Glasilo_DiZ-4-2010a

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina

svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

Gla

silo

, Let

nik

9, št

. 4, d

ecem

ber 2

010,

ISSN

185

5-21

10

Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in miru ne bo konca na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu. Vzpostavil ga bo in utrdil s pravico in pravičnostjo od zdaj in na veke.

Iz 9,5–6

UVODNIK 3NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA 4DELOVANJE DRUŠTVA 5

Regijska srečanja za voditeljske pare 5Temeljni vikend seminar v Ankaranu 8Nadaljevalni vikend seminar v Crikvenici 14

PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA 17V OBJEMU DRUŽINE 18

O idealnem božičnem večeru 18Družina – priložnost za rast 19Nocoj prihaja med nas Ljubezen 20Sveto pismo v najinem življenju 21

NAŠ POGOVOR: Kapucin brat Jožko Smukavec 22ODGOVORNO STARŠEVSTVO 26BITI TAŠČA/TAST 27GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI 28

Lahko molitev kaj spremeni? 28Ljudje z vrtnicami 29

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA 30DUHOVNA POBUDA 31MOJ KOMENTAR 32PRIPOROČAMO V BRANJE 33IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN 35VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Urška in Sandi Willewaldt 37ROMARSKO POHODNIŠTVO 40DAR ŽIVLJENJA 44MALO ZA ŠALO, MALO ZARES 46

kazalo

Naslovnica: utrinek: otroška božična igrafoto: družina Podgajski

PSALM 128

Blagoslov Božjih častilcev

Blagor vsakemu, ki se boji Gospoda,ki hodi po njegovih poteh.

Sadove truda svojih rok boš zares užival,

blagor tebi, tebi bo dobro.Tvoja žena bo kakor rodovitna trta

sredi tvoje hiše;tvoji otroci bodo kakor oljčne

mladikeokrog tvoje mize.

Glej, tako bo blagoslovljen mož,ki se boji Gospoda.

Blagoslovi naj te Gospod s Siona,da boš užival blaginjo Jeruzalema

vse dni svojega življenja,da boš videl svojih otrok otroke.

Mir nad Izraelom!Ps 128,1–6

»POZDRAVLJENA, OBDARJENA Z MILOSTJO, GOSPOD JE S TEBOJ!« (Lk 1,28)

Evangelist Luka nas po preroku Izaiju vabi: « Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze«! (Lk 3,4)

V tem svetem adventnem času želimo, da bi hoteli in znali Gospodu pripraviti pot do svojih src, da bi zravnali steze, ki nas vodijo do naših bližnjih in na katerih ohranjamo in negujemo naše medsebojne odnose.

Spustimo v naš decembrski vsakdan malo miru, ki ga v hitenju in opravljanju vsakodnevnih obveznosti tako zelo iščemo – žal večkrat na napačnih

mestih. Naj Gospod vstopi in se rodi v naših srcih, saj se nas le tako lahko dotakne tam, kjer smo njegovega dotika najbolj potrebni.

Hvala, dragi naši zvesti bralci, dobrotniki in podporniki, za vašo zvestobo in naj vas Gospod blagoslavlja tudi v prihajajočem letu 2011.

Hvaležni sodelavci DiŽ

Mesec december je že sam po sebi nekako prazničen mesec in kako lepo je, če ga znamo preživeti v objemu svoje domače družine. Najprej nas obišče sveti Miklavž, zatem pa v adventnem pričakovanju čakamo rojstvo našega Odrešenika. Vsaka družina, ki pričakuje otročička ve, koliko lepega prinese na ta svet novo življenje. Tudi Jezus je gotovo prinesel zemeljskim staršem veliko veselja. Čeprav je bil učlovečeni Bog, je potreboval očeta in mamo, da sta ga spremljala ter vzgajala za življenje. Kot starša sta kmalu spoznala svojo majhnost in nemoč pri vzgoji, zato sta ga toliko bolj izročala Očetu v varstvo. Gotovo tudi vsaka zemeljska mama čuti, kakša milost se je naselila vanjo, ko se pod njenim srcem začne porajati novo življenje. Takrat je Gospod prav na poseben način prisoten. In kako žalostno je dejstvo, da današnja družba in sistem želita razvrednotiti prav tisto, kar je najbolj lepo: prepričujejo nas, da so splavljeni otroci samo zarodki, vse oblike odnosov in partnerstev so dopustne

in normalne ... Sistem deluje prav potuhnjeno; samo poglejmo naše otroke v šoli, kjer se učijo o raznih oblikah družine in vse so »normalne«! Saj vemo, da ne gre za obsojanje nikogar, želimo le, da bi raje sledili Božjemu načrtu za zakon in družino. Le v takšni družini lahko prejemamo tisto najbolj bistveno, kar rabimo za dobro samopodobo. Res pa je, da smo prav zaradi tega znotraj družine najbolj ranljivi, če gre karkoli narobe.Prepričana sem, da si člani Diž-a prizadevamo, da ohranimo svetost in obliko družine. Nenazadnje to odseva že sam podatek, da so Temeljni vikend seminarji v Ankaranu in Nadaljevalni vikend seminarji lepo obiskani in dotiki Gospoda veliki. Hvaležni smo tudi vsem, ki ste nam zaupali svojo zgodbo Božjih dotikov v vaših družinah, saj s tem vlivate neizmerno upanje temu razbolelemu svetu. Da pa Gospod uporablja to našo ranjenost in da se nas lahko tam najbolj pristno dotika, nam je v svoji zgodbi zaupal brat kapucin Jožko Smukavec. Njegova težka pot odraščanja nam pričuje o tem, da Gospod resnično deluje in ozdravlja, če ga le povabimo v svoje življenje in mu pustimo stopiti v naše srce. Svojo odprtost Gospodu nam na poseben način kažejo udeleženci naših romarskkih pohodov. Zadnji letošnji pohod je bil v Kočevski rog in kljub skromni udeležbi so nam dokazali, da se splača delati tudi za širšo skupnost in za našo »diževsko« družino. Zato nas vse vabim, da bi se prihodnje leto večkrat skupaj srečali tudi v naravi na naših skrbno pripravljenih pohodih.Naj vam na koncu zaželim blagoslovljene praznike, da bi jih resnično znali preživeti v krogu in objemu domače družine ter obenem v družbi svete družine, ki naj vam prinaša moč in pogum, saj ju nenehno potrebujemo ob vsakdanjih preizkušnjah v družini.

Petra Berčan

DECEMBER 2010 DRUŽINA IN ŽIVLJENJE3

UVODNIK

POTREBA PO LJUBEZNI

Človek je sad ljubezni, zato je vanj »vgrajena« potreba po ljubezni. V današnjem času velikokrat slišimo oziroma govorimo o osamljenih ljudeh, ki jih malokdo ali nihče ne obišče (mimogrede, očka, oprosti mi, ker te premalokrat pokličem ali obiščem), ki v sebi, kot vsi mi, čutijo potrebo po ljubezni, pa le-te od nikogar redno ne prejemajo in nikomur je redno ne morejo dajati oziroma izkazovati. Kaj lahko storimo, da bi sebi in drugemu pomagali zadovoljiti to temeljno potrebo? Nagovorile so me besede iz knjige Inteligenca srca, avtorja Clauda Steinerja, ki pravi: »Ljudje iščemo ljubezen; ljubezen si izmenjujemo s transakcijami, s pomočjo potrditev. Potrditve so lahko fizične ali besedne. Fizične potrditve so vse oblike dotikov: objemi, poljubi, božanja, masaže, držanje za roke ali varno naročje. Besede potrditve so izjave, ki potrjujejo neko lastnost osebe na pozitiven način. Lahko so povezane z zunanjostjo, obleko, inteligenco, darežljivostjo, kreativnostjo, čustveno pismenostjo, dobroto, poštenostjo, delovno etiko, praktičnimi veščinami, dostojanstvom, sposobnostjo vodenja, umetniškim talentom, spolno odzivnostjo ali zmožnostjo, iskrenostjo, igrivostjo, modrostjo, eleganco, taktnostjo ali s katero koli drugo lastnostjo, ki jo posameznik ima. Pozorno poslušanje ali obdaritev tistega, ki ga ljubiš, so močne oblike potrjevanja. Lahko jih imenujemo tudi potrditve z dejanji.« Seznam, ki ga C. Steiner navaja, je dolg, pa vendar bi lahko z naštevanjem še nadaljevali, saj so naši bližnji tudi ustrežljivi, razpoložljivi, zavzeti, prijetni sogovorniki … Gotovo se strinjate z menoj, da bi bilo potrebno z mislijo na naše bližnje tak seznam večkrat prebrati in o njem premišljevati. Prav naši bližnji so nam darovani, da se ob njih učimo ljubiti, kakor nas ljubi Bog: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.« (Jn 13,34) Na dekanijskem srečanju ŽPS je voditelj Franci Levičar lepo povedal, ko je razmišljal, kolikokrat se nam smilijo lačni v Afriki in v raznih begunskih taboriščih, ko pomislimo

pa na soseda, brata, taščo, snaho …, pa v sebi začutimo zavračanje – niti malo se nam ne smilijo. Zakaj? Ker smo jih na podlagi preteklih izkustev ožigosali in »oblepili« z raznimi etiketami; tako ali drugače so nas prizadeli in sedaj čakamo, kdaj se nam bodo opravičili – čakamo, da se bo izkazala naša pravica, da se bo izkazalo, da se nam je zgodila krivica.Jezus ni čakal, da bi se mu opravičili tisti, ki so ga bičali in pljuvali ter na križ pribili. Jezus je prvi ljubil. Njegova ljubezen gre do konca – zadnja kaplja krvi je bila nesebično darovana zame in zate, dragi bralec. Oh, ko bi se midva tega zavedala! Kako bi se najini srci spremenili! Koliko bremen (to so bremena oziroma okovi neodpuščanja) bi odpadlo! Kako svetli bi bili naši pogledi in kako topli bi postali naši medsebojni odnosi! Vsi dobro vemo, da je lažje govoriti, kot pa kaj zares spremeniti. Se strinjam! Vem pa tudi to, da je neodpuščanje večkrat tako globoko zasidrano v naših srcih, da presega naše moči in največkrat nemočni rečemo: »Ne morem odpustiti.« In res je, sami z lastnimi močmi ne moremo odpustiti. Zakaj? Zato, ker je odpuščanje Božja kategorija – je nekaj nadnaravnega – nekaj zelo velikega. In edini, ki to zmore v celoti, je On, ki pravi: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.« Zato bodimo modri in priznajmo, da sami ne zmoremo. Zakričimo v svojem srcu: »Gospod Jezus, prosim te, pridi in mi pomagaj odpustiti! Sam ne zmorem. Daj mi svojo moč! Potrebujem te! Potrebujem tvojo ljubezen, ki gre do konca!« Ko bomo to storili (včasih bomo morali prositi več dni ali celo več mesecev in bo šlo za proces odpuščanja), bomo v sebi prepoznali Ljubezen, ki se nesebično in zastonj daruje – in ta Ljubezen je Bog (1 Jn 4,8).

Dani

4 DECEMBER 2010DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

Konec septembra in v začetku oktobra so potekala 14. redna regijska srečanja za voditeljske pare. Za tiste, ki morda tega še ne poznate, naj povem, da gre pri tem za obliko stalne pomoči voditeljskim parom, ki se dajejo na razpolago kot voditelji (animatorji) zakonskih skupin. Misel, ki nas je tokrat povezovala, je bila vzeta iz Pisma Rimljanom 8,14: »Kateri koli namreč se dado voditi Božjemu Duhu, ti so Božji otroci« (EKU). Zaželeli smo si, da bi mogli globlje dojeti pomen teh Pavlovih besed, da bi mogli spoznati, kako resnične so podobne besede, ki jih je pred Pavlom izrekel Gospod, ko je dejal: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). In mi smo povabljeni in poklicani, da ostanemo v Gospodu, priključeni na vir njegove moči – na Svetega Duha. Povabljeni smo, da zanj obrodimo sad – večen sad, ki ostane in pomeni večno življenje. Ta večni sad so vsi tisti, ki jih Gospod privede na našo življenjsko pot in nam daje priložnost, da jih mi povabimo in pripeljemo k njemu, da jih seznanimo z njim, ki je ljubezen, z njim, ki je za vse nas, tudi za tiste, ki ga še ne poznajo in ne priznajo, umrl in vstal.

DUHOVNI POUDARKI Vsako regijsko srečanje razdelimo na dva dela: duhovni in praktični del. V prvem, duhovnem delu smo tokrat poskušali prisluhniti Gospodu, ki nas je nagovoril po besedah apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,1–17). Takole smo razmišljali: • Če se vsak dan znova »prižgemo« ob Božji besedi, se

po nas »prižigajo« tudi drugi. (Pregovor pravi: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti.«)

• Kot Pavel smo tudi mi »dolžniki« in »smo pripravljeni« in »se ne sramujemo« ponesti evangelija tistim, ki nam jih na pot privede Gospod (Rim 1,14–16).

• Za to sta potrebna »napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Tes 1,3).

• Govorimo iz sebe in pričujemo, kako se nas je Gospod dotaknil po svoji besedi, evharistiji, bratih in sestrah, dogodkih, ki smo jim bili priče … Povabljeni smo, da najprej sami ponotranjimo in osebno (pre)izkusimo Božji dotik in njegovo ljubezen in jo tako »prevedeno« posredujemo sodobnemu človeku. Duhovne resnice, ki gredo na ta način »skozi nas«, imajo v sebi moč pričevanja o moči in zmagi Jezusa Kristusa v nas in med nami. Mi postajamo vedno bolj ponižni in pretočni za Božje milosti, ki jih želi Bog posredovati našim bližnjim.

• Vedno bolj se zavedamo, da se ne moremo opirati na svoje moči, pač pa smo povabljeni, da vedno bolj zaupamo v moč Svetega Duha (Zah 4,6).

• Varujemo se »aktivizma« in skrbno negujmo duhovno mišljenje, ki je življenje in mir (Rim 8,6).

• Živimo sredi duhovnega bojnega polja (to je dejstvo ne glede na to, ali se mi tega zavedamo ali ne), o

katerem apostol Pavel pravi, da se ne bojujemo »proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12). In nespameten je vsak, ki se v ta boj spušča z lastnimi močmi, neoborožen in neopremljen.

• Zato bodimo Kristusovi – imejmo Kristusovega Duha, ki je Duh moči, veselja, razumnosti, ljubezni, poguma, zvestobe …

• Prosimo Svetega Duha, naj v tem duhovnem boju on poveljuje in on zmaguje, naj glasno kriči, ko nas mamijo svet, meso in hudič.

DUHOVNA ZRELOSTNa regijskih srečanjih smo spregovorili tudi o duhovni rasti oziroma duhovni zrelosti posameznika in posledično tudi zakonske skupine. Pri tem smo se spraševali, kakšna je v zvezi z duhovno rastjo vloga voditeljskega para in kaj lahko voditeljski par stori, da bodo pari v zakonski skupini duhovno rastli. Bogu smo hvaležni za naslednja spoznanja: • Vedno je pomembno, da voditeljski par zakonsko

skupino »posvoji«, da za člane moli, jih po potrebi pokliče, se s katerim parom med dvema srečanjema dobi na kavici oziroma klepetu … Skratka, voditeljski par bedi nad življenjem in delom zakonske skupine tudi v primeru, ko pari iz meseca v mesec »krožijo« (vsak mesec se drug par pripravi na srečanje in ga vodi). V primerih, ko pari krožijo, je voditeljski par dolžan bdeti tudi nad pripravo in vodenjem srečanja, čeprav se na srečanje ne pripravlja in ga ne vodi sam. Prav je, da na koncu srečanja s parom, ki je srečanje pripravil, naredijo kratko refleksijo.

• Zakonska skupina je neke vrste »duhovni inkubator«, v katerem posamezniki in pari duhovno zorijo za samostojno duhovno življenje. Gre za okolje, ki je primerno za duhovno dozorevanje. V zakonskih skupinah pari spoznavajo zakonitosti duhovnega

REGIJSKA SREČANJA ZA VODITELJSKE PARE

NAJINA PONIŽNOST OHRANJA ZAKONSKO SKUPINO

Poglej, kako spodbudne so Pavlove besede.


DELOVANJE DRUŠTVA

življenja, spoznavajo različne vrste duhovne hrane, ki je potrebna za duhovno rast oziroma se od starejših in bolj izkušenih parov (od voditeljskega para) učijo prepoznavati in iskati duhovno hrano in se z njo prehranjevati. Tako spoznavajo moč in pomen »hranilne vrednosti« Božje besede, kruha življenja, ki je evharistija, in drugih zakramentov. Podobno kot mlade orle njihovi starši učijo iskati in loviti hrano in jih tako pripravljajo na samostojno življenje.

• Poskušali smo razumeti, kaj pomeni biti duhovno zrel posameznik, zakonski par ali zakonska skupina. Strinjali smo se, da je duhovno zrel posameznik: • stanoviten, • udejanja spoznanja, ki mu jih daje Gospod, • vsak dan znova obnavlja zavezo z Bogom – vsak

dan znova se izroča v Božje srce, • v vsako situacijo povabi Boga, • čuti potrebo po duhovnih vajah in Božji

besedi, • je vedno bolj ponižen in vedno bolj pripravljen

služiti, • drugim zna razložiti, kaj je razlog njegovega

upanja (1 Pet 3,15), • je aktiven v svoji župniji, • neguje osebno, zakonsko, družinsko in

občestveno molitev,• se izobražuje v veri, • redno bere Sveto pismo, • spreminja sebe in ne svojega sozakonca.

• Ko se »zanos in tempo« v zakonski skupini zmanjšata in upočasnita, ko opažamo, da ni resnosti pri izvrševanju domačih nalog in pri zmenkih, da molitev izgublja svoje mesto in s tem svojo moč, da branje Božje besede peša in upada in se zdi, da pari srečanj ne jemljejo več resno, pomeni, da gre za vprašanje osebne pripadnosti skupini oziroma Bogu in duhovni rasti.

PRAKTIČNI POUDARKI Skoraj vsi prisotni pari (na vseh petih regijskih srečanjih nas je bilo skoraj 150) so pričevali o tem, kako se je spremenil njihov odnos, odkar so se aktivno vključili v zakonsko skupino. Spodaj so nekateri praktični poudarki: • zakonska skupina naju vzgaja, nama daje smernice

in naju poživlja,• v zakonski skupini si napolniva baterije,• v zakonski skupini srečava ljudi, ki podobno mislijo

in želijo,• v zakonski skupini sva našla »ramo za jokanje« –

sorodne duše, ki naju razumejo in z nama čutijo ter so pripravljeni z nama nositi del bremena,

• v zakonski skupini se učiva spoznavati Boga, njegovo besedo in moč molitve,

• v zakonski skupini drug drugega hranimo z Božjo besedo, ki si jo med seboj podelimo,

• zakonska skupina naju ozavešča, da delo na sebi in odnosih, v katere vstopava, terja najino aktivno sodelovanje, narekuje in zahteva določene spremembe, zahteva odpoved, ki se ji največkrat upirava – podobna sva nedoraslim uporniškim najstnikom (včasih se nama zdi, da sva v stalni puberteti),

• odkar sva v zakonski skupini se je izboljšala najina komunikacija, bolj sva pripravljena prisluhniti drug

drugemu, vedno bolj naju navdušuje in nagovarja pogovor o veri (v družbi in doma), v najin odnos sva povabila Boga, postajava vesela in navdušena kristjana, lažje si odpuščava, vzljubila sva randije, v domači župniji postajava vedno bolj aktivna,

• zjutraj začenjava najin dan z molitvijo in branjem dnevnega odlomka Božje besede, ko nama je lepo, se Bogu zahvaliva,

• več pozornosti sva začela posvečati družinski molitvi,

• trudiva se biti drug drugemu zgled v osebni molitvi,• tudi v javnosti si upava biti kristjana (pri jedi v

restavraciji moliva in se pokrižava), trudiva se, da tudi navzven kaževa navdušenje za družino in ljubezen med nama,

• postajava vedno bolj »ponižna in pretočna« kristjana – rada bi dovolila, da bi Božja milost neovirano (z najine strani) tekla do ljudi, ki jim je po naju namenjena,

• vedno bolj sva pripravljena pokazati svojo ranljivost, zmoto in nemoč in dati prostor Kristusovi zmagi v najinem odnosu,

• vedno raje pristopava k ljudem in jih sprejemava v njihovi realnosti,

• med nama bi se veliko manj dogajalo, če ne bi bila v zakonski skupini,

• priprava na naslednje srečanje naju bogati in zbližuje, utrjuje najin odnos in nama pomaga duhovno rasti. Več truda voditeljski par vloži v življenje in delo zakonske skupine, več ima sam od tega.

POBUDE, KI JIH JE VREDNO UPOŠTEVATI Na vsakem regijskem srečanju se rodi kakšna pobuda, ki pomeni obogatitev in korak naprej v uresničevanju našega gesla: Gradimo odnose, za katere je vredno živeti. Tudi jesenska regijska srečanja so prinesla nekatere pobude: • Prisotni voditeljski pari članom zakonskih skupin, ki še

niso zbrali dovolj poguma, da bi se udeležili Temeljnega vikend seminarja, toplo priporočajo, da se za to čim prej odločijo. Z veseljem namreč ugotavljajo, da pari, ki že imajo to izkustvo, v zakonskih skupinah delujejo z večjo zavzetostjo in duhovno hitreje napredujejo.

• Nekatere zakonske skupine se odločijo za razne skupne programe oziroma projekte v svoji domači župniji, pri katerih sodelujejo vsi člani skupine. Med take projekte zagotovo sodijo: priprava in izvedba (vedno v dogovoru z domačim župnikom) dneva zakonskih jubilantov, organizacija adventnih ali postnih predavanj na temo odnosi v družini, organizacija in izvedba križevega pota v postnem času, priprava božičnice ali organizacija koledniških večerov in podobno. O takih ali podobnih možnostih naj se zakonske skupine pogovorijo in se za kaj odločijo.

• Pobratenje zakonskih skupin: srečevanje podobno mislečih je vedno obogatitev in veselje. Pobuda je bila dana z namenom, da se dve zakonski skupini med seboj bolje spoznata, da pripravita kakšen skupen dogodek in ga enkrat izvedeta v eni župniji, drugič v drugi. Prav zanimivo bi bilo, ko bo se na ta način povezali ena primorska in ena prekmurska zakonska skupina ali ena gorenjska in ena štajerska in podobno.

Priznam, da se regijskih srečanj vsakič znova veselim in da me vedno znova nagovori Božje delovanje v življenjih voditeljskih parov in v zakonskih skupinah. Gospodarja žetve prosim, naj še naprej zbira svoje, jih osvobaja, zdravi, odrešuje, vodi in opogumlja.

Dani


DELOVANJE DRUŠTVA

REGIJSKO SREČANJE VODITELJSKIH PAROV V VERŽEJU 6. 10. 2010Na povabilo naših voditeljev Sandre in Bojana smo se vsi člani zakonske skupine župnije Dobrovnik vključno z župnikom udeležili regijskega srečanja za voditeljske pare škofije Murska Sobota, ki je potekalo pod okriljem DiŽ-a.Z ženo sva bila navdušena nad možnostjo, da greva, saj veva, da je vsako srečanje z Vilmo in Danijem ter ostalimi prijatelji, ki obiskujejo zakonske skupine, Božji blagoslov. Tudi tokrat ni bilo nič drugače: prisrčni pozdravi ob snidenju, dobro vzdušje na uradnem delu in malce težje slovo.Po opravljeni molitvi smo se lotili odlomka iz Svetega pisma (Rim 8,1–17), ki nas je nagovoril na različne načine.

Zelo lepo je ob koncu debate misli strnil župnik iz Cankove, ki je povedal, da ne moremo ločiti mesa in Duha, vendar pa moramo vsekakor dajati prednost Duhu in takrat bo tudi meso zasijalo v vsej lepoti. Živeti po Duhu namreč pomeni, da svoje življenje predamo Jezusu, ki je pot, resnica in življenje (Jn 14,6). Živeti v Kristusu pa je cilj vsakega pravega kristjana. Če si v Kristusu, prejemaš in oddajaš sadove Duha, ki so ljubezen, veselje, mir … in zoper te stvari ni postave (Gal 5, 22–23). Vse to pa prinaša večno življenje pri Očetu.V drugem delu smo se pogovarjali o pozitivnih in negativnih učinkih obiskovanja zakonske skupine, o tem, kaj bi kdo spremenil itd. Mene je zelo nagovorilo vprašanje, kakšni so duhovni temelji nas, ki obiskujemo zakonske skupine. Naša skupina ima za sabo šele prvo leto in tolažili smo se lahko, da mi šele zidamo temelje. Kljub temu pa sem mnenja, da so temelji, ki so zidani samo v skupini enkrat na mesec, sila slabi. Samo vsakdanja molitev, branje Božje besede in sklicevanje na Jezusovo kri nas lahko ohranjajo duhovno žive, saj naš

sovražnik hudič, ki je vladar tega sveta, hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl (1 Pet 5,8). Sama srečanja so nam torej lahko v začetku vodilo in dober pripomoček ter vzpodbuda, kasneje pa kot smetana na torti, ki jo mora vsak speči doma sam oz. skupaj s sozakoncem. Na koncu so naju z ženo prosili, če bi kot voditeljski par prevzela novo skupino v Križevcih, kar sva sprejela kot Božji klic. In v vodenje vstopava z vero, da je on z nama. Bil je večer, ki si ga človek lahko le želi.

Simon in Mihaela

V A B I L OKmalu bo tu novo leto in pisalo se bo leto 2011. Januar bo kar zdrknil mimo nas in že boste prejeli prisrčno vabilo na 15. Regijsko srečanje za voditeljske pare. Tisti, ki se teh srečanj redno udeležujete, veste, da so taka srečanja priložnost za bratski objem in stisk roke, za sproščen klepet, pa tudi resen pogovor; so priložnost za najino duhovno rast ter za »ostrenje najinega duhovnega vida«, ko gre za vlogo in pomen zakonske skupine ter najino poslanstvo v njej. Vabilo na Regijsko srečanje je namenjeno vsem zakonskim parom – ne le tistim, ki so neke vrste »uradni voditeljski pari«. Tudi tisti, ki samo kdaj pa kdaj pridete na vrsto za vodenje srečanja (v primeru, da v vaši skupini krožite), ste na naše srečanje vljudno vabljeni. Prav tako so lepo vabljeni tudi vaši duhovni asistenti. Morda bodo raje prišli, če jih boste vi povabili. Prosiva vaju, da v svojem koledarju rezervirata čas za to srečanje (navadno je zadnje dni januarja in prve dni februarja – skratka na začetku koledarskega leta). V vabilu, ki ga bosta prejela v januarju, bo podrobneje predstavljen kraj, datum in ura našega srečanja. Pridita, da bomo skupaj uresničevali psalmistove besede: »Vse GOSPODOVE steze so dobrota in zvestoba za tiste, ki ohranjajo njegovo zavezo in njegova pričevanja.« (Ps 25,10)

Vilma in Dani

Srečanje v Veržeju


DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR ZA ZAKONCE V ANKARANU

TEMELJNI VIKEND SEMINAR, november 2010 Poročiti se je lahko, ostati poročen je težje, ostati celo življenje srečno poročen je prava umetnost. (neznan avtor)Oba se s tem zelo strinjava. Na vikend seminarju v Ankaranu sva še toliko bolj spoznala, kaj pomeni biti srečno poročen. Poročena sva petnajst let in se vse bolj zavedava, kako slab je bil najin načrt za življenje v zakonu. Zelo sva hvaležna ljudem, ki so nama omogočili obiskovanje zakonske skupine. V skupini spoznavava in se začenjava zavedati, kako resnične so psalmistove besede, ko pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji.« (Ps 127,1) In ravno v zakonski skupini sva bila nagovorjena, da se udeleživa Temeljnega vikend seminarja za zakonce.In to je bilo nekaj prečudovitega. Vsi, ki so bili zadolženi za pripravo in izvedbo seminarja, so se maksimalno potrudili. Vsak nagovor je bil poglavje zase – resnično življenje, kot da bi gledala skozi okno naše hiše. Dobro

se nama je zdelo, da je vsakemu govoru vedno sledil pogovor med zakoncema. Tako sva lahko veliko lažje načela najine probleme, se o njih pogovorila in jih rešila. Za naju je bil vrhunec v soboto zvečer, ko je bila poročna sveta maša. Brat Jožko je nekaj, kar se ne da opisati z besedami. Njegov nasmeh, preproste besede, sprehod po parku (sveta spoved), vse to je bilo nekaj veličastnega. Sveti maši je sledila romantična večerja, ljubezensko pismo, torta, ples ...

V nedeljo sva se vračala v dolino – domov, nazaj v realno življenje. Hvala Bogu nas je Dani opozoril, naj ne pričakujemo preveč. Misliva, da se baterije kar hitro praznijo od pritiskov vsakdanjega življenja. Zato pa imava lepo priložnost možnost in se že sedaj veseliva, da se bova lahko udeležila Nadaljevalnega vikend seminarja za zakonce v Crikvenici.

Herman in Melita

ZAKONCA NA SKUPNI POTI (Kako sva sploh prišla do tega)Letos smo imeli v naši dekaniji sveti misijon in povabljena sva bila na predavanje, ki sta ga imela Vilma in Dani Siter. Njuno pričevanje naju je zelo navdušilo in navdihnilo. Po misijonu sva se vključila v zakonsko skupino v naši župniji,


DELOVANJE DRUŠTVA

ANKARAN, november 2010

v katero sta naju povabila zakonca Zdenka in Branko. Na enem od srečanj zakonske skupine sva bila povabljena, da se prijaviva na seminar Zakonca na skupni poti. Zdenka je poskrbela za vse. V pričakovanju sva čakala dan, ko se odpeljeva skupaj še z enim parom v Ankaran.Začeli smo s pesmijo in molitvijo ter nadaljevali s predavanji. Po vsakem predavanju je sledil pogovor v dvoje, pogovor med nama. V vsakem sklopu predavanja sva se našla, začutila in spoznala sva, kje sva dobra, kje sva slaba, kje sebična in na kakšnih temeljih morava graditi najin odnos. Postavljala sva si tudi cilje in eden izmed njih je, da bova gradila trikotnik povezanosti med nama in Bogom, da bova gradila na odnosih, se borila proti odtujenosti, se sprejemala v polnosti kot Božji dar. Vrhunec najine udeležbe seminarja pa je bila sobotna sveta maša, kjer sva si ponovno obljubila poročne obljube. Zaključek vsega pa je bila nedeljska sveta maša, ki je bila ravno zahvalna, zato sva se Bogu še posebej zahvalila za najinih štiriindvajset let zakona.Iz Ankarana sva odšla obogatena in navdihnjena s sklepom, da če Bog da, se zagotovo udeleživa nadaljevalnega seminarja. Ob tej priložnosti bi se zahvalila predavateljem Vilmi, Daniju, Martini, Mitji, Aniti in Rajku za njihova pričevanja ter duhovnikom, ki so nam bili na razpolago, da smo si lahko očistili naša srca in olajšali duše. Bog vam povrni.

Danica in Tone

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V ANKARANUZ možem sva šele na začetku skupne poti, pa vendar vidim, da je ta seminar kot ustvarjen za naju, pa tudi za tiste, ki že

kar nekaj let korakajo skupaj skozi življenje. Teme, ki smo jih obravnavali, in njihove prisrčno/hudomušno/življenjsko/resno obarvane predstavitve so večne in čisto življenjske, a prav zato tudi živo aktualne. Hvala vsem parom, ki so nam razjasnili marsikatero notranje vprašanje. Osebno

sem tako izvedela ogromno dobrih, koristnih in novih stvari, ki so mi dale nov zanos, zaupanje in zavedanje ter izrekla še enkrat osebni DA Kristusu in mojemu možu za skupno pot v edinosti. To je namreč v resnici Božji osnovni namen svetega zakona: odsevati Božjo podobo na zemlji. Seveda, z njegovo pomočjo.

Urška


DELOVANJE DRUŠTVA

ANKARAN, 5.–7. 11. 2010V začetku novembra je napočil dolgo pričakovani trenutek, ko sva se z ženo Mihaelo napotila na Temeljni vikend seminar za zakonce v Ankaran. Na seminar se nas je prijavilo vseh pet parov iz župnije Dobrovnik, ki smo lani začeli obiskovati zakonsko skupino, in Mihaelina sodelavka z možem. Najina pričakovanja pred seminarjem so bila velika, saj sva o njem že večkrat poslušala v superlativih. Kljub temu pa sva bila zelo radovedna, kaj je na teh seminarjih tako »super«. Vreme na žalost že ni bilo na naši strani, saj smo iz sončnega Prekmurja (ob odhodu je bilo 21 stopinj) prispeli na oblačno Primorsko, vendar pa je prisrčen pozdrav z Danijem in Vilmo razblinil vse oblake nad Ankaranom. Danijeva kitara in pesem pa te tako ali

tako napolni in ti da zagon po 3,5-urni vožnji. Prvi pregled gradiva, ki smo ga dobili ob prihodu, nama je pokazal, da so teme prave in da bo zanimivo. Pričevanja Danija in Vilme, Mitje in Martine ter Rajka in Anite so se naju tako dotaknila, da sva imela velikokrat solzne oči. Vsi so govorili iz lastnih izkušenj in pri vsaki temi oz. ob vsakem pričevanju sva se našla tudi midva. Katere zakonske pare pa ne bi zanimale teme, kot so:

• nevarnosti, ki ogrožajo edinost med nama,• Božji namen in Božji načrt za zakon,• pogovor med nama,• kako reševati spore,

• intimnost med nama,• vloga moža oz. žene,• moč blagoslova in• ustvarjati dediščino, ki ostane.

No, kar veliko je zakonskih parov, ki jih te stvari ne zanimajo, vendar pa sem srečen, da midva nisva med njimi. Kogar to ne zanima, zagotovo v sebi nima ljubezni, kajti rdeča nit celotnega vikenda je bila ljubezen. Pa s

tem ne mislim ljubezni, ki je minljiva (zaljubljenost), ampak Ljubezen, ki je gonilna sila sveta in to je Bog.Čas med pričevanji, ki je bil namenjen samo nama, sva izkoristila za poglobljen pogovor, ki naju je vsakokrat še bolj približal našemu Bogu, Jezusu Kristusu in s tem drug drugemu. Ko takole pišem o svojih občutkih na seminarju, si posebno mesto zaslužita p. Joško in sveta maša, ki jo je daroval za nas zakonce ob obnovitvi poročne zaobljube. Bilo je res nepozabno, tako iskreno, s toliko žara, z odličnimi pevci (pozneje smo izvedeli, da so to člani zakonske skupine iz Kopra; vsem obilo Božjega blagoslova), da sem se kar topil od ugodja, ki sem ga občutil v svojem srcu. Zadnji dan našega vikenda je posijalo celo sonce in upam, da midva z ženo nisva bila edina, ki sva sijaj čutila tudi v najinih srcih. Gradnja edinosti v zakonu je proces, ki traja vse življenje in pri tej gradnji se srečujemo s takšnimi in drugačnimi ovirami. Pomembno je, da se s temi


DELOVANJE DRUŠTVA

ovirami znamo soočiti in jih uspešno odstranjevati z dneva v dan. Verjemite, da je Temeljni vikend seminar za zakonce zagotovo velik pripomoček za to. Na začetku sem napisal, da sva imela z ženo velika pričakovanja in sedaj lahko brez kančka slabe vesti zapišem, da so bila vsa pričakovanja presežena. Seminar je bil pripravljen z Ljubeznijo in če stvari delamo z Ljubeznijo, imamo zagotovilo, da uspejo, ker: Bog je Ljubezen.

Simon in Mihaela

PESEM RADOSTNIH SRCPolna pričakovanj in radovednosti, kaj novega bova odkrila, sva se z zakoncema Vulič odpravila na Temeljni vikend seminar za zakonske pare, ki je bil od 5. do 7. novembra 2010 v Ankaranu.Že v uvodnem večeru sva spoznala, da sva naredila pravi korak, ko sva se odločila, da bova po dvanajstih letih zakona naredila tudi nekaj globljega drug za drugega. Doma, v vrvežu štirih otrok, je to včasih zelo težko in neuresničljivo.Sobota je bila čas za pogovor in spoznanje,

kako potrebna in veličastna je Božja moč v življenju zakoncev. Vrhunec vsega dogajanja je bila večerna (poročna) sveta maša na Markovcu. Prežeta z resničnim veseljem in ljubeznijo sva si pred Bogom ponovno obljubila večno zvestobo in ljubezen. Pesem, ki je prihajala iz radostnih src in bogatila bogoslužje, nama je pomagala doživeti Božjo bližino. Sam p. Jožko pa je bil prava priča Jezusa Kristusa med nami. Nepozabni sveti maši je sledila vesela poročna svatba. Utrujeni, a duhovno poživljeni z vero, da on živi z nami v dobrem in slabem, smo legli k počitku.

Nedeljski dopoldanski pogovori so minili zelo hitro, a kljub temu so za naju postali velika Božja dediščina. Sveta maša, ki jo je tudi tokrat daroval p. Jožko, je bila edinstvena in neponovljiva.Ko lahko človek doživi v 48 urah toliko lepega in bogatega, mu ne pride na misel ničesar drugega kot ena sama HVALA Njemu, ki naju spremlja in vodi in pa vama, Vilma in Dani, da se v vsej svoji preprostosti in iskrenosti darujeta za druge. Bog naj blagoslavlja vajino delo!Vsem zakoncem, ki želijo narediti nekaj zase in za družino,

pa svetujeva, da obiščejo seminar in spoznajo kako zaživeti, da bi svet postal boljši in lepši. Res je vredno živeti za takšne odnose!

Katarina in David IPAVEC

ANKARAN 2010 - ONŽenka Manuela in peta obletnica poroke sta me pripeljala na izobraževalni vikend na Debeli rtič. Po navadi smo zasuti z reklamami za prodajo izdelkov, redko pa kdo poskrbi za spoštljiv odnos med zakoncema. Meni je bilo na seminarju marsikaj zanimivega, na primer, da je zakonsko življenje povezano s Svetim pismom in ravno od tam je bila črpana vsebina za razumevanje odnosa med partnerjema. Sam nisem še nič prebral iz Svetega pisma, slišal pa veliko in vse kaže, da je tukaj osnova krščanskih vrednot. Pomeni pa tudi neko mero strpnosti, odpovedovanja, discipline, razumevanja, a ne zato, da bi človek ne bil svoboden, ampak da bi varno vozil po življenjski poti z upoštevanjem prometnih pravil. Osebno si želim širši množici prikazati pravo vrednoto življenja. Enkrat sem s pokojno ženo že hodil na zakonsko skupino, a sem bil razočaran, ker

smo se tam pogovarjali in bili kot pravi kristjani, ko pa sem enkrat dobronamerno prosil za pomoč pri gradnji hiše ali nabavi gradbenega materiala, so me označili kot materialista. Videl sem, kako na takih izpitih pademo. Zelo bi bil vesel, da bi vsaj tisti ljudje, ki kdaj obiskujemo podobne seminarje, tudi v praksi znali kaj izvajati in z življenjem dajati lep zgled ostalim. Se pa vsem, ki ste bili udeleženi na tem seminarju, lepo zahvalim. Vse iskrene besede so mi bile zelo všeč, ker so bile tako življenjske. Čestitke zakoncema Siter, ki sta motor tega čolna na morju življenja. Na nevsiljiv način bi te radosti priporočil


DELOVANJE DRUŠTVA

tudi drugim, saj sem tu dobil potrditev, da nisem čuden, ker hodim v cerkev, kdaj kaj zmolim, preberem kaj iz Svetega pisma in se z ženo rad sprehajam z roko v roki.

Polde Nagode

ANKARAN 2010 – ONANa začetni vikend seminar sem si želela že od takrat, ko sem v bližnji vasi poslušala pričevanje Vilme in Danija. Seveda je bilo treba moža diplomatsko prepričati, in ker se je letos bližala najina 5. obletnica, sem nama za darilo pripravila vikend v Ankaranu oz. po moževo pranje možganov.Preden sva se ravno na najino peto obletnico odpeljala na bližnje morje, sem prejela tudi Danijev klic, saj ga je zanimalo, ali sva poročena, ko imava različen priimek. S tem se vseh pet let nisem obremenjevala, saj sem se

zaradi poroke v poznih ali lepše rečeno v zrelih letih nekako odločila, da obdržim priimek, ki mi je zvesto služil 40 let. Po Danijevem klicu pa me je prešinilo, da ni dobro, da

dajeva ljudem, ki naju srečujejo, dvomljive informacije o najinem stanu, saj gotovo zaradi različnega priimka marsikdo misli, da nisva poročena. Prvi sad seminarja je torej že pred začetkom bila odločitev, da v bližnji prihodnosti prevzamem možev priimek in s tem na nek način tudi pokažem, da mu popolnoma pripadam.Imava to srečo, da se z možem zelo dobro razumeva, a sama bi rada naredila korak naprej tudi v najini duhovni povezanosti, zelo si želim, da bi obiskovala tudi zakonsko skupino, a se mož za to ne more ogreti. Upala sem, da bo mogoče tudi to srečanje pripomoglo k uresničitvi mojih želja.Že število zakonskih parov me je prijetno presenetilo, predvsem pa sem se veselila

obnovitve zakonskih obljub, saj sva z možem točno 5. novembra praznovala prvo »petletko«.Ko je Dani na uvodni predstavitvi iskal par z najkrajšim, najdaljšim stažem in največ otroki, me je zelo srbel jezik, da bi se tudi sama oglasila in se »považila« z najino obletnico, a sem se vseeno zadržala.Ob vseh predavanjih in pričevanjih mi je bilo zelo všeč, da zakonci stvari niso olepševali in so bili zelo konkretni in življenjski. Na predavanju o tem, kako se prepirati, sta nam zakonca povedala, da sta se ob pripravi za to predavanje pošteno sprla. In to za cel dan!

Pretreslo me je pričevanje Vilme o bolezni njunega sina Tobija in tudi Danijeve solze ob pripovedovanju, kako je odraščati brez očeta, se mi niso zdele znak


DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINARJI ZA ZAKONSKE PARENa zadnji strani glasila DiŽ, ki ga imate v rokah, objavljamo program za naslednje leto, v katerem lahko vidite določene programske spremembe. Predvsem bi vas radi opozorili, da smo zaradi velikega povpraševanja na program uvrstili več Temeljnih seminarjev – dva v spomladanskem in dva v jesenskem času. Temeljni vikend seminarji bodo kot doslej v Celju pri svetem Jožefu in v Ankaranu. Obe lokaciji sta nam prirasli k srcu in se povsod zelo dobro počutimo. Sveti Jožef nas, zakonce, na poseben način nagovarja, saj je na glavnem oltarju farne cerkve podoba poroke med Jožefom in Marijo, ki marsikateremu zakoncu v spomin prikliče besede poročne obljube: »… obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči …« Tudi Ankaran nam s svojo čudovito obmorsko klimo, sprehajalnimi potmi, modrino morja pomaga pogledati vase ter narediti »inventuro najinega odnosa«, ki ga, ob prečudovitem Rupnikovem mozaiku v cerkvi svetega Marka v Kopru, z obnovo poročnih obljub ponovno izročimo v Božje usmiljeno srce.Kako je z otroki na vikend seminarjih? Temeljni (in Nadaljevalni) vikend seminar je predvsem čas, ki si ga zakonca podarita med seboj. Je čas za njun pogovor, za krepitev in poglobitev odnosa z Bogom in drug z drugim … Na Temeljnih (in Nadaljevalnih) seminarjih se zakonci oziramo nazaj na prehojeno pot, poskušamo razumeti, kaj je bilo dobro in kaj bi lahko izboljšali, delamo načrte za naprej – skratka, vlagamo v naše medsebojne odnose (predvsem odnos mož – žena). Zato poudarjamo, da vikend seminarji niso srečanja družin. Za srečanje družin, kamor smo povabljeni, da pripeljemo svoje otroke, imamo na programu Duhovni teden za družine, ki je vsako leto v avgustu v Veržeju, romarske pohode, ki jih je kar nekaj, in na katerih se zbere veliko otrok in staršev ter dedkov in babic, enodnevno srečanje družin … Tisti starši, ki imate otroke stare manj kot tri leta, še posebej, če mamice svoje otroke še dojite, pa le pripeljite otroke s seboj tudi na vikend seminarje. Zanje imamo vedno zagotovljeno posebno varstvo. Po mnogih izkušnjah iz preteklih let se starši, ki s seboj pripeljejo dva ali tri otroke, ne morejo v celoti vključiti v program seminarja in največkrat veliko zamudijo. Ob tem z veseljem prisluhnemo zakoncem, ki pridejo na vikend seminar in povedo, da so otroke pustili pri sorodnikih ali prijateljih, da vedo, da so v varnih rokah … Kako lepo je slišati o solidarnosti in medsebojni pomoči v času, ko nas kultura in individualizem sili, naj vsak skrbi in gleda samo nase! Kako je s prijavami? Ker prijave za Temeljne in Nadaljevalne vikend seminarje že sprejemamo in so nekateri že pohiteli z darilnimi boni, nam dovolite, da vse, ki se za seminarje zanimate, opozorimo na naslednje: tisti, ki zbirajo vaše prijave (gospa Erika in TA BooM, Krško), vljudno prosijo, da potem, ko se prijavite na ta ali oni seminar, ostanete prijavljeni. Zakaj? Večkrat se namreč dogaja, da so zaradi velikega interesa kmalu zasedene vse razpoložljive kapacitete in je treba tiste, ki se pozneje prijavijo, umestiti na tako imenovano »čakalno listo«. Zadnji teden pred seminarjem pa se nekateri odjavljajo – običajno zaradi zelo netehtnih razlogov. Navadno je zadnji teden že vse pripravljeno za seminar: rezervirane so sobe, naročeni so obroki, pripravljeni so materiali, ki so narejeni za določeno osebo ali par, naročene so dodatne storitve in verjemite, da je vedno težko zadnji trenutek vse spreminjati. Pri turistični agenciji imajo plačilo akontacije in »rizika odpovedi«, ki je namenjeno za pokritje nujnih opravil in organizacijskih nalog, tam, kjer ni plačila akontacije, pa nastane večkrat zelo nerodna situacija. Zato vse, ki se boste prijavljali na spomladanske ali jesenske Temeljne in Nadaljevalne vikend seminarje še enkrat prosimo, da se držite teh navodil. Veselimo se srečanja z vami in vašimi bližnjimi, ki jim ob tem ali onem dogodku podarjate darilni bon – vikend seminar za zakonce.Vabimo vas, da se že sedaj pogovorite o vaših željah in načrtih za naslednje leto in se čim prej prijavite na katerega izmed vikend seminarjev, ki bodo spomladi ali pa tudi jeseni na sporedu. Veselimo se srečanja z vami in vas v moči in ljubezni našega nebeškega Očeta blagoslavljamo in lepo pozdravljamo.

Sodelavci DiŽ

neprofesionalnosti, ampak globoka človeška gesta, ki nam pove, da smo vsi ranljivi in se nam tega ni treba sramovati.Višek vikenda pa je zame bila sv. maša na Markovcu. Že sama notranjost cerkve, vsa razsvetljena z Rupnikovimi mozaiki, je prispevala k prazničnemu vzdušju. Rožica, za katero moram v vsakdanjem življenju večkrat positnariti, ker se mojemu možu to ne zdi pomembno, me je razveselila, čeprav je bilo zanjo poskrbljeno s strani organizatorjev. Čudovito petje, pri katerem sem tudi sama z vsem srcem sodelovala, mi je odpiralo srce v hvaležnosti, kako čudovitega moža mi je Bog podaril in kako naju je oba

obdaril z najinim skupnim življenjem. Besede ponovne zakonske obljube in duhovnikov blagoslov so mi izvabili solze ganjenosti.Bogu hvala za najino skupno pot in tudi za vse ljudi, ki se trudijo za dobro zakoncev, predvsem vsem zakoncem iz gibanja Družina in življenje.

Manuela Job


DELOVANJE DRUŠTVA

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR

V CRIKVENICI

Trajna rešitev vseh konfliktovDejstvo je, da nihče ne živi popolnega življenja in da ni zakonskega para, ki se ne bi srečeval z večjimi ali manjšimi konflikti. Naše zakonsko življenje je nepopolno in celo življenje bolj ali manj uspešno iščemo rešitve za te konflikte. Tudi, ko rešitve najdemo, so le-te bolj ali manj začasne, pa spet pridejo novi izzivi in tako naprej, dokler “naju smrt ne loči”. Kdo pri tem ne bi postal utrujen in potrt? Neprestano nosimo drug drugemu bremena in se pri tem pritožujemo: “Kaj pa hočem, takšen/takšna je, bom že potrpel, saj bo že boljše ...” Vedno je kriv naš sozakonec, ker ni drugačen, kajti če bi bil drugačen, bi bil najin odnos idealen. Najino zakonsko življenje je banja, polna vode, v katero neprestano dere skozi pipo nova voda. V paniki, da ne bi prišlo do poplave, poskušamo z vsemi mogočimi vedri in krpami rešiti, kar se rešiti da. Krpamo najine odnose in ne odpravljamo vzrokov, ampak le blažimo posledice nerazumevanja, ki se stopnjujejo v sumničavost, zavist in sebičnost. Težave se naučimo zmanjševati, a dejstvo je, da nikoli ne postanemo imuni nanje. Tudi v Stari zavezi beremo, da je izraelsko ljudstvo doživljalo konflikte, vojne, maščevanja in celo očaki so se posluževali zvijač in prevar (npr. Jakobova kraja prvorojenstva Ezavu). Kje je torej vzrok, da ne najdemo trajne rešitve? Mogoče v tem, da nosimo bremena, vendar ne z ljubeznijo, ampak z odporom. Prepričal bi vas rad, da je z ljubeznijo vse skupaj veliko lažje in da je ljubezen mogoča, ker imava midva z ženo izkustvo o tem in o tem pričujeva.Nekaj besed še o tem našem Bogu, ki je včasih tako oddaljen. Enkrat na teden (ali pa še tisto ne) gremo k njemu, v njegovo hišo in se tam srečamo z njim. Zakaj se moramo vedno mi opogumiti in iti k njemu? K njemu


DELOVANJE DRUŠTVA

gremo s kanglico kot po mleko, ga tam nalijemo do roba in vsi srečni odnesemo domov. Doma ga takoj izlijemo med domače in potem imamo spet prazno kanglico ... dokler je ne gremo spet napolnit k naslednji sveti maši. Kakšno brezplodno početje. Čeprav se iskreno in plemenito trudimo, ne pridemo do trajnega učinka ... Nekega dne se nam niti po mleko ne bo več dalo iti! Smo pozabili, da je Bog za vse nas že enkrat umrl in to za vselej? TRAJNO nas je odrešil. On je tisti, ki je že zdavnaj odprl odtok naše banje. Zaupajmo mu in voda bo odtekla! Prav tako je on že enkrat vzpostavil Novo zavezo. Ni šel in zažgal Stare zaveze, ampak jo je nadgradil. Vnesel je vanjo ljubezen. Vse je naredil novo. Nas, starozaveznike in grešnike, je pripeljal do spoznanja, da smo brez njega izgubljeni in takoj zatem nam je ponudil rešitev. Če smo mi moka, ki bi se pokvarila, če bi predolgo samevala, potem je on kvas, ki nas tu in sedaj želi prekvasiti. Vrstni red prioritet v našem življenju je lahko samo eden: Bog, ljubezen in vse drugo. Torej, z vsem zgoraj navedenim v mislih, kaj lahko naredimo? Zagotovo smo sedaj mi na potezi. Mogoče nam niti ni treba v cerkev. Naš Bog, ki je Ljubezen, pride tudi na dom. Dejansko nam že cel čas diha za ovratnik in pri tem je neverjetno potrpežljiv. Ljubezen je pač potrpežljiva, ne more biti drugače. Edina pametna stvar je, da se prostovoljno obrnemo in se mu enostavno prepustimo. Že v naslednjem trenutku nas bo ljubezen objela in se zlila z nami. Tako kot se moka zlije s kvasom, da ju nihče ne more več dati narazen, se bo zlil z nami v neločljivo celoto. To je bil njegov primarni namen, ko nas je ustvaril. Saj smo vendarle glina, katere edini namen je, da jo oblikovalec oblikuje.Sedaj pa zadržimo dih in zamižimo ... Prepustili smo se mu. Kaj se bo sedaj zgodilo? Priznajmo si, da nas je strah pričakovanja. Ta ljubezen je tako mogočna, da v zmoti mislimo, da je tudi strašljiva in da bomo v njej izgubili svojo identiteto. Razbojnik na Jezusovi desnici ni šel k življenjski spovedi, rekel je samo: “Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!” (Lk 23,42) In kaj potem? Ga je ljubezen odtrgala s križa in posesala v neznano? Niti ne! “Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju,” je bil Jezusov odgovor. Ne pozabimo, da je šlo za barabo, ki je imela na vesti verjetno tudi kakšen smrtni greh. Hej, smrtni greh!? In Jezus mu je obljubil, da bo v raju še isti večer? Ta logika zares ni od tega sveta!

Kaj torej kompliciramo? Pisano je: “Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.” (Lk 18,16) Verjetno nam ne po naključju naš Stvarnik sporoča, da je zlitje z njim otročje lahko. In ne samo to, pod pogodbo je dodal še drobni tisk. Vedno je potrebno prebrati tudi drobni tisk, saj so tam ponavadi zapisane najpomembnejše stvari. Sprašujem se, zakaj ga je sploh dodal. Mogoče zgolj iz hudomušnosti? Ja, hudomušen mora biti ta naš Bog. V drobnem tisku namreč piše: “NIHČE, KI TO BERE, NE MORE REČI, DA ZGORAJ OPISANEGA NE ZMORE!” Stvarnik hrepeni po nas cel čas. Točno sedaj in točno tu, kjer se sedaj nahajamo. Zatorej, kaj še čakamo? Prepustimo se in našli bomo rešitev, ki bo trajna in ki smo jo tako dolgo iskali. Končno! Zares je bil že skrajni čas!

Bojan

PRIDI IN POGLEJKaj sem začutila na nadaljevalnem seminarju v Crikvenici to jesen? Zaslišala sem notranji glas: “Pri nas te čaka toplina. Boš del nas. Mi te ne sprejemamo medse, da boš postal naš grešni kozel. Mi ne sprejemamo nikogar. Nimamo te pravice. Ti lahko samo preprosto prideš. Podarjamo ti pripadnost. Pripadnost skupnemu poskusu odrešitve.” Razumeš, prijatelj, preprosto gre za pripadnost. Tudi, če sedaj ne razumeš, pridi, nekoč boš razumel. Mi ti ne podarjamo vsakodnevne logične obsodbe tvojega življenja. Mi ti podarjamo svoje izkustvo. Za nas pomeniš mnogo, si del nas, pomemben del našega telesa. Si človek, ki imaš popolnoma isti problem kot mi, ki ti molimo roke. Preprosto, pridi in se ne sramuj. Ni važno, kdo si, kaj si, kaj so bili tvoj oče, mati, dedek. Pridi in poslušaj. Začni deliti svojo usodo z nami. Ko boš čutil potrebo, spregovori. Pridi in prisluhni izkušnjam sozakonca, družine in prijatelja. Pridi, poskusi, ti si človek in tudi mi smo samo ljudje. Hočemo si medsebojno pomagati. Drugo ne šteje. Ne denar ne veljava. Tudi furman ima v vpregi, ki vleče polno naložen voz peska, vprežena dva konja. Obema je lažje pri vleki voza pa še hitreje gre navzgor po klancu ali pa tudi po ravni cesti. Prijatelj, če si se odločil, da prideš, pridi. Pridi in poskušaj nas sprejeti. Ne pridi jezen med nas zaradi vzroka svojega prihoda. Verjemi, prijatelj, priznanje je težko, ne gre iz ust, vendar ko priznaš, se zgodi nekaj lepega: odrešitev. Lažje zadihaš in iz seminarja odideš


DELOVANJE DRUŠTVA

HVALA BOGU, SODELAVCEM IN VSEM, KI ZA NAS MOLITE IN NAS PODPIRATE

V času, ko se nekateri norčujejo iz ljubezni med možem in ženo, ko obešajo na veliki zvon in zganjajo medijski pomp s teptanjem naših vrednot, družine, je naše prizadevanje za ljubezen, spoštovanje, medsebojno podporo, sprejetost in gradnjo edinosti še kako pomembno. Vsi, ki nas pri tem prizadevanju podpirate z molitvijo in svojim darom, ste naši nepogrešljivi sodelavci in pomembni členi verige vere in upanja. Če ne bi bilo v naših vrstah (zakonci, starši, dedki in babice, tete in strici, duhovniki in molivci …) toliko dobre volje, poštenosti, vere, upanja, ljubezni in plemenitosti (pomemben sad te ljubezni in moči je tudi glasilo DiŽ, ki ga imate v rokah), bi lahko našo »štacuno« takoj zaprli. Zato, dragi in ljubljeni nebeški Oče, najprej tebi hvala za vsakogar, ki je pripravljen darovati svoj čas, imetje, talente, izkustva in znanje za to, da nas opogumi v veri in medsebojni ljubezni. Hvala vsem vam, ljubljeni bratje in sestre, ki ste pripravljeni vaša izkustva v vaših medsebojnih odnosih in vaša srečevanja z Bogom zapisati in jih deliti z nami. Iskrena hvala pa tudi vam, spoštovane bralke in bralci našega glasila, da ste naše delo do sedaj podpirali z molitvijo in prostovoljnim darom. Naj vam dobri Bog bogato povrne za vso vašo dobroto. Tudi tokrat prilagamo položnico v upanju, da boste še naprej ostali z nami in nam bo s skupnimi močmi uspelo zbrati dovolj sredstev, da pokrijemo stroške našega delovanja, med katerimi je izdajanje glasila kljub prostovoljnemu delu velik zalogaj (strošek poštnine je že preko 1000€, tisk in ostali spremljajoči stroški pa vsaj trikrat toliko). POZOR: Če kdo ne more nič prispevati za naše glasilo, ga lahko, če želi, vseeno prejema tudi v bodoče. Če pa kdo ne želi več prejemati našega glasila, naj nam na kakšen način (po pošti, telefonu ali elektronski pošti …) sporoči svojo odpoved in ga bomo s seznama izbrisali.Pred nami je čas, ko bomo znova posedeli ob razsvetljenih jaslicah in poskušali razumeti skrivnost Božje ljubezni, ki je zaradi nas in našega zveličanja prišla iz nebes in med nami prebivala. Naj ta velika in nikoli dovolj razumljena Ljubezen, ki je Kristus, v teh svetih dneh v vaših medsebojnih odnosih zasveti z novo močjo.

V imenu sodelavcev DiŽhvaležna Vilma in Dani Siter

lažji za celotno petnajstletno breme. Tudi korak človeka, ki po petnajstih letih vstane iz invalidskega vozička, ni zanesljiv, pa vendar je srečen, ker je shodil. Iz dneva v dan je njegov korak lepši, bolj ubran in čez nekaj časa ljudje, ki gledajo njegovo hojo, ne opazijo več nezanesljivosti njegovega koraka. Iz dneva v dan se je trudil za svoj korak. On ve, kako je, če ne moreš hoditi. Strpno torej odidi domov in se začni učiti hoje brez bremen. Tudi ti veš, kako težko je hoditi z bremenom, ki si ga nosil skozi svoje življenje. Končno je nastopil čas, da postaneš svoboden.

Sara


DELOVANJE DRUŠTVA

Tako kot berem Sveto pismo, 'berem' tudi sozakonca!

Ko sem premišljeval, kaj na napišem za to številko Družine in Življenja, sem ob prebiranju duhovnega pisatelja Elie Citteria odkril, da je potrebno za branje Božje besede v sebi najprej prebuditi štiri temeljne drže, če želim, da bom preko Božje besede osebno srečal Boga, ki mi po njej govori, in da bo obrodila obilo sadov. Če Božjo besedo berem brez teh ali podobnih drž, me ta beseda pusti praznega. Lahko me sicer za nekaj trenutkov navduši, kot se zgodi tudi s semenom na skali, toda ne bo imela dolgotrajnih sadov.

Ob tem sem spoznal, da moram gojiti v sebi podobne drže tudi takrat, ko pristopam k sobratu v svoji skupnosti. Brez teh drž ne morem razumeti, kaj mi želi povedati moj sobrat in kako velik Božji dar je v resnici on zame, za moje življenje in poslanstvo. Tako kot torej berem Sveto pismo, ‘berem’ (poslušam, razumem, dojemam, sprejemam …) svojega sobrata. Velja to tudi za vas, dragi zakonci?Oglejmo si temeljne drže pri branju Svetega pisma in v zakonskem odnosu:1. Prva drža je sprejemanje. Ljubezen se začne v zaupanju, ne v gotovosti. Bolje je odpreti se skrivnosti kot hoteti razumeti skrivnost. Zato pred Božjo besedo prihajam v molitveni drži: »Gospod, s pomočjo tvojega Duha se želim odpreti tvoji skrivnosti, potem mi jo boš dal ti razumeti.« Če se bom odprl skrivnosti, bom tudi sam doživel to, kar je doživel sv. Jožef. Odgovoril bom lahko na sanje Boga in dopustil, da bo v meni aktiviral vse moči mojega srca. Kako običajno ravnam v tem svetu, v odnosu do oseb in stvari? Najprej poskušam osebo ali stvar razumeti, potem pa se na podlagi tega odločim za ali proti in začnem delovati. Pogosto podobno ravnam tudi z Božjo besedo. Odprem Sveto pismo, berem, skušam razumeti ter se na podlagi tega odločim in naredim. V tradiciji Cerkve pa je najprej poslušanje in sprejetje. Šele ko bom poskusil uresničiti to, kar sem slišal, bom lahko počasi tudi razumel. Marko Asket pravi tako: „Gospodova beseda ima v sebi moč Kraljestva … Beseda tiste, ki poslušajo, pelje v to, da jo prakticirajo, in daje srcu možnost, da jo more izpolniti.“In kaj se dogaja v odnosu do sozakonca? Kam me vodi to, da hočem najprej sozakonca razumeti, preden se odločim za to, kar mi govori? Ali bi bilo kaj drugače v mojem odnosu do njega in v najinem odnosu, če bi najprej sprejel to, kar mi sporoča?2. Druga drža je čut za dragocenost, lepoto in presežnost Božje besede ne glede na to, koliko jo razumem. Dar Božje besede je dragocenejši od tega, kar morem dojeti. Božja beseda je vsa zame. Naj se mi ne mudi, da bi takoj razumel, kar mi Božja beseda govori. Če nimam čuta za dragocenost Božje besede, bom iskal le potrditev tega, kar že mislim ali pa o čemer sem že prepričan. Tako ne bom zmogel prejeti tega, kar mi dejansko želi podariti Božja beseda, ki presega moj razum. „Bog je svet tako ljubil, da je dal …“ (Jn 3,16). To velja tudi za vsako Božjo besedo. Dana mi je zato, da bi imel življenje. „Sin ne more delati ničesar sam od sebe ...“ (Jn 5,19). Jezus dela to, kar vidi pri Očetu. In k temu sem tudi sam poklican. Kako morem videti, kaj in kako dela Bog?In kaj to pomeni za odnos s sozakoncem? S kakšno držo vstopam v pogovor z njim? Je v njej navzoč čut za dragocenost, lepoto in presežnost sozakonca? Kaj mi je darovano, kadar tako pristopam do njega?3. Tretja drža je v obujanju želje, da bi Božjo besedo poslušal z veseljem, dobrohotnostjo, naklonjenostjo in hvaležnostjo. Bolj je pomemben odnos z Bogom kot vsebina Božje besede.

V evangeliju je rečeno, da farizeji niso mogli razumeti Jezusa zaradi sovražnosti do njega. Božja beseda se ne odpre, če ne poslušamo z veseljem, hrepenenjem, naklonjenostjo, dobrohotnostjo. In kaj to pomeni za odnos s sozakoncem? Če sozakonca sprejemam z veseljem in naklonjenostjo, bom bolj sprejel besede, ki mi jih govori. Kaj je tisto, kar duši pomaga poslušati? Če sozakonca poslušate polni nekih skrbi in komaj čakate, da bo končal, ali boste kaj razumeli? Bolj je pomemben odnos kot vsebina. Če nisem odprt za izgrajevanje odnosa s sozakoncem, me tudi ne zanima, kaj govori. Če se ne pogovarjam zastonjsko, mi od pogovora ne bo kaj dosti ostalo. Če ni neke dobrohotnosti, ni mogoče komunicirati.4. Božja beseda se ne odpre, če ne poslušamo s svetim spoštovanjem. Sveto pismo se odpre samo tistemu, ki tako posluša. Poklicani smo, da v sebi prebudimo spoštovanje do ljubezni, ki jo je pokazal Bog, ki nam govori. Gregor Veliki pravi: »Kaj je Sveto pismo? Neke vrste pismo Boga svoji stvaritvi. Bodi razpoložljiv, beri besede svojega Stvarnika. Nauči se spoznati Božje srce v Božjih besedah, da boš hrepenel po večnih darovih (tj. darovih, ki jih lahko okušamo že zdaj in ki ne bodo nikoli minili).«In kaj to pomeni za odnos s sozakoncem? Brez spoštovanja ostaja zaprt. Gre za to, da vstopim z vsem bitjem v odnos ljubezni, v poslušanje v in iz ljubezni. Ne gre niti za sentimentalizem niti za psihološke metode. Je pa res, da imamo običajno težave s čustvi in občutji.Če nimam te drže, pomeni, da nimam spoštovanja niti do lastnega srca. Kadar nekaj spoštujem, se tega nočem polastiti, temveč sprejemam počasi. Spoštovanje pomeni, da sem pozoren na vsako stvar, da ne delam hitrih zaključkov – učim se videti, kaj je v igri. Vse je namreč dragoceno, saj je v vsem Bog, ki prihaja k meni. Če gojimo to spoštovanje, se moji notranji filtri čistijo in Božja beseda začne govoriti – in podobno tudi sozakonec.Če velja, da neki osebi brez pripravljenosti trpeti zanjo ne moremo sporočati ljubezni, koliko bolj to velja za sporazumevanje s sozakoncem.

Naj vam Bog, ki je Bog z nami, v božičnih praznikih in v prihodnjem letu da vseh potrebnih milosti, da boste gojili te drže pri branju Svetega pisma in pri ‘branju’ svojega srca in srca svojega sozakonca. Tako bo tudi vaše življenje v zakonu obrodilo tiste sadove, ki jih Bog želi po vas dati vam in vsem, ki vam jih pošilja na pot vašega življenja in poslanstva.

p. Ivan Platovnjak DJ

Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremljevalec društva Družina in Življenje


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

O IDEALNEM BOŽIČNEM VEČERU

Pred poroko sva ob božičnih večerih hrepenela po času, ko bova tudi midva postavljala svoje jaslice in božično drevo ter bo iz najine pečice dišalo po najini potici. Vsak zase sva sedela na večerji pri starših. Malo pred polnočjo sva se dobila pri skupni polnočnici in s tem je bil božični večer vsaj malo tudi najin. Po poroki sva se res veselila prvega skupnega praznovanja božičnega večera in božiča. Straši so sicer poskušali z mamljivimi vabili, a vedela sva, da morava praznovati sama, kot pravi Sveto pismo: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.« (1 Mz 2,24). Potrudila sem se pri prvi potici (pred tem sem opravila začetni tečaj iz peke potic in kruha pri tašči). Mož je poskrbel za lično drevesce. Potem pa sva skupaj in v miru praznovala božični večer ter ga zaključila s polnočnico. Uživala sem v vsakem trenutku tega skupnega praznovanja, saj sem toliko prejšnjih božičnih večerov sanjarila prav o tem. Naslednji božični večer pa je bil nekoliko drugačen. Vmes sva namreč izgubila dva nerojena otročička. Bila sta tako zelo zaželena in tako zelo težko pričakovana. A se ni izšlo. V nekaj trenutkih se nam je svet zrušil pred očmi. Tako je bil ta božič nekako samoten. Namesto otročka so nama družbo delale le jaslice. Večerja in potica in vse skupaj ni imelo pravega vonja in okusa. Zadrževala sva solze, ko sva v mislih pregledovala preteklo leto. Žal je bil tudi naslednji božični večer zelo podoben slednjemu. Imela sva le drug drugega, Boga in skupno hrepenenje po novem življenju ter strah, da bova za vedno brez otrok. Obema je popoln božični večer predstavljal poleg dobro obložene mize, drevesca in jaslic pod njim tudi in predvsem otroški smeh ali jok ali karkoli otroškega. Starše sva ponovno zavrnila in bila sva sama z Jezusom v jaslicah. Prosila sva ga, da bi bil v najinem domu naslednji božični večer res živ. Božič in novorojeni Jezus nama je prinesel novo upanje. In res se je napovedal novi otročiček ravno nekaj dni pred božičem. Začetno veselje pa je hitro zamenjal strah, če bo tokrat vse dobro. Čakala sva otroka in ga izročala Bogu, kot naju je spodbujala Božja beseda: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.« (Fil 4,6) Ko se je začel advent, sva se z devetdnevnico pripravljala na porod in doma pripravljala še zadnje malenkosti za prihod novega družinskega člana. Porod se je začel nekaj dni pred božičem. Bil je zelo lep in naraven. Sama popadkov sploh nisem jemala preveč resno, saj sem pričakovala mnogo hujše bolečine, in ko sva prišla v bolnišnico, je šlo že zelo zares. Z možem sva kar sijala, ko se nama je na čudovito sneženo jutro, ko je na hodnikih bolnišnice ravno zadišalo po kavi, rodil velik in zdrav sin. Po treh dneh smo bili že doma in zdelo se je, da bo božični večer tokrat popoln. A se tudi tokrat ni izšlo. Z dojenčkom sem morala že po nekaj dneh nepričakovano nazaj v bolnišnico, saj sem dobila visoko vročino zaradi vnetja v maternici. Zdravniki se niso izrekli o tem, koliko časa bom morala

ostati na zdravljenju, a dejstvo je bilo, da bom božični večer preživela v bolnišnici. Spet se mi je podrl svet. Otroka sva sicer imela, ampak božični večer v bolnišnici, ko še s postelje nimaš moči vstati, ni obetal nič dobrega. Kaj pa jaslice, pa drevesce, pa vonj po dobrotah, pa …? Vse sanje so postale prah. Ponovno bova vsak zase. Kako bom zmogla sama v tako slabotnem stanju poskrbeti še za otročka, ki je potreboval nego in ljubezen? Nato pa sva se z možem odločila, da bova božični večer vseeno vsaj malo praznovala. Mož je od doma prinesel majcene jaslice in kos potice, ki jo je tokrat spekla tašča (a to tokrat ni bilo bistvenega pomena). Božični večer sva začela praznovati že v času obiskov. Tudi tokrat sva se odrekla vsem ostalim obiskom, saj je božični večer čas za družino. Na srečo nam je zasebnost majcene in skromne bolniške sobice, v kateri sem bila sama, omogočalo, da sva prebrala evangelij in Božjo besedo. Nato sva postavila jaslice in pojedla košček potice. Ob nama pa je v posteljici mirno spal sin. Bila sva srečna. Jezus nama je podaril ta božični večer, da sva se izognila zunanjemu praznovanju in se osredotočila predvsem na bistveno. Bilo je res čarobno. Mož je zaradi velikodušnosti medicinskih sester lahko ostal na obisku dlje kot ponavadi in mi pomagal pri negi sina, nato pa nas je vse priporočil v varstvo Novorojenemu pri polnočnici, meni pa je župnik naslednji dan prinesel obhajilo. Dojela sva, da božični večer ni odvisen od vonjev, okusov, okrasja, ampak predvsem od stanja srca. In v najinih srcih se je tistega večera rodil Jezus ter prinesel mir in novo upanje. Kljub temu pa letos držimo pesti, da bomo božični večer lahko praznovali doma.

Ana


V OBJEMU DRUŽINE

DRUŽINA – PRILOŽNOST

ZA RAST

V okolju, kjer sem odraščala, se o pomenu družine ni kaj dosti govorilo. Že od zgodnjega otroštva naprej se spomnim, da se je moja vrednost merila po tem, kaj sem naredila. Veljalo je nenapisano pravilo: delaj in bodi tiho. Vedno pa sem hrepenela po sprejetosti, pohvali in ljubezni. Toda za izražanje čustev pri nas ni bilo prostora. Nikoli se ne spomnim, da bi videla starše pri reševanju problemov, nesoglasij. Pa ne, da jih ne bi imela. Še danes ne vem, ali sta to spretno skrila pred otroki ali pa je pri njiju veljalo pravilo, da je mož glava družine in kar on reče, to mora obveljati, žena naj bo tiho in uboga, da bo pri hiši mir.Vse to sem v otroških in najstniških letih nezavedno srkala vase. Postala sem nesamozavestna, da o samopodobi ne govorim. Zmeraj sem bila nekje zadaj. Nikoli se nisem upala oglasiti in povedati svojega mnenja. »Morala« sem se z vsem strinjati. V meni je včasih kar vrelo od jeze, nezadovoljstva, bolečine, ranjenosti. Želja po sprejetosti je bila vedno večja, bolečina ob zavrnitvi pa tudi.S tako popotnico sem prišla v zakon. Takrat sem imela željo in priložnost začeti drugače. Toda nisem zmogla in znala. Vzorci, ki sem jih prinesla s seboj, so imeli pregloboke korenine, da bi jih lahko opustila. Nisem znala moža pohvaliti, ga sprejemati takega, kot je. Vedno sem čakala, da bo on storil prvi korak. A ga tudi ni znal in zmogel. Trmasto sva vztrajala vsak pri svojem. Bala sem se zavrnitve še z njegove strani. Vse sem potrpela, samo da ne bo nesoglasij in novih ran. Iz ranjenosti pa sem vedno bolj izražala nezadovoljstvo nad vsem. Navidezno sva živela umirjeno zakonsko življenje. Ob delu in skrbi za najin novi dom pa sva doživljala hude notranje boje. Hodila sva drug mimo drugega, s čimer sva si zadajala nove rane in bolečine. Iz ranjenosti sva zopet ranila. Še bolj je bolelo.Kljub vsemu pa so bili tudi lepi in svetli trenutki v življenju. Vselila sva se v najin novi dom, postala sva samostojna.

Drug za drugim so prihajali otroci, ki sva jih z veseljem in hvaležnostjo Bogu za dar življenja sprejemala in se jih veselila. Z rojstvom vsakega izmed njih mi je bila dana možnost za nov začetek. Možnost, da jih vzgajam drugače, kot sem bila vzgojena jaz. Ostala sem doma. Bila sem »samo mama«. Začela sem spoznavati, da biti mama sploh ni tako lahko opravilo. Prava umetnost je zadovoljiti vsem potrebam, poskrbeti za vsa gospodinjska opravila in obenem ugoditi potrebam otrok. Od tistega, ki je jokal v zibelki, pa do tistega, ki bi cel dan poslušal pravljice ali pa nabiral kilometre ob spoznavanju narave. Ob vsem pa še odgovarjati na včasih prav »nemogoča« in težka vprašanja. Skupaj z njimi sem se vzgajala in počasi rasla tudi sama. Samovzgoja je trajala leta in leta. Prišla sem do nekaterih spoznanj in odločitev. Dolgo je trajalo utrjevanje na šibkih točkah. Postajala sem odpornejša na kritike. Upala sem povedati, kar me je težilo. Postajala sem samozavestnejša. Tudi najin odnos se je začel spreminjati. Postopoma sva si upala vedno več povedati. Začela sva se odpirati drug drugemu. Sledili so vzponi in padci. Ob slednjih sva se spraševala, ali je sploh vredno, da se nikamor ne premakne. Ob spoznanju, da vsega ne moreva rešiti sama, sva kot dva slepa v Matejevem evangeliju klicala: »Jezus, usmili se naju!« Ko sva se umirila, sva spoznala, da se je splačalo, da trud ni bil zaman. V teku let se nama je ponovno porodila želja po starševstvu. Bog je najino željo uslišal. Z njeno izpolnitvijo pa je poslal novo preizkušnjo. Dal je novo možnost za napredovanje in rast. Ob rojstvu našega najmlajšega smo se morali soočiti z resnico, da je on gospodar življenja, ki ima z vsakim otrokom svoj načrt. Ta pa se pogosto ne ujema z našimi željami in pričakovanji. Prve mesece življenja sem ob njegovem zdravljenju in vedno novih napovedih, ki niso bile nič kaj obetavne, spoznala, kako sem nemočna. Kako je potrebno, da je ob meni Nekdo, ki me vedno čaka in pomirja, pa tudi preseneča. Novo moč sem našla v molitvi, velikokrat pa samo v tihem sedenju pred njim in izročanju našega nebogljenega dečka. Hkrati pa sem prosila za milost in moč, da bi lahko sprejeli to, kar nam je poslano. Na začetku sem se večkrat spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno nam. Odgovora ni bilo in ga še ni. Treba bo še čakati.Vstopili smo v advent. Spomnim se na Marijo in Jožefa. Tudi onadva sta morala skozi mnoge preizkušnje. Vse sta vdano prenašala. Brez godrnjanja, jeze in slabe volje, čeprav sta zaman trkala na vrata in iskala prijazne ljudi, ki bi ju sprejeli. Tudi nam se je v prvih mesecih življenja našega najmlajšega dogajalo podobno. »Prijatelji« so se umaknili, prišli pa so novi resnični in ti ostajajo in nas tiho podpirajo. Včasih pa se vprašam, kaj bi storila, če bi bila v podobni situaciji.


V OBJEMU DRUŽINE

N O C O J P R I H A J A M E D N A S L J U B E Z E N

Razmišljam o očetovi vlogi v družini in misel me pripelje do sv. Jožefa, Jezusovega rednika. S čim si je ta mož zaslužil svetost? Z govorjenjem prav gotovo ne, saj ni zapisane besede, ki bi jo izrekel. Mojzesova naročila, katera je imel za življenjska vodila, je po spoznanju Božje resnice, ki se mu je po Duhu Ljubezni razodela v spanju, zavestno kršil. Prerastel je naivne mladostne sanje ter sprejel dejstvo, da bo rednik. Da je Marija dobro dekle in bo dobra žena, je spoznal po Božjem poslancu angelu. Postal je mož. Nehal je sanjati, kako bo vodil in obvladoval življenje s svojim delom in razumom. Moral je preprosto reči: »Zgodi se tvoja volja, Gospod.« Moral je sprejeti in si na ramena oprtati svoj križ. Moral je vse ljudi, ki jih je do tedaj in tudi po tem dogodku v življenju srečal, sprejeti za svoje brate.Dragi družinski mož in oče! Kako varuješ svoja piščeta pred grmenjem posvetnosti in modernostjo sveta? Bolj ko poslušaš »preroke« tega sveta, manj ti je jasno. Pa vendar verjameš v upanje, ki nikoli ne osramoti. Verjameš v Ljubezen, ki odpušča. Verjameš v vero občestva. Zato vse vas, bratje in sestre, prosim, da nam, očetom, v teh časih trdno stojite ob strani. Tak bodi oče, da bo tvoja žena mirno polagala novorojenčke, te po Božjem odpuščanju izbrane večne srečneže, v zibelko, četudi so samo jasli. Predaj se življenju, daruj se ženi in daruj se otrokom! Veruj v ljubezen, ki jo nocoj prinaša sam Bog, otrok, ki je to pokazal in dokazal s

trpljenjem in vstajenjem. Zato slavimo to noč, verujmo, upajmo, ljubimo in slavimo to Novorojeno Dete, Kralja zemlje, vesolja, večnosti, življenja in smrti. On je z nami. Veselimo se! On ti stoji ob strani, oče. S tem si tudi ti služiš svetost in večnost.

Ciril Habe

KLIC V SILI, neznan avtor

»Telefonske« številke:• Ko ste žalostni, pokličite Janez 14.• Ko vas ljudje razočarajo, pokličite Psalm 27.• Če želite biti rodovitni, pokličite Janez 15.• Ko grešite, pokličite Psalm 51.• Ko ste zaskrbljeni, pokličite Matej 6,19–34.• Ko ste v nevarnosti, pokličite Psalm 91.• Ko se vam zdi, da je Bog zelo daleč, pokličite

Psalm 139.• Ko potrebujete pomnožitev vere, pokličite

Hebrejcem 11.• Ko ste osamljeni in vas je strah, pokličite Psalm 23.• Ko ste zagrenjeni in se v vas nabirajo obsodbe,

pokličite 1 Korinčanom 13.• Če želite spoznati Pavlovo skrivnost sreče, pokličite

Kološanom 3,12–17.• Če želite vedeti, kaj je krščanstvo, pokličite 2

Korinčanom 5,15–19.• Ko se počutite nemočne in »na tleh«, pokličite

Rimljanom 8,31.• Kadar si želite miru in počitka, pokličite

Matej 11,25–30.• Kadar se vam zdi, da je svet večji od Boga, pokličite

Psalm 90.

• Kadar zaradi dela odhajate na pot, pokličite Psalm 121.• Kadar se vam zdi, da so vaše molitve sebične in

slabotne, pokličite Psalm 67.• Ko si zaželite novih priložnosti, pokličite Izaija 55.• Kadar za neko delo potrebujete pogum, pokličite

Jozue 1.• Ko želite dobro shajati z ljudmi okoli vas, pokličite

Rimljanom 12.• Ko razmišljate o investicijah in prihodkih, pokličite

Marko 10.• Kadar ste v depresiji, pokličite Psalm 27.• Če je vaša denarnica prazna, pokličite Psalm 37.• Če nimate zaupanja v ljudi, pokličite 1 Korinčanom 13.• Če menite, da ljudje okoli vas niso dobri in prijazni,

pokličite Janez 15.• Če ste pri delu neuspešni in izgubljate pogum, pokličite

Psalm 126.• Če opažate, da se svet manjša, vi pa rastete, pokličite

Psalm 19.

BODITE POZORNI: Navedene KLICNE ŠTEVILKE lahko IZBIRATE DIREKTNO. Ne potrebujete telefonista. VSE KLICNE LINIJE ZA NEBESA DELUJEJO 24 UR NA DAN. O teh številkah lahko obvestite tudi vaše prijatelje in znance.

Vir: internet


V OBJEMU DRUŽINE

S V E T O P I S M O V N A J I N E M Ž I V L J E N J U

Pogled na prehojeno pot nama pove, da je bila že na začetku na delu Božja previdnost. »Nosite bremena drug drugemu,« je bilo eno leto geslo krščanske dobrodelnosti in solidarnosti. Ljudje namreč radi rečemo, da moramo drug drugega prenašati, posebno ko ugotovimo, da ga ne moremo spremeniti. Tudi midva bi veliko manj trpela v najinem odnosu, če bi nekatere stvari preprosto vedela ali si jih povedala. Zato odnos, če mu zakonca ne posvečata dovolj pozornosti, slej ko prej začne potiho usihati. Če sva hotela, da v najinem zakonu ne bi prišlo do tega, sva ga morala skupaj negovati in ga ohranjati pri življenju, čeprav brez ovir in težav ni šlo. Za gradnjo najinega odnosa sva potrebovala njega, ki nama je dal vedeti, da »se zaman trudijo graditelji, če Gospod ne zida hiše« (Ps 127,1). Šele potem sva se naučila, kako sprejemati drug drugega v drugačnosti in kako sprejemati odlike in slabosti. Ti temelji se včasih zamajejo, kadar pride med nama z možem do bolečih trenutkov, ki so posledica brezbrižno izrečenih besed. Take napake namreč lahko postanejo nepremostljive ovire za rast naših medsebojnih odnosov. Lahko pa so nova priložnost za globljo edinost in medsebojno razumevanje. Velika prelomnica v najini družini je bila, ko sta otroka odhajala od domačega ognjišča. Za novo moč in pomoč sem poromala v Medžugorje. To so bile zame duhovne vaje na poseben način, šola molitve. Poseben dotik Jezusa sem začutila na križevem potu pri molitvi, ko se je Jezus dotikal vseh mojih velikih bolečin in ran ter jih ozdravljal. Moj odnos do moža in družine je postal drugačen. Ko sem obiskovala delavnico molitve in življenja, sem začutila Božjo besedo, ki me je nagovarjala k poglobitvi moje vere in osebnega odnosa ter osebnega pogovora z Bogom, ki ga imenujem Oče, da »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni«. Spoznala sem svojo osebno molitev, ki sem jo dodala k skupni molitvi.Bog pozna našo slabost, vendar nas ne preneha vabiti, ko pravi »z večno ljubeznijo te ljubim« (Jer 31,3). Da ne bi podvomila, da te besede veljajo prav za nas, zame in zate, Bog nadaljuje svojo obljubo: »S teboj se zaročim v pravičnosti in pravici, v ljubezni in usmiljenju« (Oz 2,21). Bog je neskončno usmiljen, zato smem k njemu pristopiti vedno z zaupanjem.Bolj kot si mi želimo govoriti z Bogom, bolj se on želi pogovarjati z nami, ker nas neskončno ljubi. »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20) Bog je nadaljeval svojo obljubo in povabilo. Potrkal je na moževo srce in povabilo je bilo sprejeto. Bog v svoji ljubezni stori vse, da nas odvrne od naše nezvestobe ter nas hoče zopet osrečiti s svojo ljubeznijo. Mož je odgovoril na njegovo ljubezensko povabilo in oba sva ga vzljubila, odrinila na globoko, kar zadeva najin odnos in družino. Ugotovila sva, da je najin zakonski odnos postal nekaj lepega, trdnega, nekaj, kar potrebuje nego in pozornost. Vendar pa sva morala najprej utrditi temelje hiše svojega odnosa.

Po svoji besedi naju nebeški Oče vedno znova spodbuja, da začneva dan z izročitvijo v njegove roke in prosiva, da nama po Svetem Duhu da moči za nov dan, ki naju čaka, z molitvijo svetega Frančiška Asiškega:

»O, vzvišeni in veličastni Bog,razsvetli temine mojega srca,daj mi pravo vero, trdno upanjein popolno ljubezen,da se bom držal tvojih zapovedi. Amen.«

Najini skupni molitvi sva dodala še branje Svetega pisma in premišljevanje Božje besede. Odkar pa sva v zakonski skupini, sva še bolj povezana z Bogom in si vzameva čas za pogovor, za pogost obisk svete maše in srečanja z njim.Ne pozabiva pa, da Bog stoji ob strani naši družini, da bi nam pomagal in nas vodil ter prinašal svojo ljubezen. V najini družini je bila prva šola vere, v njej smo dajali in sprejemali ljubezen, se učili spoštljivega in požrtvovalnega vedenja, odnosov med družinskimi člani in do starih staršev. »Oblecimo si torej potrpežljivost, prenašajmo drug drugega in se ljubimo med seboj.« (Kol 3,12–13)Naša prva in edina skrb ni, kako bomo vero posredovali otrokom in vnukom, ampak kako vero sami živimo. Koliko premoremo ljubezni, odpuščanja, sočutja, razumevanja, služenja in zaupanja v Božjo pomoč in vsemogočnost. Kako sprejemamo preizkušnje in težave, kako se odzivamo nanje. Ali ob njih rastemo, se krepimo in se z zaupanjem zatekamo h Gospodu? Tudi ko sta naša otroka odrasla in si ustvarila svoji družini, sva videla, da mladi še vedno potrebujejo in pričakujejo našo ljubečo skrb in starševsko naklonjenost, konkretno pomoč z varstvom vnukov ali drugo potrebno pomoč. Z veseljem pomagava in jim prisluhneva, kolikor le moreva. Veliko nama pomenijo družinska srečanja ob praznovanjih ali njihova vabila na obisk. Ker smo v različnih krajih, smo veseli vsakega telefonskega klica, ko si želimo kaj povedati ali drug drugemu kaj zaupati. Pa tudi pesmice vnukov velikokrat razveselijo najini srci. Zavedava se, da nas molitev za najine otroke in vnuke povezuje z Gospodom in da otroci s tem izkusijo, da nam vera nekaj da. Pozneje se sami zatečejo nazaj k Bogu, tudi če so te pogovore z njim vmes opustili. V adventnem času naju vedno znova nagovarja, da nas Bog ni zapustil in nas dan za dnem blagoslavlja, zato mu moramo tudi mi odpreti svoja srca. Prosiva ga, naj naju in našo družino napolni z milostjo, ki nam bo pomagala, da bomo vsak dan v adventu resnično polno doživeli. Da ne pozabimo njegovega blagoslova razdajati vsem, ki jih srečujemo, in slišati Marijin »zgodi se«. Marija, prosi zame, da bom poslušala Jezusa in storila, kar mi bo naročil za bližnjega. Lep in doživet advent v pričakovanju Božjega Deteta.

Marija Medved


ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Brat Jožko Smukavec je kapucin, trenutno živi z brati v samostanu v Vipavskem Križu. Pri bratih je že 10 let, od tega je 5 let z večnimi zaobljubami, tri leta pa je tudi duhovnik. Veliko se ukvarja z mladimi, z birmanci in vodi tudi ljudske misijone širom po Sloveniji. Toda njegova pot do Boga je bila vse prej kot lahka, zato smo zelo veseli, da jo je bil pripravljen deliti tudi z nami. S svojo zgodbo bo prižgal luč ob misli na otroštvo in svojo družino marsikomu z bolečo preteklostjo.

JOŽKO SMUKAVEC

Vaše življenje se je pričelo v družini. Iz kakšne družine prihajate in kako je to vplivalo na vas in vašo samopodobo?

Prihajam iz tradicionalno verne družine, ki pa je bila zelo preizkušana glede vrednot, odnosov, same žive vere. Vera je bila namreč v tem, da smo molili, da smo hodili k maši, a vse z enim samim strahom, kako ljudje na to gledajo. Vrednote, ki smo jih živeli, so bile delo in zopet delo. Pogovora nisem videl nikoli. Med menoj, sestro in starši ni bilo nikoli toplih odnosov, da bi kdo za koga veliko skrbel. Vsi skupaj smo živeli za našo malo kmetijo. Starša sta bila zelo dobra, preprosta. Ati je bil zelo neusposobljen za življenje, da bi odgovorno prevzel kmetijo, da bi bil gospodar. Mami je bila tista, ki je skrbela za to, da smo stvari imeli. Zato sta se veliko kregala. Ati ni prevzel tistega, kar bi moral, mami je pa preveč prevzela. Imam tudi sestro, dve leti mlajšo od mene, ki je precej tiha in je to zgodbo najinega odraščanja zadržala zase. Tudi ona je v svoje življenje nesla bolečino te neuspešne celostne vzgoje, doto ne- pogovora, ne-topline. V bistvu ni bilo v moji družini nič idealnega. Sem si pa zato vedno želel očeta, s katerim bi lahko govoril, s katerim bi lahko delil fantovske stvari: izumljanje, raziskovanje, moške pogovore. Nikoli ni imel časa zame. V nekem pogledu se me je oče zaradi tega bal, če pa sem se sam česa lotil, sem bil vedno kregan. Vse skupaj ena zmešnjava, vsaj tako čutim v sebi. Še vedno! Me pa v tem mojem razmišljanju o moji družini rešuje naslednja stvar: nedelje. Nedelje so bile zelo naše. Ati nas je velikokrat naložil na motor in smo se peljali naokrog, večkrat tudi do jezera (sem namreč iz Bohinja). In to je bilo tako lepo, da mi je spomin na te naše nedelje rešil spomin na vse moje otroštvo. To je pokrilo vse tiste

rane prepiranja, nespoštovanja in alkohola, ki je tudi bil prisoten v naši družini.

Kot ste že omenili, prihajate iz tradicionalno verne družine. Kakšen pa je bil vaš družinski odnos do molitve in svetih maš?

Zelo rad sem hodil k maši s staro mamo. S seboj pa nosim eno težko izkustvo. Namreč, ko sem bil star 6 let, sem med mašo posnemal ljudi, in ko je bilo povzdigovanje, sem tudi jaz pokleknil ter se oprl na roke. A ker sem bil premajhen sem zgrmel pod klop, da je zaropotalo. Gospod župnik je ustavil mašo ter rekel: »Peljite tega mulca ven!« To je močno odmevalo v moji notranjosti. V moji podzavesti je ostalo, da tam v cerkvi ni moj prostor. In to sem tudi naredil. Takoj po birmi sem šel ven iz cerkve. Saj mi je povedal, da tja notri ne spadam. Naslednja stvar pa je bila naša družinska molitev. Ta se mi zdi nora, sedaj, ko gledam nazaj. To ni bilo nobenega duha, to je bila ena sama forma, sama črka. Molili smo zato, da bomo prišli v nebesa, da bomo Bogu všeč. Zvečer smo se zbrali k molitvi rožnega venca. Stari ata je molil naprej, toda midva s sestro sva se vedno smejala. Vsi skupaj smo klečali in s sestro se nama je vse skupaj zdelo strahotno smešno. In to zato, ker nisva ničesar razumela. Zaradi tega je stari ata vedno tulil na naju, naj nehava, da to ni nobena resnost. Ati naju je branil, posledično pa smo se pri teh molitvah vsakič skregali. Na koncu sva s sestro končala v kotu, kjer sva klečala na koruzi, da naju je fino bolelo in to je pustilo v meni grenak priokus. Zato rožni venec še danes težko molim. Podzavestno je v meni ostala bolečina, gnev. Toda Bog je to čez čas tako dobro obrnil in mi nato kasneje v študentskem življenju poslal na pot ljudi, s katerimi sem ponovno pričel odkrivati lepoto molitve. Vse te bolečine,


NAŠ POGOVOR

Ker sem bil premajhen sem zgrmel pod klop, da je zaropotalo. Gospod župnik je ustavil mašo

ter rekel: »Peljite tega mulca ven!« To je močno odmevalo v moji notranjosti. V moji podzavesti

je ostalo, da tam v cerkvi ni moj prostor.

ki so bile vame položene, so naredile največ prostora za Boga. Tam se me je lahko najbolj pristno dotikal, samo pustiti sem mu moral. Pa sem mu težko pustil.

Kako ste preživeli mladostniška leta potem, ko ste cerkev zapustili?

Od zgodnjega otroštva naprej sem nosil v sebi to neizpolnjeno željo, da bi se oče z menoj ukvarjal, mi pomagal, da bi skupaj z mami kuhal, da bi me starša kdaj objela, me vzela v naročje, da bi bila ob meni. Vsega tega ni bilo. Pa vem, da sta si tudi onadva to želela, a nista zmogla. V mladostništvu je moja želja po potrditvi samo še rasla. V svojem raziskovalnem duhu sem pogosto marsikaj uničil. S strani staršev se je nezaupanje stopnjevalo, nista mi znala stati ob strani; tako sem si uničil moped in eno zelo dragoceno sliko. Zaradi tega sta nenehno kričala name in se prepirala. Nikoli me nista vprašala, zakaj to počnem, in to sem jima zameril. Posledično sem v puberteti zelo grdo delal z njima. Bal sem se, da me bosta popolnoma uničila. Tako sem se jima umaknil, in sicer v alkohol, cigarete, žure, gostilne, diskoteke ... Tudi sestro sem zaradi ljubosumja večkrat pretepel, saj je bila po naravi bolj pridna, mirna in v očeh staršev boljša. En tak velik gnev sem nosil s seboj od vsega začetka. Poleg tega mi je mami večkrat rekla, da v šoli ne smem govoriti, da je doma alkohol, da se prepiramo. Tako sem drugim s strahom govoril, kako smo mi v redu in dobra družina. Nikoli nismo bili iskreni, nismo pokazali, da smo ranljivi,

da nam je težko. Vedno je moralo biti vse najlepše. In to sem v sebi tiščal. Eksplodiralo je zelo močno. Pri 18 oz. 19 letih sem starša močno pretepel. Tudi sam sem si zatem hotel vzeti življenje. V rokah sem že imel nož, da si prerežem žile, a hvala Bogu tega nisem storil. To je bil zares »poden« mojega življenja. Po tem dejanju sem šel v svojo sobo, pokleknil pred podobo Srca Jezusovega in se najprej močno zjokal. Ne vem, koliko časa sem bil tam ter jokal in molil: zakaj, zakaj, zakaj? Ko sem se izpraznil, me je nekaj tako pomirilo, da je to težko opisati. Še nikoli

nisem tako iskreno molil, ne prej in ne potem. Vse sem izjokal ven. Nisem obsojal Boga, samo spraševal sem ga zakaj, saj nisem vedel nič več. Razumel nisem nič. Po tem dogodku sem se zaprl; doma sem bil tiho, bilo me je sram. Veliko sem hodil okrog in je bilo lepo, ker sem bil malo odmaknjen od stvari. Ko sem prišel pred kakšen križ, cerkvico, sem kar pokleknil in molil in še kar jokal

in jokal. V tem vidim en težak in milosten čas, največji dotik Boga. S te točke se je začelo moje novo rojstvo za Boga, ko sem pokleknil pred njega in se zjokal. Tam sem ga počasi tudi prosil odpuščanja in sem se obenem zavedal, da ga nisem vreden.Zatem sem še precej časa živel dvojno: na eni strani žur, na drugi pa sem iskal mir, drugačno življenje, a nisem vedel, kje to najti. Ker sem lepo pel, me je prijatelj povabil v pevski zbor, a peli so v cerkvi, jaz pa že šest ali sedem let nisem prestopil praga cerkve. Bilo me je kar malo sram, a v sebi sem čutil mir in sem vztrajal.

Kako pa ste se srečali z brati kapucini? In zakaj v samostan?

Ko sem začel sebe bolj spoštovati in življenje jemati malo bolj resno, sem prenehal piti in hoditi po žurih. V sebi sem čutil, da mora obstajati še nekaj več kot samo to. Želel sem si študirati, in ker sem imel rad naravo, sem se po nasvetu prijatelja vpisal na agronomijo, čeprav sprva


NAŠ POGOVOR

Vse te bolečine, ki so bile vame položene, so naredile največ prostora za Boga. Tam se me

je lahko najbolj pristno dotikal, samo pustiti sem mu moral. Pa sem mu težko pustil.

Pri 18. oz. 19. letih sem starša zelo pretepel. Tudi sam sem si zatem hotel vzeti življenje.

sploh nisem vedel, kaj to je. Pustil sem službo in prišel v Ljubljano, kjer sem prvič resno prevzel odgovornost zase. Živel sem v Frančiškovem študentskem domu, v katerega sem prišel čisto po čudežu. Agronomijo sem nato študiral z velikim veseljem, ker je bila to moja odločitev, a sem kmalu ugotovil, da mi tudi to premalo da, saj je vse usmerjeno v trženje in denar. Temu sem se začel upirati, saj sem vseskozi imel velik občutek za sočloveka. V študentu sem stanoval s krasnimi ljudmi. Imeli smo tudi kapelo, v kateri so ti mladi ljudje molili in tega jaz

prej nisem poznal. V teh trenutkih odločitev sem prebral tudi tri knjige, in sicer od Janeza Marija Vianeja, male Terezike Deteta Jezusa in Frančiška Asiškega. Bil sem navdušen nad njihovimi življenji in čutil, da je to to. Tudi s sostanovalcem sva se veliko pogovarjala o teh stvareh in skupaj molila. Še danes sem mu za to zelo hvaležen. Drugo pa je bilo moje dekle. Sicer sem jih prej imel veliko,

a sem se z njimi samo igral in so bile objekt. Ona je bila prva, ki se mi je postavila po robu in rekla: »Ne, z menoj pa ne boš tako delal!« Ona mi je govorila o Bogu, kako ga ima rada in kako ima on rad njo. Zame je bilo to čisto novo. Tudi ko sva se razšla, sva se pokrižala in blagoslovila. Vse to dogajanje vere sem krepil z rednim obiskom maše in molitvijo v kapeli. Nekoč mi je rekla: »Jožko, ti imaš preveliko srce za enega samega človeka!« Tega nisem razumel. »Ti imaš tako rad Boga in ljudi!« Tudi tega nisem razumel. Počasi pa sem vendarle začel iskati tudi v to smer, da me Bog kliče zase. Dobivati sem začel čudna sporočila od prijateljev, ki so mi govorili o

kapucinih, kako so to preprosti, veseli ljudje, in čeprav mi je bilo že samo ime zelo tuje, neznano, se mi je zdelo, da je to tisto, kar ves čas iščem. Zato sem iskal literaturo o kapucinih in se seznanjal z njihovim delom. Tako sem si ustvaril sanjski svet, kako bi bilo med kapucini ... Skozi te težke stvari so me sanje reševale. Pri 26 letih sem stopil z njimi prvič v stik in videl sem iskrene, preproste, žive, vesele ljudi. Po drugi strani pa sem imel tudi željo, da bi bil mož, oče, da bi se poročil, imel lepo ženo, otroke, da bi prevzel kmetijo in vlekel naprej priimek, da bi popravil

to, kar mi je bilo dano v otroštvu.

Kako ste potem sprejeli odločitev za samostan? Kako ste vedeli, da je to tisto pravo, kamomor vas Bog kliče?

To je stvar Boga in njegovega trenutka. Vseskozi sem bil v precepu: moja

želja in popravljanje preteklosti na eni strani in to, kar počasi resnično ljubim, a ne poznam na drugi. Po diplomi agronomije sem si vzel en mesec prosto. Bil sem s kapucini v Assisiju, da sem preveril, kako ti tipi živijo, in tam sem prvič izrekel željo, da bi tudi sam postal kapucin. Po drugi strani mi je županja v domačem kraju ponudila službo mladega raziskovalca na področju kmetijstva in s tem varnost, da prevzamem domačijo. Zares sem bil v precepu kako naprej. Zato sem se nekega dne odločil, se odpeljal k bratom kapucinom v Vipavski Križ in jim naravnost, spontano rekel: »Jaz bi pa rad živel kakor vi.« Kar tako sem prišel – nenajavljen. Nekaj dni sem ostal tam, da so me prizemljili, da me je evforija minila. A bil sem tako srečen, kakor da sem tam doma, in v sebi sem se odločil, da grem k bratom. Napisal sem prošnjo in čakal odgovor. Po drugi strani so v tistem trenutku doma računali name, da bo stvar končno stekla in se bodo stvari uredile. Po treh tednih, ko sem na vse skupaj že malo pozabil, je prišlo pismo in zvečer sem ga odprl. Kar solze so mi tekle, ko sem videl, da me bratje sprejemajo medse. Toda, kako naprej? Naslednji dan sem novico, da odhajam, zaupal sestri. Odreagirala je burno, da tega ne smem povedati staršem, ker jih bo kap. Očitala mi je neodgovornost, češ da se ne morem odločiti, s katero naj se poročim in da bežim v samostan. Pa sem potem le povedal tudi staršem – rok za odhod je bil namreč samo 5 dni. Mami se je začela smejati, ati jokati in tisti dan je bila doma

smrtna tišina. Drug mimo drugega smo hodili kot marsovci. Ob vsem tem napetem vzdušju sem bil popolnoma miren, čisto miren. Želel sem si, da bi to mojo odločitev sprejeli in podprli, a tega nisem bil deležen, veselja ni

bilo. To je prišlo šele po približno dveh letih. V samostan v Ljubljano nas je peljal naš župnik in sama ločitev od domačih je bila kljub temu lepa. Jezusove besede: »Hodi za menoj! Zapusti svoj dom, mater in očeta ... in se ne obračaj nazaj,« sem vzel dobesedno, radikalno in res nisem nič klical domov. Potem pa sem za pokorščino dobil, da moram poklicati domov. Zvedel sem, da je mami vseskozi skrbelo, kaj tam jem, kje spim, kje me mučijo ... Kasneje smo šli skupaj z brati domov in takrat sem šele videl, kako dobre starše imam in sem jih nazaj vzljubil in tudi oni so bili prvič opazno ponosni name. Prav objeti sem moral tisto najbolj lepo, a tudi najbolj težko, da sem


NAŠ POGOVOR

lahko objel Boga. Tako celostno se je zgodil ta trenutek, čeprav sem za to rabil 26 let. In ko se danes oziram na to svoje življenje, vidim, da so mi starši dali tudi veliko lepega kljub vsej zaznamovanosti. Sta človeka, ki sta zelo topla do drugih in nikogar ne spreminjata. To se mi zdi neverjetno. To, da je Bog vstopil v našo družino, je bil pravi čudež. Zadnjih 10 let smo si s starši ogromno povedali. In ko je umiral oče, sva si pokazala, da se imava rada. Sam sem mu to tudi fizično povedal. Sem pa res pogrešal, da bi mi tudi on kdaj povedal, kako me ima rad, kako sem nekaj krasnega. Toda do tega sem moral sam priti, on tega ni zmogel izreči.

Tudi vsak izmed nas je na nek način ranjen in zaznamovan s svojo preteklostjo. Kako naj se s tem soočamo in vidimo, da nas ima Bog rad, da nas na ta način vzgaja? Kako naj bodo naše družine močne v temu svetu?

Sam sem res imel milost. Bog me je tako lepo vodil. Vendar nisem vedno iskal na pravih mestih. Iskal pa sem tisto, kar sem v sebi nosil, kar sem si želel. Bil sem iskren do sebe. Današnja družina je res na velikih preizkušnjah, ker je ponudbe veliko. In med dobrim izbrati zase najboljše je težko. In kdo mi narekuje, kaj je najboljše? Vera je danes žal le ena izmed ponudb, kjer ni ne denarja, ne pohvale, ne uspeha – nič. Kako sedaj to ponudbo sprejeti, če se je treba samo »matrati«, žrtvovati in darovati? Pa Cerkev ga tako lomi in postavlja zapovedi! Kako boš to izbral za nekaj najboljšega? Zato občudujem starše, ki to ponudbo življenja po veri sprejmejo. In takšnih staršev, takšnih zakoncev je čedalje več in izrekam jim vse pohvale za to iskrenost do Boga, ranljivost pred Bogom in svojo nemoč. Ko veš, da te drugo ne bo zadovoljilo kot le Bog sam, je to najboljša ponudba, ki jo lahko sprejmeš. V takšni izbiri je Božji okus, načrt, šola, s katero nas vzgaja. Tu notri se diha skupaj z Bogom. Sam imam družino kot tako zelo rad. To je taka dopolnitev: biti mož, žena … To je celota! In to družba razbija, da naredi iz otrok revčke. Če oče in mama popustita, postane otrok objekt in z objektom

je lahko manipulirati. To želi zlo, ta svet in tu ste starši pred veliko preizkušnjo.

Kje iskati moč, da bi bili kot starši, zakonci glasnejši v temu svetu? Da bi si upali biti drugačni?

Moč je Bog sam. Tega ne moreš izsiliti, do tega moraš priti. In ko do tega prideš, govori Bog sam. Tudi dva zakonca, ki živita za Boga, sama govorita. Govorita s tem, da sta, kar sta. Ko odpreta usta, samo potrdita vse to. Prej ju samo občudujemo in smo zavistni, ljubosumni, kako se imata res rada, kako jima uspe, da se skregata in se imata spet rada, kako gresta skupaj k maši, si nedeljo za nedeljo vzameta čas zase ... To je ta norost, ki govori sama zase.

Bi nam na koncu zaupali še kaj vzpodbudnega?

Zelo sem hvaležen za to trdo zgodbo, ki pa je zelo Božja. Naučila me je poti sočutja, iskrenosti, odprtosti ... To je popotnica, ki jo sedaj poskušam živeti. Tako sem se branil samostana, odnosov zato, ker sem se branil Boga. Samo Bog me lahko usmerja in vodi. V bistvu je vse tako preprosto, a hkrati težko, ker mu ne verjamemo, ker nam je vse ponujeno v pepelu in prahu. Zato njegova ponudba

kar utihne – jo zakopljemo. Gospod nam sporoča: jaz sem s teboj in te imam neizmerno rad in iz moje vzgoje se boš marsikaj naučil za ta svet in za nebesa.

Najlepše se vam zahvaljujemo za vaše pričevanje in za prehojeno pot. Bodite še naprej pogumno Jezusova lučka v temu svetu!

Pogovor sem pripravila: Petra Berčan

Nisem obsojal Boga, samo spraševal sem ga zakaj, saj nisem vedel nič več. Razumel nisem nič več.

Gospod nam sporoča: Jaz sem s teboj in te imam neizmerno rad in iz moje vzgoje se boš marsikaj

naučil za ta svet in za nebesa.


MAŠ POGOVOR

Advent – čas pričakovanja. Pred devetimi leti sva ta čas doživljala na prav poseben način, kajti tik pred božičem se nama je rodil Primož, najin težko pričakovani sin. Postali smo družina. Dobila sva novo vlogo – biti mama in ati. Takrat se še nisva povsem zavedala, kaj to pomeni. Imela pa sva kar nekaj predstav, kakšna kot starša zagotovo ne bova, kajti z budnim odraščajočim očesom sva opazovala najine starše in predvsem njihove napake. V najinem otroštvu sva imela podobne izkušnje. Eden od staršev je bil več ali manj doma, drugi pa večino časa zaradi dela odsoten. Na začetku najinega skupnega življenja sva si prizadevala biti čim več oba prisotna pri vzgoji otrok. Kmalu pa sva opazila, da si tudi sama nalagava veliko obveznosti. Tako se je večkrat zgodilo, da je manjkal eden ali drugi. Blaženi so trenutki, ko smo vsi doma, ko se objamemo in zapojemo Mi se imamo radi. Takrat zasijejo očke najinih Primoža in Lee. V hiši postane topleje, kajti otroka najbolj potrebujeta ljubezen. Čutita jo že, če si midva kaževa, da se imava rada. Ko se jima posvetiva in se z njima igrava, sta mirna. Primož bolj zavzeto dela domačo nalogo ali vadi tolkala, ko ga eden od naju posluša. Lea te prime za roko in odpelje do igrač. Ali pa vzame knjižico, pove

»čiča« in gledamo sličice. Zelo rada se pogovarjata z nama. Rada sta slišana in upoštevana. Najbolj zgovorna sta, ko je že skrajni čas za spanje. Tudi pri naju je podobno. Če posvetiva eden drugemu vsaj malo časa, sva tudi midva bolj mirna in tako zmoreva ustvarjati toplino doma. Žal pa dostikrat službenih skrbi ne uspeva prepoditi iz glave. Prineseva jih domov in skušava nositi »bremena drug drugemu« (Gal 6,2). Da pa nama ta bremena niso pretežka, v skupni molitvi povabiva Kristusa, da nama jih pomaga nositi. Spomniva se njegovih besed: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28–30) Pri njem najdeva tolažbo in moč za premagovanje preizkušenj. Vsak dan pa molimo tudi vsi skupaj. V družinsko molitev se aktivno vključuje tudi dveletna Lea in pri tem skrbi za popestritev. Najlepše nam je, ko Boga slavimo s pesmijo, še posebej pred jaslicami.

Milena in Matej Zavec

V O B J E M U DRUŽINE


ODGOVORNO STARŠEVSTVO

NAPOVEDALA SE JE SNAHAPRI SVOJIH SEDEMNAJSTIH IN

SINOVIH DVAJSETIHBil je eden redkih nedeljskih popoldnevov, ko smo ostali doma, saj smo ga zaradi napornega minulega tedna želeli izkoristiti za počitek. Po dveh urah dremajočega lagodja je prišel do naju sin neverjetno buden s prošnjo, če bi se lahko nekaj pogovorili. Že sem se spraševala, kaj je spet naumil in ali gre morda za študijske zadeve, ko je nadaljeval, da je dobro, da nama čimprej pove. »Čimprej?!« V meni je vzbudil strah. »Ni želja, niti študij, nekaj večjega je v ozadju.« Moj strah se je še razbohotil. Po njegovih besedah: »Punca je noseča!«, sem obležala kot kip. Šumenje v glavi, spontan pogled k možu, možev istočasno k meni in zatem nasmeh vseh treh. Sin je v vidnem olajšanju, da je svojo težo razdelil tudi na naju, nadaljeval: »No, ne misliva na splav.« Olajšanje za naju. Tudi veselje se je pričelo deliti. In preklik, da fant, čeprav mlad, le dobrih 20 jih ima, s to izjavo kaže zrelost. V glavi se mi je zavrtela situacija izpred let, kako je takrat zmogla hčerina tašča tako razumevajoče sprejeti novico, da se namerava njen 20-letni sin poročiti. Že danes je doletelo mene. Sin je že nadaljeval, da se nameravata kakšno leto prej poročiti, kot bi se sicer. »Torej – na vrsti si – sprejemaj,« sem si rekla.Zanimalo me je, kako te dneve preživlja bodoča mamica. Povabila sem, naj jo pripelje k nam. Čas se je mukotrpno vlekel, kot da je pozabil teči. Kot da je minila cela večnost do trenutka, ko sta se prikazala na vratih. Najprej samo on, ona bi bila najraje krenila nazaj. V meni se je kljub vsemu že kalilo nekakšno slovesno počutje. Skupaj smo sedli za mizo. Kot smo se posedli prvič, ko sta prva dva napovedala poroko. Kot drugič, ko je svojo odločitev za bogoslovje naznanil nečak, ki živi pri nas. In tokrat tretjič, ko se je napovedalo novo življenje. Nazdravili smo, kot prvič in drugič. To so trenutki oziroma novi smisli življenja. Sinu in bodoči snahi smo povedali, da smo z njima. Ob razpredanju prihodnjih dogodkov smo si obljubili, da se povežemo v molitvi za novo družino. Da bi mlada mamica, ki zdaj »nosi« v dveh pomenih, ob podpori mladega očeta in obeh družin zmogla. Ko sta odhajala, so ju pospremile besede najstarejše hčerke: »Korajža velja!« – besede našega velikega papeža. Zvečer sva z možem zmolila k Svetemu Duhu za dar »tolažbe« za vse nas, posebej še za prvega vnuka ali vnukinjo. Naslednje jutro nas je v nov dan med drugo pospremil tudi tale del Božje besede: »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.«

Ko sem se že odpravljala v službo, sem sina študenta še pokrižala za srečno pot v Maribor. Ob besedah: »Naj ti dam križ, ati,« me je objel in rekel: »Hvala!« in s pogledom objel še svojega očeta. Šele v službi sem prebrala SMS bodoče snahe: Hvala vam! Brez dvoma sem zopet ugotovila: »BOG NAS IMA RAD!«Čas v službi je tisti dan tekel po polžje in nekajkrat se mi je zazdelo, da bi »skočila« iz svoje kože. Nekam ven, vstran. Je res? Ni res? Da bi ne bilo res! Misli sem hotela pregnati z delom. Samodejno sem vstajala od mize, hodila sem in tja. Res je! Kaj je zdaj tisto, kar me tako bega? Pred čem hočem zbežati? Pardon – pred kom? Pred malim bitjecem? Jaz, ki sem vedno zagovarjala čudež življenja? In zdaj, ko je v ta čudež vtkana tudi moja kri … Ustrašila sem se lastne misli. Bog mi pomagaj! Nekaj »pametnega« je v meni naprej reklo: »Ko bi le mamica imelo kakšno let več! Ja, ko bi, ko bi!« Spreletela me je sinova izjava prejšnjega dne, da ga nič ne skrbi, le da bi bil otrok zdrav. Ja, to je tudi moja želja. Začutila sem, da Bog že ve, kaj je prav, mi pa do istega včasih pridemo šele po bolečinah, ki bi zmogle dati na svet novega človeka.

Sabina


BITI TAŠČA/TAST

LAHKO MOLITEV KAJ SPREMENI? Teressa Vowell

Pravijo, da molitev spreminja stvari, vendar ali more ZARES kaj spremeniti?Zagotovo! Zares more spremeniti!

Lahko molitev spremeni mojo trenutno situacijo, moje trenutne življenjske okoliščine?Ne, ne vedno. Lahko pa spremeni moj pogled nanjo oziroma na okoliščine.

Lahko molitev spremeni mojo finančno prihodnost? Ne, ne vedno. Lahko pa spremeni moj odnos in moj pogled na tistega, ki more zadovoljiti vse moje življenjske potrebe.

Lahko molitev spremeni stanje zlomljenega srca oziroma ranjenega telesa? Ne, ne vedno. Lahko pa spremeniti vir mojih moči in tolažbe.

Lahko molitev spremeni moje želje in hrepenenja? Ne, ne vedno. Lahko pa spremeni moje želje v Božje želje.

Lahko molitev spremeni moj pogled na svet? Ne, ne vedno. Lahko pa spremeni oči, skozi katere gledam na svet.

Lahko molitev spremeni moja obžalovanja preteklih dejanj? Ne, ne vedno. Lahko pa spremeni moje upanje v prihodnost.

Lahko molitev spremeni ljudi, ki me obdajajo? Ne, ne vedno. Lahko pa spremeni mene – problem ni vedno v drugih.

Lahko molitev bistveno spremeni moje življenje? Oh, da, vedno! Lahko pa me spremeni od znotraj navzven.

Lahko molitev ZARES KAJ spremeni? Da! Molitev lahko ZARES VSE spremeni!


GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

Janez Novak je vstal s klopi, si popravil uniformo in opazoval ljudi, ki so hodili mimo. Iskal je njo, katere srce je poznal, ni pa vedel, kako izgleda. Čakal je in iskal dekle z vrtnico. Zanjo se je začel zanimati pred trinajstimi meseci, ko si je v mestni knjižnici sposodil knjigo. Vendar pa ga ni pritegnila knjiga, temveč besede, s svinčnikom napisane na ovitku. Nežna pisava je odkrivala, da je te besede napisala pozorna in razumevajoča oseba. Na prednji strani je odkril ime prejšnjega lastnika knjige – pisalo je: gdč. Ana Vidic.Odločil se je, da bo poskušal izvedeti, kje živi. Po dolgem času mu je uspelo. Živela je v Mariboru. Napisal ji je pismo, v katerem se ji je predstavil in jo prosil, naj mu odgovori. Naslednji dan po tem, ko je pismo oddal, ga je vojska, kjer je bil zaposlen, poslala na obvezno urjenje v Nemčijo. Ana mu je odgovorila. Tako se je začelo njuno spoznavanje preko pisem, ki je trajalo trinajst mesecev. Čutil je, da je to dekle, s katerim bi želel preživeti celo življenje. Med njima je rasla globoka naklonjenost.V pismu jo je prosil, naj mu pošlje svojo sliko, a ga je zavrnila. Rekla je, da če mu je res kaj do nje, potem ni pomembno, kako izgleda.Ko je zvedel za datum svoje vrnitve, sta se dogovorila za srečanje. »Počakaj me ob 19.30 v Ljubljani na glavni železniški postaji,« mu je napisala. »V roki bom imela vrtnico. Tako me boš prepoznal,« je še dodala. Tako se je Janez znašel na postaji in čakal dekle, za katero ni vedel, kako izgleda, vseeno pa je ljubil njeno srce.Naj kar Janez pove, kaj se je zgodilo …»Naproti mi je prihajala mlada ženska, visoka in vitka. Njeni prečudoviti rahlo skodrani svetli lasje so ji padali čez ramena, njene oči pa so bile modre kot nebo. Ustnice in brado je imela čudovito oblikovane. V svoji svetlo zeleni obleki je zgledala tako lepa kot rosno zelena pomlad. Šel sem ji naproti, pa še opazil nisem, da v roki ni imela vrtnice. Ko je bila le nekaj korakov stran od mene, je z dokaj provokativnim

nasmeškom komaj slišno vprašala: »Greš v mojo smer, vojak?« Že sem se ji hotel pridružiti, takrat pa sem zagledal Ano Vidic …Žena, krepko čez štirideset, z osivelimi lasmi, spetimi pod star klobuček, je stala skoraj tik za dekletom v zeleni obleki. Bila je več kot debelušna; lahko bi se reklo, da je bila obilno okrogla; njeni debeli gležnji so kukali iz ponošenih čevljev z nizkimi petami. Dekle v zeleni obleki se je oddaljevalo, jaz pa sem obstal tam razcepljen med dvema možnostma: moja želja iti za dekletom v zeleni obleki je bila zelo močna, po drugi strani pa je moje srce želelo biti z žensko, ki me je s svojim duhom zares obogatila in pritegnila moje srce.In tam je bila. Njen bled, okrogel obraz je bil nežen in občutljiv; njene sive oči so prijazno migljale in v njih je bilo mogoče zaznati dobroto in toplino. Prav nič se nisem obotavljal. Moje roke so pograbile majhno usnjeno knjigo, ki je bila znak, po katerem naj bi me tudi ona prepoznala. Med nama ne bi bilo ljubezni; bilo bi nekaj dragocenega, nekaj morda še večjega kot je ljubezen; prijateljstvo, za katerega sem bil in sem večno hvaležen.Stopil sem do nje, jo po vojaško pozdravil in ji izročil knjigo. Čeprav sem v grlu čutil grenkobo svojega razočaranja, sem spregovoril: »Moje ime je Janez Novak. Zares sem vesel, da se končno srečava. Ali vas lahko povabim na večerjo?«Ženin obraz se je razlezel v nasmeh. »Sinko, ne vem, kaj naj to pomeni, ampak dekle, ki je ravno šlo tod mimo, me je prosilo, naj v roki držim tole vrtnico. Rekla mi je, da naj vam povem, da če me boste povabili na večerjo, vas čaka v veliki restavraciji nasproti postaje. Povedala mi je, da je to nekakšen preizkus.«

LJUDJE Z VRTNICAMI


GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

V OBJEMU DRUŽINE Rada jih imam, pa čeprav na svoj način!

Med prebiranjem spletnih forumov me včasih malo zbode pri srcu: mamice napišejo, da sploh ne pomislijo na več kot enega otroka, ker bi bile pri dveh ali celo več otrocih živčne. Tako pa so zmeraj mirne. Stisne me, ko je v moji generaciji toliko doktoric znanosti, jaz pa svoj »doktorat« še kar previjam in vozim v vozičku …

In sem seveda kdaj živčna in glasna, kadar bi vsi otroci hkrati nekaj radi, pa doktorata tudi še vedno nimam, čeprav ga sebi in drugim obljubljam, odkar vem, da obstaja podiplomski študij. In ko je vse na kupu, se naskrivaj vprašam, če sem se odločila prav. A potem se spomnim, da taki pomisleki in strahovi niso od Boga. On je vame položil tako globoko hrepenenje po družini in otrocih, da je vedno, ko je prišla mamljiva ponudba za dobro plačano službo ali pa celo mesto mlade raziskovalke na fakulteti, zmagala želja po otrocih. Da bi šla za dva meseca študijsko v Nemčijo? Nemogoče! Da bi delala do šestih zvečer? Odpade! Kajti družina je tista, ki mi daje zavetje, me polni z energijo in mi osmišlja življenje.Štiri otroke imam in zanimiv poklic, uradno se temu najbrž reče, da delam kariero. Sogovornike vedno znova presenetim s podatkom o otrocih in zabavajo me njihove nepričakovane reakcije v stilu, da ne zgledam, kot da imam štiri otroke. Kaj točno imajo v mislih, ne vprašam, sem pa vesela, kadar lahko izžarevam energijo, ki mi jo daje toplina doma.

Nisem tipična mama in včasih imam slabo vest, ker se ne igram z otroki. Tudi ko sem bila sama otrok, se nisem igrala in to jim povem. Lahko pa jim ure in ure berem pravljice, peljem jih na izlete od najbližjega hriba do Francije, zjutraj jim spletam kitke in čopke, v šolo vozim za njimi pozabljene zvezke, namesto njih peljem na sprehod psa.Tudi nisem tipična karieristka, saj kar naprej spuščam priložnosti, ki so v očeh tega sveta sanjske, in sem vesela, da imam delo, kot ga imam: brez delovnega časa. Torej me šef včasih pokliče v petek zvečer, da se obrnem domov in takoj opravim nalogo, a zato lahko grem pozimi peš s sankami v vrtec po najmlajšega …Miklavž je darila pripravil letos kakšen mesec prezgodaj. A misel na otroško radost mi ni dala miru, da mu ne bi stekla čim prej pomagat. Na mizi imamo dva adventna venčka hkrati, a veselje otroka, da je njegov venček »enako glavni« kot od sestrice, je vredno več. In še bolniški dopust ob angini najmlajšega je videti kot darilo, saj lahko nekaj dni skupaj čepiva na kavču in se smejeva, ko naju nič ne priganja in se pred adventom malo ustavi čas.Pa še tole pisanje je kot uvod v božični večer – opomni me, da je družina vir moči in blagoslova. Vsak novi otroček je živ dokaz izpolnjevanja Božje obljube.

mamica štirih otrok


KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Lani sem pisala o tem, kako je v meni od nekdaj skrita želja, da bi slikala in risala. Moji domači so mi že kupili razne pripomočke, sama pa še vedno odlašam in svojo željo potiskam nekam v ozadje. Ne upam si začeti. Strah me je neznanja, neuspeha … Pa še pomanjkanje časa je krivo, da vse ostaja le pri željah. Mogoče pa še nimam v glavi jasno izoblikovane slike, kaj bi rada risala. Mogoče mi bo lažje začeti, ko bom to dojela.Ko tako premišljujem o tem delčku svojega življenja, opazim, da se mi ob študiju in razmišljanju o družini in medsebojnih odnosih ter delu za družine vedno bolj jasni slika, ki jo je Bog želel upodobiti v življenjih ljudi, ki so bili poklicani v družinsko življenje. Njegova ideja je bila, da bi mož in žena odsevala podobo edinosti Svete Trojice. Mi (naša prva starša in za njima vse človeštvo) pa smo po grehu zabredli v težave. Za naju je najtežje, ko se pripravljava na seminar ali pričevanje. Takrat nama »naš nasprotnik« (1 Pet 5,8) vsiljuje občutek, da v svojem odnosu nisva nič naredila, da nimava kaj povedati drugim, da vsi drugi živijo bolje kot midva. Zdi se nama, kot da je vsaka beseda, pogled ali kretnja povod za nerazumevanje in nov izbruh spora. V mnogih družinah so prav spori najtrši oreh, ki se ga ne znamo prav lotiti. Zakaj je tako pomembno, da znamo z njimi ravnati? Zato, ker spori najbolj zameglijo in popačijo Božjo podobo. Zame je zanimivo dejstvo, da v pripravah na praznike in med prazniki v družinah največkrat izbruhnejo najbolj nemogoči spori in nesoglasja. Zato mi postaja vedno bolj jasno, da če želimo, da bodo naše družine živele v skladu z Božjo podobo, si moramo zavestno in hote prizadevati za gradnjo edinosti, za dobro počutje vseh, s katerimi sobivamo in soustvarjamo, za to, da med nami ni preprek, zidov in prepadov in nam ne sme biti vseeno, ko drugi trpijo. Iz dneva v dan mi postaja bolj jasno, da mi prav najin odnos in družina pomagata postajati takšna oseba, kakršno me je Bog želel imeti. Pot nikakor ni lahka in kot pri vsakem delu, je tudi pri osebnem duhovnem zorenju veliko nevarnosti in izzivov. Mnogi ljudje se na tej poti, še posebej ob pogostih prepirih, počutijo ujete v nemoč, nesposobnost, prizadetost, ranjenost, žalost, depresijo ... Stvari se začnejo bistveno spreminjati, ko na težke trenutke, nesoglasja, spore in konflikte pogledam z druge perspektive, ko se spomnim, da Bog lahko vse obrne v dobro, če mu to dovolim (Rim 8,28). Torej lahko postane tudi konflikt ali nesoglasje orodje, ki me spodbudi, da svoj odnos do svojega bližnjega premislim. Včasih je dobro, da film zavrtim nazaj, preučim barvo in ton glasu, s katerim sporočam svojemu sozakoncu svoje misli, pomisleke ali argumente, ter se vprašam, kaj mu med vrsticami sporočam. More iz mojih besed in načina govora prepoznati, da je on najpomembnejši v mojem življenju, da me zanj skrbi in mi ni vseeno, kako se počuti? V letih najinega sobivanja sva namreč razvila vzorce komuniciranja, ki niso vedno ljubeči … Prav je, da

take vzorce preverjava, če so v skladu z Božjo besedo, ki naju uči: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo.« (Ef 4,29) Kar zadeva mojo duhovno rast je zakonski odnos zagotovo najbolj učinkovit in mi lahko najbolj pomaga. Duhovne rasti nikoli ne morem ločevati od svojega odnosa z možem in ostalimi člani družine. Kakor hitro podležem tej skušnjavi, zaidem v lastne iluzije. Trdno sem prepričana, da je Bog zakonski odnos ustvaril kot orodje, ki me pomaga oblikovati v osebo po Božji volji. Zato zakon ni le prostor, kjer se dobro počutim, pač pa po njem in v njem zorim za svetost. Pri tem so preizkušnje pot, ki jo za moje zorenje uporablja Božja pedagogika in je ta pot veliko učinkovitejša kot moje dobro počutje. Ko premišljujem o preizkušnjah, vem, da so tudi najini spori pomembno orodje, s katerim morava previdno ravnati, saj se z njim lahko kaj hitro raniva in posledice so lahko boleče. Če dovoliva, da najine besede letijo iz najinih ust proti drugemu kot puščice, je to znamenje, da se morava učiti besede drugače uporabljati. Sveto pismo nas že v Stari zavezi svari: »Kdor pazi na svoja usta in svoj jezik, bo svoje življenje obvaroval stiske.« (Prg 21,23) Zato je od najine odločitve odvisno, ali bo najin spor postal nova priložnost, ko bova naredila korak iz užaljenosti, prestopila prag upanja in ljubezni, se drug drugemu opravičila, prosila odpuščanja in zopet začela graditi edinost, ali pa bo ostal bojno polje, na katerem se bo streljanje in zadajanje ran nadaljevalo. Za kaj se bova torej odločila? Posledice najinih odločitev lahko gradijo ljubezen in zaupanje v naših medsebojnih odnosih ali pa puščajo globoke nezaceljene rane, ki jih običajno najbolj čutijo najini otroci. In prav zaradi naju in najinih otrok se je Jezus kot otrok rodil v družini in nam pokazal, kako pomembna je družina. Zato je temeljni namen zakona in družine v tem, da v njem in po njem slavimo Boga, da Jezusu vedno znova dovoljujemo, da v naših nesporazumih in sporih zmaguje njegova ljubezen. Božja beseda, »navodilo za uporabo življenja«, nam je lahko pri tem v veliko pomoč. Pred mnogimi leti sem slišala, kako koristno za zdrave odnose v družini je vsakodnevno branje in učenje vrstic iz knjige Pregovorov, ki ima 31 poglavij – za vsak dan v mesecu eno. Ko beremo ta Božja načela in si kakšno napišemo na poseben list – tudi starejše otroke lahko k temu povabimo in jih spodbujamo – se v pogovoru učimo spretnosti izražanja misli in občutkov oziroma komuniciranja.Prepričana sem, da bo slika, ki jo želi Bog risati v naši družini, povsod, kjer si bomo za to prizadevali, dobivala vse bolj jasno podobo. Postajala bo vedno bolj skladna in barvita in bo v veselje Bogu in vsem, ki nam je darovano sobivati v naši družini. Naši spori se bodo spreminjali v objeme, naše besede v obliže. Sčasoma bomo bolj razumeli, kako lepo je živeti v skladu z Božjo podobo. Naj nas pri tem podpira in navdihuje sveta družina!

Vilma


DUHOVNA POBUDA

V ZAKONU IN DRUŽINI SLAVIMO BOGA

Slovenci vsak dan znova dokazujemo, kako napreden narod smo. Sestavili smo celo novih deset zapovedi: 1. Veruj v samega sebe!2. Skruni Božje ime!3. Posvečuj svoje telo!4. Spoštuj kapital, da boš dolgo živel in ti bo dobro

na zemlji!5. Ubijaj!6. Nečistuj!7. Kradi!8. Pričaj po krivem!9. Želi si svojega bližnjega ženo!10. Želi si svojega bližnjega blago!To seveda še ni dovolj. Redefinirali smo tudi pojem ‘družina’, ker smo ugotovili, da je stara definicija že zdavnaj preživeta; in ker gremo ne samo s tokom časa, ampak ga s ponosom celo prehitevamo, smo sestavili novo, ki vsemu ‘nazadnjaškemu’ svetu jasno in glasno pove, kako se tej reči streže. Pa ja, bodimo vendar zgled vsem tistim, ki blodijo v temi. In kje začeti, da bo čim več uspeha? Pri koreninah pač ne, te so že preveč prepletene in predolgo v zemlji. Jasno, pri mladih poganjkih, tam bo še najlaže. Oni so mehki, voljni, upogljivi, polni življenjskih sokov, predvsem pa lahko dosegljivi. Pa še nikogar ni treba spraševati za dovoljenje, ker ne bomo posegali v jedro rastline. In tako se je začelo. Naskrivaj, a brez sramu. Ne preveč potihoma, a daleč od oči in ušes javnosti.

Zapeljevanje nedolžnih otrok in izkrivljanje resnic, ki so bile, so in bodo večne: Si, kar se rodiš. Spoštuj svoje telo. Ne zametuj življenja, ki je zastonjski dar. Ne živi samo za danes. Ne škodi drugemu. Ljubi in spoštuj vse ljudi. Sprejemaj odgovornost za svoja dejanja ... Svet nedolžnih otrok se je postavil na glavo, izginile so tirnice, ki so jih vodile skozi zgode in nezgode odraščanja. Mej nenadoma ni več. Vse je dovoljeno. Imam pravice in poskrbeti moram, da jih bodo vsi spoštovali. Sem svoboden, zato lahko delam vse, kar mi poželi srce. Kdo pravi, da sem, kar sem? So me mogoče vprašali za mnenje? Saj nisem ovca, ki bi s čredo ‘zahojenih slovenceljnov’ blejala v beli dan! Svojo pamet imam in odločil se bom, kot se bo meni zahotelo, da je prav.Na srečo se je nekje ‘zalomilo’ in vest je pricurljala med ljudi. Najprej je bila objavljena samo v katoliških medijih in na 24.kul.si. Verni kristjani smo zgroženo poslušali in brali. V nas so se odpirala številna vprašanja: V naših šolah? Z vednostjo učiteljev? Z vednostjo ravnateljev? Ne da bi za to vedeli starši, kaj šele, da bi dali dovoljenje? Komu še zaupati

naše otroke, ki so že tako vsak dan in z vseh strani bombardirani z najrazličnejšimi ‘dokazi’ o tem, kako lepo je uživati življenje s polno žlico in brez predsodkov? Kdor je imel vest in pogum, se je priključil akciji ‘Teden protesta za spoštovanje človekovih pravic v šoli’ in na objavljene elektronske naslove poslal svoje protestno pismo. Uspeh? Vest so objavili vsi mediji. Slišal jo je lahko vsak in nenadoma je bilo konec sprenevedanja. Zganilo se je tudi Ministrstvo za šolstvo ter osnovnim in srednjim šolam poslalo poseben dopis z zahtevo, da jih obvestijo o delovanju nevladnih organizacij, ki izvajajo t. i. teorijo spola in promovirajo istospolni življenjski slog. Dragi brat v Kristusu, ne prepusti se namišljeni viziji, da v puščavi naše družbe živiš v oazi, kjer ti nihče ne more do živega. Satan je vedno na delu, še najraje tam, kjer so pravi ljudje doma. Bodi čuječ, informiraj se in se formiraj! Na vseh področjih. Ne pretvarjaj se, da bo šel kateri od kelihov mimo tebe. Ne dopusti, da tudi tebe okuži kultura smrti, ki veje v naši družbi in za katero ni druge poti kot izumrtje in večna poguba. Tudi zate se v jaslih spet rojeva Dete, ki prinaša novo življenje in ki te lahko napolni z novim upanjem in novo močjo, da bi znal vztrajati v veri in se boriti za resnico – če se boš seveda odločil Zanj. Bog ti je namreč dal svobodno voljo in vsak se bo moral odločiti sam. Jaz poznam svojo pot Resnice. Poznaš Ti svojo?

Urška Willewaldt

MOJE TELO JE MOJA LAST, MOJ SPOL JE MOJA IZBIRA


MOJ KOMENTAR

Zagotovo bo tako za može kot za žene lepa popestritev skupnih večerov, če si bosta dovolila prebrati knjigo z naslovom Možje in očetje Dereka Princea. Na zanimiv način se dotika vlog, ki so nam dane že ob rojstvu po Božjem načrtu, in sicer da se rodimo določeni po spolu. Vsi vemo, kolikokrat smo zmedeni v naših odnosih, kaj šele v družbi, ko moramo zavzeti vlogo moža oziroma žene. Naj vam bo sledeči odlomek iz knjige samo za okus, kako se pisatelj loteva te problematike.

Odgovornosti moža (to je le ena izmed naštetih odgovornosti)

Daje pohvalo

Zadnji del zadnjega poglavja Pregovorov opisuje in povzdiguje značaj vrle ali odlične žene. Izpostavlja njene številne dosežke in potem sklene z besedami hvale:"Njeni sinovi vstajajo in jo blagrujejo, njen mož vstaja in jo hvali: »Veliko hčerá si je pridobilo imetje, ti prekašaš vse«." Pregovori 31,28–29Nekateri možje skoparijo s svojimi besedami pohvale. To je napačno varčevanje. Presenečeni bi bili, če bi odkrili, kako zelo žena hrepeni po pohvali – in kako se odziva nanjo. Če boste hvalili svojo ženo, je to ena od najboljših investicij, ki jih lahko storite.

Če ima mož zvesto, predano ženo, ji tega, kar je vredna, ne more dati z nobenim denarjem. Kot pravi Salomon v istem poglavju: "Njena vrednost je daleč nad biseri" (Pregovori 31,10). Najmanj, kar lahko stori mož, je, da svoji ženi daruje besede iskrene hvale.

Vloga žene (to je le ena od vlog, ki jo ima žena v odnosu do svojega moža)

Zastopniško moli za svojega moža

Žene včasih padejo v past, da so tako dolgo zaskrbljene za svoje može, jih kritizirajo in kažejo na njihove napake, da pozabijo moliti zanje. Žena, ki se na kolenih Bogu zahvaljuje za svojega moža, pa bo požela veliko dobrega.Z Ruth sva bila nekoč povezana z dvema paroma, ki sta imela težek zakon. V obeh primerih so bili v moževem življenju resne slabosti in problemi. Ti dve ženi sta se strinjali, da se bosta vsako jutro srečali in molili za svoja moža. To sta zvesto počeli več let. Danes sta oba moža uspešna, eden v krščanski službi, drugi v poslovnem svetu. Ta dva človeka ne bi nikoli postala, kar sta, če ne bi njuni ženi zanju vztrajno, zvesto zastopniško molili.Pravilna molitev prinese veliko boljše rezultate kakor kritiziranje ali pritoževanje.

Prepričana sem, da se v knjigi najde veliko zanimivih iztočnic tako za pogovor doma kot v zakonski skupini. Če ne verjamete, dragi možje in drage žene, pa preizkusite zgornja dva nasveta ter obogatite svoj pogled še z Božjim pogledom, da bo hoja v našem vsakdanu lažja.

Petra

Derek Prince

MOŽJE IN OČETJEKaris, leto 2009, 178 str.,

20× 14 cm, mehka vezava, 14 €

Podati roko! Jonas Harley

Podati roko Bogu! Mnogi kristjani duhovno ne rastejo, ker se ne potrudijo, da bi našli čas za oseben pogovor (molitev) z Bogom.

Jakob 4,8: »Približajte se Bogu in se vam bo približal …« Bog me danes željno pričakuje in si danes želi prijateljevati z menoj. Sem na poti moje duhovne rasti pripravljen narediti korak naprej?

Podati roko prijatelju! Presenečeni bi bili, ko bi vedeli, koliko kristjanov (otrok, najstnikov, mladostnikov in odraslih) je zaradi tega ali onega razloga razočaranih in hrepeni po nekom, ki bi jim prinesel besedo upanja in tolažbe …

Efežanom 4,29: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo.« Komu lahko danes podam roko prijateljstva tako, da mu po elektronski pošti ali preko sms-a pošljem par spodbudnih besed ali pa se z njim srečam na kavici?

Podati roko neodrešenim! Bodimo iskreni. Mnogi kristjani ne čutijo želje ali potrebe, da bi tistim, ki drvijo v pogubo, pričevali o Bogu. Zdi se, kot da nas je sram, da smo kristjani (nam je nerodno, se neugodno počutimo, če moramo govoriti o Bogu). Zaradi naše sebičnosti smo izgubili ljubezen do neodrešenih. Preveč smo zaposleni – včasih tudi z delom »za Boga« – da bi pričevali o Božji zastonjski ljubezni in odpuščanju.

Apostolska dela 1,8: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu (v družini in župniji) in po vsej Judeji (na področju širše regije) in Samariji (na področju celotne domovine) ter do skrajnih mej sveta.« Sem zares pripravljen in iščem priložnosti, da bi mogel ljudem oznanjati veselo novico evangelija odrešenja v moji ožji in širši okolici ter do skrajnih mej sveta?

Vir: internet


PRIPOROČAMO V BRANJE

ILUSTRIRANO DRUŽINSKO SVETO PISMOKnjiga, ki je pred kratkim izšla v sozaložbi Mladinske knjige in Svetopisemske družbe Slovenije, predstavlja nov pristop k osebnemu in družinskemu branju Svetega pisma. Vemo, da je Biblija najbolj prevajana in tiskana knjiga na svetu; skoraj vsakdo jo ima na svoji knjižni polici. Vendar pa jo – vsaj v naši družbi – le redki zares vzamejo v roke. Bojimo se, da knjige, ki je bila napisana pred tisočletji in ki velja za sveto, ne bomo prav razumeli. V slovenskem prostoru sicer obstaja več komentiranih izdaj Svetega pisma, vendar so vse pisane v strokovnem jeziku, ki ni vsem dostopen.Ilustrirano družinsko Sveto pismo zapolnjuje to pomembno vrzel v slovenski knjižni ponudbi. Prinaša izbor najpomembnejših svetopisemskih zgodb, ki jih spremljajo ilustracije in poljudne razlage ter fotografije svetopisemskih krajev, predmetov in umetniških upodobitev. Namenjena je prav vsem, tudi tistim, ki nimajo nobenega predznanja o Bibliji in krščanstvu. Za to še posebej poskrbijo splošni uvodi v večje ali manjše sklope besedil, kot so Stara zaveza, Izraelci v obljubljeni deželi, Potek dogodkov v Novi zavezi itn. Ilustracije z nazornimi pojasnili pa pritegnejo tudi otroke, zato je knjiga kot nalašč za skupno družinsko prebiranje in pogovor o tistih najpomembnejših življenjskih vprašanjih, ki jih odpira.Čeprav je pisana poljudno, je knjiga strokovno pripravljena in prevedena. Primerna je za pastoralno delo kot pripomoček, ki bo mnogim pomagal prvič odpreti Sveto pismo.

Naročanje:

SVeTOPISeMSKA DRUŽBA SLOVeNIjeUlica janeza Pavla II. 13, 1000 Ljubljana • Odprto: Pon.–Pet. 10h–18h

Tel. 01/430-62-40, GSM 041/629-419; e-pošta: [email protected] • www.biblija.net

384 barvnih strani; 22 × 28 cm, trda vezava.ISBN 978-961-01-1200-6

Cena 39,90 €

128 str.; 14,8 × 21 cm; mehka vezavaISBN 978-961-6138-99-4

Cena 4 €

NeDeLjSKI eVANGeLIjI PO MeTODI LeCTIO DIVINALeto A: evangelij po Mateju (advent 2010–nedelja Kristusa Kralja 2011)

Lectio divina je dinamičen, življenjski pristop k branju Svetega pisma, ki sta ga priporočila papeža janez Pavel II. in Benedikt XVI., priljubljen pa je tudi v drugih krščanskih Cerkvah. Omogoča nam zvesto in spoštljivo premišljevanje Božje besede, ki je obenem pristno in verodostojno. S pomočjo štirih korakov – branja, meditacije, molitve in kontemplacije – nam razkriva bogastvo resnice, ki ga prinaša Sveto pismo.Pričujoča premišljevanja nedeljskih evangelijev je napisal msgr. dr. Anthony Abela, strokovnjak za prevajanje Svetega pisma, izdajo pa so pripravile Združene svetopisemske družbe (United Bible Societies).Več informacij je na voljo na posebni spletni strani www.lectiodivina.si, posamezne odlomke pa objavljamo na strani www.facebook.com/svetopismo, ki je odprta za vse, tudi če niste uporabnik Facebooka.

»Dokumenti, ki so bili pripravljeni pred in med sinodo, so omenjali več različnih metod pristopanja k Svetemu pismu, ki temeljijo na veri in dajejo sad. Toda največ pozornosti je bilo namenjene lectio divini, ki je zares ›zmožna, da vernim odpre zaklade Božje besede, omogoča pa tudi srečanje s Kristusom, živo Božjo besedo‹.«

Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda Verbum Domini, 87

“Lectio divina (»božje branje«) je ena najbolj primernih poti za »hranjenje« z Božjo besedo in vernikovo pripravo na oznanjevanje in pričevanjsko življenje. Brez resničnega ponotranjenja svetopisemskega odlomka ni pravega oznanila. Kar ni osvojilo vernika samega, ne more preko njega osvojiti drugih. V liturgičnem cerkvenem letu lahko poživimo ali spet uvedemo ta način v svoje osebno življenje ali tudi življenje različnih skupin kot redno obliko premišljevanja nedeljskih evangeljskih odlomkov …Vsem bralcem te knjižice, še bolj pa vsem, ki boste z njeno pomočjo vstopili v svet »božjega branja«, želim, da vas Božja beseda osvoji in da se ji pustite osvojiti!”

Msgr. dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof koadjutor (iz uvoda)


Za nami, člani obeh zakonskih skupin s Slomškove Ponikve (nekaj parov je manjkalo in smo jih zelo pogrešali), je nepozaben vikend. Vsaj midva kot voditeljski par tako čutiva. Odločili smo se za duhovne vaje v Libojah pod vodstvom našega duhovnega spremljevalca, župnika na Ponikvi, g. Alojza Kačičnika. Lojzi, kot ga ljubkovalno kličemo, je srce naših zakonskih skupin. Naša mesečna srečanja bi bila brez njegovih razlag svetopisemskih besedil, njegovih misli in spodbujanj (predvsem naj delamo domače naloge) zelo osiromašena. Bogu hvala za takšnega duhovnika. Želiva si, da bi bile tudi druge zakonske skupine deležne takšne milosti. Ker so bile to prve duhovne vaje, saj skupini na Ponikvi delujeta komaj eno leto, sva bila kar malo v skrbeh, kako bo vse skupaj potekalo. Toda že petkov večer je napovedal bogat vikend. Rdeča nit vikenda je bil prvi čudež v Kani Galilejski. In tako smo spoznavali vsebino svojih vrčev, v katerih je veliko dobrega in pogosto še več slabega. Poskušali smo precediti usedline, vrče očistiti in vanje natočiti čiste vode, iz katere bo Gospod lahko pripravil najboljše vino. Vino, ki ga bomo nekoč (… ne vemo ne ure, ne dneva …) nesli s seboj na nebeško gostijo. Naše vrče, narisane na listu papirja in popisane z njihovo vsebino, smo v soboto zvečer položili pred oltar. Ob Božji materi Mariji in njenem odnosu do Jezusa (tako v Kani Galilejski kot v templju, ko ga je po treh dneh našla) smo se spraševali, kakšne so naše (moje) predstave o

Mariji, kako vstopa v naše (moje) življenje in kakšno pobožnost gojim/o do nje. Ob Božji materi smo se učili starševske drže. Gradili smo odnos med zakoncema. Pogovarjali smo se o tem, čemu sva se bila kot posameznika pripravljena odpovedati ob sklenitvi zakonske zveze in čemu sva se še pripravljena odpovedati, da bova skupaj eno telo. Domači g. župnik nas je prosil, da bi pri nedeljski maši na kratko predstavili delo v zakonski skupini. To smo z veseljem storili in morda nam je uspelo zanetiti kakšen plamen v srcih ljudi, ki so nas poslušali.Ob obilju duhovne hrane ter seveda tudi telesne, ki nam jo je pripravila odlična gospodinja, ki je skrbela za nas (ob vseh dobrotah smo se dobro poredili), smo se tudi sproščeno zabavali. Smeha, petja in družabnih iger ob večerih ni manjkalo. Pa sprehodi in odmetavanje snega tako, malo za sprostitev. Poseben čar so bila skupna ležišča. Vsi, razen družine z dojenčkom (Pevčevim sončkom Nikom, ki je zelo resno vzel ta vikend, nas zabaval, se nam prijazno smehljal, vse pojedel in pridno neutrudno sedel med igračami), smo se namestili v eno sobo. Prav po planinsko smo se počutili. Pozno v noč se

je iz teme v sobi slišalo hihitanje, dokler nismo po skupni molitvi rožnega venca utrujeni zaspali. Eni bolj potiho, eni pa malo glasneje …Naj ob koncu dodava en velik boglonaj vsem skupaj in vsakemu posebej, dragi prijatelji iz Ponikve. Lepo je biti sopotnik na vaših življenjskih poteh in skupaj z vami graditi odnose, za katere je vredno živeti. Upava, da je bilo vsem tako lepo kot nama in bomo naslednji advent ponovno s smehom napolnili Frančiškov dom v Libojah.

Erika Novak

Zakonska skupina PONIKVA: duhovne vaje v Libojah decembra 2010


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

ZAHVALA VODITELJSKIM PAROM Spoštovani sodelavci, dragi zakonci, ki se trudite, žrtvujete svoj dragoceni čas, pogosto tudi svoje imetje in svoja izkustva za zdravo delovanje zakonskih skupin!V imenu vseh zakoncev, ki so vključeni v zakonske skupine po vsej Sloveniji (in verjemite, ni jih malo), in v najinem imenu bi se vam rada zahvalila za ves trud, za vse ure priprav, za vse prevožene kilometre, za ves strah, ki nas na takih srečanjih pogosto spremlja, ter za vso skrb, ki jo namenjate gradnji odnosov, za katere je vredno živeti. Rada bi se vam zahvalila za vašo pripravljenost in razpoložljivost, za vaš izostren duhovni posluh – da ste slišali Božji klic, ko vas je Gospod vabil v svoj vinograd, in rekli: »Da, Gospod. Pošlji naju!« Rada bi vam povedala, da se globoko zavedava, kako pomembno je vaše delo na terenu, kako pomembne so vaše izkušnje, kako pomembna je vaša vera in vaše osebno pričevanje med ljudmi, s katerimi delate in med katerimi živite. Rada bi vsakemu posebej segla v roko in vam v teh blagoslovljenih dneh osebno izrekla besedo zahvale za vaše plemenito delo. Rada bi vsakogar izmed vas objela in mu povedala, kako pomemben je pri gradnji Božjega kraljestva med nami in v nas. In to je tisto, k čemur smo poklicani: graditi v nas in v okolju, kamor nas je Gospod povabil in postavil, Božje kraljestvo, ki »ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). In kaj ljudje danes najbolj potrebujemo? Prav to: da bi znali in mogli živeti v okolju pravičnosti, da bi v nas in v naših družinah vladal Božji mir in da bi se mogli veseliti v Svetem Duhu. Sodelavci DiŽ se na podlagi osebnih izkušenj dobro zavedamo, da »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« ne pride samo od sebe, da je za to potrebno naše sodelovanje z Božjo milostjo. Najina želja za naju in za vas je, da bi mi vsi hoteli, znali in v moči Svetega Duha mogli še naprej živeti v ozračju pravičnosti, miru in veselja in da bi to življenje v obilju (Jn 10,10) prenašali tudi na druge. Pa naj se v teh svetih in milostnih dneh, ko se med nami in v nas zopet na nov način rojeva Božje življenje, izpolni ta velika želja.Bog miru, ki nas prihaja odrešit vseh vezi modernega suženjstva (zaskrbljenosti za preživetje in zdravje, negotove prihodnosti, navezanosti na zemeljske dobrine, osamljenosti sredi vrveža množic, pretiranega zaupanja v medije in vere v javno mnenje …), naj bo z vami vsemi.

Vilma in Dani

VabiloIgnacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovne vaje za zakonce z

naslovom Božja in zakonska nežnost. Zakonci bodo na njih lahko ozavestili medsebojno nežnost, videli v njej čudoviti dar Božje nežnosti in preko tega častili in slavili Boga, ki je

Nežnost sama.Duhovne vaje bodo: od 21. do 23. 1. 2011 in od 10. do 12. 6. 2011.

Vodil jih bo p. Ivan Platovnjak.Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem

podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja. Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na

telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu [email protected]č informacij o Ignacijevem domu duhovnosti in različnih ponudbah, ki so v njem,

lahko nadete na zadnji strani brošure, ki je na spletni strani: http://www.jezuiti.si/wp-content/uploads/2010/09/IDD_brosura_2010.9.pdf


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?

Urška: Sva Urška in Sandi Willewaldt z Jesenic. Poročena sva 17 let. Imava tri otroke: Kristina je stara 14, Lara 12 in Timotej 8 let. Prihajam iz klasične, tradicionalno verne delavske družine. Imam še tri sestre. Sandi: Tudi jaz prihajam iz delavske družine. Imam še starejša sestro in brata. V moji matični družini nismo bili verni. V občestvo Cerkve sem vstopil preden sva se z Urško poročila, saj sem videl, da drugače ne bo šlo. Vera je bila v Urški močno zasidrana in odločil sem se, da bo vera postala tudi del mojega življenja in življenja najine družine.

Kako sta se spoznala?

Sandi: Spoznala sva se v narodno zabavnem ansamblu, v katerem sem jaz igral harmoniko,

Urška pa je pela. Ansambel je po dveh nastopih razpadel, midva pa sva se poročila.

Kaj vama družina pomeni, kako vaju izgrajuje oziroma gradi?

Sandi: Meni družina pomeni največ. Brez nje bi bil velik egoist. Družina me izgrajuje, pili, z njo rastejo odnosi. V družini se oblikuješ kot osebnost. Ko vzgajaš otroke, se moraš tudi sam izgrajevati. Otroci rastejo in postajajo svoje osebnosti, temu pa se moraš nenehno prilagajati.

U R Š K A i n S A N D I W I L L E WA L D T

Zakonca Urška in Sandi Willewaldt živita na Jesenicah. Sta voditeljski par v zakonski skupini na Jesenicah in v župniji Ljubljana – Stožice. V zakonsko skupino sta vključena že 16 let. Verjameta, da se lahko zakonca v zakonski skupini bolj približata Bogu in drug drugemu ter tako brez strahu odrineta na globoko.

Sandi: MENI DRUŽINA POMENI NAJVEČ.

BREZ NJE BI BIL VELIK EGOIST.


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

V službi veliko delam z ljudmi. Ne vem, kako bi bilo, če bi bil še vedno tak kot pred 17 leti. Pol manj sem znal komunicirati in se prilagajati. Vse to sta mi dala zakon in družina. Urška: Vedno sem hrepenela po družini. Nikoli mi ni žal za trenutke, ki jih preživljamo skupaj, čeprav se morava zato kakšni stvari odpovedati. Ogromno stvari delamo skupaj: hodimo na sprehode, izlete, duhovne vaje, pojemo, delamo in se zabavamo. Zdi se nama pomembno, da otroci začutijo najin odnos in da vedo, da so v družini vedno sprejeti. Če imaš

odprt odnos, otroci vedo, da se lahko vedno obrnejo nate.

Kako pa v družini konkretno izkazujete ljubezen drug drugemu – kot zakonca med seboj, kot starša otrokom?

Urška: Zdi se nama zelo pomembno, da najin odnos stoji na pravih temeljih. Nikoli naju ni sram pred otroki pokazati, da se imava rada. Če otroci to vidijo, tudi oni znajo to pokazati

drug drugemu. V družini smo se naučili podarjati objeme in nasmehe. Vemo, da se je treba o stvareh pogovoriti in si znati odpuščati. Imam srečo, da delam doma. Ko z otroki skupaj zjutraj zmolimo, jih pred odhodom v šolo objamem in pokrižam. Vedo, da je blagoslov z njimi cel dan. Otroke učiva spoštovati druge in jih opominjava, da morajo v vsakem človeku videti Jezusa.

Kako čutite Božjo ljubezen v svojem življenju?

Sandi: V občestvo Cerkve sem se vključil kot odrasel in sem zaradi tega včasih mogoče bolj razumski. Božjo ljubezen doživljam preko najbližjih, najbolj preko ljubezni svoje žene in otrok. Urška: Samo s pomočjo Božje ljubezni smo lahko takšna družina, kot smo, in samo po njej lahko rastemo tudi v veri, najprej midva vsak zase, nato kot zakonca, na koncu pa kot družina. Ko Boga slavimo s slavilnimi pesmimi, doživljamo globok Božji dotik, po katerem nikoli ne nehamo hrepeneti. Takrat začutimo, da je kljub občasnim nesoglasjem in napetostim v odnosih Bog med nami in središče našega življenja.

Kdaj sta se vključila v zakonsko skupino?

Urška: V prvo zakonsko skupino sva začela hoditi pred 16 leti, kmalu po poroki. Pater Marijan Čuk, h kateremu je Sandi hodil v katehumenat,

naju je povabil v zakonsko skupino. Zelo sva hvaležna za to milost, ker sva v tej zakonski skupini ogromno dobila in ji tudi ogromno dala. Še vedno smo skupaj, čeprav ne v čisto taki sestavi kot na začetku. Ko sva se srečala s programom DiŽ, smo tudi na Jesenicah, kamor sva se preselila, pomagala ustanoviti zakonsko

skupino. Zdaj se srečujemo že peto leto. Vmes sva pomagala tudi pri ustanovitvi zakonske skupine v Radovljici.Sandi: Skozi zakonsko skupino ogromno narediš predvsem zase in za svojo družino. Ves čas se

Urška: NIKOLI NAJU NI SRAM PRED OTROKI

POKAZATI, DA SE IMAVA RADA. ČE OTROCI TO VIDIJO, TUDI ONI ZNAJO TO POKAZATI

DRUG DRUGEMU..

Urška: ZDI SE NAMA POMEMBNO, DA OTROCI

ZAČUTIJO NAJIN ODNOS IN DA VEDO, DA SO V DRUŽINI VEDNO SPREJETI.



srečuješ z Božjo besedo, hkrati pa se preko vprašanj v posamezni temi učiš veščin, ki ti v zakonu koristijo.

Kako se pripravljate na božič in kaj želita bralcem?

Urška: Že šesto leto je za nas čudovita uvertura v adventni čas vikend seminar v Crikvenici. V adventnem času se skušamo čim večkrat udeležiti svete maše, vsak večer se zberemo ob adventnem venčku, preberemo zgodbo iz adventnega koledarja ali odlomek iz Svetega pisma, pojemo in molimo. Ko se začne devetdnevnica, gremo vsak dan k maši. Vsi sodelujemo pri župnijskih zborih. Tako se skupaj udeležimo otroške polnočnice, midva pa še ‘prave’ polnočnice. Jaslice postavljamo že nekaj dni pred božičnim večerom, Jezusa pa vanje položimo na božični večer, ko po otroški polnočnici pokadimo stanovanje. V tem času, ko nas reklame nagovarjajo

k obdarovanju najbližjih, pozabljamo, da smo drug drugemu največje darilo. Zato želim zakoncem in družinam, da bi čim več časa preživeli skupaj, del denarja, ki bi ga namenili za darila, pa naj rajši namenijo v dobrodelne namene. Nikoli nimamo tako malo, da ne bi mogli nekaj dati tistim, ki imajo še manj.Sandi: Zakoncem in družinam želim, da bi jim bilo v teh dneh lepo, da bi znali uživati v času, ki ga bodo posvetili drug drugemu. Predvsem pa želim, da bi bil ta čas za vse blagoslovljen.

Draga Urška in Sani, zahvaljujeva se vama za pogovor. Naj Božja ljubezen še naprej spremlja vajino družino.

Intervju sva pripravila Oton in Cvetka Bogdan

Sandi: ZAKONCEM IN DRUŽINAM ŽELIM, DA BI JIM BILO V TEH DNEH LEPO, DA BI ZNALI UŽIVATI V ČASU, KI GA BODO POSVETILI

DRUG DRUGEMU.



V soboto, 20. 11. 2010, sva se z Ivanom vozila proti Kočevju, in ker se nihče ni kakorkoli javil, da pride na pohod, sem po telefonu preverila še pri Daniju, če je morda njega kdo klical ali če so oni slučajno na poti – in tudi nič. »No,« je rekel Dani, »bosta imela pa randi!« Mene je skrbelo, kaj si bo pa mislil gospod župnik iz Kočevja, ki nas pričakuje. Kaj pa, če ta romanja, ti pohodi morda niso nekaj, kar ima pomen, oziroma je Gospodova volja, kaj pa … Ivo čez nekaj časa pravi: »Mi bomo kar hodili, kar vztrajali bomo, pa bo!«Pred mogočno cerkvijo sv. Jerneja v Kočevju sva nekoliko počakala in prišla je Vanda iz Kočevja. In smo bili trije. Na naše presenečenje in veselje se je pripeljal še avto Primorcev: Jože in Irena, Dragotin in Slavka. Pozvonili smo na vratih župnišča in gospod Tone Gnidovec, župnik v Kočevju, nas je sprejel z iskrenim veseljem in niti malo ni bilo čutiti kakšnega razočaranja, da nas je malo ali kaj podobnega. Sama moram reči, da sem čutila veliko tolažbo ob tem in v trenutku sem vedela: Gospod ima svoje čudovite načrte.

Gospod župnik si je vzel čas za nas in tokrat smo romanje začeli s sveto mašo v župnijski kapeli. Bila je sproščena, odprta in zaupna prošnja h Gospodu za slovenske družine. Tak je bil tudi namen sv. maše. Gospod Tone je homilijo navezal na berilo iz Knjige razodetja, ki ga Cerkev daje vernim ta dan, in presenečena sem bila nad tem sporočilom. Tako kot vidimo v Razodetju, kako se nad smrtjo dveh prerokov ljudje navdušujejo in si celo čestitajo, tako bi lahko rekli, da sta danes mož in žena taka preroka za zakon in družino. Še pred nekaj desetletji je bilo povsem samoumevno, kaj je družina, in nihče niti pomislil ni, da bi ta temelj bil lahko predmet, ki se ga postavlja na kocko. Danes smo v situaciji, ko si nekateri štejejo za dosežek, če se »osvobodijo stereotipa družine«. Toda v Knjigi razodetja beremo, da sta preroka oživela, ker se ju je dotaknil Božji dih življenja. Gospod Gnidovec je poudaril, da smo zakonci poslani, da s svojim življenjem zvestobe med seboj in zvestobe Bogu v naših družinah pričujemo za družino, ki jo je Bog od vsega začetka hotel. In ta Božji dotik je za nas gotovo moč zakramenta, v katerem smo se poročili.Romanje smo potem nadaljevali po poti, po kateri so leta 1945 v smrt peljali številne mučence, ki so morali

svoje življenje dati zaradi morije druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Ob podobah vseh 14 postaj Jezusovega trpljenja, ki jih je izdelal akademski kipar Stane Jarm, smo hodili in molili Križev pot Slovencev. Ob samem grobišču pod Krenom nam je g. Gnidovec tudi razložil sporočilo mozaika p. Ivana Rupnika »Večerja odrešenih«, ki ga je le-ta naredil v kapeli na tem mestu mučeništva.Ta romarski pohod je bil zaradi vsega zgoraj navedenega nekaj posebnega. Sama sem čutila, pa tudi ostali udeleženci so povedali, da čutijo, da smo priviligirani, da smo lahko tu, da smo lahko deležni sv. maše za družine in velikega gostoljubja gospoda župnika in tudi g. kaplana Tadeja ter da smo lahko molili na grobovih mučencev.Na tem mestu se gospodu Tonetu Gnidovcu zahvaljujemo za čaj, kavico, medenjake, predvsem pa za čas, njegovo katehezo in darovano sv. mašo.Naslednje leto pa spet veselo in vztrajno na romarske poti po naši lepi blagoslovljeni Sloveniji.

Marija in Ivan


ROMARSKO POHODNIŠTVO

Zadnji romarski pohod v letu 2010 – Kočevje, Kočevski rog

Potrebujemo »novega Slomška!«Na 1. romarski pohod v letu 2011 se bomo odpravili na Slomškovo Ponikvo. Prav je, da temu velikemu možu, ki je v svojem času tako močno zaznamoval slovensko javnost s svojo načelnostjo in blagohotnostjo, z zdravo in pokončno življenjsko držo, s svojo ljubeznijo do Boga, slovenskega jezika in domovine, priporočimo naše družine in ga prosimo, naj pri vsemogočnem in usmiljenem Očetu za nas posreduje in nam tudi v teh, za Slovence težkih časih, izprosi »novega Slomška«.

V ta namen se bomo v soboto, 26. marca 2011, najprej zbrali na Slomu pred Slomškovo domačijo, ki je sedaj lepo urejena v lep spominski dom, v katerem so mnoge prireditve, razstave, koncerti, predavanja … Zbirali se bomo med 9.00 in 9.30 uro. Ko bomo vsi zbrani, se bomo odpravili proti Slomškovi Ponikvi. Pot nas bo vodila mimo podružnične cerkve svetega Ožbolta, kjer se bomo za kratek čas ustavili in »prisluhnili Slomšku«, ki nam bo povedal, kako rad je kot otrok hodil mimo te lepe cerkvice. Pot bomo nadaljevali proti Ponikvi, kjer bomo imeli sveto mašo v farni cerkvi svetega Martina, ki je s svojo mogočnostjo, čudovitimi kipi in poslikavami Slomškovo življenjsko pot še posebej zaznamovala.

Pot ni težka in je primerna za vse starosti (otroke in starejše). Če bi hodili počasi, bi za to pot potrebovali eno uro. Ker se bomo med potjo ustavljali, bomo potrebovali dve uri zmerne hoje. Kako priti do Sloma? Pri izhodu Dramlje (med Celjem in Slovenskimi Konjicami) zapustimo avtocesto, zavijemo proti Šentjurju in po nekaj kilometrih na krožišču zavijemo proti Ponikvi. Po nekaj kilometrih prečkamo železniško progo Celje–Maribor in takoj za progo zavijemo desno in po dobrem kilometru pridemo do Slomškove domačije. Vabljeni, da se tega lepega dogodka, ki je za vse nas nova priložnost, da se veseli in iskreni ljudje med seboj ponovno srečamo, udeležimo v čim večjem številu. Ne pozabite na to prijetno druženje in spoznavanje naše lepe domovine, njene preteklosti in njenega velikega moža Slomška povabiti tudi druge – prijatelje, sorodnike, sosede, sodelavce (ni potrebno, da so ljudje v zakonskih skupinah), da se tudi oni z nami srečajo, poveselijo in spoznajo, da so med ljudmi, ki z optimizmom in vero gledajo v prihodnost.

Pa vašega domačega župnika tudi lahko povabite. POZOR: Na 1. romarski pohod v letu 2011 nas vabijo zakonci iz zakonskih skupin, ki se zbirajo na Slomškovi Ponikvi. Želijo nam na poseben način predstaviti svojega znamenitega rojaka, blaženega Antona Martina Slomška,

zato nas po končani sveti maši, ki jo bodo prav tako pomagali oblikovati, vabijo na veselo druženje, kjer se bo našlo tudi kaj za žejna grla in lačna usta. Da bi ne bilo nepotrebnih zapletov pri organizaciji, zakonci iz Ponikve prosijo voditeljske pare zakonskih skupin oziroma odgovorne za organizacijo raznih dogodkov, praznovanj, izletov … v posamezni zakonski skupini, da svojo udeležbo – število odraslih in število otrok – prijavijo nekaj dni prej na tel.: 041 553 211 (Bernarda). Pridite, da skupaj počastimo blaženega Slomška in ga prosimo, naj pri nebeškem Očetu posreduje za naše družine!

1.ROMARSKI POHOD v soboto, 26. marca 2011



NAPOVEDNIK

MEDNARODNI DAN DRUŽINEKer vemo, da se mnoge zakonske skupine odločijo in ob zaključku mesečnih srečevanj pred poletnimi počitnicami pripravijo skupni izlet, športni dan, piknik ali romanje, ki se ga lahko udeležijo vsi družinski člani (starši in otroci, pa še kakšna teta, babica in dedek …), smo se odločili, da bomo v letu 2011 pripravili poseben romarski pohod, ki bo neke vrste ZAKLJUČEK LETNIKA za vse zakonske skupne.2. romarski pohod, ki bo v nedeljo, 15. maja 2011, bo nekaj posebnega – bo druženje, spoznavanje in povezovanje Primorcev in Štajercev, Gorencev in Prekmurcev – na Dolenjskem. Za to srečanje smo namreč izbrali osrednje novomeško škofijsko romarsko svetišče Matere Božje na Zaplazu na Dolenjskem. Na spletnem portalu slovenia.info beremo: »To je zelo znana in mlada romarska dvostolpna cerkev s secesijskima zvonikoma in barvnimi okni Staneta Kregarja. Radi jo imenujemo tudi “Dolenjsko Brezje”. Cerkev je dobila današnjo podobo l. 1926, ko so končali z gradnjo obeh zvonikov. V gozdu, v neposredni bližini zaplaške cerkve, je Marijin studenec, ki ga ljudje navadno imenujejo “žegnani studenec”. Ljudje verujejo, da ima voda iz tega studenca zdravilno moč, posebno za očesne bolezni.« Dragi romarji, člani zakonskih skupin, dragi bralci glasila DiŽ! Vabimo vas, da že sedaj rezervirate nedeljo, 15. maja 2011, ko praznujemo mednarodni dan družine, za majski romarski pohod. Prav je, da se o tem pogovorite tudi na srečanju vaše zakonske skupine in se dogovorite za skupno akcijo (morda boste želeli najeti avtobus

ali se povezati s sosednjo zakonsko skupino). Izhodišče, od koder se bomo odpravili na uro in pol dolgo romanje do romarske cerkve Matere Božje na Zaplazu, je vas Šentlovrenc na Dolenjskem. Sicer pa bomo vse podrobnosti o času in kraju zbiranja ter o poteku poti predstavili v naslednji številki glasila.

Romarsko pohodniška druščina

2.ROMARSKI POHOD v NEDELJO, 15. maja 2011

NAPOVEDNIK

VABILO NA OGLED JASLIC

Polde Nagode iz Velikega Otoka pri Postojni že več kot 22 let izdeluje gibljive jaslice, ki jih rad pokaže vsakomur, ki ga zanima svetopisemska božična zgodba, ki se pred našimi očmi odvija v časovnem zaporedju. Vsako leto jih dopolnjuje in dograjuje, tako da trenutno celoten ogled traja več kot pol ure. V predstavi se izmenjata dan in noč, figure v vseh prizorih so gibljive, opremljene zvočno in svetlobno. V božičnem času, od 26. 12. do svečnice, jih bodo prikazali vsako soboto in nedeljo ob 15., 16. in 17. uri. Predstavitev in ogled trajata polno uro, zato bodite točni. Naenkrat lahko sprejmejo do 30 ljudi. Seveda pa so po dogovoru možni tudi obiski izven teh dni oz. ur.Informacije po telefonu: 040 972 021. Vsi lepo povabljeni!



Dom duhovnosti Klanec pri Kozini

Zmogljivosti•45ležiščvsobah,•9sobskopalnicami(20ležišč),•kuhinja,•jedilnica,•2večnamenskaprostora,•nogometnoigriščenatravi.

Domduhovnostinudizmogljivostizaizvajanjeprogramovzarazličnestarostneskupine:odotrokinmladihdostarejšihgostov,zakateresonavoljodvoposteljnesobezurejenimisanitarijami.Primerenjetudizakrajšepočitnicezakonskihskupin.

CenaInformativniizračunje7€naosebonadan(brezhrane).Moženjedogovorzbližnjimigostilnamizadostavoobrokovpougodniceni,odpicinpreprostihjedi,doboljzahtevnihmenijev.

DostopDomduhovnostiimaugodnogeografskolegoinjehitrodostopen,sajležilenekajkmstranodavtocesteKoper–Ljubljana,izvozVidež-Kozina.OdAnkaranaoziromaKoprajeoddaljen20km,odTrstapa15km.

Okolicanudivečpriložnostizasprehode:•postariželezniškiprogiKozina–Trstvdolino

Glinščice,•pokraškemsvetuobvasiOcizlaskozibogat

podzemnisvetOcizlskihjam,•doSocerbazobiskomSvetejame,vkateriježivel

sv.Socerb,•prekoBekevdolinoBotač,•nabližnjiSlavnik(1028m).

Info:župnik Iztok Mozetič,

tel: (00386) 40 989 189

Stara železniška proga Kozina–Trst, možno je kolesarjenje do Trsta

Sv. Marija Magdalena v Ocizli

Dolina Glinščice – naravni rezervat

800 let stara klanška lipa

Vljudnovabljeni!

Oblikovanje M. Starc


Dom duhovnosti Klanec pri Kozini

Zmogljivosti•45ležiščvsobah,•9sobskopalnicami(20ležišč),•kuhinja,•jedilnica,•2večnamenskaprostora,•nogometnoigriščenatravi.

Domduhovnostinudizmogljivostizaizvajanjeprogramovzarazličnestarostneskupine:odotrokinmladihdostarejšihgostov,zakateresonavoljodvoposteljnesobezurejenimisanitarijami.Primerenjetudizakrajšepočitnicezakonskihskupin.

CenaInformativniizračunje7€naosebonadan(brezhrane).Moženjedogovorzbližnjimigostilnamizadostavoobrokovpougodniceni,odpicinpreprostihjedi,doboljzahtevnihmenijev.

DostopDomduhovnostiimaugodnogeografskolegoinjehitrodostopen,sajležilenekajkmstranodavtocesteKoper–Ljubljana,izvozVidež-Kozina.OdAnkaranaoziromaKoprajeoddaljen20km,odTrstapa15km.

Okolicanudivečpriložnostizasprehode:•postariželezniškiprogiKozina–Trstvdolino

Glinščice,•pokraškemsvetuobvasiOcizlaskozibogat

podzemnisvetOcizlskihjam,•doSocerbazobiskomSvetejame,vkateriježivel

sv.Socerb,•prekoBekevdolinoBotač,•nabližnjiSlavnik(1028m).

Info:župnik Iztok Mozetič,

tel: (00386) 40 989 189

Stara železniška proga Kozina–Trst, možno je kolesarjenje do Trsta

Sv. Marija Magdalena v Ocizli

Dolina Glinščice – naravni rezervat

800 let stara klanška lipa

Vljudnovabljeni!

Oblikovanje M. Starc

Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga ... in prav

za vsakega otročička smo Gospodu hvaležni!

JAKOB MOHORČIČV petek 3.12.2010 je v naši družini zasijala nova lučka. Na svet je prišel mali – veliki Jakob, ki smo se ga vsi zelo razveselili, še posebej bratec Filip. Božič bo zato pri nas nekaj posebnega, saj bomo imeli žive jaslice ...Ponosni: mami Brigita, oči Jože, sestra Erika ter bratca Matej in Filip


DAR ŽIVLJENJA

MIRJAM KRALJIme mi je Mirjam. Rodila sem se 13. novembra. Bratec David in sestrica Lucija sta se me zelo razveselila, mamica Katja in ati Miha pa seveda tudi. Ponoči lepo spim, podnevi pa se rada crkljam. Ati in mamica pravita, da sem zelo pridna, jaz pa komaj čakam, da malo zrastem. Juhu, to bo še veselo!

KATARINA HORVATPo Božji milosti in uslišanju bomo letos v družini Horvat imeli žive jaslice. Staršema v zrelih letih je Katarina podarila iskre v očeh in na licih mladosten nasmeh. Zelo sta ponosna na njo tudi sestrica Amadeja (18) in bratec Filip (17). Katarina praznuje rojstni dan 16. novembra. To nas je posebej nagovorilo, saj imamo sorodnici Katarini (prababica in njena hčerka), ki sta rojeni na isti datum. Katarina se je na sliki nasmehnila življenju.

NEŽA ŠTIGL Hvaležna za dar življenja sporočava, da se je 10. oktobra 2010 naši družini pridružila mala Neža. Njenega prihoda smo se vsi zelo razveselili, še posebej sestrici Jana (10 let) in Ema (7 let) ter bratec Jakob (5 let). Vsi trije korenjaki skrbno pomagajo pri negovanju, previjanju, pestovanju sestrice Neže, ki pa jih za njihovo dobroto in ljubeznivost nagradi s prikupnimi nasmeški. Srečna in hvaležna, da sva smela zopet postati starša, Alenka in Peter Štigl


DAR ŽIVLJENJA

JAŠA ZANJKOVIČ Kaju in Hani se je 13. oktobra 2010 pridružil še Jaša, ki smo ga z veseljem sprejeli v središče naše družine. Hvala Gospodu za izpolnitev obljube in Bog povrni vsem, ki ste zanj molili.

PAVEL LESAR22. julija 2010 sem se rodil v družino, kjer so že bili trije otroci: Jakob, Sara in Ana. Jakob me je bil vesel, ker je dobil »nogometaša«. Sara je rekla, da je vesela, ker ne bo več sredinski otrok. Ana pa je ponosna, ker ne bo več najmlajša. Vsi se imamo zelo lepo.

NIK PEVECDne 25. 5. 2010 sem prišel na svet atiju Toniju in mamici Andreji in postali smo družina. Sedaj sem že pravi korenjak, ki pridno papam in malce manj spančkam.Bogu hvala za dar življenja in veselja.

TIMOTEJ BERGERMamica Doris in ati Matej sta Bogu zelo hvaležna, da sem julija s svojim prihodom močno zaznamoval njun vsakdan, ki ga sedaj vedno bolj bogatim s svojim zdravjem, živahnostjo, smehom in veseljem. Bil sem tudi že pri svetem krstu in sem že polnopravni član velike družine, ki ji menda pravijo Cerkev. Kaj vse me še čaka v tem življenju!

JURE ŠTERK Luka in David sta navdušena nad bratcem Juretom, ki z veseljem opazuje njune vragolije.

ČLOVEK S KRETENa Kreti je živel človek, ki je imel zelo rad svoj otok in ljudi na njem. Vsak dan je srečen delal v svojem vinogradu in oljčnem nasadu; bil je prvi, ki bi poljubil novorojeno dete ali izrazil sočutje, ko je nekdo umrl.Rad je imel svoj otok in vse ljudi na njem in vsi so imeli radi njega.Ko je dopolnil 99 let, je prišel čas, da umre. Okoli njega so se zbrali otroci in vnuki in on jih je prosil, da ga položijo na njegovo ljubljeno zemljo. To so tudi storili. Sonce mu je sijalo na obraz in rahel vetrič mu je mršil lase. Pogledal je naokoli in bil je zelo srečen. V pest je vzel grudo kretske zemlje in rekel: »To je vse, kar sem imel rad.« Zaprl je oči in umrl.Ko je ponovno odprl oči, je videl, da se nahaja pred vrati nebes, a ni uspel videti, kaj je za njimi. Vrata so se odprla in ven je prišel Bog in rekel: »Ljubil si mene, ljubil si druge. Pridi, vstopi v večno življenje!« Človek je ves navdušen šel. Tedaj ga je Bog vprašal: »Kaj imaš v roki?« Človek je ves zmeden odgovoril: »To je grudica kretske zemlje. Edino, kar mi je ostalo, edino, kar sem kdajkoli ljubil.«»Žal mi je, ampak z nečistimi rokami ne moreš vstopiti v nebesa.«»Bog, ali ne razumeš? To mi je edino ostalo!«»Žal mi je. Temu se moraš odpovedati.«»Ne morem se temu odpovedati!«»Potem ne moreš vstopiti.«»Dobro.«Človek je spet sedel pred nebeška vrata, Bog je šel notri in vrata nebes so se zaprla. Nekaj dni kasneje so se nebeška vrata zopet odprla. Ven je prišel Bog in rekel: »Imamo proslavo in to za tebe. Vstopi, pridi v večno življenje!« Človek je bojazljivo vprašal: »Ali lahko vzamem s sabo grudo kretske zemlje?«»Ne, žal mi je. Ne moreš.«»Potem ne vstopim!«In človek je zopet sedel pred nebeška vrata. Bog je odšel in vrata nebes so se zaprla.Dnevi so tekli, a on je krčevito stiskal tisto grudico. Zemlja se je posušila in se spremenila v prah. Stresal je ta prah iz ene roke v drugo in se pri tem krčevito trudil, da se mu ne bi povsem razsula.Končno so se nebeška vrata ponovno odprla in ven je prišel otrok Jezus, ne starejši od 4 let. Pristopil je k

njemu in ga z zanimanjem vprašal: »Kaj delaš?« Stari človek je ogorčeno zakričal: »Pusti me pri miru! Kako si drzneš imenovati sebe Bog ljubezni? Če bi bil zares Bog ljubezni, bi mi dopustil, da zadržim to, kar sem najbolj ljubil.« Jezus ga je pogledal in mu nežno rekel: »Človek, meni se zdi to kot kup umazanije. Primi me za roko in pridi domov!«Stari človek je spoznal, kako se je trmasto držal svoje zemlje in končno odprl pest. Zapihal je Veter, Božji Duh in vse odnesel. Tedaj je praznih rok in s pogledom, uprtim v tla, pristopil k Jezusu, mu podal roko in Jezus ga je pospremil v nebesa. Vrata nebes so se zaprla in človek je, še vedno otožen, dvignil pogled in se začel smejati. Zakaj? Ker je pred seboj zagledal Kreto. Vse, kar je imel rad.

Kaj je tisto, česar se tako močno oklepaš in nisi sposoben izročiti, da bil prejel vse, kar ti Bog želi dati?Kaj želiš? Vse, kar želiš, je ustvaril Bog.Z Bogom imaš vse. Brez njega nimaš nič.

Po zgodbi p. Larryja Richardsa BOOK 10/2010Pripravila PetraKokalj


MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: [email protected]), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: [email protected], telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: [email protected]). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: [email protected]), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: [email protected]), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: [email protected]), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: [email protected]), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: [email protected]), Sabina Majcen (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: [email protected]), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: [email protected]), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: [email protected]), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: [email protected]). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Marija Halas, Igor Podgajski, družina Willewaldt, družina Berčan, družina Kokalj, zakonca Novak, zakonca Nagode in Dani Siter.Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov.Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

ZAKAJ K SVETI MAŠI?Človek, ki je redno hodil v cerkev, je napisal novinarski članek, v katerem se je potožil, da nima smisla vsako nedeljo hoditi k sv. maši. »V cerkev sem hodil 30 let in v tem času sem slišal okrog 3000 pridig. Skoraj bi lahko prisegel, da se ne spomnim niti ene. Zato mislim, da je to izgubljanje časa in da duhovniki s pridiganjem izgubljajo čas,« je zapisal. Po tej objavi se je oglasilo veliko ljudi s svojim mnenjem in njihova pisma so bila avtorju članka večinoma všeč. To je trajalo nekaj časa, dokler ni nekdo napisal tega pisma:»Poročen sem že 30 let. V tem času mi je žena pripravila okoli 32000 kosil. Skoraj bi lahko prisegel, da ne bi znal ponoviti celotnega jedilnika niti za enega od teh obrokov. Nekaj pa vem: vsi obroki so me hranili in mi dajali potrebno moč za delo. Če mi moja žena ne bi pripravljala hrane, bi bil fizično mrtev. Ravno tako bi bil, če ne bi hodil k sv. maši, danes duhovno mrtev.«

BOOK 10/2010, pripravila Petra Kokalj

PRAVO BOGASTVONekoč je zelo bogat in razsipen oče odpeljal svojega sina k neki zelo revni družini, da preživi z njimi en dan in eno noč.Drugi dan, ko se je sin vrnil domov, ga je oče vprašal, kako je doživljal to srečanje z revščino in kaj misli o vsem tem.Deček mu je odgovoril: »Oče, to je bila zame zelo pomembna izkušnja. Mi imamo enega psa, oni imajo štiri; mi imamo lep bazen pred hišo, oni imajo reko in travnik, po katerem teče; mi imamo stekleno streho, oni imajo nebo, mesec in zvezde; mi imamo krasno dvorišče z velikim vrtom, oni pa za hišo cel gozd.«Ko je sin to govoril, je šokirani oče ostal brez besed.Na koncu pripovedovanja sin še doda: »Hvala ti, oče, ker si mi pokazal, kako smo mi revni.«

BOOK 1/2010, pripravila Petra Kokalj

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2011Št. Dogodek Informacije in prijave:

1Regijska srečanja za voditeljske pare, januar in februar 2011; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: [email protected]

2 Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 11.–13. februar 2011, ANKARAN, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320;e-pošta: [email protected]

3 Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 4. - 6. marec 2011, CELJE, sv. Jožef

Erika Novak: gsm: 041/459666;e-pošta: [email protected]

4 Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, Novo upanje v Kristusu; 18.-20. marec 2011, Ljubelj, Oaza miru


51. romarski pohod: sobota, 26. marec 2011, Po Slomškovih stopinjah; zbiranje 9.30–10.00 pred Slomškovo rojstno hišo na Slomu

Informacije in prijave: Bernarda in Milko Koražija, gsm: 041 553 211

6 Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, Teologija telesa J.P.II., 2. del; 01.-03. april 2011, Crikvenica, Life Center


7 2. romarski pohod: nedelja, 15. maj 2011, škofijsko romarsko svetišče Matere Božje Zaplaz

Marija in Ivo Halas: gsm: 041/636541

8 Duhovni teden za družine, 05.–12. avgust 2011;Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

Andreja in Janko Brumec:gsm: 070/863693;e-pošta: [email protected]

9Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2011; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: [email protected]

10 Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 7. - 9. oktober 2011,CELJE, sv. Jožef


11 Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 14.–16. oktober 2011, Crikvenica, Life Center


12 Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 04.–06. november 2011, ANKARAN, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320;e-pošta: [email protected]

13 Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 25.–27. november 2011, Crikvenica, Life Center


Documents

Glasilo_DiZ-4-2010a