GRČIJA in malo ČRNE GORE 19.7.2012 – 12.8.2012

1 Dolenjske Toplice 45.767361 15.051528 PZA, spanje, voda 2 Leskovac 42.991389 21.960278 čevapi 3 Kumanovo 42.120510 21.704030 bencinski servis, spanje 4 Olimbiada 40.584620 23.796810 plaža 5 Stratoni 40.508760 23.826350 pristanišče, PZA, voda 6 Stratoni 40.487230 23.819085 plaža, spanje 7 Sphinxstrand 40.418000 23.859900 plaža, spanje, dostop je iz križišča v

40,418630 23,853640 ali 40,410620 23,859830

8 Ierissos 40.397060 23.876260 voda 9 Xiropotamon 40.363080 23.886160 plaža, spanje 10 Gomati 40.395960 23.795270 voda 11 Ormos Panagias 40.251740 23.722440 plaža, spanje, dostop je iz križišča v

40,233000 23,729460 12 Vourvourou 40.200660 23.764690 voda 13 Platanitsi 40.117840 23.973510 kamp, plaža, spanje 14 Sikia 40.033950 23.980780 pekarna, voda presušila (sredi poletja) 15 Toroni 39.991790 23.892750 plaža, spanje, dostop je iz križišča v

39,999090 23,888590 16 Neo Marmaras 40.095630 23.787670 voda 17 Ioanis beach (Nikiti) 40.191075 23.689529 plaža, tuši, spanje 18 Agios Mamas 40.240440 23.348550 plaža, tuši, spanje 19 Posidi 39.969700 23.367530 plaža, tuši 20 Petralona 40.372710 23.159800 spanje, ogled jame 21 Vergina 40.484940 22.321710 ogled kraljevskih grobnic 22 Veles 41.777500 21.754240 hotel Romantique, spanje 23 Veles 41.777500 21.754240 motel Makedonija, kamp, spanje 24 Samostan Žiča 43.692965 20.645775 ogled, velik parking, sanitarije 25 Rožaje, Zeleni raj 42.836140 20.130900 kamp, spanje, voda, ni elektrike, ni odtoka 26 Gornja Dobrilovina 43.016862 19.410304 kamp, rafting, spanje 27 Kanjon Tare 43.065128 19.383617 voda, izvir ob cesti 28 Durmitor 43.122760 19.104520 smučišče Savin Kuk, ogled 29 Žabljak, Razvršje 43.144639 19.113139 kamp, spanje

2

Uvod Ko smo skupaj s Hribiji letošnje prvomajske počitnice potovali po Pugliji in Basilicati (potopis št. 373), smo določili Sardinijo kot skupno počitniško destinacijo takoj ob začetku šolskih počitnic. Ampak bolj ko se je bližal čas odhoda, bolj je bilo jasno, da odobrenega dopusta še ne bo. Hribi se je s Sardinije že vrnil, ko so se zvezde končno le poklopile. Sardinija je bila v drugi polovici julija že preveč nabita. Cilj počitnic smo določili šele dva dni pred odhodom. Spet gremo v Grčijo, tokrat na Halkidiki, odločitev pa nam je izdatno olajšala Kvini, ki je ženi opisala svoje pozitivne izkušnje in posodila zemljevid s koordinatami. Seveda je bilo v tem času prepozno (predrago) kakršnokoli razmišljanje o trajektu, poleg tega pa mi je v ozadju ves čas tlela želja po raftanju v Črni gori. Kot se za dopust spodobi smo bili oboroženi z obilo literature, spet tudi s ponatisom že pred drugo svetovno vojno izdane Sovretove Zgodovine Grčije. Oboroženi smo bili tudi z novo pridobitvijo – motorno klimo, ki se je izkazala za več kot upravičeno, saj je anticiklon Neron iz Sahare prinesel peklenske temperature v Grčiji: na soncu do 46, v senci do 35 stopinj C. Avtodom je bil pripravljen šele v četrtek, 19.7.2012 ob 16.00 uri. Tisti dan je na večerni žur vabil Keber, odzvali so se Udovči, Hribiji, Leoni,.. ampak dopust je dopust. In smo šli. Žena naše dogodivščine vedno piše v svojo beležnico. Ker pa se ji letos kar nekako ni dalo vseh zapiskov prenesti v računalnik, mi je na pomoč priskočil sin Filip. Tako so razen prvih treh dni vsi zapisi njegovi, saj je že med potjo svoja zapažanja vestno in sproti vpisoval v naš prenosnik. No malo je žena sinove zapiske vseeno dodelala. Ker mislim, da veliko večino zanimajo le koordinate, so te na začetku. Zapisan potopis pa je naš družinski spomin. Halkidiki je lep, pravi presežek pa so bile kraljevske grobnice v Vergini (GR) in Zip Line (spust po zajli) na Durmitorju (ČG). Povsem sami smo spali na Stratoniju, Spinxstrandu, Xiropotamonu, Ormos Panagiasu, Agios Mamasu in v Petraloni.

3

In tu je potopis: Potovali smo Rutarji: Sandi, Aleksija, Filip (13) in Enej (11). 1. Četrtek, 19.7.2012: Ljubljana - Dolenjske toplice Kljub pozni uri se odločimo, da vseeno danes štartamo. Spakiramo, natankamo vodo in se malo pred 20.00 uro odpeljemo do PZA Camping Polje pri Dolenjskih toplicah[1]. Prvi dostop je zelo strm, med hišami, zato se odpeljemo po cesti malo naprej in v križišču zavijemo levo čez polje in nato čez most, kjer je oznaka do 3t, vendar nam razložijo, da ni panike in se čez peljejo tudi težji tovornjaki. Kmalu se na PZA pripelje gospodična, ki razloži, da je spanje prvič zastonj, drugače pa 8 Eur/noč, za člane CCS 20% popust, torej 6 Eur/noč. PZA je urejen na travniku, ima manjši kozolec, pod katerim je miza s klopjo, voda je, manjka pa še izpust vode in kemični wc, kar nameravajo še urediti. Pred spanjem se še sprehodimo do mosta, blizu je tabla za FKK Mali raj. Povsem blizu je termalno kopališče Dolenjske toplice, iz tiste smeri je tudi dostop na PZA bolj enostaven. 2. Petek, 20.7.2012: Dolenjske Toplice - Kumanovo Startamo ob 6.15 in na počivališču Grič, kjer preveriva tudi tlak v pnevmatikah, si privoščiva kavo in rogljiček. Odpeljemo proti mejnemu prehodu Slovenska vas/Bregana, vse prazno. Ob 11.00 prečkamo Hrv/Srb mejo, tudi brez zastojev. Na cestninski postaji dobimo obvestilo o delih na AC pri Beogradu ter zemljevid s priporočenim obvozom zaradi zastojev. Priporočajo J obvoznico za Niš, sledimo oznakam za ''tranzit''. Ob 17.00 se ustavimo v Leskovcu pri gostilni Gurman[2], kjer si privoščimo ''kočerjo'' (kosilo/večerjo). Srečamo Miklavčke, ki so na poti domov iz Halkidikija. Izmenjamo informacije in se poslovimo. Nameravali smo spati pri hotelu Predejane, ker pa smo zgodnji, se po nasvetu Miklavčkov odpeljemo naprej, cilj hotel Romantik[22] ob jezeru Izvor mladosti v Makedoniji. Na Srb/Mak meji čakamo na obeh straneh in tako prečkamo mejo šele ob 20.30. Hitro se začne temniti, v Kumanovem na AC tankamo na Lukoil-ovi pumpi[3]. Vidimo, da se en Čeh pravkar parkira, en nizozemski AD pa je že tam. Povprašamo, ali je varno spati, pa nas samo čukasto gleda '' a zašto ne bi bilo, vidiš da oni več spavaju''. Malo je že pozno, temno, cesta naprej do hotela Romantik je slaba in se odločimo, da še mi prespimo. Bencinski servis je zelo velik, odprt 24 ur. Parkiramo skoraj pred vhod poleg Nizozemcev. ''Spat'' gremo z mešanimi občutki, znotraj kabine damo še gurtno med vrata. Fanta od utrujenosti kljub vročini in šundru zaspita. Ob 22.30 začne peti mujezin – šele takrat ugotovimo, da je na drugi strani AC minaret. Hrup kljub pozni uri ne pojenja, ob polnoči je živahno kot sredi dneva, ogromno je avtobusov, avtomobilov, ki se ustavljajo. Tako dremamo do 3.30 zjutraj, ko znova zapoje mujezin. S spanjem itak ne bo nič in se odpeljemo. 3. Sobota, 21.7.2012: Kumanovo - Stratoni Na BS v Gevgeliji tik pred mejo še enkrat dotankamo dizel, dotočimo vodo in spijemo kavo. Kljub zelo zgodnji uri je na meji gužva, čaka se v 5-6 vrstah, vikend pač. S čakanjem zgubimo debelo uro. Poleg tega pa še dodatno uro, ker je treba premakniti kazalce naprej… Nekaj čez 8.00 smo končno v Grčiji. Po AC mimo Soluna se odpeljemo na zgornji, 3. prst Halkidikija. Prvo večje mesto in plaža je Stavros, kjer je zaradi sobote ogromno kopalcev, P ob morju je velik, delno v senci dreves, vidimo tablo, ki prepoveduje kampiranje, vendar je ob obali že veliko število AD ter še več avtomobilov. Izven sezone oziroma med tednom lepo, tako pa peljemo naprej. Naslednja plaža je Olimbiada[4]. Parkiramo zgoraj ob cesti, Sandi in Filip se spustita na plažo. Plaža je lepa, vendar popolnoma zaparkirana. Odpeljemo se naprej, mimo odcepa za Stratoni do plaže Stratoni/Kustenpineta[5]. Kljub temu, da je Filip sprintal z Googla slike, prvič zgrešimo odcep. Obrnemo, vrnemo se do edine hiše ob cesti, kjer zapeljemo na makadamsko pot, mimo borovcev do plaže. Parkiramo tik za plažo pred sipino. Cesta med borovci vodi naprej, vidimo parkiranih nekaj avtomobilov v senci, vendar se odločimo, da ne bomo rinili dalje. Pod borovci sta postavljena dva igluja, prazna. Ura je cca 11.00, ko se razpakiramo. Zraven nas se domov odpravljata dva grška upokojenca, ki nam svetujeta, da se preparkiramo na njuno mesto v senco. Ograjeno zemljišče je od njunega prijatelja: ''kar recite, da vam je Dimitri rekel, da lahko parkirate tu''. Povesta, da sta igluja od sezonskih delavcev, ki čez

4

dan okrog prodajajo kruh in da so zelo v redu ljudje, občasno zvečer pridejo spat. Tu smo ostali dva dni, vendar sta bila šotorčka ves čas prazna. Plaža je zelo dolga, kilometrska, samo nekaj lokalnih kopalcev je posejanih prav na redko. Droben pesek, pomešan z mivko, v vodi so drobni kamenčki. Piha topel veter, ki dela kar konkretne valove. Najprej malo previdno opazujemo, nato pa se Filip in Enej ojunačita in v toplem morju z desko uživata par ur. Ležimo v senci pod borovci, prijetno pihlja. Srečamo še Makedonca iz Gevgeljije, ki je nekoliko naprej pod borovci z družino v šotorčku. Pove nam, da tu voda ni najboljša, saj je v Stratoniju rudnik oziroma nekaj kopljejo v morju. V daljavi se res vidi neka konstrukcija v morju. In res popoldne valovi prinesejo naplavine, veliko drobnih koščkov (ki se pri kopanju v morju dvignejo). Zvečer se morje spet sčisti. Suha večerja, tarok in ob pol desetih že spimo. Sami smo, bolj naprej nekje med borovci je druščina grških fantov v šotorih, vendar se jih sploh ne sliši. 4. Nedelja, 22.7.2012: Stratoni Potopis nadaljujem Filip. Danes je moj rojstni dan. Družina mi takoj čestita ter zaželi vse naj naj in iz Slovenije začnejo kmalu prihajati SMS-i s čestitkami. Čez dan se veliko kopamo in lenarimo. Ob 11.30 ''včerajšnja'' Grka odpeljeta in preparkiramo se v senco, kjer je prijetnih 31 stopinj in pihlja. Uvod v rojstnodnevno praznovanje je pršut z melono, namesto torte pa marmorni kolač in za starše še kava. Ker so še vedno veliki valovi, z Enejem popoldne skoraj tri ure uživava v njih. Za večerjo spečemo piščančja nabodala in polento na žaru ter uživamo. Zvečer obvezno igramo tarok (brez tega pač ne gre). Ko se stemni, se skrijemo pred komarji v AD in ker nočemo prižigat luči, da jih ne bi privabili, gremo spat. Ker smo za sipino, ni toliko vetra, zato je malo topleje.

5

5. Ponedeljek, 23.7.2012: Stratoni - Sphinxstrand Budilka nam zvoni ob 6.00, ker pa so zunaj še drobni komarji, prestavimo odhod za eno uro. Odpeljemo se nazaj v smeri Stratoni, ker smo na poti sem videli vodnjak z vodo (40.531800, 23.829590). Pipa je pod vrhom prelaza, kjer je razgledna točka s paviljonom (spodaj se vidi konstrukcija rudnika v morju). Želeli smo si umiti lase, vendar teče voda iz vodnjaka zelooo počasi, tako da napolnimo samo nekaj kanistrov in operemo kopalke. Odpeljemo naprej in zavijemo v mesto Stratoni, kjer naj bi bil PZA z vodo[6]. Najdemo PZA, ki je na koncu parkirišča ob pristanišču. Malo naprej je klančina za spust čolnov v vodo. Pipa z vodo je pri leseni hišici, ki ima displej s temperaturo (že zjutraj kaže 35 stopinj). Medtem ko točimo vodo, se pripelje Grkinja na kolesu in nam pove, da je malo naprej kamp zastonj. Mi smo imeli forumaško informacijo, da je PZA 1€ za uro, za vsako naslednjo pa 40 centov. Pove nam, da je kamp zastonj, ker je v neposredni bližini rudnika. PZA ima mestno plažo s tuši, kjer si umijemo lase, mama pred tem kljub ne ravno čistemu morju še zaplava. V mestu najdemo odprto pekarno, kupimo kruh, obvezni burek in piškote na kilo (smo zasvojeni z njimi še od lani). Ob odhodu sredi krožišča vidimo paviljon in več pip, vendar nismo preverili, ali imajo vodo. Problem bi bil tudi dostop, saj bi bilo treba ustavit sredi krožišča. Nadaljujemo pot in ob okoli 10.30 pridemo na plažo Sphinxstrand[7]. Dostop je strm, mimo koz po makadamu, malo odvrača, ampak se da. Parkiramo na malo dvignjenem platoju in imamo razgled nad celo plažo. Res je lepa, zrna peska so podolgovata in podobna rižu. Tudi tukaj pridejo popoldne v vodo manjše smeti, vendar dosti manj kot v Stratoniju. Vode oziroma tušev ni. Po plaži se sprehaja nekaj mačk (mi smo videli tri), ki jim damo nekaj mesa od večerje, tako da nam dajo mir. Večerja, tarok, spanje. Ker malo piha veter, tudi komarjev ni veliko. Ponoči piha močan, topel veter. Zunaj je 28, notri pa 30 stopinj. Spimo slabše. 6. Torek, 24.7.2012: Sphinxstrand Veter, ki se je dvignil ponoči, še vedno piha. Nastajajo manjši valovi. Dopoldne se kopamo, z Enejem in tatijem vzamemo maske in opazujemo ježke, ki jih je vse polno na belih skalah globlje v morju (še več pa pri sami ''sfingi''). Ob 11.00 veter popusti in lahko raztegnemo tendo. Starša se poslovita od sosedov, avstrijske družine z vanom. Umaknemo se v senco, ker je prevroče in počivamo do 17.00, učimo se kockat. Termometer kaže 34 st. Za kosilo jemo pašto in peperonato (za nevedne, to je primorska specialiteta). Popoldne nastajajo manjši valovi, ki spet prinesejo nekaj smeti, vendar se morje hitro sčisti. Popoldne opazimo, da je bivalni akumulator bolj prazen, tako da se odločimo za premik naslednji dan. Večerno kopanje. Spet skoraj ni komarjev in po taroku v miru zaspimo. Na plaži smo čisto sami. 7. Sreda, 25.7.2012: Sphinxstrand - Xiropotamon Zjutraj se še skopamo, nato pa po zajtrku odpeljemo. Prvič nam ne uspe priti do vrha strmine, izstopimo, tata gre po zalet in v drugo gre. V travi opazimo še malo želvo, par fotk in gremo dalje. V mestu Ierissos v centru nasproti parka tankamo vodo[8], (močno klorirana), mimogrede nakupimo nekaj malenkosti v Lidlu, nato pa se zapeljemo do naslednje plaže Xiropotamon[9]. Parkiramo bolj na konec plaže, med trsje, ki ga moramo še malo posekati, da je dovolj prostora. Plaža je čudovita, dolga, morje je karibske barve (pravi mama), bel droben pesek. Vode oziroma tušev ni. Po nekaj metrih se dno nenadoma začne strmo spuščati v globino in sploh se ne vidi, kje se spust konča. Na plaži skoraj ni turistov, domačini imajo svoje dežnike kar čez celo sezono zapičene na plaži, kamor pridejo popoldne. Okoli poldneva ugotovimo, da v tem trsju sploh ni vetra, pa še komarjev bi bilo zvečer verjetno ogromno, tako da se premaknemo malo nazaj ob otroško igrišče, kjer je bil zjutraj parkiran en AD, ki pa je odpeljal. V zalivu imajo domačini zasidranih veliko barčic, vendar ne deluje vas nič turistično, do 16.00 ni nikjer žive duše. Ni čudno, termometer na soncu kaže 44,5 stopinj. Samo en model s slušalkami na ušesih v najhujši vročini teče v krogih po igrišču. Zgleda kot boksar Zavec. Popoldne lenarimo v senci pod tendo, začne pihljati z morja. Ko se sonce še malo spusti, gremo še mi v morje (domačini so v vodi ves čas?). S tatijem greva na sprehod po plaži in odkrijeva mladega fanta, ki je nekje v globoki vodi našel ogromnega polža (še živega). Pove tudi, da ga bo spravil ven in ga pojedel. Ogabno!! Pod večer pridejo lokalni fantje igrat košarko in naju z Enejem povabijo zraven. Zvečer zunaj tarokiramo, vendar oblečeni in namazani z raznimi sredstvi proti komarjem, ki jih je kar precej. Ko zmanjka

6

svetlobe, gremo spat, saj bi z lučmi privabili še več komarjev. Tata in mama gresta še na pijačo v kiosk na plaži (imajo tudi giros), cene so smešno nizke. Bivalni akumulator spet ni ravno najbolj poln, tako da se odločimo za jutranji premik, čeprav imamo vode skoraj poln tank in nam je tu všeč.

8. Četrtek, 26.7.2012: Xiropotamon - Agios Portos (Ormos Panagias) Zjutraj začne že utripati lučka za bivalni akumulator (kriza!), tako da je premik neizbežen. Po zajtrku se še kopamo, obilno tuširamo pri AD in okoli desetih odpeljemo. Cilj plaža Pirgradikia (40.354027, 23.736011). Igo nas vodi čez Gomati, kjer naj bi bila voda. Malo pred mestom je vodnjak, ki ga WOMO opisuje kot romantičnega. Vodnjak je res lep, vendar kaj to pomaga, če pa ni vode. V mestu za kioskom je vodnjak, tokrat z vodo[10]. Parkiramo kar ob cesti. Vode imajo toliko, da je kar ob robu ceste urejena strugica, kjer skozi mesto teče voda. Me zanima, zakaj je bil tisti vodnjak 100m nazaj suh. Natočimo vodo še v vse kanistre in nekaj plastenk in gremo naprej. Spust do Pirgradikie je kar strm (vendar je cesta asfaltirana), spodaj pa je kar lepa plaža, na drugi strani ceste pa imajo domačini svoje prikolice. Vidimo kar nekaj tabel ''no camping''. Na plaži je bar in vodnjak, iz katerega teče voda, ni pa mogoče priviti cevi. Plaža (večji in manjši kamni) ni ravno bogvekaj, pa še parkirat se da samo ob cesti, tako da gremo naprej proti plaži A. Salonikiou (40.30911, 23.6956). Plaža je takoj ob cesti, pa še dostop je bolj čuden, tako da nastavimo nov cilj – Agios Portos[11]. Naredimo nekaj kilometrčkov (ki koristijo našim akumulatorjem), ko nas Igo usmeri nekam levo, kjer sploh ni ceste. Malo pred tem smo videli nek makadam, zato obrnemo in ustavimo na odcepu. Z mamo greva pogledat, če bi se dalo kam prerinit. Makadam se hitro razcepi, en razcep vodi mimo oljk, mimo katerih brez večjih žrtev barve ob straneh ne bi šlo, drugi razcep pa je grozno razrita cestica (bolj potka), kjer bi se dalo kam priti samo s terencem. Na Igo-vovi mapi najdem možen obvoz in gremo poskusit. Z glavne ceste zavijamo na čedalje bolj stranske ceste in nazadnje pridemo spet na makadam! Kje smo mi zdaj to! Ampak tukaj vsaj ni oljk, dovolj je široko, tako da se počasi pripeljemo do obalne ceste in nato čez hribček, spet mimo koz, zapeljemo na skrajni konec plaže. Plaža je peščena, zelo dolga, tušev ni. Hitro se skopamo, dokler še ni zelo vroče. Veter malo piha, tako da je v senci pod tendo kar prijetno. Popoldne

7

odide še italijanski AD in kopalci, tako da smo edini na plaži. Zadnja se odpelje bolgarska družina z manjšim avtom, ki je bila zraven nas. Pozdravimo se, zaželijo nam srečno pot. Jezik je res malo podoben makedonskemu. Zvečer se zapeljemo v mesto v iskanju girosa. Žal ugotovimo, da to sploh ni mesto, ampak samo počitniško naselje z zelo razkošno razsvetljeno promenado ob morju. Razen enega nobel hotela, ni nobene restavracije z girosom. Pa kdaj drugič. Vrnemo se nazaj na konec plaže in tam parkiramo. Komarjev ni več, sedimo v temi in opazujemo zvezde. 9. Petek, 27.7.2012: Agios Portos (Ormos Panagias) - Platanitsi Po zajtrku in jutranjem kopanju sledi premik. Odločimo se, da gremo v kamp, da napolnimo akumulatorje in se umaknemo vikend gužvi. Poleg tega je vročina neznosna in potrebujemo oddih v senci. Peljemo se mimo vodnjaka v Vourvourou[12]. Med potjo razmišljamo, zakaj imamo letos take težave z bivalnim akumulatorjem in ugotovimo, da je mogoč krivec inverter (2x močnejši kot lani) z baygonom, ki je prižgan celo noč. Odločimo se, da ga bomo v prihodnje pred spanjem izključili. Kasneje res nimamo več nobenih težav z akumulatorjem. Pripeljemo se do kampa Lacara (40.170020, 23.853980). Parkiramo pred vhodom in tata in mama gresta na ogled. Kamp je poln grških pavšalistov, veje dreves so zelo nizke, ni nam všeč, zato gremo naprej do naslednjega kampa Armenistis (40.150950, 23.912590). Ponovi se zgodba iz prejšnjega kampa. Že na vhodu nas vprašajo, če imamo rezervirano, kamp je še večji, bolj moderen in opremljen (wi-fi), zelo poln, v računalniku poiščejo še zadnjih nekaj prostih mest, ki naj bi bile primerne za AD in kao nezasedene. Izkaže se, da sta dejansko prazni dve parceli, na kateri pa bi se z AD res težko pririnili med vsemi šotori, prikolicami, avtomobili, pa še veje dreves so tudi tu nizke. Niti pod razno nam ne diši. Pregledamo zemljevid in najdemo malo naprej kamp Platanitsi[13]. V WOMO-tu piše, da je kamp kaotičen ter da so uničili enega najlepših delov plaže, kjer se je še dalo pred nekaj leti divje kampirati, pa še čudovit pogled na goro Atos ima. Gremo poskusit še tega. Zveni balkansko (kaotičen?), mogoče nekaj za nas? Ugotovimo, da je opis kar točen. Kamp je najcenejši izmed teh, ki smo jih pregledali. Na recepciji (na vhodu je mini hišica in dvignjena rampa, nimajo nobenega načrta kampa, niti prospekta) se punci zdi, da je povsod v kampu elektrika in voda. Povabi nas, naj kar zapeljemo noter in si sami izberemo mesto (nima nobenega računalnika, o rezervacijah se jim ne sanja, že od vhoda je videti vse prazno). Sami prijavimo, koliko nas je (bi se dalo švercat vse potnike, razen šoferja, noben ne preverja). Kamp je velik, na začetku povsem prazen, pri vhodu so visoki borovci, naprej proti morju pa visoki topoli. Prostora in sence v izobilju.. Parcele niso označene, najdeš si pač prostor, kjer ti paše. V prvih dveh vrstah ob morju so grški pavšalisti s prikolicami. Pip z vodo je kar nekaj (povsod so obvestila, da voda ni pitna, sosed Grk nam kasneje razloži, da se normalno kuha in pere z njo, pije pa res ne), elektrike pa na začetku ni nikjer. Škatle z el. priključki najdemo šele nižje, bližje morju. Najdemo tudi lepo dostopno parcelo, kamor se kasneje tudi sparkiramo. Sosedje so dovolj daleč, da imamo občutek zasebnosti. Plaža je čudovita, bela mivka pomešana z drobnim peskom, urejena z dvema tušema. Voda je kristalno čista in spet kičasto zeleno modre barve. Za kosilo roštiljada (pleskavice, hrenovke, sir in polenta na žaru). Po obilnem kosilu sledi siesta. Ko vročina malce popusti, se vrnemo na plažo. Malo se sončimo, plavamo, snorklamo. Zaliv je res lep. Najboljši je pogled na goro Atos, ki se dviga iz morja naravnost pred nami. Do AD-ja se vrnemo šele, ko se stemni. 'Suha' večerja, potem pa ob prižgani luči tarokiramo še dolgo v noč. Pred spanjem gremo še na nočno kopanje in se nato stuširamo v bližnjih WC-jih. Komarjev presenetljivo ni, čeprav je v bližini izliv neke rečice v morje in veliko trsja. Ohlajeni v miru zaspimo. 10. Sobota, 28.7.2012: Platanitsi Zbudimo se kar zgodaj. Tata in mama sta si nastavila budilko in opazovala, kako se gora Atos ob sončnem vzhodu obarva v rdečo barvo. Res lep pogled. Po obilnem zajtrku gremo na plažo. Pozanimamo se o cenah ležalnikov na plaži. Danes se bomo šli Turiste z veliko začetnico. Eni ponujajo 2 ležalnika in senčnik za 6€, drugje so zastonj, plačaš samo, kar spiješ v baru. Na plaži smo vse do poldne, ko postane prevroče in se moramo umaknit v senco. V samopostrežni na plaži kupimo štiri porcije pomfrija, ki je kot priloga k jajcem na oko na žaru. Prek SMS-a iz domovine izvemo, da so se OI že začele in nas bodo obveščali, če dobimo kako medaljo. Po kosilu operemo kopalke in brisače in se vrnemo na plažo. Ob treh je napovedan žur v sosednjem baru, vendar nam muzika glih ne sede. Veliko smo v vodi, se potapljamo in vztrajamo do večera. V polmraku se vrnemo do kamperja, kjer ob devetih pojemo večerjo. Ravno ko pojemo in se pripravimo na

8

partijo taroka, se začne od povsod valiti dim. Kot da vsi pavšalisti kurijo svoje žare na oglje. Bi bilo še v redu, če bi kaj dišalo po mesu, ampak vohamo samo smrad od dima. Ne vem, kaj pečejo, če sploh kaj (dihurje?). Očitno so tudi vsi komarji gurmani, saj so se vsi poskrili pred smradom. Kasneje začne še vsak nabijati svojo 'govejo' muziko tako, da se sliši samo en cigu-migu. Prava sobotna grška fešta. Okrog polnoči, ko tudi mi končamo s kartanjem, se vse umiri in zaspimo kot topi. Ta kamp nam je bil še najbolj všeč od vseh, ki smo si jih ogledali na V obali drugega prsta. Zanimiv kamp za vsakega, ki mora tako kot mi obnoviti zaloge, ali pa pač ni tako pustolovskega duha.

11. Nedelja, 29.7.2012: Platanitsi - Toroni Odhod iz kampa že ob pol osmih.a V planu je najprej iskanje vode (v kampu je nismo hoteli natočiti, ker ni bila pitna) in nato še plaže. Peljemo mimo Sartija, ker je ob 7.30 še vse zaprto. V pekarni pred Sikio[14], kjer naj bi bila voda, je žal ni, pipa je suha, vodo jim dovažajo s cisterno (na višku poletja je treba računati, da bo kakšna pipa tudi presušila). Kupimo kruh in nekaj burekov. Odpeljemo se v Sikio, vendar je tamkajšnji potok presušen, tako da nimamo veliko upanja pri iskanju vodnjaka z vodo. Pipa sredi mesta je prav tako suha. Vidimo, da imajo pred nekaterimi bari pipe s cevjo in zjutraj obilno perejo po tleh ter zalivajo rože. Voda očitno je. Gremo v enega od barov, nekaj spijemo in pojemo gellato, nato pa vprašamo, če bi lahko dobili kakšnih 100l vode (saj plačamo). Gospa zna samo grško in mama ji nekako uspe razložiti, kaj bi radi. Gospa malo razmišlja in nato napiše na listek, da bi nam dala vodo za skupaj 5€. Ampak nam prijazno pove, da jo malo naprej pred supermarketom dobimo zastonj. Zahvalimo se, se sprehodimo 20 m naprej in vprašamo. Zelo so prijazni, pomahajo, naj kar pripeljemo AD na dvorišče in nam dajo cev, tako da napolnimo cel tank in še nekaj kanistrov. Za zahvalo kupimo nekaj robe v marketu in gremo dalje. Ker tudi ta voda ni glih pitna

a Kamp ima super lego, točno nasproti gore Atos, ki se pne iz morja na koncu prvega prsta. Zbudim se še ponoči in odidem na plažo ter opazujem sončni vzhod. Nisem sam, čudežni prizor z rdeče obarvanim Atosom, Marsom, Venero in zvezdami na nebeškem svodu tiho spremljajo domačini.

9

(jo pa vsaj imamo), še naprej med vožnjo gledamo, če je kje pitna voda. Odpeljemo do forum točke v Porto Koufo, vendar na označenih koordinatah ne najdemo pipe. Odločimo se, da se tudi kopali ne bomo tu. Zapeljemo se do rta pri kraju Toroni[15]. Parkiranih je že deset, večinoma italijanskih AD-jev. Ker bi kaj boljšega težko dobili in je placa še dovolj, se jim pridružimo. Plaža je peščena, na dveh straneh na konici rta pa so skale. Damo ven še tendo in pojemo bureke za kosilo. Zaradi vetra malo zmanjšamo tendo in se skrivamo v nastali senci. Nasproti nas je majhen miren bar. V baru pomaga tudi fant moje starosti, ki ima malo kozico, ki veselo skače za njim. Popoldne se potapljamo in plavamo. Plaža je nekaj časa mivkasta, nato pa pridejo kamni in skale in polno ježkov. Rib ni veliko. Ker smo celo popoldne gledali gospo iz bara, kako sproti peče meso, se proti večeru tudi sami odločimo, da gremo na večerjo v bar na suvlaki sendwich (velik grški ražnjič, s pomfrijem, gorčico, paradižnikom in ketchupom v sendviču). Ko se stemni, oboroženi proti komarjem tarokiramo. 12. Ponedeljek, 30.7.2012: Toroni - Ioanis beach (Nikiti) Zjutraj se zbudimo, se skopamo, pojemo zajtrk in se odpeljemo proti plaži Kastri beach (Ioanis beach ali Nikiti). Med potjo pri mestu Neo Marmaras pri vodnjaku[16] natočimo svežo vodo (po okusu in temperaturi zgleda čista studenčnica) in napolnimo kanistre, še malo pošpricamo AD in naprej. Pred vodnjakom je ob cesti še odlično založen lokalni cash & carry, z zelo dobro mesnico, kjer obnovimo zaloge. Na plažo prispemo okrog enih. Parkiramo na WOMO-tovem placu[17], kjer je že nekaj, večinoma italijanskih AD-jev in en Francoz. Parknemo se na čudovit, čudežno še prost prostor nad vsemi ostalimi, zraven agav in stare oljke, ki nam daje senco, razgled imamo na cel zaliv. Ker je že vroče, se na hitro skopamo in skrijemo v senco. Plaža je peščena, voda pa je zelo čista. Na plaži sta dva bara in tuš. Popoldne se kopamo in lenarimo. Proti večeru se še malo pooblači in ohladi. Na roštilju spečemo ogromne ražnjiče, ki smo jih kupili dopoldne. Zvečer se pripelje še en AD, zamejski Slovenci iz Italije. Ob svečah opazujemo skoraj polno luno in zvezde. Ponoči nas zbudi močan veter, iz previdnosti zapremo strešna okna. 13. Torek, 31.7.2012: Ioanis beach (Nikiti) Zjutraj ob okoli osmih pripelje na plažo prodajalec kruha. Za zajtrk kupimo nekaj kruha, rogljičkov in burek. Dopoldne piha kar močan veter z morja, ki se zvečer umiri. Dopoldne se potapljamo in uživamo ob kratkih trenutkih, ko oblaki zakrijejo sonce in je senca. Zaradi vetra smo pozorni na tendo, ki jo po kosilu pospravimo. Popoldne se na celini pojavi nekaj oblakov. Uživamo v senci pod oljko. Na agavi čepi bogomolka in nas radovedno opazuje. Zvečer v temi opazujemo bliskanje na 1. prstu in se igramo igro asociacij. Ponoči pade par kapelj dežja, proti jutru spet zapiha močan veter. Všeč nam je, vode imamo v izobilju, tudi na plaži so tuši, odločimo se, da ostanemo malo dlje. 14. Sreda, 1.8.2012: Ioanis beach Zjutraj od potujočega trgovca spet kupimo kruh, rogljičke in mleko za zajtrk. Iz morja potegnemo meduzo. Oprezamo, če je še kje kakšna, vendar na srečo ni več nobene. Verjetno jo je zanesel močan veter ponoči. Okrog poldne zaokroži po platoju policijski avto, ki nam kaže, da naj se spokamo. Ker kmalu odide (policaj sploh ne izstopi iz avta), vsi ostali AD pa ne kažejo nobene namere za odhod, ostanemo na plaži. Kasneje nam Francoza, ki sta tam že 14 dni, povesta, da se občasno pripeljejo policisti in povejo, da ni dovoljeno kampiranje (tende in stole je treba pospravit, lahko pa ostaneš parkiran), da bodo prišli preverit čez eno uro, vendar jih nikoli ni nazaj. Po kosilu z Enejem spuščava zmaja, ki ga kasneje privežem na AD. Z zamejci izmenjamo nekaj informacij. Popoldne se začnejo na celini zbirati temni oblaki, ki se počasi pomikajo proti nam. Ob sedmih se umiri veter z morja in ga kmalu zamenja veter s celine. Zavohamo dež in hitro pospravimo vse ter se že v mraku ob prvih kapljicah skrijemo v kamper. Dež je najprej močnejši, nato pa postane enakomeren in se po dveh urah umiri. V tem času se tudi precej shladi in ob 27 stopinjah zaspimo.

10

15. Četrtek, 2.8.2012: Ioanis beach - Agios Mamas Zjutraj spet kupimo kruh, pozajtrkujemo, se skopamo in odpeljemo. Vrnemo se v Neo Marmaras po vodo (tistih nekaj km se splača, ker je voda odlična) in nato zapeljemo proti plaži Psakudia (40.250505, 23.506231). Plaža je neskončno dolga, vendar zelo umazana, mivka (bolj podobna blatu) je grde sivo rjave barve. Vidimo, da plažo sicer čistijo, vendar bodo potrebovali še par let, tako nasmetene plaže še nismo videli. Odpeljemo se naprej proti plaži Agios Mamas[18]. Mimo zapuščene vojašnice se pripeljemo na forumske koordinate in se parkiramo pred barom Mojito. Ležalniki na plaži so zastonj, plačaš, kar spiješ. Barček ima tudi tuš. Zavzamemo dva para ležalnikov, odpremo senčnike in uživamo v čistem morju. Očitno je nedavno neurje prineslo tudi meduze, tako da jih z Enejem z mrežo naloviva več kot petnajst. Po kopanju se premaknemo par sto metrov zahodneje (tudi ta plaža je neskončna in neobljudena), ampak nam ni všeč, ker je zelo veliko smeti, tako da se premaknemo na drugo stran, vzhodno od bara. Parkiramo nad sipino pri tušu, tam je čisto. V popolni osami prespimo. Polna luna je in tata zjutraj pove, da ga je ponoči tlačila mora. 16. Petek, 3.8.2012: Agios Mamas - Petralona cave Zjutraj se zbudimo, polovimo nekaj krvosesov (vsi so krvavi) in pojemo zajtrk. Mama se še skopa, s tatijem pa greva medtem do 'bombe', ki je zapičena v zemljo. Medtem, ko se slikava s sicer malo čudno 'bombo' in ugibava, če ni mogoče torpedo, nama pavšalist iz kampa razloži, da je to zunanji rezervoar za gorivo na letalu. Skrivnost je rešena, mi pa se odpeljemo naprej. Cilj nam je kakšen kamp pri mestu Posidi na 1. prstu Halkidikija (slavna plaža na rtu). Med potjo nas Igo odpelje na ogled mestnega jedra Kassandrie, nato pa hoče še 10 km po makadamu. Na začetku makadama obrnemo, nazaj skozi mesto, potem pa po glavni cesti do Sivirija in po obalni cesti do Posidija. Najprej gremo mimo kampa in pridemo na S stran do beach bara Cocus[19]. Tam je urejeno parkirišče za avte, za AD pa ni za prespat. Gremo nazaj na J stran do vhoda v kamp. Vprašamo, če bi lahko prenočili v kampu. Tip reče, da bi morali zaradi gužve ostati 'at least three days', kar nam je pa preveč. Vrnemo se na drugo stran, do Cocus bara, parkiramo AD (ograjeno parkirišče je

11

zastonj) in gremo v zelo šminkerski bar na plaži z zastonj ležalniki, dobimo 20% popust na pijačo (ne vemo, zakaj), wi-fi, dobra muzika. Tata in mama se sprehodita po peščeni plaži skoraj do konca slavnega rta (podobno kot 'zlatni rat' na Bolu). Uživamo v valovih do petih popoldne, ko se skidamo in se poslovimo od Kassandre. Odpeljemo se do mestne plaže Sozopoli (40.274300, 23.147500), kjer upamo, da bomo lahko prespali. Plaža je zelo dolga, prazna, ima tuše. Na eni strani zaliva je videti hiše, bare in hotele, tam je tudi več ljudi na plaži. Na drugi strani ni žive duše, ob plaži se da peljati do manjšega zalivčka, kjer so ribiške ladje. Prazno je, dalo bi se spati. Plaža je neurejena in umazana, videli smo že lepše. Ker imamo čas in se nam da, se zapeljemo v hribe, proti jami Petralona. Malo pred Petralono je ob cesti še reklama za vinsko klet Kalaitzis z vabilom na brezplačno pokušino lokalnih organsko pridelanih vin. Lastnik je zanimiva oseba, pojasni, da je ljubiteljski vinogradnik in je po poklicu neke vrste zdravnik. S sinom imata podjetje, ki bolnišnicam dobavlja posebne materiale in dele, ki jih vgrajujejo pri operacijah hrbtenice. Razloži nam, zakaj se znano grško vino retsina tako imenuje. Včasih so ga prevažali z ladjami v sodih in ugotovili, da se vino v sodih iz iglavcev ni pokvarilo, dobilo pa je poseben okus po smoli (retsina). Itak, da po pokušini kupimo nekaj steklenic muškata in roseja. Odpeljemo se naprej in parkiramo pred jamo Petralona cave[20] na lepem asfaltiranem, osvetljenem parkirišču. Za večerjo imamo pašto. Ob svetlobi luči na parkirišču igramo badminton, tarokiramo in nato kljub komarjem in svetlobi z lahkoto zaspimo. Sami.

17. Sobota, 4.8.2012: Petralona cave - Veles Vstanemo ob osmih, na hitro pojemo zajtrk in se oblečemo. Do jame se pride z vlakcem (2€/osebo za obe smeri) ali pa peš (cca. 15min.–2km). Vlakec pride šele čez pol ure, mi pa bi si radi ogledali jamo čimprej, zato gremo peš. Ravno, ko se jama odpre (ob devetih), prepešačimo do vhoda in gremo takoj na ogled. Dobimo svojo vodičko. Jama je zelo lepa, veliko kapnikov, stebrov in špagetov, vsekakor vredno ogleda. V jami so našli 700.000 let staro lobanjo jamskega človeka, katere replika je na ogled v muzeju, ki si ga tudi ogledamo. V muzeju so razstavljene tudi kosti mesojedih in rastlinojedih živali, ki so v davnini občasno

12

bivale v jami oziroma so bile plen mesojedcev. Ko zapustimo muzej in se odpravimo nazaj proti AD-ju, pripelje poln vlakec, večinoma Rusi. Še dobro, da nismo šli z vlakcem, ker bi stali, pa še gužva bi bila v jami. Na parkirišču v suvenir shopu kupimo knjigo o Halkidikiju in se odpeljemo naprej. Odpeljemo se do mesta Vergina, kjer je grobnica Filipa Makedonskega in njegova palačab. Parkiramo v senci na WOMO parkirišču[21]. Do grobnice je približno deset minut hoje. Grobnica (in nekaj drugih grobnic, ki so jih tam našli) je zakopana pod umetnim hribom, pod katerim je zdaj muzej. Muzej je zelo velik, moderen, lepo urejen in skrit pod originalnim hribom. Poleg Filipove grobnice so našli še grobnice njegove žene in nekaj neznanih. V muzeju je razstavljenih veliko najdenih predmetov npr. zlatega nakita, orožja in posmrtnih ostankov. Same grobnice so zaščitene s steklom in si jih lahko od daleč ogledamo. Poleg vsake grobnice je še manjša maketa, da si lahko ogledamo, kako zgledajo prostori znotraj grobnice in na katerem mestu so bile najpomembnejše najdbe. Na koncu je še kratek film o najdenih predmetih in izkopavanjih. Celoten ogled traja slabi dve uri. Po poti proti AD-ju se ustavimo v gostilni, kjer smo prej videli da imajo gyrose. Žal jih trenutno nimajo, zato gremo v naslednjo gostilno. Dobimo dobre gyrose, pojemo in gremo v senco h kamperju. Pri odhodu iz Vergine pred malim marketom Smile dotankamo vodo in kupimo še nekaj malenkosti. Ker smo s Halkidikijem končali, se moramo odločiti, ali gremo naprej po Grčiji proti Volosu ali gremo na sever v Črno goro in nato počasi po Hrvaški proti domu. Odločimo se za Grčijo, vendar si nato premislimo in se odločimo za sever (vročine imamo počasi dovolj).

b Arheologi odkrivajo, da so Makedonci navkljub Pelli, kot glavnemu mestu njihovega kraljestva, svoje kralje pokopavali v današnji Vergini, oz. starodavni prestolnici Aegae. Arheologu Manolisu Andronikosu je tu uspel življenjski podvig, ko je leta 1976 in 1977 pod veliko umetno gomilo, ki sama vsebuje obilo ostankov grobov, odkril kraljevske grobnice. Največja med njimi pripada Filipu Makedonskemu, očetu Aleksandra Velikega, ena manjših pa v mladosti ubitemu sinu Aleksandra Velikega, ki ga je imel s perzijsko princeso Roksano. Leta 1993 so Grki prod staro gomilo izdelali muzej, ki na licu mesta prikazuje odkrite grobove in najdbe – obilico zlata, orožja, uporabnih izdelkov. Samo zlata krsta iz 24 karatnega zlata, najdena v sarkofagu Filipa Makedonskega, tehta 11 kg.

13

Na priključku za AC si Sandi premisli in zavije proti Grčiji. Po poti spet razmišljamo, kam bi raje šli, zato se ustavimo na bencinski. Odpremo zemljevide, se povežemo na net in preletimo še nekaj potopisov s Črne gore, razmišljamo in se spet odločimo za sever. Na koncu AC se obrnemo in adijo Grčija. Po AC se odpeljemo proti Makedoniji, na meji še na hitro skočimo v Duty free in naprej. Po poti se ustavimo pred motelom Makedonija malo stran od velike bencinske črpalke[23]. Preverimo, da v bližini slučajno ni spet kakšen minaret, previdnost je mati modrosti, in tokrat spimo v miru. Za motelom je lepo urejen kamp, pokošena trava, čisto nove sanitarije. Gospa na recepciji nam pove, da smo lahko tam zastonj. Ker pa ni nikogar, nam ne diši, da bi sami spali v temi. Boljši občutek imamo na parkirišču pred recepcijo motela. Ker sta AC in BS odmaknjena, ni preveč šundra in zaspimo brez težav. 18. Nedelja, 5.8.2012: Veles- Rožaje Zjutraj takoj ob sedmih štart po AC proti Kosovu. Na Makedonski meji nas spustijo naprej, na Kosovski pa hočejo imeti pasoš. Malo se pregovarjamo, vendar nas samo z osebnimi izkaznicami ne spustijo naprej. Spustijo nas samo toliko čez, da obrnemo in gremo nazaj.c Pogledamo zemljevide in najdemo obvoz. Gremo nazaj, čez Skopje in v Srbijo. Pot nas pelje mimo krajev Kumanovo, čez Mak/Srb mejo, Preševo, Niš, Kruševac, Kraljevo in do samostana Žiča[24] [Q]. Vročina je neznosna. Na ogromnem parkingu smo sami in še en avtomobil, sanitarije so čisto nove in velike. Po vročini se odvlečemo do samostana. Ogled malo zavlečemo, saj je notri prijetno hladno. V trgovinici še malo povohamo za spominčki. Nato se končno odpeljemo po Ibarski magistrali proti Črni gori, pred mejo še na srbski strani zaradi ugodne menjave (euro/dinarji) tankamo dizel in končno vstopimo v Črno goro. Počasi se bliža noč, treba bo poiskati prenočišče. Malo naprej od prvega večjega kraja Rožaje vidimo table ob cesti z napisom kamp in se odločimo poskusiti. Odpeljemo se do kampa Eko Zeleni Raj[25] [R]. Majhen kamp pred hišo, v kateri so urejeni apartmaji. Lastnik kampa je prijazen gospod. Gospod ima tudi psa Beksa in tri majhne mačke. Za hišo je potok, nato pa na kilometre gozda. Kamp ima WI-FI in televizijo, kjer gledamo OI. Naročimo čevapčiče in jih ob spremljanju našega Kozmusa in tekačev na 100m pojemo. Praktično edini gostje smo, gospod v bobnu pralnega stroja kuri ogenj, zvečer se zelo shladi, tako da smo zelo oblečeni. Po neznosni vročini uživamo na svežem zraku in klepetamo z lastnikom. Ko pojemo, čakamo na finale moških na 100m. Komaj dočakamo finale, kjer pričakovano zmaga Bolt. Ravno ko se spravljamo spat, vidimo da še Kozmus dobi srebro. Bravo!

c Kar malo čukasto smo izpadli, ko nas sicer prijazni Kosovci samo z osebnimi izkaznicami niso pustili naprej. Tako smo se morali preko Skopja vrniti nazaj in do Črne gore ubrati pot preko južne Srbije oz. Kruševca in Kraljeva. Namesto 250 km smo tako naredili skoraj 600 km poti, ampak… Na zemljevidu smo si za vmesni cilj izbrali srbski samostan Žiča, ki leži v neposredni bližini Kraljeva. Pot na jug smo nadaljevali po Ibarski magistrali, kjer kljub njenemu slabemu imenu (cesta nesreč in kriminala) nismo imeli nobenih nezgod. Ko cesta zapusti reko Ibar in sledi Raški ter se preko Novega Pazara prične vzpenjati in nato spuščati v norih kanjonih, pa je vožnja v užitek.

14

19. Ponedeljek, 6.8.2012: Rožaje - Gornja Dobrilovina Zjutraj nam gospod Ismet ponudi, da gremo na razgledno točko na bližnji hrib, od kjer se vidi Kosovo in planina Hajla. Sprejmemo in gospod nas odpelje do razgledne točke (5min). Nato pa se sprehodimo po pašnikih mimo ovc. Pogled na 2.403 m visoko planino Hajlo je res veličasten. Posebnost sta izvira vode na 1.500m in 1.900m. Pove nam, da je na Hajli trenutno okoli 1000 nabiralcev borovnic, ki na dan za nekaj kg borovnic zaslužijo tudi 100€. V te kraje bi se bilo zanimivo vrniti na kakšno pohodniško turo. Gospod je ves navdušen, da se najeti kakšen terenski avto, da te potegne gor, s seboj bi nesel postrvi in priredil piknik… Po ogledu se odpeljemo v dolino, se poslovimo in gremo naprej. Odpeljemo se v smeri Berane-Mojkovac-Đurđević Tara. Po poti proti NP Durmitor oziroma Žabjaku se ustavimo v kampu Eko kamp[26] [S]. (kako simpl) v Gornji Dobrilovini ob Tari, kamor prispemo ob 13.00 in se zmenimo za raft ob dveh in večerjo (za dva) ob povratku. Ob dveh nas mimo mosta Đurđević Tara odpeljejo do vstopne točke na Tari, splavište. V skupini nas je več kot petdeset. V raft gre po deset ljudi, ker smo prispeli zadnji, nas dajo same v zadnji raft, krmarit mora pa nihče drug kot direktor agencije (sploh ni opremljen oziroma pripravljen za raftanje), saj ni več nobenega krmarja (očitno so iz kampa prepozno sporočili, da pripeljejo še nas). Na čeladah, ki smo jih dobili, piše Soča rafting … Reka je pitna, zelo mrzla (12 stopinj) in zelo čista, z nekaj manjšimi brzicami, saj je vodostaj v tem letnem času zelo nizek. Pravi adrenalinski rafting je maja in junija. Veslamo na izi in uživamo. Po približno 1/3 poti se ustavimo za ogled najmočnejšega izvira v Evropi (1000 L/s) in najkrajšo reko na svetu (25m), to je Ljutica (ker tako jezno bruha vodo). Pri izviru so še vidni ostanki mlina. Na postanku se na hitro skopamo (brrr) in dobimo v raft dva Belgijca, ki nič ne veslata in sta samo v napoto (izjavita, da sta 'on holidays' in se peljeta. A mi smo pa šoferji?). Po dveurnem raftanju prispemo na konec, odnesemo raft do kombija in se skopamo. Dobimo še pijačo, ki je vključena v ceno. Potem gremo s kombijem nazaj v kamp, najprej po katastrofalni makadam cesti.d Ob povratku se hitro preoblečemo in gremo na večerjo. Večerja je

d Ne, ni raft tisto, kar nam je ostalo najbolj v spominu. Premalo vode je bilo in naš vodič, tudi direktor agencije, je veselo telefoniral ves čas raftanja (naročal po 10 kg rajčice, ipd.), v drugi roki pa je imel cigareto. Vsake kvatre se je

15

zelo dobra (juha, solata, postrvi in pomfri, pijača je vključena) in se vsi štirje najemo, čeprav smo naročili dve večerji, saj sta v vsaki porciji po dve postrvi. Po večerji z Enejem spet gledava OI na TV v njihovi dnevni sobi, starši klepetajo z gostoljubnimi lastniki. Izkaže se, da je lastnik kampa prav tisti adrenalinski norec, ki nas je s kombijem odpeljal nazaj. Kamp je res lep, ima el., vodo, odtok, skupaj s takso za NP je 10 eurov. Pod večer se vrne še skupina Italijanov, ki vsako leto pride sem na 3-dnevno raftanje. Prav nič niso po italijansko klepetavi, saj so preveč utrujeni. V blaženem miru in pri 20 stopinjah hitro zaspimo.

20. Torek, 7.8.2012: Gornja Dobrilovina - Žabljak Zjutraj po zajtrku opravimo še camper stop in gremo takoj naprej proti Žabljaku. Ob cesti na izviru pri dveh pipah še v kanjonu Tare (nekje v bližini reke Ljutice) natakamo ledeno hladno vodo [27]. Na Žabljaku parkiramo pred smučiščem[28]. (kako visoko smo mi to) in nameravamo si ogledati Črno jezero. Izvemo, da je od tukaj do tam 2 uri hoje, preveč, zato gremo v kamp Razvršje[29] [T]., od kjer je dobre pol ure hoje do jezera. Majhen urejen kamp ob gozdu, gostilna, WI-FI (to je najpomembneje). Gremo po poti proti jezeru in ker vidimo nekaj borovnic, se takoj obrnem in vzamem posodo za nabrane borovnice. Po poti nam sledi pes iz kampa. Borovnic ni veliko, grmov sicer je, vendar je na njih samo po nekaj borovnic, če sploh kaj. Najdemo še nekaj gozdnih jagod in kasneje še maline. Jezero je veliko, lepo in zelo obljudeno. Če bi vedeli, bi vzeli kopalke. Vidimo kar nekaj kopalcev. Ob poti okrog jezera zagledamo žico čez jezero. Gremo

spomnil, da je prijel za veslo: ajde, sad lijeva strana veslaj, ajde sada svi skupa, … Ampak, adrenalin, ki smo ga pričakovali, je prišel na koncu – z vožnjo od konca rafta nazaj. Bili smo v zadnjem kombiju, enajst so nas natlačili noter, voznik je klel, tiščal pedal in gonil, gonil ves čas v prvi. Kolovoz pa, bog pomagaj. Trije otroci francoske družine, ki se je peljala z nami, so od utrujenosti, vročine in prahu, predvsem pa od tresenja zaspali, ostali pa smo se spogledovali, križali, predvsem pa razmišljali, katero drevo nas bo zaustavilo. Vožnja po makadamu (niti približno ne zasluži tega imena, ker zgleda kot hudourniška struga) iz kanjona gor do asfaltne ceste traja dobre pol ure. In ta adrenalin plačaš. Zdaj veste!

16

pogledat, od kje je in najdemo adrenalinski park. Spust čez jezero (350m) stane 5€, celoten park pa 7€. V ostalem delu je še 8 žic in ker imamo čas, gremo na vse. Najvišji platoji so visoki 12m. imamo se super, za finale pa je še spust čez jezero. Tudi to je enkratno doživetje, za vse z vsaj eno uro časa. Polni adrenalina se odpravimo nazaj. Po poti se še malo zgubimo in nekaj časa ne najdemo poti. V kampu se odločimo, da bomo prespali in šli jutri naprej. Za večerjo spečemo čevapčiče, za posladek pa imamo nabrane gozdne sadeže. Tata in mama spet klepetata z domačini, mama dobi še neko mazilo in zelišča za kožo. Po taroku zaspimo. Spet pri prijetnih 20 stopinjah. Tako preživimo dva najtoplejša dneva v letu (poročajo, da je v Podgorici peklensko), nato se saharski ciklon umakne. 21. Sreda, 8.8.2012: Žabljak – Zablaće (Šibenik) Takoj zjutraj, še pred zajtrkom, štartamo. Že prejšnji dan smo se pozanimali o poti in svetujejo nam popolnoma novo cesto Šavnik-Nikšič. Po prvotnem planu smo hoteli na BIH (Trebinje), vendar nam svetujejo nadaljevanje poti po novi cesti do Risana. Na zemljevidu so narisana prava črevca, vendar je cesta lepa in po velikem številu ovinkov se končno spustimo do Boke Kotarske. Počasi se vozimo po obalni cesti in si ogledujemo zaliv. Imeli smo koordinate za kamp, vendar se izkaže, da je v hribu. Ne bi. Nadaljujemo počasi, saj je gužva na obalni cesti. V bližini kraja Igalo zagledamo velik sodoben market rdeče barve 'Voli', kjer kupimo Nikšičko pivo, jogurte Zelene doline (pol ceneje kot doma), kruh, mortadelo (naučimo jih, kako se jo pravilno nareže) ter odlične čevapčiče in piščanca v mesnici. Prečkamo mejo s Hrvaško. Takoj po meji Hrvati obnavljajo cesto, tako da peljemo nekaj kilometrov po makadamu, nato pa zavijemo z glavne ceste in po regionalni proti kampu Molunat. Starši gredo na ogled kampa. Kamp jima ni všeč (po vsej lepoti v ČG smo postali izbirčni), tako da gremo nazaj proti glavni cesti. Spet nekaj kilometrov po makadamu, nikjer ni videti nobenega, ki bi kaj delal, prometa je pa veliko. Gremo proti Dubrovniku, v mestu zavijemo z magistrale, si med vožnjo še malo ogledamo mesto in poiščemo kamp Solitudo. Kamp je pričakovano zelo drag, itak bi ostali samo en dan. Gremo preverit še plažo, ki je sicer lepa, je pa do nje dobrih deset minut hoje dol po hribu (za nazaj pa gor). Odločimo se, da ne ostanemo, na recepciji vprašamo še za kampe v bližini in se vrnemo na magistralo. Prvi kamp v Malem Zatonu ne najdemo (na edinem možnem placu so parkirani trije italijanski AD, to je to?), zato gremo naprej do kampa Trsteno. Dostop do kampa je katastrofalen, skoraj skurimo ročno in se komaj vrnemo na glavno cesto. Naslednji kamp je Slano. Dostop je po mali obalni cesti, ker ne upamo naprej, na sredi obrnemo in požremo komentar domačinke ''ludi Slovenci''. Dovolj nam je iskanja kampov in odločimo se, da potegnemo do Zadra in gremo tam v kakšen kamp. Ne vzamemo si časa za kosilo in samo po poti pojemo nekaj sendvičev. Cesta nas pelje nekaj kilometrčkov čez Bosno (Neum) in vidimo njihovo malo morje. Ko pridemo spet na Hrvaško, se kmalu priključimo avtocesti, ki proti jugu še ni dokončana. Pri Šibeniku zavijemo z AC in gremo proti kampu Solaris. Tudi ta kamp je zelo drag in v kampu je ogromna gužva, tako da jedo drug drugemu s krožnika. Gužve ne maramo, zato se odpeljemo v sosednji kamp Zablaće. Kamp je skoraj prazen, veliko manjši, z večinoma šotoristi, nekaj AD in prikolic, večina je tujcev. Vidi se, da je nekako prehodni kamp, tujci se ustavijo običajno za en dan na poti proti jugu, ali pri povratku na poti domov. Ura je že čez osmo, zato ostanemo v kampu. Kamp je dokaj lep, plaža je betonska, je pa veliko sence, kar nam je všeč. Nekam se sparkiramo, potegnemo iz boxa roštilj in spečemo čevape (črnogorske). Po obilni večerji, utrujeni od celodnevne vožnje, zaspimo. 22. Četrtek, 9.8.2012: Zablaće V miru se zbudimo, se skopamo in lenarimo v senci. Napolnimo vse elektronske igračke in končno dobim nekaj signala, tako da lahko končno gledamo OI na naši televiziji. Odločimo se, da bomo ostali še en dan, saj je morje zelo čisto. O kampu ne bi zgubljali besed, vse je staro, dva sanitarna bloka ne zaslužita tega imena, internet vleče samo pri recepciji, plačaš lahko samo z gotovino in v kunah. Popoldne gremo na plažo in po kopanju tarokiramo. Zvečer se vrnemo do kemperja, kjer gledamo OI, dokler ne zaspimo. Preostale tri dni do nedelje, 12.8., smo preživeli pri naših prijateljih blizu Zadra. Dogodivščine tam pa niso za objavo!

17

Obračun počitnic? Tri serije taroka do 1000 točk smo zmagali po enkrat jaz, Enej in mama. Tata nikoli. Zapisal Filip Rutar