Jurij Nemec

Univerza v Ljubljani

Fakulteta za arhitekturo

IDEJNA ZASNOVA PRENOVE TOVARNE UNIVERZALE DOMŽALE V MESTNI MUZEJ TER MUZEJ INDUSTRIJSKEGA RAZVOJA IN OBLIKOVANJA

Jurij Nemec

Mentor: doc. mag. Tomaž Krušec, u.d.i.a.

Konzultant za konstrukcijo: Josip Konstantinovič, u.d.i.a.

Leto vpisa: 2003/2004

Leto izdelave diplomskega dela: 2011/2012

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Jurij Nemec, Idejna zasnova prenove tovarne Univerzale Domžale v mestni muzej ter muzej industrijskega razvoja in oblikovanja, mentor: doc. mag. Tomaž Krušec, u.d.i.a., leto vpisa: 2003/2004, leto izdelave diplomskega dela: 2011/2012

| 1

UVOD 2

ORIS PROBLEMA IN CILJI NALOGE 3

TEORETSKA IZHODIŠČA 4

OHRANJANJE STAVBNE DEDIŠČINE 4

Prenova in revitalizacija stavbne dediščine 4Varstvo dediščine industrializacije 5

ZGODOVINA INDUSTRIJE NA SLOVENSKEM 6

Industrijska revolucija 6Industrializacija na Slovenskem 7Industrija na območju Domžal 9

ZGODOVINA TOVARNE UNIVERZALE DOMŽALE 11

SECESIJA 12

INDUSTRIJSKO OBLIKOVANJE V SLOVENIJI 13

Razcvet slovenskega industrijskega oblikovanja 13Slovensko industrijsko oblikovanje po letu 1991 14

PROGRAM 16

Muzej industrijskega razvoja in oblikovanja Slovenije 16Mestni muzej Domžale (MMD) 17Spremljevalni program 18

PRIMERI DOBRE PRAKSE 20

Muzej Can Framis 20Muzej svetilnikov Santa Marta, Cascais 21Galerija sodobne umetnosti Tate 22SantralIstanbul 23Katedralni muzej Hedmark v Hamaru 24Kolumba, muzej nadškofije v Kölnu 25Arheološki muzej Alave, Vitoria 26Knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem 27

LOKACIJA 29

MAKROLOKACIJA 29

Lega Domžal in osnovni podatki 29Makrolokacija 32Ožje območje centra in vizija razvoja mesta 33

MIKROLOKACIJA 35

Umestitev v prostor 35Obstoječe zgradbe in urejena okolica 35Kriteriji vrednotenja stavbne dediščine 36Likovne prvine 36Pomen obravnavane stavbne dediščine 37Ovrednotenje lokacije 37Mikrolokacija: tipologija gradnje 38Mikrolokacija: promet 39Mikrolokacija: zelene površine 40Mikrolokacija: zaznavna analiza 41

IDEJNA ZASNOVA 43

LEGA IN UMESTITEV V PROSTOR 43

Oblikovanje gradbenih volumnov 46Poti in dostopi 46Programska zasnova 48Funkcionalna zasnova 48Poti uporabnikov 50Zunanja ureditev 52Fasadni ovoj in izbira materialov 54Konstrukcija 57Splošna in požarna varnost 58Energetska zasnova objekta 60Zagotavljanje neoviranega dostopa 60

GRAFIČNI DEL 63

FOTOGRAFIJE MAKETE 64

LITERATURA 67


| 2

UVOD

Gospodarske razmere so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja marsikatero gospodarsko družbo prisilile do zmanjševanja proizvodnje ter končno do ukinitve gospodarske dejavnosti. Tudi tovarno klobukov, slamnikov in konfekcije Univerzale v Domžalah, ki je še leta 1984 zaposlovala 571 delavcev ter bila po prihodku eno od sedmih tedanjih največjih podjetij, je doletela enaka usoda.

Po stečaju leta 2003 je največja upnica in solastnica nepremičnin Banka Domžale razmišljala o gradnji stanovanjske soseske na celotnem kompleksu, vendar je oviro realizaciji na srečo predstavljala spomeniško zaščitena Slamnikarska tovarna (zavarovana profana stavbna dediščina EŠD 13402) in zavarovan park pred tovarno Univerzale (naravna vrednota oblikovane narave EŠD 1056). Kasnejša namera Univerze v Ljubljani, da v prostore izpraznjene tovarne preseli umetnostne akademije (Akademijo za likovno umetnost, Akademijo za glasbo in Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo) je zaradi nasprotovanja vodstva Akademije ostala neuresničena.

Dragocenemu spomeniku tehniške kulture, kakršen je tovarna Univerzale, bo potrebno dati nove vsebine. Taka je tudi namera Muzejskega društva Domžale, ki si prizadeva za prenovo stavb v območju tovarne v mestni muzej ter muzej industrijskega razvoja in oblikovanja.


| 3

ORIS PROBLEMA IN CILJI NALOGE

V današnjem svetu se v podjetjih odločitve sprejemajo zgolj po ekonomski računici - vedno bo sprejeta tista odločitev, ki prinaša več dobička oziroma manj izgube. Ko je zaradi likvidnostnih težav podjetje prisiljeno prodati svoje nepremičnine, pridejo te v roke novih lastnikov, ki stare objekte praviloma porušijo in na njihovem mestu postavijo nove, ''donosnejše'' programe.

Podobno zgodbo je skoraj doživela bivša slamnikarska tovarna Univerzale Domžale. Kljub temu, da je bila s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine rešena pred uničenjem, pa so vsi kasnejši načrti o prenovi objektov in revitalizaciji območja propadli. Danes v tovarni deluje nekaj manjših obratov, v veliki meri pa je uporabljana kot skladišče. Objektov v kompleksu se že več let ne obnavlja in so tako prepuščeni počasnemu propadanju.

Problematika propadanja Univerzala pa se ne dotika zgolj samega tovarniškega kompleksa, ampak je vezana tudi na širše območje centra mesta Domžale.

Domžale so se razvijale kot industrijsko mesto, v veliki meri sloneče ravno na slamnikarski industriji. Kot tako nima zgodovine, ki sega stoletja v preteklost, ampak je svojo identiteto pridobivalo ravno skozi porast industrije v 20. stoletju. Z zaprtjem slamnikarskih in tekstilnih tovarn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je izgubila tudi ta.

Drugo težavo predstavlja urbanistična zasnova mesta, slabo definiranega centralnega kareja brez večjega javnega trga. Te problematike so se mestni arhitekti lotili v novem Občinskem podrobnem prostorskem načrtu, ki načrtuje izgradnjo nove mestne promenade. Ta se na svojem vzhodnem delu (izteku) dotika ravno obravnavanega območja tovarne Univerzale.

Preureditev kompleksa Univerzale predstavlja možnost, da se v mesto Domžale vsaj na simboličen način vrne tisto, na čemer je tudi zraslo - industrija in slamnikarstvo.

Cilj diplomske naloge je prikazati možnost ponovne uporabe ''zavržene'' arhitekture, pomembnega objekta, ki je v preteklosti krojil usodo mesta ter njegovih prebivalcev. S tem bi zaščitili kulturno dediščino, revitalizirali sedaj zapuščeno območje ter mestu povrnili pomemben del njegove identitete.


| 4

TEORETSKA IZHODIŠČA

OHRANJANJE STAVBNE DEDIŠČINE

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) uvršča stavbno dediščino med nepremično materialno kulturno dediščino. Nepremična dediščina so vse nepremičnine in njeni deli z vrednotami dediščine, vpisani v register, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo. (ZVKD-1)

Prenova in revitalizacija stavbne dediščine

Materialni sledovi preteklosti, predvsem objekti iz različnih obdobij (religiozni, obrambni, upravni, ...) predstavljajo narodno kulturno bogastvo. So bistveni del preteklosti, sedanjosti in naj bi bili tudi prihodnosti. Pri ohranjanju arhitekturnega spomenika obstaja več postopkov, kako to dosežemo: s konzervacijo, restavracijo, obnovo ali sanacijo in revitalizacijo. (Fister, 1979)

Arhitekturni spomenik je mogoče ohraniti v prvotnem stanju, lahko pa se mu z novo, spremenjeno ali dopolnjeno funkcijo da novo vsebino ter se ga vključi v sodobno življenje. (Fister, 1979)

Umestitev novega programa v starejše, večinoma zapuščene, stavbe je znana že od nekdaj - v zgodovini so znani primeri, ko so gradove spreminjali v ječe ali umobolnice, stare palače so postajale najemniške stanovanjske hiše, itd. S tem se preprečuje nadaljnje propadanje kulturne dediščine, z novim programom pa se zagotavlja, da je stavba ponovno aktualna. Kreativna prenova stavbne dediščine in vzpostavitev nove namembnosti je zahtevna in kompleksna arhitekturna naloga, saj se pogosto izkaže, da so obstoječe stavbe neprimerne ali pa premajhne za nove programe.

Načela sodobnega konzervatorstva, ne le arhitekturnega, torej težijo k iskanju vrednot, ki glede na trenutna vrednostna merila najučinkoviteje opredelijo originalnost in avtentičnost obravnavanega. (AR 2004/1: Ifko, str. 26)

Nujne dozidave, ki presegajo okvire restavracijskih del, morajo biti takšne, da jih je moč jasno razpoznati kot sodobne, in morajo biti v skladu z arhitekturno kompozicijo spomenika in njegovega okolja. (Fister, 1979)

Metodološki pristop pri načrtovanju prenove obstoječe arhitekture in dodajanje nove pomeni dobro poznavanje zgodovinsko-kulturnega ozadja stavbe in njene okolice. Skladnost med obstoječimi objekti in novozgrajeno arhitekturo je dosežena, ko tvorijo stavbe iz različnih obdobij harmonično celoto in skupaj ustvarjajo novo zgodbo.

Ernest Milčinovič, Teja Savelli, Matjaž Bolčina - Muzej slovenskih filmskih igralcev

http://trajekt.org/wp/wp-content/uploads/2011/04/divaca_11_mala_S.jpg

Maruša Zorec - Naskov dvorec

http://www.odprtehiseslovenije.org/images_o/naskov%20dvorec_01.jpg

http://www.mladina.si/media/www/slike/2011/36/__400/arhitektura_hotel_pr_1.jpg

Voteh Ravnikar - Pošta in trgovina Vremski Britof

http://mojdom.dnevnik.si/media/uploads/_custom/ravnikar.jpg

http://www.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/styles/s_610_x/public/imported-images/media/picture/20110810/koli-zej_rusenje_Matej_Druznik4.jpghttp://www.evidenca.org/pictures/L_Sever_ucne_delavnice_02.jpg

Janez Lajovic - Hotel Prisank, porušen leta 2003 Kolizej, porušen leta 2011Savin Sever - Učne delavnice, porušene leta 2000

Grad Krumperk, propadajoče stanje

ht tp: //1.bp.b logspot .com/- lDFS6 _ Mc znA / T XvnOIer 6 l I /AAAAAAAAAOc/0IGv0iCM_Hs/s1600/Grad-Krumperk-1-editweb.jpg

Plečnikov stadion v Ljubljani, propadajoče stanje

http://images0.zurnal24.si/slika-600x340-1308042391-70075.jpg http://static.panoramio.com/photos/original/51064862.jpg

Delamaris Izola, propadajoče stanje

http://www.mjfdemolition.co.uk/wp-content/gallery/historical-images/demolish004.jpg http://farm5.staticflickr.com/4042/4178393312_e5714e389f_o.jpg http://www.flickr.com/photos/carlballou/4513370860/

Rem Koolhaas - revitalizacija območja Zollverein Essen

http://img.fotocommunity.com/Essen/Zollverein/Ruhrmuseum-Kohlenwa-esche-Zollverein-a19857933.jpg

Železarsko mesto Völklinger Norrköping na Švedskem

http://www.visiter-la-sarre.fr/data/mediadb/cms_pictures/%7Ba100d2e5-dcb4-b63c-99c2-8b78f4986716%7D.jpg

http://www.communityofsweden.com/EPiServerCommunity/Modules/Image-Gallery/Thumbnails/8/177108/16939_30344.jpg


| 5

Varstvo dediščine industrializacije

Če pogledamo sodobno zgodovino varstva arhitekturne dediščine, vidimo, da se je pojem spomenika redefiniral. Iz ozkega pojma umetnostnega spomenika, ki obravnava le umetnine, se je število varstvenih kategorij razširilo. Med kulturno dediščino se je uvrstila anonimna ljudska arhitektura, pozneje pa tudi tehniška oziroma industrijska dediščina. (AR 2004/1: Ifko, str. 27)

Intenzivna povojna izgradnja v 1950-ih letih v Angliji in prestrukturiranje industrijskih območij sta imela za posledico poseganje na najstarejša industrijska območja in uničevanje starih, za proizvodnjo ne več primernih kompleksov. Michael Rix z univerze v Birminghamu, ki se je s skupino somišljenikov boril za ohranitev spomenikov industrijske revolucije, je leta 1955 v reviji The Amateur Historian objavil članek z naslovom Industrial Archaeology. S tem je oblikoval termin, ki je postal označevalec dediščine industrializacije in celo širše, označevalec dediščine celotnega tehnološkega razvoja. (AR 2004/1: Ifko, str. 28)

Javnost, uradna konzervatorska politika in organizacije, ki so denarno podpirale konzervatorske projekte, tudi sama industrija, industrijske dediščine v opisanem obdobju še niso razumeli kot del kulturne dediščine tudi v okoljih z močno industrijsko tradicijo. Rečemo lahko, da se je odnos do industrijske dediščine kot kulturnovarstvene kategorije izoblikoval šele v 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja. (AR 2004/1: Ifko, str. 28)

Razvojne značilnosti industrijske arhitekture kažejo, da gre za stavbni tip, ki je ključno zaznamoval prostorski in arhitekturni razvoj zadnjih dvesto let. Kljub temu pa ostaja varovanje industrijskih območij na obrobju zanimanja. V splošnem lahko rečemo, da dediščina industrijskih območij velja za neprivlačno, včasih jo opredeljujejo celo kot neprimerno varstveno kategorijo. (Ifko, 2002, str. 42)

Kot prostorska kategorija je industrijska dediščina največkrat ocenjena z negativnim predznakom. Ker se nahajajo večinoma znotraj urbanih struktur, kjer je potreba po razvojnih površinah velika, je pritisk nanjo toliko večji in usmerjen večinoma v popolno odstranitev obstoječega. Zato je treba opozarjati na prostorsko razvojne prednosti tega arhitekturnega tipa in prilagajati novo rabo pomembne dediščine tako, da ta ohrani svojo pričevalnost, hkrati pa postane vzvod prostorskih in vsebinskih prestrukturiranj območij. (Ifko, 2002, str. 51)

V svetu je praksa prestrukturiranja industrijskih območij in varovanja njihove dediščine stalnica, ki se je v mnogih primerih potrdila kot temelj novega razvoja. Opuščena industrijska območja so dobila različne nove funkcije in nekdanje degradirane cone so postale pomembni centri urbanega razvoja. Številni primeri so pokazali, da je skrb za varovanje dediščine izhodišče, ki izpostavi razvojne značilnosti in pomen območij, poveča splošni interes za njihovo rabo in pripelje tudi do ekonomskega uspeha. Uspešno izvedeni primeri so dokaz, da varovanje dediščine ni le razvojna cokla in nuja, ki jo izpostavljajo varstvene službe, temveč vitalno revitalizacijsko gonilo. (Ifko, 2002, str. 43)

Ob vsem pozitivnem pa se je treba zavedati, da primeri niso brez napak in problemov. Velikokrat lahko tudi v primeru uspešnih projektov zasledimo posamezne neprimerne varstvene pristope ali pa pride celo do izgube vitalnih historičnih objektov na račun razvojnih zahtev ipd. Pri analizi in eventualni uporabi izkušenj je zato nujno natančno spremljati vsa dejstva razvoja in njihove izkušnje čim uspešneje nadgrajevati. (Ifko, 2002, str. 50)


| 6

ZGODOVINA INDUSTRIJE NA SLOVENSKEM

Industrijska revolucija

Industrijska revolucija predstavlja skupek procesov industrializacije, urbanizacije in modernizacije v letih 1775-1905 ter pomeni dokončno stopnjo prehoda od staroevropske fevdalne k novodobni kapitalistični industrijsko-tehnični družbi.

Ta dolgotrajen proces se je začel v Angliji v tekstilni industriji, nato v metalurgiji, strojni in kemični industriji, ter je kasneje zajel še evropsko celino in Ameriko. Industrijsko revolucijo so spremljali propadanje manufaktur in obrti, hitra rast prebivalstva, velike migracije agrarnega prebivalstva v mesta in z njimi povezana spontana urbanizacija in pa nagla rast mest in industrijskih središč. (Mihelič, 2002, str. 6)

V povezavi z industrializacijo - dobivajoč podporo od nje in dajajoč ji vzpodbudo - je med leti 1830 do 1879 potekala gradnja železniškega obmrežja v Evropi. Prve železnice so se pojavile v Angliji (1825), Franciji (1830) ter Združenih državah (1830), potem v Nemčiji in Belgiji (1838) ter kmalu še v Rusiji in Italiji (1839). Slovenske dežele je železnica dosegla leta 1841 s Ferdinandovo južno železnico. Zlasti po letu 1840 je železnica postala najpomembnejša nosilka industrijskega razvoja, sredi stoletja pa je bil teritorij evropskih držav povezan z gosto železniško mrežo.

Industrializacija je za svoj razvoj potrebovala miselnost gospodarskega liberalizma, zato je v Evropi napredovala zelo počasi. Na kontinentu je namreč prevladovala fevdalna ureditev, državne omejitve so bile na začetku redke, politična razdrobljenost pa je onemogočala vsako organizirano dejavnost širjenja industrije.

Šele z odpravo fevdalizma (leta 1848 sprejeti zakon o zemljiški odvezi) je bilo omogočeno svobodno gibanje podeželskega prebivalstva. Ker so s porastom industrije hkrati propadale kmečke obrti iz vaških krajev in sta nastali revščina in brezposelnost, se je posledično zgodila velika migracija v mesta ter zaposlovanje v industriji in prometu. Oblikovali so se posebni industrijski revirji oz. industrijska središča, ki so zaposlovala in obenem nastanila ogromno delovno silo. Nastala so velika industrijska mesta, »mesta dimnikov«. Preseljevanje pa ni vplivalo samo na rast mest, ampak je tudi spreminjalo etnično strukturo mestnega prebivalstva in njegovo socialno razslojevanje. Vse to se je odražalo tudi v prostorski segregaciji: medtem ko so mestnim središčem dajale pečat razkošne palače bank, borz, velikih trgovin in hotelov ter bogate meščanske četrti, so na mestnih obrobjih rastle tovarne in proizvodni kompleksi, ob njih pa naselitve socialno šibkejšega sloja mestnega prebivalstva.

Čas industrijske revolucije je bil zaradi težkih pogojev delavcev tudi čas množičnega izseljevanja v zahodne evropske države in Severno Ameriko.http://www.mexsoc.manchester.ac.uk/symposium/images/Mancotton.jpg http://www.scienceclarified.com/images/uesc_09_img0547.jpghttp://hst102.pbworks.com/f/westfactoryworkers.jpg

http://4newyork.wiki.ccsd.edu/file/view/immigration.jpg/34052351/immigrati-on.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/96/Bild_Maschinen-halle_Escher_Wyss_1875.jpg http://image.24ur.com/media/images/600xX/Jun2011/60691497.jpg


| 7

Industrializacija na Slovenskem

V preteklosti so gospodarske dejavnosti na Gorenjskem pogojevale pokrajinska značilnost in naravne danosti posameznih območij. Na kmetijstvo je vplivala konfiguracija terena in vrsta tal. V samih nižinskih predelih je bilo pretežno zastopano poljedeljstvo, vinogradništvo in sadjarstvo, v reliefno razgibanem gorskem svetu pa pašništvo in gozdarstvo, ob obali ribištvo. V predelih Gorenjske in Dolenjske, kjer so bila nahajališča rude, je bilo razvito fužinarstvo, na Idrijskem kopanje živosrebrne rude, v Zasavju pridobivanje premoga. Ob močnejših vodotokih so bili zgrajeni mlini in žage. V vaseh in mestih so cvetele domače obrti in trgovina.

V Avstriji zaradi pomanjkanja kapitala in mnenja, da bi hitra industrializacija pripeljala do nevarnih družbenih sprememb, manufakture niso prešle v industrijska podjetja. Kljub temu so se pojavila nekatera industrijska središča, kot so češke dežele Moravska in Šlezija ter Spodnja Avstrija.

Slovenske dežele so v gospodarskem razvoju zaostajale za razvitimi pokrajinami monarhije - še leta 1880 je bilo več kot 80 odstotkov prebivalstva vezanega na agrarno proizvodnjo.

Moderniziralo se je tradicionalno steklarstvo in železarstvo. Nastale so prve tri parne predilnice (Ajdovščina, Ljubljana, Prebold), v Trstu so nastala velika ladjedelniška podjetja in delavnice za popravilo strojev. Začela se je preobrazba tradicionalnih fužin v moderno železarsko industrijo (Prevalje, Dvor pri Žužemberku, Jesenice, Lipica, Ravne na Koroškem, ...). Zelo pomembna pridobitev je bil tudi premogovnik Leše pri Prevaljah, ki je pridelal večino premoga na slovenskem ozemlju in je zaposloval okoli 600 rudarjev.

Večina kapitala je bila v rokah tujcev, v prvi polovici 19. stoletja še posebej dunajskih in tržaških podjetnikov. Ti so razpolagali z velikim kapitalom, posojali denar državi in industrijsko usmerjeni zemljiški aristokraciji, finančno sodelovali pri gradnji železniških prog in vlagali pomembna sredstva v industrijo.

Tudi v drugi polovici 19. stoletja so imele industrijo v slovenskih pokrajinah v rokah velike tuje delniške družbe, ki so se usmerile predvsem v izkoriščanje slovenskega naravnega bogastva, zlasti premoga. (Mihelič, 2002, str. 9)

Domači kapitalisti so obvladovali predvsem veletrgovino z deželnimi pridelki, usnjarstvo, sitarstvo, suknarstvo, deloma so bili tudi lastniki železarskih obratov. Veletrgovina je bila zaradi ugodne lege koncentrirana predvsem v Ljubljani, zato je bilo tu največ močnih podjetnikov. Ti so večje vsote investirali v trgovino, industrijo, rudarstvo in bančništvo in so kljub manjši in počasnejši akumulaciji kapitala imeli podobno vlogo kot tujci. (Mihelič, 2002, str. 9)

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja-industrijska-arhitektura-jesenice-zelezarna-sava_galle-ry_big-420-420-15132390.jpg

Železarna Sava - Jesenice Stara železarna - Ravne na Koroškem Auerspergova železarna - Dvor pri Žužemberku

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja-industrij-ska-arhitektura-dvor-pri-zuzemberku-auerspergova-zelezar-na_lightbox-1024-768.jpg

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja-indu-strijska-arhitektura-ravne-na-koroskem-stara-zelezarna_light-box-1024-768.jpg

Leški premogovnik

http://www.dostop.si/Slike/38_rov_franciscus%203preobrazbaLARGE.jpg

Titan Kamnik

http://www.titan.si/static/portal/images/intro_b.gif

Jožefov jašek - Idrija

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja-industrijska-arhitektura-idrija-franci-skov-jasek_lightbox-1024-768.jpg


| 8

Spremembe, ki so jih zaradi industrijske revolucije doživljala velika središča monarhije kot na primer Dunaj, Budimpešta in Praga so vplivale tudi na manjša provincialna središča, vendar seveda v manjši meri in z večjim ali manjšim časovnim zaostankom. Izgradnjo železniške mreže, ki je do konca stoletja že v celoti povezala slovenske dežele, sta tudi na Slovenskem spremljala na eni strani propad manufaktur in obrti ter različnih vrst prevozništva, na drugi pa rast novih industrijskih in trgovskih središč. (Mihelič, 2002, str. 10)

Kljub temu, da je na Slovenskem prvi veter industrializacije zavel v tridesetih letih 19. stoletja, lahko o bolj intenzivnem razvoju industrije govorimo šele po sredi stoletja z izgradnjo osnovnega železniškega omrežja. Ob le-tej se je koncentrirala trgovina ter so se razvijala stara in nova industrijska središča, razmahnilo se je rudarstvo in premogovništvo.

Po začetku industrijske dobe v drugi polovici 19. stoletja so iz domačih obrti začela natajati manjša podjetja ter industrijski obrati, predvsem tam, kjer je bila na razpolago vodna sila. Za mesta kot so Tržič, Kamnik, Vrhnika je naprimer značilna usnjarska industrija, na Jesenicah, Ravnah na Koroškem, Štorah pri Celju železarska, v Kranju, Mariboru, Ljubljani tekstilna, na Gorenjskem in Notranjskem lesna industrija. Pomembno vlogo pri industrializaciji je imela železnica.

Pomemben pogoj za razvoj industrije je bil tudi šolanje delovne sile. Prva strokovna šola za usposabljanje industrijskih delavcev v Avstriji je bila ustanovljena prav v Ljubljani (1815-1850). Srednje in visoko šolstvo je bilo bolj razvito - že leta 1806 je bil v Pragi ustanovljen politehnični inštitut, leta 1815 na Dunaju, leta 1827 je bila v Grazu vpeljana tehniška smer. V Ljubljani je bila 1834. leta ustanovljena Mahrova trgovska šola. Izhajati so začele strokovne revije, prirejati so začeli razstave in ustanovljena so bila različna strokovna združenja. Za naš prostor so bile pomembne Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je od leta 1843 naprej izdajala Kranjska kmečka družba v Ljubljani in v njih seznanjala bralce z dogajanjem na področju industrijske proizvodnje.

Tovarna Delamaris - Izola

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja--industrijska-arhitektura-izola-tovarna-delamaris_light-box-1024-768.jpg

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja-industrijska-arhitektura--ljubljana-zelezniske-delavnice-v-siski_lightbox-1024-768.jpg

Železniške delavnice v Šiški - Ljubljana Mestna klavnica - Ljubljana

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja-industrijska-arhitektura--ljubljana-mestna-klavnica-3_lightbox-1024-768.jpg

http://www.zvkds.si/media/images/gallery/zgodnja-industrijska-arhitektura--ljubljana-tovarna-rog_lightbox-1024-768.jpg

Tovarna Rog - Ljubljana

Železarna Štore pri celju

http://www.store.si/zgodovina/3.jpg

Kmetijske in rokodelske novice

http://www.ukm.si/UserFiles/640/Image/Kmetij-ske%20in%20rokodelske%20novice0001.jpg


| 9

Industrija na območju Domžal

Vodna energija Kamniške Bistrice in njenih Mlinščic, ugodna lega ob stari cestni povezavi med vzhodom in zahodom, bližina Ljubljane ter od konca 19. stoletja tudi kamniška železnica so Domžalam in sosednjim krajem prinašale hiter gospodarski razvoj tako obrtniške dejavnosti kot tudi industrije.

Že od srednjega veka so na Domžalskem obratovali številni mlini in žage na vodni pogon, pa tudi nekaj fužin. V Domžalah je več mlinov že v drugi polovici 19. stoletja spodrinila slamnikarska dejavnost.

V Domžalah in okolici so iz slamnikarske obrti najprej nastale tovarne slamnikov, ki so prodajale svoje izdelke v večji del Evrope. Začetki slamnikarstva segajo v prvo polovico 18. stoletja, ko so kmetje iz okoliških vasi pletli kite za izdelavo slamnikov. Najprej so slamnike izdelovali za domače potrebe, kasneje pa so prodajali slamnike in cekarje iz kit tudi na sejmih po vsej deželi. Po izdaji liberalističnega zakona leta 1859 so začeli posamezniki ustanavljati majhne obrtne delavnice, pletenje kit, ki je še vedno potekalo na star način, pa se je razširilo tudi okoli Doba, Brda, Mengša, Komende in Kamnika.

Trgovsko ministrstvo je leta 1874 v Mengšu, Trzinu, Domžalah in Dobu pripravilo tudi tečaje pletenja finejših in lepših kit, ki jih je vodil Tirolec Matija Oberwalder. Konec 60-ih let 19. stoletja so pri izdelovanju slamnikov začeli uporabljati stroje in nastale so prve slamnikarske tovarne. Svoja podjetja so ustanovili domačini, prišli pa so tudi tujci, ki so domžalsko obrt spoznali kot krošnjarji. Tirolci so se najprej naselili v Mali Loki in potem v Štubi, kjer je leta 1857 Pavel Melittzer na mestu Pipanove hiše sezidal prvo tovarno. Dve leti kasneje je prva slamnikarska tovarna stala tudi v Domžalah. Pavel Melittzer je prinesel nove vzorce in naučil ljudi plesti črno-bele kite. Poleg tega so začeli iz slame izdelovati še torbice, namizna pregrinjala, vložke za čevlje in trakove.

V Domžalah je glavni val Tirolcev prišel po letu 1866, ko je Avstrija v vojni z Italijo izgubila Benečijo, kjer je že bila prva tovarna slamnikov v mestu Marostika, ki jo je vodil Krizant Ladstätter. Zaradi visokih carin so tovarne iz Marostike preselili v Domžale, kjer je bila na razpolago že izučena poceni delovna sila ter zaledje, ki je tovarno preskrbovalo s polizdelki.

Tirolski partnerji so se že leta 1870 ločili in ustanovili vsak svoje slamnikarsko podjetje, poleg njih so bili slamnikarski tovarnarji tistega časa še: bratje Kurzthaler, družabniki Melittzer in Kleinlercher ter bratje Oberwalder.

Osolinov mlin na Mlinščici

http://www2.arnes.si/~osljro2s/mlini/slike/vm_57.jpg

Trnavčev mlin na Mlinščici

http://www2.arnes.si/~osljro2s/mlini/slike/trnavcev_mlin_V.jpg

Domžale na začetku 20. stoletja z označenimi slamnikarskimi tovarnami

Zgodba o slamnikih na Domžalskem

Sušenje slamnikov na dvorišču Ravnikarjeve tovarne Škrabarjeva slamnikarska tovarna pred drugo svetovno vojno Kurzthalerjeva slamnikarska tovarna, postavljena konec 19. stoletja

Zgodba o slamnikih na Domžalskem Zgodba o slamnikih na Domžalskem Zgodba o slamnikih na Domžalskem


| 10

V hribovskih predelih okoli Domžal so v glavnem pletli kite, v ravninskih predelih so slamnike šivali, v tovarnah pa so jih dokončno oblikovali, opremili in poslali na tržišče. V začetku 80. let 19. stoletja je bilo v šestih slamnikarskih tovarnah zaposlenih okoli 400 delavk in delavcev, proizvodnja slamnikov pa je presegala milijon kosov.

Z domžalskimi slamniki so bile pokrite potrebe v Avstro-Ogrski monarhiji, izvažali so jih pa tudi v druge evropske države. Zelo pomembno vlogo pri industrializaciji Domžal je imela železnica, ki je leta 1890 povezala kamniško smodnišnico z Ljubljano, slamnike pa odpeljala po vsem zahodnem svetu.

Slamnikarska industrija je svoj vrhunec doživljala na prelomu iz 19. v 20. stoletje, po prvi svetovni vojni pa je učinkovito organizirana proizvodnja in poslovna politika v okviru stare monarhije zaradi novih političnih in gospodarskih razmer izgubila pomembne trge in povezave s svojimi podružnicami, saj je vsaka od novo nastalih držav uvedla uvozne carine na proizvode iz tujine. Podružnice, posejane po vsej Evropi, so se osamosvojile, poleg tega pa družbe niso zmogle odplačevanja velikih kreditov, ki so jih najele za posodobitev proizvodnje pred prvo svetovno vojno. Tirolske tovarne so druga za drugo propadale, tirolski tovarnarji pa so skoraj vsi zapustili Domžale. (Roškar, 1974)

Kljub propadu slamnikarske industrije so Domžale ostale razvijajoč se industrijski kraj. Največji razcvet je doživela kemijska industrija Helios s tovarnami v Domžalah in na Količevem, tekstilna industrija s tovarno platna Induplati ter tovarna usnjene galanterije Toko, tovarna sanitetnega materiala Tosama na Viru ter Trak Mengeš. V Domžalah z okolico, ki so imele kmetijsko zaledje, so bile tudi živilsko predelovalne tovarne: oljarna Sončnica ter Žito na Viru, tovarna kvasa v Mengšu, klavnica v Študi ter prašičjereja in kokošjereja v Študi. Na Količevem je bila tovarna kartona in papirnica Količevo, farmacevtska industrija Lek v Mengšu, opekarni v Radomljah in v Mengšu, tovarna glasbil Melodija Mengeš, lesna industrija Lip v Radomljah in kovinska industrija Mlinostroj v Domžalah.

Proti koncu 20. stoletja je večina navedenih tovarn propadla, obdržala pa se je pretežno obrtna dejavnost, ki je zelo značilna za domžalsko občino. Nekaj obrtnih delavnic je preraslo v mala podjetja, locirana predvsem v novonastajajočih poslovnih conah. Obrt je sledila novim tehnološkim in razvojnim potrebam.

Od vseh naštetih je bilo za razvoj Domžal najpomembnejše ravno slamnikarstvo. Simbolno je ostalo tudi v občinskem grbu Domžal.

Tosama - Vir

www.domzalskooko.net/wp-content/uploads/2010/05/PHOT0074.jpg

Lek - Mengeš

www.lek.si/media/storage/cms/attachments/2011/01/31/22/21/13/Lek-Menges-2_preview.jpg www.domzalskooko.net/wp-content/uploads/2010/05/PHOT0004.jpg

Induplati Jarše, v ozadju Papirnica Količevo


| 11

ZGODOVINA TOVARNE UNIVERZALE DOMŽALE

Začetki tovarne segajo v leto 1870, ko je Tirolec Jakob Oberwalder kupil Vovkovo domačijo v Zgornjih Domžalah. Preuredil jo je zase in za sorodstvo v podjetje za izdelovanje slamnikov Jakob Oberwalder & Co.. Leta 1908 je Oberwalder staro tovarno do tal podrl in zgradil novo, sodobno industrijsko poslopje, opremljeno z vodno turbino, parnim strojem in električnimi motorji. Sedanje upravno poslopje, kjer so nekoč stanovali Tirolci, je bilo zgrajeno že leta 1893. Leta 1922 so zaposlovali 134 delavcev in izdelali 80.000 slamnikov, kapacitete tovarne pa so omogočale izdelavo 400.000 kosov na leto. Prodajali so jih v Romunijo, na Češko, v Avstrijo in na Madžarsko. Kite so dobivali z Japonske, Kitajske, Amerike, Francije, Anglije, Italije in Nemčije.

Po prvi svetovni vojni je začela proizvodnja močno upadati. Gospodarske razmere so povzročile, da so se znana tirolska podjetja v letu 1931 združila pod imenom Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d.z.o.z., Domžale. Leta 1932 se je poslovodja združenega podjetja odselil v Lienz, leto kasneje pa je družba prenehala delovati. Od leta 1931 so bili v podjetju poslovodje Slovenci in leta 1936 je dobilo ime Universale, tovarna klobukov in slamnikov d.z.o.z. Domžale. Izdelovali so slamnike in klobuke ter tulce zanje. Po drugi svetovni vojni je bilo podjetje podržavljeno, leta 1956 pa so začeli izdelovati konfekcijo. V letu 1952 so izdelali 23.000 slamnikov, v letu 1964 pa rekordnih 300.377 kosov. Slamnike so prodajali predvsem v Vojvodino kot delovna pokrivala in v Dalmacijo. Nato se je proizvodnja pokrival stalno zmanjševala in s prenehanjem delovanja tovarne se je v Domžalah zaključila industrijska izdelava slamnikov. (Roškar, 1974)

Jakob Oberwalder

Pogled na prvotno tovarno

Pogled na tovarno z južne straniDelavci v tovarni

Osebni arhiv g. BrojanaZgodba o slamnikih na Domžalskem Zgodba o slamnikih na Domžalskem

Osebni arhiv g. BrojanaOsebni arhiv g. BrojanaOsebni arhiv g. Brojana


| 12

SECESIJA

Tovarna Univerzale je bila načrtovana in zgrajena v obdobju secesije, kar se izraža tako v njeni zunanjščini kot tudi notranjščini.

Izraz secesija izhaja iz latinščine in pomeni odhod ali odcepitev. V umetnostni zgodovini označuje nekatere umetnostne skupine, ki so delovale predvsem v Nemčiji in Avstriji in so se proti koncu 19. stoletja ločile od uradno priznanih umetniških združenj. Samo obdobje ima tudi druge oznake, npr. Art Nouveau, Jugendstil, Modern Style, ... Zaradi popoldne svobode v izražanju, ki jo je secesija zagovarjala, se stili njenih najvidnejših predstavnikov med seboj močno razlikujejo.

Secesija v arhitekturi je poskus odgovora na historicizem 19. stol., v katerem je arhitektura temeljila na nadaljevanju ali preoblikovanju preteklih stilov. Proti koncu 19. stoletja sta znanost in umetnost naredili ogromen korak naprej. Spremenili sta podobo sveta in način življenja. (Koch, 1999, str. 274)

Podobno kot v umetnosti tudi v arhitekturi ni prevladujočega sloga, pač pa prehaja od zlatih okraskov in cvetočih vej na strogo geometrične oblike, kar je najbolj razvidno v delu Otta Wagnerja. Enako velja za interne zidne poslikave, kjer so se ponekod ohranile fantastične oblike rastlin, drugje pa linearni okraski samega črtovja.

Arhitektura secesije je bila celostna umetnina, saj je zajemala tako zunanjo kot tudi notranjo arhitekturo, pohištvo, preproge ter celo vsakdanje uporabne predmete. To je tudi pomenilo, da se je secesijska arhitektura razvijala praviloma v premožnejših krogih naročnikov, ki so si poleg vsega lahko privoščili tudi izobrazbo izbranega okusa. Za ljudstvo, za delavce, katerim je pravzaprav veljal dober namen, je bila ta umetnost predraga.

Značilnosti secesije so:

- valovite tekoče linije in oblike po rastlinskih vzorih (vodne rastline, magnolije, lilije), tudi labodi, žerjavi, plameni, vzvalovani lasje itd., brez senčenja kot grafika za knjige, tapete, blago, plastične pri oblikovanju fasad, notranjih prostorov in pohištva;

- oblike iz zgodnjih stilov (gotika) so izvajali iz prvobitnih »raščenih« linij;

- (sedežno) pohištvo je prilagojeno gibanju človeškega telesa. (Koch, 1999, str. 381)

Večina primerov secesijke arhitekture v Sloveniji je v Ljubljani (npr. Hotel Union, Zmajski most, Hribarjeva hiša, Mestna hranilnica, Trgovina Urbanc,...), nekaj pa jih najdemo tudi drugje (npr. Hranilnica v Radovljici, Hotel Palace v Portorožu, Cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti, ...).

Izbruh prve svetovne vojne je pomenil konec secesije. Bridka realnost, kri in pomanjkanje so prekrili njen esteticizem. (Koch, 1999, str. 276)

Hotel Union Mestna Hranilnica Hribarjeva hiša Zmajski most

Trgovina Urbanc Hranilnica v Radovljici Hotel Palace Cerkev sv. Nikolaja

http://www.zvkds.si/sl/kulturna-dediscina-slovenije/foto/6424-/http://www.zvkds.si/sl/kulturna-de-discina-slovenije/foto/6430-/ http://www.zvkds.si/sl/kulturna-dediscina-slovenije/foto/6427-/ http://www.zvkds.si/sl/kulturna-dediscina-slovenije/foto/6436-/

ht tp: //w w w. z vkds .si/s l/kulturna- dediscina-slovenije/foto/6442-/http://www.zvkds.si/sl/kulturna-dediscina-slovenije/foto/6447-/

ht tp: //w w w. z vkds .si/s l/kulturna- dediscina-slovenije/foto/6454-/

http://www.zvkds.si/sl/kulturna--dediscina-slovenije/foto/6432-/


| 13

INDUSTRIJSKO OBLIKOVANJE V SLOVENIJI

Razcvet slovenskega industrijskega oblikovanja

Sodobno slovensko oblikovanje je doseglo enega svojih vrhuncev v 50-ih letih 20. stoletja, ki so ga zaznamovali predvsem posamezniki, ki so s svojim delom prepričali tudi svetovno javnost.

Med prvimi mednarodno sprejetimi oblikovalci je bil Marko Turk s svojo firmo EAL (Elektroakustični laboratorij) in serijo mikrofonov - mikrofon MD9 je postal del stalne zbirke newyorškega Muzeja moderne umetnosti, prejel več nagrad domače in svetovne publike. Turkove izdelke odlikuje na videz skoraj nedosegljiva skladnost funkcionalne kakovosti, natančnosti izdelave in obdelave do zadnje, skorajda zanemarljive podrobnosti, in odličnega oblikovanja, ki je vse to spajalo v neponovljivo celoto.

Arhitekt Niko Kralj je bil eden od ustanoviteljev razvojnega oddelka v STOL Kamnik. V tistem času je oblikoval zložljivi stol Rex (1952), prvi stol v Sloveniji oblikovan za množično proizvodnjo in izdelan v tehnologiji stiskane in luknjane vezane plošče. Stol Rex je postal pojem odličnega industrijskega oblikovanja tako s stališča funkcije kot tudi oblike in je vključen v stalno zbirko Muzeja sodobne umetnosti MOMA v New Yorku. Stolov razvojni oddelek je kasneje prevzel Branko Uršič.

V 1960-ih je nova generacija arhitektov/oblikovalcev ustvarila vrsto prvovrstnih primerkov industrijskega oblikovanja. Med redkimi podjetji z lastnim, v prihodnost usmerjenim oblikovalskim oddelkom je bila tudi Iskra. Najbolj zaslužen za njegov razvoj in uspeh je bil verjetno Davorin Savnik, ki je bil tudi začetnik razvojnega oddelka. Med njegovimi najbolj znanimi deli so zagotovo telefoni Iskra ATA 30 (1965), ter njegov naslednik ETA 80 (1979). Podobno napredno oblikovanje so povzeli tudi ostali Iskrini oblikovalci (npr. polnilec akumulatorjev Pobi Marijana Gnamuša, 1973, televizija Minirama Borisa Rozmana (1973)), presežki na področju industrijskega oblikovanja pa so se kazali v vseh vejah Iskrine proizvodnje: v telefoniji, merilnih inštrumentih in električnih orodjih. Med pomembnejše potrditve visoke kakovosti oblikovanja izdelkov je razstava ''Jugoslovansko oblikovanje: Iskra kaže pot'', ki je poleti 1971 gostovala v stuttgartskem Design Centru.

Podobno kot v Iskri je tudi delo v razvojnem oddelku Tomosa pomenilo velik doprinos industrijski produkciji in oblikovanju motorjev (npr. Tomos ATX 50).

Eden pomembnejših industrijskih izdelkov je zagotovo kiosk K67 Saše Maechtiga iz leta 1966. Kioski, ki so temeljili na sistemu modulov iz ojačanega poliestra, se lahko uporabijo kot samostojne enote ali pa so sestavljeni v velike aglomeracije. K67 je bil prodan v obsegu 7500 enot, ki so pokrivale skoraj nepredstavljivih 40.000 m2 popolnoma opremljenih bivalnih površin, razpršenih po vsem svetu.

V 70-ih in 80-ih letih so se starejši generaciji pridružili Oskar Kogoj, Janez Smerdelj, Vladimir Pezdirc, ...

Eden najpomembnejših dogodkov v slovenskem oblikovanju je bila ustanovitev Bienala industrijskega oblikovanja (BIO) leta 1964, ki še danes predstavlja pomemben mednarodni dogodek.

Mikrofon MD9, Marko Turk, 1963 Stol REX, Niko Kralj, 1954 Kiosk K-67, Saša J. Maechtig, 1966

Tomos ATX 50, Igor Rosa, 1983

Iskra ETA 80, Davorin Savnik, 1979 Iskra Minirama, Boris Rozman, 1979 Polnilec Pobi, Marijan Gnamuš, 1973

www.monthofdesign.com/wp-content/uploads/2011/08/Mikrofon.jpghttp://www.delo.si/assets/media/picture/20111118/20100904_10_stol_rex_2_niko_kralj_foto_kalisnik_janez.jpg www.alldesignawards.com/wp-content/uploads/2011/01/tomos600.jpg

http://www.monthofdesign.com/wp-content/uploads/2011/08/kiosk.jpg

http://www.mao.si/GetImage.jpg?id=1159h t t p : // w w w.w e s t 8 6 t h . b g c . b a r d . e d u / i m a g e s /c o n -tent/1/0/1006248.jpg

http://image.architonic.com/imgTre/06_10/ISKRA_Gnamus_Pobi.jpg


| 14

Slovensko industrijsko oblikovanje po letu 1991

Osamosvojitev Slovenije je pomenila spremembo družbenega in gospodarskega sistema ter hitro prilaganjanje novim razmeram. V zelo kratkem času je bilo potrebno reagirati na izgubo jugoslovanskega trga in na razpad velikih industrijskih podjetij, ki so do konca osemdesetih oblikovanje praviloma vključevala v svoje razvojne oddelke. Prav ti pa so bili med prvimi žrtvami prestrukturiranja in reorganizacije podjetij. (Šubic, 2011)

Bogata tradicija slovenskega industrijskega oblikovanja je pomagala, da so se s pomočjo uveljavljenih oblikovalcev starejše in srednje generacije (mnogi so delovali na takrat komaj ustanovljenem oblikovalskem oddelku Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ALUO, Univerze v Ljubljani), začele razvijati mlajše generacije oblikovalcev. Ti so s spremembo družbenega in gospodarskega sistema kot samostojni podjetniki ali pa združeni v mala podjetja hitro dosegali vidne uspehe (Grafik in fanatik, Oloop, ...) tudi v sodelovanju z močnimi (tujimi) proizvajalci.

Velika večina podjetij je ukinila interne oblikovalske izdelke (izjemi ostajata Gorenje in Rogaška) saj se je ponudila možnost sodelovanja z novonastalimi oblikovalskimi studii. S pomočjo le-teh so nekatera podjetja celo uspela ponovno uveljaviti priznane blagovne znamke ter vzpostaviti dolgoročno sodelovanje z mladimi oblikovalskimi podjetji (Elan – Gigodesign, Alpina – Studio Jure Miklavc).

Navezave med podjetji in oblikovalskimi studii so se vzpostavili v mnogih vejah industrije. Z uspešnim sodelovanjem se lahko na primer pohvalijo proizvajalci luči Vertigo Bird ter Intra Lighting, leseni predmeti Tonija Kancilje ter Arneja Vehovarja, steklarski izdelki Slavka Macena in Tanje Pak, ...

Z intenzivno globalizacijo pa so slovenski oblikovalci začeli delovati po vsem svetu. Med vidnejše lahko štejemo Laro Bohinc, Dana Lenarda, Roberta Lešnika, Niko Zupanc, ... Prav tako so globalno prepoznavni postali izdelki slovenskih podjetij kot ,so Akrapovič, Gorenje, Kuzma, Pipistrel in Seaway, ki se zavedajo, da razvojni načrti brez oblikovanja nimajo prihodnosti.

Dobro oblikovanje je v Sloveniji postalo stalnica, mnogim podjetjem pa dalo(ponoven) zagon pri njihovem poslovanju. Ureditev stalnega muzeja industrijskega oblikovanja kot tudi zagotovitev prostorov za predstavitev novih produktov pomenita pomemben korak k zagotovitvi, da se trenutna kvaliteta ohrani oziroma povzpne na celo še višjo raven.

http://www.monthofdesign.com/wp-content/uplo-ads/2011/10/simple.jpg http://www.gigodesign.com/images/04_01.jpg http://cdn1.siol.net/sn/img/09/075/633728091512431229_2.jpg

http://image.architonic.com/imgTre/06_10/nordic-ski-miklavc.jpghttp://www.deloindom.si/sites/deloindom.si/files/styles/article_gallery_images_colorbox/public/06_Wall-mounted%20coatrack,%20design%20Toni%20Kancilja_photo_David_.jpg

http://www.deloindom.si/sites/deloindom.si/files/styles/article_galle-ry_images_colorbox/public/12_stabi_xl_turntable_design_franc_kuz-ma_for_kuzma_photo_ma.jpg http://image.architonic.com/imgTre/06_10/slim-vertigo.jpg http://www.nikazupanc.com/objects/lightning/black_cherry_lamp

Gorenje Simple and Logical, Janez Smerdelj, 1995 Smuči Elan, Gigodesign, 2009 Flow, Tanja Pak, 2009

Stenski obešalnik, Toni Kancilja, 1999Alpina ECS, Jure Miklavc, 2008

Kuzma Stabi XXL, Franc Kuzma, 1998 Slim, Bevk Perović arhitekti, 2008 Cherry Light, Nika Zupanc, 2010

osebni arhiv g. Brojanaosebni arhiv g. Brojana


| 16

PROGRAM

EU v zadnjem obdobju muzejem, galerijam, knjižnicam in drugim javnim kulturnim institucijam posveča posebno pozornost in jim namenja posebne dele mesta, kjer jih predstavlja kot relativno zaključene predele (London, Dunaj, Berlin, ...). Muzeje so pogosto umestili v stavbe s pomembno arhitekturno, kulturno in celo industrijsko dediščino. To so lahko tudi opuščene tovarne in industrijski objekti (primer New Tate Galery v Londonu). Prav to je pomembno izhodišče za določanje lokacije muzeja in galerije v Domžalah, kjer je zemljišče in stavbna dediščina Univerzala idealen prostor za takšne dejavnosti. (Kovač, 2003)

Muzej industrijskega razvoja in oblikovanja Slovenije

Bogastvo in pestrost tehnične dediščine na Slovenskem je do sedaj prikazana v okviru Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri pri Vrhniki, ki ima dislocirane enote v Škofji Loki (Muzej pošte in telekomunikacij Slovenije), na Bogenšperku (geodetska zbirka, Valvasorjeva grafična delavnica) in v Bohinjski Bistrici (usnjarska delavnica), del tehnične dediščine pa je sestavni del stalnih zbirk v drugih muzejih. (Kovač, 2003)

Razdrobljenost zbirke tehniške dediščine pomeni slabšo oziroma nesistematično predstavitev, ki ne pojasnjuje dejanskega stanja industrijskega razvoja na Slovenskem. Manjka tudi prikaz in vrednotenje sodobne tehnične dediščine, še posebej druge polovice 20. stoletja do danes, ki prikazuje razvojni ciklus najpomembnejših industrijskih panog v Sloveniji ter omogoča sistematično spremljanje tehnične inovativnosti in podjetniškega razvoja. Poleg tega bi muzejska predstavitev omogočala ovrednotenje intelektualnega kapitala najprodornejših podjetij, programov, izdelkov in blagovnih znamk ter pokazala sodobne trende razvoja slovenskih podjetij v prihodnosti.

Muzej industrijskega razvoja in oblikovanja Slovenije (MIROS) bi tako v svojem delovanju združeval vse tri časovne dimenzije: preteklost (industrijska dediščina in intelektualni kapital), sedanjost (sedanji razvoj tehnologij, izdelkov, blagovnih znamk) ter prihodnost (prihodnji razvoj, izumi, raziskave na tehnološkem področju, dosežki intelektualne lastnine, ...).

Domžale potrebujejo razvoj kulturnih institucij, ki bi mestu dale potrebno identiteto z etnografskega in zgodovinskega vidika in hkrati poudarile dragoceno domžalsko industrijsko urbano tradicijo. (Kovač, 2003)

Usmeritev na gospodarski prikaz tehnološko proizvodnih in storitvenih proizvodov in procesov pa je zanimiva tudi z vidika potencialnih sponzorstev in donatorstva, ki bi v največji možni meri lahko podprl takšen projekt zaradi njegove vsebinske opredelitve. Za muzeje je namreč izjemno pomembno, da že pri oblikovanju vsebine izhajajo iz interesnih področij tistih skupin (institucij, posameznikov), ki odločajo o financiranju muzeja (zasebni steber financiranja: donatorji, kuratorji, sponzorji, ...). (Kovač, 2003)

Statve

http://www.tms.si/fck_files/image/vsebina_slike/Statve.jpg

Valjčne stoje stare valjarne v Železarni Ravne

http://users.volja.net/pviran3/images/23.jpghttp://users.volja.net/pviran3/images/2.jpg

Pudlovka

Bencinski pogonski stroj

http://www.tms.si/fck_files/image/vsebina_slike/Bencinski.jpg

Vozila Tovarne Avtomobilov in Motorjev Maribor

http://www.shrani.si/f/6/uq/2Us3mHOf/308841328614533584117758.jpg

Lokomobila

http://sechtl-vosecek.ucw.cz/cml/desky/deska8518.jpg

Predilni stroj

http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/TexJenny2.jpg

Tiskarski stroj

www.moj-album.com/slike/590693/fFwRMPFb31eI_WIF.jpg

Usnjarski stroj

Čevljarski stroji

http://www.prlekija-on.net/uploaded/cevljarski-stro-ji_649780608960.jpg


| 17

Mestni muzej Domžale (MMD)

Muzejsko društvo Domžale je bilo ustanovljeno leta 2004 na pobudo Sveta civilne družbe. Ideja o nastanku muzeja v Domžalah je stara kar osem desetletij in je bila prvič zapisana leta 1925, ko so bile Domžale z ukazom kralja Aleksandra 1. Karađorđevića razglašene za trg. Muzejsko društvo mora v kraju samem in širše zapolniti večkrat očitano manjkajočo identiteto z zgodovinskega, arheološkega in etnografskega vidika ter poudariti dragoceno domžalsko obrtno in urbano industrijsko tradicijo. Ohraniti in varovati mora kulturno dediščino mesta, sistematično raziskovati zgodovino kraja in učiti o njegovi preteklosti za lažje razumevanje njegove prihodnosti.

Mestni muzej Domžale (MMD) bi se v skladu s tradicijo mesta delno specializiral predvsem na obrtno in industrijsko kulturno dediščino, pri čemer bi še posebej poudaril novejšo zgodovino Domžal kot relativno mladega industrijskega mesta. (Kovač, 2003)

Evidentiral bi arhivsko gradivo o zgodovinskem razvoju domžalskega območja, obrtne in industrijske dediščine ter etnografske zapuščine kraja, zbiral in odkupoval bi ustrezno muzejsko gradivo in ustvarjal stalno zbirko ter oblikoval širšo ponudbo občasnih sistematičnih razstav in zgodovinskih pregledov Domžal.

Arheološka odkritja na trasi avtoceste skozi občino Domžale so s svojimi novostmi bistveno spremenila vedenje o poselitveni kulturi na domžalskem področju. Bogate najdbe in materialni dokazi segajo od paleolitika do antike in zgodnjega srednjega veka in so navezane na različne vodne vire in manjše potoke ter močvirja. Tovrstnih naselbin je na ozemlju sedanje Slovenije znanih malo. Arheološka dediščina sedanje občine Domžale (Dragomelj, Krtina, Podrečje pri Viru in Šentpavel) sega že v prazgodovinska obdobja in številna najdišča ter izkopani predmeti potrujejo pomembno zgodovinsko identiteto mesta.

Zbirka slamnikarske dejavnosti je do sedaj zbrana in predstavljena v neprimernih prostorih na Gorjuši, zato bi se v celoti selila na novo lokacijo muzeja. Kasneje bi se to zbirko revitaliziralo, dopolnilo in predstavilo kot jedro muzejske predstavitve o Domžalah.

K razvoju in prepoznavnosti mesta pomembno pripomorejo tudi posamezniki, ki s svojim ustvarjanjem neizbrisno zaznamujejo svoj čas, zanamcem pa puste dediščino neprecenljive vrednosti. V Domžalah je bilo in je veliko takih posameznikov.

Ureditev Mestnega muzeja Domžale bi omogočila ohranjanje kulturne dediščine mesta ter ustvarila pogoje za sistematično raziskovanje zgodovine kraja in učenje o njegovi preteklosti. Na podlagi preteklosti bi se tudi lažje odločali o smereh za prihodnji razvoj mesta.

Izkopanine Babje jame na Gorjuši

Omara francoskega maršala Marmonta

Bronasto bodalo najdeno pod Šumberkom

Priprava za likanje kit Stiskalnica za slamnike Modeli za slamnike in klobuke

Muzej slamnikarstva v Jamarskem domu na Gorjuši

Izkopanine nekdanje Goričice

Domžale - mesto pod Goričico, str. 52 Domžale - mesto pod Goričico, str. 54

Domžale - mesto pod Gori-čico, str. 58

Domžale - mesto pod Goriči-co, str. 54

Domžale - mesto pod Goričico, str. 54

Slamnikarstvo na Domžalskem

Osebni arhiv g. Brojana

Osebni arhiv g. Brojana


| 18

Spremljevalni program

Muzejska dejavnost poleg samih razstavnih prostorov potrebuje še spremljevalni program, ki ga načeloma ločimo na tri vrste:

- zaprti del (depoji),

- kombinirani del (študijski depoji, knjižnica, dokumentacijski prostor),

- odprti del (javni prostori: recepcija, blagajna, garderobe, pedagoške delavnice, muzejska trgovina, kavarna, restavracija, predavalnica/dvorana).

V zaprti del vstopajo le muzejski delavci. Depoji morajo biti idealni življenjski prostor muzejskim predmetom različnih materialov. Poleg depojev sta običajno nameščeni konservatorska in restavratorska delavnica.

V kombinirani del vstopajo tako muzejski delavci kot tudi obiskovalci pod nadzorom le-teh. Študijski depoji so prostori, ki hranijo predmete in muzejske dokumente in hkrati omogočajo dostop tudi raziskovalcem.

Knjižnica je deljena na kombinirani del in odprti del. Odprti del deluje kot klasična knjižnica s prostim dostopom do (specializiranega) knjižničnega gradiva, delovnimi mesti za posameznike in skupine, mesti za delo za računalnikom, ... Neposredno na odprti del knjižnice so vezane tudi pedagoške delavnice. Kombinirani del je namenjen proučevanju arhivskega gradiva ter je tehnično opremljen tudi za digitaliziranje in preslikavo le-tega. Je pod nadzorom knjižničarja, ki tudi vodi upravljanje knjižnice.

Javni prostori so polivalentni, namenjeni neposredni komunikaciji z obiskovalci in morajo imeti več funkcij. V njih se nahajajo tako servisi za obiskovalce (recepcija, garderoba, sanitarije), kot tudi prostori, ki jim nudijo možnosti za preživljanje časa, ko si ne ogledujejo razstav ter hkrati zagotavljajo dodaten dohodek za potrebe delovanja muzejev (muzejska trgovina, kavarna in restavracija).

Pomemben del kompleksa je tudi dvorana. Ta je namenjena tako predstavitvam podjetij in sponzorjev kot tudi kulturnim predstavam in projekcijam. Kot taka ima zagotovljen ločen dostop z lastnimi sanitarijami in garderobami, vendar se funkcionalno vseeno navezuje na ostale prostore muzejev.

http://www.bustler.net/images/news2/red_dot_architecture_2010_4b.jpg

Muzejska trgovina - Van Gogha MuseumOgled poteka restavratoriranja - Museum fondation Beyeler

http://farm5.staticflickr.com/4039/4589765519_8aa8488a4e_b.jpg http://www.scienceblogs.de/deutsches-museum/scriba_depot2.jpg

Muzejski depoji - Deutsches Museum

Knjižnica - Museo Reina Sofia

http://www.flickr.com/photos/sagasman/3541844545/

Muzejska kavarna - aA Design Museum

www.seoulgrid.com/blog/wp-content/uploads/2010/06/IMG_0629.jpg

Predavalanica - Arts Centre Casa Das Mudas

h t t p : / / a d 0 0 9 c d n . d y n . a r c h d a i l y . c o m / w p - c o n t e n t /uploads/2011/10/1319487380-cm-122-1000x681.jpg

osebni arhiv g. Brojana

Zgodba o slamnikih na DomžalskemZgodba o slamnikih na Domžalskem osebni arhiv g. Brojana

osebni arhiv g. Brojana


| 20

PRIMERI DOBRE PRAKSE

Muzej Can FramisJordi Badia, 2006-2008

Arhitekturna identiteta Barcelone je tako intenzivno, kot je definirana z modernističnimi oblikami in prostori ali s sencami, podobnimi labirintom v četrti Gotic, definirana tudi s strogo preprostostjo, ki odseva nekdanji pomen mesta kot industrijskega središča ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja.

Arhitekturni posegi, kot je npr. pred kratkim odprti prostor za Espai de Pintura Contemporaria Can Framis, delo Jordija Badie (BAAS), predstavljajo način, kako te strukture postajajo intenzivno priznane kot zelo prepoznavne značilnosti - kljub svoji tihi in nevidni pojavnosti - urbane identitete Barcelone.

Obnova poslopja je v tem določenem primeru predstavljala bistveni del namena naročnika, Fundacije Vila Casas, katere cilj je širjenje zavesti o pomenu katalonske umetnosti, in sicer tako, da svoje galerije umešča v stavbe, ki so na določen način povezane s katalonskim zgodovinskim spominom.

Arhitektov poseg se je osredotočil predvsem na dve nalogi: po eni strani na obnovo konstrukcije in fasade ladij ter gradnjo povezovalnega volumna, s katerim je organizirano gibanje obiskovalcev, ter na ustvarjanje dvorišča, ki je postalo hodnik in večnamenski prostor hkrati. Obnova je večinoma zajemala konstrukcijsko konsolidacijo hal s pomočjo nove kovinske konstrukcije, zamenjavo plošč iz kovanega železa s ploščami iz betona, streho pa so prekrili s cinkovimi ploščami in jo podprli z novo leseno konstrukcijo, ki posnema prvotno.

Uporabljeni beton poveže poseg in tla. En sloj sive barve varuje obstoječe zidove in uniformira (vendar ne skriva) različne sloje in posege, ki so se izvajali na stavbah v dveh stoletjih. Deli nove stavbe so zgrajeni iz čistega betona in pomenijo neposredno referenco na paradigmo tovarniške estetike, prav tako pa predstavljajo namerni poskus, da stavba znova ponudi kontrast med svojo lastno identiteto in identiteto stavb visoke tehnologije, ki jo obkrožajo. (Oris 57: Massad, Guerrero Yeste, 2009)

http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2009/11/1257549569-fernando-guerra-museo--can-framis-05.jpg

http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2009/11/1257549694-fernando-guerra-museo--can-framis-33.jpg

http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2009/11/1257549679-fernando--guerra-museo-can-framis-30.jpg

h t t p : / / c d n . a r c h d a i l y . n e t / w p - c o n t e n t /uploads/2009/11/1257549634-fernando-guerra-museo--can-framis-19.jpg

http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2009/11/1257549665-fer-nando-guerra-museo-can-framis-26.jpg

http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2009/11/1257549670-fernando-guerra-museo-can--framis-27-1000x499.jpg

http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2009/11/1257550011--planta-primera-636x900.jpg


| 21

Muzej svetilnikov Santa Marta, Cascais Aires Mateus, 2006-2007

Muzej leži na skalnatem nabrežju blizu pristanišča mesta Cascais. V 17. stoletju je tam stala utrdba, del pomorske obrambe mesta. Ko je tekom 19. stoletja utrdba počasi izgubljala svojo strateško pomembnost, je bil na istem mestu zgrajen svetilnik v pomoč navigaciji tovornih ladij. Še vedno delujoči svetilnik sedaj predstavlja dominantno točko muzeja.

Pod njim je razporejen skupek treh obstoječih zgradb, ki so bile obnovljene za potrebe razstavnih prostorov ter avditorija. Kljub temu, da so celotne oblečene v ročno izdelane svetleče ploščice, je njihov volumen še vedno jasno razviden - prikazane so kot abstraktna reprezentacija njihovih historičnih podob. Ploščice so položene rahlo neenakomerno, tako da na pogled preprosta površina fasad različno lovi in lomi svetlobo.

Bela zunanjost skriva teatralno temno notranjost z razstavnimi eksponati - starimi deli svetilnikov, pomorsko opremo, zemljevidi in fotografijami - ter avditorij.

Nov pritlični volumen je razpotegnjen ob zahodnem robu parcele ter uokvirja prijetno promenado z pogledi preko zaliva in morja. Novi del vsebuje prostore upravnikov muzeja, kavarno, pisarne in sanitarije. Novi objekt je, v nasprotju z ortogonalnimi obstoječimi objekti, prosto oblikovan, z vsakim delom natačno prilagojenim njegovemu programu. Vsi zidovi so belo ometani, z velikimi okni ,položenimi v gladke površine.

Kljub navidezni preprostosti dveh različnih vrst belih zgradb je to izredno ''barvita'' arhitektura. Svoj učinek doseže skozi malenkosti: kako so uporabljeni materiali, kako obravnava svetlobo in kako se poveže z lokacijo ter njeno zgodovino. (architecture-review: Slessor, 2010)

http://www.pushpullbar.com/forums/attachment.php?attachmentid=34544&stc=1&d=1192665278http://www.architectural-review.com/Journals/8/Files/2010/5/20/lighthouse.jpghttp://www.architectural-review.com/pictures/566x361fitpad[0]/1/6/0/1226160_AR03_interior.jpg

http://www.architectural-review.com/pictures/566x361fitpad[0]/1/5/4/1226154_AR03_5.jpgh t t p : // w w w . a r c h i t e c t u r a l - r e v i e w . c o m / p i c t u r e s / 5 6 6 x 3 61f i t pad[0]/1/5/3/1226153_AR03_17.jpg

http://www.pushpullbar.com/forums/attachment.php?attachmentid=34586&stc=1&d=1192669472


| 22

Galerija sodobne umetnosti TateHerzog & de Meuron, 1995-1999

Kot del programa revitalizacije zapostavljene Londonske soseske Bankside projekt biroja Herzog & de Meuron uporabi prostore zapuščene elektrarne in jih spremeni v nove razstavne prostore galerije Tate.

Elektrarna, delo arhitekta Gilberta Scotta, je bila zgrajena leta 1963 in ni bila več v uporabi od leta 1981. Leži na južnem bregu reke Temze in je preko novozgrajenega mostu (Millenium bridge, Norman Foster ter Anthony Caro) povezana s katedralo sv. Pavla ter historičnim centrom Londona.

Osnovna konstrukcija je opečna, s tremi vzporednimi ladjami in mogočnim centralnim dimnikom. Centralna ladja, v kateri so bile včasih nameščene turbine za proizvajanje elektrike, sedaj gosti ''pokriti trg'' kot nadomestilo za manjkajoče javne prostore v okolici. Na centralni prostor se navezujejo kavarna, muzejska trgovina ter avditoriji. Uporablja se tudi za razstavljanje večjih umetniških del ali pa samo kot prostor, kjer se uporabniki srečujejo in družijo - kot vsak drug trg v mestu. Glavni razstavni prostori so nameščeni v zgornjih etažah spremljajočih ladij in nudijo raznolike možnosti razstavljanja.

Vidni simbol te tihe metamorfoze predstavlja ''svetilnik'' v obliki kubusa, postavljenega na vrh elektrarne, ki predstavlja tudi nasprotje dominantni vertikali dimnika. S svojo polprosojno, žarečo podobo kaže aktivnosti v galeriji tudi navzven. Vrh dimnika je izkoriščen tudi kot razgledna točka.

Galerija sodobne umetnosti Tate se odpira proti mestu kot utrdba, ki ponuja umetnost tudi širši javnosti. (Fernandez-Galiano, 2007, str. 110)

http://graphics8.nytimes.com/images/2006/11/01/arts/01tate_CA1.600.jpghttp://rippleeffects.files.wordpress.com/2010/09/tate-modern-view-from-millenium-bridge.jpg

http://rippleeffects.files.wordpress.com/2010/09/tate-modern-view-from-millenium-bridge.jpghttp://www.flickr.com/photos/atlanticmonkeys/420374465/sizes/z/in/photostream/

h t t p : / / w w w . f l i c k r . c o m / p h o t o s / j e l l -tecks/2734110087/sizes/l/in/photostream/

Herzog & de Meuron 1978-2007, str. 113


| 23

SantralIstanbulİhsan Bilgin, Nevzat Sayın, Emre Arolat, Han Tümertekin, 2002-2007

SantralIstanbul je umetniški in kulturni kompleks, lociran v kampusu Univerze Bilgi v Instanbulu. Center sestavljajo muzej sodobne umetnosti, muzej energije, amfiteater, koncertna dvorana, javna knjižnica ter prebivališča za gostujoče umetnike. Vse to obratuje na 118.000 m2, ki jih nudijo prostori bivše elektrarne Silahtaraga, prve elektrarne v Otomanskem imperiju, ki je delovala med leti 1914 in 1983.

Projekt prenove kompleksa nosi podobnost z prenovo Galerije sodobne umetnosti Tate, vendar je zaradi obsežnosti programa dosti bolj celovit. V projektu so sodelovali Ihsan Bilgin kot koordinator, načrt knjižnice je izdelal Nevzat Sayin, večnamensko dvorano Emre Arolat, izvedbo muzeja energije pa je prevzel Han Tümertekin.

Muzej sodobne umetnosti je lociran v dveh novozgrajenih stavbah, ki sta postavljeni na ostankih dveh elektrarn. Arhitekti so razvili nove stavbe enakih dimenzij, kot so bile razvidne iz fotografij elektrarn pred porušitvijo. Fasade iz sivo pobarvanih ekspandiranih aluminijastih panelov čez dan omogočajo prehod svetlobe v notranjost, ponoči pa dajejo stavbi videz lanterne. Uporablja se tudi kot podloga za projekcije. (Wikipedia: SantralIstanbul)

Muzej energije razstavlja ohranjene dele generatorjev elektrike. Skozi muzej vodi s stropa obešena pot, ki se konča v kontrolni sobi. Od tam se obiskovalec skozi glavno dvorano vrne do vhodnega dela. V nižjih etažah muzeja so nameščeni eksponati za interaktivno učenje. (Wikipedia: Silahtaraga Power Station)

Poleg izobraževalne vsebine nudi SantralIstanbul orgraniziranje znanstvenih, umetniških, tehnoloških in kulturnih delavnic za otroke, najstnike in odrasle.

http://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no12enerjimuzesi/no1no200sectiona.jpg

http://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no12enerjimuzesi/no1no200plan3.jpg

http://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no46kutuphane/fotocemalemden01.jpghttp://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no12enerji-muzesi/fotocemalemden(1).jpg

http://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no12enerji-muzesi/no1no212photo.jpg

http://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no57cagdassa-natlarmu/fotoalibekman01(3).jpg

http://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no57cagdassanatlarmu/fotoali-bekman01(1).jpg

http://www.nsmh.com/dosyalar/nsmh/portfolio/150_santral_ist/no57cagdassanatlarmu/fo-toalibekman01(4).jpg


| 24

Katedralni muzej Hedmark v HamaruSverre Fehn, 1968-1988

Navidezno potovanje po muzejskih prostorih norveškega arhitekta Sverreja Fehna je pomembno arhitekturno doživetje. Načini, na katere so v vsakem od teh prostorov postavljeni razstavni eksponati in kako sta fizični kontekst lokacije ter tekstura zgradbe tenkočutno interpretirana in stkana v eno, da bi za postavitev ustvarila dom, ponujajo zelo globoko doživljanje tako arhitekture kot razstavnih eksponatov.

Fehnovi muzeji niso niti nevtralni beli zabojniki niti spektakularni skulpturalni manifesti. Fehn ne verjame v vnaprej definirane muzejske tipologije, njegova arhitektura je v svojem odnosu do mode in časa jasna.

V Katedralnem muzeju Hedmark Fehn vzpostavlja nedotaknjeno situacijo gradbišča pred posegom kljub arheološkemu gradivu, ki je njegov integralni del. Klančina, ki obiskovalca vodi na prostorskem potovanju po muzeju, je za ustvarjanje nove meje temeljna. Novi sloj nad zgodovinskimi tlemi, interpretiran kot kontinuirano viseče sprehajališče, je razvit kot niz novih arhitekturnih in eksperimentalnih zvez glede na prostor ''nad'' in ''pod'', na svetlobo in temo, notri in zunaj, na obzorje parcele. Odnos med visečo potjo in zgodovinskimi tlemi je zoperstavljen gibanju med dvoriščem ter notranjim prostorom muzeja s fascinantno nasilnim dejanjem.

Občudovanja vredna kompleksnost prereza in senzibilna obravnava svetlobe sledita doživljanju gibanja znotraj muzeja. Artikulacija betonskih in lesenih delov konstrukcije glede na svetlobo in obstoječe zidove iz opeke ustvarja močno nabit notranji prostor.

Razstavljeni objekti so znova postavljeni v nove figurativno-abstraktne identitete, s fizičnim in eksperimentalnim stapljanjem njihovih zlomljenih oblik in arhitekturne podloge. Objekte lahko dojemamo kot ograje, ki objemajo stare fragmente, kar nas spominja na strategije Scarpe, Giacomettija in Duchampa. Robustnost prisotne strukture se zoperstavlja finosti spojev in detajlov. (Oris 26: Fuchs-Mikac, 2004)

http://trollspotting.files.wordpress.com/2011/06/p1020256.jpg?w=448&h=673http://joshuamings.com/blog/uploads/hedmark/Hedmark_Ext5.jpg

http://joshuamings.com/blog/uploads/hedmark/Hedmark_Int2.jpg

http://joshuamings.com/blog/uploads/hedmark/Hedmark_Ext4.jpg http://farm4.static.flickr.com/3156/2987962592_134658cf15_b.jpghttp://joshuamings.com/blog/uploads/hedmark/Hedmark_Int6.jpg

Oris 26, str. 103


| 25

Kolumba, muzej nadškofije v KölnuPeter Zumthor, 1997-2007

Tema Kolumbe je kontinuiteta med starim in novim - graditi naprej na podlagi obstoječega, kot je bila v preteklosti pogosto praksa. Da bi dosegel naravno in skoraj brezšivno zraščanje starega in novega, je Zumthor iznašel povsem nov izdelek, opeko nenavadne velikosti 54 x 21,5 x 4 cm, s katero se je lažje prilagodil obstoječim gotskim fragmentom. Tudi barva opeke, siva z odtenki modre, rdeče in rumene (izdelana v danski opekarni), je bila izbrana tako, da bi ostanke stare gotske cerkve naredila čim bolj vidne.

Srce stavbe je arheološka dvorana, v kateri je arhitekt zapleteno nalogo integracije zgodovinskih slojev rešil navidezno preprosto - s prekritjem celotnega areala z enotnim stropom. Da bi se arheološke najdbe ohranile, potrebujejo zunanje atmosferske pogoje. Iz te potrebe izhaja ideja, ki povezuje celotni projekt - ideja luknjičastega zidu. Z razmaki med opekami je oblikovano na stotine luknjičastih virov svetlobe. Svetloba, ki vstopa skozi zidno čipko, spreminja prostor skozi ure, dneve, letne čase. Nepričakovani snopi svetlobe osvetljujejo zdaj rimski svod, zdaj gotsko triforo ali vitraje na Böhmovi kapelici; možnosti doživetij prostora so skoraj neskončne.

Razstavni prostori, zgrajeni nad in ob arheološki dvorani, zavzemajo prvo in drugo nadstropje stavbe. Obstaja sicer še inštalacijska medetaža, ki pa za obiskovalce ostaja nevidna. Prostori prvega nadstropja, ki ostajajo brez naravne svetlobe, meandrirajo okrog trdnih, zaprtih jeder stopnišč, dvigal in ''kabinetov'' - prostorov manjše višine (za intimnejše razstavne eksponate manjšega formata) - ki so od glavnega prostora ločeni z nizkim pragom. V drugem nadstropju ''kabineti'' dobivajo še dodatno vlogo prehodnega prostora proti ''stolpom'', najvišjim delom stavbe, v katerih so postavljeni posebej zahtevni eksponati.

Kolumba je muzej, ki je vse tisto, kar razvpiti muzeji ''potujočih'' zvezdnikov niso. Tu so v ospredju razstavni eksponati in njihova senzibilna, premišljena predstavitev, ne pa branding na sejmu nečimrnosti arhitektov in kapitala. (Oris 53: Grimmer, 2008)

h t t p : / / c d n . a r c h d a i l y . n e t / w p - c o n t e n t /uploads/2010/08/1281116901-1-custom.jpg

http://spacedid.files.wordpress.com/2010/03/peter-zumthor-kolum-ba-2.jpg http://www.stylepark.com/db-images/cms/architecture-article/img/v298811_959_488_345-1.jpg

http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2010/08/1281117004-25-custom.jpg http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2010/08/1281117061-41-custom.jpg

h t t p : // s p a c e d i d . f i l e s . w o r d p r e s s .com/2010/03/peter-zumthor-kolumba-1.jpg?w=335&h=483

Oris 53, str. 116


| 26

Arheološki muzej Alave, VitoriaFrancisco Jose Mangado Beloqui, 2002-2009

Muzej stoji v srednjeveškem središču Vitorie, glavnega mesta tako province Alava kot Baskije, tako da se njegova kompaktna geometrija sklada z ozko in strmo mrežo ulic malce načetega, vendar še vedno ohranjenega starega mestnega jedra, v katerem zapuščenost in grafiti ustvarjajo temačno, obenem pa intrigantno vzdušje.

Temna in v bron oblečena hermetična škatla arheološkega muzeja, neposredno povezana s palačo Bendana iz 16. stoletja, v kateri je danes muzej igralnih kart, zavzema obod parcele skupaj s plitvim pomožnim krilom, ki skriva neugleden zid in vodi obiskovalca do vhodnega dvorišča, skupnega z muzejem igralnih kart.

Temna zunanjost, defenzivna glede na abrazivno okolje, je v skladu s skoraj črnimi razstavnimi prostori, v katerih so razstavne vitrine vgrajene v zidove, nekaj poševnih svetlobnih jaškov iz belega stekla pa simulira, da vnašajo v prostore naravno svetlobo. Maloštevilne odprtine na ulico s svojimi poševnimi stranicami izdajajo debelino fasade.

Muzej se z lahkostjo vklaplja v svoje urbano okolje, ki ga upošteva, obenem pa tudi ostro in nezaupljivo izraža distanco do bledikaste umazanije okolice, medtem ko se po drugi strani palači približuje z neskrito naklonjenostjo. (Oris 61: Fernandez-Galiano, 2010)

http://www.fmangado.com/images/obra/Detalle/Det_669.jpghttp://www.fmangado.com/images/obra/De-talle/Det_674.jpg http://www.fmangado.com/images/obra/Detalle/Det_673.jpg

ht tp://w w w.fmangado.com/images/obra/Detalle/Det_668.jpg




http://cdn.archdaily.net/wp-content/uploads/2009/11/1257289975-vitoria-museo-planta-baja-1000x738.jpg


| 27

Knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na KoroškemMaruša Zorec, Maša Živec, 2004

Preureditev ravenskega gradu v kompleks osrednje koroške knjižnice je sodoben primer aktivnega varovanja historične substance, ki izkorišča in upošteva izjemne danosti enkratne urbane in grajene danosti prostora. S preureditvijo stavbe in dela grajskega parka so Ravne dobile urbano površino v središču naselja, ki povezuje staro trško jedro, kompleks železarne, stanovanjske soseske in izobraževalno-rekreativno območje z grajskim poslopjem vred v nedeljivo celoto. (Oris 33: Lobnik, 2005)

Knjižnica je delovala samo v starem gradu, zaradi prostorske stistke pa je dobila nove prostore neposredno ob gradu. Glavno vodilo pri prenovi je bilo ohraniti stari kompleks nespremenjen navzven in ga z umestitvijo sodobne knjižnice razširiti spoštljivo do zgodovine.

Novo zgrajeni volumni, dodani staremu kompleksu, oblikovani iz temnih kovinskih okvirjev, poudarjajo različna časovna obdobja kompleksa. V njih so umeščeni toroški del s pravljično sobo, sodoben knjižni program in oddelek za odrasle ter glasbena šola v nadstropju. (Struna-Bregar, 2010)

Novi posegi so po ''skarparijansko'' vstavljani v objekt - vedno ''varno'' odmaknjeni od historične substance, od nje ločeni s cezurami, novo in staro dosledno razlikuje ločevanje materialnosti, dodani prostori pa imajo povsem drugačne ambientalne kakovosti kot historično tkivo. (Oris 33: Lobnik, 2005)

Stari del objekta je opremljen s starinskim pohištvom in služi reprezentančnim programom. Knjižnica kot celota je zanimiv preplet klasičnih zaprtih in sodobnih, navzven odpirajočih se prostorov. (Struna-Bregar, 2010)

Oris 46, str. 47

Oris 46, str. 45 Oris 46, str. 51 Oris 46, str. 50 Oris 46, str. 50

Oris 46, str. 49http://www.rav.sik.si/Storage/Images/Img_00000515.gif http://www.zavodbig.com/wp-content/uploads/2010/03/12-Ravne-library.jpg

Domžale, mesto pod Goričico, str. 33

Domžale, mesto pod Goričico, str. 33

Domžale, mesto pod Goričico, str. 25-26

http://www2.arnes.si/~osljro2s/vilma/slike/v_76.jpg


| 29

LOKACIJA

MAKROLOKACIJA

Lega Domžal in osnovni podatki

Pokrajina: Savska ravanVelikost občine: 72,3 km2

Nadmorska višina: 304 mnmŠt. prebivalcev: 33.912Število naselij: 51

Savska ravan leži v zgornjem porečju Save. Na severu jo obdajajo Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, na severozahodu Julijske Alpe, na zahodu Škofjeloško in Polhograjsko hribovje, na vzhodu Posavsko hribovje, na jugu pa prehaja v Ljubljansko barje. Je ena od največjih pokrajinskih enot v Sloveniji, saj med Jesenicami in Ljubljano meri skoraj 60 km, med Škofjo Loko in Kamnikom pa več kot 20 km. Spušča se s 550 m na severozahodu, kjer sega med visokogorja, na 270 m na jugovzhodu, kjer ravan omejujejo hribovja. (Perko, 1998: str. 84)

Med Savo na jugu in gričevnatimi Tunjiškimi Dobravami na vznožju Kamniško-Savinjskih Alp na severu se ob Kamniški Bistrici in njenih pritokih Radomlji, Rači in Pšati širi Kamniškobistriška ravan, katere del so tudi Domžale. (Perko, 1998: str. 84)

Samo mesto Domžale leži na južnem obrobju Kamniško-Mengeškega polja na desnem bregu Kamniške Bistrice. Predmestne občine oz. okoliška naselja so še Mengeš, Moravče, Lukovica pri Domžalah in Trzin.

Zgodovinsko ozadje mesta

Najstarejši znani pisni viri o naseljih na območju sedanje občine Domžale segajo v 12., 13. in 14. stoletje. Sedaj neznan dvor Poden pri Veliki vasi pri Moravčah se omenja že med leti 1136 in 1178, Topole pri Mengšu med leti 1136 in 1250. Mengeš je v listinah omenjen med leti 1154 in 1156. Plemenitaši pri Limbarski gori, kjer so še vidni ostanki dobro utrjenega gradu, se omenjajo med leti 1188 in 1204. Študa je omenjena v listinah leta 1207 in 1230. Dob je omenjen v listini leta 1223, Ihan leta 1228, Peče in Tustanj leta 1238, Vinje in Rašica pa leta 1260. Do konca 14. stoletja bi lahko našteli večino krajev v občini.

Iz Zgornjih in spodnjih Domžal z Goričico, Stoba in Štude je leta 1925 nastal trg Domžale, leta 1953 pa so Domžale postale mesto.

Slovenija - pokrajine in ljudje, 1998, str. 86Slovenija - pokrajine in ljudje, 1998, str. 84

http://www2.arnes.si/~osljro2s/vilma/slike/v_35.jpg

Mengeško polje

Savska pokrajina - lega Savska pokrajina

Kamniška Bistrica


| 30

Vodna energija Kamniške Bistrice in njenih Mlinščic, ugodna lega ob stari cestni povezavi med vzhodom in zahodom, bližina Ljubljane ter od konca prejšnjega stoletja tudi kamniška železnica so Domžalam in sosednjim krajem prinašale hiter gospodarski razvoj tako obrtniške dejavnosti kot tudi industrije.

Že od srednjega veka so na domžalskem območju obratovali številni mlini in žage na vodni pogon, pa tudi nekaj fužin. V Domžalah je več mlinov že v drugi polovici prejšnjega stoletja spodrinila tako pomembna slamnikarska dejavnost.

Slamnikarstva na našem območju Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 ne omenja. Baročni slikar Franc Jelovšek pa je v grobeljski cerkvi nad oltarjem sv. Notburge na ženski strani leta 1761 že upodobil slamnik in snop slame za pletenje kit.

Benedikt Franc Herman je v svojim pismih s potovanj leta 1780 poročal, da so po vsej slovenski deželi ljudje precej nosili slamnike in da je bilo slamnikarstvo v ihanski župniji pomembna obrt.

Kljub več kot dvestoletni odmaknjenosti od začetkov slamnikarstva so si poročila enotna o tem, da so bili prvi slamnikarji v Ihanu. To hišno obrt je v Ihan vpeljal nek domačin, ko se je kot odsluženi vojak vrnil iz Firenc v Italiji. Že okrog leta 1790 je neki Tirolec začel ihanske slamnike prodajati tudi zunaj Kranjske. Iz Ihana se je ta hišna obrt hitro razširila v sosednje vasi - nastale so številne slamnikarske obrtne delavnice.

Kite za slamnike pa so iz pšenične slame od jeseni do pomladi pletli pri bajtarskih in gruntarskih hišah na Moravškem, v Črnem grabnu in celo v Tuhinjski dolini.

V letu 1857 je domačin Franc Markužič sezidal manjšo slamnikarsko tovarno v Stobu, Tirolec Pavel Mellitzer pa v Študi. Slamnikarska industrija se je potem zelo hitro širila v Domžalah. Največji razmah je slamnikarstvo doseglo pred prvo svetovno vojno. V tem času je tako iz bajtarskih kot iz odvečnih članov kmečkih družin začelo nastajati delavstvo. Na tem območju je bilo kar 25 večjih in manjših slamnikarskih tovarn in majhnih hišnih obrtnih podjetij. S pletenjem kit in šivanjem slamnikov se je na našem območju ukvarjalo okrog 12.000 ljudi.

Po prvi svetovni vojni so se razmere v domžalski slamnikarski industriji in tudi drugod zelo spremenile. Nove državne meje so prinesle carine in trg v Evropo se je naenkrat zaprl; zlata doba domžalskega slamnikarstva se je bližala koncu. Slamnikarske tovarne in obrtne delavnice so druga za drugo začele izdelovanje slamnikov opuščati. Slamnikarstvo so zamenjale druge dejavnosti, ki so se v glavnem obdržale do danes.

S propadanjem slamnikarstva so se tako tovarne kot obrtne delavnice sproti prilagajale novim razmeram in se preusmerjale v nove industrijske in obrtne dejavnosti. Še sedaj je večina delavcev domžalske občine zaposlenih v domači industriji, zasebnih podjetjih in obrtnih delavnicah.

Kljub hitremu propadu je slamnikarstvo Domžalam prineslo tolikšen napredek, da domačini še sedaj radi povedo, kako so Domžale zrasle na slamnikih. (S. Stražar, 1994)

Domžale, mesto pod Goričico, 1999, str. 25

Domžale z okolico v katastru iz leta 1825 Domžale leta 1874

Oj ta slamnik, 1994

Razglasitev Domžal za trg 1925. leta

Zgodba o slamnikih na Domžalskem, 1974

Zemljevid župnije Domžale leta 1923


Kataster Domžal iz prve polovice 20. stoletja

Zgodba o slamnikih na Domžalskem, 1974

Razglednica iz leta 1927

Oj ta slamnik, 1994

Domžale na prehodu iz 19. v 20. stoletje

Oj ta slamnik, 1994


| 31

Urbanistični oris

Domžale so novejše obrtno industrijsko mesto, ki se je longitudinalno razvilo vzdolž Kamniške Bistrice kot najpomembnejšega gradnika celotnega mestnega območja. Poleg vodotoka je tako pomembna dominanta tudi osamelec Šumberk, ki pa je slabo povezan s poselitveno konglomeracijo. Vzdolžna poselitev je tudi posledica železniške proge in glavne prometnice do Kamnika. Edina izrazita prečna poteza je regionalna cesta Trzin-Domžale-Dob, ki je bila zasnovana kot glavna državna cesta (pred izgradnjo avtoceste glavna povezava med Ljubljano in Mariborom) in zato nima mestnega značaja. Ker so mesto Domžale nastale kot združek večih vasi, v nasprotju z večino drugih slovenskih mest, nima prepoznavnega mestnega jedra s tradicionalno strukturo poselitve. Delno se tudi zaradi te zgodovinske razdrobljenosti v mestu do danes ni izoblikovalo izrazito mestno jedro. (OPPN Domžale Center, 2011)

Domžale so se razvijale brez pravega koncepta in vizije razvoja. Predvsem spontani razvoj mesta pa je vzrok za neprepoznavno poselitveno strukturo in posledično slabo orientacijo ter identiteto celotnega mestnega območja. Praktično neprekinjena urbana konglomeracija Domžal se danes razteza vse od Štude na jugu do Preserij na severu in obsega tudi nekdanje zaselke in naselja, ki danes nimajo več prepoznavnih mej v prostoru. Na zahodni strani Kamniške Bistrice so to Študa, Stob, Rodica, Spodnje, Srednje in Zgornje Jarše ter Preserje, na vzhodni strani pa Zaboršt, Podrečje, Vir, Količevo, Škrjančevo in delno tudi Radomlje. (OPPN Domžale Center, 2011)

Ljubljanska cesta s kompleksom SPB

Domžale danes

http://kraji.eu/PICTURES/osrednjeslovenska/domzale_dol_pri_ljubljani_z_okolico/domzale/ljubljanska_cesta/DSC_2651_domza-le_ljubljanska_cesta_big.jpg


Ortofoto

http://www.geopedia.si

Šumberk in Kamniška Bistrica

osebni arhiv

3 5

1

2

4

7

6

8

9

10

11

12 13

14 15

16

18

19

20

17

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20


| 32

LEGENDA:

290-300 mnm

300-310 mnm

310-320 mnm

320-330 mnm

340-350 mnm

350-360 mnm

360-370 mnm

vodotoki

gozdnate površine

njivske površine

ceste

ulice

poti

železnica

prometno vozlišče

mestni utrip

rob

višinska dominanta

Makrolokacija

cerkev Marijinega vnebovzetja

pokopališče

Kulturni dom Franca Bernika

nekdanja knjižnica

občina

OŠ Venclja Perka

železniška postaja

kompleks SPB

veleblagovnica Vele

dom za ostarele

zdravstveni dom

načrtovana promenada

Univerzale Domžale

Mercator center

stadion

kopališče

Gimnazija Domžale

OŠ Domžale

Češminov park

nakupovalno središče


| 33

Ožje območje centra in vizija razvoja mesta

Ob smeri sever-jug proti Kamniku se je razvila najpomembnejša os mesta, Ljubljanska cesta, ki pa v tem trenutku predstavlja le funkcijsko prometno povezavo ter je na celotnem območju na ta način tudi oblikovana - ne funkcionira s strukturo mesta, ampak je od nje izolirana. Na območju mesta je le-ta slabo oblikovana in vzdrževana, s preveč grajenimi ovirami in neprivlačnim profilom za pešca in kolesarja. Vzporedno z Ljubljansko cesto leži najpomembnejša in prepoznavna grajena struktura mesta - objekt SPB. (OPPN Domžale Center, 2011)

Pravokotno na to os je priključena še zgodovinska os, in sicer cesta skozi Stob, ki se ob centru zaključuje z objekti centralnih dejavnosti (kulturni dom, občina in upravna enota, šola, banka, ...). Cesta skozi Stob je del najprepoznavnejše tradicionalne strukture. (OPPN Domžale Center, 2011)

Problem urbanistične ureditve se kaže predvsem v tem, da je centralna četrt tako rekoč obravnavana zgolj ob svojem zahodnem robu (ob Ljubljanski cesti), kjer se je četrt tudi najbolj razvila. Po severnem robu četrti poteka enosmerna ulica Matije Tomca, katere večji del zavzemajo parkirišča veleblagovnice in zdravstvenega doma ter razpršena enodružinska gradnja na severovzhodnem robu. Ob jugu četrti poteka Karantanska cesta, ki služi tudi kot ena od glavnih mestnih vpadnic s strani avtoceste. Ob njej je deloma javni (dom za ostarele) program ter deloma trgovski (športni center, restavracije, trgovine). Na vzhodu četrt omejuje Slamnikarska cesta, ob kateri leži tudi obravnavano območje Univerzala Domžale (vendar na strani izven centralne četrti). Ob Slamnikarski cesti trenutno ni javnih programov, česar posledica je tudi slabša obljudenost območja.

Novi OPPN se v velikem delu ukvarja tudi z ureditvijo osrednjega dela kareja, katerega trenutno predstavljajo makadamsko parkirišče veleblagovnice, neurejena zelena cona in asfaltirano parkirišče Univerzala.

Zaradi specifičnega zgodovinskega razvoja se v mestu nikoli ni razvila osrednja javna površina, ki je v mnogih drugih mestih po Sloveniji ponavadi največja orientacijska točka prostora. V preteklosti je del te vloge prevzela Ljubljanska cesta ob območju SPB, vendar le ta ni nikoli zaživela tudi zaradi neustreznega oblikovanja. (OPPN Domžale Center, 2011)

V osi vzhod-zahod od železniške postaje proti hribu Šumberk so nanizani objekti in odprte površine, ki so degradirani, vendar izkazujejo izjemno velik potencial za preoblikovanje v osrednjo površino mesta, ki se bo izražala v obliki tržno- promenadne osi. Tako bo nova tržno-promenadna os povezovala ključne mestne točke, kot so Šumberk, Kamniška Bistrica, nove programe na območju Univerzala in vitalni del mesta (zdravstveni dom, trgovski center, upravni center, kulturni center, ...). Pomembna prečna os bo oblikovana v široko parkovno-tržno potezo, ki bo namenjena izključno pešcu. Ravno takšno površino četrt in mesto nujno potrebujeta, saj bo le ta predstavljala glavno točko, ki bo funkcijsko in oblikovno povezovala glavne gradnike prostora (naravne in grajene), centralne dejavnosti in pa najpomembneje, postala bo družabni in povezovalni prostor prebivalcev. (OPPN Domžale Center, 2011)OPPN Domžale Center, 2011

Oj ta slamnik, 1994

Oj ta slamnik, 1994

Oj ta slamnik, 1994Oj ta slamnik, 1994


| 35

MIKROLOKACIJA

Umestitev v prostor

Območje prenove se nahaja neposredno ob centralnih mestnih površinah opredeljenih v prostorskem načrtu in v konceptu razvoja mesta Domžale. Na zahodu ga omejuje Slamnikarska cesta, ki je glavna dovozna in napajalna prometnica in se prometno navezuje na domžalski priključek avtoceste ter v drugi smeri na mestno središče. Na severni strani so parkovne površine, ki mejijo na niz večstanovanjskih hiš, ki segajo vse do zelenih in rekreacijskih površin ob Kamniški Bistrici. Po jugovzhodnem robu tovarniškega kompleksa poteka potok Mlinščica, ki je sedaj v večjem delu prekrita in teče v betonskih ceveh.

Obstoječe zgradbe in urejena okolica

Zaradi ohranjanja spomina na kvalitetne posledice, ki jih je industrijska doba v Domžalah zapustila tako v prostoru, kot tudi v družbenem dogajanju, je bila tovarna Univerzale predlagana, da se jo razglasi za spomenik lokalnega pomena.

Razlogov, da so med številnimi tovarnami v Domžalah izbrali ravno Univerzale, je več. Tovarna je bila že v času nastanka ena najpomembnejših, edina pa je vse do pred kratkim ohranila proizvodnjo pokrival, zaradi katere je bila tudi ustanovljena. Območje tovarne je ohranjeno v neokrnjenem obsegu.

Območje tovarne zajema štiri nekdanje kmetije: Vovkovo, Rojčevo, Tolmajerjevo in Komatarjevo.

Stavbni fond kompleksa Univerzale obsega večje število proizvodnih, skladiščnih in energetskih zgradb, od katerih ustrezajo kriterijem stavbne dediščine predvsem tri: upravna stavba s pripadajočim parkom, proizvodna hala in energetski objekt v podaljšku proizvodne hale. Drugi, kasneje zgrajeni objekti niso do te mere pomembni za kulturno preteklost Univerzal, da bi jih morali ohraniti.www.geopedia.si

1 skladišče končnih izdelkov2 oddelek klobukov3 livarna, ključavničarska delavnica, skladišče4 trgovina5 obrat vezenja6 obrat kontrole7 uprava8 obrat preslikavanja slik9 prehodni objekt10 skladišče surovin11 vratarnica12 krojilnica in šivalnica13 skladišče surovin s kotlarno14 lesena lopa


| 36

Upravna stavba je bila postavljena leta 1893 in je sprva funkcionirala kot stanovanjska hiša lastnikov tovarne, ob istem času pa je bil verjetno zasnovan tudi park, ki leži severno od upravne zgradbe. Stara poslopja so bila leta 1908 porušena, na njihovo mesto pa so bili postavljeni novi tovarniški objekti tako, da so zavzeli ves prostor med cesto na zahodu in Mlinščico na vzhodu. Tovarniški objekt predstavlja pomembno stavbno dediščino secesijskega obdobja.

Ostale zgradbe so nastale v obdobju pred in po drugi svetovni vojni ter so tipične za tisto obdobje.

Omeniti je potrebno še energetsko stavbo z zidanim tovarniškim dimnikom, ki je bila namenjena parnemu stroju - lokomobili. Ta je služila za pripravo pare, namenjene strojem za oblikovanju slamnikov in klobukov.

Tovarniški park z drevesno zasaditvijo je prav tako evidentiran kot pomembna vrednota oblikovane narave, ki jo je potrebno ohraniti in smiselno vključiti v muzejski program.

Organiziranje in nato vzdrževanje parkovnih površin je bila odlika tovarniških območij v prvi polovici 20. stoletja. Park ob upravni zgradbi ni velik, vendar pa je vsebinsko bogat. Zgradbe, od upravne do proizvodnih hal in predvsem tiste, ki so nastale v zgodnjem obdobju, so s svojo arhitekturo značilni predstavnik racionalno oblikovane industrijske arhitekture in bogatih objektov za lastnike (podobno kot BPT Tržič in vila za lastnike).

Območje tovarne in parka je obdano z zidom.

Kriteriji vrednotenja stavbne dediščine

Namen vrednotenja arhitekture je določitev tistih lastnosti stavb, ki morajo biti ob prenovitvenih posegih upoštevane, da stavbe ne izgubijo zgodovinske pričevalnosti in dokumentarnosti industrijske arhitekture.

Upravna stavba se še zgleduje po klasicistični arhitekturi avstrijskih dežel, proizvodna hala pa prevzema elemente secesijskega obdobja z značilnim poudarkom na čelni cestni fasadi in enakomerno ritmično razporejenimi polkrožnimi okni z večdelno zasteklitvijo v kovinskih profilih.

Likovne prvine

Starejše upravno poslopje ima še bogate površinsko obdelane fasade s poudarjenimi vratnimi in okenskimi okvirji, šivanimi vogalnimi in središčnimi rizaliti, s horizontalnimi členitvami etaž in močnim zaključnim strešnim vencem z dekorativnimi kamnitimi vazami, ki obroblja ravno streho. Glavna cestna fasada je simetrično oblikovana, popolnost simetrije zmanjšuje kasneje dodani dvoetažni prizidek na dvoriščni strani, katerega bi bilo smiselno odstraniti. Zadnja fasada je slepa in že nakazuje možnost kasnejše dozidave, ki je bila tudi izvedena.

Razpored prostorov

1

2

45

6

7

89 10

11

12 13

14

3


| 37

Proizvodna hala je očiščena vseh dekorativnih dodatkov razen gladkih rizalitov na fasadah, ki nakazujejo razpored notranjih nosilnih stebrov.

Medtem, ko je konstrukcija upravnega poslopja še klasično zidana, s postopoma tanjšimi stenami v višjih etažah in lesenimi stropovi, ima proizvodni objekt enotno debele nosilne stene in armiranobetonske stropove, podprte z jeklenimi stebri.

Energetski objekt je enostavna utilitarna zgradba, opremljena z vodno turbino, parnim strojem in električnimi motorji. Ob objektu je visok, z radialno polno opeko zidan tovarniški dimnik.

Pomen obravnavane stavbne dediščine

Obravnavana stavbna dediščina ima za Domžale, ki so nastale ob vzponu slamnikarstva, izjemen kulturno zgodovinski pomen. Tudi zato, ker so bile nekatere stavbe iz tega obodbja porušene (Krizantova tovarna, Sokolski dom, Trukova Hiša), je prenova tovarne Univerzale v Muzej industrijskega razvoja in oblikovanja ter v mestni muzej pomemben dejavnik pričevanja o preteklosti.

Ovrednotenje lokacije

Največja kvaliteta lokacije se kaže ravno v zgodovinskem stavbnem fondu ter svoji legi v neposredni bližini samega centra mesta oz. novo načrtovanega centralnega trga/promenade.

Druga kvaliteta se kaže v zazelenjeni okolici (predvsem varovani park Univerzale), ki ustvarja naravno bariero na severu in jugu ležečemu stanovanjskemu programu. Ob morebitni porušitvi ob vzhodnem robu parcele ležečih gospodarskih in stanovanjskih objektov se kaže možnost nadaljevanja promenade do reke Kamniške Bistrice ter preko obstoječega mostu do Šumberka.

Prometna povezanost je primerna, saj leži ob izteku avtocestne vpadnice, kar omogoča hiter in neoviran dostop tudi večji množici obiskovalcev.

V trenutnem stanju je področje sicer razmeroma slabo obljudeno, saj v neposredni bližini ni nobenega večjega javnega ali trgovskega programa. Z ureditvijo nove promenade, na kateri se bodo v večji meri zvrščali ravno javni programi, se to kani spremeniti.

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv

osebni arhiv


| 38

Mikrolokacija: tipologija gradnje

LEGENDA:

strnjena zazidava

linijska zazidava

točkovna zazidava

lokacija

Na analizi je vidna problematika na SV in JZ delu nezaključenega centralnega kare-ja mesta ter nepozidan prostor v sredini le-tega. Ob glavnih cestah so se večino-ma razvile linijske pozidave, na jugu, na severu ter na vzhodu je vidno prehaja-nje v točkovno zazidavo enodružinskih hiš. Večje strnjene pozidave predstavlja-jo blagovnica Vele, dom za ostarele ter zdravstveni dom v centralnem kareju ter Mercator center na jugu. Na sami lokaciji je vidna za industrijske komplekse tipična linijska pozidava.


| 39

Mikrolokacija: promet

LEGENDA:

cesta

ulica

železnica

mirujoči promet

prometno vozlišče

lokacija

Lokacija leži na prometno ugodnem me-stu ob izteku avtocestne vpadnice - po Kopališki cesti. Prav tako je možen hiter dostop z zahodne smeri (Ljubljana) - po Ljubljanski cesti skozi Stob ter nato po Ka-rantanski cesti. Od železniške postaje je lokacija oddaljena dobrih 600 metrov peš poti. Parkirišča v centralnem kareju (še po-sebej makadamsko na J strani blagovnice Vele) predstavljajo velik razvojni potencial za preureditev v mestni trg, kot je planira-no v novem OPPN-ju.


| 40

Mikrolokacija: zelene površine

LEGENDA:

drevoredi

zelene površine

lokacija

Eno večjih kvalitet mesta Domžale pred-stavljata zeleni pas ob reki Kamniški Bi-strici ter osamelec Šumberk, ki se naha-jata vzhodno od lokacije. Na lokaciji je pomembna ureditev spomeniško zašči-tenega parka Univerzale ter zasaditev ob južnem robu parcele. V centralen kareju je veliko območje neurejenih zelenih površin, katerih sicer mestu primanjkuje. Mlinščica, ki poteka ob JV robu lokacije, je sedaj speljana pod zemljo v betonskih ceveh.


| 41

Mikrolokacija: zaznavna analiza

LEGENDA:

mestni utrip

robovi

višinska dominanta

naravna dominanta

lokacija

Najbolj obljudena dela mesta predstavlja-ta območje SPB-ja ter blagovnice Vele ob Ljubljanski cesti, kjer je tudi največ trgo-vskega programa, ter urejena sprehajalna steza ob Kamniški Bistrici. Območje loka-cije je manj obljudeno. Naravni dominanti predstavljata reka ter Šumberk, ki je de-loma viden tudi s same lokacije (pogled nanj zakrivajo objekti skladišč). Višinske dominante so grajene - kompleks SPB ob Ljubljanski cesti ter stanovanjski bloki ob Ulici Matije Tomca.

osebni arhiv g. Brojana Slamnikarstvo na Domžalskem

Slamnikarstvo na Domžalskem

Zgodba o Slamnikih na Domžalskem

Shema 2: pogled proti Šumberku

Shema 3: obstoječi objekti omejujejo prehodnost območja in ovirajo poglede


| 43

IDEJNA ZASNOVA

LEGA IN UMESTITEV V PROSTOR

Območje tovarne Univerzale leži na osi novo načrtovane promenade, ki jo uvaja maja 2011 izdani Občinski podrobni prostorski načrt za četrt Domžale Center.

Načrtovana promenada poteka od Ljubljanske ceste preko novo oblikovanega trga in ploščadi do območja Univerzale. Obstoječi tovarniški objekti, zgrajeni pretežno po 2. svetovni vojni, predstavljajo oviro pri izteku prostora proti Kamniški Bistrici in prostorski dominanti Šumberku, zato jih je potrebno odstraniti.

Z odstranitvijo arhitekturno in zgodovinsko manj vrednih tovarniških objektov se ustvari ploščad, ki funkcionira kot osrednji prostor novega muzeja. Objekti muzeja s svojo postavitvijo uokvirjajo pogled na Šumberk in poudarjajo načrtovano urbanistično os.

Park na severnem delu območja ima vlogo zelene cone, ki zapira poglede proti gosti blokovski pozidavi na severu. Prostor na južnem delu služi kot uvoz v garažo.

četrt Domžale center

nova promenada

območje Univerzale

Šumberk

Kam

nišk

a Bi

stric

a

možnost nadaljevanja promenade

Shema 1: lega obravnavanega območja

Shema 4: določanje gabaritov in tvorjenje zunanjih površin

park Univerzale - zelena cona

osrednja ploščad

uvoz v garažo

os promenade

pogl

ed n

a Šu

mbe

rk


| 44


| 45

?

?

? !

!

!


| 46

Oblikovanje gradbenih volumnov

Nova kompozicija gradbenih volumnov je sestavljena iz obstoječe upravne zgradbe s prizidanim volumnom, osrednje ploščadi, obstoječe industrijske hale ter pripadajočega pomožnega objekta z visokim opečnim dimnikom. Nova ureditev kompleksa funkcionalno združuje programa muzejev, smiselno razporeja razstavne, spremljevalne in upravne prostore ter ustvarja dialog s starim industrijskim ambientom nekdanje tovarne.

Načrtovani poseg v prostoru uvaja novo stavbo vzdolžne oblike, ki se nahaja v podaljšku nekdanjega upravnega objekta. Ta na severni strani omejuje centralno ploščad načrtovanega muzeja, hkrati pa jo z odprtima pasažama povezuje s parkom ob upravni zgradbi. Pasaže nov volumen členijo, vizualno skrajšajo ter jasno določajo stik novogradnje z obstoječo strukturo. Položaja pasaž se nanašata na lego obstoječega dimnika ter osrednjega krajinskega elementa v parku. Gabarit novega objekta je zasnovan tako, da sta vzdolžni fasadi v liniji fasad obstoječega upravnega poslopja, višina objekta pa sledi višini obstoječega venca.

Tlorisno je novi gradbeni volumen zasnovan kot sistem medetaž in večvišinskih prostorov, ki vizualno povezujejo različne nivoje in programe. Obiskovalcu omogočajo boljšo orientacijo v prostoru in spodbujajo dojemanje notranje organizacije volumna. Večvišinski prostori se vselej pojavljajo tam, kjer poudarjajo pomembnost programa (avla), prispevajo k boljšemu počutju obiskovalca (kavarna) ali podajajo informacije o notranji strukturi (vhodni foyer).

Obstoječi objekti se tlorisno uredijo in se z novim volumnom povezujejo bodisi neposredno bodisi preko kletnih etaž, kar se v obliki svetlobnikov izraža tudi v zunanji ureditvi. Vsi obstoječi industrijski objekti so obnovljeni do svojega originalnega izgleda in adaptirani za potrebe novega programa. V volumnu upravne stavbe so odstranjene vse nepotrebne stene. Enako je izčiščen prostor tovarne, ki ima dodana samo jedra, ki so potrebna za statično in požarno sanacijo.

Poti in dostopi

Glavni prometni dostop do lokacije je s Slamnikarske ceste. Od tam vodi dovoz v podzemno parkirno garažo, ki hkrati služi kot dostavni in interventni dovoz za restavracijo in prireditveno dvorano.

Peš dostop je ob ureditvi območja mogoč z vseh strani. Glavna peš povezava, ki poteka preko območja tovarne, se vzpostavi ob dograditvi načrtovane promenade, ki bi se ob morebitni odstranitvi objektov stare kmetije lahko nadaljevala do Kamniške Bistrice in preko peš mostu do Šumberka.

Na osrednjo ploščad kompleksa so skozi prehode v prizidku mogoči dostopi tudi s parka ob upravni stavbi.

Shema 6: členjenje novega volumna Shema 10: dostopi

Slam

nika

rska

ces

ta

uvoz v garažo

promenada

eventuelna dostopnost

Shema 7: oblikovanje novega volumna

višina venca upravne stavbe

odmik

pasaža

pasaža

Shema 8: medetažnost

Shema 9: oblikovanje večvišinskih prostorov

osrednji parkovni element

zunanji prireditveni

prostor

tovarniški dimnik

odmik

osrednja ploščad


| 47


| 48

Programska zasnova

Novi kompleks združuje program Muzeja industrijskega razvoja in oblikovanja Slovenije (MIROS) ter Muzeja mesta Domžale.

Glavni razstavni prostori so razporejeni v volumnih stare tovarne, ter novega prizidka. Večino razstavnega prostora zavzema zbirka Muzeja industrijskega razvoja in oblikovanja Slovenije, ki je razstavljena v obstoječi tovarniški stavbi na južnem delu kompleksa. Muzej mesta Domžale ima razstavne površine v novo zgrajenem delu ter etaži stare upravne stavbe, od koder se odpira pogled na mesto. Spremljevalni program muzejskih zbirk je umeščen v volumen novega prizidka in vsebuje recepcijo, muzejsko trgovino, garderobo, sanitarije, varstvo otrok, specializirano knjižnico, konferenčno/prireditveno dvorano in restavracijo.

Stari in novi volumni so v enoten muzejski kompleks povezani v kletni etaži. Tam se nahajajo razstavne površine za gostujoče razstave, depoji ter prostori za restavriranje in konzerviranje. Ti obenem delujejo kot del razstave, saj si obiskovalci lahko v živo ogledujejo potek in način dela. Parkirne površine, ki so organizirane v dveh kletnih etažah, služijo tudi kot dostavne in intervencijske poti ter so ločene za obiskovalce in osebje muzeja.

Upravni prostori muzejev so v celoti umeščeni v pritličje obstoječe stavbe, od koder je možen neposreden dostop do arhivov ter prostorov za deponiranje ter vzdrževanje muzejskih eksponatov.

Funkcionalna zasnova

Funkcionalno je kompleks glede na stopnjo odprtosti za javnost razdeljen na tri območja:

Javno območje:

Združuje vse muzejske površine, ki so namenjene prostemu dostopu javnosti. V to območje spadajo vsi razstavni prostori, spremljevalni program, komunikacije in nekatere servisne površine.

Poljavno območje:

V to območje spadajo prostori, ki so namenjeni javni uporabi z dodatnim dovoljenjem in pod nadzorom osebja muzeja. To so posebni prostori, kjer lahko obiskovalec podrobneje preučuje muzejsko gradivo.

Zasebno območje:

Vanj spadajo vse površine, do katerih javnost nima dostopa. To so manipulacijski in skladiščni prostori, depoji, servisni in tehnični prostori, servisni prostori restavracije in parkirna mesta za zaposlene.

Shema 10: programska zasnova Shema 11: funkcionalna zasnova

vhodni del

LEGENDA: LEGENDA:

dvorana

uprava

razstavni prostori - MIROSrazstavni prostori - MMD

gostinski prostori

knjižnicarazstavni prostori - gostujoče razstaverestavriranje in konzerviranje

skladišča in depoji

garažaservisi in komunikacije

javno območje

poljavno območje

zasebno območje


| 49


| 50

Poti uporabnikov

V objektih namenjenih tako javnim kot tudi zasebnim uporabnikom predstavljata logično organiziranje in ločevanje poti uporabnikov eni izmed bistvenih zahtev. Predvsem vertikalne komunikacije morajo biti jasno pozicionirane, poti morajo biti kar se da kratke, obenem pa ne sme priti do prehajanja med javnimi in poljavnimi oz. zasebnimi območji.

Zaradi odprte prostorske zasnove novih objektov je opuščena potreba po hodnikih - uporabniki se prosto gibljejo po različnih programskih sklopih.

Zasebni in poljavni prostori so po drugi strani organizirani okoli internih hodnikov (prostori uprave, kuhinjski prostori, shrambe in depoji, ...).

Za dobro delovanje opisanega sistema je potrebno jasno ločiti vertikalne komunikacije po svoji namembnosti:

- vertikalne komunikacije za obiskovalce in uporabnike,

- vertikalne komunikacije za zaposlene,

- požarna stopnišča.

Novi prizidek ima zato vzpostavljeni dve odprti javni stopnišči – prvo služi dostopu do razstavnih prostorov ter spremljevalnih programov muzejskih dejavnosti in drugo za uporabo dvorane in restavracije. Kavarna je kot povezovalni člen dostopna z obeh stopnišč. Novo odprto stopnišče je postavljeno tudi v proizvodni hali.

Zaposleni uporabljajo dve zaprti stopniščni jedri - obstoječe stopnišče v upravni stavbi in jedro, namenjeno uporabi zaposlenih v restavraciji ter nastopajočih v dvorani. V primeru požara se ju uporablja tudi kot zaščiteno smer izhoda.

Zaradi požarnih predpisov so dodana še požarno varna stopnišča - dvoje stopnišč v novem prizidku, eno v proizvodni hali in eno v njenem prizidku.

Po enakem principu so ločena tudi dvigala.

Varnostne ključavnice (oz. bralniki kartic) onemogočajo dostope nezaposlenih v varovana območja, požarna stopnišča so usmerjena v smeri pobegov in opremljena s panik kljukami.

Zaposleni v muzeju imajo ločen vhod v upravno stavbo, zaposleni v restavraciji in nastopajoči v dvorani pa v stavbo vstopajo preko njim namenjenih garažnih prostorov.

poti obiskovalcev

vozila obiskovalcev

vozila zaposlenih

nadzorovan prehod

vertikalne komunikacije za obiskovalcev vertikalne komunikacije za zaposlene

požarna stopnišča

nadzorovan prehod z enostranskim odpiranjem

poti zaposlenih

Shema 12: poti uporabnikov


| 51


| 52

Zunanja ureditev

Zunanja ureditev zajema osrednjo ploščad muzeja, park ob upravni stavbi ter zelene površine znotraj parcelnih meja.

Glavni element zunanje ureditve je osrednja ploščad, ki predstavlja zunajo avlo muzeja ter je pomemben člen v na novo vzpostavljeni promenadni osi. Skupaj z objekti uokvirja pogled na Šumberk ter obiskovalcem omogoča celovito dojemanje kompleksa nekdanje tovarne. Geometrija osrednje ploščadi poudarja smer promenade Center–Šumberk s smerjo polaganja tlakovcev ter nizi svetlobnikov in klopi, ki potekajo vzporedno z glavnimi fasadami objektov. Svetlobniki podnevi osvetljujejo prvo etažo kleti, ponoči pa prepuščajo svetlobo iz prostorov navzven in s tem predstavljajo dodatno vizualno povezavo med ploščadjo in podzemnimi prostori muzeja. Tlakovana površina ploščadi se na severni in južni strani jasno zaključuje ob objektih. Na zahodu jo omejuje Slamnikarska cesta, na vzhodu pa se ob objektih obstoječe kmetije postopoma zaključi in s tem nakazuje potrebo po odstranitvi objektov kmetije ter nadaljevanju promenadne osi v smeri proti Šumberku. Jasno geometrijo ploščadi mestoma namenoma prekinjajo organsko oblikovane travne ploskve z nizkim grmičjem. Na zahodni strani ploščadi se ohrani mogočno staro drevo ob upravni stavbi. Povezavo ploščadi z obstoječim parkom ob upravni zgradbi nakazujeta spremenjena geometrija ter obdelava tlaka, ki obiskovalca pritegneta k vhodoma v muzej in v dvorano.

Park ob upravni stavbi je hortikulturno prenovljen. Osrednji element, ki je bil v preteklosti namenjen vodnemu motivu, sedaj zasutem in zasajenem z okrasnim cvetjem, je povrnjen v prvotno stanje. Ohranjena so starejša parkovna drevesa: rdečelistni bukvi, tisa, klek, macesen in smreke.

Na zahodni strani parka je urejena manjša ploščad za zunanje prireditve, ki se vizualno navezuje na preddverje dvorane.

Južno od stare industrijske hale, ob uvozu v garažo, je ohranjena prosta parkovna ureditev z nasadom brez kot kontrast rigidnejši geometriji osrednje ploščadi.

Shema 13: zasnova zunanje ureditve

tlakovanje sledi smeri objektov in pogledov

prečno tlakovanje nakaže smeri prehodov in poveže elemente zunanje ureditve

z dodanimi elementi zelenja se ureditev »omehča«, ustvarijo se mikroambienti

park Univerzale

zunanji prireditveni

prostor

tovarniški dimnik

brezov park

Shema 14: transformacija elementa zunanje ureditve

klop

svetlobnik

korito za zelenje

stojala za kolesa

tlakovanje

tlakovanje

tlakovanje

tlakovanje

koš za smeti

http://www.jordibadia.com/image/proyectos/44/baas_badalona_12.jpg http://palad1n.com/images/salk.jpg

Isti element kot klop... ... ali kot stojala za kolesa.

http://www.arhivo.com/modules/gallery/uploads/pp9.jpg http://www.arhivo.com/modules/gallery/uploads/pp11.jpg

Oris 48, str. 93


| 53


| 54

Fasadni ovoj in izbira materialov

Fasada novega volumna se s svojo strukturo fasadnih elementov zgleduje po industrijski zgodovini mesta Domžale, kjer vzorec slamnate kite tvori osnovni motiv mestnega grba.

Z obliko goste pletenice ustvarja v notranjosti difuzno svetlobo, ki je primerna za program objekta.

Podoba objekta se kaže skozi dva različna karakterja. Podnevi deluje kot introvertiran kubus, ponoči, ko skozi odprtinice v fasadi žari svetloba iz notranjosti, pa kot lahkotna mrežna struktura.

Enotno oblikovana fasada prizidka predstavlja nasprotje historično oblikovanim fasadam obstoječih objektov. Oblikovno nevtralno ozadje, ki ga predstavlja fasada novega prizidka, poudarja pomembnost historičnih objektov.

Zasnova fasade igra pomembno vlogo tudi v konstrukciji objekta. Z diagonalnim povezovanjem vertikal dobi fasadni ovoj vlogo stenskega nosilca, kar ob veliki statični višini (2-3 etaže) omogoča prenašanje tudi večjih razponov (npr. 33-metrski fasadni razpon nad vhodom v novi objekt).

Shema 16: fasada kot konstrukcijski element

horizontalne plošče + jeklene vertikale pod utežbo se sistem poda

dodana fasada, ki prevzame vlogo diagonal ->konstrukcijski sistem:konstrukcijski sistem je zmožen

prenesti tudi večje obtežje in razpone

Shema 15: oblikovanje fasada

grb mesta Domžale slamnikarska kita fasada kot abstrakcija slamnikarske kite

način »pletenja« fasade

Shema 17: nova fasada v odnosu do historičnih

enotno oblikovana fasada omogoča boljše dojemanje elementov historičnih fasad

historične fasade obstoječih stavb

močno razgibana fasada »konkurira« obstoječim stavbam


| 55


| 56

A CB

D

E

F


| 57

Konstrukcija

Program muzeja zahteva čim bolj odprte, prehodne in prilagodljive prostore brez konstrukcijskih ovir.

Vertikalni nosilni elementi novega objekta (A) so omejeni na pas posamičnih konstrukcijskih jeder v sredini objekta in na nosilno fasado. Med njima so na različnih višinah vpete medetažne plošče, izvedene kot sovprežna konstrukcija. Te so sestavljene iz primarnih jeklenih C nosilcev dimenzije 160/400 mm, vzdolžno vpetih na jedra in fasado, na katere so naloženi sekundarni I nosilci dimenzij 140/220 mm in HI-BOND pločevina višine 8 cm, zalita s 5 cm armiranega betona.

Nosilna fasadna membrana deluje kot linijska podpora za plošče oz. nosilce in horizontalno kot toga membrana zavetruje. Je sestavljena iz vertikalnih stebrov dimenzije 100/200 mm, ki prevzamejo vetikalno obtežbo, in diagonalnih jeklenih plošč, ki stavbo zavetrujejo ter omogočajo samonosnost in togost konstrukcije.

Zaradi potreb večnamenske dvorane se jedro ob njej umakne na rob stavbe. Veliki razponi nad dvorano zahtevajo uvedbo dveh Vierendelovih nosilcev z višino cele etaže. Omenjena nosilca nosita etažo in strešno konstrukcijo nad dvorano ter hkrati omogočata formiranje večjih odprtih prostorov brez konstrukcijskih podpor.

Konstrukcija dvoetažne kleti (B) pod območjem trga in obeh novih stavb je sestavljena iz armiranobetonskih sten debeline 20 in 30 cm ter stebrov dimenzije 30/30 cm. Posamična jedra objekta A se v kleti združijo v neprekinjen pas.

Temelji so zasnovani kot temeljna plošča debeline 50 cm.

Novi objekt pri stari tovarniški hali (C) je izveden enako kot objekt A.

Zaradi potrebe po vertikalnih komunikacijah ter statičnem saniranju se v ohranjeno tovarniško halo (D) vstavita dve jedri, ki zagotovita tudi protipotresno varnost.

Objekta uprave (E) in stare kotlovnice (F) se protipotresno sanira (vstavitev armiranobetonskih vezi). Sicer se vanju konstrukcijsko ne posega.

temeljna plošča

AB stebri

AB stebri

AB stene

AB stene

AB stene

AB stene

AB plošča

AB plošča

hi-bond plošča

hi-bond plošča

AB jedro

AB jedro

AB jedro

JE sekundarni nosilec

spuščen strop: Al mreža

JE primarni nosilec

termični člen

hi-bond

distančni profil

diagonale fasade

vertikale fasade

strukturalno steklo

hi-bond plošča

nosilna fasadna membrana


Vierendelov nosilec


temeljna plošča

temeljna plošča

Shema 21: enote konstrukcije

Shema 18: aksonometrija konstrukcije pod zemljo Shema 19: aksonometrija konstrukcije nad zemljo

Shema 20: aksonometrija medetažne plošče

pot umikapožarni sektorji in celiceintervencijapožarna zapora

požarno stopnišče


| 58

Splošna in požarna varnost

Za doseganje požarne varnosti je poleg splošnih predpisov potrebno upoštevati Pravilnik o požarni varnosti v stavbah (Ur. l. RS 31/2004) in smernice TSG-1-001:2010 Požarna varnost v stavbah.

Na območju so tri stavbne enote:

- obstoječa proizvodna hala, ki bo preurejena v muzej,

- stara kotlarna, preurejena v razstavne prostore,

- obstoječa upravna stavba z prizidanimi muzejskimi in spremljevalnimi prostori.

Objekti so v pritličju med seboj ločeni, v kletnih etažah pa so povezani v celoto. Načrtovani so iz požarno odpornih gradiv: opeka, beton, jeklo, steklo, negorljivi pa so tudi materiali za finalno obdelavo prostorov.

Stavbe so razdeljene v požarne sektorje glede na velikost in namembnost prostorov. Parkirne garaže so med seboj ločene s požarno zaporo. Delavnice, skladišča in pomožni prostori so ločeni od razstavnih in upravnih prostorov, ki so v vsaki etaži svoj požarni sektor, med seboj povezani s požarno zaščitenimi stopnišči. Energijski prostori so ločene požarne celice.

Dim in toploto pri požaru je možno odvesti skozi okna, v stopniščnih jedrih tudi s svetlobniki v strehi. Garažna klet ima prisilni odvod dima in toplote s prezračevalnimi jaški.

V stavbah je razpeljana hidrantna mreža, nameščeni so aparati za začetno gašenje, inštalacije zasilne razsvetljave in požarnega javljanja.

Iz vseh prostorov je možen umik na prosto preko požarno varnih stopnišč, do katerih vodijo poti, krajše od 35 m. Intervencijskim vozilom bo omogočen dostop do stavb z dveh strani.

Shema 22: požarna zasnova


| 59


| 60

Energetska zasnova objekta

Stavbe zagotavljajo energetsko učinkovitost v pogledu ustrezne toplotne zaščite fasadnega ovoja kot tudi uporabe alternativnih virov energije (sončni zbiralniki na strehi, toplotne črpalke za pripravo tople vode in ogrevanje) in ponovne izrabe toplote pri sistemih prezračevanja in klimatizacije prostorov.

Ogrevanje prostorov je nizkotemperaturno, ogrevalni medij je zemeljski plin, na katerega so objekti priključeni. Talno gretje zagotavlja prijeten občutek v prostoru ter ne zavzema dodatnega prostora, kot bi ga npr. radiatorsko ogrevanje.

Sistem dvojne fasade predstavlja filter med notranjim in zunanjim zrakom. Ko je zunaj zrak topel oz. mrzel, se preko fasade le-ta nekoliko ohladi oz. otopli in tako omili direkten stik zunanjosti in notranjosti na steni oz. okenski odprtini.

Fasada je v funkciji senčila. Preprečuje vpad direktne sončne svetlobe in skozi odboje ustvarja v notranjosti difuzno svetlobo.

Ker so obstoječi objekti varovani kot spomeniki kulturne dediščine, izvedba izolacije zunanjih zidov in s tem zadostitev vsem pogojem gradbene fizike ni mogoča. Predvidi se sanacija toplotnega ovoja stavbe z notranje strani zidov, vsu tlaki v stiku s terenom se ustrezno obnovijo. Obstoječe stavbno pohištvo je v celoti zamenjano z novim (U=0.7W/m2K), identičnim po izgledu.

Energetska zasnova objekta sledi Pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (Ur. l. RS 52/2010).

Zagotavljanje neoviranega dostopa

Novi program je javen, zato je celotno območje obdelave skupaj z obstoječim in novim objektom zasnovano brez ovir. Tako lahko funkcionalno ovirani ljudje (invalidne osebe, mamice z otroškimi vozički, starejše osebe, ...) dostopajo do vsake etaže v objektih oziroma do vseh zunanjih urejenih površin.

Vsi dostopi, parkiranja, sanitarije, dvigala in ostale komunikacije so prilagojeni potrebam gibalno oviranih oseb. Načrtovane so sanitarije, prilagojene invalidom na vozičkih.

Zasnova sledi zahtevam Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (UL RS 97/03, 77/09).

Del Slamnikarske ceste bo v osi promenade dvignjen zaradi umiritve prometa, kar bo obenem nivojsko izravnalo promenado z osrednjo ploščadjo kompleksa in s tem omogočalo lažji dostop gibalno oviranim osebam.http://www.dorma.com/en/upload/DORMA_de/DORMA_Offices/

magneo_xl.jpg

direktna svetloba

difuzna svetloba

kroženje zraka

Shema 23: prezračevanje fasade Shema 24: fasada kot senčilo


| 61

osebni arhiv g. Brojana Zgodba o Slamnikih na Domžalskem, 2009

Zgodba o Slamnikih na Domžalskem, 2009 Slamnikarstvo na Domžalskem, 2002


| 63

GRAFIČNI DEL


| 64

FOTOGRAFIJE MAKETE


| 65

osebni arhiv g. Brojanaosebni arhiv g. Brojana osebni arhiv g. BrojanaZgodba o Slamnikih na Domžalskem

Zgodba o Slamnikih na DomžalskemZgodba o Slamnikih na Domžalskem


| 67

1. ZAKON O VARSTVU KULTURNE DEDIŠČINE (ZVKD-1).2008. Ur.l. RS, št. 16/2008. [splet].http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200816&stevilka=485. 28.9.2010

2. ZAVOD ZA KULTURNO DEDIŠČINO. 2009. Varstvo kulturne dediščine. [splet] http://www.zvkds.si/sl/varstvo-kulturne-dediscine/o-kulturni-dediscini/kaj-je-kulturnadediscina/.23.9.2010

3. FISTER, Peter. 1979. Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. Ljubljana : Partizanska knjiga : Oddelek za arhitekturo Univerze v Ljubljani

4. VODOPIVEC, Aleš. 2011. Prostorsko polpismeni Slovenci. Mladina, let. 2011, št. 36, [splet] http://www.mladina.si/87449/prostorsko-polpismeni-slovenci/. 24.1.2012

5. MLJAČ, Matej. 2006. Kaj storiti? Nič. Zaščiteni so. Delo, let. 2006, 4.2.2006, Sobotna priloga str. 16-19

6. IFKO, Sonja. 2004. Industrijska arhitekturna dediščina in razvoj načela varstva. AR, letnik 2004, št. 1, str. 26-29

7. ADAMIČ, Tatjana in PREŠEREN, Damjana. 2002. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

8. IFKO, Sonja. 2002. Industrijska arhitekturna dediščina kot nova razvojna priložnost. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi, str. 42-52.

9. MIHELIČ, Breda. 2002. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: zgodovinski uvod. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem: vodnik po arhitekturi, str. 5-25

10. ROŠKAR, Saša. 1974. Zgodba o slamnikih na Domžalskem. Domžale: Občina, Komisija za Turizem

11. STRAŽAR, Stane. 1999. Domžale, mesto pod Goričico. Škocjan pri Domžalah: Odbor pri kulturnem društvu “Miran Jarc”

12. KOCH, Wilfried. 1999. Umetnost stavbarstva: veliko standardno delo o evropskem stavbarstvu od antike do danes. Ljubljana: Mladinska knjiga

13. KLINAR, Miha. 2008. Oblikovanje kot dejavnik povečevanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. [splet] http://arhiv.dmagazin.si/Oblikovanje%20kot%20dejavnik%20povecevanja%20konkurencnosti%20slovenskega%20gospodarstva.pdf. 22.11.2011

14. ČELIK, Matevž. 2011. Oblikovanje Republike, Arhitektura, oblikovanje in fotografija v Sloveniji 1991-2011. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje.

15. ŠUBIC, Špela. 2011. (Post)industrijsko oblikovanje. Oblikovanje Republike, Arhitektura, oblikovanje in fotografija v Sloveniji 1991-2011, str. 28-30

16. KOVAČ, Bogomir. 2003. Idejna zasnova poslovnega projekta Slovenski muzej industrijskega razvoja (MIROS) in Mestni muzej Domžale (MMD), Strokovno gradivo

17. MASSAD, Fredy in GUERRERO YESTE, Alicia. 2009. Lepota starosti. ORIS, let. 11, št. 57, str. 80-88

18. SLESSOR, Catherine. 2010. Santa Marta Lighthouse Museum by Aires Mateus, Cascais, Portugal. [splet] http://www.architectural-review.com/buildings/santa-marta-lighthouse-museum-by-aires-mateus-cascais-portugal/5218024.article. 24.01.2012

19. FERNANDEZ-GALIANO, Luis. 2007. Herzog & de Meuron. Madrid: Arquitectura Viva SL

20. WIKIPEDIA. 2011. SantralIstanbul [splet] http://en.wikipedia.org/wiki/SantralIstanbul. 7.1.2012

21. WIKIPEDIA. 2012. Silahtara Power Station [splet] http://en.wikipedia.org/wiki/Silahtara%C4%9Fa_Power_Station

22. FUCHS-MIKAC, Neven. 2004. Gradnja pripovedne poti. ORIS, let. 6, št. 26, str. 96-107

23. GRIMMER, Vera. 2008. Spoštovanje procesa spominjanja. ORIS, let. 10, št. 53, str. 112-129

24. FERNANDEZ-GALIANO, Luis. 2010. Bronasta škatla urbanega čarodeja. ORIS, let.12, št. 61, str. 36-49

25. LOBNIK, Uroš. 2005. Novo v obstoječem. ORIS, let. 7, št. 33, str. 44-52

26. STRUNA-BREGAR, Ana. 2010. Knjižnice v koraku s časom: Izbor najboljših knjižnic vSloveniji. Mladina. [splet]. http://www.mladina.si/tednik/201018/knjiznice_v_koraku_s_casom. 2.10.2010

27. ODLOK O OBČINSKEM PODROBNEM PROSTORSKEM NAČRTU ZA UREDITVENI OBMOČJI D1/2 in D1/4 – DOMŽALE CENTER, 2011, Strokovno gradivo

28. REGISTER NEPREMIČNE KULTURNE DEDIŠČINE. 2002. [splet]. http://rkd.situla.org/. 8.3.2010

29. PRAVILNIK O ZAHTEVAH ZA ZAGOTAVLJANJE NEOVIRANEGA DOSTOPA, VSTOPA IN UPORABE OBJEKTOV V JAVNI RABI TER VEČSTANOVANJSKIH STAVBAH, Uradni list RS. 2003, 2009. [splet]. http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_PRAV4067.html. 15.10.2011

LITERATURA

Documents

Jurij Nemec