Številka 13 Junij 2011 LETNIK 3

VARUH OCEANOVJohn Hočevar

ENOLETNO POTOVANJE PO SVETUDružina Bračko

SLOVENEC VODIL BMW LABORATORIJDr. Anton Jurgetz

BOLJŠE ŽIVLJENJE

Tiskovina

Povedano v stripu,strast za stripe v Sloveniji

Užitek v vožnji

BMW EfficientDynamics

www.bmw.si/ inovacije

NIZKA PORABA JE LAHKO VZNEMIRLJIVA.

* vozni cikel ECE

BMW INOVACIJE.

Konceptno vozilo BMW Vision EfficientDynamics je več kot le inovacija. Kot vodilni primer vrhunske tehnologije uteleša BMW-jevo močno predanost večji zmogljivosti in manjši porabi – dosledno in brez kompromisov. Vozilo vznemirja z impresivnim pospeškom od 0 do 100 km/h v 4,8 s, pri čemer porabi zgolj 3,8 l/100 km*. To je užitek v vožnji, ki ga ustvarja BMW.Za več informacij o vozilih BMW obiščite www.bmw.si ali pokličite na 01 88 88 208 oz. pišite na info.si@bmw.com.

Užitek v vožnji

BMW EfficientDynamics

www.bmw.si/ inovacije

NIZKA PORABA JE LAHKO VZNEMIRLJIVA.

* vozni cikel ECE

BMW INOVACIJE.

Konceptno vozilo BMW Vision EfficientDynamics je več kot le inovacija. Kot vodilni primer vrhunske tehnologije uteleša BMW-jevo močno predanost večji zmogljivosti in manjši porabi – dosledno in brez kompromisov. Vozilo vznemirja z impresivnim pospeškom od 0 do 100 km/h v 4,8 s, pri čemer porabi zgolj 3,8 l/100 km*. To je užitek v vožnji, ki ga ustvarja BMW.Za več informacij o vozilih BMW obiščite www.bmw.si ali pokličite na 01 88 88 208 oz. pišite na info.si@bmw.com.

6

146 VARUH OCEANOV IN LJUBITELJ POTICEJohn Hočevar

8 OBVEZNA OPREMA

10 POVEDANO V STRIPUStrast za stripe v Sloveniji

14 ENOLETNO POTOVANJE PO SVETUDružina Bračko

16 KAKO POLNA JE SLOVENSKA DENARNICA

18 SLOVENSKA IZJEMNOST

20 KULTURA / FABULA

22 SLOVENEC VODIL BMW LABORATORIJDr. Anton Jurgetz

25 SKRB ZA INDIJSKE OTROKEMojca Gayen 28 ZGODBA KI SE PIŠE NA KROŽNIKIHHiša Franko

30 SESTAVLJANKA POHIŠTVA IN IDEJPetra Zupančič

SKODELICE ZA KAVO, Illy

REVIJA GOODLIFE 13, JUNIJ 2011 www.goodlife.si

Lastnik: GL, d. d., Erbežnikova 2, 1000 Ljubljana Oglasno trženje: Agencija Idema d.o.o., Vegova cesta 8, 1000 Ljubljana, tel.: 01 426 92 62, faks: 01 426 92 63,info@agencija-idema.si;Izdajatelj: Agencija Idema d. o. o., Vegova cesta 8, 1000 Ljubljana;Odgovorni urednik: Dejan David Kemperl;Vodja projekta: Mateja Janežič;Koordinator uredništva: Tomaž Kemperl;Soustvarjalci in avtorji člankov: Dejan David Kemperl, Mateja Janežič, Dragica Sušnik, Darjo Hrib, Dean Dubokovič;Lektura: Marija Čeč; Grafično oblikovanje in prelom: Agencija Idema, d. o. o., Hiša Luksuza d.o.o., Matej OgrajenšekNaslovnica: Geneza, risba Igor Šinkovec, besedilo Dušan KastelicTisk: Delo d. d., Tiskarsko središče, Dunajska 5, 1000 LjubljanaISSN 1855-6957

Revija Goodlife izhaja štirikrat letno in je priloga Delu.Nenaročenih besedil in fotografij ne vračamo.

sedežna garnitura Turner

salon pohištva in idejTržaška cesta 124, Ljubljana, T +386 1 47 00 930, www.luster.si

Mojster oblazinjenega pohištva vas ob svoji 10. obletnici vabi, da prestopite v najvišji razred. Ob nakupu sedežne kompozicije

MOLTENI&C si prestižno nadstandardno blago sedaj lahko omislite za ceno osnovnega in dnevni sobi privoščite razkošje, ki

kar traja in traja. Pridite, dovolite, da vas poboža vaš novi kavč. V salonu LUSTER od 6. junija do 16. septembra.

* Promocija ne velja za usnje in različice ‘hide’.

Goodlife_08_06_2011_MOLTENI_Turner.indd 1 10.6.2011 11:40:45

Foto: Sean Gardner, Greenpeace

URA, HUBLOT

sedežna garnitura Turner

salon pohištva in idejTržaška cesta 124, Ljubljana, T +386 1 47 00 930, www.luster.si

Mojster oblazinjenega pohištva vas ob svoji 10. obletnici vabi, da prestopite v najvišji razred. Ob nakupu sedežne kompozicije

MOLTENI&C si prestižno nadstandardno blago sedaj lahko omislite za ceno osnovnega in dnevni sobi privoščite razkošje, ki

kar traja in traja. Pridite, dovolite, da vas poboža vaš novi kavč. V salonu LUSTER od 6. junija do 16. septembra.

* Promocija ne velja za usnje in različice ‘hide’.

Goodlife_08_06_2011_MOLTENI_Turner.indd 1 10.6.2011 11:40:45

Kakšen je bil vaš dan?Zelo smešen, saj sem danes poslovno oblečen, česar pa nisem navajen. Bil sem na razgovoru na notranjem ministrstvu, za pozicijo v vladni delegaciji, ki se ukvarja z Južnim oceanom in Antarktiko. Bomo videli, ali je to, da delam za Greenpeace, minus.

So se iz Slovenije v Ameriko preselili vaši stari starši?Ne, moji prastarši.

Včasih je bilo v Ameriki tako, da so se priseljenci želeli čim prej asimilira-ti, in svojih otrok niso učili maternega jezika. Vi še govorite slovensko?Na žalost ne. Spomnim pa se, da je moj dedi še govoril slovensko. Vendar ohranjam nekaj izročil in zgodb; ena najbolj zanimivih in smešnih se tiče ravno njega. Ko je bil mlad, je skušal dobiti delo v rudniku, a pod pogojem, da zna nemško. Seveda nemščine ni obvladal, je pa zato z njimi govoril v lepi slovenščini in jih prepričal, da gre za nemščino. Slovenščina mu je torej na nenavaden način omogočila, da je v časih težke krize dobil službo.

Koliko generacij s slovenskimi koreninami lahko v tujini izven svoje skupnosti preživita izročilo in peka slovenske potice? Predstavljajte si, da sta bila vaša prababica in pradedek iz Venezuele. Bi po skoraj sto letih od njune naselitve v Sloveni-ji še znali pripraviti njihovo tradicionalno božično jed hallaca? John Hočevar, varuh našega plane-ta, direktor kampanij za oceane pri Greenpeaceu in velik človekoljub, je po svojih prastarših ohranil slovenski priimek in ljubezen do potice. V svojem prostem času se bori za človekove pravice, in če-

prav so ga pred tremi leti med olimpijskimi igrami na Kitajskem zaradi protestov izgnali, je pri njih še naprej dobrodošel gost. Včasih vlaga tožbe proti vladi, včasih, kot je letošnji primer ohranitve ogro-ženih aljaških morskih levov, imenovanih steller, skupaj z njo. Doštudiral je morsko biologijo, a kri-vice, ki se dogajajo po svetu, so ga namesto do oceana najprej pripeljale do ustanovitve svetov-no odmevne organizacije Študentje za svobodni Tibet. Šele nekaj let nazaj se je vrnil k svoji prvi ljubezni, morju.

VARUH OCEANOV IN LJUBITELJ POTICEBesedilo: Iz ZDA Lidija Poljaček UmphenourFotografije: arhiv Greenpeace

Foto: Kate Davison, Greenpeace

junij 11 7

Kje ste bili rojeni?Rojen sem bil v Marlboroughu, majhnem mestecu na vzhodu zvezne države Connec-ticut. Na žalost tam ni bilo nobene slovenske skupnosti.

Vem, da imate zelo radi potico.Ja. Moja družina pripravi potico vsak božič. Prva, ki se jo je po izročilu naučila peči od moje prababice, je bila mama mojega očeta. Moja babica je odlična kuharica, a na mojo prababico, njeno taščo, je napravila zelo slab vtis. Namesto masla je uporabila margarino. Seveda je bila to huda napaka. (smeh). Sedaj se izročilo in recept pravilno prenašata iz generacije v generacijo, a s posebnim poudarkom, da se sme uporabljati samo maslo.

Nedavno tega ste bili na obisku v Sloveniji. Kako je to popotovanje vplivalo na vas?Bilo je čudovito. Neverjeten občutek, ko si predstavljaš, kakšno je bilo življenje tvoje družine v teh krajih. Ko sem povedal, da sem Američan s slovenskimi koreninami, so bili ljudje zelo veseli, da so me spoznali, in zelo prijazni. Začutili smo nekakšno medsebojno povezanost.

Ste obiskali tudi rodni kraj svojih prednikov?Seveda. Moji sorodniki so iz Sodražice, iz Kočevja. Na žalost je bil moj obisk prekratek.

Se želite še kdaj vrniti?Vsekakor, a za dalj časa. Slovenija in njeni, torej moji ljudje so čudoviti.

Za Greenpeace ste začeli delati leta 2004. Kaj vas je pripeljalo do te organizacije?Diplomiral sem iz morske biologije in se kratek čas ukvarjal z naravovarstvenim pro-jektom obvarovanja morskih koralnih grebenov, nedolgo zatem pa s projektom, ki se nanaša na človekove pravice in svobodo v Tibetu. Po desetih letih me je pot pripeljala do Greenpeacea, kjer sem lahko združil svoje akademsko znanje in razumevanje mor-skih problemov s tibetanskimi izkušnjami, in sicer, kako uspešno zasnovati kampanjo ter zgraditi organizacijo.

Nam lahko, prosim, opišete svoje delo.V ZDA nadziram varovanje oceanov. Največji nevarnosti, ki dandanes grozita ocea-nom, sta prekomeren ribolov in uničujoč način ribarjenja, saj pri tem pogosto uničimo ves morski habitat. Moja glavna naloga je ustvariti mrežo zaščitenih področij, t. i. morskih zaščitenih območij, kjer je morsko življenje obvarovano pred ribarjenjem.

Bili ste tudi vodilni pri raziskovanju posledic razlitja nafte v Mehiškem zalivu.Organiziral sem trimesečno ladijsko ekspedicijo, zato, da bi dolgoročno razumeli, kakšne posledice bodo nastale zaradi razlite nafte. Ob sodelovanju znanstvenikov iz petnajstih različnih univerz smo se lahko osredotočili na širok spekter problemov. Odkrili smo, da vpliva nafta na vse komponente ekosistema v tem zalivu; v nekaterih predelih je 'pobila' vse globokomorske organizme, vključno s koralami. Nafto smo našli tudi na globini 1 km in celo 300 km daleč stran od ponesrečene vrtine Deepwater Horizon.

Problem je torej veliko večji, kot želijo vlada in mediji priznati? Pred leti mi je znanstvenik iz nacionalnega inštituta za oceane in atmosfero pove-dal o neprekinjenem toku smeti med Havaji in Kalifornijo. Kakšna je po vašem mnenju prognoza za zdravje oceana?Prihodnost je v naših rokah. Ni še prepozno. Trenutno največje probleme predstavljajo uničujoči načini ribolova ter globalno segrevanje morja. Dobra novica je, da poznamo odgovor. Zato potrebujemo zaščitena morska območja, da ohranimo biološko raznoli-kost ter da imajo morski prebivalci prostor za obnovo. Seveda moramo zmanjšati tudi našo odvisnost od fosilnih goriv. Kajti kisik za vsak naš drugi vdih prihaja iz oceanov.

Veliko ste že prepotovali in doživeli marsikaj lepega, a tudi zaskrbljujočega. Popotovanja na obalo in potapljanje ter občasno raziskovanje oceana v podmornici vsakič znova navdihnejo moje življenje. Za mano so spektakularna doživetja. Sre-čal sem velikanske pacifiške hobotnice, morske pse kladivarje, albatrose, videl dih

jemljoče koralne grebene, kite, delfine. Na žalost tudi nekaj grozot. Daleč na nedosto-pnih področjih na severu Aljaske so morsko dno in koralni grebeni ponekod popol-noma uničeni zaradi ribiške mreže. Lani sem v Mehiškem zalivu videl 50.000 mrtvih rakov samotarjev, ptiče, prekrite z nafto, in delfine, ki so se borili za svoj dah.

Greenpeace vodi zelo vplivno kampanjo proti lovljenju kitov in delfinov. Ste doživeli kakšno neverjetno srečanje z njimi?Ena mojih najljubših življenjskih izkušenj je potapljanje z dihalko v plitki vodi, ko sem raziskoval morsko travo v Belizeju za projekt tamkajšnje vlade. Neki dan, ko sem raziskoval v globini manj kot dveh metrov, je do nas priplavala skupina delfinov. Dolgo časa so plavali z nami in nas opazovali. Njihova velikost in hitrost te hitro spomnita, da smo ljudje samo obiskovalci morja. Morda ne bomo nikoli doumeli, kako zelo so inteligentni. Vsekakor ne bom nikdar pozabil, kako so bili čudoviti in elegantni.

Mnogo ljudi ne razume, kaj točno dela Greenpeace. Vse, kar vidijo, je kakšen protest. Vendar ima vaša organizacija trdno znanstveno podlago.Mnogo ljudi ima napačno mnenje o tem, kaj je Greenpeace in kaj počne, čeprav ima tri milijone članov. Dejstvo je, da v naših kampanjah že 40 let uporabljamo najbolj napre-dno znanost, a vse, kar ljudje vidijo na ekranu, je nekaj sekund kakšnega protesta, majhen delček našega delovanja. Svetujemo podjetjem, prisotni smo pri ustvarjanju zakonov, osveščamo ljudi, pripravljamo seminarje, organiziramo ljudi in podjetja ter raziskujemo. Recimo, naš namen ni preprečiti ribolov, pač pa doseči vzdržljiv način ribarjenja, ki bo omogočal življenje naslednjim generacijam ljudi in živalim. Torej, ohraniti ocean ne samo zato, ker imamo radi ribe in delfine, ampak zato, da ljudje lahko preživijo.

Hvala za pogovor.Tale intervju mi veliko pomeni. Res sem vesel, da sem lahko spregovoril za slovensko revijo. Daje mi še večji občutek povezanosti.

»Kisik za naš vsak drugi vdih prihaja iz oceanov!«

Foto: Kate Davison, Greenpeace

Foto: Jose Luis Magana, Greenpeace

Poletna vročicaPričeli so se prvi poletni dnevi. Misli na peščene plaže in morske valove se že porajajo v naših povsem preutrujenih glavah ... Ali na sproščeno guganje na gugalniku, medtem ko rahla sapica mimo prinaša vonj po najboljši izbrani kavi. Poletne aktivnosti skozi dan, sprehod po starodavnem mestu, osvežitev kože, plavanje in pogled na roko, kjer se zrcali najnovejša ura. Zvečer pa sveče in kozarec šampanjca Moet Chandon, ko z zapeljivimi poljubi osvajate svojo najdražjo ali najdražjega v novo poletno jutro.

obvezna oprema

ESPRESSO ILLY PRI VAS DOMAZ izpopolnjenim aparatom FRANCISFRANCIS X7.1 do izvrstnega espressa v nekaj sekundah.

Espresso d.o.o., Fajfarjeva ulica 33, Ljubljana | T (01) 422 88 88 | info@espresso.si | www.espresso.si

illy_X7.1_Goodlife_270x350mm_jun11.indd 1 17.6.2011 16:50:09

CHANEL Promands d.o.o., Legatova 2h, 1000 Ljubljana; CHIMENTO, DODO; CHANEL Malalan d.o.o., Mestni trg 21, 1000 Ljubljana; KETTAL Luster d.o.o., Tržaška cesta 124, 1000 Ljubljana; BMW M BMW Group Slovenija, Šmartinska cesta 140, 1000 Ljubljana; MOET & CHANDON DVC- PLUS d.o.o., Leskoškova 2, 1000 Ljubljana; MENU PRO-92 d.o.o., Ulica bratov Babnik 10, 1000 Ljubljana; ESTEE LAUDER Medicopharmacia d.o.o., Verovškova ulica 72, 1000 Ljubljana, ALAIN MIKLI Serapis d.o.o., Cesta 20. julija 2c, 1410 Zagorje ob Savi; ILLY Espresso d.o.o., Fajfarjeva ulica 33, 1000 Ljubljana

ŠM

INKA

CH

AN

EL, C

ENA

NA

POVP

RAŠ

EVAN

JE

NAKIT CHIMENTO, 2.140 EUR

OBE

SEK

DO

DO

, 160

EU

R

GUGALNIK KETTAL, 1.650 EUR

DENARNICA BMW M, 93 EUR

SVE

ČN

IK M

ENU

, CEN

A N

A PO

VPR

AŠEV

ANJE

OBNOVITVENA NEGA ESTEE LAUDER, 119 EUR

KAVNI APARAT ILLY, 192 EUR

OČALA ALAIN MIKLI,

CENA NA POVPRAŠEVANJE

ŠAMPANJEC MOET & CHANDON, 60 EUR

URA CHANEL, 12.450 EUR

ESPRESSO ILLY PRI VAS DOMAZ izpopolnjenim aparatom FRANCISFRANCIS X7.1 do izvrstnega espressa v nekaj sekundah.

Espresso d.o.o., Fajfarjeva ulica 33, Ljubljana | T (01) 422 88 88 | info@espresso.si | www.espresso.si

illy_X7.1_Goodlife_270x350mm_jun11.indd 1 17.6.2011 16:50:09

Se še spominjate tistih čudovitih trenutkov, ko smo kot naivna mladež hiteli do najbližjega kioska v iskri-vem pričakovanju nove številke Mikijevega zabavnika? Morda pa še danes skrbno čuvate stare izvode humoristično detektivskega Alana Forda, ki smo ga pri nas brali celo več kot v njemu domači Italiji? In da ne pozabimo priljubljenih srbohrvaških stripov iz zbirk Lunov Magnus Strip in Zlatna serija. Ti so pri nas kovali novo generacijo striparskih navdušencev, ki zdaj vneto išče pozabljene, a izredno dragocene prve številke. Strasti za stripe v Sloveniji nikakor ne manjka, a strip si mora svoj prostor v naših medijih vedno znova izboriti.

Besedilo: Darjo HribFotografije: Ilovar, Gatnik, Klakocar

VsAk NOV zAčEtEk JE tEžAk

V Ameriki je prisoten trend pojavljanja stripov v dnevnem časopisju. Pri nas se te prakse spominjamo iz Dnevnika in Nedeljskega dnevnika, ki sta od leta 1960 gostila izključno domače avtorje stripov. Ko smo leta 1966 dobili prvo slovensko stripo-vsko revijo Zvitorepec, se je strip v Sloveniji hitro uveljavil kot popularen medij. »Zvitorepec je bil po reprezentativnem izboru stripov in odličnih prevodih v samem vrhu jugoslovanskega stripovskega tiska,« pove Iztok Sitar, stripovski teoretik in avtor stripovske zbirke Bučmanovi. Kar je naš fevd resnično potisnilo med pozorno-sti vredne striparske dežele, pa je bila v sedemdesetih predstavljena Magna Purga, delo ilustratorja Kostje Gatnika. Po osamosvojitvi je prisotnost stripa v vsakdanjem tisku usahnila, ohranila pa se je na izbranih frontah. »Levji delež zaslug za strip v samostojni Sloveniji gre tedniku Mladina, ki stripe nenehno objavlja že od leta 1988 – občasno so jih sicer tudi že prej – in jim še sedaj posveča dve strani tedensko,« pravi Sitar. Je dnevno časopisje stripu obrnilo hrbet?Razloge za upad objav stripovskih pasic v časopisih lahko najdemo v sami ceni. V Ameriki, kjer so stripi zagotovljena stalnica v praktično vseh časopisih, se lahko en strip pojavi v več sto časopisih hkrati. To ustrezno zniža ceno objavljenega stripa.

»Slovenski strip, ki izhaja v samo enem časopisu, je precej dražji, in težko konkurira agencijskim stripom. To je še toliko bolj problematično v času recesije,« pove Sitar, ki obenem upa, da bodo redki časopisi, ki še objavljajo stripe, postali prej pravilo kot izjema in da bo morda v bližnji prihodnosti strip ponovno postal nepogrešljiv del vsakega slovenskega časopisa.

A pot do tja ne bo lahka. Kot opozarjajo na slovenskih striparskih forumih, je strip v Sloveniji po izstopu iz federacije postal precej stigmatiziran format. Nekateri razloge za takšen odnos do stripa vidijo v novi miselnosti naroda, ki se je z osamosvojitvijo želel odmakniti od vsega, kar ni dišalo po sofisticiranem civilizacijskem duhu. Zdaj, v novem tisočletju, striparji vendarle zaznavajo pozitivne spremembe. Slovenijo je na svetovni zemljevid stripa ponovno postavila revija Stripburger, leta 2004 smo dobili še danes obratujočo Strip.art.nico Buch in ustanovilo se je društvo Stripoho-lik, kjer so mnogi striparji našli nov ustvarjalni zagon. Društvo je omogočilo tudi druženje in prebiranje stripov na spletu preko strani striparna.com. »Tam se je pred leti odvijala prava mala vojna glede različnih pogledov na financiranje in produk-cijo stripov pri nas, kar je dokaz, da smo vendarle postali prava striparska nacija,«

POVEDANO V STRIPU

junij 11 11

ocenjuje Sitar. Na pomoč so priskočile tudi kulturne institucije in v eni od teh bomo lahko že v mesecu juliju uživali v razstavi domačega stripa z naslovom Risba v stripu na Slovenskem. Tam se bo tudi razkrilo, kako zelo dejavni so pravzaprav slovenski striparji, pa četudi jim osrednja medijska pozornost (še) ni naklonjena.

stRIp, pOstAVLJEN NA OGLED

Razstava v Mestni galeriji Ljubljana nadaljuje analizo risbe na Slovenskem, tokrat v obliki stripa. Pripravljali so jo več kot eno leto, in ker gre za izčrpen pregled slovenskega stripa od začetkov 20. stoletja do danes, so vsebino in katalog sestavili strokovnjaki, ki ponujajo preko razstave še natančen akademski vpogled v konfigu-racijo stripa, njegovo sporočilno vrednost in pomembnost znotraj obstoječih izraznih medijev. Da bi lahko bolje spoznali in razumeli vse dimenzije stripa, so poskrbeli umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Damir Globočnik, umetnostni zgodovi-nar in avtor stripov mag. Jakob Klemenčič, avtor stripov in stripovski teoretik Iztok Sitar, soustanoviteljica revije Stripburger Katerina Mirović, avtor stripov Gašper Rus in novinar časopisa Delo Vojko Urbančič. Gre za nedvomno najbolj izpopolnjen izbor slovenskega stripa, ki vkjučuje 84 domačih avtorjev, katerih dela predstavljajo premike stripovske umetnosti v naši republiki. “Z razstavo želimo na eni strani utr-diti vlogo stripa in ga povleči iz trenutno nekoliko obstranskega položaja, obenem pa poudariti, da je strip, podobno kot slikarstvo, izredno avtorski in da v njem lahko poleg sporočila razberemo tudi avtorjev karakter. Po drugi strani pa seveda upamo, da bomo z razstavo izobrazili javnost, opozorili na strip okoli nas in pokazali, da se ga splača vzeti v roke,” pravi dr. Sarival Sosič, muzejski svetovalec in kustos za sodobno likovno umetnost v MGML (Muzej in galerije mesta Ljubljane), ki je obenem podal študijski uvod v razstavo Risba v stripu na Slovenskem. Ta bo na ogled od 7. julija do 15. oktobra.

Če bo šlo vse po sreči, bomo v Sloveniji sčasoma našli bolj opazno mesto za to pomembno izrazno platformo, na kateri avtorji množicam ponujajo kritiko in komentar družbenih, političnih, ideoloških in tudi seksualnih paradigm svojega časa. Podobno vlogo imajo pri nas v socialne problematike usmerjeni filmski teksti,

a Iztok Sitar vidi med obema medijema zanimivo odstopanje: »Paradoksalno je, da slovenski film pade ravno tam, kjer ima največjo prednost – pri zvoku. Primer sta recimo Košakov film Outsider iz leta 1997 in Lavričev strip Rdeči alarm iz leta 1996. Čeprav je Outsider eden najboljših slovenskih filmov, je v primerjavi s stripom scenaristično in dramaturško šibkejši in ne izkoristi svojih atributov, to je zvoka in gibanja. Tako imamo občutek, da je v statičnem Rdečem alarmu z uporabo ekspresivne risbe precej več gibanja kot pa v filmu. Če bi ministrstvo za kulturo namenilo stripu samo delček denarja, ki ga nameni filmu, bi verjetno imeli najboljši strip v Evropi.« Ministrstvo pa lahko predramimo le tako, da strip sprejmemo. Bolj ko ga bomo brali, bolj bomo razumeli njegovo večplastnost in lažje se bomo znebili predsodkov, da gre za manjvreden medij, namenjen prej otroški publiki kot pa resne-mu bralcu. Resnica je seveda prav nasprotna, in kdor se je vsaj malo obregnil ob bodisi Musterjeve zimzelene umetnine ali bajko Jesenska pravljica Robija Ilovarja, bodisi ob prej omenjeno fantastično postpankersko nostalgijo o panku Rdeči alarm Tomaža Lavriča ali humoristično problematiko sodobne mladine v stripih Mateja De Cecca, lahko razume, da strip v enem zamahu ponudi humor, cinizem, razmišljanje, nove poglede, bogat besednjak, lucidne kritike in predvsem zabavo.

VzEmImO stRIp V ROkE

Edina težava, ki še ostaja, je skrita v vprašanju, kako strip predstaviti mladim, torej generacijam, ki na primer Garfielda poznajo bolj iz filma kot pa iz stripa. Katerina Mirović, soustanoviteljica Stripburgerja, vidi rešitev v bolj pogumnem sprejemanju novitet. “Potrebno je sprejeti nove trende. V Sloveniji smo preveč osredotočeni zgolj na uspešnice. Sledi to, da očetje sinovom kupujejo stripe, ki so jih sami brali, to pa niso stripi mladih generacij. V Franciji tiskajo odštekane stripe, ki so namenjeni tudi otrokom, pri nas pa se jih ne upajo izdajati.” Za nas bralce je medtem bistveno le, da se naučimo v stripu uživati brez bojazni, da konzumiramo nekvalitetno produkcijo. Podobno kot vedno marginaliziran filmski žanr grozljivke tudi strip tava na meji neupravičenih stigm, a ohranja svojo obsežno bazo privržencev in vztraja pri svojih sporočilnih vrednotah. Konec koncev je strip s svojo artikulacijo družbenega doga-janja vendarle zgolj umetnost, ki posnema življenje.

NAJ VAm tEkNE stRIpbURGER

Stripburger (www.stripburger.org) je poklon stripu. Revija je danes poznana in izredno cenjena tako doma kot tudi v tujini (distribucija je organizirana celo v Združenih državah Amerike), saj spremlja vse aspekte stripovske scene. Ekipa Stripburgerja, s svojo ključno vlogo v svetu slovenskega stripa, je prav tako sodelova-la pri nastanku razstave Risba v stripu na Slovenskem. “Zdaj je na sceni veliko bolj živahno kot takrat, ko smo pričeli izhajati,” pove Katerina Mirović, urednica in soustanoviteljica Stripburgerja. “V okviru Stripburgerja sedaj izdamo 9 do 10 publikacij letno, dve številki sta revijalni, preostale pa so samostojne publikacije. Dejav-nost se je precej razširila, veliko več je interesa med izdajatelji, prevajajo se tudi strokovne knjige s področja stripa. Morda bo to sčasoma privabilo tudi več bralcev.” Ekipa Stripburgerja verjame, da se stripu obetajo sončni dnevi, zato bodo še naprej organizirali natečaje za mlade avtorje, ki sledijo globalnim trendom, delavnice in raz-stave. Ena slednjih bo pod nazivom Slovenski klasiki v stripu na ogled že v sredini septembra.

Lepote in bogastva narave, ki nas vsakodnevno obkroža, ne moremo spregledati. Navdih v naravnih zemeljskih barvah in organskih materialih pri izdelavi izdelkov potrjujejo ozaveščanje o pomembnosti ohranjanja teh lepot. S skrbjo, da naravno ostane naravno, lahko naredimo svet boljši. Za naraven začetek novega življenja…

POVEZANI Z NARAVO

BABY BJÖRN LEŽALNIK BALANCE ORGANICLEŽALNIK IZ EKOLOŠKO PRIDELANEGA BOMBAŽA.CENA: 145,00 €

Določeni izdelki so na voljo le v izbranih trgovinah Baby Center.Voziček Joolz Day Earth Edition bo v prodaji od julija 2011.

Baby Center d.o.o., Letališka cesta 3c, Ljubljana, www.babycenter.si

CLAR BODIIZDELAN IZ BAMBUSOVIH VLAKEN Z NARAVNIMI ANTIALERGIJSKIMI LASTNOSTMI IN VELIKO ZRAČNO PROPUSTNOSTJO.VELIKOSTI 68-104CENA: 9,49 €

HOPPOP LESENI POGANJALEC MOTTA LIMECENA: 79,99 €

LACUNA UV KAPAOTROŠKA KAPA ZA ZAŠČITO PRED UVA IN UVB ŽARKI.CENA: 19,99 €

MODNA IN FUNKCIONALNA LÄSSIG PREVIJALNA TORBA MESSENGERCENA: 64,99 €

PEDIPED GILLIAN SANDALIŠTEVILKE OD 22 DO 29.CENA: 49,99 €

REEF JAPONKE LITTLE AHIŠTEVILKE OD 19 DO 32.CENA: 16,95 €

WOODY LESENA ŽELEZNICA 35-DELNI KOMPLETCENA: 24,90 €

JOOLZ DAY EARTH EDITION OTROŠKI VOZIČEK ELEPHANT GREY / CACTUS GREEN VOZIČEK V NARAVNIH ODTENKIH ZEMELJSKIH BARV S PRILOŽENO TORBO ZA SHRANJEVANJE PRIPOMOČKOV IN DRŽALOM ZA STEKLENIČKE.CENA: 899,00 €

Tudi vi že težko čakate počitnice, dopust, oddih? Verjetno ste se za destinacijo odločili šele nedavno ali pa morda celo še tehtate in pregledujete ponud-bo. »Moja babica je pripravila kovčke za počitnice ali samo krajši izlet vsaj tri dni pred odhodom. Ko se danes sam odpravljam v New York, pripravim prtlja-go na večer pred odhodom,« nam je v pogovoru o tem, kako se turisti, popotniki spreminjamo v zadnjih šestih desetletjih, povedal izvršni direktor Kompasa Dimitrij Piciga. Predsednica uprave Kompasa Si-mona Mele pa dodaja, da so spremembe v turizmu v zadnjih šestdesetih letih res velike in se dogajajo dnevno. Vendar pa želja po sprostitvi, brezskrbnih doživetjih in novih spoznanjih ostaja enako močna. Brskali smo po slovenskih potovalnih navadah, raz-pravljali o nostalgiji, o tem, kam radi potujemo in kaj si tujci želijo videti v Sloveniji.

Besedilo: Mateja JanežičFotografije: arhiv Kompasa

SVET NAM JE BLIŽJEPoglejmo si ključne razlike o tem, kako smo se potovanj lotevali nekoč in danes. Dimitrij Piciga pravi, da so počitnice in potovanja še vedno nekaj pozitivnega ne gle-de na ekonomski status in da bomo ljudje vedno hodili na počitnice. Zadnjih šestdeset let je svet vedno manjši zaradi večje povezanosti, transporta, številnih informacij in potovanj. Ovir praktično ni več. Recimo, Kompas je peljal že dve skupini v Severno Korejo, ki velja za najbolj zaprto državo na svetu. Spremenil pa se je tudi način potovanja, svet nam je zdaj precej bolj dostopen. Turizem je ravno zato peta najhitreje rastoča gospodarska panoga na svetu.

POTNIKI SMO RADOVEDNI IN PRILAGODLJIVIŠe vedno precej Slovencev z nostalgijo govori o potovanjih po nekdanji Jugoslaviji ali po prekrasnih prestolnicah Evrope. Retro je nekaj, kar smo včasih imeli radi in nas spominja na lepe stvari. Morda nam je prav zaradi tega tako blizu nova podoba Kompasovih katalogov, kampanja Kompas potuje 60 let. Retro spomin je živ in z leti se ohranjajo le misli na lepe stvari. »V Beograd, recimo, potuje še vedno veliko ljudi,

POČITNICE SO TU! TURIZEM

Titovih pionirjev, smo pa motiv zabave prenesli tudi na mlajše generacije. Ni pa več izletov in potovanj po bivši Jugoslaviji,« dodaja Dimitrij Piciga. Denimo, Makedo-nija je bila pred petindvajsetimi leti sinonim za poroke, a se njihova infrastruktura ni popravila. Zanima nas retro, obnavljanje starih vrednot in ponovno odkrivanje starega. Vendar morajo imeti ti retro produkti svoj smisel in podporo v realnem pov-praševanju. V Kompasu smo odkrili kar nekaj teh produktov, dodaja Piciga. Seveda se počitniški cilji menjajo, saj se je svet v času 60-letnega Kompasovega delovanja precej spremenil in vrata odpirajo drugačne počitniške destinacije. Simona Mele pra-vi, da smo popotniki kakor celotna turistična stroka, radovedni in zelo prilagodljivi.

SLOVENCI SMO INTELIGENTNI POTNIKISmo majhen narod z majhno, a raznoliko domovino, vendar radi potujemo in odkri-vamo nove stvari, ki jih nimamo doma. Raznolikost Slovenije se odraža tudi v izbiri naših potovanj. Včasih se odločamo za manjše, bolj osebne kraje ali nastanitve, spet drugič za svetovne prestolnice ali znana letovišča z velikimi hoteli in odličnimi sto-ritvami. Odkrivanje novega je zapisano v nas. Simona Mele ob tem tudi dodaja, da v tujino hodimo po drugačna doživetja, kot jih najdemo doma. Poletne avstrijske pakete s kolesarjenjem in hribolazništvom je težko prodati Slovencem. Zakaj bi hodil tja, če imaš vse to doma? To, da večinoma govorimo tekoče angleško in tudi nemško, je nemalokrat šok in seveda olajšanje za celo mediteransko Evropo. Smo inteligentni potniki in razgledan narod, kar se potovanj tiče. Iščemo dobre informacije, dobre vodiče, veliko vemo o državah, kamor potujemo. Iščemo zanesljivost in izkušnje, za nas je pomembno razmerje med kakovostjo in ceno. Poletne počitnice Slovenci v veliki meri preživimo na morju. Radi potujemo v mediteranske dežele, najbolj na Hrvaško, pravi Simona Mele. Dimitrij Piciga pa dodaja, da smo pripravljeni nad-povprečno investirati v potovanja in počitnice; zato v povprečju potujemo večkrat na leto. Razlog najbrž tiči tudi v tem, kar pravi Simona Mele, da je zaradi slovenske majhnosti prav fino nekajkrat na leto zbežati v množice, kjer nas nihče ne pozna. MALA, UDOBNA IN ZELENA SLOVENIJAPrav gotovo pa se ravno zaradi različnosti v Slovenijo podajajo tuji turisti. Deželi-ca, ki jo lahko prepotujejo v nekaj dneh, ponuja številne naravne lepote. Je udobna, domača, da se v njej zelo hitro znajdejo in potujejo brez težav. Simona Mele meni, da bi morali ravno zato še več storiti za njeno prepoznavnost v svetu. Tudi z letalskimi povezavami, preko naših izjemnih športnikov, kulturnikov. Uspešno delo slovenskega turizma pa se že kaže v tem, da je v Sloveniji vsako leto več tujih turistov. Našo malo, zeleno Slovenijo zelo uspešno prodajamo kot del področja med Alpami in Jadranom. Ljudje, ki prihajajo, so navdušeni nad našim glavnim mestom, ki je živahno in varno, nad Bledom, Postojnsko jamo; nad kulinariko ... Ko so potniki enkrat tukaj, so zelo zadovoljni, pravi Simona Mele.

POT DO ODGOVORNEGA TURIZMA»Kljub možnostim na spletu vse turistične agencije še vedno razvijajo svoje programe, tako da splet zaenkrat ni spremenil potovalnih navad. Turizma nič ne zmoti, gre svojo pot naprej. Mogoče malce spremeni obliko,« je prepričana Simona Mele. »Turizem je panoga, ki je izrazito trpežna. In vedno neustavljivo privlači.« Ob zaključku pogovora nam je pojasnila še drugi vidik družbene odgovornosti potovalnega podjetja: »Če ne bi potovali, bi bila marsikatera dežela revnejša. Turizem je veliko prispeval k eko-nomskemu razvoju tudi najmanj razvitih področij, saj mnoge države in regije živijo od turizma. Vendar pa se moramo zavedati tudi ekološke in družbene odgovornosti, kjer z majhnimi, a zanesljivimi koraki ustvarjamo zeleno in čisto okolje ter ljudem kažemo pot do bolj odgovornega turizma.«

junij 11 13

Sara in Maša, kje sta jedli najboljše slaščice?Maša: V Iranu, kjer smo bili letos. Ali pa … Ah, ne vem, ne spomnim se. Sara: Na Japonskem. Take pisane, zmrznjene, gumijaste, okrogle bonbone različnih okusov.

In najboljše sadje?Sara: Papaja je super, pa mangosteen.

Koliko časa trajajo priprave? Od tistega 'a bi šli' do dejan-skega potovanja?Davor: Za to potovanje sva se odločila še pred Argentino in Čilom. Potem je bilo treba prepričati Saro. Ko smo te stvari uredili, je šlo samo od sebe. Naša želja je bila najprej samo Azija, glede na razmere in denar, ki smo ga imeli na voljo.Sabrina: Vzeli smo enosmerne vozovnice za Malezijo in šli. Hotel sva rezervirala samo za prvo noč, a je bil zaseden, ko smo prispeli tja.

Koliko držav ste prepotovali?Davor: Šestnajst. Malezijo, Indonezijo, Nepal, Indijo, Šrilanko, Singa-pur, Avstralijo, Filipine, Kitajsko, Japonsko. Japonske sploh nismo načrtovali, a smo šli v Tokio, ker si ga je Sara želela videti za rojstni dan. Potem smo šli v New York, tudi nenačrtno; letalske vozovnice do Južne Amerike so bile namreč veliko cenejše, če si potoval čez ZDA kot pa direktno. Iz New Yorka nas je nato pot vodila v Kolumbijo, Ekvador, Peru, Bolivijo in Brazilijo.

BLIŽINA DRUŽINE, SVOBODA IN ENOLETNO POTOVANJEBesedilo: Mateja JanežičFotografije: zasebni arhiv družine Bračko

Imate dovolj poguma, da storite tako velik korak, kot je enoletno vandranje s svojo družino po svetu? Resno mi-slim. Da pustite službo, poskrbite za izobrazbo svojega otroka; da podredite družinski finančni proračun svoji svo-bodni odločitvi in naredite, kar si tako močno želite? No ja, o tem je lepo razmišljati, družina Bračko pa je to uresniči-la. Davor je predstavil idejo svoji ženi Sabrini. Tišina. Nato pa odločni »GREMO!« Privolila je tudi hčerka Sara, ki je pouk na svoji matični šoli za eno leto zamenjala z učenjem na tisočerih potih sveta, vesela pa je bila tudi njena mlajša sestrica Maša. Izjemno! Izkušnja, ki jih je še bolj poveza-la, jim dala svobodo, čas zase, odprla oči in srca. Naučila jih je ceniti resnično lepoto, tudi tisto, ki jo imamo pred nosom. »Ko smo šli na Veliko planino, sem rekla, da smo videli ves svet, samo nikjer ni bilo tako lepo kot tu,« nam je delček svojega srca razkrila Sara.

POTOVANJE

junij 11 15

Sabrina: O Avstraliji in Južni Ameriki smo razmišljali že prej, a nismo vedeli, ali nam bo finančno uspelo.

Omenili ste, da si je Sara za svoj rojstni dan želela v Tokio. Sta imeli z Mašo še kakšne želje?Davor: Ja, Avstralijo.Sabrina: V bistvu sta si zelo želeli potovati z avtodomom. (smeh) Ko smo prišli tja, pa sva ugotovila, da je to draga oblika potovanja in da avtodoma ne bova mogla najeti. Davor: Ko s1va jima to povedala, sta bili zelo jezni, užaljeni, nesrečni, jokali sta.

A ste na koncu vendarle uspeli priti do avtodoma?Davor: Avstralijo smo prevozili s tremi džipi in avtodomom.Sabrina: Za džipe smo našli malce cenejšo varianto; podjetja oddajajo avtomobile, ker jih morajo prestaviti z enega kraja na drugega. A za tedenski najem avtodoma smo morali plačati polno ceno, 1.400 evrov.

Lepo je, da ljudje, ki radi potujejo, s tem ne prenehajo, ko imajo otroke. Kako pa je bilo glede Sarine šole?Davor: Vsak otrok v Sloveniji se lahko šola izven šolske ustanove. Dobili smo gradi-vo, učni načrt in se učili na poti. Brez rednega urnika seveda, takrat, ko je bilo več časa.

Z otroki je potovanje zagotovo še bolj pisano.Sabrina: Komunikativnost je pri naši Maši zelo izrazita lastnost. Edina med nami hitro naveže stike, kamor koli gre. Vsepovsod se vključi.

Katera so bila najlepša doživetja?Davor: Recimo pobegi z vlakom, jahanje slonov, kamel, turbulentne vožnje z avtobu-si, lepe plaže, Machu Picchu. Najlepše pa je to, da vidiš kako otrok raste, vsak dan znova. Spoznavaš ga čisto drugače kot doma, ko ga vidiš samo tiste tri ure na dan.

Kako ste si razporedili čas? Je bilo vse spontano, po občutku?Davor: Kot nam je bilo všeč. V Indijo smo prišli zelo utrujeni od trekinga po Nepalu, in smo si želeli odpočiti. Vendar v Indiji nismo našli miru. Šele po mesecu in pol smo naleteli v Džaisalmerju na dober hotel, imel je celo okno. (smeh) Vseeno, Indija je fantastična!

V puščavi Thar ste pa potem imeli najlepšo sobo, s tisoč zvezdami, kajne?Davor: Ja, spali smo v puščavi. Čudovito! In tudi kamele smo jahali.

Je mogoča primerjava med Južno Ameriko in Azijo?Davor: Azijci so drugačni od Južnoameričanov. Drugačen je tudi občutek varnosti. V Aziji se niti v eni državi nismo čutili ogrožene. V Južni Ameriki, sploh v Kolumbiji, pa takoj slišiš o ugrabitvah in ropih.

Na srečo pa vi niste imeli nobene take izkušnje?Davor: Ne.Sabrina: Meni je kljub temu ljubša Južna Amerika. Ustrezajo mi časovni pas in zrak, svetloba, barve. Ko smo hodili po deželi, je bilo zelo sveže, zrak oster in obenem vroče sonce. Ne utrudiš se tako kot ob vlažnosti v Aziji.

Ni potrebno biti ravno bogat, da si lahko privoščiš tako potovanje, kajne?Davor: Sploh ne. V Indiji smo npr. vsi štirje preživeli v povprečju s 60 evri na dan, s tem da smo spali v dražjih hotelih in jedli v dražjih restavracijah. Nekatere dežele so bile še cenejše, druge pa seveda veliko dražje.

Kako pa ste se sporazumevali? Verjetno angleščina in španščina nista dovolj?Davor :Na Kitajskem nismo znali nobene njihove besede, oni pa nič po angleško, a smo se vse zmenili. Kazali smo si slike ali predmete. (smeh) Tu je bilo najtežje.Sabrina: Meni je bilo najtežje v Indiji, kljub temu da znajo angleško. Nič ne drži, kar se zmeniš. (smeh)

Čeprav si želimo odkrivati nove in nove stvari in kraje, nam mnogi ostanejo zapisani globoko v srcu in bi se tja radi vrnili. Kam bi se še vrnili, poleg Avstralije in Indije?Sabrina: Na Kitajsko ne bi več šla. (smeh)Davor: Pa tako smo uživali na Kitajskem zidu, se res ne spomniš? Nikogar ni bilo, saj nismo šli na ogled njegovega turističnega dela. Zelo nam je bil všeč mali otok Gili Air v Indoneziji. Vendar so nas od tam odgnali potresi. Pa Nepal, kjer smo šli na treking po Himalaji.

Vas je to potovanje morda spremenilo?Davor: Stvari nikoli več niso enake, če vidiš toliko sveta. Obzorje se ti razširi. Zelo lepo je, da smo končno imeli čas zase. Da smo lahko samo sedeli in zrli v nebo.Sabrina: Ne obremenjuješ se več za vsako malenkost. Zelo racionalno znamo zdaj ravnati z denarjem, čeprav tudi prej nismo bili zapravljivi.Davor: Bolj kot so bili ljudje, ki smo jih srečevali na potovanju, revni, bolj široki so bili njihovi nasmehi. Če imaš manj, lahko manj izgubiš, in takrat si bolj svoboden. Vsi stremimo k sreči. In manj kot potrebujemo, bolj smo srečni.

»Vzeli smo enosmerne karte za Malezijo in šli!«

Težka zavesa recesije nam zakriva pogled na bolj sončne dni. A vedeti moramo, da so nihanja na vseh področjih življenja nekaj povsem običajne-ga. To je način učenja, ki nas krepi in dela žive. Anton Jukič, vodja poslovanja z institucijami za centralno in vzhodno Evropo Saxo bank, nam je v pogovoru zatrdil, da smo absolutno lahko pono-sni na rast Slovenije v njenih prvih dvajsetih letih. In dodaja, da »če bomo dovolj pametni, bomo čez 100 let na teh nekaj sedanjih slabših let gledali kot na nujno obdobje zorenja države in na priložnost,

ki nam je omogočila preboj na svetovne trge in blagostanje.« Pomembno je seveda, kako se spo-prijeti z nastalo situacijo. Začetki mlade države so bili negotovi. Aleš Škerlak, izvršni direktor podje-tja Alta Skupine, je poudaril, da zaradi slabe osve-ščenosti in nepoznavanja kapitalskega trga s temi institucijami nismo imeli izkušenj. Za nami je torej 20 let učenja, preizkušanja, vzponov in padcev. A zdaj, v tem temnejšem obdobju, je pomembno, kaj se bomo iz tega naučili in katero pot ubrali.

Besedilo: Mateja JanežičFotografije: arhiv Agencije Idema

Ko nastane mlada država, je težko ohranjati stabilen kapitalski trg, če upoštevamo, da tradicija zahodnih držav sega tudi 200 let v preteklost, poudarja Anton Jukič in dodaja, da smo Slovenci dobili novo perspektivo šele ob privatizaciji in prejemu certifikatov. Slovenija je seveda šla čez podobne stadije kot druge države, kar se tiče kapitalskega trga. Investitorji so se soočali s premajhnim znanjem o tem, kaj sploh pomeni biti lastnik delnic, kaj prinaša lastništvo in kako naj svoje premoženje upravljajo. Zato Aleš Škerlak pravi: »Na tem področju smo se morali veliko naučiti vsi, tako investitorji kot upravljavci.« Kljub majhnosti pa smo imeli in še imamo nekaj trdnih podjetij, ki imajo svojo vrednost. Anton Jukič zato pravi, da si lahko ustvarjal velike donose, če si kupil praktično katere koli delnice slovenskega podjetja. »Take donose, ki so bili popolnoma nepojmljivi za razvite zahodne trge. Navdušeni nad rastjo smo Slovenci vedno več vlagali v isti, omejeni izbor naših 'blue chipov', in vrednost je praktično sama rastla.« A hitre rasti pomenijo tudi hiter padec. »Bor-za je odraz psihologije vlagateljev. Problem pri trendih, ki se oblikujejo na podlagi neracionalnega obnašanja vlagateljev, je v tem, da je skoraj nemogoče napovedati njihov konec, in pred sesutjem uspe po navadi prodati delnice zgolj redkim,« pravi Jukič. Pri večini je prevladala osredotočenost na visoke donose, ob tem pa so tudi 'slepo' pričakovali, da se bodo le-ti nadaljevali v neskončnost. Takšno razmišljanje je privabilo precej špekulativnega kapitala, ki je poskrbel, da so cene delnic na Lju-bljanski borzi še hitreje rasle in se odmikale od realne vrednosti. Lekcija za prvo recesijo mlade države je bila ravno pravšnja, meni Jukič. »Zaenkrat se nismo še nič naučili, ker nismo še nič spremenili. Življenje nad mejo zmožnosti dlje časa ni možno ne na kmetiji, ne v družinskem gospodinjstvu, ne v podjetjih in seveda tudi ne v državi. Problem je, ker bomo ceno plačali v prihodnosti, in glava danes od tega še ne boli.« Škerlak je mnenja, da situacija ni tako pesimistična, kot se zdi. Delnice najboljših slovenskih podjetij so zdaj veliko bolje vrednotene, kot so bile v letu 2007, in s tega vidika nudijo večji potencial. In če pogledamo kompleksnejši del delovanja, so se slovenska podjetja bolj zatekala k bankam in posojilom. Ampak vse kaže, da ob gospodarski krizi banke ne bodo več imele vloge napajanja gospodarstva. Zato Jukič meni, da bodo manj posojale, več le projektom z najvišje ocenjeno stopnjo donosa in tistim manj tveganim. Aleš Škerlak je mnenja, da je financiranje podjetij tudi stvar posamezne kulture: »V Nemčiji na primer podjetja pridobijo bistveno večji delež kapitala od bank kot v ZDA. Ocenjujem, da bi morale slovenske družbe diverzifici-

rati svoje vire financiranja v korist pridobivanja lastniškega kapitala, kar pa glede na trenutno situacijo pomeni, da bodo morala slovenska podjetja pridobivati sredstva od tujih portfeljskih in/ali strateških investitorjev ter se še bolj potruditi, da izboljšajo poslovanje na vseh področjih.« Pridobivanje sredstev za financiranje poslovanja je ena najtežjih nalog vsakega menedžerja, v času finančno-gospodarske krize pa je postal dostop do svežega kapitala še težji. V Sloveniji podjetja, predvsem mala in srednja, posegajo po bančnih kreditih, le malo pa je takih, ki denar za poslovanje pridobivajo preko kapitalskega trga. In to zato, pravi Jukič, ker znanja za pridobi-vanje dodatnega kapitala preko izdaje obveznic v preteklosti ni bilo na pretek. In dodaja: »Vlagatelji so bili slabše poučeni o delovanju trgov kot v zahodnih državah. Kapitalski trgi se morajo razvijati vzporedno. Infrastruktura, znanje v podjetjih in pri vlagateljih. Pravo vlogo morajo igrati licencirane borznoposredniške hiše, vlagatelji pa naj se ne odločajo za naložbe, ki jih predstavljajo nelicencirani posredniki.«

S tem se strinjajo tudi pri družbi Alta Skupine in Aleš Škerlak omenja, da izposta-vljenost podjetij na kapitalskem trgu pomeni dodaten, a pomemben steber nadzo-rov poslovanja in povratne informacije vlagateljem, nadzornim svetom, upravam, ki vodijo podjetja, in državi, ki usmerja razvoj celotnega sistema. »Če želi podjetje kotirati na borzi in pridobiti kapital preko finančnih trgov, mora izpolnjevati določene pogoje, ki z vidika samega podjetja predstavljajo stroške, z vidika investitorjev pa prinašajo pozitivne posledice,« razčlenjuje Škerlak. Ampak do kriz je v zgodovini velikokrat prihajalo. In krizam navadno sledijo vzponi. Kakšna so torej predvide-vanja za prihodnost? »Povsod po svetu bo prihajalo do razlik. Dvig Azije in Latin-ske Amerike je dejstvo, Združene države bodo rahlo izgubile svojo moč, največji poraženec v naslednjih desetih do dvajsetih letih bo Evropa. Pridobljene pravice, neugodni demografski trendi in močna zadolženost so razlogi za moj pesimizem. Začeti moramo znova trdo delati in graditi, zato da čez dvajset let ne bomo revna, nepomembna provinca nekje na predpražniku Evrope, ampak inovativno, fleksibilno gospodarstvo, kjer se dobro živi,« svoje mnenje poda Anton Jukič. Aleš Škerlak pa zaključuje: »Zadnji krizi se ni izognil nihče, prizadela je praktično vsa gospodarstva na svetu. Pri takem obsegu se stanje ne more izboljšati od danes na jutri, vendar pa se situacija počasi izboljšuje. Čiščenju bo tako sledila nadaljnja krepitev gospodarstva, vsekakor pa se bodo v srednjeročnem obdobju še naprej pojavljala občasna nihanja.«

KAKO POLNA JE SLOVENSKA DENARNICA?

PRODAJNA MESTA NATUZZI: LJUBLJANA, Salon Natuzzi (Rezidenca), Šmartinska 53, T: 01 401 20 10; CELJE, Celeiapark, Aškerčeva 14, T: 03 491 82 70; JESENICE NA DOLENJSKEM, TPC Slovenska Vas (Maros), T: 07 457 40 72.

100% italijanski izdelekwww.natuzzi.si

*Do

bro

do

šli d

om

a.

Dobrodošli Etoile.Uživajte v udobju Natuzzi. Natuzzi popolna lepota: modni italijanski koncepti

dnevnih sob z usnjenimi sedežnimi garniturami, stenskimi enotami,

preprogami, lučkami, mizami in drugimi dodatki, oblikovanimi tako,

da se zlijejo z vašo dnevno sobo. Etoile, trosed v usnju.

PRODAJNA MESTA NATUZZI: LJUBLJANA, Salon Natuzzi (Rezidenca), Šmartinska 53, T: 01 401 20 10; CELJE, Celeiapark, Aškerčeva 14, T: 03 491 82 70; JESENICE NA DOLENJSKEM, TPC Slovenska Vas (Maros), T: 07 457 40 72.

100% italijanski izdelekwww.natuzzi.si

*Do

bro

do

šli d

om

a.

Dobrodošli Etoile.Uživajte v udobju Natuzzi. Natuzzi popolna lepota: modni italijanski koncepti

dnevnih sob z usnjenimi sedežnimi garniturami, stenskimi enotami,

preprogami, lučkami, mizami in drugimi dodatki, oblikovanimi tako,

da se zlijejo z vašo dnevno sobo. Etoile, trosed v usnju.

Besedilo: Dragica SušnikFotografije: arhiv Agencija Idema

VRhUNcI kOstNE kIRURGIJE Dr. Franc Copf, letnik 1931, rojen v Varaždinu (njegov oče je bil

oficir), je svetovno priznani kostni kirurg in inovator ter večkratni

doktor znanosti in eden vodilnih strokovnjakov za kostno kirur-

gijo v svetu. Delal je po vsem svetu, čeprav se je vmes za nekaj

časa vrnil v domovino. Prejel je ameriško Fordovo štipendijo za

podiplomski študij v Detroitu, a v ZDA ni mogel zaradi nagajanja

tedanje oblasti. Tako je odšel v tujino leta 1965 – v Švico. Dve leti

zatem je postal direktor zasebne klinike v St.Moritzu. Čeprav se je

1971. na vabilo ljubljanske medicinske fakultete vrnil v domovino,

ga je takratna oblast zopet preganjala; uvidel je, da doma ne more

ostati. V Stuttgartu je ustanovil svojo zasebno kliniko. Leta 1979

je izumil prvo bionično endoprotezo kolka na svetu in deset let

zatem odkril še hidrodinamični subsistem v satasti kosti. Izdal je

prek sto strokovnih del v nemščini, ruščini in slovenščini. Za svoje

delo je prejel priznanja s strani avstrijske, nemške in ukrajinske

vlade. Copfova brata sta uspešna podjetnika, ki živita in delata v

Kanadi. Tudi sinova in hči, ki jih je dobil z ženo Ernestino, nekda-

njo biologinjo, so ugledni doktorji znanosti na področju medicine

in delajo na največjih svetovnih klinikah. Dr. Copf je upokojen in

živi na Bledu, a še vedno sledi dogajanju v stroki.

ObOGAtEL s kOzmEtIkO Janez Merčun, letnik 1931, živi v Ženevi in je zbiratelj vrhunskih umetnin. Njegov oče dr. Ljudevit Merčun

je bil prvi slovenski sodobni diabetolog. Janez Merčun se vozi v enakem avtu kot kraljica Elizabeta II., je

poliglot, ki tekoče govori več jezikov, in po nazorih liberalec. Švicarski potni list ima od leta 1984, vseeno

pa se šteje za Slovenca. Podprl je idejo o sponzoriranju slovenskih podiplomcev na prestižnih univerzah,

in s somišljeniki v ta namen ustanavlja sklad. Sponzorira mnoge prireditve, povezane s poudarjanjem

slovenstva, a o tem molči, saj meni, da pravi sponzor ostane anonimen. Merčun, po izobrazbi pravnik,

je emigriral v tujino leta 1964, potem ko je bil poldrugo leto zaprt zaradi nestrinjanja s takratno politiko.

V tujini je delal za velike kozmetične imperije (Pond’s in L’Oreal) kot direktor in operativni strateg ter

nato še kot partner. Podjetje Temtrade je ustanovil 1967. in bil do konca 1999. ekskluzivni zastopnik za

najbolj prestižne L'Orealove znamke, kot so Lancôme, Guy Laroche, Giorgio Armani in Paloma Picasso,

za države centralne in vzhodne Evrope ter Rusijo.

ImE, zApIsANO V stAVbAh sVEtA Janez Hacin, letnik 1931, rojen v Celju, je ugleden arhitekt in mecen ter član mnogih strokovnih združenj.

Živi v Švici. Njegov oče je bil bančni direktor. Za arhitekturo se je odločil, ker se je to 'slišalo' zelo

romantično. Kot študent arhitekture je dobil Plečnikovo štipendijo, toda takratno okolje mu ni ustrezalo,

zato je s pomočjo družine prišel do vizuma za tujino in odšel na Dunaj, v Ženevo ter Stockholm, nato pa

nadaljeval študij na Princetonu, kjer je magistriral. Stavbe, ki so plod njegovih načrtov, stojijo v Evropi,

ZDA, Kanadi. Prejel je ugledne mednarodne nagrade. Nenavadno Hacinovo pot je popisal Željko Kozinc

v knjigi Dotik sveta, ki je pripoved o nadarjenem, vztrajnem in iznajdljivem Slovencu. Njegovo življenje

je vredno filmske upodobitve. Danes s Hacinovo štipendijo pomaga slovenskim študentom arhitekture;

njegove donacije sta prejela Triglavski narodni park in ljubljanski Materinski dom; z družinskim skladom

podpira tisoče indijskih družin; podaril je denar za sirotišnico v Braziliji in šole v Eritreji. Je soustanovitelj

Združenja ženevskih Slovencev.

Ime Slovenije so ponesli daleč v svet. Poznajo jih v Evropi in širše. Njihove stvaritve so postale mednarodno pre-poznavne. Ob vsem tem pa ne iščejo sojev žarometov, ampak ves čas pre-dano delajo to, kar najbolje znajo. Pred-stavljamo slovenske svetovne zgodbe o uspehu. Nekatera imena morda niso znana najširšemu krogu Slovencev, a jih dobro poznajo vsi, ki delajo v stroki. Izbrani rojaki so v poklicnem udejstvo-vanju dosegli vrh, nekateri so tudi zelo premožni in zasluženo bogastvo radi delijo z manj srečnimi od sebe.

SLOVENSKA IZJEMNOST

junij 11 19

GRmENJE NA AsFALtU Igor Akrapovič, letnik 1959, je človek, ki je ljubezen do motorjev preoblikoval v resen

posel. Že pri štirinajstih je predelal prvi moped. Nekdanji profesionalni dirkač je zapri-

sežen avdiofil, predan družinski človek in najboljši konstruktor izpušnih sistemov v

Evropi. Njegovo podjetje Akrapovič v Ivančni Gorici, ki izdeluje vrhunske izpušne

sisteme za motocikle in športne avtomobile, zaposluje okoli 400 ljudi. Leto pred

osamosvojitvijo Slovenije je začel tako rekoč iz nič, z manjšim posojilom. Naredil je

nekaj modelov izpušnih sistemov za motorna kolesa in jih ponudil Nemcem v testira-

nje; zgrabili so jih z obema rokama. Po zaslugi Akrapovičeve inovativnosti je družba v

dvajsetih letih iz garažne delavnice zrasla v multinacionalko, s prometom 40 milijonov

evrov. Danes prodajajo praktično samo tujcem. Z izpušnimi sistemi zalagajo znamke

Yamaha, Honda, Suzuki, Ducati in Kawasaki, Akrapovičeve proizvode lahko vidimo

na vseh svetovnih dirkališčih. Podjetje vlaga ves dobiček v nadaljnji razvoj, je pa tudi

pokrovitelj raznih dogodkov. Predlani je odprl svojo livarno in tudi ameriško podružni-

co Akrapovič America LLC v Irvinu, v Kaliforniji.

zALJUbLJEN V mORJE Dan Lenard, ki se je rodil leta 1968 v Ljubljani, je najboljši navtični oblikovalec na svetu.

V vasici Scorze blizu Trevisa, kakih dvajset kilometrov od Benetk, v studiu Nuvolari-

-Lenard s še petnajstimi sodelavci po naročilu ustvarja najbolj mondene jahte, predsta-

vljene tudi v svetovnem tisku. Lastniki Lenardovih plovil z vrhunskimi oblikovalskimi

presežki so pripadniki jet seta, najvidnejši politiki in gospodarstveniki ter mogočni šejki.

Začelo se je tako, da je Lenard opustil študij arhitekture in si šel nabirat delovne izkušnje

v Francijo, v studio Martina Francisa. Lenard že od nekdaj ljubi morje. Je tudi jadralec,

tako da ga ne najdemo samo v arhitekturnem biroju, ampak tudi na njegovi karbonski

prekooceanki PY 47. Število mednarodnih nagrad, ki jih je v zadnjih dveh desetle-

tjih prejel za dosežke, je nepregledno. Še vedno vse načrte riše ročno, brez pomoči

računalnika. Po duši je razigran in radoveden otrok. Upamo, da bomo na svetovnih

morjih videli še zelo veliko lepotic, ki jih ustvarjata s partnerjem Carlom Nuvolarijem.

mAEstRO. LEGENDA. Anton Nanut je briljanten dirigent, eden najboljših na svetu. Rojen je v Kanalu ob Soči

13. septembra 1932. Svoj talent je pokazal že v zgodnjem otroštvu; pri enajstih se

je prvič poskusil kot zborovodja. Letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko

delo je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo. Najprej je zasedal mesto stalnega

dirigenta dubrovniškega mestnega orkestra, kasneje pa postal dirigent v Slovenski

filharmoniji in profesor na matični univerzi, kjer je vzgojil novo generacijo uspešnih

dirigentov. Nastopal je po vsem svetu, v najbolj imenitnih koncertnih dvoranah, in

sodeloval z najboljšimi solisti na svetu. Kot zavednemu Slovencu mu največ pomeni

to, da je slovenske filharmonike popeljal v sloviti newyorški Carnegie Hall. Velja

za najboljšega interpreta Beethovna, Brahmsa, Berlioza, Brucknerja in Mahlerja.

Sedemnajst let je bil glavni dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerim je

izdal tudi več sto zgoščenk s simfoničnimi deli. Po upokojitvi je postal njegov častni

dirigent. V bogati karieri je prejel na desetine prestižnih nagrad, a to ne pomeni, da je

po šestdesetih letih ustvarjanja že odložil svojo dirigentsko palico.

LJUbO DOmA – pOVsOD Izdelke novomeškega podjetja Adria Mobil, ki ga vodi Sonja Gole, poznajo po vsem

svetu. Lani je imela družba 203 milijone evrov čistega prihodka od prodaje, neto

dobiček je znašal 7,5 milijona evrov. Samo lani so prodali skoraj devet tisoč počitni-

ških prikolic, bivalnih vozil in avtodomov, na evropskem trgu pa so svoj tržni delež

celo povečali kljub recesiji. Podjetje je dobitnik bronaste gazele 2002. Njegovi začetki

segajo v leto 1965 – marsikdo se z nostalgijo spomni prve počitniške prikolice Adria

375. A že prve prikolice so izvažali na Švedsko in tako prodrli na evropski trg. Danes

so eden vodilnih proizvajalcev počitniških prikolic, mobilnih hišic in avtodomov. Adria

Mobil izvozi več kot 98 odstotkov svojih izdelkov v tujino. Izdelki so plod domače

pameti ter inovativnosti.

bI sE sVEt bREz LEONARDA VRtEL DRUGAčE? Leonardo da Vinci je po mnenju najvidnejših svetovnih osebnosti vtisnil največji pečat

2. tisočletju n. št. Že v 16. stoletju so ga označili za antičnega Prometeja, v 20. stoletju

za genija … Neizmerna, a še vedno manj znana je njegova tehnološka in arhitekturna

dediščina. Po zapisih sodeč, je sestavljal »enciklopedijo« strojev, v kateri najdemo

izume od hidravličnih naprav in samohodnih vozov do letal, podmornice, robotske

stiskalnice, pristaniškega stroja …

LEONARDOV LET S STROJEM

Danes je jasno, da so Leonardovi načrti ustvarili izhodišča za človekov let s strojem,

kar mu je pomenilo vrhunec mehanike in uresničitev sanj po neskončnem. Nedav-

no tega so kanadski študenti po njegovih skicah izdelali mahokrilec, ki je letel brez

motorja … Utrinek iz prebliskov genialnega ustvarjalca ponazarjata zapisa: »Izdelaj

očala, da boš z njimi videl povečano luno.« Gre za napoved daljnogleda? »Če

hočeš videti naravo planetov, odpri streho …« Je imel v mislih observatorij? Takšnih

namigov je v njegovi zapuščini nešteto.To

neizčrpno dediščino, tudi na novo odkrito in

iz še neobjavljenih virov, prinaša najcelovi-

tejša monografija o geniju doslej, ki bo izšla

pri Mladinski knjigi oktobra 2011. V njej bodo

prvič na enem mestu predstavljeni vsi njegovi

načrtovani stroji in mehanizmi, tudi iz zaseb-

nih zbirk po vsem svetu, ki so sicer skriti očem

obiskovalcev. In kaj je najbolj vznemirljivo?

Za vse te stroje in mehanizme se je kasneje

izkazalo, da delujejo. In so še danes vir razmi-

šljanja inženirjev.

Ob 20-LEtNIcI sLOVENskE sAmOstOJNO-

stI pRIhAJA sLOVENIkA! Slovenci imamo veliko razlogov za ponos. Živimo v

čudoviti deželi med morjem in Alpami. Številni izjemni

Slovenci so odigrali pomembno vlogo v evropskem

ali celo svetovnem merilu, nekoč in danes. Ponosni

smo lahko na pomembne dosežke na področju kultu-

re in umetnosti, znanosti in tehnike. Na slovenske

kulinarične dobrote in bogato ljudsko izročilo. Imamo

pa še en odličen razlog za ponos.

Smo najmanjši narod z nacionalno enciklopedijo.

V jubilejnem letu, ko praznujemo 20-letnico samostojnosti Slovenije, bo pri založbi

Mladinska knjiga izšla Slovenika, slovenska nacionalna enciklopedija v dveh knjigah

z jedrnatimi, sistematičnimi in slikovno opremljenimi prikazi vsega pomembnega o

slovenskem ozemlju, njegovih prebivalcih ter o Slovencih na tujem od davnine do

zdaj. Kar smo Slovenci doživeli in preživeli; kar smo bili in smo; kar smo ustvarili in

dosegli; lepote, ki nam jih je podarila narava, izjemni posamezniki med nami … vse

to je zbrano v Sloveniki.

Najbolj zanesljiv vir podatkov o Sloveniji in Slovencih.

Slovenska nacionalna enciklopedija je nastala v najtesnejšem sodelovanju z vrhun-

skimi slovenskimi strokovnjaki z vseh ključnih področij. Tako je Slovenika nekakšna

osebna izkaznica našega naroda, ki jo s ponosom pokažemo svetu, ter uporaben vir

podatkov za vse družinske člane. Do izida v novembru velja 60 evrov nižja prednaroč-

niška cena, vsak kupec pa prejme še ščitni ovitek za obe knjigi in zastavo Republike

Slovenije.

Več o Sloveniki na: www.mladinska.com/slovenika

FABULA

Leonardovi načrti so ustvarili izhodišča za človekov let s strojem.

zVEzDNIškO pOLEtJE V LJUbLJANI Pravega poletnega vzdušja v prestolnici ni brez gostovanja umetnikov z vsega sveta.

Za dvig temperature bo tudi letos poskrbel zdaj že 59. Festival Ljubljana (od 3. julija

do 7. septembra), ki je v goste kot po navadi povabil slovita, mednarodno uveljavljena

imena iz sveta glasbe, plesa in uprizoritvenih umetnosti. Zvezdniško ekipo sestavljajo

dirigenta Valerij Gergijev in Daniel Harding, ki ga je Claudio Abbado preimenoval v

'mojega malega genija', Američan Al Di Meola, ki je zaslovel z izpiljeno tehniko igranja

na kitaro, ter Brazilec Gilberto Gil, ambasador glasbenega izročila svoje dežele. V

tujini priznani Tomaž Pandur se podpisuje pod Somrak bogov, v katerem nastopa

znana španska igralka Belén Rueda. Zvezda sodobnega ruskega baleta Boris Eifman

se vrača tudi letos, proti koncu Festivala pa ne gre prezreti opere Otello, ki jo je režiral

Eimuntas Nekrošius, genij litovske umetniške scene. Skupinsko slavo žanjejo baletni

ansambel Béjart iz Lozane, orkester Filarmonice della Scala in kultni muzikal Hair, ki

je premiero doživel daljnega leta 1967 na Broadwayu.

KULT.ART

Béjart Ballet iz LozaneFotografija: François Paolini

KULTURA / FABULA

JAzz FEstIVAL LJUbLJANA Leta 1959 je Slovenija na Bledu dobila svoj prvi Jazz festival, ki tako sodi med najsta-

rejše v Evropi. Z ustanovitvijo kulturnega središča v Ljubljani, Cankarjevega doma, v

osemdesetih letih je Jazz festival prešel pod njegovo pokroviteljstvo. Festival se je

tako preselil v prestolnico in koncerti so zaživeli v Cankarjevem domu, Križankah in

na ljubljanskih ulicah. Jazz festival Ljubljana že od svojih začetkov predstavlja sodob-

no glasbeno ponudbo z vsega sveta, ki izhaja iz kreativne jazzovske tradicije. V svoji

bogati in raznoliki zgodovini je gostil skoraj vse velike jazzovske glasbenike, kot so

Dizzy Gillespie, Miles Davis, Al Di Meola, Tito Puente, McCoy Tyner, Wayne Shorter,

Pat Metheny in Ornette Coleman, ter številna dotlej neznana imena in mnoge premierne

nastope v tem delu Evrope. Obiskovalce tako zabava in širi njihova glasbena ter nazor-

ska obzorja, hkrati pa jih, naveličane običajnih komercialnih pristopov, želi presenetiti,

nagraditi in navdušiti s svojo nenavadnostjo ter svežino slišanega in videnega. Poseb-

no pozornost festivalski program namenja tudi ekskluzivnim projektom in svetovnim

ali slovenskim premieram glasbenih del, s katerimi Jazz festival gradi in utrjuje svojo

kredibilnost in umetniško raven pri poznavalcih in širši strokovni glasbeni javnosti.

junij 11 21

KORAK PRED ČASOM

Dr. Anton Jurgetz, kako da ste se znašli v tujini? Zakaj ste se pravzaprav odločili zanjo?Razlogov je bilo kar nekaj. V srednjem delu Nemčije imam sorodstvo po mamini strani, dejstvo je tudi, da sem po rojstvu nemški državljan. Tretji razlog se navezuje na takratne možnosti oz. nemožnosti osebnega poklicnega razvoja kot individuuma. Ko sem prišel v Nemčijo, sem že po nekaj dneh bivanja opazil, da se spoštuje tako znanje posameznika kot njegovo delo, zato je bila odločitev razmeroma lahka, saj osebno nisem bil politično nikoli vezan na kakršno koli stran. Bil sem povsem neodvisen, a v letih 1960-68 je bilo to v takratni državi izjemno težko, sploh pa napredovati oziroma se prosto izoblikovati, kot bi si človek želel, če nisi bil pripravljen sodelovati v tedaj prisotni politični klimi.

Poznani ste tudi po svojih patentiranih izumih, kajne?V Nemčiji sem dobil izjemno priložnost za svoj profesionalni razvoj; pri tem sem imel seveda tudi malo sreče, saj velja, da moraš biti v pravem času na pravem mestu,

Gospod, ki zna hoditi v korak s časom ali stopiti še enega ali dva naprej v čas, ki šele prihaja. Dr. An-ton Jurgetz je doktor kemijskega inženirstva in nek-danji direktor laboratorijskih služb v bavarski družbi BMW Group. Slovenec, ki je po obisku sorodnikov v Nemčiji ter dobrih delovnih priložnostih ostal v tu-jini. Svojo poslovno kariero je pričel leta 1965. Pri dvaindvajsetih je postal namestnik šefa laboratorij-skih služb, kasneje pa vodja procesnega laborato-rija za televizijske zaslone, kjer je razvil dva svoja patenta. V družbi BMW Group je začel kot vodja oddelka, končal pa kot direktor vseh laboratorijskih služb v podjetju. Vodil je več kot 360 strokovnjakov, ob koncu svojega službovanja je o podrobnostih in skrivnostih svojega posla podučil tudi svoje nasle-dnike. Meni, da potrebujemo ob sebi sodelavce, ki so boljši od nas samih. Prednosti tujine vidi v raz-ličnih priložnostih, ki se ponujajo mladim, in to brez študentskih servisov, pač pa z odličnimi delovnimi priložnostmi. Ko začnejo svoje teoretično znanje prenašati v prakso, se jim odpira vedno več možno-sti. 'Papir' je sekundarnega pomena, vse temelji na dejanskih sposobnostih in razvojnem potencialu, ki ga v sebi skriva posameznik. V tujini vsak začne na začetku. In počasi napreduje.

Besedilo: Dejan David KemperlFotografije: arhiv BMW Group

najti pa moraš tudi ljudi, ki znajo oceniti tvojo sposobnost. V razvojnem laboratoriju podjetja avdio naprav, radiev, televizij, katerega vodstvo sem prevzel, sem v zelo kratkem času razvijal procese za izdelavo zaslon. Takrat je bil prisoten problem gledanja refleksije pri dnevni svetlobi, in razvil sem matrix zaslon, ki omogoča gledanje televizorja pri dnevni svetlobi. Seveda je bilo to v tistem času povsem nepri-merljivo z današnjim časom, a sem naredil nekaj patentov, zaradi katerih je podjetje napredovalo. Moj največji uspeh pa je zagotovo to, da mi je uspelo razviti tehnologijo za prašno barvanje z brezbarvnim lakom za avtomobile.

Vaša poslovna pot je bila tesno povezna tudi z bavarsko družbo BMW Group. Kdaj ste se jim pridružili in koliko časa ste bili zaposleni pri njih?V tem podjetju sem bil zaposlen najdlje v moji karieri. Začel sem leta 1973, ko seveda še ni bilo tako veliko podjetje, kot je danes, v njem sem tudi napredoval, leta 2006 pa se upokojil.

Vodenje vseh laboratorijskih služb v takem koncernu se sliši kot sanjska služba. Kako je potekal vaš delovni dan?To bi izjemno težko opisal, saj kot vodilni delavec nisem mogel ravno do potankosti načrtovati delovnega časa, vse je bilo odvisno od najbolj aktualnih nalog in prioritet. Običajno pa je delovnik trajal deset do dvanajst ur, tudi štirinajst, izjemoma pa tudi dlje, če je bilo potrebno kakšen projekt uspešno zaključiti.

Koliko ljudi je bilo zaposlenih v vašem oddelku? Kako pa je potekalo sodelovanje z ostalimi oddelki v podjetju?V oddelku, ki sem ga vodil seveda na različnih lokacijah BMW po vsem svetu, od Amerike, Oxforda v Veliki Britaniji, Pretorie v Južni Afriki, Steyrja v Avstriji in vse do Nemčije, tj. Berlina, Muenchna, in številnih mest, kjer so bile potrebne laborato-rijske službe, sem imel okrog 360 sodelavcev, razdeljenih po posameznih enotah. Več kot 70 odstotkov je imelo višje- oziroma visokošolsko izobrazbo z različnih strokov-nih področjih. Potrebovali smo metalurge, ekologe, različne tehnike, strokovnjake za plastične materiale, skratka tiste, ki so v takšni družbi, ki proizvaja tako kompleksni produkt, kot je vozilo, pač potrebni.

junij 11 23

Kaj bi pri svojem razvojnem delu v laboratoriju družbe BMW lahko označili za največjo revolucijo?V resnici je bilo kar veliko revolucionarnih primerov. Največji uspeh, ki smo ga razvili skupaj s celotno ekipo, predstavlja seveda brezbarvna prašna tehnologija, ki je unikat v avtomobilski industriji oziroma v avtomobilskem barvanju. Ker je izjemno ekološko napredna, kvalitativno zelo uspešna in naš pravi mali ponos, ker nam je kaj takega sploh uspelo. Na drugi strani pa je seveda še ogromno malih tehtnih metod, ki so nam omogočile simulacije v laboratorijskih prostorih, kar se tiče obremenitve barv delov podvozja, obremenitev vseh različnih materialov, ki pa so bile nato v praksi uporabljene. Lahko rečem, da so bile naše laboratorijske službe na tem področju v tistem času vodilne, saj so nas vključevali tudi k številnim pripravam mednarodnih norm.

Ste ob koncu vašega vodenja oddelka svoje poslovne »skrivnosti« razkrili svojemu namestniku?To je povsem samoumevno. V naši panogi je to normativa, da se čutiš odgovornega, dolžnega, da vzgojiš naslednika, in običajno ne le enega, temveč več kandidatov. Moje delovno mesto je podrejeno članu uprave, zadolženemu za razvoj v koncernu, in to je zelo visoka stopnja, kar prva stopnja pod upravo družbe. O nasledstvu na delovnem mestu odločata uprava in kadrovska komisija. Seveda sem bil tudi sam zadolžen za pripravo kandidatov oziroma za pripravo predlogov za potenciale kandi-date. Podajal sem jim ne le znanje o vodenju, ampak tudi strokovno znanje, potrebno na tem delovnem mestu. Do nikakršne prelomnice, luknje ali krize ob menjavi ne sme priti, če stari vodja odide in pride novi.

Med najnovejšimi materiali, ki se uporabljajo v avtomobilski industriji, je tudi aluminij, ki je izjemno lahek. Ste ga uporabljali že takrat? Kje se ga pravzaprav največ uporablja?Aluminij kot material za gradnjo avtomobila in avtombilskih delov je seveda že kar nekaj časa poznan, saj se uporablja že dvajset let, seveda pa je njegova uporaba danes bolj visoko razvita. V mojem času je družba BMW Group uvedla to tehnologijo kot prva in patentno zaščitila inovacijo uporabe materiala v podvozju avtomobila. V hibridnem sistemu je posebna tehnika, kjer prvi del avtomobila sestavlja aluminij, varnostna zaščitna celica pa je iz visokokvalite-

tnega jekla, kot zaščita oz. kot varnost, če pride slučajno do kakšne nesreče, da je pri tem voznik še posebej zaščiten. To so tehnološke prednosti, ki jih je uvedla družba BMW Group, slednja ima tudi izjemno pozitivne izkušnje z uporabo teh materialov.

Kako gledate na strokovne kompetence posameznika v današnji družbi? Je res vse le v primerni izobrazbi?Ocena in razmišljanje o izobraževanju v Sloveniji ali pa kjer koli drugje se zelo spreminjata. V Sloveniji se običajno mlademu človeku predlaga, svetuje in se ga tudi usmerja, da mora iti na univerzo, na ekonomijo ali pravo, tehnične in naravoslovne smeri so nekoliko zapostavljene. Po svetu je drugače. V Nemčiji je izobrazba na visoki šoli vstopnica za poslovni svet in takrat, pravijo Nemci, se šele začnemo pravil-no učiti v praksi. Od človeka se pričakuje, da je sposoben svoje teoretično znanje hitro uporabiti tudi v praksi. V Nemčiji imaš možnost tudi kot tehnik doseči vodilno funkcijo, enako plačano, kot jo ima visokošolski absolvent, saj imajo možnosti za razvoj tudi normalni strokovni poklici, kar pa pogrešam v Sloveniji, saj praktično ni več izobraževanja za ključavničarje, za strokovno delovno silo. V tujini se dostikrat ne gleda le na izobrazbo, na spričevalo in kaj vse imaš na listinah, bolj se ceni to, kar si dokazal s svojim delom na delovnem mestu in kakšen potencial imaš tudi kot osebnost, kakšne vrednote imaš kot posameznik.

Aktivni ste tudi v Poslovnem klubu bavarsko-slovenskega društva (BSG), ki povezuje slovenska in nemška podjetja. Kakšne so vaše aktivnosti? Bavarsko-slovensko društvo obstaja od 1996. leta. Paralelno se je pred leti ustano-vil tudi Slovensko-bavarski gospodarki poslovni klub, katerega soustanovitelj sem tudi jaz. Njegov cilj je bil seveda povezovanje in razvijanje platforme povezovanja srednjega in malega gospodarstva med Slovenijo in Bavarsko. Zaradi racionalizacije in povezovanja smo obe orgnizaciji združili. BSG se trudi najti številne kontakte in združevati posameznike, ljudi v gospodarskem, kulturnem in v mladinskem izobra-ževalnem sektorju. Osebno vodim oziroma sem član upravnega odbora za gospodar-skopolitične teme, kar mi seveda omogoča vzpostaviti stike z ljudmi v gospodarstvu, politiki oz. v družbah v Sloveniji in tudi Nemčiji ter omogočiti njihovo medsebojno povezovanje in pomoč.

»Od človeka se pričakuje, da je sposoben svoje

teoretično znanje hitro uporabiti tudi v praksi.«

Izberite sami.

JADRAN, MEDITERAN, SANJSKE DEŽELE, KRIŽARJENJA

Poletne počitnice po vaši izbiri.

Programi KOMPAS MY WAY so osebne, posebne in poslovne potovalne storitve. Pripravlja jih tim svetovalcev, ki nudijo profesionalen servis. Ko se vaše želje srečajo z našimi predlogi, vam najkasneje v 24 urah pripravimo program po meri.

KOMPAS MY WAY je vodilna blagovna znamka unikatnih potovanj po meri.

Jadran in Mediteran: Slovenija, Hrvaška, Grčija z najlepšimi otoki, Turčija, Tunizija, Italija, Bolgarija, EgiptSanjske dežele: Maldivi, Sejšeli, Mauritius, Bali, Fidži, Cookovi otoki, Zanzibar, Tajska, Karibi, Havaji, Francoska Polinezija, Vanuatu, Samoa, Salomonovi otoki, Tonga

KOMPAS MY WAY programe odlikujejo:• neomejene možnosti izbire• odlične ideje za tematska potovanja• svetovna ponudba počitnic čez celoleto• prilagodljivost v datumih odhodov in v dolžini potovanja• individualno, profesionalno svetovanje• možost rezervacije posameznih storitev: letalske vozovnice, vsi hoteli, transferji, velike

prireditve in dogodki, zavarovanja, odmevne športne prireditve

Zagotavljamo vam individualne in poslovne storitve:• informacije in rezervacije letalskih vozovnic za več kot 160 različnih letalskih prevoznikov• obisk poslovnih partnerjev v Sloveniji in po svetu• udeležba na kongresih in sejmih (letalski prevoz, hotel, registracija, transferji ...)• organizacija team buildingov• zavarovanja, vizumi, vstopnice za športne in kulturne prireditve

01 2006 318 | myway@kompas.si | www.kompas.si

Plačilno-kreditna kartica

Goodlife Diners ClubPostanite novi lastnikov kartice Goodlife Diners in eno leto povsem brezplačno koristite več kot 100 izjemnih ugodnosti nabora najboljših slovenskih in tujih podjetij.

Med drugim boste pri agenciji Kompas deležni:• 500 prednaloženih točk iz programa zvestobe

KOMPAS PLUS

• posebnega VIP statusa članom kluba GoodLife, ki

omogoča povsem osebno obravnavo prek oseb-

nega skrbnika.

• avtomatične nadgradnje voznega parka v višjo

kategorijo pri storitvi Prevozi: Superior/Business

kategorija (npr. BMW serije 5) oz. luxury/executive

(npr. BMW serije 7)

Več o pridobitvi kartice na www.goodlife.si.

junij 11 25

‘SLOVENSKA’ ŠOLA RADOSTNIH OTROK

Mojca je po izobrazbi psihologinja in še vedno prebere kaj s tega strokovnega podro-čja, poleg tega je uživala v delu svetovalke. »Nekaj psihologa je še v meni. Predvsem pa sem človek, ki rad pomaga, in ta občutek je bil v meni močan že zelo zgodaj. Po TV sem gledala misijonarje, ki so delali v državah tretjega sveta, in to me je zelo pritegnilo. Vedno se me je dotaknilo trpljenje, nisem mogla pozabiti na ljudi, ki živijo v pomanjkanju in se jim dogajajo krivice. Z leti sem se vse pogosteje spraševala, kaj lahko naredim kot človek. Kako ljubezen, empatijo do sočloveka preoblikovati v neko konkretno dejanje, kar je pravi izziv. Vem, da ljudje sočustvujejo in jim je težko, ko vidijo nekoga v stiski, a premalokrat za to kaj naredijo. Mi imamo privilegij, da lahko pomagamo. V meni je bila želja služiti, in zelo sem hvaležna, da lahko pomagam otrokom iz tretjega sveta.« Indija ni njena prva izkušnja. Najprej je šla v Afriko za sedem mesecev, še prej se je usposabljala za prostovoljko v Veliki Britaniji. V Bocvani je pomagala osveščati ljudi o aidsu. Težava je bila seveda komunikacija, saj jih le malo govori angleško, srečala pa se je tudi s povsem drugačno miselnostjo in drugačnim načinom življenja. Tudi klima in hrana sta nekaj drugega, kar smo vajeni v Evropi. »Sliši se nepomembno, a postane važno, ko nekje živiš dlje časa.« Afriška izkušnja jo je še utrdila v prepričanju, da je na pravi poti. »Odprejo se ti oči, drugačen svet, ko vidiš in začutiš človeka, ki trpi in si ne more pomagati. A odpre se ti tudi srce. Šele ko prideš nazaj v domovino, te v resnici zadane kulturni šok. Taka izkušnja te spremeni za vedno.« Mojca se je vrnila domov, z željo, da s prostovoljci ustanovi sirotišnico v Južni Afriki. Iskali so že lokacijo, a čas ni bil pravi, morda pa jim je celo zmanjkalo poguma, razmišlja Gayenova. »Vse je bilo povezano z veliko birokracije, z dovoljenji za bivanje in delo, tudi z lokalno korupcijo.« Tako je bila nekaj časa doma, a ni zdrža-la dolgo. Tudi najbližja okolica sprva ni najbolje razumela, zakaj spet odhaja. »Ko prideš nazaj, si drugačen in ne veš, kaj narediti s to drugačnostjo. Nisem se znala takoj vklopiti nazaj. Razmišljala sem tudi o redni zaposlitvi; kot psihologinja sem iskala službo, a vedno je bila samo za določen čas, in nikjer nisem pognala korenin. Morda bi se mi življenje obrnilo drugače, če bi dobila službo za nedoločen čas,« se smeji Mojca, ki je bila rojena s priimkom Pajk. A še dobro, da se je tako zgodilo, saj bi bil svet sicer revnejši za dve dobri roki, ki pomagata ubogim. Ali verjame v usodo? »Absolutno. Usoda je hotela, da grem v Indijo. Ta država me je s svojo duhovnostjo mikala že pred

Afriko. Partnerja nisem imela, nič me ni vezalo. Bila je zadnja priložnost, preden se ustalim. Navezala sem stik z znanci iz Kolkate, našla projekt za prostovoljno delo in se znašla v šoli, kjer je kot vodja projekta delal Anup. Nameravala sem ostati pol leta, toda zaljubila sva se in se našla, dva s podobnimi idejami.«

Mojca in Anup, ki se jima je pred štirimi leti rodil prvorojenec Izak, zdaj skupaj vodita šolo za otroke v Pialiju, vasici, ki je od Kolkate oddaljena 27 kilometrov. Tudi Anup (ki je ob svojem prvem obisku v naši državi vzkliknil, da je Slovenija raj na Zemlji, sicer pa obožuje taščino domačo kuhinjo) je bil 'sponzoriran' otrok, otrok, ki je rasel s pomočjo prispevkov gospe iz Nemčije, a je to želel družbi povrniti. Zamikala ju je lastna šola; oba sta imela izkušnje, Anup še zlasti s področja terenskega dela, njegova prednost pa je tudi to, da je domačin. Projekt je iz sprva načrtovane šole za 20 otrok zrasel v nekaj večjega: šolo Piali Ashar Alo danes obiskuje 82 otrok, na njej poučuje pet učiteljic, imajo svoji kuharico in pomočnico. Šola deluje s pomočjo prispevkov posameznikov, večinoma iz Slovenije. »Odziv Slovencev, tako posameznikov kot družin, je bil izjemen, tudi takih iz moje generacije. Nekateri govorijo o tem, da je naša družba podlegla potrošništvu, jaz pa sem naše ljudi spoznala tudi z druge plati. Pomagali so taki, ki sploh niso premožni, a so radi botri. Včasih me žalosti, da nimamo večjih sponzorjev, saj bi nam to dalo tudi večji občutek varnosti. A vseeno sem srečna, da nam je skupaj uspelo toliko narediti. Ponosna sem na vse, ki so odprli svoja srca tudi v času krize.«

Želja pa je še veliko. Ponuditi otrokom lepše prostore in bolj kakovostne pogoje za delo in igro, morda uvesti še dodatni pouk po šoli. Narediti program opismenjevanja za odrasle, tečaj poklicnega usposabljanja ... A sedanji prostori so premajhni in imajo jih v najemu. Pred dvema letoma sta z Anupom s pomočjo Romane Jordan Cizelj, poslanke v Evropskem parlamentu, ki je izvedla akcijo zbiranja starega papirja, kupila zemljišče blizu sedanje šole. Naslednji korak – gradnja. Začnejo prihodnje leto, tudi če še ne bo dovolj sredstev. Načrti za šolo so že skoraj nared, prav tako predračun. Če želite pomagati, obiščite spletno stran www.pialiasharalo.org in se pozanimajte, kako to narediti.

Mojca in Anup Gayen z donatorji in botri vsak dan znova prižigata luč v iskrenih in zvedavih očeh otrok v stiski. S Slovenko, ki s soprogom vodi šolo v Pialiju v bližini Kolkate, sva se srečali v Podreči, v hiši njenih staršev, kjer je odraščala. Mojca se je spomladi za kratek čas vrnila domov, da je rodila njunega drugega otroka, hčerko Saro, ki je ves čas pogovora pridno spančkala v maminem naročju.

Besedilo: Dragica SušnikFotografije: Tamara Bizjak

junij 11 25

Otroci so navdušeni nad vsakim obiskovalcem in že drobno pozornostjo»Mi imamo privilegij, da lahko pomagamo.«

DRUŽBENA ODGOVORNOST

Izberite sami.

JADRAN, MEDITERAN, SANJSKE DEŽELE, KRIŽARJENJA

Poletne počitnice po vaši izbiri.

Programi KOMPAS MY WAY so osebne, posebne in poslovne potovalne storitve. Pripravlja jih tim svetovalcev, ki nudijo profesionalen servis. Ko se vaše želje srečajo z našimi predlogi, vam najkasneje v 24 urah pripravimo program po meri.

KOMPAS MY WAY je vodilna blagovna znamka unikatnih potovanj po meri.

Jadran in Mediteran: Slovenija, Hrvaška, Grčija z najlepšimi otoki, Turčija, Tunizija, Italija, Bolgarija, EgiptSanjske dežele: Maldivi, Sejšeli, Mauritius, Bali, Fidži, Cookovi otoki, Zanzibar, Tajska, Karibi, Havaji, Francoska Polinezija, Vanuatu, Samoa, Salomonovi otoki, Tonga

KOMPAS MY WAY programe odlikujejo:• neomejene možnosti izbire• odlične ideje za tematska potovanja• svetovna ponudba počitnic čez celoleto• prilagodljivost v datumih odhodov in v dolžini potovanja• individualno, profesionalno svetovanje• možost rezervacije posameznih storitev: letalske vozovnice, vsi hoteli, transferji, velike

prireditve in dogodki, zavarovanja, odmevne športne prireditve

Zagotavljamo vam individualne in poslovne storitve:• informacije in rezervacije letalskih vozovnic za več kot 160 različnih letalskih prevoznikov• obisk poslovnih partnerjev v Sloveniji in po svetu• udeležba na kongresih in sejmih (letalski prevoz, hotel, registracija, transferji ...)• organizacija team buildingov• zavarovanja, vizumi, vstopnice za športne in kulturne prireditve

01 2006 318 | myway@kompas.si | www.kompas.si

Plačilno-kreditna kartica

Goodlife Diners ClubPostanite novi lastnikov kartice Goodlife Diners in eno leto povsem brezplačno koristite več kot 100 izjemnih ugodnosti nabora najboljših slovenskih in tujih podjetij.

Med drugim boste pri agenciji Kompas deležni:• 500 prednaloženih točk iz programa zvestobe

KOMPAS PLUS

• posebnega VIP statusa članom kluba GoodLife, ki

omogoča povsem osebno obravnavo prek oseb-

nega skrbnika.

• avtomatične nadgradnje voznega parka v višjo

kategorijo pri storitvi Prevozi: Superior/Business

kategorija (npr. BMW serije 5) oz. luxury/executive

(npr. BMW serije 7)

Več o pridobitvi kartice na www.goodlife.si.

ŠE VESTE, KAKŠEN OKUS IMA VODA?

Danes govorijo dejstva. Voda pokriva večji del površine našega planeta, a le 3 odstotke je pitne vode, pa še ta je v večini ujeta v ledenikih. Manj kot 1 odstotek pitne vode je na razpolago ljudem. Ali povedano drugače, le 0,007 odstotka vse vode na našem planetu je na voljo za pitje. Četrtina pitne vode se v gospodinjstvu porabi za spiranje straniščne školjke (za eno spiranje porabimo 10 litrov pitne vode). Za eno pranje perila več kot 50 litrov. Za vsako minuto tuširanja približno 10 litrov. Za umivanje zob 15 litrov, če ne zapremo pipe, in manj kot 1 liter, če jo zapremo.

Zaloge pitne vode se vedno bolj krčijo. Število prebivalcev narašča in s tem tudi poraba vode. Do sredine stoletja bo še 3 milijarde ljudi več na svetu in večina se jih bo rodila v državah, kjer čutijo pomanjkanje vode že danes.

Zato varčujmo z vodo in že danes mislimo na jutri. Veliko lahko naredimo sami, če smo ozaveščeni in skrbimo, da delujemo v interesu narave. Zato je tudi mene pritegnil prav poseben projekt, v katerega verjamem in vem, da naredi veliko dobrega za okolje. Verjetno ste navajeni čiščenja svojih vozil s precej vode. Limpo predstavlja drugačno miselnost in drugačno delovanje. Varstvo okolja je srce projekta Limpo.

Uspešno sem se podal na nova pota in pri čiščenju vozil pričel uporabljati nove inovativne metode z dolgotrajnim pozitivnim učinkom na okolje, ljudi in prostor, v katerem bivamo. Sistem omogoča čiščenje vozil brez uporabe vode ter s produkti, ki so narejeni na naravni osnovi in so tako popol-noma nenevarni za okolje. Ne govorim o običajnem, ročnem čiščenju vozila, saj sistem s pomočjo svoje tehnologije dosega nadpovprečne rezultate. Vozilo je že pri osnovnem čiščenju poleg detajlnega zunanjega in notranjega čiščenja deležno tudi voskanja ter 'nano zaščite' zunanjosti. Skrbimo tudi za globinsko čiščenje notranjosti ter antibakterijsko razkuževanje, s katerim uničimo škodljive mikroor-ganizme ter vse vrste bakterij in pršic, ki se nabirajo v prezračevalnih vodih in avtomobilski kabini.

Cilj našega projekta ni spreminjati ali prilagajati ekosistem, ampak ceniti razpoložljive vire naravne-ga bogastva z uporabo naravnih proizvodov, ki niso škodljivi za okolje in ljudi. Želimo si, da bi tudi naslednje generacije še prepoznale pravi okus vode!

Voda je vir vsega živega. Pa vendar se v sodobnem času ve-likokrat po mačehovsko obnašamo do nje, čeprav vemo, kako pomembna je za naš obstoj. V bližnji prihodnosti jo bomo spet začeli spoštovati, postala bo pomembnejša od vseh naftnih vrelcev. Začeli jo bomo ceniti kot najpomembnejše živilo.

Besedilo: Boštjan Klinec (www.limpo.si)Fotografije: arhiv Agencije Idema

DRUŽBENA ODGOVORNOST

Mobilnost po vaši meri

Optimizirana mobilnostVozilo imate v posesti le takrat, ko ga potrebujete in stroške z njim, le kadar ga uporabljate.

Okolju prijazna mobilnostZ rednim obnavljanjem voznega parka vam Avant car ponuja najnovejše in tehnološko dovršene modele vodilnih svetovnih avtomobilskih proizvajalcev.

Tehnološko vrhunska mobilnostS tehnološko naprednimi vozili iz voznega parka Avant car dobite večjo učinkovitost, več varnosti, udobja in več vznemirljivosti.

Avant car d. o. o. Dunajska cesta 140 1000 Ljubljana Slovenija Tel: 01 589 08 50 E-mail: avantcar@avantcar.si

www.avantcar.si

junij 11 27

Mobilnost po vaši meri

Optimizirana mobilnostVozilo imate v posesti le takrat, ko ga potrebujete in stroške z njim, le kadar ga uporabljate.

Okolju prijazna mobilnostZ rednim obnavljanjem voznega parka vam Avant car ponuja najnovejše in tehnološko dovršene modele vodilnih svetovnih avtomobilskih proizvajalcev.

Tehnološko vrhunska mobilnostS tehnološko naprednimi vozili iz voznega parka Avant car dobite večjo učinkovitost, več varnosti, udobja in več vznemirljivosti.

Avant car d. o. o. Dunajska cesta 140 1000 Ljubljana Slovenija Tel: 01 589 08 50 E-mail: avantcar@avantcar.si

www.avantcar.si

Če boste prišli v Hišo Franko na obisk 21. julija, vsekakor ne pozabite čestitati za družinski praznik. Skozi njeno zgodovino je namreč ta dan prinesel precej lepih trenutkov. Zagotovo pa lahko čestitate tudi sebi. Za odlično izbiro, saj boste deležni kulina-ričnih užitkov ter miru in počitka. Za to bo poskrbela celotna družina, Ana vas bo s svojo energijo in bo-gatim znanjem popeljala v gurmanski svet, Valter pa bo z nasmejanim obrazom poskrbel za vinske užitke. Ampak, najprej se spodobi, da vam izjemna gostitelja predstavimo. Valter Kramar je po svojih starših podedoval strast do kulinarike in gostoljubje. Svojo Ano Roš je spoznal, kot pravi, ko sta bila še čisto mala in sta skupaj smučala. Iz Tolmina se je preselila v Kobarid in pred enajstimi leti sta začela ustvarjati … pravo pravcato pravljico.

Tekst: Mateja JanežičFotografije: Dean Dubokovič

In kot se za pravljico spodobi, ima tudi ta dolgo in bogato zgodovino. Že Valterjeva babica je delala kot kuharica, celo po drugih deželah, veliko časa v Švici. Valterjev oče Franko je ravno tako kar precej svojega življenja prebil v tujini, in ni se bilo lahko vrniti v Slovenijo. Sploh, ker je bila po drugi svetovni vojni pri nas velika revščina. A tu je našel svoji dve največji ljubezni, ženo Joži in gostinstvo. V drugi polovici prej-šnjega stoletja sta v Starem selu pri Kobaridu kupila propadajočo hišo, jo prenovila in odprla gostilno s prenočišči. 40 let za tem je ta hiša še vedno polna ljudi, živahna in v njej vedno prekrasno diši. Ana nam pove, da je njihova hiša preživela že marsikaj. Med prvo svetovno vojno je služila kot bolnišnica; legenda pravi, da naj bi se v njej zdravil tudi ameriški pisatelj Ernest Hemingway. Morda je on razlog za to, da je 21. julij družinski praznik Frankovih. Hemingway se je namreč rodil 21. julija 1899. In ni naključje, da se je leta 1973 prav na ta dan odprla gostilna, da se je tega dne leta 1967 rodil Valter in leta 2004 tudi Anina in Valterjeva hčerka?!

Skozi vsa ta leta so se v družini prenašali tudi znanja in recepti. Pravi zaščitni znak pa je že več kot štiri desetletja angleški 'rosbeef'. Precej restavracij je že preizkušalo recept, a nobeni še ni uspel tako kot Valterjevi mami.

Del skrivnosti dobrih okusov je tudi v sestavinah, ki izhajajo iz domačije. Skuta iz planin, pa jagnjetina, divjačina. Imajo tudi svoj sadni, zelenjavni in zeliščni vrt. Kakor narekuje narava, tako prihajajo na mizo tudi drugačni krožniki. Odvisno od letnega časa. Ana nas je pogostila s šestimi jedmi, tudi z angleškim 'rosbeefom', med drugim pa še z eno značilno jedjo Hiše Franko. Pravi, da gre za rdečo nit zgodbe, in to je jelenov tatar z gosjimi jetri, z omakama iz hrena in koromača, domačimi jabolki, koromačevimi cvetovi in kapljico balzamičnega jabolka.

Anina izobrazba ni prav nič povezana s kulinariko, saj je zaključila študij diplomacije, a njena strast do kuhinje jo je povedla na nova in razburljiva pota. Pravi, da je kuhanje kot umetnost. Pridejo dnevi, ko lahko v enem dnevu narediš tri božanske jedi. Zato je dobrodošlo, da jedilnik ves čas spreminjaš, saj tudi jedem sčasoma pada energija, pojavljati se začne neki avtomatizem znanja.

ZGODBA, KI SE PIŠE NA KROŽNIKIH

KULINARIKA

In če jo povprašamo po njeni najljubši jedi? Je nima. A nasmejano odgovori, da je to pašta. Iz otroštva pa se najraje spominja tople skute iz lesenih sodov. Poleti so bili veliko tudi v Istri, in tam so tolkli dateljne ali pa nabirali dagnje in vongole. Ker je mama zelo dobra plavalka, ju je s sestro naučila potapljanja. Zato ji je še danes ljub vonj buzare iz školjk. Za prav poseben posladek pa so imeli tudi ostrige, ki jih je mama tolkla po skalah, oče pa odpiral kar na čolnu. In s sestro sta jih s slastjo jedli.

Družinska povezanost je zelo močna, tudi pri delu. Očeta, Valterjev in njen, sta zaslu-žna za okusno paradižnikovo 'šalšo', ki je poleti skuhata tudi več kot 600 litrov. Oče in mama skrbita za vrt, najboljši štruklji pa še vedno prihajajo izpod rok Valterjeve mame. Ana verjame, da je bistvo vsake dobre gostilne to, da ima zelo dobre njoke, pašte in štruklje, najpomembneje pa, da je na mizi vedno dober kruh.

Kljub temu da se je šest čudovitih krožnikov že zvrstilo pred nami, se kar nismo mogli posloviti. Ob tem, ko sta si vzela čas za svoje kosilo tudi Ana in Valter (mimo-grede, Ana je pojedla veliko skledo solate, Valter pa poln krožnik pašte), sta nam še zaupala, da je prav miza ob vhodu njihova družinska miza in da pri njej skoraj vsak dan skupaj večerjajo. Morda pa se nam prav zaradi domačnosti ni mudilo zapustiti tople in gostoljubne Hiše Franko.

Moje navdušenje nad opremljanjem, želja po drugačnem pristopu, ki človeka ne pusti hladnega, vse to je vodilo zgodbe, ki jo pišem skupaj z mojimi dekleti. Danes, ko primanjkuje časa, je izredno pomembno, kako pristopiš k stranki, projektu ali arhitektu. Pa tudi dobra volja, neskončna energija in iznajdljivost.

Gradimo na odnosu. Stranka ni le nekdo, ki pride po nekaj lepega za svoje domo-vanje, je veliko več. Prav vsaka pa je zgodba zase. Njeno branje postaja iz dneva v dan bolj zanimivo, celo pustolovsko, ljubezensko, kriminalno, potopisno in fanta-zijsko. In ko v pričakovanju obrneš zadnji list, srečen konec. Ali še lepše, zgodba dobi svoje nadaljevanje ...

Opremljanje prostorov je postalo zakomplicirana reč. Izbire je veliko, svetovni splet ponuja tisoč in eno možnost, trendi narekujejo svoje, osebne želje pa svoje. Na vprašanje, kaj je danes »moderno«, ni pravega odgovora. Trendi imajo svoj rok trajanja; včasih se tudi povrnejo, ko jih ravno pospravimo med staro šaro. Kaj je torej resnično pomembno? Tisto, kar vam je všeč, kar vam daje občutek varnosti, domačnosti, lagodja. Tisto, kar vas preplavi, ko za seboj zaprete vrata pred svetom in se zleknete v svoj udobni fotelj.

Takšne občutke pričaramo vsak dan tudi v našem središču idej in pohištva. Naš salon ni kot iz škatlice. V njem najdete neurejene postelje, odprte knjige moje

PRIPOROČILO

Ideja je zorela precej dolgo; njeno rojstvo je pove-zano z milanskim sejmom dve leti nazaj. Nastala je kot izziv, kot vprašanje: »Si upaš?« In moj od-govor: »Si!« Vse ostalo se je odvijalo z nadsve-tlobno hitrostjo. Prave znamke, pravi ljudje, na pravem mestu. Kot koščki sestavljanke. In ker ne znam drugače, sem najprej sestavila okvir. Vsak dan posebej po en košček. Dobro leto kasneje je vse stalo na svojem mestu, in odprli smo vrata sa-lona pohištva in idej.

stare mame na nočni omarici, sem in tja tudi nacepljena polena. Naš salon JE dom. V vseh pogledih. Prostor, kjer se stranka lahko sprosti in naužije toplih barv, kjer umirjen pogovor ob kavici ali kozarcu vode porodi ideje.

Pod streho naše črne stavbe se ponosno predstavlja v dizajn objeto italijansko, izčiščeno, toplo nemško in strastno, temperamentno špansko pohištvo, po tihem posegamo tudi po skandinavskem, ki preseneča s svojo igrivo lahkotnostjo. Dnev-na soba, spalnica, kuhinja z jedilnico, pisarna, garderoba, otroška soba ali terasa, sprehod po salonu postopoma odkriva tudi luči, preproge in najrazličnejše dodatke za dom.

In vse me v Lustru? Preproste in sofisticirane, divje in umirjene, spontane, samo-svoje. Vsaka drugačna, pa vendar na neki način zelo podobna.

Jaz? Živim svoje sanje in pokam po šivih od novih idej. Dnevi v Lustru so prijetni in nasmejani. Prinašajo izzive, vprašanja in pogovore. No, vedno ni tako rožnato, prihrumijo tudi črni oblaki. Takrat stisnemo zobe in poiščemo sončne žarke.Svojo energijo širimo naokrog in močno verjamemo, da trud obrodi sadove. Energija se čuti, pa čeprav v salon le pokukate.

Ne verjamete? Pridite, povabim vas na kavico!

SESTAVLJANKA POHIŠTVA IN IDEJBesedilo: Petra Zupančič (vodja salona Luster)Fotografija: Mateja Jordovič Potočnik