Višje sodišče v KopruCivilni oddelek

VSK sodba I Cp 636/2004

ECLI:SI:VSKP:2005:I.CP.636.2004

Evidenčna številka: VSK01833Datum odločbe: 09.11.2005Področje: ODŠKODNINSKO PRAVOInstitut: višja sila - vremenske razmereZveza: ZOR člen 154, 177, 154, 177.

Jedro

Ni krivde in zato tudi ne odgovornosti za škodo, če toženec ni mogel pričakovati, da bo prišlo do takonenadnega in silovitega poslabšanja vremena (višja sila) in s tem tudi do potopitve ladje in nastanka škode.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr.št. I 1167/96 z dne29.07.1996 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena strankadolžna v roku 8-ih dni plačati tožeči stranki znesek 358.999,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od19.08.1995 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 15.975,00 SIT in nadaljnje stroške postopka. Tožečistranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 198.594,00 SIT, v roku 15-ih dni. Tako jeodločilo, ko je ugotovilo, da je do potopitve toženčeve ladje prišlo zaradi višje sile in sicer zaradi nenadnega innepričakovanega poslabšanja vremena z nevihto in zelo močnim vetrom, tudi viharne jakosti, zato zapotopitev ladje in s tem povezane stroške ni podana njegova odškodninska odgovornost.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, dapritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, ko je potopitevplovila pripisalo izključno višji sili, zmotno. Ob ugotavljanju toženčeve odgovornosti se je sodišče ukvarjalole s takratnimi vremenskimi razmerami, zanemarilo pa je toženčevo ravnanje v zvezi z nesrečo in možnostminjene preprečitve. Toženčevo dejavnost pomorskega prevoza potnikov je šteti za nevarno dejavnost v smislu154/2 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), toliko bolj ob upoštevanju škodnih posledic spornegadogodka. Toženčeva odgovornost se zato presoja po načelu objektivne odgovornosti. Tožeča stranka se nestrinja z oceno, da nenadna nevihta z močnim vetrom v pomorstvu predstavlja višjo silo po 1.odst. 177.čl.ZOR. Takšne nevihte so na morju nekaj običajnega. Toženec je bil kot izkušen pomorščak dolžan s takšnimvremenom računati, biti nanj pripravljen in ukreniti vse za zagotovitev varnosti plovila in posadke. V zvezi sspremljanjem vremenske napovedi in privezom plovila bi moral ravnati s skrbnostjo dobrega pomorščaka. Tazahteva, da imetnik plovila stori vse potrebno, da se odvrne škoda, pri čemer nevihtno morje z močnim vetromne sme predstavljati nikakršne izredne okoliščine. Toženec takih zahtev ni izpolnil, zato se ni razbremenilodškodninske odgovornosti za posledice potopitve svojega plovila. Toženec ni spoštoval osnovnegapomorskega pravila, da se plovilo privezuje na notranjo stran pomola. V zapisniku o opravljenem pregledu zdne 17.07.1995 je potrdil, da "je bila ladja vezana na zunanji strani pomola stare luke in je obstajala nevarnost,da se bo ob obali poškodovala". To je ponovil tudi, ko je bil zaslišan in priznal, da (očitno v izogib stroškom)ni imel stalnega priveza v pristanišču. Pojasnil je, da "v kolikor je ladja vezana na zunanji strani pomola,potem visoki valovi butajo ob obalo in se morje vrne nazaj". Izpovedal je tudi, da se ladja na notranji stranipomola verjetno ne bi potopila. Toženčeva ladja je bila zaradi priveza na zunanji strani pomola, ki imafunkcijo valobrana, nedvomno bistveno bolj izpostavljena moči valov (tudi povratnih) in sunkom vetra.Toženčeva malomarnost pri privezu ladje je zato ključen razlog za njeno potopitev. Sodišče prve stopnje teokoliščine ni upoštevalo oziroma se o njej ni izreklo. Toženec se v izogib kasnejšemu škodnemu dogodku tudini na ustrezen način seznanil z vremensko napovedjo, na podlagi katere bi zagotovo lahko predvidel možnostnevihte. Izpovedal je, da se ne spomni, da bi kritičnega dne prisluhnil vremenski napovedi za pomorščake.Sodišče prve stopnje je ob presoji te okoliščine napačno povzelo izpoved toženca, da je takrat spremljalnapoved po radiu. Pojasnil je, da sicer posluša radijsko vremensko napoved. Prav to dejstvo pa kaže nanadaljnje zanemarjanje dolžnosti skrbnega pomorščaka. Splošno znano je, da je vremenska napoved zapomorščake bistveno podrobnejša, s poudarkom na stanju na morju in opozarjanjem na možnost neviht. Negre za enake informacije kot na radiu ali televiziji, kot je zatrjeval toženec in kot mu je sodišče prve stopnjenekritično verjelo. Ob spremljanju VHV postaje bi toženec lahko pravočasno bil opozorjen na prihajajočeposlabšanje vremena tudi s strani Luške kapitanije oziroma drugih ladij. Sodišče prve stopnje se je tudipovsem zmotno opredelilo do poročila in dodatnih pojasnil Agencije RS za okolje. Iz dopolnitve poročila zdne 06.02.2004 sicer izhaja, da jutranje nevihte tistega dne niso bile eksplicitno napovedane, vendar pa, da sobile že pred tem napovedane nevihte za dne 15.07. in 16.07.1995. Kot je zapisano, je bilo "možno lenapovedati, da bodo razmere v ozračju take, ki omogočajo nastanek neviht". Verjetnost neviht je torejobstajala in tudi bila napovedovana. Toženec bi zato bil ob zadostni skrbnosti in spremljanju vremenskihnapovedi na nevihto pripravljen in bi potopitev ladje preprečil.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je prišlo 15.07.1995 do potopitve toženčeve ladje "Villa Rubin"v jutranjem času, ko je bila v privezu v pristanišču v Kopru, kar je imelo za posledico onesnaženje morja.Sodišče prve stopnje se je pri presoji odškodninske terjatve tožeče stranke oprlo na 34.čl. Zakona o vodah(Ur.l. SRS, št. 38/81 s spremembami), ki določa, da odškodnino zaradi nenadnega onesnaženja vode plačapovzročitelj neposredno vodnogospodarski organizaciji, ki je pooblaščena za izvajanje nujnih ukrepov zaomejevanje posledic takega onesnaženja. Odškodnina se določa v višini stroškov, potrebnih za nujne ukrepeomejevanja posledic nenadnega onesnaženja vode. Toženec je glede na določbo 1.odst. 154.čl. ZOR (ta zakonse za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja) zatrjeval in dokazoval,da ni kriv, ker je do potopitve njegove ladje prišlo zaradi višje sile - izjemno močnega in nenadnega neurja zviharnim vetrom. Ob zatrjevanju višje sile, ki je ekskulpacijski razlog tudi pri objektivni odgovornosti (po

1.odst. 177.čl. ZOR) zato ni pomembno, sicer šele v pritožbi podano zatrjevanje tožeče stranke, da je trebatoženčevo odgovornost presojati po načelu objektivne odgovornosti, ker da je dejavnost pomorskega prevozapotnikov nevarna dejavnost. Neupoštevno je sklicevanje pritožbe na zapisnik o opravljenem pregledu z dne17.07.1995, saj sodišče prve stopnje tega dokaza kot prepoznega ni upoštevalo. Toženec je izpovedal, da jeladjo privezal na dovoljenem privezu in da ne obstaja obveznost notranjega priveza, kar tožeča stranka vpostopku na prvi stopnji ni prerekala, in sicer na stari operativni obali (na pomolu ob Luški kapitaniji).Stalnega priveza v pristanišču ni imel, ker ga je zaradi zasedenosti pristanišča težko dobiti. Zato je protispisnapritožbena trditev, da toženec v izogib stroškom ni imel stalnega priveza. Tudi ni izpovedal, kot trdi pritožba,da se ladja na notranjem privezu ne bi potopila (2.odst., list. št. 64 spisa). Na strani tožeče stranke je bilo, da bipostavila v postopku na prvi stopnji konkretne in argumentirane trditve o (ne)ustreznosti priveza oziroma, dase ladja na notranjem privezu ne bi potopila. Le ob takih trditvah bi bilo na tožencu, da se v tej smerirazbremeni. Ob zgolj pavšalnem zatrjevanju tožeče stranke o malomarnem zunanjem privezu ladje, je zatotoženec dokazoval in tudi uspešno dokazal, da je do potopitve ladje prišlo zaradi nepričakovanega zunanjegadogodka (nevihte z močnim vetrom, tudi viharne jakosti) in v danih okoliščinah neodklonljivega dogodka in stem dokazal vse elemente višje sile. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prvestopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanjepa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ni krivde in zato tudi ne odgovornosti za škodo, če toženec nimogel pričakovati (ladjo je privezal na dovoljenem privezu, jo pustil pod nadzorom poveljnika, nevihte nisobile napovedane, niti pričakovane), da bo prišlo do tako nenadnega in silovitega poslabšanja vremena in s temtudi do potopitve ladje in nastanka škode. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje zmotnoopredelilo do poročila in dodatnih pojasnil Agencije RS za okolje, da jutranje nevihte 15.07.1995 sicer nisobile eksplicitno napovedane, so pa bile napovedane že pred tem nevihte za dne 15.07. in 16.07.1995. Kotizhaja iz dopolnitve pojasnila z dne 06.02.2004 (list. št. 74 spisa) so bile za dne 15.07.1995 napovedanepopoldanske in večerne nevihte, ne pa jutranje. Iz citiranega pojasnila izhaja, da ni bilo znakov, ki bi kazali namožnost razvoja neviht v jutranjem času, šlo je za predfrontalne nevihte, ki nastanejo slučajno, nenapovedano.Ni tudi mogoče slediti pritožbeni trditvi, da se toženec ni na ustrezen način seznanil z vremensko napovedjo, sspremljanjem VHV postaje za pomorščake. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da VHV postaja prevzemainformacije od hidrometeoroloških služb, tako ugotavlja sodišče prve stopnje, tako je izpovedal toženec.Nasprotne pritožbene trditve so v nasprotju s 337.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 286.čl.ZPP. Nepomembna je, kot je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, izpovedtoženca, da se ne spomni, da bi kritičnega dne prisluhnil vremenski napovedi za pomorščake (VHV postaji).Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, niti ne v pritožbi, da bi VHV postaja posredovaladrugačne in kakšne informacije za kritično jutro 15.07.1995. Odločilno je, da ujma z zelo močnim (celoviharnim vetrom) tistega dne zjutraj ni bila napovedana, ker ni bila pričakovana. Ko je do ujme prišlo, jepoveljnik ladje sicer sprožil postopek reševanja ladje, vendar brezuspešno. Vse te okoliščine je sodišče prvestopnje obrazložilo, vsa potrebna dejstva in posamično ter celovito ocenilo dokaze in zaključilo, da toženčevaodškodninska odgovornost za potopitev ladje ni podana. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je povsemtrdna in je pritožbene trditve niso uspele omajati. Po vsem povedanem je izpodbijana sodba pravilna vdejanskem in pravnem pogledu. In ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitvepo 2.odst. 350.čl. ZPP, je na podlagi 353.čl. istega zakona pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniloin sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe: 23.08.2009