Izboljšanje socialne vključenosti na lokalni ravni preko ...€¦ · ekonomija potrebovala, ... Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj v sodelovanju z Ministrstvom za

Izboljšanje socialne vključenosti na lokalni ravni preko socialne

ekonomije:

POROČILO ZA SLOVENIJO

To poročilo je bilo pripravljeno kot del projekta Izboljšanje socialne vključenosti na lokalni ravni

preko socialne ekonomije (CFE / LEED (2008) 9/REV1) v okviru Foruma o socialnih inovacijah

(Forum on Social Innovations). Skupina, ki jo sestavljajo člani Sekretariata OECD LEED in zunanji

strokovnjaki, je prišla v Slovenijo januarja in aprila 2010 na dva študijska obiska, da bi preučila

dejansko in potencialno vlogo socialne ekonomije ter ugotovila, kakšno podporo bi socialna

ekonomija potrebovala, da bi lahko uresničila svoj potencial. To poročilo preteţno temelji na

razpoloţljivih statističnih podatkih in gradivu, zbranem na študijskem obisku, kot tudi na raziskavi, ki

je bila opravljena pred študijskim obiskom in po njem.

Poročilo, pripravljeno v okviru Programa za lokalni gospodarski razvoj in zaposlovanje (LEED)

Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino

in socialne zadeve, Slovenija

December 2010

AVTORJI IN PROJEKTNA SKUPINA

Poročilo sta pripravila prof. Roger Spear (The Open University, VB) in Giulia Galera (raziskovalna

koordinatorka EURICSE, Italija) s predlogi Antonelle Noya (višja politična analitičarka) in Emme

Clarence (politična analitičarka) pod nadzorom gospe Noya.

Podpora skupine iz Slovenije, ki je prispevala k projektu, v kateri sta bili Urška Kovač Zlobko in Polona

Samec z Ministrstva za delo, druţino in socialne zadeve, je bil neprecenljiv, kot tudi prispevek

predstavnikov iz drugih vladnih sluţb, regionalnih in lokalnih organov in predstavnikov drugih institucij in

agencij, ter organizacij socialnega podjetništva, ki so sodelovali na sestankih in pripravljali dokumentacijo.

Zahvala gre tudi Charlotte Ball, pripravnici na OECD LEED Centru za lokalni razvoj v Trentu, za

njeno pomoč pri dokončanju poročila, in Helen Easton za njeno strokovno pomoč.

KAZALO

UVOD ............................................................................................................................................................. 5

Pregled socialnega podjetništva ................................................................................................................... 6

OZADJE IN RAZVOJ SOCIALNEGA PODJETNIŠTVA V SLOVENIJI ................................................. 11

Zgodovinska perspektiva ........................................................................................................................... 11 Potranzicijske spremembe ......................................................................................................................... 12 Zadruge ...................................................................................................................................................... 12 Neprofitne organizacije: zavodi, zdruţenja, ustanove, cerkvene organizacije in nevladne organizacije... 14 Invalidska podjetja ..................................................................................................................................... 15 Nov prispevek socialnega podjetništva in konkurenčna prednost socialnih podjetij ................................. 16 Socialna podjetja, ki opravljajo socialne storitve ....................................................................................... 16 Vključevanje v delo ................................................................................................................................... 17 Nastanek socialnih podjetij v Italiji in Veliki Britaniji .............................................................................. 18

POLITIČNO OKOLJE .................................................................................................................................. 20

Politika trga dela ........................................................................................................................................ 21 Politika socialnega skrbstva ....................................................................................................................... 24 Strategija socialnega vključevanja ............................................................................................................. 26

PRISPEVEK SOCIALNE EKONOMIJE IN SOCIALNEGA PODJETJA V SLOVENIJI NA PODROČJU

VKLJUČEVANJA V DRUŢBO ................................................................................................................... 29

Vloga socialne ekonomije pri oskrbi invalidov ......................................................................................... 31 Vloga socialne ekonomije pri pomoči prikrajšanim preko ukrepov na običajnem trgu dela ..................... 31 Vloga socialne ekonomije pri pomoči prikrajšanim preko delnih in začasnih finančnih tokov ............... 31 Vloga socialne ekonomije pri pomoči socialno izključenim preko zagotavljanja oskrbe ......................... 33 Vloga socialne ekonomije pri obnovi (regionalni / lokalni / občinski) ...................................................... 33 Vloga socialne ekonomije pri obnovi podeţelja ........................................................................................ 36 Vloga socialne ekonomije pri socialnem vključevanju in razvoju socialnega kapitala: športne in kulturne

pobude ........................................................................................................................................................ 36 Vloga socialne ekonomije pri zavzemanju za izboljšanje pogojev za socialno izključene ....................... 36 Podporne strategije za organizacije socialne ekonomije ............................................................................ 36

POLITIČNE POTREBE SOCIALNE EKONOMIJE: UČINKOVITOSTI IN VRZELI .............................. 40

Ovire in gonila za razvoj socialne ekonomije ............................................................................................ 42 Politični proces .......................................................................................................................................... 46 Zakonodaja o socialnih podjetjih – evropski trendi ................................................................................... 47

PRIPOROČILA ............................................................................................................................................. 47

Splošna priporočila: ................................................................................................................................... 48 Zadruge ...................................................................................................................................................... 49 Neprofitne organizacije .............................................................................................................................. 49 Socialna podjetja ........................................................................................................................................ 50 Poslovna partnerstva in socialna odgovornost gospodarskih druţb ........................................................... 52 Drugi akterji ............................................................................................................................................... 52 Politični proces .......................................................................................................................................... 52

SLOVAR ....................................................................................................................................................... 57

4

Tabele

Tabela 1. Registrirane zadruge v Sloveniji po standardni klasifikaciji dejavnosti (na dan 31. decembra

2008) ..................................................................................................................................................... 13

Tabela 2. Minimalna plača v Sloveniji v 2010 ............................................................................................. 23

Okvirji

Okvir 1. Italijanski zakon št. 381 o socialnih zadrugah iz leta 1991 ......................................................... 18 Okvir 2. Varstvo otrok v Québecu (Kanada) ............................................................................................. 26 Okvir 3. Québec: razvoj politike ................................................................................................................ 27 Okvir 4. Koordinacijska vloga Vladnega urada v terciarnem sektorju (Z.K.) ........................................... 27 Okvir 5. Central Surrey Health (ZK) ......................................................................................................... 29 Okvir 6. ŠENT – Slovensko zdruţenje za duševno zdravje....................................................................... 31 Okvir 7. Papilot .......................................................................................................................................... 32 Okvir 8. RESTORE, Provinca Trentino (Italija) ........................................................................................ 33 Okvir 9. Lokalna partnerstva socialne ekonomije (Škotska) ..................................................................... 34 Okvir 10. Društvo Mozaik ......................................................................................................................... 34 Okvir 11. Arts Factory (Wales, ZK) .......................................................................................................... 35 Okvir 12. Mesto Montreal: Partnerstvo socialne ekonomije za trajnostni razvoj druţbe ................. ....... 35 Okvir 13. Sporta (ZK) ................................................................................................................................ 36 Okvir 14. Chantier de l’économie sociale (Québec, Kanada) ................................................................... 37 Okvir 15. Vladni akcijski načrt za kolektivno podjetništvo v Québecu .................................................... 37 Okvir 16. Mikrofinanciranje na Kitajskem ................................................................................................ 39 Okvir 17. Dogovor med vlado in prostovoljnim sektorjem ter skupnostjo (Anglija) ................................ 39 Okvir 18. Krepitev zmogljivosti socialne ekonomije: Zdruţeno kraljestvo .............................................. 44 Okvir 19. Krepitev zmogljivosti socialne ekonomije: Belgija ................................................................... 44 Okvir 20. One Foundation (Irska) .............................................................................................................. 46 Okvir 21. Zadruţni center Wales ............................................................................................................... 46

5

UVOD

To poročilo podaja pregled socialne ekonomije v Sloveniji in nato nadaljuje s splošnimi in

specifičnimi predlogi za izboljšanje učinkovitosti politike za slovenske socialno ekonomske organizacije in

socialna podjetja. Da bi lahko kritično ocenili sedanji okvir politike in nakazali pot naprej za različne

interesne skupine, ki se ukvarjajo s prihodnostjo socialne ekonomije in problemi socialne izključenosti v

Sloveniji, so avtorji te študije izhajali iz številnih in raznolikih mednarodnih izkušenj, pri čemer pa niso

ţeleli vsiljevati nobenih modelov. Izčrpna analiza socialne ekonomije se zdi toliko bolj pomembna glede

na velike izzive za slovensko vladno politiko, ki sta jih prinesla hiter prehod v trţno gospodarstvo in

nedavna gospodarska kriza. Mednarodne izkušnje so navedene predvsem zato, da se poudari konkurenčno

prednost socialno ekonomskih organizacij na področjih, kjer tradicionalne strukture podjetij "pod vplivom

investitorja " niso vedno sposobne preţivetja in, kjer javne agencije ne morejo delovati učinkovito in

uspešno (na primer zagotavljanje storitev v javnem interesu in vključevanje prikrajšanih delavcev v delo).

Poročilo temelji na predhodnem poročilu, pripravljenem za skupino OECD pred študijskim obiskom v

Sloveniji (januarja in aprila 2010), srečanji z ustreznimi javnimi funkcionarji in pogovori z lokalnimi

zainteresiranimi stranmi, ki jih je organiziralo Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve. Poročilo

temelji tudi na pregledu trenutnega stanja socialne ekonomije in na analizi obstoječega političnega okvira,

ki se v Sloveniji uporablja za odpravo revščine, brezposelnosti in širših kontekstualnih dejavnikov, ki

vodijo k socialni izključenosti.

Skupina OECD je v celoti odgovorna za morebitne napake v dejstvih iz tega dokumenta. Stališča,

izraţena tukaj in priporočila s konca tega poročila temeljijo izključno na mnenju skupine OECD. Ti ne

izraţajo nujno vseh dokumentov, predvidenih v okviru priprav, niti študijskih obiskov, niti vseh naknadnih

informacij, niti vseh pogledov kolegov, s katerimi se je OECD skupina srečala v Sloveniji.

V političnem in gospodarskem prehodu iz enopartijske drţave in planskega gospodarstva v

parlamentarno demokracijo in trţno gospodarstvo je Slovenija šla po poti tranzicije, zelo specifični za to

drţavo, ki je posledica spremljevalnih dejavnikov in političnih odločitev. Ne glede na to je članstvo v

Evropski uniji (EU) odigralo pomembno vlogo v procesu reform (Kovač in Francelj, 2008). Posebna pot

tranzicije, ki jo je prehodila Slovenija, se odraţa tudi v posebnih značilnosti njene socialne ekonomije. V

Sloveniji ima drţava še vedno vodilno vlogo pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev in raven drţavnega

nadzora nad gospodarstvom je še vedno ena od najvišjih v EU; struktura sistema socialne zaščite in javnih

sluţb iz socialističnega obdobja se v resnici ni bistveno spremenila (Črnak-Meglič in Rakar, 2009). To ima

za posledico premajhno upoštevanje potenciala socialne ekonomije in s tem marginalizacijo vloge

socialnih podjetij. Sistem socialne varnosti močno temelji na subvencijah, ki so prispevale k zmanjševanju

splošnih druţbenih razlik. Kljub temu je visoka raven doseţene socialne varnosti in varnosti zaposlitve

privedla do odvisnosti znatnega dela prebivalstva od sistema socialnega varstva. Slednje je imelo

pomembno vlogo pri ustvarjanju socialne izključenosti in segregacije in je ustvarilo jasno ločnico med

privilegiranimi in neprivilegiranimi skupinami na trgu dela, kot so invalidi, mladi, starejši in

nizkokvalificirani delavci (Kovač in Kluzer, 2010; Rebernik, 2004). Ali natančneje, kar zadeva trg dela,

institucionalne in strukturne spremembe, namenjene spodbujanju "proţne varnosti", niso bile v celoti

izvedene, kar je vodilo do naraščanja števila delovno neaktivnega prebivalstva.

Glede na stanje naraščajoče brezposelnosti med določenimi skupinami (predvsem osebe med 40. in

60. letom in ljudje s slabim znanjem in spretnostmi), vrzeli v zagotavljanju dobrin in storitev splošnega

interesa, in naraščajoče socialne izključenosti, lahko socialna podjetja štejemo za edinstven način iskanja

inovativnih rešitev na lokalni ravni v močnem sodelovanju z javnimi agencijami. Izkušnje socialnih

podjetij iz drugih evropskih drţav, ki so močno utemeljene v tradiciji socialnega podjetništva, potrjujejo

stališče, da je učinkovite odgovore na gospodarske in socialne teţave mogoče najti prek samoorganizacije

6

drţavljanov, ki jih to zadeva, in njihovega zanašanja nase1. Kot lokalno vgrajene institucije se socialna

podjetja lahko prilagodijo razvoju lokalnega konteksta in jih je mogoče šteti kot mehanizme za reševanje

problemov, s katerimi se javne in profitne organizacije ne uspejo ukvarjati (Borzaga in Tortia, 2005).

Zanimivo je, da lahko pobude socialnih podjetij najdemo tudi v Sloveniji, vendar so še vedno razmeroma

redke in so precej prezrte s strani javnih agencij. Vendar pa obstaja vedno več dokazov o politični volji za

podporo socialnim podjetjem. Zakon o socialnem podjetništvu bi utrl pot za polno priznanje socialnih

podjetij kot organizacij, ki imajo lahko vlogo pri podpiranju lokalnega gospodarskega razvoja v Sloveniji,

preko zagotavljanja široke palete storitev javnega pomena in ustvarjanja zaposlitvenih moţnosti, oboje kot

posledica novih dejavnosti ter poseben cilj socialnih podjetij, usmerjenih zlasti v vključevanje prikrajšanih

ljudi v delo. Vsa ta vprašanja se zdijo še posebej pomembna za Slovenijo in toliko bolj v luči nedavne

gospodarske in finančne krize.

Poročilo je sestavljeno iz petih glavnih delov. V uvodnem delu, ki sledi kratkemu pojasnilu o številnih

vzorcih mednarodne uporabe za opredelitev organizacij, ki niso v lasti vlagateljev ali javne, se poročilo

ukvarja z vprašanjem določitve socialnega podjetništva in socialnega podjetja. Nato analizira zgodovinsko

ozadje socialnega podjetništva v Sloveniji, za katero je značilna dolga zgodovina zasebnih organizacij,

slonečih na samopomoči in solidarnosti. Kljub njihovi močni zakoreninjenosti v tradiciji se v post-

tranzicijski fazi izkaţe, da ta ni najbolj naklonjena razvoju organizacij socialnega gospodarstva, saj se na

organizacije civilne druţbe v glavnem gleda kot na dejavnike zapolnjevanja vrzeli pri zagotavljanju javnih

storitev. Analiza različnih organizacijskih oblik, ki sestavljajo socialno podjetništvo v Sloveniji, potrjuje

pogled, da potencial obeh organizacij, podedovanih iz prejšnje ureditve (tradicionalne zadruge in

invalidska podjetja), kakor tudi nedavno ustanovljenih organizacij (zavodi - javne ali zasebne institucije);

zdruţenja in društva ter ustanove, v Sloveniji še zdaleč ni v celoti izkoriščen. Naslednji oddelek analizira

politično okolje, ki se osredotoča predvsem na trg dela, socialnovarstvene storitve in politiko socialnega

vključevanja na različnih ravneh (to je, na vladni, regionalni in občinski ravni). Temu sledi poglavje o

glavnih področjih, kjer se socialno podjetništvo in socialna podjetja v Sloveniji trenutno borijo proti

socialni izključenosti, in so opisana tista področja, kjer bi socialno podjetništvo verjetno lahko odigralo

veliko večjo vlogo. To vključuje pregled struktur in institucij, ki podpirajo socialno podjetništvo. Temu

sledi poglavje o političnih potrebah socialnega podjetništva. Na koncu skupina OECD predstavi splošna in

posebna priporočila za krepitev sedanjih politik za socialno vključevanje in vlogo socialnega podjetništva

in socialnih podjetij pri njihovi obravnavi v slovenskem prostoru. Posebna pozornost je namenjena

različnim organizacijam, ki sestavljajo socialno podjetništvo: zadruge, neprofitne organizacije in socialna

podjetja. Skupina OECD je med svojimi obiski, srečanji in branjem spoznala, da procesi sodelovanja pri

upravljanju in postavljanju razvoja političnih okvirov obstajajo pravzaprav na nacionalni ravni, ne pa tudi

na regionalni ali občinski. Podobno se zdi, da je medresorsko usklajevanje precej šibko. Toda moţnosti za

dinamično socialno podjetništvo, podprte s pravo politiko, so v Sloveniji precejšnje.

Pregled socialnega podjetništva

Slovenija ima eno najbolj naprednih gospodarstev med vsemi novimi članicami EU in je beleţila

visoke stopnje gospodarske rasti v letih pred krizo. Je zelo majhna drţava, ki pokriva 20 256 kvadratnih

kilometrov in njeno prebivalstvo šteje dva milijona ljudi. Zanjo je značilno veliko število majhnih naselij

in številnih območij z razpršeno poselitvijo, skoraj polovica prebivalstva pa ţivi v urbanih območjih.

Pristojnosti lokalnih oblasti temeljijo na dveh ravneh: občine (primarna raven) in regije (sekundarna raven,

vendar zakonodaja ni v celoti izvedena). Ključno vlogo pri podpori razvoja regij igrajo regionalne razvojne

agencije. Slovenija je razdeljena na 210 občin, od česar jih je zelo malo večje velikosti in imajo večje

pristojnosti na področju srednjega šolstva, gradbeništva in prometa. Čeprav ne obstajajo področja, razen

obrambe, v katerih občine nimajo pristojnosti, je 80% pristojnosti zakonsko določenih nalog. Glede na

šibke zmogljivosti večine občin je medobčinsko sodelovanje na nekaterih področjih obvezno, na drugih pa

se spodbuja; skupno 50% občin deluje v skupnih enotah. O uvebi druge stopnje lokalne samouprave

(regije, pokrajine in okroţja) potekajo razprave ţe skoraj 15 let. Odločitev za ustanovitev 12 regij je bila

7

sprejeta, čeprav ne izvedena, za premostitve prepada med zelo močno drţavo in šibkimi občinami, ki

največkrat nimajo lastnih zmogljivosti. Vzporedno s tem poteka prizadevanje za čim višjo stopnjo

decentralizacije in zagotovitev načela subsidiarnosti v skladu z zahtevami EU (Kovač in Francelj, 2008) na

podlagi zakonodaje, ki je trenutno še v pripravi. Sedanjih 12 regij zato niso upravne, temveč statistične

regije. Slovenija ima najvišji BDP na prebivalca v srednji Evropi in se ponaša z dobro izobraţeno delovno

silo. Skozi proces tranzicije je Sloveniji uspelo ohraniti sorazmerno visoko stopnjo socialne varnosti

(Kovač in Kluzer, 2010). V skupini tranzicijskih drţav srednje in vzhodne Evrope se Slovenija uvršča med

drţave z manj intenzivnimi socialnimi razlikami. Neenakost se je občutno povečala v prvih letih tranzicije,

a se je zmanjšala po letu 1993 kot posledica veliko višjih socialnih transferjev, vključno s subvencijami za

brezposelnost, socialno pomočjo in pokojninami (Rebernik, 2004).

Slovensko gospodarstvo in posledično trajnost in učinkovitost slovenskega sistema blaginje je

prizadela nedavna finančna in gospodarska kriza. Po pozitivni in stabilni gospodarski rasti, ki je trajala več

kot deset let, je leta 2008 svetovna kriza povzročila poslabšanje gospodarskih razmer, močno prizadeta sta

bila proizvodni in gradbeni sektor. Kljub protikriznim ukrepom v višini 75 milijonov EUR v letu 2009 in

140 milijonov EUR v letu 2010 se je zaposlenost bistveno zmanjšala zaradi prenehanja zaposlitve delavcev

s pogodbami za določen čas, odpuščanja in stečajev podjetij ob splošnem krčenju gospodarske dejavnosti,

ki je prizadela tudi plače in zato rast bruto plač znatno upočasnila (Kovač in Kluzer, 2010). To pojasnjuje

vse večjo politično zanimanje za socialno podjetništvo in zlasti za socialna podjetja kot sredstvo, s katerim

bi bilo moč uspešno obravnavati ključna gospodarska in socialna vprašanja. V primerjavi z drugimi

drţavami EU je socialno podjetništvo v Sloveniji v velikem zaostanku glede na deleţ zaposlenih, prispevek

k BDP in sposobnost za spodbujanje socialne kohezije, zato obstaja potreba po boljšem razumevanju

njegovega zgodovinskega ozadja, vloge in še neizkoriščenega potenciala, ki je bistven za celotno skupnost.

Perspektive socialne ekonomije

Nabor organizacij, ki niso niti javne niti v lasti investitorjev, je bil opredeljen na razne načine v

različnih nacionalnih in kulturnih kontekstih. V zadnjih desetletjih smo bili priča mnoţenju pojmov,

uporabljenih na znanstven način in v evropskem političnem diskurzu, zato se je treba na kratko osredotočiti

na glavne vzorce mednarodne uporabe, da bi upravičili izbiro v korist pojmov, uporabljenih v tem

poročilu: socialna ekonomija in socialno podjetje.

Pristop "neprofitnega sektorja"2 je v veljavi od druge polovice 70-ih in se zlasti ujema s konceptom

Zdruţenih drţav Amerike (ZDA), vendar se pogosto uporablja tudi v Evropi3. Opredelitev je bila

postavljena kot pojem neprofitne organizacije, ki izpolnjuje širok spekter druţbenih, gospodarskih in

političnih nalog, vključno z zastopanjem interesov in lobiranjem, prerazdelitvijo in tudi zagotavljanjem

storitev. Ta opredelitev ne vključuje zadrug in vzajemnih druţb z utemeljitvijo, da te v ZDA lahko

razdelijo svoj dobiček članom, zaradi česar je nekoliko neprimerna za evropski kontekst, vključno s

Slovenijo, kjer zadruge izkazujejo razvojni potencial.

Izraz "prostovoljni sektor"4 se uporablja predvsem v Zdruţenem kraljestvu. Poudarja, da so

organizacije, torej zdruţenja ali neprofitne organizacije, ustvarjene prostovoljno, ne da bi ustanoviteljem

prinašale kakršno koli korist. Ta izraz se nanaša na organizacije, ki se nahajajo v druţbenem prostoru med

drţavo in trgom (Zimmer and Priller, 2004).

Izraz "tretji sektor" je bil uporabljen tako za sklicevanje na neprofitni sektor, kot tudi za sektor med

trgom in drţavo, to je za ogromno število organizacij, ki zasledujejo socialne cilje, vključno z zadrugami.

V zvezi s tem britanska vlada opredeljuje tretji sektor kot skupek "nevladnih organizacij, ki jih ţenejo

vrednote, in ki predvsem vlagajo svoje preseţke za nadaljnje socialne, okoljske ali kulturne cilje. Vključuje

prostovoljne in druţbene organizacije, dobrodelne organizacije, socialna podjetja, zadruge in vzajemne

druţbe" (Vladni urad/Zakladnik Njenega Veličanstva, 2006).

8

To poročilo bo temeljilo na pristopu "socialne ekonomije" glede na njeno vključujoče in evropsko

ozadje. Ta koncept, ki je francoskega izvora, je skozi desetletja uspel seči daleč čez francoske meje; v

resnici lahko glavne sestavine socialnega podjetništva - zadruge in zdruţenja (neprofitne organizacije) -

najdemo skoraj povsod, tudi v Sloveniji. Opredelitev socialnega podjetništva poudarja specifičnost

poslanstva teh organizacij, in sicer je njihov cilj koristiti bodisi svojim članom bodisi širši skupnosti, ne pa

ustvarjanje dobička za investitorje. Ta pristop zato obsega širok nabor organizacijskih tipologij, ki izraţajo

različne funkcije, vključno z dejavnostjo zagovorništva; prerazporeditev virov ter opravljanje storitev

splošnega pomena. Tako neprofitne kot zadruţne organizacijske oblike so vključene v socialno

podjetništvo; ta opredelitev poudarja demokratični značaj procesa odločanja znotraj teh organizacij ter

prevlado ljudi in dela nad kapitalom v distribuciji dohodkov, medtem ko daje tudi posebno pozornost

produktivni vlogi, ki jo ta podjetja izraţajo. Pristop socialnega podjetništva je našel velik odmev v Evropi

in so ga prevzele tudi institucije Evropske unije (Defourny, 2004;

http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/promoting-entrepreneurship/social-economy).

Koncept socialnega podjetništva v Sloveniji ni splošno sprejet; dvoumnost predloge "socialno", ki

izhaja iz preteklega socialističnega sistema, pa dodatno prispeva k tej zmedi. Terminološka zmeda, ki

prevladuje v miselnosti ljudi, vodi do tega, da odločevalci neustrezno razumejo dodano vrednost

socialnega podjetništva, zaradi česar potem politika ne omogoča izkoriščanja konkurenčne prednosti

socialnega podjetništva v specifičnih gospodarskih sektorjih nasproti javnemu in profitnemu sektorju

(Kovač in Kluzer, 2010). Glede na vse to, potencial socialnega podjetništva še zdaleč ni v celoti izkoriščen

in pojavlja se potreba po razjasnitvi uporabe tega koncepta v Sloveniji, kot tudi po ozaveščanju

odločevalcev in splošne javnosti o pomembni socialno-ekonomski vlogi socialnega podjetništva, tako v

času krize kot gospodarske stabilnosti (Kovač in Kluzer, 2010).

Na podlagi evropskega pristopa opredelitev socialnega podjetništva v Sloveniji vključuje obe

organizaciji, podedovani iz prejšnje ureditve (tradicionalne zadruge in invalidska podjetja), ki zagotavljajo

najbolj pomemben prispevek k BDP in ustvarjanju delovnih mest v Sloveniji, in pred kratkim ustanovljene

organizacije (zavodi, zdruţenja in društva, fundacije). Novoustanovljene organizacije se zdijo bolj

inovativne glede vrste storitev, ki jih ponujajo in ciljnih skupin, ki jih nagovarjajo, ukvarjajo se tudi z

novimi tipologijami prikrajšanosti, doslej neupoštevanimi, in zdi se, da se precej zanašajo na prostovoljno

delo, ki igra pomembno vlogo pri krepitvi socialne kohezije in spodbujanju lokalne vpetosti.

Perspektiva socialnega podjetja

Za razliko od izraza socialno podjetništvo, ki se nanaša na organizacije z različnimi vlogami, koncept

socialnega podjetja osvetljuje podjetniško dinamiko, osredotočeno na socialne cilje. Vključuje

organizacije, ki so del socialnega podjetništva, vendar jih je osveţil nov trend. Uporaba socialnega

podjetništva in socialnega podjetja kot strogo določenih in priznanih pojmov je nedavni razvoj v

mednarodni literaturi. Socialno podjetništvo in socialna podjetja se vse bolj pojavljajo kot privlačen pristop

za spopadanje z novimi in starimi socialnimi teţavami in izzivi glede na končni cilj ustvarjati zdravo in

trajnostno skupnost. Te pobude so v glavnem opisane kot inovativne poti za reševanje vprašanj na številnih

področjih, vključno z zdravjem, socialnimi storitvami, izobraţevanjem, okoljem, pravično trgovino, in bolj

na splošno, za storitve za lokalne skupnosti. Glede na to se zdi njihov prispevek toliko bolj pomemben, ko

se pojavljajo nove potrebe in postajajo bolj raznolike, sistem socialnega skrbstva pa se je znašel pod vse

večjim pritiskom, zato se je dvopolna paradigma, osredotočena na javne (drţavne) agencije in profitna

podjetja (trg), izkazala za nevzdrţno (Galera in Borzaga, 2009).

Pojem socialnega podjetja so prvič uporabili v Italiji v začetku 90-ih za ime novega časnika, ki ga je

urejal konzorcij socialnih zadrug (Consorzio Gino Mattarelli) zaradi predstavljanja in analize novih

podjetniških pobud, ki so se razvijale v preteklem desetletju za oskrbo s socialnimi storitvami in pospešitev

vključevanja prikrajšanih ljudi v delo. Te nove podjetniške oblike so se pojavile predvsem kot odgovor na

socialne potrebe, ki jih javne sluţbe niso ustrezno izpolnjevale ali jih sploh niso izpolnjevale, in so bile

9

močno oprte na prostovoljce; bile so inovativne pri oskrbi s socialnimi storitvami z ustvarjanjem novih vrst

storitev, namenjenih predvsem mladim v stiski, starejšim, invalidom, odvisnikom in brezdomcem.

Pojem socialnega podjetja je bil dodatno okrepljen in pojasnjen z uvedbo posebnih zakonov, vključno

z zakonom o socialnih zadrugah v Italiji leta 1991 in z uvedbo belgijskega zakona leta 1995 za " podjetje z

druţbenim ciljem" (v francoščini 'société à finalité sociale'), ki določa postopek, ki se lahko uvede v

katerem koli komercialnem podjetju. Dalje, raziskovalni projekt "Nastanek socialnega podjetja", ki ga

koordinira Evropska raziskovalna mreţa EMES (1996-1999), je prispeval s poglobljenim proučevanjem

koncepta, saj je določil gospodarska kot tudi socialna merila za socialna podjetja. Na podlagi skupne

delovne opredelitve5 je skupina EMES določila podobo socialnega podjetja v EU-15 s posebnim

poudarkom na treh področjih dejavnosti: usposabljanje in ponovno vključevanje skozi delo; osebne storitve

in bolj splošno, lokalni razvoj. V skladu s tem pristopom veljajo socialna podjetja za zasebne, avtonomne

in dolgoročne gospodarske subjekte, ki zagotavljajo blago in storitve javne narave ali po zasluţenju, ki

uspešno zdruţujejo tako druţbeno kot gospodarsko razseţnost in so izrecno namenjena uresničevanju

socialnih ciljev, čeprav s podjetniškim upravljanjem virov.

OECD definira socialno podjetje kot "vsako zasebno dejavnost, ki se izvaja v javnem interesu,

organizirano s podjetniško strategijo, vendar katere glavni namen ni maksimiranje dobička, temveč

doseganje nekaterih gospodarskih in druţbenih ciljev, in ki ima zmogljivost za uvedbo inovativnih rešitev

problemov socialne izključenosti in brezposelnosti" (OECD, 1999).

Ena od značilnosti, ki zaznamuje razvoj socialnega podjetništva v precejšnjem številu evropskih

drţav, je njegova močna povezava z javno politiko, najsibo v boju proti brezposelnosti, za razvoj osebnih

storitev ali na drugih področjih, ki jih vlade štejejo za pomembne. Pomanjkanje jasne povezave z javnimi

politikami še vedno prevladuje v novih drţavah članicah, tudi v Sloveniji, kjer socialno podjetništvo in

natančneje socialna podjetja ne sodelujejo v političnem procesu. Razdaljo med organizacijami socialnega

podjetništva in javnimi ustanovami potrjuje okoliščina, da socialno podjetništvo ni zastopano kot poseben

sektor gospodarstva niti v okviru Gospodarske zbornice Slovenije niti Kmetijske zbornice Slovenije.

V primerjavi s tradicionalnimi zdruţenji in delujočimi ustanovami zasedajo socialna podjetja višje

mesto glede gospodarskega tveganja v zvezi s stalno proizvodno dejavnostjo, to je proizvodnja blaga in

storitev za prodajo. V nasprotju s številnimi tradicionalnimi zadrugami lahko socialna podjetja štejemo za

bolj usmerjena v celotno skupnost in z večjim poudarkom na razseţnosti splošnega pomena. Zaradi tega

socialna podjetja med člani zdruţujejo različne vrste socialnih interesnih skupin, medtem ko so

tradicionalne zadruge in tudi zdruţenja na splošno ustanovljena kot organizacije ene same interesne

skupine. Teh kontrastnih elementov pa ne gre precenjevati: socialna podjetja so v nekaterih primerih nove

organizacije, v drugih primerih pa izhajajo iz evolucijskega procesa pri delu v uveljavljeni organizaciji

znotraj socialnega podjetništva (Borzaga, Galera in Nogales, 2008). Zdi se, da je tako tudi v Sloveniji, kjer

tradicionalne organizacije socialnega podjetništva, na primer invalidska podjetja, ki so podedovana iz

preteklosti, veljajo za socialna podjetja glede na njihov glavni cilj olajšati vključitev v delo prikrajšanih

delavcev, ki so kruto kaznovani na odprtem trgu dela. Res je moţno poročati o nekaj uspešnih primerih

invalidskih podjetij in ta zagotovo predstavljajo osnovo za nadaljnji razvoj teh organizacijskih oblik v

smeri modela socialnega podjetja (Kovač in Kluţer, 2010). To poročilo bo uporabljalo izraz socialno

podjetje za tiste organizacije, ki jih označuje "drugačen način" poslovanja v primerjavi z običajnimi

podjetji in tudi zagotavljanje socialnih storitev v primerjavi z javnimi agencijami. V Sloveniji ta pojem

zajema predvsem bolj podjetniški del socialno-podjetniškega sektorja: zavodi, zdruţenja in društva;

ustanove in invalidska podjetja, in bi lahko načeloma vključeval tudi najbolj inovativne komponente

zadruţnega gibanja. Kljub temu pa se doslej zdi, da so zadruge močno člansko naravnane in le en primer

zadruge, ki bi lahko bil opredeljen kot socialno podjetje, je bil ugotovljen, in sicer zadruga, ki deluje na

področju inovacije tradicionalnih obrti, zagotavljanja delovnih mest ali samozaposlitvenih moţnosti za

okrog 60 ţensk (Kovač in Kluţer, 2010). Če torej povzamemo, se pojem socialnega podjetja nanaša na

10

organizacije socialnega podjetništva, ki so šle skozi posebno obnovitveno dinamiko (Borzaga in Defourny,

2001), v smislu podjetništva ali inovacij.

Kljub široki paleti storitev, ki jih zagotavljajo socialna podjetja v Sloveniji, so socialna podjetja še

vedno precej razdrobljena, premalo vidna in niso ustrezno priznana. Javni sektor, pa tudi del skupnosti

socialnega podjetništva ne razume načel, vloge in potenciala socialnih podjetij in ne upošteva nedavne

zgodovine takšnih organizacij v EU-15 (Kovač in Kluţer, 2010). Kljub temu je interes institucij EU za

podjetja, ki niso v lasti investitorjev, okrepljen zaradi nedavne gospodarske in finančne krize ter spodbuja

nacionalne vlade k razvoju in ustvarjanju okolja, ki lahko podpira oblikovanje takšne organizacije (Kovač

in Kluţer, 2010). Glavna shema financiranja EU, ki je prispevala k spodbujanju ravni doseţkov na

področju socialnega podjetništva, je program EQUAL, ki se je končal leta 2007. V okviru tega programa je

bilo socialno podjetništvo obravnavano kot pomembno sredstvo za spodbujanje socialne kohezije in

demokracije. V Sloveniji je 20 projektov Equal vodilo k povečanju socialne vključenosti in zaposlovanja v

letih 2004-2007. Poleg strukturnih skladov je Komisija leta 20096 sproţila nov pristop za podjetja, ki niso v

lasti vlagateljev, z objavo dveh pomembnih dokumentov: delovnega dokumenta Evropskega ekonomsko-

socialnega odbora o različnih oblikah podjetij in poročila o socialnem podjetništvu Odbora za zaposlovanje

in socialne zadeve Evropskega parlamenta. Zadnji podatki kaţejo, da je zdaj v EU okoli devet milijonov

ljudi zaposlenih v socialnih podjetjih. V primerjavi z Evropo velikost in prispevek slovenskega socialnega

podjetništva v BDP in k ustvarjanju delovnih mest vsekakor močno zaostajata, prispevek socialnega

podjetništva v BDP je ocenjen na okoli štiri krat manj v primerjavi s povprečjem EU. Ocenenjeno je, da je

prispevek k ustvarjanju delovnih mest celo manj pomemben (Kovač in Kluţer, 2010; Stavrevič, 2008).

Med posameznimi evropskimi drţavami lahko opazimo znatne razlike, kar zadeva trende razvoja

socialnega podjetništva in bolj natančno socialnih podjetij. Oba pojma nista dosegla enakega priznanja v

vseh evropskih drţavah in ju marsikje v njih še vedno slabo razumejo. V nekaterih drţavah ti koncepti niso

niti del politične agende niti akademskih razprav zunaj zelo ozkega kroga strokovnjakov, kar še posebej

velja za Nemčijo in Avstrijo (Defourny in Nyssens, 2008). Prav tako so opazne velike razlike med

drţavami in kraji glede širjenja socialnih podjetij v primerjavi z alternativnimi institucionalnimi okvirji, to

je z javnimi ali profitnimi ureditvami.

Posebni pravni okvirji in podporne politike so bili sprejeti v več drţavah EU za podpiranje razvoja

socialnih podjetij. Na primer v Italiji, Belgiji, Veliki Britaniji in na Finskem lahko socialna podjetja štejejo

za "znamko" (ali blagovno znamko), ki jo lahko sprejmejo vse vrste podjetij, če so izpolnjeni določeni

pogoji. Zdi se, da je podoben pristop navdihnil osnutek zakona, pripravljenega v Sloveniji, ki je zdaj v

razpravi. Na tej podlagi lahko štejemo, da bo novi zakon o socialnih podjetjih izredno pomemben za

razjasnitev pojma socialnega podjetja v Sloveniji.

Hkrati pa statistični podatki o socialnem podjetništvu in socialnih podjetjih niso na voljo. Zato so

potrebne nove raziskave, da bi pokazale obseg socialnih podjetij, ocenile njihov vpliv na druţbeno-

gospodarski razvoj in krepitev socialnega kapitala, ter prikazale njihovo gospodarsko učinkovitost pri

zagotavljanju storitev splošnega pomena in vključevanje v delo. Poleg raziskave, osredotočene na

Slovenijo, bi lahko tudi mednarodne primerjalne analize odigrale pomembno vlogo pri določanju

najučinkovitejših podpornih politik, ki lahko prispevajo k podpori razvoja socialnih podjetij.

11

OZADJE IN RAZVOJ SOCIALNEGA PODJETNIŠTVA V SLOVENIJI

Zgodovinska perspektiva

Za Slovenijo je značilna bogata zgodovina organizacij civilne druţbe, ki sega v predsocialistični čas.

Ta izjemna dolgoletna tradicija je zagotovo predstavljala pozitivno druţbeno-kulturno spodbudo, ki je

prispevala k ponovnem razcvetu socialne ekonomije v drugi polovici sedemdesetih let in po spremembi

reţima. Kratek pregled zgodovine interesnih zdruţenj in samoorganiziranja ljudi še dodatno poudarja

pomembno vlogo, ki so jo vedno imele organizacije civilne druţbe, pa tudi sedanji potencial in teţave, s

katerimi se je socialna ekonomija soočala. Slovenija se trenutno giblje med drţavami z največjim deleţem

organizacij civilne druţbe - 1,02 organizacij civilne druţbe na 1 000 prebivalcev. Skupno obstaja pribliţno

22 000 organizacij civilne druţbe, vključno z zdruţenji, ki so najbolj zastopana, fundacijami, zasebnimi

zavodi, verskimi organizacijami in zadrugami (Črnak-Meglič in Rakar, 2009). Ţal so podatki o obsegu in

finančnih virih socialne ekonomije v Sloveniji zelo nepopolni, zato je teţko oceniti moč tega sektorja in

njegov pozitivni vpliv na druţbenogospodarski razvoj na lokalni in drţavni ravni.

Slovenske organizacije socialne ekonomije so prehodile dolgo pot. Prvič so se pojavile v 13. in 14.

stoletju v srednjeveških mestih. V tem obdobju so bile ustanovljene številne organizacije, vključno z

obrtniškimi cehi, verskimi dobrodelnimi organizacijami in skladi. V naslednjih stoletjih je katoliška cerkev

igrala pomembno vlogo pri razvoju dobrodelnih in socialnih dejavnostih. Najpomembnejša prelomnica je

bila meščanska revolucija leta 1848, ki je prinesla svobodo zdruţevanja kot klasično ustavno pravico ter

pravne norme, ki so urejale ustanavljanje zdruţenj in drugih oblik zdruţevanja ljudi na podlagi skupnih

interesov (Borzaga, Galera in Nogales, 2008). Podobno kot v drugih evropskih drţavah je v Sloveniji

zadruţno gibanje uspelo povezati načela ekonomske varnosti, druţbene svobode in udeleţbe v političnem

ţivljenju. Organizacija zadruţništva ima v Sloveniji več kot 135-letno zgodovino, saj je bil prvi zakon o

zadrugah sprejet ţe leta 1873. Ob koncu 19. stoletja se je sistem zadrug razvil v mnoţično druţbeno

gibanje in je kmetom, delavcem in obrtnikom predstavljal varovalni mehanizem proti naraščajočemu

kapitalizmu. V obdobju tik pred drugo svetovno vojno so bila v obseţno mreţo socialne ekonomije

vključena zdruţenja, zadruge, dobrodelne organizacije, sindikati in strokovne organizacije ter razne zveze.

Omeniti je treba, da so vrednote, ki so podlaga za delo organizirane samopomoči in solidarnosti še

vedno zelo ţive v glavah ljudi, kar je pomembna podlaga za nadaljnji razvoj socialne ekonomije v

Sloveniji. Konec druge svetovne vojne in uvedba socialističnega druţbenega sistema sta prekinila s

tradicijo močne in razvite socialne ekonomije. V velikem obsegu pa je njegove naloge prevzel javni sektor.

V 50-letnem obdobju komunističnega socializma se je prekinila globoko zakoreninjena izkušnja

vzajemnosti in solidarnosti; s socialističnim sistemom socialnega skrbstva je ugasnil zagon kolektivnih

pobud, druţbene odgovornosti in samoorganizacije. Večino dejavnosti so prevzele t.i. "druţbenopolitične

organizacije". Večina zdruţenj je bila prenesena v javni sektor, njihova sredstva pa v glavnem

nacionalizirana ali so prenehala dotekati.

Za razliko od drugih tranzicijskih drţav, kjer so organizacije civilne druţbe po propadu prejšnjega

reţima zabeleţile velik razvoj (Zimmer in Priller, 2004), so v Sloveniji ţe leta 1974 začeli ponovno

podpirati razvoj organizacij civilne druţbe. Zanimivo je, da je bilo povečanje števila organizacij socialne

ekonomije (na primer zdruţenj) najintenzivnejše v obdobju med letoma 1975 in 1985 in ne v devetdesetih

letih po spremembi političnega sistema (Borzaga, Galera in Nogales, 2008).

Vendar prekinjen razvoj socialne ekonomije v socialističnem času še vedno predstavlja oviro, ki

ogroţa sedanji razvoj socialne ekonomije v Sloveniji.

12

Potranzicijske spremembe

Po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna in je uvedla večstrankarsko demokracijo, je bil sprejet nov

socialni program, katerega namen je bil korporativistično prestrukturiranje socialne drţave. Ta program se

je izvajal postopoma; drţava ni zmanjševala stroškov socialnih storitev, niti števila zaposlenih v javnih

sluţbah.

Tako za razliko od drugih tranzicijskih drţav Slovenija ni izkusila "vrzeli v drţavi blaginje" (Črnak-Meglič

in Rakar, 2009), ki je spodbudil znaten razvoj organizacij civilne druţbe v številnih drugih

srednjeevropskih drţavah, ki ne delujejo le na vhodni strani politike (z lobistično dejavnostjo), ampak tudi

na izhodni strani (Zimmer in Priller, 2004). V Sloveniji je sistem socialne varnosti še vedno močno

osredotočen na pasivne denarne transferje s šibkim poudarkom na ukrepih aktivne socialne vključenosti.

Tako se je nadaljeval prevladujoč vzorec odnosov iz socialističnega obdobja, vendar z eno pomembno

razliko: z občutnim zmanjšanjem drţavnega nadzora nad dejavnostjo organizacij civilne druţbe (Črnak-

Meglič, 2006). Posledica tega je, da se je vloga civilne druţbe omejila samo na zapolnjevanje vrzeli pri

zagotavljanju javnih storitev. Na splošno so bile organizacije socialne ekonomije pri izvajanju storitev

marginalizirane, razen na področjih, kjer so se pojavile nove neizpolnjene potrebe. V vseh takšnih primerih

je nezmoţnost javnih agencij za učinkovito odzivanje na vse večje potrebe na lokalni ravni zahtevala

alternativne rešitve. Ob upoštevanju potreb lokalnih skupnosti po inovativnih vrstah dejavnostih kot so

recikliranje, pomoč na domu itd., se socialno podjetijništvo kaţe kot velika priloţnost. Vendar pa številni

zaviralni dejavniki, ki so večinoma dediščina preteklosti, ogroţajo razvoj socialnega podjetništva.

Negativna zapuščina, ki jo je moč zaznati, vključuje tipične lastnosti posamezne drţave, pa tudi teţave, ki

jih poznajo tudi druge tranzicijske drţave, in sicer:

konceptualna zmeda;

stigmatizacija podjetništva in pomanjkanje pozitivne vizije podjetnikov in podjetništva;

pomanjkanje podjetniških sposobnosti organizacij socialne ekonomije;

ni jasne vloge socialne ekonomije v slovenskem socialnem sistemu;

močna stigmatizacija nekaterih ciljnih skupin;

razkorak med socialno ekonomijo in drţavo in njuna nizka raven komuniciranja. Drţava ne

upošteva organizacij socialne ekonomije kot resnih partnerjev pri zadovoljevanju potreb ljudi, ali

pa se ji njihov prispevek k splošni druţbeni blaginji ne zdi pomemben, ter

nedokončana decentralizacija - odsotnost posredniških ustanov med občino in drţavo. Sedanja

kriza je opozorila na regionalno raznovrstnost, zato je nadaljevanje prizadevanj za uresničevanje

potreb regij zelo pomembno.

Zadruge

Zadruge se v Sloveniji očitno ne modernizirajo in videti je, da je njihov potencial prezrla ne le splošna

javnost, temveč tudi drţavni organi. Od leta 1990 se lahko zadruţna oblika uporablja v katerem koli

13

gospodarskem sektorju. Kljub temu se v Sloveniji zadruga še vedno pojmuje kot oblika organizacije, ki je

primerna samo za sektor kmetijstva in gozdarstva (Zadruţna zveza Slovenije, 2010). Zadruţna oblika je v

tem sektorju daleč najbolj razširjena struktura in tudi večina članov zadruge so kmetje. Dejavnost

kmetijskih zadruţnih podjetij se običajno razširja tudi na predelavo hrane in prodajo ţivil, kar pogosto

vključuje maloprodajo in grosistično prodajo teh proizvodov v lastnih trgovinah. Zakonodajo o zadrugah

ureja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano namesto Ministrstva za gospodarstvo, ki je

odgovorno za gospodarsko pravo na splošno. To povzroča veliko praktičnih ovir zadrugam, ki ne delujejo

samo v sektorju kmetijstva in gozdarstva, saj preprečuje dostop do podpornih storitev ali subvencij iz

drugih ministrstev. Splošna ureditev zadrug v slovenskem pravnem sistemu je vsebovana v Zakonu o

zadrugah iz leta 1992, nazadnje spremenjenem leta 2009 v skladu z uvedbo evropske zadruge v slovenski

pravni red. Zakon o gospodarskih druţbah vsebuje več določb, ki veljajo tudi za zadruge.

Zakon o zadrugah opredeljuje zadrugo kot "organizacijo vnaprej nedoločenega števila članov, ki ima

namen pospeševati gospodarske koristi svojih članov ter temelji na prostovoljnem pristopu, svobodnem

izstopu ter enaki pravici članov do udeleţbe pri delovanju in upravljanju zadruge "(člen 1). Zadruga

opravlja svojo dejavnost s sklepanjem pogodb v glavnem s svojimi člani (člen 2). Leta 2009 spremenjena

opredelitev sedaj zadrugam omogoča tudi razvijanje gospodarskih ali druţbenih dejavnosti svojih članov,

podobno kot v Uredbi 1435/2003/ES, Statutu Evropske zadruge (Zadruţna zveza Slovenije 2010). Zadrugo

lahko ustanovijo najmanj trije ustanovitelji, ki so fizične ali pravne osebe (čl. 3). V skladu s statutom

Evropske zadruge (SCE) 1435/2003 se lahko ta ustanovi na novo z zdruţitvijo najmanj dveh zadrug.

Zadrugo lahko ustanovi najmanj sedem(?) poslovno sposobnih fizičnih oseb, podobno kot v Uredbi o

statutu Evropske zadruge 1435/2003 (Zadruţna zveza Slovenije, 2010).

Sedanje stanje slovenskega zadruţnega sektorja lahko ponazorimo s statističnimi podatki o številu

registriranih zadrug in njihovih dejavnostih.

Tabela 1. Registrirane zadruge v Sloveniji po standardni klasifikaciji dejavnosti (na dan 31. decembra 2008)

Dejavnost Število Odstotek

Kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo 117 26,77%

Rudarstvo 1 0,23%

Predelovalna industrija 36 8,24%

Oskrba z elektriko, plinom in vodo 9 2,06%

Gradbeništvo 31 7,09%

Trgovina, storitve in popravila 89 20,37%

Hotelirstvo in gostinstvo 3 0,69%

Prevoz, skladiščenje in zveze 11 2,52%

Finančno in zavarovalniško posredovanje 1 0,23%

Informacijske in komunikacijske storitve 3 0,69%

Poslovanje z nepremičninami 92 21,05%

Strokovne, znanstvene in tehnične storitve 25 5,72%

Druge več dejavnosti 6 1,37%

Javna uprava, obramba in socialno varnost 3 0,69%

Zdravstvena in socialna 4 0,92%

Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti 1 0,23%

Drugo 5 1,14%

Skupaj 437 100%

Vir: Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve, 2008

Po zadnjih razpoloţljivih podatkih poslovnega registra je bilo konec leta 2008 v Sloveniji registriranih

437 zadrug (na dan 31. decembra 2008). Največ zadrug (117) je bilo na področju kmetijstva in ribištva, ki

svojim članom – kmetovalcem - zagotavljajo različne trţne storitve. Na drugem mestu so stanovanja ali

14

nepremičninske zadruge (92 ali 21%). Sledijo jim zadruge, ki se ukvarjajo z dejavnostmi veleprodaje in

maloprodaje, ki so na podlagi podatkov tudi v glavnem organizirane kot zadruge za oskrbo kmetov (89

zadrug). V ostalih dejavnostih je bilo število zadrug znatno niţje (predelovalne dejavnosti - 36 ali 8,2%,

gradbeništvo - 31 ali 7%, in promet - 11 ali 2,5%), medtem ko v nekaterih dejavnostih zadruge še niso bile

ustanovljene.

Skoraj vse aktivne zadruge na področju kmetijstva in gozdarstva so prostovoljne članice Zadruţne

zveze Slovenije, reprezentativnega zdruţenja, ki članom zadruge zagotavlja tudi svetovalne storitve.

Stanovanjske zadruge so tudi prostovoljno včlanjene v zdruţenje, medtem ko so obrtne zadruge, ki so

dejavne predvsem na področju trgovine, gradbeništva in prometa, včlanjene v Obrtno zbornico Slovenije.V

Sloveniji je teţko oceniti gospodarske in socialne posledice različnih vrst zadrug. Statistična baza vodi

samo podatke o številu registriranih zadrug, ne prikazuje pa prispevka zadrug h gospodarski rasti ločeno od

ne-zadruţnih organizacij, in ne vključuje nekaterih posebnih podatkov o zadrugah, na primer števila

članov.

Vendar je treba omeniti, da razvoj zadrug v Sloveniji doslej ni bil zadosti podprt. V tem smislu

zadruge, ki delujejo na drugih področjih razen gozdarstva in kmetijstva menijo, da ne poslujejo pod

enakimi pogoji kot zasebne druţbe z omejeno odgovornostjo. Vendar nekatere začetne izkušnje v Sloveniji

kaţejo, da bi lahko zadruge s svojim močnim socialnim nabojem uspešno delovale kot socialna podjetja na

novih področjih, pomembnih za skupnost. Poleg tega je namen zadruge v skladu s Statutom Evropske

zadruge 1435/2003 v prihodnosti lahko tudi razvoj "gospodarske in druţbene dejavnosti" njenih članov. Na

podlagi tega lahko zadruge zagotavljajo tudi gospodarske koristi pri uresničevanju socialnih, kulturnih,

izobraţevalnih in drugih potreb svojih članov. V tem smislu bi lahko slovenska zakonodaja načeloma

omogočila razvoj domačih zadrug kot socialnih podjetij.

Skozi zgodovino se je izkazalo, da je zadruţna oblika proţen poslovni model, ki se je prilagodil

številnim gospodarskim, kulturnim in druţbenim okoljem in se razvil v različnih proizvodnih in storitvenih

sektorjih. V zadnjih treh desetletjih so se v vsej Evropi pojavile nove zadruţne oblike na novih področjih

dejavnosti, kar kaţe, da so se sposobne prilagoditi na spremembo potreb, ki se pojavljajo v druţbi.

Evropske izkušnje kaţejo, da so v številnih drţavah socialna podjetja uporabila pravno obliko zadruge (na

primer v Italiji v obliki socialnih zadrug, v Španiji v obliki socialnih zadruţnih podjetij, ki zagotavljajo

socialne storitve ter zadruţnih podjetij za povezovanje dela; v Franciji preko sociétés co-opératives

d'intérêt général, na Poljskem pa prek socialnih zadrug, ki vključujejo ogroţene delavce), ali z uporabo

splošnega pravnega okvira za socialna podjetja, tako glede oblike dejavnosti, ki jo opravljajo, kot tudi

glede pravne oblike (na primer v Belgiji, Veliki Britaniji in v zadnjem času v Italiji), ki vključujejo

zadruţno obliko. Na podlagi izkušenj drugih drţav bi bil lahko zakon o socialnem podjetništvu edinstvena

priloţnost za rehabilitacijo zadrug, da bi v celoti izkoristile svoj potencial kot podjetja skupnosti.

Neprofitne organizacije: zavodi, zdruţenja, ustanove, cerkvene organizacije in nevladne organizacije

V Sloveniji je več kot 22 000 organizacij civilne druţbe, vključno z društvi in zdruţenji, fundacijami,

zasebnimi zavodi in verskimi organizacijami. Zdruţenja so najbolj številne organizacije, ki predstavljajo

94% vseh organizacij civilne druţbe in zastopajo pribliţno milijon članov (Kovač in Kluzer, 2010; Črnak-

Meglič in Rakar, 2009).

Zakon o zavodih predvideva moţnost, da ti opravljajo ekonomske dejavnosti za izpolnjevanje potreb

lokalnih skupnosti. Zakon o društvih opisuje društva predvsem kot neprofitne organizacije na prostovoljni

osnovi z izrecno socialnimi cilji. Postopek pridobitve statusa javnega interesa je določen, vendar ne daje

15

jasne opredelitve. Po zakonu o fundacijah so to neprofitne organizacije, ki uresničujejo socialne cilje

(Kovač in Kluţer, 2010).

Intervjuji, opravljeni med študijskim obiskom, so potrdili, da je sektor ni ustrezno zakonsko urejen,

zato vloga neprofitnih organizacij še zdaleč ni jasna in da njihov potencial še zdaleč ni v celoti izkoriščen.

Pravzaprav kaţe, da danes še vedno prevladujejo značilnosti nekdanjega socialističnega tipa socialne

drţave (Črnak-Meglič in Rakar, 2009). Neprofitne organizacije izvajajo različne vrste dejavnosti (ki

vključujejo kulturo in umetnost, šport in rekreacijo, konservatorstvo, poklicna strokovna zdruţenja in

gasilstvo), od katerih večina deluje na področju športa in kulture. Za razliko od drugih drţav Srednje in

Vzhodne Evrope so organizacije civilne druţbe v Sloveniji preteţno prostovoljne organizacije, njihovo

vključevanje v ponudbo socialnih storitev pa je potisnjeno na stran; v glavnem dobivajo podporo iz

občinskih sredstev, posebnih drţavnih in mednarodnih programov ter donacij. Kljub znatnemu povečanju

števila organizacij (v obdobju 1996-2004), podatki o strukturi prihodkov in zaposlovanja kaţejo, da ni

prišlo do bistvenih sprememb v strukturi prihodkov in stopnje zaposlenosti, kar potrjuje nizko stopnjo

profesionalizacije sektorja7.

Zasebni zavodi imajo največje število zaposlenih med vsemi vrstami organizacij civilne druţbe. Kljub

temu kaţe, da njihov neugoden poloţaj v primerjavi z javnimi zavodi spodbuja preoblikovanje številnih

zasebnih neprofitnih ustanov v javne zavode zaradi trajnosti. Veliko organizacij, ki smo jih intervjuvali

med študijskim obiskom, je pripomnilo, da javni razpisi postavljajo enake pogoje javnim in zasebnim

organizacijam, vendar imajo javni zavodi vselej prednost. Drţava ali občina podpirata delovanje

neprofitnih ustanov, predvsem z letnimi subvencijami ali financiranjem posameznih projektov, vendar

podpora zelo redko temelji na dolgoročnem finančnem dogovoru kot je koncesijska pogodba. Večina

zasebnih zavodov opravlja poslovne dejavnosti na trgu in tako potrjujejo močno podjetniško naravnanost te

neprofitne organizacijske oblike v Sloveniji.

Ena od ključnih ovir, za katere se zaenkrat zdi, da ovira razvoj sektorja v celoti, je pomanjkanje

podpornih omreţij (Branco in Zdenka, 2005). Na splošno se zdi, da sektor ni preveč odprt za sodelovanje.

Izkušnje drugih drţav kaţejo, da imajo posredniške organizacije ključno vlogo ne samo pri lobiranju za

priznavanje socialnih podjetij in podporo razvoja teh organizacij (na primer v Italiji delujejo zadruţne

zveze tako na nacionalni kot tudi na lokalni ravni).Končno tudi kaţe, da sta drţavno-prevladujoča oblika

slovenske socialne drţave in pomanjkanje jasne partnerske politike med javnimi organi in organizacijami

socialne ekonomije doslej ovirala razvoj organizacij socialne ekonomije pri zagotavljanju storitev

splošnega interesa.

Invalidska podjetja

Priznavanje enakih moţnosti in ustrezna podpora invalidom sta vključena v ustavo Republike

Slovenije. Na splošno je sistem zaščite invalidov zelo močan v primerjavi z javnimi ukrepi, namenjenimi

drugim obrobnim skupinam. Kljub pozitivni politiki pa se invalidi še vedno soočajo z močno

stigmatizacijo v druţbi.

Slovenija ima dolgo zgodovino zaposlovanja in podpore invalidov. Slovenija dosega dobre rezultate

pri zaposlovanju invalidov glede na povprečje EU8. Podobno kot v drugih drţavah srednje, vzhodne in

jugovzhodne Evrope so bila v Sloveniji prva invalidska podjetja ustanovljena v šestdesetih letih z glavnim

namenom vključiti telesno prizadete osebe v delovni proces. Z leti jim je uspelo razširiti obseg

posredovanja in zdaj so med upravičenci tudi osebe z duševnimi motnjami. Vrsta dejavnosti, ki jih izvajajo

invalidska podjetja, so se z leti spremenila in trenutno je večji poudarek na teţavah, povezanih z

intelektualno zmogljivostjo.

16

Invalidska podjetja je mogoče ustanoviti na podlagi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in

zaposlovanju invalidov. Javni sistemi za podporo invalidskim podjetjem so v Sloveniji najbolj razviti v

primerjavi z drugimi subjekti socialne ekonomije. Invalidska podjetja so upravičena do stalnih drţavnih

spodbud, v zadnjem času pa za to področje skrbi Sklad Republike Slovenije za spodbujanje zaposlovanja

invalidov. Invalidska podjetja delujejo na trgu in so neprofitna, saj je njihov glavni cilj vključevanje

invalidov na delo. V Sloveniji se te vrste podjetij načeloma lahko oblikuje kot mehanizem za podprto

zaposlovanje, ki omogoča popolno integracijo svojih prejemnikov. Delujejo v okviru, specializiranem za

vključevanje invalidov in izpolnjujejo ustrezen prag odstotka invalidov za vključitev, kar po mnenju

predstavnika Direktorata za invalide prispeva k njihovemu uspešnemu vključevanju v druţbo. Izkušnje

drugih drţav (npr. Poljske) kaţejo, da je previsok odstotek invalidov v organizaciji ne olajšuje njihove

polne integracije. Predpisani deleţ znaša največ 40% invalidov, ki jih je treba zaposliti skupaj s

strokovnimi delavci (zaposlen mora biti vsaj en strokovnjak za delo z invalidi). V skladu z veljavno

zakonodajo morajo invalidska podjetja reinvestirati 60% svojega dobička nazaj v podjetje. Na podlagi

Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov so v invalidskih podjetjih delodajalci

oproščeni plačevanja socialnih prispevkov za vse zaposlene osebe v podjetju (ne le za invalide). Poleg tega

podjetje prejme subvencije plač za zaposlene invalide (od 5% do 30% minimalne plače za vsakega

zaposlenega invalida glede na stopnjo invalidnosti). Status invalidskih podjetjih odobri minister, pristojen

za zaščito invalidov.

Leta 2008 je bilo v Sloveniji 168 invalidskih podjetij - to so bila zlasti mala podjetja, skupaj s petimi

večjimi druţbami. Dejavnosti, ki so jih ta podjetja opravljala v letu 2008, so bila predvsem v proizvodnem

sektorju, sledile so druge poslovne dejavnosti, trgovina na debelo in drobno, popravila motornih vozil in

motornih koles (Statistični urad Republike Slovenije, 2010). V letu 2008 je bilo v invalidskih podjetjih

zaposlenih 13 704 oseb, povprečna mesečna bruto plača pa je znašala 1016,31 EUR, kar je za 36,9% manj

od povprečne mesečne bruto plače v Sloveniji (Statistični urad Republike Slovenije, 2010).

Nov prispevek socialnega podjetništva in konkurenčna prednost socialnih podjetij

Socialna podjetja na splošno veljajo kot pomemben vir podjetništva in delovnih mest na področjih, kjer po

tradiciji struktura podjetja, ki jo "poganja investitor", ni vedno izvedljiva in javne agencije ne morejo

delovati učinkovito in uspešno. V Evropi sta ţe od nekdaj uveljavljeni dve glavni področji delovanja

socialnih podjetij – vključevanje v delo in zagotavljanje storitev, zlasti na področju socialnega skrbstva.

Nedavni trendi razvoja na ravni EU kaţejo, da so se socialna podjetja razširila na nova interesna področja

skupnosti, kot so izobraţevanje, kultura in okolje, pa tudi na gospodarske javne sluţbe. Poleg tega se je

koncept socialnega podjetja razširil na širši spekter dejavnosti, ki ga lahko imenujemo socialno podjetniški.

Skratka, socialna podjetja najpogosteje delujejo na področjih, ki so koristna za skupnost kot celoto ali

za posamezne ranljive skupine. Kot potrjujejo izkušnje drugih drţav EU, socialna podjetja opravljajo

najrazličnejše dejavnosti tam, kjer je zatajil bodisi trg ali drţava, kar bi lahko povzročilo hudo socialno

izključenost in visoko stopnjo nezaposlenosti določenih delov druţbe zaradi omejene sposobnosti drţavnih

in lokalnih organov za reševanje nekaterih vprašanj socialnega varstva in gospodarskih izzivov, ki so jih

sproţila globalna in regionalna gospodarska gibanja.

Socialna podjetja, ki opravljajo socialne storitve

Socialna podjetja, ki opravljajo socialne storitve, obstajajo v skoraj vseh evropskih drţavah. Precejšnje

17

število socialnih podjetij je bilo ustanovljenih za izvajanje novih storitev, ali za pomoč skupinam ljudi s

potrebami, ki jih javni organi niso priznali, ali ki niso deleţni drţavne pomoči. Mnoge od teh dejavnosti so

na svojo pobudo uvedle skupine drţavljanov, z malo oziroma brez podpore javnosti. Ker je bilo potrjeno,

da so te storitve v javnem interesu, so se po več letih drţavni ali lokalne organi v številnih primerih

odločili, da bodo v celoti ali delno financirali dejavnosti socialnih podjetij. Kljub svoji odvisnosti od javnih

skladov pa ta podjetja niso izgubila svoje avtonomije. Dejansko obstaja veliko socialnih podjetij, ki jih

financirajo javni organi in hkrati prejemajo plačila neposredno od uporabnikov, ali pa kombinirajo javna

sredstva s sredstvi donatorjev in prostovoljcev. Poleg tega vse večje število storitev, ki jih zagotavljajo

socialna podjetja pridobivajo javna sredsta s sodelovanjem na javnih razpisih, kjer tekmujejo z drugimi

socialnimi podjetji, organizacijami socialnega podjetništva in neprofitnimi organizacijami.

V primerjavi z javnimi agencijami je sposobnost socialnih podjetij za učinkovito reševanje ključnih

druţbenih problemov posledica globokih vezi, ki jih imajo z lokalno skupnostjo in skupinami, ki so jih

bodisi ustanovile, ali so njihovi neposredni upravičenci. Poleg tega jih podpira zaupno razmerje, ki ga

socialna podjetja vzpostavijo z lokalnimi deleţniki ob upoštevanju izrecne usmerjenosti k uresničevanju

interesov skupnosti. Sprejetje modela sodelovalnega upravljanja, ki krepi pluralnost deleţnikov in sistemov

participativnega upravljanja podpira razvoj te notranje sposobnosti. Poleg tega so socialna podjetja zaradi

participativnega pristopa in zaupnega razmerja, sklenjenega z interesnimi skupinami, uspešna pri

premagovanju ovir v sporazumevanju med uporabniki in proizvajalci, kar utrjuje zaupanje.

Pregled razvojnih trendov socialnih podjetij v Evropi kaţe, da je prišlo do postopne širitve dejavnosti

na vedno večjo ponudbo socialnih storitev, ki niso strogo socialne. Storitve, ki jih opravljajo socialna

podjetja, zdaj vključujejo storitve v interesu skupnosti in v splošnem interesu, kot so prevoz, mikro-

posojila, oskrba z vodo, proizvodnja obnovljive energije, kulturni razvoj, rekreacija, obnova mest, pravična

trgovina, upravljanje zavarovanih območij, socialna stanovanja in socialno kmetovanje. Slednji dve

področji, ki sta bolj na splošno povezani z lokalnim razvojem, sta dva zelo zanimiva sektorja, kar zadeva

prihodnji razvoj v Sloveniji9.

Glede priznavanja socialnih podjetij v Sloveniji je priporočljivo, da zakonodaja o socialnem

podjetništvu posveti veliko pozornost dejavnostim na tem področju. Ta vključujoč pristop ima večji

potencial, saj širi obseg dejavnosti, ki jih lahko izvajajo socialna podjetja, ki se vedno bolj trudijo

zagotavljati storitve v splošnem interesu, ne samo na področju sociale. Drugačen pristop so sprejeli v

drugih novih članicah EU in pridruţenih drţavah, kjer se je premalo upoštevala sposobnost socialnih

podjetij za zagotavljanje storitev splošnega pomena za celotno skupnost. Namesto tega so sprejele bolj

restiktiven pristop do njihove sposobnosti lajšanja dela in socialne vključitve najbolj ranljivih skupin (na

primer na Poljskem in v Srbiji).

Vključevanje v delo

Vključevanje v delo je pomembno področje delovanja socialnih podjetij v Evropi. Cilj "socialnih podjetij

za vključevanje v delo" je podpora prikrajšanim, brezposelnim osebam, ki jim grozi trajna izključitev iz

trga dela (Nyssens, 2006). V ta namen socialna podjetja za vključevanje v delo skušajo vključiti

prikrajšane ljudi v delovni proces in druţbo skozi proizvodno dejavnost, kar prispeva k bolj učinkoviti

prerazporeditvi človeških virov v druţbi (Borzaga, Gui in Povinelli, 2001).

Ob upoštevanju trajne strukturne brezposelnosti določenih skupin v druţbi in teţave, s katerimi se

srečujejo pri njihovem vključevanju s tradicionalno aktivno politiko trga dela, lahko socialna podjetja za

vključevanje v delo igrajo ključno vlogo v boju proti brezposelnosti in spodbujanju rasti zaposlovanja,

18

zlasti za skupine, za katere je značilna nizka stopnja zaposlenosti (Nyssens, 2006). Prikrajšani delavci

veljajo za manj produktivne od tistih, ki niso, zaradi številnih dejavnikov - od telesne ali duševne

prizadetosti do pomanjkanja znanja ali nizke izobrazbe. Torej se ti delavci soočajo z velikimi ovirami pri

vstopu na trg dela. Socialna podjetja predstavljajo inovativno in alternativno orodje aktivnih programov na

področju trga dela (ALMP) za delavce s hudimi ovirami, ali delavcem, ki jim grozi izključitev iz trga dela.

Inovativnost tega orodja je v opolnomočenju in vključevanju izključenih delavcev. Ta podjetja se

razlikujejo od prejšnjih zaposlitvenih delavnic iz dveh glavnih razlogov: prvič, posvečajo pozornost trţni

dinamiki in drugič, njihov cilj je zagotoviti, da bi si zaposleni prikrajšani delavci prisluţili dohodek, ki je

primerljiv z dohodkom drugih delavcev (Nyssens, 2006) . Nasprotno od njih so invalidska podjetja

namenjena zgolj predhodnemu usposabljanju za delo brez izplačevanja trţne plače in ustvarjajo zaščiten

trg. V socialnih podjetjih pa se vključevanje prikrajšanih delavcev dosega s proizvodno dejavnostjo in

delavcu prilagojenim spremljanjem ali usposabljanjem na delovnem mestu10

.

V Sloveniji lahko invalidska podjetja štejemo kot aktivne ukrepe na trgu dela, ki imajo uspeh pri

vključevanju ljudi s posebnimi ovirami v delovni proces. Kljub temu je njihov poudarek izključno na

invalidih. Vsem drugim ranljivim skupinam primanjkuje ustrezna podpora.

Okvir 1. Italijanski zakon 381 o socialnih zadrugah iz leta 1991

Italijanski zakon 381 o socialnih zadrugah iz leta 1991 ne priznava samo nove oblike zadruge, ampak novo obliko podjetja, ki je posebej namenjena ”uresničevanju interesa skupnosti pri spodbujanju humanosti in vključevanju drţavljanov v druţbo". Natančneje, zakonodaja priznava ne samo eno, ampak dve različni vrsti socialnih zadrug, glede na to, ali zagotavljajo splošno druţbeno blaginjo in storitve izobraţevanja (znane kot B-tip socialne zadruge).

Obe vrsti socialnih zadrug sta povsem podjetniške narave, čeprav lahko prva izvaja samo socialne storitve, medtem ko se mora druga osredotočiti na poklicno integracijo prikrajšanih delavcev, ki morajo predstavljati vsaj 30% zaposlenih. Glavne značilnosti italijanskih socialnih zadrug so njihovs jasna zaveza za skupnost, vključevanje različnih vrst zainteresiranih subjektov, vključno s prostovoljci, in pravna zahteva po uporabi socialne revizije za tip B socialne zadruge. Od leta 1991 naprej se hitro širijo z letnim povečanjem od 10 do 20%.

Nastanek socialnih podjetij v Italiji in Veliki Britaniji

V zadnjih dveh desetletjih so po teţavah, s katerimi so se soočali tradicionalni modeli blaginje, vse

evropske drţave začele iskati drugačne načine zagotavljanja druţbene blaginje, tudi z decentralizacijo

drţavnih sluţb in razvojem kvazi-trgov. V ospredje so se postavila vprašanja, kako povečati uspešnost in

učinkovitost zagotavljanja socialnih storitev in vnesti več demokracije na področje socialnih storitev. Prišlo

je do temeljitega prestrukturiranja različnih vrst sistemov socialnega varstva, tudi v korporativističnih in

bolj univerzalnih sistemih, kot tudi v sistemih s tradicionalno slabše razvito udeleţbo drţave. V tem

obdobju sta Italija in Velika Britanija pokazali izjemno pot razvoja socialnih podjetij, ki so postala

pomemben ponudnik socialnih storitev.

Leta 1990 je Italija zabeleţila bistveno povečanje socialne ekonomije kot celote (ISTAT, 2001)11

, ki

je bilo še posebej izrazito v tistih italijanskih regijah, kjer je bil ta pojav še dokaj nerazvit (torej osrednje in

juţne regije, ki predstavljajo 21,2 % oziroma 27,7% italijanskih organizacij socialne ekonomije - ISTAT,

2001). Ta kvantitativni preskok je potekal vzporedno z vedno pogostejšo prakso javnih organov, da

sklepajo pogodbe za ponudbo socialnih storitev. Razvoj in povečanje števila organizacij socialne

ekonomije je bil močno povezan z zagotavljanjem tradicionalnih storitev socialnega varstva, vendar to

lahko pripišemo tudi porastu storitev na področjih izven sociale, kot so kultura in umetnost, izobraţevanje

in varstvo okolja.

19

Ta izjemen porast socialne ekonomije je predvsem rezultat nastanka povsem novih organizacij na

način ”od spodaj navzgor”, kar je omogočilo neposredno udeleţbo zainteresiranih strani v demokratično

zelo razviti obliki vodenja. Posebna značilnost italijanskega razvoja socialnih podjetij je bila razširjena

uporaba zadruţne oblike v dejavnostih, ki jih v drugih drţavah na splošno izvajajo zdruţenja in ustanove.

V osemdesetih letih so "nove zadruge" odigrale odločilno vlogo pri spodbujanju rasti socialne ekonomije.

Spremenile so ponudbo socialnih storitev, saj so izvajale nove storitve, namenjene predvsem mladim s

socialnimi teţavami, starejšim, invalidom, odvisnikom in brezdomcem. Mnoge od teh storitev so na

začetku promovirala zdruţenja, ki so jih vodili prostovoljci, vendar je postala uporaba zadruţne oblike

kmalu zelo razširjena, še posebej za vodenje dejavnosti, katerih cilj je bil vključevanje prikrajšanih

delavcev v trg dela. Po več letih nereguliranega razvoja je bila ta nova vrsta sodelovanja leta 1991 (z

zakonom št. 381/1991) priznana in poimenovali so jo "socialna zadruga".

Za razumevanje razvojne dinamike socialnih zadrug v Italiji je treba nameniti pozornost italijanskemu

modelu blaginje, katerega pomanjkljivosti so postajale v sedemdesetih letih vse bolj očitne. Zaradi

upočasnjene gospodarske rasti je porasla stopnja brezposelnosti in vplivala na povpraševanje po

varstvenem dodatku. Hkrati je naraslo število starejšega prebivalstva, nastale so nove potrebe, vloga

druţine pri nudenju socialne podpore pa se je zaradi večje udeleţbe ţensk na trgu dela zmanjšala. Vse to bi

bilo teţko reševati s tradicionalno politiko. Zaradi povečanja tradicionalnih in novih socialnih storitev se je

izkazalo, da se javni sektor ni sposoben prilagoditi na nove oblike povpraševanja.

V tem okviru so številne skupine, močno odvisne od prostovoljcev, skušale premostiti razkorak med

povpraševanjem in ponudbo socialnih storitev z uvedbo novih storitev in novih organizacijskih oblik.

Zanimivo je, da Zakon št 381/1991 ne prinaša samo priznanja nove oblike zadrug, ampak priznava novo

obliko podjetja, namenjeno posebej "doseganju splošnega interesa skupnosti na področju spodbujanja

humanosti in vključevanja drţavljanov v druţbo".

Doslej so socialne zadruge predstavljale glavni tip socialnih podjetij v Italiji. Vendar zavidljiv razvoj

socialnih zadrug ni oviral preoblikovanja drugih vrst organizacij v socialna podjetja. Zakon o socialnih

podjetjih (Zakon št. 118/2005) je uvedel načelo pluralizma organizacijskih oblik in različne organizacijske

strukture so upravičene do preoblikovanja v socialna podjetja. Leta 2009 se je 500 organizacij uradno

registriralo kot socialna podjetja. Po nedavni študiji italijanskega raziskovalnega centra je v Italiji leta 2009

poslovalo 15.000 socialnih podjetij s 350 000 zaposlenimi, ki skrbijo za pet milijonov uporabnikov s

skupnim prometom pribliţno 10 milijonov EUR letno (Borzaga in Zandonai, 2009).

Zdruţeno kraljestvo ponuja izrazit primer uporabe kvazi trgov kot alternativne institucionalne

ureditve, ki jo je spodbudila politična pobuda 'od zgoraj navzdol'. Medtem ko je "stara levica" v desetletjih

po drugi svetovni vojni imela prostovoljni sektor za manj zaţelenega od drţavnih storitev, je "nova

desnica" v osemdesetih dajala prednost trgu pred drugimi rešitvami, kot so na primer drţavne ali neprofitne

organizacije (Giddens, 1998 ). Zdruţeno kraljestvo je od leta 1980 naprej izvajalo poseben model reforme

javnih sluţb, ki jo je uvedla konzervativna vlada Margaret Thatcher in Johna Majorja.

Po tem modelu naj bi kupci storitev vzpostavili voden (kvazi) trţni sistem, birokratski sistem

zagotavljanja storitev pa bi nadomestili s konkurenčnim (Le Grand, 1991). Cilj je bil premagati glavne

pomanjkljivosti javnih storitev zlasti na treh področjih: učinkovitost, izbira socialnih storitev in odzivnost.

Velik poudarek je bil na izbiri kot ključnem vprašanju, ki naj bi urejal storitve socialnega varstva. V

poskusu vzpostaviti skladnost javnih storitev s trţnim modelom so v središče reforme postavili uporabnika,

ker je poosebljal posledice velikih druţbenih sprememb, ki se jim je stari model slabo prilagodil (Clarke,

2006 ). Tako je postala obveznost javnega razpisa in oddaja naročil za storitev več ponudnikom

najizrazitejša značilnost sistema blaginje v ZK (Johnson, 1995).

20

Več avtorjev je kritiziralo poskus vzpostavljanja trga socialnih storitev zaradi nepopolnih pogojev, ki

so njegov sestavni del. Neustreznost trţnih rešitev na področju sociale potrjuje tudi povečanje javnih

izdatkov, nizka kakovost storitev in poslabšanje delovnih pogojev, ki so sledile uvedbi kvazi-trgov v

Zdruţenem kraljestvu od zgoraj navzdol. To je potekalo hkrati z velikih razmahom revščine in

brezdomstva (Tiberi, 1996). Kot poudarja Taylor (2004), se je do leta 1997 v britanski javnosti kopičilo

razočaranje nad nedelovanjem trga, tako kot razočaranje nad drţavo v letu 1979, zato so z novo vlado,

izvoljeno leta 1997, začeli iskati "tretjo pot" med trgom in drţavo.

Razprava o socialnem podjetju je dobila nenaden pospešek leta 2002 kot odgovor na pomanjkljivosti,

ki so se pokazale z zgoraj navedeno reformo kvazi trgov. Na podlagi tega je Blairova vlada pomagala

uvesti "koalicijo socialnega podjetja" in ustvarila " Enoto socialnega podjetja ", namenjeno spodbujanju

socialnih podjetij po vsej drţavi. Nova vlada je za razliko od prejšnje, ki je na trg in tretji sektor gledala kot

na alternativo drţave, partnerstvo in razvoj socialnega podjetništva (Taylor, 2004) dojemala kot temeljno

orodje za razvoj socialnih storitev, ki bi lahko bile nezanimive ali neprimerne za zasebni sektor, ali ki jih ni

mogoče učinkovito zagotoviti v javnem sektorju (HM Treasury 1999). Glede na anketo, ki so joizvedli v

Zdruţenem kraljestvu leta 2007, bi skoraj dve tretjini britanske javnosti raje videlo, da lokalne storitve

izvajajo socialna podjetja (Jump, 2007)12

. Nova konservativna / liberalnodemokratska koalicija v Veliki

Britaniji trenutno podpira dnevni red "Velike druţbe/Big Society", ki si ţeli razviti civilno druţbo in

okrepiti njeno sposobnost za reševanje lastnih teţav s samoorganizacijo in samopomočjo zadevnih

drţavljanov. Čeprav je to morda posledica velike potrebe po rezanju proračuna in varčevanju javnih

sredstev za ta sektor in je zelo zaskrbljujoče, se iz te izkušnje lahko vendarle nekaj naučimo o razvoju

socialne ekonomije – zlasti sedaj, ko se številne evropske drţave srečujejo s hudimi proračunskimi

omejitvami, če ne celo rezi.

POLITIČNO OKOLJE

Mednarodne izkušnje potrjujejo, da je pri obravnavi tako zapletenega vprašanja, kot je socialna

izključenost, pomembno, da se politika uskladi in poveţe na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, in da je

dobro zasnovana in primerna glede na pluralnost različnih akterjev na tem področju. Socialna ekonomija

ponuja dober zgled boja proti socialni izključenosti z zagotavljanjem storitev osebam v teţkem poloţaju in

spodbuja socialno vključevanje z zaposlovanjem in usposabljanjem. To je laţje izvedljivo, če je politika pri

svojem načrtovanju sodelovalna in vključi ključne zainteresirane strani (skupaj s subjekti socialne

ekonomije), namesto da bi razvila strategijo vladanja od zgoraj navzdol (z zainteresiranimi subjekti),

vendar brez soupravljanja in smisla za skupno odgovornost s ključnimi zainteresiranimi stranmi na

regionalni in lokalni ravni. Samo tako lahko socialna ekonomija prevzame celovito in učinkovito vlogo.

Vlada bo dobil imela veliko druţbeno in gospodarsko korist iz naloţb v tako strategijo. Glede na najboljšo

mednarodno prakso je jasno, da je ta najbolj učinkovita, če je politika decentralizirana, vendar usklajena in

če imajo posredniki zainteresiranih strani dovolj novega institucionalnega prostora za uvedbo inovativne in

druţbeno vključujoče strategije za premostitev silosne mentalitete in birokratizma javnih sluţb, in če

usklajuje drţavne subjekte in predstavnike civilne druţbe v nenehnem procesu snovanja politike, njenega

izvajanja, spremljanja, učenja in prilagajanja. Čeprav mednarodne izkušnje lahko dajejo navdih in zagon,

pot odvisnosti kaţe, da ni čarobne rešitve, samo skupno oblikovanje modelov, vgrajenih v okvir skupnosti.

Od vzpostavitve popolne suverenosti leta 1991 je Slovenija izvedla uspešen prehod v trţno gospodarstvo z

letno rastjo 4,5% od leta 1996 vse do nedavne svetovne gospodarske krize. Slovenija ima najbogatejše

tranzicijsko gospodarstvo z relativno visokim deleţem delovne sile v kmetijstvu (10%), kjer druţinske

kmetije delujejo kot zaloga za neplačano delo, ki bi se ga lahko uporabilo drugje, in industriji (29%), kjer

je prišlo do postopne preusmeritve v izdelke višje tehnologije, vendar je še vedno na razmeroma nizki

ravni. Njeno gospodarstvo je izvozno usmerjeno, zato je zanjo še posebej pomembno gospodarsko zdravje

21

njenih največjih trgovinskih partnerjev kot je Nemčija. Poleg tega ima relativno nerazvit storitveni sektor

(okrog 55%).

Slovenija ima dobro (povprečno) raven socialnih izdatkov in visoko stopnjo socialne kohezije z zelo

nizko stopnjo neenakosti ter povprečno stopnjo revščine (glede na povprečje OECD), v glavnem zaradi

prerazporeditvenega davčnega in socialnega sistema. Socialno kohezijo morda podpira tudi na konsenzu

temelječ tripartitni sistem vodenja drţavne politike. Članstvo v sindikatu je razmeroma visoko in znaša

50%.

Vendar sta hiter prehod v trţno gospodarstvo in nedavna gospodarska kriza vladni politiki prinesla

nekaj resnih izzivov na številnih področjih. V Sloveniji trenutno poteka proces obseţnih reform na

različnih področjih, ki zadevajo naslednja vprašanja: izboljšanje delovanja trga dela, kar terja premik v

smeri sistema proţne varnosti, potrebo po reformi sistema socialnega skrbstva v podporo sprememb na

trgu delovne sile in potrebo po ponovni preučitvi učinkovitosti financiranja socialnega zavarovanja in

sistemov prerazporejanja sredstev (nadomestila za brezposelnost, druţinski in otroški dodatki itd.) ter

sistem za spodbujanje socialne vključenosti, pa tudi pokojninski sistem, kjer bo v kontekstu staranja

prebivalstva verjetno tudi opazen pritisk na sistem zdravstvenega in socialnega varstva (pa tudi na davčni

sistem). Obstaja tudi nujna potreba po nadgradnji zastarelega znanja, prav tako pa je treba izboljšati

izobraţevalni sistem (OECD, 2009).

V Sloveniji je sprejet program decentralizacije, saj gre za močno centralizirano drţavo z nizko stopnjo

občinske avtonomije na področju socialnih zadev (vključno s socialno vključenostjo). Proces

decentralizacije je še vedno predmet razprave. Vendar tudi če bo decentralizacija izvedena, bo treba na

lokalni ravni zbrati precej moči za soočanje z večplastnimi izzivi, ki se bodo pojavili.

S kombinacijo različnih strategij se gotovo daje prednost določenim kategorijam delavcev, medtem ko

so druge postavljene v slabši poloţaj; mreţa socialnega varstva pa tovrstne teţnje krepi, kar vodi v

druţbeno prikrajšanost in socialno izključenost. Zato obstajajo dobri razlogi za preoblikovati takšno

politiko, da postane bolj učinkovita tako z vidika socialne pravičnosti kot tudi socialne učinkovitosti.

Obstajajo različni druţbeno-ekonomskih izzivi, s katerimi se sooča Slovenija, kjer lahko socialna

ekonomija, takšna kot je sedaj in tudi v prihodnosti igra pomembno vlogo kot akter socialnega

vključevanja in druţbeno-ekonomske učinkovitosti s podporo preurejenega političnega okvira.

Politika trga dela

Kot je navedeno zgoraj, je okvir za delovanje učinkovitega trga delovne sile dokaj ugoden, saj ta

izkazuje visoko stopnjo rasti in do pred kratkim tudi 68,6% stopnjo zaposlenosti (2008). Čeprav se je po

gospodarski krizi brezposelnost zvišala s 5,6% (2009) na 7,1% (2. četrtletje 2010). Vendar se v teh

številkah skrivajo nekatere pomembne razlike znotraj skupin prebivalstva, zlasti glede brezposelnosti

mladih delavcev ter starejših, ki jim grozi dolgotrajna brezposelnost, saj so njihove moţnosti za ponovno

zaposlitev majhne zaradi znanja, ki je bodisi zastarelo (ali pa povezano z nekaterimi sektorji v

prestrukturiranju, kot je tekstilni sektor) in zaradi majhnega dostopa do ponovnega usposabljanja (kar je še

posebej resna strukturna teţava zaradi staranja prebivalstva). Tako se pojavljajo vedno večje skrbi zaradi

obsega ekonomsko neaktivnih oseb.

Brezposelnost mladih (38% glede na povprečje OECD 43%) je moţno reševati z izobraţevanjem,

vendar to lahko privede do preveč dolgotrajne in neučinkovite faze izobraţevanja post-15 (ena najvišjih v

OECD). Vendar obstaja tudi zelo nizka raven izobraţevanja med delom (OECD, 2009), kar zmanjšuje

zaposljivost mladih, ki prihajajo iz šolskih klopi (kljub ugodnemu davčnemu sistemu za redne študente in

22

dobro prilagojenim postopkom zaposlovanja prek študentskih servisov). Ta sistem prav tako povečuje

moţnosti zaposlovanja diplomantov (ki so povprečno brezposelni eno leto), saj delodajalci zaradi niţjih

stroškov raje zaposlujejo študente.

Stopnja zaposlenosti ţensk in staršev samohranilcev je visoka, razlika med spoloma pri plačilu pa

relativno majhna, čeprav je to delno posledica nizkega obsega dela s krajšim delovnim časom med

delavkami. Dejansko je zaposlenost s krajšim delovnim časom na splošno precej nizka, razen pri mladih

delavcih, kjer se je v zadnjih 10 letih (do 2007) število zaposlenih s krajšim delovnim časom podvojilo.

Obstaja nizka raven samozaposlitve, ki jo kot moţnost zaposlitve spodbuja Ministrstvo za delo,

druţino in socialne zadeve. Podjetništvo ima na splošno slab sloves in je med ljudmi zelo nepriljubljeno,

kar je delno rezultat nebrzdanega oportunizma in korupcije takoj po koncu socializma. Kljub temu je siva

ekonomija v zatonu, saj se je zakonodajni okvir bolj prilagodil malim podjetjem, čeprav je v zadnjih nekaj

letih prišlo do znatnega povečanja delavcev migrantov - zlasti v gradbeništvu - iz drţav nekdanje

Jugoslavije kot so Bosna in Hercegovina, Makedonija, Srbija in Črna gora. Čeprav je sam postopek

registracije podjetij poenostavljen, pravila in predpisi, povezani s poslovanjem še vedno ovirajo dejansko

poslovanje.

Slovenija napreduje v smeri proţne varnosti. Trenutno je zakonodaja na področju varnosti

zaposlovanja razmeroma toga, sprejeta pa je bila liberalizacija pogodb za določen čas za olajšanje

začasnega dela. Ti dve obliki v kombinaciji vzpostavljata segmentiran trg dela.

Zabeleţen je bil večji poudarek na aktivnih programih trga dela (ALMP), ki se delno napajajo s

sredstvi EU, ki tovrstne programe sofinancira. ALMP imajo na splošno nizke stroške, zagotavljajo več

svetovanja, usposabljanja in kratkoročnih delovnih izkušenj, zato se zdijo bolj usmerjeni v splošno

brezposelne osebe namesto v bolj izključene in teţje zaposljive kot so starejši delavci in dolgotrajno

brezposelni. Vendar obstajajo tudi druge določbe ALMP, ki so bolj intenzivne, ali so se izvajale od leta

1991. Program "Javnih del" je dokaj obseţen, namenjen pa je spodbujanju ponovnega vključevanja

dolgotrajno brezposelnih na trg dela prek dejavnosti na zelo različnih področjih (okolje, izobraţevanje,

itd.). Uporabniki dobijo zaposlitev za določen čas največ 12 mesecev, z moţnostjo podaljšanja za ţenske,

starejše od 53 let in invalide. To je posebna vrsta začasne pogodbe o zaposlitvi (v okviru Zakona o

delovnih razmerjih, torej z vsemi pravicami), kjer PES daje subvencije delodajalcem za kritje stroškov

prevoza, prehrane in odstotek plače, pa tudi za ustrezno usposabljanje oseb, ki sodelujejo v programu, itd.

Trenutno je program namenjen dolgotrajno brezposelnim osebam, starejšim delavcem in Romom, ki

so lahko deleţni financiranja do 100%). Leta 2010 je proračun znašal 35 milijonov EUR, s predvidenim

številom oseb, vključenih v projekt, okoli 7 000. Ciljne skupine za leto 2010 so Romi, invalidi, nekdanji

zaporniki, upravičenci do prejemkov, starši samohranilci in dolgotrajno brezposelni.

Program se upravlja na podlagi javnih razpisov, vendar so razpisne smernice zastavljene zelo na

splošno, da se lahko prijavijo vse vrste organizacij. Ni neobičajno, da se prijavijo lokalna partnerstva z

mešanimi organizacijami socialne ekonomije, občine, centri za socialno delo, itd. 42% projektov v letu

2008 so izvajale z organizacije socialne ekonomije. Uspešni ponudniki običajno prejmejo 80% sredstev,

morajo pa zagotoviti vsaj 20% lastnih sredstev bodisi v naravi ali v gotovini.

Program velja za zelo uspešnega in je verjetno najbolj učinkovit za manj prikrajšane. Vendar ne

zagotavlja preveč dobre povezave z ukrepi za vračanje delavcev na delovno mesto potem, ko so ga

izgubili. Zato bi ga bilo bolje povezati z razvojem socialnega podjetja.

Minimalna plača v Sloveniji je relativno visoka in se je v letu 2010 izrazito povečala (glej tabelo 2) brez

izjem za mlade delavce (v nasprotju s številnimi drţavami OECD). Obstaja sistem davčnih olajšav za

študente na posebnih delovnih mestih (kratkotrajnih), ne pa tudi dodatna podpora za druge skupine mladih.

23

Tabela 2. Minimalna plača v Sloveniji v 2010

2010 Minimalna plača (EUR)

Januar 597.43

Februar 597.43

Marec 734.15

April 734.15

Maj 734.15

Junij 734.15

Julij 734.15

Avgust 734.15

September 734.15

Oktober 734.15

Vir: Podatki slovenskega Ministrstva za delo in socialne zadeve

Javni organ, ki je odgovoren za storitve zaposlovanja, je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje

(ESS) z lokalnimi in regionalnimi uradi. Zagotavlja vrsto storitev za delodajalce in iskalce zaposlitve

(nekatere v elektronski obliki) - svetovanje, posredovanje dela, usposabljanje in podpora. Vendar je bila do

pred kratkim razmerje med pasivno in aktivno politiko trga dela razmeroma nizko, čeprav se je bistveno

povečalo v letu 2009 (1,5% BDP v letu 2007, v primerjavi s povprečjem EU 1,9%). Opaziti je tudi visok

obseg birokratskega aparata za usluţbenci, ki neposredno podpirajo nezaposlene. Kljub temu je bil Zavod

vse do nedavne gospodarske krize zelo učinkovit pri zmanjševanju brezposelnosti, čeprav dolgoročno

nezaposleni starejši delavci še vedno pomenijo velik izziv. Poleg Zavoda obstajajo številne organizacije, ki

igrajo vlogo pri zaposlovanju, vključno z delodajalci, šolami in organizacijami socialne ekonomije. Razen

tega lahko pribliţno 50 organizacij ponudi študentom kratkoročno delovno mesto, več kot 100 pa jih

sodeluje kot agencije za začasno delo, čeprav je to zelo majhen deleţ celotne ponudbe. Vendar nekateri

menijo, da študentsko delo (prek agencij, specializiranih za začasno delo študentov, ali podjetij, ki prek

takšnih agencij zaposlujejo študente) potencialno tekmuje s socialnim podjetništvom za druge prikrajšane

skupine, ki na splošno nimajo enakih ekonomskih koristi kot podjetja za študentsko delo.

Sistem prejemkov socialnega varstva je videti dokaj parcialen, saj nekatere izključuje, hkrati pa daje

odločno prednost starejšim delavcem z dolgo delovno dobo. Dajatve za primer brezposelnosti (ki so zelo

ogodne) se postopno povečujejo od treh mesecev za 1 - 5 let delovne dobe, do 12 mesecev za več kot 25 let

delovne dobe - vendar so v slednji kategoriji velike razlike - od 18 mesecev za delavce, stare od 50-54 let,

do 24 mesecev za delavce, stare 55 let ali več. Torej visok deleţ dajatev za upravičence odpade na starejše

delavce in delavce z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami. (Ta sistem verjetno povečuje teţave pri

ponovnem zaposlovanju in usposabljanju brezposelnih starejših delavcev, čeprav je zastarelo znanje v

naglem prestrukturiranju prav tako lahko problem). Obstaja stroga zahteva za pridobitev prispevka, da

morajo upravičenci v zadnjih 18 mesecih delati najmanj 12 mesecev13

. Poleg tega začasna zaposlitev

(študentsko delo in pogodbeno delo) po tem sistemu ne velja kot delovna doba. Vendar so nekateri

zaposleni (priloţnostno zaposleni delavci in študentje, ki so opravljali samo začasno delo), izključeni iz

tega sistema - dejansko samo eden od štirih registriranih brezposelnih prejema nadomestilo za

brezposelnost (OECD 2009). Čeprav je 38% (2007) prejemalo socialno pomoč, mnogi niso prejeli nobene

podpore. In morda je nenamerna posledica sistema dajatev, da se nekateri brezposelni ne prijavijo na

Zavod in torej ne prejemajo podpore. Kaţe, da obstaja "past brezposelnosti" za samske osebe in starše

samohranilce, ki se podajajo v delovna mesta z nizkimi plačami - z drugimi besedami: dohodek, ki ga

prejmejo po obdavčitvi, ni veliko večji od dajatev, ki jih prejmejo kot brezposelni, tako da ne predstavlja

zadostne finančne spodbude.

24

En od načinov ponovnega vključevanja mladih delavcev v trg dela je skozi izobraţevalni sistem. V

zadnjih desetih letih je obstajal izobraţevalni program za "novo priloţnost", ki naj bi takšnim ljudem

pomagal izboljšati svoje veščine in znanje.

Sistem za podporo invalidov in njihovo vključevanje v zaposlitev je veliko bolj razvit kot za

neinvalidne prikrajšane ljudi, čeprav pokriva veliko manjše število ljudi (9% -10% prebivalstva, ki veljajo

za invalidne osebe). Glede na Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov so zasebna

podjetja, ki imajo vsaj 20 zaposlenih, dolţna zaposlovati invalide do določenega deleţa skupnega števila

zaposlenih. Kvota se določi z uredbo vlade na predlog socialnih partnerjev in se lahko spreminja glede na

različne sektorje dejavnosti, mora pa znašati od dva do šest odstotkov skupnega števila zaposlenih.

Delodajalci, ki se ţelijo izogniti tej obveznosti, morajo prispevati v sklad za zaposlovanje invalidov.

Ta sklad se lahko uporablja za podporo podsektorja organizacij (podjetjih za invalide, zaposlitvenih

centrov za invalide in invalidskih podjetij), ki zaposlujejo ljudi s posebnimi potrebami. Leta 2008 je pod-

sektor obsegal 168 podjetij, ki zaposlujejo 6 400 invalidov, 34 000 ljudi s posebnimi potrebami pa je bilo

zaposlenih na odprtem trgu dela.

Pred kratkim (2006) ustanovljeni Centri za zaposlovanje so oblika invalidskih delavnic; to so

neprofitne organizacije za invalide in so namenjene invalidnim osebam z zmanjšano delovno zmogljivostjo

(30% do 70% produktivnosti), medtem ko dnevni centri pokrivajo najbolj prizadete (manj kot 30% delovne

zmogljivosti). V tem sistemu je opaziti nekaj togosti, moţno pa bi bilo izboljšati tudi zakonodajni okvir za

invalide, ki vsebuje štiri določbe, ki niso dobro usklajene.

Za ALMP je odgovoren Zavod, obstaja pa nekaj teţav glede institucionalnega usklajevanja med centri

za socialno delo (SWC) in ESS, da bi učinkoviteje vključili prikrajšane, teţko zaposljive osebe. Bilo je

nekaj poskusov za izboljšanje povezave med obema organizacijama za delo in sluţbami za vključevanje v

druţbo, čeprav je učinkovitost teh ukrepov treba šele oceniti. Obstajajo še načrti za nadaljnjo

racionalizacijo sistema in vzpostavitev točk 'vse na enem okencu', ki jih vodijo SWC. SWC delujejo kot

koordinatorji za izvajalce socialne pomoči in bi lahko igrali pomembno vlogo pri razvoju socialnega

podjetništva ter reševanju socialne vključenosti. Vendar pa je pomembno zastaviti jasne prednostne cilje in

se zavedati izvedljivosti ustvarjanja trajnih delovnih mest za razliko od sistema prehodnega zaposlovanja

in usposabljanja s sistemom za prenos usposobljenih oseb na osrednji trg delovne sile (OECD, 2009).

Politika socialnega skrbstva

Slovenija ima dobro razvit sistem socialnega varstva in porabi okoli 25% BDP za socialnovarstvene

storitve (blizu povprečja OECD). Kljub temu ostajajo številni izzivi, vključno z učinkovitostjo denarnih

socialnih pomoči (v kombinaciji z zavarovanjem za primer brezposelnosti), nizka stopnja rodnosti in s tem

povezano vprašanje pokojninske reforme za starajoče se prebivalstvo, kjer se lahko moški in ţenske

upokojijo s polno pokojnino v starosti 58 let, če imajo polno delovno dobo.

Socialne dajatve upravljajo lokalni centri za socialno delo. Da bi bili upravičeni do denarne socialne

pomoči,morajo biti upravičenci (če so v delovni starosti, primerni za delo, in delovno sposobni), vpisani v

evidenco brezposelnih. Reţim je vedno stroţji in sankcionira tiste, ki pri iskanju dela niso aktivni.

Otroški in druţinski prejemki so na splošno dobro zasnovani. Podpora za varstvo otrok je podobna

OECD povprečju, kjer tri četrtine otrok od treh do petih let obiskuje vrtec. Ta na splošno ugodna politika

se dobro izvaja. Vendar se storitve otroškega varstva do zdaj niso uspele prilagoditi novim potrebam, ki so

se pojavile na lokalni ravni. Te potrebe zajemajo nova stanovanjska območja brez moţnosti otroškega

varstva, povečanje števila otrok, starih od enega do treh let, ki so vključeni v vrtce, glede na moţnost

25

brezplačnega vpisa za drugega otroka (od leta 2007) in povečanje stopnje rodnosti14

v Sloveniji v zadnjih

nekaj letih. To je povzročilo precej uravnoteţeno ponudbo varstvenih storitev na podeţelju, vendar hudo

pomanjkanje vrtcev v glavnem mestu in okoliških krajih, predvsem v novo zgrajenih stanovanjskih

območjih.

Dober primer inovativnega prispevka socialne ekonomije do otroškega varstva je Centre de la petite

Enfance v Québecu.

26

Okvir 2. Otroško varstvo v Québecu (Kanada)

Koncept centrov za najmlajše (Centres de la petite enfance) je predlagal Chantier de l'économie sociale, zveza omreţij, ki zastopa socialno ekonomijo v Québecu po modelu obstoječe inovativne mreţe vrtcev pod nadzorom staršev. Začetni CAD-ov proračun 230.000.000 letno staršem omogoča kakovostno vzgojno-izobraţevalno varstvo otrok 5 ur na dan, ki ga zagotavlja neprofitni vrtec pod nadzorom staršev. Ta politika se je nadgradila in kljub podpori zasebnim profitnim vrtcem, ki jo je uvedla novoizvoljena liberalna vlada leta 2004, je staršem v celotnem Québecu še vedno na voljo velika večina varstvenih storitev (200 000 mest v 1 000 neprofitnih otroških centrih) - CAD 7 ur na dan - na podlagi socialne ekonomije. Ti centri zaposlujejo 40 000 ljudi, ki to omreţje, tretji največji delodajalec v Québecu. Več kot 7 000 staršev prostovoljno sodeluje v odboru direktorjev teh centrov. Vlada Québeca vlaga več kot CAD 1,7 milijona letno v te centre za najmlajše.

Vir: Downing in Neamtan, 2005; Mendell in Neamtan, 2009

Drţavno zagotavljanje socialnih storitev ima v druţbi zaradi zgodovinskih razlogov še naprej

pomembno vlogo, vendar omejuje vlogo socialne ekonomije. Vendar pa obstajata interes in nedvomen

potencial za krepitev vloge socialne ekonomije, saj je drţavno zagotavljanje storitev vedno draţje. Vendar

je do zdaj obstajal le omejen razvoj mešane ekonomije pri opravljanju storitev, čeprav je bilo nekaj razprav

v zvezi z novim Zakonom o javnih naročilih; treba pa je upoštevati tudi druge dejavnike poleg cene, da se

organizacijam socialne ekonomije da priznanje za dodano vrednost. Javne storitve ponavadi izvajajo javne

ustanove, zavodi in javna podjetja. Moţno bi bilo preoblikovanje teh oblik v socialno podjetje ali dajanje

moţnosti izvajanja storitev socialnim podjetjem.

Trenutno obstaja program (8,4 milijona EUR v letu 2010) za domačo oskrbo in osebne storitve,

namenjen starejšim in invalidom. Brezposelni so upravičeni do dela na tem področju. Obstajajo tudi načrti

(osnutek zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je v pripravi) za oblikovanje

novega sistema zagotavljanja dolgotrajne oskrbe na podlagi novega obveznega socialnega zavarovanja in

dodatnega prostovoljnega prispevka. To lahko vzpostavi nov trg, dostopen terciarnemu sektorju /

organizacijam socialne ekonomije. Obstaja velik interes za razvoj vavčerskega sistema socialnega varstva,

na primer za nego na domu, in na tem področju se je izvajal poskusni projekt, ki se je izkazal kot primeren

razvoj druţbenih podjetij.

Strategija socialnega vključevanja

Stopnja revščine v Sloveniji je pod povprečjem EU, prav tako stopnja neenakosti. Kategorije ljudi z

najvišjo stopnjo revščine zajemajo: enočlanska gospodinjstva, podnajemnike; člane gospodinjstva brez

zaposlenih oseb in starejše ţenske. Posebne ciljne skupine, kamor je usmerjena politična strategija za

prikrajšane osebe na trgu dela, so: Romi, invalidi, nekdanji zaporniki, enostarševske druţine, mladina,

dolgotrajno brezposelni in ljudje s šibkim znanjem in veščinami.

Ključni akter, ki podpira politiko socialne vključenosti, je Ministrstvo za delo, druţino in socialne

zadeve, natančneje Direktorat za socialne zadeve, Direktorat za trg dela in zaposlovanje ter Direktorat za

invalide, medtem ko ima Sluţba Vlade RS za razvoj in evropske zadeve prav tako ključno vlogo pri

razvoju politik (in pomeni povezavo s pomembno vlogo EU). Ministrstvo za gospodarstvo gleda na

socialno podjetništvo podobno kot na MSP in socialnim podjetnikom ne daje na voljo posebnih storitev.

Direktorat za socialne zadeve je odgovoren za pripravo nacionalnega akcijskega načrta za socialno zaščito

in socialno vključenost, ter za poročila skupaj z drugimi direktorati (Direktoratom za invalide,

Direktoratom za trg dela in zaposlovanje) in ministrstvi.

27

Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve sofinancira programe socialnega varstva, ki jih

izvajajo organizacije socialne ekonomije za različne ranljive skupine/področja, kot so programi za osebe s

teţavami v duševnem zdravju (vključno s stanovanjskimi enotami, dnevnimi centri in programi za

svetovanje in zagovorništvo); socialna rehabilitacija ljudi z različnimi teţavami zasvojenosti (droge,

alkohol, hrana), za podporo samostojnega ţivljenja invalidnih oseb, socialno vključenost starejših, otrok in

mladostnikov; za brezdomce (skupaj z zatočišči), za socialno vključevanje romskega prebivalstva, ţrtve

nasilja v druţini in podobno. Programi se sofinancirajo preko razpisov, in sicer za eno leto ali za obdobje

treh let, od katerih se večina sofinancira za obdobje treh let (70% programov). Najvišja stopnja

sofinanciranja organizacij socialne ekonomije je 80% celotnih stroškov programa. Od leta 2001se je obseg

sredstev, ki so jih prejele organizacije socialne ekonomije za izvajanje socialnih programov, povečal s 3

milijone EUR na 9,7 milijona EUR v letu 2010.

Politika socialne vključenosti prehaja različne ravni ministrskih pristojnosti, kar jasno kaţe na potrebo

po vodoravnem, usklajenem ukrepanju za tesnejšo povezavo med pristojnimi ministrstvi in javnimi organi,

vključno z Ministrstvom za javno upravo, ki je pristojno na socialno-ekonomskem sektorju. Ţal se je

pokazalo, da bi pred kratkim ustanovljene medresorske skupine lahko bolj učinkovito opravljale nalogo

usklajevanja. Poleg tega obstaja potreba po horizontalnem usklajevanju med regionalnimi centri in

regionalnimi organi za razvoj, občinami in Direktoratom za invalide. Hkrati je treba graditi soglasje na

lokalni in regionalni ravni glede socialnih podjetij, če naj bi to delovalo. To predstavlja izziv ne samo za

oblikovanje strategije, temveč tudi za njeno izvajanje, na obeh področjih pa obstaja potreba po usklajenosti

in doslednosti.

Socialni dialog v procesu oblikovanja politike: splošno načelo socialnega dialoga je razmeroma

dobro uveljavljen v vladi, sindikatih in podjetjih, ki delujejo kot tripartitni akterji v Ekonomsko-socialnem

svetu. Kljub temu se zdi, da ima socialna ekonomija niţji status (in obstajajo dokazi, da organizacije

socialne ekonomije niso povabljene k sodelovanju pri razvoju javne strategije). Tako je vlogo socialne

ekonomije pri razvoju učinkovitih politik socialnega vključevanja bolj teţko določiti, zlasti ker imajo

drţavni uradniki razmeroma močno vlogo v procesu oblikovanja politike. Kljub temu pa so na različnih

ravneh vlade dobro razviti postopki posvetovanja. Vendar nekateri modeli iz drugih drţav in regij, na

primer v Veliki Britaniji in Québecu ponujajo nekaj bolj učinkovitih primerov, kako lahko sodelovanje pri

upravljanju okrepi strategijo.

Okvir 3. Québec: razvoj strategije

Sodelovanje pri snovanju javne strategije je pokazalo pozitivne rezultate v nasprotju z omejenim programskim pristopom od zgoraj navzdol. Razvoj strategije in inovacij mora potekati na vsaj treh ravneh: 1. ustanavljanje novih horizontalnih prostorov znotraj vlade; 2. razvoj večsektorskih posrednikov v socialni ekonomiji ter 3. vertikalna povezava lokalne, regionalne in nacionalne politike za razvoj skladnega političnega okvira z ustrezno porazdelitvijo odgovornosti na vse ravni vlade. To dejansko zahteva dinamičen in bolj kroţni pristop k upravljanju z udeleţbo vseh zainteresiranih strani v stalnem dialogu za zagotovitev učinkovite strategije. Prav tako zdruţuje zgoraj opisane procese v povezan sistem socialnih inovacij.

Okvir 4. Usklajevalna vloga Kabineta v terciarnem sektorju (Z.K.)

Prvotno je Enota za socialno podjetništvo spadala v okvir Ministrstva za trgovino in industrijo. Vendar je delno zaradi priznanja različne vloge socialnega podjetništva na različnih ministrskih področjih postala del Urada za terciarni sektor (OTS) ob njeni ustanovitvi leta 2006. Ker je bila nova koalicijska vlada izvoljena maja 2010, je enota postala urad za civilno druţbo in obdrţala svojo usklajevalno vlogo. Ta funkcija je

28

umeščena v kabinet predsednika vlade, ki je medministrski organ, pristojen za izboljšanje vlade, zlasti za usklajevanje politike med ministrstvi. Prva vladna strategija za socialno podjetništvo je bila uvedena leta 2002 in neodvisno pregledana leta 2006. Tako je prišlo do akcijskega načrta socialnega podjetništva z zavezo 12 vladnih sluţb in organov, vključno z ministrstvom za gospodarstvo, podjetništvo in regulativno reformo, ministrstvom za zdravje, oddelkom za otroke, šole in druţine ter Uradom za terciarni sektor (od maja 2010 - Urad za civilno druţbo) z namenom spodbujati in podpirati socialno podjetništvo. Veliko obveznosti še danes pomenijo vodilo za delo vlade na področju socialnih podjetij. Ta načrt se uporablja na nacionalni ravni, in zajema naslednje teme: • pospeševanje kulture socialnega podjetja - S podpiranjem raziskav in razvoja baze podatkov, ozaveščanjem z različnimi ukrepi kot so ambasadorji socialnih podjetij, izobraţevanje na vseh ravneh in vzpostavljanje stikov z zasebnim sektorjem. • Zagotavljanje, da so prave informacije in svetovanje na voljo tistim, ki vodijo socialna podjetja z zagotavljanjem strokovne in splošne podpore podjetjem in socialnimrazvojem na različnih vladnih ravneh, ter s povečanjem zmogljivosti notraj tega sektorja. • Omogočanje dostopa socialnim podjetjem do ustreznih finančnih sredstev – s posebnimi skladi in z izboljšanjem dostopa do glavnih virov, finančnim usposabljanjem in davčnimi ukrepi. • Omogočanje socialnim podjetjem, da sodelujejo z vlado - z izboljšanjem sodelovanja in partnerstva na vseh ravneh in na različnih področjih ministrstva; z odpravljanjem ovir za oddajo javnih storitev ter s podpiranjem reprezentativnih organov socialnega podjetja na nacionalni ravni. • Zagotavljanje izvajanja - z razvojem kazalnikov uspeha in nenehnim spremljanjem uspešnosti na podlagi tega akcijskega načrta.

Da bi razumeli dodano vrednost socialne ekonomije, nam bo v veliko pomoč, če imamo bazo evidenc

za potrebe načrtovanja politike. Zaradi tega je izjemno pomembno voditi sisteme spremljanja in

ocenjevanja, in tudi to je področje, ki bi ga Slovenija lahko nekoliko bolj razvila. Socialne tehnike za

spremljanje in vrednotenje so vedno bolj visoko razvite in obstaja dobra mednarodna praksa na področju

druţbene revizije in socialne donosnosti naloţb (glej na primer smernico, ki jo je sestavil Vladni urad

Zdruţenega kraljestva in je dosegljiva na spletni strani:

www.neweconomics.org/sites/neweconomics.org/files/A_guide_to_Social_Return_on_Investment_1.pdf).

Vendar je v zgodnji fazi vzpostavljanja socialne ekonomije pomembno tudi, da vrednotenje ni preveč

ozko usmerjeno in ne samo na rezultate, ampak mora biti usmerjeno razvojno in dovolj široko, da zagotovi

dobro podlago za učenje in izboljšanje političnega konteksta, socialnih podjetij in sektorja. Poleg tega je

pomembno, da vrednotenje pokaţe, v kakšnem obsegu je vpliv socialne ekonomije na socialno vključenost

omejen na integracijo delavcev s trgom dela, ali pa jo je mogoče šteti za bolj splošno v smislu druţbene

integracije in razvoja socialnega kapitala.

Druga področja politike: Mednarodne izkušnje kaţejo, da so socialna podjetja lahko zelo pomembna pri

posredovanju storitev zdravstvenega varstva. Socialna podjetja v ZK dejansko vedno bolj prispevajo k

zagotavljanju javnih zdravstvenih storitev, kot kaţe spodnji primer.

http://www.neweconomics.org/sites/neweconomics.org/files/A_guide_to_Social_Return_on_Investment_1.pdf

29

Okvir 5. Central Surrey Health (ZK)

Je med prvimi v novi vrsti neprofitnih organizacij, ki zagotavljajo javne storitve nege in terapevtske oskrbe prebivalcem v osrednji regiji Surrey. V začetku je organizacija delovala v okviru trusta East Elmbridge and Mid Surrey Primary Care Trust, vendar je zdaj ločen organ, namenjen izpolnjevanju potreb lokalne skupnosti. Skupine, ki izvajajo negovalne in terapevtske storitve, so solastniki CSH in ga tudi upravljajo. Zdruţujejo vrednote in načela nacionalnega zdravstvenega sistema pod geslom "to zmoremo", ki krepi kulturo uspešnega podjetja. Prav osebe, ki so najbolj v stiku s potrebami bolnikov, zdaj skrbijo za zagotavljanje teh storitev. To pomeni, da se lahko skupnost v osrednji regiji Surrey nadeja resničnega izboljšanja kakovosti pri oskrbi bolnikov.

Vir: www.centralsurreyhealth.nhs.uk/

Kar zadeva stanje na podeţelju, obstaja kar nekaj ukrepov za spodbujanje socialne ekonomije, in sicer

zaposlovanje invalidov na kmetijah, program omogočanja širokopasovnega dostopa, zanimanje za socialno

varstvo na kmetijah (npr. skrb za starejše) in kmečki turizem. Gotovo bi socialna podjetja lahko imela

pomembno vlogo na mnogih od teh področij. Poleg tega je zanimiva tudi dejavnost Biotehniške fakultete,

ki si prizadeva obnoviti znanje in razumevanje lokalne in tradicionalne kulinarike ter razviti gostinstvo in

proizvodnjo hrane. Tako imajo univerzitetna partnerstva gotovo pomembno vlogo pri krepitvi razvoja

podeţelja in dopolnjevanju dejavnosti drugih lokalnih akterjev. Hkrati z razvojem ekonomije znanja bodo

imele univerze zelo verjetno vedno pomembnejšo vlogo pri podpiranju inovacij, razvoju strokovnega

znanja in na področju usposabljanja v vseh gospodarskih sektorjih, vključno s socialno ekonomijo.

PRISPEVEK SOCIALNE EKONOMIJE IN SOCIALNEGA PODJETJA V SLOVENIJI NA

PODROČJU VKLJUČEVANJA V DRUŢBO

To poglavje kritično ocenjuje glavna področja, kjer socialna ekonomija v Sloveniji trenutno rešuje

socialno izključenost. Na kratko prikazuje tudi področja, na katerih bi v prihodnje lahko imela veliko večjo

vlogo.

Sedanji prispevek slovenske socialne ekonomije na področju socialne vključenosti je precej

nehomogen, kar zadeva njeno vsebino in vpliv. Socialna ekonomija ponavadi opravlja svojo vlogo z

zagotavljanjem storitev, zagovorništvom ter skupinami za samopomoč. Glavna področja socialne

izključenosti, ki jih obravnava socialna ekonomija, so:

pomoč invalidom skozi sicer dobro razvit, a sorazmerno zaprt sistem vključevanja v delo

pomoč pri vključevanju prikrajšanih v delovni proces z rednim financiranjem – običajno v

povezavi z ESS/SWCs prek ad hoc lokalnih ureditev in javnih razpisov a programe javnih del

pomoč prikrajšanim osebam z delnim in začasnim financiranjem, tudi z vključevanjem v

delovni proces (prek EU razpisov in programov, ki zagotavljajo začasna sredstva projektom

za pomoč delu prikrajšane populacije)

pomoč socialno izključenim osebam z zagotavljanjem storitev

ponovna oţivitev prikrajšanih mestnih in podeţelskih skupnosti, vključno s pomočjo pri

gospodarskem prestrukturiranju po finančnem zlomu lokalnih podjetij

30

dejavnosti za socialno integracijo in krepitev socialnega kapitala vključno s športnimi in

kulturnimi dejavnostmi

zagovorništvo za izboljšanje stanja druţbeno izključenih ljudi

Skupina OECD je obiskala več organizacij, ki delujejo na tem področju:

Mozaik - društvo za socialno vključenost invalidov in ranljivih druţbenih skupin z

usposabljanjem in zaposlovanjem ob uporabi tradicionalnih kmetijskih tehnik. Spodbudno je,

da društvo zdaj dosega 20 do 30% svojih prihodkov na prostem trgu (s prodajo izdelkov).

ŠENT (Slovensko zdruţenje za duševno zdravje) izjemna večstranska organizacija socialne

ekonomije, ki opravlja delo na področju vključevanja oseb z duševno boleznijo ali duševno

prizadetih.

31

Okvir 6. ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje

Ta neprofitno zdruţenje je bilo ustanovljeno leta 1993 z namenom pomagati pri socialnem vključevanju ljudi s teţavami v duševnem zdravju. Ima široko paleto dejavnosti za pomoč pri rehabilitaciji tistih, ki trpijo zaradi teţav z duševnim zdravjem in lajša njihovo vključevanje v trg dela. Njegovi programi dejavnosti so: zdravstvo in socialno varstvo, izobraţevanje, svetovanje, ozaveščanje javnosti o duševnem zdravju in vključevanje v trg dela. Zdruţenje ŠENT je večorganizacijska struktura, ki ima okoli 80 zaposlenih in 80 prostovoljcev ter pokriva izredno široko paleto dejavnosti z močno zavezanostjo vrednotam kot so: vzajemna podpora, socialna solidarnost, vključenost in nediskriminacija, izboljšanje zdravstvenega varstva in spoštovanja duševnih stisk in pravic posameznikov. Obsega mreţo sedmih regionalnih centrov za duševno zdravje s stanovanjskimi skupinostmi in izvaja programe po vsej Sloveniji. Ima 12 dnevnih centrov (svetovanje, delavnice in dejavnosti za socialno mreţenje) ter enoto za podporo stanovanjskih potreb svojih ciljnih skupin, kot tudi enoto za izobraţevalne programe za splošno javnost in za druţine / sorodnike uporabnikov (zagotavljanje podpore, zagovorništvo proti predsodkom in spodbujanje pravic duševno bolnih). Na voljo je tudi delovni program za vključevanje v delo, ki deluje prek štirih zaposlovalnih centrov skupaj s Posestvom Razori, socialnim podjetjem Dobrovita Plus in specialističnim zavodom Šentprima za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov. Intenzivno tudi sodeluje s številnimi partnerji doma in na tujem. Dobrovita Plus deluje kot socialno podjetje in je bilo ustanovljeno leta 1994. Je hčerinska druţba v stoodstotni lasti matične firme: omogoča delovno integracijo z delom na vzdrţevanju zelenih površin v Ljubljani. Posestvo Razori, eden od štirih zaposlitvenih centrov, ki se nahaja na podeţelju blizu Ljubljane, je bilo obnovljeno in se ukvarja z ekološkim kmetovanjem, psiho-socialno rehabilitacijo in delovno integracijo z izvajanjem storitev oskrbe za starejše osebe. Društvo ŠENT prejema sredstva iz različnih virov, tudi od ministrstev, Sklada za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, od sponzorjev in donatorjev ter skladov EU.

Vir: študijski obisk OECD januarja 2010.

Vloga socialne ekonomije pri oskrbi invalidov

Socialna ekonomija ima pomembno vlogo v sistemu za pomoč invalidom, ki je dobro razvit in solidno

financiran iz rednih zanesljivih virov. Vendar je ta sistem relativno zaprt in ne kaţe, da bi prizadetim

pomagal, da se premaknejo iz sekundarnega trga dela na splošni trg dela s pomočjo namestitve in podpore

po namestitvi. V nekaterih pogledih obstajajo celo negativne spodbude, saj bi se zmanjšali viri

financiranja, če bi več delodajalcev zaposlovalo invalide. Vendar če bi se kvota razširila tudi na prikrajšane

delavce in bi nove kvote obsegale kombinirane ciljne skupine, ne bi bilo moţnosti za razširitev obsega

invalidskih podjetjij ali virov za nove stalne finančne prilive za nova socialna podjetja.

Vloga socialne ekonomije pri pomoči prikrajšanim preko ukrepov na običajnem trgu dela

Tu ima socialna ekonomija manj pomembno vlogo, ko preko nevladnih organizacij vzpostavlja

skrbniške odnose s SWC in prek razpisov v programu javnih del. Prav tako igra nekakšno vlogo v zvezi s

sistemom zaposlovanja študentov. Vendar ni usklajene strategije za učinkovito izvajanje socialne

ekonomije ali opredelitev njene posebne vloge na teh področjih. Brez skladnega in doslednega političnega

okvira socialne ekonomije bo ta potisnjena na stranski tir tega področja politike.

Vloga socialne ekonomije pri pomoči prikrajšanim preko delnih in začasnih finančnih tokov

Sistem razpisov je namenjen reševanju nestandardnih in kriznih potreb z zagotavljanjem delnega in

začasnega financiranja za vlagatelje, vključno z organizacijami socialne ekonomije (npr. zavodi). Podobno

EU programi ponujajo financiranje različnih tematik, povezanih s pomočjo prikrajšanim, vendar je tudi

takšno financiranje delno in začasno.

Skupina OECD je obiskala predstavnike projekta, ki ga je v obliki programa financiralo Ministrstvo za

kulturo: muzej in delavnico medenjakov, kjer osebe s hudimi motnjami v duševnem razvoju preţivijo

nekaj ur dvakrat na teden in proizvajajo spominke v obliki medenjakov (peka in okrasitev po starem

izročilu). To pobudo so sproţili mali podjetniki, lastniki restavracije ali hotela, in pokazala je, da je lahko

32

druţbena odgovornost podjetij vgrajena v lokalno skupnost. Prispevek socialnih podjetnikov je izviral iz

malih podjetij in začasne finančne podpore drţave. Ti varovani delavci v muzeju so prihajali iz dnevnih

centrov za socialno vključenost (zavodov), kar je še posebej osvetlilo prednosti tovrstnega sodelovanja. Zdi

se, da je glavna vstopna točka socialnega podjetništva v socialni ekonomiji sistem razpisov za različne

socialne programe (glede na to, da imajo organizacije socialne ekonomije zdaj dober dostop do sistema

javnih razpisov). V zadnjih dveh letih je bil na primer objavljen razpis za spodbujanje zaposlovanja za 500

dolgotrajno brezposelnih oseb na leto skozi usposabljanje in delo (delno financiral Evropski socialni

sklad), prav tako je bil nedavno objavljen razpis za socialna podjetja za vključevanje prikrajšanih ljudi

nazaj na trg delovne sile skozi usposabljanje in delo. Ciljne skupine so bili starejši delavci, mlajši delavci

brez ali z nizko izobrazbo, Romi, migranti, begunci, nekdanji odvisniki, nekdanji zaporniki itd. Prosilci so

morale biti nepridobitne (javne ali zasebne) organizacije, ni pa bilo zahtev glede števila in odstotka

prikrajšanih, ki naj bi jih izobraţevali. Od teh je bilo treba 25% zaposliti za najmanj eno leto. S tem

razpisom se je usposabljalo 124 oseb, od katerih je bilo 43 zaposlenih za eno leto. Te nove izkušnje

socialnega podjetništva lahko imamo za prihodnje vzore reševanja socialne izključenosti, vendar pa je pri

tem zagotoviti pravilno ocenjevanje učinkovitosti z vidika nadgrajevanja učenja oz. razvojne perspektive in

s premislekom o potrebnih spremembah političnega okvira.

Vendar pa lahko organizacije socialne ekonomije pri financiranju (denarni priliv) naletijo na teţave,

saj morda nimajo finančnih sredstev, da bi lahko počakale na sklenitev razpisne pogodbe, preden prejmejo

plačilo, vmesna plačila pa se le redko izvršujejo. Poleg tega pri kratkoročnem financiranju še vedno

ostajajo teţave pri vseh javnih naročilih, kar zadeva kontinuiteto podpore ali namestitev usposobljenih

delavcev v splošni trg dela, oz. zdrţnost nove dejavnosti socialnega podjetja. Vendar lahko socialna

podjetja v nekaterih primerih uporabijo te oblike financiranja za uvedbo bolj trajnostne dejavnosti, ali

nadgradnjo strokovnega znanja za povezavo enega kratkoročnega vira financiranja z drugim. Papilot izvaja

različne dejavnosti in nekatere od teh so tudi trajnostne.

Okvir 7. Papilot

Papilot je zasebni zavod, ustanovljen leta 1995 kot odziv na strmo povečanje brezposelnosti v Sloveniji. To je majhno podjetje; sestavljajo ga lokalne enotah, ki delujejo na več različnih področjih. Zagotavljajo izobraţevanje, usposabljanje in podporo za brezposelne ter ranljive skupine, vključno z invalidi, iskalci prve zaposlitve, dolgotrajno brezposelnmi, uporabniki drog. Njegove osnovne dejavnosti so: poklicna rehabilitacija, programi vključevanja v druţbo, programi aktivne politike zaposlovanja, center za pomoč ţrtvam kaznivih dejanj, dnevni centri za starejše osebe z demenco, in storitve otroškega varstva.

Cilji Papilot programov so krepitev samozavesti in samospoštovanja njihovih uporabnikov. Papilot pomaga upravičencem pri iskanju delovnih mest in ustvarjanju novih socialnih omreţij, in si prizadeva za senzibilizacijo lokalne skupnosti o pomenu vključevanja socialno izključenih ljudi. Sprejeta metodologija je na eni strani usmerjena v podporo posameznika in njegove druţine, po drugi strani pa na kognitivni pristop v manjših skupinah, kjer se spodbuja samozavest, večja druţabnost in osebna rast.

Storitve socialne rehabilitacije vključujejo: oceno sposobnosti za delo, usposabljanje pred zaposlitvijo, aktivno iskanje zaposlitve, realizacija posameznih načrtov in spremljanje upravičencev med njihovim delom in / ali izobraţevalnimi izkušnjami. Poklicno rehabilitacijo izvaja multidisciplinarna skupina z aktivno udeleţbo in opolnomočenjem upravičencev.

Invalidom so na voljo različne vrste zaposlitvenih moţnosti glede na njihovo delovno učinkovitost, med drugim: podprta zaposlitev, podjetja za zaposlovanje invalidov in centri za zaposlovanje invalidov, ki učinkovito prispevajo k vključevanju ali ponovnem vključevanju invalidov na trg dela. Med drugimi dejavnostmi je tudi tovarna gospodinjskih aparatov, ki zaposluje 17 invalidnih oseb.

Ključni partnerji Papilota so Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Zavod za zaposlovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter nacionalne in mednarodne organizacije.

Vir: študijski obisk OECD januarja 2010

33

Pobuda Evropske unije na področju občinskega programa EQUAL je predstavljal vir začasnih

sredstev in seznanjanja s pobudo socialne ekonomije za odpravo socialne izključenosti (v času trajanja tega

programa od leta 2002-2007), čeprav je bilo v Sloveniji v okviru tega programa odprtih relativno malo

socialnih podjetij. Programov EU kot so PROGRESS, HROP, ESRR in LEADER v Sloveniji ne vidijo kot

prednostnih področij za socialna podjetja in socialno podjetništvo, zato obstajajo velike moţnosti za bolj

učinkovito uporabo teh programov.

Okvir 8. RESTORE, Provinca Trentino (Italija)

Projekt RESTORE-EQUAL so izvajali v provinci Trentino na severu Italije. Namenjen je bil zagotavljanju inovativnega odzziva na socialne potrebe, ki se pojavljajo na lokalni ravni. RESTORE je kratica za "krepitev socialne ekonomije v Trentinu z vzpostavitvijo mreţ (Rafforzare l'Economia Sociale v Trentino Organizzando Reti). V ta namen projekt spodbuja nove modele socialnega podjetja, ki so močno zakoreninjeni v domačem okolju z neposrednim sodelovanjem upravičencev. Posebna pozornost je bila namenjena ustvarjanju stabilne povezave med javnimi in zasebnimi subjekti (neprofitnimi in profitnimi).

Sestavljeno je bilo enajst poskusnih projektov za socialna podjetja v občini z namenom spodbujati mreţenje in ponuditi nove moţnosti zaposlovanja, zlasti za ţenske z otroki, ki jih zanima delo v sektorju socialnega varstva. V vseh fazah projekta se je upošteval in izvajal pristop k strukturi soupravljanja, v katero je bil vključen glavni reprezentativni organ zadrug 'Federazione Trentina della Cooperative', konzorcij občin in dva raziskovalna centra - je bila izvedena in aktivno sodeluje.

V mnogih drţavah v Evropi obstaja vrsta delnih in začasnih virov financiranja, ki se jih socialna

ekonomija posluţuje. V večini primerov začasnost teh prilivov povzroči precej teţav, ko ti prilivi usahnejo.

Izziv za socialno podjetje in tudi za drţavo pa je najti načine bolj trajnega dotekanja sredstev in za

nadgradnjo socialnih inovacij, ki so bile razvite.

Vloga socialne ekonomije pri pomoči socialno izključenim preko zagotavljanja oskrbe

V mnogih delih Evrope ima socialna ekonomija bistveno vlogo pri zagotavljanju storitev za

prikrajšane in socialno izključene osebe, na primer oskrba starejših v domovih za ostarele, nega na domu

za starejše in invalidne osebe in otroško varstvo. V Sloveniji je še vedno predvsem drţava tista, ki

zagotavlja storitve z relativno majhnimi primesmi mešane ekonomije pri izvajanju storitev, čeprav

obstajajo znaki, da bi bilo to za marsikoga zanimivo in čeprav ni dvoma o pomanjkanju zmogljivosti, na

primer pri varstvu otrok zunaj večjih mest. Treba je poudariti, da je varstvo otrok ključni element v boju

proti socialni izključenosti ţensk iz trga dela, zlasti revnih.) Obstaja tudi zanimanje za vavčerski sistem, ki

bi odprl trg tudi drugim akterjem vključno na področju socialne ekonomije. Torej čeprav obstajajo pobude

na področju socialne ekonomije, ki delujejo v precej manjšem obsegu in periferno, ni neke dosledne in

skladne strategije za njihov razvoj, ki bi lahko pomenil pomembno področje dejavnosti socialnih podjetij.

Skupina OECD se je seznanila z zavodom Vir, ki kot zasebni zavod ţe osem let deluje na področju

drog in socialne rehabilitacije (kar je velik izziv, čeprav gre za visoko specializirano področje zagotavljanja

socialnih storitev). V letu 2009 je izvajal obseţen projekt na področju odvisnosti od drog in je svojo

dejavnost usklajeval z organizacijami socialne ekonomije, ki dajejo velik poudarek socialnim podjetjem.

Vloga socialne ekonomije pri obnovi (regionalni / lokalni / občinski)

Slovenija ima 12 regionalnih razvojnih svetov in z njimi povezanih regionalnih razvojnih agencij. Na

tej ravni obstaja velik potencial razvoja strategije za socialno ekonomijo. Tako je skupina OECD obiskala

Gorenjsko, kjer se je seznanila z izjemno strategijo za spodbujanje razvoja socialne ekonomije. Vendar se

je izkazalo, da kljub sprejetju zakonodaje v letu 1991 v smeri regionalizacije, ta ni bila nikoli v celoti

34

izvedena in financiranje pogosto ni bilo na voljo za izvajanje tudi te tako dobro razvite strategije. Kaţe, da

imajo občine bolj utrjene tokove prihodkov, vendar so sredstva podobno omejena, spodbujanje strategije

socialne ekonomije med zelo pestrim naborom občin pa ni samoumevno (več kot 100 občin ima manj kot 5

000 prebivalcev in medobčinsko sodelovanje je na nekaterih področjih obvezno).

Kljub temu obstaja nekaj nizkocenovnih strategij in bogatih izkušenj s socialno ekonomijo na

področju razvoja in obnove na lokalni in regionalni ravni. Socialna ekonomija je v preteklosti dobro

reševala pomanjkljivosti na lokalni in regionalni ravni s koristnimi modeli razvijanja lokalnih ekonomskih

strategij.

Okvir 9. Lokalna partnerstva socialne ekonomije (Škotska)

Futurebuilders Scotland – je 18 milijonov funtov teţak program za naloţbe v socialno ekonomijo na Škotskem. Namenjen je razvoju socialne in gospodarske blaginje na Škotskem s krepitvijo socialne ekonomije. Deluje na podlagi tridesetih lokalnih partnerstev med socialno ekonomijo in lokalnimi organi. Glavni partnerji so: škotske občine, škotska podjetja ali podjetja s škotskega višavja in otokov, lokalne oblasti in lokalni Svet za prostovoljstvo (CVS). Takšna partnerstva spodbujajo rast socialne ekonomije z vrsto lokalnih podpornih mehanizmov in krepijo lokalno mreţenje. To prispeva k njeni zmogljivosti za zagotavljanje pomoči izključenim in zapostavljenim ter za boj proti revščini in pomanjkanju, obenem s krepitvijo njene podjetniške sposobnosti in sprostitvijo trţne priloţnosti za socialna podjetja.

Vir: www.communitiesscotland.gov.uk

Obstajajo tudi bogate izkušnje pri obnovi propadlih kapitalističnih podjetij z ohranitvijo velikega

števila delovnih mest in usmerjanjem obnovljenega socialnega podjetja na bolj donosne trge (kar je še

posebej pomembno v občinah, kjer prebivalce zaposlujeta en ali dva delodajalca). Na primer v Italiji je

Marcorov zakon delavcem podelil predkupno pravico, če gre njihov delodajalec v stečaj; njihova

brezposelnost se pretvori v lastniški deleţ v novi zadrugi, nastali iz pepela propadlega podjetja.

Poleg tega obstaja veliko primerov, ko lahko socialna ekonomija pomaga obnoviti občine, ki so bile

na tleh zaradi propada velikih delodajalcev. Skupina OECD je obiskala Pomurje, kjer je propadlo veliko

tekstilno podjetje Mura, in videl dokaze o strategiji za prihodnji razvoj s podjetniškim inkubatorjem, ki se

je kasneje preoblikoval v tehnološki park. Obstajalo je nekaj storitev na področju socialne ekonomije, kot

sta Delovni sklad (NVO) in center za zaposlovanje in vire (zavod).

Ključni element za obnovo je izboljšano stanja okolja in obstaja nekaj slovenskih pobud, ki to

obravnavajo; Mozaik na primer posredno vpliva na pozitivne okoljske rezultate.

Okvir 10. Društvo Mozaik

To socialno ekonomsko društvo je bilo ustanovljeno leta 2003. Njegova glavna cilja sta socialno vključevanje najbolj prikrajšanih ljudi in izboljševanje kakovosti ţivljenja v lokalni skupnosti. To dosega s povezovanjem lokalne kulturne tradicije v prikrajšani regiji Pomurje s proizvodnimi dejavnostmi (tradicionalna gradnja, ekološko kmetijstvo, predelava ţivil in okoljske storitve) ter z zaposlovanjem in usposabljanjem. Poleg tega ima društvo namen razviti posebno mentorsko strokovno znanje in izkušnje za pomoč prikrajšanim ljudem, poudarjajo pa tudi trţenje, vključno s promocijo lastne blagovne znamke.

V svojih programih za usposabljanje in vključevanje v delo poudarjajo praktično delo in privabljajo zunanje strokovnjake za pomoč pri usposabljanju – do sedaj so pomagali ţe 200 prikrajšanim ljudem.

Prav tako se ukvarjajo z razvijanjem stalne zaposlitve preko dejavnosti, ki vključujejo: ekološko kmetijstvo in predelavo ţivil, tradicionalno gradnjo z uporabo naravnih materialov (slama, les, glina, platno in lan, breza), okoljske storitve v regionalnih parkih (vzdrţevanje kolesarskih, pohodniških in vodnih poti) in upravljanje kmetijskih površin. Ena od glavnih strategij za doseganje tega so ekosocialne kmetije – ki zagotavljajo priloţnosti za stalno zaposlitev prikrajšanih skupin. Do sedaj so ustanovili eno ekosocialno kmetijo v Šalovcih (Goričko) leta 2008. Najprej so kmetijo

35

obnovili tako, da so ohranili njene tradicionalne značilnosti, nato pa so ustanovili Zaposlitveni center (zaščitne delavnice), ki zagotavlja formalno zaposlitev 11 invalidom in prostore za usposabljanje mnogim drugim. Njihov cilj je razširiti to delo preko mreţe ekoloških kmetij.

Za dejavnostih mentorstva in psihosocialne podpore privabljajo zunanje strokovnjake, ki so neposredno vpleteni v programe socialne vključenosti in krepitev notranjih zmogljivosti Mozaika z razvijanjem teh spretnosti pri njegovih zaposlenih.

Njihov pristop k trţenju vključuje razvoj lastne blagovne zname in odprtje različnih trţnih poti za: neposredno prodajo, prodajo na kmetiji, turistični trg in javna naročila (kot so šole in javni organi).

Finančno so bili uspešni pri črpanju sredstev iz EU programov in subvencij od različnih slovenskih ministrstev, do sedaj pa 20% svojih prihodkov pridobivajo tudi iz trga (vključno s prodajo lastnih proizvodov).

Vir: študijski obisk OECD januarja 2010

Mednarodne izkušnje so zgled za vrsto ukrepov, kot sta na primer Factory Arts v Walesu in socialno-

ekonomsko partnerstvo za trajnostni razvoj občin v Montrealu, ki med drugim lajšata preoblikovanje

občinskih delavnic za odprtje novih podjetij, ter občinske razvojne agencije za podporo gospodarske in

druţbene prenove.

Okvir 11. Umetniška delavnica Arts Factory (Wales, ZK)

Arts Factory je neodvisna razvojna fundacija v Juţnem Walesu v močno prikrajšani pokrajini Rhondda Valleys. Posveča se izgradnji močne vključujoče skupnosti. Arts Factory deluje od leta 1990 in obsega številne dejavnosti in socialna podjetja, ki med drugim vključujejo: grafično oblikovanje, recikliranje/preprodajo knjig, recikliranje odpadnega rastlinskega olja, različne umetniške izdelke, gradnjo in obnovo, IT podporne storitve in vodene delovne prostore. Fundacija je splošno znana kot model dobre prakse in uţiva visok ugled glede uresničevanja stvarnih inovativnih projekov in vključevanja najbolj marginaliziranih ljudi iz ţe sicer prikrajšane skupnosti v svoje delo. Arts Factory se zaveda, da so izzivi, s katerimi se njihova skupnost sooča, dolgoročni in, da zanje ni hitrih in enostavnih rešitev – potrebnih bo mnogo let nenehnega dela za njihovo polno rešitev. Ţelijo se osvoboditi odvisnosti od subvencij, zato razvijajo portfolijo socialnega podjetja, ki bo zagotavljal bolj trajno osnovo za financiranje njihovega dela v prihodnje.

Vir: www.artsfactory.co.uk/

Okvir 12. Mesto Montreal (The City of Montreal): Socialno ekonomsko partnerstvo za trajnostni razvoj skupnosti

The City of Montreal je nedavno podpisal novo civilnopravno druţbeno pogodbo s socialno ekonomskimi akterji, ki vključujejo sektorske organizacije, gospodarske druţbe za ekonomski razvoj v lasti skupnosti, predstavnike občinske vlade in akademske raziskovalce (City of Montreal, 2008). Ustvaril je tudi poseben oddelek znotraj sluţbe za ekonomski razvoj namenjen socialni ekonomiji. To partnerstvo potrjuje socialne in ekonomske zmogljivosti socialne ekonomije. Spodnji citat iz nove civilnopravne druţbene pogodbe prikazuje priznanje, ki ga mesto daje vlogi socialne ekonomije pri ustvarjanju blagostanja, izvajanju storitev in socialni vključenosti.

Kolektivna podjetja z zadruţnim, vzajemnim ali neprofitnim statusom so prispevala k razvoju mesta z izpolnjevanjem potreb meščanov na številne načine. Te organizacije pomagajo ustvarjati blagostanje in delovne priloţnosti tako med izobraţenimi delavci, kot tudi med tistimi, ki so izključeni iz trga dela. Prav tako prispevajo k izboljševanju kvalitete ţivljenja v Montrealu z zagotavljanjem dostopnih lokalnih storitev na področju rekreacije, kulture, varstva otrok, pomoči starejšim, zdravstva, socialnih storitev, ravnanja z odpadki in prehrambenih/kulinaričnih storitev. Organizacije v skupnosti so izjemno pripomogle k oţivitvi nemirnih soseščin z vidika trajnostnega razvoja. Poleg tega so tisočem Montrealcev zagotovile dostop do cenovno sprejemljivih stanovanj preko ustvarjanja zadrug in neprofitnih stanovanjskih zdruţenja.

36

Vloga socialne ekonomije pri obnovi podeţelja

V Sloveniji, kjer še vedno velik deleţ ljudi dela na zemlji in v njihovih druţinah primanjkuje delovne

sile, gotovo obstaja moţnost za druţbeno in gospodarsko prenovo podeţelskih skupnosti (kot je npr.

Mozaik, ki ga je obiskala skupina OECD). Na voljo so številne izkušnje iz socialne ekonomije, na podlagi

katerih bi lahko razvijali tovrstne strategije, na primer kmečki turizem, prodaja na trţnici, pridelava

ekoloških proizvodov in druge oblike predelave hrane, ki jih izvajajo socialna podjetja.

Vloga socialne ekonomije pri socialnem vključevanju in razvoju socialnega kapitala: športne in

kulturne pobude

Slovenska občinska mladinska kultura in športni centri so neka vrsta socialne ekonomije. V Evropi

imamo veliko dokazov v prid dejstvu, da se šport in prosti čas lahko uporabita kot učinkovit pripomoček za

odpravo socialne izključenosti z vse večjim sodelovanjem organizacij socialne ekonomije, vključno s

socialnimi podjetji, ki izvajajo široko paleto storitev.

Okvir 13. Sporta (ZK)

Sporta je krovna organizacija, ki predstavlja socialna podjetja znotraj trga kulturnih in prostočasnih dejavnosti v Zdruţenem kraljestvu. Članstvo je odprto za neprofitne organizacije, ki v imenu lokalnih organov upravljajo kulturne in prostočasnih objekte, ki so odprti za javost.

Sporta je bila ustanovljena leta 1997 in njeni člani obsegajo več kot 100 fundacij za prosti čas in socialnih podjetij, ki segajo od majhnih fundacij, ki predstavljajo posamezne centre za prosti čas do večjih organizacij, ki upravljajo več kot 65 prostorov. Skupaj imajo člani zdruţen letni promet višji od 790 milijonov GBP, več kot 175 milijonov obiskovalcev v svojih objektih vsako leto in zaposlujejo ekvivalent 21.400 polno zaposlenih delavecv. V celoti upravljajo z več kot 910 posameznimi objekti.

Vir: www.sporta.co.uk

Vloga socialne ekonomije pri zavzemanju za izboljšanje pogojev za socialno izključene

To je klasično področje socialne ekonomije, kjer ima slednja ključno vlogo pri izraţanju javnega interesa

med pogovori z vlado o strategiji. Čeprav slovenske organizacije socialne ekonomije delujejo na področju

zagovorništva in vlada postavlja različne zahteve za posvetovanje o politiki, je status nevladnih organizacij

pogosto sekundaren in igra obrobno vlogo v primerjavi z drugimi akterji.

V tem poglavju niso podane pripombe o politiki na področju trga dela in glede dajatev, ki bi lahko bile

ugodnejše za zelo ogroţene skupine kot so starejši delavci (dolgotrajno brezposelni) ter za študente in

mlade ljudi. Vendar mednarodne izkušnje kaţejo, da ima lahko socialna ekonomija pomembno vlogo pri

teh prednostnih skupinah, če se strategija prilagodi, prav tako pa bi lahko igrala pomembno vlogo pri

novejših ogroţenih skupinah kot so brezdomci in Romi.

Podporne strategije za organizacije socialne ekonomije

To poglavje vsebuje pregled struktur in institucij, ki podpirajo socialno ekonomijo; poleg tega pa tudi

oceno političnih instrumentov, značilnih za ta sektor, kot so finančne subvencije in davčne olajšave.

Krovne organizacije

Slovenski krovni organi niso preveč dobro razviti ali priznani. Socialno-ekonomski sektor je zastopan

skozi številne ţe uveljavljene kanale, kot so Gospodarska zbornica, Obrtna zbornica, Kmetijsko-gozdarska

http://www.sporta.co.uk/

37

zbornica, vendar pa, kot je ţe bilo ugotovljeno, ne uţiva samostojnega zastopništva. Obstaja sicer več

aktivnih zdruţenj kot sta Zavod invalidskih podjetij Slovenije in Zadruţna zveza, vendar čeprav ima

Slovenija dokaj veliko število organizacij civilne druţbe, je zastopanje organizacij socialne ekonomije še

posebno šibko - čepra sicer obstajajo nekatera predstavniška telesa, tudi na podeţelju. Sindikati (ki se

lahko tesno povezujejo z organizacijami socialne ekonomije) pa so, po drugi strani, sorazmerno močni in

dobro zastopani v strukturah oblikovanja politike.

Dobro razviti krovni organi so nujni za razvoj močnega in produktivnega sektorja ne samo na nacionalni,

temveč tudi na regionalni in lokalni ravni. V mednarodnem okviru obstajajo bogate izkušnje glede vloge,

ki jo imajo ti krovni organi pri izboljšanju gospodarstva in civilne druţbe. Svet za invalide deluje kot

posvetovalno telo, v katerega je včlanjeno več interesnih skupin. Izkazal se je kot koristen na interesnem

področju invalidov in bi lahko bil zgled podobnim organizacijam, ki se ustanavljajo za podporo ranljivih

skupin. Razdeljena je bila finančna podpora za razvoj mreţ organizacij socialne ekonomij iz sredstev EU

in sicer za sektorske in horizontalne mreţe, čeprav obstaja veliko nesoglasja glede obsega in priznavanja

teh omreţij.

Québec (Kanada), ki ima močno socialno gospodarstvo, ponuja dva relevantna primera dobre prakse.

Okvir 14. Chantier de l’économie sociale (Québec, Kanada)

Marca 1996 je bila ustanovljena delovna skupina za socialno ekonomijo v kontekstu vrha o ekonomiji in zaposlovanju (Summit on the Economy and Employment), ki ga je sklicala vlada Québec. Ta skupina je imela na voljo šest mesecev, da oceni potencial socialne ekonomije za prispevanje k trajnostnemu zaposlovanju in ekonomski oţivitvi. Inovativna in dinamična zmogljivost socialne ekonomije, kot jo je prepoznala delovna skupina, je vodila k ustanovitvi Chantier-ja z dvoletnim mandatom za razvoj strateškega načrta za socialno ekonomijo, ki prepoznava

sektorje, ki bi lahko prispevali k ustvarjanju delovnih mest, ekonomski rasti in socialnemu blagostanju. Leta 1999 je Chantier postal neprofitna organizacija, da bi si lahko neodvisno prizadeval za razvoj socialne ekonomije.

Chantier de l’économie sociale je mreţa mreţ kolektivnih podjetij (zadruţnih in neprofitnih), lokalnih in regionalnih razvojnih zavodov/agencij in socialnih gibanj. Je primer razpršenega vodstva in socialne inovacije. Kot posrednik, ki se pogaja z vlado v imenu številnih organizacij v različnih sektorjih dejavnosti, Chantier sodeluje pri soustvarjanju javne politike z vlado za omogočanje razvoja socialne ekonomije v Québecu.

Okvir 15. Akcijski načrt québeške vlade za kolektivno podjetništvo

Leta 2008 je ministrstvo za občinske in regionalne zadeve in ozemlje (Ministry of Municipal and Regional Affairs and Territory - MAMROT) uvedlo akcijski načrt za razvoj socialne ekonomije v celotni provinci. Ta petletni načrt akterjem v socialni in solidarnostni ekonomiji zagotavlja stvarne in prilagojene ukrepe za odzivanje na potrebe skupnosti na trajnosten način. Med ukrepi, ki jih je predlagala vlada, so naslednji:

Letna podpora 650.000 CAD (kanadskih dolarjev) za Chantier de l’économie sociale, kar predstavlja pribliţno

45% povečanje podpore, namenjene tej mreţi

Ustanovitev sklada za spodbujanje pobud v socialni ekonomiji z dodelitvijo 100.000 CAD za pridobivanje znanja o socialni ekonomiji.

Sklad v vrednosti 850.000 CAD za podporo inovativnim projekotm v socialni ekonomiji na otoku Island of Montreal (urbani del).

Sprememba zakona o zdruţenjih in neprofitnih organizacijah.

38

Ukrepi za olajšanje vključevanja mladih, prvobitnih skupnosti in novih priseljencev v socialno ekonomijo.

Podpora socialno in solidarnostno usmerjenim podjetjem na področju kulture in medijev v občini.

Za potrebe izvajanja in nadaljnjega spremljanja teh ukrepov si ministrstvo prizadeva za krepitev horizontalnega sodelovanja in “uglaševanja” med predstavniki oblasti na vseh ravneh ter regionalnimi in lokalnimi subjekti. Da bi to uresničila, je vlada sestavila medministrski odbor in skupino za tehnično podporo, ki povezuje vse akterje, povezane s socialno ekonomijo.

Vir: www.mamrot.gouv.qc.ca/regions/regi_econ_plan_acti.asp

Dostop do poslovne podpore

Pomembno je poudariti, da je poslovno okolje v Sloveniji bolj usmerjeno v srednja in velika podjetja

kot v majhna, zato kaţe, da politika ne podpira pomembnega vira za ustvarjanje novih delovnih mest.

Vzpostavljeni so ukrepi za MSP (na primer inkubatorji) in načeloma imajo organizacije socialne

ekonomije dostopa do njih. Vendar mednarodne izkušnje kaţejo, da socialna podjetja potrebujejo

strokovno svetovanje, ki zajema vse vidike njihovega delovanja.

Obstaja na primer Slovenski sklad za konvencionalno podjetništvo, pa tudi krepitev zmogljivosti in

usposabljanje za poslovni in tehnološki razvoj v MSP. JAPTI agencija deluje kot one-stop shop za

spodbujanje podjetništva po vsej Sloveniji (usmerjanje, svetovanje, itd.), pri čemer je posebej velik

poudarek na mladih in študentih (čeprav se je večkrat izkazalo, da je poslovna podpora omejena na dobavo

bonov, ki jih pogosto zmanjka).

Zakonodajni okvirji

Če povzamemo nekaj ključnih točk iz prejšnjih oddelkov, se zdi, da ni večjih teţav s pravnimi

strukturami za glavne subjekte v slovenski socialni ekonomiji (zadruge, društva, zavodi, ustanove,

nevladne organizacije itd.) Vendar lahko obstajajo izzivi regulativnega sistema za nekatere strukture, kjer

so obstajala "gnila jabolka". Kaţe, da različne organizacijske oblike delujejo pod različnimi fiskalnimi

reţimi, pri čemer imajo invalidska podjetja najbolj omejene moţnosti. Hkrati se zdi, da so nekatere

prednosti na strani javnih zavodov namesto zasebnih. Obstaja odprt prostor, ki bi ga lahko zapolnila

zakonodaja o socialnih podjetjih, da zagotovi bolj podjetniško strukturo neprofitnega dela socialne

ekonomije, in pomaga pri ustvarjanju institucionalne oblike, ki bi uţivala več zaupanja javnosti (za razliko

od invalidskih podjetij, ki v določenem obsegu trpijo zaradi negativne podobe).

Davčni in finančni ukrepi za podporo so na voljo za invalidska podjetja, pa tudi za zaposlitvene

centre za invalide (kot tudi pomoč za usposabljanje). Invalidska podjetja lahko ustvarjajo dobiček, vendar

morajo reinvestirati 60% dobička, poleg tega jim tudi ni treba plačevati davka na plače. Sredstva za

invalidske organizacije prav tako prihajajo iz sklada za invalide, ki prejema denar od podjetij, ki ne

izpolnjujejo kvote zaposleni invalidov. Obstajajo tudi skladi, ki se napajajo iz sistema nacionalne loterije.

V mnogih drugih evropskih drţavah imajo neprofitne organizacije, ki običajno opravljajo storitve v

javnem interesu, veliko davčnih ugodnosti, vendar jim v Sloveniji reţim ni tako naklonjen - te organizacije

morajo plačati davek na dobiček in DDV (čeprav obstaja nekaj izjem na podlagi zakona iz leta 2004).

Opaziti pa je nekaj znanilcev sprememb - nov sistem pomoči darovanja sredstev v dobrodelne namene.

Takšni prispevki uţivajo davčno olajšavo (0,5%) in tvorijo dobro uveljavljen sistem zbiranja sredstev v

Sloveniji, čeprav se večina teh sredstev namenja le nekaterim najbolj uveljavljenim organizacijam, ki na

tem področju prevladujejo. Vendar kaţe, da ta stroga davčna ureditev splošno omejuje obseg in

razširjenost človekoljubnega skladov.

39

Finančne pobude za financiranje razvoja v skupnosti in specializirani skladi za socialno ekonomijo so

zelo slabo razviti, o mikrofinanciranju za ustanavljanje socialnih podjetij se razpravlja, vendar se (zaradi

nekaterih teţav) še ne izvaja, in vendar bi lahko imelo pomembno vlogo (kot kaţe Okvir 16). Prejšnji

sistemi financiranja socialnih storitev, kot so na primer hranilnice, ne obstajajo več. Vendar je opaziti

spremembe, saj se pojavljajo novi subjekti za financiranja socialnih naloţb, pa tudi nekatere pobude za

financiranje človekoljubnih organizacij skozi "druţino darovalcev".

Okvir 16. Mikrofinanciranje na Kitajskem

Mikrofinanciranje na Kitajskem se povečuje, saj vlada, nevladne organizacije in poslovne banke iščejo načine, kako bi lahko revnim zagotovile večji dostop do posojil.

V zadnjem desetletju kitajska vlada spodbuja koncept mikrofinanc. Nedavne spremembe politike so omogočile nastanek in rast mikrofinanc na Kitajskem. Ob koncu leta 2007 je kitajska bančna regulatorna komisija (China Banking Regulatory Commission - CBRC) zniţala prag finančnim ustanovam za poslovanje na podeţelju, ki dovoljuje vlaganje v vaške in mestne banke, posojilnice in vaške zadruge. Rezultat novih zakonskih ukrepov je bila ustanovitev 500 mikrofinančnih ustanov (MFI) v zadnjem letu, pričakujejo pa tudi nastanek dodatnih 500 MFI v prihodnjem letu.

V skladu s poročilom Xinhua za februar 2008, so kitajske banke posodile več kot 131 milijard USD v mikroposojilih več kot 77 milijonom gospodinjstev, kar je skoraj 25% vseh podeţelskih gospodinjstev.

Socialna podjetja ali socialne organizacije lahko sedaj laţje pridobijo prvo posojilo. To potrjuje tudi priznanje, ki ga je kitajska vlada dala potencialni vlogi takšnih organizacij/podjetij pri zagotavljanju socialnih storitev.

Vir: 6SIX TelePresence Series (2009)/ US-China Today (junij, 2009)

Drugi ukrepi

Prostovoljno delo v Sloveniji ni tako dobro razvito, razen na nekaterih področjih, kot je gasilstvo,

čeprav imajo prostovoljci pomembno vlogo v teh organizacijah, ki vsako leto prejmejo sredstva od javnih

razpisov za svojih pribliţno 7 000 prostovoljcev. Pripravljen je bil osnutek zakona, vendar še ni potrjen. To

je še posebej pomembno področje, ki bi ga bilo treba razviti v smislu socialne ekonomije, saj lahko

prostovoljstvo okrepi substanco druţbe, obenem pa je tudi zelo pomemben način za vključevanje ljudi v

druţbo. Verjetno bo treba zagotoviti podporo različnim oblikam prostovoljstva, vključno s sklepanjem

pogodb za javne storitve in zagotoviti nadomestilo za tovrstno delo. Humanitarna organizacija Slovenska

filantropija, ustanovljena leta 1992, sodeluje z ranljivimi skupinami ljudi in sodeluje z večjim številom

prostovoljcev. Med drugimi dejavnostmi raziskuje tudi moţnosti za razvoj poslovnih pobud.

Krepitev zmogljivosti: trenutno se izvaja projekt v vrednosti 2 milijona EUR v obdobju treh let za

podporo organizacijam socialne ekonomije, ki delujejo na trgu, za izvajanje dejavnosti vključevanja v delo.

Kaţe, da je krepitev zmogljivosti pomembno vprašanje v slovenskem socialno-ekonomskem sektorju, in v

mednarodnem okviru je na voljo veliko izkušenj na tem področju, na primer o vzpostavljanju tesnejših vezi

z vlado, bodisi formalno v obliki pakta ali dogovorov med sektorjem in vlado. Drugi načini za krepitev

zmogljivosti, o katerih bi veljalo razmisliti, vključujejo med drugim prenos kapitala, ko se na primer neka

stavba prenese v lastniško strukturo občine, ki jo nato uporablja za socialne in gospodarske namene.

Okvir 17. Dogovor med vlado in prostovoljnim ter občinskim sektorjem (The Compact, Anglija)

Treba je omeniti pomebnost Dogovora za oblikovanje dobrih odnosov med drţavo in terciarnim sektorjem (socialna ekonomija) v Angliji. Dogovor podrobno navaja širok osnutek sporazuma o oblikovanju dobrih odnosov s terciarnim sektorjem in je privedel k številnim politikam, namenjenim povečevanju zmogljivosti terciarnega sektorja, brez izgube njegovih značilnih civilnodruţbenih vrednot in praks. Dogovor je bil vpeljan leta 1998. Zagotavlja okvirni sporazum o tem, kako bi morala vlada in sektor sodelovati z namenom, da se izboljša njun odnos v medsebojno korist

40

in v dobro skupnosti. Dogovor je podprt s kodeksi dobre prakse za:

financiranje in javna naročila

svetovanje in presojo politike

prostovoljne organizacije in organizacije v skupnosti za etnične manjšine

prostovoljstvo

skupine v skupnosti

Dogovor in kodeksi uvajajo skupno vizijo in načela, skupaj z obvezami za obe strani v odnosu. Dogovor velja na številnih vladnih raveh in za mnoge organizacije v prostovoljnem in občinskem sektorju. Na ta način so lokalni dogovori, utemeljeni z Dogovorom in kodeksi, sporazumi na lokalni ravni za partnersko sodelovanje med organizacijami prostovoljnega in skupnega sektorja in organi javnega sektorja na lokalni ravni. Na vseh področjih lokalnih oblasti v Angliji ţe imajo ali razvijajo Lokalni dogovor.

Napredovanje Dogovora se redno preverja, od leta 2007 pa je neodvisna komisija za Dogovor odgovorna za nadziranje njegovega izvajanja.

Podobne dokumente so pripravili tudi v Walesu, na Škotskem in v Severni Irski.

Vir: www.thecompact.org.uk/

POLITIČNE POTREBE SOCIALNE EKONOMIJE: UČINKOVITOSTI IN VRZELI

Socialna ekonomija je ključni del pluralne ekonomije in zdrave civilne druţbe. V post-tranzicijskih

druţbah, ko se odmikamo od sveta spornih “-izmov”, se krepi vloga velikega števila raznih javnih,

socialnih in ekonomskih organizacij. Vedno bolj se uveljavlja spoznanje, da ta pestrost ne ustvarja samo

bolj proţno druţbo, tako kot ekologija, ampak postaja jasno tudi, da imajo različne organizacije različne

prednosti in slabosti, in dokler obstaja zdrava konkurenca, obstaja tudi zdravo dopolnjevanje med

različnimi organizacijami. Posebnosti socialne ekonomije, ki so zelo dragocene, so:

bogatejša, bolj mreţna civilna druţba in ključni del socialnega kapitala, ki se ga zdaj obravnava kot

enega najpomembnejših dejavnikov v uspešnih gospodarstvih in bolj skrbnih in odgovornih

druţbah;

bolj angaţirano in dejavno drţavljanstvo – za tiste, ki ustanavljajo skupine za samopomoč in se

vključujejo v povezovalno demokracijo socialno ekonomskih organizacij; na lokalni ravni to

pomeni bolj vzajemno podpirajoče skupnosti, kjer so socialno ekonomske organizacije v lokalni

lasti in upravljanju ter povezane s tesnimi odnosi z uporabniki, z odnosi med proizvajalci in

delavci in odnosi med različnimi interesnimi skupinami;

večja izbira za potrošnike, zlasti za tiste, ki cenijo večjo udeleţbo in poslovanje z organizacijami z

močno zavezo k etičnim vrednotam za boljšo druţbo ter

41

bolj proţne organizacije, ki so sposobne preţiveti krizo in se dejavno odzivajo nanjo, s tem da

uvajajo socialne novosti preko svojih mreţnih in povezanih struktur.

V odnosu do drugih udeleţencev v pluralni ekonomiji lahko socialna ekonomija kot sektor, prvič, igra

blažilno vlogo ob preračunljivem vedenju drugih udeleţencev s tem, ko prikazuje bolj etično drţo na trgu,

na primer s sprejetjem bolj vključujočega pristopa do svojih uporabnikov namesto izbiranja le najboljših.

Drugič, socialna ekonomija lahko igra regulativno vlogo z ustvarjanjem standardov na trgu; na ta

način so programi certificiranja postali uveljavljena oblika neobvezujočega urejanja kmetijskih, okoljskih

in delovnih standardov in trgovskih praks. Socialno ekonomske organizacije so igrale vodilno vlogo tako

pri ustvarjanju teh programov, kot tudi pri nadziranju upoštevanja predpisov.

Tretjič, socialno ekonomske organizacije so pogosto socialno inovativne – uspešno so izumile nove

tehnologije in poslovne modele – ki so jih v nekaterih primerih zasebni ali javni sektorji naknadno privzeli

v prirejenih oblikah – tako kot na primer mikrofinance po vzoru banke Grameen. To izhaja iz njihovih

mreţnih in povezovalnih značilnostih ter z uporabniki povezanih struktur. Socialne inovacije izhajajo tudi

iz etičnih vrednot, ki so temelj zdrave civilne druţbe; kot je to na primer zavod 'Institute for One World

Health', ki razvija zdravila za manjše populacije bolnikov in ima velik vpliv po vsem svetu. To neprofitno

farmacevtsko podjetje je ustanovila dr. Victoria Hale leta 1998 in prejema podporo sklada 'Gates

Foundation'; preko partnerstev z univerzami, bolnišnicami in nevladnimi organizacijami si prizadeva za

nizkocenoven model razvoja zdravil, tipa odprta koda; takšni modeli so tipični pokazatelji moţnosti

socialne ekonomije, da preoblikuje vire civilne druţbe s prostovoljci in darovalno ekonomijo ter na ta

način razvija pomembne inovacije.

Četrtič, socialna ekonomija igra vlogo pri zmanjševanju socialnih problemov in socialne izključenosti;

ublaţi lahko tudi določeno vrsto ekonomske in finančne izključenosti, kot v VB prek kreditnih zadrug.

Vendar pa je pomembno, da gledamo na njeno vlogo v druţbi veliko širše od tega in je ne obravnavamo

zgolj kot nekakšen podsektor ali geto za lajšanje socialnih problemov.

Končno lahko socialno ekonomske organizacije postanejo tudi vključene/inkorporirane – če so

pretesno povezane z interesi drugih udeleţencev – običajno drţave, na primer v preteklosti v vzhodni

Evropi, a tudi v drugih drţavah, kjer neprofitne organizacije na primer izvajajo socialnovarstvene storitve

bolj ali manj kot veja drţave. Inkorporaciji se je torej treba izogibati; socialno ekonomske organizacije

morajo biti neodvisne, če ţelijo igrati drugačno vlogo v okviru ekonomije in druţbe (Paton in Spear, 2009).

Iz tega sledi, da je močna socialna ekonomija v interesu mnogih udeleţencev. Nov interes za socialno

podjetništvo in socialna podjetja ponujajo upanje za novo usmeritev in oţivitev sedanje precej razdrobljene

slovenske socialne ekonomije. Mnoge evropske, azijske in ameriške drţave dajejo vedno večjo prednost

socialnim podjetjem. Vendar, če ţelijo socialno podjetništvo in socialna podjetja izpolniti svoje obljube, jih

je treba razviti in povezati znotraj široke perspektive socialne ekonomije. To zahteva reforme, razvoj in

uskladitev obstoječih struktur ter krepitev zmogljivosti in vodstvo za socialno podjetništvo.

Temelji osnovanja močnega in dinamičnega sektorja socialne ekonomije in socialnih podjetij so

naslednji:

Socialna ekonomija potrebuje enake konkurenčne pogoje, da bi lahko uresničila svoj potencial ob

drţavnem in poslovnem sektorju (na primer zakonodajo, dostop do svetovanja in podpore,

podobno kot obstaja za gospodarstvo, itd.). Torej bi moral biti zakonski kontekst dobro oblikovan,

da bi socialnim podjetjem zagotavljal dostop do enakih (finančnih, proizvodnih in storitvenih)

trgov, kot ga imajo MSP in zlasti do javnih naročil. To zahteva tudi ukrepe, ki bi jim lahko

pomagali izboljšati svoje zmogljivosti.

42

Pravni okvir bi moral olajšati neodvisno socialno podjetniško dejavnost, tj. ne bi smel biti preveč

restriktiven ali pretirano strogo urejen v primerjavi s tistim za gospodarske druţbe. Poleg tega pa

bi moral biti načrtovan in optimiziran za podporo pozitivnih zunanjih vplivov socialnega podjetja.

Zaradi svoje vključujoče strukture, ki obsega notranje in zunanje interesne skupine in svojega

neprofitnega značaja, lahko socialna podjetja ustvarjajo socialni kapital, povečujejo socialno

kohezijo in krepijo zaupne odnose med udeleţenci ter s tem prispevajo k povečevanju druţbene in

ozemeljske povezanosti med prebivalci določenega kraja (Evers in Laville, 2004).

Dimenzijo socialne ali javne koristi od dejavnosti, ki jih izvajajo socialna podjetja, bi bilo treba

ustrezno podpreti s subvencijami in pogodbami ter po potrebi z davčnimi ukrepi – z namenom

podpreti pozitivne zunanje vplive socialnega podjetja in dejavnosti za javno korist, saj so le-ta

neprofitna ali poslujejo z omejenim profitom. To bi bilo lahko urejeno v obliki niţjih stopenj

davkov, davčnih subvencij za donacije, itd. Treba je upoštevati, da je v Evropi mnogo takšnih

ukrepov, ki se ne morejo spopadati z izzivi nelojalne konkurence. S primerjalnega evropskega

vidika se zdi, da ima Slovenija razmeroma trd reţim za neprofitne organizacije, kot so fundacije

(na primer omejevanje njihovih zmogljivosti za obvladovanje tveganja s tem, ko jim ne dovolijo,

da bi imele v lasti podjetja in z razmeroma nizkimi davčnimi olajšavami za osebne in gospodarske

donacije) (www.efc.be/Pravni/Documents/FoundationLawsEU.pdf).

Institucionalne strukture za socialna podjetja bi morale biti dobro podprte, tako da bi lahko

samoregulativni zvezni organi zastopali interese sektorja. Lahko bi se oblikovali tudi finančni in

poslovni podporni organi za povečanje zmogljivosti in učinkovitosti socialnih podjetij. Takšne

samoregulativne zvezne strukture bi lahko prevzele tudi nalogo sprejemanja ukrepov za

zmanjšanje korupcije in koruptivnega izkoriščanja tujih donatorjev. So namreč najprimernejše za

promoviranje podobe sektorja, zagotavljanje visokih standardov, na primer vladanja, razvijanje

dobrih praks za upravljanje in članstvo ter izgradnjo javnega zaupanja. Tako imata, na primer v

VB zveza zadrug Zadruge VB (Co-operatives ZK) in neprofitna zveza Nacionalni svet

prostovoljnih organizacij (National Council of Voluntary Organisations – NCVO) svoje kodekse

dobre prakse vodenja, NCVO pa ima tudi Delovno skupino za standarde kakovosti (Quality

Standards Task Group), ki spodbuja kakovost storitev v sektorju. Zvezni organi imajo to prednost,

da dobro poznajo sektor, imajo dobre povezave in so torej na ključnem poloţaju, da vplivajo na

dobre prakse. Vendar pa imajo to vlogo znotraj pluralističnega zakonskega okvira, kjer neodvisni

revizijski organi (strokovna računovodska podjetja) opravijo revizijo letnega računovodskega

izkaza, ki ga nato predloţijo vladnim izvršilnim organom.

Ovire in gonila za razvoj socialne ekonomije

V Sloveniji vlada splošno pomajkanje razumevanja za pomembnost socialne ekonomije in vlogo, ki bi

jo lahko imelo socialno podjetništvo pri reševanju problemov konkurenčnosti in socialne kohezije, celo

med vladnimi nosilci politik. Dejansko pa tudi negativne konotacije, ki izvirajo iz slovenske socialistične

zgodovine, prispevajo k antipatiji in zmedi glede terminologije socialne ekonomije, socialnega podjetja in

socialnega podjetništva – izrazi, ki so zelo dobro prepoznavni in visoko cenjeni v drugih delih Evrope.

Torej gre za velik izziv, da se posodobi razumevanje teh izrazov in ozavesti javnost o bistvenem prispevku,

ki ga ima lahko socialna ekonomija v moderni evropski druţbi.

S tem je povezan problem, da je zaupanje v socialno ekonomske organizacije, človekoljubne ali za

samopomoč, spodkopala zloraba tovrstnih pravnih oblik in pomanjkanje etičnih vrednot, s katerimi se ta

sektor običajno povezuje. Tako da je treba rešiti probleme glede preglednosti in zakonitosti, da bi lahko

osnovali sektor na trdnih temeljih.

43

Sprejetje novega zakona o socialnem podjetništvu in vse s tem povezane razvojne strategije za

socialno podjetje skupaj s povezavami do strukturnih sredstev, bi zagotovilo pomembno odkočno desko za

ponovno uvedbo sektorja socialne ekonomije.

Medtem ko je videti, da so gonila socialnega podjetništva slabo osredotočena, vendarle obstaja interes

za vključevanje v delo in obnovitvene dejavnosti. Vendar ni jasno, ali se bo politični ovir z ustreznimi

sredstvi dejansko izvajal, torej gre lahko za pomembne varčevalne elemente, ki usmerjajo pobudo.

Vendar v Sloveniji obstajajo tudi dobri primeri, ki so podlaga za optimizem glede prihodnjega razvoja

celotnega sektorja.

Zadruge

Zadruge imajo trenutno precej negativno podobo v Sloveniji in njihov potencial je daleč od tega, da bi

bil polno uresničen. Potencial zadrug kot motorjev razvoja na lokalni ravni je bil poudarjen v nedavni

gospodarski in finančni krizi. Zadruge so bile sposobne pomnoţiti in povečati svoje poslovanje kljub

gospodarski krizi, kar je prisililo mnoga zasebna profitna podjetja k sorazmernem zmanjševanju poslov.

Če ţelijo ponovno pridobiti zaupanje javnosti, morajo zadruge poiskati svoje korenine in razviti nove

temelje članstva in sistem dobrega vladanja. Prav tako bi bilo treba spodbujati programe za usposabljanje

za vodje zadrug za izboljšanje njihovih vodstvenih spretnosti in ponovno oblikovanje zadrug kot podjetij,

ki lahko uspešno zdruţujejo ekonomske in socialne razseţnosti.

Razprava o zakonodaji za socialno podjetništvo bi lahko bila dobra priloţnost za ponovno

vzpostavitev vloge in potenciala zadrug v Sloveniji kot lokalnih podjetij, ki se ukvarjajo s:

Tradicionalnimi sektorji (od kmetijskega do stanovanjskega) zlasti na podelţelju; in

Novimi inovativnimi sektorji (zagotavljanje storitev v splošnem interesu in vključevanje v delo)

tako na podeţelju kot v mestih.

Vendar kaţe, da obstajajo določene omejitve za zadruge pri vključevanju v številne nove trge in javne

razpise, čeprav to ni povsem jasno. To bi bila lahko tudi priloţnost za ponovni razmislek o podpornih

politikah za zadruge. Dostop do podpornih struktur in razpisov za zadruge ne bi smel biti bolj omejen kot

za konvencionalna podjetja.

Uvrstitev zadruge med socialna podjetja predpostavlja, da bi bilo treba spremeniti zakon, ki ureja

zadruge. Dejansko sedaj veljavni Zakon o zadrugah ne omogoča uvrstitve zadrug med socialna podjetja.

Neprofitne organizacije

Treba je izboljšati (sedanje) ukrepe za krepitev zmogljivosti (kot v VB preko programa

Futurebuilders) in dvigniti status sektorja. To bi lahko dosegli na primer s stalnim trudom za krepitev

sektorja in razvijanjem njegove vloge, kot je opisano v okviru o Dogovoru med vlado in prostovoljnim

sektorjem ter skupnostjo (Anglija - Compact on Relations between Government and the Voluntary and

Community Sector).

V Sloveniji je mnogo nevladnih organizacij, vendar so na splošno razmeroma šibke. Na mestu, kjer so

se nevladne organizacije preoblikovale v socialna podjetja, ki se nato utrdijo s krepitvijo zmogljivosti, bi se

odprla vloga za nova socialna podjetja. To bi prispevalo k ustvarjanju zaupanja v socialno ekonomijo in

izboljšanju njenega ugleda.

44

Videti je, da človekoljubne in podobne fundacije niso dobro razvite. Tukaj utegne biti prostor za

davčne olajšave po vzoru ZDA, ki bi podpirale njihov razvoj, kakor tudi poslovna partnerstva in razvijanje

večjih moţnosti za socialno odgovornost gospodarskih druţb.

Zdi se, da prostovoljci niso ravno pogost pojav, a so klub temu močno zastopani v nekaterih sektorjih.

Lahko bi se načrtovale strategije za krepitev vključevanja prostovoljcev.

Videti je, da obstaja splošna potreba po odprtju trga naročil za javne storitve za socialno ekonomijo na

splošno (vključno s socialnimi podjetji). Na podlagi evropskih izkušenj (kot npr. v VB in Belgiji) je treba

izvajati krepitev zmogljivosti za neprofitne organizacije, da bi lahko v polnosti delovale na tovrstnem trgu

in tudi za socialna podjetja, ki delujejo v sistemu kuponov za izvajanje storitev.

V Sloveniji je problem premajhna raznolikost finančnih ukrepov za socialna podjetja. V nekaterih

drţavah EU obstajajo primeri, ko so javni ukrepi dostopni socialno ekonomskim organizacijam z namenom

okrepiti njihovo zmogljivost za izvajanje storitev v splošnem interesu (glej okvire v nadaljevanju).

Nekateri so bili posebej zasnovani za specifične vrste socialnih podjetij, drugi za vse vrste neprofitnih

organizacij (kot so Futurebuilders v VB); ali pa za vse vrste MSP; na koncu pa je opisan primer javnih

ukrepov, ki so posebej namenjeni podpiranju povpraševanja po negovalnih storitvah (v Belgiji).

Okvir 18. Krepitev zmogljivosti socialne ekonomije: Združeno kraljestvo

V VB so na voljo specifični javni ukrepi za neprofitne organizacije, ki se ţelijo posvetiti izvajanju javnih storitev, ki jih javni organi oddajo zunanjim izvajalcem.

Futurebuilders

Futurebuilders zagotavlja posojila, subvencije in strokovno podporo socialno ekonomskim organizacijam v Angliji, ki potrebujejo investicije za pomoč pri dajanju ponudb, pridobivanju in izvajanju pogodb za javne storitve. Podpira in pomaga javnemu sektorju pri oddaji naročil ponudnikom v socialni ekonomiji. S sredstvi iz centralne vlade, ki jih je izdal The Social Investment Business, je 370 organizacij dobilo podporo med leti 2004 in 2010. Trenutno je sklad do poplačila obstoječih posojil zaprt za nove posojilojemalce.

Sklad za inovacije za socialna podjetja (Social Enterprise Innovation Fund - Ministrstvo za zdravje VB)

Sklad zagotavlja investicije za pomoč novim socialnim podjetjem pri zagonu in obstoječim pri rasti in izboljšanju svojih storitev. Posebej se osredotoča na podporo socialnim podjetjem, ki delujejo na področju zagotavljanja inovativnih zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev.

Sklad, ki ga v imenu Ministrstva za zdravje upravlja The Social Investment Business in dela v partnerstvu s Partnerships ZK, je od leta 2007 pomagal 150 organizacijam z investicijami v vrednosti 20 milijonov GBP. Podporo so prejele mnoge pobude, povezane z zdravjem, vključno s skupinami zdravstvenih delavcev, ki so prevzeli vodenje lastnih storitev.

Virs: www.futurebuilders-england.org.uk/ and www.thesocialinvestmentbusiness.org/

Okvir 19. Krepitev zmogljivosti socialne ekonomije: Belgija

Titre-service

Značilnost sektorja za nego in oskrbo je visoka stopnja priloţnostnih delavcev. Titre-Service je javni podporni ukrep, ki je namenjen: boju proti priloţnostnemu delu; vključevanju brezposelnih in nizkokvalificiranih delavcev na trg dela; in podpori za ustanavljanje socialnih podjetij za vključevanje v delo. Ta ukrep javne polit ike povečuje povpraševanje po negovalnih storitvah (in s tem povpraševanje po izvajalcih iz socialne ekonomije) s ciljem podpirati njihovo dostopnost večjemu številu uporabnikov. Natančneje je Titre-Service sistem kuponov, ki se uporablja za nego

45

na domu. V skladu s tem ukrepom lahko uporabnik kupi kupone in jih da izbranemu izvajalcu, ki je lahko javna, zasebna, profitna ali neprofitna organizacija. Izvajalci prejemejo subvencijo v vrednosti 14.30 EUR na uro za plačilo delavcev. Ta sistem je bil uveden na zvezni ravni leta 2004. Sistem kuponov spodbuja razvoj novih podjetij (zlasti socialnih podjetij), ustvarja nove zaposlitve, prispeva k odpravljanju priloţnostnega dela in številnim uporabnikom omogoča izpolnjevanje osebnih in druţinskih potreb.

Vir: www.onem.be/D_Opdracht_cheque/Regl/Werkgevers/InfoFR.pdf

Poslovna partnerstva in druţbena odgovornost

To je dokaj slabo raziskan del potencialnega okvira za razvoj socialnih podjetij, vendar kaţe, da

obstajajo moţnosti za to. Prej orisan primer MSP v Sloveniji je bil muzej medenjakov, toda tudi velike

korporacije in bogati podjetniki bi lahko pri tem igrali pomembno vlogo, kakor na primer v drugih drţavah

– med drugim 'One Foundation' na Irskem.

46

Okvir 20. Fundacija One (Irska)

Leta 2004 ustanovljena fundacija One Foundation je velika inovacija v irskem sistemu dodeljevanja podpore. Soustanovitelja Declan Ryan in Deidre Mortell vnašata izkušnje iz zasebnega in dobrodelnega sektorja. Podjetnik in človekoljub Declan Ryan vodi Irelandia Investments, zasebno podjetje odgovorno za podjetja druţine Ryan, katerih interesi segajo od irske biotehnologije, vzreje konj v Kentucky-ju do vinograda v Franciji. Declanov oče Tony Ryan je ustanovil nizkocenovno letalsko druţbo Ryanair, v kateri ima druţina še vedno velik deleţ. Declan je predsednik Barnardo’s Ireland in dobro poznan na področju dobrodelnosti na Irskem. Ryan ima visoko človekoljubno motivacijo, jasno zavezo k odgovorni porabi svojega bogastva in ţeli biti udeleţen v dobrodelnem sektorju ter pri tem izhajati iz svojih podjetniških spretnosti. Soustanoviteljica Mortell je izkušena v zbiranju sredstev v dobrodelne namene, pred tem je delala za Oxfam in Barnardo’s in vodi vsakodnevne posle fundacije.

Pričakuje se, da bo fundacija porabila svojo začetno dotacijo v desetih letih, zlasti s financiranjem socialnih podjetnikov in dobrodelnih ustanov, ki podpirajo mlade na Irskem. Irski zakoni o razkritju za fundacije oteţkočajo določitev velikosti njihove dotacije ali letne porabe, vendar je po vsej verjetnosti One Foundation vredna več kot 100 milijonov EUR. Po nekoliko drugačni plati pa kaţe interes tudi za razvojno delo v Vietnamu. Njen pristop k financiranju dobrodelnih ustanov označuje izraz “aktivno človekoljube” –podjetniški človekoljuben pristop, ki sredstvom za krepitev zmogljivosti dodaja še spretnosti, strokovno znanje in izkušnje ter mreţe.

Pomenljivo je tudi, da je One Foundation razvila strateško partnerstvo z New Profit Inc, velikim podjetniškim človekoljubnim skladom s sedeţem v Bostonu, ZDA. New Profit uporablja klasičen visoko dejaven pristop – majhen portfolijo dobrodelnih ustanov, ki so šle skozi veliko organizacijsko širitev, nudijo dolgoročno financiranje, ki temelji na uspešnosti, skupaj s strategijo svetovanja in skupnega reševanja problemov. New Profit Inc si je zgradil ogromno delovnih izkušenj in lahko torej ponudi One Foundation pomoč pri oblikovanju lastnega človekoljubnega modela. One Foundation se povezuje tudi z Ashoka pri delu z irskimi socialnimi podjetniki. One Foundation je članica evropskega zdruţenja za podjetniško človekoljubje EVPA (European Venture Philanthropy Association).

Vir: John (2006); www.onefoundation.ie

Ostali igralci

Nekateri kazalci Obstajajo, da bi sindikati lahko spodbudili in podprli nekatera področja socialne

ekonomije, zlasti glede problematike zaposlovanja. Nedvomno obstaja potreba po razvoju procesov in idej

za nadgrajevanje tega področja.

Okvir 21. Zadružni center Wales (Wales Co-operative Centre)

Zadruţni center Wales je nacionalna agencija, ki podpira obnovo skupnosti, ekonomski razvoj in socialno pravičnost preko zadruţnih rešitev.

Center je leta 1982 ustanovil Wales TUC, da bi pomagal preseţnim delavcem iz teţke industrije. Razvil se je v organizacijo, ki pomaga podjetjem in lokalni skupnosti na področju Walesa.

Cilj centra je vplivati, obveščati in se odzivati na valiţansko javno politiko. Uţiva javno podporo in financiranje ter je vodilna podporna in izobraţevalna organizacija za zadruge in socialna podjetja v Walesu.

Vir: www.walescoop.com/

Politični proces

Procesi so-upravljanja in sodelovanja pri razvoju strateških okvirov sicer obstajajo na nacionalni

ravni, ne pa na regionalni ali občinski. Prav tako kaţe, da je treba izboljšati medresorsko usklajevanje

(poleg medresorske skupine). Pomembno je poiskati odgovore na vprašanja, kot so: ali obstaja ustrezna

47

zastopanost v odborih in ali ti v oblikovanje politike vključujejo interesne skupine? Ali je nacionalni sistem

mogoče izboljšati? Na voljo so ustrezne mednarodne izkušnje, na primer iz Québeca, vendar so lahko prav

tako pomembni tudi drugi nekoliko manj razviti primeri, kot so politika do socialnih podjetij v ZK itd.

Treba je razviti strategijo socialne ekonomije, ki presega kontekstualna vprašanja in spodbuja

zavedanje o vlogi socialne ekonomije v druţbi / gospodarstvu in razumevanje o nujnosti oblikovanja

ustreznega konteksta. Prav tako je nujno zagotoviti skladno povezavo med načrtovanjem politike in

dodeljevanjem proračunskih sredstev ter izvajanjem te politike, tako da bodo na voljo sredstva za razvoj

socialne ekonomije zaradi doslednega izvajanja sprejete politike. Zato predstavlja velik izziv, na kakšen

način bi bilo najbolje to izpeljati. Nazadnje je treba uskladiti (ali vsaj odpraviti pomanjkljivosti) na

nacionalni, regionalni in občinski ravni podpore. To zahteva razvoj strategije o vlogi socialne ekonomije

pri naročilih za javni sektor in podobnih priloţnostih (na primer povezava z javnimi deli), nato pa

zagotovitev kadrov in sredstev ter objavlja te strategije na vseh ravneh.

Zakonodaja o socialnih podjetjih – evropski trendi

V Evropi je mogoče zaznati dva trenda glede priznavanja socialnega podjetja:

Prilagoditev zadruţne oblike: To se nanaša na priznavanje socialnih podjetij s prilagoditvijo

zadruţne oblike. Ta trend se je uradno začel v Italiji leta 1991 z zakonom o socialnih zadrugah št. 381, ki je

zagotovil zakonodajni okvir za pojav, ki se je spontano razvil v zadnjih dvajsetih letih (Borzaga in Ianes,

2006). Podobni pravni razvoj je sledil na Portugalskem, v Španiji, Franciji in v zadnjem času na Poljskem.

V Italiji zakon o socialnih zadrugah jasno loči med socialnimi storitvami in vključevanjem v delo. V

drugih drţavah se dejavnosti, ki jih lahko opravljajo socialna podjetja (priznana v obliki zadruge)

razlikujejo in obsegajo vse od splošnih dejavnosti (na primer na Portugalskem in v Franciji, kjer se lahko

socialne storitve in vključevanje v delo izvajajo v istem podjetju) do posebnih dejavnosti, ki so preteţno

omejene na vključevanje v delo (na primer na Poljskem).

Sprejetje kvalifikacije socialnega podjetja: Drugi trend je uvedba bolj splošnih pravnih okvirov za

socialna podjetja, tako glede dejavnosti, ki se izvajajo, kot tudi dovoljenih pravnih oblik. V tem primeru se

lahko socialna podjetja kvalificirajo skozi različno vrsto (ali obliko) podjetja, seveda če izpolnjujejo

številna merila. Ta trend se je najprej pojavil v Belgiji, kjer so leta 1995 uvedli "druţbo s socialnim

namenom". Ta zakon lahko sicer uporabi katera koli gospodarska druţba, tudi zadruge in druţbe z omejeno

odgovornostjo (Defourny, 2001). Temu trendu so nato sledile Velika Britanija, Italija in Finska.

Nastajajoči politični okvir, povezan s to zakonodajo, bi lahko vseboval vrsto ukrepov, med drugim:

svetovanje za pridobivanje podpore, pomoč pri javnih razpisih, semenski kapital, davčne ugodnosti (niţja

stopnja DDV), davčne olajšave na dobiček socialnih podjetij (z zahtevo po reinvestiranju) in subvencije za

prikrajšane / invalidne delavce.

V mednarodnem okviru obstaja veliko primerov ustanavljanja socialnih podjetij, vendar potrebujejo

skladen politični okvir za spodbujanje razvoja, vključno s krepitvijo zmogljivosti in podporo socialnemu

podjetništvu, da bi se tovrstno socialno podjetje lahko obdrţalo. Hkrati je treba socialnemu podjetništvu

omogočiti dostop do izvajanja javnih storitev z običajnimi postopki sklepanja pogodb.

PRIPOROČILA

To poročilo ponuja splošne in specifične predloge za izboljšanje učinkovitosti politike slovenske

socialne ekonomije in socialnega podjetja. Ti predlogi temeljijo na preiskovalni misiji, ki je obsegala dva

48

ločena obiska. Prav tako so osnovani na pregledu sedanjega stanja socialne ekonomije in analizi sedanjega

okvira politike, ki je bil sprejet v Sloveniji za odpravo revščine, brezposelnosti in širših kontekstualnih

dejavnikov, ki vodijo v socialno izključenost. Da bi lahko kritično ocenili sedanji okvir politike in nakazali

pot naprej za različne interesne skupine, ki se ukvarjajo s prihodnostjo socialne ekonomije in problemi

socialne izključenosti v Sloveniji, so avtorji te študije izhajali iz številnih in raznolikih mednarodnih

izkušenj, pri čemer pa niso ţeleli vsiljevati nobenih modelov. Skupina OECD predstavlja splošna in

specifična priporočila za izboljšanje sedanjih politik socialne vključenosti ter vloge socialne ekonomije in

socialnega podjetja pri njihovem obravnavanju v slovenskem kontekstu.

Splošna priporočila:

Številne ključne zadeve lahko prispevajo k podpiranju razvoja socialne ekonomije in s tem povečajo

njeno zmogljivost za reševanje socialne izključenosti:

Pravni in davčni okvir socialne ekonomije in socialnega podjetja ne bi smel biti prestrogo urejen ali

obremenilen, niti ne bi smel ustvarjati ovir za socialno podjetništvo.

Raznoliki okviri politike, znotraj katerih delujejo socialna podjetja, bi morali v celoti priznavati

stroške socialnih in gospodarskih dejavnosti, ki jih izvajajo socialna podjetja in pozitivne zunanje

učinke, ki jih ustvarjajo.

Zakonski okvir socialnega podjetja bi moral zagotavljati podobne ravni dostopa do trgov, zlasti do

trgov javnih naročil in sisteme porokov, kot jih imajo druge konkurenčne organizacijske oblike,

kot so MSP.

Treba bi bilo pripraviti osnutek specifične in jasne zakonodaje, ki obravnava cilje in omejitve

socialnih podjetij.

Treba bi bilo izvesti vrsto podjetniških politik, ki so v skladu s specifičnimi značilnostmi socialnih

podjetij, vključno z neobdavčljivostjo dobičkov, ki se prenesejo v nedeljive prihranke (“zaklenjen

dobiček”).

Razločevalne specifičnosti socialnih podjetij bi morale imeti podobno priznanje in podporo, kot je

podpora podjetništvu, ki jo uţiva sektor MSP, vključno s podporo za novo ustanovljena podjetja

preko začetnega financiranja, svetovalnih storitev in drugih podobnih mehanizmov.

Treba bi bilo razviti in zagotoviti sredstva za strategijo izboljševanja socialne in gospodarske

učinkovitosti in krepitev zmogljivosti uveljavljenih članov socialne ekonomije, hkrati s krepitvijo

razvoja novih organizacijskih oblik, kot so socialna podjetja.

V začetnem obdobju bi morala biti socialna ekonomija deleţna podpore pri razvijanju lastnih

samoregulativnih značilnih struktur, ki bi morale biti v celoti priznane z enakim statusom na

različnih vladnih prizoriščih oblikovanja politik. Sistem soupravljanja lahko koristi tako

oblikovanju politike kot delovanju subjektov, ki oblikujejo politiko, in s tem preseţe stališče, da

drţava ne upošteva socialno ekonomskih organizacij kot resnih partnerjev pri izpolnjevanju potreb

prikrajšanih ljudi.

Treba bi bilo uvesti jasne in učinkovite politike partnerstva med javnimi agencijami in socialnimi

podjetji (vključno z neprofitnimi organizacijami) – po moţnosti v obliki pogodbe ali uradnega

dogovora (kot v prej opisanih primerih iz Zdruţenega kraljestva), tako da lahko slednji igrajo

pomembnejšo vlogo pri razpisih in javnih delih ter izvajanju javnih storitev. To bi se lahko

49

razširilo na celoten sektor socialne ekonomije. Delovalo bi na vseh ravneh vladanja (nacionalni,

regionalni in občinski) glede na raven izvajanja decentralizacije.

Lahko bi se preučilo tudi kvoto kot začasno merilo, povezano s podporo pri krepitvi zmogljivosti

za socialno ekonomske organizacije v razpisnih sistemih (javna dela in drugo).

Treba bi bilo oblikovati strategije razvoja skupnosti in oţivitve podeţelja za prikrajšane skupnosti

preko procesa soupravljanja med občinskimi in regionalnimi organi s socialno ekonomskimi

organizacijami.

V prejšnjih poglavjih poročila so bile ţe predlagane številne spremembe politik trga dela. Le-te bi

spremenile sedanji privilegiran sistem za določene skupine (starejši delavci, dolgotrajno brezposelni in

študenti) in omogočile bolj pravično razporeditev med različnimi kategorijami prikrajšanih ljudi.

Zadruge

Tradicionalne zadruge lahko prispevajo k ublaţitvi socialne izključenosti, zlasti na podelţelju. Lahko

bi se vzpostavili modernizacijski ukrepi za izgradnjo njihovih zmoţnosti kot demokratičnih in k skupnosti

usmerjenih struktur, podporo njihovi neodvisnosti in preoblikovanje članskih in vodstvenih struktur, s

čemer bi se povečalo zaupanje javnosti v zadruţni sektor. Drug način za reševanje negativne podobe

zadrug bi bila njihova vključitev v nove pobude za socialno podjetništvo.

Lahko bi se razvil program za spodbujanje novih zadrug na področjih vključevanja v delo in

socialnovarstvenih storitev, ki temeljijo na uporabnikih. Te bi lahko prevzele obliko delovnih zadrug,

zadrug različnih interesnih skupin in zadrug, ki temeljijo na uporabnikih. Dinamičen nov zadruţni sektor bi

lahko pomagal obnoviti tradicionalnega.

Zadruge nimajo, ali pa so napačno obveščene, dostopa do razpisov in podpornih struktur, zlasti v

primerjavi z dostopom, ki je na voljo običajnim podjetjem. To je pomebna zadeva, ki bi jo bilo treba

ustrezno rešiti. Prav tako je pomembno, da se razišče, zakaj je videti, da imajo slovenske zadruge omejena

področja delovanja (kmetijstvo in gozdarstvo) in preuči, ali so zadruge, ki delujejo na drugih področjih,

enako obravnavane.

Treba bi bilo preučiti zakonodajo in politiko, ki podpira odkupe delavcev propadlih podjetij, kot so

dogovori, vključeni v italijanskem Marcorovem zakonu.

Neprofitne organizacije

Treba bi bilo obravnavati pomanjkanje začetnega kapitala in podpore denarnega toka (v razpisih), kot

tudi šibko finančno podporo in drţavne subvencije.

Izboljšati bi bilo treba (sedanje) ukrepe za krepitev zmogljivosti in spodbuditi zdruţitve med

nevladnimi organizacijami in drugimi neprofitnimi organizacijami.

Treba bi bilo razviti program za podporo nevladnim organizacijam, ki ţelijo postati socialna podjetja,

preko katerega bi se lahko okrepile z dejavnostmi za krepitev zmogljivosti, in na ta način vzpostavile novo

zaupanje in ugled socialne ekonomije.

Podobno bi bilo treba pri neprofitnih organizacijah, ki se ukvarjajo z odvetništvom, podpreti njihovo

vlogo v sistemih politike soupravljanja in krepiti zmogljivosti, vključno z zdruţitvami in razvojem zveznih

struktur na nacionalnih in regionalnih ravneh. Na podoben način bi razvoj mreţ okrepil nevladne

organizacije, ki so videti šibke in ne vedno v celoti prepoznavne.

50

Obravnavati bi bilo treba razvoj sistema prenosa dobička, pri katerem se javni dobički prenesejo na

nevladne organizacije za krepitev zmogljivosti struktur v lasti skupnosti (na primer dolgoročni najemi bi se

lahko prenesli v svobodna posestva).

Treba bi bilo podpreti razvoj človekoljubnih ustanov, z davčnimi olajšavami po modelu ZDA, itd. in z

ustrezno zakonodajo.

Razviti bi bilo treba programe za okrepitev prostovoljnega vključevanja in olajšanje tega načina kot

prehodne ureditve za vključevanje v delo ob zagotavljanju, da so te dejavnosti zdruţljive s podpornim

sistemom.

Izenačiti bi bilo treba status javnih in zasebnih zavodov v sistemih naročil kot so razpisi.

Socialna podjetja

Izboljšati bi bilo treba vzdrţnost socialnih podjetij znotraj razpisnega reţima. Trenutno je videti, da to

temelji na subvencijah omejenega obdobja med enim in tremi leti; kar je kratkoročna in manj učinkovita

oblika podpore; videti je, da je predvsem namenjeno ustvarjanju projektnih del, brez premisleka o vzdrţnih

organizacijah; in o preoblikovanju socialnovarstvenih prioritet za trajno reševanje nastajajočih in

spreminjajočih socialnih potreb. Preučiti bi bilo treba strategije vključevanja uspešnih ponudnikov v

prevladujočo usmeritev in premik socialnih podjetij k vzdrţnim porazpisnim pogajanjem.

Vzdrţnost socialnih podjetij in razpisnega reţima mora biti povezana s socialnimi stroški delovanja na

trgu s prikrajšanimi ljudmi. Torej bi bilo treba razviti ustrezno ovrednotene sisteme. Ti bi bili lahko

osnovani na začetni oceni potreb in obdobja za potrebno ponovno usposabljanje, da se doseţe raven

delovne zmoţnosti trga dela (morda z uporabo začetnega klasifikacijskega sistema, podobnega kot za

invalide).

Uporabiti bi bilo treba EU programe financiranja za vzpostavitev razvojne strategije za socialno

podjetje, s čemer bi izgradili in okrepili sektor. Med tem, ko se v Sloveniji Programa EQUAL ni uporabilo

za razvoj socialnih podjetij – bi bili novi EU programi, kot je PROGRESS, lahko bolj učinkovito

uporabljeni za podporo razvoja sektorja.

Pri razvoju strategije za socialno podjetje/ekonomijo je treba v celoti uporabiti zakonski prostor EU

programov za prenovo, krepitev zmogljivosti in ustvarjanje na predhodnih izkušnjah.

Z idejo o krepitvi zmogljivosti socialnih podjetij je povezana potreba po razvoju širšega podpornega

okolja. To bi se lahko doseglo z okrepitvijo povezav s centri za socialno delo in zaposlitvenimi agencijami,

razširitvijo funkcije JAPTI za podporo socialnim podjetjem ali z razvojem vzporedne strukture. Socialna

podjetja bi v zagonski fazi lahko podpirali z začetnim kapitalom, inkubatorji, itd. Obenem bi se lahko

preučila uvedba poučevanja o socialnem podjetništvu v izobraţevalni sistem. Treba bi bilo razviti

strategijo za spodbujanje pretvorbe javnih podjetij, zavodov, itd. v socialna podjetja. Lahko bi se ustanovil

neodvisno voden posojilni sklad za socialna podjetja, ki bi jim omogočal sodelovanje na razpisih (z

namenom upravljanja z denarnim tokom). Lahko bi se podpiralo tudi mreţenje in medsebojno učenje med

socialnimi podjetji.

Treba je razviti novo WISE strategijo (kot pomemben del javnih del), ki vključuje vlogo WISE kot

prehodnega zaposlitvenega modela, namesto za trajna delovna mesta (prehoden zaposlitveni model je

prevladujoč v Evropi). S prehodnim zaposlitvenim modelom bi bil lahko povezan sistem, v katerem denar

spremlja prikrajšano osebo, ki jo organizacija za usposabljanje (WISE) lahko sprejme kadarkoli. Z

osebami, ki so jim bile odobrene subvencije, nastane nato tudi trg za njihovo usposabljanje, kar je bolj

51

stabilen okvir politike, v katerem lahko WISE konkurira. Izboljšave WISE strategije bi lahko vključevale

razvoj strategije za socialna podjetja pri vključevanju mladih in študentov v delo.

Izboljšati je treba sistem za vključevanje invalidov v trg dela z razvijanjem zmogljivosti invalidskih

podjetij za prehodno vključevanje v delo, s čemer bi se povečalo število invalidov, ki prehajajo na

prevladujoč trg dela. Tem podjetjem bi bilo lahko tudi dovoljeno, da razširijo svoje delovanje na

prikrajšane ljudi.

Povezovanje strategije za prikrajšane z reformo sedanjega sistema za invalide bi se lahko doseglo s

pregledom reforme kvotnega sistema in njeno razširitvijo, tako da bi vključevala prikrajšane delavce in z

določitvijo nove kvotne ravni za zdruţene ciljne skupine. To bi prineslo moţnosti za razširitev obsega

invalidskega podjetja ali razvoj novega trajnega pritoka prihodkov za novo socialno podjetje.

Treba je razviti strategijo za socialna podjetja pri izvajanju storitev kot dopolnilo ali alternativo

javnemu izvajanju – zlasti za socialne storitve, vključno z dnevno nego za starejše in varstvom otrok v

stanovanjskih območjih, kjer so javne kapacitete omejene. Treba je vključiti strategijo socialnih podjetij v

sedanje in prihodnje načrte za sisteme porokov. To bi lahko vključevalo tudi športno in kulturno področje,

kjer bi se lahko povečala zmogljivost obstoječih socialno ekonomskih organizacij, tako da bi zagotavljale

dodatne dejavnosti, ki prinašajo prihodek.

Treba je zagotoviti, da se regulativni in samoregulativni reţimi za socialna podjetja izognejo “slabim

jabolkom”. Potrebni so primeri dobre prakse, vključno s kodeksom dobrega vladanja in dobrimi praksami

usposabljanja, s poudarkom na etičnem upravljanju.

Treba je razviti promocijsko strategijo za okrepitev zaupanja v sektor, na primer letne nagrade za

najboljša socialna podjetja, ambasadorje za sektor, primere dobre prakse, itd.

Treba je zagotoviti, da so vmesni organi, strokovne skupine in javnost dobro obveščeni o vsakem

predlaganem zakonu o socialnih podjetjih. Temelje takšnega zakona in njegove cilje bi se lahko močno

promoviralo in povezalo s pozitivnimi mednarodnimi izkušnjami.

Zakonodaja o socialnih podjetjih bi morala biti vključena v vsa področja, politike pa bi bilo treba

razviti v širokem krogu ministrstev in sluţb, vključno s tistimi za: delo, zaposlovanje, socialno varstvo,

kmetijstvo, javno upravo, izobraţevanje, šolstvo, zdravstvo, itd.

Treba je spodbujati razvijanje in sprejemanje meritvenih sistemov za prikazovanje dodane vrednosti

socialnih podjetij (kot je “Socialno povračilo vloţka” – ali bolj enostavna orodja, da se čim bolj zmanjša

stroške izvedbe – izvajanje takšnih ocen je zelo drago v smislu časa in virov). Treba je raziskati tudi, kako

bi lahko takšne meritve postale del sistema naročil.

Socialno podjetništvo ima na splošno trdne vrednostne temelje in obvezo k bolj zaupanja vrednim

odnosom s svojimi interesnimi skupinami; v kontekstu slabega javnega mnenja o konvencionalnem

podjetništvu bi se to lahko uporabilo za spreminjanje odnosa do podjetništva, ustvarjanje merila uspešnosti

za bolj etično delovanje v sektorju MSP in pomagalo preoblikovati nekatere bolj tradicionalne akterje v

sedanji socialni ekonomiji.

Treba je razviti strategijo za spodbujanje socialnega podjetništva, povezanega s širšo strategijo za

spodbujanje samopomoči v (konvencionalnem) podjetništvu.

52

Poslovna partnerstva in socialna odgovornost gospodarskih druţb

Lahko bi se razvile strategije socialne odgovornosti gospodarskih druţb za spodbujanje potenciala za

sodelovanje z davčnimi olajšavami za MSP in velike gospodarske druţbe ter tudi za bogate človekoljube.

Znotraj Evrope (in v primerjavi z drugimi drţavami, kot so ZDA) Slovenija v splošnem ne zagotavlja

spodbud za človekoljubje, kar v drugih drţavah pomembno prispeva k financiranju socialne ekonomije in

strukturi civilne druţbe. Izrabljanje potenciala za človekoljublje zaradi dostopa do denarja od kapitalizma

se zdi kot zamujena priloţnost, kljub nekaterim pomislekom o njegovi pristranosti

(www.opendemocracy.net/article/globalisation/visions_reflections/philanthrocapitalism_after_the_goldrus

h).

Drugi akterji

Treba je razviti strategijo za sindikate na tem področju in podpreti vlogo sindikatov v socialnih

podjetjih – zlasti za odkupe delavcev propadlih podjetij in prenos storitev iz javnega sektorja ter za

poslovni razvoj s preseţnimi delavci.

Politični proces

Pomembno je zagotoviti, da procesi soupravljanja in skupnega oblikovanja v razvoju okvirov politike,

ki obstajajo na nacionalni ravni, v polnosti vključujejo interesne skupine in da so učinkovito vzpostavljeni

na regionalni in občinski ravni. Treba je izboljšati usklajevanje med ministrstvi (onkraj mešane skupine).

Obveza k procesom skupnega oblikovanja politike vključuje tudi potrditev potrebe po razvijanju skladne

socialne ekonomije in strategije socialnih podjetij na različnih vladnih ravneh, kar se ustrezno financira.

53

LITERATURA

Alter, K. (2007), “Social Enterprise Typology”, www.virtueventures.com/files/setypology.pdf.

Borzaga, C. and A. Ianes (2006), L’Economia della Solidarietà. Storia e Prospettive della Cooperazione

Sociale, Roma, Donzelli Editore.

Borzaga, C., B. Gui and F. Povinelli (2001), “The Specific Role of Non-Profit Organisations in the

Integration of Disadvantaged People: Insights from Economic Analysis”, in R. Spear et al. (eds.),

Tackling Social Exclusion in Europe: The Contribution of the Social Economy, Ashgate, Aldershot,

UK.

Borzaga, C. and E. Tortia (2005), An Evolutionary Perspective on the Theory of Social Enterprise,

Department of Economics, University of Trento, Trento, miméo.

Borzaga, C. and F. Zandonai (eds.) (2009), L’Impresa Sociale in Italia. Economia e Istituzioni dei Beni

Comuni, Donzelli, Roma.

Borzaga, C., G. Galera and R. Nogales (eds.) (2008), Social Enterprise: A New Model for Poverty

Reduction and Employment Generation, UNDP Regional Bureau for Europe and the Commonwealth

of Independent States, Bratislava.

Borzaga, C. and J. Defourny (eds.) (2001), The Emergence of Social Enterprise, Routledge, London.

Branco, D. and K. Zdenka (2005), “Existing Situation and Potential Development to Networking and

Partnership of Actors Related to Social Economy: A Model Case for Slovenia to be Compared with

a Best Practice Case in EU: The Region of Veneto, Italy”, OECD International Conference The

Social Economy in Central, East and South-East Europe: Emerging Trends of Social Innovation and

Local Development, Trento, 22-24 September.

Cabinet Office/ H.M. Treasury (UK) (2006), The Future Role of the Third Sector in Social and Economic

Regeneration: Interim Report, HMSO, London.

Centre for Economic and Social Inclusion (2007), European Research Study into Homelessness and

Employment, Centre for Economic and Social Inclusion, London.

CIRIEC (2000), The Enterprises and Organisations of the Third System: A Strategic Challenge for

Employment, CIRIEC International, Belgium.

CIRIEC (2007), The Social Economy in the European Union, European Economic and Social Committee

(EESC), Report No. CESE/COMM/05/2005, CIRIEC International, Belgium.

Clarke, J. (2006), “Consumers, Clients or Citizens? Politics, Policy and Practice in the Reform of Social

Care”, European Societies, Vol. 8, No. 3: pp. 423-442.

Co-operative Union of Slovenia (2010), unpublished documentation provided during Study Visit.

Cornforth, C., J. Mordaunt, M. Aiken and S. Otto (2008), CAF Grants Programme: Learning from

Capacity Building and Lessons for Other Funders, Open University Business School, Milton

Keynes.

http://www.teses.eu/upload/Social.economy.Branco.KOVAC.1(12).pdf



54

CRESR (Centre for Regional Economic and Social Research) (2008), Evaluation of Futurebuilders,

Interim Report – Summary, Sheffield Hallam University, Sheffield.

Črnak-Meglič, A. (2006), “Development of the Welfare State in the 1990s and the Start of the New

Century”, in A. Črnak-Meglič (ed.), Children and Youth in the Transitional Society, Aristej,

Ljubljana.

Črnak-Meglič, A. and T. Rakar (2009), “The Role of the Third Sector in the Slovenian Welfare System”,

Teor. Praksa, maj-jun letn. 46, št. 3, str. pp. 237-254.

Crouch, C., P. La Gales, C. Trigilia and H. Voelzkow (2001), Local Production Systems in Europe: Rise or

Demise? Oxford University Press, Oxford.

Davister, C., J. Defourny and O. Gregoire (2004), WISE Integration Social Enterprises in the European

Union: An Overview of Existing Models, EMES Working Paper No. 04/04.

Defourny, J. (2001), “From Third Sector to Social Enterprise”, in C. Borzaga and J. Defourny (eds.), The

Emergence of Social Enterprise, Routledge, London, pp. 1-28.

Defourny, J. (2004), “Social Enterprise in an Enlarged Europe: Concepts and Realities”, Second

Conference on Social Economy in the Central and Eastern European Countries "Social

Entrepreneurship & Economic Efficiency", Krakow (Poland), 27-28 October.

Defourny, J. and A. Henry (2009), “The Comparative Performance of For-profit, Public and Third-sector

Providers in the Field of „Voucher Services‟ in Belgium: a DEA Frontier Approach”, Second EMES

International Conference on Social Enterprise, Trento, 1-4 July.

Defourny, J. and M. Nyssens (eds.) (2008), Social Enterprise in Europe: Recent Trends and Developments,

EMES Working Paper No. 08/01.

Downing, R. and N. Neamtan (2005), “Social Economy and Community Economic Development in

Canada: Next Steps for Public Policy”, Issues Paper, Chantier de l‟économie sociale, Montreal.

Evers, A. and J. L. Laville (eds.) (2004), The Third Sector in Europe, Edward Elgar, Cheltenham.

Freud, D. (2007), Reducing Dependency, Increasing Opportunity: Options for the Future of Welfare to

Work – An independent report to the (U.K.) Department of Work and Pensions, Department of Work

and Pensions, London.

Fung, A. and E. Olin Wright (2003), Deepening Democracy: Institutional Innovations in Empowered

Deliberative Democracy, Verso, London.

Galera, G. (2009), “The Impact of Social Enterprises and Co-operatives on Socio-Economic Development

in Transition Countries: The Cases of Poland and the Ukraine”, PhD. Dissertation, Programme on

International Studies, University of Trento, Italy.

Galera, G. and C. Borzaga (2009), “Social Enterprise: An International Overview of its Conceptual

Evolution and Legal Implementation”, Social Enterprise Journal, Vol. 5, No. 3, pp. 210-228.

Giddens, A. (1998), The Third Way: The Renewal of Social Democracy, Polity Press, Cambridge.

55

HM Treasury (UK) (1999), Enterprise and Social Exclusion, Report of National Strategy for

Neighbourhood Renewal Policy Action Team 3, HM Treasury, London.

ISTAT (2001), Primo Censimento delle Istituzioni e Imprese Nonprofit, Istituto Centrale di Statistica,

Roma.

John, R. (2006), Philanthropy in Europe, Issue No. 26.

Johnson, N. (1995), Private Markets in Health and Welfare, Berg Publishers, Oxford.

Kovač, P. and F. Kluţer (2010), Background Report on Social Economy and Social Entrepreneurship in

Slovenia, Prepared for OECD.

Kovač, P. and I. Francelj (2008), “Social Context of Public Administration Reform in Slovenia”, Politička

Misao, Vol. XLV, br. 2, pp. 93-112.

Kremer, M. (2006), “Consumers in Charge of Care: the Dutch Personal Budget and its Impact on the

Market, Professionals and the Family”, European Societies, Vol. 8, No. 3, pp. 385-401.

Laville, J.L., B. Lévesque and M. Mendell (2007), “The Social Economy: Diverse Approaches and

Practices in Europe and Canada”, in A. Noya and E. Clarence (eds.), The Social Economy: Building

Inclusive Economies, OECD, Paris, pp. 155-187.

Le Grand, J. (1991), “Quasi Markets and Social Policy”, Economic Journal, No. 91, September, pp. 1256-

67.

Le Grand, J. and W. Bartlett (eds.) (1993), Quasi Markets and Social Policy, Macmillan, London.

Lévesque, B. (2001), “Système québécois d‟innovation en économie sociale”, Rapport annuel de l’ARUC-

Es, Montréal.

Mendell, M. (2007), “Karl Polanyi and Instituted Process of Economic Democratisation”, in M. Harvey, R.

Ramlogan and S. Randles (eds.), Polanyian Perspectives on Embedded Economic Processes,

Development and Transformation, Manchester University Press, Manchester, pp. 78-92.

Mendell, M. (2009), “The Three Pillars of the Social Economy”, in A. Amin (ed.), The Social Economy,

International Perspectives on Economic Solidarity, Zed Press, London, pp. 176-207.

Mendell, M. and N. Neamtan (2009), “The Social Economy in Québec: Towards a New Political

Economy”, in J. Quarter, L. Mook, and S. Ryan (eds.), Researching the Social Economy, University

of Toronto Press, Toronto.

Mendell, M. and R. Nogales (2009), “Social Enterprises in OECD Countries: What are the Financial

Streams?”, in A. Noya (ed.), The Changing Boundaries of the Social Enterprises, OECD, Paris.

Nyssens, M. (ed.) (2006), Social Enterprise, Public Policy and Civil Society, Routledge, London.

OECD (1999), Social Entreprises, OECD, Paris.

OECD (2003), The Non-Profit Sector in the Changing Economy, OECD, Paris.

OECD (2009), OECD Reviews of Labour Market and Social Policies: Slovenia, OECD, Paris.

56

Paton, R. and R. Spear (2009), “Civil Society and the 'Commanding Heights': The Civil Economy: Past,

Present and Future". The Carnegie Trust Commission of Inquiry into the Future of Civil Society:

http://democracy.carnegieuktrust.org.uk/files/CS%20Commanding%20Heights.pdf.

Pestoff, V. (2006), “Citizens and Co-Production of Welfare Services: Childcare in Eight European

Countries”, Public Management Review, Vol. 8, No. 4, pp. 503-520.

Polanyi, K. (1944), The Great Transformation, Beacon Press, Chicago.

Rebernik, D. (2004), “Recent Development of Slovene Towns – Social Structure and Transformation”,

Dela 21, pp. 139-144.

Schaarschuch, A. (1998), “Social Rights, Power and the Democratization of Social Services”, in G. Flösser

and H.U Otto (eds.), Towards More Democracy in Social Services: Models and Culture of Welfare,

Walter de Gruyter, Berlin.

Spear, R. (2009), “European Perspectives on Social Enterprise”, in P. Hunter (ed.), Social Enterprise for

Public Service, Smith Institute, London, pp.38-50.

Spear, R. and E. Bidet (2005), “Social Enterprise for Work Integration in 12 European Countries: a

Descriptive Analysis”, Annals of Public and Co-operative Economics, Vol. 76, No. 2, pp. 195-231.

Statistical Office of the Republic of Slovenia (2010), www.stat.si/eng.

Sullivan, H. and C. Skelcher (2002), Working Across Boundaries: Collaboration in Public Services,

Palgrave Macmillan, London.

Taylor, M. (2004), “The Welfare Mix in the United Kingdom”, in A. Evers and J.L. Laville (eds.), The

Third Sector in Europe, Edward Elgar, Cheltenham.

Tiberi, M. (1996), “Il Dibattito sul Welfare State in Gran Bretagna”, Impresa Sociale, No. 27, pp. 7-15.

Zimmer, A. and E. Priller (eds.) (2004), Future of Civil Society, VS Verlag Für Sozialwissenschaften,

Wiesbaden.

57

SLOVAR

Dobrodelna ustanova: Ustanova, sklad ali fundacija, ustanovljena z namenom prizadevanja za

človekoljubne namene in zagotavljanja neke vrste javne koristi. Dobrodelne ustanove niso v nikogaršnji

lasti in jih upravljajo pooblaščenci, ki si morajo prizadevati za namene, zaradi katerih je bila dobrodelna

ustanova ustanovljena. V mnogih drţavah imajo dobrodelne ustanove določene davčne ugodnosti.

Organizacije civilne iniciative: Nanaša se na ustanove, ki se ukvarjajo s kolektivnim delovanjem. V

angleško govorečih drţavah je prišlo do naraščajočih pozivov k civilnemu udejstvovanju ali civilni

prenovi, za drţavljanske ali ljudske ukrepe, ki so v javnem interesu. V Zdruţenih drţavah je administracija

Obame sprejela Poziv predsednika Clintona k večjemu drţavljanskemu/civilnemu udejstvovanju. Civilne

organizacije si prizadevajo poglobiti demokracijo z mobilizacijo drţavljanov k krepitvi civilnih zmoţnosti.

Področje civilnega delovanja je zapleteno in je povezano s civilno druţbo, drţavljanskim udejstvovanjem

itd. Vsem pa je skupna mobilizacija drţavljanov k skupnim ciljem.

Civilna družba: Civilno druţbo lahko opredelimo kot prostor ali prizorišče med gospodinjstvi in

drţavo, ki nudi moţnosti za usklajeno delovanje in socialno organizacijo. Obsega torej vsa prostovoljna

zdruţenja drţavljanov, ki so ali niso politično motivirana oz. aktivna (čeprav izraz vsebuje vpletenost

politične zavesti in delovanja): poslovne, delovne, nevladne organizacije, cerkve, posebne interesne ali

namenske skupine. Ti elementi so gradniki civilne druţbe, vendar pa noben od njih posamezno ne more

biti reprezentativen zanjo. Gospodarstvo je pogosto izključeno, čeprav ga OECD vključuje, saj so

komunikacijski kanali med tradicionalno organiziranim gospodarstvom, delavci in vlado na splošno dobro

vzpostavljeni. Najbolj pogosto se izraz uporablja izmenljivo z “nevladnimi organizacijami”, pri čemer se

izraz “nevladna organizacija” nanaša specifično na aktivistične skupine, čeprav so te ena od kategorij

civilne druţbe kot celote.

Kolektivno podjetje: krajši izraz za podjetja v kolektivni lasti: zadruge, vzajemne organizacije,

neprofitne organizacije in fundacije.

Invalidsko podjetje: Invalidska podjetja so trgovska podjetja, ki delujejo kot kapitalska podjetja v

skladu z zakonom o gospodarskih subjektih. Invalidska podjetja predstavljajo specifično obliko podjetja,

ustanovljenega v skladu z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Vocational

Rehabilitation and Employment of Disabled Persons Act). Invalidsko podjetje lahko ustanovi pravna ali

fizična oseba. Lahko je ustanovljeno kot profitno ali neprofitno podjetje z omejeno odgovornostjo.

Gospodarsko podjetje je lahko registrirano kot podjetje z omejeno odgovornostjo ali kot delniška druţba in

lahko deluje kot invalidsko podjetje, če zaposluje in usposablja invalide in, če invalidi obsegajo vsaj 40%

vseh zaposlenih delavcev. Podjetje mora imeti zaposlenega tudi vsaj enega strokovnega delavca. Status

invalidskega podjetja podeli ustrezni minister za invalidsko varstvo po predhodnem dogovoru s slovensko

vlado. Invalidska podjetja zaposlujejo ljudi z delovno zmoţnostjo med 70% in 95%. V skladu z veljavnim

zakonom morajo invalidska podjetja reinvestirati 60% dobička nazaj v podjetje.

Zadruga: Zadruga je zdruţenje oseb, ki so se prostovoljno povezali, da bi uresničili skupne

ekonomske, socialne in kultural potrebe in teţnje, preko podjetja v skupni lasti z demokratičnim nadzorom.

Primere zadrug v Evropi lahko zasledimo ţe v 19. stoletju. Mednarodna organizacija dela (International

Labour Organisation) je predlagala, da bi zadruge temeljile na vrednotah samopomoči, lastne

odgovornosti, demokracije, enakopravnosti, pravičnosti in solidarnosti in gojile načela prostovoljnega in

odprtega članstva, demokratičnega članskega nadzora, ekonomske udeleţbe članov, avtonomije in

neodvisnosti, izobraţevanja, usposabljanja in obveščanja, sodelovanja med zadrugami in skrbjo za

skupnost, ki jih je leta 1995 določila Mednarodna zadruţna zveza (International Co-operative Alliance).

Zadruga vključuje eno ali več vrst uporabnikov ali interesnih skupin: 1) potrošnike, ki uporabljajo podjetje

58

za pridobivanje proizvodov ali storitev (kot so prodajna, stanovanjska, zdravstvena ali vzgojnovarstvena

zadruga); 2) proizvajalce (kot so neodvisni podjetniki, obrtniki ali kmetje), ki uporabljajo podjetje za

predelavo in trţenje izdelkov ali storitev, ki jih proizvajajo ali za kupovanje proizvodov ali storitev, ki jih

potrebujejo za svoje strokovne dejavnosti in; 3) delavce, ki uporabljajo podjetje, da zavarujejo svojo

zaposlitev in nadzirajo svoje delovne pogoje. Zadruge delujejo demokratično (ena oseba, en glas) preko

dveh organov (skupščina članov ali odposlancev in upravni odbor, ki ga sestavljajo člani, izvoljeni na

skupščini članov). Za strukturo odposlancev se lahko zahteva, da odraţa velikost organizacije ali območje,

ki ga zadruga pokriva. Ustanovitveni kapital zadruge običajno izvira iz delnic zadruge, ki so jih člani

kupili. Od leta 1980 so posebne zadruge, znane tudi kot socialne zadruge, postale bolj razširjene v drţavah

članicah OECD.

Zaposlitveni centri za invalide: Zaposlitveni centri za invalide so ustanovljeni v okviru Zakona o

zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Vocational Rehabilitation and Employment of

Disabled Persons Act). Ti centri zagotavljajo zaščitno zaposlovanje delavcem z zmoţnostjo za delo med

30% in 70% delovne učinkovitosti zaradi kombinacije fizične in mentalne prizadetosti (ljudje z ravnjo

delovne učinkovitosti pod 30% se lahko pridruţijo programom za socialno vključenost). Velik del

financiranja zaposlitvenih centrov je zagotovljen preko trajnih shem javne podpore.

Fundacija(e): Fundacije so človekoljubne organizacije, ki so organizirane in delujejo predvsem tako,

da stalno zbirajo donirana sredstva, katerih izkupiček uporabijo za dolgoročno podporo določeni

geografski skupnosti ali sektorju neprofitne dejavnosti. Fundacije delujejo kot ustanove za ustvarjanje

donacij in tudi kot izvajalke socialnih, zdravstvenih in kulturnih storitev. Na ta način zagotavljajo

pomembno vez med zasebnimi in neprofitnimi sektorji, saj delujejo kot prejemnice zasebnega kapitala in

vlagateljice v neprofitne organizacije. Fundacije so oproščene davka; registrirane; neprofitne;

organizacijsko avtonomne; in jih vlade, gospodarske druţbe, zdruţenja in njihovi člani ali posamezniki ne

morejo neposredno ali posredno nadzirati na nobeni ravni. Zasedajo edinstveno in osednje mesto v

neprofitnem sektorju in zato bo njihov razvoj močno vplival na prihodnost sektorja kot celote.

Vzajemne ustanove /družbe: Vzajemna ustanova je ustanova, ki je v lasti in upravljanju njenih članov

in, ki sluţi interesom svojih članov. Vzajemne ustanove so lahko oblikovane kot skupine za samopomoč,

prijateljske druţbe in zadruge. Vzajemne ustanove izključujejo imetništvo delnic, saj zdruţujejo člane, ki si

prizadevajo zagotavljati skupno storitev, od katere imajo vsi korist. Široko so zastopane v zavarovalniškem

sektorju.

Nevladne organizacije (NGO): Nevladna organizacija je pravno osnovana organizacija brez

neposrednega zastopanja ali udeleţbe vlade. Kljub temu, da mnoge nevladne organizacije financira vlada,

le-te ohranjajo svojo “nevladno” identiteto zaradi svoje avtonomije. Dandanes obstaja mnogo nacionalnih

in mednarodnih nevladnih organizacij z vse večjo vlogo pri zmanjševanju revščine, socialni vključenosti,

zaščiti okolja, socialni pravičnosti, če naštejemo le nekatere. Mnoge nevladne organizacije se zanašajo tudi

na zasebne prispevke v obliki donacij. Nevladne organizacije neposredno in/ali posredno vključujejo

mnoge organizacije civilne druţbe. Delo nevladnih organizacij se je znatno povečalo v zadnjih dveh

desetletjih, obenem pa tudi njihova šibkost, glede na to, da se v večini primerov zanašajo na javno

financiranje. Večina nevladnih organizacij je organizacijsko in pravno enakovrednih neprofitnim

organizacijam (NPO), čeprav ima majhna manjšina ne-zgolj-profitno korporacijsko strukturo.

Neprofitni sektor: Najboljša znana opedelitev, čeprav ni splošno sprejeta, zlasti v Evropskih drţavah,

je nedvomno opredelitev, ki jo je podala Univerza Johns Hopkins (www.jhu.edu/~cnp/). Glede na to

opedelitev ta sektor vključuje organizacije, ki so prostovoljne, formalne, zasebne, samoupravne in, ki ne

razdeljujejo dobičkov, kot so bolnice, univerze, druţbeni klubi, strokovne organizacije, vzgojnovarstveni

zavodi, okoljske skupine, agencije za druţinsko svetovanje, športni klubi, centri za poklicno usposabljanje,

organizacije za človekove pravice in drugi. Dejansko se lahko subjekti, ki pripadajo neprofitnemu sektorju,

59

razlikujejo od drţave do drţave, glede na nacionalno zgodovino in tradicijo. Izraz neprofiten, ki izvira iz

ZDA, se nanaša predvsem na odsotnost delitve dobička. V tem se bistveno razlikuje od evropskega

pristopa “socialne ekonomije”, ki vključuje zadruge. Vendar je ta razlika manj bistvena, če se jo razišče z

empirično raziskavo. Borzaga in Defourny (The Emergence of Social Enterprise, 2001, Routledge,

London) trdita, da je razdelitev dobičkov pri zadrugah in vzajemnih ustanovah v evropskih drţavah v

vsakem primeru omejena z notranjimi in zunanjimi predpisi.

Socialna ekonomija: Izraz “socialna ekonomija” se je prvič pojavil v začetku 19. stol. v Franciji.

Vendar se je šele v začetku 20. stol začel uporabljati za označevanje različnih subjektov, usmejenih k

izboljševanju kolektivnih delovnih pogojev in ţivljenja ljudi. Ta koncept se zdaj v anglosaških drţavah

uporablja tudi za označevanje proizodnje izdelkov in izvajanje storitev, ki jih ne zagotavlja zgolj neprofitni

sektor, ampak v nekaterih primerih tudi zasebna podjetja z delniškimi sporazumi, ki večino delničarjev

silijo, da se strinjajo s socialnimi cilji, za katere se zavzema podjetje. Med ustanovami, ki pripadajo

socialni ekonomiji, so zdruţenja, zadruge, vzajemne ustanove in fundacije. To vrsto ekonomije bistveno

usmerja delniško načelo, ki je v popolnem nasprotju s predstavo o delničarskem kapitalizmu. “Socialna

ekonomija” je širši koncept kot neprofitni sektor, saj je manj strogo omejen z omejitvijo nerazdeljevanja, v

skladu s katero ustanove ne morejo zakonsko ponovno razdeliti preseţka svojim lastnikom (glej tudi

“terciarni sektor”).

Socialno podjetje: Socialno podjetje označuje organizacijsko obliko, ki je močno uspevala v preteklih

letih in, za katero obstajajo različne opredelitve. Poleg akademskih opredelitev in tistih, ki so jih podale

mednarodne organizacije, ki so zgrajene okrog splošnega kriterija, obstajajo še opredelitve, ki se

uporabljajo znotraj drţav in so specifične glede na nacionalno pojmovanje pojava socialnega podjetja.

Drţave pospešeno razvijajo formalne pravne opredelitve socialnega podjetja. Na splošno se ta koncept

nanaša na vse zasebne dejavnosti, ki se opravljajo v javnem interesu, so organizirane s podjetniško

strategijo in, katerih glavni namen ni povečevanje dobička do skrajnosti, ampak doseganje določenih

ekonomskih in socialnih ciljev in, ki preko proizvodnje izdelkov in izvajanja storitev prinašajo inovativne

rešitve za probleme, kot je socialna izključenost in brezposelnost (glej Social Enterprises, OECD, 1999).

Na ta način socialna podjetja zdruţujejo podjetniške veščine zasebnega sektorja z močnim socialnim

poslanstvom, ki je značilen za socialno ekonomijo kot celoto. Socialna podjetja so del uspevajoče in

rastoče zbirke organizacij, ki obstajajo med zasebnimi in javnimi sektorji. Pojavljajo se v različnih oblikah,

vključno s podjetji v lasti zaposlenih, kreditnimi zadrugami, zadrugami, socialnimi zadrugami, razvojnimi

skladi, socialnimi podjetji, vmesnimi organizacijami trga dela, podjetji skupnosti ali trgovskimi oddelki

dobrodelnih ustanov. Delujejo predvsem na dveh področjih dela: usposabljanje oseb, ki so izključene iz

trga dela in njihovo vključevanje v delo ter zagotavljanje osebnih in socialnovarstvenih storitev.

Solidarnostna ekonomija: Ideja o solidarnostni ekonomiji se uporablja prevsem v Franciji in Kanadi

(Québec) ter je zelo razširjena tudi v Latinski Ameriki. Ima različne pomene glede na geografski kontekst,

v katerem se uporablja: v juţnoameriškem kontekstu se nanaša predvsem na pravično trgovino in ljudsko

ekonomijo, v Québecu je povezana z zadrugami in neprofitnimi podjetji ter s skupnostnim gospodarskim

razvojem (mouvement économique communautaire); in v Evropi predvsem, a izključno s solidarnostnimi

pobudami v sosedskih storitvah. Včasih se izraz uporablja v povezavi z izrazom socialna ekonomija (kot v

Québecu) in včasih v nasprotju z njim, predvsem tam, kjer se socialno ekonomijo pojmuje kot sestavljeno

iz uveljavljenih organizacij, medtem ko se solidarnostna ekonomija predvsem nanaša na neuveljavljene

pobude drţavljanov, usmerjene k eksperimentiranju z novimi potmi gospodarskega razvoja. V evropskem

kontekstu se primeri, kot je gibanje za pravično trgovino, razvijajo znotraj sektorja skupaj z inovativnimi

oblikami finančnih / nedenarnih izmenjav, ki temeljijo na vzajemnosti.

Terciarni sektor: Koncept “terciarnega sektorja” se pogosto uporablja kot sopomenka za neprofitni

sektor in v zadnjem času tudi za “socialno ekonomijo”, predvsem v britanski literaturi. Izraz je bil izbran,

da bi odraţal idejo, da sektor zdruţuje te sicer nepovezane subjekte in, da se nahaja med javnim in

60

zasebnim sektorjem ter sledi edinstvenim socialnim ciljem in notranjim organizacijskim pravilom. Njegov

način financiranja je mešan, saj si lahko prizadeva za oboje, zasebno in javno financiranje. Ideja o

osnovanju različnega “terciarnega sektorja” je sproţila številne teţke polemike, ki so se osredotočale na

nevarnost uporabe terciarnega sektorja kot stranskega področja ali “odlagališča ” za osebe, ki so izključene

iz zasebnega in javnega sektorja. Da bi se izognili nevarnosti socialne polarizacije, terciarnega sektorja ne

smemo pojmovati zgolj kot alternativne poti ali ga primerjati z javnimi in zasebnimi sektorji, ampak kot

interaktiven in povraten sestavni del gospodarstva in druţbe. Nakateri so zagovarjali stališče, da meja

terciarnega sektorja ni mogoče z gotovostjo vzpostaviti in zaradi tega spornega razloga daje Evropska

komisija prednost uporabi izraza “tretji sistem”.

Zavodi (neprofitni javni ali zasebni): Zavodi so nečlanske organizacije, ki lahko opravljajo

dejavnosti na področjih izobraţevanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, varstva

otrok, skrbi za invalide, socialne varnosti ali drugih neprofitnih dejavnosti. Zavodi spadajo v dve

kategoriji: zasebni zavodi in javni zavodi. Zasebne zavode lahko ustanovijo domači ali tuji pravni subjekti.

Lahko se ukvarjajo z gospodarskimi dejavnostmi, namenjenimi pospeševanju njihovih ciljev. Javni zavodi

se morajo ukvarjati z “javnimi storitvami”, to je s storitvami, ki so dostopne širši javnosti. Javne zavode

mora ustanoviti javni subjekt, kot je lokalna občina; druge pravne ali fizične osebe so lahko soustanovitelji.

Zasebnih neprofitnih zavodov ne morejo ustanoviti fizične ali pravne osebe. Njihov najbolj pomemben vir

prihodkov predstavlja trgovska dejavnost na trgu.

61

KONČNE OPOMBE

1 Zgodovina zadruţnih gibanj po svetu potrjuje mnenje, da so bile zadruge pogosto ustrezna metoda za

premagovanje gospodarskih in socialnih teţav.

2 Leta 1990 je Univerza Johns Hopkins (ZDA) ponudila neprofiten konceptualen okvir. V skladu s tem

konceptualnim okvirom, imajo neprofitni subjekti nekatere skupne značilnosti. Vsi so: organizacije (imajo

zakonsko veljavo in strukturo); zasebni (so zakonsko ločeni od drţave); ne razdeljujejo dobička (ne vračajo

dobička svojim direktorjem ali skupini “lastnikov”); samoupravni (imajo temeljni nadzor nad svojim

poslovanjem); prostovoljni (privabljajo neko raven prostovoljnih prispevkov v času ali denarju) (Salamon

and Anheier and Associates, 1999).

3 Odločilen korak pri opredelitvi teoretične osnove neprofitnih organizacij in neprofitnega sektorja je

zaznamovalo delo Filer Commission in leta 1976 Program o neprofitnih organizacijah (Program on Non-

Profit Organisations) Univerze Yale, ki je vključeval 150 raziskovalcev (Borzaga in Defourny, 2001).

4 Druge opredelitve, ki se uporabljajo, so: neodvisni sektor in nevladne organizacije. Izraz nevladna

organizacija se običajno uporablja za opredelitev neprofitnih organizacij, ki opravljajo svoje dejavnosti v

drţavah v razvoju. Kljub temu se izraz uporablja tudi za opredeljevanje organizacij, ki se ukvarjajo s

pospeševanjem gospodarskega in socialnega razvoja od spodaj navzgor. Alternativna opredelitev

francoskega izvora je solidarnostna ekonomija - économie solidaire (Laville, 1994).

5 Opredelitev socialnega podjetja po EMES (Evropska raziskovalna mreţa osredotočena na terciarni sektor),

ki je imela velik vpliv v Evropi in širše, vključuje kriterije gospodarskih in socialnih dimenzij podjetij. Pri

opredelitvi gospodarske in podjetniške narave pobud so bili uporabljeni štirje dejavniki: trajna dejavnost

proizvajanja izdelkov/ali prodaje storitev; visoka stopnja avtonomije (proti odvisnosti); visoka raven

gospodarskega tveganja; in minimalna količina plačanega dela. Za socialne dimenzije pobud je bilo

izbranih pet dejavnikov: pobuda, ki jo je sproţila skupina drţavljanov; pooblastila za odločanje ne

temeljijo na kapitalskem lastništvu; udejstvovalna narava, ki vključuje osebe, ki jih dejavnost zadeva;

omejeno razdeljevanje dobička; in izrecen namen koristiti skupnosti (glej: www.emes.net).

6 Od leta 2004 do nedavnega se je socialnim podjetjem posvečalo le malo pozornosti. V celoti gledano, so

evropske politike, vključno s proračunskimi politikami in spodbujanjem mednarodnih računovodskih

standardov (International Accounting Standards), dejansko zadrţevale razvoj socialnih podjetij, ko so

skupale vsiliti norme, ki neupoštevajo raznolikosti različnih oblik podjetij in s tem slabijo izbor odzivov na

probleme in izzive, s katerimi se sooča Evropa (Borzaga in Galera, 2010)

7 V skladu z veljavnimi zakoni se ljudje, ki niso pravno zmoţni in, ki kaţejo raven delovne storilnosti pod

30 %, ne morejo premakniti dlje od centrov dnevnega varstva, kar je specifična vrsta programa socialne

vključenosti. Prikrajšani ljudje, ki kaţejo raven delovne storilnosti med 30 % in 70 % se lahko vključijo v

zaposlitvene centre, ki so oblika zaščitnega zaposlovanja. Ljudi z ravnjo delovne storilnosti med 70 % in

95 % lahko zaposlijo invalidska podjetja.

8 Pobude socialnega podjetja se razvijajo na novih področjih, na primer v Zdruţenem kraljestvu, kjer se CIC

lahko dejansko udejstvujejo v vseh zakonskih trgovskih dejavnostih ali podjetjih pod pogojem, da se

dobički in premoţenje uporabijo za javno dobro. Na Irskem lokalna razvojna podjetja z različnimi

pravnimi statusi zagotavljajo vrsto storitev: prevoz, socialna stanovanja, krepitev zmoţnosti, okoljske

projekte, dejavnosti kulture in dediščine, z zanašanjem na visoko stopnjo prostovoljstva (O‟Hara, 2001;

Galera, 2009).

9 Pobude socialnega podjetja se razvijajo na novih področjih, na primer v Zdruţenem kraljestvu, kjer se CIC

lahko dejansko udejstvujejo v vseh zakonskih trgovskih dejavnostih ali podjetjih pod pogojem, da se

dobički in premoţenje uporabijo za javno dobro. Na Irskem lokalna razvojna podjetja z različnimi

pravnimi statusi zagotavljajo vrsto storitev: prevoz, socialna stanovanja, krepitev zmoţnosti, okoljske

projekte, dejavnosti kulture in dediščine, z zanašanjem na visoko stopnjo prostovoljstva (O‟Hara, 2001;

Galera, 2009).

62

10

Primere nudijo na primer italijanske socialne zadruge za vključevanje v delo. Italijanske socialne zadruge

za vključevanje v delo so se začele razvijati med leti 1980 po zaprtju ustanov za ljudi s psihičnimi

motnjami in povečani potrebi po vključevanju v delo številnih prikrajšanih skupin, vključno z invalidi,

mladimi z druţinskimi problem in sirotami (Borzaga in Loss, 2006).

11 V skladu s prvim popisom neprofitnih ustanov in podjetij, ki je bil opravljen leta 1999, je bilo 55,2 %

obstoječih organizacij ustanovljenih leta 1990 (ISTAT, 2001).

12 V reprezentativnem vzorcu 2.287 odraslih, jih je 64 % izjavilo, da bi izbrali “podjetje, ki ponovno investira

svoje dobičke v korist skupnosti za izvajanje lokalnega zdravstvenega varstva, komunalnih in prevoznih

storitev, kot je le mogoče učinkovito, ob predpostavki, da bi stoški ostali nespremenjeni” (Jump, 2007).

13 V skladu z uvedbo novega zakona, ki je veljaven od 1. 1. 2011, bo zahteva devet mesecev v predhodnih 24

mesecih.

14 Kljub temu bi bilo treba na nedaven razvoj gledati v kontekstu zgodovinsko nizke stopnje rodnosti, (ki je

upadala od leta 1980 do 2003) in je očitno povezana s teţavami, s katerimi se mladi soočajo pri iskanju

dobre zaposlitve. Stanovanja so bila draga in jih je bilo teţko najti, kar je imelo za posledico, da so mladi

pogosto ostajali doma pri starših. Videti je, da je nedaven vzpon skladen z zgoraj navedenimi teţavami, saj

se je stopnja rodnosti starejših ţensk povečala; vendar ima Slovenija še vedno eno od najniţjih stopenj

rodnosti v Evropi – glej: http://findarticles.com/p/articles/mi_qa5458/is_200712/ai_n21302199/.