UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomski projekt

Delo diplomskega projekta

KARTELI IN AKTIVNOSTI VARUHOV KONKURENCE PRI NJIHOVEM PREGANJANJU

September, 2017 Matic Hren

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomski projekt Diplomski projekt

Delo diplomskega projekta Diplomski projekt

KARTELI IN AKTIVNOSTI VARUHOV KONKURENCE PRI NJIHOVEM PREGANJANJU

Cartels and their persecution by antitrust authorities

Kandidat: Matic Hren

Študijski program: Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Ekonomija

Mentor: red. prof. dr. Jani Bekő

Jezikovno pregledala: Jasna Colnerič, prof. s lov.

Študijsko leto: 2016/2017

Maribor, september 2017

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju, prof. dr. Janiju Bekőju, za vso pomoč, usmerjanje in neprecenljive nasvete, tako pri izdelavi diplomske naloge kot tudi pri š tudiju.

Prav tako se zahvaljujem celotni družini , ki me je podpirala skozi študij.

POVZETEK

Prosti trg, ki temelji na konkurenčnosti in pravičnosti , je eden izmed pogojev za družbeni napredek. V sodobni družbi so pogost pojav kartelni dogovori, z namenom

povečevanja dobička in tržne moči, ki onemogočajo pravično delovanje trga in zvišujejo cene dobrin. V večini držav so kartelni dogovori prepovedani, preganjajo pa jih varuhi

konkurence. Iz tega vidika izhaja tudi naše raziskovalno delo, ki proučuje, v kakšnih okoliščinah nastajajo karteli, kateri dejavniki vplivajo na uspešno delovanje kartela in

kakšne posledice imajo karteli za družbo. V tem diplomskem projektu so predstavljene oblike konkurence, povezane s kartelnimi dogovori in aktivnosti varuhov konkurence pri

preganjanju kartelov in monopolnih praks. V našem diplomskem projektu smo po trdil i obe hipotezi, ki se nanašata na učinkovitost pregona kartelnih praks in zagotavljanja

konkurenčnosti v Združenih državah Amerike in Evropske unije. Pri potrjevanju hipotez smo pojasnil i tudi bis tvene razlike med protimonopolno politiko omenjenih

gos podarskih območij.

Ključne besede: karteli, kartelno dogovarjanje, protimonopolna politika, konkurenca , pregon, tržna moč.

ABSTRACT

A free market, which is based on competitiveness and equity, is one of the conditions needed for the society to thrive. Toda y, however, cartel agreements are a frequent practice amongst firms in order to increase profits and market power, thus preventing the functionality of the market and increasing general price levels of the goods. In most countries, cartel agreements are banned and persecuted by antitrust institutions . The basis of our diploma is built on the circumstances under which cartels are formed, explaining the factors that constitute a cartel as such and the consequences of cartel existence on the society. Our diploma thesis presents the forms of competiton related to cartel agreements and activities of antitrust authorities in the pursuit of cartels and monopoly practices. We have confirmed both of the foreset hypotheses concerning the effectiveness of the persecution of forementioned agreements and practices in an attempt to ensure a free, competitive market in the United States and European Union.

The essential differences between the antitrust policy of these economic areas have also been explained.

Key Words: cartels, collusion, antitrust policy, competition, persecution, market power.

i

KAZALO

1 UVOD......................................................................................................................... 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema __________________________________ 1

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ______________________________________ 1 1.3 Predpostavke in omejitve_____________________________________________ 2

1.4 Metode raziskovanja ________________________________________________ 2

2 OPREDELITEV KARTELA IN NJEGOVA OBSTOJNOST .................................................. 3 2.1 Osnovni model delovanja kartela_______________________________________ 3 2.2 Dejavniki, ki spodbujajo vzpostavljanje kartela ____________________________ 6

2.2.1 Zmožnost dviga cen........................................................................................... 6 2.2.2 Majhna verjetnost strogega sankcioniranja ...................................................... 7 2.2.3 Nizki organizacijski stroški ................................................................................. 7

2.3 Možnosti uveljavljanja vzdržnega kartelnega dogovora _____________________ 7

3 MIKROEKONOMSKA ANALIZA UČINKOV KARTELIZACIJE TRGA ............................... 11 3.1 Oligopoli in tržna moč ______________________________________________ 11 3.2 Oblike kartelnega dogovarjanja _______________________________________ 12

3.3 Učinki kartelizacije na trg ____________________________________________ 13

4 PROTIMONOPOLNA POLITIKA V ZDA ...................................................................... 18 4.1 Zakonodajni okvir protimonopolne politike v ZDA ________________________ 18

4.1.1 Program prizanesljivosti Združenih držav Amerike ......................................... 20 4.2 Predstavitev primerov kartela in omejevanja konkurence ter izrečene kazni ____ 20

5 PROTIMONOPOLNA POLITIKA V EVROPSKI UNIJI ................................................... 26 5.1 Zakonodajni okvir protimonopolne politike v Evropski uniji _________________ 26

5.1.1 Program prizanesljivosti Evropske unije.......................................................... 27 5.2 Predstavitev primerov kartela in omejevanja konkurence v Evropski uniji ter

izrečene kazni _____________________________________________________ 27

6 SKLEPNE UGOTOVITVE ............................................................................................ 31

LITERATURA IN VIRI ......................................................................................................... 33

KAZALO TABEL

TABELA 1: ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA PROTIMONOPOLNE POLITIKE V ZDA ....... 18 TABELA 2: SKUPNA VIŠINA KAZNI ZA KRŠENJE PROTIMONOPOLNE POLITIKE

IN ZNESKOV ZA POVRNITEV OŠKODOVANIM POTROŠNIKOM V ZDA V LETU 2016, IZREČENIH S STRANI ZVEZNE TRGOVINSKE KOMISIJE V MILIJONIH USD ................ 24

TABELA 3: ŠTEVILO OBRAVNAVANIH PRIMEROV MONOPOLNIH PRAKS IN OMEJEVANJA KONKURENCE V ZDA ZA OBDOBJE OD LETA 2007 DO LETA 2016,

PRERAČUNAN0 NA 10 MILIJONOV PREBIVALCEV ................................................... 24 TABELA 4: VIŠINE KAZNI IZREČENE ZA KRŠITELJE PREDPISOV DIREKTORATA ZA

KONKURENCO V MILIJONIH EUR ZA OBDOBJA OD LETA 1990 DO LETA 1994. ....... 27 TABELA 5: VIŠINE NAJVEČJIH NALOŽENIH KAZNI PODJETJEM VPLETENIH

V KARTELNE DOGOVORE V EVROPSKI UNIJI V MILIJONIH EUR .............................. 28 TABELA 6: ŠTEVILO OBRAVNAVANIH PRIMEROV MONOPOLNIH PRAKS

IN OMEJEVANJA KONKURENCE V EVROPSKI UNIJI ZA OBDOBJE OD LETA 2007 DO LETA 2016, PRERAČUNANO NA 10 MILIJONOV PREBIVALCEV... 30

KAZALO SLIK

SLIKA 1: RAVNOVESNA CENA IN KOLIČINA PODJETJA V POPOLNI KONKURENCI .............. 4

SLIKA 2: MONOPOLISTOV PROFIT PRI OPTIMALNI KOLIČINI PROIZVODNJE ..................... 5 SLIKA 3: OPTIMALNA KOLIČINA PROIZVODNJE MONOPOLA IN IZPAD DOBIČKA OB

SPREMEMBI RAVNOVESNE KOLIČINE ........................................................................ 6 SLIKA 4: IZGUBA PORABNIKOVEGA PRESEŽKA IN ČISTA MRTVA IZGUBA

KOT NEGATIVEN VPLIV POPOLNEGA KARTELA NA DRUŽBO ................................... 14 SLIKA 5: DRUGA STOPNJA DISKRIMINACIJE CEN NA PRIMERU PRODAJE DO

ZAPOLNJENIH KAPACITET ........................................................................................ 16 SLIKA 6: DISKRIMINACIJA CEN DRUGE STOPNJE NA PRIMERU

KOLIČINSKIH POPUSTOV.......................................................................................... 17

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Težnja k napredku v sodobni družbi je pos ledica prostega trga, na katerem so s i podjetja med sabo konkurenčna ter tako spodbujajo inovacije, zadovoljujejo potrebe potrošnikov in dvigujejo nivo blaginje v družbi. Poleg družbene zavesti podjetja svoj uspeh vrednotijo tudi z dobičkom. Z namenom čim boljšega pos lovanja podjetja opazujejo svoje konkurente, spremljajo preference potrošnikov, ustvarjajo njihove potrebe in š iri jo svoje pos lovne aktivnosti . Prav zaradi teh razlogov pa se tudi

mnogokrat združujejo v kazensko preganjano obliko dogovarjanja, kartele.

Kartelni dogovori predstavljajo breme družbi in povzročajo s troške potrošnikom, zato so preganjani s strani ustreznih institucij, ki poskušajo zagotoviti , da je trg čim bolj konkurenčen. Poznamo različne oblike tržne konkurence. Pri oligopolis tični s trukturi z majhnim številom podjetij in z velikim tržnim deležem pogosto prihaja do nedovoljenih praks omejevanja konkurence, dvigovanja tržnih cen l imitiranja ponujene količine z namenom ohranitve ali povečanja tržne moči podjetij.

Institucije, ki preprečujejo kartelne dogovore, kar lahko vodi do monopolizacije trga, so

zato pomemben člen pri zagotavljanja delujočega trga. Nacionalni predpis i dajejo ekonomskim regulatorjem osnovo za pregon kartelnih praks .

Da bi razumeli razloge za pregon kartelnih dogovorov, je potrebno razjasniti, kako pride do omejevanja konkurence preko kartelnih dogovorov. Ugotoviti želimo, kako delujejo karteli in kakšni so učinki kartela tako na trg kot na porabnikov dobrobit. Zanima nas torej mikroekonomski vidik kartelizacije trga in aktivnosti varuhov konkurence v Združenih državah Amerike in v Evropski uniji, kot učinkovitih ekonomskih s i l , katerih

predpis i in aktivnosti so varuh delovanja konkurenčnih trgov.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen diplomskega projekta je povezati izsledke avtorjev pri razumevanju delovanja in obstojnosti kartelov. Pomembna je tudi analiza vplivov kartelov na družbo ter

predstavitev primerov kartelnih praks in omejevanje konkurence na območju Združenih držav Amerike in Evropske unije.

Ci l ji diplomskega projekta so:

- podati ugotovitve, ki s lužijo pri prepoznavanju kartela in nadaljnje pri

preganjanju kartelnih pra ks , - opisati in preučiti dejavnike, ki spodbujajo vzpostavitev in vzdržnost kartelnega

dogovora, - analizirati učinke kartelizaci je trga in pos ledic kartelov za družbo, - predstaviti protimonopolno politiko Združenih držav Amerike in Evropske unije.

2

V diplomskem projektu bomo preverjali dve hipotezi:

- H1: Združene države Amerike obravnavajo več primerov monopolnih praks in omejevanja konkurence kot Evropska unija, glede na š tevilo prebivalcev.

- H2: Protimonopolna politika Združenih držav Amerike ima daljšo tradici jo

preganjanja kartelnih in monopolnih praks .

1.3 Predpostavke in omejitve

Pri delu diplomskega projekta predpostavljamo, da je tržna konkurenca pomemben

element razvoja vsake družbe, prav tako pa pogoj za optimalni ekonomski napredek.

Pri uporabi l iterature s e omejujemo na tujo l iteraturo, pri čemer poudarjamo

ekonomske vidike kartelizacije trga, pravni vidiki pa so nam v pomoč pri preučevanju aktivnosti varuhov konkurence. Omejili smo se na pregon kartelov v Združenih državah

Amerike in Evropski uniji in na ekonomske pos ledice kartelnega dogovarjanja. Pri preučevanju protimonopolne politike v ZDA smo omejeni pri prikazovanju s tatis tičnih

podatkov, saj različni organi pregona v svojih poročil ih ne navajajo eksplicitnih podatkov pregona in kazni kartelov.

1.4 Metode raziskovanja

Naše delo na diplomskem projektu temelji na mikroekonomski tematiki.

Diplomski projekt smo pripravil i s pomočjo l iterature v tujem jeziku in pomočjo

podatkov pristojnih tržnih regulatorjev. Z metodo deskripcije smo opredeli l i ustrezna teoretična izhodišča. Z metodo analize smo povezali teoretični del diplomskega

projekta s preučevanjem primerov kartelov in omejevanja konkurence v dveh gospodarskih tvorbah.

Uporabil i smo tudi metodo komparacije, pri obravnavi protimonopolne politike v Združenih državah Amerike in Evropske unije .

3

2 OPREDELITEV KARTELA IN NJEGOVA OBSTOJNOST

2.1 Osnovni model delovanja kartela

Podjetja imajo ne glede na to, na katerem trgu se udejs tvujejo , ci l j usmeriti in prilagoditi aktivnosti na področju določanja cen in proizvodov v maksimizacijo profitov. To je moč doseči tudi z omejevanjem tržne proizvodnje in dvigom tržnih cen. Skupek podjetij, ki se izrecno zavezuje k skupnemu določanju cen ali proizvodnih aktivnosti , imenujemo kartel. Kartel lahko na trgu vključuje vsa obstoječa podjetja, ki s i pos lednično delijo profit (monopolni profit), kar imenujemo preprosto monopol. Karteli

se sicer pogosteje pojavljajo v oligopolis tični konkurenci (v razmerah, kjer je š tevilo podjetij, ki ponujajo diferencirane proizvode, majhno) kot v nam bližjih okoliščinah

popolne konkurence. Smiselno je torej preučevati obnašanje podjetij v oligopolis tičnih razmerah, kjer je merilo uspeha delovanja kartela tudi to, al i so posamezna podjetja

sposobna dvigniti ceno svojih proizvodov nad ceno konkurence.

Da bi razumeli delovanje kartela in s tem motiv podjetij za posluževanje kartelnih praks , je potrebno pojasniti, kako lahko neko podjetje, ki deluje v popolni konkurenci, dosega večje profite, če pristane na kartelno dogovarjanje. V razmerah popolne konkurence se posamezna podjetja ne ozirajo na to, v kolikšni meri bo zmanjšanje proizvodnje pomagalo ostalim preko skupnega zmanjšanja ponudbe na trgu in s tem povečanja tržne cene, zanima jih samo, kako bodo s tem uspela zmanjšati las tne s troške proizvodnje. Nasprotno pa kartele zanimajo pozitivni učinki zmanjšanja proizvodnje oz. ponudbe enega člana kartela v skupno koris t vseh članov. Kartelom se na oligopolističnih trgih splača zmanjševati ponudbo. Če kartel posta vi količino ponudbe na isto raven, kot ga imajo ostala podjetja na trgu, pomeni, da mejni s troški članov

kartela presegajo njihov mejni prihodek. Za kartel je smiselno, da v skladu s klas ično mikroekonomsko teorijo zniža raven ponudbe do točke, v kateri se mejni s troški in mejni prihodek kartela izenačijo, kar posledično pomeni maks imizacijo profita. V tem primeru tržna cena naraste. Če predpostavljamo, da kartel sestavljajo identična podjetja, je pomembno, da vsako podjetje zniža ponudbo za enako količino. Presežni profit s i člani kartela deli jo na ena ke dele.

Podjetja, ki delujejo neodvisno v popolni konkurenci, pa že v začetku v ravnovesju svojo raven proizvodnje prilagodijo ravni, kjer so mejni stroški enaki tržni ceni (MC = P), kot je

prikazano na s l iki 1.

4

Slika 1: Ravnovesna cena in količina proizvodnje podjetja v popolni konkurenci

Vir: (Pindyck & Rubinfeld, 2009, str. 308)

Če bi se podjetja v popolni konkurenci namreč odločila za zmanjšanje ponudbe za eno enoto iz enakih motivov, kot jih ima kartel, bi izgubila del profita, saj bi mejni prihodek zadnje proizvedene enote presegal mejne s troške le -te. Posamična podjetja, ki s i medsebojno konkurirajo, nikakor ne morejo biti uspešna pri uporabi metode zniževanja

ponudbe, prednost kartelov je namreč v tem, da ti delujejo sinhrono in usklajeno.Tako posamična podjetja kot karteli ustvarjajo eksternali je kot pozitiven učinek drugim podjetjem. Karteli ponotranjijo ustvarjene eksternalije preko strani članov kartela, kar se odraža v skupni koris ti (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 146–149).

Kot navajata Pindyck in Rubinfeld (2009, s tr. 469), so karteli mnogokrat formirani kot

mednarodna zaveza, saj ni ovir, ki bi efektivno onemogočale združevanje držav ali podjetij, nadziranih ali v las ti tujih držav v kartelno dogovarjanje.

Ko so izpolnjeni vs i dejavniki za vzdržen kartelni dogovor, govorimo o popolnem kartelu, čigar delovanje je enako monopolu. Z namenom doseganja maks imalnega profita, je količina outputa kartela optimalna v točki, kjer so mejni s troški (MC) enaki mejnemu prihodku (MR). Politiko cen popolnega kartela (monopola) predstavlja slika 2. Monopolis tov profit je omejen z viš ino Pm–AC, ki kot razlika cene in povprečnih s troškov predstavlja dobiček od prodaje ene enote dobrine, medtem ko razdalja med AC in C prikazuje količino prodane dobrine ob pogoju izenačenja mejnih s troškov in mejnega prihodka.

5

Sl ika 2: Monopolis tov profit pri optimalni količini proizvodnje

Vir: (Mankiw, 2015, s tr. 309)

Sl ika 3 prikazuje, zakaj je omenjena količina proizvodnje optimal na za maks imizacijo dobička popolnega kartela. V primeru, da se podjetja kot homogena enota odločijo za za proizvodnjo manjše količine outputa (Q1), se pripadajoča raven cene s icer poveča,

pri čemer pa mejni prihodek (MR) znaša več od mejnih s troškov (MC). Za vsako naslednjo enoto outputa se dobiček poveča, dokler mejni dobiček zadnjega outputa ne

znaša nič, kar nastopi v točki, ko so mejni s troški enaki mejnemu prihodku. V tem primeru pride do izpada dobička v višini črtane površ ine označene s črko a . Obratno

velja za količino outputa Q2, pri kateri mejni s troški presegajo mejni prihodek in površ ina b predstavlja izpad dobička zaradi prevelike proizvodnje. Težnja popolnega

kartela je ohranitev ravni proizvodnje na Q*.

6

Slika 3: Optimalna količina proizvodnje monopola in izpad dobička ob spremembi ravnovesne količine

Vir: (Pindyck & Rubinfeld, 2009, s tr. 352)

2.2 Dejavniki, ki spodbujajo vzpostavljanje kartela

Za vzpostavitev kartela je nujno, da je izpolnjenih več pogojev. Tri je najpomembnejši so (Carlton & Perloff, 2016, str. 155–158):

- zmožnost dviga cene nad prosto konkurenčno, ne da bi pri tem priš lo do

povečane ponudbe nečlanic kartela , - pričakovane kazenske sankcije za formiranje kartela morajo biti nižje od

pridobljenih koris ti kartelnega dogovarjanja in - stroški vzpostavitve in vzdrževanja kartelnega dogovora mora jo biti nižji od

pridobljenih koris ti kartelnega dogovarjanja.

2.2.1 Zmožnost dviga cen

Podjetja se pridružujejo kartelu le, če je ta sposoben zagotavljati raven cen nad ra vnjo proste konkurence. Če je cena določena s s trani kartela preblizu nekartelni, se podjetjem zaradi prevelikega tveganja sankcioniranja pris topa h kartelu ne izplača vstopiti v kartelni dogovor. Bolj kot je povpraševanje po produktu kartela cenovno neelastično, večji je potencialni profit, saj lahko kartel ceno viša. Količina povpraševanja se odstotkovno gledano zmanjša za manjš i odstotek kot kartel zviša ceno. Krivulja povpraševanja je v tem primeru relativno vertikalna glede na obstoječo ceno na trgu. V nasprotnem primeru pa se ob elastičnem povpraševanju – relativno horizontalni krivulji

7

povpraševanja, višanje cen ne izplača, saj prihodki padejo (Pindyck & Rubinfeld, 2009, s tr. 470). Posnemanje taktike s strani nečlanov kartela in prihod substitutov iz drugih

panog kartelu onemogočata dvigovanje cen. V primeru, da kartel nadzira majhen delež trga , imajo ostala podjetja možnost izriniti dominanco v postavljanju cen kartela (ob znatni elastičnosti povpraševanja ) (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 155).

2.2.2 Majhna verjetnost strogega sankcioniranja

Karteli se formirajo samo, če podjetja pričakujejo, da jih pristojni vladni organi ne bodo kazensko preganjali in jim naložili težke kazni. Zakonodaja variira glede na posamezne

države, najostrejše je preganjanje kartelni h praks v ZDA, kjer je bilo združevanje v kartele zakonsko prepovedano leta 1890 s s trani Department of Justice (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 155). V Evropski uniji Evropska komisija izvaja nadzor nad enakostjo in poštenostjo delovanja trgov v Evropske unije preko Direktorata za konkurenčnost (European Commiss ion, 2017).

2.2.3 Nizki organizacijski stroški

Če so s troški zagona kartela previsoki, do njega kljub zmožnosti dviga cen in dolgoročne

varnosti pred varuhi konkurence ne bo prišlo. Bolj kompleksnejša kot so pogajanja med začetniki kartela, večji so stroški vzpostavitve delovanja. Za minimizacijo s troškov je

potrebno, da je pri nastajanju kartela prisotnih čim manj podjetij, da je trg močno zasičen in homogen in da je pred nastankom kartela prisotno nekakšno trgovsko

združenje (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 158).

2.3 Možnosti uveljavljanja vzdržnega kartelnega dogovora

Četudi je na trgu malo š tevilo podjetij, s homogenimi proizvodi in z zanemarljivim številom substitutov, neelastično krivuljo povpraševanja in z nizko s topnjo tveganja

izpodrivanja cen s s trani nekartelnih podjetij, še vedno ni zagotovila za vzdržnost kartela. Člani kartela so namreč nagnjeni h goljufanju dogovora o kartelnem delovanju, k postavljanju cen in omejevanju količine proizvodnje. Karteli se zato zanašajo na naslednje štiri faktorje pri prepoznavanju goljufivih praks (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 160–166):

- majhno š tevilo podjetij, - nihanje cen,

- transparentnost cen in - vs i člani kartela prodajajo identične produkte v is ti točki dis tribucijske verige.

Z majhnim številom podjetij je lažje nadzorovati deleže na trgu in njihovo povečanje, kar bi pomenilo spodjedanje cen s s trani nekaterih članov kartela. Če je na trgu prisotno pogosto volati lno povpraševanje po proizvodih oziroma proizvodnih dejavnikih, se morajo prodajne cene pogostokrat spreminjati. V tem primeru je goljufanje v kartelu pogostejše in težje ugotovljivo, saj je dejanja članov težko ločiti od samih sprememb cen na trgu. Če so cene na trgu pregledne, je lažje odkriti podjetja, ki

8

ne upoštevajo omenjenih dogovorov, pri čemer so mnogokrat v pomoč vladne objave, ki kažejo viš ine sklenjenih pogodb za javne pos le.

Kot trdi Utton (2003), je verjetnost odkrivanja goljufanja odvisna tudi od razvitosti in vertikalne integriranosti podjetja. Dogovor je namreč bolj vzdržen, če podjetja znotraj

kartela pos lujejo na is tih trgih. Tudi če so podjetja vertikalno integrirana, je težje ugotoviti, v katerem delu distribucijske verige je priš lo do nespoštovanja dogovora .

Podjetja v kartelih se tem bolj držijo dogovorov, čim bolj je njihova krivulja mejnih s troškov horizontalna, višina fiksnih stroškov nizka glede na viš ino skupnih s troškov,

ci l jna skupina potrošnikov majhna, naročila pogosta in pri katerih je agent prodaje samo eden (Carlton & Perloff, 2016, str. 160–166). Dejavnik, za katerega lahko trdimo,

da zvišuje možnost dogovora, je po mnenju Smitha (1979) tudi to, v kolikšni meri se vodilni člani kartela poslužujejo urejenega in preglednega načina prodaje, četudi se

zavedajo tveganj svojega delovanja.

Pomembnih je šest dejavnikov, ki so po mnenju Carltona in Perloffa (2016, s tr. 165–166) ključni za dolgoročno vzdržen kartelni dogovor:

- Necenovni segmenti dogovora : Mnogi karteli s i poleg določanja prodajnih cen razdeli jo tudi posamična geografska območja prodaje, kar jim omogoča lažji medsebojni nadzor. Predmet kartelnega dogovora so mnogokrat preprosto določitve tržnih deležev (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 266–267). Dogovori veljajo tudi za izmenjavo informacij o kupcih in o postavitvi prodajnih kvot za posamezne člane kartelne organizacije.

- Fiksni tržni deleži: Podjetja se dogovorijo za posamezne tržne deleže, pogosto takšne, ki veljajo že pred ustanovitvijo kartela. Ko so tržni deleži sprejemljivi za vse člane kartela, ne bo nobeno podjetje spusti lo svojih prodajnih cen z namenom povečanja tržnega deleža in posledično profita, saj bi utrpelo maščevanje ostalih članov kartela.

- Klavzule z največjimi ugodnostmi: Gre za medsebojno dogovarjanje podjetij, ki prodajajo. Govorimo o pogodbah, ki garantirajo kupcu, da jim prodajalec ne prodaja po višji ceni kot ostalim. Te klavzule predstavljajo nekakšno varovalko, saj se

podjetje zaveže, da bo v primeru favoriziranja enega kupca znižalo cene za vse svoje ostale kupce. Ker je v tem primeru kupec tis ti , ki posreduje informacijo o

neupoštevanju dogovorjenih cen, gre za učinkovit način discipliniranja podjetij, ki ne s ledijo določenim cenam (Waldman & Jensen, 2001, s tr. 261).

- Klavzule dohajanja konkurence: Predstavljajo dolgoročno prodajno pogodbo, ki kupcem garantira, da se v primeru, da se na trgu pojavi podjetje, ki prodaja po nižji ceni, prvotni dobavitelj odpove pogodbi o dobavi ali spusti ceno na enako raven kot konkurent in ga tako izrine iz verige.

- Metoda sprožitvenih cen: Vsa podjetja v kartelu se dogovorijo, da v primeru znižanja tržnih cen zaradi zunanjih vplivov razširijo svojo proizvodnjo (jo povečajo) na nivo pred kartelnim dogovorom, gre torej za odpoved kartelnim dogovorom. Podjetje, ki bi se tako odločilo goljufati in znižati cene, bi na dolgi rok utrpelo izgube zaradi padca cen kot pos ledice razpada ka rtela in izgube tržnega deleža.

Poleg načinov preverjanja spoštovanja dogovora in poseganja po metodah, ki zagotavljajo učinkovito delovanje znotraj kartela, med katerimi omenjata Waldman in

9

Jensen (2016, s tr. 245–270) še izkoriščanje patentnih zaščit za dolgoročno vzpostavitev kartela, citirana avtorja izpostavljata še nas lednje dejavnike, ki kroji jo uspešnost

kartelnega sodelovanja:

- Število podjetij: Ko se število podjetij v kartelu poveča, se je težje dogovoriti za

prodajno ceno, predvsem zaradi težjega nadzorovanja in prepoznavanja podjetij, ki ne upoštevajo dogovorov. Ko govorimo o kartelu, ki ga sestavljajo, na primer, tri al i

štiri vodilna podjetja , se podjetje, ki namenoma znižuje ceno , težko izogne sankcijam znotraj kartela. Nasprotno je pri velikem številu podjetij v kartelu. Tudi

povračilni ukrepi so zaradi vpliva pri manjšem številu podjetij v kartelu bolj pogosti, če ne že stalna praksa, kot pričajo do sedaj znani primeri. Pri kartelih z velik im

številom podjetij namreč ne bo prevelikega udara na profite ostalih, če eno podjetje zmanjša svojo prodajno ceno. Le majhen delež primerov dogovarjanja cen je do

sedaj vseboval več kot 20 podjetij. - Tržna koncentracija: Najbolj stabilni karteli, ki so se formirali v preteklosti, so bil i

osnovani v panogah, kjer je tržna koncentracija visoka. Velik delež trga obvladuje torej le nekaj podjetij, če pa se ta odločijo za kartelno dogovarjanje, je le-to v primerjavi s panogami, kjer je tržna koncentracija nizka , bolj uspešno.

- Tehnološki razvoj: Hiter tehnološki napredek pomeni prihod novih proizvodov ali novih, stroškovno učinkovitejših metod proizvodnje. Kadar so takšni po javi pogosti,

prihaja do nihanj povpraševanj med podjetji , kar nadaljnje pomeni razlike med proizvodnimi stroški znotraj kartela – vzdržnost delovanj kartela je otežena. Znotraj posameznih industri j je tehnološki napredek še posebej očiten, tukaj izs topa predvsem kontrast v razvijajoči se računalniški industri ji in v že izpopolnjenih masovnih proizvodnih l inijah.

- Rast povpraševanja in cenovna elastičnost povpraševanja : V panogah, kjer je

povpraševanje upadajoče ali s tagnira, se zrela podjetja soočajo z izgubami. Pos ledično se v razmerah padajočega ali nizkega povpraševanja podjetja

dogovarjajo v upanju na povečanje prodaje in profita. Če je povpraševanje cenovno neelastično, je možnost kartelnega dogovarjanja večja zaradi lažjega predpisovanja

viš jih cen, ne da bi se prodaja članic kartela močno zmanjšala. V primeru zelo elastičnega povpraševanja bodo tudi zelo organizirani karteli težko obdržali svojo

tržno pozicijo z zviševanjem cen. - Pogostost prodaje: Nekatere panoge se soočajo z zelo redkimi in nekons is tentnimi

naročili, ki v primeru nedogovarjanja predstavljajo nevarnost izzivanja destruktivne

cenovne konkurence. Podjetja se v želji po ohranitvi profita v tem primeru pogosteje zatečejo o dogovarja nju o cenah.

Tudi Organizacija združenih narodov (United Nations, 2004) navaja naslednje iztočnice, ki pripomorejo k uspehu kartelnih dogovorov na dolgi rok:

- ekonomski regulatorji/varuhi konkurence so neučinkoviti , - kazni za kartelno dogovarjanje so nizke glede na potencialne dobičke, - udeležena podjetja posedujejo večinski delež skupnih prodaj – nadzorujejo

tržno ponudbo, - udeležena podjetja dobro komunicirajo, si zaupajo in imajo podobne s trateške

cil je,

10

- proizvodi na trgu so homogeni, output pa lahko merljiv, - tržne znamke so močne in imajo ustvarjen ugled, zaradi katerega bodo obdržali

kupce, ko kartelno dogovarjanje zviša cene na trgu.

11

3 MIKROEKONOMSKA ANALIZA UČINKOV KARTELIZACIJE TRGA

3.1 Oligopoli in tržna moč

V oligopolnih razmerah poznamo veliko primerov tržne tekme z različno intenzivnostjo. Poznamo primere čistega oligopola, kjer so ponujeni proizvodi homogeni in primere diferenciranega oligopola, kjer so proizvodi heterogeni. Kot primeroblike nepopolne konkurence lahko navedemo tekmovalnost med podjetjema Boeing in Airbus , ameriškega in evropskega proizvajalca letal, ki v tem primeru tvorita duopol.

V oligopolni konkurenci pa so prisotni tudi dogovori med podjetij, ki tako formirajo kartele. Možnost kartelnega dogovarjanja je odvisna od tržne koncentracije, ki jo podajamo s Herfindahl -Hirschman indeksom (HHI):

Indeks predstavlja seštevek kvadratov tržnih deležev (S) vseh podjetij na opazovanem trgu. Vrednost indeksa pa glede na tržno strukturo obsega števila med 0 in 10.000, pri čemer s lednja številka definira tržno strukturo kot monopol. HHI je eden izmed načinov presojanja ekonomske upravičenosti združevanja podjetij, katerega se pos lužujejo regulatorji (Utton, 2003, s tr. 179).

Dejavnik, ki vpliva na dogovore v oligopolni konkurenci, pa je razlikovanje med

uravnoteženim in neuravnoteženim oligopolom. Primer s lednjega je, ko tržni delež enega podjetja znaša vsaj 50 odstotkov. V neuravnoteženem oligopolu vodilno podjetje določa tržno količino neodvisno od drugih, v točki, kjer se mejni s troški podjetja izenačijo z mejnim prihodkom. Količina prodanih proizvodov konkurentov pa je določena z razliko med celotno povpraševalno tržno količino in ponuje no količino

vodilnega podjetja (Gottheil, 2013). Tržna moč podjetja v oligopolu se krepi , če podjetje svoje profite reinvestira v boljše načine proizvodnje in prodaje ponujenih proizvodov. Ker pa je takšen način v večini primerov dolgotrajen, se pojavljajo motivi o združevanju. Kot navaja Steiner (1975), se podjetja v oligopolu združujejo (pod

združevanje lahko vključimo tudi prevzeme) z namenom povečanja in izrabe velikosti trga, kontrole nad surovinami, potrebnimi za proizvodni proces ali kontrole las tnih

kupcev ter z namenom razš iritve in diverzifikacije las tnine.

Poznamo tri različne tipe združevanj, in sicer horizontalno, vertikalno in konglomeratno

(U.S. Department of Justice and the Federal Trade Commiss i on, 2010; Utton, 2003, s tr. 207–208; Carlton & Perloff, 2016, s tr. 684). Pri horizontalnem združevanju gre za združevanje podjetij, ki operirajo v is ti industri ji z enakimi izdelki. Vertikalno združevanje podjetij je združitev podjetij, ki so v razmerah prostega trga v odnosu dobavitelja surovin za proizvodnjo in kupca, ki proizvaja končni izdelek. Konglomeratno

združevanje, pa Gottheil (2013) definira kot združevanje podjetij v nepovezanih

(1).

12

panogah, pri čemer je takšna vrs ta združevanja najpogostejša, saj v primeru propada ene industri je to zavaruje podjetje, medtem ko se podjetja pri horizontalnih in

vertikalnih združitvah zanašajo na močindustri je, v kateri operirajo. V konglomeratnih združitvah prednjači torej motiv diverzifikacije pos la (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 668, 684).

3.2 Oblike kartelnega dogovarjanja

Pri prevzemih in združevanjih podjetij lahko podjetja dosežejo status monopolista, ki ga

je moč doseči tudi s prej omenjenim dogovarjanjem. Z dogovarjanjem, preganjanjem s strani varuhov konkurence se podjetja nagibajo k maksimizaciji dobička, ko t bi ga imelo

monopolno podjetje. Do tega pride, ko je kartelni dogovor uspešen, zato je potrebno predstaviti tudi oblike kartelnega dogovarjanja. Ob uspešnem kartelnem dogovoru in

homogenih ponujenih proizvodih bo povpraševanje, s katerim se sooča vsako podjetje v kartelu, horizontalno glede na tržno ceno. V praksi pa karteli manipulirajo s ponujeno

tržno količino, da bi dosegli maksimalno ceno. Skupna količina vseh članov kartela je postavljena na raven, kjer so skupni mejni stroški enaki skupnemu mejnemu prihodku.

Kartel se v tem primeru odloči za manjšo raven outputa, ob katerem dosega višjo tržno ceno, kar pomeni, da trg ni več popolnoma konkurenčen (Utton, 2003, s tr. 13–15).

Kot poudarjata Lande in Marvel (2000), razlikujemo med tihim in neposrednim (izrecnim) kartelnim dogovarjanjem. Pri neposrednem gre za točno določen in razumljiv dogovor, s katerim so podjetja seznanjena, a je lahko izs ledljiv in pos ledično tudi preganjan. Neposreden dogovor je določen s pogodbami in predstavlja vpogled v delovanje kartelov. Pri tihih dogovorih pa gre za neformalno koordini ranje in vodenje samega kartela (Louis , 2011).

Prikazujemo še eno izmed kartelnih praks, ki kot navajata Waldman in Jensen (2001), predstavlja poskus doseganja uspešnega kartelnega dogovarjanja, gre za postavljanje cen. Za doseganje optimalne tržne cene v kartelu je potrebna komunikacija med člani podjetja v kartelu. En način dogovora je preprosto odprt in neposreden, drugi pa ta, da vodilno podjetje v kartelu postavi prodajno ceno ali spremembo cene s pričakovanjem,

da ostali člani s ledi jo ter postavijo enako ceno za ponujen proizvod. Zmožnost doseganja poslušnosti podjetij, ki reagirajo na odločitve vodilnega , je v veliki meri

odvisna od tržne s trukture. Takšno postavljanje cen naznanja, glede na teorijo vzdržnega kartelnega dogovora, prihod novih podjetij, ekspanzijo konkurence in

nenazadnje padec tržega deleža vodilnega podjetja (Waldman & Jensen, 2001, s tr. 256). V tem scenariju po padcu vloge vodilnega podjetja prihaja do dogovorjenega

postavljanja cen – namesto enega samega podjetja se več največjih na koncentriranem trgu izrecno dogovori za prodajno ceno. Bhaskar (1988) poudarja, da je vzdržnost

takšnega dogovora odvisna od upoštevanja postavljenih cen vodilnih v kartelu. V nasprotnem primeru prihaja do izgub v vseh udeleženih podjetij, če postavljalec cen

spremembe ne prekliče. Problem, ki nastaja tukaj, je enak prvotnemu postavljanju cen vodilnega podjetja; discipliniranje krš iteljev in nezmožnost uskladitve.

V nekaterih tržnih panogah se uveljavlja tudi barometrično postavljanje cen, za

katerega je značilno, da spremembe cen nakazuje majhno in nedominantno podjetje. Motiv tega je mnogokrat reagiranje na tržne razmere, kar s i nedominantno podjetje

13

lahko privošči, vodilna podjetja takšnega početja namreč ne identificirajo kot agresivn o odločitev, ki vpliva na vzdržnost poprej uveljavljenih dogovorov. Kaplan, Dirlam in

Lanzillotti (1958) ugotavljajo, da dominantna podjetja v večini primerov ne reagirajo na spremembe cen nedominantnih podjetij.

Kartelni dogovori imajo dva primarna probl ema pri svojem delovanju. Kako zvišati dobiček in kako se spopadati z vedno negotovim in nestabilnim dogovorom med

podjetji (spoštovanje dogovorov o postavljanju cen, delitvi trga, upoštevanju kvot ipd.). Kot ugotavljajo Hyytinen, Steen in Toivanen (2013) je obsežnost kartelnega dogovora

povezana s tem, kako želi kartel povečati dobiček: š tevilo članov kartela je pozitivno povezano s sporazumom o cenah in negativno povezano z uporabo klavzule o

omejevanju konkurence in specializacije. Karteli v homogenih industrijskih panogah se bolj verjetno poslužujejo delitve trga za povečanje dobička. Poleg tega je razmerje med

tem, kako kartel dviguje dobiček in kako se sooča z nestabilnostjo do neke mere pojasnjeno s š tevilom članov in homogenostjo izdelkov.

3.3 Učinki kartelizacije na trg

Eden izmed najbolj očitnih učinkov kartela na potrošnike je izguba porabniškega presežka. Porabniški presežek je razlika med maks imalno ceno, ki jo je potrošnik pripravljen plačati za neko dobrino ali storitev (imenovano tudi rezervna cena) in med ceno, ki jo porabnik dejansko plača. S porabniškim presežkom lahko ocenimo zadovoljstvo kupca, ki je sorazmerno z velikostjo porabniškega presežka. V primeru uspešnega kartelnega dogovarjanja je porabniški presežek manjši (spomnimo, da se v tem primeru kartel obnaša kot monopolist). Na račun izgube porabnikovega presežka se veča proizvajalčev presežek. Naslednji negativni učinek kartela na potrošnike je čis ta mrtva izguba. Na sliki 4 je prikazana optimalna količina proizvodnje popolnega kartela,

s katero kartel povzroči čisto mrtvo izgubo (seštevek polj B in C). Gre za podoptimalno raven proizvodnje, kjer se porabniki odrečejo nakupu blaga, saj je tržna cena, ki jo

postavi kartel , večja od tržne cene v primeru konkurenčnega trga in obenem cena presega pripravljenost potrošnika, da neko dobrino kupi. Posledica čis te mrtve izgube

so nezadovoljene potrebe potrošnika ob presežku ponudbe (Pindyck & Rubinfeld, 2009, s tr. 313).

14

Slika 4: Izguba porabnikovega presežka in čis ta mrtva i zguba kot negativen vpliv popolnega kartela na družbo

Vir podatkov: (Pindyck & Rubinfeld, 2009, s tr. 369)

Še eden izmed negativnih učinkov, s icer podan na š tudiji monopola , je, kot navaja Posner (1975), ta, da se vsak dodatni prihodek monopola porabi za njegovo obstojnost. Za trdoživi kartel v poziciji postavljanja cen monopolista lahko smiselno sklepamo, da bi se člani kartela posluževali enake strategije preko lobiranja tako organov pregona kot tudi zakonodaje.

Pomembni so tudi družbeni stroški, ki jih povzroča kartelizacija trga. Prva vrs ta takšnih

s troškov je zmanjšanje inoviranja, ki nastaja zaradi izrecnih dogovorov med člani kartela o izvzetju tekmovalnosti za zagotavljanje profitnega pos lovanja. Pos ledica takšnih

dogovorov je prekinjeno iskanje izboljšanja produktov (Motta, 2004, s tr. 45–51). Izpostavimo lahko bis tveno razlikovanje med čis tim monopolom in kartelom.

Monopolist je zaradi morebitnega vstopa novih ponudnikov na trg motiviran, da svoj proizvod izboljšuje, česar za podjetja v kartelnem dogovoru ne moremo trditi . Drugo

vrsto družbenih s troškov lahko povežemo z izrazom managerska ohlapnost. Kot pojasnjuje Liebenstein (1966) gre za željo po čim mirnejšem pos lovanju, brez nepotrebnih tveganj, kjer se managerji v podjetjih namenoma izogibajo odločitvam o

tehnoloških izboljšavah, že samo zaradi zagotovljenih visokih profitov kartelnega dogovarjanja.

Wardhaugh (2014, str. 42–43) opozarja, da je pomemben vpliv, ki ga imajo homogeni karteli na družbo, tudi preprečevanje razvoja novih produktov in učinkovitejš ih proizvodnih procesov, katerih se podjetja v kartelnih dogovorov ne lotevajo že samo zaradi velikih začetnih razvojnih s troškov in tveganj. Pri tem se pojavlja ključno vprašanje, kdaj so nezadovoljene potrebe potrošnikov po novih, izboljšanih dobrinah.

15

Popolni kartel ima kot monopol prednost pred konkurenčnimi trgi, saj lahko sam določa ceno. Problem monopola predstavlja to, da če želi prodajati v večjih količinah, mora

zmanjšati ceno. Strategije določanja cen, ki jih narekujejo s ituacije na trgu, so določanje enotnih cen in postavljanje diskriminatorne cene. Monopol, ki določa enotne cene na trgu, prodaja vsem odjemalcem po is ti ceni, saj bi v nasprotnem primeru odjemalci, katerim bi predpisal višje cene, kupovali od tistih, katerim monopol prodaja is te dobrine za nižjo ceno. Ko se podjetje pos lužuje diskriminatornih cen, prodaja dobrine po različnih cenah. Podjetje s tem vsaki prodani enoti določa najviš jo možno ceno po želji maks imizacije dobička (Parkin, 2012, s tr. 310–312).

Poznamo tri s topnje diskriminacije cen (Pindyck & Rubinfeld, 2009, s tr. 393–398):

- prva s topnja diskriminacije cen ali popolna diskriminacija, - druga stopnja diskriminacije cen – prodaja do zapolnitve kapacitet in omejena

časovna ponudba , - tretja s topnja diskriminacije cen ali diskriminacija cen glede na tržni segme nt

(segmentacija trga).

Pri prvi s topnji diskrimacije cen ali popolni diskriminaciji cen gre za postavljanje maksimalnih cen, ki so jih potrošniki še pripravljeni plačati. S tem podjetja v popolnem kartelu izkoriščajo potrošnike, saj so ti prikrajšani za prej opisani porabniški presežek. Ves porabniški presežek zato pripada proizvajalcu, zato je namen kartelov, ki popolnoma diskriminirajo cene, da je ta čim večji. Možnost zadovoljitve tako potrošnika kot proizvajalca je v primeru popolne diskriminacije v s kladu s Paretovo učinkovitostjo, saj je proizvajalčev presežek že na ravni maksimalnega dobička, potrošniški presežek pa ne more biti povečan brez zmanjšanja proizvajalčevega profita (Varian, 2010, s tr. 465). V teori ji si je v sodobnem svetu mogoče predstavljati popolno diskriminacijo cen s proizvajalčevim pridobivanjem podatkov o potrošnikovih navadah in najviš jo rezervacijsko ceno za vsakega posebej, če predpostavljamo, da se večina nakupov danes vrš i preko spleta.

Druga stopnja diskriminacije cen – gre za postavljanje različnih cen različnim skupinam potrošnikom na trgu. Vsaki skupini je postavljen nivo cen, katerega so še pripravljeni

plačati, saj na trgu ne obstajajo druge alternative ponudbi, ali pa porabniki za njih ne vedo. Pri drugi stopnji diskriminacije cen je govora o nelinearnem postavljanju cen, saj

cena posamezne enote outputa variira glede na količino, ki jo potrošnik kupi. Primer

takšnega postavljanja cen so tudi prodaje presežnih količin do zapolnitve kapacitet in količinski popusti (Varian, 2010, s tr. 465).

Sl ika 5 predstavlja drugo stopnjo diskriminacije cen, ko govorimo o prodaji presežnih količin do zapolnitve kapacitet. Takšno postavljanje cen se pojavlja v zabaviščni in

športni industriji (prodaja vstopnic), pri letalskih prevoznikih, železnicah ipd., kjer so prisotne presežne prodajne količine (mesta za ogled fi lma, sedeži na letalu). Mejni stroški (MC) so na primeru takšnih industri j zelo nizki ali pa celo enaki nič, saj prodaja pred zapolnitvijo kapacitet ne povzroča dodatnih stroškov. Popolni kartel, ki prodaja pri monopolni količini Q, se na sliki 5 sooča s presežno količino. Ker prodaja do zapolnitve ne predstavlja dviga mejnih stroškov, je logično zapolniti kapacitete in s tem prispevati

16

k pokritju povprečnih fiksnih stroškov. Smiselno je znižanje cene na raven P2, kjer se povpraševanje izenači z mejnimi stroški pri zapolnitvi kapacitet. Prodaje do zapolnitve

predstavlja znižanje cen za omejeni čas, v katerem so kupci, ki v tej fazi plačajo ceno P2, deležni porabniškega presežka.

Sl ika 5: Druga stopnja diskriminacije cen na primeru prodaje do zapolnjenih kapacitet

Vir: (Varian, 2010, str. 466)

Kot primer diskriminacije cen je na sliki 6 prikazano postavljanje cen, kjer te variirajo

glede na kupljeno količino outputa. Industrije, ki se poslužujejo takšne diskriminacije cen, računajo na različni razpoložljivi dohodek posameznih skupin kupcev, večinoma gre za prodajo nujnih potrošnih dobrin, ki so v rabi vsakdan (higienske potrebščine, hrana ipd.) Skupine z nižjim razpoložljivim dohodkom so bolj občutljive na spremembo cen (njihova cenovna elastičnost povpraševanja je večja), če pa nakupijo še izdatno

večje količine, so deležne količinskih popustov. Na skupine z vi š jim razpoložljivim dohodkom, nižjo cenovno elastičnostjo povpraševanja in relativno manjšimi izdatki za

opazovano dobrinopodjetja ciljajo pri prodaji posameznih enot proizvodov, saj se ta skupina potrošnikov ne ozira na količinske popuste. Sl ika 6 prikazuje tri postavljene cene popolnega kartela. Cena PE je cena, ki jo popolni kartel postavi v okoliščinah, ko ne diskriminira cen. Podjetja s postavljanjem različnih cen povečajo profit, ki pri ceni PE

znaša a1. Polje a2 predstavlja povečanje profita podjetja na račun skupine kupcev, ki so za produkt pripravljeni plačati največ, polje a 3 pa za skupino, ki je deležna največ količinskega popusta, pri čemer so povprečni celotni stroški (ATC) prav tako nižji . Skupine, ki plačajo nižje cene, so deležne večjega porabniškega presežka, kot bi ga imele v primeru popolne diskriminacije cen (polje b3). Skupine, ki so pripravljene plačati največ za enoto proizvoda, pa imajo najnižji porabniški presežek (polje b1). Skupni porabniški presežek je seštevek polj b 1, b2 in b3.

17

Sl ika 6: Diskriminacija cen druge s topnje na primeru količinskih popustov

Vir: (Pindyck & Rubinfeld, 2009, str. 397)

Med diskriminacijo cen druge s topnje spadajo tudi (Carlton & Perloff, 2016):

- dvodelne tarife, kjer se potrošnikom zaračuna fiksna cena ob dodani variabilni

ceni glede na količino kupljenega proizvoda, - prodaja linije komplementarnih izdelkov, kjer so potrošniki nagnjeni k nakupu

dopolnjujočih se izdelkov in - paketna prodaja večih izdelkov.

Tretja s topnja diskriminacije cen segmentira trg, pri čemer so cene za vsak tržni

segment različne. Pri posluževanju tretje stopnje diskriminacije je pomembno, da na trgu ne pride do preprodaje dobrin in da podjetja poznajo cenovne elastičnosti

povpraševanja posameznih skupin odjemalcev z namenom postavljanja maks imalnih cen (Pindyck & Rubinfeld, 2009, str. 396). Pomembna je torej odzivnost na spremembe

cen, kar razlaga primer diskriminacije cen tretje s topnje pri prodaji is tih izdelkov različnima skupinama potrošnikov in v različnem časovnem obdobju.

18

4 PROTIMONOPOLNA POLITIKA V ZDA

4.1 Zakonodajni okvir protimonopolne politike v ZDA

Protimonopolno politiko v Združenih državah Amerike izvajata dve instituciji , in s icer Zvezna trgovinska komisija (Federal Trade Commiss ion) in Protimonopolni oddelek Urada za pravo (U.S. Department of Justice Antitrust Division). V nekaterih pogledih se delovanje omenjenih institucij prekriva, v večini primerov pa se dopolnjujeta. Pred začetkom preiskav se ins tituciji posvetujeta v izogib podvojenemu delu. Ameriški Kongres je zadolžen za sprejem protimonopolnih zakonov, ki segajo v leto 1890, ko je

bil sprejet Shermanov zakon (Federal Trade Commission, 2017a). V tabeli 1 je prikazan zgodovinski pregled razvoja ameriške protimonopolne politike.

Tabela 1: Zgodovinski pregled razvoja protimonopolne politike v ZDA

Leto Sprejeti zakon Regulacija

1890 Shermanov

zakon

Nelegalna monopolizacija trga in vključevanje v prakse, ki

omejujejo prosto trgovino.

1914 Claytonov zakon

Preganjanje specifičnih praks, kot je omejevanje

konkurence, pogodbe o vsiljenih prodajah, diskriminacije cen in delničarske združitve ter povrnitev vsote trojne

škode v civilnih primerih.

1914 Zakon Zvezne trgovinske

komisije

Sprejem mehanizma za izvajanje protimonopolnih zakonov.

1936 Robinson-

Patmanov zakon

Prepoved prodaje proizvodov po »nepotrebno nizkih

cenah« z namenom omejevanja konkurence.

1950 Celler-Kefauverjev zakon

Prepoved združevanja z vključenim prevzemom lastnine, ki bi znatno omejila konkurenco.

1980 Hart-Scott-Rodinov zakon

Razširitev protimonopolne zakonodaje na lastništvo pri združevanju ter prevzemih in partnerstvo v poslu.

Vir: (O'Sullivan, Sheffrin, & Perez, 2012, str. 298)

Poleg Zvezne trgovinske komisije in Urada za pravo lahko na sodiščih svoje primere

predstavijo tudi zasebne stranke v postopku, ki so bile oškodovane zaradi omejevanja konkurence, kot ga določata Zvezna trgovinska komis ija in Urad za pravosodje. Bistvenega pomena pri pristojnostih ameriških protimonopolnih oblasti je tudi dejs tvo, da so za kršenje konkurenčnih predpisov zagrožene tudi zaporne kazni za posameznike.

Kot navaja Urad za pravo Združenih držav Amerike (2017a), je v obdobju od leta 2000 do leta 2016 znašala povprečna zaporna kazen za krš i telje 21 mesecev. Glavna vrednota, ki jo ščiti ameriška protimonopolna politika, je porabniški presežek. Kot navaja Wardhaugh (2014, s tr. 166–167), s ta glavna razloga, zaradi katerih je nastajanje in vzdržnost kartelnih dogovorov v Združenih državah oteženo:

- visoke kazni, v izogib katerih prihaja celo do notranjega nadzora v podjetjih, da

se prepreči omejevanje konkurence,

19

- poudarjena odgovornost posameznika pri protitržnih dejanjih z možnostjo zaporne kazni.

Kljub dobro razviti protimonopolni politiki, katere cil j je učinkovitost, pa nekateri ekonomisti trdijo, da zakoni v ZDA pomagajo le nekaterim in škodi jo drugim. Primer

tega so majhne skupine močnih podjetij, ki so velikokrat dobro organizirana in preko lobijev dosegajo uveljavitev parcialnih popravkov protimonopolnih zakonov. Še ena

s laba praksa pa so mars ikatere interesne skupine (s indikati, kmetijska združenja, izvozne organizacije ipd.), katerim se uspe izogniti zakonom o varstvu konkurence, ki so,

še preden stopijo v veljavo, deležne sprememb zaradi pritiska in manipulacij prej omenjenih interesnih skupin (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 658).

Tožbe v primeru omejevanja konkurence in kartelnih pra ks so lahko podane z ene izmed odgovornih institucij ali pa s s trani podjetij in posameznikov, oškodovanih v postopku izvajanja omejevanja konkurence. V zvezi s tožbami fizične ali pravne osebe so po Claytonovem zakonu odškodnine še večje, kot bi bile v primeru kaznovanja s strani varuhov konkurence samih – vlade (Federal Trade Commiss ion, 2017c). Tudi

uspešnost pregona je visoka. Zvezna trgovinska komis i ja je namreč od leta 1955 obsodila 85 odstokov vseh obtoženih omejevanja konkurence (Carlton & Perloff, 2016,

s tr. 664). Dejstvu, da so posledice kršenja konkurenčnih zakonov v ZDA jasne in da so varuhi konkurence pri svojem delu dosledni, pripomore tudi podatek, da po do sedaj

znanih podatkih v petnajs tih letih ni bilo ponovljenega kršenja protimonopolnih zakonov (Wardhaugh, 2014, s tr. 168).

Najpomembnejš i zakoni pri pregonu kartelov v ZDA so Shermanov zakon, zakon o Zvezni trgovinski komisiji in Claytonov zakon. Podrobneje so predstavljeni posamezni deli omenjenih zakonov.

Shermanov zakon: Prvi del Shermanovega zakona prepoveduje izrecne kartelne

dogovore, torej neposredno dogovarjanje, združevanje, pogodbe in namene omejevanja konkurence ali prostega trgovanja. Drugi del Shermanovega zakona

prepoveduje monopolna dejanja, pri čemer monopol kot tak ni preganjan, pač pa samo delovanje monopola, ki se odraža kot družbeno š kodljivo (Carlton & Perloff, 2016, s tr.

686). Postavljanje cen, razdelitev trga in nameš čanje ponudb pa so v kontrastu s prepovedjo monopolnega škodljivega dejanja , za katerega lahko podjetja podajo

protiargument, ki ga utemeljujejo na sodišču, prepovedana in obsojena na način »per

se«, pri čemer se obtoženi teh dejavnosti nimajo pravice braniti ali utemeljevati dejanj (United States Department of Justice, 2015).

Zvezni trgovinski zakon: Glavni namen tega zakona je bil ustanovitev nove državne agencije, ki odkriva in rešuje primere povezane z Shermanovim zakonom (Federal Trade

Commission, 2017b). Pomemben namen Zvezne trgovinske komisije pa je tudi zaščita kupcev in preprečevanje ter odkrivanje lažnega oglaševanja (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 657).

Claytonov zakon: S sprejetjem Claytonovega zakona so bile prepovedane združitve

podjetij, s katerimi bi se znantno zmanjšala konkurenčnost trga ali celo ustvaril

20

monopol. Zakon je bil dopolnjen še dvakrat, in sicer leta 1936, ko se z njim prepoveduje pos tavljanje diskriminatornih cen, in leta 1976, s čimer so podjetja pred združevanji

dolžna o tem obvestiti državo (Federal Trade Commiss ion, 2017b).

4.1.1 Program prizanesljivosti Združenih držav Amerike

Program prizanesljivosti je ideja ameriških organov pregona, natančneje Urada za pravosodje iz leta 1978. Program prizanesljivosti v Združenih državah Amerike obsega

dve veji , korporacijsko in individualno, slednja je bila deležna zadnje večje reforme leta 2004 (Hammond, 2010). Pod vplivom programa prizanes ljivosti Združenih držav

Amerike so nastali podobni programi v več kot petdesetih sodstvenih sistemih po svetu, glavne značilnosti ameriškega programa prizanes ljivosti pa so s ledeče (Wardhaugh, 2014, s tr. 163):

- zahteva priznavanja podjetja v vpletenost kriminalizirane dejavnosti,

- zahteva za popolno, odkrito in neprekinjeno sodelovanje skozi preiskavo in - dolžnost podjetji , katerim je bilo dokazano omejevanje konkurence, da se

oškodovanim posameznikom finančno oddolžijo.

V zameno za sodelovanje lahko podjetje od ameriških regulatorjev pričakuje, da za svoja dejanja ne bo preganjano, kakor tudi ne zapos leni v pod jetju. Prednost

sodelovanja je v primeru preganjanja zaradi civilnih škod ta, da se zneski morebitnih povrnitev ne potroji jo (spomnimo se regulacije Claytonovega zakona), v primeru

kartelnega dogovarjanja pa odstop od odgovornosti za škodo v preganjanih dogovorih. Ugodnosti programa prizanesljivosti se v Združenih državah Amerike priznajo samo

prvemu prijavljenemu podjetju, ki poda zanes ljive informacije o kartelnem dogovarjanju, ki ga regulatorji še ne preizkujejo, prav tako ugodnosti ne pripadajo

vodilnim podjetjem v kartelnem dogovoru kot tudi ne prisilno podane prijave v izogib kazenskemu pregonu. Ker se podjetja zavedajo, da so stroški sodelovanja v programu

prizanesljivosti manjš i od s troškov nadal jnjega spoštovanja kartelnega dogovora, ameriška protimonopolna politika pripomore k destabil izaciji kartelnih dogovorov

(American Antitrust Institute, 2017).

4.2 Predstavitev primerov kartela in omejevanja konkurence ter izrečene kazni

Organi pregona kartelov v ZDA se v splošnem deli jo na tri veje. Zvezna trgovin ska

komisija skupaj z Uradom za pravo preganja monopolne prakse. Poleg državnih služb so v Združenih državah Amerike prisotne zasebne agencije, ki z dovoljenjem države

dopolnjujejo, vzdržujejo zakonske odločbe pri zaščiti konkurence. Zaradi dolgega obstoja protimonopolne politike v Združenih državah Amerike je smiselno sklepati , da so zasebne agencije dobro integrirane v zaščito potrošnikovega dobroimetja. Pri prisotnosti večih agencij, razvejanosti pristojnosti in zakonskih določb pa je težko priti do podatkov, s katerimi bi lahko analizirali primere kartelov kot takih. Deli zakonov ameriške protimonopolne politike se namreč prepletajo in prepovedujejo več oblik omejevanja konkurence hkrati. Tako na primer kartelne dogovore kot tudi postavljanje ovir na trgu dominantnih podjetij prepoveduje več zakonov. Zaradi prepletenosti, a vendar visoke učinkovitosti ameriške protimonopolne politike , so v nadaljevanju

21

predstavljeni primeri z različnih področij omejevanja konkurence, saj pri iskanju podatkov nismo imeli dostopa do pregleda obravnav samo kartelov in pos ledično

izrečenih kazni, ki bi jih lahko nadal jnje uspešno primerjali s s tatis tičnimi podatki Evropske unije.

Izrinjanje konkurence v primeru Aspen Skiing Company: Primer Aspen Skiing Company (Aspen) se je začel leta 1967. V zvezni državi Colorado je imelo podjetje Aspen v svoji

lasti tri izmed štirih najbolj priljubljenih smučišč v območju, četrto smučišče je imelo v lasti podjetje Aspen Highlands Skiing Corporation (Highlands). Omenjeni podjetji sta od

leta 1967 do 1978 sodelovali v skupni ponudbi vozovnic za vlečnice na smučarskih progah, pri čemer je bil dogovor, da lahko smučarji s smučarsko karto uporabljajo vse

š tiri proge, dobiček pa se razdeli glede na uporabo vsake smučarske proge med omenjeni dve podjetji . Za sezono 1978–1979 so pri podjetju Aspen izdali ultimat

podjetju Highlands, pri čemer bi slednje bilo deležno fiksnega deleža 12,5 odstotkov prihodkov od prodaje smučarskih kart. Podjetje Aspen je namreč dvomilo v natančnost

s istema za merjenje uporabe vseh smučarskih prog. Pri Highlandsu so ponudbo zavrnili, saj je bil ponujeni odstotek od prodaje nižji od vseh izpred preteklih let. Aspen je odgovoril z ukinitvijo smučarskih kart za vsa š tiri območja, pri čemer so uporabo izdanih kart omejil i le na njihova tri območja. Pri Highlandsu so izgubo poskušali nadomestiti z uvedbo predplačniških kuponov, kot dovolilnico smučarjem za uporabo

prog v lasti Aspena, ki kljub predplačilu ni priznaval drugega plačilnega s redstva kot čeke ali gotovine za uporabo njihovih prog, s tem, da so za uporabo čekov dvignili ceno smučanja na njihovih progah na nivo, ki se je podjetju Highlands izkazal za neprofitabilnega. Tržni delež Highlandsa se je tako v petih sezonah zmanjšal iz 20,5 odstotka na 11 odstotkov. Okrajno sodišče je podjetju Highlands prisodilo skupaj 10 milijonov dolarjev odškodnine z argumentom, da so karte za vsa območja nujen objekt,

ki s ta ga podjetji dolžni ponujati vzajemno (Waldman & Jensen, 2001, s tr. 565–566). Argument vrhovnega sodišča je bil, da je podjetje Aspen kot monopolis t namenoma

odvračalo kupce manjšemu podjetju. Primer Aspen je nakazal, da drugi del Shermanovega zakona, ki prepoveduje monopolne prakse, vzdrži tudi, ko je dokazana

monopolna moč na opazovanem trgu in namerna izraba te moči za omejevanje konkurence (Aspen Skiing Company v Aspen Highlands Skiing Corporation, 1985).

Strategija postavljanja cen družbe American Tobacco: Primer American Tobacco je v

letu 1946 veljal za kontroverzno odločitev vrhovnega sodišča. Po letu 1911 je največji ameriški proizvajalec cigaret, American Tobacco, razpadel na več kot 12 novih družb, pri

čemer so največji tri je (American, Liggett in Reynolds) delovali zavestno vzporedno v oligopolu, kar pomeni, da so dosledno reagirali na postavljanje cene drug dru gega in

nameščali dražbe z namenom kupovanja tobaka po istih cenah. Prisoten je bil torej tihi dogovor o nameščanju cen. Cene cigaret so dvignili brez neposrednega dogovora iz 10

centov za zavojček na 13 centov. Vrhovno sodišče je z argumentom, da za nasta nek nezakonite zarote ni potrebno neposredno dogovarjanje, udeleženim naložilo 255.000

dolarjev kazni, kljub temu da podjetja niso bila primorana v spremembe v las tnem pos lovanju (Waldman & Jensen, 2001, str. 575). Tudi industrija se ni dosti spremenila

po letu 1946, a vendar je bil ta primer razumljen kot preboj v protimonopolnih sodbah, saj je bil vzpostavljen na posrednih dokazih in tudi prvič presojen kot nezakonit zaradi

22

tihega dogovarjanja kot dela kartelne prakse (American Tobacco Company et. al. v. United States , 1946).

Zavajanje kupcev na primeru podjetja Volkswagen: Najbolj ravzpit primer v letu 2016 z mednarodnimi razsežnostmi je primer zavajanja kupcev s strani Volkswagen Group of

America Inc. Kot navaja Feldenkirchen (1992), je sicer nemška mise lnost vodilnih na oblasti v 20. stoletju za čas druge svetovne vojne o konkurenčnosti trga ta, da je

uspešen kartelni dogovor, pri čemer kartel deluje kot monopol, superioren in družbeno zaveden bolj od vseh ostalih oblik konkurence na trgu, kar se je po končani vojni seveda

spremenilo, a gre morda razloge za trenutne kartelne dogovore v nemški avtomobilski industri ji iskati tudi v tej miselnosti . Ob razsodbi primera Volkswagen je s icer

prebivalstvo Nemčije močno ogorčeno, celo do te mere, da so v Stuttgartu sprejeli prepoved rabe avtomobilov s starejšimi dizelskimi motorji v mestu (Bershidsky, 2017). V

ZDA je bila skupina Volkswagen obtožena goljufanja vlade ZDA, namena zavajanja kupcev in kršitve zakona o čis tem zraku z namenom izognitve določilom zakona in

zaviranja preiskave kot tudi ponujanja proizvodov pod lažnimi trditvami o ustreznosti. Namen podjetja je bila prodaja 590.000 dizelskih vozil , ki niso ustrezale okoljevarstvenim predpisom. Volkswagen je namreč prikazal nerealne emisije dizelskih vozil , s čimer so od maja 2006 do novembra 2015 zavestno zavajali regulatorje in vladne uradnike o ustreznosti vrednosti izpustov š tirinajs tih modelov dizelskih vozil

(U.S. v. Volkswagen, 2016). Volkswagnu je bila naložena skupna kazen v viš ini 10,03 milijarde dolarjev, namenjenih za odkup prodanih vozil ali odpravilo neustreznosti ter sanacija okoljske škode (United States Department of Justice, 2017b).

Patentni kartel na primeru proizvajalcev mavčnih plošč: Od ustanovitve podjetja United

States Gypsum leta 1901 je to prevladovalo v industri ji proizvodnje mavčnih plošč v Združenih Državah Amerike. Leta 1939 je bil tržni delež podjetja 55-odstoten, tržna

koncentracija osmih na jvečjih podjetij v panogi pa 90-odstotna. Moč podjetja US Gypsum je slonela na Utzmanovem patentu, s katerim je podjetje proizvajalo mavčne

plošče z zaprtimi robovi, s to razliko, da je Utzmanov patent izboljšal uporabnost in trdoživost mavčnih plošč na način vstavljanja papirnatega vložka tudi v samo mavčno

ploščo. Kljub malenkostni modifikaciji proizvoda je lahko podjetje US Gypsum s patentno zaščito dominiralo na trgu četrt stoletja. Leta 1929, na dan prenehanja veljave Utzmanovega patenta , je podjetje US Gypsum podpisalo pogodbo z l icenčnimi

proizvajalci, ki je določala plačilo licenčnine za vsako vrsto prodane mavčne plošče, ne glede na to, ali so bile te proizvedene pod zaščito novega patenta, s katerim je US

Gypsum spet malenkostno izboljšal mavčne plošče. Z dogovorom je podjetje postavljalo minimalne cene za vsako vrs to mavčne plošče, z ustanovitvijo podružnega podjetja

zadolženega za kontrolo licenčnih uporabnikov pa je lahko preprečilo morebitne kršitve dogovorjenih cen. Takšen dogovor je povzročil povečanje cen mavčnih plošč na trgu po

letu 1929, patentna zaščita pa je zanetila nastanek kartela, ki je tržne cene s tabil iziral. Patentni kartel na primeru podjetja US Gypsum je dokaz, da patenti ne spodbujajo le

tehnološkega napredka, ampak tudi kartelno dogovarjanje (Waldman & Jensen, 2001, s tr. 269–270).

Dilema o zakonitosti praks podjetja Microsoft: Ameriški Urad za pravo je leta 1998 sprožil preiskavo o zakonitosti praks delovanja Microsoft, potem ko je tržna moč podjetja v 90. letih dosegla raven monopola. Pri Microsoftu so svoj položaj

23

argumentirali z dejstvom, da je na trgu dovolj potencialnih konkurentov, ki lahko ali bi lahko ponujali druge operacijske platforme. V aprilu leta 2000 je okrožno sodišče

potrdilo navedbe Urada za pravo o tem, da je Microsoft monopol. Pri poravnavi primera je podjetje Microsoft spremenilo vezave spornih prodajanih operacijskih platform, ki so delovale z namenom omejevanja konkurence (Pindyck & Rubinfeld, 2009, s tr. 385–387).

Kartelizacija univerzitetnih športov: V letu 1905 je bila Nacionalna univerzitetna atletska zveza (The National Collegiate Athletic Association) z namenom podpore in

regulacije športov znotraj univerz. V letu 1952 je zveza omejila skupno š tevilo televizijskih prenosov univerzitetnih tekem ameriškega nogometa in število televizijskih

prenosov na sezono za vsako univerzo posebej. Univerzi tetna nogometna zveza (The College Football Association) je bila v tem času sestavljena iz skupine večjih univerz v

močno povezanim programom nogometa z namenom promocije las tnih interesov v strukturi Nacionalne atletske zveze (Waldman & Jensen, 2001, s tr. 581–582).

Leta 1979 s i je Univerzitetna nogometna zveza izborila ločeno televizi jsko pogodbo z

Nacionalno radiotelevizijo (National Broadcasting Company), preko katere je priš la do večjega števila televizijskih prenosov tekem za vsako univerzo. Število prenosov v tej

pogodbi je presegalo kvoto določeno s strani Nacionalne univerzitetne atletske zveze, ki je naznanila, da namerava Univerzitetno nogometno zvezo kaznovati. V odgovor so

člani Univerzitetne nogometne zveze tožili Nacionalno univerzitetno atlets ko asociacijo pod prvim odstavkom Shermanovega zakona. Okrožno sodišče in sodišče za pritožbe je

razsodilo, da je Nacionalna univerzitetna atletska zveza krš ila Shermanov zakon na način »per se«, pri čemer ta ni imela pravice utemeljiti svojih dejanj (š lo je namreč za

načrtovano omejevanje outputa – v tem primeru š tevila univerzitetnih nogometnih tekem) (Pindyck & Rubinfeld, 2009, s tr. 473).

Nadaljnje je Vrhovno sodišče s icer zavrnilo »per se« pravilo pri primeru, a vseeno dosodilo, da je š lo za vrs to horizontalnega omejevanja konkurence. Nacionalna univerzitetna atletska zveza je trdila, da njihov načrt pravzaprav spodbujakonkurenčno okolje, saj ščiti visoko udeležbo gledalcev na nogometnih tekmah in ohranja

tekmovalno ravnovesje med ekipami članicami. V ra zsodbi je Vrhovno sodišče odločilo, da je njihov načrt omogočal prenos tekem v živo tudi v lokalne skupnosti, kjer so se

tekme pravzaprav vršile. Nacionalna univerzitetna zveza prav tako ni omejila viš ino zneska, ki ga lahko posamezna šola porabi za namene nogometa ali višine profita, ki ga lahko zas luži od nogometnih dejavnosti, kot so prodaja vstopnic in navijaških spominkov, v konči fazi tudi ni bil reguliran namen porabe profitov od tekem posameznih univerz. V svoji končni analizi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se je Nacionalna univerzitetna atletska zveza pos luževala š tevilnih nedovoljenih praks v svojem programu televizijskih prenosov: zaradi omejitve prenosov in onemogočanja izbire posameznih univerz se je zmanjšala pomembnost univerzitetnih športov v Združenih državah Amerike (Waldman & Jensen, 2001, s tr. 581–582).

V tabeli 2 so prikazane višine kazni za kršenje protimonopolne politike in povrnitve, ki so jih bila primorana podjetja izplačati oškodovanim strankam v ZDA. Skupna viš ina

kazni znaša 11.985 milijonov ameriških dolarjev. Kot navaja Zvezna trgovinska komis ija

24

(2016), je bilo v letu 2016 povrnjenih 160 mili jonov ameriških dolarjev 5.390.282-im prebivalcem neposredno s strani Zvezne trgovinske komisije. Primerov, v katerih so bile

dosojene povrnitve, je bilo 117, v povprečju torej znaša višina povrnitev oškodovanim potrošnikom 46.070,79 ameriških dolarjev na dosojeni primer. U. S. Department of Justice (2017a) poroča, da je njihov urad protikonkurenčnega delovanja obsodil 52 posameznikov in 19 podjetij, pri čemer je bilo naloženih za 399 mili jonov ameriških dolarjev kazni in v povprečju dosojenih 22 mesecev zapora na posameznega obsojenega. V tabeli 2 je prikazanih 10 podjetij, ki so bila primorana izplačati največje zneske kazni in odškodnin v letu 2016.

Tabela 2: Skupna viš ina kazni za kršenje protimonopolne politike in zneskov za

povrnitev oškodovanim strankam v ZDA v letu 2016, izrečenih s s trani Zvezne trgovinske komis ije v mili jonih USD

Vir podatkov: (Federal Trade Commiss ion, 2016)

Ker ima v Združenih državah Amerike pristojnost preganjanja protimonopolnih praks v skladu s Shermanovim zakonom ameriški Urad za pravosodje, je v tabeli 3 prikazano število obravnavanih primerov tako monopolnih praks kot primerov omejevanja konkurence v Združenih državah Amerike za 10 letno obdobje, in sicer od leta 2007 do leta 2016. Število obravnavanih primerov monopolnih praks je prikazano tudi n a 10 milijonov prebivalcev, zaokroženo na 1 decimalno mesto. V povprečju je bilo za opazovano obdobje obravnavanih 131 primerov na leto, kar znaša 4 obravnavane primere na povprečni letni ravni na 10 mili jonov prebivalcev.

Podjetje Znesek kazni in povrnitev (v

milijonih USD) Volkswagen 10.030

AMG Services 1.290 Herbalife 200

DeVyr University 100

Aura Vie 74,07 Sprint ASL Program 2,95

InMobi Pte Ltd. 0,95 Fayez Sarofim 0,72

Caledonia Investments 0,48

Carribean Cruise Line/Pacific Teleco Communication Group

0,209

Skupaj – vsota vseh primerov 11.985,61

25

Tabela 3: Število obravnavanih primerov monopolnih praks in omejevanja konkurence v ZDA za obdobje od leta 2007 do leta 2016, preračunano na 10 mili jonov prebivalcev

Vir podatkov: (United States Department of Justice, 2017a; las tni izračuni)

Leto

Število obravnavanih primerov

monopolnih praks in omejevanja konkurence

Število obravnavanih primerov

monopolnih praks in omejevanja konkurence na 10 milijonov prebivalcev

2007 186 6,2

2008 171 5,6

2009 163 5,3

2010 115 3,7

2011 142 4,6

2012 107 3,4

2013 92 2,9

2014 113 3,5

2015 111 3,5

2016 112 3,5

26

5 PROTIMONOPOLNA POLITIKA V EVROPSKI UNIJI

5.1 Zakonodajni okvir protimonopolne politike v Evropski uniji

V Evropski uniji vodi zakonodajo protimonopolne politike Evropska komis ija, skupaj z nacionalnimi uradi in institucijami, ki neposredno izvajajo ukrepe, uredbe in pravila podana v TFEU (Treaty on the Functioning of the EU). Znotraj Evropske komisije deluje Glavni direktorat za konkurenco (Directorate-General for Competition). Znotraj Direkotrata deluje poddirekcija, ki upravlja aktivnosti varuhov konkurence, natančneje protimonopolne dejavnosti , povezane s preganjanjem kartelov (European Commission,

2017).

Poleg lastnih zakonov, pod katerimi delujejo uradi posameznih držav Evropske unije , je pomembno poudariti tudi Rimski sporazum, in sicer člen 85. (zdaj člen 81) in člen 82. Člen 81 preprečuje nekonkurenčnost v Evropski uniji , kot pos ledico pogodb o distribuciji in kartelnih dogovorov. Člen 86 preprečuje zlorabo dominantne pozicije na trgu, znotraj katerih s padajo tudi plenilske cene, kot način izrinjanja konkurence. Evropska Unija usmerja svojo protimonopolno politiko k izpraševanju upravičenosti združitve ter preprečevanju določanja cen, s katerimi so prikrajšani tako kupci kot družba (Carlton & Perloff, 2016, s tr. 674). V Evropski uniji v primerjavi z Združenimi državami Amerike ni zagroženih zapornih kazni za odgovorne v podjetjih, ki so del kartelnih dogovorov.

Začetek primera pregona protimonopolnih in kartelnih praks v Evropski uniji se lahko

začne s pritožbo, z lastno začeto preiskavo ali preko prijave podjetja , udeleženega v kartelnih praksah s programom prizanes ljivosti. Ta od leta 2006 omogoča prvemu

podjetju, ki poda dovolj dobre informacije , potrebne za zagon primera , absolutno imuniteto pri kazenskem preganjanju kartela in monopolnih praks . Znotraj preiskave lahko pristojni na podlagi zaseženih dokumentov, izpraševanja, vpogledov ipd. odločijo o nadaljnjem bolj podrobnem preiskovalnem postopku, al i primer zaprejo. Če gre primer v nadaljnjo obravnavo, se komisija odloči tudi, al i je potrebna tudi naložitev

poravnave. Podjetja in njihovi predstavniki imajo tudi možnost ustnega zaslišanja, preko katerega se lahko primer ovrže ali spremeni smer obravnave. Komisija se lahko odloči

tudi, da kršiteljem naloži spremembe v načinu poslovanja in njihovih tržnih praksah, v primeru, da se teh ne držijo, pa kasneje tudi oglobi (European Commiss ion, 2017).

Kazni, ki jih določajo smernice, so bile nazadnje pregledane in popravljene leta 2006. Začetna točka izrečenih kazni je do 30 odstotkov zneska letne prodaje izdelkov, vpletenih v protimonopolno prakso. Ta znesek je nato pomnožen s š tevilom let in mesecev, dodana pa mu je vrednost od 15 do 25 odstotkov letne prodaje, kot ukrep destabilizacije morebitnih bodočih kartelnih dogovorov. Točna višina kazni je odvisna od vpletenosti podjetja, ocena Evropske komisije pa je podana glede na višino prodaje v preiskovanih geografskih območij, pri čemer lahko ta upošteva tudi oteževalne okoliščine, med katerimi najbolj izstopa ponovna obtožba, za katero se osnovni znesek poveča za 100 odstotkov za vsako ugotovljeno ponovno krš itev. V primeru kartelnih

praks, pa je najviš ja možna izrečena kazen postavljena v viš ini desetih odstotko v

27

letnega denarnega prometav podjetju za vsako obtožbo, s katero se sooča podjetje (Uradni list Evropske unije, 2006).

5.1.1 Program prizanesljivosti Evropske unije

Program prizanesljivosti v Evropski uniji služi kot orodje za hitrejše zaznavanje kartelnih

dejavnosti, kakor tudi kot pomoč in pravna podlaga za vpogled v drugače zaupne informacije iz kartelnih dogovorov. Pomemben stranski učinek programa

prizanesljivosti je zmanjševanje vzdržnosti kartelnega dogovora, saj se z vnosom nezaupanja o spoštovanju dogovorov destabil izira učinkovito delovanje kartelov.

Dodelitev imunitete pod programom prizanesljivosti v Evropski uniji pripada prvemu podjetju, ki o kartelu obvesti Direktorat za konkurenco s prepričljivimi in zadostnimi informacijami, ki sprožijo nadaljnjo preiskavo (Utton, 2003, s tr. 162–165).

V primeru, da preiskava že poteka, pa morajo biti podane informacije dovolj dobre, da

se podjetjem dokažejo kartelne kršitve. Podjetje, ki obvesti Evropsko komisijo, mora biti pripravljeno sodelovati do konca preiskave, kot tudi nemudoma prenehati spoštovati

kartelni dogovor, v katerega je vpleteno. Podjetja, katerim imuniteta ne pripada, so lahko deležna zmanjšanja kazni, če k preiskavi predložijo dokaze, ki nos ijo znatno vrednost pri odkrivanju ostalih udeleženih in praks pri omejevanju konkurence. Prvo podjetje, ki predloži dokaze, je lahko deležno od 30 do 50 odstotkov zmanjšanja kazni, drugo podjetje od 20 do 30 odstotkov in vsa nas lednja do 20 odstokov, pri čemer o točnem odstotnem znižanju odloča Direkotrat za konkurenco (European Commiss ion, 2017).

5.2 Predstavitev primerov kartela in omejevanja konkurence ter izrečene kazni

V tabeli 4 so predstavljene izrečene kazni za kartelne prakse, monopolne dejavnosti in

na splošno druge aktivnosti, ki zavirajo konkurenčno okolje v Evropski uniji . Podatki so podani za skupine po 5 let, z izjemo zadnje skupine, ki obsega podatke za 3-letno

obdobje.

Tabela 4: Višina izrečene kazni za krš itelje predpisov Direktorata za konkurenco v mili jonih EUR za obdobja od leta 1990 do leta 1994

Obdobje Višina kazni v milijonih €

1990–1994 334,28 1995–1999 270,96

2000–2004 3.157,35 2005–2009 7.920,5

2010–2014 7.608,38

2015–2017 5.091,16 Vir: (European Commission, 2017)

Naložene finančne kazni se skozi leta v Evropski uniji višajo, zanimivo bo videti izrečene kazni po koncu leta 2018, saj je Direktorat leta 2016 izrekel rekordno kazen v viš ini 2,9 milijarde € proizvajalcem tovornjakov za kartelno dogovarjanje (European Commission,

28

2017). Število obravnavanih primerov kartelnega dogovarjanja v Evropski uniji od leta 1990 do leta 2016 znaša 126 primerov. V obdobju od leta 2005 pa do leta 2017 je bilo

obravnavanih 74 primerov kartelnega dogovarjanja, tako s strani Evropske komis ije kot tudi s strani posameznih nacionalnih uradov (European Commiss ion, 2017). Višanje kazni skozi opazovano obdobje lahko prisodimo vse bolj rigidnemu uveljavljanju protimonopolne zakonodaje in preganjanju kartelnih praks v Evropski uniji, ki sledi tem v ZDA, kar je dobro tudi za nečlanice Evropske unije , še posebej države bivšega vzhodnega bloka in južne Evrope, katerih nacionalni uradi za varstvo konkurence s topajo po s ledeh zakonodaje Evropske unije .

Tabela 5 podaja pet primerov kartelnih dogovorov podjetij z najviš jimi naloženimi

denarnimi kazmi v Evropski uniji .

Tabela 5: Višina največjih naloženih kazni podjetjem vpletenih v kartelne dogovore v Evropski uniji (v mil i jonih EUR)

Leto Podjetje Višina kazni v milijonih €

2016 Daimler 1.008,77

2016 DAF 752,68 2008 Saint Gobain 715,00

2012 Phil ips 705,30 2012 LG Eletronics 687,54

Vir: (European Commission, 2017)

Proizvajalci tovornjakov in delitev trga ter kartelno dogovarjanje: Največja kazen v zgodovini pregona kartela v EU je doletela največje proizvajalce srednje težkih in težkih

tovornjakov (MAN, Volvo/Renault, Daimler, Iveco, DAF), ki so bi bil i po 101. členu sporazuma o delovanju EU udeleženi v koordiniranje velikoprodajnih cen tovornjakov in

dogovarjanje o časovnem okviru in prenosu stroškov za tehnologije izpustnih sis temov.

Kartel je trajal 14 let, od leta 1997 do leta 2011, pri čemer je bila organizacija kartela prisotna preko hčerinskih družb omenjenih podjetij. Šlo je za neposredne dogovore na bilateralni in multilateralni ravni. Podjetje MAN je pod programom prizanes ljivosti ostalo brez kazni, ki bi s icer znašala okoli 1,2 mili jarde EUR. Podjetja Volvo/Renault, Daimler in Iveco pa so bila deležna zmanjšanja kazni zaradi njihovega sodelovanja pri preiskavi (olajševalne okol iščine, od 10 do 40 odstotokov), 40 odstotkov Volvo, 30 odstotkov Daimler in 10 odstotkov Iveco. Skupna kazen, ki bi doletela prozivajalce tovornjakov, bi brez olajševalnih okoliščin in programa prizanesljivos ti znašala okoli 5

milijard EUR (European Commiss ion, 2016).

Kartel proizvajalcev avtostekel: Vodilna evropska podjetja v prozvodnji avtostekel Ashai,

Pilkington, Saint-Gobain in Soliver so se povezovala v kartelni dogovor, katerega glavni namen je bilo stabiliziranje cen posameznega podjetja na evropski ravni. Odgovorni v

podjetjih so se redno sestajali na letališčih celinske zahodne Evrope, kjer je bila tema alokacija avtostekel za vgradno proizvodnjo v serijske avtomobile, pogajanje na osnovi obstoječih pogodb in razkrivanje ter izmenjava zaupnih informacij. Osnove za izrečene kazni so bili skupni tržni deleži vseh podjetij, katerim je pripadalo 90 % relevantnega trga. Podjetju Saint-Gobain je bila kazen zvišana za 60 odstotkov, zaradi ponovljenega

kršenja, podjetju Ashai pa kazen znižana za 50 odsto tkov pod programom prizanesljivosti, čeprav je podjetje Ashai podalo vlogo za imuniteto šele po tem, ko je

29

Komisija izvedla preiskave poslovnih in proizvodnih prostorov. Skupno je bilo kartelu za kršenje 81. člena sporazuma o varstvu konkurence EU in kršenje 53. člena evropskega

ekonomskega območja naloženih za 1,4 milijarde EUR kazni (European Commiss ion, 2008).

Vitaminski karteli: V zvezi s postavljanjem cen in delitvijo trga je bilo kaznovanih 8 podjetij, ki so tvorile različne kartele, ki je v skupnem trajal od septembra 1989 do

februarja 1999. Dogovarjanje podjetij o cenah je omogočalo izredne dobičke, pri čemer je bilo švicarsko podjetje Hoffman-La Roche (ki je imel okoli 50 odstotkov tržnega

deleža) začetnik kršenja in je sodelovalo v vseh kartelih , prisotnih v preiskovalnem obdobju. V kartelnem dogovarjanju je šlo za formalno vzpostavitev strukture nadziranja

funkcionalnosti, dosledno izmenjavo podatkov o pos lovanju podjetij ter pos ledično dogovarjanje o prodajnih kvotah. Manipuliranje je bilo prisotno za tržišče življen jsko

potrebnih skupin vitaminov, ki jih je moč najti v vseh prehranskih izdelkih z dodanimi vitamini. Podjetju Hoffman-La Roche je bilo s icer odobreno znižanje kazni za 50

odstotkov, zaradi sodelovanja in priznanja, a je bilo vseeno primorano plačati 462 milijonov EUR. Skupna višina kazni vitaminskih kartelov je znaš ala 880 mili jonov EUR. Leta 1999 je Oddelek protimonopolne politike podjetju Hoffman-La Roche v zvezi z kartelnim dogovarjanjem v ZDA naložil še 500 mili jonov dolarjev kazni (European Commiss ion, 2001).

Karteli dvigal in tekočih s topnic: V letu 2007 je Evropska komis ija naložila za 990 milijonov EUR kazni podjetjem, ki so z deljenjem trga, nameščanjem ponudb in cen,

nameščanjem cen medsebojnih pogodb in dodelitvijo projektov umetno dvignila s troške gradnje in vzdrževanja gradbenih objektov. Evropska komis ija je začela s

samostojno preiskavo leta 2004, v roku katere je večina preiskovanih podjetij vložila prošnje za imuniteto pod programom prizanesljivosti. Karteli so delovali na območju

Belgije, Nemčije, Luksemburga in Nizozemske. Odgovorni v podjetjih KONE, Mitsubishi, Otis , Schindler in TyhssenKrupp so se zavestno in neposredno dogovarjali o delitvi trga

preko zastavljenih kvot. Med podjetji so krožile tudi ključne informacije o prihodnjih s trateških projektih posameznih podjetij. Zaradi kršitve 101. člena pogodbe o delovanju

Evropske unije so bile petim podjetjem s skupno sedemnajstimi hčerinskimi družbami naložene sledeče kazni: 142,12 mi lijona EUR podjetju KONE, 1,84 milijona EUR podjetju Mitsubisi, 224,93 milijona EUR podjetju OTIS, 143,75 milijona EUR podjetju Schindler,

podjetju ThyssenKrupp pa 320 milijonov EUR. ThyssenKrupp je kot povratni krš itel j bi l najprej deležen kazni v višini 479,67 milijona EUR kot posledica 50-odstotnega zvišanja

zaradi sodbe kartelnega dogovarjanja leta 1998 na trgu nerjavečega jekla. Zvišanje kazni podjetju ThyssenKrupp je bilo ob ponovnem pregledu primera preklicano, zaradi

združitve podjetij Thyssen in Krupp po letu 1998. Podjetju ThyssenKrupp je bi la kot nasledniku jeklarskega podjetja Thyssen kazen znižana za 160 milijonov EUR (European

Commiss ion, 2007).

Kartelni dogovori proizvajalcev katodnih cevi: Evropski proizvajalci katodnih cevi za TV in računalniške zaslone so se med leti 1996 in 2006 dogovarjali o cenah, delitvi trga, segmentiranju, kakor tudi o količini outputa. Kartelni dogovor je imel dve razsežnosti. Del vpletenih podjetij je pokrival katodne cevi za televizi je, drugi pa za računalniške zaslone z globalnim delovanjem. Kartelni dogovor, ki je obsegal samo trg televizi jskih

30

katodnih cevi, so sestavljala podjetja Panasonic in MTPD (pred prevzemom), Toshiba in Tehnicolor (bivši Thomson). Kartel obeh trgov pa so sestavljala podjetja Chunghwa, LG

Electronics, Philips in Samsung SDI. Pod programom prizanes ljivosti je bilo podjetje Chunghwa oproščeno kazenskih ovadb, saj je o delovanju kartelov obvesti lo Evropsko komisijo. Škoda, ki so jo utrpeli evropski potrošniki, je bila posledica napihovanja cen, saj so katodne cevi v zaslonih zajemale od 50 do 70 odstotkov celotne cene zaslona. Ob izmenjavi pos lovno občutljivih podatkov v obravnavanem primeru kartela so bil i ustanovljeni tudi odbori za spoštovanje dogovorov, ki so z rednimi obiski preverjali omejitve količin proizvodnje. V podjetjih so se dogovarjali managerji na visokih in nižjih ravneh na rednih sestankih po vsem svetu, z namenom reševanja problema zmanjšanja povpraševanja po katodnih ceveh s prenehanjem medsebojne tekmovalnosti. Za sodelovanje v programu prizanesljivosti je bilo podjetju Chunghwa priznana popolna imuniteta, podjetju Samsung SDI je bila kazen zma njšana za 40 odstotkov, podjetju Phil ips pa za 30 odstotkov. Podjetju Tehnicolor (Thomson) je bilo priznano znižanje kazni za 10 odstotkov, zaradi vložitve nezmožnosti plačila, kar je po 35. točki vodiča za

določanje kazni odobrila Evropska komis ija (European Commiss ion, 2012).

V tabeli 6 so prikazani obravnavani primeri monopolnih praks in omejevanja konkurence v Evropski uniji za obdobje od leta 2007 do leta 2016 na letni ravni in na deset mili jonov prebivalcev. Skupaj so prikazani primeri, ki jih je prei skoval tako

evropski urad za konkurenco kot posamezni nacionalni uradi v državah članicah Evropske unije. Povprečno š tevilo obravnavanih primerov na letni ravni znaša 144. Povprečno število obravnavanih primerov na letni ravni na deset milijonov prebivalce v pa znaša s labe 3 (2,8 primera).

Tabela 6: Število obravnavanih primerov monopolnih praks in omejevanja konkurence v Evropski uniji za obdobje od leta 2007 do leta 2016, preračunano na 10 mili jonov

prebivalcev

Vir podatkov: (European Commission, 2017; lastni izračuni)

Leto Število obravnavanih primerov

monopolnih praks in omejevanja

konkurence

Število obravnavanih primerov monopolnih praks in omejevanja

konkurence na 10 milijonov prebivalcev 2007 50 1,0

2008 159 3,2

2009 150 3,0

2010 169 3,4

2011 163 3,2

2012 112 2,2

2013 121 2,4

2014 194 3,8

2015 179 3,5

2016 145 2,8

31

6 SKLEPNE UGOTOVITVE

Kartelni dogovori predstavljajo breme družbi, saj zvišujejo raven cen, zavirajo inovacije in rast blaginje. Kljub prepovedi kartelov v razvitih gospodarstvih pa še vedno prihaja

do novih razkriti j primerov omejevanja konkurence in pos luževanja dogovorov z namenom povečanja tržne moči in dobička podjetij. Karteli v teoriji nastajajo z

dogovarjanjem konkurenčnih podjetij v nepopolni konkurenci – oligopolu ali duopolu. Tukaj sta pomembna dejavnika tržna moč in tržna koncentracija, kar upoštevajo tudi

varuhi konkurence pri preučevanju in reguliranju trga. Podjetja se v kartelnem sporazumu soočajo z dilemo o spoštovanju dogovorjenih zavez, ki bi pomenile, da je

govora o homogenem oziroma popolnem kartelu. Za vzdržnost kartelnega dogovora je nujno, da so podjetja zmožna dvigniti tržno ceno, da so organi pregona premalo

natančni in ostri pri pregonu in postavljanju kazni ter da so s troški organizacije dogovorov dovolj nizki. Če je kartelni dogovor torej vzdržen, bodo podjetja prodajala na

ravni cen monopola.

Poudariti je treba tudi s troške, ki jih nos ijo potrošniki in družba, ko govorimo o popolnem kartelu. Z namenom pri dobitve potrošnikovega presežka se podjetja

neposredno ali posredno dogovarjajo o ravni cen, pos lužujejo p a se tudi diskriminatornih cen, s čimer zajamejo potrošniški presežek.

Pri pisanju dela smo predstavili primere kartelnih praks in omejevanja konkurence v Združenih državah Amerike in Evropski uniji , pri čemer smo definirali dve hipotezi.

Hipotezo H1 lahko potrdimo, saj je š tevilo obravnavanih primerov omejevanja konkurence glede na š tevilo prebivalcev v povprečju večje v Združenih državah

Amerike. Potrditev lahko argumentiramo z dejs tvi, da je protimonopolna politika Združenih držav Amerike bolj dodelana, kar se tiče pregona z namenom ohra nitve

potrošnikove suverenosti. Kazni, ki jih nalagajo varuhi konkurence v Združenih državah Amerike, so večje, prav tako pa so odgovornim zagrožene tudi zaporne kazni.

Protimonopolna politika v ZDA se je razvijal a od konca 19. s toletja, medtem ko je v Evropski uniji razvoj protimonopolne politike najbolj pod vplivom starih članic Unije,

zlasti Nemčije in Velike Britanije .

Tudi hipotezo H2 lahko potrdimo. Zaradi bogatejše tradicije in razvejane politike pregona kartelnih praks ter dejavnosti omejevanja konkurence so agencije Združenih

držav Amerike dodelane in učinkovito ščiti jo blaginjo porabnikov. Razvoj protimonopolne politike Združenih drža v Amerike je postavil smernice programa

prizanesljivosti, katerega se danes poslužuje več kot petdeset gospodarstev po vsem svetu. Podjetij, ki bi v zadnjih petnajstih letih ponovila prekrške omejevanja konkurence v Združenih državah Amerike , ni. Pri pregledu primerov omejevanja konkurence v Evropski uniji smo ugotovil i , da so med podjetji , obtoženimi kartelnih dogovorov, prisotni tudi povratniki, katerim so pos ledično zvišane kazni. Učinkovitost protimonopolne politike Združenih držav Amerike je večja tudi , ko opazujemo obnašanje podjetij pri poslovanju, saj zaradi visokih kazni, sankcij in zagrožene zaporne kazni delujejo skladno z regulativami Združenih držav Amerike in sama poskrbijo za

32

notranjo preiskavo pri morebitnem kršenju zakonodaje. Evropska unija v primerjavi z Združenimi državami Amerike ponuja zelo dober program prizanesljivosti, ki podjetjem

omogoča, da se kaznim izognejo ali da se jim te znatno zmanjšajo, v primeru če ta sodelujejo. Skupna značilnost pregonov kartelov skozi program prizanes lji vosti je tudi njihov učinek na potencialno obstoječe, a še neodkrite kartelne primere.

V diplomskem projektu smo se soočali s problemom zbiranja podatkov o pregonu

kartelov v Združenih državah Amerike, s katerimi bi lahko bolje primerjali delovanje protikartelnih ukrepov na obeh območjih. V prihodnje bo za učinkovitost pregona

kartelnih dogovorov v Evropski uniji potrebno poskrbeti za večji nabor varuhov konkurence. Evropska komisija in nacionalni uradi držav članic bi se po strukturi morali

zgledovati po razvejanosti organov pregona Združenih držav Amerike.

33

LITERATURA IN VIRI

1. American Antitrust Institute. (24. februar 2017). American Cartel Enforcement in Our Global Era (Preview of American Antitrust Institute, Cartel Chapter of

Presidential Transition Report). Pridobljeno 16. septembra 2017 iz AntitrustInstitute.org:

http://www.antitrustinstitute.org/s ites/default/fi les/Cartels .pdf

2. American Tobacco Company et. al. v. United States , 328 U. S. 781 (United States Supreme Court 1946).

3. Aspen Skiing Company v. As pen Highlands Skiing Corporation, 472 U. S. 585 (United

States Supreme Court 1985).

4. Bershidsky, L. (17. juli j 2017). Opinion - Germany's Auto Industry Is Built on Collusion. Pridobljeno 20. Avgust 2017 iz Bloomberg View: https ://www.bloomberg.com/view/arti cles/2017-07-31/germany-s-auto-industry-is-built-on-collus ion

5. Bhaskar, V. (1988). The Kinked Demand Curve. International Journal of Industrial

Organization, 6(3), 373–384.

6. Carlton, D. W., & Perloff, J. M. (2016). Modern Industrial Organization. Boston: Pearson.

7. European Commiss ion. (2001). Commission Imposes F ines on Vitamin Cartels. Brussels : European Commiss ion.

8. European Commiss ion. (2007). Competition: Commission F ines Members of Lifts and Escalators Cartels Over € 990 Million. Brussels : European Commiss ion.

Pridobljeno 10. septembra 2017 iz http://europa.eu/rapid/press -release_IP-07-209_en.htm?locale=en

9. European Commiss ion. (2008). Antitrust: Commission F ines Car Glass Producers Over € 1.3 Billion for Market Sharing Cartel. Brussels : European Commiss ion.

10. European Commiss ion. (2012). Antitrust: Commission F ines Producers of TV and Computer Monitor Tubes € 1.47 Billion for Two Decade-long Cartels. Brussels :

European Commiss ion. Pridobljeno 12. septembra 2017 iz http://europa.eu/rapid/press -release_IP-12-1317_en.htm?locale=en

11. European Commission. (2016). Antitrust: Commission F ines Truck Producers € 2.93

Billion for Participating in a Cartel. Brussels : European Commiss ion.

12. European Commission. (15. februar 2017). European Commission. Pridobljeno 19. 5 2017 iz Competition: http://ec.europa.eu/dgs/competition/index_en.htm

34

13. Federal Trade Commission. (2016). 2016 Annual Highlights. Pridobljeno 20. avgusta 2017 iz Stats & Data 2016: https ://www.ftc.gov/node/1205233

14. Federal Trade Commiss ion. (2017a). Guide to Antitrust Laws. Pridobljeno 20. avgusta 2017 iz The Antitrust Laws: https://www.ftc.gov/tips-advice/competition-

guidance/guide-antitrust-laws/antitrust-laws

15. Federal Trade Commiss ion. (2017b). Guide to Antitrust Laws. Pridobljeno 20.

avgusta 2017 iz The Antitrust Laws: https://www.ftc.gov/tips-advice/competition-guidance/guide-antitrust-laws/antitrust-laws

16. Federal Trade Commission. (2017c). Performance. Pridobljeno 20. avgusta 2017 iz 2016 One Page FTC Performance Snapshot:

https ://www.ftc.gov/system/files/documents/reports/2016-one-page-ftc-performance-snapshot/fy16_snapshot.pdf

17. Feldenkirchen, W. (1992). Werner von Siemens, Erfinder und internationaler Unternehmer. München: Berlin Siemens Aktiengesellschaft.

18. Gottheil, F. M. (2013). Principles of Microeconomics (sedma izd.). Mason: South-

Western Cengage Learning.

19. Hammond, S. D. (25. februar 2010). The Evolution of Criminal Antitrust Enforcement Over the Last Two Decades . The 24th Annual National Institute for White Collar Crime, Presented by the ABA Criminal Justice Section and the ABA

Center for Continuing Legal Education. Miami, Florida, USA. Pridobljeno 13. septembra 2017 iz https ://www.justice.gov/atr/speech/evolution-criminal-

antitrust-enforcement-over-last-two-decades

20. Hyytinen, A., Steen, F., & Toivanen, O. (14. junij 2013). Anatomy of Cartel Contracts. Pridobljeno 12. septembra 2017 iz VOX, CEPR's Policy Portal: http://voxeu.org/article/anatomy-cartel-contracts

21. Kaplan, A. D., Dirlam, J. B., & Lanzil lotti , R. (1958). Pricing in Big Business: A Case Approach. Washington: Brookings Institution.

22. Lande, R. H., & Marvel, H. P. (2000). The Three Types of Collus ion: F ixing Prices , Rivals and Rules . Winsconsin Law Review, 2000(941), 2–4.

23. Liebenstein, H. (1966). Allocative Efficiency vs . X-Inefficiency. American Economic Review, 56(1), 392.

24. Louis, K. (2011). Direct versus Communications-Based Prohibitions on Price F ixing. Journal of Legal Analysis, 3(2), 538–539.

25. Mankiw, G. N. (2015). Principles of Microeconomics (sedma izd.). Stanford: Cengage

Learning.

26. Motta, M. (2004). Competition Policy: Theory and Practice. Cambridge: Cambridge Univers ity Press .

35

27. O'Sull ivan, A., Sheffrin, M. S., & Perez, J. S. (2012). Microeconomics: Principles, Applications, and Tools (sedma izd.). Boston: Pearson Education.

28. Parkin, M. (2012). Microeconomics (deseta izd.). Boston: Pearson.

29. Pindyck, R. S., & Rubinfeld, D. L. (2009). Microeconomics (sedma izd.). New Jersey:

Pearson.

30. Posner, R. (1975). The Social Cost of Monopolies and Regulation. Journal of Political Economy, 83(4), 807–827.

31. Smith, A. (1979). The Wealth of Nations. Glasgow: Univers ity of Glasgow.

32. Steiner, O. P. (1975). Mergers. Ann Arbor: Univers ity of Michigan Press .

33. U.S. Department of Justice and the Federal Trade Commiss ion. (2010). Horizontal

Merger Guidelines .

34. U.S. v. Volkswagen, 2:16-CR-20394 (United Stated Dis trict Court, Estern Dis trict of Michigan, Southern Divis ion 6. januar 2016).

35. United Nations . (2004). The Organization of Petroleum Exporting Countries,

Competition and the World Trade Organization: Might a WTO agreement on competition constitute a threat to OPEC? New York: United Nations .

36. United States Department of Justice. (25. junij 2015). COMPETITION AND

MONOPOLY: SINGLE-FIRM CONDUCT UNDER SECTION 2 OF THE SHERMAN ACT : CHAPTER 1. Pridobljeno 20. avgusta 2017 iz Antitrust Divison:

https ://www.justice.gov/atr/competition-and-monopoly-s ingle-firm-conduct-under-section-2-sherman-act-chapter-1

37. United States Department of Justice. (30. januar 2017a). Antitrust Division. Pridobljeno 20. avgusta 2017 iz Criminal Enforcment Trends Charts : https ://www.justice.gov/atr/criminal -enforcement-fine-and-jail -charts

38. United States Department of Justice. (26. juli j 2017b). The United States Attorney's

Office, Eastern District of Michigan. Pridobljeno 20. avgusta 2017 iz Volkswagen Diesel Engine Matters: https://www.justice.gov/usao-edmi/us-v-volkswagen-16-cr-

20394

39. Uradni l is t Evropske unije. (2006). Smernice o načinu določanja glob, naloženih v

skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003. Bruselj: EU.

40. Utton, M. A. (2003). Market Dominance And Antitrust Policy (druga izd.).

Cheltenham: Edward Elgar Publishing Ltd.

41. Varian, H. R. (2010). Intermediate Microeconomics: A Modern Approach (Osma izd.). New York: W. W. Norton & Company.

36

42. Waldman, D. E., & Jensen, E. J. (2001). Industrial Organization (druga izd.). Boston: Addison-Wes ley.

43. Wardhaugh, B. (2014). Cartels, Markets and Crime. Cambridge: Cambridge Univers ity Press .

1