UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

FINANČNI UČINKI SOOČANJA PODJETIJ Z ZAHTEVAMI VARSTVA OKOLJA

Kandidatka: Bogdana Mešl Študentka rednega študija Številka indeksa: 81489888 Program: univerzitetni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Drago Filipič

Dobrna, februar 2004

2

PREDGOVOR Okoljska politika in zakonodaja na področju varstva okolja se spreminjata v smeri trajnostnega razvoja, kar zahteva od podjetij nov managerski pristop s spremenjenim obnašanjem in oblikovanjem novih strategij, ki morajo upoštevati težnjo po eko-učinkovitosti in okoljski aktivnosti. Pri tem je zelo pomembna podpora in spodbuda s strani države, ki mora podpirati podjetja pri uvajanju sistema okoljakega managementa, okoljskih investicij in vzpodbujati partnerski odnos v smislu trajnostnega razvoja in spodbujanja inovacij. Obvezujoči instrumenti varstva okolja povzročajo industriji in drugim ekonomskim akterjem stroške, zato je potrebno oblikovati dolgoročne cilje, ki se dosegajo postopoma, da se lahko vsi na trgu prilagodijo spremenjenim zahtevam. Bolj kot je pravna ureditev predvidljiva, lažje jo je vključiti v prihodnje investicijske cikle. V državah po svetu je različno urejeno področje varstva okolja. Predvsem v manj razvitih državah ni tako strogih okoljskih predpisov, ki bi lahko nadzorovali in usmerjali pravne in fizične osebe pri vplivih na okolje. V okviru Evropske unije se skuša zakonodaja postopoma poenotiti in prilagoditi glede na specifične značilnosti držav članic. S tem skuša Evropska unija doseči visoko stopnjo varstva okolja, ki temelji na načelu trajnostnega razvoja. Prizadevanja EU so osredotočena predvsem na zagotovitev učinkovite implementacije obstoječe okoljske zakonodaje in vključevanje varstva okolja v različna področja politik, večjo uporabo tržnih mehanizmov varstva okolja, povečanje znanja o varstvu okolja in omogočanja več kakovostnih informacij o okolju. Finančna analiza varstva okolja je pomembna, saj je z njeno pomočjo mogoče prikazati in dokazati učinkovitejše rešitve v praksi. Z uvajanjem eksternih stroškov, se je začelo uporabljati načelo dejanskega plačila za onesnaževanje in nastala je potreba po racionalnejši rabi dobrin. S pomočjo razvojno naravnanih finančnih instrumentov, pa je zgrajena osnova za optimalnejšo porabo finančnih sredstev in vlaganja v naložbe varstva okolja, odpravo škodljivih neposrednih sredstev, ki subvencionirajo neracionalno in okolju škodljivo proizvodnjo ter omogočajo ekonomsko racionalnejše doseganje ciljev varstva okolja. Ekonomske aktivnosti, ki so povezane z varstvom okolja imajo naraščajoč trend. Naraščajoče povpraševanje po boljši kakovosti okolja se že kaže v širši ponudbi okoljsko prijaznih proizvodov in storitev, kot tudi v večjih investicijah v ekološko učinkovitejšo tehnologijo in postopke, uporaba mehanizma krožnih tokov in razvijanje metod za okoljsko optimiranje proizvodnje. Vse te trende razvoja je potrebno tudi okrepiti v institucionalnem smislu in zagotoviti primeren sistem financiranja in dostop do finančnih sredstev za namene varstva okolja. V prihodnosti je potrebno zagotoviti učinkovito upravljanje in plasiranje finančnih sredstev za varstvo okolja in s skupnimi močmi doseči izboljšanje pogojev za potrebno prestrukturiranje ali izboljšanje poslovanja podjetij.

3

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................................. 5

1.1 Opredelitev področja in opis problema..................................................................... 5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve................................................................................... 6

1.3 Predpostavke in omejitve............................................................................................ 7

1.4 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................... 7

2 PODJETJE KOT MIKROPOSLOVNI SISTEM PRI SOOČANJU Z OKOLJSKIMI ZAHTEVAMI ..................................................................................... 8

2.1 Mikroekonomski koncepti za internalizacijo eksternih stroškov ......................... 10

2.2 Motivi podjetij za doseganje okoljskih izboljšav.................................................... 14

2.3 Doseganje ekoučinkovitosti pri poslovanju............................................................. 17

2.4 Utemeljitev nujnosti intenzivnega prispevka podjetij k varovanju okolja .......... 19

3 VLOGA EKONOMSKE POLITIKE PRI DELOVANJU TRGA S POUDARKOM NA VAROVANJU OKOLJA ......................................................... 21

4 INSTRUMENTI VAROVANJA OKOLJA ............................................................... 23

4.1 Pristop ukaza in kontrole.......................................................................................... 24

4.2 Ekonomski instrumenti varstva okolja ................................................................... 25

4.2.1 Plačila za onesnaževanje.......................................................................................... 26

4.2.2 Subvencije................................................................................................................. 26

4.2.3 Povrnitev izdatkov .................................................................................................... 27

4.2.4 Sistem trgovanja z emisijami .................................................................................... 27

4.3 Teoretični primeri vključitve zunanjih učinkov v proizvodne stroške in delovanje različnih pristopov ................................................................................................... 28

5 PRAVNA PODLAGA VAROVANJA OKOLJA V EVROPSKI UNIJI IN V SLOVENIJI.................................................................................................................. 40

5.1 Zakonodaja in politika varstva okolja v EU ........................................................... 40

5.1.1 Horizontalne direktive s področja industrijskega onesnaževanja............................ 43

5.1.2 Vertikalne direktive s področja industrijskega onesnaževanja ................................ 45

4

5.2 Zakonodajna ureditev področja varstva okolja v Sloveniji .................................. 45

6 PREDSTAVITEV PODJETJA ................................................................................... 52

6.1 Finančna analiza dosedanjega soočanja podjetja s področjem varstva okolja ... 53

6.2 Perspektive nadaljnjega delovanja podjetja na področju varstva okolja s poudarkom na finančnem vidiku............................................................................. 55

7 SKLEP ........................................................................................................................... 56

8 POVZETEK.................................................................................................................. 58

9 LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 59

10 SEZNAM TABEL, SLIK IN KRATIC .................................................................... 63

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Vse države na svetu se soočajo z najrazličnejšimi problemi varovanja okolja. Nekatere so pri postavitvi najrazličnejših instrumentov in zakonodaje uspešne, druge manj. Varstvo okolja je tisto področje, s katerim se je potrebno soočiti pri izvoru problemov. To velja še posebej za industrijske onesnaževalce. Pri samem reševanju je potrebna velika stopnja sodelovanja, spodbujanje inovacij in izboljšav na vseh področjih poslovanja. Potrebno pa je gledati tudi širše, zato pa se sprejemajo mednarodni sporazumi in pogodbe, s katerimi se skuša doseči izboljšanje kvalitete okolja po celem svetu. V zadnjih letih so se aktivnosti na tem področju zelo povečale. Natančneje se urejajo, spreminjajo in dopolnjujejo posamezna področja zaradi nenehnih sprememb in novosti v praksi. Potrebno je poudariti, da je harmonizacija pravnega reda znotraj Evropske unije zelo ustrezna. Z Amsterdamsko pogodbo je postala visoka raven varstva in izboljšanja kvalitete okolja tudi samostojen cilj, kar kaže na pomembnost tega področja, ki je urejeno s številnimi zakoni, direktivami, odloki, sporazumi. Pravna ureditev tega področja je zelo pomembna za poslovanje velikega števila podjetij, še posebej proizvodno usmerjenih, da upoštevajo vsaj minimalne standarde varstva okolja. Aktivno delovanje podjetij in nenehne izboljšave pa so ključni dejavnik samega razvoja in prispevajo k boljšemu poslovanju na celotnem področju. Podjetja morajo poznati instrumente varovanja okolja, da lahko uspešno nastopajo na trgu. Ti instrumenti postajajo vse bolj fleksibilni. Od togega predpisovanja omejitev so se začeli razvijati ekonomski instrumenti, ki vse bolj upoštevajo značilnosti poslovanja podjetij in delovanja tržišča. V teoriji so se izkazali kot zelo uspešni, poleg okoljskih izboljšav so se pokazale izboljšave tudi na stroškovnem področju. Z vse večjimi zahtevami po kakovosti okolja, postaja to področje za podjetja vse pomembnejše, zato mora veliko podjetij prilagoditi poslovanje vsem okoljskim zahtevam, kar predstavlja poleg vseh organizacijskih in tehnoloških sprememb tudi finančno obremenitev podjetju, ki pa lahko s pravilnim pristopom prinese tudi finančne prihranke ali celo konkurenčne prednosti, ki lahko privedejo tudi do izboljšanja finančnega stanja podjetja. Podjetja v Sloveniji se bodo morala na tem področju prilagoditi zahtevam, ki veljajo v Evropski uniji, če bodo želela še naprej poslovati, saj so določene zahteve ključnega pomena za njihovo obratovanje. Potrebno bo natančnejše spremljanje in analiziranje vplivov na okolje ter nenehno iskanje izboljšav. S primerom slovenske družbe želim prikazati, kako je mogoče z odgovornim ravnanjem in pravimi strategijami s ciljem nenehnega razvoja, ki temelji tudi na investiranju v varovanje okolja, dosegati uspešne poslovne rezultate.

6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Za takšen naslov diplomskega dela sem se odločila zato, ker želim ugotoviti, kakšna je uspešnost industrijskih podjetij in obrtnih obratov v Sloveniji pri prilagajanju ekvivalentnim predpisom v evropski zakonodaji, saj bodo morali v prihodnjih letih uskladiti svoje poslovanje s predpisanimi standardi. Poleg tega želim prikazati, da varovanje okolja ni tisto področje, ki povzroča le stroške podjetjem, temveč prispeva k spremenjenemu delovanju podjetja - menjavo smeri k trajnostnemu gospodarjenju, ki ga narava smatra za originalnega pri pridobivanju dobrin in integriranje v njene krožne tokove. To je na eni strani tehnični problem (npr. eko-design, solarno pridobivanje energije, vodenje krožnih tokov), na drugi strani predstavlja problem v miselnosti ljudi. Cilji Želim predvsem analizirati stanje na področju varovanja okolja, preučiti prednosti in slabosti določenih finančnih instrumentov varovanja okolja in njihov vpliv na poslovanje podjetij. Podjetja veljajo za pomembne predstavnike tržnega sistema, preko deregulacije jim je dana tudi vse večja odgovornost na področju varovanja okolja, pri tem pa morajo poleg naravoslovne strani upoštevati tudi druge dejavnike, da ostanejo konkurenčna. Zadovoljiti morajo želje kupcev, se nenehno izboljševati na vseh nivojih poslovanja. V diplomskem delu želim pokazati, da varovanje okolja ne predstavlja le stroškovne obremenitve podjetju, temveč lahko s primernimi ukrepi privede tako k manjši porabi inputov, izboljša učinkovitost, zmanjša obremenitve okolja in prispeva k zmanjšanju celotnih stroškov in finančnemu izboljšanju poslovanja podjetja. Aktivnosti varovanja okolja je tako potrebno tudi finančno ovrednotiti, finančne informacije pa umestiti v celotno poslovanje, ki so koristne pri nadaljnjem odločanju. Trditve (teze, hipoteze) Če želimo živeti v zdravem okolju, je potrebno razvijati takšno gospodarstvo, ki bo sposobno skrbeti za varovanje okolja in hkrati biti konkurenčno na tržišču. To je mogoče doseči le z jasno strategijo, usmerjenostjo v postopke, ki izboljšujejo kakovost okolja in nenehnim vlaganjem v posodobitve - v čistejšo tehnologijo, ki omogoča tako zniževanje stroškov kot boljši image ter pridobivanje novih potrošnikov. Za proizvajalce je postalo varovanje okolja tako rekoč enakopraven cilj podjetja. Večina podjetij ne reagira defenzivno, temveč selektivno napredujoče ekološko usmerjeno. Podjetja, ki temu področju niso posvečala posebne pozornosti, pa se soočajo s težavami pri poslovanju.

7

1.3 Predpostavke in omejitve Področje varovanja okolja je zelo obsežno in največkrat zahteva interdisciplinarno delo strokovnjakov. V diplomskem delu bom obravnavala le glavne značilnosti ekonomskih vidikov varovanja okolja, ki vplivajo na poslovanje podjetij, s poudarkom na finančnih učinkih. Ker pa je to področje urejeno s številnimi zakonskimi akti, bom preučila tudi določene pravne učinke. Pri preučevanju zakonodaje se bom omejila predvsem na ureditev tega področja v okviru Evropske unije in Slovenije, ki kot pridružena članica prevzema njen pravni red. Pri praktičnem primeru se bom omejila na poslovanje izbranega podjetja in preučila njegovo soočanje s tem področjem. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Ker raziskava v mojem diplomskem delu obravnava povezavo podjetja z okoljem, z osredotočenostjo na finančnih učinkih poslovanja pri soočanju z varovanjem okolja, je ta raziskava poslovna. Analizirala bom poslovanje izbranega podjetja in preučila možnosti nadaljnjega delovanja na področju varstva okolja. Preučevanje instrumentov varstva okolja in pravne urejenosti tega področja bo makroekonomsko. Zaradi primerjave razmer, ki veljajo na področju podjetniškega soočanja z varovanjem okolja v naši državi in v Evropski uniji, je raziskava tudi komparativna. Deskriptiven pristop bom uporabila pri preučitvi stroškovnega vidika ekonomskih instrumentov varovanja okolja, metodo klasifikacije pa zaradi lažjega razumevanja in natančnejših opredelitev.

8

2 PODJETJE KOT MIKROPOSLOVNI SISTEM PRI SOOČANJU Z OKOLJSKIMI ZAHTEVAMI

V zadnjih desetletjih je prišlo do velikih sprememb na področju soočanja podjetij z zahtevami varovanja okolja. Vse do šestdesetih let so bila podjetja manj aktivna na tem področju. Različni dogodki od razlitja nafte, do drugega večjega onesnaževanja, pa so sprožili proces, ki je vplival skoraj na vse. V tem procesu so nekatera podjetja bolj spreminjala svoja poslovanja, druga manj. Zelo težko je posploševati, saj je vsak primer drugačen (Kolk 2000, 3). V osemdesetih letih se je vez med okoljevarstvom in podjetništvom povečala, še posebej po objavi Brundtlandovega poročila, v katerem je bil definiran trajnostni razvoj kot »razvoj, ki zadošča današnjim potrebam, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih rodov, da zadostijo svojim potrebam«. Prav trajnostni razvoj je predstavil zmožnost kombiniranja gospodarstva in okolja, ki je poimenovano tudi kot »win-win« situacija z ugotovitvijo, da se preprečevanje onesnaženosti splača (pollution prevention pays). Drugačni pogledi se lahko pojavijo, če upoštevamo razmerje med okoljskimi zahtevami na eni strani in gospodarskimi oziroma finančnimi zahtevami na drugi, kar prikazuje tudi tabela 1 (Kolk 2000, 4). TABELA 1: POGLEDI NA RAZMERJA MED OKOLJSKO IN GOSPODARSKO DEJAVNOSTJO

Položaj (1a) KOMPLEMENTAREN: donosen, win-win (1b) ZDRUŽLJIV: stroškovno nevtralen (2a) NAVSKRIŽEN: prevlada naj varstvo okolja (2b) NAVSKRIŽEN: prevlada naj gospodarstvo Vir: Kolk (2000, 5). Tabela 1 zelo preprosto razmejuje področji med gospodarsko aktivnostjo in varovanjem okolja. Najučinkovitejši je položaj 1a, saj upošteva tako varovanje okolja kot tudi gospodarsko rast, nekje vmes pa je položaj 1b. Položaj 2a zagovarjajo predvsem tisti, ki kritizirajo okoljski management in trdijo, da podjetja poslujejo za svoje lastne potrebe (tudi t.i. win-lose položaj). Položaj 2b pa govori o razvoju gospodarstva na račun okolja. Onesnaževanje okolja z industrijsko aktivnostjo se ni pričelo z gospodarsko ekspanzijo leta 1960; vse od industrijske revolucije je bilo moč čutiti negativne učinke. Pospeševanje proizvodnje po drugi svetovni vojni, je posledično povzročilo ogromno okoljsko škodo, zaradi katere je še posebej trpelo lokalno prebivalstvo. Onesnaženje ali celo mrtve reke in jezera, onesnažena zemlja in zrak so povečali javno zavedanje in prisilile uporabo meritev na določenih delih držav ali podjetij (Kolk 2000, 8). V zgodnjih devetdesetih letih so povprašali največja multinacionalna podjetja, da navedejo razloge za spremembe okoljskih politik podjetij. Izkazalo se je, da je bila ključni faktor za spremembe zakonodaja v domačih državah (omenjena pri več kot 60% odzvanih podjetij), sledili so okoljsko povezani postopki podjetja, okoljevarstveni dogodki ali vpliv drugih podjetij, spremembe v državi gostiteljici, okoljsko povezani pravni postopki, ki vključujejo

9

druga podjetja, vplivi na prostor, potrošniško in delovno naravnani dogodki (Kolk 2000, 9). Odzivi na te različne tipe pritiskov in na potencialne tržne koristi, ki jih ponujajo okoljevarstvene strategije, se zelo spreminjajo. Nekatera podjetja se nanje le odzivajo, druga so na tem področju zelo aktivna. To dobro poznano razvrstitev podjetniških odzivov lahko prikažemo v tabeli 2 z raziskavo o skupni družbeni odgovornosti. Le-ta vsebuje nepretrgano zvezo od odzivajočega stanja, ki zanika odgovornost, pa do proaktivnega, pri katerem managerji sprejemajo razvoj (Kolk 2000, 9). TABELA 2: LESTVICA RDAP1

TIPI REAKCIJ STANJE ALI STRATEGIJA DELOVANJE

odzivajoča zanikanje odgovornosti narediti manj kot je zahtevano

defenzivna priznati odgovornost z uporom

narediti najmanj kot je zahtevano

prilagodljiva sprejeti odgovornost narediti, kar je zahtevano proaktivna predvideti odgovornost narediti več kot je zahtevano Vir: Clarkson (1995, 109), povzeto po Kolk (2000, 9). Podjetniško splošno reakcijo je težko oceniti, ker so razmejitvene linije nejasne. Pri okoljskem managementu je mogoče težavnost lestvice RDAP rešiti s specifikacijo okoljskih karakteristik in indikatorjev. Glavni problem te lestvice je, da je navadno zaznana kot zelo tog model, ki predpostavlja, da se podjetja premikajo iz ene faze v drugo, v skoraj linearnih oblikah. Če niso prikazani kot stalni modeli, ampak kot spreminjajoči se modeli ali v obliki matrike, so lahko zelo uporabni. Podjetja morajo nenehno izboljševati svoje poslovanje in biti aktivna, saj se lahko zgodi, da na tem področju nazadujejo in padejo po lestvici navzdol. Podjetja se vse bolj zavedajo strateške pomembnosti okoljskih vprašanj. Iz tehničnih pomembnosti, ki vključujejo vzdrževanje in pridelovanje, so se začeli ustanavljati okoljevarstveni oddelki, ki so vključeni v logistično pomembnost odločitev in končno vstop v strateški nivo: marketing in prodajo, raziskave in razvoj ter celotne finance. Ta dejanja so se odražala v tipih okoljskega managementa sprejetega s strani podjetij, ki so se spremenile iz end-of-pipe k procesno usmerjenem managementu (Kolk 2000, 10). Da razumemo manevrski prostor specifičnega podjetja, je potrebna analiza industrije v kateri deluje. Odločilni vidiki vključujejo (ibid., 78): • narava konkurence (monopolizem, oligopolizem, bližje popolni konkurenci), • število in tip konkurence (nekaj ali veliko, veliki ali mali, tržni vodje), • značilnost proizvodov in tržišč (masovno, fragmentno, segmentno tržišče; lokalna,

regionalna, globalna tržišča; nov trg, dozorel trg ali pojemajoč trg). Pomembne so fleksibilnosti pri spremembi aktivnosti, odprtost industrije novim podjetjem in stroški zapustitve. Razlikujemo tri osnovne strategije podjetij (Kolk 2000, 79): • strategijo vodilnosti s stroškovno učinkovitostjo, 1 To je lestvica odzivajočih, defenzivnih, prilagodljivih in proaktivnih tipov reakcij ali angleško The reactive-defensive-accommodative-proactive (RDAP) scale.

10

• strategijo diferenciacije in • strategijo razvijanja tržne niše ali osredotočene strategije. Te splošne strategije so zelo pomembne okoljskemu managementu. V primeru strategije vodilnosti s stroškovno učinkovitostjo, bodo okoljske meritve primerno ocenjene s stroškovnimi kriteriji, saj ta strategija temelji na konkurenčnosti stroškov posameznih proizvodov in storitev ali celotnih proizvodnih in storitvenih programov, zato lahko zlahka prevlada kratkoročna usmerjenost. Strategija diferenciacije, ki se osredotoča na posebnosti in različnosti proizvodov in storitev obravnavanega programsko-tržnega področja nasproti konkurenčnim naznanja, da specifične prednosti vključujejo okoljske vidike, katerim dajejo potrošniki dodano vrednost. Osredotočena strategija pa je usmerjena na tržne niše s proizvodi in storitvami s specifičnimi okoljskimi kvalitetami (ibid., 79). Nekaj avtorjev je z razvojem okoljskega managementa predstavilo orodja in sheme za opis ali predpis razmerja med strategijo in okoljskim managementom. Največkrat je bila uporabljena matrika, ki vsebuje štiri tipe okoljskih strategij. Ulrich Stegerjeva klasifikacija temelji na tržnih priložnostih in okoljskih tveganjih, ki so prikazana v tabeli 3 (ibid., 83). TABELA 3: STRATEGIJE, KI TEMELJIJO NA TRŽNIH PRILOŽNOSTIH IN OKOLJSKEM TVEGANJU

Tržne priložnosti z varovanjem okolja Okoljska tveganja mala velika

mala brezbrižen ofenziven velika defenziven inovativen

Vir: Steger (1993, 151), povzeto po Kolk (2000, 83). Steger razlikuje štiri osnovne strategije: odzivljajoča (indifferent), če so okoljska tveganja in priložnosti okoljskih tržišč mala; inovativna, če sta oba velika; defenzivna, če so tveganja velika, tržne priložnosti pa male in ofenzivna v obratnem primeru. Tržne priložnosti so povezane z zmožnostjo, ki jo lahko podjetje razvije iz »zelenih« žarišč, medtem ko je možno tvegane razdeliti v notranje in zunanje dejavnike (ibid., 83). 2.1 Mikroekonomski koncepti za internalizacijo eksternih stroškov Da se vsi učinki podjetniškega procesa upoštevajo v kalkulacijah dobička in izgub, je potrebno v podjetje vpeljati določen sistem, ki bo upošteval vse dejanske stroške, ki ne bodo podcenjeni, in s pomočjo katerega bo možno spremljati realne finančne tokove in izračunati realni finančni izid. Možno je vpeljati (Stahlman und Clausen 2000, 76-84; Kolk 2000, 162-171 in Santos 2001, 37): • metodo ocenitve celotnih stroškov (total cost assessment method ali TCA metoda), • okoljske indikatorje (environmental indicators), • kontrolne sezname (checklists), • sisteme za ravnanje z okoljem, • matrice za proizvode (product impact matrices), • ekološko računovodstvo,

11

• analizo življenjskega cikla (life-cycle analysis), • ocenitev tehnologije (technology assessments), • oceno vplivov na okolje (environmental impact assessments) • eko-dizajn, • znak za okolje (eco-labeling). Podjetja so v sodelovanju z določenimi institucijami razvila posamezne instrumente in orodja okoljskega managementa, s pomočjo katerih so naredila veliko izboljšav na področju varovanja okolja. Operativni okoljski management se na meji dotika tudi običajnih oblik (Schvarzer in Siehlmann 2001, 31): • ekonomskih, ker je potrebno pri podjetjih preučiti neposredne rentabilne ekološke

ukrepe, • socialnih, ker so tradicionalne oblike okoljskega managementa izgubile svoj pomen in

atraktivnost, • ekoloških zaradi tega, ker je odločilen ekološki napredek odvisen od najdenih novih

proizvodno-tržnih kombinacij in od tega, kako se bodo podjetja naučila prevzeti vlogo strukturno-političnega akterja.

Okoljski management obsega integrirano delovanje managementa na vseh področjih. Podjetja uvajajo sisteme za ravnanje z okoljem (EMS), ki omogočajo razvoj različnih modelov in postopkov, s pomočjo katerih lahko podjetja nadzorujejo najrazličnejše vplive na okolje. EMS tako sestavljajo (Kolk 2000, 106) različni elementi, glede na ciklus plana, vzpostavitve, delovanja, kontrole in poročanja. V ta namen je bilo oblikovanih nekaj standardov, med katerimi je pomemben razvoj in ustanovitev standarda v Veliki Britaniji BS 7750 leta 1992. Težnja po mednarodno primerljivem standardu, je vodila do oblikovanja standarda ISO 140012, ki je bil zasnovan na osnovi zahtev BS 77503. Pomembno pri oblikovanju ISO standarda (Kolk 2000, 106) je določitev okoljske politike v podjetju, ki lahko služi internemu in eksternemu namenu, s postavitvijo navodil, ciljev in obveze, za nadaljnjo delovanje in komuniciranje. Okoljska politika mora biti dokumentirana tako, da zajema kvantitativne in kvalitativne okoljske cilje in sicer od strateške do operativne ravni. Zelo pomembno dejstvo ISO standarda je proces neprestanih izboljšav. Sprejeti je potrebno odločitve o stvarnih ciljih, ki vključujejo postavitev eko-kontrolinga, ekologiziranje stvarnih in managerskih funkcij, organizacijski in osebnostni razvoj, postavitev smernic, informativnih in odločujočih procesov. Cilji varovanja okolja ne smejo biti le zapisani, temveč morajo biti tudi doseženi (Stahlman und Clausen 2000, 125). ISO je mednarodni standard, ki ga je sprejela Mednarodna organizscija za standardizacijo (International Organisation fot Standardisation), za razliko od EMAS-a (the Eco-Management and Audit Scheme), ki je evropski standard na področju varstva okolja in še ni tako uveljavljen zaradi večjih zahtev, ki jih postavlja pred podjetja (Kolk 2000, 114).

2 Na področju prostovoljne udeležbe organizacij v sistem ravnanja z okoljem je v Sloveniji uveljavljen standard serije ISO 14001. Od leta 1997, število podeljenih certifikatov serije ISO 14001, narašča. Do leta 2001 je bilo podeljenih 136 teh certifikatov, od tega je bilo 15 certifikatov podeljenih velikim industrijskim obratom (Ministrstvo za okolje, prostor in energijo 2003, 27). 3 BS 7750 je razvil Britanski institut za standardizacijo (BSI) kot nacionalni okoljski standard. Po pravilu ustanovitve med nacionalnim in mednarodnim telesom za certifikacijo, morajo biti ob ustanovitvi mednarodnega standarda, vsi ekvivalentni nacionalni standardi umaknjeni v šest mesečni časovni preiodi. Tako je bil BS 7750 leta 1997 umaknjen, ker je bil objavljen ISO 14001 kot evropski standard BS EN ISO 14001: 1996 s strani CEN (the European standards body) (Whitelaw 1997, 15-16).

12

Da pridobimo popolni pregled nad ustreznimi stroški in koristmi okoljskega managementa, je v veliko pomoč uporaba kontrolnih seznamov. Kontrolni seznam po PRISMA metodi, je splošen seznam, ki se lahko uporablja ne glede na naravo podjetniških aktivnosti in je kot projektni mehanizem zelo uporaben pri preprečitvi okoljskih stroškov. Za nekaj sektorjev so bili razviti celo specifični kontrolni listi. Vsi ti seznami so uporabljeni v različne namene; vsebujejo različne tipe stroškov, pri tem pa so lahko v veliko pomoč, zaradi preglednejšega sistemskega pogleda na stroške in koristi (Kolk 2000, 163). Kontrolni seznam je sestavljen iz dveh delov (Kolk 2000, 163): • del A – stroški investiranja in • del B – operativni stroški in koristi. Del A določa celotno velikost investiranja. Kot prikazuje seznam, vključuje več ko le nakupne stroške opreme. Stroški so razdeljeni na direktne in indirektne. Direktni stroški so rezultat nakupa in lokacije ter jih je možno zlahka obnoviti. Indirektne stroške je težje določiti, deloma zato, ker so porazdeljeni po različnih oddelkih podjetja. Ti stroški npr. obsegajo stroške plač zaposlenih, ki uporabljajo licence, ali oddelek osebja, ki mora spremeniti izobraževalni program. Indirektni stroški tudi lahko nastanejo zaradi izgub, ki so si jih nakopali s proizvodno enoto, ker je bila proizvodnja ovirana določeno obdobje. Del B povzema možne stroške in koristi ali kako se spremenijo v letih obratovanja investicije. Nekateri stroški se zmanjšajo, npr. tisti predelovanja odpadkov ali začetna plačila, medtem ko nekatera narastejo. Tako se lahko pojavijo novi stroški ali koristi, če se poiščejo odjemalci npr. za ostanke materiala. Ravnotežje skupnih stroškov in koristi bo uporabljeno kot vhodna postavka za kalkulacije povračila. Uvaja se ekološko računovodstvo, ki se osredotoča na medsebojno odvisnost med področji podjetniške ekologije, proizvodne ponudbe, interne urejenosti in zunanjega delovanja podjetja. Pri njegovi vpeljavi bodo zajeti, opisani, ovrednoteni in preučeni direktni vplivi podjetja na okolje. Ekološko bilanciranje predstavlja celostne in sistematične analize negativnih zunanjih učinkov, ki omogočajo primerjavo dveh ali več proizvodov, sistemov ali procesov s ciljem, da bi jih okoljsko optimirali (Lux, Empacher und Kluge 2001, 22).4 Okoljsko računovodstvo lahko vključuje opredelitev in izračunavanje okoljsko povezanih stroškov in koristi, analiziranje posameznih sistemov in stroškov v celotnem življenjskem ciklu proizvoda, integracijo varstva okolja z drugimi aktivnostmi merjenja kakovosti, ocenitev prihodnjih okoljsko povezanih stroškov kot del procesa investiranja in poročanje o boljšem okoljskem ravnanju podjetja. Zelo pomembna je povezanost in sodelovanje okoljskega managementa s finančno funkcijo. Tako se lahko uporabijo finančne tehnike za poslovno ovrednotenje okoljsko povezanih pobud (Bennett 2001, 31). Preučevanje možnosti minimiziranja stroškov proizvodov je mogoče opraviti z analizo življenjskega cikla proizvoda ali t.i. management od »rojstva do groba«, kjer morajo podjetja spoznati njihovo odgovornost pri poslovanju in upravljati celoten življenjski cikel proizvoda. Proizvodnja in potrošnja, ki škoduje naravi, deluje na linearni način, tako da inputi in outputi niso povezani, kar je v nasprotju z zakonitostmi, ki veljajo v naravi (Mercado, Welford and Prescott 2001, 516). Mnogo podjetij je prepoznalo svojo

4 V Sloveniji ZVO v 42. členu opredeljuje ekološko knjigovodstvo in določa, da minister predpiše dejavnosti, obseg, vsebino in način vodenja knjigovodstva za posamezne vrste dejavnosti ter vsebino in način posredovanja podatkov ministru.

13

odgovornost na tem področju in je začelo sistematično upravljati proizvodnjo. Le-to vključuje (Mercado, Welford and Prescott 2001, 516-519): • preučitev designa proizvoda in preučiti kako je učinkovit; • preučitev virov energije, surovin in komponent, ki se uporabljajo v proizvodnji; • odločitve o tem, ali so lahko surovine, komponente ali proizvodi zamenjani z

alternativami, ki so okoljsko prijaznejše; • preučitev samega proizvodnega procesa in preučitev, ali je mogoče poiskati bolj

učinkovito energetsko možnost in proces, ki bo manj onesnaževal okolje; • ponovna preučitev odstranjevanja proizvodov in odpadkov proizvodnje v pogojih

recikliranja in vračanja uporabnih materialov v proizvodni cikel po uporabi in • ponovno preveriti storitve in pakiranje po prodaji proizvoda in zagotovilo preskrbe

primernih informacij za varno in učinkovito uporabo in njihovo odstranjevanje. Dobri rezultati so se pokazali tudi pri uporabi metode ocenitve celotnih stroškov. Obstoječe razlike med metodo TCA in tradicionalnim finančnim managementom obstajajo glede na značilnosti meritev varovanja okolja, ki še posebej vključujejo čisto alokacijo okoljskih stroškov in velikih negotovosti povezanih s finančnimi posledicami okoljskega vpliva podjetij, ki obremenjujejo okolje. Okoljsko tveganje je odvisno od samega obsega procesov v podjetju, medtem ko razvoj regulacije in zakonodaje vpliva na velikost stroškov varovanja okolja, ki pa je zelo nepredvidljiva. TCA metoda upošteva te posebnosti z vključitvijo eksplicitnih in ločenih postavk za stroške, ki so povezani z varovanjem okolja, tako se identificirajo ti »skriti stroški« (Kolk 2000, 162). Štirje temeljni elementi TCA metode so (Reiskin et al. 1998, 275; povzeto po Kolk 2000, 162-163): • bolj obsežen popis stroškov z jasno klasifikacijo; • alokacija stroškov, ki so tipično predpisani skupnim zneskom in so bodisi preneseni na

osnovi neprimernih stroškovnih nosilcev ali sploh niso preneseni; • vrednotenje projektov z uporabo daljšega časovnega horizonta v razporejanju boljšega

zavzetja polne koristnosti investicij; pomemben delež, ki je lahko uresničen po prvih dveh letih;

• rentabilnost indikatorjev, ki upoštevajo časovno vrednost denarja in s tem prikažejo rezultate, ki so bolj realistični in se odzivajo na prave stroške in koristi investicij.

Pomembno vlogo pri združevanju interesa potrošnikov in okolja, ima znak za okolje. Zaradi množičnosti najrazličnejših označb, je bil leta 1992 v EU oblikovan znak za okolje v obliki cvetlice (»EU eco-label Flower«). To je tržno zasnovan instrument v obliki certifikacijske sheme, oblikovan z namenom, da pomaga potrošnikom razlikovati izdelke in storitve, ki v svoji skupini v celotnem življenjskem ciklu primerjalno najmanj obremenjujejo okolje. Vsi izdelki in storitve s to oznako, ki so trenutno razdeljeni v 21 skupin, so preverjeni s strani neodvisnega organa in izpolnjujejo stroge ekološke in kakovostne kriterije (The European Eco-label catalougue 2002). Učinkovitost se je pokazala z uporabo eko-dizajna, katerega glavni princip je doseči okoljsko učinkovitost in optimalno funkcijo proizvoda. Pri eko-dizajnu se vpeljejo okoljske karakteristike v vse stopnje razvoja proizvoda. Glavni elementi tega koncepta vključujejo zmanjševanje uporabe surovin, maksimalno uporabo obnovljivih virov, podaljšanje življenjske dobe proizvoda, takšno oblikovanje proizvoda, da se lahko ponovno uporabi, reciklira, minimalizira uporaba škodljivih substanc in vpliva na okolje

14

pri uporabi, optimizacija sistemov embalaže in odpadnega materiala in vpeljava okolju prijazne logistike (Frazao 2001, 33). Okoljski management se je povezal s finančnim managementom, ko so finančni strokovnjaki odkrili, da je lahko preprečevanje onesnaževanja donosno in se lahko doseže večja preglednost nad poslovanjem. Okoljski management je lahko definiran kot proces integracije, merjenja, akumulacije, analize, priprave, interpretacije in komunikacije o finančnih in nefinančnih informacij, ki so uporabljene pri managementu za planiranje, ovrednotenje in kontrolo okoljskih vidikov organizacije. Jasna vključenost finančnih in nefinančnih informacij je vitalnega pomena za okoljski finančni management (Kolk 2000, 155-156). Med prostovoljne pobude bi lahko tudi šteli vse inovacije in pobude, ki dejansko prispevajo k izboljšanju delovanja podjetij na področju varstva okolja. Pri tem mislim na izboljšanje postopkov, tehnik in tehnologij ter uporabo manj škodljivih ali neškodljivih snovi za okolje. 2.2 Motivi podjetij za doseganje okoljskih izboljšav Motivi podjetij za izboljšanje okoljskega delovanja so zelo različni in so odvisni od različnih dejavnikov. Razlikujejo se glede na dejavnost podjetja, ki jo opravlja, glede na okoliščine v katerih deluje, glede na zavzetost in aktivnost zaposlenih in njihovega vpliva, razvitosti finančnega trga in njegovih instrumentov in drugih dejavnikov, ki so prikazani v sliki 1. Pri doseganju okoljskih izboljšav, so strokovnjaki s področja finančnega managementa pomagali pri določanju stroškov in koristi preprečevanja onesnaževanja. Ko so se pokazale dejanske koristi, so to področje začeli urejati tudi bolj sistematično. Z natančnejšim finančnim spremljanjem, je potrebno natančneje opredeliti stroške obremenjevanja okolja ali okoljske stroške. Okoljski stroški so tako definirani na naslednji način (Kolk 2000,156-157): • stroški poslovnega vpliva na okolje in družbo, za katerega podjetja niso zakonsko odgovorna (imenovani externalities ali zunanji stroški) (EPA 1995); • finančno breme podjetja kot posledica okoljske regulacije; • stroški okoljskih meritev in • stroški pomembni za okoljski management. Potrebno je definirati različne stroške za različne namene. Tudi pregled možnih definicij o okoljskih stroških poudarja, da obstaja več kot le ena prava definicija. Za analiziranje okoljskih stroškov je možno razlikovati šest različnih kategorij: notranja komunikacija, zunanja komunikacija, oblikovanje politike, kapital proračuna, pogajanja in stroški alokacije (ibid., 157).

15

SLIKA 1: MOTIVI ZA DOSEGANJE OKOLJSKIH IZBOLJŠAV V PODJETJIH

Motivi za doseganje okoljskih izboljšav v podjetju

avtonomni motivi heteronomni motivi trg družbene skupine država -varovanje narave, želja po ohranitvi biotske razno-vrstnosti in lepote narave za prihodnje generacije, -prostovoljni, pre-ventivni ukrepi za zmanjševanje kon-fliktov (narediti več kot zahteva zakono-dajalec).

-aktualno povpra-ševanje po okolju prijaznih dobri-nah, -zmanjšanje stro-škov (energije, materiala), -zmanjšanje okolj-skega tveganja, -najti uspešne okoljske poten-ciale, -Eksterno: nova tržišča, izbo-ljšanje imagea, oblikovanje strate-ških smernic, izboljšanje mo-žnosti financi-ranja, utrditev lo-kacije, povečanje vrednosti podjetja, -Interno: spodbujanje ino-vacij, izboljšanje motivacije zapo-slenih, spodbu-janje inovacijske in delovne klime.

-stranke: zahteva po sode-lovanju pri medna-rodnih pogodbah, -okoljske organizacije: poziv po pre-ventivnih okoljskih ukrepih, -sindikat: izboljšanje pogojev dela.

-oblikovanje in izdajanje okoljske zakonodaje, -zahteva po eko-loških davkih, -pridobivanje okolju prijaznih produktov preko organov oblasti.

Vir: Stahlmann und Clausen (2000, 32).

16

Notranja komunikacija (Internal communication). Splošen cilj analiziranja okoljskih stroškov je v tem, da se tehnični podatki o okolju preoblikujejo v najvažnejši jezik poslovanja: denar. Okoljski stroški lahko dajo prvo indikacijo pomembnosti okoljskega managementa za podjetje (Kolk 2000, 157). Zunanja komunikacija (External communication). Vključitev informacij o okoljskih stroških v skupnih okoljskih poročilih, v katerih je izmerjen trud podjetniškega vpliva na okolje. Še posebej, če je ta podoba povezana z ostalimi ekonomskimi podatki – npr. okoljske investicije kot del celotnih investicij – je relativna pomembnost okoljskega managementa jasneje prikazana. Na tak način bodo tudi udeleženci (stakeholhers) lahko bolje razumeli, zakaj podjetje ni uspelo storiti več kot je načrtovalo, če se okoljski stroški primerjajo z gospodarskim izvrševanjem (ibid., 158). Oblikovanje politike (Policy formulation). Analiza sedanjih in prihodnjih okoljskih stroškov informira tiste managerje, ki so odgovorni za oblikovanje okoljske politike, kot tudi katere meritve naj bi bile izključno zaželene na gospodarski osnovi. Npr. novo obdavčenje in porast obrestnih mer lahko zahteva preventivne ukrepe. Podjetje lahko tudi ugotovi, da večina njegovih okoljskih stroškov izhaja iz onesnaževanja vode na specifični strani, zato bo svoje prioritetne naloge usmerila v to smer (ibid., 158). Proračun (Capital budgeting). Investicije v okoljevarstveno tehnologijo vplivajo na okoljske stroške. Letni stroški tako narastejo, tako kapitala kot tudi samega obratovanja nove tehnologije. V nekaterih primerih, je mogoče znižati stroške; tako se znižajo stroški onesnaževanja obratovanja ali obdavčitve. Stopnja okoljskih stroškov se lahko spremeni kot rezultat neokoljskih investicij. Če se proizvodne olajšave nadomestijo, bo nova tehnologija dostikrat donosnejša in manj obremenjujoča za okolje. Ti učinki na okoljske stroške so lahko pomemben faktor odločitev o oblikovanju proračunov za te namene (ibid., 158). Pogajanja (Negotiations). Pri postavljanju okoljskih standardov, njihovi oblikovalci ponavadi gledajo na gospodarsko vključenost podjetij. Podjetja in njihove zveze se navadno posvetujejo ali so aktivno vključene v izbiro stroškovno učinkovite politike merjenja onesnaženosti, če zakonodaja upošteva princip ALARA (As low As Reasonably Achievable), kar pomeni da se od podjetij pričakuje zmanjšanje emisij kolikor je mogoče; s sprejemljivimi stroški, bi podjetja morala poznati svoje okoljske stroške (ibid., 158). Stroškovna alokacija (Cost allocation). Okoljski stroški so relativno nova kategorija. Stroški okoljskega managementa so tako nizki, da komaj opravičujejo kakršnokoli razpravljanje o stroškovni alokaciji. Še celo sedaj so okoljski stroški obravnavani v okviru splošnih stroškov. Ko stroški postanejo višji, pa želijo manageji vedeti od kod izvirajo, kateri procesi in proizvodi jih povzročajo. Npr. če recikliranje papirja povzroča nižje stroške od uporabe žagovine, mora biti ravnaje z vodo alocirano za proizvodnjo z najnižjimi stroški (ibid., 158). Kljub temu, da specifična definicija okoljskih stroškov zavisi od dejanskega stanja in okoliščin, pa lahko rečemo, da naslednja definicija ustreza vsem: okoljski stroški so vsi stroški, ki jih povzroči podjetje kot posledica internih in eksternih ukrepov, ki primarno služijo za kontrolo ali izboljšanje delovanja ali nadomeščanje škode okolja (ibid., 159).

17

2.3 Doseganje ekoučinkovitosti pri poslovanju Na bazi raziskav okoljskih trendov in pritiskov na eni strani in okoljskih vplivov podjetniških aktivnosti na drugi, je možno opredeliti slabosti, prednosti, priložnosti in nevarnosti. Nato je mogoče razviti strategijo sprejemljivosti sedanjih vplivov, identificirati in uresničiti potencial in spremeniti v trajnostno poslovanje. Podjetja morajo imeti širok in poglobljen nastavek izboljševalnih aktivnosti varovanja okolja v strateškem in operativnem področju z ustreznim merjenjem in presojanjem postavljenih kriterijev, spremljati in si prizadevati za eko-uspešnost in eko-učinkovitost. SLIKA 2: OD EKO-USPEŠNOSTI (ÖKO-EFFIZIENZ) DO EKO-UČINKOVITOSTI (ÖKO-EFFIKTIVITÄT) spodbuda podjetjem okoljski učinki s strani politike, (Umweltleistung) tržišča, družbe Potencial okoljskega managementa – eko-uspešnost – eko-učinkovitost Proizvodnja – linija proizvodov – funkcije – potrebe Samostojni obrat – vrednostna veriga – politične mreže Lokalno – regionalno – nacionalno – svetovno Orientacija na emisije – usmerjenost na inpute Na koncu proizvodnje – integrirana tehnologija – na začetku proizvodnje Vir: Stahlmann und Clausen (2000, 169). Slika 2 prikazuje, da dosežki podjetij na področju varovanja okolja naraščajo vse bolj kot (Stahlmann und Clausen 2000, 168-169): • sistem okoljskega managementa ni zapisan le v priročnikih, temveč je okoljska politika

uresničena v strateških in operativnih odločitvah; • uspešne izboljšave dosegajo cilje eko-učinkovitosti; • se upoštevajo tehnične izboljšave v proizvodnji in oblikovanju proizvodov ter učinki

proizvodnih tokov in uporabnost; • prehaja podjetje od optimizacije posameznih obratov k kooperaciji vrednostnih mrež in

političnih mrež; • podjetje ni omejeno le na lokalno obravnavanje okolja, temveč išče in tudi najde

odgovore povezane z okoljem na regionalni, nacionalni in globalni ravni; • se osredotoča na optimiranje/minimiranje materialnih tokov in ne le zmanjševanje

nastalih emisij, • so optimirani dosežki na začetku procesa v vrednostni verigi sistema in ne na koncu

proizvodnega procesa.

18

Ker veljajo podjetja za pomembne predstavnike tržnega sistema, jim je zaradi tega dana preko deregulacije povečana odgovornost. Zaradi tega si morajo prizadevati za doseganje čim učinkovitejših rešitev. Pri tem je potrebno poudariti, da morajo podjetja poleg naravoslovne strani upoštevati še konkurenčnost in poslovnost varovanja okolja. Pri konkurenčnosti je potrebno preučiti, kako z ukrepi varovanja okolja izboljšati kratkoročno ali dolgoročne potenciale tveganja in izboljšati svoj položaj na trgu (Stahlmann und Clausen 2000, 54). Če pogledamo iz mikroekonomskega zornega kota gospodarjenja, se podjetja razlikujejo glede proizvodov, tržnih potencialov, konkurenčnega položaja ipd. v različnih stopnjah rasti. Če je npr. z načrtovanjem proizvodov, razvojem in vpeljavo na tržišče (faza inkubacije) povpraševanje veliko, lahko to privede do ogromne rasti in prometa, kar pomeni posledično naraščanje nasičenosti in nastop drugih konkurentov, ki se odraža v upočasnitvi, slabitvi, nihanju ali celo izgubi. S spretno portfolio politiko in nenehnim spreminjanjem proizvodov oziroma poslovnih področij, lahko podjetje z nenehnimi spremembami strukture ponudbe raste, če so narejene spremembe na tehnološkem, socialnem, družbenem in ekološkem področju, če so potrebe potrošnikov pravočasno planirane in so izvedene primerne odločitve (Stahlmann und Clausen 2000, 76). Finančno ovrednotenje aktivnosti varstva okolja je pomembno, da se tudi s tega stališča natančno spremljajo aktivnosti. Z natančnimi informacijami pa je mogoče ugotoviti še neizkoriščene potenciale v podjetju, do optimizacije in stroškovnih prihrankov. Prizadevanja podjetij za dosežke varovanja okolja morajo biti podprta s povezovanjem, tako da ne bi konkurenca in institucionalni pogoji tega delovanja podjetij kaznovala, temveč da bi bila ta prizadevanja na dolgi rok nagrajena. Tudi država bi morala biti sposobna podpreti strukturnopolitične usmeritve, kar na osnovi deregulacije, globalizacije, znatnega nedržavnega oblikovanja gospodarskih moči in neprestane rasti prebivalstva, postavlja pod vprašanje. To je zahtevano tudi z internalizacijo eksternih stroškov (Pigoujevi davki, certifikati varovanja okolja ali okoljske nagrade) (Stahlmann und Clausen 2000, 54). Lahko se zgodi, da bodo države v katerih se pojavi problem in so mogoče lahko mnogo pridobile z gospodarskega stališča, del svojega bremena prevalile na ostale države (katere lahko imajo tudi gospodarske probleme). Poleg razlik v geografskih razmerah, so nekatere države bolj ranljive glede črpanja naravnih bogastev, povečanja gladine morja ali drugih vplivov kot druge. Odzivi na varovanje okolja so lahko tudi različni glede na raznolike politične, kulturne in ekonomske faktorje. Očitne so tudi razlike med severom in jugom, med prej in kasneje industrializiranimi državami; razlike se pojavljajo tako mednarodno kot tudi regionalno (npr. severna in južna Evropa) (Kolk 2000, 41). Dejstvo je, da je treba preprečiti, da zgodnja industrializacija, ki se kaže v okoljski degradaciji, ne bi smela ovirati razvoja v državah, ki so se industrializirala kasneje. Gre za t.i. distribucijski odtok, ki se nanaša na mednarodno neenakopravnost (ibid., 41). Brez mednarodnega sodelovanja ta problem ne bo nikoli rešen. Razlogi za harmonizacijo so enakopravni pogoji za konkurente, preprečiti nepravično konkurenco in prekomerne

19

zunanje učinke. Istočasno obstajajo velike razlike med državami: naravne, geografske, okoljske razvojne, politične, gospodarske in druge (ibid., 41-42). 2.4 Utemeljitev nujnosti intenzivnega prispevka podjetij k varovanju okolja Produktivnost virov je od 80-tih let narasla, toda o zavestni dematerializaciji še ne moremo govoriti. Tudi iz nacionalnega stališča okoljskih ciljev je jasno, da zaupanje v tehnično izboljšanje učinkovitosti ne zadostuje. Samo relativna produktivnost virov ni primerna za zmanjšanje (zadušitev) velikih materialnih potreb modernega sveta. Učinkovito ravnanje z viri lahko privede do zmanjšanja rabe materialnih inputov na storitveno enoto (Materialinput pro Serviceeinheit), sočasno pa tudi skozi večjo količino dobrin in storitev, večjo potrebo po njih (absolutni stroški rastejo kljub relativnemu padanju materialnih stroškov na enoto proizvoda). Dejstvo pa je, da lahko preko naraščanja učinkovitosti in inovacij, gospodarstvo raste naprej; uničevanje narave, poraba energije in surovin pa pri tem občutno padata (Stahlmann in Clausen 2000, 49-50). Podjetja morajo imeti širok in poglobljen nastavek aktivnosti nenehnega izboljševanja varovanja okolja v strateškem in operativnem področju z ustreznim merjenjem in presojanjem postavljenih kriterijev, eko-efektivnosti in eko-učinkovitosti. Zelo priporočljivo za podjetja je, da si oblikujejo sistem primernih kazalnikov in spremljajo poslovanje pri vplivih na okolje (Stahlmann in Clausen 2000,50). Pri konkurenčnosti je potrebno preučiti, kako z ukrepi varovanja okolja izboljšati kratkoročno ali dolgoročne potenciale tveganja. Iz večjega števila študij je mogoče razbrati, da integrirano varovanje okolja prispeva k 2-5% znižanju celotnih stroškov (Stahlmann in Clausen 2000, 54). Medtem ko vlada sprejema mnogo instrumentov za promocijo ekološko občutljivega razvoja (npr. z ekološkimi davki), je potrebno poudariti, da je mogoče cilje trajnostnega razvoja doseči le, če bodo podjetja sama pričela delovati po principih trajnostnega razvoja. Podjetja imajo zelo pomembno vlogo pri razvoju substitutov, obnovljivih virov in inovacij, ki neposredno zmanjšujejo količino odpadkov, proizvajajo proizvode, ki manj obremenjujejo okolje in bolj učinkovito porabljajo energijo. Podjetja morajo v tej smeri iskati priložnosti in sprejemati izzive za proizvodnjo več outputa z uporabo manj inputa. S takim ravnanjem bodo spoznali, da to ne pomeni le etične prijaznosti do okolja, temveč obstajajo čisti gospodarski razlogi za takšno ravnanje. Npr. tista podjetja, ki dosežejo visok standard okoljskega delovanja, lahko dosežejo dejanske stroškovne prihranke in ustvarijo tržne prednosti pred konkurenti. Zato je potrebno to področje obravnavati sistematično. Pri tem je zelo pomembno oblikovanje ustrezne okoljske politike. Ko podjetje definira svojo okoljsko politiko, lahko pri njenem oblikovanju uporabi tudi splošna načela Poslovne listine trajnostnega razvoja, ki jih je priporočala Mednarodna trgovinska zbornica za trajnostni razvoj (International Chamber of Commerce Business Cherter for Sustainable Development) (Mercado, Welford and Prescott 2001, 504-505): 1. Načelo prednosti – prepoznati okoljski management kot pomembnejšo prioriteto

podjetja, ki bi predstavljal ključ do uravnoteženega razvoja; oblikovanje politike, programov in sistema vodenja procesov na okolju sprejemljiv način.

20

2. Integriran management – integrirati v celoti politiko, programe in prakso v poslovanje kot bistven element managementa v vseh funkcijah.

3. Proces izboljšav – nadaljevanje z izboljšavami politike podjetja, programov in okoljskega obnašanja, z upoštevanjem tehničnega razvoja, znanstvenega razumevanja, potrošniških potreb in družbenih pričakovanj, z zakonodajno regulacijo kot izhodiščno točko, pri čemer se uporabljajo mednarodni kriteriji za varovanje okolja.

4. Izobraževanje zaposlenih – izobraževati, vzgajati in motivirati zaposlene za upravljanje njihovih aktivnosti v smislu odgovornosti za varovanje okolja.

5. Prioritetno ocenjevanje – oceniti vpliv na okolje pred začetkom novih aktivnosti ali projektov na okoljsko spremenljiv način.

6. Proizvodi in storitve – razvijati je potrebno proizvode in storitve, ki nimajo neprimernega negativnega vpliva na okolje pri njihovi uporabi, da so učinkoviti pri potrošnji energije in naravnih virov ter, da jih je mogoče reciklirati, ponovno uporabiti ali varno odstraniti.

7. Obveščanje potrošnikov – obveščanje in izobraževanje potrošnikov, dobaviteljev in širše javnosti o varni uporabi, transportu, skladiščenju in uničenju proizvodov ter usmeriti podobno pozornost tudi storitvam.

8. Naprave in postopki – razvoj, oblikovanje in delovanje pripomočkov in upravljanje z aktivnostmi, ki upoštevajo učinkovito rabo energije, surovin, uravnotežena uporaba obnovljivih virov, minimaliziranje škodljivih vplivov na okolje in kopičenje odpadkov ter varna in odgovorna odstranitev odpadkov.

9. Raziskave – voditi ali podpirati raziskave o vplivih na okolje surovin, proizvodov, postopkov, emisij in odpadkov povezanih s podjetji in skušati zmanjšati takšne škodljive vplive.

10. Previdnostni ukrepi – prilagoditi proizvodnjo, marketing ali uporabo proizvodov ali storitev, za spremljanje aktivnosti, skladnih z znanstvenimi in tehničnimi spoznanji, za preprečitev resne ali nepopravljive degradacije okolja.

11. Pogodbeniki in dobavitelji – razširiti upoštevanje teh načel tudi na pogodbenike in dobavitelje, kjer je to primerno, je potrebno takšno delovanje od njih tudi zahtevati izboljšave v njihovem delovanju, da bodo skladne s tistimi do podjetja, ter spodbuditi prevzem teh načel s strani dobaviteljev.

12. Potrebna pripravljenost – razviti in ohraniti potrebno pripravljenost projektov, kjer obstajajo značilne nevarnosti, v povezanosti s potrebnimi storitvami, ustreznimi oblastmi in lokalno skupnostjo, prepoznati potencialne čezmejne vplive.

13. Prenos tehnologije – pomagati pri prenosu okoljsko primernih tehnologij in metod managementa preko gospodarskega in javnega sektorja.

14. Prispevek skupnega prizadevanja – sodelovati pri razvoju javne politike in poslovnih, vladnih in medvladnih programov ter izobraževalnim pobudam, ki bodo povečale zavedanje varovanja okolja.

15. Odprtost do zadev – pospeševati odprtost in dialog z zaposlenimi in javnostjo, sprejemati in se odzivati na zaskrbljenosti o potencialnih nevarnostih in vpliva postopkov, proizvodov, odpadkov ali storitev, vključno s tistimi z mednarodno razsežnostjo.

16. Privolitev in poročanje – meriti vpliv na okolje; voditi pravilno okoljsko računovodstvo in presojo ustreznosti s podjetniškimi zahtevami in temi načeli, ter predvsem priskrbeti primerne informacije članom uprave, delničarjem, zaposlenim, oblasti in javnosti.

21

3 VLOGA EKONOMSKE POLITIKE PRI DELOVANJU TRGA S POUDARKOM NA VAROVANJU OKOLJA Razvita družba se sooča s pomembnimi izzivi; varovati in ohranjati je potrebno naravo in njene vire ter razvijati gospodarstvo. Izredna rast in hitro se razvijajoča tehnologija, ki se je resno začela z industrijsko revolucijo, je pustila ogromen pečat na naravo. Množični transport, gradnja tovarn in proizvodnja, telekomunikacije in umetne kemikalije, so odgovorni za visok standard družbe in za mnogo okoljske škode, s katero se soočamo sedaj. Seveda ne moremo pričakovati, da bomo imeli popolno čist zrak ali vodo, niti ne moremo nadaljevati z rastjo gospodarstva, na način uničevanja narave. Seveda obstaja rešitev. Najprej je potrebno opredeliti sprejemljivost nivoja kvalitete okolja, nato pa se moramo primerno prilagoditi na tržišču. Trade-of med gospodarsko aktivnostjo in naravo bo vedno obstajal, z različnimi ukrepi pa ga bomo skušali čim bolj zmanjšati (Callan and Thomas 2000, 3). Možno je ustvariti združljivost razvoja in varovanja okolja z upoštevanjem uravnoteženih strategij in ne le razvoja določenih področij gospodarske aktivnosti, ki najbolj škodujejo okolju. Ta princip trajnostnega razvoja je bil razširjen s Brundtlandovim poročilom leta 1987 in kasneje v deklaraciji Earth Summit v Riu de Janeru leta 1992 (Mercado, Welford in Prescott 2001, 502). Z identifikacijo in problemom reševanja okoljske škode, ali onesnaževanjem povezanim s proizvodnjo in odpadki, se ukvarja okoljska ekonomika. Politika varovanja okolja se opira na raziskave in planiranje, vključuje pa več disciplin – biologijo, kemijo, ekonomijo, pravo in medicino. Zelo veliko okoljevarstvenih ukrepov je omejeno z ekonomskimi sredstvi. Če je nek problem identificiran, ga je potrebno tudi rešiti. Z ocenitvijo nevarnosti na okolje, je potrebno določiti primeren instrument politike, ki zmanjšuje tveganja, ki škodujejo družbi. Upoštevati je potrebno alokacijsko in stroškovno učinkovitost. V praksi je izbira kriterijev določena, ali vsaj nakazana, z zakoni in ekonomskimi instrumenti (Callan and Thomas 2000, 20-21). Ekološki oziroma okoljski problemi obstajajo zaradi tržnih napak5. Mehanizmi spodbud, ki bi normalno dosegli učinkovito rešitev niso zmožni delovati, pri čemer mora intervenirati država ali pa jih je mogoče odpraviti s primerno politiko. Ugotoviti je potrebno položaj, ki je povzročil neuspešnost cenovnega sistema, narediti potrebne prilagoditve prioritetnih položajev in dopustiti delovanje trga (Callan and Thomas 2000, 63). Klasična mikroekonomska teorija predvideva učinkovit output pod določenimi pogoji glede cen, proizvodov, stroškovnih pogojev in vstopnih pregrad. Ob odsotnosti teh pogojev ne moremo govoriti o prostem (neoviranem) tržišču. Ta vključuje nepopolno konkurenco, nepopolne informacije, javne dobrine in zunanje učinke. Ekonomski model okoljskih problemov kot tržnih napak uporablja ali teorijo javnih dobrin ali teorijo zunanjih učinkov (Callan and Thomas 2000, 64):

5 Neuspešnost delovanja trga pomeni nezmožnost tržišča, da s svojimi tržnimi silami vzpostavi učinkovito ravnovesje z upoštevanjem tako privatnih kot tudi javnih dobrin.

22

• če je tržišče definirano kot »kvaliteta okolja«, potem je vir tržnih napak kakovosti okolja javna dobrina6;

• če tržišče definira dobrino, katere proizvodnja ali potrošnja povzroča okoljsko škodo, je napaka trga posledica zunanjih učinkov7.

Oba tipa predstavljata vidik okoljskih problemov, pri obeh pa poslabšajo stanje nepopolne informacije. Izkazalo se je, da je pri delovanju tržišča zelo pomembna lastninska pravica. Kot je dokazal Ronald Coase8, lahko dodelitev lastninske pravice javnim dobrinam, privede do učinkovite rešitve tudi ob prisotnosti zunanjih učinkov. Njegova razlaga lastninske pravice in njene pomembnosti pri problemu zunanjih učinkov je tako pomembna, da je postala znana kot Coasova teorija. Le-ta predpostavlja, da bo primerna dodelitev lastninske pravice za katerokoli dobrino, tudi ob prisotnosti zunanjih učinkov, omogočala trgovanje med »prizadetimi« strankami, ne glede na to, katera stran je omejena pri teh pravicah. Potrebno pa je upoštevati dve pomembni ugotovitvi (Callan and Thomas 2000, 87): • predviden rezultat je možen, če ni transakcijskih stroškov, • rezultat implicitno predvideva, da je škoda, povezana z zunanjimi učinki, merljiva. Prav zaradi napak v delovanju trga, je potrebno uvesti določene ekonomske instrumente, ki ta trg zopet uravnajo.

6 Javne dobrine se od privatnih dobrin razlikujejo po naravnih lastnostih in ne po tem ali so proizvedene javno ali privatno. Javne dobrine so netekmovalne (nonrival) pri potrošnji, njihova prednost pa je tudi, da so prosto dostopne (nonexcludability). Več o tem glej Callan in Thomas (2000, 64-74). 7 Zunanji učinki (externalties) so posledica aktivnosti enega subjekta na blaginjo drugega subjekta, pri čemer se ta posledica ne zrcali v denarnih ali tržnih transakcijah. Obstajajo takrat, kadar privatni stroški oziroma koristi niso enaki družbenim stroškom oziroma koristim. Ločimo pozitivne in negativne zunanje učinke. Negativni zunanji učinki nastanejo v primeru, ko proizvodnja ali potrošnja naložita stroške drugim, teh stroškov pa jim ne nadomestita. Primeri negativnih zunanjih učinkov so vse vrste degradacije okolja, npr. onesnaževanje vode in zraka, zmanjševanje raznovrstnosti živih bitij, učinek tople grede itd. O pojavu teh stroškov je pisal že Pigou (1920), ko je opozoril na tako imenovane »socialne stroške« ali »skrite stroške« (Tellegen in Wolsink 1998, 87). Več o tem glej tudi Callan in Thomas (2000, 74-86). 8 Ronald Coase je prejel leta 1991 Nobelovo nagrado za ekonomijo, za pionirsko delo teorije transakcijskih stroškov in drugih konceptov povezanih z ekonomijo in pravom. Večina njegovih raziskav je zelo pomembna za ekonomiko okolja (Callan in Thomas 2000, 87).

23

4 INSTRUMENTI VAROVANJA OKOLJA Z ugotovitvijo narave okoljskih problemov, je ključnega pomena določitev primernega načina reševanja teh problemov. Ni enega ali preprostega odgovora na to vprašanje: zavisi od narave določenih problemov povezanih z industrijo, potrošniki in vplivnimi skupinami. Različni problemi zahtevajo seveda različne rešitve. Lahko so v obliki davkov, postavitev ciljev in omejitev, prepovedi, ali celotno mešanico odzivov politike. Če želimo, da bodo naravni viri uporabljeni na uravnotežen način, mora tudi okoljska politika najti takšno pot, ki bo zagotavljala trajnostna dejanja posameznikov, podjetij in vlade (Connelly and Smith 1999, 158). SLIKA 3: RAZMERJE MED STROŠKI IN KORISTMI PRI MANJŠANJU ONESNAŽENOSTI

Simboli: C – stroški nadzora nad onesnaževanjem, B – vrednost koristi, A – zmanjšanje onesnaženosti, $ - ameriški dolar. Vir: Prirejeno po Wright and Nebel (2002, 584). Slika 3 prikazuje razmerje med stroški in koristmi nadzora pri zmanjševanju onesnaževanja. Stroški nadzora onesnaževanja vključujejo ceno nakupa, namestitve, obratovanja in vzdrževanja opreme za nadzor in ceno implementacije strategije. Stroški, ki so doseženi za zmanjšanje onesnaževanja rastejo eksponentno s stopnjo doseženega nadzora. Ko še ni vzpostavljen primeren sistem nadzora nad onesnaževanjem, so stroški takšnega nadzora seveda nizki oziroma jih ni, obremenitev okolja pa je visoka. Z vzpostavljanjem sistema se stroški zvišujejo, ko pa začne učinkovito delovati, se stroški

24

ustalijo, koristi pa pričnejo eksponentno naraščati. Vrednost koristi se do optimuma povečuje z višjo stopnjo, kot nad njim. Področje optimuma stroškovne učinkovitosti je na sliki prikazano med krivuljama, v področju med točkami YXWZ. Poleg zmanjševanja onesnaženosti, je potrebno upoštevati tudi njegovo financiranje in si prizadevati doseči čim večjo učinkovitost. Zmanjšanje onesnaženosti nad optimumom zahteva večja vlaganja in drag nadzor (na krivulji stroškov, je to področje desno od točke Z), ob majhni prirasti koristi (desno od točke W, na krivulji, ki prikazuje koristi). Sto odstotno zmanjšanje onesnaženosti in nadzor nad njim je za kakršnokoli ceno težko doseči (ob ogromnih vlaganjih se stanje okolja ne bi bistveno izboljšalo – regeneracijska sposobnost narave) (Wright and Nebel 2002, 584-585). Ob uvedbi novih predpisov ali ekonomskih instrumentov je potrebno zagotoviti veliko finančnih sredstev, zato so stroški na začetku zelo visoki, neposrednih koristi pa še ni. Z leti se ob pravilni okoljski politiki in postavljenem sistemu ta vlaganja obrestujejo, zmanjšuje se stopnja stroškov, medtem ko se vrednost koristi povečuje (Wright and Nebel 2002, 585). 4.1 Pristop ukaza in kontrole Bistvo tega pristopa je v tem, da mora vlada prisiliti podjetja, da se odzivajo na vprašanja povezana z zahtevami varstva okolja, s sprejemanjem zakonov in njihovega uresničevanja. Ta pristop je zasnovan na predpostavki, da je vlada zmožna določiti, kaj predstavlja dobro in kaj slabo okoljsko politiko ter kakšna regulacija je potrebna za njeno izvedbo. Uspešnost uporabe tega pristopa zavisi od naslednjih štirih predpostavk (Szekely, Vollmann and Ebbinghaus 1999, 8): • obstaja zadosti znanstvenega znanja za določitev kaj je in kaj ni sprejemljivo za okolje,

torej se znesek in tip onesnaževalcev ne bo spremenil na nepopravljiv način; • vzpostavljen je dober monitoring, ki omogoča identificirati vsakršno spremembo

okolja; • oblikovan je učinkovit in v praksi delujoč program prisile, da kaznuje tiste, ki so kršili

zakonodajo; • pravila povezana s pristopom ukaza in kontrole so praktična in sposobna sprejeti

inovacije. Pri pristopu ukaza in nadzora se uporabljajo pravila ali standardi za kontrolo onesnaženosti. Če so standardi varovanja okolja uzakonjeni, so lahko opredeljeni kot (Callan and Thomas 2000, 100-101): • okoljski standardi (ambient standards), • tehnološki standardi (technology-based standards), • standardi kakovosti (performance-based standards). Okoljski standardi so oblikovani, da bi izpolnili kvalitetni nivo določenega elementa varstva okolja, npr. kakovost zraka ali rečne struge. Ti standardi so izraženi kot maksimalno dovoljena koncentracija onesnaženosti v določenem prostoru okolja. Tehnološki standardi so tisti standardi, ki določajo opremo in metode s katerimi je potrebno doseči določen zahtevan nivo znižanja onesnaženosti.

25

Standardi kakovosti natančno označujejo stopnjo emisije za onesnaževalce. V praksi so bolj fleksibilni od tehnoloških standardov. Vpletenim dopuščajo prosto izbiro, kako bodo zmanjšali onesnaževanje, vse dokler izpolnjujejo zakonske omejitve emisij. Odziv podjetij sprva sploh ni bil presenetljiv. Mnogo podjetij je bilo obtoženih, bili pa so tudi prestrašeni, saj niso vedeli od kod prihajajo te meritve. Z vsako posamezno situacijo se je soočilo in obravnavalo ter se o tem pogajalo. Vedenje podjetij je odsevalo dve pomembni dejstvi: podjetja niso bila prepričana, da so dejstva zasnovana z zadostnimi znanstvenimi dokazi, in da so takšne zahteve ali nepravične ali nepotrebne za njih in za družbo. Mislili so, da pomenijo stroški izpolnitve teh zahtev zapravljanje denarja, kar bi njihove proizvode le podražilo in jih postavilo v manj konkurenčen položaj (Szekely, Vollmann and Ebbinghaus 1999, 8-9). S sprejemom metode ukaza in kontrole v praktično delovanje, so posamezniki na vladnih položajih, ki so verjeli v izboljšanje okolja, bili željni pomagati okoljevarstvenim vplivnim organizacijam, z definiranjem standardov in pomagali uveljaviti sporazume. Kot rezultat tega je nastalo mnogo okoljskih politik, zakonov in standardov. Cenovni instrumenti so lahko problematični, ker država ne ve vnaprej, katera cena bo dosegla določeno stvarno količino onesnaženosti. Zaradi tega mora kontrolirati količinske odzive začetno osnovanih cen in jih nenehno prilagajati, dokler ni dosežen primeren nivo onesnaženosti. Pristop ukaza in kontrole ima nekaj dobrih lastnosti, toda ključna slabost je v tem, da kaznujejo kršitelja za napačno delovanje, medtem ko je potrebno pri okoljski politiki spodbuditi potencialne onesnaževalce, da spremenijo svoje delovanje in začnejo delovati pravilno. Primer tega je oblikovanje sistema, znotraj katerega bodo imeli onesnaževalci spodbudo ne le izogibanju onesnaževanja, temveč, da bodo tudi zmanjšali svoje onesnaženje s primernimi aktivnostmi ter mogoče s tem kaj pridobili. Obstajata dva ključna dejavnika neučinkovitosti pri pristopu ukaza in kontrole. Prvič, zahteva od regulatorja, da pridobi informacije, ki jih proizvajalec že ima. Drugič, onesnaževalci imajo različne sposobnosti , da zmanjšajo onesnaženje. Pri pristopu ukaza in kontrole mora vsak onesnaževalec sprejeti predpisan standard ali uporabljati določeno tehnologijo. Nekaterim onesnaževalcem je le ta lažji ali cenejši, kot druge aktivnosti zmanjševanja onesnaženosti. Mogoče bi se morala kontrola osredotočiti na tisto, ker bi bilo ceneje zmanjšati onesnaževanje, zaradi tega, ker bi bili skupni stroški privolitve zmanjšani. Ekonomske spodbude omogočajo onesnaževalcem, da se sami odločijo, kako se bodo prilagodili k zahtevanemu okoljskemu standardu. Nekateri bodo raje plačali, medtem ko bodo drugi raje namestili novo ali prilagojeno tehnologijo (Connely and Smith 1999, 162). 4.2 Ekonomski instrumenti varstva okolja Uporaba ekonomskih instrumentov omogoča onesnaževalcem, da prevzamejo lastne pobude in da zmanjšajo uporabo virov ali onesnaževanje. Torej išče možnost, da internalizira zunanje stroške onesnaževanja in izkoriščanja virov (Connely and Smith 1999, 163).

26

Mnogo ekonomistov je mnenja, da je tržno zasnovan koncept primernejši in učinkovitejši od pristopa ukaza in kontrole. Primerna cena dobrin je (ali bi morala biti) takšna, ki bi odražala celotne socialne stroške in stroške okolja pri proizvodnji (Connely and Smith 1999, 164). Poskus tržnega pristopa je obnoviti ekonomske zakonitosti s pripisovanjem vrednosti kvaliteti okolja ali enakovredno z zmanjšanjem vrednosti onesnaževanja. Ko pride do tega, prilagodijo podjetja in potrošniki svoje obnašanje s tem, da ga optimirajo glede na spremenjene okoliščine tržnih razmer (Callan and Thomas 2000, 123). Tržne instrumente lahko ločimo na (Callan and Thomas 2000, 124): • plačila za onesnaževanje (pollution charges), • subvencije (subsidies), • sisteme povračila izdatkov (deposit/refunding systems) in • sistem trgovanja z emisijami (pollution permit trading system). 4.2.1 Plačila za onesnaževanje To so naložena plačila za onesnaževanje, ki se neposredno spreminjajo z zneskom oziroma količino onesnaženosti okolja. Ta instrument je široko uporabljiv, ker je lahko uveden na različne načine. V to skupino spadajo (Callan and Thomas 2000, 125): • plačila za obremenitve in emisije (effluent or emission fees), ki so določena

neposredno na onesnaževane izpuste, npr. za nadzor hrupa in onesnaženosti vode; • obdavčitev proizvodov (product charges) – obdavčijo se okolju ali zdravju škodljivi

proizvodi; • plačila uporabe (user charges) – namenjeni so uporabnikom naravnih dobrin, npr.

ravnanju z odpadnimi vodami in trdimi odpadki; • administrativna plačila za storitve, ki se nanašajo na varovanje okolja, npr.

implementacija in monitoring predpisov ali registracijo nevarnih kemikalij. Skupno vsem je, da internalizirajo stroške okoljske škode z okoljsko pogojenimi aktivnostmi. To utemeljujemo z načelom onesnaževalec plača (Polluter-Pays-Principle oziroma PPP).9 4.2.2 Subvencije Subvencije so plačila namenjena zmanjšanju nivoja onesnaženosti ali za razvojne načrte, ki prispevajo k zmanjšanju onesnaženosti v prihodnosti. Subvencije dajejo onesnaževalcem sredstva, da povečajo aktivnosti pri zmanjševanju onesnaževanja, kar je ravno nasprotno davkom. Subvencije so lahko v obliki (Callan and Thomas 2000, 125): • neposrednih plačil,

9 To načelo je v Sloveniji uzakonjeno tudi v 10. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) v RS. Zahteve po stroških, ki jih mora kriti onesnaževalec, so zapisane tudi v 77. členu za dopustno raven oziroma za dopustno obremenjevanje okolja, 78. členu za ekološko rento (v primeru razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje), v 79. členu za poškodbe okolja in v 80. členu za onesnaževanje.

27

• donatorskih programov, • posojil z nižjimi obrestnimi merami ali • davčnih povračil. Subvencije lahko močno vplivajo na razvojno dogajanje na trgu. Subvencioniranje naravnih virov (npr. premoga) ovira prehod na uporabo obnovljivih virov energije, ki so manj obremenjujoča za okolje (npr. plin ali energija vetra), saj se s subvencioniranjem umetno znižuje njihova cena. Subvencije so učinkovite takrat, ko se koristno uporabijo; ko ustvarijo pogoje, za razvoj okolju prijaznejših proizvodnih procesov, proizvodov ali storitev ter imajo čim manjši vpliv na konkurenčnost. 4.2.3 Povrnitev izdatkov Kot že samo ime nakazuje, je »deposit/refunding system« ali sistem povrnitve izdatkov sestavljen iz dveh delov. Gre za določitev preventivnih obremenitev oziroma takse ali davka (up-front charge) za potencialno povzročeno škodo in dovoljuje povračilo takse (refund of the charge) na koncu življenjske dobe proizvoda ob pravilnem ravnanju potrošnika, da prepreči takšno škodo. To plačilo je kasneje povrnjeno za pozitivno dejanje kot npr. za proizvode, ki so bili primerno odstranjeni ali reciklirani (Callan and Thomas 2000, 125). 4.2.4 Sistem trgovanja z emisijami Gre za novejši tržni pristop, pri katerem izda država fiksno število dovoljenj oziroma pravic do onesnaževanja in jih razdeli med onesnaževalce ter prepusti razvoj trga, na katerem onesnaževalci trgujejo s pravicami do emisije (Callan and Thomas 2000, 125). Država uporabi cenovno – količinsko razmerje z vpeljavo količine onesnaženosti ali zmanjšanja onesnaženosti, ki ga morajo doseči in prepustiti trgu, da oblikuje cene. Takšna je osnovna predpostavka trgovanja s pravicami do emisije, ki se izvršuje z uporabo pravic do onesnaževanja. Pri »kreditu« (pollution kredit) lahko onesnaževalci pridobijo dovoljenje za onesnaževanje le, če onesnažujejo pod postavljenim standardom. Če se namesto »kredita« uporabljajo onesnaževalna dovoljenja, prinaša vsako dovoljenje do emisij, dovoljenje za določeno količino onesnaževanja. Ta dva instrumenta sta tržno usmerjena tako, da lahko onesnaževalci kupujejo ali prodajajo dovoljenja, ki predstavljajo neko osnovo njihovega dostopa do okoljsko prijaznih tehnologij in stroškovnih pogojev (Callan and Thomas 2000, 144). Sistem tržno zasnovanih onesnaževalnih dovoljenj ima dva sestavna dela (Callan and Thomas 2000, 144): 1. izdaja fiksnega števila dovoljenj v regiji in 2. provizija za trgovanje teh dovoljenj med onesnaževalci v regiji. Skupno število dovoljenj je odvisno od nivoja onesnaženosti, ki je predpisan z zakonom kot spremenljiv. Če je npr. nivo onesnaženosti postavljen pri 200 enotah, je maksimum izdanih dovoljenj tudi 200 enot. Kakršnokoli onesnaževanje, ki nima dovoljenj za onesnaževanje, se smatra kot kršenje zakona. Ko so dovoljenja uvedena, lahko

28

onesnaževalci medsebojno trgujejo z njimi. Razvil naj bi se proces pogajanja, kar bi omogočilo razvoj trga za »pravice do onesnaževanja« (pollution rights). Glede na lastne interese, bodo onesnaževalci ali kupovali te pravice ali pa zmanjšali onesnaževanje, ker bo to za njih cenejša možnost.10 Onesnaževalci, ki bi imeli visoke stroške z znižanjem onesnaževanja, bodo raje kupovali dovoljenja za onesnaževanje, tisti z nizkimi stroški pa bodo raje zmanjšali onesnaževanje. Rezultat je stroškovno učinkovita alokacija odgovornosti do zmanjšanja onesnaževanja.11

V nadaljevanju bom prikazala primer vključevanja negativnih zunanjih učinkov v stroške poslovanja in različne rešitve politik varovanja okolja, s katerimi se soočajo podjetja ter njihova stroškovna učinkovitost. 4.3 Teoretični primeri vključitve zunanjih učinkov v proizvodne stroške in delovanje različnih pristopov12

Primeri bodo opisovali upoštevanje vključitve stroškov onesnaževanja v lastno poslovanje in odzive onesnaževalcev na različne pristope okoljske politike in njene instrumente. Prikazali bomo model negativnih zunanjih učinkov proizvodnje, ki je glavni vzrok večine onesnaženosti. V našem primeru je tržišče definirano kot produkti iz rafinirane surove nafte, ki so nazorni primer onesnaževanja okolja. Predpostavka modela je, da je tržišče konkurenčno, da bi se izognili analizi tržnih napak pri nepopolni konkurenci. Funkcija proizvodnje je izražena z mejnimi privatnimi stroški (v nadaljevanju MPC) proizvodnje, ki je v našem primeru definirana kot MPC = 10.0 + 0.075Q in funkcija povpraševanja z mejnimi privatnimi koristmi (v nadaljevanju MPB), ki je definirana s hipotetično formulo MPB = 42.0 – 0.125Q, pri čemer je Q izražen s količino 1000 sodov nafte. Neučinkovitost tekmovalnega ravnovesja Ravnovesje na trgu se pojavi, ko se MPB izenači z MPC, ali povedano drugače, ko se mejni donos (v nadaljevanju Mπ) kot razlika med MPB in MPC izenači z nič. V našem konkretnem primeru (podatki so prikazani v grafu slike 4) je to pri ceni 22$ za sod in količini 160.000 sodov na dan. Problem tega ravnovesja je, da ne upošteva eksternih stroškov. Ker niso upoštevani v privatnih odločitvah, MPC podcenjuje oportunitetne stroške proizvodnje, kar pa se odraža v previsoki proizvodnji outputa. Ekonomisti skušamo zato identificirati in monetizirati eksterne stroške, kar je težavna naloga. 10 Leta 2005 bo v EU začel poskusno delovati projekt trgovanja z ogljikovim dioksidom. Zares bi se naj trgovanje začelo okoli leta 2008, tako da se bo ostalim borzam pridružila tudi borza za trgovanje z emisijami (Dovč 2003, 43). 11 Trgovanje z emisijami je odločujoče pri stroškovno učinkovitem izidu. Če so npr. dovoljenja alocirana enakomerno med vsemi onesnaževalci in trgovanje ne bi bilo dovoljeno, bi rezultat bil podoben kot pri sistemu ukaza in kontrole enotnih standardov (Callan in Thomas 2000, 145). Ta sistem deluje tako, da kontrolira skupni znesek emisij v regiji in ne posameznih izpustov znotraj regije, kar privede do stroškovno učinkovitejšega načina delovanja. 12 Povzeto po Callan in Thomas (2000, 79-149).

29

Model eksternih stroškov Da razložimo delovanje tržišča nafte, smo oblikovali model s hipotetično funkcijo mejnih eksternih stroškov (v nadaljevanju MEC) kot: MEC = 0.05Q Pomeni, da onesnaženost okolja narašča s konstantno stopnjo 0.05 glede na proizvodnjo nafte. Ker je Q izražen kot 1000 sodov, nam ta vrednost pove, da se za vsakih 1000 sodov proizvodnje, MEC poviša za 0.05$. Modeliranje MSC in MSB Da dosežemo alokacijsko učinkovitost, morajo biti eksterni stroški upoštevani pri oblikovanju ravnovesne cene in količine. Da to dosežemo, je potrebno MEC dodati MPC podjetij, ki izvirajo iz ravnovesja mejnih stroškov družbe (v nadaljevanju MSC): MSC = MPC + MEC = 10.0 + 0.075Q + 0.05Q MSC = 10.0 + 0.125Q MSC je pomemben pri odločitvah o proizvodnji, saj vsebuje vse stroške proizvodnje nafte, tako privatne stroške kot tudi eksterne stroške okoljske škode povzročene družbi. Na strani povpraševanja obstaja analogna povezava koristi, imenovana mejne koristi družbe (v nadaljevanju MSB), ki je vsota MPB in mejnih eksternih koristi (v nadaljevanju MEB). Ker smo predvideli, da ni pozitivnih zunanjih učinkov, so mejne eksterne koristi enake nič, kar pomeni, da se MPB in MSB v tem primeru izenačita. Konkurenčno in učinkovito ravnovesje Učinkovito ravnovesje nastane, ko se MSC izenači z MSB, pri čemer se vzpostavi učinkovita ravnovesna cena (v nadaljevanju Pe) in ravnovesna količina (v nadaljevanju Qe). V našem primeru je učinkovit nivo naftnih proizvodov 128.000 sodov na dan, prodanih po ceni 26$ za sod, ki predstavlja občutno razliko v primerjavi s ceno 22$, pri količini 160.000 sodov na dan. Cena 22$ za sod ne upošteva eksternih stroškov pri tržnih transakcijah. Primerjalni rezultati so prikazani s sliko 4.

30

SLIKA 4: KONKURENČNO IN UČINKOVITO RAVNOVESJE Z UPORABO MEJNIH VREDNOSTI

Simboli: Pe = ravnovesna cena Qe = ravnovesna količina MSC = mejni stroški družbe MPC = privatni mejni stroški MEC = mejni eksterni stroški MPB = privatne mejne koristi MSB = mejne koristi družbe Vir: Callan in Thomas (2000, 83). Alternativna možnost analize teh dveh ravnovesij je preučitev odzivnega nivoja Mπ. Pri konkurenčnem ravnovesju vemo, da je Mπ = 0 oziroma MPB = MPC. Pri učinkovitem ravnovesju je MSB = MSC oziroma zapisano drugače, MSB – MSC = 0 ali enakovredno MPB – MPC = MEC. Iz tega lahko zaključimo, da je točka ravnovesja pri Mπ = MEC. To je prikazano kot: • konkurenčno ravnovesje: MPB = MPC, MPB – MPC = 0, Mπ = 0, • učinkovito ravnovesje: MSB = MSC, MPB + MEB = MPC + MEC, MPB – MPC = MEC (ker je MEB = 0), Mπ = MEC.

31

SLIKA 5: PRIMERJAVA KONKURENČNEGA IN UČINKOVITEGA RAVNOVESJA Z UPORABO MEJNEGA DOBIČKA IN MEJNIH EKSTERNIH STROŠKOV

Simboli : MEC = mejni eksterni stroški Mπ = mejni dobiček Q = količina $ = ameriški dolar Vir: Callan inThomas (2000, 84). Med sliko 5 in sliko 4 obstaja direktna povezava. Funkcija Mπ je enakovredna vertikalni razdalji med krivuljo MPB in krivuljo MPC v sliki 4. Funkcija MEC je ekvivalentna vertikalni razdalji krivulje MSC in krivulje MPC. Učinkovito ravnovesje se pojavi pri preseku krivulj Mπ in MEC, pri količini 128.000 sodov, pri čemer znašajo MEC 6.40$ na sod: MEC = 0.05Q = 0.05(128) = 6.40$; Mπ = MPB – MPC = 42.0 – 0.125(128) – (10.0 + 0.075(128)) = 6.40$ Konkurenčno ravnovesje, kjer je Qc = 160.000, se pojavi pri Mπ = 0, kjer pa MEC znašajo 8$ (MEC = 0.05(160) = 8$), kar kaže na neučinkovitost. Interpretacija tega outputa je naslednja. V prisotnosti negativnih zunanjih učinkov je prav težnja po učinkovitosti tista, ki zahteva od podjetij, da postavijo nivo proizvodnje tako, da cena ne pokrije le privatnih oziroma lastnih stroškov, temveč tudi eksterne stroške, torej tiste stroške, ki izražajo poškodovanje okolja in jih morajo proizvajalci tudi upoštevati pri svojih odločitvah o dobičku. Merjenje blaginje družbe Če želimo določiti blaginjo družbe, je potrebno preučiti privatne koristi onesnaževalcev nasproti koristim družbe. Pri prejšnji analizi trga nafte smo prišli do zaključka, da se bo stanje na trgu izboljšalo, če se zmanjša količina prodanih sodov nafte za 32.000 sodov na

32

dan (torej 160.000 – 128.000). Takšna prilagoditev bo izboljšala družbeno blaginjo. To lahko prikažemo s sliko 6. SLIKA 6: OCENITEV DRUŽBENE KORISTI Z VSPOSTAVITVIJO UČINKOVITOSTI NA RAFINIRANEM TRGU NAFTE

Simboli: Pe = ravnovesna cena Qe = ravnovesna količina MSC = mejni stroški družbe MPC = privatni mejni stroški MEC = mejni eksterni stroški MPB = privatne mejne koristi MSB = mejne koristi družbe Vir: Callan in Thomas (2000, 86). Če upoštevamo vse vrednosti Mπ med Qe = 128.000 sodov in Qc = 160.000 sodov, predstavlja področje trikotnika WYZ skupno izgubo donosa. S prednostnega vidika družbe je izmerjena pridobitev vrednosti enaka zmanjšanju vseh vrednosti pri MEC, ki je povezana s padanjem Q. Upoštevanje eksternih stroškov prikazuje zmanjšanje ekološke škode in izboljšanje zdravja. Na sliki 6 je to področje prikazano na območju WXYZ. Iz tega sledi, da je družbena korist enaka zmanjšanju prometa, kar prikazuje trikotnik WXY, ki ponovno vzpostavlja učinkovitost. Torej, če proizvodnja koristnih dobrin ustvari negativne zunanje učinke, bo tudi tržni donos neučinkovita rešitev z uporabo preveč alociranih virov za proizvodnjo. Če bi bili ti zunanji učinki nekako vključeni, bi s tem družba mnogo pridobila. Ključno vprašanje je, kako vključiti zunanje učinke, da bi učinkovito izboljšali stanje okolja.

33

Potrebno je upoštevati tako javne dobrine kot tudi model zunanjih učinkov. Skupna točka, ki je vzrok vseh dejanskih okoljskih problemov pa je odsotnost lastninske pravice. Zato je potrebno uvesti določene instrumente in regulacijo s strani države. Najprej bom prikazala odzive podjetij na spremenjene okoliščine varovanja okolja, nato pa še vpliv različnih instrumentov na delovanje podjetij. V našem primeru lahko proizvajalci zmanjšajo škodljive izpuste z zmanjšanjem outputa. Torej se zaradi nastalih mejni stroškov, ki upoštevajo zunanje učinke, zmanjša donos, ki je na grafu prikazan kot premik iz desne proti levi vzdolž krivulje mejnega donosa. Ta primer predpostavlja, da lahko onesnaževalec izpolni okoljevarstveni standard le z redukcijo outputa, kar je zelo omejena predpostavka. Onesnaževalec, ki maksimira svoj dobiček, hkrati minimalizira svoje stroške. Da bi izpolnil standard emisije, bo premislil o vseh možnih izborih, s katerimi bi lahko to izpolnil in izbral metodo z najnižjimi stroški. Dejstvo, da onesnaževalci izbirajo izmed določeno množico metod za zmanjšanje onesnaževanja, smo oblikovali mejne stroške zmanjšanja onesnaževanja (v nadaljevanju MAC), ki so definirani kot sprememba stroškov, ki so povezani z zmanjšanjem onesnaženosti z uporabo metode najnižjih stroškov. Pomembno je poudariti, da ima vsak onesnaževalec drugačno krivuljo MAC. Na položaj krivulje MAC vplivajo: • lokacija podjetja, • vrsta onesnaženosti, ki jo podjetje povzroča, • vrsta proizvodnje in • razpoložljiva tehnologija. Tipična krivulja MAC je pozitivno nagnjena in narašča z rastočo stopnjo, kot je grafično prikazano s sliko 7.

34

SLIKA7: MEJNI STROŠKI ZMANJŠANJA ONESNAŽEVANJA POSAMEZNEGA ONESNAŽEVALCA

Simboli: MAC = mejni stroški zmanjšanja onesnaževanja A = manjšanje onesnaževanja Vir: Callan in Thomas (2000, 105). Na abscisi je prikazano zmanjšano onesnaževanje, na ordinati pa so v dolarjih izraženi mejni stroški zmanjšanja onesnaževanja. Če podjetje nadaljuje z zmanjševanjem onesnaževanja od A1 do A2, bo porast MAC pri proporcionalno višji stopnji od MAC1 do MAC2. To pomeni, če se onesnaževanje manjša in postaja okolje čistejše, je vse težje in z večjimi stroški možno doseči še čistejše okolje. Stopnja večanja stroškov je višja od stopnje manjšanja onesnaženosti. Zmanjšanje onesnaženosti je možno doseči s premikom krivulje MAC navzdol, npr. z uvedbo stroškovno učinkovite tehnologije. Slika 8 prikazuje učinek stroškovnega prihranka tehnologije na krivuljo mejnih stroškov manjšanja onesnaževanja določenega onesnaževalca.

35

SLIKA 8: UČINEK STROŠKOVNEGA PRIHRANKA TEHNOLOGIJE NA KRIVULJO MAC ONESNAŽEVALCA

Simboli: MAC = mejni stroški manjšanja onesnaževanja A = manjšanje onesnaževanja $ = ameriški dolarji Vir: Callan in Thomas (2000, 106). Model prikazuje vpliv stroškovno učinkovitejše tehnologije na krivuljo MAC, ki jo premakne v položaj MAC'. To pomeni, da je manjšanje onesnaževanja doseženo z nižjimi mejnimi stroški. Razlike med onesnaževalci vodijo v višje izdatke za zmanjšanje okolja gledano v celoti. Na višje izdatke vplivajo zakonske omejitve, nepopolne informacije, regionalne razlike in neinformiranost onesnaževalcev. Prav zaradi razlik med onesnaževalci, je v teoriji prišlo do oblikovanja instrumenta trgovanja z emisijami, ki se bo v prihodnjih letih začel tudi praktično uporabljati, zato ga bom predstavila podrobneje. To lahko prikažemo z analitičnim primerom vpeljave enotnih standardov za onesnaževalce. Predpostavimo, da imamo samo dva vira onesnaževanja v dani regiji, ki povzročata 10 od skupno 20 enot onesnaženosti v regiji. Država predpiše zmanjšanje emisij na 10 enot, da se doseže družbeno želen učinek onesnaženosti. Vsako podjetje se drugače spopade s stroški zmanjšanja onesnaževanja, ki jih lahko prikažemo: • mejni stroški zmanjšanja onesnaženja onesnaževalca 1: MAC1 = 2.5(A1), • skupni stroški zmanjšanja onesnaževanja onesnaževalca 1: TAC1 = 1.25(A1)², kjer je A1 seštevek zmanjšanja onesnaževanja onesnaževalca 1; • mejni stroški zmanjšanja onesnaževanja onesnaževalca 2: MAC2 = 0.625(A2), • skupni stroški zmanjšanja onesnaževanja onesnaževalca 2: TAC2 = 0.3125(A2)², kjer je A2 seštevek zmanjšanja onesnaževanja onesnaževalca 2.

36

Predvidimo, da vlada uvede enoten standard zmanjšanja onesnaževanja regije na 10 enot, kar pomeni, da mora vsak onesnaževalec zmanjšati onesnaževanje za 5 enot, torej A1 = A2 = 5. Na tej ravni je MAC onesnaževalca 1 12.50$ (MAC1 = 2.5(5) = 12.50$) in TAC 31.25$ (TAC1 = 1.25(5)² = 31.25). Onesnaževalčev MAC2 = 3.13$ in TAC2 = 7.81$. Torej so skupni stroški zmanjšanja onesnaženosti regije (brez stroškov monitoringa in vpeljave) 39.06$, kar predstavlja uporabljeno vrednost sredstev onesnaževalcev, da izpolnijo standarde. Onesnaževalec 2 je v stroškovni prednosti pred onesnaževalcem 1, saj porabi 9.37$ manj stroškov pri zmanjševanju onesnaženosti. Tako bi bilo ceneje, da bi onesnaževalec bolj znižal onesnaženost, za kar bi potreboval neko spodbudo. Torej postavitev enotnih standardov ni stroškovno učinkovito. V teoriji lahko stroškovno učinkovitost prikažemo tako, da vsak onesnaževalec zmanjša onesnaževanje do točke, kjer se MAC podjetij izenačijo.13

V našem primeru je torej potrebno najti nivo zmanjšanja onesnaženosti za vsakega onesnaževalca posebej, kjer se MAC izenačijo pri postavitvi standarda na 10 enot: korak 1: izenačitev MAC1 = MAC2: 2.5A1 = 0.625A2 korak 2: postavitev A1 + A2 = emisijski standard: A1 + A2 = 10 korak 3: rešitev izenačitve: A1 = 2; A2 = 8 To rešitev lahko prikažemo tudi grafično. Slika 9 prikazuje stroškovno učinkovito rešitev v modelu dveh onesnaževalcev.

13 Temu v mikroekonomski teoriji pravimo optimalni princip enakovrednih vrednosti (equi-marginal principe of optimality).

37

SLIKA 9: STROŠKOVNO UČINKOVITA REŠITEV V MODELU DVEH ONESNAŽEVALCEV

Simboli: MAC = mejni stroški manjšanja onesnaževanja A = manjšanje onesnaževanja $ = ameriški dolar Vir: Callan in Thomas (2000, 117). Slika prikazuje krivulji MAC dveh podjetij, onesnaževalca 1 in onesnaževalca 2. Pri onesnaževalcu 1 je A1 merjen horizontalno od leve proti desni, medtem ko onesnaževalčev A2 od desne proti levi. Horizontalna os prikazuje smer vrednostne skale od 0 do 10, ki jo nalagajo predpisi države. Vsaka točka na tej osi predstavlja kombiniran nivo zmanjšanja onesnaževanja, ki zadošča standardom. Presek krivulj MAC prikazuje stroškovno najučinkovitejšo rešitev, A1 = 2 in A2 = 8, kjer se izenačijo MAC, torej MAC1 = MAC2 =5.00$. Skupni stroški onesnaževalca1 bi znašali 5.00$ (TAC1 = 1.25(2)² = 5.00$) in onesnaževalca2 20.00$ (TAC2 = 0.3125(8)² = 20.00$). Če bi vsak onesnaževalec izpolnil ta določen cilj bi bili skupni stroški varovanja okolja minimalizirani. Stroški onesnaženosti bi se zmanjšali za 14.06$, saj so skupni TAC v tem primeru 25.00$, v prejšnjem primeru so znašali 39.06$. Seveda ima v tem primeru onesnaževalec 1 manjše stroške od onesnaževalca 2. Rešitev tega je tržni pristop z vpeljavo dovoljen za onesnaževanje. Pristojen organ v tem primeru uvede sprejemljiv nivo onesnaženosti za regijo 10 enot in se odloči, da se ta nivo doseže s sistemom trgovanja z dovoljenji do onesnaževanja. 1. korak: pristojen organ razdeli 5 dovoljenj vsakemu onesnaževalcu. Onesnaževalec 1: skupni nivo onesnaževanja: 10 enot, število obdržanih dovoljenj: 5, zahteva zmanjšanja onesnaževanja: 5 enot, MAC1 = 2.5(A1) = 2.5(5) = 12.50$, TAC1 = 1.25(A1) = 1.25(5)² = 31.25$.

38

Onesnaževalec2: skupni nivo onesnaževanja: 10 enot, število obdržanih dovoljenj: 5, zahtevano zmanjšanje onesnaževanja: 5 enot, MAC2 = 0.625(A2) = 0.625(5) = 12.50$, TAC2 = 0.3125(a2)² = 0.3125(5)² = 7.81$. Če dani sistem ni dovolil trgovanja, mora vsak onesnaževalec zmanjšati onesnaževanje za 5 enot. Skupni stroški zmanjšanja onesnaževanja znašajo 39.06$.14

Sedaj poglejmo, kaj se zgodi, če podjetje uvede sistem trgovanja z dovoljenji za onesnaževanje. Ker imata podjetji različne nivoje MAC, je pri prvem koraku izpolnjen pogoj za trgovanje. Onesnaževalec 1 ima interes za nakup dovoljenj on onesnaževalca 2 dokler je nakupna cena vsakega dovoljenja manjša od MAC1. Prav tako ima onesnaževalec 2 interes, da proda dovoljenja onesnaževalcu 1 dokler je cena višja od MAC2. Predpostavimo, da se v drugem koraku tržnega procesa dve podjetji sporazumeta za nakup in prodajo enega dovoljenja po ceni 8.00$.15 Onesnaževalec 1 kupi eno dovoljenje od onesnaževalca 2, kar daje onesnaževalcu 1 pravico do onesnaževanja 6 enot in obveznost zmanjšati onesnaževanje za 4 enote. Onesnaževalec 2 pa lahko onesnažuje do 4 enot, kar pomeni, da mora zmanjšati onesnaževanje za 6 enot. Prikazan korak 2. Korak 2: onesnaževalec kupi eno enoto dovoljenja od onesnaževalca 2. Onesnaževalec 1: skupni nivo onesnaževanja: 10 enot, število dovoljenj za onesnaževanje: 6, zahtevanje po zmanjšanju onesnaževanja: 4 enote, MAC1 = 2.5(A1) = 2.5(4) = 10.00$, TAC1 = 1.25(A1)² = 1.25(4)² = 20.00$, stroški kupljenega dovoljenja = 8.00$. Onesnaževalec 2: skupni nivo onesnaževanja: 10 enot, število dovoljenj za onesnaževanje: 4, zahtevanje po zmanjšanju onesnaževanja: 6 enote, MAC2 = 0.625(A2) = 0.625(6) = 3.75$, TAC2 = 0.3125(A2)² = 0.3125(6)² = 11.25$, dohodek prodanega dovoljenja = 8.00$. Ta rezultat lahko analiziramo z dveh zornih kotov: družbenega in podjetniškega. Iz prednostnega zornega kota družbe znašajo skupni stroški zmanjšanja onesnaževanja na 10 enot 31.25$, kar znaša 7.81$ manj od stroškov brez tržnih dovoljenj. Kvantitativno je to natančno tisti rezultat, pri katerem trgovanje približa krivulji MAC podjetij, bliže skupaj. Onesnaževalec 1 se sedaj sooča z nižjimi MAC1, ki znašajo 10.00$ (primerjalno s korakom 1, ko so stroški znašali 12.50$) in onesnaževalcem 2, z višjimi MAC2 v vrednosti 3.75$ (prej 3.125$).

14 Dobili smo enak rezultat kot pri enotnih standardih pri pristopu ukaza in kontrole. 15 Sprejemljiva bi bila kakršnakoli pogajalska cena med MAC1 in MAC2. Cena se oblikuje glede na pogajalske sposobnosti posameznega podjetja.

39

Pri onesnaževalcu 1 znašajo stroški zmanjšanja onesnaževanja in stroški nakupa dovoljenja 28.00$ (TAC1 = 20.00 + 8.00 (stroški dovoljenja)), kar znaša za 3.25$ manj kot TAC1 v koraku 1. Podobno je tudi v boljšem položaju onesnaževalec 2, saj so stroški povezani z zmanjšanjem onesnaževanja in trgovanjem 3.25$ (torej TAC2 = 11.25$ - 8.00$ (dobiček od prodaje dovoljenj)), kar znaša 4.56$ manj kot TAC2 v koraku 1. Spodbuda za trgovanje obstaja, vse dokler se podjetji soočata z različnim nivojem MAC, torej je očitno, da v koraku 2 še ne pride do rešitve. Po trgovanju z enim dovoljenjem ima onesnaževalec 1 še vedno višji MAC od onesnaževalca 2 (MAC1 = 10.00$, MAC2 = 3.25$). Tako je dobro za oba, da nadaljujeta s trgovanjem. Končni korak: onesnaževalec 1 kupi skupno 3 dovoljenja od onesnaževalca 2, ravnovesje MAC med onesnaževalcema je doseženo. Onesnaževalec 1: skupni nivo onesnaževanja: 10 enot, število skupnih dovoljenj: 8, zahteva po zmanjšanju onesnaževanja: 2, MAC1 = 2.5(A1) = 2.5(2) =5.00$, TAC1 = 1.25(A1)² = 1.25(2)² = 5.00$, stroški nakupa treh dovoljenj = 20.00$. Onesnaževalec 2: skupni nivo onesnaževanja: 10 enot, število dovoljenj: 2, zahteva po zmanjšanju onesnaževanja: 8 enot, MAC2 = 0.625(A2) = 0.625(8) = 5.00$, TAC2 = 0.3125(A2)² = 0.3125(8)² = 20.00$, dobiček od prodanih treh dovoljenj = 20.00$. Na tej ravni se vsak onesnaževalec sooči z MAC = 5.00$. Skupni družbeni stroški za dosego kvalitete okolja znašajo 25.00$.16 Onesnaževalci z majhnimi stroški zmanjšanja onesnaževanja bodo naredili to kar znajo najbolje – čistili bodo okolje. Tisti z višjimi stroški, pa bodo plačevali pravico do onesnaževanja z nakupom dovoljenj. 4.4 Prostovoljne pobude Tretji pristop za izboljšanje okolja pomeni obsežnejši pristop tržno zasnovanih pobud in produktivnega odziva. Podjetja so tukaj spoznala, da je prav gotovo v njihovem interesu določitev okoljskih standardov – zasnovanih na lastni ocenitvi, kaj je ekonomsko najprimerneje – ter proaktivno doseči cilje varovanja okolja, ki presegajo tiste, ki so sprejete s strani agencij, institucij ali države. Spoznali so, da je bolje biti aktiven v tej smeri, kot čakati na predpisane birokratske standarde. Osnova pri tem pristopu je dejstvo, da podjetja še najbolje vedo, kaj je možno in kaj je mogoče storiti z razumnimi stroški ter optimalno potjo za tehnološko osredotočenost glede vprašanj varovanja okolja (Szekely, Vollmann and Ebbinghaus 1999, 11-12). K prostovoljnim pobudam spadajo vse akcije in projekti, ki jih izvajajo podjetja, vladne in nevladne organizacije, lokalne skupnosti, posamezniki in drugi, ki s svojimi dajanji prispevajo k izboljšanju stanja okolja.

16 Poudariti je potrebno, da 20.00$ za plačilo dovoljenj ne gre v družbene stroške, saj je to le prenos sredstev od enega podjetja na drugega.

40

5 PRAVNA PODLAGA VAROVANJA OKOLJA V EVROPSKI UNIJI IN V SLOVENIJI Pravna ureditev področja varovanja okolja je zelo pomembna, saj se s pomočjo zakonodaje hitreje in bolj sistematično urejajo stvari. Cilj večjega dela pravne ureditve je preprečitev slabih eksternih učinkov. To je področje, ki se vse bolj razvija in obravnava vse bolj raznolika področja, ki se nanašajo na varstvo narave. Zato predstavlja za vse, tudi za podjetja, še posebej za tista, ki neposredno obremenjujejo okolje, velik izziv, s katerim se bo potrebno soočiti. Za spodbujanje k trajnejšemu ravnanju, je zelo pomembno primerno financiranje varstva okolja, ki stimulira podjetja v naložbe in spremembe poslovanja, ki manj obremenjujejo okolje ali pa ga celo odpravijo. Poleg zasebnega kapitala, je v zadnjih nekaj letih namenjenih veliko finančnih sredstev za okoljske in inovativne projekte, ki zmanjšujejo obremenjevanje okolja, iz proračuna in različnih skladov. 5.1 Zakonodaja in politika varstva okolja v EU Zadnjih trideset let je Evropska unija razvila široko področje evropskega okoljskega prava. Trenutno je v veljavi približno dvesto pravnih aktov evropske okoljske zakonodaje, vključno s sto štiridesetimi direktivami, ki pokrivajo skoraj vsa področja evropske okoljske politike (Commision of the European Communities 2003, 25). Okoljska zakonodaja EU pokriva področja onesnaževanja zraka, vode, tal, področje odpadkov, hrupa ter naravna in tehnična tveganja (Mercado, Welford and Prescott 2001, 521). Vsa okoljska zakonodaja EU izhaja iz pogodb, s katerimi je bila ustanovljena EU. Zakonodajna ureditev tega področja na ravni EU je bila nujna, da se odstranijo ovire pri prostem pretoku dobrin znotraj enotnega tržišča. Leta 1987 je naraščajoče število okoljskih zakonov dobilo formalno pravno podlago z Enotnim evropskim aktom. Z Maastrichtsko pogodbo se opredeli varstvo okolja kot cilj skupnosti. Amsterdamska pogodba pripiše varstvu okolja še večjo veljavo in opredeli trajnostni razvoj za enega od načelnih ciljev EU. Večji del zakonodaje EU o okolju je oblikovan na osnovi direktiv, ki jih morajo države članice vpeljati in uveljaviti (Evropska komisija 2000, 29). Po besedah Evropske komisije (Commision of the European Communities 2003, 25): »bo le kombinacija truda vlade in družbe omogočila trajnostni razvoj. Zato je pomembno težiti k modernizaciji okoljske zakonodaje in vzporedno zagotoviti njeno primerno implementacijo.« Evropska unija se je obvezala, da promovira varstvo okolja na mednarodni ravni, saj tudi naravno okolje ne pozna meja. Še naprej bo imela ključno vlogo pri pospeševanju multinacionalnih in multilateralnih okoljskih sporazumov (pomemben je Kyotski protokol in drugi kot je Konvencija o biotski raznovrstnosti) in iskanje novih finančnih sredstev za pospešitev implementacije vseh ključnih okoljskih sporazumov, kot tudi varstva okolja v državah v razvoju, da se poveča globalni okoljski nadzor (Commision of the European Communities 2003, 44). Politika varovanja okolja Evropske unije je bila vedno predmet številnih obsežnih akcijskih programov zasnovanih na zakonodaji EU, ki poudarjajo preventivna dejanja. V

41

veljavi je šesti okoljski akcijski program17, z naslovom »Okolje 2010: Naša prihodnost, naša izbira«, ki se osredotoča na štiri tematska področja (EU Business 2001): • klimatske spremembe, • narava in biotska raznovrstnost, • okolje in zdravje, • naravni viri in odpadki. Program postavlja pet pristopov, ki kažejo na potrebo po učinkovitejši implementaciji in bolj inovativnih rešitvah. Njegov cilj je (EU Business 2001): • zagotoviti implementacijo obstoječe okoljske zakonodaje, • integrirati skrb za okolje v vsa pomembna politična področja, • tesno sodelovati s podjetji in potrošniki, da se najdejo rešitve, • zagotoviti boljše in bolj dostopne informacije o okolju vsem državljanom in • razviti bolj naravno rabo zemlje. Program bo trajal od leta 2002 do leta 2006 in bo financiran s 17,5 bilijonov evrov, kar pomeni kar 17% nominalno in 8,8% realno povečanje sredstev glede na predhodni program ter predstavlja 3,9% proračuna EU. Vsebinsko je razdeljen na sedem tematskih programov, jedrski program EURATOM in specifične aktivnosti, ki pokrivajo širše področje raziskav (European Commission 2003, 8-9). Sedem tematskih programov obsega vsebinsko zaokrožena področja in sicer (European Commission 2003, 8-9): • genomika in biotehnologija za zdravje; • tehnologije informacijske družbe; • nanotehnologije, nanoznanosti, na znanju temelječi multifunkcionalni materiali, novi

proizvodni procesi in naprave; • aeronavtika in vesoljske raziskave; • kakovostna in varna prehrana; • trajnostni razvoj in globalne spremembe; • državljani in državna uprava v na znanju temelječi družbi. Specifične aktivnosti, ki pokrivajo širše področje raziskav so (European Commission 2003, 22): • Podpora novim področjem znanosti in tehnoloških potreb (aktivnosti, ki podpirajo

politiko in raziskave EU z odzivom na novo pojavljajoče se potrebe). • Aktivnosti horizontalnih raziskav, ki zadevajo mala in srednja podjetja (v nadaljevanju

SME): povečati tehnološke kapacitete SME na tradicionalnem ali novem področju in razviti njihovo sposobnost za mednarodno poslovanje (zajema kooperacijske in kolektivne raziskave).

• Specifične aktivnosti in meritve za podporo mednarodnega sodelovanja. 17 Tudi Slovenija sodeluje v šestem akcijskem programu, za katerega je plačala članarino v višini dvaintrideset milijonov evrov. Ministrstvo za gospodarstvo sofinancira stroške prijave v projekt, za katerega je potrebno zagotoviti partnerstvo udeležencev iz drugih evropskih držav. Lani je ministrstvo za gospodarstvo odobrilo pomoč pri prijavi 58 projektom. Za sodelovanje v projektu namenja EU v povprečju 200.000 evrov na partnerja (Avšič in Dovč 2003, 21).

42

Posebna pozornost v programu je namenjena SME, saj je za njihove projekte namenjeno kar 15% proračunskega denarja. Upoštevajo se specifične regionalno gospodarske in socialne značilnosti ter se podpirajo tehnološke potrebe SME (European Commission 2003, 24). Z Amsterdamsko pogodbo so se določila temeljna načela ravnovesja in trajnostnega razvoja. Strukturni skladi določajo pomembne finančne instrumente, ki podpirajo implementacijo okoljske politike EU. Najpomembnejši mehanizem strukturnih skladov je promocija procesa okoljske integracije in preskrba odkritih informacij širši javnosti (EU Business 2001): • visoka kakovost presoje strategij in njihovega vrednotenja na vseh pomembnih

stopnjah oblikovanja programa in implementacije; • obsežno partnerstvo z vključevanjem strokovnjakov iz vseh sektorjev in pomembnih

geografskih nivojev; • večji delež občinskih investicij v okoljsko prijazne postopke; • globalna podpora decentralizacije managementa in • dejanska uporaba principa »onesnaževalec plača«. Pri strategiji implementacije okoljske zakonodaje, direktiv in zahtev v EU, je zelo pomembno delovanje Generalnega direktorata za podjetja, kar je prikazano s sliko 10. Generalni direktorat za okolje pripravlja zakonodajo in direktive iz tega področja, implementacija te zakonodaje pa se izvaja sektorsko v obliki politik v ustreznih generalnih direktoratih za podjetja, kmetijstvo, promet itd. (Prešeren 2001, 44). Na lizbonskem evropskem svetu leta 2000, ki je potekal s podporo Generalnega direktorata za podjetja, je bil podan nov strateški cilj Evropske unije. Bila je dana pobuda, da EU uvede del bistvenih zahtev notranjega trga v direktivah novega pristopa in sicer, da bo potrebno uvajati čim bolj okolju prijazno tehnologijo in proizvodnjo ter dajati v promet in uporabo okolju prijazne izdelke (Prešeren 2001, 44).

43

SLIKA 10: DEJAVNOSTI GENERALNEGA DIREKTORATA ZA PODJETJA PRI IMPLEMENTACIJI OKOLJSKE ZAKONODAJE

Generalni direktorat za podjetja Implementacija v podjetjih

KOMISIJA EU

Generalni direktorat za okolje Zakonodajalec

PODPIRA SODELUJE Z

• IPPC • IBEB • EMS • Analizo življenjskega cikla • Indikatorji v podjetjih • Raziskave in pobude

• Državami članicami • Kandidatkami • Poslovnim sektorjem • Mednarodnim organizacijam • Organizacijami za

standardizacijo Simboli: IPPC – direktiva o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja, IBEB – okoljski barometer za poslovni sektor in EMS – sistem za ravnanje z okoljem. Vir: Prirejeno po Prešern (2001, 47). Ukrepe na področji varstva okolja v Evropski uniji lahko razdelimo na (Žerjav 2001, 7): • administrativne: obravnava koncept obratovalnih (onesnaževalnih) dovoljenj, • ekonomske: označevanje izdelkov, takse na onesnaževanje in registracija v sistemu

upravljanja okolja. Predpisi s področja industrijskega onesnaževanja se delijo na horizontalne in vertikalne direktive (Žerjav 2001, 8). 5.1.1 Horizontalne direktive s področja industrijskega onesnaževanja Horizontalne direktive so tiste, ki veljajo za več industrijskih sektorjev in niso omejene na posamezen segment varstva okolja (odpadki, hrup, onesnaževanje vode in zraka). Delijo se na direktive, ki urejajo vprašanja proizvodnje oziroma emisij iz tehnoloških postopkov in na direktive, ki so povezane z vprašanji kakovosti izdelkov. V večjem delu urejajo administrativna vprašanja izdajanja dovoljenj in pooblastil za poslovanje, komunikacijo z

44

Evropsko komisijo in načelne zadeve (Žerjav 2001, 8).18 Vsi horizontalni predpisi so med seboj tesno povezani, zato jih je potrebno obravnavati celovito. Direktive, ki urejajo vprašanja obratovanja oziroma emisij iz tehnoloških procesov so (Žerjav 2001, 8): • direktiva o presoji vplivov na okolje (EIA), • direktiva o celovitem preprečevanju industrijskega onesnaževanja in nadzoru nad njim

(IPPC), • direktiva o zmanjšanju emisije lahko hlapnih organskih snovi pri uporabi topil (VOC), • direktiva o nadzoru nad nevarnostmi velikih nesreč z nevarnimi snovmi (SEVESO), • uredba o prostovoljni udeležbi podjetij v sistemu okoljskega upravljanja in

pregledovanja (EMAS). Vse štiri direktive imajo v svojih dodatkih spisek industrijskih dejavnosti, za katere je potrebno pridobiti obratovalno dovoljenje. Podjetja postanejo zavezanci z določitvijo praga proizvodnje oziroma kapacitete določenih dejavnosti. Spiski industrijskih dejavnosti iz vseh pomembnih direktiv se v večjem delu prekrivajo, tako da je smiselno razmišljati o enotnem obratovalnem dovoljenju (Žerjav 2001, 8). Osnovna direktiva EU na področju preprečevanja industrijskega onesnaževanja je direktiva IPPC (Directive of Integrated Pollution Protection and Control), katere namen je celovito preprečevati in nadzorovati onesnaženost ter dosegati visoko stopnjo varovanja okolja kot celote. Direktiva določa načela, ki jih je potrebno upoštevati pri enotnem obratovalnem dovoljenju velikih industrijskih podjetij. Razvoj pristopov k varstvu okolja v proizvodnih podjetjih v zadnjih 30-tih letih teži od čistilnih pristopov (end of pipe) do preprečevanja onesnaževanja na proizvodni ravni z upoštevanjem koncepta čiste proizvodnje, ki je dobra osnova za tehno-ekonomsko analizo in optimizacijo proizvodnih obratov ne glede na vrsto in velikost proizvodnje, torej tako za IPPC19 zavezance20 kot druge. Predvsem za slednje ponuja pristop čiste proizvodnje dobro podlago za racionalno proizvodnjo ob hkratnem zadovoljevanju vseh okoljevarstvenih predpisov. Direktiva zahteva izmenjavo informacij o tehnikah BAT med državami članicami, industrijo in nevladnimi okoljskimi organizacijami, da bi pospešili njihovo

18 Glej tudi Mercado, Welford and Prescott (2001, 521). Primerjavo domačih predpisov s predpisi EU, s področja industrijskega onesnaževanaja, je zapisal Žerjav (2001, 9-10). 19 EU je leta 1996 sprejela direktivo 96/61/EC o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja – direktivo IPPC (Integrated Pollution Prevention and Control). Cilj direktive IPPC je doseči celovit pristop k preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, ki nastaja pri določenih dejavnostih, in doseganje visoke stopnje varstva okolja kot celote. Direktiva zahteva obravnavo vseh vplivov na okolje – na zrak, vodo in tla, nastajanje odpadkov, rabo surovin, energetsko učinkovitost, hrup, preprečevanje nesreč, tveganja itd. Uvaja sistem podeljevanja celovitih okoljskih dovoljenj in koncept najboljših razpoložljivih tehnik – koncept BAT (Best Available Techniques) ter našteva industrijske dejavnosti, ki morajo pridobiti celovita dovoljenja (Leban in Šepetavc 2001, 91). 20 Zavezanci direktive IPPC so navedeni v prilogi I omenjene direktive in so ločeni na šest industrijskih dejavnosti: energetiko, proizvodnjo in predelavo kovin, nekovinsko industrijo, kemično industrijo, ravnanje z odpadki in druge dejavnosti (tovarne papirja, kartona in celuloze, predhodna obdelava ali barvanje vlaken, obrate za strojenje kož, klavnice,obdelava in predelava za proizvodnjo živil, intenzivno rejo živali, obrate za površinsko obdelavo snovi in obrate za proizvodnjo ogljika ali elektrografita s sežiganjem ali grafitizacijo) (Direktiva sveta 96/61/ES 2001, 37-39).

45

uresničevanje. Delovne skupine naj bi podrobneje preučile dokumente BREF (BAT REFerence Dokuments), ocenile skladnost obstoječih tehnoloških postopkov z merili BAT in spremljale uvajanje direktive v podjetjih. Zelo pomembno je namreč poglobljeno poznavanje dokumentov BREF, aktivno sodelovanje podjetij in njihovo medsebojno povezovanje (Leban in Šepetavc 2001, 92-94). V drugo skupino direktiv, ki urejajo kakovost izdelkov sodijo (Žerjav 2001, 8): • direktive s področja kemikalij in • uredba o okoljskem znaku, ki spada med prostovoljne instrumente. 5.1.2 Vertikalne direktive s področja industrijskega onesnaževanja K vertikalnim direktivam prištevamo splošne direktive, ki veljajo za posamezne industrijske dejavnosti21 in so obdelane v vseh pogledih njihovih emisij v okolje ter direktive, ki urejajo emisije v posamezne medije (predpisujejo podrobnejše emisijske standarde po posameznih sklopih varstva okolja). Kot predpise za posamezne industrijske dejavnosti se lahko obravnavajo tudi BAT-referenčni dokumenti (BREF), čeprav to niso predpisi, temveč le pripomočki pri izdajanju dovoljenj IPPC (Žerjav 2001, 8). Vertikalne direktive se lahko delijo na splošne direktive, direktive o odpadnih vodah, direktive o odpadnih plinih in direktive o odpadkih.22

5.2 Zakonodajna ureditev področja varstva okolja v Sloveniji V prvi vrsti je za zagotovitev sistema varstva okolja odgovorna država, ki to funkcijo uresničuje s sprejemanjem ustrezne zakonodaje, ki mora upoštevati temeljne človekove pravice in vrednote. Ustava Republike Slovenije, kot najvišji akt v Republiki Sloveniji določa, v 72. členu (zdravo življenjsko okolje) in 73. členu (varovanje naravne in kulturne dediščine), varstvo okolja kot pravico in dolžnost državljanov. 72. člen Ustave Republike Slovenije govori o zdravem življenjskem okolju: • vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja; • država skrbi za zdravo življenjsko okolje; v ta namen zakon določa pogoje in načine za

opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti; • zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v

življenjskem okolju dolžan poravnati škodo; • varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Pravni okvir za področje okolja tvorijo (ARSO 2002, 1): Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS 32/93 in 1/96), Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS 56/99), Zakon o zaščiti živali (Uradni list RS 98/99), Zakon o kemikalijah (Uradni list RS 36/99), Zakon o prevozu nevarnega blaga (Uradni list RS 79/99), Zakon o vodah (Uradni list RS 67/02), Zakon o

21 To so proizvodnja titanovega dioksida in azbesta ter sežiganje odpadkov (Žerjav 2001, 8). 22 Podrobno razčlenitev direktiv je zapisal Žerjav (2001, 11-15).

46

varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS 67/02) ter številni pripadajoči podzakonski akti in ratificirane konvencije. Krovni okoljski predpis je Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO), sprejet leta 1993, ki ureja (1.člen ZVO) varstvo življenjskega in naravnega okolja ter splošne pogoje rabe naravnih dobrin kot temeljnega pogoja za zdrav in obstojen razvoj. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je pripravilo novi Zakon o varstvu okolja23 (v nadaljevanju ZVO-1), ki je v fazi sprejemanja in bo nadomestil sprejet ZVO iz leta 1993. Analizirala bom glavne značilnosti obeh zakonov in vpliv na poslovanje podjetij z osredotočenostjo na ekonomske in finančne instrumente varstva okolja. Cilji in namen obeh zakonov ostajajo enaki. Tako so v drugem odstavku ZVO-1 cilji varstva okolja predvsem: • preprečitev in zmanjševanje onesnaževanja okolja, • zmanjšanje rabe naravnih virov, • zmanjšanje rabe energije in uporaba obnovljivih virov energije in • odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega naravnega

ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti. Za dosego teh ciljev pa se (tretji odstavek ZVO-1): • spodbuja proizvodnja in potrošnja, ki prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja, • spodbuja razvoj in uporaba tehnologij, ki odpravljajo in zmanjšujejo obremenjevanje

okolja, • plačuje onesnaževanje in raba okolja. Izmed desetih načel v ZVO, ni več v ZVO-1 samostojnega načela obveznega zavarovanja, saj je v ZVO-1 del načela plačila za obremenjevanje. ZVO-1 ima trinajst načel, glede na ZVO štiri nova; načelo previdnosti v ZVO-1, pa je v ZVO del načela preventive. Na novo je v ZVO-1 opredeljeno načelo trajnostnega razvoja24, načelo odgovornosti povzročitelja, načelo dovoljevanja posegov v okolje in načelo ekološke funkcije lastnine. Načela, ki se neposredno nanašajo na poslovanje podjetij so: načelo sodelovanja, načelo preventive, načelo previdnosti, načelo odgovornosti povzročitelja, načelo plačila za onesnaževanje, načelo spodbujanja, načelo varstva pravic in načelo dovoljenja posegov v okolje. V ZVO-1 je za onesnaževalce natančneje obravnavano področje posegov v okolje in poročanje o okolju ter pravice in dostop javnosti do informacij. Za pooblaščenca za varstvo okolja so v 30. členu ZVO-1 določeni natančnejši in zahtevnejši pogoji kot v ZVO. V ZVO-1 ni več uzakonjeno ekološko knjigovodstvo (42. člen ZVO) in primeri priznanj in nagrad za področje varstva okolja (44. člen ZVO). Na novo pa je v 32. členu ZVO-1 opredeljen sistem okoljevarstvenega upravljanja organizacij – EMAS. 23 Nov Zakon o varstvu okolja je potrebno sprejeti zaradi sprejemanja in uveljavljanja pravnih aktov EU (Prančič 2003, 1). 24 V načelu trajnostnega razvoja je zapisano, da morata (5. člen ZVO-1): »Država in lokalna skupnost pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti spodbujati takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča dolgoročno ohranjanje kakovosti okolja in biotske raznovrstnosti«.

47

Osmi del ZVO, financiranje varstva okolja, je v ZVO-1 obravnavan v šestem delu kot ekonomski in finančni instrumenti varstva okolja. Vsebinsko je to področje v ZVO-1 izpopolnjeno in razširjeno. V tabeli 4 je prikazana primerjava med obema zakonoma. V ZVO je poudarek na stroških, odškodninah, olajšavah in spodbudah. V ZVO-1 pa so ekonomski in finančni instrumenti naravnani razvojno s poudarkom na učinkovitosti in naložbah. TABELA 4: PRIMERJAVA EKONOMSKIH IN FINANČNIH INSTRUMENTOV VARSTVA OKOLJA

Ekonomski in finančni instrumenti varstva okolja Zakon o varstvu okolja Predlog Zakona o varstvu okolja

1. stroški povzročitelja obremenjevanja okolja

1. okoljske dajatve

1.1. redni stroški 2. zavarovanja, bančne garancije in druge oblike bančnega jamstva

1.2. odškodnine in nadomestila za razvrednotenje in nevarnost

3. krediti z ugodnejšo obrestno mero za naložbe, ki prispevajo k varstvu okolja

1.3. stroški odprave posledic poškodb in zlorabe okolja

4. kavcije in druge oblike varščin

1.4. taksa in povračilo 5. trgovanje s pravicami do emisije 2. olajšave in spodbude 6. skupna vlaganja v projekte zmanjševanja

obremenjevanja okolja 3. javni stroški varstva okolja 7. sredstva proračuna države in lokalne

skupnosti 4. kreditiranje naložb na področju varstva okolja

Vir podatkov: Zakon o varstvu okolja (1993, 1763-1764) in Predlog Zakona o varstvu okolja (2003, 66). Taksa in povračilo kot fiskalni instrument varstva okolja je v ZVO-1 razširjen na okoljske dajatve (110. člen ZVO-1), ki jih lahko za povzročitelje onesnaževanja predpiše Vlada. Z okoljskimi dajatvami se obdavčuje onesnaževanje okolja, Vlada pa podrobneje določi osnovo in zavezance, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere in plačevanja (110. člen ZVO-1). Vlada lahko določi pravico do vračila, oprostitev ali zmanjšanja plačila okoljskih dajatev (111. člen ZVO-1). Okoljske dajatve za rabo naravnih dobrin se predpišejo skladno z zakoni, ki urejajo rabo naravnih dobrin (112. člen ZVO-1). V primerjavi z ZVO je v 113. členu ZVO-1 natančneje zapisano, da lahko Vlada predpiše tudi primere, osebe, višino in čas zagotovitve finančnega jamstva za primer poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju njihove dejavnosti in po njenem prenehanju. 113. člen ZVO-1 je vsebinsko nespremenjen (v ZVO je to drugi odstavek 81. člena) in pravi, da lahko Vlada predpiše kavcije ali druge oblike varščine za proizvajalce, ki organizirano zagotavljajo vračilo izrabljenih ali neuporabnih naprav, tehnologij, izdelkov oziroma njihove embalaže ali na drug organiziran način zmanjšujejo negativne učinke svojega delovanja, ter za potrošnike, ki izrabljene ali neuporabne naprave, tehnologije ali izdelke oziroma njihovo embalažo vrnejo proizvajalcu.

48

Nov ekonomski instrument na področju varstva okolja je trgovanje s pravicami do emisije25. Drugi odstavek 115. člena ZVO-1 pravi, da so predmet trgovanja pravice do emisije toplogrednih plinov v zrak ali druge emisije v vodo, zrak ali tla, ki jih država podeljuje povzročiteljem obremenjevanja okolja, skladno s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi izvršilnimi predpisi. V nadaljevanju ZVO-1 (od 116. do 136. člena) predpisuje pravila za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov. Upravljavcem naprav, v katerih se izvaja dejavnost, ki povzroča emisije toplogrednih plinov v zrak, omogoči država trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (116. člen ZVO-1). Za njihovo izpuščanje mora upravljavec naprave pridobiti dovoljenje26. Pri čemer jih lahko izpušča le v obsegu pridobljenih emisijskih kuponov (117. člen ZVO-1). Ministrstvo na osnovi državnega načrta razdelitve emisijskih kuponov (124. člen ZVO-1), odloči o celotni količini emisijskih kuponov, ki pripadajo posameznemu upravljavcu za določeno obdobje27 in o sorazmernemu deležu, ki mu pripadajo za posamezno koledarsko leto (prvi odstavek 128. člena ZVO-1). Podelitev28 emisijskih kuponov se opravi brez obveznosti plačila, del pa se jih proda, upravljavcem novih naprav, na avkciji (četrti in peti odstavek 128. člena ZVO-1). Za vsako napravo mora upravljavec do 30. aprila29 v koledarskem letu predati ministrstvu emisijske kupone v obsegu, ki ustreza celotni količini emisije toplogrednih plinov, ki jih je v preteklem letu posamezna naprava izpustila v ozračje (prvi odstavek 134. člena ZVO-1). Predani emisijski kuponi se po nalogu ministrstva razveljavijo (drugi odstavek 134. člena ZVO-1). Država omogoča za zmanjševanje obremenjevanja okolja s toplogrednimi plini na stroškovno najučinkovitejši način, skupne naložbe v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja (prvi odstavek 137. člena ZVO-1). Naložbe v te projekte se po drugem odstavku 137. člena ZVO-1 šteje »skupna naložba pravne ali fizične osebe domačega prava in tuje fizične osebe zunaj območja Republike Slovenije, vključuje pa naložbo kapitala v razvoj in uporabo tehnologij, ki odpravljajo ali zmanjšujejo onesnaževanje ali rabo okolja ali njihov prenos«. Sredstva proračuna države za naložbe v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja se lahko uporabljajo za (drugi odstavek 140. člena ZVO-1): • neposredne naložbe v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja, • oprostitev ali zmanjšanje plačila okoljskih dajatev za naložbe v projekte zmanjševanja

obremenjevanja okolja ali

25 Upravljavec narave, ki je vključena v trgovanje z emisijami toplogrednih plinov, ni zavezanec za plačilo takse za obremenjevanje zraka z emisijo CO2 (šestnajsti odstavek 169. člena ZVO-1). 26 Za pridobitev dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov mora upravljavec naprave napisati vlogo s predpisano vsebino (118. in 119. člen ZVO-1). 27 Prvo obdobje trgovanja s pravicami do emisije se začne 1. januarja 2005 in obsega tri leta, drugo pa 1, januarja 2008 in obsega pet let (peti odstavek 169. člena ZVO-1). 28 Podelitev se opravi tako, da ministrstvo izda in izroči nalog registru emisijskih kuponov (ki ga vodi Ekološko-razvojni sklad Republike Slovenije – tretji odstavek 131. člena ZVO-1), da v register vpiše podatke o upravljavcu in količini emisijskih kuponov (tretji odstavek 128. člena ZVO-1). 29 Če emisijski kuponi niso bili pravočasno predani in razveljavljeni, izda ministrstvo registru nalog, da jih razveljavi in jim za novo obdobje pripiše nove, v količini, ki je enaka razveljavljenim (drugi odstavek 135. člena ZVO-1). Če upravljavec naprave ne preda emisijskih kuponov v predpisanem roku in količini, ki ustreza emisijam, je dolžan plačati 100 EUR v tolarski protivrednosti za vsako tono ekvivalentnega CO2, ki jo je kot emisijske kupone prejel od ministrstva za posamezno koledarsko leto (peti odstavek 155. člena ZVO-1).

49

• odkup enot zmanjšanja emisij skladno z ratificirano mednarodno pogodbo. Leta 1993 je bil ustanovljen tudi Ekološko razvojni sklad Republike Slovenije (84. člen ZVO) kot finančna organizacija za kreditiranje30 naložb na področju varstva okolja s posojili z ugodno obrestno mero31. Pogoje kreditiranja, kriterije in merila za določitev upravičencev do teh sredstev, vrstnega reda, merila za določitev namenske rabe teh sredstev, vsebino pravic, obveznosti sklada in upravičencev do teh sredstev določajo Splošni pogoji poslovanja za vzpodbujanje razvoja na področju varstva okolja (Uradni list RS, 11930-11935). V ZVO-1 je dejavnost Ekološko razvojnega sklada, ki lahko vpliva na poslovanje podjetij razširjena, saj lahko poleg kreditov z ugodno obrestno mero, izdaja garancije ali druge oblike poroštev, opravlja finančno ali drugo posredništvo, opravlja finančno, ekonomsko in tehnično svetovanje, sofinancira spodbujanje izrabe obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in soproizvodnje elektrike in toplote ter vodi register emisijskih kuponov (141. in 142. člen ZVO-1). Financiranje varstva okolja iz sredstev proračuna države in lokalnih skupnosti se vsebinsko ni dosti spremenilo s podjetniškega zornega kota. ZVO-1 v drugem odstavku 145. člena pravi, da se sredstva proračuna države lahko porabijo za: • spodbujanje posegov v okolje, s katerimi se občutno zmanjšuje poraba snovi in

energije ter preprečuje in zmanjšuje obremenjevanje okolja, • spodbujanje obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in soproizvodnja

elektrike in toplote ter • spodbujanje okolju prijazne proizvodnje. Tudi Nacionalni program varstva okolja (v nadaljevanju NPVO) postavlja na področju varovanja okolja v Sloveniji cilje in smernice za podjetja, ki onesnažujejo okolje. Osnovni cilj pa je postaviti takšne pogoje in okvire industrijske dejavnosti, ki bodo v skladu z načeli trajnostnega razvoja omogočali ekonomski in socialni razvoj brez takšnih posledic za okolje, ki bi omejevale prihodnje generacije v zadovoljevanju njihovih potreb. Ukrepi bodo v naslednjem obdobju osredotočeni na (NPVO 1999, 12810): • zagotavljanje trajnostne rabe naravnih virov, • preprečevanje onesnaževanja z boljšim vodenjem in nadzorom, • preprečevanje nastajanja in /ali varno odlaganje odpadkov, • uveljavljanje trajnostnega obnašanja gospodarskih organizacij.32 Ekonomski instrument, ki pridobiva vse bolj na veljavi in se uvaja na različna področja, je taksa. Na podlagi ZVO in NPVO jih je bilo v zadnjih letih uvedenih kar nekaj. Na celotnem območju Republike Slovenije veljajo takse, ki urejajo področje vod, zraka, odpadkov, mazalnih olj in tekočin ter področje izrabljenih motornih vozil. Te takse urejajo naslednji predpisi (ARSO 2002, 14-22):

30 Vrednost odobrenih kreditov Ekološko razvojnega sklada pri financiranju okoljskih investicij gospodarskih družb, se je povečala od leta 1999 z 1,9 milijard SIT na 2,3 milijarde SIT v letu 2003 (Ministrstvo za okolje, prostor in energijo 2003, 29). 31 »Ugodna obrestna mera« je obrestna mera, ki je v trenutku objave posameznega javnega razpisa za dodelitev pomoči nižja od komercialne, vendar še zagotavlja ohranjanje realne vrednosti sposojenega denarja (2. člen Splošnih pogojev poslovanja za vzpodbujanje razvoja na področju varstva okolja). 32 Več o tem glej Nacionalni program varstva okolja (Uradni list RS 1999, 12766-12844).

50

• Uredba o taksi za obremenjevanje vode, • Uredba o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, • Uredba o taksi za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov, • Uredba o taksi za obremenjevanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin in • Uredba o taksi na obremenjevanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih motornih vozil. Ekonomski instrumenti varstva okolja in njihovi prihodki v Sloveniji so prikazani v tabeli 5. Vsi ti prihodki so v porastu. Leta 1999 so znašali 22,4 milijarde SIT, leta 2000 25,8 milijarde SIT, leta 2001 26,6 milijarde SIT. Za leto 2002 se na podlagi strokovnih ocen pričakuje okvirno 37,6 milijarde SIT. Ti prihodki pomenijo pomemben namenski vir financiranja projektov in naložb za varstvo okolja. TABELA 5: FINANČNI UČINKI DAJATEV IZ NASLOVA OBREMENJEVANJA OKOLJA VRSTA INSTRUMENTA 1999 2000 2001 2002*

vodna povračila 1.009.729 1.710.126 1.951.867 2.900.000 taksa za obremenjevanje voda – investicije

5.612.287 7.471.567 9.500.000 12.224.000

taksa za obremenjevanje voda – priliv v proračun RS

740.022 915.769 1.200.000 1.500.000

taksa CO2 – priliv v proračun RS

15.055.395 15.683.741 13.998.437 15.000.000

taksa za mazalna olja in tekočine

- - - 640.000

taksa zaradi odlaganja odpadkov

- - - 5.000.000

SKUPAJ 22.417.433 25.781.203 26.640.304 37.624.000 Opomba: * = ocena. Vir: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, povzeto po Dovč (2003, 42). Novost, ki je pomembna za industrijska podjetja, je Pravilnik o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo33, ki je začel veljati 1.1. 2004. Do konca leta 2007 bodo morali zagotoviti predelavo najmanj 50 in največ 65 odstotkov skupne mase odpadne embalaže in reciklažo najmanj 25 in največ 45 odstotkov skupne mase odpadne embalaže materialov. Zaradi tega je gospodarstvo junija 2002 ustanovilo podjetje Slopak, družbo za ravnanje z odpadno embalažo. Podjetja vključena v Slopak bodo lahko uporabljala zeleno piko, kar pomeni, da je za izdelek poskrbljena reciklaža odpadne embalaže (Vouk 2002, 28-29). Zaradi vstopa Republike Slovenije v EU leta 2004 je potrebno uskladiti njen prani red s pravnim redom v EU. Zakonodaja na področju varstva okolja je skoraj v celoti usklajena s

33 Za odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek bodo morali proizvajalci, uvozniki in embalerji na lastne stroške zagotoviti redno prevzemanje odpadne embalaže od izvajalcev javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Za odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, bodo od končnih uporabnikov morali zagotoviti njen prevzem in zbiranje. Slopak pa vstopi v proces, ko je odpadna embalaža (ki je nastala kot komunalni odpadek) zbrana in sortirana. V primeru odpadne embalaže, ki ni komunalni odpadek, mora Slopak zagotoviti njen prevzem v podjetjih (Vouk 2002, 29).

51

pravnim redom EU, kar pred podjetja prinaša dodatne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati pri poslovanju. Da se bodo podjetja lažje pripravila na spremembe, si je Republika Slovenija za področje varstva okolja pridobila štiri prehodna obdobja (ARSO 2002, 1): • Za kakovost goriv (direktiva 98/70/EC) dve leti od predvidenega vstopa k EU (do 31.

12. 2004), • Za ravnanje z embalažo in odpadno embalažo (direktiva 94/62/EC) pet let od dneva

predvidenega dneva pristopa k EU (31. 12. 2002); direktiva bo v celoti uveljavljena najkasneje do 31. 12. 2007,

• Za komunalne odpadne vode (direktiva 91/271/EC) deset let glede na posamezne zahteve določb direktive, ki bo v celoti uveljavljena najkasneje do 31. 12. 2015 in

• Za celovito preprečevanje in nadzor nad industrijskim onesnaževanjem (direktiva 96/91 EC); štiri leta za sedanje naprave glede na določila direktive in dokončno za ostale do 30. 9. 2011.

V Sloveniji se zakonodaja na področju varovanja okolja vse bolj prilagaja zakonodaji Evropske unije. Na področje varovanja okolja se uvajajo vse ostrejši predpisi, ki zahtevajo vse bolj odgovorno poslovanje z manjšanjem vplivov na okolje. Podjetja v Sloveniji se vse bolj intenzivno ukvarjajo s tem področjem. Podjetja, ki imajo visok delež izvoza v svoji strukturi, morajo upoštevati predpise, ki veljajo na področjih kamor izvažajo (tudi v EU). Zato so takšna podjetja že dobro pripravljena in izpolnjujejo predpise in standarde ne le v Sloveniji, temveč tudi na tujih trgih. Podjetja v Sloveniji so po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) dobro seznanjena z vsebino direktive IPPC, ki je za marsikatero državo Evropske unije novost. Uvaja nov pristop pri izdajanju dovoljenj, ki zahteva usklajeno delovanje resornih organov.34 Z zahtevami direktive je usklajenih 19 % podjetij v Sloveniji, 86 % se jih naj bi uskladilo do konca oktobra 2007, kot to določa direktiva za članice EU. Okoli 14 % podjetij pa bi naj zahteve IPPC izpolnjevalo postopoma do konca leta 2011. Za prilagoditev obstoječih obratov bo potrebno zagotoviti okoli 550 milijonov evrov. To so predvsem naložbe, saj po izkušnjah nekaterih podjetij prinašajo dolgoročne pozitivne ekonomske učinke (Leban in Šepetavc 2001, 92-93).

34 Tudi Slovenija se bo morala spopasti z novostmi. Uskladitev zakonodaje z EU bo zahtevala spremembe predpisov – zakona o varstvu okolja in pripravo ustreznih podzakonskih aktov. Obstaja pa tudi bojazen, da bo celovito okoljsko dovoljenje le eno izmed dovoljenj, ki jih bodo morala pridobiti podjetja, in da se bo podaljšal celotni upravni postopek (Leban in Šepetavc 2001, 92).

52

6 PREDSTAVITEV PODJETJA Cinkarna Celje d.d. je največje kemijsko-predelovalno podjetje v Sloveniji s 130 letno tradicijo ter eden izmed največjih izvoznikov v Sloveniji, saj znaša vrednost izvoza okoli 79 milijonov evrov. Cinkarna zaposluje 1254 ljudi v šestih proizvodnih operacijskih enotah, v enoti vzdrževanja in strokovnih službah (Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. 2003, 6). Prodajno-proizvodni asortima podjetja je širok in zajema naslednje prodajne skupine (Letno poročilo 2002, 5): • pigmentni titanov dioksid, • metalurgija (proizvodnja in predelava cinka, prodaja titancinkove pločevine, cinkove

žice in cinkove zlitine), • grafika (proizvodnja tiskarskih plošč), • veflon (fluorirani polimeri in elastomeri), • dodatki plastičnim masam, • gradbeništvo (gradbene ter sanacijske mase, lepila, gradbene malta, notranje in zunanje

barve ter poliuretanska pena za vgradnjo vrat in oken), • antikorozijska zaščita in • agro (zaščitna sredstva za rastline ter rastni substrati). Več kot osemdeset odstotkov svoje letnih prodaje realizira Cinkarna Celje d.d. na zahtevnih tujih trgih. V letu 2002 je bil največji del izvoza ustvarjen na trgu Evropske unije in je znašal 69%, 10% izvoza so ustvarili na trgu bivše Jugoslavije, na trgu ZDA 6% in Cefte 5%. Preostali del izvoza so realizirali na trgih Bližnjega in Srednjega Vzhoda ter Severne Afrike (Letno poročilo 2002, 6). Kumulativni dobički ustvarjeni v zadnjih osmih letih (z upoštevanjem deflacioniranih vrednosti evra) znaša 17,3 milijonov evrov, povprečni letni čisti dobiček v zadnjih osmih letih pa 2,16 milijona evrov. Povprečna letna stopnja dobičkonosnosti prodaje (delež čistega poslovnega izida v prodaji) je od leta 1995 do leta 2002 znašala 2,1%. (Letno poročilo 2002, 8). V podjetju stremijo k razvoju, tako namenijo za raziskovalne dejavnosti povprečno 1,7% vrednosti prihodkov od prodaje. Poslovanje podjetja imajo urejeno s standardi kakovosti, ves čas razvijajo in uvajajo metode za kontrolo kakovosti, kontrolo tehnologije, informacijskega sistema ter vlagajo v modernizacijo sistemov. Za proizvodnjo in prodajo titancinkove pločevine je od leta 1999 vzpostavljen sistem kakovosti po ISO 9002. leta 2002 pa so pridobili certifikat ISO 9002 za proizvodnjo in prodajo barv, lakov, poliuretanske pene, proizvodnjo in prodajo pigmenta titanovega dioksida ter žveplove kisline. Na področju varstva okolja je poslovanje Cinkarne Celje d.d. urejeno skladno s standardi serije ISO 14000 ter načeli Združenja evropske kemijske industrije glede okolja, varnosti in racionalne rabe energije »Responsible Care Program« oziroma »Program odgovornega ravnanja«.

53

6.1 Finančna analiza dosedanjega soočanja podjetja s področjem varstva okolja Podjetje je na področju varstva okolja sprejelo okoljsko politiko, ki je vodilo pri soočanju podjetja s tem področjem. V okoljski politiki je zapisano, da je varstvo okolja postalo sestavni del upravljanja okolja. Podjetje upošteva temeljna načela varstva okolja in uresničuje program odgovornega ravnanja. Vpliv na okolje stalno zmanjšujejo in se zavezujejo, da bodo to počeli še v prihodnje. Ocenili bodo vse vplive na okolje, ki ga povzročajo s svojo dejavnostjo, vključno z novimi programi, in določili cilje za izboljšanje stanja. Izpolnjevali bodo določila veljavne zakonodaje ter upoštevali priporočila in druge zahteve, na katere so pristali. Okoljske cilje bodo vključevali v druge poslovne odločitve. Zaposlenim bodo priporočali sprejemanje odgovornosti pri opravljanju svojega dela. Razvijali bodo plane za ravnanje v izrednih razmerah. Spodbujali bodo uporabo sistema ravnanja z okoljem tudi pri dobaviteljih in kupcih. Z izobraževanjem in usposabljanjem zaposlenih bodo povečevali njihovo zavest o učinkih ravnanja z okoljem in objavljali informacije o učinkih ravnanja z okoljem (Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. 2003, 5). S finančnega vidika še v Cinkarni Celje d.d. nimajo obdelanih vseh področij varstva okolja. Nadaljujejo pa z uvajanjem ekološkega računovodstva. Zbrane imajo podatke o stroških za odstranjevanje odpadkov od leta 2001 naprej, kjer so s sistematičnim pristopom uspeli izboljšati stanje na področju odpadkov, kar je prikazano v tabeli 6. Od leta 2002 pa ločeno spremljajo investicije, tekoče izdatke za varstvo okolja in prihodke od aktivnosti v zvezi z varstvom okolja. Po internih podatkih Cinkarne Celje d.d. je leta 2002 za takse, vodna povračila in kanalščine namenjenih 13% tekočih izdatkov za varstvo okolja35, za monitoring pa sta namenjena 2% vseh tekočih izdatkov za varstvo okolja. V celotni strukturi tekočih izdatkov za varstva okolja leta 2002 je največji delež, kar 78% namenjenih za tekoče izdatke v podjetju36, od katerih pripada največji delež upravljanju z vodami. Investicije za varstvo okolja so leta 2002 vrednostno večje od tekočih izdatkov za varstvo okolja za približno 52%, kar kaže na visoko stopnjo ozaveščenosti podjetja za prizadevanja zmanjševanja vplivov na okolje in razvojno naravnanost podjetja v čistejšo tehnologijo in postopke.

35 Med tekoče izdatke varstva okolja spadajo tekoči izdatki, ki nastajajo v zvezi z varstvom okolja v podjetju in tekoči izdatki, ki jih podjetje plačuje za storitve v zvezi z varovanjem okolja drugim (Bizjak 2003, 7). 36 Tekoči izdatki, ki nastajajo znotraj podjetja, so namenjeni za (Bizjak 2003, 7): • delovanje in vzdrževanje naprav za zmanjševanje obremenjevanja okolja (porabo materiala, energije), • izdatke za zaposlene, ki so udeleženi pri aktivnostih v zvezi z varstvom okolja in • izdatke za upravljanje, informiranje, izobraževanje in druge izdatke v zvezi z varstvom okolja.

54

Od celotnih finančnih sredstev namenjenih investicijam za varstvo okolja, je bilo v letu 2002 45% teh finančnih sredstev namenjenih za investicije na koncu proizvodnje37, za investicije med proizvodnim procesom38 pa so porabili 55% teh finančnih sredstev. TABELA 6: RAZMERJE MED POSAMEZNIMI STROŠKI RAVNANJA Z ODPADKI LETO 2001 LETO 2002 Stroški ravnanja z odpadki v milijonih SIT

v % v milijonih SIT

v %

investicijski stroški na odlagališču 36,0 29 48,0 39 vzdrževanje pregrad, drenažnih sistemov itd. 35,0 28 45,0 37 opazovanje - tuje usluge 4,2 3 2,3 2 odlaganje na kompostno odlagališče 37,7 31 17,6 15 odstranjevanje nevarnih odpadkov 6,0 5 4,0 3 drugo - domač monitoring itd. 5,0 4 5,0 4 SKUPAJ 123,9 100 121,9 100 Vir: Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. (2003, 34). V strukturi stroškov ravnanja z odpadki leta 2001, je bil največji delež stroškov, ki je znašal okoli 31%, v Cinkarni Celje d.d. namenjen zbiranju odpadne embalaže in ločenih frakcij iz komunalnih in njim podobnih odpadkov. 29% stroškov ravnanja z odpadki je nastalo pri investicijah na odlagališču, 28% pa pri vzdrževanju pregrad in drenažnih sistemov. V letu 2002 so v primerjavi z letom 2001 za 53% zmanjšali stroške odlaganja na kompostno odlagališče, za 45% zmanjšali stroške tujih uslug, za 33% so zmanjšali stroške odstranjevanja nevarnih odpadkov. Leta 2002 pa so se v primerjavi z letom 2001 povečali investicijski stroški na odlagališču za 33% in stroški vzdrževanja pregrad, drenažnih sistemov ipd. za približno 29%. V analizi je opazno občutno izboljšanje strukture stroškov v letu 2002 in njihov trend zmanjševanja s sistematičnim pristopom.

37 Investicije na koncu proizvodnega procesa so po definiciji Bizjakove (2003, 7) investicije, namenjene novim tehnologijam, postopkom ali opremi, za zbiranje in odstranjevanje onesnaženosti ali onesnaževal (npr. emisij v zrak, izcedna voda pri odlaganju odpadkov). Te investicije so namenjene tudi ravnanju z onesnaževali in njihovemu odlaganju ter za redno opazovanje in meritve stopnje onesnaženosti. 38 Investicije med proizvodnim procesom so po definiciji Bizjakove (2003, 7) investicije, namenjene novim tehnologijam ali izboljšavi starih tehnologij, postopkov ali opreme. S tem se preprečujejo ali zmanjšujejo količine onesnaženosti, povzročene med proizvodnim procesom, in z njimi povezanih izpustov onesnaževal. Preprečevanje onesnaževanja lahko zajema različne ukrepe, npr. prilagoditev opreme ali tehnologije, izbiro nove izboljšane metodologije, spremembo proizvodov, zamenjavo surovin, za čistejše proizvode in/ali spremembe v okoljskem upravljanju.

55

6.2 Perspektive nadaljnjega delovanja podjetja na področju varstva okolja s poudarkom na finančnem vidiku Cilji, ki si jih je zastavila Cinkarna d.d v prihodnje so (Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. 2003, 5): • upoštevanje načel trajnostnega razvoja, • uresničevanje programa odgovornega ravnanja, • uskladitev ravnanja z okoljem v skladu s standardom ISO 14001 in • pridobitev integralnega okoljevarstvenega dovoljenja za proizvodnjo pigmenta titanov

dioksid do leta 2007. V prihodnje bodo stalno zmanjševali vplive na okolje z modernizacijo tehnoloških postopkov in opreme, z izgradnjo novih čistilnih naprav in natančnim vzdrževanjem obstoječih (Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. 2003, 5). V prihodnosti pričakujejo povečanje investicijskih stroškov zaradi sanacije in rekultivacije odlagališča Za Travnikom. Povečanje stroškov pričakujejo tudi za monitoring zaradi novih predpisov in povišanja stroškov uslug. Zmanjšanje stroškov pa pričakujejo pri odlaganju komunalnih odpadkov, zaradi učinka ločevanja odpadkov na izvoru in večje oddaje odpadkov v predelavo – papir, plastika, les (Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. 2003, 34).

56

7 SKLEP Na področju varstva okolja so bili v zadnjih desetletjih narejeni ogromni koraki. Če pogledamo iz zornega kota podjetij, ki so se sprva le odzivala na zakonodajne pritiske varstva okolja, je prišlo pri nekaterih do napredka. Izkoristila so priložnosti in začela uporabljati orodja in metode okoljskega managementa za dosego strateških, bolj dolgoročnih odzivov in na tak način razvijati svoje konkurenčne prednosti. Zaradi težnje po realnih finančnih rezultatih in položaja podjetij so se začeli razvijati najrazličnejši mikroekonomski instrumenti za okoljsko upravljanje v podjetjih. Podjetja lahko uporabljajo: metodo ocenitve celotnih stroškov, okoljske indikatorje, kontrolne sezname, sisteme za ravnanje z okoljem, matrice za proizvode, ekološko računovodstvo, analizo življenjskega cikla, ocenitev tehnologije, oceno vplivov na okolje, eko-dizajn in označevanje okolju prijaznih proizvodov. S pomočjo teh mikroekonomskih instrumentov je mogoče izgraditi informacijski sistem, ki je podprt tudi s finančnimi okoljskimi informacijami, s pomočjo katerega lahko odgovorni sprejemajo kakovostnejše poslovne odločitve, ki upoštevajo trajnostni vidik projektov. Odziv privatnega sektorja je zelo različen in zavisi od položaja podjetja, njegovih kapacitet, strategije in drugih dejavnikov. V nekaj primerih se eko-učinkovita proizvodnja, donosnost in trajnostni vidik dopolnjujejo in prihaja do tako imenovanih »win-win« rešitev. V takšnih primerih podjetja odpravijo ali zmanjšajo negativne vplive na okolje, hkrati pa pomagajo tudi sebi. V praksi je potrebno v tej smeri narediti še ogromno, prav pozitivne izkušnje pa lahko pripomorejo k hitrejši implementaciji in pozitivnemu ravnanju. Zaradi tržnih napak, ki se odražajo v visoki stopnji onesnaženosti okolja, je potrebno oblikovati primerno okoljsko politiko in zakonodajo ter vpeljati ekonomske in finančne instrumente varstva okolja. Poleg tega je vloga države tudi v tem, da uredi institucionalno področja varstva okolja, vzpostavi mehanizem upoštevanja zunanjih učinkov, omogoča dostop in preskrbo okoljskih informacij in sodelovanja širše javnosti pri sprejemanju zadev povezanih z varstvom okolja ter spodbuja nenehni razvoj. Vse več pa je takšnih primerov, ko pride do preselitve proizvodnje v države, kjer so stroški najnižji in zahteve ljudi po humanih delovnih pogojih in okoljskih zahtevah najmanjše. Z mobilizacijo kapitalskih tokov in višjimi pričakovanji donosnosti postaja ta proces še močnejši, z nevarnostjo povečane okoljske škode v državah v razvoju. Z globalizacijo je narasla potreba po povezani mednarodni pravni ureditvi, po mednarodnih sporazumih in institucijah za čezmejne transakcije. Prizadevanja EU po harmonizaciji pravnega reda z visoko stopnjo varstva okolja in postavitvijo okoljske politike v prostoru notranjega trga je zelo pozitivna, saj okolje ne pozna meja, česar se EU zaveda in prevzema vlogo enega od ključnih akterjev pri pospeševanju multinacionalnih in multilateralnih sporazumov. Na poslovanje podjetij, predvsem proizvodno usmerjenih, vse bolj vpliva zakonodaja na področju varstva okolja, ki se vse bolj razvija in zahteva od podjetij, da upoštevajo njene zahteve. Najučinkovitejša metoda okoljske politike je uporaba različnih ekonomskih instrumentov varstva okolja, med katerimi so tržno zasnovani instrumenti učinkovitejši od pristopa nadzora in kontrole, ki je drag in institucionalno nemogoče izvedljiv. Tržno zasnovani instrumenti varstva okolja so fleksibilnejši in upoštevajo zakonitosti poslovanja podjetij, med drugim se njihova fleksibilnost kaže v tem, da so oblikovani tako, da spodbujajo pozitivne učinke na okolje, s tem da spodbujajo naložbe v okolje, inoviranje in

57

zmanjšanje negativnih vplivov na okolje; od aktivnosti podjetij pa je odvisno v kolikšni meri jih bodo znala uporabiti v svojo korist. Z natančnejšim urejanjem področja varstva okolja naraščajo finančne obveznosti podjetij, zato je pomemben aktivni pristop na področju varstva okolja, ki je razvojno in strateško naravnan, saj se lahko zmanjšajo izdatki za varstvo okolja in se pridobijo finančna sredstva, ki so namenjena za investicije v varstvo okolja. Evropska unija namenja finančna sredstva za varstvo okolja s pomočjo skladov in akcijskih programov, pri katerih lahko kandidirajo tudi podjetja z izdelanimi projekti in pridobijo finančna sredstva za izvedbo del. Zelo pomemben je šesti akcijski program EU, v katerem sodeluje tudi Slovenija, kar pomeni, da imajo tudi podjetja v Sloveniji možnost pridobiti ta sredstva namenjena razvoju. Podjetja lahko izboljšajo svoj finančni položaj tudi z aktivnim pristopom do okoljskih dajatev tako, da skušajo izvesti postopke s katerimi lahko dosežejo vračila, oprostitve ali zmanjšanje plačila okoljskih dajatev, skušajo pridobiti kredite z ugodno obrestno mero in kandidirati za projekte pri katerih lahko pridobijo nepovratna sredstva ali si zagotovijo sofinanciranje projektov. Na področju prostovoljnih ukrepov, se nadaljuje trend naraščanja števila pridobljenih certifikatov serije ISO 14001, kar kaže na povečan poudarek in pomen sistematičnega soočanja podjetij z zahtevami varstva okolja. Nov izziv za podjetja v Sloveniji je vstop v Evropsko unijo, ki tudi na področju varstva okolja prinaša novosti. Slovenska podjetja so po podatkih GZS dobro seznanjena z zahtevami varstva okolja v EU. Velika, izvozno usmerjena podjetja so dobro pripravljena na izzive varstva okolja, za tista, ki pa še morajo prilagoditi svoje poslovanje zahtevam skupnega evropskega tržišča, so na voljo za določena področja varstva okolja prehodna obdobja za uskladitev poslovanja z zakonodajnimi zahtevami. Spremembe na področju varstva okolja se obetajo tudi s sprejetjem novega Zakona o varstvu okolja, katerega najkorenitejša sprememba v praksi je uvedba novega instrumenta varstva okolja, trgovanja s pravicami do emisije, zaradi stroškovnih prednosti pri doseganju ciljev varstva okolja. Z analiziranjem poslovanja gospodarske družbe Cinkarna Celje d.d. sem ugotovila, da je njihovo soočanje s področjem varstva okolja zelo aktivno in razvojno usmerjeno. Vse to dokazujejo s sprejetimi certifikati serije ISO 14000 in pravico do uporaba slogana »odgovornega ravnanja«. Veliko pozornost dajejo tudi investiranju v varstvo okolja in na zakonodajno usklajenost poslovanja podjetja z varstvom okolja, ki nenehno prinaša novosti in potrebe po prilagajanju proizvodnje. Spodbujajo raziskovalno dejavnost in nadaljnjo uvajanje ekološkega računovodstva. Na področju odpadkov, pa so dokazali, da je s sistematičnim pristopom mogoče zmanjšati stroške in hkrati izboljšati stanje okolja. Zaradi teh pozitivnih rezultatov bodo še naprej upoštevali eko-učinkovitost in upoštevali načela trajnostnega razvoja.

58

8 POVZETEK Težnja po vse večji blaginji je povzročila med drugim tudi poslabšanje stanja okolja po svetu. Vse več je spoznanj, da je potrebno reševati naraščanje neenakosti in degradacijo okolja z vključitvijo novih pristopov v podjetjih, med podjetji in finančnimi organizacijami, kakor tudi z vključitvijo večje kooperacije znotraj držav in med njimi. Podjetjem je preko deregulacije dana vse večja svoboda pri poslovanju, hkrati pa morajo prevzemati vse večjo odgovornost pri vplivih na okolje, pri čemer lahko svoje poslovanje izboljšajo s sistematičnim pristopom in uporabo številnih mikroekonomskih instrumentov varstva okolja. Pomemben akter je tudi država, ki lahko s primerno oblikovano politiko in zakonodajno ureditvijo varstva okolja pomaga in pospeši tržni proces v smer novih tehnoloških rešitev in storitev, ki upoštevajo trajnostni razvoj. V Evropski uniji pripisujejo varstvu okolja vse večji pomen. Harmonizacija zakonodaje v okviru EU je zelo pozitivna, še posebej na okoljskem področju. Z vstopom Slovenije v EU, sprejema Slovenija njen pravni red tudi na področju varstva okolja. Podjetja v Sloveniji so dobro seznanjena s tem področjem, pri čemer so nekatera bolj, druga manj pripravljena na prihajajoče izzive. V nekaterih podjetjih pa so z uvedbo različnih mikroekonomskih instrumentov varstva okolja, vidni tudi prvi pozitivni okoljski in finančni rezultati. KLJUČNE BESEDE: financiranje varstva okolja, okoljska politika, okoljska zakonodaja, instrumenti varstva okolja. ABSTRACT The desire for bigger prosperity has caused environmental degradation all over the world. Increased cognitions shows that solving the problems of rising ineqality and environmental degradation will involve new approaches in business, between business and financial communities, and also within nations and between them. Through the deregulation, companies have more freedom to operate in their own way and in the same time they have to bear a bigger responisibility to the environment. They can improve their impact on environment by systematic approach and by using different environmentally microeconomical tools. Important is a role of government to help with appropriate environmental policy and legislation to foster markets in new environmentally friendly technologies and services, considering sustainable development. In European Union the enviromnental policy has become more and more important. In environmental jurisdiction european harmonisation of legislation is very positive. By Slovenian entry into EU, Slovenia is accepting european legislation also in environmental jurisdiction. Slovenian enterprises are well aware of the environmental requirements. Some of them are good and the others are a little less prepared for the challenges in the future. In some cases business performance is achieved with introduction of different environmentally microeconomical tools, that delivers enviromnentally improvements as well as profitability. KEY WORDS: environmental financing, environmental policy, environmental legislation, environmental policy instruments.

59

9 LITERATURA IN VIRI LITERATURA 1. Avšič, Vera in Dovč, Franci. 2003. Kako blizu smo evropskemu denarju? V

Gospodarski vestnik 30: 14-23. 2. Bennett, Martin. 2001. »Environmental management and accounting can be mutually

supporive as environmental pressures on business are increasingly reflected in costs«. In Business, eco-efficiency and sustainable development. The role of environmental management tools [online]. An international Workshop organised by INETI, Portuguese Directorate-General of Industry and the European Commission, Lisbon. Available: http://europa.eu.int/comm/enterprise/environment/reports_studies/reports/lisbon_3-00_final_report_ph.pdf [13.12.2003].

3. Bizjak, Danica. 2003. Raziskava o izdatkih za varstvo okolja za leto 2002. V

Metodološko gradivo-27 okolje / Statistični urad Republike Slovenije 9: 1-20. 4. Callan, Scott J., and Janet M. Thomas. 2000. Environmental Economics and

Management. Theory, Policy, and Applications. Second Edition. Orlando: The Dryden Press.

5. Connelly, James, and Graham Smith. 1999. Politics and the Environment. From

theory to practice. London: Routldge. 6. Frazao, Rui. 2001. »Eco-design aims to reduce the environmental impacts of

products over their life cycle«. In Business, eco-efficiency and sustainable development. The role of environmental management tools [online]. An international Workshop organised by INETI, Portuguese Directorate-General of Industry and the European Commission, Lisbon. Available: http://europa.eu.int/comm/enterprise/environment/reports_studies/reports/lisbon_3-00_final_report_ph.pdf [13.13.2003].

7. Kolk, Ans. 2000. Economics of Environmental Management. Trowbridge: Redwood

Book Ltd. 8. Leban, Janja, in Justina Šepetavc. 2001. Prilagajanje slovenske industrije zahtevam

direktive IPPC – primer uvajanja koncepta BAT v proizvodnjo celuloze in papirja. V Ekotehnološka optimizacija industrije kot pogoj za vključevanje v Evropsko unijo. Izvajanje direktive EU o celovitem preprečevanju in nadzorovanju industrijskega onesnaževanja (IPPC) v Sloveniji, uredniški odbor R. Blinc, A. Zidanšek, B. Brudar in T. Poglajen. Ljubljana: Institut »Jožef Štefan«: Mednarodni center za trajnostni razvoj.

60

9. Lux, Alexandra, Claudia Empacher und Thomas Kluge. 2001. Integration von sich veränderten Umwelten: Piloterfahrungen mit Nachhaltigkeits-Audit. Ökologisches Wirtschaften 1: 22-23.

10. Mercado, Simon, Richard Welford and Kate Prescott. 2001. The greening of

European business: environmental policies and management. V European Business. London: Financial Times: Pretentice Hall.

11. Prančič, Anica. 2003. Novi zakon o varstvu okolja. V Okolje-prostor. Informativni

bilten 96: 1 [online]. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. Available: http://www.sigov.si/mop/publikacije/bilteni/b9_03.pdf [6.1.2004].

12. Prešeren, Saša. 2001. Implementacija okoljske zakonodaje – od sektorske politike,

prek indikatorjev do posameznega obrata. V Ekotehnološka optimizacija industrije kot pogoj za vključevanje v Evropsko unijo. Izvajanje direktive EU o celovitem preprečevanju in nadzorovanju industrijskega onesnaževanja (IPPC) v Sloveniji, uredniški odbor R. Blinc, A. Zidanšek, B. Brudar in T. Poglajen. Ljubljana: Institut »Jozef Stefan«: Mednarodni center za trajnostni razvoj.

13. Santos, Marques. 2001. »There are many advantages to policies which seek to achive

sustainable development through the market place«. In Business, eco-efficiency and sustainable development. The role of environmental management tools [online]. An international Workshop organised by INETI, Portuguese Directorate-General of Industry and the European Commission, Lisbon. Available: http://europa.eu.int/comm/enterprise/environment/reports_studies/reports/lisbon_3-00_final_report_ph.pdf [13.13.2003].

14. Schvarzer, Cristoph und Günter Siehlmann. 2001. Umweltmanagement als

Organisationsentwicklung: Kommunikative Unterstützung von Umwelt-managerlnnen zur Förderung des ökologischen Wandels. Ökologisches Wirtschaften 5: 31-32.

15. Stahlmann, Volker und Jens Clausen. 2000. Umweltleistung von Unternehmen - Von

der Öko-Effizienz zur Öko-Effektivität. Wiesbaden: Betriebswirtschaftlicher Verlag Dr. Th. GmbH.

16. Szekely, Francisco, Thomas Vollmann and Anette Ebbinghaus. 1999. Environmental

Benchmarking – Becoming Green and Competitive. Business and the Environment – Practitioner Series. Stanely Thornes (Publishers) Ltd.

17. Tellegen, Egbert and Maarten Wolsink. 1998. Society and its Environment – An

Introduction. University of Amsterdam: Overseas Publishers Asotiation. 18. Vouk, Tomaž. 2002. Izhod je v povezovanju. V Okolje 2002 – posebna priloga

Gospodarskega vestnika: 28-29. 19. Whitelaw, Ken. 1997. ISO 14001 Environmental Handbook. Butterworth-Heinemann

Ltd Oxford.

61

20. Wright, T. Richard and Bernard J. Nebel. 2002. Economics, Public Policy, and the Environment. V Environmental Science: toward s sustainable future. Eight edition. New Jersey: Prentice-Hall, Inc.

21. Žerjav, Janko. 2001. Pravni red Evropske unije na področju preprečevanja

industrijskega onesnaževanja. V Ekotehnološka optimizacija industrije kot pogoj za vključevanje v Evropsko unijo. Izvajanje direktive EU o celovitem preprečevanju in nadzorovanju industrijskega onesnaževanja (IPPC) v Sloveniji, uredniški odbor R. Blinc, A. Zidanšek, B. Brudar in T. Poglajen. Ljubljana: Institut »Jozef Stefan«: Mednarodni center za trajnostni razvoj.

VIRI 1. ARSO - Agencija Republike Slovenije za okolje. 2002. Financiranje varstva okolja.

V Poročilo o varstvu okolja [online]. Available: http://www.arso.gov.si/poro~cila_o_stanju_okolja_v_Sloveniji/financiranje.pdf [13.12.2003].

2. Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. 2003. Poročilo za leto 2002:

varstvo okolja, zdravje in varstvo pri delu. Celje: Cinkarna Celje d.d. 3. Cinkarna Celje d.d. 2003. Interni podatki o izdatkih za varstvo okolja. Celje:

Cinkarna Celje d.d. 4. Commission of the European Communities. 2003. Communication from the

Commission to the council and the European Parliament. 2003 Environment policy review. Consolidating the environmental pillar of sustainable development [online]. Available: http://europa.eu.int/eur-lex/en/com/cnc/2003/com2003_0745en01.pdf [13.12.2003].

5. Direktiva Sveta 96/61/ES z dne 24. Septembra 1996 o celovitem preprečevanju in

nadzorovanju onesnaženja. 2001. V Ekotehnološka optimizacija industrije kot pogoj za vključevanje v Evropsko unijo. Izvajanje direktive EU o celovitem preprečevanju in nadzorovanju industrijskega onesnaževanja (IPPC) v Sloveniji, uredniški odbor R. Blinc, A. Zidanšek, B. Brudar in T. Poglajen. Ljubljana: Institut »Jozef Stefan«: Mednarodni center za trajnostni razvoj.

6. EU Business (16. 12. 2002). The sixth action programme. Provided by CORDIS

News [online], 12 odstavkov. Available: http://www.eubusiness.com/item/92035/ 79f43D55/4222 [20.12.2002].

7. Europa. The European Union On-Line. »Sixth Environment Action Programme«.

[online] URL: http://europa.eu.int/comm/environment/newprg/index.htm [10.1.2003].

62

8. European Commission. 2003. »Towards the Sixth Framework Programme. European Commission Research DG«. [online] URL: http://europa.eu.int/comm/research/pf6/pdf/pf6-presentation_en.pdf [12.3.2003].

9. Evropska komisija. 2000. Evropska unija in okolje. Murska Sobota: Pomurski

ekološki center. 10. Letno poročilo 2002. Cinkarna metalurško kemična industrija Celje, d.d. 2003. 11. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. 2003. Okolje v Sloveniji 2002 [online].

Available: http://www.sigov.si/mop/publikacije/bilteni/b11_03.pdf [6.1.2004]. 12. Nacionalni program varstva okolja (NPVO). 1999. Uradni list Republike Slovenije.

83: 12777-12844. 13. Predlog Zakona o varstvu okolja. 2003. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo

[online]. Available: http://www.sigov.si/mop/zakonodaja/zakoni/okolje/zvo_drugiosnutek.pdf [6.1.2004].

14. Splošni pogoji poslovanja za vzpodbujanje razvoja na področju varstva okolja. 2000.

Uradni list Republike Slovenije 117: 11930-11935. Spremembe in dopolnitve 24/01 in 106/01.

15. The European Eco-label catalougue. 2002. The EU Eco-label [online]. (4 odstavki).

Available: http://www.eco-label.com/european_union_ecolabel.htm [13.12.2003]. 16. Ustava Republike Slovenije. 1997. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 4.

spremenjena in dopolnjena izdaja. 17. Zakon o varstvu okolja. 1993. Uradni list Republike Slovenije 32: 1750 – 1769.

Spremembe in dopolnitve 44/95, 1/96.

63

10 SEZNAM TABEL, SLIK IN KRATIC SEZNAM TABEL

TABELA 1: POGLEDI NA RAZMERJA MED OKOLJSKO IN GOSPODARSKO DEJAVNOSTJO............................................................................................... 8

TABELA 2: LESTVICA RDAP ........................................................................................... 9

TABELA 3: STRATEGIJE, KI TEMELJIJO NA TRŽNIH PRILOŽNOSTIH IN OKOLJSKEM TVEGANJU........................................................................... 10

TABELA 4: PRIMERJAVA EKONOMSKIH IN FINANČNIH INSTRUMENTOV VARSTVA OKOLJA..................................................................................... 47

TABELA 5: FINANČNI UČINKI DAJATEV IZ NASLOVA OBREMENJEVANJA OKOLJA......................................................................................................... 50

TABELA 6: RAZMERJE MED POSAMEZNIMI STROŠKI RAVNANJA Z ODPADKI........................................................................................................................ 54

64

SEZNAM SLIK

SLIKA 1: MOTIVI ZA DOSEGANJE OKOLJSKIH IZBOLJŠAV V PODJETJIH......... 15

SLIKA 2: OD EKO-USPEŠNOSTI (ÖKO-EFFIZIENZ) DO EKO-UČINKOVITOSTI (ÖKO-EFFIKTIVITÄT)..................................................................................... 17

SLIKA 3: RAZMERJE MED STROŠKI IN KORISTMI PRI MANJŠANJU ONESNAŽENOSTI ........................................................................................... 23

SLIKA 4: KONKURENČNO IN UČINKOVITO RAVNOVESJE Z UPORABO MEJNIH VREDNOSTI ..................................................................................................... 30

SLIKA5: PRIMERJAVA KONKURENČNEGA IN UČINKOVITEGA RAVNOVESJA Z UPORABO MEJNEGA DOBIČKA IN MEJNIH EKSTERNIH STROŠKOV 31

SLIKA 6: OCENITEV DRUŽBENE KORISTI Z VSPOSTAVITVIJO UČINKOVITOSTI NA RAFINIRANEM TRGU NAFTE................................................................ 32

SLIKA7: MEJNI STROŠKI ZMANJŠANJA ONESNAŽEVANJA POSAMEZNEGA ONESNAŽEVALCA ......................................................................................... 34

SLIKA 8: UČINEK STROŠKOVNEGA PRIHRANKA TEHNOLOGIJE NA KRIVULJO MAC ONESNAŽEVALCA ............................................................................... 35

SLIKA 9: STROŠKOVNO UČINKOVITA REŠITEV V MODELU DVEH ONESNAŽEVALCEV....................................................................................... 37

SLIKA 10: DEJAVNOSTI GENERALNEGA DIREKTORATA ZA PODJETJA PRI IMPLEMENTACIJI OKOLJSKE ZAKONODAJE .......................................... 43

65

SEZNAM KRATIC A manjšanje onesnaževanja ARSO Agencija Republike Slovenije za okolje BAT najboljše razpoložljive tehnike BREF referenčni dokument o najboljših razpoložljivih tehnikah BS britanski standard EIA direktiva o presoji vplivov na okolje EMAS sistem EU za okoljevarstveno upravljanje organizacij EMS sistem za ravnanje z okoljem EPA Evropska agencija za okolje EU Evropska unija GZS Gospodarska zbornica Slovenije IBEB okoljski barometer za poslovni sektor IPPC direktiva o celovitem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja ISO mednarodni okoljski standard MAC mejni stroški manjšanja onesnaževanja MEB mejne eksterne koristi MEC mejni eksterni stroški MPB mejne privatne koristi MPC mejni privatni stroški MSB mejne družbene koristi MSC mejni družbeni stroški Mπ mejni donos NPVO Nacionalni program varstva okolja Pe ravnovesna cena PPP načelo plačila za onesnaževanje Q količina Qe ravnovesna količina RDAP odzivajoče, defenzivne, prilagajajoče in proaktivne reakcije RS Republika Slovenija SEVESO direktiva o nadzoru nad nevarnostmi velikih nesreč z nevarnimi snovmi SME mala in srednja podjetja TAC ocenitev celotnih stroškov TAC celotni stroški manjšanja onesnaževanja TCA metoda ocenitve celotnih stroškov VOC direktiva o zmanjšanju emisije lahko hlapnih organskih snovi pri uporabi topil ZVO Zakon o varstvu okolja ZVO-1 Predlog Zakona o varstvu okolja

66