Pedagoško-andragoški dnevi 2015 Učenje in izobraževanje v skupnosti – vloga šole in

skupnostnih organizacij

IZOBRAŽEVANJE IN UČENJEODRASLIH V LOKALNI SKUPNOSTI

Sonja Kump, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, Filozofska fakulteta UL

Ljubljana, 29. 1. 2015

Začetne oblike so se z razvojem spreminjale in imajo v različnih državah različne cilje, pristope in ciljne skupine (državne in lokalne politike).

Koncept se je razvijal različno glede na družbeno, ekonomsko in kulturno okolje.

Različni avtorji koncept povezujejo z dejavnostmi za skupno dobro, sodelovalnim in socialnim učenjem, krepitvijo moči članov skupnosti, oživljanjem skupnosti, solidarnostjo in družbeno enakopravnostjo, družbeno kohezivnostjo, dejavnim državljanstvom, demokracijo, vključenostjo vseh prebivalcev kraja, socialnim kapitalom

SI je aktualno v kriznih časih; prizadevanje za pozitivne družbene spremembe, v okviru katerih bi posamezniki osebnostno rastli, imeli boljše socialne in ekonomske pogoje življenja ter boljše medčloveške odnose. Cilj: krepitev moči posameznika in skupnosti –opolnomočenje/polnomočenje

Koncept skupnostnega izobraževanja

Lahko vključuje formalno, toda bolj pogosto neformalno izobraževanje in priložnostno

učenje

Izhaja iz ljudi, povezano je z njihovimi življenji in potrebami njihovega kraja. Je izobraževanje ljudi za lokalni razvoj. Temelji na animaciji ljudi za izobraževanje in delo v skupnosti; ljudje se povezujejo in izmenjujejo znanja. Skupnostno izobraževanje pogosto

delijo na dva medsebojno povezana dela: a) izobraževanje za osebnostno rast posameznika; b) izobraževanje za razvoj skupnosti. Poudarjena so načela sodelovanja, odgovornosti in dostopnosti za vse.

Izobraževanje poteka hkrati s skupnostnim delom – za reševanje skupnih problemov, za zadovoljevanje individualnih in kolektivnih potreb in interesov, izboljšanje kakovosti življenja v skupnosti, razvoj skupnosti

S skupnostnim izobraževanjem se pospeši tako lokalni razvoj kot zaposljivost ljudi v kraju. Pri razvoju skupnosti sodeluje država, predstavniki lokalne oblasti in civilna družba (družine, posamezniki, prebivalci soseske ali mestne četrti, društva, itd.). Pogosto so vključene samo ranljive skupine

SKUPNOSTNO IZOBRAŽEVANJE

N. Grundtvig (1783-1872): življenje samo je največja šola: ljudska visoka šola: živa beseda, izkušnje, volja. To razumevanje življenja se odvija v skupnosti z drugimi (vsi so enakopravni, vsak ima pravico do svojega mnenja, pogovori, izmenjava stališč, učenje drug od drugega). Izobraževanje pripomore k večji kakovosti življenja posameznika in skupnosti. Šola za življenje mora biti vitalno povezana z okoljem, v katerega je umeščena in se z njim prepletati ter dopolnjevati, hkrati pa mora biti tudi svobodna in neodvisna od njega, da lahko v okolje prinese novo znanje.

- E. Lindeman (1888-1953): „Pomen izobraževanja odraslih« (1925) -Izobraževanje odraslih kot področje osebnostne rasti, ki poteka v stiku z ljudmi, v okviru skupnosti. Šele kolektivna moč, kolektivizem, predstavlja pot k preobrazbi družbe in predstavlja točko, kjer se osebnostna rast prevesi v spreminjanje družbe. Preko dialoških skupin naj bi posamezniki pridobili potrebne komunikacijske veščine, ozavestili položaj, v katerem se nahajajo in na osnovi tega sprejemali odločitve.

IZVORI SKUPNOSTNEGA IZOBRAŽEVANJA (Jarvis, P. (2001). Twentieth Century Thinkers in Adult and Continuing Education, Routledge)

P. Freire (1921-1997): kritika »bančniškega izobraževanja« -nekritično sprejemanje znanja in pogreznjenost v »kulturo molka«; zavira ustvarjalno moč posameznika in njegovo svobodo, ne omogoča razvoja kritične zavesti in ne spodbuja aktivnega delovanja v okolju. Vsebine izobraževanja so določene od zgoraj in vključujejo dominantno kulturo. Takšno izobraževanje ni nevtralno, saj je povezano z dominantnimi političnimi interesi.

Razvoj kritičnega mišljenja in procesa ozaveščanja; cilj: prizadevanje za oblikovanje nove stvarnosti. Kritična zavest se razvije v praksi, z združevanjem mišljenja in delovanja. Do kritične zavesti (poglobljeno razumevanje problemov, zaupanje v lastno moč ter prevzemanje odgovornosti) ne moremo priti z osamljenim intelektualnim prizadevanjem, ampak le s pomočjo dialoga in kolektivnega delovanja v družbi. Poudarek je na dialoškem sodelovanju med učiteljem in učencem; v dialogu sta oba subjekta, ki vzajemno iščeta resnico in soustvarjata znanje. To znanje nenehno problematizirata, testirata in izpopolnjujeta v odnosu do dialektičnega spreminjanja sveta.

IZVORI SKUPNOSTNEGA IZOBRAŽEVANJA

Antigonsko gibanje: Moses Coady (1882-1959), Nova Škotska, Kanada: 1928: izobraževanje odraslih v kooperativah in sindikatih; kolektivno delovanje za socialno pravičnost – študijski klubi: rešitev vsakdanjih problemov ljudi skozi soočenje z aktualno situacijo in iskanjem rešitev s pomočjo učenja mišljenja; družbeni napredek, ko ljudje postanejo Gospodarji svoje usode. (tudi naslov edine Coadyjeve knjige). S sodelovanjem in na miren način reševati konflikte – ljudje naj se kolektivno uprejo starim vzorcem pasivnosti in odvisnosti. Ideja razsvetljenega državljana in vpeljevanje demokratične miselnosti

med odraslimi.

Gibanje Highlander, Myles Horton (1905-1990), Tennessee, ZDA: Highlander ljudska šola (1932) Apalači – usposabljanje vodij delavska gibanja, programi za pomoč skupnostim in gibanja za državljanske pravice (Martin Luther King; Rosa Parks); ne status quo, ampak izobraževanje za družbeno spremembo, delo z revnimi. „ Sistem posvečen profitu ne ponuja nobenega občutka za skupnost oz. skupno vizijo“. Ljudje lahko nepravične pogoje svojih življenj spremenijo le s pomočjo kolektivnega izobraževanja in delovanja. Izobraževalci in udeleženci lahko družbo spreminjajo s poznavanjem politične, ekonomske, kulturne strukture družbe in lokalne situacije. Pomembno je iskanje rešitev s pomočjo lastnih izkušenj, dialogai č j d d d

IZVORI SKUPNOSTNRGA IZOBRAŽEVANJA – velika gospodarska kriza, 1929

H. Morris (1889-1961): blaginja podeželske skupnosti je odvisna od kakovosti izobraževanja njenega prebivalstva. Leta 1930 - ustanovil „vaški kolidž“ Cambridgeshire. Uredil je dotrajane šolske prostore, poskrbel za skupne prostore, telovadnico, knjižnico, prostore za učenje obrti, popoldan in zvečer so bili isti prostori odprti odraslim. Njegova prizadevanja za vseživljenjsko učenje so privedla do nastanka „vaških kolidžev“. Prvi je nastal leta 1930 (Cambridgeshire). V Veliki Britaniji so koncept vaškega kolidža prenesli v mesta okoli leta 1960, kjer so začeli

t lj ti k t k lidž “

F. Manley: prva skupnostna šola(Flint, Michigan) leta 1930, cilj: zmanjšati brezposelnost mladih v regiji. Mottova fundacijo za skupnostno izobraževanje; kmalu tudi podpora države. Delovanje šol kmalu razširjeno na socialno varstvo (predšolska vzgoja v skupnosti, izobraževanje za starševsko vlogo, potrebe starejših ljudi v kraju, reševanje problemov v skupnosti (npr. mladostniško prestopništvo). Leta 1974 sprejet: Zakon o skupnostni šoli; posledica: nastajanje teh šol v celi državi.

Izvori skupnostnega izobraževanja - velika gospodarska kriza 1929

Cilji različnih ideoloških in strukturnih politik, povezanih s skupnostnim izobraževanjem in družbenimi spremembami (P. Jarvis (1990). The sociology of adult and continuing education. London: Croom Helm):

Reformistični pristop: posameznik je le delno svoboden, saj ga omejujejo družbene in lokalne strukture, v katere je vpet. Skupnostno izobraževanje je zato eden od načinov, s katerim država ali lokalna skupnost skrbi za dobro svojih prebivalcev. Družbene spremembe se dosegajo iz vladne ali lokalne ravni.

Radikalni pristop: posameznik je popolnoma nesvoboden, ker ga popolnoma obvladujejo družbene sile, zato ne prepozna svojih interesov. Skupnostno izobraževanje v tem primeru zasleduje potrebe posameznikov, da se bodo lahko osvobodili in zasledovali svoje resnične interese in potrebe, t.j. da spremenijo družbeno strukturo.

SKUPNOSTNO IZOBRAŽEVANJE IN DRUŽBENE SPREMEMBE

Konzervativni pristop: s skupnostnim izobraževanjem ne želi vzpostaviti nobene spremembe v življenju skupnosti.

Liberalni pristop: zagovarja posameznikovo svobodo, zato se morata vlada in lokalna oblast čim manj vpletati v zasebne dejavnosti posameznika; posameznik sam najbolj ve kaj potrebuje, zato se sam odloča ali se bo ali pa tudi ne vključil v skupnostno izobraževanje.

Razvojni model (od zgoraj navzdol): sodelovanje različnih partnerjev v lokalnih projektih –izobraževanje in razvoj skupnosti sta medsebojno prepletena procesa pri reševanju lokalnih problemov.

Organizacijski model (od zgoraj navzdol): vzpostavitev lokalne mreže ponudnikov formalnega izobraževanja odraslih.

Model družbenega delovanja (od spodaj navzgor): izhaja iz tradicije radikalnega izobraževanja odraslih.

Akcijski model (od spodaj navzgor): kombinacija skupnostnega izobraževanja in skupnostnega delovanja pri reševanju lokalnih problemov.

Vir: Lovett, T., Clarke, C., Kilmurray (1983). Adult Education and Community Action. Beckenham: Croom Helm

MODELI SKUPNOSTNEGA IZOBRAŽEVANJA

Modeli skupnostnega izobraževanja (Lovett idr.(1983). Adult Education and Community Action. Beckenham: Croom

Helm)

Organizacijski model (od zgoraj navzdol): Povezovanje in vzpostavitev mreže ponudnikov predvsem formalnega izobraževanja odraslih v skupnosti – izhaja iz ugotovljenih potreb in interesov odraslih po izobraževanju v lokalnem okolju. Vloga skupnostnih izobraževalcev je vzpostavitev izobraževalne mreže in nadzor nad izvajanjem programov. Cilj: spodbujanje osebnega razvoja, poklicno, instrumentalno izobraževanje.Problemi revščine, neenakosti in prikrajšanih skupnosti ostajajo v tem modelu nedotaknjeni.

Modeli skupnostnega izobraževanja (Lovett idr.(1983). Adult Education and Community Action. Beckenham: Croom Helm)

Razvojni model (od zgoraj navzdol): skupnostno izobraževanje in skupnostni razvoj sta medsebojno prepletena procesa, ki vključujeta celotno skupnost pri reševanju lokalnih problemov. Cilj: povezovanje različnih partnerjev, izboljšanje komunikacije, razumevanje lokalnih problemov in iskanje rešitev. Skupnostni izobraževalci sodelujejo v različnih skupnostnih projektih, zagotavljajo informacije, skrbijo za vire in svetujejo kako s sistematičnem učenjem pridobivati znanje in spretnosti, ki so relevantna za posamezne projekte; organizirajo izobraževanje za lokalne institucije in organizacije (tečaji za občinske svetnike, duhovnike, policiste, socialne delavce, sindikaliste,urbaniste itd.). To je liberalno reformistična tradicija, ki izhaja iz pluralistične narave družbe in se osredotoča na izboljšanje komunikacije in boljše razumevanje med različnimi konfliktnimi skupinami. Pozornost ni usmerjena na resnične vzroke problemov v skupnosti, ampak bolj na osebne prikrajšanosti članov marginaliziranih skupin – rešitev opolnomočenje s pomočjo okrepljene razprave.

Modeli skupnostnega izobraževanja(Lovett idr. (1983). Adult Education and Community Action. Beckenham: Croom Helm)

Akcijski model (od spodaj navzgor): prepletanje skupnostnega izobraževanja in skupnostnega delovanja pri reševanju lokalnih problemov – povezano s politikami vsakdanjega življenja (in družbenimi gibanji – feminističnimi, ekološkimi..) in različnimi kulturnimi praksami - ter oblikovanjem alternativnih organizacij(skupnostna umetnost, skupnostni mediji, skupnostne kmetije, vrtovi..).

Izobraževalec je bolj kulturni delavec ki skrbi za podporo in pomoč, pri določeni lokalni pobudi. Izobraževalne metode vključujejo dialog in razpravo, ki pa niso povezane samo s skupnostnim delovanjem in širšim političnim življenjem, ampak tudi z osebnim življenjem (priseljenci, ženske, starejši, mlajši brezposelni itd.) in prizadevanji za bolj demokratične odnose v vsakdanjem življenju (npr. odnosi med moškim in žensko, med starši in otroki).

Vsebine vzajemnega učenja izhajajo iz kolektivnih interesov in življenjskih izkušenj udeležencev. S pomočjo takšnega učenja prevzemajo nadzor nad svojimi življenji ter v okviru novih lokalnih organizacij razvijajo medsebojno pomoč in solidarnost. Prevladuje prepričanje, da je skupnostno delovanje že samo po sebi izobraževalni proces. V tem modelu je vsekakor bolj poudarek na lokalnih alternativah kot na družbenih gibanjih in celostnem reševanju problemov neenakosti.

Modeli skupnostnega izobraževanja Lovett idr.(1983). Adult Education and Community Action. Beckenham: Croom Helm)

Model družbenega delovanja (od spodaj navzgor):

Sledi tradicionalnim idejam radikalnega izobraževanja odraslih, ki so povezane s širšimi družbenimi cilji, političnim angažmajem in vizijo boljšega sveta. V tem modelu je poudarek na motivaciji in vsebini izobraževanja, na rigoroznem študijskem delu. Dvomi se, da je lahko skupnostno delovanje samo po sebi že izobraževalni proces. Izobraževanje mora biti bolj strukturirano in sistematično, občasne razprave niso dovolj. Usmerjeno je bolj v širše družbene probleme in probleme „delavskega razreda“, kot pa na skupnostno delovanje in izobraževanje. Skupnostni izobraževalec se v tem modelu pridruži in nudi podporo motiviranim posameznikom, ki v organiziranem izobraževalnem delu (tečaji, seminarji) in vztrajnem intelektualnem, študijskem delu proučujejo izvore lokalnih problemov v širših socialnih, ekonomskih in političnih strukturah v družbi ter iščejo rešitve za probleme v skupnosti. (ta model predstavlja kombinacijo tradicij gibanja Highlander, WEA in delavskih kolidžov). Nevarnost, da se na ta način oblikuje intelektualna elita (delavski aktivisti in sindikalisti); tečaji politične ekonomije ne pritegnejo širšega kroga lokalnega prebivalstva.

Skupnostni izobraževalecNaloge skupnostnega izobraževalca na dveh ravneh:

- Razvoj skupnosti (ugotavljanje lokalnih problemov; zbiranje podatkov; analiza potreb; navezovanje prvih stikov z ljudmi; pogajanja o tem, kaj narediti; oblikovanje načinov in skupin za vodenje akcij; usklajevanje in povezovanje različnih akcij)

- Izobraževanje (skupno načrtovanje izobraževanja; ugotavljanje potreb; opredelitev ciljev programa; načrtovanje zaporedja učnih dejavnosti; spremljanje učnih izkušenj; evalvacija učenja)

Ena od prvih nalog je k izobraževanju pritegniti čim več ljudi iz vseh družbenih slojev in vzpostavljanje vezi med ustanovami, organizacijami in lokalnimi ljudmi, ki niso vajeni sodelovanja. V anglosaksonskem svetu – številni programi „Community education“, ki usposabljajo strokovnjake za delo v skupnosti (skupnostni izobraževalci, skupnostni animatorji, skupnostni delavec; skupnostni uslužbenec

1. letnik: Izobraževanje; Sociologija; Socialna politika in družba; Politika države blaginje; Evropska socialna politika; Uvod v skupnostno izobraževanje; Delo s posamezniki in skupinami; Skupnostno izobraževanje: teorija politik; Razvijanje strokovne identitete v skupnostnem izobraževanju.

The University of Edinburgh – College of Humanities and Social Sciences – BA program „Community Education“

4. letnik: Strokovna praksa skupnostnega izobraževanja; izbirni predmeti drugih programov; izdelava diplomskega dela.

2. letnik: Koncepti in polemike v skupnostnem izobraževanju; Uvod v raziskovanje skupnosti; Strokovna praksa skupnostnega izobraževanja; izbirni predmeti drugih programov.

3. letnik: Politike in profesionalna identiteta v skupnostnem izobraževanju; Metode in pristopi v skupnostnem izobraževanju: razvijanje dialoga; Vodenje profesionalnega življenja; Izobraževanje odraslih, skupnostno delo, delo mladih; Strokovna praksa skupnostnega izobraževanja.

Primer univerzitetnega programa „SKUPNOSTNO IZOBRAŽEVANJE“

Organizacija in prakse skupnostnega izobraževanja so odvisne od nacionalnih tradicij in zgodovinskih obdobij; lahko je organizirano na zelo različne načine in v različnih prostorih. Vključuje lahko raznoliko ponudbo od bolj formalnega izobraževanja (npr. programi skupnostnih centrov) do predvsem neformalnih in priložnostnih oblik učenja (npr. v prostovoljskih organizacijah).

Tradicionalno je bilo povezano z emancipacijo delavskega razreda v industrijskih družbah in skupnostnim delom v nerazvitih ruralnih področjih. Najprej je nastajalo „od spodaj navzgor“ (emancipacija povezana z izobraževanjem za osvoboditev – kolektivna izobraževalna dejavnost – cilj: družbena in politična sprememba)

Po 2. sv. vojni je skupnostno izobraževanje nastajalo „od zgoraj navzdol“; poudarek je na „opolnomočenju“ (premik od emancipacije k opolnomočenju: premik k individualni odgovornosti posameznika za njegov lastni razvoj), pogosto gre za paternalizem („od zgoraj“), glavno vlogo in nadzor ima država in profesionalci (včasih gre celo za discipliniranje deprivilegiranih sosesk)

RAZLIČNE PRAKSE SKUPNOSTNEGA IZOBRAŽEVANJA

Primeri skupnostnega izobraževanja „od zgoraj“:- Britanska strategija za obnavljanje degradiranih sosesk – 2001 je

laburistična vlada sprejela „National Strategy for Neighbourhood Renewal Action Plan“, ki naj bi se implementirala v naslednjih 20-ih letih

- The National Adult Learning Organisation (AONTAS): Irska mreža skupnostnega izobraževanja (Dublin), izdaja tudi The Irish Journal of Adult and Community Eduction

Thompson, J. (2002). Community education and neighbourhood renewal. Leicester: National Institute of Adult Continuing Education)Gregorčič, M. (2011). Potencia. Samoživost revolucionarnih bojev. Ljubljana: *cf

Primeri skupnostnega izobraževanja „od spodaj“:avtonomne in neodvisne skupnosti, ki razvijajo lastno šolstvo, zdravstvo in vse druge storitve, ki jih njihova vlada ni razvila, zlasti ne za staroselske skupnosti in revne (primeri iz Mehike, Venezuele, Hondurasa, Indije) Primeri samoorganiziranosti ljudi v skupnosti v Sloveniji: Urbane brazde v okviru EPK v Mariboru, četrtna skupnost Tabor v Ljubljani, Ljubljanska ulica v Izoli

RAZLIČNI PRAKSE SKUPNOSTNEGA IZOBRAŽEVANJA

Skupnostno izobraževanje v Sloveniji

Začetki v 19. stol.: obdobje čitalnic, taborov in prosvetiteljskih društev Poletna andragoška šola v Ajdovščini (1995-2003) – poskus vpeljevanja koncepta

in prakse skupnostnega izobraževanja v lokalno okolje (Ana Krajnc in Dušana Findeisen)

Šole, ki se odpirajo v skupnost in postajajo izobraževalna središča v kraju; prostovoljci ki sodelujejo pri izvešolskih dejavnostih, dajejo informacije o poklicih, pomagajo pri učenju itd. (N. Ličen 1997)

Mreža medgeneracijskih centrov, Slovenska Filantropija Andragoški kolokvij 2014 (ACS): Učeče se skupnosti – prakse, pojmovanje,

potenciali Zgodbe o ustvarjalnem in povezovalnem učenju (poročilo raziskave Ličen N. idr.,

2014, Ljudska univerza Ajdovščina Programska skupina našega oddelka: Pedagoško andragoške raziskave: Učenje in

izobraževanje za kakovostno življenje v skupnosti Konferenca ESREA v Ljubljani: „Between Global and Local: Perspectives on

Community Practices – Living and Learning in Community (18.-19. 6. 2015)

Izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti - Slovenija

Zakon o izobraževanju odraslih (1996, 2004, 2006): 24. člen: „Letne programe izobraževanja odraslih lahko sprejmejo tudi lokalne skupnosti“ –odločitev o sprejetju letnega načrta IO prepušča lokalnim skupnostim; strokovnjaki: potrebno bi bilo zakonsko določiti obveznosti lokalne skupnosti, da prevzame financiranje tistih dejavnosti in programov, ki so v interesu prebivalcev te skupnosti.Zakon o lokalni samoupravi (2007): 21. člen: občina..„ ustvarja pogoje za izobraževanje odraslih, ki je pomembno za razvoj občine in za kvaliteto življenja njenih prebivalcev“ (iz leta 2005: Izobraževanje odraslih prispeva k osebnemu in lokalnemu razvoju ter kvaliteti življenja“).Strategija vseživljenjskega učenja (2007): str. 17: Učenje je temeljni vir in gibalo skupnosti. Partnerstvo oz. skupno delo javnih, zasebnih, prostovoljskih in drugih organizacij (podjetja, zbornice, zavod za zaposlovanje, nevladne, razvojne, izobraževalne in druge organizacije). Krovna omrežja: centri za VŽU, ki bi morali v svoje upravljanje pritegniti vse ključne regionalne partnerje. Učenje bliže domu: centri VŽU v krajevnih upravnih središčih, nakupovalnih središčih, knjižnicah, muzejih, parkih, javnih trgih, zdravstvenih domovih, rekreacijskih središčih, javnih krajih za prehranjevanje itd.).

Izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti - Slovenija

Bela knjiga (2011). Zakonsko se določi javna mreža za izvajanje izobraževanja odraslih (javne organizacije in koncesionarji). Cilj: enakomerna geografska pokritost, ki bo omogočila dostop do kakovostnega izobraževanja in učenja vsem prebivalcem glede na njihove izobraževalne potrebe in izobraževalne potrebe okolja. Pripadnikom ranljivih skupin mora zagotoviti dostop do programov, ki so opredeljeni kot javni interes. Uzakoni se obveznost regij in občin, da zagotavljajo tudi lastne vire za sprejemanje in uresničevanje regionalnih in občinskih/medobčinskih letnih programov IO.Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2013-2020 (ReNPIO, ACS, 2014): Str. 37: (dologoročni cilji ReNPIO): - spodbujati ljudi k delovanju in premisleku in ustreznemu odzivanju na socialne, politične, gospodarske, kulturne in tehnološke izzive ter h graditvi skupnosti po načelih trajnostnega razvoja.str 51: - v okviru razvojne dejavnosti se bo spodbujal razvoj modelov skupnostnega učenja

Evalvacijska študija: „Izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti“ (2011), ACS

Metodologija: fokusne skupine in vprašalnik, ki je bil poslan 211 občinam (občinskim upravam). Odgovorilo jih je 45%, oz. 95 občin

Predmet evalvacije so bile občine, njihovo uresničevanje zakonskih določil s področja izobraževanja in njihov prispevek k razvoju izobraževanja odraslih.

Velika večina občin (88,5%) nima sprejetega letnega programa izobraževanja odraslih.

Lokalne oblasti izpostavljajo: pomanjkanje analiz o izobraževalnih potrebah v lokalnem okolju; nujnost priprave občinskih letnih programov izobraževanja odraslih; učenje slovenščine za tujce; motiviranje brezposelnih za izobraževanje, finančne nezmožnosti odraslih za plačevanje stroškov izobraževanja; statusna neurejenost ljudskih univerz; slaba dostopnost do izobraževanja zaradi razpršenosti poselitev, neurejenost (neobstoj) javne mreže na področju IO; nepovezanost izobraževanja s potrebami na trgu dela;, nizka splošna izobraženost odraslih.

Vir: Drofenik, O. (2011). Izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije

Ponudniki izobraževanja odraslih v lokalni skupnosti

Vir: Drofenik, O. (2011). Izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije

Ponudniki izobraževanja odraslih po slovenskih regijah

Vir: Drofenik, O (2011). Izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije

Kolikokrat letno na sejah občinskih svetov obravnavate tematiko izobraževanja odraslih?

Vir: Drofenik, O. (2011). Izobraževanje odraslih v lokalni skupnosti. Ljubljana: Andragoški center Slovenije

Raziskava „Oskrba starejših v skupnosti v Sloveniji“ (2011-2014); področje izobraževanja (FF)

Metodologija: Triangulacija: kombinacija kvantitativnih in kvalitativnih metodoloških pristopov

Kvantitativna metoda:

pregled in analiza ponudbe izobraževanja starejših v izbranih občinah (21)– osebni stiki s predstavniki lokalnih organizacij, spletne strani, oglasi v lokalnih časopisih,na radiu in televiziji,oglasne deske organizacij (npr. v knjižnicah, zdravstvenih domovih, društvih, dnevnih centrih aktivnosti za starejše, itd.)

Kvalitativna metoda:

3 intervjuji v vsaki izbrani občini o ponudbi izobraževanja starejših v posamezni občini – z organizatorjem izobraževanja za starejše in z dvema starejšima osebama (z enim dejavnim in enim nedejavnim)

Skupaj je bilo izvedenih 66 polstrukturiranih intervjujev.

Raven blaginje v slovenskih občinah (Rovan idr. 2009) in vzorec izbranih občin

Občine

visoke

blaginje

Občine

uravnotežene

blaginje

Občine

zmerne

blaginje

Občine

nizke

blaginje

Občine v

Sloveniji

2005

15 občin

36,5%

prebivalcev

56 občin

22,4%

prebivalcev

70 občin

33,5%

prebivalcev

52 občin

7,6%

prebivalcev

Izbrane

občine v

raziskavi

3 občineNova Gorica,

Ljubljana,

Novo mesto

8 občinKomenda, Šenčur,

Sodražica, Idrija,

Vipava, Kanal ob

Soči, Ajdovščina,

Žiri

6 občinKrško, Litija,

Šentjur, Tržič,

Šmarje ob

Jelšah, Starše

4 občineŽetale, Ljubno

ob Savinji,

Puconci,

Gorišnica

Raven blaginje v vzorcu izbranih slovenskih občin (Rovan idr. 2009)

Občine visoke in uravnotežene blaginje imajo bolj pestro in bogato ponudbo izobraževanja starejših kot občine zmerne in nizke blaginje;

Raven blaginje občine vpliva na ponudbo izobraževanja za starejše

V urbanih skupnostih je veliko ponudbe, več je organiziranih in dolgotrajnejših oblik izobraževanja (LU; UTŽO); med udeleženci prevladujejo ženske in tisti z višjo stopnjo izobrazbe (najmanj srednješolsko in več), stari med 50-65 let.

V mestih so starejši, ki se organiziranega izobraževanja ne udeležujejo, saj bi za to potrebovali posebne spodbude in svojim potrebam prilagojene možnosti.

UGOTOVITVE RAZISKAVE „Oskrba starejših v skupnosti v Sloveniji“ –ponudba izobraževanja

V ruralnih skupnostih je skromna ponudba neformalnega izobraževanja za starejše; prevladuje priložnostno učenje v okviru različnih društev; poteka ob druženju, pogovorih in vzajemnem reševanju problemov

Ponudba izobraževanja starejših je povezana s stopnjo urbanosti oz. ruralnosti lokalne skupnosti

V ruralnih občinah je opazna spolna segregacija glede članstva in udeležbe starejših v izobraževalnih dejavnostih posameznih društev.

Društva s svojimi dejavnostmi pritegnejo manj izobražene starejše ljudi, ki se v preteklosti niso veliko izobraževali, so pa pogosto socialno in ekonomsko bolj ogroženi

UGOTOVITVE RAZISKAVE „Oskrba starejših v skupnosti v Sloveniji“

Podatke o programih in udeležbi starejših sistematično zbirajo samo na UTŽO (in posameznih LU)

Ponudba izobraževanja za starejše v Sloveniji je stihijska, odvisna od lokalnih razmer in ni ne zakonsko ne kakorkoli drugače politično zavezujoča.

Ponudba izobraževanja v mnogih občinah ne ustreza različnim potrebam starejših ljudi; pogosto je stereotipna in izključujoča.

Ponudba izobraževanja za starejše je geografsko neenakomerno pokrita in v tej zvezi je vloga lokalne skupnosti v Sloveniji precej raznolika.

Večina (cca 80%) ponudbe izobraževanja za starejše je brezplačna.

UGOTOVITVE RAZISKAVE „Oskrba starejših v skupnosti v Sloveniji“

Kot najbolj uspešno informiranje o ponudbi

izobraževanja za starejše se kaže obveščanje „od ust do ust“, individualno

na domu.

Kot ena glavnih ovir pri dostopnosti do izobraževanja starejših se kaže geografska oddaljenost; starejši se vključujejo predvsem v izobraževanje, ki poteka blizu njihovega doma, v skupnosti, kjer živijo.

Ponudniki navajajo predvsem finančne in prostorske težave pri organizaciji izobraževanja starejših.

Ponudniki izobraževanja starejših oz. skupnostne organizacije v Sloveniji med seboj praviloma ne sodelujejo (izjema so programi medgeneracijskega izobraževanja).

Manjka razmislek ponudnikov (organizatorjev) izobraževanja o tem, kako pritegniti starejše, ki se izobraževalnih dejavnosti ne udeležujejo (npr. moški, socialno in ekonomsko prikrajšani, starejši z nizko stopnjo izobrazbe, tisti ki so preveč oddaljeni od izobraževalnih prostorov itd).

UGOTOVITVE RAZISKAVE „Oskrba starejših v skupnosti v Sloveniji“

Kakšni so možni učinki skupnostnega izobraževanja, ki ga finančno podpira država in lokalna oblast? Ko gre za organizacijo izobraževanja „od zgoraj navzdol“? Kakšni so možni učinki samoorganiziranega skupnostnega izobraževanja, torej ko gre za organizacijo izobraževanja „od spodaj“?

Kakšne oblike skupnostnega izobraževanja so prisotne v Sloveniji?

Skupnostno izobraževanje v času krize?

Prostori skupnostnega izobraževanja? Ali imamo ustrezne visokošolske programe, ki usposabljajo strokovnjake za t.im. „skupnostnega izobraževalca“; „skupnostnega delavca“; „skupnostnega animatorja“

Vloga „angažiranega izobraževalca odraslih“; „javnega andragoga“?

Vprašanja za razmislek

Findeisen, D. (1997). Razvijamo sebe, druge in s tem svoj kraj. Andragoška spoznanja, št. 2., str. 4-9.

Findeisen, D. (1996). O skupnostnem izobraževanju in razvoju kraja. Andragoška spoznanja, št. 3, str. 27-32.

Jelenc Krašovec, S., Kump, S. (2009). Adult learning activities, social networks and different neighbourhoods. European Societies, št. 2, str. 257-282.

Jelenc Krašovec, S. Kump, S. (2014). The educational opportunities for older adults in rural and urban municipalities. Anthropological notebooks, št. 1., str. 51-68.

Jelenc Krašovec, S. Radovan, M., Močilnikar, Š., Šegula, S. (2014). Ali so društva pomembna za učenje v skupnosti? Andragoška spoznanja, št. 3, str. 9-26.

Krajnc, A.(1997). Andragoška poletna šola kot model interakcijskega izobraževanja. Andragoška spoznanja, št. 2, str. 10-18.

Krajnc, A. (1996). Izobraževanje odraslih in lokalni razvoj. Andragoška spoznanja, št. 3., str. 23-26.

Kump, S., Majerhold, K. (2009). Pomen izobraževanja odraslih v obdobju gospodarskih in političnih kriz. Andragoška spoznanja, št. 1, str. 10-25.

Kump, S., Majerhold, K. (2009). Paradigma izobraževanja za dobrobit posameznika in skupnosti. Andragoška spoznanja, št. 4, str. 12-26.

Kump, S., Jelenc Krašovec, S. (2014). Education of older adults in communities with varying levels of well-being. Educational gerontology, št. 3., str. 212-229.

Ličen, N.,Mermolja, E., Volk, T. (2014). Zgodbe o ustvarjalnem in povezovalnem učenju. Ajdovščina: Ljudska univerza Ajdovščina.

Ličen, N. (1997). Skupnostno izobraževanje, starši in šola. Vzgoja in izobraževanje, št. 5, str. 34-38.

Diplomske naloge v knjižnici oddelka za pedagogiko in andragogiko

Nekaj tematskih objav (andragoška katedra na našem Oddelku)