EKOLOŠKA ŽIVILA V KUHINJAH JAVNIH ZAVODOV NA …

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

Nina TAMŠE

EKOLOŠKA ŽIVILA V KUHINJAH JAVNIH ZAVODOV

NA OBMOČJU SAVINJSKE REGIJE

MAGISTRSKO DELO

Maribor, 2017

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA KMETIJSTVO IN BIOSISTEMSKE VEDE

VARNOST HRANE V PREHRAMBENI VERIGI

Nina TAMŠE

EKOLOŠKA ŽIVILA V KUHINJAH JAVNIH ZAVODOV

NA OBMOČJU SAVINJSKE REGIJE

MAGISTRSKO DELO

Maribor, 2017

III Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.

Mag. delo. Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, 2017

POPRAVKI:

IV Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


Komisijo za zagovor in oceno magistrskega dela sestavljajo:

Predsednik: izr. prof. dr. Tomaž LANGERHOLC

Mentorica: red. prof. dr. Martina BAVEC

Somentorica: viš. pred. mag. Martina ROBAČER

Članica: doc. dr. Silva GROBELNIK MLAKAR

Lektorica: Danica Perger, profesorica slovenskega jezika

Magistrsko delo je rezultat lastnega raziskovalnega dela in je nastalo v okviru projekta

CRP V4-1514 »Ekološka živila v gastronomiji« pod vodstvom red. prof. dr. Martine

Bavec.

Datum zagovora: 30. januar 2017

V Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije

UDK: 631.147:641:613.2:(043)=163.6

Ekološko kmetijstvo in ekološka živila sta vse pomembnejša segmenta v svetovnem in evropskem prostoru,

saj je dandanes vse več ozaveščenih potrošnikov, katerim ni več pomembna samo zunanja, ampak tudi

notranja kakovost živil. Ključni porabniki hrane so javni zavodi. Otroke, bolnike in starostnike v Sloveniji

uvrščamo med ogrožene skupine prebivalstva, za katere je predvidena posebna skrb za zdravo

prehranjevanje. Za uspešno vključevanje ekoloških živil v javne zavode morajo biti izpolnjeni določeni

pogoji v socialnem okolju. Na podlagi rešenih anketnih vprašalnikov (30 % od vseh javnih zavodov) analiza

stanja v javnih zavodih Savinjske regije kaže, da organizatorji prehrane slabše poznajo določene označbe za

ekološka živila, vendar pa dobro poznajo prednosti ekoloških živil. Prav tako spodbujajo vključevanje

tovrstnih živil v prehrano njihovih uporabnikov, ampak jih pri tem ovirajo zunanji dejavniki: visoke cene

ekoloških živil, pomanjkanje ponudnikov, dodatno birokratsko delo, preobremenjenost oziroma premajhno

število odgovornih oseb, slaba finančna podpora itd. Samo dobra polovica anketirancev pozna zahtevo iz

Zakona o zelenem javnem naročanju o obveznem 10 % deležu ekoloških živil. Kar 41 % javnih zavodov

nabavlja živila izključno samo preko sistema javnega naročanja. Odgovorne osebe, ki odločajo o nabavi živil,

v večji meri predstavljajo vodje kuhinje ali profesorji oziroma učitelji biologije/gospodinjstva (52 %), ki pa

morajo pogosto za pripravo dokumentacije za objavo javnega naročila najeti zunanjo strokovno pomoč

(59 %). V prihodnje predlagamo medsebojna sodelovanja, brezplačna izobraževanja in dodatno strokovno

pomoč za vse osebe, ki se ukvarjajo s postopki javnega naročanja živil.

Ključne besede: ekološka živila / organizator prehrane / javni zavodi / zeleno javno

naročanje / ekološke označbe

OP: X, 110 s., 23 pregl., 13 graf., 5 slik., 57 ref.

Organic food in public institutions in Savinjska region

Organic farming and organic products are becoming increasingly important segments in Europe and also in

the world. Nowadays there is an increasing number of conscious consumers, who no longer only care about

external but also internal - food quality. Key food consumers are public institutions. Children, patients and

the elderly rank among the more vulnerable population groups in Slovenia that require special attention when

forming a healthy diet. To successfully integrate organic foods in public institutions certain conditions must

be met in the social environment. Results of questionnaires (30 % of all public institutions) about the

situation in public institutions in the Savinjska region show that the organizers of diets are less aware of the

meaning of organic food labels, but they have a good understanding of the benefits that organic foods offer

us. They are also promoting the integration of these foods in the diet of their users, but they find themselves

hampered by external factors like, higher prices of organic foods, a lack of suppliers, additional bureaucracy,

overloaded and/or lack of responsible persons, poor financial support, etc. Only slightly more than half of

respondents are familiar with the Act on green public procurement and its requirement for a mandatory 10 %

share of organic foods. As much as 41 % of the public institutions are sourcing food exclusively through the

public procurement system. The people responsible for the purchasing of foods are usually chefs, professors

and biology or home economics teachers (52 %). In many cases (59 %) they have to hire external experts to

help them prepare a dossier for the public contract. In the future, we propose mutual cooperation, free courses

and additional expert help to all people involved in public food procurement processes.

Key words: organic food / diet organizer / public institutions / green public procurement /

organic labels

OP: X, 110 P., 23 Tab., 13 Graph, 5 Pict., 57 Ref.

VI Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


Kazalo vsebine

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

2 PREGLED OBJAV ..................................................................................................... 3

2.1 Ekološko kmetijstvo .............................................................................................. 3

2.1.1 Temeljna zakonodaja in standardi za ekološko kmetijstvo ............................. 4

2.1.2 Kontrola in certificiranje ekološkega kmetijstva ............................................. 5

2.2 Prepoznavanje in označevanje ekoloških živil ................................................... 6

2.2.1 Označbe na ekoloških živilih ........................................................................... 9

2.2.2 Znaki slovenskih certifikacijskih organov ..................................................... 11

2.3 Odnos potrošnikov do ekoloških živil ............................................................... 12

2.4 Kakovost ekoloških živil ..................................................................................... 15

2.4.1 Rezultati nedavnih študij ............................................................................... 17

2.5 Vpliv ekoloških živil na zdravje in ohranitev okolja ....................................... 21

2.5.1 Pesticidi pri otrocih ........................................................................................ 24

2.5.2 Ohranitev okolja ............................................................................................ 26

2.6 Splošno o javnem naročanju in javnem naročanju živil ................................. 28

2.6.1 Okvirni sporazum .......................................................................................... 30

2.6.2 Zeleno javno naročanje živil.......................................................................... 32

2.6.3 Projekt iPOPY ............................................................................................... 35

2.7 Ekološka živila v obratih javne prehrane ......................................................... 36

2.7.1 Označevanje in nadzor ekoloških živil v obratih javne prehrane .................. 37

2.7.2 Ovire pri uvajanju ekoloških živil v obratih javne prehrane ......................... 38

2.7.3 Primeri dobrih praks v Sloveniji in tujini ...................................................... 39

3 MATERIAL IN METODE DELA ........................................................................... 44

VII Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


3.1 Osnovni podatki anketnega vprašalnika .......................................................... 44

3.2 Demografske lastnosti anketirancev ................................................................. 45

3.3 Analiza podatkov ................................................................................................ 46

4 REZULTATI Z RAZPRAVO .................................................................................. 47

4.1 Povprečna starost in število uporabnikov......................................................... 47

4.2 Nabava živil preko sistema javnega naročanja ................................................ 48

4.3 Uporaba ekoloških živil v javnih zavodih ......................................................... 60

4.4 Ekološka živila in njihovi uporabniki ............................................................... 75

4.5 Certificiranje ekoloških jedi............................................................................... 80

4.6 Poznavanje ekoloških označb............................................................................. 80

4.7 Preverjanje hipotez ............................................................................................. 95

5 SKLEP ...................................................................................................................... 100

6 VIRI .......................................................................................................................... 102

7 ZAHVALA ............................................................................................................... 111

PRILOGE ......................................................................................................................... 112

Kazalo slik

Slika 1: Primer označevanja ekoloških živil (evropski uradni znak Evrolist, šifra

certifikacijskega organa, izvor surovin) (European Commission 2015). .............. 8

Slika 2: Uradni znak Evropske unije za ekološko kmetijstvo – Evrolist (levo) in

nekdanji evropski znak za ekološko kmetijstvo (desno) (KON-CERT 2016). ..... 9

Slika 3: Slovenski zaščitni znak ekološkega kmetijstva (KON-CERT 2016). ...................... 9

Slika 4: Slovenska blagovna znamka Biodar (levo) in mednarodna blagovna znamka

Demeter (desno) (KON-CERT 2016). .................................................................. 10

Slika 5: Znaki in šifre slovenskih certifikacijskih organizacij (MKO 2014). ..................... 12

VIII Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


Kazalo preglednic

Preglednica 1: Primer izračuna ocenjene vrednosti za javno naročilo za dobavo živil

(povzeto po MKO in MF 2013). ................................................................ 32

Preglednica 2: Primer izločenih sklopov iz postopka javnega naročanja za dobavo

živil (povzeto po MKO in MF 2013). ........................................................ 32

Preglednica 3: Povprečno število uporabnikov v posameznih javnih zavodih. .................. 47

Preglednica 4: Kontingenčna tabela za funkcijo odgovornih oseb glede na njihovo

stopnjo izobrazbe. ...................................................................................... 51

Preglednica 5: Povprečni letni strošek (€) zavoda za nabavo živil na uporabnika. ............. 54

Preglednica 6: Opisne mere po skupinah. ........................................................................... 55

Preglednica 7: Kontingenčna tabela za funkcijo odgovornih oseb glede na to, kdo

pripravi dokumentacijo za objavo javnega naročila. ................................. 58

Preglednica 8: Prikaz opisne statistike aritmetičnega povprečja stroškov za pripravo

razpis za javno naročanje živil glede na pogostost javnih naročil. ............ 59

Preglednica 9: Opisne mere po skupinah. ........................................................................... 59

Preglednica 10: Pogostost uporabe ekoloških živil. ............................................................ 63

Preglednica 11: Povprečna uporaba posameznih ekoloških živil. ....................................... 65

Preglednica 12: Prikaz opisne statistike aritmetičnega povprečja pogostnosti uporabe

posameznih živil ekološke pridelave glede na javni zavod. .................... 66


posameznih živil ekološke pridelave glede na spol anketirancev. ........... 68


posameznih živil ekološke pridelave glede na starost anketirancev. ....... 69


posameznih živil ekološke pridelave glede na kraj bivanja

anketirancev. ............................................................................................ 71


posameznih živil ekološke pridelave glede na izobrazbo

anketirancev. ............................................................................................ 73

Preglednica 17: Poznavanje označb za ekološka živila med organizatorji prehrane. ......... 81

IX Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


Preglednica 18: Poznavanje označbe Evrolist. .................................................................... 86

Preglednica 19: Poznavanje označbe Demeter. ................................................................... 88

Preglednica 20: Poznavanje označbe SI – EKO – 002. ....................................................... 89

Preglednica 21: Poznavanje označbe Brez GSO. ................................................................ 91

Preglednica 22: Poznavanje označbe Eco+. ........................................................................ 92

Preglednica 23: Poznavanje označbe Biotop. ...................................................................... 94

Kazalo grafikonov

Grafikon 1: Delež obravnavanih javnih zavodov (N = 86). ................................................ 45

Grafikon 2: Starostna razporeditev anketirancev. ............................................................... 46

Grafikon 3: Povprečno število oseb v posamezni starostni skupini. ................................... 48

Grafikon 4: Delež zavodov glede na delež naročil preko sistema javnega naročanja. ........ 49

Grafikon 5: Delež odgovornih oseb, ki odločajo o nabavi živil. ......................................... 50

Grafikon 6: Preverjanje kakovosti živil. .............................................................................. 53

Grafikon 7: Priprava dokumentacije za objavo javnega naročila. ....................................... 57

Grafikon 8: Poznavanje anketirancev zakona o obveznem deležu ekoloških živil v

javnih kuhinjah. ............................................................................................. 60

Grafikon 9: Prikaz poznavanja zakonsko določene obvezne uporabe ekoloških živil v

javnih kuhinjah glede na demografske lastnosti anketirancev........................ 61

Grafikon 10: Pogostost uporabe ekoloških živil glede na javni zavod. .............................. 64

Grafikon 11: Uporaba ekoloških živil slovenskega in tujega porekla. ................................ 75

Grafikon 12: Razlogi, zakaj so uporabniki zadovoljni z uporabo ekoloških živil. ............. 77

Grafikon 13: Načini seznanjanja uporabnikov o vključevanju ekoloških živil v

prehrano. ..................................................................................................... 78

X Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


Kazalo krajšav

Krajšava Pomen

EKO Ekološka pridelava

BD Biodinamična pridelava

INT Integrirana pridelava

KON Konvencionalna pridelava

ZJN-2

RS

Zakon o javnem naročanju

Republika Slovenija

EFSA Evropska agencija za varnost hrane

IKC UM

KON-CERT

SPSS

N

X̄

SFA

MUFA

PUFA

Inštitut za kontrolo in certifikacijo UM

Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in

gozdarstvu Maribor

Statistični program za obdelavo podatkov

Število

Aritmetična sredina

Nasičene maščobne kisline

Enkrat nenasičene maščobne kisline

Večkrat nenasičene maščobne kisline

1 Tamše N. Ekološka živila v kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije.


1 UVOD

Ekološka pridelava je postala sestavni del kmetijstva, ki danes za mnoge kmetije

predstavlja edino možnost za dolgoročno ohranitev kmetijske dejavnosti. Ekološko

kmetijstvo in ekološka živila sta vse pomembnejši segment v svetovnem in evropskem

prostoru, saj je vse več potrošnikov, ki dajejo prednost kakovostni hrani in upoštevajo

okoljske vplive ter dobrobit živali (Bavec in sod. 2012). Za ozaveščene kupce ni več

pomembna samo zunanja, ampak tudi notranja kakovost, ki ni več samo vsebnost

vitaminov in drugih pomembnih snovi, temveč tudi odsotnost pesticidov, težkih kovin,

nitratov, umetnih barvil itd. (Bavec in Repič 2007).

Zdravstveno stanje je pogosto odvisno od hrane in njene kakovosti. Zato lahko ekološko

kmetijstvo bistveno izboljša kakovost kmetijskih pridelkov v primerjavi s

konvencionalnim kmetijstvom, ki temelji na uporabi kemikalij. Pri načrtovanju zdrave

prehrane ali razvoja zdravih živil je potrebno razmisliti o uporabi svežih ekoloških živil,

ker vsebujejo več biološko aktivnih sestavin, ki so pomembne za krepitev imunskega

sistema in metabolizma (Matt in sod. 2011).

Ključni porabniki hrane so javni zavodi, kot so šole, vrtci, bolnišnice in domovi za

ostarele. Otroke, bolnike in starostnike v Sloveniji uvrščamo med ogrožene skupine

prebivalstva, za katere je predvidena posebna skrb za zdravo prehranjevanje. Za

zagotavljanje zdravega prehranjevanja je pomembno merilo tudi kakovost živil, ki so

osnova za pripravo hranilno bogatega in biološko polnovrednega obroka. Za uspešno

uvajanje ekoloških živil morajo biti izpolnjeni določeni pogoji v socialnem okolju. Takšni

podporni dejavniki so podpora vodstva, ustanove, kolektiva, staršev, kuhinjskega osebja in

dobro sodelovanje z računovodstvom (Slabe in Dolenc 2011).

Cilj magistrskega dela je predstavitev pomena javnih naročil in ekoloških živil v javnih

zavodih. Tako ponudnike kot tudi naročnike javnih naročil za živila želimo informirati o

tem, da so ekološka živila zaradi načina pridelave in predelave živila najvišje kakovosti, da



ekološko kmetijstvo pozitivno vpliva na zdravje ljudi ter hkrati ohranja in neposredno tudi

zmanjšuje onesnaževanje okolja. Organizatorje prehrane v javnih zavodih želimo seznaniti

in poučiti o ekoloških označbah. Ključno je, da spodbudimo oziroma povečamo njihovo

odgovornost ter odnos do vključevanja ekoloških živil v prehrano, ki je bistvenega pomena

za zdravje njihovih uporabnikov. Ekološka živila v obratih javne prehrane imajo lahko

ključno vlogo pri vključevanju v prehrano otrok, ki so zelo dojemljivi za informacije, kar

pa predstavlja pomembno podporo pri vzgoji otrok in posledično tudi trajnostnemu razvoju

ekološkega kmetijstva.

V sklopu naloge smo postavili naslednje delovne hipoteze:

1. Organizatorji prehrane v javnih zavodih poznajo prednosti ekoloških živil in so

motivirani za vključevanje tovrstnih živil.

2. V javnih zavodih so seznanjeni z možnostmi naročanja izven sistema javnega

naročanja, a tega ne uporabljajo pogosto.

3. Dokumentacijo za objavo javnega naročila v večini javnih zavodih pripravijo tam

zaposlene osebe.

4. Odgovorne osebe za prehrano poznajo označbe za ekološka živila.

5. Organizatorji prehrane poznajo zahtevo iz Zakona o zelenem javnem naročanju o

obveznem 10 % deležu ekoloških živil.

6. V javnih zavodih od ekoloških živil najpogosteje uporabljajo sadje.

7. Zaradi obvezne vključitve ekoloških živil v prehrano se je cena obroka na osebo

povečala.

8. Delo organizatorja prehrane v javnih zavodih v večji meri opravljajo poleg svojega

osnovnega dela vodje kuhinje ali učitelji oziroma profesorji.



2 PREGLED OBJAV

2.1 Ekološko kmetijstvo

Ekološko kmetijstvo je najbolj trajnostni način kmetovanja, ki v pridelavi hrane temelji na

ravnovesju v sistemu tla – rastline – živali – človek in kroženju snovi v njem. Ekološko

kmetijstvo ohranja in neposredno zmanjšuje onesnaževanje okolja, saj je uporaba kemično-

sintetičnih sredstev za varstvo rastlin (pesticidov), različnih regulatorjev rasti, lahko topnih

mineralnih gnojil in gensko spremenjenih organizmov (GSO) ter proizvodov pridobljenih

iz teh organizmov pri tem načinu kmetovanja prepovedana. V ekološkem kmetijstvu se

prednostno uporabljajo obnovljivi viri in postopki (Bavec in Repič 2007).

Ekološki način pridelave rastlin temelji na gnojenju z organskimi gnojili, izbiri odpornejših

sort, uporabi sredstev posebej dovoljenih za varstvo rastlin (baker, žveplo, parafinska in

mineralna olja, lecitin …), uporabi biotičnih (npr. predatorji) in biotehničnih sredstev

(vabe, lepljive plošče …). Varstvo rastlin temelji na kolobarjenju, saj s tem preprečujejo

pojav škodljivcev, bolezni in plevela. Skrb je posvečena rodovitnosti tal, odpornosti rastlin

ter kontroli in ukrepom za preprečevanje razvoja bolezni ter škodljivcev rastlin (Bavec in

Repič 2007).

V živinoreji je posebna skrb posvečena dobremu počutju živali, ki se prosto pasejo najmanj

180 dni v letu. Določeni so minimalni standardi za osvetlitev, zračnost, velikost in

kakovost ležišč na hlevskih površinah. Osnove ekološkega kmetijstva pri reji živali

določajo obremenitve z živalmi, ki ne smejo presegati mejne vrednosti 170 kg dušika na

leto in hektar kmetijskih zemljišč. Število živine mora biti prilagojeno lastni pridelavi

krme, prepovedana je uporaba krvne in kostne moke ter druge krme živalskega porekla.

Ekološko kmetijstvo pa tudi prepoveduje uporabo hormonov in preventivno uporabo

antibiotikov in zdravil proti stresu pred zakolom (Bavec in Repič 2007).



2.1.1 Temeljna zakonodaja in standardi za ekološko kmetijstvo

Na področju ekološkega kmetijstva je 1. 1. 2009 začela veljati nova evropska zakonodaja,

in sicer:

– Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in

označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91.

– Uredba Komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5. septembra 2008 o določitvi podrobnih

pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 v zvezi z ekološko pridelavo,

označevanjem in nadzorom.

– Uredba Komisije (ES) št. 1235/2008 z dne 8. decembra 2008 o določitvi posebnih

pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 glede uvoza ekoloških živil iz

držav tretjega sveta (Bavec in sod. 2012).

Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 ekološko pridelavo definira kot celotni sistem upravljanja

kmetijskega gospodarstva in pridelave hrane, ki združuje najboljšo okoljsko prakso, visoko

raven biotske raznovrstnosti, ohranjanje naravnih virov, uporabo visokih standardov

dobrega počutja živali in način pridelave v skladu z zmožnostmi nekaterih potrošnikov za

proizvode, pridelane z uporabo naravnih snovi in postopkov. Postopki ekološke pridelave

prispevajo k varovanju okolja, dobremu počutju živali in razvoju podeželja.

Zakonodajo Evropske unije dopolnjuje nacionalna zakonodaja s Pravilnikom o ekološki

pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil (Uradni list RS, št. 8/2014), s

katerim je med drugim tudi določeno označevanje in nadzor živil oziroma hrane iz obratov

javne prehrane (Robačer in sod. 2015).

Po evropski in slovenski zakonodaji je ekološko živilo, ekološki kmetijski pridelek, ki

vsebuje ekološko pridelane sestavine in jih spremlja certifikat o ekološki pridelavi oziroma

predelavi. Ekološko živilo lahko vsebuje največ 5 % konvencionalnih sestavin, ki so

navedene v prilogi II Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov

oziroma živil. Prav tako je zelo omejena uporaba dodatkov in pomožnih snovi, ki se jih

načeloma odpovemo, če le ti niso nujno potrebni (Bavec in Repič 2007).



Zakonodaja velja za področje ekološkega kmetijstva vključno s proizvodi iz ribogojstva, ki

jo morajo izpolnjevati kmetijska gospodarstva in vsi ostali, ki so kakorkoli vključeni v

pridelavo, predelavo in trženje ekoloških pridelkov oziroma živil. Ker zakonodaja

opredeljuje pridelavo, rejo in predelavo primarnih pridelkov, živil, hrane, krme in semen,

pravila označevanja ne veljajo npr. za zdravila, tobak, kozmetiko, tekstil, les in pohištvo.

Proizvodi iz lova in ribolova divjih živali se ne štejejo med ekološko pridelavo, prosto

rastoče rastline pa je možno certificirati in označiti kot ekološke (Bavec in sod. 2012).

Vsak ekološki pridelovalec, ki je na podlagi izvedenih kontrol in analiz pridobil certifikat

za ekološko pridelovanje, praviloma izpolnjuje tudi vse druge predpise, ki veljajo za

kmetijska gospodarstva (npr. Zakon o kmetijstvu, zakonodaja s področja zaščite živali,

varstva voda, varstva okolja, fitofarmacevtskih sredstev, varstva rastlin …). Poleg

osnovnih zahtev, ki jih določata evropska in nacionalna ekološka zakonodaja, pa imajo

številna združenja ekoloških kmetov še posebne zahteve in omejitve zapisane v svojih

standardih (Biodar, Demeter), ki jih morajo upoštevati njihovi člani (Bavec in sod. 2012).

2.1.2 Kontrola in certificiranje ekološkega kmetijstva

Kmetijski pridelek oziroma živilo je dovoljeno označevati z označbo »ekološki« in

uporabiti za to določen znak, če je zanj izdan certifikat pooblaščene organizacije za

kontrolo. Kontrolo nad pridelavo in predelavo ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma

živil in certificiranje teh proizvodov v Sloveniji izvajajo tri pooblaščene organizacije:

Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KON-CERT), Inštitut za

kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru za tehnično preizkušanje in analiziranje (IKC

- Inštitut za kontrolo in certifikacijo UM) in Bureau Veritas d. o. o. Nadzor nad delovanjem

omenjenih organizacij pa izvaja Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin

(Bavec in Repič 2007, Škof 2012).

Certifikat se lahko izda za živilo, če:

– je bilo predelano brez uporabe GSO;

http://www.kon-cert.si/

http://www.kon-cert.si/

http://www.ikc-um.si/

http://www.ikc-um.si/

http://www.bureauveritas.si/





– živilo oziroma njegove sestavine niso bile podvržene ionizirajočemu sevanju;

– živilo vsebuje najmanj 95 % sestavin kmetijskega porekla iz ekoloških kmetijskih

pridelkov oziroma živil in le tiste preostale sestavine kmetijskega in nekmetijskega

porekla ter pomožna tehnološka sredstva in snovi, ki so navedene v Prilogi II;

– živilo vsebuje največ 5 % sestavin iz snovi navedenih v Prilogi II;

– je bila njegova predelava podvržena kontroli in

– ga spremljajo dokumenti v skladu s tem pravilnikom (Uradni list RS št. 8/2014).

Vsako ekološko živilo mora v prometu spremljati certifikat, ki ga izda organizacija za

kontrolo, s čimer se zagotavlja sledljivost od pridelave do predelave in do končnega

porabnika. Certifikat je uraden dokument, na katerem so navedeni ekološki pridelki in

izdelki. Verodostojnost certifikatov slovenskih pridelovalcev lahko preverimo na spletni

strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:

https://webapl.mkgp.gov.si/bioWeb/isci.php (Robačer in sod. 2015).

2.2 Prepoznavanje in označevanje ekoloških živil

Ekološka živila na evropskem trgu predstavljajo vse pomembnejši delež v prehrani

okoljsko in zdravstveno osveščenih potrošnikov. Ker potrošniki kupujejo ekološka živila

bodisi neposredno na kmetijah, tržnicah, ekoloških zabojčkih bodisi v trgovinah, je zelo

pomembna ozaveščenost glede pravilnega označevanja. Pravila za označevanje ekoloških

živil in kmetijskih pridelkov določata evropska in nacionalna zakonodaja (Pravilnik o

ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil - Uradni list RS, št.

8/2014, Uredba 834/2007/ES in Uredba 889/2008/ES). Namen zakonodaje je omogočiti

potrošnikom razumljive in ustrezne informacije o vsebini in sestavi živilskih izdelkov,

zaradi česar morajo biti navedbe na deklaraciji v slovenskem jeziku (MKO in MF 2013).

Poimenovanje ekološkega načina pridelave je v evropskih državah različno. Na romansko-

nemškem govornem območju uporabljajo izraz biološko kmetijstvo (biologique, biologico,

biologisch), na anglosaksonskem organsko (organic) in v Avstriji, Nemčiji ter

https://webapl.mkgp.gov.si/bioWeb/isci.php



skandinavskih državah ekološko kmetijstvo (ekologisk, ökologisk). V Sloveniji je

dovoljeno uporabljati izraza ali predponi »ekološki« - »eko« in »biološki« – »bio«, vendar

je v uporabi predvsem osnovni izraz »ekološki«. Ne glede na uporabljeni izraz ekološki,

biološki ali organski pa ja za potrošnika najpomembneje, da se upošteva pravila

ekološkega označevanja in prepove uporabo omenjenih izrazov za pridelke in živila, ki

niso pridelana v skladu z zakonodajo ekološkega kmetijstva (Bavec in Repič 2007,

Robačer in sod. 2015).

Na proizvodih, danih v promet, mora biti obvezno na seznamu sestavin, poleg podatkov o

sestavinah, navedena tudi označba posameznih ekoloških sestavin z uporabo zvezdice (*)

ali besedo ekološki in pod seznamom sestavin pojasnilo, kaj zvezdica pomeni (*iz

kontrolirane ekološke pridelave/kmetijstva) (Grobelnik Mlakar in sod. 2014).

Pri označevanju ekoloških živil je obvezna tudi uporaba evropskega ekološkega logotipa

– Evrolist, ki mora biti čitljiv, neizbrisljiv in na vidnem mestu. Neposredno pod logotipom

je navedena šifra certifikacijskega organa, ki je izvedel kontrolo zadnje faze priprave

proizvoda za trg. V Evropski uniji so šifre poenotene in sestavljene iz ISO dvočrkovne

kode (iz oznake države članice: Slovenija – SI, Avstrija - AT), predpone, ki nakazuje

ekološko pridelavo (v Sloveniji EKO) in trimestne kode posameznega certifikacijskega

organa. V Sloveniji so možne tri šifre: SI-EKO-001, SI-EKO-002, SI-EKO-003 (Grobelnik

Mlakar in sod. 2014, Robačer in sod. 2015).

Pod šifro certifikacijskega organa se navede izvor sestavin, kot »Kmetijstvo EU« (če so

bile surovine kmetijskega izvora pridelane v EU – vsaj 98 % surovin), »Kmetijstvo izven

EU« (če so bile surovine kmetijskega izvora pridelane izven EU) ali »Kmetijstvo EU/izven

EU« (če je bil del surovin kmetijskega izvora pridelan v EU, del pa izven EU). Omenjeno

opombo je dovoljeno dopolniti ali nadomestiti z imenom države, če je vsaj 98 % sestavin

kmetijskega izvora iz navedene države (Grobelnik Mlakar in sod. 2014, Robačer in sod.

2015) (slika 1).



SI-EKO-002

Kmetijstvo EU/izven EU

Slika 1: Primer označevanja ekoloških živil (evropski uradni znak Evrolist, šifra

certifikacijskega organa, izvor surovin) (European Commission 2015).

Ekološki logotip EU se ne sme uporabljati za živila iz preusmeritve (preusmerjanje iz

neekološkega v ekološko kmetovanje), za živila, ki vsebujejo manj kot 95 % ekoloških

sestavin in za živila, ki vsebujejo ekološke sestavine, ki izvirajo iz lova in ribolova

(Robačer in sod. 2015). Obdobje preusmerjanja za živila živalskega izvora traja najmanj

dve leti, če je kmetijsko gospodarstvo zaključilo s preusmeritvijo ekoloških rastlinskih

pridelkov v skladu z 12. členom Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih

pridelkov. Obdobje preusmerjanja za živila rastlinskega izvora mora trajati najmanj dve

leti pred setvijo. V primeru večletnih kultur oziroma trajnih nasadov pa tri leta pred prvim

spravilom pridelkov. To velja izključno samo za monoprodukte rastlinskega izvora. V tem

primeru so lahko živila označena z napisom »iz preusmeritve v ekološko kmetijstvo«.

Ekološko živilo v razsutem stanju mora spremljati certifikat. Na podlagi certifikata in po

predelavi teh pridelkov v živilo ter v prodaji tega živila na drobno lahko kontrolna

organizacija dovoli uporabo označbe »ekološki« (Uradni list RS št. 8/2014).

Ekološka živila slovenskih proizvajalcev so lahko dodatno označena s slovenskim

zaščitnim znakom. Člani Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije lahko za svoje

pridelke uporabljajo kolektivno blagovno znamko Biodar (dodatni standard). Tisti, ki

pridelujejo po standardu biodinamičnega kmetijstva, pa mednarodno blagovno znamko

Demeter. So pa tukaj tudi mnoge blagovne znamke (Biotop, Natureta, Zdravo življenje,

Spar Vital, Eco+« …), katerih ime nakazuje na ekološko pridelavo in predelavo, v resnici

pa gre le za zavajanje kupcev in ne zagotavljajo ekološkega statusa (Grobelnik Mlakar in

sod. 2014).



2.2.1 Označbe na ekoloških živilih

Evropski uradni znak za ekološko kmetijstvo – Evrolist (slika 2) je s 1. julijem 2010

obvezen za vse predpakirane ekološke proizvode, ki izpolnjujejo pogoje za ekološko

pridelavo in predelavo, določene v Uredbi Sveta 834/2007 in Uredbi Komisije 889/2008

ter ima pridobljen certifikat ustreznega pooblaščenega certifikacijskega organa s strani

države. Prav tako pa je dovoljena prostovoljna raba znaka za nepredpakirana ekološka

živila, ki so bila proizvedena znotraj EU in za vse ekološke proizvode uvožene iz držav

izven EU (KON-CERT 2016).

Slika 2: Uradni znak Evropske unije za ekološko kmetijstvo – Evrolist (levo) in nekdanji

evropski znak za ekološko kmetijstvo (desno) (KON-CERT 2016).

Državni zaščitni znak »ekološki« (slika 3) zagotavlja skladnost pridelave, predelave,

pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških pridelkov, živil in krmil z veljavno

zakonodajo za ekološko kmetijstvo. Zaščitni znak podeljuje Ministrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehrano (Bavec in sod. 2012).

Slika 3: Slovenski zaščitni znak ekološkega kmetijstva (KON-CERT 2016).

http://blog.lokalna-kakovost.si/wp-content/uploads/2014/03/ekoloski_logo.png



Slovenska blagovna znamka Biodar (slika 4) je kolektivna znamka za živila, ki so

pridelana in predelana v skladu s standardi Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije.

Blagovno znamko lahko za svoje pridelke uporabljajo le člani društev povezanih v zvezo.

Ti standardi temeljijo na mednarodnih standardih IFOAM - International Federation of

Organic Agriculture Movements (Mednarodna zveza gibanj za ekološko kmetijstvo).

Usklajeni so z državno in evropsko zakonodajo, vendar so v določenih zahtevah strožji od

le-teh. Izpolnjevanje zahtev standardov se ob kontroli na kmetiji še posebej preveri in

izvede certifikacija. Omenjena blagovna znamka je tako postala prva slovenska registrirana

znamka za označevanje živil iz kontrolirane ekološke pridelave v skladu z mednarodnimi

standardi (Bavec in sod. 2012, KON-CERT 2016).

Demeter (slika 4) je mednarodna blagovna znamka za proizvode, ki so pridelana in

predelana po biološko-dinamični metodi. Standardi Demeter zveze se razlikujejo od

nacionalnih in evropskih predpisov, saj so v nekaterih zahtevah strožji od le-teh. Blagovno

znamko smejo uporabljati le pogodbeni partnerji, ki so podvrženi strogi kontroli,

predpogoj pa je, da je bodoči uporabnik že najmanj 2 leti v ekološki kontroli (Bavec in sod.

2012, KON-CERT 2016).

Slika 4: Slovenska blagovna znamka Biodar (levo) in mednarodna blagovna znamka

Demeter (desno) (KON-CERT 2016).

http://blog.lokalna-kakovost.si/wp-content/uploads/2014/03/bioodar_logo.jpg

http://blog.lokalna-kakovost.si/wp-content/uploads/2014/03/Nouveau-logo-DEMETER.gif



2.2.2 Znaki slovenskih certifikacijskih organov

Znak BIO (slika 5a) je zaščitni znak Inštituta KON-CERT Maribor (Inštitut za kontrolo in

certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu Maribor), ki zagotavlja skladnost pridelave,

predelave, pakiranja, skladiščenja in transporta ekoloških pridelkov, živil in krmil z

veljavno zakonodajo za ekološko kmetijstvo. Inštitut KON-CERT Maribor je neodvisna

kontrolna organizacija, ki v Sloveniji deluje na področju kontrole in certificiranja:

integrirane in ekološke pridelave ter predelave živil, biološko-dinamičnega kmetovanja po

smernicah Demeter, zaščitenih kmetijskih pridelkov in živil, prostovoljnih označb in

trajnostnega gospodarjenja z gozdovi po PEFC shemi. Izvajajo pa tudi kontrole privatnih

standardov (Global G.A.P., kmetovanje brez GSO) kot tudi certificiranje zasebnih

neživilskih shem (kozmetika, čistila, tekstil, usnje, okrasne rastline) (KON-CERT 2016).

Global G.A.P. je mednarodno priznan standard, ki zagotavlja dobro kmetijsko prakso

(kratica G.A.P. pomeni »Good Agricultural Practice« - dobra kmetijska praksa). Je privatni

standard, ki je namenjen kontroli in certificiranju kmetijskih pridelkov oziroma živil po

vsem svetu. V postopek certificiranja je vključenih več kot 155.000 kmetij iz vsega sveta.

Za potrošnike in trgovce je certifikat dokazilo, da proizvod dosega sprejemljivo varnost za

potrošnika. Proizvodnja pridelkov in certificiranje skladno s standardom zagotavlja

pridelovanje zdravstveno neoporečnih pridelkov, proizvajalcem pa vstop na tržišče.

Osnova standarda je enotno in pravično partnerstvo kmetijskih pridelovalcev in trgovcev.

Njihov cilj je predvsem varno in trajnostno kmetijstvo po vsem svetu (Global G.A.P. 2016,

IKC UM 2016).

Znak IKC UM (slika 5b) podeljuje Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v

Mariboru, ki deluje kot neodvisna in neprofitna organizacija. Osnovna dejavnost inštituta

je izvajanje nalog certifikacijskega organa na področju pridelave in predelave kmetijskih

živil z namenom krepitve zaupanja potrošnikov v ta živila. Usmerjeni so v postopke

certificiranja kmetijskih živil, označenih s posebnimi oznakami (npr.

Pridelano/proizvedeno brez GSO) in postopke certificiranja novih shem kakovosti (npr.

Naravna in ekološka kozmetika, Danube soya) (IKC UM 2016).



Zaščitni znak delniške družbe Bureau Veritas (slika 5c) je v svetovnem merilu vodilni

ponudnik storitev na področju certificiranja, preskušanja in kontrole. Svojim odjemalcem

zagotavljajo vse storitve na področju kakovosti, varnosti, zdravja, okolja in družbene

odgovornosti (Bureau Veritas 2016).

a b c

SI-EKO-001 SI-EKO-002 SI-EKO-003

Slika 5: Znaki in šifre slovenskih certifikacijskih organizacij (MKO 2014).

2.3 Odnos potrošnikov do ekoloških živil

Luzar (2011) je po pregledu raziskav drugih avtorjev prišla do ugotovitev, da na nakup

ekoloških živil vplivajo tako pozitivni kot negativni dejavniki. Med pozitivne dejavnike

spadajo predvsem skrb za zdravje, okolje in živali, boljši okus, odsotnost pesticidov in bolj

hranljiva živila. Med negativne dejavnike pa so najpogosteje navedli visoka cena, težja

dostopnost, slaba ponudba, nezadostne informacije, nepoznavanje označb, certifikatov in

nezaupanje, da so živila res ekološka. V anketni raziskavi, ki jo je opravila Luzar (2011),

se je izkazalo, da na nakup ekoloških živil v največji meri vpliva skrb za zdravje. Prav tako

jim je pomembno, da ekološka živila ne vsebujejo škodljivih pesticidov, kemikalij in

drugih umetnih gnojil, posledično pa so tudi boljšega okusa. Kot največjo oviro pri nakupu

ekoloških živil je predstavljala visoka cena. Zelo močno vplivajo tudi nezadostne

informacije o ekoloških živilih, potrošniki ne vedo, kako so živila pridelana, ne poznajo

znakov in certifikatov. Kot pomembni oviri pa sta se pokazali tudi omejena dostopnost

ekoloških živil in nezaupanje v sistem certificiranja in označevanja. Dobrih 20 %

http://blog.lokalna-kakovost.si/wp-content/uploads/2014/03/08_certifikat_bio_znak.jpg

http://blog.lokalna-kakovost.si/wp-content/uploads/2014/03/bureau-veritas-eko.jpg



potrošnikov je zaradi težje dostopnosti nezadovoljnih oziroma so zelo nezadovoljni. Delež

40 % jih z dostopnostjo nima večjih težav, 38 % anketirancev pa ni niti zadovoljnih niti

nezadovoljnih. Rezultati, kako potrošniki zaupajo v zakonodajni sistem, ki nadzira

pridelovalce ekoloških živil in dodeljuje certifikate, so pokazali zelo nizek odstotek tistih,

ki ali popolnoma zaupajo (5 %) ali sploh ne zaupajo (3 %). V zakonodajni sistem zaupa 30

% potrošnikov, medtem ko jih 40 % v sistem niti zaupa, niti ne zaupa. Velik odstotek pa je

tudi teh, ki v sistem ne zaupajo (21 %).

V več raziskavah so zaključili, da potrošniki niso zadovoljni z jasnostjo označevanja živil.

Tako je na primer za označevanje živil z označbo Brez GSO kar 68 % potrošnikov mnenja,

da označevanje ni dovolj jasno in razumljivo. Do podobnih rezultatov so prišli tudi na

Nizozemskem, kjer je 65 % potrošnikov odgovorilo, da bi moralo označevanje živil biti

takšno, da je lahko potrošnik 100 % prepričan, da izdelek vsebuje oziroma ne vsebuje GSO

(Sonjak 2016).

Luzar (2011) je v svoji nalogi med drugim tudi preverjala, ali potrošniki poznajo označbe,

ki so navedena na živilih. Anketiranci so morali prepoznati pet različnih označb, med

katerimi so tri predstavljale ekološko živilo, dve pa le oznako za trgovsko blagovno

znamko. Anketiranci so lahko izbirali med odgovori da, ne ali ne vem. Označbo Zdravo

življenje anketiranci poznajo slabo, saj je le 30 % anketirancev odgovorilo pravilno, in

sicer da označba Zdravo življenje ne predstavlja ekološkega živila. Kar 51 % jih je

odgovorilo napačno, 19 % pa jih ne ve kaj znak predstavlja. Evropski uradni znak za

ekološka živila pozna 48 % anketirancev, ki so odgovorili pravilno, in sicer da je to

označba za ekološka živila. Kljub temu jih še vedno 43 % ni vedelo odgovora, 9 % pa jih

je označbo opredelilo, kot da ta ne predstavlja ekoloških živil. Označbo Spar Vital

(trgovska blagovna znamka) potrošniki očitno poznajo bolje kot označbo Zdravo življenje,

saj je polovica anketirancev odgovorila pravilno, da označba ne predstavlja ekološko

živilo. Napačno je odgovorilo 20 % anketirancev, 30 % pa jih ne ve kaj označba

predstavlja. Zasebno blagovno znamko Biodar pozna 62 % anketirancev, ki so odgovorili

pravilno, in sicer da je to označba za ekološka živila, 29 % jih ni vedelo odgovora in 9 %

jih je odgovorilo napačno. Državni uradni znak za ekološka živila pozna le 39 %



anketirancev, ki so odgovorili pravilno. Delež 53 % anketirancev označbe ne pozna dovolj

dobro, da bi lahko trdili, ali je označba za ekološka živila ali ne. Napačno je odgovorilo 8

% anketirancev, in sicer da to ni označba za ekološka živila. Luzar je zaključila, da je 46 %

anketirancev pravilno prepoznalo navedene označbe. Napačnih odgovorov je bilo 20 %. Za

35 % odgovorov pa se anketiranci niso znali opredeliti in so odgovorili z ne vem. Iz tega

lahko povzamemo, da anketiranci označb ne poznajo najbolje, saj niso vedeli, kateri znak

predstavlja ekološko živilo in kateri ne. Kar nekaj pa jih je bilo mnenja, da znak, ki

predstavlja zdravo živilo, predstavlja tudi ekološko živilo.

V letu 2016 je anketni vprašalnik med potrošniki izvajala tudi Sonjak (2016), kjer je

zastavila vprašanje, ali so potrošniki pri nakupovanju hrane pozorni na označbe na

embalažah. Delež 56 % anketirancev je odgovorilo, da so na označbe pozorni le včasih,

odvisno za katero živilo gre, 37 % anketirancev vedno preveri označbe in le 7 % označbe

na embalaži nikoli ne preveri. Preverjala pa je tudi, kako pogosto potrošniki kupujejo

ekološka živila. Od vseh anketirancev jih je 33 % odgovorilo, da kupujejo ekološko hrano

pogosto, 30 % občasno in 17 % redko. 13 % izmed njih je takšnih, ki se za nakup ekološke

hrane odločijo dnevno in 7 % takšnih, ki pa ekološke hrane sploh ne kupujejo. Za nakup

ekološke hrane se najmanjkrat odločijo potrošniki stari od 18 do 30 let in največkrat

potrošniki stari od 61 do 75 let. Na podlagi analize je zaključila, da so potrošniki delno

pozorni na označbe, ki se pojavljajo na živilskih izdelkih in da prepoznajo polovico

označb, ki se pojavljajo na živilih, v večini pa ne vedo, ali je to tudi označba za ekološke

proizvode (50 %). Do podobnih rezultatov je prišla tudi Luzar, kjer so lahko potrošniki

izbirali med različnimi odgovori, ki so se razlikovali v pogostosti nakupa. Največ

anketirancev (35 %) kupuje ekološka živila vsaj enkrat mesečno, sledijo jim tisti, ki

kupujejo ekološka živila vsaj enkrat tedensko (28 %) in nato anketiranci, ki ekoloških živil

ne kupujejo (22 %). Manjši delež pa predstavljajo anketiranci, ki kupujejo ekološka živila

enkrat (7 %) ali dvakrat letno (9 %). Rezultati so pokazali, da od živil ekološkega izvora

največkrat kupujejo ekološko sadje, zelenjavo in jajca (40 %). Temu sledi ekološko meso

(30 %) in nato z 20 % mleko in mlečni izdelki ter žita in žitni izdelki.



Pomladi 2012 je pri Gospodarski zbornici Slovenije potekala okrogla miza na temo

samooskrbe in odnosa do slovenskih blagovnih znamk v živilski industriji. Rezultati

Trženjskega monitorja Društva za marketing Slovenije (DMS) so pokazali, da na nakup

slovenske znamke vpliva tudi recesija. Delež potrošnikov, ki pri nakupovanju izdelkov raje

posežejo po slovenskih znamkah, tudi če je cena nekoliko višja, je v primerjavi z rezultati

iz jeseni 2011 padel za 3 % (iz 36 % na 33 %). 16 % vprašanih pa se je strinjalo s trditvijo:

»Zadnje čase vedno večkrat posegam po znamkah, ki imajo oznako za ekološko

pridelavo«, kar pa je 4 % manj kot jeseni 2011. Kot možne razloge za ta upad so navedli

splošen upad zaupanja v znamke in trend racionalnosti potrošniškega vedenja, ki se sodeč

po merjenjih utrjuje (DMS 2012). V raziskavi Trženjski monitor DMS 2014-2015 so

analizirali podatke iz pomladi 2014 in pomladi 2015. Delež potrošnikov, ki pri

nakupovanju izdelkov raje posežejo po slovenskih znamkah, tudi če je cena nekoliko višja,

je v primerjavi z rezultati iz pomladi 2014 narastel za 2 % (iz 28 % na 30 %). 17 %

vprašanih pa se je strinjalo s trditvijo: »Zadnje čase vedno večkrat posegam po znamkah,

ki imajo oznako za ekološko pridelavo«, kar pa je 1 % manj kot spomladi 2014 (DMS

2015). Če povzamemo, iz te raziskave lahko vidimo, da je bil delež potrošnikov, ki

kupujejo izdelke slovenske znamke pred leti višji kot pa v letu 2015. Delež potrošnikov, ki

pa kupujejo ekološka živila, pa se prav tako iz leta v leto spreminja (enkrat poveča, drugič

zmanjša), vendar ne bistveno.

2.4 Kakovost ekoloških živil

Prehranski škandali (BSE, dioksini in ostanki pesticidov v hrani) in tehnološki razvoji

(ionizirajoče sevanje hrane, gensko spremenjena živila …) so izzvali nezaupanje

potrošnikov, ki vse bolj zahtevajo varno in kakovostno hrano. Med različnimi načini

kmetijske pridelave je prav ekološka pridelava tista, ki hkrati ponuja kakovostna živila in

je tudi okoljsko sprejemljiva. Ekološko kmetovanje zagotavlja pridelavo visoko

kakovostne in varne hrane z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov,

mineralov in antioksidantov. Ekološka živila so po kriterijih notranje kakovosti boljša v

primerjavi s konvencionalnimi živili zaradi odsotnosti pesticidov, nižjih vrednosti nitratov



in višje vsebnosti zaželenih snovi (Bavec in Repič 2007). Visokokakovostni pridelki so

rezultat večletnega kolobarjenja, daljšega zorenja rastlin in rasti živali, uporabe avtohtonih

pasem in rastlinskih sort (Ferlan 2014).

Obstajajo znanstveni dokazi, ki kažejo na dejstvo, da sta kakovost in varnost živil odvisni

od načina pridelave in proizvodnje (Velimirov 2008, Slabe in Dolenc 2011). Predstavljamo

nekaj splošnih trendov:

– Ekološka živila živalskega izvora imajo boljše razmerje maščobnih kislin (več

omega-3-kislin in konjugirane linolne kisline ter manj nasičenih maščobnih kislin).

– Višja vsebnost vitamina C v ekološki zelenjavi.

– Ekološko pridelani proizvodi vsebujejo večji delež suhe snovi in s tem večjo

vrednost hranil na posamezen obrok.

– Višja vsebnost beljakovin v ekološkem žitu je dokaz za večjo prehrambeno-

fiziološko kakovost živil.

– Ekološko živila rastlinskega izvora vsebujejo več antioksidantov, fenolnih spojin

vitaminov, mineralov, skupnih sladkorjev, sekundarnih metabolitov in manj

nitratov, težkih kovin ter ostankov pesticidov.

– Manj ostankov mikotoksinov v ekoloških izdelkih.

– Višja vsebnost lecitina in karotina v ekoloških jajcih.

Vsebnost sekundarnih metabolitov v ekoloških živilih je lahko za 10 do 15 % večja kot v

konvencionalno pridelanih živilih. Tako so na primer izmerili 19 % višjo koncentracijo

fenola v ekoloških jabolkih, 26 % višjo koncentracijo resveratrola v ekološkem grozdju,

višjo koncentracijo polifenola v ekoloških breskvah, hruškah in krompirju, 12 % višjo

koncentracijo betakarotena v ekološkem korenčku, večjo količino likopena v ekološkem

paradižniku, 50 % močnejši protibakterijski učinek proti salmoneli v ekološko pridelani

špinači, zelju, brokoliju in mladi čebuli, 20 do 50 % višjo antioksidacijsko vrednost

ekološke čebule in 10-krat višjo koncentracijo flavonoidov v ekološki zelenjavi (Bavec in

Repič 2007). V krompirju in čebuli so izmerili 29 % več magnezija, 21 % več železa in 14

% več fosforja (Slabe in Dolenc 2011).



Iz zdravstvenega vidika se priporoča uživanje sezonske hrane, ki ima hranilno vrednost,

prilagojeno letnemu času. Sezonska zelenjava in sadje vsebujeta večje količine

sekundarnih metabolitov v primerjavi z zelenjavo in sadjem, ki sta bila skladiščena dlje

časa. Poleg tega pa se pri sadju zmanjša tako hranilna kot organoleptična vrednost. S

skladiščenjem ali dolgo transportno potjo se v zelenjavi zmanjšajo vsebnosti vitaminov A,

B, C in E. Izven sezonska hrana se za prodajo posebej obdela, da zdrži dalj časa in je zato

pogosto polna pesticidov, konzervansov in drugih kemikalij (MKO in MF 2013).

Kakovost krmil je temeljni pogoj za optimalno doseganje kakovosti proizvodov. Ekološka

žita imajo za 15 % več esencialnih aminokislin in bistveno manj ostankov pesticidov,

težkih kovin ter mikotoksinov. Naše telo potrebuje za sintezo beljakovin esencialne

aminokisline, ki jih lahko pridobi samo s hrano. Kljub manjši vsebnosti proteinov v

ekoloških žitih so ta boljše kakovosti kot konvencionalna (Bavec in Repič 2007, Slabe in

Dolenc 2011).

Ekološko meso ne vsebuje hormonov in antibiotikov, saj zdravljenje živali poteka z

naravnimi ali homeopatskimi pripravki. Ekološka živila živalskega porekla imajo boljše

razmerje maščobnih kislin. Izmerili so višjo vsebnost intramuskularnih maščob, omega-3-

maščobnih kislin in nižjo vsebnost nasičenih maščobnih kislin. Ekološka jajca vsebujejo

več karotena, lecitina in maščob zaradi kokoši, ki se zunaj prosto pasejo in uživajo svežo

travo (Bavec in Repič 2007, Matt in sod. 2011).

2.4.1 Rezultati nedavnih študij

V zadnjih desetletjih je bilo narejenih veliko raziskav, kjer so primerjali kakovost različno

pridelanih živil. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj rezultatov primerjalnih študij med

kakovostjo ekološko in konvencionalno pridelane hrane.

Vsebnost mikotoksinov je pomemben indikator kakovosti hrane. Mikotoksini lahko

kontaminirajo tako ekološki kot tudi konvencionalni pridelek. Njihova koncentracija v



pridelku ni odvisna samo od pridelovalnega sistema, ampak tudi od pogojev shranjevanja

in njivskih površin (Matt in sod. 2011). Benbrook (2005) je v pretekli študiji testiral 24

vzorcev ekološkega in konvencionalnega žita. Vrednost mikotoksinov je bila za 50 % višja

v konvencionalno pridelanem žitu. Predvidevajo, da je do takšnih rezultatov prišlo zaradi

uporabe komposta, kolobarjenja in prezimne ozelenitve pri ekološkem kmetovanju, ki

krepi biotsko raznovrstnost tal in preprečuje širitev le ene vrste gliv.

Mitchell in sodelavci (2007) so v Kaliforniji izvedli študijo na podlagi analize desetletne

pridelave paradižnika. V ekoloških paradižnikih so odkrili povečano vsebnost flavonoidov,

kar ni bila le posledica povečanja količine organskih snovi v tleh, ampak tudi manjših

potreb po gnojenju. Količina pridelka med pridelovalnimi sistemi se ni razlikovala. Na

podlagi rezultatov sklepajo, da ustrezne metode gnojenja spodbujajo rodovitnost tal

(struktura, vsebnost humusa, mikrobiološka aktivnost) in pospešujejo tvorbo zdravilnih

sekundarnih snovi v rastlinah. Sčasoma se doseže manjša poraba gnojil in stabilizira

količina izdelka.

Średnicka-Tober in sodelavci (2016a) so v raziskavi predstavili rezultate meta-analize 170

objavljenih študij, kjer so primerjali vsebnost hranil v ekološkem in konvencionalnem

kravjem mleku. Zaključili so, da ima ekološko kravje mleko boljšo sestavo maščobnih

kislin kot konvencionalno. Rezultati so pokazali, da imata ekološko in konvencionalno

mleko podobno vsebnost skupnih nasičenih maščobnih kislin (SFA) in enkrat nenasičenih

maščobnih kislin (MUFA). Ima pa ekološko mleko bistveno višjo koncentracijo skupnih

večkrat nenasičenih maščobnih kislin (PUFA) in n-3 večkrat nenasičenih maščobnih kislin

(n-3 PUFA). Koncentracije α-linolenske kisline in konjugirane linolenske kisline so bile

precej višje v ekološkem mleku. Analiza je tudi pokazala, da ima ekološko mleko bistveno

višjo koncentracijo železa in α-tokoferola, vendar nižjo koncentracijo joda in selena.

Glavni razlog za razlike v sestavi mleka je uporaba visoko kakovostne krme v ekološki

pridelavi, ki temelji na voluminozni krmi z obvezno pašo in bivanjem živali na prostem.

Matt in sodelavci (2011) pa so zaključili, da ekološko mleko v primerjavi s

konvencionalnim mlekom vsebuje več konjugirane linolne kisline in omega-3-maščobne

kisline. Prav tako ima boljše razmerje omega-6-:omega-3-maščobnih kislin, višjo raven



vitaminov (predvsem vitamina E) in antioksidantov. Zaradi prepovedane uporabe

mineralnih gnojil, ima lahko ekološko mleko manj določenih mikro in makrohranil.

V raziskavi leta 2016 so prav tako Średnicka-Tober in sodelavci (2016b) objavili rezultate

meta-analize na osnovi 67 objavljenih študij, kjer so primerjali sestavo ekoloških in

neekoloških mesnih produktov. Za mnoge prehransko pomembne spojine (npr. minerale,

antioksidante in posamezne maščobne kisline) je bila zbirka podatkov prešibka. Vendar pa

so odkrili pomembne razlike v koncentracijah maščobnih kislin. Koncentracije SFA in

MUFA so bile podobne ali nekoliko nižje v ekološkem mesu v primerjavi s

konvencionalnim mesom. Večje razlike pa so odkrili v koncentracijah skupnih PUFA in n-

3 PUFA, ki pa so bile za 23 % in 47 % višje v ekološkem mesu. Dokazi iz kontroliranih

eksperimentalnih študij so pokazali, da je paša oziroma prehranjevanje s krmo, ki je

predpisano za ekološko kmetijstvo, lahko glavni razlog za razlike med koncentracijami

maščobnih kislin.

Stročji fižol predstavlja bogat vir folne kisline, vitamina B6, mineralov, karotenoidov,

ogljikovih hidratov in različnih bioaktivnih spojin. Jakopič in sodelavci (2013) so

primerjali kemično sestavo nizkega stročjega fižola (Phaseolus vulgaris L.) Top Crop med

petimi pridelovalnimi sistemi: konvencionalnim, integriranim, ekološkim, biodinamičnim

in kontrolo. Sladkorje in organske kisline so določili s HPLC metodo in identifikacijo

posameznih fenolnih spojin s HPLCMS metodo. Kemična sestava fižola iz različnih

pridelovalnih sistemov je bila nespremenjena, vendar pa je bila spremenjena vsebina

posameznih spojin. Stroki iz integrirane pridelave so imeli najnižjo raven glukoze in

saharoze ter najvišjo raven katehina, procianidnih dimerov in derivatov vanilinske kisline.

Fižoli iz ekološke in biodinamične pridelave kot tudi kontrola so imeli najvišjo vsebnost

sladkorjev (glukoza, saharoza, fruktoza) in nižjo vsebnost katehina. Fižoli pridelani na

konvencionalen način so vsebovali najmanj fruktoze, glukoze in askorbinske kisline.

Baranski in sodelavci (2014) so objavili rezultate meta-analize na podlagi 343 recenziranih

publikacij. Zaključili so, da sta antioksidativna aktivnost in koncentracija številnih

antioksidantov, kot so polifenoli (fenolne kisline, flavanoni, stilbeni, flavoni, flavonoli in



antocianini) znatno višji v ekoloških pridelkih. Pogostost pojava ostankov pesticidov je 4-

krat višja v konvencionalnih pridelkih, ki poleg tega vsebujejo tudi bistveno višje

koncentracije nitratov, nitritov in toksičnega kadmija. V ekoloških pridelkih je bila

ugotovljena nižja koncentracija proteinov, aminokislin in dušika, kar pa je povezano z

nižjimi vnosi dušika v ekološkem pridelovalnem sistemu (prepovedana uporaba dušikovih

mineralnih gnojil). Obstajajo dokazi, da so višje koncentracije antioksidantov in nižje

koncentracije kadmija povezane s posebno kmetijsko prakso (npr. prepovedana uporaba N

in P mineralnih gnojil), ki je predpisana za ekološko kmetijstvo.

Bavec in sodelavci (2010) so analizirali vsebnost sladkorjev, organskih kislin, skupnih

fenolov in antioksidativno aktivnost v rdeči pesi iz konvencionalne (KON), integrirane

(INT), ekološke (EKO) in biodinamične (BD) pridelave ter iz kontrole. V rdeči pesi so

opredelili štiri organske kisline: citronsko, jabolčno, šikimisko in fumarno kislino.

Najpogostejša je bila šikimiska kislina. Statistično pomembne razlike so bile izmerjene za

jabolčno kislino (od 2,39 g/kg pri kontroli do 1,63 g/kg pri KON, EKO in INT),

antioksidativno aktivnost (najvišja v BD in najnižja v KON) in vsebnost skupnih fenolov

(v razponu od 0,511 mg/g pri KON do 0,667 mg/g pri BD). Zaključili so, da je vsebnost

zdravju koristnih snovi praviloma višja v pridelovalnih sistemih z manjšimi vnosi

agrokemikalij (kontrola, EKO, BD).

Prav tako pa so kasneje Štraus in sodelavci (2012) v rdeči pesi določali notranjo kakovost

(vsebnost skupnih fenolov, sladkorjev, organskih kislin, mineralnih spojin in

antioksidativno aktivnost) in fizikalne parametre. V obeh raziskavah je bila od sladkorjev

najpogostejša saharoza. Glukozo in fruktozo so našli le v majhnih količinah. Prav tako je

bila podobna vsebnost skupnih sladkorjev, ki je bila v razponu od 21,03 g/kg KON do

31,58 g/kg BD (Bavec in sod. 2010) oziroma od 26,0 mg/g KON in 36,9 mg/g EKO

(Štraus in sod. 2012), vendar razlike niso bile statistično značilne.

Ekološki način pridelave rdeče pese je v primerjavi s konvencionalnim načinom zmanjšal

vsebnost makro mineralov (P, K in Mg) ter povečal vsebnost nekaterih mikro mineralov

(Na, Cu, Fe, Mn in Zn) in antioksidativno aktivnost. Pridelek rdeče pese je bil bistveno



večji v konvencionalni in integrirani pridelavi kot pa v ekološki pridelavi (27 % manjši

pridelek) in pri kontroli (75 % manjši pridelek). Predhodne raziskave so pokazale, da je

manjši pridelek ekološko pridelanih rastlin posledica pomanjkanja dušika. Čeprav organski

gnoj običajno vsebuje zadostne količine dušika, je samo del teh hranil takoj na voljo

rastlinam. Vsebnost askorbinske kisline je bila bistveno višja v ekološkem načinu pridelave

(34,3 mg/100g) kot pa v konvencionalnem (23,3 mg/100g). Avtorji navajajo, da se

vsebnost askorbinske kisline v sadju in zelenjavi zmanjša, kadar povečamo gnojenje z

dušikovimi gnojili. Ko pa je vnos dušika omejen, se povečuje raven sekundarnih

metabolitov, mikro mineralov, skupnih fenolov in antioksidativna aktivnost. Primerjava

vpliva organskih in kemično sintetičnih mineralnih gnojil na hranilne vrednosti rdeče pese

je pokazala, da organska gnojila prispevajo k izboljšanju kemične sestave zelenjave glede

na pojavljanje mikroelementov, vitaminov in fenolnih spojin. Ko je razpoložljivost dušika

omejena, se intenzivno sintetizirajo sekundarni metaboliti, ki delujejo kot imunski sistem

za rastline (Štraus in sod. 2012).

2.5 Vpliv ekoloških živil na zdravje in ohranitev okolja

Poznavanje razlik med načini kmetijske pridelave in njihovimi vplivi na varnost, kakovost

in okoljsko sprejemljivost pridelanih živil so predpogoj za pravilen izbor hrane. Uživanje

ekoloških živil predstavlja zmanjšano tveganje vnosa škodljivih snovi v organizem, kar je

še posebej pomembno za najbolj občutljive skupine prebivalcev (otroci, mladostniki,

nosečnice, bolniki in starostniki) (Bavec 2015). Bolezni, povezane s prehrano, so v

industrializiranem svetu vedno bolj pogoste in velikokrat vzrok smrti (Slabe in Dolenc

2011).

Pri konvencionalni pridelavi hrane je dovoljenih več sto sintetičnih aditivov, medtem ko je

pri ekološki pridelavi hrane dovoljenih le okoli 40 naravnih snovi. Več umetnih aditivov,

ki se uporabljajo pri pridelavi konvencionalne hrane, je povezanih s škodljivimi

posledicami na zdravje ljudi (debelost, alergije, glavobol, rak itd.), vendar pa na žalost še



vedno ni dovolj dokazov za njihovo nevarnost, da bi jih lahko prepovedali (Matt in sod.

2011).

Pristnost ostankov pesticidov v konvencionalnih živilih je glavna razlika med ekološko in

konvencionalno hrano. Mejna vrednost ostankov pesticidov (MRL), izražena v miligramih

na kilogram, je najvišja dovoljena količina ostankov pesticidov v oziroma na živilu in

kmetijskem pridelku (Uradni list RS, št. 84/2004). V Evropi je za pripravo letnih poročil o

monitoringu odgovorna Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), ki pripravlja

neodvisne znanstvene nasvete in obvešča o obstoječih in novih tveganjih v zvezi s hrano.

Prav tako sodeluje pri oblikovanju evropske zakonodaje in posledično prispeva k varstvu

potrošnikov pred tveganji v prehranjevalni verigi (EFSA 2016). Letno poročilo temelji na

monitoringu izbranih pesticidov, ki so izbrani na osnovi EU koordiniranega programa, ki

določa 12 živilskih proizvodov in 209 pesticidov, ki jih morajo države članice Evropske

unije spremljati, in na osnovi nacionalnega kontrolnega programa, v katerem države

določijo obseg nacionalnih nadzornih programov, ki spremljajo proizvode, za katere se

pričakuje, da vsebujejo ostanke pesticidov v koncentracijah, ki presegajo zakonske

omejitve in predstavljajo tveganje za zdravje potrošnikov. V letu 2013 je EFSA izvajala

monitoring v državah članicah Evropske unije, vključno z Islandijo in Norveško. Skupno je

bilo testiranih 80.967 različnih vzorcev živil za 685 ostankov pesticidov. Kar 97,4 %

vzorcev hrane je bilo skladnih s predpisanimi mejnimi vrednostmi ostankov pesticidov, od

tega 54,6 % vzorcev sploh ni vsebovalo ostankov pesticidov. V 2,6 % vzorcev pa je bila

MRL vrednost presežena. V konvencionalni pridelavi so bili vzorci sadja (70,2 %) v

primerjavi z vzorci zelenjave (40,3 %) bolj obremenjeni z ostanki pesticidov, medtem ko

so vzorci zelenjave (3,5 %) večkrat presegli dovoljeno MRL vrednost kot pa vzorci sadja

(2,3 %). Vzorci iz konvencionalne pridelave so imeli v primerjavi z vzorci iz ekološke

pridelave trikrat višjo vsebnost ostankov pesticidov (EFSA 2015, Urbanč 2016).

V Sloveniji je za pripravo poročil o monitoringu odgovorna Uprava za varno hrano,

veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). V letih 2011 do 2015 je bilo v Sloveniji

analiziranih 3.657 vzorcev sadja in zelenjave. V 47,1 % vzorcih zelenjave in sadja ni bilo

najdenih ostankov pesticidov, v 51,6 % vzorcih ostanki pesticidov niso presegli MRL



vrednosti, v 1,3 % vzorcih pa je bila MRL vrednost presežena. Vzorci zelenjave (1,6 %) so

v primerjavi z vzorci sadja (1,0 %) večkrat presegli MRL vrednost, vendar pa je bil delež

vzorcev brez ostankov pesticidov pri zelenjavi (65 %) višji kot pri sadju (47,1 %). Urbanč

(2016) je na podlagi teh podatkov zaključila, da so vzorci sadja (52,9 %) v Sloveniji bolj

obremenjeni z ostanki pesticidov kot zelenjava (35 %), vendar pa manj kot drugje po svetu.

Že majhne količine kemičnih ostankov so lahko zelo nevarne za zdravje ljudi. Vnos

pesticidov s hrano povzroča dodatne motnje, deformacije in bolezni pri ljudeh (vključno z

rakom). Obstajajo dokazi, da je uživanje ekološke hrane znatno zmanjšalo raven ostankov

pesticidov v materinem mleku in urinu otrok (Matt in sod. 2011). V mleku mater, ki so

večinoma uživale ekološka živila, je bilo več omega-3-maščobnih kislin in več nenasičenih

maščobnih kislin (Velimirov in Müller 2003, cit. po Bavec in Repič 2007). Redno uživanje

ekološkega mleka in mlečnih izdelkov pri materah zmanjša pogostost kožnih alergij pri

doječih dojenčkih in majhnih otrocih. Prav tako pa je dokazano, da je vsebnost nitratov v

ekoloških pridelkih nižja kot v konvencionalnih. Čezmeren vnos nitratov lahko povzroči

methemoglobinemijo pri otrocih in raka pri odraslih (Matt in sod. 2011).

Methemoglobinemija pomeni povečano raven methemoglobina (MetHb) v krvi zaradi

oksidacije hemoglobina. Hemoglobin, ki se nahaja v rdečih krvničkah in se uporablja za

transport kisika, se pretvori v disfunkcionalni methemoglobin in zato ni več na voljo za

transport kisika. Za otroke obstaja nevarnost pri uživanju pitne vode in zelenjave s

prevelikimi količinami nitratov (Wikipedia 2016).

Pesticidi in njihovi razgradni produkti, ki so poznani kot hormonski motilci, bi naj bili tudi

eden izmed razlogov za vse več reproduktivnih motenj sodobnega človeka. Spolne celice

ekoloških sadjarjev in vinogradnikov so bolj »aktivne« kot spermiji tistih, ki pridelujejo na

konvencionalen način pridelave. Uživanje ekološke hrane pa vpliva tudi na število moških

spolnih celic. Pri moških, ki so uživali ekološko hrano, je bila koncentracija spolnih celic

višja za 30 % (Velimirov in Müller 2003, cit. po Bavec in Repič 2007).

Povečanje vnosa antioksidantov zmanjša tveganja za kronične bolezni, nevrodegenerativne

bolezni in rakava obolenja (Baranski in sod. 2014). Raziskave na živalih potrjujejo

https://en.wikipedia.org/wiki/Methemoglobinemia



pozitiven vpliv ekoloških pridelkov na parametre, kot so imunski sistem, stopnja plodnosti

in stopnja preživetja mladičev. Na podlagi dosedanjih študij na človeku je mogoče

postaviti hipotezo, da ima ekološka hrana pozitiven vpliv na zdravje ljudi (Matt in sod.

2011).

2.5.1 Pesticidi pri otrocih

Otroci še nimajo razvitih vseh obrambnih mehanizmov in v povprečju zaužijejo več hrane

na kilogram telesne mase kot odrasli. Prav tako pa je v njihovih obrokih navadno več

svežega sadja in zelenjave. Zato posledično otroci, ki uživajo konvencionalna živila,

zaužijejo več ostankov pesticidov kot otroci, ki uživajo ekološka živila. Pesticidi pri

otrocih vplivajo na razvojno nevrotoksičnost, hiperaktivnost, avtizem, depresijo, slabšo

koordinacijo gibov in zmanjšanje IQ (Leu 2014, cit. po Bavec 2015). V nadaljevanju

predstavljamo nekaj raziskav.

V primerjalni študiji so Guillette in sodelavci (1998) obravnavali dve skupini otrok starih

od 4 do5 let, ki prebivajo v dolini na severozahodu Mehike. Ti otroci so imeli podobno

genetsko osnovo, prehrano, kulturne vzorce in socialno vedenje. Glavna razlika med njimi

je bila njihova izpostavljenost pesticidom. V omenjeni dolini so na kmetijskih površinah

uporabljali pesticide že od leta 1940. Leta 1990 so odkrili visoke koncentracije številnih

pesticidov v krvi novorojenčkov in v materinem mleku. Na podlagi antropoloških metod za

hitro ocenjevanje problemov v podeželskem okolju so razvili ocenjevalno metodo, s katero

so merili rast in razvoj predšolskih otrok. V epidemiološki študiji so primerjali otroke iz

kmetijske regije in otroke, ki so živeli v vznožju doline, kjer niso uporabljali pesticidov.

Merili so telesno rast in sposobnost opravljanja normalnih otroških aktivnosti. Razlik v

rasti niso odkrili, ampak pri sposobnostih, saj so bili izpostavljeni otroci manj osredotočeni

in manj sposobni pri risanju. Prav tako pa so imeli slabše razvito koordinacijo oko-roka in

slabši 30-minutni spomin.



Z zmanjšanjem izpostavljenosti pesticidom in drugim sredstvom lahko pri otrocih

zmanjšamo pogostost bolezni povezanih z okoljem. Otroci, ki živijo na kmetijskih

območjih, so bolj izpostavljeni pesticidom zaradi raznašanja pesticidov, igranja na bližnjih

travnikih ali vnosa preko materinega mleka. Obstajajo toksikološki dokazi, da ima lahko

večkratna nizka stopnja izpostavljenosti organofosfatnim pesticidom vpliv na nevrološki

razvoj in na rast v razvoju živali. Na primer: raziskave na živalih so pokazale

nevrovedenjske posledice, kot so težave pri orientaciji, premikanju in ravnotežju pri

mladičih, ki so bili izpostavljeni pesticidom v maternici in v zgodnjem poporodnem

obdobju. Možne posledice so tudi zaviranje možganske acetilholinsteraze, zmanjšanje

sinteze možganske DNA in zmanjšanje teže možganov pri potomcih. Rezultati raziskave

so pokazali tudi, da izpostavljenost organofosfatnim pesticidom vpliva na rast in povzroča

bolezni dihal pri otrocih (Eskenazi 1999).

V severnem Ekvadorju, kjer je gojenje cvetlic intenzivna panoga in temelji na

zaposlovanju žensk, so izvedli podrobnejšo raziskavo, kjer so ocenjevali nevrovedenjske

funkcije šolskih otrok starih od 6 do 8 let. V rastlinjakih uporabljajo približno 30 različnih

pesticidov, med katerimi najpogosteje uporabljajo organofosfatne insekticide. Z

nevrovedenjskimi testi so preučili 87 otrok, ki obiskujejo lokalno javno šolo na območju

intenzivnega gojenja cvetlic. Namen študije je bila primerjava dveh skupin otrok iz

podobnih okolij, različna je bila le poklicna izpostavljenost pesticidom njihovih mater v

preteklosti (otroci izpostavljeni pred rojstvom oziroma otroci, ki niso bili izpostavljeni).

Informacije o izpostavljenosti pesticidom med nosečnostjo so pridobili od mater preko

intervjuja. V času raziskave je bila izpostavljenost otrok pesticidom ocenjena z analizo

njihovega urina. Od 84 udeležencev, ki ustrezajo pogojem, je bilo 35 otrok izpostavljenih

pesticidom med nosečnostjo preko matere zaradi poklicne izpostavljenosti in 23 otrok

posredno preko očeta (zaradi poklicne izpostavljenosti). Pri 22 otrocih so zaznali trenutno

izpostavljenost ne glede na njihovo izpostavljenost pred rojstvom. Le otroci, ki so bili

izpostavljeni pesticidom preko matere že pred rojstvom, imajo določene primanjkljaje v

razvoju (pri motoričnih funkcijah, spretnosti, koordinaciji, zmogljivosti, vizualnem

spominu) in pri rasti. Ti otroci zaostajajo v razvoju od 1,5 do 2 leti. Prav tako pa je

izpostavljenost pesticidom pred rojstvom znatno povezana s povprečno rastjo sistoličnega



krvnega tlaka za 3,6 mm Hg in rahlim zmanjšanjem indeksa telesne mase za 1,4 kg/m². Te

ugotovitve potrjujejo tezo, da lahko izpostavljenost pesticidom pred rojstvom v količinah,

ki ne povzročajo negativnih zdravstvenih posledic pri materah, povzroči trajne škodljive

posledice v razvoju možganov pri otrocih. Izpostavljenost pesticidom lahko torej prispeva

k »tihi pandemiji« razvojne nevrotoksikologije (Harari 2010).

V obdobju prenatalnega razvoja so možgani še posebej občutljivi na nevrotoksičnost. To je

odvisno od ustrezne oskrbe z esencialnimi hranili in podhranjenostjo, kar se odraža v

ovirani rasti in lahko privede do pomembnih zamud v nevrološkem razvoju. Če je razvojni

proces moten, so zelo majhne možnosti za kasnejša popravila in posledice so lahko trajne.

Študije so pokazale, da lahko pomanjkanje hranil vpliva tudi na kardiovaskularni razvoj.

Število epidemioloških dokazov o toksični izpostavljenosti pesticidom med nosečnostjo se

povečuje. Posebnega pomena so študije na območjih, kjer se pogosto uporabljajo

organofosfati. Dobljeni rezultati kažejo, da lahko izpostavljenost pesticidom zamakne

duševni razvoj. Rezultati so tudi pokazali, da je izpostavljenost pesticidom pred rojstvom

bolj škodljiva za otroke kot trenutna izpostavljenost (Harari 2010).

2.5.2 Ohranitev okolja

Tako intenzivno kmetijstvo kot živilsko-predelovalna industrija prispevata svoj delež pri

onesnaževanju okolja. Zato je iskanje in uporaba trajnostnih načinov kmetijske pridelave

ključna za varovanje okolja. Med trajnostne načine pridelave sodita ekološko in

biodinamično kmetijstvo, kjer veljajo številne prepovedi (uporaba herbicidov in drugih

kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, lahkotopnih mineralnih gnojil, gensko

spremenjenih organizmov itd.) in zahteve oziroma priporočila (kolobar, hkratna setev več

rastlin, pridelovanje avtohtonih sort, ekološka semena in sadike, uporaba komposta in

živilskih gnojil itd.). Znanstvene raziskave so v primerjavi s konvencionalnim kmetijstvom

potrdile prednosti ekološkega kmetijstva na okolje, in sicer na biotsko raznovrstnost,

populacijo deževnikov, prisotnost pesticidov in nitratov v podtalnici ter na okoljski odtis

(Bavec in sod. 2014).



Biodiverziteta ali biotska raznovrstnost je raznolikost vseh živih organizmov in njihovih

življenjskih okolij. Glavni razlogi, ki pripomorejo k večji biotski raznolikosti, so naslednji:

– prepoved oziroma zmanjšanje uporabe pesticidov in mineralnih gnojil (ima

pozitiven vpliv zaradi odstranitve negativnega učinka na žive organizme),

– mejice na njivah in oskrba obdelovalnih površin (lahko povečajo raznolikost in

količino rastlin, nevretenčarjev, ptic in sesalcev) ter

– ohranitev mešanih kmetij (ima pozitiven učinek na biodiverziteto zaradi

raznolikosti habitatov) (Bavec in sod. 2014).

Aktivnost deževnikov koristno vpliva na lastnosti tal, ker pospešujejo kroženje hranilnih

snovi in bogatijo mineralni del tal, spodbujajo delovanje koristnih talnih mikroorganizmov,

kar pospeši mineralizacijo in premeščanje organske snovi. Prav tako pa pozitivno vplivajo

na povečanje koncentracije hranil v tleh, strukturo tal, dinamiko plinov in pretok vode v

tleh. Na populacijo in aktivnost deževnikov pogosto vplivajo agrokemični vnosi, kot so

težke kovine in pesticidi. Ker se pri ekološkem kmetijstvu uporabljajo organska gnojila, je

vnos organske snovi kot vir hrane za deževnike posledično večji. Številne raziskave so

potrdile ugoden učinek ekološke pridelave na populacijo deževnikov, ki so indikatorji

rodovitnosti tal. Rodovitnost tal pa omogoča rast in razvoj zdravih rastlin (Bavec in sod.

2014).

Zaradi prepovedane uporabe lahkotopnih mineralnih gnojil in kemično-sintetičnih

pesticidov je na ekoloških kmetijskih površinah manjša nevarnost ostankov težkih kovin in

manj izpiranja nitratov v podtalnico. V konvencionalnem kmetijstvu se pogosto gnojila

(zlasti dušikova mineralna gnojila) uporabljajo v prekomernih količinah ali izven rastne

dobe, ko jih rastline ne morejo več porabiti, kar pa pomeni večje tveganje za izpiranje

nitratov v podtalnico. Tako predstavlja ekološko kmetijstvo alternativo za kmetije, zlasti na

najožjih vodovarstvenih območjih, saj je onesnaženost podtalnice minimalna (Bavec in

sod. 2014).

Okoljski odtis nam pove, kolikšna površina zemlje in količina vode sta potrebni za

nastanek naravnih virov, ki jih človeška populacija porabi. Okoljski odtis zajema številne



druge vplive v celotnem ciklu proizvodnje – od surovin, transporta, pridelave, predelave do

uporabe oziroma razgradnje proizvoda. Okoljski odtis ekoloških pridelkov je v primerjavi s

konvencionalnimi veliko manjši (Bavec in sod. 2014).

Za razliko od konvencionalnega kmetijstva so v ekološkem kmetijstvu manjši izpusti

toplogrednih plinov in manjša poraba fosilnih goriv, ker ni dolgih transportnih poti. Vzrok

za to je pridelava lastne krme, predelava živalskega gnoja, kompostiranje, vključevanje

zelenega gnojenja in vmesnih posevkov namesto uporabe kemično-sintetičnih sredstev

(Slabe in Dolenc 2011). Dejstvo je, da je pri ekološki pridelavi hrane pomembno ohranjati

rodovitna tla in oskrbeti rastline le z uporabo naravnih gnojil. Na voljo so biopesticidi,

katere je dovoljeno uporabljati za varstvo rastlin, so okolju prijazni, ne pustijo škodljivih

ostankov v rastlinah in njihova dolgotrajna uporaba je lahko tako učinkovita kot uporaba

kemičnih pesticidov (Matt in sod. 2011).

2.6 Splošno o javnem naročanju in javnem naročanju živil

Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015, v nadaljevanju: ZJN-3) opredeljuje

dolžnosti naročnikov in ponudnikov pri naročanju blaga, storitev oziroma gradenj. V

skladu z 9. členom tega zakona morajo pravila javnega naročanja upoštevati:

organi Republike Slovenije in lokalnih samoupravnih skupnosti,

javni skladi,

javne agencije,

javni zavodi,

javni gospodarski zavodi,

druge osebe javnega prava,

javna podjetja, ki opravljajo eno ali več dejavnosti na področju infrastrukture in

subjekti, ki niso omenjeni zgoraj ter opravljajo eno ali več dejavnosti na

infrastrukturnem področju, če jim je za to dejavnost pristojni organ Republike

Slovenije podelil posebne pravice (v nadaljevanju: naročniki) (MKO in MF 2013,

Uradni list RS, št. 91/2015).

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2015-01-3570

https://www.uradni-list.si/1/index?edition=201591#!/Uradni-list-RS-st-91-2015-z-dne-30-11-2015



Naročniki morajo dobavitelje izbrati v postopku javnega naročanja, ki ga izvedejo takrat,

kadar določenega blaga, storitve ali gradnje ne morejo dobaviti ali izvesti z lastnimi

kapacitetami. Postopek je namenjen predvsem gospodarni in učinkoviti porabi javnih

sredstev brez dajanja prednosti posameznim ponudnikom. To dosežejo z objavo razpisne

dokumentacije in povabila k oddaji naročila na portalu javnih naročil oziroma v Uradnem

listu EU. Zahteve za dodelitev naročila morajo biti oblikovane tako, da ne ustvarjajo

podlage za diskriminacijo, da so sorazmerne s predmetom javnega naročanja ter da jih je

mogoče preveriti na objektiven način (MKO in MF 2013).

Z oblikovanjem javnega naročila v več manjših sklopov naročnik ponudnikom omogoči,

da sodelujejo pri izvedbi javnega naročila. Priporočljivo je združevanje ponudnikov, saj

naročnik zaradi učinkovitosti upravljanja pogodbe le-te ne more skleniti z neomejenim

številom ponudnikov. Ponudniki lahko tako zagotovijo obsežnejši nabor artiklov, večje

količine in ugodnejše cene (MKO in MF 2013).

Pri javnem naročanju živil ni dopustno zahtevati živil slovenskega ali lokalnega porekla ali

sort, ki se pridelujejo zgolj na območju Slovenije. Prav tako ni dopustno določiti najdaljše

transportne poti (v kilometrih) ali največje dovoljene količine izpustov CO2 itd. Vse

zahteve morajo biti utemeljene in ne smejo omejevati tujih ponudnikov pri oddaji ponudbe

za posamezno javno naročilo. Kadar se naročnik sklicuje na konkretno blagovno znamko,

sorto ali podobno, mora v razpisni dokumentaciji napisati, da so dopustna tudi

»enakovredna« živila in navesti elemente, na podlagi katerih se enakovrednost živil presoja

(MKO in MF 2013). Pri naročanju živil se prednostno upoštevajo živila, ki so v shemah

kakovosti (na primer sezonska integrirana živila, sezonska ekološka živila itd.), živila, ki

so proizvedena po slovenskih predpisih o kakovosti živil ter živila, ki so trajnostno

pridelana in predelana in je zagotovljena višja kakovost živil z vidika večje svežine ali

nižjih okoljskih obremenitev pri prevozu (Uradni list RS, št. 91/2015).




2.6.1 Okvirni sporazum

ZJN-3 okvirni sporazum opredeljuje kot sporazum med enim ali več naročniki in enim ali

več gospodarskimi subjekti (v nadaljevanju ponudnik), katerega namen je določiti pogoje

za naročila, ki se oddajo v določenem obdobju, zlasti v zvezi s ceno in če je ustrezno,

predvideno količino. Naročnik lahko sklene okvirni sporazum samo v primeru, da uporabi

enega od postopkov iz tega zakona. Veljavnost okvirnega sporazuma ne sme biti daljša od

štirih let razen v izjemnih primerih, upravičenih predvsem zaradi predmeta tega

sporazuma. Na podlagi okvirnega sporazuma se oddajo javna naročila v skladu s postopki

(predstavljeni spodaj), ki se lahko izvedejo le med naročniki in ponudniki, s katerim je

sklenjen okvirni sporazum. Zakon izrecno določa, da se pogoji pri oddaji naročil na

podlagi tega sporazuma nikakor ne smejo bistveno spreminjati (Uradni list RS, št.

91/2015).

Če se okvirni sporazum sklene z enim samim ponudnikom, se naročila na podlagi tega

sporazuma oddajo v skladu s pogoji iz okvirnega sporazuma. Pri oddaji naročil se naročnik

lahko v pisni obliki posvetuje s ponudnikom, podpisnikom okvirnega sporazuma in

zahteva, da po potrebi dopolni svojo ponudbo. Kadar pa sklene naročnik okvirni sporazum

z več ponudniki, pa se ta izvaja na enega od naslednjih načinov:

a) Na podlagi pogojev iz okvirnega sporazuma in brez ponovnega odpiranja konkurence,

če sporazum določa vse pogoje glede zagotavljanja gradenj, storitev in blaga ter objektivne

pogoje za izbiro ponudnika in podpisnika okvirnega sporazuma. Pogoje za izbiro

ponudnika navede naročnik.

b) S ponovnim odpiranjem konkurence med ponudniki, ki so podpisniki okvirnega

sporazuma, če niso vključeni vsi pogoji glede zagotavljanja gradenj, storitev in blaga.

c) Deloma brez ponovnega odpiranja konkurence v skladu z a) točko in deloma s

ponovnim odpiranjem konkurence med ponudniki, podpisniki okvirnega sporazuma, v

skladu z b) točko, če okvirni sporazum določa vse pogoje glede zagotavljanja gradenj,

storitev in blaga in če je naročnik to možnost določil v dokumentaciji za oddajo javnega

naročila v postopku za sklenitev okvirnega sporazuma. Odločitev, ali se naročilo

posameznih gradenj, blaga ali storitev odda s ponovnim odpiranjem konkurence ali




neposredno pod določenimi pogoji v okvirnem sporazumu, sprejme naročnik na podlagi

objektivnih meril, ki so določene v dokumentaciji. V tej dokumentaciji naročnik tudi

določi, na podlagi katerih pogojev je mogoče ponovno odpiranje konkurence (Uradni list

RS, št. 91/2015).

Možnosti iz c) točke se uporabljata tudi za vsak sklop okvirnega sporazuma, za katerega so

v sporazumu določeni vsi pogoji. Odpiranje konkurence iz b) in c) točke temelji na enakih

pogojih, kot so bili uporabljeni za sklenitev okvirnega sporazuma v skladu z naslednjimi

postopki:

a) Za vsako oddano naročilo se lahko naročnik v pisni obliki posvetuje s ponudniki in

podpisniki okvirnega sporazuma.

b) Naročnik ob upoštevanju dejavnikov, kot sta zapletenost predmeta javnega naročila in

čas potreben za pošiljanje ponudb, določi rok, ki mora biti dovolj dolg, da ponudnikom

omogoča predložitev ponudb za vsako posamezno naročilo.

c) Ponudbe se predložijo v pisni obliki in se ne odprejo do izteka roka, določenega za

oddajo ponudb.

č) Naročnik odda posamezna naročila ponudnikom, ki so predložili najboljšo ponudbo na

podlagi meril za oddajo javnega naročila, navedenih v dokumentaciji (Uradni list RS, št.

91/2015).

Če predmet javnega naročila dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in

učinkovitosti izvedbe javnega naročila, mora naročnik javno naročilo oddati po ločenih

sklopih ter določiti velikost in predmet takšnih sklopov. Pri tem mora zagotoviti

enakopravno obravnavo ponudnikov in s tem večjo dostopnost javnega naročila vsem

ponudnikom. Z namenom upoštevanja načela kratkih verig lahko naročnik sklope oblikuje

tako, da v posamezen sklop združi lokalno ponudbo. Naročnik lahko oblikuje en ali več

takih sklopov in jih v skladu z zakonom izloči iz postopka javnega naročanja. Naročnik

lahko odda javna naročila za posamezne izločene sklope brez uporabe postopkov iz tega

zakona, če je njihova skupna ocenjena vrednost (brez DDV) nižja od 80.000 € za blago ali

storitve in hkrati ne presega 20 % skupne vrednosti vseh sklopov javnega naročila

(preglednica 1 in 2) (Uradni list RS, št. 91/2015).






Preglednica 1: Primer izračuna ocenjene vrednosti za javno naročilo za dobavo živil

(povzeto po MKO in MF 2013).

Sklopi Predmet naročanja Ocenjena vrednost

(v € brez DDV)

Delež v ocenjeni

vrednosti vseh sklopov

Izločiti

sklop?

1 Mleko in mlečni izdelki 32.000 7,29 % Da

2 Zamrznjena živila in

sveže ribe

35.000 7,97 % Da

3 Meso in mesni izdelki 100.000 22,78 % Ne

4 Splošno prehrambeno

blago in pijače

138.000 31,44 % Ne

5 Sveže sadje in zelenjava 62.000 14,12 % Ne

6 Kruh, pekovski izdelki in

slaščice

60.000 13,67 % Ne

7 EKO sezonsko sadje in

zelenjava

7.000 1,59 % Da

8 EKO meso 5.000 1,14 % Da

Skupaj 439.000 100 %

Preglednica 2: Primer izločenih sklopov iz postopka javnega naročanja za dobavo živil

(povzeto po MKO in MF 2013).

Sklopi Predmet naročanja Ocenjena vrednost (v

€ brez DDV)

Delež v ocenjeni

vrednosti vseh sklopov

1 Mleko in mlečni izdelki 32.000 7,29 %

2 Zamrznjena živila in sveže ribe 35.000 7,97 %

7 EKO sezonsko sadje in zelenjava 7.000 1,59 %

8 EKO meso 5.000 1,14 %

Skupaj izločeni sklopi 79.000 18 %

2.6.2 Zeleno javno naročanje živil

Zeleno javno naročanje je pomemben instrument za spodbujanje zelenega trga, dajanje

zgleda zasebnemu sektorju ter potrošnikom za zmanjšanje negativnih vplivov na okolje in



za zagotavljanje gospodarne rabe javnih sredstev (MF 2012). Zeleno javno naročanje

zagotavlja, da javni sektor naroča blago, storitve in dela, ki imajo manjši vpliv na okolje

kot blago, storitve in dela z isto osnovno funkcijo. Javni sektorji so glavni potrošniki v

Evropi, ki lahko pomembno prispevajo k uresničevanju trajnosti. Sektor živil in pijač je

odgovoren za 20 do 30 % najpomembnejših vplivov na okolje v Evropi (uporaba

škodljivih kemikalij pri proizvodnji in pripravi ter prevozu hrane) (Pavlov 2014).

Vlada Republike Slovenije je dne 8. 12. 2011 izdala Uredbo o zelenem javnem naročanju

(Uradni list RS, št. 102/2011 z dopolnitvami, v nadaljevanju: Uredba o ZeJN), ki ureja

zeleno javno naročanje, in določa:

– temeljne okoljske zahteve (minimalne obvezne zahteve),

– dodatne okoljske zahteve (priporočila za doseganje višjih okoljskih standardov),

– način vključevanja okoljskih zahtev v postopke javnega naročanja in

– način dokazovanja, da ponudnik oziroma blago, storitev ali gradnja izpolnjuje

okoljske zahteve (MKO in MF 2013).

Najpogostejši načini dokazovanja za izpolnjevanje okoljskih zahtev so evropski znak za

okolje, tehnična dokumentacija, izjava ponudnika, poročilo o preizkusu neodvisne

akreditirane institucije itd. Za ekološka živila pa je edino dopustno dokazilo certifikat, ki

ga dodeli odgovorna organizacija za kontrolo in certifikacijo (MF 2012).

Namen uredbe je zmanjšati negativen vpliv javnega sektorja na okolje ter spodbujati razvoj

in inovacije na tem področju (okoljsko sprejemljivejši izdelki, nove zelene tehnologije)

(MKO in MF 2013).

Uredba o ZeJN določa okoljske zahteve za 11 skupin izdelkov in storitev, med drugim tudi

za živila, pijače, kmetijske pridelke za prehrano in gostinske storitve (zapisane so v Prilogi

2 Uredbe o ZeJN). V Prilogi 2 so navedene temeljne in dodatne okoljske zahteve, kot so

vsebina tehnične specifikacije, merila za izbor in pogodbena določila o izvedbi naročila

(Pavlov 2014).



Od 1. 1. 2014 dalje za javno naročanje živil določa Uredba o ZeJN obvezen minimalen

10 % delež ekoloških živil in spodbuja naročanje čim več ekoloških živil ter živil, ki so v

povratni ali enotni embalaži ali embalaži iz obnovljivih surovin ali recikliranih materialov

(MKO in MF 2013, Pavlov 2014).

Uredba o ZeJN dopušča več različnih načinov upoštevanja zahtev po minimalnem deležu

ekoloških živil. Zaželeno je, da naročniki minimalni delež ekoloških živil opredelijo tako,

da naročajo tista ekološka živila, ki jih v Sloveniji v zadostni meri pridelamo sami. To so

meso ekološko vzrejenih živali, zlasti govedina, mlečni izdelki, jajca, žitni izdelki in

nekatere vrste sadja. Naročnik lahko doseže minimalen delež ekoloških živil:

– s samim načinom oblikovanja sklopov,

– tako, da v razpisni dokumentaciji oblikuje en ali več sklopov ekoloških živil ali

– tako, da v okviru več sklopov zahteva, da so posamezna živila ekološka (MKO in

MF 2013).

Temeljne okoljske zahteve za živila so naslednje: minimalni 10 % delež ekoloških živil, ki

se nanaša na število ali količino artiklov, sekundarna embalaža, embalaža iz 45 %

recikliranih materialov, embalaža iz obnovljivih surovin, enotna ali povratna embalaža.

Dodatne okoljske zahteve za živila pa so večji delež ekoloških živil (MF 2012).

Temeljne okoljske zahteve in dokazila za gostinske storitve so na primer: minimalna 10 %

uporaba ekoloških živil (ni nujno, da je pripravljen obrok ekološki), minimalno 35 %

sadja, zelenjave in rib mora biti sezonskih (sezonski koledar določi naročnik), uporaba

jedilnega pribora, posod, pogrinjkov, ki jih je mogoče uporabiti večkrat ali iz obnovljivih

surovin ter ločeno zbiranje odpadkov. Dodatne okoljske zahteve za gostinske storitve so na

primer: višji delež ekoloških živil, reciklirani ali trajnostno proizvedeni higienski papirnati

proizvodi in upoštevanje okoljskih vidikov pri izvajanju gostinskih storitev (MF 2012).

Z zelenim javnim naročanjem živil lahko javne ustanove pospešijo razvoj ekološkega

kmetijstva in pridelavo ekoloških živil. S tem lahko prispevajo k zmanjšanju negativnih

posledic intenzivnega kmetijstva na okolje in ljudi (bioakumulacija in biomagnifikacija



pesticidov in umetnih gnojil v vodi, zraku in tleh, izgubljanje biotske raznovrstnosti itd.).

Javna uprava v evropskih državah letno porabi približno 1.800 bilijonov evrov. Če bi se

vse javne ustanove odločile za nakup ekoloških živil, bi lahko 3,5 milijona ljudi obvarovali

pred izpostavljenostjo visokim vrednostim nitratov in pesticidov (Slabe in Dolenc 2011).

V Sloveniji so ključni porabniki hrane javni zavodi, kot so vrtci, šole, bolnišnice in domovi

za ostarele, saj skupaj z ostalim javnim sektorjem porabijo za hrano preko 120 milijonov

evrov na leto. Pri nabavi živil morajo javni naročniki upoštevati pravila javnega naročanja

in izbrati najbolj ustreznega ponudnika. Izkušnje kažejo, da javni zavodi naročajo cenovno

ugodnejšo hrano, ki je pogosto slabše kakovosti zaradi načina pridelave in predelave ter

dolgih transportnih poti. Razlog temu je, da naročniki pogosto ne znajo opredeliti zahtev

glede kakovosti živil. Zato moramo pri javnem naročanju živil upoštevati takšna merila in

pogoje, da bo hrana, ki jo uživajo naši otroci, mladostniki, nosečnice, bolniki in ostareli,

kakovostna, uravnotežena in zdrava (MKO in MF 2013, MF 2013).

2.6.3 Projekt iPOPY

Na Ekološkem svetovnem kongresu (»Organic World Congress«), ki ga je vodil IFOAM v

Italiji (v Modeni) junija 2008, je bil zasnovan projekt iPOPY – Inovativno javno naročanje

ekoloških živil za mlade (»Innovative Public Organic food Procurement for Youth«).

iPOPY (2007-2010) je bil eden izmed osmih projektov evropskega programa CORE

Organic, kjer je sodelovalo 11 različnih držav. Ustanovitelji evropskega raziskovalnega

projekta iPOPY so želeli preučiti, kako bi lahko z javnimi naročili ekoloških živil v obratih

javne prehrane povečali uživanje ekološke hrane med mladimi. Z analiziranjem sistemov

javnega naročanja ekoloških živil so predlagali strategije in sredstva za spodbujanje

trajnostne prehrane (Strassner in sod. 2009). Prav tako so preučevali delovanje oskrbovalne

verige, postopke za certificiranje obratov javne prehrane oziroma ponudnikov obrokov in

zmožnosti ekološke hrane v zvezi z zdravstvenimi tveganji in debelostjo (Slabe in Dolenc

2011).



Debelost in prekomerna teža med otroci in mladostniki narašča v večini evropskih držav.

Zato je potrebno razviti in izvesti učinkovite strategije, ki bodo lahko vplivale na

prehranjevalne in življenjske navade mladih. Šole imajo vedno večjo vlogo pri spodbujanju

zdravega načina prehranjevanja in izobraževanju mladih o zdravi prehrani. Hkrati pa

morajo šole izvajati okolju prijazne strategije, kot so strategije javnih naročil za ekološka

živila. Tako je šola postala ena izmed glavnih lokacij za izvajanje ekoloških javnih naročil.

Rezultati so pokazali, da je razpoložljivost zdrave hrane v šolah sorazmerna z javnimi

naročili ekološke hrane. Zato se zdi, da lahko vključevanje ekološke hrane v šole pomaga

ustvariti model zdrave prehrane med učenci (Strassner in sod. 2009).

Ekološka prehrana postaja del prakse v javnih institucijah. Tako so se v nekaterih javnih

menzah, šolskih kuhinjah in bolnišnicah odločili za spremembo in v prehrano vključili

ekološke izdelke, ki imajo vedno večjo podporo s strani njihovih uporabnikov. Kljub temu

pa še vedno primanjkuje ekološke ponudbe, volje za spremembe ter znanja o ekoloških

živilih. Ti številni izzivi zahtevajo nova znanja, nove metode in nove rešitve (Strassner in

sod. 2009).

2.7 Ekološka živila v obratih javne prehrane

Dejstvo, da so ekološka živila pomemben preventivni način preprečevanja vnosa škodljivih

snovi v telo s hrano, se kaže v mnogih evropskih državah, ki vključujejo ekološka živila v

prehranske obroke vseh ustanov, ki se financirajo iz državnega proračuna (Bavec 2008).

Evropske uredbe urejajo področje pridelave, predelave in uvoz ekoloških živil, ne pa

področje priprave živil v kuhinjah javne prehrane. Zato je Slovenija leta 2010 v nacionalni

zakonodaji (Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil)

definirala pravila za pripravo predpakiranih živil, pravila za kontrolo s certificiranjem in

pravila za označevanje ekoloških jedi/sestavin v gastronomiji. V obratu javne prehrane so

lahko ekološka živila zastopana kot ekološka jed, ekološki jedilnik ali kot ekološka/e

sestavina/e (MKO in MF 2013, Robačer in sod. 2015).



V Sloveniji je zakonsko določeno, da se otrokom v vrtcu zagotavlja organizirana prehrana

za ves čas bivanja. Večina otrok v vrtcu zaužije tri obroke na dan: zajtrk, kosilo in malico

ter tako zadosti do 70 % dnevnih energijskih potreb. Najpomembnejša in hkrati težka

naloga javnih kuhinj je priprava visoko hranljivih obrokov. Visoko hranljivo vrednost

obrokov zagotavljajo z izborom najkakovostnejših živil, med katerimi še posebej izstopajo

ekološka živila. Z uvajanjem slovenskih ekoloških živil v javne kuhinje prispevamo k

zdravju otrok, ohranitvi slovenskega podeželja in varovanju okolja (Mravljak in Zgubič

2008).

2.7.1 Označevanje in nadzor ekoloških živil v obratih javne prehrane

V obratih javne prehrane je obvezen nadzor in označevanje živil z izrazi »ekološki«,

»biološki«, »eko« ali »bio«. Pri živilu oziroma posamezni sestavini živila pripravljeni v

obratih javne prehrane se zgoraj omenjeni izrazi lahko uporabljajo v naslednjih primerih:

1. Pri poimenovanju živila, če je živilo proizvedeno v skladu z Uredbo 834/2007/ES

in je vsaj 95 % živila ekološkega izvora.

2. Pri poimenovanju ene ali več sestavin živila, če je sestavina pridelana v skladu z

Uredbo 834/2007/ES in je pri posameznem živilu navedeno, katere sestavine so

ekološkega izvora.

3. Pri označevanju jedilnika, če so vsa živila, ki so navedena na jedilniku, pripravljena

v skladu s prvo točko (Uradni list RS, št. 8/2014).

Sklicevanje na postopke ekološke pridelave oziroma predelave živila ali posamezne

sestavine živila ne sme zavajati potrošnika in mora biti jasno navedeno na jedilnih listih.

Obrat javne prehrane, ki pripravlja in ponuja živila v skladu s predpisi, ki urejajo ekološko

kmetovanje (Uredba 834/2007/ES, Uredba 889/2008/ES, Uredba 1235/2008/ES in Uradni

list RS, št. 8/2014) mora na vidnem mestu objaviti seznam ekoloških živil oziroma živil z

ekološkimi sestavinami s točno navedbo za katero ekološko sestavino gre (Uradni list RS,

št. 8/2014).



Uporaba nacionalnega zaščitnega znaka in šifra organizacije za kontrolo in certifikacijo je

obvezna na predpakiranih živilih, ki so pripravljena v obratih javne prehrane. Uporaba

ekološkega logotipa EU ni dovoljena (Uradni list RS, št. 8/2014).

V primeru, da se vzgojno-izobraževalni zavod pri označevanju živil in jedi sklicuje na

postopke ekološke pridelave, je obvezna vključitev v nadzor. Stroške kontrole krije

vzgojno izobraževalni zavod (Jurcan 2011). Kontrolo nad obratom javne prehrane izvajajo

organizacije za kontrolo in certificiranje najmanj enkrat letno. Nadzor v vzgojno

izobraževalnih zavodih ni obvezen:

- pri jedeh, ki se ne sklicujejo na postopke ekološke priprave, ampak samo na

posamezne ekološke proizvode oziroma sestavine, ki imajo certifikat (na primer:

mešana solata* = *uporabljen ekološki paradižnik) in

- pri vseh predpakiranih proizvodih (ekološki jogurt = predpakirano živilo) (Jurcan

2011, Uradni list RS, št. 8/2014).

2.7.2 Ovire pri uvajanju ekoloških živil v obratih javne prehrane

Po navedbah Slabe in Dolenc (2011) so najpogostejše ovire na strani naročnikov ekoloških

živil:

– nezadostna ponudba ekoloških živil slovenskega porekla,

– ekološki kmetje niso zainteresirani za oddajo ponudb (zaradi »papirologije«, niso

informirani glede pravilne oddaje ponudb itd.),

– nekatere ekološke kmetije nimajo izdelanega HACCP sistema in

– višje cene ekoloških živil.

V Sloveniji trg z ekološkimi živili ni dobro razvit, zato so cenovne premije v povprečju

višje za 82 % oziroma 87 % (najdražja je sveža zelenjava v supermarketih). Poleg tega pa

k temu stanju prispevajo še značilnosti slovenske ekološke pridelave, kot so nezadostne

količine, slaba pestrost ponudbe, velika sezonska nihanja in nepovezanost oziroma tržna



neorganiziranost. Ekološke kmetije kot največjo oviro za trženje smatrajo premajhen obseg

pridelave in oddaljenost od trga (Slabe in Dolenc 2011).

Ovire na strani javnih ustanov (naročnikov) pa predstavljajo premajhna osveščenost in

obveščenost odjemalcev. Težave se pojavljajo tudi v pomanjkanju strokovne in logistične

podpore državnih inštitucij ter medresorskega sodelovanja (Slabe in Dolenc 2011).

Od julija 2006 do februarja 2008 je koordinator Tom Vaclavik v čeških šolah izvajal

projekt z naslovom Ekološka hrana za šole (»Organic Food for Schools«), kjer so iskali

ovire za vključevanje ekološke hrane v šolske kuhinje. Rezultati so pokazali, da so

največje ovire pri uvajanju ekološke hrane v šolsko prehrano naslednje:

– cena,

– pomanjkanje informacij o tem, kako naročiti in kje kupiti ekološka živila,

– pomanjkanje znanja med učitelji, straši in otroci ter

– slaba ekološka ponudba za javne kuhinje.

Raziskava je tudi pokazala, da so starši pripravljeni plačati več za to, da bi v šolah nudili

ekološko hrano (Strassner in sod. 2009).

2.7.3 Primeri dobrih praks v Sloveniji in tujini

Slovenija se počasi, vendar vztrajno usmerja v uvajanje ekoloških živil v javne kuhinje.

Nekatere šolske kuhinje naročajo ekološke pridelke, in tako učencem enkrat do dvakrat

mesečno ponujajo ekološko malico po enaki ceni kot konvencionalno malico. Takšen

primer je osnovna šola Cerklje na Gorenjskem, kjer so BIOMALICO prvič uvedli

novembra 2007. Na jedilniku imajo vsaj enkrat mesečno šolsko malico in zajtrk iz živil

ekološkega porekla. Tudi na osnovni šoli Trzin so v šolskem letu 2006/07 uvedli ekološko

malico, ki vključuje ekološki kruh, jogurt in sadje. Nekaj izkušenj z uvajanjem ekoloških

živil v prehrano otrok pa imajo tudi v mariborskih vrtcih. V prehrano otrok so vključili od

10 do 20 % živil ekološkega izvora. Tako enkrat mesečno nudijo ekološka živila, kot so:



sadni jogurt, 100 % sadni sok, marmelada, jabolčni kis, sadni müsli in uporabljajo pecilni

prašek iz vinskega kamna (Slabe in Dolenc 2011).

Italija, Avstrija, Španija, Švedska, Finska, Norveška in Danska so države, ki so nekaj

korakov pred ostalimi na področju vključevanja ekoloških živil v kuhinje javne prehrane.

V nadaljevanju bomo predstavili stanje ekoloških živil v javnih kuhinjah v Italiji, Avstriji,

na Danskem in na Švedskem.

V Italiji so sprejeli politično odločitev, da uvedejo ekološko hrano v osnovne šole in vrtce.

Politična odločitev je bila sprejeta v posameznih mestnih občinah (Rim, Ferrara, Gorica,

Videm, Pordenone itd.) (Slabe in Dolenc 2011). Regije, ki imajo visoko število ekoloških

menz, so Emilija - Romanja, Lombardija, Toskana, Benečija in Furlanija – Julijska krajina.

70 % vseh menz, ki uporabljajo ekološko hrano, se nahaja v severni Italiji, 20 % v osrednji

Italiji in 10 % na jugu in otokih (podatki so za leto 2008, ko je bilo skupno 791 ekoloških

menz). Deželni zakon št. 29/2002, ki velja v deželi Emilija – Romanja, uvaja 100 %

ekološko pridelano hrano v vrtce in osnovne šole (otroci stari od 3 mesecev do 10 let) in

vsaj 35 % v srednje šole, univerze in bolnišnice (Spigarolo in sod. 2010).

Javne ustanove v Italiji imajo različne pristope, nekatere ponujajo samo ekološko pridelano

sadje in zelenjavo, druge ponujajo celotne obroke ekološke ali pa z določenim deležem

ekoloških surovin (80 do 90 %). Število šolskih menz (predvsem vrtci, osnovne in srednje

šole), kjer pripravljajo hrano z ekološkimi sestavinami, predstavlja naraščajoč fenomen. V

obdobju od leta 1996 do 2009 se je število ekoloških šolskih menz povečalo od 69 na 837.

Pred leti je bil porast uporabe ekološko pridelane hrane v šolah kar 50 % na leto, zdaj pa so

se razmere spremenile in je letna rast 3 do 4 %. Konec leta 2009 je bilo 837 ekoloških

šolskih menz s skupno postreženih več kot 1.030.000 obrokov na dan (Strassner in sod.

2010).

Nekatere restavracije v Italiji nudijo 100 % ekološko hrano, vendar niso certificirane. Po

podatkih iz leta 2009 je bilo v Italiji 404 ekoloških restavracij, ki uporabljajo vsaj 70 %



ekoloških surovin, od tega je bilo 228 restavracij in 176 turističnih kmetij, kjer strežejo tudi

ekološko hrano in pijačo (Strassner in sod.2010).

Primer dobre prakse v Italiji je mesto Ferrara, kjer danes obroke v vrtcih sestavlja najmanj

85 % ekoloških živil. Pri javnem naročanju pa poleg ekološkega certifikata in načela

pravične trgovine upoštevajo še prehranske kilometre (razdaljo, ki jo je živilo prepotovalo)

(Škof 2012). Podobna situacija je v mestu Rim, kjer je eden izmed glavnih dejavnikov

uspeha odločitev mestne oblasti za vzpostavitev zavezništva in povezave med starši in šolo

z namenom, da bi otroci in mladostniki imeli zdravo in uravnoteženo prehrano, tako v šoli

kot doma. Zato so finančno, administrativno in strokovno podprli uvajanje ekološko

pridelane hrane v šole. Mesto je razdeljeno na 11 področij. V vsakem okraju skrbi za

šolske kuhinje eno podjetje, ki dela po standardih določenih s strani mestne občine Rim,

tako da je kakovost prehrane v vseh kuhinjah na enaki ravni. Ocenili so, da je v šolskih

menzah v Rimu 92 % lokalnih ekoloških živil. Poleg tega pa kuhinje ponujajo le svežo

sezonsko sadje in zelenjavo, izogibajo pa se zamrznjenim in konzerviranim živilom. Na

splošno pa javne kuhinje v Rimu vključujejo najmanj 70 % ekoloških živil (Slabe in

Dolenc 2011).

Najuspešnejši na področju oskrbe javnih ustanov v Avstriji so na Dunaju in v Gradcu.

Tako je na primer na Dunaju minimalni delež ekoloških živil 30 %. Ekološko hrano danes

strežejo v vrtcih, šolah, bolnišnicah in domovih za ostarele. V dunajskih vrtcih dnevno

razdelijo 30.000 obrokov, ki vsebujejo približno 50 % ekoloških sestavin (mleko in mlečni

izdelki iz ekološke pridelave so zastopani z 90 %), ne da bi s tem dodatno finančno

obremenili starše. Da bi cene menijev ostale enake, so zmanjšali delež mesa in predelanih

živil ter povečali delež sezonskih zelenjavnih jedi (Škof 2012).

Na Danskem obstajata dva sistema uporabe ekoloških živil v javnih kuhinjah, in sicer:

»The Organic Cuisine label« - sistem iz leta 2009, ki se osredotoča predvsem na ekološko

certificiranje, in »The Smiley System«, ki se nanaša na zakonodajo na področju prehrane

na splošno (v ospredju niso predpisi o ekološki prehrani, ampak ohranjanje visoke varnosti

prehrane na Danskem). Prvi sistem je namenjen vsem objektom, kjer strežejo hrano,



vključno z restavracijami, kavarnami, gostinskimi objekti, menzami, bolnišnicami, šolami

in fakultetami. Oznako »The Organic Cuisine« lahko uporabljajo kuhinje javne prehrane,

ki uporabljajo najmanj 30 % ekoloških živil. In sicer lahko uporabijo eno od treh ekoloških

oznak (bronasto, srebrno ali zlato). Delež se meri po stroških (DKK) ali po teži (kg) in je

podan v odstotkih. Vendar pa oznaka ne zagotavlja odstotek ekološke hrane v posameznem

obroku. Namesto tega pa oznaka predstavlja, kolikšen odstotek celotne hrane v restavraciji

je ekološke. Restavracije se lahko svobodno odločijo, ali merijo njen ekološki odstotek po

teži ali po vrednosti. Bronasto oznako dobijo tiste kuhinje, ki imajo 30 do 60 % ekološke

hrane. Srebrno oznako dodelijo kuhinjam, ki uporabljajo od 60 do 90 % ekološke hrane. Za

pridobitev zlate oznake pa mora biti ekoloških živil med 90 % in 100 %. Na splošno

strokovnjaki menijo, da je na Danskem povečana uporaba ekološko pridelane hrane in da

se bo v naslednjih letih povečalo tudi število certificiranih ekoloških kuhinj (Strassner in

sod. 2010).

Danski parlament je leta 1997 dodelil denarni sklad za projekte, ki bi lahko podprli

vključevanje ekoloških živil v gostinske obrate. To dosegajo s politiko o zelenem javnem

naročanju. Primerjava med velikimi in majhnimi občinami je pokazala jasno razliko v

uporabi ekoloških živil, kjer so večje občine imele boljše izkušnje z ekološkimi živili. Na

splošno pa so se občine bolj pogosto odločile za uporabo ekoloških živil v ustanovah za

otroke, stare od 0 do 6 let (vrtci in centri za varstvo otrok), kot pa v šolah. V velikih mestih

je sistem ekoloških obrokov bolj organiziran. Šest mest, med njimi tudi Kopenhagen, so

del projekta imenovanega »Green Cities«, kar pa mesta obvezuje, da imajo v javnih

kuhinjah vsaj 75 % hrane ekološkega izvora (Strassner in sod. 2010).

Ekološko marketinški center (»Organic Marketing Center« - EMC) na Švedskem je leta

2008 ustanovil EkoLogik, ki v izobraževanje vključuje trajnostni razvoj z uporabo

ekološke hrane. Njihov namen je bil povečati znanje in motivacijo za trajnostno uživanje in

proizvodnjo hrane, da bi podprli uvedbo ekoloških šolskih obrokov. EkoLogik je nastal v

sodelovanju z referenčno skupino učiteljev iz štirih različnih šol. Material je bil sestavljen

iz učnega priročnika, plakatov za jedilnice, brošur za starše itd. Priročnik ima

multidisciplinarno strukturo, ki je osredotočen na različna »problematična področja«, kot



so Podnebje in energija, Države v razvoju in Zdravje. Vsako poglavje ima kratek uvod v

temo, na koncu pa so podane aktivnosti, ki se lahko izvajajo v razredu ali zunaj njega. Med

izvajanjem so referenčni učitelji organizirali tematski dan z naslovom Ekološki dan

(»Organic day«), ki je vključeval celotno šolo. Ta dan je bil EkoLogik v središču

pozornosti v učilnicah, kuhinji in jedilnici. Prejšnje dni so referenčni učitelji ostalim

sodelavcem razdelili informacije o predmetu, tako da so lahko o tem poučevali v razredu.

V šolski kuhinji so pripravili in postregli z ekološko hrano. Jedilnica in skupni prostori so

bili okrašeni z EkoLogik plakati in med učence (stare od 12 do 16 let) so bile razdeljene

brošure. Rezultati tematskega dneva so pripeljali do naslednjih zaključkov. Podpora s

strani direktorja ali ravnatelja je bila prepoznana kot ključen dejavnik za uspešno uvajanje

ekoloških živil v šolsko prehrano. Šole, ki so imele podporo, so bile bolj uspešne pri

prenašanju sporočila do učencev, sodelavcev in kuhinjskega osebja v primerjavi s tistimi,

ki niso imele podpore. Kot pomemben dejavnik za uspeh pa je bil prikazan tudi čas

izvajanja aktivnosti v razredu, ki je sovpadal z nudenjem ekoloških obrokov v šolski

jedilnici. Tako je bilo več razprav in zanimanja o trajnosti med učenci, učitelji in ostalim

osebjem. Kuhinjsko osebje je dobilo izziv in več pozornosti kot običajno, kar jih je še bolj

motiviralo in ustvarilo še boljše vzdušje v šolski jedilnici. Vsakodnevno vključevanje

ekološke hrane v šolo bi prispevalo k sodelovanju med različnim osebjem na šoli. Prav

tako pa lahko ima učinek tudi v javnosti, saj prispeva k pozitivni podobi šole (Strassner in

sod. 2009).

Uvedba ekološke hrane v šolsko prehrano je pomembna iz dveh vidikov. Prvič, ker lahko

ekološko hrano uporabljamo kot pedagoško orodje za poučevanje mladih o trajnostnem

razvoju in s tem učinkovito vključujejo to vsebino v šolske predmete. Drugič pa, ker je del

javnega sektorja in tako ekološka prehrana v šolah predstavlja pomembno gonilo za razvoj

ekološkega trga (Strassner in sod. 2009).



3 MATERIAL IN METODE DELA

3.1 Osnovni podatki anketnega vprašalnika

V raziskavo smo vključili 301 javni zavod na območju Savinjske regije (139 vrtcev –

vključene vse enote, 116 osnovnih šol – vključene vse podružnice, 11 srednjih šol, 13

višjih oziroma visokih šol, 4 dijaški domovi, 3 bolnišnice, vojašnica, 2 zapora in 12 domov

za starejše). Izmed vseh javnih zavodov je veliko podružničnih šol in enot, kjer imajo

skupno centralno kuhinjo oziroma istega organizatorja prehrane, ki je v določenih primerih

odgovarjal le enkrat, tako za matično kot tudi podružnično šolo/vrtec. Tako je skupno le 62

matičnih osnovnih šol in 37 vrtcev.

Za merski instrument smo si izbrali anketni vprašalnik, ki smo ga sestavili na spletni strani

1KA (https://www.1ka.si/). Nato smo povezavo do vprašalnika poslali na 252 elektronskih

naslovov (tudi na določene podružnice - zaradi čim večjega odziva). Elektronske naslove

smo pridobili sami preko spletne strani posameznega zavoda. Elektronsko reševanje je

potekalo od 4. 2. 2016 do 11. 3. 2016. Prvič smo vprašalnik posredovali 4. 2. 2016,

ponovno pozvani pa so bili 3. 3. 2016. Anketa je bila namenjena vsem odgovornim osebam

za prehrano v javnih zavodih na območju Savinjske regije.

Nazaj smo prejeli 90 ustrezno izpolnjenih anket (30 % od vseh vključenih zavodov),

vendar pa 4 od teh ne nudijo prehrane. V teh primerih je šlo za višje oziroma visoke šole in

so pri tem vprašanju končali z reševanjem ankete, zato je bilo pri nadaljnji analizi

obravnavanih 86 anketnih vprašalnikov. Od teh je bilo analiziranih 39 osnovnih šol, 21

vrtcev, 12 domov za starejše, 6 srednjih šol, 3 bolnišnice, 3 dijaški domovi in 2 višji

oziroma visoki šoli (grafikon 1). Organizatorji prehrane v zaporih niso smeli odgovarjati

na anketni vprašalnik zaradi potrebe po dovoljenju, ki jim ga mora odobriti Uprava za

izvrševanje kazenskih sankcij. Od edine vojašnice pa nismo dobili odgovora.

https://www.1ka.si/



Grafikon 1: Delež obravnavanih javnih zavodov (N = 86).

Vprašalnik sestavlja 33 enostavnih in strukturiranih vprašanj zaprtega in polzaprtega tipa

(priloga 1). V vprašalniku so zajeta tudi nekatera splošna demografska vprašanja: spol,

starost, kraj bivanja in dosežena izobrazba. Popolna izpolnitev ankete je zahtevala

približno 10 minut časa. Anketiranci vprašalnikov niso izpolnili v celoti, zato smo v

raziskavi upoštevali le odgovore, ki so bili popolni, tako da se skupno število odgovorov

pri posameznem vprašanju razlikuje. Pri določenih vprašanjih se je pojavilo tudi večje

število odgovorov, saj je bilo možno izbirati med več odgovori. S tem naborom vprašanj in

informacijami smo na koncu skušali preveriti zastavljene hipoteze.

3.2 Demografske lastnosti anketirancev

Vzorec je bil sestavljen iz anketiranih posameznikov, ki se razlikujejo po spolu, starosti,

kraju bivanja in izobrazbi. Glede na spol je bilo med anketiranci 83 % žensk in 17 %

moških. Večina anketirancev je bilo starih od 41 do 60 let (72 %), ostalo so bili mlajši od

41 let (grafikon 2). Anketirancev starejših od 61 let ni bilo. Glede na kraj bivanja največ

anketirancev živi na vasi (52 %), sledijo jim tisti iz primestnega naselja (26 %) in nato iz



mesta (22 %). Anketirance smo spraševali tudi po njihovi doseženi izobrazbi. Največ

anketirancev (48 %) ima dokončano visoko šolo, 35 % anketirancev ima dokončano višjo

šolo, 11 % srednjo šolo in še nekoliko manj poklicno šolo (4 %). Najmanj je bilo takih, ki

imajo dokončan magisterij znanosti (2 %). Nihče pa ni imel dokončanega doktorata ali pa

da bi imel končano samo osnovno šolo.

Grafikon 2: Starostna razporeditev anketirancev.

3.3 Analiza podatkov

Podatke pridobljene z anketiranjem smo obdelali s programom Microsoft Office Excel

2010 in s statističnim programom SPSS (Statistical Package for the Social Sciences).

Uporabili smo naslednje parametre opisne statistike: število (N), odstotke (%), aritmetične

sredine (X̄) in standardne odklone (SD). Za preverjanje statističnih razlik med

posameznimi spremenljivkami smo uporabili enosmerno analizo variance – ANOVA ali t-

test. Povezavo med dvema spremenljivkama oziroma razlike med dvema skupinama pa

smo ugotavljali s Pearsonovim χ²-testom. V vseh primerih smo rezultate vrednotili pri

stopnji tveganja p < 0,05.



4 REZULTATI Z RAZPRAVO

4.1 Povprečna starost in število uporabnikov

Povprečno število oseb, ki se prehranjuje v javnih zavodih je 337, od tega je bilo najmanj

10 uporabnikov na višji oziroma visoki šoli in največ 1400 uporabnikov v vrtcu. Glede na

posamezni zavod pa povprečno največ oseb preskrbujejo s prehrano v osnovnih šolah (367

uporabnikov) in najmanj na višjih oziroma visokih šolah (20 uporabnikov) (preglednica 3).

Preglednica 3: Povprečno število uporabnikov v posameznih javnih zavodih.

Zavod Število Povprečje Std. odklon Najmanj Največ

Vrtec 19 358 321 74 1400

Osnovna šola 34 367 193 30 782

Srednja šola 5 352 198 210 700

Višja oz. visoka šola 2 20 14 10 30

Dijaški dom 3 314 424 22 800

Bolnišnica 3 153 25 130 180

Dom za starejše 7 303 324 90 1000

Skupaj 73 337 252 10 1400

Največji delež predstavljajo otroci stari od 6 do 14 let (45 %) in nato od 0 do 5 let (19 %).

Kar nam pove, da je v javnih zavodih potrebna še dodatna skrb glede zdrave prehrane, ki

ima največji vpliv na razvoj ravno v letih odraščanja (Strassner in sod. 2009). Najmanjši

delež pa predstavljajo osebe stare od 19 do 30 let (3 %) (grafikon 3).



Grafikon 3: Povprečno število oseb v posamezni starostni skupini.

4.2 Nabava živil preko sistema javnega naročanja

Kar 41 % javnih zavodov nabavlja živila izključno samo preko sistema javnega naročanja.

Ostalih 59 % nabavlja delno preko sistema javnega naročanja (v povprečju je to 77 % živil

preko javnih naročil) in ostalo (23 %) na druge načine: ali imajo sklenjene okvirne

dogovore za posamezne sklope (v povprečju 80 %) ali pa neposredno nabavljajo od

manjših ponudnikov oziroma kmetov preko naročilnice (20 %). Med druge načine so tudi

zapisali, da nekaj pridelajo sami ali pa dobijo živila preko donacij. Le 5 (7 %) javnih

zavodov pa ima manj kot 50 % naročil preko sistema javnega naročanja (grafikon 4). Od

tega je le en zavod napisal, da sploh nimajo naročil. Glede na odgovore zaključujemo, da

najbolj pogosto nabavljajo živila samo preko sistema javnega naročanja bolnišnice (67 %),

sledijo ji vrtci in dijaški domovi (50 %) in nato domovi za starejše (43 %).

Podobno raziskavo z anketnim vprašalnikom je izvajala tudi Pavlov (2014), in sicer med

naročniki javnega sektorja, ki so v letu 2012 in 2013 izvedli postopek javnega naročanja

živil. Rezultati so pokazali, da največ naročnikov (anketirancev) prihaja iz šol (50 %) in

vrtcev (20 %), saj se ti najpogosteje ukvarjajo s postopki javnega naročanja živil.

Omenjeni zavodi imajo pogosto znotraj organizacije oblikovane službe, odgovorne za



organiziranje prehrane. Domovi za starejše (7 %), bolnišnice (4 %) in dijaški domovi (3 %)

so predstavljali majhen delež. Ostali naročniki pa so prihajali iz drugih oblik organizacije

javnega sektorja (ministrstvo, občina itd.).

Grafikon 4: Delež zavodov glede na delež naročil preko sistema javnega naročanja.

Anketirance smo pri 8. vprašanju spraševali o tem, kdo je odgovorna oseba, ki odloča o

nabavi živil. Z 52 % so odgovorili, da to poleg svojega osnovnega dela opravlja vodja

kuhinje ali profesor oziroma učitelj biologije/gospodinjstva. Le 27 % odgovornih oseb pa

je izobraženih na področju živilstva (njihovi profili so: univ. dipl. inž. živilske tehnologije,

univ. dipl. inž. živilstva in prehrane, organizator zdravstveno higienskega režima in

prehrane).

Pričakovali smo, da v večini javnih zavodih nimajo posebej zaposlene osebe, odgovorne za

izvajanje postopkov javnih naročil, ampak da to delo opravlja poleg svojega osnovnega

dela že ena izmed oseb, zaposlena v javnem zavodu. Na podlagi tega lahko tudi sklepamo,

da se odgovorne osebe pri nabavi živil srečujejo s številnimi težavami, ki posledično

vplivajo na njihovo delo. Podobno raziskavo je izvajal tudi Nacionalni inštitut za javno



zdravje (NIJZ 2015). Strokovno spremljanje s svetovanjem so izvedli v šolskem letu 2014

v 94 vzgojno-izobraževalnih zavodih po vsej Sloveniji. Vodjo šolske prehrane oziroma

organizatorja prehrane so največkrat predstavljali različni poklicni profili, kot so učitelj

gospodinjstva in biologije, gimnazijski maturant, kuhar, profesor biologije, naravoslovja

itd. (34 %). Temu so sledili profesor gospodinjstva in biologije (32 %) ter profesor

gospodinjstva in drugih predmetov (21 %). Le 9 % pa je imelo izobrazbo univ. dipl. inž.

živilske tehnologije. Še manjši delež pa izobrazbo dipl. sanitarni inženir (4 %). Kot lahko

vidimo, je delež organizatorjev prehrane z živilsko izobrazbo v naši raziskavi večji (27 %).

Grafikon 5: Delež odgovornih oseb, ki odločajo o nabavi živil (odgovorna oseba: 1 =

nimamo posebej določene odgovorne osebe, 2 = direktor/ica ali ravnatelj/ica,

3 = oseba iz vodstva zavoda, funkcija, ki jo opravlja: pomočnica ravnateljice,

4 = zaposlenega imamo živilskega tehnologa oziroma drugo osebo z znanji iz

prehrane – profil osebe: univ. dipl. inž. živilske tehnologije, univ. dipl. inž.

živilstva in prehrane, organizator zdravstveno higienskega režima in

prehrane, 5 = najamemo zunanjega strokovnjaka, 6 = to opravlja poleg

svojega osnovnega dela: vodja kuhinje ali profesor/učitelj biologije oziroma

gospodinjstva, 7 = drugo: več oseb je odgovornih skupaj: kuharica, vodja

prehrane in vodstvo šole).



Da bi preverili ali obstajajo povezave med funkcijami odgovornih oseb in njihovo stopnjo

izobrazbe, smo podatke testirali s χ² - testom. Zanimalo nas je, če imajo živilski tehnologi

višjo izobrazbo kot pa ostale odgovorne osebe. Odgovorne osebe smo razdelili na živilske

tehnologe in na ostale odgovorne osebe. Preglednica 4 nam prikazuje, da imajo v

povprečju živilski tehnologi višjo izobrazbo kot ostale odgovorne osebe. Kar 80 %

živilskih tehnologov ima končano visoko šolo oziroma magisterij, 20 % pa višjo šolo.

Največ ostalih odgovornih oseb pa ima končano višjo šolo (41 %), sledijo jim tisti s

končano visoko šolo oziroma magisterijem (38,5 %) in nato s poklicno oziroma srednjo

šolo (20,5 %). Vrednost χ²- testa je statistično pomembna (p = 0,017 < 0,05), kar dokazuje,

da so razlike med obema skupinama statistično pomembne (priloga 2). Cramerjev

koeficient znaša 0,389, kar implicira srednjo povezanost med spremenljivkama (priloga 3).

Tudi v raziskavi Pavlov (2014) so bile osebe odgovorne za nabavo živil visoko izobražene.

Kar 37 % anketirancev je imelo končano VII. stopnjo izobrazbe, 28 % VI/1. stopnjo in 20

% VI/2. stopnjo izobrazbe.

Preglednica 4: Kontingenčna tabela za funkcijo odgovornih oseb glede na njihovo stopnjo

izobrazbe.

Odgovorna oseba Izobrazba Skupaj

Poklicna ali

srednja šola

Višja

šola

Visoka šola

ali magisterij

Ostale

odgovorne osebe

Število

Glede na odgovorne osebe (%)

8 16 15 39

20 41 39 100

Glede na izobrazbo (%)

Število

100

0

84

3

56

12

72

15 Živilski

tehnologi Glede na odgovorne osebe (%) 0 20 80 100

Glede na izobrazbo (%) 0 16 44 28

Skupaj Število 8 19 27 54

Glede na odgovorne osebe (%) 15 35 50 100

Glede na izobrazbo (%) 100 100 100 100

χ² (2) = 8,177, p = 0,017 < 0,05



Prav tako nas je zanimalo, v katerih zavodih imajo več odgovornih oseb, ki so po izobrazbi

živilski tehnologi. Javne zavode smo razdelili v dve skupini: izobraževalne (kamor spadajo

vrtci, osnovne šole, srednje šole, višje oziroma visoke šole in dijaški domovi) in

zdravstvene zavode (kamor spadajo bolnišnice in domovi za starejše). Izkazalo se je, da je

glede na število zavodov v posamezni skupini nekoliko več živilskih tehnologov v

izobraževalnih zavodih (30 %) kot pa v zdravstvenih (10 %).

Večina javnih zavodov pripravlja obroke v lastni kuhinji (89 %). Delež 5 % (predstavljajo

dve srednji šoli in ena osnovna šola) obroke pripravlja in dostavlja gostinsko podjetje. Dve

osnovni šoli (4 %) pa imata razdelilno kuhinjo in jim jedi pripravlja centralna kuhinja. Zelo

zanimivi pa so podatki vrtca, ki oskrbuje 1400 uporabnikov. Ti so namreč zapisali, da

imajo 2 centralni kuhinji, 4 mlečno-razdelilne in 3 čiste razdelilne kuhinje. Na podlagi tega

lahko sklepamo, da v tem primeru zavod oziroma organizator prehrane veliko pozornost

posveča tudi zdravstveno higienskemu režimu.

Do rezultatov podobnih našim je prišel tudi NIJZ (2015), kjer je večina zavodov imela

lastno kuhinjo (92 %), le 8 % pa je bilo takšnih, kjer imajo zunanjega ponudnika, zavod pa

ima samo razdelilno kuhinjo.

Organizatorji prehrane kakovost živil preverjajo na različne načine (grafikon 6). Največ jih

zaupa ponudnikom, ki z izjavo oziroma lastnim dokumentom zagotavljajo neoporečnost

glede ostankov pesticidov, težkih kovin itd. (34 %). Nekoliko manj jih zahteva certifikat

(27 %), in sicer največkrat za ekološko in integrirano sadje ter zelenjavo, ekološko meso,

kruh in jajca. Nekateri kakovost preverjajo tako, da pri sadju in zelenjavi izključno

zahtevajo certifikat o integrirani pridelavi (17 %). Enak odstotek pa jih zaupa blagovni

znamki oziroma označbi na živilu. Redki občasno zahtevajo analize (4 %), le ena

odgovorna oseba pa je odgovorila, da ne preverjajo kakovosti živil. Možen odgovor je bil

tudi, če zahtevajo GLOBAL GAP certifikat, katerega pa ni označil nihče.

Pri naročanju ekoloških živil preko javnega naročanja mora javni zavod (in tudi drugi

naročniki) od ponudnika zahtevati certifikat, ki izkazuje, da so živila pridelana na ekološki



način (Slabe in Dolenc 2011). Pavlov (2014) v svoji raziskavi navaja, da je naročnikom pri

merilih za izbor ponudnikov najpomembnejša kakovost živil (x̄ = 3,7). Temu je sledila

cena blaga (x̄ = 3,6), ekološke lastnosti blaga (x̄ = 3,1), najmanj pomembni merili pa sta po

mnenju anketirancev tehnična prednost blaga (x̄ = 2,4) in embalaža (x̄ = 2,3). Ocenjevali so

s pomočjo lestvice pomembnosti od 1 – nepomembno do 5 – najbolj pomembno.

Grafikon 6: Preverjanje kakovosti živil (možni odgovori: 1 = zaupamo blagovni znamki

oziroma označbi za živilo, 2 = ponudnik jamči z izjavo oziroma lastnim

dokumentom za neoporečnost glede ostankov pesticidov, težkih kovin in tako

dalje, 3 = občasno zahtevamo analize, 4 = zahtevamo certifikat, 5 = pri

zelenjavi in sadju izključno zahtevamo certifikat o integrirani pridelavi, 6 = ne

preverjamo kakovosti živil).

Letni stroški za nabavo živil se med zavodi zelo razlikujejo, kar je tudi odvisno od števila

uporabnikov in števila dnevnih obrokov. Tako nekateri zavodi letno za nabavo živil

porabijo 2.500 € (najmanj) in drugi 1.200.000 € (največ). Ravno zato povprečna vrednost



ni dober pokazatelj. Zato smo izračunali, kakšen je povprečni letni strošek na uporabnika

glede na javni zavod (preglednica 5). Kot smo predvidevali, so najvišji letni stroški na

osebo v bolnišnicah, in sicer znašajo povprečno 1.177 €/osebo. Višji letni stroški so prav

tako tudi v domovih za starejše (833 €/osebo). V obeh primerih uporabnikom nudijo

obroke čez cel dan, torej vsaj 5 obrokov na dan. Precej nižji letni stroški pa so v

izobraževalnih zavodih. Med njimi imajo najvišje letne stroške osnovne šole (403

€/osebo), nato vrtci (317 €/osebo) in kmalu za njimi srednje šole (287 €/osebo), višje

oziroma visoke šole (263 €/osebo) ter dijaški domovi (250 €/osebo).

V poročilu Ekologi brez meja (2014) je zapisano, da osnovne šole za hrano porabijo 45,9

milijonov € in vrtci 44,58 milijonov € na leto. V šolskem letu 2012/2013 je bilo v osnovne

šole vpisanih skupaj 161.051 učencev in v vrtce 83.100 otrok. Na podlagi tega smo

izračunali, da je povprečni letni strošek na učenca v osnovnih šolah 285 €, kar je manj kot

v naši raziskavi. Povprečni letni strošek na otroka v vrtcu pa znaša 536 €, kar pa je več kot

v našem primeru. Do takšnih razlik je verjetno prišlo zaradi premajhnega vzorca v naši

raziskavi, saj veliko anketirancev ni želelo odgovoriti, kakšni so letni stroški njihovega

zavoda.

Preglednica 5: Povprečni letni strošek (€) zavoda za nabavo živil na uporabnika.

Zavod Število Povprečje Std. odklon Najmanj Največ

Vrtec 10 317 140 155 649

Osnovna šola 16 403 466 150 2076

Srednja šola 4 287 48 250 357

Višja oz. visoka šola 2 263 18 250 276

Dijaški dom 2 250 0 250 250

Bolnišnica 2 1177 33 1154 1200

Dom za starejše 2 833 236 667 1000

Skupaj 38 416 378 150 2076



Zanimalo nas je tudi, ali obstajajo statistično pomembne razlike med letnimi stroški na

uporabnika glede na javni zavod. Javne zavode smo razdelili v dve skupini: izobraževalne

in zdravstvene zavode. Uporabili smo Independent Samples T-Test (preglednica 6). Iz

Levenovega testa (0,928, p > 0,05) lahko sklepamo, da je variabilnost v obeh skupinah

približno enaka. Predpostavka o enakosti varianc je izpolnjena, zato lahko upoštevamo

rezultate običajnega t-testa. Rezultat t-testa znaša 0,000 (p < 0,05), zato so razlike med

aritmetičnima sredinama obeh skupin statistično pomembne (priloga 4). Torej lahko

posplošimo razlike med vzorcema tudi na celotno populacijo s 5 % tveganjem. V

povprečju imajo izobraževalni zavodi (347 €/osebo) nižji letni strošek na uporabnika kot

pa zdravstveni zavodi (1.005 €/osebo). Do takšnih razlik verjetno prihaja zaradi različnega

števila dnevnih obrokov na osebo, saj v bolnišnicah in domovih za starejše uporabniki

dnevno zaužijejo vsaj 5 obrokov, v izobraževalnih zavodih pa največ 3 obroke na dan.

Preglednica 6: Opisne mere po skupinah.

Zavod Število Povprečje Std. odklon Std. napaka

Letni strošek

(€)/osebo

Izobraževalni 34 347 328 56

Zdravstveni 4 1005 241 121

t (36) = -3,870, p = 0,000 < 0,05

Pri 12. vprašanju smo anketirance spraševali o tem, kdo jim pripravi dokumentacijo za

objavo javnega naročila. Iz grafikona 7 lahko razberemo, da največkrat dokumentacijo

pripravijo skupne službe v javnem zavodu (35 %). Nekateri najamejo strokovno pomoč, da

jim svetujejo pri pripravi (29 %) ali pa odvetniško pisarno (27 %). Le za 3 % zavodov pa

dokument pripravijo strokovnjaki iz občinskih skupnih služb. Kot lahko vidimo, veliko

javnih zavodov najame zunanjo pomoč (skupno 59 %). V nekaterih zavodih dokumenta ne

pripravi nihče (5 %). V tem primeru zavodi ne nabavljajo živil preko sistema javnega

naročanja ali pa v zelo majhnih odstotkih. Na podlagi analiz smo ugotovili, da v večini



zdravstvenih zavodih dokumente pripravijo skupne službe v javnem zavodu (88 %). V

izobraževalnih zavodih pa rajši najamejo zunanjo pomoč (71 %).

Pričakovali smo, da javni zavodi pogosto pri pripravi dokumentacije za objavo javnega

naročila najamejo zunanjo strokovno pomoč. Na podlagi ankete, ki jo je Ministrstvo za

kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izvedlo med 675 vzgojno-izobraževalnimi zavodi v

šolskem letu 2014, so zaključili, da javna naročila hrane še vedno v veliki meri pripravljajo

najeta podjetja ali odvetniška pisarna (42 %). V 45 % pa javno naročilo pripravijo sami

oziroma strokovno osebje vzgojno-izobraževalnega zavoda in v 12 % občine, ki pa v

zadnje času predstavljajo vedno večji delež (Potočnik 2015).

Do podobnih ugotovitev je prišla tudi Pavlov (2014), kjer se je 91 % anketirancev

popolnoma strinjalo oziroma strinjalo, da je priprava kakovostne razpisne dokumentacije

za živila izredno zapleten in zahteven postopek. Izmed vseh naštetih težav, s katerimi se

soočajo pri pripravi dokumentacije, so navedli tudi, da odgovorne osebe potrebujejo širok

spekter znanja in izkušnje na področju javnega naročanja ter neprestano izobraževanje,

zaradi spreminjanja zakonodaje. Zato bi bilo nujno dodatno izobraževanje odgovornih oseb

in sodelovanje strokovnjakov iz različnih področij znotraj zavoda ali pa imeti posebej

zaposleno osebo, ki bo strokovno podkovana na tem področju. Naročniki pa zaradi

pomanjkanja strokovnega znanja najamejo zunanje strokovnjake, kar pa podraži same

postopke naročanja. Torej lahko sklenemo, da je pri pripravi dokumentacije za objavo

javnega naročila velika težava tudi v pomanjkanju strokovnega kadra.



Grafikon 7: Priprava dokumentacije za objavo javnega naročila.

Da bi preverili, ali obstajajo povezave med funkcijami odgovornih oseb in tem kdo

pripravi dokumentacijo za objavo javnega naročila za nabavo živil, smo podatke testirali s

χ² - testom. Zanimalo nas je, če v zavodu, kjer je odgovorna oseba živilski tehnolog,

večkrat pripravijo dokument kar skupne službe v javnem zavodu. Odgovorne osebe smo

razdelili na živilske tehnologe in na ostale odgovorne osebe. Statistična pomembnost

Pearsonovega koeficienta znaša 0,840 (p > 0,05), kar pomeni, da spremenljivki med seboj

nista povezani (priloga 5). Torej tudi tam, kjer so odgovorne osebe živilski tehnologi v

primerjavi z ostalimi odgovornimi osebami ne pripravijo bistveno več dokumentov sami,

ampak prav tako pogosto pri pripravi dokumenta najamejo zunanjo pomoč (živilski

tehnologi: 65 %, ostale odgovorne osebe: 62 %) (preglednica 7).



Preglednica 7: Kontingenčna tabela za funkcijo odgovornih oseb glede na to, kdo pripravi

dokumentacijo za objavo javnega naročila.

Odgovorna oseba Priprava dokumentacije Skupaj

Skupne službe v

javnem zavodu

Zunanja

pomoč

Ostale odgovorne

osebe

Vrednost

Glede na odgovorne osebe (%)

16 26 42

38 62 100

Glede na izobrazbo (%)

Vrednost

73

6

70

11

71

17 Živilski tehnologi

Glede na odgovorne osebe (%) 35 65 100

Glede na izobrazbo (%) 27 30 29

Skupaj Vrednost 22 37 59

Glede na odgovorne osebe (%) 37 63 100

Glede na izobrazbo (%) 100 100 100

χ² (1) = 0,041, p = 0,840 > 0,05

Okvirni strošek za pripravo razpisa za javno naročanje živil se prav tako zelo razlikuje med

zavodi, od 0 € pa do 3.500 €. Povprečen strošek je znašal 898 €. V nadaljevanju smo iskali

statistično pomembne razlike z enosmernimi analizami varianc (ANOVA) ob upoštevanju

predpostavke o homogenosti varianc, kar smo preverili z Levenovim preizkusom (p >

0,05).

Zanimalo nas je, ali pogostost naročil preko sistema javnega naročanja vpliva na višino

stroškov za pripravo dokumentacije. Preglednica 8 kaže na to, da imajo v povprečju

zavodi, ki nabavljajo živila izključno samo preko sistema javnega naročanja (če

izvzamemo prvo skupino, kjer je samo ena vrednost), višje stroške za pripravo razpisa

(1.040 €) kot pa zavodi, ki naročajo le delno (750 € oz. 844 €). Statistična pomembnost

Levenovega testa znaša 0,232 (p > 0,05), kar nam pove, da lahko sprejmemo predpostavko

o homogenosti varianc (priloga 6). Statistična pomembnost enosmerne analize variance

(ANOVA) pa znaša 0,000 (p < 0,05), kar pomeni, da so razlike med variancami vseh

skupin statistično pomembne. Torej pogostost naročil preko sistema javnega naročanja

vpliva na višino stroškov za pripravo razpisne dokumentacije (priloga 7).



Preglednica 8: Prikaz opisne statistike aritmetičnega povprečja stroškov za pripravo razpis

za javno naročanje živil glede na pogostost javnih naročil.

Delež javnih naročil Število Povprečje Std. odklon Najmanj Največ

0–25 % 1 3500 0 3500 3500

51–75 % 4 750 316 343 1000

76 –99 % 18 844 466 0 1500

100 % 5 1040 757 0 2000

Skupaj 28 961 699 0 3500

F (3,24) = 8,778, p = 0,000 < 0,05

Zanimalo pa nas je tudi, ali na višino stroškov za pripravo razpisa vpliva tudi to, kdo

pripravi dokumentacijo, ali skupne službe v javne zavodu ali zunanja pomoč. Iz

preglednice 9 je razvidno, da imajo v povprečju najnižje stroške tam, kjer pripravijo

dokument skupne službe v javnem zavodu (656 €) in najvišje tam, kjer najamejo zunanjo

pomoč (934 €). Uporabili smo Independent Samples T-Test. Iz Levenovega testa lahko

sklepamo, da je variabilnost v obeh skupinah statistično enaka (p > 0,05). Predpostavka o

enakosti varianc je izpolnjena, zato lahko upoštevamo rezultate običajnega t-testa. Rezultat

t-testa znaša 0,323 (p > 0,05), kar kaže na to, da razlike med aritmetičnima sredinama obeh

skupin niso statistično pomembne (priloga 8).

Preglednica 9: Opisne mere po skupinah.

Priprava dokumentacije za

javno naročanje živil

Število Povprečje Std. odklon Std. napaka

Letni strošek

za pripravo

razpisa (€)

Skupne službe v javnem

zavodu 8 656 748 265

Zunanja pomoč 23 943 677 141

t (29) = -1,005, p = 0,323 > 0,05



4.3 Uporaba ekoloških živil v javnih zavodih

Glede na rezultate v grafikonu 8 lahko vidimo, da je na 14. vprašanje (Kolikšna je v

Sloveniji zakonsko določena obvezna uporaba ekoloških živil v javnih kuhinjah?) pravilno

odgovorilo 51 % organizatorjev prehrane. Med anketiranimi jih 20 % meni, da je obvezni

delež 20 %. Kar 16 % anketirancev meni, da uporaba ekoloških živil v javnih kuhinjah ni

določena, 10 % jih ni vedelo odgovora, 2 anketiranca pa menita, da je določena 5 %

uporaba ekoloških živil.

Grafikon 8: Poznavanje anketirancev zakona o obveznem deležu ekoloških živil v javnih

kuhinjah.

Dobljene odgovore smo analizirali tudi glede na demografske lastnosti anketirancev

(grafikon 9). Rezultati so pokazali, da med spoloma ni večjih razlik, 45 % moških in 47 %

žensk ve, da je v Sloveniji zakonsko določena 10 % uporaba ekoloških živil v javnih

kuhinjah. Glede na starost so večkrat pravilno odgovorili mlajši anketiranci (53 %) kot pa



anketiranci starejši od 41 let (44 %). Glede na kraj bivanja anketirancev so največkrat

pravilno odgovorili tisti, ki živijo v primestnem naselju (57 %). Kar 33 % anketirancev, ki

živi v mestu, pa meni, da uporaba ekoloških živil v javnih kuhinjah ni določena.

Presenetljivi so odgovori anketirancev glede na njihovo izobrazbo. In sicer lahko vidimo,

da izstopajo anketiranci s poklicno in srednjo izobrazbo, kjer jih je kar 75 % odgovorilo

pravilno, sledijo jim anketiranci z visokošolsko izobrazbo oziroma magisterijem (44 %) in

nato anketiranci z višješolsko izobrazbo (37 %). Prav tako pa so le anketiranci z

višješolsko in visokošolsko izobrazbo odgovorili, da uporaba ekoloških živil ni zakonsko

določena.

Grafikon 9: Prikaz poznavanja zakonsko določene obvezne uporabe ekoloških živil v

javnih kuhinjah glede na demografske lastnosti anketirancev.



Pavlov (2014) je v svoji raziskavi preverjala, v kolikšni meri naročniki upoštevajo Uredbo

o zelenem javnem naročanju (med ostalim tudi obvezen 10 % delež ekoloških živil). Kar

85 % anketirancev se je popolnoma strinjalo oziroma strinjalo s trditvijo, da pri

oblikovanju razpisne dokumentacije živil v celoti upoštevajo določbe Uredbe o zelenem

javnem naročanju. Nekaj anketirancev se z omenjeno trditvijo ni strinjalo oziroma nikakor

ni strinjalo (10 %). Ostalih 5 % anketirancev pa ni izrazilo mnenja. Če to primerjamo z

našimi rezultati, lahko predvidevamo, da v našem primeru vsaj 30 % anketirancev ne

upošteva Uredbo o zelenem javnem naročanju, saj niso vedeli odgovora ali pa so bili

mnenja, da je obvezni delež ekoloških živil v javnih kuhinjah manjši od 10 %.

Avtorica Ferlan (2014) je organizatorje prehrane v osnovnih šolah spraševala, kolikšen

delež živil, ki jih vključujejo v jedilnike, predstavljajo ekološka živila. Največ anketirancev

(35 %) je odgovorilo, da vključujejo 5 % ekoloških živil. Vsi ostali pa v prehrano

vključujejo 10 %, 15 %, 20 % ali 25 % ekoloških živil. Tudi NIJZ (2015) je v raziskavi

preverjal, kolikšen delež predstavljajo ekološka živila. Največ zavodov (81 %) je

odgovorilo, da tovrstna živila predstavljajo med 1 % do 10 % javnega naročila. Le 4 %

zavodov pa je odgovorilo, da ne naročajo ekoloških živil. V študiji Ministrstva za

kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (2015) se je delež ekološke hrane od celotne količine

naročene hrane v zavodih po spremembi zakonodaje (po 1. 1. 2014) povečal, in sicer je

znašal 13 %.

Zanimalo nas je tudi, ali kdo preverja, če izpolnjujejo zahtevo iz Zakona o zelenem javnem

naročanju. Ugotovili smo, da kar v 64 % zavodih nihče ne preverja če izpolnjujejo zahtevo

iz Zakona o obveznem 10 % deležu ekoloških živil.

Kot navajata Slabe in Dolenc (2011) v šolskih kuhinjah v Rimu nadzorujejo proces javnih

storitev v vseh fazah: dobava hrane, skladiščenje živil, priprava, kuhanje in distribucija

hrane. V šolskih kuhinjah pa poleg odgovornih služb nadzor izvajajo tudi neodvisna

prehranska komisija, ki jo sestavljajo starši, ti pa poročajo naprej vsem ostalim staršem.

Komisiji se ni potrebno najaviti. Pregledajo higiensko stanje vseh prostorov, osebja, naprav

in poskusijo obrok. Če to primerjamo z našimi rezultati, lahko vidimo, da je v Sloveniji



nadzor v kuhinjah javnih zavodov veliko slabši, saj nadzor redno ne izvajajo niti javne

institucije, kaj šele neodvisna komisija, kot so na primer starši oziroma skrbniki.

Večina zavodov uporablja ekološka živila 1-krat do 3-krat na mesec (47 % zavodov)

oziroma 1-krat do 3-krat na teden (40 % zavodov). Le 1 anketiranec je označil, da ekološka

živila uporabljajo vsak dan, v tem primeru je šlo za osnovno šolo. V 3 % javnih zavodov

(kamor spadata dve bolnišnici) pa pri pripravi hrane nikoli ne uporabljajo ekoloških živil

(preglednica 10). Na podlagi rezultatov lahko sklepamo, da povprečno javni zavodi

uporabljajo ekološka živila vsaj nekajkrat na mesec. Predvsem je pogostost uporabe

ekoloških živil večja v zavodih, kjer so občutljive skupine prebivalstva, kot so otroci,

mladostniki in starostniki, z izjemo bolnikov. Osnovne šole so zaradi največjega števila

odgovorov prevladovale v skoraj vseh skupinah pogostnosti uporabe. Najslabše rezultate

pa so prikazale bolnišnice, ki uporabljajo najmanj ekoloških živil (grafikon 10).

Do podobnih rezultatov sta prišli tudi avtorici Škof (2012) in Ferlan (2014). Večina

vzgojno-izobraževalnih zavodov vključuje ekološka živila v šolske menije tedensko (50 %)

ali mesečno (29 %). Na letni ravni pa 21 % zavodov (Škof 2012). V raziskavi Ferlan

(2014) so rezultati anketnega vprašalnika pokazali, da večina osnovnih šol vključuje

ekološka živila nekajkrat na mesec (67 %). Le 4 % pa uporabljajo ekološka živila vsak dan

in 29 % nekajkrat na teden.

Preglednica 10: Pogostost uporabe ekoloških živil.

Kako pogosto za pripravo hrane uporabljate ekološka živila? Število Odstotek (%)

Nikoli 2 3,4

Vsak dan 1 1,7

1-krat do 3-krat na teden 23 39,7

1-krat do 3-krat na mesec 27 46,6

1-krat do 3-krat na leto 5 8,6

Skupaj 58 100,0



Grafikon 10: Pogostost uporabe ekoloških živil glede na javni zavod.

Zanimalo nas je tudi, katera ekološka živila javni zavodi uporabljajo najpogosteje.

Spraševali smo po naslednjih ekoloških živilih: sadju, zelenjavi, mlečnih izdelkih, govejem

mesu, kruhu, žitnih izdelkih in sadnih sokovih. Na vprašanje je odgovorilo 49

anketirancev. Lestvica je bila petstopenjska, kjer je 0 – nikoli oziroma ne uporabljamo

živila ekološke pridelave, 1 – redko, 2 – občasno, 3 – pogosto in 4 – zelo pogosto.

Preglednica 11 prikazuje aritmetične sredine pogostnosti uporabe posameznih ekoloških

živil. Opaziti je precej nizke aritmetične sredine. Vidimo lahko, da največkrat uporabljajo

ekološko sadje (x̄ = 2,16) in še to le občasno. Sledi mu uporaba mlečnih izdelkov,

zelenjave, kruha, sadnih sokov in govejega mesa. Najmanjkrat pa za pripravo obrokov

uporabljajo ekološke žitne izdelke (x̄ = 1,08).



Preglednica 11: Povprečna uporaba posameznih ekoloških živil.

Ekološko živilo Število Povprečje Std. odklon Varianca

Sadje 49 2,16 1,49 2,22

Zelenjava 49 1,94 1,53 2,35

Mlečni izdelki 49 2,08 1,44 2,08

Goveje meso 49 1,39 1,54 2,37

Kruh 49 1,69 1,57 2,47

Žitni izdelki 49 1,08 1,37 1,87

Sadni sokovi 49 1,49 1,65 2,71

V nadaljevanju nas je zanimalo, ali obstajajo razlike v pogostosti uporabe posameznih

ekoloških živil glede na skupino zavodov. Uporabili smo Independent Samples T-Test

(preglednica 12 in priloga 9). Vzorec predstavljajo javni zavodi, ki smo jih razdelili v dve

skupini: izobraževalne (vrtec, osnovna šola, srednja šola, višja oziroma visoka šola in

dijaški dom) in zdravstvene zavode (bolnišnica in dom za starejše). Na vprašanje je

odgovorilo 44 izobraževalnih in 5 zdravstvenih zavodov.

Aritmetična sredina pogostnosti uporabe ekološkega sadja v izobraževalnih zavodih znaša

2,11 in v zdravstvenih 2,60. Torej v zdravstvenih zavodih pogosteje naročajo ekološko

sadje kot pa v izobraževalnih. Ker je p > 0,05, razlike med aritmetičnima sredinama obeh

skupin niso statistično pomembne. V primeru ekološke zelenjave so razlike med

aritmetičnima sredinama obeh skupin statistično pomembne (p = 0,023). Torej lahko

posplošimo razlike med vzorcema tudi na celotno populacijo s 5 % tveganjem. Pogosteje

jo naročajo v zdravstvenih (x̄ = 3,40) kot pa v izobraževalnih zavodih (x̄ = 1,77). V

povprečju v izobraževalnih zavodih (x̄ = 2,09) pogosteje naročajo ekološke mlečne izdelke

kot pa v zdravstvenih (x̄ = 2,00), vendar so razlike minimalne. V primeru ekološkega

govejega mesa so razlike med aritmetičnima sredinama statistično pomembne (p = 0,006).

Pogosteje ga naročajo v izobraževalnih zavodih (x̄ = 1,50) kot pa v zdravstvenih (x̄ =

0,40). Ekološki kruh v povprečju pogosteje naročajo v izobraževalnih zavodih (x̄ = 1,80)

kot pa v zdravstvenih (x̄ = 0,80), vendar pa razlike niso statistično značilne (p = 0,182). V



primeru uporabe ekoloških žitnih izdelkov (zdravstveni zavodi: x̄ = 1,40 in izobraževalni

zavodi: x̄ = 1,05) in sadnih sokov (zdravstveni zavodi: x̄ = 1,60 in izobraževalni zavodi: x̄

= 1,48) pa razlike med aritmetičnima sredinama obeh skupin niso statistično značilne, jih

pa pogosteje naročajo v zdravstvenih zavodih.

Iz preglednice 12 lahko tudi razberemo, da na splošno od ekoloških živil v izobraževalnih

zavodih najpogosteje naročajo sadje (x̄ = 2,11) in v zdravstvenih zavodih zelenjavo (x̄ =

3,40). Najredkeje pa naročajo ekološke žitne izdelke (redko) v izobraževalnih zavodih in

ekološko goveje meso (skoraj nikoli) v zdravstvenih zavodih.


posameznih živil ekološke pridelave glede na javni zavod.

Ekološko živilo Zavod Število Povprečje Std. odklon Std. napaka Stat. pomembnost

Sadje Izobraževalni 44 2,11 1,54 0,23 ns

Zdravstveni 5 2,60 0,89 0,40

Zelenjava Izobraževalni 44 1,77 1,48 0,22 *

Zdravstveni 5 3,40 1,34 0,60

Mlečni izdelki Izobraževalni 44 2,09 1,46 0,22 ns

Zdravstveni 5 2,00 1,41 0,63

Goveje meso Izobraževalni 44 1,50 1,58 0,24 **

Zdravstveni 5 0,40 0,55 0,25

Kruh Izobraževalni 44 1,80 1,59 0,24 ns

Zdravstveni 5 0,80 1,09 0,49

Žitni izdelki Izobraževalni 44 1,05 1,41 0,21 ns

Zdravstveni 5 1,40 0,89 0,40

Sadni sokovi Izobraževalni 44 1,48 1,61 0,24 ns

Zdravstveni 5 1,60 2,19 0,98

Statistična pomembnost: ns – ni statistično značilnih razlik; statistično značilno: * p < 0,05; ** p < 0,01.

Dobljene odgovore smo analizirali tudi glede na demografske lastnosti anketirancev: spol,

starost, kraj bivanja in stopnjo dosežene izobrazbe. Za analizo smo uporabili Independent

Samples T-Test oziroma enosmerno analizo variance – ANOVA.



V preglednici 13 vzorec predstavljajo anketiranci ženskega in moškega spola. Vidimo, da

je vseh žensk, ki so odgovorile na vprašanje, 42 in vseh moških 7. Aritmetična sredina

pogostnosti uporabe ekološkega sadja pri ženskah znaša 2,02 in pri moških 3,00. Ker pa je

p < 0,05, so razlike med aritmetičnima sredinama obeh skupin statistično pomembne.

Odgovorne osebe moškega spola pogosteje naročajo ekološko sadje kot pa osebe ženskega

spola. Torej lahko posplošimo razlike med vzorcema tudi na celotno populacijo s 5 %

tveganjem. V primeru ekološke zelenjave so zelo podobni rezultati. Zopet vidimo razlike

med obema skupinama (p = 0,018), kjer prav tako moški pogosteje naročajo ekološko

zelenjavo kot ženske. Pri ostalih ekoloških izdelkih pa je ravno obratno. V povprečju

ženske (x̄ = 2,12) pogosteje naročajo ekološke mlečne izdelke kot pa moški (x̄ = 1,86),

vendar pa razlike niso statistično pomembne (p = 0,661). Torej nismo uspeli dokazati, da

bi razlike med vzorcema veljale za celotno populacijo. Največje razlike med spoloma pa so

vidne pri uporabi ekološkega govejega mesa in kruha. V obeh primerih so razlike med

aritmetičnima sredinama statistično pomembne (goveje meso: p = 0,000 in kruh: p =

0,040). V povprečju ženske naročajo ekološko goveje meso občasno (x̄ = 1,60), moški pa

skoraj nikoli (x̄ = 0,14). Enako velja za ekološki kruh (ženske: x̄ = 1,88 in moški: x̄ =

0,57). V primeru uporabe ekoloških žitnih izdelkov (ženske: x̄ = 1,10 in moški: x̄ = 1,00)

in sadnih sokov (ženske: x̄ = 1,60 in moški: x̄ = 0,86) pa razlike med aritmetičnima

sredinama obeh skupin niso statistično pomembne. Pogosteje jih naročajo ženske, vendar

so razlike minimalne, predvsem v primeru ekoloških žitnih izdelkov (priloga 10).

Iz preglednice 13 lahko tudi razberemo, da na splošno od ekoloških živil ženske

najpogosteje naročajo mlečne izdelke (x̄ = 2,12) in moški sadje oziroma zelenjavo (x̄ =

3,00). Tako moški najmanjkrat naročajo ekološko goveje meso (skoraj nikoli) in ženske

ekološke žitne izdelke (redko).




posameznih živil ekološke pridelave glede na spol anketirancev.

Ekološko živilo Spol Število Povprečje Std. odklon Std. napaka Stat. pomembnost

Sadje Ženski 42 2,02 1,54 0,24 *

Moški 7 3,00 0,82 0,31

Zelenjava Ženski 42 1,76 1,54 0,24 *

Moški 7 3,00 1,00 0,38

Mlečni izdelki Ženski 42 2,12 1,40 0,22 ns

Moški 7 1,86 1,77 0,67

Goveje meso Ženski 42 1,60 1,56 0,24 **

Moški 7 0,14 0,38 0,14

Kruh Ženski 42 1,88 1,52 0,23 *

Moški 7 0,57 1,51 0,57

Žitni izdelki Ženski 42 1,10 1,36 0,21 ns

Moški 7 1,00 1,53 0,58

Sadni sokovi Ženski 42 1,60 1,67 0,26 ns

Moški 7 0,86 1,46 0,55


V preglednici 14 je opaziti precej manjše razlike med aritmetičnimi sredinami kot v

prejšnjem primeru. Na vprašanje, ki prikazuje pogostnost uporabe posameznih ekoloških

živil, je odgovorilo 13 anketirancev starih do 40 let in 36 anketirancev starih od 41 do 60

let. Aritmetična sredina pogostnosti uporabe ekološkega sadja pri mlajših organizatorjih

prehrane znaša 2,23 in pri starejših 2,14. Razlike med aritmetičnima sredinama obeh

skupin niso statistično pomembne (p > 0,05). Pogosteje jih naročajo mlajši, vendar so

razlike minimalne. Zelo podobni rezultati so v primeru uporabe ekoloških mlečnih

izdelkov (mlajši: x̄ = 2,23 in starejši: x̄ = 2,03). V primeru ekološke zelenjave pa so razlike

med aritmetičnima sredinama obeh skupin statistično pomembne (p = 0,037). Torej lahko

posplošimo razlike med vzorcema tudi na celotno populacijo s 5 % tveganjem. Odgovorne

osebe, ki so mlajše od 40 let (x̄ = 2,69), pogosteje naročajo ekološko zelenjavo kot pa

starejše osebe (x̄ = 1,67). Pri ostalih ekoloških izdelkih pa ja ravno obratno. V povprečju

starejši (x̄ = 1,42) pogosteje naročajo ekološko goveje meso kot mlajši (x̄ = 1,31), vendar

pa razlike niso statistično pomembne (p = 0,829). Največje razlike med vzorcema so vidne



pri uporabi ekološkega kruha, kjer so razlike med aritmetičnima sredinama statistično

pomembne (p = 0,038). V povprečju starejši naročajo ekološki kruh občasno (x̄ = 1,97),

mlajši pa redko (x̄ = 0,92). V primeru uporabe ekoloških žitnih izdelkov (starejši: x̄ = 1,11

in mlajši: x̄ = 1,00) in sadnih sokov (starejši: x̄ = 1,50 in mlajši: x̄ = 1,46) razlike med

aritmetičnima sredinama obeh skupin niso statistično pomembne. Pogosteje jih naročajo

starejši, vendar so razlike minimalne (priloga 11).

Iz preglednice 14 lahko tudi razberemo, da na splošno od ekoloških živil mlajši od 40 let

največkrat naročajo zelenjavo (x̄ = 2,69) in najmanjkrat kruh (x̄ = 0,92). Anketiranci stari

od 41 do 60 let pa najpogosteje ekološko sadje (x̄ = 2,14) in najmanjkrat ekološke žitne

izdelke (x̄ = 1,11).


posameznih živil ekološke pridelave glede na starost anketirancev.

Ekološko živilo Starost Število Povprečje Std. odklon Std. napaka Stat. pomembnost

Sadje < 40 let 13 2,23 1,01 0,28 ns

41 - 60 let 36 2,14 1,64 0,27

Zelenjava < 40 let 13 2,69 1,44 0,40 *

41 - 60 let 36 1,67 1,49 0,25

Mlečni izdelki < 40 let 13 2,23 1,01 0,28 ns

41 - 60 let 36 2,03 1,58 0,26

Goveje meso < 40 let 13 1,31 1,44 0,40 ns

41 - 60 let 36 1,42 1,59 0,27

Kruh < 40 let 13 0,92 1,26 0,35 *

41 - 60 let 36 1,97 1,59 0,27

Žitni izdelki < 40 let 13 1,00 1,29 0,36 ns

41 - 60 let 36 1,11 1,41 0,24

Sadni sokovi < 40 let 13 1,46 1,81 0,50 ns

41 - 60 let 36 1,50 1,61 0,27




V nadaljevanju vzorec predstavljajo organizatorji prehrane, ki živijo v različnih krajih: na

vasi, v primestnem naselju ali v mestu. Od skupno vseh, ki so odgovorili na to vprašanje,

jih na vasi živi 25, v primestnem naselju 14 in v mestu 10 (preglednica 15 ter priloga 12 in

13).

V povprečju anketiranci, ki živijo na vasi (x̄ = 2,32), pogosteje naročajo ekološko sadje v

primerjavi z anketiranci, ki živijo v mestu (x̄ = 2,10). Ti pa pogosteje od anketirancev, ki

živijo v primestnem naselju (x̄ = 1,93). Vendar pa te razlike niso statistično pomembne (p

= 0,734), zato podatkov ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Ekološko zelenjavo v

povprečju najpogosteje naročajo odgovorne osebe, ki živijo v mestu (x̄ = 2,50), sledijo jim

tiste iz primestnega naselja (x̄ = 2,07) in nato iz vasi (x̄ = 1,64). Razlike med aritmetičnimi

sredinami vseh treh skupin niso statistično pomembne (p = 0,308).

V povprečju anketiranci, ki živijo na vasi (x̄ = 2,52), pogosteje naročajo ekološke mlečne

izdelke kot pa tisti, ki živijo v primestnem naselju (x̄ = 1,86) in v mestu (x̄ = 1,30), vendar

razlike niso statistično pomembne (p = 0,058). Zaradi mejne vrednosti statistične

pomembnosti, sem v tem primeru še preverila statistično pomembne razlike med vsemi

možnimi pari skupin. Izkazalo se je, da se statistično pomembne razlike pojavijo med

skupinama anketirancev, ki živijo na vasi in v mestu (p = 0,028) (priloga 14).

V primeru uporabe ekološkega govejega mesa so razlike med variancami vseh treh skupin

statistično pomembne, torej ne moremo sprejeti predpostavke o homogenosti varianc, kar

pa je predpogoj, da lahko izvedemo ANOVO (p = 0,005 < 0,05). Glede na dobljene

aritmetične sredine pa ga najpogosteje naročajo organizatorji prehrane, ki živijo v mestu (x̄

= 1,60), sledijo jim tisti iz primestnega naselja (x̄ = 1,43) in nato iz vasi (x̄ = 1,28).

V povprečju anketiranci, ki živijo v mestu (x̄ = 1,90), pogosteje naročajo ekološki kruh kot

pa tisti, ki živijo na vasi (x̄ = 1,84). Ti pa pogosteje od anketirancev, ki živijo v primestnem

naselju (x̄ = 1,29). Razlike med aritmetičnimi sredinami vseh treh skupin niso statistično

pomembne (p = 0,523).



V povprečju anketiranci, ki živijo v mestu (x̄ = 1,50), pogosteje naročajo ekološke žitne

izdelke v primerjavi s tistimi, ki živijo v primestnem naselju (x̄ = 1,00) in na vasi (x̄ =

0,96), vendar razlike niso statistično pomembne (p = 0,563). Ekološke sadne sokove pa v

povprečju najpogosteje naročajo odgovorne osebe, ki živijo na vasi (x̄ = 1,88), sledijo jim

tiste iz mesta (x̄ = 1,10) in nato iz primestnega naselja (x̄ = 1,07). Razlike med variancami

vseh treh skupin so statistično pomembne, torej ne moremo sprejeti predpostavke o

homogenosti varianc, kar pa je predpogoj, da lahko izvedemo ANOVO (p = 0,028 < 0,05).

Iz preglednice 15 lahko tudi razberemo, da na splošno od ekoloških živil anketiranci iz vasi

največkrat naročajo ekološke mlečne izdelke (x̄ = 2,52), anketiranci iz primestnega naselja

in mesta pa ekološko zelenjavo (x̄ = 2,07 in x̄ = 2,50). Anketiranci, ki živijo na vasi in v

primestnem naselju (x̄ = 0,96 in x̄ = 1,00), najmanjkrat naročajo ekološke žitne izdelke,

tisti, ki živijo v mestu, pa ekološke sadne sokove (x̄ = 1,10).


posameznih živil ekološke pridelave glede na kraj bivanja anketirancev.

Ekološko živilo Kraj Število Povprečje Std. odklon Std. napaka Stat. pomembnost

Sadje Na vasi 25 2,32 1,55 0,31 ns

V primestnem naselju 14 1,93 1,54 0,41

V mestu 10 2,10 1,37 0,43

Zelenjava Na vasi 25 1,64 1,63 0,33 ns


V mestu 10 2,50 1,27 0,40

Mlečni izdelki Na vasi 25 2,52 1,50 0,30 ns


V mestu 10 1,30 1,16 0,37

Goveje meso Na vasi 25 1,28 1,77 0,35 /


V mestu 10 1,60 1,65 0,52

Se nadaljuje …



Ekološko živilo Kraj Število Povprečje Std. odklon Std. napaka Stat. pomembnost

Kruh Na vasi 25 1,84 1,63 0,33 ns


V mestu 10 1,90 1,79 0,57

Žitni izdelki Na vasi 25 0,96 1,24 0,25 ns


V mestu 10 1,50 1,65 0,52

Sadni sokovi Na vasi 25 1,88 1,79 0,36 /


V mestu 10 1,10 1,37 0,43


/ = testa ni bilo mogoče izvesti.

Vzorec v preglednici 16 predstavljajo anketiranci z različno doseženo izobrazbo. Vidimo,

da je izmed vseh oseb, ki so odgovorili na to vprašanje, 7 tistih, ki imajo končano poklicno

ali srednjo šolo ter 42 tistih, ki imajo končano višjo, visoko šolo ali magisterij. Tudi tukaj

opazimo precej manjše razlike med aritmetičnimi sredinami obeh skupin.

Aritmetična sredina pogostnosti uporabe ekološkega sadja pri organizatorjih prehrane z

nižjo izobrazbo znaša 2,00 in pri tistih z višjo izobrazbo 2,19. Razlike med aritmetičnima

sredinama obeh skupin niso statistično pomembne, saj je p > 0,05. Večkrat jih naročajo

bolj izobraženi, vendar so razlike minimalne. Odgovorne osebe z nižjo izobrazbo (x̄ =

2,71) pogosteje naročajo ekološko zelenjavo kot pa osebe z višjo izobrazbo (x̄ = 1,81),

vendar prav tako razlike niso statistično pomembne (p = 0,150). V primeru ekoloških

mlečnih izdelkov te večkrat naročajo manj izobraženi (x̄ = 2,29) kot pa bolj izobraženi (x̄ =

2,05), vendar so razlike med skupinama minimalne. Največje razlike med skupinama pa so

vidne pri uporabi ekološkega govejega mesa. V povprečju anketiranci z višjo izobrazbo (x̄

= 1,52) pogosteje naročajo ekološko goveje meso kot pa anketiranci z nižjo izobrazbo (x̄ =

0,57). V tem primeru so razlike med aritmetičnima sredinama statistično pomembne (p =

0,006). Torej lahko posplošimo razlike med vzorcema tudi na celotno populacijo s 5 %

tveganjem. V primeru ekološkega kruha (višja izobrazba: x̄ = 1,74 in nižja izobrazba: x̄ =

1,43) in sadnih sokov (višja izobrazba: x̄ = 1,55 in nižja izobrazba: x̄ = 1,14) te pogosteje

naročajo bolj izobraženi anketiranci, kjer prav tako ni statistično značilnih razlik med



skupinama. Ekološke žitne izdelke v povprečju večkrat naročajo odgovorne osebe z nižjo

izobrazbo (x̄= 1,29) kot pa tiste z višjo izobrazbo (x̄ = 1,05). Razlike med aritmetičnima

sredinama obeh skupin niso statistično pomembne (p = 0,674) (priloga 15).

Iz preglednice 16 pa lahko tudi razberemo, da na splošno od ekoloških živil organizatorji

prehrane z višjo izobrazbo največkrat naročajo sadje (x̄ = 2,05) in najmanjkrat žitne izdelke

(x̄ = 1,05). Organizatorji prehrane z nižjo izobrazbo pa najpogosteje zelenjavo (x̄ = 2,71) in

najredkeje ekološko goveje meso (x̄ = 0,57).


posameznih živil ekološke pridelave glede na izobrazbo anketirancev.

Ekološko živilo Izobrazba Število Povprečje Std. odklon Std. napaka Stat.

pomembnost

Sadje Poklicna in srednja šola 7 2,00 1,53 0,58 ns

Višja, visoka šola in

magisterij 42 2,19 1,50 0,23

Zelenjava Poklicna in srednja šola 7 2,71 1,89 0,71 ns


magisterij 42 1,81 1,45 0,22

Mlečni izdelki Poklicna in srednja šola 7 2,29 1,25 0,47 ns


magisterij 42 2,05 1,48 0,23

Goveje meso Poklicna in srednja šola 7 0,57 0,54 0,20 **


magisterij 42 1,52 1,61 0,25

Kruh Poklicna in srednja šola 7 1,43 1,40 0,53 ns


magisterij 42 1,74 1,61 0,25

Žitni izdelki Poklicna in srednja šola 7 1,29 1,50 0,57 ns


magisterij 42 1,05 1,36 0,21

Sadni sokovi Poklicna in srednja šola 7 1,14 1,95 0,74 ns


magisterij 42 1,55 1,61 0,25




Ferlan (2014) v svoji raziskavi navaja, da v osnovnih šolah najbolj pogosto naročajo

ekološko mleko in mlečne izdelke ter sadje in zelenjavo. Smo pa na to temo našli

predvsem študije, ki so se izvajale med potrošniki, kjer pa so rezultati pokazali, da le-ti

najpogosteje kupujejo ekološko sadje, zelenjavo in jajca (41 %). Temu s 30 % sledi

ekološko meso in z 20 % ekološko mleko, mlečni izdelki ter žita in žitni izdelki. Raziskava

v Veliki Britaniji je pokazala, da potrošniki največkrat kupujejo ekološko sadje in

zelenjavo, sledijo pa jajca in meso. Potrošniki na Siciliji so odgovorili, da največkrat

kupijo ekološko sadje in zelenjavo, nato žitarice, mleko in mlečne izdelke in na koncu

meso (Luzar 2011). Tudi na slovenskem trgu potrošniki največ posegajo po ekološkem

sadju in zelenjavi, sledijo mlečni izdelki, žita, mlevski izdelki, kruh, olja, začimbe in ostali

izdelki (Tavčar 2013). Torej lahko sklenemo, da tako v naši kot tudi v drugih raziskavah

pri nakupu prevladujeta ekološko sadje in zelenjava.

Zanimalo pa nas je tudi ali organizatorji prehrane v javnih zavodih kupujejo ekološka

živila slovenskega ali tujega porekla (grafikon 11). Na podlagi odgovorov smo ugotovili,

da kupujejo predvsem ekološka živila slovenskega porekla (87 %), in sicer najpogosteje

blagovne znamke Mlekarne Krepko. Pogosto kupujejo tudi blagovne znamke Žito,

Mlekarna Celeia, Kmetijska zadruga Šaleška dolina (Ekodar) in izdelke od lokalnih

ekoloških kmetij. Naslednje blagovne znamke pa so zapisali le posamezniki: Pekarna

Deveta vas Polzela (Vita Activus d.o.o.), Ekološka kmetija Podpečan, Kmetija Žmahar,

Petrovo jabolko (Ekološka kmetija Pšaker), Biodar, Ekološka kmetija Mlinar, Slodar,

Mediacor, Ekološka kmetija Jenšterle, Apoteka Natura, Mlekarna Planika, Ecor, Kmetija

Jevšnik in Bio Mercator. Tam, kjer naročajo tudi ekološka živila tujega porekla, pa so ta v

večini primerov iz Italije (npr. Ecor).

Vse zgoraj naštete blagovne znamke pa nimajo certifikata za ekološko pridelavo, zato

lahko tudi sklepamo, da vsi organizatorji prehrane ne vedo, ali gre za ekološko blagovno

znamko ali ne. To velja za naslednje blagovne znamke: Slodar (integrirana pridelava),

Kmetija Žmahar (integrirana pridelava) in Kmetija Jevšnik (integrirana pridelava).



V študiji Ferlan (2014) pa so organizatorji prehrane navedli naslednje dobavitelje, pri

katerih naročajo ekološka živila: Deveta vas Polzela (Vita Activus d.o.o.), Gospodarsko

interesno združenje EkoKrepko (Mlekarna Krepko), Kmetijska zadruga Šaleška dolina,

Remi d.o.o., Kmetija Dežman, Jarina d.o.o., Pitus, Sipic, Ljubljanske mlekarne, Mlinotest,

Žito, Sadjarstvo Gruden, Kmetija Gaberšček, Bio Forma d.o.o., Eko zadruga, Zdrav obrok,

Gea produkt, Impuls, Eko mesnine, Kmetijska zadruga Škofja Loka, Kmetija Ferlinc,

Kmetija Kastelic, Mediacor, Artičoka in Bobnar. Kot lahko opazimo, se nekaj blagovnih

znamk ujema tudi z našo raziskavo, in sicer Deveta vas Polzela, Mlekarna Krepko, Žito,

Kmetijska zadruga Šaleška dolina in Mediacor, za katere lahko potrdimo, da jih

organizatorji prehrane naročajo najpogosteje ne glede na statistično regijo v Sloveniji.

Grafikon 11: Uporaba ekoloških živil slovenskega in tujega porekla.

4.4 Ekološka živila in njihovi uporabniki

Zaradi vključitve ekoloških živil v prehrano se je cena obroka spremenila le v 11 (20 %)

zavodih, in sicer za 0,50 €/osebo. Spremenila se je v štirih vrtcih (36 %), petih osnovnih



šolah (46 %), bolnišnici (9 %) in domu za starejše (9 %). Kljub podražitvi obroka

uporabniki niso prekinili s prehrano. Glede na odzive uporabnikov 55 % organizatorjev

prehrane (n = 53) meni, da so njihovi uporabniki zelo zadovoljni nad uporabo ekoloških

živil predvsem zaradi zdravega načina prehranjevanja (69 %) in boljšega okusa živil (28

%). Kar 42 % organizatorjev prehrane pa meni, da večina uporabnikov sploh ni opazila

spremembe. Le 2 (4 %) organizatorja prehrane sta med uporabniki opazila, da so ti z

vključitvijo ekoloških živil nezadovoljni (grafikon 12).

Skoraj polovica šol in vrtcev, ki je leta 2009 sodelovala v anketi Inštituta za trajnostni

razvoj, je kljub višjim cenam ekološki živil navedla, da se zaradi delnega naročanja

ekoloških živil cena obroka ne bi povišala. To pomeni, da imajo organizatorji prehrane

možnosti za prilagajanje cen obrokov tudi na druge načine, na primer ustrezna izbira vrste

ekoloških živil, ponudnikov, prilagajanje jedilnikov itd. Zelo dober primer je mesto Rim,

kjer so cene obrokov ostale enake, kljub temu da so se stroški zaradi uvajanja novosti

povečali. Družine z nizkimi prihodki plačajo 25 % manj. Kjer pa je letni prihodek družine

pod 5.164,47 €, pa imajo otroci šolsko prehrano zastonj (Slabe in Dolenc 2011).

Zadovoljstvo uporabnikov bi naj zavodi preverjali vsaj enkrat letno. Kot ugotavlja NIJZ

(2015) anketiranje o zadovoljstvu uporabnikov redno (vsaj 1-krat letno) izvaja 70 %

zavodov z namenom, da bi ugotovili, ali so zadovoljni s ponudbo obrokov in te ugotovitve

tudi uresničevali. V 8 % zavodov anketiranja ne izvajajo, v 16 % pa izvajajo vsako drugo

ali tretje leto. Ostalih 6 % pa je navedlo, da anketo izvajajo med zaposlenimi, na svetu

staršev, ustno ali pa jo združujejo z anketami iz drugih področij.

Okus, svežina, kakovost, zdrava prehrana, prepovedana uporaba pesticidov in skrb za

okolje so glavni dejavniki, ki povečujejo povpraševanje po ekoloških živilih. Številne

raziskave so pokazale, da so glavni razlogi za nakup ekoloških živil zdravje, skrb za okolje

in boljši okus. Tako kot v našem primeru so tudi rezultati Luzar (2011) pokazali, da

potrošniki kupujejo ekološka živila v največji meri zato, ker so bolj zdrava in boljšega

okusa. Rezultati Ferlan (2014) kažejo, da se uporabniki (učenci v osnovnih šolah) na

vključevanje ekološke hrane odzivajo različno. V 8 osnovnih šolah (33 %) so ocenili, da so



učenci zadovoljni, na 3 (13 %) pa so učenci nezadovoljni. Na ostalih šolah (54 %) pa

sprejemajo ekološko hrano različno. Prav tako pa se niso popolnoma strinjali s trditvijo, da

učenci radi uživajo ekološko hrano. Odzivi, ki so jih organizatorji prehrane opazili pri

učencih, so bili naslednji:

Prepoznajo drugačen okus ekoloških jabolk in drobljivost ekološkega kruha.

Ekološke hrane ne zavračajo, če je le ta senzorično primerljiva z ostalo hrano.

Ne marajo vseh živil, ker imajo »drugačen okus«, na primer: ekološki namazi,

hrenovke itd.

Pojedo ekološke mesne izdelke in sadje, večji problem pa je ekološka zelenjava.

Kot lahko vidimo, so podatki v naši raziskavi nekoliko bolj pozitivni, saj je več

uporabnikov zadovoljnih in manj nezadovoljnih. Moramo pa seveda delati na tem, da bo

delež zadovoljnih uporabnikov 100 %.

Grafikon 12: Razlogi, zakaj so uporabniki zadovoljni z uporabo ekoloških živil (drugo:

oboje).

Nekateri zavodi svoje uporabnike seznanjajo, da v pripravo obrokov vključujejo ekološka

živila, in sicer najpogosteje z navedbo ekološke jedi (38 %) ali ekološke sestavine na



jedilniku (29 %) ali na sestanku z uporabniki (oziroma njihovimi skrbniki) (23 %)

(grafikon 13).

Večina izobraževalnih zavodov, predvsem vrtci in osnovne šole, svoje uporabnike

seznanjajo z navedbo ekološke jedi (42 %) ali ekološke sestavine na jedilniku (31 %). Kar

je seveda spodbudno, saj lahko največ doprinesemo ravno pri otrocih in mladostnikih, ki

lahko sami preberejo na jedilniku, in s tem spodbudimo njihovo zanimanje o ekoloških

živilih, željo po novem znanju in izoblikovanju svojega mnenja. Enako velja za bolnišnice.

V domovih za starejše pa uporabnike seznanjajo predvsem na sestanku z njihovimi

skrbniki, saj veliko starejših uporabnikov ni več sposobnih brati ali pa ne bi razumeli

pomena besede ekološki.

Grafikon 13: Načini seznanjanja uporabnikov o vključevanju ekoloških živil v prehrano

(možni odgovori: 1 = jih ne seznanjamo, 2 = na sestanku z uporabniki

oziroma njihovimi skrbniki, 3 = s splošnim obvestilom, okrožnico, 4 = z

navedbo ekološke jedi na jedilniku (npr. ekološki golaž), 5 = z navedbo

ekološke sestavine na jedilniku (npr. ekološki jogurt), 6 = drugo: dnevno pri

obedih).



Rezultati NIJZ (2015) so pokazali, da so vsi vzgojno-izobraževalni zavodi imeli jedilnike

dostopne na vidnem mestu (oglasna deska, spletna stran itd.). Kot navaja Ferlan (2014)

osnovne šole o ekološko pridelani hrani poleg učencev (uporabnikov) seznanjajo tudi

starše, učitelje in kuharsko osebje. Seznanjajo jih z označevanjem hrane na jedilniku, preko

šolske spletne strani, z raznimi publikacijami in degustacijami. Poleg tega jih izobražujejo

na roditeljskih sestankih, razrednih urah, pedagoških sestankih, seminarjih, naravoslovnih

dnevih, delavnicah za učence in starše, s predstavitvami ekoloških kmetij in mlekarn,

radijskimi oddajami in pri pouku. Osnovne šole o ekološko pridelani hrani izobražujejo

predvsem učence in učitelje. Menimo, da bi morali v vseh javnih zavodih navesti ekološko

jed ali sestavino na jedilniku, da bi bila vidna vsem. V vrtcih in domovih za starejše pa bi

morali seznaniti tudi starše oziroma skrbnike.

Zanimalo nas je tudi, kaj so po mnenju organizatorjev prehrane največje ovire za

vključevanje ekoloških živil v javne zavode. Kot največjo oviro so izpostavili visoke cene

ekoloških živil (52 %) in pomanjkanje ponudnikov (25 %). Nekateri menijo, da nimajo

dovolj časa, da bi se ukvarjali z majhnimi lokalnimi ekološkimi kmetijami (8 %) in da jim

to ne omogoča zakonodaja o javnem naročanju (6 %). Možen odgovor pa je bil tudi drugo

(10 %), kjer pa so zapisali naslednje: ne zaupamo ekološkemu certifikatu za živila, slaba

finančna podpora občine/države in pomanjkljiv nadzor nad uporabo ekološke hrane (če bi

bil reden, bi se tega zavodi zagotovo bolj strogo držali).

Rezultati so primerljivi z ugotovitvami ostalih raziskav v Sloveniji. Vzgojno-izobraževalni

zavodi so izpostavili, da se srečujejo s slabim odzivom ekološke ponudbe. Poleg tega pa

visoka cena ekoloških živil omejuje izbor živil za jedilnike (NIJZ 2015). Rezultati ankete

Inštituta za trajnostni razvoj so pokazali, da so največje ovire za uvajanje ekoloških živil v

slovenskih vrtcih in osnovnih šolah nezadostna ponudba ekoloških živil oziroma

neodzivanje ponudnikov na razpise javnih naročil. Temu je sledila višja cena ekoloških

živil, v šolah pa deloma tudi premajhna osveščenost in obveščenost odjemalcev (Slabe in

Dolenc 2011). Tudi v raziskavi Škof (2012) so organizatorji prehrane kot največji oviri pri

vključevanju ekoloških živil izpostavili visoke cene ekoloških živil ter premalo

ponudnikov/izbora živil na trgu. Kar 29 % anketirancev pa je kot oviro navedlo tudi, da



ekološka živila niso dovolj kakovostna. V manjši meri jim ovire predstavljajo

preobremenjenost oziroma premalo časa pri organizaciji šolske prehrane, nezaupanje v

ekološke označbe, slaba podpora s strani zaposlenih in staršev otrok ter pomanjkanje

znanja v zvezi z javnimi naročili.

4.5 Certificiranje ekoloških jedi

Pri 29. vprašanju (Ali bi želeli več informacij o možnostih certificiranja ekoloških jedi

oziroma ponudbe v javnem zavodu?) je 71 % anketirancev odgovorilo, da bi želeli več

informacij. Večina javnih zavodov bi se rada vključila v certificiranje ekoloških jedi

oziroma ponudbe, vendar jih pri tem ovirajo drugi dejavniki, ki jim po njihovem mnenju

onemogočajo vključevanje. Največje ovire predstavljajo dodatno birokratsko delo,

preobremenjenost oziroma premajhno število kadrov, ki se ukvarjajo s prehrano, dodatna

finančna obremenitev za zavod in izpolnjevanje pogojev javnega razpisa, ki jim

onemogoča vključitve. V nekaterih zavodih menijo, da trenutno tega ne potrebujejo, da o

tem ne odločajo oni (ampak nadrejeni) oziroma da jih to ne zanima. Le nekaj pa jih meni,

da bi bili zelo veseli vključitve in bi z veseljem sodelovali.

Tudi v raziskavi NIJZ (2015) so v vzgojno-izobraževalnih zavodih opazili veliko

pomanjkanje kadra in preobremenjenost organizatorjev prehrane, ki zaradi pomanjkanja

časa ne morejo kakovostno opraviti vsega dela (npr. sestavljanje jedilnikov, naročanje

živil).

4.6 Poznavanje ekoloških označb

Pri zadnjem vprašanju smo med anketiranci preverjali kako dobro poznajo označbe za

ekološka živila. Ob označbam smo jim zastavili dve vprašanji, na katera so morali

odgovoriti z DA, NE ali NE VEM. Odgovori so prikazani v preglednici 17.



Preglednica 17: Poznavanje označb za ekološka živila med organizatorji prehrane.

Na živilih sem že opazil to označbo To je označba za ekološke proizvode

OZNAČBE DA/NE (N) DA/NE (%) DA/NE/NE VEM (N) DA/NE/NE VEM (%) Pravilni odgovor

DA NE DA NE DA NE NE VEM DA NE NE VEM

19 13 59 41 18 7 7 56 22 22 DA

22 10 69 31 22 5 5 69 16 16 DA

17 15 53 47 16 7 9 50 22 28 DA

25 7 78 22 26 2 4 81 6 13 DA

26 6 81 19 28 2 2 88 6 6 DA

16 16 50 50 21 5 6 66 16 19 DA

14 18 44 56 3 18 11 9 56 34 DA

24 8 75 25 30 0 2 94 0 6 DA

23 9 72 28 1 28 3 3 88 9 NE

16 16 50 50 0 29 3 0 91 9 NE

20 12 63 38 0 29 3 0 91 9 NE

17 15 53 47 0 29 3 0 91 9 NE

16 16 50 50 0 29 3 0 91 9 NE

11 21 34 66 0 28 4 0 88 13 NE

Se nadaljuje …








9 23 28 72 0 28 4 0 88 13 NE

8 24 25 75 0 28 4 0 88 13 NE

12 20 38 63 2 22 8 6 69 25 NE

28 4 88 13 6 25 1 19 78 3 NE

6 26 19 81 0 17 15 0 53 47 NE

19 13 59 41 2 23 7 6 72 22 NE

12 20 38 63 2 22 8 6 69 25 NE

25 7 22 78 3 26 3 9 81 9 NE

5 27 16 84 0 15 17 0 47 53 NE

16 16 50 50 17 6 9 53 19 28 DA

24 8 75 25 22 7 3 69 22 9 DA

24 8 75 25 12 15 5 38 47 16 DA

8 24 25 75 12 6 14 38 19 44 DA

8 24 25 75 9 12 11 28 38 34 DA

2 30 6 94 3 14 15 9 44 47 DA

Se nadaljuje …






19 13 59 41 1 25 6 3 78 19 NE

9 23 28 72 9 10 13 28 31 41 NE

26 6 81 19 2 27 3 6 84 9 NE

23 9 72 28 9 18 5 28 56 16 NE

Kot lahko vidimo, so anketiranci na živilih največkrat opazili označbo Brez GSO (88 %) in

najmanjkrat označbo Bufo Organic (94 %). Pri slednjem jih posledično 47 % ni vedelo

odgovora. Le 3 (9 %) so odgovorili pravilno, in sicer da je to označba za ekološka živila.

Podjetje se ukvarja s trženjem, distribucijo in proizvodnjo surovin in izdelkov izključno iz

kontrolirane ekološke predelave. Sklepamo lahko, da je podjetje med javnimi zavodi še

dokaj neprepoznavno. Je pa toliko bolj prepoznavna označba Brez GSO, kjer je pravilno

odgovorilo 78 % anketirancev, torej da to ni označba za ekološka živila. Na podlagi

rezultatov lahko sklepamo, da anketiranci najbolje poznajo označbe iz sheme kakovosti,

saj je pravilno odgovorilo od 88 % pa do 94 % anketirancev. Prav tako pa tudi veliko

anketirancev ve, da označbe: SIPS, Varuje zdravje in Pridelano v slovenski zemlji niso

označbe za ekološke proizvode. Pod pričakovanjem pa je le 50 % anketirancev vedelo, da

je mednarodna blagovna znamka Demeter označba za ekološka živila. Medtem ko je

blagovna znamka Biodar bolj prepoznavna, verjetno ravno zaradi tega, ker je znamka

Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije in se pri nas bolj pogosto pojavlja na

ekoloških živilih. Zelo slabo pa poznajo tudi označbo Evrolist - evropski uradni znak, ki bi

moral biti najbolj prepoznaven, saj se pojavlja na vsakem ekološkem proizvodu. Tako je

pravilno odgovorilo le 69 % anketirancev, in to so bili tisti, ki so označbo na živilih že

opazili. Od treh slovenskih kontrolnih organizacij za ekološko pridelavo oziroma

predelavo je večina anketirancev že opazila zaščitni znak Inštituta KON-CERT Maribor

(81 %) in zato tudi večina ve, da je to označba za ekološke proizvode (88 %). Slabše pa



poznajo zaščitni znak IKC UM (66 %) in družbe Bureau Veritas. Pri slednjem je le 9 %

anketirancev odgovorilo pravilno, in sicer da je to označba za ekološke proizvode. Označbi

Global G.A.P. in Fairtrade večina anketirancev še ni opazila na živilih (81 %, 84 %). Kljub

temu jih je polovica odgovorila pravilno, da to ni označba za ekološke proizvode in ostali,

da ne vedo odgovora. Prav tako pa sta med anketiranci slabše poznani označbi la BIO

IDEA in Claus Hipp. Večina anketirancev ju še na živilih ni opazila (75 %), zato

posledično tudi večina ne ve, da sta to označbi za ekološke proizvode. Bolj poznane pa so

trgovske blagovne znamke (Bio Tuš, Bio Mercator in Spar Natur pur), ki združujejo

izdelke, ki so pridelani po zakonodaji ekološkega kmetovanja. Največ anketirancev je

pravilno odgovorilo za znamko Bio Mercator (69 %), nato za Bio Tuš (53 %) in le 38 % za

znamko Spar Natur pur. Preverili pa smo tudi poznavanje blagovnih znamk, katerih ime

nakazuje na ekološko pridelavo in predelavo, v resnici pa ne gre za ekološko živilo (Spar

Vital, Eco+, Natureta, Biotop). Anketiranci so na živilih najmanjkrat opazili oznako Eco+

(28 %) in le 31 % jih je odgovorilo pravilno, da to ni označba za ekološke proizvode. Prav

tako pa še vedno samo 56 % anketirancev ve, da blagovna znamka Biotop ni označba za

ekološka živila. Gre za tipične primere zavajanja neveščih potrošnikov, kjer ime blagovne

znamke vsebuje predpono »eko« ali »bio«, ki pa ju je v Sloveniji dovoljeno uporabljati le

za živila, ki so pridelana v skladu z zakonodajo ekološkega kmetijstva. Nekoliko bolje so

anketiranci osveščeni o blagovni znamki Natureta in Spar Vital.

Podobno raziskavo je izvajala tudi Sonjak (2016), ki je preverjala poznavanje označb med

potrošniki (bodisi ekoloških, Brez GSO ali nič od navedenega):

- Označbo Brez GSO je na živilih že opazilo 86 % anketirancev, 27 % jih je

odgovorilo, da je to tudi označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

- Državni uradni znak za ekološko pridelavo je prepoznalo 70 % anketirancev, 83 %

jih je odgovorilo pravilno, da je to označba za ekološke proizvode.

- Evropski uradni znak za ekološko kmetijstvo je prepoznalo 73 % anketirancev, 71

% jih je odgovorilo, da je to označba za ekološke proizvode.

- Označbo IKC UM je na živilih že opazilo 47 % anketirancev, 60 % jih je

odgovorilo pravilno, da je to označba za ekološke proizvode.



- Mednarodno blagovno znamko Demeter je na živilih že opazilo 43 % anketirancev,

le 48 % jih je odgovorilo pravilno, da je to označba za ekološke proizvode.

- Blagovno znamko Biodar je prepoznalo 55 % anketirancev, 57 % pa jih je

odgovorilo, da je to označba za ekološke proizvode.

- Geografsko označbo je prepoznalo 58 % anketirancev, 30 % jih je odgovorilo, da je

to tudi označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

- Označbo porekla je prepoznalo 31 % anketirancev, prav toliko jih je tudi

odgovorilo, da je to označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

- Označbo integrirana pridelava je na živilih že opazilo 64 % anketirancev, 31 % jih

je odgovorilo, da je to tudi označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

- Označbo Pridelano v slovenski zemlji je prepoznalo 34 % anketirancev, 32 % jih je

odgovorilo, da je to tudi označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

- Označbo Natureta je na živilih že opazilo 83 % anketirancev, 26 % jih še vedno

meni, da je to tudi označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

- Označbo Eco+ je prepoznalo 37 % anketirancev, prav toliko jih je tudi odgovorilo,

da je to označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

- Označbo Varuje zdravje je na živilih že opazilo 71 % anketirancev, 23 % jih še

vedno meni, da je to tudi označba za ekološke proizvode, kar pa ne drži.

Sklepa, da potrošniki prepoznajo le polovico označb, ki se pojavljajo na živilih, še vedno

pa ne vedo, ali je to tudi označba za ekološke proizvode.

Rezultati Tavčar (2013) so pokazali, da je prepoznavnost evropskega uradnega znaka za

ekološka živila dokaj slaba, saj ga je prepoznalo samo 21 % potrošnikov. Precej bolje so

poznali državni uradni znak, teh je bilo 66 %. Le 30 % anketirancev je prepoznalo

blagovno znamko Biodar. Še vedno je veliko anketirancev kot ekološko označbo označilo

blagovno znamko Eco+ (76 %), ki ne zagotavlja ekološkega statusa. Podobno je v svoji

raziskavi ugotovila tudi Luzar (2011), in sicer da je poznavanje ekoloških označb med

potrošniki zelo slabo. Veliko anketirancev ni vedelo, kateri znak predstavlja ekološko

živilo in kateri ne. Izkazalo se je, da pogosto zamenjujejo med označbami za zdrava živila

in označbami za ekološka živila.



V nadaljevanju smo dobljene odgovore anketirancev analizirali tudi glede na demografske

lastnosti anketirancev. Na vprašanje je v celoti odgovorilo 32 anketirancev, od tega je bilo

81 % žensk in 19 % moških. Mlajši od 40 let predstavljajo 31 % celotnega vzorca in stari

od 41 do 60 let 69 %. Glede na kraj bivanja je vseh vprašanih, ki živijo na vasi 59 %, v

primestnem naselju 22 % in v mestu 19 %. Od vseh vprašanih je 12,5 % teh, ki imajo

končano poklicno ali srednjo šolo in 87,5 % teh, ki imajo končano višjo, visoko šolo ali

magisterij. Izbrali smo 3 ekološke in 3 neekološke označbe.

1. OZNAČBA »EVROLIST« – označba za ekološke proizvode

Iz preglednice 18 lahko razberemo, da je 22 anketirancev odgovorilo, da je Evrolist

označba za ekološke proizvode, kar je 69 % vseh vprašanih. Odgovora ni vedelo 5 (16 %)

anketirancev, prav tako 5 (16 %) pa jih meni, da to ni označba za ekološke proizvode.

Označbo je na živilih že opazilo 69 % anketirancev. Od teh jih 91 % meni, da je to označba

za ekološke proizvode in 9 % da to ni. Na podlagi tega lahko sklepamo, da tisti, ki so

označbo že opazili v večini primerih tudi vedo, da je to označba za ekološke proizvode.

Ostalih 31 %, ki pa označbe še niso videli, pa so v večini primerih odgovorili, da ne vedo

oziroma, da to ni označba za ekološke proizvode (80 %). Le 20 % teh je odgovorilo

pravilno.

Preglednica 18: Poznavanje označbe Evrolist.

Na živilih sem že opazil to označbo To je označba za ekološke proizvode Skupaj

Ne Da Ne vem

Ne 3 (30) 2 (20) 5 (50) 10 (31)

Da 2 (9) 20 (91) 0 (0) 22 (69)

Skupaj 5 (16) 22 (69) 5 (16) 32 (100)

*Vrednosti v oklepaju pomenijo odstotek anketirancev (%).



Od vseh žensk je 65 % teh, ki so odgovorile, da je to označba za ekološke proizvode ter 35

% teh, ki ne vedo odgovora oziroma menijo, da to ni. Med moškimi jih je 83 % odgovorilo

pravilno in 17 % napačno. Izmed vseh teh, ki so odgovorili, da je Evrolist označba za

ekološke proizvode, je 77 % žensk in 23 % moških. Glede na skupno število oseb v

posamezni skupini je pravilno odgovorilo več moških (83 %) kot žensk (65 %) (priloga

16).

V priloga 17 lahko vidimo, da je med mlajšimi od 40 let 90 % anketirancev odgovorilo

pravilno, 10 % pa jih ne ve, da je to označba za ekološke proizvode. Le 59 % starejših

pravi, da je Evrolist označba za ekološke proizvode ter 41 %, da to ni oziroma da ne vedo

odgovora. Od vseh teh, ki so odgovorili pravilno, je 59 % starejših in 41 % mlajših. Na

podlagi primerjave med obema starostnima skupinama lahko vidimo, da so mlajši

anketiranci (90 %) odgovorili pravilno večkrat kot starejši (59 %).

Od vseh teh, ki so odgovorili, da je Evrolist označba za ekološke proizvode je 50 % teh, ki

živijo na vasi, 27 % jih živi v mestu in 23 % v primestnem naselju. Glede na skupno

število oseb v posamezni skupini pa so pravilno odgovorili vsi anketiranci iz mesta, sledili

so jim anketiranci iz primestnega naselja (71 %) in nato iz vasi (58 %) (priloga 18).

Izmed vseh 22 anketirancev, ki so odgovorili, da je Evrolist označba za ekološke

proizvode, je 14 % anketirancev z nižjo izobrazbo in 86 % z višjo izobrazbo. Na podlagi

primerjave med obema skupinama ni večjih razlik, pravilno je odgovorilo 75 %

anketirancev z nižjo izobrazbo in 68 % z višjo izobrazbo (priloga 19).

2. OZNAČBA »DEMETER« – označba za ekološke proizvode

V preglednici 19 lahko vidimo, da je 16 anketirancev odgovorilo, da je Demeter označba

za ekološke proizvode, kar je 50 % vseh vprašanih. Odgovora ni vedelo 9 (28 %)

anketirncev, 7 (22 %) pa jih meni, da to ni označba za ekološke proizvode.



Označbo je na živilih že opazilo 53 % anketirancev. Od teh jih 88 % meni, da je to označba

za ekološke proizvode in 12 % da to ni. Ostalih 47 %, ki označbe še niso videli, so v večini

primerih odgovorili, da ne vedo odgovora oziroma da to ni označba za ekološke proizvode

(93 %). Od teh jih je le 7 % odgovorilo pravilno. Na podlagi tega lahko sklepamo, da tisti,

ki označbe še niso opazili, tudi ne vedo oziroma menijo, da to ni označba za ekološke

proizvode in obratno.

Preglednica 19: Poznavanje označbe Demeter.


Ne Da Ne vem

Ne 5 (33) 1 (7) 9 (60) 15 (47)

Da 2 (12) 15 (88) 0 (0) 17 (53)

Skupaj 7 (22) 16 (50) 9 (28) 32 (100)



% teh, ki ne vedo odgovora oziroma menijo, da to ni. Med moškimi jih je 33 % odgovorilo

pravilno, 50 % da ne vedo odgovora in 17 % da to ni označba za ekološke proizvode.

Izmed vseh, ki so odgovorili, da je Demeter označba za ekološke proizvode je 87,5 %

žensk in 12,5 % moških. Glede na skupno število oseb v posamezni skupini je pravilno

odgovorilo več žensk (54 %) kot moških (33 %) (priloga 20).

V prilogi 21 lahko vidimo, da je med mlajšimi od 40 let 70 % anketirancev odgovorilo

pravilno, 30 % pa jih meni, da to ni označba za ekološke proizvode. Le 41 % starejših

pravi, da je Demeter označba za ekološke proizvode ter 59 %, da to ni oziroma da ne vedo

odgovora. Od vseh, ki so odgovorili pravilno, je 56 % starejših in 44 % mlajših. Na podlagi

primerjave med obema starostnima skupinama lahko vidimo, da so mlajši anketiranci (70

%) odgovorili pravilno večkrat kot starejši (41 %).



Od vseh, ki so odgovorili, da je Demeter označba za ekološke proizvode, je 50 % teh, ki

živijo na vasi, 25 % jih živi v primestnem naselju in 25 % v mestu. Glede na skupno

število oseb v posamezni skupini je pravilno odgovorilo 67 % anketirancev iz mesta, sledili

so jim anketiranci iz primestnega naselja (57 %) in nato iz vasi (42 %) (priloga 22).

Izmed vseh 16 anketirancev, ki so odgovorili, da je Demeter označba za ekološke


primerjave med obema skupinama lahko vidimo, da so anketiranci z nižjo izobrazbo (75

%) večkrat odgovorili pravilno kot anketiranci z višjo izobrazbo (46 %) (priloga 23).

3. OZNAČBA IKC UM (»SI – EKO – 002«) – označba za ekološke proizvode

Iz preglednice 20 lahko razberemo, da je 21 (66 %) anketirancev odgovorilo pravilno, da je

SI – EKO – 002 označba za ekološke proizvode. Odgovora ni vedelo 6 (19 %)

anketirancev, 5 (17 %) pa jih meni, da to ni označba za ekološke proizvode.

Označbo je na živilih že opazilo 50 % anketirancev. Od teh jih 87,5 % meni, da je to

označba za ekološke proizvode in 12,5 % da to ni. Na podlagi rezultatov lahko sklepamo,

da tisti, ki so označbo že opazili v večini primerih, tudi vedo, da je to označba za ekološke

proizvode. Ostalih 50 %, ki označbe še niso videli, so kljub temu s 44 % odgovorili, da je

to označba za ekološke proizvode, 56 % pa jih pravi, da to ni oziroma da ne vedo

odgovora.

Preglednica 20: Poznavanje označbe SI – EKO – 002.


Ne Da Ne vem

Ne 3 (19) 7 (44) 6 (37) 16 (50)

Da 2 (13) 14 (88) 0 (0) 16 (50)

Skupaj 5 (16) 21 (66) 6 (19) 32 (100)





% teh, ki ne vedo odgovora ali pa menijo, da to ni označba za ekološke proizvode. Med

moškimi jih je 33 % odgovorilo pravilno, 50 % jih ne ve odgovora in 17 % jih pravi, da to

ni označba za ekološke proizvode. Izmed vseh, ki so odgovorili, da je SI – EKO – 002

označba za ekološke proizvode, je 87,5 % žensk in 12,5 % moških. Glede na skupno

število oseb v posamezni skupini je pravilno odgovorilo veliko več žensk (73 %) kot

moških (33 %) (priloga 24).


pravilno, 20 % pa jih ne ve odgovora. Med starejšimi jih 59 % pravi, da je SI – EKO – 002

označba za ekološke proizvode ter 41 %, da to ni oziroma da ne vedo odgovora. Od vseh,

ki so odgovorili pravilno, je 62 % starejših in 38 % mlajših. Na podlagi primerjave med

obema starostnima skupinama lahko vidimo, da so mlajši anketiranci (80 %) odgovorili

pravilno večkrat kot starejši (59 %).

Od vseh, ki so odgovorili, da je SI – EKO – 002 označba za ekološke proizvode, je bilo 57

% teh, ki živijo na vasi, 24 % jih živi v primestnem naselju in 19 % v mestu. Glede na

skupno število oseb v posamezni skupini je pravilno odgovorilo 71 % anketirancev iz

primestnega naselja, sledili so jim anketiranci iz mesta (67 %) in nato iz vasi (63 %)

(priloga 26).

Izmed vseh 21 anketirancev, ki so odgovorili, da je SI – EKO – 002 označba za ekološke

proizvode je 19 % anketirancev z nižjo izobrazbo in 81 % z višjo izobrazbo. Na podlagi

primerjave med obema skupinama lahko vidimo, da so pravilno odgovorili vsi anketiranci

z nižjo izobrazbo, medtem ko so anketiranci z višjo izobrazbo pravilno odgovorili le z 61

% (priloga 27).

4. OZNAČBA »BREZ GSO« – ni označba za ekološke proizvode

V preglednici 21 lahko vidimo, da je 25 (78 %) anketirancev odgovorilo pravilno, da Brez

GSO ni označba za ekološke proizvode. Odgovora ni vedel 1 anketiranec, 6 (19 %) pa jih



meni, da je to označba za ekološke proizvode. Označbo je na živilih že opazilo 87,5 %

anketirancev. Od teh jih 79 % meni, da to ni označba za ekološke proizvode in 21 %, da to

je. Ostalih 12,5 %, ki pa označbe še niso videli, so s 75 % odgovorili pravilno in s 25 %, da

ne vedo odgovora.

Preglednica 21: Poznavanje označbe Brez GSO.


Ne Da Ne vem

Ne 3 (75) 0 (0) 1 (25) 4 (13)

Da 22 (79) 6 (21) 0 (0) 28 (88)

Skupaj 25 (78) 6 (19) 1 (3) 32 (100)


Od vseh žensk je 73 % teh, ki so odgovorile, da Brez GSO ni označba za ekološke

proizvode ter 23 % teh, ki ne vedo odgovora oziroma pravijo, da je to označba za ekološke

proizvode. Med moškimi so vsi odgovorili pravilno. Izmed vseh, ki so odgovorili, da Brez

GSO ni označba za ekološke proizvode, je 76 % žensk in 24 % moških. Glede na skupno

število oseb v posamezni skupini je pravilno odgovorilo več moških (100 %) kot žensk (73

%) (priloga 28).


pravilno, 20 % pa jih meni, da je Brez GSO označba za ekološke proizvode. Med

starejšimi jih 77 % pravi, da to ni označba za ekološke proizvode ter 23 %, da je oziroma

da ne vedo odgovora. Od vseh, ki so odgovorili pravilno, je 68 % starejših in 32 % mlajših.

Na podlagi primerjave med obema starostnima skupinama ni bilo večjih razlik.

Od vseh, ki so odgovorili pravilno, da Brez GSO ni označba za ekološka živila, je 52 %

teh, ki živijo na vasi, 24 % jih živi v primestnem naselju in 24 % v mestu. Glede na skupno

število oseb v posamezni skupini so pravilno odgovorili vsi anketiranci iz mesta, sledili so

jim anketiranci iz primestnega naselja (86 %) in nato iz vasi (68 %) (priloga 30).



Izmed vseh 25 anketirancev, ki so odgovorili, da Brez GSO ni označba za ekološke


primerjave med obema skupinama ni bilo večjih razlik, pravilno je odgovorilo 75 %

anketirancev z nižjo izobrazbo in 79 % z višjo izobrazbo (priloga 31).

5. OZNAČBA »ECO+« – ni označba za ekološke proizvode

Iz preglednice 22 lahko razberemo, da je 10 anketirancev odgovorilo, da Eco+ ni označba

za ekološke proizvode, kar je 31 % vseh vprašanih. Odgovora ni vedelo 13 (41 %)

anketirancev, 9 (28 %) pa jih meni, da je to označba za ekološke proizvode.

Označbo je na živilih opazilo le 28 % anketirancev. Od teh jih 22 % meni, da to ni označba

za ekološke proizvode in 78 %, da je označba za ekološke proizvode. Ostalih 72 %, ki

označbe še niso videli, so s 35 % odgovorili pravilno in s 65 %, da ne vedo odgovora

oziroma da je to označba za ekološke proizvode.

Preglednica 22: Poznavanje označbe Eco+.


Ne Da Ne vem

Ne 8 (35) 2 (9) 13 (56) 23 (72)

Da 2 (22) 7 (78) 0 (0) 9 (28)

Skupaj 10 (31) 9 (28) 13 (41) 32 (100)


Od vseh žensk je 39 % teh, ki so odgovorile, da to ni označba za ekološke proizvode, ter

61 % teh, ki ne vedo odgovora oziroma menijo, da je to označba za ekološke proizvode.

Med moškimi ni nihče odgovoril pravilno, torej so na to vprašanje s 100 % pravilno

odgovorile le ženske (priloga 32).




pravilno, 80 % jih ne ve odgovora oziroma menijo, da je Eco+ označba za ekološke

proizvode. Med starejšimi jih 36 % pravi, da Eco+ ni označba za ekološke proizvode ter 64

%, da to je oziroma da ne vedo odgovora. Od vseh, ki so odgovorili pravilno, je 80 %

starejših in 20 % mlajših. Na podlagi primerjave med obema starostnima skupinama lahko

vidimo, da so starejši anketiranci (36 %) odgovorili pravilno večkrat kot mlajši (20 %).

Od vseh, ki so odgovorili, da Eco+ ni označba za ekološke proizvode, je 80 % teh, ki živijo

na vasi, 10 % jih živi v primestnem naselju in 10 % v mestu. Glede na skupno število oseb

v posamezni skupini je pravilno odgovorilo 42 % anketirancev iz vasi, sledili so jim

anketiranci iz mesta (17 %) in nato iz primestnega naselja (14 %) (priloga 34).

Izmed vseh 10 anketirancev, ki so odgovorili, da Eco+ ni označba za ekološke proizvode,

je 20 % anketirancev z nižjo izobrazbo in 80 % z višjo izobrazbo. Na podlagi primerjave

med obema skupinama lahko vidimo, da so anketiranci z nižjo izobrazbo (50 %) večkrat

odgovorili pravilno kot anketiranci z višjo izobrazbo (29 %) (priloga 35).

6. OZNAČBA »BIOTOP« – ni označba za ekološke proizvode

Iz preglednice 23 lahko razberemo, da je 18 (56 %) anketirancev odgovorilo pravilno, da

Biotop ni označba za ekološke proizvode. Odgovora ni vedelo 5 (16 %) anketirancev, 9 (28

%) pa jih meni, da je to označba za ekološke proizvode. Označbo je na živilih že opazilo

72 % anketirancev. Od teh jih 61 % meni, da to ni označba za ekološke proizvode in 39 %,

da je označba za ekološke proizvode. Ostalih 28 %, ki označbe še niso videli, so s 44 %

odgovorili pravilno in s 56 %, da ne vedo odgovora.



Preglednica 23: Poznavanje označbe Biotop.


Ne Da Ne vem

Ne 4 (44) 0 (0) 5 (56) 9 (28)

Da 14 (61) 9 (39) 0 (0) 23 (72)

Skupaj 18 (56) 9 (28) 5 (16) 32 (100)


Od vseh žensk je 58 % teh, ki so odgovorile, da to ni označba za ekološke proizvode ter 42

% teh, ki ne vedo odgovora oziroma pravijo, da je označba za ekološke proizvode. Med

moškimi pa je 50 % teh, ki so odgovorili pravilno, 33 % teh, ki pravijo, da je označba za

ekološke proizvode, in 17 % teh, ki ne vedo odgovora. Izmed vseh, ki so odgovorili

pravilno, je 83 % žensk in 17 % moških. Glede na skupno število oseb v posamezni

skupini je pravilno odgovorilo več žensk (58 %) kot moških (50 %) (priloga 36).


pravilno, 40 % pa jih meni, da je Biotop označba za ekološke proizvode. 55 % starejših

pravi, da Biotop ni označba za ekološke proizvode ter 45 %, da to ni oziroma da ne vedo

odgovora. Od vseh, ki so odgovorili pravilno, je 67 % starejših in 33 % mlajših. Na podlagi

primerjave med obema starostnima skupinama ni bilo večjih razlik, med mlajšimi je

pravilno odgovorilo 60 % anketirancev in med starejšimi 55 %.

Od vseh, ki so odgovorili, da Biotop ni označba za ekološke proizvode, je 67 % teh, ki

živijo na vasi, 22 % jih živi v primestnem naselju in 11 % v mestu. Glede na skupno

število oseb v posamezni skupini je pravilno odgovorilo 63 % anketirancev iz vasi, sledili

so jim anketiranci iz primestnega naselja (57 %) in nato iz mesta (33 %) (priloga 38).

Izmed vseh 18 anketirancev, ki so odgovorili, da Biotop ni označba za ekološke proizvode,

je 17 % anketirancev z nižjo izobrazbo in 83 % z višjo izobrazbo. Na podlagi primerjave



med obema skupinama je pravilno odgovorilo več anketirancev z nižjo izobrazbo (75 %)

kot pa z višjo izobrazbo (54 %) (priloga 39).

4.7 Preverjanje hipotez

H1: Organizatorji prehrane v javnih zavodih poznajo prednosti ekoloških živil in so

motivirani za vključevanje tovrstnih živil.

Večina anketiranih zavodov uporablja ekološka živila 1-krat do 3-krat na mesec (47 %

zavodov) oziroma 1-krat do 3-krat na teden (40 % zavodov). Uporaba ekoloških živil je

večja predvsem v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih šolah in domovih za starejše, tam, kjer so

občutljive skupine prebivalstva (otroci, mladostniki in starostniki). Motiviranost za

vključevanje tovrstnih živil se prav tako kaže tudi v tem, da večina zavodov svoje

uporabnike seznanja s tem, da v pripravo obrokov vključujejo tudi ekološka živila. In sicer

z navedbo ekološke jedi (38 %) oziroma ekološke sestavine (29 %) na jedilniku ali pa na

sestanku z uporabniki oziroma njihovimi skrbniki (23 %). Le en zavod je odgovoril, da

uporabnike ne seznanjajo. Prav tako pa je večji del anketirancev željnih več informacij o

možnostih certificiranja ekoloških živil oziroma ponudbe v javnem zavodu (71 %).

Na podlagi vseh zgornjih rezultatov lahko hipotezo, ki pravi, da organizatorji prehrane v

javnih zavodih poznajo prednosti ekoloških živil in so motivirani za vključevanje tovrstnih

živil, potrdimo.

H2: V javnih zavodih so seznanjeni z možnostmi naročanja izven sistema javnega

naročanja, a tega ne uporabljajo pogosto.

Kar 41 % javnih zavodov nabavlja živila izključno samo preko sistema javnega naročanja.

Ostalih 59 % nabavlja delno preko javnega naročanje, v povprečju je to 77 % naročil in

ostalo (23 %) na druge načine: ali imajo sklenjene okvirne dogovore za posamezne sklope



ali pa neposredno nabavljajo od manjših ponudnikov oziroma kmetov preko naročilnice.

Le 7 % javnih zavodov pa ima manj kot 50 % naročil preko javnega naročanja. Glede na

število posameznih zavodov smo ugotovili, da najbolj pogosto nabavljajo živila izključno

preko sistema javnega naročanja bolnišnice (67 %), sledijo ji vrtci in dijaški domovi s 50

% in nato domovi za starejše (43 %).

Na podlagi analiz, ki smo jih naredili s SPSS programom, lahko razberemo, da je število

naročil preko javnega naročanja veliko in da se javni zavodi malo poslužujejo naročanja

izven sistema javnega naročanja. Torej lahko zgornjo hipotezo potrdimo.

H3: Dokumentacijo za objavo javnega naročila v večini javnih zavodih pripravijo

tam zaposlene osebe.

Predvidevali smo, da v večini javnih zavodih pripravijo dokumentacijo za javno naročanje

živil kar zaposleni v javnem zavodu, da zmanjšajo stroške za pripravo razpisa. Vendar se je

izkazalo, da veliko zavodov najame zunanjo pomoč (odvetniško pisarno, strokovno pomoč,

da jim svetuje pri pripravi ali strokovnjake iz občinskih skupnih služb). Le v 35 % zavodih

pripravijo dokumentacijo skupne službe v javnem zavodu. S programom SPSS pa smo

naredili test analize variance – ANOVA, kjer smo preverili, ali to vpliva tudi na višino

stroškov za pripravo razpisa. Rezultati so pokazali, da imajo najnižje stroške tam, kjer

pripravijo dokumentacijo skupne službe v javnem zavodu, in najvišje tam, kjer najamejo

strokovno pomoč, vendar pa razlike niso statistično pomembne (p > 0,05).

Na podlagi vseh zgornjih rezultatov moram hipotezo, ki pravi, da dokumentacijo za objavo

javnega naročila v večini javnih zavodih pripravijo tam zaposlene osebe, zavrniti. Izkazalo

se je, da večina javnih zavodov najame zunanjo pomoč (59 %).

H4: Odgovorne osebe za prehrano poznajo označbe za ekološka živila.

V hipotezi, ki smo jo postavili, smo predvidevali in pričakovali, da večina organizatorjev

prehrane dobro pozna aktualne označbe za ekološka živila glede na to, da se s prehrano,



naročili, dokumentacijo in označbami srečujejo vsakodnevno. Na podlagi rezultatov lahko

sklepamo, da anketiranci najbolje poznajo označbe iz sheme kakovosti. Dobro poznane so

tudi označbe SIPS, Varuje zdravje in Pridelano v slovenski zemlji, ki niso označbe za

ekološke proizvode. Izmed treh kontrolnih organizacij za ekološko pridelavo oziroma

predelavo je najbolje poznan zaščitni znak Inštituta KON-CERT Maribor, nato zaščitni

znak IKC UM in veliko manj poznan zaščitni znak družbe Bureau Veritas. Pod

pričakovanji pa je poznavanje označbe Evrolist, kjer je pravilno odgovorilo le 69 %

anketirancev in mednarodne blagovne znamke Demeter (50 %). Medtem ko je za blagovno

znamko Biodar pravilno odgovorila večina anketirancev (81 %). Prav tako pa so med

anketiranci slabše poznane ekološke označbe Bufo organic, la BIO IDEA in Claus Hipp.

Večina anketirancev jih še na živilih ni opazila, zato jih posledično tudi večina ne ve, da so

to označbe za ekološke proizvode. Sta pa toliko bolje poznani označbi Brez GSO in Gen

tecnik frei, kjer gre za živila brez gensko spremenjenih organizmov in ne za ekološka

živila. Še vedno pa veliko organizatorjev prehrane nasede blagovnim znamkam, katerih

ime nakazuje na ekološko pridelavo in predelavo, v resnici pa ne gre za ekološko živilo. To

se je pokazalo predvsem pri blagovni znamki Eco+ in Biotop, kjer še vedno veliko

anketirancev meni, da sta to označbi za ekološka živila.

Glede na zgornje rezultate moramo hipotezo, ki pravi, da organizatorji prehrane poznajo

označbe za ekološka živila, zavrniti. V določenih primerih se je namreč izkazalo, da

organizatorji prehrane ne poznajo dobro označb, kot so Evrolist, Demeter, IKC UM in

Bureau Veritas. Za omenjene označbe smo pričakovali vsaj 80 % pravilnih odgovorov. Za

označbe Bufo organic, la BIO IDEA in Claus Hipp pa smo pričakovali takšne odgovore,

saj gre za tuje oziroma še neprepoznavne označbe.

H5: Organizatorji prehrane poznajo zahtevo iz Zakona o zelenem javnem naročanju

o obveznem 10 % deležu ekoloških živil.

Le 51 % organizatorjev prehrane je odgovorilo pravilno, da je v javnih kuhinjah zakonsko

določena 10 % uporaba ekoloških živil. Za preverjanje te hipoteze smo anketirance

razdelili v dve skupini: na organizatorje prehrane z nižjo izobrazbo, kamor spadajo tisti, ki



so končali poklicno ali srednjo šolo in na organizatorje prehrane z višjo izobrazbo, kamor

spadajo tisti, ki so končali višjo, visoko šolo ali magisterij. Na podlagi analize smo

ugotovili, da je pravilno odgovorilo več anketirancev z nižjo (75 %) kot pa z višjo

izobrazbo (41 %). Prav tako pa so le anketiranci z višjo izobrazbo odgovorili, da uporaba

ekoloških živil ni zakonsko določena. Zaskrbljujoč podatek pa je bil tudi ta, da v 64 %

zavodih nihče ne preverja, če zavodi izpolnjujejo zahtevo o obveznem deležu ekoloških

živil.

Glede na zgornje rezultate moramo hipotezo, ki pravi, da organizatorji prehrane poznajo

zahtevo iz Zakona o zelenem javnem naročanju o obveznem 10 % deležu ekoloških živil,

zavrniti. Zaključimo lahko, da zahtevo bolje poznajo organizatorji prehrane s končano

poklicno ali srednjo šolo.

H6: V javnih zavodih od ekoloških živil najpogosteje uporabljajo sadje.

Izračun povprečne vrednosti pri posameznem ekološkem živilu, kaže na to, da v javnih

zavodih največkrat uporabljajo ekološko sadje. Aritmetična sredina je znašala 2,16, kar

pomeni, da živila uporabljajo občasno. Temu je sledila uporaba mlečnih izdelkov,

zelenjave, kruha, sadnih sokov in govejega mesa. Najmanjkrat pa za pripravo obrokov

uporabljajo ekološke žitne izdelke (x̄ = 1,08).

S pomočjo Independent Samples Test-a pa smo med seboj primerjali izobraževalne in

zdravstvene zavode. Ugotovili smo, da v zdravstvenih zavodih pogosteje uporabljajo

ekološko sadje kot pa v izobraževalnih, vendar pa razlike med skupinama niso statistično

pomembne. Opravili pa smo tudi statistične analize glede na demografske značilnosti

anketirancev. Med spoloma so bile razlike med aritmetičnima sredinama statistično

pomembne (p = 0,025). V povprečju moški (x̄ = 3,00) uporabljajo ekološko sadje

pogosteje kot ženske (x̄ = 2,02). Med mlajšimi (do 40 let) in starejšimi (od 41 do 60 let) ni

bilo statistično pomembnih razlik glede pogostnosti uporabe ekološkega sadja (mlajši: x̄ =

2,23 in starejši: x̄ = 2,14). Glede na kraj bivanja pa v povprečju anketiranci, ki živijo na

vasi, pogosteje uporabljajo ekološko sadje v primerjavi z anketiranci, ki živijo v mestu. Ti



pa pogosteje od anketirancev, ki živijo v primestnem naselju, vendar pa te razlike niso

statistično pomembne. Prav tako statistično značilnih razlik ni bilo med anketiranci z nižjo

(x̄ = 2,00) in višjo izobrazbo (x̄ = 2, 19).

Glede na zgornje rezultate lahko potrdimo hipotezo, ki pravi, da v javnih zavodih od

ekoloških živil najpogosteje uporabljajo sadje.

H7: Zaradi obvezne vključitve ekoloških živil v prehrano, se je cena obroka na osebo

povečala.

Cena obroka na osebo se je spremenila le v 20 % zavodih, in sicer za 0,50 €/osebo. Kljub

podražitvi obroka uporabniki niso prekinili s prehrano. Torej lahko zgornjo hipotezo

zavrnemo.

H8: Delo organizatorja prehrane v javnih zavodih v večji meri opravljajo poleg

svojega osnovnega dela vodje kuhinje ali učitelji oziroma profesorji.

Odgovorne osebe, ki odločajo o nabavi živil, v večji meri predstavljajo vodje kuhinje ali

profesorji oziroma učitelji biologije/gospodinjstva (52 %). Le 27 % odgovornih oseb je

izobraženih na področju živilstva. Preverili smo tudi, ali imajo odgovorne osebe s statusom

živilskega tehnologa višjo stopnjo izobrazbe kot ostale odgovorne osebe. Zato smo podatke

testirali s χ² - testom in dobili statistično pomembne razlike med skupinama. Ugotovili

smo, da imajo v povprečju živilski tehnologi, višjo izobrazbo kot ostale odgovorne osebe.

Na podlagi vseh analiz in izračunov lahko hipotezo, ki pravi, da delo organizatorja

prehrane v javnih zavodih v večji meri opravljajo poleg svojega osnovnega dela vodje

kuhinje ali profesorji oziroma učitelji gospodinjstva/biologije, potrdimo.



5 SKLEP

Z anketnimi vprašalniki smo v letu 2016 proučevali, kako dobro organizatorji prehrane

poznajo blagovne znamke oziroma označbe za ekološka živila in kakšen je njihov odnos

ter odgovornost do uporabe ekoloških živil v prehrani. Kako uporabo ekoloških živil v

javnih zavodih sprejemajo njihovi uporabniki. Osrednji poudarek v raziskavi pa je bil tudi

poznavanje, delovanje in ovire javnega naročanja živil.

Na podlagi odgovorov zaključujemo, da organizatorji prehrane v javnih zavodih Savinjske

regije dobro poznajo prednosti ekoloških živil in tudi spodbujajo vključevanje tovrstnih

živil v prehrano njihovih uporabnikov, vendar jih pri tem ovirajo zunanji dejavniki. Kot

največje ovire so izpostavili: visoke cene ekoloških živil, pomanjkanje ponudnikov,

dodatno birokratsko delo, preobremenjenost oziroma premajhno število oseb odgovornih

za prehrano, slaba finančna podpora občine/države itd. Večina uporabnikov je zadovoljna z

uporabo ekoloških živil, nekaterim pa je pomemben predvsem zdrav način prehranjevanja

in boljši okus ekoloških živil.

Pričakovali smo, da bodo odgovorne osebe za prehrano bolje poznale označbe za ekološka

živila, ampak se to ni izkazalo. Predvsem je bilo slabše poznavanje označb Evrolist,

Demeter, IKC UM in Bureau Veritas. Še vedno pa so s precej velikim odstotkom kot

ekološki označbi označili blagovni znamki Eco+ in Biotop, ki pa ne zagotavljata

ekološkega statusa.

Javni zavodi v Savinjski regiji zelo pogosto nabavljajo živila preko sistema javnega

naročanja. Odgovorne osebe, ki odločajo o nabavi živil, v večji meri predstavljajo vodje

kuhinje ali profesorji oziroma učitelji biologije/gospodinjstva (52 %), ki to opravljajo

poleg svojega osnovnega dela. Zato pa morajo pogosto za pripravo dokumentacije najeti

zunanjo pomoč, ker zavodi nimajo nabavne službe, kar pa seveda tudi vpliva na ekonomski

vidik izvajanja javnega naročanja. Le 27 % odgovornih oseb pa je izobraženih na področju

živilstva.



S pomočjo izvedene raziskave zaključujemo, da organizatorji prehrane z nižjo izobrazbo

bolje poznajo zahtevo iz Zakona o zelenem javnem naročanju o obveznem 10 % deležu

ekoloških živil kot tisti z višjo izobrazbo. Od ekoloških živil najpogosteje uporabljajo

sadje. Temu je sledila uporaba mlečnih izdelkov, zelenjave, kruha, sadnih sokov in

govejega mesa. Najmanjkrat pa za pripravo obrokov uporabljajo ekološke žitne izdelke.

Kljub obvezni vključitvi ekoloških živil v prehrano se je cena obroka na osebo spremenila

za 0,50 €/osebo, in sicer le v 20 % zavodih, kjer pa nihče ni prekinil z uporabo.

Izkazalo se je, da se organizatorji prehrane v javnih zavodih še vedno srečujejo s težavami

pri naročanju živil preko sistema javnega naročanja. Kar pa je seveda razumljivo, saj je

zakonodaja obsežna in se pogosto spreminja. Zato predlagamo medsebojna sodelovanja

(med ponudniki, naročniki in strokovnjaki, ki urejajo zakonodajo), brezplačna

izobraževanja in dodatno strokovno pomoč za vse osebe, ki se ukvarjajo s postopki javnega

naročanja živil. V prihodnje pa si želimo še večje vključevanje ekoloških živil v prehrano

javnih zavodov in boljše poznavanje ekoloških označb tako med organizatorji prehrane kot

tudi med njihovimi uporabniki. Kar pa lahko dosežemo z lažjo dostopnostjo in nižjimi

cenami ekoloških živil, večjo izbiro ekoloških ponudnikov (predvsem lokalnih), raznimi

izobraževanji, delavnicami in tematskimi dnevi v javnih zavodih.



6 VIRI

1. Barański M, Średnicka-Tober D, Volakakis N, Seal C, Sanderson R, Stewart G,

Benbrook C, Biavati B, Markellou E, Giotis C, Gromadzka-Ostrowska J,

Rembiałkowska E, Skwarło-Sońta K, Tahvonen R, Janovská D, Niggli U, Nicot P,

Leifert C. 2014. Higher antioxidant concetrations and less cadmium and pesticide

residues in organically grown crops: a systematic literature review and meta-analyses.

Brit. J. Nutr., 5552: 1-19.

2. Bavec M, Repič P. 2007. Ekološka živila-trend prihodnosti. V: Mičetić-Turk D, Kokol

P, Železnik D, Blažun H. (ur.). Skupaj delamo za zdravje. Maribor, UM Fakulteta za

zdravstvene vede, Znanstveni simpozij: 84-119.

3. Bavec M. 2008. Zakaj so ekološka živila najprimernejši izbor hrane za otroke? V:

Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Biodar, IKC, Združenje za ekološko

kmetovanje SVS (ur.). Ekološko kmetijstvo varuje podtalnico. Hoče pri Mariboru,

Zbornik 12. Alpe Jadran Biosimpozija.

4. Bavec M, Turinek M, Grobelnik Mlakar S, Slatnar A, Bavec F. 2010. Influence of

Industrial and Alternative Farmin Systems on Contents of Sugars, Organic Acids, Total

Phenolic Content, and the Antioxidant Activity of Red Beet (Beta vulgaris L. ssp.

vulgaris Rote Kugel). J. Agr. Food Chem., 58: 11825-11831.

5. Bavec M, Robačer M, Repič P, Štabuc Starčevič D. 2012. Sredstva in smernice za

ekološko kmetijstvo. Maribor, UM Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede

Inštitut za ekološko kmetijstvo: 7-21, 129-138.

6. Bavec M, Turinek M, Štraus S, Narodoslawsky M, Robačer M, Grobelnik Mlakar S,

Jakop M, Bavec F. 2014. Ekološko kmetijstvo varuje okolje. V: Fakulteta za kmetijstvo

in biosistemske vede (ur.). »Bio gre v šolo« Ekološko kmetijstvo in pomen ekološko

pridelane hrane. Hoče, 15. Alpe Jadran Biosimpozij: 13-20.



7. Bavec M. 2015. Ekološka živila in njihov pomen za zdravje občutljivih skupin

prebivalcev in za ohranitev okolja. V: UM Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske

vede, Fakulteta za zdravstvene vede (ur.). Mednarodna delavnica: »Pomen ekoloških

živil v prehrani občutljivih skupin prebivalcev (bolniki, starostniki, otroci).« Hoče,

Maribor.

8. Benbrook M. 2005. Breaking the mold – Impacts of Organic and Conventional

Farming Systems on Mycotoxins in Food and Livestock Feed. The Organic Center: 43

str. (elektronski vir)

https://www.organic-center.org/reportfiles/Mycotoxin_SSR.pdf (6. .6. 2016)

9. Bureau Veritas. 2016. (elektronski vir)

http://www.bureauveritas.si/home/about-us/our-business/certification (13. 4. 2016)

10. Društvo za marketing Slovenije (DMS). 2012. Trženjski monitor DMS pomlad 2012.

(elektronski vir)

http://www.dmslo.si/media/trzenjski.monitor.dms.-.samooskrba.pdf (1. 12. 2016)

11. Društvo za marketing Slovenije (DMS). 2015. Trženjski monitor DMS pomlad 2015.

(elektronski vir)

http://www.dmslo.si/media/trzenjski.monitor.dms_pomlad.2015_porocilo.pdf

(1. 12. 2016)

12. Ekologi brez meja. 2014. Za šole in vrtce brez zavržene hrane. Poročilo pilotnih

pregledov. (elektronski vir)

http://ebm.si/m/VSKC_Porocilo_sole&vrtci.pdf (5. 12. 2016)

13. Eskenazi B, Bradman A, Castorina R. 1999. Exposures of Children to

Organophosphate Pesticides and Their Potential Adverse Health Effects. Center for

Children´s Environmental Health Research, School of Public Health, University of

California, Berkeley. California USA. Environ. Health. Persp., 107: 409-419.

https://www.organic-center.org/reportfiles/Mycotoxin_SSR.pdf%20(6

http://www.bureauveritas.si/home/about-us/our-business/certification

http://www.dmslo.si/media/trzenjski.monitor.dms_pomlad.2015_porocilo.pdf

http://ebm.si/m/VSKC_Porocilo_sole&vrtci.pdf



14. European Commission. 2015. (elektronski vir)

http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-142_sl.htm (13. 4. 2016)

15. EFSA. 2015. The 2013 European Union Report on Pesticide Residues in Food. EFSA

Journal, 13: 1-10.

16. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). 2016. (elektronski vir)

https://europa.eu/european-union/about-eu/agencies/efsa_sl (27. 11. 2016)

17. Ferlan K. 2014. Vključevanje ekološko pridelane hrane v osnovnošolsko prehrano.

Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta: 16-18.

(elektronski vir)

http://pefprints.pef.uni-

lj.si/2393/1/Ferlan_Kristina_Vklju%C4%8Devanje_ekolo%C5%A1ko_pridelane_hran

e_v_osnovno%C5%A1olsko_prehrano.pdf (30. 3. 2016)

18. Grobelnik Mlakar S, Bavec M, Robačer M, Repič P, Sebolič K, Bavec F. 2014.

Označevanje ekoloških živil. V: Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede (ur.).

»Bio gre v šolo« Ekološko kmetijstvo in pomen ekološko pridelane hrane. Hoče, 15.

Alpe Jadran Biosimpozij: 38-45.

19. Guillette E, Mercedes Meza M, Guadalupe Aquilar M, Delia Soto A, Enedina Garcia I.

1998. An Anthropological Approach to the Evaluation of Preschool Children Exposed

to Pesticides in Mexico. Environ. Health Persp., 106: 347-353.

20. Harari R, Julvez J, Murata K, Barr D, Bellinger D, Debes F, Grandjean P. 2010.

Neurobehavioral Deficits and Increased Blood Pressure in School Age Children

Prenatally Exposed to Pesticides. Environ. Health Persp., 118, 6: 890-896.

21. Inštitut za kontrolo in certifikacijo UM. 2016. (elektronski vir)

http://www.ikc-um.si/ikc-um/ (13. 4. 2016)

http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-142_sl.htm

https://europa.eu/european-union/about-eu/agencies/efsa_sl

http://pefprints.pef.uni-lj.si/2393/1/Ferlan_Kristina_Vklju%C4%8Devanje_ekolo%C5%A1ko_pridelane_hrane_v_osnovno%C5%A1olsko_prehrano.pdf



http://www.ikc-um.si/ikc-um/



22. Jakopič J, Slatnar A, Mikulič-Petkovšek M, Venerič R, Stampar F, Bavec F, Bavec M.

2013. Effect of Different Production Systems on Chemical Profiles of Dwarf French

Bean (Phaseolus vulgaris L. cv. Top Crop) Pods. J. Agr. Food Chem. American

Chemical Society, 61, 10: 2392-2399.

23. Jurcan S. 2011. Ekološka živila v obratih javne prehrane. Ministrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehrano. (elektronski vir)

www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.../Gradivo_posvet_marec_2011_Min_Kmetijstvo.ppt

(1. 6. 2016)

24. KON-CERT. 2016. (elektronski vir)

http://www.kon-cert.si/zascitni-znaki.html (13. 4. 2016)

25. Luzar M. 2011. Vedenje potrošnikov pri nakupu ekoloških živil. Magistrsko delo.

Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta: 23-49. (elektronski vir)

http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/luzar567-B.pdf (15. 9. 2016)

26. Matt D, Rembialkowska E, Luik A, Peetsmann E, Pehme S. 2011. Quality of Organic

vs. Conventional Food and Effects on Health. Report. Estonia, Estonian University of

Life Sciences: 5-36, 77-82. (elektonski vir)

http://orgprints.org/19504/1/Report_2011_(1).pdf (13. 4. 2016)

27. Ministrstvo za finance (MF). 2012. Predstavitev Uredbe o zelenem javnem naročanju.

Zeleno javno naročanje – izpolnjevanje zahtev malih in velikih podjetij. Ljubljana,

Brezplačni strokovni posvet. (elektronski vir)

http://www.bureauveritas.si/24e5ae3a-db95-4283-8835-

b3817d113e9e/1_Uredba+ZeJN_zivila+-les+-

gradnje_MFm.pdf?MOD=AJPERES&lmod=-969657460&lmod=-969657460&lmod=-

969657460 (1. 6. 2016)

http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.../Gradivo_posvet_marec_2011_Min_Kmetijstvo.ppt

http://www.kon-cert.si/zascitni-znaki.html

http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/luzar567-B.pdf

http://orgprints.org/19504/1/Report_2011_(1).pdf

http://www.bureauveritas.si/24e5ae3a-db95-4283-8835-b3817d113e9e/1_Uredba+ZeJN_zivila+-les+-gradnje_MFm.pdf?MOD=AJPERES&lmod=-969657460&lmod=-969657460&lmod=-969657460






28. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO), Ministrstvo za finance (MF). 2013.

Priporočila za javno naročanje živil. (elektronski vir)

http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/podrocja/Kmetijstvo/Pro

mocija_SI_kmetijstva/priporocila_JN_zivil.pdf (15. 3. 2016)

29. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO). 2014. Označevanje ekoloških živil.

(elektronski vir)

http://blog.lokalna-kakovost.si/oznacevanje-ekoloskih-zivil/ (1. 6. 2016)

30. Mitchell A, Hong Y, Koh E, Barrett D, Bryant D, Ford Denison R, Kaffka S. 2007.

Ten-Year Comparison of the Influence of Organic and Conventional Crop

Management Practices on the Content of Flavonoids in Tomatoes. J. Agr. Food Chem.,

55, 15: 6154-6159.

31. Mravljak A, Zgubič V. 2008. Izkušnje in problemi z uvajanjem ekoloških živil v

prehrano otrok v mariborskih vrtcih. V: Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede,

Biodar, IKC, Združenje za ekološko kmetovanje SVS (ur.). Ekološko kmetijstvo varuje

podtalnico. Hoče pri Mariboru, Zbornik 12. Alpe Jadran Biosimpozija.

32. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). 2015. Strokovno spremljanje prehrane s

svetovanjem v vzgojno-izobraževalnih zavodih v letu 2014. Poročilo o ugotovitvah.

Ljubljana. (elektronski vir)

http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/porocilo_o_strokovnem_spremljanj

u_zadnja_5.10.2015.pdf (5. 12. 2016)

33. Pavlov B. 2014. Problematika izvajanja javnega naročanja v javnem zavodu.

Magistrsko delo. Kranj, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede: 8-15,

24-49. (elektronski vir)

https://dk.um.si/Dokument.php?id=68877&lang=slv (1. 6. 2016)

http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/podrocja/Kmetijstvo/Promocija_SI_kmetijstva/priporocila_JN_zivil.pdf

http://www.mkgp.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/podrocja/Kmetijstvo/Promocija_SI_kmetijstva/priporocila_JN_zivil.pdf

http://blog.lokalna-kakovost.si/oznacevanje-ekoloskih-zivil/

http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/porocilo_o_strokovnem_spremljanju_zadnja_5.10.2015.pdf

http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/porocilo_o_strokovnem_spremljanju_zadnja_5.10.2015.pdf

https://dk.um.si/Dokument.php?id=68877&lang=slv



34. Potočnik A. 2015. Evalvacija ankete o kratkih verigah 2014. Ministrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehrano. (elektronski vir)

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/uveljavitev_na

cela_kratkih_verig/ (5. 12. 2016)

35. Robačer M, Ritter T, Šoštar Turk S, Fijan S. 2015. Pomen ekoloških živil v prehrani

občutljivih skupin prebivalcev (bolniki, starostniki, otroci). Zloženka. Maribor, UM

Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede in Fakulteta za zdravstvene vede.

36. Slabe A, Dolenc RA. 2011. Priporočila za zeleno javno naročanje ekoživil. Ljubljana:

Inštitut za trajnostni razvoj. (elektronski vir)

http://www.itr.si/uploads/rs/2b/rs2bWUqSxlPig3SptTQQ-A/Priporocila-ZeJN-

2011_ITR.pdf (15. 3. 2016)

37. Sonjak Š. 2016. Potrošniki in gensko spremenjena hrana. Diplomsko delo. Maribor,

Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede: 41-86.

38. Spigarolo R, Sarti V, Giorgi G. 2010. Organic and conventional public food

procurement for youth in Italy. Bioforsk Report, 5,109. (elektronski vir)

http://orgprints.org/17413/1/NATIONAL_REPORT_BIOFORSK_RAPPORT_Italy_FI

NAL.pdf (15. 3. 2016)

39. Średnicka-Tober D, Barański M, Seal C, Sanderson R, Benbrook C, Steinshamn H,

Gromadzka-Ostrowska J, Rembiałkowska E, Skwarło-Sońta K, Eyre M, Cozzi G,

Krogh Larsen M, Jordon T, Niggli U, Sakowski T, Calder P, Burdge G, Sotiraki S,

Stefanakis A, Stergiadis S, Yolcu H, Chatzidimitriou E, Butler G, Stewart G, Leifert C.

2016a. Higher PUFA and omega-3 PUFA, CLA, a-tocopherol and iron, but lower

iodine and selenium concentrations in organic bovine milk: A systematic literature

review and meta- and redundancy analysis. Brit. J. Nutr., 115, 6: 1043-1060.

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/uveljavitev_nacela_kratkih_verig/

http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/uveljavitev_nacela_kratkih_verig/

http://www.itr.si/uploads/rs/2b/rs2bWUqSxlPig3SptTQQ-A/Priporocila-ZeJN-2011_ITR.pdf

http://www.itr.si/uploads/rs/2b/rs2bWUqSxlPig3SptTQQ-A/Priporocila-ZeJN-2011_ITR.pdf

http://orgprints.org/17413/1/NATIONAL_REPORT_BIOFORSK_RAPPORT_Italy_FINAL.pdf

http://orgprints.org/17413/1/NATIONAL_REPORT_BIOFORSK_RAPPORT_Italy_FINAL.pdf



40. Średnicka-Tober D, Barański M, Seal C, Sanderson R, Benbrook C, Steinshamn H,

Gromadzka-Ostrowska J, Rembiałkowska E, Skwarło-Sońta K, Eyre M, Cozzi G,

Krogh Larsen M, Jordon T, Niggli U, Sakowski T, Calder P, Burdge G, Sotiraki S,

Stefanakis A, Yolcu H, Stergiadis S, Chatzidimitriou E, Butler G, Stewart G, Leifert C.

2016b. Composition differences between organic and conventional meat; a systematic

literature review and meta-analysis. Brit. J. Nutr., 115, 6: 994-1011.

41. Strassner C, Løes AK, Kristensen N, Spigarolo R. 2009. Proceedings of the Workshop

on Organic Public Catering held at the 16th IFOAM Organic World Congress, 19th

June 2008 in Modena, Italy. CORE Organic Project Series Report. Denmark,

International Centre for Research in Organic Food Systems: 13-19, 118-123.

(elektronski vir)

http://orgprints.org/15203/1/OWC_Modena_2008_iPOPY_WS_proceedings_Strassner

_et_al_CORE_series.pdf (1. 6. 2016)

42. Strassner C, Lukas M, Løes AK. 2010. Certification of public organic procurement in

Denmark, Finland, Italy and Norway as compared to Germany. Bioforsk report, 5,103:

34-41, 50-60. (elektronski vir)

http://orgprints.org/17158/1/CertRep_final_August2010.pdf (15. 3. 2016)

43. Škof N. 2012. Ekološka živila v vzgojno-izobraževalnih zavodih kot podpora

trajnostnemu razvoju: potenciali in ovire v osrednji Sloveniji. Diplomsko delo.

Maribor, Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede: 19-31.

44. Štraus S, Bavec F, Turinek M, Slatnar A, Rozman Č, Bavec M. 2012. Nutritional value

and economic feasibility of red beetroot (Beta vulgaris L. ssp. vulgaris Rote Kugel)

from different production systems. Afr. J. Agric. Res., 7, 42: 5653-5660.

http://orgprints.org/15203/1/OWC_Modena_2008_iPOPY_WS_proceedings_Strassner_et_al_CORE_series.pdf

http://orgprints.org/15203/1/OWC_Modena_2008_iPOPY_WS_proceedings_Strassner_et_al_CORE_series.pdf

http://orgprints.org/17158/1/CertRep_final_August2010.pdf



45. Tavčar T. 2013. Analiza porabnikov ekoloških izdelkov – primer prodajalne Vita Care.

Diplomsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta: 33-35.

(elektronski vir)

http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/tavcar4789.pdf (15. 9. 2016)

46. Uradni list RS, št. 84/2004. Pravilnik o ostankih pesticidov v oziroma na živilih in

kmetijskih pridelkih. (elektronski vir)

https://www.uradni-list.si/1/content?id=50621 (27. 11. 2016)

47. Uradni list RS, št. 102/2011. Uredba o zelenem javnem naročanju (Uredba o ZeJN).

(elektronski vir)

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2011-01-4404 (13. 4. 2016)

48. Uradni list RS, št. 8/2014. Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih

pridelkov oziroma živil. (elektronski vir)

http://www.uradni-list.si/1/content?id=30851 (13. 4. 2016)

49. Uradni list RS, št. 91/2015. Zakon o javnem naročanju (ZJN-3). (elektronski vir)

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2015-01-3570 (13. 4. 2016)

50. Urbanč K. 2016. Ostanki pesticidov v zelenjavi in sadju. Magistrsko delo. Maribor,

Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede: 25-44.

51. Uredba Sveta (ES) št. 834/2007. (elektronski vir)

http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2007:189:0001:0023:SL:PDF

(13. 4. 2016)

http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/tavcar4789.pdf

https://www.uradni-list.si/1/content?id=50621


http://www.uradni-list.si/1/content?id=30851#!/Pravilnik-o-ekoloski-pridelavi-in-predelavi-kmetijskih-pridelkov-oziroma-zivil



http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2007:189:0001:0023:SL:PDF




52. Uredba Komisije (ES) št. 889/2008. (elektronski vir)

http://eur-


(13. 4. 2016)

53. Uredba Komisije (ES) št. 1235/2008. (elektronski vir)

http://eur-


(13. 4. 2016)

54. Velimirov A. 2008. Potencialne prednosti ekoloških živil. V: Fakulteta za kmetijstvo in

biosistemske vede, Biodar, IKC, Združenje za ekološko kmetovanje SVS (ur.).

Ekološko kmetijstvo varuje podtalnico. Hoče pri Mariboru, Zbornik 12. Alpe Jadran

Biosimpozija.

55. Wikipedia. 2016. Methemoglobinemia. (elektronski vir)

https://en.wikipedia.org/wiki/Methemoglobinemia (15. 6. 2016)





https://en.wikipedia.org/wiki/Methemoglobinemia

7 ZAHVALA

Iskrena hvala mentorici, red. prof. Martini Bavec, in somentorici, viš. pred. mag. Martini

Robačer, za vsestransko pomoč in usmerjanje pri nastajanju magistrskega dela.

Zahvaljujem se tudi predsedniku in članici komisije za pregled in mnenje o magistrski

nalogi.

Hvala viš. pred. mag. Manfredu Jakopu za pomoč pri statistični obdelavi podatkov,

lektorici ter drugim, ki so pomagali pri ustvarjanju magistrskega dela.

Hvala moji družini, partnerju in prijateljem za spodbujanje ob dokončanju moje magistrske

naloge.

PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Spoštovani!

Sem Nina Tamše, študentka 2. stopnje študijskega programa Varnost hrane v prehrambeni verigi na Fakulteti

za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. V okviru magistrskega dela z naslovom Ekološka živila v

kuhinjah javnih zavodov na območju Savinjske regije raziskujem, kako pogosto v kuhinjah javnih zavodov

Savinjske regije uporabljajo ekološka živila in kako se na to odzivajo njihovi uporabniki.

Prosim, da anketni vprašalnik izpolnijo osebe odgovorne za prehrano (nabava živil in priprava jedilnikov).

Vaše sodelovanje je za raziskavo ključno, zato vas prosim, da rešite kratko, anonimno anketo, ki vam bo

vzela največ 10 minut časa. Zbrani podatki bodo obravnavani strogo zaupno in uporabljeni izključno za

pripravo te magistrske naloge.

Za vaše sodelovanje se vam prijazno zahvaljujem.

Nina Tamše

S klikom na Naslednja stran pričnete z izpolnjevanjem ankete.

1. Kateri javni zavod zastopate:

Možnih je več odgovorov.

a) Vrtec.

b) Osnovna šola.

c) Srednja šola.

d) Višja oziroma visoka šola.

e) Dijaški dom.

f) Vojašnica.

g) Bolnišnica.

h) Dom za starejše.

i) Zapor.

j) Drugo: ______________________.

2. Ali v vašem zavodu nudite prehrano?

a) Ne.

b) Da.

V primeru, da v vašem zavodu ne nudite prehrane, ste zaključili z anketo.

3. Koliko oseb približno preskrbujete s prehrano? _________________.

4. Povprečna starost in okvirno število oseb (v odstotkih), ki jih preskrbujete s prehrano?


Delež (%)

0 - 5 let.

6 - 14 let.

15 - 18 let.

19 - 30 let.

30 - 60 let.

Več kot 60 let.

5. Živila nabavljamo:

a) Izključno preko sistema javnega naročanja (100%).

b) Preko javnega naročanja in ostalo na druge načine.

6. Približno koliko (v odstotkih) od tega je naročil preko javnega naročanja? ______________ %.

7. Kako nabavljate živila in kolikšen odstotek nabave predstavlja ta način?

Delež (%)

Imamo sklenjene okvirne dogovore za posamezne sklope.

Nabavljamo neposredno od manjših ponudnikov, kmetov itd. preko naročilnice.

Drugo:______________________________

8. Odgovorna oseba, ki odloča o nabavi živil in napitkov je:

a) Nimamo posebej določene odgovorne osebe.

b) Direktor/ica ali ravnatelj/ica.

c) Oseba iz vodstva zavoda. Funkcija, ki jo opravlja: _____________________.

d) Zaposlenega imamo živilskega tehnologa oz. drugo osebo z znanji iz prehrane – profil

osebe: __________________.

e) Najamemo zunanjega strokovnjaka.

f) To opravlja poleg svojega osnovnega dela (npr. učitelj, vodja kuhinje …):

____________________.

g) Drugo: _________________________________________.

9. Hrano pripravljamo:

a) V lastni kuhinji javnega zavoda.

b) Imamo samo razdelilno kuhinjo in jedi pripravlja naša centralna kuhinja.

c) Jedi nam pripravlja/dostavlja gostinsko podjetje.

d) Drugo: ________________________________________________.

10. Kako preverjate kakovost živil?


a) Zaupamo blagovni znamki oz. označbi za živilo.

b) Ponudnik jamči z izjavo oz. lastnim dokumentom za neoporečnost glede ostankov

pesticidov, težkih kovin …

c) Občasno zahtevamo analize.

d) Zahtevamo certifikat. Kakšen je in za katera živila ga zahtevate:

_______________________________________________________________.

e) Pri zelenjavi in sadju izključno zahtevamo certifikat o integrirani pridelavi.

f) Zahtevamo GLOBAL GAP certifikat za naslednja živila:

________________________________________________________________.

g) Ne preverjamo kakovosti živil.

h) Drugo:_____________________________________________________________.

11. Letno v našem zavodu za nabavo živil porabimo okoli: ______________________ EUR.

12. Dokument za objavo javnega naročila za nabavo živil nam pripravijo:


a) Skupne službe v javnem zavodu.

b) Strokovnjaki iz občinskih skupnih služb.

c) Odvetniška pisarna.

d) Najamemo strokovno pomoč, da nam svetujejo pri pripravi.

e) Nihče.

f) Drugo: _______________________________________.

13. Okvirni strošek našega zavoda za pripravo razpisa za javno naročanje živil je

okoli:_______________EUR.

14. Kolikšna je v Sloveniji zakonsko določena obvezna uporaba ekoloških živil v javnih kuhinjah?

a) Ni določena.

b) 5%.

c) 10%.

d) 20%.

e) Ne vem.

f) Drugo: ______ %.

15. Kako pogosto za pripravo hrane uporabljate ekološka živila?

a) Vsak dan.

b) 1-krat do 3-krat na teden.

c) 1-krat do 3-krat na mesec.

d) 1-krat do 3-krat na leto.

e) Nikoli. Ne kupujemo ekoloških živil.

f) Drugo:_____________________________.

16. Ali uporabniki prehrane v vaši kuhinji podpirajo uporabo ekoloških živil?

a) Da.

b) Ne.

c) Ne vem.

17. Katera ekološka živila najpogosteje uporabljate za pripravo obrokov?

S številkami 0, 1, 2, 3, 4, označite pogostnost

ekološke uporabe (0 = živilo ne uporabljamo ekološke

pridelave; 1 = uporabljamo najbolj pogosto).

Sadje.

Zelenjava.

Mlečni izdelki.

Goveje meso.

Kruh.

Žitni izdelki.

Sadni sokovi.

Drugo:

18. Označujete ekološka živila oz. sestavine na jedilniku?

a) Da.

b) Ne.

19. Kupujete ekološka živila slovenskega ali tujega porekla?

a) Slovenskega porekla.

b) Tujega porekla.

c) Slovenskega in tujega porekla.

20. Če kupujete ekološka živila tujega porekla, iz katerih držav so v večini primerov ekološka živila?

_____________________________________________________.

21. Katere blagovne znamke ekoloških živil kupujete najpogosteje (prosim naštejte vsaj tri)?

_______________________________________________________________.

22. Ali se je cena obroka na osebo spremenila, zaradi vključitve ekoloških živil v vaši kuhinji?

a) Da.

b) Ne.

23. Za koliko približno se je cena obroka, zaradi uporabe ekoloških živil, spremenila: __________ EUR.

24. Ali je kakšen uporabnik v vašem zavodu prekinil s prehrano zaradi podražitve obroka?

a) Da. Približno koliko oseb (v odstotkih) je prekinilo s prehrano, zaradi podražitve

obroka:__________ %.

b) Ne.

25. Kakšen je odziv uporabnikov prehrane v vaši kuhinji na uporabo ekoloških živil?

a) So zelo zadovoljni.

b) Niso opazili spremembe oziroma jim je vseeno.

c) Niso zadovoljni.

d) Ne vem.

26. V primeru da ste zgoraj odgovorili, da so uporabniki zelo zadovoljni z uporabo ekoloških živil, kaj

je največji razlog temu?

a) Boljši okus ekoloških živil.

b) Zdrav način prehranjevanja.

c) Drugo: _____________________________________.

27. V primeru da ste zgoraj odgovorili, da uporabniki niso zadovoljni z uporabo ekoloških živil, kaj je

največji razlog temu?

a) Višja cena obroka.

b) Ne verjamejo v to, da so živila res ekološka.

c) Nezadovoljni so z okusom in videzom živila.

d) Drugo: ____________________________________.

28. Kako seznanjate vaše uporabnike, da v pripravo obrokov vključujete tudi ekološka živila?


a) Jih ne seznanjamo.

b) Na sestanku z uporabniki (oz. njihovimi skrbniki).

c) S splošnim obvestilom, okrožnico.

d) Z navedbo ekološke jedi na jedilniku (npr. ekološki golaž).

e) Z navedbo ekološke sestavine na jedilniku (npr. ekološki jogurt, ekološka jabolka …).

f) Drugo: ________________________________________________.

29. Ali bi želeli več informacij o možnostih certificiranja ekoloških jedi oz. ponudbe v javnem zavodu.

a) Da.

b) Ne.

30. Kaj menite o možnosti vključitve vašega zavoda v certificiranje ekoloških jedi oz. ponudbe?

_______________________________________________________________________________.

31. Ali kdo preverja, če izpolnjujete zahtevo iz Zakona o zelenem javnem naročanju o obveznem deležu

ekoloških živil?

a) Da.

b) Ne.

32. Kaj so po vašem mnenju največje ovire za vključevanje ekoloških živil v obrate javne prehrane?


a) Zakonodaja o javnem naročanju tega ne omogoča.

b) Ni ponudnikov.

c) Nimamo dovolj časa, da bi se ukvarjali z majhnimi lokalnimi ekološkimi kmetijami.

d) Cena ekoloških živil je previsoka.

e) Drugo: ____________________________________.

33. Ali ste na živilih že opazili naslednje označbe in katere od teh so označbe za ekološka živila?

Označba

Na živilih

sem že opazil

to označbo -

DA ali NE

To je označba

za ekološke

proizvode –

DA, NE ali

NE VEM

Označba

Na živilih sem

že opazil to

označbo - DA

ali NE

To je označba za

ekološke

proizvode – DA,

NE ali NE VEM

Se nadaljuje..



Označba

Na živilih

sem že opazil

to označbo -

DA ali NE

To je označba

za ekološke

proizvode –

DA, NE ali

NE VEM

Označba

Na živilih sem

že opazil to

označbo - DA

ali NE

To je označba za

ekološke

proizvode – DA,

NE ali NE VEM

Nekaj podatkov o osebi, ki je izpolnila vprašalnik (obkrožite ali dopišite):

Spol:

a) Moški.

b) Ženski.

V katero starostno skupino spadate?

a) Do 30 let. d) 51 – 60 let.

b) 31 – 40 let. e) 61 let ali več.

c) 41 – 50 let.

Živim:

a) Na vasi.

b) V primestnem naselju.

c) V mestu.

Kakšna je vaša dosežena izobrazba?

a) Osnovna šola. e) Visoka šola.

b) Poklicna šola. f) Magistreij znanosti.

c) Srednja šola. g) Doktor znanosti.

d) Višja šola.

Hvala za sodelovanje!

Priloga 2: χ² - test za povezavo med funkcijami odgovornih oseb in njihovo stopnjo

izobrazbe.

Chi-Square Tests

Value df Asymp. Sig. (2-sided)

Pearson Chi-Square 8,177a 2 0,017

Likelihood Ratio 10,141 2 0,006

Linear-by-Linear Association 7,808 1 0,005

N of Valid Cases 54

a. 1 cells (16,7%) have expected count less than 5. The minimum expected count is 2,22.

Priloga 3: Koeficient povezanosti med funkcijami odgovornih oseb in njihovo stopnjo

izobrazbe.

Symmetric Measures

Value Approx. Sig.

Nominal by Nominal Phi ,389 ,017

Cramer's V ,389 ,017

N of Valid Cases 54

Priloga 4: T-test za preverjanje razlik med skupinama zavodov glede na povprečni letni

strošek na uporabnika.

Independent Samples Test

Levene's

Test for

Equality of

Variances t-test for Equality of Means

F Sig. t df

Sig.

(2-

tailed)

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95% Confidence Interval

of the Difference

Lower Upper

Equal

variances

assumed

,008 ,928 -3,870 36 ,000 -658,28088 170,09761 -1003,25483 -313,30694

Equal

variances

not

assumed

-4,945 4,428 ,006 -658,28088 133,12743 -1014,22152 -302,34024

Priloga 5: χ² - test za povezavo med funkcijami odgovornih oseb in tem, kdo pripravi

dokumenta za objavo javnega naročila.

Chi-Square Tests

Value df Asymp. Sig. (2-

sided)

Exact Sig. (2-

sided)

Exact Sig. (1-

sided)

Pearson Chi-Square ,041a 1 ,840

Continuity Correctionb ,000 1 1,000

Likelihood Ratio ,041 1 ,840

Fisher's Exact Test 1,000 ,542

Linear-by-Linear

Association ,040 1 ,842

N of Valid Cases 59

a. 0 cells (0,0%) have expected count less than 5. The minimum expected count is 6,34.

b. Computed only for a 2x2 table

Priloga 6: Test homogenosti varianc.

Test of Homogeneity of Variances

Levene Statistic df1 df2 Sig.

1,554a 2 24 ,232

a. Groups with only one case are ignored in computing the test of homogeneity of variance for Q13.

Priloga 7: Test analize variance - ANOVA.

ANOVA

Sum of Squares df Mean Square F Sig.

Between Groups 6900341,270 3 2300113,757 8,778 ,000

Within Groups 6288752,444 24 262031,352

Total 13189093,714 27

Priloga 8: T-test za preverjanje razlik med osebami, ki pripravijo dokument glede na

povprečni strošek za pripravo razpisa za javno naročanje živil.


Levene's

Test for

Equality of


F Sig. t df

Sig. (2-

tailed)

Mean

Differenc

e

Std.

Error

Differen

ce

95% Confidence

Interval of the

Difference

Lower Upper

Equal variances

assumed ,722 ,403 -1,005 29 ,323 -286,793 285,275 -870,247 296,660

Equal variances not

assumed -,956 11,265 ,359 -286,793 299,887 -944,950 371,363

Priloga 9: T-test za preverjanje razlik med skupinama zavodov glede na pogostost uporabe

posameznih živil ekološke pridelave.


Levene's

Test for

Equality of


F Sig. t df

Sig.

(2-

tailed)

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95%

Confidence

Interval of the

Difference

Lower Upper

Sadje. Equal

variances

assumed

3,704 ,060 -,687 47 ,495 -,486 ,708 -1,910 ,937

Equal

variances not

assumed

-1,051 7,089 ,328 -,486 ,463 -1,578 ,605

Zelenjava. Equal

variances

assumed

1,300 ,260 -2,353 47 ,023 -1,627 ,692 -3,019 -,236

Equal

variances not

assumed

-2,543 5,168 ,050 -1,627 ,640 -3,256 ,002

Mlečni

izdelki.

Equal

variances

assumed

,020 ,887 ,132 47 ,895 ,091 ,687 -1,291 1,473

Equal

variances not

assumed

,136 5,020 ,897 ,091 ,670 -1,628 1,810

Goveje

meso.

Equal

variances

assumed

7,711 ,008 1,536 47 ,131 1,100 ,716 -,341 2,541

Equal

variances not

assumed

3,222 13,942 ,006 1,100 ,341 ,367 1,833

Kruh. Equal

variances

assumed

1,857 ,179 1,355 47 ,182 ,995 ,735 -,483 2,474

Equal

variances not

assumed

1,824 6,121 ,117 ,995 ,546 -,333 2,324

Žitni

izdelki.

Equal

variances

assumed

1,435 ,237 -,546 47 ,588 -,355 ,650 -1,662 ,953

Equal

variances not

assumed

-,782 6,543 ,461 -,355 ,453 -1,442 ,732

Se nadaljuje…

Sadni

sokovi.

Equal

variances

assumed

2,432 ,126 -,156 47 ,877 -,123 ,785 -1,703 1,457

Equal

variances not

assumed

-,122 4,502 ,908 -,123 1,009 -2,806 2,560

Priloga 10: T-test za preverjanje razlik med spoloma glede na pogostost uporabe

posameznih živil ekološke pridelave.


Levene's Test

for Equality

of Variances t-test for Equality of Means

F Sig. t df

Sig.

(2-

tailed)

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95%

Confidence

Interval of the

Difference

Lower Upper

Sadje. Equal

variances

assumed

5,943 ,019 -1,631 47 ,109 -,976 ,598 -2,180 ,228

Equal

variances

not

assumed

-2,508 14,454 ,025 -,976 ,389 -1,809 -,144

Zelenjava. Equal

variances

assumed

7,832 ,007 -2,042 47 ,047 -1,238 ,606 -2,458 -,019

Equal

variances

not

assumed

-2,772 11,443 ,018 -1,238 ,447 -2,217 -,260

Mlečni

izdelki.

Equal

variances

assumed

1,603 ,212 ,441 47 ,661 ,262 ,593 -,932 1,455

Equal

variances

not

assumed

,372 7,301 ,720 ,262 ,704 -1,389 1,913

Goveje

meso.

Equal

variances

assumed

15,999 ,000 2,427 47 ,019 1,452 ,598 ,249 2,656

Equal

variances

not

assumed

5,182 40,628 ,000 1,452 ,280 ,886 2,019

Se nadaljuje…

Kruh. Equal

variances

assumed

,817 ,371 2,115 47 ,040 1,310 ,619 ,064 2,555

Equal

variances

not

assumed

2,121 8,150 ,066 1,310 ,618 -,110 2,729

Žitni

izdelki.

Equal

variances

assumed

,003 ,959 ,169 47 ,867 ,095 ,564 -1,039 1,229

Equal

variances

not

assumed

,155 7,666 ,881 ,095 ,614 -1,332 1,522

Sadni

sokovi.

Equal

variances

assumed

1,096 ,300 1,100 47 ,277 ,738 ,671 -,612 2,088

Equal

variances

not

assumed

1,210 8,819 ,258 ,738 ,610 -,647 2,123

Priloga 11: T-test za preverjanje razlik med starostnima skupinama glede na pogostost

uporabe posameznih živil ekološke pridelave.


Levene's Test

for Equality

of Variances t-test for Equality of Means

F Sig. t df

Sig.

(2-

tailed)

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95%

Confidence

Interval of the

Difference

Lower Upper

Sadje. Equal

variances

assumed

10,382 ,002 ,189 47 ,851 ,092 ,487 -,889 1,072

Equal

variances

not

assumed

,234 34,823 ,816 ,092 ,392 -,704 ,888

Zelenjava. Equal

variances

assumed

,410 ,525 2,144 47 ,037 1,026 ,478 ,063 1,988

Equal

variances

not

assumed

2,183 22,033 ,040 1,026 ,470 ,051 2,000

Se nadaljuje…

Mlečni

izdelki.

Equal

variances

assumed

10,604 ,002 ,432 47 ,668 ,203 ,470 -,743 1,149

Equal

variances

not

assumed

,528 33,414 ,601 ,203 ,385 -,579 ,985

Goveje

meso.

Equal

variances

assumed

1,080 ,304 -,217 47 ,829 -,109 ,503 -1,121 ,903

Equal

variances

not

assumed

-,228 23,428 ,822 -,109 ,479 -1,098 ,880

Kruh. Equal

variances

assumed

,988 ,325 -2,140 47 ,038 -1,049 ,490 -2,035 -,063

Equal

variances

not

assumed

-2,395 26,911 ,024 -1,049 ,438 -1,948 -,150

Žitni

izdelki.

Equal

variances

assumed

,101 ,752 -,249 47 ,805 -,111 ,447 -1,010 ,787

Equal

variances

not

assumed

-,259 23,091 ,798 -,111 ,428 -,997 ,775

Sadni

sokovi.

Equal

variances

assumed

,177 ,676 -,071 47 ,943 -,038 ,539 -1,122 1,045

Equal

variances

not

assumed

-,068 19,336 ,947 -,038 ,569 -1,228 1,151

Priloga 12: Test homogenosti varianc.

Test of Homogeneity of Variances

Levene Statistic df1 df2 Sig.

Sadje. ,346 2 46 ,709

Zelenjava. 1,700 2 46 ,194

Mlečni izdelki. 1,684 2 46 ,197

Goveje meso. 6,078 2 46 ,005

Kruh. 1,117 2 46 ,336

Žitni izdelki. ,954 2 46 ,392

Sadni sokovi 3,853 2 46 ,028

Priloga 13: Test analize variance – ANOVA.

ANOVA

Sum of Squares df Mean Square F Sig.

Sadje. Between Groups 1,425 2 ,713 ,311 ,734

Within Groups 105,269 46 2,288

Total 106,694 48

Zelenjava. Between Groups 5,628 2 2,814 1,208 ,308


Total 112,816 48

Mlečni

izdelki.

Between Groups 11,619 2 5,810 3,035 ,058


Total 99,673 48

Goveje

meso.

Between Groups ,764 2 ,382 ,156 ,856


Total 113,633 48

Kruh. Between Groups 3,291 2 1,646 ,658 ,523


Total 118,408 48

Žitni

izdelki.

Between Groups 2,213 2 1,107 ,582 ,563


Total 89,673 48

Sadni

sokovi.

Between Groups 7,776 2 3,888 1,460 ,243


Total 130,245 48

Priloga 14: T-test za preverjanje razlik med anketiranci, ki živijo na vasi in v mestu glede

na pogostost uporabe ekoloških mlečnih izdelkov.

Kraj N Mean Std. Deviation Std. Error Mean

Mlečni

izdelki.

Na vasi. 25 2,52 1,503 ,301

V mestu. 10 1,30 1,160 ,367

Levene's Test

for Equality of


F Sig. t df

Sig.

(2-

tailed)

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95%

Confidence

Interval of the

Difference

Lower Upper

Mlečni

izdelki.

Equal

variances

assumed

3,030 ,091 2,300 33 ,028 1,220 ,531 ,141 2,299

Equal

variances not

assumed

2,573 21,523 ,018 1,220 ,474 ,235 2,205

Priloga 15: T-test za preverjanje razlik med izobrazbo anketirancev glede na pogostost

uporabe posameznih živil ekološke pridelave.


Levene's Test

for Equality of


F Sig. t df

Sig.

(2-

tailed)

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95%

Confidence

Interval of the

Difference

Lower Upper

Sadje. Equal

variances

assumed

,282 ,598 -,310 47 ,758 -,190 ,614 -1,427 1,046

Equal

variances not

assumed

-,306 8,058 ,767 -,190 ,622 -1,623 1,242

Zelenjava. Equal

variances

assumed

,944 ,336 1,463 47 ,150 ,905 ,619 -,340 2,149

Equal

variances not

assumed

1,209 7,229 ,265 ,905 ,749 -,854 2,664

Mlečni

izdelki.

Equal

variances

assumed

,242 ,625 ,401 47 ,690 ,238 ,594 -,956 1,432

Equal

variances not

assumed

,453 9,044 ,661 ,238 ,526 -,951 1,427

Goveje

meso.

Equal

variances

assumed

12,167 ,001 -

1,538 47 ,131 -,952 ,619 -2,198 ,294

Equal

variances not

assumed

-

2,973 28,408 ,006 -,952 ,320 -1,608 -,297

Kruh. Equal

variances

assumed

1,589 ,214 -,479 47 ,634 -,310 ,646 -1,610 ,991

Equal

variances not

assumed

-,530 8,881 ,609 -,310 ,584 -1,632 1,013

Žitni

izdelki.

Equal

variances

assumed

,051 ,823 ,423 47 ,674 ,238 ,563 -,894 1,370

Equal

variances not

assumed

,395 7,747 ,704 ,238 ,603 -1,161 1,637

Se nadaljuje…

Sadni

sokovi.

Equal

variances

assumed

,406 ,527 -,598 47 ,553 -,405 ,677 -1,767 ,957

Equal

variances not

assumed

-,520 7,426 ,618 -,405 ,778 -2,224 1,415

Priloga 16: Poznavanje označbe »Evrolist« glede na spol anketirancev.

Spol * EVROLIST Crosstabulation

EVROLIST 0

Skupaj Ne. Da. Ne vem.

Spol Ženski. Count 4 17 5 26

% within Spol 15,4% 65,4% 19,2% 100,0%

% within EVROLIST 80,0% 77,3% 100,0% 81,3%

Moški. Count 1 5 0 6

% within Spol 16,7% 83,3% 0,0% 100,0%

% within EVROLIST 20,0% 22,7% 0,0% 18,8%

Skupaj Count 5 22 5 32

% within Spol 15,6% 68,8% 15,6% 100,0%

% within EVROLIST 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 17: Poznavanje označbe »Evrolist« glede na starost anketirancev«.

Starost * EVROLIST Crosstabulation

EVROLIST


Starost Do 40 let. Count 0 9 1 10

% within Starost 0,0% 90,0% 10,0% 100,0%

% within EVROLIST 0,0% 40,9% 20,0% 31,3%

41 - 60 let. Count 5 13 4 22

% within Starost 22,7% 59,1% 18,2% 100,0%

% within EVROLIST 100,0% 59,1% 80,0% 68,8%


% within Starost 15,6% 68,8% 15,6% 100,0%

% within EVROLIST 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 18: Poznavanje označbe »Evrolist« glede na kraj bivanja anketirancev.

Kraj bivanja * EVROLIST Crosstabulation

EVROLIST


Kraj bivanja Na vasi. Count 4 11 4 19

% within Kraj bivanja 21,1% 57,9% 21,1% 100,0%

% within EVROLIST 80,0% 50,0% 80,0% 59,4%

V primestnem naselju. Count 1 5 1 7


% within EVROLIST 20,0% 22,7% 20,0% 21,9%

V mestu. Count 0 6 0 6


% within EVROLIST 0,0% 27,3% 0,0% 18,8%



% within EVROLIST 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 19: Poznavanje označbe »Evrolist« glede na izobrazbo anketirancev.

Izobrazba * EVROLIST Crosstabulation

EVROLIST


Izobrazba Poklicna in srednja šola. Count 1 3 0 4

% within Izobrazba 25,0% 75,0% 0,0% 100,0%

% within EVROLIST 20,0% 13,6% 0,0% 12,5%

Višja, visoka šola in magisterij. Count 4 19 5 28


% within EVROLIST 80,0% 86,4% 100,0% 87,5%



% within EVROLIST 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 20: Poznavanje označbe »Demeter« glede na spol anketirancev.

Spol * DEMETER Crosstabulation

DEMETER



% within Spol 23,1% 53,8% 23,1% 100,0%

% within DEMETER 85,7% 87,5% 66,7% 81,3%


% within Spol 16,7% 33,3% 50,0% 100,0%

% within DEMETER 14,3% 12,5% 33,3% 18,8%


% within Spol 21,9% 50,0% 28,1% 100,0%

% within DEMETER 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 21: Poznavanje označbe »Demeter« glede na starost anketirancev.

Starost * DEMETER Crosstabulation

DEMETER



% within Starost 0,0% 70,0% 30,0% 100,0%

% within DEMETER 0,0% 43,8% 33,3% 31,3%

41 - 60 let. Count 7 9 6 22

% within Starost 31,8% 40,9% 27,3% 100,0%

% within DEMETER 100,0% 56,3% 66,7% 68,8%


% within Starost 21,9% 50,0% 28,1% 100,0%

% within DEMETER 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 22: Poznavanje označbe »Demeter« glede na kraj bivanja anketirancev.

Kraj bivanja * DEMETER Crosstabulation

DEMETER




% within DEMETER 85,7% 50,0% 55,6% 59,4%



% within DEMETER 14,3% 25,0% 22,2% 21,9%



% within DEMETER 0,0% 25,0% 22,2% 18,8%



% within DEMETER 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 23: Poznavanje označbe »Demeter« glede na izobrazbo anketirancev.

Izobrazba * DEMETER Crosstabulation

DEMETER




% within DEMETER 14,3% 18,8% 0,0% 12,5%



% within DEMETER 85,7% 81,3% 100,0% 87,5%



% within DEMETER 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 24: Poznavanje označbe »SI – EKO – 002« glede na spol anketirancev.

Spol * IKC Crosstabulation

IKC



% within Spol 15,4% 73,1% 11,5% 100,0%

% within IKC 80,0% 90,5% 50,0% 81,3%


% within Spol 16,7% 33,3% 50,0% 100,0%

% within IKC 20,0% 9,5% 50,0% 18,8%


% within Spol 15,6% 65,6% 18,8% 100,0%

% within IKC 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 25: Poznavanje označbe »SI – EKO – 002« glede na starost anketirancev.

Starost * IKC Crosstabulation

IKC



% within Starost 0,0% 80,0% 20,0% 100,0%

% within IKC 0,0% 38,1% 33,3% 31,3%

41 - 60 let. Count 5 13 4 22

% within Starost 22,7% 59,1% 18,2% 100,0%

% within IKC 100,0% 61,9% 66,7% 68,8%


% within Starost 15,6% 65,6% 18,8% 100,0%

% within IKC 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 26: Poznavanje označbe »SI – EKO – 002« glede na kraj bivanja anketirancev.

Kraj bivanja * IKC Crosstabulation

IKC




% within IKC 100,0% 57,1% 33,3% 59,4%



% within IKC 0,0% 23,8% 33,3% 21,9%



% within IKC 0,0% 19,0% 33,3% 18,8%



% within IKC 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 27: Poznavanje označbe »SI – EKO – 002« glede na izobrazbo anketirancev.

Izobrazba * IKC Crosstabulation

IKC




% within IKC 0,0% 19,0% 0,0% 12,5%



% within IKC 100,0% 81,0% 100,0% 87,5%



% within IKC 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 28: Poznavanje označbe »Brez GSO« glede na spol anketirancev.

Spol * BREZ GSO Crosstabulation

BREZ GSO



% within Spol 73,1% 23,1% 3,8% 100,0%

% within BREZ GSO 76,0% 100,0% 100,0% 81,3%


% within Spol 100,0% 0,0% 0,0% 100,0%

% within BREZ GSO 24,0% 0,0% 0,0% 18,8%


% within Spol 78,1% 18,8% 3,1% 100,0%

% within BREZ GSO 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 29: Poznavanje označbe »Brez GSO« glede na starost anketirancev.

Starost * BREZ GSO Crosstabulation

BREZ GSO



% within Starost 80,0% 20,0% 0,0% 100,0%

% within BREZ GSO 32,0% 33,3% 0,0% 31,3%

41 - 60 let. Count 17 4 1 22

% within Starost 77,3% 18,2% 4,5% 100,0%

% within BREZ GSO 68,0% 66,7% 100,0% 68,8%


% within Starost 78,1% 18,8% 3,1% 100,0%

% within BREZ GSO 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 30: Poznavanje označbe »Brez GSO« glede na kraj bivanja anketirancev.

Kraj bivanja * BREZ GSO Crosstabulation

BREZ GSO




% within BREZ GSO 52,0% 83,3% 100,0% 59,4%



% within BREZ GSO 24,0% 16,7% 0,0% 21,9%



% within BREZ GSO 24,0% 0,0% 0,0% 18,8%



% within BREZ GSO 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 31: Poznavanje označbe »Brez GSO« glede na izobrazbo anketirancev.

Izobrazba * BREZ GSO Crosstabulation

BREZ GSO




% within BREZ GSO 12,0% 16,7% 0,0% 12,5%



% within BREZ GSO 88,0% 83,3% 100,0% 87,5%



% within BREZ GSO 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 32: Poznavanje označbe »Eco+« glede na spol anketirancev.

Spol * ECO+ Crosstabulation

ECO+



% within Spol 38,5% 26,9% 34,6% 100,0%

% within ECO+ 100,0% 77,8% 69,2% 81,3%


% within Spol 0,0% 33,3% 66,7% 100,0%

% within ECO+ 0,0% 22,2% 30,8% 18,8%


% within Spol 31,3% 28,1% 40,6% 100,0%

% within ECO+ 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 33: Poznavanje označbe »Eco+« glede na starost anketirancev.

Starost * ECO+ Crosstabulation

ECO+



% within Starost 20,0% 50,0% 30,0% 100,0%

% within ECO+ 20,0% 55,6% 23,1% 31,3%

41 - 60 let. Count 8 4 10 22

% within Starost 36,4% 18,2% 45,5% 100,0%

% within ECO+ 80,0% 44,4% 76,9% 68,8%


% within Starost 31,3% 28,1% 40,6% 100,0%

% within ECO+ 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 34: Poznavanje označbe »Eco+« glede na kraj bivanja anketirancev.

Kraj bivanja * ECO+ Crosstabulation

ECO+




% within ECO+ 80,0% 44,4% 53,8% 59,4%



% within ECO+ 10,0% 33,3% 23,1% 21,9%



% within ECO+ 10,0% 22,2% 23,1% 18,8%



% within ECO+ 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 35: Poznavanje označbe »Eco+« glede na izobrazbo anketirancev.

Izobrazba * ECO+ Crosstabulation

ECO+




% within ECO+ 20,0% 22,2% 0,0% 12,5%



% within ECO+ 80,0% 77,8% 100,0% 87,5%



% within ECO+ 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 36: Poznavanje označbe »Biotop« glede na spol anketirancev.

Spol * BIOTOP Crosstabulation

BIOTOP



% within Spol 57,7% 26,9% 15,4% 100,0%

% within BIOTOP 83,3% 77,8% 80,0% 81,3%


% within Spol 50,0% 33,3% 16,7% 100,0%

% within BIOTOP 16,7% 22,2% 20,0% 18,8%


% within Spol 56,3% 28,1% 15,6% 100,0%

% within BIOTOP 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 37: Poznavanje označbe »Biotop« glede na starost anketirancev.

Starost * BIOTOP Crosstabulation

BIOTOP



% within Starost 60,0% 40,0% 0,0% 100,0%

% within BIOTOP 33,3% 44,4% 0,0% 31,3%

41 - 60 let. Count 12 5 5 22

% within Starost 54,5% 22,7% 22,7% 100,0%

% within BIOTOP 66,7% 55,6% 100,0% 68,8%


% within Starost 56,3% 28,1% 15,6% 100,0%

% within BIOTOP 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 38: Poznavanje označbe »Biotop« glede na kraj bivanja anketirancev.

Kraj bivanja * BIOTOP Crosstabulation

BIOTOP




% within BIOTOP 66,7% 33,3% 80,0% 59,4%



% within BIOTOP 22,2% 22,2% 20,0% 21,9%



% within BIOTOP 11,1% 44,4% 0,0% 18,8%



% within BIOTOP 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Priloga 39: Poznavanje označbe »Biotop« glede na izobrazbo anketirancev.

Izobrazba * BIOTOP Crosstabulation

BIOTOP




% within BIOTOP 16,7% 11,1% 0,0% 12,5%



% within BIOTOP 83,3% 88,9% 100,0% 87,5%



% within BIOTOP 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%

Documents

EKOLOŠKA ŽIVILA V KUHINJAH JAVNIH ZAVODOV NA …