Geološko bogastvo Koroške, Savinjske in Velenja

1

UVODNIK

Geološko bogastvo Koroške, Savinjske in Velenja

Ozemlje, ki ga opisujemo v temat-

skem delu, leži v severni Sloveni-

ji in zajema del Karavank, seve-

rovzhodni podaljšek Savinjskih Alp

in Koroško vse do Šaleške kotline.

Vzhodne Alpe tvorijo predvsem

metamorfne kamnine in triasne

sedimentne kamnine. Proti jugu

so Dinaridi, kjer najdemo vse mlaj-

še sedimentne kamnine. Ozemlje

je razkosano s številnimi prelomi.

Zaradi rudarjenja so nekatera območja dobro raziskana, medtem ko je njihova oko-lica bistveno manj, a kljub temu bogata z različnimi minerali, kot sta dravit in wulfe-nit ter fosili, predvsem amonitov, polžev in koral. Na Strojni pri Dravogradu je najdišče dravita, kjer je bil ta mineral prvič odkrit.

Poleg Kralja Matjaža, najznamenitejše slovenske legende, se pod Peco skriva geolo-ško bogastvo Mežiškega rudnika. Svinčeno rudo so odkrili že Rimljani, prvi zapisi o ko-panju rude pa segajo v 15. stoletje. Razcvet je dosegel šele v času, ko je pripadal Napoleono-vim Ilirskim provincam. Orudenje je nasta-lo v srednjem triasu, ko je bilo gubanje naj-bolj izrazito. Zaradi vse manjših zalog rude in nizkih cen svinca, je bil rudnik leta 1993 zaprt in preurejen v muzej. Zbiralcem je ru-dnik najbolj znan po wulfenitu, ki je svinčev molibdat, pogosto v lepih kristalih oranžne barve.

Južneje je Velenjska udorina mlajšega na-stanka. V pliocenskih plasteh Šaleške kotline je debel premogov sloj, ki ga izkoriščajo že več kot 130 let. Rudarji kopljejo lignit tudi do 500 metrov globoko, kar povzroča pogreza-nje terena v Velenju. Tako globok izkop omo-goča plast neprepustne gline, ki leži nad le-čami mladega pliocenskega lignita. V dolini so izviri termalne vode v smeri Topolšica-Do-brna, ki ima temperaturo do 36 °C. Omenjeni prostor je geološko zelo pester.

urednik,Robert Lorencon

2

tematski del

Ametist in habazit na goethitu iz Smrekovca. Gnezdo

s kristali je veliko 2 cm. Najdba, zbirka in foto: Davorin

Založnik.

3

Wulfen, wulfenit in njuna zgodba .............................................................................4Oblike kristalov wulfenita in njihova odvisnost od globine v Mežiških rudnikih ...8Izvor molibdena za nastanek wulfenita v mežiških rudiščih .............................. 18Carnites – mežiška paleontološka ikona ................................................................ 20Kalcit iz mežiških rudišč ............................................................................................ 24Jurski amoniti okolice Mežice in Črnega vrha pod Uršljo goro ......................... 29Triasni polži iz doline Tople ..................................................................................... 36Raznolikost sfalerita v Mežiškem rudniku ............................................................. 42Spodnjekredni fosili z Leš pri Prevaljah ................................................................. 48Jantar iz Premogovnika Velenje ............................................................................. 52Zgodba dveh navtilidov iz Mežiškega rudnika...................................................... 54Kalcit s Štajerske ........................................................................................................ 56Turitele iz miocenskih plasti okolice Slovenj Gradca ........................................... 58Geo-znamenitosti Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka .......................... 61

4

Wulfen, wulfenit in njuna zgodba

Matija Križnar

Ko se spuščamo v raziskovanje preteklosti naravoslovja sloven-skega ozemlja, kmalu naletimo na mnoge zanimive zgodbe. V eno takšno zgodbo je vpleten tudi na-ravoslovec in jezuit Franz Xaver Freiherr von Wulfen (slovensko Franc Ksaver Vulfen), ki je deloval predvsem v drugi polovici 18. sto-letja. Wulfena najbolj poznamo kot botanika, ki je skupaj z Anto-niusom Scopolijem in Balthasar-jem Hacquetom sodil med takrat najbolj ugledne naravoslovce na Kranjskem. Z Wulfenom je neločljivo povezan tudi po njem poimenovan mineral wulfenit, hkrati pa je Wul-fen raziskoval tudi paleon-tološko (prvi opisal fosile iz Pliberških rudnikov), bota-nično (po njem se imenuje-jo nekatere vrste rastlin) in zoološko dediščino širše Ko-roške, Kranjske in sosednjih pokrajin (Praprotnik, 1016).

Beograjčan s čutom za naravoslovje

Franz Xaver Wulfen (1728-1805) se je rodil v Beogradu. Jezuitom se je pridružil leta 1745 ter študiral na Dunaju in Gradcu. Na Kranj-sko se je preselil leta 1761, kjer je potem pou-čeval v Gorici in med leti 1762-63 v Ljubljani. Leto kasneje se je preselil v Celovec. V Celov-cu je nato opravljal tudi mnoge raziskovalne izlete po bližnji in daljni okolici, od Koroške in vse do Jadranske obale, kjer je zbiral pred-vsem rastline (Praprotnik, 2016) in nekatere druge naravoslovne vzorce.

Naslovnica

Wulfenove

monografije

o wulfenitu,

ki ga je takrat

imenoval še

kot »rumena

svinčeva ruda«.

Po Wulfen,

1785.

Portret Franca Ksaverja Wulfena (1728-

1805) po katerem se imenuje mineral

wulfenit. Vir: www.biologiezentrum.at

5


»Rumena svinčeva ruda«

Wulfenit je mineral, ki je danes skoraj nujni primerek vsake muzejske in zasebne zbirke. Bodisi je to primerek iz mežiškega rudnika ali iz kate-rega izmed množice svetovnih najdišč. Wulfenit v vsej svoji lepoti so gotovo opazili že prvi rudarji v nekdanjih rudnikih pod Peco, tako v Mežiški dolini kot tudi drugod na takratnem Koroškem (Pliberk).

O nenavadnem rumenem mineralu iz koroških najdišč je med prvimi poročal Ignaz von Born leta 1772 in ga ime-noval »Plumbum spatosum flavo-rubrum«. Born je zapis objavil v »katalogu« svoje zbir-ke mineralov imenovanem »Lithophylacium Bornianum«. Drugo poimenovanje za wul-fenit je leta 1781 predlagal tudi Joseph Franz Edler von Jacquin in sicer kot »Kärnthe-rischer bleispath«.

Desetletje kasneje je Wul-fen, ki je sledil Bornovi zasno-vi in poimenovanju, zbral ob-sežno zbirko koroške »rumene svinčeve rude« ali Gelbbleizerz kot so jo poznali koncem 18. stoletja. Zbirka je bila osnova za Wulfenovo monografijo iz leta 1785 (latinski prevod je izšel leta 1791), ki je obsegala obširne opise minerala in tudi izjemno zanimive ilustracije različnih kristalov wulfenita. Posvetil se je predvsem različ-nim morfologijam kristalov in tudi barvnim različkom. Monografija obsega preko sto strani opisov wulfenita in še danes predstavlja klasično delo o wulfenitu. Temeljitim opisom posameznih oblik kri-stalov je Wulfen dodal še 21

Nekaj prelepih

risb wulfenitov

iz avstrijskega

dela Koroške,

od koder je

Wulfen prvič

opisal lepe

oranžne in

rumene kristale.

Po Wulfen,

1785.

6


tabel z ilustracijami (ročne risbe) pomemb-nejših oblik wulfenita, ki izhajajo iz takra-tnega rudnika v Pliberku. Vse ilustracije so bile izrisane v naravni velikosti. Pripravil jih je slikar Joseph Melling (1724-1796), ki je upo-dobil primerke iz Wulfenove zbirke.

Wulfenu v čast

Raznoliki in raznobarvni kristali so po Wulfenovi objavi nekoliko zašli v pozabo in tudi stara imena za wulfenit niso našla pra-vega mesta v razvijajoči se mineraloški zna-nosti. Novo poimenovanje za mineral je leta 1845 uvedel šele avstrijski geolog in mine-ralog Wilhelm Karl Ritter Haidinger (1795-1871) in končno wulfenitu dal ime, ki velja še

danes. Šele leta 1859 je avstrijski mineralog Victor Leopold Ritter von Zepharovich prvič opisal kristale wulfenita iz Mežiške doline, čeprav so bili nekatere ilustracije wulfeni-tov predstavljene že leta 1820 (Jeršek s sod., 2006). Prvi risbi kristalov mežiškega wulfe-nita je objavil v svojem atlasu kristalov Gold-schmidt (1922).

Tankoploščati kristali wulfenita iz avstrijskega rudišča

Bleiberg (zahodno od Celovca). Posamezni kristali so

veliki približno 10 mm. Foto: Matija Križnar.

Nenavadna kristalizacija wulfenita z raz-

vitimi ploskvami prizme in piramide, kot ga

prikazuje. Prirejeno po Hlawatsch, 1924.

Wulfenit se v mežiškem in drugih koroških

rudnikih običajno pojavlja v tankoploščatih

in prizmatskih kristalih.

7


Literatura in viri:Bach, L., 1926: Ueber wulfenit. Jahrbuch für Mineralo-

gie Jahrb.,B.-B., 54; 380 - 419.

Born, von I., 1772: Lythophylacium Bornianum; Index fossiliumquae colligit, etc., Prague. part 1: 90.

Goldschmidt, V. 1922: Atlas der Krystallformen. Vol. 8: 12.

Haidinger, W., 1845: Zweite Klasse: Geogenide. II. Or-dnung. Baryte. VII. Bleibaryt. Wulfenit. Handbuch der be-stimmenden Mineralogie, Braumüller und Seidel, Dunaj: 499-506.

Hlawatsch, K., 1924: Mineralogische Notizen. I. Wul-fenit von Mieß, Kärnten. Ann. naturhist. Museum Wien, 38; 15-19.

Jeršek, M., Herlec, U., Mirtič, B., Žorž, M., Dobnikar, M., Fajmut Štrucl, S., Krivograd, F., 2006: Minerali mežiških rudišč. Scopolia, Suppl.3, Mineralna bogastva Slovenije; 32-51.

Praprotnik, N., 2016: Seznam praprotnic in semenk ter njihova nahajališča na Slovenskem v delih Franca Ksaver-ja Wulfena. Scopolia, 86; 1-143.

Vidrih, R., & Mikuž, V., 1995: Minerali na slovenskem. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana; 379 str.

Wulfen, F. X. v. (1785): Abhandlung vom kärnthneri-schen Bleyspate. J. P. Krauß, Dunaj.

www.mindat.org (celovita predstavitev wulfenita, ogled november 2017)

Oranžno obarvani kristali

wulfenita iz rudnik Ahumada

(Los Lamentos) v Mehiki.

Foto: Matija Križnar.

8

Rakovice Portunus monspeliensis iz miocenskih plasti Čateža

Oblike kristalov wulfenita in njihova odvisnost od globine v Mežiških rudnikih

Mirjan Žorž

Wulfenit je kemijsko gledano svinčev molibdat PbMoO4 in je sekundarni mi-neral mežiških rudišč, ki nastaja z oksida-cijo galenita oziroma svinčevega sulfida PbS. Vir molibdenovih ionov še ni docela razjasnjen, najverjetneje pa se sprošča iz samega orudenja. Površinske vode, ki so obogatene s kisikom in ogljikovim dioksi-dom, pronicajo skozi karbonatne kamnine vzdolž prelomnic in razpok in jih raztaplja-jo, zato prihaja do zakrasevanja. V stiku z orudenjem prihaja še do oksidacije gale-nita, zaradi česar se v raztopino sproščajo svinčevi kationi, ki se nato vežejo s sulfa-tnimi, karbonatnimi in molibdatnimi anio-ni v anglezit, cerusit in wulfenit. Vsi trije novonastali minerali se kmalu nato nekoli-ko nižje izločijo iz raztopine v obliki krista-lov. Anglezit je od vseh treh najredkejši. Cerusit je bolj pogost, je pa manj opazen, ker je večinoma v drobnih brezbarvnih prozornih ali sivkastih kristalih, ki prekriva-jo galenit. Najbolj opazen je zaradi barve in velikosti kristalov wulfenit. Njegovi kri-stali dosežejo do 2 cm v premeru, nekateri pa tudi do 7 cm in so do 1 cm debeli.

Velika pestrost oblik in barv kristalov wulfenita iz Mežiških ru-dnikov vzpodbuja k razmišljanju o vzrokih, ki to povzročajo. Na mar-sikaterem primerku so istočasno različno oblikovani in tudi različ-no obarvani kristali. Eni so plošča-ti, drugi skoraj kockasti, nekateri imajo piramidalno obliko, lahko pa tudi igličasto. Njihove oblike in barve se v določeni meri razlikuje-jo med posameznimi rudišči, prav tako pa se razlikujejo z ozirom na globino v rudniku, kjer so rasli. Žal za večino primerkov v zbirkah pra-viloma ni na razpolago podatkov o točnem nahajališču v rudniku; to je o rudišču in odkopu, kjer so bili najdeni. Največkrat je znano le, da gre za wulfenit iz Mežice. Namen tega prispevka je zatorej pokazati na nekatere značilnosti, na osnovi katerih je mogoče primerke pove-zati s posameznimi nahajališči v rudniku.

Osnovna oblika kristalov wulfenita v Mežiških rudnikih

Kristali wulfenita imajo nizko štirištevno simetrijo, ki jo zapiše-mo s kristalografskim simbolom 4 in je pri mineralih zelo redka. Za

9


Risba 1: Najznačilnejši kristali wulfenita iz Mežiških rudnikov imajo

nesimetrično piramidalno obliko z dobro razvitimi ploskvami

zgornje piramide n{011} in ozkimi ploskvami spodnje piramide

{011}. Piramida je na spodnji strani omejena s široko ploskvijo

spodnjega pediona c{001}, na zgornji pa jo odreže manjša ploskev

zgornjega pediona c{001}. Obod kristala definirajo ploskve

prizme a{010}, ki jih na ogliščih odrežejo ploskve dveh drugih

prizem, ki pa se razlikujejo po tem, na kateri strani prizme a se

nahajajo. Ploskev, označena kot ‘f, se nahaja na levi strani, zato je

definirana kot leva prizma ‘f{150}. Na nasprotni - desni strani pa

je ploskev označena kot g’, ki je zato definirana kot desna prizma

g’{120}. Simetrijo kristala (risba A) s tako razporejenimi ploskvami

zato definiramo kot levo-zgornjo (lz). Če prizma ‘f zamenja svojo

pozicijo z leve na desno stran in prizma g’ z desne na levo, se

posledično spremenita v desno f’{150} oziroma v levo prizmo

‘g{120}. Simetrija tega kristala (risba B) se zato razlikuje in je

desna-zgornja (dz). Do spremembe simetrije pride tudi takrat, ko

se bolj razvije spodnja piramida n, kar spremeni simetrijo kristala

iz zgornje v spodnjo. Ker moramo pri tem upoštevati še poziciji

prizem f in g, dobimo še dve novi simetriji, ki sta leva-spodnja

(ls) in desna-spodnja (ds), ki ju prikazujeta risbi C oziroma D. Na

realnih kristalih razlikujemo ploskve obeh pedionov po tem, da

so negativni večji in bolj gladki, medtem ko so pozitivni manjši

in praviloma nazobčani. Prevladujejo kristali z bolje razvitimi

zgornjimi piramidami n. Bistveno težje je razlikovati med levimi

in desnimi kristali. Pozicija bolj razvitih prizem f definira ali ima

kristal levo ali desno simetrijo. Kadar ni potrebno poudariti

orientacije prizem, opustimo znak ‘ na levi oziroma na desni strani

črkovnega simbola kristalografskega lika.

kristale s to simetrijo je značilno, da na njih razlikujemo zgornje in spodnje ter leve in desne kri-stalografske like. To pomeni, da zgornja stran kristalov ni enaka spodnji, ravno tako pa se razliku-jeta njihova leva in desna stran. Prvo lastnost brez težav opazimo, za drugo pa se je potrebno bolj potruditi. Razliko med ploskvami levih in desnih likov lahko opazi-mo po naklonu ploskev in njihovi velikosti, za kar pa je že potrebno imeti dobro oko ali pa dober mi-kroskop. Natančna določitev je mogoča le s pomočjo goniometra.

Habitus kristalov wulfenita v Mežiških rudnikih

Wulfenitovi kristali iz meži-ških rudišč imajo lahko prizmat-sko ali piramidalno obliko, zato pravimo, da imajo prizmatski ali piramidalni habitus, pogosto pa so kombinacija obeh, torej priz-matsko-piramidalni. Od pogojev kristalizacije posameznega kri-stala je odvisno, kakšen habitus bo razvil.

Če so na kristalih najbolj raz-vite ploskve prizme a{010}, po-tem imajo prizmatski habitus, ki pa se razlikuje v odvisnosti od razmerja med ploskvami prizme in pedionov ter piramid. Če je prizma nizka in oba pediona ši-roka, potem so kristali sploščeni oziroma kratkoprizmatski. Kadar je razmerje približno enako, so kristali prizmatski, če prevladuje-jo prizme pa dolgoprizmatski. Ob popolni prevladi prizme so krista-li igličasti.

Ko začnejo prevladovati pozi-tivne piramide n{011} se prično razvijati bolj ali manj piramidal-ni kristali. Kadar le-ta v celoti

10


Risba 2: Različni habitusi wulfenitovih kristalov. Za

izhodišče vzamemo najenostavnejši kristal, ki ga

omejujejo ozke ploskve prizme a in široke ploskve

pedionov c. Tak kristal ima kratkoprizmatski habitus

in je izrazito sploščen, včasih celo lističast (A). Ko se

začne povečevati razmerje med prizmami in pedioni

na račun slednjih, se najprej razvijejo kratkoprizmatski

(C1), nato izometrični (C2) in končno dolgoprizmatski

kristali (C3). Popolna prevlada prizme vodi do bolj ali

manj igličastih kristalov, ki imajo lahko razvite pedione

in piramide (E1 in E2), lahko pa so simetrično bipirami-

dalni (E3). Ploskve pedionov so na kristalih praviloma

nazobčane, ker jih prekriva množica drobnih piramid,

kar pa zaradi enostavnosti na risbah ni prikazano.

Razvoj piramide n povzroči spremembo habitusa

v ploščato piramidalno (B1), nato v izometrično

piramidalno (B2) in na koncu v piramidalno (B3). Pojav

ploskev negativne piramide n vodi do sploščenega

asimetričnega bipiramidalnega (D1), nato do

izometričnega asimetričnega bipiramidalnega (D2)

in asimetričnega bipiramidalnega (D3) ter na koncu

do simetričnega bipiramidalnega habitusa (D4).

Zaradi nazornosti na kristalih niso narisane akcesorne

ploskve levih in desnih piramid. V nekaterih delih

rudišča se pojavljajo dolgoprizmatski igličasti kristali s

prevladujočimi ploskvami prizm f. Te kristale pre-

poznamo po tem, da robovi med ploskvami piramid

n in ploskvami prizm f niso ravni, temveč potekajo v

žagasti liniji (E4).

Slika 1 (desno): Kratkopriz-

matski kristali wulfenita, na

katerih so se ravno začele raz-

vijati piramide. Gornji pedioni

še niso v celoti prekriti s pi-

ramidami, zato so med njimi

presledki v obliki vzporednih

zarez. Zareze potekajo v

smereh, ki niso vzporedne s

ploskvami prizme a{010}, kar

je posledica prevlade sučno-

specifičnih ploskev tipa {hkl}.

Na kristalu v sredini potekajo

te zareze z desne spodnje

strani proti levi zgornji, na

kristalu nad njim pa ravno

obratno. Union 11. obzorje

(440 m). Primerek meri 3 cm x

2 cm. Zbirka in foto I. Dolinar.

11

12


Med letoma 2002 in 2003 so pri izgradnji avtocestnega odseka tik pod Belo Cerkvijo razkrili srednje-miocenske plasti, ki so bile zelo bogate s fosilnimi ostanki in pravi raj za ljubitelje in zbiralce fosilov in paleontologov.

Slika 2: Najznačilnejši kristali wulfenita iz Mežiških rudnikov, kakršen je prikazan na foto-

grafiji, imajo nepopolno piramidalno obliko. Lepo je vidna ravna ploskev spodnjega pediona

in prizmatski obod, na katerem so na desni strani razvite trikotne ploskve leve prizme, na levi

strani pa trikotne ploskve desne prizme. Iz zgornjega pediona izraščajo piramide, ki se še niso v

celoti združile v eno samo, zato je kristal v vrhnjem delu nazobčan. Union 10. obzorje (490 m).

Velikost kristala: 13 mm x 10 mm. Zbirka M. Žorž, foto I. Dolinar.

prevlada so piramidalni. Ko se prične razvi-jati tudi negativna piramida n{011} dobivajo kristali najprej nesimetrično bipiramidalno obliko, ko pa se tudi ta popolnoma razvije, postanejo simetrično bipiramidalni. Potreb-no je poudariti, da izraz bipiramidalen ni pravilen, ker so v tej simetriji možne samo piramide. Ker pa s tem izrazom dobro opiše-mo habitus takih kristalov, ga ne glede na to v praksi uporabljamo.

Morfološki razvoj kristalov wulfenita v Mežiških rudnikih

Kakšno obliko oziroma morfologijo bo po-samezni kristal razvil, je odvisno od mnogih

predhodno naštetih dejavnikov. Zelo po-membna pa sta čas, ki ga je imel na razpola-go za svojo rast, in globina, v kateri je rasel. Oba dejavnika sta medsebojno tesno pove-zana. Raztopine, ki po prelomih in razpokah pronicajo v globino, se z naraščajočo globino bogatijo z raztopljenimi ioni, istočasno pa se osiromašijo s kisikom, zaradi česar se njiho-va oksidacijska sposobnost zmanjšuje. Z glo-bino narašča hidrostatski tlak, ki zelo vpliva na topnost mineralov. Večji kot je tlak, bolj se minerali raztapljajo. Pogosto pride do razta-pljanja že kristaliziranih mineralov, kar zelo dobro opazimo na kristalih wulfenita kot ko-rozijske razjede. V poštev je potrebno vzeti tudi časovno komponento. Rudišče je pozici-onirano v takoimenovanih Wettersteinskih apnencih in dolomitih. Površinske vode so

13

Fosilna riba, velikost primerka 10 cm. Foto in zbirka:

Damjan Zupančič.

Slika 3: Na tem primerku so kristali več habitusov z različno razvitimi zgornjimi

in spodnjimi piramidami. Medtem ko so na kristalih na desnji zgornji strani

primerka piramide šele pričele izraščati iz pedionov, ima kristal v sredini levo

skoraj že v celoti oblikovano piramido. Na kristalu čisto spodaj pod njim pa

vidimo, da gre rast zgornje piramide proti koncu, na spodnjem pedionu pa že

izraščajo majhne negativne piramide. Igrčevo 680 m. Največji kristal meri 12

mm x 10 mm. Zbirka in foto I. Dolinar.

14


Risba 3: Risba prikazuje najznačilnejše morfološke

oblike kristalov wulfenita z ozirom na pogostost nji-

hovega pojavljanja v različnih globinah mežiških rudišč.

V sredini obeh vrst so risbe kristalov v ortografski pro-

jekciji. Nad njima so njihove projekcije pravokotno na

ploskev zgornjega pediona (001), torej pogled z vrha

kristalov, pod njima pa so njihove projekcije pravokot-

no na ploskev spodnjega pediona {001}, torej pogled

s spodnje strani kristalov. Kristali z najvišjih nivojev so

najstarejši in imajo simetrične bipiramidalne oblike z

enostavnimi projekcijami (a in b) oziroma asimetrične

bipiramidalne oblike (c in d). Dolgoprizmatski oziroma

igličasti kristali so prisotni na vseh nivojih. Tisti z

višjih so enostavni in imajo tudi enostavne kvadratne

projekcije (a). Pri igličastih kristalih nižjih nivojev prev-

ladujejo prizme tipa {hk0}, zato so njihove projekcije

zasukane (e in f). Z globino se povečuje asimetričnost

kristalov, kar se odraža v piramidalnih (g) ali prisekano-

piramidalnih oblikah (h) in ploščatih kristalih z neiz-

razitimi piramidami (i). Nadaljnje naraščanje globine

ima za posledico tanjšanje kristalov in pojavljanje

novih kristalografskih likov na njihovih ogliščih (k).

Za wulfenit iz najglobljih rudišč Mežiških rudnikov so

posebej značilne ploskve piramide φ{3.4.75}, ki se po-

javljajo le v globinah pod 450 m. V globini pod 350 m

pride do morfološkega obrata. Kristali so z ozirom na

tiste iz gornjih nivojev zasukani za 45° (l), poleg tega

pa so tudi zelo tanki (m).

Na kristalih wulfenita iz Mežiških rudnikov je bilo dos-

lej določenih 32 različnih kristalografskih likov, če pa

upoštevamo še njihove zgornje, spodnje, desne in leve

variante, jih je vsega skupaj 84.

15


najprej povzročile oksidacijo vrhnjih plasti rudišča, nato pa so po prelomnicah in zaradi zakrasevanja pronicale čedalje bolj v globino. Celoten proces je potekal v daljšem časov-nem obdobju in še vedno poteka. Ravnotežje med oksidacijo primarne rude, koncentraci-jami mineralnih raztopin in izločanjem ozi-roma kristalizacijo posameznih sekundarnih mineralov se je tako ves čas vzpostavljalo na določeni globini in se polagoma pomikalo oziroma se še pomika navzdol.

Višinski razpon posameznih rudišč v Me-žiških rudnikih je zelo velik. Najvišje znano nahajališče wulfenita je bil Terezijin rov na Peci na koti 1057 m, najnižje pa je bilo v Uni-onu na koti 300 m. Tako velika višinska raz-lika se nujno odraža v oblikah kristalov wul-fenita. Tisti kristali wulfenita, ki so se izločili prvi, in ti so bili v najvišjih delih rudišča, so imeli na razpolago več časa, zato so se lahko bolj razvili. Poleg tega so rasli dokaj hitro iz nasičenih raztopin, zaradi česar so neprozor-ni in enostavnih bipiramidalnih oblik.

Koncentracija raztopin se z globino manj-ša, poleg tega pa imajo manj primesi, zato je tam kristalizacija wulfenita počasnejša, kri-stali so manjši ter čistejši in imajo razvitih več različnih kristalografski likov oziroma kristalnih ploskev. V največjih globinah je kristalizacija potekala relativno kratek čas. Zaradi tega so kristali wulfenita tam drobni, zato pa so lahko prozorni in bogati s sijajnimi ploskvami. V teh globinah tlak že doseže ne-kaj deset barov, kar povzroči takoimenovani morfološki obrat. O tem obratu govorimo takrat, kadar se morfologija kristalov bistve-no spremeni. Pri wulfenitu to pomeni, da se oblika kristalov nad neko globino zasuče za 45°. V Mežiških rudnikih je meja tega obrata trenutno pri okoli 350 m. Pod to mejo imajo kristali obliko na oglišče postavljenega kva-drata, nad to mejo pa obliko na rob zvrnje-nega kvadrata. Ta razlika nastane zato, ker pod 350 m prevladujejo prizme tipa {110} in piramide tipa {hhl}, nad to mejo pa prizma {010} in/ali prizme tipa {hk0} ter piramide tipa {hkl}. Med obema skrajnostma pa so kri-stali, ki so za wulfenit kot mineral najbolj ti-pični. Ti imajo osmerokotno obliko. Nad 350 m lahko v posameznih kristalih še opazimo

drugače obarvana jedra primarnih kristalov, ki so zasukana za 45°, kar kaže, da je bila meja obrata nekoč višje. Zaradi premika ravnotež-ja v globlje plasti se je na primarnih kristalih odložila sekundarna plast wulfenita z zasu-kano morfologijo. Nad 450 metri je sekun-darna plast wulfenita že tako debela, da jeder ni več opaziti. Na prosojnih kristalih pa so ro-tirana jedra v celoti odsotna, kar nam pove, da so ti kristali nastali po tem, ko se je rav-notežje obrata že premaknilo navzdol. Druga skrajnost je dosežena na višini okoli 800 me-trov, kjer so kristali večji in imajo enostavno asimetrično bipiramidalno ali pa simetrično bipiramidalno obliko, ob tem pa so od vseh kristalnih likov ostale le ploskve zgornje in spodnje piramide n. Ti kristali so v celoti za-ključili s svojo rastjo in so pogosto prekriti s plastjo kalcitovih kristalov. Kadar so torej na primerkih prisotni veliki bipiramidalni kri-stali, ki so deloma prekriti s plastjo kalcita ali pa majhni prozorni kristali sijočih ploskev, jim lahko izvor z veliko verjetnostjo določi-mo. Med tema dvema skrajnostma pa je niz rudišč, v katerih najdemo primerke z različ-no oblikovanimi kristali wulfenita.

Nekatera rudišča, kot na primer Helena, so se odlikovala po velikih in lepo oblikova-nih kristalih. Veliki ploščati kristali rumeno-oranžne barve so prihajali z globljih obzorij Uniona. Rudišče Graben pa je najbolj znano po sivkasto rjavih igličastih kristalih, ki jih omejujejo ploskve prizem f{150}. Igličasti kristali se pojavljajo v skoraj v vseh rudiščih, le da so zaradi drobnosti in temnejše barve manj opazni.

Barvna paleta wulfenita obsega vse od-tenke od rumene do temnooranžne. Temnor-javi in sivkasti kristali so precej pogosti. Zelo redki so brezbarvni kristali, še redkejši pa črni. Nemalokrat so na istem primerku pri-raščeni kristali wulfenita različnih barvnih odtenkov. Kot rečeno so lahko kristali wul-fenita tudi prozorni z rdečkastooranžnimi ali rumenkastimi odtenki, redko pa so brez-barvni, a taki so le na najnižjih obzorjih. Nad 450 m jih ni več.

16


Risba 4: Diagram prikazuje časovno odvisen potek

premikanja kristalizacijskega ravnotežja wulfeni-

tovih kristalov z ozirom na globino rudišč v Mežiških

rudnikih. Krivulja prikazuje napredovanje oksidacije

galenita, ki se je pomikala k čedalje večjim globinam,

s tem pa se je povečevala tudi globina kristalizacije

wulfenita. Na najvišjih nivojih so imeli kristali za rast

več časa na razpolago, zato so tam večji in plosko-

vno enostavnejši. V osrednjih rudiščih je bilo časa za

kristalizacijo manj, a zato so bile količine rude večje,

kar je omogočalo kristalizacijo velikih količin wulfenita.

Premik oksidacijsko-kristalizacijskega ravnotežja k

večjim globinam je vodil zaradi padanja koncentracij

raztopin k tvorbi manjših, tanjših, čistejših in lepše ob-

likovanih kristalov. Kljub temu je na spodnjih horizon-

tih izkristaliziralo še precej wulfenita. Na globini okoli

350 m je prišlo zaradi velikega hidrostatskega tlaka do

morfološkega obrata, ki je na diagramu ponazorjen

z značilnimi preseki kristalov na različnih globinah.

Nad to mejo so kristali zasukani za 45° z ozirom na

tiste pod to mejo. Pri nekaterih kristalih med 350 m

in 450 m lahko zasukane primarne kristale še opazimo

znotraj sekundarnih plasti, kar je nakazano s črtkanim

obrisom v preseku kristala.

Na najglobljih horizontih je bil wulfenit redek, zato pa

so bili tam kristali prozorni, lepo oblikovani in bogati

s ploskvami, kar odraža njihovo kristalizacijo iz zelo

čistih, a malo nasičenih raztopin pri velikih tlakih.

Vse oblike kristalov v sivo označenem polju se lahko

istočasno pojavljajo na različnih nivojih, kar pomeni,

da samo na osnovi oblike posameznega kristala ne

moremo z gotovostjo opredeliti kraja oziroma rudišča,

kjer je bil najden. Najenostavnejši in veliki kristali so se

razvili le na najvišjih nivojih, medtem ko so se najlepši

in ploskovno najbogatejši razvili na najnižjih nivojih,

zato so prikazani izven sivega polja. Brez težav je

torej mogoče pripisati nahajališča primerkom oziroma

kristalom le z najvišjih in najnižjih delov Mežiških

rudnikov.

Vse skupaj je odraz nenehnega premikanja oksi-

dacijsko/kristalizacijskega ravnotežja proti globljim

horizontom, obenem pa tudi posledica lokalnih

dejavnikov, od katerih so zelo pomembni prisotnost

galenitove rude, vrsta prikamnine, širina razpok, vodni

režim, prisotnost drugih ionskih zvrsti v raztopinah,

temperatura in tlak.

Obarvani stolpec na levi strani ponazarja prehajanje

prozornosti in obarvanosti wulfenitovih kristalov v

17


odvisnosti od globine. Prozorni in prosojni kristali so

se pojavljali le v globinah pod 450 metri. Podobno

je z brezbarvnimi in rahlo obarvanimi kristali. Nad

450 metri so kristali močno obarvani. Barvni odtenki

wulfenitovih kristalov se vrstijo od živorumenih, preko

vseh možnih oranžnih, do temnorjavih.

Na desni strani diagrama so navedena

najpomembnejša posamezna rudišča, kakor si sledijo

z naraščajočo globino. Najboljši primerki v svetovnem

oziru so prihajali iz Helene, največje količine lepih

primerkov iz Unionskih revirjev, Igrčevega in Barbare,

precej redki pa so bili v Grabnu in Mučevem. Razum-

ljivo jih je najmanj z nivojev pod 350 m. V zadnjih letih

je največ primerkov prišlo z Doroteje.

Literatura in viri: Društvo rudarskih, metalurških in geoloških inženir-

jev in tehnikov: 300 let Mežiški rudniki, 1965, 302 pp.

Zorc A.: Rudarsko geološka karakteristika rudnika Me-žica, Geologija 1955, 3. knjiga: 24-80.

Žorž M., Rečnik A., Mirtič B. and Krivograd F.: Morpho-logy of wulfenite crystals from Mežica Mines. Materiali in okolje, 1998, Vol. 45, No. 3-4, pp 315-344.

Zaključek

V svetu je mnogo nahajališč wulfenitovih kristalov, saj se ta mineral pojavlja v oksida-cijskih conah mnogih svinčevo-cinkovih in drugih rudnikov. Nedvomno so najlepši in najbolj čislani kristali iz Tsumeba v Namibiji, Touissita v Maroku, Los Lamentosa v Mehiki, rudnikov Old Yuma in Red Cloud v ameriški Arizoni, v zadnjem času pa tudi iz Kuruktaga na Kitajskem in Šah Karboza v Iranu. Barva in sijaj kristalov iz Mežiških rudnikov se s temi v glavnem ne more primerjati. Navkljub temu pa prištevamo zlasti primerke z veliki-mi živo oranžnimi piramidalnimi in debelo-ploščatimi oranžnimi kristali, ki so prihajali iz Helene v Črni (nemško Schwarzenbach), med najkvalitetnejše, zato so v svetu zelo is-kani in cenjeni.

V nečem pa se mežiški kristali razlikujejo od vseh drugih. Nikjer drugod se namreč ne pojavljajo v tako izraziti obliki, ki brez kakr-šnihkoli dvomov odraža njihovo enkratno si-metrijo. Kristali iz Mežiških rudnikov imajo asimetrično piramidalno obliko in so na eni strani praviloma nazobčani zaradi množice majhnih piramid. Te piramide izraščajo iz ploskev zgornjega pediona. Na spodnjih ho-rizontih so neizrazite, na višjih pa so čedalje

večje, dokler se na višjih nivojih ne združijo v eno samo piramido. Podoben proces se odvi-ja tudi na ploskvah spodnjih pedionov, le da z določeno zakasnitvijo z ozirom na zgornje pedione. Zato je veliko kristalov iz mežiških rudišč asimetrično »bipiramidalnih« z izra-zito nazobčanimi ploskvami. In ti so za Meži-ške rudnike najbolj značilni ter zato svetovno prepoznavni.

18

Izvor molibdena za nastanek wulfenita v mežiških rudiščih

Uroš Herlec in Miha Jeršek

Wulfenit - značilen mineral Se-vernih Karavank

Metalogena cona geotektonske enote Severne Karavanke vklju-čuje mežiška rudišča svinca in cin-ka na slovenskem Koroškem ter rudišča na avstrijski strani Pece in dlje proti zahodu severno od Pe-riadriatskega lineamenta in južno od Drave ter bleiberška rudišča v masivu Dobrača severno od Dra-ve. Najbolj prepoznaven mineral v omenjenih rudiščih je wulfenit. V času druge svetovne vojne so ga kopali za pridobivanje molib-denovega koncentrata in v me-žiških rudiščih so ga pridobili kar 3000 ton.

Wulfenit je v izbrani družbi

Wulfenit iz mežiških rudišč je v združbi z drugimi oksidacijskimi minerali, zlasti s sekundarnimi železovimi minerali oziro-ma limonitom, cerusitom, hidrocinkitom in descloizitom ter z galenitom, ki je navadno močno oksidiran.

Le od kod ta molibden?

Številni raziskovalci so ugotavljali razlo-ge za nastanek wulfenita v mežiških rudi-ščih. Največji problem je bil izvor molibdena, za katerega so nekateri raziskovalci menili, da je bil prinešen iz bituminoznih karnij-skih plasti, ki so krovnina wettersteinskim apnencem. Povišane vsebnosti molibdena v bituminoznih karnijskih sedimentih bi, gle-de na njihov volumen nad osrednjim delom mežiških rudišč, lahko predstavljali velik po-tencialni vir molibdena. Vendar je pregled teh kamnin s povečano količino organskih snovi pokazal, da so zelo drobnozrnate (skri-lavi glinavci, muljevci in laporovci). Povsod predstavljajo hidrogeološko bariero in so to-rej neprepustne. Glede na njihovo vsebnost organske snovi, ki preprečuje njihovo oksi-dacijo in morebitno sproščanje molibdena, kamnina niti ni imela dovolj velike aktivne površine, ki bi omogočala sproščanje zado-stne količine molibdena. Grafenauer je me-nil, da je wulfenit nastal iz hidrotermalnih raztopin, medtem ko so drugi avtorji pove-zovali transport molibdena z amorfnim jor-disitom. Grašek v svoji diplomski nalogi in J. Duhovnik sta našla v rudnih preparatih molibdenit – MoS2, ki kaže, da je bil molibden prisoten v rudonosni raztopini in je torej ve-zan na primarne minerale. S kasnejšimi mi-kroskopskimi raziskavami prisotnosti molib-denita nismo uspeli potrditi.

19

Izvor molibdena za nastanek wulfenita v mežiških rudiščih

Odgovor je na dlani

Največja vira molibdena sta sfalerit in železovi sulfidi. V sfaleritu je molibden naj-pomembnejša sledna prvina. Meteorne vode pri oksidacijskih pogojih raztapljajo sfalerit. Večji del cinka odnašajo iz rudišča, medtem ko se molibden, prisoten kot sledna prvina v sfaleritu, ob stiku s svincem, ki je produkt oksidacije galenita, veže v wulfenit, ki se zato v manjših količinah pojavlja praktično po vseh mežiških rudiščih v delno oksidira-nih delih. Analize kažejo, da sta bila pomem-ben vir molibdena tudi pirit in markazit. Iz njih se je sprostil pri njuni oksidaciji. Na

nahajališčih wulfenita je prisotnega veliko limonita, ki je večinoma rezultat oksidacije primarnih železovih sulfidov. V analizira-nem galenitu je molibdena zelo malo; le do okrog 10 ppm, ali je pod mejo detekcije.

In za konec

Molibden je bil v epigenetska rudišča svinca in cinka severnih Karavank prinešen z rudonosnimi slanicami, ki so obenem pri-našale tudi svinec in cink, in bil kot sledna prvina vezan na primarni sfalerit in železove sulfide, izjemoma pa morda tudi kot molib-denit.

Wulfenit iz revirja Union, 6 x 4 cm.

Foto: Miha Jeršek.

20

Carnites – mežiška paleontološka ikona

Matija Križnar in Ivan Ocepek

Amoniti so v triasnih kamninah mežiškega ru-dnika dokaj redki, a med njimi gotovo izstopa vrsta Carnites floridus, ki je tudi conarni fosil prvega skrilavega glinavca (v rudišču so tri po-dobne plasti različnih starosti). V preteklosti so rudarji pogosto naleteli na plast temnih in mastnih glinavcev, v katerih so našli gladke, di-skaste in pogosto velike hišice karnitesov. Po-gosto dobro ohranjene lupine hišic ali kamena jedra so pritegnila pozornost naravoslovcev pred več kot dvema stoletjema. Danes so pri-merki teh amonitov postali redki in vsekakor dragocen zaklad mnogih paleontoloških zbirk.

Pregledovanje in iskanje fosilnih ostankov amonitov na odvalu prvega

skrilavega glinavca na revirju Luskačevo. Foto: Matija Križnar.

Mnogi primerki triasnih fosilov, med njimi tudi amo-nitov, so konec 18. stoletja pritegnili pozornost navdu-šenega naravoslovca jezuita F. X. Wulfena. Ta je v roke dobil zanimive primerke fosilov z nekaterih koroških (avstroogrskih) najdišč in opisal vrsto novih amoni-tov. Oblika in obarvanost sta Wulfena napeljala k temu, da jih je uvrstil v rod Nau-tilus ter med njimi določi Nautilus bisulcatus, Nauti-lus nodulosus, Nautilus re-divivus, Nautilus floridus ter vrsto drugih. Celotno zbirko omenjenih amonitov je leta 1793 predstavil v zajetni mo-nografski razpravi. V mono-grafiji je tudi upodobil lične ilustracije različnih amo-nitov (hišice, prereze hišic, ...). Danes nekatere izmed predstavljenih primerkov hrani Koroški deželni muzej v Celovcu.

Po skoraj pol stoletja je zanimive amonite iz oko-lice Pliberka na Koroškem ponovno predstavil in razi-skal Franz Ritter von Hauer (1846), ki je popravil Wulfe-novo rodovno ime in ga na-domestil z Ammonites (ozi-roma Ammonites floridus). A tudi to ime se ni obdržalo in

21


Ena izmed prvih ilustracij današnje vrste

Carnites floridus, kot jo je upodobil Franc

Ksaver Wulfen v svoji monografiji o nekat-

erih fosilih iz triasnih plasti rudišča Bleiberg

na avstrijskem Koroškem. Po Wulfen, 1793.

je že leta 1873 Edmund Mojsisovics von Moj-svar, priznani paleontolog tistega časa, vrsto uvrstil v rod Pinacoceras. Nekaj let kasneje pa je Mojsisovics preimenoval vrsto z novim ro-dovnim imenom, ki danes nosi ime Carnites floridus in je edina vrsta omenjenega rodu (Mojsisovics, 1882).

V Mežiških rudnikih so skupaj s karnite-si našli še nekatere druge vrste amonitov in navtilidov, ki so omejeni na prej omenjeno prvo (najstarejšo) plast skrilavega glinavca, ki doseže debelino celo 20 metrov. Starost teh plasti so ocenili na približno 230 mili-jonov let in sodijo v spodnji del julske in tu-valske podstopnje (karnijska stopnja). Hišice karnitesov so se ohranile v temnih glinenih kamninah, ki so nastajale ob močnem vpli-vu s kopnega, od koder so tudi prihajali se-dimenti. V širšem prostoru so rod Carnites našli še v okolici Pliberka in ponekod na av-strijskem Koroškem in severnih apneniških Alpah (okolica Salzburga) ter celo na skraj-nem jugu Bavarske.

Prečni prerez diskaste

hišice karnitesa iz

Wulfenove monografije.

Po Wulfen, 1793.

Literatura: Hauer, F. v., 1846: Ueber die Cephalopoden des Mu-

schelmarmors von Bleiberg in Kärnthen, Naturwissen-schaftliche Abhandlungen, ed. Wilhelm Haidinger, 1; 22-25.

Jurkovšek, B., Kolar-Jurkovšek, T., Jaecks, G.S., 2002: Makrofavna karnijskih plasti mežiškega prostora. Geolo-gija, 45/2; 413-418.

Mojsisovics, E., 1873: Das Gebirge um Hallstatt. Eine geologisch-paläontologische Studie aus den Alpen. 1 Teil, Die Mollusken-Faunen der Zlambach - und Hallstätter--Schichten. Abhandlungen der Kaiserlich-Königlichen Geologischen Reichsanstalt 6/1:1-82.

Mojsisovics, E., 1882: Die Cephalopoden der Mediterra-nen Triasprovinz. Abh. Geol. R.-A., 10; 322 str.

Ocepek, I. 2015: Amonit Carnites floridus iz mežiškega rudnika. Proteus, 77/9,10: 471-474.

Wulfen, F. X., 1793: Abhandlung vom kärnthenschen pfauenschweifigen Helmintholith, oder dem sogenann-ten opalisirenden Muschelmarmor, Erlangen; 124 str.

22


Lepo ohranjen primerek Carnites

floridus z lupino. Primerek prihaja

iz 7. obzorja revirja Luskačevo.

Višina hišice je 12 cm. Najdba: Ivan

Ocepek. Foto: Matija Križnar.

Kameno jedro amonita

Carnites floridus z območja

Glančnika (Olm). Na prim-

erku so lepo vidne suturne

linije, ki so ponekod že močno

izlužene. Višina ohranjenega

kamenega jedra je 9 cm. Zbir-

ka Ivan Ocepek (odkrit leta

1964). Foto: Matija Križnar.

23


Hišica Carnites floridus z zanimivo obliko, ki

spominja na spolni dimorfizem (pogost pri

amonitih). Primerek je bil najden na območju

med revirjema Fridrih in Srce. Hišica je visoka

12 cm. Najdba: Franc Krivograd, zbirka Ivan


24

Kalcit iz mežiških rudišč

Miha Jeršek

Kalcit je najpogostejši mineral v ka-mninah na površju Slovenije. Poleg tega, da sestavlja apnence in večji del dolomitiziranih apnencev ter ne-koliko manj apnenčeve dolomite, ga v razpokah in votlinah teh kamnin

Skalenoedrski zdvojčeni kristal

kalcita, 2 x 2 cm. Zbirka: Podzemlje

Pece, foto: Miha Jeršek.

včasih najdemo v bolj ali manj popol-nih kristalih. Mežiška rudišča svinca, cinka in molibdebna so s številnimi rudniškimi rovi odkrila precej razno-like morfološke tipe kristalov kalcita.

25


Kristalizacija kalcita

Kalcit nastaja predvsem na dva načina. Prvi način je v zapr-tih razpokah v karbonatnih ka-mninah. V času sedimentacije je v še poroznem sedimentu veliko vode. Pod težo mlajših sedimen-tov se starejši sesedajo (kompak-tirajo) in iztiskajo vodo – več iz drobnozrnatih kamnin, manj iz debelozrnatih, saj porna voda ostane ujeta v prostorih (porah) med zrni. Zaradi usedanja sedi-mentov v dolgih geoloških obdo-bjih se nakopičijo več kilometrov debele skladovnice kamnin. Na-stala kamnina, ki je bila nekoč na površini nevezan sediment, je zdaj več kilometrov globoko. Zaradi povišanega tlaka in višje temperature v globini postane neiztisnjena porna voda dovolj agresivna, da raztaplja najbolj to-pne dele kamnine okoli sebe. Ko gorotvorna tektonika kamnine dvigne, se v večjih in manjših porah zaradi padca temperature in tlaka izločijo kristali kalcita. Tako torej nastanejo kristali kalcita iz raztopin mineralov, ki so bili ujeti v sedi-ment že ob njegovem usedanju. Morfologija kristalov kalcita, ki so nastali v takšnih raz-merah, je odvisna od številnih dejavnikov. Takšne primerke najdemo največkrat slučaj-no, saj kristali poraščajo stene zaprtih votlin (geod) v apnencih.

Kristali kalcita druge skupine so pogo-stejši, nastali so v prelomnih conah oziroma v odprtih razpokah ob njih. Najdbe so običaj-no številčnejše, kristali večji, morfološka pe-strost pa še bolj izrazita. Kristali so nastali iz bolj ali manj segretih raztopin, ki so pritekle iz večjih zemeljskih globin proti površini po odprtih razpokah v prelomnih conah. Nasta-le pa so te raztopine enako kot v prvem pri-meru, se pravi, da je voda v globini pod priti-skom in pri visokih temperaturah raztapljala okoliške kamnine.

Segreta voda ima manjšo gostoto od hla-dne, zato se dviguje. Druge, manj prevodne

razpoke v bližini pa ohlajeno vodo »vlečejo« v globino. Oblikuje se obsežen sistem krože-nja vode ali t. i. konvekcijska celica. Ker so razpoke med seboj povezane (pravimo, da so odprtega tipa), se meteorna voda, ki pronica v Zemljo, postopno pomeša z vodo iz globin. Tudi to delno vpliva na morfologijo kristalov kalcita.

Ko se kamnine zaradi tektonike ali zni-žanja erozijske baze dvignejo nad raven podtalnice, se razmere v prelomnih conah in odprtih razpokah spremenijo. Deževnica (meteorna voda), ki se je navzela ogljikove-ga dioksida iz ozračja in predvsem iz prsti, je učinkovito topilo in tako začnejo v karbo-natnih kamninah zaradi raztapljanja njenih kamninotvornih mineralov (kalcita in dolo-mita) nastajati erozijski kraški pojavi. Iz vode z raztopljenim karbonatom, ki po razpokah doteka v kraške votline, izhaja ogljikov di-oksid, zato se karbonat ponovno izloča kot

Skupek kristalov kalcita, zbirka Prirodoslovnega

muzeja Slovenije, 8 x 7 cm. Foto: Miha Jeršek.

26

Kalcit dveh generacij ustvarja tako imenovane

»karo« kalcita. Zbirka Prirodoslovnega muzeja

Slovenije, 5 x 3 cm. Foto: Miha Jeršek.

27


jamska siga. Kalcit je v takšnih razmerah najpogostejši mineral, ki gradi prenekate-re oblike vsem znanega jamskega okrasja – najpogostejše so natečene skorjaste sige, kapniki in ponvice. Manj pogosti so kalcitovi kristali, ki rastejo predvsem v stalno popla-vljenih delih jam. Ti imajo razvite predvsem strme romboedre, redkeje skalenoedre.

Zaporedje kristalizacije kalcita

Pri najvišjih temperaturah in tlakih se iz raztopin izločijo kristali kalcita s prevladujo-čimi kristalnimi ploskvami pinakoida, pogo-sto pa so na takšnih kristalih razvite še kri-stalne ploskve prizme. Za njimi se razvijejo kristalne ploskve skalenoedra, potem pa plo-skve pozitivnih romboedrov. Ob nadaljnjem padanju temperature in tlaka se razvijejo ne-gativni položni romboedri, nazadnje pa vse bolj negativni strmi romboedri.

Kalcit je v mežiških rudiščih jalovinski mineral, in zato mu v preteklosti niso po-svečali pozornosti. Šele v zadnjem času je bil podrobneje morfološko in geokemično razi-skan. Velika večina idiomorfno oblikovanih kristalov je nastala v odprtih razpokah, kjer so se mešale talne vode z meteornimi. Loči-mo več značilnih tipov kristalov. Skalenoedr-ski so kot posamezni kristali ali pa v skupkih, ki dosežejo velikost nekaj deset cm, po celo-tnem rudišču. Nastali so med prvimi. Ska-lenoedrske kristale kalcita so prerasle mlaj-še generacije kristalov kalcita z razvitimi romboedri, redkeje prizmami. Zaradi tega se je njihov habitus postopoma spremenil v romboedrski z razvitim osnovnim romboe-drom, sodčkasti, pri katerem so enakomerno razviti skalenoedri in romboedri, prizmatski s prevladujočimi ploskvami prizme ter na koncu strmo romboedrski. Nazadnje so na-stali snežno beli kristali kalcita, ki preraščajo

Kalcit prekrit s tanko skorjo limonita, 2 x 0,8 cm.

Zbirka Marjetke Kardelj. Foto: Miha Jeršek.

28


wulfenite, kot na primer v revirju Doroteja. Posamezni kristali kalcita imajo lahko te-mnosive vključke, zaradi česar so jih v pre-teklosti napačno imenovali plumbokalcit. Poleg samskih kristalov so pogosti dvojčki, ki so običajno, ne pa vedno, mnogo večji kot samski kristali na istem primerku. Razmero-ma pogosto so obarvani s tankimi prevleka-mi železovih oksidov. Kristale kalcita lahko prekrivajo še wulfenit, descloizit, hemimor-fit, hidrocinkit in sadra.

Skalenoedrski kristali starejše generacije

preraščajo romboedrski kristali mlajše

generacije, višina kristala 9 cm. Zbirka

Marjetke Kardelj, foto: Miha Jeršek.

Kratkoprizmatski kristali kalcita so prekriti z

rjavo in belo prevleko, premer kristala 2 cm.

Zbirka Marjetke Kardelj, foto: Miha Jeršek.

29

Jurski amoniti okolice Mežice in Črnega vrha pod Uršljo goro

Matija Križnar, Ivan Ocepek in Franc Krivograd

Mežiška dolina in z njo povezano ru-darjenje z geološkimi raziskavami je vsekakor najbolj povezano s triasnimi kamninami, ki vsebujejo rudo. Veliko manj je bilo geološko raziskovanje usmerjeno v druge plasti, kot so jur-ske, kredne in terciarne kamnine nad dolino Meže. Le redke najdbe amo-nitov, predvsem pa aptihov in drugih jurskih ostankov, so nakazovale na

verjetno prisotnost tudi hišic amo-nitov. Zadnja desetletja so koroški zbiralci fosilov in mineralov raziskali, nabrali in preparirali zanimivo zbir-ko jurskih amonitov. V pričujočem prispevku želimo prikazati nekatere najbolje ohranjene jurske amonite, ki so osnova za nadaljnje proučeva-nje in terensko delo v okolici Mežice in Uršlje gore.

Cestni usek z jurskimi plastmi pod

Črnim vrhom nad Kotljami (situacija

oktober 2017). Na najdišču so bili

odkriti redki ostanki amonitov,

aptihov in nekaterih drugih fosilov.

Foto: Ivan Ocepek.

30


Geologi, ki so raziskovali zgradbo sever-nih pobočij Uršlje gore, so bili začudeni, ko so med triasnimi skladi našli narinjene jur-ske plasti. Med prvimi sta o jurskih plasteh poročala Marko Vincenc Lipold in Friedrich Teller, pred več kot stoletjem tam kartirajoča geologa. Razčlenitev tamkajšnjih jurskih pla-sti in paleontološka vsebina je bila še dokaj neznana in so jo primerjali z enako starimi plastmi s severa Avstrijske dežele. Presene-tljivo je, da omenjena geologa nista omenjala najdb jurskih amonitov.

Raziskovanje jurskih skladov med Mežico, Ravnami in Slovenj Gradcem so nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni, toda v zelo ome-jenem obsegu. Jurske plasti sta prva ponovno razčlenila Anton Ramovš in Rado Rebek, ki sta zasledila štiri različne kamninske plasti (litološke člene) in jih uvrstila v začetni del

jure (lias). Z raziskavo foraminifer in neka-terih drugih mikrofosilov sta raziskave nad-gradila Pero Mioč in Ljudmila Šribar, ki sta potrdila prisotnost tudi mlajših jurskih pla-sti (srednja in zgornja jura) in celo kamnin spodnjekredne starosti. Vsi raziskovalci so ponovno prezrli bogato amonitno favno.

Okrepljeni s starimi izsledki so se za jur-skimi fosili in predvsem amoniti na teren podali tudi koroški zbiralci in navdušenci. Prvo zanimivo in bogato najdišče jurskih amonitov leži zahodno od reke Meže nad Me-žico, kjer je na severo zahodnem pobočju Je-senikovega vrha razgaljeno večje melišče. Vsi najdeni primerki so bili že izolirani in trenu-tno še ne poznamo primarnega najdišča ozi-roma izdanka plasti. Melišče sestavljajo večji del rdečkasti jurski apnenci z gomolji in vlož-ki roženca. Najlepši primerki amonitov so

Hišica cf. Epideroceras planarma-

tum iz jurskih plasti pri Jeseniko-

vem vrhu. Premer hišice je 8,5

cm. Najdba Franc Krivograd,

zbirka Ivan Ocepek.

Foto: Matija Križnara.

31

Odlično ohranjena hišica amonita

Dactylioceras cf. commune iz okolice

Jesenikovega vrha. Premer hišice

je 7,5 cm. Najdba Franc Krivograd

(najdba iz leta 2014), zbirka Ivan


32


bili odkriti na naravno izluženih površinah, kar je gotovo botrovalo k ohranjenosti hišic. Hkrati smo ugotovili, da je prepariranje hišic iz kamnine zelo naporno in težavno. Mnoge hišice so bile po fosilizaciji deformirane, kar je posledica tektonskih procesov, ki so jurske kamnine pretrle in pregnetile. V celotni zbir-ki jurskih fosilov iz tega najdišča smo opazili, da med njimi ni aptihov, ki so zelo pogosti na nekaterih drugih bližnjih najdiščih.

Za razliko od najdišča pod Jesenikovim vrhom, je drugo jursko najdišče pod Črnim vrhom, severno od Uršlje gore, paleontološko nekoliko bolj siromašno. V nekaterih usekih gozdne ceste izdanjajo rjavi in rdečkasti go-moljasti in laporasti apnenci, ki vsebuje-jo ponekod hišice juvenilnih (mladostnih) amonitov, redkih koral in aptihov. Amonite smo našli zgolj v drobnozrnatih rdečkastih apnenčevih peščenjakih in laporovcih.

Favna jurskih amonitov z obeh najdišč starostno ustreza spodnji juri, kar so z drugimi fosili nakazova-li že prvi raziskovalci. Med najdenimi amoniti izstopajo nekateri vodilni zgodnje jurski (liasni) rodovi kot sta rodova Hildoceras in Grammoceras ter vrsta Paroniceras sternale (dru-žina Hildoceratidae) in rod Dactyli-oceras. Mnoge vrste nakazujejo na toarcijsko starost, zadnje stopnje liasa. Vzporednice s koroško amoni-tno favno lahko v Sloveniji iščemo v podobnih kamninah Begunjščice, kjer so bili amoniti najdeni v navide-zno podobnih rdečkastih in rožnatih različnih apnencev (z gomolji) in la-porovcev. Tudi amonitna favna Be-gunjščice sodi v zgornji lias, tako kot predstavljena združba amonitov iz mežiške okolice.

Velik ostanek amonita Hildoceras cf. subser-

pentinus iz okolice Jesenikovega vrha. Premer

ostanka je 10,2 cm. Najdba Franc Krivograd,

zbirka Ivan Ocepek. Foto: Matija Križnar.

Nekoliko deformirana ostanek amonita Ham-

matoceras sp. iz Jesenikovega vrha. Premer

ostanka je 10cm. Najdba in zbirka Ivan Oce-

pek. Foto: Matija Križnar.

33


Kameno jedro amonita Holcophylloceras cf.

calypso iz okolice Mežice. Na primerku so

lepo vidne in izlužene lobne linije. Premer

kamenega jedra je 8 cm. Najdba Franc

Krivograd (najdba iz leta 2013), zbirka Ivan


Poškodovano kameno jedro

amonita Lytoceras sp. z najdišča

med Uršljo goro in Črnim vrhom.

Premer hišice je približno 7,5

cm. Zbirka Prirodoslovni muzej

Slovenije. Foto: Matija Križnar.

Poškodovano kameno jedro amoni-

ta Phylloceras sp. z lepo vidnimi lob-

nimi linijami iz okolice Mežice. Višina

kamenega jedra je 7,5 cm. Najdba

in zbirka Ivan Ocepek (najdba iz leta

2008). Foto: Matija Križnar.

34


Predstavljeni jurski amoniti in drugi fosil so le majhen del večje zbirke, ki je nastajala nekaj desetletij. Ta paleontološka zbirka in najdišča še vedno čakajo na bolj temeljito raziskavo, a so hkrati izjemno dobra osnova za nadaljnje delo. Gotovo se v posameznih golicah in izdankih skrivajo še novi fosili, ki so celo za slovenske razmere dokaj redki.

Literatura:Buser, S. & Dozet, S. 2009: Jura. V: Pleničar, M., Ogo-

relec, B. Novak, M. (ured.), Geologija Slovenije. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana; 612 str.

Lipold, M.V., 1856: Die alpine Lias- und Jura-Formation im südostlichen Theile von Kärnten. Jb. Geol. R. A., 7; 193.

Mioč, P., Šribar, L. 1975: Jurski skladi v severnih Kara-vankah. Geologija, 18; 87-97.

Ramovš, A., Rebek, R. 1970: Razvoj jurskih skladov med Mežico in Slovenj Gradcem. Geologija, 13; 105-114.

Schlegelmilch, R. 2012: Die Ammoniten des süddeut-schen Lias. Springer-Spektrum; 241 str.

Teller, F., 1888: Kössener Schichten, Lias und Jura in den Ost-Karawanken, Verh. Geol. R. A. Jg.;110—117.

Močno preperelo in delno

poškodovano kameno jedro

amonita Phylloceras cf. het-

erophyllum iz okolice Jeseniko-

vega vrha. Višina primerke

je približno 18 cm. Najdba in

zbirka Ivan Ocepek (najdba iz

leta 2009). Foto: Matija Križnar.

35

Nakopičenje majhnih (juvenilnih) hišic jurskih amonitov Nodicoeloceras cf. dayi

izpod Črnega vrha. Hišice so velike od 0,8 – 1,2 cm. Najdba in foto: Matija Križnar.

Rdečkasto rjave jurske plasti pod Črnim vrhom ponekod vsebujejo veliko os-

tankov aptihov Lamellaptychus sp. Terenska fotografija: Matija Križnar.

36

Triasni polži iz doline Tople

Matija Križnar in Ivan Ocepek

Množično pojavljanje velikih fo-silnih polžev pod Malo Peco in Podpeco je pritegnilo pozornost mnogih naravoslovcev, geologov in ljubiteljev fosilov. Na začetku tega tisočletja, so nekateri zbiral-ci ponovno »odkrili« stara najdi-šča teh triasnih fosilov. Čeprav so mnoge najdbe novejše, so pred-stavljene polže gotovo že poznali v prvi polovici 19. stoletja. Skoraj verjetno pa so velike triasne pol-že iz okolice Pece poznali že prvi rudarji ali iskalci rude.

Portret Franza Edlerja von Rosthorna

(1796-1877), naravoslovca in industri-

alca, po katerem je imenovan triasni

polž Chemnitzia rosthorni. Rosthorn

je poznan tudi po nekaterih poljudnih

prispevkih o geologiji takratne Kran-

jske in Koroške. Vir portreta: www.

bildarchivaustria.at

Zgodovina odkrivanja

Bogato rudišče pod Peco in Obirjem na av-strijski strani ter njuno vsebino so dobro po-znali že prvi sledilci rud in rudarji. Vsebina kamnin jim ni ostala neznana, zato so se pri raziskovanju rudišča spoznavali tudi s pale-ontološko vsebino. Prve opise fosilov iz okoli-ce doline Meže in bližnjega Pliberka najdemo že v drugi polovici 18. stoletja, a bolj temeljito raziskovanje in objave sledijo šele sedem de-setletij kasneje. Med prvimi je triasne polže nad dolino Tople zbiral prvi slovenski geolog Marko Vincenc Lipold, ki ga kot najditelja omenja Moriz Hörnes. Prav ta avstrijski pale-ontolog in takrat največji poznavalec fosilnih polžev je okoli leta 1855 napisal več razprav o triasnih polžih Alp.

Iz okolice današnje Črne na Koroškem (dolina Tople) in bližnjih najdišč na avstrij-ski strani je opisal več novih polžjih vrst iz apnencev in dolomitov. V prvi razpravi o fosilnih polžih južnih Alp Hörnes (1855) z najdišča pri Črni na Koroškem (nemško Sch-warzenbach) oziroma Podpeci (nemško Un-terpetzen) opisuje vrsti Natica plumbea in Chemnitzia rosthorni*. Prav slednja vrsta je med najbolj pogostimi v dolini Tople in je bila odkrita tudi pri Igu blizu Ljubljane.

Nekoliko kasneje je Hörnes (1856) pripra-vil tudi bolj celoviti pregled triasnih polžev z Alpskih najdišč, kjer z najdišča v okolici Črne omenja še druge vrste*: Turbo suessi, Turbo

* podajamo zgolj stara imena vrst in rodov, kot so

zapisana v poročilih in literaturi.

37


Nekateri izkopani ostanki sond

na območju Kittlovih brezen,

kjer os izkopavali mnogi

raziskovalci. Foto: Savo Pavšič.

subcoronatus, Nerinea prisca, Natica subline-ata, Chemnitzia gradata in Chemnitzia formo-sa.

Vrsti Chemnitzia rosthorni in Chemnitzia gradata v svojem tolmaču k geološki karti omenja tudi Friedrich Teller (1898). Piše, da sta vrsti pogosti na območju Pece in Obirja ter da je predvsem vrsta Chemnitzia rosthor-ni lahko prepoznavna in uporabna kot vo-dilni fosil (pojavlja se le v določenih triasnih plasteh) omenjenega območja. Nekaj dese-tletij kasneje je vrsta Chemnitzia rosthorni

dobila novo rodovno ime Omphaloptycha, ki ga nosi še danes (Ramovš, 2001), čeprav revi-zija ni bila nikoli opravljena. Omenjeno vrsto srečamo še danes pod različnimi rodovnimi imeni.

Obe vrsti Chemnitzia rosthorni in Chemni-tzia gradata v svoji razpravi omenja tudi Ivo Štrucl (1974), ki pojasnjuje nastanek triasnih kamnin doline Tople. Štrucl omenja tudi dru-ge skupine polžev kot so naticide in neritide, kar povzema po nekaterih preteklih razisko-valcih.

Odlično ohranjena

hišica polža Chemnitz-

ia rosthorni in najdišča

nad dolino Topla.

Višina ohranjene hišice

je 6,5 cm. Najdba

Franc Krivograd, zbirka

Ivan Ocepek. Foto:

Matija Križnar.

Redke primerke Chemnit-

zia rosthorni so našli tudi v

dolomitiziranih kamninah,

kot je tale iz 7. obzorja revirja

Uniona. Višina hišice je 4,5

cm. Zbirka Ivan Ocepek.

Foto: Matija Križnar

Originalna ilus-

tracija polža Chem-

nitzia rosthorni,

prvič opisana iz

okolice Črne na

Koroškem. Po

Hörnes, 1855.

38


Ilustracija stopničaste hišice polža

Chemnitzia gradata. Po Hörnes, 1856.

Kameno jedro Chemnitzia gradata z najdišča pod

Malo Peco. Višina ohranjene hišice je 5,5 cm.

Zbirka Ivan Ocepek. Foto: Matija Križnar.

Največje hišice izmed vseh polžev

iz mežiške okolice je imela vrsta

Chemnitzia eximina na ilustraciji. Po

Hörnes, 1855.

Slabše ohranjen primerek polža Chemnitzia eximina (=Ompha-

loptycha eximina) z geološkega stebra pri turističnem rudniku

in muzeju Podzemlje Pece. Polži te vrste sodijo med največje iz

mežiške doline. Foto: Matija Križnar.

39


Pestra zbirka vrst

Še nedavno je med slovenskim geologi in zbiralci fosilov veljalo, da se v okolici doline Tople ter pobočjih pod Peco pojavljata le dve vrsti velikih triasnih polžev. Naše poizvedo-vanje, terenski ogledi in pregledovanje zbirk je pokazalo, da je teh vrst veliko več, kar smo potrdili tudi v zgornjem uvodnem delu in celo dopolnili nekatere.

Med najbolj pogostimi je vrsta Ompha-loptycha rosthorni. Visoka hišica ima rahlo stopničaste zavoje, ki so zgoraj in spodaj okrašeni z eno vrsto manjših bodic oziroma izrastkov. Hišice dosežejo višino okoli 10 cm ali več. Vrsto je Hörnes posvetil takratnemu industrialcu in naravoslovcu Franzu Ed. von Rosthornu, ki je veliko raziskoval v Mežiški dolini in okolici (premogokopi pri Lešah, ...).

Vrsta Chemnitzia gradata se loči od polžje hišice Omphaloptycha rosthorni po nižji hiši-ci in je brez izrastkov (bodic). Hišica ima tudi značilne gladke zavoje, ki so bolj stopničasti. Ugotovili smo, da je ta vrsta med najdbami dokaj redka.

Med novo dokumentirane vrste pripisuje-mo še vrsto Chemnitzia eximina (=Omphalop-tycha eximina), ki je pogosta v nekaterih dru-gih alpskih najdiščih (predvsem avstrijskih). To vrsto lahko prepoznamo po velikih glad-kih hišicah in zavojih, ki skoraj niso prepo-znavni. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije imajo na ogled večji kamniti blok s primerki te vrste. Dva primerka polža Chemnitzia exi-mina lahko opazite vzidana v geološki stol-pec pri upravni zgradbi turističnega rudnika in muzeja Podzemlje Pece.

Po Marku Vincencu Lipoldu poimenovan

triasni polž Natica lipoldi, kot jo prikazuje

Hörnes (1856) v svoji monografiji.

Velik primerek (kameno jedro) polža Natica

lipoldi z najdišča nad dolino Tople, ki je bil

odkrit leta 2010. Premer hišice je 5,5 cm.

Zbirka Ivan Ocepek. Foto: Matija Križnar

40


Zadnji večji polž, ki smo ga našli v sloven-ski zbirki, je velik primerke vrste Natica lipol-di in je bil odkrit nad dolino Tople. To je prvi dokumentirani primerek s slovenskega naj-dišča, čeprav je vrsta pogosta v okolici Obirja in Železna Kaple v Avstriji. Seveda je vrstno ime posvečeno prej omenjenemu geologu Li-poldu, po katerem nosijo ime še mnogi drugi fosili (Križnar, 2013).

Zbirka omenjenih triasnih polžev iz oko-lice Podpece in Črne na Koroškem se bo go-tovo povečala, saj mnoga najdišča še niso temeljito raziskana ali pa so težko dostopna. Med že zbranimi primerki so mnogi manjši polži, ki po naših ocenah sodijo med že zgo-raj omenjene vrste, čeprav so jih v preteklosti poimenovali drugače.

Starost plasti s polži

Starost plasti s polži, ki se pojavljajo v tanjših lečah in nakopičenjih, so določili že prvi geologi. Starost ter apnencev in dolo-mitov so uvrstili v srednji trias oziroma la-dinij. Polži so najbolj pogosti v apnencih, ki so nastajali na območju grebena, medtem ko jih je v dolomitu izjemno malo. Danes plasti uvrščajo v tako imenovano Wettersteinsko formacijo, ki je ponekod v vrhnjem delu že karnijske starosti in tudi orudena s svinčevo in cinkovo rudo (Dozet & Buser, 2009).

Nahajališča vseh omenjenih polžev so da-nes zavarovana kot naravna vrednota, zato je odvzem in nabiranje triasnih polžev v dolini Topla prepovedan. Fosilna najdišča so tudi na zasebnih zemljiščih in mnogi gospodarji okoliških domačij jih skrbno čuvajo pred ne-zaželenimi obiskovalci.

Literatura:

Dozet, S. & Buser, S., 2009: Trias. V: Pleničar, M., Ogo-relec, B. Novak, M. (ured.), Geologija Slovenije. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana; 612 str.

Hörnes, M., 1855: Über einige neue Gastropoden aus den östlichen Alpen. Denkschriften der Akademie der Wissenschaften.Math.Natw.Kl. Frueher: Denkschr.der Kaiserlichen Akad. der Wissenschaften. Fortgesetzt: Den-kschr. Oest. Akad. Wiss. Mathem. Naturw. Klasse, 10/2; 173 - 178.

Hörnes, M., 1856: Über Gastropoden aus der Trias der Alpen. Denkschr. Akad. Wiss. Wien, 12/2; 21 – 34.

Križnar, M. 2013: Marko Vincenc Lipold in po njem imenovani fosili. Idrijski razgledi, 1; 103 – 109.

Ramovš, A., 2001: Veliki polži vrste Omphaloptycha ro-sthorni izpod Pece. Proteus, 63/8; 371.

Štrucl, I., 1974: Nastanek karbonatnih kamenin in cin-kovo svinčeve rude v anizičnih plasteh Tople. Geologija, 17; 299 - 397.

Teller, F., 1898: Erläuterungen zur Geologischen Karte der k. k. Österrichisch - Ungarischen Monarchie Eisenka-ppel und Kanker. K. k. Geologische Reichsanstalt, Wien; 1 - 150.

Primerek kamnine z ostanki polžev (verjetno

Omphaloptycha rosthorni), kot jih je mogoče

najti v naravi. Šele posrečen udarec s kladivom

in mukotrpna preparacija lahko pripomoreta k

izluščenim in lepšim primerkom. Velikost

kamnine je približno 11 x 17 cm.

Zbirka Ivan Ocepek. Foto:

Matija Križnar.

41

Eno izmed mnogih melišč v dolini Tople, kjer je mogoče najti ostanke triasnih polžev. Opozoriti

velja, da je celotna dolina zavarovana kot naravna vrednota in s tem tudi fosili. Foto: Matija Križnar.

Strmi grebeni nad dolino Topla, kjer so nekatera najdišča fosilov. Nahajališča so na zasebnem

zemljišču in jih skrbno varujejo gospodarji okoliških domačij. Foto: Matija Križnar.

42

Raznolikost sfalerita v Mežiškem rudniku

Ivan Ocepek, Franc Krivograd in Matija Križnar

Sfalerit je najpomembnejša cinko-va ruda z enostavno kemijsko se-stavo kot cinkov sulfid (ZnS). Dru-ga slovenska imena zanj so tudi cinkova svetlica, žvepleni cink ali psevdogalenit. Prvič ga je poime-noval Ernst Friedrich Glocker leta 1847. Njegovo ime izhaja iz grške-ga „sphaleros“, kar pomeni varljiv oziroma nezanesljiv. V nemščini se imenuje Zinkblende, po besedi „blind“ (slep, lažen), kar nakazuje na to, da sfalerit ne daje svinca. Če vemo, da se pojavlja v zelo različ-nih barvnih odtenkih in raznolikih vzorcih (kristalizacijah), je njegovo ime več kot upravičeno.

V Mežiških rudnikih so ga kot cinkovo rudo začeli izkoriščati šele od leta 1874 na-prej in so do zaprtja rudnika pridobili okoli pol milijona ton cinka. Čeprav v Mežiških rudnikih najdemo lepe kristale kalcita, wul-fenita in drugih mineralov, lepo razvitih kristalov sfalerita nismo našli. Sfalerit se pojavlja v obliki koncentričnih in linearnih pasov rumenkaste, rjavkaste in sivkaste barve ter v vmesnih odtenkih. Najlepše so skorjaste oblike, katerih struktura se pokaže na poliranih primerkih. Nekatere oblike sfa-lerita imajo tako svojstveno obliko in barvo, da že po tem lahko določimo, s katerega dela rudišča izhajajo.

Ritmična tekstura (sedimentni tip)

rude s sfaleritom se pojavlja v

revirju Moring. Svetlo rjave plasti

sfalerita se menjajo s plastmi

galenita in kalcita. Velikost

primerka je 4 x 6 cm.

Najdba Franc Krivograd,

zbirka Ivan Ocepek.


43

Raznolikost sfalerita v Mežiškem rudniku

Za nepoznavalce Mežiških rudnikov po-jasnjujemo, da so razdeljeni v več rudišč (re-virjev): Moring, Naveršnik (bolj udomačeno ime je Barget), Srednja cona (med Bargetom in Moringom), Union, Helena, Barbara, Do-roteja, Riška gora, Graben, Igrčevo, Fridrih in stari Fridrih, Srce, Mučevo, Riška gora, Luškačevo in še druga manjša rudišča. Glede na nadmorsko višino so rudišča razdeljena na obzorja: 1. obzorje je na nadmorski višini 882 m, najgloblje je 19. obzorje na višini 300 m, vmes pa je med posameznimi obzorji ne-kaj deset metrov višinske razlike. Poznana so tudi rudišča nad 882 m.

V pričujočem prispevku želimo prikazati nekatere najbolj značilne oblike pojavljanja sfalerita v Mežiških rudnikih. V rudniku se sfalerit pojavlja v apnencu ter dolomitu (kar-bonatnih kamninah) skupaj z nekaterimi drugimi minerali kot so kalcit, galenit, mar-kazit, pirit, kremen in barit. Posebej izstopa rudišče Topla, kjer je nastala cinkova ruda povsem drugače kot v ostalih rudiščih me-žiškega rudnika in ima zato tudi drugačno strukturo in barvo.

Literatura: Jeršek, M., Herlec, U., Mirtič, B., Žorž, M., Dobnikar, M.,

Fajmut Štrucl, S., Krivograd, F., 2006: Minerali mežiških rudišč. Scopolia, Suppl.3, Mineralna bogastva Slovenije; 32-51.

Rečnik, A. (ured.) 2007: Nahajališča mineralov v Slove-niji. Institut »Jožef Stefan, Ljubljana; 384 str.

Štrucl, I. (ured.), 1965: 300 let mežiški rudniki. Dru-štvo rudarskih, metalurških in geoloških inženirjev in tehnikov, Mežica; 300 str.

Vidrih, R., & Mikuž, V., 1995: Minerali na slovenskem. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana; 379 str.

»Koncentrični« sfalerit v ob-

liki breče iz revirja Barget (12.

obzorje). Barva sfalerita (temnejši

odtenki) se razlikuje od vsebnosti

železa (Fe) in tudi preperevanja

(oksidacije) rude. Vmesne pros-

tore zapolnjujeta kalcit (bel) in

galenit (temno siv). Velikost

primerka je 7 x 9 cm. Najdba

Ivan Ocepek st., zbirka

Ivan Ocepek. Foto:

Matija Križnar.

44

Koncentrični tip sfalerita iz revirja Bar-

get (12. Obzorje). Dimenzija primerka

je 10 x 5 cm. Zbirka Ivan Ocepek. Foto:

Matija Križnar.Površina rude z močno korodiranimi

kristali sfalerita iz 14. obzorja revirja

Barget (vzhod). Velikost primerka je 9

x 5 cm. Najdba Franc Krivograd, zbirka

Ivan Ocepek. Foto: Matija Križnar.

45

Nepravilne leče in plasti

sfalerita in galenita iz 12.

obzorja revirja Barget.

Velikost primerka je 14 x

9 cm. Najdba Ivan Ocepek

st., zbirka Ivan Ocepek.


Nenavaden brečasti

pojav koncentričnega

(plastovitega) sfalerita z

galenitom iz revirja Gra-

ben (kota 300). Velikost

primerka je 13 x 8 cm.

Zbirka Ivan Ocepek. Foto:

Matija Križnar.

46

Plastnati (ritmični) sfalerit,

ki obdaja večje kristale

galenita iz srednje cone med

revirjema Barget in Moring

(12. obzorje). Velikost prim-

erka je 6 x 6 cm. Najdba Fridl

Čuješ, zbirka Ivan Ocepek.


Menjavanje ritmičnega (kok-

ardna oblika) in brečastega

sfalerita iz 12. obzorja med

Moringom in Bargetom.

V rudi se pojavljata tudi

markazit in galenit. Velikost

primerka je 7 x 7 cm. Zbirka

Ivan Ocepek. Foto: Matija

Križnar.

47

Žila svetlo rjavega sfalerita (skorjasta

svetlica) v masivnem kalcitu iz revirja

Helena. Velikost primerka je 6 x 9 cm.

Najdba Ivan Ocepek st., zbirka Ivan Oce-

pek. Foto: Matija Križnar.

Posamezni pasovi sfalerita iz

revirja Mučevo. Velikost primerka

je 5 x 9 cm. Najdba in zbirka Ivan


48

Spodnjekredni fosili z Leš pri Prevaljah

Ivan Ocepek in Franc Krivograd

Kraj Leše nad Prevaljami je po-znan zaradi opuščenega rudnika, kjer so od leta 1818 do 1939 ko-pali rjavi premog. Manj poznan je po najdišču fosilov, ki leži na jugo-zahodnem pobočju nad Lešami. Tu so ob cesti odkopavali mate-rial za zasipanje. Fosili leže v pla-steh bledo sivkasto zelenkastega apnenca z vložki gomoljev in le-čami črnega roženca. Mestoma

najdemo skromne ostanke limonita, ki pogosto prekriva površino fosilov. Po geološki karti območja mežiških rudnikov (Štrucl 1965), leži nahajali-šče na severnem robu severnega ka-ravanškega nariva, ki ga sestavljajo triasne in jurske plasti, narinjene na miocenske leške premogovne plasti. Fosili, ki smo jih določili, sodijo v ob-dobje spodnje krede.

Nahajališče, ki ga uporabljajo

kot začasno skladišče hlodovine

(situacija pomladi 2016).

49


Med fosili na najdišču izstopajo hišice amonitov, ki jih je težko izluščiti iz trde ka-mnine, čeprav se ta mestoma lepo lomi. Več sreče imamo, če najdemo fosile, ki jih je na-rava delno izlužila iz kamnine. Pri določeva-nju smo naleteli na težave, saj so na kamenih jedrih amonitov le izjemoma vidne suturne (lobne) linije. Zato mnogih fosilnih glavonož-cev še nismo uspeli taksonomsko opredeliti.

Na osnovi bolje ohranjenih amonitov in predhodno znane starosti kamnin (spodnja kreda) smo lahko le delno določili nekatere rodove najdenih ostankov, ki jih prikazuje-mo. Izmed drugih ohranjenih ostankov gla-vonožcev smo našli tudi redke aptihe in celo ostanek belemnita.

Nadvse zanimivi so heteromorfni amoni-ti z nepopolno zavitimi ali raztegnjenimi hi-šicami. Našli smo primerke rodu Crioceratites

(družina Crioceratitidae) in rodu Himantoce-ras (družina Himantoceratidae). Ti ostanki predstavljajo prve ostanke te skupine amo-nitov v Sloveniji.

V nahajališču pri Lešah redko najdemo ostanke polžev. Našli smo lep odtis polža Symmetrocapulus rugosus. Zanj je značilno, da ima lupina obliko stožca, katerega vrh je pomaknjen nekoliko naprej in nekoliko na-gnjen v levo. Lupina je ornamentirana z radi-alnimi rebri, ki so prekinjene z iregularnimi debelejšimi koncentričnimi gubami.

Najdišče fosilov iz spodnjekrednih ka-mnin pri Lešah predstavljajo novo in še izje-mno zanimivo lokacijo. Nadaljnje raziskave in zbiranje okamnin bo dopolnilo že tako pe-stro geološko zgradbo in podobo vzpetin nad mežiško dolino.

Literatura:Ivanov, M., Hrdličkova., S., Gre-

gorova., R., 2001: Fossilen Enzyklo-pädie. Dörfler Verlag; 312 str.

Lukeneder, A., 2014: Cretaceous ammonites from Upper Austria, Denisia, Landesmuseums Neue Se-rie, 32; 157.

Lukeneder, A., Aspmair, C., 2006: Stratigraphic implications of a new lower cretaceous ammonoid fauna from the Peuz area (Valangi-nian-Aptian, dolomites, sauthern alps, Italy) , Geo.Alp, 3; 55-83.

Štrucl, I., 1965. Geološka karta območja mežiških rudnikov. V: 300 let mežiški rudniki. Društvo rudar-skih, metalurških in geoloških inže-nirjev in tehnikov, Mežica; 300 str.

Nepopolno zavit amonit

rodu Crioceratites (nekoč rod

Crioceras). Ostanek sodi med

prve heteromorfne amonite v

Sloveniji. Hišica amonita je visoka

6 cm. Foto: Ivan Ocepek.

50


Odtis in kameno jedro večjega amonita, verjetno vrste

Spitidiscus rotula. Višina hišice je 5,5 cm. Foto: Ivan

Ocepek.Amonit z delno prikazanimi lobnimi linijami.

Premer hišice 2,3 cm. Foto: Ivan Ocepek.

Polž Symmetrocapulus rugosus. Desno viden negativ,

levo pa odlitek negativa. Na negativu so lepše kot na

odlitku vidne fine radialne gube. Na bazi je vzdolžni

premer 3 cm, prečni pa 2,5 cm. Foto: Ivan Ocepek.

51


Na osnovi rebraste površine smo

ocenili, da gre za verjetno amonit

rodu Teschenites. Višina hišice je 5

cm. Foto: Ivan Ocepek.

Edini primerek ros-

truma belemnita.

Dolžina ostanka je

3,2 cm. Foto: Ivan

Ocepek.

52

Jantar iz Premogovnika Velenje

Jože Rihtar

Ob spremembi delovnega okolja v Premogovniku Velenje sem bil pre-meščen na delovišče za glavni odvoz premoga iz rudnika. Že po nekaj pre-gledih terena, natančneje decembra 2008, sem na lokaciji odkop, čelo - 50 (to je lokacija v premogovniku na globini 450 m pod zemljo) našel do sedaj največji in najlepši primerek jantarja iz tega premogovnika. Kos je velik približno 88 mm x 65 mm, rdeče oranžne barve. V UV svetlobi zasveti

svetlo modro in sivo. Po mojem sil-nem navdušenju sva s sodelavcem še dodatno preiskala nahajališče in našla še manjše kose jantarja v pre-mogu. Kosi v rjavo rdečih odtenkih so bili veliki od enega do petih cen-timetrov. Najzanimivejši so bili pro-zorni. Da sem potrdil najdbo jantarja prozornih primerkov, sem naredil še preizkus plovnosti in oddajanja fluo-rescentne svetlobe po osvetlitvi z UV svetlobo.

Jantar v ksilitu.

Zbirka: Jože Rihtar,

foto: Miha Jeršek.

53

Jantar iz Premogovnika Velenje

Naslednja najdba jantarjev se je zgodila nekaj let kasneje, 3. 10. 2011, na lokaciji – od-kop čelo K-5/A Pesje (lokacija označuje najd-bo na 400 m pod zemeljskim površjem). Kosi so bili manjši, rumeni in svetlo rjavi, nekaj jih je bilo ležečih neposredno na lignitu. V nekaj primerkih je bil prisoten tudi fosilizi-ran lubadar in zračni mehurčki. Jantar je bil ocenjen na starost 2 milijona let. Ker se za-vedam, da sem eden izmed redkih zbiralcev, ki imajo srečo za najdbo jantarja pri nas, sem nekaj primerkov jantarja podaril svojim ko-legom zbiralcem.

Tretja najdba je bila najdba sodelavcev rudarjev, ki so na mojo prošnjo in željo »spra-vili« vse, kar se je svetlikalo in ni bil premog. Našli sta ga ekipi 11 in 13, ki sta v novembru 2013 rezali nove proge za odkop lignita. Več

primerkov rdečega jantarja sem odkril na-slednje leto na lokaciji št. 9, K-75 sever, na si-gnalnem mestu odvoza lignita iz premogov-nika (globina 490 m pod površjem zemlje). Istega leta sem v bližini injektirne postaje (sanacija prog) našel še primerke prozorno belih in rjavih jantarjev.

Zadnje jantarje sem našel lansko leto predvsem na območju, kjer so rudarji zare-zovali nove trase za odkop lignita. Primerki so rjavkasto rdeči, veliki do pet centimetrov. Večina primerkov ima vključke ksilita.

Kljub temu, da je rudarjenje zahteven poklic in se delo odvija na izjemno nevarnih mestih in velikokrat v nemogočih delovnih razmerah, je ob takšnih najdbah ves trud po-plačan.

Jantar iz Premogovnika Velenje.

Zbirka: Jože Rihtar, foto: Miha Jeršek.

54

Zgodba dveh navtilidov iz Mežiškega rudnika

Ivan Ocepek

Ob zbiranju fosilov in njihovem proučevanju se pogosto splete mnogo zgodb in naključij in tukaj vam bom predstavil dve izmed njih. V obe sta vpletena zanimiva triasna ostanka glavonožcev iz mežiškega rudnika.

Prvi fosil glavonožca je 25. 2. 2011 našel študent ob obisku v revirju Luskačevo meži-škega rudnika na 7 obzorju (odkop 24). Ležal je v prvem skrilavem glinavcu zgornje tria-sne (karnijske) starosti. Najditelj ni vedel ozi-roma opazil, kaj je odkril in je iz radovednosti fosil s kladivom razklal na številne kose. Ru-dniški vodnik Kuzman Marko je razbite pri-merke pobral ter jih shranil in mi jih kasneje pokazal, odstopil v preparacijo in določitev. Danes je primerek shranjen v zbirki Podze-mlje Pece

Na prvi pogled je bila razklana gmota vi-deti katastrofalno. Ker se je z razbitjem pri-kazala notranja zgradba, sem lahko dobil pomembne podatke o fosilu. Ob sestavljanju sem ugotovil, da manjkajo le manjši nepo-membni deli. Kose sem zlepil z dvokompo-nentnim lepilom v tri glavne dele tako, da jih je mogoče razstaviti in si prikazati notra-njost. Če upoštevamo manjkajoče dele, je bil fosil visok najmanj 14 cm. Tako je bila muzej-ska zbirka bogatejša za enega izmed redkih triasnih navtilidov iz mežiškega rudnika.

Sestavljen (zlepljen) navtilid iz Luskačeva z

vidnimi najstarejšim zavoji. V zgornjem delu je

konveksni del pregrade, v sredini na robu pa

odtis sifona. Foto: Ivan Ocepek.

55

Zgodba dveh navtilidov iz Mežiškega rudnika

Še istega leta (25. 7. 2011) sem sam našel v Mučevem nad Žerjavom manjši primerek verjetno glavonožca. Tudi ta je ležal v prvem »karnijskem skrilavcu«. Manjši navtilid z Mučevega sem prerezal po sredini. Čeprav sem uporabil zelo tanko rezilno ploščo, sem

pri tem verjetno prerezal sifon, saj ga na prerezu ni videti. Hkrati pa so postale veliko bolje vidne posamezne kamrice. Ob tem sem prišel do spoznanja oziroma do vprašanja: kaj pokaže več? Razbita ali prerezana hišica navtilida.

Levo je prikazan navtilid,

najden v Mučevem, desno

povsem sestavljen amonit

z Luskačevega. Slikano s

strani. Foto: Ivan Ocepek.

Levi in desni del pre-

rezanega navtilida z

Mučevega. Foto: Ivan

Ocepek.

56

Kalcit s Štajerske

Jože Rihtar

Večina zbiralcev ter ljubite-ljev kristalov in mineralov ve, da imam od vseh krista-lov še najraje kalcite. Zato ni nič presenetljivega, da sem v prispevku opisal ne-kaj zanimivih lokacij kalcita iz jugozahodnega obrobja Štajerske.

Kamnolom Velika Pirešica

Omenjeni kamnolom je eden največjih delujočih v okolici Velenja. Na poti iz Celja proti Velenju se z desne strani v kraju Velika Pirešica bohoti ta res ve-lik kamnolom apnenca in dolomita, ki ga obiskujem že leta. Tu najdemo lepe primerke kalcita različnih barv. Najpogostejši so skupki in kristali skalenoe-drov v rumeni barvi. Popolnoma prozorni, v črni ali rjavi barvi so redkejši. Nekateri kristali so zdvojčeni. Redkeje najdemo primere fantomskih kristalov in take, ki so obraščeni z generacijo mlajših kristalov. Zelo redki so kristali, na katerih so ploskve položnih romboedrov.

Kalcit, Velika Pirešica. Zbirka:

Jože Rihtar, foto: Miha Jeršek.

57

Kalcit s Štajerske

Kamnolom Liboje

Med kamnolome tega dela Štajer-ske, ki jih pogosto obiščem, spada tudi kamnolom Liboje. Ta je še delujoč, kjer lahko najdemo kalcitne kristale z imenom Libojski kalcit. Najlepši med njimi imajo kristale z vključki železo-vih oksidov. Kristali imajo značilno obliko, ki spominja na obliko Merce-desovega logotipa. Kristali kalcita so v večini prozorno sive barve, nekateri so v odtenkih črne. Slednji so zares nekaj posebno lepega.

Kamnolom Andraž pri Polzeli

Ob obilici najdenih piritov in mar-kazitov iz tega kamnoloma je moč naj-ti tudi izjemno čiste kalcite, romboe-drske oblike in skalenoedre, ki imajo posebno »smrekasto« rast. Ob večkra-tnem obisku in spremstvu minerjev, ki so vrtali luknje v skale za namen miniranja, sem odkril sicer majhne, a izjemno čiste, nežne kalcitne kristale. Ti so zahtevali ob transportu izjemno skrb, da so pripotovali nepoškodovani na cilj. Najredkejša najdba v tem ka-mnolomu je kos kalcita, na katerem se nahaja kombinacija skalenoedr-skega in romboedrskega kalcita, kar je za slovenski prostor prava redkost.

Kalcit iz Premogovnika Velenje

V Premogovniku sem kot rudar za-poslen že več kot 32 let. Tako se v moji zbirki bohoti barvna in kosovna pa-leta primerkov »žametnega« kalcita iz rudnika lignita. V večini primerov gre za kristalizacijo kalcita na okame-nelem lesu. Kristali sicer niso veliki, a so barvno izjemno zanimivi. Najlepši so citronsko rumeni, prevladujejo pa v odtenkih rjave. Ker na videz delujejo mehki kot žamet, sem jim nadel ime žamentni kalcit.

Kalcit, Premogovnik Velenje. Zbirka: Jože

Rihtar, foto: Miha Jeršek.

Smrekasti kalcit,

kamnolom

Andraž. Zbirka in

foto: Jože Rihtar.

58

Turitele iz miocenskih plasti okolice Slovenj Gradca

Damjan Zupančič

Miocenske plasti na Koroškem niso tako natančno raziskane in ne tako obiskane med ljubitelji fosilov, kot recimo na Štajerskem, Dolenjskem ali v Zasavju. Zato nimamo večjega vpogleda v najdbe makrofosilov, razen pred desetletji opravljenih stratigrafskih raziskav z bogato foraminiferno favno, ki jo opisuje predvsem Mioč P. (1972) ter kasneje tudi Mioč & Žnidarčič (1978).

Zahodno od Slovenj Gradca se mio-censke plasti raztezajo od Kotelj, južneje pa vse do Vitanja. To je področje, ki sem ga raziskoval in ga strokovno imenujemo Slovenjgrajski polgraben, ki je del Štajer-skega klina. Sestavljen je iz grabnov in manjših bazenov, ki so posledica takratne tektonike in prav zaradi tega tukajšnje kamnine ponekod vsebujejo večje količi-ne prodnikov. To je tipičen znak za takra-tno razburkano morsko okolje. Nad temi plastmi s prodniki ležijo bolj zanimive tako imenovane Ivniške plasti s peščenja-ki in laporji, ki vsebujejo zelo bogato in za-nimivo morsko favno. Te plasti uvrščamo v spodnji miocen (karpatij).

Ponekod peščenjaki vsebujejo zelo ve-liko polžev rodu Turritella, ki jih zelo težko ločimo iz kamnine, ker je peščenjak zelo trd. Turitele najdemo tudi v sljudnatih laporjih, kjer jih lažje izlužimo ven, oziro-ma nam ponekod pri tem pomaga narava. Najpogosteje najdemo turitele rodu Turri-tella gradata in Turritella terebralis, verje-tno bi se dalo določiti še kakšno drugo vr-sto, ker je teh polžev v plasteh res veliko.

Literatura:Mioč, P. & Žnidarčič, M. 1978: Osnovna geološka

karta SFRJ 1: 100.000, list Slovenj Gradec, Zvezni geo-loški zavod Beograd

Mioč, P. 1978: Osnovna geološka karta 1: 100.000. Tolmač za list Slovenj Gradec L 33-55. Zvezni geološki zavod Beograd

Pavšič, J. & Horvat, A. 2009: Eocen, oligocen in mi-ocen v osrednji in vzhodni Sloveniji.

Pleničar, M. ,Ogorelec, B. & Novak, M. (ured.): Ge-ologija Slovenije, Geološki zavod Slovenije, 373-426.

Plasti s fosili. Foto: Damjan Zupančič.

59

Polži iz rodu Turritella v

kamnini. Velikost obeh

primerkov 25 cm. Foto in

zbirka: Damjan Zupančič.

60

61

Geo-znamenitosti Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka

Mojca Bedjanič, Darja Komar, Suzana Fajmut-Štrucl in Gerald Hartmann

Pet koroških občin - Črna na Koro-škem, Mežica, Prevalje, Ravne na Ko-roškem in Dravograd, je zaradi svoje izjemne geološke, ostale naravne in kulturne dediščine vključenih v čez-mejni Geopark Karavanke. Občine Črna na Koroškem, Mežica in Prevalje imajo bogato rudarsko tradicijo - na območju gore Pece so rudarji več kot tri stoletja pridobivali svinčevo in cin-kovo rudo, medtem ko je bil na Lešah pri Prevaljah nekdanji premogovnik, do sredine 19. stoletja, največji v Slo-veniji. Poleg železarstva, katerega začetki v občini Ravne na Koroškem segajo daleč v leto 1620, na tem območju najdemo tudi izjemna na-hajališča črnega turmalina - šorlita. Njegov sorodnik - rjavi turmalin ali dravit, ki je ime dobil po reki Dravi, ima v Dobrovi pri Dravogradu svoje klasično nahajališče (locus typicus).

Poleg omenjenih petih slovenskih občin je v Geoparku Karavanke še devet avstrijskih - Sele/Zell, Gallizi-en, Železna Kapla-Bela Eisenkappel/Vellach, Sittersdorf, Globasnica/Glo-basnitz, Bistrica nad Pliberkom/Fei-stritz ob Bleiburg, Pliberk/Bleiburg, Neuhaus, Lavamünd. UNESCO Glo-balni Geoparki so geografsko zaklju-čena območja z izjemno geološko in geomorfološko dediščino, ki ni pomembna le na državnem, ampak tudi v evropskem in svetovnem me-rilu. Poleg prevladujoče geološke dediščine so v geoparkih pomemb-ne tudi naravne in zgodovinske po-sebnosti, arheološka, tehniška in ostala kulturna dediščina. Glavni cilji geoparkov so ustrezno varovanje in popularizacija dediščine, izobraže-vanje ter trajnostni razvoj območja s pomočjo geoturizma.

62


Geopark Karavanke je bil ustanovljen leta 2011 in je dve leti kasneje postal član Evropske in Globalne mreže geoparkov, ki od svoje usta-novitve deluje pod okriljem in podporo organi-zacije UNESCO. Novembra 2015 je generalna konferenca organizacije UNESCO na svojem

Interpretacisjka točka Smrekovec – »Ugasli

vulkan«. Foto: Vojko Strahovnik.

Lega Geoparka

Karavanke (avtor:

Urosh Grabner).

zasedanju odobrila statut in smernice novega mednarodnega programa IGGP »International Geoscience and Geoparks Programme« ter s tem ustanovitev UNES-CO globalnih geoparkov. Globalna mreža geoparkov danes združuje 127 geoparkov iz 35 različnih držav - Karavanke UNESCO Globalni Geoparkpa je eden od le štirih čezmejnih. Na nacionalnem nivoju je bil z namenom povezovanja med slovenski-mi UNESCO globalnimi geoparki ustano-vljen Slovenski nacionalni forum UNES-CO Globalni Geoparki.

Status UNESCO Globalnega Geopar-ka ni pravno zavezujoča oblika, vendar morajo biti geološke posebnosti znotraj območja ustrezno zavarovane z lokalno, regionalno ali nacionalno zakonodajo. Na območju čezmejnega Geoparka Karavan-ke smo jih poimenovali geo znamenitosti in jih do sedaj evidentirali 48. Na območju slovenskega dela geoparka velja slovenski pravni red in tako so geo znamenitosti geoparka točke in/ali območja, ki imajo na osnovi Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – ZON-UPB2 in 61/06 – Zdru-1; 46/2014) ter s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10 in 23/15) podeljen status geološke in/ali geomorfološke naravne vrednote.

63


Med geološke naravne vrednote sodijo deli narave, ki so z vidika sestave in oblike Zemeljske skorje ter procesov v njeni no-tranjosti in na njenem površju ter z vidika zgodovine Zemlje in evolucije življenja na njej, izjemne, tipične, kompleksno povezane, ohranjene, redke, znanstveno-raziskovalno ali pričevalno pomembne. To so minerali ali fosili, njihova nahajališča in tektonska, stra-tigrafska, glaciološka, petrološka, paleonto-loška, stratigrafska, pedološka, hidrogeolo-ška ali sedimentološka naravna oblika.

Odvzemanje iz nahajališč, ki so naravna vrednota, je mogoče le prostoročno brez ko-panja, lomljenja, odbijanja, vrtanja, … z dovo-ljenjem Ministrstva, izjema velja za razisko-valne, izobraževalne ali razstavne namene. Na zavarovanih nahajališčih je odvzem pre-povedan. Najditelj je dolžan mineral ali fosil,

ki je naravna vrednota (Priloga 2, Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ura-dni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10 in 23/15)) varno hraniti, ne sme ga prodati ali izvoziti ter o njegovi najdbi v naravi obvestiti Zavod RS za varstvo narave.

Geološke in geomorfološke naravne vre-dnote (geo znamenitosti) na območju občin Črna na Koroškem, Mežica, Prevalje, Ravne na Koroškem in Dravograda in njihovo nara-vovarstveno ovrednotenje:

Bogatčeve peči so naravno ohranjen raz-krit izdanek almandinovega blestnika. Zanj je značilna izjemna številčnost kristalov gra-nata almandina, ki so tektonsko razpokani, dosegajo pa velikost do enega centimetra v premeru.

Wulfenit - PbMoO4. Foto: Alojz Lupša.

64


Božičev slap je izjemen slap v gabru.

Breg pri Mežici: dobro vidne nagubane plasti.

Burjakova stena je slikovita stena v ladi-nijskem apnencu.

Ciganska jama je kratka vodoravna jama v dolini Tople.

Dobrova pri Dravogradu, nahajališče dra-vita in rjavega magnezijevega turmalina, je svetovno znano klasično nahajališče, kjer je bil mineral prvič opisan in poimenovan. Je eno izmed treh do sedaj znanih nahajališč tega minerala na območju Slovenije (op. Vi-ljem Podgoršek ustno, 2014) in eno od petih najpomembnejših nahajališč na svetu. Izje-men je tudi zaradi značilnih lepih oblik (di-trigonalno piramidna vrsta simetrije), zna-čilne barve in barvnih kontrastov s kamnino,

v kateri je nastal. Kristali z razvitimi termi-nalnimi ploskvami na eni strani, večji od še-stih centimetrov v smeri osi c ali debelejši od 25 milimetrov, so uvrščeni na Prilogo 2 Pra-vilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10 in 23/15) in so naravna vrednota.

Periadriatska prelomna cona, profil v dolini Bistre, predstavlja reprezantativen izdanek izjemnih dimenzij, kjer so vidne ka-mnine Periadriatske prelomne cone. Peria-driatska preloma cona je najpomembnejši tektonski element celotnega alpskega loka, nastal je kot posledica trka in sekundarnih procesov po njem med Afriško oziroma Ja-dransko mikroploščo in Evrazijsko ploščo.

Rudišče na Hamunovem vrhu predstavlja edino masivno orudenje magmatske segre-gacije v Sloveniji, kjer se kot rudna minera-la pojavljata hematit in magnetit. Železovo

Hamunov vrh - nahajališče železovih mineralov v opuščenem

rudarskem rovu pod kmetijo Adam. Foto: Matjaž Bedjanič.

65


rudo so na Hamunovem vrhu kopali med leti 1920 in 1936, nahajališče je povezano z jeklarstvom v Mežiški dolini. Čeprav je ruda zelo kakovostna, je niso nikoli zares izkori-ščali in danes je ohranjen le opuščen rudni-ški rov pod kmetijo Adam.

Helenska grapa predstavlja eno od treh najbogatejših nahajališč karnijskih krinoi-dov v Evropi (drugi dve sta v Italiji in na Ma-džarskem). V Sloveniji predstavlja redkost tako po množičnosti kot po odlični ohranje-nosti osiklov krinoidov. Nahajališče je opi-sano v številnih strokovnih in znanstvenih člankih.

Jama Korančevka je vodoravna jama v Krajinskem parku Topla.

Kordeževa glava, naravno okno in antro-pomorfna skalna oblika, predstavlja ohra-njena, izjemna geomorfološka pojava na

območju visokogorskega krasa Pece. Antro-pomorfna skalna oblika je povezana z legen-do o Kralju Matjažu.

Podgora, nahajališče eocenskega apnen-ca s fosili predstavlja eno od redkih (treh do sedaj znanih) primarnih nahajališč eocen-skih kamnin v severovzhodni Sloveniji. Za kamnine je značilna izjemna številčnost fo-silnih ostankov.

Ravbarska luknja je ena od dveh znanih jam v pegmatitu v Sloveniji.

Nahajališče premoga na Lešah je redko nahajališče premoga na območju Geoparka Karavanke in tudi na območju Koroške. Opu-ščen Frančiškov rov iz leta 1849 ima priče-valni pomen, saj predstavlja zadnji ostanek rudniške dejavnosti na Lešah.

Rimski vrelec je redek naravni pojav na

Profil zahodnega rudnega telesa v Topli.

Foto: Uroš Herlec.

66


območju Koroške, saj je eden od treh eviden-tiranih izvirov mineralne vode. Že v antičnih časih so vodo uporabljali za pitje in zdravlje-nje, Rimljani so imeli tukaj svoje kopališče. V drugi polovici 19. stoletja so ob izviru zgradili letovišče s kopališčem. Kopališče je dobi-lo ime Vojvodska kopel, letovišče in kraj pa zaradi dveh najdenih kipov iz rimskih časov Rimski vrelec. Koteljsko vodo so stregli v re-stavracijah v Celovcu, na Dunaju in v Gradcu in je bila znana kot najboljša namizna voda. Poznana je bila tudi pod imeni Kärntner Römer-Quelle, Fonte romana della Carinzia, Source Romaine, Carinthian Roman Mineral Spring.

Rudnik Helena v Podpeci kot nahajališče wulfenita v mežiškem rudišču predstavlja klasično nahajališče in eno redkih preostalih nahajališč v Sloveniji, najbogatejše v Evropi in eno od petih najpomembnejših na svetu. Wulfenit je eden najlepših slovenskih mi-neralov, ki ima vidno mesto tudi v svetov-nih mineraloških zbirkah. Zanj so značilne izjemne oblikovne lastnosti, saj so kristali nenavadno oblikovani (tankoploščasti, priz-matski, debeloploščati, piramidalni, zdvoj-čeni). Lahko se pojavlja v številnih barvnih

različkih; v rumeni, oranžni, rjavi, zelenorja-vi, brezbarvni in črni barvi.

Celotno rudišče in predvsem še vedno dostopna rudna telesa so pomemben del kulturne in tehnične dediščine Sloveni-je. Kristali večji od 15 milimetrov in skupki kristalov večji od 7 centimetrov so uvrščeni na Prilogo 2 Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10 in 23/15) in so naravna vrednota.

Glančnikov rov z delom revirja Moring, zgrajen leta 1886, povezuje razdrobljena ru-dišča med seboj in je eden najdaljših rovov v rudniku. Mežiško rudišče predstavlja eno od petih območji svinčevo-cinkovega orudenja v Evropi, kjer gre za orudenje v grebensko-la-gunskih karbonatih s paleo zakrasevanjem. Zaven ekonomskih količin galenita in sfale-rita je mežiški rudnik poznan tudi po nahaja-liščih številnih sekundarnih mineralov, ki so nastali kot posledica oksidacijskih procesov. Mežiški rudnik je s 350-letno tradicijo drugi najstarejši rudnik v Sloveniji, kjer so v prete-klosti izkopali 19 milijonov ton rude in iz nje pridobili 1 milijon ton svinca in ½ milijona

Sfalerit – ZnS.

Foto: Tomo Jeseničnik.

67


ton cinka in pri tem ustvarili neverjetnih 1000 km rovov.

Rudišče Topla je po svojem nastanku sin-sedimentno cinkovo-svinčevo orudenje v nadplimskem okolju in v literaturi opisano kot tipično ter v svetovnem merilu pred-stavlja pomemben dokaz za sedimentni na-stanek tovrstnega orudenja v nadplimskem okolju. Začetki rudarjenja v Topli segajo v prvo polovico 19. stoletja. V štirinajstih letih intenzivnega izkopavanja (od leta 1974 do 1988) so rudarji pridobili okoli 250.000 ton večinoma laminirane rude.

Smrekovško pogorje gradijo vulkanske kamnine zgornje oligocenske starosti. Vul-kanski masiv je sestavljen iz enega ali več plastovitih vulkanov, ki so delovali v mor-skem okolju. Sestava magme se je med vul-kanskim delovanjem spreminjala, zaradi tega lahko na celotnem območju Smrekovca najdemo različne magmatske in piroklastič-ne kamnine.

Soteska Mučevo je soteska v triasnih ka-mninah, v njej so vidni ostanki rudarjenja (zaprti, opuščeni rovi), ruda pa izdanja tudi na površini.

Revir Stari Fridrih je eden najstarejših re-virjev mežiškega rudnika.

Olševa je ozek pet kilometrov dolg gre-ben. Gradijo ga srednje triasni apnenci in dolomiti, na jugu so te kamnine narinjene na starejše karbonsko-permske plasti. Med

jamami sta na Olševi najbolj znani Potočka zijalka in Macesnikova zijalka.

Hrib Volinjak predstavlja tektonsko krpo iz triasnega apnenca, ki leži na miocenskih usedlinah leške premogovne kadunje, te pa na metamorfnih kamninah štalenskogorske serije. Vrhnji del Volinjaka kaže kraški relief (žlebiči, škrape, vrtač, naravni most).

Votla peč predstavlja naravni most v reki Meži. Gre za velik blok pegmatita, ki se je od-lomil od višje ležečih pegmatitnih žil.

Na Zajčji peči je viden Pecin nariv, ki je iz-jemen glede na razsežnost narivov. Predsta-vlja pomemben tektonski element iz sistema transpresivnih narivov ob Periadriatski pre-lomni coni.

Zelen breg - območje pegmatitinih dajkov, ki predstavljajo edinstven sistem pojavljanja te kamnine v Sloveniji po svojem nastanku, obliki in dimenzijah. Mineral šorlit ima tukaj eno izmed dveh nahajališč v Sloveniji, v pe-gmatitu se pojavljajo izjemno veliki kristali muskovita ter največji idiomorfni granati, ki so edinstveni v Sloveniji.

Zraven neponovljive geološke dediščine območje Geoparka Karavanke odlikuje izje-mna narava ter kulturna dediščina, ki sta na vsakem koraku povezani z geološko zgodbo, poseben pečat pa območju geoparka dajejo tudi ljudje. SREČNO v Karavanke UNESCO Globalnem Geoparku!

Viri:Bäk, R. 2015: Geopark Karavanke/Karawanken: skriv-

nosti zapisane v kamninah: in Stein geschriebene Ge-heimnisse. Nazarje: GEArt.

Poltnig, W. in Herlec, U. 2012: Geološko-naravovar-stvene strokovne podlage Geoparka Karavanke. Projekt Evropskega sklada za regionalni razvoj: Vzpostavitev čez-mejnega geoparka med Peco in Košuto. Maribor: Zavod RS za varstvo narave

Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Ura-dni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10 in 23/15).

Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – ZON-UPB2 in 61/06 – Zdru-1; 46/2014)

www.geopark-karawanken.at

www.naravovarstveni-atlas.si

www.podzemljepece.com

www.zrsvn.si

68

netematski del

Jamski biseri iz rudnika Mežica. Foto: Matija Križnar.

69

Od Zenice do Vareša – geološki sprehodi društva po osrednji Bosni .............. 70V deželi praptiča – sprehod skozi paleontološko dediščino doline reke Altmühl .. 79Poggio Berni – italijansko klasično najdišče fosilov ............................................. 86Na aktivnem vulkanu sredi Indijskega oceana ...................................................... 92Mastodon iz Slovenskih goric – nova paleontološka znamka ............................ 94

70

Od Zenice do Vareša – geološki sprehodi društva po osrednji Bosni

Matija Križnar in Robert Lorencon

V mesecu oktobru 2017 se nas je sedmerica članov društva ljubite-ljev mineralov in fosilov podala na večdnevno strokovno-izobra-ževalno potepanje po osrednjih delih Bosne in Hercegovine. Pot nas je preko Hrvaške vodila do Slavonskega Broda in naprej pro-ti Doboju, Zenici in Sarajevu, ki je bilo naše izhodišče in prenočišče. Pričujoči sestavek smo pripravili z namenom še bolj natančno pred-staviti izjemno geološko (minera-loško in paleontološko) bogastvo te prelepe a tragične dežele sredi Balkanskega polotoka.

Čuvaji »železja« in močvirske ciprese

Naš prvi postanek smo opravili v nekda-njem odprtem kopu Mošćanica. V velikem kamnolomu so pred leti kopali miocenski premog s pomočjo ogromnih bagrov in to-vornjakov, ki danes ležijo zapuščeni po vsem kamnolomu. Toda vhod v kamnolom, čeprav založen le z odpadnimi vejami, še vedno ve-stno čuvajo v dveh izmenah. Na naše vpra-šanje, če si smemo ogledati kamnolom, smo dobili navdušen odgovor: »Svakako!«. Nam nenavadno čuvanje je varnostnik pojasnil, da je to zgolj zaradi težke mehanizacije, torej ogromno železa.

Že v prvih razgaljenih plasteh pri vhodu v kamnolom so bolj mineraloško navduše-ni udeleženci našli prelepe kristale sadre.

Opustitev izkopa-

vanja premoga v

okolici Zenice je

za seboj pustila

tudi težko me-

hanizacijo. Foto:

Matija Križnar.

71

Nad plastmi premoga pri Mošćanici

so tudi bolj karbonatne kamnine,

kjer so v razpokah kristaliziral kalcit.


72

V posameznih plasteh opuščenega

prekogokopa Mošćanica je mogoče

najti tudi lepe primerke sadre

(puščavske rože). Foto: Matija Križnar.

73


Ponekod so bili ti kristali brez-barvni, pogosteje pa so tvorili skupke v obliki puščavskih rož. V višjih etežah kamnoloma so bolj zagrizeni lahko nabirali različno kristlizirane primerke kalcita, od sigastih prevlek do lepih ježastih skupkov. Kalcit se je pojavljal v bolj karbonatnih plasteh miocen-skih apnencev nad premogovo plastjo.

Iz grebenov nad Zenico smo pot nadaljevali proti še enemu opuščenemu premogokopu pri mestu Kakanj. Nad severnim de-lom Kakanja, poleg velikega leži tudi manjši odprti kop premo-ga, kjer smo ob povezovalni cesti lahko v večjem useku nabirali ra-stlinske ostanke v mehkejših gli-navcih in ploščastih laporovcih. Med njimi prevladujejo vejice in storži močvirske ciprese Glypto-strobus europaeus. Poleg ostan-kov cipres smo našli tudi liste javorjev (rod Acer), lovorjev (rod Laurus), bukev (rod Fagus), hra-stov (rod Quercus), fikusov (rod Ficus) in mnogih drugih. Fosile je mogoče najti skoraj v vsakem večjem bloku, ki se redno lomijo iz več kot deset metrov visokih usekov.

Območje med Zenico in Sa-rajevom sodi v tako imenovani osrednji bosanski bazen, kjer le-žijo mnoga najdišča premoga, ki se pojavlja v treh glavnih slojih. Ti premogi so nastajali v več fazah oziroma se pojavljajo v različno debelih premogovih plasteh in nad vsakim premogovo plastjo se pojavljajo peščenjaki in konglo-merati. Največje zaloge premoga so prav v okolici mesta Kakanj, kjer premogi sodijo v srednje-miocensko dobo. Bazen je proti jugu (proti Brezi in Sarajevu) po-stajal bolj plitek in tudi starost premoga je tukaj mlajša, včasih

Nad mestom Kakanj se odpirajo veliki odprti kopi

premoga, kjer je mogoče na vsakem koraku najti fosilne

primerke močvirskih cipres Glyptostrobus europaeus. Foto:

Matija Križnar.

Razstava in sejem v Kreševu je tudi priložnost za spoz-

navanje drugih bosanskih fosilov, kot je tale miocenska

dvoživka iz okolice Donjega Vakufa. Zbirka Robert Loren-

con. Foto: Matija Križnar.

74


celo pliocenske starosti. Prisotnost premo-gov lahko občutimo, ali bolj zavohamo na vsakem koraku. Po končanem dnevu smo se odpravili proti našemu sarajevskemu preno-čišču pri Baščaršiji, torej središču dogajanja in nočnega življenja.

Kreševski geološki zakladi

Naslednji dan (sobota) je bil rezerviran za obisk Kreševa, njihovega društva (Kreševski citrin) ter sejma mineralov in fosilov. Neka-teri udeleženci so kmalu izginili v sejemskih prostorih in pričeli s sklepanjem menjav,

drugi pa smo si ogledali skromne prostore domačega društva blizu sejmišča. V prosto-rih imajo člani shranjene nekatere zanimive primerke okoliških mineralov in fosilov, od hialofana iz Busovače do lepih čadavcev iz okolice. Sejem v Kreševu poteka v tamkajšnji osnovni šoli in obsega manjšo halo ter nekaj učilnic. Večji del sejma je namenjen minera-lom, kamninam in nakitu, najde pa se tudi stojnica s fosili iz nekaterih nahajališč Bosne in Hercegovine. Med razstavljenimi primer-ki smo zasledili tudi redke ostanke dvoživk iz miocenskih diatomitov pri Donjem Vaku-fu in kroglaste tvorbe jantarja, ki ji ponekod pravijo tudi duksit (neke vrste organski mi-neral).

Med zanimivosti, ki smo jih našli

na sejmu v Kreševu, je tudi duksit,

ki se je ohranil v fosilnem lesu.


75


V dolini potoka Hrmza pod vasjo Bukva smo raziskovali

najdišče arzenovih mineralov. Foto: Matija Križnar.

Pisana druščina mineralov avripigmenta, realgarja,

kremena in fluorita na najdišču Hrmza pri Kreševu. Foto:

Matija Križnar.

Realgar in avripigment se pojavljata

v gnezdih, lečah in tanjših žilicah v

svetlo sivih metamorfnih kamninah.


V okolici Kreševa so znana najdišča arzenovih rud, ki so bile raziskane in delno izkoriščane že v času Avstro-Ogrske monarhije, po nekaterih podatkih še veliko prej, v srednjem veku. Vsa leži-šča so vezana na orudenje z an-timonitom in tetraedritom. Nas je raziskovalna žilica zanesla na eno najbolj znanih najdišč ra-elgarja in avripigmenta Hrmza (po istoimenskem potoku), ki leži pri vasi Bukva. Poleg omenjenih arzenovih mineralov je mogoče najti tudi kristale fluorita (na-šli smo živo vijolične primerke), pirit, sfalerit, turmalin, rutil in antimonit. Orudenje (hidroter-malno) je vezano na kontakt med rioliti (zastarelo ime za kremenov porfir) in metamorfnimi kamni-nami, ki so nastale iz paleozojskih sedimentnih kamnin (parame-tamorfne kamnine). Samo oru-dneje je verjetno nastalo v času triasa. Ruda se pojavlja v obliki leč, gnezd in oprhov v kamnini in kremenovih žilah. Največ mine-ralov smo našli ob potoku, kjer se nahajajo nekateri stari odvali, več sreče smo imeli ob prekopavanju profila blizu prvih hiš v Bukvi. Na večjih odvaljenih kosih smo našli do 6 milimetrov velike listi-če avripigmenta, medtem ko so kristali realgarja običajno manjši oziroma nastopajo kot oprhi. Za nekdanjimi rudarskimi dejav-nostmi pri Hrmzi ni ostalo, razen odvalov, skoraj nič, tako da niti domači zbiralci ne vedo, kje naj bi bili rudniški rovi oziroma, v ka-kšnem obsegu so izkoriščali rudo.

76


Vareš, tam nekje v dolini

Vijugasta cesta po prelepi jesenski okolici ter zanimivih cestnih usekih pripelje v nekdanje industrijsko mesto Vareš. Podrte in opuščene stavne nek-danjih predelovalnic rude dajejo slutiti ogromen obseg rudnega bogastva vare-ške okolice. O tem smo se prepričali že v vhodu v mesto, ko smo za potrebe ka-dilcev naredili postanek ob ogromnem rudniku (odprti kop) Smreka. Naš obhod po okolici je popestril naš vodnik Ad-mir Čizmo, drugače profesor geografije in velik ljubitelj mineralov. V dogovoru z Admirjem smo se vrnili v odprti kop Smreka, kjer nam je predstavil nekaj za-nimivih točk. V srednjem delu odprtega kopa je bilo mogoče najti srednjetriasne fosile, kjer so najbolj pogosti amoniti, našli pa smo tudi nekaj školjk.

Redka najdba srednjetriasnega amonita iz odprtega

kopa pri Varešu. Zbirka in najdba Davorin Založnik.


Ogromen (opuščeni) odprti kop Smreka pri Varešu.

Orudenje je nastalo v triasnih kamninah, kjer je

mogoče najti železove minerale in celo fosile. Mesto

Vareš se skriva neposredno za desno steno kamno-

loma. Foto: Matija Križnar.

77


Posebno zanimivo v Smreki je orudenje, ki nastopa v spodnje in srednje triasnih kamninah, največ v anizijskih apnencih in dolomitih. V Smreki se pojavlja svinčevo, cinkovo, bakrovo in predvsem železovo orudenje, kjer vse spremlja barit. Od navedenih gotovo izstopa železo, ki se poja-vlja v obliki hematita, siderita, limonita in drugih železovih oksi-dov. Iz Smreke navajajo tudi red-ke pojave cinabarita, tetraedrita in fluorita, ki se pojavlja v kalci-tno-baritnih žilicah ter doseže ve-likost kristalov do 8 mm. Vmes se pojavljajo tudi večja telesa železo-vih sulfidov, predvsem drobnozr-natega pirita. Barit nastopa v red-kih kristalih, pogosteje pa tvori debelejše žile v orudenih kamni-nah. Naše raziskovanje je obrodi-lo sadove z najdbami kristalov si-derita, hematita, barita (različno oblikovani kristali) in kremena. Po pripovedovanju vodnika, pa se v najvišjih predelih odprtega kopa pojavljajo tudi oprhi azurita in nekaterih drugih sekundarnih bakrovih mineralov. Odprti kop Smreka še danes velja za največje najdišče železove rude v Bosni in Hercegovini (verjetno tudi v Di-naridih) in vsebuje še precejšnje zaloge.

Iz Vareša smo se dvignili na planoto, kjer leži raztegnjena vas Pogar in se preko gozdnatih pre-delov spustili v dolino proti vasi Duboštica. Nad vasjo so že pred stoletji izkopavali v rudnih jamah kromovo rudo, a so po končanju izkopavanja vse rove porušili. Ohranil se je zgolj rudniški rov Ratkovac (po nekaterih podatkih

Železovi oksidi so prekrili odkrito steno v odprtem kopu

Smreka. Foto: Davorin Založnik.

Snežno beli kristali barita v plasteh odprtega kopa Smreka.


Kristal korunda v plošči am-

fibolita vgrajene sredi Vareša.

Foto: Davorin Založnik.

78


tudi Rakovac), ki smo ga obiskali tudi mi in je obratoval vsaj do dru-ge svetovne vojne. Manjši vzpon iz doline je raztegnil našo kolono, a na koncu smo vsi brskali po izko-panem materialu (tudi neprebrani rudi) na velikem odvalu in kupih pred vhodom v rov. Orudenje naj bi nastalo v ofiolitskih kamninah, kjer se pojavlja v posameznih plasteh pi-roksenita, seprenitinita, dunita in podobnih kamninah. Med minerali je najbolj zastopan kromit, kromov spinel, fuchsit (tudi kromova sljuda, različek muskovita), bastit, broncit, avripigment in izjemno redek zelen nikljev karbonatni mineral gaspeit. Ruda se pojavlja predvsem v lečah ter nekaj centimetrov debelih pla-steh v kamnini, ki smo jih našli tudi na odvalu izkopane rude. Po pripo-vedovanju naj bi izkopano rudo po strmem odvalu spuščali do potoka in nato s konji tovorili do glavne ce-ste. Da bi to preverili, smo se nekate-ri udeleženci po smučarsko spustili do potoka in sledili zaraščeni rudar-ski poti do parkirišča.

Kljub pomanjkanju časa smo imeli priložnost na hitro spoznati še eno zanimiv mineraloški pojav. Sredi Vareša nam je vodnik Amir pokazal vgrajene plošče amfibolita, med katerimi je ena vsebovala tudi kristale korunda. Največji kristal je v premeru meril celo 15 mm in je lepo fluoresciral pod UV lučjo. Drugo naj-dišče, sicer s fosili, pa leži na obrobju Vareša, kjer so v kamnolomu našli z brečami zapolnjene jame in brezna ter v njih kosti jamskih medvedov.

Naše potepanje po geoloških za-nimivostih osrednje Bosne je bilo z obiskom Vareša tudi zaključeno. Nočno vožnjo domov smo izkoristili za nove načrte društvenih strokov-no-izobraževalnih izletov po deželah Balkana (Srbija) ali bolj osrednjem delu Evrope (Madžarska, Češka).

Literatura: Filipović, A., Puljić, J., Bešlić, Ž. & Miletić, I.: Geostaze kristala i

minerala Srednjebosanskog škriljavog gorja. Kreševski citrin, Kre-ševo (www.kresevski-citrin.com/gs9.pdf) : 19.

Hrvatović, H. 2006: Geological guidebook through Bosnia and Herzegovina. Geological Survey of Federation Bosnia and Herzego-vina, Sarajevo; 164.

Operta, M., Pamić, J., Balen, D. & Tropper, P. 2003: Corundum--bearing amphibolites from the metamorphic basement of the Kri-vaja-Konjuh ultramafic massif (Dinaride Ophiolite zone, Bosnia). Mineralogy and petrology, 77: 287-295.

Vhod v dobro ohranjen rudnik kromita nad vasjo Duboštica.

Kromova ruda kormit se pojavlja v tanjših plasteh in lečah ter jo

je mogoče najti na odvalih pred rovom. Foto: Matija Križnar.

Med kromitom so včasih kristalizirali tudi redki kromovi belkasti

glinenci, verjetno broncit. Najdba: Robert Lorencon. Foto:

Matija Križnar.

79

V deželi praptiča – sprehod skozi paleontološko dediščino doline reke Altmühl

Matija Križnar

Nizko gričevje, ki ga prepredajo manjše reke in potoki, so značilni obraz osre-dnje Bavarske. Pogoj za nastanek te pokrajine je tudi geološka podlaga, ki jo med mesti Kelheim, Ingolstadt, Ei-chstätt in Solnhofen tvorijo jurski gre-benski (masivni) in ploščasti apnenci ter laporovci in glinavci. Reka Altmühl je svoj tok izdolbla prav skozi manj od-porne kamnine in s svojimi meandri po-nekod razkrila zanimiv pogled in prerez v jurske grebene. Največje bogastvo v sebi skrivajo ploščasti in plastnati apnenci stari med 155 in 145 milijoni let.

Reka Altmühl je

svoje meandre

ustvarila v mehke

jurske kamnine in

ponekod razkrila

nekdanje grebene.

Na fotografiji so

lepo vidne greben-

ske kopuče, ki jih

domačini imenujejo

kar dvanajst apos-

tolov. Foto: Matija

Križnar.

V preteklosti so v okolici mest Sol-nhofen, Eichstätt ter drugod mehkej-še apnenčeve kamnine uporabljali kot arhitektonski gradbeni kamen. Mnogokrat so debelejše apnenčeve bloke uporabljali za izdelavo kipov oziroma rezbarij, s tanjšimi ploščami pa so domačini prekrivali tudi strehe. Veliko bolj je ploščasti (Solnhofen-ski) apnenec postal znan koncem 18. stoletja, ko so ga pričel uporabljati za tiskanje – litografija. Dolgo desetletja so bili mnogi tukajšnji bavarski ka-mnolomi edini vir teh kvalitetnih ka-mnitih plošč.

Zgornjejurski ploščasti apnenci so svetovno slavo kamnolomom prine-sli še zaradi svoje okamnele vsebine, ki jo še danes pogosto odkrivajo. To

80


so izjemno dobro ohranjeni fosili (paleon-tologi imenujejo takšna najdišča tudi Kon-servat-Lagerstätte), kot so ostanki plazilcev, rib kostnic in mnogih nevretenčarjev ter rastlin. Gotovo med najbolj znane najdbe so-dijo ostanki praptičev (rod Archaeopteryx), ki so jih do danes našteli le ducat. Primerki iz kamnolomov nad dolino Altmühltal krasijo skoraj vsako muzejsko zbirko na svetu, pa čeprav je to le ostanek kačjerepa ali ribe (obi-čajno najpogostejše ribice rodu Leptolepides).

S fosili bogati ploščasti apnenci niso na-stajali istočasno. Njihova starost seže od zgornjega kimmeridgija do spodnjega titho-nija, torej v najmlajša obdobja jure. Okolje, v katerem so nastajali ploščasti in njim po-dobni apnenci, lahko postavimo na severni rob jurskega morja Tetida. Če pogledamo z

današnjega ozemlja, je koralni greben (ime-nujejo ga tudi Solnhofenski arhipelag) pote-kal vzporedno s tokom reke Donave, plitvejši in lagunski deli pa so se razprostirali na oze-mlju reke Altmühl in še nekoliko severneje. Oceanski del je bil od celine (Lavrazije) ločen z obsežnim grebenom, ki so ga tvorile spužve (apnenčaste in kremenaste) ter mnogi mi-kroorganizmi. Ponekod so omenjene tvorce zamenjale raznovrstne korale. Med temi gre-benastimi »otoki« se je v zatišnih okoljih na dno bazenov usedal apnenčev mulj (blato), ki je bil osnova za nastanek ploščastih apnen-cev. Seveda so bili pogoji v posameznih baze-nih (imenujejo jih po glavnih najdiščih kot je Solnhofenski, Hienheimski, Paintenski ba-zen, ...) zelo različni, zato se tudi kamninska sestava nekoliko razlikuje.

Ploščaste apnence kopljejo na mnogih območjih v dolini Altmühl in okolici.

Nekateri kamnolomi so odprti tudi za javnost in je v njih mogoče iskati in od-

krivati zanimive jurske fosile, od amonitov do redkih rib. Foto: Matija Križnar.

81


O nastajanju ploščastih apne-nec in fosilov v njih obstaja nekaj teorij. Ena izmed najbolj verjetnih govori, da so v lagune in bazene ži-vali zašle ob neurjih in kmalu po-ginile ob neprimernih življenjskih razmerah (prekomerna slanost, kemizem vode, ...). Na to kažejo tudi dobro ohranjene fosilne sle-di, ki so kot okamneli zapisi posle-dnjega boja za življenje. Podobno bi lahko trdili tudi za nekatere ko-penske živali, kot so kačji pastirji in druge žuželke ter vretenčarji (pterozavri, praptiči, dinozavri, kuščarji in drugi). Poginule živali so v izjemnih primerih hitro poto-nile na morsko dno, kjer jih je hi-tro pokrilo apnenčevo blato in jih ohranilo do danes. Med množico odlično ohranjenih fosilov so tudi značilni primeri, kjer je fosilizacija potekala kot običajno in tudi fosili so slabše ohranjeni. To ponovno nakazuje na hitro se spreminjajo-če pogoje od plasti do plasti.

Fin apnenčev mulj in hitri pokop sta bili pogoj za odlično

ohranjene fosile. Še posebej presenetljivo ohranjeni so neka-

teri ožigalkarji, kot meduza na sliki. Foto: Matija Križnar.

V mestu Eichstätt si lahko v tamkajšnjem gradu lahko ogle-

date izjemno zbirko jurskih fosilov, predvsem iz ploščastih

solnhofenskih apnencev. Na ogled so tudi nekatere rekon-

strukcije jurskih morskih živali. Foto: Matija Križnar.

82


Preglednica najdišč in kamnin s sta-rostmi po posameznih plasti

Najstarejše ploščaste apnence najdemo v okolici mesta Brunn, severno od Kelheima. V redkih kamnolomih in izdankih so v deset metrov debeli skladovnici našteli osem plasti s ploščastimi apnenci. V njih so našli zanimi-ve ostanke rastlin, nevretenčarjev (morski ježki, morske lilije, amoniti ...), vretenčarjev (ribe kostnice rodov Notagogus, Belenosto-mus, Orthocormus in drugi) in tudi ihnofosile (fosilne sledi).

V zahodnih predelih, proti mestu Ei-chstätt, so ploščasti apnenci nekoliko mlajši,

a tudi ti se razlikujejo po vsebnosti fosilov. Tako so ploščasti apnenci pri mestu Hein-heim znani po množičnem pojavljanju ka-čjerepov, morskih lilij in rakov, medtem ko je ribjih ostankov malo, podobno kot morskih zvezd in morskih ježkov. Kačjerepi se poja-vljajo celo s 100 primerki na kvadratni meter in so jih pripisali dvema vrstam Sinosura kel-heimense in Ophiopetra lithographica.

Najdebelejše in paleontološko najbogatej-še so jurske plasti v okolici mesta Eichstätt in Solnhofen, od koder izhaja večji del znanih in najdenih okamnin. V omenjenih mestih si je mogoče ogledati tudi velike razstavne mu-zejske zbirke, ki so v zasebnih ali javni lasti. V Eihstättu je prelepa zbirka na ogled v tam-kajšnjem gradu (Jura-Museum Eichstätt), ki se dviga nad meandrom reke. V Solnhofnu pa je mogoče pobliže spoznati paleontološko bogastvo okolice v zasebnem muzeju (Bür-germeister-Müller-Museum) blizu železniške postaje. Za bolj navdušene raziskovalce fosi-lov je mogoč tudi obisk nekaterih kamnolo-mov, kjer lahko za nekaj evrov cel dan razi-skujete in razbijate ploščaste apnence.

Izjemno bero zgornjejurskih fosilov iz plo-ščastih apnencev je težko prikazati v enem sestavku, saj ta obsega okoli 600 vrst. Izstopa-jo predvsem dobro ohranjeni ostanki rakov, ostvarjev, kačjerepov, mnogih rib kostnic in hrustančnic, pterozavrov in dinozavrov. Med

Razpored plasti s fosili.

Risal: Robert Lorencon.

Prav izjemno lepo ohranjeni

fosili so najdiščem jurskih

fosilov iz severne Bavarske

prinesle slavo. Primer dobro

ohranjenega fosila je tudi

tale kačji pastir. Foto: Matija

Križnar.

83


zadnjimi omenjenimi izstopa izjemno dobro ohranjen primerek majhnega teropodne-ga dinozavra Sciurumimus albersdoerferi, ki je bil odkrit v okolici mesta Painten. Bližnji sorodniki tega dinozavra in svetovno znani ostanki pripadajo vrsti Archaeopteryx litho-graphica. Ta praptič je ikona evolucije in do danes so našli zgolj ducat (dvanajst) različno ohranjenih ostankov te vrste. Nebo nad Sol-nhofenskim arhipelagom so s praptiči delili tudi leteči plazilci ali pterozavri. V jurskih lagunah so našle svoj grob mnoge vrste, kot so majhni Pterodactylus antiquus, Ctenocha-sma roemeri, Rhamphorhynchus muensteri, Scaphognathus crassirostris in nekateri dru-gi. V ploščastih apnencih so se ohranili še drugi plazilci od želv, kuščarjev, sorodnikov krokodilov do ihtiozavrov, katerih ostanki sodijo med redke. Največji delež odkritih in pogosto izjemno dobro ohranjenih fosilov sodi v skupino rib kostnic, velikih od ne-kaj centimetrov do pravih velikank. Najbolj značilne so vrste Leptolepides sprattiformis, Aspidorhynchus acutirostris, Lepidotes maxi-mus, Thrissops formosus, Ophiopsis procera ter pogoste piknodontne ribe rodov Gyrodus, Eomesodon in Proscinetes. V globjih delih gre-bena so plavali tudi številni plenilci, kamor sodijo morski psi. Njihovi ostanki sodijo v vrste Hybodus fraasi, Protospinax annectans,

Heterodontus zitteli, Palaeoscyllium formo-sum, Crossorhinus jurassicus in druge. Od večjih nevretenčarjev so pogosti ostvarji Mesolimulus walchi in njegove sledi Kouphi-chnium walchi. Mirno okolje in drobnozrnati sediment je omogočil dobro ohranitev tudi nekaterih letečih nevretenčarjev kot so kačji pastirji, hrošči in celo metulji.

Podobne ploščaste apnence in fosile je po-leg Bavarskih najdišč mogoče najti še v okoli-ci mesta Nusplingen na jugu Nemčije ter me-stu Cerin v Franciji. Tudi ta najdišča slovijo po svoji bogati paleontološki dediščini.

Literatura: Bartell K.W., Swinburne N.H.M. & Conway-Morris S.,

1990: Solnhofen - a study in Mesozoic palaeontology. Cambridge.

Lambers, P. H., 1999: The actinopterygian fish fauna of the Late Kimmeridgian and Early Tithonian ‘Plattenkalke’ near Solnhofen (Bavaria, Germany): state of the art. Geo-logie en Mijnbouw, 78: 215-229.

Schweigert, G. 2007: Ammonite biostratigraphy as a tool for dating Upper Jurassic lithographic limestones from South Germany – first results and open questions.” Neues Jahrbuch für Geologie und Paläontologie - Abhan-dlungen, 245(1); 117-125.

Wellnhofer, P., 2008: Archaeopteryx. Der Urvogel Von Solnhofen. München: Friedrich Pfeil; 54.

Najbolj pogosti fosili iz jur-

skih plasti doline Altmühl

so prav ribe kostnice. Med

njimi so mnoge izjemno

odlično ohranjene, kot ta

riba Thrissops cf. formo-

sus s še vidnim vzorcem

na luskah. Foto: Matija

Križnar.

84

Pterozavri so se v jurskih plasteh dobro

ohranili in sodijo med pogoste najdbe.

Redki pa so odlično ohranjeni primerki

kot tale pterozaver rodu Rhamphorhyn-

chus. Foto: Matija Križnar.

85

V jurskih lagunah so svoj grob

našli tudi različni kopenski

kuščarji, kot je Leptosaurus

pulchellus, ki sodi v starodavno

skupino. Foto: Matija Križnar.

86

Poggio Berni – italijansko klasično najdišče fosilov

Matija Križnar

Severni del Italije je bil še pozno v pliocen ob-močje potopljeno pod morjem. O tem pričajo mnogi ostanki pliocenskih fosilov, ki jih najde-mo danes globoko na celini v okolici Bologne, Parme in celo do Torina. To so klasična italijan-ska miocenska in pliocenska najdišča, katerih primerki mehkužcev (predvsem polži in školjke) tvorijo marsikatero muzejsko paleontološko zbirko. Nedaleč od turističnega mesta Rimini, pri vasi Poggio Berni leži paleontološko bogato in »klasično« najdišče pliocenskih rib.

Reka Marecchia je svojo strugo zarezala v

pliocenske plasti bogate s fosili. Fosilonos-

ni drobnozrnati tanki diatomejski peliti se

menjavajo s plastmi glinavcev, laporovcev,

peščenjakov, med katerimi so vidne tudi

konkrecije. Foto: Matija Križnar.

Priložnostni izlet v oko-lico San Marina in Rimi-nija sem izkoristil tudi za obisk omenjenega najdišča pliocenskih fosilov ob reki Marecchia. Predhodna po-izvedovanja so postregla z zanimivostjo, da je v nepo-sredni bližini najdišča po-stavljen tudi park (italijan-sko Parco della Cava). Park je deloma posvečen prede-lavi in pridobivanju proda in peska, kjer so prikazane različne naprave. Drugi

87


del parka je posvečen paleontološkemu delu okolice, torej klasičnemu najdišču ob reki Marecchia. Na tablah so (bile) predstavljene posamezne skupine najdenih fosilov, strati-grafija in geologija bližnje okolice. Na žalost so bile ob našem obisku vse table že uniče-ne oziroma zbledele, kar nikakor ni v zgled skrbniku parka. Še najbolj je v oči padel stra-tigrafski stolpec, ki je bil izdelan iz kovinskih elementov in je lepo prikazoval kamninsko sestavo, res zanimiva in dolgotrajna rešitev.

Najlažje si plasti ogledamo ob globoki soteski, ki jo je izdolbla reka pri vasici Po-ggio Berni. Celotna skladovnica pliocenskih kamnin je debela okoli 2000 m. Najdišča se raztezajo v pasu približno petih kilometrov in predstavljajo 15 sapropelitnih plasti (zelo drobnozrnati sedimenti). Te plasti sestavlja-jo predvsem zelo tanki diatomejski peliti in temni peliti, ki so prekinjeni s plastmi lapo-rovcev in glinavcev. V višjih delih profila je mogoče zaslediti tudi peščenjake in glinavce s konkrecijami. Fosilonosne plasti so stare med 3,1 do 2,2 mio. let, kar ustreza Medite-ranski stopnji piacenzija in gelasija (zadnji obdobji pliocena).

In zakaj je to najdišče klasično? V 70-ih letih preteklega stoletja je reka odkrila ve-lik del plasti in v tistem času so paleontologi

(več strokovnih izkopavanj) ter tudi zbiralci fosilov intenzivno izkopavali in raziskova-li pliocenske plasti ob Marecchiji. Zbrana je ogromna zbirka, predvsem fosilnih rib, med katerimi so predstavniki 37 družin in 48 ro-dov. Seveda niso bile ribe edini fosili, saj so našli tudi ostanke glavonožcev, žuželk, žab, delfinov (Arimidelphis sorbinii) in nekaterih drugih živali ter celo ostanke kopenskih ra-stlin.

Najbolj znani fosili iz pliocenskih plasti pri Poggio Berni so gotovo morski konjički (vrsta Hippocampus ramulosus), ki so dolgo časa veljali za edine in redke fosilne ostanke te skupine. Pogosti so tudi ostanki morskih britvic Centriscus strigatus in velikih mor-skih šil. Značilni so tudi fosili majhne ribice Bregmaceros albyi ter mnogo drugih vrst.

Predstavljeno pliocensko najdišče pri vasi Poggio Berni gotovo sodi med svetovna klasična najdišča. Danes so plasti s fosili že delno izkopane oziroma prekrite, saj reka Marecchia hitro erodira posamezne odseke. Še vedno si lahko odkrite fosile ogledamo v nekaterih italijanskih muzejih in celo kupi-mo na sejmih mineralov in fosilov, kjer seve-da dosegajo vrtoglave cene.

Predstavitveni

stratigrafski stolpec

je izdelan iz železne

konstrukcije in ima

lepo označene posa-

mezne fosilonosne

plasti. Foto: Matija

Križnar.

88


Literatura: Bianucci, G. 2005: Arimidelphis sorbinii a new small

killer whale-like dolphin from the Pliocene of Marecchia River (Central eastern Italy) and a phylogenetic analysis of the Orcininae (Cetacea: Odontoceti). Rivista Italiana di Paleontologia e Stratigrafi, 111(2);329-344.

Sorbini, L. 1988: Biogeography and climatology of Pli-ocene and Messinian fossil fish of eastern-central Italy. Bollettino del Museo Civico di Storia Naturale de Verona, 14;1-85.

Pliocenska mor-

ska britvica Cen-

triscus strigatus z

najdišča je dokaj

pogosta najdba.

Zbirka Tomaž

Hitij. Foto: Matija

Križnar.

Prednji del telesa velikega mor-

skega šila Syngnathus acus. Zbirka

Tomaž Hitij. Foto: Matija Križnar.

89

Odlično ohranjeno morsko šilo Syngna-

thus acus z najdišča pri vasi Poggio Berni.

Zbirka Tomaž Hitij. Foto: Matija Križnar.

90

Na aktivnem vulkanu sredi Indijskega oceana

Matija Križnar

Tropski Indijski ocean je poln skrivnostnih in zapeljivih otokov in otočkov. Niso vsi »tipični« rajski otoki s palmami in belim peskom, no, večji del jih le sodi v to skupi-no. Ti otoki sodijo med geološko starejše otoke, kjer je svoje že opravilo neusmiljeno podnebje, morje in vetrovi. Med njimi pa go-tovo izstopa otok Réunion, ki leži na Maskarenskem podvodnem platoju, ki je tudi dal ime skupini otokov, ki ga skupaj z Réunionom tvori še Mavricij in Rodrigez ter več manjših otočkov in arhipela-gov.

Edini aktivni vulkan Piton de la Fournaise (za

domačine Le Volcan) na otoku Réunion. Zadnji

izbruh se je zgodil februarja 2017, kjer so nastali

manjši kraterji. Foto: Matija Križnar.

Otok Réunion je v geološkem smislu naj-mlajši otok v zahodnem delu Indijskega oce-ana. Najstarejše kamnine, ki so pokukale izpod morske gladine, so stare približno 2,8 milijona let. Otok se je s tisočletji le še večal in na njem so se ustvarili trije kraterji (kal-dere) poimenovane Mafate, Salaize in Cilaos. Nad temi neverjetno slikovitimi in strmimi dolinami se dviguje najvišji otoški vrh Piton des Neiges (3070 m). Težko je opisati občutke, ko stojiš na robu erodiranega kraterja in pod seboj vidiš hiše nič večje od glavice vžigalice. Vse tri kraterje prepredajo reke, ki ustvarja-jo neverjetne slapiče in slapove, sredi težko prehodnih sotesk, grap in gozdov.

91

Natečeni tokovi utrjene lave pričajo

o nedavni (sredina 20. stoletja)

aktivnosti. Foto: Matija Križnar.

92

Povsem drugačno okolje najdemo na jugu otoka, kjer med nebom in morjem še vedno vlada aktivni vulkan Piton de la Fournaise ali kar Le Volcan, kot mu pravijo domačini. Če želite spoznati to geološko čudo, se pripra-vite na vsaj nekajurno hojo po dnu kraterja na vulkanski stožec, ki se dviguje 2631 m nad morjem. Na poti najprej naletimo na majhen stožec Formica Leo, ki s svojim rdečkastim stožcem izstopa iz okolice. Premikanje preko utrjene lave je pravo doživetje za popotnika, kjer se pokrajina in podlaga kmalu spreme-nita v nevarne ostre skale ali gladke prevle-ke. Na aktivnost vulkana (večji izbruh febru-arja 2017) opozarjajo zadimljeni vulkanski stožci, sveži tokovi lave in vonj po žveplu, ki mnogim povzroča težave pri dihanju. Podob-no na nedavno aktivnost opozarjajo tudi te-mnejše proge lave, ki se vijejo z vrha stožca. Ob našem obisku smo ob poti naleteli na vul-kanologe, ki so vstavljali sonde za spremljavo aktivnosti vulkana. Kot je nanesla beseda, naj bi nedavne izbruhe spremljali na osnovi električne aktivnosti in ne seizmične.

Na poti lahko opazujemo utrjene vul-kanske kamnine mavričnih barv ter nekoli-ko višje celo lepe in nekaj milimetrov velike kristale olivinov. Ponekod so ti minerali tako pogosti, da je planinska pot kot lesketajoča preproga. Raznoliko obarvanost kristalov olivina najlažje opazujemo, če jih pogledamo proti svetlobi. Na vrhu, oziroma razgledni točki pohodne poti, se odpre pogled na ogro-men krater Dolomieu, ki je današnjo obliko dobil pred približno desetletjem, ko je prišlo do večjega udora.

Otok Réunion mineraloško ni prav bogat, predvsem s primerki večjih kristalov. Poleg omenjenih olivinov lahko najdemo še kri-stale avgita in epidotov. Preostala združba mineralov, značilnih za bazaltne kamnine, je od sadre, kremena, kalcita, hematita do bolj »eksotičnih« mineralov. Če vas bo pot ponesla na ta otok, si zagotovo vzemite čas tudi za njegovo edinstveno naravo. Izstopajo prostrani gozdovi starodavnih drevesastih praproti, akacij in kriptomerij. Visok otok tudi ni mačji kašelj za hribolazce, ki ne bodo razočarani.

Pogled na rob kaldere in manjši stožec Formica Leo ob poti proti vrhu. Ob robu kaldere

uspevajo še redki sestoji grmičevja, ki proti sredini izginejo. Foto: Katja Srebotnjak.

93

Na aktivnem vulkanu sredi Indijskega oceana

Zrna olivinov

je bilo mogoče

opazovati

proti vrhu

vulkanskega

stožca. Kristali

so bili različno

obarvani od

temno do svetlo

zelenih barv.

Foto: Matija

Križnar.

Na vulkanskih

tleh otoka

Réunion uspe-

vajo tudi edin-

stveni gozdovi

z drevesastimi

praprotmi, ki

zrastejo tudi do

petih metrov.

Foto: Matija

Križnar.

94

Mastodon iz Slovenskih goric – nova paleontološka znamka

Matija Križnar

Pošta Slovenije je v sodelovanju s Priro-doslovnim muzejem Slovenije in Društvom prijateljev mineralov in fosilov Slovenije v letošnjem marcu izdala novo poštno znamko iz serije Fosilni sesalci Slovenije. Tokrat je na znamki upodobljen zob mastodona iz Sloven-skih goric in rekonstrukcija živali. Hkrati je bil predstavljen tudi priložnostni žig (pošta 3320 Velenje) in ovojnica prvega dne. Znam-ko in ostalo filatelistično gradivo je oblikoval Matjaž Učakar.

Za motiv znamke je bil namenoma izbran lepo ohranjen zob Anancus arvernensis, kate-rih največ ostankov so našli prav v vzhodni Sloveniji. Izbor pošte Velenje sovpada s še enim najdiščem omenjene vrste mastodona.

Nova paleontološka znamka z motivom zoba

mastodona Anancus arvernensis. Izdala Pošta

Slovenije, zasnoval Matjaž Učakar.

Documents

Geološko bogastvo Koroške, Savinjske in Velenja