

zaposlenih (32 %) odgovorilo, da ustanova ne ponuja urejenih socioterapevtskih skupin, ki

bi se ukvarjale z dementnimi pacienti. 10 zaposlenih (20 %) ni želelo odgovoriti na to

vprašanje.


45

Graf 21: Organizacijski dejavnik, ki je za zaposlene najbolj rizičen in lahko privede

do neuspešne komunikacije z dementnimi pacienti

28%

20%

4%

38%

10%

0%Premalo časa

Preobremenjenost oddelka

Pomanjkanje znanja za delo z dementnimi pacienti

Pomanjkanje zaposlenih

Premalo delovnih izkušenj z dementnimi pacienti

Drugo

V raziskavi smo ugotovili, da 19 zaposlenih (38 %) meni, da predstavlja pomanjkanje

zaposlenih rizičen organizacijski dejavnik, ki lahko privede do neuspešne komunikacije z

dementnimi pacienti. Sledijo mu še: premalo časa pri 14 zaposlenih (28 %),

preobremenjenost oddelka pri 10 zaposlenih (20 %) in premalo delovnih izkušenj z

dementnimi pacienti pri 10 zaposlenih (20 %). 4 % zaposlenih predstavlja pomanjkanje

znanja za delo z dementnimi pacienti pomemben organizacijskegi dejavnik pri neuspešni

komunikaciji z dementnimi pacienti.


46

Graf 22: Validacija po Naomi Field

74%

16%

10%

Da

Ne

Ne vem

V raziskavi smo ugotovili, da 37 zaposlenih (74 %) meni, da jim validacija po Naomi Feil

pomaga pri težavnih komunikacijah z dementnimi pacienti, 8 zaposlenih (16 %) pa meni,

da jim validacija po Naomi Feil ne pomaga. 5 zaposlenih (10 %) ne ve, ali jim validacija

po Naomi Feil pomaga pri težavni komunikaciji z dementnimi pacienti ali ne.


47

Graf 23: Osnovni cilj, ki se zdi zaposlenim najpomembnejši pri validaciji po Naomi

Feil

16%

14%

18%

42%

10%

Ponovna vzpostavitev pacientove lastne vrednosti

Zmanjševanje pacientovega strahu

Omejitev kemičnih in fizikalnih sredstev (zdravil, fiksacij)

Izboljšanje pacientove verbalne/neverbalne komunikacije

Izboljšanje poskusa zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje

V raziskavi smo ugotovili, da 21 zaposlenih (42 %) meni, da je izboljšanje pacientove

verbalne/neverbalne komunikacije najpomembnejši osnovni cilj validacije po Naomi Feil,

9 zaposlenih (18 %) je napisalo, da je najpomembneje omejiti kemična in fizikalna

sredstva (zdravila, fiksacije), 8 zaposlenih (16 %) se je opredelilo, da je osnovni cilj

ponovno vzpostaviti pacientovo lastno vrednost, 7 zaposlenih (14 %) je mnenja, da je

najpomembnejše zmanjševanje pacientovega strahu in 5 zaposlenih (10 %), da je

najpomembneje izboljšanje poskusa zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje.


48

Graf 24: Delovanje tima za supervizijska srečanja ali sestanke

18%

82%

Ne

Da

Z raziskavo smo ugotovili, da ima večina – 41 zaposlenih (82 %) supervizijska srečanja in

le 9 (18 %) anketirancev je odgovorilo, da nimajo supervizijskih sestankov, na katerih

izpostavljajo tekoče probleme, rešitve in tegobe v zvezi z delom z dementnimi pacienti.


49

Graf 25: Vpliv dela z dementimi pacienti na psihofizično počutje po koncu delovnega

dne

44%

16%

18%

12%

10%

Ne vpliva

Sem razdražljiv/-a

Sem zamišljen/-a

Boli me glava

Sem dobre volje

V raziskavi smo ugotovili, da 22 zaposlenih (44 %) meni, da delo z dementnimi pacienti ne

vpliva na njihovo psihofizično počutje, medtem ko je 9 zaposlenih (18 %) zamišljenih po

koncu delovnega dne, 8 zaposlenih (16 %) je zaradi dela z dementnimi pacienti

razdražljivih, 6 zaposlenih (12 %) boli glava po koncu delovnega dne in 5 (10 %) jih je po

koncu delovnega dne dobre volje.


50

Graf 26: Omogočanje strokovnega izobraževanje na tematiko psihiatrična

gerontologija

2%

44%

54%

0%

Enkrat letno

Enkrat na 5 let

Enkrat na 10 let

Na zastavljeno vprašanje je 27 anketirancev (54 %) odgovorilo, da imajo strokovna

izobraževanja na tematiko psihiatrična gerontologija enkrat na 10 let, 22 zaposlenih (44 %)

ima izobraževanje enkrat na 5 let in 1 (2 %) zaposleni je odgovoril, da mu je strokovno

izobraževanje na temo psihiatrična gerontologija omogočeno enkrat letno.


51

10 RAZPRAVA

V raziskavi, ki smo jo izvedli v Domu starejših občanov Kamnik, je sodelovalo 50

zdravstvenih delavcev. V anketi je sodelovala pretežno ženska populacija s povprečno

starostjo od 41 do 50 let (58 %).

Ugotovili smo, da ima največ anketirancev (56 %) izobrazbo tehnika zdravstvene nege,

nato si sledijo s številčnim odstotkom (32 %) bolničarji in 12 % je višjih/diplomiranih

medicinskih sester. Za kakovostno delo z dementnimi pacienti je potrebno imeti čim bolj

strokovno izobraženo osebje. Diplomirana medicinska sestra mora poučevati ostale člane

zdravstvenega tima o kakovostnemu delu z dementnimi pacienti.

Ugotovili smo tri najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo zaposleni pri dementnih

pacientih: srečevanje z moteno orientacijo v času in prostoru, srečevanje z

nesamostojnostjo pri prehranjevanju in pitju in z motnjami spomina. Merz (v: Van Hulsen,

2007, str. 1) navaja, da je demenca sindrom posledice večinoma kronične in progresivne

bolezni možganov z motnjami mnogih višjih kortikalnih funkcij vključno s spominom,

mišljenjem, orientacijo, dojemanjem, računanjem, sposobnostjo učenja, govorom in

sposobnostjo presoje. Kognitivne omejitve običajno spremljajo spremembe čustvene

kontrole, socialnega vedenja ali motivacije.

Hkrati smo ugotovili, da so najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo zaposleni pri

komunikaciji z dementnimi pacienti, da dementni pacienti ne najdejo pravih besed, da

govorijo ponavljajoče besede, da ne želijo poslušati zaposlenega in da dementni pacienti ne

govorijo.

V diplomskem delu smo si zastavili štiri raziskovalna vprašanja:

Katere so moteče motnje pri komunikaciji z dementnimi pacienti in kako jih

poskušajo zaposleni zmanjšati?

Z raziskavo smo ugotovili, da je za 18 anketirancev (36 %) najbolj moteča motnja pri

komuniciranju z dementnimi pacienti nezaupanje, za 15 (30 %) nezainteresiranost, za 11

(22 %) izpadi iracionalnosti pacienta in za 6 anketirancev (12 %) je moteča nestrpnost.

Gašparovič (2009) poudarja, da se zdijo osebam z demenco ta čustva realna, zato se nanje


52

ne jezite in jih ne prepričujte, da nimajo prav. Prav tako Kos (2007, str. 4) navaja, da so

običajni spremljevalci demence psihične motnje, ki zmanjšajo sposobnost za obvladovanje

čustev in socialnega vedenja. Vse to pri pacientu povzroča negotovost in nelagodje ter vodi

v pasivnost in izgubo socialnih stikov.

Ugotovili smo tudi, da 15 anketirancev (30 %) skuša omiliti težave pri komuniciranju z

dementnimi pacienti z vživljanjem v njihova doživljanja, 14 (28 %) skuša težave omiliti z

naklonjenostjo, stiskom roke in nasmehom, 9 (18 %) s pozornostjo, 8 (16 %) s prijazno

besedo in 4 anketiranci (8 %) z razumevanjem. Povzamemo lahko, da zaposleni poznajo

pristope, ki omilijo težave pri komunikaciji in jih celo odpravijo, tako da je mogoča

komunikacija z dementnim pacientom. Ta podatek je obetajoč, saj se zaposleni poslužujejo

strokovnega znanja, ki je nujno potreben za uspešno delo z dementnimi pacienti. Miloševič

(2006) pravi, da moramo biti v pogovoru strpni in počakati, da pacient z demenco sam

najde manjkajoče besede, in jim ne vsiljujemo svojih, saj ga lahko dodatno zmedemo. Za

dobro komunikacijo z dementnim pacientom potrebujemo veliko empatije, strpnosti in tudi

fleksibilnosti.

Ali zaposleni uporabljajo terapevtsko komunikacijo pri delu z dementnimi pacienti?

Ugotovili smo, da 30 anketirancev (60 %) vedno uporablja terapevtsko komunikacijo pri

komuniciranju z dementnimi pacienti, 11 (22 %) terapevtsko komunikacijo uporablja samo

včasih medtem, ko je 9 anketirancev (18 %) sploh ne uporablja. Ena izmed pomembnih

nalog medicinske sestre je pomoč pacientu pri besednem izražanju. Medicinska sestra

mora znati prepoznati, kadar pacient pripoveduje o sebi, svojih čustvih, saj so to bistvene

informacije, ki pomagajo zaposlenim oceniti pacientove potrebe, oblikovati negovalne

diagnoze, načrtovati ter izvajati zdravstveno nego po procesni metodi dela.

Katere načine besednega in nebesednega komuniciranja uporabljajo zaposleni z

dementnimi pacienti?

V raziskavi smo ugotovili tri najpogostejše načine besednega komuniciranja, ki jih

zaposleni uporabljajo pri komunikaciji z dementnimi pacienti, in sicer 40 zaposlenih (80


53

%) pokliče dementne paciente po imenu, 34 (68 %) uporablja pri besednem komuniciranju

enostavne stavke, 26 zaposlenih (52 %) pa govori z dementnimi pacienti počasi in

razločno. Sledijo jim še preostali načini, in sicer 22 zaposlenih (44 %) ponovno pove

navodilo dementnemu pacientu natanko tako, kot mu je prvič, 10 zaposlenih (20 %)

komunicira z dementnimi pacienti tako, da ima z njimi vzpostavljen očesni stik, 8

zaposlenih (16 %) govori z dementnimi pacienti z mirnim glasom, 6 (12 %) se jih izogiba

hrupu in 4 (8 %) zaposleni uporabljajo za najpogostejši način komuniciranja isti prostor.

Povzamemo lahko, da so jim ti dejavniki samoumevni za ustvarjanje komunikacije med

medicinsko sestro in pacientom. Florjančič in Ferjan (2000) pravita, da je potrebno besede

vezati v besedne zveze, saj šele takrat dobijo pravi pomen. Govorno komuniciranje

izvajamo s pomočjo izoblikovanega jezika.

V raziskavi smo ugotovili tudi tri najpogostejše načine, s katerimi zaposleni nebesedno

komunicirajo z dementnimi pacienti, in sicer jih 42 (84 %) uporablja pri nebesednem

komuniciranju očesni stik, 34 zaposlenih (68 %) mimiko obraza in pa 30 (60 %) nebesedno

komuniciranje. 26 (52 %) zaposlenih uporablja pri nebesednem komuniciranju z

dementnimi pacienti obziren dotik in 18 zaposlenih (36 %) govorico telesa. Povzamemo

lahko, da zaposleni znajo uporabljati vse načine nebesednega komuniciranja, ki vodijo

soodvisno z verbalnim komuniciranjem do uspešne komunikacije z dementnimi pacienti.

Ferjan (1998) pravi, da je nebesedno komuniciranje pošiljanje sporočil brez besed.

Neverbalna komunikacija je veliko bolj primerna za področje odnosov, manj pa za jasno

izražanje vsebine.

Ali delo z dementnimi pacienti vpliva na psihofizično počutje zaposlenih?

V raziskavi smo ugotovili, da 22 zaposlenih (44 %) meni, da delo z dementnimi pacienti ne

vpliva na njihovo psihofizično počutje, 9 zaposlenih (18 %) je odgovorilo, da so zamišljeni

po koncu delovnega dne, 8 zaposlenih (16 %) je odgovorilo, da delo z dementnimi pacienti

razdražljivo vpliva na njihovo psihofizično počutje, 6 zaposlenih (12 %) boli glava po

koncu delovnega dne in 5 zaposlenih (10 %) je po koncu delovnega dne dobre volje.

Gašparovič (2009) pravi, da je ena najpomembnejših in hkrati najbolj zanemarjenih


54

aktivnosti negovalcev tudi skrb zase, ki je nikakor ne bi smeli opustiti. Znano je, da je

učinkovita in koristna pomoč drugim možna le, če dobro skrbimo tudi za lastno zdravje.

Z izvedbo raziskave v Domu starejših občanov Kamnik smo prišli do zaključka, da

zaposleni poznajo potek bolezni demenca in se poslužujejo tehnik, ki privedejo do uspešne

komunikacije z dementnim pacientom. Zavedati se moramo, da so tudi zaposleni ljudje, ki

imajo dobre in slabe dneve, zato je pomembno, da celoten tim dela v dobro pacienta, ima

strokovne izkušnje in se redno izobražuje na področju psihiatrične gerontologije, saj le

tako lahko delamo v dobrobit dementnega pacienta.


55

11 SKLEP

Na temo komunikacija je bilo že veliko napisanega in izrečenega. Komunikacijo

uporabljamo vsi ljudje od prvega trenutka, ko pridemo na svet, do zadnjega, ko ta svet

zapustimo. S pomočjo komunikacije izražamo naša mnenja, stališča, čustva, misli, želje,

zato je pomembno vedeti in se zavedati pomena komunikacije.

Za medicinske sestre je poznavanje bolezni demenca bistvenega pomena pri učinkoviti in

kakovostni komunikaciji z dementnim pacientom. Potrebno je vedeti, da je s strokovnim

znanjem možno komunicirati tudi z zelo dementnimi pacienti, vendar pa se je ob tem

potrebno zavedati, da je demenco potrebno čim prej ugotoviti, da se začne s pacientom

delati na področju mentalnega in miselnega procesa, saj lahko demenco z dobrim

strokovnim delom upočasnimo.

Demenca je napredujoča možganska bolezen, ki postaja čedalje bolj aktualna in

problematična zaradi staranja prebivalstva. Naše zavedanje, da se prebija v sam vrh pri

boleznih starostnikov, je sprožilo veliko razprav in pozornosti, kako delati z dementnimi

pacienti. Ocenjujejo, da je v Sloveniji 25 000 oseb z demenco in da se bo zaradi staranja v

naslednjih 20 letih njihovo število podvojilo.

Hkrati je potrebno vedeti, da hodita komunikacija in demenca z roko v roki, saj je potrebno

za kakovostno obravnavo dementnega pacienta vzpostaviti učinkovito komunikacijo.

Vsekakor želimo upočasniti proces napredovanja te čedalje pogosteje prisotne bolezni med

starostniki.

Delo medicinske sestre je tako na zelo težki, odgovorni in strokovni preizkušnji, kako

vzpostaviti z dementnim pacientom vez, ki bo vzpostavila najbolj pomemben člen –

zaupanje pri obravnavi dementnega pacienta, kar bo vodilo v uspešno in učinkovito

komunikacijo. Za vse to je potrebno dobro poznavanje komunikacije, verbalne in

neverbalne, poznavanje težav, s katerimi se srečujejo z dementni pacienti, jih pravočasno

prepoznati, znati zamejiti ali preusmeriti. Medicinska sestra se pri komunikaciji poslužuje

različnih ukrepov, terapevtske komunikacije, aktivnosti, validacije po Naomi Feil in

sestankov v želji k uspešni vzajemni komunikaciji z dementnimi pacienti.


56

Vsekakor je potrebno pri dementnemu pacientu ohraniti spoštovanje pacientove osebnosti,

ga spodbujati k sodelovanju, aktivirati in vzdrževati njegove sposobnosti, znati ustvariti

organizirano in smiselno vsakdanje življenja na oddelku, ustvariti aktivno okolje za

pacienta, iskati sposobnosti in interesna področja pacienta in kakovostno vključevati

preostale strokovne delavce (delovne terapevte, socialne delavce, fizioterapevte itd.),

svojce in prostovoljne delavce (dijake, študente itd.), vse to zaradi izboljšanja zdravja

dementnih pacientov. Tudi svojci imajo izreden pomen pri ohranjanju zdravja dementnih

pacientov, zato jih moramo spodbujati, da ohranijo čim več stikov in sodelujejo v oskrbi,

če je to mogoče. Pomagamo jim pri svetovanju in nudimo potrebno pomoč, da odpeljejo

dementne paciente na kakšen izlet, obisk ipd.

Potrebno je poudariti, da je delo z dementnimi pacienti na področju komunikacije izredno

naporno in obremenjujoče, zato mora medicinska sestra najprej poskrbeti za svoje zdravje

in kondicijo, da uspešno premaguje vse stresne dejavnike in motnje, s katerimi se srečuje

na poti do uspešne komunikacije z dementnimi pacienti, saj vse to lahko zmore le, če je

sama v dobri psihofizični kondiciji.


ZAHVALA

Hvala mentorici, predav. mag. Mateji Lorber, univ. dipl. org., za sprejeto mentorstvo,

ponujeno strokovno pomoč ter dane napotke pri nastajanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi vodstvu in zaposlenim v Domu starejših občanov Kamnik, ki so mi šli

v času študija na roko in odobrili anketni vprašalnik, ter vsem anketirancem, ki so mi

omogočili, da je empirični del diplomske naloge nastal.

Zahvaljujem se tudi Petri Berce, Tini Grbec, Ireni Prestor, Eriku Mihelju, Martini Tomšič,

Joji Flis in vsem ostalim sošolcem in prijateljem za vso pomoč in podporo v času študija.

Posebna zahvala gre moji družini in fantu, ki me je vedno podpirala v času študija in me

spodbujala, da sem uspešno dokončala študij.

Hvala vsem!


58

LITERATURA IN VIRI

Arnold Miloševič V. Socialno delo s starimi ljudmi. Diplomsko delo. Fakulteta za socialno

delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 2006: 58–89.

Cantley C. Handbook on Dementia Care. Buckingham A. Philadelphia: Open University

Press, 2001: 125–145.

Buzuk, K. Kreativna komunikacija v domu starejših občanov, 2009. Dosegljivo na:

http://www.dsokocevje.si/pdf/katja-buzuk.pdf (13.2.2012).

Ferjan, M. Poslovno komuniciranje. Kranj: Moderna organizacija, 1998: str: 21.

Florjančič J, Ferjan M. Management poslovnega komuniciranja. Kranj: Moderna

organizacija, 2000: 27.

Gamse J. Nemedikamentozni ukrepi, 1998.

Dosegljivo na: http://www.ljudmila.org/~zzppd/zbornik1.htm (4.4.2012).

Gašparovič M. Priročnik za družinske negovalce. Ljubljana: Dom starejših občanov

Grosuplje, 2009: 51.

Grad A., O demenci. Glasilo združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.

Glasilo KAPnik 2007; VI (12): 3–4.

Horvat, M. Skrb za starostnika v domačem okolju. V: Leskovic, L, Tršek, J. (ur.). Starost-

izziv ali problem sodobne družbe. Zbornik predavanj 1. Kongresa gerontološke

zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2009: 75–

85.

Hoyer S. Zdravstvena vzgoja in zdravstvena prosveta. Ljubljana: Tehniška Založba

Slovenija, 1995: 17-30.

http://www.dsokocevje.si/pdf/katja-buzuk.pdf

http://www.ljudmila.org/~zzppd/zbornik1.htm


59

Kavčič B. Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2004:142–

179.

Kodela A, Vihtelič S. Ohranjanje samostojnosti pri bolniku z demenco. V: Pišljar M. (ur.).

Obravnava bolnikov z demenco in starostno depresijo. Idrija: Psihiatrična bolnišnica, 2004:

55–62.

Kogoj A, Mikluž B, Dragar J. Varovanec z demenco. Ljubljana: samozaložba, 1996: 7.

Kogoj, A. Zdravljenje demence včeraj, danes, jutri. V: Kogoj, A. (ur.). Zdravljenje

demenc: depresija in motnje spoznavnih sposobnosti. Zbornik prispevkov. 1.

Psihogeriatričnega srečanja. Ljubljana: Spominčica – združenje za pomoč pri demenci,

1998: 6–15.

Kogoj, A. Celostna pomoč bolniku z demenco. Ljubljana: Viceversa, 2003: 3–80.

Kogoj, A. Značilnosti in razumevanje demence. V: Mali, J, Miloševič Arnold, (ur.).

Demenca, izziv za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Ljubljana, 2007:

15–21.

Kogoj A. Demenca – javnozdravstveni problem tudi v Sloveniji. Jama-si 2009; 17 (6):

176–251.

Kos, M. Demenca 2007. ABC zdravje 2011; 6 (42): 4 Portorož 2007: 4.

Majerle S. Individualni pristop v zdravstveni negi dementnega varovanca v okviru

življenjskih aktivnosti. Obzor Zdr N 2000; 34: 9–73.

Mastnak S. Demenca. Dom starejših občanov Ribnica, 2009. Dosegljivo na:

http://www.dsoribnica.si/pdf/demenca.pdf (27.3.2012).

Možina, S, Tavčar, M, Zupan N., Kneževič AN. Poslovno komuniciranje. Maribor:

Založba Obzorja, 2004: 55.

http://www.dsoribnica.si/pdf/demenca.pdf


60

Pajnkihar, M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena

šola,1999: 150–200.

Pajnkihar M, Lahe M. Spoštovanje pacientovega dostojanstva in avtonomnosti v

medsebojnem partnerskem odnosu med medicinsko sestro in pacientom. V: Filej B, Kaučič

B M, Lahe M, Pajnkihar M (ur.). Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja

zdravstvene in babiške nege: Zbornik predavanj in posterjev 1. simpozija zdravstvene in

babiške nege z mednarodno udeležbo. Maribor: Društvo medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov, 2006: 4-31.

Pečjak, V. Psihologija staranja. Bled: Samozaložba Bled, 2007: 175–269.

Pentek, M. Dementni bolnik, njegova družina in zdravnik splošne medicine.V: Kogoj, A.

(ur.). Celostna obravnava bolnika z demenco. Ljubljana: Združenje za pomoč pri demenci,

2001: 23–35.

Rakovec Felser Z. Medicinska psihologija. Maribor: Visoka zdravstvena šola Maribor,

1997:124.

Ramovš, J. Kakovost staranja. Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut

A. Trstenjaka, 2003: 103.

Ramšak- Pajk J. Hildegard E. Peplau in model medsebojnih odnosov. Obzor Zdr N 2000;

(34): 27–31.

Robbins, Stephen P. Organizational bahavior. Pearson education. New Yersey: Prentice

Hall 2003.

Sedej Kodela A, Vihtelič S. Ohranjanje samostojnosti pri bolniku z demenco. V: Pišljar M.

(ur.) Obranava bolnikov z demenco in starostno depresijo. Idrija: Psihiatrična bolnišnica

Idrija, 2004: 55–62.


61

Stričević, J, Ivanc, Z. Besedne in nebesedne spretnosti pri sporazumevanju. V: Filej B. et

al. Simpozij zdravstvene in babiške nege z mednarodno udeležbo. Kakovostna

komunikacija in etična drža sta temelja zdravstvene in babiške nege. Maribor: Društvo

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006, str. 55–70.

Univerza v Mariboru. Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za

zdravstvene vede, 2011: str: 81-92.

Vakselj, N, Hojan, V. Dovolite, da naredim kar še zmorem. V: Kogij, A. (ur.). Zbornik

prispevkov. Celostna obravnava bolnika z demenco. ». Psihogeriatrično srečanje.

Ljubljana: Spominčica- združenje za pomoč pri demenci. Ljubljana: Psihiatrična klinika

Ljubljana, 2000: 73–83.

Van Hülsen, A. Zid molka. Oblike dela z osebami z demenco na primeru validacije in

drugih novih teorij. Logatec: Firis Imperl & Co, d.n.o., 2007.

Živič, Z. Multidisciplinarni team – osnova uspešne zdravstvene nege in rehabilitacije. V:

Kogoj, A (ur.). Celostna obravnava bolnika z demenco. Zbornik prispevkov. Ljubljana:

Spominčica-združenje za pomoč pri demenci, 2001: 119–124.

Trček. J. Medosebno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta, 1994: 2–15.


1

PRILOGE

Priloga A: Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in pripravljam

raziskovalno diplomsko delo z naslovom KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z

DEMENTNIM PACIENTOM.

V želji, da bi se čim bolj približala ciljem raziskovalne naloge, Vas vljudno prosim, da si

vzamete nekaj minut časa in odgovorite na vprašanja.

Navodilo: anketni vprašalnik vsebuje 26 vprašanj, za vsako vprašanje so podani ustrezni

odgovori. Vse, kar morate storiti, je, da izberete odgovor, ki ustreza vašemu mnenju, in ga

obkrožite. Anketa je anonimna, odgovori pa bodo uporabljeni le za izdelavo diplomskega

dela.

Za Vaše sodelovanje se Vam že vnaprej lepo zahvaljujem.

Simona Hribar

1. SPOL:

a) Moški

b) Ženski


2

2. STAROST:

a) Do 20 let

b) Od 21 do 30 let

c) Od 31 do 40 let

č) Od 41 do 50 let

d) Več kot 50 let

3. IZOBRAZBA:

a) Bolničar

b) Tehnik zdravstvene nege

c) Višja/diplomirana medicinska sestra

4. ALI SE SREČUJETE PRI DEMENTNIH PACIENTIH S KAKŠNIMI TEŽAVAMI?

a) Da

b) Ne

5. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, S KATERIMI

NAJPOGOSTEJE (obkrožite največ tri odgovore) :

a) Nesamostojnost pri prehranjevanju in pitju

b) Negotovost pri hoji

c) Moteno socialno vedenje

č) Motnje spomina

d) Težave pri prepoznavanju in razumevanju

e) Motnje govora

f) Motena orientacija v času in prostoru

g) Razdražljivost

h) Zanemarjanje osebne higiene

i) Drugo:_____________________________________________


3

6. IMATE TEŽAVE PRI KOMUNIKACIJI Z DEMENTNIMI PACIENTI?

a) Da

b) Ne

7. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, S KATERIMI

NAJPOGOSTEJE (obkrožite največ tri odgovore) :

a) Ne najdejo pravih besed

b) Ne morejo dokončati stavkov

c) Ne dojamejo smisla besede

č) So razdražljivi

d) Ne govorijo

e) Me ne razumejo

f) Me ne želijo poslušati

g) Govorijo ponavljajoče se besede

h) Težko pridobim pacientovo pozornost

i) Drugo:__________________________________

8. KATERA MOTNJA JE ZA VAS NAJBOLJ MOTEČA PRI KOMUNICIRANJU Z

DEMENTNIMI PACIENTI?

a) Izpadi iracionalnosti pacienta

b) Nezainteresiranost

c) Izbruh jeze

č) Nestrpnost.

d) Strah

e) Nezaupanje

f) Brezčutje

g) Drugo:______________________________________________


4

9. S KATERIMI UKREPI SKUŠATE OMILITI TEŽAVE PRI KOMUNICIRANJU MED

VAMI IN DEMENTNIM PACIENTOM?

a) S pozornostjo

b) S prijazno besedo

c) S pripravljenostjo poslušati

č) Z vživljanjem v njihova doživljanja

d) Z razumevanjem

e) Z naklonjenostjo, s stiskom roke, nasmehom

f) Drugo:____________________________________

10. ALI UPORABLJATE TERAPEVTSKO KOMUNIKACIJO PRI KOMUNICIRANJU Z


a) Da, vedno

b) Da, včasih

c) Ne

11. KATERO ZNAČILNOST TERAPEVTSKE KOMUNIKACIJE SE VAM ZDI

NAJTEŽJE IZVAJATI/IZRAZITI PRI KOMUNIKACIJI Z DEMENTNIMI PACIENTI?

a) Zaupanje

b) Sprejemanje

c) Empatijo

č) Spoštovanje

d) Samorazkrivanje

e) Zaupnost

12. ALI PO VAŠEM MNENJU ZNATE KOMUNICIRATI Z DEMENTNIMI PACIENTI?

a) Da

b) Ne

c) Se ne morem opredeliti


5

13. KAJ VAM PO VAŠEM MNENJU NAJVEČKRAT POVZROČA TEŽAVE PRI

KOMUNICIRANJU Z DEMENTNIMI PACIENTI?

a) Pri komuniciranju uporabljam strokovne izraze, ki jih pacient ne razume

b) Govorim prehitro in/ali prepočasi

c) Govorim potiho in/ali preveč naglas

č) Uporabljam sleng v pogovoru, ki ga dementni pacient ne razume

d) Želim povedati čim več v čim krajšem času

e) Prevelika starostna razlika

f) Ne razume bistva

g) Dementni pacient dojema besede drugače kot jaz

h) Drugo:________________________________

14. SE VAM ZDI KOMUNIKACIJA KLJUČNEGA POMENA PRI ZDRAVSTVENI NEGI

DEMENTNEGA PACIENTA?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

15. ALI SE VAM ZDITA BESEDNI (VERBALNI) IN NEBESEDNI (NEVERBALNI)

KOMUNIKACIJI ENAKO POMEMBNI PRI USPEŠNI KOMUNIKACIJI Z


a) Da

b) Ne

c) Ne vem

16. KATERE TRI NAČINE BESEDNEGA KOMUNICIRANJA NAJPOGOSTEJE

UPORABLJATE?

a) Pacienta pokličem po imenu (npr. Gospod Peter!)

b) Uporabljam enostavne stavke


6

c) Izogibam se hrupu

č) Govorim z mirnim glasom

d) Govorim počasi in razločno

e) Navodilo, ki ga pacient ne razume, mu razložim natanko tako, kot sem mu prvič

f) Ko komuniciram z dementnim pacientom, imam z njim/njo vzpostavljen očesni kontakt

g) Z dementnim pacientom vedno komuniciram v istem prostoru

17. KATERE TRI NAČINE NEBESEDNEGA KOMUNICIRANJA NAJPOGOSTEJE

UPORABLJATE?

a) Očesni kontakt

b) Govorico telesa (polaganje roke v naročje pacienta)

c) Nebesedno komuniciranje (govorica telesa) se ujema z besednim komuniciranjem

č) Mimiko obraza

d) Uporabljam obziren, nežen dotik ram, rok in obraza

18. ALI UPORABLJTE PRI DELU Z DEMENTNIMI PACIENTI AKTIVNOSTI, KI

PRIPOMOREJO K OHRANJANJU MISELNIH IN TELESNIH AKTIVNOSTI?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

19. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, KATERE SO TE

AKTIVNOSTI

a) Miselne igre (človek ne jezi se, karte, štiri v vrsto)

b) Telovadba

c.) Ročne spretnosti (šivanje, pletenje, kvačkanje)

č) Likovni krožek (barvanje, risanje)

d) Spominske igre (reševanje križank, ugank)

f) Organiziranje skupinskih druženj


7

g) Sprehodi v okolici doma

20. ALI IMATE V VAŠI USTANOVI UREJENE SOCIOTERAPEVTSKE SKUPINE, KI SE

UKVARJAJO Z DEMENTNIMI PACIENTI?

a) Da

b) Ne

c) Ne želim odgovoriti

21. KATERI ORGANIZACIJSKI DEJAVNIK SE VAM ZDI NAJBOLJ RIZIČEN, DA

PRIVEDE ZAPOSLENE DO NEUSPEŠNE KOMUNIKACIJE Z DEMENTNIMI

PACIENTI?

a) Premalo časa

b) Preobremenjenost oddelka

c) Pomanjkanje znanja za delo z dementnimi pacienti

č) Pomanjkanje zaposlenih

d) Premalo delovnih izkušenj z dementnimi pacienti

e) Drugo:___________________________________

22. VAM PRI TEH TEŽAVAH POMAGA VALIDACIJA PO NAOMI FEIL?

a) Da

b) Ne

c) Ne vem

23. V PRIMERU, DA STE ODGOVORILI Z DA, NAVEDITE, KATERI OSNOVNI CILJ

VAM JE NAJBOLJ POMEMBEN PRI VALIDCIJI PO NAOMI FEIL?

a) Ponovna vzpostavitev pacientove lastne vrednosti

b) Zmanjševanje pacientovega strahu

c) Opravičevanje preživetega življenja

č) Reševanje nerešenih konfliktov iz preteklosti pacientov


8

d) Omejitev kemičnih in fizikalnih sredstev (zdravil, fiksacij)

e) Izboljšanje pacientove verbalne/neverbalne komunikacije

f) Preprečevanje pacientovega umika v životarjenje

g) Izboljšanje poskusa zmožnosti za hojo in dobro telesno počutje

24. IMATE V TIMU SUPERVIZIJSKA SREČANJA ALI SESTANKE, NA KATERIH

IZPOSTAVLJATE TEKOČE PROBLEME, REŠITVE, IZKUŠNJE, TEGOBE V ZVEZI Z


a) Da

b) Ne

25. KAKO DELO Z DEMENTNIMI VPLIVA NA VAŠE PSIHOFIZIČNO POČUTJE PO

KONCU DELOVNEGA DNE?

a) Ne vpliva

b) Sem razdražljiv/-a

c) Sem zamišljen/-a

č) Boli me glava

d) Sem dobre volje

e) Sem nepotrpežljiv/-a

f) Drugo:_________________________________________

26. KAKO POGOSTO VAM VAŠA USTANOVA OMOGOČA STROKOVNO

IZOBRAŽEVANJE NA TEMATIKO PSIHIATRIČNA GERONTOLOGIJA?

a) Enkrat letno

b) Enkrat na 5 let

c) Enkrat na 10 let

č) Nikoli

Zahvaljujem se vam za sodelovanje


9

Priloga B: Soglasje za izvedbo raziskave

Documents

KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z DEMENTNIM PACIENTOM · Predstaviti pomen besedne in nebesedne komunikacije. Predstaviti težave pri komuniciranju z dementnimi pacienti. Opisati najpogostejše