Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Anja Pavlič
Mentorica: doc. dr. Andreja Jaklič
INSTRUMENTI EKONOMSKE DIPLOMACIJE
Diplomsko delo
Ljubljana 2007
Pod to diplomsko nalogo sem uradno podpisana le jaz, v resnici pa je »raztrgana« na več delov.
Če so poglavja moja, sta avtorja naslovov moja neponovljiva starša Alojzij in Irena, ki sta
vedela, kdaj me priganjati in kdaj pustiti čisto pri miru – prva možnost mi je, priznam, vsakič pognala rdečico na obraz.
Posamezni odstavki so delo sestre Maje, njenega moža Marjana in nečaka Luka, ki me je
napolnil z energijo in poskrbel, da sem tudi, ko sem bila zaprta med štirimi stenami, slišala iskren otroški smeh.
Za vejice, velike začetnice in narekovaje so zaslužni moji prijatelji, brez katerih bi bilo delo
sicer dobro, manjkalo pa bi mu mladostne razigranosti in neizmernega optimizma.
In konec koncev je prišla tudi zadnja pika zadnje povedi zadnjega poglavja, zaključka. Pika, ki obljublja novo veliko začetnico. Zanjo si zaslužen ti, Slavko, saj bi bile brez nje vse prejšnje
besede zaman. Pika.
Zahvaljujem se tudi mentorici, doc. dr. Andreji Jaklič, ki me je s svojimi nasveti in pripombami usmerjala, da nisem zašla s prave poti.
INSTRUMENTI EKONOMSKE DIPLOMACIJE Ekonomska diplomacija, v kateri se mešajo prvine diplomacije, ekonomskih znanosti in menedžmenta, mednarodnih pogajanj in odnosov z javnostmi, je stara toliko kot mednarodna trgovina, z globalizacijo sta se razširila obseg in raznolikost njenih aktivnosti, povečalo se je število institucij in držav, ki v njenih aktivnostih sodelujejo. Glavni cilj ekonomske diplomacije je zaščita nacionalnih ekonomskih interesov v mednarodnih ekonomskih odnosih, v ta namen pa uporabljajo širok spekter instrumentov. Namen naloge je bilo ugotoviti, kateri instrumenti so akterjem na voljo, kako se med seboj razlikujejo glede na pogostost uporabe, učinkovitost in vrste akterjev. Zanimalo me je tudi, kakšno znanje in sposobnosti morajo pri tem pokazati ekonomski diplomati in ali se uporaba instrumentov razlikuje glede na ravni ekonomske diplomacije: bilateralno, plurilateralno, regionalno in multilateralno. Analizirala sem naslednje instrumente: ekonomske sankcije in ekonomsko pomoč, pogajanja, odnose z javnostjo, delanje imidža, pridobivanje ekonomskih informacij in ekonomsko vohunjenje ter pospeševanje tujih neposrednih institucij. Kot glavni metodi sem uporabila analizo sekundarnih virov in zgodovinsko-deskriptivno analizo. Prišla sem do zaključka, da učinkovitosti posameznih instrumentov ni mogoče uniformno rangirati, na splošno pa mehkejši instrumenti - pogajanja, sodelovanje in utrjevanje prijateljskih vezi, pogosteje pripeljejo do pozitivnega rezultata kot grožnje s sankcijami, uporaba le-teh ali zasledovanje izključno lastnih ciljev. Ključne besede: ekonomska diplomacija, ekonomski diplomat, instrument, pogajanja, učinkovitost. INSTRUMENTS OF ECONOMIC DIPLOMACY Economic diplomacy consists of elements of diplomacy, economic science and management, international negotiation and public relations, its origin is international trade. Globalization has greatly increased the range and variety of economic diplomacy, institutions and countries active in economic diplomacy have expanded. The main goal of economic diplomacy is protection of national economic interests in the field of international relations. For this purpose wide spectrum of instruments is used. The purpose of this work was to find out which instruments are used by which actors and if the difference among them in efficiency and frequency can be made. I was also interested in the role of economic diplomats’ skills and knowledge and if four levels of economic diplomacy: bilateral, regional, plurilateral and multilateral have influence on different instruments. Instruments that were analysed are: economic sanctions and economic aid, negotiations, public relations, promotion of country image, economic intelligence and economic espionage and promotion of foreign direct investments. The main methods used in my research work were the analysis of secondary sources and historical-descriptive analysis. I came to conclusion that instruments cannot be ranked by efficiency, but generally softer instruments, such as negotiations, cooperation and promotions of friendly relations are more likely to achieve positive results in comparison to threat or use of sanctions and pursuit of exclusively one’s own goals. Key words: economic diplomacy, economic diplomat, instrument, negotiation, efficiency.
5
KAZALO
SEZNAM KRATIC.................................................................................................................... 6 SEZNAM TABEL...................................................................................................................... 7 1. UVOD .................................................................................................................................... 8
1. 1 Predstavitev teme ........................................................................................................... 8 1. 2 Struktura analize in uporabljena metodologija.............................................................. 10 1. 3 Omejitve diplomske naloge........................................................................................... 12
2. OPREDELITEV TEMELJNIH TEORETIČNIH POJMOV ............................................... 13 2. 1 Diplomacija ................................................................................................................... 13 2. 2 Ekonomska diplomacija ................................................................................................ 16 2. 3 Ekonomski diplomat ..................................................................................................... 21
3. AKTERJI EKONOMSKE DIPLOMACIJE ........................................................................ 26 3. 1 Državni akterji............................................................................................................... 26 3. 2 Nedržavni akterji ........................................................................................................... 28 3. 3 Transnacionalni akterji .................................................................................................. 28
4. RAVNI EKONOMSKE DIPLOMACIJE............................................................................ 31 4. 1 Bilateralizem ................................................................................................................. 32 4. 2 Regionalizem................................................................................................................. 34 4. 3 Plurilateralizem ............................................................................................................. 35 4. 4 Multilateralizem ............................................................................................................ 36
5. EKONOMSKA SREDSTVA V ZUNANJI POLITIKI OZIROMA ................................... 39 EKONOMSKE TEHNIKE DRŽAVNIŠTVA ......................................................................... 39
5. 1 Definicija in oblike ekonomskih sankcij ....................................................................... 40 5. 2 Vrste ekonomskih sankcij ............................................................................................. 44
5. 2. 1 Vrste ekonomskih sankcij glede na moč ekonomskega pritiska ............................ 44 5. 2. 2 Vrste ekonomskih sankcij glede na število sankcionirajočih mednarodnih akterjev.......................................................................................................................................... 45 5. 2. 3 Vrste ekonomskih sankcij glede na obseg ............................................................. 46
5. 3 Ekonomska pomoč ........................................................................................................ 47 5. 4 Cilji ekonomskih sankcij ............................................................................................... 50 5. 5 Učinkovitost ekonomskih sankcij ................................................................................. 52
6. INSTRUMENTI EKONOMSKE DIPLOMACIJE ............................................................. 56 6. 1 Pogajanja ....................................................................................................................... 56
6. 1. 1 Stopnje mednarodnih pogajanj ............................................................................. 57 6. 1. 2 Pogajalske strategije in tehnike ............................................................................ 59 6. 1. 3 Kakšen je dober pogajalec? .................................................................................. 60 6. 1. 4 Specifičnost Urugvajskega kroga pogajanj GATT-a ........................................... 62 6. 1. 5 Vpliv kulture na mednarodna pogajanja............................................................... 63
6. 2 Odnosi z javnostjo......................................................................................................... 65 6. 3 Delanje imidža – država kot blagovna znamka............................................................. 69 6. 4 Pridobivanje ekonomskih informacij ............................................................................ 72 6. 5 Pospeševanje tujih neposrednih investicij..................................................................... 77
7. ZAKLJUČEK....................................................................................................................... 81 8. VIRI...................................................................................................................................... 84
8. 1 Primarni viri .................................................................................................................. 84 8. 2 Sekundarni viri .............................................................................................................. 84
6
SEZNAM KRATIC
DKDO Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih
DKP diplomatsko-konzularno predstavništvo
EFTA European Free Trade Area – Evropsko prostotrgovinsko območje
EU Evropska unija
GAO General Accounting Office – Urad za odgovornost vlade
GATT General Agreement on Tariffs and Trade – Splošni sporazum o carinah
in trgovini
ibid. ibidem – prav tam
IMF International Monetary Fond – Mednarodni denarni sklad
ITO International Trade Organization – Mednarodna trgovinska
organizacija
JAR Južnoafriška republika
NAFTA North American Free Trade Area – Severnoameriško prostotrgovinsko
območje NVO nevladna organizacija
OECD Organization for Economic Cooperation and Development –
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj
OZN Organizacija združenih narodov
STP strateška trgovinska politika
TNI tuje neposredne investicije
UL OZN Ustanovna listina Organizacije združenih narodov
VS Varnostni svet
WTO World Trade Organization – Svetovna trgovinska organizacija
ZDA Združene države Amerike
7
SEZNAM TABEL
Tabela 5. 1. 1: Oblike ekonomskega državništva – negativne sankcije 43
Tabela 5. 1. 2: Oblike ekonomskega državništva – pozitivne sankcije 44
Tabela 5. 5. 3: Dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost sankcij 54
Tabela 6. 3. 4: Domači dejavniki in ciljne skupine pri delanju države kot blagovne
znamke 72
8
1. UVOD
1. 1 Predstavitev teme
Morda se stavek, da je ekonomija v današnjem svetu pomembnejša, kot je kdaj koli bila,
sliši nekoliko obrabljeno, klišejsko. Pogosto lahko slišimo trditve, da v mednarodnih odnosih
vse izvira iz 'ekonomske logike', ki stoji za zunanjepolitičnimi odločitvami držav, da
ekonomska moč v primerjavi z vojaško državam daje več političnega vpliva in ugleda, da je
osvajanje trgov pomembnejša naloga kot osvajanje ozemlja in nenazadnje, da ekonomska
soodvisnost bolj kot vse vojaške strategije skupaj postaja glavni porok varnosti in miru v
svetu.
Dogodek, ki je povzročil, da so se ekonomska vprašanja na zunanjepolitičnem parketu
zavihtela med glavne 'plesalce', je bil nedvomno konec hladne vojne. Pred tem sta bila tako
vzhodni kot zahodni blok okupirana z političnim, vojaškim in ideološkim tekmovanjem ter
izogibanjem splošnemu jedrskemu spopadu, malo pozornosti pa so voditelji namenjali
ekonomski dimenziji boja. Ekonomija je bila takrat po klasični realistični delitvi uvrščena
med 'nizko politiko', medtem ko so 'visoko politiko' predstavljala vprašanja varnosti in
vojaške strategije držav.
Podobno pot je prehodilo tudi področje ekonomske diplomacije, ki je v preučevanju
mednarodnih odnosov in mednarodne politične ekonomije prisotno že ves čas, a šele s
koncem hladne vojne in začetkom novega obdobja je vzbudilo več zanimanja za preučevanje
in pridobilo na pomembnosti. Do leta 1989 sta v mednarodnem ekonomskem sistemu
obstajala dva pola: odprti zahodni režim in centralnoplanski vzhodni režim, veliko
razvijajočih držav pa je poskusilo izbrati srednjo pot s promoviranjem novega mednarodnega
ekonomskega sistema. S propadom komunizma v Evropi tekmovalni zahodni sistem ni imel
več alternative in soodvisnost, ki je bila še v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja le značilnost
zahodnega sveta, je zajela ves svet. V 90. letih so tako države ena za drugo začele umikati
ovire zunanji konkurenci, včasih kot rezultat mednarodnih pogajanj, večkrat pa zaradi
unilateralne odločitve, saj so prepoznale prednosti, ki jih nudi odprti tržni sistem. Sčasoma so
se vse bolj umikale tudi omejitve glede neposrednih investicij, tako da so se tuja podjetja, tudi
multinacionalke, vse bolj utrjevala. Sledili so še dogovori o umiku ali omejitvi različnih oblik
nadzora nad transakcijami in kapitalskimi tokovi.
Po terorističnih napadih na dvojčka ameriškega trgovinskega centra 11. septembra leta
2001 so najbolj 'vroči' del debate znova postala varnostna vprašanja, a ekonomska
9
diplomacija tudi pri reševanju teh vprašanj lahko pomaga, saj se spopada z nekaterimi vzroki
in koreninami terorizma, kot so revščina in marginalizacija.
Te globalne ekonomske dejavnosti zahtevajo prilagoditev ekonomske diplomacije, ki se
mora ukvarjati z vedno več in vedno bolj različnimi področji, hkrati pa vedno natančneje in
skrbneje usklajevati ekonomske odločitve najprej doma, nato pa še v mednarodnem okolju, ki
ga v veliki meri oblikuje veliko število mednarodnih organizacij, od regionalnih in
plurilateralnih do onih z univerzalnim članstvom.
Na začetku sem omenila, da so ekonomski faktorji danes pomembnejši kot pred tem.
Izjava vsekakor vsebuje zrna resnice, a potrebno je omeniti, da gre pri tem lahko govorimo o
štirih različnih stvareh: o ekonomskih vzrokih za določeno odločitev ali dogodek in nato o
ekonomskih posledicah le tega, ter o ekonomskih sredstvih, ki so potrebni za uresničevanje
določenega ekonomskega cilja. Sama se bom v diplomski nalogi usmerila k ekonomskim
sredstvom oziroma instrumentom, kot so na primer pogajanja, ekonomska pomoč, ekonomske
sankcije, pridobivanje ekonomskih informacij in ekonomsko vohunjenje in nekaj drugih. Od
narave diplomatskih odnosov dveh držav je namreč odvisno, katere ekonomske instrumente
bosta uporabljali. Če so njuni odnosi dobri in miroljubni, se bo to odsevalo tudi v uporabi
širših, zunanjepolitičnih instrumentov, ki bodo v znamenju dobre volje, iskrenosti in
odprtosti. Poleg teh pa ima država na voljo tudi cel spekter ožjih, ekonomskih nagrad, ki jih
zagotavlja prijateljskim državam. Tipičen primer je zunanja pomoč, ki se lahko kaže v obliki
nakazil in ugodnih ponudb, tehnične pomoči, skupnih ekonomskih in znanstvenih projektov in
izmenjav študentov in strokovnjakov.
Če se odnosi med državama poslabšajo, se diplomatski govor tudi na področju ekonomije
umakne kazenskim carinam, uveljavitvi izvoznih in uvoznih kvot, selektivnemu ali splošnemu
trgovinskemu embargu in bojkotu, ustavitvi investicij in spodbujanju drugih držav k
podobnim akcijam. Vloga se poveča tudi odnosom z javnostjo, ki postanejo glasnik negativne
propagande.
V diplomski nalogi me bo zanimalo prav to, katere instrumenti ekonomske diplomacije so
državam in drugim akterjem na voljo, kdaj se uporabljajo in kakšne so značilnosti
posameznega instrumenta, dobre in slabe strani, kateri akterji pri njegovem izvajanju
sodelujejo in kakšna je vloga ekonomskega diplomata pri tem, ter kako učinkoviti so ti
instrumenti.
10
1. 2 Struktura analize in uporabljena metodologija
Diplomska naloga je razdeljena na osem poglavij. V prvem poglavju – uvodu, bom
osvetlila širši kontekst, v katerem deluje ekonomska diplomacija, njen pomen kot eno od
smeri diplomacije in pomembnost v sodobnem času. Nato bom omenila, kakšno metodologijo
sem pri pisanju uporabila in omejitve, s katerimi sem se srečevala ali pa jih namenoma sama
določila. Drugo poglavje je namenjeno opredelitvi temeljnih teoretičnih pojmov, ki se
pojavljajo skozi vso diplomsko nalogo. To so diplomacija, ekonomska diplomacija in
ekonomski diplomat.
Po različnih definicijah in razvoju omenjenih pojmov bo v tretjem poglavju sledila
opredelitev glavnih akterjev ekonomske diplomacije. Prav povečano število akterjev – poleg
državnih so zelo pomembni tudi nedržavni in transnacionalni -, in njihova raznolikost je
glavna značilnost nove ekonomske diplomacije, ki deluje v globaliziranem in
internacionaliziranem svetu. V četrtem poglavju bom obravnavala različne ravni, na katerih
prej omenjeni akterji skušajo zasledovati svoje interese in dosegati cilje. Poleg bilateralne
ravni, ki je osnova vsake diplomatske dejavnosti, se v ekonomski diplomaciji zelo veliko
dogovorov odvija tudi v regionalnih in multilateralnih krogih, pa tudi v okviru plurilateralnih
organizacij. Dotaknila pa se bom tudi unilateralizma kot sredstva, s katerim države posredno
vplivajo na razvoj mednarodnih dogodkov.
S petim poglavjem se bom premaknila konkretneje k sredstvom, ki jih ima ekonomska
diplomacija in s tem ekonomski diplomati na voljo, da jim uspe skleniti koristne dogovore –
tako za državo kot svoja domača podjetja. Najprej bom osvetlila širše ekonomske
instrumente, tiste 'trše', ki zaradi svojih učinkov in metod bolj spadajo k sredstvom zunanje
politike na splošno, kot k sami diplomaciji. To so ekonomske sankcije, ki jih bom razdelila
glede na moč ekonomskega pritiska, število sankcionirajočih subjektov in njihov obseg.
Omenila bom tudi več definicij ekonomskih sankcij, njihove cilje ter ocenila njihovo
učinkovitost. V tem poglavju bom obravnavala tudi ekonomsko pomoč kot ekonomsko
sredstvo držav, ki ne temelji na vzajemnosti.
Vsa ta poglavja bodo služila kot nekakšen širši uvod oziroma predstavitev teme, s šestim
poglavjem pa bom prišla do bistva, saj se bom v njem posvetila samim instrumentom
ekonomske diplomacije. V prvem podpoglavju bom obravnavala bistveno orodje ekonomske
diplomacije – pogajanja. Nekatere značilnosti pogajanj veljajo za diplomacijo na splošno,
poskušala pa se bom usmeriti predvsem k posebnostim ekonomskih pogajanj, njihovim
stopnjam, strategijam in taktikam ter lastnostim, ki jih mora imeti dober ekonomskih diplomat
11
– pogajalec. To podpoglavje bom zaključila z opisom pogajanj v Urugvajskem krogu GATT-
ovih pogajanj, ki veljajo za najobsežnejša ekonomska pogajanja v zgodovini.
Sledila bodo podpoglavja o drugih sredstvih, s katerimi 'operira' ekonomska diplomacija.
Eno izmed njih je vzdrževanje dobrih odnosov z javnostjo in taktično nastopanje pred mediji,
ki ga bo obravnavalo podpoglavje 6. 2., ter čedalje bolj neizogibna dejavnost držav, ki sebe
želijo predstaviti kot blagovno znamko – tako imenovano delanje imidža, čemur bo
namenjeno podpoglavje za tem. V podpoglavju 6. 4. bo sledil opis pridobivanja ekonomskih
informacij, ki lahko včasih preide tudi na nelegalno polje ekonomskega vohunjenja, v
podpoglavju 6. 5. pa bom predstavila vlogo ekonomskih oziroma v tem primeru komercialnih
diplomatov pri pospeševanju neposrednih tujih investicij.
Diplomsko delo bom sklenila s sedmim poglavjem – zaključkom, v katerem bom podala
ugotovitve, do katerih sem prišla, ter poskusila podati napoved, v katero smer se bo
ekonomska diplomacija razvijala v nadaljevanju 21. stoletja.
Glavna metoda, ki sem jo uporabila pri pisanju diplomskega dela, je analiza sekundarnih
virov (knjig, zbornikov in člankov). V veliko pomoč mi je bil tudi material, dostopen na
medmrežju, kjer sem bila še posebej pozorna na verodostojnost in preverljivost avtorjev, od
katerih sem črpala informacije. Analiza primarnih virov (dokumentov in pogodb) pri mojem
delu ni prišla toliko v poštev kot preučevanje sekundarnih virov. Predvsem pri opredeljevanju
ključnih pojmov, to je opisu razvoja diplomacije in ekonomske diplomacije, sem uporabila
zgodovinsko deskriptivno analizo. V poglavju o pogajanjih kot temeljnem sredstvu
ekonomske diplomacije sem se konkretno dotaknila tudi pogajanj v okviru Urugvajskega
kroga, kar bi lahko imeli za študijo primera, s katero sem želela pokazati specifičnost in
značilnosti pogajanj, s katerimi se sklepajo pomembni trgovinski sporazumi.
Pri diplomski nalogi me bo vodilo nekaj delovnih vprašanj: Kateri instrumenti so
ekonomskih diplomatom na voljo? Se uporaba teh instrumentov razlikuje glede na ravni in
akterje ekonomske diplomacije? Kako ekonomski diplomati najučinkoviteje dosegajo cilje
svoje države? Kakšno znanje in sposobnosti morajo pri tem pokazati?
Pri raziskovanju teh vprašanj mi bodo v pomoč naslednji podtezi:
1. Mednarodne organizacije, ki obravnavajo tudi ekonomske teme, se pogosteje odločajo za
sistem prostovoljnega sodelovanja kot pravno obvezujočih pravil.
2. Ekonomskim sankcijam kot enemu izmed ekonomskih sredstev zunanje politike
učinkovitost zmanjšujeta slabo sodelovanje sankcionirajočih držav in njihovi nejasni cilji.
12
Z njuno pomočjo bom skušala preveriti hipotezo, ki je:
V ekonomski diplomaciji so mehkejši instrumenti, kot so pogajanja, prostovoljno
sodelovanje, odkrito obveščanje in utrjevanje prijateljskih trgovinskih vezi običajno bolj
učinkoviti kot trdi instrumenti, kot so vsiljevanje obvezujočih pravil, grožnja s sankcijami ali
uporaba le-teh ter ekonomsko vohunjenje.
1. 3 Omejitve diplomske naloge
Preučevanje ekonomske diplomacije je zelo obsežna tema, zato sem se po predstavitvi
njenih splošnih značilnosti omejila le na sredstva, ki so ji na voljo, nisem pa se podrobneje
spuščala v vrste kadrov, ki se ukvarjajo z njo ali v njene spremenjene značilnosti, s katerimi
se sooča s pojavom globalizacije. Pri raziskovanju njenih sredstev si nisem izbrala določene
države, kljub temu pa primeri, ki jih navajam, prihajajo predvsem iz razvitih držav, kar je
razumljivo, saj tudi največ avtorjev literature prihaja iz zahodnega sveta. Pri opisovanju
regionalne, plurilateralne in multilateralne ravni ekonomske diplomacije se nisem spuščala v
predstavljanje ene same organizacije, ampak sem raje opisovala na splošno, saj so mi bila v
prvi vrsti pomembna sredstva, ne pa toliko okvir, v katerem se ta sredstva uporabljajo.
13
2. OPREDELITEV TEMELJNIH TEORETIČNIH POJMOV
V uvodu so se večkrat pojavili določeni pojmi, ki jih je potrebno za boljše in natančnejše
razumevanje podrobneje opredeliti. Posvetila se bom pojmom diplomacija, ekonomska
diplomacija in ekonomski diplomat. Nekaj literature o ekonomski diplomaciji lahko najdemo
v knjigah o mednarodnih odnosih, predvsem o naravi same diplomacije in njenih zakonitostih.
Še več tem, ki jih obravnava ekonomska diplomacija, pa se uvršča v področje mednarodne
politične ekonomije, ki je od 70. let 20. stoletja pri preučevanju doživela velik razmah. Prav
mednarodna politična ekonomija namreč preučuje interakcijo med političnimi in
ekonomskimi dejavniki ter med domačimi in mednarodnimi ravni oblikovanja politik (Bayne
in Woolcock 2003: 23–24).
Sploh pojem diplomacija je v družboslovju obravnavalo veliko avtorjev iz različnih
obdobij, zato ni presenetljivo, da so se ga lotevali iz različnih zornih kotov in dajali poudarek
le določenim vidikom in nalogam. V svoji diplomski nalogi bom zato predstavila le nekaj
najpomembnejših avtorjev in misli.
2. 1 Diplomacija
Pomen in naloge diplomacije so se skozi zgodovino spreminjale in razvijale. Nič čudnega
torej, da se različni avtorji niso mogli uskladiti o eni, splošno sprejeti definiciji diplomacije.
Prav nasprotno, nekatere med seboj nasprotujejo.
Dokaze o preprostih načinih uporabe diplomacije, ki so vključevali predvsem prenašanje
sporočil in opozoril pa tudi daril in dajatev, je mogoče najti že v dokumentih stare Kitajske,
Indije in Egipta. Te osnovne, rudimentarne diplomatske aktivnosti so izpopolnili v antični
Grčiji (Couloumbis in Wolfe 1990: 139), od kjer tudi izvira beseda diploma, ki je pomenila
dvakrat prepognjeni dokument (Vukadinović 1995: 15). Za razvoj diplomatskih metod so bila
posebej pomembna obdobja oblikovanja italijanskih mestnih državic,1 obdobje v Franciji pred
in med francosko revolucijo2 (Saner in Yiu 2003: 10), 18. stoletje, v katerem sta se razvila
pojma diplomatski zbor in doyen, ter leto 1815, v katerem so na Dunajskem kongresu dosegli
dogovor o poenostavitvi razvrstitev diplomatskih predstavnikov v skupine in podrobneje
1 V tem času je bilo ustanovljeno prvo stalno diplomatsko veleposlaništvo, ki ga je Beneška republika odprla v Genovi leta 1455. 2 V času francoskega kralja Ludvika XIV. je bila prvič pravno priznana eksteritorialnost veleposlaništev, ki označuje vse ljudi, stvari in odnose, za katere ne velja ureditev določne države.
14
oblikovali njihove naloge, uveljavila pa se je tudi doktrina formalne enakosti med državami
(Couloumbis in Wolfe 1990: 140). Še več, v t. i. Dunajskem pravilniku so bili povzeti tudi
takratni običaji in vse, kar je skozi zgodovino postalo sestavni del opravljanja diplomatskih
nalog (Vukadinović 1995: 23).
Sodobna diplomacija se je začela razvijati po prvi svetovni vojni, saj zaradi razvoja
dogodkov tradicionalna3 diplomacija ni bila več kos novim okoliščinam (White 2001: 321). S
tem se strinja tudi Benko (1997: 260), ki med prelomne dogodke šteje nastanek prve
socialistične države v svetu, nastanek prve mednarodne organizacije s splošnimi cilji in
začetek razpadanja svetovnega kolonialnega sistema.
Za klasično definicijo diplomacije se šteje opredelitev Ernesta Satowa, ki jo je podal v
svoji knjigi Satow's Guide to Diplomatic Practice: »Diplomacija je uporaba razumnosti in
obzirnosti v upravljanju uradnih odnosov med vladami neodvisnih držav« (Saner in Yiu 2003:
3). Ta definicija trdi, da je diplomacija izključno v domeni ministrstev za zunanje zadeve
posameznih držav, s čimer pa se v današnjem svetu ne moremo več strinjati, saj se je na
mednarodnem prizorišču pojavilo veliko akterjev, ki delujejo tako znotraj posamezne države
kot zunaj nje. To dejstvo je v svoji definiciji upošteval Barston (1988: 1), ki je zapisal:
»Diplomacija se ukvarja z upravljanjem odnosov med državami ter med državami in drugimi
akterji.« Za Melissena4 (cit. po Saner in Yiu 2003: 11) pa je diplomacija definirana kot
»mehanizem predstavljanja, komuniciranja in pogajanja, s pomočjo katerih države in ostali
mednarodni akterji upravljajo svoje zadeve.« Melissen je v svoji definiciji tako zaobjel
značilnosti postmoderne5 diplomacije, v kateri se za svoje interese hkrati borijo tako državni
kot nedržavni akterji.
Vsebinsko zelo nazoren je bil Benko (1997: 256), ki je zapisal, da je »/d/iplomacija
institucija države, ki ji je na formalni ravni poverjena naloga vzdrževati stike z drugimi
subjekti v mednarodni skupnosti in s temi stiki uresničevati svoje interese, upoštevajoč, da je
družba substrat države. V ta namen ji mednarodno pravo daje funkcijo in privilegirani status,
kar ji omogoča, da to funkcijo razmeroma nemoteno uresničuje.« Benko tudi trdi, da je
diplomacija poleg ekonomskih sredstev in sredstev prisiljevanja le eno od sredstev zunanje
politike držav (1997: 255–257), medtem ko ji Berridge (1987: 164) daje bolj pozitiven
pomen, saj jo razmeji od instrumentov konflikta, med katere šteje tajno obveščanje, uporabo 3 Nekateri avtorji uporabljajo raje ime klasična. 4 Melissen, Jan (1999) Innovation in Diplomatic Practice. London: MacMillan, stran 16. 5 Saner in Yiu sta kot značilnosti postmoderne diplomacije navedla: širjenje 'ministrstev za zunanje zadeve' na druga ministrstva in veje deželne oziroma lokalne oblasti, pojav diplomatskih nalog v transnacionalnih podjetjih in rast sodelovanja transnacionalnih nevladnih organizacij v mednarodnem upravljanju in ekonomski diplomaciji.
15
sile, ekonomsko državništvo6 in propagando. Kot aktivnost zunanje politike jo razume tudi
Brglez (1998: 61), ki pravi, da lahko diplomacijo operacionalno opredelimo kot »instrument
miroljubnega posredovanja med subjekti mednarodnega prava ter hkrati kot obliko in proces
njihovega medsebojnega komuniciranja.«
Nekateri avtorji pa v diplomaciji vidijo predvsem sredstvo komuniciranja med različnimi
subjekti. Kot meni White (2001: 317–318), lahko diplomacijo razumemo z dveh vidikov
svetovne politike – iz makro- in mikrovidika. Makrovidik razume diplomacijo kot proces
komunikacije med mednarodnimi akterji, ki poskušajo spore rešiti s pogajanji (ibid.), z
mikrovidika pa je diplomacija sredstvo politike, ne samo sredstvo komunikacije (ibid.). K
temu bi lahko dodali še Berridgea (2002: 1), ki je zapisal, da je diplomacija pojem, ki se ga
uporablja za opredelitev uradnih kanalov komunikacije med člani sistema držav.
Na širok pojem diplomacije je opozoril tudi Vukadinović (1995: 108–109), ki je zanjo
našel kar nekaj besed. Opisal jo je kot spretnost, znanost, sposobnost, institucijo, proces,
prakso, funkcijo in institucijo, hkrati pa omenil, da se diplomacija najpogosteje enači z
mednarodnimi odnosi, zunanjimi zadevami, vodenjem in uresničevanjem zunanje politike, z
uradnimi stiki med državami in vladami ter s pogajanji, ali pa se šteje za del vsega.
Diplomacijo bi tako lahko opredelili kot »družbeno dejavnost in politični proces, katerega
politični udeleženci, najpogosteje države, stopajo v medsebojne odnose v mednarodnem
okolju« (ibid.).
Omenim naj še nekaj funkcij, ki jih mora diplomacija izvajati, da bi zasledovala svoje
cilje, to je vsaj reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Feltham (1993: 3) jih je na podlagi
Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (DKDO)7 iz leta 1961 opredelil kot
predstavljanje države pošiljateljice v državi sprejemnici, zaščito interesov države pošiljateljice
in njenih državljanov v državi sprejemnici, pogajanja z vlado države sprejemnice, opazovanje
z vsemi dovoljenimi sredstvi o pogojih in razvoju v državi sprejemnici in nato poročanje o
tem državi pošiljateljici, ter razvijanje prijateljskih in drugih odnosov med državo
pošiljateljico in državo sprejemnico. Benko (1997: 258) pa se je pri opredelitvi nalog
diplomacije navezal na mednarodno pravo. Le-to naloge prepoznava kot predstavljanje,
pogajanje in opazovanje. Sam je politične funkcije diplomacije natančneje razdelil in jih vidi
v informacijah, ki jih diplomati pošiljajo svojim vladam, svetovanju, ki je namenjeno uporabi
političnih odločitev, vodenju pogajanj ter vplivanju na subjekte v mednarodni skupnosti skozi
prigovarjanje, prepričevanje, obljubljanje nagrad in kazni ter groženj (ibid).
6 Pojem ekonomsko državništvo je podrobneje razložen v petem poglavju. 7 Vienna Convention on Diplomatic Relations (18. 4. 1961) 500 U.N.T.S. 95
16
2. 2 Ekonomska diplomacija
V tradicionalnem pomenu pojem diplomacija predstavlja le politično diplomacijo, saj je
nekdaj veljalo mnenje, da bodo močne politične vezi med državami vodile do sodelovanja na
drugih področjih, tudi ekonomskem.8 V zadnjem času, predvsem po koncu ideološkega boja
hladne vojne, pa v mednarodne odnose skozi glavna vrata vstopa ekonomska dimenzija, ki ji
države in zunanja ministrstva posvečajo vedno več pozornosti.9
»/D/a bi bila pravična do ekonomske diplomacije,« sta Bayne in Woolcock (2003: 5–6)
razmejila pojma diplomacija in ekonomska diplomacija, saj trdita, da za zadnjo ne velja nekaj
stereotipov, s katerimi se mora ubadati diplomacija. Prvi stereotip je, da se z diplomacijo
ukvarjajo le diplomati, to je ljudje, zaposleni v zunanjih ministrstvih držav. Drugič, za
diplomacijo so značilna neuradna pogajanja in prostovoljna pripravljenost na sodelovanje, ne
pa tudi sistemi z natančno določenimi pravili in pravnimi obvezami. Tretjič, diplomacija je
šibka in nenatančna dejavnost, kjer dogovori vodijo le do nepomembnih sporazumov. Nadalje
za diplomacijo veljata tudi stereotipa, da je to dejavnost, rezervirana za elito oziroma
privilegirane uslužbence, in da je diplomacija polna nejasnosti, prikrivanja in skrivnostnosti.
V nasprotju s tem sta prepričana, da sta obseg in vsebina ekonomske diplomacije mnogo širša
in koristnejša.
Ekonomska diplomacija je stara toliko kot mednarodna trgovina, le da se ji nikoli ni
posvečalo velike pozornosti in je imelo za veščino samo po sebi.10 Kot meni Prvulović (2001:
16–17), je francoska diplomacija prva začela dajati svojim predstavnikom v tujini, posebej
tistim, ki so državo predstavljali v Angliji, navodila, naj bodo pozorni tudi na ekonomske
značilnosti tuje države.11 V dvajsetih letih 20. stoletja je bil v okviru nemškega ministrstva za
zunanje zadeve ustanovljen precej samostojen oddelek za zunanjo trgovino, v nemških
veleposlaništvih pa so – prvi na svetu – svoje naloge začeli opravljati atašeji za trgovino,
finance, kmetijstvo in gozdarstvo. Sledili sta jim Francija in ZDA. Leta 1937 je ekonomsko
diplomacijo v delu Economie et diplomatie prvi analitično opisal francoski profesor Henri
Hauser. Razvoj diplomacije, ki je upoštevala in vključevala tudi ekonomske naloge, to je 8 Da to velja tudi v današnjem času, se strinja Kunič (2005), ki navaja, da je gospodarstvo sicer zelo pomemben del diplomacije, a še pomembnejši je politični segment, ki je osnova za delovanje gospodarstva. 9 Coolsaet (2001) navaja raziskavo iz leta 1998, ki je pokazala, da od konca hladne volje države oziroma njihova ministrstva za zunanje zadeve (s pomočjo drugih odgovornih ministrstev) ne skrivajo, da mora biti glavna naloga njihovih diplomatov v tujini iskanje trgovinskih možnosti in priložnosti. Omenja Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo in Združene države Amerike (ZDA). 10 Trgovina je bila glavna motivacija za medplemenske in meddržavne skupnosti in dogovore že v starem Egiptu ter v civilizacijah, ki so se razvile v Aziji. »Obešanje zastave je sledilo trgovini« (Rana 2002) tudi v obdobju kolonizacije. 11 Ta navodila je dal J. J. Jusserand (Sorel v Prvulović 2001: 16).
17
predvsem zaščito državnih ekonomskih interesov in rast izvoza državnih podjetij, je prekinila
velika gospodarska kriza med letoma 1929 in 1933, med katero je protekcionizem prevladal
nad gospodarskim sodelovanjem in pogajanji. To obdobje se je končalo z naftno krizo v
osemdesetih letih, ko je ekonomska diplomacija postala ena od najpomembnejših dejavnosti
zunanje politike in diplomacije. Ta status drži še danes.
Da je pojem ekonomska diplomacija novega izvora, meni Rashid (2005: 2). Trdi, da je
bila prej ta dejavnost poznana pod imenom trgovinska diplomacija, ki se je pojavila med 50.
in 70. leti 20. stoletja z nacionalizacijo industrije v mnogih državah, zato je sledilo večje
vpletanje diplomatov v trgovinske zadeve oziroma pomoč pri prodaji izdelkov podržavljenih
industrij. Rana (2002) pa opozarja, da je sodobna ekonomska diplomacija širši pojem kot
trgovinska. Njene naloge so namreč večje kot le trgovinske, saj združujejo dejavnosti, ki jih
25 let nazaj veleposlaništvom in ministrstvom za zunanje zadeve ni bilo treba opravljati. Trije
konkretni primeri so po njegovem mnenju pospeševanje investicij, pospeševanje turizma in
upravljanje z imidžem države.
Avtorji se strinjajo, da je ekonomska diplomacija ključni dejavnik za politični razvoj in da
postaja vedno pomembnejša. Kako bi torej pojem definirali, da bi zaobjeli vse naloge, ki jih
mora opravljati? Prvulović (2001: 24) opozarja, da je težko podati definicijo, ki ne bi bila
površna ali nepopolna, a je poskusil z besedami, da »ekonomska diplomacija predstavlja
posebno kombinacijo diplomacije v klasičnem pomenu, ekonomske znanosti in menedžmenta,
metod in načinov pogajanj s tujimi partnerji, odnosov z javnostmi in zbiranja ekonomskih
informacij, ki so koristne za domače gospodarstvo in domača podjetja s ciljem prodora na tuje
trge.«12 To definicijo bom za potrebe diplomske naloge uporabila tudi jaz. Skylakakis13
poudarja, da gre pri ekonomski diplomaciji za uporabo političnega vpliva in odnosov za
pospeševanje mednarodne trgovine in investicij, izboljševanja delovanja trgov, zmanjševanja
stroškov in tveganj pri čezmejnih transakcijah, doseganje mednarodno sprejetih standardov in
norm, varovanja pravic zasebne lastnine, razvijanja mednarodnega telekomunikacijskega,
energetskega in prometnega omrežja, predvsem pa za zagotavljanje in utrjevanje pozitivnega
političnega okolja, v katerem se vsi zgoraj našteti cilji lahko uresničijo. To ni lahka naloga za
vlade posameznih držav, ki se morajo boriti z ekonomskim nacionalizmom, kulturno
različnostjo, zakoreninjeno korupcijo in odporom do sprememb.
12 Navaja tudi, da se v francoski in ruski terminologiji uporablja izraz ekonomska diplomacija, medtem ko ameriška oziroma anglosaksonska teorija uporablja izraz mednarodna poslovna ali trgovinska diplomacija (Prvulović 2001: 15). 13 Theodore Skylakakis je sekretar za mednarodne ekonomske odnose in razvojno sodelovanje na grškem ministrstvu za zunanje zadeve.
18
Novejše definicije poudarjajo predvsem raznolikost in množico akterjev, ki vstopajo v
dejavnost ekonomske diplomacije. Za Baynea in Woolcocka, ki sta ena najbolj priznanih
preučevalcev ekonomske diplomacije, je ekonomska diplomacija predvsem v domeni vlad,
vendar pa seže veliko širše od zunanjih ministrstev (2003: 6–7).14 Opozarjata, da ekonomska
diplomacija uporablja širok spekter instrumentov oziroma sredstev, od neuradnih pogajanj,
sodelovanja in mehkih načinov reguliranja (na primer pravil obnašanja) do oblikovanja in
uveljavljanja obvezujočih pravil in režimov.15 Ne strinjata se, da lahko ekonomsko
diplomacijo enačimo z trgovinsko, ki pomeni le pogajanja o trgovinskih sporazumih v
bilateralnih, regionalnih in multilateralnih okvirih. Ekonomska diplomacija sicer vključuje
trgovinsko, a je več kot to. Pri definiranju sledita Odellovi definiciji ekonomskih pogajanj, ki
pravi: »Ekonomska pogajanja vključujejo politike, povezane s proizvodnjo, pretokom ali
menjavo blaga, storitev, investicij (vključno z uradno razvojno pomočjo), denarja, informacij
ter s tem povezanih predpisov« (Bayne in Woolcock 2003: 8).
Saner in Yiu, ki se ukvarjata predvsem z značilnostmi postmoderne diplomacije, pa sta
opredelila šest različnih vrst diplomacije.16 Definicijo ekonomske sta povzela po Berridgeevi
(Saner in Yiu 2003: 13), ki pravi, da se ekonomska diplomacija ukvarja z ekonomskim
vidikom političnih zadev, med katere sodi delo delegacij v organizacijah, ki postavljajo
standarde in pravila, kot je Svetovna trgovinska organizacija (WTO – World Trade
Organization). Ekonomski diplomati nadzorujejo in poročajo svoji državi o ekonomskih
politiki drugih držav in dajejo predloge domači državi, kako najučinkoviteje vplivati nanje.
Ekonomska diplomacija v ta namen uporablja ekonomska sredstva, tako nagrade kot sankcije.
Poleg ekonomske in trgovinske diplomacije, za katero smo ugotovili, da je ožji pojem, se
v literaturi pojavlja še termin komercialna diplomacija, ki ga Saner in Yiu (2003: 13–14)
opisujeta kot delo diplomatskih misij pri podpori domačih podjetniških in finančnih sektorjev
na poti do ekonomskega uspeha države. Ta vrsta diplomacije vključuje tako pospeševanje
vhodnih in izhodnih neposrednih investicij (TNI),17 kot tudi trgovine, komercialni diplomati
14 Omenjata vsa ministrstva in agencije, ki imajo ekonomske zadolžitve in delujejo v mednarodnem prostoru, in nedržavne akterje, kot so civilne družbe in nevladne organizacije (Bayne in Woolcock 2003: 6). 15 Mednarodni režimi so po Krasnerju »zbirka implicitnih in eksplicitnih načel, norm, pravil in postopkov odločanja, okoli katerih se vrtijo pričakovanja akterjev na določenem področju mednarodnih odnosov.« (Bayne in Woolcock 2003: 27) 16 Postmoderne diplomatske funkcije sta razdelila glede na to, kdo jih izvaja in znotraj vsake od teh razdelitev omenila dve vrsti diplomacije. Ministrstva za zunanje zadeve se tako ukvarjajo z ekonomsko in komercialno diplomacijo, multinacionalna podjetja s korporacijsko in poslovno diplomacijo, diplomacijo nevladnih organizacij pa lahko ločimo na tisto, ki jo izvajajo nacionalna nevladna gibanja in tisto, ki jo izvajajo transnacionalna nevladna gibanja (Saner in Yiu 2003: 12–18). 17 Tuje neposredne investicije (TNI) pomenijo nakup oziroma lastništvo opredmetenih produkcijskih faktorjev (zemlja, zgradbe, tovarne, stroji, tehnologija), tuje posredne investicije, imenovane tudi portfolijo investicije, pa
19
pa morajo pridobivati informacije o izvoznih in uvoznih priložnostih, ter organizirati in
pomagati pri obiskih delegacij. Hkrati morajo skrbeti za krepitev ekonomskih vezi prek
svetovanja in podpore tako domačim kot tujim podjetjem, ki se odločajo o investicijah.
Komercialni diplomati so lahko tako državni uslužbenci kot posebej za to izobraženi
diplomati ali predstavniki trgovinskih zbornic, ki pomagajo domačim veleposlaništvom v
državah, ki predstavljajo pomembne trge. Glavna razlika z ekonomsko diplomacijo je torej ta,
da komercialna podpira podjetja prek mreže diplomatsko-konzularnih in drugih
predstavništev, zato se ne ukvarja s trgovinskimi politikami na državni ravni, temveč je
osredotočena na pomoč podjetjem in pospeševanje investicij (Vrbič 2006: 29–30). Njuna
delitev je sicer precej nejasna, saj se ves čas prepletajo tako akterji kot namen in naloge dela
vsakega od njih. Zaplete se že pri imenu, saj se komercialne diplomate večkrat stlači v isti koš
kot ekonomske. Komercialno diplomacijo lahko le pogojno uvrstimo v področje, ki je
'rezervirano' le za državo, saj je odprta tudi za druge diplomatske akterje – njene naloge lahko
opravljajo tudi predstavniki v agencijah za pospeševanje investicij ali trgovine v državi
gostiteljici, ki imajo z državo malo ali pa nobene zveze. Iz tega sledi, da vsi komercialni
'diplomati' sploh nimajo diplomatskega statusa. Nejasnosti se nadaljujejo tudi pri opredelitvi
nalog diplomatskega agenta, kot so zapisane v DKDO-ju,18 saj mu 42. člen prepoveduje
opravljanje vsakršne pridobitne dejavnosti, bodisi poklicne bodisi komercialne. Če bi sledili
temu, diplomatski agent sploh ne bi smel opravljati komercialne diplomacije.
Feltham (1993: 18) pa je podal ločitev med ekonomskim in komercialnim oddelkom na
veleposlaništvih tako, da gre pri komercialnem delu za pospeševanje trgovine in investicij
(diplomat sodeluje z domačimi izvozniki in morebitnimi uvozniki, pomaga poslovnežem,
raziskuje trg) in hkrati trgovinsko politiko (diplomat mora poznati zakonodajo). Po drugi
strani se v ekonomski oddelkih osredotočajo na analiziranje ekonomskih in finančnih politik
pomenijo nakup vrednostnih papirjev oziroma delnic neke družbe. Pri tuji investiciji moral investitor prihajati iz tuje države, lahko gre tudi za več investitorjev iz različnih držav. Njegov delež pri lastništvu je lahko 100-odstotni ali manjši. Investicije v nov projekt se imenujejo »greenfield« investicije. Tri osnovne oblike tujih neposrednih naložb so: mešana družba (joint-venture), pri kateri se tuji in domači partner dogovorita za ustanovitev nove družbe, ki bo proizvajala blago ali izvajala druge dejavnosti, pri tem pa oba partnerja prispevata svoj vložek, ki je po navadi v denarju, lahko pa tudi v naravi. Druga oblika so dodelavni posli (international subcontracting), pri katerih se tuji pogodbenik dogovori z domačim podizvajalcem o izvajanju podizvajalskih del. Dobrine se proizvajajo po navodilih in pod nadzorom pogodbenika, ki tudi preskrbi tehnologijo, potrebno dokumentacijo in pomoč. Tretja oblika pa je licenčna proizvodnja (manufacturing under license), pri kateri proizvajalec pridobi pravice do izdelave določenih proizvodov od tujega lastnika tehnološkega postopka ali patenta. Prodajalec licence, ki po navadi priskrbi kupca s potrebno tehnologijo, opremo in navodili, tako kupcu podeli ekskluzivno pravico do proizvodnje in prodaje na domačem trgu in na dogovorjenih tujih trgih (Ferlinc 2004: 183–184). 18 Vienna Convention on Diplomatic Relations (18. 4. 1961) 500 U.N.T.S. 95
20
države sprejemnice, oceno vplivov in učinkov. Predvsem pa je naloga diplomata, da zna
interpretirati statistiko in številke in razumeti njihov pomen.
Da povzamem povedano, naj naštejem še glavne funkcije ekonomske diplomacije.
Kunič (2005) je bil povsem preprost: »Naloga ekonomske diplomacije je predvsem podpora
svojemu gospodarstvu.«19 Naloge je zgoščeno in temeljito podal tudi Prvulović (2001: 18–
23). Glavna funkcija je nedvomno zaščita nacionalnih ekonomskih interesov v mednarodnih
ekonomskih odnosih, tej pa se pridružujejo še naslednje:
1. vsakodnevno spremljanje ekonomskih aktivnosti in rezultatov, kot tudi kakovosti
proizvodov in proizvodnje države sprejemnice, barometrov gospodarskih smernic,
možnosti prodora proizvodov in kapitala matične države na tržišče tuje države;
2. zbiranje in pripravljanje ekonomskih informacij in zbornikov o gospodarskih
možnostih in izvoznih kapacitetah domače države;
3. aktivnosti za zagotavljanje ugodnih pogojev v trgovini in drugih oblikah
ekonomskega povezovanja ter sodelovanje s tujimi državami in njihovimi
ekonomskimi subjekti;
4. vplivanje na vzpostavitev ukrepov za pospeševanje izvoza domačega blaga in
nadzorovanje prometa kapitala z namenom doseganja skupnih razvojnih ciljev;
5. sistematična analiza priložnosti na mednarodnem tržišču in v ekonomskih odnosih
ter analiza primerjalnih možnosti tujih držav;
6. vzpostavljanje in vzdrževanje ekonomskih in poslovnih stikov s poslovnimi in
podjetniškimi krogi in pristojnimi resorji države sprejemnice;
7. vodenje bilateralnih in multilateralnih ekonomskih (trgovinskih, poslovnih,
tehnoloških itd.) pogajanj;
8. priprava in sodelovanje v izdelavi ekonomskih konvencij in sporazumov o
mednarodnem (bilateralnem in multilateralnem) ekonomskem sodelovanju;
9. udeležba v razpravah in srečanjih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z delom
mednarodnih ekonomskih in drugih institucij in organizacij;
10. ustvarjanje ugodnih poslovnih priložnosti za nastop domačih podjetij v tujini;
11. pridobivanje zaupnih ekonomskih informacij o konkurenčnih sposobnostih in
njihovih novih proizvodih;
12. organiziranje stalne in učinkovite mreže komuniciranja z domačimi pristojnimi
ministrstvi in službami, kot tudi najpomembnejšimi podjetji;
19 Kunič navaja praktični primer: nekdanji francoski predsednik Jacques Chirac je slovenskemu predsedniku Janezu Drnovšku brez zadrege predlagal, da bi Slovenija kupovala airbuse.
21
13. organiziranje strokovnih seminarjev, posvetov, okroglih miz, sejmov in razstav v
tujini z namenom, da se seznanja o ekonomskih možnostih domače države;
14. zastopanje domače države v mednarodnih forumih in organizacijah, kot so
pristojni resorji ali agencije Organizacije Združenih narodov (OZN), Evropski
uniji (EU), regionalnih ekonomskih organizacijah, Mednarodnem denarnem skladu
(IMF – International Monetary Fond), Svetovni banki, WTO-ju, …
15. komuniciranje s tujimi mediji o vprašanjih, povezanih z ekonomskimi možnostmi
in nastopom domače države v tujini;
16. razdeljevanje reklamnega materiala in biltenov zainteresiranim posameznikom in
podjetjem v tujini.
2. 3 Ekonomski diplomat
Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih (DKDO), podpisana 18. aprila leta 1961,
določa naloge, obveznosti in funkcije diplomatov, ki so člani diplomatsko-konzularnega
predstavništva (DKP) ali stalne misije. Če je gospodarski predstavnik neke države član tega
DKP-ja, »mora upoštevati in izvajati navodila veleposlanika oziroma vodje misije, spoštovati
disciplinska pravila in red veleposlaništva oziroma navodila Ministrstva za zunanje zadeve,
hkrati pa izvajati instrukcije Ministrstva za gospodarstvo in drugih /…/ ustanov, ki se
ukvarjajo z zunanjo trgovino« (Ferlinc in dr. 2004: 48).20 Vloga gospodarskega predstavnika z
diplomatskih statusom se tako precej razlikuje od tiste, ki jo imajo gospodarski predstavniki
države v tujini, ki diplomatskih privilegijev in imunitet nimajo - v to kategorijo sodijo
uslužbenci gospodarskih združenj (na primer gospodarskih in drugih zbornic) in uslužbenci
oziroma predstavniki podjetja ali skupine podjetij v tujini (ibid.: 9). Eno najpomembnejših
določil je, da se oseba s statusom diplomata ne sme vmešavati v notranje zadeve države
gostiteljice in se ukvarjati s pridobitno dejavnostjo, tako poklicno kot komercialno. Takemu
diplomatskemu agentu, ki deluje kot gospodarski predstavnik države, so po konvenciji
podeljeni privilegiji in imunitete (polna sodna imuniteta pred kazenskimi, civilnimi in
upravnimi sodišči, nedotakljivost osebnosti ter stanovanja, dokumentov, korespondence in
lastnine, ni dolžan pričati, oprostitev vseh neposrednih davkov in taks, razen za nepremičnine
in kapital, ki ga morda poseduje v državi sprejemnici, in davkov, ki se pobirajo za posebne
storitev, uvoz in oprostitev carin, taks in drugih dajatev za predmete, ki so namenjeni za
20 Ferlinc in dr. sicer govorijo o slovenskem gospodarskem predstavniku z diplomatskim statusom.
22
osebno rabo diplomatskega agenta in njegove družine, oprostitev javne službe in vojaške
obveznosti) (ibid.).
Ekonomskega diplomata21 mora matično veleposlaništvo čim prej prijaviti protokolu
zunanjega ministrstva države sprejemnice, drugi gospodarski predstavniki pa morajo navadno
vnaprej zaprositi in pridobiti dovoljenje za bivanje in delo v tujini ter se po prihodu v tuji
državo javiti na policiji ali na ministrstvu za delo oziroma notranje zadeve. Glavna razlika v
pristojnostih med predstavniki z in brez diplomatskega statusa je ta, da ekonomski diplomat
nikakor ne sme in ne more v imenu slovenskih podjetij podpisovati konkretnih pogodb,
medtem ko predstavnik podjetja ali združenja lahko – če ima za to pooblastilo – sklepa
konkretne dogovore (ibid.: 49–50).
Zahteve za delo ekonomskega diplomata so v sodobnem svetu vse ostrejše, kriteriji, po
katerih se presoja njegova učinkovitost, pa vse strožji. Ekonomski diplomat tako že zdaleč ni
več le trgovec, s katerim ga je primerjal Watson (1982: 79). Prav nasprotno, Prvulović (2001:
235) ga je zaradi množice zahtev slikovito poimenoval kar 'superman'. Kakšne sposobnosti,
znanje in osebne lastnosti torej mora posedovati, da bo pri svojem delu čim uspešneje
predstavljal interese države ali podjetja?
Osnovna zahteva, ki se šteje za samoumevni temelj uspešnega dela, je najmanj
univerzitetna izobrazba, v kateri je pridobil znanja iz ekonomije, diplomacije, mednarodnih
odnosov, mednarodnega zasebnega prava, organizacijskih ved, menedžmenta in/ali sorodnih
ved, zaželena pa je tudi specializacija ali podiplomski študij ekonomije, zunanje trgovine ali
ekonomske diplomacije. Štiblar (2004: 6) celo trdi, da naj bodo »diplomatske veščine predmet
podiplomskega izobraževanja profesionalcev, ki so pred tem že diplomirali na enem od
vsebinskih osnovnih področij znanosti /…/ iz ekonomije, prava ali drugih disciplin.«
Neobhodno potrebne za njegovo samostojno in odgovorno delo v tujini so tudi izkušnje,
predvsem iz diplomacije in zunanje trgovine, sploh, če mora diplomat že v kratkem času po
nastopu svoje funkcije na mizo predložiti konkretne rezultate (Prvulović 2001: 233). Saner in
Yiu (2003: 34)22 sta v zvezi s tem posebej poudarila znanje in izkušnje o delu mednarodnih
21 Za ekonomskega diplomata bom štela gospodarskega predstavnika države, ki deluje na veleposlaništvu, konzulatu ali v ekonomskih oziroma finančnih institucijah OZN in v drugih mednarodnih organizacijah (WTO, IMF, Svetovna banka), in ki ima diplomatski status, zato se bom v nadaljevanju posvetila predvsem njegovim nalogam in zahtevam. 22 Zahteve in znanje postmodernih diplomatov sta v skladu s šestimi oblikami postmoderne diplomacije razdelila v šest skupin – na ekonomske, komercialne, poslovne, korporativne, diplomate, ki zastopajo interese državnih nevladnih organizacij ter one, ki zastopajo transnacionalne nevladne organizacije. Po njuni delitvi postmoderni diplomat lahko deluje v DKP-ju, je predstavnik države v mednarodni organizaciji, agencijah za pospeševanje gospodarstva in njegove internacionalizacije, v internacionaliziranih in transnacionalnih podjetjih ali pa je predstavnik nevladne organizacije, tako na državni kot meddržavni ravni (Saner in Yiu 2003: 20–28).
23
organizacij in teles, kot so WTO, Mednarodna organizacija dela, Svetovna banka,
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD – Organization for Economic
Cooperation and Development), Sekretariat in Generalna skupščina OZN, pa tudi znanje o
strukturi glavnih ministrstev in oddelkov najpomembnejših velesil (ZDA, Japonska) in držav
v razvoju (Brazilija, Kitajska, …).
Ekonomski diplomat v tuji državi ne more uspešno delovati brez odličnega znanja jezika
države sprejemnice (Prvulović 2001: 233), saj so teme, o katerih se pogovarja z domačimi
predstavniki, preveč pomembne, da bi zaradi slabe ali nejasne komunikacije zanetile manjši,
kaj šele meddržavni spor. Države težijo k temu, da bi njihovi diplomati znali ne le enega,
ampak najmanj dva svetovna jezika, saj je prav jezik njihovo »orodje trgovanja, delovanja«
(Ferlinc in dr. 2004: 54).23
Ne le pisno in govorno poznavanje lokalnega jezika, tudi brez čim več splošnega in
specifičnega znanja o državi in regiji, v kateri deluje, ne gre. Ekonomski diplomat se mora
na nastop svoje službe začeti pripravljati mesece vnaprej, saj se mora seznaniti z zgodovino,
političnim in gospodarskih razvojem, običaji in navadami,24 etnološkimi in kulturnimi
značilnostmi države sprejemnice, religijo, itd. (Prvulović 2001: 233–234). Saner in Yiu (2003:
34) sta šla še dlje in od diplomatov zahtevata ne le znanje, pač pa tudi razumevanje logike,
ideološkega zaznavanja in delovanja političnega sistema držav, ki se razlikujejo od v svetu
prevladujočega sistema zahodnega kapitalizma. To sta združila pod pojmom 'večkulturna
občutljivost'.
Moderni ekonomski diplomat mora biti hkrati dober in prepričljiv govorec, ki mu
prisluhnejo tako njegovi pogajalski kolegi, kot tudi mediji in predstavniki za odnose z
javnostjo. Morda pa je še pomembneje, da je tudi spreten pogajalec, poln malih trikov in
tehnik pogajanja, s katerimi dostojno zastopa državo tudi brez podrobnejših navodil
pristojnega domačega ministrstva (Prvulović 2001: 234).
23 Slovenski pravilnik o izbirnem postopku kandidatov za prosta delovna mesta diplomatov za ekonomsko področje oziroma za pripravo predloga za njihovo imenovanje v diplomatskih naziv in razporeditev na diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije navaja, da imajo prednost pri izbiri kandidati z univerzitetno izobrazbo s področja ekonomije/zunanje trgovine, mednarodnih odnosov ali prava/smer mednarodno pravo; ki imajo najmanj štiri leta delovnih izkušenj na področju ekonomskih odnosov, praviloma na ekonomskem področju bodisi v Ministrstvu za zunanje zadeve, Ministrstvu za gospodarstvo, Gospodarski zbornici Slovenije ali drugi gospodarski instituciji ali gospodarskem podjetju na področju zunanje trgovine, ali v mednarodnih ekonomskih organizacijah in institucijah; ki imajo sposobnosti za samostojno, ustvarjalno in natančno opravljanje del in nalog ter ustrezno sposobnost kvalitetnega sodelovanja in organizacije dela; ki aktivno obvladajo uradni jezik države gostiteljice ali konkretni svetovni jezik. 24 Kunič (2005) navaja primer slovenskega podjetja Smelt. Vodilni so na obisk povabili iransko delegacijo, da bi se dogovorili za nakup. A Irancev je prišlo toliko, da so zanje morali najeti dvonadstropni avtobus, ki jih je na Smeltove stroške prevažal po Sloveniji. Posla na koncu niso sklenili.
24
Zgoraj omenjeno znanje je mogoče pridobiti s trdim delom, a odlične ekonomske
diplomate od povprečnih loči še 'nekaj več': mnogokrat nedoločljiv osebni šarm in čut za
taktnost, ki ju še okrepi diplomatska uglajenost in natančno poznavanje pravil
diplomatskega protokola. V sodobnem času je neizbežna tudi 'računalniška pismenost', saj
je uporaba svetovnega spleta in elektronske pošte marsikdaj osnova za uspešno opravljeno
delo. Seveda pa mora biti diplomat preskrbljen tudi s komunikacijskimi napravami, kot sta
računalnik in prenosni telefon, ki mu omogočata stalno povezanost z domačo državo, saj mora
biti obveščen tudi o aktualnem političnem in gospodarskem dogajanju doma. K temu sodijo še
praktična znanja, kot sta na primer vozniški izpit in slepo tipkanje (ibid.). Kakor koli, treba
pa se je strinjati s francoskih diplomatom Jusserandom (cit. po Vukadinović 1995: 127), ki je
dejal, da nobena »novost, niti telefoni, niti letala, niti brezžične zveze, ne more nadomestiti
poznavanja države in razumevanja razpoloženja ljudi.«
Če želi biti pri delu učinkovit, mora ekonomski diplomat čim prej, ko nastopi službo,
definirati tudi svoje 'ciljne skupine',25 katerim bo posvečal svojo pozornost, in z njimi
vzpostaviti in nato ohranjati stike. Novejše sposobnosti, ki jih mora imeti moderni ekonomski
diplomat, pa so samoiniciativnost, podajanje predlogov domači državi ali podjetjem in
sposobnost samostojnega odločanja in komuniciranja. Seveda se bo pred pomembnimi
pogajanji ali sestanki posvetoval z domačim ministrstvom ali podjetjem, a med samim
sestankom mora delovati neodvisno in odločno, da dostojno predstavlja državo. Če tega ni
sposoben, bo njegova kredibilnost zelo vprašljiva (Prvulović 2001: 237). Kunič (2005) pa
opozarja predvsem na to, da velikokrat vodje veleposlaništev nimajo gospodarskih izkušenj in
ne poznajo gospodarske miselnosti, zato ne vedo, kaj točno bi 'storili' z ekonomsko
diplomacijo. Pri tem gre za visoko spoštovane politike, ki so se navajeni dolgo pogovarjati,
usklajevati in preverjati, v nasprotju z njimi pa je za delovanje gospodarstvenikov značilna
operativnost in sprejemanje hitrih odločitev. »Medtem kot politik lahko obljublja nebesa in
zemljo in potem to izvrši ali pa v glavnem tudi ne, pa gospodarstvenik absolutno mora
izvršiti, kar je bil obljubil« (ibid.).
Po pregledu temeljnih pojmov sledi poglavje o akterjih ekonomske diplomacije. Zaradi
same narave mednarodnih ekonomskih pogajanj pri procesu odločanja v zadnjih letih sodeluje
25 Ciljne skupine ekonomskega diplomata so mnogo širše kot ciljne skupine gospodarskega predstavnika določenega podjetja. Njegove ciljne skupine so med drugim: zaposleni v pristojnih organih, institucijah in službah države sprejemnice, diplomatski zbor in združenja tujih zunanjetrgovinskih predstavnikov, akreditiranih v neki državi, predstavniki medijev, profesionalna združenja podjetnikov, potrošnikov, nevladnih organizacij, …, mesta, regije in družbe države sprejemnice, s katerimi domača država vzdržuje prijateljske ali poslovne odnose, … (Prvulović 2001: 236).
25
vse več akterjev, ki skušajo vplivati s svojimi stališči. Poglejmo, o katerih akterjih je govora
in kakšna je njihova vloga in moč.
26
3. AKTERJI EKONOMSKE DIPLOMACIJE
Diplomacija že zdavnaj ni več domena izključno ministrstev za zunanje zadeve. Pojave
globalizacije, demokratizacije, politične in ekonomske soodvisnosti ter njihove interakcije
spremlja tudi rast števila akterjev, ki vstopajo na diplomatsko prizorišče.26 Kar smešno se zdi,
da je le štiri desetletja nazaj francoski teoretik Raymond Aron dejal, da »veleposlanik in vojak
živita in simbolizirata naravo mednarodnih odnosov, ki – dokler upošteva odnose med
državami, zadeva le diplomacijo in vojno« (cit. po Thakur 2007: 1). To še zdaleč ne drži več,
diplomacija je vpeta v čedalje več področij družbenega življenja. Eno od njenih področij je
tudi ekonomska diplomacija, v kateri se za zaščito interesov države, podjetij ali idej, ki jih
predstavljajo, bori cela množica akterjev – od tradicionalno glavnih igralcev, vlad in
pristojnih ministrstev posamezne države, do zasebnih podjetij, multinacionalnih korporacij,
nevladnih organizacij pa vse do regionalnih in mednarodnih organizacij. Za bolj sistematično
razdelitev sem te akterje razdelila v tri skupine – državne, nedržavne in transnacionalne.
3. 1 Državni akterji
V ekonomski diplomaciji so kljub pojavu ekonomske soodvisnosti v 80. in 90. letih
prejšnjega stoletja glavno vlogo zadržali državni akterji – vlada in ministrstvo za zunanje
zadeve, ki pa se jim pridružuje čedalje več drugih ministrstev, služb in oddelkov.27 Njihovo
delo vsekakor ni lahko, saj pogosto prihaja do trenj med usklajevanjem mnenj, pogledov in
interesov med državnimi vejami oblasti, hkrati pa se vlada pogosto pogaja na dveh frontah –
tako znotraj države kot širše v mednarodnem prostoru. Saner in Yiu (2003: 2) opozarjata, da
so države vključene v ostro bitko za pridobitev ekonomskih dobičkov, hkrati pa si želijo
sodelovanja s drugimi, podobno misleči oziroma hotečimi državami, da bi po svojih željah
lahko vplivale na pravila in delo regulatornih institucij.
Odnos in pogajanja med izvršno in zakonodajno vejo oblasti je pogosto razumljen kot
odločilni moment pri oblikovanju odločitev, saj v večini držav dogovorjena stališča izvršne
26 'Divje' je naraslo predvsem število nevladnih organizacij (NVO). Leta 1994 je bilo mednarodnih NVO-jev (ki delujejo v najmanj treh državah) več kot 20.000, državnih NVO-jev pa še več (Higgott 1999: 16). Močno pa se je povečalo tudi število državnih akterjev. Leta 1950 je na svetu obstojalo okoli 70 neodvisnih držav, ki so imela skupno okoli 830 ministrstev, na začetku tretjega tisočletja pa je že več kot 180 držav z več kot 2.500 ministrstvi (Bayne in Woolcock 2003: 48). 27 V Urugvajskem krogu trgovinskih pogajanj (1986-1994) tako niso sodelovala le ministrstva za gospodarstvo in zunanje odnose, pač pa tudi za kmetijstvo, industrijo in podjetništvo, znanost in tehnologijo, finančna ministrstva, ministrstva za promet in zveze, za zdravje ter celo za notranje zadeve (Bayne in Woolcok 2003: 47–48).
27
oblasti zahtevajo tudi potrditev parlamenta. Pri izvršni oblasti težave in nesoglasja lahko
nastanejo na različnih ravneh oblasti, saj si minister, ki ima najvišjo politično avtoriteto, želi
predvsem hitrih rezultatov, saj mora paziti na svoj ugled in podobo v javnosti, medtem ko je
uslužbencem na nižjih ravneh pomembnejša praktičnost in uporabnost sprejetih odločitev.
Niti starejši in izkušeni uslužbenci pa pri zelo zahtevnih in strokovnih področjih ekonomske
diplomacije nimajo dovolj znanja, zato vlada včasih na pomoč pokliče specialiste, ki imajo v
tem primeru velik vpliv na oblikovanje stališč države. Moč zakonodajne oblasti pri
sprejemanju stališč in pozicij se skriva v potrjevanju oziroma ratificiranju odločitev, sprejetih
s strani izvršne oblasti, kar je zadosten razlog, da si vladni pogajalci ne morejo privoščiti, da
parlamentov ne bi vsaj občasno obveščali o napredku pogovorov. Pristojnosti izvršne oblasti
se sicer od države do države razlikujejo. Na vlade pa pri stališčih do neke mere vplivajo tudi
politične stranke – njihov vpliv je odvisen predvsem od tega, kako disciplinirana in usklajena
je največja stranka oziroma vladna koalicija. Politiki morajo pri ekonomski diplomaciji najti
ravnotežje med zagovarjanje srednje- in dolgoročnih koristi ekonomske rasti zaradi večjega
mednarodnega sodelovanja, in kratkoročnimi posledicami – tako političnimi kot ekonomskimi
- nekega sprejetega dogovora (Bayne in Woolcock 2003: 47–49).
Med državne akterje nove ekonomske diplomacije moramo šteti tudi lokalno oblast, ki je
še posebej pomembna v federalno urejenih državah, kot so ZDA, Avstralija, Kanada, Nemčija
in druge, kjer želijo posamezne enote včasih biti samostojni akterji brez okrilja države.28 Na
splošno pa si organi lokalne samouprave prizadevajo za privabljanje vhodnih TNI-jev, za
katere se borijo predvsem z drugimi pokrajinami ali enotami, ne pa toliko z nacionalnimi
državami (ibid.: 51). Trend decentralizacije in prenosa oblasti tako ni značilen le za izvršno
oblast (ministrstva za zunanje zadeve razdeljujejo delo 'zunanjih ekonomskih odnosov' na
ostala ministrstva in službe) (Saner in Yiu 2003: 4).
Vse pomembnejšo vlogo imajo tudi regulatorne agencije, včasih imenovane kar četrta
veja oblasti, med katere sodijo centralna banka, uradi za varstvo konkurence in uradi, ki
določajo predpise glede varnost hrane in zdravil pa tudi dostopa do telekomunikacijskih trgov
(Bayne in Woolcock 2003: 52).
28 Ameriška zveza država Massachusetts je želela zaradi kršenja humanitarnih načel s sankcijami sama ukrepati proti Burmi. Drugi primer je, da nemške zvezne dežele in švicarski kantoni odpirajo svoja predstavništva v Bruslju, da bi tako vplivali na proces odločanja v EU.
28
3. 2 Nedržavni akterji
V ekonomski diplomaciji obstoja ogromno število nedržavnih akterjev, ki delujejo na dva
načina: vplivajo na vladno politiko in/ali delujejo kot neodvisni igralci. Med nedržavne
akterje sodijo poslovne interesne skupine, ki lahko na politike vplivajo posredno - z
lobiranjem v podjetju, sektorskih združenjih in konfederacijah, kot tudi neposredno s tržnimi
odločitvami. Katero od treh oblik (konfederacije industrije,29 sektorska trgovinska ali
industrijska združenja30 ali lobiranje podjetja neposredno pri vladi) bodo zasebni poslovni
akterji izbrali, je odvisno od primernosti in učinkovitosti posameznega 'orodja'. Kljub temu,
da njihovo število od sedemdesetih let 20. stoletja pada, ne smemo pozabiti delavskih zvez
oziroma sindikatov, ki združujejo pod svojim okriljem različna sektorska združenja in
predstavljajo njihova skupne interese. V razvitih državah obstoja v povprečju tudi med štiri in
deset potrošniških organizacij, njihova moč in neodvisnost od države pa se razlikujejo
(ibid.: 55).
3. 3 Transnacionalni akterji
Nevladne organizacije (NVO) pogosto delujejo na več ravneh – državni, regionalni in
transnacionalni.31 Ukvarjajo se z vprašanji civilnih družbe,32 za katere v državnih politikah
največkrat ni prostora (npr. varovanje okolja, zaščita živali), kot tudi z opazovanjem in
preiskovanjem mogočih kršitev človekovih pravic v nekem transnacionalnem podjetju ali tuji
državi. Nastopajo tudi kot kritiki nebrzdanega kapitalizma, saj opozarjajo na neenakomerno
porazdelitev svetovnega bogastva, na potrebo po sodelovanju za pravičnejši svet, pri tem pa s
pridom uporabljajo javno mnenje tako za predstavitev svojih idej kot za zahteve po večji
socialni in mednarodni solidarnosti. Skrbi jih negativni vpliv razvoja na depriviligirane
skupine in teme, po krivici umaknjene na rob državnih politik, zato opozarjajo na svoje
poglede prek protestov, bojkotov, kampanj, … Pri neoviranem delovanju ne onemogočajo le
29 Konfederacija (po SSKJ-ju je to skupnost organizacij z enako dejavnostjo in skupnimi interesi) industrije stremi k predstavljanju in zagovarjanju pogledov in ciljev države, čeprav tudi posamezne državne konfederacije med seboj sodelujejo. Ena najvplivnejših konfederacij je japonski Keidanren (Bayne in Woolcock 2003: 53). 30 V državah jih deluje veliko, razlikujejo pa se po vplivu; po navadi sta najmočnejša železarsko in kmetijsko združenje (Bayne in Woolcock 2003: 54–55). 31 Sama bom sledila razdelitvi Baynea in Woolcocka in bom nevladne organizacije, ki delujejo v globalni civilni družbi, vključila med transnacionalne akterje. 32 Izraz 'civilna družba' se nanaša na družbeni in politični prostor, kjer prostovoljna združenja poskušajo vplivati na oblikovanje norm in politik za reguliranje javnega življenja v družbeni, politični, ekonomski in okoljski dimenziji. (Thakur 2007: 10)
29
držav, pač pa izvajajo pritisk tudi na transnacionalna podjetja33 in mednarodne organizacije34
(Saner in Yiu 2003: 2–3, 8–9). Rast nevladnih organizacij, ki delujejo v globalni civilni
družbi, je izjemna.
V različnih oblikah so na mednarodni ravni organizirana tudi mednarodna podjetja.
Najbolj razširjeno tako združenje z globalnim članstvom je Mednarodna trgovinska zbornica
(ICC – International Chamber of Commerce), ki za glavne naloge šteje promoviranje odprtih
trgov prek preiskovanja in lobiranja pri vladah držav in mednarodnih organizacijah, in razvoj
in pospeševanje poslovnih pravil in kodeksov obnašanja.35 Podjetniške organizacije so
organizirane tudi na plurilateralni ravni, primer je BIAC (the Business and Industry Advisory
Committee – Posvetovalni odbor za podjetništvo in industrijo) pri OECD-ju, včasih pa se -
regionalne ali splošne - podjetniške koalicije oblikujejo tudi zaradi točno določenega cilja.
Primer je Svetovni gospodarski forum (WEF – World Economic Forum), ki poteka v
švicarskem Davosu (Bayne in Woolcock 2003: 59–60).
Mednarodne organizacije so tako močne, da lahko same prilagajajo svojo vlogo in vpliv
v ekonomski diplomaciji, četudi je sam proces odločanja zaupan njenim državam članicam.
Mednarodni uradniki, zaposleni v teh organizacijah, sicer navadno ne igrajo glavne vloge pri
oblikovanju politik, lahko pa nanjo vplivajo v več smereh. Tako lahko na primer v začetnih
fazah pogajanj pomagajo pri razjasnjevanju predmeta, obsega in posledic, ki jih bo za seboj
prinesel neki sprejeti dogovor, in pomagajo usklajevati obveščanje med predstavniki
posameznih držav. Pogosto prevzamejo tudi vlogo 'mešetarja', ki pomaga zbliževati poglede
nasprotujočih strani, saj je tudi njim v interesu, da pogajanja, ki potekajo pod okriljem njihove
organizacije, prinesejo pozitivne rezultate. Pri svojem delovanju je ena glavnih odločitev, ki
jo morajo države članice sprejeti, ta, ali bodo dogovori osnovani na prostovoljni osnovi, ali pa
bodo obvezujoči. Sistemi, ki temeljijo na obvezujočih pravilih, so sicer videti lažje
napovedljivi, trajnejši in bolj obvarovani pred morebitnimi zlorabami, po drugi strani pa so
dvorezen meč, saj od vlad držav članic zahtevajo, da na organizacijo prenesejo del svoje
suverenosti, težavni pa postanejo tudi v primeru, ko se v državi spremenijo politične
33 Eden najuspešnejših tovrstnih NVO-jev je Corporate Accountability International (nekdaj imenovan INFACT), ki že več kot 30 let bedi nad odgovornostjo in potezami korporacij po vsem svetu. Njihovo glavno sredstvo so kampanje. Več na http://stopcorporateabuse.org. 34 NVO-ji so s svetovnim gibanjem dosegli, da so se države članice Mednarodne zdravstvene organizacije začele pogajati o mednarodni pogodbi, imenovani Okvirna konvencija o nadzoru tobaka (FCTC – The Framework Convention on Tobacco Control) (Saner in Yiu 2003: 9). Bayne in Woolcock (2003: 58–59) pa navajata, da so pri tem uspešne predvsem okolijske NVO, ki že uspešno sodelujejo v delu UNEP-a (United Nations Environment Programme – Okolijski program Združenih narodov) in v Komisiji OZN za trajnostni razvoj. 35 ICC je bil ustanovljen leta 1919 in združuje posamezna podjetja, sektorska trgovinska združenja in državne konfederacije. Predstavlja več kot 800 trgovinskih zbornic iz več kot 130 držav. Več na http://www.iccwbo.org.
30
usmeritve, obvezujoča mednarodna pravila pa se jim ne morejo prilagoditi (ibid.: 12–13, 60–
61 ).
Skupine strokovnjakov ('epistemic community' - Haas jih je definiral kot »omrežje
strokovnjakov z dokazanim znanjem, pristojnostmi in ugledom za področje, o katerem je
govora« (cit. po Bayne in Woolcock 2003: 62) priskočijo na pomoč, ko se vodilni v državi ne
morejo zediniti, kaj je nacionalni interes, ali pa je njihovo znanje na določenem specifičnem,
ozko tehničnem področju prešibko. V tem primeru k sodelovanju povabijo strokovnjake, ki
tako s svojimi pogledi in razmišljanji vplivajo na vladne odločitve (ibid.: 61–62).
Odločitve, ki se oblikujejo v interakciji med temi akterji, je potrebno čim natančneje in
hitreje začeti uresničevati v praksi. Pri tem pa imajo države na voljo različne ravni, na katerih
bodo neko stališče skušale uspešno pripeljati do pogajanj. Odločitev, za katero raven se bodo
odločile, je odvisna od vsake države posebej, saj lahko različne države izbirajo različne ravni
za razpravljanje o isti zadevi. Akterji, tako vladni kot nevladni, pa bodo iskali pot, ki se jim
zdi najprimernejša in najbolj obetajoča, da bodo dosegli nek napredek. Poglejmo si torej
ravni, v katerih deluje ekonomska diplomacija in njeni akterji.
31
4. RAVNI EKONOMSKE DIPLOMACIJE
Ne le povečano število akterjev in globalizacija, ena glavnih značilnosti sodobne
ekonomske diplomacije so brez dvoma tudi spremenjena razmerja med pogostnostjo in
izbiranjem različnih ravni pogajanj oziroma opravljanjem dejavnosti ekonomske diplomacije.
Po koncu druge svetovne vojne je tako narasla pomembnost multilateralne diplomacije
(predvsem konferenčne in diplomacije na vrhu). V mednarodnih pogajanjih, ki jih lahko
štejemo za osnovno dejavnost diplomacije, prihaja do stalne interakcije med različnimi ravni
– bilateralno, regionalno, plurilateralno in multilateralno. Prav izbira med temi
možnostmi določa okvir, v katerem se opravljajo obiski, lobiranja in pogajanja, ki lahko
pripeljejo do takšnih ali drugačnih zaključkov. Vsaka država v doseganju svojih ciljev izbira
med omenjenimi ravnmi tako, da bi iz dejavnosti potegnila čim več sadov, izbira za raven pa
je odvisna tudi od politike, ki jo zasleduje. Dogovori, doseženi na eni ravni, bodo pogosto
vplivali tudi na ostale ravni oblikovanja politik, saj pogajanja le redko potekajo v vakuumu.
Omenjene štiri ravni ekonomske diplomacije je preprosto ločiti. Bilateralna raven je
najpreprostejša, saj sta vanjo vpletena le dva akterja, skoraj vedno sta to neodvisni državi. Na
drugem koncu spektra stoji multilateralna ekonomska diplomacija, ki je najobsežnejša in
najbolj kompleksna, saj se odvija v institucijah s splošnim članstvom, kot so na primer IMF,
WTO ali OZN. Kljub temu imata ti dve ravni skupno lastnost: odprti sta za vse države,
medtem ko za regionalno in plurilateralno raven to ne velja. Od prvih dveh ju loči prav
dejstvo, da ne mora vsaka država sodelovati – pri regionalni diplomaciji je kriterij geografski
položaj države, pri plurilateralni pa države sodelujejo glede na neko skupno lastnost ali cilj,
kriterij pa je lahko tudi bolj subjektiven. Tako so npr. članice OECD-ja lahko le
industrializirane demokracije – katere so to po definiciji, ni mogoče natančno razmejiti.
Organizacije, združenja ali dogovori, osnovani po teh dveh 'srednjih možnostih', imajo lahko
zelo različno število članov. Za te štiri ravni sta Bayne in Woolcock (2003: 163–165) določila
dve predpostavki: prva je, da vse ostale oblike razen bilateralne zahtevajo določeno stopnjo
organizacije in deljene odgovornosti, druga pa, da plurilateralizem in regionalizem najbolj
odgovarjata srednje veliki državam, ki se lahko na ta način uspešneje upirajo svojim
močnejšim sosedom ali se kosajo z njimi, majhne države pa so predvsem zainteresirane za
članstvo v OZN-u in drugih multilateralnih organizacijah.
32
Preden se podrobneje posvetim tem štirim ravnem, naj omenim še unilateralizem, ki se
na prvi pogled za obravnavanje ekonomske diplomacije ne zdi pomemben, saj diplomacija že
po definiciji potrebuje najmanj dva akterja, ki med seboj razvijeta odnos. Neko unilateralno
dejanje države, na primer na področju liberalizacije ali protekcionizma, je seveda njena
notranjepolitična odločitev, ki pa ima lahko hkrati tudi vpliv na gospodarstva drugih držav in
na mednarodni sistem, na primer prek odpiranja ali omejevanja dostopa do trgov za tuje
vlagatelje ali izvoznike. Taka odločitev lahko pri tistih akterjih, ki so zaradi sicer unilateralne
odločitve države zdaj na slabšem, odkrije motiv za politično (re)akcijo, bodisi posnemanje ali
povračilo. Morda najbolj razvpit primer iz zgodovine najdemo v letu 1971, ko je takratni
ameriški predsednik Richard Nixon samovoljno, brez posvetovanja ali pogajanj, prekinil
navezavo dolarja na zlato (ibid.: 15–17, 166–167).
Unilateralna dejanja države lahko razdelimo v dve kategoriji: ali so pokazatelj šibkosti ali
pa moči. V prvem primeru država sprejme unilateralno odločitev v primeru, ko se ne čuti
dovolj močno in stabilno, da bi se spuščala v obvezujoče dogovore z drugimi, ali pa, ko je
prepričana, da druga, vplivnejša stran, njenih prošenj za dogovor ne bo upoštevala.36 Za
unilateralna dejanja pa se v ekonomski diplomaciji včasih odločijo tudi velesile, ki jim nič ne
more omajati prepričanja, da so izbrale pravo pot, ne glede na odzive drugih, in da bodo
njihova dejanja imela na širše dogajanje velik vpliv (ibid.). 37
4. 1 Bilateralizem
Bilateralna ekonomska diplomacija tradicionalno drži primat, znotraj katerega se odvija
največji obseg dejavnosti in sodelovanja v ekonomskih odnosih. K njej lahko prištevamo tako
neuradne dogovore o vrsti zadev med dvema državama, kot tudi uradne bilateralne sporazume
o trgovini ali investicijah (Scott 2000: 2).
Da bi bilateralno ekonomsko diplomacijo še podrobneje ločili od ostalih ravni, si
poglejmo osem značilnosti bilateralizma, kot ga razumeta Bayne in Woolcock (2003: 167–
168):
36 Za primer lahko vzamemo Veliko Britanijo, ki se ni čutila dovolj sposobne prevzeti vseh obvez iz evropskega menjalnega mehanizma, zato je vztrajala pri domači valuti - funtu. 37 ZDA se tako kot svetovna velesila najpogosteje odločajo za ekonomske sankcije proti neki državi same, mimo Varnostnega sveta OZN. Moč in vpliv ZDA namreč omogočata, da deluje unilateralno tudi takrat, ko si večina ostalih držav tega ne more privoščiti.
33
1. bilateralizem je tradicionalna in najstarejša raven diplomacije,38 ki se je oblikovala
v času, ko je bila mednarodna tekmovalnost manjša, kot je zdaj. Bilateralizem je
glavna izbira razmeroma zaprtih držav, ki niso preveč odvisne od mednarodnega
sistema;
2. bilateralna diplomacija je preprosta, saj zaradi le dveh strank ne potrebuje
razdelane organizacije, dnevni red je lažje sestaviti, stališča sogovornikov pa so
jasnejša;
3. bilateralno diplomacijo je preprosto razložiti, na primer domači javnosti ali
zakonodajni oblasti;
4. bilateralno diplomacijo je lahko nadzorovati, saj je lažje določiti obseg in domet
pogajanj, ki je odvisen le od dveh akterjev;
5. bilateralna diplomacija teži k podpiranju močnejšega partnerja, saj manjše države
pred njim težje skrijejo svoje slabosti, hkrati pa lahko v primeru propadlih
pogajanj več izgubijo kot večja, močnejša država;
6. bilateralna diplomacija je pogosto tekmovalna in teži k spopadu, saj je zaradi le
dveh akterjev rivalstvo, kateri izmed dvojice bo dosegel boljši dogovor zase, večja;
7. na bilateralni ravni je lažje spreminjati svoja stališča, saj se država pogosto o isti
zadevi pogovarja z več partnerji;
8. bilateralna diplomacija je delovno-intenzivna in dolgotrajna, saj v mednarodni
skupnosti obstaja veliko držav, ki so pri pogajanjih zelo dejavne. Zato bi bilo zelo
težko upravljati mednarodni sistem, ki bi bil osnovan na omrežju bilateralnih
odnosov.
Bilateralnih sporazumov med dvema državama, ki zajemajo ekonomska področja, je
ogromno, ena najpogostejših oblik so dogovori o prosti trgovini (FTA – free trade
agreement), ki so v zadnjih letih še narasli, in dogovori o investicijah (BIT – bilateral
investment treaty). Poleg omenjenih države podpisujejo tudi bilateralne dogovore, ki
predpisujejo sodelovanje držav tudi na drugih področjih, npr. na okolijskem, kmetijskem,
zaščiti intelektualne lastnine, izmenjavi in razvoju tehnologije itd. S tem države vplivajo na
mednarodne standarde 'skozi zadnja vrata'.39
38 Dokaze o bilateralni ekonomski diplomaciji najdemo že v letu 2.500 pred našim štetjem, ko je nastala trgovinska pogodba med egipčanskim faraonom in babilonskim kraljem. 39 Več podatkov o bilateralnih ekonomskih sporazumih najdemo na strani http://www.bilaterals.org.
34
4. 2 Regionalizem
Po koncu hladne vojne je regionalizem pritegnil veliko pozornosti – najprej zato, ker je
izjemno naraslo število sporazumov, imenovanih regionalni trgovinski dogovori (RTA –
regional trade agreements; najvplivnejše take institucije, ki so nastale z njimi, so EU,
NAFTA (North American Free Trade Area - Severnoameriško prostotrgovinsko območje)40
in APEC (Asia-Pacific Economic Cooperation – Azijsko-pacifiško ekonomsko sodelovanje)41,
druga prelomnica pa je pojav Evropske ekonomske skupnosti, ki je bila prva tovrstna
regionalna povezava v 50. letih 20. stoletja (Economides in Wilson 2001: 161). Regionalni
ekonomski sporazumi so danes že uveljavljena značilnost svetovne ekonomije – sekretariat
WTO-ja je julija leta 2000 naštel kar 170 regionalnih trgovinskih dogovorov, v fazi pogajanj
pa jih je čakalo še 68. Večina teh sporazumov ima sicer manjšo pomembnost, nekateri, sploh
tisti, ki jih sprejmejo glavne trgovinske sile, kot so EU, ZDA ali Japonska, pa ima lahko
globalni vpliv na ekonomsko diplomacijo. Razloge za tak porast regionalnih dogovorov lahko
razdelimo v štiri kategorije: lahko gre za politične in strateške dejavnike, države lahko iščejo
trgovinske koristi, dojemamo jih lahko kot odgovor globalizaciji ali pa za njimi stojijo
dejavniki regulatorne politike (Bayne in Woolcock 2003: 198–199).
Regionalizem se sicer pojavlja v več oblikah in se razlikuje od sporazuma do sporazuma,
zato je tudi njegov vpliv na globalno ekonomijo spreminjajoč. Posledično se pojavlja tudi več
definicij same besede regionalizem, najbolj splošno sprejeta pa je ta, da regionalizem
predstavlja »vsako število sodelujočih pri dogovoru ali združenju, ki je manjše od
globalnega« (Economides in Wilson 2001: 163).
V praksi se je oblikovalo pet oblik, v katerih se pojavljajo regionalni ekonomski
sporazumi (ibid.: 164–167): prvič, lahko pospešujejo sektorsko sodelovanje ali povezovanje
(več držav se dogovori za sodelovanje na določenem sektorju njihovih gospodarstev),42
drugič, lahko določajo oblikovanje prostotrgovinskega območja, na katerem sodelujoče
države ukinejo kvantitativne trgovinske omejitve ter carine za blago iz pripadajočih držav -
40 NAFTA je bila oblikovana s sporazumom NAFTA – Sporazumom severnoameriških držav o prosti trgovini, ter dvema dodatkoma, Sporazumom o okolijskem sodelovanju in Sporazumom o sodelovanju na področju dela. V veljavo so stopili 1. 1. 1994. NAFTA sestavljajo ZDA, Kanada in Mehika. Več na strani http://www.nafta-sec-alena.org/DefaultSite/index.html. 41 APEC sestavlja 21 držav, večina jih leži ob Tihem oceanu. Do prvega srečanja je na pobudo takratnega avstralskega premierja Boba Hawka prišlo leta 1989, srečanja se je udeležilo 12 držav. Več na strani http://www.apec.org. 42 Najboljši primer je oblikovanje Evropske skupnosti za železo in jeklo, ki so jo leta 1951 ustanovile Francija, Zvezna republika Nemčija, države Beneluksa in Italija.
35
kakšno politiko bo sodelujoča država izvajala do tretjih držav, je odvisno od nje same,43
tretjič, lahko oblikujejo carinsko unijo, pri kateri sodelujoče države ne ustanovijo le
prostotrgovinskega območja za komercialne odnose med seboj, temveč imajo enak odnos tudi
do tretjih držav,44 četrtič, sporazum lahko oblikuje skupni ali enotni trg, ki poleg carinske
unije in prostega pretoka blaga med sodelujočimi državami določi tudi prosti trg delovne sile,
prosti pretok ljudi, enotni trg finančnih storitev ter enotne izvozne carine - za to je potrebna
visoka stopnja osrednje oblasti,45 petič, z regionalnim ekonomskim sporazumom se oblikuje
ekonomska in denarna unija – v tem primeru se ekonomije vseh sodelujočih držav podrejajo
istim pravilom in oblasti, kar vključuje tudi oblikovanje skupne denarne valute.46
4. 3 Plurilateralizem
Plurilateralna raven ekonomske diplomacije (skupine držav, ki niso omejene glede na
geografski položaj, temveč združujejo podobno misleče države glede neke zadeve, in so se
zato obvezale, da bodo določeni cilj skušale uresničiti skupaj) je deležna manj pozornosti kot
regionalna in multilateralna, kljub temu pa plurilateralna telesa, najbolj znana so OECD,47
skupina G7/G848 in združenje držav Commonwealth,49 služijo predvsem dvema namenoma v
ekonomski diplomaciji. Prvi je ta, da zagotavljajo forum, na katerem nacionalne vlade prek
43 Primera sta Evropsko prostotrgovinsko območje (EFTA – European Free Trade Agreement), ustanovljeno leta 1957 s strani sedmih držav, ki niso bile podpisnice Rimske pogodbe, in NAFTA. 44 Primer sta Evropska ekonomska skupnost (EEC – European Economic Community) in Mercosur, ki so ga leta 1991 oblikovale Brazilija, Argentina, Urugvaj in Paragvaj. Čile, Kolumbija, Bolivija, Ekvador in Peru so pridružene članice, Venezuela pa ima že status polnopravne članice, čaka le še na ratifikacijo v brazilskem in urugvajskem parlamentu. 45 Primer je leta 1987 podpisan Single European Act, ki predstavlja pomemben korak za oblikovanje Evropske skupnosti. 46 Primer je Evropska unija po letu 1999, čeprav nekatere države (Velika Britanija, Švedska in Danska) skupne valute evra niso prevzele. 47 OECD je mednarodna organizacija, ki združuje razvite države, ki sprejemajo načela predstavniške demokracije in svobodne trgovine. Nastala je leta 1048 kot OEEC – Organizacija za evropsko ekonomsko sodelovanje (Organisation for European Economic Co-operation) z namenom, da bi pomagala upravljati sredstva iz Marshallovega plana za obnovo povojne Evrope. Njeno članstvo je bil kasneje razširjeno na ne-evropske države, od leta 1961 pa nosi zdajšnje ime. Trenutno ima 30 članic. Več na strani http://www.oecd.org/home/0,3305,en_2649_201185_1_1_1_1_1,00.html. 48 Voditelji najbolj industrializiranih držav na svetu (Francije, Nemčije, Velike Britanije, Japonske, ZDA in Italije) so se prvič sestali v Franciji leta 1975. Leto kasneje se je pridružila Kanada, EEC (danes Evropska unija) pa leta 1977. Skupini 7+1 se je po 20 letih pridružila še Rusija, tako da se skupina zdaj imenuje G8. Osnovni cilji so bili s politično usklajenostjo na najvišji ravni rešiti ekonomske težave, poravnati napetosti soodvisnosti med zunanjimi in notranjimi pritiski ter razviti sistem kolektivnega upravljanja mednarodnega sistema. Ti cilji so ostali enaki do danes, z edino izjemo, da je besedo soodvisnost zamenjala globalizacija. Predsedstvo rotira vsako leto, združenje nima uradnih organov, pisanih pravil, sedeža in osebja, vodje držav se srečujejo na letnih sestankih – vrhovih skupine G8. 49 Commonwealth se od prejšnjih dveh institucij precej razlikuje, saj ima bolj različno (ne le razvite, bogate države) in širše članstvo – 54 članic, ki se razlikujejo tudi po velikosti. Združujejo jih politični, ne ekonomski cilji. Bolj kot na notranje zadeve se osredotoča na zunanje. Za razliko od WTO in G7/G8 ima z NGO-ji dobre in odnose.
36
prostovoljnega sodelovanja iščejo uskladitev notranjih in zunanjepolitičnih ekonomskih
interesov, drugi pa, da plurilateralne institucije omogočajo enako ali podobno mislečim in
hotečim vladam, da znotraj njih razvijejo skupna stališča, s katerimi lahko usklajeno
nastopajo tudi na multilateralni ravni. OECD je tako večkrat služil kot pripravljalno telo, ki je
priskrbel osnove za dogovore, kasneje sprejete v multilateralnih institucijah, kot sta GATT
(General Agreement on Tariffs and Trade – Splošni sporazum o carinah in trgovini)50 in
WTO (Bayne in Woolcock: 2003: 16). Poudariti pa je pomembno, da se države na
plurilateralni ravni lahko združujejo iz čisto ekonomskih namenov, lahko pa so ekonomske
zadeve le del njihove aktivnosti. Pri podrobni raziskavi plurilateralnih (in multilateralnih)
institucij sta Bayne in Woolcock prišla do zaključka, da je v vseh zgoraj omenjenih skupinah
politični obseg (tako pri ciljih kot metodah) večji, kot je videti na prvi pogled. Skupno
plurilateralnih skupinam je tudi to, da se osredotočajo na sodelovanje na prostovoljni osnovi,
z dogovori pa nato želijo vplivati na dogajanje v multilateralnih institucijah (ibid.: 247–248).
Poglejmo si podrobneje, ali omenjene plurilateralne organizacije temeljijo na
prostovoljnem pristanku k upoštevanju dogovorov, ali pa so sprejete odločitve obvezujoče za
vse. Načelo dela OECD-ja je, da se države vedno skuša z informiranjem prepričati, nikoli
prisiliti, da bi delovale po smernicah organizacije, čeprav je delovanje organizacije pri tem
zelo premeteno. Države imajo prav zaradi načela prostovoljnega sodelovanja veliko željo, da
bi vstopile v organizacijo, ki bi, če bi želela uveljavljati obvezujoče odločitve, nima za to
nobenih moči. Podobno je pri delovanju sestankov G7 in G8, ki prav tako ne sprejemajo
obvezujočih pravil, saj to za tako majhno skupino ne bi bilo smiselno. Od sredine 90. let 20.
stoletja je združenje sicer namenoma sprejelo odločitev, da se bo bolj neposredno vključilo v
usmerjanje dela multilateralnih institucij. Združenje Commonwealth prav tako temelji samo
na neobvezujočih dogovorih, saj je njegov sekretariat majhen in ima zelo omejene vire (ibid.:
236–242).
4. 4 Multilateralizem
Nekateri avtorji trdijo, da so zadeve mednarodne trgovine postale 'visoka politika' 21.
stoletja, saj voditelji in vlade še nikoli niso toliko časa in zanimanja posvetili ravno
vprašanjem trgovinske politike (Economides in Wilson 2001: 84). Multilateralna ekonomska
diplomacija skrbi za vključenost vseh držav, čeprav so takšne organizacije prav zaradi
množice različnih interesov in splošnega članstva pogosto okorne in premalo odzivne. Ta
50 Več o GATT-u v podpoglavju 4.4
37
raven ekonomske diplomacije vključuje režime, kot so WTO, IMF51 in Svetovna banka52,
poleg teh pa tudi široko paleto drugih specializiranih organizacij. Bolj kot vse ostale ravni je
njeno delovanje osnovano na obvezujočih, jasno napisanih pravilih. V zadnjih letih so
multilateralne institucije tarča različnih kritik: NGO-ji jih dojemajo kot nerazumljive in
nedemokratične, razvijajoče države se pritožujejo, da jih multilateralni sistem vedno pušča v
depriviligiranem položaju, včasih imajo še celo razvite države težave s tem, kako čedalje več
obvezujočih mednarodnih standardov in pravil vpeljati v domačo politiko. Multilateralizem
tako sicer zagotavlja visoke nagrade, a tveganje za njihovo dosego je prav tako visoko (Bayne
in Woolcock 2003: 16).
Po koncu hladne vojne so zahodne države pod vodstvom ZDA želele zgraditi liberalni
mednarodni ekonomski red, da bi pospešile blaginjo in preprečile t. i. 'beggar-thy-neighbour'
politiko, pri kateri ena država lahko ekonomske probleme rešuje le tako, da se hkrati v drugi
stanje poslabša. Glavni instrument za dosego tega cilja je bil GATT,53 ki je bil oblikovan leta
1947 kot začasni mehanizem za pospešitev trgovinskih pogajanj. Po propadu pogovorov v
Havani, s katerimi je Mednarodna trgovinska organizacija (ITO – International Trade
Organization) ostala le mrtva črka na papirju, se je GATT obdržal vrsto let. Oblikoval se je v
mednarodno organizacijo s sekretariatom, da bi nadziral izvrševanje pravil in pomagal pri
reševanju sporov. Hkrati je deloval kot forum za občasna multilateralna trgovinska pogajanja,
imenovana krogi, z željo znižanja carin in ostalih trgovinskih omejitev. Članstvo v GATT-u je
od leta 1947, ko je štel 23 držav, naraslo na zdajšnjih 150 (toliko članic ima WTO, v katero se
je GATT preoblikoval leta 1995). Najtežji in najdaljši krog GATT-ovih pogajanj je bil
Urugvajski krog,54 ki se je začel leta 1986 in bi se moral končati leta 1990, namesto tega pa se
je razvlekel kar za štiri leta (Barry in Keith 1999: 8–10, 14–16).
51 IMF je mednarodna organizacija s 185 članicami, ki nadzoruje globalni finančni sistem s tem, ko opazuje menjalna razmerja in plačilno bilanco, ponuja pa tudi finančno in tehnično pomoč. IMF so ustanovili leta 1945 na konferenci v Bretton Woodsu, ko je 27 držav udeleženk podpisalo listino Articles of Agreement. Več na strani http://www.imf.org. 52 Skupino Svetovne banke sestavlja pet samostojnih mednarodnih razvojni institucij (IBRD – Mednarodna banka za obnovo in razvoj, IDA – Mednarodno razvojno združenje, IFC – Mednarodna finančna korporacija, MIGA – Mednarodna agencija za zavarovanje investicij in ICSID – Mednarodni center za razreševanje investicijskih sporov; termin Svetovna banka se po navadi uporablja le kot skupni naziv za IBRD in IDA) in je najstarejša ter najvplivnejša med vsemi mednarodnimi bankami za financiranje razvoja. Tako kot IMF je zaživela na Brettonwoodski konferenci leta 1945 (Mrak 2002: 454–456). Več na strani http://www.worldbankgroup.org. 53 Glavni cilj GATT-a je bil znižanje trgovinskih ovir na vzajemni, nediskriminatorni osnovi v skladu z načelom statusa 'države z največjimi ugodnostmi' ter transparentnost. 54 Urugvajski krog je dosegle najobsežnejši trgovinski dogovor do zdaj. Sporazum je znižal carine, liberaliziral kmetijsko trgovino, določil nova pravila za storitve, intelektualno lastnino in vlaganja, povezana s trgovino. Osnoval je formalni mehanizem za reševanje trgovinskih sporov, določil pa tudi ustanovitev WTO-ja, ki bo nadzorovala in uveljavljala določila, ki jih je sprejel GATT. Sporazum je bil podpisan aprila leta 1994, v veljavo pa vstopil 1. januarja leta 1995. Več na strani http://www.wto.int.
38
Najpomembnejši rezultat dogovorov Urugvajskega kroga je ustanovitev WTO-ja, ki
regulira in upravlja z mednarodnim trgovinskim sistemom na temelju načel GATT-a.
Tako kot pri plurilateralnih organizacijah si tudi pri izbranih multilateralnih oglejmo še,
ali so sprejete odločitve države članice obvezane spoštovati, ali pa sodelovanje temelji na
prostovoljni osnovi. WTO je organizacija, ki skoraj v celoti temelji na obvezujočih pravilih,
ki nadzorujejo oblikovanje, izvrševanje in vsiljevanje trgovinskih pravil. Glavna naloga
organizacije so pogajanja za umik trgovinskih ovir, rezultati teh pogajanj pa so uradno
obvezujoči za vse članice. Kljub temu je nekaj prepuščenega prostovoljni osnovi, v večini gre
za plurilateralne dogovore, katerim se ne zavežejo vse članice, a to je le manjši del WTO-
jevega dela. Ko je govora o IMF-u in Svetovni banki, pa stvari niso tako jasne. IMF-ova
pravila o menjalnih tečajih so bila včasih obvezujoča, danes niso več. V zadnjih letih je sklad
vpeljal kodeks primernega obnašanja pri dostavljanju ekonomskih informacij in odprtosti
glede fiskalne in monetarne politike držav, Svetovna banka pa je predpisala podoben kodeks
glede socialne politike, a pri tem ne gre za obvezujoča pravila, ki bi jih organizaciji lahko
članicam vsiljevali. Pogoji o prilagoditvi političnih usmeritev držav, ki si želijo od sklada in
banke sposoditi sredstva, so zahtevni in države jih morajo doseči, še vedno pa pri tem ne gre
za tako obvezujoča pravila, kot je to praksa v WTO-ju (Bayne in Woolcock 2003: 243–237).
V naslednjem poglavju prehajam na konkretna ekonomska sredstva, ki so državam na
voljo pri doseganju ciljev. Čeprav poglavje nosi naslov ekonomska sredstva v zunanji politiki,
lahko ta sredstva - ekonomske sankcije in ekonomska pomoč, sodijo tudi pod naloge
diplomacije, če ta pojem dojemamo v širšem smislu. Tudi Baldwin (1985: 43) trdi, da je
ločnica med zunanjo politiko, ekonomskim državništvom in ekonomsko diplomacijo pogosto
zabrisana. Kar sledi, je tako obravnavanje ekonomskih sredstev, ki skušajo svoje cilje doseči
predvsem prek groženj s silo in svarjenja s kaznimi, z izjemo ekonomske pomoči, ki je
večinoma dojeta kot pozitivni vzvod oziroma spodbuda.
39
5. EKONOMSKA SREDSTVA V ZUNANJI POLITIKI OZIROMA
EKONOMSKE TEHNIKE DRŽAVNIŠTVA
Vzorce akcije in reakcije v odnosih med državami najlažje grobo in zelo poenostavljeno
razdelimo na miroljubne in agresivne. Na lestvici sredstev, instrumentov, orodij oziroma
načinov, za katere se države odločajo v mednarodnih odnosih, sta popolnoma miroljubno
sobivanje in vojna le skrajni možnosti, vmes pa obstaja vrsta drugih odnosov. Benko (1997:
255–275) je kot sredstva zunanje politike držav omenil diplomacijo, ekonomska sredstva in
sredstva prisiljevanja, s pridržkom55 pa v to kategorijo vključil tudi mirovne operacije OZN-a.
Hermann (Baldwin 1985: 13) je sredstva zunanje politike razvrstil v osem kategorij:
diplomatska, notranjepolitična, vojaška, obveščevalna, ekonomska, znanstveno-tehnološka,
promocijska in naravni viri. Po Baldwinu je ta razdelitev preobsežna in preveč zapletena, zato
se je obrnil na klasično delo Harolda Lasswella Politics: Who Gets What, When, How, v
katerem so politična sredstva, ki so na voljo oblikovalcem zunanje politike neke države –
Baldwin sicer govori o tehnikah državništva56 -, razdeljena v štiri sklope (ibid.):
1. propaganda, ki se nanaša na poskuse vplivanja, ki se opirajo predvsem na
premišljeno manipuliranje z besednimi simboli;
2. diplomacija, ki se nanaša na poskuse vplivanja, ki se opirajo predvsem na
pogajanja;
3. ekonomsko državništvo, ki se nanaša na poskuse vplivanja, ki se opirajo
predvsem na sredstva, ki imajo sprejemljivo podobnost tržni ceni;
4. vojaško državništvo, ki se nanaša na poskuse vplivanja, ki se opirajo predvsem na
nasilje, orožje ali silo.
Sama se bom posvetila ekonomskih tehnikam državništva, ki jih Baldwin razume kot
vladne poskuse vplivanja, ki imajo tri glavne sestavine. Ekonomsko državništvo za razliko od
drugih oblik državništva ponuja ali zavrača določene ekonomske nagrade ali prednosti, da bi
na ta način drugega ali druge mednarodne akterje prisilil, da deluje tako, kot drugače ne bi. S
55 Mirovne operacije OZN lahko spadajo pod sredstva prisiljevanja le, če bi bila uresničena določila iz VII. poglavja Ustanovne listine (UL) OZN (Benko 1997: 273). 56 Sam izraz državništvo je tradicionalno definiran kot umetnost upravljanja državnih zadev, s čimer vključuje tako notranjo kot zunanjo dimenzijo državne politike. Holsti pa državništvo definira kot »organizirano dejavnost vlad, s katero želijo spremeniti zunanje okolje na splošno ali pa določene politike in dejavnosti drugih držav, da bi s tem dosegle cilje, ki so jih postavili oblikovalci politik.« (cit. po Baldwin 1985: 8)
40
tem je ekonomija uporabljena kot sredstvo politike. Ekonomsko državništvo se tako nanaša na
sredstva, ki v prvi vrsti vplivajo na proizvodnjo in potrošnjo drugega akterja, na primer prek
zavračanja ali obljube pomoči ali trgovinskega bojkota. Poleg samih sredstev sta pomembna
tudi območje poskusa vplivanja – eden ali več mednarodnih akterjev, ki jih je Baldwin
poimenoval tarča,57 ter obseg poskusa vplivanja, s čimer je imel v mislih dimenzije obnašanja
ciljne države, kot so prepričanja, odnosi, mnenja, pričakovanja, čustva in nagnjenja delovanja,
ki jih želi druga država spremeniti ali preoblikovati (Delević 1998).
Preden se posvetim ekonomskim sankcijam kot posplošenemu izrazu za ekonomska
sredstva v zunanji politiki držav, naj omenim še Benkovo (1997: 263–269) definicijo
ekonomskih sredstev, s katero razume »katere koli ekonomske zmogljivosti, institucije,
tehnike ali pa politiko, ki jih uporabljajo države za to, da uresničujejo cilje v svoji zunanji
politiki ali pa imajo pomembne mednarodne posledice.« Tako kot Baldwin tudi Benko
opozarja, da z ekonomskimi sredstvi države ne zasledujejo le ekonomskih58 ciljev, pač pa tudi
vojaške,59 psihološke60 in politične. Če je politični cilj razširjanje vpliva neke države na
drugo, v ta namen uporabljajo obljube, prepričevanja, grožnje, nagrade in kazni. Ciljev
zunanje politike oziroma tehnik državništva tako ni mogoče natančno ločiti, saj so na primer
besede del tako diplomacije kot ekonomskega in vojaškega državništva, zato jih nikakor ne
moremo vedno šteti kot del propagande.
Izraz ekonomska sredstva zunanje politike je sicer pogosteje omenjen in bolj poznan kot
Baldwinov izraz 'ekonomske tehnike državništva'. Ker pa Baldwin (1985: 35–36) poudarja, da
zanj pojem ekonomske tehnike državništva odgovarja enemu od pomenov pojma ekonomske
sankcije, bom v nadaljevanju diplomske naloge sledila njegovemu pojmovanju.
5. 1 Definicija in oblike ekonomskih sankcij
Baldwin (ibid.) je dejal, da ima pojem ekonomske sankcije najmanj tri splošne pomene.
Poleg zgoraj navedenega, ki ekonomske sankcije izenačuje z ekonomskimi tehnikami
državništva, lahko ta pojem razumemo tudi ožje, kot »uporabo ekonomskih sredstev za
uveljavitev mednarodnega prava.« Druga definicija pravi, da so ekonomske sankcije oblike
57 Sama bom v nadaljevanju za državo, ki je podvržena sankcijam, uporabljala izraz ciljna ali sankcionirana država, za državo, ki sankcije izvaja, pa sankcionirajoča država ali sankcioner. V obeh primerih gre lahko za eno ali več držav oziroma mednarodnih akterjev. 58 Na primer zagotovitev surovin. 59 Na primer kupovanje strateškega blaga z namenom, da bi za to blago prikrajšale drugo državo, ali pa uporaba teh sredstev z namenom, da si država pridobi pravico do oporišč na tujih področjih (Benko 1997: 263). 60 Na primer izražanje simpatije oziroma prijateljstva do druge države in njenega prebivalstva.
41
pomembnih vrednosti, ki naj bi se v ciljni državi zmanjšale ali povečale. S tem bolj kot
sredstva za dosego učinkov poudarja same učinke.
Težko je podati uniformno definicijo ekonomskih sankcij, saj se razumevanja in širina
pojma med avtorji precej razlikujejo. Na splošno pa velja, da so ekonomske sankcije
»vsiljevanje ekonomskih kazni zaradi poskusa, da bi spremenili politično obnašanje ciljne
države. Govorimo o političnih dejanjih, saj uporabljajo ekonomska sredstva zunanje politike,
da bi spremenili notranjo ali zunanje politiko države, ali oslabili moč, vpliv in stabilnost njene
vlade« (Economides in Wilson 2001: 142). Ista avtorja nadaljujeta, da uporaba ekonomskih
sankcij temelji na domnevi, da obstaja neposredni ali posredni odnos med ekonomsko
dejavnostjo in političnim obnašanjem, in hkrati, da sta oblast in vedenje vladajočega režima
osnovana predvsem na ekonomskih temeljih. Čeprav se države za ekonomske sankcije
odločijo kot za nadomestek uporabe sile, so kljub temu v svojem namenu prisilne in so kot
oblika državništva bližje pritisku kot prepričevanju. Ta oblika pritiska pa je vedno nevojaška.
Težava pri tej opredelitvi se pojavi, ker sankcionirajoča država včasih uporabi ekonomske
sankcije v ciljni državi kljub temu, da že vnaprej ve, da se obnašanje ciljne države ne bo prav
nič spremenilo. Zato se pravemu stanju približa definicija Margaret Doxey (cit. po
Economides in Wilson 2001: 143), ki pravi: »Ekonomske sankcije so razumljene kot
ekonomske kazni, vsiljene ciljni državi kot vnaprej napovedana posledica zaradi njenega
neuspeha doseganja mednarodnih standardov ali neupoštevanja mednarodnih obveznosti.«
Po Galtungu (cit. po Dolenc 2002: 2) pa so ekonomske sankcije »akcije, vpeljana s strani
enega ali več mednarodnih akterjev proti eni ali več državam, z namenom kaznovati ciljno
državo za nepravilno vedenje ali jo prisiliti, da sprejme norme in vedenje, ki se državi, ki
sankcije izvaja, zdi v skladu s pričakovanji mednarodne skupnosti.« Ekonomske sankcije
lahko opišemo tudi z besedami: »manj bleščeče kot diplomacija in manj odločne kot vojna«
(Delević 1998).
Zgodovina ekonomskih sankcij 20. stoletja kaže, da gre za obliko 'miroljubne prisile', ki
pomeni alternativo vojaški sili.61 Od 50. let 20. stoletja, v obdobju hladne vojne, je bila njena
uporaba daleč najbolj razširjena. Med letoma 1945 in 1990 zasledimo več kot 60 takšnih
ukrepov proti državi ali več državam, za več kot dve tretjini le-teh je začetna spodbuda prišla
s strani ZDA. Kar se tiče OZN-a, je v prvih štirih desetletjih svojega delovanja multilateralne
61 Prvi zapis ekonomskih sankcij sega s Periklejevim dekretom v leto 432 pred našim štetjem. Ta dokument je bil povod za peloponeško vojno med Atenami in Šparto.
42
ekonomske sankcije uporabil le dvakrat, leta 1966 proti Južni Rodeziji62 in leta 1977 proti
Južnoafriški republiki (JAR). Od leta 1990 pa je Varnostni svet (VS) OZN-a delne ali splošne
ekonomske sankcije začel uporabljati precej pogosteje (proti Iraku, Jugoslaviji, Libiji,
Somaliji, Liberiji, območju vladavine Rdečih Kmerov v Kambodži, Haitiju).
Oblike ekonomskih sankcij oziroma sredstev, s katerimi oblikovalci zunanje politike
skušajo vplivati na druge mednarodne akterje, so lahko uporabljene kot pozitivne ali
negativne (glej tabeli 5. 1. 1 in 5. 1. 2), odvisno od posameznega primera. S temi oblikami
oziroma tehnikami lahko politiki zasledujejo celo vrsto zunanjepolitičnih ciljev. V ciljni
državi lahko želijo (Baldwin 1985: 40–42): oslabiti ali okrepiti vodstvo, spremeniti politični
sistem, spremeniti notranjo ali zunanjo politiko, spremeniti njene zmožnosti, promovirati
določeno ideologijo, jo odvrniti od vojne, pridobiti zaveznike, prekiniti ali zmanjšati raven
nasilja, če v državi divja vojna, vplivati na carinsko politiko, spremeniti raven ekonomske
rasti ali njen ekonomski sistem, pospešiti ali upočasniti ekonomsko okrevanje po koncu vojne
itd.
62 VS OZN-a je takrat prvič uporabil člen 41 iz 7. poglavja UL in uvedel splošne ekonomske, finančne in diplomatske sankcije proti rasističnemu režimu v Južni Rodeziji (današnji Zimbabve) (Delević 1998). 7. poglavje UL govori o akcijah v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj, 41. člen pa pravi, da sme VS odločiti, katere ukrepe, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile, je potrebno izvajati za izpolnitev njegovih odločitev. To lahko vključuje popolno ali delno prekinitev ekonomskih odnosov, železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih komunikacijskih načinov ter prekinitev diplomatskih odnosov. Več na strani http://www.un.org/aboutun/charter/index.html.
43
Tabela 5. 1. 1: Oblike ekonomskega državništva – negativne sankcije
TRGOVINA KAPITAL - embargo (prepoved izvoza, včasih pomeni tudi prepoved celotne trgovine) - bojkot (prepoved uvoza) - zvišanje tarif (dvig uvoznih davkov iz ciljne države oziroma držav) - diskriminacijske tarife - neugodne) (uvozno blago iz ciljne države je obravnavano manj ugodno kot blago iz drugih držav) - preklic statusa 'države z največjimi ugodnostmi' (prenehanje obravnavanja uvoznega blaga iz neke države tako ugodno, kot podobnega blaga iz drugih držav) - črne liste (prepoved poslovanja s podjetji, ki poslujejo s ciljno državo) - kvote - izvozne ali uvozne (količinske omejitve na določeno uvozno ali izvozno blago) - zavrnitev licenc - izvoznih ali uvoznih (zavrnitev dovoljenj za uvoz ali izvoz določenega blaga) - dumping (namerna prodaja izvoznega blaga po ceni, nižji od stroškov proizvodnje) - 'preprečevalno kupovanje' (kupovanje blaga ali dobrine z namenom, da je ne more kupiti ciljna država) - grožnje z zgoraj navedenimi ukrepi
- zamrznitev premoženja (zamrznitev premoženja, preprečevanje dostopa do bančnih računov in drugega finančnega premoženja, ki so v lasti ciljne države) - nadzor nad izvozom in uvozom kapitala (omejitve na to, kdo lahko prenese koliko kapitala v kakšen namen ven ali v državo) - ustavitev pomoči (zmanjšanje, konec ali upočasnitev pomoči) - razlastitev (zaplemba lastništva imetja ciljne države) - obdavčenje – neugodno (premoženje ciljne države je obdavčeno diskriminacijsko) - odlog dolgov mednarodnih organizacijam (neplačilo, pozno plačilo ali omejeno plačilo finančnih obveznosti, dogovorjenih v preteklosti) - grožnje z zgoraj navedenimi ukrepi
Vir: Baldwin (1985: 41).
44
Tabela 5. 1. 2: Oblike ekonomskega državništva – pozitivne sankcije
TRGOVINA KAPITAL - diskriminacijske tarife - ugodne (uvozne carine favorizirajo blago iz ciljne države) - zagotavljanje statusa 'države z največjimi ugodnostmi' (obljuba obravnavanja uvoznega blaga iz ciljne države tako ugodno, kot podobnega uvoznega blaga iz katere koli druge države) - zmanjšanje carinskih tarif (znižanje tarif na splošno ali za določeno blago) - neposredni nakup (plačilo za uslugo ali blago) - subvencije za uvoz ali izvoz (izvozno ali uvozno blago in ciljne države je subvencionirano) - podeljevanje licenc - uvoz ali izvoz (dovoljenje za izvoz ali uvoz določenega blaga) - obljube zgoraj navedenih ukrepov
- zagotavljanje pomoči (razširitev ali nadaljevanja pomoči prek bilateralnih ali multilateralnih kanalov v obliki posojil - garancije za vlaganja (vladno zavarovanje nekaterih tveganj zasebnih tujih vlagateljev) - spodbujanje zasebnega izvoza ali uvoza kapitala (različne spodbude za uvoz ali izvoz kapitala) - obdavčenje – ugodno (še posebej ugodno obdavčenje tujih kapitalnih vlaganj) - obljube zgoraj navedenih ukrepov
Vir: Baldwin (1985: 42).
5. 2 Vrste ekonomskih sankcij
Ekonomske sankcije se po obsegu, ukrepih in uspešnosti zelo razlikujejo med seboj.
Delimo jih lahko na več načinov – glede na moč ekonomskega pritiska, na število
sankcionirajočih mednarodnih akterjev ter obseg, ki ga z uvedbo sankcij dosežemo.
5. 2. 1 Vrste ekonomskih sankcij glede na moč ekonomskega pritiska Zaposleni pri ameriškem Uradu za odgovornost vlade (GAO – General Accounting Office)
so na podlagi zgodovinskih izkušenj in učinkov ekonomske sankcije razdelili v tri razrede.
Merilo je bila stopnja ekonomskega pritiska na ciljno državo (GAO 1992: 8):
1. Instrumentalne sankcije predstavljajo ukrepe, s katerimi se želi ciljni državi
preprečiti, da bi prišla do določenih dobrin ali finančnega kapitala. Primer teh
sankcij lahko vzamemo iz leta 1990, ko je OZN proti Iraku uvedel splošne
trgovinske in finančne sankcije, da bi tako prekinil njegove trgovinske odnose s
svetom, s prepovedjo kupovanja orožja pa omejil zmožnost, da vdre še v kakšno
45
drugo državo. Iraška ekonomija je bila resno onesposobljena zaradi uspešnega
sodelovanja sankcionirajočih držav in njihove vojaške blokade.
2. Kaznovalne sankcije predstavljajo ukrepe, s katerimi se želi ciljno državo
kaznovati zaradi nesprejemljivega obnašanja. Te sankcije po navadi ciljni državi
ne preprečijo, da bi prišla do dobrin ali kapitala, vseeno pa lahko povzročijo
precejšnje ekonomske stroške. Primer kaznovalnih sankcij lahko najdemo v letih
1981 in 1982, ko so ZDA za Poljsko zaradi vojaškega udara uvedle omejitve na
nove kredite, izvoz visoke tehnologije in članstvo v IMF-u. Poljska je še vedno
lahko trgovala in dobivala kredite, a omenjene sankcije so nanjo vseeno vršile
zmeren ekonomski pritisk.
3. Simbolične sankcije predstavljajo ukrepe, ki jih spremljajo tako majhni
ekonomski učinki, da sankcionirajoče države od njih ne pričakujejo, da bi ciljni
državi povzročili kakšno opaznejšo škodo. Za primer lahko vzamemo leto 1989,
ko so zahodne države proti Ljudski republiki Kitajski zaradi zadušitve
protestnikov na Trgu nebeškega miru v Pekingu uvedle blagi embargo na izvoz
orožja in multilateralna posojila.
5. 2. 2 Vrste ekonomskih sankcij glede na število sankcionirajočih mednarodnih akterjev Ekonomske sankcije lahko izvaja ena država ali pa je vanje vpletenih več držav oziroma
mednarodnih akterjev. Glede na to ločimo:
1. Unilateralne sankcije, pri katerih je sankcionirajoča država lahko le velesila z
zelo močno ekonomijo in velikim političnim vplivom, hkrati pa mora imeti nadzor
nad blagom in storitvami, ki so neobhodno potrebne za ekonomijo ciljne države. V
nasprotnem primeru take sankcije ne morejo imeti velikega učinka (Economides in
Wilson 2001: 156). Uspešnost teh sankcij torej temelji na odvisnosti ciljne države
od države, ki sankcije izvaja, ter na hitrosti in možnostih, kako hitro lahko
sankcionirana država preusmeri svojo odvisnost. Primera unilateralnih sankcij so
večletni ukrepi ZDA proti Kubi63 in sankcije Velike Britanije proti Južni
Rodeziji.64
63 Kuba je ob prihodu Fidela Castra na oblast skoraj tri četrtine trgovine opravila z ZDA, zaradi sankcij pa je v nekaj letih uspela skoraj vso to trgovino preusmeriti na države nekdanjega sovjetskega bloka. 64 Med leti nelegalne manjšinske vladavine Belcev v Južni Rodeziji je bila država popolnoma obkrožena z državami, ki so nad njo izvajale bojkot, z izjemo JAR-a, ki jo je oskrbovala z nafto in orožjem, hkrati pa predstavljala tudi kanal za izvažanje njenega blaga. Razlog za padec Smithovega režima leta 1979 tako ni bilo izčrpanje države zaradi gverilske vojne ali mednarodna blokada, pač pa nenaden umik pomoči JAR.
46
2. Multilateralne sankcije, ki jih izvajata najmanj dve državi ali članice OZN-a. Te
sankcije lahko po navadi na ciljno državo izvajajo večji ekonomski pritisk kot
unilateralne, hkrati pa imajo po zaslugi širokega mednarodnega sodelovanja tudi
večjo politično učinkovitost, a ne zaradi resnih ekonomskih posledic v ciljni
državi, pač pa s pomočjo neekonomskih mehanizmov. Ker sankcije izvaja več
držav, vršijo večji pritisk, saj dokazujejo, da je več držav zaskrbljenih zaradi
obnašanja določene države (ibid.: 25). Težava teh sankcij pa zna biti v tem, da
lahko doživijo popoln neuspeh, če države niso resnično pripravljene sodelovati
oziroma se ne morejo uskladiti za vrsto sankcij. To lahko ciljni državi pošlje
napačne signale šibkosti in zmede. Primer neusklajenih multilateralnih sankcij
lahko najdemo v letu 1935, ko je Društvo narodov izvajalo izvozne, uvozne in
finančne sankcije proti fašistični Italiji zaradi zasedbe Etiopije.65 V primeru sankcij
VS lahko 'splošna odgovornost za sankcije' postane zelo abstrakten pojem, saj so
države z malo stika ali tiste, oddaljene od ciljne države, premalo odvisne od nje, da
bi sankcije izvajale temeljito in načelno.
5. 2. 3 Vrste ekonomskih sankcij glede na obseg V tej kategoriji lahko ekonomske sankcije delimo v dve skupini:
1. Splošne sankcije, ki uveljavljajo embargo na vso trgovino (z možno izjemo za
osnovne humanitarne potrebščine, kot sta hrana ali zdravila) in hkrati
prepovedujejo vse finančne transakcije, zamrznejo finančno premoženje ciljne
države in prekinejo prometne povezave z njo;
2. Usmerjene ali 'pametne' sankcije, ki izvajajo na primer embargo le za določeno
blago, tako da se oslabi le eden od sektor ekonomije ciljne države. Na podlagi
preteklih izkušenj, ko so splošne sankcije vse prevečkrat imele nenačrtovane
posledice za nemočno in nedolžno prebivalstvo ciljne države, bi bile 'pametne'
sankcije lahko dobra rešitev. Cilj 'pametnih sankcij' je zmanjšanje humanitarnih
posledic in povečanje politične učinkovitosti sankcij. Take sankcije se tako
osredotočijo na agresiven pritisk le na tisto vladajočo elito, podjetja ali skupine v
ciljni državi, ki so odgovorne za neuklanjanje mednarodni skupnosti, hkrati pa
65 V Društvu narodov sta bili najvplivnejši državi Velika Britanija in Francija, ki pa se nista mogli uskladiti glede vrste sankcij. Britanci so vztrajali pri hujših ukrepih, Francozi pa so želeli šibkejše sankcije, saj so imeli v mislih pridobiti Mussolinija kot zaveznika proti Hitlerju. Rezultat so bile medle sankcije, ki niso vključevale embarga na nafto, premog in železo. Take sankcije so Hitlerju sporočale, da Francija in Velika Britanija ne moreta delovati enotno, kar ga je spodbudilo k ozemeljskim osvajanjem. Še več, sankcijam proti Italiji so se odrekle tudi bližnje Avstrija, Albanija in Madžarska.
47
minimalizirajo negativne učinke na celotno družbo. Dva izmed glavnih
preučevalcev 'pametnih sankcij' sta David Cortright in George A. Lopez, ki sta
politiko 'pametnih sankcij' definirala kot (2002: 2) »politiko, ki nalaga pritisk na
posameznike ali skupine in ki omejuje določene produkte ali aktivnosti, ob tem pa
minimalizira neželene ekonomske in družbene posledice za ranljivo prebivalstvo
in nedolžne opazovalce.«66 Drezner (2003: 107–110) njuno delo in 'reklamiranje'
tovrstnih sankcij kritizira, saj pravi, da je celoten koncept nepopoln in nejasen, ter
da bi avtorja morala upoštevati besede nekdanjega sekretarja OZN-a Kofija
Anana: »Ni dovolj, da sankcije naredimo le 'pametne', izziv mora biti doseči
konsenz o natančnih in specifičnih ciljih sankcij, prilagoditi instrumente zanje in
nato zagotoviti potrebna sredstva.«
5. 3 Ekonomska pomoč
Ekonomska pomoč je izjemno težaven in kompleksen pojem, saj se pojavlja v različnih
oblikah in izhaja iz različnih virov, njen pravi namen in učinkovitost pa sta predmet vročih
debat. Vključuje lahko prenos kapitala, dobrin, tehnične pomoči in znanja, včasih se lahko
pojavi tudi v obliki vojaške podpore. Omogočajo jo tako vlade posameznih držav kot
mednarodne organizacije, zasebne prostovoljne in dobrodelne organizacije.
Ker gre za posebno in celovito obliko uporabe ekonomskih sredstev v zunanji politiki
oziroma za specifično ekonomsko tehniko državništva, jo obravnavam ločeno od ekonomskih
sankcij. Glavna razlika med ekonomsko pomočjo in sankcijami je, da države z ekonomsko
pomočjo skušajo vplivati oziroma spremeniti obnašanje ciljne države s ponujanjem,
obljubljanjem ali dejanskim darovanjem spodbud, medtem ko ekonomske sankcije to skušajo
doseči z grožnjami kazni ali resničnimi kaznimi. Podobnost med obema sredstvoma pa lahko
najdemo v tem, da so tako sankcije kot pomoč sredstvo za dosego nekega cilja, ta cilj pa je
bolj kot ekonomski oziroma humanitarni v prvi vrsti politični (Baldwin 1985: 291–295).
66 Cortright in Lopez (2002: 3–9) sta opravila raziskavo učinkovitosti multilateralnih splošnih nasproti usmerjenim sankcijam, ki jih je v preteklosti uvedel VS OZN-a. Ugotovila sta, da je VS od leta 1990 uvedel sankcije v 14 primerih, raziskava uspešnosti pa se močno nagiba v prid usmerjenim sankcijam. Le v treh primerih (Irak, Haiti in Jugoslavija med letoma 1992-1995) je šlo za splošne trgovinske sankcije, pri Angoli lahko zaradi kombinacije selektivnih sankcij tudi že lahko govorimo o splošnem trgovinskem embargu, v ostalih primerih pa so bile sankcije delne in selektivne. Pri humanitarnih učinkih je najbolj trpelo iraško ljudstvo, manj haitsko in jugoslovansko, pri usmerjenih sankcijah pa je bila humanitarna škoda bistveno manjša kot pri splošnih. Ko sta dodala še politične učinke, sta ugotovila, da so bile splošne sankcije vsaj delno učinkovite v dveh primerih od treh (Irak in Jugoslavija, pa tudi Angola), usmerjene sankcije pa so bile delno uspešne le v dveh primerih (Libija in Kambodža). A tudi splošne sankcije niso porok za uspeh, kar se je pokazalo v primeru Haitija.
48
Ekonomska pomoč je bila zlasti 'vroče' orodje med hladno vojno, saj je bila primeren
način za krepitev zaveznikov in/ali pridobivanje nevtralnih držav. Najbližja definicija
ekonomske pomoči se glasi: »Ekonomska pomoč je prenos sredstev vlade oziroma javne
agencije ene države ali skupine držav k vladi ali javni agenciji druge države z vsakim drugim
namenom, kot je izpolnitev obveznosti. Ta prenos sredstev lahko razumemo kot pomoč
izključno v primeru, ko ne vključuje nobenega elementa vzajemnosti, kupčije ali povračila«
(Economides in Wilson 2001: 123).
Govorimo lahko o bilateralni (iz ene države v drugo) in multilateralni ekonomski pomoči
(iz ene ali več držav oziroma mednarodnih institucij v državo ali skupino držav). Večina
bilateralne pomoči je 'vezana', kar pomeni, da mora država prejemnica pomoči v zameno
kupiti določene izdelke države darovalke. Včasih pa govorimo tudi o 'dvojni vezanosti', kar
pomeni, da mora država prejemnica ne samo kupiti določeno blago in usluge države
darovalke, temveč tudi privoliti v natančno določene projekte. Zato ekonomske pomoči še
zdaleč ne smemo imeti izključno za dobro delo ali altruizem bogatih držav, ampak je treba v
ozir vzeti kompleksno mešanico politične, ekonomske in moralne dimenzije (ibid.).
Benko (1997: 267–268) zunanjo ekonomsko pomoč deli v dve kategoriji: tisto, katere
namen je z investicijskim kapitalom razvijati ekonomiko držav prejemnic (primer je
Marshallov načrt),67 in drugo, tako imenovano tehnično pomoč, katere namen je izboljšati
izobrazbo in učinkovitost funkcioniranja predvsem ekonomskega in tehničnega aparata v
deželi prejemnici.
Economides in Wilson (2001: 125–126) pa sta navedla štiri razloge, ki stojijo za
odločitvijo države, da se odloči za darovanje zunanje ekonomske pomoči. To so:
1. politični in strateški načrti (med hladno vojno so tako ZDA kot Sovjetska zveza
zapravljali milijone dolarjev oziroma rubljev za pridobivanje ali ohranjanje
zaveznikov, predvsem v manj razvitih državah, ki so bile bolj dovzetne za
ekonomske spodbude, včasih (Marshallow načrt) pa tudi za zahodne evropske
zaveznike. Še en primer so ogromne količine denarja, ki so ga bogate naftne
države z Arabskega polotoka namenile Iraku v osemdesetih letih 20. stoletja, da bi
tako okrepile prijateljstvo s Saddamom Husseinom; 67 Marshallov načrt je tako glede obsega kot sredstev, ki so bila na voljo, najobsežnejši primer ekonomske pomoči v povojnih mednarodnih odnosih. Med letoma 1948 in 1952 so ZDA zahodnoevropskim kapitalističnim državam namenile kar 17 milijard ameriških dolarjev. S tem so želele po svojem vzoru vplivati na obliko tamkajšnjih družbenih struktur in si zagotoviti čim večjo ekonomsko odvisnost držav od njih, pa tudi povečati storilnost in zmanjšati neučinkovitost njihovih gospodarstev, ustvariti možnosti za polno zaposlenost, povečati večstranskost trgovine med zahodnoevropskimi državami in odstraniti trgovinske ovire med njimi, ustvariti razmere za ekonomsko združevanje Evrope in jih obvarovati pred sovjetsko grožnjo. Ameriški cilji so bili torej tako ekonomski kot strateški (Benko 1997: 267).
49
2. spodbujanje mednarodnega ekonomskega razvoja (po koncu druge svetovne
vojne je bila pomoč namenjena številnim državam z namenom, da bi začele
sodelovati v liberalnem trgovinskem sistemu, s tem pa bi koristi imele tudi razvite
države);
3. darovanje pomoči iz humanitarnih in moralnih namenov (krizna pomoč v
primeru naravnih katastrof in lakote, ter želja, da bi pomagali izkoreniniti revščino.
Ta vrsta pomoči sledi načelu, da je obveznost bogatih, da pomagajo revnejšim. V
razvitih državah (Francija, Velika Britanija) včasih pomoč državam v razvoju
dajejo tudi kot obliko povračila oziroma kesanja za kolonialno izkoriščanje. To je
edina oblika pomoči, ki je običajno 'nevezana').
4. pomoč kot sredstvo za dosego pestre palete drugih ciljev (boj proti korupciji,
razvoj učinkovitejšega upravljanja, širjenje človekovih pravic, razvoj
demokratičnih institucij in praks v manj razvitih in postkomunističnih državah, v
ta sklop pa sodi tudi IMF-ova politika 'strukturnega prilagajanja', s katero želijo
spodbuditi države prejemnice pomoči, da prevzamejo zahodne ekonomske in
politične vrednote).
Kljub temu, da je ekonomska pomoč sredstvo zunanje politike že več kot petdeset let, se
strokovnjaki in politiki še vedno ne morejo uskladiti o njeni učinkovitosti in moralni
vrednosti, zato je ekonomska pomoč pogosto tarča hudih kritik. Glavna kritika je, da je ne
glede na dobre želje in načrte vedno politično motivirana, saj gre neizogibno za 'kupčijo' med
dvema vladama. Drugi, bolj ekstremen pogled pravi, da je ekonomska pomoč le oblika
podkupovanja, pri katerem država darovalka ponudi sredstva, a hkrati zahteva v povračilo
moralno sporne stvari, na primer zahtevo po uporabi vojaške baze ali si na ta način kupi glas v
VS-ju OZN-a. Podobno lahko ekonomska pomoč prevzame obliko izsiljevanja, saj država
darovalka prejemnici lahko grozi, da bo ukinila ali zmanjšala obljubljena sredstva, če
prejemnica ne bo izpolnila njenih zahtev (ibid.).68 Ne tako ostre kritike pa letijo tudi na račun
dojemanja ekonomske pomoči nič več kot le običajne trgovinske izmenjave, s katero ena
država uporabi ekonomska sredstva z namenom, da bo spremenila obnašanje druge države.
Države darovalke si tako kupujejo 'uslužnost' (Baldwin 1985: 292). Pomoč pa se lahko
68 Tak primer je znan iz odnosa ZDA do Grčije in Turčije. ZDA so omenjenima državama med hladno vojno dobavljale veliko količino vojaške opreme, Grčija in Turčija pa sta tradicionalna 'sovražnika' zaradi ciprskega spora in več pomorskih in ozemeljskih zahtev. Vedno, ko so se razmere med njima zaostrile, so kot vplivni igralec posredovale ZDA in zagrozile, da bodo prekinile vojaško pomoč, če se razmere med državama ne bodo umirile.
50
primerja tudi z darilom, za katerega se avtomatično pričakuje recipročnost v nekem
doglednem času. Država darovalka sicer ničesar ne zahteva v zahvalo, a v zraku vseeno visi
pričakovanje, da bo država prejemnica 'darilo' kmalu vrnila. Ne torej dogovor, ampak samo
pričakovanje je glavni element vzajemne koristi ekonomske pomoči (Economides in Wilson
2001: 130–133).
V času hladne vojne pa so kritiki opozarjali, da ekonomska pomoč le podpira avtokratične
režime manj razvitih držav, pospešuje neokolonializem in pomaga netiti regionalne konflikte.
Še več, agencije, ki so skrbele za pomoč, naj bi bile vse po vrsti zapleteni uradniški aparati, ki
so veliko denarja namesto za revne države porabili kar za svoj obstoj, hkrati pa pomoč
namenjali razkošnim kapitalno-intenzivnim projektom, ki so zelo malo pripomogli k dvigu
splošnega življenjskega standarda prebivalstva (Hook 1996: 4–6).
5. 4 Cilji ekonomskih sankcij
Ekonomske sankcije so razumljene kot nevojaška oblika prisile, pri kateri se z
ekonomskimi sredstvi želi doseči politične cilje prek ukrepov 'trde roke' za ciljno državo. Če
imamo v mislih to opredelitev, potem definiranje ciljev ekonomskih sankcij ni tako težavno.
O'Quinn (1997) govori o treh političnih ciljih ekonomskih sankcij. To so: cilji, pomembni za
državno varnost (uporaba ekonomskih sankcij v namen, da se odvrne vojaško agresijo ali
prisili agresorja, da umakne svoje oborožene sile s spornega ozemlja in da se omeji širjenje
orožja ali kaznuje državo, ki podpira terorizem); drugi zunanjepolitični cilji (spoštovanje
človekovih pravic, procesi demokratizacije) in cilji, pomembni za mednarodno trgovino in
rešitev investicijskih sporov (čeprav države take spore običajno rešujejo prek multilateralnih
ali regionalnih organizacij in s trgovinskimi sporazumi).
Economides in Wilson (2001: 143–145) pa sta ponudila naslednjo razdelitev političnih
ciljev:
1. destabilizirati vlado, ki je trn v peti ene ali več članic mednarodnega sistema,
ki pa ne krši nujno tudi norm mednarodnega obnašanja ali pravil
mednarodnega prava (primer so unilateralne ekonomske sankcije ZDA proti
Kubi, saj se je jim je kubanski politični sistem zdel nesprejemljiv, hkrati pa ne tako
zelo moteč, da bi se lotili uničenja z vojaškimi sredstvi. Glavni cilj ZDA je bil
oslabiti neprijateljski, 'neprijeten' režim);
2. prisiliti vlado, da spremeni določen vidik svoje notranje politike, ki ga neki
akter ali skupina akterjev dojema kot kršenje osnovnih pravil, norm in načel
51
mednarodne skupnosti (primer je ukrep ekonomskih sankcij proti JAR-u, ki niso
imele za cilj le osamiti državo iz mednarodnega sistema in jasno pokazati
nezadovoljstva, pač pa tudi prisiliti južnoafriško vlado, da konča politiko rasnega
razlikovanja);
3. prisiliti vlado, da spremeni določen element svoje zunanje politike, ki krši
mednarodno pravo (primer so ekonomske sankcije proti Iraku zaradi vdora v
Kuvajt).
Brez dvoma je najbolj znana in priznana klasifikacija ciljev ekonomskih sankcij tista, ki jo
je v članku Economic Sanctions as a Policy Instrument leta 1979 objavil James Barber.
Barber (GAO 1992: 11–12 in Economides in Wilson 2001: 145–148) loči:
1. primarne
2. sekundarne in
3. terciarne cilje.
Čeprav se učinkovitost sankcij po navadi meri po doseganju primarnih (uradnih, javnih)
ciljev, pa je Barber prepričan, da so sekundarni in terciarni pogosto pomembnejši.
Primarni cilji69 so običajno natančno definirani, razloženi javnosti in imajo jasen cilj:
spremeniti obnašanje ali ustaviti dejavnosti ciljne države tako na notranjem kot na
mednarodnem prizorišču. Te cilje je po navadi najtežje doseči. Na tej stopnji sankcionirajoče
države ciljni državi pošiljajo jasna sporočila, hkrati pa z njimi skušajo doseči tudi že
sekundarne cilje, ki se nanašajo na odločitve, motivacije in pričakovanja glede dejavnosti
in položaja ne ciljne, pač pa sankcionirajoče države. S tem lahko simbolično naraste prestiž
ali status sankcionirajoče države, saj so tudi dejanja pogosto le simbolična: vlada države, ki
izvaja sankcije, na ta način svojemu ljudstvu in domačim interesnim skupinam pokaže, da je
'bilo nekaj storjeno', mednarodni javnosti pa, da ji spoštovanje mednarodnega prava veliko
pomeni.
Terciarni cilji pa se nanašajo na širše mednarodno okolje, v katerem se sankcije izvajajo
zaradi ohranjanja mednarodnega reda ali obrambe določenih pravil mednarodnega obnašanja.
Države lahko tako poudarjajo nemoralnost uporabe sile kot enega od instrumentov zunanje
politike, dokazujejo koristnost mednarodnih organizacij, ipd.
69 Primer zanje so sankcije Velike Britanije proti Južni Rodeziji, s katerimi je želela doseči, da vlada Iana
Smitha prekliče unilateralno odločitev za neodvisnost.
52
5. 5 Učinkovitost ekonomskih sankcij
Če je težko že natančno določiti resnične cilje, ki si jih država ali mednarodna skupnost
postavita ob uvedbi ekonomskih sankcij, je še težja naloga oceniti učinkovitost in uspešnost
samih sankcij, tako za posamezni primer kot za ekonomske sankcije kot sredstvo zunanje
politike na splošno. Raziskovalci se sicer strinjajo, da uspešnosti ekonomskih sankcij nikakor
ne smemo posploševati in jemati glede na dejansko ekonomsko škodo, ki so jo povzročile, saj
je potrebno v ozir vzeti tudi politične in psihološke spremembe, ki se dogajajo v ciljni državi.
Analiza njihove učinkovitosti tako ne more biti le preprosta analiza stroškov in koristi, kar se
je dogajalo v preteklosti, pač pa mora upoštevati tudi eksternalije.70
Gary Clyde Hufbauer, Jeffrey J. Schott in Kimberly Ann Elliott so v knjigi Economic
Sanctions Reconsidered, objavljeni leta 1990, preučili rezultate 115 primerov ekonomskih
sankcij med prvo svetovno vojno in letom 1990.71 Na podlagi raziskav so oblikovali nekaj
dejavnikov, ki najbolj vplivajo na učinkovitost ekonomskih sankcij (glej tabelo 5. 5. 3). Na
njihove izsledke se opirajo tudi novejši raziskovalci. Ekonomske sankcije imajo največ
možnosti, da so učinkovite, če (Elliott 1997):
1. je cilj ekonomskih sankcij relativno skromen (to tudi zmanjšuje pomembnost
širšega mednarodnega sodelovanja, ki je pogosto težko dosegljivo);
2. je ciljna država mnogo manjša kot država, ki sankcije izvaja, ekonomsko šibkejša
in politično nestabilna (v povprečju je bila ekonomija sankcionirajoče države 187-
krat večja od ekonomije sankcionirane države);
3. sta bili sankcionirajoča in sankcionirana država pred ekonomskimi sankcijami v
prijateljskih odnosih in precej močno trgovinsko sodelujeta;
4. so ekonomske sankcije vsiljene hitro in odločno, da bodo dosegle zastavljeni cilj;
5. se sankcionirajoči državi uspe izogniti visokim stroškom sankcij zase.
70 Prepričanje, da se učinkovitost ekonomskih sankcij meri po preprostem odnosu med ekonomsko škodo in politično uslužnostjo, je John Galtung poimenoval 'naivna teorija ekonomskih sankcij'. Trdi, da nikoli ne smemo predpostavljati, da bo škoda, storjena ekonomiji neke države, v kombinaciji s težkimi družbenimi razmerami, vedno in neizogibno vodila k zahtevani politični spremembi. Potrebno je namreč upoštevati cel spekter dejavnikov, med drugim tudi psihološkega in družbeno-političnega (Economides in Wilson 2001: 157). 71 Sankcije so bile po njihovih raziskavah vsaj delno uspešne v 35 % primerov, njihova uspešnost pa z leti pada. Tako je bila uspešnost sankcij do leta 1973 44 %, po tem letu pa le še 25 %. Od 155 primerov so kar v 78 sodelovale tudi ZDA, po navadi same ali kot vodilna sankcionirajoča država. Rezultati uspešnosti ZDA so podobni skupnim rezultatom (Elliott 1997). Elliottova je leta 2006 objavila še poročilo Economic Sanctions as a Foreign Policy Tool, v katerem je zapisala, da je bilo med letoma 1914 in 2000 211 primerov mednarodnih sankcij, ki so bile uspešne le 80-krat (38 %).
53
Neekonomski dejavniki so pogosto pomembnejši pri ugotavljanju učinkovitosti
ekonomskih sankcij, kot dejanska oslabitev ekonomije v ciljni državi. Sankcije po navadi
delujejo najbolje, ko v ciljni državi obstaja močna politična opozicija, ki jo največkrat tvorijo
vplivne poslovne interesne skupine, ki trgujejo s sankcionirajočo državo, in se zato bojijo
upada trgovanja. Te poslovne skupine konstantno pritiskajo na domačo vlado, naj se ukloni
zahtevam sankcionirajoče države. V takem primeru so najbolj učinkovite zmerne, delne
sankcije, hkrati pa v zraku neprestano visi tudi grožnja za zaostritev le-teh. V nasprotnem
primeru, ko se država odloči za hitre, splošne sankcije (ki so bile v preteklosti dojete kot
najboljša možnost) skupinam pritiska v ciljni državi zmanjka časa za pogajanja z domačo
vlado (Stanley 1993: 6).
Tudi v primerih, ko v ciljni državi ne obstaja močna opozicija, so splošne, ostre sankcije
že na začetku lahko nesmiselne in neučinkovite, saj bo vlada v državi, ki so jo sankcije
prizadela, lažje zbrala okoli sebe ljudstvo in jih prepričala, da ji mora stati ob strani v boju
proti hudemu zunanjemu sovražniku. Namesto dezintegracije sankcije v tem primeru
povzročijo rast nacionalističnih čustev in politične integracije. Ta učinek, ki ga je Galtung
poimenoval 'zbiranje okoli zastave',72 lahko vodi tudi do tega, da se bo ciljna država kot
rezultat hudih sankcij (še) bolj navezala na države, s katerimi sankcionirajoča država nima
dobrih odnosov, in prav z njimi vzpostavila nove možnosti trgovanja. Bolj kot dejanske
splošne sankcije je torej učinkovitejša stalna grožnja z njimi, ki ustvarja psihološki pritisk. Če
so 'totalne' sankcije enkrat uveljavljene, ni več s čim groziti in uveljavitev zmernejših sankcij
v prihodnosti bi bila težka odločitev za sankcionirajočo državo, saj bi bilo videti kot
popuščanje (Eland 1995: 31–35).
72 Primer učinka 'zbiranje okoli zastave' je Kuba. Bolj, ko so ZDA zaostrovale sankcije proti državi, bolj je rasla podpora domačemu voditelju Fidelu Castru (Stanley 1993: 3).
54
Tabela 5. 5. 3: Dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost sankcij
Dejavnik Večja možnost uspeha
Manjša možnost uspeha
Cilji: - privolitev ciljne države v politične želje sankcionerja - zastraševanje - kaznovanje ciljne države zaradi branjenja mednarodnih norm - podpora opozicije v ciljni državi
X X
X
X
Resnost: - hude, splošne sankcije z veliko ekonomske škode - zmerne sankcije in grožnja s hujšimi - multilateralne sankcije
X X
X
Lastnost ciljne – prijateljske vezi s sankcionerjem države: - sovražna do sankcionerja
- z močno politično opozicijo - močan občutek za sram, čast in ponos - kulturne norme enake kot pri sankcionerju
X
X
X
X
X
Javnost: - javna napoved zmernejših sankcij z grožnjo po zaostrovanju - javna napoved hudih, splošnih sankcij
X
X Vir: prirejeno po GAO (1992: 22).
Ni nujno, da so sankcije multilateralne, če želijo imeti pozitivne politične učinke, škodi pa
jim ne. Kar jih loči od unilateralnih, je to, da jih spremlja večja politična legitimnost in da jim
lažje uspe ciljno državo osamiti (Stanley 1993: 6). Multilateralne sankcije, ki so splošne in
vsestranske, je v mednarodni skupnosti zelo težko doseči,73 zato se države po navadi odločijo
za delne, specifične sankcije, za katere se lažje uskladijo med seboj. Ko več držav ciljni
državi uvede delne sankcije, se psihološki pritisk nanjo in grožnja, kaj bi se lahko zgodilo v
prihodnosti, tako povečata, da so te sankcije izjemno učinkovite (Eland 1995: 35–36).
Država, ki je imela pred ali ima tudi med sankcijami močne politične, ekonomske in
kulturne vezi s sankcionirajočo državo, se bo hitreje in lažje uklonila njenim zahtevam. Možni
stroški za nesodelovanje ali neizpolnitev zahtev so namreč višji takrat, ko sankcije izvaja
prijateljska država, kot tista, s katero ciljna država nima močnih vezi.74 Kljub večji
učinkovitosti pa je manj možno, da bo prišlo do ekonomskih sankcij proti prijateljski državi,
saj bodo take sankcije dvignile stroške tudi v državi, ki sankcionira (GAO po Hufbauer,
Schott, Elliott 1992: 26–27).
73 Izjemi so obsežne multilateralne sankcije za Irak in Jugoslavijo. 74 Zahodne sankcije proti JAR-u so bile učinkovite tudi zato, ker je bila ta država politično in trgovinsko navezana na Zahod. JAR je kar 80 % vse trgovine opravil s šestimi industrializiranimi zahodnimi državami ter skorajda ves kapital dobil z Zahoda (GAO 1992: 27–28).
55
Običajno mišljenje, da prevelika vpetost javnosti škodi uspešnosti sankcij, je preveč
poenostavljeno. Ali so učinkovitejše jasne, javno izražene sankcije ali pa tiste, o katerih je
seznanjeno le najožje vodstvo sankcionirajoče države, je odvisno od ciljev, ki jih te sankcije
želijo doseči. Verjetno je, da bo pri splošnih, hudih sankcijah, javnost v ciljni državi pomagala
spodbuditi učinek 'zbiranja okoli zastave'. Če je za ciljno državo značilno, da je v naravi
njenega prebivalstva neomajno prizadevanje za ohranitev ugleda in dostojanstva, potem je
možno, da take sankcije v državi naletijo prav na nasprotni odziv, še posebej, če so zelo
obsežne in ostre. 'Reklamiranje' oziroma obešanje sankcij na veliki zvon lahko vodstvo ciljne
države spodbudi k temu, da zavzame kljubovalno, izzivalno držo, da ne bi pred svojim
ljudstvom izpadlo šibko in neodločno. Po drugi strani pa včasih država, ki izvaja sankcije, želi
delovati tiho, zato vrsto in moč sankcij objavi ciljna država, da bi tako izrazila svoje mišljenje
o neupravičenosti teh ukrepov (Eland 1995: 35).
Mobilizacija javnosti je zelo pomembna pri splošnih sankcijah, ki so državi vsiljene zaradi
kršenja mednarodnih norm, in katerih namen je državo kaznovati kot primer za naslednja
takšna dejanja.75 V takih primerih javnost odigra pomembno vlogo pri osamitvi države, v
nekaterih primerih pa lahko razširi tudi simbolno sporočilo o nestrinjanju s kakšno politiko,
četudi cilji sankcij niso zelo pomembni in sredstva ne preveč uničujoča – v takih primerih so
dovolj že na primer javni protesti (Eland 1995: 36–37 in GAO 1992: 27–28).
Bolj, kot ima ciljna država močnejše kulturne vezi s sankcionirajočo državo, verjetneje je,
da se bodo sankcije izkazale za učinkovite, saj se bo v ciljni državi pojavila močna notranja
opozicija, ki bo vlado spodbujala k uklonitvi zahtev. Kako uspešne bodo sankcije, pa je
odvisno tudi od dolgoletnih kulturnih navad prebivalstva ciljne države.76
Ekonomske sankcije torej nikakor niso najboljša rešitev, s katero se akterja želi spodbuditi
ali prisiliti, da se ukloni drugi državi ali mednarodni skupnosti. Na diplomatskem parketu je
več prostora rezerviranega za 'mehkejše' instrumente, ki vključujejo predstavljanje stališč
javnosti in pogajanja, prek katerih se želi doseči vsaj minimalni konsenz vpletenih akterjev.
Naslednja poglavja bodo tako posvečena tem sredstvom ekonomske diplomacije, začenši z
naslednjim, šestim poglavjem, v katerem sledi kratek oris mednarodnih pogajanj na splošno in
specifičnosti ekonomskih pogajanj, v katerih na osrednjih sedežih sedijo po navadi prav
ekonomski diplomati.
75 V primeru mednarodnih sankcij proti Srbiji je obsežno javno pokrivanje te teme sicer v Srbiji spodbudilo nacionalizem in politično integracijo, po drugi strani pa tudi okrepilo prizadevanja svetovne skupnosti, da pokaže, da bo proti vsaki hudi kršitvi osnovnih človekovih pravic najresneje ukrepala (Eland 1995: 36). 76 Ta želja o ugledu in nepopuščanju, čeprav so bile sankcije najobsežnejše v zgodovini, naj bi bila po mnenju nekaterih analitikov tudi razlog, da Saddam Hussein ni želel umakniti svojih vojaških sil iz Kuvajta.
56
6. INSTRUMENTI EKONOMSKE DIPLOMACIJE
6. 1 Pogajanja
Ne glede na širino in obseg funkcij, ki jih posamezni avtorji podeljujejo diplomaciji, je
pogajanje vedno eno izmed temeljnih sredstev (poleg predstavljanja in opazovanja), s
katerimi države zasledujejo svoje cilje v mednarodnem sistemu. Enako velja tudi za
ekonomsko diplomacijo, saj države ali drugi akterji tako na bilateralni, regionalni,
plurilateralni kot multilateralni ravni največkrat prav s pogajanji želijo doseči svoje
ekonomske ali politične interese. Z drugimi besedami, »pogajanja so eden od načinov, kako
priti do stvari, ki jih nimamo, pa si jih želimo« (Markič in dr. 1994: 5). Temelji uspešnega
pogajanja, ki ne sme biti tekmovanje, temveč sodelovanje, in v katerem mora biti vse, kar
diplomat reče, resnično, nikakor pa mu ni treba vsega povedati, so znanje, zaupanje in
zanesljivost (ibid. 7–8).
Pogajanja so kljub različnim strategijam in taktikam vedno razumljena kot miroljubno
sredstvo, ki je nasprotno grožnjam s silo ali celo uporabi sile. Saner (2000: 15) je pogajanja
definiral kot »proces, v katerem dve ali več strani išče dogovor, čemu bi se morala vsaka od
njiju (njih) odpovedati ali pridobiti, izvršiti ali dopustiti.« Pomembne izpeljanke te definicije
so, da sta v pogajanja vedno vključeni najmanj dve stranki, ki imata istosmerne ali različne
interese, na pogajanja prostovoljno pristaneta, se pogajata o povsem znanih ali še nejasnih
stvareh, o pogajalski zadevi imata nepopolne informacije, ter da gre za dinamični proces, v
katerem se stališča pogajalcev lahko spreminjajo (ibid.).
Seveda pa v praksi ne gre vse po teh pravilih. Tako v diplomaciji kot ožje v ekonomskih
in poslovni diplomaciji poznamo dve poziciji oziroma metodi, ki bi jih lahko primerjali z
razliko med pogajanjem in prodajanjem. To sta distributivno in integrativno pogajanje. Pri
distributivnem, imenovanem tudi zahtevanje koristi, nujno eden izmed pogajalcev zmaga,
drugi pa izgubi (Bayne in Woolcock 2003: 76). Ghauri (1996: 3) je to vrsto pogajanj primerjal
s kupovanjem na bazarju, kjer tako kupec kot prodajalec mislita le na svoje koristi – kar je za
nekoga korist, pa je za drugega obvezno škoda. Pri integrativnem pogajanju, imenovanem tudi
ustvarjanje koristi, pa se poganja končajo tako, da obe strani nekaj pridobita. V tem primeru
gre za tako imenovano 'win-win' situacijo, saj se pogajanja zaključijo s koristnima in
privlačnima ponudbama za obe strani. Težava pri tej metodi pa je, da je sprejeti dogovor za
obe strani sicer pozitiven, ne pa vedno tudi optimalen. Mnogi avtorji (Ghauri, Lewicki, Pruitt)
so mnenja, da v ekonomski in poslovni diplomaciji prevladuje ta tip pogajanj (ibid.).
57
6. 1. 1 Stopnje mednarodnih pogajanj Vsako stališče, ki ga bodo ekonomski diplomati kasneje zastopali na mednarodnem
terenu, se oblikuje doma. Na domačem prizorišču tako ločimo šest stopenj oblikovanja
stališča, ki se včasih odvijajo vzporedno, nekatere stopnje pa se lahko tudi večkrat ponovijo,
saj je ekonomska diplomacija le redko linearni proces. Pred samimi mednarodnimi pogajanji
o neki zadevi s področja ekonomske diplomacije je potrebno v državi najprej določiti glavno
ministrstvo, ki bo oblikovalo stališče do določenega vprašanja, njegovi predstavniki pa bodo
kasneje tudi mednarodni pogajalci. Nato pristojno ministrstvo začne pogovore in
posvetovanja znotraj svojega resorja, z zunanjimi akterji, kot so poslovneži, strokovnjaki in
akademiki ali NGO-ji, ter z ostalimi domačimi ministrstvi. Ko je politična odločitev znotraj
vlade dosežena, v demokratičnih družbah potrebuje še potrditev zakonodajnega organa. S tako
podporo in izdelanim stališčem se začnejo mednarodna pogajanja, ki se – če se – zaključijo z
ratifikacijo sporazuma, pri katerem se na domačem terenu večinoma ponovijo predhodne
stopnje (Bayne in Woolcock 2003: 67–73).
Osredotočimo se na stopnjo samih pogajanj na mednarodnem prizorišču, ki je prav tako
kot domače oblikovanje stališč včasih linearno, po navadi pa se stopnje v procesu ponavljajo.
Bayne in Woolcock (2003: 73–80) sta mednarodna pogajanja na področju ekonomske
diplomacije razdelila v pet stopenj:
1. oblikovanje dnevnega reda
2. podelitev pogajalskega mandata
3. pogajanja
4. sprejetje sporazuma
5. izvršitev sporazuma
V prvi fazi, to je določanje dnevnega reda, pogajalci določijo, o katerih vprašanjih bodo
razpravljali in katere zadeve sploh zahtevajo mednarodno reguliranje. V tej stopnji vlade še
nimajo jasno določenih, neomajnih stališč, saj tudi na domačem prizorišču še oblikujejo
mnenje glede teme. To je priložnost, da svoje mnenje izrazijo zunanje skupine, kot so NGO-
ji, akademiki in poslovneži, in pri vladi lobirajo za to, da bi tudi njihova vprašanja poskusili
uvrstiti na dnevni red pogajanj. Ko se sama pogajanja dejansko začnejo, za pogajalsko mizo
večinoma ostanejo le vladni predstavniki. Oblikovanje dnevnega reda je lahko dolgotrajen
proces – GATT je potreboval kar štiri leta, da se je Urugvajski krog pogajanj dejansko začel.
58
Ghauri (1996: 8) govori o tej fazi kot o pred-pogajanjih,77 ki se začnejo s prvim stikom med
strankami, glavni namen teh srečanj, ki so pogosto neformalna, pa je odkrito in jasno
razpravljanje o ciljih in pričakovanjih. Pri pogajanjih ekonomske in poslovne narave so pred-
pogajanja pogosto pomembnejša kot sama pogajanja, saj se v tej fazi najlažje razvije občutek
zaupanja med stranmi. Izkušnje iz ekonomskih pogajanj kažejo, da kasneje sam proces
pogajanj nadzoruje tisti, ki je bil uspešnejši pri sestavljanju vrstnega reda, saj tako lahko
poudari svoje močne lastnosti.
Ko je odločitev o začetku in vsebini pogajanj določena, vladni pogajalci potrebujejo
mandat oziroma pooblastilo za pogajanja v imenu svoje države. Kako proste roke in široke
pristojnosti za pogajanja bodo imeli, se od države do države precej razlikuje. Pogajalci iz
ZDA in EU imajo po navadi jasno in trdno določene omejitve, do kje lahko popuščajo,
medtem ko imajo tisti iz razvijajočih držav precej bolj odprte roke, saj jih tudi doma ne
nadzorujejo v tolikšni meri (Bayne in Woolcock 2003: 74).
Tretja faza procesa mednarodnih pogajanj je bistvena – to so sama pogajanja, pri katerih
pride na dan prava kakovost ekonomskega diplomata, ki mora spretno uporabljati čim več
pogajalskih strategij in tehnik. Predvsem pogajalci iz razvitih dežel so ves čas pogajalskega
procesa v stiku s pristojnim domačim ministrstvom (ibid.). Pogajalske strategije ekonomskega
diplomata bom podrobneje pogledala v naslednjem podpoglavju.
Uspešna pogajanja se zaključijo s sprejetjem sporazuma, kar predstavlja četrto stopnjo
pogajalskega procesa. Vlade držav si pogosto vzamejo čas med parafiranjem sporazuma
(uradni pogajalec na dokument kot znak pristanka napiše svoje začetnice) in ratifikacijo
listine (po navadi podpis pristojnega ministra). Kako uradna je ta stopnja, je odvisno od
vprašanja in vrste dokumenta – ali gre le za načelni pristanek o prostovoljnem sodelovanju ali
pa za obvezujoči dokument (ibid.: 74–75).
Po sprejetju sporazuma za pogajalsko mizo in njegovi ratifikaciji doma je potrebno
pogajalski dogovor začeti izvrševati. Kako podrobno, resno in učinkovito ga bodo države, ki
so nanj pristale, izvajale, je odvisno od same zgradbe dokumenta in organizacij, v okviru
katerih je bil sprejet (ibid.: 75). Programov IMF-a države članice sicer niso pravno obvezane
spoštovati, a bodo v primeru kršitev kljub temu prikrajšane za sredstva iz te organizacije;
nespoštovanje pravno obvezujočih dogovorov in pravil pa pripelje do procesa reševanja
sporov, tako bilateralno, kot regionalno (v primeru EU ali NAFTA) in multilateralno (v
primeru WTO-ja). Prav izvrševanje je tako glavni dejavnik pri odločanju med prostovoljnim
77 Ghauri sicer loči tri faze pogajalskega procesa: pred-pogajanja, pogajanja in po-pogajanja.
59
sodelovanjem ali formalnimi, obvezujočimi pravili. Ghauri (1996: 11) pa pri izvajanju
dogovorov opozarja predvsem na pomembnost jezika, saj lahko nekatere države na papirju
dogovorjena pravila drugače razumejo kot druge, kar lahko pogajalski proces privede spet na
začetek.
6. 1. 2 Pogajalske strategije in tehnike Vsak pogajalec, država ali podjetje ima svoje strategije - neko splošno vodilo, ki označuje
smer, v katero mora iti od želja in potreb do dejanske dosege cilja, in taktike, ki so konkretna
sredstva, s katerimi se uresničuje strategija; taktika ne sme biti usmerjena neposredno k
ciljem, pač pa k strategiji (Saner 2000: 103).78
Ekonomski diplomati se v mednarodnih pogajanjih najpogosteje držijo štirih taktik
(Bayne in Woolcock 2003: 76–80). Prva je, da se pogajanja odvijajo med vodilnimi pogajalci
s pristojnih ministrstev, ki imajo ob sebi za pogajalsko mizo tudi pomočnike z drugih
ministrstev. Cilj teh pogajalcev je dvojen: razširiti do skrajnega roba območje, do katerega se
lahko strinjajo s predlogi drugih strani, ter pokazati koristi sprejetega dogovora na domačem
prizorišču. Poleg distributivnih79 in integrativnih80 pogajanj tretjo taktiko predstavljajo
'paketni dogovori' (package deals), ki so v praksi lahko le skupek distributivnih dogovorov, ki
pa združeni postanejo integrativni. V vsakem posamičnem dogovoru neka država pridobi več
kot druge, a gledano v celoti dogovori vsem državam na koncu dajo nekaj pozitivnega.81
Druga taktika je izkoriščanje neusklajenosti tujih pogajalcev, ki je po navadi posledica
neenotnega mnenja v njihovi državi.82 Tretjič, neusklajenosti tujih pogajalcev ne izkoristijo
vladni pogajalci z druge države, pač pa zunanje sile – poslovneži, NGO-ji in drugi. Lahko gre
za direktni poseg (nevladna skupina iz ene države želi vplivati na vlado druge države),
indirektni (nevladne skupine iz ene države mobilizirajo podpornike iz nevladnih skupin v
drugi državi) ali pa za kolektivni poseg (nevladne skupine iz različnih držav skupaj pritiskajo
na vlade). Četrtič, namesto vladnih pogajalcev ali zunanjih skupin 'škarje in platno' v
78 Saner loči pet strategij: tekmovanje, sodelovanje, kompromis, izogibanje in prilagoditev. 79 To taktiko, ki se je izkazala za zgrešeno, je uporabila ameriška vlada na novem krogu WTO-jevih pogajanj v Seattlu leta 1999. Predlagala je dnevni red, ki je bil očitno v prid le ZDA, drugim udeleženkam pa ni ponujal dovolj koristi. 80 Težava pri tej taktiki lahko nastane, da je težko opredeliti prave koristi. Primer so pogajanja o klimatskih spremembah, kjer je videti, da bi vse države z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov enako pridobile. A za revnejše države v razvoju bi bili stroški zmanjšanja neprimerljivo višji kot za razvite države, zato tudi v tem primeru ne gre za enakovredno 'kupčijo'. 81 Pogajalski krogi znotraj WTO-ja so sestavljeni iz 'posamičnih obvez', po načelu nič ni dogovorjeno, dokler ni dogovorjeno vse. Ta taktika poveča možnosti, da bi ob koncu vsaka država dobila nekaj dobrega zase. 82 To taktiko lahko uberejo države, ki se pogajajo z EU takrat, ko le-ta ne najde skupne, trdne točke glede nekega vprašanja. Primer je Kanada, ki je leta 1995 imela ribiški spor s Španijo. Kljub španskim pričakovanjem, da se bo EU postavila na njeno stran, se to ni zgodilo, saj sta se tudi Velika Britanija in Irska pritožile nad špansko politiko.
60
pogajanjih v roke vzamejo sami predsedniki vlad ali voditelji držav. Tako lahko pogajanja, ki
so se odvijala na nižji ravni, premaknejo z mrtve točke.83
Prvulović (2001: 201–203) pa trdi, da so za ekonomska in poslovna pogajanja značilne in
tudi najkoristnejše naslednje tehnike:
1. takoj sprejmi vse, zatezaj ob koncu; to je psihološko privlačna tehnika, ki že na
začetku zagotovi dobro razpoloženje sogovornika, ki se mu zdi, da bo z lahkoto
dosegel vse svoje cilje. Prvi pogajalec ob koncu začne postavljati dodatne pogoje,
ki bodo lažje sprejeti ravno zato, ker je sogovornik predhodno že veliko pridobil;
2. na začetku vse zavrni, popuščaj na koncu; na začetku se takoj ustvari neprijetno
ozračje, tveganje, da bodo pogajanja propadla, je veliko. Ko sogovornik že pomisli
na zastoj pogajanj, prvi pogajalec pristane na eno o sogovornikov glavnih zahtev
in pogovor znova steče v dobrem tonu. Prvi pogajalec še naprej sprejema
sogovornikove zahteve, ki jih je na začetku taktično zavračal, s tem pa se povečajo
možnosti, da bo sogovornik sprejel tudi njegove zahteve.
3. kombinirana tehnika 'vroče – hladno' (popusti-zavrni-popusti-zavrni); cilj te
tehnike je stalni psihološki pritisk na sogovornika in na njegovo stabilnost.
Pogajalec sogovornika ves čas drži v napetosti, da bodo pogajanja propadla.
4. kombinirana tehnika 'hladno - vroče' (zavrni-popusti-zavrni-popusti); računa
se na obrnjeni psihološki pritisk kot v prejšnjem primeru, saj se sogovorniku takoj
da vedeti, da so njegovi predlogi nesprejemljivi, nato pa se eno od njegovih zahtev
sprejme le zato, da se bo naslednjo spet lahko odbilo.
6. 1. 3 Kakšen je dober pogajalec? Več možnosti je, da pogajanja do uspešnega zaključka pripelje dober, 'fair-play' pogajalec,
kot tisti, ki igra umazano igro (Saner 2000: 163). To je osnovno, splošno sprejeto načelo. Ker
pa so pogajanja kot »ledena gora – vidimo le majhen delež, ostalo pa se skriva pod gladino«
(ibid.), so tudi zahteve, kakšne lastnosti, sposobnosti in znanje mora imeti dober pogajalec,
zelo kompleksne. Ikle (Ghauri 1996: 19) je podal svojo, precej navihano definicijo uspešnega
pogajalca, ki je po njegovem tisti, ki »hitro misli, a ima neomejeno zalogo potrpljenja, se zna
pretvarjati, ne da bi pri tem lagal, je zaupanja vreden, sam pa neomejeno ne zaupa nikomur, je
skromen, a nepopustljiv, očara druge, hkrati pa se ne ukloni njihovem šarmu, ter ima ogromno
denarja in čudovito ženo, zaradi česar se z lahkoto upira vsem pregrešnim mislim in skokom
83 Nekdanji britanski premier Tony Blair in ameriški predsednik George W. Bush sta pogosto govorila po telefonu in kar sama prišla do nekaterih rešitev.
61
čez plot.« Seveda ne gre spregledati, da so pogajanja umetnost, v kateri osebne lastnosti,
nekatere izmed njih prirojene ('rojeni pogajalci'), nekatere pa priučene z izkušnjami,
izobrazbo in prakso, igrajo zelo pomembno vlogo, a posvetimo se raje pogajalčevi strokovni
podlagi.
Ekonomski razgovori so po Prvulovićevem mnenju (2001: 195) ena izmed
najzahtevnejših vrst pogajanj v diplomaciji. Zato morajo ekonomski diplomati, ki vodijo
pogajanja, izpolnjevati kar nekaj zahtev. Prvič, o zadevi, o kateri se pogovarjajo, morajo biti
odlično poučeni, saj brez znanja ni možnosti niti za resen, argumentiran pogovor, kaj šele za
pogajanja o perečih gospodarskih temah, ki zadevajo državo kot celoto. Drugič, pogajalec
mora imeti od svoje vlade pooblastilo, da je sploh pristojen za vodenje pogajanj in avtonomen
pri podpisovanju sporazumov. Tretjič, za pogajalsko mizo nikakor ne sme sesti pogajalec, ki
ne poseduje visokih pogajalskih kvalitet in spretnosti, kar zahteva stalno učenje in vadbo
odzivov v različnih situacijah. Predvsem pa mora pogajalec ves čas razgovora – kar je četrta
zahteva - obvladati situacijo in sam nakazovati smer, v katero se bodo pogajanja razvila, kar
zahteva predvsem dobro pripravo.
Multilateralna pogajanja se od bilateralnih zelo razlikujejo, saj ima vsak pogajalec svoje
cilje, ki jih želi doseči s določenimi sredstvi. Tudi pravila igre pogosto niso natančno
določena, prav tako ni natančno jasno, kdo je v konfliktu s kom, saj med pogajalci obstaja
ogromno možnih interakcij. Med multilateralnimi pogajanji je možno, da bo vsak izmed
pogajalcev prevzel eno od petih vlog, glede na svojega sogovornika ali zadevo, o kateri se
pogaja (Saner po Zartman 2000: 205–206): voznik (vodja, ki poskuša pogajalce organizirati
tako, da se doseže dogovor v skladu z njegovimi interesi),84 sprevodnik (tudi on poskuša
uskladiti pogajalce, da se doseže dogovor, a nanje vpliva z nevtralnega stališča, ne išče pri
tem svojih koristi),85 branilec (zanima ga le ena zadeva, pri kateri izraža svoja prepričanja, ne
pa celoten proces pogajanj),86 zaviralec (njegova naloga je preprečiti sporazum in zagotoviti,
da se glede zadeve vsaka država svobodno odloči)87 in 'prosti igralec' (cruiser), ki nima
močnih svojih interesov, zato se bo glasovanja vzdržal ali se ga sploh ne bo udeležil, ali pa se
pustil prepričati, da odda glas nekomu v prid.
Za največja trgovinska multilateralna pogajanja in morda kar najobsežnejša pogajanja v
zgodovini velja Urugvajski krog pogajanj v okviru GATT-a, zato se jim bom v naslednjem 84 Pri pogajanjih znotraj EU to vlogo pogosto prevzame Nemčija 85 Primer je Švica, v kateri ima sedež mnogo mednarodnih organizacij, pogosto je tudi gostiteljica mednarodnih konferenc, a gre za nevtralno ozemlje. 86 Primer je Islandija, ki se na sestankih organizacije EFTA vedno drži v ozadju, na prizorišče stopi le, ko je govor o ribolovni politiki. 87 V delu EU to vlogo pogosto zavzame Velika Britanija.
62
podpoglavju na kratko posvetila. Ne bom se spuščala v podrobnosti trgovinske politike in
sporazumov glede carin, blaga in svobodne trgovine, ampak me bodo zanimale značilnosti
samih pogajanj.
6. 1. 4 Specifičnost Urugvajskega kroga pogajanj GATT-a Ko se je Urugvajski krog pogajanj po sedmih letih in pol zaključil, je v njem sodelovalo
kar 123 držav. Vsi dogovori in sporazumi so zapisani v 31 zvezkih, ki skupaj štejejo kar
26.250 strani! Nacionalna stališča so morala biti še pred samimi pogajanji skrbno pretehtana v
okviru vlade in parlamenta, regionalna pa znotraj regionalnih organizacij. Poleg glavnih
pogajalskih 'serij', ki so večinoma potekala na sedežu GATT-ovega sekretariata v Ženevi, je
po mestih povsod po svetu vzporedno in vmes potekalo še nešteto sestankov in dogovarjanj.
Ob koncu vsakega leta, ko pogajanja niso bila pripeljana do uspešnega zaključka, se je vmes
zamenjalo nekaj vlad in stališča teh držav so se spremenila. Urugvajski krog je tako
potreboval ogromno stopnjo usklajenosti, fleksibilnosti, vztrajnosti in potrpežljivosti glavnih
pogajalcev (Saner 2000: 206–208).
Tako v pripravah na začetek pogajanj kot med prvo fazo dejanskih pogovorov (med
letoma 1986 in 1988) so največjo vlogo odigrali ekonomski oziroma, ožje, trgovinski
diplomati, ki so prihajali predvsem z ministrstev za zunanje zadeve in gospodarstvo. Njihova
glavna naloga je bila maksimirati splošne koristi svoje države v pogajanjih s sogovorniki iz
drugih držav, vendar vedno na temelju recipročnosti, ki je osnovni princip ekonomskih
pogajanj. Ti diplomati so morali zato biti igralci tako na mednarodnem kot domačem terenu –
najprej so pomagali doma ugotoviti nacionalni interes, ga prek pogajanj skušali uresničiti in
ga zapisati v dogovor, nato pa dobre strani dogovora pojasniti še doma. Pri pogajanjih so tako
večkrat prišli v navzkriž s sektorskimi strokovnjaki in domačimi akademiki (Ahnlin 2003:
83–99).88
Bayne in Woolcock (2003: 103–118) pa sta primerjala faktorje, ki so vplivali na propad
ustanovitve ITO-ja in na drugi strani na uspešen zaključek Urugvajskega kroga pogajanj.
Ugotovila sta, da je h koncu Urugvajskega kroga pripomoglo to, da ZDA v letu 1994 niso bile
več hegemon, ostali akterji, kot je EU, pa so imeli enakovreden vpliv na trgovinsko politiko.
Bolj, kot v 50 letih 20. stoletja, so bile vplivne mednarodne institucije, saj so rasle in postajale
močnejše. GATT je bil kljub začasnemu pogodbenemu sporazumu pomemben igralec 'iz
zadnje črte', saj je njegov sekretariat s sposobnimi tehničnimi strokovnjaki veliko pripomogel
88 Ahnlin je primerjal vpliv profesionalne kulture trgovinskih diplomatov, sektorskih specialistov in finančnih ter telekomunikacijskih strokovnjakov pri Urugvajskem krogu pogajanj o storitvah.
63
k pogajanjem. Morda najpomembnejša značilnost pa je bilo t. i. povezovanje (linkage), saj si
države niso mogle izmišljevati, katere dogovore si želijo podpisati in katerih ne, saj so
pogajanja potekala po načelu, da ni dogovorjeno nič, dokler ni dogovorjeno vse. To načelo je
v trgovinskih pogajanjih v veljavi še danes. Edina alternativa sprejetju celotnega sklopa
pogajanj je bil tako zastarel, okoren GATT. Ne smemo pa pozabiti še na ideologijo, saj leta
1994 tržni kapitalizem ni imel več ideološkega nasprotnika, poleg tega pa je večina
razvijajočih držav sprejela njegova načela in liberalizacijo kot razvojno strategijo. Skupine
strokovnjakov so bile še pomembne, vloga posameznikov pa se je od 50. let 20. stoletja precej
zmanjšala. Sicer so bili priznani posamezniki del GATT-ovega sekretariata ali državnih
pogajalskih delegacij, a so bili omejeni tako z državnimi in sektorskimi interesi kot s svojimi
nadrejenimi doma.
6. 1. 5 Vpliv kulture na mednarodna pogajanja Kultura, ki jo je Hofstede (1996: 119) definiral kot »kolektivni miselni program, ki loči
člane ene kategorije od članov druge kategorije,« nedvomno vpliva na diplomate, saj
nacionalni kulturni program vodi do razmišljanja, čutenja in delovanja, ki ločuje mednarodne
pogajalce. Zato bi moral globalni sistem vedno upoštevati razlike v kulturnih dimenzijah in
poskusiti le-te uporabiti kot pogajalsko prednost, s katero bi se pogajanja lažje in pogosteje
zaključila z integrativnim rezultatom. Ne le svet na splošno, tudi svet ekonomskih pogajanj je
zaznamovan z ukoreninjenimi kulturnimi vzorci pogajalcev, ki vplivajo na pristop,
vrednotenje in pogajanja na mednarodnem prizorišču (Drnevich 2004: 2–3). Najbolj temeljna
sestavina nacionalne kulture so vrednote, ki določajo, kaj je dobro in kaj slabo, kaj lepo in kaj
grdo itd. Zato je bistveno, da pogajalci, ki prihajajo iz iste države, delijo isto nacionalno
kulturo in njene vrednote, saj v nasprotnem primeru pred tujimi pogajalci izpadejo, če ne
drugega, neresni.
Poleg nacionalne kulture obstaja tudi profesionalna kultura, ki precej olajša pogajalski
proces, a je bolj površinska, saj jo bolj kot skupne vrednote sestavljajo splošno razumljeni
simboli in skupne naučene navade. Zaradi tega so pogajanja lažja med ljudmi, ki čeprav
prihajajo iz različnih držav, delijo profesionalno kulturo (npr. diplomati, politiki, poslovneži,
…) Svojo interno, notranjo kulturo pa razvijejo tudi mednarodne organizacije, zato
pogajalcem poznavanje le-te olajša sporazumevanje z njihovimi organi. Tudi ta organizacijska
kultura pa je površinska, saj temelji na lahko priučenih simbolih in navadah (Hofstede in
Usunier 1996: 119–120).
64
Geert Hofstede je leta 1980 razvil prvo klasifikacijo vpliva kulture na mednarodna
pogajanja, ki se je dobro uveljavila.89 Nacionalno kulturo je razdelil v štiri dimenzije:
1. razdalja od moči
2. izogibanje negotovosti
3. individualizem-kolektivizem
4. moškost-ženskost
Razdalja od moči raziskuje, do katerega obsega manj močni in vplivni člani organizacije
oziroma družbe sprejemajo in jemljejo kot samoumevno, da je moč razpršena neenakopravno.
Kulture, kjer je družba strpna in sprejema visoko stopnjo razdalje od moči, so tiste, v katerih
so nekatere skupine dojete kot superiorne naproti drugim na podlagi družbenega statusa,
spola, rase, starosti, … Hofstede kot takšne omenja arabske države, Gvatemalo, Malezijo,
Filipine, Mehiko, Indonezijo in Indijo (LeBaron 2003).
Druga dimenzija, to je izogibanje negotovosti, temelji na družbeni stopnji neudobnosti z
nejasnimi, negotovimi in nepričakovanimi situacijami, ter iskanjem aktivnosti, da bi se takim
situacijam izognilo. Ljudje, ki prihajajo iz držav, kjer je izogibanje negotovosti pogosto in
splošno sprejeto, so v pogajanjih bolj čustveni, medtem ko pogajalci iz držav, v katerih
negotovost ni nekaj negativnega, veljajo za bolj strpne, niso pristaši strogih pravil in stvari ne
jemljejo vedno resno (Drnevich 2004: 3). Hofstede med države z visoko stopnjo izogibanja
negotovosti uvršča arabske, muslimanske države in tradicionalne afriške države, medtem ko
je nizka stopnja izogibanja negotovosti po njegovem mnenju značilna za ZDA, skandinavske
države in Singapur (LeBaron 2003).
Tretja dimenzija, individualizem-kolektivizem, ocenjuje stopnjo, do katere so
posamezniki vključeni v skupine. V nekaterih družbah so vezi med posamezniki ohlapne,
pričakuje se, da bo vsak skrbel le zase in za svojo družino. V nasprotju s to individualistično
stranjo pa je kolektivistična, ki zajema družbe, v katerih so ljudje že od rojstva vključeni v
močno povezane, trdne skupine (pogosto so to razširjene družine), katerih člani so si
brezpogojno zvesti in vedno priskočijo na pomoč (Hofstede in Usunier 1996: 121).
Zadnja dimenzija opisuje porazdelitev vlog med spoloma v družbi, ki za seboj potegne
tudi obnašanje v mednarodnih pogajanjih. Žensko obnašanje je skromno, tiho, umirjeno,
medtem ko moški nastopa kot odločen, samozavesten, z jasnimi stališči (Drnevich 2004: 4).
Po Hofstedovem mnenju je za Japonsko in države Latinske Amerike značilno, da visoko
89 Hofstede je preučil 116.000 vprašalnikov glede vrednot delodajalcev, zaposlenih v podjetju IBM v 72 državah po svetu med letoma 1967 in 1973.
65
cenijo moške vrednote, na Portugalskem in v skandinavskih državah pa so v družbi cenjene
predvsem sodelovanje in solidarnost (LeBaron 2003).
Pogajalci iz držav z visoko stopnjo moškosti (tekmovalnost in odločnost), izogibanja
negotovosti, razdaljo od moči in individualizmom bodo zelo težko v pogajanjih uporabili
integrativno metodo (Cohen 1991).
Poleg Hofstedovih dejavnikov za bistven kulturni dejavnik v mednarodnih pogajanjih
velja tudi zaznavanje časa, ki ima med kulturami različen pomen in pomembnost. Tako lahko
ločimo med 'monohronim' in 'polihronim' časom. Monohroni pristop k času je linearni,
zaporedni in se osredotoča v vsakem trenutku le na eno zadevo. Ta pristop je značilen za
ZDA, Švico, skandinavske države in Nemčijo pa tudi Japonsko (ibid.). Za pogajalce iz
monohronih kultur je večja verjetnost, da bodo težili k hitremu začetku in koncu pogajanj,
vnaprej določenimi odmori med pogajanji in da bodo na mizi hoteli imeti le po eno zadevo.
Nasprotno polihrone kulture težijo k sočasnim pogajanjem o več temah in udeležbi velikega
števila ljudi. Bolj kot dnevni in vrstni red je pomembno, da se zadevo pripelje do konca.
Države, značilne za tako dojemanje časa, so sredozemske in latinske države, pa tudi nekatere
afriške. Za pogajalce iz teh dežel je značilno, da začetek in konec pogajanj nista točna, zato
tudi zamujanja ne jemljejo kot slabo lastnost, da se odmore jemlje naključno in po potrebi in
da pogajalci govorijo drug čez drugega (LeBaron 2003).
Še dva pomembna dejavnika sta vzorec sporazumevanja in neverbalno sporazumevanje.
Nekateri jeziki, npr. arabski in nekateri azijski, vsebujejo veliko pretiravanja in izmišljenih
metafor, kar lahko druge pogajalce zmede ali moti. Nujnost, da so pogajalci seznanjeni in
pripravljeni na te razlike v nacionalni kulturi, je še toliko bolj pomembna pri neverbalni
komunikaciji, ki zajema osebni prostor, rokovanje, načine pozdravljanja, sporazumevanja
med moškim in žensko itd. (Ghauri 1996: 12).
V naslednjem, sedmem poglavju, se bom od pogajanj premaknila k pomenu in
učinkovitosti publicitete in nujnosti diplomatskega komuniciranja z javnostjo. Pomembno je
namreč, da diplomatski agenti v državi gostiteljici jasno predstavljajo stališča domače države,
navezuje stike in iščejo priložnosti, ki bi koristile tako gospodarstvu države kot posameznim
domačim podjetjem.
6. 2 Odnosi z javnostjo
Eno izmed najvažnejših sredstev ekonomskega diplomata v tujini je vzpostavljanje,
ohranjanje in razvijanje tako osebnih (pogovori s kolegi, gospodarskimi subjekti, mediji, …)
66
kot profesionalnih odnosov z javnostjo (komuniciranje njegovega veleposlaništva ali
gospodarskega predstavništva s subjekti javnega mnenja v tujini) (Prvulović 2001: 213).
Publiciteto lahko v širšem smislu razumemo kot »informacijo o državi, izdelku, storitvi itd., ki
je posredovana javnosti,« medtem ko poslovna publiciteta pomeni »seznanjanje in obveščanje
javnosti o poslovnih in gospodarskih vidikih sodelovanja« (Ferlinc in dr. 2004: 174). Glavni
namen ekonomskih diplomatov je prav to – objavljanje ugodnih, pozitivnih informacij s
ciljem pospeševanja ekonomskih koristi svoje države, povečanja njenega slovesa, podpore
promocijskih aktivnosti, pritegnitve pozornosti ekonomske in poslovne skupnosti in
povečanja prepoznavnosti izdelkov, storitev in sektorjev njegove države (ibid.).
Slabost poslovne publicitete je ta, da pogosto ne doseže vsakega posameznika, ki je 'ciljna
publika', zato se najpogosteje uporablja v kombinaciji z drugimi promocijskimi aktivnostmi
države, ki jih opravljajo predstavniki podjetij ali državnih gospodarskih predstavništev v
tujini, kot so npr. sejmi in razstave. Kljub temu pa ima tudi publiciteta nekaj prednosti. Ena
glavnih je, da lahko doseže hkrati več ljudi, pripomore k boljši prepoznavnosti izdelkov in
storitev domače države, poleg tega pa informira lokalno skupnosti o podpori, ki jo ekonomski
diplomat nudi pri sklepanju poslov z domačo državo ter tako lahko tudi pritegne lokalna
podjetja, da vlagajo v domačo državo (ibid.).
Za uspešno vodenje odnosov z javnostjo mora ekonomski oddelek veleposlaništva
oziroma zunanjetrgovinskega predstavništva nujno razpolagati z banko podatkov o
poglavitnih ekonomskih lastnostih domače države ali podjetja oziroma poslovno knjižico
(Prvulović 2001: 217). Ta mora vsebovati osnovno gradivo o domači proizvodnji in prodaji,
trgovinski menjavi, uvoznih režimih, carinski tarifi, uvoznih licencah in drugih predpisih, pa
tudi o domači gospodarski zakonodaji, spisek proizvajalcev in izvoznikov, koristni pa so tudi
vodiči po domačih medijih, sejmih in turističnih znamenitostih. Seveda mora ekonomski
diplomat razpolagati tudi s čim več (splošnimi in gospodarskimi) informacijami o državi
gostiteljici. Vsi ti podatki morajo biti kolikor se da točni in ažurni, hkrati pa tudi natančno
urejeni in vedno pri roki (Ferlinc in dr. 2004: 56–60).90
Domača država ima pri posredovanju poslovnih ponudb in novic na voljo še eno možnost
– izdajanje biltena poslovnih priložnosti in splošnega informativnega biltena. Prva možnost,
90 Prvulović (2001: 217–219) je podal primer banke podatkov Službe za ekonomsko rast Francije na Danskem. Na spletni strani službe je mogoče poleg predstavitvenih strani najti usluge, ki jih nudi služba (vodič za vstop na trg, stanje in značilnosti danskega gospodarstva, bilateralni splošni in ožje gospodarski sporazumi med državama, značilnosti tržišč skandinavskih držav), pa tudi opis splošnih značilnosti Danske in njenega gospodarstva, vloge v EU, vpetosti v mednarodni sistem itd. Poseben sklop tvorijo še praktične informacije o Danski, kot so spisek časopisov in publikacij, delovni čas, seznam francoskih podjetij na Danskem, … Vse informacije so na voljo tako v danskem kot francoskem jeziku.
67
ki predstavlja osnovno tehniko iskanja možnih kupcev, je preprostejša in cenejša.
Veleposlaništva in gospodarska predstavništva bilten poslovnih priložnosti vsaj enkrat
mesečno pošiljajo gospodarskim in obrtnim zbornicam, poslovnim združenjem in poslovnim
medijem. Gre za seznam uvoznih, izvoznih izdelkov in investicij tako v kot iz matične države.
Splošni informativni bilten pa je precej obsežnejši, saj po navadi vsebuje novice o izdelkih in
podjetjih, načrtovanih promocijskih dejavnostih in gospodarskih obiskih med državama,
gibanja v njunih trgovinskih odnosih ter spremembe uvoznih in izvoznih predpisov, ki
vplivajo na trgovino (ibid.: 179–182).
Najpogostejše komuniciranje, s katerim se diplomat ali ekonomski predstavnik v tujini
srečuje, pa so povpraševanja različnih podjetij in možnih kupcev, ki so »pismene zahteve
zainteresiranih podjetij ali posameznikov, da dobijo odgovor na splošna ali konkretna
vprašanja o gospodarskem položaju države oziroma poslovanju določenega podjetja«
(Prvulović 2001: 221). Vsako tako povpraševanje mora vzeti zelo resno in odgovorno in
naslovniku v najkrajšem času ponuditi odgovor, morda tudi s pomočjo pristojne institucije v
domači državi. Od truda, hitrosti in natančnosti odgovora je namreč odvisno ne le dojemanje
sposobnosti in učinkovitosti ekonomskega diplomata, temveč tudi njegove države (ibid.).
Ekonomski diplomat je tako vsakodnevno izpostavljen množici informacij in pogovorov,
ki so osnova za nadaljnje sodelovanje. Na nekatera vprašanja lahko odgovori sam, za bolj
detajlne, specifične odgovore pa je bolje, da se obrne k pristojnim službam in oddelkom. Ni
vseeno, kako in kakšne podatke daje možnim kupcem. Njegove informacije morajo biti
namreč točne in resnične, ne pa njegove želje ali zamisli. Poskrbeti mora za dovolj konkreten,
ne preveč splošen odgovor, ki mora biti hkrati preverljiv in prilagojen zahtevam vsakega
posamičnega povpraševalca (ibid.: 222–223).
Posebno pozornost je potrebno posvetiti tudi odnosom z mediji, ki lahko zavzema tri
oblike: objave v specializiranih publikacijah, sporočila za javnost in tiskovne konference ter
sprejeme za novinarje. Specializirane poslovne publikacije (revije in časopisi, tudi lokalni)
imajo sicer majhno naklado, a z njimi ekonomski diplomat ali gospodarski predstavnik
nagovarja želeno ciljno publiko. Te revije se posvečajo le določenim panogam, dejavnostim
ali poklicem, zato za njihovo obsežnejšo predstavitev v splošnem časopisju ni prostora
(Ferlinc in dr. 2004: 176).
Ni lahko napisati dobrega in učinkovitega sporočila za javnost, ki mora vsebovati
resnično, aktualno in pomembno novico, hkrati pa mora biti oblikovno urejeno in ne
predolgo. Ekonomski diplomat mora zato vedeti, katero ciljno publiko želi s sporočilom
68
doseči, prek katerega medija bo to storil, in na kakšen način bo novica tako zanimiva, da jo
bodo uredništva dejansko objavila (ibid.: 177–178).
Do medijev se ekonomski diplomat ne sme obnašati diplomatsko vzvišeno in hladno, saj
imajo nastopi pred javnostjo korist za obe strani. Novinarsko pozornost mora na tiskovni
konferenci, ki jih predstavništvo organizira redno, izkoristiti, da predstavi pomembne
informacije za svojo državo, zato se medijev nikoli ne sme izogibati, hkrati pa se ne vpletati v
uredniško politiko medijske hiše. Za uspešen nastop pred javnostjo se mora dobro pripraviti in
obvladati zadeve, o katerih bo govoril, pri tem pa mora paziti na razumljiv in tekoč jezik. Pred
kamero ali mikrofonom se mora obnašati naravno in sproščeno in nikakor ne sme novinarja
'povoziti' z dokazovanjem svojega znanja ali ga ne pustiti do besede. Vsak izkušen ekonomski
diplomat oziroma njegovo veleposlaništvo mora biti zato preskrbljeno z medijsko strategijo –
spiskom medijev in novinarjev, s katerimi redno sodeluje (Prvulović 2001: 224–227).
Tiskovna konferenca je najpogosteje sklicana zaradi obiska kakšnega pomembnega uradnika
iz domače države, ki je prišel podpisat gospodarski sporazum. Pri pripravljanju progama je
pomembno, da konferenca poteka med delovnim časom novinarjev, a ne traja več kot eno uro,
v tem času je zajeto tudi spraševanje, ter da se prisotnim razdeli gradivo – tako sporočilo za
javnost kot dodatni podatki o določeni zadevi ali sporazumu (Ferlinc in dr. 2004: 178–179).
Po mojem mnenju mora veliko vlogo pri odnosih z javnostjo igrati tudi učinkovita,
pregledna, informativna in odzivna domača spletna stran DKP-jev, ki vsebuje povezave do
domačih državnih institucij, pomembnih za ekonomsko predstavitev države. Na ta način
morebitnim investitorjem ni potrebno čakati na osebni stik s predstavnikom v državi
gostiteljici, pač pa v trenutku dobijo prvo informacijo o ekonomskih značilnostih države.
Morda je prevečkrat prezrto tudi neposredno nagovarjanje posameznih regij znotraj države
gostiteljice, saj na državni ravni predvsem majhna gospodarstva le stežka pritegnejo
pozornost investitorjev in največjih medijev. Po drugi strani pa se mi zdi zanimiva ideja tudi
združevanje regij iz več sosednjih držav, ki nato skupaj nagovarjajo morebitne investitorje in
se predstavljajo kot enotno območje.91 Eden od načinov publicitete, ki mu velja nameniti
posebno pozornost, je po mojem mnenju tudi turizem, saj nedvomno obstaja povezava med
privabljanjem tujih gostov v domačo državo in predstavljanjem države kot poslovne
destinacije. Tujim novinarjem se zato izplača podarjati brezplačne letalske karte in jih še
posebej dobro in lepo gostiti, da bodo ob povratku o državi pisali vse najlepše in s tem
naredili reklamo. Država bo tako v tujini imela dobro ime in s tem bodo tudi tujci bolj
91 Primer je nemška zvezna dežela Saška, ki češko in poljsko mejno regijo obravnava kot posebnega partnerja pri oblikovanju zelo razvitega območja »Euro-region«.
69
dovzetni za posle z njenimi podjetji. S tem pa smo že prešli na področje 'trženja' države in
njene pozitivne in privlačne podobe v tujini. S tem se podrobneje ukvarja naslednje poglavje.
6. 3 Delanje imidža – država kot blagovna znamka
Noben vidik zunanjih odnosov, ne bilateralni in regionalni kot ne globalni, se ne more
izogniti temi o 'imidžu', saj to, kako drugi narodi zaznavajo in dojemajo neko državo, vpliva
tako na meddržavne odnose, kot tudi na stike med ljudmi in nevladnimi organizacijami.
Veleposlaništva, zunanja ministrstva in diplomati so tisti, ki so tudi odgovorni za reklamiranje
'pravega' imidža lastne države v tujini, čeprav so v praksi njihove možnost pogosto omejene.92
'Včerajšnja' diplomacija ne zadostuje več, v prvi plan stopajo diplomati, tudi ekonomski, ki
morajo za pomembne naloge imeti tudi iskanje tržnih niš, promoviranje države kot znamke,
sodelovanje v konkurenčnem tržništvu, zagotavljanje zadovoljstva kupcev, predvsem pa
poskusiti ustvariti zvestobo znamki oziroma državi (Van Ham 2001).
Eden najboljših načinov za povečanje pozitivnega imidža države je nedvomno javna
diplomacija, ki jo Plavšakova razume kot »obliko prepričevalnega komuniciranja s tujimi
javnostmi v kontekstu uresničevanja zunanjepolitičnih ciljev« (2004: 1). Ta pojem se je prvič
pojavil v ZDA leta 1960 (de Vicente 2004: 14). Od tradicionalne diplomacije se loči po tem,
da se ne osredotoča toliko na vlade in uradne odnose med državami, temveč na nevladne
posameznike in organizacije. S svojim delovanjem želi vplivati na načine, s katerimi neka
država komunicira z državljani v drugih državah, s tem pa poskuša o lastni državi skozi
približanje svoje kulture in družbenega sistema ustvariti dobro podobo - imidž.93 Javna
diplomacija pa je po de Vicenteju (2004: ii–iii) le ena izmed štirih dimenzij, ki sestavljajo
pojem države kot blagovne znamke. Druge tri so turizem, pospeševanje izvoza in
pospeševanje TNI-jev.
Kaj torej natančno pomeni koncept država kot blagovna znamka, ki postaja ena glavnih
zadolžitev ekonomskih diplomatov in gospodarskih predstavnikov v tujini? V osnovi gre za
to, da se izdelkom in storitvam daje čustveno dimenzijo, s katero se ljudje lahko poistovetijo.
Ta koncept se je od proizvodov sčasoma razširil tudi na države, katerih geografske in
politične značilnosti postajajo obrobne v primerjavi s čustveno, etnično in zgodovinsko
podobo, ki jo 'prodajajo' svetu. Tako npr. Singapur sebe oglašuje kot mesto čudovitih,
smejočih deklet, Irska pa kot zelena in vetrovna dežela, v kateri živijo pegasti, rdečelasi
92 http://textus.diplomacy.edu/textusBin/BViewers/oview/EconomicDiplomacy/oview.asp. 93 http://www.hwachong.edu.sg/~y04chs026/doors/diplomacyTypes.htm.
70
fantiči.94 Še več, pogosto se znamke in države v posameznikovih očeh začnejo enačiti. Tako
npr. Microsoft in McDonald's prevzemata vlogo ameriških 'diplomatov', Nokia pa je pogosto
svetovni finski 'odposlanec'. Eden najbolj znanih preučevalcev imidža držav, Simon Anholt,
pa je opozoril, da se države še vedno v veliki večini tržijo z močjo, bogastvom in intelektom,
kmalu pa bodo odkrile tudi kvalitete, kot so glasba, ustvarjalnost, filozofija, zaupanje,
preprostost, modrost, izziv, varnost itd. (ibid.: 4).
Imidž in sloves sta pomembna pri posameznikih, podjetjih, mestih, regijah in državah, saj
enota brez imidža ali s slabim imidžem težko pritegne tuji kapital in tuje goste, hkrati pa se
mora bolj trdo boriti za svoj politični vpliv. A države se ne borijo le med seboj, temveč tudi s
'superznamkami', kot so EU, CNN in Rimskokatoliška cerkev, ki se lahko pohvali z
najstarejšim in najbolj prepoznavnim logotipom, križem (Van Ham 2001).
Trženje držav ni povsem nov fenomen, saj je že dolgo znano reklamiranje podobe države
v turistične namene. Z globalizacijo pa se je ta potreba držav razširila še na druge tri
dimenzije, tako da je danes ta koncept nujnost in ne več izbira, zanj pa niso odgovorni več le
posamezniki ali zasebna podjetja, ampak zahteva usklajeno in premišljeno delovanje več
segmentov države, od katerih je ekonomska diplomacija zelo pomembna. Trženje države kot
blagovne znamke je posebej pomembno, ker se potrošniki in investitorji pri ekonomskih
odločitvah močno zanašajo na imidž posamezne države, ki je, če je ugoden, eno glavnih
orodjih konkurenčnosti države in predstavlja celo eno vrsto njene 'mehke moči'. Da bi bila
država pri trženju svoje znamke uspešna, je potrebno, da se zaveda svoje relativne
konkurenčnosti, kar pomeni poznavanje prednosti in slabosti v primerjavi z drugimi
državami: lega države, velikost domačega trga, regionalne povezave, izobrazba prebivalstva,
davčna politika, varnosti itd. (de Vicente 2004: 1–8).
Imidž države torej predstavlja miselno sliko države, vsoto vseh verovanj in vtisov, ki jih
ljudje povezujejo z njo. Na imidž vpliva dojemanje ljudi, kultura, raven gospodarske
razvitosti, kakovost njenih proizvodov itd. A podoba – imidž – države ni statični fenomen,
čeprav se začne razvijati že od otroštva naprej, kljub temu pa se spreminja le težko in počasi.
Zato je lažje vpeljati nove asociacije, ki naj bi jih ljudje začeli povezovati z neko državo, kot
94 Tudi nove članice EU-ja so že skočile na vlak, ki se mu reče država kot blagovna znamka. Tako npr. Estonija užaljeno odreagira na opredelitev 'nekdanja sovjetska država', tudi 'baltska država' ji ne diši preveč. Tržiti se želi kot 'skandinavska država' ali 'novopečena članica EU'. Ker v gospodarstvu nima paradnega konja, s katerim bi se poistovetila (kot npr. Nokia in Volvo), želi na svetovni zemljevid prodreti kot 'zelena država' in s tem sloganom privabiti okoljsko zavedne posameznike in podjetja. Zanimiv primer je tudi Borat, kazahstanski novinar, ki ga je v istoimenski komediji upodobil Britanec Sascha Cohen. Na Zahodu je Borat in njegov način življenja postal velika uspešnica, kazahstanski predsednik Nazarbajev pa se je zbal za negativni imidž države in hitel razlagati, da Kazahstan ni država pijanih antisemitov, ki se do svojih žen obnašajo grše kot do oslov, kot jih prikazuje Borat.
71
spremeniti stare. Poleg imidža države poznamo tudi izraz identiteta države, ki pomeni to, kar
država o sebi misli, da je (Van Ham 2001).
Bowersova (2007: 1) je podala spisek največjih napak, ki jih država lahko naredi pri
oblikovanju svojega imidža. Ena izmed teh je, da ima vsaka vladna agencija svoj slogan in
kampanjo, s katero nagovarja tujo javnost, ter da spletne strani teh agencij niso povezane med
seboj. Tudi, če se po volitvah oblast spremeni, mora delo teh uradov potekati kontinuirano in
biti zastavljeno na dolgi rok, zaposluje pa se lahko le strokovnjake, ne pa sorodnike ali
družinske prijatelje. Napaka je tudi, da se ogromno denarja potroši le za en velik oglas v
časopisu ali drugih medijih ter da o državni propagandi in oblikovanju imidža države ni
dosežen nacionalni konsenz.
Anholt (Van Ham 2001: 5) je naredil seznam držav glede na njihovo uspešnost države kot
blagovne znamke. Največ ljudi dojema ZDA za najboljšo državo pri treh najdonosnejših
poslovnih sektorjih: zabavni industriji, meničnem posredništvu in informacijski tehnologiji.
Sledijo ji Anglija, Škotska, Francija, Nemčija in Japonska. Obstaja pa še ena razvrstitev držav
glede na njihovo uspešnost kot blagovne znamke. Ta se usmerja predvsem v turistično
komponento, indeks pa meri tudi investicijske in izvozne priložnosti. Za leto 2006 so na tej
lestvici pri vrhu Avstralija, ZDA, Italija, Francija in Grčija. Raziskavo od leta 2005 opravlja
organizacija FutureBrand,95 ki je tudi podrobno razčlenila dejavnike uspešnega delanja države
kot blagovne znamke (glej tabelo 6. 3. 4). Opozorili so, da je delanje imidža 'država v malem',
saj so vanjo vključene javnost, agencije in službe, zato je usklajevanje težko že znotraj
vladnih služb, k njim pa je potrebno prišteti še zasebne organizacije. Končna podoba države
mora biti zato neka zaključena celota, za kar pa mora obstajati v državi konsenz. Raziskava je
tudi pokazala, da je ena ključnih značilnosti dobre blagovne znamke avtentičnost, posebnost
države. Občutek neke drugačnosti kraja, kulture in karakterjev ljudi je tisto, kar privablja nove
obiskovalce in nova podjetja.
95 http://www.futurebrand.com/03showcase/leadership/cbi/pdf/cbi_eng06.pdf.
72
Tabela 6. 3. 4: Domači dejavniki in ciljne skupine pri delanju države kot blagovne znamke
SEGMENT OKOLIJSKI SPODBUJEVALCI
OBČINSTVO TRŽNI SPODBUJEVALCI
regije dogodki trgovci turizem province arhitektura popotniki konvencije
glavno mesto kultura analitiki rast prebivalstva dežele varnost agenti zaposlenost
trgovinske komisije zabava tuje vlade diverzifikacija industrije
vladne agencije spomeniki poslovni partnerji investicije ekonomski sveti turistične agencije nepremičnine
mesta mediji vladni oddelki kulturni skladi
Vir: prirejeno po FutureBrand (2006: 43).
Anholt (2005: 4–5) pa je eden redkih, ki je opozoril na dvorezni meč delanja imidža
države. Imidž namreč teži k temu, da države stereotipno razporeja v kategorije, kar
izvoznikom 'netipičnih' izdelkov zelo oteži dostop na tuje trge. Za primer lahko vzamemo
Italijo, ki je tradicionalno poznana po visoki modi, zato se je bilo računalniškemu podjetju
Olivetti zelo težko prebiti na tuje trge. Po drugi strani pa se nemški modni podjetji Hugo Boss
in Jill Sander ne vključujeta v percepcijo tujih potrošnikov o Nemčiji, ki v prvi vrsti velja za
tehnološko, racionalno, 'resno' državo, iz katere prihajajo predvsem avtomobilska in podjetja
za belo tehniko, kot so Siemens, Bosch, BMW itd.
Z naslednjim poglavjem zapuščam področje dejavnosti države, ki je usmerjeno k
privabljanju novih uvoznih in izvoznih partnerjev ter TNI-jev in se premikam k 'umetnosti'
pridobivanja koristnih informacij o ekonomskih načrtih, sredstvih, kadrih in stališčih tuje
države in podjetij, ki delujejo v njej, saj je prav dobra informiranost o odločitvah tujih vlad
lahko odločilna konkurenčna prednost države – včasih je informacija tako zaželena, da so
diplomati zanjo pripravljeni prestopiti tudi v 'sivo območje' nelegalne dejavnosti.
6. 4 Pridobivanje ekonomskih informacij
Svet je postal globalna vas, ko informacija o vsakem pomembnem dogodku, naj se je
zgodil na katerem koli koncu sveta, prek satelitskih zvez, mobilnih telefonov ali svetovnega
spleta doseže domači kraj. Mednarodno komuniciranje, tako sprejemanje kot pošiljanje
informacij, je ena glavnih dimenzij mednarodnih odnosov, ki s pomočjo tehnološkega
napredka z lahkoto premaguje časovne pasove in geografske razdalje. Ena od podvrst
73
mednarodnega komuniciranja je tudi mednarodno ekonomsko komuniciranje, ki se je razvilo
iz trgovine. A v modernem času glavno sredstvo komuniciranja ni več blago, temveč
informacija v vseh pojavnih oblikah (Prvulović 2001: 85–86).
S koncem hladne vojne in pojavom globalne ekonomije ni več mogoče ločevati izključno
domačih ekonomskih področij in mednarodnih ekonomskih odnosov. Ker države in podjetja
med seboj tekmujejo za položaje, posle in ugled v svetu, se vse več pozornosti namenja
pridobivanju ekonomskih informacij, ki ga lahko delimo na legalno, javno dostopno in na
nelegalno. Prvo se imenuje ekonomsko obveščanje, pri nelegalnem pridobivanju informacij
pa govorimo o ekonomskem in industrijskem vohunjenju.
Ekonomsko obveščanje lahko definiramo kot »zbiranje informacij o surovinah in
izdelkih, ki se izdelujejo, upravljajo in razvijajo izven meja domače države, ter interpretiranje
in predstavljanje informacij o teh izdelkih oblikovalcem politik in potrošnikom« (Manning
2003).96 Po definiciji Ameriške obveščevalne agencije (CIA – Central Intelligence Agency) pa
je ekonomsko obveščanje »obveščanje o sredstvih, dejavnostih in politikah, ki vključujejo
izdelavo, prodajo in potrošnjo blaga in storitev, dela, financ, obdavčenja, trgovine in drugih
področij v mednarodnem ekonomskem sistemu« (cit. po Snyder 1997). Takšno pridobivanje
informacij vključuje pravzaprav vsa področja ekonomskega življenja druge države, največkrat
z namenom, da bi se domači državi izboljšal položaj na trgu.
Takšne informacije je mogoče dobiti prek dveh virov: javno dostopnih, kot so uradne
statistične publikacije, časopisi, radio, študije raznih ekonomskih institutov, IMF-ove analize
o ekonomiji posameznih držav itd. Prav ti javno dostopni viri so osnova, ki tvorijo večino
vsake ekonomske analize o posamezni državi in pomagajo sestaviti sliko o njej. Informacije
pa pridobivajo, kar je drugi vir, tudi predstavniki na veleposlaništvih in konzulatih držav, ki
jih nato pošiljajo v domovino, kjer jih v obliki poročil preučujejo uradniki na ministrstvih
(Manning 2003).
Ekonomski diplomati imajo izredno široko paleto pridobivanja informacij. Ko začnejo z
delom v tuji državi, je osnovna tehnika ta, da podjetjem in ekonomskim združenjem pošljejo
nekaj splošnih vprašanj. Dobre strani tega so, da se podjetjem diplomat predstavi in pokaže
svojo primernost za ta položaj, da mu podjetja v odgovor dostavijo podatke, ki so točni, sveži
96 Na svetovnem spletu je daleč največ objav o ekonomskem obveščanju delo ameriških avtorjev. Manning je navedel, da prvi primer ekonomskega obveščanja iz ameriške zgodovine najdemo v letu 1776, ko je kongresni odbor za skrivno dopisovanje, ki velja za prvo ameriško obveščevalno agencijo, poslal Williama Carmichaela v Evropo z nalogo, da preveri nekaj ekonomskih dejstev, kot je ameriška konkurenčnost na evropskem trgu tobaka. ZDA je namreč skrbela ukrajinska kakovost tobaka, ki bi lahko bila Američanom glavni tekmec pri pridobivanju kupcev. V skrivni brzojavki je Carmichael iz Amsterdama svoje nadrejene kmalu obvestil, da bo morda Ukrajincem uspelo prodati nekaj tobaka, ki pa »je slabši kot najslabši ameriški tobačni list«.
74
in preverjeni, pogosto pa tudi sistematično prikazani. Hkrati diplomat s skrbno analizo lahko
iz odgovora podjetja razbere tudi 'sive cone', to so vprašanja, na katerih podjetje ni podalo
zadovoljivega odgovora. Ekonomski diplomat lahko zaprosi tudi za razgovor s predstavniki
podjetja ali službe, ki ga v tuji državi zanima. Dobre strani takih razgovorov so spontanost in
neposrednost pogovora, ki s pomočjo osebne simpatije lahko pomaga k utrditvi in navezavi
trdnejših stikov. Naslednja možnost je poslovno srečanje, kar opisuje krajši, neuradni, pogosto
naključni pogovor brez predhodne najave in pripravljene teme, od katerega pa ekonomski
diplomat pogosto lahko odnese več kot od vnaprej najavljenega srečanja. Zelo dober način
pridobivanja ekonomskih informacij so tudi srečanja diplomatov, tako imenovana
diplomatska kosila in večerje ter diplomatski sprejemi, ki ob skrbno pripravljenem protokolu
in dobri jedači spodbujajo kroženje idej, ki pa jih mora diplomat ob koncu obvezno čim prej
zapisati v svojo beležko in analizirati. Izkoristiti velja tudi protokolarne obiske razstav in
sejmov pa tudi podjetij ali regij, za katere lahko tudi sam zaprosi. Taki obiski, ki jih pripravlja
protokol določenega podjetja, so sicer vodeni in organizirani, a so odlična možnost za
navezovanje stikov, ki lahko sčasoma pripeljejo do pravih poslovnih dogovorov (Prvulović
2001: 105–113).
Ekonomske informacije, kot so informacije o poslovnih načrtih, proizvodnih programih,
zmožnostih in rezultatih, načrtih za uvoz novega proizvoda in prodora na tuje trge, o
konkurentih in načrtih za izboljšanje položaja na trgu, o kadrih in predvidenih kadrovskih
menjavah ter morebitnem pomanjkanju delovne sile, o kakovosti, ceni in količini proizvodov
ter druge poslovne skrivnosti tako podjetja kot države, pa so včasih tudi zaupne narave. Ta
obveščevalna dejavnost, torej pridobivanje zaupnih informacij brez vednosti ali soglasja tujih
vlad ali podjetij, se imenuje ekonomsko oziroma industrijsko vohunjenje ali ekonomska
oziroma industrijska špijonaža. »Ekonomsko (industrijsko) vohunjenje predstavlja zbir zelo
prefinjenih, načrtovanih in strokovno izvedenih dejavnosti za pridobivanje zaupnih
ekonomskih (industrijskih) informacij, ki koristijo poslovnim projektom domačega podjetja
ali zaščiti interesov domače države« (ibid.: 99). Snyderjeva (1997) pa je opozorila na razliko
med ekonomskim in industrijskim vohunjenjem. Ekonomsko vohunjenje so »tajni ali
nezakoniti poskusi tujcev, ki jih vodijo ekonomski interesi, da bi pridobili zaupne ekonomske
informacije«,97 medtem ko je industrijsko vohunjenje »uporaba nelegalnih tajnih, prisilnih ali
97 Snyderjeva za klasični primer ekonomskega vohunjenja navaja obtožbe Japonske, da je CIA prisluškovala zasebnim pogovorom japonskih pogajalcev med trgovinskimi pogajanji z ZDA o carinah na japonske razkošne avtomobile. Prisluškovanje je bilo dokazano, a Snyderjeva trdi, da je bilo to zbiranje informacij izključno v nacionalnem interesu ZDA, da bi pomagalo ameriškim pogajalcem pri preučevanju ekonomskih smernic v tujih državah in določanju strategije pri bilateralnih in multilateralnih trgovinskih pogovorih, nikakor pa ni CIA teh
75
zavajajočih načinov ljudi, zaposlenih v izključno zasebnem sektorju, da bi pridobili zaupne
ekonomske informacije.«98 Pomembno je torej, da države ne podpirajo ilegalnih taktik in
sredstev domačih podjetij, da bi kradli ideje ali informacije pri svojih tekmecih v drugih
državah, prav tako pa domače vladne obveščevalne službe ne vohunijo proti tujim podjetjem
in informacije nato dostavljajo domačim podjetjem. Ameriški zvezni urad za preiskave (FBI –
Federal Bureau of Investigation) pa je definiral, da ekonomsko vohunjenje opravlja »vsak, ki
zavedno in hote pridobiva poslovne skrivnosti, ki pomagajo vsaki tuji vladi, tuji agenciji,
uradu, ministrstvu, instituciji ali tujemu agentu.«99
Te zaupne informacije se lahko pridobivajo prek satelitov, prestrežene komunikacije,
ukradenih dokumentov in arhivov pa tudi s pomočjo plačevanja posrednikov. Ti 'kontakti'
namesto ekonomskega diplomata manj vpadljivo in s pomočjo domačih kanalov pridobivajo
želene informacije za diplomata. V tem primeru govorimo o 'sivi coni' oziroma območju
tveganja dejavnosti ekonomskega diplomata, ki potrebuje največ pazljivosti in priprave ter
hkrati stresa in bojazni, a daje tudi najboljše rezultate. Poleg najemanja plačancev se
ekonomske informacije dobivajo tudi s podkupovanjem zaposlenih v podjetjih in skrivnimi
sestanki z odpuščenimi ali 'odpadniki' podjetij. Vohuni v podjetjih so običajno ljudje na precej
visokih položajih, dobro poznani v poslovnih krogih, katerih nihče ne bi posumil. Še bolj
nevarna tehnika pa je morda kupovanje tajnih dokumentov, ki včasih že spominja na pravo
srhljivko. Vsi omenjeni načini pridobivanja informacij so seveda nelegalni, zato so posledice
ob odkritju lahko hude. Domača država lahko zaradi ekonomskega diplomata, ki ga je ujela
med pridobivanjem poslovnih skrivnosti, njegovi državi pošlje protestno noto, nadrejeni
veleposlanik se mora zagovarjati pred ministrstvom za zunanje zadeve, lahko pa je ekonomski
diplomat tudi izgnan iz države (Prvulović 2001: 104–119).
Tudi vohunjenje je tako sestavni del nalog ekonomskega diplomata in ekonomskih
oddelkov DKP-jev s ciljem, da se pridobiva in proučuje poslovne strategije konkurenčnih
podjetij ali držav, novih poslovnih projektov in načrtov, nastopov na tujih trgih in
premagovanje tekmecev. A tudi samo pridobivanje in zbiranje zaupnih informacij še ni
dovolj, saj so nujno potrebne tudi dobro tehnično opremljene, izkušene in strokovno
informacij dostavljala ameriškim podjetjem, v tem primeru General Motorsu. Šlo je torej za ekonomsko, ne pa za industrijsko vohunjenje. 98 Po podatkih Ameriške družbe za industrijsko varnost iz leta 1998 glavna nevarnost za industrijsko vohunjenje v ZDA prihaja iz Kitajske (41 %), Japonske (36 %), Francije (30 %), Velike Britanije (27 %) in Kanade (25 %). 99 http://www.fbi.gov/hq/ci/economic.htm. V ZDA so leta 1996 sprejeli Zakon o ekonomskem vohunjenju (Economic Espionage Act), ki določa, da je vsaka kraja ali nezakonita prisvojitev poslovne skrivnosti, ki pomaga tujim vladam ali pa je potrebna v trgovinske namene, zvezni prekršek. Več avtorjev vztraja, da bi se dokument moral imenovati Zakon o industrijskem vohunjenju.
76
podkovane ekipe ljudi, ki te informacije sprejemajo, razporejajo v različne kategorije,
analizirajo in prihajajo do zaključkov (ibid.: 102).
Zelo zanimiv primer, v katerem je veliko obveščevalni skrivnosti prišlo na dan, je
svetovna obveščevalna mreža Echelon, ki so jo ustanovile obveščevalne agencije ZDA,
Velike Britanije, Kanade, Nove Zelandije in Avstralije. Njeno delovanje je prvi leta 1988 v
članku Someone's listening razkril novinar Duncan Campbell. Mreža 120 satelitov naj bi
prestrezala radijske in satelitske signale, telefonske in telefaks klice, elektronsko pošto in
druge podatke povsod po svetu, da bi tako dobivala in analizirala politične, ekonomske,
tehnološke, trgovinske in druge informacije. Njeno delo je leta 2001 obravnaval tudi Evropski
parlament,100 ki pa je zaključil, da tehnične sposobnosti mreže najverjetneje niso tako
napredne, kot so pisali mediji.101
Tako kot je pridobivanje zaupnih informacij cilj ekonomske diplomacije nekega podjetja
ali neke države, pa je, obratno, cilj konkurenčnega podjetja ali države, da zaščiti oziroma
prepreči odtekanje teh informacij. Tako se med ekonomskimi diplomati odvija prefinjena in
pretkana igra, ki se včasih konča tudi z afero ali obtožbo države, v kateri deluje, o vohunjenju.
Kljub temu pa le manjši del teh afer pride do ušes javnosti, saj se večinoma rešujejo tiho in
diskretno - tako kot tudi sami ekonomski dogovori (Prvulović 2001: 100).
Čeprav države uradno ekonomskega vohunjenja ne priznavajo in podpirajo ter se proti tej
dejavnosti borijo na vse pretege, pa vendarle obstajajo vlade, ki v vodenju ekonomskih
odnosov sledijo načelom strateške trgovinske politike (STP). Ta smer ekonomije trdi, da so v
mednarodni trgovini prav tako kot stalne prednosti, s katerimi se lahko pohvalijo uspešne
izvozne države, pomembne tudi začasne prednosti, kot sta na primer ekonomije obsega in
tehnološke prednosti, ki so zaradi tega, ker temeljijo na znanju, do neke mere prenosljive iz
države v državo. Prav zaradi možnosti prenosa imajo lahko posamezne industrije od tega
velike koristi, zato zagovorniki STP-ja trdijo, naj vlade mirne vesti izkoriščajo prednosti teh
strateških okolij tako, da dajejo podporo točno določenim strateškim domačim podjetjem.
Takšne koristne ekonomske informacije lahko strateškim industrijam zagotavljajo podporo na
poseben način, saj bodo informacije, pridobljene prek ekonomskega vohunjenja, znižale
stroške podjetju, kar se bo poznalo pri večjem tržnem deležu, od česar bo imela posledično
koristi tudi domača industrija in država na splošno. A uspešnost vsake politike, ki podpira
ekonomsko vohunjenje, je odvisna od ekonomske strukture te države in stopnje državnega
vmešavanja v ekonomijo. STP, ki podpira vohunjenje, bo tako najlažje uveljavljena v državi,
100 http://www.fas.org/irp/program/process/rapport_echelon_en.pdf. 101 http://archives.cnn.com/2001/TECH/internet/09/07/echelon.report.idg/.
77
kjer imata vlada in industrija tradicionalno tesne zveze in kjer so nekatera podjetja javno
obravnavana kot 'državni šampioni'. A pozor, ekonomsko vohunjenje kot eden od
instrumentov ekonomske diplomacije tudi v tem primeru ne bo nujno učinkovito, saj lahko v
primeru, da logiki STP-ja sledi več držav, to pripelje do 'zaporniške dileme', kjer imajo vlade
nekaj skupnih in nekaj različnih interesov, kar pa ne pripelje do optimalnih rezultatov za vse
(Porteous 1993).
Še ena značilnost ekonomskega vohunjenja, ki lahko prinaša koristi za državo in tako
velja za učinkovit instrument, je njena stroškovna učinkovitost. To pomeni, da lahko le nekaj
dobro organiziranih in pravilno usmerjenih vohunskih operacij, ki ne zahtevajo veliko
stroškov, pripelje do tako dobrih rezultatov, kot jih imajo države, ki so v osnovni projekt
veliko vložile. Ruski diplomati so tako priznali, da so s pridobivanjem ekonomskih informacij
veliko prihranili pri stroških, ki bi jih morali sicer nameniti raziskavam in razvoju, Francozi
pa so se 'hvalili', da so se jim stroški, ki so jih namenili obstoju obveščevalne službe, zaradi
nekaj uspešnih akcij ekonomske špijonaže več kot povrnili. Ali, kot je dejal nekdanji vodja
francoske obveščevalne službe Pierre Marion (cit. po Porteous 1993): »V resnici smo
zavezniki. A pri ekonomskem in tehnološkem tekmovanju smo tekmeci, ne zavezniki.«
Učinkovitost pridobivanja ekonomskih informacij in ekonomskega vohunjenja kot enega
izmed sredstev, ki so na voljo ekonomski diplomaciji, se torej od države do države razlikuje.
Odvisna je od sredstev, ki jih namenjajo za to dejavnost, odnosa, ki ga imajo vlade ali
ministrstva za zunanje zadeve do teh aktivnosti, ter navsezadnje tudi od iznajdljivosti in
drznosti samega diplomata ter njegove pretkanosti, kako na čim bolj prefinjen in uglajen
način iz sogovornikov izvleči za svojo državo pomembne ekonomske informacije.
V naslednjem poglavju bom obravnavala še eno sredstvo, ki mu morajo predstavniki
DKP-jev, zaposleni v trgovinskih predstavništvih in agencijah v državi gostiteljici posvečati
veliko pozornosti. To je pospeševanje tujih neposrednih investicij (TNI), katerih učinkovitost
in uspešnost prispeva tudi k že omenjenemu prizadevanju države, da bi razvila in obdržala
svoj lastni pozitivni imidž.
6. 5 Pospeševanje tujih neposrednih investicij
Vse države, tako razvite kot razvijajoče, tekmujejo za privabljanje tujih neposrednih
investicij (TNI), saj le-te pomenijo kapitalne prilive, nova delovna mesta doma, predvsem pa
v nasprotju s portfolijo investicijami, ki stremijo k hitrim dobičkom in so zato posebej
tvegane, zagotavljajo neko dolgoročne vezi z državo. Mnoge države so ustanovile posebne
78
agencije za privabljanje investitorjev, a DKP-ji na tem področju ostajajo glavni igralci. Še
posebej pa je država učinkovita, če se lahko pohvali z dobrim sodelovanjem diplomatov v
tujini in domačih agencij.102 Pri privabljanju investicij so pomembnejši od ekonomskih
diplomatov komercialni, saj gre za ljudi, ki so v tujini zaposleni v DKP-jih, organizacijah za
pospeševanje trgovine ali agencijah za pospeševanje investicij. Poznamo jih pod različnimi
imeni, kot so komercialni svetovalec, komercialni ataše ali trgovinski predstavnik, vsem pa je
glavni cilj podpora domačim podjetjem pri sklepanju družbeno koristnih mednarodnih
dogovorov (Kostecki in Naray 2007: 1–2).
Naloga diplomatov in agencij pri pospeševanju TNI-jev je dvojna, saj si morajo
prizadevati tako za pospeševanje vhodnih TNI-jev v domači državi, kot tudi za pospeševanje
domačih izhodnih investicij v državi gostiteljici. Vsebina dela je pri obeh podobna, razlika je
le v tem, da je potrebno pri vhodnih investicijah poznati domače poslovno okolje in
zakonodajo, pri izhodnih pa poleg spremljanja privatizacijskega procesa tudi okolje in
zakonodajo države gostiteljice (Ferlinc in dr. 2004: 183–184).
Diplomati in agencije morajo, če želijo biti pri svojem delu uspešni, istočasno uporabljati
dve metodi, ekstenzivno in intenzivno. Ekstenzivna vključuje 'lovljenje' možnih investitorjev,
razdeljevanje promocijskega materiala, organiziranje in sodelovanje na konferencah in
poslovnih seminarjih, ki jih organizirajo trgovinske zbornice, in druge načine, s katerimi
skušajo zajeti čim širšo množico. Pri intenzivni metodi pa je pozornost usmerjena k
navezovanju stikov s točno določenimi investitorji in vzdrževanju odnosov z njimi. Diplomati
lahko tako pripravijo sezname v smislu 'ciljnih 10 investitorjev', ki pa zahtevajo veliko
pripravljalnega dela, da se izluščijo glavne 'tarče', ki se jih potem nagovarja k investiranju.
Podoben seznam se lahko izdela tudi za 'ciljna' podjetja v državi gostiteljici, ki se jim nato
predstavi predloge o investiranju. Še ena možnost, ki prav tako zahteva usklajeno delo
komercialnih diplomatov v DKP-jih in domačih agencij, je nagovarjanje podjetij, ki so v
preteklosti ali pa še vedno investirajo v domačo državo, da bi razširile spekter svojih
investicij. Ta možnost je posebej učinkovita v primerih držav, ki imata tradicionalno veliko
tujih investicij. Učinkovita možnost pa je tudi trženje 'zgodb o uspehu', ki jih država lahko
uporabi kot vzorčni primer v promocijske namene, saj so praktični primeri iz ust poslovnežev
velikokrat prepričljivejši od golih črk na papirju.103
Diplomati morajo pri pospeševanju TNI-jev poznati razloge tako domače države, zakaj si
želi pritegniti investitorje, pa tudi, kaj k temu žene investitorje. Ko je govora o domači državi,
102 http://textus.diplomacy.edu/textusBin/BViewers/oview/EconomicDiplomacy/oview.asp. 103 http://textus.diplomacy.edu/textusBin/BViewers/oview/EconomicDiplomacy/oview.asp.
79
utegnejo biti makroekonomske koristi hitrejša rast proizvodnje, zaposlenosti, storilnosti in
izvoza ter tehnološki razvoj, k temu pa je treba prišteti še plačilnobilančne oziroma
proračunske koristi, kot so priliv tujega svežega kapitala, krepitev vrednosti domače valute,
izboljšanje kapitalne bilance itd. Država investitorka pa išče koristi v posredni rasti in
trajnosti izvoza, rasti prihodkov, dobičkov in razvoja domačih podjetij. Kljub temu pa je
potrebno opozoriti, da so v nekaterih primerih tuje investicije na državni ravni lahko
škodljive, saj prispevajo k onesnaževanju okolja in negativno vplivajo na domačo politiko
(Ferlinc in dr. 2004: 184–185).
Svetovna banka je v poročilu o investicijskem okolju v svetu, ki je zajelo več kot 10.000
investicijskih podjetij v 80 državah za svetovne regije, ugotovila najpomembnejše zaviralne
dejavnike za tuje investicije. Od možnih enajstih (davki in zakonodaja, financiranje, politična
nestabilnost, inflacija, menjalni tečaj, korupcija, ulični kriminal, organizirani kriminal,
infrastruktura, sodni sistem in omejevanje konkurence) so za investitorje v srednjo in vzhodno
Evropo, kamor se uvršča tudi Slovenija, največja težava davki in zakonodaja ter inflacija,
financiranje in politična nestabilnost, za investicije v države OECD-ja – Slovenija je maja
letos dobila povabilo organizacije za začetek pogajanj, pa glavne ovire predstavljajo davki in
zakonodaja, financiranje, politična nestabilnost in inflacija (ibid.: 186).
Ko govorimo o učinkovitosti privabljanja TNI-jev kot zadolžitvi ekonomskih oziroma
komercialnih in drugih predstavnikov v tuji državi, se je potrebno zavedati, da gre za zelo
specifično področje, na katerem se prepletajo naloge več državnih organov in institucij, s
področjem investicij pa se ukvarja tudi veliko mednarodnih organizacij in teles. Svetovna
banka104 je opredelila politike, ki naj bi jih države izvajale, če želijo privabljati TNI-je. To so:
zagotavljanje fiskalnih spodbud, izboljševanje domače infrastrukture, izboljševanje razvoja
domačih znanj in spretnosti, da bi tako ugodili investitorjevim zahtevam in pričakovanjem,
izboljševanje regulatornega okolja, odpiranje agencij za pospeševanje TNI-jev, ki morajo
imeti čim širši spekter delovanja, in nenazadnje tudi sodelovanje v pomembnih mednarodnih
dogovorih. Pri prvih treh ukrepih gospodarski predstavniki države v tujini ne morejo kaj dosti
sodelovati, zato se njihova učinkovitost pokaže predvsem pri zadnjih dveh, to sta delo v
agencijah za pospeševanje investicij, ki jih država odpira v tujini, ter njihova vloga v
pogajanjih znotraj mednarodnih organizacij in teles, v katerih se sklepajo dogovori ali
sprejemajo usmeritve o investicijah. V prvem primeru je potrebno omeniti predvsem
Mednarodno agencijo za zavarovanje investicij (MIGA – Multilateral Investment Guarantee
104 http://rru.worldbank.org/PapersLinks/Policies-Attract-Foreign-Direct-Investment/.
80
Agency), ki je (Mrak 2002: 480) nastala z namenom krepitve TNI-jev v državah v razvoju,
njena osnovna dejavnost pa je izdajanje zavarovanj, s katerimi lahko investitorji zavarujejo
svoje investicije pred nekomercialnimi tveganji ter dostop do tehnične pomoči s področja
TNI-jev.
Najpomembnejše mednarodne institucije, ki dajejo smernice glede investicij in v katerih
sedijo tudi ekonomski diplomati, pa so WTO, ki med drugim analizira tudi odnos med
trgovino in investicijami, Konferenca Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD –
United Nations Conference on Trade and Development), ki izdaja tudi svetovna poročila o
investicijah ter Mednarodni center za razreševanje investicijskih sporov (ICSID –
International Center for Settlement of Investment Disputes), ki je del Svetovne banke in
razrešuje investicijske spore med vladami in tujimi investitorji.105
105 http://rru.worldbank.org/PapersLinks/Policies-Attract-Foreign-Direct-Investment/.
81
7. ZAKLJUČEK
Odnos med ekonomijo in politiko v upravljanju mednarodnih odnosov je zelo kompleksen
in večplasten, zato ne more biti poenostavljen z enim mnenjem ali videnjem. Ekonomska
globalizacija je povzročila, da je nemogoče začrtati jasne meje med tem, kaj spada na domače
področje in kaj na mednarodno, saj imajo globalne ekonomske teme velik vpliv na dogajanje
na domačem terenu, po drugi strani pa mora odločitev o določeni politiki država najprej
sprejeti doma, šele nato jo lahko zastopa tudi v pogajanjih z drugimi državami in akterji.
Prav na tem spolzkem terenu se odvija delovanje ekonomske diplomacije, v kateri se
mešajo prvine diplomacije, ekonomskih znanosti in menedžmenta pa tudi veščine
mednarodnih pogajanj, odnosov z javnostmi, spretnega pridobivanja ekonomskih informacij
ter zasledovanje pospeševanja izvoza, tujih neposrednih investicij, izmenjave tehnologije itd.
Nedvomno pa je glavna naloga ekonomske diplomacije vsake države zaščita nacionalnih
ekonomskih interesov v mednarodnih ekonomskih odnosih.
Prav zaradi takšnega prepletanja nalog mora ekonomska diplomacija spretno krmariti med
tremi področji, na katerih se stalno krešejo mnenja in ustvarjajo napetosti. To so napetosti
med politiko in ekonomijo, napetosti med mednarodnimi in domačimi pritiski ter napetosti
med vlado in zasebnim sektorjem. Prvo področje, to je 'boksanje' med mednarodno ekonomijo
in mednarodno politiko, skuša čim uspešneje pomirjati vedno nove in nove spore, saj so
države prej politične kot ekonomske tvorbe, ki uporabljajo instrumente ekonomske politike
zato, da bi dosegle tako politične kot ekonomske cilje, s tem pa politika posega v ekonomsko
sfero. Drugo težavo predstavlja usklajevanje ekonomskih in političnih metod, saj pogosto
odločitve, ki se zdijo najbolj upravičene ekonomistom, politično niso izvedljive. Drugo
področje, ki ekonomski diplomaciji 'para živce' in jo hkrati definira, so napetosti pri
oblikovanju ekonomskih odločitev med mednarodnim in domačim prizoriščem, saj je
potrebno odgovoriti na vprašanja, kako najprej doma priti do usklajene odločitve, pri kateri
svoj glas zahtevajo ne le ministrstva, pač pa tudi nevladne organizacije in agencije, kako
odločitev, ki so jo izpogajali pogajalci na mednarodnem prizorišču čim bolj uskladiti s
stališčem doma, ter kako politike in pravila, ki jih predpišejo mednarodne institucije, čim bolj
plastično in nadzorno predstaviti domačemu parlamentu in volivcem. Tretja glavna napetost,
ki označuje ekonomsko diplomacijo, pa zadeva vlado in nasproti njej druge akterje v državi,
kot so trgovci, investitorji in finančniki, ki v globaliziranem svetu v družbi dobivajo vedno
82
pomembnejši glas. K njim je potrebno prišteti še globalno civilno družbo, ki največkrat
nastopa v obliki nevladnih organizacij in od vlade zahteva večjo preglednost in večji vpliv
(Bayne in Woolcock 2003: 11–14).
Če vsa ta dejstva vzamemo v ozir, ugotovimo, da je ekonomska diplomacija zelo
'izmuzljiv' pojem, pod katerega lahko sodi nešteto stvari. Sama sem se zato v diplomski nalogi
usmerila k samim instrumentom ekonomske diplomacije, sredstvom, s katerimi ekonomski
diplomati 'operirajo' in s katerimi skušajo čim bolj mirno prebroditi zgoraj omenjene
napetosti. Z analizo sem ugotovila, da učinkovitosti posameznih instrumentov nikakor ni
mogoče rangirati ali prepričljivo trditi, da je eden izmed njih vedno in povsod najboljši, saj je
njihova uporaba odvisna od različnih dejavnikov in okoliščin. Veliko pa je odvisno tudi od
sposobnosti samega ekonomskega diplomata, ki ima zelo odgovorno nalogo predstavljati
državo v tujini, zasledovati njene interese, jo predstavljati ter hkrati iskati priložnosti za
izboljšanje sodelovanja in koristi. Ekonomski diplomat – v literaturi se še vedno mešajo
predvsem pojmi trgovinski, komercialni in ekonomski diplomat -, je namreč človek, ki mora
imeti ne le dovolj znanja vsaj o mednarodnih odnosih in ekonomskih vedah, pač pa tudi čim
več 'gentelmanske uglajenosti', priljudnosti in komunikativnosti, s katero zna prepričati
sogovornike v svoj prav, hkrati pa tudi vztrajnosti in natančnosti.
Osnovno sredstvo ekonomske diplomacije, podobno kot same diplomacije, so pogajanja,
ki so pomembna na vseh ravneh delovanja ekonomske diplomacije, tako na bilateralni,
regionalni, plurilateralni kot multilateralni. Obstaja ogromno sporazumov, doseženih s
pogajanji, ki določajo ali priporočajo smernice na področjih proste trgovine, investicij,
trgovinskih ovir, izmenjave tehnologije, zaščite intelektualne lastnine itd.
Ker se ne da uniformno reči, na kateri ravni se pogajanja kot instrument najučinkoviteje
uporabljajo, saj so na vseh neizogibno potrebna, sem s svojo prvo podtezo želela preveriti, do
kakšnega sistema sama pogajanja o ekonomskih temah znotraj mednarodnih organizacij
pripeljejo oziroma za kakšen sistem, tak, ki temelji na spoštovanju dogovorjenih odločitev na
prostovoljni osnovi, ali tak, h kateremu države članice pravno obvezujoče pristopijo, je
pogostejši. Predvidevala sem, da se večkrat pojavi sistem, s kateremu članice pristopijo
prostovoljno, a to podtezo lahko samo delno potrdim. Za plurilateralne institucije, kot so
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), skupina držav G7 oziroma G8 in
skupnost držav Commonwealth, ki sem jih v svoji nalogi vzela za primere, velja, da vse
temeljijo na svobodni volji upoštevanja odločitev, saj se v njih odločitve sprejemajo s
konsenzom. Ena njihovih glavnih vlog je, da znotraj institucije predvsem usklajujejo zamisli
in poglede, s katerimi nato države močnejše nastopijo pred multilateralnimi institucijami. Za
83
razliko od njih v multilateralnih institucijah, sama sem obravnavala Svetovno trgovinsko
organizacijo (WTO), Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovno banko, velja, da so od 90.
let 20. stoletja spet bolj naklonjene pravno obvezujočim pravilom, ki so sicer trajnejša,
vplivnejša in do neke mere tudi preglednejša, a jih je tudi težje doseči in upoštevati. Države se
namreč težko sprijaznijo, da mednarodna pravila posegajo v njihovo domačo politiko. Kljub
njihovi pogosti uporabi pa obstaja dvom, ali je tak sistem tudi učinkovit, saj je dogovor, h
kateremu se države obvežejo, zelo težko dosegljiv, pojavlja pa se tudi vprašanje 'iskanja
bližnjic' in kršenja.
Z drugo podtezo sem preverjala, kako učinkovite so ekonomske sankcije kot eno izmed
'trdih' sredstev ekonomske diplomacije. Ekonomske sankcije so nujno ena od oblik pritiska
oziroma prisile, njihova učinkovitost pa je zaradi množice primerov, ko so bile soočene z
nedorečenimi cilji, pomanjkanjem sodelovanja, dejstvom, da so namesto resničnih 'tarč'
prizadele civilno prebivalstvo in dejstvom, da je sankcionirajoča država z njimi zasledovala
predvsem sekundarne, torej lastne cilje, dokazano nizka. Razlog za njihovo pogosto uporabo v
20. stoletju je bil prvotno sicer pravilen, to je izogibanje vojaškim spopadom, a tako ciljne
države kot sankcionirajoče države se spopadajo s toliko težavami, da mora ekonomska
diplomacija, če želi nastopati kot pomemben igralec pri preprečevanju konfliktov, raje zaigrati
na druge strune. Razvijati mora sodelovanje in prijateljske vezi ter si prizadevati, da bodo
gospodarstva še bolj prepletena med seboj, saj bodo v tem primeru stroški za začenjanje
sporov enostavno preveliki.
S tem pa se navezujem na hipotezo, da so v ekonomski diplomaciji mehkejši instrumenti,
kot so pogajanja, prostovoljno sodelovanje, odkrito obveščanje in utrjevanje prijateljskih vezi
običajno bolj učinkoviti kot trdi instrumenti, kot so vsiljevanje obvezujočih pravil, grožnja s
sankcijami ali uporaba le-teh ter ekonomsko vohunjenje. Po analizi instrumentov ekonomske
diplomacije lahko to hipotezo potrdim. Prav trgovina oziroma svetovna ekonomija je
»ustvarila, ustvarja in v različnih oblikah reproducira ter institucionalno 'nadgrajuje'
soodvisnost med subjekti v mednarodni skupnosti« (Benko 1997: 237) ter je eden izmed
dejavnikov, ki je omogočil pravo 'poplavo' mednarodnih organizacij. Države sicer lahko
poskušajo svoje interese zasledovati na 'grd način', z grožnjami, stopanjem čez rob legalnega,
vohuniti za drugimi in se zavzemati za distributivno pogajanje, kjer jih zanimajo le lastni cilji,
a takšna politika je, čeprav na kratki rok morda učinkovita, na dolgi rok neuspešna. Bistvo
ekonomske diplomacije je torej v vzajemnem dogovarjanju, neskončnih pogovorih, iskanju
kompromisov, kroženju informacij in vzdrževanju prijateljskih odnosov, ki so sicer lahko
tekmovalni, a morajo biti hkrati tudi korektni.
84
8. VIRI
8. 1 Primarni viri
Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, sprejeta 18. 4. 1961. Dostopno na http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/9_1_1961.pdf (27. april 2007). Ministrstvo za zunanje zadeve (2004): Slovenski pravilnik o izbirnem postopku kandidatov za prosta delovna mesta diplomatov za ekonomsko področje oziroma za pripravo predloga za njihovo imenovanje v diplomatskih naziv in razporeditev na diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije. Dostopno na http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/Notranji_akti/Pravilnik_o_izbirnem_postopku_kandidatova_za_prosta_delovna_mesta_diplomatov_za_ekonomsko_podrocje.pdf (3. maj 2007). Organizacija združenih narodov (2001): UN Charter. Dostopno na http://www.un.org/aboutun/charter/index.html (12. april 2007).
8. 2 Sekundarni viri
Ahlin, Anders (2003): Uruguay Round Services Negotiations. V Gunnar Sjöstedt (ur.): Professional Cultures in International Negotiation: Bridge or Rift?, 83–99. Lanham etc: Lexington Books. Anholt, Simon (2005): Nation Branding. Dostopno na http://www.allaboutbranding.com/index.lasso?article=242 (10. junij 2007). Asia-Pacific Economic Cooperation (2007): Frequently Asked Questions (FAQ). Dostopno na http://www.apec.org (13. junij 2007). Baldwin, David Allen (1985): Economic Statecraft. Princeton: Princeton University Press. Barry, Donald in Ronald C. Keith (1999): Introduction: Changing Perspectives on Regionalism and Multilateralism. V Donald Barry in Ronald C. Keith (ur.): Regionalism, Multilateralism in the Poltics of Global Trade, 3–22. Vancouver: UBC Press. Barston, Ronald Peter (1988): Modern Diplomacy. London in New York: Longman. Bayne, Nicholas in Stephen Woolcock (2003): The New Economic Diplomacy: Decision-making and negotiation in International Economic Relations. Aldershot in Burlington: Ashgate. Benko, Vlado (1997): Znanost o mednarodnih odnosih. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Berridge, Geoff R. (1987): International Politics: States, Power and Conflict since 1945. Susex: Wheatsheaf Books.
85
Berridge, Geoff R. (2002): Diplomacy: Theory and Practice. Second Edition. Basingtone in New York: Palgrave MacMillan. Bilaterals (2007): Negotiations and Key Issues. Dostopno na http://www.bilaterals.org (13. junij 2007). Bowers, Christine (2007): Country Image Building Do's & Don'ts. Dostopno na http://psdblog.worldbank.org/psdblog/2007/02/country_image_d.html (7. maj 2007). Brglez, Milan (1998): Kodifikacija sodobnega diplomatskega prava. V Milan Jazbec (ur.): Diplomacija in Slovenci, 59–88. Celovec: Založba Drava. Cohen, Raymond (1991): Negotiating Across Cultures: Communication Obstacles in International Diplomacy. Dostopno na http://www.colorado.edu/conflict/peace/example/cohe7517.htm (10. junij 2007). Coolsaet, Rik (2001): Historical Patterns in Economic Diplomacy, From Protectionism to Globalisation – The Case of Belgium. Dostopno na http://www.isanet.org/archive/coolsaet.html (17. april 2007). Cortright, David in George A. Lopez (2002): Introduction: Assessing Smart Sanctions: Lessons from the 1990s. V David Cortright in George A. Lopez (ur.): Smart Sanctions – Targeting Economic Statecraft, 1–22. Boston: Rowman & Littlefield Publishers. Couloumbis, A. Theodore in James H. Wolfe (1990): Introduction to International Relations: Power and Justice. Fourth Edition. Englewood Cliffs: Prentice-Hall. De Vicente, Jorge (2004): State Branding in the 21st Century. Dostopno na http://fletcher.tufts.edu/research/2004/DeVicente-Jorge.pdf (14. junij 2007). Delvić, Milica (1998): Economic Sanctions as a Foreign Policy Tool: The Case of Yugoslavia. V The International Journal of Peace Studies, Vol. 3. Dostopno na http://www.gmu.edu/academic/ijps/vol3_1/Delvic.htm (1. junij 2007). Dolenc, Snežana (2002): Učinkovitost in smiselnost ekonomskih sankcij. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Dostopno na http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/dolenc535.pdf (1. junij 2007). Drezner, W. Daniel (2003): How Smart are Smart Sanctions? V International Studies Review, No. 5. Dostopno na http://www.danieldrezner.com/research/smartsanctions.pdf (1. junij 2007). Drnevich, Paul (2004): The Role of Cultural Distance in International Negotiations. Dostopno na http://www.mgmt.purdue.edu/centers/ciber/publications/pdf/2003-007%20Drnevich.pdf (10. junij 2007). DiploFoundation (2004): Economic Diplomacy. Dostopno na http://textus.diplomacy.edu/textusBin/BViewers/oview/EconomicDiplomacy/oview.asp (10. maj 2007).
86
Economides, Spyros in Peter Wilson (2001): The Economic Factor in International Relations. London: I. B. Tauris. Eland, Ivan (1995): Economic Sanctions as Tools of Foreign Policy. V David Cortright in George A. Lopez (ur.): Economic Sanctions – Panacea or Peacebuilding in a Post-Cold War World?, 29–42. Boulder: Westview Press. Elliott, Kimberly Ann (1997): Evidence on the Costs and Benefits of Economic Sanctions. Dostopno na http://www.petersoninstitute.org/publications/print.cfm?doc=pub&ResearchID=294 (28. maj 2007). Federal Bureau of Investigation (2007): Investigative Programs, Counterintelligence Division, Focus on Economic Espionage. Dostopno na http://www.fbi.gov/hq/ci/economic.htm (25. julij 2007). Feltham, Ralph George (1993): Diplomatic Handbook. Sixth Edition. London in New York: Longman. Ferlinc, Maja, Branko Hvastija (ur., avt.), Mojca Kopše, Marko Kosin, Andrej Kumar, Tilen Peče in Vinko Zupančič (2004): Slovenski gospodarski predstavnik v tujini. Ljubljana: Center za mednarodno sodelovanje in razvoj. Ghauri, Pervez N. (1996): Introduction. V Pervez N. Ghauri in Jean-Claude Usunier (ur.): International Business Negotiations, 3–20. Oxford: Elsevier Science Ltd. Gruden, Tina (2005): Pomen in naloge ekonomsko-poslovne diplomacije kot sestavnega dela zunanje politike držav (primer Slovenije). Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Hettne, Björn (2004): Karl Polanyi and the Search for World Order. Dostopno na http://artsandscience.concordia.ca/polanyi/pdfs/Hettne-2004.pdf (6. maj 2007). Higgott, Richard (1999): Coming to Terms With Globalization: Non-State Actors and Agenda for Justice and Governance in the Next Century. Dostopno na http://globalization.mcmaster.ca/wps/higgott.PDF (2. maj 2007). Hofstede, Geert in Jean-Claude Usunier (1996): Hofstede's Dimensions of Culture and their Influence on International Business Negotiations. V Pervez N. Ghauri in Jean-Claude Usunier (ur.): International Business Negotiations, 119–129. Oxford: Elsevier Science Ltd. Hook, W. Steven (1996): Introduction: Foreign Aid in a Transformed World. V Steven W. Hook (ur.): Foreign Aid Toward the Millennium, 1–18. Boulder: Lynne Rienner Publishers. Hwa Chong Institution Project Team (2006): Public/Personal Diplomacy. Dostopno na http://www.hwachong.edu.sg/~y04chs026/doors/diplomacyTypes.htm (14. junij 2007). International Monetary Fund (2005): What the IMF Does?. Dostopno na http://www.imf.org (13. junij 2007).
87
Kostecki, Michel in Olivier Naray (2007): Commercial Diplomacy and International Business. Discussion Papers in Diplomacy, Netherlands Institute of International Relations 'Clingendael'. Dostopno na http://www.clingendael.nl/publications/2007/20070400_cdsp_diplomacy_kostecki_naray.pdf (25. julij 2007). Kunič, Jožef (2005): Vloga gospodarske diplomacije v moderni državi. Dostopno na www.sdmo-drustvo.si/documents/dogodki/povzetki/vloga%20gospodarske%20diplomacije.doc (5. maj 2007). LeBaron, Michelle (2003): Culture-Based Negotiation Styles. Dostopno na http://crinfo.beyondintractability.org/essay/culture_negotiation (10. junij 2007). Markič, Peter, Marija Strniša in Rudi Tavčar (1994): Poslovna pogajanja. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Manning, Martin J. (2003): Economic Intelligence. Dostopno na http://www.espionageinfo.com/Ec-Ep/Economic-Intelligence.html (25. julij 2007). Meller, Paul (2001): European Parliament adopts 'Echelon' report. Dostopno na http://archives.cnn.com/2001/TECH/internet/09/07/echelon.report.idg/ (25. julij 2007). Mrak, Mojmir (2002): Mednarodne finance. Ljubljana: GV založba. Ngobi, James C. (1995): The United Nations Experience with Sanctions. V David Cortright in George A. Lopez (ur.): Economic Sanctions – Panacea or Peacebuilding in a Post-Cold War World?, 17–27. Boulder: Westview Press. North Atlantic Free Trade Area (2004): Overview and Mandate. Dostopno na http://www.nafta-sec-alena.org/DefaultSite/index.html (13. junij 2007). O'Quinn, Robert P. (1997): A User's Guide to Economic Sanctions. V Backgrounder, No. 1126. Dostopno na http://www.heritage.org/Research/PoliticalPhilosophy/BG1126.cfm (30. maj 2007). Organization for Economic Cooperation and Development (2006): About the OECD. Dostopno na http://www.oecd.org/pages/0,3417,en_36734052_36734103_1_1_1_1_1,00.html (13. junij 2007). Plavšak, Kristina (2004): Javna diplomacija. Dostopno na http://tucan.sdmo-drustvo.si/uploaded/News/47/File/mag_Kristina_34.doc (14. junij 2007). Porteous, Samuel (1993): Economic Espionage. Dostopno na http://www.csisscrs.gc.ca/en/publications/commentary/com32.asp (14. julij 2007). Prvulović, Vladimir (2001): Ekonomska diplomatija. Beograd: PS Grmeč - Privredni pregled.
88
Rana, Kishan (2002): Bilateral Diplomacy. Dostopno na http://textus.diplomacy.edu/textusBin/BViewers/oview/EconomicDiplomacy/oview.asp (9. april 2007). Rashid, ur Harun (2005): Economic Diplomacy in South Asia. Dostopno na http://rspas.anu.edu.au/papers/asarc/update/05_IndiaUpdate_Rashid.pdf (30. april 2007). Saner, Raymond (2000): The Expert Negotiator: Strategy, Tactics, Motivation, Behaviour, Leadership. The Hague etc: Kluwer Law International. Saner, Raymond in Lichia Yiu (2003): International Economic Diplomacy: Mutations in Post-modern Times. Discussion Papers in Diplomacy, Netherlands Institute of International Relations 'Clingendael'. Dostopno na http://www.nbiz.nl/publications/2003/20030100_cli_paper_dip_issue84.pdf (7. april 2007). Scott, Norman (2000): Some Economic Dimensions of Contemporary Diplomacy. Dostopno na http://hei.unige.ch/diplomatic-programme/files/NSDub.doc (8. junij 2007). Skylakakis, Theodore: The Importance of Economic Diplomacy. Dostopno na http://www.bridge-mag.com/magazine/index.php?option=com_content&task=view&id=81&Itemid=38 (30. april 2007). Snyder, Diane C. (1997): Intelligence Reform in the Post-Cold War Era. Dostopno na http://www.fas.org/irp/eprint/snyder/economic.htm (25. julij 2007). Stanley, Richard H. (1993): The Effectiveness of International Economic Sanctions as Tools of Foreign Policy. V Nonviolent Sanctions, News from the Albert Einstein Institution, Vol. IV, No. 4, 3–6. Dostopno na http://aeinstein.org/organizations/org/14_spring93-1.pdf (3. junij 2007). Štiblar, Franjo (2004): Gospodarstvo, NLB in slovenska zunanja politika. Dostopno na http://www.sdmo-drustvo.si/documents/dogodki/povzetki/SDMOraz7.doc (5. maj 2007). The United States General Accounting Office in National Security and International Affairs Division (1992): Economic Sanctions. Dostopno na http://archive.gao.gov/t2pbat6/146166.pdf (1. junij 2007). Van Ham, Peter (2001): The Rise of the Brand State: The Postmodern Politics of Image and Reputation. Dostopno na http://ics.leeds.ac.uk/papers/vp01.cfm?outfit=pmt&folder=715&paper=968 (14. junij 2007). Vrbič, Blaž (2006): Postmoderni diplomatski akterji in internacionalizacija podjetij: primer gospodarskih predstavništev v tujini. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Vukadinović, Radovan (1995): Diplomacija: strategija političnih pogajanj. Ljubljana: Arah Consulting. Watson, Adam (1982): Diplomacy: the Dialogue Between States. London: Eyre Methuen.
89
White, Brian (2001): Diplomacy. V John Baylis in Steven Smith (ur.): The Globalization of World Politics: An Introduction to International Relations, 317–330. Oxford in New York: University Press. World Trade Organization (2001): The Uruguay Round. Dostopno na http://www.wto.int/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/fact5_e.htm (13. junij 2007).
