BESeDA

1 

STRICI

Fran S. FinÏgar

Strici

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDA

2 

STRICIBESeDA

Fran S. FinÏgarSTRICI

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-005-7

beseda@omnibus.sewww.omnibus.se/beseda

BESeDA

3 

STRICI

I

Kar po vrsti so jih dobili na Podlogu in vsakega o kraljih.Ker oãe ·imen ni hotel brskati po pratiki za imeni naprej

in nazaj, so bili sinovi: Ga‰per, Mihor, BolteÏar. Nato dvanajstlet ni bilo niã. Trinajsto leto je boÏiã prinesel ‰e ·tefo, njenomater pa so odnesli s Podloga trije kralji. ·tefo je izredila de-kla Maru‰a, ki je kot pestunja pri‰la k hi‰i, ko se je rodil ·im-nu prvi sin Ga‰per, in rasla do kravje in pra‰iãje dekle, doklerni po materini smrti zagospodinjila.

* * *

V hi‰i je bilo — kakor navadno — tiho. Zlepa se ni kje takomalo govorilo kakor na Podlogu. Tudi tisti veãer ne. Maru‰aje lu‰ãila fiÏol. Pokljanje suhih strokov, po‰umevanje fiÏolov-ke, ki jo je obtrgovala, hrestljanje koruze, ki sta jo robkalaGa‰per in BolteÏar, in mehki udarci orobkanih storÏev, ki stajih fanta metala na tla, to je bilo vse. Mihor je bral Umno Ïi-vinorejo, ·tefa pa je na peãi rahlo sopla v otro‰kem snu. Iz-pred hi‰e je bilo ãuti ‰um curka, ki je tekel v na pol zamrzlokorito.

„Dolgo ga ni!” je pogledala Maru‰a na uro. Fantje so se vsihkrati tudi ozrli na uro, rekel pa ni nihãe niã.

„Treba mu je riti v noã in sneg,” je momljala Maru‰a.

BESeDA

4 

STRICI

Mihor je dvignil glavo iznad knjige: „Opravke ima. — Kajpa ti ve‰?”

„Niã. Samo sedanje smrkolinstvo ve vse.” Jezna je pobro-dila po nalu‰ãenem zrnju v merniku. Zunaj pa se je v temhipu oglasilo trkanje s podkovanimi ãevlji ob kamniti pragpred veÏo.

„Prej bi ga bila obgodrnjala, pa bi bil prej pri‰el,” je zbadalMihor Maru‰o.

Maru‰a je nabrala ‰obo in jo pomolila proti Mihorju: „Mm—” in od‰la za gospodarja po veãerjo.

·imen, gospodar, je vstopil, snel klobuk in zamahnil z njimnad podom, da je otresel sneg, ki se mu je bil nabral okrogkrajcev.

„Spet naletava?” je vpra‰al Ga‰per.„Kar v cunjah,” je razloÏil oãe, slekel suknjiã in ga opahal

snega. Golorok je sedel k mizi, ‰estdesetletnik, pa ‰e kakorhrast. Zajel je iz sklede; Ïlica je praskala po ‰iroki latvici, stro-ki so spet pokali pod prsti Maru‰e, suha koruza se je ‰umljajeusipala izpod dlani Ga‰perja in BolteÏarja.

— „Kaj je s Plavko?” je postavil oãe Ïlico pokonci in po-gledal Mihorja.

„Ni kazno, da bi storila nocoj.”„Prav.” In zopet je glodal po skledi. Ko je ujel zadnje zrno

ka‰e, je vrgel Ïlico v skledo in jo porinil izpred sebe.„Na!” je skoraj zareÏal v Maru‰o, ki je tedaj Ïe drÏala lat-

vico za rob, jo odnesla v kuhinjo, se v hipu vrnila in ni ‰e za-prla vrat, pa je Ïe molila.

„·tefo zbudi!” je sunil oãe z glavo proti peãi, kjer je spalodekle.

„Sva Ïe odpravili svojo,” je razloÏila kar sredi vere Maru‰a,

BESeDA

5 

STRICI

pokleknila in nadaljevala. Mo‰ki so vstali, poiskali vsak svojkot, kamor so poklekali Ïe desetletja vsak veãer, in odgovar-jali Maru‰i, ki je molila naprej z nenaravnim glasom, da se nivedelo, ali se z Bogom pogovarja ali prepira.

„·e to kito orobkajva,” je po molitvi povabil Ga‰per Bol-teÏarja, ki je zehal in se pretegal sredi hi‰e.

„Pustita!” je velel trdo oãe. BolteÏarju so omahnile roke, kijih je vil nad glavo. Ga‰per je izpustil storÏ na klop in pogle-dal oãeta. Maru‰a je prijela za kljuko.

„Nabrskan je. Ne bom ga poslu‰ala,” je sodila in ‰la pomi-vat.

„Nocoj se zmenimo,” je nenadoma resnobno poudaril oãe.Mihor je zaprl knjigo, brata sta sedla k peãi vsak na svojo

stran.„Ga‰per!” Oãe je potrkal z nohtom po mizi.Sinovi so poznali to trkanje.„Ga‰per, kaj je z Lucijo?”Brata sta se ozrla na Ga‰perja, ki je pogledal v tla in se z

obema rokama trdo prijel klopi.„Kaj je z Lucijo, te vpra‰am,” je ponovil oãe trje.Ga‰per ni dvignil glave.„S ãigavo?” je pomagal Mihor.„To ve on bolje kot mi. — Povej!” Oãe je potrkal z nohtom

glasneje po mizi.Ga‰per je izpod obrvi pogledal vanj, zardel do u‰es, stisnil

klop in poskusil izreãi besedo. A mu je obtiãala v grlu.BolteÏar se je sklonil okrog vogla peãi in pogledal brata.„Tak blekni!”Takrat pa je Ga‰per ‰inil kvi‰ku, trma mu je namrdala ãelo.„Kar je, je,” je izustil hripavo in pomeril proti durim.

BESeDA

6 

STRICI

„Ne gani se, dokler ni zmenjeno!”Ga‰per je sedel na klop, da je zacvrkala pod njim, in po-

novil:„Kar je, je, pa ãe grem takoj od hi‰e.”„Tako govori pla‰ãar, ne pa sin s Podloga. Sram te bodi.”

Oãe je pljunil na sredo hi‰e.Sinova sta gledala oãeta in gledala brata, ki jima je pritajil

prvo skrivnost v Ïivljenju.„Ali res z Lucijo? KajÏarsko!” se je ‰iroko zaãudil BolteÏar

in pogledal brata okrog vogla peãi. „Ga‰per, kam si gledal?”Brata sta hitro uganila, za ãigavo Lucijo gre pravda.

„Kamor so oãi peljale in tebi niã mar. Saj jo bom plaãal!”Ga‰per je pograbil orobkan storÏ, ga med prsti zdrobil invrgel drobljance na drugo plat hi‰e pod klop.

Tedaj je oãe potrkal s sklepi po mizi. Vsi sinovi so se zaspoznanje poniÏali ob tem udarcu.

„Rekel, sem, da si pla‰ãar, ne sin s Podloga.” ·e enkrat jepribil s ko‰ãeno roko to trditev ob mizo. Vsi so umolknili,dokler ni povzel oãe:

„Povej mi, ali si bil pes ali si bil ãlovek?”Ga‰per je gledal v tla. Mihor je spravljal Umno Ïivinorejo

na polico. BolteÏar je svaljkal pod nogami orobkane storÏe,razmetane po podu.

„Odgovori, ãe te vpra‰a oãe,” se je okrenil gospodar od mi-ze k sinu.

„Rad jo imam,” je okorno priznal sin.„Kaj govori‰ potemtakem o plaãevanju? Vzemi jo! Da bi se

sedaj potepel po svetu, to je za psa, po pravici plaãati pa teganoben denar ne more. Torej...”

BESeDA

7 

STRICI

Ga‰per je gledal z izbuljenimi oãmi oãeta. Mihor je preko-raãil sobo gor in dol, se ustavil pred bratom in izbruhnil:

„KajÏarsko in prazno na Podlog! Ga‰per!”To je veljalo oãetu, ne bratu. Zato je brat molãal in odgo-

varjal oãe:„Njegova je, naj je prazna ali ni. Podlog je tako trden in

razpotegnjen, da preredi sedem Lucij, ne ene same.”Ga‰per je vstal, oãi so se mu svetile, k oãetu bi bil planil in

ga objel, ãe bi znal kako.Vstal pa je tudi BolteÏar — sin, ki ga ni bilo bolj zadovolj-

nega ãloveka na svetu. Usekalo je vanj nekaj preãudnega, koje sli‰al, da se brat oÏeni in da bo gospodinjila po hi‰i Luci-ja. Nikdar mu ni pri‰lo na um, da bi kdaj zapu‰ãal Podlog. ·ena semenj so ga teÏko spravili. Ta hip ga je zabolelo pri srcu,da je udrihnil:

„âe je taka, meni doto in pojdem!” Sam sebe se je ustra‰il,da je sedel nazaj k peãi.

„In ‰e meni,” je dodal Mihor k bratovemu.„Nikarta!” je poprosil Ga‰per, ki je bil mahoma ves mehak.

„Lucija je tako dobra.”„Doto!” je zareÏal Mihor.„Doto!” je ponovil BolteÏar.Oãe je Ïe stisnil pest, da bi uÏgal ob mizo. Razjezilo ga je

in zaskrbelo. Vtaknil je zato pest v Ïep, se dvignil izza mizein si poiskal besede:

„Norci! Doto sem, doto tja! Tebi ta vogel, onemu onega —in tistile na peãi — ‰e tretjega. Le razkopljite hi‰o in zemljo —potem pa hajdi — z malho po svetu. Podlog je moj; doklerbom gibal, ga nihãe ne bo trgal. Kdor pa hoãe iti, naj gre; navse vetrove peljejo poti s Podloga.”

BESeDA

8 

STRICI

Mihor in BolteÏar sta se dvignila s klopi, Ga‰per je stopilproti oãetu. Molãe so obstali za hip in gledali vsak v svojo platkot hrasti na gori.

„Kaj se priãkate, dedci?” se je prikazala med vrati Maru‰a.„Pojdi!” je velel oãe rahlo; „se bomo brez tebe.”Maru‰a je uÏaljena zadrlesknila duri. Prvikrat, odkar je po

umrli gospodinji prijela za kuhalnico, so skrili pred njo dru-Ïinsko tajnost.

„Za tujo Ïensko ne bom vlekel in garal; jaz pojdem,” je gle-dal Mihor na polico, kamor je bil vtaknil knjigo. Ne oãetu nebratu ni mogel dati oãi.

„Tudi jaz, tudi jaz,” je prikladal bratu BolteÏar in z nogoiskal pod peãjo cokle.

„Oh, zakaj?” je posku‰al meãiti Ga‰per, ki mu je oãe pre-vzel besedo:

„Za tujo Ïensko? Lucija ne bo tuja in ãe je z njo, kakor mije pripovedovala BoÏnarica sama, ne bo, ampak je Ïe na‰a. Zakoga sem vlekel in garal jaz? Vsak zase — in vsi za Podlog. Toje pamet, vse drugo je norost. Kdor hoãe za norostjo, naj sezgodi, kakor sem povedal.”

„In se bo,” je vrgel Mihor oguljeni suknjiã na pleãa in ‰el.Za njim je ropotal v coklah ãez prag BolteÏar in ponavljalgroÏnjo za bratom.

Oãe je sedel nazaj k mizi. Ga‰per se je vrnil k peãi. Nadnjima so bobneli koraki sinov, ki sta ‰la spat v zgornjo sobo.Nerazloãne, a trde besede so trkale ob strop. ·imen si je pod-prl glavo. Ga‰per je gledal oãeta, odpiral usta, se premikal naklopi, toda ziniti ni mogel.

„Tega ti je bilo res treba,” je oãe z vzdihom oãital sinu.

BESeDA

9 

STRICI

Ga‰per ni pogledal v tla. Svetlo je zrl v revno luã pod stro-pom in na smeh mu je ‰lo.

„Ali ni Lucija kar prava Ïenska, oãe?”„Je. Sem jo videl pri Ïetvi, v hlevu in pri peki, ko nam je ho-

dila v dnino. Îenska — kakor gre.”„In kako narejena! Na vse kraje in konce prav,” je kar pri-

vzdigovalo Ga‰perja.Oãe se mu je skrivaj namuznil, malomarno odmahnil z ro-

ko in menil:„Seveda, tvoje oãi vidijo samo to. — Ampak onadva!”„Saj ne pojdeta zaradi Lucije. Saj sta bila vedno dobra z

njo.”„Brat ne pozna‰ tako bratov kot oãe sinove: pojdeta, ti pra-

vim.”„Pregovorim ju...”„Saj je vseeno. âe bi ju Bog ne bil dal, bi se Podlog ne bil

podrl. In ãe gresta, se tudi ne bo. — Ti glej, da ‰e ta predpusturedi‰.”

„·e ta predpust?”„Le kaj izpra‰uje‰! Na‰ega rodu otroci se bodo pod na‰o

streho rodili. Za nedeljo dobi moÏe in zasnubite. Povej, dabomo svatovali na Podlogu — in ne po bajtarsko.”

„Oãe, oãe, res ne vem...” je sku‰al sin vstajati od peãi. Ob-jel bi bil oãeta, ko bi ne bilo to tako tuje na Podlogu.

Vendar je nerodno stopil do njega, ga prijel za roko, mu jostiskal, meÏikal z oãmi, kamor so silile solze, poÏiral sladkogrenkobo in obljubljal: „Oãe, tako vam bo stregla Lucija, poangelsko...”

Tudi oãe je potegnil sapo skozi nos in gledal na bogca vkotu.

BESeDA

10 

STRICI

„Spat pojdiva,” ga je odgnal od sebe.Ga‰per je zginil v hlev, kjer je imel pograd, da je kdo pazil

na Ïivino tudi ponoãi.Oãe je zapahnil za njim duri, se vrnil v hi‰o, sezul se in

nato tiho stopil na klop k peãi, poboÏal ·tefo, ji popravil vz-glavje in dolgo gledal v smehljajoãi se obrazek s sklenjenimirokami, kakor bi molil. Nato se je ozrl po hi‰i, da se je pre-priãal, ali sta res sama s ·tefo, se nagnil nad dekliãjo glavicoin jo neÏno poljubil. In ‰e enkrat se je zagledal vanjo: „Kakormama, prav taka je!” Nato je pomoãil palec v kropilãek zavrati, pokropil otroka, ga prekriÏal in mu za‰epetal: „Lahkonoã, ljubka moja.”

BESeDA

11 

STRICI

II

Ga‰per je priÏgal hlevno svetilko, jo obesil na kljuko nadvzglavjem pograda in legel, kakr‰en je bil. Niti klobuka

ni snel z glave. Îivina je preÏvekovala. Plavka je vãasih glo-boko zasopla, se prelegla, zasmrãala kot v skrbeh in poãiva-la dalje. Ga‰per je gledal v strop, kjer so se blesketale kaplji-ce strjene sopare. Samo od sebe se mu je smejalo. Preudar-jal je, kak‰ne noãi so mu tekle in se vlekle, zlasti od takrat, komu je Lucija pred kratkim razodela skrivnost. Luãi tedaj nistrpel. Bal se je, da bi se videle njegove misli in skrbi. Nocojpa mu je gorela luã, drobne zvezdice so se utrinjale v kaplji-cah po stropu; kot da je v boÏjem hlevcu. Mislil je in niã nimislil. Oãe, Lucija, brata, poroka, svatba — vse je bila enasama lepa pravljica.

Hipoma ga je vrglo kvi‰ku. Samo trenutek je posedel nastranici, nato je oprezno pogledal skozi vrata. V hi‰i je bilaãez in ãez tema. Tudi brata sta luã Ïe ugasila. Upihnil je sve-tilko in ‰el po prstih iz hleva.

Na gosto je sneÏilo. Ga‰per je tipal po predrju, na koncuhleva se je pa spustil nizdol na celo. Zapra‰il se je v meteÏ,oral gaz in ‰e malo mu ni bilo mar, da bi zgre‰il. „Srce misveti,” je pomislil in kar zavriskal bi bil v gluho noã.

Pri BoÏnarjevi bajti se je oddahnil. Stra‰no so ga srbeliprsti, da bi potrkljal na kamrno okno, kjer je spala Lucija.

„Nocoj pa ne na okno! Drugaãe napravim.”

BESeDA

12 

STRICI

Z glasnimi in pre‰ernimi koraki je ‰el pod okni in potrkalna veÏne duri: enkrat, dvakrat. Nato je poãakal. V hi‰i se jezasvetila luã. Ga‰per si je mel roke, ne od mraza, od veselja.Po poti si je pripravil besedo, kako jo pove BoÏnarjevim, inposebej ‰e za Lucijo eno. Kje so bile sedaj besede, ko mu jesrce tako razsajalo, da bi ga lahko sli‰ala Lucija v kamro.

„Kdo je?” se je oglasilo od znotraj.„Dober prijatelj.”Mati v hi‰i ga je spoznala po glasu.„Jezus, Ga‰per! Prav gotovo sta se sprla z oãetom.”BoÏnar, naglu‰en, ga ni spoznal.Lucija pa je v kamri zaihtela: „Zakaj ste mu povedali?” Vsa

se je tresla in vendar bila vesela. BoÏnar je ‰el v veÏo, prijel zazapah in ‰e enkrat vpra‰al:

„Kaj je?”„Niã hudega! Vse prav pa dobro!”Zapah je zdrsnil v zid. BoÏnar je svetil z dvignjeno luãjo

Ga‰perju v lice in ga prepoznal. Ves je bil zameten.„Ti moj Bog, v takem vremenu hodi‰!”„Kaj vreme! So druge reãi, oãe.”Tedaj je bila v veÏi Ïe mati, ki je hitro segla po metlici in

mu stepala sneg s pleã in ‰kornjev.„Ali sta se z oãetom?” je po‰epetala mimogrede Ga‰perju.

„Ne povej vsega, lepo te prosim.”„Vse, mati, nocoj pa vse!” je rogovilil Ga‰per in ji u‰el v

hi‰o. Oãi so mu iskale Lucije. Ona pa je vrata v kamro priprla.„Da te je v takem prineslo?” je ponovil BoÏnar in obe‰al

svetilko na kaveljãek pod stropom.„Saj me je res tako neslo, da sem kar prifrãal,” se je sme-

jal Ga‰per.

BESeDA

13 

STRICI

Mati ga je ogledovala od peãi, kamor je sedla. Ni ga razu-mela, toda strah ji je vendarle kopnel.

„Kako sta opravila z oãetom?” je ponovila glasneje, da jesli‰al tudi BoÏnar.

Ga‰per je hodil gor in dol, pomolãal, da je draÏil mater, inseveda mislil na Lucijo, ki je skrita za vrati pritiskala roko nakljuvajoãe srce.

„Kako sva opravila?” ·e dvakrat je premeril sobo. Nato seje ustavil in govoril bolj v kamrna vrata kot oãetu in materi:

„Tako sva se domenila, da bo ‰e ta predpust Lucija prinas.”

BoÏnar je poslu‰al z odprtimi usti, materi je od nejevere,kakor je dobro sli‰ala, uteklo vpra‰anje: „Kaj pravi‰?”

Ga‰per pa ni ponavljal in ni mogel veã strpeti. Vdrl je vkamro.

„Kar moj‰kro k hi‰i! Lucija, v nedeljo pridem z moÏmi —in...”

Ga‰per je obstal med podboji. Na postelji je sedela Lucija.Luã, ki je ‰inila skozi odprtino, je osvetlila solze, ki so se ji pritej priãi usule.

„Lej jo no,” je sku‰al biti Ga‰per neÏen, „nikar no! Pa saj sood veselja, jeli?”

Prestopil je prag, jo prijel za roke in jo vedel v hi‰o.„Takale res ne grem,” se mu je trgala iz rok, smuknila na-

zaj v kamro in se ‰e dooblekla.„Tako je, BoÏnar; ga ni moÏa kot na‰ oãe!”Stari je zmajeval z glavo. „Bosa bo ta; vinski se mi zdi‰, Ga-

‰per.”„Za norce nas ima Podlogar, nas kajÏarje. In tebe povrhu,”

je poprijela ‰e mati.

BESeDA

14 

STRICI

„V nedeljo vam pokaÏem norce, ko pridemo. Le glejte, ma-ti, da bo cvrtja do stropa.”

„In na Podlog z na‰o? Tako ne misli‰!”„Pa prav tako.”Lucija je pri‰la iz kamre. Ga‰per je stopil tik k njej. Bila je

zardela kot otrok, ki se prebudi iz sna. Na dolgih vejicah ji jevisela vlaga solz. TeÏki kiti sta ji tekli na pol razpleteni popleãih. Ga‰per ni veã skrival. S trdo, delovno roko jo je objelkrog pasu in jo pritisnil k sebi.

„Kako si mrzel,” se mu je odmikala vprião star‰ev Lucija,ki je zaãutila skozi rokavce hlad snega z Ga‰perjevega suk-njiãa.

„Mrzel je sneg, jaz pa kot Ïerjavica!”„Pustimo norãije in se pogovorimo, kot gre,” jih je ves

zresnobljen vabil BoÏnar za mizo.Sedli so in Ga‰per je pripovedoval... Vsem je ‰lo na jok, sa-

mo Ga‰perju ne. Dolga je bila izpoved, da je minila polnoã,preden so si vse povedali in se raz‰li. Lucija je stopila z Ga-‰perjem ãez veÏni prag. —

„Pa ti zapahni!” je naroãala mati Luciji in se umaknila izveÏe.

Zunaj je ‰e venomer sneÏilo. Ga‰per je z razpetim suk-njiãem branil Lucijo, ki se je nagnila na njegove prsi.

„Ne ve‰, kako me skrbi iti na Podlog! Jaz, kajÏarska, na ta-ko zemljo! In ‰e zaradi tvojih bratov. O Ga‰per, razprla semvas.”

„·e si bomo dobri, niã se ne boj.”Lucija je drgetala, pi‰ ji je zaganjal sneÏinke v lice.„Pojdi!” jo je spustil Ga‰per, ko se je hipoma domislil, kako

je z njo. „Da se ne prehladi‰.”

BESeDA

15 

STRICI

Zavil je krog vogla, zavriskal na vso la‰ã, Lucija pa je tihozaihtela.

BESeDA

16 

STRICI

III

Po tej noãi se na Podlogu ni na videz prav niã izpremeni-lo. Pela je Ïaga, pela sekira; vsak dan je poskakovala Ïi-

vina, ki so jo gonili na korito, zajemali so iz ene sklede, molãekot sicer.

Toda veãer je doslej tako edino druÏino razpostavil na tritabore. Mihor in BolteÏar sta uhajala nenavadno zgodaj naizbo, oãe in Ga‰per sta nenavadno dolgo sedela v hi‰i. Ma-ru‰a pa je brundala pred peãjo, ropotala z burklami, nosilastra‰no ‰obo, ker je vse slutila in niãesar vedela.

Mihor in BolteÏar sta leÏala obleãena na posteljah. Na mi-zici jima je brlela luã.

„Jutri pojde snubit. MoÏe je dobil,” je zaãel Mihor in pre-dejal nogo ãez nogo, se uprl s prsti v konãnico, da je za‰kri-pala.

„Kako ve‰?”„Zaplaznik mi je povedal. Njega je naprosil.”„Kaj pravi Zaplaznik?”„Norce mu kaÏe. Prazno Ïensko na Podlog.”BolteÏar je utihnil in premi‰ljeval, ali bi povedal ali utajil.

Toda Ïenitev je brata tesno zbliÏala.„Mihor!”„Kaj?”„Lucija je brdka.”„KajÏarska, ki je ne goni delo. Zato je kakor iz strdenja.”

BESeDA

17 

STRICI

„Pa tudi poprime. Saj smo jo imeli v dnini.”Mihor je dvignil glavo.„BolteÏar!”„No?”„Tako govori‰, kot bi jo snubil ti.”BolteÏar je spet utihnil, se nato dvignil na komolec in po-

ãasi spravil tajnost na dan:„Res sem Ïe mislil, da bi se priÏenil k BoÏnarju.”Mihorju je omahnila glava nazaj na blazino. Zasmejal se je.„Zakaj se smeje‰? KajÏa ni tako pod niã, za par goved bi z

doto ‰e prikupil in bi se Ïivelo. In bi tako rekoã ostal kar pridomu.”

Mihor se je spet zasmejal.„Ali ti je zajec pretekel pot? Zato se kremÏi‰. Ji pa postani

za hlapca, ko ji ne bo‰ za moÏa.”BolteÏarja je bolelo. Nemiren se je dvignil in sedel na po-

steljo.„Ne bom za hlapca.”„Bo‰, ãe ti le reãe.”„Kdaj pojde‰ ti?”„Ko bo dognano, takoj.”„Jaz tudi.”Oba sta leÏala tiho in zrla v strop, kjer je trepetal svetel

kolobar od zasenãene luãi.Od spodaj, iz hi‰e, se je nerazumljivo sli‰alo pogovarjanje

oãeta in Ga‰perja. Oãe ·imen se je ves prerodil. Kot bi ‰lo zanjegovo poroko. Na vsako malenkost je mislil, do podrob-nosti vse preudaril. Ga‰per pa mu je bil vdan kot ‰olarãek.

„Torej tako!” je sklenil oãe. „Voleta pobijemo, pra‰iãa za-

BESeDA

18 

STRICI

koljemo. Naprosi klavca, po kuharico pojdem sam. Vabi tako,kot se je s Podloga vedno vabilo: vse!”

„In za druga? Ali naj mi je Mihor ali BolteÏar?”„Morda ne bo nobeden.”„Tega mi vendar ne napravita.”Oãe je skomizgnil z rameni.„Tudi brez teh trm ne bo nihãe laãen na na‰i svatbi.”„Preprosim ju.”„Poskusi!”Oãe je zataknil pratiko za podobo pod stropom in vstal od

mize, Ga‰per mu je Ïelel lahko noã. Pred veÏo, na kamnitempodiãu, ki ga je kril napu‰ã na dveh stebreh, mimo katerih sodrÏale stopnice na levo in desno, je obstal Ga‰per. Zvezde sose utrinjale v zimsko krajino. Daleã spodaj, izza gozdiãa, jegledala v noã rdeãa luãka. „Lucija,” je pomislil Ga‰per in za-hotelo se mu je do nje.

„K bratoma moram,” se je premagal in ‰e stal na hodnikuter razmi‰ljal. Desetkrat je zavrgel besedo, ki si jo je priprav-ljal. Na svetu mu ‰e ni bila nobena reã tako teÏka kot ta potdo bratov. Kakor re‰ilna misel se mu je utrnilo: „Morda Ïespita!” Stopil je krog hi‰e. ·e je gorela luã v izbi.

Vrnil se je na podiã in spet razmi‰ljal. Niã se niso prepirali,celo govorili so, kar je bilo treba, in vendar drugaãen je bilsam, drugaãna sta bila brata.

„Naj bo, kar bo,” se je slednjiã okrenil, tiho odprl vrata in‰el po stopnicah na izbo. Vsaka stopnica je zajeãala podnogo. ·e nikoli menda niso tako ‰kripale.

„·e bedita?” je poãasi odprl vrata in stopal v izbo.„·e,” je po kratkem premolku odgovoril BolteÏar.Ga‰per je ‰el k luãi in jo nekoliko privil: „Di‰i po smrdljiv-

BESeDA

19 

STRICI

cu.” Nato je sedel na edini stol, ki je bil tik mize. Brata staleÏala in zrla nemo v strop. Ga‰per, ki se je ves izpremenil vteh dneh in postal zgovoren, ni mogel umeti tega molka dru-gaãe, kakor da sta jezna.

„Prijatelji bodimo!” je zaãel.„Kdaj smo se pa sprli?” je bil nagel v oporekanju Mihor.„Nismo se. Zato sem vaju pri‰el prosit: Kdo mi bo za dru-

ga?”„Jaz Ïe ne,” je hitro odbil Mihor. „Naj ti je BolteÏar.”„Ali mi bo‰?” je plaho vpra‰al Ga‰per.„âe Mihor noãe, ki je po starosti na vrsti, kaj bi jaz?”Ko bi bil Ga‰per, kot je bil, bi bil vstal in od‰el. Ali ljubezen

ga je prevzela, da se niti nad voli, ko so najbolj nagajali, niraztogotil, kako bi se nad bratoma.

„Nala‰ã pravita tako; dva brata pri hi‰i in bi prosil drugadrugod! Kaj takega svet ne pomni. Mihor, le obljubi mi. Ve‰,ti bom za stare‰ino, ko se bo‰ ti.”

„Maram za Ïenske! Jaz pojdem od hi‰e.”„No, Mihor, zakaj si tak? Da bi te Lucija pregnala! O, ne bo

nas cedila, ko je tako dobrih rok. Ne bojta se. Zakaj bi se raz-hajali zavoljo nje? Ali ‰e vesta, ko je mati umirala? Kako jeprosila pred zadnjim vzdihljajem: Radi se imejte! In Lucija,kar cele noãi prejoka, ko sem povedal, s ãim mi grozita.

Reva.”„Pa mu bodi!” je poskusil pregovoriti Mihorja BolteÏar, ki

se mu je Lucija zasmilila.Mihor se je zasmejal, a Ga‰per ni umel, zakaj. BolteÏarja je

pa smeh neznansko zabolel. Zato se je ogrel, dvignil na pos-telji in zaãel:

„Ve‰. Mihor, ãuden si pa tudi. Tega ni treba, da bodo pov-

BESeDA

20 

STRICI

sod bobnali o na‰em razprtju. Bodi mu za druga, potem poj-de‰. Jaz tudi.”

„Za druga mi bo‰ in potlej ne pojdeta nikamor.”„Le doto mi pripravi,” se je usedel na rob konãnice Mihor.„Ne morem ti je dati, ko nimam in ne vem, ãe bom kdaj

imel.”„Kako?” ga je nejeverno pogledal Mihor.„Oãe mi ‰e ne prepi‰e. ,SkaÏita se z Lucijo,’ pravi. ,âe ne

bosta za Podlog, imam ‰e tri druge’.”Mihor je tako radoveden prisluhnil, da je okrenil glavo

proti Ga‰perju. V luãi je bilo videti, kako mu je zadovoljnasenca preletela obraz.

„Da ti ne izroãi?” je zategnil kakor nejeveren.„Ne izroãi mi,” je ponovil Ga‰per.Tedaj je hipoma sedel na stranico postelje ‰e BolteÏar. Bra-

ta sta se ozrla vanj.„Tako, potemtakem...” BolteÏarju ni tekla beseda. Sunil je

zajca, ki je gledal izpod postelje, da je zaropotalo. In kakor damu je ropot razvezal pravo besedo:

„— Potlej bo‰ pa vzel Lucijo le za deklo. Neumna je, ãe pri-de.”

Mihor je ‰kodoÏeljno pogledal Ga‰perja in kimaje pritrje-val BolteÏarju.

„Za kak‰no deklo?” se je postavil takoj Ga‰per. „Za deklo?Kaj ‰e! Ali si ti za hlapca? Ali sem jaz, ali je Mihor za hlapcana Podlogu? Lucija bo na‰a — in potlej...”

„In potlej?” je pograbil BolteÏar.„In potlej — kakor bo oãe izprevidel in Bog dal.”BolteÏar je zdrsnil s postelje in zaãel hoditi po sobi. Us-

BESeDA

21 

STRICI

njene opetnice, s katerimi so bile ob‰ite debele nogavice, so‰umele po podu. Vsi so umolknili.

„Neumna je, ãe pride za deklo na Podlog,” je ves goreã raz-mi‰ljal na glas BolteÏar. „Gospodinja na kajÏi je le veã kotdekla na gruntu. Neumna je. — In sram jo bo. — ·e mene bosram — z njo vred. — Za deklo!”

Mihor je pomeÏiknil sam sebi in se zasmejal, da ga je Ga-‰per vpra‰ujoãe pogledal:

„Zakaj se smeje‰?”„Kar tako.” In se je ‰e enkrat zasmejal, ko ga je BolteÏar

izpod ãela o‰inil s hudim pogledom.In so spet umolknili, dokler ni zaãel Ga‰per:„Bratje smo. Dobri smo si bili. Naredimo, kakor je mati

prosila. Mihor, bodi mi za druga, ali pa ti, BolteÏar.”„Jaz ne,” se je hitro odloãil BolteÏar.„Pa bodi,” mu je sedaj nagajivo prigovarjal Mihor.„Noãem!” je bil rezek BolteÏar, kakor ne zlepa kdaj.„Mihor, kot se Bog prosi, te prosim, ne odreci. Glej, v

‰kripce sem za‰el. âe bi oãe ne bil tak moÏ, kaj vem, kako bise bilo izteklo.”

„Treba ti je bilo tega.”„Ti ne ume‰.”„Kaj bi ne umel? Îenska je Ïenska. Kaj si se lovil za njo? Je

ni, da bi z mezincem Ïugnil po njej.”„Vsak sam najbolje ve,” je vzdihnil Ga‰per. Vsi so spet po-

molãali. V sobici je bilo ãisto tiho. Ni tiktakala ura, ki je po-kvarjena visela pod stropom. Samo BolteÏarjeve opetnice sopo‰umevale po podu.

„O, mati! V grobu jo bodo oblile solze, ker smo taki. Ali naj

BESeDA

22 

STRICI

se od sramote v tla vderem? Mihor, ãe si ãlovek, usmili seme.”

Ga‰perju je ‰lo po sili na jezo in na jok. Brata sta ga gledala.Odkar je nehala ·tefa jokati, tega glasu ni bilo ãuti na Podlo-gu.

„Ali ti oãe res ne izroãi?”„Kakor pri spovedi sem vama povedal.”„Zavoljo matere in ‰e zaradi jezikov — naj bo po tvojem.”„Mihor!” je skoãil k postelji Ga‰per in mu stisnil roko. „Mi-

hor, mati se ti je v grobu nasmejala in zahvalila za to besedo.Povrnjeno ti bo, ne boj se.”

Hitro je prijel za kljuko, kot bi se bal, da bi si Mihor le ‰epremislil. Na pragu se je okrenil.

„Jutri pride krojaã in vama umeri obleke. Oãe je blago Ïekupil. ârno je, da se kar spreminja. Vsi bomo kakor eden. Oãetudi. Lahko noã!”

In je naglo od‰el po stopnicah, ki so bobnele pod veseliminogami.

„Zakaj si mu obljubil?” se je postavil BolteÏar pred Mihor-ja.

Ta se mu je zasmejal: „Ker nisem zaverovan v Lucijo kotti.”

„Mihor!” mu je poÏugal brat. Mihor se mu je ‰e enkrat zas-mejal, se zakopal pod odejo in obrnil v steno. BolteÏar je ‰enekaj ãasa drsal z opetniki po podu in zami‰ljen pove‰al gla-vo. Nato je tre‰ãil strt in jezen na leÏi‰ãe in obrnil hrbet protibratovi postelji.

Ga‰per je svetil po hlevu, potapljal teliãka, ki ga je dobilaPlavka, popraskal med rogmi voleta, ki je bil namenjen za

BESeDA

23 

STRICI

zakol, mu segel v hlam in ugotavljal rejenost. Z vse drugaã-no skrbjo je ‰aril med Ïivino, odkar je bil Ïenin.

Ko je Ïe mislil leãi, se mu je zdelo, da ga je nenadoma ne-kaj poklicalo. Obstal je pri pogradu in pomi‰ljal. Nato je obe-sil luã, ‰el ven in zrl po belem bregu.

„Moram,” se je odloãil in zdrsnil po gazi.Pri BoÏnarju ni bilo veã luãi. Potrkal je na okno Luciji.„Kaj je, Ga‰per?” je dahnila ona za ‰ipo.„Mihor bo za druga!”„Bog, ta bodi zahvaljen,” se je razveselila Lucija.Ga‰per pa je zatisnil okno, ki ga je odprla. „Zapri! Mraz je!”

In je ‰el.

BESeDA

24 

STRICI

IV

Po Ga‰perjevi snubitvi je za‰umelo po hribih in grapahkrog Podloga, pravi ‰under pa so zagnali ‰ele v nedeljo,

ko so ju oklicali. V krãmi pri ·tebucu, ki je bila edina polegfarne cerkve, se je po rani ma‰i nateplo ljudi, da je za zajtrkpripravljena obara izginila iz kotla, kot bi trenil.

„Da je taka tica, kdo bi si bil mislil,” so zaãele dekleta, kiniso pri‰le v krãmo iz navade ali potrebe, marveã od jeze inzavisti. Zato so Lucijo opravljale in obrekovale:

„Kajkrat sem si mislila, pa sem molãala. Ali ste videle, kakoje znala pogledati?”

„Samo fante! Med nami je gledala v tla in imela spodobnebesede Ïe za kvante.”

„Nobena maãka ni bolj hinavska.”„Pa se je znala naliãkati!”„Ko ni imela — kajÏarska — s ãim pregnati dolgega ãasa.

Zato vse frli krog nje.”„Jaz pa pravim, naj ima tega pomolajdeÏa dolgega. Enkrat

sem plesala z njim, pa imam ‰e danes otiske na prstih, takome je ocoklal. Ga ne maram za deset Podlogov.”

In so jezno srebale cinke z obarne juhe.Pri sosednji mizi pa so sedeli gruntarji in kajÏarji. Gruntarji

so drÏali skupaj in bili vsi ene misli, da je ·imen neumen, kertrpi táko mlado k hi‰i. KajÏarji so si mislili svoje, ugovarjati sivendar niso niã kaj upali.

BESeDA

25 

STRICI

Pri kajÏarjih je sedel in vrtel med prsti ‰ilce brinovca tudistari Vorena, ki je samski stanoval v revnem ãebelnjaku. In ‰eta ni stal na njegovem, ampak na srenjskem. Izpod silnih obr-vi, ki so mu kot siva kodelja visele pod ãelom, je ogledovalgruntarje, dokler mu ni bilo dovolj.

„MoÏje, moÏje!” je zaãel glasno.Gruntarji so se malomarno ozrli nanj.„Zini, Vorena,” ga je ‰ãuval s komolcem droben krojaã,

kajÏar.„MoÏje, nimate prav.”„Tako je. Vorena nas bo pouãil, ki mu stoji ãebelnjak iz na-

‰ega usmiljenja na srenjskem.”„Koritnik, po‰teno sem prosil in srenja mi je dovolila. Ali

ne?”„Ne oãitaj mu,” je miril Zaplaznik Koritnika.„No, Zaplaznik,” je povzel mirno Vorena, „ali nisi ti snu-

bil za Ga‰perja?”„Sem.”„Torej za moÏa te je naprosil ta s Podloga, pa si kakor baba.

Zakaj ga objeda‰?”„âe me prosi, ali bom rekel: noãem.”„Reci noãem ali hoãem, to je tvoja reã. MoÏu pa gre, da je

eden in isti — tukaj in tamkaj.”„Kaj pa mu je rekel ãez ãast?” se je oglasil gruntar, ki je

imel dve hãeri, zreli za Podlog.„·imen ni neumen, ãe Ïeni sina z Lucijo,” je sodil Vorena.„Mar bi se ti ponudil k BoÏnarju, da bi ti ne bilo treba na

srenjskem leÏati,” je zabavljal gruntar.„Nehaj in pusti Vorena, naj razodene.”„Ne bom jaz razodeval. Prerok govori: Gorje vam, ki hi‰o

BESeDA

26 

STRICI

k hi‰i stavite, vinograd k vinogradu in njivo k njivi stikate!Mar ste sami na svetu?”

„Kaj se to tiãe nas?”„Vi ste tisti! Vse na en kup!” je vzrojil krojaã.KajÏarji so potrkali s kozarci ob mizo, da je krãmar ·tebuc

skrben stopil k pivcem.„Tako je!” so pritrjevali krojaãu dninarski kajÏarji. „Svet naj

se zravna. ·imen s Podloga je moÏ.”„MoÏ, moÏ!” je trkal krojaã ob mizo.„On je. Kaj si pa ti, ‰ivankar?” se je spravil nadenj bogat

gruntar. „Ti, ki ti tvoj grunt orje krt, gnoje pa ptiãi izpod ne-ba?”

Krojaã je planil pokonci, omizje je vse kriÏem zavrelo, de-kleta so od peãi vlekle z gruntarji, celo kajÏarske. Krãmar ·te-buc je mahal z rokami in miril. Toda njegov ‰u‰ljajoãi glas jetonil med vri‰ãem.

Tedaj pa so se odprle duri. Mednje je stopil Podlogar, ple-ãat, da se je kar tema naredila.

Kot bi odrezal, je vse potihnilo.„Mar se bomo spopadli?” je veselo vpra‰al ·imen.„Eh, niã, niã. Zbesedili so se, samo zbesedili. Beseda je dala

besedo. Tako mora biti. Ni huj‰ega dolgega ãasa, kot je mrtvakrãma. — Kaj bi, oãe ·imen? Klobasico ‰e imam. Samo eno.Zate sem jo prikril,” se mu je dobrikal ·tebuc.

„Postavi najprej dva ‰tefana na mizo, da bo vredno toãiti.”Gruntarji so se stisnili in posadili Podlogarja medse.„Zahvaljen, ·imen, ki Ïeni‰ sina z Lucijo. Pred Bogom in

ljudstvom bo‰ povi‰an!” Krojaã je rinil predenj frakelj in munapival. Podlogar je srknil kapljo pa sli‰al bogatega soseda, kije namignil: „Kaj hoãe, ãe je pa sramota pred pragom.” ·imen

BESeDA

27 

STRICI

je izza frakeljna ‰inil s pogledom v soseda. Nato je porinilsteklenico krojaãu in ukazal:

„Sosed, naj te ne skrbi ne na‰a sramota in ne na‰a ãast. To-likanj prostora je Ïe ‰e na Podlogu, da bo stala postelja zaLucijo in bo tekla zibka za njene in na‰e otroke.”

Sosed je gledal v mizo, dekleta pri peãi so zardevale, izmedsplo‰nega molka se je pa dvignil Vorena, pismouk. Stopil jedo ·imna in poiskal njegovo roko.

„·imen, moÏ svetopisemski si. Bog je v tebi!”In solza se mu je utrnila na razku‰trano brado.„Na svatbo pridi, Vorena. Sedaj pa pij in molãi.”„Bom,” je pritrdil pu‰ãavnik s srenjskega sveta.·tebuc je toãil in tovoril nove ‰efane na mizo. Med gosti ni

bilo veã Ïal besede. Poslu‰ali so Podlogarja, kot se poslu‰akralj, ko jim je razodeval, da je najel godce progarje, dve ku-harici in da nihãe iz soseske ne sme manjkati pri svatov‰ãini.

Ko so se razhajali, so ‰ãipali od vseh plati krojaãa: „Meninaredi‰! — Moram imeti! — Najbolj ugnano obleko imamjaz!”

Krojaã si je najel kar dva pomoãnika in ‰ival noã in dan inpel in razlagal:

„Tako je! Svet se mora zravnati!”

BESeDA

28 

STRICI

V

Na Podlogu je nastala zadrega, huj‰a kot ob ko‰nji. Pri‰liso zidarji belit, najete dninarice so ribale tla in posodo,

ãevljar je klepal po kopitih, vozili so iz mlina in v mlin, vsakdan je kdo hitel v trg in vsak je prinesel k domu breme bla-ga in jestvin in posode. Drug drugemu so podajali duri, dauboga Maru‰a, vsa zbegana, res ni veã vedela, kje se je drÏiglava.

Sredi vsega direndaja pa je stal on: oãe ·imen; vzravnal seje, kakor bi mu bilo zdrsnilo dvajset let s pleã; vse je videl, zavse vedel, vsem veleval.

Fantje sinovi so dobro poznali oãeta. Po cele mesece se jevãasih potajil in jim prepu‰ãal gospodarstvo. âe je pristopilGa‰per in Ïelel: „Oãe, kako bi naredili?” je odgovoril: „Tako,da bo prav.” Vselej pa, kadar je ‰lo pri hi‰i zares, ob ko‰nji, obÏetvi in mlaãvi, ob Ïivinski bolezni, tedaj je poprijel sam intedaj pri hi‰i ni nihãe ne pomislil ne Ïugnil. Ena sama miselje prevzela vse, in ta je bila oãetova.

In tako v Ïivo kot sedaj jih ‰e ni nikdar prevzela. Mihor inBolteÏar sta bila uri, ki ju je gnala oãetova misel. Opolnoãi stahodila spat in celo, ko sta bila sama med seboj, so molãalipogovori. Obrnila sta se vsak v svojo steno. Potrkalo in zbod-lo je za hip v srcu, toda zinil ni nobeden. —

BoÏnar pa je brez hrupa pripravljal Luciji balo vsem zem-ljakom na kljub.

BESeDA

29 

STRICI

Ko so na veãer pred zadnjimi oklici zapele trobente pro-garjev in se zazibali vozovi po klancu izpred BoÏnarja protiPodlogu, je drla vsa soseska skupaj. Cele procesije Ïensk inotrok so obstopile vozove. Lucija je delila iz re‰eta, sicer zo-per ‰ego kajÏarjev, teÏke kose pogaãe vsem, kdor je le steg-nil roko.

In ko so pripeljali balo na Podlog, je oãe ·imen svojeroã-no postavil dva ‰kafa vina pred hi‰o: dva korca je spustil va-nju, da je zajel, kdor in kolikor je hotel.

S to uro se je Ïe zaãelo gostovanje na Podlogu. Vozaãi soveãerjali, vino, ki ga ni bilo sicer nikoli na mizi, je teklo, kotbi ga natakali izpod curka pri koritu. Kdor koli je majãkenopoprijel in nesel z voza v hi‰o, Ïe je zagriznil v pogaão. Lucijapa je med otroãad delila in delila... Tak je bil ukaz oãeta ·im-na, ki je hodil med vrveÏem ves slovesen in svatovski. Progar-ji so se utaborili pred podom in jih narejali, da se je razlega-lo do fare.

Îenin Ga‰per je bil razburjen, da se mu je stari skrivaj mu-zal in niã rekel. Ko bi bil pri ko‰nji tak, dvignil bi oãe vile na-denj. Vse mu je letelo iz rok, tekal je sem in tja, niã veã nivedel, kam bi se dejal. Zato pa je bil Mihor kakor oãetova ro-ka. âuden mir mu je gledal z obraza in v tem miru so se ust-nice neprestano rahlo krivile v smeh, ki se mu je natanko po-znalo, da ni veselje, da je skrita poroga. Kljub temu je z oãibral oãetovo voljo; vselej, ‰e preden je oãe ukazal, je Ïe drÏalza delo. Oãe — in samo on — je bral v tem smehu Mihorje-vem in videl sinu v du‰o. Toda izdal ga ni. Niti enkrat ni tre-nil z oãmi, da bi ciknil na sina. BolteÏar pa se ni zavedal, kajje z njim. Vino ga je razgrelo, pred godci je hodil in poskako-val s ‰tefanom na glavi. „Na zdravje Lucije!” je vabil in toãil.

BESeDA

30 

STRICI

Da ni ·imen oznanil vozaãem in godcem nedelje, zapili bibili in zarajali nedeljsko ma‰o.

Nedelja na Podlogu je bila nemirno tiha. Kuharica in na-jete streÏajke so sicer delale na vse pretege, toda na domaãeje leglo nekaj slovesnega in skrivnostnega. Sam oãe je bilmolãeã in se je, prej tako vzravnan, upognil. Govoril ni nihãe.Edino ·tefa je vesela stikala po kuhinji, hodila v ãumnatoogledovat gore pogaã, potic in cvrtja pa spet v zgornjo hi‰opretipavat in ogledovat novo oblekico, ki ji je bila umerjenakot najmlaj‰i druÏici za svatbo. Ga‰per je bil nepokojen. Kaj-krat si je primeril suknjiã, pokril klobuk, pa tipal rdeão Ïidoza trakom, spet vse spravil in nato drgnil z nakredano krpoteÏko srebrno verigo. Ure so se mu vlekle v veãnost. Brezspanca je priãakal jutra, ob katerem je spet vse oÏivelo. Pro-garji so zagodli, svatje so se vriskaje zbirali, ura odnoda k po-roki je napoãila.

Tedaj, preden je sedel sin na voz, da se odpelje po nevesto,sta se se‰la oãe in Ga‰per v zgornji hi‰i. Nema sta si gledalav oãi, dokler ni sin padel na kolena in zaprosil:

„Oãe, odpustite mi, ãe sem vas kdaj razÏalil. Blagosloviteme.”

·imen ga je prekriÏal prviã: „Bog naj te blagoslovi, ki te bo,ãe Ga ne bo‰ zapustil.” In prekriÏal ga je drugiã: „In blago-slavljam te jaz, tvoj oãe, da ne pozabi‰ ãetrte Ïive dni.” In pre-kriÏal ga je tretjiã: „In ‰e matere blagoslov iz nebes nadte, dabi bila Lucija kakor moja rajnica.”

Sin je vstal. Oba sta molãala, si stiskala roke, grenko jimaje postalo v grlu, dokler se niso orosile oãi in sta se loãila.

Krog poldneva so se vrnili svatje od fare. Ga‰per je skoãils koleslja in skrbno pomagal Luciji z voza. Lucija je bila kot

BESeDA

31 

STRICI

roÏa. Vsa cerkev je pri poroki strmela vanjo in najbolj zavistnijezik ni ãrhnil. Svatje so se zgrnili krog poroãencev, progarjiso igrali in Ïenin je peljal nevesto po stopnicah na podiã predduri, ki so bile seveda zaprte.

Stare‰ina je potrkal nanje in dokazoval, da imajo vse pra-vice do hi‰e, na kar se jim je po dolgi pravdi odprlo. Na pra-gu se je prikazal BolteÏar. Na lesenem plo‰ãku je drÏal majã-keno potiãico, vso v rdeãih pentljah. Stopil je pred nevesto inji ponudil. Hrustu, ki je premetaval hlode kot Ïveplenke, seje tresla roka, da so pentlje trepetale. Godba je utihnila, sva-ti so prisluhnili.

„Na, Lucija! V znamenje, da kruha v na‰i hi‰i ne bo‰ nikolistradala.”

Lucija je vzela in segla BolteÏarju v roko, od razburjenos-ti vso potno. Stisnila mu je v dlan kriÏani tolar in rekla: „Bogte plaãaj in usli‰i!”

Nato je povzel BolteÏar, ki je pa bolj izjecljal, kot izgovo-ril: „In niã veã ne pojde‰ ãez ta prag od hi‰e, dokler te ne po-neso.” In je prijel nevesto, jo dvignil ter postavil ãez prag vveÏo. Ko jo je vzdignil in pritisnil nase ter je za‰umela krognjega njena obleka, se mu je stemnilo pred oãmi in ga stisnilopri srcu. Zmeden je ‰el po sapo in globoko vzdihnil. DruÏici·tefi se je zdelo vse to tako zabavno, da je plosknila in pro-sila BolteÏarja: „·e mene!” Namesto BolteÏarja pa je stopilak njej Lucija, jo tesno objela in oãitno poljubila, kakor je ni ‰enihãe.

Tedaj so udarili godci, zavr‰alo je med svati, ki so se posa-jali krog miz, ‰ibeãih se od jedil.

Zadnja je sedla nevesta. Lepa in niã pre‰erna se je sukalamed svati in imela za vsakega pripravno besedo. Njene oãi so

BESeDA

32 

STRICI

izsledile vsako zadrego. Kjer koli je bilo ob gneãi kaj neredana mizi, vse je videla. V hipu je bila tam, donesla kroÏnik,premaknila ãa‰e; najbolj plahim je najbolj stregla, oblastnepa je znala prositi toliko ljubeznivo, da se ji je vdal vsak.

âe je zdrsnil ko‰ãek kruha na tla, je bila Lucija, ki ga jespo‰tljivo pobrala. Vseh oãi so jo spremljale, hvalile in boÏale.Obsodba gruntarjev pri ·tebucu je bila pisana v vodo.

Za durmi je pa stal ·imen, sredi zime golorok, da so se musvetili beli rokavi. Nobeno oko ni tako pouÏivalo Lucije kotnjegovo. Zadovoljen smeh mu je obkroÏal usta. Ko se je pri-tisnil na zadnji vogel mize, mu je namignil Zaplaznik:

„Ve‰ kaj, Ga‰per le ni slabo izbral.”„Sama skrb in streÏba je je.”„Da bi le taka ostala!”„Niã se ne boj! Tak dan se ãlovek razodene,” mu je pre-

rokoval ·imen, nagnil kozarec in preko njega izpod na polpriprtih oãi gledal Lucijo, ki je roãno delila juho med svate.

Med svati je bil edini Mihor, ki se mu je ãrta poroge reza-la globlje in globlje. Bil je drug, vseskozi kos svoji vaÏni od-liki. DruÏici jih je drobil, da ga je vsa zaverovana poslu‰ala;plesal je, da je dajalo veter in so se svatje kar spogledovali, ãe‰le kje se je vzel Mihor tak?

Toda zgrabilo ga je vendar, da se je kradoma izvil izmedsvatovskega vri‰ãa in ‰el na izbo. Tam je vrgel kastorec, nakaterem je bil velikanski ‰opek iz suhih roÏ in so od njegaviseli zlati trakovi, na mizo ter sedel na posteljo.

Podkomolãil si je brado in srepo gledal v tla.„Vse zija vanjo. — Kaj sem jaz, ki sem toliko pretegnil na

gruntu? Niã. — In oãe! Rodne hãere ne bi tako gledal. O, do-to, doto! Ne jenjam. — Nobeni babnici ne bom za tovorne-

BESeDA

33 

STRICI

ga osla. — Naj ji je BolteÏar! — Hahaha! BolteÏar — zaljubljenvanjo kakor breznov maãek. In tako otrapan, da niti ne ve ne.

— Se mu Ïe ‰e posveti.” — Ko se je dovolj nahudil sam medsabo, je pokril klobuk in se vrnil med goste. Med vrati je zahip postal in gledal BolteÏarja, ki je kolovratil med svati, se‰iroko smejal, skoraj niã govoril in z oãmi lovil Lucijo.

Kadar koli ji je kdo napil, je vselej pristopil tudi BolteÏar,trãil prav zadnji z njo, a tako nasilno, da se je pocejalo iz ko-zarcev in je Lucija pove‰ala oãi sprião njegove nerodnosti.BolteÏar se je pa smejal ‰e bolj na ‰iroko.

Prav tedaj je pri‰el mimo Mihorja oãe. S komolcem ga jepovabil v veÏo.

„Kar prava bo za nas — Lucija,” je ogovoril Mihorja.Mihorju pa ni zginila poroga z ustnic. Skomizgnil je z ra-

meni, molãal pa prijel dekle, ki je ‰la mimo njega, in jo odve-del na ples.

Oãe je za hip nagubanãil ãelo, ki se je takoj spet ujasnilo.Zamahnil je z roko, se obrnil in vase zamrmral: „Kakor semga presodil, tak je.” In je sedel k Zaplazniku ter zaãel govoritio padajoãi ceni Ïivine.

Na polnoã je ‰lo. Svatje so privabili z doma tudi tiste, kiniso imeli svatovskega oblaãila, da vsaj nekaj okusijo. Tudidekle in hlapce. Od fare in ‰e od sosednjih krajev se je na-bralo fantov zapleãnikov, ki so se utaborili na podu pri god-cih, da je bila Ïe prava stiska. In vsi so jedli do sita, vsi so pilipo mili volji. Zdelo se je, da so Podlogarjeve shrambe kot bla-goslovljena pojedina v pu‰ãavi.

Ko je pa udarilo polnoãi, sta pri‰li svatovska teta in Luci-jina krstna botra. S skrivnostno slovesnostjo sta zaprosilikljuã od gospodarja in ‰li v sobico, kamor so bili zloÏili Luciji-

BESeDA

34 

STRICI

no balo in kjer je bila doloãena spalnica za poroãenca. Tetain botra sta za seboj zaklenili. Dekleta in Ïene so oprezovalekrog vrat, ki se niso odprla — celo uro ne. Ob eni pa sta Ïeniodprli duri na steÏaj. Vsa radovednost se je zgrnila pred pragsobice. Dve sveãi sta goreli ob bogcu in rahlo razsvetljevalisobo.

„Mm—mm!” je vse ostrmelo. Teta in botra sta nastlali za-konsko postelj. Skoro do stropa so kipele bele blazine. Sko-zi vezenine je sijalo rdeãe in modro.

„M—mm!” so se ãudili in vedno nove gruãe so pritiskalepred vrata. Dekleta so sredi polke popustile plesalce in pri-tekle gledat. Celo moÏje si niso mogli kaj, da bi ne pristopili.

Prav tik podboja je slonel tudi BolteÏar. Sprva se je ãudil zdrugimi, nato je bu‰il v smeh, ki ga je hipoma ustavil, kot biodsekal. Zatopil se je v vso lepo tajnost te sobe, obraz se muje zresnil, zaãel je stiskati ustnice, niã veã ni sli‰al ‰epetanjasvatov. Pred njim se je pokazala stra‰na skrivnost, ki je bilaves ãas v njem in je ni prepoznal. Stisnila ga je za srce, da bizakriãal. Ni zakriãal; toda prebledel je; Ïe precej vinski se jev trenutku iztreznil in si delal gaz s komolci med radoved-nimi in beÏal skozi veÏo, kjer je izbil Maru‰i burkle iz rok. ·eozrl se ni, ko ga je ozmerjala s pijanim kole‰tralom. PribeÏalje na teman kot za hlevom in se sesedel na tnalo.

„Lucija!” je pritajeno zakriknil, glava mu je klonila na prsi.Takrat pa ga je potapljala po rami roka in nekdo se je za-

smejal.„Ti, Mihor?” se je ozrl na brata, ki ga je sledil za hlev.„Oh, zakaj sem jo zamudil?” je stiskal pesti in skoraj bi se

bil razjokal.„Ne trapaj!” mu je trpko prigovarjal Mihor.

BESeDA

35 

STRICI

„Mihor, ti ne ve‰,” se je zgrabil za prsi, „kaj trpim! Ne pre-nesem! Jaz grem — kar zdaj.”

„Nikamor ne pojde‰. Za hlapca ji bo‰.”„Grem, grem, grem,” je topotal z nogami kot togoten

otrok.„Jaz paã — ti pa ostane‰.”„Mihor, ne draÏi me!” BolteÏar je pograbil brata za rame

in ga tresel. „Da ve‰, ‰e nocoj to noã izginem. — O, Lucija!”„âe nisi baba, daj na roko!”Brata sta si stisnila desnici.„Ti ne ve‰, da imam Ïe najeto sobo pri rudniku v Lepi nji-

vi. Jutri odidem. Ali gre‰ z mano?”„Ne jutri! Pri tej priãi pojdiva.”Mihor je stisnil bratovo roko krepkeje.„âe si moÏ, pojdi in naveÏi si culo. Ko se vrne‰, si jo nave-

Ïem ‰e jaz — in vrÏem obe skozi okno. Pod izbo je tema innikogar ni tam. Ti poãakaj pod oknom.”

„Sam Bog te mi je dal za brata!” je stiskal z obema rokamaBolteÏar Mihorjevo in takoj zginil krog vogla ter se hitro zgu-bil skozi svate na izbo.

Mihor je ‰el ‰e enkrat pred pod. Vesel je bil, ko je druÏicaplesala s svojim fantom, ki je pri‰el zapleãevat. Prijel je zaroke Zaplaznikovo deklo in se zakadil z njo v vrtinec. Tako jepribijal ob pod, da so udarci preglu‰ali glas trobent.

Medtem pa je BolteÏar vezal sveÏenj. Ko je snel ‰opek sklobuka, ga je drÏal dolgo pred seboj. Lucija mu ga je bilapripela. Nato ga je poloÏil na mizo — in ‰e se ni mogel od-trgati od njega, dokler ni spet segel po njem in si ga pritisnilna ustnice. Potem ga je zvil in dejal med obleko v sveÏenj.

Ko je BolteÏar stopil iz veÏe na podiã, je Mihor privriskal

BESeDA

36 

STRICI

s plesalko s poda in jo vodil v hi‰o, da jo pogosti. Na pragu stase brata sreãala in si pomeÏiknila.

* * *

Trda noã je bila. V zvezdnati jasnini sta hiteli dve ãrni sencisredi snegov s Podloga v dolino. V hribu je lajal lisjak in sejezil na trobente, ki so udarjale s poda.

BESeDA

37 

STRICI

VI

Osmero neugnanih svatov je do jutra ostalo na Podlogu.Ko je Ga‰per pri‰el mednje, so si Ïe pripravili terjatev

za vino, ki ga po ‰egi mora Ïenin dati „na roÏance”. Izmisliliso si zanko za Ga‰perja. Nekdo se je nama‰karal za inÏenir-ja, v hrib za hi‰o so imeli napeljano vrv, ob voglu hi‰e, kjer jebila Ga‰perjeva spalnica, so pa stali s krampi.

„Kaj ugibate?” jih je vesel vpra‰al Ga‰per.„Pot za vzpenjaão merimo. Ti ima‰ mlado in lepo Ïeno, ki

bo dobro kuhala in mnogo cvrla. Za cvrão je treba drv. Torejji bomo postregli in napravili iz gozda vzpenjaão, da bododrva kar sama letela pred hi‰o. Ker nam je pa napoti tale vo-gel hi‰e, ga bodo moÏje podrli, da dobimo pot.”

„Oho!” se je zaãel upirati Ga‰per.„Niã oho! Mera tako kaÏe.”„Kako kaÏe mera?”„Osem ‰tefanov vina na roÏance!”Burka se je razpletla, moÏje so grozili voglu s krampi, in-

Ïenir je trdno gonil svojo, dokler se seveda ni Ga‰per podalin za odkup vogla svoje spalnice odmeril vina, ki so ga mo‰kiodnesli k sosedu in tam ob harmoniki nadaljevali gostijo.

Lucija je stala na podiãu pred hi‰o. Tudi ona se je smejalatrdemu, z dovtipi zabeljenemu pogajanju. Toda njen smeh nibil iskren. Silila se je, z oãmi pa neprestano nekaj iskala.

BESeDA

38 

STRICI

Ko so od‰li paberkovaãi z vinom, je Lucija vpra‰ujoãe upr-la oãi v Ga‰perja, ki se je ves sreãen vraãal v hi‰o:

„Konãano! Lepo je bilo, ali ne, Lucija?”Lucija ga je ‰e vedno gledala in, kakor da ni sli‰ala vpra-

‰anja, rekla:„Kje sta Mihor in BolteÏar?”„Naj se odpoãijeta,” je brezskrbno zamahnil z roko Ga‰per.

„Mihor je bil neugnan. Truden je.”Vesela jasnina je oblila Lucijino lice in hvaleÏno je stisni-

la roko moÏu, ki jo je vedel v hi‰o, kjer so streÏajke in kuha-rice imele polne roke dela s pospravljanjem. Lucija je smuk-nila takoj v sobico, se delavni‰ki preoblekla in zaãela poma-gati. ·imen je pri‰el iz hleva, ko je po dolgem ãasu spet samvardeval, obstal med vrati in ves zadovoljen gledal Lucijo, kise je kakor vrtavka sukala in se ji je delo za ãuda odsedalo.

·e pred poldnem je bila navleãena in za‰arjena hi‰a taka,kakor bi ne bilo v njej svatov‰ãine. Oãe je poklical najemni-ce, jih plaãal, Lucija je pa za vsako pripravila potic in prigriz-kov za na dom. Zdelo se ji je, da bi bilo prav, ãe bi ostale ‰epri obedu. Toda oãe je tako odredil in Lucija ni razmi‰ljala,zakaj.

Opoldne je postavila obed na mizo Ïe Lucija.„Tukajle bo‰ ti, Lucija,” ji je oãe odkazal sedeÏ. „Gospodin-

ja smuka vedno ven in noter, zato bodi tu na kraju, kjer selahko vsak hip sname‰.”

„Mihorja in BolteÏarja ‰e ni,” je opomnila s strahom Lu-cija, ko je razdeljevala Ïlice.

„Saj res,” je pritrdil Ga‰per in vstal izza mize. „Kaj bostaveãnost zaleÏala? Stopim ju poklicat.”

Oãe je rahlo namrgodil ãelo in ni pristavil ne bev ne mev.

BESeDA

39 

STRICI

„·tefa, kje bo‰ pa ti sedela?” je drÏala Lucija liãno Ïliãko vrokah in gledala, kam bi jo poloÏila.

„Pri tebi!” je veselo rekla deklica, zlezla izza mize na klopin za oãetovim hrbtom priplezala k Luciji.

„Tako? Ali nisi veã moja?” jo je oãe podraÏil.„·e,” je ·tefa zatrjevala. „Pa je Lucija tudi moja, jeli?”·tefa je pogledala z otro‰kimi oãmi svakinjo in ãakala od-

govora. Lucija se je sklonila do nje in jo poboÏala.Medtem je Ga‰per trkal na vrata izbe. Nihãe se ni odzval.

Odprl je. Vse prazno. Pod mizo je leÏal Mihorjev ‰opek, oknoje bilo na steÏaj odprto, po sobi je bilo vse v neredu.

Ga‰perju je zaprlo sapo. Samo za trenutek se ni zavedel,kaj se je zgodilo. Toda to je bilo kakor hipen mrak ãez oãi,potem pa se mu je vse posvetilo. Vzdihnil je: „Torej to sta minapravila!”

Jezen se je obrnil in na pragu ‰e enkrat pogledal po praz-nih kljukah, kjer je navadno visela obleka bratov. Takrat jezopet opazil Mihorjev zmeãkani ‰opek pod mizo. Vrnil se je,ga pobral in skril pred Lucijo v stensko omarico.

Poãasi je stopal z vrha v veÏo in odprl duri v hi‰o. Lucija jeravno odmolila pred jedjo. Ga‰per je odmomljal za njo in nivedel, kaj izrekuje. Lucija se je ozrla in videla, kako je bled.Prebledela je ‰e ona od temne slutnje.

„U‰la sta!” je hripavo razodel Ga‰per. Maru‰i je obstalaÏlica sredi pota in izlila juho. ·tefa je z odprtimi usti gledalabrata, Luciji so zaplavale oãi v pridrÏanih solzah. Samo oãe seni ganil. Mirno je nesel griÏljaj k ustom. Niti ãelo se mu nipomraãilo.

„Oãe, u‰la sta od hi‰e,” je ponovil Ga‰per z glasom, ki jebila v njem Ïe groza in jeza.

BESeDA

40 

STRICI

„To bi bil lahko Ïe zjutraj vedel,” je odvrnil oãe malomar-no in jedel. Vendar pa mu je u‰el pogled kradoma na Lucijo,ki so ji brez joka zaãele kapati solze. Tedaj se je ·imen zganil.

Stegnil je roko po Luciji in si jo pritisnil na prsi s tako lju-beznivostjo, da se je Maru‰i zdelo kar greh.

„Ne, Lucija! Ne, ne! Niti ene solze veã. Nista je vredna.”„Oh, oãe, zaradi mene sta ‰la.” Sedaj je Lucija zajokala na

glas. Glava ji je omahnila na oãetovo ramo. Stari jo je rahlodvignil in se odmaknil od nje. Ves presunjen je bil. Toda na-glo se je zbral, potrkal z nohtom po mizi in pribil:

„Ne zaradi tebe, zaradi napuha sta ‰la. Naj gresta! Povedalsem jima: na vse vetrove peljejo poti s Podloga. ·la sta —Podlog pa stoji! Niti grma nista odnesla s seboj. Naj gresta.âim dlje pojdeta, dlje jima bodo kazali. Tako. Sedaj pa jejmo.”

In segel je prvi po Ïlici. Tudi Lucija je jedla, zakaj velel jeoãe ·imen. Toda vsak griÏljaj ji je presedal.

* * *

Sredi tedna na Podlogu o hrupni svatov‰ãini ni bilo veã sle-du. Vse je teklo, ko da se ni niã zgodilo. Maru‰a je kuho z ve-seljem zamenila s hlevom. Oãe se ni kar niã obiral krog peãi.Ves prerojen se je razgibal in delal, da bi mu ne bil ne Mihorne BolteÏar kos. Lucija je gospodinjila. Toda ona ni bila Ma-ru‰a, ki je vse opravila z burjo, povrhu in odrivala smeti letoliko po kotih, da so paã mogli ãeznje, ki za ‰ivanko ni pri-jela zlepa in ji je bila neslana in presoljena jed deveta briga.Lucija je s ãudovitim mirom in nepopisno skrbjo videla vsa-ko malenkost. Zveãer je ni bilo spraviti k pokoju: ‰ivala inkrpala je perilo in obleko obema mo‰kima, tudi Maru‰i je pr-

BESeDA

41 

STRICI

ikrojila marsikatero zaplato na krilo in koãemajko. ·imen jeogledoval vse to in z nekako otro‰ko hvaleÏnostjo sprejemalod snahe izredno postreÏbo in posebno dobre pribolj‰ke, kijih niti sama niti Ga‰per nista bila deleÏna.

Ljudje so seveda zagnali vri‰ã zaradi obeh fantov, ki sta ‰laod hi‰e, ãe‰ mlada ju je izpodrinila. Toda na Podlcgu ni nihãezinil o njiju, dasi so vsi vedeli, kje sta. Fanta se tudi nista ogla-sila ne s pisanjem ne z besedo. Oãe je ãisto dobro vedel, daljudje pikajo Lucijo zaradi tega. Zato je naroãil Ga‰perju (sa-mo tedaj je izpregovoril o sinovih in tudi tedaj med ‰tirimioãmi), naj Lucija sama ne hodi okrog ljudi.

„Premehka je. Z jeziki opravim jaz.”In je tudi opravil. Ko se ga je nekdo lotil pri ·tebucu, kako

bodo zmogli Podlog, ker sta dva u‰la, mu je oãe zaprl bese-do: „Kaj ti mar, ti okle‰ãek suhi? Kaj nisem jaz za dva? In alini Ga‰per tudi za toliko, ãe si pljune v roke? In Lucija!

Sakrabolsko, ãe bi bili dobili mlado, ki bi bila privlekla dotek hi‰i tolikanj, da bi hlev nastlal z bankovci, za primojstokratda bi ne bila zatorej, kot je Lucija. ·tebuc, vina gor! Ti suhljaã,si pa umij z njim svoj umazani jezik.”

Suhljaã je umolknil, piti se pa ni branil.Luciji je dobro dela oãetova borba zanjo. Toda trn je tiãal

v njenem mehkem srcu. Ni si mogla izbiti iz glave, da je onasamo zato, ker je bila kajÏarska, razbila druÏino na Podlogu.In z nikomer ni mogla o tem govoriti. Poskusila je z Ga‰per-jem, ko sta bila sama v sobici, poskusila dvakrat, trikrat. TodaGa‰per je vselej umolknil in jo kratko zavrnil: „Kar pusti oãe-tu. Bo Ïe on.” Zato je bila ta zaprta boleãina tem bolj pereãa.

Zajedla se je vanjo nepokojna misel, da jo je Ga‰per zasnu-bil kljub vsemu vendarle samo zato, ker jo je moral. Podlog

BESeDA

42 

STRICI

ni bil vajen sramote. V drugaãnih okoli‰ãinah bi se bil vsak sPodloga kot snubec ognil BoÏnarjeve kajÏe. Dasi ni imelaprav najmanj‰ega dokaza, da bi mogla dvomiti o Ga‰perjeviljubezni, o naklonjenosti oãetovi celo ne, jo je skrbelo in skr-belo, da so jo vãasih skrivaj oblile solze. ·e pred moÏem jeskrivala, kako hitro se bliÏa njen ãas. In ta ãas bo pri‰el obhudem delu. Takrat utegnejo kar naenkrat vsi pogre‰iti zdra-vo moã sinov in — kaj bo tedaj?

Ob taki misli jo je zdramil nekoã Vorena, pu‰ãavnik, ki seji je pri‰el za gostijo na svatov‰ãini s tem zahvalit, da ji je pri-nesel dve Ïlici. Iz brinove korenine ju je izrezljal. Rumeni ingladki sta bili kot iz voska. Na recljih je vÏgal dan in letnicoporoke.

„Na, Lucija, zate in za Ga‰perja!” ji je ponudil dar pred peã,kjer je kuhala kosilo.

Lucija se je resniãno razveselila.„Kako lepo! Te pa ne pojdeta na mizo. K bali ju spravim za

spomin.”„Kakor ve‰. Vinar uboge vdove sta, ne zavrzi ju.”Vorena se je Ïe obrnil, da bi od‰el. Toda Lucija ga je usta-

vila, mu primaknila stol in ga povabila: „Pobodite malo primeni.” Îe je odprla omaro ter mu odrezala kruha in pridejalakos slanine: „Pomalicajte; k nam je navkreber.”

Vorena jo je zahvaljeval in blagoslavljal. Lucija ga je gle-dala in nenadoma ji je pri‰la misel, ki se je je silno razveseli-la.

„Vorena, vi vse obhodite, ali ste bili kaj v Lepi njivi?”„âe sem kaj videl va‰a fanta, meni‰, jeli?”„Zares, ali ste ju kaj videli?”„Videl. Nista pravdanska. ,Kdor svojemu oãetu ali svoji

BESeDA

43 

STRICI

materi hudo stori, mu bo svetilnica v najveãji temi ugasnila.’To so boÏje besede, Lucija.”

„Ne privo‰ãim jima hudega, sam Bog ve, da ne. Toda menije tako hudo, da bom kar minila od tuhtanja.”

„Lucija! Po boÏji ljubezni je ravnal ·imen, po vseh ãlove‰-kih pravicah si ti na Podlogu. Miruj in ne vrtaj. Onadva pakliãe Podlog in nikoli ne bo utihnil.”

„Kako mislite?” je hitro poprijela Lucija.„Vem, ker vidim. Ni ‰e teden dni, ko sem bil v Lepi njivi.

Mar nisem zagledal izza vogla obeh s Podloga. Pri Jeranovihvoliãih sta stala — drva je pripeljal v Lepo njivo — in jih bo-Ïala, tapljala in ãohala. Pa drobljance kruha sta jim dajala. Aliume‰, Lucija, kaj se to pravi?”

Lucija ga je zaverovana gledala.„To se pravi: Je druga reã Ïivinica, ki te za griÏljaj tako milo

pogleda in zahvali, kakor pa ãrna ruda, ki rije‰ za njo podzemljo. Podlog ju kliãe, verjemi.”

Lucija je bila vsa sreãna in vendar je vmes usekalo spet sta-ro trpljenje:

„Kliãe ju in ne slu‰ata — zaradi mene.”To je izgovorila sama zase, a vendar tako, da je Vorena ra-

zumel.„Ne tako, Lucija. Ne zaradi tebe, zavoljo prevzetnosti. In

je zapisano: ,âe brat bratu pomaga, sta kakor trdno mesto!’— in ‰e je reãeno od Boga: ,âlovekovo srce se povzdiguje,potlej pa pade; kdor se poniÏuje, pa k ãasti pride.’ Zbogom,Lucija!”

Vorena je ‰el. Lucija pa je obslonela pred ognji‰ãem. Vore-nove besede „kdor se poniÏuje, k ãasti pride” so ji brnele v

BESeDA

44 

STRICI

u‰esih. Naenkrat se je zasukala in skoãila za Voreno, ki je po-ãasi drsal po dvori‰ãu.

„Vorena, povejte, kje stanujeta na‰a dva.”„Pri Mrzlikarju. Za straÏo imata revno podstre‰nico. O,

Bog je dober.”„Hvala vam in niã ne pravite, kaj sva se menila.”„Modri tehta besede, bedak klepeta.”Lucija je vsa Ïareãa stopila spet v kuhinjo. Pri obedu je bila

nenavadno dobre volje.Ko sta bila zveãer z Ga‰perjem v izbici, se ga je nenadoma

oklenila okrog vratu.„Ga‰per, ali me ima‰ rad?”„Lucija!” jo je pritisnil k sebi Ga‰per. „Kaj le misli‰?”„âe me ima‰ res rad, ne odbij mi pro‰nje.”„Kar reci, Lucija; ãe reãe‰, prst si grem odsekat na tnalo.”„Po brata pojdem,” je hitro izrekla, da je Ga‰per ostrmel.„Ti? Po ta dva, ki sta nam naredila tako sramoto?”„Na Podlog si Ïelita. Zvedela sem. PoniÏala se bom in poj-

dem.”„Obljubil sem, Lucija; ne odreãem ti. Toda, oãe, oãe! Pre-

veã ga bo‰ uÏalila!”„Niã ne bo zvedel. Glej, sem Ïe vse preudarila: V nedeljo

pojdem k fari. Obiskati moram botro, ki me Ïe tolikanj vabi;tudi pri ‰ivilji imam opravka, saj ve‰, da se bliÏa ãas. Od tampa hitro stopim v Lepo njivo. Ali ne?”

„Preveã je poniÏanja zate.”„Obljubil si, da me usli‰i‰.”In ‰e tesneje ga je objela.„Zaradi obljube, Lucija, naj bo; in ‰e enkrat: samo zaradi

obljube.”

BESeDA

45 

STRICI

Lucija ga je poljubila na ustnice, ki so izrekle to odre‰ilnobesedo. Vsa je bila preverjena, da se ji pot posreãi, in smeh-ljaje se je zaspala kot dober otrok, ki ãaka MiklavÏevega jutra.

* * *

V nedeljo med obedom je oãe ·imen zoper svojo navado veã-krat pogledal na uro. Tudi Ga‰perjeve oãi je nekajkrat pois-kal. A Ga‰per se mu je umikal, dokler ni oãe nemiren vpra‰al:

„Kje vendar tiãi Lucija?”„K botri je ‰la po opravilu in k ‰ivilji. Pa se zamudi. Îenske

niso nikoli zgovorjene, saj veste.”Oãe je spet pogledal na uro in nagubanãil ãelo.„Pa je le predolgo ni. Ali si pozabil, kaj sem ti naroãil zaradi

Lucije? Kaj vse zavidni ljudje cijarijo! Jo Ïe tako dovolj boli.”Oãe se je naslonil ob okno in gledal po poti, ali ne prihaja

Lucija. Pet minut mu je bila Ïe muka ãakanja. In spet je zaãel:„Ga‰per, ti ve‰ dobro, da je ‰la ‰e kam drugam. Ne prikri-

vaj. Jaz tega ne trpim.”Sin je gledal v mizo in pisal z nohtom krive ãrte po javoru.Oãe je ‰e gledal in oãakoval, pa je bil ãezdalje bolj nestr-

pen. Predirljivo se je zazrl v sina in nato ukazal, kakor je znalsamo on:

„Ga‰per, razodeni! Pri tej priãi!”„Ne upam si,” je ‰epetal Ga‰per predse.Stari je potrkal ob mizo.„Kak‰na beseda je to? Ne upam si, ne upam... Ali si smr-

kavec, komaj za ‰olo goden, ali si moÏ?”Ga‰per je bil ob tem ukazu res naenkrat majhen — kot de-

ãek — pred oãetom. Plaho je izdal:

BESeDA

46 

STRICI

„Po brata je ‰la.”Tedaj je ·imen planil, kot bi tre‰ãilo vanj:„Lucija — po ta dva?”Pograbil je suknjiã, segel po klobuku in odvihral iz hi‰e ter

se kar skokoma spustil v dolino.„JoÏa, koleselj in konja!” je prigrmel v hi‰o k Vodirju, mli-

narju.Kot bi trenil, so zapregli. ·imen je odklonil hlapca, prijel

sam za vajeti, dvignil biã in ‰e rekel: „âe pade konj, pade me-ni!” Nato je poãil z biãem. Koleselj je zaropotal in kar odle-toval na cesti, tako je vozil.

Medtem se je Lucija Ïe bliÏala Lepi njivi. Ni slutila, da bozanjo ta pot tako stra‰na. Vãasih je celo postajala in raz-mi‰ljevala, ali naj bi se vrnila ali naj bi ‰la naprej. Res je vse-lej zmagalo to skromno srce, toda muka ji je bila nova miselin z njo nov strah: âe me zapodita? Pokleknila bom pred njijuin ju prosila s povzdignjenimi rokami, kakor Boga prosimo.Saj sta vendar ãloveka! — In se je spet opogumila ter ‰la na-prej. Vso pot je molila. Prosila je svojo patrono, pripro‰njicoza oãi, naj jima odpre oãi srca, da spregledata, koliko trpi. Inmolila je k angelu varuhu, naj ji pri‰epetava besede, ko boprosila. In vendar je bila noga ãezdalje teÏja, korak vse kraj‰iin poãasnej‰i. Ko je zagledala Mrzlikarjevo hi‰o in tesnookence, ki je gledalo iz strehe, ji je srce zaãelo tako tolãi, daje pritiskala roko na srãno stran. Le ‰e nekaj korakov je bilaod hi‰e. In ãudo, tedaj jo je nenadoma zapustil ves strah, na-smehnila se je sama sebi, potegnila si z rutico po ãelu in semirno zbrala.

Takrat je zaropotal na cesti koleselj. Lucija se je stisnila kplotu, da bi ji blato ne o‰kropilo krila. Tako je bila zatoplje-

BESeDA

47 

STRICI

na vase, da se ‰e ozrla ni po vozniku. ·ele ko je koleselj ob-stal tik nje, je dvignila oãi. Vsa trda je postala, ko je zagleda-la Podlogarja. Ta pa je Ïe skoãil z voza, stopil k njej in jo pri-jel za roko.

„Za boÏjo voljo, Lucija, kaj si mi storila?”„·e niã,” je dahnila snaha.„Hvala Bogu! Kar z menoj! In nazaj pojdeva.”Lucija je ‰la kot ovãica za ·imnom. Vse se ji je vrtelo v gla-

vi. ·imen je obrnil, jo posadil poleg sebe in pognal.Vso pot nista izpregovorila besedice. Ljudje pa, ki so ju

videli, so sodili: „Lejte si no, kako ji streÏe! Stari je bolj nornanjo kot moÏ.”

BESeDA

48 

STRICI

VII

Kaj zgodnja pomlad je pri‰la. Podlogarjeva fanta sta sevrnila s polja, kamor ju je nezavedno vleklo vsake nede-

lje. Bajtarske kozice so se Ïe pasle po rebri in komur je ‰latrda za klajo, je prignal past voliãa ali kravo. Po sprehodu sta‰la v svoj borni kvartir. Mihor je legel, BolteÏar pa je obsedelpri oknu in gledal v griãe, za katerimi je bil Podlog. Ko se jenagledal in namislil, je odprl majhno skrinjico. Poiskal je vpapir zavito klobaso, vzel trd vogel kruha in zaãel prigrizo-vati. Poãasi je grudil trdo malico in skrbno pobiral vsakodrobtinico, ki se je oddrobila od suhe skorje.

Kakor veãkrat, mu je bilo tudi to pot skrajno pusto pri srcu.Ogledoval je to ubogo podstre‰nico, kot bi je ne bil ‰e nikolividel.

Za vrati sta viseli jam‰ãarici, ki sta s kadeãim se stenjemnapisali vse polno ãrnih jezikov po steni. Poleg njiju je ma-hedrala s kljuk ãrna, zamazana jamska obleka. Za koruznistrah bi bila na Podlogu pregrda. Po stropu, ki je imel kriÏemkraÏem razpeljane rumene poke, so bile umazane, kakor hle-bi velike lise od zamoka. Streha ni drÏala. Med revnima po-gradoma — Mihorjev je imel novo, belo nogo — je bila tes-na soteska za enega ãloveka. In ‰e skrinjici in mizica pod ok-nom, to je bilo vse.

BolteÏar je obrisal noÏ ob papir in se globoko oddahnil, kot

BESeDA

49 

STRICI

bi bil zdihnil. Po sili se je spomnil na Podlog in na izbo in ‰ena shrambo doma, kjer si je odtesal gnjati in kruha po milivolji brez obraãuna.

„Mihor, ali spi‰?”„Ne,” je zagodrnjal brat, obrnjen v steno.„Ve‰ kaj, te grde luknje sem pa Ïe res sit. Ali bi ne ‰la kam

drugam na kvartir?”„Tega sem poiskal jaz, i‰ãi ti drugega. Samo dobil ne bo‰

niã, ko je vsaka luknja natlaãena do vrha.”BolteÏar je utihnil in se igral z noÏem. Mihor se je obrnil na

leÏi‰ãu vznak in gledal v poko na stropu.„Ve‰, BolteÏar, ne bo drugaãe, da poterjava oãeta za doto.”„Ne bo dal.”„Kako da ne? Imava Ïe leta in gosposko, ãe ne pojde zle-

pa.”„Z gosposko bi ne posku‰al pri oãetu. Poznava ga. Lej, Mi-

hor, ali bi ne bilo modro, ãe bi si kaj sezidala? Tamle v rebrimajhno hi‰ico. Za les pa bi rekla oãetu.”

„Hahaha!” se je zasmejal Mihor. „Les — in oãe! Niti preklebi ti ne dal. Le doto, doto! Kar nama gre, nama gre.”

„Zlepa ga poprosiva. âe ga zgrda, bi slabo opravila.”Mihor je utihnil in dolgo razmi‰ljal. Slednjiã se je hitro

vzdignil z leÏi‰ãa in rekel:„Noãi se. Pojdiva v krãmo!”Brata sta se molãe odpravila po vegastih stopnicah. Ko sta

bila Ïe na veÏnem pragu, jima je sitni gospodar zagodrnjal vhrbet: „Kako ‰torkljata, hribovca.”

Oba sta sli‰ala, rekel pa ni nihãe niã, ãeprav je bolelo.V krãmi Pri Ïivem srebru, kamor so hodili jest samski ru-

BESeDA

50 

STRICI

darji, je bilo ta veãer kaj Ïivahno. Pela je harmonika, Ïenskeso imeli med sabo in plesali so.

„V postu noré,” je omenil BolteÏar Mihorju, ki se je rinilskozi plesalce do mize. Stisnila sta se, kjer sta imela sedeÏ zaobed in veãerjo, ter gledala vrteÏ in ãakala, da je mogla to-ãajka do njiju. Nekaj rudarjev ju je pozdravilo, veãina se pani kdove kaj zmenila. Bili so hrupni in vinski. Îenskam soviseli od potu sprijeti lasje po sencih in silili na ãelo. Zrak jebil neznosen od gneãe in dima.

„Hitro opraviva,” je silil BolteÏar v Mihorja, ko sta dobilaveãerjo. „Nocoj se bodo ‰e tepli.”

„Ne ãesnaj!” ga je dregnil Mihor.Ko sta izpila pol litra in premi‰ljevala, ali bi ga ‰e ali bi ‰la,

je prisedel star samski rudar — Peter Pokora.„âe mi bosta napila, vama bom za dru‰ãino.”Mihor je potrkal s steklenico. Ko je toãajka prinesla, mu je

nalil in ponudil.Rudar je izpil.„Plesat pojdita.”„Se nama ne ljubi,” ga je zavrnil BolteÏar.„Kakor hoãeta. Sicer pa res nista za med na‰ svet, takale

gruntarska hrusta.”Mihor je bil uÏaljen.„Zakaj ne?”„Ker imata doma hi‰o in njive in krave, mi pa niã.”Rudar je ‰e enkrat pil, se srepemu Mihorjevemu pogledu

nasmejal ter se poslovil od mize. Godec je nategnil meh, Pe-ter Pokora se je pome‰al med gneão.

Med plesom sta se oba s Podloga dvignila in od‰la. Do

BESeDA

51 

STRICI

kvartirja nista niã spregovorila. Tam sta priÏgala jam‰ãaricoin se zaãela slaãiti.

„Pravzaprav ima Peter prav,” je sproÏil besedo BolteÏar.„Ali verjame‰, da sem Ïe veãkrat premi‰ljal, kaj, ãe bi ‰el kamza hlapca.”

„Kar pojdi! Na Podlog! In se primi Luciji za predpasnik.”Mihor je jezen legel, da so za‰kripale deske.BolteÏar pa je bil hudo uÏaljen. Ni takoj odgovoril Mihor-

ju. ·ele ko se je poãasi zakopal pod odejo, vso pisano od za-plat, je zamrmral za odgovor: „In ãe bi ‰el na Podlog za hlap-ca, bolje bi mi bilo kot med temi, ki jih ne spreumem.”

Mihor mu ni odgovoril.

BESeDA

52 

STRICI

VIII

Odkar je oãe ·imen prestregel Lucijo, da se ni ‰la poniÏatk sinovoma, se je vsa spremenila. Ko sta se vozila do-

mov, je sprva vsa trepetala in se bala. Poãasi se je umirila invdano ãakala, naj se zgodi kar koli. Prepriãana je bila, da jeoãe ·imen neznansko uÏaljen, in z nekak‰nim trpkim miromje ãakala njegove besede. ·imen je ‰e vedno molãal, ko sta ‰lapo klancu proti Podlogu. Ko se je zasvetila hi‰a izza drevja, jemehko poprosil, da se je Lucija zavzela: „Postojva in du‰kaj-va!” Ozrl se je nazaj v dolino na pot, ki sta jo pravkar prevo-zila. Potem je izpregovoril toplo in prisrãno, kakor ga Lucijapri najbolj‰i volji ‰e ni sli‰ala:

„Ljubka moja! Vidi‰ tamle Podlog. Na‰ je: moj in tvoj innas vseh, kakor si ti na‰a, Lucija. Ali ne vidi‰, da te imamoradi? Zato te prosim za pet ran boÏjih, nikoli se ne poniÏujtam, kjer se ne sme‰. âe bo na Podlogu le za vinar krivice, jobom popravljal jaz. In ãe jo bo‰ ti komu storila, potem le pro-si. Dokler si pa nedolÏna, nikar. Ali bo‰ tako, Lucija?”

„Bom,” je pritrdila snaha.Podlogar ji je stisnil roko in vsa zami‰ljena sta ‰la proti do-

mu. In od tedaj je bilo, kakor da je umrl celo spomin na obaubegla, dasi je skrivoma vrtal v vseh srcih.

BESeDA

53 

STRICI

Jaro Ïito je Ïe visoko zelenelo, krompir so osuli, a razennekaj dninaric niso na Podlogu najeli nikogar. Stari se ni zas-tonj hvalil, da je ‰e za dva. Lucija res ni mnogo hodila na po-lje, toda vse delo doma in v hlevu je bilo njeno. BoÏnarica jeprihajala, ãe je le utegnila, skrivaj pomagat. S skrbjo je ogle-dovala Lucijo.

„Previdna bodi in varuj se. Ne vzdiguj teh teÏkih ‰kafov, nepreÏeni se. Kar koj je lahko nesreãa.”

Lucija se je smehljala materi. A mati ni prezrla tajne gren-kosti, ki je sijala skozi ta smeh.

„Tako sem trdna kot le kaj, mati. Ne skrbite! Ali ne vidite,kako oba garata; mar naj jaz posedam? Sicer pa to delo kroghi‰e — kaj pa je to?”

„Za zdravo ga je preveã. Za tako, kot si ti, pa dvakrat pre-veã.”

„Pri nas ni kajÏa,” je ljubeznivo podraÏila Lucija mater inse spet nasmehnila. „Pri kajÏi mimogrede pobrnjate svojemale opravke; na gruntu gre vse z vihro; vsak trenutek mo-ramo ujeti.”

„Le lovi ga, toda zdravje je nad vse. Nisi sama na sebi inskrb ti je za dva.”

BoÏnarica je bila skoraj uÏaljena in v resnih skrbeh se jevraãala domov.

Po vsakem takem pogovoru se je Lucija zamislila vase. Pri-krila je materi, kolikokrat kar omahne med veãnim delom inse za ãasek nasloni na posteljo. Noge so ji bile teÏke, roke sose ji trudne povesile. Ali kaj, ko se je oglasilo iz hleva in jeklicala Ïivina, ali je udarila ura ter jo gnala z malico na polje.Pa se je vrnila s ko‰em zelenjave, ki jo je grede natrgala zapra‰iãe, in je bilo Ïe treba spet vode in rezanice in veãerje.

BESeDA

54 

STRICI

Mimogrede je poãila na tnali, na stopnicah, kjer koli, in setiho veselila skrivnosti, ki ji je Ïivela pod srcem. Toda kratkiso bili taki hipi in je zopet vstala in se napregla v delo.

BoÏnarica je doma godrnjala pred moÏem:„Oh, ti dedci! Prav niã ne umejo. Kaj bi bilo za Podlogar-

ja, ãe bi najel deklo, vsaj za take ãase. Pa niã ne vidi in nespreume. Kar nadenj bi ‰la!”

„Ne vtikaj se vmes. Pusti jih, lepo te prosim.”„Ne vtikaj se! Vsi dedci ste enaki. Niã ne veste, kaka reva

je Ïenska. In ãe bo nesreãa, bodo vsi reÏali vame: BoÏnaricajo ima na vesti; zakaj ji je mati?”

„Bo Ïe Bog tako naredil, da bo prav. Preveã se boji‰.”„Seveda; ko uboge Ïenske s takim teÏkim delom pogublja-

te mo‰ki, pa se izgovarjate, da Bog naredi.”BoÏnarica je bila zares jezna in je grozila, da pojde nad

Podlogarja. ·la pa vendar ni.

* * *

O sv. Vidi se noã in dan vidi kmetu, ko zapoje klepanje in sezabliskajo kose.

·imen in Ga‰per sta ‰e pred sv. Vidom podrla vso travookrog hi‰e in po vrtovih kar sama. Za senoÏeti je pa najel,dasi ni bilo tujega kosca pri hi‰i Ïe nekaj let. Ob tem ãasu je‰lo vse v svitek na Podlogu. ·imen je toliko poskrbel, da Lu-cija ni hodila z malico v oddaljene senoÏeti. Prina‰ala jo je·tefa. Seveda je bila zato za Lucijo tem veãja kuha in ‰e veãdela v hlevu, ko jih je vse z Maru‰o vred noã dala in noã vzelaod hi‰e.

Prav na sv. Vida dan je pritekla ·tefa po malico. Jerba‰ãek

BESeDA

55 

STRICI

je bil pripravljen v veÏi na stolu, pisan prt je leÏal poleg nje-ga in na njem Ïlice. Lucije pa ni bilo nikjer. ·tefa je skoãila vhlev; tudi tam je ni bilo. Stekla je okrog hi‰e in zaklicala. Navoglu, pod oknom Lucijine spalnice, je zaãula bridke vzdihein stok. ·tefa je stekla v sobico. Lucija je leÏala na postelji inse vila v krãih. ·tefa je gledala z izbuljenimi oãmi, nato je za-jokala.

„Teci, ·tefa, teci, kar more‰, po Ga‰perja in ‰e po teto in poZaplaznikovo mater. Reci, da mi je grozno slabo. Teci, lepo teprosim.”

·tefka ni niã pomislila na malico. Stekla je po bregu karãez njive; ruta se ji je odvezala; ni je popravila, za vogel jo jenesla s seboj, da je vihrala po zraku. Vsa zasopla je kar pad-la med kosce: „Ga‰per! Oãe! Lucija bo umrla!”

In nato je poãenila na tla, vsa drhteãa in omagana, ter za-ãela ihteti.

Podlogar je vrgel vile iz rok. Ga‰per je prebledel.„In po teto mi je velela in po Zaplaznikove,” je spet ‰inila

deklica kvi‰ku in pokolcevaje med jokom opravljala Lucijinonaroãilo.

„NeÏa, po teto ti; Manica, ti pa k Zaplazniku! V dir!” jeukazoval Podlogar grabljicama, ki sta vrgli grablje na tla instekli.

„Ga‰per,” je zaklical oãe in iskal sina. Toda Ga‰perja Ïe nibilo. Vrh senoÏeti je Ïe izginil med le‰ãevjem. Za njim jo jemahnil Podlogar, ki ni utegnil nikomur veã kaj ukazati.

Ko je Ga‰per prihropel do hi‰e, je sunil ‰kornje z nog inbos tipal v izbo. Rahlo je odprl duri, skozi katere je ãul vzdiheLucijine. Îena ga je tako milo pogledala, da se je moÏ zgru-dil k postelji, in ko ni vedel drugega, je zaãel jokati. Lucija se

BESeDA

56 

STRICI

ga je krãevito oklenila krog vratu in ga stiskala, da ga je bo-lelo.

„Ali je ‰la ·tefa po Ïene?” je trudno vpra‰ala Lucija.„Seveda, seveda! Kar koj bodo tukaj. Lucija, kaj naj ti po-

magam?”„Niã; saj ne more‰. Pri meni bodi. Strah me je.” In ga je

spet objela.Ga‰per je obkleãal na tleh in trpel z Ïeno in bil pripravljen

zadeti vse kriÏe nase, da bi le bilo Luciji polaj‰ano.„Moli, Ga‰per, da nama ne umrje. Prezgodaj je.”„Saj molim, ves ãas Ïe.”In je res. Ne z ustnicami, toda njegovo srce je kriãalo in

kleãalo pred boÏjim tronom za Lucijo in za Ga‰perãka, ki gaje tako trdno priãakoval.

Vtem je pridihtel do hi‰e oãe ·imen, ki je varno in z obra-zom, prevzetim od skrbi, pogledal k Luciji. Lucija je spustilaGa‰perja iz objema, kot bi se sramovala.

„Kar vdano potrpi, Lucija, Ïene pridejo pri tej priãi.”Lucija je z oãmi pritrdila in premagala vzdihe. ·imen se je

tiho umaknil in ‰el na dvori‰ãe. Nemiren je hodil sem ter tja.Vzel je sekiro s tnala, jo pogledal po rezi in jo poloÏil nazaj;v skladovnici drv je poravnal poleno, kamen, ki se je valjalpred durmi, je sunil z nogo h kraju. Venomer pa je pogledo-val na levo, ali gre teta, in na desno, ali bi opazil Zaplaznico.In ko jo je zagledal, ji je stopil naproti in z rokami mahal tervabil, naj se podviza. Zavpiti si ni upal.

Za Zaplaznico je pri‰la ‰e teta, ki jo je spremljala BoÏnari-ca, vsa prepadla. Samo v mislih je trpela: saj sem ji pravila, dabo nesreãa. Razodela tega teti ni.

Dolgo dolgo so se mudile Ïene. Oãe in Ga‰per se nista ga-

BESeDA

57 

STRICI

nila z dvori‰ãa. Grabljicama, NeÏi in Manici, je oãe naroãil,kaj naj ‰e postore ta dan in naj gredo veãerjat kar domov.Jima bo Ïe pri dnini pridodal.

Pretekle so ure in ure. Nikogar ni bilo, da bi bil skuhal ve-ãerjo, in nihãe ni mislil nanjo. Ga‰per se je usedel na odrivaãpod Lucijinim oknom in ãakal in hrepenel. Vse se je treslo vnjem. Veãkrat je zaãel moliti. Toda ni spravil oãena‰a iz sebe.Zapletal in medel se je, da je nazadnje obupal in je molilosamo srce, ki je kljuvalo, da se je moralo sli‰ati to trkanje dosamih boÏjih nebes.

Na noã so pri‰le ‰e nekatere matere. Skrivnostno so ‰epe-tale v kuhinji. Maru‰a je odvedla ·tefo, ki je neprestano vsapla‰na jokala, na izbo in ostala pri njej, dokler ni trudna de-klica zaspala.

„Ali naj stopi kdo po pomoã k fari?” je zaskrbljen vpra‰alPodlogar Ïene.

„Ni treba. âe je boÏja volja, bo vse kar prav,” ga je mirilateta in ‰la zopet k Luciji.

Krog polnoãi je Ga‰per zaãul pod oknom tanek tanek gla-sek. Vrglo ga je kvi‰ku, snel je klobuk in s strahom pogledalproti zvezdam. Tedaj je pri‰la Zaplaznica iz hi‰e in stopila napodiã pred duri.

„Kje si, Ga‰per?” je poklicala polglasno.Ga‰per je planil k njej.„Ga Ïe ima‰ — sina. Krstili ga bomo. Slaboten se nam zdi.

Kako mu poreãemo?”„Ga‰perãek,” je veselo ‰epetal moÏ, ves omamljen, in taval

za Zaplaznico do vrat, da bi ga vsaj z enim oãesom ugledal...

* * *

BESeDA

58 

STRICI

âeprav je Ga‰perãkovo Ïivljenje viselo na tanki nitki in so vsiprislu‰kovali, kdaj se ta nitka utrga, so ga vendar nesli botridrugi dan na faro h krstu. Podlogar je strogo naroãil botri, najstopi do ·pele — babice — in ji vse razodene, otroãka pokaÏein jo povabi na Podlog.

Botri so se vrnili. Ga‰per jih je oãakoval pod klancem in stresoão se roko odgrnil naliãje z deteta.

„Spanãka,” ga je potolaÏila botra. „In ·pela ga je videla inima trdno upanje, da se ni bati zanj. Tudi za Lucijo ne.”

Ga‰per bi bil najraj‰i poskakoval od veselja. Stari Podlogarse je vesel vrnil med kosce, sinu pa prepovedal hoditi z doma:„Pospravi vse okrog hi‰e in oãakuj, ãe bi bilo ãesa treba. Niãkaj nisem miren. In BoÏnarica naj se ne gane od Lucije.”

Minili so trije dnevi. Bolnica je bila res slabotna, ãisto belav obraz kot prevleka blazine, kjer ji je poãivala glava. TudiGa‰perãek je Ïe uÏil nekaj hrane in veãkrat trudno odprldrobni oãesci. Skrb je ginila, celo Ga‰per si je upal od hi‰e, daje z voli pripeljal posu‰eno seno.

Ko se je na veãer tretjega dne vrnil oãe s senoÏeti, mu jebila kakor vselej prva skrb, da zve, kako je z Lucijo in Ga-‰perãkom. Zaplaznica in botra sta bili pri njej. Ko je botrazaãutila Podlogarja, ga je takoj potegnila za rokav in mu na-mignila v hi‰o.

„·imen, skrbi me za Lucijo. Tako nekam izgubljen pogledima. In kuhati jo je zaãelo. Morda bi Ga‰per vendarle stopilpo ·pelo.”

Podlogarju so se tresle ustnice, po globoko zaoranih braz-dah na licu je vztrepetal nemir.

„Niã po ·pelo. Takoj po zdravnika.”

BESeDA

59 

STRICI

„Jutri zjutraj, sem mislila, ãe ji ne odleÏe.”„Kaj zjutraj? Pri tej priãi pojdem.”„Poglej jo prej. Saj si imel Ïeno.”Podlogar je nesli‰no stopil v tiho izbo. Lucija je leÏala vsa

upadla; toda lica so ji gorela in silno jo je veãkrat streslo.Trudno je odprla oãi. Ko je zagledala Podlogarja, se je na-smehnila: „Ga‰perãek Ïe pije,” je z oãmi pokazala na jerba-‰ãek, kjer je leÏalo dete.

„Hvaljen Bog,” jc ‰epetaje pritrdil Podlogar in pogledal vjerba‰ãek. „Kar niã ne govori, Lucija; slabotna si ‰e.”

In je od‰el, za njim botra.„·imen, kako se ti zdi?”„Lucija je bolna, hudo bolna. Ne bom ãakal jutra. Pri priãi

odidem po zdravnika.”Podlogar se je takoj odpravil. Za dobre pol ure je Ïe ropotal

mlinarjev koleselj po soteski proti trgu.Ga‰per je bil pri Ïivini in niti vedel ni, da se je oãe odpeljal

po zdravnika. Previdno mu je Zaplaznica povedala; toda vsarahlost je bila brez uspeha. Ga‰per je tiho zajokal in se skrilza pod. Nato je ‰el, kar je mogel veselega lica, k Luciji. Rahlojo je drÏal za roko in Ïdel ob postelji. Kadar je Lucijo streslavroãica, je tesneje prijela njegovo roko, kakor bi iskala zavetjav njej. In na stisk njene roke je odgovorila Ga‰perjeva — vsaokorna in Ïuljava — ter tolaÏila: „Saj sem pri tebi.”

Ga‰per ni govoril. Njegove misli so romale po vseh boÏjihpotih, kar je vedel imen, in povsod je prosil in daroval sveãein denar za ma‰e — za Lucijo in Ga‰perãka. Îene so ga sili-le, naj leÏe. Vdal se je, ‰el v hi‰o ter res legel na klop. Zaspalpa ni. Misli so spet romale in romale...

Proti jutru, ko se je komaj majãkeno svitalo, je pri‰el oãe z

BESeDA

60 

STRICI

zdravnikom. Razen BoÏnarice so ãakali vsi pred izbo. Mukaje bilo to ãakanje.

Ko je zdravnik opravil, so se vseh oãi zapiãile vanj in vsi sopriãakovali odre‰ilne besede. Zdravnik je povabil oãeta inGa‰perja v hi‰o. Ko si je umil roke, je stopil nekajkrat po sobi.Oãe je lovil njegov pogled. Zdel se mu je zaskrbljen in brezupa.

„Kako sodite ?” ni strpel Podlogar.Zdravnik je ‰el ‰e nekajkrat gor in dol, skomizgnil z rameni

in razsodil:„Pripravite se na vse. Zastrupljena je.”Oãe in sin sta onemela. Zdravnik je hodil po sobi s pove-

‰eno glavo.„Pomagajte!” je vzdignil Ga‰per roke.„Naj stane, kar hoãe,” je hitel oãe, ko je od prve groze pri-

‰el do besede.„âlove‰ke pomoãi ni. Je zamujeno. OkuÏena je. Prisad je Ïe

v krvi. Kaj pa naredi narava, ni v na‰ih, je v boÏjih rokah.”„Moj Bog!” je zaihtel Ga‰per.„Prisad da je v krvi? Od kod le? Saj vas ne umem.”Zdravnik je stopil k Podlogarju:„Oãe, zares je vse to po nepotrebnem; kajne, Ïene so pri-

hitele — ta od kuhe, ta od Ïivine, druga s polja — in s takimirokami k njej. To je tista nesreãa.”

Podlogar se je sesedel za mizo; zdravnik se je poslovil, Ga-‰perju so pa zaãele kapati solze na belo javorovo ploskevpred njim.

Naslednje ‰tiri dni je bil ·imen med kosci in grabljicamikot nasekana veja. Ga‰per se pa ni ganil od Lucije. In ko je

BESeDA

61 

STRICI

potekala peta polnoã, se je Lucija prebudila kakor iz hudegasna. Njena roka je poiskala Ga‰perjevo.

„Ga‰per, jeli, da bo‰ rad imel Ga‰perãka, ko dobi pisanomamo? In bratoma povej, da ju na smrtni postelji prosim, najmi ne zamerita. Saj sem ju hotela prej — pa nisem smela...Radi se imejte...”

MoÏ ni dal, da bi ‰e govorila. „Lucija, moja Lucija, ne govo-ri tega — lepo te prosim...” Solze so mu drle po oÏganem inneobritem obrazu.

Lucija je res obmolknila. — Vroãica jo je napadla; stresalojo je. Bledla je zmedene besede in niã veã se ni zavedela, do-kler ni spregledala v veãnosti, kjer se je prismehljal mamicinaproti tudi sinãek, ki je zgasnil dobro uro pred njo.

BESeDA

62 

STRICI

IX

âe kaj spravi Ïlahto, jo spravi smrt.Taka je ljudska sodba.

Podlogarja sta poslala na vse plati sle, da so ‰li sosedom insorodnikom velevat na pogreb. NajbliÏje sorodnike je obzna-nil Ga‰per sam. Taka je ‰ega. In zato sta se zedinila z oãetom,da obvesti tudi oba brata Ga‰per.

Mlinar mu je zapregel, da se je odpeljal v Lepo njivo. Le kajbi bilo moglo upogniti oba s Podloga, da bi se bila poniÏalado Mihorja in BolteÏarja? Smrt ju je. Ga‰per ni ne jokal nezdihoval. Toliko ga je prevzela boleãina in Ïalost, da je vesotrpel storil svojo dolÏnost, bilo pa mu je vseeno, naj se nasvetu zgodi kar koli. Stopil je k bratoma. Ker sta imela ponoã-no delo, sta bila oba doma; sedela sta na posteljah in se z ma-lico pripravljala za jamo.

„Na pogreb sem pri‰el velevat,” je topo izpregovoril Ga-‰per.

„Pa ne oãe?” je planil Mihor, ko sta po kratkem premolkupri‰la do sape. Tako ju je iznenadil bratov obisk.

„Îena in sin,” je popravil Ga‰per.„Lucija?” se je oglasil BolteÏar. Kruh in noÏ sta mu padla iz

rok.„Lucija in Ga‰perãek,” je potrdil brat suho, ves odrevenel

od bridkosti.Tedaj se je BolteÏar zvalil na posteljo in zaril obraz v bla-

BESeDA

63 

STRICI

zino. Zaãel je drhteti po vsem Ïivotu, dokler ni planil v jok;hrust je jokal kakor otrok.

„Ne tuli! Kaj poreko ljudje?” ga je potresel Mihor.„Z vozom sem tu,” je vabil z obupno topostjo Ga‰per. „·e

nekaj drobnarij nakupim, ta ãas se pripravita, da prisedeta.”In je ‰el v trg.

Mihor je ‰e enkrat pooãital bratu preglasni jok, nato sta sezaãela napravljati. Obleãena sta tiho sedela na posteljah ingledala predse. Kar se hitro dvigne BolteÏar.

„Poãakajta me!” in zgine. Vrnil se je tik pred bratom in pri-nesel s seboj veliko ‰katlo, skrbno povezano.

Noã se je zaãela zgrinjati, ko so se odpeljali iz Lepe njive.Skoraj vso pot so bratje molãali. BolteÏar je pestoval svojo‰katlo in nihãe ga ni vpra‰al, kaj prena‰a. Mihor je komaj izv-lekel toliko iz Ga‰perja, ki je prepadel in na videz brezãutenbuljil v noã, da je zvedel, kako se je pravzaprav zgodilo.

Blizu polnoãi sta Mihor in BolteÏar stopila k mrtva‰kemuodru. Ljudi, ki so ãuli ob mrliãu, se je kar gnetlo. Pogovor jehipoma utihnil, ko sta pri‰la Podlogarjeva ter prijela za veji-co, pokropila in pokleknila. Ljudje so videli, kako so tiho ka-pale BolteÏarju solze.

V veÏi sta se sreãala z oãetom. Molãe so si segli v roke in sijih stisnili. Vsi so hkrati zardeli in si samo za hip pogledali voãi. Pro‰nja in odpu‰ãanje, vse je bilo v tem kratkem pogle-du.

Po polnoãi so se ljudje zaãeli razhajati.Maru‰a je napravila bratoma nekaj malega za veãerjo in

jima jo zanesla na izbo.Kak‰na izba! Vse, kot sta pustila, in vendar vse drugaãe.

Belo postlani postelji, pomita tla, ‰opek, ki ga je bil vrgel Mi-

BESeDA

64 

STRICI

hor pod mizo, je tiãal za podobo, lepo zravnan. Brata sta str-me obstala sredi sobe.

„Lucija!” je izprogovoril BolteÏar in pokazal s prstom nanove rjuhe.

Mihor je prikimal in poãasi zaãel veãerjati. BolteÏar se jedini dotaknil. Sedel je na stol, ob katerega je postavil ‰katlo, sezagledal v belino praÏnja in mislil na Lucijo. Ni si pa mogelmisliti, da je bila Lucija sobico pripravila tedaj, pred tisto pot-jo, na kateri jo je ustavil oãe...

Ko so zadnji, ki so pri‰li kropit in ãuvat k mrliãema, od‰li,so se domaãi zbrali pri mrtva‰kem odru in dolgo molili. Po-tem je ostala pri luãi le ‰e stara samska Veselka, ki je preãu-la in predremala Ïe desetletja pri mrliãih. Po vsej sose‰ãini.Domaãi so se potaknili, kamor je kdo vedel, in se naslonili zanekaj ur v pobiti trudnosti.

Mihor je v lepi postelji trdno zaspal. BolteÏar pa je nape-to ãul in ãakal, da je vse potihnilo.

Tedaj se je splazil iz postelje, odvezal ‰katlo in bos nesli‰no‰el k Luciji. Veselka je slonela z glavo na mizi in trdno spala.BolteÏar je odprl ‰katlo. Vonj cvetja je udaril iz nje. Zaãel jejemati: nagelj za nageljnom, roÏo za roÏo. Z nepopisno neÏ-nostjo je nosila ta od rude in krampa ãrna roka cvet za cve-tom na oder in ga trosila po obeh mrliãih. Dva velika cveta jeprihranil za nazadnje: rdeã nagelj je vtaknil v sklenjene rokeob kriÏ Luciji in bel nagelj je stisnil med drobãkene prstkeGa‰perãku. Ko je opravil, je sklenil roke in gledal. Kot otroku,ki je razpostavil podobice po klopi, mu je zasijal obraz v ve-selem nasmehu. Zdelo se mu je, da se je nasmehnila tudi Lu-cija in ga zahvalila za roÏe. S tem smehom v du‰i je tiho iz-ginil na izbo.

BESeDA

65 

STRICI

Na Lucijin in Ga‰perãkov pogreb se je zgrnila vsa okolica.Resniãna Ïalost je prevzela du‰e. Celó srca, ki je v njih tlelazavist ob Lucijini poroki, so bila polna ljubezni.

BESeDA

66 

STRICI

X

Po opravljeni pogreb‰ãini so bili vsi s Podloga zbrani v hi‰i.Maru‰a in ·tefa tudi.

Ga‰per je bil strt, da se je smilil vsakemu, ki ga je pogledal.Oãe je kar ves klonil. Glava se mu je pove‰ala na prsi, zami‰-ljen je hodil po sobi.

Vsi so molãali in vsi so bili kakor na trnju. Maru‰a, ki se ji‰e ni godilo bolje kot za gospodinjstva Lucijinega, se je ‰evenomer usekovala, ·tefa je bingljala z nogami in pla‰no gle-dala po sobi.

V vseh srcih je bila ena misel. Toda nikogar ni bilo, da bibil izpregovoril pravo besedo.

„Ah, kako je dolgãas!” je nenadoma vzdihnila ·tefa, ki jetolikanj preãebljala z Lucijo.

BolteÏar je zaka‰ljal, Ga‰per se ni ganil, oãe pa je hodil inhodil po sobi.

Ko ni bilo molka ne konca ne kraja, je Mihor vstal s klopipri peãi in suho povabil brata: „BolteÏar, iti bo treba.”

Tedaj je planila ·tefa k Mihorju in ga pritiskala nazaj naklop:

„Nikamor ne pojdeta! Ne smeta! Ah, ko je tako dolgãas!”Mihor je res sedel nazaj. ·tefa se je vrinila med oba brata

na klop in ju drÏala za roke:„Nikoli veã vaju ne izpustim. — Pri nas bosta. Kajne, oãe,

da ne smeta stran?”

BESeDA

67 

STRICI

·imen je hodil in hodil.Tedaj se je oglasila Maru‰a:„Ga‰per, tak blekni no! Ali ni Ïe dovolj nesreãe in pu‰ãobe

na Podlogu? — Oh, ti moÏaki, kak‰ni ste.”Maru‰a je zajokala in med jokom neiskreno grozila:„·e jaz — prav gotovo — ‰e jaz poberem cunje. Ko ste tak‰-

ni! — Oh, Lucija, ki si pri Bogu, sprosi jim, da spregledajo.”Zajokala je glasneje in z njo vred ·tefa, ki ni spustila rok

bratov in jih je krãevito stiskala.Ga‰per je vstal, se obrnil v okno in si brisal oãi. Prav na dnu

srca, pod vsemi podrtinami, se je dvigala beseda, ki je bilaÏiva ves ãas. Rila je kvi‰ku, s stra‰ansko muko, dokler se niprekopala skozi vse in se ni Ga‰per sunkoma okrenil od okna,se obrnil k bratoma in s hripavim glasom izrekel:

„Ostanita!”Jok je utihnil, oãetu je zastala noga pred oknom, skozi ka-

tero je zrl po poti, ki so po njej odnesli Lucijo. Nemo so pri-slu‰kovala srca, ki so bila vsa razbolela.

„Pa se domenimo! Ali ne, Mihor?” se je z bojeãim glasomizdal BolteÏar.

Vsi so zdaj vedeli, da so pred sodbo. In sodnik — oãe — jestal ter gledal skozi okno. Tesna skrb je razganjala vsem prsi.PridrÏevali so sapo. Celo ura, ki so jo ustavili ob Lucijini smr-ti, ‰e ni tiktakala. Oãe je privzdignil pleãa. Vsi so slutili, da sezdaj zdaj okrene in razsodi. In res se je z desno ramo na polobrnil po hi‰i, a jo je hitro umaknil in ‰el globoko po sapo, daje za‰umelo skozi nosnice:

„Nismo se domenili, ko sta ‰la, treba se nam ni, ãe ostane-ta. Kdor je na‰, ve, kje je Podlog, in Podlog bo vedel zanj dokonca dni.”

BESeDA

68 

STRICI

Maru‰a je od veselja zajavskala:„O, Lucija, kakor sem verovala, tako je; v nebesih si. âu-

deÏe dela‰.”·tefa je poskakovala pred bratoma in ju drÏala za rokave,

vsem pa je zdrsnila stra‰na teÏa s src.

* * *

Nekaj let je preteklo. Oãe ·imen si je sezidal na sonãni stra-ni hi‰e za kot na poslednja leta. Pa ne samo sebi. Vsem tremsinovom je sezidal sobice. Vse drugo je teklo z delom iz dne-va v dan, samo ·tefa je rasla in gospodinjila in je bila kar na-enkrat pod vrhom.

Ko je ·imen zaãutil, kako mu drsa poje in pripeva k pogre-bu, je sklical sinove:

„Sedaj je zadnji ãas. Odloãite se, kdo prevzame Podlog. Jazne morem veã.”

In je izpregovoril Ga‰per:„Enkrat sem ljubil, enkrat pretrpel to stra‰no smrt. Ne

bom nobene veã, razen svoje.”In je izpregovoril Mihor, Ïe nekaj let samouki Ïivinski

zdravnik za vso sose‰ãino:„Nikoli nisem maral Ïensk, saj veste. Kaj bi potlej ril v

trpljenje.”In je izpregovoril BolteÏar, hi‰ni kovaã in sodar:„Postarali smo se. V kuhinji je tista, ki je zrela za zakon in

za Podlog.”Vsi so se veselo spogledali, samo oãe je ‰e pomolãal. Nato

je razsodil: „Prav ima‰. Na‰a je, niã manj kot vi.”In so omoÏili ·tefo ter dobili zeta na Podlog. Oãe ·imen je

BESeDA

69 

STRICI

poskrbel zase in za sinove, izroãil Podlog mladima, sam s si-novi se pa umaknil v kot. Tik pred smrtjo je ‰e zaprosil, da soga dejali k oknu:

„Glejte, fantje, same poseke — vse okrog golo in izmozga-no. To so dote — to je tuja druÏina pri gruntih. — Grunti hi-rajo — Podlog pa stoji...”

Nov zarod so dobivali na Podlog. Strici so ·tefi sproti je-mali otroke in jih pestovali in vodili s seboj na polje in v goz-de, da je bila mlada mati kar huda, ãe‰ vse mi poberete, kajbo zame? Strici pa so se smejali:

„Niã se ne boj, ·tefa! Bog ima otrok ‰e dovolj, Podlog pazanje prostora in kruha.”

In smejala se je ‰e ·tefa: „Saj pravim, ti na‰i strici!”

BESeDA

70 

STRICI

ISBN 91-7301-005-7

www.omnibus.se/beseda