Jezik prekmursih abecednikov in ucbenikov v 19. stoletju - 17 Zora 90 Jesenšek

7/27/2019 Jezik prekmursih abecednikov in ucbenikov v 19. stoletju - 17 Zora 90 Jesenek

1/17

218

Jezik prekmurskih abecednikov

in ubenikov v 19. stoletju

Prekmursko olstvo ima dolgo in bogato tradicijo, o kateri priajo e zapisnikiprotestantskih in katolikih verskih vizitacij, ki segajo v drugo polovico 16.stoletja pa vse do konca 18. stoletja. Predreformacijsko olstvo je manj znano,saj cerkveni vizitacijski zapisniki gyrske kofije niso dostopni, kljub temu pa

naj bi bile ole v Prekmurju, po ustnem izroilu seveda, ustanovljene hkrati sprvimi upnijami obstaja celo zapis v olski kroniki v Turniu, da je bilaola ustanovljena leta 1303. To so, al, le nepreverjeni drobci, prvi dokazljividoseki pa segajo v drugo polovico 16. stoletja, ko si je lendavski graaktefan Bnffy prizadeval za protestantsko olo, v kateri sta v letih 15701574uila znamenita olnika Jurij Rac in Jurij Kulcar (Gumilar 1956: 156).

Do druge polovice 19. stoletja so prekmurske ole bile izkljuno verske usta-nove, katolike ali protestantske, ki so uile po abecednikih in katekizmih iz

osrednje Slovenije tako trdi zavedno slovenski Joef Koi: vsaki fararje predgao s kranjske knjige predgara lutheranskoga. Izjava je pomemb-na, saj potrjuje, da so bile osrednjeslovenske protestantske knjige razirjenetudi v Prekmurju, in drugi, ker kae na zavestno sprejemanje t. i. kranjine,tj. slovenskega oziroma osrednjeslovenskega knjinega jezika, kot skupnegajezika, in ne kajkavine, ki je bila prekmurini 16., 17. in 18. stoletja velikoblija (geografsko, upravno-politino) in razumljiveja. Seveda pa je potrebnokljub Koiu dodati, da so v cerkvah pridigali in uili tudi duhovniki, olaniv Varadinu in Zagrebu, da je ozemlje bilo dolgo prikljueno zagrebki kofiji

in da so zato prav tako pogosto uporabljali kajkavske lekcionarje predvsemkatoliani, ki so kajakvske tekste radi obraali na stari slovenski jezik.Koinavaja, da je bila tudi med prekmurskimi Slovenci priljubljena in razirjenaKrelj-Juriieva Spangenbergova Postila, ki se je med duhovino ohranila vsedo 18. stoletja. Leta 1715 je protestant Ferenc Temlin izdal Mali katekizem,tj. prvo znano tiskano knjigo v prekmurskem jeziku. eprav gre za priredboLuthrove knjige po madarskem prevodu (Gyrski katekizem), pa je to zago-tovo tudi prvi ohranjeni prekmurski ubenik (seveda pogojno reeno, saj grepredvsem za knjigo verske vsebine), iz katerega so se uili naega slovenskega

jezika brati in pisati.


2/17

219

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

Drava se je zaela zanimati za olstvo z Marijo Terezijo, in sicer je prevzelaskrb za pouk in vzgojo po razsvetljenskih naelih (Gumilar 1956: 158).

Osnova za organizacijo dravnih (prej e obinskih) ol je bila Splona olska

naredba, na Ogrskem pa e posebej predlog olskega reda iz leta 1777 Ratioeducationis ter istega leta tudi ustanovitev sombotelske kofije, ki je prvi vzgodovini zdruila vse prekmurske Slovence v eni cerkveni enoti. To je bilhkrati tudi as monega katolikega vpliva in prevlade v olstvu, saj prote-stanti zaradi karolinke resolucije (21. 3. 1731) niso smeli izraati svoje vere(to pa je pomenilo, da tudi niso mogli imeti ol) vse do tolerannega patentaleta 1781.

Obinske ljudske ole so bile ustanovljene ele sredi 19. stoletja, v drugi polo-

vici 19. stoletja pa e dravne ljudske ole (Etvsov prosvetni zakon leta 1868navaja dravne, obinske, verske in zasebne ole ter splono olsko obveznost,ki traja osem let). Po tem zakonu so verske ole vzdrevale verske obine,obinske pa politine obine z dravno podporo; uno snov za verske je pred-pisoval episkopat, za obinske in dravne pa ministrstvo za uk in bogoastje(Gumilar 1956: 159).

Za razvoj in uveljavitev prekmurskega knjinega jezika so bile veliko po -membneje cerkvene ole;127 v 19. stoletju so glavno skrb za olanje v Prek-murju prevzele katolike, ki so ob verski in jezikovni vzgoji bile tudi narodno-

stno prebudne in so med Prekmurci irile ter poudarjale zavest o jezikovni innarodnostni pripadnosti s Slovenci na desni strani Mure; na drugi strani paso prekmurski ubeniki protestantov v drugi polovici 19. stoletja bili sprejetiv dravne in obinske ole, ki so se po letu 1894 povsem pomadarile, kljubnenehnemu opozarjanju prekmurskih katolianov, da uenje jezikov, predvsemmadarine, ni namen ljudske ole.128 Kljub dejstvom pa je bilo izrinjanjeprekmurskega jezika iz ol nemogoe ustaviti. Zakonski len XVIII iz leta1879 je doloil, da po 30. juniju 1882 ne bo prejel uiteljske diplome, ki simadarskega jezika v besedi in pismu toliko ne prisvoji, da bi ga mogel vljudski oli pouevati. Leta 1879 je bilo na madarskem e 2616 uiteljev, kiniso obvladovali madarine, leta 1894 nobenega ve (I. kafar 1970: 329)

127 O tem pria tudi Kovaiev spomin na Prekmurje iz leta 1893: Ljudske ole so bilena Ogrskem pred absolutizmom prav primitivne. Kjer je vobe bila kaka ljudska ola,bil je uitelj navaden kmet, ki e sam ni znal prav brati in pisati. A dunajska Bachovavlada je napela druge strune. Sporoila je takim uiteljem, da naj gredo se uit, ali pakrave past; veina jih je izbrala poslednje. (I. kafar 1970: 327).

128

Otroci govore doma le slovensko in kadar stopijo iz ole, izkadi se jim iz glave vesnauk, katerega so jim uitelji vtepli v glavo. koda na asu in denarju, ki se ga potroina take ole. (I. kafar 1970: 328).


3/17

220

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Sicer pa unih knjig, napisanih v prekmurskem knjinem jeziku niti ni veliko(oziroma se jih ni veliko ohranilo) prevladovali so abecedniki129 in itanke,130izle so tri slovnice131 vogerskoga jezika, ki so prinesle pomembno slovensko

slovnino terminologijo (slovnica prekmurskega jezika je bila napisana eleleta 1942, vendar je ostala v rokopisu), nekaj metodik, e smem tako imenovatiKardoeve tiske,132 predvsem pa Potikazcs na zacstno rovatanye;133Koije rojake oskrbel s prvim zgodovinskim ubenikom v prekmurskem knjinemjeziku,134 prav tako pa je po vzoru Slomkovega Blaeta in Neice priredil tudiubenik za nedeljsko olo;135Agusti je izdal Prirodopis,136 ki na nekaterihmestih kae tesneje povezave z Erjavevim pisanjem, v Prekmurju so imelitudi zanimiv, a danes al izgubljen ubenik prve pomoi,137 ubeniki sestavdopolnjuje e Cipotovo Vcseny konfirmtzie iz leta 1888, mogoe bi vanj

lahko pritegnil e kakno izdajo sanjskih knjig s preloma 19. in 20. stoletja,

129Abecedarium szlovenszko, za drobno detzo. 1725 (protest.). Szlovenszki abeczedr zadrouvno deczo v stmpani. V Posoni, 1786 (protest., M. Bako).Nvi abeczedr zni

steri nemski tksi knizicz vkp pobrni. v-Soproni, 1822 (protest., . Llik, ponatisi:1853, 1856, 1863). Nve ABC i zacstne knige csteny za veszncsk i sl prvi zlcs.V-Bdini, 1871 (protest., Kardo). ABC ali Nvuk na piszajocsteny. V-Bcsi 1867(protest., po Kardou). ABC zacstne knige csteny. V Budapesti, 1899 (protestant., poKardou). Szlovenszki szilabikr. V-Soproni, 1780 (katol. M. Kzmi, ponatisi: 1821,1828, 1847, 1851, 1853, 1857, 1860, 1864, 1870).ABC knisicza na nrodni soul haszek.

V-Bdini 1790. (katol., M. Kzmi). Szlovenszki ABCDR. v-Lendavi, 1868 (katol.,ponatis M. Kzmia, ponatisi: 1871, 1871). Abecednik za katholianske vesnike ol.V-Peti (katol., J. Murkovi, ponatis 1878). Szlovenszki ABCDR. v-Lendavi, 1868(katol., ponatis M. Kzmia, ponatisi: 1871, 1871).

130Nve knige csteny za vesznicski sl drgi zlcs. V-Bdini, 1870 (protest., Kardo,ponatisi: 1871, 1872). Nove ABC i zacstne knige csteny za vesznicski sl prvi zlcs.V-Bdini, 1871 (protest. Kardo). Szlovenszke nove knige cstenya za vesznicki sl III.zlocs. V-Bdini, 1872 (protest., Kardo). Szlovenszke nove knige cstenya za vesznicki

sl IV. zlocs. V Bdini, 1872 (protest. Kardo). ABC zacstne knige cstnya za vesznicske sol. V Budapesti, 1899 (protest., ponatis Kardoa iz 1871). Perve knige teny zakatolinske vesnike pl. V-Peti, 1871 (katol., J. Bagary, ponatis 1886).

131 J. Koi, Krtki nvuk vogrszkoga jezika za zacsetnke. V-Grdczi, 1833. J. Kardo,Nvod na vogrszki jezik. V-Bdini, 1871. I. Agusti, Nvuk vogrszkoga jezika, Buda-pest, 1876.

132Nvod na flszanya vu govorenyi i razmnyi, V-Bdini, 1870. Jezcsna flszanya, VBdini, 1871Nvod vu szlovenszke ABCske i zcstnoga cstnya kniga za vucsitele.Buda, 1873.

133 Knjiga je izla v Bdini leta 1871 kot nvod za slszke vucsitele;al je danes ediniizvod v Buimpetanski knjinici (Orszgos Szcnyi Knyvtr) zaloen.

134Zgodbe vogerszkoga krlesztva. v-Szombotheli, 1848.135Zobriszani Szsloven i Szlovenka med Mrov in Rbov. v Krmendi, 1845.136

Prirodopis s kepami za nrodne ole. Buda-Pet, 1878.137Ptikazanje za one, ki so ne vr, pri ozivvany ildi na po mrtvi Szombathely,1871.


4/17

221


medtem ko so Regule mesterszke drstve szobotske (1896) pravzaprav eznailno uradovalne.

Na jezik abecednikov in ubenikov 19. stoletja sta v Prekmurju vplivali dve

smeri iz 18. stoletja., tj. protestantska in katolika, prva potrjena s tolerannimpatentom, druga pa uzakonjena s splono olsko uredbo. Svetovnonazorskarazdvojenost, ki je bila v Prekmurju ves as prisotna, je Slovence delila nakatoliane in protestante, kar je povzroilo tudi kulturno-politine razlike innasprotja ter loeno olstvo in dvojne ubenike, vendar pa, kar je zanimivo,ohranili so jezikovno enotnost vse do druge polovice 19. stoletja, ko so bile zaobe strani norma in predpis jezikovne reitve v Kzmievem Nouvem Zkonu.Takrat so katoliani iz svojih tiskov zaeli umikati madarski rkopis in uva -jati novoslovenino, protestanti pa so se separatistino oprijeli nareja in

e uveljavljenega rkopisa, kar je podpirala in spretno izkoriala madarskaoblast.

e odmislimo Temlinov prvotisk,138 je prva una knjiga v prekmurskem knji-nem jeziku izla leta 1725.139 Gre za prvi ohranjeni prekmurski abecednik,drobno knjiico z abecedo in zlogovanimi besedili, ki pa jezikovno ni bilaodloilna, saj je tevan Kzmi ni poznal in je kot jezikovni vzor tudi ni mogelupotevati, ko je normiral prekmurski knjini jezik v Nouvem Zkonu. Zani-mivo pa je, da je bil prav ta abecednik e enkrat izdan, in sicer leta 1786, ko

so protestanti s tolerannim patentom ponovno dobili pravico do cerkvenegapuka. Ponatis je pripravil Mihal Barla in ga je po vzoru na takrat e znanekatolike abecednike imenoval Slovenski abecedar, pa z namenom, da bomodali naim otrokom in poslualcem v roke prepotrebne knjige in sicer najprejabecedne (Kokolj 1976: 3746) program je bil, kot vidimo, popolnoma enakkot pri slovenskih protestantih v 16. stoletju.

Katolika stran je izdala svoj prvi abecednik kmalu po zdruitvi vseh prek-murskih Slovencev v sombotelski kofiji in ko je bil leta 1777 objavljen Ratioeducationis. kof Szily je pridobil Mikloa Kzmia, da je izdal Slovenskisilabikar140 v latinsko pisanem razglasu je katoliane takole spodbujal k delu:

Da torej ne bodo e nadaje poigreali teh primernih in zvelianih sredstev, da se z njimiizobrazijo in globlje spoznajo skrivnosti nae vere, smo poskrbeli za natis abecednikav Vaem vandalskem jeziku, katerega naj uporabljajo uitelji za pouk mladine v olah.// Prevod smo naroili // vaemu ljudstvu v korist tako duhovno kakor asovno //Naj uitelji neno mladino obojega spola s pomojo natiskanih zaetnic // pouujejo.

138

F. Temlin,Mali Katchismus. v-Saxonii v-meszti Halla, 1715.139Abecedarium Szlowensko,1725.140M. Kzmi, Szlovenszki szilabikr. V-Soproni, 1780.


5/17

222


Abecednik je e prevzel knjino oblikoslovno-skladenjsko podobo prekmur-skega jezika, ki jo je normiral tevan Kzmi v Nouvem Zkonu, bil pa jetudi najrazirjeneji tovrstni prironik v 19. stoletju, saj so ga kar enajstkrat

ponatisnili in uporabljali najbr tudi na desni strani Mure, kakor lahko skle-pamo iz Vedo danj na koncu Dajnkovih tiskov,141 ki priporoajo KzmievoABC za Slovence na Vogerskom. V 19. stoletju je ta knjiica izhajala podtremi naslovi: Slovenski silabikar, Abecedar in Slovenski ABCDAR.142

e pomembneja pa je bila ABC kniica,143 tj. abecednik in itanka, iz ka-tere, zlasti itanke, so prevzemala vsa berila 19. stoletja. Gre za prvo znanoprekmursko berilo, ki ui brati in pisati slovensko in madarsko. Dvojezinaknjiica prinaa na levi strani slovensko, tj. prekmursko, na desni pa e ma -darsko besedilo in tako poudarja prednost maternega jezika pred madari-

no. Kzmia je pri delu vzpodbujal tudi kof Szily,144 vendar pa se je kljubnjegovi naklonjenosti sam odloil, da postavi slovenino na prvo mesto, karkae tudi na narodno in jezikovno osveenost ter na vpliv, ki ga je slovenskarazsvetljenska miselnost imela tudi v Prekmurju. Miklo Kzmi je ta pomem-ben prekmurski ubenik (berila so izrazito razsvetljenska in moralno vzgojna)najverjetneje sestavil po Kumerdejevih Vodenjih za brati v vse sorte pisanjuza olarje teh deelskih ol iz leta 1778 (itanka ima 28 enakih sestavkov) inpodobnem madarskem prevodu nemkega Felbigerjevega Drugega dela berila(Andoljek 1956: 96104); za obe predlogi pa je znailno, da je nemina naprvem, materinina, tj. slovenina in madarina, pa na drugem mestu.

V prvi polovici 19. stoletja so protestanti izdali Novi abecedar, ki je bil etrikrat ponatisnjen,145 katoliani pa so ob ponatisih Kzmievega silabikarja146razirili ubeniki sestav z deli najbolj mnogostranskega prekmurskega pisate-lja Joefa Koia.147 Druga polovica 19. stoletja pa je prinesla med katolianiin protestanti tudi jezikovni razkol. Vodilni protestantski pisec metodinihubenikov je bil Jano Kardo, ki je bil imenovan za uradnega pisca ubenikov

141 Npr. njegovAbecednik, 1824.142 Prim. op. 129.143M. Kzmi,ABC knisicza na nrodni soul haszek. V-Bdini 1790.144 Nai Vandali pa, ki prebivajo v nai kofiji od Sv. Gottharda /vendar ta ni vtet/ do

Radgone, ker so nevei vsakega drugega jezika razen rodnega, tega pa se vrsto drijo,nimajo nobene opore v knjigah, zato si zdaj elijo vejo izobrazbo // (Ivan kafar1975a: 248).

145. Llik, 1821; ponatisi leta 1853, 1856 in 1863.146 Prim. op. 129.147Koi je avtor madarske slovnice (Krtki nvuk vogrszkoga jezika za zacsetnke.

V-Grdczi, 1833), prve zgodovine, napisane v prekmurskem jeziku (Zgodbe vogerszkoga krlesztva. v-Szombotheli, 1848), in pouno-vzgojne knjiiceZobriszani Szsloveni Szlovenka med Mrov in Rbov. v Krmendi, 1845.


6/17

223


v Prekmurju po sprejetju prosvetnega zakona priblino deset let (18681880)je ta zakon e dovoljeval pouk v materinini. Kardo je po naroilu madar-skega naunega ministrstva prevedel iz madarine v slovenino celo vrsto

ubenikov: abecednike je izdajal pod naslovom Nove ABC i zaetne knigetenja za vesnike ol IIV zlo (18701874), itanke pa so se imenovale Noveknige tenja za vesnike ol IIIV zlo (18701874) in so z abecedniki bilesestavni del Vesniko-olskih knig tenja; metodinih ubenikov je bilo ve, insicer Navod za nove knige tenja za vuitele, Navod za flisanje vu govorjenju,Potikaza za zaetno rovatanje, Navod na vogerski jezik; med metodinimubenikom in pravopisom ter pravorejem pa so bila Jezina flisanja.

Katoliani so takrat imeli dva od drave nepotrjena ubenika (abecednik148 initanko149), ki so ju uporabljali v svojih katolikih olah. Oba sta bila napisana

v gajici, jezikovno pa sta sprejela normo in predpise enotnega novoslovenske-ga knjinega jezika, kar ni bilo ve uradni madarski (jezikovni) politiki vPrekmurju. Kljub temu pa je bila Bagaryjeva itanka zelo razirjena, tako daje bil leta 1886 potreben e tretji natis. Tudi Mirkovi je v abecednik vneselnovoslovenski besedni zaklad in nekatere tajerske oblike, odloilno je vplivalna razvoj novega rkopisa in jezika in tako omogoil, da se je enotni slovenskiknjini jezik s pomojo ubenikov zael uveljavljati tudi v Prekmurju (Andolj-ek 1976a: 163167). Povsem razumljivo je, da je Kardo, ki je ostajal zvestnarodnemu jeziku, oba vzporedna katolika ubenika kritiziral.150

Tretjo jezikovno razliico, isto samosvojo smer, je predstavljalo jezikovnodelo, ki ga je opravil Imre Agusti. Njegov asopis Prijatel (Jesenek 1999a)kae, da je bil Agusti jezikovni samohodec, ki je v Budimpeti izgubil stik sslovenskim jezikom, kljub temu pa se je zavedal, da je za obstoj prekmurskihSlovencev potrebno sprejeti enoten slovenski knjini jezik. Pot, isto samosvo-jo, pa vendar pravo, je nakazal v Prirodopisu,151 ko je razumljivo skladenjskozgradbo prekmurskega knjinega jezika iz beril in abecednikov obogatil z be-sedjem novoslovenskega knjinega jezika leta 1878 se je zavedal, da iskanje

in ustvarjanje prekmurskega strokovnega besedja (naravoslovnih terminov) obpomankanju prekmurskih slovarjev in tenji po enotnem slovenskem knjinem

148 Avtor je e imenovani J. Murkovi. Prim. op. 129.149 Avtor je Joef Bagary (1871; Prve knige tenja za katolianske vesnike ole); prim. op.

130.150 Za loveka z zdravo pametjo je nerazumljivo, kako bi mogli dosei ta namen v popol-

noma nerazumljivem jeziku. povsem tuj jezik, nerazumljiv za ogrskega Venda.

neznan jezik, niti hrvaki, niti ilirski, niti slovenski, od ogrske vendine pa sepovsem razlikuje: (Andoljek 1976a: 166).151 I. Agusti,Prirodopis s kepami za nrodne ole. Buda-Pet, 1878.


7/17

224


jeziku ni ve potrebno, zato je v izvirnih zapisih sprejel Erjavevo terminolo-gijo152 in tako nakazal pot, ki je tudi vodila do jezikovnega poenotenja.

PrimerjavaAgustievegAin erjAvevegAstrokovnegA(poljudnoznAnstvenegA) jezikA

Agustiev Prirodopis ni tako obseen kot Erjaveve Domae in tuje ivali vpodobah, saj prinaa le osnovno vedenje oziroma kratke opise ivali (v okle-paju dosledno navaja tudi njihova madarska imena), vendar pa je naslonitevna Erjavev jezik in besedje dovolj opazna v ubeseditvenem nainu pri zazna-vanju, presojanju in razumevanju narave. Jezik obeh avtorjev mnogokrat pre-

sega zakonitosti strokovnega ali poljudnoznanstvenega besedila in se zavestnospogleduje z literaturo (namesto zapletenih samostalnikih zvez uporabljatalogino in razumljivo skladenjsko zgrajene stavke s prevladujoim sedanjikimizraanjem v prvi osebi mnoine in veliko ukrasnih pridevnikov ter tako na-tanno naslikata idilino naravo in romantino razpoloenje, ki nimata pravni ve skupnega z gospodarnostjo jezikovnih sredstev in neustvenostjo):

Ob potoku se solnijo abe; ko pa utijo nae stopinje, hitro zopet na glavo poskaejov vodo, da male ribice preplaene begajo sem ter tje. // Sedaj se bliamo gozdu. eod dale ujemo glasno trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. To je detal. V lepaj pisanej

suknji pleza po steblu sedaj gori, sedaj doli in tole s krepkim kljunom po skorji, da biprepodil in potem pozobal v njej skrite uke, ki izjedajo drevo. Ko se udimo lepemuplezalcu, zaumi nam nekaj pod nogami. Sivomodra belouka je; nje se ne bojimo, kervemo, da ni strupena. (Erjavec 1868: 6)

Blivajmo se k potoki. Zvod kaa z blisketeimi omi nas zavrala, i i aba, terosmo splodili, z velkimi skkami nam odbeati, notri v istoj i mrzloj vodi pa seveslo pregnjajo ribice, tere se hitro k bregi bliajo, i tem nemrnim gostom mlekrne drobtinice meemo. // V bliini zajemo neprestano pokanje i na drevizapsimo delavno uno; mali dervar neprehenjano klka s svojim klnastom klni nadreva stbli. Z ednim zapsimo poasnoga pua, teri z velikim trdom svojo hiicoza sebov vlai. (Agusti 1878: 3)

Uvod je pri obeh pisateljih zelo ustveno zaznamovan in tudi pri Agustiukae, da bi se prekmurski knjini jezik lahko literarno uspeno razvijal, sajse v uvodnem poglavju Prirodopisa sreujemo z bogatim besediem, ki vbesedotvorju uporablja za obudovanje narave tudi onopatopoetske izraze innovotvorjene glagole, v skladnji pa za izvirno opisovanje izrablja brezvezje,kopienje in primere, seveda ob opazni rabi ukrasnih in stalnih pridevkov:

152 F. Erjavec,Domae in tuje ivali v podobah. Celovec, 18681871.


8/17

225


i se v lepom letnom dnvi po poli, ali gder indri, sprehjamo, jemo, kak fkajoi vrkajo pernti pevci po zrki i po vejej drevaj; vidimo kak lejejo pisani metli zkorine na korino, kak mijo mice, kak lazijo roi prek poti, kak mravle palivodelajo, vle md i vosk berjo, i kak veslo po trv mi i vri, tak da bi na vsakoj

betvi sedela stvr, tera se svojemi ivlenji veseli. (Agusti 1878: 3)

Naslednji primeri kaejo podobnosti in razlike v tvorbenem nainu Erjave-vega in Agustievega besedila, zlasti izrabo stilno zaznamovanih jezikovnihsredstev ter okoliin, ki vplivajo na izbiro besed in skladenjskih vzorcev,predvsem pa Agostievo jezikovno odprtost in pozitivno pripravljenost, dasprejme strokovno besedje enotnega novoslovenskega knjinega jezika. Opisiivali so pri Agustiu praviloma neustveni in natanni, vendar pa v njih izberil delno prodira tudi umetnostna zvrst jezika:

Trobec je slonu najimenitneji ud, nos in roka ob jednem, ker z njim diha, voha, tipljein grabi. S trobcem natrga si krme in jo nosi v usta; s trobcem pije, napolnivi si ganamre z vodo, vtakne ga v usta in spusti vodo va-njo. // S trobcem se brani, kerima v njem toliko mo, da drevesa iz zemlje ruje // Konec trobca ima giben mesnatrogliek, kakor lovek s prstom, pobere majhno stvarco s tal, zavee in razvee ozel,izvlee zamaek iz steklenice, sproi pitolo itd. (Erjavec 1869: 133)

Elefant je jako edna stvr. Najimenitneji tao te stvari je rilec. Te je na vse strani gibeki premokliv. Elefant ga zn dale raztgnoti, pa nazaj skriti i zviti. S tem pobera hrano,cca vodo, s rilom diha, trobi, njemi zgrabi svojega protivnika, i ga poene na tla, dega ee z monimi nogmi poklai. Z onim rogliom zna vsaki list od tla gorpobra-

ti, ali i je okrotn, krajcar prijeti, z glaa tik vvzeti, voz narditi i razvzati (Agusti 1878: 47)

Labud je lepa, smemo rei najlepa povodna tica. // Ribnjak v zelenem gaji je mrtevin prazen, ako se po njem ne vozi par labudov z mehko vkrivljenimi vratovi in z napolprivzdignjenimi perutmi. (Erjavec 1870: 61)

Labd je lepa ista stvar i lepo je viditi gda svojim belim prjom, egavo zavitim inje-kom po vrh vode plava. (Agusti 1878: 27)

Na glavi nosi pernato krono, drobna glava, vitek vrat in persi so temno plave kakorindike. (Erjavec 1870: 54)

Pav ma lep plinjek, na glvi pernato korono, velki zlto-rumankasti rp s bleseimiomi. (Agusti 1878: 24)

Sicer pa Agustievi kratki opisi predstavljajo ivali predvsem po obliki, videzuin lastnostih:

Veliko glvo okoli obte gosta duga griba. (Lev, str. 11)

Zgoraj klkaste nezj zavite, gladke rogl. (Kozorog, str. 16)

Kln, teri je zgoraj na konci klkasto zaviti, noge so mone z zakrivlenmi piastimikramplami. (Orla, str. 25)

Navi se nitere rei guati i pesmi fkati. (kvorc, str. 28)


9/17

226


V besedotvorju so pri Agustiu opazne samostalnike novotvorbe na ci (etvrorokci, rokokrilci, brezzobci, cecavci, vodozemci, dvivotnici, brezhrbetnici ali brezontnici, zgrablivci;zanimivo je, da je samostalnikzgrablivci

izpeljan iz glagola zgrabiti /Zgrablivci se s temi slabejimi stvri hranijo, tereza volo toga se pijo zgrabiti./ in ne iz pridevnika zgrabljiv,ki v prekmur-skem knjinem jeziku pomeni popadljiv).

Zanimive so tudi onomatopoetske reitve, npr. bibic /Bibic je jako aljiv fti,sem ta kroano lee i vsigdar krii: bibic!/, kripec /S cimetovnov frbov sarnimi nogami, teri se glsi, i ga v zapertoj roki k vham drimo./ali pahupka/Hupka je zto to im dobo, r se tak glasi: hup! hup!/,ali pa poi-menovanja po kakni znailnosti, npr. prevari /Prevari to poreto hrnopo cajti nezj v gobec gorpistijo i znovi zgerzejo/, ali turbari /Stvari turbari

majoi tko posebno lastivnost, ka na trbhi kakti edno gorvrezano turbomjo, ali samo ti k enskami spoli sliajoi i i so pretiskvanoj sili, te svojemlde v eto turbo denejo i njimi odbiijo./.

Navajam e nekatere znailne besedotvorne in glasoslovne reitve pri poime-novanju ivali, rastlin in rudnin: stvari /ivali/ tigri, tor /od s pvanevonjje je poznan/, oroslan /lev/, gamila /kamela/, elefant; truc /noj/, reca,kvorjanec, vrabeo, deteo; vaganca /elva/; vipera /pri nas so kae ne kodlive,samo edna, vipera m mer/, velikanska kaa /udav/, naoalka; ro, herkul

/najveji hro/, zlata minica /je zlti blii ro, teri se po ogradaj na cvetjina gostoma njde/, ivanica /kresnica/, boika /pikapolonica/; devnikalidevna glista, pijajca /pijavka/; nrasi/rastline/ hajdina, kukorca; lk, tikev, karfiola; grah /fiol/,grai/grah/,pargeo, krumpia; petreo, mrkevca,dohan, kropliva; grka, renja, jablan, breskev, mandolja, malinovo drevo/murva/; ribizel, maline, borojca /brinje/, trnine /rni trn/; janez, kamelija, ajfik/ajbelj/, kumin; kopalinje ilojca /lonrska, pipna, porcelnova/ pentazemla, kerlo, vapnena zemla, kreida, gips, alabaster, morska pena, kaplanik/kapnik/.

nekAtereglAsoslovneinoblikoslovneznAilnostisAmostAlnikovvprekmurskihitAnkAhinAbecednikih

Glasoslono-oblikoslovna podoba prekmurskih abecednikov in itank je bilaustaljena in se je tako pri protestantih kot pri katolianih navezovala na normoin predpise, ki so se izoblikovali v Kzmievem prevodu Nouvega Zkona1771. leta. Rahla glasoslovna in oblikoslovna prilagajanja so na zaetku 19.

stoletju utrdila prekmurski knjini jezik kot naddialektalno tvorbo, nato pase je zaelo medsebojno prevzemanje in priblievanje z osrednjeslovenskim


10/17

227


knjinim jezikom, tako da se je v drugi polovici 19. stoletja lahko oblikovalenoten slovenski knjini jezik (Jesenek 1996: 113126). Spremembe se nisozgodile ez no, saj je lo za dalje obdobje jezikovne odprtosti, ko sta se

osrednjeslovenski in prekmurski knjini jezik lahko prilagajala tudi zaradiuresnievanja knjinega jezika na severovzhodu tajerske.153 Dokler pa stana slovenskem narodnostnem ozemlju obstajali dve knjini normi, se je vprekmurskih itankah in abecednikih pojavljala prekmurska knjina glaso-slovno-oblikoslovna podoba, za katero navajam nekatere osnovne znailnosti,ki so jih sprejeli skoraj vsi prekmurski pisci.154 Znailne in splono sprejeteglasoslovne spremembe: l l(cl, krlesztvo, kralevcsnci, lbznoszt, ldje, ocsonklnye, pole, premislvanje, szpravitel, vola, vucsitel; skodliv, trpliv,zelni; clati, lbiti, premislvati, pripelati), plj, blj, mlj, vlj pl, bl, ml, vl

(plnovsi, vplem; lbleni,pogiblvjo;neogivliv, szprvlen, osznvlanye;zemla; sivlenje, oprvlati, osznovlen), nj ny(csteny, cstenye, dugovnya,fliszanye, govorenye, najmenye naprednye, naszlednyi, na zdsnyoj sztopnyi,potrdjenye, razmenye, szlejdnye mazanje, znnye), h j/pri samostalnikih/,h /pri pridevnikih in zaimkih/,h , h jh(po vejaj drevaj,vu nebeszj, vmali laj; po nyegovi mokaj, po zeleni travnikaj, kelko je taksiod Goszpodna Krisztussa nasztavleni szveszt; lejhko je zvina jeszi napraviti,

153

Gre za poskus, oblikovati knjini jezik v t. i. panoskem jezikovnem prostoru. Vzhod-notajerski pisci so bili ves as pritegnjeni v kranjski jezikovni prostor, eprav soosrednjeslovensko iz Trubarjeve in Dalmatinove protestantske jezikovne tradicijeizhajajoo knjino normo neradi sprejemali. Svoj knjini jezik so neuspeno poskualinormirati najprej v t. i. svetourbanski akademiji (ostali pa so opazni vplivi v sloven -skem slovaropisju; Jesenek 1998: 6270), uspeneji pa je bil Dajnkov krog, sajso oblikovali knjini jezik, ki je pozitivno vplival na priblievanje knjinih norm vslovenskem alpskem in panonskem jezikovnem prostoru (taka teza je bila potrjena naDajnkovem simpoziju v renjevcih pri Gornji Radgoni, ki ga je novembra 1997 orga-niziralo Slavistino drutvo Maribor; zbornik referatov je izel leta 1998); vsi pioina severovzhodu Slovenije seveda niso sledili Dajnku Krempl je odkrito nasprotoval

tajerskemu separatizmu, vendar pa je tudi on napisal prvo zgodovino v slovenskemjeziku v Dajnkovem knjinem jeziku, saj za zgodovinski nain pisanja ni imel vzorovv osrednjeslovenski knjini produkciji (Jesenek 1988: 200215). Normiranje dvehknjini razliic v panonskem jezikovnem podroju je pospeilo normiranje enotnegaslovenskega knjinega jezika v slovenskem narodnostnem prostoru, in sicer tudi tako,da je na slovenskem tajerskem in korokem obrobju zael jezikovno zdruevalno de-lovati Slomek; vzhodnotajerska slovniarja Murko in Murec sta spoznala, da je namajhnem slovenskem ozemlju prostor le za enoten knjini jezik, taka odloitev pa jepospeila tudi zblianje prekmurskega in osrednjeslovenskega knjinega jezika (Jesen-ek 2009).

154

Od norme je vidno odstopal le Agusti, ki je, potem ko je v Budimpeti izgubil stik sslovenskim prekmurskim govorjenim in knjinim jezikom, oblikoval povsem samosvo-jo knjino razliico (Jesenek 1999a).


11/17

228


csi gli dvej naturi ma;e /hoe/, ostia /hosija/; vszejh grejh, djh, ne praznjh gre za etimoloki in izgovorni j ter za etimoloki h;leta 1851 ima peti natisKzmievega szilabikarja e zapis ne praznjh, dvanajsti natis iz leta okoli

1871 pa e ne praznj), st (miloscs). Konzonantski skupini djinsta ohranjeni (rodjen szin, potrdjen, potrdjavi; szoszedscsina, voscsis); l o(hraniteo, nepriateo, anygeo, vuiteo, voditeo; podao, priao, obarvao,prikazao, sztvouro, je bio izgovarja se ozko, skoraj kot u (Novak 1974: 14));bn vn (vnougo, Szlovenszki abeczedr za drouvno deczo v stmpani),ohranjena sta protetinavinp/f(vszta, vuciteo, fcsiti, nvuk, ptji), upote-vana je II. palatalizacija(vucj, Trci, gresnicke), opazna sta tudi soglasnikiizpad in krenje (seszdeszet, maszno, dvicza, mva, njmre, inda; ilojca, ido).

e nekaj oblikoslovnih posebnosti:155

Samostalnikgoszpa ima v im. mn. dvojnicogoszpe in goszpv, daj. mn.goszpam,mest. mn.pri goszpaj, or. mn.z goszpami; po enski a-jevski sklanjatvise sklanja tudi samostalnikocs, rod. ed. ocs (Pavel navaja tudi dvojnici ocsoin ocsa), im. mn. ocsevje,rod. mn. ocsev,mest. mn.pri ocsaj,or. mn.z ocsami (Pavel ima pri im. in rod. ed. e dvojnici ocsovje in ocsov;stalnabesednazveza ocsin blagoszlov); . or. ed. ima konnico ov/ouv (z jezcsniczouv,z-vodouv, zvrov, zmaterjov, zmolitvouv zadnji samostalnik ima v im.ed. dvojnico moltev : molitva), v mest. mn. pa gre v II. enski sklanjatvi za

e v glasoslovju predstavljeni prehod konnega h v j (ah aj/ej, npr. vuczerkvaj, vu rdej, vu solj, pri omornosztjaj, pri cserj; celi den spi tak, kadoli obernyenov glavov na zadnjih nogaj visi).

Samostalniki mokega spola na l se im. ed. zapisuje z o, ki se zelo ozko,skoraj kot u, izgovarja, vendar pa se v rod. ed. lponovno zapisuje (angyeo,angyela; neprijateo, neprijatela; szpraviteo, szpravitela; pekeo, pekla; krao,krala). Samostalnikpesz (im. mn. pszovi) ima v mest. in or. ed. pri pszovi,zpszom,v mnoini pa sta met. in or. pri pszaj, zpszami;samostalnikden,dneva ima or. ed.zdnevom, v mn. zdnevami. Samostalni cslovikima v mn.obliko ldje (kamo ido po szmrti vrnih i pobosnih ludih duse), mest. mn.pri trej ldej; samostalnik keli /kelih, a/ ima v neimenovalnikem sklonusoglasnikh, ki je v imenovalniku onemel (Potom merka, geto Msnik rokedrsi oberkeliha).

155 V kratkem pregledu navajam predvsem tiste oblike, ki jih je leta 1942 poznal tudi Pavelv rokopisni slovnici Vend nyelvtan, 1942 (tipkopis v tudijski in pokrajinski knjinici vMurski Soboti). Raziskovanje oblikoslovja zahteva natanneji in bolj izrpen prikaz in

seveda primerjalno skladenjsko analizo. Nekaj posameznih raziskav je e bilo opravlje-nih, prim. npr. Vilko Novak (1993: 4550; 197), Oroen (1988: 93106; 1989: 3760),Zorko (1993: 128135), Jesenek (1990: 175187; 1991: 340355).


12/17

229


Med samostalniki srednjega spola le redki podaljujejo osnovo z n, tali s (im.mn. ima dvojnico vreimeni/vreimena,rod. mn. reimenov; nebesza,mest. mn.pri nbszaj,or. mn.znebeszami; kre, kreta/kreti.Leito,mest. mn. leitaj, or.

mn. zleitami; vho/vjo, za vhov;skupna imena: rogouje,or. mn.zrougami;kopalinje, cslovesztvo.

sAmostAlnikiabecedarium, szilabikr, abecedrvnAslovihprekmurskihAbecednikov

Prekmurski abecedniki so izhajali pod razlinimi naslovi,156 vendar pa se je vnjih pojavljala vedno dvojnica szilabikr : abecedr/szilabikr zsteroga sze

decza steti more navcsit, znkimi rejcsniczami navkp; abecedr zsteroga szedeteza prv szlovriti, takj cseti navcsi/. Samostalnikszilabikrje prevzet izlatinine (syllaba, ae =zlog;termin szillaba se v tem pomenu pojavlja tudi vKoievi in Agustievi slovnici madarskega jezika, v naslovu silabikarja izleta 1870 pa je M. Kzmi zapisal dvojnico rejcsnicza, tj. izpeljanko iz samo-stalnika rejcs, ki pri Koiu in Agustiu pomeni beseda,samo pri Koiu etudiglagol;Kardo je zazloguporabljal termin kotriga.), in sicer gre za nekevrste zlogovalnik (szlovriti /Abeczedr, 1828/ in szlovkati /Koi, 1833/ =

156ABC ali Nvuk na piszajocscsteny za szlovenszke vucsevnice vdni. J. Kardo.V-Bcsi, 1867. ABC knisizca na nrodni soul haszek. M. Kzmi. V-Bdini, 1790.ABC zacstne knige csteny za vesznicske sol. I. Berke. V Budapesti, 1899. Abecedr

zsteroga sze detcza prv szlovriti, takj cseti navcsi poulek vnougoga haszna razumaznouvics zostampani. M. Kzmi. Vu Varasdini, 1828. Abecedarium szlowenszko,za drobno detzo, vn szpscheno. 1725. Abecednik za katholianske vesnike ol. J.Murkovi. V-Peti, 1871. Krscansztva ABZCe to je krszcsanszke vere nvuka prvi

zacstek. A. Terplan. 1845. Nve ABC i zacstne knige csteny za veszncski sl prvizlcs. J. Kardo. V-Bdini 1871. Nvi abeczedr znisteri nemski tksi knizicz vkp

pobrni. . Llik. v-Soprni, 1820. Szlovenszki ABCDR, krsztsnszkokatolicsnszkinvuk i drgi za malo decsiczo potrebne recsi. V-Lendavi, 1868 (10. natis M. Kzmi-a). Szlovenszki abeczedr za drouvno deczo v stmpani. M. Bako. V Posoni, 1786.Szlovenszki szilabikr, zsteroga sze decza steti more navcsiti, z nikimi rejcsniczaminavkpe pod perspan stampanya dni. M. Kzmi. V-Soproni, 1780.Katoliki prekmurski abecednik je bil znan tudi med tajerci na desni strani Mure,saj sta ga v svojih tiskih omenjala Peter Dajnko (Poleg totih knig e so vRadgoni, pri

Alojzi Wajcingeri, knigari tydi dobiti //Kzmi A, B, C, za Slovence na Vogerskem,//Prim. P. Dajnko, Abecedna kniica, Vedo danje na koncu abecednika. v Radgoni1824) in Martin Veri (leta 1833 v Duhovnem varuhu za mladost navaja pravi naslov,

tj. Szlovenszki szilabikr); na zadnji strani Szvte krisne pouti, Krmendin 1853, je J.Sabar zapisal e en nepopolni naslov Kzmievega abecednika, in sicerA b c Szilabikr, ki se dobi pri zaloniku Ferencu Udvaryju v Krmendu.


13/17

230


zlogovati), tj. knjiico, ki ui brati po zlogovalni metodi; naslov je Kzmiev,vendar se je v trinajstih natisih spreminjal.157

oblikovAnjeslovenskegAstrokovnegAslovnikegAizrAzjA

Slovensko slovnino terminologijo lahko spremljamo v estih prekmurskihubenikih, med katerimi so tri slovnice madarskega jezika,158 dve metodikiza pouk madarskega159 in slovenskega160 jezika, poskus glasoslovja, pravo-reja in pravopisa za Slovence, tj. nekaken jezikovni prironik z najvaneji-mi pravili za pravilno pisanje in branje161 in rokopisna slovnica prekmurskgaknjinega jezika, ki jo je leta 1942 napisal A. Pavel.

Koi je uveljavil zanimivo slovensko slovnino izrazje,162 ki ga je z manj-imi popravki prevzel tudi Agusti; razlike nastajajo pri Kardou, ki imasamosvoje bolj nerodne opise slovninih zakonitosti, in Pavlu, ki uporabljav brezniku (Breznik 1934) uveljavljeno slovnino terminologijo sredine 20.stoletja. Koi in Agusti v glasoslovju litere (Kardo ima za rko izraz piszek) razvrata naglasznczke (samolasniki) in vkpglaszncke (soglasniki),samoglasniki so dvoujefele, tj. kratki in dugi,soglasniki pa so szamosni invkpdjani (npr. cs, cz, ds, dz, gy ); rejcs (beseda) se deli na szilabe (zlog;pri Kardou kotrga). V oblikoslovju Koi pozna naslednje govorjenja tale

(besedne vrste), ki jim v oklepaju dodaja e latinsko izrazje: imenik(tj. ma-darski spolnik), ime (nomen), zaime (pronomen), rejcs (verbum), deliven(paricip), prirejcsje (adverb), zaposztavek, veznik (conjunktiv), medsztavek (interjekcija); Agusti je po njem prevzel imenk, zaposztavek, zaim,prirecsje, veznik in medsztavek,za polnopomenske besedne vrste (razenzaimka) pa je sprejel izrazje Janeieve slovnice, in sicerszamosztavnik,pridovnik, racsunszkoim in vrmena rcs. Pri samostalniku so e nakazanaimena sklonov (imenvaven, rodiven, dajaven, tosiven, zvavev, odnesziven),pri pridevniku pa je opozorjeno na stopnjevanje (prvi sztub, szrdny stub,zvisseni stub), pri tevniku Koi racsunski nomen deli na glavni, redovni,

157 Devetkrat je ostal enak kot pri M. Kzmiu Szlovenszki szilabikr(izdaje V-Sopro-ni 1780, v-Radgoni okoli 1821, v-Radgoni 1847, v-Radgoni 1851, v Krmendu 1853,v -Lendove 1857, v-Radgoni 1861, v-Radgoni 1864, v-Radgoni 1870), enkrat se imenujesamoAbecedr(Vu Varasdini 1826), trikrat pa Szlovenszki ABCDR (v-Lendavi 1868,V-Radgoni 1780, V-Radgoni okoli 1871).

158Koieva, Kardoeva in Agustieva; prim. op. 131.159Kardo; prim. op. 132.160

Kardo, prim. op. 132.161Kardo, prim. op. 132.162 Slovarek tega izrazja je izdelala Marija Bajzek-Luka (1994: 191193).


14/17

231


razdelni in povnosni,zaimkisooszobni, ladavni, nanasajoucsi, kazajoucsi,povracsajoucsi, pitajoucsi, negvisni;po nainu (znamenvnoszt) so glagolidjanszki, szredyi in terpivni,pri vugibayu (spreganju) vrejmena rejcsi pa so

obravnavani e vrejmen (csasz Agusti), modus ali nacsin (gre za naklon),racsun (tevilo), perszone (asi Agusti) informe vugibanya (naklon). Ko-i in Agusti uporabljata naslednje izraze za glagolske oblike, ki izraajoasovno trajanje: zdasnye vrejmen (sedanjik), komajpreminoucse vrejmen(imperfekt), preminoucsevrejmen (preteklik), davopreminoucse vrejmen(predpreteklik), prisesztno vrejmen (prihodnjik); naklonske kategorije sokazaven modus (indikativ), zapovediven modus (imperativ) in zvezilvavenmodus (konjunktiv), Agusti loi e zelevavni in delivni modus,oba pa mednaklonske oblike pritevata tudi neokoncsiven modus (nedolonik); po tevilu

so glagoli jedinszki ali edniki (edninski) in vnosinszki ali vecsniki (mnoin-ski),dvojine ne imenujeta; vidsko imajo glagoli nedokoncsani in dokoncsanirazum forme. Oba slovniarja sta se zanimala tudi e za besedotvorje, ki jepredstavljeno v posebnem poglavju Odzgrntvanya rejscih,v katerem opo-zarjata na vkpvzanje rejcsi (Koi) oz. vkpszkladanye (Agusti) terrejcsizjednjanje (Koi) oz. recsiszhajanye (Agusti); pri zloenkah Agusti loipodszekno insztolmacslivo recs,pri izpeljankah pa koren inszhajo (obrazilo),tudi korenasto ali penaszto recs inszhjavlivo recs. Zanimivo je tudi izrazjeza loila, ki na nekaterih mestih spominja na Pohlinovo: siba (vejica), napih

njena siba (podpije), dvojapiknja (dvopije), koncsna piknja (pika), pitanjaznamenje (vpraaj), goriszkricsanja znamenje (klicaj), zapiranja znamenje(vpraaj), szpominanja znamenje (narekovaj), premiszlavanja, pocsivanja alimerkanja znamenje (pomiljaj)

Koievo in Agustievo izrazje, predvsem pa Agustiev jezik, kaejo, da seje prekmurski strokovni jezik elel pribliati enotnemu slovenskemu jeziku,in sicer predvsem v delih prekmurskih katolikih piscev, medtem ko so seprotestanti, v drugi polovici 19. stoletja vzpodbujani od madarske oblasti,povsem oprijeli nareja. To se lepo vidi v Kardoevih jezikovnih prironikih,predvsem v Jezicsnih f liszanjih, kjer so zbrana slovenska prekmurska jezikov-na pravila, ki jih je Kardo oblikoval, ko je pisal Nvod na vogrszki jezik. Greza zanimive opise slovninih pravil in zakonitosti prekmurskega jezika, ki paje pristal povsem v narenih okvirih. Medsebojno nestvarno povezane povedi,nenavadna tvorba besed, podrta lenitev po aktualnosti in neglagolsko izra-anje ter izraalna nespretnost na vseh ravninah, zlasti v skladnji in besedju,kaejo, da se zahtevne jezikovne strokovne pomenske podstave v nareju nemorejo ve primerno upovediti:

Vu bvoszti povszemvszega gorivzti cl nvuka maternoga jezika, je t: da sze vucsenk,szpodoben vcsin na razmnye gucsa i pszma drgi ldi, i na redovno naprdnye


15/17

232


laszni oszvojeni mszel vu govornyi ali pszanyi. Nyega cl vu szebi zdrzva zname -nitoszt szvojo. Govornye i pszmo je obcstnaa skr mszel. Ki drgi mszli ino nyrazmnye za cl m; on sze vu globocsno dh cslovecsega psztiti setje; po drgildi mszlaj szvoje lasztivne csszti i poprvl, sztan razmnya szvojega razsrjva,

szpoznanye dopunyva, z-ednov rcsjv: v cs sze brezi vucstela. (Navod na vogrszkijezik. Predgovor i nvod, str. 1)

Narene posebnosti v Kardoevem jezikovnem prironiku ne dosegajo veravni, na katero bi se lahko opiral prekmurski knjini jezik, nareno besediepa je e tako skromno, da razlage uinkujejo nebogljeno:

Rcs telko kotrg m, kelkokrt genemo z-lampami, gda jo vprvimo (kelko szamogla-szni je vu steroj rcsi, telko kotrg ma ono. toti v vogrszkom jeziki; ali v-szlovenszkomjeszo i takse recsi, v-steri ni ednoga szamoglasznoga nega, i dnok majo kotrge, kaktieti: brs, drk, frk, hrt, szmrt, strk, vrt. // I to je velka falinga vu jeziki. (Navod navogrszki jezik, str. 2728)

Govor je vpovedanye miszli z-recsjov. Podsztava je vu govori eno dugovanje, od ste-roga ka stimamo. Vu govori vszigdar jeszte taksa recs, z-sterov od dugovanya govora od podsztave ka stimamo. To je stimanka. Govor redovno dve kotrige ma, to edno jepodsztava, ta druga stimanka. (Navod na vogrszki jezik, str. 7475).

Kljub jezikovnim slabostim pa je Kardo zagovarjal potrebo, da se je jezikapotrebno uiti, da jezik potrebuje pravila, ki so zapisana in priznana kot normain predpisi za vse pioe in beroe Prekmurce; zato si je prizadeval uveljaviti

najpotrebneja pravopisna pravila in izpeljati prenovo pouka v prekmurskihprotestantskih olah:

K-ednoj kotrgi rcsi szlisajocsi piszkov je n szlobodno od endrgoga odlcsiti, gda jovu drgi rd prkneszemo. (Navod na vogrszki jezik, str. 27)

Mozko i zenska imna i poprek prvi piszki imn ldi sze z-velkimi piszki morejo pi-szati. (Navod na vogrszki jezik, str. 38)

To piknye sztojcse recsizacsten piszk sze z-velikim piszkom pse. (Navod na vogrszkijezik, str. 39)

Pri pinyi med cstenyom prehnyati trb. (Navod na vogrszki jezik, str. 41)

Nrodne vucsevnice nase sze pleg ete vidme vrmena morejo preobrziti, csi medtimi drgimi nsztavami blzensztva obcsinszkoga tivristva upravno meszto szvojeobdrzati scsjo. Pleg toga vucsevnice nase neszmjo vecs vlcsne sol, nego taksensztave morejo bidti, stere zvn naprdvati nvukov zednim i ono osznovnoszt r-zumnoszti ogvsijo, stero vu preszvetsenom vrmeni etom sztan nroda na obcsinszkoblzenosztvo gledcs uprav zel. Na tom temeli morejo nrodne vucsevnice nasezacsnoti cimper szvoj. (Navod na flszanye vu govornyi, str. 1)


16/17

233


prekmurskiknjinijezikvleposlovju

eprav so predvsem katoliki pisci ubenikov v drugi polovici 19. stoletja e

uvajali v svoje tiske novoslovenino, pa se je predvsem v itankah163

enalo dovolj asa in prostora, da se je prekmurski knjini jezik potrdil tudi vleposlovju. Izvirnega knjinega ustvarjanja, ki bi presegel ozke prekmurskeokvire in se uveljavil v slovenskem in irem avstroogrskem literarnem prosto-ru sicer ni bilo, zato pa so sestavljalci itank oz. beril pripravili nekaj zanimi-vih prevodov uveljavljenih madarskih piscev, predvsem pesnikov romantikov,npr. Petfija, Vrsmartyja, Gyulayja (V. Novak 1974: 72) Prekmurskiknjini jezik v poeziji, predvsem prevodih, spretno izkoria zunanjo zgradbopesnikih oblik, ritminost in metrum, je zborno omikan, hkrati pa tudi jezi-

kovno-stilno usposobljen za rabo prvin vseh jezikovnih zvrsti. Za ilustracijo,kako drugae je zvenela poezija v knjini prekmurini od strokovnih besedilv nareju, kaejo tudi Kardoevi164 prevodi v njegovem berilu iz leta 1870:

Hej, pero, zibe pero, perce!Moje pero, n szi t za norce:Vcsena glva more bidti,csi teb prav scs vodti.

Eja, pero, hajh!Hej, pero, moje vrlo perce!

Bogme szi mi hvle vrdno, perce:Gda t po papri drcss,Ka vsze mi lep nemceses,Eja, pero, hajh.

Locs! ka szi mi dnk vcsnilo.Joj! szvinyko szi mi szkotilo.Ah! csi vucsitel t vra.Kzo mi doliodpra.Joj pojebi, joj!

Li zda mi naj nika nede,

Szledi vsze t nacsi bode.Hcs, detlka! hj v zsle !Indri je za tbe ple.Hcs, detlka, hcs.

(Dte i pero.Nove knige cstenya za vesnike ol II.-IV. zlo, str. 7)

163 Prim. op. 130.164

Mono pa se razlikuje od Barle glede pravilnih rim, ki jih je skrbno iskal. Zavoljoskrbno, vekrat pa umetno iskanih izrazov je njegova dikcija slovesna, celo patetina(V. Novak 1974: 7172).


17/17

234


Kljub skromnemu tevilu naslovov so bile itanke med Prekmurci zelo raz-irjene in so se pogosto ponatiskovale, kar dokazuje, da je bila prekmurinavendar tudi funkcijsko zvrstno razgiban jezik, knjino oblikovan in potrjen

najprej v protestantskih tiskih lo je za enako uveljavljanje in normiranjeknjine razliice kot pri kranjskih protestantih v 16. stoletju: po Trubarjevemvzoru (nadnarena tvorba gorenjine, dolenjine in ljubljanskega govorakot osnova ti. osrednjeslovenskega knjinega jezika) je tevan Kzmi v 18.stoletju na vzhodu Slovenije izdelal nadnareno tvorbo dolinskega, raven-skega in porabskega govora, ki se je kot prekmurski knjini jezik potrdil vprevodu Nouvega Zkona (1771) in nato uveljavil tudi v leposlovju in drugihfunkcijskih zvrsteh jezika. al je v prekmurskem jezikovnem prostoru v drugipolovici 19. stoletja zmanjkalo asa za kaj ve(Oroen 1989: 3760) obstoj

in preivetje Slovencev v Evropi sta bila povezana z idejo Zedinjene Slovenije,v njej pa bi sredi 19. stoletja po pomladi narodov na majhnem narodnostnemozemlju dva knjina jezika delovala preve raznarodovalno; kljub temu se jeprekmurski knjini jezik potrdil tudi v strokovnem (praktino-strokovnem)jeziku ubenikov 19. stoletja, v itankah pa se je priblial tudi leposlovju (po-skusi razvoja izvirnega umetnostnega jezika in prevodov, zlasti iz madarine Kardo je kar uspeno prevajal madarske pesnike za svoje knige tenja);e pri tem upotevamo tudi vse oblike publicistinega jezika e v Agustie-vem Prijatelu in kasneje pri Kleklu, pa uradovalne poskuse v e imenovanih

Regulah meterskih in oblikovanje strokovnega slovnikega izrazja in pravil,potem vidimo, da je prekmurski knjini jezik hit ro nadoknadil 200-letnozamudnitvo in se je v 18. stoletju brez teav normiral kot knjini jezik, natopa se je e v slabih sto letih uspel potrditi v vseh jezikovnih zvrsteh, vplivatina razvoj slovenskega knjinega jezika v prvi polovici 19. stoletja in se sredistoletja po daljem medsebojnem prevzemanju in priblievanju z osrednjeslo-vensko jezikovno razliico zdruiti v enoten slovenski knjini jezik. Ker seje potrdil v vseh funkcijskih zvrsteh jezika, ga moremo razumeti kot najvijosocialno zvrst jezika med Prekmurci na Ogrskem v 18. in 19. stoletju je imel

narodnoprebudni pomen, saj so le z njegovo pomojo z Slovenci na Ogrskemdokazovali svojo identiteto in se potrjevali kot zgodovinski narod.

Documents

Jezik prekmursih abecednikov in ucbenikov v 19. stoletju - 17 Zora 90 Jesenšek