Click here to load reader

Ključ iz Rosette

  • View
    233

  • Download
    1

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Ključ iz Rosette je več kot zgolj napeto nadaljevanje Napoleonovih piramid – uspešnice pisatelja, zgodovinarja in Pulitzerjevega nagrajenca Williama Dietricha. Gage se tokrat znajde v Sveti deželi, kjer poskuša odkriti legendarni papirusov zvitek modrosti in pri tem vztraja celo med Napoleonovim napadom leta 1799. Radovedni pustolovec dokument res odkrije, a mu ga Napoleonovi ljudje ukradejo, zato jim sledi v Francijo, kjer se mora spoprijeti s starimi sovražniki. Le s svojo iznajdljivostjo in drznostjo bo lahko preprečil, da bi svetu zavladale temne sile.

Text of Ključ iz Rosette

  • Kljuc iz ROSETTE

    William Dietrich

  • Heri Heidi

    Znanje ne ubijauta za udeno in skrivnostno.

    Skrivnosti je vedno ve.

    ANAS NIN

  • NAPOLEON IN SVETA DEZELA, 1799

    SREDOZEMSKO MORJE

    ABUKIR ROSETTA GAGEOVO POTOVANJE

    Aleksandrija DELTA NILA

    Kairo

    Nil Rdece morje

    BITKE50 MILJ

  • TirDamask

    AkraGenezaresko jezeroHajfa

    TABOR

    JafaNEBO

    Jeruzalem Mrtvo morje

    Gaza

    El Aris

    Mesto duhovSINAJ

    Akabski zaliv

  • Prvi DEL

  • 11

    1. POGLAVJE

    lovek ob pogledu na tiso muketinih cevi, uperjenih v njegove prsi, nehote pomisli, da je ubral napano pot. Tudi meni je ne-kaj takega prilo na misel ob vseh tistih odprtinah, ki so zevale vame kakor gobci potepukih enet s kairskih uliic. Ampak ne, e res, da sem pretirano skromen, vendar tudi vem, kdaj imam prav in za moje pojme nisem bil jaz tisti, ki je zabredel, temve francoska voj-ska. Kar bi lahko razloil tudi svojemu nekdanjemu prijatelju Napo-leonu Bonaparteju, e mo ne bi bil na tistih daljnih sipinah, ves vzvien in zoprno vase zazrt, oveen z gumbi in medaljami, ki so se bleali v sredozemskem soncu.

    Ko sem bil leta 1789, ob izkrcanju francoske vojske v Egiptu, pr-vi z Bonapartejem na neki obali, mi je rekel, da bo utopljene oveko-veila zgodovina. Zdaj, devet mesecev pozneje, na obrobju palestin-skega pristania Jafe, sem zgodovino delal jaz. Francoski grenadirji so se pripravljali, da me ustrelijo, skupaj z nesrenimi muslimanski-mi ujetniki, med katere so me vrgli, in tako sem, jaz, Ethan Gage, spet enkrat tuhtal, kako prelisiiti usodo. To, vidite, je bila mnoina usmrtitev, in jaz sem bil sprt z generalom, s katerim sem se neko skual spoprijateljiti.

    Kako dale sva prila v teh kratkih devetih mesecih!Zrinil sem se za najzajetnejega izmed nesrenih otomanskih

    ujetnikov, ki so bili v bliini, orjakega rnca z Gornjega Nila, o kate-rem se mi je zdelo, da utegne biti ravno dovolj debel, da bi zaustavil kroglo iz mukete. Vse skupaj so nas nagnali kakor zbegano ivino na neko slikovito obalo, bele in okrogle oi so sijale v temnih obra-zih, turke uniforme v barvi krlata, smetane, smaragda in safirja so bile umazane od dima in krvi z divjih plenjenj. Tu so bili gibki Ma-roani, veliki in ilavi Sudanci, divji bledikasti Albanci, erkeki ko-njeniki, grki topniarji, turki naredniki spremeana vojska mo-

  • 12

    gonega imperija, poniana od Francozov. In jaz, samotni Amerian. Njihova babilonina ni begala samo mene; tudi sami pogosto niso razumeli drug drugega. Drhal se je brezciljno prestopala, njihovi ast niki so bili e mrtvi, in nered teh premagancev je bil v ostrem nasprotju z brezhibnimi vrstami naih usmrtiteljev, poravnanih ka-kor na paradi. Uporni Otomani so razbesneli Napoleona glav ogled nikov pa nikdar ne sme natikati na kopja in njihove sestra-dane mnoice ujetnikov so grozile, da bodo upoasnile njegovo na-predovanje. Nagnali so nas torej skozi nasade pomaranevcev na pe-eno vzpetino juno od zavzetega pristania, morske plitvine spodaj so se ljubko zeleno in zlato lesketale, iz mesta na vrhu hriba se je kadi-lo. Videl sem nekaj zelenih sadeev, ko so se e vedno drali prestrelje-nih dreves. Moj nekdanji dobrotnik in od nedavna sovranik, ki je se-del na svojem konju kakor mladi Aleksander Veliki (bodisi togoten ali srhljivo preraunljiv), se bo vsak hip izkazal z neusmiljenost jo, o kateri bodo njegovi marali na premnogih bojnih pohodih, ki bodo e prili, zgolj epetali med sabo. Pa vendar ni premogel niti toliko spotljivosti, da bi se menil za nas! Raji je prebiral enega izmed svojih morastih ro-manov, po svoji stari navadi poiral strani, jih iztrgaval in jih podajal nazaj svojim astnikom. Bil sem bos, krvav in samo dobrih estdeset kilometrov zrane rte od tam, kjer je umrl Jezus Kristus, da bi odreil svet. Zadnjih nekaj dni preganjanja, muenja in vojskovanja me ni preprialo, da je Odreeniku ob vsem njegovem trudu povsem uspelo povzdigniti loveko naravo.

    Pripravljeni! Tiso muketinih petelinov se je napelo.Napoleonovi podrepniki so me obtoili, da sem vohun in izdaja-

    lec, in prav zaradi tega so me prignali z drugimi ujetniki na tisto oba-lo. Resnici na ljubo, ta moja oznaka glede na okoliine niti ni bila povsem brez soli. Nikakor pa ne dri, da je bil to moj prvotni namen. Bil sem samo Amerian v Parizu, ki se je zaradi svojega zasilnega poznavanja elektrike in potrebe, da se izogne povsem krivini ob-tobi v zvezi z nekim umorom znael leto poprej, med Napoleono-vim bleeim zavzetjem Egipta, v drubi njegovih znanstvenikov in drugih uenih mo. Poleg tega sem se odlikoval s sposobnostjo, da se vedno v napanem asu znajdem na napani strani. Name so stre-

  • 13

    ljali mameluki konjeniki, enska, ki sem jo ljubil, zahrbtni arabski morilci, topii z britanskih ladij, muslimanski fanatiki in francoski pehotni oddelki eprav sem isto priljuden lovek!

    Moja zadnja iba boja je bil oduren malopridne z imenom Pi-erre Najac, ubijalec in tat, ki ni mogel preboleti dejstva, da sem ne-ko pred Toulonom, ko me je skual oropati nekega posveenega medaljona, streljal izpod koije nanj. To je dolga zgodba, kot se lah-ko prepriate v prejnji knjigi. Najac se je vrnil v moje ivljenje kakor neporavnan dolg in poskrbel, da sem korakal skupaj z drugimi jetni-ki, s konjeniko sabljo za hrbtom. Na mojo smrt je akal z obutkom zmagoslavja in mrnje, kakrna prevevata loveka, preden zmeka e posebej gnusnega pajka. al mi je bilo, da nisem takrat nameril malo vije in dva prsta bolj proti levi.

    Kot sem e omenil, se je menda vse zaelo z igrami na sreo. V Parizu mi je prav igra s kartami prinesla skrivnostni medaljon in povzroila teave. Tokrat pa tako obetavni zaetek vse je e namre kazalo, da bom, e preden me Britanci izkrcajo v Sveti deeli, do zad-njega ilinga obral pomorake ladje kraljevega velianstva Nevarna ni reil niesar, ampak me je, prej nasprotno, kvejemu pahnil v se-danje teave. Naj ponovim: igranje je pregreha, pa e prav bedasto se je zanaati na sreo.

    Nameri!Ampak prehitevam se.Jaz, Ethan Gage, sem skual veino svojih tiriintridesetih let pre-

    iveti s im manj teavami in im manj dela. Kakor bi nedvomno pripomnil moj mentor in nekdanji delodajalec, rajnki veliki Benja-min Franklin, sta si ti dve stremljenji nasprotni kakor pozitivni in negativni elektrini naboj. Prizadevanje za slednjim, se pravi za im manj dela, namre skoraj zanesljivo pretehta prizadevanje za prvim, se pravi za im manj teav. Ampak to je pa poduk, kakor glavobol, ki sledi pijanevanju ali izdaji lepe enske, poduk, ki ga vsaki znova pozabimo. Odpor do napornega dela je okrepil moje nagnjenje do iger na sreo, iger, s katerimi sem priel do medaljona, medaljona, ki me je pripeljal v Egipt s polovico vseh razbojnikov, kar jih je na tem svetu, za petami, v Egipt, ki me je pripeljal do moje ljubke izgubljene

  • 14

    Astize. Ta pa me je pregovorila, da morava reiti svet pred Najacovim gospodarjem, francosko-italijanskim grofom in arodejem Alessan-drom Silanom. Vse to me je povsem nepriakovano postavilo na na-pano, Bonapartejevo stran. Pozneje sem se zaljubil, nael skrivni vhod v Veliko piramido in priel do najsijajnejih odkritij, nazadnje, ko sem bil prisiljen zbeati z balonom, pa izgubil vse, kar mi je bilo drago.

    Saj sem vam rekel: to je dolga zgodba.Kakorkoli e, prelestna Astiza, ki mi je zmeala glavo moja ne-

    sojena morilka, nato dekla, nato egipanska sveenica je padla z balona v Nil, skupaj z mojim sovranikom Silanom. Odtlej si na vse kriplje prizadevam, da bi kaj zvedel o njuni usodi, in samo e dva-krat bolj tesno mi je ob dejstvu, da so bile zadnje besede mojega so-vranika Astizi: Ve, da te e vedno ljubim! Besede, ki mi v preu-tih noeh odzvanjajo po kotikih misli! Kaj, hudia, sta pravzaprav imela med sabo? Prav zaradi tega sem se strinjal in dovolil temu anglekemu blazneu, siru Sidneyju Smithu, da me izkrca v Palesti-ni, tik pred bliajoo se Bonapartejevo vojsko, da bi se malo razpra-al naokrog. Dogodki so si podali roko, in zdaj sem stal tu, iz oi v oi s tisoerimi pukinimi cevmi.

    Ogenj!

    Ampak e preden vam povem, kaj se je zgodilo, ko se je iz mu-ket zabliskalo, bi se moral nemara vrniti tja, kjer se konuje moja prejnja povest, v pozni oktober 1798, ko sem se znael ujet na krovu britanske fregate Nevarna, ki je napetih jader rezala penaste brazde proti Sveti deeli. Kako srno je bilo vse skupaj, plapolajoe angleke zastave, zastavni pomoraki, ki so ivahno popevaje vlekli svoje de-bele konopljene vrvi, oholi astniki s svojimi dvorogeljniki, ki so ko-rakali gor in dol po astniki palubi, nasreni topovi, oroeni s pr-cem Sredozemskega morja, katerega kapljice so se suile v slane zvezdice. Z drugimi besedami, bil je eden izmed tistih moatih ro-parskih pohodov, ki so se mi krepko primrzili, potem ko sem za las preivel besni naskok mamelukega vojaka v bitki pri piramidah, eksplozijo L'Orienta v bitki pri Nilu in kdove koliko izdajstev arab-skega astilca ka z imenom Ahmed bin Sadr, ki sem ga naposled po-

  • 15

    slal v njegov lastni pekel. Bil sem e malce izrpan od obilja dogodiv-in in ve kot voljan popihati jo nazaj domov v New York, v prijazno slubico knjigovodje ali prodajalca suhe robe, ali pa bi nemara kot no-tar urejal puobne oporoke, za katere se pulijo v rnino opravljene vdove in neizkueno, nevredno potomstvo. Ja, pisalna miza in zapra-ene poslovne knjige to je ivljenje zame! A kaj, ko sir Sidney ni ho-tel niti sliati o tem. e slabe, nazadnje sem si priel na jasno, do esa mi je resnino na tem svetu: do Astize. Kratko malo se ne bi mogel vr-niti domov, ne da bi poprej zvedel, ali je preivela svoj padec s tistim nivredneem Silanom in ali bi jo bilo mogoe kako reiti.

    ivljenje je bilo pa preprosteje, e se nisem menil za naela.Smith se je nosil kakor kaken turki admiral, za elom so se mu

    grmadili narti kakor bliajoa se nevihta. Njegova nalog

Search related