6

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO

TEORIJO

EMMA GOLLES

JEZIK IN IDENTITETA: SODOBNE PESNICE

V BENEŠKI SLOVENIJI

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA 2015

7

UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO

TEORIJO

DIPLOMSKO DELO

JEZIK IN IDENTITETA: SODOBNE PESNICE

V BENEŠKI SLOVENIJI

ŠTUDIJSKI PROGRAM

Primerjalna književnost in literarna teorija Avtorica: Emma Golles

Mentor: red. prof. dr. Vid Snoj

Ljubljana 2015

8

Zahvaljujem se mentorju za napotke in usmeritve pri delu,

svoji mami, profesorici Živi Gruden,

Ilariji Ciccone in Nicoli za veliko pomoč,

svoji družini za podporo,

pesnicam za razpoložljivost,

vsem prijateljem za spodbudo.

9

IZVLEČEK

V pričujoči diplomski nalogi z naslovom Jezik in identiteta: sodobne pesnice Beneške

Slovenije se bomo ukvarjali s književnostjo Beneške Slovenije, območjem v Furlaniji

Julijski krajini, kjer živi slovenska skupnost.

Diplomsko delo bosta sestavljali dva dela: prvi bo namenjen predstavitvi same Beneške

Slovenije (geografija, zgodovina in jezik), drugi del bo obravnaval književnost od prvih

rokopisov do sodobnih avtorjev. Analizirali bomo vse generacije, ki sestavljajo tamkajšnjo

beneško literaturo, a se bomo osredotočili na zadnji, četrti generaciji. To generacijo

sestavljajo povsem ženske, zato smo jo imenovali “žensko” generacijo: vanjo spadajo

razne pesnice, za poglobljeno analizo pa smo izbrali narečni opus Marine Cernetig (1960),

Claudie Salamant (1968) in Andreine Trusgnach (1961), ki so najbolj produktivne sodobne

avtorice.

KLJUČNE BESEDE: Beneška Slovenija, beneško narečje, beneška književnost, »ženska«

generacija, Marina Cernetig, Claudia Salamant, Andreina Trusgnach

10

ABSTRACT

The thesis presents the contemporary literary scene in Friulian Slavia, a small region

located in north-eastern Italy, near the Italian border with Slovenia. Friulian Slavia, also

known as Benečija or Beneška Slovenija, is a bilingual area and one of the areas of the

Slovene minority in Italy. The thesis is divided in two parts: the first is a description of

Friulian Slavia (its geography, history, and language), and the second focuses on the

history of its literature, from the beginnings in the 6th

century to our days.

The thesis presents all the literary generations, from the first priests, who were essential for

the development of literary production and played a great cultural and educational role, to

the contemporary poets.

The thesis focuses especially on the last generation of contemporary poets, which is mainly

composed by women and can be referred to as the “Women’s generation”. The most

important representatives of this generation are the poetesses Marina Cernetig (1960),

Claudia Salamant (1970) and Andreina Trusgnach (1961).

KEYWORDS: Friulian Slavia, Slovene dialect, Friulian Slavian literature, “Women’s”

generation, Marina Cernetig, Claudia Salamant, Andreina Trusgnach

11

KAZALO

1. UVOD .............................................................................................................................. 12

2. BENEŠKA SLOVENIJA – BENEČIJA ........................................................................ 14 2.1 NEDIŠKE DOLINE ................................................................................................................ 15

3. ZGODOVINA BENEŠKE SLOVENIJE ....................................................................... 16

4. JEZIK .............................................................................................................................. 19 4.1 GLEDALIŠČE KOT ORODJE ZA RAZVOJ LASTNE »BENEŠKE« IDENTITETE ................... 20

5. ZGODOVINA BENEŠKE LITERATURE .................................................................... 22 5.1 ZAČETEK LITERATURE – STARI ROKOPISI ..................................................................... 22 5.2 PREDSTAVNIKI BENEŠKE LITERATURE SKOZI ČAS ...................................................... 23

1. generacija od 1850 do približno 1950 .............................................................................................. 23 2. generacija (1950 – 1990) ....................................................................................................................... 26 3. in 4. generacija (1970 – 2015) ............................................................................................................. 27

6. SODOBNA ŽENSKA POEZIJA BENEŠKE SLOVENIJE ......................................... 34 6.1 MARINA CERNETIG – ŽIVLJENJEPIS ................................................................................ 36

6.1.2 INTERPRETACIJA PESMI.................................................................................................................. 36 6.1.3 INTERVJU Z MARINO CERNETIG .................................................................................................. 44

6.2 ANDREINA TRUSGHACH – ŽIVLJENJEPIS ....................................................................... 47 6.2.1 INTERPRETACIJA PESMI.................................................................................................................. 47 6.2.2 INTERVJU Z ANDREINO TRUSGNACH ....................................................................................... 55

6.3 CLAUDIA SALAMANT – ŽIVLJENJEPIS ............................................................................. 58 6.3.1 INTERPRETACIJA PESMI.................................................................................................................. 58 6.3.2 INTERVJU S CLAUDIO SALAMANT ............................................................................................... 66

7. SKLEP ............................................................................................................................. 69

8. VIRI ................................................................................................................................. 71

9. LITERATURA ................................................................................................................ 71

IZJAVA O AVTORSTVU ................................................................................................... 74

12

1. UVOD

V diplomski nalogi z naslovom Jezik in identiteta: sodobni pesniki Beneške Slovenije se

bomo sprva osredotočili na Beneško Slovenijo, območje v Italiji, v Furlaniji Julijski krajini

na meji s Slovenijo, kjer živi del slovenske manjšine, ki skrbi za ohranjanje

beneškoslovenskega govora in identitete. V prvem delu bomo predstavili Benečijo prek

izročile, zgodovine in seveda jezike tega teritorija. V drugem delu diplomske naloge pa se

bomo posvetili sami književnosti, in sicer kratkemu pregledu njene zgodovine v Beneški

Sloveniji od prvih rokopisov do sodobnih avtorjev. Zgodovino beneške literature bomo

razdelili v štiri generacije in za vsako obdobje omenili najpomebnejše avtorje. Takšen

pristop je zelo pomemben, saj nam bo pomagal razumeti tudi sodobnejšo književnost. V

zadnjem delu bomo analizirali četrto, sodobno generacijo, ki je sestavljena predvsem iz

ženskih glasov. Beneška literatura je bila v starih časih povsem “moška”, to pomeni, da so

bili predvsem duhovniki tisti, ki so pisali. Naj omenimo Petra Podreko, Ivana Trinka –

Zamejskega, Valentina Birtiča – Zdravka med mnogimi drugimi, ki so se borili za

slovenstvo, razumeli pomen starih izročil in navad ter se seveda skušali naučiti tudi

matičnega slovenskega jezika.

V zadnjih letih prejšnjega stoletja pa se je zgodil preobrat, saj so se tudi ženske začele

posvečati pisanju in izražanju osebnih čustev. Zato govorimo o “četrti” ali “ženski”

generaciji, v kateri spadajo glavne pesnice, ki se jim bomo posvetili, Marina Cernetig

(1960), Claudia Salamant (1970) in Andreina Trusgnach (1968). Osredotočili se bomo na

njihov način pisanja in jezik in skušali prikazati, kako se identiteta izraža skozi moč besed

in jezika.

Nazadnje bomo vsakič dodali tudi kratek interviju s temi, da bomo lažje razumeli njihovo

poetiko in dokumentirali njihove besede. Kot smo že povedali, se je v zadnjih letih

uveljavilo veliko število pesnic, Marino Cernetig, Claudio Salamant in Andreino

Trusgnach pa so izbrali zato, ker so najbolj produktivne narečne avtorice tega območja in

tega časa in ker najbolje izražajo življenje v Benečiji. Glavne téme njihovih pesmi so

namreč spomini, pozabljene hiše, vrednost starih navad, pomen jezika, narava, okolica in

simbolnost slovensko-italijanske meje.

13

Beneška književnost je bila dokaj raziskovana, a ugotovitev o »ženski« generaciji je nova

in želi predvsem opozoriti na pomen novih glasov sodobnih pesnic.

Ženska literatura je bila veliko časa zanemarjena. Dejansko je število pisateljic manjše od

števila pisateljev, ker je bilo ženskam v prejšnjih stoletjih svobodno izražanje

prepovedano. S spreminjanjem družbe pa se je spremenila tudi mentaliteta in tako so se

pisateljice uveljavile v svetu literature.

Pričujoče diplomsko delo si torej kot cilj zastavlja pregled zgodovine beneške književnosti,

opis glavnih avtorjev vseh njenih obdobij ter analizo opusa sodobnih pesnic v Beneški

Sloveniji.

V Benečiji je vse bolj prisotna zavest, da je jezik bogastvo tega ozemlja, to, kar oblikuje

identiteto človeka. Kakor trdi pesnica Marina Cernetig v intervjuju:«jizik je znak vsake

skupnosti, v vsaki poeziji se skriva dušica avtorja in sojih korenin«. Jezik torej predstavlja

skupnost in korenine nekega avtorja, je spomin in upanje.

14

2. BENEŠKA SLOVENIJA – BENEČIJA

Ime Beneška Slovenija ali Benečija zaznamuje območje vzhodne Furlanije Julijske krajine,

kjer živijo Slovenci Videnske pokrajine. Ozemlje se razteza vzdolž slovenske meje od

Julijskih predalp do gričevnatega sveta vzhodne Furlanije okrog Čedada (Cividale del

Friuli)1 in zajema Nadiške doline, Tersko in Karnajsko dolino ter Rezijo, vključuje pa tudi

nekatere gorske vasi v občinah Neme (Nimis), Ahten, Fojda (Faedis), Tovorjana in

Prapotno (Prepotto). V Videnski pokrajini živijo Slovenci tudi v Kanalski dolini, ki pa

geografsko, zgodovinsko in tudi jezikovno ne sodi v ta sklop.

Ime pokrajine izhaja iz časov Beneške republike, ko so Nadiške doline, kjer so živeli

pretežno prebivalci slovenskega rodu, dobile ime Schiavonia Veneta. Nato se je ime

razširilo na bližnja slovenska področja »Serenissime« vse do Terske doline in Rezije.

Beneški republiki so pripadali tudi kraji Breginj, Borjana in Livek, ki so danes v Republiki

Sloveniji.

1 Cividale del Friuli (v slovenščini Čedad, v furlanščini Cividat) je mesto, ki se nahaja v vzhodnem

delu Furlanije Julijske krajine ob reki Nediži. Ustanovil ga je Julij Cezar in je postalo pomembno

mesto za razvoj langobardske kulture.

V Čedadu imata sedež dva časopisa slovenske manjšine, tednik »Novi Matajur« in 15-dnevnik

»Dom«, najstarejše slovensko društvo »Ivan Trinko«, Zveza slovenskih izseljencev in druge

slovenske ustanove.

15

2.1 NEDIŠKE DOLINE

Nadiške doline sestavljajo štiri doline, Nadiška ali, narečno, Nediška, to je dolina reke

Nadiže (Natisone), ki daje ime tudi celotnemu območju s stranskimi dolinami, dolina reke

Aborne (Alberone), Rečanska dolina (reka Reka ali Kozica) in dolina reke Arbeč

(Erbezzo).

Najbolj znana je Nadiška dolina. O reki Nadiži2 oziroma Natiso je govoril že Plinij v II.

knjigi Naturalis Historia. (Rupel 2000: 247) Ob reki je izpričano bivanje pračloveka, kot

dokazujejo izkopavanja v jami oziroma spodmolu pri Bjarču.3

Nadiške doline obsegajo sedem občin: Drenchia (Dreka), Grimacco (Grmek), Pulfero

(Podbonesec), San Leonardo (Sv. Lenart), San Pietro al Natisone (Špeter), Savogna

(Sovodnja) in Stregna (Srednje). Nadiške doline so povečini gorato območje in nad njimi

se dviga Matajur (1641 m).

Na jugu se odpirajo proti Čedad in furlanski ravnini, medtem ko jih na severu in vzhodu

omejujejo slemena Mije, Matajurja, Kolovrata in nižjih vzpetin. Prehod proti severu, ki je

v preteklosti bil mnogo pomembnejši kot danes, gre skozi Podbonesec v Kobarid,

povezave s Soško dolino pa so mogoče tudi po drugih stranskih prelazih.

2 Reka Nadiža (Natisone v italijanščini, Nediža v slovenskem narečju, Nadison v furlanščini) je ena

od najpomembnejših rek v vzhodnem delu Furlanije Julijske krajine. Izvira na italijansko-slovenski

meji, teče po Breginskem kotu in priteče spet v Italijo.

3 Biarč (Biarzo v italijanščini) je vas v občini Špeter – San Pietro al Natisone, kjer so strokovnjaki

našli znamenito jamo z bivališčem pračloveka.

16

3. ZGODOVINA BENEŠKE SLOVENIJE

Slovani so se v teh dolinah naselili v 6. in 7. stoletju. Od severovzhoda so se v Beneško

Slovenijo spustila plemena, ki so poselila Kanalsko dolino, Železno dolino, dolino Rezije,

na podoben način pa tudi Tersko in Karnajsko dolino ter Nadiške doline. Zgodovino so te

doline doživljale na različne načine.

Med starejšimi prebivalci se omenjajo Veneti, Kelti, Rimljani in Langobardi, ki so leta 568

v Čedadu ustanovili svojo prvo kneževino. Pripoveduje se, da je Alboin leta 568 z vrha

zapazil Matajurja nova ozemlja in jih želel zasesti. V naslednjem stoletju so se Langobardi

po poročilih Pavla Diakona4 v delu Historia Langobardorum v treh bitkah spopadli s

Slovani in bili dokončno poraženi v bitki pri kraju Laurana leta 720; po bitki so določili

limes Langobardorum. Od tedaj so Slovani ostali naseljeni na goratem območju, kjer še

dandanes živijo prebivalci, ki govorijo slovenski jezik.

Od leta 1077 do 1420 so Nadiške doline in Terska dolina pripadale Oglejskemu

patriarhatu, kasneje pa Beneški republiki, pod katero so uživale znatno avtonomijo do leta

1797. (Cernetig, Negro 2007: 14 – 16)

Po padcu Beneške republike sta si sledili francoska in avstrijska oblast, leta 1866 pa je

njihovo ozemlje skupaj z Venetom pripadlo kraljevini Italiji; na tako imenovanem

plebiscitu je prebivalstvo dalo svoje soglasje za priključitev k Italiji, upajoč, da bo ohranilo

iste pravice, kot jih je imelo pod Beneško republiko. Prebivalstvo tega območja je bilo v

resnici ločeno od ostalih slovenskih prebivalcev Štajerske, Primorske, Kranjske in

Koroške, Italija pa je izvajala močno asimilacijo zlasti s postavitvijo šolske mreže (leta

1877 je bilo v Špetru, ki se je takrat imenoval San Pietro degli Slavi, ustanovljeno

italijansko učiteljišče).

Proces italijanizacije je dosegel višek v času fašizma leta 1933 s prepovedjo rabe

slovenščine v javnosti in cerkvi. Duhovnike, omenjene tudi v romanu slovenskega pisatelja

4 Pavel Diakon (720–799) je bil langobardski zgodovinar in pisec, ki se je rodil v Čedadu. Poznan

je po knjigi Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum), ki vsebuje tudi podatke o prihodu

slovanskih plemen v Beneško Slovenijo ter omenja bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki

leta 670 ob reki Nadiži (Broxas dicitur, non longe a Foroiuli ... ad ponte Natisonis fluminis).

17

Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac5, ki govori o boju krajevnega kaplana zoper

zatiranje slovenskega jezika in kulture, so preganjali. Na življenje dolin sta vplivali

svetovni vojni, in sicer leta 1917 preboj pri Kobaridu in ob koncu druge vojne rojstvo

Jugoslavije z blokovsko delitvijo, ki je med ljudstvom povzročila nasprotja in

diskriminacije ter nerazumevanja, ki so žal prisotna še danes.

Med hladno vojno so bili vsi tisti, ki niso zatajili svojega jezika in kulture, obtoženi

komunistične propagande. Nadaljevalo se je oviranje slovenskih duhovnikov. Mednje

spada Ivan Trinko, vodnik in buditelj Beneških Slovencev, ki se je boril za jezikovne in

narodne pravice.

Po vojni je število prebivalstva zaradi pomanjkanja gospodarskega razvoja in izseljevanja

močno upadlo. Potres leta 1976 je po eni strani povzročil hudo škodo, po drugi pa sprožil

kulturni prerod z ustanovitvijo mnogih slovenskih društev na tem teritoriju.

Konec 60. in na začetku 70. let je nastopila t. i. »slovenska pomlad«, ki se je razcvetela iz

spleta svobodoljubnih teženj in želje po demokratizaciji evropskega študentskega in

delavskega gibanja ter spremenjenih gospodarskih okoliščin, ki so ugodno vplivale tudi na

šolanje mladih iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. Tako se je izoblikovala skupina

izobražencev, ki so si prizadevali za premostitev obrobnega značaja in nerazvitosti tega

območja. Prepričani so bili namreč, da sta kulturna in jezikovna osiromašenost le odsev

globljega gospodarskega in socialnega pomanjkanja. Začela sta izhajati dva časopisa, Novi

Matajur leta 1955 in verski list Dom leta 1966. Kulturno društvo Rečan je leta 1971

organiziralo prvi »Senjam beneške piesmi«, festival beneške glasbe, namenjen pisanju

tekstov v narečju, iz njegove dramske dejavnosti pa je zraslo Beneško gledališče. Študijski

center Nediža v Špetru je razvil dejavnosti za mlade, med njimi narečni literarni natečaj

Moja vas in poletna letovanja s tečaji slovenščine. Svojo podružnico je v Benečiji odprla

tudi Glasbena matica, in kot nekakšna nadgradnja teh dejavnosti je leta 1984 na pobudo

Zavoda za slovensko izobraževanje začel delovati prvi zasebni dvojezični slovensko-

italijanski vrtec, nato pa še osnovna šola. Nastalo je dvojezično šolsko središče, ki je leta

5 Don Antonio Cuffolo je bil duhovnik v vasi Laze v občini Podbonesec. Od leta 1938 do 1947 je

pisal dnevnik »Druga svetovna vojska v kotu lažanskega župnišča«; po njem je France Bevk

oblikoval lik kaplana Martina Čedermaca.

18

2001 postalo državna šolska ustanova z vrtcem, osnovno šolo in nižjo srednjo šolo.

Pomemben je tudi Inštitut za slovensko kulturo, ki je bil ustanovljen šele leta 2006 in ki je

v okviru projekta Jezik-Lingua postavil v Špetru, SMO – slovensko multimedijalno okno

oziroma krajinski in pripovedni muzej, po vaseh pa v okviru projekta Zbor Zbirk, mrežo

po terenu razpršenih muzejskih postavitev, ki opozarjajo na značilne in specifične vidike

življenja Slovencev v Videnski pokrajini. (Inštitut za slovensko kulturo Špeter; zbornik

Zborzbirk 2015, 7 – 10; brošura SMO – Slovensko multimedialno okno, 1 – 4)

19

4. JEZIK

Slovenski jezik je eden od najmanj govorjenih slovanskih jezikov, saj zajema samo dva

milijona govorcev. Vsekakor je slovenščina zelo pomembna zaradi kompleksnega sistema

narečij. Jezikoslovec in dialektolog Fran Ramovš (1931–1935) je ugotovil obstoj več kot

štiridesetih dialektov na slovenskem ozemlju. Skupine narečij so poimenovane po regijah:

koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko, panonsko.

Slovenščina je torej zelo zanimiva prav zaradi posebne narečne pestrosti in kompleksnega

razvoja skozi stoletja, kajti jezik je oblikoval zgodovino. Jezikoslovci domnevajo, da so

slovensko ozemlje naselila različna slovanska plemena in da je torej na razvoj narečij

vplivala tudi ta prvotna delitev. Drugi faktorji so bile inovacije, ki so prihajale od sosednjih

slovanskih jezikov, pa tudi geografska struktura Slovenije s pretežno goratimi površinami

ter njena upravna in cerkvena razdelitev. Od dvanajstega stoletja dalje se je na slovensko

območje naseljevalo germansko prebivalstvo, ki je pustilo svoje sledi v jeziku. Pomemben

je bil tudi stik slovenščine z drugimi jeziki, kot so nemščina, italijanščina, furlanščina in

madžarščina. Težko pa je preveriti, koliko so na narečno raznolikost vplivali staroselci.

(Logar 2000, 165–166)

Znan beneški pregovor »Vsaka vas ima svoj glas« lahko razlagamo tudi tako, da ima vsaka

vas različna pravila za izgovarjavo besed. Od doline do doline, od vasi do vasi so res

določene razlike tako v besedju kot v fonetičnih pojavih, ki posamezno narečje ločijo od

sosednjih govorov. (Logar 2000, 165–174)

Na območju vzdolž vzhodne meje Videnske pokrajine srečamo razna slovenska narečja: v

severnem delu, v Kanalski dolini, govorijo ziljsko narečje, ki je razširjeno tudi v

jugozahodnem delu Koroške, nato pa si proti jugu sledijo rezijansko, tersko in nadiško

narečje, ki imajo skupen zgodovinski razvoj in stik z romanskim svetom. Ta narečja so bila

zaradi svojega obrobnega položaja v slovenskem jezikovnem prostoru zelo skromno

soudeležena pri standardizaciji slovenskega jezika, ki se je začela v času protestantske

reformacije in se je zaključila v prvi polovici 19. stoletja. Obenem so bila vseskozi pod

vplivom sosednjih romanskih govorov.

20

Oddaljenost od središča, ki jo je še dodatno okrepila državna meja, je zavirala širjenje

slovenskih besedil, vendar jih s tem še ni preprečila. Šlo je predvsem za ljudska in

poljudna besedila, saj slovenskih šol na tem ozemlju ni bilo – kultura je bila samo v

italijanskem jeziku. Fašizem je rabi slovenščine nasprotoval, pa ne samo v javnosti, temveč

tudi v zasebnem življenju, pri petju ali molitvi. Vsekakor so se narečja Videmske pokrajine

ohranjala, čeprav je bila slovenščina rabljena samo v družinskem in vaškem življenju.

Prelomnico v jezikovnem in kulturnem dogajanju predstavlja potres iz leta 1976: po eni

strani so se družbene priložnosti za rabo slovenskega narečja takrat že začele krčiti, po

drugi strani pa so na tem teritoriju nastale nove slovenske organizacije, ki so jih ustanovile

skupine mladih, izobraženih in narodno zavednih posameznikov. Šlo je za načrtovane

dejavnosti, ki so bile namenjene pripadnikom vseh generacij, od otrok do starejših in so

izhajale iz izročila (pripovedk, pesmi, itd.), spodbujale ustvarjalnost in odpirale nova

obzorja. (Cernetig, Negro 2007: 27 – 28)

Značilnost Beneške Slovenije je dvojezičnost – ljudje govorijo italijanščino in slovensko

beneško narečje. To je veliko bogastvo tega majhnega dela Videnske pokrajine.

V tem kontekstu sta zaživeli beneška ustvarjalnost in beneška kultura, ki je dobila nove

razsežnosti z ustanovitvijo dvojezične osnovne šole v Špetru leta 1984. Nastalo je

dvojezično šolsko središče, ki je danes postalo avtonomna državna šolska ustanova z

vrtcem, osnovno šolo in nižjo srednjo šolo. (Cernetig, Negro 2007: 33 – 34) Ustvarjalnost

tega teritorija poleg vseh slovenskih društev izkazuje tudi gledališče.

4.1 GLEDALIŠČE KOT ORODJE ZA RAZVOJ LASTNE »BENEŠKE«

IDENTITETE

Kadar govorimo o gledališču v Beneški Sloveniji, govorimo o »Beneškemu gledališču«,

ki je edina taka ustanova v Benečiji in ima na tem ozemlju zelo pomembno vlogo pri

ohranjanju jezika in kulture. Beneško gledališče je danes pojem.

21

Pred potresom leta 1975 se je Slovensko stalno gledališče Trst odločilo, da v Beneško

Slovenijo pošlje režiserja, ki bi z amaterji pripravil predstavo ob dnevu emigranta. SSG je

poslalo režiserja Adrijana Rustjo, ki je Beneško skupino vodil deset let.

Glavni pobudniki gledališke dejavnosti so bili v tem času Izidor Predan, Aldo Clodig in

Luciano Chiabudini. Prve štiri igre je napisal Izidor Predan.

Od leta 1976 gledališče deluje nepretrgano in vsako leto pripravlja nove predstave. Prva

leta je uprizarjalo samo dela domačih avtorjev, ki so bila napisana v narečju. Ko pa je leta

1992 skupina začela sodelovati z režiserjem Marjanom Bevkom, so prišle na oder priredbe

del tujih avtorjev.

Tudi priredbe odražajo stvarnost okoliških dolin. Sama besedila namreč lahko pokažejo

stopnjo medsebojnega vpliva ali prevzemanja sosedovih značilnosti. Po besedah dr.

Bogomile Kravos je beneško gledališče izjemno bogastvo, ki nastaja v tem točno

določenem, zamejenem prostoru in je osredotočeno na ohranjanje posebnosti. Te so

razumljene kot del lastne identitete, pravi Kravosova, zato je pristop do njih spoštljiv,

vendar življenjski, kar pomeni, da osnovni segmenti ohranjajo vse bistvene prvine, njihova

sporočilnost pa se prenavlja do sodobnejših razsežnosti.

V beneškem gledališču izstopa tudi Marine Cernetig, ki s svojimi teksti in priredbami tujih

predlog poživlja to gledališko prizorišče. (Kravos, Pomen beneškega gledališča)

Beneško gledališče je s svojimi vsakoletnimi predstavami postalo zelo pomembno za

celotno slovensko skupnost Videnske pokrajine; vsi igralci sodelujejo prostovoljno, v

zadnjih letih pa so se, tudi po zaslugi Marjana Bevka, priključili tudi mladi igralci, ki

ljubijo gledališče in materni jezik in se zavedajo pomembnosti njegovega ohranjanja.

Skozi čas je ta skupina amaterskih igralcev poleg velikega števila nagrad »osvojila«

zadoščenje, da je ena od beneških institucij, ki je ohranila jezik in s tem identiteto

prebivalcev tega ozemlja. (Intervju z Marino Cernetig)

22

5. ZGODOVINA BENEŠKE LITERATURE

5.1 ZAČETEK LITERATURE – STARI ROKOPISI

V Videnski pokrajini se hranijo nekatera dragocena pisna pričevanja, ki dokazujejo pomen

tega območja za jezikovno in kulturno zgodovino Slovencev.

Najstarejši pisni dokumenti so:

- Videmski rokopis, ki ga hrani Mestna knjižnica Vincenzo Joppi v Vidnu, vsebuje prepis,

ki ga je leta 1458 opravil Nicholo Pentor.

- Černjejski rokopis, ki je shranjen v Državnem arheološkem muzeju v Čedadu pod

naslovom Anniversario di Legati latino-italiano-slavo (Volilo za zadušnice v latinščini-

italijanščini-slovanščini). V njem so zapisane ustanovne maše bratovščine sv. Marije v

Černjeji. Pripisi različnih rok v jeziku, ki ne vsebuje posebnih narečnih elementov, so

nastajali od konca 15. stoletja. Rokopis je na prehodu iz 19. v 20. stoletje preučil in objavil

Vatroslav Oblak.

- Starogorski rokopis, ki je del knjige bratovščine sv. Marije s Stare Gore. Sestavljata ga

dve strani, verjetno iz let 1492–1498, in vsebuje molitve Očenaš, Zdravamarija in Vera.

Te zapise so odkrili šele v 60. letih prejšnjega stoletja; kasneje jih je objavil gospod

Angelo Cracina. Sprva so jih hranili v nadškofijskem arhivu v Vidmu, njihova sedanja

lokacija pa je neznana. Pričajo o rabi slovenskega jezika v cerkvi in se po svoji jezikovni

podobi povezujejo s starejšim Rateškim rokopisom.

Eden od najpomembnejših pisnih spomenikov ostaja Evangeliarij sv. Marka, shranjen v

čedajskem muzeju; to je latinski kodeks, ki vsebuje štirje evangelije, v katere so mnogi

romarji zapisali svoja imena. (Cernetig, Negro 2007: 24 – 26)

Po teh začetkih moramo preskočiti nekaj stoletij in priti do leta 1743.

V leto 1743 sega rokopis katekizma Mihaela Podreke, ki je zelo podoben standardni

slovenščini tedanjega časa, čeprav je bil napisan na beneškem ozemlju.

23

V tem času je bilo v Beneški Sloveniji malo slovenskih tiskanih tekstov, torej so jih ljudje

veliko prepisovali in prirejali za lokalno rabo. Leta 1851 je v Gorici izšel katekizem Jožefa

Podrieke »za slovenske šole«, leta 1869 pa katekizem »za Slovence videmske nad-škofije

na Beneškem«. (Dapit, 1995) Leta 1891 je izšel katekizem duhovnika Andrea Floreanciga.

Zapisane pridige so bile zelo pogoste po vsej Sloveniji in tudi v Nediških dolinah. O

objavljenih pridigah v 18. stoletju lahko trdimo, da v stilu vsebujejo baročne značilnosti,

medtem ko se oblika jezika menja od regije do regije. Čeprav so bili najbolj stari teksti, ki

jih imamo danes, zapisani okrog leta 1800, vsebujejo baročni stil.

Narečno obarvane so tudi pridige prvega avtorja, ki ga bomo obravnavili, duhovnika Petra

Podreko (1822–1889). (Gruden 2000, 189)

5.2 PREDSTAVNIKI BENEŠKE LITERATURE SKOZI ČAS

1. generacija od 1850 do približno 1950

Generacije, ki so ustvarjale v Benečiji, niso strogo kronološko ločene, pač pa so delovale

skorajda simultano (Bandelj 2013, 61). Za svojo analizo bomo ustvarjalce razdelili v štiri

generacije. Kot prvo omenjamo generacijo prvih duhovnikov, ki so se borili za slovenstvo

in so bili izobraženi ljudje. To obdobje se je začelo okoli leta 1850 in je trajalo do polovice

20. stoletja.

Avtorji so Peter Podreka, Anton Klodič in Ivan Trinko.

Peter Podreka

Peter Podreka (1822–1889) je bil duhovnik iz Špetra, ki je napisal patriotsko in

protiavstrijsko pesem Predraga Italija.

Predraga Italija,

preljubi moj dom,

do zadnje ure

jest ljubu te bom. (Martinig 1980, 2)

24

Avtor teh verzov je živel v času, ki je bil za Beneško Slovenijo izredno razburljiv.

Revolucionarno leto 1848 je seglo tudi v te kraje. Toda mlada italijanska država se je v

odnosu do narodne manjšine, ki je živela v njenih mejah, slabo izkazala. Razočaran v

svojih pričakovanjih je Podreka napisal razgovor med materjo Slovenijo in njeno hčerko

na Beneškem. (Martinig 1980, 2 – 3)

Znan tudi po drugih objavljenih delih v revijah Domovina, Ljubljanski zvon, Soča in Zora.

Njegove pesmi so bile uglasbene, ker je zagotovo pripomoglo k njihovi razširjenosti. V

arhivih cerkve v Landarju (Antro) so raziskovalci našli njegove pridige, napisane v

visokem jeziku, ki vsekakor ostaja narečno obarvan. Te pridige odlikujejo bogato

besedišče, ki izvira iz tradicije in iz matične slovenščine ter retorične figure, ki izhajajo iz

baročne tradicije.

O Podreki naj omenimo tudi dejstvo, da je bil v stiku s slovenskim svetom, saj je imel stike

z Janezom N. Hrastom iz Livka in s pesnikom Luko Jeranom. Skupaj z duhovnikom

Mihaelom Mučičem je objavil Katekizem za Slovence Videmske nadškofije na Beneškem.

(Gruden 2000, 190 – 192)

Anton Klodič Sabladoski

Anton Klodič Sabladoski (1836–1914), književnik in pedagog, avtor pedagoških tekstov,

je obvladal slovenščino prav zaradi svoje vključitve v kulturno dogajanje tedanje avstrijske

Slovenije. Njegov stric, po poklicu duhovnik, se je zavzel za njegovo šolanje in ga poslal

na osnovno šolo v Kobarid. Nato je Klodič obiskoval gimnazijo v Gorici in na zadnje

semenišče, vendar je imel raje klasično filologijo – tako je dokončal študij na Dunaju in

delal na področju šolstva. Bil je zelo dobro sprejet v kulturno življenje, saj je bil tudi

predsednik čitalnice v Gorici. Leta 1867 je objavil Satire v heksametrih, leto kasneje pa je

izšla komedija Novi svet. Njegov sin Maks je objavil pesnitev Livško jezero.

Anton Klodič je deloval predvsem v avstrijskih deželah, vendar se v njegovih verzih čuti

močan odnos do rodnih krajev na slovenskem in tudi na italijanskem področju. (Gruden

2000, 192 – 195)

25

Ivan Trinko – Zamejski

Ivan Trinko (1863–1954), pisec, glasbenik, slikar, filozof, zgodovinar, kritik in prevajalec,

se je rodil na Tarčmunu (Tercimonte) v občini Savodnja (Savogna) v Beneški Sloveniji.

Dokončal je študij v Čedadu in na semenišču v Vidnu ter bil predavatelj književnosti do

leta 1940. Slovenski literaturi se je približal po naključju: pri 16 letih je v semenišču odkril

slovensko knjigo in se takoj zaljubil v slovenščino. Po letu 1866 je najnovejša italijanska

država ovirala širjenje slovenskega jezika in kulture, Ivan Trinko pa se je še vedno zanimal

za slovenščino in s pomočjo duhovnika Petra Podreke širil slovenske knjige med ljudi

Beneške Slovenije. Od liceja dalje se je vse bolj izpopolnjeval v slovenskem knjižnem

jeziku in se preizkušal v pesnikovanju. Rad je prebiral Gregorčiča, ki mu je tudi pomagal

pri učenju slovenščine (Martinig 1980, 5).

Trinko je začel z verzifikacijo v italijanščini, nato se je posvetil slovenščini. Od leta 1880

do 1883 je napisal 90 pesmi, leta 1885 pa je dobil možnost objave v reviji Ljubljanski

zvon. Leta 1897 je objavil zbirko Poezije s psevdonimom »Zamejski«. Njegovi verzi so

zaradi oddaljenosti od domačega kraja polni nostalgije. To stanje je zelo dobro opisano v

zbirkah z imenom Razpršeno listje (Foglie sparse). Leta 1929 je pri Mohorjevi družbi

objavil knjigo Naši paglavci, devet kratkih zgodb, ki pripovedujejo o življenju mladih v

hribih. V knjigi je Trinko dosegel vrhunec svojega obvladovanja slovenščine; jezik v njej

je zelo bogat, sestavljen iz narečnih besed in knjižne slovenščine.

Slovenski jezik je v tridesetih letih prejšnjega stoletja preživljal težke trenutke: bil je

prepovedan v cerkvah, pri molitvah in v javnosti. Trinko je bil buditelj beneškega

slovenstva in se je vedno zavzemal za jezikovne in narodne pravice Slovencev. Njegovi

občudovalci so ga imenovali »oče Beneških Slovencev«. (Gruden 2000, 195–200) V

Trinkovih pesmih prevladuje ta skrb za narodni obstoj Beneških Slovencev ter vsakdanji

boj za obstanek, ljubezen do domačih krajev in domotožje. (Martinig 1980, 6)

Kje si, zemlja rodna,

Zemlja bedna, mala,

Ki jo milost božja

Meni v last je dala? (Martinig 1980, 6)

26

2. generacija (1950 – 1990)

Avtorji, kot so Valentin Birtič, Izidor Predan, Rinaldo Luščak in Luciano Chiabudini, so za

svoje tekste skoraj vedno izbirali tematiko, kot so navezanost na zemljo, tragičnost

življenja in minevanja časa, slovenstvo in tradicija. (Bandelj 2013, 60 – 61) Med druge

smo uvrstili tudi učiteljico Michelino Blasutig, ki je pisala o svojih spominih.

Valentin Birtič – Zdravko

Valentin Birtič – Zdravko (1909–1994) je bil duhovnik, ki se je veliko posvečal poeziji. V

svojih pesmih govori o veri in o ljubezni do domovine. Zbirka Spomin na dom je izšla leta

1983. (Gruden 2000, 200) Bil je učenec Ivana Trinka, s katerim se je srečal v Vidmu v

semenišču, in se je boril za katekizem v slovenskem jeziku. Pesmi je objavljal zlasti v

Trinkovem koledarju in v koledarju goriške Mohorjeve družbe. (Martinig 1980, 9)

Rinaldo Luszach

Rinaldo Luszach (1910–1978) je bil pesnik in glasbenik. Pisal je tudi v slovenskem jeziku

in izdal pesniško zbirko Narava an ljudje – moja ljubezen. Veliko krat je sodeloval na

Senjamu beneške piesmi s pesmimi, ki jih je tudi sam uglasbil. (Petricig 2000, 214)

Izidor Predan – Dorič

Pisec, novinar in pesnik Izidor Predan – Dorič (1932–1996) je bil kulturni delavec Beneške

Slovenije in odgovorni urednik tedenskega časopisa Novi Matajur. Bil je samouk in je

opravil maturo na slovenski nižji srednji šoli v Trstu. V beneškem narečju je bil zelo

produktiven, a je mnogo del objavil tudi v knjižnem jeziku. Objavil je nekaj črtic, pa tudi

pesmi, ki so prežete z ljubeznijo do domovine. (Martinig 1980, 10) V narečju so teksti

napisani za Beneško gledališče in njegova kratka zgodba Mali Tončič noče biti »sclav«.

(Gruden 2000, 200 – 201) Ljubezen do slovenskega jezika je dobil iz starih knjig družbe

svetega Mohorja, ki jih je hranila njegova mati.

27

Luciano Chiabudini

Luciano Chiabudini (1931–1999), beneški narečni pisec in kulturni delavec, je sodeloval

pri kulturno-verskem listu Dom s stalno rubriko »Piha ponediščak«. Bil je tudi avtor

tekstov, pisanih za Beneško gledališče, na primer Same pravce, Liepa naša domovina in

Na zdravje. Pisal je za Radio Trst A in z igralci Beneškega gledališča oblikoval oddaje za

Benečijo. K njegovemu ustvarjalnemu delu spadajo tudi pesmi v beneškem narečju.

Nekatere je sam uglasbil in izvajal na Senjamu beneške piesmi. Objavljal je v Trinkovem

koledarju in v listu Emigrant. Podpisoval se je z raznimi psevdonimi – Tonca Ponediščak

ali Ponediščak. Ustvarjal je tudi v furlanščini.

Michelina Blasutig

Michelina Blasutig (1933), učiteljica v pokoju, ki je več knjig posvetila »svojim« dolinam,

se je rodila v Sovodnji in živi v Vareseju. Ne smuo spomini iz leta 2004 in An sviet besied

… šenkanih iz leta 2007 sta antologiji, v katerih so zabeleženi njeni spomini, čustva in

doživetja. Pesmi piše v italijanščini in v slovenskem narečju. Objavlja tudi v raznih revijah

in v Trinkovem koledarju.

3. in 4. generacija (1970 – 2015)

Za novejšo opredelitev beneškoslovenskih poetoloških izbir so prelomna sedemdeseta leta

20. stoletja. (Dapit 2005, 374) V tem času se je ustvarjalnost v beneškem narečju uveljavila

in počasi postala zelo pomembna, čeprav je bila vedno vezana na tradicijo, vero in narod.

Imela je seveda poučen namen, da vzgaja ljudi.

Kot smo ugotovili, je bila začetna beneška književnost predvsem religiozna, šele potem se

je razvila tudi »laična« literatura, ki pokriva različne literarne vrste: dramatiko, poezijo in

prozo.

28

V devetdesetih letih se je zgodil močan premik, ko so se tematske silnice zgostile in so

prišla na dan novejša občutja, ki niso strogo določena z regionalnostjo, temveč merijo na

univerzalnost. (Bandelj 2013, 61) Najbolj znani in plodni avtorji tega obdobja so Paolo

Petricig, Aldo Clodig, Viljem Cerno, Giorgio Qualizza in Bruna Dorbolò.

V Nadiških dolinah so se izkazali tudi pesnice s sodelovanjem na natečajih ali z objavam:

Gabriella Tomasetig Podpotnikova in Lucia Trusgnach s knjigami Mutasti se šuljajo

spomin in Rožinca je naša, ter Silvana Chiabai in drugi.

V tretjo generacijo uvrščamo še pisca Adriana Gariupa, ki je napisal prvi kratki roman v

beneškem narečju, to je Luna an buskalce (2010). Proza se je namreč dotlej omejevala na

črtice in druge krajše tekste.

V dolini Rezije sta se po potresu leta 1976 uveljavila dva pomembna in poznana avtorja,

Silvana Paletti in Renato Quaglia.

Leta 2004 je na pobudo pesnika Micheleja Obita pri ZZT v Trstu izšla prva antologija

beneških pesnikov Besiede tele zemlje – Proze in poezije v beneškem narečju. V njej so

objavljene pesmi večinoma sodobnih avtorjev Beneške Slovenije, ki pišejo v slovenskem

narečju. Besedila Luise Battistig, Marine Cernetig, Viljema Cerna, Alda Clodiga, Brune

Dorbolo, Loredane Drecogna in Andreine Trusgnach govorijo, da je bilo »nekaj« in da je

tisto »nekaj« ali »malo« pomenilo bogastvo, ki ni še popolnoma izbrisano. (Obit 2004, I)

Urednik zbirke Michele Obit pravi: »Pred desetimi leti sem izbral pesmi in proze avtorjev,

za katere sem mislil, da so bili takrat tisti ali izmed tistimi, ki so v največji meri oblikovali

poseben način ustvarjanja v našem slovenskem jeziku. Šlo je za avtorje različnih generacij,

ki jih je združevala pripoved o enem samem svetu, kot sem napisal v uvodu. Posebnost tega

sveta je, da je, kot mnogi svetovi, ki so mu podobni, v življenjski nevarnosti. Ta svet pa

ima veliko oblik in izrazov. Tematsko so se avtorji v glavnem obračali na domači kraj,

iskali so korenine, brskali po smislu svoje kulturne tradicije in poslušali njene davne

glasove. Zanimivo je pa, da ti avtorji v svojem realnem življenju niso živeli in ne živijo

kmečkega in niti ne zgolj vaškega sveta, po kulturi so izobraženi in mestni.« (Obit 2004, 1)

29

Četrta generacija do knjižnih izdaj prihaja šele v zadnjih letih in se počasi profilira kot

vodilna sodobna pesniška generacija, ki nadaljuje in istočasno prekinja vezno nit s

prejšnjimi. Njene teme so podobne témam prejšnjih generacij, vendar pesniki doživljajo

novo zavest o lastni identiteti, ki ne potrebuje več dokazovanja, ampak držo, ki je poštena

in samobitna. (Bandelj 2013, 66)

Med sodobnimi avtorji naj omenimo tudi Micheleja – Miha Obita, urednika tednika Novi

Matajur, pesnika in prevajalca slovenskih piscev, ter pesnico Antonello Bukovaz. Ta dva

avtorja se izražata skoraj povsem v italijanskem jeziku.

Treba je omeniti še del beneške literature, posvečen pripovedovanju, in avtorje ali zbiralce,

ki so omogočili objavo več publikacij: Renza Gariupa, Ilde Chiabudini in Ado Tomasetig,

ki je v knjigi Od Idrije do Nediže zbrala 578 besedilnih enot, predvsem pravljic, napisanih

v narečju. Pomembno delo za ohranjanje ustne kulturne dediščine Nadiških dolin je izšlo v

zbirki Miti, fiabe e leggende del Friuli storico (Miti, pravljice in legende historične

Furlanije) pri založbi Chiandetti v Vidmu.

Senjam beneške piesmi

V sedemdesetih letih se je rodil zelo pomemben festival z imenom »Senjam beneške

piesmi«, namenjen pisanju izvirnih besedil in glasbe ter s tem tudi ohranjanju slovenskega

narečja. (Petricig 2000, 217). Tu velja omeniti Francesca Bergnacha (Checco – Kekko)

(1952 – 2001), ki je bil prvi priljubljen kantavtor v slovenskem narečju. Na glasbenem

področju je bil dejaven tudi Anton Birtič - Mečanac (1924–2009), ki je pisal predvsem v

slovenščini in s svojim ansamblom Beneški fantje prispeval k spoznavanju Benečije prek

radijskih valov Kulturno društvo Rečan je vse tekste Sejma beneške piesmi izdalo v treh

knjigah z naslovom Pustita nam rože po našim sadit.

Danes je po zaslugi Sejma veliko mladih, ki pišejo pesmi v narečju. To je bogastvo, saj se

jezik ohranja skozi čas.

30

Avtorji 3. generacije

Giorgio Qualizza

Giorgio Qualizza (1951–1993) se je zanimal za jezikoslovje, raziskoval je beneško narečje

in svojemu dialektu dal status samostojnega jezika. Iz njegovega novega pojmovanja

beneškega narečja se je rodila tudi zamisel za poezijo, ki je polna neologizmov in pisana v

narečju, vendar z novo tematiko in univerzalnimi občutji. Ustvaril je posebno pisavo za

svoj jezik, saj mu navaden črkopis ni zadostoval. (Bandelj 2013, 61)

Pavel Petričič

Pavel Petričič (1929–2005), učitelj, umetnik, politik, kulturni delavec in ustanovitelj

dvojezične osnovne šole v Špetru, je bil od leta 1950 aktiven v politiki, in sicer na strani

Beneških Slovencev. Leta 1972 je ustanovil društvo Študijski center Nediža – Centro studi

Nediža in v tem okviru bil organizator cikličnih predavanj Benečanski kulturni dnevi.

Leta 1974 je center razpisal literarni natečaj Moja vas z namenom, da bi se mladi poskusili

v pisanju v narečju, prva skupinica otrok pa je sodelovala na letovanju Mlada brieza. Leta

1984 je Petricig s pomočjo Žive Gruden in drugih sodelavcev ustanovil prvo dvojezično

osnovno šolo v Videnski pokrajini.

Petricig je raziskoval, predaval in pisal o pedagoških in manjšinskih vprašanjih ter o

zgodovini Nadiških dolin; objavil je knjige Slovenska skupnost v Beneški Sloveniji – La

comunità slovena del Friuli (1974), Per un pugno di terra slava (1988), Atlante

toponomastico e ricerca storica (1990), Pod senco Trikolore – All'ombra del Tricolore

(1997), Storia della Slavia friulana (1998), Nesojena železnica – Quella ferrovia non s'ha

da fare (1999) in Otroška knjiga: likovno izkustvo kot spoznavna pot – Il libro dei

bambini: l'esperienza artistica come percorso conoscitivo (2004) ter uredil vrsto

publikacij, med njimi ponatis dela Carla Podrecce Slavia Italiana (1977) in knjigo Valli del

Natisone – Nediške doline (2000).

31

Pod psevdonimom Mjuta Povasnica je Petricig napisal in objavil tudi vrsto narečnih

besedil za otroke. Kot slikar se je ukvarjal z grafiko, jedkanico, ilustracijo in fotografijo.

Bil je tudi soustanovitelj drugih društev. (Inštitut za slovensko kulturo)

Viljem Cerno

Viljem Cerno (1937) pisec, živi v Bardu. Obiskoval je osnovno šolo v rojstnem kraju,

Bardu, nato slovenske šole v Gorici, nazadnje pa je študiral na Filozofski fakulteti v Trstu.

Kot upokojeni srednješolski profesor danes na raznih tečajih poučuje slovenski jezik, a se

ni nikoli odpovedal pisanju.

Piše predvsem pesmi v terskem narečju. (Festival Vilenica – Književnost Beneške

Slovenije 2005, 396) Je izrazito izpovedni pesnik, vendar se kot izpovedovalec ves čas

oglaša v imenu svojih rojakov, ves čas kot »Beneški Slovenec«, kot glasnik našega

ljudstva - torej ne v svojem imenu, ampak kot ozaveščen pripadnik povsem konkretne

narodnostne skupnosti.

V njegovih pesmih se nevsiljivo prepletata domoljubna in socialna vsebina ter nabožni

nagovor. (Zlobec 2006, III)

32

Aldo Clodig (Klodič)

Aldo Clodig se je v beneškem narečju sam predstavil takole:

»Začel sem pisati par sile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer v Benečiji smo

potrebovali imeti besedila za pesmi, gledališče, itd. v beneškem narečju za naše ljudi, ki

nieso poznali slovenskega knjižnega izika, kjer pri nas niesmo imeli nikdar slovenskih šol.

Sem pisu, in tud pišem, v narečju, zaki ne poznam globoko knjižnega jizika in se niesam

veliko potrudil za se ga naučiti, kier niesam nikdar mislu, de kar sam pisu, bo an dan koga

zanimalo izven naših dolin.«6

Aldo Clodig (Klodič) se je rodil v Klodiču (Grmek) 6. 10. 1945. Bil je med ustanovitelji

kulturnega društva Rečan in večkrat izvoljen za predsednika, več let pa je bil tudi

pevovodja društvenega zbora. Aktivno je sodeloval v mnogih slovenskih društvih in

organizacijah Videnske pokrajine, pri Beneškem gledališču tudi kot režiser. Pisal je pesmi,

prozo in gledališka besedila v beneškem narečju. Večkrat je sodeloval na natečaju »Naš

domači jizik«, na Senjamu beneške piesmi, ki ga je tudi vodil, in na drugih natečajih. Za

svoja besedila je dobil več nagrad. Objavljal je v zbornikih besedil Senjama beneške

piesmi Pustita nam rože po našim sadit I in II (1983, 2000), v antologiji Besiede tele

zemlje (2004), v Trinkovem koledarju in v zborniku V nebu luna plava (2007). Leta 2007

je ob desetletnici istoimenske pobude objavil knjigo Pohod čez namišljeno črto. (Duhuor

an luna: 2009, 41) Leta 2009 je izšla njegova zbirka Duhuor an luna in leta 2012 knjigica

Krajica Vida – spevoigra, v kateri je v verzih predelal legendo o kraljici Vidi.

Pesnik Aldo Clodig je umrl 2. februarja 2015 po hudi bolezni. S pesmijo Pustita nam rože

je napisal »himno« Beneških Slovencev: trpeči pesnik, ki predstavlja celo skupnost, se

oglasi in obupan vpraša, ali lahko v Benečiji ljudje svobodno pojejo, govorijo, pišejo in

berejo v tistem jeziku, ki ga je izbrala mati in ki teče po njihovih žilah.

6 Prevod v slovenščino:

»Začel sem pisati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker smo v Benečiji potrebovali besedila

za pesmi, gledališče itd. v beneškem narečju za naše ljudi, ki niso poznali slovenskega knjižnega

jezika, ker pri nas nismo nikoli imeli slovenskih pol. Pisal sem in še pišem v narečju, ker ne poznam knjižnega jezika in se tudi nisem veliko potrudil, da bi se ga naučil, ker nisem nikoli mislil,

ko sem pisal, da bi to zanimalo koga zunaj naših dolin.«

33

Kajšan ti lahko porče:

Če puojde napri takolé,

umarjemò preca le vsi.

Pa tuole nie ries an na bo.

Pustita nam piet – takuo k’nam je všeč,

guorit an uekat – pisat an še brat

po tistim jiziku – ki mat na zibiel

z vso nje ljubeznijo navadla nas je.

Pustita nam miet – vse bratre za bratre,

vso našo družino – nazaj kupe diet.

Pustita nam rože po našim sadit,

zvonit za novico po našim zvoni

potle bota vidli, če znamo še mi

veselo zavriskat, ku včasih sta vi!7

(Kulturno društvo Rečan 1982, 11)

Bruna Dorbolò

Bruna Dorbolò (1947) živi v Špetru in je kulturna delavka, ki se poleg poezije posveča

pisanju dramskih tekstov, pripovedi in črtic ter priložnostnih člankov v beneškem narečju.

Aktivno sodeluje na beneškem kulturnem in družbenem področju in je predsednica

Inštituta za slovensko kulturo. Objavlja v revijah in v Trinkovem koledarju. (Obit 2004,

77)

7 Lahko ti kdo reče: / Če gre tako naprej, / umremo kmalu vsi. / Pa to ni res in ne bo. / Pustite nam

peti – tako, kot nam je všeč, / govoriti in kričati – pisati in še brati / v tistem jeziku, ki nas ga je

mati v zibelki / učila z vso nje ljubeznijo. / Pustita nam imeti – vse brate za brate, / vso našo

družino – spet združiti. / Pustite nam rože po našem saditi, / zvoniti za novico po našem zvonu, /

potem boste videli, če znamo še mi / veselo vriskati, kot včasih ste vi!

34

6. SODOBNA ŽENSKA POEZIJA BENEŠKE SLOVENIJE

Ugotovili smo, da gre pri najsodobnejših beneškoslovenskih piscih za generacijo, v kateri

prevladujejo ženske, ki imajo željo po izražanju in pripovedovanju svojih misli in

razmišljanj. V prvih generacijah pesnikov so bili vsi moški in/ali duhovniki, v 21. stoletju

pa se je vse spremenilo: družba, mentaliteta in tudi način pisanja, saj imajo avtorji namesto

trdnih oblik raje prosti verz. Ne želijo več spodbujati, temveč izražati, in resignacija se

počasi spreminja v upanje, pogled naprej. (Bandelj 2013, 66 – 67) Torej lahko trdimo, da

obstaja povezanost med zgodovino, jezikom in književnostjo, s tem da imajo zdaj glas in

moč o Beneški Sloveniji tudi ženske.

Lahko trdimo, da je to kot večni krog, kjer so glavni protagonisti jezik, zgodovina in

književnost.

Analizirali bomo opus treh žensk, pesnic bogatega beneškoslovenskega področja, ki so se

rodile v 20. stoletju in pišejo v narečju, ki ga čutijo kot jezik srca. Ta jezik jim daje

možnost ovrednotiti svojo zemljo in izkazati svojo posebnost v današnjem globaliziranem

svetu. Poleg tega nova ženska generacija še ni bila posebej raziskana.

Osredotočili se bomo torej opus Marine Cernetig, Claudie Salamant in Andreine

Trusgnach, ker so najbolj produktivne sodobne avtorice Beneške Slovenije. Luisa Battistig

in Loredana Drecogna zadnja leta nista bili tako aktivni, zato ju poleg Margherite

Trusgnach, ki se čedalje bolj uveljavlja, na tem mestu samo omenjamo.

Zgodovina Književnost

Jezik

35

Luisa Battistig

Luisa Battistig (1959) se je rodila v Marsinu in živi pri Mašerah pod Matajurjem. Pesnica

je predsednica Planinske družine Benečije in aktivno sodeluje v beneških kulturnih in

družbenih organizacijah. Objavljala je v raznih revijah in v Trinkovem koledarju. Dobila je

tudi več nagrad. Leta 2004 je izšla njena pravljica Skrivnost dvieh bregi – Il segreto delle

due montagne z ilustracijami Luise Tomasetig. (Obit 2004, 76)

Loredana Drecogna

Loredana Drecogna (1965) je svoje otroštvo preživela v Gorenjem Tarbiju. Objavljala je v

raznih revijah in v Trinkovem koledarju, sodelovala na raznih tečajih in pisala tudi za

Beneško gledališče. (Obit 2004, 77)

Margherita Trusgnach

Margherita Trusgnach se je rodila leta 1963 in živi v vasi Sevce v občini Grmek. Aktivno

sodeluje s slovenskimi društvi v Benečiji, predvsem s kulturnim društvom Rečan pri

odmevnih prireditvah, ki jih društvo ponuja sámo ali v sodelovanju z drugimi. Je ustanovni

član čezmejnega društva PoBeRe. Za kulturno društvo Rečan pripravlja pesniški večer »V

nebu luna plava«, na katerem se odvija vsako leto v septembru sodelujejo pesniki in

pisatelji različnih jezikovnih manjšin. Ureja tudi pesniške zbirke. Sodelovala je na natečaju

»Nas domači jizik« in na raznih pesniških večerih. Prav tako je začela pisati predvsem v

narečju Rečanske doline. (Inštitut za slovensko kulturo)

36

6.1 MARINA CERNETIG – ŽIVLJENJEPIS

Življenjepis nam je podala avtorica sama.

Marina Cernetig se je rodila leta 1960 v Srednjem v Benečiji. Ob poeziji v slovenskem

narečju Nadiških dolin se posveča tudi gledališču. Za predstave domače igralske skupine

piše in prireja tekste ter jih prevaja v beneško narečje.

Je kulturna delavka in vodi Inštitut za slovensko kulturo v Špetru. Tako kot drugim vse do

njene generacije tudi njej ni bila dana možnost spoznavanja slovenskega knjižnega jezika v

javni šoli, tako da se ga je naučila na raznih tečajih. Objavljala je v raznih revijah, v več

antologijah narečne ustvarjalnosti in v Trinkovem koledarju ter sodelovala na literarnih

natečajih.

Leta 2007 je izšla njena zbirka pesmi Pa nič nie še umarlo pri Založništvu tržaškega tiska

v Trstu. Poleg zbirke je pesmi objavila tudi v likovni prilogi z naslovom »Utekli so bogovi

hiše« Trinkovega koledarja iz leta 2011 in v reviji Poetikon št. 57–58. Sodelovala je v

oddaji Literarni nokturno na radiu Ars, kjer je bilo prebranih nekaj njenih pesmi iz cikla

Smo že tle.

6.1.2 INTERPRETACIJA PESMI

Na prvi pogled se zdi, da so pesmi Marine Cernetig polne pesimizma, a če se vanje bolj

poglobimo, opazimo upanje. To upanje bi lahko bilo gledanje čez linijo meje. (Bandelj

2013, 67) Pod pojmom meje razumemo italijansko-slovensko mejo, ki bi lahko upodabljala

veselje do življenja.

Zbirka Pa nič nie še umarlo Marine Cernetig je premišljeno komponirana celota. Začenja

se z metaforo niti, ki povezuje glavne téme, kot so smrt, življenje in minevanje časa.

Zadnji verzi pesmi so pogosto povezani s témami groba, smrti, teme in bolečine. Po drugi

strani pa je tu tudi upanje, ki ga prinašajo meja in/ali sanje. (Novak Popov I. 2013, 5)

Zbirka je razdeljena na tri dele: »Ne vasi ...«, »Ne spomini ...«in »Ne trošti ...« in to so tudi

glavni motivi tega dela: pozabljene vasi, opuščene hiše, spomini in upanje.

37

Pesnica ne uporablja veliko besed – uporabi to, kar je bistveno, da bi se izrazila. Njena

poezija spominja na hermetično poezijo Giuseppeja Ungarettija.8

Hermetični pesniki so

poezijo razumeli kot preblisk in nepričakovano intuicijo. Pogosto so uporabljali prosti verz

brez interpunkcije, v katerem so govorili o praznini in samotnosti sodobnega človeka. To

počne tudi pesnica Marina Cernetig z besedami v beneškem narečju: s kratkimi verzi,

pogosto povezanimi med sabo brez kakršnihkoli interpunkcij, in z natančnimi besedami

govori o osamljenosti sodobnega beneškega človeka.

Človeka pogosto poveže z motivom samotne, prazne hiše, ki nam daje vtis, da je pesnica

doživela globoko resignacijo do življenja v sodobni Beneški Sloveniji. Zaradi teh razlogov

bi jo lahko uvrstili v novo generacijo sodobnih hermetičnih pesnikov, ki pripovedujejo

zgodbo človeka z bistvenimi besedami. V nasprotju s hermetičnimi pesniki pa ne uporablja

težkih izrazov, ampak vsakdanje besede, ki v strukturi stavka dobijo velik pomen.

Pesnica je v likovni prilogi Trinkovega koledarja objavila tudi cikel z naslovom Utekli so

bogovi hiše, kjer najdemo kar nekaj pesmi, posvečenih pozabljeni hiši in/ali vasi. Za

analizo smo izbrali nekaj pesmi iz zbirke Pa nič nie še umarlo in tudi še nekaj novejših.

Poezijo Marine Cernetig lahko delimo v pesmi o hišah in spominih, pesmi o smrti in

upanju, pesmi o minevanju časa in pesmi o sanjah.

Pesmi o hišah in spominih

Vsak cajt je cajt za umierat

Vsak cajt je cajt za umierat je prva pesem zbirke. V zadnjem verzu te pesmi beremo tudi

naslov zbirke (pa nič nie še umarlo). »Hiša« je prva beseda pesmi in zbirke; s tem hoče

pesnica poudariti svoj odnos do hiše in domovine. Hiša je fil rouge, ki povezuje zbirko.

Glede na poetiko prostora filozofa Gastona Bachelarda9 (1884–1962) hiša varuje človeka;

8 Giuseppe Ungaretti (1888–1970) je bil italijanski pesnik, ki velja za vodilnega predstavnika

hermetizma.

9 Gaston Bachelard (1884–1962) je bil francoski filozof, ki je napisal razpravo o poetiki prostora in

v njen analiziral vlogo hiše.

38

»Hiša odraža bolj kot pokrajina razpoloženje duše«10

. (Obit: 2007) Torej odraža to, kar čuti

človek, pa naj bo to opuščena, pozabljena hiša ali pozabljena in uničena vas. Pesnica

opisuje, kaj ostaja v hišah v majhni beneškoslovenski vasi. Vidi samo nekaj naslonjenih

strešnikov in uničenih dimnikov, ki stojijo, kot da bi bili vezani v nesrečni, žalostni

ljubezni. Poleg teh pesimističnih podob pa Marina Cernetig podarja upanje z zadnjim

verzom, saj trdi, da nič ni še umrlo. Morda so hiše, vasi, stvari uničine, a umrle niso:

Hiše se kupe darže,

objemajo se same

med življenjem an smartjo

na previdni nit.

Šibkuo oparti

korci an cemini,

ku nasrečna ljubezen

na dvoumni nit.

Pa nič nie še umarlo.11

(Cernetig 2007, 9)

Utekli so bogovi hiše

Pesem Utekli so bogovi hiše je sestavljena iz 18 prostih verzov brez rime. Čeprav ni rime,

je ritem vseeno navzoč, ker so verzi pogosto sestavljeni samo iz ene ali iz dveh besed

(utekli so, bogovi hiše, vune, skušji itd). Tudi ponavljanje besede an (an kart maute an lesu

an praznih štij) ustvarja ritmično napetost.

V tej pesmi Marina Cernetig omenja morda celo fantastičen element oziroma element

vaškega verovanja, ki ga predstavljajo bogovi (utekli so bogovi hiše). Ti bogovi naj bi bili

zaščitniki hiše.

10

La poetique de l'espace (1957), Poetika prostora (2001).

11

Vsak cajt je cajt za umierat

Hiše se skupaj držijo, / objemajo se / med življenjem in smrtjo / na previdni niti. / Šibko oprti /

korci in dimniki, kot nesrečna ljubezen / na dvoumni niti. / In nič ni še umrlo. (Cernetig 2007, 9)

39

V pesmi Vsak cajt je cajt za umierat hiše imajo nalogo varovanja, tu pa so bogovi tisti, ki

ščitijo človeka, a so izginili: hiša je prazna, brez zaščite in brez ljudi, samo tisti stari

predmeti (lončič, srajca, miza, volna, grah, cunje, malta, les) še varujejo in ščitijo hišo, ki

jo pesnica upodobi kot mrliča. Hiša postane mrlič. Pesem torej poleg otožnega stanja

duševnosti pesnice opisuje tudi stanje beneških vasi. Je obsodba tistih, ki so pustili, da hiše

umrejo:

Utekli so

bogovi hiše.

Lončič je počarneu na gasu

tont v hladilniku

srajca obješena

na parpartih vrat.

An miza

parpravjena za popieglat

donas ku učera

tist kupac pozabljenih dni.

Sila zasutih glažu

vune

skušji

graha, cunji an kart

maute an lesu

an praznih štij

ki se plengajo v mieru

tistega ki varje marliča.12

(Cernetig 2011, 24)

12

Utekli so bogovi hiše

Utekli so / bogovi hiše. / Lonec je počrnil na štedilniku / krožniki v hladilniku / srajca obešena / na

pripirani vrati. / In likalna deska / je pripravljena za glajenje / danes kot včeraj, / tisti kup

pozabljenih dni. / Vihar razbitega stekla / volne / listje / grah, cunje in papir / malta in les / in

prazne kletke / ki se gugajo v miru / tistega ki varuje mrliča. (Kravos 2011, 24)

40

Pesmi o sanjah

Sanjà

Pesem Sanjà je zgrajena iz petih kitic: prva kitica ima tri verze, druga dva, tretja in četrta

kitica ponovno tri, peta kitica pa je sestavljena iz enega samega verza, kot je običaj v

drugih pesmih te pesnice. Zadnji verz je pogosto osamljen, kot nek sklepni verz, ki vsebuje

vse tisto, kar je napisano v prejšnjih verzih. Ritem je določen z rimo (ubila – zdrobila) in z

rabo kratkih verzov zamiere an sovraštva.

21. decembra 2007 je padla italijansko-slovenska meja, a pesnici pa se je prav v tem letu

nekaj mesecev prej sanjalo o padcu te meje; sanjalo se ji je, kako bi lahko bilo brez nje.

Vse je ostalo enako: reka Nediža je tekla kot po navadi, krave so se na pašnikih nad vasjo

Mersin (na gori Matajur) z lahkoto sprehajale po obeh straneh meje. V sanjah pesnica želi,

da bi bili uničeni predsodki, ki prihajajo iz zgodovine, in da bi živeli brez zamiere an

sovraštva. Ker v sanjah ni pravil, ni pravil tu sanj, sanjamo, kar si želimo:

Je padla dol na meja

an ka se nie ubila!

Tu an žlag se je zdrobila ...

Ostanejo skale, kamani an kamančiči povsierode.

Še tarkaj prahu ne ...

Nediža navadno teče,

krave gu Marsine se lahko sprehajajo ča an san,

ščinkovac pieje an vsi ga zastopejo.

Se prenašajo spomini,

ki na nosejo za sabo

zamiere an sovraštva.

Nie pravil tu sne.13

(Cernetig 2007, 33)

13

Sanjà

Padla je meja / in se je razbila! / V hipu se je zdrobila ... / Ostajajo skale, kamni / in kamenčki

vsepovsod. / Niti veliko prahu ... / Nediža teče kot po navadi, / krave v Marsinu / se lahko

sprehajajo sem in tja, / ščinkavec poje / in vsi ga razumejo. / Prenašajo se spomini, / ki s seboj ne

nosijo / zamere in sovraštva. / V sanjah ni pravil. (Cernetig 2007, 33)

41

Pesmi o minevanju časa

Smo že tle

Pesem Smo že tle je ena od pesničinih najnovejših, saj je bila objavljena v reviji Poetikon

leta 2014. Sestavljajo jo štiri kitice: prvo kitico sestavljajo štirje verzi, drugo dva verza,

tretjo pet in četrto dva verza.

Tako kot skoraj v vseh avtoričnih pesmih v zadnjih dveh verzih najdemo nauk.

Pesem se začne z naštevanjem imen tistih modrih ljudi, ki jih je poznala avtorica. Pesem je

priča tega, kar se pogosto godi z našimi dedki, da nam namreč veliko pripovedujejo o

starih navadah in izročilih, a na to nismo pozorni. Ko umrejo, se z njimi izgubi vse znanje,

ker jih nismo dobro poslušali, posneli ali intervjuvali. Od njih samo nekaj spominov ostane

v nas samih (v pamet naložene z bip in tag se skrivajo) prav zato, ker naša družba teče

naprej (bip in tag).

Besede bip an tag imajo tudi onomatopoietično funkcijo, saj sugerirajo zvok tehničnih

naprav. Celotna kitica hoče biti kritika današnje družbe, v kateri človek hiti in ne posluša.

Pesnica se je po drugi strani nekaj naučila od starih ljudi, ki jih je poznala (Nuna Angelina,

Bažilia, Margherita, Tonina, Nona Gižela, Perin), ne dovolj in ne bo znala dati vsieh

odgovorov. Danes je sama to, kar je, tudi zato, ker je poslušala, zdaj pa se le še spominja.

Čeprav je ženska 21. stoletja, ki živi v času tehnologije, bi rada, da bi se v njeni pameti

odkrivali spomini. A znanje, ki ga je pridobila od starih ljudi, ne bo nikoli popolno, saj trdi,

da bo sicer pričevala naslednjim generacijam, a ne bo znala odgovoriti na vsa vprašanja.

Nuna Angelina, Bažilja,

Margherita, Tonina ...

Nona Gižela, Perin ...

obdarite me s spomini

V pamet naložene z bip an tag

se skrivajo.

42

Mi priče brez dokazu

smo že tle

malomanj star

s štafetno palco v rokah

v pomankljivem letanju.

Bomo pričali brez znat

dat vsieh odgovoru14

(Cernetig 2014, 157)

14 Smo že tle Botra Angelina, Bažilija, / Margherita, Tonina, / Nona Gižela, Perin, / kar sem z darovi spomina. /

V pameti, prenatrpani z bip in tag / se skrivajo. / Priče smo, a brez dokazov / le malo za vami /

malo manj stari / s palico v roki, ob slabi predaji / pri štafetnem teku. / Pričevali bomo, ne da bi

znali odgovoriti. (Kravos 2014, 157)

43

Nohate sniedene

Pesem Nohate sniedene je zanimiva zaradi ljudske izštevanke, ki se nahaja v drugi kitici

(tele je nes v malin, / tele je parnes, / tele je skuhu, / tele je počuhu / an tele je vse sniedu).

A pesem ni tako vesela, kot je videti na prvi pogled, ampak govori o stvareh, ki se počasi

kvarijo, kot so nohti naših prstov, ker jih uporabljamo pri delo in se prav zaradi tega

obrabijo. Roke so tu metafora za delo in za boj v vsakdanjem življenju, a simbolizirajo tudi

razočaranost nad »Očetom našim«, ki ne pomaga vedno, da stvari tečejo, kakor bi morale,

in si mora človek vedno pomagati sam.

Pesem je sestavljena iz štirih kitic, vsaka pa ima različno število verzov: prva kitica ima

dva verza, druga kitica pet, tretja štiri, zadnja pa je zgrajena iz enega samega verza. Ritem

je strogo določen, čeprav ni rim, ker je pesnica v pesem vrinila izštevanko in ker je

prisotna anafora s ponovitvijo besede vse (vse se doseže ..., vse pa se ponuca ...) .

Nohate sniedene

na rokah tarpljenje.

Tele je nes v malin

tele je parnes,

tele je skuhu,

tele je počuhu

an tele je vse sniedu

Vse se doseže

kajšankrat tud po naši volji

Oče naš, ki si v nebesih

vsake viere an prepričanosti.

Vse pa se an ponuca. 15

(Cernetig 2014, 161)

15

Nohate sniedene

Pogrizeni nohti / zgarane roke. / Tale je v mlin nesel, / tale je mesil, / tale je spekel, / tale je pokusil

/ in tale vse snedel / Vse se dočaka / včasih se zgodi tudi po naši volji / Oče naš, ki si v nebesih /

vseh ver in prepričanj. / Vse pa se kdaj tudi obrabi. (Kravos 2014, 161)

44

6.1.3 INTERVJU Z MARINO CERNETIG

1. Kdaj in zakaj ste začeli pisati?

San začela pisati po sloviensko brez tiet, kar Aldo Clodig, duša kulturnega društva Rečan,

me je vprašu, če napišen no piesan za »Senjam beneške piesmi«. San začela pisat takuo, ki

san moglà an znala, brez še viedet, de so č, š, ž ... Potlè san začela sodelovat v Študijskem

centru Nediža, ki je pripravju za mlade literarni natečaj »Moja vas« in poletne centre

»Mlada brieza«.

Takuo san se zaviedla, de naš jizik se ga lahko tud piše. Puno san se naučila od Pavla

Petriciga an Žive Gruden, s katerimi san začela dielat lieta 1980 na Zavodu za slovensko

izobraževanje. Takuo san bila med ustanovitelji dvojezične šole in san začela dielat z

društvi in z Beneškim gledališčem le po zaslugi Alda Clodiga, ki je pisu tekste in jih tudi

režirau.

Ljudje mojih liet, ki pišemo v slovenskem narečju, na poznamo dobro slovenskega

knjižnega jezika, zaki v Videnski pokrajini parva šuola, kjer se je učil slovenski jizik, jo je

odparu Zavod za slovensko izobraževanje šele lieta 1984.

Takuo san začela, brez de bi se zaviedla, kakuo je važno pisat v svojim jiziku. San pošjala

parve tekste na natečaj »Calla in poesia« al »Naš domači jizik«, zaki san se bala, de bo

manjku naš glas, glas naših dolin ...

Donas je šele takuo, napišen no poezijo, zaki san vabljena na branje al za se vpisat na

kakšen natečaj; predielan gledališki tekst, zaki ga nucamo za predstavo ... nie nikdar cajta

za te pravo pisanje!

2. Katera je vaša najljubša pesem? Ali obstajajo pesmi, ki si jih niste nikoli želeli napisati?

Najljubše pesmi nieman, an tud nieman adne, ki jo na željejen napisati, zaki san jo že

vargla.

45

3. Koliko je vplival kraj, v katerem živite, na vaše ustvarjanje?

Sada vien, de lahko nucan muoj jizik, zaki predstavlja menè an moje korenine, an ga

nucan, zaki zad za vsako besiedo se skriva muoj sviet an muoj jizik, ki nie nič manj vriedan

kakor drugi. Tuole vaja za vsakega avtorja an še vič za nas, ki pišemo an gledamo ga

branit an ohranit, de bo še živeu.

4. Kateri pesnik/pesnica vam je najbolj blizu?

Niman adnega, beren, kar iman cajt, slovenske avtorje, četudi rajši iman ženske pesnice.

Moran pa povedati, de ko san začela pisati, san brala pesmi Marka Kravosa, ki san jih

hitro zastopila, an tud donas prebieran buj rada tekste, ki jih hitro »ujemen«.

5. Pa nič nie še umarlo oziroma naslov vaše zbirke – kaj pomeni? Kako ga nam razlagate?

Živimo na robu Italije in na robu Slovenije, v krajih, kjer meja je negativno vplivala zaradi

kulture, ki predstavlja. V krajih, ki so jih pustili umierat pru zauojo soje identite. Pa nič

nie še umarlo, tle smo šele, četud kajšan krat mislin, de gremo h koncu.

6. V vaših tekstih čutimo rahel pesimizem ... Téma smrti je precej prisotna, kakor tudi

téme grobov in opuščenih vasi. Kje ob teh témah najdete luč v življenju? Ali je življenje

samo počasno in žalostno čakanje na smrt?

Luč je vedno kje, se skriva saldu za kako besiedo al v spominih. Vse razpada, pa sanje so,

an nam dajejo muoč gledat napri.

7. Veliko vaših pesmi se povezuje s temo hiše, doma. Kaj za vas pomeni dom?

Moja hiša nie samuo hram, kjer san se rodila in živiela, je Černeče, moja vas, ki se zgubja,

ki se skriva v hosti, in vse ostale v naših dolin. Hiše kažejo, kakuo se upiramo usodi, ki

zgodovina nan je naložlà. Je an način za ga branit an ovrednotiti.

46

8. Za našo analizo je zanimiva pesem Pieješ po taljansko. Kako nam razlagate zadnja dva

verza pesmi? Ali je pomemben vsak jezik?

Pesem je pogled na današnjo življenje, kjer se miešajo ljudje, kjer muoremo bit odparti na

spremembe, gledat se zastopit. An biele suze kažejo našo »nadužnost«, zaki smo vierval v

tiste, ki so upravljal naše kraje, an biele zvezde pa nostalgijo tistega, ki je deleč od duoma

an se ga spominja saldu lieušega, ku ki je.

Jizik je znak vsake skupnosti, v vsaki poezji se skriva dušica avtorja in sojih korenin, vsaka

besieda ima no zgodovino. Se na smiemo bat srečanja drugih kultur in jizikov, zaki misli se

povezujejo med njin, če utegnemo prestopiti mostove an zidove.

47

6.2 ANDREINA TRUSGHACH – ŽIVLJENJEPIS

Andreina Trusgnach – Cekova se je rodila 30. novembra 1961 v Čedadu. Otroštvo je

preživela na domu v Grmeku. Po poroki je živela pri družini Dortih v Kozici v občini Sv.

Lenart. Zaposlena je kot bolniška sestra v čedajski bolnici. Aktivna je v slovenskih

društvih Videnske pokrajine in v društvu PoBeRe.

Pesmi je začela pisati že pri petnajstih letih. Njena besedila so predvsem v domačem

slovenskem narečju, piše pa tudi v italijanščini. Sodelovala je na raznih literarnih in drugih

natečajih (Moja vas, Naš domači jezik, Senjam beneške piesmi, Kau v poeziji), na 20.

Mednarodnem literarnem festivalu Vilenica (2005), na Festivalu slovenske narečne

književnosti Dialekta 2011 (Murska Sobota) ter na mednarodnem festivalu poezije

»Camminando – Camminando« – III edizione del Festival itinerante Internazionale di

Poesia »Acqua di acque« (Gorica, 2011). Leta 2011 je pri kulturnem društvu Ivan Trinko

izdala izbor svojih pesmi z naslovom Sanje morejo plut vesoko.

Besedila Andreine Trusgnach najdemo tudi v priložnostnih brošurah, v revijah, šolskih in

drugih antologijah ter v Trinkovem koledarju. (Sanje morejo plut vesoko 2011, 69)

6.2.1 INTERPRETACIJA PESMI

Analizirali smo nekaj pesmi iz zbirke Sanje muorejo plut vesoko in ugotovili, da jih lahko

delimo v različne skupine: pesmi, posvečene rodni zemlji; pesmi, posvečene minevanju

časa; pesmi, posvečene sanjam, in pesmi o ljubezni. Andreina Trusgnach velikokrat

uporablja svobodni verz neenakomerne dolžine in prosto nerimano kitico. Raba anafore,

paralelizmov in stopnjevanja ter poseben besedni red učinkujeta na ritem. (Novak Popov

I.: 2013, 2)

V zbirki pesnica poudarja moč sanj, od koder izvira tudi naslov zbirke – Sanje muorejo

plut vesoko. Sanje so to, kar rešuje človeka in tudi samo pesnico: tek sanja, morebit, na

umarje nikdar, kdor sanja, nikoli ne umre. Sanje se prepletajo s spomini, ki so vezani na

preteklost (de b’mogli spomini).

48

Pesmi, posvečene rodni zemlji

V skupino pesmi, posvečenih rodnemu kraju, jih spada veliko iz zbirke Sanje muorejo plut

vesoko: Benečiji, Naša zemlja, Ostanen, Garmak, Živiet tle, Pridejo ponoc, Kostanjova

griča in Toje koranine. Andreina Trusgnach piše o svoji deželi, njena pripadnost rodnemu

kraju pa je seveda povezana s pojmom lastne identitete, ki je sestavljena iz mnogih plasti

in se nenehno spreminja. Pesnica pogosto načenja vprašanja, čemu in kako živeti, zakaj

vztrajati na svoji zemlji in v svojem jeziku, kaj so najgloblje vrednote in vezi. (Novak

Popov, I. 2013, 1)

Benečiji

Pesem Benečiji je napisana v prostem verzu in je posvečena pesnični rodni zemlji,

Benečiji, ki je deževen in otožen kraj. Pesnica imenuje Benečijo naš svet, zanjo je Benečija

njen svet. Tega sveta vsekakor ne opisuje kot vesel, temveč kot umirajoč kraj, ki počasi

izginja. Zanimivost pesmi je prav to, da je posvečena rodni zemlji, a se pesnica zaveda, da

je z njo skoraj konec. V pesmi se čuti pajčolan resignacije.

Dolina utonjena v muorju globoke magle.

Nič druzega ku šum od daža.

Ist sama, na robu zemje,

iman pred sabo

resnično podobo

umiranja našega sveta.16

(Trusgnach 2011, 5)

16

Benečiji

Dolina utopljena v morju globoke megle. / Nič drugega kot šum dežja. / Jaz sama, na robu zemlje,

/ imam pred sabo / resnično podobo / umiranja našega sveta. (Novak Popov I., 2)

49

Naša zemja

Drugačno razpoloženje se čuti v pesmi Naša zemja, kjer pesnica opisuje svoje življenje v

Benečiji oziroma v Rečanski dolini. V njej tudi trdi, da obedan na bo rivu reč, kuo je liepa

naša zemja, kar pomeni, da nihče ne bo znal povedati, kako lepa je njena zemlja.

Tudi pesem Naša zemja je napisana v prostem verzu in je posvečena Beneški Sloveniji ter

življenju v teh krajih. Poleg rabe prostega verza smo ugotovili tudi rabo anafore (ki te

poznajo – verz 3, ki vedo vse – verz 5, ki so trudni – verz 7, kuo je lepuo – verz 8, kuo je

lepuo – verz 12). Poezijo sestavlja 28 verzov, med sabo povezanih tudi z rimo (poznajo –

poslušajo – morejo).

Pesnica opiše vaško življenje, kjer se vsi poznajo in so si pripravljeni pomagati med sabo.

V metafori, ki prihaja iz otroštva, ko so pesnici rekli, da bo rivala taknit nebuo, vide

Benečijo kot kraj, kjer človek najde samega sebe, in kraj, kjer se dobro počuti kakor v

nebesih, če prispe na vrh brega.

Lepuo je živiet v Benečiji.

Viedet, de živiš med judi,

ki te poznajo, ki te poslušajo

an ti pomagajo, kar morejo,

ki vedo vse od tebe an ti se posmiejejo,

kar te videjo,

ki so trudni od diela an dielaš veseu an ti z njin.

(...)

Kuo je lepuo

živiet tu ni majhni vasi,

kjer se niema nič

an le grede se ima vse veseje.

Kuo je lepuo živiet

v Rečanski dolini,

50

s telin luhtan, ki je fajan

an vesok an ti diejo,

kar si majhan, de če prideš gor na varh brega

ga boš rivu taknit ...

(...)

Obedan na bo rivu reč,

kuo je liepa naša zemja,

nikdar.17

(Trusgnach 2011, 6)

Pridejo ponoc

Pesem je zgrajena iz 15 prostih verzov. V njej se prepetata dve pomebni temi: vezanost na

rodno zemljo in dejstvo, da jo hočejo ubiti. Pesnica ne specificira, kdo pride, a sklepamo,

da so to prav tisti prebivalci Nadiških dolin, ki so proti slovenstvu. Govoreče osebe, t. i.

lirski subjekt, je v tej in drugih pesmih individualizirana. Izraža namreč enkratna doživetja

in čustva jaza ter jih večkrat sporoča bližnji osebi, ki jo nagovarja s »ti«. (Novak Popov I.

2013, 3)

Vsa pesem je kot velika metafora za uničenje starih tradicij. Ljudje pridejo ponoči, ko vsi

spijo, da bi vse uničili, a se jim pesnica upira in se bori z močjo pesmi in besed. Trdi, da

bodo vsi njeni peli, in če bodo hoteli ti ljudje odrezati njihov jezik, bodo njihove pesmi,

besede in misli že tako visoko na nebu, da ne bodo nikoli več umrle.

Pesem je zelo pomembna, saj iz njenih besed čutimo, kako je za to slovensko manjšino

pomemben jezik. Sklepamo lahko, da je prav jezik bogastvo tega ozemlja, in če se bo

zgodilo, da ga bo kdo hotel uničiti, se bo prebivalstvo Benečije borilo do zadnjega diha.

17

Naša zemlja

Lepo je živeti v Benečiji, / vedeti, da živiš med ljudmi, / ki te poznajo, / ki te poslušajo / in ki te

pomagajo, kadar morejo, / ki vedo vse o tebi, / in se ti nasmejejo, ko te videjo, / ki so utrujeni od

dela, / in z njimi vesel delaš vesel tudi ti. (...) / Kako lepo je / živeti v majhni vasi, / kjer se nima

ničesar / in hkrati se ima vse veselje. / Kako lepo je živeti / v Rečanski dolini, / s tem nebom, ki je

čudovito / in visoko in te rečejo, / ko si majhen, / da če boš prišel gor do vrha brega / se ga boš

uspel dotaknit... (...) / Nihče ne bo zmogel povedati, / kako lepa je naša zemlja, / nikdar. (Novak

Popov I., 3)

51

Te cjejo stuort umriet,

Benečija, san zastopila.

Mislejo, de na ušafajo obednega zbujenega,

kar pridejo ponoc, ku tatje,

pa mi bomo pokoncu an vsi kupe,

na sred vasi,

zapiejemo na moc tiste piesmi,

ki so nas učil te star.

Bomo piel. An oni pridejo s škarjan

za nan odreizat jizik,

pa piesmi bojo že gu luhtu,

vesoke vesoke,

zbudjo vse judi na sviete,

vsi jih bojo čul an za tiste

na bojo mogle vič umriet.18

(Trusgnach 2011, 11)

18 Pridejo ponoc

Hočejo te napraviti mrtvo, / Benečija, sem spoznala. / Mislijo, da ne bodo našli nikogar zbujenega,

/ saj pridejo ponoči, kot tatovi, / toda mi bomo pokonci in vsi skupaj / na sredi vasi / zapeli bomo

glasno tiste pesmi, / ki so nas jih naučili stari. / Peli bomo. In oni bodo prišli s škarjami, / da nam

odrežejo jezik, / toda pesmi bodo že na nebu, / visoko, visoko, / zbudile bodo vse ljudi na svetu, /

vsi jih bodo slišali in zato / ne bodo mogle več umreti. (Novak Popov I., 8)

52

Pesmi, posvečene minevanju časa

V skupini pesmi, posvečenih minevanju časa, najdemo tele pesmi: Jutre bon imiela 18 liet,

Za me, Dok bo, bo, Se umiera no malo vsak dan, So se zgubile staze, 29. 11. 2011, Ka bi

rada?, Sigurno, de bi tiela, Zmisli me, Tatova ura, Ku liscje, Me na videš! ... Me na videš!,

Moja zima, Jutre al pa tada, Ka bi rada? in De b’mogli spomini. Čas, ki teče, v pesmih

spremljata resignacija in žalost. Mladuost se je zaries zgubila, piše Andreina Trusgnach ob

40. rojstnem dnevu (29. 11. 2011). Pesmi v zbirki lahko delimo na tiste iz obdobja

mladosti (Jutre bom imela 18 liet, Za me, Dok bo, bo) in tiste iz obdobja zrelih let (29. 11.

2011).

Se umiera no malo vsak dan

V pesmi Se umiera no malo vsak dan pesnica pravi, da se ne smemo več obrniti nazaj, saj

tega, kar smo storili, ne bomo več mogli spremeniti. Minevanje časa je povezano z dežjem

in z umiranjem sonca; sonce mladosti teče in sledi samo siva starost oblakov in dežja.

Pesem je sestavljena iz treh kitic. Počasi se iz ene kitice v drugo število verzov krči (prva

kitica ima šest verzov, druga jih ima pet, tretja pa dva). Ponovitev na koncu pesmi oziroma

v predzadnjem verzu poudarja dejstvo, da dež pada oziroma da počasi tudi mi padamo.

Dež, ki nenehno in počasno pada, torej simbolizira ljudi, ki počasi padajo, ker se umiera no

malo vsak dan.

(...) Sada pa

se umiera no malo vsak dan

an obedan se na more obarnit odzad,

bi teu, morebit,

pa na bo vic moc, ankul vic.

An pada daž, pada daž, pada le daž ...

An višno, de sonce je že umarlo.19

(Trusgnach 2011, 23)

19

Se umiera no malo vsak dan

Zdaj pa / se umira malo vsak dan / in nihče se ne more obrniti nazaj, / rad bi se, morda / a ne bo več

mogoče, nikoli več. / In dež pada, pada dež, pada le dež ... / in gotovo je sonce že umrlo. (Novak

Popov I., 18)

53

Pesmi, posvečene sanjam

Sanje so rdeča nit zbirke Andreine Trusgnach. Pomenijo voljo, upanje, pogum, želje,

srečo. Sanje človeku pomagajo pri življenju, ga rešujejo in dvigajo dušo. Povezane so s

prihodnostjo in z irealnostjo, saj sanje muorejo plut vesoko. (Novak Popov I.: 2013, 2)

Toda na tem svetu, poudarja pesnica, je malo ljudi, ki si upajo sanjati. V to skupino

spadajo pesmi Tek sanja, morebit, na umarje nikdar, Cogito ergo sum, Nikdar, Ka bi

rada?, Na mo dej in Naco san sanju, de an ist an dan san biu veseu.

Nikdar

V pesmi Nikdar nas pesnica spomni, da ne moremo nikoli opustiti svojih sanj in se jih

moramo vedno spominjati, ker nam dajejo upanje za boljše življenje, ki je že tako preveč

resno in ločeno. Kot avtorica trdi v intervjuju, »sanje morejo plut vesoko«, da bi vsi živeli

bolje, a ob tem ne smemo pozabiti resničnosti.

Nikdar

an zauoj obedne reči,

na stuoj genjat skakat

tu toje najliepše sanje

za arztrosit

vso muoc

an velik duh,

k’majo tu sebe.

Zmisli se

vsako an tkaj

pobuoscat upanje,

takuo de boš imeu nimar zalite toje dneve

od riesnega življenja.20

(Trusgnach 2011, 31)

20

Nikdar

Nikoli / in zvoljo nobene reči, / se ne potapljati / v svoje najlepše sanje, / da bi raztresel / vso moč /

in velik duh, / ki ju imajo v sebi. / Spomni se / vsake toliko / pobožati upanje, / tako da boš vedno

imel / svoje dneve zalite / z resničnim življenjem. (Novak Popov I., 26)

54

Pesmi o ljubezni

Zadnja glavna téma v zbirki je ljubezen. Pesnica opeva ljubezen do neke osebe, vendar

izraža tudi ljubezen do narave, rodnega kraja in jezika. V pesmih Dobro jutro!, An dave,

Kikrat..., An nama je ratalo, Meje, Sa vieš?, Zauoj tebe, Moja muoc in Lahko nuoc je

ljubezen, ki jo čuti pesnica, jasno izražena, posvečene pa so človeku, ki ga ljubi.

55

6.2.2 INTERVJU Z ANDREINO TRUSGNACH

1. Kdaj in zakaj ste začeli pisati?

Vsi od mojih liet, po naših vaseh, smo guoril samuo po sloviensko an nie bluo pru obedne

čude za tuole. Naše življenje je bluo popunoma upito samuo od maternega jzika, obedan

nie ču potriebe preguorit po taljansko, kar smo bli med nam. Pa, glih ku je bluo navadno

guorit v našin slovienskim narečju, glih takuo niesmo imiel še tu pete, de bi se moglo po

našim tud pisat. San začela pisat za te prvi natečaj »Moja vas«, ki ga je biu razpisu

Študijski center Nediža, kar san hodila v parvem al drugem lietu italijanske srednje šuole v

Škrutovin. Moja sestra Lucia mi je jala » napiš kiek«, takuo ist ‒ an tud moji parjatelji ‒

smo gledal se previdat, takuo k smo mogli, za napisat, sevie po taljansko!, kar smo tiel

poviedat po sloviensko: namest »k« smo napisal »ch«, namest »š«smo napisal »sc«,

namest »nj« smo nucal »gn«, namest »lj« pa »gl« an takuo napri. Vsake lieto so nas nudli

za napisat kiek druzega za »Moja vas«, an tuole je spodbudilo vic ku kajšnega . San začela

čut vojo pustit kiek napisanega po sloviensko, posebno zauoj te parvih »Sejmu beneške

piesmi«, zak atu san se zaviedla, de se morejo pisat an nove piesmi po našin! Moji bratri

an sestre so bli šli na »Senjam beneške piesmi« an so bli posnel vse piesmi. Tu malo cajta

smo se jih bli navadl an smo jih pieli zvestuo. Takuo me je parjela posebna voja, de bi

napisala moje misli. An takuo, zlo puna špota, san začela.

2. Katera je vaša najljubša pesem? Ali obstajajo pesmi, ki si jih ne bi želeli nikoli napisati?

Brez mislit previc, od mojih piesmi bi mogla bit »Sa vieš?«, tista od podarte pastieje, potle

tud adna od te parvih, ki jo prebieran, kar gren kan, za opisat naše stanje, tle v Benečiji. ki

je »Pridejo ponoc«, na žalost nimar aktualna. Piesmo, ki jo niesen bla tiela napisat, je

šigurno tista, ki san jo posvetila moji najljubši parjateljci, ki v malo cajta je umarla.

Zastopit, de kar smo nardile, smo nardile, kar smo se jale, smo se jale, mi je bluo pru

žalostno.

56

3. Kateri pesnik/pesnica vam je najbolj blizu?

Telo je no lepuo vprašanje, zak me zmisle, kar san bla šela majhana. Ist iman dvie sestre

buj velike an obadvie so se učile za meštre v Špietre: zauoj ki so ble barke, vsake lieto tu

šuol so jin šenkal kajšne bukva. No lieto so pustile doma adno antologio, zlo debelo, puno

taljanskih poezij. San imiela samuo tiste bukva od poeziji an san jih takuo rada prebierala,

de je bluo ki! Kar san začela hodit tu srednjo šuolo, san se vickrat veselila, zak puno od

telih poezij, ki san jih že poznala, san se jih muorla učit! Posebno na višji šuoli so mi bli

všeč Giuseppe Ungaretti an Salvatore Quasimodo. Od naših pesnikih, z naše zemje an

Laškega, pa mi je zlo všec Francesco Tomada. Potle, sevie, de zlo rada prebieran tud

piesmi od mojih »kolegah«, an se veselin za vsako novo, ki se rodi.

4. Vaše pesmi so napisane z enostavnimi besedami – zakaj?

Ist iman nimar potriebo zastopit tiste, ki pišejo te druz, čelih vien lepuo, de tuole, posebno

v poeziji, bi ne imielo bit pru takuo pomembno. Če so piesmi pretežke, tud mene mi rata

težkuo: ne moren se potalažt, če mislen, de niesan zastopila, kar je pesnik teu zaries

poviedat! Zatuo mi je všec se stuort zastopit, čelih nie nimar takuo lahko, četud nucan

primerjave an vsakdanje besiede. Puno liet se niesan upala pokazat druzin, kar san pisala,

an kar so mi pravli:»Pišeš poezije«, san nimar odguarjala: »Neee. Nieso poezije: pišen

samuo tiste majhane reči, ki mi pridejo v glavo!« Dugo liet me je bluo sram an san se bala,

kar so me povezal s tolo preveliko besiedo »poezija«, pa pride cajt, de se naveličaš se

opravičuvat an počaso se parvadeš!

5. Sanje muorejo plut vesoko - kaj pomeni za vas ta citat oziroma naslov vaše zbirke? Kako

pomembne so sanje v vašem življenju?

Recimo, de sanje »morejo« plut vesoko an ne »muorajo«, pride rec, de če ti jin pomagaš

plut, bojo plule, za šigurno na morejo plut same par sebe. Je trieba se potrudit za dat

možnuost sanjan plut vesoko, an samuo če plujejo, ti morejo pomat iti napri tu življenju no

malo buj lahko. San dugo cajta študirala na naslov, konc koncu more bit nie duo vie ki

parmieran, zak so zbrane piesmi, od kar san imiela 15 liet do kar san jih imiela 50, an ne

guore dost od sanjah ... Ist pišen od resnice, vickrat sanje daržmo skrite tu gajuf, se na še

zmisleno na nje, ma sanje morejo plut an morejo pomat, predvsen te mladin. Seviede, de

57

nie zadost sanjat: tu življenju se mora imiet noge lepuo oparte na tleh. Vemo, de nie lahko,

de kaka srecja ti pade od luhta, ma včasih sanjat je vsedno glih, zak če se ustaviš samuo na

kar je resnica, je zaries buj težkuo.

6. Koliko je za vas pomemben teritorij in koliko na vašo umetnost vpliva rodna zemlja,

vaša Benečija?

Mi smo part naše zemje, posebno tisti, ki imajo naše lieta. Ist mislen, de smo zaries part

tele zemlje. Naš jizik, naše koranine, naše navade, naše znanje so zaries velik del našega

življenja, bi na moglo bit drugač. Seviede, de v lietah puno stvari se preložejo, pa moja

zavednost, na kar zaries smo ‒ Slovienj ‒ je ostala. Ist san part naše zemje, ku ona je part

mene.

7. V vaši zbirki je veliko razmišljanja o stanju sodobnega človeka, ki je ujetnik časa.

Razmislek o času, ki teče, je eno izmed najpomembnejših tem evropske poezije. Kako

preživite minevanje časa?

Cajt muora iti napri! Samuo če gre napri, se morejo pobrat sadje, ki se je usadilo. Za kar

se tiče naju, ku Benečane, cajt, ki gre napri, pride rec puno žalosti, zak 40 liet od tega

obedan od nas nie biu mislu, de pridemo na tel punt, kjer smo sada: pru na koncu naše

zgodovine. Čast bogu je dvojezična šuola, ja, ki nardi no veliko dielo, an puno od nas smo

navadli snuove, de jih ne muora bit špot bit, kar smo: znat po sloviensko, poznat naše

navade, spoštuvat an se potrudit za našo kulturo, bit ponosni Benečani an kuo je važno

guorit po našin. Pa vsedno, donašnji dan, te mladi, ki guore zaries lepuo, jih je nimar

manj, an tu kaki vasi niemajo s kuon se preguorit po sloviensko. Buj cajt gre napri, nimar

manj jih bo. Buj cajt gre napri, buj bomo zaries te zadnji. Za kar se tiče osebno vsakega

človieka, zgubjamo tu šleutarije paš duo vie ki dost parložnosti, zauoj ki na znamo nucat

cajta takuo, ki se gre. An za tuole smo samuo mi krivi. Kar me narbuj straše an žaluje, je

pa, de za vsakega našega človieka, ki umarje, zgubmo no veliko bogatijo: njega spomine,

njega znanje, štihjace piesmi, besiede, imena od hostieh an od njivah, izkušnje an duo vie

še dost reči, ki obedan drug na bo mu zaluožt. Za vsakega Benečana, ki umarje, zgubjamo

an kos naše zgodovine, an kos našega sveta, an kos naše dušice.

58

6.3 CLAUDIA SALAMANT – ŽIVLJENJEPIS

Svoj življenjepis nam je podala avtorica sama: »San se rodila v Čedadu lieta 1970. Do 11

liet san živiela par Salamante, majhana vasica v Idarski dolin, potle san se preselila v

Špietar an še v Čedad. Pisat, za me, je sama možnost za bit prisotna med drugimi ljudmi,

za pustit kiek, ki rata besieda an čustvo.

Pišen o mojih otroških liet. Kar pišen, spomini ratajo še ankrat resnica an oživiejejo v

pamet. Čustva skrite v besiedah, rodijo nove čustva. Besieda tama izgine, pisanje da luč

preteklosti an sveti v pamet. Pišen tud o današnjih stvareh an od našega čudnega

življenja.«21

6.3.1 INTERPRETACIJA PESMI

Pesmi Claudie Salamant nam je posredovalo Kulturno društvo Ivan Trinko, ki ji pripravlja

zbirko. Pesmi bi lahko razdelili v štiri različne tematske skupine: pesmi, posvečene reki

»Idarji«, pesmi hiše in spominov, pesmi o majhnih stvareh in pesmi o minevanju časa. Te

pesmi so pogosto kratke, saj je v zbirki tudi nekaj haikujev. Včasih so verzi celo sestavljeni

iz ene same besede. Pesnica ima raje prosti verz kakor trdne oblike, a v stavke vrine veliko

metafor, primer, apostrof in aliteracij.

21

Prevod v slovenščino:

Rodila sem se v Čedadu. Do 11. leta sem živela pri Salamantih, to je majhna vas v dolini reke

Idarje v Beneški Sloveniji. Nato sem se preselila v Špeter in nazadnje v Čedad. Zame je pisanje

edina možnost, da bi bila prisotna med drugimi ljudmi, da bi pustila nekaj, kar bi lahko postalo

beseda in čustvo.

Pišem o svojih otroških letih. Ko pišem, spomini znova postanejo resnica in oživijo v mislih.

Čustva, ki so skrita v besedah, rodijo nova čustva. Z besedo izgine tema, pisanje daje luč

preteklosti in sveti v razum. Pišem tudi o današnjih stvareh in o našem čudnem življenju.

59

Pesmi, posvečene reki Idariji

Idarja

Reka Idarja22

, ki teče po istoimenski dolini, kjer leži rojstni kraj pesnice, je v njenih

pesmih vedno prisotna. Ta reka je zanjo zelo pomembna, saj je del njenega otroštva in

njenih spominov, kakor je zatrdila v intervjuju. V zgodovini literature je reka sicer

pomenila nekaj, kar se nenehno spreminja, že grški filozof Heraklit23

je trdil, da vse teče,

nič ne miruje – pánta rêi. Kasneje je to Heraklitovo izjavo Platon razložil tako, da se vse

giblje in nič ni nikoli pri miru, enako kot ljudje, ki se nahajajo v toku reke. Nikoli ne boš v

isti reki, pravi Platon.

S temi besedami se navezujemo na pesem Idarja, kjer pesnica v zadnjem verzu sprašuje

reko, koliko utrujenih nog je že osvežila (dost trudnih nogi si zmočila ti?). Ta apostrofa, s

katero avtorica nagovarja personificirano geografsko pojavnost, v tem primeru reko Idarjo,

je zelo pomembna za razumevanje njenega odnosa do rojstnega teritorija:

V tvoji srebarni vodi

se zagledam z očmi majhanega otroka.

Zlate perje pod soncam blašče.

Mahán zeleni mah

kamančke pokriva.

22

Reka Idarja (v slovenščini Idrija ali Idrijca, v italijanščini Judrio) teče ob državni meji med

Slovenijo in Italijo in deli Brda od Beneške Slovenije.

23

Heraklit (535 pr. n. št.–475 pr. n. št.) je grški antični filozof, znan po svojih zagonetnih izrekih.

60

Sanjam sončne rumene dneve,

zelene travnike,

biele, duge, ravne poti.

Oblači se.

Tišina, mraz,

temna voda sedaj teče pod mojim očmi.

»Dost trudnih nogi

si zmočila Ti?«24

Pesmi hiše in spominov

Rebinjakova hiša

Kot smo ugotovili, ima hiša velik pomen za vse beneške pesnice, saj je kot skrinja, ki v

svoji notranjosti hrani vse spomine, dogodke in pozabljene stare stvari neke družine.

Claudia Salamant ljubi svoj rodni kraj in seveda svojo rodno hišo. Veliko je pisala o teh

témah, da bi nekaj ostalo tudi za prihodnje generacije, kot sama trdi v intervjuju. V pesmi

Rebinjakova hiša čutimo močan odnos, ki veže pesnico, hišo in prejšnje prebivalce tiste

hiše. Pesnica se spet oglasi, a zdaj ne govori hiši, ampak prejšnjemu prebivalcu hiše, ki jo

je zapustil.

Pesem je zgrajena iz dveh delov: prvi del je opis predmetov v hiši (palčuna, prah, vunasta

koutra, kalderin za kafe itd), v drugem delu pa pesnica govori z gospodom, prebivalcem

hiše. Kot kaže končnica narečnega glagola (igru, pustu itd.) je to moški. Čuti se rahel

pesimizem, ker hiša brez njega ne bo preživela, ampak bo ostala zaprta kot druge hiše v

vasi.

24

Idarija

V tvoji srebrni vodi / se zagledam z očmi majhnega otroka. / Zlati listi se bleščijo pod soncem. /

Mehak zeleni mah pokriva kamne. / Sanjam sončne rumene dneve, / zelene travnike, / bele, dolge,

ravne poti. / Oblači se. / Tišina, mraz, / temna voda sedaj teče pod mojimi očmi / »Koliko utrujenih

nog si že zmočila Ti?«

61

Palčuna, prah,

muhe martve,

vunasta koutra

na divane.

Kalderin za kafe ičmenovo

na furnelu,

plastični tavajuč, kjer si karte igru

na mizi.

Vse je ostalo takuo, ki si pustu,

pa

s tabo se je ugasnil tuoj glas,

s tabo je muknila toja radio,

ki se je čula po cieli vas.

Tle so ostanki tojga življenja,

kje si pa ti?

Brez tebe hiša težkuo drži

sama sebe na konac.

Tud za njo

konac bo.25

25

Rebinjakova hiša

Pajčevina, prah, / mrtve muhe, / volnena odeja / na divanu. / Lonček za ječmenovo kavo / na

štedilniku, / plastični prt, kjer si igral karte, na mizi. / Vse je ostalo, kot si pustil, / pa / s teboj je

ugasnil tvoj glas, / s teboj je molhnil tvoj radio, / ki smo ga slišali po vsej vasi. / Tu so ostanki

tvojega življenja, / kje si pa ti? / Brez tebe se bo hiša težko / držala pokonci. / Tudi za hišo bo

konec.

62

Pesmi o majhnih stvareh

Mruje

To skupino pesmi smo tako poimenovali, zato ker se navezujejo na poetiko italijanskega

pesnika Giovannija Pascolija26

. Prav z njim se je uveljavila »poezija majhnih stvari«

(poesia delle piccole cose), ki opeva velikost vsakodnevnih stvari, ki jih človek pogosto

ignorira. Željo po opevanju malo pomembnih stvari pa najdemo tudi pri Claudii Salamant,

na primer v pesmih Mruje, Kar lupim kompier in Garbida.

Pesem Mruje je sestavljena iz 14 prostih verzov, ki so ritmično trdno zgrajeni zaradi

prisotnosti ponavljanja (na ... na ... na, mruje ... mruje ... mruje, hodjo ... hodjo ... hodjo

itd.). Glavne protagonistke v pesmi so mravlje, ki so zavohale sladkor in se zbrale na mizi,

na tleh, v vsej hiši. Na koncu jih ubije roka in na mizi ostane samo sladkor.

Pesem je metafora tega, kar se v življenju pogosto zgodi: najmanjše in nebranjene stvari so

tiste, ki jih z lahkoto premagamo. Šibkejši ljudje se ne znajo postaviti v življenju in so

potolčeni od močnejših. S to pesmijo pesnica kritizira običajne situacije v današnji družbi,

saj vedno ostane samo samo sladkor, ki bi ga lahko interpretirali kot površinskost v

človekovi mentaliteti:

Na oknu, na mizi, na tleh

mruje, mruje, mruje ...

Hodjo, hodjo, hodjo

nimar napri.

Cuker uonjajo.

26

Giovanni Pascoli (1885–1912) je italijanski pesnik, znan po pesniški zbirki Myricae, kjer opeva

pomembnost majhnih stvari v naravi, na primer petje ptice, bliske in grome.

63

Duo ga vič pobere?

Duo ga vic damu znese?

Kera bo te parva?

Na roka

jih ustave an pomaste.

Cuker na mizi

ostane.27

27

Mruje

Na oknu, na mizi, na tleh / mravlje mravlje, mravlje … / Hodijo, hodijo, hodijo / vedno naprej. /

Vohajo sladkor / Katera ga bo vzela največ? / Katera ga bo več odnesla domov? / Katera bo prva? /

Neznana roka / jih ustavi in zmečka. / Sladkor na mizi / ostane.

64

Pesmi, posvečene minevanju časa

Dan za dnim

Pesmi z motiviko minevanja časa so v beneški književnosti dokaj pogoste. Tudi pesnica

posveča veliko pesmi času, ki ni to, kar si navadno predstavljamo. Čas Claudie Salamant je

čas sonca, ki kroži okoli nje v rodni vasi; je čas, ki ga s seboj odnese reka Idarja, ki čas

krade. Pesnica se znajde v nadčasovni sferi, v kateri se nahaja njena rodna vas. Zanimivo

je, da so dnevi personificirani, saj jedo čas (dnevi napri gredo an jedo cajt).

Pesem Dan za dnim je sestavljena iz 18 nerimanih verzov. Prisotna je anafora z zaimkom

ki (ki spi, ki križa, ki s sabo). Ritem določa tudi aliteracija črke d, ki nam daje vtis

minevanja časa.

Dan za dnim

dnevi napri gredo

an jedo cajt,

ki mi ostane

za bit tle,

tle, kjer se čujem

v mieru sama s sabo,

z drugim,

s svietam.

Tle, kjer cajt

ni cajt od ure,

ki spi an počiva,

je cajt od sonca,

ki križa oku mene,

od Idarje,

ki s sabo nese

muoj cajt

tle par nji.28

28

Dan za dnim

Dan za dnevom / dnevi gredo naprej / in jedo čas, / ki mi ostane, / da bi ostala tukaj, / tukaj, kjer se

čutim / v miru sama s sabo, / z drugimi / in s svetom. Tukaj, kjer čas / ni čas ure, / ki spi in počiva, /

je čas sonca, / ki kroži okoli mene, / čas Idarje, / ki s seboj odnaša čas, / ki ga preživljam z njo.

65

Otročjo srce

Pesem Otročjo srce združuje témo minevanja časa in témo meje, ki je beneško –

slovenskim pesnikom zelo pri srcu. V pesmi lahko interpretiramo to mejo kot mejo časa ali

tudi kot mejo, ki je ločila Slovenijo in Italijo. Deklica oziroma čičica, ki se je rodila, ko je

meja zelo strogo določala mentaliteto ljudi, je v teku časa postala ženska, ki te meje več ne

pozna.

Pomembno vlogo dobijo v pesmi oči, ki so to, kar se v času ne spreminja in kar razdeli

pesem na dva dela: prvi del je napisan v pretekliku (oči deklice so se svetile v mlakuži),

drugi del pa v sedanjiku (oči se svetijo v ogledalu). Prehod iz otroškega sveta je zelo

opazen: oči so se prej svetile v luži, zdaj pa se v ogledalu, ki simbolizira odraslost:

V pačale so se svetile

oči čičice.

So sanjale, se troštale,

bale, veselile,

jokale.

V špiegle se svetijo

oči žene.

Sanjajo, se troštajo,

bojijo, veselijo,

jočejo.

So oči srca,

ki meje ne pozna.29

29

Otročjo srce

V luži so se svetile / oči deklice. Sanjale so, upale, / se bale, / se veselile, / jokale. / V ogledalu se

svetijo / oči žene. / Sanjajo, upajo, / se bojijo, se veselijo, / se jočejo. / So oči srca, / ki meje ne

pozna.

66

6.3.2 INTERVJU S CLAUDIO SALAMANT

1. Kdaj in zakaj ste začeli pisati?

Mi je bluo nimar všeč napisat moje čustva an misli na papir. Sam začela čut veliko

potriebo pisat za pustit kiek, kadar so se rodil moji otroc, ki so prihodnost. V zadnje lieta

življenja sam zgubila kakšno osebo, na katero sam bla zelo vezana, ki s sabo je nesla puno

znanja, ki če je bluo napisano. je bluo ostalo tle.

Čujem potriebo pustit sledi … takuo da dielo, misli, skarbi, sanje moje an vsieh tistih, ki so

živiel pred mano, bojo h nucu kajšnemu. Ljudje, ki so živiel tle (blizu Idarje an v celi

Benečiji) so muorli puno dielat an potarpiet, an ni glih, da vse tuole gre tu nič. Pisava je

Luč sveta, je znanje, je ljubezen, je trpljenje, je odpartost do druzega. Pisava je rešitev

pruot nezanimanju, pruot individualizmu, ki vederbava svet.

2. Katera je vaša najljubša pesem? Ali obstajajo pesmi, ki si jih ne bi želeli nikoli napisati?

Moja najlubša pesem je »Il sabato del villaggio« od Giacoma Leopardija. Sem se jo

navadla na pamet, kar sam imiela 12 liet, mi je stuorla zastopit, da je poezija pogled na

življenje (la poesia è uno sguardo alla vita).

Pesem, ki mi je najbolj všeč med mojmi, je »Jih ne vidim«, zak čujem zaries, da (na kajšan

način) obstajajo med nami osebe, ki so pustile tel sviet, tudi če jih ne vidim an nobedan jih

ne vidi.

Ne, ne obstajajo pesmi, ki bi si jih nikoli ne želela napisat. Pisat za me je potriebno, ker me

pomaga živiet, an mislim, da tuole velja za vse tiste ljudi, ki pišejo an so kjek napisal.

3. Koliko je vplival na vašo ustvarjalnost kraj, v katerem živite?

Prestor, kjer živim, vpliva zelo na moje čustva an na moje besiede. Prestori prestavljajo

trenutke življenja. So pun spominov, pun stvareh, ki parnesejo na pamet vse, kar si v nje

doživel: barve, luči, zvoki, duh. Prestori so pun čarovnije, te pejejo v preteklost, v cajt, ki

za nje se ni spremenil.

67

Jist sam preživela veselo otroštvo v Idarski dolin, brez skarbi, an tle se čujem par mieru,

sigurna, varjena. Samuo adna rieč me mot an me diela strah: se bojim, da teli prestori

bojo pozabljeni an se bojo zgubil v garbido an v host.

4. Kateri pesnik/pesnica vam je najbolj blizu?

Mene so všeč Srečko Kosovel, Pablo Neruda an Dacia Maraini.

Narbuj so me všeč nepoznani pesniki. Večkrat se zgodi, da otroc v šuol napišejo zlo lepe

pesmi, ki me storijo ostat brez besied.

5. De b' mogle besiede - kako nam razlagate naslov zbirke?

Besiede so bogatija, imajo veliko muoč. Besiede vežejo, iz besied se rodijo čustva, besiede

nam pomagajo težave premostit. Bi bluo pru žalostno, če bi na imiel možnost guorit,

poviedat, kar mislimo, kar imamo tu sarcu, če ne bi mogli nucat besiede, ki nas vežejo na

prostore, spomine, osebe. Prve besiede, ki sam čula, prve besiede, ki so paršle uoz mojih

ustah, so ble v mojim jeziku, ki za me je glasba, je prostor ... je vezan na zemljo, kjer sam

zrasla an preživiela mojo otroštvo. Je vezan na pravce, na dogodke, na čustva, na piesmi,

na skrbi, na dielo, na trud od vseh tistih, ki so živiel pried ku midruz. Kar pišem, besiede

tečejo uoz mene an jist se čujem par mieru, lahna. Tenčas ki pišem, cajt zgubi njega muoč

an niema pomena, zak pisane besiede ostanejo.

6. Mnogo vaših pesmi je posvečenih reki, predvsem govorite o reki »Idarji«. Kaj pomeni

za vas ta reka?

Idarja je rieka, v kateri sam se navadla plavat, sam zapoznala postrove an rake, sam se

odhladila noge, kar sam grabla senuo blizu nje, sam kamlje metala. Idarja je moje muorje.

Idarja je muost med preteklostjo an prihodnostjo. Muoj tata se je zabavau dol po Idarji an

sada moji otroc poliete hodjo radi plavat an se norčovat, Idarja je simbol zgodovine moje

družine an cele doline, je an part od mene.

68

7. V pesmi Otročjo srce pišete: »... so oči srce, ki meje ne pozna«. V njej najdemo témo

minevanja časa in problem meje oziroma srce, ki ne pozna meja. Kaj je za vas meja?

Meja za me je trplenje. Loči, oddaljuje.

Mislim, da narbolj velika meja za nas, za človieka, je cajt, ki vsak človek ima v življenju,

cajt za me je velik sovražnik, teče an za sabo skor vse znese. V mojem srcu čujem, da cajt

se je ustavu, velikokrat ist se čujem, ku kar sam bla majhana, an se čudvan sama sebe.

Mislim, da edina stvar, ki se ne spremeni s cajtam, so čustva an ljubezen. Čustva an

ljubezen premostijo vsako mejo.

8. Vaša poezija se zdi poezija majhnih stvari (delle piccole cose), katere téme precej

spominjajo na italijanskega pesnika Giovannija Pascolija; to je vidno v pesmih Kar lupim

krompier, Mruje ali Magle, kjer opisujete to, kar včasih vsi spregledujemo. Ali se strinjate

s tem, da so najmanjše stvari največje?

Se strinjam, da minimalne stvari so najvažnejše. Mislim, da življenje je nimar prekratko,

tud če je kajšankrat žalostno an težko, zatuo se splača živiet z odpartimi očmi an uh za ne

zgubit nič.

69

7. SKLEP

V diplomski nalogi smo se ukvarjali z beneško književnostjo od starih rokopisov do

sodobnih avtorjev. Zajeli smo beneško literaturo v celoti in omenili njeje najpomembnejše

predstavnike: Petra Podreko, Ivana Trinka, Izidorja Predana – Doriča idr. Povečini so to

bili duhovniki, ki so se borili za slovenstvo. Na začetku so torej beneško književnost

predstavljali moški, v prejšnjem stoletju pa so začele pisati tudi ženske. Zanimanje smo

zato osredotočili na zadnjo sodobno generacijo, kjer imajo tudi ženske pesnice veliki

pomen, saj so se odločile, da se bodo izražale v maternem beneškem narečju. Iz intervjujev

s pesnicami, ki smo jih kontaktirali, je razvidno, da so avtorice z veseljem odgovorjale. To,

kar nas je začudilo, pa je njihov globoki odnos do rodnega kraja. Marina Cernetig,

Andreina Trusgnach in Claudia Salamant opevajo Beneško Slovenijo; na neki način so bile

izredno pogumne, ker so brez vsakršnega slovenskega šolanja začele pisati. Njihova šola je

bil Senjam beneške piesmi, ki je spodbudil celo generacijo pesnikov. Ljudje so na tem

festival poslušali glasbo in besede. Te pesmi so začele plut vesoko, kakor trdi Andreina

Trusgnach, vsi so se jih naučili in rodila se je želja po izražanju, po pisanju. Marina

Cernetig v intervjuju opozarja, da “ljudje mojih lietih, ki pišemo v slovenskem narečju, na

poznamo dobro slovenskega knjižnega jezika, zaki v Videnski pokrajini parva šuola, kjer

se je učil slovenski jizik, jo je odparu Zavod za slovensko izobraževanje šele lieta 1984«.

To pomeni, da ona, tako kot drugi pisci te generaciije ni obiskovala šole s slovenskim

učnim jezikom. Obiskovala je italijansko šolo in poznala samo narečje, torej jezik, s

katerim se izraža v pesmi. Dvojezična osnovna šola se je rodila šele leta 1984, kar pomeni,

da so se učenci šele odtlej učili tudi v slovenščini. Ta šola je oblikovala celo generacijo

študentov s hkratnim učenjem v dveh jezikih.

Jadranka Cergol trdi, da je “pomembno razlikovati med lastnim domačim jezikom, ki so ga

nekateri poznali, in pa zavestno odločitvijo pisanja v narečju v nasprotju s knjižnim

jezikom”. To pomeni, da so pesniki izbirali narečje prostovoljno in zavestno, saj se z njim

lahko opiše vse, ne samo »kakih zanimivih dogodkov«. Pesnice v narečju izražajo tudi

najtanjša osebna občutja, v njem doživljajo pokrajino in ljudi. (Bartol 1969, 7) Narečni

jezik ni skrajna meja, je sredstvo, s katerim pesniki pripovedujo tudi o čustvah in emocijah.

70

Jezik neke skupnosti ni samo skupek besed, temveč je izražanje identitete nekega naroda.

Beneški pesniki v svojih pesmih odsevajo svojo dušo, identiteto, pokrajino. Težko je

definirati človekovo identiteto, težko je povedati, kako danes čuti človek v Benečiji:

italijansko, slovensko, na oba načina. Človeka oblikuje izročilo in ob tem, da se čuti

globalnega človeka sveta, vseeno ohranja spomin na to, kar je bil ter gleda v prihodnost z

upanjem, da Beneška Slovenija bo preživela.

71

8. VIRI

- CERNETIG, Marina: Pa nič nie še umarlo. Založništvo tržaškega tiska, Trst, 2007. Tisk.

- OBIT, Michele: Besiede tele zemlje, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 2004. Tisk.

- Poetikon revija za poezijo in poetično, letnik X, dvojna številka 57/58 (september –

oktober /november – december 2014), str. 156–166, Ljubljana. Tisk.

- SALAMANT, Claudia: Deb mogle besiede. Računalniški dokument.

- Trinkov koledar, Utekli so bogovi hiše. Kulturno društvo Ivan Trinko/Circolo di cultura

Ivan Trinko, Čedad/Cividale del Friuli, 2011. Likovni vložek.

- TRUSGNACH, Andreina: Sanje muorejo plut vesoko, Kulturno društvo Ivan

Trinko/Circolo culturale Ivan Trinko, Čedad / Cividale del Friuli, 2011. Tisk.

9. LITERATURA

- Arhivi Inštituta za slovensko kulturo.

- BANDELJ, David: Nekaj opazk o najsodobnejši Beneški poeziji. Jezik in slovstvo, letnik

58, št. 4, str. 60–71, Gorica, 2013. Tisk.

- BANDELJ, David: Sodobna literatura v Beneški Sloveniji med tradicijo in novimi izzivi.

Znanstveni posvet, Špeter, 19. junija 2014. Tisk.

- BANDELJ, David: Sodobna poezija Beneške Slovenije: model angažiranega pesništva

med Slovenci v Italiji. Računalniški dokument.

72

- BREVINI, Franco: Le parole perdute. Einaudi, Torino, str. 3, 1992.

- CERNETIG, Marina; NEGRO, Luigia (ur.): Mi smo tu, tuka, izde, kle, tle. Inštitut za

slovensko kulturo, Špeter – San Pietro al Natisone, 2006. Tisk.

- DAPIT, Roberto: Nastajanje krajevnih knjižnih jezikov pri Slovencih v Furlaniji, Trst.

Tisk.

- KLODIČ, Aldo: Duhuor an luna: težave, ljubezan, narava, življenje. Kulturno društvo

Ivan Trinko/Circolo di cultura Ivan Trinko, Čedad/Cividale, 2009. Tisk.

- Književnost Beneške Slovenije/Literature from Beneška Slovenija, 20. mednarodni

literarni festival Vilenica, Društvo slovenskih pisateljev. Str. 370–417, Vilenica, 2005.

- KRAVOS, Bogomila: Pomen beneškega gledališča. Računalniški dokument.

- Kulturno društvo Rečan: Pustita nam rože po našim sadit, 10 let Senjama beneške piesmi.

1982, Trst. Založništvo tržaškega tiska, Tisk.

- MARTINIG, Vilma: Večer beneške poezije, 1980. Ciklostil.

- NOVAK POPOV, Irena: Dve beneškoslovenski pesnici: Marina Cernetig, Gabriella

Tomasetig – Podpotnikova. Str. 1–6. Računalniški dokument.

- NOVAK POPOV, Irena: Presežna vrednost sanj: ob pesniški zbirki Andreine Trusgnach.

Str. 1–6. Računalniški dokument.

- NOVAK POPOV, Irena: prevodi Sanje muorejo plut vesoko. Računalniški dokument.

- OBIT, Michele: Ustvarjalnost brez besed? Računalniški dokument.

- PETRICIG, Paolo (ur.): Valli del Natisone – Nediške doline. Cooperativa Lipa Editrice,

San Pietro al Natisone, str. 165–243, 2000. Tisk.

73

- PIRJEVEC, Marija: Odprimo neznano poglavje narečne poezije!. Trinkov koledar, str.

164 – 169, 2001.

- www.michelinalukcova.net. Biografia. 5.8.2015. Splet.

74

IZJAVA O AVTORSTVU

Izjavljam, da je diplomsko delo Jezik in identiteta: sodobne pesnice v Beneški Sloveniji

v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu z

mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.

Ljubljana, 21. avgust 2015 Emma Golles