1

Jano BERVAR osebnost mojega kraja

Avtorice: Sara ANDERLI� Petra KO�EVAR

Vita ZGOZNIK

Mentorica: Jana DRAKSLER

Celje, marec 2005

2

KAZALO stran KAZALO SLIK 3 POVZETEK 4 UVOD 6 OTROŠTVO 7 ŠOLANJE 11 ATLET 14 ŠAHIST 17 SLUŽBOVANJE 23 DRUŽINA 29 PESNIŠKA ZBIRKA 38 NAGRADE IN PRIZNANJA 48 DRUGI O JANU BERVARJU 51 ZAKLJU�EK 62 ZAHVALA 63 VIRI IN LITERATURA 64 PRILOGA: JANOVE ZGODBE – kratke zgodbe iz u�iteljskega življenja

3

KAZALO SLIK slika številka 1 JANOV PORTRET (1960) 2 RAZISKOVALKE Z G. JAZBECOM

3 JANO KOT DOJEN�EK (1940) 4 O�E IN MATI (1939) 5 DRUŽINA NA SPREHODU (1940) 6 SRE�NO OTROŠTVO V ZRE�AH (1945) 7 NOGOMETAŠI NA OLIMPU (okrog 1952) 8 Z O�ETOM IN BRATOM GOJKOM (1952) 9 SPOMINI NA OTROŠTVO 10 JANO NA MAŠKARADI (1949) 11 MALA MATURA (1954) 12 IZ DIJAŠKE IZKAZNICE (1950) 13 JANO PRI PEVSKEM ZBORU (okrog 1956) 14 NA MATURANTSKEM PLESU (1959) 15 JANO V ŠTUDENTSKEM NASELJU (1960) 16 BOJ JE BIL HUD (1958) 17 ZMAGA (1958) 18 TEKMECA IN PRIJATELJA (1958) 19 SLOVENSKA REPREZENTANCA V TUZLI (1958) 20 JANOVA ŠAHOVSKA POLICA 21 JANO MED ŠTUDIJEM ŠAHOVSKE LITERATURE 22 INTERLIGA (1965) 23 SLOVENSKA LIGA (1978) 24 OKRAJNO PRVENSTVO V VELENJU 25 NASLOVNICA JANOVE TURNIRSKA KNJIGE 26 STRAN IZ TURNIRSKE KNJIGE 27 TURNIR NA ŠOBCU (1986) 28 STRAN IZ ŠOLSKEGA ALBUMA (1976) 29 PROSVETNA SINDIKALNA EKIPA (okrog leta 1970) 30 NOGOMETNA TEKMA Z U�ENCI (1987) 31 DAN ODPRTIH VRAT (1989) 32 Z ENE OD PROSLAV (1989) 33 BILO JE NA OŠ HUDINJA (1995) 34 BESEDE SLOVESA (1995) 35 JANO IN DARINKA NA IZLETU (1965) 36 PRVOMAJSKI POHOD NA SVETINI (1982) 37 MLADA DRUŽINA (1965) 38 ZIMSKI DRUŽINSKI SPREHOD (1967) 39 DRUŽINA V RIMSKIH TOPLICAH (1970) 40 Z MATEJEM DOMA (1995) 41 NOGOMETNA TEKMA Z MATEJEM (1994) 42 V BOLNIŠNICI MED DIALIZO (1996) 43 NA PODELITVI GORANOVEGA MAGISTERIJA (1995) 44 SPOMINSKA KNJIGA S PESMIMI 45 NASLOVNICA PESNIŠKE ZBIRKE 46 VABILO NA PREDSTAVITEV PESNIŠKE ZBIRKE 47 JANO IN DARINKA NA PREDSTAVITVI (1998) 48 VSE JANOVE IZDAJE

4

49 POSVETILO IZ KNJIGE (1958) 50 SREBRNI KONJ (1965) 51 OB�INSKO PRIZNANJE (1974) 52 OMARA S POKALI 53 RAZISKOVALKE Z GOSPO DARINKO BERVAR

5

POVZETEK Bil bi tvoje morje, pa je v meni premalo modrine. Bil bi tvoj južni veter, pa je v meni premalo pomladi. Bil bi tvoja mese�ina, pa je v meni premalo svetlobe. Bil bi princ na belem konju, pa sem samo jaz. Tako je v eni svojih pesmi zapisal Jano Bervar. In ta njegov "jaz" ima mnogo obrazov. Kdo ve, katero življenjsko vlogo bi si izbral za najljubšo. Izšolal se je za u�itelja slovenskega in srbohrvaškega jezika in svojo u�iteljsko poslanstvo opravljal z veliko ljubeznijo in predanostjo, pogosto obogateno s humorjem in mnogimi napotki za življenje. Ob rednem delu v šoli in vlogi predanega družinskega o�eta pa je nizal v bogato ogrlico tudi druge dejavnosti. Bil je uspešen atlet, �lan slovenske mladinske reprezentance, odli�en šahist z nazivom mojstrski kandidat in slovenski pesnik, ki je s svojo edino pesniško zbirko marsikoga opozoril, da je življenje vredno življenja in da je v življenju potrebno ceniti vsak trenutek, ki ga preživimo. Ja, vse to je Jano Bervar, slovenski u�itelj, športnik, šahist, pesnik …

slika 1: JANOV PORTRET (1960)

6

UVOD Tudi letos smo želele nadaljevati z raziskovalnim delom na temo Osebnost mojega kraja, ki je na naši šoli že kar nekakšna tradicija. Predlogov, koga naj predstavimo, je bilo kar nekaj. Na pobudo naše mentorice pa smo se odlo�ile za njenega nekdanjega sodelavca, u�itelja slovenskega jezika, gospoda Jana Bervarja. Na za�etku smo bile malo skepti�ne, saj si nismo predstavljale, da lahko u�itelj, poleg tega, da mladim v glave "vceplja" u�no snov, ustvarja tudi na drugih podro�jih. Ko pa smo se lotile dela, pri katerem smo se seznanile z razli�nimi metodami raziskovalnega dela, kot so: - anketiranje - intervjuvanje - zbiranje literature in slikovnega materiala - fotografiranje - obisk domoznanskega oddelka knjižnice v Celju - prebiranje in urejanje zbranega gradiva - delo z ra�unalnikom, smo kaj hitro ugotovile, da je bil gospod Jano Bervar ve� kot samo u�itelj. Vesele smo bile, da so nam ljudje, ki smo jih prosile, uspeli pomagati in prav z njihovo pomo�jo smo oblikovale življenjski mozaik gospoda Jana Bervarja, saj o njem ni bilo veliko pisnih virov in smo se morale v glavnem opreti na ustno izro�ilo. Ob koncu smo ugotovile, da je bil gospod Jano Bervar celovita oseba, ki je v srcih mnogih Celjanov zapisan "z veliko za�etnico" in da je bila naša odlo�itev, da ga predstavimo kot osebnost našega kraja, pravilna. Vesele smo, da smo spoznale njegovo življenje in delo in da smo uspele njegovo življenjsko zgodbo predstaviti tudi drugim, saj menimo, da Celjani o njem premalo vedo.

slika 2: RAZISKOVALKE Z G. JAZBECOM (2005)

7

OTROŠTVO Jano (Janez) Bervar se je rodil 13. junija 1940 na Muti ob Dravi o�etu Ivanu in materi Danici, rojeni Lisac.

slika 3: JANO KOT DOJEN�EK (1940) Mati Danica je bila Trbovelj�anka, h�i frizerja. Leta 1931 je diplomirala na u�iteljiš�u v Ljubljani in bila tri leta brez službe (delala je na trboveljski šoli brezpla�no, kot volonter). Leta 1934 pa je dobila dekret za pou�evanje na OŠ na Muti ob Dravi. Tam je spoznala Ivana, ki je prihajal iz vasi Trnovlje pri Celju, kjer je imel o�e veliko kova�ijo. Želel je, da bi edini sin (poleg dveh h�era) nadaljeval družinsko tradicijo. Ivan se je sicer izu�il za kova�a, a želja po znanju ga je gnala naprej. Naredil je meš�ansko šolo v Vojniku. Kljub nasprotovanju doma�ih se je vpisal na Srednjo tehniško šolo v Ljubljani in jo leta 1935 uspešno kon�al. Zaposlil se je v tovarni orodja na Muti. Med Danico in Ivanom je presko�ila iskrica, zaljubila sta se in se leta 1939 poro�ila. slika 4: O�E IN MATI (1939)

8

Leta 1940 se jima je rodil sin Janez, ki so ga klicali Jano. Sina sta bila zelo vesela in družinska sre�a je bila popolna.

slika 5: DRUŽINA NA SPREHODU (1940) Žal pa ni trajala dolgo. Po prihodu okupatorja je mati izgubila službo, saj slovenskih šol ni bilo ve�, o�eta pa so zaprli. Družino so pregnali z Mute, zato so nekaj �asa živeli pri sorodnikih v Celju. O�e je kmalu dobil službo v tovarni v Zre�ah in preselili so se tja. Mati je bila doma kot gospodinja. Živeli so v skromnih razmerah, kljub temu pa je bilo v domu veliko topline. Po okupaciji se je tudi mati ponovno zaposlila kot u�iteljica na OŠ v Zre�ah. Jano je v Zre�ah preživljal sre�no zgodnje otroštvo.

slika 6: SRE�NO OTROŠTVO V ZRE�AH (1946)

9

Še mnogo kasneje se je z ljubeznijo spominjal družinskih sprehodov skozi drevored, ki je vodil k šoli, pa igre s prijateljem Jožetom, s katerim sta pogosto namakala noge v vodo ob Vinterjevi žagi. Prijatelja Jožeta je imel tako rad, da je, ko je leta 1946 dobil brata, želel, da mu je ime Jože. Brat je tako dobil dve imeni: Gojmir Jožef (danes je znan novinar RTV Slovenija Gojko Bervar). Že leta 1947 so se preselili v Celje, kjer se je o�e zaposlil kot strojni tehnik v tovarni Emo, mati pa kot u�iteljica na II. osnovni šoli. Dobili so stanovanje v bloku v Delavski ulici v Gaberju. To je bilo delavsko naselje. Blok, v katerem so stanovali, je bil namenjen družinam, katerih �lani so bili zaposleni v tovarni emajlirane posode. Bogat tovarnar je za svoje delavce lepo poskrbel. Stanovanja so bila dokaj razkošna, imela so celo kopalnico. Okrog bloka je bil park, kjer so odrasli lahko posedali na klopeh, otroci pa so se podili po nogometnem igriš�u, ki je bilo ob parku. V naselju, kjer so živeli, je bilo veliko otrok. Jano je v nekih spominih zapisal, da je bilo prvo sre�anje z otroki iz novega okolja kar malce strašljivo, saj je bil prvi stavek, ki ga je slišal, ko je prišel na dvoriš�e: "Te 'm tak speku!" Potreboval je nekaj �asa, da je ugotovil, da novi prijatelji niso tako mo�ni, kot so se hvalili, �eprav je "pravica pesti" pogosto odlo�ala o dogajanjih na dvoriš�u. Kmalu je postal del njih in mladostne vragolije so postale tudi njegov vsakdan. Nogomet na doma�em igriš�u in razposajene igre s prijatelji, za katere so si pravila sproti izmišljali, so tkale drobne niti trdnega prijateljstva.

slika 7: NOGOMETAŠI NA OLIMPU (okrog leta 1952) A, po Janovih besedah, so mestni o�etje tedaj naredili veliko napako, ko so na njihovem nogometnem igriš�u odstranili gole in uredili otroško igriš�e ŽIV ŽAV. Razo�arani de�ki, željni iger z žogo, ki pa so bile med novimi gugalnicami nemogo�e, so v nekaj dneh gugalnice "preuredili" v gole in nogometni upi so spet dobili svoje igriš�e.

10

Janov zna�aj se je oblikoval tudi v varnem zavetju doma, kjer je vladal izreden ob�utek za pravi�nost. Družina je bila zelo povezana. Jano je imel zelo rad brata Gojka, s katerim je prebil precej prostega �asa, zato ni �udno, da je Gojko v njem videl svojega velikega vzornika, ki ga je želel v marsi�em posnemati.

slika 8: Z O�ETOM IN BRATOM GOJKOM (okrog leta 1952) Družina je živela v težkih �asih, a toplina, ki so jo dajali drug drugemu, se je �utila na vsakem koraku. Brat Gojko se spominja vsakoletnih obdarovanj, ki so jih bili otroci deležni v družini in obdarovanj dedka Mraza, ki jih je obiskal v tovarni, kjer je bil zaposlen o�e. Poleg sladkarij in eksoti�nega sadja so otroci dobili tudi emajliran tovarniški izdelek - lon�ek za kavo, poslikan krožnik … Pri Bervarjevih še danes hranijo te spomine na otroška leta.

slika 9: SPOMIN NA OTROŠTVO (2005) Leta 1955 se je Bervarjeva družina preselila v stanovanje v bloku ob Kersnikovi ulici. V novem okolju se je spremenil tudi na�in življenja. Otroško razposajenost je zamenjal mladostniški duh in Janove aktivnosti so dobile nove razsežnosti.

11

ŠOLANJE Jano je za�el osnovno šolo obiskovati v Zre�ah, kjer ga je v prvem razredu u�ila mama Danica, saj so imeli en sam prvi razred. Pogosto se je spominjal, da je bilo to njegovo najtežje leto šolanja, saj je za veliko stvari, ki so se zgodile v razredu, moral prevzeti krivdo, kajti mati, izredno pravi�na ženska, ni želela, da bi kakšen od u�encev ob�util, da se mu je zgodila krivica. Ko so se preselili v Celje, je obiskoval II. osnovno šolo. V lepem spominu je ohranil u�iteljici, gospo Žnuderlovo in gospo Poga�nikovo, pa tudi ravnatelja, gospoda Poga�nika. Spominjal se jih je kot dobrih in pravi�nih u�iteljev. V osnovni šoli so, poleg rednega šolskega dela, znali poskrbeti tudi za zabavo.

slika 10: JANO NA MAŠKARADI (1949) (Jano je levi v prvi vrsti)

Po kon�ani osnovni šoli je šolanje nadaljeval na I. gimnaziji, kjer je leta 1954 opravil malo maturo.

slika 11: MALA MATURA (1954)

12

slika 12: IZ DIJAŠKE IZKAZNICE (1950) Kljub temu da je bil nekakšen upornik brez razloga, ki se je znal za svoj prav in za prav sošolcev potegniti tudi javno, je bil v gimnazijskih letih aktiven na razli�nih podro�jih. Poleg rednega ukvarjanja z atletiko in šahom je pisal pesmi in kratke zgodbe, ki jih je objavljal v razrednem in v šolskem glasilu, pel pa je tudi v šolskem pevskem zboru.

slika 13: JANO PRI PEVSKEM ZBORU (okrog leta 1957)

13

Leta 1959 je maturiral na I. gimnaziji.

slika 14: NA MATURANTSKEM PLESU (1959) Po kon�ani gimnaziji se je, obdarjen s precejšnjim ob�utkom za pravi�nost, odlo�il za študij prava in odšel v Ljubljano. Ko se je spopadel z rimskim pravom, pa je ugotovil, da to niso njegove sanje o pravnikih in reševanju problemov. Tako se je poslovil od prava in se vpisal na višjo pedagoško šolo v Ljubljani, smer slovenski in srbohrvaški jezik.

slika 15: JANO V ŠTUDENTSKEM NASELJU (1960) Tu se je našel, študij ga je veselil in vestno je opravljal izpite. Leta 1963 se je, še kot absolvent, zaposlil na osnovni šoli Franja Vrun�a v Celju.

14

ATLET Okolje, v katerem je živel, mu je nudilo ogromno kondicijskih priprav, saj so s fanti na nogometnem igriš�u za blokom, ob igri z žogo, vsak dan pretekli številne kilometre. Ko je pri�el obiskovati I. gimnazijo, ki je bila znana kot nekakšna valilnica dobrih športnikov, predvsem atletov, je njegove sposobnosti odkril športni pedagog, gospod Slavko Kokot. Videl je, da je Jano talentiran za tek, zato ga je napotil h Kladivarju - celjskemu atletskemu klubu. Trener v klubu ga je najprej preizkusil. Ugotovil je, da se iz njega lahko razvije dober srednjeprogaš, a potrebno je bilo izpiliti tehniko. Pri�eli so se naporni treningi: stopnjevanja, sprinti na sto metrov, vzdržljivostni teki - teki skozi gozd, �ez drn in strn, kot so jih imenovali, vaje z utežmi za mo�, tehnika korakov, delo rok… Po mnogih urah treningov so prišla na vrsto tudi tekmovanja. Kljub za�etnim neuspehom je Jano še naprej pridno treniral. Kmalu so se za�eli vrstiti uspehi. Redno se je za�el uvrš�ati na prva tri mesta, ki so prinašala priznanja. Postal je klubski prvak, pa zmagovalec medklubskih mitingov in celo državni prvak v kategoriji mlajših mladincev. Za njegove uspehe je kmalu izvedel tudi u�itelj športne vzgoje na gimnaziji. Vklju�il ga je v šolsko ekipo za troboj gimnazij iz Ljubljane, Maribora in Celja v disciplini 1000 metrov. Naro�il mu je, da ne sme slediti ljubljanskemu teka�u, ki je že uveljavljen športnik, da je pomembno le, da pride do cilja. A Jano je to tekmo, kot vse druge, vzel resno. Za�el je hitro. Z ljubljanskim teka�em sta se menjavala v vodstvu. Boj je bil hud.

slika 16: BOJ JE BIL HUD (1958)

15

Jano je tekel zase, za svojega trenerja in za svojo šolo. Dal je vse od sebe. Z zadnjimi mo�mi je pritekel skozi cilj, a bil je zmagovalec.

slika 17: ZMAGA…. (1958) Po tekmi so mu vsi �estitali, saj mu je uspel velik podvig - premagal je enega najboljših srednjeprogašev v Sloveniji.

slika 18: TEKMECA IN PRIJATELJA (1958)

16

Za ta uspeh je v šoli dobil tudi knjižno nagrado. Opazili pa so ga tudi na športni sceni. Postal je �lan slovenske reprezentance na šesteroboju republik, ki je bil leta 1958 v Tuzli.

slika 19: SLOVENSKI REPREZENTANT (Tuzla, 1958) Ko je Jano leta 1959 odšel na študij v Ljubljano, je po�asi izgubil stik z doma�im trenerjem, v Ljubljani se ni vklju�il v atletski klub, treningi so postali neredni in njegovi atletski podvigi so za�eli zamirati. Treninge, ki jih je pogrešal, je nadomestil s pogostimi teki v naravo, redno pa se je z atletiko nehal ukvarjati.

17

ŠAHIST Jano se je s šahom seznanil že zelo zgodaj, saj ga je ded že pri šestih letih nau�il igrati to kraljevsko igro. Gospod Mladen (Jože) Jazbec se spominja, da je Janova mama, ki ga je u�ila, po pouku ve�krat pripeljala Jana v njihov razred in sta lahko igrala šah. V nižji gimnaziji sta postala sošolca in šahovski dvoboji so postali še pogostejši. V šoli so imeli celo kabinet za u�ilnico, ki je bil namenjen samo za šah. V njem so bili šahi vedno postavljeni. Imenovali so ga šahovski koti�ek. Profesor filozofije, ki je bil poverjenik za šah, jim je pogosto dovolil, da so kakšno partijo šaha odigrali tudi med poukom, predvsem pred tekmovanji. Tako jih je šah v�asih rešil tudi pred spraševanjem. Ker je gospod Jazbec zelo dobro igral šah, je bil kar nekaj �asa Janov vzornik. Okrog leta 1955 sta se skupaj v�lanila v šahovski klub v Celju. Jana je šah popolnoma zasvojil. Pri�el je kupovati šahovsko literaturo. Naro�il se je na rusko revijo Šahmat. Po tej reviji je študiral in zelo hitro je napredoval. Šahovsko literaturo je zbiral do konca življenja in še danes je skrbno razporejena na policah v Janovem kabinetu.

slika 20: JANOVA ŠAHOVSKA POLICA (2005)

18

Šahovski klub je postal njegov "drugi dom". Ve�krat je v klubu tako zavzeto igral in v praksi preizkušal doma naštudirano teorijo, da je pozabil na �as in je zamujal domov, kar pa je bilo za njihovo družino nekaj najhujšega. Tudi ko si je ustvaril lastno družino, je vsak dan zahajal v šahovski klub, kjer so se zbirali med 19. in 21. uro. Ure in ure študija literature in redno igranje sta pripomogla, da je Jano svojega vzornika kmalu prehitel in postal drugi najboljši igralec v Celju.

slika 21: JANO MED ŠTUDIJEM ŠAHOVSKE LITERATURE Številne zmage na turnirjih so pripomogle, da je Jano hitro napredoval. Pri petnajstih letih je osvojil �etrto kategorijo, naslednje leto pa je postal tretjekategornik. Že pri dvajsetih letih je postal prvokategornik. Leta 1960 je celjski klub pri�el igrati v Interligi, kjer so sodelovale štiri slovenske in štiri avstrijske ekipe. Slovenci so bili vedno boljši od Avstrijcev.

19

slika 22: INTERLIGA (okrog leta 1965) G. Jazbec meni, da je bil Jano zelo koristen ekipni igralec, ki je bil ekipi predan do zadnje poteze, s svojim teoreti�nim znanjem pa je pogosto pomagal tudi ostalim v ekipi.

slika 23: SLOVENSKA LIGA (1978) Velike uspehe je dosegel tudi na brzopoteznih turnirjih. Ker je teorijo zelo dobro obvladal, mu ni bilo potrebno veliko razmišljati o potezah in je lahko hitro odreagiral ter tako pridobil na �asu. Zato ni �udno, da je bil ve�krat letni prvak brzopoteznih turnirjev v Sloveniji.

20

slika 24: OKRAJNO PRVENSTVO V VELENJU (?) Šahovsko literaturo pa ni samo prebiral iz knjig, ampak je tudi sam skrbno beležil vse svoje odigrane partije. Vodil je svojo lastno Turnirsko knjigo. Vanjo je zapisoval vse partije, ki jih je odigral in vse uvrstitve na turnirjih (celotne razpredelnice).

slika 25: NASLOVNICA JANOVE TURNIRSKE KNJIGE (2005)

21

slika 26: STRAN IZ TURNIRSKE KNJIGE (2005) Enega najve�jih uspehov je dosegel leta 1965, ko je, kot prvokategornik, zmagal na VIII. turnirju za pokal Ponedeljskega dnevnika 'Srebrni konj'. "Od vseh turnirjev, kar sem jih igral, mi je bilo tekmovanje za Srebrnega konja najbolj vše�. Zmage nisem pri�akoval, ker v zadnjem �asu ne igram najbolje. Moji najhujši tekmeci so bili nekdanji sošolec Jazbec, ki me skoraj vedno premaga na tekmovanjih, ter klubski kolegi Štrajher, Janeži�, Tomi� in Pertina�. Z veseljem bom igral na zaklju�nem turnirju zmagovalcev za pokal Ponedeljskega dnevnika, saj bom imel edinstveno priložnost, da bom igral s tako odli�nimi šahisti, kot so velemojster Parma, inž. �repinšek, mojstrska kandidata Gusel in Draksler, Jeseni�an Ko�evar in drugi," je po zmagi dejal Jano. Sledili so tudi drugi uspehi. Med zmagami pa so bili tudi porazi. G. Jazbec se spominja, da so neko� igrali za pokal maršala Tita v Ljubljani. Jano je igral z Zvonetom Kržišnikom, ki je bil takrat že mednarodni mojster. Dolgo je branil izgubljeno pozicijo, a na koncu se je le moral vdati. Ker sta igrala v nedeljo dopoldan, se je soigralec razjezil, ali Celje res nima nobenega boljšega igralca, da mora takole zapravljati nedeljo. Jano je bil verjetno precej prizadet, a naslednje leto sta ponovno igrala skupaj in Jano ga je premagal v petnajstih potezah. Zadoš�enje je bilo veliko - ali je za petnajst potez vredno priti v Ljubljano! In Janovo vprašanje, zakaj sploh prihajajo na dvoboje, �e Celjani nimajo dobrih igralcev, so razumeli vsi.

22

Leta 1974 je Jano na republiškem prvenstvu v Šmarjeških Toplicah osvojil osmo mesto in s tem naslov mojstrski kandidat. Postal je prvi Celjan s tem naslovom. Takole je komentiral svoje uspehe: "Naslov mojstrski kandidat je po mojem najve�, kar lahko doseže šahist - amater. Od tu naprej pa je potrebno vzeti šah profesionalno. Takšne pogoje pa v Celju nima nih�e. Sam pa tudi ne želim nadaljevati profesionalno pri šahu. Raje imam svojo službo v osnovni šoli Franja Vrun�a ob pouku slovenš�ine in srbohrvaš�ine." Jano je s svojimi kolegi skrbel tudi za popularizacijo šaha v Celju. Ena takšnih akcij je bilo tudi igranje šaha na celjskem bazenu med poletnimi po�itnicami. Vsak dan so tam igrali šah in tako privabljali mlade šahiste. V klubu pa je skrbel tudi za teoreti�ni del napredka. Zelo rad se je udeleževal turnirja na Šobcu - bil mu je eden najljubših, saj so bivali v kampu, pod šotori in �ez dan igrali šah.

slika 27: TURNIR NA ŠOBCU (1986) Zahrbtna bolezen je prekinila tudi šahovsko udejstvovanje. Po letu 1987 je vse manj igral in leta 1990 na Pohorju odigral zadnji turnir za celjski klub. �lani kluba so ga zelo pogrešali. Vsako leto v za�etku maja celjski šahovski klub organizira šahovski turnir, ki je posve�en Stanetu Pertina�u in Janu Bervarju. Turnir je memorialen, udeležijo pa se ga stari slovenski šahisti, ki so oba poznali.

23

SLUŽBOVANJE Jano je svojo službeno pot pri�el leta 1963, ko je bil še absolvent. Šahovska kolegica, Lu�ka Užmah, ki je takrat pou�evala na Osnovni šoli Franja Vrun�a v Celju, mu je povedala, da potrebujejo u�itelja za nadomeš�anje delavke, ki je odšla na porodniški dopust. Priporo�ila ga je tudi v šoli in Jano je bil sprejet. �eprav je študiral slovenš�ino in srbohrvaš�ino, so mu ponudili pou�evanje angleš�ine v petih in šestih razredih. Malo ga je bilo strah, a ga je ravnatelj prepri�al, da bo delo zagotovo zmogel ter mu obljubil dobro mentorico. Pou�evati je za�el v drugem polletju. Takrat so pou�evali po direktni metodi. Ker je bil delu predan, se je veliko izobraževal in zmogel tudi pou�evanje angleš�ine. Ko je u�ence ob koncu leta prepri�eval, da znajo toliko kot on, so se mu smejali, a sam je menil, da velike razlike ni. Že naslednje leto pa je pri�el pou�evati slovenš�ino, ki jo je nato u�il vse do upokojitve. Zelo rad je pou�eval. Pouku in u�encem je bil povsem predan. Razdajal se je v razredu, ko je pou�eval, opazoval in prou�eval u�ence med poukom in jih spoznaval v mnogih zgodbah, ki so mu jih zaupali v svojih spisih. Veliko so mu zaupali, saj so vedeli, da so vse skrivnosti, stiske in radosti pri njem varno spravljene. Bivši u�enci so ga ohranili v lepem spominu. Gospa Mirjana Šajinovi� se spomni, da je bil izreden u�itelj, ki je imel prirojen dar za pou�evanje in da so pri njem najbolj cenili, da je bil fer do vseh u�encev, da so bili pri njem vsi enakovredni. Gospa Polona Ramšak pa dodaja, da je bil navdušujo� in zagnan, da je z neverjetnim žarom in ljubeznijo razlagal tako besedne vrste kot ljubezenske zadeve slovenskih literatov. Spominja se, da je znal pri�arati vzdušje, v katerem so u�enci videli mladega Ketteja, kako umira v Cukrarni, pa Pav�ka, kako na straniš�u piše pesmi. Mnogi se ga spominjajo kot izredno duhovitega u�itelja, ki je "šale stresal kot iz rokava". U�enci so ga imeli radi, ker je pou�eval z ljubeznijo, ker je znal v u�ne ure vplesti humor in samo njemu lastno izvirnost, ker je u�encem pomagal reševati pomembne in manj pomembne stiske in ker jim je znal približati doma�o besedo ter jim dovolil poleteti v višave. Pri svojem delu pa je bil tudi zelo strog. Mnogi še danes v mislih preletijo vse besedne vrste in vse stav�ne �lene, ko se spomnijo na njegov prihod v razred, ko je že kar pri vratih zaklical: "Vaja, datum!" To je pomenilo, da so morali odpreti zvezke, napisati datum in odgovarjati na zastavljena vprašanja. Po dobrih dvajsetih minutah preverjanja je pobral nekaj zvezkov in jih ocenil. Zaradi teh preverjanj se ga je prijel vzdevek Vajadatum in zaradi tega se v svojih kratkih zgodbah sam imenuje Vajadatum.

24

Zelo rad je bil razrednik. Na svoje u�ence se je zelo navezal, bil jim je kot o�e. Do "svojih" u�encev je bil zelo �ustven. Bil je strog, a ranljiv. Mnoge tegobe svojih u�encev je skušal rešiti, želel jim je le najboljše in vsaka nemo� ga je zelo potrla. Na vsako generacijo se je zelo navezal in je o njih govoril še dolgo potem, ko so že zapustili osnovnošolske klopi. V doma�em albumu je skrbno urejal fotografije "svojih razredov", jih opremil z imeni vseh u�encev in z otroškimi zahvalami, ki jih je dobival. Tako so vse njegove generacije skrbno zabeležene.

slika 28: STRAN IZ ŠOLSKEGA ALBUMA (1978) Edina šibka to�ka pa mu je bilo delo na vrtu, ki ga, kot mestni otrok, ni bil vajen. Vsak razred je imel na šolskem vrtu svoj predel, ki ga je negoval. Ker ni bil popolnoma prepri�an, kaj je plevel, se je ve�krat zgodilo, da so potrgali tudi kakšne rože in šolski vrtnar je njegovemu razredu kaj kmalu dodelil kompost.

25

Kot dober športnik se je rad udeleževal sindikalnih iger, kjer je s svojimi sodelavci bil težke borbe v nogometu in košarki. Tudi pri tem se je pokazal njegov kolektivni duh.

slika 29: PROSVETNA SINDIKALNA EKIPA (okrog 1970) Užival pa je tudi v vsakoletnih tekmah med u�enci in u�itelji ob koncu šolskega leta. Najpogosteje so se pomerili v nogometu. Ob vsaki uspeli potezi in ob vsakem zadetem golu je užival bolj kot otroci.

slika 30: NOGOMETNA TEKMA Z U�ENCI (1987)

26

V šoli je vodil tudi šahovski krožek. Ena od u�enk se spominja, da jih je navdušil tako, da jim je obljubil helikopter, �e jih ne bo premagal v treh potezah. Želja je bila velika, a poraz po dveh potezah jih je postavil na realna tla. Vendar so tisti u�enci, ki so vztrajali, dosegali lepe šahovske uspehe. Predvsem pa je imel rad proslave. Že takoj na za�etku svojega službovanja je izrazil svojo ljubezen do tega ustvarjalnega dela. Njegove proslave so bile vedno nekaj posebnega, bile so korak naprej, bolj moderne. Za to svojo dejavnost je porabil ure in ure prostega �asa, prebiral je kupe knjig, preudarjal, komu naj nameni dolo�eni del teksta.

slika 31: DAN ODPRTIH VRAT (1989) U�ence je pogosto opazoval med poukom, na izletih … in tako ugotovil, kateri tekst jim najbolj ustreza. Znal je prisluhniti tudi otroškim idejam, saj je pogosto v recitale vpletel tudi njihove ideje. Tekste so velikokrat brali in se tako besedilo nau�ili že med branjem. Vaje so trajale dolgo. Bile so po pouku in ob sobotah, a so u�enci vseeno prihajali z velikim veseljem. Predvsem sobotne vaje so ostale v spominu Mirjane Šajinovi�, ki je danes gledališka igralka. Spominja se, da se je prav na teh vajah prvi� sre�ala z odrskim govorom, ko so morali glasno recitirati v prazni šolski avli, kjer so se jim še posebej oblikovale glasovne sposobnosti.

27

slika 32: Z ENE OD PROSLAV (1989) Spominja se, da jo je u�itelj med odmori opazoval, kako oponaša televizijske reklame in je kasneje te reklame vklju�il v eno izmed proslav. Ker je ravno med njenim izvajanjem ena od u�enk pri pevskem zboru omedlela in so ji u�itelji pomagali, so mnogi gledalci menili, da se Mirjana le "malo afna", ko je izvajala svoj reklamni vložek. Za vse nastope, ki jih je lahko opravila, je Janu zelo hvaležna, saj ji vse pridobljeno znanje pri današnjem delu zelo koristi. Zahrbtna bolezen je po�asi pri�ela hromiti Janov delovni elan. Velika želja po še se je morala umakniti novemu zavezniku - dializnemu stroju, ki je po novem odrejal njegov ritem življenja. Ko se reke odklenejo… Ko se trave zbudijo… Ko vrtovi zažive… Ko magnolije cvetijo… Ko vro�a zemlja zadiši… Ko jagode zorijo… Ko se ka�e son�ijo… Ko grozdi v soncu spijo… Ko ptice v sanje odlete… Ko dnevi osivijo… Ko listi se obarvajo… Ko gobe se solzijo…

28

Ko gozd odene se v molk… Ko travniki zaspijo… Ko vrane mrzlo krakajo… Ko okna zacvetijo… Ko reke se odklenejo. Stroj. Leta 1995 se je moral pred�asno upokojiti. Slovo od šole je bilo eno njegovih najtežjih opravil v življenju.

slika 33: BILO JE NA OŠ HUDINJA (med ravnateljevim poslovilnim govorom 1995)

slika 34: BESEDE SLOVESA (1995)

29

DRUŽINA Ko se je Jano leta 1963 zaposlil na OŠ Franja Vrun�a v Celju, so mu dodelili mentorico. Mlada u�iteljica angleškega jezika, pri kateri je moral ve�krat hospitirati, je kmalu pritegnila njegovo pozornost. Poleg ljubezni do pou�evanja sta našla tudi druge skupne interese in kmalu sta se zaljubila ter se poro�ila.

slika 35 JANO IN DARINKA NA IZLETU (1965)

Gospa Darinka se spominja: "Najprej sva stanovala pri mojih starših. Iz velikega, udobnega, mirnega stanovanja, kjer so bili stanovalci najve�krat zatopljeni vsak v svojo knjigo in je bilo še najbolj glasno, kadar so igrali tarok in so šaljive bodice kar pršele po zraku, se je preselil v tesno podstrešno sobico ter se priženil v veliko družino, kjer se je v majhni hišici kar naprej shajalo sorodstvo, prepevalo in glasno govorilo drug �ez drugega, vmes pa so kri�ali, se igrali in se nam motali med nogami otroci. A se je zelo hitro privadil, postal izredno priljubljen stric, nepogrešljiv na vseh piknikih in mnogih izletih velikega sorodstva ter glavni igralec na nogometnih tekmah med starimi in mladimi."

slika 36: PRVOMAJSKI POHOD NA SVETINI (1982)

30

Dva otroka, sin Matej in nato še sin Goran, sta dopolnila družinsko sre�o.

slika 37: MLADA DRUŽINA (1965) Veliko �asa so preživeli skupaj, predvsem v naravi. Njihov prosti �as je potekal na smu�anju na Golteh, na taborjenju, na kolesarjenju, na piknikih ob Savinji, na trim stezah, na bazenu ali na gobarjenju v bližnjih ali bolj oddaljenih gozdovih.

slika 38: ZIMSKI DRUŽINSKI SPREHOD (1967)

31

"Družina, otroka, delo v šoli in šah - to je bil njegov svet. Takrat ni bilo prostih sobot. Menila sem, da je ob sobotah popoldne treba pospraviti stanovanje. "Kakšno pospravljanje neki! Pospravljali bomo, ko bo dež! Sobota in nedelja pripadata otrokoma!" je pribil on. "Poglejta, fanta, kako žongliram!" je klical, jaz pa sem otožno gledala madeže razbitih jajc na v tistih �asih še nelakiranem parketu. Po bitkah z blazinami je po stanovanju fr�alo perje, fikusi so kot po �udežu naenkrat ogoleli, naša muca Packa je smela plezati po omarah, pantomime so trajale v�asih do polno�i…," nam je zaupala gospa Darinka, sam pa je v eni od svojih pesmi zapisal: Podstrešno sobico v zgodnjem jutru odpirajo ptice, Savinja z otrokoma �aka na roštilj. Sonce in morski valovi se plazijo v šotor. Miklavži, boži�ki dobe narisana pisma. Na snegu smu�i, žarki v o�eh in plužni zavoji…

slika 39: DRUŽINA V RIMSKIH TOPLICAH (1970) Njihovo življenje je bilo tesno povezano tudi z Janovo drugo ljubeznijo, s šahom. "Ko sva se poro�ila, sva se zmenila, da si bova poskušala delo v družini pravi�no deliti. "Kaj boš, boš pomil posodo ali dal otroka spat?" sem ga spraševala. Hitro je izra�unal, da lahko posodo, posebno �e nisi preve� natan�en, dokaj hitro pomiješ. Potem je bil �as za šah. Zasedel je kuhinjsko mizo (takrat smo stanovali na Otoku, kjer še ni imel svoje pisalne mize in koti�ka za šah), razpostavil je šahovske figure, razgrnil šahovske knjige in zvezke in analiziral partije, si zapisoval poteze… "Prosim, izprazni mizo, pogrnila bi za kosilo," sem ga velikokrat zaman prosila.

32

"Takoj bom, samo še eno potezo zapišem!" Ta takoj je lahko trajal uro ali dve, obupala sem in s fantoma jedla v dnevni sobi pri nizki mizici, s krožniki skoraj na kolenih. "Saj sem ti povedal, da sem šahist," je odgovarjal na moje proteste. Da, šah. Bil je dober šahist, v celjskem in tudi v slovenskem merilu. Vsi v družini smo bili na to na tihem ponosni. Prav, kakor je bil on ponosen na moje petje pri pevskem zboru France Prešeren, kjer se mi je za nekaj let tudi pridružil. Z zborom sva prepotovala kar nekaj evropskih držav in doživela mnogo prijetnih ur v družbi veselih pevk in pevcev. Toda, zaradi zbora je bilo premalo �asa za šah - in zmagal je šah!" obuja spomine na družinsko življenje gospa Darinka. Sre�na štiri�lanska družina je živela lepo življenje, ki pa ga je kmalu okrnila bolezen starejšega sina Mateja. Številni zdravniški pregledi, bivanje v bolnišnici, dolgotrajno zdravljenje v Ljubljani … Vse to je spremenilo njihov na�in življenja. Voziva se v Ljubljano. Sopotnika sta žalost in obup. Preplašena sva. Skupaj dovolj mo�na, da zdrživa. Tako je Jano v eni od svojih pesmi opisal ob�utke negotovosti, ko so se sre�evali s sinovo boleznijo. Med nekajletno sinovo ozdravitvijo je v njihovo družino ponovno posijal son�ni žarek, a le za kratek �as. Matejeva bolezen se je ponovila in ga priklenila na posteljo. "Bil je najboljši o�e, ob prvem izbruhu bolezni kot tudi �ez leta, ko se je bolezen nadaljevala še v mnogo strašnejši obliki in je Matej za vedno obležal. Življenje je bilo treba organizirati na novo. Imela sva �udovite sodelavce in upravo na šoli. Ustrezno so nama priredili urnik, bila sem prosta tudi ob ponedeljkih. �ez teden, ko sva imela pouk, je sin prebival v Domu upokojencev, kjer smo mu opremili sobico "po naše" in tu je bil odslej naš drugi dom. �ez vikend, podaljšan še za ponedeljek, smo ga selili domov. Otroško sobo smo spremenili v bolniško sobo, mlajši sin se je z razumevanjem preselil v kabinet. Prihajal je iz Ljubljane, kjer je takrat študiral, prinašal s seboj duh po mladosti in svetu tam zunaj, ki se nam je vedno bolj odmikal, naju razveseljeval s svojimi uspehi pri študiju in ve�no pripravljenostjo, pomagati bolnemu bratu. "Son�ni pramen v sivo poletje…". Kljub bolezni smo bili še vedno sre�na družina. Namesto taborjenja ob morju - sladoled na balkonu, namesto smu�anja - igre z žogo z bolnim Matejem, namesto toplote na izletih - toplota v nas," obuja gospa Darinka spomine na težko, a, kljub temu, lepo obdobje v njihovem življenju.

33

slika 40: Z MATEJEM DOMA (1995) Jano pa je družinsko vzdušje opisal v pesmi: Ve�er, novembrski ve�er. Po hišah in na nebu prižigajo lu�i. Jasna bo no� Snega še ni. Ob mizi smo vsi štirje. Otroka, ti in jaz. Doma�i keksi v pe�i. Diši po sre�i. Toplota v nas. Veliko prostega �asa je posvetil sinu Mateju in skrbi, da bi bilo bolniku kar najlepše. "Jano je pogosto bedel ob bolniku, ga hranil, mu na bolniško mizico naredil majhen koš za "posteljno košarko", mu igral na orglice ali pa samo sedel ob njem in ga držal za roko in Matej je bil kljub bolezni sre�en. Kolikokrat je rekel: "Hvala ti, o�ka, za lepo življenje, ki ga imam pri tebi."," se spominja gospa Darinka.

34

slika 41: NOGOMETNA TEKMA Z MATEJEM (1994)

In, kot da se usoda ni z njimi že dovolj poigrala, je kmalu bolezen udarila še enkrat. Tokrat je zbolel Jano. Trideset let trajajo�a sladkorna bolezen je udarila z vso silo. Pogosti obiski v bolnišnici so v Janu zarisali globoko sled. V eni od svojih pesmi je takole izrazil svojo nemo�. Bele rjuhe niso žitna polja, na njih ni makovih cvetov in ne plavic. Nikjer voda ni žuborenja ne petja ptic. Bolnišnico je zelo težko prenašal. Zelo je pogrešal dom in vsakodnevne obiske pri bolnem sinu, vro�e si je želel vrnitve v šolo, med svoje u�ence in kolege. A bolezen je bila mo�nejša. Leta 1995 so mu dokon�no odpovedale ledvice in moral je na dializo.

slika 42: V BOLNICI MED DIALIZO (1996)

35

Kljub vsemu pa je našel oporo in toplino v družini, zato je v enem od intervjujev dejal: "V naši družini je bila vedno ljubezen, zato smo zmogli premagovati vse nesre�e. Kljub nesre�am smo se vedno po�utili sre�ni. Tudi dializni stroj ti sre�e ne more ukrasti." V pesmi pa je zapisal: Smu�i ne poznajo ve� vonja po snegu. Športni �evlji v omari nimajo stez. Gozdovi so odšumeli, pisani ka�ji pastirji so odleteli s potoki in rekami. Beli konji so se spremenili v polže, sanje so dobile bergle. Samo še ljubezen. Mogo�e malo. Mogo�e veliko. Gospa Darinka se tistih �asov takole spominja: "Dializa je odslej odrejala ritem življenja. Svet se je še bolj zožil. Ostal je le še dom. Ostala je tudi ljubezen, razumevanje, ostali so spomini in sanje. Na obisk so prihajali sorodniki, prijatelji, nekdanji u�enci. Rojevale so se pesmi. Polne optimizma in prepri�anja, da je življenje, kljub vsem težavam, lepo." �eprav že zelo bolan, je ponosno spremljal uspehe mlajšega sina Gorana, ki je pridno študiral v Ljubljani in hkrati ljube�e skrbel za bolnega brata. Z njim se je veselil opravljenega magisterija in oddaje doktorske disertacije. Žal pa zagovora ni do�akal.

36

slika 43: NA PODELITVI GORANOVEGA MAGISTERIJA (1995) Bolezen je vse bolj napredovala in tako je Jano, že napol slep, napisal svojo zadnjo pesem: Naj ostanejo bregovi, z mesecem obliti, naj ostanejo poljubi, s praprotjo pokriti. Naj ostaneta oba pal�ka: ko sta se igrala, nista se ne smrti ne življenja bala. Naj ostane dekle tisto, ki je rado pelo, ki so ji o�i cvetele, ko me je objelo. Naj ostanejo še sanje, naj v decembrski megli iš�em rožnate poti.

37

17. novembra 1998 se je poslovil za vedno in se, kot je zapisal v pesmi, odpravil na svoje rožnate poti. "Ob njegovi smrti sem prejela mnogo izrazov sožalja. Med njimi me je najbolj ganila brzojavka nekdanjega u�enca, enega izmed mnogih povpre�nih u�encev, ki si jih u�itelji najtežje zapomnimo. Ni blestel zaradi odli�nih ocen, ni bil razgraja�, ki ti žre živce. In prav gotovo ni bil kaj posebnega pri slovenskem jeziku. In vendar je zapisal: "Ob izgubi vašega dragega moža in zame najboljšega u�itelja vam izrekam iskreno sožalje."" se težkih trenutkov spominja gospa Darinka. Jano Bervar je s svojim delovanjem in s svojim življenjskim optimizmom zapustil sledi v mnogih ljudeh.

38

PESNIŠKA ZBIRKA Jano se je s pisanjem za�el ukvarjati že zelo zgodaj. Brat Gojko se spominja, da je bil že v gimnaziji izvrsten pisec, saj je "imel sposobnost videti nenavadnost in pomenljiva nasprotja v našem življenju." Pisal je tudi pesmi, ki so bile objavljene v Brsti�ih - glasilu mladih literatov Gimnazije v Celju. Pesmici Le zakaj? In Utrinek sta bili objavljeni v 3. številki v šolskem letu 1959/60, ki je izšla 8. aprila 1959. Le zakaj? Ve�er. In vode šum. In pesem vetra. Ve�er. Navaden, pust ve�er. In mraz. In ti in jaz. In pesem vetra. Utrinek Veter je risal s svetilko po tlaku, bleš�e�em od kapelj. Hitri koraki. - Prišla in odšla si, zavita v vlažno sivino. Nikoli te nisem poznal, �eprav sem te �akal. �akal ve�er za ve�erom. Odšla si, zavita v meglo…… Kasneje je njegovo literarno udejstvovanje za nekaj �asa zamrlo. Bolj se je posve�al literarni vzgoji mladih in na številnih proslavah, ki jih je ustvaril s pomo�jo u�encev, stvaritve drugih avtorjev, na svojstven na�in, predstavljal množicam. Ko pa ga je žena Darinka na nekem praznovanju leta 1983 povprašala, zakaj ji nikoli ne napiše nobene pesmi, kot to po�nejo mnogi drugi, se je njegov pesniški talent po�asi ponovno pri�el prebujati. Že tisto no� je nastala prva pesem iz njegovega kasnejšega ustvarjalnega opusa.

39

Ko pride mesec in so vse zvezde pripete na najino nebo, zaspijo hiše in travniki in ti. Takrat se zbude lepe besede, ki jih želiš slišati. Govorijo in govorijo pa ne veš zanje. Potem se zbudiš… Lepe besede pa previdno zaspijo. In ta pesem ni ostala osamljena. Bilo jih je vedno ve�. "Vsako pesem sem najprej v mislih prežve�il in jo šele potem napisal na list papirja. Ko se je takšnih listov nabralo kar nekaj, sem si kupil spominsko knjigo in pesmi vnašal vanjo, kasnejše pesmi pa sem spravljal že v ra�unalnik. Prve pesmi so bile ljubezenske, izpovedne, namenjene samo moji ženi," je v intervjuju ob izidu pesniške zbirke Dializni stroj dejal novinarki Novega tednika.

slika 44: SPOMINSKA KNJIGA S PESMIMI (2005) Ko je v njegovo življenje posegla bolezen, je tudi tematika njegovih pesmi dobila novo podobo. V pesmih se pogovarja s strojem, ki mu �isti kri, v njih kaže veselje do življenja, vero v ljubezen, ljubezen do družine… Pesmi je bilo vedno ve� in Janu in Darinki se je leta 1997 porodila ideja, da bi sorodnike razveselila z domiselnim boži�nim darilom. "Navada je, da se sorodniki ob praznikih sre�ujemo in se takrat skromno obdarimo. Bližal se je lanski boži� in z ženo sva razmišljala o drobnih pozornostih, s katerimi bi jih razveselila. Pa sva se domislila, da bi bilo primerno, �e bi vse te moje pesmi potegnila iz ra�unalnika, jih spravila �ez tiskalnik in jih predala knjigovezu. Tako so nastale drobne knjižice, ki sva jih podarila svojcem, sorodnikom in nekaterim prijateljem," se je Jano ideje za nastanek prve knjižice pesmi spominjal po predstavitvi pesniške zbirke.

40

Jano je devetinpetdeset pesmi (nekatere so ostale samo Darinkine) razporedil v pet ciklusov: Dializni stroj, Bela polja, Svet pravljic, Enodnevnice in Azil. Celotni zbirki je dal naslov Dializni stroj. Iz vsakega ciklusa predstavljamo eno pesem po lastnem izboru: Dializni stroj Stroj mi meri �as in telo. Ali imaš preve� kalija? Ali imaš preve� natrija? Kaj pa železo? Železo je važno. Stroj mi jemlje utrujeno kri in mi jo vra�a lepo zavito s pentljo. Stroj mi jemlje kalcij. Stroj mi jemlje fosfor. Stroj mi jemlje magnezij… ljubezni ne more.

Bela polja �e kdaj ugasnem ali ugasnejo mi misli, ne pusti, ljuba, da te žalost zlomi. Ostali bodo topli dnevi, šumenje rek in morja valovanje, otroški smeh in sanje in pravljice, ki sva verjela vanje. Bila sva v stiskah, ljuba, vendar sre�na. Kot avra �uvala te bo ljubezen. Ljubezen mora biti ve�na.

41

Svet pravljic

Zbral bom vse ptice z enim krilom, stonoge z eno nogo, rože z enim cvetom in vse tiste, ki jim je slana že kdaj osmodila srce. Ob zgodnjem svitu se bomo vzdignili v zrak na pot v indijo koromandijo. Leteli bomo po�asi, z malo nagnjenim trupom, kakor ranjeni bombniki, ampak leteli bomo.

Enodnevnice

Morda v nekem novem �asu, v neki novi dimenziji, bomo vsi zdravi in mladi kot neko�. Prijeli se bomo za roke in šli za tabo, za zvezdo vodnico, v kakšne daljne Rimske Toplice za svojimi sanjami. Azil

�akam na mar�evski dež, da stopi sneg v meni, da stopi led v meni. Da v meni poženo cvetovi. Da v meni zašume gozdovi. �akam na mar�evski dež in vem: Brez tebe bi bili metulji veš�e in vse ptice vrane.

42

Sorodniki so bili izvirnih daril veseli. Želeli so, da bi pesmi izšle v pravi knjižni izdaji, da jo bodo lahko prebirali tudi drugi. Organizirali so vse potrebno, da je pesniška zbirka ugledala lu� sveta. Izšla je leta 1998 pri založbi Drumac iz Maribora, kot 33. knjiga v zbirki Naše poti. Marjela Agrež, novinarka Novega tednika, je o pesmih zapisala: "Bervarjeve pesmi so prežete z optimizmom, v njih nas opominja, da je življenje sveto, da je vredno živeti vsak in vsakršen trenutek, ki nam ga življenje podari. In da je v življenju ljubezen tista energija, ki obdarja s sre�o."

slika 45: NASLOVNICA PESNIŠKE ZBIRKE (2005) 2. junija 1998 je bila v Celjskem domu predstavitev Janove pesniške zbirke Dializni stroj, ki jo je posvetil svoji ženi Darinki.

43

slika 46: VABILO NA PREDSTAVITEV PESNIŠKE ZBIRKE (2005)

Na predstavitvi so pesmi, ki jih je izbral Jano, predstavile njegove bivše u�enke. Vaje so imeli kar pri Bervarjevih doma in Jano, �eprav že zelo bolan, je zmogel pripraviti še tisto zadnjo 'proslavo' - tokrat je na oder postavil lastne stvaritve in

44

predstavljene so bile tako, da je ljudem v dvorani ledenela kri ter so jim po licih polzele solze, ki se jih niso sramovali.

slika 47: JANO IN DARINKA NA PREDSTAVITVI (1998) Pesmi, ki so se kot nekak meteor pojavile na slovenski pesniški sceni, so ocenili tudi nekateri kritiki: "Jano Bervar je v svojem knjižnem prvencu pesmi DIALIZNI STROJ prežet z optimizmom, da je vredno živeti, �etudi je �lovek prikrajšan za marsikaj in ne more doživljati tega, kar si sr�no želi. Kljub temu se ne prepusti obupu, nasprotno, njegovi verzi zvenijo optimisti�no in spodbudno vsem in vsakomur, potrebnih vsaj kan�ek razumevanja in naklonjenosti, da vztrajajo in ne podležejo puš�obnim in mra�nim mislim. Pesnik �uti, da nih�e ni osamljen, dokler ne zapre skrinje uma in razuma, sploh še v trenutkih, ko se nad njim nagrmadijo temni oblaki, prete�i s simptomi razdejanja in uni�enja. Zategadelj si tudi v najbolj bole�i in skele�i situaciji prikli�e prijatelja, sicer nevidnega, toda venomer pri�ujo�ega. Pojavlja se v obliki spomina na nekdanje in skozenj usmeri kamero svoje optike v prikaz ljudi in narave. Z njim se sprehodi v vsakdanjost, ki se mu kaže še vedno enako lepa in privla�na kakor tedaj in jo ohranijo njegovi verzi…" je v spremni besedi pesniške zbirke zapisal Janez Švajncer. A. Arko pa je zapisal: "�isti izvir poezije, ki je nepri�akovano privrela na dan - bi se dalo re�i po prebiranju te pesniške zbirke. Bogve, ali bi se ta izvir sploh pojavil, �e ga ne bi priklicala in predramila huda prelomnica trpljenja, ki je kot zloveš�a prispodoba zaobsežena že v samem do brezobzirnosti hladnem naslovu Bervarjeve knjige pesmi. Tudi ob njej bi se moglo - brez prevelike vznesenosti - ponoviti, da se prava umetnost porojeva in kali v boli. Pesniški dar, ki ga je Jano Bervar o�itno nosil v sebi, je torej pridrl na dan in se prežlahtnil.

45

V pet razdelkov zajete pesmi, ki jih uvajajo mota, pa so zastavljene z razli�no pesniško govorico, �eprav je sicer Bervarjeva poetika dokaj poenotena, zaznamovana z izkušnjo, ki je v slovenski poeziji enkratna. Tako naletimo na eni strani na drobne vtise, opisane v prostem stilu, na drugi strani pa so ti vtisi le izhodiš�a za celovitejše izpovedi, posamezne celo s stalnim ritmom in v rimah, skratka, v klasi�ni obliki, polne nenadnih in tudi nenavadnih prispodob: in opazimo lahko še primer vizualne poezije. Vseskozi brezhiben jezik pa kaže na suverenega ubesedovalca. Jano Bervar marsikje gradi na nasprotju: en pol mu vsiljuje bridka življenjska danost, ki jo kontrastira z drugim polom: z radostjo, s katero ga napolnjuje vra�ajo�a se ljubezen. Pesnikova drža se potemtakem pogosto razpenja med bole�ino bolezni in blagodejnostjo ljubezni, ki je v svoji ve�nostni razsežnosti odrešujo�a. Takim skoraj himni�nim izpovedim življenjski sopotnici, ki je še vedno kot ljubljeno dekle, pripada ve�ji del te pesniške zbirke. Telesno trpljenje enega in duševno trpljenje obeh se je znašlo v pribežališ�u ljubezni, ki "mora biti ve�na". Kdor se bo z odprtim srcem lotil prebiranja te pesniške zbirke, bo skoraj moral priznati, da si na našem pesniškem parnasu popolnoma neznani Jano Bervar s kakšno svojo pesmijo ali dvema tako zaradi tematske enkratnosti, kot tudi zavoljo pretanjenosti njenega upesnjevanja celo zasluži prostor - v cvetniku sodobne slovenske poezije." 31. oktobra je bila na I. programu RTV Ljubljana v oddaji S knjižnega trga, ki jo vodi Jožko Štucin, podana naslednja ocena: "Bervarjeve pesmi so nekakšna analiza sožitja s strojem, ki mu, kot pravi na za�etku zbirke, pomaga "o�istiti kri, �e je preve� gosta/ali preve� vodena,/preve� krotka/ali preve� strupena." Nenehno se prepletata hrepenenje po življenju in obupen ob�utek telesne nemo�i. Bervar je bil v mladosti tudi atlet, skratka aktiven in telesno nadpovpre�no dejaven �lovek, nato pa mu je nenadoma bolezen temeljito spremenila življenjski slog. Jano Bervar je poezijo prav zaradi svoje bolezni dojel tudi kot zaveznico in novo pustolovsko prijateljico. Posebno v razdelku SVET PRAVLJIC se poezija odlepi od osebne tragi�nosti in uspešno dopolni svoj ontološki izvor. Prav v tem ciklu najdemo najlepše pesmi, na primer, kjer liri�no zacingljajo kragulj�ki: Gosto sneži v zgodnjem mraku in vsa drevesa so boži�na. Z modrim plamenom

46

gorijo skriti zakladi. Na ruski trojki snežna kraljica. Pomigneš mi z roko, prisedem … Mehko drsijo sani skozi no�. Tišina povsod. Le v naju kragulj�ki.

Jano Bervar je v pesništvu vendarle našel tudi poezijo. Izvir ima resni�no �ist lesk. Pesmi so iskrene, avtor v njih dnevniško in sistemati�no izpoveduje vsa svoja ob�utja. Govorica, ki jo je izoblikoval, je kultivirana, dovolj inventivna in samosvoja, da vzdrži težo vsebine. Res se ob�asno pojavljajo jezikovni presežki v obliki znanih klišejskih vzorcev, toda to Bervarjevi poeziji ne jemlje izpovedne mo�i. Nasprotno, v nekaterih pesmih, posebno takrat, ko se ovije s tanko tuniko cinizma in svoje strahove povzame v jezi�no gren�ico, postane izjemno zanimiv.

Neko�, stroj, ko se bova naveli�ala prepovedanosti, bova imela dan odprtih vrat. Vzel bom pot pod noge, vzel boš pot pod kolesa - do prvega travnika. Dal mi boš štuporamo, v krošnji bom pel song o svobodi, ti boš spodaj rumeno igral na trobentico. Potem, stroj, bova dražila mravlje, pihala vetru v uho, svetila soncu v o�i, žafrane krmila s tabletami proti pritisku, zvon�ke žge�kala po nogah, dokler ne dobijo aritmije in zbežijo kakor preplašeni zajci. Potem, po dobro opravljenem delu, bova malicala prepovedane zrezke in jih zalivala z vinom.

Malo omoti�na, stroj, od svobode in vina,

bova legla v travo,

z nebom v o�eh.

Dokler ti vijaki ne zazelenijo.

Dokler iz mene ne poženejo

rožnati dietni listi.''

47

Janove pesmi so izdane v dveh knjižicah (uradni in neuradni izdaji pesniške zbirke), skrbno spravljene pa so tudi v spominski knjigi, ki jo hrani žena Darinka. V njej je nekaj pesmic, ki so samo njene. Nekaj pesmi in kratek Janov življenjepis pa so tudi v knjigi M. Pušavca Celjski avtorji 90 - 96.

slika 48: VSE JANOVE ''IZDAJE'' (2005) Poleg pesmi pa je Jano pisal tudi kratke zgodbe. Brat Gojko se spominja, da je imel Jano že v gimnazijskih letih izreden �ut za pisano besedo. Še posebej mu je v spominu ostala šolska naloga z naslovom Vsi smo radi sre�ni in kaj je sre�a. Jano je v njej razpredal misli o tem, da je sre�a relativna stvar, da je tisto, kar je za nekoga sre�a, lahko za drugega nesre�a in obratno. Podobnih zgodb je bilo verjetno še veliko. Jano je želel nekatere med njimi objaviti, a ga je prehitela smrt. Me smo te zgodbice zbrale v drobno knjižico, jo opremile z ilustracijami in jo izdale kot prilogo naši raziskovalni nalogi.

48

NAGRADE IN PRIZNANJA Prve nagrade in priznanja je Jano Bervar dobil za atletske dosežke. Vsaka zmaga je bila nagrada za vloženi trud. Najve�ja nagrada pa mu je bila uvrstitev v slovensko mladinsko reprezentanco. Za atletske uspehe je dobil tudi knjižno nagrado (Celjski zbornik 1957), ki mu jo je podelil ravnatelj I. gimnazije v Celju.

slika 49: POSVETILO IZ KNJIGE (1958)

Na šahovskem podro�ju je bilo teh priznanj še ve�. Za prvi ve�ji uspeh je dobil prehodni pokal - Srebrnega konja, ki mu je veliko pomenil.

slika 50: SREBRNI KONJ (1965)

49

Leta 1974, ko si je, kot prvi Celjan, priboril naziv mojstrski kandidat, se je uvrstil na sedmo mesto med celjskimi športniki.

slika 51: OB�INSKO PRIZNANJE (1974)

50

Nagrade in priznanja je dobival na mnogih turnirjih. Skrbno so spravljeni na doma�i polici, kjer ima svoje mesto tudi ro�no izrezljan šah, ki ga je za darilo dobil od žene. "Vedno, ko smo šli mimo izložbe, v kateri je bil ta šah, se je ustavil in si ga ogledoval, kot otrok gleda najljubšo igra�o," se spominja gospa Darinka.

slika 52: OMARA S POKALI (2005) Prav gotovo pa so bili za Jana najve�je priznanje vsi topli pogledi, stiski rok in vsi tisti drobni "hvala za vse, kar ste storili za nas".

51

DRUGI O JANU BERVARJU g. Gojko Bervar, brat

"IMETI STAREJŠEGA BRATA Prav gotovo je prednost, �e imaš starejšega brata. Morda niti ne zato, da te - kot ve�ji in mo�nejši - š�iti pred sovrstniki mladostnih lumparijah, ampak je dovolj že to, da JE. Ne spomnim se, da bi kadarkoli fantom, ki so mi želeli narediti kaj hudega, grozil s svojim šest let starejšim bratom Janotom, ampak že to, da sem ga imel, je na nek poseben na�in ustvarjalo okoli mene varovalni š�it. Tako tudi nisem nikoli stekel k njemu in ga poskušal naš�uvati na tiste, ki bi kaj storili - ker mi tega kratko malo ni bilo treba narediti. Pa tudi �e bi bilo, bi trikrat premislil. Najprej zato, ker smo živeli v družini, ki je po svoje izstopala iz okolja, v katerem smo živeli. Stanovali smo v Gaberju (v Gaberjih smo rekli takrat), industrijskem delu Celja v katerem so veljala druga�na, bolj groba pravila kot v mestu. Pravica pesti je bila med otroki iz delavskih družin, ki so bile pretežni naseljenci Gaberja, pomembno sredstvo prepri�evanja - in telesna mo� je imela ve�jo težo od spretnosti pripovedovanja. Otroški obra�uni so se potemtakem reševali s pretepom in zmagovalec je na koncu imel prav. V naši družini - in po tem smo odstopali od okolja - je bilo nasilje nekaj zavrženega, saj je bila mama Danica u�iteljica - in u�itelji pa� ne morejo biti zagovorniki fizi�nega obra�unavanja med u�enci. Zato je bila najina morebitna vpletenost v mladostniške ravse nezaželena; in tudi, �e bi bila vsa pravica tega sveta na najini strani, je mama menila, da je najina krivda vsaj enaka kot krivda tistih, ki naj bi naju napadli. Otroci so, imajo pa� dober instinkt, to nemudoma zaslutili in njihovi starši so, naj sva bila kriva ali ne, vsaki�, ko sva se znašla v kakšnem takšnem prepiru, potrkali na naša vrata. To naju je po�asi izšolalo, da sva se pretepom na dale� izogibala, �e pa se jim res nisva mogla izogniti, sva pazila, da je vse ostalo na ravni prijateljskega merjenja mo�i, brez razbitih nosov in strganih hla�.

Ob tem se spomnim bratovega pripovedovanja o �asu, ko ga je v - tedaj zelo majhnem kraju - Zre�ah na edini šoli, ker pa� ni šlo druga�e, u�ila lastna mati. Po njegovem je bilo to njegovo najtežje leto v šoli, saj so tudi tam otroci spoznali, da bo mama, ki je bila oli�enje poštenosti in pravi�nosti, ob lumparijah raje osumila lastnega sina, kot da bi obstajala tudi najrahlejša možnost, da bi naredila krivico drugemu otroku.

Prav ob�utek za pravi�nost, ki ga je v obilni meri nasledil od mame, je drugi razlog, zakaj bi sam dobro premislil, preden bi brata prosil za to, da bi nastopil kot moj telesni stražar. Zdelo se mi je namre�, da bi Jano vestno pretehtal, koliko sem pri tem dejanju po lastni krivdi vpleten tudi jaz - �eprav ne dvomim, da bi se v vsakem primeru potegnil zame. Ob�utek za pravi�nost je bratu Janotu delal težave tudi v poznejšem življenju.

52

Na Celjski 1. gimnaziji so ga poznali kot upornika, ki se je znal za svoj prav potegniti javno - tako pred sošolci kot pred profesorji in ravnateljem. Nikoli mi ni bilo jasno, kaj je o tem mislila mama, ki bi kot u�iteljica morala solidarno potegniti s svojimi kolegi, kot mati pa vendar braniti svojega sina, ki je stvari postavljal z vidika pravi�nosti, (kot bi to naredila tudi sama) a zagotovo preve� radikalno za tedanji šolski red.

Po svoje je ta pravi�niška drža vplivala tudi na njegovo politi�no izbiro - bolj kot tisti z velikimi obljubami, so mu bili zanimivi politiki, proti katerim so se postavili vsi - javno mnenje in mediji.

PETDESETA LETA Zdi se mi pomembno, da v tehle drobcih spominov na brata, sicer rojenega leta 1940, posebej omenim življenje v Sloveniji v petdesetih letih dvajsetega stoletja (pred ta �as moj spomin ne sega, ker sem bil premlad), že zato, ker je sedanjim rodovom brez solzavosti težko povedati, kako težko se je živelo v prvih letih po 2. svetovni vojni.

Danes je, kajpada, nerazumljivo, da bi �lovek imel denar, v trgovini pa ne bi mogel kupiti ni�esar, �e tega denarja ne bi spremljala tudi posebna karta z odrezki, ki je omejevala koli�ino, ki si jo lahko kupil v tem mesecu. Omejitve so veljale za hrano, obleko, posodo - pravzaprav za vse proizvode. O kakšnih elektronskih napravah tedaj seveda ni bilo ne duha ne sluha. Pri nas doma smo, recimo prvi radijski sprejemnik kupili sredi petdesetih let - zanj je moral o�e najeti posebno posojilo. Da bi bil sprejem dober pa je od okna ene sobe do druge na zunanji strani napeljal še žico, ki je rabila za anteno.

Obdarovanja ob novem letu so pomenila, da smo otroci tedaj dobili sladkarije, posušene smokve, roži�e, ki jih med letom skorajda nismo videli. Obdarovala nas je tudi tovarna v kateri je delal o�e Ivan - bil je strojni tehnik v - tako se je imenovala EMO tedaj - Tovarni emajlirane posode. Malo pred novim letom so zbrali otroke vseh delavcev, jim priredili kratek program, pokazal se je dedek Mraz, nato pa smo dobili darila. Med njimi je bil vselej en izdelek tovarne - lon�ek za belo kavo, krožnik s podobo dedka Mraza (tega se še posebno dobro spominjam) in spet nekaj sladkarij, fig, pomaran� in roži�ev. Vsaj enkrat na leto smo bili torej otroci siti bombonov, peciva in za nas tedaj eksoti�nega sadja, sicer je bil to luksuz, ki si ga povpre�na družina ni mogla privoš�iti. Zame, ki sem imel, recimo, leta 1955 devet let, je takšno sladko darilo povsem zadostovalo, za brata, ki jih je imel petnajst, ko bi mladostniške potrebe, �e bi jim bilo dopuš�eno, precej bolj zrasle, je bil to trd �as. Prav gotovo mu nekaj bombonov in plo�evinast krožnik niso mogli zadovoljiti želja. Zato je bilo treba to skromnost v lastnini nadomestiti z domišljijo. V�asih se mi zdi, da jo ima rod, ki je rasel takoj po 2. svetovni vojni zato celo v presežkih.

Vse je bilo skromno - pri naši hiši smo denimo imeli ene same smu�i, ki se jih je tedaj natikalo na gojzarje. Smu�iš�i pa sta bili - vsaj za nas iz vzhodnega

53

predmestja v glavnem dve - na Golovcu, ki smo mu pravili "Pulferca", in pa na pobo�ju, kjer je sedaj novi del celjskega pokopališ�a. Na Golovcu, kjer smo se smu�ali in sankali najpogosteje, se je vsaj meni zdel nek del prav smrtonosno nevaren, tako strm je bil, Jano ga je kot starejši in vsekakor odli�nejši smu�ar prevozil z lahkoto. Pa z nekim prepoznavnim stilom, ki se je meni zdel vrhunski in vzor elegance in ga je ohranil do poznih let. Roke je razprl skoraj vodoravno, potem pa z nežnim prenašanjem teže odvijugal v dolino.

Spominjam se tudi velike poplave v Celju leta 1954. Predvsem zato, ker je bil Jano, ko se je za�ela, zdoma. V stanovanju je bila prava panika. Jano bi se moral vrniti iz šole - tedaj je hodil v nižjo gimnazijo (osemletke, kaj šele devetletke še ni bilo) - v stavbo ob Savinji - iz Gaberij oddaljeno kakšne tri kilometre. Vrnil se je tik preden je voda narasla prek gležnjev. Potem smo vsi s strahom �akali, ali bo voda, ki je hitro naraš�ala, segla tudi do našega prvega nadstropja. Ustavila se je dve stopnici preden bi zalila tudi naše stanovanje, potem tam vztrajala cel napet dan, preden se je za�ela umikati. Ta dan so po motni rjavi vodi plavale mrtve živali, kosi pohištva, vejevje. In ko se je umikala, je povsod naokoli pustila dobrih deset centimetrov debelo plast blata, ki se je �ez nekaj dni posušila in razpokala, predvsem pa je kot umazan sneg prekrila vse - vrtove, travo, kleti. Ker je poplava prišla na hitro, ljudje niso mogli rešiti stvari - v stanovanjih je ostalo zdaj z vodo prepojeno in zato napihnjeno pohištvo, vlažne stene in uni�ena tla. Za �as, v katerem je bila omara skoraj nepojmljivo bogastvo, je poplava v življenju mnogih ljudi prinesla pravo katastrofo.

Vsi gabrski otroci smo tudi sicer morali v tistem �asu hoditi v šole v mestu, pri �emer je bila ena od osnovnih šol namenjena ne-mestnim otrokom - tudi imenovala se je Okoliška šola, od srednjih šol pa sta bili v Celju tedaj sploh samo dve gimnaziji, u�iteljiš�e in srednja tehniška šola, ob dveh nepopolnih srednjih šolah - vajeniški in kasneje še trgovski. Pouk je trajal šest dni - od ponedeljka do sobote - pojem vikend je bil za nas popolna neznanka.

VZOR Najbrž je že precej o�itno, da mi je bil Jano v marsi�em vzor - kar je pa� najbrž nujno v razmerju mlajšega do starejšega brata. Bil je izvrsten pisec in nikoli ne bom pozabil šolske naloge, ki mi jo je pokazal. Naslov teme o kateri je pisal je bil: Vsi smo radi sre�ni in kaj je sre�a. Jano - tedaj gimnazijec - je stvar zastavil tako, da je pokazal kako relativen pojem je sre�a. Na eni strani je pokazal �loveka, ki je na loteriji zadel velikanski dobitek, pa na koncu vseeno ni sre�en, na drugi pa delavca, ki mu je tovor zme�kal nogo - ljudje okoli njega pa so govorili: "Imel je sre�o, lahko bi ga ubilo." Sam sem imel do tedaj kaj skromne uspehe pri podobnih spisih in ko je mama sklenila, da je treba mojo sposobnost opisovanja strenirati, da si bom pridobil nekakšno literarno kondicijo, mi je prav bratov zgled odprl prostore literarnega razmišljanja, sicer bi v stilu šolskih nalog pisanje še danes najbrž za�enjal takole: "Ob šestih smo se zbrali pod postajno uro …".

54

Ne vem, koliko je Jano to svojo sposobnost videti nenavadnost in pomenljiva nasprotja v našem življenju znal približati svojim u�encem, a ker sem slišal, da so pri - tako se je tedaj imenoval predmet - moralni vzgoji prebirali Kästnerjevo knjigo Pikica in Ton�ek in potem poskušali raz�leniti moralna vprašanja, ki jih odpira, se mi zdi, da je znal tudi v šoli odpirati nova obzorja razmišljanja.

Vedno sem si želel biti iskriv in duhovit (kdo si pa ne) in predvsem tako hiter pri odzivanju, kot je bil pri tem Jano. Možgani so se mu odzivali bliskovito in duhovito - odgovor je priletel še preden si sam kon�al misel - in to odgovor, ki si se mu moral nasmejati - tudi �e so se besede kdaj robato podrgnile obte.

Predvsem pa sem ob�udoval njegovo športno udejstvovanje - njegovo atletsko - tekaško in pozneje uspešno šahovsko kariero. Obe sta ob radosti prinašali tudi nekaj neveselih trenutkov. Nekega dne, ta dogodek se mi še danes prikazuje v spominu, sem šel gledat tekmo v kateri je nastopal tudi Jano. Že tedaj je bil precej dober, njegovo ime se je (tudi v moj ponos) pojavljalo v �asopisih. V eni od sezon je bil tudi slovenski prvak v kategoriji mlajših mladincev. A omenjenega dne se ne spominjam rad. Jano je za�el tek na 1500 metrov dobro, bil je drugi ali tretji. Po malem sem se že oziral, �e me vidi tudi kdo, ki ve, da sem njegov brat, da bi se tudi sam poson�il v njegovi slavi. Zgodilo se je v zadnjem krogu - v nekem trenutku je Jano izgubil tekaški �evelj, kar ga je o�itno zaustavilo, hotel se je znebiti še drugega, pa je imel pri tem težave. Medtem pa so ga vsi drugi prehiteli, tako je v cilj pritekel zadnji. Bilo mi je mu�no in prav hinavsko sem se odplazil s Kladivarjevega stadiona še preden se je tekmovanje kon�alo. Ko sva se pozneje videla, pogovora o tem sploh nisem na�enjal - razo�aranje nad osebnim junakom je bilo premo�no. Danes seveda vidim, da je moralo biti razo�aranje zanj precej ve�je od mojega - a tedaj se mi je zdelo, kot da bi mi naredil grozno krivico.

Še bolj kot atletika ga je zasvojil šah. Tako mo�no, da je v�asih kar pozabil priti domov ob dogovorjenem �asu - dogovorjeni �as pa je bil v naši družini sveta stvar. Ni šlo za vprašanje, do kdaj bo kdo ostal zunaj, ampak, ali se bo vrnil ob uri, ki jo je sam napovedal. Tako se je dogajalo, da je o�e, ko Janota ni bilo domov, odhajal v Šahovski dom in tam našel sina tako zatopljenega v partijo, da se je zdelo, da zanj �as nima nobenega pomena ve�. A na�elo držanja obljube je bilo pri hiši najmo�nejša zapoved in za takole spozabljanje je bil brž ogenj v strehi. Toda opozorila so držala samo do naslednji�, kajti šah je bil v tem primeru mo�nejši od zapovedi. Bil je zares prava strast in podobno kot obsedeni zbiralci zbirajo zna�ke, znamke, škatlice vžigalic, je Jano zbiral šahovsko literaturo. Ena od podob, ki jo ohranjam o njem v spominu iz �asov, ko njegovega prostega �asa že niso ve� odrejali starši in ko je bil že na svojem, je podoba šahista, sklonjenega nad šahovskim problemom, opisanem v eni od najnovejših šahovskih revij, ki jo je dobil malo pred tem in ga raz�lenjuje na šahovski deski, ob tem pa si zapisuje opombe.

Pravzaprav se mi je zdelo �udno, da spretnosti in literarnega talenta, ki ga je imel, ni že prej izrazil v kakšnem literarnem delu. Pri tem bi še najmanj pri�akoval, da se

55

bo lotil poezije. Ko je izdal svojo edino knjigo pesmi Dializni stroj, sem jo pokazal ljudem, ki se poklicno ukvarjajo z literarno kritiko in skoraj brez izjeme so poudarjali, da gre kljub zelo posebni tematiki za nenavadno svežo knjigo - ki sicer izdaja zrelega poeta.

Pravijo, da mora �lovek v življenju zasaditi drevo, zaploditi otroka in napisati knjigo. Morda se komu zdi, da mojemu bratu od tega ni uspelo le eno - zasaditi drevesa. Pa ga je! Zasadil je drevo znanja, katerega plodove zdaj na stotine njegovih u�encev raznaša po svetu."

ga. Mira Šepec, sošolka

"Janez Bervar - Jano je bil moj sošolec zadnji dve leti na I. Gimnaziji v Celju. Bil je miren, resen fant, ki pa je znal biti tudi duhovit in zabaven.

Zanj smo vedeli, da je dober atlet in zelo dober šahist. Bil je �lan gimnazijskega šahovskega krožka in Celjskega šahovskega kluba. Sodeloval je tudi v gimnazijskem literarnem krožku. Svoje prispevke je objavljal v razrednih glasilih Tudi mi in Bodo�i ustvarjalci kot tudi v gimnazijskih Brsti�ih. Že takrat je naš razrednik - slavist visoko ocenil njegove šolske naloge in druge literarne prispevke.

Poleti, po takratni sedmi gimnaziji, sva se �isto slu�ajno sre�ala pri skupnem po�itniškem delu ob fluorografski akciji. Z mobilnim fluorografom v predelanem avtobusu smo potovali po Celjskem in Kozjanskem. V ekipi smo bili, poleg dveh zdravstvenih tehnikov z Golnika, še štirje mladi administratorji: Jano, še dve dekleti in jaz. Dobro smo se razumeli in ta mladi seveda tudi katero ušpi�ili. Posebno se spomnim Podsrede, kjer smo po opravljenem delu imeli lep ve�er pri doma�inih, kjer smo sicer spala dekleta. Zve�er sta se nam štirim pridružila še doma�i sin in njegov bratranec, pa smo imeli pravo zabavo z glasbo in plesom.

Po maturi so se naše poti razšle, sre�evali smo se le še na razrednih obletnicah. Po mnogih letih pa sva se spet sre�ala v bloku, kjer je živel z družino in kamor se je preselila moja mama. Vsakokrat sva izmenjala nekaj besed, koga od naših sva sre�ala, kaj se je novega zgodilo ali pa samo popila kavico kar pri njem doma.

Zadnji� sem ga videla, ko me je prijazno povabil na predstavitev svoje zbirke pesmi Dializni stroj. Bil je že hudo bolan in v gne�i sva spregovorila le nekaj besed. Ko sem doma prebrala njegove pesmi, sem bila resni�no presene�ena nad njegovimi �ustveno doživetimi verzi in velikim optimizmom, bolezni navkljub. Želela sem ga obiskati in mu to tudi povedati, vendar sem predolgo odlašala in mi je zaradi tega še danes hudo.

Ostal pa mi bo v spominu kot veder prijatelj, dober mož in o�e, ki mu je družina prav gotovo najve� pomenila."

56

ga. Judita Mikulan Batinica, nekdanja u�enka

"Jano Bervar je bil moj razrednik od leta 1970 do leta 1973 (od 6. do vklju�no 8. razreda). Spomini, ki me vežejo na ta leta in na našega razrednika so lepi, nepozabni. Ne morem pozabiti, kako je prvo leto, ko je postal naš razrednik, kar naprej omenjal razred, ki mu je bil nazadnje razrednik. Bil je že prav zoprn s hvaljenjem njih. V�asih mi je že šel pošteno na živce. Kaj vem, morda sem bila ljubosumna. Pa ne za dolgo. Ni minilo leto, ko smo mi zasedli mesto v njegovem srcu. Na koncu osmega razreda smo jokali prav vsi: u�enci in razrednik. Kako je moral z nami moriti zanamce, sem se potem še dolgo spraševala. Še danes, po toliko letih, Jano Bervar v mojih o�eh predstavlja ideal u�itelja. Takšnega, kot je bil on, ne poznam. Pa jih poznam kar nekaj. Ve�ji del mojega življenja je prepleten s šolo in s šolniki. Morda je kot u�itelj slovenš�ine za mnoge veljal za strogega u�itelja. Bil je strog, pa vendar tako hudomušen, zabaven, malce ironi�en. Jaz sem ga imela rada, neskon�no rada. Imela sem rada slovenš�ino in sodelovala sem pri recitacijskem krožku, ki ga je vodil prav on. Rad je imel moje deklamiranje, rad je imel moj glas. Moja Greta Garbo me je tu in tam poklical. S svojimi preverjanji "vaja datum" je bil že kar nadležen. Kdor ni maral slovnice, mu je moralo biti kar hudo. Ampak "vaja datum" �ujem, kot bi bilo danes. Vso slovnico, ki sem se jo nau�ila, sem se v osnovni šoli, kjer ni bilo nobene književnosti, v nasprotju z gimnazijo, kjer pa sem imela samo književnost in ni� slovnice. Dobra kombinacija. Zato lahko upravi�eno trdim, da slovnice znam toliko, kolikor me je nau�il Jano Bervar. Nepozabni so bili naši zaklju�ni izleti, naši pikniki ob koncu šolskega leta. Ne vem koliko nas je spravil v svojega "wartburga" in nas razvozil na okoli." ga. Barbara Strli� Jager, nekdanja u�enka

"Moji spomini na osnovnošolske dni segajo dale� nazaj. Nekateri so zbledeli, drugi pa so ostali, kot da se je vse dogajalo v bližnji preteklosti. Leta, ki sem jih preživela na OŠ Franja Vrun�a, danes OŠ Hudinja, bodo v mojem srcu ostala za vedno. Vedno se rada spomnim svojih sošolk in sošolcev, prav tako pa tudi u�iteljic in u�iteljev ter vseh, ki so kakorkoli vstopali v moje življenje v tem �asu. Nekateri pa imajo v teh spominih prav posebno mesto in to je zagotovo u�itelj g. Jano Bervar.

Jeseni leta 1976 je naš 7. c razred kot razrednik prevzel g Bervar. Prvi ob�utki so bili mešani. Med seboj se nismo poznali, o razredniku smo vedeli samo tisto, kar smo slišali od starejših u�encev. Njegova glavna karakteristika je bila ZELO STROG IN PRAVI�EN U�ITELJ. Kmalu pa smo ga spoznali tudi z druge, �isto �loveške plati.

G. Jano Bervar je bil �lovek, ki je bil predan svojemu poklicu. Ure slovenskega jezika nikoli niso bile dolgo�asne, v�asih je bilo prav razburljivo. To je bilo

57

najve�krat ob njegovem vstopu v razred. Še preden smo utegnili sesti smo slišali stavek, ki smo se ga vedno bali: "Vaja datum, A B, AB!" To je pomenilo, da bomo pisali kratko vajo iz slovnice, katero bo nekaterim pobral in ocenil. To je bilo namesto spraševanja pri tabli. Te vaje so bile dokaj težke in vedno je bil dodan tudi "ocvirk", ki ga je le redko kdo znal razvozljati. Korist teh vaj smo mnogi spoznali šele na srednji šoli, saj smo šele tedaj ugotovili, s kakšno popotnico smo šli v svet.

Pravi užitek pa je bilo poslušati njegova predavanja. Bil je odli�en predavatelj in govornik, ki je še tako dolgo�asno in nezanimivo snov znal povedati na na�in, da so ga lahko vsi razumeli. Vse je znal utemeljiti in razložiti na primerih iz vsakodnevnega življenja, ki pa jih je ponavadi prikazal na zelo humoren na�in. Tako je pritegnil našo pozornost, mi pa smo od ure veliko odnesli.

Naš u�itelj, g. Jano Bervar, je bil �lovek, ki bi si ga tudi današnja generacija otrok, vajena demokracije v šoli, samo želela. Kot razrednik nam je bil drugi o�e, ki ni nikoli povzdignil glasu ali nas kaznoval. Vedno nam je stal ob strani in pomagal reševati naše težave. �eprav je veljal za strogega u�itelja, se ga nismo bali ampak smo ga spoštovali in imeli radi.

Minilo je ve� kot dvajset let, kar sem kon�ala osnovno šolo. Zdaj sem mamica osnovnošolke in si želim, da bi se �ez mnoga leta tudi ona v mislih rada vra�ala v svoje otroške dni in se z radostjo spominjala vseh, s katerimi danes stopa življenju naproti." ga. Vanda Ramšak, nekdanja u�enka, kasneje mamica u�enk

"Moji spomini na Jana Bervarja Ljudje imamo na šolo in u�itelje, ki so nas u�ili, razli�ne spomine in najbrž se ne zgodi prav pogosto, da dve generaciji družine u�i isti u�itelj in da imajo vsi družinski �lani nanj podobne spomine. A pri nas je tako. 'Tovariš' Jano Bervar je v za�etku svojega službovanja u�il mene – Vando Ramšak (takrat še Hrastnik) in mojega sedanjega moža Janija Ramšaka ter nekaj let pozneje tudi obe najini h�erki, Anjo in Vanjo. Ko se spomnim na tovariša Bervarja, mi pred o�i najprej stopi njegova podoba: ognjeno �rni, neubogljivi lasje (razred, v katerem je bila moja h�i Anja mu je neko� za darilo kupil glavnik, ki pa po njenem pripovedovanju las ni ukrotil) in o�ala s �rnimi okvirji, ki pa pri njemu nikoli niso dajala vtisa strogosti. Bil je miren, nikoli vzkipljiv in vedno pripravljen poslušati. Iz njega je vedno vel optimizem, šale je stresal kot iz rokava. Naju z možem je u�il srbohrvaš�ino. Ta jezik nam ni bil tuj, saj smo ga spoznavali preko televizije. Pisava – cirilica pa je bila �isto nekaj drugega, vendar smo tudi to s pomo�jo tovariša Bervarja osvojili kar hitro. Veliko smo prebirali pesmi in zelo pri srcu nam je bila pesem Desanka Maksimovi� 'Krvava bajka'. Ko sva z možem pred 37 leti zaklju�evala osemletko, nam je tovariš Bervar pomagal sestaviti

58

recitacijo, s katero smo se zahvalili u�iteljem in vanjo je bila vklju�ena tudi 'Krvava bajka'. Mož se spominja, da je bil Jano Bervar tudi športnik. Vodil je šahovski krožek, igral rokomet (tudi z u�enci) in na vseh tekmovanjih zagreto navijal za našo / svojo šolo. Ko sva po ve� kot dvajsetih letih spet obiskala tovariša Bervarja, tokrat kot razrednika najine starejše h�erke Anje, je bil on še vedno tak kot takrat, ko sva ga prvi� sre�ala: še vedno s �rnimi štrle�imi lasmi ter o�ali s �rnimi okvirji. Takoj se naju je spomnil in to nama je veliko pomenilo. Povedal nama je, kako zelo pomembno je, da se oba starša zanimata za šolanje svojega otroka. Ko sta najini h�erki zaklju�ili osnovno šolo, se je zdelo, da so se naša sre�anja s tovarišem Bervarjem kon�ala. In v bistvu so se. Videli se nismo ve�, sem pa zopet za�utila njegov ve�ni optimizem, ko sem prebirala njegove pesmi, ki jih je izdal v svoji pesniški zbirki 'Dializni stroj'." ga. Polona Ramšak, nekdanja u�enka

"�e se spominjam gospoda Bervarja? Seveda. Vsak dan. Ko pou�ujem, ko preberem kako pesem ali pa ko na knjižni polici nad svojo pisalno mizo zagledam njegovo pesniško zbirko Dializni stroj. Še predobro se spominjam njegove predstavitve. Takrat je bil gospod Bervar že hudo bolan. Sedel je pred odrom na invalidskem vozi�ku in poslušal visoko zvene�e besede prisotnih strokovnjakov o tem, kako �udovit pesnik da je in kako prekrasne so njegove pesmi. In govorili so o njegovem življenju, kje se je rodil in kje se je šolal in kje vse je služboval, nato pa so njegove bivše u�enke brale njegove pesmi in ob�instvo je ugibalo, kaj je z njimi hotel povedati. On pa je nemo sedel, rahlo odmaknjen od drugih, in imela sem ob�utek, da ga v bistvu sploh ni z nami. Da je tisto urico raje odsanjal nekje drugje. Nad dehte�imi sveže preoranimi njivami, med makovimi cvetovi in pticami ali pa morda kar doma, v topli, prijetno diše�i kuhinji, med sveže pe�enimi piškoti, takimi zanalaš� preve� zape�enimi, ki malce pogrenijo in ne zvišujejo sladkorja v krvi.

"Nikoli se ne sprašuj, kaj je pesnik hotel povedati s svojo pesmijo! Kar je hotel povedati, je tako in tako že povedal! Preberi jo s srcem in jo ob�uti." Bila sem osmošolka, v razredu je bilo vro�e, pozna pomlad, sonce se je mo�no upiralo v na pol zagrnjene travnato zelene zavese v njegovi u�ilnici. Stal je pri oknu v svojem zna�ilnem položaju: roke v žepih svojih modrih kavbojk, kot da je nekje na dopustu, iz zadnjega žepa mu je gledala njegova rjava usnjena denarnica z zelenim izvezenim vzor�kom. Njegove o�i so se skrivale za debelimi o�ali in na prvi pogled si imel vedno ob�utek, kot da se dolgo�asi, da se mu ne ljubi ukvarjati z vedno novimi in novimi problemi odraš�ajo�e mularije. Da bi raje igral šah s svojimi prijatelji in se pogovarjal resne stvari. Ampak ko si ga pogledal bolj natan�no, te je vedno znova presenetilo, kako neskon�no žive o�i so njegove o�i, kako hudomušne, radovedne in kako zelo prijazne.

59

Vsako uro je privihral v razred in že pri vratih zaklical: "Vaja, datum!" Kar slabo nam je bilo. Vedeli smo, kaj to pomeni. Odpri zvezek, napiši naslov, datum in se pripravi na dvajset minut hitrega pisanja vaj, vprašanj, sestavkov, potem pa…ocenjevanje! Danes, ko se z u�enci ravna v rokavicah in se lahko ocenjuje samo s predhodno enotedensko najavo in s trikratnim preverjanjem znanja, bi gospod Bervar verjetno milo re�eno veljal za … ne vem, �loveka s hudo spornimi metodami. Pa ni bil tak. Bil je navdušujo�, zagnan, z neverjetnim žarom in ljubeznijo je razlagal tako besedne vrste kot ljubezenske zadeve slovenskih literatov. Med njegovo razlago sem v duhu videla mladega Ketteja, ki umira v Cukrarni, in Pav�ka, kako na straniš�u piše pesmi. Ne, u�nih sredstev res ni uporabljal. Grafoskop, kasete, slikovni material, brez �esar si danes ne znamo predstavljati pouka? Kak grafoskop neki! Zakaj bi ga potreboval, �e pa nas je s svojo neizmerno sposobnostjo govora lahko v trenutku prenesel v kateri koli �as in kraj. Nato je natresel še nekaj duhovitih, ki so bile toliko bolj zanimive zato, ker se njegov obraz pri vsem tem govorjenju ni niti premaknil. Nikoli nisi mogel zagotovo vedeti, ali brije norce iz nas ali sebe. Pa nikar ne mislite, da se ni nikoli jezil. Se je, seveda. Takrat so strele sršele iz njegovih o�i in govoril je hitreje in za odtenek ali dva glasneje, a nikoli žaljivo. Pa ne za dolgo. Pet minut. Deset. Potem pa je rekel kak stavek, popolnoma nepomemben, v katerem se je skrivalo odpuš�anje, pomirjenje, naklonjenost in �isto malo sramu. Kot da mu je rahlo nerodno, da se je jezil. In spet je bilo vse v redu. Nau�il me je veliko stvari. Nau�il me je lo�iti besedne vrste od stav�nih �lenov, kaj je straniš�na poezija in kako vzljubiti Prešerna. Pa da v Kranj�evih delih Mura te�e, kot bi bila med njenimi valovi razlita kri. In da je treba, kadar si besen, uporabljati doma�e izraze, kot so "tristo medvedov" in "šment", ne pa tujejezi�nih kletvic. Pa da je treba, kadar pišemo o pomladi, videti še kaj drugega kot le ptice, ki se vra�ajo, in rože, ki dehtijo. Kaj pa sveže prebarvane klopi v parku in pome�kana trava, na kateri sta ležala dva? Nau�il me je, da je treba imeti u�ence rad. In da je treba biti z njimi potrpežljiv in �isto malo oddaljen. In da je treba znati vzpodbuditi njihovo domišljijo in jim pustiti sanjati njihove lastne sanje. In da jih je treba znati pohvaliti. In da se jih ne sme nikoli žaliti, tudi �e si hudo jezen. In da je potrebno lepo govoriti, ker te ljudje vedno sodijo po govorici. In da so v preteklosti v Sloveniji kmetje brali �asnik in izobraženci �itali �asopis. In da si u�enci zapomnijo tvojo razlago s srcem in ne z možgani. In da je treba nekoga imeti rad." ga. Marija Ramšak, sodelavka

"Jano Bilo je prijetno z njim klepetati pred uro. Imela sva sosednji u�ilnici. Pred vsako uro sva poklepetala minutko, dve; vedno samo o otrocih in stroki. Nikoli nobenega opravljanja, nobenih �en�. V�asih je, oprijemaje se za ograjo, pridrsal ravnatelj -

60

takrat je bil pogovor daljši. In v�asih se je po tem pogovoru odlo�il, da bo pri kom izmed naju hospitiral… Bilo je lepo hoditi z njim na športne dneve in izlete. Kavalir, da malo takih! Nikoli ni dovolil, da bi katera njegovih kolegic pla�ala kavo ali pija�o, �etudi smo imeli takrat u�itelji zelo skromne prejemke. Neko� smo imeli zborovanje v Velenju in morali smo sami poskrbeti za kosilo. Le katera šola bi takrat ponudila kaj za pod zob! Nekaj tednov prej so odprli imenitno prenovljeni grad Herberstein. Jano se odlo�il za kosilo prav tu. Desno pri vratih je stal klavir, na katerem je glasbenik ubiral nežne melodije. Sedla sva na mehke sedeže in naro�ila tele�jo pe�enko. Kdo je pla�al, se ve. Ve�krat mu je njegova žena v šoli rekla, kako je drugo žensko �astil na Herbersteinu, nje pa nikoli. Ne vem, kako se je zgodba kon�ala, vendar -

Bilo je �udovito imeti ga za prijatelja. Takrat, ko je bilo avtov komaj za vzorec, so se Bervarjevi že odlo�ili za fi�ka. In nekaj let vsako jutro vstajali precej bolj zgodaj, da so naju s h�erko pobrali in jo odpeljali k babici na �uvanje. Le kdo bi se sam domislil �esa takega! Hvala!" ga. Erna Kremenšek, sodelavka "Bilo je leto 1963, leto, ko sem veliko �asa prebila v bolnici. Na šoli se je pojavil mlad, nadebuden, razpoložen in nasmejan u�itelj - slavist. Bil je poln energije, poln veselih domislic, poln na�rtov za proslave in poln zagnanega dela. Žal sem morala spet skoraj za leto dni oditi v bolnico dale� od doma, v Valdoltro. Ko sem se vrnila, je Jano malo zrasel in dorasel, jaz sem postala pomo�nica ravnatelja, a vendar se najini odnosi zaradi tega niso ni� spremenili. Vedno je bil poln vprašanj - kako, zakaj, je bilo hudi … Kot da bi slutil, da tudi njega nekega dne �aka veliko dolgih, zoprnih, a vendar upajo�ih bolniških dni. Vendar je bil njegov dan vedno poln na�rtov, poln želja po uspehih njegovih u�encev, ki jih je imel neizmerno rad. Nikoli ga v zbornici nismo slišali, da bi o svojih u�encih grdo govoril. Res, da niso vedno izpolnili njegovih želja, a je bilo vedno tu opravi�ilo. Sicer pa je znal dobro pou�evati že naše najmlajše, predšolske. Joj, koliko jih je uspešno nagovoril, kako morajo z barvicami poslikati vse najlepše stene v stanovanju, nau�iti o�kove in mamicine �evlje plavati v kopalni kadi, namo�iti najlepšo blazino, da bo imela lepšo barvo. Mislim, da ni nikoli slišal "prostih spisov" veselih staršev po opravljeni nalogi, ampak on in otroci so v tem uživali. Tako so ob njem, z njegovim poukom, z njegovimi proslavami uživali tudi njegovi u�enci. Ljubezen med njimi je trajala med poukom in še dolgo po njem. Njihova sre�anja so bila vedno pristna in prisr�na. Prav tako je znal vedno ustvariti pravo vzdušje v zbornici, pa �e smo bili še tako zamorjeni.

61

Skupaj z njim smo doživljali vse tegobe njegovega sina in pozneje tudi njegove. Prepri�ana sem, da smo bili vedno z njim na pravi strani. Tak, kot je bil, še vedno živi v nas, beseda ni ga ve�, za nas ne obstaja. Tu je, z nami je, še vedno ga slišim: 'Ti pa že ne boš pla�ala kavice, kaj si pa misliš…' In kako naj bi bil tak fant slab u�itelj. Dobri u�itelji vedno živijo v ljudeh. Ko smo se turobnega jesenskega dne za vedno poslavljali od njega, je tam sam, samcat stal tudi gospod minister, dr. Slavko Gaber. Prepri�ana sem, da ga je takrat prešinila misel - res je, tvoje telo odhaja, toda vse tisto, kar si mi dal v letih tvojega pou�evanja, bo še dolgo, dolgo, ali pa za ve�no, živelo v meni. Zato Jano - v imenu vseh nas, vseh tvojih u�encev, kolegov, prijateljev - hvala da smo smeli biti s tabo in �rpati vse znanje, dobroto in ljubezen iz tebe."

62

ZAKLJU�EK Pisati življenjsko zgodbo �loveka, ki ga ni ve� med nami, se nam je na za�etku zdelo precej težko. Na pomo� so nam prisko�ili številni prijatelji in znanci gospoda Bervarja in kaj kmalu je lik Jana Bervarja dobil pravo podobo. Spoznale smo, da je bil vsestranska oseba, ki je vedno našel �as tudi za druge. Trdi atletski treningi, ure in ure študija šahovske literature, neprestano razdajanje mladim in skrb zanje, ljube�e doma�e okolje in neusmiljena bolezen so izoblikovali �loveka, ki je v Celju in mnogih Celjanih zapustil globoko sled. Vesele smo, da smo razkrile njegovo ustvarjalno življenjsko pot in da smo jo uspele predstaviti tudi vam, saj, kot je zapisal njegov brat Gojko: "Pravijo, da mora �lovek v življenju zasaditi drevo, zaploditi otroka in napisati knjigo. Morda se komu zdi, da mojemu bratu od tega ni uspelo le eno - zasaditi drevesa. Pa ga je! Zasadil je drevo znanja, katerega plodove zdaj na stotine njegovih u�encev raznaša po svetu."

63

ZAHVALA Ob koncu bi se rade zahvalile vsem, ki so nam pri našem delu kakorkoli pomagali Hvala vsem, ki so s svojimi spomini pomagali oblikovati življenjski mozaik gospoda Jana Bervarja, kajti zavedamo se, da naše delo brez njihove pomo�i ne bi bilo uspešno. Še posebej pa se zahvaljujemo gospe Darinki Bervar, ki nam je osvetlila marsikatero temno liso v življenjski zgodbi Jana Bervarja.

slika 53: RAZISKOVALKE Z GOSPO DARINKO BERVAR (2005)

64

VIRI IN LITERATURA LITERATURA: Jano Bervar: Dializni stroj, Drumac Maribor, 1997, zbirka Naše poti, 33. knjiga Jano Bervar: Turnirska knjiga, zbirka odigranih partij, rezultatov in �asopisnih izrezkov o šahovskih uspehih �asopisni �lanki: Novi tednik, 11. junij 1998 Ve�er glasilo: Brsti�i, glasilo mladih literatov I. gimnazije v Celju, (leto 1, številka 3, 8. april 1959) USTNI VIRI: ga. Darinka Bervar, soproga g. Gojko Bervar, brat ga. Mira Šepec, sošolka g. Mladen (Jože) Jazbec, sošolec in šahist ga. Marija Ramšak, sodelavka ga. Erna Kremenšek, sodelavka ga. Vanda Hrastnik Ramšak, u�enka in mati u�enk ga. Judita Mikulan Batinica, u�enka ga. Barbara Strli� Jager, u�enka ga. Mirjana Šajinovi�, u�enka ga. Polona Ramšak, u�enka