Glasilo_DiZ-2-2009a

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina

svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.«

Mt 26, 26–28

Gla

silo

, Let

nik

8, št

. 2, o

ktob

er 2

009,

ISSN

185

5-21

10

UVODNIK 4NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA 5DELOVANJE DRUŠTVA 7

Temeljni vikend seminar v Celju 7Enodnevno srečanje družin, Ljubljana 9Nadaljevalni vikend seminar, Lovran 10Duhovni teden v Veržeju 11

PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA 16SVETO PISMO IN EVHARISTIJA 18EVHARISTIJA V MOJEM ŽIVLJENJU 19NAŠ POGOVOR: Pogovor s škofom Marjanom Turnškom 20ODGOVORNO STARŠEVSTVO 24

Skrivnost evharistije 24McDonalds bo vedno delal 25

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI 27DUHOVNA POBUDA 29

Prepoznati Gospodov glas in mu biti poslušen 29Merila sveta in merila duha 30

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN 31Zakonskim skupinam na pot 31Zakonska skupina Mokronog 32Zakonska skupina Ljubljana Sveti križ 34Romanje zakonske skupine na Polici v zibelko slovenstva 35

ROMARSKO POHODNIŠTVO 37VABILO K BRANJU 41DAR ŽIVLJENJA 43MALO ZA ŠALO, MALO ZARES 46

kazalo

Slika na naslovnici:Vitraž v kapeli srednje šole sv. Marcelina, Mississauga, Kanada

Gospod, naredi iz naju kelih: odprt za sprejemanje, odprt za dajanje,odprt za to, da se podariva drug drugemu, odprt, da naju izpraznijo.

Gospod, naredi iz naju kelih zase, v katerega boš vedno kajpoložil, iz katerega boš lahko vedno kaj vzel.

Boš pri naju kaj našel, da boš lahko vzel?Sva vredna, da boš v naju kaj položil?

Gospod, naredi iz naju kelih zavse najine otroke,za vse sorodnike;spremeni naju vkelih za druge.Odprt naj bo

za ljubezen, za lepoto,ki jo želiva podariti otrokom,

odprt za njihove skrbi in tegobe, odprt zanjihove žalostne oči in boječe poglede,

ki od naju nekaj terjajo; odprt za veselje in srečo,za radost in življenje. Gospod, naredi iz naju svoj kelih !!!

ZAHVALA IN DOBRODOŠLICANe morem z gotovostjo trditi in bi si tudi ne bilo smiselno domišljati, da naše glasilo vsem bralcem ugaja. Prepričan pa sem, da ga mnogi radi vzamete v roke, da mnogi v njem najdete misli, ideje in spodbude, ki so vam v pomoč pri iskanju novih poti za vašo osebno duhovno rasti in za gradnjo edinosti v vaših družinah ter edinosti z Bogom.Pred nekaj leti, ko naše glasilo »še ni shodilo«, je skrb zanj prevzela prizadevna in dejavna kristjanka, mamica treh otrok Kristine, Lare in Timoteja in dobra žena svojega moža Sandija, profesorica angleščine in slovenščine, Urška Willewaldt. Njena domiselnost, pronicljiva presoja razmer v družbi in želja po duhovni rasti je kmalu prinesla glasilu nove razsežnosti in lahko rečemo, da je naše glasilo z njeno pomočjo in pod njenim vodstvom »shodilo« – postalo je ne le berljivo in prepoznavno, pač pa tudi priljubljeno, saj je začelo prinašati za vsakogar nekaj.Vendar tako kot se marsikdaj zgodi otroku, ki v vrtcu po nekaj letih »dobi drugo vzgojiteljico«, tako se je zgodilo tudi z našim glasilom. Urška se je, zaradi mnogih obveznosti, ki jih ima kot profesionalna prevajalka in lektorica, urejanju našega glasila odpovedala in tako bo naše glasilo dobilo »drugo vzgojiteljico«.V svojem imenu, kakor tudi v imenu vseh bralk in bralcev našega glasila, se ti želim, draga Urška, iz srca zahvaliti za tvoj izjemen prispevek pri urejanju našega glasila. Ne le pri glasilu, ampak v celotnem DiŽ-u si pustila svoj pečat. Bila si vztrajna, saj si nas morala – svoje sodelavce in sourednike – priganjati, da smo kaj dali od sebe. Seveda vsi vemo, da nobeno »priganjanje« ni prijetno, vemo pa tudi to, da če bi vsi naredili stvari v dogovorjenem času, priganjanje ne bi bilo potrebno. Pravzaprav nam postaja vedno bolj jasno, da gre pri vsej stvari za (ne)komunikacijo. Zavedam se, da je bilo to največkrat z moje strani, za kar se ti, draga Urška, ponovno opravičujem. Kljub vsemu pa izražam svoje upanje in prav gotovo tudi upanje vseh bralk in bralcev našega glasila, da nič ne more ogroziti in spremeniti našega prijateljstva in bratstva v Kristusu, zato te prisrčno vabim, da nas, ko boš imela čas in kakšen navdih, ponovno obdariš s kakšnim svojim razmišljanjem.Urškino delo bo kot nova glavna urednica nadaljevala Petra Berčan, prav tako mamica treh otrok Lucije, Jakoba in Rebeke in dobra Matejeva žena. Petra je sicer ekonomistka, ki pa se je v celoti posvetila svojim trem malčkom, ki v teh rosnih letih mamico najbolj potrebujejo. Tebi, Petra, v svojem imenu in v imenu vseh bralk in bralcev našega glasila, izrekam iskreno dobrodošlico med nami. Želim, da bi se med nami (souredniki in soustvarjalci glasila DiŽ) dobro počutila in bi z nami rada sodelovala.

V dneh, ko kmetje na poljih in v vinogradih obirajo sadove svojega dela in Božjega blagoslova, želim tudi vama, Urška in Petra, in vsem, ki jih nosita v srcu in jih vsak dan v svojih molitvah polagata pred Božje usmiljeno srce, naj vaju in vse vajine na vsakem koraku spremlja in vodi mogočna Božja roka, da bodo sadovi vajinega dela še naprej prinašali veselje in slavo Najvišjemu.

Dani Siter, odgovorni urednik

3OKTOBER 2009 DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Po dolgem premoru je v vaših rokah nova številka našega glasila! Mnogi ste/smo ga že zelo nestrpno pričakovali in kljub temu, da smo počitniško številko »preskočili«, upamo, da bo ta številka nadomestila zamujeno in prinesla veliko bogatega branja. Zahvaljujem

se vsem, ki ste svoje misli, pričakovanja, izkušnje in upe izlili na papir. Z njimi ste obogatili slehernega bralca našega glasila.V pričujoči številki želimo več spregovoriti o evharistiji – o svetem Rešnjem Telesu, ki nas je odrešilo in nam prineslo novo upanje. Mi vsi smo se rodili v telesu. Telo smo prejeli po Božjem načrtu, da z njim in po njem čutimo, okušamo, gledamo, poslušamo ..., živimo. Tudi Jezus se je utelesil in postal kakor človek – z vsemi čutili, da bi lažje razumel nas, ljudi, da bi nas vodil in nam pokazal resnično Ljubezen. Mi, ljudje, smo to neskončno Ljubezen križali, vendar smo bili prav po tem križanem telesu odrešeni. Po svoji daritvi na križu nam Gospod Jezus kaže svojo brezpogojno ljubezen, nas odrešuje naših slabosti in nam odpušča naše grehe. In mi smemo vse to podoživljati pri vsaki sveti maši! Nobeno drugo telo na tem svetu ni sposobno česa takega! Aleluja!Ta skrivnost neizmerne Božje ljubezni je velika in globoko v srcu po njej vsi hrepenimo in se je veselimo. Vsakogar se na svojstven način dotika in nas nagovarja. Spodbujam vas, da preberete, kako o tem razmišljamo zakonci, starši in posamezniki, med drugimi gospod škof Marjan Turnšek. Gotovo boste našli odgovor na kakšno dilemo, ki se poraja v vas. Gospod škof nam je podal tudi smernice, kako naj se kot družine in zakonci pripravimo na evharistični kongres, ki bo spomladi prihodnje leto. Seveda so za nami tudi počitnice in z njimi Veržej, ki je mnogim dal priložnost za duhovno obogatitev in telesno sprostitev.

Sicer pa smo že krepko zakorakali v jesen; spet smo starši in otroci sredi novih službenih ter šolskih in obšolskih obveznosti, ki nas silijo v vedno hitrejši tempo življenja. Upam, da pri vsem hitenju in vrvežu vemo, kje lahko najdemo MIR, moč in pomoč. Zato smo vsi povabljeni, da tudi med tednom najdemo čas za sveto mašo. Za starše je to priložnost in izziv obenem, da gredo k maši skupaj z otroki – med tednom so maše krajše, ljudi, ki moti otroška razposajenost, je manj … Na ta način otrokom nevsiljivo pokažemo, kaj in kje je vir naših moči in upanja, saj se zavedamo, da lahko življenje veselo in v polnosti preživimo le z Njim, ki se nam dan za dnem daje v hrano!

Mir in dobro vam želim,

Petra Berčan

Medtem, ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, dal učencem

in rekel: »Vzemite, jejte, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je

namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.«

Mt 26, 26–28

»TO JE MOJE TELO ZA VAS.« (1 Kor 11,24 b)

4 OKTOBER 2009DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

UVODNIK

V vsej iskrenosti ponižno priznavam, da si ne delam nobenih utvar, da bom mogel kdaj v polnosti dojeti globokost in širokost in neizmernost največjega daru, ki nam ga je zapustil naš Gospod Jezus Kristus, evharistije. Kljub vsemu v srcu čutim veliko hvaležnost za trenutke, ki smo jih letos preživeli na enodnevnem srečanju družin v Ljubljani. Predvsem sem hvaležen Bogu za ta milostni dan, hvaležen pa sem tudi zakoncem iz zakonskih skupin Radenci, Beltinci in Razkrižje, ki so nam posredovali ne le temeljne poudarke sporočila, ki jim ga je julija na duhovnih vajah v Veržeju posredoval njihov škof Marjan Turnšek, pač pa tudi svoje notranje vzgibe in »odmeve«.O tem, kako sem dojel posamezne dele njihovega sporočila oziroma kako v meni odmevajo, bi lahko veliko govoril, vendar želim opisati le nekaj misli, ki so me nagovorile in v meni odmevajo (upam, da odmevi ne bodo pojenjali):

Prvič: Temeljno človekovo hrepenenje je hrepenenje po telesnem preživetju oziroma po hrani. Hrana je kruh: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh …«! Pšenično zrno mora sebi najprej umreti, da obrodi sad. Ko je zmleto v moko in kot moka »trpi« vročino, ponovno umira sebi ... Umiranje – trpljenje – kruh – življenje … Brez umiranja ni življenja. Kristusovo trpljenje in smrt – na križu prelita kri Božjega Jagnjeta – ter njegovo vstajenje je zagotovilo preživetja, je zagotovilo večnega življenja. Tudi tu velja: brez smrti ni življenja. Naša duša je večna in v vsakogar je »položeno« hrepenenje po večnosti. V bistvu vsak človek (mnogi se danes tega žal ne zavedajo) hrepeni po Jezusu, ki nam po svoji smrti in vstajenju podarja večno življenje (1 Jn 5,11–12; Jn 6,54).

Drugič: Kruh simbolizira vso hrano, ki jo uživamo, le-ta pa se v nas pretvarja v energijo – moč za življenje. Brez hrane človek in vse, kar živi, kmalu umre. Kdor ve, kaj je lakota in kaj hrepenenje po kruhu, razume, zakaj se je naš Gospod odločil, da se nam bo dal kot kruh: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). Tako je ta Živi Kruh – Jezus – hrana duše, hrana, ki človeku (naši duši) daje moč, da lahko zdrži v vsakdanjih preizkušnjah, da lahko zdrži v odnosih z drugimi ljudmi in sam s seboj. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je to tudi hrana za večno življenje … Človek (njegova duša), ki méni, da lahko živi brez te hrane – brez Živega Kruha –, nekaj časa lahko preživi (životari), potem pa umre (zastrašujoče je dejstvo, da gre pri tem za večno smrt – večno ločenost od Boga oziroma večno temo). Sam sem nekoč izkusil to milost, da sem zaradi nekega posebnega namena lahko nekaj

dni živel brez hrane (post). Spominjam se, kako sem po nekaj dneh zahrepenel po kruhu (hrani), ker brez njega enostavno več ne bi zdržal. In ko sedaj pomislim na »zdravje in stanje« moje duše, mi postaja vedno bolj jasno, da »tedensko hranjenje duše« (obhajilo pri nedeljski maši) ni dovolj – duša hira in ne zdrži naporov, ki jih od mene zahteva tempo vsakdana. Podobno kot nekoč Izraelci v puščavi: »Tako so nabirali [mano] jutro za jutrom, vsak, kolikor je potreboval« (2 Mz 16,21). Niso mogli nabrati za nekaj dni ali tednov naenkrat. Tudi mi smo povabljeni, da se pogosto (če je le mogoče vsak dan) hranimo pri evharistični mizi, da pogosto uživamo nebeški kruh in temu Kruhu dovolimo, da nas krepča, poživlja in usposablja za življenje po Božji volji.

Tretjič: Kot se meni Jezus daje v hrano, ki me notranje krepča in poživlja, mi daje moč za življenje, me osvobaja, zdravi in posvečuje, se tudi zakonca drug drugemu – po zakramentu svetega zakona, ki sva si ga podelila –, »dajeva v hrano«. Drug drugemu postajava in sva »kruh«. Po uživanju kruha poročne zaveze v najin odnos prihaja Življenje (pri tem gre za sprejemanje in izpolnjevanje Božje volje – po Božjem načrtu postajava in sva eno – v tem je

EVHARISTIJA, NAJVEČJI JEZUSOV DAR


NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

najina bogupodobnost in je to najin kruh edinosti, ki ga drug drugemu lomiva) … In tu se mi zastavlja vprašanje, kakšen kruh sem svoji ženi? Črn ali bel, svež, polnozrnat, koruzni, sadni, božični, velikonočni …, ali sem neslan, posušen in trd (prepečenec), plesniv, dietni …? Sem kruh, ki ga moja žena rada »uživa«, saj jo nasiti, okrepi – ji da moč …? Sem kruh, po katerem hrepeni …? In kot se pri evharistiji kruh, ki je »sad dela človeških rok« (minljiva stvar), po posvetilni molitvi spreminja v Jezusovo telo (poveličano in neminljivo), se tudi »kruh poročne zaveze« (najina pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo – biti eno in ljubiti, kot naju ljubi Bog), ki ga zakonca drug drugemu podarjava, po tej podaritvi, ki pomeni umiranje sebi in podarjanje drugemu, spreminja v ljubezen in odprtost za življenje.

Četrtič: Za Božji dotik gre! Spominjam se, kako je o evharistiji govoril p. James. Spominjam se mnogih ozdravljen, o katerih je pripovedoval – ozdravljenj, ki so bili »posledica« Jezusovega dotika. Krvotočna žena se je dotaknila roba Gospodovega oblačila in je ozdravela. Zakaj? Verovala je: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena« (Mr 5,28). Kaj pa jaz? Kakšna je moja vera? Ali verujem, da je Gospod živ prisoten, da kruh po spremenjenju ni več kruh, pač pa je Kruh – živi Jezus? Verujem, da vino po spremenjenju ni več vino, pač pa je Kri Življenja? Verujem, da ko pri obhajilu sprejmem hostijo, sprejmem Kristusovo telo? On se me NE LE DOTAKNE, pač pa JE V MENI – dotik od znotraj? Pater James pravi, da se takrat dogajajo največji čudeži. Takrat, ko njegovo telo vstopa vame – takrat ga prosim: »Gospod, dotakni se moje rane (telesne ali duhovne – v mislih mu povem, za katero rano gre, čeprav jo on dobro pozna), dotakni se je in jo pozdravi! Prosim Te, Gospod! Poglej, kako nemirno je moje srce, koliko razočaranj in neizpolnjenih pričakovanj in hrepenenj je že doživelo, kako neizpolnjeno je moje življenje! Napolni te moje vrzeli s svojim mirom in ljubeznijo, s svojo prisotnostjo! Prosim Te Gospod! Pa še te osebe se dotakni, Gospod (Gospodu v mislih povem, na koga mislim). Ti veš, kako trpi, kako je ranjena – po svojih ranah ozdravi naše rane …« Taka ali podobna molitev bi morala vedno, ko prejmemo sveto obhajilo, privreti iz našega srca. Obhajilo je trenutek milosti – trenutek Božjega dotika!

Moja želja je, da bi se v tem letu še veliko pogovarjali o evharistiji, da bi Gospoda prosili, naj nas po svojem Svetem Duhu, ki smo ga prejeli, da nas vodi k popolni Resnici, uvede v globino te velike skrivnosti, da bi iz dna srca zahrepeneli po nebeškem kruhu in bi se po prejemanju Gospodovega telesa vedno bolj spreminjali »v isto podobo (Kristusa), iz veličastva v veličastvo« (2 Kor 3,18).

Dani

Kdor še ni bil na temeljnem seminarju za zakonce, ki ga organizira DiŽ, naj si zabeleži vse nadaljnje datume in se čim prej prijavi. Zadeva je »cool«. Ko to piševa, je od seminarja minilo že tri tedne in po vseh pravilih bi moralo navdušenje že splahneti. A začuda ni tako. Prijatelji naju sprašujejo: »Kaj pa vaju je tako nagovorilo?« Pravzaprav vse. Po Božji milosti sva mogoče bila tako odprta, da nama je vseh osem nagovorov dobesedno sedlo v dušo in tam ostalo. Težko je opisati, kako se je to zgodilo. Dovolj je, da dojameš bistvo sporočila in se po njem ravnaš. Takrat ni več potrebno izgubljati besed. Nevede te prevzame spokojnost in mir. Strah in napetost pa izgineta. Kadar srce napolni Sveti Duh, potem v njem ni več prostora za strah.Spet drugi nama zamahnejo z roko, češ da sva »trenutno napolnjena s Svetim Duhom in da naju bo že minilo«. Pri tem se spomniva na podobo gorskega petelina ruševca, ki med svojim zaljubljenim petjem ničesar ne sliši in v popolni zamaknjenosti pozabi na prežeče nevarnosti iz okolice. Midva sva navdušena in bi na trenutke kar poletela, a vseeno trdno stojiva na tleh. Seminar nama ni »opral možganov«, ampak je samo pokazal pot; ni nas naredil imune na spore, ampak je odprl vrata upanja, skozi katera sva vstopila v čisto nov prostor. To novo dimenzijo, v kateri se počutiva tako domača, bova z navdušenjem raziskovala in dopolnjevala. Zavedava se, da zaradi udeležbe na tem seminarju ne bova rešena pred preizkušnjami, izzivi in nesoglasji, jih pa že sedaj gledava iz drugega zornega kota. Sama sebe opazujeva in se zavedava ter drug drugemu dovoliva biti to, kar sva. Sva medij, preko katerega se lahko razliva Božja ljubezen med ljudi, prej pa sva bila drug drugemu velikokrat le strelovod za najine napetosti in osebne frustracije. Preizkušnje bodo vedno, bistveno pa

Razmišljanje o najinem življenju po obisku

seminarja za zakonce


TEMELJNI VIKEND SEMINAR V CELJUbo, da se bomo z njimi znali na pravilen način spoprijeti. Odtujenost pride sama, naučila pa sva se jo prepoznati že od daleč, ko še ne povzroča škode in jo z lahkoto lahko odpravimo.Glavni odmev s seminarja za naju je bilo spoznanje, da sicer živimo leta in leta skupaj z možem/ženo, pa padamo vedno na istih ovirah, ki so včasih prav smešne – to lahko rečeva sedaj, prej pa so se nama zdele strašansko pomembne in nepremostljive. Seme, ki je vzklilo v najini eni duši, je, da se v naju zrcali odsev Boga. Najpomembneje je biti ENO s svojim življenjskim sopotnikom in ENO z Bogom. Trojna vrvica se ne more tako zlahka pretrgati.Čeprav ne gre za prepričanje, ampak za dar modrosti, veva, da prepričanih ni potrebno prepričevati. Kdor je na seminarju že bil, lahko potrdi, da je potrebno vzeti si čas in to izkusiti. In če bo seme padlo na plodna tla, bo umrlo in obrodilo stoteren sad. Bogu hvala, da sva pustila Svetemu duhu, da zavzame središčni prostor najinega življenjskega kroga. Učinek ne bo držal en, dva ali tri tedne ... Delala bova na tem, da bo za zmeraj!Seminar ni bil debatni krožek in med nagovori smo samo poslušali (z izjemo nekaterih hudomušnežev, med katere se ponosno prištevam) in vase srkali bogastvo modrih misli in osebnih izkušenj zakonskega para, ki nas je nagovoril. Shranili smo jih kot bisere in po potrebi jih bomo uporabili v našem vsakdanu. Čolniček, v katerem se nas je skupaj znašlo kakšnih 27 parov, je po obnovljenih poročnih zaobljubah in »najini večerji« zdrsel v varen pristan. Mirna gladina je odsevala naš notranji mir in nasmeh na obrazih je izražal globoko hvaležnost. Tako, kot smo Bogu lahko

»le« hvaležni za svojega moža/ženo, tako smo mu lahko »le« hvaležni tudi za Danija in Vilmo, preko katerih tako čudovito deluje. Želiva in upava, da vsem parom s trudom in Božjo pomočjo uspeva s polnimi jadri pluti skozi ta svet, poln čeri in skušnjav. Srečno vsem, pa upajmo, da se še kdaj sreča-mo!

Sara in Bojan

Mesec maj je mesec ljubezni, cvetja, prebujenja, je čas romantičnih sprehodov, ki ustavijo čas, in so trenutki, ko možu/ženi pogledaš v oči in iskreno rečeš: »Ljubim te!«To je le kapljica občutkov s seminarja Zakonca na skupni poti. Vesela sva, da sva slišala Božji klic in se vabilu odzvala. Kot mlad zakonski par se zavedava, da so takšna srečanja močna duhovna poglobitev. Dajejo čas za razmislek in soočenje s samim seboj, z Bogom in s partnerjem.Petkovo popoldne je minilo v znamenju »nevarnosti, ki ogrožajo edinost v zakonu«. Premišljevali smo o sebičnosti oziroma vase-zagledanosti. Vedno znova spoznavam, kako moji lastni interesi in načrti hitro propadejo, se podrejo kot domine, če jih ne ustvarjam v duhu s sozakoncem in Bogom, ampak le sam s seboj. Kadar ne sledim Božjemu načrtu, počasi v sebi postajam prazen, se odtujim od partnerja, takšen odnos pa vedno vodi v razočaranje. Spoštovanje drug drugega, branje in razumevanje Svetega pisma ter udejanjanje življenja po Božjem načrtu pa je

rešitev, ki najin odnos duhovno obogati in tako zmoreva naprej, vedno znova iskati srečo, radost in veselje. To je edino, kar imava že od nekdaj, in imeti to je privilegij. Sicer pa, vse najboljše stvari so zastonj, le najti jih je treba. S temi mislimi sva zaključila petkov večer in se veselila naslednjega dne.Po jutranji molitvi in zajtrku smo nadaljevali s seminarjem. Kot moški pa bi rad izpostavil popoldanski del. »Možje, postanite študentje svojih žena.« Kot mož se zavedam odgovornosti do žene, da jo spoštujem kot ljubljeno osebo, kot mater mojih otrok, kot gospodinjo, kot uslužbenko ...


DELOVANJE DRUŠTVA

Ljudje imamo pač veliko vlog, v katerih se moramo znajti. Primer: če pridem domov iz službe preutrujen in slabe volje, se moram zavedati, da mi mora ostati še vedno dovolj energije za pogovor z ženo in otroki. Mi moški smo namreč odgovorni za dobro razpoloženje v družini in mi smo tisti, ki zmoremo in znamo biti nežni, poslušajoči in razumevajoči do svojih žena, saj le tako krepimo zaupanje in medsebojno spoštovanje in tako dajemo pravi zgled našim otrokom.Sobotni večer je bil kot cvetoče polje. Osvežujoč veter nama je napolnil srce z ljubeznijo in spoznanjem, da sva dobro zgradila temelje, na katerih lahko gradiva naprej. Ponovno sva spoznala, da je Božja ljubezen resnično čista in edina, ki nama vliva upanje v življenje drug z drugim.Pesem je napolnila nedeljsko jutro, pesem v srcih vseh ljudi, pesem, ki slavi Boga, slavi Gospodov dan, slavi Jezusa skupaj z Marijo in Svetim Jožefom. Le začuti jo in poj in ljubi ter ljubljen boš tudi sam.Nedelja je za naju čas, ko se ustaviva ob prebiranju Božje besede, ki napolnjuje srce in dušo z optimizmom. Ganile so naju besede g. Janeza Kompareta, župnika iz Dol. Logatca, ki nas je duhovno spremljal, spovedoval ter nas znova blagoslovil v dobrem in hudem, bolezni in zdravju, za zdaj in vekomaj. Hvala vsem. Bilo je nepozabno.

Iza in Marko Miklavčič Germ


DELOVANJE DRUŠTVA


DELOVANJE DRUŠTVA

ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN, LJUBLJANA

FOTOUTRINKI

DELOVANJE DRUŠTVA

LOVRANDuhovni vikend zakoncev iz župnije Ljubljana Moste

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR

Letos smo se zakonci na povabilo župnika Milana Knepa ponovno zbrali na duhovnem vikendu. Tovrstno druženje je postalo stalnica v našem življenju in za večino parov, ki so vključeni v zakonske skupine, pomeni tudi uvod v novo pastoralno leto. Tokrat smo se prvič zbrali v Lovranu. Z nami sta bila Vilma in Dani kot voditelja ter župnik Milan Knep, ki nas je duhovno spremljal.»Vznemirljivost zakona je v zvestobi in zavezi« je bila tema našega srečanja. Tokrat sta se voditelja podala na precej spolzek teren, sem pomislila, ko sem slišala podrobnejšo napoved vsebine. Intimnost v zakonu. Razlaga ali bolje rečeno podnapisi po knjigi Teologija telesa za začetnike, ki jo je po nagovorih papeža Janeza Pavla II. napisal Christopher West. Obetal se je zanimiv konec tedna. Predvsem pa vznemirljiv ...Udeleženci duhovnega vikenda smo si bili enotni: letošnja tema je presegla okvire zastavljenega. Vsaj zdelo se je tako. O spolnosti se vendar ne govori, nikoli se ni, je bilo slišati. Doma se o tem nismo pogovarjali ..., to je bila tema, ki je bila odrinjena na rob ..., tabuizirana ..., skorajda prepovedana ..., tudi naša generacija o tem s težavo govori s svojimi otroki ..., smo slišali pričevanja udeležencev. A

predavatelja, Vilma in Dani, sta nas

potrpežljivo vodila po papeževih nagovorih. Božji pogled na zakon, popačenost Božjega načrta in njegove podobe ..., vse to so bile teme, ki smo se jih dotikali. S sluhom. Zdelo se je vznemirljivo ... Dotik papeževih besed, preko Vilme in Danija, do naših ušes. Mar bi lahko rekli, da ne govorimo o teologiji telesa?Ušesa. Sluh. Poslušanje. Tako vsakdanje, tako samoumevno, da skorajda ne slišim več. Sporočila. Moževega, ženinega, otrokovega, maminega, očetovega ... Papeževega ... Nobenega! Je potrebno pasti v globino rane, da se tega zavem, pomislim? Je potrebno vsakič povzdigniti glas, da je sporočilo slišano? Telo je Božja stvaritev, nam govori Sveto pismo. Tudi uho, po katerem prihajajo v naše možgane sporočila, pomislim. Mar ni .... prvi organ, ki vodi v intimnost dveh? Poslušati, slišati, razumeti, ljubiti, postati eno. Vznemirljivo ...Po takem duhovnem vikendu človek nikoli ni več enak. Ne more biti. Četudi se ti zdi, da že vse veš, tedaj spoznaš, da so se ti znova odprle stvari, o katerih več ne razmišljaš. Ki jih več ne slišiš in ne vidiš. Ki se jih morda tudi ne dotikaš več ...Vznemirljivost ... je v zvestobi in zavezi. Prikimam. Zvestobi in zavezi ... najprej samemu sebi, nato mojemu možu, otrokom, občestvu ..., BOGU!

Tanja


DELOVANJE DRUŠTVA

VERŽEJ 2009

DUHOVNI TEDEN

V VERŽEJU

NAJIN »MEDENI« TEDEN

Letos smo šli prvič po 21-ih letih najinega zakona za cel teden od doma. Mož Ciril je izrazil željo, da bi se šel v toplice malo pogret, ker je v vratu čutil bolečino. Ko sem slišala besedico »toplice«, me je prešinila misel: »Kdo lahko bolj pogreje kakor Bog?« Ta misel mi ni dala miru, zato sem iskala kombinacijo: Bog, Ciril, otroci, toplice. V roke sem vzela glasilo DiŽ, kjer je pisalo: »Gradimo odnose, za katere je vredno živeti«. In sem si rekla: »To bo to!« Malo s strahom sem dala pobudo možu. Bila je sprejeta. In smo šli. V Veržeju mi je mož zaupal, da sva prišla (smo prišli – z nama so bile tri najmlajše hčere) na najin »medeni« teden. Bolje ne bi moglo biti nikjer drugje!Prvič smo bili v tako veliki družini DiŽ-a. Z velikim zanimanjem sem sledila programu in občudovala lepe odnose med zakonci. Pri mizi, kjer smo sedeli med obroki, sem pozorno spremljala vse dogajanje in opazila mnoge ljubeče besede in dejanja raznih parov in otrok.Sicer pa so me nagovorili razni duhovni utrinki, ki smo jih spoznavali in raziskovali v Božji besedi. Sveto pismo nas namreč uči, da nas Bog nagovarja in se nam razodeva po svoji besedi, mi, Njegova stvaritev, pa mu odgovarjamo z vsem, kar smo – s svojimi besedami in dejanji. Vedno znova me prevzame dejstvo, da smo ustvarjeni po Božji podobi, Bog pa svoje podobe ne vidi samo v moškem, pač pa v možu in ženi skupaj (1 Mz 1,27). Le v skupnosti in povezanosti obeh – mož in žena skupaj – je človek odsev Božje podobe in le tako more dobro in pravično upravljati stvarstvo.V Veržeju je podobo Kristusovega namestnika na Zemlji za nas zakonce s svojimi nagovori pri sveti maši predstavljal p. Ivan Platovnjak. Naj mu Gospod bogato povrne za ves njegov trud in delo. Hvaležna sem tudi gospodu Ivanu Turku, salezijancu, ki nam je bil vedno v oporo in na razpolago. Še najbolj pa sem hvaležna Bogu za hišno kapelo v Marijanišču, ki je čudovito zatočišče za vsakogar, ki išče svoj mir – ko si tam, se čas ustavi.Kljub temu, da se nas je v Veržeju zbralo veliko, smo bili kot ena družina. Neka mamica je dejala: »Predokus nebes«. In res, za vse sem Bogu iskreno hvaležna.

Lidija Habe, Zadlog


DELOVANJE DRUŠTVA

UTRINKI IZ VERŽEJA

Prav zares nisem kako resno načrtoval tega tedna. Vso košnjo so otroci odhajali na razne počitnice, zato sem se odločil, da bi šel v toplice malo pozdravit »trd« vrat, žena pa je splanirala vse ostalo.Še nikoli nisem bil na kakšnih dnevih zbranosti, duhovnih vajah za družine ali kaj podobnega. To je bilo zame nekaj novega. Topli pogledi, razposajeni otroci, iskreni odprti pogovori so me prevzeli ... Poslušaš, ko se kdo res odpre, in vidiš ter spoznaš, da ti želi pomagati, da mu je lepo, ko ga kdo posluša, ko razodene svoje težave, ki jih v nobeni drugačni situaciji ne bi. Saj čuti, da ga poslušalci razumejo in mu zaupajo. Nagovorila me je skupnost, ki smo jo v tem tednu gradili, v kateri se vidimo kot iskalci – majhni in omejeni, vidimo pa trud in skupnost vseh, ki iščemo skupne temelje, in še bolj: skupni cilj ter smisel. Prav tako me je nagovorilo teženje po večni, neminljivi skupni sreči, spoznanje, da je treba v družino bolj povabiti Jezusa, da zakonca bolj doživljata drug drugega, da vesta, da bo ljubeči Jezus rad nosil velik del zakonskih skrbi, pri tem pa postajati sam pri sebi manjši in dostopnejši za Božja sporočila. Če postajam tak, me bo tudi zakonski partner bolj cenil ... Pa še ena misel me nagovarja in mi ne da miru: to je osebna odpoved nekaterim razvadam tega sveta. Vse bolj sem prepričan da se mora kristjan bolj potruditi.Prav lepo mi je bilo in verjamem, da mi je ta teden prinesel toliko miru in veselja ter novih pogledov na zakonca, otroke in bližnje, da ga ne bom pozabil. Lepa hvala vsem, ki ste ta teden zbranosti organizirali, ali kako drugače sodelovali in z nami potrpeli, najbolj pa sem hvaležen ženi Lidiji, ki kljub moji ravnodušnosti ni odnehala in mi že točno 22 let stoji ob strani. Zakoncema Siter želim še mnogo lepih uspehov - naj vaju Bog obilo blagoslavlja in vama stoji ob strani.

Ciril Habe, Zadlog

DUHOVNE POČITNICE V VERŽEJU

V Veržej smo prišli tako starši kot otroci s svojimi pričakovanji. Otroci z željo, da bi se družili z vrstniki, igrali in kopali …, starši verjetno z željo, da bi preživeli nekaj prijetnih dni s svojo družino in izmenjali izkušnje s »podobno mislečimi«. Vsi pa smo prišli v Veržej zato, da bi preživeli prijeten teden. In to je tudi bil. Bil je več kot to. Poleg napotkov za starševstvo, ki nam jih je dal prof. Bogdan Žorž ter starši pri izmenjavi izkušenj, poleg čofotanja v termah, uživanja ob pogledu na čudovito naravo, ki nam jo je podaril naš Stvarnik, je bil to čudovit čas poglabljanja vere in srečanja z Jezusom. Sama sem zelo hvaležna za možnost, da sem lahko v vsakem času obiskala hišno kapelico.Kot je napisal apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom »Ljubezen nikoli ne mine …« Ljubezen pa je Jezus in iz Veržeja odhajamo v upanju in molitvi, da ta povezanost z Njim ostane za vedno. Hvala, dragi Bog, ker si nas združil, povezal med seboj, nas napolnil s svojo milostjo in mnogimi modrimi ugotovitvami in spoznanji. Hvala, ker si


VERŽEJ 2009

na našo pot poslal svoje pričevalce, čudovite družine, duhovnike, animatorje in vse, ki so nas spremljali in nas še vedno spremljajo, tudi če »fizično« niso z nami, so pa v naših mislih, srcih, molitvi ...

hvaležna Maja

VSEM VERŽEJCEM KLIČEMO: »HVALA ZA LEPE POČITNI-

CE!«

V naši družini smo letošnji dopust načrtovali in preživljali malo drugače kot prejšnja leta. Če smo prejšnja leta pozimi in spomladi gledali razne kataloge in prospekte o morju, toplicah in izletih, smo si letošnjo zimo in pomlad ogledovali kataloge in prospekte o novih hišah (ja, saj res, pri nas smo sredi gradnje nove hiše. Juhuhu!), raznih materialih in izvajalcih …Začelo se je pa takole. Nekega dne so naju otroci vprašali: »Kam gremo pa letos na dopust?« In sva jim odgovorila: »Letos pa ne bomo mogli nikamor, saj bomo gradili novo hišo.« In sledilo je vprašanje: »Oči, mami, kaj letos res niti v Veržej ne bomo šli? Kaj pa naši prijatelji, animatorji, nogometno igrišče, peskovnik, razne toplice, ki jih je tam okoli veliko …? Bomo res ostali brez vsega tega? Mami, tam je tako lepo!« In odločitev je bila soglasna, da v mesecu avgustu za en teden prekinemo gradnjo in se že tretjič zapored prijavimo za duhovni teden v Veržeju, po tem pa okrepljeni z novimi močmi zopet zavihamo rokave in nadaljujemo z delom pri hiši. In se je zgodilo!Za naju je bila letošnja tema »LJUBEZEN NIKOLI NE MINE«, ki je bila povezana s starševstvom, zelo zanimiva. Kot starša se vsak dan srečujeva z neštetimi vprašanji o vzgoji in najinem medsebojnem odnosu, ki na njih velikokrat ne znava odgovoriti. Zato nama je teden delovnega dopusta v Veržeju v veliko podporo in pomoč, saj se tam vedno naučiva veliko novega in se duhovno okrepiva – odprejo se nama oči srca, da vidiva in začutiva pravi Božji blagoslov, ki ga prejemava. Tudi zaradi teh izkustev, ki jih doživiva v Veržeju, lažje živiva svoj vsakdanjik, ki je prenatrpan z obveznostmi in poln hitenja. Otroci so vedno znova navdušeni nad jutranjimi hvalnicami, petjem ter igro animatorjev, posebej pa se veselijo tudi vodnih iger, otroške maše, gradnje gradov na mivki, večernega nogometa, rolanja, kolesarjenja do reke Mure …Takole spoznavava: kjer se otroci dobro počutijo, se dobro počutimo tudi mi, starši. Na misel mi prihajajo Jezusove besede: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo« (Mt 19,14). In kjer je Božje kraljestvo, tam je mir, veselje in sreča, tam se tudi mi starši (zakonci) dobro počutimo.Za vse lepe trenutke sva hvaležna vsem zakoncem, voditeljema, gospodu Platovnjaku in animatorjem, saj brez vseh vas srečanje v Veržeju ne bi bilo tako lepo in zanimivo.

Brigita in Jože z družino


DUHOVNI TEDEN V VERŽEJU

Moji vtisi iz Veržeja

Ko sem izvedla, da gremo v Veržej, sem pomislila: »Veržej, kaj je to? To mora biti nekaj, kar spominja na vero, vero v Boga. Spet sama predavanja.« Nisem se preveč veselila Veržeja. Ampak, ko sem prišla tja (čeprav smo se malo izgubili), sem začutila: »To, to bo nekaj zame!« Potem mi pa sploh na misel ni prišlo, da bi odšli nazaj domov. Bilo mi je zelo, zelo všeč. In upam, da še kdaj pridemo.

Klara Koražija, 9 let

VERŽEJ 2009

Moja starša prejemata glasilo Družina in življenje in prebereta tudi rubriko: program DiŽ. Ko sta se dogovarjala, ali bi šli ali ne, se mi je to zdelo nekaj podobnega kot oratorij, le da tam spiš. Vendar, ko smo prišli tja, sem vedela, da bo to nekaj, kjer bom še bolj spoznala Boga, se pogovarjala o Njem in o Njegovi Božji besedi … Tam mi je bilo všeč vse: animatorji, njihove prestave, delo v skupinah, svete maše, sobe ter učenje irskih plesov. Res upam, da bomo še kdaj prišli.

Lucija Koražija, 12 let

Spomini, ki grejejo

Ko me nekdo spomni na teden, ki sem ga letos preživela v Veržeju, se mi na obraz prikrade velik nasmešek. Sprva nisem imela neke posebne volje, da bi se tega duhovnega tedna udeležila, vendar me je čisto zadnjo minuto prepričala celotna družina moje sestre Bernarde, naj vendarle grem. Že ko smo se



odpravili na pot, me je preplavil občutek zadovoljstva in veselja. Kmalu po prihodu sem se pridružila skupini animatorjev, kjer smo se kaj kmalu spoprijateljili, se družili, spoznavali in zabavali na vsakem koraku. Vključila sem se v skupino z najmlajšimi otroki in s svojo iskrenostjo in igrivostjo so me napolnili z energijo in veseljem. In prav na vse, ki so se udeležili tega srečanja v Veržeju, sem se navezala. Vsak zase je naredil teden bolj živ in pisan – barve življenja so zasijale še bolj kot ponavadi, saj smo bili vseskozi povezani z Njim.In ko zdaj pogledam nazaj, mi ni žal niti za eno minuto preživeto v Veržeju. Želim se zahvaliti VSEM, še posebej pa sestri Bernardi, njenemu možu Milkotu in vsem štirim nečakinjam (Anamariji, Luciji, Klari in Sari), ki so me prepričali, da bo to doživetje zares nekaj čudovitega.Zares Hvala! Spomini na Veržej me bodo greli še daleč v jesen in zimo!

Saša Fidler

Letošnji Veržej 2009

Poletje, počitnice. Vsakdo, vsaka družina si želi počitnic. Vendar se kmalu pojavi vprašanje, kje, kako in za kakšno ceno jih preživeti.Tudi midva z ženo sva naredila načrt za našo mlado družino, kako preživeti počitnice. Še dobro, da leto in pol stare hčerke ni treba spraševati za njeno mnenje. Naš načrt je sledeč: dopust na morju in teden v Veržeju! Vendar se kmalu pojavijo skušnjave glede Veržeja. Isti teden smo povabljeni na slavnostno praznovanje, pojavi se vprašanje, kam naj gremo? Za piko na i se oglasim še jaz: pa se odjavimo, saj gremo itak za 12 dni na morje, kaj nam je treba iti še v Veržej, pa še cena je dokaj visoka, ko se ravno odločamo za menjavo našega starega avtomobila.Ko se ozrem nazaj, lahko rečem, Bogu hvala, da smo bili na počitnicah v Veržeju. Ostajajo lepi spomini na kraj, ljudi, s katerimi smo preživeli lep teden. Počitnice v kombinaciji duhovnosti in popoldanskega prostega časa so hkrati hrana za dušo in telo. Hvaležen sem animatorjem in zakoncema Lili in Filipu, ki so imeli v varstvu naše otroke, da sva se z ženo lahko mirno udeležila dopoldanskega programa s sveto mašo.Dnevi so hitro minevali, prišel je dan odhoda domov, vendar ostajajo lepi spomini, duhovno napolnjena duša ter mir v srcu! Ko pomislim na dopust na morju, lahko hitro ugotovim, da je nekaj manjkalo, nekaj, kar ti da radost v srce. Ugotovim, da sem dal moj odnos z Bogom tudi na dopust!Hvaležen sem Bogu za vsakogar, ki sem ga srečal, za vsako prijazno besedo ter za Vilmo in Danija, ki darujeta sebe za druge! Bog vas živi še naprej!

Blaž z družino



KAJ POČNEMO MED DAROVANJEM PRI SV. MAŠI?

Pogosto imam občutek, da ne vemo, za kaj gre pri darovanju. To je čas, ko tudi otroci postanejo bolj nemirni, saj so že kar nekaj časa pri maši. Če ne sodelujejo s petjem, je še toliko bolj dolgočasno. No, malo je zanimivo dogajanje pri oltarju, ko ministranti prinašajo darove kruha in vina. Toda to je pri vsaki maši enako. Tudi starši ste pogosto že malo nemirni, ker ne veste, kako bodo otroci zdržali do konca maše. Če pa ni otrok zraven, pa že najdemo nekaj, kar nam prepreči, da bi v polnosti vstopili v milostni čas darovanja.

Včasih se mi zdi, kakor da je darovanje neke vrste »odmor« med besednim bogoslužjem in evharistično molitvijo. Ni treba več pozorno poslušati, lahko sedimo … No, tako sem sam dolgo doživljal ta del maše. Nekega dne pa so mojo pozornost pritegnile duhovnikove besede: »Molite, bratje in sestre, da Bog vsemogočni sprejme mojo in vašo daritev.« Precej jasno mi je bilo, kaj je mislil z »mojo daritev«. Toda, kaj pomeni »vašo daritev«? Kaj pa jaz darujem, skupaj z drugimi verniki? Ali misli duhovnik na denar, ki ga darujem pri maši? Toda vedno ne pobirajo denarja. Kaj pa je takrat moja daritev?

Pravo odkritje mi je bilo spoznanje, da sem pri vsaki maši poklican, da nebeškemu Očetu prinesem v dar samega sebe, takšnega, kot sem in z vsem, kar sem! Kaj to pomeni? Pomeni, da ni dovolj, da prinesem k maši le nekaj denarja, ki ga darujem za potrebe Cerkve. Seveda je to vidno znamenje, da čutim s Cerkvijo in njenimi potrebami. Toda nebeški Oče želi še več. Želi mene! Želi tudi tebe kot zakonca, sozakonca, očeta, mamo itd.

Oglejmo si na kratko, kako more evharistično bogoslužje postati moja daritev in preobrazba.

● Darovanje. Prinašanje darov na oltar, darovanjska pesem, darovanje denarja … Vse to me želi spodbuditi, da se tudi sam vključim v darovanje. Kako? Poskušam si predstavljati, kako samega sebe, skupaj

s kruhom (hostijami) in vinom, prinašam na oltar. Kaj naj prinesem?

- Vse, kar želim, da bi po dejanski ponavzočitvi Jezusove smrti in vstajenja v meni umrlo in bilo spremenjeno: moji grehi, slabosti, slabe navade, strahovi, neuspehi …

- Vse, kar želim, da bi bilo blagoslovljeno in bi dobilo odrešenjsko vrednost: moja prizadevanja, uspehi, sposobnosti, načrti, sanje …

- Vse, v kar želim, da bi Gospod vstopil in preoblikoval: v moje odnose do sebe, do drugih in do Boga, v moj sivi vsakdanjik, v moje obveznosti …

Nad vsem, kar sem pripravljen svobodno izročiti Bogu Očetu v Jezusovo daritev, bo potem duhovnik molil: »Zato Te ponižno prosimo, da po Svetem Duhu milostno posvetiš te darove, ki Ti jih prinašamo …« Oče lahko posveti in spremeni v Jezusovo navzočnost samo tisto, kar mu svobodno prinesem na oltar. Zaradi tega je zelo pomembno, da mu čim več darujem. Več ko mu bom daroval, več bom potem prejel. Manj ko mu bom daroval, bolj prazen bom odšel. Zato me vabi, da prijateljsko izmenjam z njim darove. Če mu resnično dam samega sebe, potem dobim največ, kar je možno: Njega samega.

● Spremenjenje. Stoje ali pa kleče sledim Jezusovim besedam, ki jih izreka po mašniku: »Vzemite in jejte … Vzemite in pijte …«. Tu ne gre za domišljijsko igro.


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Tukaj se dejansko, v moči Svetega Duha, ponavzočuje, se znova udejanja Jezusa nekrvava daritev, ki se je prvič izvršila na veliki petek na Kalvariji. Jezus umira zame, tukaj in sedaj. S svojo smrtjo in vstajenjem preustvarja vse, kar sem mu izročil. Skupaj z njim dejansko tudi sam umiram staremu življenju in vstajam v novo življenje v Kristusu. Ne spreminjata se samo kruh in vino v Jezusovo telo in kri, temveč se tudi jaz sam, skupaj z brati in sestrami, posvečujem in spreminjam ter postajam živa daritev v Kristusu.

● Skrivnost vere. Mašnikov vzklik »Skrivnost vere«, me želi znova ozavestiti o tem, kar se je dogajalo in se dejansko dogaja po evharistični molitvi: ponavzočuje se Njegovo življenje, smrt in vstajenje. Po Njegovi milosti morem biti pri tem navzoč in mu postajati vedno bolj podoben.

● Zahvale, spomini in prošnje. Duhovnik nadaljuje z evharistično molitvijo, v kateri na kratko pove, česa in koga se še na poseben način spominjamo v evharistični daritvi, ki jo obhajamo v občestvu z vso Cerkvijo nebes in zemlje, živih in umrlih, in v občestvu s pastirji Cerkve. Zahvaljuje se za neizmeren dar odrešenja za vso Cerkev in ves svet. Prosi ga, da bi mogli po prejemu Kristusovega telesa in krvi postati vsi eno. Ko duhovnik na glas moli, sem tudi jaz povabljen, da se z vsem srcem, dušo in močjo združim z njegovo molitvijo, da tako tudi moja molitev resnično postaja molitev za vso Cerkev. Le tako more Bog po tej molitvi tudi v moje življenje in življenje vseh tistih, ki sem mu jih daroval, prinesti obilje milosti Svetega Duha, polnost vere, upanja in ljubezni ter nas ozdravljati na telesu, duši in duhu.

Če torej na ta način vstopam v pripravo darov in evharistično molitev, ne morem biti več le opazovalec v klopi, ki ne ve, kaj bi počel. Postajam vedno bolj dejaven sodarovalec, ki Bogu dopušča, da ga v obhajanju evharistične daritve preoblikuje po Kristusu in ga kot novega človeka, obdarovanega s potrebnimi milostmi, pošilja v svet.

Dragi zakonci, prosim Boga, da bi vam dal milost, da bi mogli vedno znova globlje vstopati v skrivnost darovanja pri sv. maši in bi tako po njem postajali to, kar si v globini želite tudi sami.

p. Ivan Platovnjak DJ

Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

SVETO PISMO IN EVHARISTIJA

Besede Sv. Hieronima: »Če boš vsak dan pet minut bral Sveto pismo, boš bogatejši, manj zamorjen, še bolj ve-sel in duhovno bolj globok. Venomer beri Sveto pismo. Še več. Nikoli ga ne izpusti iz rok!« želiva kot zakonski par uresničevati, vendar pa nama to prepogosto ne uspeva.

Ko se ozirava nazaj, čutiva v srcu neizmerno hvaležnost Bogu, da naju na poseben način vodi in blagoslavlja. Versko življenje ima pomembno mesto v najinem odnosu. Trudiva se za čimbolj redno skupno molitev, prebiranje odlomkov iz Svetega pisma in Besede med nami. Vse pa je odvisno od dneva, najinega razpoloženja, obveznosti, ki naju v določenem dnevu čakajo, dogodkov, ki se nama v tistem času zvrstijo, od najinih želja, potreb in ne nazadnje najine odločitve. Boga postavljava na prvo mesto, ker se zavedava, da bo potem vse drugo na pravem mestu.Branje svetopisemskih odlomkov razumeva kot molitev, sporočilo, pogovor. Včasih k temu pristopava bolj, drugič manj vesela, včasih z zahvalo, drugič s prošnjo, vendar nikoli ista, zato se besedam Svetega pisma vedno znova rada prepuščava.

Sveto pismo doživljava kot knjigo silne Božje modrosti, ki nama jasno sporoča, kje je rešitev in blagor in tudi to, v čem je propad posameznika in človeštva. Ko odpreva Sveto pismo, na prav poseben način podava roko Nekomu, ki je že dolgo ob nama, naju pozna, ljubi najino preteklost, sedanjost in prihodnost. Podava Mu roko in se ustaviva. Poiščeva ljubeči pogled Očeta, ki vidi na skrivnem (Mt 6,4) in ve, česa potrebujeva, preden Ga prosiva. Božja beseda naju duhovno poživlja in le pri Gospodu najdeva dovolj modrosti za reševanje življenjskih ugank. Za naju je Bog je gospodar vsega, kar obstaja in kar se dogaja, branje Svetega pisma pa eno najodličnejših poti do Boga, do ljudi in do nas samih.

V vsaki črki Pisma se skriva naboj božje moči. Bog preko prebiranja Božje besede vstopa v naju. Božja beseda je kot seme, ki pade na njivo najine notranjosti, naju spreminja in preoblikuje.V sedemnajstih letih najinega zakona sva spoznala, da Sveto pismo vsebuje vse, kar je povezano z življenjem. Spoznala pa sva tudi, da je Bog ljubezen. Ljubezen z veliko začetnico. Njegova pota niso naša pota in Njegove misli niso naše misli.Najino najljubše svetopisemsko besedilo: »Tedaj so mu rekli: ‘Gospod, vselej nam daj tega kruha!’ Jezus jim je dejal: Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Jn 6, 34) ... naju opominja, da se morava Bogu približati z vero in ponižnostjo, če želiva, da se nama bo razodel.Naj skleneva z iskreno prošnjo, da bi z Božjo pomočjo zmogla zbrano moliti, da bi volja približati se Njemu postala močnejša od dnevnega vrveža. Hvala Ti, Gospod, za Besedo, ki resnično deluje in spreminja nas in naše življenje.

Martina in Vinko Verbovšek


SVETO PISMO IN EVHARISTIJA

EVHARISTIJA V MOJEM ŽIVLJENJUŽe stari rek velja, da kjer je Bog na prvem mestu, so vse stvari na pravem mestu.Najino družino sva prav zato postavila na Božje temelje pri poročni sveti maši z evharistijo.Morava priznati, da se niti takrat in verjetno niti danes ne moreva v polnosti zavedati te Božje prisotnosti, ki sva jo takrat z vso odprtostjo sprejela v svoj zakon. Vedela sva, da se Gospod vedno za nas daruje v evharistiji in da je to glavni motor, ki mora gnati najin zakon naprej. Pa vendar so se začele dogajati spremembe v najinem življenju, ki sva jih sicer pričakovala, toda ne v taki smeri. Brez molitve in črpanja iz sv. evharistije bi bilo najino življenje prezahtevno, včasih celo brezupno. Vendar naju Gospod vedno znova preseneča, kako čudovito ureja najine poti.

Jezus se za nas daruje v tako čudoviti obliki, da ga lahko čutimo, vidimo, okušamo, uživamo, in to je za vsakega kristjana nekaj najčudovitejšega, da lahko sprejme v svoje srce svojega Gospoda. Evharistija je darovanje in danes nama Gospod kliče in pravi: »Pojdita in tudi vidva tako delajta.«Trudiva se, da se darujeva drug drugemu, da hraniva drug drugega, da se odžejava, da se poslušava, sprejemava, da se ljubiva izključno v moči ljubezni najinega največjega pokrovitelja Jezusa.Z veseljem moli cela družina za darovanje drug drugemu, kakor nas uči Gospod, še posebej pa se veselimo evharističnega kongresa prihodnje leto.

Družina Kokelj

Marcel&Jana, Jakob, Julija

DRUŽINA IN EVHARISTIJA

Že od vsega začetka ima v naši družini sveta evharistija zelo pomembno vlogo.Najina skupna pot se je pričela na prvi večer novoletnega romanja v Medžugorju med čaščenjem svetega Rešnjega telesa. Čeprav sva romala z istim avtobusom, se do takrat med nama ni še nič zgodilo. V cerkev sva prišla vsak zase, odšla pa skupaj. Tudi vse ostale dni romanja sva ostala nerazdružljiva.Ker sva doma iz različnih koncev Slovenije, se nisva mogla pogosto videvati. Povezovala naju je skupna molitev rožnega venca, ki sva ga molila vsak dan po vnaprej dogovorjenem namenu ob vnaprej dogovorjenem času vsak na svojem kraju. Ko sva se kot fant in dekle dobivala, sva običajno šla tudi skupaj k sveti maši, večkrat pa tudi na čaščenje evharistije pri frančiškanih na ljubljanskem tromostovju. To naju je vedno bolj povezovalo med sabo in z Bogom.

Verjetno je skupna evharistija pomembno prispevala k temu, da sva se že po šestih mesecih skupne poti poročila. Tudi po poroki se trudiva za oseben stik z Bogom v svetem rešnjem telesu in z vsakodnevno skupno molitvijo.Po dobrem letu zakona naju je Bog blagoslovil z veselim pričakovanjem novega življenja. Najin otrok je bil na poseben način pri prvem svetem obhajilu preko svoje mame že v njenem telesu. Po njegovem rojstvu so zdravniki že v porodnišnici ugotovili, da ima zdravstvene težave. Zato sta skupaj z mamico veliko časa preživela v bolnici na preiskavah. Vsak dan sem ju obiskoval, na poti domov pa sem hodil k sveti maši in vse naše skrbi in prošnje izročal Jezusu.Sedaj smo že nekaj časa vsi trije doma, veselo rastemo in se razvijamo. Redno hodimo k sveti maši, pri kateri otrok na svoj način pridno sodeluje v očetovem in maminem naročju.

Tadeja in Aleksander Avguštin,

zakonska skupina Reteče


EVHARISTIJA V MOJEM ŽIVLJENJU

Spoštovani gospod škof!Z velikim veseljem smo zakonci, v začetku septembra zbrani na Enodnevnem srečanju družin v Ljubljani, prisluhnili izpovedim oziroma pričevanjem petih parov iz vaše škofije, ki so nam na svojstven način posredovali vaše sporočilo z duhovnih vaj, ki ste jih zanje imeli v mesecu juliju v Veržeju. Spregovorili ste jim o pomenu evharistije za zakonca oziroma za družino. Tako lahko rečemo, da smo posredno že slišali nekaj vaših misli o tem velikem in nadvse skrivnostnem Božjem daru in čudežu, pa vendar bi želeli o tem poslušati še večkrat. Radi bi se tudi mi, možje in žene, očetje in matere, ustrezno pripravili na prihajajoči evharistični kongres. Radi bi, da to ne bi bil le še en dogodek v slovenski cerkvi (aktivizem), pač pa da bi se temu vzvišenemu Gospodovemu daru bolj približali, da bi nam postal bolj domač, da bi po njem bolj zahrepeneli. Prav zato nam, gospod škof, dovolite, da vam v zvezi z evharistijo in njenim pomenom za kristjane zastavimo nekaj vprašanj.

g. ŠKOF

M A R J A N T U R N Š E K

Kljub zavedanju, da smo mnogim, ki »so zunaj« (niso vstopili), v posmeh, ko danes govorimo o evharistiji, vemo (ali morda samo slutimo), da je lahko prav evharistija, če gre pri tem za globoko osebno izkustvo Božjega dotika, edini odgovor na ključna vprašanja našega preživetja. Ker smo v letu priprav na vseslovenski evharistični kongres, želimo o tej veliki Božji skrivnosti več premišljevati. Kako vi gledate na evharistijo?

Kot duhovnik evharistijo že več kot četrt stoletja obhajam vsak dan; vsakič sem posebej nagovorjen, da morem po zakramentu svetega reda Bogu »posoditi« svoja usta, roke, spomin in sploh sebe vsega, da se lahko uresniči njegova božja in človeška navzočnost pod podobo kruha in vina. Tako je On želel, zame pa je milost.To mi ostaja velika skrivnost in neizmerni dar Božje ljubezni do mene in do občestva Cerkve. Še posebej me vsak dan nagovarja možnost tudi telesnega stika z bistvom


NAŠ POGOVOR

Jezusove poveličane človeške narave, ki se ponavzoči pod evharističnima podobama. Po domače bi lahko rekel, da se ga lahko vsak dan dotaknem in On mene. Kaj pa njegov dotik lahko pomeni, pa nam govorijo različni dogodki, ki so opisani v evangeliju. Pravzaprav je vse velike stvari Jezus storil prav preko telesnega dotika in stika. Podobno deluje tudi danes. Zato doživljam sveto mašo kot enega izmed največjih darov in dogodkov v svojem življenju. Želim si vsak dan bolj postajati eno s Kristusom, postajati evharistija za svet.

Pri evharistiji se nam Gospod daje v hrano in celo hrepeni po tem, da bi ga mi uživali, da bi On vedno bolj postajal del nas – želi biti aktivno vtkan v vse pore našega življenja. Mnogi se tega ne zavedajo in se bojijo pristopati k obhajilu. Med njimi so tudi starši malih otrok, ki so zaradi otrok (vrveža) pri maši

raztreseni, ali pa so mašo celo zamudili. Kaj bi morali vedeti o tem?

Najprej to, da je Jezus imel rad otroke in jih je želel imeti ob sebi. Zakaj bi bilo danes drugače? Ker je skoraj na vsaki župniji več nedeljskih svetih maš, se lahko iz praktičnih razlogov dogovorijo, da bo poznejša bolj namenjena družinam z otroki, tako lahko tisti, ki bi jih prisotnost otrok motila, izberejo drugo možnost. Sicer pa se naj starši ne ozirajo preveč na reakcije drugih. Kajti za svoje otroke in tudi za to, kako so jih uvedli v doživljanje svete maše, bodo pred Jezusom odgovarjali oni in ne tisti, ki

jih zaradi nekaj več hrupa »grdo« gledajo. Kdo bo pa tam odnesel »krajšo«, pa prepuščam vaši domišljiji ... Glede obhajila je najpomembnejše to, da smo notranje nanj pripravljeni, da nismo v velikem grehu, ne pa toliko, če smo zaradi spremljanja otrok nekoliko nezbrani. Saj Bog to dobro razume. Glede zamujanja svete maše

se je seveda treba potruditi, da ga ne bi bilo (cerkvena zapoved o nezamujanju začetka svete maše seveda še velja, a zaradi posameznikovega dobrega). A če to ni po svobodni odločitvi in če smo ujeli še vsaj nekaj branja Božje besede, potem samo obhajilo ni vprašljivo. Sveta maša brez obhajila, če je seveda možno, je kot puščica, ki je zgrešila tarčo. Jezus se »utelesi« pod podobo kruha prav zato, da bi se v obhajilu z nami lahko združil. To je prvi in glavni cilj evharistije. Češčenje Svetega Rešnjega Telesa izven svete maše je šele drugoten namen evharistije.

Zakonci se poskušamo zavedati, da smo tudi mi poklicani k svetosti ter da je prostor našega posvečevanja naša družina oziroma najin odnos. Ker vemo, da večkrat govorite o povezanosti dveh zakramentov: evharistije in zakonske zveze, vas prosimo, da nam poveste, kako naj nam pri življenju zakramenta svetega zakona pomaga evharistija?

Med evharistijo in zakonskim in družinskim življenjem je mnogo povezav. Vsak par in vsaka družina lahko odkriva tudi vedno nove, sebi lastne povezave. Ker je tudi zakrament zakona zakrament, torej posebno učinkovito delovanje poveličanega Kristusa sredi naše zgodovine, je na dlani povezava z evharistijo v smislu »hrane«, ki je potrebna za življenje zakramenta zakona. Med evharistijo in zakramentom zakona ter družino je presenetljiva podobnost, saj lahko sveto mašo razumemo celo kot podobo življenja v zakonu in družini. Saj je »vir in višek« tudi zakonskega ter družinskega življenja. Zelo zgovorno je o tem zapisal papež Janez Pavel II.: »Evharistija je studenec krščanskega zakona. Evharistija namreč ponavzočuje zvezo ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki je bila zapečatena s Kristusovo krvjo na križu (prim. Jn 19,34). V tej daritvi nove in večne zaveze krščanski zakonci najdejo studenec, ki to zavezo notranje oblikuje ter stalno poživlja. V evharistiji Kristus po Cerkvi in za Cerkev ponavzočuje svojo ljubezensko žrtev. Zato je evharistija studenec ljubezni. Ta, v evharistiji podarjena ljubezen, je za krščansko družino oživljajoči temelj in ‘duša’ njenega ‘občestva’ ter njenega ‘poslanstva’. Evharistični kruh napravlja iz različnih udov družinskega občestva eno samo telo, v katerem postaja vidna in navzoča vseobsežna edinost Cerkve; udeleženost pri ‘danem’ (darovanem) telesu in pri ‘preliti’ Kristusovi krvi postane za krščansko družino neusahljiv vrelec misijonskega in apostolskega dinamizma« (Janez Pavel II., Apostolska spodbuda o družini, str. 57). Posebno poslanstvo zakona in družine je utelešati ljubezen in jo postaviti v službo družbi. Zakonska ljubezen, očetovska in materinska ter bratska ljubezen, ljubezen v skupnosti oseb in rodov, ljubezen, ki jo živita v znamenju zvestobe in rodovitnosti, je doprinos zakonskega para za civilizacijo ljubezni in življenja.

Večkrat slišimo, da je naš odnos do evharistije odvisen od našega osebnega odnosa z Bogom. Kaj sploh pomeni imeti osebni odnos z Bogom, kako ga vzpostaviti in kako negovati?

Osebni odnos je težko opisati, ker jih je toliko, kot je oseb. Imamo pa izkušnjo osebnega odnosa: zakonca med seboj, v družini, med prijatelji … Vse kar velja za odnos med

Jezus se »utelesi« pod podobo kruha prav zato, da bi se v

obhajilu z nami lahko združil. To je prvi in glavni cilj

evharistije.


NAŠ POGOVOR

človeškimi osebami, velja tudi za odnos z Bogom, s Sveto Trojico, ki so tri osebe, a v ljubezni tako povezane, da so eno. Ali nista tudi mož in žena poklicana biti eno? Kako? V čimbolj popolni ljubezni. In ko se to uresničuje, potem vse, kar smo in imamo, vse kar počnemo, lahko in mora služiti razvijanju osebnega odnosa. Iz tega ni nič izvzeto. Vse telesno, vse duševno in vse duhovno lahko služi človeku

za razvijanje osebnega odnosa tudi z Bogom. Nič ni in ne bi smelo biti iz tega izvzeto. Konkretno: za ta odnos je treba žrtvovati čas, kot za vsakega drugega; usmerjati vanj svoja hrepenenja, veselja, mu izročati želje in bolečine … In to ne glede na trenutno stanje, občutke … Vedno pač tako, kot je takrat možno. Bog vse to zelo dobro razume. V odnosu z Bogom se ni treba v ničemer pretvarjati, marveč vedno biti takšni, kot v danem trenutku smo.

Število nedeljnikov upada, med tednom jih ponekod le še peščica hodi k sveti maši. Kristjani smo premalo osveščeni o resnični vrednosti Jezusove daritve. Marsikje je sveta maša zgolj tradicija ali rutina – suha, prebrana, nezanimiva … Mnogi pravijo, da v cerkvi nimajo kaj iskati. Potrebujemo novo evangelizacijo – sveže oznanilo Božje ljubezni. Kdo je na potezi, duhovniki, laiki, ali vsi mi, ki smo cerkev? Bo evharistični kongres tudi na tem področju prinesel kakšne spremembe?

Na potezi je Cerkev. Kristus je postavil Cerkev, da bi bila sredi sveta znamenje in orodje edinosti človeškega rodu med seboj in z Bogom. To je trajna naloga celotnega občestva. Papež, škofje in duhovniki ter diakoni smo dani konkretnemu občestvu Cerkve v pomoč, da njegovi člani lahko prekvasijo svet z evangelijem tam, kjer živijo in delujejo. Torej na vseh področjih življenja in delovanja. Ponovna evangelizacija se bo torej morala dogajati predvsem med verniki laiki, sredi sveta, tam kjer preživijo večino svojega časa. Notranje življenje Cerkve po župnijah in drugih skupnostih pa jih usposablja za to poslanstvo, ki ga namesto vernikov laikov ne more postoriti nihče drug. Evharistični kongres bo prinesel spremembe le, če se bomo v procesu priprave posamezniki ob evharistiji poživili in se odprli oznanjevalni moči, ki iz nje izhaja. To se lahko zgodi ob nevsiljivem vabilu k nedeljski maši tistim, ki so se oddaljili. Otroci lahko povabijo otroke, prijatelje … Kot

apostol Pavel: ko je enkrat doživel živega Vstalega, ni mogel več molčati in mirovati … Isti Vstali je prisoten pod podobo kruha in vina v obhajanju svete maše. Pustimo se mu dotakniti … in ne bomo mogli več mirovati … iz ljubezni do ljudi.

Kako naj se zakonci in naše družine čim bolje pripravimo na evharistični kongres?

Veliko se pogovarjajte o evharistiji, pričujte drug pred drugim o doživljanju Jezusa in Cerkve pri sveti maši. Poživite obhajanje svete maše s skupno družinsko

Posebno poslanstvo zakona in družine je utelešati ljubezen in

jo postaviti v službo družbi.

Ponovna evangelizacija se bo torej morala dogajati predvsem

med verniki laiki, sredi sveta, tam kjer preživijo večino svojega

časa.


NAŠ POGOVOR

pripravo morda v soboto zvečer (ali kakšen drugi večer v tednu): pogovorite se o tem, kaj boste prosili pri prošnji za odpuščanje grehov; za kaj iz tekočega tedna se boste zahvaljevali pri sveti maši, saj je evharistija najprej zahvala, zaradi česa boste slavili Boga; kaj Ga boste prosili … Po sveti maši pa se bi bilo dobro pogovoriti, kaj čutite kot poslanstvo, ki iz svete maše izhaja, za teden, ki je pred vami … Skratka, najboljša priprava na evharistični kongres je poživitev vere v resnično, stvarno in bistveno navzočnost Kristusa pod podobo kruha in vina, in poživitev konkretnega življenja po evharistiji. Saj je že zunanja zgradba elementov evharistije zelo zgovorna in nas kot takšna nagovarja in usmerja v to, da isto uresničujemo v vsakdanjem življenju. Samo pomislimo na to, da je sveta maša v obliki obeda (kakšni so naši obedi, nas nahranijo samo telesno ali tudi duševno in duhovno? – samo slednji so namreč pravi obedi) ali da mašnik poljubi oltar in evangeljsko knjigo – oboje pomeni poljub Kristusa (kakšni so naši poljubi v vsakdanjem življenju, kaj v drugem povzročajo, kaj z njimi želimo v drugem povzročiti? …) ali na dejstvo, da nam pri sveti maši Bog odpušča, ko ga prosimo odpuščanja (kako je z našim medsebojnim odpuščanjem, ki je v odnosih nekaj temeljnega?); in enako lahko razmišljamo ob zahvaljevanju, pogovoru (saj ima obred svete maše obliko dialoga, pogovora) … Pravzaprav vsaka malenkost v obredu odseva Jezusovo delovanje in naj bi dobila odslikavo tudi v našem vsakdanjem delovanju. Vse to in še marsikaj nas bo primerno pripravilo na evharistični kongres, ki naj bi bil vrhunska oblika skupnega slavljenja, zahvaljevanja in češčenja Svetega Rešnjega telesa, ki ga slovenski katoličani že predolgo nismo

uresničili. Predolgih 75 let nismo kot celotna Slovenija skupaj častili Najsvetejšega! Ne zamudimo tokratne priložnosti! Animirajmo drug drugega!

Zelo smo vam hvaležni, gospod škof, za vaše odgovore – za vašo iskrenost. Še posebej nas nagovarja, da ste svoje odgovore pisali na podlagi osebnega doživljanja Gospodove prisotnosti v evharistiji, saj ste se nam na ta način odprli in nam povedali, da ste skupaj z nami tudi vi nenehno potrebni Božjega dotika.Želimo vam še mnogo iskrenih in globokih dotikov našega Gospoda, ki naj vas vedno v polnosti napolnjuje s svojim Svetim Duhom, da boste še naprej hodili pred nami kot dobri pastir, ki svojo čredo vodi na zelene pašnike.

Pogovor sva pripravila: Petra Berčan in Dani Siter

Skratka, najboljša priprava na evharistični kongres je poživitev

vere v resnično, stvarno in bistveno navzočnost Kristusa pod podobo kruha in vina, in

poživitev konkretnega življenja po evharistiji.


MAŠ POGOVOR

SKRIVNOST EVHARISTIJE

Naša družina je bila (in ostaja) v letošnjem letu globoko zaznamovana z evharistijo. Naš najstarejši se je namreč pripravljal na prvo sveto obhajilo. Na vsak način sva hotela ustvariti vzdušje, da se bo v naši družini zgodilo nekaj pomembnega. »Za družino je to velik praznik,« sva vedno na glas govorila. Potrudila sva se, da je bilo čutiti, da se pripravlja nekaj velikega. V pogovorih smo vse leto obnavljali teme iz veroučnih srečanj, notranjo pripravo pa smo želeli poudariti tudi navzven. Vse, za kar smo se trudili, smo delali, ker bomo imeli prvo sveto obhajilo in bo Jezus prišel v majhno srce našega najstarejšega otroka. Dokončali smo ograjo, postavili igrala, uredili okolico, posebej pokosili in dosejali travo ter sklenili, da se mora bleščati tudi notranjost naše hiše.Tudi z izbiro gostov, s katerimi bi radi obhajali ta veseli dogodek, smo skušali poudariti svečanost trenutka. Odločili smo se, da bomo povabili najožje člane družine, da se bo tako videlo, da to ni navadno kosilo ali popoldanski piknik, ampak da je ta dan res nekaj posebnega.Bolj ko se je bližal datum velikega dogodka, več nervoze je bilo čutiti. Zdelo se je, da gre vse narobe, nato pa se je izkazalo, da se lahko zalomi še tam, kjer se nima kaj zalomiti. Ko smo bili na vrhuncu priprav in reševali nastale napetosti, se prismeji naš srednji junak, ki je bil z otroškim pevskim zborčkom v sosednji župniji, in veselo oznani starejšemu: »Ej, jaz sem pa danes jedel tisto belo, kar da župnik pri maši! In sploh ni preveč dobro!«Vse priprave so obstale. »Kako to misliš, da si jedel tisto belo?« je zvenelo najino vprašanje. »Tisto hostijo, ali kako se že reče, sem dobil pri maši, kjer smo peli,« je pojasnjeval z nekoliko zamračenim obrazom. Hitro je namreč uvidel, da ga je verjetno polomil. »Vsi so šli tja, pa sem šel še jaz in nihče ni držal rok prekrižanih, ampak so jih vsi držali tako, da jim je župnik lahko dal gor hostijo, pa sem mislil, da tu pač tako delajo,« je hitel opravičevati svoje dejanje in le še s težavo zadrževal solze, ko je bilo že očitno, da ga je pa tokrat zares polomil.Kaj storiti? V trenutku je bilo treba pravilno reagirati, saj otrok v bistvu ni naredil nič narobe, če dobro pomislim. Ni časa za posvet med nama, kaj šele s kom na »višji inštanci«. Otrokove oči gledajo in prosijo, da izrečeš nekaj, da opravičiš ali vsaj zmanjšaš krivdo. A čemu vse priprave in čemu prepričevanje o veličini in pomembnosti dogodka, če pa je mali že jedel tisto hostijo in za piko na i povedal, da sploh ni preveč dobra?Sedemo na kavč in midva poskušava nastopiti enotno. Otroka pomiriva in mu dava vedeti, da ni sam kriv za nastalo situacijo in da se mu ne bo nič zgodilo. Trenutna

zagata je rešena, a midva sva še vedno vznemirjena, saj dolgujeva še neko tehtno razlago njemu in starejšemu, ki naj bi kmalu prejel prvo obhajilo. Neprijetna situacija! Pa sva mislila, da poznava zakrament evharistije, a sedaj ne znava temu malemu otroku razložiti, zakaj ni dobro, da je šel po hostijo in to še preden je bil pri prvem svetem obhajilu! Premalo veva o teh rečeh. Naslednji dan, ko je bilo vsaj nekaj časa za razmislek, sva se z obema otrokoma mirno pogovorila, da se je na ta veliki dogodek potrebno pripraviti. Do takrat pa morajo biti roke vedno prekrižane na prsih!Kmalu po opisanem dogodku sva se udeležila duhovnih vaj za zakonce, ki jih je vodil g. škof Marjan Turnšek. Ko je voditelj napovedal temo, sva se z ženo spogledala in nasmejala. Letošnja tema je bila namreč: »Evharistija«! Počasi so se nizali odgovori na vprašanja, ki so se nama že nekaj časa porajala. Nova spoznanja pa so v nama vzbujala novo vprašanje: »Kako da šele sedaj odkrivava tolikšno veličino in skrivnost evharistije?«Svojo negotovost sva imela med samimi duhovnimi vajami priložnost zaupati gospodu škofu, ki je ob takšnih priložnostih vedno na voljo za individualne pogovore. Ker je seznam prijavljenih v hipu poln, sva se vpisala med prvimi. Predstavila sva najino neznanje in opisala tudi nastalo situacijo z našim nesojenim obhajancem ter dobila potrditev iz »višje inštance«, da sva ravnala prav.

Anita in Rajko Šimonka


ODGOVORNO STARŠEVSTVO

McDONALDS BO VEDNO DELAL

V prvem letu vladanja sedanje levo-sredinske koalicije na področju šolstva ni prišlo do pomembnejših sprememb. Minister Lukšič je to opredelil kot največji dosežek njegovega mandata, da ni bilo nobenih reform. Nekje v ozadju se pripravlja nova Bela knjiga, civilna pobuda, ki jo je sprožila Manca Košir tik pred poletjem, je v počitnicah mirovala, kar je razumljivo in pričakovano. Tako se zdi, da začenjamo novo šolsko leto relativno mirno. Javnost je bila konec avgusta obveščena, da so iz Punata na otoku Krku predčasno poslali domov skupino osnovnošolcev, ki so v tem otroškem zavetišču razgrajali. Prvi zapisi o dogajanju na Punatu v Večeru so imeli jasen namen: zmanjšati problem in ga zvaliti na vodstvo tamkajšnjega doma. Iz takšnih pisanj zveni tipična slovenska permisivna vzgojna doktrina, ki vse opravičuje in olepšuje, ki se ni pripravljena soočiti z realnostjo in ki bo vedno zatrjevala, da ni bilo tako hudo, kot so nekateri videli in doživeli. Brezmejno zaščitništvo s strani staršev ali vzgojiteljev in razpuščenost, ki ni pripravljena postavljati nobenih meja in pravil in ki prisega na svobodo ter pravice, ne pa na odgovornost in dolžnosti, je postala rdeča nit tako v družinski kakor v šolski vzgoji. Kdor ima opraviti ali z osnovnošolci ali z dijaki in tudi s študenti, točno vidi in ve, če seveda hoče, da smo na vzgojnem področju pogrnili na celi črti. Tisti, ki zagovarjajo takšno doktrino vzgoje, naj se zavedajo, da otroke pripravljajo na čas, ko se bodo, soočeni s samimi seboj, morali pri dvajsetih, tridesetih ali še pozneje učiti vsega tistega, česar se niso naučili kot otroci. Poglejmo samo, na čem temeljijo terapije, ki odvajajo od zasvojenosti z alkoholom ali z mamili: na pridobivanju veščin za odgovorno življenje. In to gre samo po poti reda, spoštovanja dogovorjenih norm in urjenja v prevzemanju odgovornosti zase in za svoja dejanja. V družbenem nauku Cerkve poznamo načelo subsidiarnosti ali nadomestnosti, ki pravi: kar lahko stori posameznik ali manjša skupnost, pri tem naj mu drugi ne pomaga, pač pa naj mu pomaga pri tistem, česar sam ne zmore. Načelo subsidiarnosti je izjemno pomembno vzgojno načelo. Na najbolj preprost način ga lahko razložimo tako, da ponazorimo to načelo z vzgojo otrok. Ko Janezek zmore na kahlico, naj mu to starši pustijo, omogočijo, ga spodbudijo, motivirajo, ne pa da ga do tretjega leta valjajo v plenicah. Ko Janezek zmore sam v trgovino, naj to stori za blagor celotne družine, ne pa da bo doma čakal,

kaj mu bo kdo prinesel. Ko Janezek odraste in postane študent, naj gre od doma, ne pa da mu mama do tridesetega leta kuha, pere, lika, skratka služi od pet do glave, kot da je njegova služkinja.Današnjo generacijo mladih puščamo v stanju odvisnosti do skorajda njihovih srednjih let. Ko so enkrat toliko stari, postanejo tako razvajeni, da se jim ne ljubi nobeno resno prilagajanje, zato tudi raje ostanejo samski ali živijo v nevezanih skupnostih. Vzgoja za odgovorno samostojno življenje je postala eden od osrednjih problemov sodobnih vzgojnih navad in odgovornost za to je na generaciji, ki je po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nasedla ideologiji permisivne vzgoje z argumentom, da je potrebno vse avtoritete vreči s prestola. Ta generacija nam danes tudi vlada. In kakor vlada zmeda v medgeneracijskih odnosih, v vzgoji, tako je tudi zmeda v vladanju aktualne politične elite. V predvolilnem boju je sedanjo koalicijo združeval slogan, da je potrebno zamenjati način vodenja Janeza Janše in njegove vlade, češ da je avtokratski. Tipični očitki permisivnih maminih sinčkov in očetovih punčk. Lepi fantki in lepe punčke bodo rešile svet. Slog Barbike in Kena nas bo na svoj mehak, roza-blond način popeljal v pravljično prihodnost demokracije, kjer bomo vsi dobrodošli in povabljeni v večni dialog, samo ne ve se, kdo bo odločil in kdo bo sprejel odgovornost. Odgovornosti običajno poniknejo kot voda v prod. S takšnimi ljudmi se seveda Slovenci in Slovenke ne bi nikoli osamosvojili, ker bi se še danes držali krila

Brezmejno zaščitništvo

s strani staršev ali

vzgojiteljev in razpuščenost,

ki ni pripravljena postavljati

nobenih meja in pravil in

ki prisega na svobodo ter

pravice, ne pa na odgovornost

in dolžnosti, je postala

rdeča nit tako v družinski

kakor v šolski vzgoji.


ODGOVORNO STARŠEVSTVO

mame Jugoslavije. In nostalgiki po atiju Titu in mami Jugoslaviji nas kar naprej v tem potrjujejo. Tudi v krščanskem občestvu ni bistveno bolje. Odgovorni si ne upajo odločati, ker se bojijo, da jim bodo pobegnili še tisti, ki jih imajo. Verniki čakajo, kaj bo rekla, storila ali dala Cerkev. O problemih se raje molči, ker bodo sicer tako ali tako v javnosti zlorabljeni. Sicer pa v krščanski skupnosti lahko marsikaj pokrijemo z liturgijo in molitvijo, samo da navzven ostanemo neranljivi in nedotakljivi. Navzven smo idealna krščanska družina, ki skupaj prihaja k maši in izpolnjuje vsa cerkvena pričakovanja, navznoter pa so odnosi, v katerih se nikoli ne izreče jasne in odgovorne besede, ampak se kvečjemu moralizira. Moraliziranje je najboljši način, da iz krščanskega občestva preženemo kritične realiste in ohranimo kimajoče oportuniste. Tisti, ki imamo opravka s katoliškimi šolami, dobro vemo, kako se je permisivnost zajedla v starševske glave in srca, kako tudi iz najbolj katoliških družin prihajajo otroci s problemi in nevzgojeni, kako si tudi katoliški starši mislijo, da je mogoče po zvezah in poznanstvih za svojega ljubljenčka doseči vse. Pri vsem tem pa je težko dopovedati, da s takšnim vedenjem in prizadevanjem naredijo največ škode otroku. Da pri vsem tem ne omenjam lažnih opravičil, ki jih izdajajo tako zdravniki kakor starši. Tako radi govorimo o preobremenjenosti otrok. Pri tem pa se ne vprašamo, kje je vzrok za to. Če otroke silimo v programe, ki so za njih pretežki, bodo preobremenjeni, če jih silimo v smeri, ki jim niso blizu, bodo preobremenjeni, če mislimo, da morajo postati to, kar smo si mi zamislili, bodo preobremenjeni. Če jih vsako uro in minuto prevažamo od ene dejavnosti do druge, bomo vsi preobremenjeni. In če mislimo, da se ne smejo soočiti z nobenim neuspehom, bodo pod stalnim stresom in preobremenjeni. Obremenjen je tisti, ki počne stvari, ki mu ne ležijo, do katerih nima nobenega veselja. Naš šolski sistem dejansko mlade obremenjuje in jih postavlja v stresne situacije, ker nima za svoje osnovno vodilo, da je vsakemu človeku potrebno pomagati odkriti njegove talente, darove in ga pri tem spremljati in spodbujati. Poglejmo samo dejstvo, da smo v gimnazijski program stlačili že več kot 40 % celotne

populacije. Dobra tretjina s težavo izdeluje gimnazijski program, zato ga znižujemo in prilagajamo tistim, ki so na spodnjem delu krivulje. Na ta način delamo dvojno škodo, nadarjenih ne spodbujamo, nenadarjene pa za kaj drugega zatremo in zamorimo, ker jim je vse pretežko in preveč. Starši, ki pri svojem otroku do konca osnovne šole niso odkrili, kaj ga veseli in kaj ne, kje so njegove močne in kje šibke točke, kaj je njegov realen domet, so svojega otroka slabo opazovali, zanemarjali ali pa vanj projicirali svoje neizpolnjene želje. Kdor otroka pošlje v gimnazijo, ker še ne ve, kaj bo v življenju delal, mu to agonijo zgolj podaljša za štiri leta. In ko maturante vprašaš pol leta pred maturo, kaj bodo študirali, ugotoviš, da jih samo dobra tretjina že ve, kaj je njihova izbira. Torej jim tudi gimnazijski program ni pomagal odkriti in utrditi lastnega talenta. V življenju sem srečal dva mlada fanta, ki sta bila dovolj bistra, da bi lahko končala fakulteto, a njuna ambicija je bila, da postaneta mizarska mojstra. Kako bi bili vsi veseli, če bi imeli na voljo več poklicnih mojstrov, ne pa šarlatane, fušarje in bleferje ali hohštaplarje, ki mislijo, da z diplomo v žepu držijo boga za brado, ko pa jih vidiš, kaj in kako delajo, pa lahko prevečkrat ugotoviš, da pri delu opletajo kot hudič z repom. In ko bomo dobili prve rezultate bolonjske študijske reforme na visokošolskih programih, bomo zelo verjetno ugotavljali, da je lahko vsak osel diplomiral, magistriral ali celo doktoriral, samo noben vrag ne bi več nič delal. Diplomirana gospoda bo zahtevala visoke plače, uvožena raja pa naj čisti našo kloako. Z našo vzgojo in izobrazbo pripravljamo čase, ko se bo družba razdelila na dve novi kasti, na tiste z naslovi in papirnatim znanjem in na one brez naslovov in z golimi rokami. In če pride do takšne krize, da bi si bilo potrebno z lastnimi rokami skopati vrt, ko mam in atijev ne bo več, se bojim, da bomo vsi od lakote pomrli. A zakaj bi si mazali roke prej, kot je potrebno, bo že kako, Mc Donald’s bo vedno delal.

Ivan Štuhec

PODAJ MI ROKO!Ne morem ublažiti bolečine tvojega srcaniti ti ne morem odvzeti tvojega trpljenja,

želim pa biti ob tebi, te držati za roko in s teboj stopati skozi dan.

Želim te poslušati, ko boš želel govoriti, in ti brisati solze.S teboj želim deliti tvoje skrbi, ko se bodo pojavile,

in se s teboj zazreti tvojim strahovom v obraz.

Ob tebi sem in s teboj želim ostati – s teboj premagovati vse ovire.Zato te prosim, podaj mi roko in skupaj stopiva svetu naproti;

skupaj živiva današnji dan!

Ne, nisi sam! Še vedno sem tu s teboj. Če boš želel, bom šla s teboj še eno miljo dlje. In ko se bo tvoja bolečina polegla,ti bom pomagala na lica izvabiti nasmeh.


POBUDA (SAMO ZA POGUMNE)

PRISLUHNITI SVOJEMU SOZAKONCU!

Za to, kar bom predlagal, je potreben pogum, volja in odločnost.

Predstavljajte si, da vam nekdo podari 100.000 Evrov. Bi mu jih bili pripravljeni vrniti 1.000? »Seveda«, po navadi vsakdo vzklikne. Ko pa sledi vprašanje: »Bog vam vsak dan pokloni 1440 minut časa. Ste mu pripravljeni vrniti 1/100 (eno stotino)?« se mnogi umaknejo. Zakaj je temu tako? Verjetno prav zaradi tega, ker se ne zavedamo dovolj, da nam je vsaka minuta podarjena, da nam je vsak dih in vsak utrip srca podarjen, da si sami ne moremo podaljševati življenja, da nam je življenje darovano …

Predlagam, da se odločimo in naredimo poizkus in si rečemo: »Štirideset dni bom vztrajal in bom Bogu vsak dan namenil (»vrnil«) 1/100 časa, ki mi ga vsak dan daje: to je 14,4 minute na dan!« Seveda se ob tem odločim, katero stotino dneva mu želim na ta način »podariti« (nameniti, vrniti …) – ali bo to 2. ali 3. stotina dneva (mojega jutra)? Po navadi je prva stotina namenjena osebni higieni ali pripravi jutranjega napitka (kavica, čaj …).

Če kdo ne ve, kaj naj bi v tem času delal, predlagam, naj ga posveti osebni molitvi ter branju in premišljevanju Božje besede.

Dani

Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo (Jak 1,19).Pred kratkim sem prebirala članek, ki je prinašal odlomek iz knjige Priročnik za priležnice, ki ga je napisala ustanoviteljica Združenja anonimnih priležnic. Citat, ki ga želim omeniti, je opisoval veliko potrebo, ki se danes v vedno večji meri kaže v naših zakonih. Avtorica omenjene knjige, ki je svoje »odraslo življenje« v celoti preživela v prešuštvu, pravi: »Mnogi mislijo, da je priležnica postavna mlada dama, ki ima nogavice pritrjene s črnimi podvezami in cele dneve lenari na svileni zofi. V resnici je vse prej kot to. Priležnica je najprej izjemno dober poslušalec.«Pomislite koliko ljubezenskih afer se je začelo z izpovedjo zavrnjene ranjene osebe nekomu, ki je bil v podobni situaciji, samo zato, ker je bil ta »nekdo« pripravljen poslušati. Nedavno nam je pisala žena, ki se je v cerkvi pogovarjala z mladim samskim moškim o dekletu, s katerim se je videval. Ko se je pogovor dotaknil njenega zakona, je vedela, da ni pametno, da bi temu mladeniču zaupala, kako nesrečna je v resnici. Kljub notranjemu glasu, ki ji je govoril, da njena izpoved mladeniču ni dobra, sta kmalu

preživljala veliko časa skupaj, njuni telefonski pogovori so bili vedno daljši in želela sta biti skupaj, tudi ko nista bila. Potožila je: »Vsakič ko spoznam nekoga, ki mi posveti pozornost in me je pripravljen poslušati, me nekaj na njem privlači. Morda bom tokrat pravočasno prenehala to prijateljstvo, ne vem pa, kako bo, ko se bo pojavila naslednja oseba? Prosim, molite zame.«Med največjimi darovi, ki jih lahko zakonci drug drugemu podarimo, je obljuba, da se bomo trudili biti dobri poslušalci – še posebej je ta trud potreben takrat, ko smo založeni z delom in raznimi obveznostmi. Poslušati in razumeti ... Popolnoma sem prepričana, da vaš sozakonec potrebuje »izjemno dobrega poslušalca«.Vajin pogovor: Pogovarjajta se o tem, kako drug drugega poslušata (oz. ne poslušata). Drug drugemu zaupajta, kako bi lahko to področje vajinega odnosa izboljšala (kako bi se lahko izurila v poslušanju).Vajina molitev: V molitvi prosita Gospoda, naj vama pomaga in vaju usposobi, da bosta hotela, zmogla in znala drug drugemu vedno bolj prisluhniti in slišati s srcem.Odlomek iz knjige TRENUTKI S TEBOJ, Barbara in Dennis Rainey


GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

Predvsem se med seboj goreče ljubite, ker ljubezen pokrije množico grehov (1 Pet 4,8).Ne spominjam se, kdaj in kje sem zasledila zgodbo o slavnem igralcu bejzbola, ki so mu nadeli ime Babe Ruth. Ob koncu svoje legendarne kariere Babe Ruth ni bil več isti kot nekoč, saj je bil »očitno obložen« z mnogimi odvečnimi kilogrami. Med eno izmed njegovih zadnjih tekem je zapravil kar nekaj dobrih žog in videlo se je, da je slaboten in nima več dobre kondicije. Navijači, ki so ga poznali ali pa so o njem slišali vse najboljše ter so mu vrsto let navdušeno ploskali, so se naenkrat obrnili proti njemu. Zabavljali so na njegov račun in se posmehovali igralcu, ki je v svoji karieri dosegel vsaj dvakrat toliko točk kot kateri koli njegov tekmec.Ko se je med igro posmehovanje in zbadanje stopnjevalo, se je na nekem mestu skozi majhno razpoko v ograji na igrišče zmuznil majhen deček. Kar so ga nesle noge je stekel preko zelenih površin igrišča. Ko je tekel, se je videlo, da mu debele solze polzijo po drobnih licih. Pritekel je k utrujenemu in zasmehovanemu igralcu in se s svojimi rokami trdno oklenil njegovi nog. Igralec se je sklonil k dečku, ga dvignil v svoje naročje in ljubeče stisnil k sebi. Potem je Babe Ruth položil fanta na tla, ga nežno pobožal po glavi in skupaj sta z roko v roki odšla proti garderobi. Posmehovanje in zbadanje se je naenkrat ustavilo in se spremenilo v navdušeno ploskanje. V tistem trenutku bi na stadionu težko našli »suho« oko.Množica je vsekakor prav ugotovila: igralec Babe Ruth je na žalost res izgubil večji del svoje nekoč tako veličastne športne uigranosti. Pa vendar je bil tu še nekdo – njegov mali sinek –, ki ga je vsekakor z vsem srcem sprejemal v njegovi resnični (očetovski) vlogi … in je bil z ljubeznijo pripravljen »pokriti množico (očetovih) grehov« (na igrišču).

Pravzaprav v tem vidim podobnost z zakonsko zvezo med možem in ženo – zaradi tega je bila ustanovljena, da lahko drug drugemu rečeta: »Vem, da si zopet pogrešil/a in si me, kot že tolikokrat doslej, razočaral/a (saj sem tudi jaz tebe), pa se te želim kljub vsemu ponovno okleniti in ti reči: ‚Ljubim te! Na tej poti, pa naj bo kakršna koli, sem s teboj!‘«Prepričana sem, da angeli v nebesih (naši »navijači«) navdušeno ploskajo in se veselijo, ko slišijo take besede, saj trenutek, ko zakonca tako ljubita drug drugega, ni nič drugega kot trenutek, ko se Božja ljubezen dotakne dveh nepopolnih ljudi.Vajin pogovor: Kakšen je vajin odnos v tem trenutku? Stojita drug ob drugem sredi življenjskega viharja? Morda v tem trenutku potrebujeta samo to, da se drug drugemu zagledata v oči in si poklonita prisrčen nasmeh.Vajina molitev: Skupaj se zahvalita Bogu za njegovo ljubezen, ki je že večkrat »pokrila množico vajinih grehov«.Odlomek iz knjige TRENUTKI S TEBOJ, Barbara in Dennis Rainey

ŠE VEDNO SVA ENO

PROSIL SEM BOGAProsil sem Boga, naj odstrani mojo slabo navado.Pa je Bog rekel: »Ne.Ni na meni, da jo odstranim, ampak na tebi, da se ji odrečeš.«Prosil sem Boga, da bi bil moj prizadet otrok ozdravljen.Pa je Bog rekel: »Ne.Njegov duh je zdrav, njegovo telo je samo začasno.«Prosil sem Boga, da bi mi dal potrpljenje.Pa je Bog zopet rekel: »Ne.Potrpežljivost pride s stiskami. Ne moreš je dobiti, lahko se je naučiš.«Prosil sem Boga, da bi bil srečen.Pa mi je Bog odgovoril: »Ne.Dal sem ti blagoslove. Biti srečen je tvoje delo.«

Prosil sem Boga, da mi prizanese z bolečino.Pa je Bog rekel: »Ne.Trpljenje te bo oddaljilo od skrbi tega sveta in te približalo k meni.«Prosil sem Boga, naj stori, da bi moj duh rasel.Pa je Bog dejal: »Ne.Rast je tvoje delo! Jaz te bom obrezal, da boš obrodil sadove.«Prosil sem Boga za vse stvari, da bi lahko užival življenje.Bog pa je odgovoril: »Ne.Dal ti bom življenje, da boš lahko užival v vseh stvareh.«Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, kot ON ljubi mene.Pa mi je dejal: »Bravo! Končno si prišel do spoznanja, kaj želim.«

Vir: internet


GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

PREPOZNATI GOSPODOV GLAS IN MU BITI POSLUŠEN

Kot vsako jutro tudi to začenjam s svojim tarnanjem pred Gospodom. Kot mušice, ki mi na sprehodu v toplem in oblačnem vremenu plešejo okrog glave in so stalno tu, pa čeprav jih še ne vem kako odganjam, tako je z mojimi zaskrbljenostmi, ki me vsako jutro znova obletavajo. Vsako jutro znova in znova. Enkrat me skrbi, kako je oziroma bo z otroki in njihovimi izbranci oziroma izbrankami, drugič spet kaj drugega, kar je trenutno aktualno.Teh svojih skrbi nikoli ne kličem, pa so vendar vsako jutro tu, kot bi jih že prejšnji večer naročila. Mislila sem, da bom to stanje kdaj prerasla, da me bodo skrbi zapustile, da bom postala tako sveta, da se bom zbujala v slavljenju in veselju ... Da, tudi to se mi je kdaj že zgodilo, vendar so bili takšni dnevi bolj izjema kot pravilo.Kako sem Bogu hvaležna, da mi je dal to milost in mi pomagal razviti navado jutranjega srečanja z mojim Gospodom. Vedno znova želim o tem govoriti, saj vem, da je to za kristjana, ki živi v tem svetu, nujnost in ne le ena od možnosti. Mogoče pa koga le nagovorim in se mi kdo pri tem pridruži.Razmišljam, kako bi potekali moji dnevi, če bi tem svojim »mušicam« dovolila vhod in vstop ne le v moj dan, pač pa tudi v moj dom. Vsi okrog mene bi jih bili deležni in verjamem, da mi nihče ne bi bil hvaležen zanje. Že tako ima vsak svoje »mušice« ali celo »muhe«.Tako jutro za jutrom po svoji navadi vzamem v roke svoj zvezek, kamor zapisujem svoje »mušice«. Zame je to pač najboljši sistem, da jih prepoznam (ugotovim diagnozo). Če samo premišljujem o njih, so še vedno tu, ko pa jih zapišem, jih na nek način »polovim«. Seveda ni dovolj, da jih le zapišem, pač pa moram v njih prepoznati svoje grehe, svoje skrbi, ki jih moram v molitvi predati Gospodu. V vsaki »mušici« moram prepoznati novo priložnosti za molitev in nov sklep, ki ga moram narediti. Tako »mušice« polovim eno za drugo.Zadnje čase se vedno bolj zavedam daru, ki mi je podarjen po Svetem pismu – po Besedi. Ko Sveto pismo vsako jutro vzamem v roke, me preplavi hvaležnost za to prečudovito možnost, ki mi je podarjena. Mnogi so želeli imeti Sveto pismo, pa ga niso mogli imeti. Mnogi niso znali brati ali so bili v zaporu in niso smeli imeti Svetega pisma. Danes je Sveto pismo dostopno mnogim in hvala Bogu, da ga mnogi že znajo brati in ga vsakodnevno uporabljajo. So pa žal tudi taki, ki kljub dejstvu, da jim nihče ne preprečuje, da bi ga brali, Svetega pisma sploh ne vzamejo v roke. Pri takih gre običajno za pomanjkanje spoznanja o njegovi vrednosti, pomanjkanje želje, da bi Sveto pismo brali in iz njega črpali moč za življenje. Običajno takim ljudem manjka motivacije, da bi se odločili za redno branje Svetega pisma. Mnogim Sveto pismo ne govori ... Namen Božje besede pa je, da bi nas le-ta nagovorila, da bi posvetila na našo pot, da bi nas odreševala …

Če si kdo želi, da bi mu Sveto pismo govorilo, mora biti poslušen. Žal pa je tudi poslušnost redka vrlina današnjega človeka, saj je tako navajen razmišljati po svoje, uveljavljati svoje pravice in bi se moral preproste poslušnosti znova učiti.In ko premišljujem o svetosti, pomislim, da je bila svetost vedno povezana s poslušnostjo. Seveda, v tem primeru gre za poslušnost Gospodu. Sprašujem se, kako je z mojo poslušnostjo Gospodu, kako sem mu jaz poslušna. Si mu sploh upam prisluhniti ali raje živim v svojem svetu, kamor njegov glas zlahka ne prodre?Ko bi le znala prepoznati njegov glas! Kaj bi to zame pomenilo? Gotovo bi pomenilo, da moram slediti njegovemu klicu, da mu moram dovoliti, da je on moja avtoriteta. To pa ni enostavno, saj od mene zahteva moje vsakodnevno spreobračanje.Med mnogimi drugimi odlomki iz Svetega pisma me še posebej nagovarja mladi Samuel s svojo otroško preprostostjo. Ko je zaslišal glas, mu je sledil in je spraševal. Najprej se je zmotil, saj še ni poznal Gospodovega glasu. Na njegovo srečo pa je imel ob sebi dobrega vzgojitelja, ki ga je poučil, kako mora ravnati, ko bo zopet zaslišal Gospodov glas. Da, dobri učitelj ga je poučil, kako naj prepozna Gospodov glas med drugimi glasovi in kako naj mu sledi. Sama si največkrat ne vzamem dovolj časa, da bi Gospodov glas zares prepoznala, in se večkrat tolažim z mislijo, da jaz pač nisem tista, kateri bi Gospod govoril čisto jasna sporočila. Pa vendar mi izkustvo, da nam Gospod lahko spregovori po svoji Besedi, ni tuje in vem, da sem mu že znala prisluhniti.Gospod, kje je moje vztrajno iskanje Tvoje volje? Danes te prosim, naj bo iskanje Tvoje volje zame nov izziv, nova pot, nova odločitev. Zavedam se, da mi je vsak dan podarjena nova priložnost za novo odločitev, in da me Gospod po svoji besedi vsak dan znova kliče: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu« (Heb 3,15).

Vilma


DUHOVNA POBUDA

MERILA SVETA IN MERILA DUHAHkrati mi

postaja jasno, da so visoki

ideali in visoki standardi

za življenje – za naše

medsebojne odnose, ki jih iščem,

da bi mi bili v pomoč pri

uresničevanju zastavljenih

ciljev – zapisani v

Svetem pismu.

Ženina stara teta Tinca je že vrsto let pri svojem Očetu. Kljub temu se še danes živo spominjam, kako dobra šivilja je bila. Ne le moji ženi, tudi meni je sešila poročno obleko. Pri njej sem imel ta privilegij, da sem v roke vzel modno revijo (mislim, da je bila Burda), si obleko izbral, nato me je ona premerila po dolgem in počez (takrat počez še ni imela kaj meriti), nato smo kupili blago, podlogo, gumbe in … Teta Tinca je dobro vedela, da mora biti obleka, ki jo stranka vidi v Burdi in pri njej naroči, natančno narejena, lepo zlikana in na osebi, ki ji je namenjena, videti »kot ulita«. Če je torej hotela ohranjati sloves in imeti zadovoljne stranke, se je morala pri svojem delu strogo držati navodil in meril (priloženih krojev), sicer je bil rezultat lahko porazen.

Zakaj ta zgodba za uvod? Zato, ker želim razmišljati o tem, da imamo danes v svetu, v katerem živimo, merila in navodila (kroje, vzorce in standarde …) za vse, le za naše medsebojne odnose ne. Nekoč so bila zapisana t. i. pravila lepega vedenja, govorili so tudi o idealnem možu ali idealni ženi. Sedaj tudi tega ni več. Po kom naj se torej ravna mladenič ali dekle, ki ima željo postati dober oče ali dobra mati, dober mož oziroma dobra žena? Kdo naj mu/ji bo vzor – ideal? Naj se mladenič zgleduje po bahavih moških z lepimi avtomobili, ki za eno noč zapeljejo mlado dekle? Naj se dekle zgleduje po raznih vse-razkazujočih lepoticah, ki ne mislijo na drugo, kot na svoje telo? Hm …?!Ko tako premišljujem in sem trdno prepričan, da človek nujno potrebuje vzore ali zglede, merila oziroma ideale, kaj hitro spoznam, da nam danes svet o tem res nima kaj povedati. Hkrati mi postaja jasno, da so visoki ideali in visoki standardi za življenje – za naše medsebojne odnose, ki jih iščem, da bi mi bili v pomoč pri uresničevanju zastavljenih ciljev – zapisani v Svetem pismu, le da Svetega pisma ljudje ne berejo. Sprašujem se, zakaj ne? Saj Sveto pismo je vendar PRIROČNIK z naslovom: Kako deluje življenje? Sveto pismo je vendar knjiga navodil za naše medsebojne odnose.In vsak človek hrepeni po sreči. Otroci, ki jih srečujem pri verouku in jih sprašujem, kaj si v življenju želijo, pravijo: »Da bi bil srečen.« Seveda! Normalno! Vsi želimo biti srečni! Vendar, kaj to pomeni? Kaj moram za to storiti? Kje lahko najdem navodila za srečno pot skozi življenje?Dragi prijatelji, ki to berete! Rad bi vam povedal, da je Sveto pismo vodič za srečno pot skozi življenje. Pa ne le skozi življenje. Sveto pismo je vodič za pot v večno življenje. Sveto pismo je »napisal« Sveti Duh – on je navdihnil svete može, da so zapisali njegove besede. Prvi papež Peter pravi: »Predvsem pa védite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage. Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga« (2 Pet 1,20–21). Na meni je le, da Sveto pismo vsak dan znova vzamem v roke. Na meni je le, da prosim njegovega avtorja, Svetega Duha, ki v meni živi in deluje (le če mu jaz to dovolim), naj mi razloži pomen besed, ki jih berem.Kako vzamem v roke Sveto pismo?Če mi je Sveto pismo tuje, če ga ne razumem, je najbolje, da začnem z branjem Janezovega evangelija. Odločim se na primer, da bom vsak


DUHOVNA POBUDA

Po nekaj mesecih odmora se je zopet začelo naše »šolsko leto«. Tudi nas, ne le nekatere šolarčke, čaka leto učenja. Tudi pred nami so izzivi, s katerimi se bomo srečevali, ovire, ki jih bomo premagovali – skratka: LETO ZORENJA. Seveda je v veliki meri odvisno od nas in od naše odločitve, kako bomo to leto preživeli, kaj bomo v tem letu počeli … Gotovo ima vsakdo med nami lepe delovne načrte – v službi, doma v hiši oziroma v stanovanju, v kakšnem klubu, društvu ali v drugi interesni skupini …Vprašanje, ki se nam zastavlja, pa je: kaj bomo naredili sami s seboj, kaj bomo naredili za našo osebno duhovno rast. Papež Janez Pavel II. pravi: »Notranje človekovo bitje (srce) odloča, kaj bo človek na zunaj počel«. Če je to res, in vemo, da je, saj to lahko vsakdo med nami izkustveno potrdi, se moramo z vso resnostjo »zagledati vase«, pogledati v svoje srce: kaj je v njem, kaj naj bi bilo v njem, pa ni, zakaj ni, kam se je tisto »nekaj« izgubilo, kaj moramo storiti, da bomo svoje srce usposobili za ljubezen – za dobre odločitve, ki se bodo poznale tudi navzven – predvsem do naših najbližjih: žene/moža, otrok, staršev, bratov in sester, prijateljev in znancev …Prav k temu »oblikovanju srca« smo zakonci, ki se zbiramo v zakonskih skupinah, najprej povabljeni. Da pa ne bi srce oblikovali kar tako – na pamet –, so nam na voljo gradiva (»učni načrti« – materiali …), ki nam pri tem pomagajo in so narejeni na temelju večnih svetopisemskih načel, ki jih je Bog pripravil za nas in jih po svojih svetih zapisal v svojo Knjigo. Vedno znova sem presenečen nad učinkovitostjo teh večnih načel. Vedno znova moram priznati, da delujejo – seveda, če jih vzamem zares, če jih ponotranjim, se vanje poglobim, jih poskušam uresničevati v svojih vsakdanjih odnosih … Če vanje vstopim ...In prav za naše medsebojne odnose gre – za uresničevanje temeljnega človekovega poslanstva: ljubiti, kot

nas Bog ljubi. In izziv, ki nas tudi letos (in vsa prihodnja leta, ki nam bodo podarjena) čaka, je ta veliki in nedosegljivi ideal: popolna edinost oseb – moža in žene (kot v Sveti Trojici).In pred tem izzivom se vedno počutimo majhni ali z drugo besedo: otroci. Ta veliki ideal, ta visoki izziv je za nas nekaj tako nepojmljivo vzvišenega, da si ga niti v sanjah ne moremo v polnosti predstavljati ali ga razumeti. Ob tem bi kdo pomislil, da nas ima Bog, ki nam je tak ideal postavil, »za norce«, saj ve, da ga ne moremo nikoli uresničiti ali se mu približati. Seveda, pa še res je! Nikoli ga ne moremo uresničiti ali se mu približati s svojimi močmi. In ker je Bog to vedel, nam je dal na razpolago Svojo moč, moč, ki nam jo podarja po svojem Svetem Duhu. Na nas je le, da to Božjo moč za življenje po večnih merilih oziroma idealih sprejmemo (sprejmemo Svetega Duha in mu naredimo prostor v svojem srcu – mu damo prvo mesto v svojem srcu) in ji dovolimo, da v nas in po nas deluje. Ko torej začenjamo novo šolsko leto, ko je pred nami toliko neznanega, toliko »snovi«, ki jo moramo osvojiti, toliko spretnosti, ki se jih moramo naučiti, toliko novih izkušenj, ki jih moramo pridobiti, se počutimo mladi – kakor otroci – in smo željni novega znanja, novih podvigov in novih radosti. Mar ni to lepo! Vedno smo lahko kakor otroci, če smo le pripravljeni priznati, da vsega še ne vemo, da se lahko še veliko naučimo, da lahko drug drugemu na tej poti pomagamo …Z željo in v upanju, da bomo vsi zakonci, ki se zbiramo v zakonskih skupinah, v letošnjem letu dobro napredovali, prosim nebeškega Očeta s Pavlovimi besedami: »… naj vam dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku« (Ef 3,16).

Dani

Zakonskim skupinam na pot

dan prebral eno poglavje (pravzaprav pa niti ni nujno, da preberem celo poglavje; dovolj je le nekaj vrstic). Ko tako sedem v miren kotiček in vzamem v roke Sveto pismo, se najprej zberem in umirim in v mislih molim (to je le predlagana molitev): »Pozdravljen, nebeški Oče. Poglej me, tukaj sem pred Teboj. Pomagaj mi, da se umirim, da bom lahko prisluhnil Tvoji besedi. Ti me poznaš in veš, kako nerazumljiva je zame Tvoja beseda. Zato Te sedaj prosim, daj mi svojega Svetega Duha, razsvetli moje srce in moj razum, da bom razumel besede, ki jih bom bral. Ti veš, da Te želim bolje spoznati, zato Te prosim, razodeni se mi po svoji sveti besedi. Slava Očetu … Amen!«Ko zmolim (pomembna je moja iskrena želja po spoznavanju Boga; Njega ne zanimajo toliko moje besede kot drža mojega srca), odprem poglavje, ki ga želim prebrati. Poglavje oziroma odlomek prvič pozorno preberem – če je mogoče, lahko berem naglas, nato ga počasi in pozorno preberem še enkrat. Prav je, da imam pri sebi pisalo in zvezek, da si takoj zapišem misel, ki me je najbolj nagovorila oziroma »odmev v svojem srcu«: kako mi odlomek pomaga spoznavati samega sebe, kaj me uči o Bogu – o Jezusu oziroma o Svetem Duhu, kaj me uči o mojem odnosu do mojih bližnjih … Ko na ta način Božjo besedo jemljem v roke vsak dan in v njej in po njej spoznavam Boga in Njegovo ljubezen, ki se je razodela po Njegovem Sinu, ko tako spoznavam tudi Svetega Duha in Njegovo vlogo v mojem življenju, lahko rečem, da spoznavam Boga. Njegova beseda, ki je živa in dejavna, v meni dobiva vedno bolj vidno mesto in po tej besedi vedno bolj spoznavam Božja merila za moje vsakdanje življenje. Pri tem pa ne smem pozabiti na pomembno merilo (standard) oziroma vabilo, ki ga je zapisal apostol Jakob: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22).Da bi vsi mi postajali vedno bolj uresničevalci Božje besede (Božjih zapovedi, meril in naukov), da bi Božji besedi vedno bolj dovolili, da nas vzgaja, prečiščuje, zdravi, osvobaja …, in bi postajali vedno bolj ena družina – družina Jezusovih bratov in sester!

Dani


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

V Mokronogu so ustanovili novo zakonsko skupino in zato so naju povabili, da pomagava na samem začetku pri vodenju. Da so Dolenjci prijetni in odprti ljudje, sva vedela že prej in to se je izkazalo tudi pri naših srečanjih. Potekala so v prijetnem vzdušju in najlepše je, ko začutiš, da pari sodelujejo, se odzivajo in da se jih teme dotaknejo. Gospod župnik Klavdio se je zelo trudil, saj je bil vedno prisoten, pripravljen odgovarjat na naša vprašanja in

nas spodbujal k naši skupni duhovni rasti. Naša srečanja smo zaključili v mesecu juniju. Takrat smo se celotna zakonska skupina z otroki pridružili župnijskemu praznovanju zakonskih

jubilantov. Dobili smo poseben blagoslov in moč za nadaljnje skupno življenje. Po sv. maši smo ostali v prijetnem nedeljskem druženju. Vsi smo sodelovali pri pripravi piknika, potem pa smo združili prijetno s koristnim, saj smo imeli kviz o znanju

Sv. pisma. V naslednjem letu bosta vodenje prevzela para iz skupine, ki sta se udeležila temeljnega vikend seminarja. Bogu sva neizmerno hvaležna za to skupino in njihovo pripravljenost! Želiva jim obilo Božjega blagoslova pri njihovem poslanstvu.

Darja in Mirko Tratar

Kot mlada zakonca sva odločena, da je druženje v zakonski skupini čudovita priložnost za spoznavanje

drug drugega, priložnost za pogovor o življenjskih temah ter za poglabljanje odnosa do Boga. Prvo leto zakonske skupine v Mokronogu sva spoznala, da je Bog resnično z nama na vseh življenjskih preizkušnjah. Skupaj sva se naučila, da je lahko življenje drug z drugim lepo, le če sva oba pripravljena skupaj premagovati ovire. Božja moč deluje, ko se poglabljava v branje Svetega pisma in nama neizmerno

vliva upanje za naprej. Bogu hvala. Hvala vsem zakoncem in gospodu župniku, ki je vodil teme po duhovni plati. Bog povrni!!!

Marko in Iza Germ

V osemnajstih letih zakonskega življenja in ob štirih otrocih sva

Darja in Mirko Tratar

Marko in Iza Germ

Janko in Alenka Bec

ZAKONSKA SKUPINA MOKRONOG



večkrat začutila potrebo, da narediva nekaj več za naju in najino družino tudi na duhovnem področju. Želela sva si najti prijatelje med podobno mislečimi. Vesela sva bila povabila na prvo uvodno srečanje zakoncev na Žalostni gori pri Mokronogu. Po tem srečanju pa se je kmalu oblikovala skupina štirih zakonskih parov z različno dolgim zakonskim stažem (od dveh do dvajset let). Mesečno smo se srečevali v župnišču ob voditeljskem paru Darji in Mirku Tratar in duhovnem voditelju g. dekanu Peterci.Vsako srečanje smo pričeli z uvodno molitvijo voditeljskega para in končali z blagoslovom duhovnega voditelja.

Prebirali smo Božjo besedo ter si delili izkušnje in razmišljanja na določeno temo. G. župnik nam je bil v pomoč pri razlagi Božje besede in nam s svojim razmišljanjem polepšal srečanje.Vsakega srečanja sva se veselila in se notranje bogatila. V družini smo se več pogovarjali, si zaupali in se s skupno družinsko molitvijo še bolj povezali. Ob koncu šolskega leta smo bili z družinskimi člani povabljeni k sv. maši za zakonske jubilante iz župnije Mokronog, pri kateri je bil vsak zakonski par deležen posebnega blagoslova. Po sv. maši smo se z družinami zadržali na skupnem kosilu in prijateljskem druženju. V popoldanskih urah smo se veseli in polni lepih doživetjih poslovili v upanju, da se nam jeseni pridruži še kakšen par.

Alenka in Janko Bec

Znanci so nama povedali, da hodijo na zakonsko skupino. Lansko leto sva se tudi midva odločila in začela obiskovati zakonsko skupino v Mokronogu. Danes, po enem letu morava reči le: »SUPER!« Naučila sva se bolje poslušati drug drugega,

predvsem pa se slišati in razumeti. Bolj sva povezana kot par. Vsak mesec sva komaj čakala, da pride dan, ko bomo imeli srečanje. Imava štiri manjše otroke, ki so naju pred odhodom vedno spraševali, kam greva. Zadovoljni so se pogovarjali, da je to tam v Mokronogu, kjer so bili tudi oni enkrat z nama. To je balzam za dušo. Midva sva se kot par še bolj povezala. Sedaj večkrat najdeva čas samo za naju in hodiva na zmenke – po desetih letih. Se vam zdi smešno? Nama je bilo malo, ampak samo na začetku, zdaj pa sva se lepo navadila.Ni treba, da si v skupini dober govorec, poveš tisto, kar tisti trenutek čutiš. Nihče te ne sili v govorjenje, morava pa reči, da je težko biti tiho.

Sonja in Jože

V času dekanijskega misijona smo si duhovniki trebanjske dekanije želeli, da bi kot sad tega misijona začeli z medžupnijsko zakonsko skupino. Zakonce smo povabili na štiri okrogle mize, kjer smo jim dali tudi informacijo o delovanju takih skupin in jih povabili k sodelovanju. S tistimi, ki so se vabilu odzvali, smo se srečevali na Žalostni gori.Zakaj sem, čeprav neporočen,

duhovnik, rad sodeloval v taki skupini? Zato, ker sem prepričan, da poročeni s svojim lepim zgledom zakonske zvestobe pomagajo nam celibaterjem vztrajati v neporočenosti zaradi

nebeškega kraljestva, mi duhovniki pa s svojo držo zakoncem pomagamo vztrajati v tistem manj prijetnem delu zakonske obljube: »zvest v … nesreči … bolezni …«, v tihih tednih, ko mi greš na živce … Nihče se torej ne sme čuditi, če v času, ko je vedno več razporok, tudi duhovniki zapuščajo svoj poklic. Če drug drugemu ne pomagamo in si nismo zgled, začne voz brzeti navzdol. Rastemo pa lahko samo drug z drugim. To je eno. In drugo: ljudje veliko lažje kaj vprašajo v manjših skupinah in tudi odgovoriti je lažje v skupini, ko imaš pred očmi čisto konkreten problem in zato ne govoriš nekaj na splošno, kot je to večkrat v cerkvi.Meni je sodelovanje v zakonski skupini

veliko dalo in vesel sem odprtosti in lepega sodelovanja vseh sodelujočih. Veselim se, da je oktober že tik pred vrati in bomo tako kmalu začeli z novim druženjem.

Klavdio Peterca, župnik v Mokronogu

zakonca Gorenc

Sonja in Jože

Oratorij



Ljubezen v zakonu je kraljevski poklic. Je prva in najpomembnejša priložnost, da izpolnim smisel svojega življenja, ki je ljubezen – hoja za Jezusom. Zato je vsako ukvarjanje z zakonom, kot da se dotikam najsvetejšega, kot božanje ljubljenega. Obiskovanje zakonske skupine je pravi blagoslov in velik dar, saj nama pomeni enkratno in zastonjsko podporo in pomoč na področju, ki je sicer globoko intimno. Pomeni tudi odpiranje najine ljubezni navzven, v krog zaupnih prijateljev, s katerimi delimo osebne izkušnje. Zato že sam občutek varnosti govori o visoki kvaliteti skupine.Pa vendar. Zakaj kljub temu doživljam tolikšno utesnjenost pri uresničevanju kraljevskega poklica? Težko odhajam na skupino sredi tedna, ko skoraj nič ne vidim otrok, ko pomeni velik stres na hitro potisniti jih v posteljo, da lahko pobegneva od doma, vedno v časovni stiski, vedno s premagovanjem čudnih občutkov, vedno utrujena. Tudi z uresničevanjem duhovnega, pogovornega in čustvenega druženja z možem je podobno. Življenjske okoliščine neusmiljeno izrivajo to, kar je najsvetejše. Zato mi zakonska skupina pomeni podporo v tem boju, da z Marijanom ohranjava in krepiva, kar je za naju najpomembnejše. Imeti

prijatelje v neusmiljenem toku življenja se mi zdi skoraj odločilno za uspeh.Žal mi je, da zaradi nujnih kompromisov ne moreva biti na skupini bolj redna in dosledna. Hkrati pa sem neizmerno vesela, da sva v skupini tako toplo sprejeta, da se tako domače počutiva in resnično uživava ob kvaliteti drugih parov in ob skupni naravnanosti in ubranosti med nami. Le zaradi tega v skupino z veseljem prihajava in z veseljem vztrajava. Ponosna sem na župnijo, ki premore tako čudovite zakonce in tako čudovito skupino. Posebno zahvalo in pohvalo izrekam Mirku in Tanji – očetu in mami zakonske skupine. Čutim njuno neizmerno moč starševske ljubezni in molitve.

Maja in Marijan

Kam so usmerjene misli današnjega človeka? V pisanje planov in programov: političnih, sanacijskih, kratkoročnih, dolgoročnih ... A danes vse bolj stopajo v ospredje predvsem programi in najrazličnejše duhovne prakse, ki naj bi zapolnile praznino v sodobnem človeku.Najino današnje sporočilo je le eno: »Za spremembe poskrbi Bog, treba mu

je le odpreti naša srca.« Naš nebeški Oče nam nenehno ponuja roko in želi, da se mu predamo v zaupanju. A mi se temu upiramo, medtem pa nas divji tempo življenja vleče v svoj vrtinec. Dovolimo torej, da nas On preobrazi, da bomo doumeli, da je Božji načrt za nas dober. Prav to spoznanje naju je nagovorilo, da sva se vključila v zakonsko skupino. Navdušuje naju naša odprtost in iskrenost; prav naša raznolikost pa nas še bolj povezuje in bogati naša duhovna obzorja. Kot zakonca se vse bolj zavedava pomena ljubezni, ki ozdravlja bolečine starih ran, odpravlja strahove, razblinja stare zamere in nas ponovno dela ljudi.Neizmerna ljubezen naj se pretaka od mene k tebi, ki te ljubim in od tebe k meni, ki me ljubiš. Le iskrena ljubezen lahko spremeni svet!

Ema in Marko

Postati voditeljski par v domači župniji ni najlažje. Čeprav ... priznam, želja po ustanovitvi zakonske skupine v domači župniji je v nama tlela že kar nekaj časa. In tako smo, po uvodnem srečanju z Vilmo in Danijem, začeli. Lekcije, ki so se vrstile, so nam odstirale tančice, v katere smo se v vsakdanjem življenju tako radi zavili in skrili pred drugimi. Pričevanja sodelujočih so nam privabljala solze v oči. Preizkušnje, s katerimi smo se srečevali, so nas še bolj odpirale drug drugemu, predvsem pa Božji ljubezni in usmiljenju. Na trenutke se je zdelo, da nam je naloženo vsega preveč. Priznam: mnogo tega, kar sem na tej skupini slišala od svojega moža, še nisem poznala, čeprav sva poročena 25 let. Kdaj neki je postal tako razmišljujoč in vrtajoč vase, sem večkrat pomislila. Spreminjava se, si pogosto izrečeva. Verjetno ni treba povedati, v katero smer ...

Tanja in Mirko

ZAKONSKA SKUPINA LJUBLJANA SVETI KRIŽ



ROMANJE ZAKONSKE SKUPINE NA POLICI V ZIBELKO SLOVENSTVA

Vsaka skupina in občestvo potrebuje tudi skupna doživetja in posebne trenutke. Iz take želje, da skupaj kaj lepega doživimo, se je rodilo tudi naše romanje ob koncu prejšnjega šolskega leta. Pravzaprav smo imeli že eno lepo izkušnjo iz prejšnjega leta (takrat je naša zakonska skupina živela prvo leto), ko smo na koncu leta raziskovali okolico domačega kraja Police – z vseh vidikov: kaj je bilo tukaj pred milijoni let, kako se je oblikovalo površje, kje je bila voda, kje kopno ..., kaj je bilo, ko so bili tukaj Kelti, pa Rimljani ..., kako se je začela formirati vas, pa župnija ... Imamo srečo, da imamo v skupini Rudija Rometa, ki ima za konjiček zgodovino in samo gledamo in se čudimo, da lahko človek toliko ve ...Prvo leto smo se na izlet opravili s traktorjem in vozom, kar je bilo nepozabno, drugo leto pa smo bili že bolj ambiciozni in smo si omislili avtobus, za smer potovanja pa smo izbrali »zibelko slovenstva«, kraje na avstrijskem Koroškem, ki so povezani z začetki naseljevanja in delovanja Slovencev. Priliko smo izkoristili tudi za to, da smo povabili s seboj tudi člane drugih skupin, ki se v župniji prebujajo, npr. biblične in pevske (no, veliko nas je itak vsaj v dveh, če ne v treh), da si damo poguma za delo in povezovanje, ki ga marsikdo

ne razume. Vodstvo je prijazno spet prevzel Rudi.Pri programu smo skušali upoštevati, da smo skupaj cele družine, zato smo izbirali točke, ki nagovarjajo tako otroke kot odrasle. Kjer pa ni nič videti in so informacije zgolj razumske, smo si pa kaj izmislili in otroke zaposlili z zgodbami, ki jih je povsod na Koroškem polno. Izhajali smo iz simpatične izkušnje, ko smo bile pred leti tri družine na isti poti, otrokom smo cel čas govorili, da

gremo pogledat zibelko slovenstva, in ko smo hodili okrog vojvodskega prestola, kjer so pač samo kamni na kamnu, je sedemletna deklica potegnila mamo za rokav in tiho vprašala: »Kje je pa zibka? Smo rekli, da gremo gledat zibko!«Najprej smo tako dali duška domišljiji pri kipu zmaja v središču Celovca. Osrednji točki sta bili Gospa sveta in Krnski grad, duhovno in posvetno središče Karantanije, kjer smo se spet vživljali v tokove tistih časov,



veliko je zanimivih informacij, hkrati pa so nas prevzele zgodbe obredov ustoličevanja karantanskih knezov. Predvsem pri Krnskem gradu, kjer razen majhne oznake na travniku, da je bilo tam najdeno nekaj iz zgodovine (in kamor se za povrh ne sme iti, ker je privatna zemlja), ni videti nič oprijemljivega, je treba imeti zgodbo s seboj. To nam je odlično uspelo, saj smo tokrat imeli zibko s seboj! Pa še veliko sliko knežjega kamna in zgodbo ustoličevanja ... Tako da smo se tam na parkirišču pod cvetočo lipo preselili 1200 let nazaj, kdor je želel postati karantanski knez, si je izbral slovansko ime in botra, sedel je na knežji kamen, ki je bil na zibelki, in smo ga krstili in ustoličili in je obljubil, da bo moder in pravičen ... Sem prepričana, da bo slika oživela, ko bo v šoli beseda nanesla na to.Popoldne smo imeli mašo v domu v Tinjah, čudovitem kraju duhovnosti, kulture in dialoga. Skoraj premalo časa.Zadnja postaja pa je bila Globasnica, kjer smo imeli kosilo, si ogledali muzej antičnih najdb, predvsem mozaikov z gore sv. Heme nad Globasnico. Otroci so si ogledali tudi gradič vaškega umetnika, kjer je bilo vse, kar se spodobi za grad, to, da je bilo čisto majhno, pa ni motilo velikih viteških

in kraljevskih src. Na koncu, že skoraj proti večeru, smo se še prepustili gori sv. Heme, čudovito rekonstruiranemu zgodnjekrščanskemu kompleksu, ki v sebi nosi veliko zanimivosti in skrivnosti. V cerkvi sv. Heme iz 15. stoletja pa še vedno zelo lepo zadoni slovenska pesem, upamo, da čim večkrat, tudi brez nas.

Dan, ki je bogat, hitro mine in je naporen, a ostane tudi pomembno zapisan v srcih. Upam, da nas bo spodbujal tudi k rednemu srečevanju. Za še kako romanje pa idej ne manjka.

Tina Smrečnik

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran www.diz.si, kjer poskušamo vsem, ki so dnevno v stiku z internetom, predstaviti naše delo. Veseli bomo vsakega vašega odziva, mnenja, pobude ali predloga … Radi bomo odgovorili tudi na

vaša morebitna vprašanja. Obiščite nas na spletu!

http

://w

ww.diz.si



Pravimo, da je naša domovina Slovenija majhna in da jo celo lahko prevozimo v enem dnevu, pa vendar smo se romanja na Mengore v župniji Volče pri Tolminu udeležili sami Primorci, razen Vilme in Danija. Na prosto soboto pač radi sami, kaj pa šele naši otroci, nekoliko poležimo in se nam ne da odpraviti zgodaj na pot. Kljub temu pa smo upali na večjo udeležbo, predvsem »stalnih« romarjev z drugih delov Slovenije. Prepričan pa sem, da ste mnogi v mislih romali z nami.Na ne preveč lepo soboto, 9. maja, ko so po nebu plavali oblaki in so si morali sončni žarki utirati pot do nas, smo se zbirali na dogovorjenem mestu v Čiginju, še več pa se nam jih je pridružilo ob vznožju hriba, kjer smo pričeli s hojo. Ta romarski pohod je bil od vseh mojih dosedanjih pohodov nekaj posebnega.Velik lesen križ v rokah moža nam je dal slutiti, da bomo podoživljali trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Drugi mož je imel pripravljen mikrofon in zvočnike tako, da nihče ne bo prikrajšan za prebrane in izgovorjene besede. Ženske so imele pripravljene knjižice s križevim potom.In pričeli smo naše romanje: »V imenu

Očeta in Sina in Sv. Duha«, patra Krizostoma Komarja, ki nas je ves čas spremljal in vodil križev pot. Hodili smo od postaje do postaje, ki so jih domačini obnovili v letu 2008. Premišljevali smo križev pot z naslovom »Slovenska družina na križevem potu z Jezusom«, ki ga je napisala Majda Strašek Januš. Spotoma smo občudovali mozaike patra Marka Rupnika, ki krasijo posamezne postaje. Vmes smo molili rožni venec. Pri branju in molitvi smo sodelovali prav vsi odrasli. Otroci so pridno pomagali in nas spremljali.Najmlajši si je ob pomoči staršev naredil križ iz suhih vej in ga nesel na vrh. Točno ob dvanajsti uri smo prispeli na vrh k cerkvi Device Marije. Pripravili smo se k daritvi sv. maše, ki jo je za nas ob somaševanju g. Slavka Obeda in g. Mirana Sirka, oba iz župnije Volče, daroval pater

Krizostom iz Kostanjevice pri Novi Gorici. Po sv. maši smo se zbrali ob cerkvi, kjer so nas domačini postregli s čajem.Pokrepčali smo se z domačimi dobrotami iz naših nahrbtnikov in se prijetno družili. Domačini so nas

seznanili z zgodovino cerkve in že smo se odpravili nazaj v dolino. Med potjo smo skrenili z običajne poti in si ogledali ostanke prvotnih kapelic oz. postaj.Posamezne kaplje dežja, ki so nas spremljale na poti v dolino, niso mogle pokvariti našega razpoloženja. Polni vtisov in hvaležnosti Bogu za preživeti dan, smo se odpravili domov.

Dragotin Štokelj


ROMARSKO POHODNIŠTVO

ROMARSKI POHOD NA MENGORE (453m)

Čudovita sončna nedelja v juniju nas je zvabila v Vojnik, kjer smo se romarji z vse Slovenije zbrali na parkirišču pred veličastno župnijsko cerkvijo svetega Jerneja. Ko smo bili vsi zbrani, nas je najprej nagovoril vojniški župan, gospod Beno Podergajs, ki nam je opisal zgodovinske, gospodarske, kulturne in verske razmere v občini Vojnik in nam zaželel srečno pot. Naj se ob tej priliki v svojem imenu in v imenu vseh pohodnikov zahvalim gospodu županu in vsem članom

PD Vojnik za gostoljubje in prijazen sprejem.Pot smo nadaljevali skozi naselje Vojnik in se najprej ustavili pri cerkvici svetega Florjana, kjer smo prisluhnili razlagi fresk, ki krasijo prikupno

cerkvico, nekaj zapeli in zmolili, ter se po stopnicah podali na pot proti cerkvici, ki je posvečena Devici Mariji. Ob poti smo se ustavili pri treh kapelicah, premišljevali prebrane misli in zopet vsakič skupaj zmolili. Tako se je naša pot po ogledu notranjosti cerkve Device Marije nadaljevala po obronkih okoliških hribov in po dobri uri smo po dobro označeni poti prišli k svetemu Tomažu, kjer smo imeli sveto mašo, ki jo je za nas in naše družine daroval pater kapucin Rafel Jenko iz Celja. Pri maši smo sodelovali s petjem, branjem beril, prošnjami in zahvalo. Bilo je slovesno, saj so

se nam pri sveti maši pridružili tudi domačini iz Pristave in Bezovice. Veseli smo, da nam je prizadevni ključar, Janko Krameršek, prijazno odklenil cerkev in nam pomagal pri pripravi bogoslužja, za kar se mu prav tako iz srca zahvaljujemo.Družabno srečanje smo nadaljevali pri planinskem domu, ki so ga zgradili prizadevni člani planinskega društva Vojnik. Postrežba je bila odlična in v veselem druženju smo ostali skupaj še kakšno urico ali dve, nato smo se po krajši poti napotili nazaj proti Vojniku, kjer smo imeli avtomobile.Kaj je kdo nosil v srcu, ve vsak sam. Prepričan pa sem, da delim mnenje vseh, če rečem, da smo bili vsi veseli in srečni, saj smo čudovite in bogate trenutke, ki jih napolnjuje ljubezen do naše domovine, spoštovanje do naših prednikov, ki so za nas na mnogih hribčkih postavili cerkvice ter hrepenenje po Bogu, ki se nam na vsakem koraku in ob vsakem pogledu in stisku roke na poseben način razodeva, preživeli v družbi preprostih, iskrenih in poštenih prijateljev. Skoraj najbolj pa me navdušuje dejstvo, da se tega ne zavedamo le odrasli, pač pa to veselje in lepoto druženja podobno mislečih čutijo tudi naši otroci. Prav bomo storili, če si bomo tako druženje še kdaj privoščili. Pa si ga bomo, kajne!

Dani



ROMARSKI POHOD K SVETEMU TOMAŽU nad VOJNIKOM (450m)

V letošnjem letu smo izvedli tri romarske pohode, ki so bili lepo obiskani. Bili smo pri sv. Primožu nad Kamnikom, poromali smo k Mengorski Materi Božji in k sv. Tomažu nad Vojnikom. Vsaj dva poskusa dvodnevnega romarskega pohoda na Stol sta zaradi (napovedi) slabega vremena odpadla, kar pa nas ni odvrnilo od nadaljnjega iskanja možnosti za naše druženje.Tako smo se dogovorili, da bomo v jesenskem času obiskali grob naše mistikinje, Magdalene Gornik. O Magdaleni Gornik se je zadnje čase veliko pisalo, saj prihaja čas, ko se mora slovenska javnost seznaniti s to veliko ženo 19. stoletja, ženo, ki je imela v svojih zamaknjenjih veliko srečanj z nebeško Materjo Marijo in z Jezusom, ženo, ki je svoje skrito življenje in svoje trpljenje posvetila Bogu, ženo, ki je živela za druge, molila za druge in se darovala za druge … Avtorica knjige o Magdaleni Gornik, Martina Kraljič, me je obvestila, da je tik pred izidom nova razširjena izdaja knjige. Kdor bi hotel to knjigo naročiti in jo prejeti po pošti, naj pokliče na tel: 070 866 905, Janez Kraljič.Naš romarski pohod na grob Magdalene Gornik bo v soboto, 24. oktobra 2009. Zbrali se bomo med 8.30 in 9.00 uro v vasi Podklanec, ki leži ob cesti med Novo vasjo (Bloke) in Sodražico (približno 6 km iz Sodražice proti Novi vasi oziroma 8 km iz Nove vasi proti Sodražici). Ob cesti je kapelica in ob

kapelici je kar nekaj parkirnih mest, kjer bomo pustili svoje avtomobile. Pot bomo nadaljevali mimo vasi Janeži, kjer bomo za nekaj časa postali ob vaški kapelici, nato bomo odšli do Magdalenine rojstne hiše, od tam pa do znamenja na polju, kjer je imela Magdalena svoje prvo videnje Božje Matere Marije. Našo pot bomo zaključili v vasi Petrinci, kjer je cerkvica, ki je posvečena Snežni Materi Božji, okrog cerkvice pa je pokopališče, kjer je grob Magdalene Gornik. Najprej se bomo ustavili ob Magdaleninem grobu, nato pa bomo imeli v cerkvi sveto mašo. Po končani sveti maši se bomo tudi telesno okrepčali (iz popotne torbe) in šli po isti poti nazaj v dolino – proti Podklancu. Hoja ni naporna – primerna je za vsakogar (otroke in starejše). Rečeno je, da je približno uro in četrt zmerne hoje v eno smer (cca 2,5 km) in nekaj manj nazaj v dolino.Vljudno vabljeni romarji – pohodniki in seveda, ne pozabite s seboj pripeljati vaše domače in prijatelje in vse, ki se želijo seznaniti z življenjem te velike žene, Magdalene Gornik.Prepričan sem, da bomo tudi na tem romanju spoznali resničen pomen stare modrosti, ki pravi: »Brez muje se še čevelj ne obuje!« in bomo po romanju zopet veseli in obogateni z mnogimi globokimi doživetji odhajali domov (Prepričani smo, da bomo mnogi odšli v Ljubljano na DAN DRUŽIN!), pripravljeni na nove izzive. Pa se »pomujajmo«! Informacije: 041 770 200.

Romarsko-pohodniška druščina

NAPOVEDI IN POVABILA ZA ROMARSKE POHODE

ROMALI BOMO NA GROB MAGDALENE GORNIK

Tokrat se bomo srečali na Gorenjskem, v osrčju naših gora, pa čeprav bo to v bistvu dolina – dolina Tamar. Zakaj dolina Tamar? Morda tudi zato, ker nam ni uspelo v poletju uresničiti prave planinske ture in bi ob koncu leta vstopili med prave hribe na način, ki je dostopen praktično vsem.Datum, ki ga planiramo, je čisto na koncu cerkvenega leta in tako bo to tudi priložnost, da se Bogu zahvalimo za vse naše poti in vse lepo, kar nam podarja tudi na naših romarskih pohodih.Ob 10.00 uri bi se zbrali na parkirišču pod Planiškimi skakalnicami, tam pustili naše avtomobile in nadaljevali prijetno pot po dolini Tamar. Po dobri uri ali malo več (če bomo želeli bolj uživati v čudovitih razgledih) zmerne hoje bomo prišli do koče Tamar in do kapele Marije pomagaj (podrobnejši opis spodaj). V kapeli bomo približno ob 12.00 uri imeli sv. mašo, po maši pa veselo

druženje v planinskem domu ali pred njim. Če bodo vremenske (morda tudi snežne) razmere dovoljevale, bodo bolj zagnani lahko stopili še do izvira Nadiže, kar

predstavlja morda 15–20 min. hoje in pravi planinski občutek.Sam pohod je možen v suhih ali snežnih razmerah, le v primeru padavin to ne bi bilo smiselno. Sicer pa ima v zimskih razmerah dolina še poseben čar, razodeva veličino Božje lepote. Pot je primerna tudi za manjše otroke, ki so kolikor toliko vztrajni v hoji.

Opis doline Tamar:Dolina Planice se nadaljuje v slikovito alpsko

dolino, ki se s severa zajeda med vrhove in grebene Julijskih alp. Ledeniška dolina se vse bolj oži, obkrožajo jo stene Mojstrovk z leve in Ponc z desne, zaključuje pa

ZADNJI LETOŠNJI ROMARSKI POHOD, SOBOTA, 21. NOVEMBER



D A N D R U Ž I NKdaj: sobota, 24. oktober 2009, pričetek ob 14.00 uri.

Kje: Ljubljana, Prešernov trg

Zakaj: »Vesoljni Sloveniji« želimo povedati, da je družina – oče, mati (mož in žena) in otrok (otroci) - še vedno temeljna celica družbe; da je družina še vedno naša temeljna vrednota, ki jo želimo ohraniti za bodoče rodove; da nam ni vseeno kakšen zakon ureja družinska razmerja in smo za ohranjanje te vrednote pripravljeni veliko narediti …

V A B I L OVabilo je namenjeno vsem družinam (vabljeni vsi, ne le člani zakonskih skupin) – iz vse Slovenije! Od nas je odvisno – mi smo odgovorna generacija – v kakšni državi bodo v prihodnosti živeli naši otroci, vnuki in pravnuki! Če bi želeli temu vabilu dati težo, bi

uporabili besede apostola Pavla in rekli: »Rotimo vas v Gospodu, bratje, vzemite to vabilo zares!«

Vidimo se v soboto, 24. oktobra 2009, ob 14. uri na Prešernovem trgu!

jo ponosni Jalovec. Tik pod stenami se skriva zelena oaza »Zelja«, nekdanja planina s planinskim domom Tamar na mestu, kjer je bila nekoč pastirska koča, sirarna in tamar (staja) za drobnico. Nedaleč od koče privre izpod sten izvir Nadiže, ki na svoji kratki poti ustvari zanimivo slapišče in po nekaj 100 metrih ponikne v produ. Na plano pride zopet v Zelencih kot izvir Save Dolinke. Voda iz izvira Nadiže je napeljana v vaški vodovod, tako da v Ratečah pijejo odlično vodo izpod Julijskih Alp.Opis kapele Marije pomagaj: Kapela Marije pomagaj v Tamarju je bila zgrajena leta 1936 na pobudo rateškega župnika Josipa Lavtižarja. Leta 2002 jo je dal prenoviti tedanji župnik Marko Benedik po zamisli našega umetnika p. Marka Ivana Rupnika. Vrhunec prenove predstavljajo mogočni mozaiki. V kapeli

je v poletnih mesecih redno nedeljsko bogoslužje ob 15 uri.Povabljeni smo, da si v teh dneh, ko bo noč dolga in dan kratek, vzamemo čas in skupaj poromamo k Mariji

pomagaj pod vznožje naših Julijcev, da se naužijemo lepot, svežega zraka in predvsem

veselja nad darovi, ki jih od Stvarnika prejemamo po naših družinah, prijateljih in po dejstvu, da smemo biti in smo Božji otroci! Informacije: 041 616 534.

Romarsko-pohodniška druščina



Danes bi rad zelo na kratko predstavil izredno »globokega« oznanjevalca in tudi plodovitega pisatelja, obenem pa vas ob kratki predstavitvi nekaterih njegovih del želel vzpodbuditi k prebiranju in premišljevanju njegovih del, ki so vsa ukoreninjena v Kristusu in usmerjena Vanj. Tako naj bi tudi v nas še bolj vžigala hrepenenje po Njem in nas spreminjala v našem mišljenju in delovanju, nas preobražala po Jezusu Kristusu.P. Raniero Cantalamessa je bil rojen l. 1934 v pokrajini Ascoli Piceno. Je kapucin, duhovnik (1958), doktor teologije in klasične filologije. Bil je redni profesor zgodovine krščanskih začetkov na Katoliški univerzi v Milanu in do leta 1981 član mednarodne teološke komisije. Leta 1980 je opustil predavanja na univerzi

in se popolnoma prepustil oznanjevanju v različnih državah po svetu, pri čemer je pokazal izrazito ekumensko občutljivost. Istega leta ga je papež Janez Pavel II. kot petindvajsetega kapucina imenoval za rednega »apostolskega pridigarja«: prevzel je službo papeškega pridigarja. Ob tem, ko pridiga in oznanja, ko potuje in pričuje, tudi veliko piše. Tu predstavljam tri njegova dela, ki se mi zdijo izredno globoka in pronicljiva, hkrati pa še vedno dovolj poljudno pisana za širok krog bralcev.

Kaj je Evharistija? Že v naslovu samem avtor odgovarja: naše posvečenje! In to je tudi (kot piše apostol Pavel) Božja volja za nas. Avtor v različnih meditacijah (eno poglavje je ena meditacija) razmišlja o tem, kako evharistija gradi Cerkev s posvečevanjem, z obhajilom, z zrenjem in s posnemanjem. Evharistija nima le enega mesta v zgodovini odrešenja, ampak je v vsej zgodovini odrešenja: v Stari zavezi je prisotna kot podoba, v Novi zavezi je prisotna kot dogodek, v času Cerkve (v katerem živimo mi) pa je prisotna kot zakrament. Je stvarna Gospodova navzočnost in pričakovanje Njegove

vrnitve. »Evharistija gradi Cerkev tako, da napravlja iz Cerkve evharistijo!« Kaj to praktično pomeni za naše življenje? Ker nam Jezus v evharistiji daje svoje telo (svoje celotno življenje) in svojo kri (svojo smrt), tudi mi pri sv.

maši darujemo svoje življenje (čas, zdravje, energijo, sposobnosti, čustva, tudi nasmeh …) in svojo smrt

(ponižanja, neuspehe, bolezni, omejitve, ki so posledica starosti,

vse, kar nas »mrtviči«). Vse to pa zahteva, da se, kakor hitro pridemo

od sv. maše, posvetimo udejanjanju tega, da si z vsemi svojimi omejitvami

resnično prizadevamo, da bi darovali ljudem svoje »telo«, svoje življenje, da

se damo zares »pojesti« in to predvsem tistim, ki tega ne počenjajo z uvidevnostjo

in olikanostjo, ki ju pričakujemo. Tu smo, da tudi mi postanemo kruh za svet.

V tej knjigi je predstavljena pot nove evangelizacije in duhovne prenove, sloneča na Pismu apostola Pavla Rimljanom. Ne gre za eksegetski komentar in ne za teološko razpravo, ampak je poskus iti naravnost k namenu, ki je spodbujal apostola Pavla pri pisanju njegovega pisma. Vsekakor pismo ni bilo napisano za ozek krog učenjakov, ampak za vse ljudstvo, ki je bilo v Rimu in so ga v veliki večini tvorile preproste in neizobražene osebe. Njegov cilj je bil izgrajevanje v veri.Avtor pravi, da Pismo Rimljanom ne podaja le razodete resnice, ampak zarisuje pot: od starega življenja greha in smrti k temu, kako biti nova stvar v Kristusu; od življenja »zase« k življenju »za Gospoda«. »Najpomembnejši nauk Pisma Rimljanom ni najprej v posamičnih stvareh, ki jih trdi, ampak še prej v razporeditvi, kako so povedane.

Apostol ne obravnava najprej dolžnosti kristjana (ljubezen, ponižnost, pokorščina, služenje…), potem pa milost, kakor da bi ta bila posledica prvih, ampak nasprotno, najprej obravnava milost (opravičenje po veri), potem pa dolžnosti, ki iz nje izhajajo in ki smo jih sposobni izpolniti samo z njeno pomočjo.« (poudaril avtor prispevka) Izraz »Božja ljubezen« ima dva pomena, ki se med seboj zelo razlikujeta. Enega, pri katerem je Bog predmet, in drugega, pri katerem je Bog subjekt. Enega, ki označuje našo ljubezen do Boga, in drugega, ki označuje Božjo ljubezen do nas. Človeški razum, ki je po naravi bolj nagnjen k dejavnosti kakor k trpnosti, je vedno dajal prednost prvemu pomenu, to je »dolžnosti«, da ljubimo Boga. Tudi krščansko oznanjevanje je pogosto hodilo po tej poti in je v nekaterih obdobjih skoraj izključno govorilo o »zapovedi«, da ljubimo Boga, in o stopnjah te ljubezni. Toda razodetje daje prednost drugemu pomenu: ljubezni Boga do nas in ne ljubezni do Boga. »Najpomembnejša stvar glede Božje ljubezni torej ni, da človek ljubi Boga, ampak da Bog ljubi človeka in da ga ljubi prvi.« (poudaril avtor prispevka) Tega zavedanja in doživljanja pa (tako mnogokrat izkušam) manjka pri mnogih kristjanih, zato velikokrat živimo v strahu, tesnobi in nesvobodi. Prepustimo se Njegovi ljubezni!

Raniero Cantalamessa:

EVHARISTIJA, naše posvečenje

Ljubljana: Slovenska kapucinska provinca, 2004 (175 strani)


Živeti v Kristusu: Duhovno sporočilo Pisma

RimljanomLjubljana: Slovenska kapucinska

provinca, 2007 (328 strani)


VABILO K BRANJU

V tej knjižici so zbrane meditacije, ki jih je avtor imel v obliki lectio divina (božje branje) v Papeški hiši v postnem času l. 2003. Izjema je le zadnja meditacija (o družini kot »domači Cerkvi«) s katero je razmišljal pred drugim poslušalstvom.Ko avtor napreduje ob Pismu Efežanom v skladu z razvojem pisma, kontemplira Cerkev skozi štiri klasične podobe: stavbe, telesa, žene in matere. Na koncu pa razmišlja še o družini kot domači Cerkvi. V prvem delu vsake meditacije poda nekaj bistvenih teoloških referenčnih sidrišč problema, potem pa poskuša v drugem delu osvetliti njihove praktične posledice za duhovno življenje.Kako potreben in nujen je prenovljen premislek o skrivnosti Cerkve, kaže to opažanje, ki ga je predstavil avtor v eni od meditacij: »Na začetku dvajsetega stoletja so napovedovali, da bo to stoletje Cerkve, stoletje, v

katerem se bodo ljudje spet zavedali njenega pomena, potem ko so o njej dolgo molčali v razsvetljenskem in liberalnem obdobju. To se je vsekakor uresničilo na teološki ravni. Ni mogoče prešteti študij o naravi Cerkve, ki so se pojavile v tem času … Toda, ali je sorazmerno rasla tudi ljubezen do Cerkve?«V Pismu apostol Pavel piše: »Kristus je ljubil Cerkev.« (Rim 5,25) Ob tem se moram vprašati: Kaj pa jaz, ali ljubim Cerkev? In ti?Vsakemu izmed Vas (in tudi sebi) želim, da bi (tudi ob prebiranju, premišljevanju, molitvi in prejemanju zakramentov) spoznaval in doživljal, kako močno ga Gospod ljubi (tudi v in po Cerkvi). Naj nas vse skupaj vodi in razsvetljuje Sveti Duh!

Mirko Klobučar

Najbrž ste že zasledili, da je pred kratkim pri založbi Družina izšla slikanica za male (pa tudi velike) otroke z naslovom Skrivnost za zlatimi vratci. Gotovo bo hitro našla pot na naše knjižne police, saj se bomo tudi z njeno pomočjo lažje uglasili na leto evharistije ter se pripravili na slovenski evharistični kongres.Zgodba pripoveduje o majhni, zvedavi večni lučki, ki je iz mojstrovih rok pravkar stopila na pot svojega poslanstva. Znašla se je v prostoru, za katerega še nikoli ni slišala, med predmeti, ki jih še nikoli ni videla, ter bila priča dogodkom, ki jih ni poznala in razumela. Še dobro, da je bila ob njej izkušena svetilka Krista, ki je malo Lučko ljubeče in potrpežljivo seznanjala s prostorom, njegovimi stanovalci in obiskovalci, predvsem pa ji je na izviren način pomagala vzpostaviti stik s Tistim, ki

ji je namenil in izbral tako čudovito poslanstvo. Mala Lučka pa je svojo vlogo in dragocenost resnično začutila in sprejela v tistem trenutku, ko je zaslišala Jezusov glas in začela z njim tkati živ odnos.Zdi se mi, da se največja

dragocenost knjige skriva prav v vabilu, da se odpremo Jezusu, Ga nagovorimo in čakamo na Njegov odgovor. Tudi Lučka je šele v pogovorih z Jezusom spoznala smisel svojega poslanstva in se ga začela iskreno veseliti. Jezusove besede so jo zadele v živo. »Zdaj se mi je zdelo neumno, da sem želela viseti na stropu velikih dvoran in opazovati lepo oblečene mladenke. […] Končno sem razumela Kristo, zakaj tako rada visi na stropu cerkve. Tudi jaz ne bi z nikomer zamenjala svoje službe.«Naj vam lepa in poučna knjiga, ki vas bo s privlačnim besedilom in prisrčnimi ilustracijami seznanjala s skrivnostjo evharistije, pomaga vzpostaviti še bolj živ in osrečujoč stik z Jezusom, ki v podobi kruha ostaja Emanuel – Bog z nami.

Marija Krebelj:

Skrivnost za zlatimi vratci

Družina, 2009, 48 strani, ilustracije: Maja Šubic


Ljubiti Cerkev: Premišljevanja ob Pismu

EfežanomLjubljana: Slovenska kapucinska

provinca, 2008, (83 strani)


VABILO K BRANJU

»Življenje je DAR, direktno od Boga dobili smo ga, …!«, pravi pesem in mislimo, da se lahko Bogu in vam,

dragi starši, za odprtost življenju veselo zahvaljujemo!


DAR ŽIVLJENJA

DOROTEJA HALASIme mi je Doroteja. Rodila sem se 17. junija, mamici Meti in očiju Primožu, ki sta me že nestrpno pričakovala. Sem njuna prvorojenka, vendar mi družbe ne manjka. Imam že tri bratrančke in sestričnico, ki jih rada

obiščem.

MARKO GARTNERNa praznik Sv. Treh kraljev 6. 1. 2009 nam je bil podarjen mali Marko. Pridružil se je bratcema Gregorju in Petru ter sestri Klari. Bogu smo hvaležni, da se je vse tako dobro izteklo. Posebna zahvala pa tudi vsem vam, ki ste nas spremljali v molitvi. Naj vam Bog povrne.

Družina Gartner

JERNEJ AVGUŠTINRojen 12. 6. 2009

JOŠT ROSSem Jošt, tretji otrok družine Ros. Na svet sem prijokal 29. 9. 2009 ob 4.56 uri zjutraj. Rodil sem se mami Nataši, atiju Daniju, sestrici Neži in bratcu Matjažu.


DAR ŽIVLJENJA

URBAN PINTARPrvega julija se je Gašperju in Anžetu pridružil naš biserček Urban. Kar dolgo smo čakali nanj. Vendar čudežna so pota Gospodova in želja je bila uslišana.Zelo ga imamo radi in

upamo, da bomo čim prej uresničili zaobljubo.

Lep pozdrav, Helena in Gregor Pintar

ZALA ZIDANŠEKŽivjo, sem Anže, star sem 22 mesecev in v naročju držim svojo 10-tedensko sestrico Zalo, ki se je rodila 15. aprila 2009. Rad jo imam in komaj čakam, da bo še malo zrasla, da se bova lahko skupaj igrala. Sedaj še veliko spi, vmes pa nas vse razveseljuje s svojevrstnim oglašanjem. Hvaležni smo Bogu in materi Mariji za zdravo dojenčico in blagoslov, ki ga je prinesla v našo družino. Vse lepo

vsem!

ELA ZUPETNaša Ela (Antonela) je prišla na svet 19. avgusta 2009 in razveselila bratca Martina in Frana ter sestrici Terezo in Hano, še posebej pa mamico in očka. Na sliki je stara 12 dni in že radovedno odpira očke.

Bogu hvala za našo dojenčico in naj vse spremlja Njegova dobrota!

Družina Zupet iz Škocjana.

IZAK GORENCJa, takole je to z menoj: Sem Izak Gorenc iz Krškega, kar z drugimi besedami menda pomeni »fant od fare« (sam še ne vem, kaj naj bi to bilo). Sicer pa pravijo, da sem s svojim prihodom precej popestril svet moje mamice Marte in atija Aleša. Pa da ne bo pomote, nista se me razveselila samo onadva. Z njima se veselita tudi moja starejša brata, Amadej in Jakob, sestrica Ivana pa komaj čaka, kdaj se bom z njo igral in valjal po tleh, tekal po travnikih, se vozil s kolesom … Obeti so dobri. Mislim, da mi ne bo dolgčas. Pa lepo se imejte in kaj molite za nas, da bomo zrasli v trdne in pokončne osebe..

ČE NEKEGA DNE …

Če nekega dne začutiš, da moraš jokati … pokliči me!Ne obljubljam ti, da te bom spravila v smeh,

toda lahko jočem s teboj.

Če nekega dne želiš zbežati, ne boj se … pokliči me!Ne obljubljam ti, da te bom ustavila,

toda lahko bežim s teboj!

Če nekega dne ne želiš slišati nikogar … pokliči me!Obljubljam ti, da bom s teboj

in obljubljam ti, da bom molčala!

Toda če nekega dne pokličeš … in ti ne odgovorim …pohiti k meni, morda te potrebujem!

Vir: internet


DAR ŽIVLJENJA

PAVEL ŠIMONKAOktober je v naših krajih od nekdaj lep mesec. Posebej lepo se je letošnji pričel v naši družini na Razkrižju. Prvega oktobra smo namreč dobili šestega člana naše družine. Rodil se nam je deček Pavel. Posebej težko so ga čakali bratec Filip,

bratec Jure in sestrica Katarina. Hvaležna mama Anita in ata Rajko se

Gospodu zahvaljujeva za še en čudež v naši družini.

DOMINIK KOCJANČIČKo smo po petem otroku spoznali, da se nam otrok ni treba bati, se nam je pridružil naš močno zaželeni Dominik - kot osmi otrok (dobri Bog je pred njim poklical v nebesa

dva kot fižolčka velika otročička).Gospod, hvala ti!

Hvaležni: mama Sonja, tata Herman ter brata in sestre:Jakob, Klara, Leon,

Veronika in Mirjam.

PROFESORICENekega dne je šla Ana urejat dokumente na matični urad. Ko se jo vprašali, kaj je njeno delo, je oklevala. Ni vedela, kam naj se uvrsti. Zaposleni za okencem je vztrajal: »Ali imate sploh delo?« »Seveda imam delo,« je vzkliknila Ana. »Mama sem.« »Tega ne uvrščamo med delo. Zapisal bom gospodinja,« je hladno zaključil uradnik.Anina prijateljica Julija je izvedela za ta dogodek in dolgo razmišljala o tem. Kmalu se je znašla v podobni situaciji. Oseba, ki jo je na nekem uradu sprejela, je bila sposobna uradnica, ki ji je veliko pomenila kariera. Obrazec je izgledal dolg, zelo dolg, brez konca.Prvo vprašanje je bilo: »S katerim poslom se ukvarjate?« Julija je malo pomislila in, ne da bi niti sama dobro vedela, odgovorila: »Profesorica razvoja otrok in človeških odnosov sem.« Uradnica je čudno pogledala in Julija je morala počasi ponoviti in poudariti pomembnejše besede. Ko je bilo vse zapisano, si je zaposlena drznila vprašati: »Lahko vprašam, s čim se pravzaprav ukvarjate?« Vprašanje ni Julije ne zbegalo niti razburilo. Z mirnim glasom in čisto sproščena je razložila: »Razvijam dolgoročni program znotraj in izven doma.« Misleč na svojo družino je nadaljevala: »Odgovorna sem za prav posebno ekipo. Izpeljati moram štiri projekte. Moje delo je ekskluzivno predajanje. Moja prisotnost je potrebna 14 ur dnevno, včasih tudi 24.«Po opisu svojih odgovornosti je Julija v glasu uradnice zaznala spoštovanje, ko je le-ta nadaljevala s postavljanjem vprašanj.Ko se je Julija vrnila domov, jo je sprejela njena ekipa: hčerke stare 13, 7 in 3 leta. Ko se je vzpenjala v zgornje nadstropje, je zaslišala najmlajši projekt, sinčka starega 6 mesecev, ki je preizkušal novo tonaliteto svojega glasu. Srečna je Julija vzela sinčka v naročje in pomislila na radosti materinstva in odgovornosti, ki jih prinaša. In razdajanju, ki mu ni konca ... »Mama, kje so moji čevlji? Mi lahko pomagaš narediti domačo nalogo? Mama, dojenček ne neha jokati. Me prideš iskat v šolo? Boš prišla na moj plesni nastop? Mi boš kupila ...? Boli me trebuh ... Mama ...«Sedla je na posteljo misleč: »Če sem jaz profesorica razvoja otrok in človeških odnosov, kaj sta potem babici?« Kmalu je tudi zanju našla naziv: Magistri razvoja otrok in človeških odnosov. Prababici: Doktorici. Teta: Profesorica – asistentka. In vse ženske, mame, soproge in prijateljice: profesorice umetnosti NAREDITI ŽIVLJENJE BOLJŠE.V svetu, kjer se pripisuje »titulam« tako velik pomen in kjer so specializacije velik izziv, postanimo specialistke umetnosti, ki ji pravimo LJUBEZEN.S pošiljanjem tega ti sporočam ..., da sem se spomnila nate in upam, da se ob branju teh vrstic počutiš ...: posebno, edinstveno, enkratno ... Da se zavedaš, koliko si vredna!Danes ... Jutri ... Vedno!!!

Opomba: Zgodba in razmišljanje je v obliki power pointa pred kratkim krožila po elektronski pošti. Zahvaljujemo se tistim, ki so jo pošiljali.

DETAJLNek župnik je z veliko natančnostjo pripravljal praznovanje. Posebno se je potrudil za telovsko procesijo. Praznik je moral biti res velik dogodek za kraj. Tri mesece prej je sklical župnijski pastoralni svet in sestavil posebno skupino, ki naj bi vodila vse priprave. Na praznik je skoraj vsakdo imel kakšno vlogo, zato je bila vsa vas v gibanju. Točno ob pol enajstih se je začela procesija.Spredaj sta bila ministranta z dvema svečama, za njima otroci, nato možje v slovesnih oblekah, nato so strumno korakali skavti, za njimi animatorji iz oratorija in mladinskega centra, nato je v slovesni opravi stopal dirigent z domačo godbo na pihala, za njimi zborovodja z mogočnim mešanim pevskim zborom, nato so s košaricami cvetja stopali belo oblečeni otroci, ki jih je sestra težko spravila v pravi red, nato ministranti z zvončki in kadilnico, za njimi nebo, ki se je bleščalo v zlatu, in pod njim župnik v slovesnem belem pluvialu z veliko monštranco v rokah. Lepše slovesnosti v lepem sončnem dnevu si nihče ni mogel želeti.Na enkrat je k župniku pritekel kaplan in mu prišepnil na uho: »Gospod župnik, v monštranci ni velike hostije!« »Pa kaj me moriš sedaj. Toliko stvari sem moral pripraviti, na vsak detajl pa res ne morem misliti!«Je Jezus samo majhen detajl v monštranci? Verjetno je za mnoge res tako!


MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: [email protected]), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: [email protected], telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektoriral Matej Horzelenberg (e-pošta: [email protected]). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: [email protected]), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: [email protected]), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: [email protected]), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: [email protected]), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: [email protected]), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: [email protected]), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti, e-pošta: [email protected]), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: [email protected]), Mirko Klobučar (Vabilo k branju, e-pošta: [email protected]), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski ([email protected]). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Mitja Stantič, Igor Podgajski, Andrej Golčnik, zakonci iz Mokronoga, Ljubljane in Police, Tomaž Munih, Silvo Plavec in Dani Siter.Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov.Glasilo je brezplačno. Kdor želi izdajanje glasila in delo društva finančno podpreti, za kar se sodelavci DiŽ toplo priporočamo, saj je vse naše delo povezano s stroški, se lahko odloči za podporno naročnino oziroma prostovoljni dar društvu, ki ga nakaže po položnici na Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Če se zgodi, da sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Z zbranimi darovi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačevali poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sodelavci, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo. Naj vam dobri Bog stotero povrne!

ŠE NEKAJ PAMETNIH ...1. Če moraš s starostjo »plačati« zrelost, te je drago stala.

2. Izkustvo je čudovita stvar. V bistvu gre za sposobnost, da prepoznaš napako, ko jo ponoviš.

3. Če te venomer skrbi, umreš, in če te nič ne skrbi, umreš. Zakaj bi skrbel?!

4. Blagor človeku, ki se lahko smeji samemu sebi. Nikoli mu ni dolgčas.

5. »Zakonska zveza postane resnično globoka, ko se mož in žena zavesta, kako ju je Bog združil, da bi bila drug drugemu znamenje ljubezni in odpuščanja.«

Jean Vanier

6. »Slab mož ne more biti dober človek.« angleški pregovor

7. »Z zakonom je tako kot s smrtjo: malo jih je, ki stopajo vanj pripravljeni.« TOMMASEO

8. »V dobrem zakonu je skrb polovična, a veselje podvojeno.« Sigrid UNDSET

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2010(Izpopolnjen program bomo objavili v božični številki glasila)

Regijska srečanja (usposabljanja) za voditeljske pare, januar in februar 2010; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Temeljni vikend seminar za zakonce ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 12.-14. februar 2010, ANKARAN, Debeli rtič

Vikend seminar (usposabljanje) za voditeljske pare, 12.-14. marec 2010, Crikvenica, Life Center

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, 23.-25. april 2010, Ljubelj, Oaza miru

Temeljni vikend seminar za zakonce ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 07.-09. maj 2010, CELJE, sv. Jožef

DUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, 09.-16. julij 2010; od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

DUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, 06.-13. avgust 2010; od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

Enodnevno srečanje družin, 4. september 2010, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, 10.-12. september 2010, Lovran.

Regijska srečanja (usposabljanja) za voditeljske pare, september 2009; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, 15.-17. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, 22.-24. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

V tem trenutku imamo za naslednje leto predvidene zgoraj omenjene programe. Namenoma smo izpustili seznam oseb, ki bodo zbirale prijave, saj bomo s prijavami pričeli takoj po novem letu, ko bo v vaših rokah božična številka glasila.

Documents

Glasilo_DiZ-2-2009a