Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
EKONOMSKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
INOVACIJSKI SISTEMI IN PRIMERI DOBRIH PRAKS V
SLOVENIJI
Ljubljana, september 2016 GREGOR PEČKO
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisani Gregor Pečko, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, avtor predloženega dela z
naslovom Inovacijski sistemi in primeri dobrih praks v Sloveniji, pripravljenega v sodelovanju s svetovalcem
prof. dr. Vladom Dimovski
IZJAVLJAM
1. da sem predloženo delo pripravil/-a samostojno;
2. da je tiskana oblika predloženega dela istovetna njegovi elektronski obliki;
3. da je besedilo predloženega dela jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za
izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem poskrbel/-a, da
so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam oziroma navajam v besedilu, citirana
oziroma povzeta v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v
Ljubljani;
4. da se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih
lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije;
5. da se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo
za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim pravilnikom;
6. da sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v predloženem delu in
jih v njem jasno označil/-a;
7. da sem pri pripravi predloženega dela ravnal/-a v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za
raziskavo pridobil/-a soglasje etične komisije;
8. da soglašam, da se elektronska oblika predloženega dela uporabi za preverjanje podobnosti vsebine z
drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim
informacijskim sistemom članice;
9. da na Univerzo v Ljubljani neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico
shranitve predloženega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja predloženega
dela na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija Univerze v Ljubljani;
10. da hkrati z objavo predloženega dela dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v njem
in v tej izjavi.
V Ljubljani, dne _____________ Podpis študenta:_________________
i
KAZALO ............................................................ Error! Bookmark not defined.
UVOD ................................................................................................................................... 1
1 INOVACIJSKI SISTEM .............................................................................................. 3
1.1 Opredelitev ključnih pojmov ..................................................................................... 3
1.2 Vrste inovacij ............................................................................................................. 4
1.3 Pogoji za nastanek inovacije ...................................................................................... 5
2 INOVACIJE TER VLAGANJA V RAZISKAVE IN RAZVOJ ............................... 6
2.1 Vlaganja v raziskave in razvoj ................................................................................... 7
2.2 Konkurenčno okolje................................................................................................... 9
2.3 Raziskave in razvoj ter inovacije ............................................................................. 10
2.4 Pomen raziskav in razvoja pri ekonomski rasti ....................................................... 10
3 EVROPSKI OKVIR ZA SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI .............................. 13
3.1 Inovacijska politika Evropske Unije ........................................................................ 13
3.2 Trenutno stanje inovacijskih sistemov v Evropi ...................................................... 15
3.3 Slovenija in rezultati evropske raziskave inovativnosti........................................... 18
3.4 Slovenija in primerjava po posameznih področjih .................................................. 20
4 STANJE INOVACIJSKEGA SISTEMA V SLOVENIJI........................................ 22
4.1 Inovativna podjetja .................................................................................................. 24
4.1.1 Inovativna podjetja v Sloveniji ........................................................................ 24
4.1.2 BSH .................................................................................................................. 26
4.1.3 Krka .................................................................................................................. 27
4.1.4 Danfoss ............................................................................................................. 28
4.1.5 Skupne lastnosti predstavljenih podjetij .......................................................... 29
4.1.6 Vloga vodstva pri spodbujanju inovativnosti zaposlenih ................................ 30
4.2 Slovenski inovacijski sistem – potenciali in problemi ............................................ 30
SKLEP ................................................................................................................................ 33
LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 36
KAZALO TABEL
Tabela 1: Ocena družbenega donosa raziskav in razvoja v sektorju industrije ................... 12
Tabela 2: Merila za merjenje uspešnosti (indeks) po metodologiji IUS ............................. 16
Tabela 2: Merila za merjenje uspešnosti (indeks) po metodologiji IUS (nad.) ................... 17
Tabela 3: Dodana vrednost na zaposlenega v EUR ............................................................. 26
Tabela 4: Primerjava vlaganj v raziskave in razvoj za izbrano podjetje s povprečjem EU 26
ii
KAZALO SLIK
Slika 1: Svetovna poraba za raziskave in razvoj po regijah v letu 2011 v MRD EUR ......... 8
Slika 2: Vlaganja v raziskave in razvoj po državah v letu 2011 v MRD EUR ..................... 9
Slika 3: Inovacijski indeks držav »sledilk« med letoma 2007 in 2014 ............................... 19
Slika 4: Inovacijska uspešnost držav »sledilk« glede na povprečje EU ............................. 19
Slika 5: Indeksi po posameznih kazalnikih glede na povprečje EU ................................... 20
Slika 6: Rast po posameznih kazalnikih napram preteklemu letu ....................................... 21
1
UVOD
Prvi, ki se je teoretično ukvarjal z današnjimi inovacijskimi sistemi oziroma teorijo
inovacijskega sistema, je bil Schumpeter. V svojih delih je med drugim zajel izredno široko
področje ekonomske stvarnosti. Opazil je, da v dominantni (neoklasični) ekonomski teoriji
ni pojasnjeno, kaj vzpodbuja ekonomske spremembe, zato je oblikoval teorijo ekonomske
evolucije kot »kreativno destrukcijo«, ki jo poganjajo inovativne aktivnosti
podjetnikov – pionirjev (Rihtarič, 2008, str. 2). Poskusil je razložiti ciklični vzorec
pojavljanja prosperitete in depresije. Problem, kako razložiti razvoj kot
samotransformacijski proces, je rešil tako, da je razlikoval invencije od inovacij. Inovativna
aktivnost pa ni niti zadeva tržnega ravnovesja niti optimalnega ravnanja, kar je bilo trdno
jedro neoklasične teorije.
V diplomski nalogi smo analizirali inovacijske sisteme treh slovenskih podjetij (BSH,
Danfoss in KRKA) in ugotavljali, ali obstajajo možnosti za prenos njihovih podjetniških
praks na nacionalno raven. Obenem smo s primarnimi dokumenti (uradnimi dokumenti,
strategijami in poročili delovnih teles) Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in
Evropske unije (v nadaljevanju EU) analizirali stanje inovacijskega sistema v RS ter
poskusili identificirati njene šibke točke, ki bi jih lahko odpravili z implementacijo že
obstoječih praks (rešitev) v inovacijsko uspešnih slovenskih podjetjih. Namen oziroma cilj
diplomskega dela je bil torej identificirati obstoječe dobre prakse v slovenskem prostoru na
ravni podjetij in prikazati možnosti za implementacijo le-teh na ravni nacionalne inovacijske
politike. V nalogi izhajamo iz predpostavke, da je inovacijski sistem (tako na ravni podjetja
kot države ali skupine držav) osnova za konkurenčnost, ki družbam omogoča soočanje z
izzivi (gospodarskimi, socialnimi, demografskimi …) modernega sveta. Na ravni (uspešnih)
podjetij dober inovacijski sistem le-tem omogoča konkurenčno prednost pred ostalimi, kar
se v največji meri izraža v dodani vrednosti na zaposlenega. Podjetja v RS dosegajo dodano
vrednost na zaposlenega preko 50.000 evrov (v nadaljevanju EUR), zato predpostavljamo,
da je ta rezultat – ob sprejemu (in upravljanju) ustreznih politik s strani države – mogoč tudi
na nacionalni ravni.
Pri analizi inovacijske politike EU in RS smo uporabljali predvsem primarne vire, poročila
in analize uradnih institucij ter s tem povezane sekundarne vire, pri analizi inovacijskih
sistemov izbranih podjetij pa smo se posluževali dokumentov teh podjetij in sekundarnih
virov.
V uvodnem poglavju smo opredelili ključne pojme in postavili teoretski okvir, v drugem
poglavju pa smo na podlagi študij relevantnih mednarodnih institucij Organizacija za
evropsko sodelovanje in razvoj (v nadaljevanju OECD), Mednarodni denarni sklad (v
nadaljevanju IMD), Evropska komisija (v nadaljevanju EK) in avtorjev dokazali (opisali)
soodvisnost med vlaganji v raziskave in razvoj (v nadaljevanju R in R) ter inovacijami in
2
gospodarsko rastjo. Poglavje smo zaključili z ugotovitvijo, da so R in R zelo pomemben
generator napredka in gospodarske rasti, vendar je optimizacija njihovih pozitivnih učinkov
odvisna predvsem od ostalih komponent inovacijske politike oziroma inovacijskega sistema
neke države. Kot so dokazali mnogi avtorji, je družbeni donos vlaganj v R in R večji kot
zasebni, saj se družbene koristi kumulativno seštevajo, zasebne pa ne. Učinek prelivanja
(angl. spillover) da neki inovaciji družbeno dodano vrednost, vendar je optimalen takrat,
kadar inovacijski sistem s svojim normativnim, institucionalnim, infrastrukturnim in
organizacijskim okvirjem omogoča čim večje prelivanje med svojimi sestavnimi deli in
znotraj njih samih.
V tretjem poglavju sledi primerjava Slovenije z ostalimi državami EU glede kvalitete
inovacijskega sistema v skladu z metodologijo EU in indeksom Innovation Union
Scoreboard (v nadaljevanju IUS). Določili smo položaj Slovenije znotraj držav članic EU
glede na kvaliteto njenega inovacijskega sistema in identificirali področja, na katerih
zaostaja za vodilnimi državami. V četrtem poglavju smo z analizo treh primerov dobrih
praks v Sloveniji identificirali uspešna podjetja (podjetje z ustvarjanjem večje dodane
vrednosti od povprečja v Sloveniji) in ugotovili, da ne vlagajo v R in R več od povprečja v
EU (osnova je bil delež R in R v prihodkih v posamezni branži), vendar zaradi kvalitetnega
inovacijskega sistema močno presegajo dodano vrednost na zaposlenega in dosegajo dobre
rezultate tako na slovenskem kot mednarodnem trgu. Tako smo dokazali, da je možno v
Sloveniji na ravni podjetij vzpostaviti inovacijski sistem, ki podjetjem omogoča visoko
stopnjo konkurenčnosti na globalnem trgu. Nato smo se posvetili analizi slovenskega
inovacijskega sistema in njegovih pomanjkljivosti, ugotovljenih z analizo mednarodnih
organizacij. V petem poglavju smo predstavili zaključke diplomskega dela – vsebujejo
priporočila, namenjena izboljšanju slovenskega inovacijskega sistema. Ugotovili smo, da
ima Slovenija že sprejete strategije, ki upoštevajo priporočila EU in OECD na tem področju,
a jih žal ne izvaja, čeprav je očitno, da je v slovenskem prostoru možno oblikovati globalno
konkurenčen inovacijski sistem, kar dokazuje tudi analiza treh podjetij.
Študije inovacijskih sistemov posebej poudarjajo in analizirajo vlogo institucij sistema,
vendar pa ne zajemajo zgolj kvantificiranja oziroma merjenja vpliva inovacij (novega
znanja) na gospodarsko rast, temveč se osredotočajo tudi na razumevanje mehanizmov, ki
povezujejo znanje, in pridobivanje znanja z gospodarsko rastjo. Tudi če je povezava med
inovacijami in gospodarsko rastjo samoumevna, se pojavi vprašanje, zakaj analizirati
inovacijske sisteme. Inovativnost je tesno povezana z znanjem – »nove kombinacije«
namreč privedejo do novega znanja. Akterji v gospodarskem sistemu pridobivajo novo
znanje bodisi z lastnimi prizadevanji bodisi s pomočjo prelivanja znanja od drugih akterjev,
če imajo zadostne absorpcijske sposobnosti, zato so za gospodarsko rast nujen (vendar ne
zadosten) pogoj vlaganja v R in R. Ravno izraz »spillover« (prelivanje) nakazuje na
nenamerno naravo pretoka znanja, ki tako pogosto poteka v obliki netržne interakcije, kajti
dejstvo je, da bolj kot je dejavnost znanstveno-intenzivna, bolj je odvisna od netržnih
3
interakcij. Zaradi tega prihaja do povezovanja (»grozdenja«) dejavnosti, tako geografsko kot
tudi panožno, predvsem v visokotehnoloških sektorjih, kot so biotehnologija, »software«
(programska oprema) in informacijsko-komunikacijska tehnologija (v nadaljevanju IKT).
»Grozdenje« omogoča izmenjavo ter prenos znanja, sposobnosti in spretnosti.
Na sisteme za inovacije lahko gledamo kot na ureditve institucij za olajšanje prelivanja
(zagotavljanje povezljivosti) znanj med gospodarskimi akterji. Pri analiziranju ekonomskih
učinkov inovacij ne moremo zanemariti sistemskih konceptov, še posebej zaradi visoke
stopnje pomembnosti netržnih sinergij v tem procesu, zato so inovacijski sistemi pomembni.
Konkurenčnost je merilo uspešnosti na ravni posameznika, podjetja, regije, države in skupin
držav (npr. EU). Mednarodne organizacije in institucije, kot so Organizacija za gospodarsko
sodelovanje in razvoj (OECD), Evropska unija (EU), Organizacija združenih narodov (v
nadaljevanju OZN) in druge, prepoznavajo pomen inovacijskih sistemov za ohranjanje ter
izboljševanje konkurenčnosti nacionalnih držav in skupin držav na globalnem trgu.
Slovenija se na lestvicah konkurenčnosti inovacijskega sistema uvršča v skupino »sledilk«
in ne »liderjev«. Nacionalni inovacijski sistem se sooča z določenimi težavami, ki smo jih v
nalogi poskušali identificirati. Po drugi strani v slovenskem prostoru obstajajo podjetja, ki
imajo odlično razvite lastne inovacijske sisteme. Namen naloge je bil z identifikacijo in
analizo teh podjetij izluščiti nekatere značilnosti njihovih inovacijskih sistemov in jih
primerjati s sistemom države, da najdemo potencialne odgovore o pomanjkljivosti
slednjega.
1 INOVACIJSKI SISTEM
1.1 Opredelitev ključnih pojmov
V organizacijskem smislu je inovacije moč povezati s pozitivnimi spremembami na področju
učinkovitosti, produktivnosti, kvalitete, konkurenčnosti in tržnega deleža. Raziskave kažejo
na pomembnost organizacijske kulture pri omogočanju preoblikovanja inovacijske
aktivnosti v otipljive rezultate (Salge & Vera, 2012, str. 550–560). Drucker (1985, str. 37)
pravi: »Inovacija je specifična funkcija podjetništva, bodisi v obstoječem ali novonastalem
podjetju ali javnem sektorju. Inovacija je sredstvo, preko katerega podjetnik ustvari novo
vrednost – s proizvodnjo novega proizvoda, ali nadgradnjo obstoječega proizvoda z novim
potencialom za ustvarjanje večje vrednosti.«
Kot pravita Christensen in Overdorf (2000), so inovacije ključne za prihodnji uspeh v
poslovnem okolju. Organizacije potrebujejo ustrezno strukturo, če želijo zadržati
konkurenčno prednost. Vodstvo in menedžerji morajo biti sposobni odmika od ustaljenih
načinov razmišljanja in izrabiti to spremembo v svojo korist, kar seveda zvišuje tveganje,
4
vendar tudi povečuje potencialne priložnosti. Svet se spreminja z vse večjo uporabo
tehnologije, podjetja in korporacije pa postajajo vse bolj tekmovalne, kar nenazadnje vpliva
tudi na zaposlenost, saj se trudijo ustvariti enako količino produktov – ali več – z manj
zaposlenimi. Kot pravi Drucker (1985, str. 37), so splošni viri inovacij različne spremembe
v strukturah posameznih industrij in trgov, lokalnih ter globalnih demografskih trendih,
razpoložljivem znanju itd.
Inovacije podjetij nastajajo na različne načine, vendar je vsem skupno vlaganje v raziskave
in razvoj z namenom pospeševanja inovacij. Tovrstna vlaganja generirajo rast novih
patentov, kar nadalje spodbuja produktivno rast na področjih, kot so industrija, medicina,
inženiring in upravljanje. Bolj »radikalne« in revolucionarne inovacije praviloma izvirajo iz
vlaganj v raziskave in razvoj, medtem ko so bolj inkrementalne praviloma posledica
praktične proizvodnje in uporabe nekega produkta (Mark, Katz, Rahman, & Warren, 2008).
1.2 Vrste inovacij
Berginc in Krč (2001, str. 169) navajata štiri tipe inovacij:
inovacije, vezane na izdelek (nov ali izboljšan izdelek ali storitev),
inovacije, vezane na proces (izboljšanje znotraj organizacije),
inovacije, vezane na trženje (povezana z vsemi vidiki trženja),
inovacije, vezane na upravljanje (spremembe v načinu vodenja organizacije).
Mulej, Espejo in Jackson (2000, str. 508–511) so z vsebinskega vidika povzeli pet različnih
tipov inovacij. Programske inovacije navadno nastanejo kot posledica sodelovanja med
trženjem in razvojem s ciljem iskanja novega vira uspešnosti (in preživetja) podjetja.
Tehnično-tehnološke inovacije so vezane na proizvodne procese ali funkcionalne lastnosti
izdelka oziroma storitve. V tem primeru gre za t. i. osnovni razvoj, ki se ne ukvarja z
organizacijskim, procesnim ali katerimkoli drugim vidikom podjetja. Organizacijske
inovacije spreminjajo procese in organizacijske sheme v podjetjih ali njihov pristop do
zunanjih dejavnikov (virov financiranja, nabave materialov, vstopov na različne trge ...).
Usmerjene so v obravnavo postopkov in organiziranosti ter pomenijo koristne novosti pri
postopkih neproizvodnega dela in usklajevanja delov organizacije ali njenih procesov
katerekoli vrste v skupno celoto.
Upravljavske inovacije predstavljajo uvajanje novih načinov upravljanja, navadno z
zviševanjem demokratičnosti upravljanja organizacije, in so izmed vseh omenjenih
najpomembnejše, saj so nujne za vse ostale inovacije. Metodološke inovacije podpirajo
upravljavske. Metode ustvarjalnega sodelovanja sodelavce organizirajo v skupine za
ustvarjalno sodelovanje (po mednarodni praksi jih imenujemo krožki – za obvladovanje
kakovosti, kakovost, inoviranje nasploh in metodologijo za ustvarjalno sodelovanje mnogih
5
za inovativno delo. Tovrstni metodološko-organizacijski ukrepi omogočajo, da se različne
inovacije ne dogajajo zgolj slučajno, ampak se razvijajo načrtno.
1.3 Pogoji za nastanek inovacije
Cilj inovativne organizacije so delavci, sposobni ovrednotiti svojo prakso in doprinos v
delovnem procesu ter odprti za testiranje in preizkušanje novih praks. Ustvarjati je potrebno
kulturo, ki vsakogar spodbuja k večnemu spraševanju »Kaj ne deluje tako dobro, kot bi
lahko?« in »Ali obstaja kaj, kar lahko storim za izboljšanje uspešnosti?«. S tovrstnim
pristopom dobijo zaposleni močnejši občutek zadovoljstva in »lastništva« (University of
Sterling, 2011).
V prizadevanjih, da bi razumeli, kaj naredi organizacijo inovativno, so raziskovalci
preučevali več organizacijskih, individualnih in okolijskih dejavnikov. Na podlagi študije
različne literature lahko izpostavimo naslednje dejavnike: kulturo, izkušnje, spretnosti,
avtonomijo, vodstvo, pozitivni odnos do sprememb ter večjo decentralizacijo in prožnost.
Kultura: Inovativnost je odvisna predvsem od podpornega organizacijskega okolja, v
katerem se kreativne ideje pojavljajo in so v njem tudi učinkovito »razporejene«.
Neformalna, odprta okolja, ki cenijo eksperimentiranje, so ključnega pomena za inovacije
(Anderson, Tushman, & O'Reilly, 1997; Tidd, Bessant, & Pavitt, 2005; Andriopoulos, 2001;
Gudmundson, Tower in Hartman, 2003, str. 1–17). Organizacijska kultura je tista točka, ki
jo je pogosto najtežje opredeliti oziroma razumeti, kaj šele spremeniti.
Izkušnje: Delo znotraj štirih sten in z istimi ljudmi zmanjšuje verjetnost idej za inovacije
(Wolpert, 2002, str. 76–83). Ena izmed značilnosti najbolj inovativnih organizacij je
sposobnost sprejemanja idej iz različnih in presenetljivih virov. Za uspešno razmišljanje o
novih idejah morajo imeti zaposleni možnost, da jih pridobijo iz številnih različnih sektorjev,
krajev in posameznikov.
Spretnosti: Pomembno je zagotoviti, da imajo zaposleni potrebne sposobnosti za podporo
razvoja inovacij na različnih stopnjah (Ling, 2002). Podatki kažejo, da so spodobnosti,
potrebne v prvi fazi ustvarjanja idej, drugačne od tistih, potrebnih v poznejših fazah izvajanja
inovacije. Vodstvo organizacije mora tako zagotoviti, da imajo zaposleni na voljo celotni
spekter znanj, potrebnih za inovacije, kar je lahko velik izziv.
Avtonomija: Pogoj za inovacije je svoboda, kar lahko vključuje svobodo pri odločanju, kaj
storiti in kako pristopiti k težavam, ki se pojavijo v procesu inoviranja, ali pa samo splošni
občutek nadzora nad lastnim delom iz dneva v dan za doseganje skupnega cilja (Prather,
2000; Nijhof, Krabbendam, & Looise, 2002, str. 675–683).
6
Vodstvo: Vodilni kader, sposoben spodbujati inovacije, mora imeti jasno vizijo prihodnjega
delovanja ter začrtano smer organizacijskih sprememb in ustvarjalnosti (Osborne, 2008).
Vodstvo ima pri ustvarjanju in ohranjanju niza vrednot, ki tvorijo kulturo organizacij,
osrednjo vlogo (Jaskyte, 2004, str. 153–168), saj lahko razvije svoje vrednote v organizaciji,
motivira zaposlene za doseganje ciljev, ki jih drugače ne bi, spodbuja potrebo po spremembi
in daje na voljo sredstva za dosego teh sprememb (Beyer & Harrison, 1993).
Pozitivni odnos do sprememb: Dokazano je, da imenovanje »inovacijskega prvaka« (kdor
je zaslužen za spodbujanje inovativnosti) podpira v organizacijah inovativnost. Ti
posamezniki so navadno navdušeni, proaktivni in podpirajo vključevanje drugih v
inovacijski proces (Howell, Shea, & Higgins, 2005, str. 641–661).
Večja decentralizacija in prožnost: Organizacije, ki imajo organsko strukturo, imajo večje
organizacijske sposobnosti za inovacije (King in Anderson, 1990). Če so sposobne pretakati
oziroma prenašati finančne in druge vire med različnimi projekti ter dejavnostmi, imajo višjo
sposobnost reagiranja na različne probleme in vprašanja, ko se le-ti pojavijo (Dougherty &
Hardy, 1996, str. 1144–1145; Nohria & Gulati, 1996).
2 INOVACIJE TER VLAGANJA V RAZISKAVE IN RAZVOJ
Nedvomno bosta sposobnost za inovacije in sposobnost uspešnega prenosa inovacij na trg
ključna dejavnika globalne konkurenčnosti držav v prihodnjem desetletju. Med oblikovalci
politik raste zavedanje, da je inovativna dejavnost tako glavna gonilna sila gospodarskega
napredka in blaginje kot tudi potencialni dejavnik pri soočanju z globalnimi izzivi na
področjih, kot so okolje in zdravje. Ne samo, da je inovativnost zasedla osrednje mesto pri
oblikovanju ekonomskih politik, spoznali so tudi, da je potrebno k temu vprašanju pristopiti
usklajeno in koherentno.
Številne države članice OECD so sprejele nacionalne strateške načrte za spodbujanje
inovacij in povečanje njihovega gospodarskega vpliva. Tudi države, ki so se vzdržale aktivne
industrijske politike v zadnjih letih, zdaj iščejo nove načine za izboljšanje okolja za
inovacije, da bi povečale produktivnost in rast – npr. Združene države Amerike so sprejele
strategijo Inovativna Amerika (angl. Innovate America) v letu 2005, Lizbonska strategija
EU je nastala leta 2000 in je sedaj posodobljena. Poleg hitrega napredka na področju
znanstvenih odkritij in tehnologije za splošno rabo, kot so informacijske in komunikacijske
tehnologije ter biotehnologije, inovacije pospešuje še globalizacija. Ti trendi so povzročili,
da je vrh skupine G8 v Heiligendammu junija 2007 opredelil raziskave in inovacije kot
področji, ki zahtevata politični dialog na visoki ravni med člani G8 in drugimi večjimi
gospodarstvi v vzponu (OECD, 2007, str. 1–3).
7
Danes je uspešnost inovacij ključni dejavnik konkurenčnosti in nacionalnega napredka,
inovacije pa so pomembne tudi za lažje soočanje z globalnimi izzivi, kot so podnebne
spremembe in trajnostni razvoj. Toda kljub pomembnosti inovativnosti, se mnoge države
OECD soočajo s težavami pri krepitvi zmogljivosti na tem področju. Dejansko so mnoge v
zadnjih letih dosegle zgolj majhno izboljšanje učinkovitosti in produktivnosti, kljub novim
priložnostim, ki jih ponujajo globalizacija in nove tehnologije, IKT. Vladne politike lahko
podpirajo inovacije z nenehnim reformiranjem ter posodobljenjem zakonodajnega in
institucionalnega okvirja, znotraj katerega poteka inovativna dejavnost.
V zvezi s tem so potrebne reforme, ki bi oblikovale javne politike in postavile regulativni
okvir, ugodnejši za inovacije na različnih področjih politik, od splošnega poslovnega okolja
– predvsem v storitvah, zlasti v mrežnih gospodarskih panogah – do mednarodne trgovine
in naložb, finančnih trgov, trgov dela in izobraževanja. Prav tako lahko posamezne vlade
igrajo bolj neposredno vlogo pri spodbujanju inovacij. Javne naložbe v znanost in raziskave
lahko igrajo pomembno vlogo pri razvoju IKT in drugih tehnologij za splošno rabo in s tem
za nadaljnje inovacije. To poudarja tako pomen reforme upravljanja in financiranja javnih
vlaganj v znanost in raziskave kot tudi javne podpore za inovativne dejavnosti v zasebnem
sektorju. Slednje zahteva ustrezno kombinacijo neposrednih in posrednih instrumentov, kot
so davčne olajšave, neposredna podpora in dobro oblikovana javno-zasebna partnerstva,
podpora inovativnim »grozdom« ter strogo vrednotenje tovrstne podpore javnega sektorja.
Glede na spreminjajoče se okolje za inovacije je pomembno, da se preuči, ali sedanji sistem
pravil, praks in pravic, povezanih z intelektualno lastnino, še spodbuja inovacije in hkrati
omogoča dostop do znanja. V nekaterih primerih so lahko zlorabe pravic intelektualne
lastnine, s katerimi razpolagajo lastniki, ovira za konkurenco, pošteno rabo in razširjanje
tehnologije. Ne glede na vprašanja varovanja pravic intelektualne lastnine, povezana s
fleksibilnostjo sistema, pa so nujno potrebna večja prizadevanja za boj proti ponarejanju ter
piratstvu, ki predstavljajo za inovacijski proces resno in rastočo težavo (OECD, 2007,
str. 5).
2.1 Vlaganja v raziskave in razvoj
Leta 2011 so celotna svetovna vlaganja v raziskave in razvoj (R in R) obsegala 1,107 milijard
EUR. Primerjave z vlaganji v R in R na svetovni ravni v zadnjih 15 letih kažejo, da se na
letni ravni vlaganja po svetu kot celoti skokovito povečujejo, kajti leta 2006 jih je bilo za
811 milijard EUR, 2001 pa 581 milijard EUR. V zadnjih 5 letih so torej vlaganja naraščala
s povprečno letno stopnjo 6,4 %, v zadnjih 10 letih pa 6,7 %. Splošno gledano ostajajo
omenjena vlaganja visoko zgoščena v treh geografskih regijah: Severni Ameriki, Aziji in
Evropi. Na Sliki 1 vidimo, da predstavlja Severna Amerika, ki jo sestavljajo Združene države
Amerike (v nadaljevanju ZDA), Kanada in Mehika v letu 2011 32 % (357 milijard EUR)
vseh svetovnih vlaganj v R in R, Vzhodna in Jugovzhodna Azija (Kitajska, Tajvan,
8
Japonska, Indija in Južna Koreja) 34 % (380 milijard EUR) in Evropa (vključno z EU) 24 %
(266 milijard EUR). Preostali svet predstavlja okoli 10 % vseh vlaganj v R in R (National
Science Foundation, 2014, str. 15–16).
Slika 1: Svetovna poraba za raziskave in razvoj po regijah v letu 2011 v MRD EUR
Vir: National Science Foundation, Global R&D expenditures, by region, 2014, str. 15–16, slika 8.
Z ogledom vlaganj specifičnih držav v R in R v letu 2011 (Slika 2) postane slika še bolj
jasna, saj 3 države skupaj predstavljajo več kot 50 % vseh svetovnih vlaganj. ZDA vlagajo
daleč največ, z malo manj kot 30 % vseh svetovnih vlaganj. Sledita jim Kitajska (približno
15 %) in na tretjem mestu Japonska (10 %). Največja vlagateljica v R in R med državami
članicami EU je Nemčija, ki s 40 milijardami EUR vlaganj predstavlja približno 4 % vseh
svetovnih vlaganj, sledi pa ji Velika Britanija s približno 3 %. Konstantna svetovna rast
vlaganj v R in R je odraz zavedanja vse večjega pomena znanstveno-intenzivne
konkurenčnosti med državami. Najbolj robustno rast vlaganj v R in R kaže Kitajska, kjer je
rast vlaganj v obdobju 2001–2011 v povprečju znašala kar 18,1 % letno. ZDA, ki sicer
ostajajo vodilna svetovna sila po vlaganjih v R in R, so v istem obdobju dosegale povprečno
letno rast 4,4 %. Vlaganja EU v R in R so v tem obdobju v povprečju dosegala 5-odstotno
letno rast (National Science Foundation, 2014, str. 16–18).
356,7
0,5 27,8
266,4
23,9 8,5
27,0
352,1
27,8 18,5
0
50
100
150
200
250
300
350
400
Sev
ern
a A
meri
ka
Cen
trala
na A
meri
ka i
n K
ari
bsk
o o
točje
Južn
a A
meri
ka
Ev
rop
a
Sre
dn
ji v
zh
od
Afr
ika
Cen
traln
a A
zij
a
Vzh
od
na i
n j
ug
ov
zh
od
na A
zij
a
Južn
a A
zij
a
Av
stra
lija
in
Ocean
ija
9
Slika 2: Vlaganja v raziskave in razvoj po državah v letu 2011 v MRD EUR
Vir: National Science Foundation, International comparisons of gross domestic expenditures on R&D, 2014,
str. 15–16. tabela 4.
2.2 Konkurenčno okolje
Države oblikujejo okolje, v katerem podjetja ustvarjajo dodano vrednost. Vlade na
konkurenčnost vplivajo z zakonodajo in institucionalnimi okvirji. Na konkurenčnost pa
vplivajo tudi različni konteksti, kot je tehnološka infrastruktura. Poslovna učinkovitost
močno zvišuje konkurenčnost, pri čemer ima pomembno vlogo tudi gospodarska uspešnost.
V IMD (b.l.) so tako predlagali nadgrajeno definicijo konkurenčnosti – sposobnost države,
da ustvarja okolje, v katerem lahko podjetja ustvarjajo trajnostno vrednost. Gospodarska
aktivnost in okolijska vzdržnost sta medsebojno povezani. Dolgoročna dobičkonosnost terja
čim nižjo stopnjo okolijske škode zaradi gospodarskih aktivnosti, saj v nasprotnem primeru
dobičkonosnost negativno vpliva na konkurenčnost. Ustvarjanje novih delovnih mest lahko
vodi do zadovoljstva, če so pogoji za zaposlovanje ugodni, kar je mogoče doseči z nenehnim
usposabljanjem, ki omogoča dolgoročno dobičkonosnost z zviševanjem storilnosti in
kvalitete življenja zaposlenih. Ta definicija je pomembna, ker se dotika trajnostnega vidika
konkurenčnosti skozi njen rezultat: ustvarjanja trajne vrednosti. Slednje je »zmožnost
podjetij, da ostanejo dobičkonosna skozi čas ob zmanjševanju negativnega okolijskega
vpliva njihovih dejavnosti in ob zagotavljanju organizacijskega konteksta, v katerem njihova
delovna sila uspeva« (International Institute for Management Development, b.l.).
331
161
113
244 260
-
50
100
150
200
250
300
350
ZDA Kitajska Japonska EU ostale
10
2.3 Raziskave in razvoj ter inovacije
R in R ter inovacije prispevajo k dobro delujočemu na znanju temelječemu gospodarstvu.
So ključnega pomena za zagotavljanje znanstvenih in tehničnih rešitev, potrebnih za
izpolnitev globalnih družbenih izzivov, kot so podnebne spremembe, čista energija, varnost
ter aktivno in zdravo staranje. Tehnološki napredek pri znanosti materialov in digitalizaciji
spodbuja hiter napredek tako na področju obnovljivih virov energije in energetske
učinkovitosti kot tudi v drugih sektorjih, pomembnih za trajnostni razvoj in blažitev
podnebnih sprememb, kot so promet, gradbeništvo, proizvodnja, kmetijstvo in potrošniško
blago. Vendar pa sam razvoj novih tehnologij ne bo dovolj za rešitev mnogih, velikih
družbenih izzivov, temveč bodo potrebne temeljne spremembe zagotavljanja storitev,
organizacije družbe in drugih netehnoloških inovacij v podjetjih in proizvodnih procesih
(Eurostat, 2016).
Pomen R in R ter inovacij za izpolnitev ambicij strategije Evropa 2020 je razviden iz tesne
medsebojne povezave med njimi in drugimi cilji strategije. Cilji strategije s področja R in R
so namreč povezani s cilji EU na področju terciarne izobrazbe in zaposlitvenimi cilji
strategije. Javna vlaganja v R in R ustvarjajo bazo znanja ter talenta, ki jih visoko šolstvo in
inovativna podjetja potrebujejo za razvoj akademskega znanja in ustvarjanje inovativnih
izdelkov. Večja javna vlaganja v R in R spodbujajo zasebne naložbe v raziskave in inovacije,
kar zagotavlja nova delovna mesta v poslovnih in akademskih sferah in vodi v večje
povpraševanje po znanstvenikih in raziskovalcih na trgu dela. Večje naložbe v izobraževanje
in razvijanje veščin ter dvig proizvodnje diplomantov terciarnega izobraževanja pa
izboljšujejo tudi znanje, spretnosti in kompetence delovne sile EU in s tem njeno
zaposljivost. Obstajajo tudi vzajemne koristi med cilji strategije na področju raziskav in
razvoja ter področjem podnebnih sprememb in energetike, saj moramo upoštevati prihodnji
potencial inovativnih novih proizvodov ter procesov za reševanje teh družbenih izzivov.
Prehod na zeleno in nizkoogljično gospodarstvo ter blaženje podnebnih sprememb zahtevajo
pomembne inovacije – od majhnih sprememb do velikih tehnoloških prebojev (Eurostat,
2016).
2.4 Pomen raziskav in razvoja pri ekonomski rasti
Ekonomska teorija poudarja pomen akumulacije R in R ter človeškega kapitala pri
pojasnjevanju gospodarske rasti. Odgovor na vprašanje o korelaciji med R in R ter
gospodarsko rastjo je odvisen od faktorja povečanja gospodarske rasti na podlagi povečanih
vlaganj v R in R. V ekonomski teoriji merimo to razmerje z ocenjevanjem elastičnosti
proizvodnje v odvisnosti od kapitala. Ta je enaka stopnji donosa R in R, pomnoženi s
kapitalskim deležem le-tega v proizvodnji. Obstaja ogromno empirične literature, v kateri se
skuša oceniti stopnjo donosa R in R. Splošno velja, da je družbeni donos slednjih bistveno
višji kot zasebni. Te ugotovitve so povzeli Griffith, Redding in Reenen (2003, str. 102–106):
11
»Kljub (veliko) težavam je bilo narejenih veliko, razmeroma dobro opravljenih študij, ki
kažejo v isto smer: R in R prelivanja so prisotna, njihov obseg je lahko precej velik in
družbene stopnje donosa bistveno presegajo zasebne stopnje. Zasebne stopnje donosnosti je
mogoče oceniti z oceno vpliva vlaganj podjetij v R in R na njihovo proizvodnjo. Ocenjena
elastičnost proizvodnje v zvezi z R in R je okoli 0,07. To pomeni, da bo 10-odstotno
povečanje izdatkov za R in R pomenilo malo manj kot 1 % povečanja proizvodnje (0,7 %).
To pomeni, da je stopnja donosa na R in R v zasebnih podjetjih približno 27 %.« Hall in
Mairesse (1996) ugotavljata, da so lahko zasebne stopnje donosa na R in R okoli 10–15 %,
lahko dosežejo celo 30 %.
Družbena stopnja donosa se navadno dobi z oceno vpliva vlaganj R in R v enem podjetju na
rast v drugih podjetjih. Ta druga podjetja so lahko v isti ali sorodnih panogah (določena
inovacija na IKT se lahko uporabi tudi v avtomobilski industriji), isti ali drugih državah
(Kanada in ZDA sta močna trgovinska partnerja, zato lahko inovacija iz ZDA hitro najde
»svojo pot« v kanadsko industrijo).
Eden glavnih razlogov, da je družbena stopnja donosa vlaganja v R in R višja, je, da se novo
znanje od izumitelja prelije do drugih podjetij. Ko je enkrat nekaj izumljeno, lahko rešitev
posnemajo tudi drugi, čeprav patentna zakonodaja in zamik pri širjenju novega znanja
inovatorju omogočata določen zaslužek na račun nove ideje.
Pri ocenjevanju družbene stopnje donosa R in R je potrebna določena stopnja previdnosti.
Ocene donosnosti R in R za določeno podjetje ali stroko upoštevajo samo to podjetje ali
stroko, ne upoštevajo pa prelivanja izven njiju. Podobno ocene na nacionalni ravni zajemajo
ocene prelivanja znotraj države, ne pa tudi tistih v druge države. Poleg tega je pomemben
rezultat inovativnosti uvajanje novih izdelkov, pri čemer se pojavljajo precejšnje težave pri
merjenju njihove družbene vrednosti in koristi.
Tabela 1 prikazuje rezultate študij različnih avtorjev o oceni stopenj donosa v proizvodni
industriji skozi različna obdobja. Stolpec 1 predstavlja stopnjo družbene donosnosti vlaganj
podjetij v R in R za določeno panogo. Te ocene se gibljejo od 17 do 34 % stopnje donosa.
Drugi stolpec prikazuje stopnjo družbene donosnosti, ko se vlaganja v R in R iz ene panoge
prelivajo v drugo, pri čemer so ocene stopnje družbene donosnosti in razvoja bistveno višje.
Te ocene v veliki meri temeljijo na podatkih za proizvodni sektor.
Jones in Williams (1998) sta vključila v svoj makroekonomski model endogene inovacije in
rasti empirične rezultate o stopnji družbenega donosa na vlaganja v R in R. S tem modelom
sta dokazala, da so ocene le-tega v literaturi prenizke, če upoštevamo učinke dinamičnega
splošnega ravnovesja, poudarjenega v endogeni teoriji rasti.
12
Tabela 1: Ocena družbenega donosa raziskav in razvoja v sektorju industrije
Študija (1)
ocena vpliva R in R
družbenega donosa
znotraj lastnega sektorja v
%
(2)
ocena vpliva R in
R, uporabljenih v
drugih sektorjih, v
%
(1) + (2)
skupni vpliv
vlaganj v R in R v
%
Terleckyj, 1980 25 82 107
Scherer, 1982 29 74 103
Griliches in Lichtenberg, 1984a 34 41 075
Vir: Jones in Williams, Estimated Rates of Return to R&D, 1998, Str. 12, tabela 1.
Drugi razlog, zaradi katerega prihaja do podcenjevanja stopnje družbenega donosa vlaganj
v R in R, je predpostavka, da posnemanje inovacij ne prinaša nikakršnih stroškov – vendar
je znanje po naravi »zadržano«, potrebna sta čas in trud, da se nove ideje pojasni drugim ter
se novo znanje in izume popiše v priročnikih in učbenikih. To pomeni, da tudi posnemanje
predstavlja določen strošek. Vse bolj prihaja do izraza tudi vloga, ki jo imajo investicije v R
in R, ne samo z vidika novih inovacij, ampak tudi krepitve sposobnosti podjetij po
posnemanju inovacij drugih. Vlaganje v R in R ne spodbuja zgolj inovacij, ampak igra
pomembno vlogo pri uvajanju obstoječih tehnologij v delovne procese, kar podpirajo tudi
empirični dokazi. Griffith, Redding in Reenen (2004, str. 888–892) so predstavili empirični
okvir, v katerem je stopnja donosa za R in R sestavljena iz vpliva inovacije na produktivnost
in učinkov povečanega tveganja za imitacijo. Druga komponenta bo še posebej pomembna
za podjetja, panoge in države, ki tehnološko zaostajajo za vodilnimi. Inovacije in prenos
tehnologij sta dva potencialna vira rasti produktivnosti v tehnološko močno zaostalih
državah.
Tehnološka zaostalost posameznih držav se uporablja kot neposredno merilo možnosti za
prenos tehnologij. Za vsako panogo je meja določena z državo, v kateri prihaja ta do najvišje
stopnje faktorske produktivnosti (angl. total factor productivity). Bolj ko država zaostaja,
večji je potencial, da bo vlaganje v R in R povečalo skupno faktorsko produktivnost s
prenosom tehnologij iz bolj naprednih držav. Griffith, Redding in Reenen (2004, str. 888–
892) ponujajo ekonometrične dokaze, da ima vlaganje v R in R – poleg svoje konvencionalne
vloge spodbujanja inovacij – pomembno vlogo tudi pri prevzemanju raziskovalnih odkritij
drugih. Stopnja prelivanja pa je odvisna od lastne dejavnosti R in R.
R in R so pomemben generator napredka in gospodarske rasti, vendar je optimizacija
njihovih pozitivnih učinkov odvisna predvsem od ostalih komponent inovacijske politike
oziroma inovacijskega sistema neke države. Kot so dokazali mnogi avtorji, je družbeni
donos vlaganj v R in R večji kot zasebni zaradi tega, ker se družbene koristi kumulativno
seštevajo, zasebne pa ne. Učinek prelivanja je tisto, kar da neki inovaciji družbeno dodano
13
vrednost, ta učinek pa je optimalen takrat, kadar inovacijski sistem s svojim normativnim,
institucionalnim, infrastrukturnim in organizacijskim okvirjem omogoča čim večje
prelivanje med svojimi sestavnimi deli in znotraj njih samih.
3 EVROPSKI OKVIR ZA SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI
3.1 Inovacijska politika Evropske Unije
Inovacije imajo v evropskem gospodarstvu vse pomembnejšo vlogo, tako v segmentu
proizvodnje kot potrošnje, saj omogočajo razvoj, proizvodnjo in uporabo novih izdelkov,
industrijskih procesov in storitev, ustvarjajo boljša delovna mesta z višjo dodano vrednostjo
in zeleno družbo ter zvišujejo kakovost življenja, hkrati pa ohranjajo (in izboljšujejo)
konkurenčnost EU na svetovnem trgu. Inovacijska politika je vmesnik med politiko na
področju raziskav in tehnološkega razvoja ter industrijsko politiko, njen cilj pa je ustvariti
spodbuden okvir za udejanjanje zamisli na trgu (Evropska komisija, 2016).
Pravna podlaga za politiko EU na področju raziskav in tehnološkega razvoja so členi
179–189 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Glavni instrument politike Unije na tem
področju je večletni okvirni program, ki določa cilje, prednostne naloge in paket finančne
podpore za več let. Okvirne programe na področju raziskav in tehnološkega razvoja
sprejemata Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku in po
posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom (Evropska komisija, 2016).
Inovacijska politika je tesno povezana z drugimi politikami EU, kot so politike zaposlovanja,
konkurenčnosti, okolja, industrije in energije. Inovacije naj bi rezultate raziskav pretvorile v
nove in boljše storitve ter izdelke s ciljem ohranjanja globalne konkurenčnosti. S tega vidika
je zaskrbljujoče, da EU porabi za raziskave in razvoj vsako leto 0,8 % BDP manj kot ZDA
in 1,5 % manj kot Japonska. Obenem se EU sooča z begom možganov, kar je posledica
obstoja držav, ki raziskovalcem in inovatorjem ponujajo boljše pogoje od EU, ki kljub
največjemu trgu na svetu ne zmore preseči njegove razdrobljenosti in premajhne odprtosti
za inovacije (Evropska komisija, 2016).
Da bi EU spremenila te trende, je razvila koncept t. i. Unije inovacij, s katero želi postaviti
Evropo na svetovni zemljevid znanosti, odpraviti ovire za inovacije, kot so dragi patenti,
razdrobljenost trga, počasno uvajanje standardov in pomanjkanje znanja, ki onemogočajo
hiter prenos zamisli na trg, ter korenito spremeniti način sodelovanja javnega in zasebnega
sektorja z uvedbo partnerstev za inovacije med evropskimi institucijami, nacionalnimi in
regionalnimi organi ter podjetji (Evropska komisija, 2016).
Unija inovacij je strateški in hkrati operativni odgovor EU na izzive prihodnosti. V
institucijah EU predpostavljajo, da bi z dvigom vlaganj v R in R na 3 % bruto družbenega
14
proizvoda (v nadaljevanju BDP) do leta 2020 do leta 2025 ustvarili 3,7 milijona delovnih
mest in povečali letni BDP za 795 milijard EUR. Z izvajanjem te strategije je EU pričela v
oktobru 2010, z namenom izboljšanja okvirja financiranja raziskav in inovacij, kar naj bi
olajšalo pretvorbo inovativnih idej v izdelke, storitve, rast in delovna mesta. Rezultat naj bi
bil enotni evropski trg za inovacije, ki bi pritegnil inovativne družbe in podjetja. V ta namen
je bilo predlaganih več ukrepov na področju zaščite patentov, standardizacije, javnih naročil
in pametne pravne ureditve. Unija inovacij naj bi prav tako spodbudila tudi naložbe
zasebnega sektorja in med drugim povečala evropske naložbe tveganega kapitala (Evropska
komisija, 2016).
EU se zaveda, da je za načrtovanje in implementacijo neke politike (v tem primeru
inovacijske) nujen mehanizem za merjenje in spremljanje stanja na izbranem področju, kar
omogoča evalvacijo in ustrezne popravke le-te, zato je razvila instrumente in določila
kazalnike za spremljanje stanja in napredka glede inovacijske aktivnosti po celotni EU.
Vzpostavljen je bil obsežni sistem merjenja uspešnosti na področju raziskav in inovacij, ki
temelji na 25 kazalnikih; gre za instrument EK, ki je bil razvit v okviru Lizbonske strategije
za zagotavljanje primerjalne ocene uspešnosti držav članic EU na področju inovacij. S tem
instrumentom EU meri tudi inovacijsko dejavnost ter uspešnost nekaterih drugih držav (in
skupin držav) izven EU, ki predstavljajo pomembne trgovinske partnerice in konkurentke
na globalnem trgu (ZDA, azijski tigri in države v razvoju (v nadaljevanju BRIC)) (Evropska
komisija, 2016).
Poleg analiz držav se je EU usmerila tudi na analizo nivoja regij z regionalnim sistemom
inovacijskih kazalnikov, ki deli evropske regije v štiri skupine inovacijske uspešnosti,
podobno kot sistem kazalnikov uspešnosti za raziskave in inovacije. V prvi skupini vodilnih
inovatorjev je 41 regij, 58 jih je v drugi skupini privržencev inovacij, 39 v tretji skupini
zmernih inovatorjev in 52 v četrti skupini skromnih inovatorjev. Takšna delitev omogoča
natančnejše kartiranje inovacij na lokalni ravni. (Evropska komisija, 2016).
Poleg omenjenih instrumentov EK z Innobarometrom izvaja vsakoletno javnomnenjsko
raziskavo, s katero preverja mnenja in dejavnosti podjetij ter širše javnosti o inovacijski
politiki.
EK je pod vodstvom Jean Claud Junckerja kot eno izmed svojih prednostnih nalog določila
krepitev konkurenčnosti EU, spodbujanje naložb, gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih
mest. Podjetniški sektor znotraj EU bo igral ključno vlogo pri doseganju teh ciljev zaradi
česar bo tudi eden izmed glavnih upravičencev politik, ki jih uvaja EK, v trenutni finančni
perspektivi.
Ta sektor se v zadnjih letih sooča s številnimi novimi izzivi, od globalizacije, tehnoloških
sprememb do turbulenc v splošnem makroekonomskem okolju. Vse te izzive pa dejavnike
15
pa olajšuje dejstvo da ima sektor podjetništva v okviru zveze EU tudi določene prednosti, ki
ležijo predvsem v velikost in bogastvu njenih trgov, kakovosti izdelkov in institucij ter
njenega izobraževalnega sistema, ki podjetniškemu sektorju pomaga uspešno krmariti skozi
vse čeri, i jih predstavljajo prej omenjeni dejavniki, prav tako pa temu istemu sektorju odpira
vrata za inovacije, rast in delovna mesta.
Z vzpostavitvijo Unije inovacij namerava EU dokončno vzpostaviti lasten raziskovalni
prostor do leta 2020, z namenom poenotenja evropskih in nacionalnih politik s področja R
in R in z namenom povečanja mobilnosti raziskovalcev v evropskem prostoru. »Finančni
okvir programa Obzorje 2020 (izvedbeni del Unije inovacij) obsega 77 milijard EUR 2014–
2020. Obzorje 2020, vodilna pobuda Evrope 2020, s katero naj bi zagotovili konkurenčnost
Evrope na svetovni ravni, je finančni instrument, ki zagotavlja izvajanje Unije inovacij.
S tem programom naj bi bil dokončno vzpostavljen resnični skupni trg inovacij, kar je
ključnega pomena za privabljanje inovativnih gospodarskih subjektov v evropski
gospodarski prostor. Ukrepi s področja zaščite patentov, standardizacije, javnih naročil in
pametne pravne ureditve so namenjeni ravno temu cilju. EK si želi ustvariti bolj učinkovite
in pregledne metode standardizirana v EU in EGS. Ta cilj namerava realizirati preko čim
večje uskladitve prilagodili evropskih in mednarodnih standardom z namenom zagotovitve
konkurenčnosti evropskega gospodarstva na dolgi rok. Evropska partnerstva za inovacije, ki
bodo povezala osebe javnega in zasebnega prava na regionalni, nacionalni in nadnacionalni
ravni so namenjena soočenju z izzivi moderne, odprte in globalne družbe, ki mora generirati
vedno več delovnih mest z dodano vrednostjo in posledično ustvarjati gospodarsko rast, ki
bo omogočala ohranjanje evropskega življenjskega standarda. (Evropska komisija, 2016).
3.2 Trenutno stanje inovacijskih sistemov v Evropi
Innovation Union Scoreboard (v nadaljevanju IUS) je instrument Evropske komisije, ki je
bil razvit leta 2001 v okviru lizbonske strategije (po sprejetju strategije Evropa 2020 je bil
prilagojen) z namenom, da se zagotovi primerjalno oceno uspešnosti inovacijskih sistemov
držav članic EU. IUS ponuja celovito primerjalno analizo inovacijskih sistemov držav članic
EU in omogoča spremljanje raziskovalnih in inovacijskih trendov ter dejavnosti v EU.
Letna poročila IUS omogočajo primerjalno oceno uspešnosti za 28 inovacijskih sistemov
držav članic EU ter identificirajo prednosti in slabosti njihovih raziskovalnih in inovacijskih
sistemov. Državam omogočajo identifikacijo področja svojih inovacijskih sistemov, ki jih
morajo izboljšati, če želijo izboljšati inovacijsko učinkovitost. Letna poročila spremljajo tudi
zunanje države, kot so Srbija, Makedonija, Turčija, Islandija, Norveška in Švica (kandidatke
in potencialne kandidatke), v omejenem obsegu pa analizirajo tudi inovacijske sisteme
Avstralije, Brazilije, Kanade, Kitajske, Indije, Japonske, Rusije, Južne Afrike, Južne Koreje
in ZDA.
16
Inovacijski sistem EU EK meri na podlagi 25 različnih kazalnikov, ki so razdeljeni v 3
glavne tipe ter 8 inovacijskih dimenzij.
Trije glavni tipi inovacijskih kazalnikov so: kazalniki omogočanja, kazalniki aktivnosti
podjetij in kazalniki rezultatov.
Kazalniki »omogočanja« zajemajo glavne zunanje gonilnike inovacijskih sistemov podjetij,
ki jih determinirajo tri različna področja: človeški viri, odprti, privlačni in odlični
raziskovalni sistemi ter finance in podpora. Inovacijske aktivnosti podjetij so prav tako
definirane s tremi različnimi področji: investicijami, povezovanjem in podjetništvom ter
intelektualno lastnino. Gre za kazalnike, ki opredeljujejo koliko je v določeni državi
»omogočena« stopnja inovacijske aktivnosti. Kazalniki spremljajo predvsem aktivnost na
področju izobrazbe, raziskovalne dejavnosti in finančne podpore na področju vlaganj v R in
R v javnem sektorju.
Kazalniki »aktivnosti podjetji« zajemajo kazalnike, na katere imajo neposredni vpliv
podjetja v zasebnem sektorju, kot so stopnja vlaganj v R in R, patentne prijave in podobno
Kazalniki »rezultati« pa prikazujejo dejanske rezultate. Koliko novih patentov je določena
država uspela pridobiti, kakšen je delež inovacij v prihodkih, zaposlitev na podlagi znanja…
V tabeli 2 prikazujem vseh 25 inovacijskih kazalnikov po nivojih. Skupna ocena vseh 25
kazalnikov da indeks inovacijske uspešnosti, na podlagi katere so razvrščene države v letnem
poročilu IUS.
Tabela 2: Merila za merjenje uspešnosti (indeks) po metodologiji IUS
NIVO 1 NIVO 2 NIVO 3
INDEKS
INOVACIJSKE
USPEŠNOSTI
OMOGOČANJE ČLOVEŠKI VIRI Novi doktorati
Prebivalstvo z dokončano terciarno
izobrazbo
Mladina z vsaj sekundarno izobrazbo
ODPRTI
RAZISKOVALNI
SISTEM
Mednarodnih znanstvenih ko-publikacij
Raven citiranih znanstvenih del
Doktorski študenti iz držav izven EU
FINANCE in
PODPORA
R in R vlaganja v javnem sektorju
Vlaganja v tvegani kapital
se nadaljuje
17
Tabela 2: Merila za merjenje uspešnosti (indeks) po metodologiji IUS (nad.)
NIVO 1 NIVO 2 NIVO 3
INDEKS
INOVACIJSKE
USPEŠNOSTI
AKTIVNOST
PODJETIJ
PODJETNIŠKE
INVESTICIJE
R in R vlaganja v poslovnem sektorju
Vlaganja v inovacije brez R in R
POVEZAVE IN
PODJETNIŠTVO
Inovacije znotraj MSP
Inovacije MSP skupaj z drugimi
Javno-zasebnih ko-publikacij
ITELEKTUALNA
LASTNINA
PCT patentne prijave
PCT patentne prijave družbenih izzivov
Družbene blagovne znamke
Družbeno oblikovanje
REZULTATI INOVATORJI Produktna in procesna inovacija MSP
Marketinška in organizacijska inovacija
MSP
Hitrorastoča podjetij z vidika
zaposlovanja v inovacijskem sektorju
EKONOMSKI VPLIVI Zaposlitev na podlagi znanja
Izvoz srednje in visoko tehnoloških
produktov
Izvoz storitev na podlagi znanja
Delež novih inovacij v prihodkih
Delež licenc in patentov iz tujine
Vir: Evropska komisija, Measurement framework of the Innovation Union scoreboard, 2015, str 8, slika 2.
Poročilo IUS iz leta 2015 ugotavlja, da se je vpliv ekonomske krize pokazal v precej državah
članicah EU, ki so doživele upad inovacijske dejavnosti v primerjavi s preteklimi leti. 13
držav članic se sooča z upadom inovacijske dejavnosti, 15 se jih je na tem segmentu
izboljšalo, razlike med državami pa postajajo vse manjše.
Države članice so v skladu z metodologijo IUS razdeljene v štiri skupine, glede na njihov
povprečni inovacijski potencial:
Danska, Finska, Nemčija in Švedska tvorijo »vodilno skupino« (angl. Innovation
leaders), saj njihov inovacijski potencial krepko presega povprečje EU,
Avstrija, Belgija, Francija, Irska, Nizozemska, Slovenija in Združeno kraljestvo so
»skupina sledilcev« (angl. Innovation followers), katerih inovacijski potencial je blizu,
oziroma presega povprečje EU,
18
Ciper, Češka, Estonija, Grčija, Hrvaška, Italija, Litva, Malta, Poljska, Portugalska,
Slovaška in Španija so »zmerne inovatorice« (angl. Moderate innovators) z inovacijskim
potencialom pod povprečjem EU,
Bolgarija, Latvija in Romunija so »skromne inovatorice« (angl. Modest innovators) z
inovacijskim potencialom krepko pod povprečjem EU.
Švedski inovacijski sistem je že vrsto let najboljši znotraj celotne EU, sledijo ji Danska,
Finska in Nemčija. Rezultati posameznih štirih skupin so ostali glede na prejšnja leta stabilni.
Spremenil se je položaj Malte in Estonije, ki sta iz skupine »sledilk« padli v skupino
»zmernih inovatork«.
Več sprememb se je zgodilo v razmerjih znotraj posameznih skupin: Finska in Nemčija sta
zamenjali mesti v prvi skupini, Nizozemska je v drugi skupini zamenjala Luksemburg na
prvem mestu, Združeno kraljestvo in Irska sta prehiteli Belgijo, Avstrija in Francija pa sta
zamenjali mesti. V tretji skupini je na prvem mestu Estonija, sledi ji Češka, ki je prehitela
Italijo in Ciper. Najbolj je napredovala Malta, nazadovale pa so Grčija, Španija in Litva
(Evropska komisija, 2015).
Najbolj inovativne države imajo stabilne rezultate na vseh področjih merjenja – od raziskav
in razvoja ter poslovnih inovacijskih aktivnosti do rezultatov in ekonomskih učinkov
inovacij – kar kaže na uravnotežen nacionalni raziskovalni in inovacijski sistem.
Posamezne države dosegajo izvrstne rezultate na posameznih kazalnikih: Združeno
kraljestvo je na vrhu pri človeških virih, Nizozemska in Danska pri odprtosti, odličnosti in
privlačnosti raziskovalnih sistemov, Estonija in Danska na področju financ in podpore,
Estonija tudi na področju investicij podjetij, Belgija, Danska in Združeno Kraljestvo so
vodilne na področju povezovanja in podjetništva, Irska in Luksemburg pa pri inovativnosti,
medtem ko Irska, Danska in Luksemburg zasedajo prva mesta na področju ekonomskih
posledic inovacij (Evropska komisija, 2015).
3.3 Slovenija in rezultati evropske raziskave inovativnosti
Slovenija je glede na metodologijo IUS uvrščena v skupino »sledilk«. Njena inovacijska
dejavnost se konstantno in stabilno povečuje, z manjšim padcem v letu 2012. Od leta 2007,
ko je na področju inovativnosti in inovacijskega sistema dosegala 86 % povprečja EU, je do
leta 2014 napredovala na 96 % ter tako iz skupine »zmernih inovatork« napredovala v
skupino »sledilk«.
Kot je razvidno iz Slike 3, je bil znotraj slednje skupine do leta 2013 najboljši Luksemburg,
vendar ga je 2014 izpodrinila Nizozemska. Slovenija je na podlagi IUS raziskave najslabša
država v tej skupini, vendar ima največjo stopnjo rasti inovacijske dejavnosti (2,6 %), kar
19
pomeni, da svoj zaostanek zmanjšuje. Slika 4 kaže razmerje med inovacijsko dejavnostjo
posamezne države iz skupine »sledilk« v odnosu do povprečne inovacijske dejavnosti v EU.
Za relativno primerjavo inovativnosti med posameznimi državami se uporabljajo kazalci v
obliki indeksov, pri čemer se za osnovo uporabi povprečno vrednost EU z vrednostjo 100.
Slika 3: Inovacijski indeks držav »sledilk« med letoma 2007 in 2014
Vir: Evropska komisija, Inovation index, 2015, str 12, slika 5.
Slika 4: Inovacijska uspešnost držav »sledilk« glede na povprečje EU
Vir: Evropska komisija, inovation index relative to EU, 2015, str 12, slika 5.
0,4
0,45
0,5
0,55
0,6
0,65
0,7
2 0 0 7 2 0 0 8 2 0 0 9 2 0 1 0 2 0 1 1 2 0 1 2 2 0 1 3 2 0 1 4
Nizozemska Luksemburg Združeno Kraljestvo Irska
Belgija Francija Austrija Slovenija
80
85
90
95
100
105
110
115
120
125
130
2 0 0 7 2 0 0 8 2 0 0 9 2 0 1 0 2 0 1 1 2 0 1 2 2 0 1 3 2 0 1 4
Nizozemska Luksemburg Združeno Kraljestvo Irska
Belgija Francija Austrija Slovenija
20
3.4 Slovenija in primerjava po posameznih področjih
Na Sliki 5 je primerjava slovenskih indeksov po posameznih kazalnikih glede na povprečje
EU. Slovenija pri polovici od osmih dimenzij inovacijskega sistema dosega ali presega
povprečje EU, pri drugi polovici pa zaostaja. Močna je na področju mednarodnih
znanstvenih ko-publikacij, javno-zasebnih ko-publikacij, oblikovanja ter vlaganj v raziskave
in razvoj. Najbolj zaostaja na področju prihodkov iz patentov in licenčnih pravic ter
doktorskih študentov izven EU. Na splošno izboljšuje stanje na vseh indikatorjih in
področjih ocenjevanja nacionalnega raziskovalnega in inovacijskega sistema. Slika 6
prikazuje rast po posameznih kazalnikih v primerjavi s preteklim letom, iz česar je razvidno,
da Slovenija najbolj napreduje na področju intelektualne lastnine (11 %) in blagovnih znamk
na območju EU (25 %). Prihodki iz licenčnih pravic in patentov iz tujine so porasli za 16 %,
upad pa je zabeležen zgolj na področju inovacijskih vlaganj, ki niso povezana z R in R
(-12 %).
Slika 5: Indeksi po posameznih kazalnikih glede na povprečje EU
Vir: Evropska komisija, Relative performance to EU, 2015, str. 68
122106109113
73302
6324
9485
0120
15369
11990
141160
10674
9293
16185
10799
8572
101103
5285
18
0 50 100 150 200 250 300 350
ČLOVEŠKI VIRI
novi doktorati
prebivalstvo z dokončano tercialno izobrazbo
mladina z vsaj sekundarno izobrazbo
ODPRTI RAZISKOVALNI SISTEM
mednarodnih znanstvenih ko-publikacij
raven citiranih znanstvenih del
doktroski študenti iz držav izven EU
FINANCE in PODPORA
R in R vlaganja v javnem sektorju
vlaganja v tvegani kapital
PODJETNIŠKE INVESTICIJE
R in R vlaganja v poslovnem sektorju
vlaganja v inovacije brez R in R
POVEZAVE IN PODJETNIŠTVO
inovacije znotraj MSP
inovacije MSP skupaj z drugimi
javno-zasebnih ko-publikacij
ITELEKTUALNA LASTNINA
PCT patentne prijave
PCT patentne prijave družbenih izivov
družbene blagovne znamke
družbeno oblikovanje
INOVATORJI
produktna in procesna inovacija MSP
marketinška in organizicijska inovacija MSP
hitorastoča podjetij z vidika zaposlovanja v…
EKONOMSKI VPLIVI
zaposlitev na podlagi znanja
izvoz srednje in visko tehnoloških produktov
izvoz storitev na podlagi znanja
delež novih inovacij v prihodkih
delež licenc in patentov iz tujine
21
Na podlagi poročil IUS lahko zaključimo, da Slovenija na področju stanja inovacijskega
sistema sicer konstantno napreduje, vendar tudi druge države ne stojijo križem rok. Kot
ugotavlja poročilo za leto 2015, se razlike med državami zmanjšujejo, kar pomeni, da tudi
države, ki se uvrščajo za Slovenijo, to razliko zmanjšujejo. Slovenija se uvršča na rep
skupine »sledilk«, vendar med njimi najhitreje napreduje.
Področja, na katerih zaostajamo za povprečjem EU, niso vezana na vprašanja, povezana s
financiranjem inovacijske dejavnosti. Slovenija sicer nekoliko zaostaja na področju
inovacijskih vlaganj, ki niso povezana z R in R, vendar pa so področja, zaradi katerih se ne
uvršča v skupino »vodilnih«, povezana z vprašanjem institucionalnega in normativnega
okvirja, ki pomembno vplivata na konkurenčnost nacionalnega inovacijskega sistema.
Slika 6: Rast po posameznih kazalnikih napram preteklemu letu
Vir: Evropska komisija, Indicator growth rate, 2015, str. 68
4,1
6,8
5,2
0,3
8,8
9,3
5,9
11,0
-0,7
-0,7
-
-5,2
1,5
-12,0
8,8
-
-0,5
8,8
11,0
3,0
2,7
25,0
15,0
-0,3
0,4
-1,3
0,1
3,5
2,0
3,0
3,4
-3,3
16,0
-15,0 -10,0 -5,0 - 5,0 10,0 15,0 20,0 25,0 30,0
ČLOVEŠKI VIRI
novi doktorati
prebivalstvo z dokončano tercialno izobrazbo
mladina z vsaj sekundarno izobrazbo
ODPRTI RAZISKOVALNI SISTEM
mednarodnih znanstvenih ko-publikacij
raven citiranih znanstvenih del
doktroski študenti iz držav izven EU
FINANCE in PODPORA
R in R vlaganja v javnem sektorju
vlaganja v tvegani kapital
PODJETNIŠKE INVESTICIJE
R in R vlaganja v poslovnem sektorju
vlaganja v inovacije brez R in R
POVEZAVE IN PODJETNIŠTVO
inovacije znotraj MSP
inovacije MSP skupaj z drugimi
javno-zasebnih ko-publikacij
ITELEKTUALNA LASTNINA
PCT patentne prijave
PCT patentne prijave družbenih izivov
družbene blagovne znamke
družbeno oblikovanje
INOVATORJI
produktna in procesna inovacija MSP
marketinška in organizicijska inovacija MSP
hitorastoča podjetij z vidika zaposlovanja v…
EKONOMSKI VPLIVI
zaposlitev na podlagi znanja
izvoz srednje in visko tehnoloških produktov
izvoz storitev na podlagi znanja
delež novih inovacij v prihodkih
delež licenc in patentov iz tujine
22
Področja, na katerih zaostajamo za povprečjem EU, niso vezana na vprašanja, povezana s
financiranjem inovacijske dejavnosti. Slovenija sicer nekoliko zaostaja na področju
inovacijskih vlaganj, ki niso povezana z R in R, vendar pa so področja, zaradi katerih se ne
uvršča v skupino »vodilnih«, povezana z vprašanjem institucionalnega in normativnega
okvirja, ki pomembno vplivata na konkurenčnost nacionalnega inovacijskega sistema.
Slovenija je prešla točko, v kateri bi za pomembno izboljšanje konkurenčnosti nacionalnega
inovacijskega sistema rešitev iskala zgolj v povečanju financiranja R in R dejavnosti.
Inovacijski sistem moramo videti kot organsko celoto, v kateri so finančni viri sicer
pomembni, vendar ne predstavljajo edinega ključnega elementa za uspešnost nacionalnega
inovacijskega sistema. Če želi napredovati v odnosu do drugih držav, bo morala več napora
vlagati v izboljšanje institucionalnega in normativnega okvirja svojega inovacijskega
sistema.
Tudi EU se sooča s problemom izboljšanja inovacijskega sistema kot celote, saj kot globalni
akter v konkurenci z ZDA, Kitajsko in Japonsko zaostaja. Podobno kot v Sloveniji, to ni
toliko vprašanje nezadostnega financiranja dejavnosti R in R, ampak je v večji meri
povezano z (primerjalno) neučinkovitim institucionalnim in normativnim okvirjem, ki
pomembno vpliva na inovacijski sistem. EU se sooča s problemom pomanjkanja politične
volje za določanje skupnih razvojnih prioritet, politik in pristojnosti svojih institucij, kar bi
inovacijski sistem EU dvignilo na raven, enakovredno njenih globalnih konkurentov.
Inovacijski sistemi so namenjeni ustvarjanju optimalnih normativnih, institucionalnih,
finančnih in infrastrukturnih pogojev za ustvarjanje čim večjega prelivanja med različnimi
akterji družbeno-gospodarskega sistema, torej med podjetji, znanstveno-raziskovalnimi
institucijami, upravo ter različnimi panogami in znotraj njih. Ugotovitve IUS kažejo, da
slovenski inovacijski sistem »zaostaja« predvsem na področjih, ki niso povezana s
financiranjem R in R.
4 STANJE INOVACIJSKEGA SISTEMA V SLOVENIJI
Inovacije so eden izmed najpomembnejših elementov rasti gospodarstva ter hkrati odgovor
na reševanje družbenih in socialnih izzivov. V inovacijskem procesu imajo ključno vlogo
podjetniki, ki inovacijam dodajajo tržno vrednost.
Avtorji Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije za obdobje 2011– 2020, ugotavljajo,
da danes inovacije niso omejene več zgolj znotraj podjetij samih, temveč ti procesi potekajo
v sodelovanju z dobavitelji, kupci, konkurenco, visokošolskim sektorjem, znanstveno-
raziskovalnimi organizacijami in seveda drugimi podjetji. Vsi zunanji akterji v inovacijskem
procesu tvorijo t. i. nacionalni inovacijski sistem. To so tisti deležniki, katerih naloga je
gospodarstvu omogočati premagovanje različnih ovir, ki otežujejo inovacijski proces.
Navadno gre za težave, povezane z dostopom do financiranja, partnerstev in trgov, omejeno
23
tehnološko zmogljivost in pomanjkljivo menedžersko znanje. R in R so pomemben del
inovacijskega procesa, pri katerem mora podjetniško-inovacijska infrastruktura zaradi
spremenjene narave inoviranja zagotavljati podporo tudi netehnološkim inovacijam.
Znanost in tehnologija, ki sta še vedno pomembni, izgubljata vodstvo v smislu pomembnosti
za inovacijski proces, kajti vse bolj postajajo pomembne tehnike vodenja, organizacijske
strukture, poslovni modeli in trženje. Nenazadnje tudi glede na ugotovitve poročila IUS za
leto 2014 Slovenija po vlaganjih v inovacije zaostaja ravno na tem področju – torej na
področju inovacijskih vlaganj, ki niso neposredno povezana z R in R. (Ur.l. RS, št. 43/2011,
Resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020, v nadaljevanju
RISS)
Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije za obdobje 2011–2020 ugotavlja, da
vključuje slovenska podjetniško-inovacijska infrastruktura veliko izvajalskih institucij. Le-
te so razdrobljene, kar povzroča nepreglednost in premajhno povezanost inovacijskega
sistema, ki je zaradi tega manj kakovosten. Programi in ukrepi se pogosto spreminjajo, kar
povzroča neučinkovitost, nepreglednost in nekonsistentnost slovenske razvojne politike –
posledično zato sredstva, vložena v slovenski inovacijski sistem, niso najbolj izrabljena
(Ur.l. RS, št. 43/2011, RISS)
Če želi Slovenija izboljšati svoj inovacijski sistem, mora z mrežo podpornih institucij
ustvarjati okolje, ki bo omogočalo boljše izkoriščanje podjetniških in inovacijskih
potencialov ter spodbujalo povezovanja gospodarstva ter raziskovalnih in izobraževalnih
institucijah. Iz omenjene strategije izhaja, da se odločevalci v Sloveniji zavedajo
pomanjkljivosti slovenskega inovacijskega sistema in so jih upoštevali pri pripravi strategije,
vprašanje pa je, ali tem ugotovitvam sledi tudi implementacija. Spoznanje, da inovacijska
politika ne more sloneti zgolj na vlaganjih v R in R, ampak je potrebno upoštevati celotni
invencijsko-inovacijski cikel, ki vključuje tudi nove pristope na področjih trženja,
organizacijskih struktur in novih poslovnih modelov v odnosih z zunanjimi akterji, je glavna
dodana vrednost omenjene strategije (Ur.l. RS, št. 43/2011, RISS).
Avtorji strategije se zavedajo dejstva, da slovensko inovacijsko okolje še vedno ni dovolj
spodbudno, kar se izraža v manj kot 5-odstotnem deležu visokotehnološkega izvoza ter
2–3-krat nižji dodani vrednosti na zaposlenega od primerljivih držav EU (Finske, Irske,
Nizozemske in Avstrije). Na nekaterih področjih sicer dosega dobre rezultate, vendar zaradi
premalo transparentnega in neurejenega okolja raziskovalci ne prevzemajo tveganja ter ne
ustanavljajo visokotehnoloških podjetij. Neuspešnost javnih raziskovalnih organizacij pri
komercializaciji svojih raziskav in upravljanju pravic intelektualne lastnine ta problem še
povečuje. Obenem se slovensko gospodarstvo sooča s problemom majhnega notranjega trga,
kar močno omejuje razvoj novih izdelkov in tehnologij, saj je treba biti v trenutku pripravljen
za nastop na mednarodnem trgu. Več bo torej potrebno vlagati v spodbujanje
internacionalizacije poslovanja ter povezovanje in mreženje zunaj nacionalnih okvirjev.
24
Podjetja so v globalni konkurenci soočena z dnevnimi pritiski, povezanimi z ohranjanjem
trga, in posledično zagotavljanjem lastnega preživetja. Zato morajo nenehno razvijati in
uvajati nove poslovne modele, organizacijske rešitve in produkte, ustvarjati in ohranjati nove
poslovne povezave in trge ter dnevno ohranjati in nadgrajevati svoje inovacijske
sposobnosti. Samo tak pristop jim omogoča preživetje v globalnem okolju, ustvarjanje
konkurenčne prednosti in s tem njihovo preživetje. To jim lahko uspeva z nenehno
nadgradnjo menedžerskih, organizacijskih in tehnoloških sposobnosti, ki so ključne prvine
ohranjanja in povečavanja konkurenčne prednosti (Ur.l. RS, št. 43/2011, RISS).
Slovenska podjetja večinoma delujejo v panogah z nizko in srednjo tehnološko zahtevnostjo
proizvodnega procesa, kar pomeni, da je konkurence veliko in je cenovna ustreznost za
kupca pomemben dejavnik ohranjanja tržnega deleža. Obenem praviloma proizvajajo
polizdelke, kar posledično znižuje povprečno dodano vrednost na zaposlenega v slovenskem
gospodarstvu. Kot ugotavljajo avtorji strategije, v Sloveniji več kot 120.000 zaposlenih
deluje v podjetjih, ki imajo manj kot 20.000 EUR dodane vrednosti na zaposlenega. Tudi
sicer je povprečna dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji prenizka in predstavlja velik
zaostanek za inovacijsko najuspešnejšimi državami (Ur.l. RS, št. 43/2011, RISS).
Slovenija se torej na institucionalni odločevalni ravni zaveda problemov svojega
inovacijskega sistema in določenih danosti (majhen notranji trg ter pomanjkanje podjetniške
in inovacijske kulture), ki te probleme še potencirajo. To zavedanje je v veliki meri posledica
poročil mednarodnih institucij in organizacij (kot sta OECD in EK), ki Slovenijo (tudi druge
države) konstantno, preko letnih poročil, opozarjajo na pomanjkljivosti njenega
inovacijskega sistema.
Organizacijski in institucionalni ustroj slednjega (podporne institucije, njihova medsebojna
povezanost, usklajenost vseh deležnikov gospodarskega razvojnega sistema in normativni
okvir) nista na stopnji, ki bi omogočala preboj Slovenije iz skupine »sledilk« v skupino
»vodilnih« držav. Struktura slovenskega gospodarstva z relativno nizko povprečno dodano
vrednostjo na zaposlenega ter prenizkim deležem visokotehnoloških produktov in storitev
kaže, da slovenski inovacijski sistem ne omogoča razvojnega preboja, ki bi ga slovenska
družba potrebovala.
4.1 Inovativna podjetja
4.1.1 Inovativna podjetja v Sloveniji
V slovenskem gospodarstvu (tudi drugod) imamo svoje »paradne konje«, ki izstopajo iz
nacionalnega povprečja. To so podjetja, v katerih se vodstvo zaveda, da sta znanje in
ustvarjalnost njihovih zaposlenih pomembna dejavnika uspešnosti ter v ta področja vlagajo
in jih razvijajo. Tako zagotavljajo višjo dodano vrednost na zaposlenega in konkurenčnost
25
podjetja na mednarodnih trgih ter s tem dolgoročno preživetje in zmožnost ustreznega
kompenziranja delovne sile. Ta podjetja poznajo pomen ustrezne notranje organizacije, ki
omogoča maksimizacijo novo ustvarjenih znanj pri delu in vodenju.
Z organizacijsko strukturo podjetij, uvajanjem inovacijske kulture ter ustreznimi
komunikacijskimi in odločevalskimi kanali se trudijo eliminirati čim več ovir za spodbujanje
inovativnosti zaposlenih. Tem podjetjem je skupno zavedanje, da je kultura inovativnosti
izjemno pomembna, da je treba razvijati pripadnost podjetju s poudarkom na kadrovskih
orodjih, da je zaposlenim potrebno predstaviti razumljive cilje, ki jih zaposleni ponotranjijo
kot svoje lastne, da je treba razvijati ekipno delo, ki omogoča ustrezen prenos znanj in
kompetenc med zaposlenimi, in ne nazadnje, da je potrebno zaposlene stimulirati tudi z
nagrajevanjem.
V nadaljevanju predstavim 3 slovenska podjetja – BSH Nazarje1, Krko in Danfoss Trata.
Omenjena podjetja sem izbral, ker po dodani vrednosti na zaposlenega močno izstopajo iz
slovenskega povprečja, po drugi strani pa njihova vlaganja v R in R ne presegajo (ali celo
ne dosegajo) povprečnih vlaganj na njihovih branžah v svetovnem merilu. Odličnost nekega
inovacijskega sistema je odvisna od mnogih dejavnikov in ne zgolj od vlaganj v R in R.
Slovenija kot država – tako kot omenjena podjetja – dosega povprečno raven vlaganj (v
odstotku BDP) v R in R v evropskem (in svetovnem) merilu, vendar ne dosega takšne dodane
vrednosti kot analizirana podjetja. Izbral sem podjetja različnih panog, izmed katerih sta dve
v tuji lasti, eno pa je državno.
Podjetja so geografsko razpršena in se močno razlikujejo tudi po številu zaposlenih. Najbolj
očitni skupni točki vseh treh podjetij (poleg visoke dodane vrednosti na zaposlenega v
primerjavi s slovenskim okoljem) sta, da večino svojih prihodkov ustvarijo z izvozom – torej
so konkurenčna na globalnih trgih – in izdelujejo končne izdelke.
S tem želim izpostaviti dejstvo, da je uresničitev vlaganj v R in R v veliki meri odvisna od
ostalih dejavnikov inovacijskega sistema, ki mora maksimizirati koristnost vlaganj v R in R
tako, da omogoča čim večje prelivanje (angl. spillover) koristi med različnimi deležniki
sistema.
Ker so izbrana podjetja v slovenskem okolju nadpovprečno uspešna v generiranju dodane
vrednosti na zaposlenega (kar je pomemben cilj vsakega inovacijskega sistema), sem
podrobneje analiziral procese določanja ciljev, vodenja in komuniciranja – s ciljem
1 BSH Nazarje je podjetje v lasti koncernov Bosch in Siemens. Ker se je Siemens kot solastnik koncerna odločil
za izstop iz panoge gospodinjskih aparatov in se preusmeril v drugo panogo (energetika), je svoj delež prodal
koncernu Bosch konec leta 2014. Tako je današnje ime podjetja Bosch Nazarje, vendar so podatki in procesi,
ki jih analiziramo, v veliki meri iz obdobja skupnega lastništva.
26
identifikacije dobrih praks, ki bi jih v nacionalnem inovacijskem sistemu lahko uporabila
tudi Slovenija.
Tabela 3: Dodana vrednost na zaposlenega v EUR
2014 2013 2012 2011
Slovenija 39.463 38.093 37.187 37.512
BSH d. o. o. 42.094 63.351 65.568 62.756
Krka d. d. 71.790 70.351 90.475 94.717
Danfoss d. o. o. 64.005 65.170 60.403 45.232
Vir: Statistični urad republike Slovenije, Povprečna dodana vrednost, 2012–2015, Krka d.d., Letno poročilo,
(2011–2014), BSH d. o. o., Letno poročilo, (2011–2014), Danfoss Trata d. o. o., Letno poročilo, (2011–2014)
ter lastni preračun.
Tabela 4: Primerjava vlaganj v raziskave in razvoj za izbrano podjetje s povprečjem EU
2014 2013
Podjetje branža izbrano podjetje branža izbrano podjetje
BSH d. o. o. 02,10 % 2,18 % 02,00 % 1,62 %
Krka d. d. 14,30 % 9,06 % 14,40 % 8,10 %
Danfoss d. o. o. 02,10 % 2,09 % 02,00 % 2,21 %
Vir: Krka d.d, Letno poročilo, (2011–2014), BSH d. o. o. Letno poročilo, (2011–2014), Danfoss Trata d. o.
o., Letno poročilo (2011–2014), PwC, Primerjava vlaganj v raziskave in razvoj
po regijah in panogah, (b.l.) ter lastni preračun.
4.1.2 BSH
Družba Gorenje se je zaradi različnih razlogov odločila opustiti program malih
gospodinjskih aparatov in je svojo prihodnost vezala predvsem na program bele tehnike.
Posledično je leta 1991 prišlo do prevzema podjetja Gorenje MGA s strani koncerna BSH.
Od prevzema s strani tujega investitorja se je število zaposlenih drastično povečalo (za več
kot 300 odstotkov), novi lastnik pa je zaradi zadovoljstva s kadrom v Sloveniji svoj razvojni
oddelek iz Nemčije prestavili v Slovenijo (na letni ravni razvijejo 3 – 5 tržno uspešnih
izdelkov). BSH Nazarje je postalo najuspešnejše podjetje v sklopu koncerna BSH, po oceni
koncerna samega Ploštajner, (2007).
Inovacijski sistem podjetja temelji na sodelovanju vseh zaposlenih, ki so vključeni v proces
podajanja predlogov za izboljšave. Pomembno je, da podjetje zagotavlja hiter reakcijski čas
na podane predloge, tako, da zaposleni čutijo, da njihov doprinos cenjen in upoštevan.
Zaposleni so stimulirani v okviru variabilnega dela plače, ki je namenjen nagrajevanju, s
čimer je ocenjena in valorizirana njihova delovna uspešnost. Podjetje tako pridobi približno
2500 predlogov letno.
27
Z zamenjavo lastnika in načrtno usmeritvijo v panogo malih gospodinjskih aparatov so prišle
nove menedžerske tehnike in kompetence, ki so izrazito povečale produktivnost zaposlenih.
Z novimi tehnikami spodbujanja produktivnosti in pripadnosti kolektivu ter z iz teh tehnik
izhajajočimi koncepti kot sta »Top ideja« in Zanesljivi delavec so bili doseženi zavidljivi
rezultati. Vodstvo je zaposlene vključilo v skupno oblikovanje ciljev družbe (tako na ravni
oddelkov kot delovnih skupin), kar je te cilje v očeh zaposlenih naredilo za njihove cilje in
ne več zgolj cilji kapitala, oziroma vodstva. Kot ugotavlja Ploštajner (2007) je motiviranost
zaposlenih, vlaganje v njihovo izpopolnjevanje in izobraževanje, jasna delitev nalog in
vzpodbujanje medsebojnega dialoga hitro obrodila sadove. Število vlog za zaščito lastnih (v
podjetju razvitih) patentov je močno naraslo.
Dve desetletji po prevzemu s strni novega lastnika, po uvedbi novih vodstvenih pristopov
(močno povezanih z motivacijskimi prijemi) je stopnja patentiranih rešitev na letni ravni
narasla za 1300 odstotkov, če pa kot referenčni leti vzamemo 1991 in 2015 pa je ta razlika
kar 2400 odstotkov. Leta 1991 je podjetje patentiralo en izum letno, lani kar 24. Dodatno
motiviranje zaposlenih z namenom prihranka in poenostavitve poteka dela (proizvodnje) ter
ustvarjanja zaposlenim bolj prijaznih delovnih pogojev se je prav tako izkazalo za
učinkovito in pozitivno. Leta 2014 je od 1231 zaposlenih 312 delavcev podalo 644
predlogov za izboljšave. Realiziranih je bilo 441 predlogov, povprečni čas od predloga do
realizacije pa je vzel 39 dni, kar pomeni, da je podjetje na tem področju doseglo zastavljene
cilje. Reorganizacija delovnih procesov in vlaganje v izboljšanje odnosov med različnimi
oddelki (in znotraj njih) v podjetju je prinesla vzpostavitev sistema delovnih skupin, ki
sestavljajo oddelke v družbi, le ti pa z vodstvom določajo letne načrte tako na ravni podjetja
kot celote, kot tudi na lastni ravni. Piramida ciljev je določena za vsak posamezen oddelek z
jasno čarovnico predvidene realizacije, ki jo zaposleni lahko dnevno spremljajo. Prav tako
so vzpostavljeni jasni mehanizmi za zbiranje top idej, kjer posamezni člani delovnih skupin
vpisujejo predlagane rešitve na katere morajo vodje reagirati najkasneje v dveh delovnih
dneh.
4.1.3 Krka
Krka je med vodilnimi generičnimi farmacevtskimi podjetji, ki temelji na inovativni kulturi
podjetja in ima tri formalne sisteme spodbujanja inovativnosti zaposlenih. Ti sistemi
vključujejo sistem množične inventivne dejavnosti, sistem nagrajevanja inovacij ter sistem
stalnih izboljšav v sistemu kakovosti. vsak od omenjenih sistemov vključuje stimulativni
element za zaposlene katerim je natančno obrazložen proces s katerim se podana ideja
materializira v nagrado.
Krka razvija inovativna generična zdravila z dodano z vrednostjo, ki so plod lastnega znanja
in dajejo tem izdelkom določene prednosti, ki so prisotne še leta po vstopu izdelkov na trg.
Njihovi farmacevtski izdelki nudijo visoko kakovost, učinkovitost in varnost in se tržijo pod
28
lastnimi blagovnimi znamkami. Raziskave in razvoj imajo pomembno vlogo pri utrjevanju
in nadaljnjem razvijanju konkurenčnega položaja Krke kot enega izmed vodilnih generičnih
proizvajalcev zdravil v evropskem prostoru in na globalnem tržišču (Krka d.d., 2014).
Osnovni cilji Krkine raziskovalne in razvojne politike je nadaljnji razvoj tehnologij za
proizvodnjo farmacevtskih učinkovin ter izvajanje vseh potrebnih testiranj in raziskav, ki
omogočajo dovoljenja za promet z zdravili na recept, izdelkov brez recepta in veterinarskih
izdelkov. Krka konstantno vlaga v človeške vire in v posodabljanje prostorov in opreme.
Paleta proizvodov se nenehno posodablja z novimi farmacevtskimi izdelki, proizvedenimi s
strani lastnih raziskovalnih in razvojnih skupin. Nova zdravila so izdelana iz znanih
farmacevtskih učinkovin prek naprednih metod, najnovejših tehnoloških postopkov in
inovativnih rešitev. Krkina generična zdravila običajno vsebujejo sestavine, pridobljene iz
lastnih biosintetičnih in kemijskih procesov. To je posledica močnega poudarka družbe na
vlaganje v znanje, sodobno opremo in R in R ter v proizvodne zmogljivosti (Krka d.d., 2014).
Učinkovitost v postopkih pridobivanja tržnih dovoljenj s strani družbe zahteva optimalno
izvedbo postopkov v okviru nacionalne in evropske zakonodaje. Vse izkušnje pridobljene v
preteklosti so maksimizirane pri vsakem novem postopku iskanja dovoljenja za promet z
novo razvitimi izdelki (zdravili). Družba se nenehno posveča nacionalnim in globalnim
registracijskim postopkom. Učinkovit razvoj izdelkov in napredne priprava dokumentacije
za pridobitev dovoljenja za vstop na trg za nove proizvode je pomemben del zagotavljanje
števila registracij novih izdelkov na trgu. Rezultat ustvarjalnih, inovativnih pristopov in
predvsem trdo delo R in R ekipe se na koncu najbolje opazijo prav pri vlaganju
dokumentacije za pridobitev dovoljenj za vstop novih proizvodov na nacionalno in globalno
tržišče. Krkin oddelek za R in R je pridobil pomembno infrastrukturo za razvoj novih zdravil
na recept, kar je ena njegovih glavnih nalog. Družba je odprli nove kemijske razvojne
laboratorije, ki so postali središče sintetiziranja in analiziranja znanja pridobljenega s strani
družbe, znanja, ki je nujen predpogoj za razvoj izdelka v celotni verigi, od teoretične študije
kemijske sinteze do prehoda v proizvodnjo (Krka d.d., 2014).
V Krki spoštujejo intelektualno lastnino drugih in varujejo svojo. Rezultate svojega dela na
ključnih področjih ščitijo s patentnimi prijavami. Podjetje trži svoje izdelke pod lastnimi
blagovnimi znamkami, kar je dodatna podpora dodani vrednosti njihovih izdelkov.
4.1.4 Danfoss
Tudi Danfossov inovacijski sistem temelji na inovacijski kulturi vodstva in podjetja kot
celote. S spodbujanjem razvoja in izboljšav produktov ter procesov in njihovim
preoblikovanjem v odlične poslovne rezultate se v podjetju trudijo ustvarjati priložnosti za
zaposlene, ki želijo prevzeti vedno večje odgovornosti. Vodstvo prepoznava želje,
29
pričakovanja in potenciale zaposlenih in jim hkrati podaja povratne informacije o njihovi
uspešnosti. Sistem določanja ciljev je jasen in spodbuden, kar se kaže v visoki stopnji
zavzetosti in uspešnosti zaposlenih pri uresničevanju organizacijskih, timskih in
individualnih ciljev.
Podjetje namenja veliko pozornosti procesom vodenja zaposlenih, predvsem upravljanju
uspešnosti, kompetenc in talentov. Vsak zaposleni ima definirane svoje cilje in v opisu
delovnega mesta tudi zahtevane kompetence. Uresničevanje ciljev je redno ocenjevano,
hkrati pa se izvajajo tudi dejavnosti za razvoj kompetenc zaposlenih. Proces upravljanja
talentov, ki vključuje tudi vzgojo naslednikov, poteka med vsemi zaposlenimi. Vsi ti procesi
so informacijsko podprti, kar omogoča konstantne analize njihove uspešnosti. Učinki so
izjemni, saj zaposleni jasno razumejo poslovne usmeritve in delijo odgovornost za njihovo
uresničevanje, obenem pa obstaja v podjetju visoka stopnja zadovoljstva s sistemom
nagrajevanja. Zaposleni so zadovoljni, saj smatrajo, da namenja podjetje razvoju njihovih
kompetenc in kariere ustrezno pozornost, kar se odraža v nizki fluktuaciji zaposlenih in
odličnih poslovnih rezultatih. Vodstvo meri motiviranost, zadovoljstvo in lojalnost svojega
kadra z vsakoletno raziskavo o zavzetosti zaposlenih.
Spodbujanje slednje in njihova lojalnost sta med ključnimi cilji podjetja, česar se vodstvo
loteva sistematično. S podrobnimi analizami rezultatov raziskave in delavnicami,
oblikovanimi na podlagi teh ugotovitev, pripravlja akcijske načrte za izboljšanje zavzetosti,
ki jih potem skrbno izvaja in dopolnjuje.
V letu 2014 so se v podjetju lotili izboljšanja medoddelčnega sodelovanja, v sklopu česar so
izvedli številne aktivnosti za izboljšanje delovnega okolja. Odločili so se, da bodo skupaj z
zaposlenimi in drugimi deležniki vzpostavili tok razmišljanja o razvojnih priložnostih
Danfoss Trate – s ciljem ohranjanja svojih konkurenčnih prednosti še nadaljnjih 20 let. V
programu Danfoss Trata o izzivih prihodnosti so definirali 5 ključnih področij za nadaljnji
razvoj podjetja: poslovni model, inovativnost, odličnost oskrbovalne verige, delo v
prihodnosti in družbeno odgovornost. K raziskovanju prihodnosti so povabili tudi
predstavnike slovenskih in tujih fakultet, institucij ter posameznikov, ki jih navdušujejo
izzivi v prihodnosti, kar pomeni, da so naredili še dodaten korak k odprtosti in učinkovitosti
svojega inovacijskega sistema (Danfoss Trata d.o.o., 2014).
4.1.5 Skupne lastnosti predstavljenih podjetij
Predstavljena podjetja močno izstopajo iz slovenskega povprečja dodane vrednosti na
zaposlenega, so uspešna na globalnem trgu in ohranjajo visoko stopnjo konkurenčnosti tudi
v mednarodnem okolju. Sprejela so strateške usmeritve (razvoj inovacijskega sistema in
inovacijske sposobnosti), ki so jih s pomočjo izgradnje kulture podjetja prenesle na svoje
zaposlene (z vlaganji v razvoj kadrov in spodbujanjem odličnosti). Ta strateška usmeritev je
30
temeljni element vseh poslovnih procesov. Vodstva so vključena v nenehno terjajoči proces
spodbujanja inovativnosti kot ključnega dejavnika konkurenčnosti njihovih podjetij.
Menedžment je sposoben hitrega sprejemanja odločitev, je prilagodljiv in odprt za nove
izzive, ki se na globalnem trgu pojavljajo dnevno. Podjetja se zavedajo, da so za njihovo
konkurenčnost ključni predvsem kadri in njihova inovativnost, zato jih tudi ustrezno
spodbujajo. S tovrstnim pristopom in kulturo (inovacijskim sistemom) tako ustvarjajo
visoko dodano vrednost, s katero se razlikujejo od množice ostalih.
4.1.6 Vloga vodstva pri spodbujanju inovativnosti zaposlenih
Vodstvo podjetja mora poiskati optimalne načine za integriranje inovativnosti v upravljavski
sistem podjetja, s čimer omogoči ne le spodbujanje, ampak tudi upravljanje inovacij ter
njihovo spremljanje in merjenje kot enega ključnih dejavnikov rasti podjetja. Na ta način –
z ustvarjanjem pogojev, ki omogočajo delovanje dinamičnih inovacijskih mrež – lahko
podjetje bolje izkorišča obstoječi inovacijski potencial. Vodstvo mora spodbujati
inovacijsko kulturo v podjetju z izgradnjo zaupanja svojih zaposlenih, da lahko brez tveganja
izražajo svoje zamisli, ki so cenjene in upoštevane. Na tak način tudi lažje obvladuje
tveganja, vedno prisotna v inovacijskem procesu, saj v obvladovanju le-teh sodelujejo tako
zaposleni kot vodstvo. Takšno okolje je ključno za ohranjanje inovativnosti v podjetjih.
Na tak način so podjetja veliko bolj uspešna in odzivna pri prilagajanju spremembam ter v
spremembah vidijo priložnosti za rast in ne ovir. Podjetja, ki spodbujajo inovativnost, tako
ustvarjajo dodano vrednost, kar je nujni predpogoj za vodenje inovativnega menedžmenta,
ki razume, da so človeški viri podjetja hkrati tudi vir ustvarjalnosti. Nenehno izboljševanje
ter optimizacija poslovnega in proizvodnega procesa na učinkovit način je ključnega pomena
in je v prvi vrsti odgovornost vodstva. Če želi podjetje vzpostaviti kulturo inovativnosti,
mora vodstvo voditi proces in se zavedati, da le-ta ne more in ne sme biti omejena zgolj na
tehnološke procese v podjetju, ampak ima širše dimenzije. Pri uvajanju novosti, ki
spodbujajo fleksibilnost, kreativnost in odzivnost, ima vodstvo ključno vlogo. Inovativno
vodstvo je tisto, ki ustvarja znotraj podjetja takšne pogoje, ki omogočajo izkoriščanje in
razvijanje inovativnosti zaposlenih. Pomembno je, da vodstvo zaposlenim na razumljiv
način predstavi pomembnost in zaželenost ustvarjalnosti in inovativnosti v podjetju, saj tako
spodbuja zaposlene k razmišljanju o novih možnostih in načinih za izboljšanje dela,
delovnega in poslovnega procesa ter produkta.
4.2 Slovenski inovacijski sistem – potenciali in problemi
Izobraževalni sistem Slovenije predstavlja trden temelj slovenskega inovacijskega sistema,
vendar je potrebno čas študija skrajšati, ga internacionalizirati in zmanjšati odstotek osipa.
Slovenski terciarni izobraževalni sistem ni dovolj zanimiv oziroma privlačen za tuje študente
in raziskovalce, zato je potrebno delovno aktivno prebivalstvo usmerjati z ambicioznimi
31
politikami za razvoj sposobnosti, vključno z vseživljenjskim učenjem. Nacionalni program
visokega šolstva (v nadaljevanju NPVŠ) ter Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije
(v nadaljevanju RISS) predvidevata številne reforme in krepitev internacionalizacije
univerzitetnega študija. Okrepiti je potrebno tudi prehodnost med industrijo in javnim
raziskovalnim sektorjem, kar v pregledu inovacijske politike Slovenije za obdobje 2010–
2011 ugotavlja tudi OECD.
V omenjenem poročilu je izpostavljeno, da mora Slovenija izvesti ukrepe, ki bodo zvišali
število raziskovalcev in drugih kadrov, ki prispevajo k inovacijski sposobnosti, in nadgraditi
spodbude za prehod kadra iz raziskovalnih organizacij v podjetja. Delovno aktivnemu
prebivalstvu je potrebno zagotoviti kontinuirano in usmerjeno vseživljenjsko učenje.
Omogočiti je potrebno večjo stopnjo mobilnosti osebja med univerzami, javnimi
raziskovalnimi organizacijami in podjetji, povečati vlogo podjetij pri razvoju specifičnih
vsebin ter pri ocenjevanju prihodnjega povpraševanja po diplomantih zmanjšati eksplicitne
in implicitne ovire za delo v Sloveniji za visoko usposobljene ljudi s celega sveta (OECD,
2012, str. 3–9).
Problem slovenskega inovacijskega sistema je v njegovi kompleksnosti. Svet za znanost in
tehnologijo je s pristojnima ministrstvoma – Ministrstvo za gospodarstvo razvoj in
tehnologijo (v nadaljevanju MGRT) in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v
nadaljevanju MIZŠ) pristojen za dolgoročno načrtovanje in ocenjevanje uspešnosti,
obstajajo pa še številne agencije z različnimi stopnjami neodvisnosti in pristojnostmi ter
sistem financiranja z več kot 20 individualnimi programi, številnimi povratnimi zankami in
komunikacijskimi kanali, kar sistem naredi izrazito nepregleden (OECD, 2012, str. 3–9).
Pri upravljanju inovacijskega sistema obstaja torej ogromna rezerva. Dolgoročno
načrtovanje se mora odražati v kontinuiteti različnih aktivnosti znotraj sistema. »Poslovni
modeli« glavnih agencij ter donosi med nekaterimi agencijami in »njihovimi« ministrstvi
niso ustrezni, kar se izraža v podvajanju dela. Bolj zrela kultura evalvacije bi lahko
prispevala k boljšima povratnemu učinku in komunikaciji. Izboljšanje upravljanja bi rešilo
številne probleme slovenskega inovacijskega sistema. Pomen jasnih strateških ciljev in
komunikacijskih linij ob ustreznem evalvacijskem procesu je bil predstavljen v prejšnjem
poglavju pri analizi 3 vrhunskih slovenskih podjetij, ki dosegajo nadpovprečne rezultate
glede dodane vrednosti na zaposlenega. Primeri teh podjetij in ugotovitve študije OECD
glede slovenskega inovacijskega sistema jasno kažejo, kako pomembni sta za nek
inovacijski sistem organizacijska shema in kultura.
Po mnenju študije OECD (2012) bi Slovenija morala znotraj institucionalno-
organizacijskega okvirja dati jasno vlogo novemu svetovalnemu telesu na visoki ravni na
področju raziskav in inovacij ter nadaljevati z implementacijo glavnih strategij (RISS in
NPVŠ). Slovenska družba potrebuje prehod v t. i. družbo konsenza, kar pomeni nujne
32
spremembe tako v političnem, akademskem in poslovnem okolju kot tudi širši javnosti (kar
je lahko zgolj posledica sprememb na prej naštetih področjih) – s ciljem uskladitve izjemno
različnih mnenj v teh okoljih o lastnostih in potrebah slovenskega inovacijskega sistema.
Slovenija se sooča s problemom neujemanja svojih strategij z instrumenti implementacije
le-teh. Nujno bi bilo prečistiti seznam vseh agencij, vključenih v slovenski inovacijski
sistem, in razmejiti njihova prekrivajoča se področja. Oblikovati je potrebno institucionalno
vitek in učinkovit upravni sistem, ki bo imel za izvajanje svojih nalog primerne
organizacijske in kadrovske kapacitete, da se izognejo zamudam v izvedbi. Združevanje
agencij je lahko rešitev, vendar se pri tem ne sme pozabiti na manj vidno, a potencialno bolj
pomembno izboljšanje programov ter zmanjšanje prekrivanja nalog in pristojnosti. Okrepiti
bi bilo potrebno osebje na ministrstvih, predvsem na področjih znanosti in tehnologije ter
kohezijske politike.
Slovenski inovacijski sistem se na področju usklajevanja politik sooča s številnimi
podvajanji v podpori prenosu tehnologij, podjetništvu, sodelovanju med znanostjo in podjetji
ter financiranju dejavnosti R in R. Še več, nekateri programi in agencije verjetno hkrati
neposredno in posredno financirajo dejavnosti tako končnih uporabnikov kot posredniških
organizacij za prenos tehnologij ali razvoj podjetništva, ki nudi podobno podporo. Problem
so tudi nasprotujoči si signali države v znanstveno-izobraževalnem sistemu. Po eni strani naj
bi RISS in NPVŠ povečevala samostojnost univerz in javnih raziskovalnih organizacij, po
drugi strani pa Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju
ARRS) največji del financiranja raziskovalnih projektov namenja neposredno posameznim
raziskovalcem, s čimer obide njihove krovne organizacije. To stanje je potrebno rešiti.
Razprave o združevanju na področju organizacij za financiranje uporabnih dejavnosti R in
R so sicer spodbuden znak, vendar (kot po navadi) manjka izvedba. Zato mora vlada preveriti
možnost izboljšanja sedanjega velikega nabora programov za podporo tehnologiji, kar
vključuje spodbude za prenos tehnologij, podjetništvo ter sodelovanje javnega in zasebnega
sektorja v dejavnosti R in R. Manjše število večjih programov je na splošno bolj učinkovito
kot množica manjših programov (OECD, 2012, str. 3–9).
Primeren organizacijski, zakonodajni in finančni okvir predstavlja temeljni predpogoj za
razvoj skupnih inovacijskih sposobnosti države. Ti pogoji, ki vplivajo na inovacije,
vključujejo makro ekonomsko stabilnost, številne vidike regulatornega okolja in davčnega
sistema, pravice intelektualne lastnine, konkurenco, odprtost za mednarodno trgovino ter
tuje neposredne naložbe. Kot del trajnega prizadevanja za upoštevanje njihovega vpliva na
inovacije bi morala vlada stalno spremljati te okvirne pogoje – s ciljem vzdrževanja
primernih makro ekonomskih pogojev za inovacijsko okolje, vključno s trajno vzdržnostjo
javnih financ, ki je eden najpomembnejših pogojev za dinamična zasebna in javna vlaganja
v inovacije. Država bi morala podpirati tudi živahno konkurenco in prilagoditi svoj
normativni sistem na način, prehoden za inovacije. Nadaljevati je potrebno s prizadevanjem
za zmanjševanje administrativnih bremen za podjetja in nastajanje novih. Preučiti je
33
potrebno vidike poslovnega okolja, ki bi lahko zadrževali tuje neposredne investicije (v
nadaljevanju TNI) na splošno ter še posebej TNI v R in R. Morali bi tudi krepiti bazen
človeških virov za znanost, tehnologijo in inovacije (OECD, 2012, str. 3–9).
V OECD študiji so tudi mnenja, da Slovenija potrebuje koncept razvoja, ki bo temeljil na
stalni krepitvi znanja, nenehni tehnološko-inovacijski napredek, visoko raven socialne
kohezije ter privolitev vseh družbenih partnerjev pri sprejemanju in implementaciji
razvojnih odločitev. Tak sistem imajo skandinavske države in druge družbe konsenza, ki so
kot družbe znanja zaradi svoje vrhunske razvojne konkurenčnosti sedanji globalni razvojni
voditelji. Slovenija potrebuje elite, sposobne ustvariti družbeni dogovor, ki bo omogočal
trajno varčevanje ter vlaganje kapitala v znanje, tehnološki razvoj, inovacije, materialno
infrastrukturo, okolje in socialno kohezijo. Koncept razvoja mora temeljiti na privolitvi
družbenih deležnikov glede strateških razvojnih odločitev in bo zagotavljal dolgoročno
politično podporo za inovacijsko prenovo gospodarstva in družbe, temelječ na znanju in
usposobljenosti delovne sile (šolanje, usposabljanje, R in R). Takšen koncept razvoja imajo
najuspešnejše države (inovacijski voditelji) na makro ravni in najuspešnejša podjetja na
mikro ravni.
V skandinavskih državah temelji inovacijski sistem na principu, da mora vlada strateško
vizijo države in iz nje izhajajoče projekte najprej uskladiti sama, nato pa še z opozicijo,
gospodarstvom, sindikati in civilno družbo, nakar ključne razvojne smernice potrdi
parlament. Te države so danes globalni razvojni voditelji zaradi svojega modela sodelovanja.
V Sloveniji pa si vlada prisvaja monopol odločanja in odriva ostale družbene partnerje, zato
imamo posledično kup strategij razvoja, ki v glavnem obtičijo v predalih, saj se z vsako
vlado spreminjajo, ker niso nastale na podlagi splošnega dogovora vseh družbenih
deležnikov.
Kot trdi Sočan (Jenko, 2013), so slovenske vlade predvsem kadrovale in izvajale neke svoje
projekte kot monopolna oblast, brez sodelovanja z gospodarstvom in družbenimi partnerji.
Tak primer je Primorska v letih 2005–2008, ki je imela uspešna podjetja, kot so Luka Koper,
Intereuropa, Hit in Istrabenz. V nekaj letih je Intereuropa izgubila več kot 100 milijonov,
Luka Koper je bila skoraj na kolenih, Hit prav tako, Istrabenz pa je propadel. Podobna
zgodba je na področju energetike. Avstrijci gradijo elektrarne, kjer megavat stane 1 milijon
EUR, pri nas 2,3 milijona EUR. Slovenske vlade niso zagotovile vitke, racionalne in poceni
države, kot jo poznajo Skandinavci ali Avstrijci, in dobre prakse OECD, prav tako pa s
parlamenti ne odražajo trajne razvojne sposobnosti (Jenko, 2013).
SKLEP
Slovenija potrebuje v današnjih časih nov pristop k upravljanju družbe in gospodarstva.
Zanjo je ključna tehnološko-inovacijska prenova gospodarstva, nujna so tudi vlaganja v
tehnologijo, razvoj, kadre, znanje in inovacije. Urediti je potrebno poslovno in razvojno
34
okolje, saj v nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da se bo vedno več proizvodnje selilo v
države z boljšim poslovnim in razvojnim okoljem. Inovacije (in inovacijski sistemi) so
pomembne za zviševanje dodane vrednosti v delovnem procesu. Slovenija s povprečno
dodano vrednostjo na zaposlenega pod 40.000 EUR zaostaja za razvojnimi »liderji«
(skandinavske države, Nemčija in Velika Britanija), pri katerih se le-ta giblje med 50.000 in
80.000 EUR dodane vrednosti na zaposlenega.
Krka deluje na področju močne globalne konkurence, vendar se po njej povprašuje na vseh
svetovnih trgih in je izjemno uspešno podjetje. Gre za vrhunsko vodeno, kadrovsko
usposobljeno in opremljeno družbo. Elementi inovacijskega sistema, ki na nacionalni ravni
Sloveniji manjkajo, so v Krki na ustrezni ravni. Podobno velja tudi za nekatera druga
podjetja. Dinamična morata biti tudi Danfoss in Bosch, ki imata vedno nove, boljše
programe z dodano vrednostjo za zahtevnejše trge. Ob tem je potrebno poudariti, da
analizirana podjetja ne izstopajo po vlaganjih (kot delež prihodkov) v R in R znotraj svojih
branž, vendar kljub temu dosegajo veliko večje dodane vrednosti na zaposlenega kot je
slovensko povprečje. Slovenija kot država je po vlaganju v R in R (kot delež BDP) ravno
tako v povprečju EU. Razlika je v tem, da omenjena podjetja s povprečnimi vlaganji v R in
R za svoje branže dosegajo nadpovprečne rezultate, medtem ko Slovenija s povprečnimi
vlaganji v R in R za države članice EU dosega podpovprečne rezultate. S to ugotovitvijo
potrjujemo tezo diplomskega dela, da vlaganja v R in R (ki so sicer pomemben dejavnik
inovacijskega sistema) niso edini relevantni dejavnik uspešnosti tega sistema. Še več,
sklepamo lahko, da Slovenija nima ustreznega podpornega okolja (inovacijskega sistema)
za zagotavljanje maksimizacije svojih vlaganj v R in R in da so izbrana podjetja s tega vidika
očitno veliko bolj uspešna.
Pri vseh teh podjetjih je poudarek na kolektivu, ki omogoča napredek. Podobno mora veljati
tudi za državo. Inovacijski sistemi omenjenih podjetij le-tem zagotavljajo preživetje na
globalnem trgu in jim zagotavljajo dodano vrednost na zaposlenega, ki daleč presega
slovensko povprečje. Ključna razlika med inovacijskimi sistemi analiziranih podjetij in
Slovenije je v tem, da v izbranih podjetjih sprejemu strategij sledi ustrezna implementacija
ob jasnemu zavedanju odgovornosti vseh deležnikov v procesu. V nacionalnem
inovacijskem sistemu temu žal ni tako. Posledično Slovenija zaostaja za državami z
najboljšimi inovacijskimi sistemi, razvoj, gospodarska rast in napredek pa zaostajajo za
tistimi državami, s katerimi bi se najraje primerjali. Slovenija dejansko že ima sprejeto
strategijo, ki upošteva vsa priporočila EU in OECD, samo izvajati jih je potrebno.
V okviru analize stanja inovacijskih sistemov izbranih slovenskih podjetij sem ugotovil, da
so za uspešnost ključne strategije doseganja konkurenčnih prednosti podjetij na osnovi
znanja, učenja in inovativnosti, sodobna menedžerska orodja za presojanje ter izboljševanje
uspešnosti poslovanja podjetij z vidika vseh skupin deležnikov, razvoj, preučevanje,
optimizacija sistemov menedžmenta znanja, razvoj človeških virov z vidika strateškega
35
ravnanja z ljudmi pri delu in načini spodbujanja organizacijskega učenja. Strategija
Slovenije za razvojno dohitevanje, oziroma izboljšanje inovacijskega sistema bi morala
temeljiti na naslednjih smernicah: (1) povečanje in izboljšanje naložb v raziskave in razvoj,
(2) spodbujanje vseh oblik inovacij, (3) spodbujanje širjenja in učinkovite uporabe IKT ter
razvoj informacijske družbe, (4) ustvarjanje konkurenčnejšega poslovnega okolja in
spodbujanje zasebne pobude z boljšo zakonodajo, (5) spodbujanje podjetniške kulture in
ustvarjanje podpornega okolja za mala in srednja podjetja.
Kot ugotavljajo avtorji Resolucije o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–
2020, je tudi moje mnenje, da bi Slovenija morala stremeti k razvoju baze znanja o ključnih
mednarodnih spoznanjih s področij upravljanja, organizacijskega učenja in menedžmenta
znanja z namenom aktivne implementacije v slovenskih organizacijah zasebnega in javnega
sektorja. Razviti bi bilo potrebno predlog izvedbe novih konceptov in pristopov k
menedžmentu, delovati v okviru prenosa znanja in izgradnje družbe znanja na osnovi »triple-
helix« modela povezovanja med univerzo, gospodarstvom in vladnim sektorjem,
vzpodbujati globalno konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter razviti učinkovita orodja
trajnega gospodarskega razvoja in moderne socialne države za vključenost in blaginjo ter
boj proti diskriminaciji in revščini. Nujne so izboljšave menedžmenta ravnanja z ljudmi,
skrb za vse generacije v organizacijah javnega in zasebnega sektorja preko predstavljanja
modernega menedžerskega vedenja in znanja, vključujoč kvaliteto, učenje, znanje,
podjetniške aktivnosti, skrb za stranke, opolnomočenje zaposlenih, usposabljanje, timsko
delo itd. Slovenija mora sodelovati v (in nadgrajevati) mednarodnih raziskovalnih
aktivnostih s tujimi raziskovalnimi skupinami ter razvijati nove prakse in aplikacije s
področij menedžmenta znanja in jih diseminirati v širše strokovno okolje.
36
LITERATURA IN VIRI
1. Anderson, P., Tushman, M., & O'Reilly, C. (1997). Technology Cycles, Innovation
Streams and Ambidextrous Organizations. V P. Anderson, & M. Tuschman (ur.),
Managing Strategic Innovation and Change, str. 112. New York: Oxford University
Press.
2. Andriopoulos, C. (2001). Determinants of organisational creativity: a literature review.
Management Decision, 39(10), 834–841.
3. Berginc, J., & Krč, M. (2001). Ustvarjalnost in inovativnost v podjetju. Portorož: Visoka
strokovna šola za podjetništvo.
4. Beyer, J., & Harrison M., T. (1993). The Cultures of Work Organizations. New York:
Prentice Hall.
5. BSH d.o.o. (2011). Letno poročilo podjetja BSH d.o.o. Nazarje: BSH d.o.o.
6. BSH d.o.o. (2012). Letno poročilo podjetja BSH d.o.o. Nazarje: BSH d.o.o.
7. BSH d.o.o. (2013). Letno poročilo podjetja BSH d.o.o. Nazarje: BSH d.o.o.
8. BSH d.o.o. (2014). Letno poročilo podjetja BSH d.o.o. Nazarje: BSH d.o.o.
9. Christensen, C., & Overdorf, M. (2000). Meeting the Challenge of Disruptive Change.
Harvard Business Review, 72(n), 66–76.
10. Danfoss Trata d.o.o. (2011). Letno poročilo podjetja Danfoss Trata d.o.o. Kamnik:
Danfoss Trata d.o.o.
11. Danfoss Trata d.o.o. (2012). Letno poročilo podjetja Danfoss Trata d.o.o. Kamnik:
Danfoss Trata d.o.o.
12. Danfoss Trata d.o.o. (2013). Letno poročilo podjetja Danfoss Trata d.o.o. Kamnik:
Danfoss Trata d.o.o.
13. Danfoss Trata d.o.o. (2014). Letno poročilo podjetja Danfoss Trata d.o.o. Kamnik:
Danfoss Trata d.o.o.
14. Dougherty, D., & Hardy, C. (1996). Sustained Product Innovation in Large, Mature
Organizations: Overcoming Innovation-to-Organization Problems. The Academy of
Management Journal, 39(5), 1120–1153.
15. Drucker, P. (1985). Innovation and Entrepreneurship. New York: Harper & Row.
16. Eurostat (2016, marec). Europe 2020 indicators – research and development. Statistics
explained. Najdeno 5. aprila 2016 na spletnem naslovu
http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Europe_2020_indicators_-
_research_and_development
17. Evropska komisija. (2016). Inovacijska politika. Kratki vodič po Evropski uniji – 2016.
Najdeno 5. aprila 2016 na spletnem naslovu
http://www.europarl.europa.eu/ftu/pdf/sl/FTU_5.9.7.pdf
18. Evropska komisija. (2015). European Innovation Scoreboard 2015. Najdeno 3. marca
2016 na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/growth/industry/innovation/facts-
figures/scoreboards_en
37
19. Griffith, R., Redding, S., & Reenen, J. (2003). R&D and Absorptive Capacity: Theory
and Empirical Evidence. Scandinavian Journal of Economics, 105(1), 99–118.
20. Griffith, R., Redding, S., & Reenen, J. (2004). Mapping the Two Faces of R&D:
Productivity growth in a Panel of OECD Industries. The Review of Economics and
Statistics, 86(4), 883–895.
21. Gudmondson, D., Tower, B. C., & Hartman, A. E. (2003). Innovation in small
businesses: Culture and ownership structure do matter. Journal of Developmental
Entrepreneurship, 8(1), 1–17.
22. Hall, B., & Mairesse, J. (1995). Exploring the relationship between R&D and
productivity in French manufacturing firms. Journal of Econometrics, 65(1), 263–293.
23. Howell, J., Shea, C., & Higgins, C. (2005). Champions of product innovations: defining,
developing, and validating a measure of champion behavior. Journal of Business
Venturing, 20(5), 641–661.
24. International Institute for Management Development. (b.l.). Fundamentals of
Competitivness – Proposed updated definition. Najdeno 1. Marca 2016 na spletnem
naslovu http://www.imd.org/wcc/fundamentals-of-competitiveness/
25. Jaskyte, K. (2004). Transformational leadership, organizational culture, and
innovativeness in nonprofit organizations. Nonprofit Management & Leadership, 15(2),
153–168.
26. Jenko, M. (2013, 16. februar). Lojze Sočan: »Bojim se, da je izgubljeno celo več kot
desetletje«. Sobotna priloga. Najdeno 20. februarja 2016 na spletnem naslovu
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/lojze-socan-bojim-se-da-je-izgubljeno-celo-
vec-kot-desetletje.html
27. Jones, I., & Williams, J. (1998). Measuring the Social Returns to R&D. Quarterly
Journal of Economics, 113(4), 1119–1135.
28. King, N., & Anderson, N. (1990). Innovation and Creativity in Working Groups. Chister:
Wiley.
29. Krka d.d. (2011). Letno poročilo podjetja Krka d.d. Novo Mesto: Krka d.d.
30. Krka d.d. (2012). Letno poročilo podjetja Krka d.d. Novo Mesto: Krka d.d.
31. Krka d.d. (2013). Letno poročilo podjetja Krka d.d. Novo Mesto: Krka d.d.
32. Krka d.d. (2014). Letno poročilo podjetja Krka d.d. Novo Mesto: Krka d.d.
33. Ling, T. (2002). Innovation; Lessons from the Private Sector: A ‘think piece' in support
of the Invest to Save Study. London: National Audit Office.
34. Mark, M., Katz, B., Rahman, S., & Warren, D. (2008). MetroPolicy: Shaping a New
Federal Partnership for a Metropolitan Nation. The Brookings Institution.
35. Moje delo d.o.o. (2003, 22. januar). Vloga vodstva pri spodbujanju inovativnosti
zaposlenih. Najdeno 3. marca 2016 na spletnem naslovu
https://delodajalci.mojedelo.com/novica/vloga-vodstva-pri-spodbujanju-inovativnosti-
zaposlenih/d-3023#
38
36. Mulej, M., Espejo, R., & Jackson, M. (2000). Dialektična in druge mehkosistemske
teorije: (podlage za celovitost in uspeh managementa). Maribor: Ekonomsko-poslovna
fakulteta.
37. National Science Foundation. (2014). Research and Development: National Trends and
International Comparisons. Science and Engineering Indicators 2014. Najdeno 15.
februarja 2016 na spletnem naslovu
http://www.nsf.gov/statistics/seind14/index.cfm/chapter-4
38. Njihof, A., Krabbendam, K., & Looise, J. (2002). Innovation through exemptions:
building upon the existing creativity of employees. Technovation, 22(11), 675–683.
39. Nohria, N., & Gulati, R. (1996). Is Slack Good or Bad for Innovation? The Academy of
Management Journal, 39(5), 1245–1264.
40. OECD. (2007). Innovation and Growth – Rationale for an Innovation Strategy. Najdeno
13. aprila 2016 na http://www.oecd.org/science/inno/39374789.pdf
41. OECD. (2012). OECD Reviews of Innovation Policy: Slovenia 2012. Najdeno 10.
februarja 2016 na spletnem naslovu http://www.keepeek.com/Digital-Asset-
Management/oecd/science-and-technology/oecd-reviews-of-innovation-policy-
slovenia-2012_9789264167407-en#page1
42. Osborne, C. (2008). Leadership. London: Dorling Kindersley Ltd.
43. Ploštajner, B. (2007). Slovenski inovacijski sistem – stanje in problem. (Diplomsko delo),
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
44. Prather, C. (2000). Manager's Guide to Fostering Innovation and Creativity in Teams.
New York: McGraw-Hill Educaion.
45. PwC. (b.l.) The Global Innovation 1000: Comparison of R&D Spending by Regions and
Industries. Najdeno 4. marca 2016 na spletnem naslovu
http://www.strategyand.pwc.com/global/home/what-we-think/innovation1000/rd-
intensity-vs-spend-2014
46. Resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020. Uradni list RS
št. 43/2011.
47. Rihtarič, M. (2008). Renesansa Schumpetrove razvojne teorije. NG, št. 1-2, znanstvena
konferenca. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
48. Salge, O., & Vera, A. (2012). Benefiting from public Sector Innovation: The Moderating
Role of Customer and Learning Orientation. Public Administration Review, 72(4), 550–
559.
49. Statistični urad Republike Slovenije (2012, 19. junij). Bruto vrednost na zaposlenega,
Slovenija, 2011 – končni podatki. Najdeno 25. marca 2016 na spletnem naslovu
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=47
88
50. Statistični urad Republike Slovenije (2013, 30. maj). Bruto vrednost na zaposlenega,
Slovenija, 2012 – končni podatki. Najdeno 25. marca 2016 na spletnem naslovu
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=54
96
39
51. Statistični urad Republike Slovenije (2014, 30. maj). Bruto vrednost na zaposlenega,
Slovenija, 2013 – končni podatki. Najdeno 25. marca 2016 na spletnem naslovu
http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=62
54
52. Statistični urad Republike Slovenije (2015, 28. maj). Bruto vrednost na zaposlenega,
Slovenija, 2014 – končni podatki. Najdeno 25. marca 2016 na spletnem naslovu
http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5225&idp=16&headerbar=14
53. Tidd, J., Bessant, J., & Pavitt, K. (2005). Managing Innovation: Integrating
Technological, Market and Organizational Change. Chichester: John Wiley & Sons Ltd.
54. University of Sterling. (2011, 21. januar). Leading together: an analysis of leadership
activity and development needs in Scotland's social services. Najdeno 2. marca 2016 na
spletnem naslovu http://www.sssc.uk.com/about-the-sssc/multimedia-
library/publications/70-education-and-training/76-statistics-and-reports/1630-leading-
together-linked-reports
55. Wolpert, J. (2002). Breaking out of the innovation box. Harward Business Review, 80(8),
76–83.
![NAIONALNI NAUČNI SKUP - kristinkaovesni.weebly.com fileNAIONALNI NAUČNI SKUP [-P AGOG IZMĐU TORIJ I PRAKS ] PAGOG IZMĐU TORIJ I PRAKS – ZBORNIK RADOVA II Odeljenje za pedagogiju](https://img.dokumen.tips/doc/110x75/5dd0c70dd6be591ccb62a5b9/naionalni-nauoeni-skup-nauoeni-skup-p-agog-izmu-torij-i-praks-pagog-izmu.jpg)
