1

2

8. in 9. 8. 2013

Osmega osmega ob osmih zvečer ..., ne, ne: ob devetih zvečer se zbiramo vandrovci in vandrovkePlaninskega društva Lisca Sevnica s prijatelji iz mnogih drugih društev za pot na Ferske otoke inIslandijo. Uradno naj bi se vkrcavanje začelo ob devetih, pa je ob tej uri že skoraj vse na avtobusu.Med sabo se udeleženci v glavnem že poznamo, tu in tam je treba še kakšno pojasnjevanje, v skoraj25 dneh pa bo res dovolj prilike, da še kakšno rečemo. Poiščemo si sedeže in ležišča - spet smohotel na kolesih, četrt pred deseto pa se naša avantura zares začne. Temperature so zunaj padlepod trideset stopinj, avtobus je prijetno ohlajen, to je res pravi užitek po peklenski vročini vpreteklih dneh. Začnemo se organizirati: za začetek je treba določiti po dva dežurna na dan. Zelo sepotrudim, da ljudi pomešam in niti slučajno ne dežurajo skupaj pari ali tesni prijatelji. Ker pa jim tipotem pomagajo, imamo kaj hitro vsaj štiri dežurne na dan.

Še pred polnočjo smo na Šentilju, večina se odpravi na ležišča in ob pozibavanju na avstrijskih innemških avtocestah preživimo prvo noč. Vmes je ob dveh še "tehnični postanek", po katerem šefVinko preverja: "Tu sta dva, tu sta tudi dva ... " "Ne, dve!" se oglasi nekdo.

4.25 in zvočni signal. Nekdo, ki je navajen zgodaj vstajati, je pozabil izključiti budilko. Okrog petihzjutraj gneča na cesti: avtomobili, tovornjaki, modre luči. K sreči na nasprotnem pasu. Sledi 15minut izvozov za Regensburg, potem še za Regenstauf. Toliko dežja v imenih, saj se bo še ulilo!Okrog pol šestih se dani, oblačno je. Ob šestih spet budilka od nekoga, pri sedemnajstih stopinjahzaropotajo po šipah dežne kapljice. Pa ne za dolgo. Mimo nas drsi pokrajina: ravnina z grički,požeta polja, gozdovi, vetrne elektrarne, občasna dela na cesti.

Na počivališču se zamenjata šoferja, mi pa izkoristimo odmor za obisk lepo urejenih stranišč inzajtrk. Ta ima vsaj pet različnih hodov, pijača za umivanje zob pa kroži pred, med in po obroku.Delovati so začeli že tudi možgani in padajo domislice. Cimri smo vsi, posteljni prijatelji pa samonekateri. Smo že stari prijatelji, poudarek na prijatelji.

Prija nam že kaj glasbe, začnemo pa tudi z vandrovskimi pesmimi:

GREMO NA FERSKE – melodija: Veselo v Kamnik …Gremo na Ferske in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh.

Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine:na Ferske in še drugam, Vinko bo povedal kam.

Islandske lepote nas vabijo zdaj: slapovi, gejziri – to pravi je raj.Te voda ogreje in led te shladi, vse lepo in vredno odkrivamo mi. Gremo v daljine …POJDI Z MENOJPojdi z menoj na višave, pojdi z menoj na vrhe.Pojdi z menoj na vrhe, deklič/fantič moj, da naužijem se sreče s teboj.

Tam gor rododendron rdeči cvete, enaka lička ima moje dekle.In očke so njene kot plav encijan, v njih gledal srečo rad bi vsaki, vsaki dan. Pojdi...

3

Planike prekrasne v planinah cveto, srce trepeče, ko zre jih oko.Zato pa v planine, ker tam je lepo, tam mir, veselje, srečo našel bo vsakdo. Pojdi …Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje.Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj.

Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet.Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas. Pojdi..

MI SMO MI, VANDROVCI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi …Mi smo mi, vandrovci, mi smo prva liga. Ko divjamo naokrog, napor je ena figa.Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!Me smo me, vandrovke, dobro smo ogrete, za pohode in za špas vedno smo unete. Pa zakaj …Mi smo mi, vandrovci, v družbi vedno radi. Veseli smo ob kapljici, to je ponavadi. Pa zakaj …Vebrov bus je super vuz, hotel je to ta pravi. Šoferji pa zaklad so naš, medalje jim pripravi. Pa ...Milkina kuhna ta je kakor v hotelu, kar si človek poželi, ona ima v delu. Pa zakaj …Vinko ta, se spozna na vodenje in slike, potrpi, če treba je, njegove so odlike. Pa …Pa tako, sladko naj bo, veselje bo popolno. Vsak bo prišel na svoj cilj, srce bo sreče polno. Pa ...

To je za začetek in izziv, na poti pa bomo kovali rime naprej.

Malo po odcepu za Magdeburg ob enajstih na počivališčumalicamo. V nemških straniščih na črpalkah je navadno tako: 70centov vržeš v avtomat (lahko tudi evro ali dva in ti vrne drobiž),potem pa dobiš kartico s 50 centi bonusa za nakup v lokalu. Tako testane obisk stranišča le 20 centov, ampak ostale cene so pa karslane.Vrstijo se polja z nepožetim žitom, ponekod ga pravkar žanjejo;

potem pa gozdovi in kakšnih sto kilometrov pred HH (Hansastadt Hamburg) veliko rese. Zanimiv senam zdi prometni znak za vključevanje dveh pasov v enega - zadrga (Reisverschluss).

Na letališču Lübeck pustimo drugega šoferja in si poiščemo prostor za počitek in prenočevanje.Avtobus je glede počivanja še bolj natančen kot šofer: včasih želi pol ure, pa 45 minut, pa tudidevet ur v enem kosu. Tako morajo organizatorji kar dobro obvladati logistiko. Ob mizah podjablanami s pogledom na hruške spet odpremo zaloge od doma in na vrsti je nova požrtija.

Potem pa je treba kalorije malo porabiti in krenemo na sprehod ponasipu, okrog mlake, mimo požetih polj. Prav prija nam malogibanja, ob tem pa splašimo še jato ptic in poklepetamo s prijaznodomačinko na konju. 22 do 24 stopinj je: skoraj idealno za hojo inuživanje. Pri avtobusu vlada napeto kartaško vzdušje: dve skupinitaroka in ena za remi-bridge. Stranišča so lepo opremljena, zato ninobenega izgovora, da se ne bi pred spanjem umili.

4

Še malo popesnimo:Do Lübecka šoferja dva varno nas peljata,po sprehodu umirjenem zaspati nam tud rata. Pa zakaj, pa zato …

Udobno se s cimri ali cimrami namestimo na ležišča za dve osebi, leVinko se spet žrtvuje: spi med sedeži, čeprav se je po takem načinuna vandranju na Nordkap zaklel, da tako ne bo več. Ampakzarečenega kruha se poje več kot zapečenega, pravijo.

10. 8. 2013

Pet minut čez tri zjutraj zarohni motor avtobusa, čez dvajset minut se odpeljemo. Zaradi popravilamosta preko kanala pri Kielu moramo po obvozu skozi manjše simpatične vasice. Malo pred sedmouro smo na danski meji, zunaj je 14 stopinj. S Slavico sva danes dežurni in pripraviva predzajtrk:dezinfekcijo s konjakom, potem pa narezana jabolka, banane in indijske oreščke.

Zunaj dežuje in ustavimo se na bencinski postaji, kjer podnapuščem zajtrkujemo. Seveda si tu ne moremo skuhati čaja alikave in prav nam pridejo topli napitki iz lokala. Tako med nas začnoprihajati danske krone, tisti zanimivi kovanci z luknjo na sredi. In žeje tu nova kitica za našo pesem:

Dež pršeč, kaplje so, tole malo moče,na bencinski zajtrk je, če se nam zahoče. Pa zakaj ...

Nadaljujemo vožnjo po ravnini, ravnini, ravnini ..., sicer pa dež, dež, dež ... Na njivah opazimo oves,vmes so lepe vetrne zavese iz dreves.

35 kilometrov pred Hirtshalsom imamo že 19 stopinj, pristanišče za trajekte pa zlahka najdemo.Mesto ima okrog šest tisoč prebivalcev, hiše z značilnimi opečnatimi fasadami, svetilnik iz leta 1860iz rdeče opeke, pokrit z nizozemskimi ploščicami in enega največjih akvarijev v Evropi s 70različnimi vrstami živali. Prebivalci se največ ukvarjajo z ribištvom in turizmom. Pristanišče ima triterminale, vse je dobro označeno, check-in potek brez problemom: pokažeš voucher, dobišboarding karte in karte za kabine. Za vrsto velikih skal se kaže prazna plaža z mivko.

Z avtobusom se umaknemo med ogromne kupe peska in gramozaob dovozni cesti, z Milko pripravimo okusno enolončnico, jo stekom pojemo, potem pa spakiramo za trajekt. Na njem namrečnimamo dostopa do avtobusa. Uro pred odhodom se vkrcamo,odpluli naj bi ob pol štirih, v odhodu pa imamo uro in pol zamude.

Naš trajekt zamudo ima, to nas nič ne moti,vandrovci uživamo, kar dano je na poti. Pa zakaj ...

Baje je trajekt priplul z zamudo že s Ferskih otokov, potem pa še dolgotrajno točenje goriva ...

5

Sedem potnikov nas je na trajektu drugič, eden celo že tretjič, zatozlahka najdemo naša skupna ležišča na drugem nivoju. Malo smorazočarani, ker smo dobili kabine z devetimi ležišči in ne šestimi,tisti na čisto zgornjih posteljah imajo res malo prostora do stropa.Sicer pa so prostori prijetni in zračni, ležišča v različnih barvah,dovolj je tudi stranišč in tušev v skupnih prostorih. Kaj hitro naspotegne na osmi nivo pod vedro nebo, od koder opazujemo

priprave za odhod. Smo na plovilu, ki je dolgo okrog 165 in široko 34 metrov, ima 318 kabin,sprejme pa lahko 1482 potnikov, 800 vozil, 3200 ton tovora. Posadka šteje največ 118 ljudi, številoje odvisno od števila potnikov, strojnico lahko upravlja le pet ljudi, celo ladjo 14. To je edina ladja,ki celo leto povezuje Severni Atlantik z ostalo Evropo, in vožnjo z njo je pravo doživetje. Zgradili sojo leta 2003 v ladjedelnici Flendern v Lübecku, stala je 93,4 milijone evrov, vozi pa za Smyril Line,firmo s Ferskih otokov, pod znakom sokola, smyril je namreč ferski izraz za sokola. Sicer se ladjaimenuje Norröna, kar naj bi bila oznaka za severno pot v času Vikingov. Lahko razvije hitrost do 21vozlov (vozel je ena nautična milja na uro = 1,852 km na uro ali 1,151 metrov na sekundo), njenamaketa je pri testiranju dosegla zelo dobre rezultate. Na njej se res počutiš varnega, za udobnejšovožnjo ima dva para stabilizatorjev, za varnost pa tudi pristajališče za helikopter. Pri polni hitrostiporabi sto ton goriva na dan. Vodo napolnijo na Ferskih otokih, za visoko sezono pa imajo tudi svojsistem čiščenja morske vode. Pred izpustom čistijo odpadne vode, izpušni plini ogrevajo vodo inzrak na ladji v mrzlih obdobjih. Kaj hitro ugotovimo, kaj je drugače od naše vožnje z njo pred petimileti: na osmem nivoju so uredili neke vrste nogometno igrišče z mrežo na vseh straneh, da žoga nepade v vodo; na sedmem nivoju so pripravili tri okrogle bazenčke s toplimi kopelmi pod vedrimnebom; na petem nivoju so novi avtomati za hladne in tople napitke, del samopostrežnerestavracije pa so uredili kot jedilnico za obroke, ki so za potnike všteti v ceni prevoza.

Na palubi se je prijetno sončiti, kaj hitro pa se udomačimo tudi v"zimskem vrtu" na osmem nivoju, kjer večerjamo odlično špehovko,panceto in tekoče zadeve. Čas si krajšamo s klepetom, branjem inkartanjem. Bridge-remi ima nove oboževalce, tarok pa je takovedno popularen. Edina slaba stran prostora je, da je to ediniprostor na ladji, kjer ljudje lahko kadijo, ampak mi tako izdatnozračimo, da ni sile, od ene strani pa je tako odprto. Kmalu po desetiuri se odpravim spat.

11. 8. 2013

Med dokaj mirno vožnjo se nekajkrat zbudim, okrog pol šestih pa odidem na palubo. V Sloveniji jeto pol sedmih, ker je ladijski čas ferski čas, to pa je eno uro za nami.

Sonce je že visoko, potem pa se pooblači. Na skupnih ležiščih je živahno: obvezna dezinfekcija spožirkom žgane pijače, prvi vtisi o trajektu, instant kavica s toplo vodo in pecivo, zasliši se pesem.

6

Čeprav pod morjem (pod nami so samo še bazen, kopeli, fitness instroji), pod gomilo tovora (avtomobili, tovornjaki, avtobusi natretjem in četrtem nivoju) in šestimi nivoji nad nami, se počutimočisto v redu. Ni nam veliko mar za peti nivo s trgovino,samopostrežno restavracijo, kavarno, igralnimi avtomati, igralnicoza otroke; kaj šele za šesti s finima restavracijama. Opoldne pa se lepotrudimo in izkoristimo kosilo, ki je všteto v ceno prevoza (zato pa

je prevoz dražji kot pretekla leta). Poteka po sistemu "pojej, kolikor moreš" in ponuja ocvrte ribe,govejo pečenko, kuhan krompir, kuhano zelenjavo, rdeče zelje, razne omake, za otroke pa šetestenine z mesno polivko. Pogrešamo juho in solato, ampak, kaj hočemo. V zimskem vrtu zalijemokosilo z vinom in priredimo koncert slovenskih narodnih. Ostali potniki nam celo zaploskajo.

Zimski vrt naš je štab, tu smo mi ta glavni:pojemo in vriskamo, da smo čist že slavni. Pa zakaj ...

Po igranju kart se dan prevesi v večer in na obzorju se prikažejoFerski otoki. V glavnem mestu TÓRSHAVN pristanemo ob polenajstih, ob enajstih smo že v avtobusu. Z največjega otokaSTREYMOY nas čaka vožnja preko mosta na otok EYSTUROY, potempa po podvodnem predoru na otok BORĐOY do kraja Klaksvik.Otokov je osemnajst, le eden od njih ni naseljen, sicer pa so to odvetra pometeni otoki v Severnem Atlantiku v obliki na glavo

postavljenega trikotnika v velikosti 113 krat 75 kilometrov. Prvi naseljenci tu so bili irski menihi,potem pa Vikingi. V šali nekateri pravijo, da tisti, ki so bili preleni, da bi pluli naprej v Islandijo, alipa jim je bilo na morju preveč slabo. Še danes so to ljudje s počasnejšim tempom življenja. Vzgodovini so bili stoletja pod oblastjo Norvežanov in Dancev, od leta 1948 pa so samostojnopodročje znotraj danske kraljevine s svojim parlamentom, kronami, zastavo, poštnimi znamkami,nimajo pa svoje vojske in niso v Evropski uniji (Danska pa je). Po drugi svetovni vojni so celoizglasovali neodvisnost in ideje o njej so še vedno žive, vendar je trenutno bolj diplomatsko, dačrpajo subvencije Danske, gradijo povezave med otoki in po malem pridobivajo samostojnost narazličnih področjih. Izgleda, da je tudi Danski tak položaj kar všeč, saj bi osamosvojitev Ferskihotokov lahko potegnila za sabo kaj podobnega tudi na Grenlandiji, tega si pa gotovo ne želi.Površina otokov je 1399 kvadratnih kilometrov, dolžina obale pa kar 1100 kilometrov. Nikjer nisiveč kot pet kilometrov od obale. Prebivalcev je nekaj manj kot 50 tisoč, od tega jih skoraj 20 tisočživi v glavnem mestu. Govorijo ferščino, ki izhaja iz jezika norveških Vikingov, in se je zaradiizoliranosti ohranila v svoji prvobitni obliki, tudi po zaslugi petja pesmi o zgodovinskih dogodkih obplesu v verigi. Uradno je temu jeziku enakovredna tudi danščina. Zapis ferskega jezika je zelodrugačen od govorice in imeli smo kar nekaj težav, saj smo imena krajev praviloma izgovarjalinarobe.Ljudje na otokih se ukvarjajo z ribolovom, predelavo rib in turizmom. Manjše kite še vedno lovijona star, precej krvav način, zato vzbujajo ogorčenje po celem svetu. Prvobitno naravo in mir pa bilahko dobesedno izvažali. Tu je doma tri in pol milijona ptic, več je njork (mormonov) kot ljudi, ovc

7

pa je celo dvakrat več kot prebivalcev, zato tudi nosijo ime "Ovčji otoki".Najbolj priljubljen šport je nogomet, v njem so sicer pravi amaterji, znajo pa presenetiti in Slovenceso pred leti že tudi premagali.

Vozimo se po cestah z malo prometa, opazimo, da so lepo uredili krožišča, takoj po predoru podmorjem pa se ustavimo na ploščadi pred naseljem Klaksvik in tam želimo prenočiti. Kmalu se pojavipolicijski avto in dvema policistoma hitimo razlagati, da je zelo pozno za obisk kampa, zjutraj gremozgodaj naprej ..., končno se odločita, da nam dovolita postanek na tem mestu in obvestita tudisvojo centralo o našem položaju. Na otokih namreč ni dovoljeno spanje v vozilih kjerkoli. Konakladam še nekaj o tem, kako upam, da bomo zjutraj našli avtobusno postajo v mestu, da meskrbi, kje bomo parkirali, me povabita s sabo in mi vse ljubeznivo pokažeta. Nekateri, tisti še budni,v avtobusu se čudijo, kam me policija pelje. Pripeljejo me tudi nazaj in od srca se nasmejimo, ko nemorem sama odpreti vrat, sem pač zadaj na mestu prestopnikov. Vmes poklepetamo o marsičem,tudi to mi policista izdata, da je policija uradno danska. Tako mirno (če izvzamem smrčanje), podpolicijskim varstvom, prespimo prvo noč na Ferskih otokih.

12. 8. 2013

Vstanem ob petih, drugi še spijo. Sveže jutro je, malo piha, nad zalivom oblak megle podolgovateoblike. Klaksvik je drugo največje mesto na otokih z malo manj kot pet tisoč prebivalci in leži meddvema zalivoma in dvema gorskima grebenoma. Veliko vetra je tu in to bodo morali upoštevatitudi pri razvrstitvi zgradb v novo oblikovanem centru mesta, ki pa je šele v načrtih. Leži na otokuBORĐOY, z otokom EYSTUROY je povezan s podvodnim predorom, z otokoma KUNOY in VIĐOY scestama po nasipih, še s tremi otoki pa ima trajektne zveze. Znan je po ribištvu in predelovalniindustriji, ima pa tudi pivovarno že iz leta 1888.

Zajtrk je izdaten, saj se odpravljamo na turo, s sabo vzamemo tudimalico. Odločimo se, da avtobus ostane na tem mestu, mi pa sebomo napotili v mesto peš. Z Vinkom se odpraviva naprej, daurediva glede kart za lokalni avtobus. Naš je namreč previsok zanačrtovano pot. Preseneti naju, da imajo trgovino Bonus, ki je sicerznana veriga bolj poceni trgovin na Islandiji. Poskušava najtibližnjice mimo šole, pa nama ne uspeva najbolje, sinočnja

inštruktaža pa mi tudi ne pomaga dosti, saj so podnevi stvari videti precej drugačne. V centru vidivaostanke prizorišč glasbenega festivala, ki se je končal prejšnji dan in naj bi bil namenjen različnimstarostnim skupinam, imajo pa še enega, ki je bolj za mlade. Mesto je hortikulturno lepo urejeno,na levi strani se nama odpre pogled na cerkev nenavadnih oblik iz ferskega bazalta in lesa zločenim malim zvonikom, ki so jo zgradili leta 1963. Na desni strani je pivovarna, le policijskepostaje in poleg nje avtobusne postaje ni nikjer videti. Končno ugotoviva, da sva šla predaleč in znekaj spraševanja jo le najdeva. Majhna hišica z voznim redom, straniščem in parkirnim prostorom- to je vse. Vinko se vrača po ostale, jaz pa uredim plačilo pri mladem šoferju, ki dobro zna angleškoin je bogat vir informacij. Pripelje še en manjši avtobus in presenečena spoznam lastnika

8

prevozniškega podjetja, ki se za angleško govoreče čudno piše Askham in nas je vozil že pred petimileti. Javni promet na Ferskih otokih je dobro urejen, potnikov pa ni veliko. Kljub temu se prevoznikine pritožujejo, saj jim polovico stroškov prevozov krije država. Na pot se odpravimo z obemamanjšima avtobusoma skozi dva ozka in nizka predora, ki sta le vklesana v kamen in nič obzidana,po nasipu se zapeljemo na otok VIĐOY in po ozki cesti nad zalivom s pogledom na sosednji otokproti vasici Viðareiði. To je najsevernejša naselbina na otokih in do treh se imamo čas potepati tuokrog, takrat peljeta avtobusa nazaj.

Naš cilj je najvišji klif (ali drugi najvišji) v Evropi Enniberg (754m),pogumno zakoračimo mimo zadnjih hiš v vasi in se podamonakreber. Pot je po novem označena s plastičnimi količki. Odzačetka še mehka, potem pa kamnita, med skalami je včasih trebapaziti na korak.

Nazaj se nam odpirajo pogledi na vasico in visoko goroVillingadalsfjall (844m) nad njo, odpirajo in zapirajo se zavese megle in pojavljajo se: na levo tri, nadesno tri. Ne, v resnici sta na levi vidna še dva otoka, na desni pa so res trije. Danes imam nekamlesene noge, verjetno sem v preteklih dneh preveč sedela, tako na vrh pridem zadnja po dveh urahin pol hoje. Občasno se nam odprejo veličastni pogledi v globino do morja, navdušenofotografiramo, tudi mucka, ki nas je spremljal na poti. Po malici se previdno vračamo in srečamoštiri mlade Poljake, ki se vzpenjajo na vrh. Razveseljuje nas drobno cvetje: dišeča materina dušica inresa podobne barve, pa krasni vzorci na kamnih.

V vasi se spustimo do cerkve iz leta 1892, kjer je shranjena oltarnasrebrnina - darilo britanske vlade v zahvalo vaščanom za gostoljubjeob brodolomu britanske jadrnice leta 1847. Cerkve so bile tu žeprej, v 17. stoletju je bila ena močno poškodovana v nevihti,odneslo je del pokopališča v morje in krste so priplavale dososednje vasi. Danes je pri cerkvi le še nekaj starih grobov, novejšepokopališče pa je malo više. Obala pod cerkvijo je divja, desno od

nje lahko občudujemo tudi slap. Pri sosednji hiši vprašam starejšega moškega, ki kosi travo, če bi sibilo mogoče ogledati notranjost cerkve. Pravi, da gre iskat pastorja (80% Fercev je evangeličanskevere), pojavi pa se mlado dekle, ki dela kot pastorka komaj pol leta in je navdušena nad svojimdelom. Ponosno pove, da je v vasi okrog 350 ljudi, med njimi tudi 50 šolarjev, ki sedem razredov

9

šole opravijo v vasi, potem pa se vozijo v Klaksvik. Pokaže nam leseni križ iz leta 1551, ki je visel vvseh dosedanjih cerkvah. Po malem začne rositi in odpravimo se na avtobusno postajališče. VKlaksviku dežuje in Emanuel nas pride z avtobusom iskat na avtobusno postajo.Vračamo se skozi predor pod morjem, ki so ga zgradili leta 2006 in je dolg 6,3 kilometrov, sredinopa krasi inštalacija večbarvnih luči. Zanimivo je tudi plačevanje: plačaš ob povratku in to na najbližjibencinski črpalki, za avtobus smo plačali 320 kron (evro je približno sedem kron).

Ob poti si ogledamo še premikajoči se skali v morju(vas Oyndarfjørður), v prijetni dolinipa si za kosilo skuhamo okusnoenolončnico.Vinko raziskuje okolico in ob tem muodpihne klobuk, prizadevna Sonja paga najde in vrne. Po kosilu v

avtobusu vlada veselo razpoloženje: ob poslušanju slovenskihpopevk pojemo, ploskamo, plešemo, utrne pa se tudi misel:

Mož naj bo kar doma, žena okrog divja ...

Z višine občudujemo vas Funningur, ki ima okrog 70 ljudi in lesenocerkev iz leta 1847 s streho iz travne ruše. To je verjetno najstarejšanaselbina na otokih, tu naj bi se naselil prvi naseljenec VikingGrimur Kamban. Zgodovinsko to ni dokazano in nič v naselju nespominja na to.

Zapeljemo se še bolj na sever otokaEYSTUROY in obiščemo vasico Gjogv.Ta ima okrog 50 prebivalcev, pol hišje praznih. Sprehodimo se do 200metrov dolge tesni v morju, potempa do cerkve iz leta 1929, kjer je bilprvič posvetitveni obred v ferščini.

Blizu nje je v vrtu spomenik matere in dveh otrok, ki zrejo protimorju. To je spomenik vsem v vasi, ki so izgubili svoja življenja na morju. Leta 1870 je bilo to kar polmoških iz vasi, ko sta potonila dva čolna s po osmimi ribiči. Šola je iz leta 1884, včasih je bilo 50učencev, zdaj le trije. Vaščani se ukvarjajo s turizmom, ribolovom, gojijo lososa, od leta 1980izdelujejo tudi betonske elemente.

Vračamo se malo proti jugu, potem pa vzpnemo v hribe na preval pod najvišjim vrhom na otokih.

10

13. 8. 2013

Vstajamo od petih do šestih in na hribu nasproti nas pozdravljamoprve sončne žarke.

Po zajtrku malo pred sedmo zlezemo po leseni lestvi preko ograje inkrenemo strmo v hrib. Pot je kar shojena, sploh, ko dosežemodoločeno višino in zavijemo v levo. Tudi moje noge me veliko bolj

ubogajo kot včeraj.

Megla se premika sem ter tja in nam občasno razkriva razglede,sonce pa kot žaromet osvetljuje samo določene dele pokrajine. Obpoti nas razveseljujejo tudi drobno cvetje in pisani vzorci kamnov. Vuri in pol smo na vrhu najvišje gore na Ferskih otokihSLǼTTARATINDUR, kar v ferščini pomeni "ravni vrh" in res je navrhu precej ravnine. Domačini pravijo, da je kar prikladen za ferske

plese na nadmorski višini 882 metrov. Večina pohodnikov in pohodnic počiva v "kokošincu" - krogus stenami iz kamnov. Kot otroci se veselimo pogledov na oba velikana - skalna sklada v morju,dolino za goro, akumulacijsko jezero ... Vračamo se razposajeni in si med spustom veselozapojemo. Čaka nas zgodnje kosilo, med katerim začne pršeti in vsi hitimo pomagati pospravljati.Tudi šofer Emanuel se izkaže s pomivanjem posode. Tik pred odhodom se nam na parkiriščupridruži avtobus čeških planincev, ki korajžno zakoračijo na pot kljub dežju. Imajo pa kmalu lepševreme, saj na otokih velja: če ti vreme ni všeč, počakaj pet minut, pa se bo spremenilo.

Ob spuščanju v dolino se še enkratustavimo za fotografiranjeskalnih skladov, pa kasneje še zasimpatično ribiško vas EIĐI, ki imaokrog 700 prebivalcev, kamnitocerkev iz leta 1881 in najbolj odvetra pometeno nogometno igrišče

na svetu.

Gledamo pa že tudi preko zaliva na otok Streymoy in 140 metrov visokslap FOSSA, ki teče iz jezera Vikarvatn, in je navišji slap na otokih. Kopreko mosta prečkamo zaliv in se pripeljemo do slapa, si nalijemonjegovo svežo hladno vodo.

Natankali smo vandrovci sto litrov dobre vode,da bi res naužili se naravne te svobode.(Po napevu Prifurali so furmani ...)

11

Za motiv fotografiranja pa si najdemo ptice, ovce, pa tudi debeleredi trave, ki je na otokih res gosta. Domačinka nam pojasni, da je vbistvu pregosta in veliko je vmes rjave, nekvalitetne.

Nas pa pot vodi naprej na sever vvasico TJØRNUVIK s 70 prebivalci,ki je najbolj severna vas na tem

otoku. Danes se vse okrog nje bleščiod vode, ki teče po pobočjih nadvasjo. Veliko je še lesenih hiš in strehs travno rušo, ob njih so gredekrompirja, obala pa se ponaša z drobnim peskom. V 17. in 19.stoletju so jo uničile skale, nasipi in kamniti zidovi jo zdaj varujejopred njimi. Med stogi sena in parkirnim prostorom s straniščem soodkrili 12 grobov iz čas Vikingov (10. – 11. stoletje). Dvakrat na leto

organizirajo vzpon na 134 metrov prostostoječo visoko skalo Stakkurin, s celine se nanjo prepelješ vškatli na vrveh. Tako namreč na pašnike transportirajo ovce. V morju ob otoku Eysturoy vidimo dvaskalna sklada, Risin in Kellingin, visoka 73 in 75 metrov, z druge strani. To naj bi bila velikana, ki stahotela Ferske otoke zvleči v Islandijo. Zamudila sta se zaradi prepira in ob sončnem vzhoduokamenela.

Ko se vračamo, nam pogled pritegne osmerokotna cerkev iz leta1856 v vasi HALDARSVIK, ki ima 173 ljudi. Vidimo jo samo od zunaj,zanimiv naj bi bil oltar, kjer so pri zadnji večerji zbrani obrazisodobnih prebivalcev Ferskih otokov v vlogi apostolov.Smo že nad KVIKIKOM z ostanki vikinške kulture iz 10. in 11.stoletja: hiše, kravjega hleva, orodja. Tu je bil leta 1855 napravljenpomemben korak, da bi ferščina postala uradni jezik v cerkvi. Mladi

duhovnik Venceslaus Ulricus Hammerschaimb (1819 – 1909, rojen na Vágarju, zbiral balade inljudske pripovedke) je svojo silvestrsko pridigo povedal v ferščini, ne v danščini. Verniki so bilišokirani, ferščina se jim ni zdela vredna Gospodove besede in duhovnik poskusa ni ponovil. Uradnaverzija biblije v tem jeziku je bila izdana šele 1961.

Daljši postanek je namenjen VESTMANNI - največji vasi na severozahodu otoka Streymoy s 1200prebivalci (2006). Za njo je značilno ribištvo (v začetku 19. stoletja so potegnili jekleno mrežo intako zaprli kite v zaliv), gojenje in predelava rib. Tri hidroelektrarne imajo, voda priteče po cevehod štirih zajezitev v dolini visoko nad vasjo. Tu naj bi se naselili irski menihi pred letom 1000. V časuVikingov ima zaradi obrnjenosti proti jugu pomembno vlogo v kmetijstvu, ribištvo se razvijekasneje. Predvsem je to izhodišče za ogled 600 metrov visokih klifov z jamami in na tisoče pticamiVestmannabjørgini. Na policah s travo in mahom gnezdijo, na vrhu klifov pa se mirno pasejo ovce.Ker je lepo vreme, imajo v agenciji veliko gnečo, vendar tudi brez rezervacije uspemo dobiti vožnjoza ogled. Dve uri imamo časa za počitek in raziskovanje kraja. Ladjo vozi 80-letni mladenič, ki dobro

12

govori angleško, ima pa nekaj mlajšega pomočnika. Ladjica je že starejša, vendar z dobronavigacijo. Ob klifih se vozimo s hitrostjo šest vozlov, nazaj pa z okrog deset.

Ogledujemo si zanimive kamnite tvorbe, ptice na njih, ovce, ki sepasejo na strmih previsih. Na vodi je tudi nekaj njork in dve črniplavuti. To sta morska psa, ki presenetita celo naša dva morskavolkova. Taki morski psi zrastejo tudi do deset metrov, no, naša dvagotovo nista bila tako velika. Sonja, ki je v zelo dobrih odnosih s psi,najde dobro besedo tudi za morske. Pravi, da so baskingsharks najbolj prijazne živalce med morskimi psi in bi lahko z njimi

šli celo plavat, ker zagotovo ne jedo ljudi. Pa kdaj drugič, ko bo prilika in bo voda malce toplejša.Skupaj je vožnja trajala skoraj tri ure in v pristanišče se vrnemo pojoč: "Ne morem, ne morem se jazpovrniti, predaleč, predaleč sem sredi morja ..." Pa se le vrnemo!

Čaka nas še samo vožnja na VÁGAR - otok, povezan s Streymoyem splačljivim predorom pod morjem iz leta 2002. Začetek gradnje je bilže 1980, tako dolgo je trajalo zaradi finančne krize. Dolg je 4,9 km,2,5 km ga je pod morjem na globini okrog sto metrov. Na otoku jeletališče, ki so ga zgradili Angleži v drugi svetovni vojni, tudi edinocesto na otoku in po njej so vozili po levi. Pristajanje na letališču jepravi izziv. Ferci so ponosni na svojega letalskega prevoznika

Atlantic Airways, ki je bil ustanovljen leta 1988 in prevzel polete od Dancev. Leta 2000 so podvojilifloto: z enega letala na dva, zdaj imajo pet letal in tri helikopterje. Leta 2007 so celo prevažali BillaClintona. Poleg letališča ima otok zelene doline, obdelano zemljo okrog vasi, veliko pohodniškihpoti, jezero Fjallavatn, večje jezero Leitisvatn/Sørvágsvatn (največje na otokih), ki se vije 6kilometrov kot kača med dvema hriboma in se v mogočnem slapu (visokim 30 metrov)Bøsdalafossur izliva v Atlantik. Mi se zapeljemo do letališča, potem pa malo nazaj in na opuščenicesti parkiramo, si narežemo večerjo, potem pa precej zgodaj zaspimo in niti nočni dež nas ne moti.

14. 8. 2013

Vstanemo v deževno in vetrovno jutro. Dežurni napravijo pri avtobusu streho in na kartonuoznačijo današnji datum ter dodajo željo za lep dan.

Zapeljemo se v naselje Miðvágur, parkiramo pred trgovino innajdemo pot ob jezeru Leitisvatn/Sørvágsvatn. Na začetku še malorosi, potem pa preneha, le megle in oblaki nad nami se nočejorazkaditi. Hodimo po otokih zelene trave, od koder se nasogledujejo ovce, pa po zaplatah peska in po kamnih. Na obali teganajvečjega ferskega jezera so včasih urejeni prostorčki kot plaže,ponekod so postavljene tudi klopi.

13

Po dobri uri pridemo do izliva jezera v morje. Plezamo više poskalah, da bi videli slap, pa ga s te strani ne uzremo. Treba bo prekovode na drugo stran, kjer vidimo tudi improvizirano pristajališčeza ladjico, ki sem pripelje na ogled turiste. Pet se nas odloči zaprečenje in na spolzkih kamnih jetreba zelo paziti. Zato pa smopoplačani z enkratnim pogledom:

globoko pod skalnimi stenami se valovi bučno zadevajo v kopno,na levi pa sorazmerno mirna voda jezera plane trideset metrovgloboko v objem morja. Slap Bøsdalafossur je to in splačalo se jepotruditi zanj. Tudi nazaj preko izteka vode iz jezera, pa ob njemspet do avtobusa. Majda nas tam sprejme z dobrodošlico v obliki žgane pijače.Že hitimo proti glavnemu mestu Ferskih otokov TÓRSHAVNu. V naglici pozabimo na plačilo predorain, ko to skušamo opraviti na bencinski črpalki v mestu, to tam ni mogoče. Se opravičujemo, ampakni bilo časa, da bi se vrnili do predora.

Čaka nas še ogled zgodovinskega mesta KIRKJUBØUR. To je najbolj južna vas na otoku Streymoy z80 prebivalci in pogledom proti otoku Hestur. Pomemno za ta kraj je bilo naplavljanje lesa inmorske alge za gnojilo. Irski puščavniki so tu bivali okrog leta 800, okrog leta 1020 se je vas reszačela razvijati. Cerkev so zgradili na pobudo hčerke bogatega kmeta, ki je imel v lasti pol otokaStreymoy: Gǽsa. S prihodom prvega škofa Gudmundurja okrog 1100 je bila strateška vloga vasi vverskem življenju zagotovljena, okrepljena pa še s tem, da je cerkev zasegala zemljo po vsej deželi,tudi Gǽsi, ki naj bi prekršila stroga določila posta. Vas je bila najbolj pomembna v srednjem veku(15. in 16. stoletje): škofovska rezidenca in središče duhovnega življenja. Imela je okrog 200 ljudi,5.000 ovc, 50 hiš, večina teh pa je v 16. stoletju odplavila močna nevihta in njihove ruševine jemogoče videti na otočku blizu obale.

Danes je mogoče obiskati ruševine katedrale Magnus iz leta okrog1300, gotsko zgradbo 27 krat 11 metrov iz skal in kamenja z bližnjihhribov. Katedrala je bila do začetka reformacije 1538. Mogoče splohni imela strehe, ker je škof precenil zmožnosti domačinov in so se tiuprli njegovim visokim davkom. Danes meter in pol debeli zidovistojijo do višine devetih metrov, kar je neverjetno glede na vremein plaz leta 1772. V notranjosti je še vedno vklesanih šest od 12

malteških križev, na zunanji vzhodni steni pa je plošča s Kristusom, Marijo in Marijo Magdaleno ternapisom, komu je cerkev posvečena. Za njo naj bi bila skrivnavotlina z relikvijami. Zidovi so zaščiteni z železno prevleko, da bi seosušili.

Obiščemo tudi najstarejšo še delujočo cerkev svetega Olava naFerskih otokih iz 12. stoletja, ki so jo večkrat predelovali. Kip leseneMarije iz 13. stoletja in zaključke klopi z izrezljanimi apostoli

14

(začasno so jih imeli Danci, Ferci so jih zahtevali nazaj) lahko najdemo v zgodovinskem muzeju. Patudi škofovsko palico s pozlačeno glavo, ki so jo našli v kripti cerkve. Tam je ostala replika. Cerkevni nikoli zaklenjena, v severni steni je zazidana luknja, skozi katero so spremljali obred ljudjeokuženi s kugo. Meter in pol so debeli zidovi, notranjost je belo obarvana, lesene klopi, SámalJoensen-Mikines je avtor slike na oltarju.

Blizu je najstarejša, še naseljena lesena hiša na svetu iz 11. stoletja:s prostorom Roykstovan (prekajevalnica - ker je bil ogenj v posebnisobi z luknjo v strehi in tu se je odvijalo vse življenje). Včasih je bilato škofova rezidenca: zgrajena na Norveškem, oštevilčene dele soprepeljali preko morja in jih tu spet sestavili na kamniti podlagi, kije debela tudi do dveh metrov. Družina Patursson tu živi že 17generacij, vse od časa reformacije, del hiše je urejen kot muzej. Sto

metrov stran od obeh cerkva so ruševine tretje, mlajše. Iz glavnega mesta vodi sem sedemkilometrov dolga pešpot.

Ko si vse ogledamo in poslikamo slikovite hiše, simpatične konje in lenega kormorana na obali, senam prileže slastno kosilo: za predjed jajca s slanino, potem pa nasitna juha. V kraj pogosto vozijolokalni avtobusi in eden od šoferjev nam prijazno pomaga pri iskanju vulkanizerja, da preverimopritisk v gumah avtobusa.

V pristanišču smo zgodnji, avtobus se postavi v vrsto, mi pa lahko ostanemo v njem. Na parkiriščudobimo tudi vozovnice za trajekt in nam sploh ni treba ponje v pristaniško stavbo. Ob čakanju naveliko zehamo, trajekt pripelje šele ob pol šestih, vendar pet minut pred šesto že plujemo - torejstartamo nekaj minut prezgodaj.

Hitimo na krov za pogled na mesto in slovo od njega. Pri namestitvismo malo žalostni, ker nismo vsi v enem "kvartu", pa bomo eno nočže potrpeli. Za večerjo nam ponujajo krompir, zelje, kuhanozelenjavo, pečenice in svinjske zrezke. Spet, kolikor kdo morepojesti. Ob igranju kart v kavarni pridno polnimo baterije, tudi jaz vsvojem fotoaparatu. Vtičnica je preko prostora, kar daleč od mene,zato večkrat pogledujem tja, da mi kdo aparata ne bi odnesel. V

nekem trenutku s kančkom očesa vidim, da neki mladenič nekaj nese iz kavarne, hitro preverim, čeje aparat še na mestu, vendar ga ni. Družba v bližini mi razloži, da ga je njihov kolega odnesel narecepcijo, kjer ga tudi dobim nazaj. Zakaj je to storil, mi še danes ni jasno, saj so bile vse vtičnice naladji zasedene s polnilci in moj aparat ni mogel izgledati tako zapuščen. Ko lokal zaprejo, sepreselim na hodnik, kjer napolnim še rezervno baterijo. Tokrat lepo sedim zraven na tleh in zadevovarujem. Iz šestega nivoja se razlega prijetno petje svetovnih uspešnic ob klavirski spremljavi, jazpa berem vodnik in po malem že dremam. Ob pol dvanajstih končno zasveti zelena lučka inodpravim se spat.

15

15. 8. 2013

Zbudim se in pogledam na uro: 8.15, torej na ladji 7.15. Treba bo vstati, da si v miru operem lase instuširam. Franci me sprašuje, koliko je ura, povem mu, on pa ne verjame, trdi, da je 4.15. Še enkratpreverim in ugotovim, da sem pomotoma gledala datum, ne uro. Kljub temu vstanem in počasiuredim jutranjo toaleto. Preselim se v samopostrežno restavracijo, ki je uradno še zaprta, in v miruiščem podatke iz vodnika, ki ga je prinesla skrbna Sonja.

Na obzorju se pokaže sonce in skuša prodreti skozi kapljice na oknu.Naenkrat se po šipi ulije voda - to ni dež: iz treh pršilcev z močnimicurki perejo okna in to dvakrat. Verjetno zato, ker je praznik. Okrogštiri evre plačam za kavo in nesramno dobri francoski rogljiček, sicerpa je na ladji mogoče plačevati z danskimi in ferskimi kronami, zevri in islandskimi kronami pa samo z bankovci in ostanek ti vrnejov danskih kronah. Najbolj so v rabi različne vrste kreditnih kartic.

Zajtrkujemo še v našem zimskem vrtu, izpraznimo kabine dve uri pred pristankom,

na krovu spremljamo prihod v SEYĐISFJÖRĐUR in pristanemo povoznem redu ob pol desetih. Spet premaknemo ure za eno uronazaj.Nobenih posebnih postopkov ni pri obmejni organih, ne pokažemoniti potnih listov. Jaz hitim v pisarno Smyril Line-a, da se priporočim,naj našo skupino na povratku dajo v isti prostor. Avtobusa dolgo ni,natančno so ga pregledali, tudi s psom, niso pa nič zaplenili, čeprav

imamo vina in žganih pijač veliko čez normalo. Češki skupini pa vzamejo kar precej piva. Srečamo sez Nikolasom iz Rimskih Toplic, ki že leta živi in dela tu, in malo poklepetamo z njim, potem pa serazgledamo naokoli.

Smo v naravno varovanem pristanišču, ki leži na koncu fjorda z istim imenom. Včasih je bilo tonajvečje in najbogatejše mesto na vzhodu. Ima okrog 800 prebivalcev. Mesto je z vseh straniobdano z gorami, z najvidnejšo goro Bjólfur (1.085 m) na zahodu in goro Strandartindur (1.010 m)na vzhodu. Slikovito mesto je to (»biser v školjki«) s kar 36 kaskadami reke Fjarðará . Našli soostanke grobov iz osmega stoletja in ruševine cerkvice iz desetega. Mesto se je začelo razvijati vsredini 19. stoletja (1830) kot trgovski center Dancev. Norvežani so se selili sem zaradi lova naslanike. Mesto Seyðisfjörður je dobro znano po starih lesenih zgradbah, uvoženih iz Norveške v 19.stoletju. Tu je bila prva moderna kitolovna postaja v svetovnem merilu. 1906 v mesto pripeljejoprvi podvodni telegrafski kabel iz Evrope. Mesto je bilo prvo elektrificirano mesto na Islandiji zelektrično energijo (1913) iz elektrarne v bližini in v njem najdemo muzej telekomunikacij. Ribištvoin turizem sta še danes najvažnejša tu. V drugi svetovni vojni je bila v tem mestu pomembna bazazaveznikov Angležev in Američanov. Iz tega časa je potopljeni tanker v fjordu. Mesto ima kamp,hotele, plavalni bazen, knjižnico, dve kinodvorani (edini v vzhodni Islandiji), pošto, trgovine,nogometni klub. V bližini so pozimi smučišča. Bogata je tudi kulturna scena (klasična glasba, jazz).

16

Vzhod Islandije je področje z največ sonca. Začenjamo se vzpenjati po cesti nad mestom, ob njej jeveč slapov z urejenimi parkirišči.

Ustavimo se ob slapu GUFUFOSS, kjer odkrijemo tudi slastneborovnice in posebne drobne črne jagode, ki imajo zelenjepodobno resi. Tudi te so užitne, preveč pa jih ne priporočajo pojesti,ker lahko povzročijo omotico. Vozimo se mimo manjših jezer, ko pase cesta obrne navzdol, se nam odpre razgled namesto EGILSSTAĐIR in jezero ob njem. Mesto je center vzhodnihzalivov s 1.600 prebivalci. Prvo hišo so tu zgradili šele leta 1944,

mesto je bilo ustanovljeno leta 1947, z letališčem in povezavo na krožno cesto 1 pa je postalosredišče vzhodne Islandije. Trgovine, banka, kolidž, bolnica - vse to imajo. Leži ob reki Lagarfljót,blizu jezera Lögurinn v obliki svinčnika, ki je tretje največje jezero v Islandiji. Sicer pa mesto živi sprihodi in odhodi trajekta v Seyðisfjörður, tu turisti zamenjajo denar in si nakupijo zaloge hrane.Tudi mi storimo tako: za en evro dobimo 156 islandskih kron, v Bonusu, ki ima še najbolj ugodnecen v Islandiji, pa meso, zelenjavo, sadje, slaščice in skyr. To je posebne vrste visokoproteinskijogurt z malo maščobe, ki je še zlasti slasten, če je pomešan s sadjem.

Do sosednje vasi se popeljemo po 301 meter dolgem mostu, ki je bil dolgo časa najdaljši most vIslandiji. Na cesti 1 preko reke Jökulsá á Dal vodi najvišji most v državi (40 m), ki so ga zgradili leta1994. Bolj severno je bil na reki most že leta 1564. Tu naj bi strašilo in pošast včasih požreneprevidnega popotnika.

Na parkirišču pri mostu se ustavimo in pripravimo praznično kosilo:kotlete z rižem in zeljno solato s fižolom. Pridruži se nam Berdardaiz okolice Ptuja, ki z najetim avtom že dlje časa potuje po Islandiji, inlahko izmenjamo svoje izkušnje.

Naslednjih 28 kilometrov doživimo površinsko in globinsko masažo,saj nas krepko stresa po makadamski cesti z rebrci ali "rifl mašino",

če so zraven še luknje, so pa to ležeče policajke. Preživeti nam pomaga dalmatinska glasba inEmanuelovi odseki rallyja, ko vozimo menda kar nad voziščem.

Dren, dren, dren, dren, dren, dren, mi se kar pelamo,velik slap že čaka nas, svoje hece mamo. Pa zakaj, pa zato ...

Prav prija nam stopiti na noge in se sprehoditi do slapa DETTIFOSS.

To je eden slapov v Evropi, ki napravi največji vtis. Je prvi v Evropipo količini vode, 45 metrov visok, 100 metrov širok. Najbolj na jugoNarodnega parka Jokulsargljufur. Reka Jökulsá á Fjöllum teče izledenika Vatnajökull in ima na slapovih pretok 200 do 500 kubičnihmetrov na sekundo, odvisno od letnega časa. Bile so ideje za

17

izkoriščanje slapa za pridobivanje elektrike, ampak bazaltne plasti so na srečo preveč propustne zatak projekt. Kanjon pod slapom je 25 km dolg, 1,5 km širok in preko 100 m globok. Na reki sta šeslapova Selfoss in Hafragilsfoss: prvi nad, drugi pod Dettifossom.

Vatnajökull je največji ledenik in narodni park na Islandiji in v Evropi. Nahaja se na jugovzhoduotoka in je s površino 8.100 km², ki zajema več kot 8% države, največji ledenik v Evropi, glede nakoličino ledu (3.100 km³) tudi drugi največji na svetu. Povprečna debelina ledu je 400 m, največjadebelina je 1000 m. Najvišji vrh Hvannadalshnúkur (2.119 m), ki se nahaja v južnem obrobjuVatnajökulla, je kapa ledenika. Pod ledenikom, kot v mnogih drugih ledenikih na Islandiji, počivaveč vulkanov. Ledenik je zapisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot objekt z najdaljšo vidnorazdaljo, saj ga lahko zaradi atmosferskega loma svetlobe opazujemo iz 550 km oddaljenih Ferskihotokov.Ogromna količina vode bobni v kanjon, meglica vodnih kapljic se dviga nad slapom in veter jih nositudi do nas. Na parkirišču so lepe informativne table v več jezikih, stranišča s tekočo vodo in dovoljtoaletnega papirja. Tako je potem pri večini naravnih znamenitosti in: nobenih vstopnin ni, nobenihparkirnin. Skoraj neverjetno v sicer zelo dragi državi.

Ob nadaljevanju poti občudujemo polja namensko posejanegavolčjega boba - lupine, ki se uspešno razrašča na pesku (rastlina paje lahko tudi invazivna), prečkamo mogočno reko Jökulsá á Fjöllumpreko mosta iz leta 1957, potem pazapeljemo v sotesko ASBYRGI. Trikilometre dolga in 1,1 km široka je,z do sto metrov visokimi stenami, kijo je napravila reka Jökulsá áFjöllum pri dveh poplavah preddeset tisoč in tri tisoč leti. Zdaj rekateče dva kilometra bolj vzhodno. Po več kot polovici dolžinesotesko deli 25 metrov visoka skalna oblika, ki je kot otok. Popripovedovanju naj bi bila soteska odtis kopita konja z osmiminogami od boga Odina. Soteska je porasla z brezami in vrbami,

med 1947 in 1977 so zasadili tudi jelke, bore in macesne.

Med drevjem je poleti veliko borovnic, ki jih takoj najdemo,predvsem pa tudi neizmerne količine gob, jih očistimo in pripravimoza naslednji dan.

Soteska tu, stena tam, vmes zelenja malo,kup ti gob naberi si, kar tako za šalo. Pa zakaj, pa zato ...

Po nasvetu drugih navdušenih turistov se sprehodimo do konca soteske, kjer je jezerce z račkami,nekateri pa tudi malo više v skale. Parkirišče z urejenimi stranišči in tekočo vodo nam je tako všeč,

18

da tu ostanemo čez noč. Kar zgodaj se nam na tem otočku zelenja in miru zaprejo oči.Prva noč na Islandiji, kjer živijo povprečno le trije ljudje na kvadratni kilometer (103 tisočkvadratnih kilometrov površine in okrog 320 tisoč prebivalcev), ki ima največjo površino aktivnihvulkanov na svetu, največji slap in ledenik v Evropi, najsevernejši botanični vrt in golf igrišče nasvetu, najčistejše glavno mesto na svetu, ljudi z najdaljšo življenjsko dobo na svetu. Leta 2008 jebila razglašena za državo, ki svojim prebivalcem nudi največjo kakovost bivanja na svetu. Imela jeprvo predsednico države na svetu in premierko, ki javno razglaša, da je lezbijka. Tudi sicer naj bibilo to najboljša država za ženske in najbolj mirna država na svetu. Kako ne bi potem tu mirnospali!

16. 8. 2013

Okrog pol šestih jutranje sonce zažari v skalah, potem pa se pooblači in pade celo nekaj kapeljdežja.

Za zajtrk imamo gobe, ki so jih nabrali včeraj. Ko mrzlično iščembrisačo, me moji vandrovci prijazno opozorijo, da jo imam okrogvratu.Komaj pridemo na glavno cesto, ko že zavijamo na stransko,makadamsko, ki ima pred številko celo črko F, kar pomeni, da jesamo za vozila s pogonom na štiri kolesa. Ob njej vidimo redkekmetije z veliko balami trave, kasneje grmovje: zeleni hribčki, vmes

pa resa. Parkiramo na začetku področja HLJÓÐAKLETTAR ob reki Jökulsá á Fjöllum, ki smo jo včerajobčudovali v slapu Dettifoss.

Več pohodnih poti vabi, mi senajprej napotimo na desno k reki.Krasen sprehod je to po poti medgrmovjem, borovnicami ingobami. Z višine zremo na reko, kisi je utrla pot med visokimibazaltnimi bloki. Na levi strani sesprehodimo v nekevrste kamnitem gozdu, znaravnimi stebri, jamami,spiralami, rozetami, satovjem izbazalta. To naj bi bile skale, kišepetajo, ali skale z odmevom,vendar tega nismo pretirano

preizkušali. Nekateri se vračamo k avtobusu po prelepi zeleni dolini z bistrim potokom in zelenjem,ki že nosi nadih jeseni. Na parkirišču spet srečamo češki avtobus z napisom CDS Nachod in sirečemo: bežimo, to je celebralno dentalni sindrom z nahodom.

19

Pred mestom Husavik se ustavimo na razgledišču, mesto samo pa ignoriramo, čeprav je znano poturah z ogledi kitov.

Kosilo (slastno gobovo juho) si pripravimo na s soncem obsijaniplanoti, pokriti z mehkim mahom in obrobljeni s slikovitimi gorami,na katerih je še precej jezikov snega.

Kmalu smo na področju Myvatn, vulkansko najbolj aktivnempodročju, ki ga je lava oblikovala pred 2300 leti.

Ob postanku v vasi REYKJAHLIĐ rahlo dežuje, mi pa se vseenosprehodimo do cerkve in strnjene lave tik za njo. Vas s 300prebivalci na obali jezera Myvatn je bila uničena leta 1729 zaradiizbruha vulkana Krafla. Prebivalci so se rešili, ker se je tok laveustavil pred vaško cerkvijo, baje zaradi molitev vaškega duhovnika.Cerkev je še vedno tu, vendar je sedanje poslopje iz leta 1972. Ševedno je mogoče občutiti vonj lave in žveplenih par od zadnjega

bruhanja leta 1984. Naprej se vozimo mimo kopališča Myvatn Nature Baths. Voda zanj prihajadirektno iz vrtine National Power Company´s v Bjarnarflag-u. 3,5 milijonov litrov alkalne vode zveliko minerali je v rezervoarju (130 stopinj) in laguni (36 – 40 stopinj). Tla lagune so posuta speskom in gramozom. Imajo garderobe za 300 gostov in so neke vrste Modra laguna na vzhodu.Malo pred kopališčem je na desni Grjótagjá – podzemna jama s toplo vodo, v kateri pa je zdajkopanje prepovedano. Tu je tudi geotermalna elektrarna, pokrajina pa kot iz filma.

Preko nižjega prelaza se pripeljemo na štiri kvadratne kilometregeotermalnega področja v bližini jezera Myvatn, štiri kilometrejužno od vulkana Krafla. To je Hveraröndor Hverir: ob vznožjuvulkanske gore NÁMAFJALL z veliko vročih vrelcev, solfater(žveplenih blatnih vrelcev), veliko fumarol (vrelcev pare), bazenovin loncev blata, ki vrejo s silno močjo. Zaradi razmer tu nivegetacije, hlapi pa so lahko nevarni tudi za človeka. Opaziti je

mogoče večbarvno glino, oblikovano pa je bilo področje ob izbruhih vulkana leta 1724 in 1728. Privrtanju v globini 1.750 metrov so naleteli na temperaturo 290 stopinj. Ko se povznemo naNÁMAFJALL, sicer uživamo v lepem razgledu z mavrico, naša obutev pa malo manj, ker se jetrdovratno oprijemlje blato. V dolini se ne moremo načuditi brbotajočemu se blatu in pari, ki izhajaiz zloženih kamnov, kot bi bile to peči. Paziti je treba, da se ne opečeš, pa tudi nosovi žeprotestirajo zaradi smrada po žveplu.

Nam smrdi kot hudir, zraven pa še sika,mi kar vse obiščemo, popolna nam je slika. Pa zakaj, pa zato ...

20

Blatne gojzerje si sezuvamo pred avtobusom in jih parkiramo v plastične vrečke, po nekaj minutahvožnje pa spet obuvamo.

Zdaj smo pod Kraflo in obkrožimo nekdanji krater Viti ("Pekel") spremerom 320 metrov in modrim jezerom na dnu. Nastal je obizbruhu 1734, ki je trajal pet let. Nad jezerom je še vedno kar velikagmota snega, za kraterjem pa se nam odkrijejo še tri jezerca in ceviter kupole za elektrarno v dolini. Od leta 1977 uporabljajo vročovodo za to 60 megavatno elektrarno. Pri vrtanju leta 2006 sonaleteli na magmo le 2,1 km pod površjem.

Sezuvamo blatno obutev, na malo nižjem parkirišču pa spet obuvamo, da se napotimo na pravolunino površino LEIRHNJÚKUR.

Ni čudno, da je na tem polju strnjene lave, kjer na veliko mestih iztal sika para, vadila tudi posadka Apolla 11. Napravimo kar dolgobhod in smo si edini, da je področje nekaj svojskega in po svojegrozljivega. K sreči črno polje na eni strani obrobljajo hribi vnajrazličnejših pastelnih barvah.

Malo proti jugu nas čaka še eno nenavadnopodročje: DIMMUBORGIR (»temna mesta ali trdnjave – gradovi«) -velika površina nenavadno oblikovane lave nad jezerom Myvatn,južno od naselja Reykjahlið, ki je nastala pred 2300 leti, ko se jedeset metrov debela lava zlila na jezero. Voda pod njo je zavrela,hlapi so začeli prodirati skozi lavo v oblikah od vodovodnih cevi dostebrov več metrov v premeru. Stebri so do 12 m visoki. Od

žveplenih mehurjev so ostale votline. Po izročilu naj bi tu pristal vrag, ko je bil vržen iz nebes, in jetu ustanovil svoje peklenske katakombe. Mogoče je to prebivališče trolčkov: 13 bratov Yola,potomcev trolskega para, ki radi pojejo, pripovedujejo vesele zgodbe, včasih pa ljudem tudi kakšnoušpičijo. Dimmuborgir se imenuje tudi norveška glasbena skupina.

Opravimo del rdeče in del modre poti, ki je malo zahtevnejša z vzponi med skalami in luknjami,potem pa se na parkirišču odločimo ostati čez noč. V bližnji hiši z lokalom (edini daleč naokoli) jedovolj stranišč in umivalnikov s toplo vodo, nihče nas ne moti, mirno prespimo v svojem hotelu nakolesih po zelo bogatem dnevu.

17. 8. 2013

Zjutraj rahlo rosi in na parkirišču me pozdravijo štiri ovčke. Sedem stopinj je, potem pa celo pet inštiri. Stranišča pri lokalu so zaprta, zato pridejo prav kritja za skalami. Po zajtrku se zapeljemo kjezeru Myvatn. To je vulkansko najbolj aktivno področje na Islandiji, ki ga je lava oblikovala pred

21

2300 leti. Naseljeno je bilo že od prihoda Vikingov. V 14. stoletju je bila tu največja kmetija vIslandiji v posesti družine Reykjahlið: šest tisoč kvadratnih kilometrov – dvakratna površinaLuksemburga. Pridobivali so žveplo za smodnik in tako omogočali Evropi, da so lahko potekalevojne.

Myvatn - »Jezero mrčesa« - se imenuje področje in tudi četrto največje jezero v Islandiji nanadmorski višini 277m: 37,3 km2. Nepravilne oblike je in z veliko otočki (50) in čermi zaradipogostih izlivov lave. Globoko je največ 4,5 m, povprečna globina pa je dva metra. Pozimi jepoledenelo sedem mesecev. Aktivno vulkansko področje pod vulkanom Krafla (818 metrov, znanihje 29 izbruhov, šest izbruhov od 1975 do 1984, leta 1981 dvakrat) s stebri iz strnjene lave,pseudokraterji (nastanejo z eksplozijo pare ob pretoku lave po vlažni podlagi), termalnimi vrelci,sulfarolami, bazenčki z blatom. Ob jezeru in reki Laxa (postrvi in losos) je področje narodnegarezervata, v katerega mokriščih je več vrst rac kot kjerkoli na svetu: okrog sto tisoč jih je (15 vrst,večinoma so selivke, nekatere ne). Tu najdemo tudi gosi, labode in pobrežnike. To je najbolj sončnomesto v Islandiji. Veliko je sprehajalnih poti, poleti prirejajo maraton okrog jezera.

Mi se sprehodimo okrogpseudokraterjev: lepo zeleni so, vvodi plavajo velike skupine račk inlabodov, nam pa okrog ušes brijeveter in rokavice pridejo še kakoprav. Pri prodajalni spominkov jelepo urejeno stranišče, ki ga je treba

izkoristiti, na steni pa zanimiva velika slika trolčkov.

Na poti izvemo za smrt Lojzeta Anzelca, našega planinskega prijatelja. Njegov spomin počastimo zminuto molka in pripovedjo, kako smo ga spoznali in kaj z njim doživeli.

Pri slapu GOĐAFOSS res uživamo, ker je neverjetno veliko vode. Ta»Slap bogov« na reki Skjálfandafljót pada z višine 12 metrov in je

30 metrov širok. Okrog leta 1000 je postalo krščanstvo uradna verav Islandiji in izrezljane podobe starih bogov naj bi po povratku zzasedanja parlamenta, ki se je odločil za krščanstvo, vrgli v ta slap.Lovimo lepe fotografske motive na obeh straneh slapa in ob reki,izkoristimo pa tudi trgovino pri penzionu Fosshóll s kampom in

bencinsko črpalko. Na tej reki pa je še eden obiska vreden slap Aldeyjarfoss, do izhodišča zakaterega je 40 kilometrov. Cesti sta na obeh straneh reke, nobena ni asfaltirana, nam pa uspeizbrati tisto na desnem bregu, ki je manj zvožena. Problem pa nastane, ko jo je treba prečkati poprecej dolgem mostu, ki ima tudi oznako za največji osni pritisk. Nekaj oklevanja, šofer Emanuelpreverja, Vinko gre iz avtobusa, baje zato, da bi ovekovečil prečenje. Nekateri potnice zamižijo insrečno smo preko. Tako uspešno, da vse skupaj na povratku še ponovimo, ker je cesta po levembregu res hudo zdelana.

22

Po melodiji Prifurali so furmani še zapojemo:Do mosta smo se prpelal, tonaža nas ustavi,vseeno prečkamo ga mi, le Vinko peš se odpravi.

Proti izhodišču za slap je cesta označena celo s F, zato se kmalu izkrcamo in po cesti naprejodpravimo peš. Na obeh straneh nas spremljajo velike površine odcvetelega volčjega boba - lupine,po dobri uri hoda, ko se polagoma vzpenjamo in potem spet spustimo, se pred nami odpreveličasten pogled na slap Aldeyjarfoss.

20 metrov je visok, še posebno lep je kontrast med belo vodo inčrnimi bazaltnimi stenami, ki se pnejo nad vodo v čudovitih vzorcih.Na levi se nadaljuje globok kanjon, potem pa se pokrajina zravna inreka Skjálfandafljót umiri in razlije.

Po treh urah smo spet v avtobusu, vračamo se ob reki in potemproti mestu Akureyri. Ob poti vidimo več lepih kmetij, poti do njih

so označene s kažipotom; veliko je bal trave, ponekod nekaj gozda z gorskimi brezami.

AKUREYRI je drugo največje mesto v Islandiji z okrog 17 tisočprebivalci in prvič omenjeno 1602 kot stara trgovska postaja. Jesredišče severne Islandije s predelavo sadežev morja in kmetijstva.Ima univerzo, izobraževalni center, srednje šole, veliko galerij inmuzejev. Meščani se pohvalijo, da so središče zimskih športov,imajo pa tudi več bazenov, najbolj znani je Akureyri Thermal Pool.Za zelenje skrbi gozd Kjarnaskógur na 600 ha in z milijon drevesi ter

kampom Hamrar v bližini, pa tudi Lystigarður Akureyrar: prvi javni park v Islandiji (iz leta 1912) inprvi ter najsevernejši botanični vrt v Islandiji (od leta 1957) z zbirko islandskih (430) in uvoženihrastlin (6.600). Park so ustanovile gospodinje, mesto ga je prevzelo leta 1950. Okolica je primernaza pohodništvo, na svoj račun pa lahko pridejo tudi jadralci. Prebivalci veljajo kot trdnjava vrednotsrednjega razreda: tradicionalni, zaprti, lahko jih bolje spoznaš le, če si tam rojen. Pomembno jepodjetje KEA, ki je začelo kot kmečka zadruga leta 1886, da bi bili kmetje močnejši pri pogajanju zaceno izvoženih ovc. Za knjižne molje je zanimiva tudi Nonnahus, Aðalstræti 54: hiša, kjer je živel JónSveinson, jezuit in avtor 12 knjig.

Uživamo v vožnji ob zalivu s pogledom na mesto in gore v ozadju. Predvsem pa iščemo trgovino, daobnovimo zaloge. Ob iskanju prevozimo skoraj celo mesto in si ga tako ogledamo. Končno Bonusnajdemo na platoju v novejšem naselju in čas je za kuhanje kosila. Tri radovednice se odpravimo

mimo pokopališča s krasnim razgledom do bolnišnice v zelenju inčudovitega botaničnega vrta.

S turbo hitrostjo si ga ogledamo, lovimo posnetke zanimivegarastlinja od planik do jegličev, posnamemo še nevesto v dolgi beliobleki, ogrnjeno v volneni pulover z značilnim islandskim vzorcem,

23

potem pa se z nadzvočno hitrostjo spet vračamo, da ne zamudimokosila. Izvrstno enolončnico pojemo stoje, ker je vreme mrzlo invetrovno, nekaterim pa služi za mizo kar parkirana prikolica vbližini.

Zapeljemo se še v bližinocerkve Akureyrarkirkja iz leta 1940 vstilu bazaltnih stebrov, znana je pooknih iz barvnega stekla, med katerimi je tudi original iz starekatedrale v Coventry-ju, ki je bila uničena v drugi svetovni vojni. Vnjej so največje islandske orgle s 3200 piščalmi in 45 registri,nenavaden prikaz križanja, s stropa visi maketa ladje v zahvalo za

varno plovbo. Notranjosti si ne moremo ogledati, zato pa se sprehodimo po stopnicah pred njo.

Jezero, slapa dva, zraven pa še mesto,vandrovci pripravljeni na most majav in cesto. Pa zakaj, pa zato ...

Pot nadaljujemo ob morju proti severu skozi ribiške vasi, ki so tudi izhodišča za vzpone v hribe,pozimi pa ju tu popularno smučanje. Že skoraj na konici polotoka nam trije predori omogočijoprehod na zahodno stran in spet se obrnemo proti jugu. Ustavimo se v vasici HOFSÓS, ki je bila v16. stoletju ena najstarejših trgovskih postaj v severni Islandiji. Ima okrog 200 prebivalcev, ki se vglavnem ukvarjajo z ribolovom.

Zadnje čase je kraj znan po emigracijskem centru s prikazomizseljevanja Islandcev v Severno Ameriko na koncu 19. stoletja. Prviislandski izseljenec naj bi bil iz teh krajev. Med tremi starimi hišamiv pristanišču je tudi nekdanje skladišče iz leta 1777. Sprehodimo seokrog teh zgodovinskih zgradb, potem pa se ustavimo še obcerkvici, kjer se je pravkar končal pogreb. Prijazna vaščanka namrazloži, da ob smrti vsi sovaščani kot znak žalovanja razobesijo

zastave na pol droga, po pogrebu pa jih za nekaj časa spet dvignejo v spomin na pokojnega.

Na obali najdemo lepe primerke šesterokotnih bazaltnih tvorb indoživimo enega najlepših sončnih zahodov na poti. Obala in skaležarijo v sončnih žarkih, ki smo jih čez dan pogrešali. V njih pa sekopa tudi bazen pod milim nebom, ki je na žalost že zaprt.

Vozimo se mimo posameznih kmetij, potem pa se ustavimo obvelikih kupih peska, pri katerih je dovolj prostora za priložnostnastranišča, ponekod se temu namenjeni kar manjši separejčki. Pozna

se, da smo na severu: ob desetih zvečer se šele mrači, ob štirih zjutraj pa se že dani. Temperaturačez dan pa samo do osem stopinj. Hitro spat na toplo ležišče!

24

18. 8. 2013

Zbudimo se v hladno jutro: samo ena stopinja, ki jo mi, vajeni poletnih temperatur, občutimo kotminus deset.

Ko se vozimo proti HÓLARju, vidimo slano po travnikih. Danes je tokmetijski šolski center, včasih pa škofovski sedež v doliniHjatadalur. Skoraj sedem stoletij je bil episkopalni, kulturni inizobraževalni center za severni del Islandije (1106 – 1798). Sedanjacerkev je bila zgrajena v 18. stoletju in je najstarejša kamnita cerkevv Islandiji. Veliko slavnih škofov je delovalo tu, med njimi je bilnajbolj pomemben Guðbrandur Þorláksson, ki je tiskal prvo

islandsko biblijo, kar je bilo odločilno za ohranitev islandskega jezika. Ogledamo si lahko hišo sstreho iz travne ruše in zelo lepo urejeno poslopje - repliko škofovskega sedeža iz 13. stoletja, kinudi tudi računalniški prikaz zgodovine. Šola, cerkev in muzej pa so še zaprti, očitno začenjamo misvoje oglede prezgodaj.

Zima je, treseš se, a kmetija vabi,šola pa še mirno spi, turistov nič ne rabi. Pa zakaj, pa zato ...

Za pohodnike od tu do Dalvika na drugi strani polotoka poteka težka pešpot preko hribov, zakatero si je treba rezervirati dva dni.

Valovi, ki butajo ob obalo in so prinesli celo hlod, nas pritegnejopred mestom Sauðárkrókur, ki ima okrog 2500 prebivalcev inprehrambeno industrijo. Na produ Milka najde 500 islandskih kron,kar je cele tri evre. Na samopostrežni bencinski črpalki načrpamopredvsem vodo, pri spomeniku konja s cvetličnimi gredami pavidimo prvi primer vandalizma v tej deželi: izpuljene rože inodvržene pločevinke.

Naš naslednji postanek je v muzeju narodne dediščine SkagafjörđurHeritage Museum GLAUMBAER. Na tej kmetiji so ljudje živeli že v11. stoletju, do časa reformacije (16. stoletje) je bila v privatni lasti,potem cerkveni (bivališče pastorja in njegove družine). To je bilatudi šola in dom za ostarele. Stavbe iz šote in travne ruše so iz 18. in19. stoletja. Najstarejši del je kuhinja iz leta 1750. Nazadnje so tu

ljudje stanovali leta 1947, zdaj je to muzej s prikazom, kako so ljudje živeli v 18. in 19. stoletju.Osrednji hodnik povezuje devet od trinajstih hiš, v vsakem prostoru je značilna oprema in orodje,oblačila, osebni predmeti. Blizu sta še dve leseni hiši, značilni za 19. stoletje. Cerkev so zgradili vletih 1925/26 in ima veliko stvari iz starejših lesenih. Pred njo je spomenik svetovni popotnici naprelomu 11. stoletja Guðríður Þorbjarnardóttir in njenemu sinu, ki je bil prvi Evropejec rojen vAmeriki - Snorri Þorfinnsson. Ko se je vrnil v Islandijo, je v Glaumbaeru zgradil cerkev. Leta 2002 so

25

pri izkopavanjih v bližini našli ostanke bivališč (dolge vikinške hiše) izpred leta 1100. Izkopavanja sozaključili, ker so našli, kar so želeli: potrdilo o življenju Vikingov na tem področju. Nekaj kilometrovnaprej našo pozornost vzbudi še VÍĐIMÝRARKIRKJA – privatna cerkvica s streho iz travne ruše, ki jeslužila le eni kmetiji.

Malo pred naseljem BLÖNDUÓS (850 prebivalcev) nas zagrabi željapo toplih tuših. Iz vodiča ugotovimo, da imajo kamp in bazen: kotnaročeno za nas. Kamp se širi ob reki Blandi, nevarni, z močnimitokovi, ki je zelo bogata z lososi (ulov 3 tisoč lososov v enempoletju). Poleg prostorov za kampiranje imajo tudi lične lesenehišice. Ko v recepciji razložimo naše želje, se nič ne čudijo, svojelepo urejene sanitarije in tuše pa nam dajo na voljo zastonj. Kar ne

moremo verjeti: tople vode, kolikor hočeš, tudi radiatorji so topli in primerni za sušenje. S Ksenijopa želiva preizkusiti bazen. Tudi ta ni drag: za 500 kron (tri evre) bi lahko cel dan uživali v bazenu,dveh toplih kopelih in savni. Ker vode ne klorirajo, prosijo, da se uporabniki pred kopanjemnamilijo in goli stuširajo. Garderobe so ločene po spolu, taka javna golota se jim ne zdi ničposebnega, me pa malo pogoljufava in vsaj delno ostaneva v kopalkah. Kopanje je v kopalkah inčas imava čisto po žensko ocenjevati modo: zastareli kroji se nama zdijo. Pred odhodom sipostreževa še z zastonjsko kavo in jo mimo nove moderne cerkve ubereva spet k ostalim vkamp. Kosilo je kuhano, po njem pa imamo še malo časa za oglede kraja, ki je središče kmetijstva(mlekarstvo) in ribištva. Imajo golf igrišče, bolnico, trgovine, restavracije, pa tudi lepo otroškoigrišče, ki ga malo preizkusimo. Dokler še imamo živega katerega od staršev, smo še vedno otroci!

Kosilo je treba pokuriti in priliko dobimo s sprehodom ob kilometerdolgi in 40 do 50 metrov globoki tesni s slapovi KOLUGLJÚFUR, kinaj bi jo skopala trolka Kola. Še posebno je slikovit slap KOLUFOSSA.Vinko nam želi pokazatiše BORGARVIRKI, ki je večinomanaravna obrambna trdnjava na 177metrov nadmorske višine (bazaltni

vulkanski bok) iz prvih let islandske zgodovine (870 – 1030 našegaštetja) z ostanki starih poslopij. Najprej so jo verjetno uporabljali zazavetišče živalim. To je eden prvih zaščitenih objektov v Islandiji (leta1817), ki so ga obnovili v letih 1949/50. Ko se z avtobusom vzpenjamo po cesti proti trdnjavi,ženske zagledajo gobe in ne morejo si kaj, da jih ne bi šle nabirat.

Na zahodni strani polotoka Vatnsnes se ustavimo za opazovanje tjulnov in Vinko res enega opazi infotografira. Več pa nas izkoristi stranišče, ki ga je postavil bližnji kmet kot edino javno stranišče natem polotoku. Verjetno se je naveličal, da bi mu turisti kar kjerkoli gnojili zemljo.

Tuši so kar zastonj, bazen pa tud poceni,tesen, gobe in okop, tjulenj se ne zmeni. Pa zakaj, pa zato ...

26

Parkirni prostor najdemo nad skalami, hrumečim morjem in razporejevalnico ovc ter ob šumumorja sladko zaspimo.

19. 8. 2013

Ker so ženske včeraj nabrale na kupe gob, ki smo jih zvečer vestnoočistili, je zajtrk iz gob ob pogledu na morje in razporejevalnico ovc.Počasi se jih bomo prenajedli, sicer pa smo zaenkrat vsi zdravi. Vnaselju HVAMMSTANGI kupimo kruh, operemo avtobus insprašujemo za kamnito tvorbo HVITSERKUR. Razložijo nam, da smojo zgrešili, saj je na vzhodni strani polotoka. To je 15 metrov visokabazaltna skala z dvema luknjama, predstavljala pa naj bi trola, ki je

okamenel ob prvih žarkih sonca. Verjetno je zdaj oživel in se nam umaknil.

Nam pošast skrije se, mi pa kar hitimo:plitvo morje, fjordov kup; na zahod drvimo. Pa zakaj, pa zato ...

Mimo samotnih kmetij se vozimo proti zahodu, potem pa vkraju Króksfjarðarnes pol ure uživamo na sprehodu in ob pogledu nabarvite plitvine v morju. Na travnikih pod kar visokimi hribi je vsepolno belih bal trave, morala je biti zelo gosta. Cesta v večini niasfaltirana, vrstijo se zalivi, v dveh gradijo nasipe, da jih bo cestalahko prečila. Ob cesti je kar nekaj slapišč in slapov, v morju pa sezačno pojavljati manjši otočki.

Na vetrovnem parkirišču ob začetku narodnegarezervata Vatnsfjörður si skuhamo kosilo in se sprehodimo mednizkorastočimi brezami in vrbami, med katerimi v vetru trepečezlatorumena trava. Na koncu fjorda je še jezero, potem pa manjšenaselje Flókalundur, ki se imenuje po norveškem Vikingu, ki jeIslandiji dal njeno ime, ko se je kot eden treh odkriteljev te dežele tunaselil pred devetim stoletjem za eno zimo (Flóki Vilgerðarson).

Blizu je še kraj Brjánslækur, od koder vozi trajekt na polotok Snæfellsnes in tako skrajša pot odzahodnih fjordov do Reykjavíka. Mi se čez nekaj časa dvignemo po cesti v hribe in se poserpentinah spustimo v zaliv Patreksfjörður z istoimenskim krajem, ki ga je leta 1983 močnopoškodoval plaz blata.

V zalivu se ustavimo ob nasedli stari ladji - najstarejši jekleni ladji vIslandiji, ki je bila izdelana leta 1912 na Norveškem, nasedla pa jeleta 1981. Zabavamo se ob angleškem izrazu za "nasedla" -"beached" in hitro skujemo besedo za "speljal na cesto" - "roaded".Emanuel has just roaded. Spet se dolgo vozimo, spet vzpenjamo v

27

hribe, nalijemo svežo vodo pri slapu,

od daleč pogledujemo na kakšnih deset kilometrov dolgo "zlato" alibolje rečeno "rdečo" plažo Rauðasandur, potem pa se le spustimoproti morju in ob velikih kupih peska preživimo mirno in ne prevečhladno noč. Ta dan smo prevozili okrog 380 kilometrov, za kar smopotrebovali deset ur in pol. Kakšna velika povprečna hitrost, kaj?Smo pa se zato dobro udomačili med zahodnimi fjordi!

20. 8. 2013

Zjutraj se zbudimo s sosedi v osebnem avtomobilu, ki je parkiranpoleg našega avtobusa. Ob pogovoru in toplem čaju, ki gaponudimo dvema fantoma, ugotovimo, da smo res sosedi, ker sta izItalije. Izmenjamo si izkušnje in načrte, potem pa razidemo. Cestanaprej je mogoče za njun avto še sprejemljiva, za avtobus pa boljslabo kaže, zato se odločimo, da gremo peš. Med redkimi hišami sespustimo skoraj na morsko obalo, potem pa koračimo do majhnega

kampa, kjer so tudi ostanki nekdanje ribiške vasi Brunnaverstöð. Včasih je bilo tu okrog dvajsetribiških čolnov in ribe so tudi sproti sušili. Nam prav prideta stranišči, ki sta skupni za moške inženske, zadaj pa so še priročni umivalniki. Cesta ima veliko lukenj, nudi pa krasne razglede namorje, kjer se proti obali lomijo nešteti valovi.

Od avtobusa do parkirišča ob vstopu na Látrabjarg prehodimopribližno pet kilometrov in se ob tem dobro ogrejemo za vzpon.Smo na najbolj zahodni točki Islandije in Evrope, če ne štejemoAzorov. To je največji evropski previs, dolg 14 km in visok do 440 m.Gosti na milijone ptic, med njimi tudi slikovite njorke (mormone), kipa so ob tem času na morju in le ena se nam pokaže za vzorec.

Vzpenjamo se ob robu previsa,paziti je treba na luknje od gnezd in,da ne greš preveč na rob. Globokopod nami valovi butajo ob skale, vskalah pa se kažejo nešteta gnezdaptic in vmes pravi vrtički cvetja.

Više kot si, lepši so pogledi nazaj inv lepem sončnem vremenu karnekako pozabimo na čas. Ko jenajlepše, se obrnemo in dežurnanam pripravita presenečenje:

28

prigrizek s prepečencem in dobro kapljico.

Previsi so, ptiči so, vmes pa rož vrtovi;vandrovc moj, uživaj zdaj, vse v spomin si vstavi. Pa zakaj …

Na parkirišču je veliko informativnih tabel in tako izvemo tudi, da je na skale pod previsomdecembra 1947 v strašni nevihti nasedla angleška ribiška ladja Dhoon. Lokalni kmetje so z velikiminapori rešili 12 članov posadke in jih z vrvmi zvlekli preko 200 metrov visokih skalnih sten. KraljicaElizabeta jih je posebno odlikovala za požrtvovalno dejanje. Leto kasneje je filmska ekipa snemaladokumentarni film o dogodku: sploh ni bilo treba igrati, ker je ravno takrat nasedla neka drugaangleška ladja in je bilo spet potrebno reševanje.

Ob povratku se nekateri malo "zgubimo" na obali in brskamo medraznobarvno mivko, zanimivimi školjkami in drobnim cvetjem. Obhišah pa raste neverjetno veliko rmana: poleg belega tudi roza. Kerse temperatura povzpne narekordnih 17 stopinj, pri avtobususušimo obutev po kakšnih petih urahhoje, se nastavljamo soncu in

uživamo ob slastnem kosilu: testeninam z golažem sledi flambiraniananas na podlagi iz marmornega kolača po vandrovsko. Kosilo -vredno dneva in okolja! Tudi sicer oba dežurna postavita visokestandarde postrežbe na terenu in ob našem začasnem domeku.

Z najbolj zahodne točke je mogoče samo nazaj na vzhod po že znani poti. Na avtobus vzamemočeško družino, ki si je za potepanje po Islandiji rezervirala cel mesec, potuje pa z rednimi avtobusi,ki v teh krajih ne vozijo ravno vsak dan.

Da cesta ni tako nedolžna, pa pričata dva prevrnjena osebnaavtomobila ob njej. Zanimive so tudi okolice redkih kmetij, ki imajookrog razstavljene stare čolne, traktorje in druge stroje - mogoče soto zametki muzejev, kmetija Hnjótur pa ima že čisto zaresni muzej,ki dokumentira začetke letalstva v državi in obe reševalni akcijiangleških ribiških ladij pod previsom Látrabjarg. Zavijemo vmestece Patreksfjörður, kjer obnovimo zaloge hrane, pokukamo pa

tudi v specializirano državno trgovino, ki le ob določenih urah prodaja alkoholne pijače po zelovisokih cenah. Liter islandskega žganja iz krompirja in kumine stane okrog 40 evrov. Te trgovine soredke, drugje alkohola ne prodajajo. Vozimo se skozi kraj z manj kot 200 prebivalci Bíldudalur,nekdaj znani kraj po ribištvu (škampi), danes po predelavi z minerali bogatih alg in turizmu zaradizelo lepega okolja.

29

Nekaj kilometrov naprej je kmetija s slapom in elektrarno. Ob cestise ustavimo za pol ure in okusno malico z islandsko pašteto. Potemsledi v avtobusu pravi disko, ki nam pomaga prestati precejdolgočasno in dolgotrajno vožnjo ob obali in preko puste planote.

Obrnili smo se na sever in končno nad zalivom zagledamoveličasten prizor: slap Dynjandi ali Fjallfoss, ki kot pajčolan padapreko skal.

Sončece greje nas, v rajngli sonc obilo;ob pogledu na lep slap se milo nam je strilo. Pa zakaj, pa zato ...

Spodaj je še več manjših slapov in kaskad, vse skupaj pa je visokosto metrov. Povzpnemo se ob njih do najvišjega dela, ki je spodaj širok kar 60 metrov, infotografiramo v zadnjih trenutkih svetlobe. V zastonjskem kampu je kar veliko različnih vozil inšotorov. Izkoristimo stranišča in umivalnike, spravimo se spat, Emanuel in Vinko pa nas vozita šenaprej.

21. 8. 2013

Zbudimo se na tistem vetrovnem kraju na začetku rezervata, kjer smo imeli pred dvema dnevomakosilo. Samo, da je danes še bolj mrzlo in še bolj piha. Nekdo pravi, da tako piha, da smo zapaženikot star svinjak. Ni govora, da bi kaj skuhali, zajtrk je sadje s sladkarijami. Večina med vožnjo bereali dremucka: so bili pač pičeni od "uveleka". V kraju Borgarnes izkoristimo bogato izbiro v trgoviniBonus in si privoščimo kavo v lokalu. Islandci spijejo veliko kave, v tem lokalu plačamo 430 kron(malo manj kot tri evre) za dvojni kapučino za s sabo in ni bil slab. V večini trgovin, agencij inlokalov jemljejo tudi evre, le bankovci morajo biti. Po drugem najdaljšem mostu v državi sepripeljemo na drugo stran zaliva, potem pa nadaljujemo pot do zaliva Hvalfjörður (fjord kitov). Imeizhaja iz velikega števila kitov, ki so obiskali ta fjord in bili tam tudi ujeti. Do leta 1980 je bila tunajvečja kitolovna postaja na Islandiji. Z globino 84 m je najglobji fjord na Islandiji. Fjord jepribližno 30 km dolg in 5 km širok, pot okoli njega pa meri 62 kilometrov. Leta 1998 so zgradili 5762m dolg predor Hvalfjarðargöngin, ki precej skrajša pot od mesta Reykjavík do mesta Borgarnes.

Predor vodi do globine 165 metrov pod morsko gladino. Zapeljemose do konca fjorda, kjer je odcep za tri kilometre ceste doparkirišča in izhodišča pohodniške poti, ki vodi k slapu Glymur. Taje s 196 metri dolgo časa veljal za najvišjega na Islandiji. Zdaj naj bibil najvišji slap iz ledenika Morsárjökull v Narodnem parkuSkaftafell, oblikovan leta 2011 (230 metrov).

30

Rahlo prši, zato si nadenemo vetrovke, dežne plašče in pelerine terpogumno stopimo na pot med nizkim drevjem in grmovjem.Slapove vidimo v strmini na desni, vendar ti niso pravi: naš cilj jenekje na levi. Zato sploh ne oklevamo, ko nas puščica usmeri v levo,beli znaki pa so tudi na desno. Vzpenjamo se po občasno spolzkipoti, na desni pa v dolini hrumi reka. Že visoko na poti srečamoskupino iz Celja, ki nam pove, da sta poti do slapa po obeh stranehvode, da je s tiste preko lepši pogled na slap, s te pa skoraj ne.Mogoče pa je po njej priti nad slap in reko prečkati. Večina seobrne, le peščica pa pot nadaljuje, se sezuje, bosa prečka tudi dopol metra globoko vodo s spolzkimi kamni na dnu, in se po drugistrani vrne v dolino.

Sama računam, da bi v doliniprečkala reko in šla do razgledišča

na slap, ker pa vedno močneje dežuje, se vrnem k avtobusu. Pobelih znakih je bilo res mogoče priti do reke in jo prečkati, vendarpo okroglem bruno, držal pa si se lahko za tenko žico. Precejavanturistično! V avtobusu nas čaka Milka s toplo enolončnico, skatero se pogrejemo, potem pa razobesimo vsa mokra oblačila.

Mi ob dveh uživamo zajtrk in kosilo,veter pa masira nas: užitkov da obilo. Pa zakaj, pa zato ....

Velik slap, dve poti: curita voda, blato;kdor po vodi brodil je, ima izkušnjo zlato. Pa zakaj, pa zato ...

Zvečer se premaknemo do parkirišča pred zgodovinskim krajem Þingvellir.

22. 8. 2013

Na parkirišču pri področju Þhingvellir, kar pomeni "parlamentarneravnine", je že zgodaj zjutraj živahno, saj odkrijemo, da je vstraniščih topla voda, pa še sušilci za roke s toplim zrakom. Vse tose da s pridom uporabiti za umivanje in urejanje naših teles inposode od včerajšnjega kosila, mogoče za pranje kakšnega delagarderobe ... Pelerine, dežni plašči, anoraki - vse to pa visi namogočih in nemogočih krajih, da se vsaj malo osuši.

Po zajtrku se korajžno odpravimo na oglede, čeprav občasno malo prši. Dolina, ki je narodni parkod leta 1928, je najpomembnejša v islandski zgodovini, ker je bil tu leta 930 ustanovljen in delovaldo leta 1798 Alþing, eden najstarejših parlamentov na svetu. Sestajal se je enkrat na leto – poleti zadva tedna, začetek na četrtek po 18. juniju. Nekateri iz vzhodnih fjordov so potovali tudi 17 dni, daso prišli na zasedanje. Vsak poglavar si je tu postavil svoj tabor. Zbrani so poslušali recitacije

31

pravnih določil, ki jih je izvajal pravni govornik, izvoljen od poglavarjev. Reševali pa so tudi spore,pogosto z orožjem, in je bilo polje prepojeno s krvjo. Sodišče je zasedalo na skali, ki je danesoznačena z zastavo. Kriminalce so kaznovali in še vedno je mogoče v reki videti bazen, kjer so vvreči utopili ženske prestopnice, moške so navadno obglavili, prestopnike pa tudi obesili ali zažgalina grmadi. Za čarovništvo in krajo je bila predvidena smrtna kazen, za uboj pa ne, razen tak vspanju. Bližnjim je morilec lahko poravnal dejanje s plačilom. Poznali so tudi dve vrsti izobčenja:hišni zapor in izgon. Izobčenje za 20 let je bilo v bistvu enako smrti, saj te je lahko vsak ubil. Šedanes imajo v Islandiji zelo stroge zakone glede alkohola, drog, kajenja v javnih prostorih. Ob rekiÖxará in jezeru Þingvallavatn (eno od dveh največjih v Islandiji - 84 kvadratnih kilometrov) jeparlament odločal tudi o ključnih političnih vprašanjih zgodovine otoka. Tako so leta 1000 potrdilizačetek krščanstva, v 12. stoletju priznali nadoblast Norvežanov, v 14. stoletju priključitev Danski,17. junija 1944 pa proglasili neodvisnost republike Islandije. V parku je tudi poletna rezidencaministrskega predsednika. Vidna je geološka prelomnica med severno-ameriško in evro-azijskotektonsko ploščo, ki se odmikata 2 milimetra na leto.

Sprehodimo se ob bazenu za kaznovanje na reki, vzpnemo se na prostor, kjer je zasedal parlament,beremo informativne table in razmišljamo o teh davnih časih. Da čim bolj doživimo prelomnico, sesprehodimo po zajedi med grmovjem, kamenjem in blatom do jezera, potem pa se vračamo popeščeni potki ob redkih vikend hišicah do cerkvice in hiše ministrskega predsednika.

Ob dveh dolgih hlačah in dvojnih rokavih pod pelerino mi ni ničvroče, srečujemo pa tudi turiste v natikačih in kratkih hlačah. Saj jepoletje, si gotovo mislijo. Ob devetih, ko se mi že vrnemo z ogleda,odprejo informativni center in dvignejo zastavo. Sploh je v tej deželinavada, da zastave ne visijo zunaj preko noči.

Na poti do gejzirov se peljemo skozi naselje Laugarvatn ob jezeru.Na vzpetini med zelenjem je zraslo naselje okrog 130 počitniških hišic, ki jih pred vetrom varujejotopoli. Tu je tudi samopostrežna bencinska črpalka, kjer pa Emanuel ne dobi potrdila, verjetno jezmanjkalo papirja. Pokličemo na navedeno številko za pomoč, vendar so informacije samo v namnerazumljivi islandščini. Pomaga nam prijazna gospa v bližnjem gostišču, ki telefonira, potem paobljubi, da bo vse uredila. In res: potrdilo dobijo prevozniki Vebrovi na dom. Ob gostišču je tudibazen, vendar je ta in nekaj toplih kopeli ob njem brez vode že od bruhanja vulkana leta 2010, ko jebilo tu naokrog vse pokrito s pepelom. Gospa nam še razloži, da se tudi njena hčerka, ki živi naWestmannskih otokih, vedno izgovarja na ta pepel, če je kaj več prahu po njenem stanovanju.

Na področju doline Haukadalur je okrog štirideset vročih vrelcev,blatnih jezerc in fumarol. Geysir, ki je prvič omenjen leta 1294, jetem pojavom dal ime. Včasih je bruhal tudi 60 metrov visoko, sicerpa je pogostost odvisna od potresov in še česa. Umetno so včasihposkušali izzvati izbruh z milom ali gramozom. 40 metrov južnejebolj pogosto bruha Strokkur ("pinja", "kangla"): približno vsakih pet

32

minut – 20 do 30 metrov visoko. Potresi aktivirajo gejzire tudi v bližnji zgodovini, recimo leta 2000.Zaradi gejzirov je dolina turistična atrakcija številka ena v Islandiji že od 18. stoletja. Povprečnosedem turistov na teden se opeče, ko testira temperaturo vode kljub vrvicam in opozorilom. Za nasStrokkur veliko bruha, izbruhi so celo dvojni, vendar jih je težko uloviti v posnetek. Drugače pa sepozna, da je to turistično zelo razvito področje tako imenovanega Zlatega kroga, h kateremu poleggejzirov spadata še zgodovinsko pomembni Þhingvellir in slap Gullfoss. Razkošni hoteli, velik kamp,lepo urejene trgovine in restavracije, le turistične informacije so bolj skope in omejene le na toozko področje.

Slap Gullfoss nas pozdravi v soncu s temperaturo zraka 17 stopinj.»Zlati slap« je v dveh stopnjah visok 32 metrov (11 in 21). Vodaprihaja iz reke Hvitá (»Bela reka«), ki ima izvir pod ledenikomLangjökull. Pretok je od 80 do 140 kubičnih metrov na sekundo,največji do sedaj 2.000. Voda se izliva v kanjon: 70 metrov globok in2,5 kilometrov dolg. V dvajsetem stoletju je bilo veliko poskusov zagradnjo hidroelektrarn. V tem času sta njegova lastnika Tómas

Tómasson in Halldór Halldórsson slap dala v najem tujim investitorjem. Ti niso imeli dovolj denarjain slap je kupila država. Tudi ta je želela izrabiti reko, kar bi za vedno spremenilo slap. To se nizgodilo in sedaj je slap zaščiten. Sigríður Tómasdóttir, hčerka Tómasa Tómassona, je bila odločenaohraniti slap: večkrat je šla protestirat v Reykjavik, grozila je celo, da se bo vrgla v slap. Nad slapomje zdaj njen spomenik. Obhodimo vse poti k slapu in nad njim ter uživamo v razgledih na tobogastvo pršeče vode. Tudi tu je pri višjem parkirišču bogato založena trgovina, kjer kupimzemljevid Landmannalaugarja, kakšnih informacij pa tudi tu ni mogoče dobiti. Ko starejši domačinvidi, da si ogledujemo zemljevid, nam da nekaj napotkov in zaupa misel: "Če ne najdeš tistega, kariščeš, pač najdeš nekaj drugega!"

V vasi Reykholt, ki ima okrog sto prebivalcev in veliko rastlinjakov, iščemo paradižnik za kosilo.Sprašujem pred rastlinjakom, pa je odgovor negativen. Baje pa, da sem spraševala za krompir(potatoes) in ne paradižnik (tomatoes). Kaj pa pošiljajo spraševat mene, ki sploh ne maramparadižnika!

Zapeljemo se malo nazaj do slapovFaxa, napeljemo vrvi in obesimosušit oblačila, na soncu parazstavimo tudi mokro obutev. Praviciganski tabor, v katerem siskuhamo kosilo. Jožica in oba Jožetadobro sodelujejo, kar eden od

Jožetov komentira: "PA, DA NE BI MI JOŠKI SKUP DRŽAL!" Zakaj smo se že ob tem smejali? Kdo bivedel?

33

Lepo napredujemo proti jugu, ko nas zamika še ogled nekdanjegavulkanskega kraterja z jezerom, ki je globoko sedem do 14 metrov.Imenuje se Kerið in je nekaj izjemnega: za obisk plačamo dva evravstopnine, verjetno zato, ker je na privatnem zemljišču. Sicer zanobeno naravno znamenitost ni vstopnine in na nobenemparkirišču ob znamenitostih ni treba plačati za parkiranje.Živopisani bregovi se zrcalijo v vodi, v bližini je še več kraterjev,

vmes pa površine mladega gozda. Res prija ta sprehod!

Do večera želimo biti v mestu Selfoss, kjer imamo za naslednji dan rezerviran terenski avtobus pridružinskem podjetju GT Travel. Začeli so leta 1962 s predelanim ameriškim rešilcem, ki so gauporabili za šolske in delavske prevoze, podjetje pa obstaja od leta 1969. Danes je to prevozništvo sturistično agencijo in sestrsko firmo za vzdrževanje vozil, ki ima okrog 50 različnih vozil, sameMercedese. Spadajo med en procent islandskih firm, ki so pridobile naziv Najmočnejši v Islandijileta 2012 (The Strongest in Iceland 2012). Njihovo značilno zeleno barvo je težko spregledati,Emanuel pa si terenska vozila tudi od bliže ogleda, saj se bo jutri preselil za volan enega izmed njih.V Bonusu nakupimo potrebno in se okrepimo s kavo, ki jo ob vhodu "častijo", dobrodošlo pa namje tudi stranišče v trgovini, čeprav je, kot navadno, le eno. Začne deževati, mi pa mrzlično iščemoprostor za nočitev. Nazadnje pristanemo na bencinski črpalki, ki je odprta celo noč in njihoveuslužbence "razveseljujemo" z obiski stranišča.

23. 8. 2013

Zjutraj se obilno najemo, na jedilniku je tudi šunka z jajci: čaka nas celodnevni izlet v notranjostdežele. Odpeljemo se do GT Travel, parkiramo naš avtobus, čeprav še ni osem, je šef že v službi.Pokasira 500 evrov za celodnevni najem terenskega avtobusa, vključeno je tudi gorivo, ne zahtevapa nobenega jamstva, številke kreditne kartice ali dokumenta. Vinku svetuje glede poti, Emanuelunačin vožnje in že smo na poti. Avtobus je za 40 oseb, torej pol prevelik za nas, pa se nič nepritožujemo. Dokaj udoben je, veliko bolj kot tisti izpred petih let, rohni pa kot letalo pred vzletom.Asfalta na poti je toliko, da res z nestrpnostjo čakamo na kakšno bolj izzivalno cesto. Prihajamo vdolino Þjórsárdalur (»Dolina bikove reke«), od koder se vidita dve gori Blafell in Burfell, kjer staživeli slavni sestri iz rodu trolčkov. Glede na krajevno zgodbo, ju je bilo mogoče slišati, kako sepogovarjata preko doline: Sister lend me a pot! What do you want it for? Boil a man 'till he’s hot!(Sestra, posodi mi lonec! Za kaj ga pa hočeš? Kuhala bom moža, dokler ne bo vroč!)

Brez težav najdemo dvojni slap Hjálparfoss (okrog 20 metrov visok),kjer se stekata reki Þjórsá in Fossa. Obkrožajo ga črne bazaltnestene, najti je tudi pepel - vidni ostanki zadnjega bruhanja Hekle.Imenuje se "slap pomoči", ker je s svojo vodo pomagal kmetom innjihovim čredam na poti preko pustinje. V bližini je lepo naselje hišs strehami s travno rušo. Malo niže od slapa je islandska druganajvečja hidroelektrarna Búrfellsstöð. Hidroelektrarne v Islandiji

34

proizvedejo 80 procentov električne energije, največja je Kárahnjúkavirkjun (690 MW), ki napodročju severno od Vatnajökulla proizvaja energijo za proizvodnjo aluminija.

Slap Háifoss (drugi ali tretji po višini – 122 metrov visok) nam je predaleč s poti, našli pa bi radi"Rajsko dolino", nad katero smo bili nekateri navdušeni ob prvem obisku Islandije, pravo ime pasmo pozabili. K sreči je uslužbenec GT Travel omenil Stöng, ki je označen na odcepu in pomakadamski cesti se zapeljemo tja.

Razpršimo vse luže na poti inneznansko uživamo, ko voda brizgado strehe (Foto: Sonja Kostevc).Zgodovinska kmetija Stöng jerekunstruirana vikinška dolga hiša iz

časa 1100, replika poslopja, ki je stalo bolj proti severu in ga jepokopal pepel vulkana Hekla. Uredili so jo leta 1974, mi pa jopogledamo le od daleč. Na parkirišču je zemljevid in na njem označena dolinica Gjáin, ki bi bilalahko tista, ki jo iščemo. In res je!

Z roba se nam odpre čudovit pogled na majhne slapove, jezerca invulkanske oblike sredi zelenja. Kot otroci se razveselimo inpohitimo po potkah med temi lepotami. Povsod je veliko poskočnevode, veter kodra njeno površino, med različnimi travami ingrmovjem pa izstopajo visoka dekorativna stebla angelike alizdravilnega gozdnega korena, ki nas s svojo razkošno bujnostjospremlja še na vseh vlažnih področjih nadaljne poti.

Vrnemo se na glavno cesto, vzpnemo v hrib in naletimo na dve vetrni elektrarni ter letališče.Prečimo reko Þjórsá, ki je z 230 kilometri najdaljša v Islandiji. Na nebu se pojavi več mavric.

Obvezen je postanek v hotelu Hrauneyjar, ki je zgrajen iz montažnihdelov, da se laže širi. To je zelo lepo urejen objekt na robu divjine,daleč od obljudenega sveta. Ni odveč opozorilo, da je do naslednjebencinske črpalke 243 kilometrov. Obiskovalci si morajo prekočevljev natakniti plastične vrečke, potem pa lahko uživajo vprijetnih prostorih: restavraciji, trgovini, toaletnih prostorih, navoljo pa je tudi 108 sob. Mi hitro opravimo nujne potrebe, potempa nadaljujemo pot med jezerci, rjavimi in zelenimi grički, poddaljnovodi ...

Pod mostom opazimo zanimivo stekanje rjave vode in zelene izzajetja za elektrarno. Srebrna pustinja se blešči od vlage, veter jevedno močnejši, cesta postaja res terenska. Največji prepih je narobu nekdanjega kraterja Hnausapollur z jezerom. Težko se

35

upiramo vetru, da nas ne odnese, avtobus pa je tudi treba prestavitipod rob. Kmalu smo v Landmannalaugarju ("Ljudski bazeni"), ki naspozdravi z veliko vode, meglo, dežjem in vetrom. To je področje vbližini vulkana Hekla, ki je za turiste dosegljivo samo poleti sposebnimi vozili. Vrstijo se naravne lepote s polji strnjene lave,slikovitimi gorami, naravnim kopališčem, planinsko kočo, kampom,kjer je težko zabiti kline in ti veter lahko odnese šotor kljub obtežitvis kamni. Je dobro izhodišče za pohodništvo. Znana je štiri in več dni trajajoča tura do področjaÞórsmörk in južne obale (55 km).

Da pridemo do parkirišča, je treba dvakrat prečkati reko. Tu pa senakazujejo težave: voznik osebnega avtomobila pred nami cinca inse ne more odločiti. Končno le zapelje v vodo in jo srečnoprečka. Potem smo na vrsti mi, ki nimamo nobenih težav zavtobusom na visokem in močnem podvozju od tovornjaka.Prijatelji, ki so šli prečkanje ovekovečit, pa so pošteno mokri od

čakanja na dežju (Foto: Sonja Kostevc). Na žalost ni nobene možnosti, da bi se odpravili v hribeobčudovat njihove pastelne barve, nekaj pa se nas opogumi in se gremo kopat v potok, ki teče potoplem pesku. Od pokritih prostorov do tja je nekaj sto metrov, zato se slečem šele na terenu inoblačila pokrijem s pelerino. Namakanje v topli vodi je res nekaj enkratnega, kaj pa potem? Naj sepreoblečem v dežju in vetru? Na pol slečem kopalke, nataknem srajco, flis in bundo, potem pa zgolimi nogami do garderobe. Tuši so samo z mrzlo vodo, zato se na stranišču obrišem s toaletnimpapirjem in brisačo ter oblečem v vsa oblačila, ki so še ostala suha. V avtobusu me sprejmejo zviskijem in izdatno malico, uspešno ogrevanje pa je tudi s pesmijo in šalami.

Vračamo se po malo drugačni poti: splezamo skoraj na Heklo ("S kapuco pokrita"). To je druginajbolj aktiven vulkan v Islandiji – »Vhod v pekel«, bruhal marca leta 2000. Aktivni vulkan Hekla jenajbolj znana islandska gora, visoka 1.491 metrov. Vulkan je star minimalno 6.600 let in je del 40kilometrov dolge vulkanske verige. Seizmologi večkrat zaprejo dostop, saj Hekla zelo hitro izbruhnein ni časa za umik (30 do 60 minut med potresom in izbruhom). Pravijo, da je Hekla varna, če je voblakih. Dostop do nje je možen samo poleti, saj se ceste odprejo šele junija. Islandija leži na mejievropsko-azijske in severno-ameriške plošče in ima preko 800 vulkanov - kar 180 jih je aktivnih.Normalno je zemeljska skorja debela 10 kilometrov, na Islandiji je samo en ali dva kilometra, zatoje tu tako močno aktivno vulkansko delovanje.

Zvečer se vračamo z naše avanturistične poti in v Selfossu spet obiščemo že znano bencinskočrpalko zaradi stranišč. To je mesto z nekaj nad šest tisoč prebivalci, strateško pomembnim visečimmostom preko reke Ölfusá (prvi 1891, drugi 1944, med drugo svetovno vojno so ga varovaleangleške čete) in nekaj industrije (predelava mleka). Je glavno mesto juga, dobro izhodišče zaturiste. Ima kolidž in poletni festival. Prvič naseljeno kmalu po letu 1000. Kljub besedi "foss - slap" vimenu tu ni nobenih slapov, slap z enakim imenom je na severovzhodu države nekaj sto metrovnad slapom Dettifoss (11 metrov visok). 29. maja 2008 je potres poškodoval nekaj ljudi (30), stavbe

36

in ceste, poginile so tudi ovce. Vzhodno od mesta se najdaljša islandska reka Þjórsá (230 km) izlivav Atlantski ocean.

Ob devetih vrnemo terenski avtobus in se spet vselimo v našega. Odpeljemo se proti Modri laguniin pojma nimam, kdaj smo parkirali. Krasno je zaspati na suhem in toplem!

24. 8. 2013

Zbudimo se na parkirišču pred Modro laguno, ki nas razočara: nima stranišč, le neke vrstegarderobo, ki je seveda še zaprta. Prši in veter piha, mi pa se po zajtrku odpravimo še bolj v vodo. Vnajbolj znano, najbolj obiskano in največje ter najdražje geotermalno kopališče - zdravilišče naIslandiji. Značilna modra barva, po kateri je laguna dobila ime, je zaradi alg, rudnin in finegakremenčevega mulja, ki so v njej. Laguna je velika 5.000 kvadratnih metrov s šest milijoni litrovgeotermalne vode, ki se zamenja vsakih 40 ur. Laguna se napaja z vodo iz bližnje geotermalneelektrarne Svartsengi. Vročo vodo (240°C) črpajo iz globine dveh kilometrov v bližini lave in jouporabljajo za poganjanje turbin, ki proizvajajo električno energijo. Toplo vodo izkoristijo še kot»odpadek« za ogrevanje lagune, ki ima temperaturo od 37 do 42 °C in naj bi bila pravi eliksirmladosti. Topla voda je bogata z mineralnimi solmi, silicijem in žveplom, zato kopanje v Modrilaguni pomaga ljudem, ki trpijo zaradi kožnih bolezni (na primer luskavica). Imajo kopališče, kopeli,savno, blatne obloge, slap. Garderobe in drugi prostori so res lepo urejeni, zapestnice za vstop so ševedno slovenske izdelave. Čeprav se nas gre kopat le polovica - enajst ljudi, nam vseeno po nekajdogovarjanja odobrijo deset procentov popusta za skupino (navadno je to 20 oseb) in plačamo 36evrov po glavi. Seveda to velja za cel dan, mi pa bomo tu le par ur. Tudi tu prosijo, da se kopalcidobro in z milom goli stuširajo, ker vode ne klorirajo. Tako je v vseh geotermalnih bazenih podržavi. Pod streho je le manjši bazenček s slapom, ostalo je pod milim nebom. Kopališče jeoblikovano zelo razgibano, na voljo so različne savne, največ zabave pa je ob mazanju z belimpeskom. Za pijače je manjši šank, kjer vam zapitek elektronsko vnesejo na zapestnico, in znesekpotem poravnate ob izhodu.

Po uživanju v vodi se sprehodimo še po poslopju, s terasefotografiramo kopališče in elektrarno v ozadju, v trgovini s kremamiin serumi za pomladitev in utrditev kože pa se ne zadržujemopredolgo.

Naprej nas pot vodi proti Reykjaviku, ob katerem se nekateri zlobnosprašujejo ali je to naselje preveliko za vas ali premajhno za mesto.

V Evropi je to najbolj severno glavno mesto nedaleč od polarnega kroga s 198.000 tisoč prebivalci(dve tretjini vseh prebivalcev). Pozimi je svetlo le štiri ure, poleti pa noči skoraj ni. Na rtuIngolfshöfdi se je leta 874 izkrcal prvi islandski naseljenec Viking Ingólfr Arnarson. Od takrat se jeotok pričel uradno imenovati Islandija. Ko je Ingólfr Arnarson našel tople vrelce, je poleg njihzgradil svojo domačijo. Mesto je imenoval Reykjavík – »Zaliv v dimu« - zaradi dima vročih vrelcev.To je bil začetek nastanka glavnega mesta Reykjavik. Do 18. stoletja le nekaj kmetij, kasneje razvojob tkalnici in vrvarni, leta 1786 postane pomemben kot trgovska postojanka, na začetku 20.

37

stoletja okrog 5.000 prebivalcev, hiter napredek po drugi svetovni vojni. Danes je administrativno,kulturno in gospodarsko središče države.

Reykjavik si najprej ogledamo od zgoraj. Restavracija Perlan (Biser)z razgledno ploščadjo in trgovinami je zgrajena na šestih ogromnihtankih za shranjevanje vroče vode iz vročih vrelcev. Vsak tankvsebuje 4 milijone litrov vode – povprečne temperature 85 stopinj.Vodo uporabljajo v kopalnicah in za gretje hiš v Reykjaviku, pa tudipločnikov v mestu in ceste proti letališču. Geotermalna toplota je zaIslandce najpomembnejši vir, ki zagotavlja poceni, zanesljivo in

naravovarstveno neoporečno energijo. Prvi poskusi uporabiti to vodo so bili že leta 1755, vReykjaviku so začeli vrtati leta 1928, najgloblja vrtina je dosegla 246 metrov. Danes okrog 70 vrtinoskrbuje področje glavnega mesta z vročo vodo. Globina vrtin je od 500 do 2000 metrov, ena vrtinapa celo 3 kilometre. Prvi tank so zgradili leta 1939, restavracija je bila zgrajena leta 1991 in postalaena od znamenitosti Reykjavika na 61 metrov nadmorske višine. Zaradi posebne tehnologije inmaterialov je zgradba zelo akustična. Višina: 25,7 metrov, prostornina: 20.000 kubičnih metrov,1.176 šip, 1.900 notranjih luči, 942 žarnic za »zvezdno nebo« v kupoli, 12 kilometrov električnihkablov in 37 kilometrov kablov za zvočni sistem. Vizijo o zgradbi je imel umetnik Johannes Kjarvalže leta 1930. Stekleno kupolo podpira votlo kovinsko podporje, skozi katerega teče pozimi toplavoda, poleti pa mrzla. Tako je skozi celo leto v zgradbi prijetna temperatura. Vikinški muzej zvoščenimi lutkami Sagamuseum na zanimiv način na temo islandskih sag predstavlja islandskozgodovino v enem izmed tankov. Na hribu, kjer stoji Perlan, so posadili več kot 176.000 dreves: tuso prijetne sprehajalne steze in možnost kolesarjenja. Vse to z razgledne ploščadi lepo vidimo, patudi mesto z glavno cerkvijo in stolpom Smáratorg Tower - 20 nadstropij velik stolp s pisarnami,restavracijami in prodajalnami, Esja - 914 metrov visoka vzpetina nad mestom, ki je popularno zahribolazce, pa se skriva v megli.

24. avgusta je v mestu maraton, zato imamo kar nekaj težav pri vožnji, še težje pa je najti parkirniprostor. Končno parkiramo za trgovino Bonus pri starem pristanišču in se peš napotimo v središče.Po ulicah vrvi od ljudi, nič jih ne moti rahlo pršenje, dežnikov skoraj ne vidiš. Na različnih mestih soprizorišča z različno glasbo, zabavnimi prireditvami, programi za otroke.

Ker je poleg dolgega, krajšega in otroškega maratona na sporedutudi smešni, vidimo po mestu veliko kostumiranih tekačev. V stariribarnici so postavili The Iceland Expo Pavillion: napravljen je bil zasvetovno razstavo v Shanghai-ju leta 2010 in postavljen tudi naknjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2011. Ogled 15-minutnega filma spredstavitvijo Islandije ponujajo za deset evrov.

Hodimo mimo moderne stavbe Harpa v pristanišču, ki so jo odprlimaja 2011 in ima koncertno dvorano in konferenčni center sstekleno fasado, umetnik - Olafur Eliasson. To je sedež opere in

38

islandskega simfoničnega orkestra. Stavba ima tako skupaj štiri dvorane, največja je s 1.800 sedeži,več manjših dvoran in obsežen razstaviščni prostor.

Na obali se slikamo ob jekleni kreaciji Sun Voyager, ki je podobnavikinški ladji, potem pa povzpnemo do cerkve Hallgrímskirkja, kispominja na kos vulkanskega bazalta. Gradili so jo od 1940 do 1974,s 75 metrov visokega stolpa, ki je najvišji cerkveni stolp v Islandiji,je lep razgled. Imenuje se poHallgrímuru Péturssonu, najboljznanemu islandskemu pesniku.

Orgle, ki so jih dokončali decembra 1992, imajo 5.275 piščali, visokeso 15 metrov in tehtajo 25 ton. Ob času našega obiska je v cerkvikoncert otroškega zbora, ki mu vsaj za nekaj trenutkovprisluhnemo. Pred cerkvijo stoji kip prvega Evropejca, ki je odkrilAmeriko. To je bil Leifur Eiriksson (približno 970 – približno 1020). Pristal naj bi na obalah »Novegasveta« leta 1.000, to je 500 let pred Krištofom Kolumbom. Kip, ki ga je oblikoval Alexander StirlingCalder, je bil darilo Združenih držav leta 1930 ob tisoči obletnici ustanovitve islandskegaparlamenta.

Tri pohodnice se odpravimo iskat Red Rock Cinema, ki ima na sporedu The Volcano Show – film ovulkanih. Soavtor filmov Villi Knudsen predstavlja v prvi uri vse izbruhe vulkanov od leta 1947,druga ura je namenjana natančni predstavitvi izbruhov na Heimaeyu in Surtseyu. Ujamemo delpredstave, za pogovor z ostarelim Villijem pa ni časa.

Nekaj časa je ostalo še za staro mesto okrog naravnega jezera zgeotermalnim gretjem Tjörn - Tjörnin (»Ribnik«), ki je idealnomesto za sprehode in opazovanje ptic (race, gosi, labodi). Otroci paimajo posebno zabavo pri hoji v velikih plastičnih balonih na vodi.Tu sta moderna mestna hiša Raðhus iz leta 1980 (vprašanje, če sevključuje v okolje) in parlament Alþingishus. Najstarejši parlamentna svetu, ki ima začetke v letu 930, ima zdaj sedež v eni nastarejših

kamnitih zgradb v Islandiji. V gimnazijo v bližini sta hodila dva nobelovca: Halldor Laxness (leta1955 za literaturo) in Niels Finsen (1903 za medicino). Ko vse to obhodimo, se vrnemo k avtobusu,kjer pomagamo pripraviti kosilo.

Ko se poslavljamo od tega simpatičnega glavnega mesta, se peljemo mimo hiše Höfði, v kateri stase leta 1986 sestala ameriški predsednik Ronald Reagan in njegov ruski kolega Mihael Gorbačov nazgodovinskem srečanju, ki je pomenil konec hladne vojne med obema velesilama. Zgrajena je bilaleta 1909 in jo smatrajo za eno najlepših in zgodovinsko najbolj pomembnih zgradb na področjuReykjavika. Japonski milijonar je celo doma dal narediti natančni posnetek te hiše. Včasih je bila tohiša francoskega konzula, med gosti pa so bili tudi angleška kraljica, Winston Churchilll in Marlene

39

Dietrich. Nekdanji britanski konzul je odkril, da je v hiši duh »Bela gospa«, zato so hišo prodali.Sedaj je v lasti mesta Reykjavik in jo uporabljajo za uradne sprejeme in srečanja.

Na načrtu mesta poiščemo tudi Laugardalshöll, ki je pokrita športna arena s kapaciteto 5.500 ljudiza različne športe (rokomet), je pa tudi največja koncertno prizorišče za 11 tisoč ljudi in mesto zarazlične dogodke. Najbolj je znana po Svetovnem šahovskem prvenstvu leta 1972 in partiji stoletjamed Bobby Fischerjem in Borisom Spasskyjem, ki se je končala s porazom Rusa in to je pomenilotudi konec 24-letne prevlade Rusov na področju šaha. Drugi pomembni dogodek v areni je bil»Narodna skupščina« - prvi korak v procesu ustavne reforme. Zbralo se je tisoč državljanov,izbranih naključno, v enem dnevu so sestavili dokument z glavnimi principi islandskega naroda. Toje bilo šestega novembra 2010.

Zunaj še kar prši, ko se vozimo skozi Hveragerði - mestece z 2500 prebivalci in državno vrtnarskošolo. Skozenj teče reka Varma in je znano po geotermalni aktivnosti ter po zelo pogostih manjšihpotresih bližnjega vulkana Hengill (803 m). Geotermalno polje je kar v središču mesta: lahko kupišjajce in ga skuhaš v vrelcu. Na severnem obrobju mesta, na vhodu v dolino Ölfusdalur, je majhen,redko bruhajoči gejzir Grýla, na poti v dolino Gufudalur pa neprekinjeno bruhajoči gejzir Leppalúði,ki dosega višino 10-12 metrov. Ta je bil napravljen umetno: vrtina. Blizu mesta je dolinaReykjadalur z gejziri, blatnimi vrelci, toplo reko za kopanje, pohodniškim potmi, parkiriščem. Najužnem koncu mesta je majhno pristanišče Þorlákshöfn, izhodišče za trajekt na Vestmanske otoke.Zemeljska skorja je tako plitka, da v vrtovih nekaterih hiš izhaja iz zemlje vulkanska para. Ogledamosi lahko geotermalna območja s številnimi izviri tople vode in fumarolami (blatni vrelci). Lokalnibazen ima naravno parno savno. Prebivalci se preživljajo z rastlinjaki, ki jih ogrevajo z vročo vodo izvulkanskih vročih vrelcev. Pod steklom gojijo rože, zelenjavo in vse vrste sadja, vključno zbananami. Mi bi hoteli kakšen rastlinjak tudi obiskati in kaj kupiti, pa te možnosti ni. Vse pridelanoprodajo trgovinam preko zadruge. Je pa zanimivo videti oranžno osvetljene rastlinjake v večernemmraku.

Utaborimo se na parkirišči pri slapu Seljalandsfoss.

25. 8. 2013

Na parkirišču pri slapu Seljalandsfoss stoji prijazna hišica s toaletnimi prostori, ki so celo ogrevani.Hvaležno izkoristimo to danost, zajtrkujemo, potem pa se napotimo proti slapu, ki pada prekoklifov nekdanje obale 60 ali 65 metrov globoko.

Je eden od najbolj znanih slapov v Islandiji: zelo je slikovit in zatonjegove fotografije najdemo v številnih knjigah in koledarjih.Napaja se iz ledenika Eyjafjallajökull. Posebna privlačnost je v tem,da se po stezici vzpneš in hodiš v ozadju slapa ter skozi tančico vodegledaš na zunanji svet. To naj bi bil tudi edini kraj na svetu, kjerženska lahko zaprosi moškega. Nad njim reka dela tesen, s katero jepovezana zgodba o trolki, ki naj bi se sem zatekla pred zvokom

40

vaških zvonov. Pršeča voda nas malo poškropi, mi pa raziskujemo naprej: v bližini je še jama, kjerso se včasih zbirali parlamentarci,

med kampom in nekdanjo kmetijo pa najdemo stezo do še enegazanimivega slapa Gljúfrabúi. Ta se delno skriva za zagozdeno skalo,ob robu vode lahko ob ugodnem vodostaju pridemo pod njo čisto kslapu, ki s svojimi 40 metri bobni in škropi vse naokoli. Če je voda leprevisoka, se je bolje povzpeti po strmini in slap občudovati odstrani. Na vsak način pa je treba dobro paziti, ker je teren moker inspolzek.

Kar naprej do naslednjega slapa: taje na reki Skógá, ki pada po skalahnekdanje morske obale. Na tej rekije več kot 20 slapov. Skógafoss je 25metrov širok, 60 ali 62 metrov visok,

je eden od največjih in najlepših slapov države. Na njem so pogostemavrice, tudi dvojne. V votlini za njim naj bi prvi Viking ÞrasiÞórólfsson zakopal zaklad. Na vzhodni strani se začne pot proti Þórsmörk-u, ki se potem nadaljujedo Landmannalaugarja. Mi se povzpnemo po 396 stopnicah do vrha slapa in lahko samopredvidevamo, kakšne lepote so na poti naprej.

Pol kilometra stran je Skógar ("Gozd"), ki je vasica z le 25 prebivalci, precej poškodovana priizbruhu vulkana Eyjafjalla leta 2010. Znana je po muzeju na prostem »Byggðasafnið í Skógum«, ki jebil ustanovljen leta 1949. Zelene strehe iz travne ruše in stara arhitektura vasice ter hišeimenovane Torhof te popeljejo v pretekli čas - čas Vikingov. Muzej o prometu - velika dvorana jepolna avtomobilov, čolnov in manjših letal, v večji hiši pa razstavljajo izdelke domače obrti,artefakte in umetnostne predmete. Tu sta še hiša in šola iz preteklega stoletja. Zanimivost: razstavapletenih kondomov iz ovčje volne. Ker imamo na poti še veliko zanimivosti, vasi in muzejev neobiščemo. Ob cesti so prava polja lupin - volčjega boba.

Danes je dovolj vode v deževni obliki, pa jo gremo iskat še v trdi! Ledenik Sólheimajökull je jezikvelikega ledenika Mýrdalsjökull, ki je četrti največji ledenik v Islandiji s površino 590 kvadratnihkilometrov. Pod 400 do 700 metri ledu leži vulkan Katla, ki je nazadnje bruhal leta 1918. Iz ledenikateče več rek. Od glavne ceste nas čaka pet kilometrov grbinaste ("bumpy") ceste, ki je resposkočna, potem pa 900 metrov pešačenja do ledenika. V dolini pod potjo plavajo kosi ledu, ki sopokriti z vulkanskim peskom.

Previdno stopamo po površini, ker pogosto ne veš, kje je zemlja inkje led, izogibamo se razpokam in ogledujemo moškega, ki dela vled stopnice. Verjetno bodo za razvajene turiste, razmišljamo.Seveda je na parkirišču izposoja opreme in ponudba vodenja poledeniku. Nam je ta sprehod čisto dovolj, vrnemo se na glavno cesto

41

in nadaljujemo vožnjo po lepi pokrajini z različno oblikovanimi hribi, vmes pa so pašniki z ovcami inkonji.

Na tej južni obali Islandije je nekaj res zanimivih in lepih mest. Mednje gotovosodi Dyrhólaey: zanimiv polotok, 120 metrov visok, star 80 tisoč let, ki je bil včasih mogoče otok, sajse imenuje "Vrata na gorati otok". Verjetno je nastal s podvodnim izbruhom lave, iz katere soizoblikovane različne tvorbe, tudi velikanski črni obok. Svetilnik je iz leta 1928: material so pripeljalis čolni in ga z vrvmi zvlekli gor. Poleti tu gnezdijo tudi njorke, ki so sposobne v kljunu obdržati dodvajset rib. Še vedno je skrivnost, kako zgrabijo novo ribo in ne spustijo prejšnjih. Ljudje še vednopobirajo ptičja jajca, čeprav pravila to zelo omejujejo. Preko ožine se pripeljemo na parkirišče, odkoder je lep sprehod v smeri urinega kazalca do svetilnika. Prej pa se je treba sprehoditi še poneposredni okolici, ki je divje, divje lepa s krasnimi razgledi.

Pogled nam uhaja na razgibano oblikovano obalo, ki jo bičajomogočni valovi, pa na črno obalo proti kraju Vik, kjer se kažejo črnibazaltni stebri v morju, na drugi strani pa podobno obalo zaključujeskalni obok. Peš se napotimo protisvetilniku, avtobus pa lepo pocesti. Vse bolj se nam odpirajorazgledi in končno stojimo na vrhu -

to je najjužnejša točka dežele, pod nami pa mogočni skalni obok, kiima ob sebi še manjšega. Pri avtobusu razpnemo ponjavo za strehoin skuhamo kosilo, s svojo dobro voljo pa razženemo oblake inkmalu posije sonce. Poslovimo se od s soncem obsijanega oboka ins pesmijo in plesom odpeljemo proti Viku.

Vik je je najjužnejša in najbolj samotna vas na Islandiji, saj 70 kmokoli nje ni večjega naselja. Ima samo 300 prebivalcev, vendar jepomembno izhodišče za ledenik Mýrdalsjökull in ima po mnenjuameriške revije Islands Magazine eno najlepših plaž na Zemlji. Lepačrna plaža s črnimi bazaltnimi stebri v morju, imenovanimiReynisdrangar, je vredna ogleda. Le ti naj bi bili po ljudskemverovanju troli (škrati), ki niso mogli pristati s trojambrno ladjo pred

zoro, zato so bili spremenjeni v stebre. Stebri so visoki do 66 metrov in so gnezdišča za ptice. Bližnjegorovje Reynisfjall je znano v ornitoloških krogih, saj tu v poletnih mesecih gnezdi ogromno ptic,predvsem ptica puffin (njorka, mormon). Ob lepem vremenu je krasen sprehod ob obali. Ker leživasica Vik tik pod ledenikom Mýrdalsjökull, katerega vrh je aktivni vulkan Katla, se prebivalcibojijo, da bo ob izbruhu vas poplavila voda iz talečega se ledenika. Zato se redno urijo, da na prviznak preplaha pohitijo na najvišjo ležečo točko – to je vaška cerkev, ker so prepričani, da bo samota stavba preživela tako veliko poplavo. Tudi mi se sprehodimo po sončni plaži, si naberemo črneploščate kamne in v trgovini nakupimo spominke.

42

Mýrdalssandur je peščena puščava vzhodno od Vika (700kvadratnih kilometrov). Več ledeniških poplav, ki so sledile izbruhuKatle, je uničilo kmetije in vegetacijo, tudi gozdove. Tu naj bigospodarili duhovi mornarjev, ki so svoja življenja izgubili vbrodolomih na tej obali. Del puščave je Laufskálavarða, kjer je vdesetem stoletju izbruh lave uničil kmetijo s tem imenom.Popotniki so tu začeli zlagati kamne za srečno pot. Cestna služba je

pripeljala zalogo kamenčkov za moderne turiste, vendar še vedno težko najdeš kakšnega prostega,da bi zgradil svoj kupček. Na levi strani se vrsti cela veriga ledenikov, ob cesti pa kamni, porasli zmahom.

Kirkjubæjarklaustur je vas z okoli 300 prebivalci, edino mesto za preskrbo med kraji Vik in Höfn. Toje zelena oaza sredi vulkanske puščave, ki jo je izoblikoval izbruh kraterja Laki leta 1783, ki je trajalkar deset mesecev. Razlilo se je 30 milijard ton lave in trikrat toliko žveplene kisline, tu je bil šeškodljiv plin, ki je pobil petino prebivalcev in polovico živine. Cele naselbine je odnesla povodenj,ljudje iz te vasi pa so se zatekli v cerkev in se rešili pred lavo. Danes na temeljih stare cerkve stojimoderna spominska kapela iz leta 1974, krater Laki pa miruje. Prvi naseljenci tu so bili irski menihi,ki so pobegnili pred Vikingi, prej pa na njih pritegnili prekletstvo. Ime kraja govori o samostanu, kiso ga leta 1186 tu postavile benediktinske nune, in je obstajal vse do reformacije leta 1550. Ni bilravno zgledna ustanova: dve nuni so zažgali na grmadi. Prva naj bi se spečala z vragom, druga pabogokletno govorila o papežu. Malo stran so živeli menihi, opat in menihi so pogosto šli obiskatmater prednico ter nune. Ob neki priložnosti so tudi prenočili. Sredi noči je mati prednica šla z lučjopreverit, kako se obnašajo nune. V eni celici je zalotila meniha in nuno, da spita skupaj. Prednica ježe hotela ukoriti nuno, ko jo je ta vprašala: "Kaj pa imate na glavi, mati prednica?" Vsa zgrožena jemati prednica opazila, da si je na glavo poveznila opatove spodnje hlače namesto svoje čepice.Omilila je svoj glas in komentirala, da smo vsi ljudje grešniki. Zgodbe o nunah povezujejo tudijezero nad krajem (Systravatn - "Jezero sester"), kjer naj bi se ob kopanju dveh nun iz vodopokazala roka z zlatim prstanom (po drugi verziji naj bi bil to zlat glavnik). Ko sta ga hoteli zgrabiti,ju je roka potegnila pod vodo in utopila.

Po nunah pa se imenuje tudi slap Systrafoss, ob katerem se je mogočepovzpeti do jezera in skal, kjer naj bi bili pokopani pregrešni nuni.

Mi ga odkrijemo slučajno, koiščemo Kirkjugólf ("Cerkvena tla"),naravna bazaltna tla v velikosti približno80 kvadratnih metrov, kjer soheksagonalni bazaltni stebri v zemlji inse vidijo samo zgornje ploskve. Topodročje je malo ven iz vasi.

43

Foss á Siðu je slap, ki je viden z glavne ceste, in za njega pravijo, davčasih veter nosi njegov curek vodoravno. Pod njim je nekaj hiš inzaprta pot do njegovega vznožja. Pa saj je tako najlepši pogled oddaleč!

Že od daleč se nam kaže tudi Lómagnúpur - gorski hrbet, ki doseževišino 764 metrov, njegova skorajnavpična sprednja stena pa je s 671ali 688 metri najvišja v Islandiji. Sledipusta ravnina, zadaj in na levi sekažejo ledeniki. Prevozimo tri dolgemostove (420, 376, 904 metre), pridrugem so ostanki starejših. Na

parkirišču pri informativnih tablah in ostankih starega mostavečerjamo in ostanemo čez noč. Bi je to zanimiv in bogat dan:

Pet slapov al deset, kdo bi to prešteval;ledenik z odprtimi usti v nas je zeval. Pa zakaj, pa zato ...

Obala ta, črna vsa, nam kamnov dosti nudi;čeri, valovi in obok - malo se potrudi. Pa zakaj, pa zato ...

26. 8. 2013

V malo meglenem jutru na parkirišču proučujem informativne table in berem o ledenikih, nakaterih so jezera, ki jih ogreva geotermalna aktivnost. To in občasni izbruhi povzročijo poplave.Najbolj pogosto se to dogaja pod največjim ledenikom Vatnajökull, ki je s površino 8.100kvadratnih kilometrov drugi, s 3.100 kubičnimi kilometri velikosti pa prvi v Evropi. Povprečnadebelina ledu je 400 metrov, največja pa en kilometer. Ogromne količine vode se izlijejo napeščene ravnine Skeiðarársandur, ki obsegajo tisoč kvadratnih kilometrov in segajo do morskeobale v dolžini 56 kilometrov. Zabeležili so že 33 takih poplav, ki se pojavljajo v intervalih treh dodesetih let. Zaradi njih ni bilo do let 1972/74 na tem področju nobenih pravih cest, potovanje jebilo zelo težavno, začuda pa ni terjalo veliko življenj. Tu je bilo celo nekaj kmetij. Na vulkanskihjezerih Grímsvötn so koncem septembra 1996 po dolgem času zaznali izbruh vulkana: pojavi sepepel in povišana voda na jezerih. Petega novembra je poplavna voda na robu ledenika, premika se

s hitrostjo devet kilometrov na uro, pretok pa je 50 tisoč kubičnihmetrov na sekundo. Ogromni kosi ledu - tudi tisoč do dva tisoč ton,rušijo vse pred sabo, tudi mostove, med njimi 904 metre dolgega izleta 1974. Mostove ponovno zgradijo v letih 1997 in 1998. Nemapriča divjanja vode je tudi zveriženo ogrodje mosta na našeparkirišču, s katerega izgledata dva jezika ledenikov čisto pohlevna.Zavedati se moramo, da lahko do divjanja vode pride kadarkoli, saj

so izbruhe pod jezeri zaznali tudi leta 2004 in 2011.

44

Te informacije nas ne zastrašijo preveč. Po zajtrku se zapeljemo do vhoda v Skaftafell, ki je druginajvečji islandski narodni park (4.807 kvadratnih kilometrov), ustanovljen leta 1967 in dvakratrazširjen. Leta 2008 je postal del večjega parka Vatnajökull National Park. Pokrajina je podobna tistiv Alpah, oblikovali so jo led, voda in vulkanski izbruhi. Nahaja se med mestomaKirkjubæjarklaustur in Höfn na jugu Islandije. Znan je po prijetni klimi in čudovitih sprehodih, kjer

lahko občudujemo ledeniške jezike, vulkansko pokrajino, slapove, ter številne vrste ptic, lisic in celonekaj kun. Največja atrakcija je črni slap Svartifoss.

Po lepo speljani poti se dvigamo, na levi nas spremlja tok vode zmanjšimi slapovi, za nami se razprostirajo peščene ravnine. Lepozelena je pokrajina ob poti: manjše drevje, grmiči, drobno cvetje,zlasti veliko je modrih zvončnic. In na misel pride pesem:

Za lepote te si je treba čas uzet, tu in tam se staut in kdaj tudpotrpet. Tud za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in kdaj tudpotrpet. ...

V zelenju se zablešči največji od petih slapov na tej reki: Svartifoss.»Črni slap« je visok 20 metrov in je eden od najlepših islandskihslapov. Obdajajo ga črni stebri lave, oblikovani v toku lave, ki se jehladila zelo počasi. Ostre bazaltne zavese spominjajo na velikanskeorgle. Heksagonalni stolpci - lavini kristali so dali navdih islandskimarhitektom za cerkev Hallgrímskirkja in Narodno gledališče v

Reykjaviku. Podobne oblike najdemo marsikje v Islandiji, tak je tudi Giant's Causeway v SeverniIrski in Staffa na Škotskem. Spustimo se navzdol, občudujemo slap z mosta, potem pa se muposkušamo čim bolj približati. Oblike bazalta okrog vodnega curka so res neverjetne. Kažipotivabijo v različne smeri, mi pa se vračamo v dolino delno tudi po desni strani vodnega toka. Pot jemalo bolj divja, vodi pa mimo opuščene elektrarne in preko "Ovčjega travnika", kjer so včasihzvečer ločili ovce in jagnjeti, da so ovce zjutraj lahko pomolzli. Kmetje tu od leta 1950 poskusnosadijo iglavce, gozdarji so hoteli prevzeti področje, vendar ga kmetje ne pustijo. Hodimo mimo lepeurejenega kampa, potem pa se napotimo še k ledeniškemu jeziku Skaftafellsjökull.

Pot vodi med gredami maha, ki gakrasi nizko grmovje, resa in drobnocvetje. Posamezni deli so označenikot točke geološke poti. Že na prvipogled se mi zdi, da je ledenikaveliko manj kot pred petimi leti,meritve to res dokazujejo.

45

Ob robu lagune se pojavi tudi nizozemski snemalec odgoogle.maps z oprtanim sistemom kamer, ki smo ga srečali že prislapu. Zdaj vemo, kako snemajo material za svoje zemljevide.

Naš naslednji postanek je pri Ledenilaguni. Jökulsárlón je največje innajbolj znano ledeniško jezero v

Islandiji, na južnem koncu ledenika Vatnajökull, kjer lahkoopazujemo velikanske plavajoče ledeniške gore. Veliki bloki ledu sestalno lomijo z ledenika Breiðamerkurjökull in plavajo na vodi.Laguna je najgloblje jezero v Islandiji, njegova globina dosega 200do 250 metrov. Najprej se je pojavilo v letih 1934 – 1935, leta 1975 je obsegalo 7.9 km², danes paže najmanj 20 km² zaradi močnega taljenja ledenika. Ledenik se približno za 100 metrov letnopomakne bliže morju in bo jezero kmalu postalo morski zaliv. Ogrožena bo tudi krožna cesta 1.Ledena gora gleda iz jezera le okrog deset odstotkov, ostalo je pod vodo. Temperatura vode je 2 do5 stopinj poleti, pozimi manj, zato ledene gore ostanejo v njej tudi do pet let. Pravijo, da v tej vodipreživiš samo dve minuti, če slučajno padeš vanjo. Ob plimi v jezero večkrat vdre tudi slana morskavoda in zato v njem najdejo tudi kakšno ribo, recimo lososa. V tej ledeniški laguni so snemali tudidva filma o agentu Jamesu Bondu. Za prizore v enem od njih so celo laguno umetno zamrznili in nanjej med snemanjem uničili šest avtomobilov.

Ledene gore lahko od leta 1985 občudujemo z amfibijskimi vozili(dvoživke - latinsko amphibia). Vožnja po laguni traja 30 do 40minut. Amfibije so čolni, ki sprejmejo na krov 30 ljudi, imajo štiri.Na trupu imajo nameščena okrog meter visoka kolesa, zato se

lahko premikajo tako po suhem kot po vodi. Islandcem so te"avtoladje" kot dediščino zapustili Američani, da bi jih uporabljali vturistične namene. Med ledenimi gorami pa se je mogoče popeljati

tudi s čolni zodiaki, za tako vožnjo moraš obleči posebno toplo oblačilo. Najprej napasemoradovednost pri teh čolnih, potem pa se sprehodimo ob reki, ki teče iz lagune.

Na pesku je veliko kosov ledu različnih oblik, ki so počasi topijo, poreki pa jih plava še več. Ker je lepo sončno vreme, je pri amfibijahkar velika gneča. Uspemo se dogovoriti, da nas popeljejo po laguniza 25 evrov po osebi, šofer in vodnik pa imata karto zastonj. Medčakanjem na vožnjo malicamo, potem pa si dodobra ogledamolaguno in promet v njej. Ko se z amfibijo pelješ po kopnem, karprecej trese, po vodi pa je vožnja veliko bolj prijetna. Treba je obleči

rešilni jopič, za spremstvo pa je tudi motorni čoln. Vodička razloži vse o laguni, lahko pa poskusištudi tisoč let stari led, ki pa ne bi bil primeren za hlajenje viskija, ker se prepočasi topi. Led, ki je bilpred kratkim v vodi, je modre barve, ker vpija vse druge barve, na zraku pa kristalizira in je bel.Veliko ledenih gora je črnih od vulkanskega peska, z njim je v glavnem pokrit tudi ledenik.

46

Prostor za pozno kosilo in prenočevanje najdemo blizu lagune na prijetnempostajališču, katerega posebnost je tudi stranišče brez tekoče vode, v školjkopo potrebi vsebino potresemo z lesnimi opilki. Precej vetrovno je in protivečeru pade tudi nekaj kapelj dežja.

27. 8. 2013

Od petih do šestih je čudovit sončni vzhod. Ne morem si kaj, da nebi zbudila Vinka, da še on posname to lepoto. Kasneje se pooblači,sploh pa neverjetno piha, zato zajtrk kuhamo v zavetju stranišča.

Mrzle veter mene boža gor po glav in tud od zad,meni močno se dozdeva, da ima me srčno rad.Vsako jutro Milka naša vse nas nežno prebudi,

da ta družba razigrana zajtrka ne zamudi.

Ko bodo čistili to stranišče, bodo gotovo komentirali, da je bila to glede turistov res bogata sezona.

Ob cesti proti Höfnu nas spremljajo lepi prizori z ovcami, konji ingosmi na zelenih travnikih.

Konjev dost, ovc je dost, psov in pa labodov,za posnetke dobre vse dosti je sprehodov. Pa zakaj, pa zato ...

Več je tudi izhodov za ledenike, vvodi se vrstijo slikoviti odsevi.

Höfn ("Pristanišče") je ribiško mestona polotoku s 1.641 prebivalci.Pristanišče je nevarno zaradi plitvin,

ki spreminjajo lokacijo, pozimi včasih zamrzne. Pred obalo je večotokov. Na cesti 1 ga od leta 2005 povezuje 1.300 metrov dolg predor z vzhodnim delom Islandije,ker je bila cesta pozimi pogosto blokirana s snegom. Poleg ribolova in predelave rib je za mestopomemben turizem – ture na ledenike. Ima letališče, šole, muzeje in je hortikulturno prijetnourejeno.

47

V trgovini dvignejo zastavo v našo čast, no, ja, saj jo vsako jutro obodpiranju. Trgovino z alkoholom pa odprejo šele ob dveh. Zato pa jeodprta galerija v mestni hiši in ogledamo si jo.

Še naprej se vrstijo lepi prizori s konji, opazimo tudi enega jelena.Lagune so obkrožene s slikovitimi hribi. Na travniku traktoristobrača čisto zeleno travo. Sploh ne vem, kako se pri tako vlažnem

vremenu lahko kaj posuši, sicer pa je danes spet rekordnih 16 do 17 stopinj. Dolgo časa se vozimoob morju s črnimi plažami, na enem mestu pa je velika skupina labodov. Kar dolgo časa nam vzame,da obvozimo 35 kilometrov globok zaliv Berufjörður, ob katerem si privoščimo tudi kosilo, vidimoribogojnice in v kraju Berunes pomahamo kmetiji, kjer smo pred petimi leti prespali. Samo še maloostanemo ob morju, potem pa zavijemo v hribe. Po ovinkih se dvigamo med potočki in jezerci,potem spuščamo, ob cesti jezerca, mah in bele glavice munca, potem pa vse več drevja.

Prihajamo na področje jezera Lögurinn v obliki svinčnika, ki je s 53kvadratnimi kilometri tretje največje jezero v Islandiji. Dolgo je 25kilometrov, zaradi globine 90 do 112 metrov seže pod nivo morskegladine. V jezeru naj bi živela pošast, ki se pojavlja v obliki kače,zmaja, kot tjulenj, konj, hiša …

Na vzhodni strani je velik gozd Hallormsstaðaskógur, največji vIslandiji s 54 vrstami dreves iz Severne Amerike, Evrope in Azije na740 kvadratnih kilometrih. Tu se je na koncu 19. stoletja začelopogozdovanje Islandije, leta 1905 pa je bilo področje postavljenopod zaščito. Mi vidimo predvsem velike površine macesna. Sicer paše vedno velja tisto: če se izgubiš v islandskem gozdu, samo vstaniin boš videl, kje si.

Na križišču spregledamo, da cesta na levo ne vodi samo do mesta, kjer je bil v 15. stoletjusamostan, zdaj pa je tam inštitut v hiši pisatelja, ki je pisal predvsem v danščini in bil zelopopularen na Danskem in v Nemčiji: Gunnar Gunnarsson je bil celo trikrat nominiran za Nobelovonagrado za književnost. Na levo bi morali zaviti tudi do tretjega (ali četrtega) največjega slapa vdeželi – Hengifoss (»viseči slap« - 118 metrov visok) in nekaterih manjših slapov. Tako zamudimomožnost, da bi preverili, če ta slap res buči tako glasno kot bi vzletal Boeing747.

V mestu Egilsstaðir "zašpilimo klobaso" - zaključimo krožno pot po Islandiji. Po lokalni cesti se skozinaselje Eiðar zapeljemo ob 40 kilometrov dolgi reki Selfljót, ki teče iz jezera Helluvatn in nekaterihdrugih, predvsem pa je znana po svojih meandrih in ugodnih možnostih za ribolov. Ustavimo se nakraju Kjarvalshvammur pred hišico, v kateri je nekaj časa bival eden največjih islandskih umetnikovKjarval. Tu se odločimo ostati čez noč, ker pa je še zgodaj, nas hitro pritegnejo borovnice v strmininad hišo, kasneje pa se povzpnemo čez skalni rob na planoto, po kateri vodi ozka stezica med

48

resjem in borovnicami. Navzdol se odpirajo krasni razgledi na reko zmeandri, nekaj pa nas zanima, kaj je na drugi strani roba. Eno urohodimo, ovce nas radovedno opazujejo izza skal, na desni pa ševedno reka, ki vijuga med svetlozelenimi pokošenimi travniki znešteto belimi balami trave in temnozelenimi njivami ovsa, vmes paso še jezerca in ob cesti kmetija. Spustimo se na cesto inodkorakamo nazaj k avtobusu, kjer mirno zaspimo.

28. 8. 2013

Zgodaj zjutraj oblaki narišejo na nebo in gladino reke Selfljót neverjetnolep vzorec. Kako primerno za to okolje (Kjarvalshvammur pri kmetijiKetilsstaðir), saj smo pred hišo, kjer je v letih 1948 - 1968 večkrat bival

eden največjih islandskih umetnikov slikar Jóhannes SveinssonKjarval (1885 - 1972). Tu je ustvarjal čudovita dela, užival in okolje jedobro vplivalo nanj ter njegovo zdravje. Prikazoval je lepote te dežele in

vplival na odnos Islandcev do nje. Rojen in živel je v revščini, trdo delal, se šolal na Danskem, seporočil z Danko in kasneje ločil. Za mnoge je veljal kot posebnež, klovn. Nekaj časa je tu živel všotoru, potem pa je prosil kmeta, če lahko postavi hiško. Kmetica je skrbela za hrano, otroci ga nisosmeli motiti, bil pa je dober do njih in jim dajal čokolado in posušene ribe. Po njegovi smrti jerazpadajočo hišo in dve drugi manjši poslopji prevzel muzej. Danes je v hiši stara postelja in drugaborna oprema, v manjšem poslopju pa čoln. Informativna tabla lepo predstavi tega umetnika,njegovo življenje in delo. Njegova dela so razstavljena v umetnostni galeriji Kjarvalsstaðir vReykjavíku.

Dopoldne imamo še čas, zato se pešza tri ure odpravimo preko višavja zredkimi jezerci, ovcami, reso inborovnicami, mimo samotne kmetijedo reke Lagarfljót, ki izteka izjezera Lögurinn in je ena glavnih rekvzhodne Islandije.

Razen ene hiše daleč naokrog ni nobenega znaka življenja, zanimivapa nam je tudi miniaturna njivica krompirja in še manjši borovgozdiček.Imamo zanimivo spremljevalko domačinko - divjo gos, ki je očitnonavajena ljudi. Pešači z nami, pa tudi malo leti, vmes malica sočnotravo, na povratku pa ima z našo skupino velike težave.Raztegnemo se, vmes so vrzeli, ona pa teka od ene k drugi skupini,

kot bi hotela ugotoviti, če zadnji rabijo pomoč. Saj dobro poznamo socialni čut in navado gosi, kiletijo v obliki črke V in pomagajo druga drugi.

49

V mestu Egilsstaðir imamo dve uri časa, da zapravimo zadnje islandske krone, kupimo hrano inspominčke, potem pa se zapeljemo čez prelaz mimo jezerc in slapičev, s pogledom na lise snega v

hribih in se spustimo v Seyðisfjörður, kjer nas že čaka trajekt.Vendar ni še čas za odhod: parkiramo pred igriščem za golf,prerazporedimo prtljago in skuhamo kosilo. Danes je posebnapriložnost: praznujemo slovo od Islandije in Marjanin rojstnidan. Ta že toči Jägermeister, pripravljeno ima pecivo na lepovezenem prtičku, Vinko ji preda voščilnico z drobnim cvetjem, vsipa ji tudi zapojemo:

Marjana zdaj naša svoj praznik slavi, srečo ji voščimo zbrani mi vsi;zdravja, veselja in varen korak, zadovoljstvo prinese trenutek naj vsak.

Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine!S tabo še kam drugam, glej, da boš povedla kam.

Še predaja tortice in že se mastimo:obloženi kruhki s prekajenimlososom, zarebrnice s krompirjem,pecivo, torta, vino ... Obiskat in znami poklepetat pride tudi rojakNicholas, potem pa nas policijaopozori, da nismo na javne

parkirišču. Tudi sicer je čas, da krenemo v pristanišče. Uslužbenec nam karte prinese kar v avtobus,vkrcamo se in odhod je celo malo pred predvidenim časom.

Zremo v brazdo peneče se vode, ki ostaja za nami, in se poslavljamood te prelepe dežele. Kmalu najdemo dve skupini Slovencev in znjimi izmenjamo vtise, nekateri pa se mrzlično hitijo tuširat. Počasi,počasi: najprej večerja, ki nam pripada, potem uživanje ob hladnempivu ... Mirna vožnja nas zaziba v sen. In kot smo želeli: na povratkuimamo vsi ležišča v istem "kvartu".

29. 8. 2013

Zbudim se kot običajno - ob petih. Ljubi mir imam pri tuširanju, tudi v samopostrežni restavraciji jele tu in tam kakšna živa duša. Urejam zapiske, Vinko ima delo na računalniku. Najprej užitek obfrancoskem rogljičku in kavi, potem sledi pravi zajtrk v našem zimskem vrtu. Mirno plovemo in sezabavamo s kartanjem, od kosila pa nam je najbolj všeč neke vrste golaž z govedino in gobami. Vkavarni nam potem pripada kava po polovični ceni 12 danskih kron (za en evro dobimo okrogsedem kron), sicer zaračunajo 24 kron, v baru na palubi 21, v samopostrežni 16, najcenejša innajveč jo je na avtomatu - 11 kron. Avtomati "točijo" tudi vročo limonado, juho, coca colo, sprite ...

50

Popoldne smo na palubi in siogledujemo Ferske otoke, mimokaterih drsimo, ob treh papristanemo v mestu Tórshavn.

»Pristanišče boga Thora« – bogagroma in bliska - je glavnomesto Ferskih otokov (najmanjše

glavno mesto na svetu) z okrog 18 tisoč prebivalci na jugovzhodu otoka Streymoy (največji innajdaljši otok – 50 km, imenovan po močnem toku s hitrostjo 20 vozlov; vozel: ena nautična miljana uro = 1,852 km na uro, 0,514 m na sekundo), v bistvu v enem najslabših naravnih pristanišč v celidržavi, ki je izpostavljeno močnim vetrovom in valovom. Ustanovljeno je bilo v desetem stoletju naskalnem rtu Tinganes, kjer se je vsako leto do leta 1816 sestajal vikinški parlament ting in je šedanes tu sedež vlade. V 16. stoletju postane pomembno trgovsko mesto s skladišči, številoprebivalcev pa le počasi raste, saj do začetka 17. stoletja tu živi le sto ljudi. 1673 požar uniči vse nartu razen dveh skladišč. Do leta 1900 število prebivalcev naraste na 15 tisoč in danes tu živita dvaod petih Ferčanov.

Izkrcamo se in do osmih imamo čas za oglede. Vreme je bolj kislo, občasno nas osvežuje pohlevendežek. Najprej obiščemo trdnjavo Skansin z rdečebelim svetilnikom in razgledom. Zgrajena je bilaokrog 1580 (ferski avanturist Magnus Heinason) za obrambo pred napadi piratov. Francozi so jouničili leta 1677, ko v 12-urnem roku prebivalci Tórshavna niso mogli ustreči zahtevi po 100 volih,200 ovcah, 500 parih rokavic, 1.200 parih nogavic in 60 spalnih srajcah. Stoletje kasneje je bilatrdnjava ponovno zgrajena, leta 1808 pa so jo uničili Angleži, ki so prišli z jadrnico in niso zahtevalinogavic in spalnih srajc. Današnjo obliko zvezde je dobila kot sedež danske artilerijske garnizije (40vojakov), Angleži so se sem vrnili v drugi svetovni vojni in jo uporabljali kot sedež vojaškega štaba.Dva topova, obrnjena proti morju, naj bi bila obramba proti Nemcem, štirje starejši pa so iz časadanskega trgovinskega monopola. Prija nam sprehod po svežem zraku in uživamo ob lepihrazgledih.

Pešačimo do trga Vaglið z uradom za turistične informacije inknjigarno v enem najbolj ohranjenem lesenem poslopju s streho izruše iz leta 1860 (včasih je bila to srednja šola). Tu je več kipov:politika in pesnika Effersøe, bronasti figuri moškega in ženske,portret dveh delavcev, malo naprej pa kipi plesočih otrok iznerjavečega jekla – to naj bi bila fontana, ki pa je v vetru prevečškropila mimoidoče, in so morali pipo zapreti. Nasproti knjigarnestoji mestna hiša iz konca 19. stoletja, pred njo kip nagca zogromno skalo, malo naprej zgradba parlamenta, ki je enanajmanjših na svetu – kot predmestna družinska hiša. Zgrajena leta1856, povečana 1907, restavrirana 2000, povezana je z modernimprizidkom. Na trati pred njo se zberejo julija državljani, da

51

prisluhnejo govorom, ki označujejo začetek dvodnevnega praznovanja državnega praznika. Glavnanakupovalna ulica se imenuje po edinem ferskem Nobelovem nagrajencu – Niels Finsen (1860 –1904) je leta 1903 dobil Nobelovo nagrado za medicino, ker je razvil radioterapijo za zdravljenjekožnih bolezni.

Mimo starega pokopališča sskrivenčenim drevjem in z mahompokritimi nagrobniki hitimo domoderne cerkve iz leta 1975 s 30metrov visokim stolpom iz belegakamna v piramidni obliki. Navdušinas tudi hortikulturna ureditev z

belimi marjeticami in velikimi grmi fuksij, ki jih opazimo tudi pred številnimi hišami. Nekatere sovisoke kot drevesa.

Spustimo se v zahodno pristanišče inobiščemo cerkev Havnar Kirkja – kije bila zgrajena leta 1788, razširjena1865. Znana je po srebrnemoltarnem križu iz 18. stoletja, mašniknjigi s srebrnimi okraski in modeliladij v zahvalo posadk za srečno

plovbo. Potem pa se porazgubimo po ozkih ulicah najstarejšega delamesta.

Nekdanje trgovske hiše iz 19. stoletja z značilno rdečo barvo fasadein belimi okenskim okviri ter travno rušo na strehi so sedeži sedanjevlade na koncu rta Tinganes. Nobenih straž in posebnega varovanja!Malo je ostalo od srednjeveškega zaradi požara leta 1673 in večsledečih (1950). Kljub temu stavbe dajejo vtis nekdanje trgovskepostaje. Najbolj značilna stavba je Skansapakkhúsið, nekdanjeskladišče iz leta 1749 na mestu nekdanje male utrdbe. Originalno

lesena pritlična zgradba s kletjo iz kamenja, povezanega z malto iz zažganih morskih školjk, jeznačilna gradnja tega področja. Kasneje so dodajali nadstropja in prizidke, danes je to sedežministrskega predsednika. Edini poslopji, ki nista bili uničeni v požaru 1673, sta Leigubúðin(skladišče kraljevih prejemkov v naravi) in Munkastovan (»bivališče menihov«) iz zgodnjegasrednjega veka – najstarejša zgradba v mestu. Nasproti je Portugálið iz 1762 (stražarnica in ječa),zadaj pa ena najimpresivnejših zgradb župnišče Reyngarður iz leta 1630 v danskem stilu. Južno odulice Bringsnagøta (tu je živel William Heinesen, rojen 1900 v Tórshavnu, začetnik ferskega romana,ki je pisal v glavnem v danščini) se razteza Under Ryggi s starimi hišami, ki niso bile uničene vpožaru 1673. Majhne hiše, ki bolje ohranijo toploto, pa tudi lesa je bilo malo. Nekateri se vrnejo naladjo, z Jožetom pa se še enkrat podava do sedeža parlamenta in od njega je le kratka pot (a short

52

dog-leg walk) do razglednega grička s kraljevim spomenikom (Kongaminni). Bazaltni obelisk sopostavili leta 1882 v čast obiska danskega kralja Kristjana IX osemlet prej. Zaradi razgleda ga je vredno obiskati. Mene zamikajo šeozke ulice in stare hiše nad vzhodnim pristaniščem, potem pa setudi jaz vrnem na ladjo, čeprav je ura šele šest. Nobene kontroleob vstopu! Večerjamo v zimskem vrtu, ob devetih zarohnijomotorji: vračamo se na celinsko Evropo. Spet kartamo, pa mikarte nekajkrat skoraj padejo iz rok, zato se že ob pol desetihodpravim spat.

30. 8. do 2. 9. 2013

30. 8.

Danes cel dan preživimo na trajektu. Kot običajno se zbudim ob petih, urejam zapiske vsamopostrežni restavraciji, uživam ob kavi in rogljičku. Ure nam minevajo ob zajtrku v zimskemvrtu, kartanju, kosilu, popoldanskem kartanju, klepetu, branju, počivanju, večerji, ogledu Vinkovihposnetkov, kartanju ... Ob pol enajstih me zmore spanec.

31. 8.

Vstanem ob petih in še zadnjič izkoristim udobje trajekta za tuširanje in pranje glave. Za prvi zajtrkmi služi topla limonada iz avtomata, za drugi rogljiček in kava, naslednji pa je še bolj izdaten. Obsedmih praznimo kabine, še pred deveto se izkrcamo. V Hirtshalsu je ura že deset, temperature 18stopinj že dolgo nismo izkusili, dodatno pa nas ogreje še Marjana z žgano pijačo. Še enkrat jizapojemo za rojstni dan, potem pa krenemo na pot proti jugu. Ob cesti se vrstijo požeta polja,koruza, zeleni travniki, krave ...

Okrog dveh se ustavimo za kosilo naparkirišču pred trgovino REMI 1000v prijetnem kraju Søften z malomanj kot tri tisoč prebivalci. Številnaizkopavanja dokazujejo, da so tuljudje živeli že v bronasti dobi. Vinkonas opozori na krasno urejeno pokopališče ob zanimivi cerkvi,

katere začetek sega v 12. stoletje s kasnejšimi dozidavami. V njej se ravno zbirajo svati k poroki, nacesti pa srečamo tudi pastorja - žensko, ki stanuje v prelepi starinski hiši. Na prijetnem soncuuživamo kosilo, potem pa nadaljujemo pot. Okrog petih popoldne v bližini Flensburga prestopimomejo in v Nemčiji izkoristimo preprosto počivališče za uporabo stranišča s školjkami in umivalniki iznerjavečega jekla. Še eno počivališče s trgovino, ogled video posnetkov o obisku Ferskih otokov inIslandije pred petimi leti, nekaterih komercialnih predstavitev teh dveh dežel, ob desetih pa smoskoraj že vsi v postelji.

53

1. 9.

Ob petih rogovilim po toaletnih prostorih, kjer je dovolj prostora tudi za umivanje, pohvalimvzdrževalko za čistočo in lepo urejenost, natakarico v restavraciji pa kot edina gostja razveselim znaročilom čaja in rogljička. Smo na počivališču v bližini Magdeburga in pisani oblački nam okrasijonebo ob sončnem vzhodu. Za zajtrk je na voljo celo enolončnica od včeraj: to ni "gablc" (zajtrk zvilicami), ampak "loefelc" (zajtrk z žlico).

Ko nadaljujemo pot, se ob cestivrstijo polja, bajerji, precej gostigozdovi, ki gotovo polja dobrovarujejo pred vetrom. Na nekaterihmestih so krajši zastoji zaradi obnoveceste. Čas si krajšamo z ogledomuradnih filmov o Ferskih otokih in

Islandiji. Zanimiv je postanek na počivališču Frankenwald v bližini nekdanje meje z VzhodnoNemčijo, kjer so parkirišča v več nivojih, restavracijski objekt pa je nad pasovi avtoceste, kot je toponekod v Italiji. Okolica je rahlo gričevnata s travniki, gozdički, njivami in vasmi.

Kosilo s hitrim lupljenjem krompirja si pripravimo na novempočivališču, kjer so na voljo otoki s kovinskimi mizami in klopmi,velikimi kontejnerji za smeti, stranišča s tekočo vodo in dovoljtoaletnega papirja. Ob pol štirih nadaljujemo vožnjo, večkratprečkamo Donavo, opazujemo zanimiva mesta in nekaj minut čezšesto smo že v Avstriji. Na poti dremamo, beremo knjige,klepetamo, popevamo ob glasbi, spremljamo traso vožnje,

zagrizeni kvartopirci (kvartopirke!) pa mečejo vražje podobice naležiščih. Ob mixu domačih skladb na avtobusu tudi zaplešemo in sepred Gradcem čudimo številu predorov. Pri odcepu za Triebenmora avtobus stati 45 minut, pa še mi izkoristimo stranišča intrgovino. Nasproti se nam pripelje drugi šofer, okrog desetih smo vGradcu, čez dobrih 40 minut pa zaploskamo in zapojemo:"Slovenija, od kod lepote tvoje ..." Tako hitro napredujemo, da je v

nevarnosti program o povratku 2. septembra.

2. 9.

Uspelo nam je! Ob pol enih parkiramo pred Vebrovo hišo v Orešju.

Žalostno je slovo, mi domov hitimo,vse lepote in ves čar v srcu ohranimo! Pa zakaj, pa zato ...

54

Sonja in Jože me pripeljeta pred blok in pomagata pri prtljagi. Prav pa mi pride tudi novo dvigalo, kiso ga montirali v času moje odsotnosti. Kako se je bilo zbuditi v tišini svojega stanovanja brezdvajsetih sostanovalcev? Malo čudno! Pa se ti oglasi mobitel in vabilo moje ponedeljkovepohodniške skupine na praznovanje rojstnega dneva. Odhod čez eno uro. Kup prtljage sredi sobebo že počakal!

27. 9. 2013

Vsako vandranje je treba primerno zaključiti: tokrat smo se odločili za Lisco. Jurkova koča nudiprijetno zavetje pred deževnim in meglenim večerom, v peči prijazno prasketa ogenj, miza se šibiod dobrot.

Prijetno se je spet srečati, pozdraviti, poklepetati in obuditispomine. Samo dve udeleženki nista mogli priti, je pa tu tudi našzvesti šofer Emanuel in par Veber-Košmerl s sinčkom. Vinkov sinAleš nam pripravi pravo gurmansko doživetje z različnimi, tudieksotičnimi vrstami mesa, krompirjem in zelenjavo. Okusne solatepa so gotovo Milkine. Poleg zavitkov, potice, slanega in sladkega

peciva je na voljo izbrana pijača in veliko sadja. Vinko nam predstavi izbor svojih posnetkov, vsakpa dobi tudi njegov komplet na dvd-ju, jaz dodam še svoje filmčke in izpis vandrovskih pesmi -dovolj gradiva za dolge zimske večere.

Najbolj nas preseneti Pavla, ki vsakemu podari pižamo. Ker je skratkimi rokavi, drugo leto gotovo vandramo v tople kraje. Vsi nemoremo ostati na Lisci in prespati, poslovimo pa se s trdnimi željamiza ponovno snidenje.

In, kaj nam je najbolj ostalo v spominu z vandranja?

-Strpni in prijateljski odnosi med vandrovci in vandrovkami.

-Malce zadržani domačini, ki se odprejo, ko se ogrejejo.

-Neverjetna pokrajina v obeh deželah.

-Veličina narave: voda, ogenj, rastlinje ...

-Kako veliko je mogoče doseči v sorazmerno skromnih razmerah.

Ferčanom želimo, da bi spretno uporabili svojo avtonomnost v okviru Danske, Islandcem pa, da biznali zdržati ob začeti reformi in prebroditi krizo. Sicer pa so mi še vedno neverjetni podatki, da vIslandiji, ki je petkrat večja od Slovenije (103.125 km²), živi le za eno Ljubljano prebivalcev

55

(313.183). Ko pa enkrat vidiš vse te prostrane ledenike, ki zavzemajo okoli enajst procentovpovršja, in peščene puščave, ti je vse to bolj jasno. Tudi to, da ti ljudje zaradi izbruhov vulkanovstalno živijo na sodu smodnika.

KAKO DEFINIRATI ISLANDCE?

Stereotip bi bil tak: prijazni, neposredni, znajo tuje jezike, cenijo znanje, ponosni so na svojeizročilo in jezik, srečni, delavni, zagovarjajo enakopravnost spolov in različno spolno usmerjenih,vsak pozna vsakega, radi izstopajo v modi, uspešni glasbeniki in igralci …

NA KAJ SO ISLANDCI POSEBNO PONOSNI?

1. Narava: največji evropski ledenik, najmočnejši slap, največji previs, polnočno sonce, polarni sij …

2. Jezik: ohranili so ga v stoletjih, to je jezik sag in pesmi, v njem je Halldor Laxness leta 1955 dobilNobelovo nagrado za književnost; ni zelo praktičen, imajo pa radi, kako zveni, to je jezik prednikov.

3. Pravice: najvišji nivo pri enakosti spolov, spolno usmerjenih, svobodi izražanja, visok nivodemokracije.

4. Mornarji - ribiči: uspeli ohraniti ribolovno območje.

5. Njihovi fantje: rokometaši s srebrno medaljo z olimpijade leta 2008.

6. Moč: dva Islandca osem let osvajala naslove najmočnejših na svetu (Jón Páll Sigmarsson inMagnús Ver Magnússon – vsak po štirikrat).

7. Lepota: štiri Miss sveta iz Islandije (Guðrún Bjarnadóttir - 1963, Hólmfríður Karlsdóttir - 1985,Linda Pétursdóttir - 1988 in Unnur Birna Vilhjálmsdóttir – 2005).

8. Sreča: so eden najsrečnejših narodov na svetu, kar jih še posebno osrečuje.

9. Znanje: najvišja stopnja pismenosti na svetu, izobraževalni sistem je bil in je temeljni kamenpreživetja in napredka. 80% porabljene energije je iz zelenih virov.

10. Navdih: narod je kreativen, otok daje navdih tudi umetnikom celega sveta. Dežela je popularna,lepa in prijazna, na to so domačini ponosni. Včasih so bili ponosni tudi na svoje banke, zdaj pa neveč …

SLAVNI LJUDJE

Pevka Björk Guðmundsdóttir, župan Reykjavika Jón Gnarr (bivši komedijant), prva predsednica nasvetu Vigdís Finnbogadóttir, prva premierka – lezbijka na svetu Jóhanna Sigurðardóttir, štiri misssveta (Guðrún Bjarnadóttir - 1963, Hólmfríður Karlsdóttir - 1985, Linda Pétursdóttir - 1988 in UnnurBirna Vilhjálmsdóttir – 2005), osemkratni naslov najmočnejšega moškega (Jón Páll Sigmarsson inMagnús Ver Magnússon – vsak po štirikrat), filmski producenti Sigurjón Sighvatsson, BaltasarKormákur, Magnús Scheving; režiser Friðrik Þór Friðriksson (nominiran za Oskarja), pisec kriminalk

56

Arnaldur Indriðason (prevodi v 26 državah), Nobelov nagrajenec za književnost Halldór Laxness,nogometaš Eiður Smári Gudjohnsen, rokometaš Ólafur Stefánsson.

NENAVADNO!

1. V Islandiji ni priimkov. Hčerka maminemu ali očetovemu imenu doda –dóttir (hči), sin pa –son(sin). Izjema so priimki danskega izvora. Kličejo se po imenih, brez gospod ali gospa.

2. Župan Reykjavíka: Jón Gnarr. Ekscentričen komedijant, oblači se tako, kot da je vsak dan paradagejev.

3. Pivo je bilo v Islandiji prepovedano do prvega marca 1989. Zdaj je to posebne vrste praznik,alkohol pa je še vedno mogoče kupiti le v državnih trgovinah ÁTVR (Ríkið), ki so odprte le nekaj urpopoldne in ne vsak dan. Edini prometni zastoji so pred temi trgovinami.

4. Omake. Imajo omake za vsako hrano.

5. Govorjenje ob vdihu. Značilno tudi za druge severne dežele.

6. Pečenje na žaru. Zunaj pečejo celo leto in ob vsakem vremenu.

7. Matere pustijo svoje dojenčke v vozičkih zunaj pred lokali, da jih ne bi motil hrup v njih.

8. Islandija je najboljša na svetu na glavo prebivalca (per capita). Islandci imajo kompleks majhneganaroda, zaradi tega pogosto uporabljajo to frazo.

9. Avtomobili. Velikanski za težke razmere na cestah, grozljivo parkirani zaradi občutka, da je takoveliko prostora.

10. Golota. Normalna stvar pri tuširanju pred bazenom in včasih tudi kopanju.

OBIČAJNA HRANA

Ribe in ovce z mehkim mesom iz čistega okolja. Skyr – podoben jogurtu (visokoproteinski z nizkovsebnostjo maščob). Recepta nikomur ne izdajo ali prodajo, kljub temu, da so si Američani zeloprizadevali za to in že delajo reklamo o islandskem izvoru.

Ogabna hrana: hákarl (fermentirani morski pes – kot bi se kdo na meso polulal), zakopani kruh (zvonjem po žveplu), posušena riba z maslom, svið (ovčja glava), slatur (krvavica), hangikjot (visečemeso – prekajene ovčje meso – kot, da bi prežvečil pet prižganih cigar naenkrat), slana riba (zeloslana!), kaefa (pašteta, ki ima barvo sivega ponedeljka), kitovo meso (pogosto jedo surovo), ovnovajajca na kislo, lifrarpylsa (jetrna klobasa z okusom po krvi in železu), brennivin (žganje iz krompirjain kumine), gellur (jeziki polenovke – v bistvu mišice za in pod jezikom: belo in spolzko, Azijci imajopogosto namesto lignjev), hvalspik (kitova maščoba kuhana v mlečni kislini), kútmagar (ribjiželodec polnjen z ribjimi jetri in ržjo: želodec z drobovjem), fiskibollur (ribje kroglice),mjólkursoðinn lundi (njorka kuhana v mlečni omaki), selshreifar (tjulnove plavutke).

57

Na vandranju smo uživali: Vincenc Šeško, Romana Ivačič, Pavla Judež, Franci Judež, Jožica Cajhen,Sonja Kostevc, Marjetka Kostevc, Sonja Maček, Janez Maček, Marija Dvojmoč, Vojko Dvojmoč,Marija Radej, Jože Radej, Oton Ivačič, Ksenija Ivanšek, Ljudmila Požun, Alojzija Šintler, Jožica Krivec,Jože Raušl, Marija Čater, Tatjana Podlipec in šofer Emanuel Šinkovec.

VIRI:

James Proctor: Faroe Islands

Tourist Guide Faroe Islands 2008

Fran Parnell, Etain O'Caroll: ICELAND

ICELAND, Insight Guides

AROUND ICELAND, A Comprehensive and Concise Visitors' Guide to Iceland (2008)

Spletne strani

Besedilo in posnetkiRomana Ivačič

Naslovna stranVinko Šeško