UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI!NE ŠTUDIJE KOPER

DOKTORSKA DISERTACIJA

DRUŽBENO-ZGODOVINSKI VIDIKI EPIDEMI!NIH

BOLEZNI: ISTRSKA IZKUŠNJA S KOLERO

Urška Železnik

Mentor: red. prof. dr. Darko Darovec

Podiplomski študijski program: Zgodovina Evrope in Sredozemlja

Koper, 2010

Družbeno-zgodovinski vidiki epidemi!nih bolezni:

istrska izkušnja s kolero

IZVLE!EK

Pri"ujo"a doktorska disertacija obravnava epidemije kolere v

severozahodnih istrskih mestih in Trstu z okolico, in sicer na ve" ravneh:

demografski, socialnozgodovinski in medikohistori"ni. Disertacija zato poskuša

kar najceloviteje zajeti istrsko izkušnjo (oziroma izkušnje) s kolero, saj gre za

množico pogledov in (socialno, okoljsko, stanovsko, celo etni"no idr. pogojenih)

odzivov na ta del preteklosti. V ospredju raziskovalnega glediš"a so zlasti

družbene dimenzije epidemij nalezljivih bolezni na primeru kolere v

pripadajo"em zgodovinskem kontekstu. V spekter epidemij te "revesne bolezni so

zajete tiste, ki so se pojavljale v "asovnem raztegu od 30. pa tja do 80. let 19.

stoletja (1836 in 1837, 1849, 1855, 1866, 1873 in 1886). Kolera seveda v tem

"asu ni bila edina množi"na morilka, gotovo pa je bila najsilovitejša, najbolj

nepredvidljiva in neusmiljena ter posledi"no najbolj prisotna v spektru družbenih

diskurzov, ki pri"ajo o njenem silovitem emocionalnem u"inku na množice.

Severozahodna Istra in Primorje nasploh si z vidika pojavljanja kolere

zaslužita posebno pozornost, saj je bilo skoraj med vsako od preu"evanih epidemij

to obmo"je z epidemiološkega vidika izjemno ogroženo zaradi živahnega

(pomorskega in kopenskega) prometnega pretoka, vezanega na bližnji Trst, bodisi

je lega tega obmo"ja narekovala smeri vojaških premikov, ki so bili ravno tako

ena klju"nih poti okužbe. Avstrijsko primorje se je tako vsaki" znova prelevilo v

bolezensko žariš"e, ki je ogrožalo sosednje in bližnje pokrajine, potem ko je le-ta

(najpogosteje iz Benetk ali bolj oddaljenih trgovskih destinacij, zlasti Egipta)

dospela v ta del habsburške monarhije. Od tod se je kolera po kopenskih

prometnih, zlasti razvijajo"ih se železniških poteh, širila proti notranjim delom

habsburške monarhije, kjer je tudi po"asi izzvenela. Tudi seštevki žrtev, ki so

podlegle neusmiljeni smrtni kosi, namre" pri"ajo o tem, da je bila prav tu kolera

še posebej zloveš"a in neizprosna. Medtem ko je bila za istrska mesta in podeželje

najsmrtonosnejša epidemija v letu 1855, pa je Trst najvišje število obolelih za

kolero beležil leta 1849, najvišjo morbiditeto pa med prvo epidemijo. Urbana

okolja so pogosto izkazovala specifi"no notranjeprostorsko lociranost bolezenskih

žariš"; posamezne "etrti so bile namre" zaradi svojih zna"ilnosti bolj ogrožene od

drugih (predvsem zaradi poklicno-stanovske strukture njihovih prebivalcev).

Zlasti je v Primorju med razsajanjem kolere (poleg medmestnih, zlasti

tržaško-koprske povezave) do izraza prihajala relacija mesto–podeželje, saj se je v

tej smeri širila tudi okužba. Okoli"ani (tako z istrskega zaledja kot iz neposredne

tržaške okolice), ki so imeli konstantne stike z mestom, so pri širjenju kolere

nehote igrali klju"no vlogo; še zlasti je ta zadevala mobilni segment ženskega

prebivalstva, ki se je ukvarjal s perištvom in prodajo agrarnih proizvodov na

mestni tržnici. Tudi same gospodarske posledice so nedvomno pomemben vidik

epidemij, saj so se odražale bodisi na makro ravni skozi velike državne izgube

zaradi zavirajo"ih karanten in zdravstvenih zapor bodisi na mikro ravni skozi

zadolževanje in obubožanje malih ljudi.

Medicinska misel tega "asa (med drugim tudi vprašanje o (ne)nalezljivosti

kolere) je klju"no vplivala na same preventivne in deloma tudi kurativne ukrepe,

ter tudi širše na dojemanje podjarmljanja nalezljivih bolezni, kar je proti drugi

polovici stoletja postajalo vse bolj stvar osebne in družbene odgovornosti ter

aktivnega angažmaja. Tudi sama podoba kolere v družbeno-kulturnem zrcalu se je

od 30. do 80. let 19. stoletja mo"no spreminjala; od kolere kot posledice kužnih

hlapov in celo moralno pogojene bolezni do kolere revežev, nato do kolere kot

posledice nesnage ter naposled do bakterijske kolere (od 1883 dalje).

Kljub v"asih kategori"ni oznaki, ki si jo je med svojim pojavljanjem

pridobila kolera, je nemogo"e trditi, da je bila to izklju"no urbana bolezen, saj

njeno pojavljanje pomembno sestavlja tudi zgodovinsko pripoved ruralnih okolij.

Nenazadnje se raziskovalcu razkrivajo tudi socialne vloge v vaških skupnostih,

morda najbolj izstopajo"a med njimi pa je figura duhovnika (župnika ali kaplana)

kot temeljne vaške avtoritete in hkrati posrednika, mediatorja med lokalnimi

oblastmi in podeželsko skupnostjo, ki je do izraza prihajala tudi ob izbruhih

epidemij. Tudi trki podeželskih mentalitet z mestnimi so povzro"ali neprestana

trenja; nevajeni zdravniške oskrbe (kajti ta je tja prihajala ob"asno, po potrebi,

torej zlasti ob izbruhu epidemij), se podeželani niso želeli predati zdravstvenim

izvedencem ali opustiti tradicionalne navade ter spremeniti vsakdanje prakse in

miselno-vrednotne vzorce. Dodatne preglavice pri tem je povzro"ala tudi

komunikacija med tuje (zlasti italijansko) govore"imi u"enimi predstavniki elit ter

preprostim, slovensko govore"im podeželskim prebivalstvom.

Klju"ne besede: kolera, 19. stoletje, Istra, Trst, Avstrijsko primorje, socialna

zgodovina, histori"na antropologija, zgodovina medicine in medicinske misli,

zgodovina prebivalstva, mesta, podeželje, zdravstvo

Social and Historical Perspectives of Epidemic Diseases:

Istrian Experience with Cholera

ABSTRACT

The present doctoral thesis deals with cholera epidemics in the towns of

north-western Istria and Trieste and its surrounding areas, partly from a

demographic and medico-historical perspective, but mostly in the light of social

history. In its attempt to cover the experience and perception of cholera by the

Istrian population in the most comprehensive way possible, it takes into

consideration a multitude of views and (socially, environmentally, professionally,

and even ethnically conditioned) responses to this part of history. Research is

focused mainly on social dimensions of infectious disease epidemics (as diseases

of a pronounced collective character) in the case of cholera, from within the

relevant historical context. The spectrum of epidemics of this intestinal disease

includes those that occurred over a half-century from the 1830s to the 1880s

(more precisely, in the years 1836 and 1837, 1849, 1855, 1866, 1873, and 1886).

At that time cholera was, of course, not the only mass murderer; it was, however,

the most unpredictable and fierce one, and was therefore most prominently

present in the spectrum of social discourses testifying to the violent socio-

psychological impact it had on the masses.

From the perspective of cholera outbreaks, north-western Istria and the

Littoral in general deserve special attention for during each of the studied

epidemics this area was most severely threatened due to its lively (maritime and

land) transport connections with the nearby Trieste. Moreover, the location of the

area would also dictate the direction of military movements, which were also one

of the main routes of disease transmission. Each time cholera reached this part of

the Habsburg Monarchy (coming mostly from Venice, or more distant mercantile

destinations - Egypt in particular), the Austrian Littoral would thus become an

epidemic centre threatening the neighbouring and nearby provinces. The fact that

the disease was particularly malignant and severe in this area is also supported by

the number of victims who succumbed to the infection. While in Istrian towns and

rural areas the deadliest epidemic occurred in 1855, Trieste recorded the highest

number of cholera cases in 1849, and the highest morbidity during the first

epidemic. The urban environment often exhibited a specific inward location of

disease outbreaks – certain individual quarters, due to their characteristics

(particularly the occupational/professional structure of their residents), were at

greater risk than others.

Despite its sometimes categorical label of being an exclusively urban

disease, its occurrences are also part of the important historical narrative of rural

environments. In the context of cholera outbreaks and accompanying reactions in

the agricultural hinterland of Istria and Trieste, the role of the priest as the main

village authority and mediator between the local government and the rural

community is most visibly drawn in times of epidemics. In this context, collisions

between rural and urban mentalities caused continuous friction; rural people,

unaccustomed to medical care (as this would only be provided in case of need),

did not want to surrender to medical experts, and much less to abandon their

traditional habits or their thought and value patterns. Moreover, ineffective

communication between the foreign- (especially Italian-) speaking representatives

of the learned elites and simple, Slovenian-speaking, rural population created

further problems in this situation.

The routes directed from urban to rural areas (in addition to inter-urban

links, especially that between Trieste and Koper) played a prominent role during

cholera epidemics as that was also the direction of the spread of infection. People

of the surrounding countryside (both from the Istrian hinterland and those from

the immediate surroundings of Trieste) who were in regular contact with the city

would unintentionally play a key role in the spread of cholera; this was

particularly the case with the mobile segment of the female population,

laundresses and sellers of agricultural products on the city market.

Medical thought of the time (including also the question of

(non)contagiousness of cholera) had a decisive influence on the preventive and

partly also curative measures, and in a broader sense also on the eradication of

infectious diseases, which towards the second half of the century became more a

matter of personal and social responsibility and active engagement. The very

image of cholera in the socio-cultural mirror changed dramatically over the

century: from cholera as a result of infectious vapours (miasmata) and even

morally conditioned disease and the cholera of the poor, through cholera as a

result of dirt and eventually to bacterial cholera (with Koch’s discovery of the

bacterium vibrio cholerae in 1883).

Keywords: cholera, 19th century, Istria, Trieste, Austrian Littoral, social

history, historical anthropology, history of medicine and medical thought,

population history, urban and rural areas, healthcare

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka Urška Železnik, z vpisno številko 92056014, vpisan/-a na študijski

program Zgodovina Evrope in Sredozemlja, rojen/-a 15. junija 1982 v kraju

Koper, sem avtor/-ica doktorske disertacije z naslovom:

____________________________________________________________________ »Družbeno-zgodovinski vidiki epidemi!nih bolezni: istrska izkušnja s kolero« ____________________________________________________________________. S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izklju!no rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam

v delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v

celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v

predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih

kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št.

16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identi!na s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera

je elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne 15. aprila 2010 Podpis avtorja/-ice:_____________________

VSEBINA

1. UVOD..................................................................................................................1 1.1 Trendi v historiografiji zadnjih desetletij.................................................2

1.1.1 Preu"evalna polja: bolezen, zdravje in medicina.............................2 1.1.2 Redefiniranje temeljnih konceptov: bolezen, epidemija, smrt ........9

2. KOLERA SKOZI HISTORIOGRAFSKI POGLED.........................................17 2.1 Zgodovinarji in preu"evanje kolere .......................................................17 2.2 Izhodiš"a za raziskovanje pojavljanja kolere v Istri ..............................19

2.2.1 Metode in raziskovalno gradivo ....................................................26 2.3 Umreti v 19. stoletju: o vzrokih smrti v mestu Koper med 1840 ............. in 1860 ...................................................................................................29

3. PRVI STIKI S KOLERO: 1831–1837...............................................................36 3.1 Kaj 'kolera' pomeni?: Nekaj o etimoloških razpravah ...........................38 3.2 Razlage o izvorih bolezni v za"etku 19. stoletja....................................42 3.3 Istrsko okrožje in Trst v 30. letih 19. stoletja ........................................45 3.4 Zloveš"e miazme ...................................................................................52 3.5 Razli"ni sloji, razli"ne izkušnje?: (ne)enakost med epidemijo..............58 3.6 Slavljenje življenja in strah pred smrtjo ................................................63

4. EPIDEMIJA V LETU 1849...............................................................................68 4.1 Ravnanje po zgledu prve epidemije.......................................................69 4.2 Kontagioznost da ali ne?........................................................................70 4.3 !ezmernost, pijan"evanje in nemorala kot dispozicije za kolero..........75 4.4 Mesto Trst ..............................................................................................78 4.5 Poklicni profil koleroznih bolnikov: primer Trsta med izbranimi

epidemijami................................................................................................83 4.6 Koprski okraj .........................................................................................91 4.7. Nepravilnosti in težave v zdravstveni oskrbi .........................................95 4.8 Figura zdravnika v javnem zdravstvu 19. stoletja .................................99 4.9 Podeželani pred grozljivim obli"jem kolere ........................................105 4.10 Vsakdo je za svoje zdravje odgovoren sam.....................................108 4.11 Vraže in ljudsko zdravilstvo 'ovirajo' izvajanje ukrepov.................111 4.12 Religioznost med kolero ..................................................................116 4.13 Dobrodelnost in filantropsko udejstvovanje ....................................122

5. HUDA EPIDEMIJA LETA 1855 ....................................................................132 5.1 Mesto Trst ............................................................................................132 5.2 Koper ...................................................................................................135 5.3 Vpogled v mestno tkivo Kopra: družbenodemografski vidiki

najrazsežnejše epidemije..........................................................................138 5.3.1 Nekaj opomb ob biološkodemografskih vidikih epidemije.........141 5.3.2 Kolera in poklicne skupine ..........................................................151

5.4 Iz mest na podeželje.............................................................................157 5.5 Nesnažnost je poglavitni vzrok bolezni: naraš"ajo"i pomen "isto"e...160

6. PANDEMI!NI VAL 1865–1867 ....................................................................168 6.1 Zapore, kordoni, kontumaci in gospodarstvo ......................................169

6.2 !rnogorski (in drugi) imigranti: grožnja od zunaj? .............................172 6.3 'Sadje je škodljivo': nadzor živil ..........................................................179 6.4 Vojaški premiki in druge poti kolere 1866. leta ..................................181 6.5 Sistem zdravstvene oskrbe, pravila in njihove kršitve.........................185

6.5.1 Med epidemijo je potrebno razdeliti naloge ................................186 6.6 !isto"a ulic, perila in izdatki med epidemijo ......................................189

7. KOLERA IN PODEŽELJE LETA 1873 .........................................................196 7.1 Gospodarske vezi mesto–podeželje in poti okužbe .............................196 7.2 Lakota in revš"ina kot spremljevalki epidemij ....................................200 7.3 Premiki v zdravstveni zakonodaji........................................................203 7.4 Kolera na podeželju koprskega okraja.................................................205 7.5 Stanje na podeželju in odzivnost (mestnih) oblasti .............................209 7.6 Vloga duhovnikov znotraj vaških skupnosti v "asu kolere..................211

8. ZADNJI UDAREC: LETO 1886.....................................................................217 8.1 Stanje v Izoli in Kopru.........................................................................217 8.2 Pristaniški Trst .....................................................................................225

8.2.1 Lazareti v vlogi zamejevalcev okužbe.........................................226 8.3 Nastop 'bakteriološke ere' ....................................................................232

8.3.1 Morska voda in mikrobi...............................................................240 8.3.2 Telesna higiena v drugi polovici 19. stoletja ...............................243 8.3.3 Prostorska higiena........................................................................246

8.4 Organizacija zdravstvene oskrbe leta 1886 .........................................248 8.4.1 Kruha že, a brez iger: prepoved ‘nemoralnih’ veselic .................254

8.5 Temnejše plati zdravstvenih ukrepov ..................................................256 8.5.1 Nezaupljivosti, dvomi in upiranje se nadaljujejo.........................256 8.5.2 Strašljivi vozovi, prisilna hospitalizacija in spremenjeni pogrebni

obredi............................................................................................259 8.6 Okoli"ani se oglašajo: zapostavljenost podeželja................................267

8.6.1 Perice ...........................................................................................270 8.7 Pred zaklju"kom: kolera kot metafora in simbol .................................276

9. SKLEP .............................................................................................................279 10. BIBLIOGRAFIJA..........................................................................................285 11. SEZNAM TABEL IN GRAFOV ..................................................................315 12. PRILOGE.......................................................................................................316

1

1. UVOD

»The specific disease is always more or less repeated, the epidemic is never quite repeated.« (Foucault, 1973, 24)

Epidemije so bile v preteklosti skorajda stalnica v življenju (tudi istrskega)

prebivalstva, zato so pritegnile pozornost mnogih zgodovinarjev, ki pa jih je pogosto

zanimal zlasti vpliv bolezni in množi"nih smrti na spreminjanje življenjskih pogojev

in razmer (gl. tudi nekoliko obširnejše besedilo – Železnik, 2006). Spreminjajo"i se

historiografski »trendi« zadnjih desetletij (gl. npr. Burke, 1993) pa so pozornost

zgodovinarjev usmerili predvsem na drugo plat epidemij, saj je zanimanje prešlo k

raziskovanju doživljanja, razumevanja in razlaganja epidemij, lastnega skupnostim,

ki so izkusile epidemi"ne bolezni. Zgodovinarji so se vse bolj odlo"ali za opazovanje

epidemij z druga"nega zornega kota – ne toliko z vidika njihovega vpliva na

'makroravni', na primer na ekonomsko-gospodarsko situacijo ali z vidika njihovih

demografskih posledic – temve" z zornega kota odzivov na pojavljanje epidemi"nih

bolezni ter razumevanja, dojemanja in razlaganja bolezni, tako izobraženega kot

neizobraženega, mestnega ali podeželskega, premožnega ali ubožnega prebivalca, saj

je to pogosto vodilo do novih pogledov na to problematiko. Ob takem pogledu se je

namre" obi"ajno pokazala ve"plastnost (nalezljivih) bolezni, ki jo je težko razumeti

brez vklju"evanja dodatnih pojmovnih kategorij in konceptov, ki lahko pripomorejo

k celovitejši sliki obravnavanega problema. V prvi vrsti gre za koncipiranja telesa,

bolezni in smrti, pa tudi za ob"utja bole"ine, strahu, izolacije, ki se na epidemije bolj

ali manj posredno vežejo in pomenijo razširitev razumevanja mentalitet1 v

»novozgodovinskem« smislu, njihova vklju"itev pa implicira tudi množico

imaginarijev, kulturnih praks in reprezentacij. To so spoznali že »analovci« tretje

generacije, ki so za predmet znanstvene obravnave izbirali tudi »neoprijemljiva«, do

tedaj v znanstvenem smislu »nepomembna«, vsakdanja doživljanja (tudi »obi"ajnih«,

»povpre"nih«) ljudi, spreminjanje percepcij (denimo odnosa do življenja in smrti, pa

1 Koncept (o tem gl. Le Goff, 2001) so vpeljali zgodovinarji francoske »analovske šole« v 60. letih, predmet obravnave zgodovine mentalitet pa je najpogosteje opredeljen kot »kolektivne in posami"ne mišljenjske in vedenjske strukture« skupaj z njihovim spreminjanjem skozi "as (Luthar, 1993, 87).

2

tudi percepcij telesa, zdravja in bolezni ter etioloških razlag slednjih) skozi dolga

obdobja.2

1.1 Trendi v historiografiji zadnjih desetletij

1.1.1 Preu!evalna polja: bolezen, zdravje in medicina

Zgodovina je pred nastopom teženj zadnjih nekaj desetletij odražala nekakšen

pogled »od zgoraj« (pozornost na velike dogodke, pomembne osebnosti, navadno z

veliko mero družbene mo"i), pri "emer pa je po mnenju nasprotnikov pozitivizma

tvegala, da bo spregledala nekatere pomembne »obrobnosti«, in sicer kar ve"ji del

"loveštva (Burke, 2001, 4). Nova zgodovina je proti temu postavila alternativo, med

drugim s pristopi, kakršna sta »zgodovina od spodaj« (history from below), ki se

ukvarja s pogledi »obi"ajnih« ljudi in njihovo izkušnjo družbenega spreminjanja, in s

tako imenovano mikrozgodovino, ki pod drobnogled postavi manjšo skupnost ali celo

posameznika, namesto da bi se naloge ambiciozno lotevala na makro ravni, z naivno

željo, da ji bo uspelo zaobjeti obravnavani pojav v vsej njegovi celovitosti. Kritike

tradicionalnih, pozitivisti"nih metod novih zgodovinopisnih usmeritev so

nakazovale, da so »obrobna«, »postranska«, neuradna in vsakdanja pri"evanja lahko

vsaj enako relevantna ali celo veliko zgovornejša od uradnih dokumentov, ki so v

tradicionalnem zgodovinopisju pridobili utrjeno mesto zanesljivega vira.

V »novem zgodovinopisju« je tako prišlo do druga"nega tretiranja virov;

izpostavljati so se za"ele omejitve uradnih dokumentov kot (edinih) raziskovalnih

virov, saj ti podajajo zgolj enostranski pogled na preteklost. Zato so se jim pridružili

še »likovni, literarni, mitološki, folklorni, tehni"ni in drugi dokumenti, ki zanje v

ýdogodkovniý zgodovini ni prostora, so pa tem bolj pomembni v zgodovini omik,

ideologij in mentalitet, ki zdaj nastopajo kot tisto nujno potrebno ozadje, ki šele

omogo"a interpretacijo dogodkov« (Rotar, 1987, 515). Dopolnitev in kombinacija z

2 Epistemološki preskok te vrste se je v zgodovinopisju zgodil šele v zadnjih nekaj desetletjih, s t. i. novo zgodovino, ki so jo promovirali zlasti znanstveniki tretje generacije iz kroga francoske »analovske šole«. Nova zgodovina je, za razliko od »tradicionalne« (»pozitivisti"ne«), od katere se ho"e diferencirati, privzela na"elo, da ima vsaka stvar zgodovino, s "imer so v zgodovinopisje vstopile teme, kot so npr. otroštvo, smrt, norost, geste, umazanija in "isto"a, telo, ženskost, praznovanja, jezik, smrt, strah, »predmeti, ki pojasnjujejo marsikaj, "esar v okvirih historiografske tradicije ni mogo"e niti tematizirati« (Rotar, 1987, 516).

3

drugimi vrstami virov se je torej izkazala za zelo zaželeno; vizualni, oralni, v

dolo"eni meri tudi statisti"ni viri, so postajali vse pogosteje vklju"eni v raziskovanje,

po drugi strani pa se je raba kvantitativnega gradiva za"ela zmanjševati. V ospredje

so prišli narativni viri (biografije, avtobiografije, dnevniški zapisi, pisma, memoari

ipd.), ki jih je bilo mogo"e obdelati na kvalitativen na"in. Raziskovalci na podro"ju

zgodovine medicine za temeljni vir, na podlagi katerega skušajo razbrati

(znanstveno, uradno) medicinsko misel nekega "asa, denimo pogosto izbirajo

medicinske traktate, priro"nike ter spise o dietetiki in higieni in še marsikaj drugega.

Še zlasti križanje dokumentov lahko nakaže nianse, ki pri"ajo o izraziti

družbenokulturni pogojenosti razumevanja bolezni in zdravja.

Obstoje"i historiografski prispevki, ki se dotikajo obravnave epidemij, tudi

kolere, postrežejo z razli"nimi pristopi in vidiki preu"evanja le-teh. V grobem je

mogo"e lo"iti vsaj dve osrednji to"ki zanimanja, ki ju privzemajo zgodovinarji pri

obravnavah epidemij. Na eni strani gre namre" za razprave, ki se ukvarjajo z

demografskimi in nasploh statisti"nimi prikazi posledic epidemij na makroravni, pri

"emer se poslužujejo predvsem kvantitativne analize serijskih virov, na drugi strani

pa za razprave, ki skušajo epidemije opazovati z mnogih drugih (tematsko in

metodološko zelo razli"nih) glediš" ter skozi razli"ne, predvsem narativne, vire jih

pogledati »pobliže«, in "eprav jih ne zajamejo v vseh razsežnostih hkrati, jih skušajo

obravnavati z »mikroperspektive« oziroma skozi katerega izmed drobnih segmentov,

ki pa pripomorejo k sestavi celovitejše, podrobnejše in morda manj poenostavljajo"e

slike. Seveda pa so tu – sploh v zadnjem "asu – tudi študije, ki uspešno združujejo

oba navedena na"ina raziskovanja.

Sodobna »zgodovina epidemij« je, tako kot tudi druga raziskovalna

podpodro"ja zgodovine, deležna – sicer še dokaj bežnih – preoblikovanj pod vplivom

»trendov« zadnjih desetletij, kakršni so težnja po interdisciplinarnosti, oblikovanje

novih poddisciplin in raziskovalnih polj (npr. socialna zgodovina medicine), novih

metodologij in pristopov, ter vklju"evanje (kolektivnih in celo posami"nih) ob"utij

kot objektov »resnega« zgodovinskega raziskovanja (Green, Troup, 1999, 87). Taka

odprtost polja in dovzetnost za razširitev zornih kotov pogleda na epidemije se zdi

pravzaprav nujna, saj odstira tan"ico tistih dimenzij množi"nih smrti (in obenem

4

vsega, kar se bolj ali manj posredno veže nanje), ki z metodami (zgolj)

kvantitativnega raziskovanja niso ulovljive.

Tematiziranje in obravnavanje epidemij je sicer svoje mesto našlo le znotraj

nekaterih »pomožnih ved« oziroma poddisciplin zgodovine, predvsem v poljih, ki so

opredeljena kot zgodovina medicine, medicinska zgodovina ("e naj upoštevamo

razlike v pomenskih odtenkih med njima, "eprav sta pogosto ena"eni), socialna

zgodovina medicine (in bolezni), delno v zgodovinski antropologiji oziroma

(zgodovinski) antropologiji bolezni. Pri tem je seveda pomembno, s kakšnimi

poudarki se posamezno polje loteva raziskovanja epidemij in na kakšne na"ine k

njemu pristopa. »Paradigmo« zgodovina medicine so – vsaj do sedemdesetih let

prejšnjega stoletja – karakterizirali predvsem klju"ni poudarki na zasledovanju

razvoja medicinskih teorij in tehnik, na velikih dosežkih in (z vidika sodobne uradne

zahodne medicine) opaznih prelomnicah v preteklosti, na pomembnih osebnostih, ki

so prispevale k napredku, ter na klju"nih »dramati"nih prebojih« v etiološkem

poznavanju, prepre"evanju in zdravljenju bolezni (Achenbaum, 1985, 343).

Zanimanje je bilo (in je do neke mere še vedno) usmerjeno na zasledovanje tradicije

(zahodne uradne) medicine, vsi drugi segmenti pa so bili tako izven njenega dosega.

Pravzaprav se je to raziskovalno polje po mnenju nekaterih (gl. Grob, 1977, 394) bolj

približalo intelektualni zgodovini oziroma zgodovini znanosti, saj je bil njen cilj

razložiti (notranje) razvijanje in spreminjanje medicine oziroma medicinskih praks,

konceptov, misli in idej skozi "as.

Z naraš"ajo"im vplivom novih smernic v zgodovinopisju, sproženih zlasti pri

evropskih (francoskih) »novozgodovinarjev«, je po tematikah medicine, bolezni in

zdravja posegla tudi (»nova«) socialna zgodovina, ki je postopoma utrdila in

»legitimizirala« svoj položaj znotraj sodobnega zgodovinopisja, njene tendence pa so

kmalu prodrle tudi do ameriških zgodovinarjev. Ti, zlasti tisti, ki so združevali

socialno zgodovino in zgodovino medicine,3 so se nekako od sedemdesetih let dalje

pri"eli osredoto"ati na krajša, omejena "asovna obdobja in izbirati specifi"ne topike

iz okvira zahodne medicinske tradicije, namesto da bi opazovali celoten razvoj

3 Nekateri celo izpostavljajo, da je zgodovina medicine (oz. medicinska zgodovina) postala podpodro"je socialne oziroma kulturne zgodovine ter si tako za"ela zastavljati druga"na vprašanja, se posluževati druga"nih pristopov in virov, oziroma je razširila nocijo o tem, kateri viri (dnevniki, pisma, recepti idr.) so tudi »vredni« zgodovinarjeve obravnave in katere družbene skupine zgodovinarjeve pozornosti (gl. npr. Walzer Leavitt, 1990, 1472 in 1482).

5

medicine.4 Obenem je v središ"e pozornosti, poleg medicine, stopila tudi bolezen

sama. Slednja je za znanstveno obravnavo v okviru razširitve raziskovalnih tematik

najbrž postala zanimiva zato, ker – po besedah G. N. Groba – predstavlja enega

temeljnih dejavnikov "lovekovega delovanja, saj ne prizadene le velikosti in

strukture populacije, temve" vpliva in odseva tudi družbeno strukturo, tehnologijo ter

življenje in kulturne vzorce. Poznavanje vzorcev bolezni tako lahko pokaže naravo

neke družbe (vsaj zaradi o"itne povezave med zdravjem in okoljem), na"in, na

katerega se ljudje odzivajo na bolezen, pa lahko osvetli vrednote, ki skupnost

združujejo in ji dajejo koherentnost (Grob, 1977, 396). Britanska antropologinja

Mary Douglas ob tem dodaja, da bolezen, zdravje, življenje in smrt niso pomembni

le sami na sebi, temve" tudi »zahtevajo pozornost in so odli"en material za

pripisovanje krivde in za proces utemeljevanja«, zato je medicina vedno pod

nadzorom skupnosti (Douglas, 1999, 47). Prav ta poudarek na družbeni dimenziji pa

govori o pomenu skupnosti v kontekstu epidemij, ki so ga zaznali zlasti

interdisciplinarno naravnani zgodovinarji.

Socialna zgodovina5 je na preu"evanje medicine, bolezni in zdravja vplivala

med drugim tako, da so novi prispevki pri"eli osvetljevati izkušnje in »mentalitete«

dotlej anonimnih in podcenjenih zgodovinskih akterjev (Achenbaum, 1985, 344) ter

skušali predstaviti zgodovino celotne družbe, vklju"no s socialnimi, politi"nimi in

ekonomskimi strukturami, oziroma zgodovino odnosov med ideologijo in družbeno

strukturo, na podoben na"in pa so se lotevali tudi zdravstvenih tematik (Grob, 1977,

391 in 394). Še pomembnejša pa je morda sama razširitev raziskovalnega spektra

»socialne zgodovine medicine«, ki poleg medicinske misli vklju"uje tudi splošne,

vsakdanje, »neznanstvene« percepcije bolezni, zato se zdi sintagma »socialna

zgodovina medicine in bolezni« morda ustreznejša, "eprav še vedno ne dovolj

natan"na. (Ameriški) socialni zgodovinarji naj bi bili denimo soo"eni z vsaj tremi

izhodiš"nimi nalogami; ena od njih je sistemati"na preu"itev bolezni (spreminjanje

4 Ob tem je prihajalo do kriti"nih odzivov, ki so izpostavljali možnost, da taka zgodovina lahko privede do parcialnih in fragmentarnih rezultatov ter do »preve" zgodovine« in premajhnega (kompetentnega) bralnega ob"instva (gl. Warner, 2004, 766). 5 Socialna zgodovina medicine je vzniknila nekje v šestdesetih in se okrepila v sedemdesetih letih v britanskem akademskem okolju, kjer so avtorji, kot npr. T. McKeown, C. Webster in drugi, tlakovali pot novim pristopom k zgodovini medicine (Keber, 2001, 271).

6

vzorcev bolezni in vzroki zanj),6 druga opazovanje družbenih in politi"nih odzivov

na bolezen (preu"evanje spreminjanja teh odzivov in njihovo primerjanje, kolektivne

percepcije bolezni ipd.),7 nenazadnje pa naj bi socialni zgodovinarji svojo pozornost

usmerili tudi na analizo zdravstvenih ustanov oziroma institucij (raznolikost

zdravstvene oskrbe in heterogenost medicinskih praks, zdravstvene institucije in

osebje idr.) (Grob, 1977, 397–401).

Prav zanimanje za zdravstvene institucije, njihov razvoj, skrb za javno

zdravstvo, posledice sanitarne revolucije, odnos med oblastmi in zdravstveno oskrbo

oziroma med družbo in medicino ter podobne teme (gl. Keber, 2001b, 272) je že od

»utemeljitve« (britanske) socialne zgodovine medicine redno na raziskovalni agendi,

pogosto pa zavzema celo prednostno mesto. Vendar pa je še veliko tem, ne tako ozko

vezanih na institucijo medicine in institucionalizirane zdravstvene sisteme, ostalo

izven domene socialne zgodovine medicine, "eprav ta delno posega tudi po

interpretaciji »idejnega sveta zdravja, bolezni in zdravljenja« (Keber, 2001b, 272),

torej temah, ki se jim skušajo z razli"nih zornih kotov približati predvsem sodobni

prispevki, ki se spogledujejo s sociologijo, antropologijo ipd.

Historiografija medicine in bolezni s konca dvajsetega stoletja, kakor opaža J.

Walzer Leavitt, naj bi v splošnem kazala nekaj temeljnih skupnih to"k, ki s

poudarjanjem raznolikosti, kontekstualizacijo in iskanjem pomena pravzaprav

predstavljajo alternativni pogled na zgodovino medicine, ki ne stremi k obravnavanju

zgolj velikih dosežkov in napredka.8 V prvi vrsti gre za razširitev pojmovanja

zdraviteljev in njihovih institucij, ki segajo preko meja elitnih skupin uradnih

zdravnikov in njihovih teorij, vse do zdraviteljev iz vrst »neelite«. Poleg tega gre za

dovzetnost (tudi) za pacientovo plat zgodbe in prikaz interaktivnega prepletanja

6 Vprašanja, ki naj bi si jih zastavljali, so denimo med drugimi, tako Grob (1977, 397), kako se lahko ameriška izkušnja bolezni primerja z evropsko, kakšen je odnos med bolezenskimi vzorci in naravo kolonialnega okolja, kako se spreminjajo družbeni odnosi do življenja in smrti, družinske relacije idr., kako se spreminjajo vzorci bolezni, kako vzorci morbiditete in letalitete vplivajo na ekonomski in družbeni razvoj ipd. 7 Denimo, na kakšen na"in je bila reakcija na bolezni – epidemije v funkciji skupinskih in skupnostnih vrednot (in ne prevladujo"ega medicinskega in znanstvenega znanja), zakaj je v dolo"enih skupnostih pred nekaterimi boleznimi vladal ve"ji strah kot pred tistimi, ki so imele z današnjega vidika hujše posledice, kako je mogo"e primerjati odzive skupnosti na neko bolezen z odzivi na druge krize (npr. vojne ali naravne nesre"e) (Grob, 1977, 399). 8 Seveda razvoj medicinske misli tudi ni povsem spregledan ali izlo"en iz obravnav; klju"no je namre" predvsem to, da se ob njem dopuš"a tudi zgodovinske podatke, ki »štrlijo« iz napredka zahodne medicine, "eprav nekateri opozarjajo celo na prehajanje v nasprotno skrajnost, torej v skorajda popolno odsotnost obravnave razvoja in napredka medicine (gl. Rosenberg, 1992, 4).

7

zdravstvene nege ter virov mo"i, nazadnje pa tudi za vklju"evanje kategorij rase,

razreda in spola v razumevanje kompleksnega spektra medicinskih praks in interakcij

(Walzer Leavitt, 1990, 1473). V medicinskozgodovinskih obravnavah so postali

slišni tudi drugi glasovi, poleg zdravniških tudi na primer glasovi bolnih in

zdravljenih ("etudi je ob tem prihajalo do njihove »disonance«), kar je korenito

spremenilo in obogatilo temeljne trditve »tradicionalne« medicinske zgodovine, ki je

imela dominanten položaj zdravitelja v medicinskih interakcijah za samoumevnega

(Walzer Leavitt, 1990, 1478). Obenem pa sodobna kulturna zgodovina raje govori v

množini, o zgodovinah medicine, saj edninska oblika lahko implicira in vsiljuje

predstavo eni sami, homogeni, parcialni in evropocentri"ni zgodovini (zahodne,

evropske, uradne) medicine.

Z zabrisovanjem meja med domenami posameznih disciplin je pot med

zgodovinskomedicinske raziskave našla tudi antropologija, za katero mnogi avtorji

menijo, da ima marsikaj povedati tudi na podro"ju nalezljivih bolezni in epidemij

(Inhorn, Brown, 1990, 90). Zlasti pogled na bolezni z vidika kulturno kodiranih

vzorcev vedenja namre" ponuja (do nedavnega spregledane) možnosti raziskovanja,

predvsem s pomo"jo pristopov in teoreti"nih modelov »družbenokulturne« analize.

Ti naj bi si prizadevali v prvi vrsti za združevanje »makro-« in »mikrosociološke«9

perspektive in tako skušali zajeti celovitost družbenokulturno pogojenega vedénja,

prilagajanja in odzivanja na bolezni, vklju"no z vedenjskimi dejavniki, ki vplivajo na

prenašanje bolezni (prehrambene navade, religiozne prakse, migracijski vzorci,

agrikulturne tehnike, sorodstveni sistemi in odnosi, tradicionalne medicinske prakse

idr.), ter ga tudi razložiti v okviru širšega kulturnega konteksta (Inhorn, Brown, 1990,

99–100). Z osvetljevanjem družbenih, kulturnih in tudi psiholoških korelantov

"lovekovega vedenja, ki se nanaša na nalezljive bolezni, vklju"no z doma"inskimi

predstavami o etiologiji, diagnozi in zdravljenju, naj bi se tako antropološka naloga

odgovarjanja na vprašanja »zakaj« zrcalila tudi v domeni sodobne medicinske

antropologije (Inhorn, Brown, 1990, 104). Vseprisotna predpostavka o družbeno-

kulturni konstruiranosti (tudi medicinske, bolezenske,...) realnosti pa naj bi tudi v

antropologiji bolezni govorila o tem, da kultura priskrbi teoreti"ni sistem za

9 Avtorja slednjo definirata kot študijo individualnih manifestacij kulturno predpisanih vedenjskih vzorcev (Inhorn, Brown, 1990, 99).

8

razumevanje bolezni in hkrati za poskus manipuliranja z njo preko medicine (Inhorn,

Brown, 1990, 110).

Antropologija, ki z zgodovino v zadnjih desetletjih hodi z roko v roki, lahko

tudi v teh primerih raziskovanja z zdravjem in zdravstvom povezanih tematik

prispeva koristen konceptualni aparat, v zadnjih letih združen pod imenom

medicinska antropologija. Gre za preu"evanje na"inov, kako ljudje, razli"ne kulture

in družbene skupine razlagajo vzroke bolezni, na"ine zdravljenja, v katere verjamejo,

ter pomo"i, na katere se obra"ajo itd. (Helman, 2002, 1). Nenazadnje sem sodijo tudi

diskurzi o kavzalnosti oziroma razlage o izvoru bolezni, med katerimi kulturni

zgodovinarji pogosto razlo"ujejo štiri razlage: magi"no-religiozni diskurz, diskurz o

božji kazni, naravni pojavi/ dogodki kot vzrok bolezni (zavra"anje nadnaravnosti) ter

razlaga o vplivu astralnih teles (Hatty & Hatty, 1999, 42–43) (vse te teorije so imele

v toku razvoja moderne medicine, vsaka v svojem trenutku, pomembno vlogo; v 19.

stoletju je sicer od naštetih razlag prevladala tretja, "eprav so z njo v dolo"eni meri

'sobivale' tudi ostale tri).

Vendar pa na zdravje vezana verjetja in vedenja niso odvisna izklju"no od

kulturnih vzorcev, saj so tu še individualni, družbenoekonomski, okoljski in drugi

dejavniki (gl. Helman, 2002, 3). Kulturno pogojeni vzorci vedenja morajo biti torej

vselej obravnavani v dolo"enem kontekstu, ki ga sestavljajo tudi zgodovinski,

ekonomski, družbeni, politi"ni in geografski elementi, zato mora razumevanje

zdravja in bolezni vklju"evati vse sestavine neke situacije.

Ena izmed klju"nih izhodiš"nih postavk teh ukvarjanj z zgodovino epidemij, ki

omogo"a analizo družbenih vidikov epidemij, je med drugim vsekakor prav

kolektivna nota epidemi"nih bolezni in množi"nih smrti kot pojavov, ki zadevajo

skupnosti. Skladno s tem bi moralo biti seveda tudi raziskovanje epidemij: »Being a

collective phenomenon, it requires a multiple gaze,« je neko" zapisal Foucault

(Foucault, 1973, 25). Preu"evanje epidemij namre" lahko – "eprav posredno, denimo

preko odzivov nanje – raziskovalcu veliko pove o družbi, v kateri so se te pojavile.

Kot ena od možnosti antropološke analize epidemi"nih bolezni se – poleg omenjenih

kulturno pogojenih vzorcev vedenja in odzivanja – ponuja tudi analiza semanti"ne

mreže, pri "emer gre lahko za obravnavo z boleznijo povezanih diskurzov, konceptov

in simboli"nih asociacij.

9

Omenjeni poudarki in smernice, ki prepoznavajo dvojnost bolezni in epidemij

in ki ju razumejo kot patološko realnost na eni in kot družbeni konstrukt na drugi

strani, torej v veliki meri odlikujejo zgodovinskomedicinske pristope in trende

zadnjih desetletij in odražajo zavedanje, da osredoto"anje zgolj na eno dimenzijo

vodi v parcialne rezultate (Hays, 1998, 1). Prvotna slika zgodovine medicinske misli,

ki je bila posledica pozitivisti"ne tradicije, je v svojo pripoved namre" vklju"evala le

tiste akterje in dejanja, ki so se najtesneje prilegali modelu (razvoja) moderne

biomedicine.10 Vse ve" zgodovinarjev in drugih znanstvenikov pa je bolezen –

namesto v okvirih bioloških pogojev patologije – za"enjalo razumeti predvsem kot

kulturni konstrukt, ki temelji na miselnih navadah in družbenih odnosih ter poudarja

intelektualne konstrukcije in njihove posledice tudi v javnih ukrepih (Hays, 1998, 1).

Zgodovina medicine se je tako v veliki meri usmerila v preu"evanje zgodovine

bolezni v njenem odnosu do družbe, v kompleksnost "loveškega (kolektivnega)

odzivanja na bolezni ter na njene interakcije s kulturnimi pri"akovanji (Hays, 1998,

5) oziroma v zgodovino medicine skozi njen odnos do obstoje"ih kulturnih vrednot

in družbenih realnosti (Rosenberg, 1992, 4).

1.1.2 Redefiniranje temeljnih konceptov: bolezen, epidemija, smrt

Preu"evanje (zgodovine) epidemij je eno tistih, v katerih je so"asna prisotnost

naravoslovnih (medicine, biologije) in humanisti"no-družboslovnih (zgodovine,

psihologije, sociologije,...) ved zelo izrazita, še zlasti pa prevladuje vpliv prvih, saj si

raziskovanje epidemij še vedno v veliki meri »lasti« naravoslovje. Epidemiologija je

namre" pogosto uporabljena kot oznaka, ki zajema rabo statisti"nih orodij za

ugotavljanje izpostavljenosti populacij boleznim, vzro"nih povezav med razli"nimi

epidemiološkimi dejavniki, iskanje povezav med gostitelji, povzro"itelji in okoljem,

te ugotovitve pa so potem obi"ajno podlaga za intervencije na podro"ju javnega

zdravstva in preventivne medicine. V tem primeru pojem epidemije ozna"uje

(nalezljivo) bolezen, ki se pojavi v neki (širši) "loveški populaciji v krajšem

"asovnem obdobju in na prostorsko omejenem obmo"ju (gl. npr. Šercer, 1958), in

10 Izraz biomedicina ozna"uje institucionaliziran medicinski sistem zahodne kulture (uradna zahodna medicina).

10

sicer v razmerju, ki (na podlagi preteklih izkušenj) presega ýpri"akovaný delež

(Dorland, 2000) – razlaga, ki upošteva izklju"no biološke, medicinske ali okoljske

dejavnike. Že etimološka razlaga besede, ki jo sestavljata grška izraza epi (med) in

demos (ljudstvo, okoliš), sicer nakazuje vsaj na lastnost epidemije, da se pojavi in širi

med ljudmi. Sicer pa se zlasti v zadnjem "asu pojavljajo kritike, ki zadevajo

(ne)ustreznost pojma epidemija in njegove definicije, o"itajo pa mu zlasti to, da ni

dovolj precizen in definiran, temve" nekoliko ohlapen in nedore"en.11 Opažanje

njegovih pomanjkljivosti se odraža predvsem v dodatnih vprašanjih, ki se sprožajo

ob navedeni definiciji, denimo, kako vemo, da nek delež (obolevnosti) presega

pri"akovano, oziroma, kako vemo, kaj (in koliko) sploh je pri"akovano (Hays, 1998,

5).

V zadnjem "asu je sicer tudi epidemiologija kot naravoslovna veda prepoznala

pomen drugih ved,12 ki ji lahko pomagajo pri identificiranju vznika bolezni med

dolo"enimi populacijami oziroma pri razvozlavanju vzro"nih povezav med

biološkimi in okoljskimi dejavniki na eni ter družbenokulturnimi dejavniki, kakršen

je na primer na"in življenja neke skupnosti na drugi strani. Oblikovalo se je polje

tako imenovane socialne epidemiologije, opredeljene kot poddiscipline, ki preu"uje,

kako so družbene interakcije in pojavi (vklju"no z družbenimi normami,

institucijami, konvencijami, zakoni, socialnimi pogoji in vedénjem) povezani z

zdravjem populacij. Zlasti zaradi poudarka na vedénju posameznikov oziroma zaradi

predpostavke, da so vse bolezni vsaj deloma posledica vedénja posameznikov,

skupin in skupnosti, naj bi socialna epidemiologija sodila med behavioristi"ne vede,

to pa bi lahko bil tudi temelj njene komplementarnosti z medicinsko antropologijo in

njenim videnjem družbenokulturne pogojenosti vedénja13 (Dunn, Janes, 1986, 3–4).

11 Kako ohlapni in predvsem spremenljivi (ter stvar družbenega dogovora) so koncepti, kakršna sta epidemija in pandemija, je bilo denimo mogo"e videti tudi na sodobnem primeru 'nove' (praši"je) gripe, ko je prišlo celo do prilagoditve tedaj veljavne definicije pandemije. 12 Mnogi sicer opozarjajo na vrzeli, ki pri poskusih interdisciplinarnega povezovanja prihajajo na dan; zlasti zgodovina medicine je podro"je, s katerim se po eni strani ukvarjajo pretežno medicinski (in ne zgodovinarski) akademski krogi, torej znanstveniki z znanjem medicine (naravoslovja), ne pa tudi z družboslovno-humanisti"nim znanjem. Po drugi strani pa so medicinske teme pritegnile poklicne ali ljubiteljske zgodovinarje povsem brez naravoslovnega znanja (gl. npr. Rosenberg, 1992, 1; Keber, 2001, 270). 13 Za socialno epidemiologijo je klju"nega pomena tudi poudarek na opazovanju družbenega konteksta in organiziranosti oziroma ugotavljanje družbene izkušnje (zlasti povezane z zdravstvenimi storitvami), poleg tega pa deluje v smeri aplikativnosti oziroma izboljšanja zdravstvene oskrbe na nekem obmo"ju.

11

Njeni za"etki pravzaprav segajo že v "ase kolere, ko je britanski zdravnik John

Snow zaznal vlogo vode kot klju"ne komponente v vzro"no-posledi"nem krogotoku

obolevanja za kolero. S statisti"no in kartografsko analizo je skušal dokazati, da so

leta 1854 v Londonu za to boleznijo zbolevali predvsem ljudje, ki so uporabljali neko

vodno "rpalko, kjer je bila voda kontaminirana. Njegova karta problemati"nega

londonskega predela z ozna"enimi bivališ"i bolnikov je bila rezultat mo"ne skepse

do prevladujo"e miazmati"ne teorije o širjenju kolere ter odraz prepri"anja, da je

kolera neposredno povezana s slabimi sanitarnimi pogoji (in vodo), v katerih so

živeli nižji sloji (zlasti rudarji) ene od londonskih "etrti. Seveda v tem poskusu Snow

ni bil edini, saj so se podobnega na"ina kartiranja v britanskem prostoru lotili tudi

Shapter, Chadwick, Booth in drugi (gl. Koch, 2005).

Opazen sodobnejši premik k druga"ni obravnavi epidemij nasploh predstavlja

denimo zbornik urednikov Terenca O. Rangerja in Paula Slacka, Epidemics and

Ideas (1992), ki v kronografsko in »dogodkovno« zgodovino medicine vpeljuje

raz"lenjevanje kompleksnih interakcij med epidemijami na eni in idejami na drugi

strani. Podaja namre" razmišljanja o raznolikih družbenih odzivih na epidemije (med

drugim tudi na kolero) in njihovem spreminjanju, o narativi oziroma diskurzu, ki se

je spletel okrog bolezni, o upodobitvah bolezni, ki dejanskosti po mnenju

ustvarjalcev zbornika niso preprosto ponazarjale, temve" jo tudi na nek na"in

soustvarjale, reproducirale. Prispevki pristopajo k epidemijam kot k dilemam, ki so

skupne ve"jim skupinam ljudi, in so zato sprožile potrebo po njihovi razlagi ter boju

proti njim, obenem pa epidemije razumejo kot intelektualne konstrukte, ki imajo – ko

enkrat vzniknejo – svojo zgodovino, vitalnost in prožnost. Gre za kolektivne

spomine, povezane z epidemijami, za podobe in zgodbe, ki so se spletle okrog njih,

za trdoživost dolo"enih reprezentacij ipd. (Slack, 1995, 4–8). Ustvarjalci zbornika

tudi menijo, da interakcija med epidemijami in idejami ne poteka zgolj v smeri od

biološkega izziva, ki sproži intelektualni odziv, temve" je veliko kompleksnejša in

te"e tudi v obratni smeri, saj je prav skupnost tista, ki bolezni pripiše pomene (Slack,

1995, 10).

Med avtorji, ki problematizirajo obravnavanje epidemij, je tudi Gérard Fabre,

ki skuša prikazati ve" možnih vidikov preu"evanja nalezljivih bolezni. V svojem

delu Epidémies et contagions: l'imaginaire du mal (1998) skuša predstaviti zlasti

12

sociološki prispevek k epidemiologiji in soo"anje sociologije s pluralnostjo ter

antagonizmi imaginarijev, kakršen je »imaginarij zla«. Ta polisemi"ni koncept je

postal tudi predmet sociološke analize, ki skuša izluš"iti specifi"ne kontekste njegove

rabe, obenem pa se zaveda, da ima opravka z izredno »mehkim« in izmuzljivim

pojmom, katerega meje nikakor niso jasno dolo"ene. Fabre izluš"i, da so imaginariji

nekakšna mesta produciranja družbenega, kjer se torej gradi ideja o družbi in

življenju v skupnosti. Imaginarij zla, v katerega navadno sodijo tudi bolezni, kot

»univerzalni« (v vseh družbah prisotni) imaginarij sicer privzema razli"ne oblike in

je tudi izpostavljen transformacijam. Prav tako so nocije (izpostavi zlasti nocijo

okuženja)14 izpostavljene spreminjanju zaradi transformacije kulturnih okvirov in jih

je treba razumeti kot družbena (in ne absolutna) dejstva, ki privzemajo pomene ali se

celo spreminjajo v metafore in mite. Okuženje je lahko na primer dejavnik

»dekompozicije« in »rekompozicije« dolo"enih družbenih oblik oziroma element

dialektike med redom in neredom. Fabre izpostavi dva temeljna modela reakcij, ki

jih sproži okuženje oziroma epidemija; to sta strah na eni in zanikanje na drugi

strani, zlasti pa se posveti zgovornosti reprezentacij in ambivalentnostim, ki jih

razkriva pojmovanje nocij kot konstrukcij (gl. Fabre, 1998, 1–35). To je seveda le

nekaj pogledov na epidemi"ne bolezni, vsem navedenim pa je skupno prespraševanje

utrjenih konceptov in »relativisti"no« razumevanje družbene realnosti.

Na drugi strani med epidemijami prihaja do tega, da se zamaje obstoje"i

družbeni red oziroma ustaljena pravila, ki uravnavajo vsakdanje življenje. Na

podoben na"in kot karneval naj bi že kuga sprevra"ala »normalni« svet in se

poigravala z ustaljenim redom (Pullan, 1995, 117). Francoski umetnik – nadrealist in

kritik Antonin Artaud je denimo leta 1938 v svojem eseju izhajal iz trditve, da je

kuga konstrukt. Vzporednice med kugo in gledališ"em je med drugim iskal prav v

sprevra"anju reda, ki ga povzro"i bolezen, saj ljudje tedaj po"nejo dejanja, ki

odstopajo od (družbeno) normalnega in jih sicer v okoliš"inah z vzpostavljenim

redom ne bi po"eli (Artaud, 1994, 51). Artaud namiguje tudi na posledice, ki družbo

14 To nocijo izpostavljamo zato, ker je najtesneje povezana s kolero kot nalezljivo boleznijo (o okužbi kot konceptu s kompleksno zgodovino ter z njenimi povezavami z moralnostjo, ne"istostjo in družbeno odgovornostjo gl. tudi Bashford, Hooker, 2001), "eprav Fabre omenja denimo tudi nocijo tveganja, zlasti v povezavi s sodobnimi nalezljivimi boleznimi, kakršna je AIDS. Tudi pri tveganju avtor poudarja (družbeno) konstruiranost in arbitrarnost opredelitve koncepta, ki sta zlasti v domeni družbenih institucij. Ocenitev tveganja je namre" pogojena s celoto družbenokulturnih kriterijev, razli"na tveganja pa so poleg tega tudi hierarhizirana (Fabre, 1998, 14–17).

13

doletijo z »ne-redom«, katerega prinese 'kuga' (ta je seveda metafora za kakršnokoli

nesre"o in nadlogo, ki doleti družbo). Po eni strani namre" vzpostavi kaos, po drugi

pa prisili družbo v rekonstrukcijo lastnega sveta. Psihološki (in teatrali"ni) u"inek, ki

ga ima (vsakršna) kuga na skupnost, se torej odraža tudi na kolektivni ravni, kar pa je

za zgodovinarja, pa tudi za sociologa ali antropologa, še posebej zanimivo.

Družbeni 'nered' se je denimo med kolero kazal na ve" ravneh; v prvi vrsti je

prihajalo do prepre"evanja vsakdanjih kulturnih praks, zlasti tradicionalnega

poslavljanja od umrlega, ovirana je bila obi"ajna mobilnost, odpovedane množi"ne

prireditve. Spremenjen 'režim' med epidemijo (ki je, mimogrede, pogosto izzval

vprašanja moralnega zna"aja), ki so ga narekovala posebej za 'krizni' "as oblikovana

pravila in navodila, pa posredno odkriva tudi pravila, ki so v skupnosti veljala v

'normalnih' razmerah, podobno kot navodila, predpisi in prepovedi govorijo o

obstoje"ih družbenih praksah ali pa o obstoje"ih (npr. higienskih, bivanjskih,

ekonomskih idr.) razmerah.

Zgodovinarji medicine pa obenem problematizirajo tudi koncept bolezni, "e je

ta razumljena kot objektivna realnost in opredeljena z oznakami, kakršna je

»materialni / biološki proces«, saj to implicira slede"e: obstoj bolezni je lo"en od

"loveka in ima zato lo"eno zgodovino; bolezen je fizi"na abnormalnost, ki je predmet

obravnave naravoslovnih znanosti; bolezen povzro"ajo zunanji stimuli, ki so prav

tako lo"eni od (»normalnega«) "loveškega telesa. Ob tem seveda vznikajo vprašanja,

kaj se definira kot »normalno«, kaj kot »abnormalno«, in glede na kaj (Hays, 1998,

3–4). »Ker bolezen,« je nazorno zapisala S. Jaunig, »ne poruši le ravnovesja v telesu,

temve" tudi odnos zbolelega do njegove socialne okolice, je bolezen družbeni

konstrukt, torej je ne moremo gledati le z medicinskega vidika. Množi"nost socialnih

okolij daje tudi množi"nost bolezenskih predstav, zato bolezen zajema kompleksen

krog predstav in je ne moremo obravnavati zgolj enodimenzionalno.« (Jaunig, 2007,

88). Mirko Dražen Grmek, priznani zgodovinar medicine hrvaškega rodu in

pripadnik francoskih Analov, pa je opozarjal tudi na problemati"nost edninske rabe

pojma, ki implicira definiranje zdravja kot stanja »normalnega funkcioniranja

organizma«, pri "emer pojem normalnosti predpostavlja idejo biološke in družbene

»norme« kot idealnega na"ina bivanja. Po drugi strani pa dopuš"anje množine

pojmovanj bolezni govori o tej kot le o miselnem konstruktu, ideji, konvenciji, ki je

14

izpostavljena arbitrarnosti, oziroma kot le o enem od modelov tolma"enja stvarnosti

(Grmek, 2000, 56–58). Nekateri so idejo o družbenih konstrukcijah razvili še

nekoliko dlje; Douglasova denimo opozarja, da proces konstrukcije ni enosmeren, saj

ni le skupnost tista, ki konstruira bolezen, temve" ima tudi bolezen sama dolo"eno

vlogo pri konstruiranju skupnosti15 (Douglas, 1999, 52).

Med obravnavami, ki se lotevajo širših antropoloških tematik, vezanih na

bolezni (posebno na epidemije, ki imajo za posledico množi"no umrljivost), bi lahko

izpostavili temo smrti, ki je pod vplivom nove zgodovine postala deležna

precejšnjega zanimanja zgodovinarjev. Dojemanja smrti, kolektivnih predstav o

smrti, odnosa do smrti, oblik ob"utenja in doživljanja smrti, reprezentacij smrti in

ritualov, povezanih s smrtjo, so se lotili zgodovinarji, kot so Michel Vovelle,

Philippe Ariès, Pierre Chaunu in Alberto Tenenti, po njihovi zaslugi pa je prišlo do

»historizacije smrti« kot poskusa »vklju"evanja ob"utja smrti v študij mnogovrstnega

in nasprotujo"ega si življenjskega dogajanja, seveda z ni" manjšimi, a tudi ni"

ve"jimi pravicami, kot jih imajo drugi izrazi življenja« (Tenenti, 1987, 16). S tem je

v zgodovinopisje vstopila še ena tema, ki je bila dotlej marginalizirana oziroma

izlo"ena iz zgodovinarskega spektra relevantnih tematik, ki je – postavljena v novo

lu", v družbenokulturni kontekst – postala zanimiva tudi za zgodovinarje in

zgodovinske antropologe. Chaunu je bil denimo eden tistih raziskovalcev, ki so

opozarjali, da mora biti vsako antropološko razmišljanje o smrti nujno umeš"eno v

neko kozmogonijo oziroma teologijo,16 medtem ko je Vovelle ugotavljal

spremenljivost pomena ravnanja ob smrti glede na položaj do dejavnikov, kot so

produkcijski na"in, družbene strukture, demografija, mobilnost itd. (Tenenti, 1987,

15), oziroma spreminjanje odnosa do onostranstva, pri tem pa je za vir uporabil serijo

oporo"nih dokumentov s poudarkom na njihovi kvalitativni analizi (gl. Verginella,

1996, 8). Ariès na drugi strani se preu"evanja odnosa do smrti in njegovega

spreminjanja ni lotil s pomo"jo numeri"ne analize, temve" je pri svojem raziskovanju

kombiniral zelo razli"ne vire, od pravnih do ikonografskih, biografskih in

15 Pri ugotavljanju teh relacij je po njenem mnenju lahko v veliko pomo" antropologija, ki je med drugim pokazala, da se kultura navadno definira v opozicionalnosti do drugih kultur (Douglas, 1999, 52). 16 Podobnega mnenja so bili tudi italijanski socialni zgodovinarji, ki preu"evanja odnosa do smrti niso razumeli kot samostojne raziskovalne teme, temve" kot del širšega raziskovalnega polja, umeš"enega tudi v kontekst »široke palete ob"utij« (Verginella, 1996, 10).

15

leposlovnih, in se tako posvetil kvalitativni analizi, ki pa je bila deležna kritik zaradi

domnevno premajhne statisti"ne oprijemljivosti in poenostavljajo"ih interpretacij (gl.

Verginella, 1996, 8–9). Tenenti pa se na drugi strani ni ukvarjal le z ob"utji smrti,

kakor se kažejo skozi ikonografske in literarne reprezentacije, temve" tudi z

odnosom do življenja,17 ne da bi pove"eval izrazito polarizacijo med njima; skušal je

skratka vklju"iti vse pojave, ki se navezujejo tako na umrljivost, kot tudi tiste, »ki so

povezani z bivanjem in idejami o preživetju« (Tenenti, 1987, 16). Mednje avtor

vsekakor šteje tudi bolezni, na ve" mestih poudarja pomen epidemij kuge in njihov

vpliv na ob"utje smrti, kar denimo odraža makabristi"na motivika v slikarstvu (npr.

personificirana Smrt, mrtvaški ples,...),18 v kateri se zrcali »psihi"ni strah in duhovna

groza, pa tudi kesanje nad življenjem in nezaveden gnus spri"o njegovega konca«

(Tenenti, 1987, 435).

Obenem so zanimanje za pojavljanje epidemij pokazali tudi zgodovinski

demografi, ki so na podlagi razpoložljivih (navadno numeri"nih) podatkov sestavljali

opisno demografsko sliko s stopnjo morbiditete oziroma letalitete v preteklosti ali pa

so skušali prikaz umestiti v širši družbenokulturni kontekst in pokazati na povezave

epidemij s tem ali onim dejavnikom. Nekatere obstoje"e raziskave se usmerjajo v

korelacije med boleznimi in gospodarsko situacijo, odkrivajo relacije med populacijo

in resursi, ali opazujejo vpliv epidemij na spreminjanje ekonomsko-gospodarskih

razmer,19 na primer na revš"ino ali preoblikovanje posestniških razmerij.

Vprašanja, ki se ob tem seveda kar odpirajo (a je nanje pogosto zelo težko

odgovoriti oziroma bi bila za to potrebna temeljita in poglobljena razširitev

raziskovalnega polja, zato tudi na tem mestu ostajajo nerazrešena), so na primer,

kako so mestne ali podeželske skupnosti nadomestile izgubo delovne sile, kako se je

rešilo zmanjšano povpraševanje po trgovskih dobrinah ter v kolikšni meri je to

vplivalo na gospodarsko situacijo gospodarskih središ". Nenazadnje se kaj hitro

pojavijo tudi, tu ravno tako neodgovorjena, vprašanja demografske narave, na

primer, kakšne in kako dolgoro"ne so bile posledice epidemij na naravno

17 Podobno tudi Ariès pogosto poudarja »sobivanje« sveta živih in sveta mrtvih, življenja in smrti oziroma njune promiskuitete, zlasti v preteklosti (prim. Ariès, 1981). 18 Na temo cerkvene ikonografije z makabristi"no vsebino v Istri je nastalo tudi nekaj krajših prispevkov; npr. Dugac (1999), ki se ukvarja z ikonografsko analizo fresk in obravnavo glagoljskih inskripcij, ki so jih tudi v "asu epidemij v cerkvah zapustili pismeni ljudje. 19 Obdelavo tega problema za podro"je Istre gl. npr. Darovec, 1999b.

16

demografsko rast zaradi izgube žensk v rodni dobi, ali kako so skupnosti nadomestile

demografski primanjkljaj oziroma izgubo.

Demografija je denimo zgodovino med drugim oskrbela z bazo statisti"nih

podatkov in orodij za njihovo obdelavo, kar je pomenilo tudi usmeritev v

kvantitativne metode in analize.20 Ker pa so bile numeri"ne serije in meje statisti"ne

analize preozke in so se ob njih pojavljala nova vprašanja, na katera niso mogle

odgovoriti, je bila metodološka razširitev raziskav tako reko" nujna. Obravnava

(serijskih) arhivskih virov je bila vsaj v za"etku tesno povezana izklju"no s

kvantitativnostjo, saj so zgodovinarji iz njih razbirali zgolj numeri"ne – kvantitativne

podatke o demografskem gibanju. Vendar pa se je izkazalo, da je tovrstno branje

virov na ve" na"inov problemati"no. Raziskovalci so opozarjali, da se težave

pojavijo pri združevanju podatkov in izpeljevanju njihovih korelacij, saj vsaka od teh

tehnik pomeni subjektivno raziskoval"evo izbiro, ukvarjanje izklju"no s temi podatki

pa zgodovinarja zvede v ozko polje ekonomije ali demografije, to pa je v nasprotju z

mnoštvom ravni zgodovinske analize, ki ga poudarjajo na"ela »nove zgodovine«.

Slednja je namre" uvedla kombiniranje in rabo alternativnih virov, poleg tega pa je v

zadnjih desetletjih prišlo tudi do spremenjenega koncipiranja serijskih zgodovinskih

virov. Podatki so dobili relacijsko vrednost, saj se odtlej njihov pomen razbira le v

odnosu do serije, ki se nahaja pred in za njimi (Furet, 1981, 9). Vendar pa je

pravzaprav še bolj klju"en sam spremenjen na"in branja virov, ki se ne usmerja ve"

zgolj v kvantitativne podatke (ali pa jih kve"jemu uporablja kot neobhodno

dopolnilo), temve" skuša razbrati širše ozadje slike, ki jo ti podatki zarisujejo.

Seveda so se tudi serijski viri izkazali za izredno uporabno gradivo zgodovinskega

raziskovanja, še zlasti, "e so kombinirani s kvalitativnimi.

20 Višek kvantitativne zgodovine naj bi bil nekje v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko so bili nekateri njeni zagreti zagovorniki prepri"ani, da so kvantitativne metode edini zanesljiv na"in znanstvenega raziskovanja (Burke, 2001, 5).

17

2. KOLERA SKOZI HISTORIOGRAFSKI POGLED

2.1 Zgodovinarji in preu"evanje kolere

Britanski zgodovinar A. Briggs je že leta 1961 predlagal set težiš"

historiografske analize epidemij kolere, v katerega je vklju"il opazovanje 1)

demografskih dejstev, 2) družbenoekonomske strukture in reakcij, 3) politi"nih

okoliš"in, 4) strukture oblasti, administracije in financ ter 5) obsega medicinskega

znanja in ljudskega odnosa do le-tega (Briggs, 1961, 89). Sodobno historiografsko

ukvarjanje z zgodovino medicine in bolezni ali, ožje, z zgodovino epidemij bi v

splošnem torej lahko opisali kot táko, ki teži k »totalni« zgodovini v

novozgodovinskem smislu, ali vsaj kot táko, ki že teži k preseganju meja neke vrste

intelektualne zgodovine ali zgodovine znanosti. Slednjo je za"rtalo paradigmati"no

medikohistori"no ukvarjanje predvsem s tradicijo in napredkom zahodne uradne

medicine, vklju"no z vsemi velikimi medicinskimi dosežki. Namesto tega se novejše

razprave približujejo socialni ali celo antropološki zgodovini medicine, saj posegajo

po tematikah, kakršne so socialne razmere v "asu epidemij, razmerja med stanovsko

strukturo in obolevnostjo, urbana in podeželska okolja, sistemi zdravstvene oskrbe,

na drugi strani pa tudi percepcije, vezane na zdravje, bolezen, smrt ter vedenjski

vzorci, življenjske navade (tudi) preprostega prebivalstva in, nenazadnje, razmerja

med slednjimi in samim širjenjem bolezni.

Taki razpravi sta v slovenskem akademskem prostoru denimo Studnova

Stanovati v Ljubljani (1995), ki se posve"a higienskim in bivanjskim razmeram ter

urbani stanovanjski kulturi v kranjski prestolnici 19. stoletja ter "as kolere (Keber,

2007), ki osrednji poudarek namenja sistemu zdravstvene oskrbe in njegovemu

preoblikovanju pod vplivom epidemij kolere.

Znotraj tujega historiografskega ustvarjanja z zgodovino kolere se med drugimi

(npr. Durey, 1979; Rosenberg, 1987; Delaporte, 1989; Tognotti, 2000; Merlini, 2002,

...) Evansova monografija Death in Hamburg, ki jo gre še posebej izpostaviti, pojava

kolere sistemati"no loteva in ga tudi zaokroženo predstavlja kot družbeni dogodek. V

delu je, poleg analize so"asnega gospodarskega konteksta in demografske podobe

Hamburga pred epidemijo in med njo, zajeto tudi natan"no opazovanje urbanega

okolja, ob katerem se porajajo problematike higiene in vodne oskrbe. Vendar pa si

18

avtor obenem zastavlja tudi klju"na vprašanja, kakršna so vpletenost dimenzij

neenakosti (glede na spol, starost, stan, poklic, ...) kot dejavnika vpliva na

morbiditeto in letaliteto med kolero, percipiranje bolezni in simbolni pomeni, vezani

na ne"isto"o (ki je pogosto služila kot ozna"evalec za delavski razred in je kot taka

predstavljala potencialno grožnjo meš"anskemu razredu, obenem pa se je velikokrat

povezovala tudi z nemoralo; gl. Evans, 2005; Vigarello, 1999), ter sploh vse vrste

pripisovanj pomenov, tudi krivde (iskanje grešnih kozlov in teorije o zaroti med

epidemijo ipd.). Evans se seveda ukvarja tudi s preu"evanjem družbenih odzivov na

novo, tedaj še enigmati"no bolezen ter opisuje njeno zdravljenje in teorije, ki so

nastale ob poskusih soo"anja z njo. Nenazadnje se posve"a tudi predstavam o ars

moriendi, ki jih je grozljiv na"in umiranja dehidriranih bolnikov s kolero precej

zamajal (hkrati s celotno dramo umiranja in to"no dolo"enimi vlogami v njej, kar se

je sicer zgodilo že s samo »medikalizacijo smrti«; gl. Verginella, 1999), ne pozabi pa

niti na klju"ni komponenti družbenega odziva na prete"o epidemijo in rušenje

obstoje"ega reda, torej strah in paniko (Evans, 2005).

Mnogi raziskovalci so poudarjali tudi navezavo na predhodno družbeno

(gospodarsko,...) stanje, ki po njihovih ugotovitvah pogosto pripravi ugoden teren za

razvoj epidemij, ter odkrivati ozadja in skrite cilje oziroma (politi"ne, ekonomske in

druge) interese, skrite v manipulacijskem diskurzu o bolezni, kakor je to storila

italijanska zgodovinarka Eugenia Tognotti. Ekonomski interesi so denimo v družbi

19. stoletja igrali tako pomembno vlogo, da je bila zavoljo njih marsikdaj

'spregledana' tudi kakšna karantena in izpuš"en kak obi"ajni postopek sanitarne

obravnave. Tognottijeva opozarja, da so se so"asne teorije o širjenju kolere (najbolj

do izraza so prišli antagonizmi med t.i. kontagionisti in miazmatiki) pogosto

(pre)oblikovale tako, da so bile v podporo (ali vsaj ne v napoto) ekonomskim in

politi"nim interesom, za kar pa je pogosto zelo težko najti neposredne indice

(Tognotti, 2000).

Po drugi strani pa so se mnogi zdravniki trudili, da bi ukrotili novo in

nepoznano bolezen, pri kateri so se izneverjale vse obstoje"e metode zdravljenja in

izkazovala nemo" medicinske stroke. Metode prevencije in preventivni ukrepi, ki so

bili v ve"ini primerov 'podedovani' še iz "asa, ko je razsajala kuga in so vklju"evali

19

sanitarne kordone, karanteno ter (sprva še jalovo) razkuževanje predmetov, seveda

niso uspeli zajeziti bolezni, katere vzrok je bil še ve" desetletij neznanka.

2.2 Izhodiš"a za raziskovanje pojavljanja kolere v Istri

Za zgodovino kolere in epidemij v Istri nasploh bi lahko trdili, da do sedaj še ni

bila deležna resnejšega znanstvenega zanimanja, kar je mogo"e soditi zlasti po

pregledu obstoje"e literature, ki se z medicinskozgodovinskimi tematikami v okviru

tega obmo"ja ukvarja le sporadi"no. Posebej o koleri v severozahodni Istri je bilo do

sedaj izredno malo govora (gl. npr. Kramar, 1990 in 1995), poglobljene, sistemati"ne

ali monografske obdelave pa tematika še zdale" ni bila deležna, zato je to eno tistih

preu"evalnih polj, pri katerem je mogo"e naleteti na kopico spregledanih in še skoraj

nedotaknjenih zgodovinskih pri"evanj.

Prva epidemija kolere, ki se je širila iz Azije, je Evropo in tudi Avstrijsko

cesarstvo sicer dosegla leta 1831, vendar je cilj pri"ujo"e razprave zajeti epidemije

kolere, ki so se pojavljale zgolj v ožjem, istrskem prostoru; gre za epidemije v letih

1836, 1837, 1849, 1855, 1866, 1873 in 1886, saj se je kolera kasneje pojavljala le še

posami"no)21 (prim. tudi Schiavuzzi, 1889). V disertaciji preu"evano obmo"je v

osnovi zajema geografski prostor današnje slovenske Istre s tremi glavnimi obalnimi

mesti (Koper, Izola in Piran), skupaj s pripadajo"im podeželskim zaledjem, ter v

veliki meri tudi Trst in njegovo zaledje, razprava pa bo z ob"asnimi ekskurzi posegla

tudi v druge predele Istre (npr. Pulj, Rovinj idr.) kot celovite upravne enote znotraj

Avstrijskega primorja (Küstenland) pod avstrijsko krono.

Kljub temu da (razen bližnjih Milj, ki jih je mesto zaradi svoje širitve danes že

skoraj pogoltnilo v svoje predmestje) Trst geografsko ne sodi v Istro, je namre"

njegova vloga pri opazovanju epidemij kolere nadvse pomembna, saj je kot veliko

avstrijsko pristaniš"e in trgovsko središ"e predstavljal izredno prometno križiš"e,

kamor so od vsepovsod prihajale trgovske in druge odprave, to pa je bil seveda

nadvse ugoden teren za vnos in širjenje neendemi"nih nalezljivih bolezni. Razširitev

politi"nih in geografskih meja opazovanega obmo"ja je bila tu torej neobhodno 21 Nevarnost okužbe je Trstu denimo grozila v letu 1895, vendar o vzniku epidemije ni poro"il. Nato se je kolera še nekajkrat pojavila tudi v za"etku 20. stoletja, v Trstu leta 1910, ko so zboleli le trije ljudje, v Kopru, Miljah, Izoli, Pore"u in drugod po Istri pa tudi 1911 itd. (gl. Krebs, 1941, 42–45).

20

potrebna. Poleg tega je del tržaškega podeželskega zaledja, poseljenega s slovensko

govore"im prebivalstvom, v obravnavanem "asu upravno sodil pod koprski okraj,

njegova tesna navezanost na mesto Trst pa je bila primerljiva s koprskim in

piranskim zaledjem. Vezi (predvsem ekonomske narave), ki so se v stoletjih spletle

med obmorskimi mesti in zalednim podeželjem, so za razumevanje poti kolere sploh

relevantne, saj je preko njih mogo"e slediti širitvi bolezni in si razlagati njeno

pojavljanje na dolo"enih obmo"jih. Do neke mere je bilo mogo"e potegniti

vzporednice tudi z nekaterimi drugimi deželami znotraj habsburške monarhije, zlasti

s Kranjsko (transportne povezave seveda niso bile razvite le na lokalni ravni, temve"

so se razpredale tudi globlje v notranjost monarhije), ki je bila z vidika pojavljanja

kolere že sistemati"no in poglobljeno obdelana (gl. Keber, 2007).

!e je bilo mesto na eni strani deležno natan"nega, strogega in hitrega nadzora22

ter raznih prostorskih preureditev ali vsaj na"rtovanj le-teh, pa je bila slika na

podeželju nekoliko druga"na. Zgodovina epidemij kolere (in bolezni sploh) na

obmo"ju istrskega podeželja je pravzaprav še v celoti neraziskana, kar gre v veliki

meri pripisati težavnosti njenega raziskovanja, ki izvira predvsem iz skopih in

razdrobljenih virov. Dejstvo je namre", da je rekonstruirati dihanje neke ruralne

skupnosti in življenje ljudi, ki za seboj niso pustili zapisanih pri"evanj, izredno težko,

zato se je potrebno obrniti na tiste vire, ki so jih posredovali nosilci pisne kulture,

bodisi župniki, u"itelji ali lokalni funkcionarji (Verginella, 1988, 6), ti pa so bili

seveda vedno posredniki nekega dolo"enega položaja, sklopa znanja, vrednot in

interesov, kar je nedvomno dajalo prizvok tudi njihovim pri"evanjem.

Tudi raziskave o zgodovini kolere so pretežno še vedno usmerjene v urbana

okolja, saj je za mesta na voljo ve" dokumentacije, medtem ko je podeželje v

upravnih in drugih aktih zastopano le fragmentarno,23 obenem pa ne gre spregledati

dejstva, da je kolera zaradi svojih etiološko-epidemioloških zna"ilnosti sicer res

bolezen, zna"ilna pretežno za urbana okolja. Kot kaže, pa so tudi v "asu kolere v 19.

22 Foucault je v enem svojih temeljnih del o takem nadzorovanju »kužnega mesta« zapisal: »Odgovor na kugo je red; njegova funkcija je, da razvozla vse zmede: zmedo bolezni, ki se prenaša, "e se mešajo telesa; zmedo zla, ki naraš"a, ko strah in smrt izbrišeta pripovedi« (Foucault, 2004, 217). 23 Seveda so temeljni vir za podeželje župnijske (mrliške) mati"ne knjige, "eprav nudijo zgolj podatke o ljudeh, ki so za kolero umrli (pa še ti pogosto niso zabeleženi vsi, saj se je zaradi intenzivne dnevne mobilnosti prebivalcev pogosto zgodilo, da bolniki niso umirali v doma"em kraju). Poleg tega je zanesljivost te slike vprašljiva tudi zaradi problematike, vezane na (ne)to"nost beleženja vzrokov smrti.

21

stoletju osrednje oblasti podeželju posve"ale nekoliko manj pozornosti kakor

mestom, bodisi ker je bila v slednjih koncentracija prebivalstva in zato tudi možnost

izbruha epidemije ve"ja, bodisi zaradi (pod vplivom merkantilizma) okrepljenega

pomena mest kot težiš" gospodarskega razvoja v procesu industrializacije,

nenazadnje pa tudi zaradi centraliziranosti uprave, ki je imela sedež seveda v mestih.

Podeželje se delno sicer razkriva v uradnih poro"ilih o poteku epidemij, pa tudi

v drugih virih, zlasti v pravilnikih, ki so urejali organiziranje skupnosti in ravnanje v

primerih infekcijskih bolezni, saj so se uredbe ob"asno dotaknile tudi podeželanov in

vaških specifik. Ti pravilniki in dolo"ila v veliki meri razkrivajo podobo podeželja

skozi zrcalno sliko prepovedi v smislu, da prepovedi ali vsaj odsvetovanja dolo"enih

praks oziroma navad podeželanov kažejo na dejanski obstoj le-teh (bodisi se

obregnejo ob tedanji medicinski univerzum z ljudsko medicino na "elu, še zlasti pa

ob prehranjevalne navade in v dolo"eni meri tudi ob ruralni na"in življenja in

mišljenja nasploh; podobno je seveda po"el tudi dnevni tisk in razne razprave). Tako

se v profilakti"nih dolo"ilih na nek na"in odslikava tedanji medicinski univerzum in

mentalitete, deloma pa tudi prehranjevalne navade in vsakdanje prakse, seveda pa je

raziskovalec kljub temu mo"no prikrajšan za celovit pogled na epidemije skozi

podeželanove o"i.

Zgoš"eno razsajanje kolere na obravnavanem obmo"ju sodi v "as t.i. drugega

avstrijskega obdobja v Istri, saj je ta z upravno-politi"nega vidika po koncu francoske

nadoblasti oziroma od leta 1813 (skupaj z Goriško, Gradiško in nekaterimi drugimi

obmo"ji) sodila v primorski gubernij, ki mu je na"eloval Trst. V za"etku je gubernij

obsegal štiri okrožja, od leta 1825 pa le še dve, istrsko in goriško okrožje. V

obravnavo zajeto geografsko obmo"je (severozahodna Istra) je tako spadala pod

Istrsko okrožje s sedežem v Pazinu, ki je obsegalo celotno Istro (tako nekdanji

beneški kot avstrijski del, pa tudi sosednje slovenske okraje s Podgradom ter

Kvarnerske otoke), medtem ko je Trst predstavljal samostojno upravno enoto izven

omenjenih okrožij (gl. npr. Žontar, 1988; Darovec, 2008).

Istrsko okrožje so tvorile manjše upravne enote (okraji) s posameznimi

ob"inami (celotno okrožje je zajemalo natanko 24 mest, 9 trgov in 479 vasi) (Stulli,

1984, 18). Koprski okraj (distretto), v katerega je ve"inoma usmerjena pri"ujo"a

analiza, je po številu prebivalcev sodil med okraje z najve" prebivalci, skupaj z okraji

22

Pazin, Volosko in Podgrad (Stulli, 1984, 18). Leta 1853, ko so se zgodile tudi

nekatere upravne spremembe (število okrajev se je s pomikanjem njihovih meja

namre" v teh letih pogosto spreminjalo), je okraj Koper24 poleg koprske vklju"eval še

naslednje ob"ine: Milje, Dolina, Truške, Krkav"e, Osp, Plavje, Podpe", Dekani,

Ocizla, Šmarje, Gro"ana, Sv. Anton, Ricmanje, Marezige, Boršt, Boljunec, Pomjan,

Kubed, Hrastovlje, !rni Kal. Piranski okraj je na drugi strani vklju"eval mestni

ob"ini Piran in Izolo ter ob"ine Kaštel, Korte in Sv. Peter (Stulli, 1984, 152–153).

!eprav je bila že leta 1849 formalno ustanovljena mejna grofija Istra kot

avtonomna deželna uprava, je svojo samoupravo oziroma deželni zbor (ki je

predsedoval v Pore"u) dobila šele leta 1861, po padcu Bachovega absolutizma25, vse

do konca prve svetovne vojne pa je sodila v sklop Avstrijskega primorja s cesarskim

namestništvom v Trstu (gl. Darovec, 1992; Darovec, 2008). Da bi razumeli celostno

sliko, v katero je v nekem zgodovinskem trenutku vstopila kolera, pa je poleg

upravno-politi"nega konteksta potrebno opazovati tudi številne druge družbeno-

kulturne okoliš"ine "asa, ki ga je ta bolezen izrazito zaznamovala.

Eno temeljnih vprašanj, ki ga je potrebno imeti pred o"mi, ko gre za

preu"evanje kolere, je denimo vodna oskrba, saj voda pogosto predstavlja glavni vir

okužbe s povzro"iteljem te bolezni, bakterijo Vibrio cholerae. Naloga preu"iti vodno

oskrbo obalnih mest pred in med kolero (napeljevanje sodobne vodovodne mreže se

je namre" za"elo šele ob koncu 19. in v za"etku 20. stoletja), njeno razpredenost

znotraj urbane strukture in vpliv te infrastrukture na obolevnost mestnega

prebivalstva – enako tudi reševanje problema fekalnih odplak – pa je žal v tem

primeru izjemno težavna in kar nekoliko preambiciozna. Viri namre" še zdale" niso

omogo"ali natan"nega rekonstruiranja mreže vodne oskrbe ter še manj sistema

odvajanja odplak, saj je bila ta problematika, zlasti v 'predmar"ni dobi', omenjana le

bežno in mimogrede, dejanska situacija pa tako bolj kot ne ostaja prepuš"ena

ugibanju. Kljub vsemu je mogo"e v virih slediti vse ve"jemu posve"anju pozornosti

vodni oskrbi v "asu kolere, "eprav se je ve"ina epidemij odvila še pred odkritjem

24 Tega leta se je Istrsko okrožje delilo na naslednje okraje: Koper, Piran, Podgrad, Volosko, Buzet, Motovun, Buje, Pore", Rovinj, Vodnjan, Pulj, Labin, Pazin, Cres, Krk in Lošinj (gl. npr. Stulli, 1984, 33). 25 Po letu 1860 so se z vstopom v ustavno dobo nadaljevale upravne spremembe; oktobrska diploma in februarski patent sta namre" dolo"ala, da je Istra (tako kot tudi Trst) samostojna dežela Avstrijsko-ilirskega primorja, ki ima svoj deželni zbor, podrejen državnemu na Dunaju.

23

njene bakterijske povzro"iteljice. Zgodovinarji ugotavljajo, da so bila mesta s starimi

vodnimi napeljavami (kakršno je – po sistemu srednjeveških lesenih cevi – imel tudi

Koper) najbolj prizadeta od kolere, saj je bližina latrin in "rnih vodnjakov mo"no

ogrožala pitno vodo, okužena voda pa je preko razpredenih 'vodovodov' bolezen še

razširila po mestu, še najbolj po revnejših in neurejenih mestnih predelih.

Da so epidemije kolere sprožile vrsto novih pristopov k nadzorovanju bolezni

in zdravstvenim tematikam, povezanim z urbanim prostorom – zlasti kar zadeva

higieno ter povezanost zdravja in bivanjskih pogojev – ugotavljajo tudi mnogi

zgodovinarji (prim. npr. Delaporte, 1989; Giovannini, 1996; Vigarello, 1999;

Tognotti, 2000; Evans, 2005; Keber, 2007; idr.), saj se je v 19. stoletju kot posledica

pogostih epidemij razvila tudi sanitarna statistika in nadzor nad zdravstvenim

stanjem populacije nasploh. Statistike tistega "asa, ki so bile po mnenju G. Vigarella

sicer »obremenjene s togo podobo napredka« (Vigarello, 1999, 250), so po eni strani

izkazovale družbeni pomen "isto"e in porajajo"i se vpliv medicine na politiko, ki se

je nakazoval že konec 18. stoletja. V 19. stoletju se je tako pojavil termin higiena (gr.

to, kar je zdravo), ki se je prelevila v celo vedo oziroma v eno od vej medicinske

stroke. Na urbano higieno se je denimo tesno navezovala predstava o kužnih hlapih

oziroma miazmah, ki so bile mote"e že zaradi svojega vonja, seveda pa tudi zaradi

potencialne bolezenske nevarnosti. Šele z nastopom t.i. bakteriološke ere v 70. in 80.

letih 19. stoletja je vlogo jasnega, materializiranega vzroka bolezni namesto

neoprijemljive miazme prevzel mikrob, ki (v nasprotju z miazmami) ni bil

neposredno vezan na vonj, hkrati pa tudi telesna "isto"a ni bila ve" vezana (zgolj) na

vidno. Ravno zaradi spreminjanja teh etioloških percepcij pod vplivom (znanstvenih)

spoznanj in izkušenj je smiselno epidemije kolere opazovati skozi vse 19. stoletje,

zato je na tem mestu pomembno izhodiš"e prav pokazati (kakor so pokazali že

mnogi), da se je dojemanje kolere skozi "as (seveda skupaj s predstavami o higieni in

zdravju) opazno spreminjalo.

Disertacija skuša tako analizirati pojavljanje kolere v severozahodni Istri na

ve" ravneh. Demografski poudarki analize se posve"ajo vprašanjem, povezanim z

morbiditeto in letaliteto med epidemijami te "revesne bolezni v Istri, obenem pa je

spremljano tudi demografsko gibanje istrskega prebivalstva v širšem "asovnem

intervalu, ki ga uokvirjata prva in zadnja epidemija. !eprav na tej dimenziji ni

24

temeljnega poudarka, pa je njena vklju"itev v analizo vsekakor nujna zaradi

oblikovanja okvira, povezanega s problematiko istrskega prebivalstva. Ob tem gre

obrazložiti predvsem rabo dveh klju"nih demografskih parametrov, ki sta bila pri tem

segmentu analize v ospredju; gre za že omenjena, pri epidemioloških tematikah

seveda neobhodna pojma, morbiditeta (ali obolevnost, ki pomeni delež obolelih na

vse prebivalce nekega obmo"ja) ter letaliteta (ki pove delež umrlih glede na obolelo

populacijo).

Socialnozgodovinski in medikohistori"ni aspekt razprave se na drugi strani

deloma ukvarja z opazovanjem zdravstvenega sistema v Istri 19. stoletja, njegovim

spreminjanjem pod vplivom pojavljanja epidemij kolere, sanitarno infrastrukturo,

vklju"no z vodno oskrbo in ravnanjem z odplakami ter odpadki, predvsem pa z

bivanjskimi razmerami tako v mestih kot na podeželju, razumevanjem higiene ter

skrbi za "isto"o in zdravje v obeh okoljih, razmerji med pojavljanjem bolezni in

družbenimi sloji ter z njim povezanimi življenjskimi slogi, in nenazadnje tudi z

navezavo na predhodno neugodno ekonomsko situacijo, ki naj bi z oslabitvijo

"loveških organizmov pripravila ustrezne pogoje za visoko stopnjo morbiditete in

letalitete.

Pri izrisovanju demografske slike so bile seveda v veliko pomo" tudi mati"ne

(pri ugotavljanju mortalitete in letalitete zlasti mrliške) knjige, ki jih hranijo Škofijski

arhiv v Kopru in posamezni župnijski uradi, saj (v veliki meri tabelari"ni in

pregledni) zapisi iz 19. stoletja pogosto vklju"ujejo tudi navedbo vzroka smrti (t.j.

bolezni ali vsaj bolezenskih znakov ipd.). Ker se je demografska statistika v 19.

stoletju šele razvijala (za prvi moderni popis prebivalstva se denimo šteje tisti iz leta

1857), je za prvo polovico stoletja veliko teže opraviti temeljito demografsko

analizo, saj se raziskovalec soo"a s pomanjkanjem klju"nih referen"nih podatkov.

Gradivo, ki pa je kvantitativno analizo vendarle omogo"alo, je bilo pretvorjeno v

podatkovne baze, ki so bile ra"unalniško obdelane, dobljeni rezultati pa so bili

podkrepljeni tudi s kvalitativnimi argumenti. Slednji so bili pridobljeni (ali vsaj

skušali so biti pridobljeni) tudi s socialno- in kulturnozgodovinskimi bralnimi

shemami, izbrana literatura pa je bila pri tem v pomo" pri umeš"anju obdelovane

tematike v širše kontekstualne okvire, služila pa je tudi kot komparativno gradivo.

25

Pozornost je bila, kolikor je seveda dovoljevalo obdelano gradivo, posve"ena

tudi številnim drugim obrazom kolere, denimo politi"nim, ekonomskim in drugim

ozadjem, pri katerih je bolezen služila kot priro"en izgovor ali prikladna okoliš"ina,

delno politi"nemu upravljanju z javnim zdravjem, diskurzom in manipulacijam z

'množicami', oblikovanju kolere kot družbenega konstrukta, iskanju grešnih kozlov

med posameznimi epidemi"nimi vali, opazovanju izvajanja nadzora nad "loveškim

telesom in okrepljenemu nadzoru nad dolo"enimi (na primer marginalnimi)

družbenimi skupinami, moralnim vprašanjem ob sprevrnjenem redu, ki ga je izzvala

epidemija, na"inu življenja, vsakdanjim praksam, prehranjevalnim navadam in

podobno ter njihovemu pomenu in vlogi pri pojavljanju kolere ter seveda tedanjemu

medicinskemu univerzumu, vklju"no s profilakso oziroma preventivo in kurativo,

na"inom odzivanja na pojav nove bolezni idr. Posamezne dimenzije analize so,

kolikor je mogo"e, smiselno prepletene in se med seboj dopolnjujejo, saj je eden

njenih osrednjih namenov podati zaokroženo razpravo o kar najve" vidikih

pojavljanja kolere v istrskem prostoru oziroma odgovoriti na vprašanja, ki se

zastavljajo ob gradivu, slede" rde"i niti problematiziranja, nakazanega pri sodobnih

zgodovinarjih.

Sprehod skozi pripoved o koleri, njegovo smer in stranpoti, so seveda

narekovali viri sami. Struktura naloge je zato morda na videz nekoliko

nekonsistentna; "eprav za osnovno ogrodje res služi pojavljanje kolere v "asovnem

zaporedju, so se pri posameznih epidemi"nih valovih odpirale razli"ne teme, za

katere se je med obdelavo gradiva zdelo, da so po svoji relevantnosti izstopale tudi v

so"asnih diskurzih. Vsaka analiza epidemije se tako dotika izbranih vprašanj, h

katerim pa so v razpravi seveda vklju"eni tudi komparativni ekskurzi v predhodne ali

kasnejše epidemije. Zaradi teh '"asovnih skokov' ne gre vselej za strogo faktografsko

sledenje kronološkemu zaporedju dogodkov, temve" se razprava do neke mere

poskuša spletati bolj okrog zarisanih tematskih središ".

Cilj disertacije je bil v prvi vrsti zbrati vsaj ve"ji del obstoje"ega gradiva,

povezanega s tematiko epidemij kolere v prostoru severozahodne Istre, saj to do

sedaj še ni bilo storjeno. Prav tako gre za raziskovalno vprašanje, ki je bilo v

znanstveni literaturi do sedaj izredno obrobno obdelano in kateremu še ni bilo

posve"ene opaznejše pozornosti. Pri"ujo"a razprava želi tako podati analizo (in

26

deloma tudi kriti"no ovrednotenje) dokaj zajetnega in v veliki meri še neobdelanega

zgodovinskega gradiva, ki z vpogledom v medicinskozgodovinske teme lahko

ponudi dopolnilo k obstoje"emu politi"no-diplomatskemu, gospodarskemu in 'makro'

pogledu na zgodovino Istre.

2.2.1 Metode in raziskovalno gradivo

Pri"ujo"a razprava seveda temelji na zgodovinskem (arhivskem in drugem)

gradivu, zlasti tistem, ki v slovenskem zgodovinopisju še ni bilo deležno temeljitejše

znanstvene obdelave ali obdelave sploh. Na eni strani gre za tiskane publikacije, ki

so bile objavljene v 19. stoletju in med katere sodijo najrazli"nejši viri, od uradnih

statisti"nih objav in zdravstvenih statistik do higienskih in zdravstvenih priro"nikov,

medicinskih traktatov idr., na drugi strani pa gre za arhivsko gradivo, ki ga hranita

predvsem Pokrajinski arhiv Koper in Državni arhiv v Trstu. Klju"ni arhivski fondi, v

katerih se nahaja za to temo relevantno gradivo, sta v tržaškem arhivu fond cesarsko-

kraljevega namestništva (Luogotenenza) in primorskega gubernija (I. R. Governo per

il Litorale), deloma pa je relevanten tudi fond pomorske vlade (I. R. Governo

marittimo). Primorski gubernij s sedežem v Trstu, ki je bil kot naslednik gubernija za

obmorski (pristaniški) pas vzpostavljen leta 1814, je namre" v za"etku pokrival

okrožja Istre (istrski okrožni urad je imel sprva sedež v Trstu, ob kr"enju okrožij leta

1825 pa se je ta prenesel v Pazin), Gradiške in Goriške, Kvarnerske otoke ter (le do

leta 1822) Reko in civilno Hrvaško. Njegova pristojnost je zajemala vodilno funkcijo

v vsaki veji politi"ne (in delno tudi finan"ne ter pravne) administracije. Imel je zlasti

upravne naloge, povezane s plovbo, leta 1849 pa je njegove pristojnosti prevzelo

cesarsko-kraljevo namestništvo s Trstom na "elu.

Obsežna dokumentacija tržaškega namestništva, postavljenega od vrhovne

habsburške oblasti (ki se je z dolo"enimi institucionalnimi modifikacijami obdržalo

vse do leta 1918), je za raziskavo prav tako velikega pomena, saj je to imelo široke

pristojnosti (in naloge) za »javno-politi"ne« zadeve pa tudi za okrožne in ob"inske

zadeve, med drugim tudi za zdravstvo. Navedena fonda tako vklju"ujeta predvsem

gradivo upravne narave, razne dekrete, pravilnike, ukrepe in urgentne

korespondence.

27

Na drugi strani pa v koprskem arhivu zbrano gradivo delno izvira iz ob"inskih

fondov obalnih ob"in (Koper, Izola, Piran), v prvi vrsti pa iz družinskih fondov de

Belli in Manzoni, saj se v tem gradivu nahaja tudi ve"je število dokumentov, ki sta

jih zapustila koprska ob"inska oziroma okrajna zdravnika Gian Andrea Manzoni

(1798–1872), dolgoletni koprski okrajni zdravnik, in Cristoforo de Belli (1818–

1877), ki je med letoma 1870 in 1874 v Kopru opravljal tudi župansko funkcijo. Gre

za spise, ki ponujajo kopico zdravstveno-medicinskih podatkov; zlasti so to

zdravniški zapiski, medicinske razprave (npr. študije in literatura o boleznih),

dokumenti o lokalnem zdravstvenem sistemu in zdravstvenih institucijah, navodila

zdravnikom, in kar je še pomembneje, dokumenti o epidemijah 'iz prve roke' – v

veliki meri prav o koleri.

Omenjeno arhivsko gradivo (skupaj z drugimi, zlasti tiskanimi viri) sestavlja

izredno heterogen in pester raziskovalni temelj, saj vklju"uje tako zdravstvena

poro"ila o boleznih in epidemijah (vklju"no s tabelarnimi seznami 'koleroznih', torej

obolelih za kolero), poro"ila o zdravstveno-sanitarnih ukrepih in reorganizaciji

zdravstva, poro"ila o poteku epidemij in zdravstvenih ukrepih, kot tudi zapisnike

ob"inskih sej (na katerih so potekali dogovori o ukrepanju zaradi zdravstvenih,

higienskih in sanitarnih potreb obalnih mest), ob"insko finan"no in drugo

dokumentacijo, državne statistike in popise prebivalstva, dokumentacijo nekaterih

zdravstvenih ustanov, na primer popise bolnišni"nega inventarja, ter tudi higienske in

zdravstvene priro"nike, namenjene širšemu bralnemu ob"instvu, in nenazadnje

gradivo zapuš"inskih razprav, pesmi, molitve, deloma tudi pisma in dnevniške

zapise, v precejšnji meri pa tudi dnevni tisk (Osservatore Triestino, La Provincia,

L'Istria, L'Amico del popolo, Edinost, L'Alabarda Triestina, deloma tudi "asnike

So"a, Dom in svet ter Ljubljanski zvon, pa seveda ljubljanske Kmetijske in

rokodelske novice, ki so ne glede na lokacijo izhajanja izjemno relevantne tudi za

razumevanje pojavljanja kolere v istrskem prostoru). Še zlasti ob analizi "asopisnih

vesti je sicer treba vselej ravnati nekoliko previdneje, saj gre v prvi vrsti izhajati iz

predpostavke, da publicisti"ne objave velikokrat vsebujejo delno resni"ne,

neresni"ne, prenapihnjene, ideološko ali politi"no angažirane in druga"ne

informacije, ki jih raziskovalec, jasno, ne more in ne sme vzeti za edino resnico

oziroma jih nekriti"no sprejeti kot brezpogojna dejstva. Vendar pa je bolj od same

28

dogodkovne informativnosti "asopisnih vesti kot zgodovinskega vira zanimiva prav

njihova latentna povednost v smislu pri"evanja o neki družbenokulturni situaciji,

skozi katero se velikokrat razkrivajo pogledi in glasovi, ki iz drugih virov niso

razvidni.26 S tega vidika so zanimivi tudi drugi subjektivnejši (osebnejši, pristranski,

...) dokumenti, saj gre pritrditi 'analovcem', ki menijo, da vir, ki ni 'objektiven', še

zdale" ni neuporaben – konec koncev, kateri vir pa je neopore"no objektiven in

kateri je tisti kriterij, ki nek vir sploh lahko opredeli kot tak? Tudi uradna poro"ila o

epidemijah27 so denimo odraz zgolj enostranskega pogleda na izvrševanje in

u"inkovitost ukrepov in so s tega vidika problemati"na, vendar pa pogosto

predstavljajo edina zabeležena in ohranjena pri"evanja o epidemijah, s katerimi se je

potrebno zadovoljiti.

Ker je velik del obdelanega zgodovinskega gradiva (zlasti tistega iz "asa pred

uveljavljanjem slovenskega jezika v javni rabi) v italijanskem jeziku, so v razpravi

daljšim uporabljenim citatom in odlomkom pripisani tudi prevodi oziroma so zaradi

malce olajšane berljivosti v glavnem besedilu v"asih podani odlomki v prevodu, v

opombi pa je – zaradi možnosti razli"nih nians pomenskih interpretacij – dodan tudi

original. Citati so namenoma dokaj pogosti in mestoma nekoliko daljši, predvsem

zaradi svoje ve"plastne povednosti – ravno v tem je namre" dragocenost narativnih

virov, ki jih ne gre brati le zaradi faktografskega podajanja informacij. Italijanska

imena (tako osebna kot ledinska) na"eloma niso bila slovenjena, razen kadar je bil

nedvoumno razviden njihov slovanski izvor in to"na izvorna oblika ali kadar je zanje

obstajala tudi slovenska ustreznica.

26 Ti viri so kot družbenokriti"na bodica, ki opozarja na nepravilnosti, spodrsljaje, v"asih pa tudi dobrohotno hvali dogajanje v dani situaciji, v vsakem primeru pa je iz njih deloma mogo"e prebrati tisto udejanjanje formalnih (npr. zdravstvenih) pravil v praksi, njihove posledice ali odzive nanj, ki se sicer zgolj ob prebiranju idealnotipskih pravilnikov izmuzne. 27 V dokumentih, ki so jih po koncu razsajanja kolere sestavili "lani zdravstvene komisije, je slednja prikazana seveda v kar najboljši lu"i in kot uspešna izvajalka zdravstveno-higienskih ukrepov za zaustavitev epidemije. Težko je re"i, kako je izvajanje teh ukrepov v resnici potekalo in s kakšnimi težavami so se zanje zadolženi možje sre"evali, saj jih poznamo bolj na deklarativni ravni.

29

2.3 Umreti v 19. stoletju: o vzrokih smrti v mestu Koper med 1840 in 1860

»La morte e' adunque un fenomeno troppo naturale, troppo necessario per gli organismi ...« (Apollonio, 1891, 17)

Preden se za"nejo odvijati same zgodbe o koleri v Istri in na Tržaškem, si

dovolimo krajši ekskurz na temo splošnih vzrokov umrljivosti v 19. stoletju, saj je

kolero nemogo"e iztrgati iz konteksta heterogene kopice bolezni, ki so se pojavljale

ob njenem boku. Med njimi so bile številne v ve"ini primerov usodne, "eprav jih je

danes, nekatere celo z lahkoto, mogo"e pozdraviti in obvladati. Vzroki smrti so na

tem mestu analizirani v izbranem "asovnem intervalu, in sicer od leta 1840 do 1860

(v katerem sta, mimogrede, zajeti tudi dve epidemiji kolere), bazo podatkov o le-teh

pa tvorijo zapisi v mrliških mati"nih knjigah mesta Koper.28

Pri ponazoritvi vzrokov smrti na primeru mesta Koper sredi 19. stoletja pa je

potrebnih nekaj predhodnih pojasnil. Zlasti je nujna obrazložitev njihove

klasifikacije, za katero je bilo že takoj jasno, da ne more v celoti izvirati iz

sodobnega medicinskega pogleda ("etudi deloma res temelji na t.i. mednarodni

klasifikaciji bolezni). !eprav je prisotnost kategorije vzroka smrti v mrliških knjigah

za raziskovalca, ki se ukvarja z zgodovino bolezni, nadvse razveseljiva, pa mora biti

ob tem pozoren vsaj na nedosledno ozna"evanje bolezni, bodisi zaradi

zapisoval"evega nepoznavanja to"ne medicinske terminologije ali nenatan"nega

razlikovanja med boleznimi.

Vzroke smrti, ki ne ozna"ujejo bolezenskega stanja, je, nasprotno, nekoliko

laže porazdeliti v zaokrožene skupine; v pri"ujo"em primeru se je med temi dalo

razlo"iti nesre"e oziroma nezgode in poškodbe (npr. submersio – utopitev, še posebej

pogosto se je zgodila v morju; adustio – opekline, fractura – zlom, vulnus – rana

ipd.) ter namerna škodovanja (umor – occisio, rissolutio humor, samomor –

suicidium), ki so obravnavana skupaj, v skupno kategorijo pa so uvrš"ene tudi smrti

zaradi poroda in težave, zna"ilne za novorojen"ke ali porodnice, ki so lo"ene zaradi

njihove specifi"ne omejenosti na to fazo (npr. mrtvorojenost, težak porod – partus

28 Ob tem bi se želela zahvaliti dr. Zvonki Zupani" Slavec za dragocene komentarje k tej kratki analizi, ki se sicer le bežno dotika izredno kompleksnega zgodovinskomedicinskega preu"evanja širokega spektra bolezni in obolenj.

30

dificilis / laboriosus, tudi vix natus,... ter seveda tudi nedonošenost – immaturitas,

vendar pa je bila sem uvrš"ena tudi eclampsia, ki je zna"ilna za nose"nice in

porodnice, o"itno pa se je pripisovala tudi novorojen"kom, ter tudi pogosti spasmus,

za katerega – ker je v obdelanem vzorcu pripisan izklju"no otrokom – domnevamo,

da predstavlja tetanus novorojen"kov, podobno kakor scleremia (neonatorum)...).

Prav tako je lo"ena tudi skupina vzrokov smrti zaradi staranja (npr. marasmus

senilis...), v posebno skupino pa so dodeljeni tudi razni drugi bolezenski znaki (npr.

kr"i, hiranje, vro"ice, izguba zavesti, atrofija, ...), ki jih je nemogo"e zanesljivo

natan"neje bolezensko okarakterizirati.

Vendar pa bo na tem mestu pozornost še posebej posve"ena prav boleznim kot

eni od skupin 'krivcev', odgovornih za pravzaprav najve" smrti Kopr"anov v 19.

stoletju. Bolezni smo skušali razvrstiti v skupine glede na lokacijo njihovega

simptomatskega pojavljanja, ki le deloma ustrezajo sodobnemu razlo"evanju, in sicer

na bolezni dihal (med njimi so zlasti tuberkuloza, za katero se pojavljajo številne

oznake: tuberculosis, (haemo)phtysis, consumptio,...; škrofuloza kot njena podvrsta,

diphteria – davica, oslovski kašelj – pertosse, pertussis, hipertussis, plju"nica, astma,

bronhitis, krup, plju"na vnetja in paralize, plju"na vodenica ipd.), prebavil (kolera,

griža – di(s)senteria, tifus,29 driska, glistavost, (gastro)enteritis, peritonitis,

helmintiaza idr.), srca in ožilja (sem so všteti aneurisma, cardionosis, pericarditis,

vitium cordis itd.) ter krvotvornih organov (lymphangitis), možganov in živ"evja

(meningitis, apoplexia cerebralis, cerebropathia, hydrocefalum, epilepsija,

paraliza,...), se"il in izlo"al (paralysis vescicae, ulcus vesciace urinali, ...) ter spolnih

organov in rodil (metritis, carcinoma mammilare, carcinoma uteri,...), kožne bolezni

(ošpice – morbillus, škrlatinka – scarlatina, koze – variola itd.),30 bolezni kosti

(rahitis, revmatizmi, mielitis,...), kar je le deloma uspelo, saj podatki tega niso vselej

dovoljevali. Vsekakor se je treba ob tem zavedati, da lahko prihaja tudi do dokaj

izkrivljene kon"ne podobe, saj z eno ali dvema besedama opisani vzroki smrti

nemalokrat ustrezajo kar ve" skupinam bolezni. Pri pojasnjevalnih besednih zvezah

29 Kot tifus je bila obravnavana tudi oznaka 'febris nervosa' (o tem, da gre verjetno za isto bolezen, gl. Zupani" Slavec, 2003, 609). 30 !eprav se navedene bolezni sicer prištevajo med infekcijske, so na tem mestu zaradi simptomatike prištete med kožne, podobno kot so nekatere druge infekcijske bolezni vklju"ene v razli"ne rubrike (kolera med bolezni prebavil, tuberkuloza med bolezni dihal ipd.); vendar pa so bile ravno zato, da se ne bi izni"ilo ali popa"ilo podobe o njihovem pojavljanju, v vzporednem grupiranju, ki sledi v nadaljevanju, infekcijske bolezni združene.

31

so zato imele ve"jo težo pridevniške oznake, ki so navadno natan"neje locirale kak

splošnejši simptom (npr. cachexia lymphatica, febris verminosa,...), zato so te tudi

odlo"ale o razvrstitvi v eno od bolezenskih skupin.

Klasificiranje bolezni v bolj ali manj smiselne kategorije je torej težavno iz ve"

vzrokov; v prvi vrsti se poimenovanja bolezni velikokrat razlikujejo od sodobnih

terminoloških oznak,31 še pogosteje pa pri navedbi vzroka smrti najdemo le navedbo

najzna"ilnejših simptomov, ki so se pri bolniku kazali pred smrtjo. Iz takih navedb

velikokrat ni mogo"e zanesljivo sklepati, za kakšno bolezen je v resnici šlo, saj gre

navadno za zelo široka poimenovanja simptoma (npr. febris – vro"ica; v

predmikrobiološki dobi, kot pravi Z. Zupani" Slavec (2003, 602), namre" sre"ujemo

»pravo plejado razli"nih vro"ic in mrzlic«; covulsiones – kr"i, syncope – izguba

zavesti, prav tako tudi izredno pogosto hiranje, oslabelost – cachexia32, marasmus33,

za katere je težko re"i, ali so posledica kroni"nih bolezni ali morda nezadostne

prehrane, "e ne že kar obojega ipd.), ki ni vezan na eno samo obolenje ali

spremembo v organizmu, temve" na kopico le-teh. Brez natan"nejših obrazložitev so

pogosto tudi bolezni, kakor vodenica (hydrops(ia), ki sicer lahko prevzame ve"

oblik, ravno tako gangrena, ki lahko 'napade' zunanje dele telesa ali številne notranje

organe). Vse to seveda deloma izvira iz tedanjega nezadostnega poznavanja bolezni

in posledi"no njihovega druga"nega grupiranja na podlagi simptomov, nenazadnje pa

tudi iz premajhne medicinske podkovanosti zapisovalca vzrokov smrti, torej

duhovnika, "e ni šlo za zdravnikovo diagnosticiranje.34

Ob tem pa je potrebno omeniti še eno klju"no predpostavko, s katero je

potrebno pristopati k preu"evanju mortalitetnih vzrokov. Gre za pogosto zamol"anost

31 Livi Bacci celo navaja, da sta šele letnici 1871 v Angliji in 1881 v Italiji tista mejnika, po katerih se za"ne verodostojno beleženje vzrokov smrti (Livi Bacci, 2005, 80). 32 Z. Zupani" Slavec piše, da je v teh nespecifi"nih simptomih (kakršna je kaheksija za oznako »bolezni, ki so iz"rpavale ter obi"ajno vodile v smrt«) mogo"e prepoznati tako tuberkulozo in rakavost kot tudi sifilis (Zupani" Slavec, 2003, 600). 33 Oznaka 'marasmus senilis' pogosto ozna"uje starostno usihanje; velikokrat je zabeleženo le 'marasmus', vendar pa ob pregledu gradiva ugotovimo, da gre v veliki ve"ini za (visoke) starostnike, zato se tudi v teh primerih razume kot 'senilis'. Domnevamo lahko, da je bil le-ta posledica katere od kroni"nih bolezni (med njimi najbrž zlasti tuberkuloze), ki so vodile do popolne shiranosti in 'posušenosti' organizma, ki jo izraz tudi ozna"uje. 34 Podobno ugotavlja M. Verginella za Dolino, kjer – tako kot drugod na podeželju – ni bilo stalnega zdravnika, tisti za"asni pa je bil zadolžen za ve"je obmo"je, zato so v zdravnikovi odsotnosti posredovalci zdravniških kategorij (tudi kar zadeva vpisovanje vzroka smrti v mati"ne knjige) postali duhovniki. Ti se pogosto niso dosledno držali medicinske terminologije, uporabljali so ve"pomenske izraze, neredko pa je bila oznaka plod zapisoval"eve lastne izbire (gl. Verginella, 1990, 26).

32

nekaterih izrazito stigmatiziranih bolezni, katerih imena se v rubrike mrliških knjig

navadno ni neposredno zapisovalo. Namesto njih je bil naveden kak prevladujo"

simptom, zato je popa"enost kon"nih analiz lahko še toliko ve"ja. Najbolj eklatanten

primer tega pojava je zloglasni sifilis, ki ga v pregledanem gradivu pod tem imenom

ni bilo najti ("eprav je nemogo"e, da med koprskim prebivalstvom ni bil prisoten),

velja pa dodati, da je prav to ena od bolezni, pri kateri bolnik prehaja skozi razli"ne

stadije, v katerih se kažejo tudi zelo raznoliki simptomi.35 To pa seveda pomeni, da

bi bilo sifilis mogo"e prepoznati v marsikateri simptomatski navedbi v preu"enem

gradivu.36

O tem nazorno govori tudi eno od so"asnih razmišljanj, ki se pritožuje nad

nedoslednostmi v medicinski nomenklaturi, še bolj pa opozarja na prikrivanje

'sramotnih bolezni', iz katerega izhaja, da navedb v cerkvenih matrikah ne gre jemati

za svete: »... le malattie costituenti segreti di famiglia si fanno comparire nelle

tabelle mortuarie sotto finti nomi. Non si scrive morta del cancro d'utero, ma bensí

morta di tabe, o d'idrope; non si scrive nemmeno morto di tisi polmonale, ma morto

di febbre lenta, di catarro soffocativo. Guai se si nominasse la sifilide – ma non

basta! Nel caso di malattie complicate, la piú evidente di esse e che viene registrata,

non é sempre né la piú essenziale, né la cagione della morte. Si noterá morto di

malattia del fegato mentre l'ammalato morí per congiunto ma latente vizio del cuore

o de grandi vasi, si scriverá guarito dalla tisi polmonare, quando i sintomi di essa

provenivano solo da un'affezione del basso ventre. – E dov'é il medico che in morbi

non evidentissimi potrebbe assicurare con certezza matematica /ed é questo genere

di certezza che si richiede qualora si tratta di cifre/, avere avuto il malato realmente

la malattia aggiudicatogli, a meno che la diagnosi sia stata confermata dalla sezione

del cadavere?«37 (Giuseppe Frank nel suo Programma inserito nel Fascicolo 4. del

35 Na za"etku razjede na spolovilu, pove"ane bezgavke, nato vro"ica, izpuš"aj, v nadaljevanju še obolenje dihal, prebavil ter tudi jeter, razjede na koži, nazadnje pa še ohromelost ali poškodbe obto"il in kosti. 36 Zlasti nedore"ena ostaja oznaka 'tabes' (oznaka se je ve"inoma uporabljala za opis terciarne faze sifilisa; prim. Zupani" Slavec, 2003, 606, v latinš"ini pa lahko pomeni tudi jetiko), ki kot taka lahko na splošno ozna"uje hiranje zaradi kake kroni"ne bolezni, medtem ko je t.i. tabes dorsalis nedvoumno posledica sifiliti"ne okužbe. Tudi mrtvorojenost je kdaj lahko posledica materine okužbe na primer s sifilisom, ravno tako pa so razne kožne spremembe možni znaki te bolezni. 37 Približni prevod: »... bolezni, ki so družinske skrivnosti, se v mrliških tabelah pojavljajo pod lažnimi imeni. Ne napiše se 'umrla zaradi raka na maternici', temve" umrla zaradi tabesa ali vodenice; ne napiše se niti 'umrl za plju"no tuberkulozo', temve" umrl za 'po"asno vro"ico', za 'zadušljivim katarjem'. Gorje, "e se omeni sifilis – a to ni dovolj! V primeru zapletenih bolezni je zabeležena

33

Giornale dell'I.R. Istituto Lombardo 1841, v: Reminiscenze, s.d.). Seveda je bila

družbena zaznamovanost dolo"enih obolenj odvisna tudi od intenzivnosti socialnega

nadzora okolja, v katerem se je pojavila, in verjetneje je, da so se tista stigmatizirana

še bolj prikrivala v manjših, zlasti vaških skupnostih.

Anatomsko lociranje bolezni (ki se navadno omejuje na dele telesa, kjer se

manifestira klju"ni bolezenski znak, malokdaj pa je v istem predelu tudi resni"ni

vzrok bolezni) pa je problemati"no tudi zato, ker ne pove veliko o tem, kako in zakaj

se je bolezen pri umrlem pojavila, na primer ali je bila posledica okužbe, prirojene

hibe, bivanjskega okolja ipd. Najbrž bi dodatno klasificiranje lahko ve" povedalo o

smrtonosnih boleznih sredi 19. stoletja (zlasti se poraja vprašanje o deležu tistih

bolezni, na katere so vplivali higiena, prehrana, napor ali dolo"en na"in življenja ter

seveda tudi tudi socialna pripadnost, nasproti tistim, pri katerih to ni igralo

neposredne vloge), vendar je to naloga, ki raziskovalce še "aka. Na tem mestu pa se

bo s pri"ujo"o razdelitvijo vzrokov smrti potrebno zadovoljiti.

Graf 1: Vzroki smrti po kategorijah. Koper, 1840–1860. Velikost vzorca: 6.034

DIHALA30%

PREBAVILA21%

NEOPREDELJIVO7%

PRENATALNE IN NEONATALNE MOTNJE

19%

KOSTNE B.2%

KRVOTVORNI ORGANI1%

SRCE IN OŽILJE3%

MOŽGANI IN ŽIV!EVJE8%

SE!ILA, IZLO!ALA, SP. ORG., RODILA

1%

KOŽNE B.1%

DRUGO2%SENILNOST

4%

NESRE!E IN NAMERNO ŠKODOVANJE

1%

Vir: Mrliške mati!ne knjige (ŠAK)

najbolj evidentna med njimi; ta pa ni vedno najbolj klju"na, niti dejanski vzrok smrti. Zabeležilo se bo 'umrl za boleznijo jeter', medtem ko je pokojni umrl za neko povezano, a latentno hibo srca ali ožilja, napisalo se bo 'ozdravil od plju"ne tuberkuloze', ko bodo njeni simptomi izvirali samo iz obolenja spodnjega dela trebuha. – In kje je tedaj zdravnik, ki bi lahko v ne tako o"itnih boleznih z matemati"no gotovostjo zagotovil (in navadno je ta gotovost tista, ki se jo zahteva pri operiranju s številkami), da je imel bolnik zares bolezen, ki mu je bila pripisana, razen "e je bila diagnoza potrjena pri obdukciji?«

34

Kot je jasno razvidno iz grafi"nega prikaza, so Kopr"ani sredi 19. stoletja

umirali ve"inoma zaradi razli"nih bolezni; skoraj tretjino vseh smrti predstavljajo

bolezni dihal, med katerimi je dominij vzdrževala tuberkuloza. Tudi bolezni prebavil

so predstavljale visok odstotek, še zlasti po zaslugi množi"nega pojavljanja diareje,

glistavosti, tifusa, griže ter epidemij kolere, velik pa je bil tudi delež infantilne

mortalitete, bodisi zaradi nedonošenosti ali (pred in po)porodnih zapletov, katerih

žrtve so bile v"asih porodnice, v"asih novorojen"ki. Med boleznimi na možganih so

zajete zlasti apoplexia (ki predstavlja možgansko kap), hidrocefalus, vodeni"nost

(hydrops, razumljena kot osrednji simptom odpovedovanja srca), razne paralize in

možganske okvare, žal pa 7% predstavljajo tudi bolezni oziroma simptomi, ki jih ni

mogo"e z gotovostjo umestiti v katero od obstoje"ih skupin. Le 4% predstavljajo

smrti, pri katerih je navedeno, da gre za ('obi"ajne' oziroma pri"akovane)

spremljevalce starosti (senilnost), druge vrste bolezenskih stanj pa zastopajo veliko

nižje vrednosti, kar velja tudi za nesre"e oziroma poškodbe in namerna škodovanja,

ki predstavljajo le odstotek vseh smrti v obravnavanem obdobju.

Drugo, vzporedno klasifikacijo, v katero so bile zajete v istem vzorcu

pojavljajo"e se bolezni, je opredeljeval preprost razlo"ek: (ne)nalezljivost. Ta se je

na tem mestu zdel pomemben predvsem zaradi umestitve kolere v kontekst

nalezljivih bolezni 19. stoletja (med katerimi pa niso vse dosegale epidemi"nih

razsežnosti), s "imer je mogo"e pokazati, kolikšen delež so le-te predstavljale med

vzroki smrti v izbranem "asovnem obdobju. Prav nalezljivost je namre" tista lastnost,

ki dolo"enim boleznim nadene oznako 'kolektivnih' bolezni, ki prizadenejo ve"je

število ljudi in ki niso le bolezenska težava posameznika, temve" skupnosti, zato so

lahko z njimi povezana ravnanja tudi predmet humanisti"nega preu"evanja. V

izbranem dvajsetletnem obdobju (in na primeru koprskega mestnega prebivalstva,

"eprav je rezultate najverjetneje mogo"e vsaj deloma posplošiti tudi na druga

podobna istrska okolja) je bilo vsaj 31% smrtnih primerov v tem obdobju posledica

nalezljivih bolezni; 'vsaj' lahko re"emo zato, ker je veliko nedore"enih in ohlapno

opredeljenih simptomov takih, ki bi jih zlahka povezali s katero kužno boleznijo,

vendar pa bi si s tem privoš"ili nepreverjeno špekuliranje. Nalezljive bolezni (poleg

kolere) so tu, ne glede na to, ali je šlo pri njihovih povzro"iteljih za viruse, bakterije

ali parazite, zajemale seznam bolj ali manj stalnih "lovekovih spremljevalk 19.

35

stoletja; tuberkulozo, koze, škrlatinko, ošpice, tifus, grižo ter tudi glistavost,

helmintiazo, gastroenteritis, ... Vsekakor je skoraj tretjina kar velik delež in prav ni"

ne bi pretiravali, "e bi dejali, da so nalezljive bolezni – kljub temu da možnost

okužbe ni bila pri vseh enako velika, prenos bolezni pa razli"en – igrale klju"no

vlogo v marsikaterem "loveškem boju med življenjem in smrtjo.

Graf 2: Približni potek naravnega gibanja prebivalstva mesta Koper od leta 1830 do 1890

1830

1833

1836

1839

1842

1845

1848

1851

1854

1857

1860

1863

1866

1869

1872

1875

1878

1881

1884

1887

1890

smrti

krsti

Vir: mati!ne knjige (ŠAK)

V nadaljevanju se bomo torej posvetili koleri, ki se je periodi"no prikazovala

skozi vse stoletje, kar je najlepše razvidno na grafu, ki prikazuje približni potek

(naravnega) gibanja koprskega prebivalstva v "asovnem intervalu od leta 1830 do

1890. Na njem so – kljub že v za"etku predpostavljeni neto"nosti demografskih

podatkov – jasno razvidni vzponi krivulje, ki prikazuje smrtnost, in sicer v letih

kolere, 1836, 1837, 1849 in – z najve"jim vzponom – leta 1855, nato pa še leta 1866

in 1886 (medtem ko so preostali presežki mortalitetne krivulje posledica drugih

demografskih kriz).

36

3. PRVI STIKI S KOLERO: 1831–1837

»Come malattia nuova in Europa si e' quasi preteso a statuire per essa una nuova patologia, una nuova terapia, e sin anche una nuova profilassi ...« (Meli, 1833, 312–313)

V drugi polovici 17. stoletja je bila kuga, dolga leta sinonim za najhujšo obliko

nalezljive bolezni velikih epidemi"nih razsežnosti, skoraj pregnana iz zahodne

Evrope,38 zamenjale pa so jo nekatere akutne endemi"ne nalezljive bolezni, ki so se

pojavljale lokalno in v manjšem obsegu,39 na primer koze (huda epidemija koz je na

obravnavanem obmo"ju razsajala zlasti 1872) ali tifus (npr. 1806, 1817, ...). Vendar

pa je kuga ostajala mo"no zasidrana v kolektivni zavesti in je v veliki meri

pogojevala razumevanje drugih hudih bolezni ter ravnanje ob njihovem pojavljanju.

Nato pa se je v za"etku 19. stoletja pojavila kolera, nova, 'eksoti"na' bolezen, katere

vdor je bil posledica cveto"e medkontinentalne trgovine, kakor tudi intenzivne

vojaške in kolonialne aktivnosti, kar je pove"alo možnost sre"evanja s tujimi

boleznimi (podobno tudi z rumeno mrzlico) že na krajih njihovega izvora (Pelling,

1993, 322).

Dokler so evropske komunikacije z zelo oddaljenimi kraji potekale ve"inoma

po morskih poteh, se kolera ni premaknila iz svoje 'domovine' oziroma endemi"nega

obmo"ja, Indije, so pisali v tridesetih letih 19. stoletja, »kakor bi sveži morski vetrovi

vselej uni"ili bolezenske substance«; šele Rusi so kolero (preko stikov s Perzijo in

Indijo) ponesli v Evropo, in sicer po kopnem (Broussais, 1832, 4). Morda je to res

držalo za prvo pandemijo, vendar pa je kolera kaj kmalu zlahka – in zelo pogosto –

potovala prav po morju.

Kolera je v 19. in 20. stoletju napadala v kar sedmih pandemijah. Prva se je

za"ela v Bengaliji leta 1817, od koder se je bolezen (do leta 1824) razširila po Aziji

in Afriki, v tem valu pa je prizanesla Evropi in Amerikama. Dve naslednji pandemiji

sta se za"eli v Indiji in sta obkrožili svet med leti 1829 in 1837 ter 1840 in 1860. Prvi

38 !eprav je kuga ostala stalnica v 'muslimanskem Mediteranu', je krš"anske predele Sredozemlja obiskovala le ob"asno (prim. Speziale, 2002, 34). 39 Samo za primerjavo; med zadnjo kugo leta 1630–1631 naj bi umrlo kar 1.831 Kopr"anov (Tommasich, 1996, 10), medtem ko je najhujša epidemija kolere v Kopru zahtevala 'le' 353 življenj.

37

val je v Evropo prišel preko Rusije; ta pandemija naj bi po nekaterih podatkih ubila

ve" kot 500.000 ljudi v Angliji in 100.000 v Franciji. V primeru pandemij v letih

1863 in 1875 ter med 1881 in 1896 je bolezen v Evropo prišla preko Rde"ega morja

(Grmek, Sournia, 1998, 429; prim. Speziale, 2002, 39–43).

Za raziskovanje zgodovine kolere pa je poleg njenih znanih itinerarijev

neobhodno potrebno tudi poznavanje njene bolezenske slike; vzrokov, simptomov,

poti prenosa itd., saj to omogo"a razumevanje konteksta njenega pojavljanja. Kolera,

ki jo sodobna medicinska kategorizacija uvrš"a med nalezljive "revesne bolezni, se

najpogosteje prenaša preko (s fekalijami) okužene vode in hrane, v kateri se je

namnožila bakterija Vibrio cholerae. Bakterija, ki lahko zelo dolgo preživi v naravi

zunaj "loveškega telesa (zlasti v vodnih okoljih), namre" pritrjena na "revesno steno

tvori toksin, ki prepre"uje absorpcijo in cirkuliranje vode ter elektrolitov (soli), kar

za organizem pomeni velikansko izgubo vode v zelo kratkem "asu. Resnejša oblika

kolere pri bolnikih namre" izzove hudo obliko diareje, podobne riževi vodi, in

bruhanje, v zadnjem stadiju pa privede do kon"ne dehidracije, ki ob odsotnosti

ustrezne kurative (rehidrativnega nadomeš"anja izgubljene teko"ine in soli) vodi v

smrt. Bakterija kolere prenese ve"jo alkali"nost kot mnoge druge, kar ji omogo"a

razvoj v tankem "revesju, vendar pa je toliko bolj ob"utljiva na kislost, zato jo zdrava

želod"na kislina zlahka uni"i. Bolezen ne prizadene živali; gostitelji so torej vselej

ljudje. Pri teh se simptomi ne manifestirajo nujno, so pa zato nevarni kot bacilonosci

in razširjevalci bolezni, posebej zato, ker lahko še celo nekaj tednov izlo"ajo

okuženo blato.

Inkubacijska doba pri koleri je od 1 do 3 dni, pri okuženih pa se poleg opisanih

pojavljajo tudi drugi simptomi, zlasti omotica, utrujenost, visoka telesna temperatura,

hudi trebušni kr"i ipd. Koža postaja vse bolj nagubana ('usnjena'), o"i udrte in

"lovekovo obli"je neprepoznavno; pretrgane kapilare prepuš"ajo kri in bolnik je

zaradi podkožnih krvavitev ves modrikast (cianoti"en). Pojavi se huda žeja zaradi

nenadne izgube teko"ine, slednja pa postopoma povzro"i šok in odpoved notranjih

organov. Med zadnjimi organi, ki odpovedo, so možgani, kar pomeni, da je pacient

še ko mu telo že odmira, povsem pri zavesti; to pa seveda pove"uje njegovo agonijo.

Dehidracija je huda (»... poti se bolnik "imdalje manj, nima slin in jokati pri najboljši

volje ne more, ker ni solz: vse izsušeno« (Slovenski gospodar, l. LVXI, št. 35, 1.

38

september 1910) in do nje pride hitro. Obi"ajno bolnik preide od 'teko"e' faze do

šoka v 4 do 12 urah, smrt pa sledi od 18 ur do nekaj dni po nastopu simptomov (gl.

Likar, 1981, 15; Kiple, 1994, 642–644, ...).

Zna"ilne bolezenske znake pri koleroznih bolnikih, ki bi jih bilo težko

spregledati, saj v nasprotju s po"asno tuberkulozo še zdale" niso mogli ustrezati

romantizirani podobi umiranja, nazorno opisujejo tudi vrstice iz "asa prvih evropskih

epidemij kolere: »Ahi, come allor che nell'invasa carne si spende il rio velen, parlano

i segni! Pria si troncan le forze: un grave senso di dolore segue: tutto il corpo trema:

faticoso e' il respiro: un sudor freddo si spende: romoreggiano gli entragni: per sete

ardon le fauci, onde il commosso alvo si versa: il cor [sic!] palpita: appena par vivo il

polso: irrigidiscon gli arti: in largo efflusso si distempra il ventre: fioca e' la voce:

gelida la lingua, acuto spasmo le contratte dita trafigge: immoto e' il guardo: irti i

capegli, livide l'unghie e i labbri: aspra la cute: son le viscere fiamma, e gelo i

membri e se la vena tenti, il sangue tace.«40 (Leoni, 1836).

Umiranje je bilo polno (najbrž nepredstavljive) bole"ine in trpljenja; Henrik

Tuma se je denimo takole spominjal kolere, ki je razsajala v Ljubljani leta 1866 in

zaradi katere je umrla tudi služkinja grofa Blagaja: »Gledal sem tako grozen prizor,

ko se je borila s smrtjo v neznanskih bole"inah, da jo je Blagajeva dekla komaj

držala na postelji« (Tuma, 1997, 28). Bolezen je zato povsem upravi"eno, tako zaradi

svoje (nenadne in množi"ne) smrtonosnosti kot zaradi agonije, ki jo je okuženim

povzro"ala, sprožala veliko nelagodja, še bolj pa strah in grozo.

3.1 Kaj 'kolera' pomeni?: Nekaj o etimoloških razpravah

!eprav se etimologi danes strinjajo, da beseda kolera izhaja iz grške

sopomenke za žol" (Chole),41 so se v 19. stoletju tudi na to temo odpirale polemike.

40 »Oh, o tem, kako se v napadenem mesu troši zloben strup, govorijo znaki! Najprej opešajo mo"i: sledi mo"no bole" ob"utek: vse telo drgeta: dihanje je težko: izlo"a se leden pot: notranjost ropota: žrelo žge od žeje: prizadeto "revesje se razlije: srce utripa, da je utrip komaj "utiti: udi so odreveneli: v velikem izlivu se olajša želodec: glas je šibak: jezik leden, oster kr" prebode skr"ene prste: pogled je nepremi"en: lasje nasršeni, nohti in ustnice modrikasti: koža je hrapava: "revesje je v plamenih, udje mrzli in "e potipaš žilo, kri mol"i.« 41 Ker pri koleri bolniki izbljuvajo veliko žol"a, je tudi Broussais menil, da »se etimološki pomen imena omejuje na žol"no bolezen ali bolezen žol"a« (Broussais, 1832, 3) oziroma dobesedno pomeni »žol"ni izliv«.

39

Da je bilo v igri ve" razlag, kaže denimo ena od burnih "asopisnih razprav, v kateri je

mogo"e prebrati naslednje: »Beseda »cholera« (kolera) je gerška. So nekteri, ki jo

izpeljujejo od chole (...), kar pomeni žol", in pa od reo (...) te"i. Bolj pa pridejo tisti

do resnice, ki terdijo, da kolera izvira od »cholera« (...), kar pomeni žleb

(Dachrinne), po kterem iz strehe dežnica, kadar dež gre, s posebnim glasom huhljá,

kteremu je enak tisti glas, ki se v trebuhu sliši, kadar za kolero bolnega driska žene«

(Novice, XIII, 59, 25. julij 1855). Še ena teorija je izvor besede razlagala takole:

sestavljena naj bi bila iz hebrejskih besed hólé (bolezen) in rám (nevaren, maligen,

slab, zlohoten, ...), torej bi to bila 'maligna bolezen' (Alabarda triestina, n. 203, 24.

julij 1886; Etimologia cholerosa). Kakor je bila za Evropejce 'nova' bolezen, tako je

bila neudoma"ena tudi beseda zanjo. Pa ne le za kolero; postopno vznikanje

epidemiologije v sodobnem smislu je sprožilo zanimive razprave o številnih

medicinskih pojmih, ki pa niso vsebovale le novih spoznanj, temve" tudi mnoga

prepri"anja, ki so se o boleznih spletla skozi stoletja.

Naenkrat so se tudi v slovenskem znanstvenem in publicisti"nem govoru, zlasti

v sklopu diskurza o koleri, namre" za"eli pojavljati številni strokovni termini,

posebno tujke, ki še niso bile povsem vpete v ob"i govor in jezik. Ker so zdravniki

terminologijo povzemali po tujih zgledih v znanstvenih razpravah, so nekateri

slovenski jezikoslovci menili, da bi jim bilo potrebno dodeliti ustrezne slovenske

sopomenke. Táko debato zasledimo, najbrž ne naklju"no, leto po najhujši epidemiji

kolere denimo v Bleiweisovih Novicah, kjer se v nekaj številkah ukvarjajo tudi z

besedo 'epidemija' (Novice, XIV, 22, 1856; Jezikoslovni pomenki – Besedi

'Epidemie' in 'kuga' pred jezikoslovno sodíjo).

Kresanje mnenj je o"itno sprožila razlaga nemške besede 'Epidemie', v kateri je

pisalo, da je to »podeželna, ob"na bolezen, pomor, mor, ...«. Bleiweisu se je zdelo

bolje, "e bi se reklo, da je to »epidemija, ljudska kuga«, vendar pa sta besedi kuga

nasprotovala L. Jeran in Metelko. Zagate so torej nastale predvsem pri tujkah, ki so

jih dosledno želeli sloveniti: »Narod naš nima besed za vse sedanje razumke

(zapopadke) [pomene, op. U. Ž.] in jih tudi ne more imeti« (zlasti je to veljalo za

»besede zdravilstva«), medtem ko drugi narodi k jeziku niso pristopali tako

puristi"no: »Nemcom gré v vsem tem ložje: oni jemljejo ptujke pa si ne ubijajo glav,

da bi si naredili svojo lastno besedo«. Vprašanje pa je torej bilo, ali se beseda kuga

40

lahko 's pristavkom' uporablja za 'Epidemie'; Metelko in Jeran sta bila mnenja, da to

ni mogo"e, »ker kuga po razumku in besedi vsega slovenskega naroda edino le

pomeni naj huje nalezljivo bolezen ... to pa ni 'Epidemie'«. Bleiweis pa je trdil

nasprotno, »da narod naš si misli pod besedo 'kuga' sploh to, kar Nemec pod besedo

'Seuche', in "e zapopada on le(?) [sic!] nalezljivo bolezen, izvira to od tod, ker

kakovost ali lastnost nalezljivih bolezin prav ne razume in jih tudi nikdar razumel

ni.« Ob tem udeleženci debate niso pozabili, da je raba takega strokovnega izrazja

seveda v domeni omikancev: »Vém, da za vsakega hlapca ni beseda 'epidemija', pa

za takega tudi ni zapopadek 'epidemije'«, potem pa se vrnejo k rabi besede kuga:

»Ali ne imenujemo kolere tudi kugo?« To retori"no vprašanje zelo o"itno kaže na

zakoreninjenost te besede v ljudski jezikovni rabi, ki je s kugo ozna"evala vsakršno

hujšo bolezensko nadlogo.42 Kuga se je tako že zdavnaj odmaknila od ozkega

prvotnega pomena, "esar pa so se izobraženci zavedali: »!e bi se hotli nepremakljivo

pervotnega pomena 'kuge' deržati, bi mogla beseda kuga ostati edino le za turško

(orientaljsko) bolezen, in še druzih nalezljivih bolezin (Contagionen) bi ne smeli tako

imenovati.« (Novice, XIV, 22, 1856).

Vsekakor te debate razkrivajo tudi del"ek tedanjega pojmovanja epidemij ter

njihovega razmerja z nalezljivostjo, kar je zgodovinarju vsekakor dobrodošla

informacija: »Kakor hitro v enem kraji ali tudi v ve" krajih ob enem za edino bolezen

ve" ljudi zboli, se imenuje taka bolezen Epidemie, naj izvira iz kakršne koli

vremenske ali druge podnebne ali drugotne (miazmati"ne) napake, ali naj jo "lovek

od "loveka nalezuje, naj se lahko prestaja ali pa ljudí morí. Epidemija zapopada tedaj

ravno tako nalezljive kakor nenalezljive, hude ali nehude bolezni.« (Novice, XIV,

22, 1856).

Vse te polemike so v Novicah sprožile burno razpravo in pisma so prihajala z

ve" strani. Nekateri so bili mnenja, da je smiselno lo"evati ljudsko od strokovne rabe

besedja, saj je terminološka natan"nost in doslednost pomembna predvsem za

u"enjake (»Je še to opomniti, da naše neu"eno ljudstvo besede 'nalezljiv' ne stiska

tako hudo, kakor zdravnik ali naravoslovec; kadar naši ljudje govorijo, da se 'bolezen

42 Sicer je bila 'kuga' za kolero rabljena v prenesenem pomenu, ko se je želelo denimo poudariti njeno pogubnost, kar pa ni bilo zelo pogosto, saj se je njeno ime zelo hitro udoma"ilo. To dejstvo so nekateri razlagali takole: »Da naše ljudstvo kolere ni bolj klicalo za kugo, bi utegnil biti ta uzrok, da 'kolera' ima preve" slovensko podobo, ker "loveka, kakor pravijo, zlasti kolje, po trebuhu vije, grize in ker"i« (Novice, XIV, 33, 1856).

41

nalezuje po zraku, po sapi', gotovo ne mahajo veliko vstran od tega, kar u"eni

zdravnik imenuje miazme«; Novice, XIV, 33, 1856). Niso pa vsa ta mnenja za

zgodovinarje toliko pomembna z jezikoslovno-etimološkega vidika, temve" si jih je

vredno ogledati predvsem zaradi številnih pomenskih nians, v katerih se razlikujejo

od sodobnejših, kar nas opozarja predvsem na to, da na razlage epidemij v 19.

stoletju ni mogo"e gledati skozi sodobna o"ala.

Tu gre opozoriti zlasti na vseskozi prisotno dihotomijo med oznakama

'nalezljiv' in 'epidemi"en', ki nimata povsem enakega pomena kot v sodobni

epidemiologiji.43 Prvo gre v kontekstu medicinske miselnosti prve polovice 19.

stoletja namre" samo v"asih razumeti kot bolezen, ki se prenaša z bolnikov preko

direktnega kontakta, medtem ko druga najpogosteje ozna"uje bolezen, ki se

neobvladljivo in spontano razširja preko ozra"ja, deformiranega oziroma

pokvarjenega zaradi kakega škodljivega principa (gl. Forti Messina, 1979, 12). Ena

od zgodnjejših razlag te delitve z za"etka 19. stoletja epidemi!ne bolezni razume kot

bolezni, ki hkrati na omejenem obmo"ju in "asu iz istega razloga prizadenejo ve"

ljudi; tak vzrok pa lahko predstavlja denimo tudi skvarjenost hrane, zaradi katere naj

bi se na dolgih plovbah, na primer, pojavljal skorbut. Na drugi strani pa je nalezljiva

tista bolezen, »ki se pojavi preko stika«. Take naj bi bile denimo številne kožne

bolezni, sifilis, ali to velja za tuberkulozo, pa je bilo v tistem "asu še vprašljivo44

(PAK KP 304, šk. 8, a.e. 15, Proposizioni di patologia 1815–1816). Nalezljivost pa

ni bila nujno vezana na neposreden stik; Massone sredi 19. stoletja denimo že lo"i

med direktnim (prenos z bolnika na zdravega "loveka) in indirektnim stikom (preko

osebnih stvari ali re"i, s katerimi je bil bolnik v kontaktu), preko katerih se lahko

nalezljiva bolezen (denimo kolera, kuga ali rumena mrzlica) prenaša (Massone,

1856, 209), po drugi strani pa se je nalezenje velikokrat lahko navezovalo tudi na

širjenje bolezni preko zraka.

Kot kaže, pa so se te in podobne debate o terminološko-konceptualni

ustreznosti izrazja nadaljevale še ve" desetletij, zato je razpravo v Novicah

jezikoslovec Matej Cigale zaklju"il z naslednjimi besedami: »Dokler se ne najde

43 Danes se pod epidemijo obi"ajno razume izbruh in širjenje neke nalezljive bolezni, nalezljivost pa je lastnost bolezni, ki se prenaša izklju"no z ene osebe na drugo. 44 !eprav je o nalezljivosti tuberkuloze pisal že Avicenna, je dvome dokon"no najbrž ovrgel šele Koch z odkritjem njene bakterijske povzro"iteljice leta 1882.

42

slovenska, v vsem prili"na beseda,45 bode tudi po mojih mislih v znanstvenih spisih

najbolje deržati se gerške po vsem svetu udoma"ene besede ''epidemije'' (ker tacih se

boje samo neprakti"ni ljudje), v druzih spisih pa ne bo nikake škode, "e se re" pove z

ve" besedami« (Novice, XIV, 25, 1856; K jezikoslovni pravdi zastran ''Epidemie" in

''kuge").

3.2 Razlage o izvorih bolezni v za"etku 19. stoletja

V tako imenovani drugi pandemiji kolere, ki je zajemala tudi prve evropske

epidemije, ki so nastopile v letih 1831, 1836 ter 1837, je kolera potovala (na severu

po kopnem, na jugu pa po morju) po naslednjih poteh: iz Gangesove delte je prešla v

Pandžab, nato skozi Perzijo do obal Kaspijskega morja, potem pa se je razširila na

sever proti Rusiji in dosegla Moskvo ter Kharkov ter svojo pot nadaljevala proti

zahodu, v Bolgarijo. Pozimi, na prelomu iz 1830 v 1831, je bila prisotna med rusko

vojsko na Poljskem, potem pa je prodrla v Varšavo in kmalu še v Rigo. Medtem je

razsajala tudi na vzhodu; skozi Meko in Tur"ijo je dosegla Konstantinopel in

Aleksandrijo. Kmalu je vstopila tudi v Berlin in na Dunaj ter v Hamburg. Verjetno se

je iz slednjega (ali iz Rige) leta 1832 razširila tudi v Anglijo, od koder je nato prodrla

v Francijo, naposled pa je prešla tudi Atlantski ocean in dosegla ameriške obale.

Španijo, Portugalsko in karibsko ter Latinsko Ameriko je obiskala šele leta 1833, dve

leti kasneje pa je oblegala tudi Italijo, nato pa je še nekajkrat vzniknila na ve"

razli"nih koncih (Kiple, 1994, 646). Z vzhoda je med drugim dosegla Francijo, nato

Španijo in naposled (leta 1835) Italijo, verjetno preko ladje iz Marseilla, namenjene v

Genovo. Epidemija se je hitro razširila po celotnem polotoku in leta 1837 dospela do

Sicilije; iz Španije je potovala v Maroko, iz svetih islamskih krajev pa so ji bili

zlahka na dosegu Egipt, Palestina in Sirija, nato pa tudi Alžirija (Speziale, 2002, 39).

Leta 1830 oziroma 1831 se je Evropa torej prvi" sre"ala z boleznijo, ki ji do

tedaj ni bila poznana, a se je morala z njo nato še ve"krat soo"iti. Hitro so se za"ela

preu"evanja, opazovanja, ugibanja in teoretiziranja o morebitnih vzrokih te 'nove'46

45 Eden od predlogov za nadomestitev besede epidemija je bil denimo »ljudska bolezen« (gl. Novice, l. 14, št. 33, 1856). 46 Kolera, endemi"na v Aziji, se sicer ni pojavila šele v 19. stoletju, saj o njej (in celo o njeni zvezi s pitno vodo) pišejo že nekatera besedila v sanskrtu; v srednjem veku so jo opisovali tudi Arabci, termin

43

bolezni, ki pa je znanstvenike pustila zgolj nemo"no opazovati njene premike, sama

pa je uspešno nadaljevala svoj osvajalski pohod. Opazovanje simptomov in

bolezenskih znakov, ki jih je kolera puš"ala na bolnikih, ni veliko pripomoglo k

temu, da bi lahko popolnoma razumeli njene vzroke in povzro"itelje: »Dale" je še

naša znanost od tega,« je priznaval Emiliani, »da bi mogla samo s preu"evanjem

simptomov in njihovih posledic doumeti bližnji vzrok ali bolje re"eno naravo naših

bolezni«47 (Emiliani, 1831, 11).

V zmedi teorij in razlag, ki so obkrožale to enigmati"no bolezen in njeno

pojavljanje, so nekatere skušale združiti vsa dotedanja opažanja o koleri: med njene

glavne vzroke naj bi sodila vlaga, ki je v"asih povezana s hudo vro"ino ali mrazom,

pogosto spreminjanje ozra"ja, velike množice ljudi in gne"a, prekomerno hranjenje,

razuzdanost, ne"isto"a, revš"ina in beda, bivališ"a na nizkih in vlažnih krajih, slabo

zra"ena ter (z ljudmi in živalmi) prenatrpana stanovanja, huda vznemirjenja duha in

misli, slaba, zlasti težko prebavljiva hrana in pija"a ipd. (izpiski besedila, nastalega v

Parizu avgusta 1831; PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8). Iz teh opažanj je bilo tako mogo"e

izpeljati (zgolj) preventivno ukrepanje ali sestaviti napotke, ki so naštevali, "esa se je

dobro izogibati, ve"jo težavo pa je predstavljalo, kako kolero odgnati, ko je že za"ela

s svojim obleganjem.

Priporo"ila za zdravljenje kolere so bila številna in precej razli"na; med njimi

je mogo"e najti taka, ki navajajo grenko mandljevo vodo (za pomiritev bruhanja),

ipekakuanjo48 (služila je kot emetik), nekatera tudi strihnin, pijavke za puš"anje krvi,

cholera asiatica oz. indica pa so verjetno od njih prevzeli Evropejci v 16. stoletju (Borisov, 1985, 305). Ob dilemi, ali je kolera 'stara' ali 'nova' bolezen (za Evropejce 19. stoletja je to gotovo bila), so nekateri upali, da bo kolera – tako kot v preteklosti – naposled potihnila: »'Ali stara ali nova bolezen, naj bolje bi bilo, da bi ne bili nikoli nikjer od nje ni" slišali' - bo gotovo rekel vsaki naših bravcov, bravši ta nadpis. Vendar naj povémo, kar ho"ejo nekteri od nje starodavnosti vediti, ker utegne marsikterega tolažiti, ako sliši, da je bila, pa je popolnoma zginila, in da utegne ravno tako spet zginiti,« so pisali v Novicah (Novice, XIII, 75, sept. 1855; Kolera že stara bolezen). 47 »... e' lontana pur troppo tuttora la nostra scienza dal potere collo studio solo dei sintomi e loro successioni raggiungere le cognizioni della causa prossima, o vogliam dire della natura di nostre infermita«. 48 Ipekakuanja (Psychotria ipecacuanha) je rastlina, ki je doma na brazilskih tleh (v Evropo je bila prinešena v 17. stoletju) in se uporablja kot bljuvalo. Med kolero so jo pogosto priporo"ali; med drugim je o njej v Novicah pisalo: »Ipekakuanha je korenina, ktera naredi, da "lovek bljuje (kozlá) in si želodec izprazne. O"itno je tedaj, da je to zdravilo le takrat dobro in koristno, "e je "lovek v jédi ali pija"i se kaj pregrešil in želodec pokvaril, da ga teží ali se mu za tega voljo tudi v"asih riga. To je znamenje, da naj se izprazne. Tudi jeza in togota v"asih pokvarja želodec, ako se – kakor navadno pravijo – žolc izlije v želodec; tudi zdaj ga je treba izprazniti. – To pa stori ipekakuanha. Ipekakuanho ima apotekar v štupo zmleto, in take štupice naj se na enkrat vzame 10 granov na žljici vode ...« (Novice, XIII, 58, 21. julij 1855).

44

ali celo hladen poparek kave, pa zeliš"a, na primer baldrijan, najpogosteje pa je bila

na seznamu kafra (tudi pri homeopatskih privržencih) ter lavdanum oziroma opij

(Moulon, 1839, 42–37). Kdor je zmerno uporabljal slednjega, je mogo"e prebrati v

so"asnih tiskovinah, naj ne bi prav ni" zgrešil, saj posebno zdravilo oziroma

kurativna metoda »proti koleri gotovo ne obstaja in ne bo nikoli obstajala« (Moulon,

1839, 73). Mnenja, da zares u"inkovito sredstvo za zdravljenje kolere ne obstaja, je

bila pravzaprav le uradna medicinska stroka, medtem ko med šarlatani, zdravilci ali

zeliš"arji ni manjkalo tistih, ki so bojda 'iznašli' svoje 'zanesljivo u"inkovite' metode.

V to je bil denimo trdno prepri"an tržaški zlatar Antonio Rupnik. Ta je primere

svojega uspešnega zdravljenja opisal celo v pismu, ki ga je naslovil kar na samega

cesarja Ferdinanda I, v njem pa je trdil, da je iznašel recepte (teh v pismu seveda ni

izdal) za nekaj zdravil proti koleri (gl. AST, i.r. Governo (AG), b. 617; 20. avgust

1836; o njem gl. tudi Oblak, 2004b, 14). Kaj je na to odgovoril cesar, žal ne vemo,

vsekakor pa oblasti nad iznajdljivimi šarlatanskimi poskusi niso bile ravno

navdušene.

Janez Morvay, župnik v Tiszi-Babolni na Ogrskem, je med prvo epidemijo

kolere prav tako trdil, da njegova metoda zanesljivo zdravi kolero.49 Proti tej bolezni,

ki je preganjala tudi njegove župljane, se je boril tako, da je bolnike spravil v

posteljo, jih temeljito pokril, da so se dobro segreli, kar je dodatno dosegel tudi s

toplimi napitki (npr. "aj, juha) in s toplimi zeliš"nimi obkladki, ki jim jih je

priporo"il.

S to svojo kuro (in z »božjo pomo"jo«) je, kakor je zatrdil, dosegal dobre

rezultate;50 obenem je tudi intenzivno pou"eval ljudstvo in mu – tudi v cerkvi – delil

napotke. Pri tem seveda ni pozabil posebej poudariti poslušnosti, saj naj bi si ljudje

edino z doslednim upoštevanjem navodil lahko rešili življenje.

Seveda se je župnik Morvay ob svoji medicinsko-pastoralni epopeji sre"eval s

kopico preprek, med katerimi je bila najbolj zagonetna prav nedovzetnost

tamkajšnjih ljudi za kakršnekoli medicinske nasvete, kar ga je stalo precejšnjega

49 Morvayevo pismo o zdravilnih metodah je v prevodu A. M. Slomška izšlo tudi v slovenš"ini ('Prepis eniga pisma gospod fajmoštra v Babolni na Tisi na Ogerskim', 1831) in predstavlja tudi prvo izdano knjižico o obrambi pred kolero na Slovenskem (gl. Studen, 2001e, 183–185). 50 Verjetno je eden od vzrokov u"inkovitosti njegovih metod ti"al tudi v tem, da ljudem ni pustil piti vode (ki bi lahko bila okužena), temve" le prekuhane pija"e.

45

napora (in menda tudi molitev).51 V ta namen je tri tedne obiskoval hiše in »brez

kakršnegakoli strahu preu"eval roke in noge«.52 Priu"il je tudi dve ženski, ki sta mu

pri 'terapiji' pomagali, za vsakega uspešno ozdravljenega koleroznega bolnika pa ju

je nagradil z 8 groši; "e bi s svojim trudom vztrajali, jima je obljubil tudi dva

mernika žita. To svojo 'žrtev' je argumentiral s tem, da sta bili ti dve pomo"nici

klju"nega pomena pri uspešnem odkrivanju in pravo"asnem zdravljenju tistih

bolnikov, ki so jih sorodniki skrivali. Ženski sta sovaš"ane tudi laže prepri"ali o

nujnosti zdravstvenih ukrepov, kot nekdo 'od zgoraj', zato sta župniku pri tem še

kako koristili, "eprav je pri morebitnem nadaljnjem prikrivanju bolnih bližnikov

vsem kršiteljem tudi zažugal, da bodo njihovi umrli svojci pokopani takoj in brez

slovesnosti (Rapporto, 1831), s "imer bi se morali ljudje odpovedati tradiciji, ki so jo

sicer globoko spoštovali.

3.3 Istrsko okrožje in Trst v 30. letih 19. stoletja

Kolera naj bi se že leta 1831 pojavila tudi v Avstrijskem primorju (gotovo pa

se je tega leta v okviru monarhije pojavila v Galiciji, na Moravskem, v Spodnji in

Zgornji Avstriji, Sedmograški, Štajerski ter na Ogrskem in !eškem; prim. Krebs,

1941, 6; Keber, 2007, 21), in sicer v Trstu, kjer so zabeležili 11 primerov, od tega 8

smrtnih, "eprav je bila o pojavu bolezni menda obveš"ena le vrhovna oblast

(Moulon, 1839, 12).53 To je bil sicer glede na število tržaškega prebivalstva (ki je

štelo okrog 61.000 oseb) pravzaprav neznaten delež, zato bi težko govorili o resni

epidemiji.54 Nato se je kolera za nekaj let, a ne za dolgo, potuhnila.55

51 »Per indurre il volgo povero ed ignorante a coricarsi all'invasione del male per tempo, abbisognarono molte persuasioni e preghiere.« 52 »... esaminava senza timore di sorta mani e piedi«. Verjetno je lahko na rokah in nogah svojih župljanov zaznal kar veliko umazanije, medtem ko je sam v dobri veri skušal kar najbolje poskrbeti za svoje zdravje in higieno (nikoli ni presko"il zajtrka, zjutraj se je skušal v postelji zmerno potiti, prepoteno perilo je redno menjal, pri jeda"i in pija"i je bil zmeren, umival je roke ipd.) (Rapporto, 1831). 53 Leta 1831 se je kolera menda pojavila tudi na Reki, kamor naj bi prišla z Ogrskega; centralni magistrat v Trstu pa je zato izdal razglas o prepovedi izkrcavanja ladij z reške smeri v Pulju; tu naj bi bila epidemija tako uspešno prepre"ena. V Pulj je bolezen sicer (preko nekega mornarja iz Chioggie) prišla tudi leta 1835, nato pa so poro"ali še o treh primerih okužbe (gl. Rudeli#, 1997, 106). 54 Mesto se je sicer na epidemijo pripravljalo, saj je v ta namen pripravilo pomožne bolnišnice (npr. hiša Snider, Eckel v Barrieri vecchi ter obstoje"e bolnišnice – poleg civilne pri sv. Justu – tudi bolnišnica v Barkovljah in bolnišnica sv. Mihaela; gl. Bevilacqua, 2002, 1182-1183). Bolezen so sicer skušali prepre"iti s pomorsko karanteno, saj je bil ves pomorski promet (zaradi sanitarnega kordona,

46

Že leta 1835 je namre" obstajala nevarnost širitve kolere iz Lombardsko-

Beneškega kraljestva (prim. Keber, 2007, 60). V Lombardiji so ob pripravah na

epidemijo natan"no popisali vse kvantitativne kazalce zdravstvene oskrbe, med

katere so bili všteti zadostno število prostorov in postelj za bolnike (tudi v zaporih),

število bolni"arjev, zdravnikov in zdravstvenega osebja ter zdravil, število opravkov

in del v zvezi z zdravjem, ki so bila in ki bi jih bilo še potrebno opraviti pri

bivališ"ih, vodah, cestah in trgih, kazalniki dobrodelnosti, t.j. prejeti darovi ipd., ter

celo število predlaganih javnih del, ki bi revežem omogo"ila zaslužek (Quadro,

1835), vendar tudi poskus zamejitve epidemije ni zalegel in bolezen se je kmalu

širila proti vzhodu.

Avgusta 1835 je v Trstu za kolero zbolel nek sardinski kapitan in štirje

mornarji (prišli so iz Marseilla in Alžirije, kjer je kolera že razsajala). Tretji" se je

bolezen pojavila (in takrat je prebivalstvo po besedah pisca Amedea Mathieua de

Moulona šele za"enjalo verjeti, da gre res za kolero) 12. novembra istega leta, ko je

zbolel neki mladeni", sicer sin bogatega trgovca. Skušalo ga je ozdraviti kar pet

zdravnikov (med njimi tudi pisec sam), a so bili pri tem neuspešni. Kasneje se je

izkazalo, da je bil mladi trgovec pred tem na potovanju v (okuženih) Benetkah, ravno

tako je imel z barkami iz okuženega mesta stik trgovec z oljem, ki je zbolel 15.

novembra 1835, naslednja žrtev kolere, neki brivec, pa je imel za svoje stranke

ve"inoma pomorš"ake; bolezen se je tako prikradla posredno preko morskih poti.

Kolera je nato prikrito "akala v svoji zasedi do decembra in nato spet do za"etka

naslednjega leta.

Prva žrtev v letu 1836 je bil mladeni", menda »odli"nih navad«, "eprav med

napadi kolere ni manjkalo pametovanj – ki so bila odraz splošno razširjenega

prepri"anja –, da sta za hudo kolero krivi predvsem nezmernost in nespodobnost,

torej moralna 'opore"nost'. Slednji sta se namre", kakor bo še ve"krat poudarjeno,

pogosto vpletali v etiološki diskurz okrog kolere. V Benetkah, osrednjem – za

ki je potekal tudi med avstrijskim in ogrskim delom Primorja vse do Voloske) preusmerjen na tržaško pristaniš"e (gl. Keber, 2005, 356). 55 Izbruh kolere v Trstu je zabeležen tudi leta 1833; omenja ga namre" G. Krebs, 1941, vendar pa je to edina najdena omemba te epidemije, ki naj bi se sicer pojavila še na Kranjskem, Moravskem, v Dalmaciji, na Koroškem, Tirolskem in drugod.

47

Avstrijsko primorje nevarnem – žariš"u bolezni, pa so kolero proglasili celo za

»naravno posledico karnevalskega veselja"enja«56 (Moulon, 1839, 12–15).

V Trstu je izgledalo, da si je bolezen za sedež izbrala "etrt Rena nuova na

jugovzhodnem delu mesta, kjer je bila burja (»tista silovita, ki so jo Trža"ani vedno

smatrali za gotovi prezervativ«57) neizprosna, ulice so bile ozke in netlakovane,

bivališ"a pa prislonjena na hrib in zato vlažna, obenem pa so tudi že v 18. stoletju tu

živeli skoraj izklju"no revni ljudje brez poklica, ki so se preživljali kot nosa"i in

dninarji (gl. Kalc, 2008, 189). V mesecu maju leta 1836 je število žrtev naraš"alo.

Sprejeti so bili novi zdravstveni ukrepi; mesto so razdelili na devet delov, vsak od teh

pa je imel svojega zdravnika in kirurga ter inšpektorja z dvema prostovoljnima

pomo"nikoma. Razdelitev velikanskega mesta, kakršen je bil Trst, na ve" delov se je

zdela v "asu epidemije klju"na pragmati"na naloga, ta sistem pa je omogo"al

preglednejši nadzor nad zdravstvenim stanjem v mestu, prebivalcem pa je zagotavljal

dostopnejšo zdravniško oskrbo.58

56 »... conseguenza naturale delle gozzoviglie del carnovale.« 57 »... quella Bora impetuosa che i Triestini consideravano qual sicuro preservativo« (Moulon, 1839, 18). 58 To je bila sicer tudi drugod po ve"jih mestih prisotna praksa (prim. Keber, 2007). Že Michelet je higienske imperative razumel kot vir moraliziranja in fokus panoptikona (Corbin, 1998, 193), to tezo pa je nato razvil in 'populariziral' Michel Foucault (Foucault, 2004). Poleg nadzora v foucaultovskem smislu je bil namen teh sekcij tudi prepri"ati ljudi, naj se obra"ajo na zdravnike, ki so bili sedaj skorajda vsakomur na dosegu roke (prim. Novice, XIII, 61, 1855).

48

Tabela 1: Razporeditev tržaških zdravnikov in kirurgov po sekcijah

Zdravnik dr. Alessandro Savorgnan

Kirurg Giov. Batta Comelli (Antonio Tranis maestro in chirurgia)

Zdravnik dr. Angelo Coduri

Kirurg Costantino Cumano maestro di chirurgia

Zdravnik dr. Francesco Ferrari Kirurg Giacomo Offacio Zdravnik dr. Francesco Da Camin

Kirurg Salamone Ianovitz (Enrico Magoy maestro in chirurgia)

Zdravnik dr. Leonardo Cavalutti

Kirurg Leopoldo Kollmann (Salamone Ianovitz)

Zdravnik dr. Steffano Vordoni Kirurg Francesco Schuh Zdravnik dr. Adolfo Gaddum Kirurg Carlo Fenderl maestro in chirurgia Zdravnik dr. Saule Formiggini Kirurg Gaetano Pavani

Zdravnik dr. Giovanni Cappelletti (dr. Francesco Cappelletti)

Kirurg Luigi Macoritsch

Vir: AST, I.r. Governo (AG), b. 617; n. 9534 in 10764; julij, avgust, (september)

Julija 1836 je pohod vojakov iz okužene Italije omogo"il širjenje okužbe v

Furlaniji in na Kranjskem, avgusta pa je bolezen v Primorju znova udarila (Moulon,

1839). V Primorju se je kolera poleg Trsta dotaknila tudi Kopra, Izole, Pirana, Milj

ter nekaterih zalednih krajev. V bližnji Dolini s 684 prebivalci se je epidemija za"ela

meseca maja, nato pa je bolezen prodrla tudi v sosednje vasi (Boljunec, Boršt,

Ricmanje, Draga, Gro"ana, ...), sporadi"no pa se je med drugim pojavljala tudi v

krajih Gabrovica, Osp in Ma"kolje. Na delu je bil tu kirurg Bukounig (Bukovnik).

Od 22. maja do 14. septembra je kolera pustošila tudi v Miljah; tu je bilo leta 1836

1.530 prebivalcev, med katerimi jih je zbolelo 89 (prva oseba, ki se je nalezla kolere,

49

je bila prodajalka sadja, ki je dnevno hodila v Trst), umrlo pa 32 ljudi (PAK KP 304,

šk. 4, a.e. 8, n. 132. Koper, 22. november 1836). Za to obmo"je je bil zadolžen kirurg

Rizzi.

Mnogi so se zelo "udili, da se je epidemija razvila tudi v Kopru, saj naj tu,

zlasti po preteklih izkušnjah sode", ne bi bilo omembe vrednih razlogov za njen

nastanek in širjenje. Tudi »tržaška klima, vse prej kot spremenljiva in nestabilna« naj

v preteklosti ne bi bila zelo naklonjena razvoju epidemi"nih in nalezljivih bolezni, saj

se te tu nikoli niso dolgo zadrževale (Moulon, 1839, 9). Trst je namre" imel široke,

dobro tlakovane in dokaj snažne ulice, hiše pa naj bi bile v splošnem primerne in

zra"(e)ne, nenazadnje pa je bila tudi življenjska raven meš"anov po Moulonovem

mnenju na zadovoljivi ravni (»lo stato di sufficiente agiatezza degli abitanti«),

Trža"ani pa ve"inoma zmerni in urejeni (»per la parte maggiore sobrj e regolati«)

(Moulon, 1839, 9). Prihod bolezni jih je tako, zaprepadene, presenetil.

V Kopru se je prvi primer kolere zgodil 20. julija 1836, ko je zbolel neki kmet

iz "etrti Braciol; kolera se je hitro razširila po 'obrobnih' obmorskih "etrtih (Braciol,

Porto, Bossedraga), medtem ko so se osrednje "etrti, poseljene z višjim slojem,

okužbi še nekaj "asa upirale (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; Osservazioni poste al

Rapporto Settimanale del gn.o al 21 Agosto 1836). Vendar ne za dolgo; 22. avgusta

so namre" že poro"ali: »Sedaj vsaka "etrt prešteva bolnike in žrtve«, teden kasneje

pa se je kolera prikradla tudi v nekaj premožnejših stanovanj (PAK KP 304, šk. 4,

a.e. 8; Koper, 22. in 29. avgust 1836). Avgusta je epidemija dosegla vrhunec, saj je

bilo sredi meseca v enem dnevu kar 17 novih bolnikov, oktobra pa je vendarle

popustila. Skupaj so bili torej v Kopru, ki je tedaj štel 6.063 prebivalcev, 303 primeri

kolere (147 moških, 156 žensk), od katerih jih je 97 umrlo (gl. tudi Bohata, 1888).

Kolera je po navedbah v zdravstvenem poro"ilu zdravnika Manzonija najve"

žrtev terjala med kmeti in ribi"i (ki so bili tudi sicer v mestu najštevil"nejši), drugih

slojev pa se je le bežno dotaknila (»2 sacerdoti vecchi, 3 nobili, 8 trafficanti, 7

soldati, 12 guardie Sali«; nedotaknjena sta ostala samostana kapucinov in manjših

bratov observantov ter velika koprska kaznilnica).

50

Tabela 2: Povzetek podatkov o koprski epidemiji leta 1836

Ricapitolazione

popolazione di Capod.a: 6063 principio dell´epidemia: 20 luglio 1836 fine dell´epidemia: 15 ottobre 1836 attaccati dal morbo nel corso di questo tempo: 303 - uomini 147, donne 156 guariti: 206 - uomini 99, donne 107 morti: 97 - uomini 48, donne 49 fanciulli compresi tra li 303 attaccati – 47

Vir: Prospetto Attaccati, 1836–1849

To nesorazmerje pisca poro"ila niti ni presene"alo, saj je prav ta (naj)nižja, a

najštevil"enjša plast mestnega prebivalstva živela v ni" kaj prijaznih razmerah,

"eprav ji hude bolezni zaradi krepke konstitucije menda obi"ajno niso mogle do

živega: »I pescatori e gli agricoltori, che formano oltre due terzi della popolazione,

quantunque vivano in case pel maggior numero anguste, poco riparate, ed anco

sucide, e si nutrano di cibi mal preparati, e quasi esclusivamente vegetabili, nulla di

meno sono forniti di robusta complessione, e di florida salute, eccettuati quelli

ovunque ânno le sembianze dello stento.«59 (PAK 304, šk. 4, a.e. 8, n. 132; Koper,

22. november 1836). Na drugi strani pa so bili med tistimi, ki so se koleri uspeli

izmuzniti, zlasti zdravniki in duhovniki, o "emer so za"udeno poro"ali tudi od

drugod60: »... si faccia osservare che i sacerdoti, i medici e gl'infermieri sieno stati

meno degli altri presi di mira,« je pisal Moulon, ki je to nenavadno opažanje tudi

razložil, "eš da gre za mo" duha in moralno uravnoteženost: »... i sacerdoti, i medici,

gl'infermieri i quali per dovere di professione deggion di continuo essere spettatori

delle umane miserie acquistano quella forza di spirito e di temperamento che non

possono avere coloro cui di rado affacciansi i medesimi spetacoli. [...] medici e

infermieri respirano giornalmente i miasmi mefitici esalati dai corpi malati, sara'

forse meraviglia che dessi al pari degli altri sieno atti a ricevere il contagio?«61

59 »Ribi"i in poljedelci, ki predstavljajo preko dve tretjini prebivalstva, "eravno živijo v hišah, ki so ve"inoma tesne, slabo popravljene in tudi umazane, se hranijo s slabo pripravljeno in skoraj izklju"no zelenjavno hrano, niso ni" manj krepke postave in cveto"ega zdravja, z izjemo tistih, ki živijo v bedi.« 60 Tudi v Trstu je bilo podobno; od 56 zdravnikov in ranocelnikov, ki so zdravili kolerozne, sta umrla le dva zdravnika in dva ranocelnika, pripoveduje Moulon (1839, 94). 61 »Duhovniki, zdravniki, bolni"arji, ki morajo po službeni dolžnosti stalno gledati "loveško bedo, pridobijo tisto mo" duha in zna"aja, ki je ne morejo imeti oni, ki so le poredkoma pri"a tovrstnim

51

(Moulon, 1839, 95). Nekateri so opazili, da so se, na primer v Trstu, skoraj vsi, »ki

so z veseljem, pripravljenostjo, voljo in pogumom pomagali bolnim in pokopavali

mrtve«, izognili bolezni. Med temi so bili seveda še zlasti zdravniki in duhovniki,

tako leta 1836 kot tudi 1849, "eprav so bili ves "as izpostavljeni bolezenskim

vplivom (gl. De Goracuchi, 1850, 86). Marsikdo je to izkušnjo vzel za zanesljiv

dokaz, da kolera ni nalezljiva – v Novicah so med drugo ljubljansko epidemijo

denimo pisali: »Aziatska kolera pa je "udna bolezin; dostikrat se o"itni kaže, de jo

zdravi "lovek od bolniga naléze, - ve"idel pa ni takó, in skušnje kažejo, de duhovni,

zdravniki in strežniki bolnikov, ki so imeli vedno z bolniki opraviti, je niso nalézli.

Ta poterjena skušnja nam zamore biti mo"na tolažba, se kolere ne preve" bati.«

(Novice, VII, 28, 11. julij 1849; prim. Istruzione Cholera, 1849).

Vnovi" pa je kolera v koprskem okraju (za razliko od Trsta)62 strašila že leta

1837, "eprav veliko manj silovito kot preteklo leto. Po zdravniški evidenci je

epidemija, ki je trajala dva meseca (od avgusta do oktobra), prinesla skupaj 76

bolnikov (mesto je tega leta štelo že 6.187 prebivalcev), skoraj 45% obolelih pa je

tudi umrlo (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8). Ponovila se je prejšnja zgodba, saj je bolezen

vzniknila v nesnagi revnih (ribiških) "etrti in spet je bilo (števil"no) najve" žrtev med

kmeti in ribi"i.

Tabela 3: Povzetek podatkov o koprski epidemiji leta 1837

Ricapitolazione popolazione di Capod.a nel 1837- abit.: 6187 primo caso di cholera: 22 agosto 1837 ultimo caso ...: 23 ottobre 1837 colerosi nel corso di questo tempo: 76; uomini 39, donne 37 guariti: 42, u. 23, d. 19 morti; 34; u. 16, d. 18 fanciulli compresi nei 76 attaccati – 10

Vir: Prospetto Attaccati, 1836–1849; gl. tudi Tabella finale, 1837

prizorom ... zdravniki in bolni"arji vsakodnevno vdihujejo kužne miazme, ki hlapijo iz teles bolnikov; bilo bi najbrž "udno, "e bi bili ti enako kakor drugi ljudje dovzetni za kužnino?« 62 Kot kaže, je bil izbruh kolere v Kopru v tem letu izjema, saj se bolezen drugod po monarhiji ni pojavila (gl. Krebs, 1941), tudi na Kranjskem ne (prim. Keber, 2007).

52

3.4 Zloveš"e miazme

Gian Andrea Manzoni, koprski okrajni zdravnik, je, potem ko se je kolera leta

1836 polegla, sestavil razpravo o epidemiji, s kakršno se je v svoji karieri sre"al

prvi". V njegovem razmišljanju o možnih vzrokih za kolero lahko beremo, da je

verjetneje, da je kužna bolezen posledica miazme, ki nastane ob spremembah v

ozra"ju, kakor da bi šlo za 'primitivno okužbo', ki se iz kraja v kraj širi preko ljudi ali

stvari. Da se je bolj nagibal k miazmati"ni razlagi bolezni ga je prepri"alo predvsem

to, da je med epidemijo prosto in vsakodnevno potekalo trgovanje med Trstom,

Miljami, Izolo in Koprom, vendar pa stiki z ljudmi in stvarmi niso prinesli okužbe,

poleg tega pa se je v Kopru 19. junija, za praznik mestnega zavetnika sv. Nazarija,

trlo okrog 2.000 Trža"anov, Milj"anov in Izolanov, ne da bi s tem v mesto zanesli

epidemijo, saj je ta v Kopru nastopila šele "ez mesec dni (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8,

n. 132. Koper, 22. november 1836).

Ideja ali kar 'dogma' o miazmah in kužnem zraku seveda v tem "asu ni bila

novost (gl. npr. Grmek, 1996; Vigarello, 1999; Cipolla, 1989; Borisov, 1985, ...), saj

je bila že dalj "asa del trdožive kolektivne (tudi istrske) mentalitete. Že v 15. stoletju

je koprski zdravnik-fizik Giovanni de Albertis med drugim opozarjal, da se je v

izogib kugi potrebno ogibati »nemirnega« in vlažnega zraka ter v svoja plju"a

vdihovati svež zunanji zrak dobre sestave in s "im manj »tujimi« primesmi. O

pomembnosti (»dobrega«) zraka pa so v razli"nih obdobjih pisali tudi mnogi kronisti,

ki so s svojim peresom beležili vtise o Istri. Ta naj bi še v za"etku 14. stoletja slovela

po svoji zdravilnosti, vendar pa so se že v naslednjem stoletju tudi okrog Kopra

za"ela nevarno širiti mo"virja, iz katerih je mo"no zaudarjalo (Schiavuzzi, 1892,

361), kronisti pa so posledi"no za"eli poro"ati o smrdljivem, »slabem« (torej

»zdravju škodljivem«) zraku tega obmo"ja. Zveza med smrdljivim in kužnim zrakom

je na primer prisotna v opisih slovitega škofa Naldinija, ki je menil, da je kuga v

Kopru leta 1511 »izbruhnila zaradi izkopov v bližnjih morskih plitvinah na južni

strani mesta«. Šlo je za "iš"enje morskega dna z izkopavanjem blata, s katerim so

plovilom olajšali dostop do Levjega gradu. »Vendar so neprijetni hlapi, ki so se

dvigali iz gnilega blata, postali kužni. Nova postelja, ki so jo pripravili za morje, je

mestu prinesla mrliška nosila, iz ostudne umazanije pa se je rodilo pretresljivo

53

žalovanje,« nadaljuje Naldini (v: Darovec, 2001, 146–147). Tudi izolski kartograf

Pietro Coppo v svojem delu iz leta 1529 o istrskih krajih zapiše, da »[t]ukajšnji zrak

ni posebno zdrav; pravzaprav je bolj slab ob vsej morski obali, od Savudrijskega rta

tja do Raše, stopnja škodljivosti zraka pa niha glede na lego posameznih krajev.

Strabon meni, da so tega krivi nezdravi vetrovi, vzhodnik, jugo in jugozahodnik, ki

pihajo ob obali, in obrežje samo, ki je iz žive skale, na kateri se zadržuje morska

voda oziroma deževnica; ta se kvari, na soncu izhlapeva, vetrovi pa s temi hlapi

kužijo zrak. Više leže"i kraji, ki temu niso izpostavljeni, so zato bolj zdravi.« (v:

Darovec, 1999, 52).63

Zrak je torej nastopal kot vzrok bolezni, verjetje v pokvarjenost zraka in prenos

bolezni preko le-tega pa je še v 19. stoletju ostajalo predmet burnih razprav. Izvirni

grški pomen koncepta miazme se je nanašal na onesnaženje, natan"en zna"aj miazem

pa je ostajal bolj kot ne nedore"en in nedefiniran. Med splošnimi in najpogostejšimi

viri 'kvarjenja' zraka naj bi sicer bili pogosto prav mo"virja, stoje"a voda ter izparine

iz razli"nih virov, na primer "loveških in živalskih trupel,64 bolnikov in njihovih

izlo"kov, pokvarjene hrane, gnijo"ega rastlinja ipd. – jasno je torej, da so se izvori

smradu najprej povezovali z nezdravim zrakom (Hannaway, 1993, 295 in 304).

Posebno mesto so imele tudi "loveške vonjave, o katerih simboliki in družbenih

pomenih piše denimo francoski zgodovinar Alain Corbin (Corbin, 1998).

Vendar pa miazmati"na razlaga kolere ni bil edini obstoje"i poskus

razumevanja izvornih principov te bolezni oziroma na"inov njenega širjenja: »Po

splošnih opažanjih tujih in državnih zdravnikov so sredstva, s katerimi je kolera

za"ela svoje usodno potovanje, štiri,« piše v besedilu na temo '"e kolera obiš"e

Italijo'. Širjenje bodisi »omogo"a njej lasten, poseben kontagij, ali miazma preko

zraka, ali zaradi izrednih meteoroloških dogajanj, odvisnih od neke kozmi"no-

teluri"ne spremembe, ali zaradi krajevnih navad, na primer slabega prehranjevanja

63 Tudi ko je kuga že izgubljala svojo mo", so izdajali navodila, kakor npr. tisto o poziciji bolnišnic, ki morajo biti, "e je le mogo"e, postavljene na višjih in vetru izpostavljenih krajih, saj svež zrak uni"uje kužno miazmo. Uni"ujo"e naj bi na miazme u"inkoval tudi vonj, zlasti kisa, verjeli pa so celo, da ima v"asih pozitivne u"inke celo ve"kratna izstrelitev topovskih krogel, predvsem v "etrtih, kjer je bilo veliko okuženih (gl. npr. Norme Levante, 1831, 13). Le redki so to priporo"ali tudi med kolero, med njimi denimo C. Di Ceresa, ki se mu je ta metoda (poleg prižiganja velikanskih ognjev) zdela nadvse koristna (Di Ceresa, 1831, 10). 64 Verjetno je to vsaj deloma botrovalo prepovedi namestitve trupel v cerkvah, ki so jo med kolero sprejeli tudi v Piranu, kjer so v isti sapi dodali napotek, naj se cerkve (glede na »atmosfersko okoliš"ino«) dobro prezra"ujejo (Piran, 10. september 1836; n. 2111; PAK PI 758, šk. 25).

54

ali ne"isto"e ipd.« (Lettera, 1832). Razlogov naj bi bilo torej ve". V 19. stoletju pa se

sama teorija miazme nekaterim niti ni zdela tako verjetna. François-Joseph-Victor

Broussais (1772–1838), znani francoski zdravnik, je v svojih lekcijah mladim

zdravnikom leta 1832 razpravljal o tem, da opažanja ob epidemijah kolere

namigujejo na to, da miazma ne more biti njen vzrok, saj se pogosto zgodi, da

bolezen napade neko vas, sosednjo pa pusti nedotaknjeno – kako naj bi torej verjeli,

da se kolera prenaša preko zraka? (Broussais, 1832, 10).

Pravzaprav je nastopil "as intelektualnega dvoboja med dvema vzporednima

teorijama o razlagi kolere in njenega širjenja; antikontagionisti"ne (ta je zanikala

možnost kakršnekoli okužbe preko oseb ali predmetov) na eni in kontagionisti"ne (ki

je zagovarjala nalezljivost bolezni, prenašanje le-te pa naj bi bilo mogo"e na ve"

na"inov) na drugi strani, to pa je potekalo skozi vse 19. stoletje, dokler tega

antagonizma naposled ni ustavil nagli razvoj bakteriologije, ki je podala jasne,

dokazljive in preverljive odgovore.

Vprašanje 'kontagioznosti' je bilo (predvsem v povezavi s karanteno65) predmet

vro"ih razprav med vsako epidemijo kolere, vendar pa so bili kontagionisti – zlasti v

prvi polovici 19. stoletja – v manjšini, smatrali so jih za nazadnjaške, konzervativne,

celo protidružbene, medtem ko naj bi bili antikontagionisti moderni ter meš"ansko-,

trgovsko- in družbeno odgovorni66 (Kiple, 1994, 648; Pelling, 1993, 310).

V kontagioznost kolere (niti ob koncu stoletja) ni verjel niti tržaški zdravnik

Alessandro De Goracuchi, ko se je sredi stoletja spraševal, zakaj med prvim

pojavljanjem kolere v Evropi (1831-1832) epidemija ni izbruhnila tudi v Trstu,

"eprav je na Dunaju, s katerim je imelo mesto ves "as intenzivne stike, silovito

razsajala, kontumaci pa so bili le stvar pro forma? In enako, zakaj ni izbruhnila v

Ljubljani, Gradcu in povsod tam, kjer sploh ni bilo zapor? (De Goracuchi, 1850, 50).

Antikontagionisti so bili v tem "asu prevladujo"a struja; da je bila vsakršna nasprotna

'zdravstvenoideološka' opredelitev zelo nezaželena in so jo skušali pogosto utišati, ni

bilo zelo težko ob"utiti. Na 'sre"o', je še menil De Goracuchi, je v Trstu zelo malo

takih zdravnikov, ki so ohranili verjetje v kontagij tudi potem, ko so kolero videli od

65 Zlasti v mediteranskem prostoru naj bi bili nasploh bolj naklonjeni kontagiozni teoriji, ki je narekovala tradicionalne, iz "asov kuge izvirajo"e pomorskosanitetne ukrepe (McNeill, 1998, 282). 66 Tudi kontagioznost, ki se je kot trdoživa predstava o širjenju bolezni ohranjala tudi v ljudskem verovanju, so videli kot del primitivne ravni družbe in kot táko, ki sproža razpad družbene odgovornosti (Pelling, 1993, 322).

55

blizu; tisti, ki pri tej teoriji kljub temu vztrajajo, pa so zaradi svoje "asti in "asti svoje

stroke izbrali 'plemenito samozatajevanje' (De Goracuchi, 1850, 67–68). Obe

nasprotujo"i si tezi pa sta vendarle oblikovali s kolero povezane percepcije skozi vse

19. stoletje, saj sta se pogosto prepletali in druga druge nista vselej izklju"evali.

Antikontagionisti so sicer v"asih dopuš"ali možnost nalezljivosti bolezni,

vendar pa je morala biti ta zna"ilnost dokazana; nasploh so se v 19. stoletju

pojavljala prizadevanja, da bi medicino naredili 'bolj znanstveno', v

(neo)pozitivisti"nem smislu,67 s kvantitativnimi metodami ipd., za"ela se je razvijati

nekakšna 'dejstva-zbirajo"a' metodologija (katere rezultat so bile statisti"ne tabele in

prikazi ter statisti"ne analize), ki se je nagibala k posploševalnim zdravstvenim

razlagam in odmikala od ekskluzivisti"nih razlag68 nalezljivih bolezni (Pelling, 1993,

323). Zato je v razpravah pogosto predstavljenih veliko pogledov na epidemi"ne

bolezni, pisci pa se neradi opredeljujejo za katero od razlag in nobene od njih posebej

ne favorizirajo, saj tudi so"asna znanost ni mogla pokazati še ni" zanesljivega:

»Nulla di positivo e di certo puossi accennare sul Colera: trista prova della pochezza

di nostro sapere, che allora vien meno quando maggiore é il bisogno. Di questa

malattia informata di tante patologiche condizioni materiali, organiche, dinamiche,

idrauliche, e creduta quando una infiammazione gastro-enterica [...] quando l´effetto

di un miasma, di un virus contagioso, [...] e chi non sentesi scoraggiato

nell´annoverare solamente tutte le opinioni, le teorie, le ipotesi, i sogni, che il

desiderio, vogliamo credere, della veritá ha dettato ai medici, ed ai non medici? Ed i

mille ed un metodi di cura diversi, opposti, strani, arditi, che sentesi tanta forza

d´animo da freddamente annoverarli?«69 (Dr. Gaetano Strambio nel d.o 42 – 15 8bre

1849, pag. 389 della Gazzetta medica Lombarda, v: PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8).

67 V zadnjih desetletjih stoletja je bilo o dokazovanju vzrokov za kolero denimo zapisano tole: »Ma la scienza positiva, seria, dice: tutto questo voglio vederlo oggettivamente provato. E la scienza lo proverà, sol che non vi posso dir quando [poudarki: U.Ž.]«. (L’Alabarda triestina, 2. junij 1886, št. 152). 68 To pa naj ne bi bilo posledica razvijanja antikontagionisti"ne misli ali njihovega naraš"ajo"ega vpliva, marve" politi"nih in administrativnih pritiskov in njihove potrebe po propagandi (Pelling, 1993, 323). 69 »Ni" pozitivnega in gotovega ni mogo"e re"i o koleri: žalosten dokaz našega pomanjkljivega znanja, ki ga je najmanj, ravno takrat, ko se ga najbolj potrebuje. O tej bolezni, ki jo tvorijo številni patološki pogoji, tako materialni, organski, dinami"ni kot hidravli"ni, v"asih velja, da gre za gastro-enteri"no vnetje [...], v"asih za u"inek miazme, kužnega virusa, [...] in kdo se ne bi "util malodušnega le v štetju vseh mnenj, teorij, hipotez, sanj, ki jih je, vsaj upamo, zdravnikom in nezdravnikom narekovala želja po resnici? In tiso" in en na"in zdravljenja, ki so razli"ni, nasprotujo"i si, nenavadni, drzni, da je "utiti veliko mo" duha ob njihovem ravnodušnem preštevanju?«

56

Moulon bi k temu dodal še, da bi bilo vsekakor bolje, "e bi "lovek glede kolere

dokon"no priznal svojo nevednost (gl. Moulon, 1839, 100).

Nalezljivost, v katero so verjeli kontagionisti, pa se danes razume kot lastnost

bolezni, da se prenaša s "loveka na "loveka (sinonim za 'nalezljiv' je tudi izraz

'kužen'). Na"ini prenašanja bolezni oziroma poti širjenja okužbe so razli"ni; okuženje

je namre" lahko direktno ali indirektno. Do neposrednega okuženja od bolnika pride

z rokovanjem in drugimi telesnimi stiki, posredno pa na primer s predmeti, vodo ali

živili, ki so okuženi z bolnikovimi izlo"ki. Odpornost organizma, pravijo sodobni

epidemiologi, je odvisna od dispozicije (t.j. sprejemljivost organizma za nalezljive

bolezni; sem sodijo pogoji, kakršni so starost, prehranjenost, higiena, zdravstveno

stanje, zunanji vplivi in pretresi – vlaga, hlad, topolota, bivanjske razmere idr.) ter od

rezistence (t.j. odpornosti samega organizma proti okužbi, delovanja levkocitov v

obrambi pred tujki ipd.) (Valentin"i", 1950, 20).

V 19. stoletju pa je bil koncept nalezljivosti veliko bolj ve"plasten in

polisemi"en. Pri razlo"evanju konceptov, ki sooblikujejo diskurze o koleri –

kontagija, infekcije in miazme70 – pa lahko prihaja do nejasnosti in divergenc; ni

namre" mogo"e razlo"iti med (živo ali neživo)71 materijo oziroma vplivom

(delovanjem) na eni in procesom (direktnim ali indirektnim) na drugi strani, oziroma

bi bilo vsakega od teh elementov težko povezati s to"no dolo"enim konceptom med

zgoraj navedenimi (Pelling, 1993, 314). Zgodovinarji se zaradi ve"pomenskosti in

zmešnjave okrog teh pojmov sre"ujejo s težavami pri razvozlavanju njihovih

pomenov, kar deloma izvira tudi iz pomanjkanja definicij že v "asu njihovega

nastanka.

70 Miazma naj bi denimo bolj opisovala splošnejši nivo vzroka, odvisnega od posamezne lokacije, kontagij pa naj bi predstavljal bolj nek vzbujevalni vzrok. Infekcija naj bi oba nivoja vzroka povezovala, zato so tudi so"asni teoretiki prva dva pojma bolj razumeli kot komplementarna, ne pa kot izklju"ujo"a (Pelling, 1993, 310 in 312). 71 Primer tega je denimo contagium vivum; ta ideja je prav tako zelo stara in tesno povezana z metaforami, analogijami in izkušnjami ob"e zavesti. Vsebuje dve predpostavki, in sicer, da gre za neko snov, ki se prenaša od bolnih in pri zdravih izzove bolezen, ter da je to 'vivum' (živa snov), torej organizem ... (Grmek, 1998, 172). To idejo, ki je deloma napovedovala bakteriološko dobo, je že v 18. stoletju – sicer zelo osamljeno – zagovarjal tudi slovenski razsvetljenski znanstvenik Marko Anton Plen"i" (1705–1786), ki je pisal o 'živem kužilu' kot o patogeni mo"i, ki se prenaša z enega individuuma na drugega. Lo"il je tudi med kontagioznimi in epidemi"nimi obolenji, pri "emer je menil, da so prva strogo specifi"ne narave in naj bi jih povzro"ali miazemski mikroorganizmi, ki za svoj obstoj potrebujejo primerne pogoje. Prepri"an je bil – kar je bilo za tisti "as izredno drzno –, da bolezni vselej nastanejo le iz svojega semena ter da ima vsaka nalezljiva bolezen svojega povzro"itelja (gl. Borisov, 1985, 228–229, prim. ES, 1987–2001, vol. VIII, 405).

57

Pri tem ni bil vprašljiv obstoj okužbe kot take (tako 'contagio' kot 'infectio' je

namre" v slovenš"ini mogo"e prevesti z 'okužba'), vendar pa je šlo za manjšo, a ne

nepomembno pomensko razliko med njima. Kontagij (nalezljivost, prenos okužbe z

enega "loveka na drugega ipd.) naj bi se nanašal na širjenje okužbe, vendar pa so

nasprotniki tega pojmovanja ta na"in širjenja skušali ovre"i z argumentom, da vedno

naletimo na kak primer, ko "lovek ne zboli zaradi (neposredne) okužbe oziroma

stika. Druga zadeva je bila torej infekcija (vdor ne"esa kužnega od zunaj – v sodobni

medicini se uporablja v zvezi z mikrobi – v "loveško telo). Infekcionisti so trdili, da

se na primer iz (živih in mrtvih) živalskih teles, iz pokvarjene zelenjadi, stoje"ih

voda, umazanije, smradu in 'nakopi"enega beraštva' širi in ustvarja neke vrste kužni

strup, ki se mu re"e miazma (po: Raffaele d'Ambra: Napoli e luoghi celebri delle sue

vicinanze – opera pubblicata in occasione del 7.o Congresso scientifico – vol. 1., p. 5

e 33; v: Reminiscenze, s.d.). Od tod tudi lo"evanje na 'epidemie atmosferiche' in

'epidemie contagiose', ki ga je mogo"e sre"ati v tedanji medicinski literaturi.

'Kontagij' pa (prav tako kot 'infekcija' s kužnim zrakom) ni bil zamisel 19.

stoletja; "eprav klasi"ni svet tega koncepta ni razvil, pa ga je bilo tudi v "asu

pionirjev tega pojma (predvsem Fracastora) še nemogo"e znanstveno dokazati

(Pelling, 1993, 313). Takšno ali druga"no razumevanje 'kužne klice', ki se oprime

predmetov, še najbolj pa tkanin, se je nemalokrat vpletalo tudi v diskurz o razli"nih

nalezljivih boleznih. Tako se je že leta 1630, ko je v Istri zadnji" pustošila kuga, pred

sodiš"em znašla Kopr"anka Imperia Canciana, ker je k svoji sestri v drugo mestno

"etrt prenesla nekaj »sumljivih stvari« (»... un paco di linzioli, et un mantil con altre

cosete di tella, ..., et una cestelleta con alquante manelle di lana [...]; una peliza da

donna... una carpeta rossa...«72) (AST, 1, f. 78–79). Postopek so poleg koprskega

podestata Alviseja Gabriela vodili tudi zdravstveni nadzorniki v "asu beneške

nadoblasti (Provveditori alla sanità) oziroma skrbniki za sanitarne zadeve. Može je

zmotil predvsem en kos obla"ila, in sicer platneno krilo, ki je pripadalo Imperijini

sosedi, ta pa je malo pred tem umrla za kugo. Imperijino dejanje je med ljudmi v

kontradi, kjer je živela njena sestra, povzro"ilo veliko neodobravanja in

zaskrbljenosti. Ena od pri" je denimo pred sodnikom opisala svoj strah zaradi

prinešenih re"i: »Hieri sera veni a casa tardi dalle devotioni et ritrovai che li vicini li

72 Zavoj rjuh, plaš" z nekaj platnenimi re"mi, nekaj volne, žensko krzneno obla"ilo in rde"e krilo.

58

dolevano, che da detta Imperia Cantiana fosse stata portata certa robba in casa di

detta Cattarina sua sorella, et andi cosi veni in strada et incontrai detta Imperia alla

quale lo dissi donna senza cervello, che portate robba in questa contrada per

appestarne.«73 (AST, AAMC, bb. 855, f. 79).

Prepri"anje, da se kuga prenaša preko stvari in tkanin, je razvidno tudi iz

nadrobnih in obširnih napotkov z naslovom Norme praticate in Levante in tempo di

peste, izdanih v letu prve evropske pandemije kolere (pravilnik je zelo verjetno po

analogiji kužnih bolezni služil tudi kot zgled za ravnanje med kolero). Tu je

navedeno, da je treba dobro paziti, da se hrane ni oprijela kaka dlaka ali nitka

oziroma karkoli, kar bi lahko preneslo okužbo. Zaradi tega so bili v "asu kuge

nevarni zlasti psi in ma"ke; slednje so v Levanti med epidemijami skoraj popolnoma

iztrebili. Iz enakega razloga v gostiš"ih med kugo ni smelo biti prtov in drugih

tkanin. V nasprotju s tekstilom pa naj les, slama, tobak in vse snovi, ki so bile

rastlinskega izvora, a suhe, ne bi bile dovzetne za okužbo (Norme Levante, 1831, 9)

(o obla"ilih, ki morajo biti iz takih – gladkih, ne vlaknastih ali dlakastih – materialov,

ki se jih kužni zrak ne more oprijeti, temve" zdrkne "eznje, gl. tudi Vigarello, 1999,

15). Da se je strah pred tkaninami kot potencialnimi prenašalkami kužnine kot

'zapuš"ina' kuge nadaljeval tudi v "asu kolere, dve stoletji kasneje, med drugim

dokazujejo že samo Emilianijeve besede, ki je kot »prikladne prenašalce kužne

bolezni« med drugim omenjal volno, dlako in kožo, perje, lan, konopljo, bombaž,

svilo, pa tudi papir in les (Emiliani, 1831, 86).

3.5 Razli"ni sloji, razli"ne izkušnje?: (ne)enakost med epidemijo

»Enako smo se vsi rodili, razli!no živimo, smrt nas zopet zedini, da smo si vsi enaki, bogati in siromaki«. (pripis v: Mrliška knjiga III, Tinjan, 1815–1890)

Eden prvih ukrepov, ki so se ga poslužili med epidemijami kolere v 30. letih, je

bilo 'obiskovanje domov' (visite domiciliari), zlasti tistih, v katerih je prebival nižji 73 To bi pomenilo: »Sino"i sem se vrnila pozno s pobožnosti in videla, da se sosedje pritožujejo, da je ta Imperia Cantiana prinesla neke stvari v hišo svoje sestre Cattarine, in tako sem šla na ulico, kjer sem sre"ala Imperio, kateri sem rekla: brezumna ženska, kaj nosite stvari v to "etrt, saj jo boste okužili«.

59

sloj ('basso popolo'). Ob epidemijah kolere je namre" ljudski habitat s svojim

zadušljivim ozra"jem predstavljal predmet nove (meš"anske) obsesije (Corbin, 1998,

178). »Vonj po revš"ini in delavstvu« je postajal vse bolj mote" in buržoazija vedno

bolj ob"utljiva na vdihavanje teh vznemirjujo"ih (mote"ih) »subtilnih telesnih

sporo"il intimnosti«. Odsotnost nadležnega "loveškega vonja je predstavljala

razlo"ek od 'gnilega ljudstva', od smradu po smrti, po grehu, predvsem pa je v tedanji

higienisti"ni retoriki nastopala kot upravi"itev ukrepov, ki so v ta namen sledili.

Medicinski diskurz je namre" igral na struno tveganja oziroma nevarnosti okužbe,

higienisti"ne strategije pa so simboli"no izena"ile dezinfekcijo in podreditev ljudstva

(gl. Corbin, 1998, 168). Táko razmišljanje je bilo mogo"e sre"ati tudi v Trstu, kjer je

poro"ilo magistrata jeseni leta 1836 opisovalo potrebo po sistemati"nem nadzoru nad

bivališ"i, posebej revnimi. To naj bi bilo eno od najkoristnejših sredstev za

spodbujanje javnega zdravja, ki je bilo zelo pogosto ogroženo prav zaradi številnih

'mišjih lukenj', umazanije, ki je vladala v njih, in dale" prevelikega števila njihovih

stanovalcev (AST, i.r. Governo (AG), b. 617; n. 11470 / 24863; Rapporto del

Magistrato politico econ.o, Trst, 22. oktober 1836). Posebej pa je bilo zaskrbljujo"e

to, da so številne mestne "etrti, kjer je živelo siromašno prebivalstvo, nudile pogoje

za 'kvarjenje zraka', kar je bilo nedvomno povezano predvsem z mote"imi

vonjavami, ki so se širile iz teh domovanj, in posledi"no za razvoj za vse prebivalce

nevarne kužnine (Comissione straordinaria, 1836).

Odvratnost, nad katero so se z gnusom vihali meš"anski nosovi, je bila prisotna

povsod, še toliko bolj v velikih mestih, kakršen je bil Berlin; tu so se, po nekem

opisu, bolni reveži brez zato"iš"a in oskrbe gnetli »v nagnusnem, odvratnem

prostoru«, kjer so – ženske in moški, starci in otroci skupaj – ležali na vre"ah,

napolnjenih z gosjim perjem, njihovi izlo"ki in druge nesnage pa so se odmetavali na

strehe, na ceste ali se kopi"ile na re"nem bregu (Lettera, 1832, 34). Osrednji

nadzirajo"i pogled se je torej uprl v revne in zanemarjene mestne "etrti; sicer pa so že

tudi pretekle izkušnje s hudimi množi"nimi obolenji »zelo prispevale k spoznanju, da

so koncentracije velike množice revežev za skupnost nevarne« (Geremek, 1996,

150).

Vzporedno z nadzorom pa je potekala tudi skrb za reveže in manj premožne,

saj skrb za lastno zdravje ni bila v njihovi mo"i (bila pa je nenazadnje v interesu

60

celotne mestne skupnosti). Poleg pomo"i iz ob"inske blagajne so v mestih ra"unali

tudi na radodarnost ljudi, zato so se vrstili pozivi za zbiranje sredstev pomo"i

potrebnim. V Kopru je bila med epidemijo ustanovljena posebna komisija »za javno

pomo"«, ki ji je poleg okrajnega zdravnika na"eloval tudi koprski župnik.

Preskrbljena je bila s prostovoljnimi prispevki, svojo roko pa je, »s filantropijo in z

imenitno gore"nostjo«, ponujala revežem, katerim je priskrbela bolni"arje, zdravila,

perilo in hrano ali pa jim omogo"ila oskrbo v lo"enih prostorih bolnišnice, "e

zdravljenje v njihovem pretesnem bivališ"u ni bilo izvedljivo (Protocollo Rilievo,

1836).

V Piranu, mestu z ve" kot 8.000 prebivalci, naj bi bilo leta 1836 po ob"inski

evidenci 324 (torej dobri 3%) pomo"i potrebnih (med njimi tudi 'za"asnih') revežev,

ki so bili v poimenskem seznamu o"itno razdeljeni na tri 'razrede'. Med njimi so bile

tudi vdove, pohabljenci oziroma invalidi, sem in tja pa tudi kak obubožan "evljar idr.

(gl. Specifica, 1836). Sredstev je bilo sicer navadno premalo, zato so septembra s

piranske ob"ine na vodstvo solin naslovili prošnjo za 500 forintov prav za namene

pomo"i siromakom in drugim, ki bi jih prizadela kolera (PAK PI 758, šk. 25; n. 243).

Teorija, ki je predstavljala temelj porajajo"ega se higienisti"nega gibanja, je

bila v veliki meri torej prav miazmati"na. Zanikala je obstoj kontagija, zlasti ko je šlo

za obolenje velikega števila ljudi (vzrok torej ni moglo biti nekaj, kar se je selilo z

ene osebe na drugo, temve" nekaj, kar je bilo skupno vsem, to pa je bil seveda zrak)

(Grmek, 1998, 181). Moulon je tudi zapisal, da se kolera ne ozira ne na starost, ne na

spol, ne na navade in obi"aje, temve" da prav povsod, kjer se pojavi, puš"a enako

grozljive posledice (Moulon, 1839, 92).

Sicer tako poenostavljajo"e razlage niso hoteli sprejeti vsi tisti, ki jim niso ušle

pomembne podrobnosti, ki so kazale na številne variacije pojavljanja kolere. Pri

obolevnosti za kolero je namre" v"asih prihajalo do o"itnih razlik med stanovi,

"eprav je bilo vsem skupno 'isto ozra"je' (Emiliani, 1831, 54). Vendar, "e naj bi bila

kolera tako zna"ilna zlasti za nižje sloje, ki jih je v najve"jem številu in najsiloviteje

prizadela, »zakaj je napadla tudi konzule, ministre, gospode in druge osebe, ki ob

vsem lagodju, ki ga uživajo, živijo tudi bolj umerjeno?«. !e naj bi pri prvih veliko

vlogo igrala revš"ina in ne"isto"a, pa naj bi kolera pri drugih – "e imajo individualne

61

predispozicije za to – izbruhnila zaradi moralnih nagnjenj, zlasti strahu pred

posledicami kolere in pred nevarnostjo njenega napada (Lettera, 1832, 37).

Leta 1836 je v Gorici za kolero umrl sam Karel X. Francoski, kralj v pokoju

(gl. Škrabec, 2002, 54; Maruši", 2001, 217), kar je bil seveda dovolj eklatanten

dokaz, da niti modra kri ni odporna na kolero. Pomisleke o predpostavki, da je

revš"ina vzrok kolere,74 pa so imeli tudi v Trstu, kjer so na podlagi opazovanja stanja

v mestu ugotavljali: »... il morbo pestilenziale fece piombare le sue stragi quasi in

misura non minore che sulla classe indigente, sopra quella di persone e famiglie

agiate, presso le quali certamente non a difettosita' delle abitazioni potevasi

attribuirne la violenza. Che se i poveri fossero stati colpiti esclusivamente, o almeno

a preferenza dei benestanti, vi sarebbe stata ragione di attribuirne la causa al difettoso

stato delle loro abitazioni, cio' che oramai non e' piu' concesso dalla evidenza dei fatti

provanti l'opposto.«75 (AST, i.r. Governo (AG), b. 617; n. 11470 / 24863; Trst, 22.

oktober 1836). Vzrok se torej ni skrival (le) v neprijaznih in zanemarjenih revnih

bivališ"ih, "eprav so prav nad njmi ves "as izvajali nadzor. Postajalo je namre" jasno,

da je usoda, kakršno je zarisovala še mo"no skrivnostna kolera, velikokrat lahko

skupna vsem stanovom.

!etudi so se stanovske razlike med kolero glede 'bolezenske dovzetnosti'

deloma za"ele zabrisovati, so na dan prihajale v drugih ozirih. Zlasti opazne so se

razlike med manj in bolj premožnimi kazale pri sami reakciji na nastop bolezni.

Medtem ko so bili dobro stoje"i veliko previdnejši in so ob pojavu sumljivih

simptomov (med katere so sodili prebavne motnje, težka glava, vrtoglavica,

pomanjkanje teka, žol"na driska in bruhanje) takoj poklicali zdravniško pomo", pa se

revnejši niso dali zmotiti pri svojih opravilih in se na slabšanje zdravstvenega stanja

niso pretirano ozirali: »Mentre persistevano questi sintomi, le persone agiate siccome

piu' timorose, chiamavano soccorso e potevano facilmente liberarsene. Ma le genti

misere, gia' per consueto poco curanti della salute, e spinte dal bisogno,

74 A. Briggs celo izpostavi, da je bilo zlasti po letu 1848 (vzporedno z zmanjševanjem stanovskih razlik) veliko manj govora o tem, da kolera izbira žrtve med revnim slojem (Briggs, 1961, 85). 75 »... kužna bolezen je s svojo morijo planila – skoraj v enaki meri kot nad revni sloj – tudi nad bogate osebe in družine, pri katerih vzrok njene silovitosti zagotovo ne more biti pripisan pomanjkljivosti bivališ". !e bi bili siromaki prizadeti izklju"no ali vsaj v ve"ji meri kakor dobrostoje"i, bi bil to dokaz, da se vzrok skriva v pomanjkljivem stanju njihovih bivališ", vendar pa dejstva dokazujejo nasprotno.«

62

continuavano cio' non ostante nelle faticose loro incombenze. Laonde facilmente

peggioravano,«76 to 'brezbrižno' ravnanje opisuje Moulon (1839, 27).

Podobna opažanja je beležil tudi zdravnik Manzoni, ki je v 'izobraženem

razredu' sicer opazil ljudi, ki so se bolezni bali, pa tudi nejeverneže, ki v njen obstoj

niso verjeli. Med ljudmi nizkega stanu pa je bila nasprotno razširjena predvsem

nekakšna brezbrižnost, za katero bi po piš"evem mnenju lahko ti"ala njihova

'kratkovidnost' ali, še verjetneje, 'religiozna resignacija', zaradi katere jih tudi ni bilo

mogo"e prepri"ati, da so prav oni še posebej izpostavljeni škodovanju kolere77 (PAK

KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 132. Koper, 22. november 1836). S to veliko in raznoliko

množico ljudi, ki jo je prevevala kopica razli"nih emocij in ob"utkov, pa so imeli

najve" opravka prav zdravniki, ki so se tako »urili v nekakšni civilni religiji«, saj so

bili v"asih »zavra"ani zaradi nejevernosti, potrti zaradi zasramovanja in žaljenja« in

so se zato morali boriti »s "vrstimi prsmi in trdnim duhom«, pri "emer jih je

spodbujala misel na dolžnost in usmiljenje, "eprav za ceno »bedne krone

neobjokovanega mu"eništva«78 (odlomek iz: Puccinotti: Relazioni della medicina

con l´economia politica, v: PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8).

76 »Ko ti simptomi niso hoteli ponehati, so premožnejše osebe, ker so bolj bojazljive, poklicale pomo" in so se bolezni laže rešile. Ubožno ljudstvo, ki mu je že sicer malo mar za zdravje in ki ga bremeni pomanjkanje, pa je nadaljevalo s svojimi težkimi opravili. Zato se je njihovo stanje zlahka slabšalo.« 77 »La classe educata aveva li suoi timidi, e non mancava di sprezzatori del morbo, d'increduli della sua esistenza non senza accagionare li Medici di mente esalbata, e d'incongruo discernimento. La minuta gente viveva in assoluta indifferenza forse prodotta dal corto vedere, oppure da rassegnazione religiosa, e soltanto si rabristava nello scorgere in sulle prime che il morbo si faceva piu' infesto verso di essa, ne' poteva persuadersi della sua maggiore disposizione a rimanerne colta – Cio' tutto avenne senza clamori, e cosi' fattamente da essere rivelato quasi solo dai medici, e da que tali che piu' vivono, e piu' osservano in mezzo alla societa'.« 78 »Esercitano i medici in questi periodi fatali di umane sciagure direi quesi una religione civile: e benché respinti dalla incredulitá, depressi dalla vilipensione, fra la comune frenesia e rovina essi non tremano, e combattono con forte petto e con animo fermo nella sola idea del dovere e della caritá, benché veggano da una parte una vittoria, che gli uomini cessato il pericolo gli contrastano, e dall´altra apparecchiata la squallida corona d´un illacrimato martinio.«

63

3.6 Slavljenje življenja in strah pred smrtjo

»Ker se je novica o tej novi maski šepetaje razširila, je vstalo sredi množice nekakšno mrmranje, ki je izražalo negodovanje in za!udenje, pa tudi strah, grozo in gnus.« (Poe, 1993, 37)

!e so se tisti z družbenega dna med kolero vdajali resignaciji in bolj kot ne

nekakšni brezbrižnosti, pa sta premožnejše veliko bolj navdajala strah in panika

("eprav se seveda lahko pridružimo Mollatovemu mnenju, da bi bilo trditi, da je bilo

te bolj, one pa manj strah hudih epidemij, povsem nesmiselno; Mollat, 1986, 197).

Smiselnost historiografskega ukvarjanja s strahom kot nezanemarljivi množi"ni

"ustveni reakciji in njegovih družbenih posledicah seveda že zdavnaj ni ve"

vprašljiva; pravo 'kulturno zgodovino strahu', tudi pred nalezljivimi boleznimi, je

denimo podal že Delumeau (1982). Prav strah pa je v "asu kolere veljal za eno od

klju"nih 'nevarnih' emocij, ki "loveško telo napravijo dovzetno za sprejem bolezni.

Nadzorovati "ustva, kot so jeza, žalost, strah, je bilo v profilakti"nem smislu

izrednega pomena, saj so veljala za nezdrava in, že v "asu kuge, še posebej nevarna

(gl. npr. Nutton, 1993; prim. Železnik, 2007, 38). Med eno od epidemij kuge v 17.

stoletju so denimo verjeli, da je bolj od bolezni same grozljiv pravzaprav strah pred

smrtjo in obup, ki se je polastil ljudi, vojaki v 19. stoletju pa naj bi celo bolj kot od

bolezni umirali od samega strahu pred lazaretom, zato naj bi imelo klju"no

psihološko 'pomirjevalno' vlogo odpiranje javnih prostorov – šol, cerkva ter krajev za

zabavo (Izpiski iz: G. H. Schubert: Storia dell'anima, 1830, Gazzetta di Venezia, 6.

oktober 1831).

Ena od razprav, oblikovana prav na podlagi napotkov proti kugi, je celo kot

prvo (moralno) pravilo navajala, da se je potrebno izogniti strahu: »Timor et

contagium unum et idem,« je povzemala Van-Helmontove besede, ki so bile

opremljene s pojasnilom, da so »tisti, ki se bojijo, svojo kri bolj kot drugi izpostavili

bolezni«79 (Norme Levante, 1831, 15–16). To pa naj bi seveda veljalo tudi med

kolero: »Osebe, ki jih ob pogledu na kolerozne navdaja groza, so gotovo pretežno

bolj nagnjene k bolezni,« je pisal denimo Broussais (1832, 9). Logi"na posledica tega

79 »... quelli che temono, hanno gia' disposto il loro sangue a ricevere piu' degli altri il morbo.«

64

strahu je bil seveda beg, a tega so si lahko privoš"ili le tisti, ki so si potovanje mogli

pla"ati sami in so se tudi imeli kam umakniti (bodisi so si lahko pokrili stroške

za"asnega bivanja ali pridobili nadomestno domovanje, tudi zaradi široko

razpredenih socialnih mrež, ki so jim bile pri tem v pomo", kar pa je navadno

sovpadalo s stanom in statusom, zato so bežali predvsem premožniki). O tem dejstvu

je razmišljal tudi Castagna, ko je med tržaško epidemijo leta 1849 opazoval številne

'begunce', ki so silili iz mesta, med njimi pa je prepoznal predvsem take, ki so imeli

kaj pod palcem: »Si rifletta ancora che per esulare da patrio domicilio oggi giorno,

deteriorate essendo, pur troppo, le costumanze delle primiere genti! si ha d'uopo di

danaro, – e di danaro, e si converra' meco che i fuorusciti, anziche' professare

poverta', professavano possidenza; d'onde ne risulta un numero grandemente

inferiore dei rimasti possidenti in Trieste che non dei poveri.«80 (Castagna, 1850, 37).

Val ubežnikov je bilo mogo"e opazovati prakti"no ob vsakem množi"nem

pojavljanju kolere. Leta 1855 naj bi Trst po nekaterih ocenah in poro"anjih v

»izredno množi"ni emigraciji«, zlasti proti Gorici in Ljubljani, zapustilo kar med 20

in 25.000 ljudi (Morpurgo, 1855, 4; prim. Novice, XIII, 59, 25. julij 1855). Še med

zadnjo epidemijo kolere v poznem 19. stoletju so "asopisi spet poro"ali o množi"nem

begu preplašenih Trža"anov in o pogubnem strahu pred boleznijo: »Kolera ni vendar

nikako dobro in zato ljudstvo in vzlasti premožnejši Lahoni iz mesta beže, menda

najve" na Kranjsko. Glejte Kranjci, da je še med vas ne zanesejo! Sicer pa vsi do

sedaj oboleli, zboleli so sicer za kolero, umrli skoro ve" od strahu pred njo.«

(Edinost, 14. julij 1886, št. 56). V tem duhu so zveneli tudi napotki in svarila,

kakršno je na primer tole: »Kolera je sicer huda bolezen, pa še huji je strah pred njo;

in ravno strah je vergel že dosti ljudí v žrelo nemili ptujki. [...] Kdor se kolere preve"

bojí, jo z boje"nostjo že kli"e k sebi. Le toliko naj se je vsak bojí, da pametno živí.«

(Novice, XIII, 57, 18. julij 1855).

Za prepre"evanje strahu pa je (poleg medicinskega diskurza, ki ga je

opredeljeval kot enega od receptivnih pogojev v "loveškem organizmu) služil tudi

moralni oziroma religiozni diskurz. Strah je nosil konotacijo 'nekrepostnosti', zato so

80 »Dandanes velja, da je za izselitev iz domovine, saj so se žal pokvarile stare navade, potreben denar, - in denar, in strinjali se boste z menoj, da so tisti, ki so odšli, bolj opravljali poklic posestnikov kot revežev; iz "esar sledi veliko manjše število posestnikov, ki so v Trstu ostali, "esar pa ni mogo"e re"i za reveže.«

65

marsikje pozivali k pomirjenosti duha in zaupanju v Boga (prim. Forti Messina,

1979, 53) – sploh slednje je že sicer eno temeljnih krš"anskih na"el, ki je v "asu krize

še pridobilo na pomenu. Ve" kot nazorna ponazoritev tega verskega nauka je seveda

že sama svetopisemska prigoda Jezusa in njegovih u"encev ob viharju, ki lepo

prikaže, da strah (seveda je treba to vrsto strahu lo"iti od bogaboje"nosti, ki je v

katolištvu zaželena drža v druga"nih kontekstih) pomeni pomanjkanje vere: »Ko je

[Jezus] stopil v !oln, so šli njegovi u!enci za njim. Na jezeru je nastal velik vihar,

tako da so valovi pokrivali !oln; on pa je spal. Pristopili so k njemu, ga zbudili in

rekli: 'Gospod, reši nas! Izgubljeni smo!' Dejal jim je: 'Kaj se bojite, maloverni?'«

(Mt 8,23–26). Metafori"no prispodobo viharja pa je bilo kaj lahko zamenjati z

aktualno podobo besne"e kolere.

Ob tem se nehote poraja vprašanje, ali je bil strah zaradi kakšnih posebnih,

morda pragmati"nih, razlogov med epidemijo tako nezaželeno "ustvo;81 odgovor na

to skuša med drugimi ponuditi italijanska zgodovinarka Annalucia Forti Messina, ki

pri tem izpostavi vsaj dva aspekta, psihološkega in ekonomskega. !e nekoga

obvladuje strah, namre" ni zmožen racionalne presoje, zato obstaja nevarnost

brezglavega bega, zdravniki in svojci pa nebogljene bolnike prepuš"ajo na milost in

nemilost grozljive bolezni. Druga stvar pa je seveda škoda, ki zaradi preplaha lahko

nastane v gospodarstvu, tej pomembni komponenti razvijajo"ega se kapitalisti"nega

sveta (gl. Forti Messina, 1979, 13).82

(Socialno)psihološka plat nesre" in kolektivno vedenje v izrednih razmerah je

sicer tudi eden od nezanemarljivih vidikov, "e epidemijo razumemo kot nesre"o

oziroma »izredno« stanje. Nekateri razglašajo celo obstoj psihologije epidemij s

sociološko podlago (prim. Strong, 1990), saj, "etudi idealnotipsko, izpostavlja

klju"ne komponente odziva skupnosti na (zlasti nepri"akovano, novo ali posebej

travmati"no) množi"no bolezen. Znani slovenski psiholog M. Poli" (Poli", 1994)

denimo predlaga model poteka družbenih odzivov na nesre"e, ki se v skupnostih kot

stalnica pojavljajo ob množi"nih smrtih. Ta odziv naj bi od strahu prehajal v iskanje

81 J. Bourke (Bourke, 2005) je denimo dokazala, da je možno pisati tudi kulturno zgodovino "ustev, kot jo opisuje P. Burke (2007, 125–128) med svojimi kulturnimi zgodovinami. Na seznamu slednjih je tudi zgodovina percepcij (in "utnih zaznav), kamor je mogo"e uvrstiti tudi Corbina in njegovo zgodovino vonjav (Burke, 2007, 128–130). 82 Nenazadnje pa strah hrani tudi sovražnost, zlasti proti dolo"enim družbenim skupinam; zaradi njega lahko nastanejo nemiri ipd., kar je zatiralce strahu lahko upravi"eno skrbelo (Forti Messina, 1979, 81; za primere študij o izgredih med kolero gl. Evans, 1995; Gill et al., 2001, ipd.).

66

razlage in akcijo ter tudi kolektivno dezorientacijo, s paniko povezano stigmatizacijo,

moraliziranje, izogibanje, segregacijo in podobne prakse, ki trajajo vse dokler

skupnost ne razvije rutiniziranega odzivanja na bolezen oziroma dokler bolezen ni

normalizirana in institucionalizirana (z vsemi pripadajo"imi praksami vred), nato pa

je ("e kot biološka nevarnost izgine) pogosto vklju"ena v kolektivno memorijo ipd.

Morda bi na sam za"etek niza teh reakcij lahko dodali tudi 'zanikanje'. Thomas

Mann je kot ozadje zgodbe v svojem romanu Smrt v Benetkah orisal stanje v mestu,

ki se mu je nevarno približevala epidemija, a tega nih"e ni hotel priznati: »Po vogalih

so bili nalepljeni tiskani razglasi, s katerimi so mestni o"etje svarili prebivalstvo, naj

spri"o nekih obolenj gastri"nega sistema – ob takem vremenu obi"ajnih – ne uživa

ostrig in školjk, prav tako tudi ne vode iz kanalov. O"itno je razglas nekaj olepševal«

(Mann, 2004, 65). Tudi – na državni ravni veljavni – pravilnik, datiran s 15.

avgustom 1848, ki je predstavljal temelj za kar nekaj nadaljnjih epidemij, je kot prvo

pomembno zadevo navajal odstranitev vzrokov bolezni oziroma dejavnikov, za

katere so tedaj smatrali, da pospešujejo njeno širjenje. To je vklju"evalo pou"evanje

ljudi glede dieteti"nih pravil (tega naj bi opravljali župniki, zdravniki, ranocelniki,

na"elniki "etrti,...) ter skrb za pomirjanje duha in odganjanje strahu. Iz istega razloga

je bilo potrebno pazljivo opisovati tudi kolero samo, in sicer na na"in, ki ne bi

povzro"al panike in pretirane zaskrbljenosti: »Per conseguenza si dovra' dichiarare il

Colera una malattia indigena, e non una straniera pestilenziale, che deriva dalle

esterne dannose influenze dalla condizione delle stagioni, della temperatura ecc. e si

dovra' descriverla come una malattia simile alla solita dissenteria«.83 Z istim

pravilnikom je bila uradno potrjena tudi zamejitev cerkvenega zvonjenja in prepoved

bu"nih pogrebnih ceremonij, s "imer bi se prepre"ilo – kaj drugega kot strah

(Regolamento Procedura, 1848).

Strahu se med epidemijami skozi 19. stoletje namre" ni le 'discipliniralo',

temve" tudi druga"e prepre"evalo, kar pa je bilo najlaže po"eti prav s prikrivanjem

resnice in podaljševanjem vtisa, da kolera v resnici (še) ne predstavlja tako hude

grožnje splošnemu zdravju. Edino s tega zornega kota postaja razumljivejše tudi

pismo, ki ga je okrajni komisariat poslal koprskemu zdravniku-kirurgu Manzoniju, s

83 »Zato se mora kolero razglasiti za doma"o, ne pa za kužno tujo bolezen, ki izvira iz nevarnih zunanjih vplivov, iz sezonskih in temperaturnih okoliš"in itd. in jo je treba opisovati kot bolezen podobno obi"ajni griži.«

67

katerim je bilo slednjemu jasno dano vedeti, da mora biti pri uporabi besede 'kolera'

previdnejši; namesto te naj raje uporablja oznako 'male ordinario' (pripisan je tudi

namen: prepre"iti preplah in strah84), poleg tega pa bi bilo naravnost nezaslišano, "e

bi pomotoma prišlo do zamenjave kake preproste in obi"ajne bolezni s strašljivo in

paniko povzro"ajo"o kolero – neupoštevanje tega, še piše v pismu, bi zdravnika

lahko stalo licence ... (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; Koper, 29. oktober 1832; Koper,

29. oktober 1832). Jasno je, da so bili zdravstveni in politi"ni organi na poziciji tistih,

ki 'vedo ve"'; z informacijami o koleri, ki so jih imeli na razpolago, so nato lahko

upravljali tako, kot so želeli. Napotki, namenjeni avtoritetam, so se namre" deloma

razlikovali od napotkov, ki so bili nato podani ljudstvu, saj niso vselej razkrivali

vsega. Ob tem se raziskovalcu nehote prikrade na misel skorajda 'hereti"ni' pomislek,

ali niso oblasti tudi zdravnikov držale v šahu in s podpiranjem teorije o

nenalezljivosti kolere skušale prepre"iti, da zdravniki in varuhi zdravja iz strahu pred

okužbo ne bi zapuš"ali bolnikov ... Zanikanje okuženja je bilo namre" nujno tako

zaradi ekonomskih kot tudi socialnih in filantropskih razlogov (Forti Messina, 1979,

13). Kljub temu pa so tudi zdravniki sami zelo kmalu, "eprav pritajeno (»sotto

voce«) in s težkim srcem, za"eli izgovarjati besedo 'okužba' (Moulon, 1839, 12).

84 »... prevenire lo spavento ed il timore.«

68

4. EPIDEMIJA V LETU 1849

»Odioso orribil ospite, D'indole cruda e fiera, Invase inesorabile Tremante Europa intera.« (Jasbitz, 1849; odlomek)

Naslednja epidemija je bila po splošnem prepri"anju del tretje pandemije

kolere, ki se je iz Indije že v letu 1839 z angleškimi vojaškimi enotami razširila na

Afganistan, leta 1840 pa na Kitajsko. Med letoma 1844–1845 je prodrla v Perzijo in

osrednjo Azijo, nato so se njene poti razdelile; ena je šla proti Rusiji, druga po

Anatoliji preko !rnega morja, nato v Gr"ijo. Iz ruske smeri ali z Balkanskega

polotoka je val dosegel tudi Avstrijsko cesarstvo in nato Italijo ter Španijo in

Francijo. Tretja pot je šla iz Irana preko Mezopotamije in Kaspijskega morja, nato

proti Meki in Medini. Razsajala je tudi po Konstantinoplu in se v letu 'pomladi

narodov' pomikala vse do Arabije, Poljske in Švedske, potem pa dosegla Berlin,

Hamburg in Holandijo, nato pa še London in Edinburgh ter Pariz. Medtem je

pre"kala tudi Atlantik. V letu 1850 je prodrla še v severno Afriko, mnoga obmo"ja

pa je 'oblegala' še v letih 1851–1852 (Kiple, 1994, 647; Speziale, 2002, 40; prim. tudi

De Goracuchi, 1850, 52). Del Avstrijskega cesarstva je kolera oplazila že

'revolucionarnega' leta 1848, mo"neje pa se je razširila leto kasneje, ko je poleg Istre

in Trsta zajela tudi Goriško, Kranjsko, Koroško, Spodnjo Avstrijo, Moravsko, !eško,

Šlezijo, Galicijo, Ogrsko itd. (Krebs, 1941, 6; prim. Keber, 2007, 77). Do te

epidemije naj bi sicer prišlo predvsem tam, kjer so potekali klju"ni dogodki,

povezani z nacionalno revolucijo in osamosvojitvenimi vojnami, torej zlasti v

Venetu, avstrijski Lombardiji in v Istri (Tognotti, 2000, 169).

69

4.1 Ravnanje po zgledu prve epidemije

Glavar Avstrijskega primorja Herberstein je leta 1849 nagovarjal prebivalce

Trsta, Istre in Goriškega s pomirjujo"im: »Kolera se nam ponovno približuje, vendar

manj silovito in intenzivno kot leta 1836« (AST, i.r. Governo (AP), b. 66, Trst, 10.

septemer 1849), kljub temu, da naj kolera ne bi bila tako groze"a kot prvi", njegovo

sporo"ilo poziva k zmernemu življenju, izogibanju pretiranega uživanja nekaterih

živil (vino, pivo, kava, "aj, sladoled, mle"ni in drugi napitki, ...)85 ter navadam

(kajenje), predvsem pa poudari pomen poguma, ki da je najboljši prezervativ proti

koleri. »Nar gotovši pomo"ki zoper kolero, de "loveka ne napade, so: zmérno živeti

v jedi in pija"i, prehlajenja se varovati, in bolezni se ne bati. Kdor se tega trojniga

zvesto derži, se nima kolere bati, in "eravno ga driska napade, jo bo zdravnikova

pomo" kmalo pregnala,« pravi tudi Tolažba v koleri, objavljena v ljubljanskih

Novicah (Novice, VII, 39, 26. september 1849; Tolažba v koleri). Temeljno vodilo

ob koleri, ki so jo ljudje sedaj že poznali in so zato tudi natanko vedeli, kaj lahko

pri"akujejo, pa je seveda ostajalo preganjanje strahu: »Treba je tedej, de se te ptuje

gostinje, ki nas je že enkrat obiskala, zdej ko vdrugi" pride, ne vstrašimo.« (Novice,

VII, 28, 11. julij 1849; Kakó se kolere ogibati, in kakó takrat živeti, de bo práv).

Pomirjenost duše (torej odsotnost »vsake jeze, hudovanja, tarnanja in strahú«),

kakršno so "islali že v anti"ni medicini, naj bi tudi sicer prepre"evala bolezni: »Dušni

pokoj je nar posebniši in nar gotovši angelj varh vsih ljudi zoper vse bolezni«. Tisti,

ki take pomirjenosti niso zmožni, pa jih je bolezni upravi"eno strah, pišejo v

Novicah: »Kteri se bolezni silno bojé, nej se vsiga varjejo, kar bi jim bolezin

naklju"iti utegnilo. To se jim resno svetuje. Pa še bolj se bodo varovali, "e svoj

prevelik strah in boje"nost s prepri"anjem ob mo" denejo, de je ložeje mogo"e, z

natanj"nim spolnovanjem imenovanih vodil in s pravnim življenjem bolezni oditi,

kakor "e se v neprenehanim strahú živí, po vsih zoperbolezinskih pomo"kih roke

stegajo, nenavadno strahama živi in v zapertim spridenim zraku prebiva.« (Novice,

85 Tudi v nekem drugem so"asnem priporo"ilu se omenja »disordini dietetici, raffredamenti ed affezioni d'animo; specialmente per conseguenza di abuso delle bibite spiritose o di eccitanti, quali sarebbero: vino bollito, zuppa di vino, caffé nero, rum, acquavite, cannella, goccie di Hoffmann, ecc.«, obenem pa se opozarja na neu"inkovitost oziroma celo škodljivost mnogih prezervativov, ki so jih v tistem "asu oglaševali, zato se »njihova raba resno odsvetuje«: »Tutti i rimedi preservativi decantati ed offerti in vendita per mezzo dei pubblici fogli, si sono finora dimostrati infruttuosi, e molti persino dannosi, per cui si consiglia seriamente a non farne uso« (Istruzione Cholera, 1849).

70

VII, 28, 11. julij 1849; prim. Istruzione Cholera, 1849). Prestrašenost je bila torej

tista šibkost, ki ni omogo"ala racionalnega ravnanja in ustreznega ukrepanja ob

nastopu bolezni, temve" je prinašala le pasivno predajanje prihajajo"emu zlu in

brezglavo pani"no ravnanje.

Poleg razli"nih tolažilnih argumentov, s katerimi so oblasti želele pomiriti

prestrašeno prebivalstvo, "eš da kolera ni tako huda bolezen, kot se zdi, ter da se ji je

s preprostimi preventivnimi metodami mogo"e izogniti, so nekateri skušali zanikati

tudi njeno nalezljivost (ki v tem "asu tako ali tako še zdale" ni bila sprejeta doktrina).

Tako je v Novicah tega leta mogo"e prebrati: »Kolere nalésti, naj se nih"e ne boji;

kolera je malo kdaj nalezljiva« (Novice, VII, 39, 26. september 1849; Tolažba v

koleri). Na drugi strani pa so se pojavljale tudi temu povsem kontradiktorne trditve,

posledica protislovij, ki jih je za seboj puš"ala enigmati"na kolera.

4.2 Kontagioznost da ali ne?

»E' il Cholera una malattia epidemica o contagiosa? Punto importantissimo io dico questo, ne' da passarsi sotto silenzio perche' d'interesse per la pubblica salute.« (Saraval, 1836)

Razprava o (ne)nalezljivosti, ki se je za"ela že takoj po prodoru kolere v

Evropo, se je sredi stoletja intenzivno nadaljevala, kakor so se nadaljevala tudi

ugibanja o tem, kaj kolero povzro"a. Bolezen je namre" ubirala nerazumljive poti;

enkrat je udarila, ko (in kjer) je bilo najmanj pri"akovati, drugi" pa je ni bilo od

nikoder, "eprav se je zdelo, da so zanjo pripravljeni prav vsi pogoji. Kako tudi

razložiti dejstvo, da so nekateri kraji kljub bližini žariš" okužbe ostali skorajda

nedotaknjeni ali pa je v njih zbolel kve"jemu kak prišlek?, so se spraševale u"ene

glave v sredi 19. stoletja. Tak primer je bila leta 1849 Izola, ki sta jo obkrožala

okužena Koper in Piran, pa tudi Buje, ki stojijo na gri"ku in od koder je mogo"e hitro

priti do Umaga, Vižinade in Pirana – tedaj okuženih mest, ki so jih dnevno

obiskovali bujski trgovci. Obenem je v Bujah preno"evala skupina vojakov, med

katerimi jih je v Trstu nekaj umrlo prav za kolero. In kako je mogo"e, da so nekatere

vasice na obmo"ju Goriške in Gradiške ter gorskega pasu, ki ju obkroža, ostale

71

'imune' kljub temu, da so tja pribežali mnogi iz okuženega Trsta? (De Goracuchi,

1850, 48).

V Izoli je denimo za kolero umrla ena sama oseba, pa še ta je prišla iz

sosednjega Kopra, drugi prebivalci pa so jo odnesli brez posledic, "eprav v mestu

bojda niso izvajali nobenih posebnih zdravstvenih ukrepov. Ko je bolezen hudo

razsajala v Trstu, pa so številni ljudje na parnikih, ne le proti Levanti, temve" tudi za

Ancono, kjer je bila nameš"ena avstrijska vojska, zboleli in tudi umrli za kolero,

preživeli potniki pa kolere niso zanesli na obmo"ja, kjer so pristale njihove ladje, je

leto kasneje prepri"ljivo opisoval De Goracuchi (1850, 61) v svoji študiji o koleri.

Mnoge osebe, ki so imele stik z ljudmi ali re"mi iz okuženih krajev, naj se bolezni ne

bi nalezle (De Goracuchi, 1850, 81). Skratka, po njegovem mnenju dokazi za

prenašanje kolere preko stika niso obstajali, zato je bila edina možna razlaga posebna

sprememba ozra"ja, do katere pa ni nujno prišlo v vseh krajih. Tudi prihod vojakov

naj ne bi bil povezan s prenosom kolere, temve" naj bi le sovpadal s preoblikovanjem

stanja ozra"ja, ki je že pred tem kazalo slabe znake in netilo "revesne bolezni. Te naj

bi se v kolero razvile pri tistih, ki naj bi imeli predispozicijo oziroma ugodne pogoje

zanjo (De Goracuchi, 1850, 62).

Omenjeni zdravnik postreže še s kopico 'dokazov' o nenalezljivosti kolere, v

katero je bil, kot kaže, trdno prepri"an.86 Kako bi sicer, "e ne z nenalezljivostjo,

razložili tudi to, je menil, da je vseh 40 ljudi (z izjemo enega, ki se je najedel fig in

napil mladega vina in potem postal 'žrtev svoje nepremišljenosti'), ki so se v Trstu

dva meseca ukvarjali s pokopavanjem umrlih (pogosto kar brez krst), ostalo zdravih?

Kar pa je pisca še najbolj presene"alo, je bila nedotaknjenost družine Giovannija

Battiste Bianchinija,87 "uvaja 'mrliške vežice' pri sv. Justu, saj bi se – "e bi bila

kolera nalezljiva – zaradi smradu, ki se je širil od preštevilnih trupel (temu je bil

"uvaj izpostavljen dan in no"), gotovo nalezel vsaj kateri od njegovih sedmih otrok,

ki so se "ez dan pogosto kar med krstami igrali skrivalnice, pono"i pa so spali poleg

svojih staršev (De Goracuchi, 1850, 89–90). Za nenalezljivost kolere (v nasprotju s

kugo, ki naj bi bila nalezljiva bolezen par excellence, saj se prenaša preko

86 Da kolera v nobene primeru ni nalezljiva, je zatrjeval še leta 1861, zato je priporo"al: »in vece di pensare a segregazioni, si procuri ai bisognosi buoni letti, buone vesti, buon nutrimento; si abbia cura che le abitazioni sieno nette e ventilate, che lo spirito non sia depresso« (Goracuchi, 1861, 300). 87 Tega priimka res ni na seznamu koleroznih (umrlih) leta 1849 (Schema Nomi, 1849).

72

'direktnega' stika) naj bi torej obstajalo ogromno dokazov, pa tudi pojave, ki naj bi

navidezno pri"ali o tem, da je kolera nalezljiva, je bilo po Goracuchijevih besedah

mogo"e razložiti z argumenti, ki so govorili o nasprotnem. Pogosto se je denimo

zgodilo, da so hkrati ali drug za drugim zboleli številni "lani neke družine (v resnici

seveda prav zaradi nalezljivosti kolere), vendar pa naj bi bilo z njegovega vidika to

mogo"e delno razlagati z moralnimi vplivi, delno pa z na"inom njihovega življenja,

na primer prehranjevanjem ali bivanjskimi pogoji (nezra"na bivališ"a), ter seveda z

naravnimi dispozicijami, ki so "lanom iste družine navadno skupne (De Goracuchi,

1850, 87). Na drugi strani je bil De Goracuchi med kakimi petimi ali šestimi

osebami, ki so ležale na istem ležiš"u, navadno pri"a smrti ene od njih, "e je tam celo

no" ležalo tudi truplo umrlega za kolero, kar pa po njegovem mnenju ni bilo

posledica stika, temve" splošne umazanije, slabe prehrane in revš"ine; bil pa naj bi

pri"a tudi temu, kako je okužena mati tik pred smrtjo ponudila prsi svojemu otro"i"u,

ta pa se kolere od nje ni nalezel (De Goracuchi, 1850, 88). Nenazadnje so se mnogi

ljudje od svojih umirajo"ih bližnjih poslavljali s poljubi, a zaradi tega niso dobili

kolere: »Non pochi applicarono la bocca aperta su quella del choleroso per respirare

l'alito emesso dal paziente; e figli, e sposi, e genitori dolenti diedero l'estremo addio

ai lor cari coll'imprimere baci sulle gelide labbra degli agonizzanti. E tutto ciò fu

fatto le tante volte senza che ne sia derivata alcuna conseguenza funesta.« (De

Goracuchi, 1850, 89).88 So pa v"asih zboleli tudi tisti, ki niso imeli neposrednega

stika z bolnimi, kakor na primer posadke nekaterih ladij, ki so odplule iz zdravih

krajev, po dolgem potovanju pa so samo prešle istrske obale, ljudje na krovu pa so že

dobili zna"ilno kolerozno drisko, ne da bi imeli stike s komerkoli na obali; pisec, ki

je bil zaprisežen zagovornik miazmati"ne teorije, je razlago seveda iskal v slabem

zraku, saj naj bi ladje vstopile v 'kolerozno ozra"je' (De Goracuchi, 1850, 55).

Seveda pa Alessandro De Goracuchi ni bil edini zagrizen privrženec

antikontagionizma; nenazadnje je bila ta teorija v tem "asu prevladujo"a pri

razlaganju kolere. V Novicah je bilo tudi leta 1855 mogo"e prebrati tole: »... ker

88 »Ni bilo malo takih, ki so svoja pritisnili na usta koleroznih in s tem vdihnili pacientov zadah; žalostni otroci, zaro"enci, starši so s poljubi na ledene ustnice svojim umirajo"im dragim poslali poslednji pozdrav. In vse to se je zgodilo tolikokrat, brez kakršnihkoli pogubnih posledic.« Ganljive zgodbe o dokon"nem slovesu od bližnjih, ki se niso hoteli lo"iti, se sicer pripovedujejo bolj med vrsticami in opombami, kakršen je tale zdravnikov komentar iz leta 1849: »Maria (39) in Antonio (42) Savis; Maria era algida, Antonio non ancora, ambidue in un letto, volli separarli, fu invano, sostennero la coléra da amorosi conjugi nello stesso letto.« (Castagna, 1850, 125).

73

kolera ni kakor turška kuga, ktero "lovek, ako še tako skerbno živí, naleze od

"loveka, ako ž njim ali z drugimi okuženimi stvarmi v dotiko pride. Res je sicer, da

kolere še popolnoma ne poznamo, vendar marsikaj smo zasledili že o njenih

lastnostih, in to je zdaj gotovo, da se ne more šteti med posebno nalezljive bolezni,

ker ravno tisti ljudjé, ki imajo no" in dan z bolniki naj ve" opraviti, zdravniki in

duhovni, ne merjó bolj pogostoma kakor drugi, ki nikoli ne pridejo k bolniku. S tem

pa no"emo re"i, da bi se prav nikoli ne nalezla kolera; zakaj bi se ona ne nalezla, "e

se že v"asih navadna griža in mnoge druge navadne bolezni nalezejo, ako so zdravi z

bolniki v tesnih sopar"nih sobah natla"eni, in sapo, pot in druge bolne ognjuske njih

sopejo. / Kužnina kolere tako reko" bolj v podnebnem zraku (vremenu) ti"í, kar se iz

tega "uti, da o tacih "asih, kadar v kakošnem kraji kolera ljudí morí, tudi ve"ina

druzih toži, da jim po trebuhu krulji, da jih rado na mehko žene itd.« (Novice, XIII,

57, 18. julij 1855).

Podobnega mnenja je bil denimo tudi Augusto Guastalla, zdravnik, ki je med

epidemijo leta 1849 celo pobegnil iz Trsta na 'boljši zrak'. Do kolere je zavzel

zanimivo stališ"e, in sicer naj bi ta bolezen samo ob"asno prevzela kužni zna"aj,

vendar pa naj se ne bi prenašala preko ljudi in stvari: »Ma una malattia epidemica

divenuta anche temporariamente contagiosa nel luogo ove infieriva, non e' mai atta

ad essere trasportata in altro paese colle persone o cogli oggetti, che ne sono

suscettibili«89 (Guastalla v: Castagna, 1850, 46). Giovanni Castagna, ki je Guastallo

ostro kritiziral in mu o"ital številna protislovja, je bil kontagionisti"nemu pogledu

nekoliko bolj naklonjen. Ni pa verjel v sicer redke teorije (ki so v tem "asu ob"asno

prikapljale z razli"nih koncev)90 o neznatnih, predobstoje"ih bitjih, ki naj bi šele po

prihodu v telo izzvala bolezen, torej v teorije, ki so šle še korak dlje in skušale

razložiti, kaj pravzaprav je kužnina, ki se (najsibo preko re"i ali preko zraka) 'seli' z

bolnega na zdravega "loveka. Castagna je bil do teh trditev mo"no skepti"en in je

cini"no, "e ne že kar zajedljivo, o teh s prostim o"esom nevidnih 'živalicah' in o tuji

medicinski misli nasploh razpredal: »Se preesistenti al morbo, dovrebbero in

qualsiasi quartiere non molto distante da colérosi essere riperibili. O forse seguono le

89 »Vendar se epidemi"na bolezen, ki je za"asno postala tudi kužna v kraju, kjer je razsajala, ni nikoli zmožna prenašati v druge dežele preko ljudi ali dovzetnih predmetov.« 90 Omenja se denimo angleški zdravnik dr. Brittan, o"itno zagovornik 'teorije o kužnih klicah' (t.i. germ theory).

74

leggi della simpatia? Credo bene che i medici inglesi gittassero opera e naso nel

rintracciarli negli escrementi solidi d'uomini sani. Probabilmente i loro pretesi

vermiciattoli altrimenti non erano che infusorî, che si riproducono nei fluidi.«91

(Castagna, 1850, 56). O recepciji teh pogumnih teorij v prostoru Avstrijskega

primorja je težko povedati kaj ve", kot to, da so bili tukajšnji medicinski teoretiki (in

praktiki) veliko bolj naklonjeni prevladujo"im miselnim tokovom, povezanim z

etiologijo in širjenjem kolere preko zraka, mikroskopsko majhna bitja pa so se zdela

v tem "asu še preve" drzna in manj verjetna, v"asih celo absurdna predpostavka.

Kljub temu pa so nekateri nekoliko oponirali 'uradnemu' prepri"anju o neodvisnih

miazmah in so se o"itno nekoliko bolj nagibali h kontagionizmu. To namre" izpri"uje

de Manzonijeva izjava v poro"ilu o epidemiji, da skoraj vsi zdravniki v okraju »bolj

ali manj odprto in odkrito sprejemajo obstoj okuženja«92 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8;

9. 9. 1849), le dr. Schmutz (in tudi dr. Linder iz Pirana) se delno nagibata k

'elektromagneti"nim' doktrinam, dr. Madonizza, ki deluje v Miljah, pa priznava

»mobilno miazmo, ki se širi preko ozra"ja«, in se od bolnih na zdrave prenaša zlasti

preko izparin, ki vejejo iz teles bolnikov, njihovih iztrebkov in predmetov ter iz

trupel koleroznih (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; 9. 9. 1849). V tem pogledu pa se

miazmati"na teorija in doktrina nalezljivosti ne izklju"ujeta povsem in meja med

njima ni vselej jasna. Prva namre" v nekaterih primerih ne zanika kontagionisti"nega

prepri"anja o nalezljivosti kolere, temve" 'nalezenje' razume kot proces, ki lahko

poteka tudi preko kužnega zraka in izparin. Zato je morda bolje govoriti o dihotomiji

kontagionizem – antikontagionizem, del enega ali drugega pa je lahko tudi teorija o

miazmah.

91 »!e [ta bitjeca] obstajajo pred boleznijo, bi morala biti izsledljiva v katerikoli mestni "etrti v bližini koleroznih bolnikov. Ali se morda ravnajo po na"elu simpatije? Prav rad verjamem, da bi angleški zdravniki vtaknili svoje prizadevanje in nos tudi v trde iztrebke zdravih ljudi, da bi jih našli. Sicer pa njihova domnevna "rvad najbrž ni ni" drugega kot migetalkarji, ki se razmnožujejo v teko"inah.« 92 »Tutti i medici del distretto piu' o menoapertamente e schiettamente ammettono il contagio.«

75

4.3 !ezmernost, pijan"evanje in nemorala kot dispozicije za kolero

»Ni! zdravega ni na mojem mesu zaradi tvoje togote, ni miru na mojih kosteh zaradi mojega greha« (Ps 38, 4)

V etiološkem pojmovanju kolere v 19. stoletju pa prenos bolezni preko miazme

ali kužnine ni zadostoval za manifestacijo bolezni. Tu so bili še številni drugi

dejavniki, ki so bili za kolero ugodnejši ali manj ugoden teren. Napotki so vsevprek

svetovali izogibanje nezmernosti,93 h kateri so bili – z religioznimi retori"nimi

argumenti – pozvani še zlasti 'neomikani' nižji sloji: »Ljubi kmetje! spomnite se, de

silo preve" jesti in preve" piti, je požrešnost in samogoltnost. Požrešnost pa je

poglaviten greh, ki duši in telesu škodo naredi; truplu bolezen napravi in dušo

omami. To nam skušnja kaže in s. pismo poterdi: 'Ne bodi per nobeni pojedni

samogoltin, in ne požêli vsaciga jedila: zakaj preobilno žertje bolezen prinese, in

požrešnost klanje v trebuhu (kolero) napravi [...] Sir. 37, 32–34'.«94 (Novice, III, 34,

1845). Nagovarjanje k trezni zmernosti v jeda"i in pija"i pa se je pojavljalo tudi v

uradnih napotkih za ravnanje med epidemijo kot eno temeljnih na"el preventive

(Istruzione Cholera, 1849).

Marsikaterega pisca je zmotila predvsem nezaželena navada prekomernega

pitja alkohola, v kateri so videli idealen predpogoj za napad kolere.95 Škodljivost

pijanosti je v mnogih napotkih združena v medicinski diskurz, ki je to osovraženo

navado razlagal kot razkroj "loveške morale, kar naj bi vplivalo na to, da je

posameznik, ki se je vdajal pija"i, postal dovzetnejši za bolezen:96 »Zmerno vživanje

93 Denimo: »varovati se nezmernosti (nezmasnosti) to je, ne "ez nemo" se najesti in ne napiti« (Novice, l. 3, št. 34, 1845). 94 Sodobni prevod svetopisemskega odlomka se glasi: »Pri nobeni pojedini ne bodi nezmeren, ne hlastaj po jedeh. / Preobilne jedi bodo namre" prinesle bolezen, nezmernost pripelje do bljuvanja. / Zaradi nezmernosti jih je že veliko umrlo, kdor pa je pazljiv, si podaljša življenje« (Sir 37, 29–31). Kolera v oklepaju je seveda dodana, da bi bil citat v tistem "asu kar najbolj aktualiziran in da bi dosegel "imboljši (vzgojni) u"inek. 95 Tudi 'Napotek ljudstvu' je leta 1849 v Trstu opozarjal: »Fu altra volta raccomandata la temperanza e la sobrietá qual preservativo principale contro il cholera. Tristi esperienze peró inducono la sottoscritta Commissione [Commissione centrale di Sanitá] a richiamare nuovamente quel salutare consiglio alla memoria della popolazione, giacché si sono verificati diversi casi di cholera e di successiva morte in seguito all'abuso del vino e delle bibite spiritose.« (Consiglio al Popolo, 1849). 96 Danes je znano, da bakterija, ki povzro"a kolero, v alkoholu ne more preživeti, zato bi bila neposredna okužba preko vina nemogo"a, vsekakor pa tu ne gre spregledati preventive kot celote in (iz tradicije anti"ne dietetike izvirajo"ega) pojmovanja dovzetnosti za bolezni nasploh.

76

žganih pija" se zamore samo temu pripustiti, ki jih je vajen. Ni" pa ni o koleri

nevarnišiga kakor pijanost in skušnja je pokazala, de je kolera ljudí, ki so bili

pijan"evanju vdani, v pijanosti naglama napadla in v malih urah skorej vse

pomorila.« (Novice, VII, 28, 11. julij 1849; prim. tudi Istruzione Cholera, 1849).

Žalostno zdravstveno stanje leta 1849 naj bi prisililo zdravstveno komisijo,

kakor je navedeno v naslednjem, ljudstvu namenjenem napotku, da ponovno pozove

k treznosti in zmernosti prebivalcev tržaškega okraja, saj naj bi mnogi umirali za

kolero prav zaradi zlorabe vina in žganih pija": »E' falsa l'idea, che l'uso del vino o

dei liquori oltre l'ordinario preservino contro il male; l'uso insolito o l'abuso ne e'

anzi di sovente la causa. / Chi con un metodo di vita temperato si ritira di buon ora

alla sera in grembo alla sua famiglia puo' sperare col benefico riposo della notte di

restituirsi nell'indomani al suo travaglio, non pero' cosi' quello, che grozzovigliando

la notte, si logora la vita e si rende piu' che mai suscettibile all'influenza micidiale del

morbo.«97 (Consiglio al Popolo, 1849).

Ravno zato, ker naj bi neredi med nižjimi sloji, ki so bili posledica obi"ajnega

nedeljskega in ponedeljkovega popivanja,98 povzro"ili ve"anje števila obolelih za

kolero, je bil oktobra tega leta izdan odlok o zapiranju kr"em in trgovin z žganimi

pija"ami med epidemijo že ob 9., gostiln in kavarn pa ob 11. uri zve"er99 (AST, i.r.

Governo (AP), b. 66; n. 4847; commissione centrale di sanità; Trst, 12. oktober

1849). Seveda ne gre spregledati dejstva, da so epidemije kolere pogosto sovpadale s

"asom trgatve in novega vina, saj so se zaradi (za množenje bakterije kolere)

ustreznih temperatur in koli"ine vlage navadno pojavljale v poznem poletnem ali

jesenskem "asu. In prav novo vino, še zlasti v (pre)velikih koli"inah, naj bi bilo še

97 »Napa"no je smatrati, da raba vina in likerjev š"iti pred boleznijo; nenavadna raba ali zloraba je nasprotno pogosto prav njen vzrok. / Kdor se z zmernim na"inom življenja ob pametni uri vrne v družinsko naro"je, si lahko nadeja dobrodejnega no"nega po"itka in obnovitve mo"i za delo naslednjega dne, nasprotno pa si tisti, ki pono"uje, kvari življenje in se bolj kot kdajkoli izpostavlja pogubnemu vplivu bolezni.« 98 Pa tudi prazni"nega. Ob takih dneh so se ljudje še zlasti radi zadrževali v gostiš"ih in kr"mah. Tako so Novice leta 1855 po velikem šmarnu objavile tržaško vest: »Od "etertka je pri nas spet nekoliko ve" ljudi za kolero zbolelo, in berž ko ne zavoljo tega, ker v praznicah (v sredo je bil praznik) ljudje radi v gostivnice zahajajo in preve" jedó in pijó ...« (Novice, XIII, 67, 1855). 99 »Non puo' pero' negare la Commissione, che i disordini nella classe bassa durante la domenica ed il lunedi, specialmente nel consumo delle bibite spiritose e del vino, producano nei giorni appresso aumento nei casi della malattia, ed appoggiandosi percio' sul cenno avuto da codest'Eccelso Presidio col riv. 'dispaccio 10 corr. N. 4806 la Commissione e' passata di concerto coll'I.r. Direzione di Polizia per la pubblicazione dell'ordine, che d'ora innanzi le osterie e le botteghe de'spiriti durante l'epidemia debban chiudersi alle ore 9, le trattorie e le caffettarie alle ore 11 di sera.«

77

posebej nevarno za zdravje, v kar so bili trdno prepri"ani tudi med zadnjo epidemijo

kolere v 80. letih 19. stoletja: »Novo vino gotovo nekaj pospešuje bolezen, ker naši

ljudje ne poznajo zmernosti« (Edinost, 13. oktober 1886, št. 82). Vsekakor ni

mogo"e zaobiti moralnega diskurza, ki se je spretno spletal okrog zdravstvenih

tematik in s katerim se je ustvarjala nekakšna medikalizacija zlorabe alkohola kot

pere"e teme in izseka družbene problematike celotnega stoletja. »Pijan"evanje je tista

strupena kuga, ki toliko hudiga, toliko škode tudi "ez našo deželo pervle"e, de se

skorej práv natanjko popisati ne da,« so denimo tarnale Bleiweisove Novice (Novice,

V, 7, 1847; Pijan"evanje – huda "loveška kuga).

Protagonist v nekem sodnem postopku, ki ga v enem od svojih prispevkov

analizira Andrej Studen, in že kar stereotipen primer podeželskega pijanca100 –

pripadnika nižjega stanu –, je s tem, ko je nenehno segal po žganju, »prestopil

odlo"ilno razmejitveno "rto, ki je v 19. stoletju lo"evala meš"ane od nemeš"anov«

(Studen, 2007, 120; prim. z najnovejšo monografsko obravnavo te problematike;

Studen, 2009), takih primerov pa je bilo seveda še veliko. Moraliziranje okrog

pijanosti je namre" predstavljalo enega od na"inov zarisovanja razlik in distanciranja

mestnega, 'civiliziranega' in omikanega od nemestnega ter nemeš"anskega sveta, ki

je prvemu predstavljal pravo nasprotje in od katerega se je meš"anstvo želelo v vsem

kar najbolj razlikovati. Verjetno pa tega diskurza ni mogo"e iztrgati niti iz konteksta

industrializacije in novo oblikujo"ega se delavskega razreda ter z njim povezanega

na"ina življenja, v katerega je bila neizbežno vklju"ena problematika pogostega

popivanja (prim. Verginella, 1993).

Popivanje in iskanje utehe v 'nezmernem' uživanju opojnih pija", ki ju je bilo,

mimogrede, še toliko bolj pri"akovati zaradi strahu pred epidemijo, pa ni bilo edina

med škodljivimi razvadami, ki naj bi v "loveškem organizmu pripravile ugoden teren

za kolero. Osebno nagnjenost k tej bolezni »se z vsem pospešuje, kar slabi zdravje

sploh in zmožnost braniti se neugodnim vpljivom, slab zrak, slaba ali nezadostna

hrana, neprimerna obleka, zanemarjeno telesno snaženje,« piše v enem od 'podukov'

iz druge polovice stoletja, kjer so posebej navedeni tudi (v moralnem in posledi"no

zdravstvenem pogledu) nevarni »neredno življenje, nezmernost in razuzdanost vsake

verste« (Poduk, 1886). Verjetno iz "asa, ko je bila kot povzro"iteljica kolere že 100 Zlasti so za pijance veljali kmetje, ki so se ukvarjali tudi s prevozništvom, saj so se na svojih poteh pogosto ustavljali v gostilnah (gl. npr. Makarovi", 1988, 513–518).

78

identificirana bakterija, pa je tudi tale napotek: »Kdor ima opraviti v hiši, v kateri je

kolera, naj ne pokusi tu nobene hrane ne pija"e, naj ne gre tu na nobeno straniš"e, naj

se varuje dotakniti se morebiti okuženih re"ij ali onesnažiti se na sumljiv na!in«

[poudarek je izviren] (Kratek sestavek, s.d.), kjer gre najverjetneje za namigovanje

na spolno 'onesnaženje'.101 Podobno so že ob prvem pojavu kolere na evropskih tleh

verjeli, da je ena od dispozicij za kolero (poleg hudega strahu ter netreznosti oziroma

nezmernosti) tudi »commercio fra i due sessi«, zlasti pe"anje s prostitutkami

(Broussais, 1832, 12). Skratka, 'nezdravo' in 'nemoralno' sta se tesno prepletala, pri

"emer je bilo prvo delno pogojeno z drugim. Ta zveza pa nikakor ni bila produkt 19.

stoletja, temve" je v zahodnjaški kolektivni zavesti o boleznih in zdravju zasidrana že

vsaj od antike. Kulturne etiologije, kakor to, da pretiravanje s hrano in alkoholom

vodi v neravnovesje sokov in bolezenska stanja, pa so samo nekateri od primerov,

kako ideološki je lahko diskurz o boleznih (prim. Porter, 1993).

4.4 Mesto Trst

»Siamo nella state dell'anno scorso, nel 1849, epoca in cui il Cholera Morbus piu' imperversando sulla misera e desolata Trieste, non v'ha quasi famiglia che non si disperi e pianga orbata la perdita di un qualche suo caro ...« (Ragguaglio, 1855, 5)

V Benetkah je kolera poleti 1849 že razsajala102 in v Trstu so se bali

množi"nega prihoda Bene"anov, ki bi jih iz doma"ega mesta pregnali bodisi

pomanjkanje potrebnih dobrin ali trgovanje bodisi nevzdržne razmere v mestu in

nenehna življenjska ogroženost. Prav tako je bilo pri"akovati ve"je število potepuhov

(vagabondi), ki bi lahko prišli v Trst iskat sre"o – ti naj bi bili 'z zdravstvenega

101 Podobno se je zdela '"istost' med epidemijo 'dragocen prihranek mo"i' avtorju aforizmov Mantegazzi: »E' utilissimo durante un'epidemia essere piu' casti e piu' temperanti del solito. / La castita' e' una preziosissima economia di forze che sostiene i centri nervosi« (Mantegazza, 1865, 14). Paolo Mantegazza (1831–1910), italijanski nevrolog, fiziolog in antropolog ter higienik, je bil sicer ena vplivnejših osebnosti druge polovice 19. stoletja (gl. Giovannini, 1996, 9). Njegovo knjižico pou"nih aforizmov o koleri je dobila v dar tudi tržaška zdravstvena komisija (gl. Loy, 1867, 35). 102 V burnem letu 1848 so se tudi v Benetkah z vseh koncev Italije zbrali tisti, ki so si med t.i. beneško revolucijo (1848–1849) pod vodstvom Danieleja Maninija prizadevali za osvoboditev Benetk izpod avstrijske oblasti; stanje v lagunskem mestu je bilo leta 1849 že brezupno, saj sta meš"ane poleg bitke iz"rpavali tudi lakota in kolera (prim. Bevilacqua, 2002, 1185).

79

vidika' za Trža"ane še posebej nevarni.103 Mesto se je konec avgusta torej

pripravljalo na pravo malo invazijo, ki lokalnim oblastem seveda ni bila po godu, saj

bi lahko ogrozila zdravstveno stanje prebivalstva tržaškega teritorija in sosednjih

pokrajin (AST, i.r. Governo (AP), b. 66; n. 3913; Trst, 25. avgust 1849). Zato je bil

tržaški gubernij zaprošen za omejitev prostega trgovskega pretoka med Benetkami in

Trstom tako po morju kot po kopnem, vse dokler bi beneški prihodi predstavljali

grožnjo mestu in bližnjim obmo"jem (AST, i.r. Governo (AP), b. 66; n. 3913; Trst,

25. avgust 1849). Vendar pa mesto kljub temu ni ušlo epidemiji, ki je bila v tem letu

še posebej neizprosna.

O veliki tržaški epidemiji 1849. leta se je razpisal dr. Alessandro De

Goracuchi, ki navaja, da je epidemija skupno trajala od 13. avgusta do 15. novembra,

v tem "asu pa se je (po podatkih centralne zdravstvene komisije, na katere se sklicuje

tudi Giovanni Castagna, 1850, 31) na celotnem tržaškem ozemlju (ki je vklju"evalo

mesto in okoliški teritorij)104 bolezni nalezlo 5.142 ljudi, od katerih jih je umrlo

2.185 (De Goracuchi, 1850, 106). Skokovito demografsko nihanje pa naj ne bi bilo

zgolj posledica umrljivosti med epidemijo, temve" – "e gre verjeti De Goracuchiju,

"eprav še zdale" ni edini, ki o tem poro"a (gl. npr. tudi Castagna, 1850, 37) – tudi

(za"asnemu) množi"nemu izseljevanju zaradi nevarnosti kolere: »Ocenjuje se, da je

je bilo v mestu (vklju"ujo" civilne in izklju"ujo" vojaške bolnišnice) 3.963 okuženih,

od tega 2.193 ozdravelih in 1.770 preminulih, tako da je bilo – "e upoštevamo, da se

je med epidemijo zaradi odhoda približno 15.000 ljudi, število prebivalcev s 63.000

zmanjšalo na 48.000, na 100 prebivalcev ve" kot 8 obolelih, umrlo pa je skoraj 4%

realne populacije tistega trenutka. / Teritorij je izkazoval ugodnejša razmerja, saj sta

med 19.000 prebivalci zbolela le dobra 2% oseb, umrl pa le nekaj ve" kot 1 na 200

ljudi. Med 100 okuženimi jih je umrlo pi"lih 22, ozdravelo pa ve" kot 78« (De

Goracuchi, 1850, 106).

103 Lokalne oblasti so bile po državnem pravilniku zadolžene, da za zajezitev bolezni po svojih mo"eh poskrbijo za siromašne – seveda tiste znotraj skupnosti. Po drugi strani je bilo potrebno oddaljiti krošnjarje, bera"e in potepuhe brez službe, ki so prihajali od zunaj (»allontanare dall'altra parte i girovaghi trafficanti, mendici ed individui vaganti senza occupazione, di sorvegliare che venga mantenuta la nettezza ...«; Regolamento Procedura, 1848, "l. 29). 104 Med tiste, ki so za kolero zboleli v mestu, so (poleg vseh, ki so se zdravili na domu) všteti tudi bolniki v civilnih (1.116) in vojaških (655) bolnišnicah.

80

Letaliteta med obolelimi za kolero105 naj bi bila skoraj 45-odstotna, medtem ko

je bila v okolici za ve" kot polovico nižja. Delež morbiditete med vsemi, ki so se

tedaj nahajali v mestu, je prav zaradi o"itno velikega števila ubežnikov vprašljiv,106

vsekakor pa ni dosegel 10%, medtem ko se je okoliškim krajem pod tržaško upravo

pisalo veliko bolje, saj je bil delež obolelih glede na tam žive"o populacijo celo

manjši od 3% (De Goracuchi, 1850, 105–106).

Med epidemijo je imela tržaška zdravstvena komisija, ki se je sestala prav za

namene reševanja nastale zdravstvene krize, še posebej veliko dela. Julija so izvajali

lekcije za bolni"arje, da bi jih ustrezno usposobili za pomo" koleroznim bolnikom,

ter pripravljali prostore za oskrbo okuženih. Skupno je bilo v Trstu na voljo 300

postelj za kolerozne (70 v veliki bolnišnici, v hiši Righetti v Ulici sv. Mavricija 50, v

semeniš"u v Rena vecchia 120, v stavbi Battistella v Rena nuova pa 60), lekarne po

mestu pa so morale biti odprte med 5. uro zjutraj in polno"jo107 (Sunto, 1849).

Komisija je bila ves "as polno zaposlena; izdajala je napotke in opozorila za

ljudstvo, skrbela za prevoze zdravnikov in klera, ki so obiskovali bolnike, ter

priskrbela okrepitev za konje, ki so bili vklju"eni v odvoz mrli"ev. Odredila je

nasipanje živega apna v grobove in zaprtje pokopališ" za javnost. Poskrbela je še, da

so se gostilne zapirale bolj zgodaj kot obi"ajno, odprtje šol pa je prestavila na drugo

polovico novembra. S perilom naj bi oskrbela marsikatero ubožno vdovo brez otrok,

zlasti v hudo prizadeti "etrti Rena nuova, postavljen pa je bil tudi 'ekspurgatorij' za

"iš"enje in dezinfekcijo okuženih re"i (zlasti za tiste družine, ki tega ne bi mogle

opravljati doma). Pranje je sicer potekalo na prostem pri botani"nem vrtu, vendar pa

ga v deževnem vremenu ni bilo mogo"e izvajati, vlaga pa je za"ela tudi uni"evati

osebne stvari v postopku "iš"enja, nad "emer so se pritoževali zlasti ubožni, saj so

jim zaradi potrebne dezinfekcije odnesli edino, kar so premogli. V za"etku oktobra je

zdravstvena komisija zaprosila za uporabo nekaterih zapuš"enih prostorov v sklopu 105 Po poro"anju virov je bilo med bolniki s kolero tudi veliko takih, ki so imeli tuberkulozo (Castagna, 1850), težko pa je re"i, kateri od obeh bolezni so nato podlegli. 106 Glede števila pobeglih Castagna meni, da ne gre verjeti le številu izdanih potnih listov, saj so mnogi bežali brez njega (Castagna, 1850, 37), kar pomeni, da je bilo 'ubežnikov' najbrž še ve". Težko bi jih vklju"ili v izra"unavanje deleža morbiditete (takega mnenja je tudi De Goracuchi), saj so svojo kožo najbrž ve"inoma pravo"asno rešili in so bili potencialno manj ogroženi od prebivalcev, ki so ostali v mestu, zato ostaja dvom, ali je za statisti"ne izra"une smiselno vzeti celotno mestno prebivalstvo. 107 Najbrž je to veljalo za vse lekarne v mestu, od 31. oktobra dalje, ko se je epidemija za"ela kon"no poslavljati, pa naj bi bili v turnusih (od skupno 20 lekarn) odprti samo še po dve lekarni na dan (PAK 304, šk. 4, a.e. 8; Avviso n. 408-6, Trst, 31. oktober 1849).

81

lazareta sv. Tereze, kjer bi lahko "istili in sušili ter pre"esali volnene re"i in žimnice

(AST, i.r. Governo (AP), b. 66; n. 4786; Trst, 9. oktober 1849, in n. 4944 – sredi

meseca je bil na gubernij poslan ponovni poziv za ve"je prostore v ta namen).

Giuseppe Milossovich (Miloševi#) je na željo komisije priskrbel brezpla"en led

za revne (ki je bil del tedaj veljavne terapije pri koleri, zanje pa je seveda predstavljal

pravi prestiž), komisija pa je morala za celoten teritorij priskrbeti tudi zdravnike ter

potrebna zdravila. Obenem naj bi poizvedovala pri škofiji o možnosti omejitve

zvonjenja, s "imer so med vsako epidemijo upali na pomiritev panike. Ker pa je

veliko ljudi izrazilo tudi željo, da bi s smolo ali drugim gorivom zanetili ogenj na

trgih, da bi tako 'popravili pokvarjen, okužen zrak', je komisija priskrbela 30 sodov

švedskega katrana, ki so ga nato (menda pod budnim o"esom gasilcev) kurili ve"

zaporednih dni108 (Sunto, 1849).

Sicer je bila zdravstvena komisija bolj nekakšen nadzorni in 'direkcijski' organ,

medtem ko je bilo prakti"no izvrševanje njenih odlo"itev prepuš"eno zdravstvenim

inšpektoratom. Ti so bili zadolženi vsak za svojo sekcijo, ki so jo morali tudi dobro

poznati, zlasti z vidika prebivalstva, ki je v njej živelo. Ob obiskovanju bivališ" s

pomo"jo zdravstvene policije so morali biti inšpektorji pozorni na to, da ta niso

pretesna in prenatrpana, ukrepati pa so morali tudi, "e zaradi vlažnosti in slabega

prezra"evanja niso nudila zdravega bivanjskega okolja, "e so bila kje v sekciji

odlagališ"a, iz katerih so se širili škodljivi hlapi, ali "e so njeni prebivalci trpeli

preveliko pomanjkanje. V primerih 'nepravilnosti' so bili dolžni obvestiti centralno

zdravstveno komisijo ter poskrbeti za odstranitev dejavnikov, ki so pospeševali

širjenje bolezni. Nadzorovati so morali tudi trgovine z živili, še zlasti mesnice, ter

onemogo"iti prodajo vsakega sumljivega živila. Ravno tako naj bi skrbeli za

kakovost pija" tudi v gostiš"ih in kavarnah. Inšpektorat in tudi zdravniki ter

ranocelniki dolo"ene sekcije so svoj naslov imeli v lekarni, ki je bila v sekciji za to

dolo"ena. Morali so biti stalno dosegljivi, "e že ne v prostoru, ki jim je bil dodeljen,

pa vsaj s pomo"jo sla, vselej pa so se bili dolžni odzivati na pozive bolnikov. Za

revnejše, ki so do zdravnika morali najti sami, so bila bivališ"a zdravstvenih

108 Iz istega razloga so v Buzetu v nekaterih "etrtih žgali brinjevino (AST, i.r. Ufficio distrettuale di Pinguente, b. 10, n. 3110; Buzet, 14. oktober 1849), na ta na"in pa so '"istili zrak' tudi v Pulju leta 1855 (Novice, XIII, 62, 1855), saj je bilo prepri"anje iz "asov kuge, da je tako mogo"e izni"iti kužni zrak, še zelo živo. Med drugimi je tak postopek v "asu kolere priporo"al tudi C. Di Ceresa (1831, 10).

82

nameš"encev ozna"ena s svetilko z rde"im (za zdravnika) ter s sinjemodrim steklom

(za kirurga). Inšpektorat je s pomo"jo zdravstvenega osebja dnevno izpolnjeval tudi

numeri"na poro"ila o bolnikih v svoji sekciji. Bolnike so sicer izolirali in zdravili na

njihovem domu, razen kadar slabe bivanjske razmere tega niso omogo"ale. V takih

primerih je za bolne poskrbela bolnišnica, listi"e (z navedbo bolnikovega imena,

starosti, domovine, poklica, vere in hišne številke), ki so omogo"ali sprejem v

bolnišnico, pa je bilo mogo"e dobiti pri na"elniku "etrti, v nujnih primerih pa tudi od

zdravnika (Istruzione Ispettorati, 1849).

Obsežni pravilnik, izdan leta 1848 (ki je, mimogrede, kar dolgo predstavljal

osnovo za ravnanje med epidemijami), je celo predpostavljal, da bo zlasti v manjših

krajih ali med neizobraženimi ljudmi najbrž prihajalo do odpora in nenaklonjenosti

do nege v bolnišnici, zato je dovoljeval za"asno oskrbo bolnih, zlasti otrok, pri

družinskih "lanih ali sorodnikih109 (Regolamento Procedura, 1848, "l. 31). Bolnišnica

sredi stoletja ni predstavljala le bole"e lo"itve bolnih od zdravih družinskih "lanov,

temve" so se nanjo v predstavah ljudi vezale še bolj "rnoglede konotacije, saj je

veljalo, da se iz teh ustanov med epidemijami le malokdo vrne (zdrav). Mantegazza

je zato tolažil, naj ljudje nikar ne mislijo, da biti hospitaliziran pomeni iti naravnost

na pokopališ"e110 (1865, 22), saj so bolnišnice v resnici prijetni prostori, namenjeni

reševanju "loveških življenj: »Gli ospedali dei nostri giorni sono case ben ventilate,

dove uomini generosi e sapienti fanno quanto possono per salvare i poveri malati«111

(Mantegazza, 1865, 22). Aforizma s svojim prepri"evalnim slogom pri"ata o tem, da

so bili predsodki in zadržanost glede bolnišnic tedaj še zelo trdno usidrani v zavest

preprostega "loveka. Sicer pa tudi eden od ohranjenih popisov inventarja tržaške

bolnišnice za kolerozne (Inventario Ospitale, 1837) pri"a o tem, da so bili ti prostori

dokaj dobro preskrbljeni z najrazli"nejšimi potrebš"inami, ki bi bolnikom zdravljenje

naredile znosnejše, zdravnikom pa omogo"ile nemoteno opravljanje dela. Poleg

obvezne posteljnine, blazin, žimnic, slamnja" in prešitih pregrinjal so bile tu tudi

109 »Attesa peraltro l'avversione che si ha in moltissimi luoghi ed in particolare nei piccoli contro gli ospedali, sara' piu' confacente ed ispirera' maggiore fiducia agli ammalati, se, ammalandosi i genitori o dimostrandosi le singole abitazioni troppo ripiene, vengano collocate le creature od altre persone della famiglia, provvisoriamente presso vicini e se ammalandosi varî membri della famiglia si ricoverano i singoli presso altri parenti, affini ecc., ecc.« 110 »Non crediate che l'essere trasportati in uno spedale voglia dire andare al cimitero«. 111 »Sodobne bolnišnice so dobro zra"ene stavbe, kjer plemeniti in veš"i ljudje storijo vse, kar lahko, da rešijo uboge bolnike.«

83

ženske in moške srajce, brisa"e, pokrivala iz kambrika, rokavice, leseni posteljnjaki,

stojala za k postelji, mize in mizice, klopi, nekaj prenosnih straniš" za bolnike (no"ni

stoli) ter posode zanje, ve"je število no"nih posod, posteljni grelci, omare z vratci,

slamnati stoli, nosilnice, pisalne mizice s predal"kom, "ebri, nekaj kopalnih kadi,

velike škarje, klini"ne tablice, "rnilniki, š"etke, metle, žerjavnice za dišavljenje

(foghere da profumo), stenske svetilke, utrinja"i, klistirne brizgalke, "utare (po pol

bokala), jedilni pribor, zacinjene žlice, kozarci treh velikosti, skodele, krožni"ki,

kotli, zacinjeni vr"i ipd.

Zdravila so morala biti med epidemijo dostopna tudi revežem; zdravnik naj bi,

"e je le bilo mogo"e, zanje izbiral preprostejša in cenejša zdravila z enakim u"inkom,

pri "emer mu je bila v pomo" t.i. reveževa farmakopeja (pharmacopöa pauperum).

Zanimivo pa je, da je tudi tu prihajalo do prefinjenega prikrivanja strašljive bolezni,

saj je moralo biti na teh receptih ob navedbi medikamenta zapisano, da gre za

'navadno bolezen'.112 Zdravniki so bili reveže svoje "etrti dolžni zdraviti, kar pa ni

veljalo samo med kolero, temve" tudi sicer. Ubožni bolniki so jim bili dodeljeni po

presoji na"elnika posamezne "etrti (Istruzione Ispettorati, 1849).

4.5 Poklicni profil koleroznih bolnikov: primer Trsta med izbranimi epidemijami

Eno najintrigantnejših raziskovalnih vprašanj ob preu"evanju epidemij kolere

je zagotovo stanovsko-poklicna strukturiranost obolele populacije, ki razkriva, kdo

so bili pravzprav ljudje, ki so obolevali za kolero, kaj so v življenju po"eli in kje jih

je, morda zaradi njihove družbeno pogojene ranljivosti, doletela kolera. Iskanje

odgovorov na ta vprašanja skuša obenem razkriti, v kolikšni meri je v tem primeru

šlo za socialno pogojeno bolezen. Viri, ki tak vpogled omogo"ajo (predvsem zaradi

natan"nega beleženja, nenazadnje pa tudi zaradi same velikosti in poklicne

heterogenosti populacije), so med drugim zagotovo tudi ohranjeni tržaški poimenski

seznami koleroznih iz treh epidemij. Ob njih se porodi tudi vprašanje, ali je med

112 »Le ricette estradate agli ammalati di tale categoria saranno da segnarsi colle parole 'per la malattia ordinaria'« (Istruzione Ispettorati, 1849).

84

zna"ilnostmi za kolero obolele populacije med posameznimi epidemijami obstajala

kakšna kontinuiteta.

Že na za"etku tega poglavja velja poudariti, da težave pri analizi deležev

morbiditete in letalitete med kolero glede na poklic povzro"a predvsem velik manko

natan"nih podatkov o številu predstavnikov posameznih poklicnih skupin v Trstu za

"as pred moderno statistiko, kar onemogo"a opazovanje dolo"enih relevantnih

proporcionalnih razmerij. Edina primerjava, pa še ta zgolj orientacijska, je možna z

vzporejanjem podatkov iz prvega modernega popisa prebivalstva, ki je nastal leta

1857, pri "emer pa je bila potrebna uskladitev in združitev kategorij obeh

podatkovnih shem. Žal pa tudi sami poimenski seznami, nastali med razli"nimi

epidemijami kolere, med seboj niso povsem primerljivi, saj nekateri popisujejo

umrle, drugi pa obolele za kolero, prav tako nekateri (leta 1836 in 1849) zajamejo

zgolj mestno populacijo, drugi (leta 1866) pa celoten tržaški teritorij. Po drugi strani

pa na tej to"ki ni bila mogo"a popolna primerjava med vsemi ve"jimi tržaškimi

epidemijami kolere (manjkajo namre" vsi potrebni podatki za leta 1855, pa tudi za

leti 1873 in 1886).

Pri vseh poklicnih kategorijah so poleg dejanskih opravljalcev poklica prišteti

tudi "lani njihovih družin, kar je tu pomembno predvsem z vidika, da se je kolera

zelo hitro prenašala še zlasti znotraj istega gospodinjstva, ravno tako pa je bil prenos

(posebno zaradi preno"evanja pomo"nikov in vajencev pri obrtnikih in trgovcih v

natrpanih prostorih, ki ga denimo omenja A. Studen, 1995, 49; prim. tudi Studen,

2001a, 447) zelo olajšan med ljudmi, ki so dnevno opravljali skupno delo.

Poklicne skupine, prikazane na diagramih, so oblikovane na podlagi

posameznih dejavnosti, vendar pa združujejo predstavnike razli"nih stanov. Med

kmete so denimo vklju"eni tako dninarji kot tudi zemljiški posestniki (ki sicer med

bolniki navadno predstavljajo veliko manjši delež od kmetov-zakupnikov,...), ravno

tako je ve" kategorij med trgovci,113 žal pa v podatkih pogosto ni natan"nejših

stanovskih opredelitev. Rokodelci oziroma obrtniki so ravno tako zelo heterogena

skupina (kova"i, mizarji, kalafati, sodarji, strojarji, krznarji, vrvarji, izdelovalci

113 »Položaj trgovcev, ne glede na oblike in vrste, je bil posebno odvisen od razvojnega procesa njihovih dejavnosti, bodisi v smislu individualne uspešnosti bodisi splošnih gospodarskih razmer, in torej od sposobnosti, kompetenc, osebnih zvez, finan"nih zmogljivosti in bolj ali manj posre"enih poslovnih izbir,« ugotavlja Aleksej Kalc (Kalc, 2008, 209–210).

85

klobukov, dežnikov, kroja"i in šivilje, "evljarji, lasuljarji, zlatarji, galanteristi, urarji

in še bi lahko naštevali). Na tem mestu so zaradi nekoliko ve"je izpostavljenosti

okužbi od drugih rokodelcev lo"eni živilskopredelovalni obrtniki oziroma vsi, ki so

pri svojem delu rokovali s hrano (peki, mesarji, pa tudi kuharji, kr"marji, kavarnarji,

...), "eprav se je tej kategoriji najbrž izmuznil marsikateri jestvinski trgovec ali

prodajalec povrtnin.

Na drugi strani so h pomorš"akom prišteti tudi ribi"i. Strežno osebje oziroma

opravljalci gospodinjskih opravil na tem mestu zajemajo posle – dekle in hlapce,

sobarice ter tudi gospodinje.114 Med 'opravljalce storitev' (na primer ko"ijaži, brivci

ipd.) so uvrš"eni tisti poklici, ki jih ni bilo mogo"e prisoditi obrtniškim dejavnostim

ali jih šteti k manualnim delavcem, medtem ko je med slednjimi (zajeti so gradbeni

delavci, kamnoseki, težaki, naklada"i, strojniki, ...) navadno dale" najve" nosa"ev

(facchini).115 Ti so na primer v pristaniš"u, kjer so bile njihove roke še posebej

iskane, lahko kaj hitro prišli v stik z boleznijo, poleg tega pa je na"in njihovega

ubožnega življenja v skromnih domovanjih starega mestnega jedra šel z roko v roki s

pomanjkljivo higieno in kopico drugih zdravju nenaklonjenih pogojev. Nosa"i,

katerih števil"nost je bila že v 18. stoletju odraz naraš"ajo"e potrebe po

nekvalificirani delovni sili v velikem Trstu, so se namre" soo"ali s preživetvenimi

težavami, zato so bili pogosto zabeleženi tudi kot povzro"itelji kaznivih dejanj (Kalc,

2008, 200, 270). Marginalne skupine sicer v pri"ujo"em prikazu vklju"ujejo v

glavnem invalidne, revne ter sirote – najden"ke.

Javna uprava (skupaj s kulturo in prosveto) na drugi strani združujejo razne

straže (finan"ne, zaporniške in ob"inske straže, ...), državne uslužbence, pisarje,

dacarje, carinske uslužbence ter tudi 'kulturnike' (glasbenike in gledališke igralce) in

nenazadnje u"itelje. Le zdravstveni delavci, ki so sicer sodili pod državne službe, so

zaradi svoje specifi"ne vloge lo"eni, saj so imeli med epidemijo konstanten stik z

okuženimi in so zato sodili med bolj ogrožen segment prebivalstva.

114 Statistika v "asopisu Istria (a. III, n. 45–46, 12. avgust 1848) navaja, da se v Trstu okrog 6.000 žensk (razli"nih narodnosti; po vsej verjetnosti so vštete tudi okoliške perice,...) ukvarja z gospodinjskimi opravili, morda pa jih je celo še ve", npr. tiste, ki nosijo vodo ipd., medtem ko naj bi bilo moških poslov in strežnikov med 300 in 400. 115 Leta 1836 je bilo njihovo absolutno število 101 (Moulon, 1839), med epidemijo leta 1849 pa kar 222 (De Goracuchi, 1850), kar je bilo – takoj za vojaki – števil"no najve".

86

Graf 3: Umrli za kolero v mestu Trst leta 1836 po poklicih (N= 1.337)

kmetje5% pomorš"aki

6%

manualni delavci18%

rokodelci18%

živilski obrtniki in gostinci

4%

trgovci17%

vojaki1%

kler in pomo"niki1%

drugo11%

marginalne skupine5%

strežno osebje5%

zdravstveni delavci2%

javne službe, prosveta, kultura

7%

Vir: Moulon, 1839

Graf 4: Prikaz umrlih za kolero v mestu Trst leta 1849 po poklicih (N=1.757)

kmetje11%

pomorš"aki7%

manualni delavci16%

rokodelci22%

trgovci in posredniki10%

živilski obrtniki in gostinci

5%

strežno osebje8%

drugo2%

marginalne skupine7%

vojaki0%

zdravstveni delavci1%

javne službe, prosveta, kultura

7%

kler in pomo"niki0%

civilno preb.2%

storitve2%

Vir: Schema Nomi, 1849

87

Graf 5: Poklicna struktura obolelih za kolero v Trstu (mesto in teritorij) leta 1866 (N= 734)

kmetje12%

pomorš"aki6%

manualni delavci22%

rokodelci17%

drugo19%

marginalne skupine1%

strežno osebje11%

storitve2%

javne službe, prosveta, kultura

3%

trgovci2%

živilski obrtniki in gostinci

5%

vojaki0%

zdravstveni delavci0%

kler in pomo"niki0%

Vir: Loy, 1867, 147, all. S

Videti je, da gre pri pojavljanju poklicnih skupin med koleroznimi za nekakšno

kontinuiteto, saj sta si grafa za leto 1836 in 1849 v razmerjih precej podobna, leta

1866 pa je med obolelimi vendarle nekoliko manj predstavnikov javnih služb,

trgovcev in ljudi, ki so sodili na sam družbeni rob, medtem ko manualni delavci med

to epidemijo števil"no presežejo obrtnike, katerih delež je bil sicer najvišji.

Na prvih diagramih, za katere so uporabljeni podatki iz objavljenih

nominativnih seznamov koleroznih, je namre" prikazana (opirajo" se deloma na

klasifikacije in grupiranje v: Kalc, 2008) poklicna sestava obolelih oziroma za kolero

umrlih Trža"anov v epidemijah 1836., 1849. in 1866. leta; vprašanje, ki si ga gre v

nadaljevanju zastaviti, pa je, ali se ta proporcionalno ujema s poklicno sestavo

celotne mestne populacije. Za primerjavo razmerij med dejanskim poklicnim

sestavom tržaškega prebivalstva in poklicno strukturo koleroznih pa je potrebno

oblikovati klasifikacijo, ki bi bila primerljiva s kategorijami v popisu, kar je seveda

dokaj težavna naloga, ob kateri se hkrati pove"a možnost napak.

88

Med seznami z obolelimi/umrlimi za kolero so namre" skupaj s poklici

navedeni tudi družinski "lani 'nosilcev' posameznih poklicev, medtem ko je v popisu

leta 1857 posebej lo"ena rubrika, ki združuje osebe brez poklica, zlasti ženske in

otroke. Zato je primerljivejša naslednja struktura, iz katere so družinski "lani iz

posameznih poklicnih skupin – te v resnici pripadajo tistim družinskim "lanom, ki so

družino preživljali – prestavljeni v rubriko 'drugo' (med osebe brez lastnega poklica).

Sicer je popisni spekter poklicev veliko manj natan"en kot tisti v seznamih obolelih

oziroma umrlih in zabrisuje nekatere pomembne razlo"ke med posameznimi

poklicnimi skupinami (v isto kategorijo med drugim združuje na primer obrtnike in

težake ter ne podaja natan"nejše diferenciacije znotraj obrtniškega stanu).

Seveda se moramo zavedati, da seznami koleroznih najve"krat zaobjemajo le

mestno prebivalstvo, kar pomeni, da najbrž manjka veliko okoliških kmetov ("eprav

so pod kategorijo villici verjetno zajeti podeželani, torej ve"inoma agrarno dejavni

prebivalci zaledja, ki so se v trenutku svoje smrti zaradi kolere nahajali v mestu),

medtem ko popis prebivalstva zajema celoten tržaški teritorij. Obenem se v Trstu leta

1849 beleži (za"asno) pove"ano število vojakov zaradi vojnih razmer, enako velja za

leto 1866. Vojaki so bili sicer med kolero ena bolj prizadetih skupin (in hkrati eni

klju"nih prenašalcev te bolezni), "eprav jih ve"ina seznamov koleroznih med

mestnim prebivalstvom ne vklju"uje. Leta 1866 jih je denimo za kolero zbolelo 265

(Provedimenti, 1866, 48), najhuje pa je bilo najbrž leta 1849, ko naj bi se s kolero

okužilo kar 655 (gl. Edinost, 25. avgust 1886; prim. Castagna, 1850; De Goracuchi,

1850), umrlo pa skoraj 46% okuženih vojakov (De Goracuchi, 1850, 107).

89

Graf 6: Poklicna sestava tržaškega prebivalstva po popisu 1857

kler0% graditelji

5%

trgovci5%

kmetje7%

obrtniki in težaki8%

strežno osebje5%

drugo62%

pomorstvo1%

vojska0%

zdravstvo0%

lastniki4%

javne službe, prosveta, kultura

3%

Vir: Popolazione e bestiame, 1859

Graf 7: Umrli (Trst) leta 1849 po popisnih poklicnih kategorijah

kler0%

pomorstvo5%

obrtniki in težaki19%

drugo53%

vojska0%

kmetje4%

strežno osebje8%

zdravstvo0%

lastniki0%graditelji

1% trgovci7%

javne službe, prosveta, kultura

3%

90

Graf 8: Oboleli (Trst) leta 1866 po popisnih poklicnih kategorijah

kler0%

obrtniki in težaki16%

strežno osebje12%

drugo50%

vojska0%

zdravstvo0%

lastniki - posestniki1%

pomorstvo5%

kmetje10%

trgovci, storitve3%

industrija1%

javne službe, prosveta, kultura

2%

Vir: Loy, 1867

!e zadnja dva grafi"na kola"a prikazujeta deleže umrlih za kolero v letih 1849

in 1866 (prikaz za leto 1836 za primerjavo ni relevanten zaradi prevelike "asovne

oddaljenosti od prvega popisa), razporejene na enak na"in, kot so razdeljeni podatki

v popisu, pa je prvi graf slikovni prikaz samih popisnih podatkov (1857). Kaj je

mogo"e iz njih razbrati, je jasno že ob bežnem pogledu; grafi"ni deleži se namre" na

nekaterih mestih precej razlikujejo, kar pomeni, da je kolera najverjetneje postavljala

precejšnje socialno-poklicne razlike, saj bi bila v nasprotnem primeru razmerja med

posameznimi skupinami v vseh diagramih podobna.

Najbolj v o"i zbode velik odstotek obrtnikov in manualnih delavcev med

umrlimi za kolero, medtem ko lastnikov, gospodarstvenikov in posestnikov med

njimi prakti"no ni, kljub temu da so ti predstavljali še zdale" ne zanemarljiv delež

tržaškega prebivalstva. Med obema primerjanima epidemijama izstopa predvsem

povišan delež strežnega osebja ter obrtnikov in težakov ter deloma tudi

pomorš"akov, leta 1849 tudi trgovcev oziroma kmetov leta 1866.

Analiza pokaže, da se poklicna struktura celotne tržaške populacije ni povsem

skladala s strukturo umrlih za kolero leta 1849 pri naslednjih skupinah, kjer je bil

'pri"akovani' delež presežen: obrtniki in težaki – 19% (ve" kot dvakrat ve"ji delež,

91

strežno osebje (za 3% višji delež) ter pomorš"aki (za 4% višji delež). Seveda je

potrebno imeti v mislih tudi odstopanja zaradi razlik v strukturi populacije v letu

popisa na eni ter med epidemijama osem let prej oziroma devet let pozneje na drugi

strani. Podobno strukturo namre" ponujajo tudi podatki iz epidemije leta 1866, kjer

obrtniki in težaki predstavljajo 16-odstotni delež, odstotek strežnega osebja, prav

tako pa tudi kmetov, pa je še višji kot v hudi epidemiji 1849. leta.

Deloma je te podatke mogo"e primerjati z Evansovo analizo hamburške

epidemije kolere v poznem 19. stoletju. Evans visoko stopnjo obolevnosti za kolero

ugotavlja predvsem med (težaškimi) poklici, povezanimi z gradbeništvom,

ladjedelništvom, lesnopredelovalno industrijo in transportom, skratka med ljudmi,

katerih delo je bilo tesno povezano s pristaniš"em, ter seveda med (v "asu kolere zelo

ranljivim) strežnim osebjem (Evans, 2005, 433–445). Hamburg je bil sicer v

primerjavi s Trstom pravi velikan, saj je tam živelo skoraj štirikrat ve" prebivalcev,

vendar pa sta si bili mesti podobni predvsem po svoji osrednji zna"ajski lastnosti –

bili sta pomembni pristaniš"i in trgovski središ"i. In tudi v Trstu je seveda najve"

delovne sile zahtevalo prav pristaniš"e, ki pa je bilo hkrati tudi nevaren vir kolerozne

okužbe.

4.6 Koprski okraj

Brž ko je kolera sredi avgusta napadla Trst, je tudi ob"ina Koper ustanovila

politi"no-zdravstveno in dobrodelno komisijo, ki so ji na"elovali župan, prošt in

okrajni zdravnik-fizik. Odbor je bil namenjen pomo"i revežem, za katere so bili na

ra"un ob"ine priskrbljeni bolni"arji, zdravila, led, v"asih tudi denar, perilo, živila itd.

Podobno je bilo tudi s skrbjo za revne v Piranu, kjer je bil (od prostovoljnih darov)

na razpolago fond s 1.600 forinti. Nekateri "lani komisije so imeli tudi dolžnost

nadzorovanja mestne "isto"e ter skrbi za popravilo in izgradnjo odto"nih kanalov,

pregledovanje vodnjakov in cistern ter kakovosti živil na trgu; zlasti so pod

drobnogled vzeli sadje, zelenjavo, žitarice, vina, pivo, kruh, meso, ribe, salo,

suhomesnine in za"imbe, poleg tega pa naj bi komisija skrbela za obveš"anje javnosti

preko razglasov in s pomo"jo duhovnikov o tem, kako med epidemijo ravnati (PAK

KP 304, šk. 4, a.e. 8; 9. september 1849).

92

Zdravstveni okraj Koper so sestavljali kar trije politi!ni okraji, Koper, Piran in

Buzet, zajemal pa je obmo"je, veliko kakih 13 kvadratnih milj s 56.537 prebivalci.

Mejil je na tržaški pomerij ter na okraja Sežana in Kaštel, z del"kom Voloskega,

Belajem, Pazinom, Motovunom, Bujami; na zahodu na Jadransko morje, na vzhodu

pa na kraške vzpetine. Tako ga je namre" konec leta 1849 opisal dr. Gian Andrea

Manzoni, ki je bil zanj kot okrajni zdravnik tudi zadolžen. Po njegovem mnenju naj

bi se kraji ob istrski obali lahko pohvalili z dobrim zdravjem, mo"virja pri Miljah,

Kopru, Izoli in Piranu pa naj ne bi oddajala zdravju škodljivih izparin. Tik pred

vnovi"nim nastopom kolere sredi 19. stoletja naj bi se v Kopru in Buzetu pojavljale

le nekatere 'milejše' bolezni, zlasti najbrž griža, drugod pa je bilo zdravstveno stanje

menda zadovoljivo in prav ni" neobi"ajno. So pa nekateri kraji, kakor piše Manzoni,

nudili ustreznejše pogoje za neendemi"ne kužne in epidemi"ne bolezni; mednje je

prišteval Boljunec, tudi Milje (zaradi pozicije ter ozkih, umazanih ulic in hiš...) in

nekatere "etrti v Kopru, Izoli, Piranu in Buzetu (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; n. 213.

Koper, 30. december 1849).

Vendar pa se je poleg veliko manj nevarnih bolezni, ki so jih bili v tem delu

Avstrijskega cesarstva vajeni, vendarle pojavila »posebna bolezen – azijska kolera!«

(PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; n. 213. Koper, 30. december 1849). Ta se je znotraj

koprskega zdravstvenega okraja najprej pokazala prav v Kopru med nižjim slojem, in

sicer 9. septembra, ko je v Porta isolana, "etrti z vprašljivo kakovostjo bivanjskih

pogojev, zbolela Margherita Norbedo. Ženska je sedem ur trpela zaradi hudih

simptomov, a ni poklicala zdravnika; naposled je vendarle zaprosila za pomo"

(zdravljenje je potekalo z uporabo ledu, ipekakuanje ter obkladkov), a je umrla že po

štirih urah. Kmalu za njo je zbolel eden od zapornikov, ki pa koleri ni podlegel.

Potem so se zna"ilni simptomi kolere (»bruhanje in vodena driska s spa"enjem

obraza, s hudim mrazom, ki navdaja modrikasto obarvane okon"ine, ter spasti"nim

kr"enjem okon"in,«116 kakor jih je povzemal neki dopis iz Buzeta, poslan na okrajni

komisariat 25. oktobra 1849; AST, i.r. Ufficio distrettuale Pinguente, b. 10, n. 111)

pokazali tudi pri neki tujki, ki je prišla iz kontaminiranega Trsta. Zaradi intenzivnega

dnevnega pretoka ljudi na poti trgovske izmenjave med Koprom in Trstom je bila

koleri pot še toliko bolj odprta (Protocollo Rilievi, 1849). Iz "etrti Porta isolana se je 116 »... vomito e diarrea aquosa con alterazione della faccia, con freddo intenso alle estremita' tinte di color livido e spastiche contrazioni delle estremita.«

93

bolezen nato razširila na sosednjo Bošedrago, prav tako revno mestno "etrt, kmalu pa

je prepredla celotno mesto.

V Kopru z okoli 7.000 prebivalci so bili v "asu kolere na razpolago dva

zdravnika in en kirurg,117 ki so delovali v treh pomembnih ustanovah: civilni

bolnišnici,118 vojaški ambulanti in kaznilnici. !e je bilo mesto za tisti "as zadovoljivo

preskrbljeno z zdravstvenim osebjem, pa to ni veljalo za vse kraje v okraju, zlasti ne

za podeželske. Po Manzonijevem mnenju sta bila namre" potrebna vsaj še dva

mobilna zdravnika ali nadomestna kirurga, eden za Dolino, drugi pa za južno stran

okraja (Protocollo Rilievi, 1849).

'Z božjo milostjo' pa je v mestu in ob"ini naposled le ugasnila pogubna

bolezen, ki ju je nekaj "asa »žalostno negotova puš"ala v mu"nem vznemirjenju«. Ob

koncu epidemije, ki se je za"ela 9. septembra 1849, sredi oktobra dosegla svoj

vrhunec in se dokon"no poslovila 24. novembra (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; n. 213,

Koper, 30. december 1849 in n. 198, 25. november 1849), so v mestu kljub žalovanju

s kan"kom zadovoljstva ugotavljali, da kolera le ni pustila tako globokih sledi, kot bi

jih lahko, saj se je omejila na 73 okuženih oziroma 35 smrtnih žrtev (Protocollo

Scoglimento, 1849), je pa bolezen prizadela zlasti druge predele, ne le pod koprskim

okriljem – v tem letu naj bi zajela kar 520 istrskih krajev, pri "emer je zbolelo 1.303

in umrlo 565 ljudi (Kramar, 1995, 108).

Kolera je sicer pronicala predvsem v kraje v neposredni bližini koprskega in

seveda tržaškega žariš"a (prim. Krebs, 1941, 17). V Miljah so prvi primer bolezni

najavili 14. septembra; zbolel je neki moški, ki se je vra"al iz Trsta (PAK KP 304,

šk. 4, a.e. 8; n. 213, Koper, 30. december 1849). Ker je za okoli 1.600 tamkajšnjih

prebivalcev skrbel samo en kirurg, ki je moral na dan obiskati ve" kot 30 bolnikov in

poleg tega pripravljati zdravila ter skrbeti za vse potrebno, je okrajni zdravnik 13.

oktobra na oblasti naslovil prošnjo po dodatnem zdravniku ali vsaj kirurgu (Milje,

13. oktober 1849; AST, i.r. Governo (AP), b. 66; n. 4860 (651).

So"asno se je bolezen razvijala tudi v Dragi, Ricmanjih, Boljuncu in Dolini,

kasneje pa je dosegla tudi Podpe", !rni Kal, Boršt, Dekane, Prebeneg, Prešnico,

117 Poleg zdravnikov so v zdravstveno osebje sodili tudi bolni"arji in babice, katerih to"nega števila žal ne poznamo. So pa med epidemijo strogo lo"ili babice za kolerozne porodnice od babic, ki so skrbele za zdrave ženske (gl. npr. Protocollo Scoglimento, 1849). 118 O zgodovini koprske civilne bolnišnice gl. zlasti Darovec, 2005; Bonin, 2009.

94

Gro"ano, Beko, Socerb (s. Servolo), Klanec, Vrhpolje, Kastelec, Dol (Villadol),

!rnoti"e, Rožar, Hrastovlje in Osp. Kolera je dospela prakti"no do okrajne ceste sv.

Antona, ki je predstavljala navidezno mejo, "ez katero ni prodrla, saj se na kraje

južnega dela okraja ni širila.

V Piranu se je prvi primer kolere pojavil isto"asno kot v Miljah, 22. septembra

pa so bolezen zabeležili tudi v Vrhu znotraj buzetskega okraja (PAK KP 304, šk. 4,

a.e. 8; n. 213. Koper, 30. december 1849). Okraj Buzet je bil primoran kolero gostiti

46 dni, zbolelo pa je k sre"i samo 26 ljudi, od od katerih jih je sicer le 7 ozdravelo.

Bolezen naj bi se v buzetskem okraju po poro"anju tamkajšnjih zdravnikov razvila

zaradi poletnega pomanjkanja dežja, spremembe ozra"ja v jeseni pa naj bi bile tiste,

ki so povzro"ale zdravstvene težave gastri"ne narave. Opažali so sicer tudi, da se je

kolera pojavila v krajih, ki so imeli neposredne stike z okuženimi kraji (Osservazioni

Pinguente, 1849), kar je bila seveda nadvse pomembna ugotovitev in korak naprej v

profilakti"nem smislu.

Analiziranje poteka epidemij kolere, s katerim so skušali bolezen bolje

razumeti, je koprskega zdravnika sicer pripeljalo tudi do statisti"nega prikaza

obolelih in umrlih za kolero glede na geografsko lego bivališ"a (PAK KP 304, šk. 4,

a.e. 8, n. 141; 1. oktober 1849). V svojem prikazu je obolele lo"il na žive"e v ravnini

in tiste v gri"evnatem oziroma hribovitem svetu (kakršnega vidimo v ve"jem delu

koprskega agrarnega zaledja), v drugi pa na žive"e ob morju ter tiste v notranjosti. Ta

razporeditev sicer ne ponuja dovolj natan"ne razdelitve, ki bi jo potrebovali za

predstavo o koleri na podeželju, saj se v nekaterih kategorijah mesta in vasi

prekrivajo. V ravninskem delu je poleg mest namre" vklju"enih tudi veliko vasi in

zaselkov (denimo obmo"je Lazareta), pri drugi delitvi pa je morda z ve"jo gotovostjo

mogo"e trditi, da so v kategorijo naselij ob morski obali zajeta izklju"no mesta.

Iz tega prikaza podatkov se da razbrati, da naselja v ravnini in ob morski obali

izkazujejo izredno visoko stopnjo obolevnosti (72% oziroma 61%), podobna pa je

tudi stopnja umrljivosti, vendar pa podatki niso dovolj relevantni, saj za ta "as ni

to"no znana poseljenost posameznih obmo"ij in je zato razmerja med številom

prebivalcev in številom obolelih nemogo"e izra"unati. Visoki številki sta bili prav

gotovo v veliki meri predvsem posledici dejstva, da so bila mesta (v ravnini in ob

95

obali) v primerjavi s podeželjem (v zaledju in ve"inoma v hribovitem svetu) gosteje

poseljena.

Tabela 4 in 5: Razporeditev obolelih in umrlih za kolero leta 1849 glede na geografsko lego bivališ!a

ATTACCATI MORTI al piano ai monti assieme al piano ai monti assieme

712 275 987 311 120 431

ATTACCATI MORTI

alla costa del mare fra terra assieme alla costa fra terra assieme

603 384 989 254 177 431

Vir: PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 141. Koper, 1. oktober 1849

So pa zato zelo povedni podatki o izidu epidemije v koprskem zdravstvenem

oziroma v koprskem, piranskem in buzetskem politi"nem okraju. Morbiditeta

(prikazana tudi na tabeli) je bila znotraj zdravstvenega okraja okrog 2%, razen v

politi"nem okraju Buzet, kjer je bila bistveno nižja, letaliteta pa se je gibala med 40

in 50%, razen na Buzetskem, kjer pa je bilo število obolelih dokaj nizko in bi zato

težko govorili o reprezentativnem deležu.

Tabela 6: Podatki za epidemijo v koprskem zdravstvenem okraju leta 1849

Politi"ni okraji Prebivalstvo Okuženi s kolero Umrli Koper 27.946 617 252 (40,8%) Piran 14.558 344 160 (46,5%) Buzet 13.033 26 19 (73%)

Vir: PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; n. 213. Koper, 30. december 1849

4.7 Nepravilnosti in težave v zdravstveni oskrbi

V koprski okraj so 24. oktobra prispele zdravstvene okrepitve, saj se je

zdravnikom pridružil dr. Mannus Prister. Ker v Kopru v tistem trenutku ni bilo

potrebe po dodatnem zdravniku, je bil Prister poslan v Dolino za asistenta dr.

Schmutzu (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 173, Koper, 28. oktober 1849), novemu

zdravniku, ki je v tej funkciji nadomestil dr. Malalana. Vendar pa je novi zdravnik

96

priznal, da ne pozna slovanskih jezikov, Dolina pa je bila ob"ina, kjer so (»za razliko

od drugih slovenskih ob"in v tem okraju, v katerih se v splošnem govori tudi

italijanski jezik«119) znali samo slovensko. Verjetno pa tedaj ni bilo "asa, da bi iskali

druge rešitve, saj je bilo že tako veliko zamujenega zaradi preglavic, ki jih je

domnevno povzro"al prejšnji zdravstveni odposlanec, dr. Malalan, kolera pa je bila v

polnem razmahu in je nevarno ogrožala tudi tržaško zaledje pod koprskim okriljem.

Pred tem so se namre" za"ele širiti vesti, da nekateri zdravniki v okraju svojega

dela ne opravljajo tako, kot bi bilo potrebno. V pismu, ki je prispelo na ob"insko

predstavništvo v Kopru, je pisalo, da krožijo govorice, "eš da zdravniki v okraju ne

izpolnjujejo svojih dolžnosti, »da so pazljivi pri obiskovanju koleroznih bolnikov,

zlasti previdno otipljejo pulz, ter se na splošno izogibajo stiku z bolniki, s tem pa, ko

ti nesre"neži nadaljujejo s takim ravnanjem, dajejo slab zgled tudi drugim, da

zapuš"ajo bolnike, ki so potem bedno prepuš"eni usodni bolezni brez kakršnekoli

nege in pomo"i«120 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; n. 212; Koper, 24. oktober 1849).

V za"etku oktobra je bila prav na to temo izdana nekakšna opozorilna

okrožnica, katere namen je bil zdravnike spomniti na sklep iz leta 1831, ki »dolo"a,

da bo zdravnikom in ranocelnikom, ki zapustijo bolnike s kolero, ali se zaradi strahu

ne približajo njihovemu ležiš"u, ali ne otipljejo njihovega utripa, trebuha ali katerega

drugega dela telesa, za vedno prepovedano opravljati izvajanje zdravniške prakse,

deležni pa bodo tudi druge ustrezne graje«121 (Circolare, 1849).122

Zaskrbljeni tržaški gubernij je od okrajnega komisarja Giovannija Domenica

glede domnevne nevestnosti zdravnikov dobil odgovor, da koprski in miljski

zdravniki, še zlasti okrajni zdravnik Manzoni, ob"inski in bolnišni"ni zdravnik de

Belli in tudi ob"inski kirurg Vogel, ki deluje tudi v kaznilnici in vojaški bolnišnici,

119 »... a differenza di tutte le altre comuni slave di questo Distretto nelle quali generalmente si parla eziandio la lingua italiana« (Koper, 25. oktober 1849; AST, i.r. Governo (AP), b. 66; n. 5109 (212)). 120 »... che dessi si facciano riguardo di visitare i cholerosi di toccar loro il polso, e che in generale evitino ogni contatto coi medesimi di maniera che questi infelici procedendo i medici con siffatto cattivo esempio, vengono abbandonati anche da altre persone, e soccombono cosi miseramente al morbo fatale senza alcuna cura ed assistenza.« 121 »... dispone, che ai medici e chirurghi i quali abbandonano gli ammalati di Cholera, o non si avvicinano per timore al loro letto, o tralasciano di toccare ad essi il polso, il basso ventre o qualsiasi altra parte del corpo, e' da innibirsi per sempre l'esercizio della loro arte, assoggettandoli per mancanze di minor entita' ad altra corrispondente censura.« 122 Okrožnica pa je grajala tudi nevestnost nekaterih zdravstvenih delavcev, ki naj ne bi redno poro"ali o številu novih primerov kolere ali umrlih, kar naj bi oteževalo ustrezno postopanje ob epidemiji, zlasti dezinfekcijo, ter natan"no izra"unavanje letalitete (Circolare, 1849).

97

ter miljski kirurg Mick, z vso vnemo opravljajo svoje dolžnosti pri koleroznih

bolnikih vsakega stanu, katerim podnevi in pono"i nudijo zdravniško pomo", ne da

bi pri tem pokazali koli"kaj strahu pred okužbo. Vendar pa, nadaljuje Domenico, ne

bi mogli enako trditi za dolinskega zdravnika dr. Malalana, saj se o njem ne govori

ravno pohvalno (AST, i.r. Governo (AP), b. 66; n. 5109 (212). Koper, 25. oktober

1849).123 Oblasti so o tem skušale poizvedeti tudi pri župniku v Dolini, ki

zdravnikovega dela ni hvalil, je pa opravi"eval njegove napake, o katerih so se že

tako razširile govorice. Kljub temu da resni"nosti teh vesti niso mogli dokon"no

potrditi, pa je ostajal mo"an sum, »da je dr. Malalan med nego koleroznih bolnikov

pokazal strah pred okuženjem, nezadovoljstvo nad svojo zadolžitvijo, sumi pa se, da

je s svojim poizvedovanjem pri višjih oblasteh tudi skušal dose"i, da bi ga

odpoklicali iz te naloge«124 (Koper, 1. november 1849; pismo naslovljeno na

Presidenza di Governo del Litorale austro-illirico; AST, i.r. Governo (AP), b. 66; n.

5281 (221).

Na poizvedovanja je okrajnemu komisariatu odgovoril tudi koprski župan de

Combi, ki je zagotovil, da so govorice o nekakovostnem delu zdravnikov dale" od

resnice in da bi bilo to še zlasti krivi"no o"itati izkušenemu koprskemu okrajnemu in

ob"inskemu zdravniku Manzoniju, za katerega je našel same lepe besede: »Nessuno

puo' disconoscere quel animatissimo zelo cui pose a profitto anche in questa funesta

circostanza, le pratiche cognizioni gia' acquistate negli anni 1836 e 1837 – pel

trattamento de cholerosi dandosi quotidianamente e ripetutamente a visitare e

soccorrere anche questi fuori di sua clinica cura.«125 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; n.

894, Koper, 27. oktober 1849).

123 »In quanto alla voce sparsasi, che i medici di Capodistria non adempiano ai loro doveri nella cura dei colerosi, io posso assicurare Codesta Eccelsa Presidenza, che i medici di Capodistria e di Muggia e precisamente il fisico distrettuale Dr. De Manzoni, il medico comunale e dell'ospitale civico dr. De Belli, il chirurgo comunale, delle carceri e dell'ospitale militare Vogel, col il chirurgo di Muggia, Mick, si prestano con tutta attivita', zelo e premura nell'assistenza de' colerosi di qualunque classe essi siano tanto di giorno che di notte e senza dimostrare alcun timore di contagio. / Mi duole di non poter dire altrettanto del Dr. Malalan, che era esposto nella Capo-comune di Dollina, poiche' in suo riguardo corrono delle voci piuttosto sfavorevoli.« 124 »... che il dr. Malalan abbia dato a divedere timore a contagio nella cura dei colerosi, malcontento di esserne stato incaricato, sospetto questo che egli stesso avvalorava anche presso le superiori Autorita' colle ripetute sue ricerche di essere richiamato dalla sua missione ...« 125 »Nemogo"e bi bilo ne priznati mu tega izredno živahnega zanosa, ki ga je uporabil tudi v teh nesre"nih okoliš"inah, prakti"no védenje, ki ga je pridobil že v letih 1836 in 1837 za zdravljenje koleroznih, dnevno in ve"krat pa je obiskoval in pomagal tudi tistim izven svoje zdravniške domene.«

98

Ti o"itki so prizadeli tudi Manzonija samega. Kako tudi naj bi "lovek ostal

ravnodušen ob tem, ko sliši, da so koprski zdravniki obtoženi odrekanja pomo"i

koleroznim bolnikom, je potožil v pismu nekemu zdravniškemu kolegu 27. oktobra

1849. »Io visito i colerosi della mia pratica 4, 6, 7 volte tra giorno, e notte a tenore

del pericolo, poscia in proporzione del bisogno; visito di piu' tutti gli altri colerosi

collo scopo di rilevare la maggiore, o minore intensita' del caso, e porlo

adequatamente a registro, e per conoscere le varie forme sotto le quali il Colera si

mostra in questa Epidemia, le sue anomalie ecc. Non tocco soltanto il polso, ed il

basso ventre, la lingua pure, le fauci, e nello stadio algido sempre mi fo' dare l'alito

sulla mano, onde conoscere l'interna temperatura, e piu' e piu' volte ho insegnato ad

inesperti infermieri il modo acconcio di fare le fregagioni cominciandole io steso

sugli arti dei colerosi ...«,126 so bili argumenti, s katerimi se je upiral obrekovanju

(PAK KP 304, šk. 5, a.e. 9a; Corrispondenza privata – 1842-1851).127 Tudi drugi

zdravniki naj po njegovih besedah ne bi za njim prav ni" zaostajali, saj so se polni

pripravljenosti in samoodpovedovanja pogumno soo"ali z dvomljivci in

prestrašenimi ter izvajali vse potrebno za prepre"itev širjenja 'smrtonosne miazme'.

Zdravnik je zdaj torej nedvomno postal tista klju"na javna figura, na "igar ramenih je

vedno znova slonel velik del upov za odpravo epidemij.

126 »Sam obiskujem kolerozne bolnike, ki so v moji domeni 4-, 6-, 7-krat "ez dan in pono"i, odvisno od nevarnosti, potem skladno s potrebo; še bolj pa obiskujem vse ostale kolerozne z namenom, da razberem ve"jo ali manjšo intenzivnost primera in da jih ustrezno vpišem v register ter da prepoznavam razli"ne oblike, pod katerimi se pojavlja kolera v tej epidemiji, njene anomalije itd. Ne otipljem samo pulza in spodnjega dela trebuha, temve" tudi jezik in žrelo, in v mrzlem stadiju vedno pustim, da mi bolnik dahne na roko, da ugotovim notranjo temperaturo, in že velikokrat sem podu"il neveš"e bolni"arje o primernem na"inu izvajanja masaže tako, da sem le-to sam za"el na bolnikovih udih ...« 127 So pa bili podobni o"itki povsem upravi"eni npr. pri nekem kranjskem zdravniku, o katerem piše K. Keber (2007, 113), ki je iz strahu pred okužbo bolnike 'zdravil' kar na daljavo.

99

4.8 Figura zdravnika v javnem zdravstvu 19. stoletja

»Sentomi oppresso – ho pallido E macilente il volto, - M'e' tormentoso il vivere Dacche' il malor mi ha colto, - Eppur m'inebbrio anch'io Di questo ciel natio Al limpigo fulgor.« (Sospiro d'un ammalato; odlomek, v: Combi, 1890, 79)

»... dan današnji je že taka, da pervo vprašanje je: ste li zdravi, se ni vam in

vašim še ni" žalega primerilo?« (Novice, XIII, 62, 4. avgust 1855). Tako je dopis iz

Pulja v ljubljanskem "asniku nazorno nakazal pere"o problematiko javnega zdravja,

katerega (kolektivni) pomen se je seveda ob njegovi nenehni ogroženosti zaradi

pogostih epidemij le še okrepil. Vzporedno z družbenim pomenom, ki ga je nosila

skrb za zdravje, pa se je krepila tudi vloga zdravnika kot bojevnika proti hudim

boleznim. Evans sicer meni, da je odlo"nejša vloga zdravnika nastopila šele, ko so

za"enjale pridobivati pomen predvsem nove bakteriološke teorije, saj so te

predpostavljale aktivno udejstvovanje zdravniške stroke – identificiranje in uni"enje

bacilov kolere (medicinska znanost je v tem pogledu postala neobhodno potrebna),

medtem ko je pred tem miazmatizem, ki je zagovarjal okuženje iz nedolo"ljivega

vira, od znanosti zahteval izklju"no prevencijo (Evans, 2005, 269 itn.). Vendar pa so

bili žarometi kljub temu že tudi pred 'bakteriološko revolucijo' tako ali druga"e

usmerjeni v zdravnike.

Najve" (javne) hvale so namre" – kljub ob"asnim manjšim nepravilnostim

znotraj javnega zdravstva – pravzaprav po vsaki epidemiji poželi ravno zdravniki

zaradi svoje požrtvovalnosti in nesebi"ne pomo"i, ki so jo (mnogi od njih) po svoji

poklicni in tudi moralni dolžnosti nudili bolnikom; »njihov pogum ni usahnil niti

zaradi prikrajšanosti za tiste re"i, ki so jih vajeni žive"i v velikih mestih« niti zaradi

»bednega okolja«, v katerem so se znašli po svoji službeni dolžnosti (Morpurgo,

1855, 9). Zdravniki so – vsaj po besedah vodstvenih organov, ki so s tem (zlasti pred

nadrejenimi organi) hvalili tudi lastno u"inkovitost – postali pravi heroji in le redko

jim je kdo zameril, da še niso iznašli zdravila za kolero ter da njihova nega ni vselej

100

dosegala želenih u"inkov. »!e bi bila dandanašnji še vedno v veljavi navada

podeljevati mestni venec tistemu, ki reši življenje kakemu meš"anu, bi ta zagotovo

krasil "ela naših zdravnikov,«128 se je po koncu epidemije glasil eden od poklonov

tržaškim zdravnikom (Morpurgo, 1855, 9).

Tudi spomin na udejstvovanje dolgoletnega koprskega zdravnika Manzonija, ki

se je s kolero boril kar med štirimi epidemijami, je bil izredno živ in ob njegovi smrti

leta 1872 je temu »dobremu meš"anu, pravemu Eskulapovemu sve"eniku in

izurjenemu, delavnemu ter dobrohotnemu javnemu funkcionarju« župnik Francesco

Petronio namenil dolgi in hvale polni in memoriam (Petronio, 1872; gl. tudi In morte,

1872).129

Zdravniki so bili torej – vsaj v splošnem (oziroma skozi o"i vodstvenih

organov in ljudi z mo"jo, nekoliko manj pa po mnenju 'preprostega ljudstva') –

deležni hvaležnega odobravanja, iz katerega pa so bili seveda izklju"eni tisti, ki so

lastno zdravje in življenje postavili pred zdravje naroda ali mesta in so z begom

skušali rešiti zgolj svojo kožo: »Kakor vojak ne smé zapustiti svojega mesta, kjer je

na stražo postavljen, tako tudi zdravnika veže dolžnost njegovega stanú na svoje

mesto,« (Novice, XIII, 58, 21. julij 1855) je bilo nedvoumno izraženo stališ"e do

stanovskih dolžnosti zdravstvenih odposlancev. Zato je bil leta 1855 precejšnje graje

deležen beg treh tržaških zdravnikov, o katerih se je bralo tudi v Novicah (XIII, 58,

21. julij 1855), prav ni" prizanesljivo pa se ob tovrstno strahopetnost zdravnika

Guastalle ni obregnil niti nekoliko sarkasti"ni Castagna (gl. Castagna, 1850).

Poleg nekakšnega mitiziranja in romantiziranja zdravniškega poklica, ki ga je

spremljalo postavljanje zdravnika v malodane mu"eniški oziroma žrtveni položaj, se

je figura zdravnika zlila tudi v podobo filantropa v božji službi. Napore, ki jih je celo

ob vsaki hudi uri moral premagovati zdravnik, po katerega so lahko kadarkoli

poklicali, je najslikoviteje in liri"no opisal neznani pisec naslednje pesmi:

128 »Se a'nostri giorni fosse ancora in vigore la costumanza di concedere la corona civica a chi salva la vita ad un cittadino, certo i nostri medici dovrebbero averne adorna la fronte.« 129 Iz Manzonijeve prošnje za upokojitev, ki jo je predložil leta 1857 predvsem zaradi slabega zdravja, je razvidno, da je javno pohvalo za zdravniško delo prejel ve"krat (pravzaprav po vsaki epidemiji kolere), in sicer tako s strani ob"ine kot tudi Namestništva ter okrožnega glavarstva (PAK 304, t.e. 5, a.e. 9a, Corrispondenza officiosa 1854–1857; Supplica).

101

Quando il cielo furibondo

Par minacci schianto al mondo,

Tra lo scroscio di saetta

Di gragnuola maladetta;

Per dirotta piova o neve

Smunto, anelo, stanco, stanco

Per campagne, o per la pieve

Trascinar lo vedi il fianco;

Che' il malato a tutte l'ore

Chiede il volto del Dottore.

(Ballata, 1838; odlomek).

Vrline in lastnosti, ki naj bi jih premogel dober zdravnik, je v obsežni razlagi

gesla opredeljevala tudi ena od splošnih enciklopedij (Nuova enciclopedia popolare

italiana) v šestdesetih letih 19. stoletja, ki sodobnemu bralcu iz"rpno naslika profil

(za tedanji "as) 'popolnega' zdravnika. Dostojanstvo in odli"nost na eni ter zahtevnost

zdravniške stroke na drugi strani naj bi že sami po sebi govorili o tem, da zdravnik

potrebuje dolo"ene telesne, mentalne oz. umske in sr!ne vrline oziroma kreposti –

nekatere od teh so dar narave, spet druge so pridobljene s trudom, izobraževanjem ter

samooblikovanjem (gl. NEPI, 1861, 73 itn.). Tudi Zdravnikova molitev, objavljena v

štiridesetih letih v nekem "asopisu, med vrsticami lepo ilustrira 'idealnotipskega'

zdravnika, ki Boga prosi za odvrnitev od skušnjav (zaslužka, avtoritete, slave), ki se

ponujajo v zdravniškem poklicu, moli za ohranitev telesnih mo"i, da bi mogel v svoji

vlogi "lovekoljubno delovati, ter si želi, da bi na vse bolnike gledal enako, ne glede

na to, ali so »bogati ali revni, prijatelji ali sovražniki«. Prosi tudi za ljubezen do ljudi

in svojega poklica ter si želi zaupanja bolnikov, obenem pa moli, da bi božja roka le-

te obvarovala pred lažnimi zdravilci, ki jim delajo nepopravljivo škodo. Nadalje naj

bi zdravnik s to molitvijo, namenjeno vsakodnevni pripravi na obisk bolnikov, prosil

tudi za prijaznost in strpnost tako do bolnikov kot do starejših stanovskih kolegov, ki

se navadno ne morejo izogniti pokroviteljskemu vodenju, ter molil za to, da se ne bi

nikoli zadovoljil z znanjem, ki ga ima. Vendar pa zdravnik ne more biti povsem

naslonjen na golo znanost, temve" naj se opira tudi na duhovnost in religiozno

102

predanost; v teh pobožnih vrsticah se namre" zdravnik izrisuje bolj v podobi

nekakšnega božjega odposlanca, "igar naloga je – kot dopolnilo duhovniku, ki bdi

nad duhovnostjo in moralo – skrb za telesno zdravje ljudi: »O benignissimo, tu mi

hai scelto per vegliare alla vita e alla sanità delle tue creature. Ecco io, io mi appresto

al mio dovere. Stammi dappresso nella grande opera, ond'essa torni utile! Nulla di

utile potrei in favore dell'infimo degli uomini, senza il tuo aiuto. Fammi risplendere

que' raggi che da te escono piu' luminosi che dalle dita di un qualunque sacerdote,

alzate a benedire in questa valle terrestre.«130 (Quotidiana preghiera, 1842).

Zdravnikov položaj sicer v nasprotju z idealisti"nimi meš"anskimi predstavami

ni bil najbolj rožnat; J. Léonard celo meni, da so si samo tisti zdravniki, ki so živeli

od rente, lahko dovolili 'biti filantropi'. Mnogi so bili sicer primorani živeti od

družinske zapuš"ine ali se ukvarjati še s kako dodatno dejavnostjo (Léonard, 1986,

115). !eprav se je v prvi polovici stoletja (1815–1855) zdelo, da je zdravnikov

»preve"«, se je ve"ina ljudi rojevala, živela in umirala brez iskanja medicinske

pomo"i; revš"ina, predsodki in vraževerja so onemogo"ali medikalizacijo, nasprotno

pa se je krepila eksperimentalna medicina. Organizirati so se za"eli kolektivni

sistemi za pla"evanje zdravnikov, družbe za vzajemno pomo", razne oblike pomo"i

revežem in podpore podeželju, prišlo je do vzpostavitve funkcije okrajnih zdravnikov

idr., vse to pa je naposled omogo"ilo rast novega zaupanja v zdravstvene napredke

(Léonard, 1986, 114–115).

Leta 1849 je na celotnem tržaškem ozemlju (mesto z okolico) služboval en

zdravnik na okoli 1.700 prebivalcev, oziroma en zdravnik ali ranocelnik (pogosto so

namre" drugi nadomestili prve) na okoli 920 oseb. Najbrž pa dobimo še realnejšo

sliko, "e predpostavimo, da so bili ti zdravstveni delavci zadolženi le za mesto,131 na

podeželju pa niso bili stalno nameš"eni, temve" so po okrepitve poslali le v "asu

ve"jih potreb, kar pomeni, da je bil v Trstu dejansko en zdravnik na 1.300

prebivalcev oziroma en medicinski izvedenec (zdravnik ali ranocelnik) na okoli 700

130 »O najdobrotljivejši, ti si me izbral, da bdim nad življenjem in zdravjem tvojih bitij. Tako, pripravljen sem na svojo nalogo. Stoj mi ob strani pri tem velikem delu, da bi to postalo koristno! Ni" koristnega ne bi mogel opraviti onim najnižjim brez tvoje pomo"i. Daj, da bi odseval tiste žarke, ki se od tebe bleš"ijo bolj kot od prstov kateregakoli duhovnika, ki jih v blagoslov dviguje v tej zemeljski dolini.« 131 Od 50 zdravnikov in 33 ranocelnikov, ki naj bi delovali v mestu Trst, je bilo med kolero leta 1849 menda aktivnih le 60 zdravstvenih izvedencev (Castagna, 1850, 106); verjetno so mnogi od njih zbežali pred težko in nadležno nalogo, ki jo je prinašala huda množi"na obolevnost.

103

prebivalcev. Samo za primerjavo; v Kopru (mestu) bi pod okrilje enega zdravnika /

ranocelnika pripadalo okoli 1.400 meš"anov, situacija v nekaterih drugih krajih

Istrskega okrožja132 pa je bila prav gotovo še veliko slabša.

Epidemije kolere so pomenile nenadno porast števila ljudi, ki so naenkrat

potrebovali zdravniško oskrbo, zato ni "udno, da so se zdravstveni poverjeniki

soo"ali z obilico dela, ki so mu bili v"asih kar težko kos. V 'dnevih »žalosti zaradi

vladajo"e bolezni« leta 1849 je tudi tržaška zdravstvena komisija naprošala

prebivalce, naj bodo prizanesljivi in potrpežljivi v "akanju na zdravniško ali

religiozno podporo zaradi obilice dela, ki ga imajo tako kler kot zdravniki,

ranocelniki in lekarnarji v tem "asu, zato je prosila, »naj se z dejanji in

neprimišljenimi izrazi ne demoralizira tistih, ki se za našo rešitev trudijo dneve in

no"i«133 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; Avviso n. 315; Trst, 15. oktober 1849).

Tudi ob koncu stoletja je bila situacija precej zaskrbljujo"a. Statistika za

1886/1887 pripoveduje o tem, da je imel Trst na razpolago enega doktorja medicine

na 1.557 prebivalcev (kar pomeni, da je bilo vseh doktorjev nekaj manj kot 100), po

enega ranocelnika na 17.714 ljudi oziroma enega zdravnika sploh na 1.431

prebivalcev in eno babico na 471 ljudi. Stanje je bilo veliko bolj zaskrbljujo"e v

koprskem okraju, kjer je en sam zdravnik statisti"no pokrival 7.737 oseb, ena babica

pa 1.222 ljudi (Bohata, 1888; o podobnem trendu na Kranjskem gl. Keber, 2007,

172). Tudi statistike iz Francije govorijo o upadanju števila zdravnikov v drugi

polovici stoletja, saj je tam okoli leta 1844 v povpre"ju služboval en zdravnik na

1.700 prebivalcev, leta 1886 pa na kar 3.000 ljudi (Léonard, 1986, 114).

Kakor je malo pred koncem 19. stoletja poro"al istrski zdravnik in higienik

Carlo Apollonio, ki je obenem predlagal tudi nekaj sprememb v istrski zdravstveni

organizaciji (zlasti glede prerazporeditve meja zdravstvenih okrajev, reparticije

stroškov ipd.), naj bi leta 1895 v Istri deloval po en zdravnik na kar 5.293

prebivalcev, ki pa seveda ni bil dostopen vsem; mnogi kraji (npr. Dekani, Pomjan,

Dolina, Boljun, Kanfanar, Plomin, Oprtalj, hrvaški Tinjan, Savi"enta, Bale, Veprinac

132 Nad njim je tedaj bdel okrožni zdravnik Konstantin Schrott (1811–1866), ki je medicino študiral na Dunaju. Kot ob"inski zdravnik je sprva služboval na Velikem Lošinju (med 1836 in 1838), potem pa je bil do leta 1845 ob"inski, bolnišni"ni in kaznilniški zdravnik v Kopru. Kot okrožni istrski zdravnik je deloval od 1845 do 1851. leta, nato pa je izvrševal funkcijo okrožnega zdravstvenega svetnika Istre. Do leta 1861 je deloval kot pazinski okrajni zdravnik (PSBL, 1987). 133 »... di non disanimare con degli atti o termini inconsulti coloro, che per la nostra salvezza si affaticano giorno e notte.«

104

idr.) – po piš"evih izra"unih s skupno kar 60.073 ljudmi – so bili namre" brez

stalnega zdravnika, saj je celotna pokrajina (Istra) premogla le 60 zdravnikov (6

okrajnih, 3 upokojene, 17 zasebnih in 34 ob"inskih) (Apollonio, 1896, 8; prim.

Bonin, 2009, 20).

!e so v mestih lahko vselej ra"unali na zdravniško pomo", na podeželju

namre" ni bilo vselej tako.134 !e je bil zdravnik na nekem obmo"ju teže dostopen,

svetuje tedanje "asopisje, je bilo dobro vedeti, kako z bolnikom ravnati do njegovega

prihoda. Klju"no zdravilo za zdravljenje kolere oziroma lajšanje muk, ki jih je ta

prinašala, naj bi bil led (uživanje le-tega, "e je le bil na razpolago), saj bolnika od

znotraj žge in tudi mrzla pija"a (zlasti voda) naj bi mu prijala. !e bi se kolera

nekoliko umirila, je lahko bolnik pil mrzlo juho ali je"menovo vodo. Od znotraj ga je

bilo torej potrebno ohladiti, od zunaj pa ohranjati njegovo toploto, predvsem z

obla"ili, vendar s tem ni šlo pretiravati: »... gorko pa ne pretežko naj se odene; vro"e

cegle ali perstene steklenice (flaše) s kropam nalíte naj se položijo v rute zavíte na

merzle ude, posebno na nogé«, so še svetovale Novice. !e pa bi bilo telo pregreto in

prekrvavitev preve" pospešena, bi bilo morda potrebno puš"anje krvi135 (»!e

zdravnik pride in "e kri posebno na persi in v glavo sili, bo pušal, in tako bolnika

smerti otel.«; Kakó s "lovekam ravnati, kteriga je kolera napadla in kjer ni zdravnika

na pomo"; Novice, VII, 29, 18. julij 1849). Podobne nasvete je mogo"e najti v

pravilniku o epidemijah iz leta 1848, v katerem se bolnikom ("e zdravnika ni v

bližini) priporo"a, naj odprejo okna, ležejo in se pokrijejo, pijejo slezov ali kamili"in

"aj ter tako po"akajo na strokovno pomo" (Regolamento Procedura, 1848).

134 Tudi mnogi zgodovinarji poudarjajo neenakosti glede na dostop do zdravniške oskrbe; pa ne le na podeželju, temve" tudi znotraj mest, kjer je zdravniških mo"i primanjkovalo seveda v revnih, na primer delavskih mestnih "etrtih, saj so bili zdravniki navadno locirani ob cestah pomembnejših predelov (gl. npr. Léonard, 1986, 116). 135 Puš"anje krvi, ki je bilo zlasti priljubljen postopek 'zdravljenja' v srednjem in novem veku (gl. npr. Borisov, 1985), so v 19. stoletju za"eli opuš"ati. Med prvo epidemijo kolere je bil to sicer še priporo"ljiv kurativni postopek (prim. Di Ceresa, 1831); tudi leta 1849 sta v Trstu zaradi kolere umrla menda le dva bolnika od 88, ki so jim puš"ali kri (gl. Castagna, 1850, 121), kasneje pa je obstal v nekakšnem ambivalentnem položaju, saj o njegovi u"inkovitosti niso bili ve" povsem prepri"ani. Med epidemijo 1855. leta je v Kopru sicer umrl tudi padar (flebotomo) Giuseppe Zorzan, kar pomeni, da se je ta zdravilska praksa še vedno opravljala (gl. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; tedenska poro"ila, n. 138; Koper, 29. julij 1855), vendar pa je bila nekoliko kasneje marsikje ozna"ena celo za škodljivo: »Non vi lasciate mai salassare,« je bil denimo neposreden eden od napotkov leta 1865 (Mantegazza, 1865, 22). Med epidemijo leta 1866 naj se tega postopka namre" ne bi ve" posluževali (Tognotti, 2000, 227).

105

4.9 Podeželani pred grozljivim obli"jem kolere

Potek epidemij kolere in 'destinacije' njenih postankov so se pogosto zdele

nelogi"ne in nepredvidljive; hitro je postalo o"itno, da se bolezen lahko naseli v

nekem kraju, v sosednjem pa ne, prav tako pa je kolera – "eprav 'tipi"no urbana' –

kmalu poleg mest obiskala tudi podeželje, ki je sicer zaradi 'svežega zraka'136 nasploh

veljalo za zdravo okolje: »Zakaj se [kolera] velikokrat naseli v tistih krajih, ki slovijo

po zdravilnosti zraka?«137 so se tedaj spraševali (Moulon, 1839, 96). Tudi s širšo

okolico Trsta, ki je to veliko pristaniško mesto oskrbovala z vrtninami, kruhom,138

mlekom in še s "im, se je, kakor je poro"al zdravnik Moulon, že leta 1836 kolera

zlobno poigrala: »V Trstu opažamo,« piše, »da se je na podlagi dnevnega dotoka

kmetov, ki iz okolice, tudi 3 milje dale", prinašajo kruh, mleko, zelenjavo, bolezen

razširila po podeželju, posebej pa so žrtev vasi na vrhovih, kjer je "ist zrak, medtem

ko je bilo drugim, ki ležijo v globokih dolinah in ki jih vsako leto prizadenejo vsake

vrste epidemi"nih bolezni, do nedavnega prizanešeno.«139 (Moulon, 1839, 92–93).

Leta 1849 sta bila denimo z zdravstvenega vidika problemati"na predvsem

kraja Milje in Dolina, medtem ko ostali del distrikta izkazoval »zadovoljivo raven

javne higiene«, z izjemo vasi Osp in Kubed, kjer se je pojavilo nekaj primerov

bolezni. V Ospu je bil – kakor tudi v nekaterih drugih krajih v koprskem zaledju – na

delu kirurg140 Vogel, ki je poro"al o dveh smrtnih primerih za kolero. Prvi primer se

136 Corbin (1998, 269) poudari, da je bilo podeželje s "istim zrakom in nestrnjenimi kme"kimi bivališ"i nasprotje intenzivnih vonjav ljudi in nesnage, nakopi"enih v mestnem okolju. 137 »Perche' trascura egli questi luoghi per fissare dimora le molte volte nei luoghi celebrati per la salubrita' dell'aria, siccome lo vedemmo nelle ville del nostro circondario, e siccome lo si osservo' altrove?« 138 Krušarice in njihova dejavnost so lepo opisane tudi v Novicah: »Tu [na Lesnem trgu, op. U.Ž.] prodajajo ve"idel Istrijanke kruh, kterega v Terst na oslih vsako jutro prinašajo: nazaj gredé kupijo za skupljeni dnar pšenice, ktero domú pridši na žernikih meljejo in tako drugo jutro sopet s kruhom v Terst primahajo. To gré skoz celo leto dan na dan enako; pa je opravilo to tudi edini zaslužek nekterih vasi, ki niso ravno blizo Tersta. Marljive Istrijanke že ob dveh zjutraj svoje osle tovorijo, da dospejo v Terst, ko je dan, ko se mesto prebudí iz spanja, ko se jame šum, rožlanje in kup"ija.« (Novice, XIV, 100, 1856). 139 »Osserviamo in Trieste, che dietro al concorso giornaliero dei villici che vi portano, da tre miglia del circondario, il pane, il latte, la verdura, essendosi morbo diffuso per le campagne, ne vennero prese di mira particolarmente le ville poste sulle sommita' ove regna l'aria pura, mentre le altre giacenti in profonde vallate e che sono visitate ogni anno da febbri epidemiche d'ogni sorta, ne furono risparmiate fin a quest'ultimi tempi.« 140 Delitev na »kirurge« in »fizike« izvira še iz srednjeveško-novoveškega klasificiranja medicinskega poklica, ki je zdravnike-teoretike postavlja više na hierarhi"ni lestvici kakor zdravnike-praktike, ki so imeli pravzaprav obrtniško nalogo medicinskega poseganja v "loveško telo (njihovo delo je vklju"evalo operativne posege, puš"anje krvi, izvajanje obdukcij ipd.) in je bilo najbrž predvsem

106

je zgodil sredi oktobra v nekem gostiš"u, kjer je zbolela in umrla 35-letna Maria

Bulfon, nato pa naj bi blago obliko kolere staknila tudi Anna Crassovaz (Krašovac)

iz Ospa, ki se je na poti iz Trsta ravno tako ustavila v gostiš"u141 (PAK KP 304, šk.

4, a.e. 8, n. 168. Rapporto dal 13 al 20 ottobre 1849).

Nekoliko kasneje so zaradi novih primerov – na župnikovo prošnjo – kirurga

Andreo Vogla poslali v Kubed, od koder so dobili nove podatke o dveh smrtih v

Gra"iš"u in Dolu (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 168. Rapporto dal 13 al 20 ottobre

1849). Kmalu so zdravniške beležke poro"ale o novih primerih bolezni, tokrat v

vaseh Podpe", Bazovica in Rožar. Morali so angažirati ve" zdravstvenega osebja,

med njimi zdravnika dr. Malalana (zadolženega predvsem za Podpe") in dr.

Schmutza (nastanjenega v Loki in zadolženega za njeno okolico, dokler bi bilo to

potrebno). Bolezen pa še ni ponehala in pojavljali so se novi primeri v !rnem Kalu

in Boljuncu. Na delu je bil tudi dr. Prister, ki je o bolezni poro"al iz !rnega Kala, v

njegovi domeni pa je bila tudi Dolina (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 193. 18.

novembre 1849).

V prvih desetletjih 19. stoletja se tako niso le mesta, temve" tudi podeželska

naselja prvi" sre"evala z neusmiljeno boleznijo, ki je do tedaj niso poznala in o njej

seveda niso vedela ni"esar, v za"etku še tega ne, kako usodna je lahko. »Potrebno je

podu"iti ljudstvo glede nevarnosti, ki ji je nenehno izpostavljeno v primeru razmaha

nalezljive bolezni, ravno tako pa tudi o dolžnostih vsakogar pri tovrstnih

sre"anjih«142 (Emiliani, 1831, 73), je bilo leta 1831 zapisano o pomenu poduka

podeželskega življa, saj od njega oblasti sicer ne bi mogle pri"akovati ustreznega

sodelovanja med epidemijo. Preprostim in nepismenim ljudem je bilo treba obširna

navodila in napotke tudi ustrezno predstaviti; med veliko epidemijo kolere leta 1855

naj bi ljudstvo »razsvetljevali« z natan"inimi napotki, »prilagojenimi njegovemu

dojemanju«143 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214; Koper, 11. december 1855). Ravno

zaradi konotacije ne"istosti, vezane na kri, v primerjavi s prvimi nekoliko degradirano (Borisov, 1985, 113 idr.). Kasneje so kirurge dodatno razlikovali od ranocelnikov, in sicer po tem, da so lahko zdravili le zunanje bolezni ali poškodbe ("iš"enje turov, naravnavanje zlomov ipd.), medtem ko so ranocelniki zdravili tudi notranje bolezni, saj so imeli namesto 2-letnega kon"an 3-letni u"ni program (prim. Lipi", 2003, 491 in 495). 141 Gostiš"e v okolici Ospa (ki je bilo najverjetneje kraj velike preto"nosti ljudi), v katerem sta se pojavila dva primera bolezni, so nekoliko kasneje za"asno zaprli. 142 »E' da istruire il popolo rispetto a'pericoli cui trovasi di continuo esposto in caso di malattia contagiosa evoluta, non che sui doveri di ciascuno in cotali incontri.« 143 »... s'illumini il popolo collo diffondere minute istruzioni adatte alla sua intelligenza.«

107

v letu 1849 je bil sicer izdan cesarjev patent o izdajanju državnega zakonika in

vladnega lista v 'navadnih jezikih', torej tudi v slovenš"ini, kar je bilo seveda

izrednega pomena: »Subtilni prepri"evalni jezik, dialoški jezik, odrešen birokratskih

imperativov, restrikcije in celo agresivnosti, ki so ga uporabljali javni zdravniki in

volonterji za promocijo javnega zdravja med prebivalstvom, je lahko bil uspešen šele

v mehki slovenski materinš"ini,« je o pomenu te politi"ne geste lepo zapisal M.

Kocijan"i" (Kocijan"i", 2005, 34).

O tem, kako ravnati, ko gre za ljudstvu nepoznano bolezen, je razpravljal tudi

Emiliani, ki se je upravi"eno spraševal, ali je od ljudstva sploh mogo"e pri"akovati

vestno oznanjanje bolnikov, "e se ga ne podu"i o tem, kako bolezen prepoznati in

prepre"iti njeno širjenje. Še najbolj u"inkovito bi najbrž bilo, je razglabljal, "e bi

temu – po meš"anskem mnenju – 'neukemu' in 'pobožnjaškemu' ljudstvu

profilakti"na pravila predstavili kot posredovana od božjega zakonodajalca Mojzesa,

saj bi jih le tako upoštevalo (Emiliani, 1831, 79).

Že zaradi njegovega miselnega sveta, ki se je zelo razlikoval od tistega, ki je

prevladoval v mestu, je podeželsko 'ljudstvo' predstavljalo trdoživo specifiko, saj je

bilo kme"ko mišljenje (poleg s tradicionalno religiozno predanostjo) prežeto z

verovanji, predsodki in vraževerji, nad katerimi se je meš"an navadno le nekoliko

vzvišeno namrdnil. Obenem so te ljudske predstave ob epidemijah, ki so usodo

podeželanov in meš"anov pogosto združile, tr"ile ob 'civilizirani' meš"anski svet, ki

pa so mu bile nekoliko v napoto. Tudi u"inkovita zaustavitev bolezni, ki je temeljila

na znanstvenih izkušnjah,144 prav zaradi predsodkov in vraž velikokrat ni bila

mogo"a, zato so tradicionalno naravnane vasi po tedanjih opažanjih med kolero

utrpele najhujše posledice, kar so zlahka opazili tudi v tistem "asu: »Ne' dimenticate

che in quei luoghi dove i pregiudizj popolari si impossessavano degli abitanti, piu'

rapido diveniva lo sviluppo del morbo con essersi maggiormente diffuso fra il

popolo, e con averne moltiplicato le vittime.«145 (Lettera, 1832, 36). Seveda do tega

ni prihajalo le med kolero, temve" se je kazalo v 'dolgem trajanju'; vrnila so se torej

144 Zdravniki, higieniki so si sedaj za"eli prizadevati, da bi popravili 'patogene' navade ljudstva in korigirali na"in prehranjevanja, dela, obla"enja, bivanja, skratka, da bi množice skorajda »obvarovali pred samimi sabo« (Léonard, 1986, 121). 145 »Ne pozabite, da se v tistih krajih, kjer se ljudske vraže polaš"ajo prebivalcev, razvoj bolezni pospeši, ta se bolj razširi med ljudstvom in zahteva ve" žrtev.«

108

vraževerja in '"udna verovanja', ki so živela že vsaj med srednjeveško in novoveško

kugo (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8).

Zavra"anje vsiljenih jim ukrepov se je med podeželani manifestiralo tudi tako,

da so ignorirali zdravniško pomo", zato ni "udno, da naletimo na napotke, kakršen je

tale: »Quando vi sentite male, non differite, subito il medico. Va bene il prete, ma

anche il medico: e subito eseguire ció che vi ordina, e se é chinino non differite. Se

non avete medico, chiamate il chirurgo purché sia da qualche anno nel vostro paese.

Non differite, non fará nulla, ma puó essere; oggi con una dose l'esperto vi salva,

domani non é piú possibile e dovete morire.«146 (Ceruti, 1843a). Števil"nost takih in

podobnih napotil pa govori o tem, da je spreminjanje in prikrajanje z zdravjem

povezane zavesti izredno dolgotrajen in nikakor ne enostaven proces.

4.10 Vsakdo je za svoje zdravje odgovoren sam

»Ko bode ljudstvo razumevalo vrednost zdravja, vrednost higijeni!nih in sanitarnih naprav, potem sicer ne bodo izginile epidemije, ta velika in stalna nadloga dežele, a ne bodo se tako zeló razširile, kot do zdaj« (po F. Keesbacher: Krain und seine öffentliche Gesundheit, Ljubljana, 1883; v U"iteljski tovariš, 1. julij 1886, l. XXVI, št. 13)

Pomena spreminjanja in preoblikovanja ljudskih miselnih shem ter njihovega

aktivnega udejstvovanja pri boju zoper bolezni so se nedvomno zavedali tudi v 19.

stoletju. »!eravno tudi zdravnikam dosti bolnikov po koleri umerje, niso zdravniki

vselej tega krivi; huda bolezin sama po sebi, ali predolgo "asa v nemar pušena storí,

de zdravilo ne pomaga,« so v Novicah (Novice, VII, 29, 18. julij 1849) 'opravi"evali'

zdravniško nemo" pred neusmiljeno 'azijsko morilko'. Tudi med hudo koprsko

epidemijo sredi 50. let 19. stoletja so vrstice zdravstvenih poro"il polnila

pritoževanja, da nižji sloji le redko pokli"ejo zdravniško pomo" takoj, ko jih napade

146 »Ko se slabo po"utite, ne odlašajte, takoj pokli"ite zdravnika. Duhovnik je sicer v redu, vendar mora biti poleg tudi zdravnik: in takoj morate izvršiti to, kar vam naro"a, in "e je to kinin, ne odlašajte. !e ni zdravnika, pokli"ite ranocelnika, "e je le kako leto v vaših krajih. Ne odlašajte, ni" ne bo škodilo, vendar morda vas danes ekspert z eno dozo reši, jutri pa to ne bo ve" mogo"e in boste morali umreti.«

109

kolera. Navadno 'eksperimentirajo' s svojimi priljubljenimi zdravilnimi sredstvi, na

primer z mešanico kisa, olja in popra, vermifugnimi mešanicami zeliš", napitki z

rumom ter z natiranjem olja in "esna (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214; Koper, 11.

december 1855).

Kljub temu da zdravniki velikokrat niso mogli ni"esar ve" ukreniti, ko so

(prepozno) odkrili bolnika s hudo obliko kolere, pa so ves "as poudarjali, kako

pomembno je hitro zdravnikovo ukrepanje: »Vsaki zdravnik naj tó na vés glas

oznanuje in ljudém trobi, de ga bojo tudi gluhi slišali,« (Novice, VII, 39, 26.

september 1849) so pozivale Novice k razširjanju tovrstne ozaveš"enosti. Neki

francoski zdravnik naj bi celo izra"unal, da ima – kdor takoj pokli"e zdravniško

pomo" – 99% možnosti ozdravitve, kdor znake kolere zamudi za 24 ur, pa le 50%,

zato je "loveško zdravje predvsem osebna odgovornost: »Ve"idel je vsaki sam kriv,

"e umerje,« so bili odlo"ni tudi v Novicah (Novice, VII, 39, 26. september 1849).

Nemarna skrb za zdravje, pa naj se je utemeljevala kot greh ali neodgovornost, je

tako vsebolj pridobivala predznak nesprejemljivosti, postala pa je, kakor je mogo"e

razbrati iz ljubljanskega "asnika, tudi predmet družbenega obsojanja: »Kdor svoje

zdravje po nerodnosti in priderzno zgubi, se mo"no per Bogu pregreši, spoštovanje

per ljudeh zgubi, in sam nar ve"i škodo terpi.« (Novice, III, 34, 1845).

To preusmerjanje odgovornosti na posameznika (s koreninami morda že vsaj v

renesan"nem medicinskem duhu;147 gl. Mikkeli, 1999) je nedvomno igralo

pomembno vlogo v profilakti"ni retoriki v "asu kolere, ko je zaradi nepoznavanja

bolezni prihajalo do nenehnega prelaganja krivde. Ljudi je skušalo tako postaviti v

vlogo dejavnih akterjev v boju proti groze"i epidemiji, ne pa v vlogo pasivnih žrtev

bolezni in raznih zarot, ki naj bi bolezen priklicale nadnje (prim. tudi Rosenberg,

1987, 220). Ne le da bi moral vsakdo sam poskrbeti za to, da ne zboli; to naj bi bila

še posebej dolžnost onih, katerih zdravje je bilo pomembno tudi za sámo družbo (to 147 Za zdravje je tudi po humoralisti"ni doktrini, zlasti od renesanse dalje, odgovoren vsak posameznik, saj z na"inom življenja vpliva na svoje zdravje, deloma pa je to odvisno od njegovih vrojenih lastnosti (po Mikkeli, 1999). Humoralizem namre" bolezen razume kot rezultat motenj naravnega ravnovesja telesnih sokov ter poudarja enotnost telesa in mo"no interakcijo med mentalnimi in fizi"nimi procesi (Nutton, 1993, 281). Dejavniki, ki vplivajo na zdravje/bolezen, so: naravni (delovanje telesa; prebava,...), nenaravni (zmožni sprožiti spreminjanje naravnih; zrak, hrana in pija"a, spanje, gibanje, prebava, emocije/strasti; tudi spolnost, kopanje – torej vse, na kar ima vpliv "lovek – zato je nad temi re"mi zaradi preventive potreben še posebej strog nadzor) in protinaravni (bolezni, vzroki, simptomi) (Nutton, 1993; Mikkeli, 1999; prim. Železnik, 2007, 33, ...). 'Doktrina zmernosti' je bila klju"na pri na"elu, da se bolezni ne sme dovoliti, da vstopi v telo, zelo podobna retorika pa je zaznavna tudi med kolero.

110

so bili seveda v prvi vrsti ljudje, katerih delo je bilo usmerjeno v pridobivanje nujnih

dobrin in katerih dnevni zaslužek je v najve"ji meri slonel ravno na fizi"nih mo"eh

njihovih teles).148 Prav tem je bila denimo namenjena objava Kakó naj kmetje za

zdravje skerbijo, ki ("etudi ne v neposredni povezavi s kolero) nagovarja k

odgovornemu vzdrževanju zdravega kme"kega telesa: »Kér je vsakimu kmetovavcu

ljubo zdravje toliko potrebno, de bi zamogel dolžnosti svojiga težavniga stanú zvesto

dopolnovati, vsakteri lahko sposná, de je kmetovavec za svoje zdravje veliko skerb

imeti dolžán. Skerbno se mora varovati vsiga, kar bi mu vtegnilo škodovati, in mu

kako bolezen napraviti.« (Novice, III, 34, 1845).

Zaradi epidemi"nih razsežnosti te bolezni pa je individualna, 'zasebna'

odgovornost do lastnega telesa kmalu prešla tudi v odgovornost do kolektivnega, do

skupnosti (kar je prišlo še bolj do izraza v nekaterih naslednjih epidemijah), in sicer v

smislu, da posameznik z neodgovornim ravnanjem ne ogroža le sebe, temve" celotno

skupnost oziroma družbo, v kateri se giblje.

Vendar pa je bilo ljudi, zlasti 'preproste', neizobražene, nižje družbene plasti,

med njimi še zlasti podeželske kmete, seveda izredno težko prepri"ati, naj se za

pomo" obrnejo na tuje jim zdravnike, ki jih v svojem okolju niso bili vajeni in vanje

še niso imeli nobenega zaupanja, kaj šele, da bi "utili potrebo po njihovi pomo"i.

Njihov zdravstveni univerzum je namre" zajemal le samopomo", priprošnje k

cerkvenim zavetnikom ali kve"jemu posege lokalnih zdraviteljev. »Gli Slavi quando

sono ammalati del medico poco o nulla si curano,« je pisal tudi savin"entski župnik

Antonio Facchinetti o 'slovanskem' življu istrskega podeželja. »Consultano il curato,

lo pregano di qualche consiglio, e si mettono in braccio della divina Provvidenza.

Sarebbe anche impresa ardua per un medico il voler curare uno degli Slavi

gravemente ammalato, poiché egli difficilmente si adatterebbe alle mediche

prescrizioni.«149 (Facchinetti, 1847a; gl. tudi Kandler, 1975a, 23; podobno piše tudi

Rutar, 1897, 188). 'Slovanski' kmetje si ob obilici dela seveda tudi niso mogli

148 Tudi razvijajo"a se industrijska družba se je dobro zavedala odvisnosti proizvodnje od zdrave in krepke delovne sile, s "imer je mogo"e povezati tudi vlaganje v razvoj zdravstvene oskrbe (prim. Jaunig, 2007, 83). 149 »Slovanom je, ko zbolijo, malo ali ni" mar za zdravnika. Posvetujejo se s kuratom, ga prosijo za kak nasvet, in se prepustijo rokam božje Previdnosti. Težavno po"etje bi bilo za zdravnika zdraviti težko bolnega Slovana, saj bi se ta le stežka vdal medicinskim predpisom.« Enako ravnanje Istranov je opisoval dopis v Novicah: »Oni ['Istrijanski Slovenci'] v bolesti valje pošljejo po redovnika, de jih, kakor oní govorijo: „z Božjim orudjam spravi." (Zdešar, 1848).

111

'privoš"iti' bolezni oziroma dolgega okrevanja na bolniški postelji in s tem odsotnosti

od preštevilnih kme"kih opravil, ki so jih "akala, zato so – "e le niso bile prehude –

svoje zdravstvene težave preprosto ignorirali.

Zdravnikov obisk je bil obenem pla"ljiv (izjema so bili reveži, ki jih je bil

zdravnik dolžan brezpla"no zdraviti), kar je bil dodaten razlog, da so ga skromnejši

ljudje neradi klicali. Poleg tega so prepad med šolanim zdravstvenim osebjem in

neizobraženimi podeželani predstavljale tudi jezikovne ovire, saj so bili zdravniki

navadno tujegovore"i in se na slovenskem podeželju niso mogli neovirano

sporazumevati (prim. Makarovi", 1988; Keber, 2007, 113).

4.11 Vraže in ljudsko zdravilstvo 'ovirajo' izvajanje ukrepov

Opisani vzroki pa niso bili edini, zaradi katerih podeželani niso hoteli po

zdravniško pomo": leta 1855 je denimo med nižjim slojem prišlo še posebej do

izraza verjetje, »vraža« ali kar »delirij«, kot so ga tedaj ozna"ili predstavniki omike,

sicer baje bežno zaznavno tudi med epidemijami v letih 1836–1837 ter 1849, in sicer,

da zdravniki kolerozne bolnike zastrupljajo s kafro. To prepri"anje naj bi tudi

»povzro"ilo kopico nevše"nosti«; ljudje namre" zdravniške pomo"i niso

(pravo"asno) poklicali, zdravili so se z neustreznimi, v"asih celo škodljivimi sredstvi,

zdravnika, ki je bil naposled le poklican, pa so gledali z nezaupanjem in mu, zlasti z

zavra"anjem zdravil za zaužitje, onemogo"ali delo, posledica tega pa je bila tudi

ve"ja umrljivost zaradi kolere (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; Rapporto, Koper, julij

1855). Nedvomno so zdravniki med kolero z zdravili res tudi 'eksperimentirali', saj

so ob iskanju u"inkovitega medikamenta želeli preizkusiti u"inke nekaterih sredstev

na kolerozne bolnike. Mantegazza (1865, 23) je z enim svojih aforizmov150

zdravnike celo nekako poverjeval za preizkušanje zdravilnih sredstev v dobro

napredka medicine. Vsa negotovost in eksperimentalnost tedanje znanosti pa je

verjetno pri prebivalstvu kve"jemu izzvala še dodaten odpor do neu"inkovite in

po"asne uradne medicine.

150 »Ogni medico ha il dovere di provare rimedii nuovi, perche' la pubblica svenzura di un'epidemia illumini l'avvenire.«

112

Ker je prve primere kolere navadno spremljala tudi smrt, se je med 'neotesanim

prebivalstvom' (»classe zotica della popolazione«) tudi leta 1865 oblikovala

domneva, da zdravniki izvajajo varljivo zdravljenje. Nekatere 'ženš"ure' v tržaški

Reni vecchi (tako namre" piše v uradnem poro"ilu) so razširile govorice, da dajejo

zdravniki s cinkovim praškom koleroznim bolnikom v resnici strup, kar so

'podkrepile' še z zgodbico, da je neka ma"ka, v hrano katere je zašel tak prašek, na

licu mesta v hudih mukah poginila (Provedimenti, 1866, 39). Strah pa se je zlahka

razširil tudi na druge re"i; sumljivi sta ponekod po Evropi postajali celo hrana in

voda, ki bi ju lahko medicinska stroka izrabila za svoje 'zle namene' (gl. Forti

Messina, 1979, 81; prim. tudi Sorcinelli, 1986; Fabre, 1998). Taka verjetja so bila

prisotna v mnogih krajih, ki jih je prizadela kolera (poglobljeno študijo o teorijah

zarote v povezavi z epidemijami je denimo podal Preto, 1987; gl. tudi Sorcinelli,

1986,...), v Istri pa so pri"evanja o tem, kakor je mogo"e videti, bolj kot ne redkost.

Kljub temu so ti glasovi 'od spodaj', "eprav podani posredno, izredno

dragoceni, saj pri"ajo o odzivih 'malih ljudi', ki niso bil na poziciji mo"i, da bi za

seboj pustili zapisane glasove, na ravnanje oblasti med epidemijo. O slednjem, ki je,

mimogrede, navadno predstavljeno v kar se da dobri lu"i, je znanega neprimerno ve".

Pravzaprav so zgodovinarju poznana pretežno pravila in idealnotipska

zdravstvenoorganizacijska konstrukcija, veliko manj pa mu je dosegljiva slika o

prakti"nem izvajanju in uresni"evanju teh pravil ter dejanskih odzivih nanj.

Na ljudski 'kozmos', poln verske resignacije in vraževerja (prim. tudi Tognotti,

2000, 234), ki je odklanjal posledice 'družbenega napredka', pa je meš"anski svet

gledal zviška in malodane kot na zaostalost, ki naj bi ovirala pridobivanje znanja, te

pomembne vrednote, ki je vidno zaznamovala prakti"no celotno stoletje. Zdravnik

Bernardo Schiavuzzi151 je – kot predstavnik 'omikanega stanu' – ob koncu 19. stoletja

za »še eno zlo, ki je v preteklosti trpin"ilo "loveštvo« (poleg hudih bolezni), ozna"il

prav vraže, ki so po njegovem mnenju prestavljale »najvišjo oviro razvoju medicine

in izvajanju zdravstvenih praks«152 (Schiavuzzi, 1892, 399). Kot kaže, je mo"na

zakoreninjenost vraževerja predstavljala trn v peti znanstvenemu napredku (in

151 Schiavuzzi (1849–1929) je bil znani istrski zdravnik po rodu iz Pirana, ki je ve"inoma deloval v Pulju. Ukvarjal se je tudi z zgodovino medicine, zlasti so ga zanimala pojavljanja kuge in malarije v preteklosti, slednjo pa si je vneto prizadeval tudi pregnati iz istrskih krajev. 152 »Altro grave male tormentava nei tempi passati l'umanita', e questo era il pregiudizio«; »supremo ostacolo allo sviluppo della medicina ed all'esercizio delle pratiche sanitarie.«

113

zdravnikom kot predstavnikom ene od vej znanosti), obenem pa tudi 'prosvetljeni'

družbi kot celoti, ki si je zanj prizadevala. Kakor je nazorno povzela Marija

Makarovi", pa se je »zaradi velikega napredovanja medicinske znanosti v 19. stoletju

ponovno pove"al razkorak med strokovnim in neukim, samouškim zdravilstvom«

(Makarovi", 1988, 481). Podeželani, odmaknjeni od mestne zdravstvene oskrbe, so si

bili pogosto prisiljeni pomagati sami, pri "emer pa so se velikokrat seveda zanašali

na bližjo jim ljudsko medicino, še bolj pa na ustaljene vzorce ravnanj in verovanj.

V tedanjem tisku je bilo na to temo prelitega veliko "rnila, iz teh objav pa na

splošno veje tudi nekakšno za"udenje nad tem, kako je mogo"e, da v 'sodobnem' in

razumnem svetu še živijo takšna praznoverja. O tem se je v prispevku Zakaj še ljudjé

v bolezni pri lažnjivih babah in goljufnih maza!ih pomo!i išejo? denimo sredi

stoletja spraševal A. Kreft, ki je po svoji presoji navedel nekaj vzrokov za

nezaupanje u"enim zdravnikom. Med njimi je na prvem mestu gola 'prazna vera'

(»Nekteri imajo prazno in pregrešno véro, da jim je bolezin narejena (zacoprana). –

Ako grejo taki ljudjé k pravimu zdravniku in mu to povéjo, se jim smeja in jim na

ravnost pové, da je to grozna neumnost in prazna véra. Zató hajdi k maza"u ali k

lažnjivi babi!«). Spet drugi naj bi menili, »da takó ne bodo toliko denarjev potrosili

kakor pri pravim zdravitelji [zdravniku, op. U.Ž.]«, predvsem pa naj bi nekoliko

svojeglavim ljudem šlo v nos, da: »U"eni zdravitelj ho"e, da se bolnik na tanjko takó

obnaša, kakor mu on velí; da se škodljivih jedí, vina i.t.d. zvesto varje. To pa

mnogim ne dopade, in nekterim bolnikam se clo dopovedati ne more, da morajo na

tanjko vse takó storiti kakor jim zdravitelj naro"í, druga"i je vés trud zdravitelja

zastonj.« (Novice, V, 39 in nad., 1847).

Zaupanje v 'maza"e' naj bi po mnenju pisca naraslo, ko se le-tem slu"ajno

posre"i ozdraviti kakega bolnika, poleg tega pa so ljudje na kmetih navadno

neu"akani in menijo, da jim lahko zdravitelj do zdravja pomaga takoj, medtem ko

mora zdravnik obi"ajno opraviti ve" obiskov, preden se doseže želeni u"inek. !lanek

se tako neposredno obra"a na podeželske bralce, na katere apelira: »Dragi Slovenci

na kmetih! ako k vam pridejo taki brezvestni vra"i, kteri se brez vednosti in brez

pravice z ozdravljanjem ljudí pe"ajo, ne zaupajte jim svojiga življenja. Išite pomo"i v

bolezni pri u"enih, pametnih zdravnikih. – Pravi zdravnik, kteri ho"e z božjo

pomo"jó bolnikam pomagati, mora "loveško telo zvunaj in znotraj in vse bolezni na

114

tanjko poznati. [...] Zato se pa tudi mnogo lét na to v šolah u"i. U"eni zdravnik bode

vunder ve" znal, kakor hlapec, kteri je nekdaj pri zdravitelju služil; kakor lažnjiva

baba, ktera terdí, da je bolezen narejena; kakor kova", ki le zna konjam pušati; ali

kak brezvesten križár (mežnar), ki v cerkvi kadilo in sve"e krade, in jih ljudem za vse

sorte bolezni prodája.« (Novice, V, 39 in nad., 1847).

Kljub vsemu pa ti apeli o"itno niso prav veliko zalegli; zdravilski '"rni trg' se je

zelo razmahnil tudi v mestu, kjer je bilo na vsakem koraku mogo"e dobiti lažne

preparate, ki so obljubljali zanesljivo u"inkovitost proti koleri, podeželani, ki so

imeli redne stike z urbanim prostorom, pa so ta 'zdravila' ali 'prezervative' spretno

zanesli v okoliške kraje (in ob tem seveda tudi priložnostno zaslužili). Da podeželani

dvomljive snovi kupujejo v Trstu in jih nato prodajajo v vaseh (Dolini, Boljuncu, ...),

je zdravstvenim na"elnikom koprskega okraja leta 1849 poro"al dr. Malalan in

navedel nekaj teh sredstev, ki so bila tedaj še zlasti 'modna': »Cola' sono in voga le

gocciole del Dr. Bastler, le Polverine del Dr. Maganza, la mistura del Petrinello, lo

sciroppo Tergestino, e quello del Rubnich, (in guisa che) sovente un coleroso ingoja

con massimo suo danno piu' dosi e dell'uno, e dell'altro di tali preparati.« (PAK KP

304, šk. 4, a.e. 8; n. 151; Koper, 7. oktober 1849).153 Da za tovrstne preparate ni

vredno zapraviti niti beli"a, je sicer menil tudi Mantegazza (1865, 20), »Varite se

maza"ev!« pa so obenem svarile Novice. »Da le kova" podkev, klju"ar klju"avnico,

urar uro, suknar suknjo in tako vsak drug rokodelec in umetnik take re"i izdelovati

zna', kterih se je u"il in izu"il, je vsakemu znano, in vsak pameten "lovek, "e to ali

uno potrebuje, gré k pravemu mojstru, ne pa k mojstru-skazu.« (Novice, XVII, 21,

1859) – enako naj bi seveda veljalo tudi za zdravnika.

Epidemije z velikim krvnim davkom, ki so ga zahtevale v zelo kratkem "asu,

so seveda povzro"ale strah, ta pa je bil najprikladnejši teren za razmah lažnega

zdravilstva, katerega osrednji cilj je bil dobi"ek, prestrašenih ljudi pa navadno ni bilo

težko prepri"ati, da za rešitev svojega življenja pla"ajo za ta ali oni zvarek (o tem

tudi Mantegazza, 1865, 5). Šarlatanstvo je bilo denimo zelo živahno med epidemijo

kolere 1866. leta (»Ne' mancarono in questa, ad esempio delle precedenti invasioni, i

ciarlatani a gabbare i credenzoni coi loro rimedi infallibili, preservativi, sovrani, tarlo

e disdoro dell'arte medica«, Loy, 1867, 25), nekateri pa so na zdravstveno komisijo 153 O 'zlorabi' prezervativov, ki so jih ponujali lai"ni zdravitelji, so poro"ali tudi iz buzetskega okraja (gl. Osservazioni Pinguente, 1849).

115

celo naslovili prošnjo, da bi jim dovolila prodajo preparatov, kar se, jasno, ni

zgodilo. Seveda je prodaja cvetela tudi kljub prepovedim. V tem "asu je glede

posluževanja doma"ih zdravilnih sredstev (ta so bila oklicana za nevarna) obstajala

celo uradna prepoved, ki se je glasila: »Ne poslužujte se nobenega od tako

imenovanih doma"ih zdravil, zlasti ne tistih segrevajo"ega zna"aja, kakršni so zgoraj

navedeni [i.e. alkoholne in druge »poživljajo"e« pija"e]«154 (Istruzione Cholera,

1849). Poleg »sumljivih«, neu"inkovitih in celo škodljivih »zdravil«, ki so se

pojavljala na trgu, ter doma"ih mešanic in zvarkov naj bi bilo tako nevarno tudi

pretirano uživanje alkoholnih pija".

Na tovrstna dogajanja je reagirala tudi zdravstvena komisija, ki se je zbala, da

bi se ta sredstva zaradi brezpla"nega razdeljevanja razširila med revnejšimi

prebivalci Trsta,155 sledila pa je obrazložitev, da s tem komisija seveda »nima

namena zanikati u"inka nekaterih aromati"nih tinktur kot preprostih prezervativov,

vendar pa v nobenem primeru ne more ostati ravnodušna do vraževernega

prepri"anja, da so to prava zdravila proti vladajo"i bolezni,«156 zato poudarja, da

lahko ljudje na ozdravitev upajo le od »zdravnikovih veš"in, srca in nege«, ne pa od

lai"nih pripravkov157 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; Avvertimento n. 193, Trst, 28.

september 1849).

154 »Non fare uso di nessuna specie dei cosi detti rimedi casalinghi, e meno che mai di quelli d'indole riscaldante, quali sono quelli che furon sopra citati.« 155 »... disingannare i suoi concittadini circa quella credenza, che alcuni hanno in certi specifici, che per la gratuita dispensa si seppero principalmente accreditare presso la classe dei meno agiati.« 156 »Non intende con cio' la Commissione negare qualche efficacia ad alcune tinture aromatiche entro i limiti di semplici preservativi, ma non puo' in nissun caso essere indifferente alla superstizione, che questi elisiri siano rimedj decisi contra la malattia dominante.« 157 »... dall'arte, dal cuore, e dalle cure del medico soltanto potranno sperare salvezza, e non mai da rimedj preparati a capriccio da persone profane.«

116

4.12 Religioznost med kolero

»Qua' bella amata Vergine, Nell'eta' sua florente, Vedi improvviso cedere Al morbo rio furente ...« (Jasbitz, 1849; odlomek)

Že ve"krat omenjeni Alessandro De Goracuchi, po "igar zaslugi je tudi po 160

letih mogo"e pokukati v 'zakulisje' nekaterih epidemij kolere, je v za"etku svoje

študije predstavil Durgo, hindujsko boginjo, ki naj bi bila po prepri"anju verujo"ih

prebivalcev domovine kolere, torej Indije, kriva za pojav te bolezni. Boginja z

desetimi rokami, v katerih drži uni"ujo"e predmete, v družbi tigra, ki je njen atribut,

je žena 'uni"evalnega' boga Šive. Po Goracuchijevem pisanju naj bi ji Hindujci za

izprositev prenehanja bolezni darovali živali, saj so sklepali, da je boginja, ki s

kolero zahteva toliko "loveških žrtev, najbrž mo"no željna krvne daritve (De

Goracuchi, 1850, 6–7).

Seveda je kolera v vsakem kulturnem kontekstu, v katerem se je pojavila na

svoji globalni ekspanziji, postala tudi predmet verske interpretacije. Pojavljanje

epidemij oziroma za kolektivnost travmati"nih trenutkov nasploh pogosto vodi prav

v okrepljeno vlogo religije oziroma magije v družbi, tesneje pa se poveže tudi njuna

navezava na bolezen (prim. Strong, 1990; Tognotti, 2000). Ta pa je še posebej

razvidna v razli"nih na"inih 'duhovnega bega', kakršni so zatekanje k molitvi,

priprošnje, votivni darovi, vera v "udežne ozdravitve ali romanja.

Ljudje so med kolero – bolj kot v znanosti, ki je še vedno visela v dvomih in

polemikah, polnih neskon"nih vprašajev – pomo" in tolažbo iskali tam, kjer so ju

iskali že od nekdaj, in to vselej, ko jih je doletela ta ali ona nesre"a. »L'amore della

scienza é certo lodevole, ma deve in fatto di medicina essere subordinato a quello

dell'umanitá, e del timore di Dio«158 (Giuseppe Frank nel suo Programma inserito nel

Fascicolo 4 del Giornale dell'I.R. Istituto Lombardo 1841, v: Reminiscenze, s.d.), je

eden od stavkov, ki namiguje na ambivalenten družbeni pomen pripisan znanosti v

158 »Ljubezen do znanosti je seveda hvalevredna, vendar mora biti, kar zadeva medicino, podrejena ljubezni do "loveštva in bogaboje"nosti.«

117

prvi polovici 19. stoletja. Znanost, zlasti medicina, še ni dosegla popolnega javnega

zaupanja. Ob svojem boku je namre" nadvse potrebovala tudi religijo.

Tudi znani istrski pesnik Pasquale Besenghi degli Ughi (1797–1849) naj bi,

preden je za kolero umrl v Trstu, duhovnika Antona Carboncicha (Karbon"i"a) prosil

za spoved in ob tem izrazil prepri"anje, da je »biti v božji milosti najboljše zemeljsko

zdravilo«159 (gl. Blasi, 1997, 60). Tako naj bi leta 1849 tudi številne tržaške družine

obra"ale o"i v nebo in prosile za pomo" višje sile (De Goracuchi, 1850, 49), saj je

bila prav vera, v kateri je odmeval Kristusov tolažilni »Ne bojte se!«, še edina opora,

na katero so se ljudje s svojim pobožnim zaupanjem naslonili, da bi premagali strah

pred pogubo. Pater Stanislav Škrabec se je kolere na Goriškem denimo spominjal po

tem, da so se ljudje množi"no vklju"evali v bratovš"ino škapulirja Karmelske Matere

božje v upanju, da bodo tako obvarovani pred boleznijo, poleg tega pa je bila tedaj

»cerkev polna in spovednice oblegane« (Škrabec, 2002, 75). Tudi "asopisje je mirilo

s pozivi k zaupanju v božjo milost, seveda v kombinaciji s pravo mero razumskosti

in nepasivnosti: »Nepotrebni strah si prežene "lovek z zaupanjem na milost Božjo in

pa na pamet svojo. V Njegovih rokah smo vsi; Njemu se izro"imo, potem pa

ravnajmo po pameti, da tako živimo, da se v jédi in pija"i ne pregrešimo, ne

prehladimo in ne togotimo.« (Novice, XIII, 57, 18. julij 1855).

Nenazadnje naj bi bile bolezni "loveštvu poslane s to"no dolo"enim namenom:

»Po naših mislih so bolezni tista dolga roka Višje Previdnosti, ktera žive stvari kli"e

iz tega sveta, preden so še dosegle naj višjo starost, da delajo drugim prostor,« so

modrovali v Novicah. »Kaj bi nek za"eli, ako bi vsak "lovek še le umerl, ko ga je

starost pod koš spravila!« (Novice, XIII, 60, 28. julij 1855; Zdraviteljske pisma...), je

še ena misel, ki je, mimogrede, morda bežni odraz maltuzijanskega pogleda na

naravno omejevanje nebrzdane demografske rasti. Kljub temu pa so imele božje sile

predvsem mo" za odvrnitev bolezni, "e se jim je "lovek pobožno priporo"il, medtem

ko se je podoba o boleznih in drugih nesre"ah kot posledicah božje jeze postopoma

umikala nekoliko bolj profanemu pogledu.160

159 »... essere in grazia di Dio e' il migliore farmaco della terra.« 160 Tudi J. Bourke je v svoji 'kulturni zgodovini strahu' zapisala, da so ob"utja v zvezi s katastrofami konec 19. stoletja doživljala preobrazbo: »... the spectre of disaster had almost imperceptibly slipped away from its religious moorings and gradually metamorphosed into something profane and humanistic« (Bourke, 2005, 54).

118

V Trstu je leta 1849 krožila vest o "udežnem marmornem kipu Matere božje z

Detetom, ki ga je hranil neki kr"mar,161 nato pa so ga prestavili v kapelo Sv. Trojice.

Ta podobica je bila zaradi domnevnega tavmaturškega delovanja na bolnike s kolero

kmalu deležna izjemnega ljudskega zaupanja in je povzro"ila pravo evforijo, saj so

ljudje v njej videli »tolažbo v kruti moriji in nesre"i, pristaniš"e rešitve pred

skorajšnjo nevarnostjo, da bi se Trst zaradi tolikšne smrtnosti spremenil v

puš"avo«162 (Ragguaglio, 1855, 3).

Nenadoma je namre" bolezen in z njo 'smrtonosne izparine', po prepri"anju

mnogih prav zaradi posredovanja 'od zgoraj', izginila iz mesta in sledile so besede

olajšanja: »Si mostrava finalmente tinto di bel sereno il nostro orizzonte sparivano

finalmente quelle mefitiche e micidiali esalazioni apportatrici del rio morbo, e col

disparire della cagione del dolore e del pianto ritornava agli animi la pace e la

tranquillita', e tutto come per lo innanzi, si riduceva ilare e gaio: ma cio', con vicenda

cosi' repentina, improvvisa, da non si potere altrimenti arguire, se non che, per una

forza straordinaria e proceduta dall'alto.«163 (Ragguaglio, 1855, 6). V spomin na

"udežna ozdravljenja pa so nato obhajali slovesno mašo in vodili procesijo s kipcem

po mestu.164

Procesije so imele tako v Istri kot drugod vlogo javnih manifestacij, katerih

namen je bil seveda tudi pokazati zavetnika ter si pri njem s "eš"enjem izprositi

milost in u"inkovito zaš"ito (Zovatto, 2001a, 123), še zlasti v "asu hudih epidemi"nih

bolezni, kakršni sta bili kuga in kolera. Romanje Kopr"anov k Mariji, zavetnici

zdravja, v semedelsko cerkvico vsako prvo nedeljo po veliki no"i ima denimo že

dolgo tradicijo (gl. npr. Zovatto, 2001a, 121; Zovatto, 2001b; Tommasich, 1996;

Darovec, 2001, 300) in je le eden od odrazov izredne živosti marijanskega kulta v

161 Ljudsko izro"ilo pravi, da je ta doprsni kipec iz 16. stoletja na svojem vrtu leta 1836 našel oštir po imenu Fior, zaradi "esar je ta Marijin kip dobil ime Madonna dei Fiori. Danes se nahaja v majhni kapelici pod cerkvijo Sante Marie Maggiore, kamor ga je dal postaviti škof Santin. 162 »... un sollievo al truce flagello di una tanta sciagura, un porto di salvazione all'iminente pericolo che Trieste non addivenisse per tanta mortalita' un deserto.« 163 »Kon"no se je naše obzorje pokazalo v lepi jasnini in kon"no so izginile tiste kužne in pogubne izparine, nosilke zlobne bolezni, z izginotjem vzroka bole"ine in joka pa sta se v duše povnila mir in spokojnost, in vse je bilo, kakor prej, veselo in vedro: vendar s tako nenadno, nepri"akovano spremembo, da ne bi mogli sklepati drugega, kakor da je šlo za izjemno mo", izvirajo"o od zgoraj.« 164 Prvo procesijo so za izprositev prenehanja kolere izvršili 15. oktobra, v zahvalo za konec epidemije pa nato še 21. novembra 1849. Po tržaškem zgledu so procesijo oktobra izvedli tudi v Gorici (gl. Škrabec, 2002, 69). Še danes pa je živa predvsem procesija z istim motivom, ki jo v za"etku oktobra vodijo v Barkovljah (prim. Oblak, 2004b).

119

istrskem okrožju. Tudi s Krka so namre" pisali, da imajo že stoletja staro cerkev,

posve"eno Blaženi Devici, ki ji pravijo Marija zdravja in ki jo pogosto obiskujejo

pobožni verniki tamkajšnje škofije. Leta 1849, »medtem ko je povsod okrog divjala

in morila usodna gangeška bolezen«, naj bi mesto Krk zaš"ita Device Marije, ki se ji

je ljudstvo priporo"ilo s skupnimi molitvami, zlasti rožnega venca, popolnoma

obvarovala pred boleznijo (AST, Luogotenenza (AP), 28; n 20 (768); Krk, 7. januar

1856), k Mariji pa so se, po pripovedovanju tamkajšnjega župnika Antonia

Facchinettija, leta 1855 zatekali tudi v Svetvin"enatu (gl. Bertoša, 1988, 250).

Prav med hudo epidemijo leta 1855 je na tržaški magistrat prispela prošnja za

izvedbo procesije in izgradnjo votivne cerkve v Guardielli (Vrdeli). Vendar je glede

slednje tržaški župan odgovoril, da jo je namesto po Mariji Devici smiselno

poimenovati po sv. Sebastjanu in Roku,165 znanih priprošnjikih med kugo in kužnimi

boleznimi, o izvedbi obreda pa je – ker je bila epidemija že v polnem razmahu –

dejal, da je »za zahvalno procesijo prezgodaj, za prošnje za oddaljitev bolezni pa

prepozno« (Rapporto Presidenza municipale, 1855).

Priprošnje kljub temu seveda niso potihnile; izdana je bila celo posebna

knjižica z molitvami v "asu epidemije, med katerimi je tudi tale: »Ti imploriamo, o

Signore, da' compimento alle pie nostre preci, e allontana benigno la pestilenza e la

mortalità; affinche' i cuori dei mortali conoscano, che tali flagelli provengono per lo

tuo sdegno, e cessano per la tua misericordia.«166 (Preghiere, 1855). Zaobljube za

romanja, votivni darovi in druge religiozne prakse so bile tudi med kolero pogost

'ukrep' vernega ljudstva za odtegnitev bolezni, pogosto pa je bilo tudi postavljanje

kapelic po zaobljubi ter posve"anje godov nekaterih svetnikov za to, da bi Bog v

prihodnje ljudem s kolero prizanesel (gl. Makarovi", 1988, 496).

Pobožnost nasploh pa je bila mo"no prisotno družbenokohezivno 'lepilo', saj je

bila molitev tako na ustih podeželana in premožneža, kot meš"ana, ribi"a in plemi"a

(Zovatto, 2001a, 57) – vse stanove je namre" družila krš"anska ideja "loveške

krhkosti, ki se je še toliko bolj okrepila ob prisotnosti epidemij, lakot in nesre", ki so

v tistem obdobju grozile v še posebej kratkih intervalih. Po koncu epidemije so se

165 Tudi kult teh dveh svetnikov je bil v Istri zelo živ, in "eprav je vzniknil že med hudimi kugami, je živel seveda tudi med kolero; o tem gl. npr. Dugac, 2000; Muzur, Škrobonja, 1995. 166 »Prosimo te, o Gospod, izpolni naše pobožne molitve in odvrni dobrotljivi kužno bolezen in umrljivost, zato da bodo srca smrtnikov spoznala, da take nesre"e izvirajo iz tvojega ogor"enja in minejo zaradi tvojega usmiljenja.«

120

tudi Kopr"ani v velikem številu 21. novembra zbrali pri slovesni zahvalni maši,

darovani Materi božji, ki naj bi mesto "udežno obvarovala pred hujšo tragedijo. S

tem simbolnim dejanjem pa je bil tudi dokon"no razpuš"en odbor, v "igar domeni je

bilo dirigiranje ukrepov med epidemijo (Protocollo Scoglimento, 1849).

Ta dan se je, najbrž po beneškem vzoru (kjer je procesija tradicionalno

potekala vse od hude epidemije kuge v prvi polovici 17. stoletja) praznovalo dan

Blažene Device zdravja. V Trstu je praznik sprva obhajala le župnija oziroma

bratovš"ina167 Blažene Device zdravja, vendar pa se je po epidemiji leta 1849

prelevila v zahvalno procesijo (Statuti Confraterna, 1862).

Praznovanje je bilo še zelo živo tudi med naslednjo epidemijo, ki je prizadela

Primorje, saj so leta 1855 prav za ta praznik naposled pospešili gradnjo nove cerkve

v tržaški "etrti Guardiella (Vrdela), posve"ene obglavljenju sv. Janeza Krstnika, v

kateri so en oltar namenili Blaženi Devici, drugega pa sv. Sebastjanu. Leto poprej je

praznik Blažene Device zdravja postal celo zapovedan,168 zato oznanilo magistrata iz

sredine novembra 1855 spomni, da se je treba tega prazni"nega dne vzdržati dela ter

da so trgovine, gostiš"a in trgi zaprti (AST, i.r. Direzione di polizia-società, m. 4;

Notificazione, Trieste, li 16 Novembre 1855), kar nakazuje na izreden pomen, ki ga

je ta praznik imel tudi med 'kugo 19. stoletja'.

V prid temu govori tudi reakcija mestnih oblasti na prepoved obhajanja maš na

prazni"ni dan v zasebnih kapelah, ki jo je leta 1837 izdal tržaško-koprski škofovski

urad (kar je pomenilo tudi zaprtje semedelske cerkvice169 za dan šagre). 14. aprila

1840 je namre" koprski župan na škofa Matevža Ravnikarja, "igar ideja je ta ukrep

tudi bil, naslovil pisno prošnjo za preklic prepovedi, saj naj bi odlok prekinil

dolgoletno tradicijo obiskovanja cerkve, ki je ljudem, vse kaže na to, veliko pomenila

167 Ideja o bratovš"ini Blažene Device zdravja se je porodila že leta 1826. Ena od nalog bratovš"ine je bila vsakomur omogo"iti 'dobro smrt' (»che ognuno possa conseguire una buona morte«). Vanjo so se lahko vpisali na"eloma zdravi ljudje, pristopnina pa se je višala s starostjo (prav tako so morali bolni za pristop k bratovš"ini pla"ati veliko ve"). V njenem statutu pa je navedeno tudi, da med epidemi"nimi boleznimi bratovš"ina skrbi za zmanjšanje stroškov pogreba svojih "lanov: »Se qualche morbo epidemico (da cui Iddio ci liberi) regnasse nella nostra citta', sara' in facolta' della Direzione di ridurre le spese del funerale sino alla cessazione del morbo.« (Statuti Confraterna, 1862, 16; cap. IX, art. 58). 168 O tem pri"a obvestilo tržaškega magistrata 14. novembra 1854, kjer je navedeno, da je ustrezno slovesno obhajanje tega dne namenjeno zahvali, da je kolera mestu do tedaj prizanesla ("eprav je udarila že nekaj mesecev zatem), ter priprošnji za nadaljnjo božjo zaš"ito pred boleznijo (Notificazione, 1854). 169 Gre za votivno cerkev, posve"eno leta 1640, desetletje po zadnji koprski kugi (gl. Darovec, 2001, 299–300).

121

(v: Tommasich, 1996, 21; gl. tudi Zovatto, 2001a, 121). Od škofa pa so v ob"inski

kabinet prejeli odklonilen odgovor, "eš da je imela prepoved že v ve" krajih ugodne

u"inke in da izjeme lahko vselej ogrozijo zapoved. Škof je tudi menil, da je to

praznovanje tako ali tako bolj »bolj nekakšno bakanalsko praznovanje kot pobožnost,

še zlasti v "asu po kosilu, ko se celo mesto razprši po deželi, kjer malica, in lahko bi

to opisali z besedami: sedit populus manducare et bibere et surrexerunt ludere!«170

(Tommasich, 1996, 22). Šagra je bila nato prestavljena na slede"i ponedeljek. Po

smrti škofa Ravnikarja je njegov naslednik škof Legat prepoved preklical; ostala sta

torej dva prazni"na dneva, ki so ju praznovali vse od 1848. leta (Tommasich, 1996,

22).

Tudi 1886. leta so ljudje s pobožnostjo, zlasti mašami in posebnimi molitvami,

skušali iz Trsta odgnati nezaželeno gostjo (gl. Edinost, št. 69, 28. avgust in št. 70, 1.

september 1886). Drugi so bili prepri"ani, da bodo v ta namen pomagala tudi

romanja, vendar pa je previdna 'razumskost' posvetnih oblasti to pogosto prakso

skušala omejiti: »Namestništvo z novo okrožnico prosi in priporo"a ljudem, naj za

letos, dokler traja bolezen opuste božjo pot na Sv. Goro ter jo prelože na kesneje

"ase,« je sporo"ala Edinost (28. avgust 1886, št. 69), že junija pa je 'Luogotenenza'

zaradi nevarnosti širjenja kolere poleg obi"ajnega poletnega romanja k Madoni na

oto"ku Barbana pri Gradežu prepovedala tudi vsa druga romanja v Goriški in

Gradiški (na katera so se pogosto zgrinjali prav romarji z Videmskega, Trevisa in

Beneškega) (gl. L’Alabarda triestina, 12. junij 1886, št. 162).

Podobno kot prošnje so seveda potekale tudi zahvalne prakse za darovano

zaš"ito pred kolero, ki so jih priredili še marsikje v Primorju, posebej v krajih, ki jih

»ta šiba ni obiskala«. To sre"o je imel leta 1886 tudi Škedenj pri Trstu, zato so se

novembra, po koncu razsajanja epidemije v mestu, mnogi vaš"ani s slovesnostmi

zahvalili svojim zavetnikom in tako »nekaj dolžnosti storili do Onega, ki nam

dobrote deli«. Cerkev so prazni"no okrasili in tako svojo hvaležnost pokazali tudi

navzven: »Nabirali so se darovi, da se je altar, pri katerem se je ljudstvo v "asu te

grozovite bolezni zatekalo in v molitvi prosilo za odvrnitev te nadloge, okrasil z

raznim pristojnim lišpom in res prav krasna je bila sve"ava in vse, kar je služilo v

170 »... una festa baccanale, che una divozione, specialmente al dopo pranzo, in cui l'intera citta' si diffonde pelle campagne a merendare, e si potrebbe applicare il testo: sedit populus manducare et bibere et surrexerunt ludere!«

122

olepšavo altarja« (Edinost, 27. november 1886, št. 95). Kljub vsemu opisanemu pa

pobožnost v vseh svojih oblikah med "loveškimi katastrofami ni bila edina

manifestacija krš"anske drže.

4.13 Dobrodelnost in filantropsko udejstvovanje

»Il dominante morbo fatale che si rapidamente miete col suo furore tante vittime, e rende numerose famiglie e molte provincie misere e desolate sparir facendo in pochi mesi gran parte delle popolazioni, impegna la filantropia di tutti gli uomini ...« (AST, i.r. Governo (AG), b. 617; 20. avgust 1836)

Epidemije so imele navadno tudi (še zdale" ne zanemarljive) gmotne posledice

in so s smrtjo tistih družinskih "lanov, ki so preživljali družine, marsikoga pahnile v

revš"ino ali vsaj v hudo dolgoro"no zadolženost. Že po prvi epidemiji kolere v Trstu

je to opazilo marsikatero oko: »Ma in quelle fatali giornate, ad ogni passo

rinovellavansi gli orrori della disperazione d'un padre, d'una moglie, d'un figlio per le

rapite vittime; e nei momenti di quiete, se pure ve n'erano, lacerato venivane ancora

l'animo del medico riflettando alle crudeli conseguenze che ne sarebbero per derivare

mentre gran numero di famiglie vissute nell'agiatezza, con la perdita dell'unico

sostegno, riducevansi d'improvviso allo squallore della mendicità.«171 (Moulon,

1839, 69).

Tudi nekaj konkretnih koprskih primerov (vsi so sicer iz leta 1855) govori o

tem, kako je nenadna smrt presenetila mnoge družine, ki so ostale bodisi brez

stalnega prihodka ali še huje, z nepreglednim seznamom dolgov, ki jih je za seboj

pustil pokojni družinski glavar. Iz tega niso bili izvzeti niti bolje stoje"i stanovi, na

primer lastniki podjetij; še ve", ravno ti so se sredi stoletja pogosto soo"ali s finan"no

nestabilnostjo. Tak primer je bil denimo Marcantonio (vulgo Paolo) Pizzarello, 37-

letni 'industriante', ki je za kolero umrl v Kopru 27. avgusta 1855.

Niti zasebne hišne in poslovne premi"nine, ki so med drugim zajemale dva

orehova predalnika, garderobno omaro, orehov posteljnjak, razli"na ogledala, 171 »V tistih usodnih dneh so se na vsakem koraku ponavljale grozote obupovanja tu nekega o"eta, tam žene ali otroka zaradi žrtev bolezni; in v trenutkih miru, "e jih je sploh kaj bilo, se je zdravniku trgalo srce ob misli na krute posledice, ki bodo izvirale iz tega, ko bodo številne družine, ki so živele v blaginji, z izgubo edine opore nenadoma postavljene pred prag bednega uboštva.«

123

tepecirane stole, kredenco z vitrino, posodje ter blago v trgovini (o"itno je Pizzarello

vodil trgovino s tekstilom): bombaž, sukanci, vrvice, porcelanasti, koš"eni, kovinski

in drugi gumbi, dežnik, blago vseh vrst, rob"ki, obleke, ... vsega za 5.053,26 forintov

(goldinarjev), niso mogli pokriti vseh dolgov (zlasti tržaškim podjetjem

Goldschmidt, Lorenza Fioretta in Jakoba Brunnerja), ki so ostali njegovi ovdoveli

ženi, saj so ti nanesli kar 4.819,10 f., bilanca pa je pokazala le 234,16 f. Pizzarellova

vdova je morala zato priznati popolno neizterljivost (PAK KP 77, t.e. 671,

zapuš"inske zadeve – 1855).

Tudi 46-letni krkavški posestnik Nicolo' de Rin, ki je v rojstni vasi za kolero

umrl 20. avgusta 1855, ni svoji družini zapustil ni" kaj obetavnega finan"nega stanja;

"eprav so bile njegove nepremi"nine, ki so vklju"evale polja, olj"nik in sadovnjake,

ocenjene na 2.960 f., so jih dolgovi (4.667,57 f.), v katere so bili, mimogrede, všteti

tudi stroški za zdravnika, zdravila in pogreb, krepko presegli. Celo posestnik Pietro

de Favento,172 katerega velikansko premoženje, ki je zajemalo hišo in vrt z

vodnjakom pri koprskem sv. Tomažu ter zemljiš"e v Žusterni, je bilo skupaj vredno

kar 10.566,18 f.,173 je umrl ne da bi popla"al 7.142 forintov dolgov (PAK KP 77, t.e.

672, zapuš"inske zadeve – 1855).

Še huje je bilo tistim, ki so že pred epidemijo trpeli pomanjkanje; pogosto je

bilo slednje tudi spremljevalec ali predhodnik epidemij (gl. tudi Geremek, 1996, 149;

Tognotti, 2000; ...). Revš"ina je "loveški organizem namre" zelo oslabila in ga

pustila nepripravljenega na bolezni. Zlasti za bakterije kolere je znano, da se v

povsem zdravem "revesju ne naselijo, toliko laže pa se razmnožujejo v telesu, ki ima

(na primer zaradi nezadostne in nekakovostne prehrane) zmanjšano kislost želod"ne

kisline. Prav zaradi ve"je verjetnosti, da so imeli ubožni ljudje mo"no oslabljen

imunski sistem in ve"jo neuravnovešenost "revesne flore, so bili kot tar"a

epidemi"nih navalov še toliko bolj izpostavljeni. Zmanjšana telesna odpornost zaradi

slabe prehrane in neustrezne skrbi za telo obi"ajno vodi v hitrejši izbruh bolezni,

172 !eprav je ob zapuš"inskem inventarju navedeno, da je umrl 1. decembra 1855, to ne drži, saj je zabeležen med žrtvami kolere 9. avgusta (gl. Registro Colerosi, 1855). 173 Seveda njegova lastnina ni bila primerljiva z aristokratskim imetjem, kakršnega si je lastil npr. pokojni grof Gregorio Totto (sin Giovannija Totta), "igar premoženje je bilo vredno 151.566,15 f., z odštetjem dolgov pa je njegovim naslednikom ostalo 109.566,15 forintov (PAK KP 77, t.e. 674, zapuš"inske zadeve – 1855).

124

vpliva pa tudi na njeno širjenje in seveda kon"ni izid (gl. Livi Bacci, 2005, 57).174

Sporo"ilo o nezmožnosti manj premožnih za ravnanje po higienskih in profilakti"nih

zapovedih pa je imelo tudi tole razmišljanje v Novicah: »Med revnimi jih ve" zboli

in umerje kakor druzih, ker ti se ne v jedi, ne v obleki, ne v stanovanji ne morejo tako

skerbno ravnati in škodljivih re"í varovati, kakor uni.« (Novice, XIII, 59, 25. julij

1855).

Na bedo se pravzaprav veže še kopica drugih življenjskih navad, ki ne

dovoljujejo ali vsaj ne omogo"ajo ustrezne in u"inkovite preventive. »I poveri

muoiono piu' spesso di cholera dei ricchi, piu' perche' si tengono sporchi che perche'

mangiano male,«175 je bilo zapisano tudi v enem od aforizmov iz leta 1865

(Mantegazza, 1865, 19). Danes je seveda jasno, da lahko 'rigorozna higiena' kolero

odvrne, vendar pa se je potrebno zavedati, da je bila "isto"a v 19. stoletju za mnoge

stvar nepredstavljivega razkošja. Že samo voda, za katero je danes vsakomur

samoumevno, da v stanovanje prite"e po ceveh, kadarkoli si to zaželi, je bila tedaj

malodane luksuzna dobrina, povezana bodisi s pla"ilom ali hudimi napori, pa še to v

zelo omejenih koli"inah (prim. npr. Forti Messina, 1979, 53; Sorcinelli, 1998, 84).

V koprskem zdravstvenem okraju je kolera leta 1855 spet nadlegovala

predvsem tiste manj premožne; med vzroki, ki naj bi po tedanjem mnenju pogojevali

kolero, sta bila navedena revš"ina in celo odtegovanje vina zaradi njegove visoke

cene; oba vzroka naj bi povzro"ila v "loveških organizmih »propad in bolezensko

ob"utljivost« (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214; Koper, 11. december 1855), na

drugi strani pa se je v Trstu veliko ljudi soo"alo s pomanjkanjem dela (AST,

Luogotenenza (AP), b. 27, n. 9595 (2057); Trst, 2. avgust 1855).

174 Kompleksen odnos med prehranjevanjem in zdravjem so med prvimi raziskovali francoski zgodovinarji, demografi in gospodarski zgodovinarji pa so se jim pri tem pridružili kasneje; vendar pa še danes ni povsem kristalno jasno, kako in v kolikšni meri nezadostna prehrana ogroža imunske obrambne reakcije organizma (Brieger, 1993, 35). 175 »Reveži pogosteje umirajo za kolero kakor bogati, bolj zato, ker so umazani kakor zaradi slabe prehrane.«

125

Z neprijazno usodo so se tako sre"evali tudi skromnejši kmetje,176 kakršen je

bil 46-letni Bene(de)tto Lonze(a)r, prebivalec koprske "etrti Ognisanti, ki ga je

kolera pokopala 12. avgusta 1855. Ker so njegovi otroci ostali tudi brez matere, ki je

umrla že 26. julija (prim. Registro Colerosi, 1855), je za"asno skrbništvo nad

preživelima ne"akoma prevzel stric Andrea Flego, brat Lonzarjeve žene Marie. Že

slabi dve leti po tej družinski tragediji, ki jo je zakrivila epidemija, pa je prosil za

izro"itev dragocenosti, ki so pripadale njegovi sestri in jih je hranila pretura. Medtem

je namre" 4-letno ne"akinjo Mario177 namestil pri družini Agostina Padovana,

kateremu je za oskrbo pla"eval 5 forintov mese"no (dolgoval mu je skupno 65 f.),

imel pa je še dodaten dolg 80 f. Zaradi zadolženosti se je torej želel poslužiti

dragocenih predmetov (v popisu inventarja Benedetta Lonzarja je vrednost 6

prstanov – tudi poro"nega, ter ogrlice in uhanov znašala 70,30 f.), ki jih je nameraval

prodati ali zastaviti v Monte di pietà (PAK KP 77, t.e. 673, zapuš"inske zadeve –

1855; Koper, 19. maj 1857).

Tudi 42-letni Antonio Verzier, paolan, ki je živel pri Velikih vratih in je

obdeloval polja v obmestnem Lazaretu, je 22. julija 1855 umrl v Kopru in za seboj

zapustil le 194,41 forintov plusa, njegova smrt pa je družino pahnila v boj z revš"ino:

»Se inensa ed irreparabile fu' la sventura della perdita di Antonio Verzier capo e solo

sostegno della propria famiglia, non meno imbarazzante e penosa si e' la condizione

economica in cui trovasi l'abbandonata sua famiglia che stante gli anni tristi che

sostenne fin'oggi, dovette incontrare per soperire al giornaliero pane dei gravi

impegni pella soddisfazione dei quali si trova dai rispettivi Creditori continuamente

176 Tisti, ki niso bili zadolženi, se jim je seveda pisalo nekoliko bolje; vdova Josefa (Giuseppeja) Memana je denimo lahko razpolagala s premoženjem (vklju"eni sta bili hiša in zemlja) v vrednosti 3.274,02 f., dedi"i Mattea Tremula pa s 2.762,12 f. Koprski trgovec (najbrž z živili) Giacinto Bullo pa je denimo za seboj v premi"ninah pustil 1.316, 38 f., nekaj manj (1.043,35) ribi" Luigi Vascon iz Bošedrage. Manj premoženja (to je zajemalo navadno njihovo skromno doto, v boljšem primeru pa tudi delež kakih nepremi"nin) so seveda za seboj pustile ženske; mesarjeva žena Catterina Visintin por. Madalenna je premogla 443,37, bilanca Catterine Vidach por. Bolcich pa je znašala 516,51 f. Tudi stanovske razlike med – zlasti podeželskimi – kmeti so bile velike, na kar kaže skromno imetje pokojnega Micheleja Orbanza (Urbanca) iz Urbancev nad Plavjami, ki je bilo ocenjeno na 313,15 f. (PAK KP 77, t.e. 671-675, zapuš"inske zadeve – 1855). 177 Tedaj 15-letni Lonzarjev sin Giovanni je ostal pod uj"evo oskrbo, o"itno vse do dopolnjenega 23-leta, ko naj ne bi ve" potreboval skrbnika; to nalogo je Flego nase sprejel kot dolžnost, dokler fant ne bi postal »un onesto, morigerato ed utile cittadino« (PAK KP 77, t.e. 673, zapuš"inske zadeve – 1855; Koper, 24. december 1862).

126

minacciata,«178 je bilo zapisano med sodno dokumentacijo (PAK KP 77, t.e. 671,

zapuš"inske zadeve – 1855; Koper, 28. marec 1856).

Da bi se izognile popolni revš"ini in si zagotovile vsaj dolo"eno denarno

kompenzacijo, je pomo" družinam, ki so ostale brez prinašalca dohodka, v Trstu

obljubljala zavarovalniška družba Associazione di mutuo soccorso per ammalati,

katere predsednik je bil uspešnež Revoltella. Njen poziv (za 'majhen mese"ni vložek,

ki se lahko bogato obrestuje') je veljal delavcem in obrtnikom, dninarjem, trgovskim

pomo"nikom, dnevni"arjem ter tudi posestnikom in bogatim trgovcem, da bi

pridobili nove "lane, pa so v svojih reklamnih objavah navajali primere, kako so

mnogi "lani prispevali le nekaj forintov, deležni pa so bili denarne podpore v višini

okrog 100 ali celo ve" sto forintov ipd. Med kolero leta 1866 je združenje pomagalo

201 bolniku oziroma poskrbelo za 15 pogrebov (vendar pa so bile med njimi le 4

žrtve kolere), za kar je porabilo 400 forintov (Congresso generale in Riassunto di

cassa, v: AST, Polizia-società, b. 1/15).

Kakor govori eden od zgornjih primerov, pa kolera ni povzro"ala samo

denarnih dolgov, temve" je mnoge otroke v hipu spremenila v sirote. Družin, v

katerih sta za kolero umrla oba starša, ni bilo tako malo; med njimi sta bila tudi

skromna kmeta iz "etrti s. Tomaso (katerih premoženje v zemlji je bilo ocenjeno na

borih 175,30 f.) Maria in Francesco Cociancich (Kocjan"i"), ki sta neprizanesljivi

bolezni podlegla drug za drugim konec julija 1855. Njuna majhna otroka je, kakor se

je pogosto zgodilo, prevzela sorodnica, teta po materini strani, ki ju je vzela s seboj v

Sv. Anton. Vendar pa ju tudi ona o"itno ni mogla dolgo vzdrževati, saj je februarja

1858 predlagala druge skrbnike, Francescove ne"ake, ki so živeli v mestu (PAK KP

77, t.e. 673, zapuš"inske zadeve – 1855). Kolera je brez dvoma mo"no posegla v

usode številnih istrskih prebivalcev179 in krepko zamajala njihove ustaljene

življenjske tirnice, ljudje pa so se po epidemiji – zato, da bi kljub številnim izgubam

preživeli – morali znajti po svojih najboljših mo"eh.

178 »!e je bila neizmerna in nepopravljiva nesre"a že izguba Antonia Verzierja, glavarja in edinega opornika družine, ni ni" manj neprijetno in mu"no finan"no stanje, v katerem se je znašla zapuš"ena družina, ki se je spri"o žalostnih let, ki jih je prenašala do sedaj, morala – da bi prišla do vsakdanjega kruha – popla"evati hude obveze, zaradi katerih ji stalno grozijo upniki.« Dolgove, ki so znašali skoraj 700 forintov, so skušali poravnati tudi s prodajo nekaterih zemljiš", in "e vemo, da so bila ta edini vir dohodka, si lahko vedno hujšo bedo, v katero je bila pahnjena družina, najbrž le zamišljamo. 179 Podobno pa se je dogajalo tudi drugod; o tej problematiki na obmo"ju Kranjske gl. Keber, 2007, 137–139.

127

V kriznih "asih, ki so ogrozili širši krog ljudi, pa se je ob"utno pove"ala

dobrodelnost tistih, ki niso trpeli pomanjkanja in so si na ta na"in lahko 'kupili' nekaj

to"k, morda tudi v upanju, da se bodo z dobrimi deli prikupili višjim silam, te pa jih

bodo obvarovale pred nesre"o. Filantropsko delovanje je še posebej prišlo do izraza v

"asih kolektivne stiske, "eprav nocija dobrosr"nosti v tem "asu ni bila povsem enaka

tisti v srednjem veku. !e si izposodimo Geremekove besede: »Humanitarnost in

filantropija sta zasnovali dobrodelnost na svetnih na"elih in 'laicizirali' božjo zapoved

o ljubezni do bližnjega«, podobno kot so to storile novoveške dobrodelne ustanove

(Geremek, 1996, 270). Teologija dobrih del se je prelevila v nekakšno ob"ansko

(zlasti buržoazno) deontologijo, ki je meš"ane gnala v neprestano izvajanje

usmiljenja (Braulin, 2002, 34).

Kakor je še zapisal Geremek v svoji študiji o revš"ini in milosr"nosti, pomo"

revežem in prikrajšanim temelji na ve" motivih; »vzajemni solidarnosti, darilnem

razmerju z njegovim antropološkim ozadjem in na upanju, da darovanje pomo"i

pripomore k odrešitvi duše«. Miloš"ina je torej lahko tudi posledica nekakšnega

vzvišenega so"utja ali pa predstavlja žrtev za "lovekov odnos z nadnaravnimi silami,

na primer v krš"anskem smislu odrešenja grehov. Usmiljenje (kot krš"anska vrlina)

seveda ni bilo edini vzgib, zaradi katerega naj bi se z reveži dostojno ravnalo; svojo

vlogo je igrala tudi preudarnost oziroma nekakšna prera"unljivost, kajti usmiljenje

ima mo", da izbriše grehe (Geremek, 1996, 279; Mollat, 1986, 259).

Reveži so bili med epidemijami (zlasti je to veljalo za pojavljanje kuge v

družbah starega reda) zato postavljeni tudi v vlogo subjektov usmiljenja, saj jih je

skupnost dojemala kot sredstvo lastne osvoboditve iz primeža bolezni, in sicer preko

dajanja miloš"ine. Darovi usmiljenja so bili namre" tisti, preko katerih se je skupnost

lahko oddolžila za grehe ali jih celo izbrisala, reveži (»utelešenja Boga, poslanega

"loveštvu«) kot prejemniki miloš"ine pa so postali »pripomo"ek« za dosego

odrešitve oziroma za preživetje kuge, posebej, "e je bila ta razumljena kot božja

kazen za grehe skupnosti. Prav zaradi kontaminacijske vloge revežev pa je bilo po

mnenju B. Pullana ohranjanje njihovega mesta znotraj družbe tako pomembno

(Pullan, 1995, 101–105). Vloga revežev je bila konfliktna in ambivalentna – bili so

objekt strahu (razširjevalci bolezni, pogosto mo" upora, "eprav so bili tudi sami, celo

najštevil"nejše, žrtve kuge) in usmiljenja hkrati (preko njih naj bi bil Bog poslan

128

"loveštvu). Predmet bojazni so postali zato, ker so bili pogosto stigmatizirani kot

prinašalci in razširjevalci bolezni, ki naj bi preko njih »prodrla« v ranljivo jedro

družbe, pa tudi zato, ker so bili potencialni nosilci upora zaradi naraš"ajo"ega

nezadovoljstva. Kuga pa je sprevra"ala obstoje"i red tudi s tem, ko je skupnost

spravila v položaj za"asne odvisnosti od revežev (Pullan, 1995, 101–123). Podobno

je bilo med epidemijami kolere, "eprav se je dobrodelnost vendarle po"asi

sekularizirala in ni imela ve" vloge odkupnine za grehe, morda pa je ohranjala

element moledovanja za prikupitev božjim silam.180 Religiozni model spodbujanja

dobrodelnosti, tega mnenja je tudi ameriška zgodovinarka Catherine J. Kudlick, je

dobil posvetni priokus, predvsem z javnim oznanjanjem daroval"evega imena, kar je

bilo seveda v nasprotju s krš"ansko težnjo po anonimni dobrodelnosti (Kudlick,

1993, 477–478).

»Epidemi"ni bi",« s katerim je »Bog postavil pred hudo preizkušnjo vse

Trža"ane,« je leta 1849 kaj hitro izpraznil ob"insko blagajno, zato ob"ini ni ostalo

drugega, kot da se obrne na »ob"utje "love"nosti« svojih meš"anov ter jih pozove k

prostovoljnim prispevkom za mnoge reveže in nesre"neže, ki so med epidemijo

najhuje trpeli (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; Avviso n. 8840; Trst, 12. oktober 1849).

Leta 1836 je v Trstu za potrebe epidemije prispevalo 207 darovalcev v skupni

vrednosti kar 44.208 forintov, mnogi lekarnarji pa so se odrekli pla"ilu za zdravila,

zdravnik za reveže, dr. Gaddum, pa svoji povišici (Commissione straordinaria,

1837).

Še posebej veliko pa je bilo govora o dobrotljivosti in širokogrudnosti ljudi leta

1855, pri "emer naj bi zlasti globoko v žepe segli prav Trža"ani, med katerimi sta bili

dobrodelnost in pripravljenost pomagati po besedah nekaterih zelo veliki. Še posebej

so se izkazali podjetniški (zavarovalniški) veljaki (gl. Morpurgo, 1855). Seznami

darovalcev so bili praviloma tudi objavljeni,181 in tako je lahko vsakdo prebral, da so

180 Ni pa bila gesta dobrodelnosti rezervirana zgolj za primere bolezni; poziv iz leta 1864, ki naproša prebivalstvo širšega obmo"ja, naj po svojih mo"eh prispeva za pomo"i potrebne, ki so ob"utili revš"ino kot posledico suše, bolezni na sviloprejkah, goveje kuge in drugih nadlog (ter obenem obljublja, da bodo imena radodarnih darovalcev objavljena v "asniku Osservatore Triestino), je samo eden od primerov (PAK PI 758, šk. 75; Appello alla beneficenza degli abitanti della citta' di Trieste e suo territorio, delle Contee principesche di Gorizia e Gradisca e del Margraviato dell'Istria, 2. januar 1864). 181 Kudlickova v teh seznamih darovalcev prepoznava podobnosti z (ravno tako v tisku objavljenimi) seznami koleroznih bolnikov. Meni, da je šlo za nekakšno tekmovalnost med obema; vsekakor pa je bilo bolje prepustiti se usmiljenju, kakor primežu kolere (Kudlick, 1993, 479).

129

kapitalisti Pasquale Revoltella, Reyer in Ritter & comp. ter še nekateri drugi

premožneži darovali po 1.000 forintov, najve" (kar 3.000 f.) pa je darovalo podjetje

Morpurgo & Parente (Giuseppe Morpurgo) (AST, Luogotenenza (AP), b. 31; Elenco

dei benefattori). Morpurgo je še posebej poskrbel, da je bilo to s kancem

propagandnega duha naznanjeno v posebni knjižici, Fasti della carità triestina

nell'invasione del Cholera nel 1855, iz katere je bilo mogo"e tudi "rpati ve"ino teh

informacij. Vest o tem je dosegla tudi Ljubljano, saj so Novice zapisale: »Znani

ljudoljubi v našem mestu [Trstu], kterim dal je Bog sre"o v kup"ii in ki podperajo

tako mo"no revne prebivavce istrijanske, stegnili so tudi – naj blagoslovi jih Bog! –

ob "asu kolere milo svojo roko, da streže se bolnikom in tudi zdravim ubogim ljudem

deli bolj krepka mesna jéd, da obvarjejo se ložeje bolezni« (Novice, XIII, 59, 25. julij

1855; gl. tudi Novice, XIII, 58, 21. julij 1855; za pomo" koleroznim pa so seveda

darovali tudi drugod, denimo na Kranjskem; gl. Keber, 2007, 132–137).

V "asu nabirke za potrebe med epidemijo tega leta je bilo vseh dobrodelnežev

skupaj kar 852, poleg podjetij in podjetniških veljakov še številni drugi, tudi

anonimni posamezniki, ki so se izognili hvalisanju in svoje darove izro"ili v

prepri"anju, da zadostuje, "e dobra dela opazijo božje o"i; kar nekaj je bilo

kavarnarjev, vdov in nekaj 'neznanih mladenk' – ena je denimo za pomo" ubožnejšim

koleroznim bolnikom darovala na svoj rojstni dan.

Osnovana je bila tudi izredna komisija za dobrodelnost,182 ki naj bi poskrbela,

da bi darovi prišli v roke zares potrebnih; odbor za 'skrivno usmiljenje' pa je zbiral

»prošnje sramežljivih revežev«, ki so »skrivnost o svojem pomanjkanju, ki jo je treba

skrbno varovati«, zaupno podali enemu samemu "lanu komisije, ta pa je – ne da bi

razkril imena prosilcev – prošnjo posredoval svojim kolegom in poskrbel za ustrezno

denarno podporo. Na ta na"in naj bi številne družine dobile ustrezno pomo" in »se

tako lahko izvlekle iz pomanjkanja, ne da bi pri tem spravile v nevarnost svoje

samoljubje«183 (Morpurgo, 1855, 6).

Ker se je smrtonosna bolezen ponovno najbolj zasidrala v "etrti Rena nuova in

njeni bližini, je bilo tu poskrbljeno tudi za vsakodnevno razdeljevanje kruha, mesa,

182 Njen "lan je bil med drugimi tudi Giuseppe Morpurgo (poleg nekaj drugih peti"nežev in predstavnikov klera); prim. AST, Luogotenenza (AP), b. 27, Avviso, n. 154-P, 16. julij 1855. 183 »Per tal mezzo molte famiglie onoratissime vennero generosamente sussidiate, tanto che poterono trarsi d'angustia senza esporre a pericolo il loro amor proprio.«

130

riža, olja, lesa in drugih dobrin tistim družinam, ki jih je zajel epidemi"ni val. Na

stroške komisije in pod okriljem ubožnega inštituta so bile zbrane tudi rjuhe, srajce

in postelje, ki so preko inšpektoratov v posameznih zdravstvenih sekcijah prispele

zlasti do tistih družin, ki so jim rigorozni sanitarni postopki uni"ili ležiš"a in perilo

(La Commissione straordinaria di Beneficenza (predsednik Ant. Vicco), Trst, 20.

december 1855).

Skupno je bilo v tej akciji darovanih 61.057,18 f. ("eprav so bili darovalci v

splošnem precej manj radodarni kot med prvo epidemijo), denar pa je bil seveda zelo

hitro spravljen v obtok; 2.200 f. denarne pomo"i je šlo vsem tržaškim župnijam (S.

Giusto, Beata Vergine del Soccorso, s. Maria Maggiore, s. Antonio Nuovo, s.

Giacomo) in verskim skupnostim drugih veroizpovedi (anglikanske, švicarske, grške,

'ilirske', judovske,...). Devet inšpektoratov v zdravstvenih sekcijah je skupno dobilo

39.499 f.; seveda pa ni bil vsak deležen enake vsote (najnižji znesek pomo"i je štel

1.392, najvišji pa 8.487,38 f.), ti pa so dobili še 3.612,25 f. za rjuhe, blazine, odeje,

srajce itd. Mestu se je skratka dodelilo vsega 45.311 f.

Druga"e je bilo z okolico; 'territorio' je namre" prejel desetkrat manj denarne

pomo"i (4.461 f.; kraji, kot so Op"ine, Bazovica, Katinara, Škedenj, Barkovlje, Greta

in Kontovel, Vrdela, Sv. Križ, Prosek, so dobili od 90 do 985 f. pomo"i), kar pomeni,

da je bila osrednja pozornost namenjena mestu kot žariš"u bolezni, v katerem je bila

seveda gosto naseljena tudi glavnina prebivalstva tržaškega okraja. Nekaj dodatnega

denarja je šlo še za pomo" na domu, nakup stotih parov "evljev za sirote, pla"e za

osebje in pomo"nike, za tiskovine ter najubožnejše vdove in sirote; vseh družin, ki se

jim je nudilo pomo", pa je bilo skupaj kar 3.860 (AST, Luogotenenza (AP), b. 31;

Prospetto delle Sovvenzioni).

Vendar pa se glede opevane velikodušnosti (tržaških) premožnežev niso

strinjali vsi; zlasti slovenski okoli"ani so se v"asih "utili prikrajšane za darove, ki naj

bi jih premožneži raje darovali na tuje: »Kaj so [»tržaški bogatini vseh narodnosti«]

dali lansko leto za okoli"ane, kaj letos za kolerozne? Ali za ponesre"ence iz

Casamiciola in letos za ponesre"ence na Grškem, nahajamo Morpurge in celo

Tripkovi#e, Skuljevi#e, Mimbellije in druge tržaško-slovanske, nemške in italijanske

milijonarje po 500 in 200 frankov zaznamovane, tako sicer, da se je za Grško nabralo

v par dneh do 14.000 frankov, to je še enkrat toliko, kolikor se je nabralo za

131

okoli"ane in za mestne nesre"ne v par letih. To je ista tržaška ljudoljubnost, ki se

kaže na tujem, doma pa se skriva, posebno pa, ako gre za okoli"ane trpince.«

(Edinost, 11. september 1886, št. 73). Tako so namre" med zadnjo epidemijo kolere

razmišljali v "asniku Edinost.

Med epidemijami pa se usmiljenje ni kazalo le v materialnih darovih; mnogi so

se namre" izkazali (ali pokazali) tudi s svojimi dejanji. Civilni in vojaški guverner S.

E. baron de Mertens ter dvorni svetnik baron de Pascotini naj bi celo osebno

obiskovala kolerozne bolnike in spremljala potek njihovega zdravljenja, pri "emer sta

opravila nekaj 'izletov' tudi v bolnišnice in zapore istrskega in goriškega okrožja, da

bi se na lastne o"i prepri"ala, ali vse poteka, kakor je treba (Morpurgo, 1855, 13).

Nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan pa ni obiskal le istrskih vojaških bolnišnic,

temve" tudi tržaško civilno bolnico, kjer je za kolerozne našel tudi tolažilne besede,

ki so »ubogim bolnikom dvignile pobitega duha« (Morpurgo, 1855, 13). Podobno je

med epidemijo 1855 ravnal grof Gustav Ignaz Chorinsky (1806–1873), tedanji

deželni namestnik v Dolnji Avstriji, ki je celo osebno obiskal nekatere revne kraje na

Kranjskem, najbrž zato, ker je s to politi"no gesto »želel ljudi pomiriti in s svojim

zgledom darovanja denarja za bolne in revne predvsem vplivati na to, da bi "im ve"

ljudi darovalo v ta namen« (Keber, 2007, 135). !lovekoljubne geste so tako neredko

služile tudi kot pripomo"ek propagande in nenazadnje kot sredstvo pridobivanja

ugleda ali politi"ne mo"i ...184 (prim. Kudlick, 1993).

184 Dva obraza dobrodelnosti in vzgibe, ki se v njej mešajo, kakor že omenjeno, lepo opiše tudi Geremek, ki poudari, da dobrosr"nost ni edini in resni"ni motiv darovalca: »Hkrati "lovekoljubna dejavnost [...] omogo"a dobrodelnežu, da pokaže bogastvo in v javnosti utrjuje svoj družbeni ugled« (Geremek, 1996, 280).

132

5. HUDA EPIDEMIJA LETA 1855

5.1 Mesto Trst

Evropo je kmalu znova zajel val epidemij kolere, ki je pustošila med letoma

1852 in 1857. Že maja 1855 je kolera ponovno razsajala v Benetkah, konec istega

meseca pa se je prikradla tudi v Trst (prim. Novice, XIII, 47, 1855). Nekaj "asa je

sicer vladalo zatišje, saj se je le sem ter tja pojavil kak bolnik, zlasti med nižjimi

sloji, poleti pa je bolezen znova privrela na plano in 13. julija že dosegla alarmantno

razsežnost. »Kdor ni videl Trsta tistega nesre"nega dne, ne ve, kaj je to strah, beda,

potrtost,«185 (Morpurgo, 1855, 4) se je glasil opis strahu in groze, ki sta tedaj

zavladala ob nenadnem razmahu množi"nega umiranja. Opisi niso prav ni"

pretiravali; v Trstu naj bi v epidemiji, ki je trajala od za"etka junija do 21. novembra

1855, namre" zbolelo kar 4.799 (skoraj 5%), umrlo pa 2.349 obolelih, torej je bila

letaliteta nekaj manj kot 49-odstotna (De Giaxa, Lustig, 1887, 14; Bohata, 1888, 79).

Mesto so, kakor v prejšnjih epidemijah, razdelili na devet sekcij z inšpektorati,

v katerih so bili zdravniki in ranocelniki, vodja sekcije, vsaj dva (uglednejša)

predstavnika sekcije (navadno iz vrst posestnikov ali trgovcev) ter za to dolo"ena

lekarna v posameznem predelu zadolžena za zdravstveno oskrbo. Za tržaški 'teritorij',

torej bližnje zaledje, sta – vsak za svoj del – skrbela zdravnika Giuseppe Schmutz in

Wolfang Mucha. Nad celotno zdravstveno organizacijo v izvršnem smislu je bedela

Zdravstvena komisija, ki so jo tega leta sestavljali župan M. G. Tommasini, Giovanni

Fister, Giovanni Parma (policijski komisar), Carlo dr. Tropeani, Antonio dr.

Lorenzutti (direktor civilne bolnišnice), dr. Giuseppe Dolnitscher (mestni fizik)186 ter

ob"inski svetniki M. P. Alimonda, Marco Radich in dr. S. Formiggini (AST –

Luogotenenza (AP), b. 27; n. 7945 (1658), 28. junij 1855; AST – Luogotenenza

(AP), b. 27; gl. tudi n. 7725 (1547)). Sicer pa je bilo v Trstu skupno evidentiranih kar

67 zdravnikov (med njimi so delovali tudi nekateri pisci študij o koleri, v 6. sekciji

185 »Chi non ha veduto Trieste in quel giorno nefasto, non sa che cosa sia spavento, squallore, abbattimento.« 186 To je bila pravzaprav najvišja zdravniška funkcija; poleg njega je na vrhu tržaške zdravstvene uprave sedel le še predstavnik gubernijskega medicinskega sveta, Octav Edler Vest (Handbuch, 1855).

133

npr. A. De Moulon, v 7. pa dr. Castagna, svoje delo pa so, na primer po raznih

ustanovah, opravljali tudi drugi znani in priznani zdravniki, kakor A. Guastalla, A.

Goracuchi, F. Maganza, P. De Madonizza, M. Prister idr.), ob strani pa jim je stalo še

34 ranocelnikov ter 20 lekarnarjev (Handbuch, 1855).

Avstrijsko cesarstvo je bilo sredi petdesetih let 19. stoletja ravno sredi Bachove

'absolutisti"ne' vladavine, to pa je bil tudi "as krimske vojne, v kateri so se Avstrijci

na ruski strani borili za nekatere politi"no-gospodarske interese, in "as, v katerem je

slavna Florence Nightingale prizadevno negovala kolerozne bolnike in ranjence na

turškem bojiš"u. In hkrati je bil to tudi "as kolere, ki je bila tega leta

najsmrtonosnejša do tedaj; ne le v Istri, temve" tudi na Kranjskem in v mnogih krajih

po cesarstvu (prim. Keber, 2007), marsikje pa je ni presegla niti nobena naslednja

epidemija. »Na Kranjsko je nismo nikoli dobili od dunajske strani, ampak vselej le iz

laške,« so o smeri širjenja kolere pisali v Novicah (XIII, 59, 25. julij 1855), saj se je

kolera zelo o"itno pomikala po ustaljenih (trgovskih) poteh,187 bodisi preko vojakov,

najpogosteje kar preko tržaškega in drugih pristaniš", od koder so mnoge poti vodile

prav proti notranjosti cesarstva. S tega vidika so obalna mesta predstavljala

epidemi"na žariš"a ne le za Avstrijsko primorje, temve" tudi za številne druge

predele habsburškega ozemlja.

Epidemija kolere je leta 1855 prizadela pravzaprav celotno Avstrijsko

cesarstvo, po državnih statistikah pa je bil delež obolelih glede na število

prebivalstva prav v Avstrijskem primorju najvišji: povpre"en odstotek obolelih naj bi

znašal 7,23%, morbiditeta pa je bila visoka tudi v Dalmaciji in na Kranjskem (Krebs,

1941, 26; gl. tudi Keber, 2007, 92).

Kolera je prizadela Trst, Pulj, Reko, iz teh (obmorskih!) mest pa se je najprej

širila po vsej Istri, »budni opazovalec pa je lahko sledil njenemu napredovanju od

obale v notranjost pokrajine, dokler ni dosegla tudi Pazina«, je zabeležil istrski

zgodovinar Carlo De Franceschi (De Franceschi, 1989, 126–127). Zlasti Trst,

Benetke in Reka so bila tista pristaniška mesta, iz katerih je kolera vsaki" prešla v

deželo (Estratto Malalan, 1855), zato so tu vzpostavili lazarete. Antonio Facchinetti,

187 Poti, ki so na razli"ne konce vodile iz Trsta, so nazorno navedene v nekem prispevku v ljubljanskih Novicah: »istrijanska, ki je najnevkretniša med vsemi in derží v poslednji kot Istre noter do Pole«, »reška cesta«, cesta, ki vodi v Furlanijo-proti Vidmu (po tej pride v Trst še posebej veliko perutnine), ter »dunajska cesta«, po kateri se zvozi najve" blaga (Novice, XIV, 103, 1856).

134

ki je župnikoval v Savi"enti, je o razsajanju kolere po Istri tega leta zapisal, da naj bi

se bolezen že junija pokazala na Reki, nato na Krku,188 potem pa tudi v Trstu, od

koder se je širila v druge dele Istre (Plomin, Gradin), nato je meseca avgusta dosegla

Pulj, Vodnjan, Rovinj, Rovinjsko Selo, Kanfanar, Žminj ter oblegala še zgornjo Istro

(v: Bertoša, 1988). Verjetno se je kolera res širila kar v dveh smereh; iz reške proti

severu in iz tržaške strani proti jugu. Z Reke so se sicer nejevoljno oglasili, da so

novice o koleri in številu pobeglih, ki so se pojavljale v tisku, veliko pretirane

(Novice, XIII, 59, 25. julij 1855), vendar pa to nikakor ni pomenilo popolne

odsotnosti bolezni.

Iz Pulja, kjer se je kolera pojavila 22. julija (prim. Jelin"i#, 1976), so konec

novembra pisali, da naj bi bolezen pomorila že okrog 200 ljudi (mesto je tedaj štelo

okrog 8.500 prebivalcev), poleg tega pa sta tam razsajala tudi legar (tifus) in krvava

griža (Novice, XIII, 97, 1855). V barbanski župniji (2.181 prebivalcev) je le nekaj

dni zatem umrla prva žrtev kolere, Pavao Glavini#, le dan po svoji vrnitvi iz vojske

(!), za kolero pa je nato do konca oktobra umrlo še 33 ljudi (Jelin"i", 1976). S

Tržaškega se je kolera pomikala proti bližnjim obalnim mestom in v notranjost;

najprej na Koprskem, njenega širjenja pa so se zbali tudi v sosednjih distriktih. V

buzetskem okraju je zaradi kolere zavladal velik preplah, ko se je ta pojavila v

koprskem distriktu, zato so tamkajšnje oblasti in pristojni organi spodbujali in mirili

prebivalstvo. Zlasti so to po"eli tako, da so ljudem dali vedeti (ali, bolje re"eno,

misliti), da situacijo obvladujejo, z razdeljevanjem navodil o ravnanju med epidemijo

v 'slovanskem jeziku' pa so prebivalce skušali spodbuditi k sodelovanju. Predvsem pa

so, vsaj na za"etku, širili (dez)informacijo, »da bolezen le ni tako nalezljiva, kot si

predstavljajo«189... (Estratto Malalan, 1855). Kljub temu je na obmo"ju Buzeta v

epidemiji leta 1855 umrlo 247 ljudi, "eprav med prejšnjo pandemijo niso zabeležili

nobenega primera (Jelin"i#, 1987, 161–174).

188 O tem pri"a tudi dokument v: AST, Luogotenenza (AP), 28; n. 20 (768). Sicer pa Facchinettijeve navedbe, zlasti glede "asovnega poteka epidemij, najbrž niso povsem to"ne. 189 »... che la malattia non era poi tanto contagiosa come sela figuravano.«

135

5.2 Koper

V koprskem zdravstvenem okraju se je kolera uradno za"ela 30. junija, zadnji

primer pa so zabeležili 8. novembra, torej dobre štiri mesece zatem. Ravno toliko

"asa je epidemija trajala v piranskem okraju, kjer pa se je pojavila z dvotedenskim

zamikom (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214; Koper, 11. december 1855). V Kopru se

je s kolero najprej okužil 57-letni, skoraj slepi ribi" Francesco Zetto, ki se je nekaj

dni pred tem zadrževal v (tedaj že okuženem) Trstu. Kmalu se je bolezen lotila novih

žrtev; potem ko je v grob spravila 22-letno Mario Gasperutti, zasebno u"iteljico v

"etrti Ognissanti, se je kmalu tako razširila, da je ponekod zbolelo celo po osem

"lanov iste družine. !eprav lahko deloma (na podlagi "asovnega zaporedja

pojavljanja bolezni) za"rtamo pot, ki jo je opravila bolezen, pa je natan"no

'kartiranje' (o teh metodah sodobne zgodovinske demografije in njihovih izvorih v

19. stoletju gl. npr. Koch, 2005) in interpretiranje prostorskega gibanja epidemije

zelo težavno, saj je imela bolezen na voljo številne razli"ne poti širjenja, prav tako pa

najbrž tudi ve" žariš", mobilnost mestnega prebivalstva v socialni mreži urbanega

konglomerata pa je bila seveda izredno zapletena. Zaradi goste prepletenosti

socialnih vezi, ki so se spletale v vsakdanjem mestnem življenju je identificiranje

celotne verige prenosa kolere tako prakti"no nemogo"e.

Takoj ko se je kolera pojavila v Trstu, so Kopr"ani sklicali zdravstveno

komisijo v sestavi župana, župnika, okrajnega zdravnika, nekaterih svetniških

predstavnikov ter tudi ob"inskega zdravnika in direktorja bolnišnice. Ta se je dnevno

sestajala na temo epidemije in svoje "lane pozvala, naj skrbno nadzorujejo "isto"o

mesta (tako javnih kot zasebnih površin), kakovost živil in pitne vode, ter naj

natan"no spremljajo postopke, ki se izvajajo pri umirajo"ih in umrlih, da bi prihod

bolezni skušali po svojih najboljših mo"eh prepre"iti, kar pa se seveda ni zgodilo

(PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Rapporti settimanali; 26. junij 1855). Ko je bilo

potrebno, je komisija poskrbela tudi za bolni"arje za nego revnih ter za nosa"e, ki so

kolerozne prenašali na nosilnicah. Priskrbela je nekaj denarja za manj premožne

bolnike ter angažirala dodatne grobarje, razkuževalce in straže mrliške vežice (PAK

KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214; Koper, 11. december 1855).

136

Dr. Manzoni (ki je še vedno opravljal funkcijo okrajnega zdravnika) je imel

toliko dela, da je šele sredi septembra, ko se je epidemija nekoliko umirila, lahko

odgovarjal na številna pisma, ki jih je medtem prejel. Svojemu bratrancu Giovanniju

Facchinettiju v Vižinado je 13. septembra 1855 denimo pisal: »Mi scriveste quando

il morbo micidiale qui divampava ampiamente, quando cioe' a tutto uomo io mi

recava qua' e la' a soccorso degli attaccati i piu' imponenti, ed afflitti, ed era senza

tempo di leggere (non e' esagerazione) con la debita quiete disgiunta da orgasmo le

lettere che mi giungevano ...«190 (PAK KP 304, šk. 5, a.e. 9a; Corrispondenza privata

1852–1864).

To niti ni bilo tako "udno, kajti v Kopru sta poleg Manzonija delovala le še

ob"inski in bolnišni"ni zdravnik C. De Belli ter kaznilniški zdravnik G. B. Malalan,

kar pomeni, da je na vsakega od treh zdravnikov statisti"no pripadlo ve" kot 2.400

mestnih prebivalcev. Tudi v Piranu so bili zdravniki trije: M. Linder, T. Tamaro in P.

Varini, medtem ko je v Pazinu deloval L. Schrott. V Rovinju191 je bilo zdravniškega

osebja kar enkrat ve": F. Klausberger, M. A. Antonini, D. Glezer, F. Fabretti, A.

Barsan in J. Mismas.

Celotna 'kresija' Istra v tem "asu sicer ni štela ve" kot 39 zdravnikov (za

primerjavo; samo Trst jih je imel kar 34).192 Poleg zdravnikov je za bolnike skrbelo

še 13 ranocelnikov (mdr., v Pazinu sta to nalogo opravljala F. X. Calligarich

(Kaligari") ter A. Sgnidarich (Žnidari"), v Kopru A. Pattay, v Miljah, ki so bile brez

zdravnika, G. B. Mich, v Rovinju pa F. Sgnidarich ter D. Spongia), zdravila pa so

bila meš"anom na voljo pri 29 lekarnarjih (Handbuch, 1855). V Kopru je bil med

epidemijo denimo dolo"en lekarnar Nicoló Pellegrini, ki je moral dobavljati zdravila

tudi za podeželske zaselke (gl. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; Koper, 10. julij 1855).

Na podeželju je bilo potrebnega veliko dodatnega angažmaja, saj tam ni bilo

stalno nameš"enih zdravnikov, zato je bilo potrebno na novo dolo"iti zdravniške

izvedence (medici esposti). Za predel okrog Doline je skrbel dr. Rosenberg, okrog 190 »Pisali ste mi ravno, ko je tu obsežno pustošila smrtonosna bolezen, torej ko sem hodil sem in tja ter se popolnoma posve"al pomo"i najbolj ob"udovanja vrednim in užaloš"enim obolelim, in nisem imel "asa prebrati (ne pretiravam) v primerni spokojnosti, saj je le-to kalil nemir, vseh pisem, ki so prihajala.« 191 Mesto je namre" (po podatkih iz leta 1853) štelo kar 10.920 prebivalcev (gl. Stulli, 1984, 156), temu primerno pa je bilo tudi ve"je število zdravnikov. 192 Do zadnje epidemije, leta 1886, je število zdravnikov in ranocelnikov v Istri naraslo na 56 (Österreichische Statistik, 1889), vendar pa je pri tem seveda potrebno upoštevati tudi hkratno rast prebivalstva.

137

Dekanov pa je deloval dr. Prister, ki pa je bil »krhke postave« in bolehav ter

nezmožen tolikšnih naporov, zato so morali kmalu razmišljati o zamenjavi (PAK KP

304, šk. 4, a.e. 8; tedenska poro"ila, n. 130, Koper, 22. julij 1855). Avgusta je

Ministrstvo za Primorje tako poslalo dr. Burchardta, ki je prevzel njegovo delo (PAK

KP 304, šk. 4, a.e. 8; tedenska poro"ila, n. 158; Koper, 12. avgust 1855). Poleg njiju

sta bila dolo"ena tudi kirurg Breisach v Sv. Antonu ter Pattay za Gažon193 in

Krkav"e,194 vsi pa so imeli (po tedanjem poro"anju) ves "as epidemije polne roke

dela (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; tedenska poro"ila, n. 142, Koper, 5. avgust 1855).

!eprav se poro"ilo okrajnega zdravnika Manzonija iz "asa najhujše epidemije

kolere nanaša predvsem na mesto Koper, saj vklju"uje tudi poimenski seznam

obolelih Kopr"anov, pa je kot predstavnik zdravstvenega distrikta centralni pazinski

okrožni upravi posredoval tudi nadvse dragocene podatke o številu obolelih in umrlih

na širšem obmo"ju, ki je upravno zajemalo tako koprski kot tudi piranski politi"ni

okraj. Iz njegove tabele (prikazana je na naslednji strani) je mogo"e razbrati,

kolikšen je bil delež morbiditete v zaledju vseh treh mest, saj sta okraja poleg mest

Kopra, Izole in Pirana obsegala tudi širši podeželski del. Po zdravnikovih podatkih je

bil tako delež obolelih za kolero v delu okrajev brez mest dokaj visok, saj je v

koprskem zaledju znašal skoraj 13, v piranskem oziroma izolskem pa skoraj 15%.

Zlasti je bil ta delež visok v primerjavi z nekaterimi mesti, saj je denimo v Piranu

znašal le slabe 4%. Pri letaliteti je slika druga"na; okolica mest namre" izkazuje 30-

(koprski politi"ni okraj) oziroma 36-odstotno (piranski okraj) letaliteto, medtem ko je

v mestih ta delež (razen v Kopru, kjer znaša 38%) bistveno višji (v Izoli 51, v Piranu

pa 53%). V mestih je epidemija tega leta terjala najve" žrtev; v Izoli s približno 4.200

prebivalci sta zbolela 502 "loveka, umrlo pa je 257 bolnikov, Piran pa je beležil 383

primerov kolere, od tega 217 smrtnih. Pri tem se seveda poraja vprašanje, zakaj je

morbiditeta za kolero najnižja v Piranu,195 letaliteta pa v Kopru, kar bi seveda

193 Tu je do 18. avgusta zbolelo že 98 ljudi (vseh prebivalcev je bilo 410), umrlo pa jih je 49 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; tedenska poro"ila, n. 161; Koper, 19. avgust 1855). 194 Poleg Krkav" je kolera prizadela tudi Šmarje, Pomjan, na drugi strani pa tudi Badiho, Plavje, Boljunec, Ricmanje, Krogle idr., skratka prakti"no celoten okraj (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; tedenska poro"ila). 195 Temeljno opažanje ob tem je, da je v Piran kolera prihajala z zamikom in posredno, kar pomeni, da se je zaradi tesnejših stikov s Trstom (prim. Ter"on, 2004,...) najprej okužil Koper, od koder se je bolezen širila dalje po nekaterih istrskih mestih in zaledju.

138

zahtevalo še dodatne analize, saj je takemu izidu nedvomno botrovalo veliko

dejavnikov.

Tabela 7: Število prebivalcev in obolelih za kolero v koprskem zdravstvenem okraju leta 1855

okraji in mesta štev. prebivalcev štev. obolelih za kolero

umrli skupaj

Koper – mesto 7.200 353 928

Koper – okraj 20.533 804 2.667

skupaj 27.732 1.157 3.595

Piran – mesto 9.692 203 383

Piran - mesto + okraj (brez

Izole) 11.844 318 702

Izola – mesto 4.200 257 502

celoten zdravstveni distrikt 43.776 1.732 4.799

Vir: PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214

5.3 Vpogled v mestno tkivo Kopra: družbenodemografski vidiki najrazsežnejše epidemije

Razpoložljivo zgodovinsko gradivo o veliki epidemiji kolere na Koprskem leta

1855 do neke mere omogo"a tudi natan"nejšo kvantitativno analizo. Podatki, ki jih je

mogo"e "rpati deloma tudi iz župnijskih mati"nih knjig (cerkvenih matrik), so

dosegljivi zlasti iz poimenskih seznamov obolelih in umrlih v "asu kolere, ki so jih

morali okrajni zdravniki ob vsakem pojavu epidemije posredovati oblastem. V tem

"asu se je namre" za"enjalo bolj sistemati"no beleženje vsega, kar je bilo povezano z

epidemijami, pri "emer so bili v ospredju prav kvantitativni kazalci, ki so hkrati

predstavljali tudi temelj številnih so"asnih statisti"nih analiz.

Dolžnost rednega poro"anja je ob"inskim (na višji upravni ravni pa okrajnim)

zdravnikom Avstrijskega cesarstva namre" nalagalo posebno navodilo (Istruzione

Medici, s.d.), ki je velevalo, da morajo ti vestno in nata"no izpolnjevati tri vrste

139

zdravstvenih poro"il: izredne zapisnike (Protocolli di rilievo), dnevna in tedenska

poro"ila (Rapporti periodici) ter kon"no poro"ilo (Rapporto finale). Zapisniki

oziroma poro"ila, ki so jih istrski okrajni zdravniki pošiljali na sedež Istrskega

okrožja v Pazin, so morali med drugim vsebovati opis izvora, poteka in zna"aja

epidemi"ne bolezni ter tudi tabelari"ni, nominativni prikaz bolnikov s

poimenovanjem bolezni in navedbo datuma, ko se je ta pojavila, (števil"nim) stanjem

prebivalstva ter številom obolelih, zdravljenih, ozdravljenih ter umrlih moških, žensk

in otrok (Istruzione Medici, s.d.). Vladne zahteve po natan"nih statisti"nih podatkih

in sanitarnem nadzoru argumentira uvodni del omenjenega navodila, v katerem je

navedeno, da je namen teh podatkov v "asu izrednega stanja kar najhitreje odpraviti

grožnje "loveškemu zdravju, saj popolno poznavanje epidemije lahko narekuje tudi

ustrezne ukrepe, zato je vzajemno sodelovanje vsega osebja pri tem še posebej

klju"nega pomena (Istruzione Medici, s.d.).

Ohranjene tabelari"ne preglede bi bilo mogo"e uvrstiti med nekakšna ljudska

štetja, saj gre za sezname (enkratna poizvedovanja) v sklopu poro"il, ki so nastali na

zahtevo oblasti in v posebnih razmerah kot tudi iz poizvedovalnih potreb (prim.

Kalc, 2006, 366), v tem primeru o samem poteku posameznih epidemij kolere.

Dragocenost teh virov je predvsem v tem, da ponujajo podrobnejši vpogled v mestno

populacijo, saj navajajo tudi klju"ne podatke o bolnikih, kot so starost, stan / poklic,

bivališ"e idr., oziroma izrisujejo zna"ilnosti tistega segmenta mestne skupnosti, ki ga

je epidemija prizadela. Taki popisi koleroznih bolnikov so ohranjeni tudi za mesto

Koper, in prav tisti iz leta 1855 je najnatan"neje in najdosledneje izpolnjen. Žal pa

kljub temu ni povsem brez pomanjkljivosti, kakršne so nehomogenost podatkov,

nedoslednost in nepopolnost zapisov, neenotno opredeljevanje družbenih kategorij

(na primer stanu), nepravilnosti pri navajanju starosti (gl. Kalc, 2006, 368)196 ipd.,

kar lahko pri analizi nenazadnje privede do dolo"enih odstopanj od dejanskega

stanja.

Tabele s seznamom obolelih za kolero iz obdobja od 1836. do 1849. leta v

primerjavi s tistimi iz leta 1855 za vpis imena, priimka in poklica obolelega puš"ajo

en sam prostor (rubriko). Beležijo sicer še bivališ"e (hišno številko in mestno "etrt),

196 Tudi v pri"ujo"em primeru je namesto datuma rojstva opredeljena (pogosto neto"na) starost, kar lahko vodi do odstopanj pri ugotavljanju dejanske starostne strukture (gl. Kalc, 2006, 367).

140

datum prve pojavitve simptomov, stopnjo197 in trajanje bolezni ter njen izid

(ozdravitev, smrt ali 'zdravljenje v teku') ter na koncu puš"ajo prostor za dodatne

opombe ali opažanja. Poimenski seznam iz leta 1855 vpis imena in stanu

(condizione) lo"uje na dve rubriki, zato je stanovska pripadnost vpisana dosledneje.

Žal pa na tej to"ki ni mogo"e ponuditi verodostojnega prikaza deleža obolelih po

stanovih, saj manjkajo klju"ni podatki o številu pripadnikov posamezne poklicne

skupine tako za leto 1836 kot za 1837.

Po podatkih zdravniškega poro"ila iz leta 1855 (tega leta je mesto štelo 7.250

prebivalcev) je bilo v Kopru vseh obolelih skupaj 938, od tega je bilo 19 tujcev, ki

niso bili všteti v klasifikacijo mestnega prebivalstva po "etrtih in po stanu. Po številu

obolelih je bila to najhujša epidemija kolere. Umrlo je skoraj 40% vseh obolelih (360

ljudi).

Graf 9: Prikaz naravnega gibanja prebivalstva mesta Koper v letu 1855

0

50

100

150

200

250

300

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12

mesec

krsti

smrti

Viri: ŠAK, Krstna knjiga XXII (1847–1860); ŠAK, Mrliška knjiga XII (1847–1874)

197 Med epidemijami so pogosto lo"evali med lažjo, težjo in zelo težko obliko kolere (il colera lieve, grave, violento/gravissimo), ki so se razlikovale glede na dolo"ene skupine simptomov oziroma njihovo stopnjevanje.

141

5.3.1 Nekaj opomb ob biološkodemografskih vidikih epidemije

Zanimiva so seveda zlasti vprašanja o povezavah med obolevnostjo in

nekaterimi socialnimi kategorijami (na primer ali se stopnja obolevnosti razlikuje

glede na spol, starost ali poklic). Žal je iz razpoložljivih podatkov nemogo"e

natan"no izra"unati, kolikšen je bil delež obolelih med ženskami in kolikšen med

moškimi glede na vse predstavnike obeh kategorij, morda zgovornejša pa je

kategorizacija mestnega prebivalstva na moške, ženske in otroke (razporeditev je

zasnoval pisec poro"ila sam) oziroma primerjava deleža omenjenih kategorij med

obolelimi in umrlimi za kolero.

Graf 10: Število obolelih leta 1855 po biološkodemografskih kategorijah

126

184

9

134

184

14

121

142

13

0

20

40

60

80

100

120

140

160

180

200

epidemi!ni mesec

moški

ženske

otroci

Vir: Riassunto Andamento, 1855

!e je število obolelih v vseh kategorijah približno izena"eno (z izjemo

nekoliko manjšega števila obolelih otrok v kulminacijskem epidemi"nem mesecu198),

pa je razlika opaznejša pri številu umrlih za posledicami kolere, kjer število žensk

nekoliko presega drugi dve kategoriji.

Podatki o izidu bolezni so sicer zapisani v posebnih rubrikah (posameznik je

zabeležen bodisi pod morti bodisi pod risanati), velikokrat pa je izid nakazan le v

kon"ni opombi, navadno z datumom ozdravitve ali smrti. Ravno ti datumi

198 Meseca avgusta je epidemija, ki se je za"ela julija in kon"ala septembra, dosegla svoj višek.

142

omogo"ajo delno rekonstrukcijo "asovnega razmika med izbruhom bolezni in smrtjo

oziroma, natan"neje, lahko povedo, koliko "asa je preteklo od pojava prvih

simptomov kolere do bolnikove smrti. Seveda je tudi tu potrebno upoštevati

morebitno neskladnost oziroma odstopanja od realnega stanja, ker je nemogo"e z

gotovostjo trditi, da je bila bolezen pri posameznikih zares zabeležena to"no na

datum prvih simptomov. Zelo možno je namre", da je zdravnik bolnike popisal

kasneje, nenazadnje pa ni všteta niti inkubacijska doba, ki pri koleri znaša 1 do 3 dni,

zato je nemogo"e ugotoviti, koliko "asa je preteklo od samega okuženja do smrti. !e

odmislimo predpostavljena odstopanja, pa je pridobljena slika slede"a: dale" najve"

obolelih naj bi umrlo po enem dnevu bolehanja za kolero, drugi nastopi smrti (v manj

kot 24 urah ali po dveh, treh,... devetih in ve" dneh) pa upadajo s "asovno

oddaljenostjo od prvih simptomov oziroma postavljene diagnoze.

Starostna struktura se na drugi strani ponuja iz podatkov, ki so zabeleženi v

registru oziroma seznamu obolelih za kolero. !e obolele koprske prebivalce

razporedimo v starostne skupine z razponom deset let (samo povpre"na starost ne bi

povedala veliko), je mogo"e dobiti približno predstavo o tem, katere starostne

skupine so bile v "asu kolere najbolj ogrožene. Najvišji odstotek obolelih se uvrš"a v

najnižjo starostno skupino, torej do starosti 10 let, velik del obolelih pa po starosti

sodi v skupino od 21 do 50 let. Seveda je kon"na slika o starostni strukturi obolelih v

veliki meri odvisna od za"etne zastavljene razmejitve starostnih skupin.

Interpretacije o prevladujo"i starosti obolelih se namre" lahko zelo razlikujejo, saj

gre zgolj za arbitrarno razporeditev podatkov.199

Zanimiva je kve"jemu primerljivost s podatki o starostni strukturi umrlih za

kolero, pri "emer pa gre dodati, da rubrika o izidu bolezni ni vselej vestno izpolnjena,

kar pomeni, da ponekod manjkajo natan"ni podatki o tem, ali je bolnik kolero

uspešno prebolel ali je bolezni podlegel. Vendar pa se pri primerjavi z zdravnikovimi

podatki o številu vseh umrlih izkaže, da imamo pravzaprav na voljo kar 94% vpisov

umrlih z navedeno starostjo. Poleg manjkajo"ih umrlih so iz tega zbira podatkov

199 Zapisovalec enega od poro"il (gl. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214) je denimo obolele razvrstil na druga"en na"in, in sicer v starostne skupine 0 do 12, 12 do 30, 30 do 60 ter od 60 let dalje (ta razporeditev je najbrž temeljila na splošni predstavi o razmejitvah med otroštvom, mladostjo, zrelostjo in starostjo), pri "emer bi seveda dobili druga"no sliko. Najve" bolnikov bi se namre" uvrstilo v skupino med 30 in 60 let, ob tem pa se porajajo vprašanja o smiselnosti kategorizacije in grupiranja numeri"nih podatkov.

143

sicer izklju"eni še tisti, pri katerih je bil navedeni vzrok smrti kakšna druga bolezen

(na primer tifus), kljub vsemu pa je možno izpeljati nekaj zaklju"kov.

Graf 11: Vsi oboleli za kolero glede na starost. Koper, 1855

Število obolelih in umrlih glede na starost

0

50

100

150

200

250

od 0 do10

od 11 do20

od 21 do30

od 31 do40

od 41 do50

od 51 do60

od 61 do70

ve" kot70

starostna skupina

štev

ilo

lju

di

ostali oboleli

umrli

Vir: Registro Colerosi, 1855.

Primerjava med obema starostnima strukturama pokaže, da je bila v

najstarejših skupinah prebivalstva letaliteta najvišja (in sicer 65%), v starostni

skupini od 51 do 60 let je znašala 47%, skoraj 40-odstotna pa je bila tudi med

najmlajšimi bolniki (do 10 let), medtem ko se je v drugih starostnih skupinah gibala

nekje med 20 in 30%. Da med kolero ni bila izvzeta nobena starostna skupina,

potrjuje tudi beležka okrajnega zdravnika: »Il Coléra non risparmiò età« (PAK KP

304, šk. 4, a.e. 8, n. 132. Koper, 22. november 1836). Vendar pa kategorije starosti

ne gre obravnavati povsem lo"eno od drugih socialnih kategorij, saj le skupaj tvorijo

kompleksno sliko o morbiditeti in letaliteti med epidemijo. Letaliteta pri infekcijski

bolezni, kakršna je kolera, je le deloma pogojena s starostjo samo na sebi. Otroci in

ostareli sicer predstavljajo navadno posebej ranljivi starostni skupini, poleg tega pa

naj bi po nekaterih trditvah dolo"eno vlogo pri tem igrala tudi odpornost, pridobljena

ob že preboleli koleri (prim. Del Panta, 1986), "eprav so spet drugi mnenja, da je

pridobljena (postinfekcijska) imunost pri tej bolezni le kratkotrajna200 (prim. Kiple,

200 O tem morda govori tudi primer neke 55-letne Trža"anke Marie Sponge, ki je – kljub temu da je prebolela kolero leta 1836 – zbolela tudi v epidemiji leta 1849 (gl. Castagna, 1850, 126).

144

1994, 644). Težko pa je soditi, ali je visok odstotek morbiditete med najmlajšimi

otroki leta 1855 v Kopru, zlasti "e vemo, da vsaj201 66% za kolero obolelih

predstavnikov prve starostne skupine (v katero so sicer vklju"eni otroci do 10 let)

kolere še ni izkusilo, saj je bolezen nazadnje mesto obiskala šest let pred tem, bodisi

dokaz prve teorije bodisi zgolj splet naklju"ij.

Poleg tega je bila obolevnost povezana z nekaterimi drugimi spremenljivkami,

ki se na posamezne starostne skupine navezujejo posredno. Ljudje v dobi

mladostništva in zrelih let so denimo umirali predvsem zaradi svojega mesta v

stanovski strukturi oziroma zaradi narave dela, ki so ga opravljali, nenazadnje pa

zaradi svojega na"ina življenja (v katerega je sodila tudi za njihov stan zna"ilna

telesna kultura oziroma skrb za higieno in zdravje) ter pogojev bivanja.

»Stanovanjske razmere in izkušnje spodnjih slojev so se seveda bistveno razlikovale

od meš"anskih predstav o stanovanjski kulturi,« (Studen, 1995, 142) je trditev, ki ji

gre vsekakor pritrditi. Podobno je bilo seveda tudi pri telesni higieni, ki pa ostaja še

posebej težko ulovljiva neznanka. Tudi "e pokukamo v zapuš"inske inventarje

premi"nin ljudi razli"nih stanov, ki so leta 1855 umirali za kolero, namre" ne

moremo zagotovo vedeti, kakšne so bile resni"ne higienske navade za štirimi stenami

njihovih domov. !ebri"i in razne posode za vodo, ki so se pojavljali tudi pri nižjem

sloju, so namre" navadno služili ve" namenom, denimo tudi opravilom v kuhinji in

gospodinjstvu nasploh. Pri bolje stoje"ih pa bi se skrb za telo lahko 'merila' kve"jemu

po številu srajc, brisa", rjuh in kosov spodnjega perila, ki so ga premogli, saj tu

zaman iš"emo 'rekvizite', za katere bi lahko nesporno trdili, da so služili umivanju ali

negi telesa (gl. PAK KP 77, t.e. 671–675, zapuš"inske zadeve – 1855).

Ker temeljni vir, obdelan v pri"ujo"em poglavju, to dopuš"a, pa si je na njegovi

podlagi mogo"e ustvariti tudi nekoliko podrobnejšo sliko o koprskih mestnih

prebivalcih samih. Število prebivalcev po posameznih "etrtih (teh je bilo v Kopru 11)

namre" omogo"a tudi analizo stanovsko-poklicne strukture ali deleža obolelih za

vsako od njih in posledi"no izpeljevanje možnih korelacij. Koprske mestne "etrti so

si iz zahoda proti vzhodu sledile po naslednjem zaporedju: Porto (Pristaniš"e;

nekdanja "etrt S. Martino), Zubenaga, Bracciol (ali Brasolo), Porta Isolana (Izolska

201 Ker je v podatkih navedena starost, ne pa datum rojstva, ne moremo zagotovo vedeti, kateri otroci so bili rojeni po poletnem razsajanju kolere leta 1849, prav gotovo pa jih je bilo še ve", kakor jih je bilo vštetih v pri"ujo"i izra"un.

145

vrata), Maggiora (Porta Maggiore; Velika vrata), Ponte piccolo (oziroma Porta

Nuova; Mali most ali Nova vrata), Busterla (ali Pusterla), Ognissanti (Vsi sveti), S.

Tommaso (Sv. Tomaž), Bossedraga (Bošadraga) in S. Pietro (Sv. Peter). Mesto je v

tem "asu še vedno ohranjalo otoški zna"aj, "eprav se je z mo"virjem od opustelih

solin ob svojem južnem robu po"asi že spajalo s kopnim.202 Z ostalih treh strani ga je

še vedno obdajalo morje, z glavnim pristaniš"em na zahodni strani in zna"ilnimi

škveri in manjšimi pristaniš"i ob severni ter vzhodni obali.

Po podatkih, ki jih je poro"evalec Manzoni pridobil od na"elnikov mestnih

"etrti (capicontrada), naj bi v letu najhujše epidemije kolere najve" prebivalcev štela

"etrt Zubenaga, kjer je živelo 17% vsega mestnega prebivalstva (1.199 oseb), vendar

pa je pri tem potrebno upoštevati, da se je prav v tem predelu nahajala velika koprska

kaznilnica (Ergastolo), v kateri je bilo tega leta okrog 850 ljudi (zapornikov in

stražnikov oziroma zaposlenih skupaj), pa tudi manjša bolnišnica sv. Antona (tedaj s

približno 15 bolniki). Prav tako gre dodati (kakor opozarja tudi avtor poro"ila), da se

je osrednja mestna bolnišnica (Ospedale civico) nahajala v "etrti Bracciol in je tedaj

gostila 29 bolnikov. V število prebivalcev "etrti Bossedraga in S. Pietro pa sta poleg

tu stanujo"ega civilnega prebivalstva všteta tudi samostana z menihi observanti

oziroma kapucini, v "etrtih Ognisanti in S. Tommaso pa vojašnice z garnizijo,

finan"no stražo in orožniki (gl. Prospetto Effetti, 1855). Približno 13% koprskega

prebivalstva (966 ljudi) je živelo v "etrti Maggiora, odstotek manj v "etrti Bracciol, v

Bossedragi 10% (ali 735) prebivalcev, v Portu 8% (596), v "etrtih S. Tommaso in

Busterla okrog 7% (472 in 493), odstotek manj (465 oseb) pa v "etrtih Porta Isolana

in Ognisanti.

202 K temu je od leta 1827 dodatno pripomogla tudi izgradnja nasipa (danes Semedelska cesta), s katerim je bilo morje zajezeno tudi z zahodne strani.

146

Graf 12: Deleži mestnega prebivalstva glede na bivališ!e (mestno !etrt). Koper, 1855

6%

10%

6%

7%

6%

7%

8%13%

12%

8%

17% Isolana

Bossedraga

s. Pietro

s. Tomaso

Ognisanti

Busterla

P.e Piccolo

Maggiora

Bracciol

Porto

Zubenaga

Vir: Dimostrazioni, 1855

!e pa si ogledamo deleže obolelih po posameznih mestnih "etrtih, je

polarizacija nekoliko druga"na, kar seveda pomeni, da ljudje niso v vseh "etrtih

obolevali v enaki meri. Prav v Zubenagi, kjer je bilo število prebivalcev najvišje, je

odstotek obolelih za kolero celo dale" najnižji. To je sicer delno mogo"e razlagati s

fizi"no izolacijo zapornikov (ki so predstavljali ve"inski delež tamkajšnjih

'prebivalcev') znotraj kaznilniške zgradbe in morda tudi z u"inkovitimi preventivnimi

ukrepi, ki se jih je posluževala kaznilnica (omenja jih tudi samo poro"ilo), saj je bilo

širjenje epidemije znotraj ustanove uspešno prepre"eno in zbolel je le dober odstotek

ljudi. Že ob epidemiji leta 1836 je okrajni zdravnik opažal, da je kaznilnica med

kolero (tako kot tudi dva koprska samostana) ostala nedotaknjena. Sprva ga

razmislek o razlogih za imunost navaja k misli, da je zapor u"inkovito omejil stike z

zunanjim svetom, vendar pa dalje razmišlja, da za samostanske brate tega ne bi mogli

trditi, saj so nekateri med njimi preko opravljanja spovedi vendarle prišli v stik s

potencialnimi bolniki, od katerih bi se lahko po tedanjem pojmovanju kolere nalezli

preko kužnih hlapov. Njegov zaklju"ek je torej bil, da je »imunost kaznilnice

mogo"e pripisati pravilnemu in metodi"nemu na"inu življenja« in ne toliko

147

vzpostavljenim ukrepom203 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 132. Koper, 22. november

1836). Mnenje, da je (asketski oziroma discipliniran) na"in življenja klju"nega

pomena za obrambo (tudi) pred nalezljivimi boleznimi, je prevladovalo že tudi v

obdobjih kuge, ko je medicinski univerzum etiološko sliko bolezni gradil na

ravnovesju telesnih sokov. Tudi med kolero je vladalo prepri"anje, da mora "lovek,

kakor je že bilo nakazano, upoštevati dolo"en regimen, "e želi, da njegovo telo ne bo

postalo dovzetno za bolezni. Seveda pa je eden od vzrokov ti"al še nekje; kaznilnica

je imela v resnici lasten204 vir pitne vode (kakor ga je nedvomno imel tudi vsak

samostan), lo"en od (tedaj najbrž že okuženih) vodnih virov, ki so jih uporabljali

drugi Kopr"ani.

Vodna infrastruktura v mestu je seveda ena klju"nih komponent 'urbane

ekologije', ki jo je potrebno upoštevati ob opazovanju reparticije morbiditetnih

deležev po posameznih predelih znotraj mesta (prim. npr. študijo o tem, izvedeno na

primeru širjenja kolere v Vidmu: Breschi, Fornasin, 1999). Zaradi otoške lege se je

Koper že od samega za"etka soo"al z zapletenim reševanjem oskrbe s pitno vodo. Že

v za"etku svojega vladanja na tem delu Istre so se Bene"ani domislili ustrezne rešitve

tega problema, saj so vodo, kakor je v 17. stoletju poro"al tudi novigrajski škof G. F.

Tommasini, speljali s celine, iz vodnega vira, ki se je nahajal kako miljo južno od

mesta (Tommasini, 1837, 333; prim. Tommasini, 1993).

Koprski škof Naldini, ki je svoj opis verjetno povzel po Manzuoliju, je

napeljavo vode opisal še nekoliko podrobneje: »[...] že v samem mestu lahko

naštejemo ve" vodnjakov, polnih vode, in "e bi se ti proti pri"akovanju posušili, je

dve milji od otoka bogat izvir najdragocenejše vode, ki po vodovodu, speljanem

najprej pod zemljo, potem pa še pod morjem, priteka v marmornati vodnjak205 v

mestu in v kamnito zajetje takoj zunaj obzidja, kjer te"e brez prestanka v skupno

korist vseh meš"anov in mimoido"ih.« (Naldini v: Darovec, 2001, 9).

203 »Potrebbesi dunque attribuire l'immunitá dell'Ergastolo alla regolare e metodica maniera di vita non alle riserve instituite.« 204 Da je imela kaznilnica, vsaj od 1831. leta naprej, lasten vodnjak, v katerem je bilo tudi v sušnih "asih dovolj vode, je mogo"e razbrati iz nekaterih dokumentov v: PAK KP 287, a.e. 3 (Casa penale). 205 Gre seveda za veliki 'Da Pontejev' vodnjak na današnjem Prešernovem trgu (srce nekdanje "etrti Ponte piccolo).

148

Ta zgodnja razli"ica vodovoda je bila sicer izredno posre"ena zamisel, vendar

pa se na daljši rok ni obnesla prav zaradi nevzdrževanja206 krhke lesene strukture, ki

je postopoma propadala. V za"etku 18. stoletja je problem kot 'zunanji' opazovalec

zaznal tudi grof Giovanni Battista Polcenigo, providur v Istri: »Na koncu naj

opozorim na potrebo po velikem zbiralniku vode, ki je je tod vedno premalo. V

preteklosti je bila voda iz bližnjega izvira v mesto napeljana po lesenih ceveh, za

vzdrževanje vodovoda pa dolo"ena posebna pristojbina v višini 50 dukatov letno,

vendar pristojbine ne pobirajo ve". !e bi jo ponovno uvedli, bi lahko zagotovili

stalen dotok vode in polni vodni zbiralnik tik ob Mudinih vratih, kjer vodovod vstopa

v mesto« (v: Darovec, 1999a, 273). Seveda to ni bil edini vir vode na otoku, saj so

meš"ani le-to dobivali tudi iz vodnih zbiralnikov oziroma cistern207 v osr"ju mesta, v

katerih se je zbirala in (s sistemom peš"enega filtriranja, ki so ga poznali v Benetkah)

pre"iš"evala deževnica.

Istrski prefekt v "asu napoleonske Istre, Angelo Calafati, je sicer kasneje veliko

prispeval k oskrbi Kopra z vodo in izsuševanju mo"virja na južni strani mesta, kljub

temu pa je mesto vodovod v sodobnem pomenu besede do"akalo šele v 20.

stoletju.208 Razumevanje razpredenosti vodne mreže je za epidemiološko sliko kolere

izrednega pomena predvsem zato, ker je bila voda pogosto glavni vir okužbe, še

zlasti tam, kjer so mestne odplake iz latrin, "rnih vodnjakov ipd. nemoteno prodirale

206 Schiavuzzi sicer poro"a, da je bila napeljava vse od svoje postavitve v 14. stoletju deležna številnih popravil, po njegovih podatkih nazadnje leta 1740 (Schiavuzzi, 1892, 351–352). 207 Ena glavnih iz "asa zgodnje beneške nadvlade naj bi bila cisterna pri Pretorski pala"i, v 15. stoletju pa je podestat Marino Bonzio dal postaviti še eno na trg Brolo. V drugi polovici 16. stoletja se je mestni svet odlo"il, da bo z denarjem od prodaje gnoja, ki se je kopi"il v "etrtih Ponte grande in Ponte piccolo, ter od novovpeljanega davka dal zgraditi 11 cistern, po eno za vsako mestno "etrt (Schiavuzzi, 1892, 352). Sredi 19. stoletja naj bi bilo v Kopru 7 vodnih zbiralnikov (dva kaznilniška, dva javna na trgu Brolo ter po eden pri samostanih sv. Ane in sv. Marte ter na dvoriš"u Pretorske pala"e), poleg teh pa je bilo v mestu še kakih 400, ve"inoma zasebnih vodnjakov (gl. PAK KP 7, t.e. 71, a.e. 838). 208 V Izoli preskrba z vodo iz fontane, ki je stala nekoliko izven mesta, ni bila zadovoljiva; leta 1899 je bil zato izdelan elaborat za graditev vodovoda, vodnega stolpa in vodnjaka, vendar so se del lotili šele leta 1907, leto zatem pa je bil napeljan nekaj ve" kot 3 km dolg vodovod (Tome Marinac, 1993, 167). V Piranu je bila situacija nekoliko druga"na; o (prvem) mestnem vodovodu so za"eli razmišljati leta 1889, slaba tri leta po zadnji koleri, za katero so znanstvena dognanja tedaj že potrdila, da jo povzro"ajo bakterije, ki jim prija vodno okolje. Pred tem je bila vodna oskrba v mestu nezadostna in zelo nerodna; za potrebe prebivalstva namre" ni zadoš"alo 75 zasebnih vodnih zbiralnikov, osrednja mestna cisterna (na današnjem Trgu 1. maja) ter nekaj manjših zasebnih vodnjakov, katerih voda pa tako ali tako ni bila pitna. Velik del vode so zato z barkami v lesenih posodah vozili iz Se"e, kar pa je bilo izvedljivo le takrat, ko je morje omogo"alo plovbo. Zato je vode, zlasti v "asu zimskih neurij, mestu pogosto primanjkovalo, zanimivo pa je, da v poletnem "asu s sušo niso imeli težav, saj se je takrat približno tretjina prebivalcev 'preselila' na soline (Relazione Acqua, 1889).

149

vanjo. S tega vidika so bili najbolj ogroženi najbrž prav podzemni zbiralniki, iz

katerih se je z vodo oskrboval ve"ji del mesta in v katerih so se uspešno

razmnoževale bakterije kolere iz okuženih fekalij.209 In medtem ko je v Londonu

briljantna opazovalna sposobnost Johna Snowa210 pripomogla k identificiranju

vzro"noposledi"ne relacije med kolero in pitno vodo, je bila ta teorija marsikje videti

še zelo neverjetna in je niso jemali preve" resno.211 Najbrž se delno prav na Snowovo

tezo iz leta 1854 nanaša opazka v Novicah: »Nekteri so vodo dožili, da napravlja

kolero, – to pa ni res, in "lovek, ki je bil prej vode vajen, ob koleri pa ol (pir) in vino

pije, "eravno ju prej ni bil vajen, ne storí prav, da vodo opustí.« (Novice, XIII, 57,

18. julij 1855). Tako je morala voda na vlogo 'dežurnega krivca' za kolero po"akati

še kar nekaj let.

!e se po tem krajšem ekskurzu vrnemo k deležem morbiditete posameznih

mestnih "etrti, je hitro jasno, da je bil delež obolelih leta 1855 najvišji v "etrtih

Bossedraga, Ognisanti (14%), S. Pietro in S. Tommaso (12%) ter Bracciol212 (11%).

Prav tako je bil v prvih štirih omenjenih "etrtih, ki se nahajajo na vzhodnem robu

mesta, najvišji tudi odstotek umrljivosti.

Žal stanovske strukture obolelih po "etrtih ni mogo"e natan"neje rekonstruirati,

je pa na podlagi ve" indicev možno sklepati, da je bila prav Bossedraga predel

najrevnejših slojev koprskega prebivalstva.213 Še danes je že iz same arhitekture tega

209 Morda pa je bilo ravno sprotno dovažanje sveže pitne vode z mestnega obrobja, ki so ga prakticirali v Piranu, odlo"ilnega pomena za manjšo obolevnost tamkajšnjega prebivalstva in je, "eprav je slišati absurdno, odsotnost vodne infrastrukture mesto deloma obvarovala pred kolero. 210 Ta angleški anestezist (1813–1858) je že leta 1849 trdil, da se kolera prenaša preko pitne vode, med epidemijo leta 1854 pa je izdal znano študijo o vodi s "rpalke na Broad Streetu, ki je bila žariš"e okužbe – ljudem je zato naro"il, naj uporabljajo druge vire pitne vode (Borisov, 1985, 307; prim. tudi Lane, 2001, 148; Hempel, 2006, ...). 211 Ob"asno so sicer tudi predbakteriološka opozorila med kolero svarila pred pitjem »slabe« vode, ki je bila tudi v resnici najpogosteje vir okužbe s kolero, "eprav sredi stoletja še niso poznali njenega pravega povzro"itelja (gl. Regolamento Procedura, 1848, "l. 2). 212 S tem, da so k tej "etrti prišteti tudi bolniki (med njimi tujci!) v civilni bolnici, najbrž pa ne gre zanemariti niti dejstva, da je v tem predelu živela tudi peš"ica premožnejšega sloja in posledi"no njihovi posli oziroma pomo"niki, ki so bili na"eloma dovzetnejši za bolezen, podobno kakor za kolero v Ljubljani sklepa K. Keber (prim. Keber, 2007, 127). 213 Deloma je stopnjo morbiditete po "etrtih možno primerjati tudi s prejšnjimi epidemijami kolere (1836, 1837 in 1849), vendar pa je potrebno izpostaviti, da so izra"unani deleži zgolj hipoteti"ni in v veliki meri špekulativni, saj temeljijo na predpostavki, da je bilo tedaj razmerje prebivalstva po "etrtih približno enako kot leta 1855. Znano je namre" le število obolelih, ni pa to"nih podatkov o tedanjem številu prebivalcev za vsak mestni predel, saj je bila velikost celotne mestne populacije nekoliko manjša. Predpostavljati gre torej, da je bila razporeditev prebivalstva po "etrtih približno enaka, seveda pa tega ni mogo"e z gotovostjo trditi. Zelo visok odstotek obolelih se za leti 1837 in 1849 ("eprav je v omenjenih epidemijah za kolero zbolelo bistveno manj ljudi kakor leta 1855) pokaže zlasti pri "etrti Bossedraga.

150

mestnega predela – gre namre" za preprosto gradnjo, ki je podobna vaškemu

stavbarstvu (gl. Gu"ek, 2000, 41–42) – razvidno, da so se stanovalci Bossedrage

ukvarjali z druga"no dejavnostjo kot ljudje v marsikaterem drugem delu mesta; tu so

namre" v glavnem živeli ribi"i in tudi kmetje. To dejstvo potrjujejo besede še ob

koncu 19. stoletja: »V samotnem koti"ku, ki gleda proti dolini Rižane, se skriva

dvesto ribiških družin. To je najbolj hrupna, najbolj umazana in najrevnejša izmed

"etrti«214 (Caprin, 1889, 128). Zlasti ribi"i, ti »obmorski reveži, ki vas nikoli ne bodo

ni"esar vprašali,« kakor je o njih zapisal Caprin, so mirno prenašali in živeli svojo

bedo, z nenehnim delom in napori, "eprav za nobeno ceno ne bi zapustili svojega

ubožnega domovanja (Caprin, 1889, 59).

Da pa so revnejši sloji na nek na"in v ve"ji meri izpostavljeni bolezni, so

zlahka opazili tudi pisci kon"nih zdravstvenih poro"il, ki so obenem pogosto

poudarjali pomen skrbi za revne. Že leta 1836 je kolera terjala dale" najve" žrtev

med ribi"i in kmeti (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 132. Koper, 22. november 1836).

Podobna opažanja je mogo"e zaslediti tudi leta 1849: »E' da ricordare pure che

Bossedraga poco o nulla soleggiata, umida con povere case mal riparate venne

berragliata dall'epidemia e che colá furono colte dal morbo quasi interne famiglie con

perdita di 2, e 3 individui per ciascuna.«215 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 213. Koper,

30. december 1849). Epidemija se je poleg tega v revnejših "etrtih najpogosteje tudi

za!enjala; leta 1836 je denimo za kolero prvi zbolel neki kmet, 1849. leta je bila prva

obolela »donna del basso popolo« iz "etrti Porta Isolana, v letu 1855 pa ribi" iz

Bossedrage.

214 »In un angolo remoto, che guarda la valle del Risano, si annidano duecento famiglie di pescatori. E' il piú rumoroso dei quartieri, il piú sporco ed il piú povero.« 215 »Treba je vedeti, da je bila Bošadraga, ki je malo ali ni" son"na, vlažna, z revnimi hišami v slabem stanju, zelo prizadeta med epidemijo in da je tam bolezen pobrala skoraj cele družine, saj je vsaka izgubila po 2 ali 3 "lane.«

151

Graf 13: Deleži morbiditete po posameznih mestnih !etrtih: Koper, 1855

7%

14%

12%

12%

14%

6%

6%

8%

11%

8%2% Isolana

Bossedraga

s. Pietro

s. Tomaso

Ognisanti

Busterla

P.e Piccolo

Maggiora

Bracciol

Porto

Zubenaga

Vir: Dimostrazioni, 1855

5.3.2 Kolera in poklicne skupine

Jacopo Bernardi, kapiteljski vikar v italijanskem Pinerolu, je v svojih pismih o

Istri iz 40. let 19. stoletja med klju"nimi gospodarskimi in trgovskimi panogami v

mestu Koper naštel strojarstvo, oljarstvo in solinarstvo (kdor se sprehodi ob

koprskem mestnem obzidju, namre" lahko vidi predvsem številna solna skladiš"a).

Obenem obmorska lega mnogim družinam v Kopru in Istri omogo"a – "eprav borno

– preživetje z ribištvom, kar naj bi še zlasti veljalo za Rovinj (Bernardi, 1866, 36–37;

Koper, 5. marec 1847). Avstrijska državna statistika je za celoten koprski okraj dve

leti po najhujši epidemiji kolere beležila slede"o stanovsko razporeditev, ki pa je bila

nekoliko podrobnejša, saj je vsebovala ve" poklicnih kategorij in tudi dodatno

stratifikacijo znotraj posameznih poklicnih segmentov: velik delež prebivalstva v

koprskem okraju se je po teh podatkih prišteval med zemljiške posestnike (16,6%),

sorazmerno visok pa je bil tudi delež kmetijskih pomo"nikov (15%). Pomorš"aki in

ribi"i so predstavljali le dober odstotek vsega prebivalstva, kar pa je tudi razumljivo,

saj celoten koprski okraj v primerjavi z zalednimi ni obsegal veliko obmorskih

krajev.

152

Tabela 8: Poklicno-stanovska struktura prebivalstva v celotnem koprskem okraju leta 1857

duhovš"ina 77

oficirji 339

vojaki 112

umetniki / literati 3

notarji in pravni zastopniki 9

sanitetno osebje 20

zemljiški posestniki 4.665

najemniki, zakupniki 42

gradbeniki in industrialci 77

trgovci 54

pomorš"aki, ribi"i 379

obrtniški delavci 438

trgovski pomo"niki 39

posli 89

dninarji 333

pomo"niki kmetov 4.291

moški nad 14 let 1.125

ženske, otroci mlaj. od 14 let 16.068

Vir: Popolazione e bestiame, 1859; gl. tudi Stulli, 1984, 160

Prav stanovska (poklicna) struktura koprskega prebivalstva pa je tista, ki lahko

deloma razloži, zakaj se odstotki morbiditete v mestu leta 1855 med seboj tako

razlikujejo. Pri tem je bila upoštevana zgovorna razdelitev oziroma poklicna

struktura, kakor jo je predlagal zapisovalec, okrajni zdravnik Manzoni. Po njegovih

podatkih so tako bili v dale" najve"jem številu v mestu leta 1855 zastopani kmetje216

(3.219 oziroma 44% vseh koprskih prebivalcev), s "imer so števil"no mo"no

presegali vse druge stanove. Šlo je predvsem za paolane (popolane), kmete, ki so

sicer živeli v mestu, v njegovi okolici pa so imeli posestva, na katerih so pridelovali

poljš"ine in jih nato prodajali na mestni tržnici. Pisec in zgodovinar Giuseppe Caprin

je slikovito opisal njihov vsakdan:

»Proti ve"eru se po cesti vra"ajo paolani: to je poseben razred kmetov, znan le

v Istri. Od drugih se razlikujejo po druga"ni obliki dela – to so meš"ani, ki danes

kopljejo z lopato, sejejo in trgajo grozdje, jutri pa s svežo srajco, v pražnjih obla"ilih

216 Caprin jedrnato zajame to dvojno, pomorsko-kme"ko naravo mesta: »Capodistria ha due aspetti che si fondono insieme e da cui ritrae la originalità che la distingue: è marinara e campagnola nel tempo stesso [poudarila U.Ž.]« (Caprin, 1889, 129).

153

opravljajo funkcije in najbolj svete pravice svoje domovine. Niti obveznost za stalno

prisotnost na poljih niti var"evanje z vsakdanjim trudom – saj so morali hoditi ali

jezditi kakšno uro, preden so prispeli na svojo zemljo – nista nikomur iztrgala

ponosa, in imajo ga prav vsi, da ho"ejo živeti v svoji hišici v mestu, v družbi

obrtnikov in plemstva, pod patronatom sv. Nazarija.« (v: Cigli", 1992, 125; za

izvirnik gl. Caprin, 1889, 128).

Med obrtnike217 se je na drugi strani prištevalo 11% vsega mestnega

prebivalstva, 9% pa je bilo ribi"ev in pomorš"akov skupaj. Preostale ve"je deleže so

prispevali tisti segmenti prebivalstva, ki jih ni bilo mogo"e uvrstiti v nobenega od

navedenih stanov; 11% ljudi, žive"ih v Kopru je sodilo pod kaznilnico (tu so bili

všteti tako zaporniki kot pazniki), 14% pa je bilo ostalega civilnega prebivalstva

(civili).218 Najmanjše deleže mestne populacije so tvorili trgovci na eni in služin"ad

na drugi strani (po 4%) ter finan"ni nadzorniki, vojaki, duhovš"ina in druge manjše

poklicne skupine (po 1%).

Graf 14: Delež posameznih poklicev v mestu Koper leta 1855 (N= 7.250)

14%

4%

11%

44%

9%

1%

0%

4% 11%

1% 1%

eclesiastici

civili

trafficanti

artigiani

agricoltori

pescatori e marinaj

militi gi guarnigione

gendarmeria di stazione

servitú o domestici

argastolo e guardie

guardie di finanza

Vir: Dimostrazioni, 1855

217 Bolje kot preširoka kategorija obrtnikov bi bilo opazovanje razli"nih poklicev, saj so bili nekateri zaradi narave in okolja svojega dela bolj izpostavljeni tveganju (prim. Evans, 2005). Vendar v popisih (razen izjemoma) žal ni podrobnejše diferenciacije poklicev, ki bi povedala, katerih od njih so bili med kolero še posebej ogroženi. 218 Ni povsem jasno, kaj ta kategorija združuje; najbrž gre za ljudi brez poklica, zelo verjetno pa vklju"uje tudi premožnejše Kopr"ane.

154

Odgovori na precej neenakomerno porazdelitev obolelih znotraj mesta se

deloma skrivajo prav v naravi dela nekaterih poklicev, kar je mogo"e podkrepiti s

podatki o obolevnosti posameznih poklicnih skupin. Najvišja je bila morbiditeta med

obrtniki (artigiani) in njihovimi družinami,219 kar pravzaprav ne presene"a, saj so v

to heterogeno skupino sodili mesarji, mlinarji, živilski predelovalci, peki, sodarji,

lon"arji, "evljarji, "esalci preje, kroja"i, klobu"arji, brivci, zlatarji, urarji, zidarji,

mizarji, kleparji, tesarji, prodajalci izdelkov in materialov idr., med katerimi so imeli

nekateri pri svojem delu veliko opravka z živili ter tudi z odpadki, umazanijo, vodo

ipd. (s tega vidika je vsekakor bolje opazovati trend epidemije po posameznih

poklicih, kajti klasifikacija na kmete, trgovce, obrtnike itd. je veliko preširoka,

vendar pa ožjega klasificiranja žal ne omogo"a prav vsako gradivo). Delež obolelih v

tej skupini je namre" znašal kar 25%, medtem ko je bil med ribi"i in mornarji 17-

odstoten, pri kmetih pa le še malenkost nižji (13%). Med žandarji je bil delež

obolelih 10-odstoten, pri služin"adi in vojakih (prvi so imeli nasploh opravka z

vsakršno umazanijo, drugi pa so pogosto živeli v že sicer natrpanih stanovanjih pri

civilnem prebivalstvu ali v zanemarjenih vojašni"nih stavbah) 8-odstoten, pri

trgovcih 7-odstoten, ostalo (»neopredeljivo«, najbrž tudi premožno) prebivalstvo je

izkazovalo le 5-odstotno obolevnost, kolera pa je najmanjši delež terjala med pazniki

in duhovniki (3 oziroma 4-odstotni).220

Nekoliko druga"na je poklicna (stanovska) struktura umrlih za posledicami

kolere, saj je bila letaliteta najvišja med kme"kim prebivalstvom ter med ribi"i in

mornarji (15%), pa tudi med (finan"no in zaporniško) stražo (14%), sledi delež

letalitete med trgovci (13%), obrtniki in služin"adjo (11%) ter med vojaki (7%),

medtem ko se delež pri drugih poklicih približuje ni"li.

Podatki o bivališ"u in poklicu (stanu) obolelih posameznikov pa, kakor je že

bilo omenjeno, delno omogo"ajo tudi opazovanje stanovske strukture obolelih v

219 Poklici so seveda navedeni glede na 'družinskega glavarja', kar pomeni, da so v poklicne skupine všteti tudi otroci, ki se niso neposredno ukvarjali z obrtjo, so se pa s kolero kaj hitro okužili od drugih družinskih "lanov. Visoko obolevnost med obrtniki ter tudi med strežnim osebjem in dninarji pa ugotavlja tudi K. Keber za Ljubljano v istem "asu (gl. Keber, 2007, 124–127; Keber, 2006b). 220 Ob primerjavi grafov, ki prikazujeta poklicno strukturo celotne mestne populacije na eni in obolele populacije na drugi strani, se izkaže, da so 'obi"ajna' števil"na razmerja med poklici v "asu epidemije nekoliko presegli ribi"i in kmetje, najbolj pa obrtniki, katerih delež med obolelimi je bil za ve" kot 10% višji od pri"akovanega; nasprotno pa sta bila deleža 'civilnega' (verjetno tudi premožnega) prebivalstva ter dobro zaš"itenega zapora in tam zaposlenih bistveno nižja, kot bi bila po analogiji z razmerji v celotni populaciji.

155

posameznih mestnih "etrti, kar je zanimivo zlasti pri tistih predelih, kjer odstotek

obolelih iz dolo"enega stanu izrazito izstopa. !e se delež obrtnikov med obolelimi

pri posameznih "etrtih giblje nekje med 2 in 8%, pa znaša 11% v Portu in Ponte

piccolu, medtem ko je v "etrti Porta Maggiore dale" najvišji (20%). Še izrazitejša je

stanovska struktura "etrti Bossedraga, kjer je živela ve" kot polovica (54%) vseh

obolelih ribi"ev, pa tudi v sosednji "etrti S. Pietro je delež teh nasproti drugim

"etrtim dokaj visok (19%). Kme"ko prebivalstvo je po teh podatkih sode" v ve"ji

meri naseljevalo predele okrog mestnih vrat (Porta Maggiore,221 Bracciol – 12

oziroma 14%) ter vzhodni del mesta (Bossedraga, S. Tomaso, Ognissanti – 13, 15

oziroma 16%) (gl. Registro Colerosi, 1855), medtem ko so "etrti v središ"u mesta

veljale za prebivališ"e premožnejših (gl. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 132. Koper,

22. november 1836).

Na premožnejšo strukturo prebivalstva deloma kaže tudi razporeditev strežnega

osebja v mestu, sicer razvidna iz popisa, nastalega dve leti po epidemiji (1857). V

severni "etrti Zubenaga (kjer je bil delež obolelih, kot smo videli, najnižji) je kar

19,6% hiš premoglo vsaj enega hišnega pomo"nika (sem so vklju"ene dekle in

hlapci, sobarice, kuharice in kuharji, dojilje, pa tudi zasebni ko"ijaži), le dober

odstotek nižji je bil ta delež v Porta isolana, visok (nekje med 13 in 15%) pa je bil

tudi v Porta Maggiora, Ponte piccolu in Busterli. Na drugi strani je v "etrtih S. Pietro

in S. Tomaso strežno osebje premogel le odstotek hiš, v Portu, Ognissanti,

Bossadragi in Bracciolu pa je bil delež hiš s pomo"niki nižji od 10% (znašal je

namre" med 6 in 8,5%) (PAK KP 7, t.e. 139, a.e. 624).

!e so bili zgoraj podani deleži obolelih za kolero glede na celotno mestno

prebivalstvo, je na tem mestu smiselno dodati tudi nekatere deleže obolelih glede na

prebivalce po posameznih "etrtih ali, druga"e povedano, ogledati si, pri kolikšnem

deležu prebivalcev neke "etrti so se kazali simptomi kolere. Omeniti velja, da je bil

ta delež najvišji v Bossedragi (16%), visok pa je bil tudi v Bracciolu in "etrti Porta

Maggiore (14 oziroma 13%), medtem ko je bil drugod v splošnem nižji od 10%.

221 Verjetno je z visokim odstotkom kmetov v tej "etrti povezana tudi bližina tržnice, ki se je nahajala prav na trgu ob glavnih mestnih vratih.

156

Graf 15: Deleži obolelih glede na poklic: Koper, 1855 (N= 919)

23%

48%

12%

2%1% 3%

6%0%2%

3%

0%

eclesiastici

civili

trafficanti

artigiani

agricoltori

pescatori e marinaj

militi gi guarnigione

gendarmeria di stazione

servitú o domestici

argastolo e guardie

guardie di finanza

Vir: PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 214

!e torej oba parametra združimo, lahko deloma izpeljemo korelacije med

obolevnostjo in stanovsko strukturo. Delež poklicev po "etrtih je namre" lahko

povezan z dolo"eno stopnjo obolevnosti, kakor to denimo velja za "etrt Bossedraga,

kjer je izrazito prevladovalo najrevnejše mestno prebivalstvo, ki se je ukvarjalo z

ribištvom. Obenem je bil tu delež obolelih za kolero glede na število stanovalcev v

"etrti najvišji. Dovzetnost nižjih slojev za to "revesno bolezen (zaradi prenatrpanosti,

nekakovostne prehrane, zlasti pa slabih higienskih razmer, ...) torej tudi tu vsekakor

pride do izraza. Ravno bližina okužene vode, ki je bila delno tudi »poklicno« (in

socialno) pogojena (z njo so namre" imeli opravka predvsem dolo"eni obrtniki,

strežno osebje idr.) je pove"ala bolezensko ogroženost. Tudi britanski zgodovinar R.

J. Evans med najbolj ranljivimi in najhuje prizadetimi poklicnimi skupinami navaja

ribi"e, "olnarje, mornarje in delavce na obrežjih, prav tako pa tudi druge poklice, ki

so imeli opravka z vodo, hrano, odpadki, straniš"i in drugimi viri okužbe (Evans,

1995, 155).222

222 Dolo"en tip bakterije Vibrio cholerae se danes povezuje celo s školjkami, zlasti z ostrigami. Tudi v istrskih obalnih mestih so del prehrane morskega izvora predstavljale školjke. V enem od lunarnih koledarjev za leto 1850 na seznamu lovljenih rib za poletne mesece med ribami, kot so bukva (bobba), morska nožnica (cappalonga), morska igla (anguisigola), debeloglavi morski lipan (cefalo), trilja (barbon), sipa, romb, cipelj (volpina) idr., zasledimo npr. tudi školjko veliko pokrova"o (cappa santa) (PAK KP 342. Lunario del schieson trevisan per l'anno 1850), vendar pa je o neposredni povezavi s kolero v tem primeru seveda zelo težko govoriti. Vendar pa velja dodati, da je ob nevarnosti epidemije leta 1910 v Trstu mestni svet izrecno prepovedal prodajo ostrig, kršiteljem pa zagrozil z denarno globo (Slovenski gospodar, XLIV, 36, 1910).

157

5.4 Iz mest na podeželje

Kolera leta 1855 pa ni ogrožala le mest, temve" tudi širše podeželsko zaledje,

katerega življenje je bilo nelo"ljivo povezano z mestnim, zato je bila na podeželje

lahko kaj hitro zanešena tudi bolezen. Prvi izpri"an primer kolere na podeželju je bil

tega leta v Borštu (pri Trstu), kjer je za posledicami bolezni v za"etku julija umrla

42-letna Marija Zobec, ki naj bi pogosto zahajala v Trst. Mestni politi"no-sanitarni

organi so oklicali vsesplošno potrebo po zdravniškem osebju za ruralno obmo"je, pri

"emer so izražali zaskrbljenost zaradi že iz"rpanih zdravniških mo"i, saj so bili vsi

zdravniki (bodisi kot ob"inski, bolnišni"ni ali zaporniški) zaposleni s kolero v mestu.

Šele 8. julija se je zdelo, da se obeta okrepitev s strani dr. Pietra Madonizze, vendar

pa so si koprske avtoritete glede njega premislile, "eš da bi bil »za ta hriboviti in s

Slovani poseljeni okraj potreben krepak zdravnik, ki po možnosti pozna kak ilirski

dialekt«, Madonizza pa ni znal nobenega slovanskega jezika, bil je šibkega zdravja in

med izpolnjevanjem svojih dolžnosti ne bi mogel s konjem ali celo peš potovati v

oddaljene podeželske kraje, zato se jim je zdelo »nadvse "loveško razrešiti ga te

dolžnosti«223 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Colera 1855 (tedenska poro"ila)).

Preteklo je še dodatnih deset dni, ko se je zadeva vendarle rešila, saj je bil na

koprsko podeželje poslan dr. Prister, katerega naloga je bila pokrivati širok pas

koprskega podeželja, saj so potrebo po zdravniški oskrbi izkazovali kraji v liniji ob

Rižani, od Pobegov do Loke, vklju"no s Kubedom in Sv. Antonom. Prister se je

nastanil v Dekanih, od koder je imel dobro izhodiš"e za obiskovanje okoliških krajev

(PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Colera 1855 (tedenska poro"ila)). Sredi epidemije ga je

sicer zamenjal Burghardt, ki je poro"al o 491 primerih kolere v razli"nih vaseh

(Estratto Rapporto, 1855).

19. julija so se pojavile vesti o tem, da so za hudo obliko kolere zboleli tudi

nekateri delavci, ki so gradili cesto v Kubedu in !rnem Kalu – teh naj bi bilo okoli

300 ali 400. Nekateri med njimi so prihajali iz drugih okrajev, poro"ilo pa ugotavlja,

223 »... pel nostro distretto montuoso, e popolato da Slavi sarebbe necessario medico vigoroso possibilmente conoscierne di un dialetto illirico, e che all´incontro il Dr. De Madonizza non conosce alcuno di questi dialetti, ed indisposto di salute da lungo tempo non potrebbe assolutamente recarsi quá e lá a cavallo e talvolta a piedi onde disimpegnare pressanti incombenze, e che anzi sono tali le sue indisposizioni che se per egli ne accettasse l´incarico sia per obbedienza, o per slancio di zelo, o per tema di censura sarebbe umanissimo procedere il dispensarnelo.«

158

da je bilo zanje (zlasti, "e so zboleli) slabo poskrbljeno, še posebej zato, ker so bili

nastanjeni v tesnih, umazanih in nezadostno vzdrževanih bivališ"ih pri lokalnem

prebivalstvu. Poleg tega so se ti ljudje vsak dan že zgodaj odpravili na garaško delo

pod žgo"im soncem, zaradi "esar, kakor tudi zaradi neustrezne prehrane, so bili že

povsem oslabeli (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Colera 1855 (tedenska poro"ila), Koper,

19. julij 1855). To po tedanjem prezervativnem kodeksu nikakor ni bilo dobro:

»Presilnega dela s telesom ali duhom se je treba ob koleri varovati, ker prenapete žile

oslabé in se jih raje kolera prime,« so na primer opozarjale Bleiweisove Novice

(XIII, 57, 18. julij 1855). Ti delavci pa se na tovrstna opozorila niso mogli ozirati, saj

so težaška dela seveda opravljali zaradi zaslužka; po slednjega so se v velikih

skupinah tedensko vra"ali v mesta po glavnih poteh, nad "emer pa zdravstveni

skrbniki niso bili niti najmanj navdušeni, saj bi se tako 'nevarna miazma' zlahka širila

(PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Colera 1855 (tedenska poro"ila), Koper, 19. julij 1855).

Nekaj dni zatem so pricurljale vesti o novih primerih kolere v Borštu in

Dekanih, pa tudi v Dolini, ob koncu meseca julija pa je kolera dosegla tudi južni del

okraja, ki je bil po besedah poro"evalca v vseh dotedanjih epidemijah kolere »imun«.

Iz nekaterih podeželskih mati"nih knjig pa je razvidna tudi prisotnost kolere,

med drugim na Tinjanu (ta je vklju"eval tudi zaselke Škofije, Artine, Urbanci,

Rombi, Slatine, skupaj okoli 330 ljudi) in v Koštaboni (639 prebivalcev);224 v vsaki

od obeh vasi je tega leta umrlo okoli 30 ljudi. V Koštaboni je bil prvi primer

zabeležen 19. julija, zadnji pa mesec kasneje, na Tinjanu je kolera za"ela razsajati

dan prej, usahnila pa je 28. avgusta. V Rakitovcu (252 ljudi), ki je tedaj sodil pod

buzetski okraj, pa je bilo julija 1855 zabeleženih 15 smrti za kolero (gl. Jelin"i#,

1987, 171). Seveda je to samo nekaj primerov vasi, v katerih je kolera pustila svoj

neusmiljeni pe"at. Silovita epidemija, ki naj bi avgusta 1855 dosegla ve"ji del vasi, je

septembra za"ela ugašati, vendar pa so se posamezni primeri v Boljuncu (obiskoval

ga je kirurg Vogel) in Ricmanjih pojavljali še oktobra in novembra tistega leta.

Ker je pravilnik za lokalne oblasti in pristojne uslužbence ter organe veleval,

da morajo zdravniki ob pojavu kolere takoj za"eti s tedenskim poro"anjem, ki naj

vklju"uje imena okuženih krajev, za"etek epidemije, število na novo obolelih od

zadnjega poro"ila, umrle in ozdravele, lo"ene na moške, ženske in otroke, všteti pa

224 Število prebivalcev po posameznih krajih je povzeto po Stulli, 1984, 152–159.

159

morajo biti vsi okuženi, ne glede na to, kateri zdravnik jih je zdravil (Regolamento

Procedura, 1848), so tudi zdravniki na koprskem in tržaškem podeželju nemudoma

za"eli s pisanjem poro"il. Zdravniška oskrba na podeželju se je obenem tudi nekoliko

okrepila; dr. Prister je bil še vedno zadolžen za širše obmo"je Dekanov, v Sv. Antonu

je za"asno bival kirurg Breisach, za predel od Gažona225 do Krkav" je bil zadolžen

kirurg Pattay, za Dolino pa dr. Rosenberg (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Colera 1855,

tedenska poro"ila). Podeželje so sicer, kjer je bilo potrebno, obiskovali tudi mestni

zdravniki, ob"ina pa je na županije (Podestarie) (npr. Lazaret, Dekani, Loka, Kubed,

Sv. Anton) redno pošiljala svoje okrožnice (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Colera 1855,

tedenska poro"ila, 17. julij 1855).

!eprav je koleri navadno najbolj ustrezalo urbano okolje in mestne bivanjske

razmere, pa je, kot je jasno razvidno, redno obiskovala tudi podeželje. Idili"na

romanti"na podoba dežele z umirjenim pejsažem zelenih travnikov in polj ter

svežim, zdravim kme"kim zrakom se je v o"eh higienikov namre" kaj zlahka

razblinila, posebej ob pogledu na vaška naselja: »Naj prej puhti nasproti nam

neprijeten smrad; ko smo pa vstopili bližej, vidimo tudi, odkod da izvira. Po sredi

vasí ali terga te"e namre" v"asih gerd poto"ek "loveške in živinske vode, ali razliva

se gnojnica iz hlevov; tú pa tam priteka druga mokrota ter napravlja široke kaluže in

mlake, po kterih se ljuba živina sprehaja ali valí: goske, race, svinje ali žabe. Poleti je

prahú, da se vse kadi; "e dežuje nekoliko dni, je pa blata do kolena. Pred hišami ali

zad njih ležijo veliki kupi vsakoverstne nesnage: hišno smetje, derva, treske, kamenje

itd.; po teh in okoli teh kupov se plazijo na pol nagi otroci, letajo kure, ska"ejo psi,

pa mijavkajo ma"ke. Duh po dvoriš"u je pa tak, da si mora "lovek nos zatisniti,

stopivši va-nj. Pridemo v hišo, kaj najdemo tam? Nesnago nad nesnago. Tamne

zakajene stene, zablatene tla, umazano pohišje, "loveški in živinski klat; ob tem

vlada nepreterpljivi smrad; majhne duri in okna so pa, se vé da zaperte, da ne uide

gabljivi hlap,« slikovito opisuje higiensko stanje na podeželju eden od so"asnih

"asopisnih sestavkov (Novice, XIII, 77, 26. september 1855).

225 Gažon naj bi tega leta beležil 410 prebivalcev, poro"ilo pa navaja, da je za kolero tu zbolelo 98 ljudi, od katerih jih je to"no polovica umrla (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8. Colera 1855, tedenska poro"ila).

160

5.5 Nesnažnost je poglavitni vzrok bolezni: naraš"ajo"i pomen "isto"e

»"edne naj bojo stanovanja, !edna obleka, v izbah pa !ist zrak.« (Novice, XIII, 57, 18. julij 1855)

Ne"isto"a skoraj vedno prikli"e kolero – to prepri"anje, katerega zametki so se

jasno kazali že tudi med prvimi epidemijami kolere,226 se je leta 1855 še dodatno

okrepilo in nekoliko kasneje dokon"no ustoli"ilo v higienizacijskem gibanju in

preventivnih kampanjah proti koleri. 'Javna higiena' ("e jo razumemo kot nauk, ki se

ukvarja z dejavniki v okolju, ki škodljivo vplivajo na "lovekovo zdravje; prim.

Zupani" Slavec, 2005, 56) se je razvila v pravo disciplino,227 ki je v družbi napredka

vse bolj pridobivala pomen, naposled pa je dosegla status neobhodno potrebnega.

Max von Pettenkofer (1818–1901), klju"ni 'protagonist higienskega gibanja na

Nemškem', je bil tisti zagreti zagovornik higiene kot eksperimentalne in eksaktne

vede oziroma znanstvenega nauka o zdravju, katerega naloga je ugotavljati »pomen

vseh vplivov na naravno in umetno "lovekovo okolje« ter na podlagi tega skrbeti za

"loveka (Muši", 1958, 454; prim. Borisov, 1985, 308). S svojimi prizadevanji, da bi

higiena postala znanost (do "esar je uradno prišlo leta 1878), je Pettenkofer seznanil

bavarskega kralja Ludvika II., ki ga je tudi podprl (Borisov, 1985, 308). Vse to je

bilo seveda odraz že obstoje"ega pogleda na bolezni – ne kot na ob"asne obiskovalke

iz tujih dežel, temve" kot na posledice družbene organizacije, neenakosti in

družbenih sprememb (Rosenberg, 1966, 453).

Higiena je tako postala predmet resne obravnave in skušala je prodreti tudi v

vse pore vsakdanjega življenja. Njen namen je »prepre"iti bolezni, zadrževati smrt,«

so pisali (Apollonio, 1891, 20); "loveka spremlja skozi vse življenje: varuje ga v

najzgodnjejši ranljivi dobi, med otroštvom ga krepi in pripravlja na odraslost,

spremlja njegovo izobrazbo, zato »da ne bi bila skaljena ustrezna vzajemnost med

226 V temeljnem navodilu iz leta 1849, pod katerim je podpisan grof Gustav de Chorinsky, je denimo jasno izraženo, da vse izkušnje kažejo na to, da se nobena bolezen tako zlahka ne prilepi na nesnago kakor prav kolera (»Secondo tutte l'esperienze fatte, nessun morbo s'attacca più facilmente all'immondezza ed alla sporcizia quanto appunto il cholera.«) (Istruzione Cholera, 1849). 227 Iz prvotne 'dietetike' se je na Pettenkoferjev predlog stroka, ki je poleg pravilne prehrane zajela tudi širši spekter naukov, leta 1858 preimenovala v »javno zdravstveno varstvo s posebnim ozirom na medicinsko policijo«, leta 1865 pa je Pettenkofer z nazivom svojih predavanj ustoli"il ime 'higiena' (Borisov, 1985, 308).

161

razvojem intelekta in telesa«, v moški dobi ga u"i zmerne rabe fizi"nih in

nravstvenih mo"i ter ga pospremi v starost. Za predstavnike vsakega razreda in

družbenega reda ima pripravljena »pravila za ohranjanje zdravja« (Reminiscenze,

s.d.). Postala je družbeno, celo politi"no pomembna. Pritrditi gre tudi

Canguilhemovim besedam, ko pravi, da »[d]efinicija higienskih norm predpostavlja

politi"ni interes za zdravje ljudstva, gledano z vidika statistike, za higienske

življenjske razmere, za enakomerno širjenje preventivnih in kurativnih postopkov, ki

jih predpisuje medicina« (Canguilhem, 1987, 186). Nagovarjanje k skrbi za "isto"o

je bilo vsekakor nezanemarljiv vidik profilakse prakti"no pri vseh epidemijah.

Vendar pa je mogo"e trditi, da gre v ve"ini navodil, ki so se dotikala higiene,

predvsem za "isto"o prostora (hiše, ulice in trgi, latrine v mestih, dvoriš"a,

gnojiš"a,...),228 manj pa za "isto"o telesa oziroma osebno higieno, ki bi tudi v resnici

pripomogla k u"inkoviti preventivi pred boleznijo.

Nemarnosti, ki so se dogajale v mestih, so skozi stoletja postajale vse bolj

nesprejemljive. Tako so denimo konec leta 1854 v piranskih "etrtih sv. Roka in sv.

Margarete policijskega paznika Giovannija Plossija zmotili tri ženske, ki so na javno

ulico, tudi skozi okno, zlile vsaka svoj "eber umazane vode, ter en moški, ki je – prav

tako na ulico – odvrgel pol brente oljnate usedline (morchia d'olive) (PAK PI 758,

šk. 58; Piran, 30. december 1854). Med epidemijo kolere je bilo izdano tudi

obvestilo, ki pravi nekako takole: »ker ni dvoma, da se kužne izparine širijo iz

gnojiš" ali postane vode, kar je nevarno še zlasti pri koleri, se prepoveduje

zadrževanje praši"ev v hišah ali zaprtih prostorih, tolerira pa se na dvoriš"ih oziroma

na odprtem«. Zagrožena kazen za neupoštevanje tega higienskega ukrepa je bila –

poleg odvzema živali – tudi denarna, v višini 5 forintov (PAK KP 7, šk. 42, a.e.

1254; Koper, 21. avgust 1855). Tudi desetletja kasneje niso bile higienske razmere v

mestih – z vidika sodobnega opazovalca – na prav ni" zavidljivi 'ravni' (o higienskih

razmerah v mestih na Slovenskem, zlasti Kranjskem, gl. predvsem Studen, 1994;

1995; 1999; 2006,...). Pri ogledu dvoriš" in hlevov so še leta 1873 pri Piran"anu

Antoniu Radivu denimo v kleti našli pravo gnojnico »s kužnim vonjem«, saj so vanjo

prihajali "loveški izlo"ki iz bližnjih hiš (PAK PI 758, 1873, šk. 100, m. VII/1). Pa

228 Na to kaže tudi obsežno razkuževanje prostorov, ki so ga odredili v primeru vsakega pojava bolezni.

162

tudi marsikatera Piran"anka je z veseljem ovadila229 kako svojo sosedo, ki da

nemarno onesnažuje mesto; na seznamu prekrškov so bili predvsem odmetavanje

nesnage v mandra" ali ostankov rib na ulice, praznjenje no"nih posod ipd. Mnoge

ženske so zaradi številnih opreznih sosedskih o"i in nevarnosti someš"anskih pritožb

zato raje po mestu potihoma nosile vedra umazanije, ki so jo nato nekam skrivaj

odvrgle. Težava pa je menda bila tudi v tem, da svojega dela ni dovolj vestno

opravljal 'javni pometa"' Simon Predonzan, ki je – namesto, da bi piranske ulice

reševal nesnage – menda raje popival (PAK PI 758, 1873, šk. 100, m. VII/1).

O raznih kupih nesnage in nemarnih odlagališ"ih v mestih, ki so – zlasti zaradi

neprijetnega vonja – postajala "edalje bolj mote"a, najbrž ni potrebno izgubljati

dodatnih besed. Niso pa bile sporne samo javne zunanje, temve" tudi notranje in

zasebne površine. Zdi pa se, da celo ob koncu stoletja meja med javno in zasebno

higieno ni bila ravno ostra; takega mnenja je bil tudi Apollonio (1891, 21), ki je prvo

razumel kot skrb za širše obmo"je obljudenih krajev, na primer za 'zdravost' njihovih

tal,230 druga pa je bila le nekoliko zožena na posamezna gospodinjstva in njihovo

hišno "isto"o. O tem, da bi zasebna higiena zajela še posameznikovo telo, tu namre"

ni bilo govora. 'Zasebna' higiena torej še ni bila 'osebna', je pa zato prva, skupaj z

javno, s katero sta bili po Apolloniovih besedah 'v sožitju', predstavljala klju"no

prioriteto v preventivi pred kolero.

Neki potopisec, "igar besedilo o potovanju po istrskih krajih je bilo objavljeno

v Kandlerjevi Istrii, je dokaj natan"no popisal sobo, ki so mu jo ponudili neki

gostitelji. Nizek strop, pobeljene stene, lesen pod, ki »ni bil pomit vse, odkar je bil

postavljen,« visoka postelja s polnilom iz listov koruze, dva stol"ka, prašna oljnata

slika, predalnik v rokokojevskem stilu, plo"evinast pladenj in skodelice za kavo ter

ogledalo, »za katerega bi prisegel, da že šestdeset let ni bilo o"iš"eno« (L'Istria, a. III,

n. 1, 1. januar 1848), so kazali na to, da ljudje niso prav veliko dali na prijetnost 229 Tudi A. Studen za Ljubljano v drugi polovici 19. stoletja navaja ve" primerov takih ovadb in ugotavlja, da so bile prijave tovrstnih 'higienskih' prekrškov, ki so se posebno namnožile v toplejših mesecih, lahko pogosto tudi posledica gole škodoželjnosti, ljubosumja ali sosedskega nagajanja (Studen, 1995, 54–66). 230 Razlage o zvezi med kolero in talno podlago je sicer najmo"neje odmevala v objavah bavarskega kemika in higienika von Pettenkoferja. Razširjena Pettenkoferjeva teorija je vznik kolere razlagala s kontaminacijo tal, do katere pride, ko kemi"ni procesi spremenijo bolezenske strupe, ki z odplakami prodrejo v tla ali se pomešajo s talno vodo ter pridobijo kužne lastnosti in tako ustvarijo možnosti za razvoj miazem ali kužnih snovi. Pettenkofer je pri testiranju svojih hipotez obiskal tudi Istro in dele tržaškega Krasa, saj je tu preu"eval vpliv sestave tal na pojavnost kolere (Muši", 1958, 455; prim. Borisov, 1985, 309, ki sicer navajata razli"ni letnici njegovega obiska; 1855 oz. 1860).

163

bivanja. Okolja, kjer je vladala umazanija (še zlasti zaprti prostori), pa so – tega ni

bilo težko ugotoviti – skoraj praviloma zdrave ljudi spremenila v kolerozne bolnike:

»Da take stanovanja morajo nesnažne biti, je gotovo, in da so nezdrave, je pa"

žalostna resnica, ktero z debelimi "erkami piše kolera na vrata tacih hiš, iz kterih so

nesli naj ve" merli"ev na pokopališ"e. Nobena druga bolezen ni tako o"itno tega

spoznanja na dan spravila, kakor ta morivka, in "e bi nas ne bila ni" druzega ne u"ila,

nas je u"ila to: kako potreba je gledati na snažnost in napravljati pohištva zra"ne in

"edne.« (Novice, XIII, 81, 10. oktober 1855). Ta epidemi"na 'morivka' je bila torej

tista, ki je še posebej jasno izpostavila pomen (v prvi vrsti prostorske) "isto"e in

snažnosti.

Napotki so se nanašali sicer predvsem na mestne razmere ter na strnjena in

prenatrpana bivališ"a, saj so odražali zaskrbljenost nad neugodnimi pogoji, v katerih

so živele ubožnejše plasti prebivalstva. Slednje so bile med epidemijami kolere še

posebej v ospredju, saj so oblasti z 'zaš"ito' teh ogroženih skupin (pri katerih pa so

take pokroviteljske geste pogosto izzvale nezadovoljstvo) skušale zaš"ititi tudi

preostalo mestno prebivalstvo. Tako se je namestništvo v Trstu leta 1855 soo"alo s

težavo, kam namestiti ves revnejši sloj, ki so ga 'zaradi neprimernih bivanjskih

razmer' izselili; novogradnje so bile narejene »za namene špekuliranja in

dobi"karstva, zato so bile gosposke in razkošne,« ter zaradi visokih najemnin za

reveže neprimerne. Tržaška mestna ob"ina si je ob tem umila roke in v te namene ni

bila pripravljena prispevati denarnih sredstev, ker se je zbala, da bi se z ugoditvijo

eni sprožil val novih prošenj s strani proletariata, to pa bi prav lahko 'nevarno'

ogrozilo ob"insko blagajno (AST, Luogotenenza (AP), b. 27, n. 9595 (2057); Trst, 2.

avgust 1855).

Seveda so se bivanjska okolja razlikovala; mestna so denimo predstavljala

posebno specifiko, s svojimi zna"ilnostmi pa so tudi ustvarjala najidealnejše pogoje

za širjenje kolere in za nezdravo življenje nasploh. Stanovanja so bila ve"inoma

majhna, tesna in nezra"na; sestavek v Novicah za to krivi stare na"ine gradnje (nizki

prostori z majhnimi okni), ki so – zlasti na Kranjskem – skušale poskrbeti za "im

manjšo izgubo toplote. »Naši predniki niso imeli pravega zapopadka od zdravja, in

malo so porajtali na to, da je zrak pervi življej in pervi pripomo"ek zdravja; "e ima

"lovek le jesti in piti – so mislili – je pa vsega dosti.« (Novice, XIII, 81, 10. oktober

164

1855), so modrovali v Novicah o spremenjenem mišljenju in novem pomenu, ki se

ga je za"enjalo pripisovati zdravju. V Istri pa naj bi bilo posebej zaskrbljujo"e

sušenje koruze v stanovanjih, saj naj bi se vlaga v bivališ"u nevarno absorbirala (gl.

Ceruti, 1843a; 1843b).

Drugi vzrok za nezdrave razmere v mestnih stanovanjih pa je bila neurejena

komunalna 'infrastruktura', zlasti v starejših posplopjih: »Straniš" (sekretov) prav

napraviti in na pravem mestu, ni bila nikomur skerb, in dostikrat je bila hiša že

sozidana, na straniš"e pa so celó pozabili, da so ga mogli pozneje pritakniti kamor

koli,« so "asniki z distanco opisovali stare na"ine gradenj (Novice, XIII, 81, 10.

oktober 1855). Higiena se je sedaj zlasti tesno navezovala prav na tisto, kar je bilo

mogo"e zaznati z vohom, morda s to razliko od ve"ine prejšnjih epidemij, da se je

ve"ina pozornosti 'nehote' preusmerila ravno na straniš"a. Nehote zato, ker še ni bilo

jasno, zakaj so straniš"a med kolero tako zelo nevarna. Vendar pa so se dolo"ene

povezave za"ele izrisovati nekoliko jasneje in prepre"evanje kolere se je po"asi, a

vendarle za"elo usmerjati na pravo pot. !eprav bakterijski povzro"itelj kolere sredi

stoletja še ni bil odkrit, so številna opazovanja pokazala, da se lahko kolera prenaša

preko "loveških iztrebkov ("etudi so ta prenos še vedno razumeli predvsem kot

širjenje smrdljivih hlapov), zato so pri"eli z razkuževanji: »Posebno na straniš"a

(sekrete), po kterih se bolezen rada zanaša, je treba skerbno paziti, da se zmiraj

odpravlja smrad iz njih, kar se naj bolje stori s tako imenovanim klorovim apnom

(Chlorkalk), ktero se z vodo zmeša in v sekret vlije ali pa v skledici v sekreti stati

pustí. Na sekrete je posebno treba ljudem pazljivim biti, ker skušnje so u"ile na

Dunaji in tudi drugod, da so ljudje kolero nalezli, ako so na tak sekret hodili, kjer se

je kak za kolero bolan "lovek o"edal.« (Novice, XIII, 57, 18. julij 1855).

Tudi med naslednjo epidemijo, enajst let kasneje, so z razred"enim železovim

vitriolom 'razkuževali'231 straniš"a toliko "asa, da niso ve" oddajala neprijetnega

vonja (Novice, XXIV, 35, 29. avgust 1866; Dobrovoljni svéti o koleri), ker naj bi se

iz fekalij lahko širile kužne miazme, pa so 9. septembra 1866 pozvali tržaške hotele,

gostiš"a, kavarne, da izvajajo dezinfekcijo latrin (Loy, 1867, 67, all. E). Posebej bi

231 Razkužiti je v tem "asu pomenilo znebiti se kužnine, v tem primeru miazme, smradu, škodljive bolezenske tvarine, in ne (še) bakterij, kakor je to razumljeno danes. Sicer pa je Pettenkofer, po ve"letnem razvijanju svojih teorij, naposled z nastankom kolere povezal prav "loveške izlo"ke kot najo"itnejše "lovekove sledi v tleh; od tod tudi razširjeni ukrep 'razkuževanja' latrin (Tognotti, 2000, 239).

165

morali biti na kužna straniš"a pozorni popotniki; »Ko potujemo v okužene kraje, ali

živimo v hišah, kjer so kolerozni bolniki, ni dobro nikoli iti na straniš"e, temve" je

bolje trebuh izprazniti na dobro oprani no"ni posodi, izlo"ke pa nato odvre"i v

latrino,«232 je svetoval Mantegazza (1865, 18).

In "eprav je že vsaj pravilnik iz leta 1848 bežno poudarjal pomen "isto"e

(bivališ", pripomo"kov, obla"il, perila, telesa), ta v prvi polovici 19. stoletja še

zdale" ni bila nekaj samoumevnega. Zlasti ne telesna, ki ji je bilo tudi v napotkih,

pravilnikih, oznanilih in ukaznikih namenjeno bolj malo prostora. Kaj natanko je v

tistem "asu pomenilo imeti "isto telo, pa morda lahko pomaga ponazoriti v Stoletni

pratiki XIX. stoletja objavljen Poduk sdraviga #e ohraniti, shivljenje #i podalj#ati, in v

#ili ga otéti. Tu je 'snažnost' opisana kot »prva lepota "loveka«, pa tudi kot

»znamenje neomadeževane duše in notranje pokojnosti in veseljnosti«, kar pomeni,

da je bila "isto"a v prvi vrsti še vedno stvar morale (prim. Vigarello, 1999, 58;

Rosenberg, 1987, 217) – da je umivanje »stvar spodobnosti, zdravja in nravnosti«, pa

so trdili še tudi tik pred iztekom 19. stoletja (prim. Iellersitz, 1896, 4). In kako naj si

"lovek zanjo prizadeva? »De $e smirej zhedniga in $nashniga ohrani$«, Poduk

nagovarja bralca, je potrebno vsako jutro umiti obraz in roke z mrzlo vodo, v"asih pa

je potrebno to storiti tudi zve"er. Ko se sezuješ, nadaljuje sestavek, je dobro umiti

tudi noge, »de ti ne bojo kot kuga $merdele«. Za ustno higieno je potrebno usta umiti

ali splakniti vsako jutro in po vsaki jedi z mrzlo vodo, s "imer se odstranijo ostanki

jedi in prepre"i zadah, zobe pa je dobro trebiti in 'umivati' tudi zato, da se prepre"i

zobobol. K snažnosti sodi tudi, da se ve"krat po"ešeš, »$o$ebno zhe shival v glavi

ima$h«,233 obenem pa spomni tudi na nohte: »$nashno$t $he tirja, de $i nohti na per$tih

poresuje$h i.t.d.«. Poleg tega je ve"krat potrebno preoble"i srajco in spodnje hla"e

(»in nikar ne mi$li,« dodaja glede pranja obla"il, »de jih pervarva$h, zhe jih le

malokdaj v perilo da$h«).

Poleti, še piše, je v"asih dobro tudi célo telo umiti v teko"i vodi (Stoletna

pratika, 1847, 201–202), podobno svetuje tudi Osservatore Triestino iz 40. let,

232 »Quando si viaggia in paesi infetti o si vive in case dove vi sono malati di cholera conviene non andar mai al cesso, ma deporre il ventre in un orinale ben pulito, versando poi gli escrementi nella latrina.« 233 Napotek pa odsvetuje o"itno razširjeno prakso za '"iš"enje' las oziroma odstranjevanje uši: »Glave pa nikar ne mashi s shivim v ma$ti umorjenim $rebram, de bi shival is nje $pravil; pa tudi ne rok, zhe garje ima$h, ker jih tako s $rebram vred pod kosho vshene$h, de $e potem v tebi pa$ejo, $rebro pa $e po tebi $prehaja, kar je vezhkrat vsrok mnosih bolésen.« (Stoletna pratika, 1847, 202).

166

vendar kopel, na primer morska, tu še vedno vsebuje tudi veliko nevarnosti: »Curate

assai la polizia del corpo, fate uso di lavacri generali, dei bagni di mare, non peró

sempre – chi va nuotar di agosto non beve il mosto. Non nuotate in nella sera.«234

(Ceruti, 1843a). Voda se je v tem "asu že otepala negativnih konotacij, ki si jih je

nakopala v preteklih stoletjih – hladne kopeli so med buržoazijo veljale za

poživljajo"e, utrjujo"e in krepilne, kar je na novo odprlo tudi vrata kopališ" za širše

množice, tu pa so bili potem še rekviziti; šamponi, mila, pene in druga sredstva za

nego telesa, ki so tedaj še sodili med prestižne. Vsekakor pomemben vidik teh

pripomo"kov dodatnega razkošja pa je bilo njihovo reproduciranje neenakosti in

družbeno-pojmovne raznolikosti med tistimi telesi, ki morajo biti, kakor je lepo

zapisal Sorcinelli, umita zaradi zdravja samega ter tistimi, ki morajo biti obenem tudi

izpostavljena in poveli"evana zaradi zahtev svojega stanu (Sorcinelli, 1998, 127–

128). V prvi polovici stoletja je bilo umivanje sploh navada le bolj osveš"enih

(izobraženih) ter tistih više na družbeni lestvici; že omenjeni ogrski župnik Morvay

je denimo na kratko opisal svoje (skoraj) vsakodnevne navade, med katere je sodilo

ob"asno umivanje rok s kisom ali vsaj otiranje z navlaženim rob"kom, menjavanje

perila po znojenju ter v"asih tudi kopanje (Rapporto, 1831).

Sicer pa je bila 'mokra' telesna higiena o"itno rezervirana kve"jemu za

medicinske namene; ko za"ne kolerozni bolnik okrevati, je navajal nek piranski

dopis, je potrebno (poleg menjave njegovega perila z opranim, premestitve

rekonvalescenta v drug prostor ali vsaj zamenjave njegove posteljnine) okrevajo"ega

še 'prekaditi' in okopati (»un generale bagno o lavacro della persona«), nato pa se ga

ob budnem opazovanju postopoma privaja na obi"ajni na"in življenja (PAK PI 758,

ob"ina (1855), šk. 60; Piran, 15. julij 1855). Tudi umivanje rok, praksa, o katere

nujnosti se danes nih"e ve" ne sprašuje, se omenja ve"inoma le v povezavi z

zdravstvenim in negovalnim osebjem. Zdravniki in duhovniki, ki so imeli opraviti z

bolniki, so namre" – po obveznem enominutnem prekajevanju – morali, "e so se

dotikali bolnika ali njegovih re"i, tudi umiti roke z vodo in kisom ali s kloridovo

raztopino (PAK PI, ob"ina (1855), šk. 60; Piran, 15. julij 1855). Med naslednjo

epidemijo, leta 1866, so si morali bolni"arji in vsi, ki so bolnike negovali, umiti tako

234 »Dovolj poskrbite za "isto"o telesa, poslužujte se splošnega umivanja, morskih kopeli, vendar ne vedno – 'kdor gre plavat avgusta, ne pije mošta'. Ne plavajte zve"er.«

167

roke kot obraz235 z razkužilom ('acqua fenata' ali permanganat kalijevega karbonata),

po vsakem rokovanju z okuženimi pa je bilo po priporo"ilih dr. Nicolicha treba

posebno dobro poskrbeti še za "iš"enje nohtov (Prospetto tabellare, 1866). Kljub

temu da je mogo"e z gotovostjo trditi, da se ta praksa še zdale" ni usidrala v navadah

širšega prebivalstva, pa je bilo njeno pojavljanje pomemben korak k u"inkovitemu

'pregonu' in zamejevanju kolere.

235 V Piranu so se še vedno posluževali brina in drugih izparin za odganjanje miazem; bolni"arji in grobarji so denimo morali skozi postopek prekajevanja s klorovimi hlapi, medtem ko so se zdravniki in duhovniki morali pred in po stiku z bolnikom umiti s kisom (PAK PI, 1866, šk. 80, m. IX/2, n. 1686, Piran, 9. september 1866).

168

6. PANDEMI!NI VAL 1865–1867

Zgodba o koleri sredi šestdesetih let 19. stoletja se, kakor ve"ina drugih, za"ne

v velikih pristaniš"ih. Med valom epidemij med letoma 1865 in 1869 se je bolezen

pojavila v Aleksandriji, kamor je prispela iz Rde"ega morja, po morskih poteh pa se

je nato širila v Ancono, iz Konstantinopla v Napoli ter iz Marseilla in Toulona v

Genovo (Speziale, 2002, 41–43). !eprav je bila na istrskih tleh (in tudi v notranjosti

Avstrijskega cesarstva) odmevnejša in strašljivejša epidemija leta 1866, se je kolera

na avstrijsko obrobje prikradla že leto poprej. Bolezen je leta 1865 že pustošila tudi v

egiptovski Aleksandriji,236 kjer je do 26. junija tistega leta izmed 160.000

prebivalcev zbolelo 1.034 ljudi. V pristaniš"ih, ki so imela stike z Egiptom, je bila

vzpostavljena 7-dnevna karantena za prihajajo"e ladje z okuženega obmo"ja, a se je

kolera kljub temu širila.

Jadranska pristaniš"a so tako kmalu predstavljala nova potencialna žariš"a

kolere; v prvi polovici avgusta se je bolezen nenadoma pojavila tudi v Anconi, ravno

tako je bila ogrožena Reka, naposled pa so bile na udaru še kopenske poti, zlasti z

živahnimi železniškimi stiki. Na kolodvorih v Nabrežini in Trži"u (Monfalcone) so

tržaške oblasti odredile izvajanje prekajevanja (vršili so ga na postajah iz videmske

smeri ter na vlakih iz Nem"ije in Italije,...), vendar so se zavedali, da je na ta na"in

mogo"e nadzorovati le potnike na železnici, ne pa tudi pešcev ali tistih, ki prihajajo z

vozovi (Provedimenti, 1866, 8). Tudi tekstilije ter razne pošiljke so bile oklicane za

potencialne prenašalke miazme; poštne kov"ke s pismi in glasili naj bi se zato

dezinficiralo v lazaretu. Pregled potnikov in blaga pa bi bilo, "e bi prenos kužnine

zares želeli prepre"iti z vseh strani, potrebno izvajati tudi na vozovih podeželanov, ki

so dnevno prihajali v Trst iz Furlanije in Istre prodajat svoje pridelke, ter na drugih

zasebnih vozovih. Vendar pa bi to povzro"alo ve" zapletov in pove"alo možnost, da

se kdo izmuzne, zato se je zdela uvedba sanitarnega kordona smotrnejša

(Provedimenti, 1866, 8).

236 Aleksandrija je zaradi svoje strateške pozicije predstavljala pomembno sti"iš"e trgovskih, obenem pa tudi romarskih poti (prim. Speziale, 2002, 37).

169

6.1 Zapore, kordoni, kontumaci in gospodarstvo

»Trieste, questo centro popoloso e commerciale, attraversata da forti masse procedenti da paesi inquinati, si vide d'un tratto in preda al morbo struggitore.« (Loy, 1867, 171, all. MM, 28. november 1866)

Ekonomske posledice kolere so predstavljale rezultat verige reakcij, ki jih je

sprožil pojav epidemije. Poleg zaprtja meja in zdravstvenih zapor, ki so mo"no

ovirali mobilnost in trgovanje ter puš"ali opazne gospodarske posledice, je državna

(kot tudi marsikatera lokalna) blagajna trpela tudi zaradi visokih stroškov, povezanih

z zatiranjem množi"nih bolezni. Epidemije, zlasti tiste opaznejše, so po svojem

pustošenju obenem povzro"ile težave na trgu dela, na primer pomanjkanje izurjene

delovne sile, kar je predstavljalo precejšnjo težavo še zlasti pri rokodelcih,

nenazadnje pa je zaradi upada povpraševanja po agrarnih proizvodih trpelo tudi

ruralno gospodarstvo. Zlasti s pomo"jo novega dotoka priseljencev je nato moralo

priti do novega ravnovesja med produkcijo in potrošnjo, kar pa je bilo ob stalnem

pojavljanju demografskih kriz lahko zelo težka naloga (prim. Del Panta, 1986, 96–

101; gl. tudi McNeill, 1998, 280–281).

Vendar pa so na drugi strani prišleki med epidemijo predstavljali objekt

strogega nadzora. Med zadnjo epidemijo leta 1886 denimo so bili napotki oblastem

za prepre"itev kolere, povezani s tujci, posebno natan"ni, v njih pa so se odslikavale

tako na kup zbrane izkušnje iz preteklih epidemij kot tudi nova spoznanja o

prenosljivosti kolere. 'Ukrenitve proti zanešenju kolere po suhem "ez deržavno mejo'

so v prvi vrsti narekovale nadzorovanje prometa na vhodnih postajah železnic, cest

oziroma notranjega pomorskega prometa, kar je po potrebi vklju"evalo tudi zaprtje

poti. V ta namen je bila zdravnikom na železniških postajah dana naloga »popotnike

in prateži (pertljaje) v zdravstvene obziru pregledati in poro"ila železni"nega osebja

o stanju popotnikov med vožnjo sprejemati«. Bolne za kolero so morali izlo"iti iz

potovanja,237 tiste, ki so zboleli med vožnjo, pa izkrcati v najbližjem kraju na poti

(kamor je bilo treba prihod bolnika tudi telegrafsko najaviti). Med vožnjo je moral

237 Na železniških postajah (Nabrežina idr.) je bilo poskrbljeno tudi za morebitne bolnike, ki bi jih tam zadržali, da bolezni ne bi zanesli v Trst; tu je bil namre" prostoren in zra"en prostor za dezinfekcijo, ki je lahko sprejel do 80 ljudi (Provedimenti, 1866).

170

biti bolnik seveda izoliran, vagon pa so po opravljeni vožnji dobro o"istili, po

možnosti razkužili in ve" dni zra"ili, preden je bil lahko znova uporabljen. Opraviti

je bilo potrebno tudi »sanitetni pregled prateži« [t.j. prtljage]; "e so naleteli na

obleko, perilo idr., ki bi lahko bilo kužno, ga je bilo potrebno razkužiti in o"istiti, "e

je bilo brez ve"je vrednosti, pa sežgati.

Enak nadzor prometa je veljal tudi za notranjemorske in pore"ne poti. !e se je

kolera pojavila v bližini meje, se je poostril nadzor lokalnih cest, povezanih z

okuženimi kraji. Paziti pa je bilo treba tudi na – iz teh krajev prispele – tujce in

njihova za"asna prebivališ"a, za katera so bili odgovorni tudi njihovi gostitelji:

»Dolžni so torej gostilni"arji, no"ivni"arji in sploh osebe, pri katerih tujci ostajajo,

naznaniti prihod tacih tujcev in njih zdravstveno stanje, kakor tudi vsako sumljivo

obolenje lokalni policijski oblasti« (Poduk, 1886).

Tudi na Kranjskem so, potem ko se je kolera leta 1886 pojavila v avstrijskih

obmorskih mestih, objavili, da je »vsacega popotnika, ki prihaja iz krajev, kjer je kdo

zbolel za kolero, brez odloga zglasiti pri tukajšnjem policijskem odseku, in sicer je

tiste popotnike, te vrste, ki si vzemo stanovanje po privatnih hišah, zglašati isto tako

kakor one, kateri ostanejo v gostilnicah, kjer je vsacega brez razlo"ka, kdor prihaja iz

okuženega kraja, zdravniško opazovati skozi tri dni.« (Mestni magistrat ljubljanski,

8. dan julija 1886. župan: Grasselli. Novice, XLIV, 28, 1886, 223–224).

Sanitarni kordoni so se sicer v tem "asu še otepali dvopolnega predznaka, saj

njihova vzpostavitev (ob razvejenem sistemu trgovskih in drugih poti, katerih promet

je bilo v resnici težko, "e ne celo nemogo"e, popolnoma nadzorovati) ni dajala

želenih rezultatov.238 Kljub temu pa še v "asu zadnje epidemije ni manjkalo

privržencev tovrstnih ukrepov, ki so menili, da so dolo"ene 'zaprtije' (zlasti

kontumac) vendarle potrebne, "eprav je njihova u"inkovitost v"asih vprašljiva: »!e

tudi je pri sedanjih, zelo zamotanih prometnih razmerah popolno nadzorovanje

komaj dosegljivo, "eravno naredbe, ki se morajo ukreniti, ne zagotavljajo

absolutnega vspeha, bilo bi vendar pogrešeno radi tega vsako preubrambo na

deržavnih mejah opustiti ter upati, da so naredbe v naših deželah ukrenjene same za-

se zadostno branilo proti razvijanju in razširjanju kolere.« (Poduk, 1886). Nekateri so

menili, da je kontumac na obmejnih predelih lahko u"inkovit le tam, kjer je bolezen 238 Bila pa je to tudi zelo draga in organizacijsko zahtevna naloga. O prakti"no zadnji vzpostavitvi zdravstvenega kordona na Kranjskem leta 1831 gl. Keber, 2005.

171

omejena na zelo ozko geografsko obmo"je in v katerega od zunaj prihaja le malo

ljudi, zato naj se v Trstu – velikem trgovskem središ"u in pristaniš"u, ki so ga stalno

prehajale tudi vojaške "ete – ne bi obnesel (gl. Loy, 1867, 30).

Rigidnim sanitarnim kordonom nenaklonjeno stališ"e pa je (še zlasti glasno

med zadnjo epidemijo kolere) izpostavljalo negativne u"inke tega ukrepa na

gospodarstvo: »Tako ostrih branilnih naredb se pa tudi iz tega vzroka ne sme ukreniti

ne proti zunanjim deželam ne proti okuženim krajem v doma"i deželi, ker take

omejitve prometa gospodarskim in obertnim razmeram mnogih ljudskih krogov jako

ob"utljivo škodujejo, zaslužek uni"ijo in s tem siromaštvo in hiranje v ljudskih

krogih, kojih upornost proti boleznim je že tako šibka, ravno takrat provzro"ijo,

kedar je zdravje ljudstva zelo v nevarnosti.« (Poduk, 1886). Gospodarstvo je bilo, še

sploh v industrijskem razcvetu 19. stoletja, tako pomemben element življenja mest in

njihove okolice, da marsikdo ni bil pripravljen tvegati ute"enega gospodarskega toka

'zgolj' zavoljo (kolektivnega) zdravja. Škoda, ki je lahko nastala v gospodarstvu

zaradi omejevanja trgovskega prometa, je bila namre" velikanska in morda celo

usodna, zlasti za male trgovce, kramarje ipd. oziroma tiste, ki so lahko zaradi takih

ukrepov izgubili svoj edini vir zaslužka (ta argument je bil, poleg nevarnega dviga

cen, priro"en izgovor oblasti v prid ukinitve kordonov), "eprav ni mogo"e re"i, da

prepustnost sanitarnih zapor kljub prepovedim ni obstajala. Preventivnemu ukrepanju

zoper širjenje kolere se sicer po navodilih notranjeministrskega poduka nikakor ni šlo

odpovedati, vendar naj bi se namesto prometnih zapor raje posluževali drugih

ukrepov: »A tudi s preventivnimi naredbami se ne sme predale" iti in z ukrenitvami

najve" gledé omejitve prometa v obertniji in drugem gospodarstvu prevelikega

odtegnjenja ali podraženja najvažnejšega živeža za ubožnejše ljudstvo provzro"iti, "e

je mogo"e z ložimi previdnimi narebami isti namen dose"i,« je za prepre"itev

gospodarske krize in v prid bolj omiljenim zaporam svetoval Poduk o koleri (Poduk,

1886).

172

6.2 !rnogorski (in drugi) imigranti: grožnja od zunaj?

»Le orrende pesti, entrate sempre dal di fuori ...« (Ceruti, 1843a)

Že dejstvo, da je "rnogorski družini, ki je leta 1865 s parnikom prispela v Trst,

namenjeno kar celo poglavje v uradni razpravi o poteku epidemije, je najbrž do neke

mere zgovorno. Iz njega je sicer mogo"e izvedeti, da je 10-"lanska družina Pejovich

(Pejovi#), po navedbah njenega glavarja Mirka Pejovi#a, '"rnogorskega senatorja', iz

domovine pobegnila zaradi krvnega maš"evanja, ki jim je grozilo. En mesec so živeli

v Kotorju, dobra dva v Dubrovniku, nato pa so se vkrcali na parnik proti Trstu, kjer

so si našli bivališ"e v Vrdeli, soseski vzhodno od ožjega mestnega jedra. Pot naj bi

nameravali nadaljevati proti Rusiji, kjer bi lahko kmetovali, vendar pa je Mirka

pomanjkanje denarja prisililo, da je šel prosit za pomo" svoje sonarodnjake na Dunaj.

Medtem je konec septembra njegova 36-letna žena Marija, otro"nica, zbolela za

kolero, hiša, kjer so stanovali, pa je postala prvo (civilno) obmestno žariš"e

bolezni.239

Trža"ani so zaprepadeno opazovali širitev okužbe, saj je bil spomin na

epidemije, ki so ljudi ogrožale v letih 1836, 1849 (kolera se je pojavila tudi leta

1850, a je bila kmalu zatrta240) in 1855 še zelo živ (Provedimenti, 1866, 56–57). Po

mestu so se hitro razširile govorice, da so kolero tokrat prinesli prav !rnogorci241

(Provedimenti, 1866, 43), vendar pa so se oblasti do teh domnev distancirale z

argumenti, da znanstvena opažanja govorijo ravno o nasprotnem in da bi morala

kolera, "e bi jo res prinesli "rnogorski gostje, izbruhniti že takoj po njihovem prihodu

v Trst konec avgusta.

'Prišleki' tudi niso imeli veliko stika z drugimi ljudmi, saj niso znali

italijanskega jezika, v okolici pa tudi ni bilo nikogar, ki bi poznal 'srbski dialekt'.

Vendar pa se je razlo"ek od kulture, v kateri so se za"asno nastanili, menda pokazal v

njihovih navadah in na"inu življenja (»le condizioni di mondezza erano dai

239 V samem mestu je kot prvi primer koleroznega bolnika naveden Antonio Taddeo iz Vileša v Furlaniji (za katerega ni bilo to"no znano, ali je žimni"ar ali potujo"i trgovec s stoli), ki je umrl 30. septembra 1865 (Provedimenti, 1866, 28 in 83), šele nato so za kolero za"enjali zbolevati tudi tržaški prebivalci. 240 V mesecu dni naj bi se okužilo 128, umrlo pa 65 ljudi (De Giaxa, Lustig, 1887, 14). 241 »E' voce generale che i Montenegrini abbiano importato a Trieste il germe del morbo, ma tuttocio' appartiene al dominio delle congetture, anzi scientificamente parlando, puossi presumere il contrario.«

173

montenegrini affatto trascurate, e che sia per abitudine, sia per ristrettezza di mezzi

finanziari, quella gente nutrivasi con cibi tutt'altro che sani,«242 Provedimenti, 1866,

43). V priseljeni družini je za kolero kmalu zbolelo še ve" "lanov, zato so jim

priskrbeli nova obla"ila, saj so stara iz 'higienskih razlogov' uni"ili. Odpeljali so jih v

za"asne bolnišnice ter prebelili in o"istili stanovanje, v katerem so živeli. Medtem se

je vrnil družinski glavar, ki se je v kontumacu pridružil svojcem, vendar pa vseh

odrejenih zdravstvenih ukrepov ni sprejel z navdušenjem, saj naj bi v jezi in ponosu

(»geloso dei vestiti nazionali«) na koš"ke raztrgal nadomestno srajco, ki so mu jo

dali iz ubožnice.

Med Trža"ani pa strah pred 'nadležnim tujim' ni potihnil, zato ljudje niso hoteli

dopustiti, da bi se !rnogorci prosto gibali po mestu, saj do njih nikakor niso gojili

simpatij (»venuti troppo in uggia della popolazione«). Oblasti so se zbale, da bi to

izzvalo resne konflikte, zato so vse skupaj namestili v za"asno bolnišnico s.

Giacomo, s to segregacijo pa se je pravzaprav za"elo postopno, a hitro izlo"anje

Pejovi#evih iz mestne skupnosti. Družine pa kar niso mogli poslati iz Trsta, kakor bi

si Trža"ani najbolj želeli ("etudi bi stroške poti s parnikom ali bragocom krila

ob"ina), saj jih zaradi bojazni, da še vedno lahko širijo kolero, nih"e ni hotel sprejeti

na krov. V tem "asu se je namre" prepri"anje, da je kolera nalezljiva, že nekoliko

bolj zasidralo; tudi Mantegazza je to pomembno ugotovitev (»Il cholera e' una

malattia contagiosa«, Mantegazza, 1865, 9) postavil na sam za"etek svojih

aforizmov in skušal ovre"i še zadnje negotovosti glede tega stališ"a. Naposled je bil

"lanom "rnogorske družine izdan pozitiven zdravstveni izkaz, prejeli so 'primerno

darilno popotnico' ter bili predani policijskemu vodstvu, ki je po hitrem postopku

poskrbelo za njihovo 'oddaljitev' od Trsta v smeri Reke ... (Provedimenti, 1866, 43–

46).

Zgodba o "rnogorski družini je sicer le droben kamen"ek v mozaiku

pojavljanja kolere in zgolj posami"en primer medepidemi"nega tretiranja tujcev v

'kozmopolitskem velemestu'. Da pa so imeli prišleki nemalokrat res neposredno

zvezo s širjenjem bolezni, morda kaže podatek, da je bilo leta 1866 med vsemi

242 »... pogoje "isto"e so !rnogorci popolnoma zanemarjali, in ti ljudje so se, bodisi zaradi navad bodisi zaradi pomanjkanja finan"nih sredstev, prehranjevali z vse prej kot zdravo hrano.«

174

obolelimi v Trstu ve" kot 40% tujcev243 (311 od 734) (Loy, 1867, 20). Diskurz o

nevarnih prišlekih, ki je bil obi"ajno vezan na že sicer obstoje"e konfliktne odnose v

dolo"enih družbenih in politi"nih kontekstih, pa je odmeval tudi leta 1886, ko je

potekalo mrzli"no dolo"anje grešnih kozlov, ki bi jim bilo mogo"e pripisati krivdo za

to, da je kolera tega leta ponovno (pravzaprav zadnji") vstopila v Trst. Dopis,

objavljen v Edinosti 18. avgusta tega leta, odseva del"ek vse bolj prisotnih

nacionalnih nestrpnosti in porajajo"e se socialne problematike, kjer je diskurz o

epidemiji izrabljen za – bolj ali manj politi"no – podajanje žogice krivde: »Ali naj bi

se dalo tem lahonom vendar razumeti, da so nam kolero v Trst zanesli iz Italije po

zemlji in po kopnem, ne pa iz Ricmanj,« so se nad o"itnimi obtožbami hudovali v

"asniku. »Mi smo uže davno pisali, da je naša vlada preve" popustljiva napram

italijanskim gostom, katerih vsako leto privandra v Avstrijo na tiso"e in tiso"e, mi

smo izrazili bojazen, da ti italijanski delalci zaneso' k nam kolero in v resnici se je to

tudi zgodilo. Ne le v Trst, temu" tudi v Ricmanje so kolero žalibog zanesli Italijani iz

obljubljene dežele, delalci, ki so prišli sem našim jemat kruha. / Lahonski listi so

imeli takrat oglasiti in z nami vred vlado opozoriti, da bi se moral tem delalcem iz

okužene Italije prepovedati prestop v Avstrijo; potem bi jim kedo veroval, da se res

brigajo za blagost Trsta. / Tako pa moramo re"i, da delajo tudi iz kolere kapital za

Iredento, kar pa je pred Bogom in ljudmi predrzno in se mora maš"evati nad

hudobneži.« (Edinost, 18. avgust 1886, št. 66).

Tuji delavci, ki jih je v Trst množi"no privabljalo veliko povpraševanje po

delovni sili, pa so tudi 1865. leta ob bližajo"i se koleri predstavljali vsaj rahel

dejavnik tveganja.244 Samo na gradbiš"u nastajajo"e tržaške pivovarne denimo je bilo

tega leta okoli 800 delavcev, med njimi tudi veliko tujcev. V za"etku oktobra so trije

od njih so"asno zboleli, zato so graditelji oznanili, da so v primeru izbruha epidemije

med delavci pripravljeni dela prekiniti. Pivovarniška družba je nato poklicala

zdravnika (dr. Davide Lolli), ki je po ogledu deloviš"a poro"al o neopore"nih

243 Ni pa povsem jasno, ali gre za tujce – prišleke, ki so se za"asno zadrževali v mestu, ali za tiste, ki so (npr. zaradi dela) že nekaj "asa živeli v mestu. 244 Podobne težave pa so imeli tudi drugod. 20. julija 1873 je denimo deželni glavar Gradiške, Da Mosto, vsem županom v distriktu sporo"al, da je potrebno sprejeti dolo"ene preventivne ukrepe glede delavcev, ki prihajajo iz italijanskih krajev, kjer razsaja kolera, in pre"kajo Gradiško, da bi prišli na Ogrsko; sicer je že 27. junija istega leta opozarjal na potrebo po preventivnih ukrepih, 16. julija pa je zapovedal, da morajo industrijski obrati dnevno izvajati dezinfekcije (Circolare agli Onorevoli Podesta' del Distretto, n. 4671, AST, Luogotenenza (AP), b. 96).

175

higiensko-sanitarnih razmerah ter o vzorni delavski prehrani (gl. Provedimenti, 1866,

42), s tem pa je utišal tiste, ki so razmere med delavci ter naravo njihovega dela

(hude napore pod son"no pripeko) ozna"evali kot ravno pravšnje za vznik kolere. Pri

tem pa še zdale" ni nepomemben podatek, da je omenjenega zdravnika za ogled in

poro"anje najela graditeljska družba sama, kar na verodostojnost njegovih ugotovitev

seveda me"e rahlo senco dvoma... Vsekakor pa ni naklju"je, da se je žariš"e bolezni

vnelo prav v Guardielli št. 10 (le nekaj sto metrov oddaljeni od pivovarne!), v kateri

je živela tudi "rnogorska družina, in kjer so se delavci krep"ali v gostilni (gl.

Provedimenti, 1866, 44).

Podobno so si tega leta prizadevali »oddaljiti od Trsta vse tuje delavce«

(Provedimenti, 1866, 41), v na"rtu pa so bile tudi barake, v katerih bi zdravniki lahko

lo"eno oskrbeli bolne tujce, ki jih je bilo potrebno izseliti iz stanovanj mestnih

najemodajalcev. Nenazadnje velja omeniti tudi veliko zgodnjejši ukrep, ki sicer ni

veljal za delavce, ampak za tiste, ki so se (nenadzorovano) potikali okoli; torej

krošnjarje, bera"e in brezposelne potepuhe. 29. "len pravilnika iz 1848. leta, ki je bil

v veljavi še vsaj med epidemijo leta 1855, je namre" lokalnim oblastem narekoval,

naj po svojih mo"eh poskrbijo za siromašne (mišljeni so bili torej reveži znotraj

skupnosti), na drugi strani pa je bilo potrebno vstop prepre"iti tistim, ki so prihajali

od zunaj (»allontanare dall'altra parte i girovaghi trafficanti, mendici ed individui

vaganti senza occupazione, di sorvegliare che venga mantenuta la nettezza ...«;

Regolamento Procedura, 1848).

Med zadnjo epidemijo kolere, ko se je podoba o tej 'pritepenki' ali celo

'ciganki',245 kakor so jo nekateri imenovali, nekoliko bolj izkristalizirala, je bila

definicija te bolezni takale: »Kolera je zatrosljiva bolezen, ki se razširja po naleznini

– koler"nem semenu – z osebnim in stvarnim dotikanjem. / Samo od sebe se to seme

še ni razvilo na evropejskih tleh. Vse kolerske epidemije, ki so se do zdaj pokazale v

Evropi, bile so zanešene, kakor je dokazano.« (Poduk, 1886).

Definicija je govorila torej tudi o tem, da gre za bolezen, ki je pripotovala od

drugod ter se je na novo ustalila v Evropi, s svojo prisotnostjo pa je »razširila že tako

245 Npr.: »I timidi incominciano gia' ad allarmarsi in previsione di una nuova e sgradita visita dello Zingaro nelle noste [sic] regioni ...« (Il Cittadino, 26. junij 1890, a. XXV, n. 152; prim. Alabarda triestina, 1886).

176

preveliko skupino nesre", ki konstantno ogrožajo naš obstoj«246 (Moulon, 1839, 41).

Njena domovina je bila, kakor so vedeli tudi v 19. stoletju, Indija. »Kolera, ktera se

kakor kuga po svetu vle"e, je ptuja bolezen, in se zatega voljo imenuje azijatiška ali

indiska kolera. Tudi v Europi in sicer po vsih deželah našega dela sveta imamo,

dokler svet stojí, kolero, to je, drisko z bljuvanjem ob enem, – al ta naša doma"a

kuga, ktera se je k nam pritepla iz jutrovih dežel – iz Azije, kjer je gnjezdo mnozih

kužnih bolezin, kakor kóz (osepnic), ošpic ali oder (Masern), škerlatnice in mnogih

druzih, ki so se že zdavnej pri nas vselile ali se še bojo, preden bo konec sveta.«

(Novice, XIII, 59, 25. julij 1855; prim. Novice, XIX, 50, 1861).

Vendar pa so v "asu kolere dokaj jasno razlikovali dve njeni obliki; tista veliko

manj nevarna in bolj kot ne obi"ajna naj bi bila 'doma"a kolera', cholera nostras, ki

so je bili ljudje menda že vajeni,247 druga pa je bila 'prava', torej 'azijska' kolera,248 ki

naj bi jo spremljali hujši simptomi ter ve"ja umrljivost, poleg tega pa naj bi bila, za

razliko od prve, tudi nalezljiva (gl. Emiliani, 1832, 20; prim. tudi L’Alabarda

triestina, 9. junij 1886, št. 159). Tako pa so razlike med njima opisali v Novicah:

»Kolera je kuga, in po kužni šegi se je pritêpla k nam iz Azije; zató se aziatska kolera

imenuje v razlo"ek tiste kolere, ktera je, dokler svet stojí, tudi pri nas doma"a in se

vsako léto poleti sémtertjé prikaže.« (Novice, VII, 28, 11. julij 1849; Kakó se kolere

ogibati, in kakó takrat živeti, de bo práv).

Ob koncu 19. stoletja, ko je kolera istrskim krajem le še groze"e pretila, vstop

pa ji je bil prepre"en, so se v Trstu bali tudi 58 povratniških bošnjaških (bosensko-

hercegovskih) romarjev, ki so se konec oktobra 1890 s parnikom vra"ali iz Meke,249

zadržali pa so jih teden dni v lazaretu sv. Jerneja, kakor je dolo"ilo avstrijsko

ministrstvo za trgovino. Romarje, ki bi lahko prinesli kolero, je skupaj z njihovo

prtljago pregledala skupina zdravnikov v sestavi namestniškega svetnika, dr. Bohate,

246 »... stabilire altra sede nella nostra Europa ed accrescere il novero gia' troppo steso dei malori che di continuo minacciano la nostra esistenza.« 247 Ob tem je potrebno dodati, da pri cholera nostras v resnici ni šlo za kolero, temve" verjetno za obi"ajno 'poletno drisko' (prim. Krbav"i", 2007, 62) oz. kako drugo gastroenteri"no bolezen; npr. kóliko (tega mnenja je npr. Muši", 1958, 458). V našem primeru so seveda obravnavane izklju"no epidemije 'prave kolere'. 248 Zdravnik de Manzoni zanjo uporablja tudi izraz 'Colera esotica' (Protocollo Rilievi, 1849), A. Cappello pa Choléra indiano (gl. Cappello, 1833). 249 Sicer pa je bila že leta 1889 izdana okrožnica o zdravstvenem nadzoru nad ladjami iz egiptovskih pristaniš" Rde"ega morja in Mediterana, v kateri se omenjajo tudi romarji iz Meke (AST, Luogotenenza (AG), b. 520, m. 39/30, Nota, n. 7916, 6839; Trst, 9. september 1889). O romarskih središ"ih, kakršna je Meka, gl. tudi Speziale, 2002, 37.

177

protofizika dr. Costantinija in zdravnika za pomorsko medicino dr. Strasserja, nato

pa so bili romarji izpuš"eni iz kontumaca (AST, Luogotenenza (AG), b. 520, m.

39/30; Trst, 6. november 1890).

Prišleki in vse, kar je prihajalo od drugod, so tako zbujali strah in zaskrbljenost,

da utegnejo s seboj prinesti 'kužno klico', zato so bili deležni še toliko strožjega

nadzora. Spet drugi so se s kancem ironije ponor"evali iz vsesplošnega zgovarjanja

na to, da je kolera 'tujega porekla', ter iz iskanja njenega povzro"itelja sploh. Prav o

tem govori zbadljiva pesem, objavljena leta 1886 v "asniku Alabarda triestina, ki

namiguje na to, da je kon"ni u"inek kolere, ne glede na (ne)poznavanje njenega

izvora, vselej enak in v vsakem primeru neizogiben:

Che sia poi morto sporadico, O che sia semplice colica, O colèra proprio asiatico, È un affar che non mi cale Se l'effetto è sempre uguale!... Sarà forse un bel conforto Definir dond'ei ci scese Poter dire dopo morto: Non fu un mal del mio paese! Riversando accuse amare Sulle spiagge d'oltremare, Sarà forse, non ne dubito, Un' idea soddisfacente, Per taluno amante d'ordine, Stabilir precisamente, Se a una virgola o ad un punto Deve il ben d'esser defunto.250

(Odlomek [poudarki so izvirni]; Alabarda Triestina, 27. junij 1886)

Kljub temu znanost ni ostajala pasivna in si je še kako prizadevala, da bi

odkrila izvor te 'pritepene kuge', in še bolj, da bi našla rešitev iz njenega primeža. Za

'zdravljenje' kolere se je najbolj množi"no še vedno uporabljal led; v Trstu je bila

ledenica v Via degli Artisti odprta tudi pono"i, revnim pa so led razdeljevali na

stroške ob"ine (gl. Provedimenti, 1866, 35). V Kopru, kjer je leta 1866 za led in

250 Približen prevod pesmi bi se glasil: »Naj bo sporadi!na smrt, / preprosta kólika, / ali prava azijska kolera, / to je stvar, ki ni mi mar, / "e u"inek je vselej enak! / Morda bo v veliko uteho / definirati, od kod je prišla, / in lahko bomo po smrti rekli: / Ni bila bolezen iz naše domovine! / Grenke obtožbe bomo prevalili na "ezmorske obale, / in to bo, ne dvomim, / zadovoljiva trditev / za vsakega, ki rad ima red, / natan"no dolo"iti, / "e zasluga za smrt gre vejici [metonimija za veji"asti bacil kolere, op. U.Ž.] ali piki.«

178

njegov transport iz ob"inske blagajne šlo 58,37 f. (kar je bilo ve", kot so porabili

denimo za zdravila za reveže), pa so ga delili v kavarni Loggia na glavnem trgu.

Poleg tega so bili med zdravilnimi sredstvi v uporabi ipekakuanja, opij, Hoffmanov

lajšalni sirup, cinkov oksid, ricinusovo olje in limonada, med zdravilnimi metodami

pa masiranje z 'vinskim cvetom' (etanolom) ali gor"i"nim eteri"nim oljem ter

gor"i"ni ali tudi hladni obkladki (Provedimenti, 1866, 87, all. Z).

!eprav so nekateri napotki v "asu kolere svetovali tudi zmerno izogibanje pitju

kave kot tudi nekaterim drugim živilom in razvadam (AST, i.r. Governo (AP), b. 66.

Agli abitanti di Trieste, dell'Istria e del Goriziano; Trst, 10. septemer 1849), so drugi

opevali blagodejne u"inke njene uporabe na druga"ne na"ine. Hladen poparek kave

naj bi bil eden od zdravilnih 'preparatov' za zdravljenje kolere (Moulon, 1839, 42–

37). Še zlasti ugodno, celo 'razkuževalno', naj bi (poleg kisa in brinjevine) u"inkoval

tudi vonj po pravkar spraženi kavi, s kavno usedlino pa naj bi bilo po besedah

tržaškega zdravnika dr. Nicolicha (Nikoli"a) priporo"ljivo celo umivati okužene

posode (AST, Luogotenenza (AG), b. 363; n. 21083/V). Morda pri tem ni

nepomembno dejstvo, da se je tržaško pristaniš"e v 19. stoletju specializiralo prav v

kavnem uvozu za avstrijske dežele in da so ravno zato lahko v Trstu in drugod

cvetele številne kavarne (gl. Kalc, 2008, 165; prim. Benussi, 1885, ...), obenem pa

gre poudariti, da je bila (prava) kava, ki se je v 19. stoletju razširila med

meš"anstvom, precej draga in torej nižjim slojem ve"inoma nedostopna dobrina

(prim. npr. SNZ, 2005, 120).

Vendar pa so se obenem pojavili tudi zametki novih kurativnih metod, ki so že

stopicale po poti uspešnejšega obvadovanja bolezni. Táko je bilo zlasti zdravljenje z

intravenoznim apliciranjem v vodi raztopljenega grozdnega sladkorja, s katerim so v

Trstu na pobudo nekaterih zdravnikov sicer šele eksperimentirali, dalo pa je nekaj

spodbudnih rezultatov (Loy, 1867, 46). V tem bi šlo prepoznati zgodnje za"etke

'pravega' zdravljenja kolere, ki se je sicer uveljavilo šele v 20. stoletju; sodobna

kurativa namre" sloni prav na uporabi raztopine glukoze in elektrolitov, ki so

klju"nega pomena za u"inkovito prepre"evanje bolnikove dehidracije.

179

6.3 'Sadje je škodljivo': nadzor živil

8. avgusta 1865 je v lazaret prispel parnik iz Ancone, ki je sodila med

zdravstveno opore"ne kraje, za kolero pa je na krovu zbolela žena drugega kapitana,

Margherita Puciotti (bolezen je sicer uspešno prebolela, primer pa naj ne bi ogrozil

zdravja mestnega prebivalstva). Šele kasneje so se za"ele širiti novice o koleri na

Proseku. 28. septembra je namre" prispela novica o smrti treh Prose"ank. 47-letna

Maria Sossich (Sosi"), ki ni uživala ne grozdja, niti sadja in ni pila novega vina (vse

to je v "asu kolere namre" veljalo za nadvse nezdravo), temve" si je menda pripravila

le polento z golažem, je nenadoma umrla za kolero. Naslednja žrtev bolezni je bila

Maria251 Passler, 9-letna h"erka paznika na proseški železniški postaji (!), ki je jedla

je"men s fižolom, torej tudi ni" dieteti"no 'spornega', nato pa je zbolela še 19-letna

Gioseffa252 Puntar. Ta je s sestro nekaj dni pred tem v Trstu prodajala grozdje, jedla

pa naj bi zgolj juhe in kruh ter pila vodo (Provedimenti, 1866, 26–27).253 Primere so

skrbno preu"ili, saj so se želeli prepri"ati, da gre res za kolero in ne morebiti zgolj za

težave dieteti"ne narave (od tod tudi vestno zabeleženi podatki o njihovem

'jedilniku').

Kljub temu da so vsi primeri bolníc pri"ali o tem, da do kolere ne vodi vselej

uživanje (zlasti nezrelega) sadja, mladega vina in drugih nepriporo"ljivih živil, so

ukrepi med epidemijo govorili nasprotno. Prepovedala se je prodaja lubenic in celo

odmetavanje njihovih lupin po tleh (Loy, 1867, 71; prepoved prodaje lubenic, melon

in novega vina pa je veljala tudi za druga obalna mesta, prim. PAK PI 758, 1866, šk.

80, m. IX/2; Piran, 9. september 1866), župniki pa so morali v cerkvah oznanjati, naj

kmetje ne prodajajo svojega vina, "e ga ni poizkusilo ve" kontrolorjev, saj bi zaradi

slabih vin nanje padlo breme krivde za morebitni nov razmah bolezni254 (Loy, 1867,

72, all. O, 26. september 1866).

251 V nominativnem seznamu koleroznih je sicer navedeno ime Anna. 252 V kon"nem seznamu se ponovno navaja drugo ime, in sicer Maria. 253 Govorilo se je, da naj bi kolero v Prosek (tedaj je štel okrog 1.200 prebivalcev) zanesli trije kamnoseki. 254 Pozornost je bila osredoto"ena na novo vino, zlasti tisto iz Dalmacije, kjer je bila trgatev zgodnjejša. Že leta 1836 je bila prodaja vina onemogo"ena vse do martinovega, pa tudi v epidemijah 1849 in 1855 so bili pri vinu pazljivi, zato se je tudi med epidemijo leta 1866 predlagala prepoved prodaje mladega vina vse do sredine oktobra. Glede trgatve je veljalo le navodilo, naj se ne izvaja pred 15. septembrom (Provedimenti, 1866, 16).

180

Z zdravstveno-dieteti"nega vidika naj bi bilo med kolero, kot re"eno,

problemati"no zlasti sadje. Škodljivost (nezrelega ali tudi prezrelega) sadja, ki

povzro"a prebavne motnje, za katere so verjeli, da nato vodijo v kolero, je bila že

dolgo del enega temeljnih profilakti"nih na"el: »!e vidiš, kako otroci in odrašeni v

neumnosti svoji žró nezrelo sadje, in ker "loveka po prosti kislini še bolj žeja, na-nj

vodo pijó – ali se je "uditi, da med takimi neusmiljeno kosí smertna kosa?« je

o"itujo"e razglabljalo "asopisje (Novice, XIII, 57, 18. julij 1855), ki je predlagalo

za"asno prepoved prodaje dolo"enega sadja (Novice, XIII, 67, 22. avgust 1855).

Enakega mnenja so bili tudi zdravniški izvedenci; koprski zdravnik-fizik dr. Manzoni

je menil, da je nezrelo in surovo sadje, zlasti melone, lubenice in fige, izredno

škodljivo (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8; 9. 9. 1849). Podobno prepri"anje glede sadja je

bilo ustoli"eno že v pravilniku leta 1848 (Regolamento Procedura, 1848),255 seveda

pa je mnenje o škodljivosti tako sadja kot mladega vina obstajalo že prej, saj je

izpri"ano tudi v prvi epidemiji kolere (gl. npr. AST, i.r. Governo (AG), b. 617; 20.

avgust 1836).

Ko je kolera leta 1866 že razsajala med vojaki, nastanjenimi v Gorici, so na

Tržaškem – da do tega ne bi prišlo – umaknili prodajalke sadja s trgov pri

vojašnicah, postavili pa so tudi straže v Miljah, da bi trgovcem in trgovkam z

'nezdravim' sadjem prepre"ili dostop do vojakov256 (Loy, 1867, 39). Vojaki so si za

skromno razkošje – ki ga v kasarni ali bolnišnici, kjer so pogosto dobili le juho, niso

bili deležni – od žensk radi kupovali razli"no hrano. V svojem dnevniku táko

'tihotapljenje' hrane omenja tudi Simon Rutar, ki je leta 1872 nekaj "asa preživel v

tržaški vojaški bolnišnici: »Posre"ilo se mi je od enega Hrovata zvedeti za babo, ki

bolnikom kruh, kavo itd. v kontrabant prodaja. Dobil sem jo in po dolgem "akanji,

oprezovanji in varnem ogledovanji ali me kdo ne vidi kupil sem šest žemljic za 15

soldov.« (Rutar, 1972, 125; 9. november 1872).

Vseeno pa je bilo ob kon"nem izra"unu leta 1866 med vojaki kar 265, od tega

113 smrtnih primerov kolere (Loy, 1867, 40), leto poprej pa 145 primerov, od tega

255 V pravilniku je glede prehrane izpri"ano uradno medicinsko profilakti"no vodilo, da se je potrebno izogibati tako nezrelemu sadju in zelenjavi kot tudi pokvarjenim živilom, npr. mesu in tudi moki (Regolamento Procedura, 1848, "l. 33). 256 !eprav so se bali, da bi vojaki dobili kolero od prodajalk oziroma sadja, je bila v resnici verjetnejša obratna pot okužbe, torej preko vojakov na civilno prebivalstvo, kar je prišlo v ospredje nekoliko kasneje.

181

52 smrtnih (Provedimenti, 1866, 48). Ni pa kazalo, da bi bilo veliko truda vloženega

v prepre"evanje stikov med (okuženimi) vojaki in civilnim prebivalstvom.

Pravzaprav je bilo civilno prebivalstvo vsakega kraja, ki so ga pre"kali vojaki,

pozvano celo k prehrambeni oskrbi laže ranjenih ali rekonvalescentnih vojakov.

Poziv, objavljen sicer tik pred vnovi"nim vdorom kolere v Primorje, se je takole

obra"al na ljudi: »Kakor nas skušnje u"ijo, se tako zlo nar lahkejše ubrani, "e se

bolniki, ki so si že opomogli in tisti vojšaki, ki so le lahko ranjeni, in kteri se brez

nevarnosti prenesti ali prepeljati dajo, iz bolnišnic pustijo sem ter tje na deželo, kjer v

kratkem "asu ozdravijo in so zopet za službo, posebno takrat, "e najdejo postre"bo

[sic!] kje v gorah v "istem in zdravem zraku v kaki priljudni hiši. Kaj tacega pa se dá

dose"i, "e soseske in posamni ljudje popritegnejo za ta blagosr"en in domoljuben

namén. Njim tedaj gre moj klic [pod razglas je podpisan 'namestnik ve"anstva v

Trstu in Primorju', baron Kellersperg, op. U.Ž.], da na to stran pripomorejo, in, kar se

le dá, bolnih in lahko ranjenih vojšakov c.k. "et, bodi si pozemeljskih, bodi

pomorskih, prehranijo.« (Klic, 1866). Vojakom bi se tako omogo"ilo kar

najudobnejše okrevanje na civilnih domovih, saj naj bi bili tako oni sami kot tudi

civilno prebivalstvo celo varnejši pred nalezljivimi boleznimi (»!e bi se jih

[ranjencev in bolnikov med vojno] v bolnišnicah preve" vkup délo, bi to lahko veliko

zlo naneslo, in scer [sic] ne le za uboge bolnike in ranjenike, temo" tudi za vesoljno

zdravje sploh. V prepolnjenih bolnišnicah se namre" kužne ali nalezljive bolezni pri

vsi mogo"i previdnosti in pri vsi skrbi prav lahko izležejo.«; Klic, 1866).

6.4 Vojaški premiki in druge poti kolere 1866. leta

»Pa! nikoli nisem mislil, da bom kdaj ležal in umiral za kolero v tujem, puš!obnem kraju, poraslem z leš!evjem in trnjem! Niti v sanjah si ne bi mogel misliti kaj takšnega, a glej, kaj napravi vojska iz !loveka! Spravi te v najbolj nenaravni, ponižujo!i, blazni položaj, da bi te nazadnje pome!kala kakor muho ali !rva. [...] Temu se pravi pasja smrt!« (Stojanov, 1974, 43)

Vesti o koleri so se ponovno vrstile vsaj od junija 1866, ko se je bolezen

pokazala v Egiptu, na Nizozemskem, Soriji, v pristaniš"ih Donave in Marseillesu, v

Londonu, Liverpoolu, Odesi, Genovi in v Neapeljskem zalivu. Kakor je bilo

182

opozorjeno na svetovni konferenci v Konstantinoplu, so bile prav morske poti

najnevarnejše za širjenje kolere na dolge razdalje. Ladje v tržaškem pristaniš"u so

morale tako v kontumac v lazaret sv. Tereze (Loy, 1867, 3). Sredi julija je kolera

izbruhnila tudi na Dunaju, vendar pa je bolj kot pred njenim širjenjem z dunajske

smeri vladal predvsem strah pred prenašanjem bolezni preko vojakov, ki so se vra"ali

z bojiš" v Italiji in na !eškem.257

Med 17. in 21. avgustom se je med vojsko, nastanjeno v starem tržaškem

lazaretu, pojavilo že 39 primerov kolere. To je pri ljudeh vzbudilo (sicer prazno)

upanje, da bo kolera ostala omejena le na vojake zaradi naporov, ki so jih ti

prestajali, zaradi njihovega bivanja na prostem in v vlagi ter zaradi nezrelega sadja,

ki so ga pogosto uživali (Loy, 1867, 8).

'Bolezensko klico' so skoraj povsod, kakor je opozarjal kasneje tudi Robert

Koch (gl. Koch, 1884), zares prinašale vojaške "ete; poleg Dunaja, Ogrske in

nekaterih drugih regij, se je okužba razvila tudi v Vidmu, Pordenonu, Trevisu,

Bologni, Palermu, na jadranski obali pa tudi v Kopru in Miljah. Sicer pa je že leta

1836 pohod vojakov iz okužene Italije omogo"il širjenje okužbe v Furlaniji in na

Kranjskem ter nato v Primorju (Moulon, 1839), prav tako se je leta 1849258 kolera

najprej pojavila ravno med vojaki, hitro pa je dosegla tudi civilno prebivalstvo (De

Goracuchi, 1850, 106; gl. tudi Bevilacqua, 2002, 1185). Nenazadnje je tudi

epidemija leta 1855 sovpadala s krimsko vojno, tista v letu 1866 pa z bitko pri

Königgsgrätzu (Kraljevem Gradcu). Avstrijska vojska, ki se je bojevala v Italiji,259 se

je namre" ravno v tem "asu pomikala dalje, da bi se v bitki pri Donavi pridružila

severni armadi, do "esar pa ni prišlo, saj je bil 23. avgusta 1866 zaradi avstrijskega

poraza podpisan t.i. praški mir (Loy, 1867; prim. Grdina, 2003). Tedaj se je del

257 Kolero naj bi vojaki na povratku iz »laške vojske« prinesli tudi v Podnanos (nekdaj Št. Vid pri Vipavi) (gl. Maruši", 1999, 221) ter verjetno še drugam na Goriško-Gradiš"anskem; podobno kot v Trstu so za kolero prvi obolevali vojaki tudi na Kranjskem (Keber, 2007, 152). 258 Tega leta je bilo širjenje kolere izrazito povezano z vojno (npr. bitka pri Novari, kjer je Radetzky porazil sardinsko vojsko) in vojaškimi premiki (Tognotti, 2000, 169). 259 V avstrijsko-pruski vojni, ki je trajala od junija do avgusta 1866 in do katere je prišlo, ker Bismarck ni ve" priznaval vrhovne oblasti Avstrije v Nemški zvezi, so pruske "ete (Prusi so pred tem z Italijani sklenili vojaško zavezništvo proti Avstriji) prisilile Avstrijce v podpis premirja (t.i. praški mir), z njim pa je razpadla Nemška zveza. Avstrijsko-pruskim spopadom je sledila bitka Avstrije z Italijo (pri Visu in Custozzi) (gl. npr. Grdina, 2003, 101–103; Maruši", 1999, 217–219, ...).

183

avstrijske vojske spustil v Gorico260 in njeno okolico; tu se je naselil velikanski

vojaški tabor, ki naj bi štel kar 150.000 mož. Zaradi strateških vzrokov pa je bil del

velike armade iz Gorice prestavljen tudi v Trst in njegovo okolico (Loy, 1867, 38),

zato je vojska tudi tu postala eden klju"nih akterjev pri valu kolere, ki se je vnovi"

sprožil. »Sebbene Trieste non fosse il teatro della guerra, fu tuttavia per la sua

posizione centrica visitata per la durata prima e dopo della guerra e attraversata

nell'anno decorso da tale massa di truppe (si calcolano 160 mila uomini di truppa

regolare e 10 mila transeni) che il Comune per alloggi e provvedimenti relativi

incontro' l'ingente dispendio di fiorini 116 mila circa,261« je bilo zapisano v poro"ilu

po koncu epidemije (Loy, 1867, 9). Ker je bila kolera »prav posledica vojne«, so

"lani Zdravstvene komisije za finan"no pomo" za potrebe med epidemijo prosili tudi

'domoljubni odbor' (Loy, 1867, 25). Tržaška ob"ina se je med drugim odzvala tako,

da je v kasarne poslala dezinfekcijska sredstva, vendar pa epidemije ni bilo mogo"e

ustaviti, posebno zato ne, ker so v vojaških prostorih najverjetneje vladale zelo slabe

higienske in bivanjske razmere262 (omenjalo se je zlasti mote"e pomanjkanje oken in

latrin; Loy, 1867, 9).

Poleg tega naj bi bilo z zdravstvenega vidika sporno tudi klanje živali, ki so ga

imeli vojaki navado opravljati v ograjenem prostoru pri vojašnici, kar pa je med

prebivalci zaradi smradu povzro"alo veliko nezadovoljstva. Ukazano jim je torej

bilo, da morajo to po"eti v javni klavnici izven mesta (kar je zapovedovala že

naredba z za"etka leta 1866; prim. Istruzione Guardie, 1866), meso tam zaklanih

živali pa je bilo izpostavljeno natan"nemu pregledu veterinarske sanitarne inšpekcije

(Loy, 1867, 9 in 71).

260 Kolera se je, sicer v milejši obliki, pojavila tudi med vojaki, nastanjenimi v Gorici; tedaj je v Istri sicer razsajala epidemija griže, kolere pa (še) nikjer ni bilo med civilnim prebivalstvom (Loy, 1867, 13). 261 »!eprav Trst ni bil prizoriš"e vojne, ga je zaradi njegove središ"ne lege vendarle pred in med vojno obiskala velika množica "et (ocenjuje se, da je bilo 160.000 mož rednih in 10.000 mož prehodnih "et), za nastanitev in oskrbo katerih je imela ob"ina velikanski izdatek v višini okrog 116.000 forintov.« 262 Tudi Rutar omenja skromno opremo vojaškega okrevališ"a: »Prostorna in visoka soba s tremi okni, navadno vojaško mizo in stolom v enem konci tik ve"e omare, na katerej je ležalo nekaj kositarskih skledic in korcev za vodo, zraven okoli 15 postelj in ravno toliko omaric zraven ter "rnih deš"ic zadej na zidu, to je vse kar sem zapazil v sobi, "e ne ra"unim velike zidane pe"i in ve" manjših okenc, ktere služijo za to, da se zrak ponavlja, kader je treba. Pa" še nekaj bi skoro pozabil, malih pljuvalnikov iz cina, kteri stoje na vsaki omarici posebej, in dveh ali treh parov šlebeder, "e ho"e kedo na stran iti, da se ne prehladi.« (Rutar, 1972, 123; 8. november 1872).

184

Drugod se je sicer kaj kmalu razširila novica, da kolera v Trstu razsaja tudi

med civilnim prebivalstvom; tako so Jonski otoki – ne da bi po"akali uradno notico –

nemudoma uvedli petdnevni kontumac za ladje iz tržaškega pristaniš"a. Preko

telegramov so prihajala tudi sporo"ila o širjenju kolere med garnizijo v Ljubljani,

Celju, Gradcu in Pešti. V Trst pa seveda ni vodila ena sama pot, kar je z

zdravstvenega vidika, kar se zamejitve in nadzora tega dotoka ti"e, predstavljalo

veliko težavo, saj je tudi kolera lahko pripotovala na ve" na"inov.

Prvi" so se simptomi kolere med civilnim prebivalstvom pokazali 25. avgusta

pri 58-letnem loš"ilcu parketa in hišnem pomo"niku pri Zamparovih, Giuseppeju

Smethu, in sicer po povratku njegovih delodajalcev z Dunaja, kjer se je kolera že

razširila.263 !ez dva dni so se že pojavljali novi primeri; med njimi je bil Smethov

sosed, 40-letni mešetar Rimini (ki naj bi po navedbah v poro"ilu sicer živel 'zelo

zmerno'), nato neke ženske, ki so si delile podstrešno sobo itd., kolera pa je tako

nemoteno nadaljevala svojo pot (Loy, 1867, 11). Posebej huda panika je septembra

zavladala v hiši Bardeau na Corsu, iz katere je v strahu pobegnila ve"ina od 130

stanovalcev, vklju"no z zdravnikom za revne, saj si k njemu menda nih"e ve" ni upal

(Loy, 1867, 40).

Že konec avgusta se je kolera pojavila tudi v Miljah264 (2.400 prebivalcev),

tako med vojsko kot med civilnim prebivalstvom. Takoj nato so v Kopru poostrili

skrb za "isto"o in praznjenje jarkov; uvedli so prekajevanje265 za prihode po kopnem

ali po morju, vzpostavljena je bila tudi za"asna bolnišnica za civilno prebivalstvo in

vojake, prepovedano pa je bilo tudi trgovanje s cunjami. Zdravstvena komisija je

pri"ela z vsakodnevnimi zasedanji (Memoria Colombani, 1866). O koleri so kmalu

poro"ali tudi iz Pulja (prim. PAK PI, 1866, šk. 80, m. IX/2), nanjo pa se je pripravljal

tudi Cres, kjer so skrbno izvajali dezinfekcije ter oprezno nadzorovali barke iz Trsta

in Istre (PAK PI, 1866, šk. 80, m. IX/2, n. 403).

263 Smethovi ženi so dali nova obla"ila, podvržena je bila dezinfekciji, preden bi prišla v stik s komerkoli, dezinficirali pa so tudi prtljago Zamparovih. Smeth je bil pokopan v dobro zaš"iteni krsti (»una cassa bene incatramata ed in guisa da impedire lo spandimento di qualsiasi miasma«) (Loy, 1867, 68). 264 V Miljah se je kolera pojavila vsa tri zaporedna leta; 1865. so novice o bolezni za"ele kapljati novembra oziroma konec oktobra (Provedimenti, 1866, 61), umrlo pa je 34 ljudi. Med hujšo epidemijo v letu zatem je bolezni podleglo 75, leta 1867 pa 6 ljudi (Bohata, 1888). 265 Odlo"itev o izvajanju prekajevanja je bila prepuš"ena lokalnim oblastem (PAK PI 758, 1866, šk. 80, m. IX/2, n. 7847).

185

6.5 Sistem zdravstvene oskrbe, pravila in njihove kršitve

Glede pomožnih bolnišnic, ki so bile v "asu hitrega naraš"anja števila bolnikov

v kratkem "asovnem intervalu nujno potrebne, so bila mnenja v Trstu razli"na;

nekateri so jih želeli dale" izven mesta, da bi igrale vlogo kontumacev, drugi so

predlagali lokacije ob morju in na vetrovnih obmo"jih, da 'miazme' ne bi dospele v

mesto, tretji so želeli bolnišnice, ki bi bile pri roki revnejšemu prebivalstvu. Vendar

pa se je moralo mesto zadovoljiti z razpoložljivimi objekti, izbranima šolama S.

Cipriano in S. Giacomo (služili sta tako med epidemijo leta 1865 kot tudi 1866); za

vsako od obeh za"asnih bolnišnic je bilo predvidenih sto postelj. Prva se je nahajala

'v centru beraš"ine' ("etrt Rena vecchia) in je bila z vseh strani 'dobro izolirana'.

Druga pa je stala v "etrti sv. Jakoba, na 'zdravem', više leže"em predelu, kjer bi se

poleg mestnih prebivalcev lahko zdravili tudi okoli"ani. Za bolnike je bil seveda

predviden tudi prostor v civilni bolnišnici v kontradi Kjadin (Chiadino)

(Provedimenti, 1866, 9–11).

Osebje pomožne bolnišnice S. Cipriano so sestavljali zdravnik dr. Francesco

Maganza ter kirurga Salomone Janovitz in Adalberto Hribar, medtem ko je v S.

Giacomo deloval dr. Alessandro Manussi s kirurgoma Dionisiem Silvestrinijem in

Raimondom Cuisinom. V veliki bolnišnici, ki je bila lo"ena na ženski in moški del za

kolerozne, je za moški oddelek skrbel dr. Goffredo Crusiz, ki je bil poklican tudi v

funkcijo protomedika za Primorje, ter dr. Pollo, nad ženskim delom pa je bdel dr.

Giorgio Nicolich (Nikoli") (Loy, 1867, 13 in 58). Ker so leta 1865 predvideli, da

bodo okoli"ani266 hoteli okrevati na domu ali vsaj v njegovi bližini, so – namesto da

bi jih pošiljali v mestne bolnišnice – uredili pomožne prostore v bolnišni"ni stavbi

med Prosekom in Kontovelom (Provedimenti, 1866, 29), leta 1866 pa so pomožni

bolnišnici za teritorij uredili v šolskih stavbah v Škednju in na Proseku, kjer so bili

prostori ravno tako lo"eni po spolu (Loy, 1867, 14).

Tržaška epidemija v letu 1865 je bila sicer ena manj razsežnih. Od skupno 228

obolelih sta umrla 102 "loveka (med civilnim prebivalstvom, od katerih je bilo 57

obolelih v mestu, 26 na podeželju; med tujci pa 39, je zbolelo torej le 83 oseb, ostalih

63% bolnikov pa so bili vojaki) (gl. Provedimenti, 1866, 33). Precej ve" žrtev je bilo

266 !e so bile v epidemiji leta 1865 zelo prizadete kontrade na vzhodni strani mesta, je v naslednjem letu kolera morila v južnem tržaškem zaledju.

186

leto zatem, ko je kolera, ki je trajala od 25. avgusta do 28. oktobra, na Tržaškem med

civilnim prebivalstvom zahtevala 452 življenj od skupno 734 obolelih267 (gl. Loy,

1867, 19). Opažali so višanje deleža letalitete (v prejšnjih epidemijah naj ta ne bi

presegla 50%, leta 1866 pa se je to prvi" zgodilo) (Loy, 1867, 58) – povišan delež

letalitete je bil prisoten tudi pri vseh slede"ih epidemijah.

6.5.1 Med epidemijo je potrebno razdeliti naloge

Na kolero so se leta 1865 pripravljali tudi v Kopru, "eprav ni podatkov, ki bi

pri"ali o tem, da se je tu razvila epidemija. Ukrepi, ki so jih skrbno na"rtovali (o tem

govori že do potankosti strukturirana mreža izredne zdravstvene oskrbe), so bili torej

najverjetneje zgolj preventivne narave. Za nadzor "isto"e po posameznih "etrtih je

bilo denimo imenovanih nekaj predstavnikov; Domenico Fonda (za "etrti Pusterla,

Ognissanti, S. Tomaso), Rocco Zucca (za S. Pietro, Bossedraga, Porta isolana),

Pietro Collorini (za Porto in Bracciol) ter Silvestro Vidali (za Porta Maggiore in

Ponte piccolo). Živilske zadeve naj bi s pomo"jo ob"inskih straž nadzoroval g. Fonda

in pod pet"lanskim nadzorom Bartolomea Gianellija, Enrica De Bruttija, Andree

Marsicha (Marsi"a), Giovannija Depangherja in Giuseppeja Gravisija.

Nadzorni inšpektor straž, ki naj bi obiskovale domove obolelih, je bil Giovanni

Meot. Podinšpektorji, ki so bili zadolženi tudi za dobavljanje zdravil in hrane, po

potrebi pa bi pomagali tudi pri podeželski in 'teritorialni' straži, so bili; Francesco

Zanetti, Angelo Stradi, Andrea Tremul, Giuseppe Gasperutti, Nazario Steffe',

Tomaso Grio, Francesco Marsich (Marsi"), Nicolo' Daponte, Giuseppe Rasman

(Ražman), Pietro Padovan, G. Battista Parovel.

Dolžnosti ob"inskega zdravnika je v tem "asu opravljal Christoforo De Belli,268

kirurg pa je bil Andrea Vogel. Bolni"arji za oskrbo bolnikov na domu so bili štirje:

Matteo Favento, Domenico Pechiar, Giuseppe Lonzar, Giuseppe Plisca, bolni"arki pa

vdova Maria Barbo in Antonia Puntscher, poleg tega pa je bila kot babica za pomo"

267 Od tega je bilo 411 primerov kolere v mestu in 323 na podeželju. V veliki bolnišnici se je zdravilo 66 bolnih, v S. Ciprianu 100, v S. Giacomu 49, v 'blaznici' pa 7 (Loy, 1867, 20). 268 Cristoforo De Belli (1818–1877) je leta 1843 kon"al medicino na padovanski univerzi. Ve" let je deloval kot okrajni zdravnik koprskega okraja. V letih 1870-1874 je v Kopru tudi županoval, politi"no pa je deloval še kot deželnozborski poslanec; za to mesto je bil izvoljen kar dvakrat (PSBL, 1993).

187

koleroznim porodnicam dolo"ena Maria Fonda. V neki hiši je bila vzpostavljena tudi

podružni"na bolnišnica sv. Tomaža, ki bi bila namenjena koleroznim bolnikom, tudi

vojakom. Osebju, z izjemo zdravnika in duhovnika, je bilo iz stavbe prepovedano

izstopati, pred izhodom iz hiše, v kateri so bili bolniki, pa so vsi morali skozi

dezinfekcijo (Promemoria, 1865). Vodja grobarjev je bil Antonio Micon; odgovarjal

je za delo osmih grobarjev in kopa"ev grobnih jam. Nosa"i naj bi bili trije

trgov(in)ski pomo"niki Pasquale Perini, Giuseppe Pelaschiar (Plaš"ar?), Francesco

Pechiar (Pe"ar) di Nazario ter Luigi Bradaz (Brada"), po potrebi pa tudi Giovanni

Marchesich (Markeži").

Za ruralno obmo"je Lazareta v neposredni bližini mesta je bil za na"elnika

postavljen Giovanni Furlanich (Furlani"), za vodjo ob"inskih straž pa Andrea

Valentich (Valenti"). Tu so bili še poro"evalci glede sanitarnih zadev, Giuseppe

Pobega, Giuseppe Clabie, in Andrea Valentich (Valenti"), devet straž, dva bolni"arja

in dva nosa"a. Iz vsega navedenega je torej lepo razvidno, koliko osebja je bilo

potrebno angažirati za aktivno prepre"evanje epidemije, celo v manjšem mestu,

kakršen je bil tedaj Koper.

V Trstu, kjer je kolera zares pustošila, je bilo za to potrebnih seveda še ve"

ljudi; v vsakem od desetih zdravstvenih inšpektoratov so namre" delovali zdravnik,

kirurg, lekarnar, na"elnik "etrti, dva meš"ana in sel, v pomožnih bolnišnicah poleg

zdravniškega osebja (zdravnika in dveh kirurgov) tudi direktor ter gradbeni

inšpektor. Pomožno osebje so med drugimi sestavljali še bolni"arji, posli, redovnice

ter inšpektor, ki je nadzoroval njihovo delo, vodil registracijo koleroznih ter skrbel za

komunikacijo z zdravnikom in za korespondenco z magistraturo (Provedimenti,

1866, 10–11). Naslednje leto se je ob ponovnem izbruhu epidemije znova oblikovala

zdravstvena komisija (Carlo Porenta (župan), Giovanni de Baseggio, Goffredo

Crusiz, Giovanni Krauss idr.) (Loy, 1867, 70, all. I), ki se je med epidemijo sestala

kar 36-krat (Loy, 1867, 60). Tega leta naj bi se sicer razmišljalo celo o vzpostavitvi

stalne zdravstvene komisije (Loy, 1867, 1). Z umikom kolere pa se je nato razpustil

tudi sistem izredne zdravstvene oskrbe (razporeditev zdravnikov po sekcijah, no"na

razpoložljivost vozov, ...) in stekla je postopna 'normalizacija' stanja.

V letu 1865 je bil sicer sestavljen nov pravilnik, ki je urejal zdravstvene zadeve

v primerih epidemij kolere, "eprav je v veliki meri temeljil na do tedaj veljavnem

188

pravilniku; zapovedoval je namre", da je vsak zdravnik kazensko odgovoren, "e

mestni magistraturi ne sporo"i slehernega primera kolere, da mora biti družina

obolelega izolirana, pri hiši pa postavljene straže. !e kolerozni bolnik ne bi mogel

ostati na domu, so ga odpeljali v pomožno bolnišnico, kjer so delovali zdravnik,

kirurg, duhovnik, finan"ni nadzornik ter ustrezno število bolni"arjev in strežnikov.

Tem je bil stik z zunanjim svetom strogo prepovedan, za njihov živež pa je poskrbela

ob"ina. Truplo koleroznega bolnika je, "e je bolnik umrl pono"i, moralo ostati na

domu vsaj tri ure, "e ga je smrt dohitela podnevi, pa vse do no"i, kajti transport se je

vršil pozno pono"i in brez ceremonij na (s kloridom dobro razkuženem) vozu.

Tistega, ki se pravil ne bi držal in bi s tem ogrožal varnost celotnega prebivalstva, je

"akala stroga kazen (Regolamento sanitario, s.d.; prim. Provedimenti, 1866, 11–13);

poseben pravilnik pa je urejal tudi delovanje zdravstvenih inšpektoratov, ki so

delovali v vsaki od – med epidemijo vzpostavljenih – mestnih sekcij (gl.

Provedimenti, 1866, 69, all. E).

Upori prebivalstva na izvajanje številnih zdravstvenih ukrepov so bili tega leta

bojda precej redki (Loy, 1867, 25), zato je bila ob koncu tržaške epidemije posebna

županova zahvala namenjena ljudstvu, da je vendarle za"elo bolje sodelovati pri

skupnem boju proti bolezni. Razmeroma majhno število žrtev naj bi bilo namre"

mogo"e – razen zdravnikom – pripisati tudi 'zdravemu razumu' meš"anov269 (Loy,

1867, 172, all. MM, 28. november 1866).

Predsodki, povezani z izvajanjem zdravstvenih ukrepov, pa vendarle še niso

povsem izginili, zlasti med nižjimi sloji, kar je na mestnem obrobju vodilo v odpor

proti odvozu trupel brez pogrebnih slovesnosti in k prikrivanju bolezni (Loy, 1867,

25).270 V enem primeru so morale posredovati celo oborožene sile, kajti v Vrdeli je

zbolela neka mlajša ženska, ki so jo skrivaj držali v doma"i oskrbi, nato pa je koleri

podlegla. Ko je zdravnik naposled odkril pokojnico in odredil zaprtje hiše, so se tudi

sosednji prebivalci uprli, "eš da ženska zagotovo ni mogla umreti za kolero, in so

269 »... senno maturo, al saggio reggime di vita osservato ed alle prudenti cautele che ormai sono insite nello spirito di tutti e rendono incrollabili le persuasioni degli scienziati sull'efficacia delle misure preservatrici.« 270 V nominativnem seznamu vseh obolelih za kolero se ob imenih pogosto pojavljajo zgovorne zdravniške opombe, ki pri"ajo o prikrivanju bolnih, denimo »Occultato e morto senza assistenza medica, Morí senza chiamare medico« ipd. (gl. Loy, 1867).

189

hoteli odvoz trupla brez obi"ajnih spremljevalnih obredov na vsak na"in prepre"iti

(Loy, 1867, 26).

Kršitve zdravstvenih naredb leta 1866 pa niso bile prisotne zgolj med 'neukim'

ljudstvom, temve" tudi med tistimi, ki so jim bile zaupane naloge varovanja javnega

zdravja. S 100 forinti je bil denimo kaznovan nek izvoš"ek, ker je zanemaril eno od

danih mu nalog (Loy, 1867, 14). Pa tudi nosa", ki je delal v stavbi za ekspurgacijo

(zapovedano mu je bilo, da stavbe ne sme zapustiti, ker so ga pred tem zalotili

pijanega), je prekršil zapovedi, saj mu je uspelo pobegniti "ez zid in se izogniti

obvezni sufumigaciji. Nato je naletel na neki reševalni voz, izkoristil priložnost in se

potuhnil med še tople svežnje in cule, da bi se tako skrit vrnil v pralnico, vendar pa je

bil ob postopku dezinfekcije odkrit in kaznovan (Loy, 1867, 23–24). Kazen pa je

doletela tudi enega od bolni"arjev v pomožni bolnišnici, ki je nekemu bolniku

dovolil skozi okno komunicirati s "lani družine, zato je bil takoj ob službo (Loy,

1867, 24).

6.6 !isto"a ulic, perila in izdatki med epidemijo

Staro mestno jedro pristaniškega Trsta je slovelo po svoji ne ravno ugledni

podobi: »... stanovati v takih krajih, kamor nikdar ne posije milo solnce in je memo

tega veden šum in šunder, vpitje, kri", ropot in rožlanje, je toliko manj prijazno, ker

so straniš"a ve"idel temne, ker ve"krat neprijeten duh v nos bode in ker se radi zavolj

nesnage vsakosortni mer"esi redé« (Novice, XIV, 100, 1856). Ni" bolje ni bilo v

primestnih kontradah, kakršni sta bili Kjadin (Chiadino) in Rocol (Rozzol), kjer je

kolera izbruhnila oktobra 1866, okužili pa naj bi se celo vsi otroci, mlajši od 6 let

(Loy, 1867, 55). Žariš"a okužbe so se v teh kontradah na obrobju starega mestnega

jedra nahajala v neposredni bližini kanalov, ki so kljub 'obsežnim dezinfekcijam' še

vedno 'oddajali škodljive hlape'... (Loy, 1867, 54).271

Vendar pa je bila med pandemijo 1865–1867 ponovno v ospredju "isto"a mesta

in okolice; imenovani so bili inšpektor, nadinšpektor ter ve" "istilcev, ulice so "istili

vsaj enkrat na dan, tiste prometnejše, na katerih je potekal stalni transport blaga z

271 Za popravilo kanalov, ki so v Rocolu 'oddajali škodljive izparine', so se sicer dogovarjali že leto dni po hudi epidemiji leta 1855 (AST – Luogotenenza (AP), b. 28, n. 223 (2394), 19. avgust 1856).

190

vprežnimi vozovi, pa celo tri- do štirikrat na dan (Provedimenti, 1866, 15).

Dezinfeciranje kanalov so izvajali na vseh ulicah in trgih, zlasti v revni in gosto

naseljeni Reni vecchi, pa tudi v obrobnih kontradah, kjer je bil dnevni pretok ljudi

zelo velik in kjer se je kolera zelo razširila (v Rocolu so beležili 48, v Kjadinu pa 52

primerov kolere) (Loy, 1867, 24 in 149, all. V).

!eprav so ponekod uvajali nekatere inovacije (npr. nameš"anje zaklopk na

odprtine javnih kanalov), je neustrezen kanalizacijski sistem, ki bi potreboval

korenito in celovito prenovo, povzro"al nevše"nosti zlasti v revnejših, starejših

mestnih predelih: nekateri stanovalci v starem mestu so bili prisiljeni odmetavati

fekalije kar v luknjo pred hišnimi vrati, nesnaga pa se je zbirala v velikanskem

kamnitem zbiralniku, ki je služil tamkajšnjim prebivalcem (Provedimenti, 1866, 15).

Iz tega 'zbiralnika' kakor tudi iz kanalov so se še vedno, kljub temu da je bil

izpraznjen trikrat dnevno, širile neznosne vonjave, ki so 'okuževale zrak'. Leta 1865

so uvedli voz z zvon"kom, ki je vsak dan natovarjal nesnago od zasebnikov

(Provedimenti, 1866, 15), vendar pa to še zdale" ni rešilo vseh težav. Ukrepi, ki jih je

izzvala kolera tudi leto kasneje, so bili med drugim preu"itev vodnjakov (npr. koliko

so oddaljeni od odtokov in posledi"no, ali je voda v njih zagotovo pitna itd.). Izdelan

je bil sicer nov na"rt mestne kanalizacije, ki je bila v tistem "asu še dale" od

higiensko ustrezne, predvidena pa je bila popolna reforma odto"nega sistema (Loy,

1867, 59), a realizacija projektov ni stekla takoj.

!isto"a notranjih dvoriš" je bila v domeni lastnikov stanovanj, vendar pa so se

mnogi izmed njih izgovarjali na to, da so najemniški stanovalci tisti, ki nemarno

odmetujejo nesnago skozi okna, zato je ob"ina poskrbela tudi za "iš"enje teh dvoriš",

saj je bilo tako hitreje konec težav (in prerekanj). Tudi na poljskih poteh, ki so vodile

na podeželje, so imeli ljudje navado smetiti; ker pa je bilo celotno tržaško podeželsko

okolico nemogo"e nadzorovati (to bi navsezadnje predstavljalo tudi velikanski

strošek), je bil za to namenjen en delegat v neposredni bližini mesta (Provedimenti,

1866, 15). Tudi v naslednjem letu ob vnovi"ni grožnji kolere so morali biti lastniki

hiš pozorni na "isto"o notranjosti in zunanjosti le-teh, meš"ani pa so bili pozvani, da

magistraturi prijavijo vsako kršenje oziroma ogrožanje javnega zdravja, ki bi ga bili

javni organi spregledali (Loy, 1867, 72, all. N, 30. avgust 1866).

191

C. Apollonio je leta 1896 sicer kriti"no pripomnil, da je ta higienizacijska

mrzlica, še zlasti v Istri, samo trenuten pojav pred vsako epidemi"no grožnjo, sicer

pa naj bi bilo stanje istrske higiene vse prej kot hvalevredno: »Il servizio igienico

semplicemente non esiste. La nettezza delle strade, l'ispezione alle carni da macello,

la visita alle scuole sono fatti eccezionali. L'espurgo dei canali, l'esportazione dei

letamai dalle case o dai cortili, l'esame delle sostanze alimentari si effettuano

solamente quando si avvicina il cholera, che cosi' diviene un cholera igienico!«272

(Apollonio, 1896, 7). O"itno je bila kolera tista, ki je vsakokrat znova s prstom

kazala na potrebo po izboljšanju higienskih razmer, ki so sicer v "asu brez epidemij

nekoliko ušle z vajeti, saj se je na nujnost snažnosti pogosto pozabilo.

Snažnost pa ni zadevala le mestnih ulic, kanalov in gnojiš". »Il denaro meglio

impiegato durante un'epidemia di cholera e' quello che si spende in sapone per lavar

noi e i nostri panni,«273 (Mantegazza, 1865, 20) je modro pripomnil Mantegazza v

enem svojih aforizmov, to pa je bil hkrati eden redkih nasvetov, ki se je dotikal tudi

telesne higiene. Ve"inoma je bila ta namre" še vedno osredoto"ena kve"jemu na

perilo. Tudi za 'kolerozno kužnino' se zdi, da se je v tem "asu od neotipljivega zraka

vse bolj pomikala na predmete, zlasti na tkanine, "eprav je zavest o miazmah ostajala

skorajda neomajna in je skušala živeti v simbiozi z novimi spoznanji, ki so po"asi

gradila sestavljanko o koleri.

V Piranu (in tudi drugod) so septembra 1866 strogo prepovedali vnašanje

rabljenih obla"il, perila, posteljnine in drugih tkanin tako po morju kot po kopnem

(PAK PI, 1866, šk. 80, m. IX/2; Piran, 4. september 1866), posebej pa so bili v

skrbeh zaradi možnosti prenosa kolere preko takih materialov tudi dvajset let

pozneje. Že konec leta 1885 se je z ukrepom ministrstva za notranje zadeve skušala

pred tem obvarovati kraljevina Italija (AST, Luogotenenza (AG), b. 363; 14.

december 1885. Il Ministero dell'Interno decreta...), ob poletnem širjenju kolere

naslednje leto pa je podobno ravnalo tudi avstro-ogrsko ministrstvo, ki je ljudi želelo

podu"iti o tem, da je »[r]azpošiljanje rabljene obleke, perila, postelj in drugih re"i na

koleri bolnih ali umerlih v nerazokuženem in ne"istem stanji iz kraja, kjer je kolera,

272 »Higienska služba preprosto ne obstaja. !isto"a cest, inšpekcija za klavno meso, obiskovanje šol so stvar izjeme. !iš"enje kanalov, odvažanje gnojiš" iz hiš ali dvoriš", pregled živil se vršijo samo, ko se približuje kolera, ki tako postane higieni"na kolera!« 273 »Najbolje uporabljen denar med epidemijo kolere je tisti, ki ga zapravimo za milo za umivanje nas samih in naših obla"il.«

192

(...) prepovedano«. Prejemniki teh re"i le-teh niso smeli uporabljati, dokler niso bile

zagotovo o"iš"ene in razkužene (prejem so morali namre" takoj naznaniti pristojnim

okrajnim oblastem, te pa so ukrepale glede na veljavne zdravstveno-policijske

predpise).

Veliko pozornosti je bilo tako posve"ene perilu in obla"ilom kot potencialnim

bolezenskim medijem (ta pozornost se je v naslednjih desetletjih tudi po zaslugi

bakteriologije le še okrepila), seveda pa ni mogo"e trditi, kakor je že bilo nakazano,

da se je ta ideja porodila šele v drugi polovici stoletja. Javna pralnica, ki je bila v

Trstu postavljena že med prvo epidemijo kolere leta 1836 (gl. Loy, 1867, 169),274 je

namre" že dolgo služila tudi (ali celo predvsem) revnejšemu sloju: »... revni sloj ima

z urejeno uslugo potrebno vodo, na razpolago pa prostor za sušenje svojega perila, in

brez ve"je izgube "asa in kakršnihkoli stroškov lahko poskrbi za potrebo, ki jo revni

ob"uti prav tako, kakor premožnež.«275 (Loy, 1867, 169, all. LL). To pa kaj hitro

navede k refleksiji o neenakih možnostih za 'izvajanje' higiene glede na položaj v

družbeni hierarhiji; z javno pralnico so lahko tudi mestni reveži kon"no ustrezno

poskrbeli za pranje perila, saj je bilo sicer to v tesnih stanovanjih in ob omejenih

koli"inah vode neprimerno teže izvedljivo. Leta 1866 so v Trstu sicer razmišljali o

novi pralnici, ki ne bi smela biti predale" od starega mestnega jedra, saj naj bi bila

namenjena zlasti nižjim slojem, »katerih "as je dragocen in ga ne morejo izgubljati z

dolgo potjo po napornih poteh« (Loy, 1867, 169, all. LL).

Seveda pa med epidemijo obi"ajno pranje perila ni zadostovalo, saj so bili

potrebni tudi dodatni razkuževalni postopki. V Kopru je bilo ljudem leta 1855

izrecno naro"eno, naj perilo, ki je bilo v uporabi bolnikov, najprej doma namo"ijo in

pustijo nekaj "asa stati, nato pa naj ga še enkrat operejo (vsak družinski glavar je bil

dolžan poskrbeti, da se je to res izvedlo), in sicer v morski vodi, obvezno izven mesta

– za to je bilo dolo"eno obrežje pri semedelski cerkvici, kjer so morali perilo tudi

posušiti. Za vsako neupoštevanje teh navodil se je izreklo kazen v višini 2 forintov

(PAK KP 7, šk. 42, a.e. n. 1255; Koper, 21. avgust 1855). Kmalu je bilo perilo tako

deležno strožjih postopkov, predvsem dezinfekcije. Po tržaškem ceniku za "iš"enje,

274 O javnih pralnicah gl. tudi Vigarello, 1999, 248–249. 275 »... la classe povera ha mediante un regolato servizio l'occorrente acqua, trova l'opportuno spazio per asciugare la sua biancheria, e senza grande perdita di tempo e spesa alcuna provvede ad un bisogno che anche il povero lo sente al pari dell'agiato.«

193

izpiranje, luženje in razkuževanje re"i, ki so prišle v stik z bolniki (pa tudi perila, ki

je pripadalo vojski), je bilo v letu 1866 treba za "iš"enje rjuhe za eno osebo odšteti

4–8 soldov, za "iš"enje enojne volnene žimnice pa od 1,40–1,70 forinta (Loy, 1867,

66, all. C). Verjetno ni treba posebej poudarjati, da so se ti postopki marsikateremu

Trža"anu zdeli povsem odve"en strošek.

Sicer pa so ob"inski izdatki za razkuževanje (vklju"no s prekajevanjem,

apnenjem okuženih stanovanj ter dezinfekcijo jarkov) v Kopru denimo predstavljali

okrog 13% vseh stroškov med epidemijo. Približno 15% denarja je šlo med drugim

za zdravila in živila, namenjena bolnikom, nekaj manj kot 30% pa sta predstavljala

izdatka za zdravstveno osebje in pokope (všteta so pla"ila za krste, izkope grobnih

jam, prevoz mrli"ev itd.). Koprski stroški so v letu 1866 skupno znašali 2.048,70

forinta – zgolj za primerjavo: v mnogo ve"jem Trstu naj bi istega leta med epidemijo,

v kateri je zbolelo 734 ljudi, zapravili 20.756 forintov, kar pa je bilo vendarle bolj

gospodarno kakor leta 1865, ko je bilo bolnih 228 ljudi, stroškov pa kar za 14.860 f.

(gl. Loy, 1867, 59–60).276 Bilanca koprske ob"inske blagajne je ob koncu epidemije

izkazovala primanjkljaj v višini 595,91 f., saj prihodki (963,63 forintov, ki so

vklju"evali zbrane prispevke meš"anov, denarno pomo" vojske ter prihodek od

prodaje lesa porušenih lop za prekajevanje, ob"ina pa si je nadejala tudi vra"ila

486,15 f., ki so bili izpla"ani prizadetim družinam kot akontacija za hrano in

pokope), niso pokrili vseh izdatkov (Reso-Conto, 1866).

276 Ob zadnji epidemiji kolere, ki po številu žrtev ni bila najhujša, so v Trstu porabili vrtoglavih 95.365,97 forinta; najve" (33,7%) je bilo namenjenega pla"am zdravstvenega in sanitarnega osebja, veliko stroškov pa so imeli tudi z vzdrževanjem nadzornega osebja v pomožni bolnišnici, v karantenah in pri zasebnikih, za pripravo bolnišni"nih in karantenskih prostorov ter z dobavo in transportom dezinfekcijskih sredstev (de Giaxa, Lustig, 1887, 60).

194

Tabela 9: Seznam stroškov med epidemijo kolere leta 1866 v Kopru

Prekajevanje 160,39 f. (izdelava in na koncu rušenje dveh lop za prekajevanje, material, pomo!niki,...)

Bolni"arji na domu 240,50 f. (op. bolni!arji: Domenico Deponte, Matteo Favento, Giacomo Cociancich, Luigi Bradas, Luigi Verzier, Giovanni Bradas, Luigi Florio)

Bolni"arji v bolnišnici za kolerozne 105,67 f. (bolni!arji Antonio Lugnani, Girolamo Verzier, Bortolo Parovel; Maria Janisich, kuharica in dekla v bolnišnici)

Straže za izoliranje 244,10 f. (Giovanni Meot, stražmojster) Apnenje in beljenje okuženih bivališ" 97,72 f. (Andrea Decarli – beljenje) Dezinfekcije jarkov v ob"inskih stavbah 6,75 f. Živila 206,67 f. (raznim ženskam za limone,

vodo, vino, moškim za vino, meso idr.) Denarna podpora bolnikom 28,93 f. Pokopališ"e 188,15 f. (pla!ilo za paznika, izkop jam,

apno in njegov transport, ...) Pokopi in cerkvene pravice 227,81 f. (Giovanniju Miconu, vodji

grobarjev) (71 pokopov) Krste 153 f. (n. 66) Prevoz pohištva 19 f. (transport postelj in drugega

pohištva) Led in njegov transport 58,37 f. ('dobaviteljem': Nicolo' Lazulli,

Giovanni Depangher, Paolo Depangher) Za stvari in razli"na dela za bolnišnico koleroznih

76,81 f. (!ebri, kleparska in tesarska dela, razni pripomo!ki, ...)

Vozila / potni stroški 30,50 f. Tiskovine 17,79 f. Zdravila 46,54 f. (za reveže) Najemnine 140 f. (sobica v gledališ!u, ki je služila za

dezinfekcijo zdravnikov; otroški vrtec, hiša Barbabianca za bolnišnico)

Skupaj 2.048,70 f.

Vir: PAK KP 7, akti, t.e. 81, a.e. 1253

!eprav je finan"ni izid kolere v Kopru zelo jasno naveden, pa to ne velja za

krvni davek, ki ga je zahtevala epidemija, saj med ohranjenim gradivom nikjer ni

bilo zaslediti natan"nih podatkov o številu obolelih in umrlih za kolero. V koprskih

195

mati"nih knjigah za leto 1866 je sicer mogo"e prešteti 89 umrlih,277 pri katerih je kot

vzrok smrti navedena kolera, med njimi je 15 vojakov, vendar pa je malo pred prvim

zapisom o koleri 13. septembra zabeleženo tudi ve"je število smrtnih primerov zaradi

diareje, kar daje slutiti, da je bilo kolere, ki naj bi ponehala 18. oktobra, v resnici

precej ve".

!e gre soditi po mati"nih knjigah, se je kolera v Piranu prikazala le posami"no

in se ni razvila v epidemijo (gl. ŽUP MK, Piran, 1856–1868), podobno je veljalo tudi

za Izolo (gl. ŽUI MK, 1855–1882). Kljub temu so bili vsaj piranski zdravniki (Pietro

Varini, Melchiore Linder, Orazio Colombani, Giovanni Lugnani) v pripravljenosti na

najhujše (PAK PI 9, 1866, šk. 80, m. IX/2); 22. septembra so denimo sporo"ali, da je

med drugim potrebna pazljivost tudi za prihode iz Kopra, kjer je bolezen tedaj že

hudo napredovala (PAK PI 9, 1866, šk. 80, m. IX/2; Protocollo di adunanza della

Commissione sanitaria).

Vendar pa je kolera svoje bivanje v Primorju podaljšala še za eno leto. Po

ohranjenih pri"evanjih sode" je namre" grozila tudi leta 1867, o "emer govori tudi

nekaj nezanemarljivih številk. V Trstu je med epidemijo, ki je trajala od 14. julija do

16. oktobra, obolelo 364, ozdravelo pa le 132 ljudi (Bohata, 1888). Kolera je torej

kar tri leta zapored neutrudno nadlegovala iz"rpano tržaško prebivalstvo.

Širjenja bolezni so se tedaj zbali tudi v sosednjem Kopru, saj so prejeli

obvestilo, ki je vse gostilni"arje, kavarnarje, sobodajalce in druge v 'izogib

škodljivim miazmam' pozvalo k preventivnemu razkuževanju latrin (PAK KP 288,

šk. 3, a.e. 8; Trst, 17. julij 1867; Avviso n. 10210). Od avgusta 1867 pa so bila

dezinfekcijska sredstva za latrine na voljo tudi pri lokalnih lekarnarjih, za led pa bi se

ljudje v primeru potreb lahko obrnili na Angela Saitza (Zajca), "igar prostor naj bi bil

ozna"en z rde"e-belo svetilko (PAK KP 288, šk. 3, a.e. 8; Trst, 12. avgust 1867;

Avviso). !eprav je preventivna obvestila tedaj prejemal tudi Koper, ga kolera tega

leta ni obiskala.

277 Na podatke v mati"nih knjigah se za to epidemijo verjetno sklicuje tudi B. Benussi (Benussi, 1910, 1015) v svojem strnjenem pregledu koprskih epidemij kolere.

196

7. KOLERA IN PODEŽELJE LETA 1873

»Vsi stani na sveti potrebni nam so, pred vsemi pa kmetstvo, gospodstvo, meštvó; gospodstvo nas viža, to kmetstvo redi, to meštvo nas stezo k nebesam vi!i. Gospodstvo no meštvo jaz z misli pustim, le samo to kmetstvo posebno !astim; podštenja je vreden tö kmeti!ki stan, da se enmi kmeti prigliha Bog sam.« (Leopold Volkmer: Pesem od kmetstva (odlomek), v: Gspan, 1979, 225)

7.1 Gospodarske vezi mesto–podeželje in poti okužbe

Podeželsko zaledje, ki je obkrožalo istrska mesta, je bilo pretežno poseljeno s

kmeti slovanskega porekla, medtem ko je v mestih živelo predvsem italijansko

govore"e prebivalstvo, ki se je ukvarjalo z neagrarnimi gospodarskimi panogami.

Svetvi"enatski župnik Facchinetti je sredi 19. stoletja opisoval to izrazito (tudi

gospodarsko) dihotomijo, saj je navedel, da so 'istrski Slovani' ve"inoma posestniki

in so se zato naselili v notranjosti Istre, morske obale pa so »prepustili drugim

ljudstvom, ki so predana trgovini ali industriji«278 (L'Istria, a. II, n. 25, 10. april

1847; gl. tudi Kandler, 1975a, 27). Bralec lahko v tem opisu prebere še, »da se

podeželani delijo na dva razreda: eni so 'popolani', drugi 'villani' ali 'rustici', tako

poimenovani že od davnih "asov«. Popolani ali paolani279 so bili seveda tisti segment

agrarnega prebivalstva, ki je poseljeval mesta, villani pa so bili kmetje, ki so živeli na

okrajni deželi280 (L'Istria, a. II, n. 78, 11. december 1847; gl. tudi Kandler, 1975b,

38–41).

278 »[Slavi istriani] Sono quasi tutti, più o meno, possidenti. [...] Vogliono essere agricoltori e pastori, e si terrebbero per disonorati se per divenir artisti mercenarî, abbandonassero la condizione e le massime dei loro padri. Perciò stabilirono le loro dimore nell'interno dell'Istria, lasciando le rive del mare ad altri popoli dediti al commercio ed all'industria, come scorgesi anco al presente.« 279 Slikovito jih, kot ljudi, ki jih je enkrat mogo"e videti v sveži srajci, drugi" pa z motiko v roki, opisuje tudi Caprin, 1889, 128. 280 »Diremo adunque doppia essere la classe dei contadini; altri sono popolani, altri villani o rustici cosí denominati da antichissimi tempi. [...] diremo che due sono le classi di villici nell'Istria, popolani che baitano le cittá e le terre, distinti dai cittadini soltanto per le occupazioni della vita; villani che abitano la campagna distrettuale, cioè non gli agri municipi o dei comuni liberi; distinti dai cittadini

197

Prvi so v okolici mesta, v katerem so živeli, posedovali posestva, s katerimi so

svobodno razpolagali in s katerih pridelke so prodajali na mestni tržnici, kot mestni

prebivalci pa so se udejstvovali tudi v javnem življenju281 (L'Istria, a. II, n. 78, 11.

december 1847; gl. tudi Kandler, 1975b, 38). Ti kmetje, o katerih je že tekla beseda,

so bili na primer v Kopru leta 1855 zelo števil"no zastopani, saj naj bi jih bilo po

podatkih tedanjega koprskega okrajnega zdravnika kar 3.219, to pa je predstavljalo

44% vseh koprskih prebivalcev (Dimostrazioni, 1855), podobno pa je bilo tudi v

drugih istrskih mestih. Paolani, ki so sredi stoletja sicer še zavzemali visok odstotek

mestnega prebivalstva, pa so se v drugi polovici 19. stoletja po"asi za"eli umikati

kmetom kolonom, novim lastnikom – gospodarjem, katerih zemljiš"a je obdeloval

podeželski kmet, ki ni bil »suženj gospodarja, temve" suženj zemljiš"a, h kateremu

pripada bodisi po lastni volji bodisi od rojstva«282 (L'Istria, a. II, n. 78, 11. december

1847; gl. tudi Kandler, 1975b, 39).

V 'revolucionarnem' letu 1848 so se namre" tudi na podro"ju agrarnega

gospodarstva zgodile pomembne spremembe, kakršna je bila ukinitev fevdalnega

sistema, vendar pa naj to po mnenju nekaterih ne bi prineslo korenitih sprememb v

istrske agrarne odnose (s kme"ko odvezo so se kmetje sicer odkupili, toda že "ez

nekaj let so mnogi od njih zaradi dolgov, ki jih niso mogli odpla"ati, postali koloni

italijanskih veleposestnikov),283 saj sta še naprej obstajali dve družbeni plasti;

veleposestniki, predstavniki italijanske buržoazije na eni, in kmetje, slovenski živelj

na podeželju na drugi strani (Kramar, 1991, 203–204). Prvi so si pridobili

propadajo"e paolanske posesti, težili pa so k "imbolj intenzivnemu obdelovanju

zemlje. Zato so skušali zategle odnose nekoliko sprostiti in so ve"ino svoje zemlje

razdelili malim kmetom (spolovinarjem),284 ti pa so se zavezali, da bodo pridelovali

le specializirane vrtne kulture in sadje, po katerih je bilo zlasti na tržaškem trgu

per le occupazioni della vita, e per le procedure che seguono nel pagamento dei censi infissi sul terreno [...].« 281 »I popolani erano contadini negli agri delle colonie e dei municipî, e negli agri dei comuni liberi; erano agricoltori proprietari pieni della terra loro, della quale avevano libera disponibilità; che abitavano nelle città e nelle terre e prendevano anche parte alla cosa pubblica ...« 282 »Nei distretti ogni villano riconosce per i fondi un padrone che in volgare dicesi padrone fondale. Il villano non é servo del padrone, ma é servo del fondo al quale é ascritto, sia per volontá sia per nascita.« 283 Podobno ugotavlja M. Verginella za Dolino, ko pravi, da je zemljiška odveza kmete sicer osvobodila urbarialnih dajatev, vendar pa je prinesla tudi zadolžitev najšibkejših gospodarstev in na"ela proces vaškega razslojevanja (Verginella, 1990, 9). 284 V poletnih mesecih so ti navadno opravljali delo na solinah.

198

izredno veliko povpraševanja (Titl, 1965, 32).285 Svobodni kmetje so se pri

veleposestnikih zadolževali, še toliko bolj v letih lakote in epidemij. Po letu 1848 je

nastopil "as težkih gospodarskih razmer; zmanjšala sta se uvoz in izvoz, situacijo pa

je še poslabšala suša, ki naj bi pripomogla h kar desetim letom slabih letin (Kramar,

1991, 203–207). O"itno pa slednje niso bile edini krivec za nevzdržne razmere

istrskih podeželanov.

Kritike so se pojavljale tudi na ra"un malomarnih posestnikov – »"e bi se vsak

izmed njih trudil izboljšati svojo zemljo in bolje poskrbel za svoje kolone, bi bilo za

vse veliko lažje«, so pisali "asniki (Provincia, a. VII, n. 21, 1. november 1873; La

miseria in Provincia), ki so obenem obsojali lahkomiselne o"itke, uperjene v

obubožane, od bolezni in stradanja iz"rpane podeželane, "eš da je za njihov položaj

kriva lenoba. V resnici naj bi razumskosti mo"no primanjkovalo bolj med »favno

malih posestnikov«, kakor so v zbadljivem tonu zapisali.

V koprski pokrajini je (v kombinaciji z oljkarstvom) prevladovalo

vinogradništvo, zlasti je to veljalo za obmo"je Milj ter okolico vseh treh danes

slovenskih obmorskih mest.286 Trto so v tako imenovanih plantah pogosto gojili

pomešano še z drugimi, na primer njivskimi kulturami. Nezanemarljiv delež

gospodarske dejavnosti pa je predstavljalo tudi svilarstvo, saj so v ta namen ponekod

gojili murvo.287 V jugovzhodnem predelu delu koprske pokrajine pa je bilo poleg

poljedelstva mogo"e najti tudi nekaj živinoreje (Titl, 1965, 9–11).

Še bolj kot sama struktura in agrarna dejavnost zalednega koprskega (in

tržaškega) podeželja pa je bil v povezavi s kolero klju"en odnos podeželja do mesta

oziroma vezi, ki so se med njima spletle v stoletjih trajajo"em obojestransko

koristoljubnem razmerju. Prav ni" pretirano ne bi bilo trditi, da niti mesto niti

285 Vendar pa na nekaterih predelih tedanjega podeželja pod koprsko upravo pravzaprav ni bilo kolonatske zemlje; take so bile denimo katastrske ob"ine Sv. Anton, Truške, Topolovec, Gradin, Movraž, So"erga, Pregara, Kubed, Hrastovlje, Zazid, Podpe", !rni Kal, !rnoti"e, Podgorje, Prešnica, Rožar, Gabrovica, Dekani, Tinjan, Osp, Socerb, Petrinje, Hribi, Plavje, Ma"kolje in Dolina. Manjši delež kolonov je bil v Šmarjah, Borštu, Koštaboni, Krkav"ah, Sv. Petru, Kortah in na Gažonu, med 5 in 10% kolonatske zemlje je bilo v Marezigah in na obmo"ju Izole, medtem ko je bilo v Piranu ter na obmo"ju Lazareta (Bertokov) te zemlje od 10 do 20 odstotkov. Dale" najve" kolonatske zemlje (60–70%) pa je bilo v 19. stoletju mogo"e najti na rodovitnih obmo"jih Miljskih gri"ev (Kramar, 1991, 207). 286 Še posebej južni obmorski del Miljskega polotoka, Sermin, okolica Škofij, Plavij, Dekanov, gri"evnato obmo"je med rekama Rižano in Badaševico, na !rnem Kalu, v okolici Šmarij, ob vznožju Markovega hriba itd. 287 V Kopru je bilo namre" kar deset filand (priprav za navijanje svilene niti) od skupno trinajstih, kolikor jih je bilo v celotni Istri (Titl, 1965, 12).

199

njegovo podeželsko zaledje drugo brez drugega nista mogla preživeti; mesto je

njegov agro oskrboval s pridelki in izdelki, ki so podeželanom predstavljali ve"ji del

zaslužka, ne gre pa pozabiti, da je bila trgovska izmenjava seveda dvosmerna. Še

toliko bolj pa je podeželje postajalo vezano na urbani trg z razvojem Trsta kot

privla"nega trgovskega središ"a, kjer povpraševanja po agrarnih proizvodih zlepa ni

bilo konec.

Posebno v letu 1855, pa tudi v letih drugih epidemij, je bila veriga prenosa pri

širjenju kolere precej o"itna; vsaki" se je namre" za"enjala v Trstu, pristaniškem

'velemestu' in pogosti postojanki vojaški enot, od tod pa se je po številnih

razpredenih poteh širila v druge, tudi zaledne kraje Primorja. Poletje je bil tudi "as

zorenja mnogih poljš"in in povrtnin, ki so jih tudi istrski kmetje redno odnašali na

tržaški trg, od koder pa so se pogosto vra"ali okuženi s kolero; slednji je namre" prav

tako 'prijalo' poletno ozra"je. Sezona sadja, ki so ga koprski popolani nosili prodajat

(»essendovi liberissimi li traffici, ed essendo anco stagione, in cui li nostri popolani

vi si recano giornalmente e numerosi per la vendita delle frutta«) (PAK KP 304, šk.

4, a.e. 8, n. 214; Koper, 11. december 1855), je tako periodi"no še dodatno pove"alo

že sicer živahne stike s Trstom.

Epidemija 1873. leta se sicer ni zelo prostorsko razširila, je pa nazorno

pokazala na vitalni pomen urbano-ruralnih vezi v gospodarskem življenju Primorja,

ki pa so usodno vplivale tudi na zdravje tamkajšnjega prebivalstva. Glede na to, da je

bila podeželska, zlasti ženska populacija, dnevno mobilna na relaciji podeželje–

mesto (v Trst, ki je bil trgovsko najprivla"nejši, so namre" potovali predvsem

proizvodi, kot so mleko, sadje, kruh in olje), bi se lahko kolera v ve"ji meri razširila

po okraju, kakor so presene"eno ugotavljali tudi v Provincii, kar pa se k sre"i ni

zgodilo288 (Provincia, a. VII, n. 24, 16. december 1873). Trgovski stiki, ki so tkali

poti tudi proti notranjosti monarhije, pa bi prav lahko ogrozili tudi zdravstveno stanje

drugih krajev, in primerov, kakršnega so opisali v Novicah o zakoncih iz Senože", ki

naj bi se v Trst peljala prodat seno, tu pa sta se okužila s kolero in ji kasneje podlegla

(Novice, XXXI, 53, 1873), bi lahko bilo zelo veliko. Vendar pa bolezen tokrat ni

288 »Noi di Capodistria, con le frequenti comunicazioni, coi giornalieri trasporti di oggetti di consumo, come latte, frutta, pane, oglio, per le famiglie di Trieste, noi siamo andati esenti.«

200

prodirala dale",289 saj med drugim ni obiskala niti Kranjske (gl. Keber, 2007; prim.

Krebs, 1941, 6), ampak se je omejila na Trst (tu je od srede julija do srede novembra

zbolelo 620 ljudi, umrlo pa skoraj 57% bolnikov; gl. De Giaxa, Lustig, 1887, 14;

Bohata, 1888, 79)290 ter na del zaledja pod koprsko upravo.

7.2 Lakota in revš"ina kot spremljevalki epidemij

Leta 1873 se je Istra soo"ala z veliko krizo, ki je velik del kme"kega

prebivalstva potisnila še globlje v pomanjkanje. Neugodne vremenske razmere, to"a,

preve" vlage in nato suša, so tega leta povzro"ili izredno slabo letino grozdja. O tem,

kako so bili videti opustošeni vinogradi v buzetskem okraju, kjer tedaj prakti"no ni

bilo trgatev, so pisali tudi "asniki291 (La Provincia, a. VII, n. 20, 16. oktober 1873).

Buzet se je moral za vino obrniti na koprski trg, skromni beri grozdja pa se je

pridružilo tudi pomanjkanje žita, koruze in krompirja, o katerem so ob koncu

septembra poro"ali tudi iz Motovuna in Pazina. Posestnik buzetskega okraja je tako

septembra leta 1873 lahko le nemo"no s prekrižanimi rokami opazoval polje, ki mu

ga je uni"ilo neurje in osuplo "akal na revš"ino, ki se ji ni mogel izogniti. Kmetje so

se tako lahko poslovili od vseh svojih upov (Provincia, a. VII, n. 21, 1. november

1873; La miseria in Provincia).

Buzetski okraj je denimo zbral "etrtino nadejanega pridelka, kar bi zadostovalo

za potrebe okraja zgolj za dva meseca, zato dopis dodaja, da bi morale ob"ine in

deželni zbor (Giunta provinciale) nujno poskrbeti za sanacijo nastale situacije (La

Provincia, a. VII, n. 20, 16. oktober 1873). 1. novembra je "asopis že pisal o tem,

kako oblasti, vsaka na svoj na"in, ukrepajo proti rasto"i revš"ini; deželni zbor naj bi

priganjal vlado, naj se vendarle loti del na železnici, ki bi lahko dala zaslužka veliko

ljudem, ter zbiral informacije, kje je lakota najhujša, da bi tja poslali pomo"

289 V letih 1873 in '74 se je kolera pojavljala v Egiptu in Alžiriji, a v precej omejenih obmo"jih. Nekoliko se je razširila tudi v Avstrijskem cesarstvu, od koder je prodrla v severovzhodno Italijo (Speziale, 2002, 41–43; prim. Krebs, 1941). 290 Žal pa podrobnejših informacij o tej tržaški epidemiji (še) ni bilo mogo"e najti. 291 »... i campi, ed in ispecialita' le viti, alla meta' di Agosto, presentavano l'aspetto che sogliono avere alla meta' di Novembre; non un grappolo pendeva dai festoni, poche e sbadite foglie addombravano la vite.«

201

(Provincia, a. VII, n. 21, 1. november 1873). Le malo pred temi poro"anji pa je

prebivalce Istre presenetila tudi kolera.

Pomanjkanje in epidemija sta bili tudi sicer pogosti družici. Iz Pulja so denimo

tudi leta 1855 ob za"etku epidemije kolere pisali, da letina žita zaradi suše ni tako

dobra, kot je sprva kazalo, koruza je obetala nekoliko ve", vendar pa so na drugi

strani zelo slabo obrodile oljke, na trtah pa se je pojavljala škodljiva plesen (Novice,

XIII, 62, 4. avgust 1855). Lakoto kot enega od vzrokov za epidemijo navaja tudi

koprsko zdravniško poro"ilo istega leta (PAK KP 304, n. 214 (11 dicembre 1855), ko

so bili tukajšnji kmetje med drugim pri"a tudi hudi pozebi oljk (prim. Ter"on, 2004,

40). Pomanjkanje pa se je zelo poznalo tudi kasneje, med zadnjo epidemijo kolere v

19. stoletju, kakor je ugotavljal so"asni tisk: »Strašna vro"ina, zatuhli, soparni zrak,

tako je zdaj vreme v Trstu, ki še popolnoma zdravega mori, in uprav ta zrak in pa

velika mizerija mej ljudstvom, ki nema zaslužka, kriva sta, da se bolezen širi.«

(Edinost, 11. september 1886, št. 73).292

Povezave med ravnijo prehranjevanja ter nastankom, širjenjem in izidom

infekcijskih bolezni, kakor je že bilo omenjeno, seveda ni mogo"e zanikati (gl. npr.

Livi Bacci, 2005, 57), splet kriznih okoliš"in (prodor kolere in revš"ina, pomanjkanje

ter posledi"no neodpornost) pa je povzro"il razširitev bolezni v obubožanem

podeželskem zaledju. Za"arani krog se je sklenil, ko so od revš"ine oslabeli kmetje

umirali za nalezljivimi boleznimi, saj je to pomenilo tudi hud udarec za delovno silo,

ki je bila potrebna za obiranje pridelka. Po pravilniku iz leta 1848 je bilo sicer v

pristojnosti lokalnih oblasti poskrbeti za izvršitev žetve pri tistih družinah, ki je

zaradi bolezni niso mogle opraviti (Regolamento Procedura, 1848, "l. 33).

Revš"ina na podeželju, do katere je pogosto prišlo zaradi zaporednih slabih

letin, je bila v"asih tako huda, da je ljudi silila v neizprosen boj za preživetje.

Zanimivo je, da zdravstvena poro"ila s podeželja iz leta 1849 denimo navajajo celo

uživanje gnilega krompirja, ki so ga bili ljudje zaradi pomanjkanja primorani jesti.

Dr. Schmutz je o tem po"etju (»osservando in parecchi villaggi l'uso che fanno i

292 Na koprskem podeželju, zlasti v Pobegih, je leta 1886 kmetom hude preglavice povzro"ala škodljiva trtna uš (prim. Ter"on, 2004, 43). Tudi v Kopru so tega leta, še pred vstopom kolere, "utili vpliv slabe letine, zato je bilo tu razdeljenih nekaj ve" kot 88 forintov pomo"i 202 mestnim revežem (najve" prejemnikov, sicer precej skromne podpore, za katero so si lahko privoš"ili kve"jemu kake 3 kilograme zmesnega kruha ali liter olj"nega olja ali 4 kilograme koruzne moke, je živelo v Bošedragi, najmanj pa v Zubenagi), dodatnih 10 forintov pa so z ob"ine poslali pomo"i potrebnim na obmo"ju Lazareta (gl. Bonin, 2009, 28).

202

Contadini di patate piú o meno guaste«), ki naj bi bilo vzrok gastroenteri"nih motenj,

pa tudi kolere, poro"al iz !rnega Kala, prav župniki v vsem okraju pa so bili

pozvani, naj ljudem »na u"inkovit na"in« predstavijo škodljivost takih živil (gl. PAK

KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 193. 18. novembre 1849). Kasnejše poro"ilo sicer navaja, da

do tega, bodisi zaradi dosežene poslušnosti podeželanov bodisi zaradi usihajo"ih

zalog krompirja, ne prihaja ve" 293 (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 198. 25. novembre

1849).

Uvajanje oziroma udoma"evanje krompirja, na katerega so se ljudje za"eli vse

bolj zanašati, je dokon"no steklo že konec 18. in v za"etku 19. stoletja. Z

novouveljavljeno rastlinsko kulturo so se ljudje sicer res rešili lakote (o tem gl. npr.

Montanari, 1998, 173–184; Stabej, 1977), vendar pa je bila njihova prehrana zato

pogosto preve" enoli"na, saj je boljše hrane od krompirja, ki se ga je v za"etku

oprijela oznaka »kruh ubogih«, ve"inoma primanjkovalo. Tega so se ponekod

zavedali tudi mestni organi, ki so med kolero celo na podeželju ubožnejšim

razdeljevali meso, kruh, juho in druga živila (prim. Keber, 2006a; 2007). Mediatorji

med mestnimi in podeželskimi mentalitetami, med svetom izobraženih in 'neukih', so

sicer ve"krat tožili nad trdovratnostjo kme"kih prehranjevalnih in drugih navad, ko

so med razsajanjem bolezni skušali uveljaviti svoje u"ene medicinske predstave.

Facchinetti takole opisuje na"ine, ki naj bi se jih ljudje na slovenskem podeželju

posluževali ob nastopu bolezni: »In qualunque malattia, anche infiammatoria, gli

Slavi vogliono bever vino, ed anche spiriti. Vogliono mangiare i loro cibi usuali, e di

brodi non se ne curano. Si curano da certe malattie con semplici cibi a loro noti, e

con certe regole dietetiche loro particolari, che osservano sino allo scrupolo, per

quanto si cerchi di far loro comprendere l'irragionevolezza delle medesime.«294

293 »Al certo siffatte perturbazioni non si svolgeranno in appresso, si perchè i contadini ne sono resi guardinghi e rattenuti sia dalla voce dei Parrochi, sia da quella dei Medici, come perchè dessi, attesa la scarsa ricolta, ora mancano quasi affatto di patate«. Za prepre"itev slabih letin oziroma gnitja zalog krompirja so bili izdani tudi napotki kmetom, kakršen je Kratek in lahko razumljiv poduk, kakó krompir saditi in z njim ravnáti, de se bo prihodnji! gnjilobe obvaroval (v: PAK KP 352, t.e. 1). 294 »V kakršnikoli bolezni, tudi vnetni, ho"ejo Slovani piti vino in tudi žganja. Ho"ejo jesti obi"ajne jedi, do juh pa jim ni veliko mar. Nekatere bolezni zdravijo s preprosto, njim poznano hrano, in z lastnimi dieteti"nimi pravili, ki se jih tako striktno držijo, da "lovek dobi pomislek, koliko naj jim skuša dopovedati, da so nerazumna« (za hrvaški prevod gl. tudi Facchinetti, 2005). Kot obi"ajne bolezni na slovanskem podeželju Facchinetti navaja: febbri periodiche, polmonie acute, dissenterie, obenem pa omenja, da se kolera tu prakti"no ne pojavlja; do leta 1847, ko je nastalo to besedilo, je epidemija kolere namre" razsajala samo enkrat.

203

(L'Istria, a. II, n. 25, 10. april 1847; gl. tudi Kandler, 1975a, 23–24). Vendar pa naj bi

uradna pravila veljala za vse; ravno tako tudi prvi zdravstven zakon, ki je bil izdan le

nekaj let pred obravnavano epidemijo.

7.3 Premiki v zdravstveni zakonodaji

Zakon o ureditvi javne zdravstvene službe in državnem nadzoru zdravstva iz

leta 1870,295 ki je sicer zadeval tudi profilakti"no delovanje v širšem smislu, vklju"no

z javnohigienskimi ukrepi, je med drugim dolo"al, da je država pristojna za nadzor

nad prepre"evanjem in zatiranjem nalezljivih bolezni (Kocijan"i", 2005, 34). V

izvršilno vlogo v zdravstvenih zadevah je poverjeval politi"ne gosposke, svoje to"no

opredeljene naloge v primeru izrednih okoliš"in pa so imele vse lokalne oblasti.

Ob"inam je zakon med drugim nalagal skrb za "ist zrak, tla in vodo ter za zdrava

živila, saj so bili ti elementi razumljeni kot klju"ne sestavine nadzora za prepre"itev

nalezljivih bolezni. V primeru neposredne nevarnosti epidemij so bili ob"inski

odposlaniki dolžni pravo"asno odkriti prve primere nalezljive bolezni (mednje so

prištevali koze, škrlatinko, davico, vsakršen tifus, azijsko kolero in grižo, ošpice ter

oslovski kašelj), razglasiti pa so morali vsak primer take bolezni (to so morali storiti

seveda tudi zdravniki, ki so obenem oprezali tudi za 'sumljivimi primeri').

!e so se nalezljive bolezni, in še zlasti koze, kolera in pegasti tifus, tudi v

resnici pojavile, so bila nadaljnja dolo"ila slede"a: bolnika je bilo potrebno izolirati,

vsem prebivalcem hiše, kjer je kdo zbolel, je bilo potrebno prepre"iti nepotrebne

stike z zunanjim svetom, nepooblaš"enim pa je bil vstop v to hišo prepovedan.296 !e

so bili v hiši, ki jo je prizadela bolezen, šolajo"i se otroci, je bilo potrebno obvestiti

tudi vodstvo šole. V primeru bolnikove smrti so razkužili hišo in predmete, uni"ili pa

tiste potencialno kužne stvari, katerih vrednost je bila manjša od stroškov

295 Šlo je za prvi zdravstveni zakon na državni ravni, ki je v svojih "lenih zaobjel celotno organizacijo javne zdravstvene službe oziroma jo je na novo organiziral, na njegovi podlagi pa so bili izdani posamezni deželni zakoniki (Polenšek, 1985, 25; Keber, 2007, 177; ES, 1987–2001, vol. V, 199). Deželni zakon za mejno grofijo Istro je bil izdan leta 1874 (gl. Bollettino, 4. maj 1874). Za zdravstvene zadeve so deželnim upravnim oblastvom leta 1870 dodelili deželne zdravstvene svete, ki so nadomestili zdravstvene komisije (gl. Žontar, 1988, 94; o formiranju zdravstvenega sveta za Primorje gl. Bollettino, 12. november 1870). 296 !e stroga separacija bolnika od družine itd. ne bi bila mogo"a, je bilo bolnika potrebno odpeljati v bolnišnico.

204

dezinfekcije. Tudi med boleznijo je moralo biti poskrbljeno za zra"enje bolnikove

sobe in dezinfekcijo ekskrecij, ravno tako je bilo potrebno bolnikovo perilo, potem

ko je bilo razkuženo, prati lo"eno od ostalega.

Mrli" je moral še tri ure po smrti ležati na domu, po obisku mrliške ogledniške

službe pa je bilo potrebno pokojnika (v istih obla"ilih) položiti v krsto, ki so jo

napolnili še z žagovino, prepojeno z dezinfekcijskimi sredstvi, ter prekrili s

prepojeno krpo. Pokop so morali vršiti bodisi zelo zgodaj zjutraj ali pozno zve"er v

popolni tišini, brez pogrebnega sprevoda in samo v spremstvu duhovnika. Grobovi so

si po zakonu morali slediti v dolo"enem zaporedju, dolo"ena pa je tudi njihova

velikost, globina in medsebojna oddaljenost, poleg tega pa še vsaj deset let niso smeli

biti ponovno odprti.

Poleg sejmov in prireditev je bilo med epidemijami po zakonu prepovedano

tudi krošnjarjenje, trgovanje in izmenjava cunj, bera"enje, skratka, poostrenega

nadzora so bile deležne številne na daljših relacijah mobilne, pogosto marginalne

skupine, 'cigani', bera"i, cunjarji, potepuhi in drugi. Na drugi strani pa so bile prav

socialno ogrožene skupine žrtve epidemi"nih napadov, zato je bilo treba zanje –

zlasti v mestih – tudi ustrezno poskrbeti (kar je pomenilo poiskati jim za"asno

namestitev, "e so živeli v 'higiensko neustreznih' stanovanjih ali "e so bili zaradi

pomanjkanja denarja sploh brez stalnega bivališ"a) (gl. Waller, 1886).

Glede na nevarnost pojavljanja kolere (ki je tedaj izbruhnila v Rusiji, Perziji,

pa tudi na Poljskem in Prusiji) je tržaško Namestništvo že avgusta 1871 v okrožnici

za Primorje narekovalo, da je potrebno skrbeti za "isto"o ulic, pogosto izpraznjevati

in dezinfecirati kloake, jarke, odlagališ"a, kanale, ogledovati hiše, zlasti revnejše,

oprezati za (popravljivimi) nepravilnostmi v zdravstvenem pogledu, izvajati nadzor

nad živili in pija"ami, poiskati primerne lokacije za postavitev bolnišnic in jih

oskrbeti z vsem potrebnim (Circolare, 1871). V koprski ob"ini so se navodil skušali

držati, zato so septembra razdelili naloge in odredili pregled revnejših bivališ". Nekaj

skrbi so posvetili gnojiš"em in ne"isto"am v mestu, pri "emer so pristojnosti razdelili

med 'na"elnike' mestnih "etrti (PAK KP 7, šk. 103, a.e. 1846, n. 1846, Koper, 23.

september 1871), medtem ko je bilo administraciji kaznilnice re"eno, naj poskrbi za

redno "iš"enje in dezinfekcijo kloak ter da fekalije ne bodo prišle na javne ulice

(PAK KP 7, šk. 103, a.e. 184623, Koper, september 1871).

205

Že iz preteklih epidemij je bilo jasno, da je za prepre"itev bolezni, pa ne le

kolere, potrebno 'higienizirati' mesto in odstraniti vso ne"isto"o, ki je meš"anom

odtegovala zdravo bivanjsko okolje. Posebno pozornost je torej znova zahtevala

urbana higiena, h kateri so sodila tudi mrhoviš"a. Ta so bila mote"a že zlasti zaradi

smradu; ob"inski sklep tako pri klanju živine priporo"a, da se po vsakem zakolu po

tleh polije morsko vodo, odpadne živalske ostanke pa odpelje na odprto morje, da se

na obali, kjer je potekal zakol, ne bi zasmradili na soncu (PAK KP 7, šk. 103, a.e.

1846, 10. september 1871, Koper). V Trstu so bili v za"etku 70. let 19. stoletja glede

živalskih ostankov še strožji; sušilnice kož ter odlagališ"a roževine, kosti in

umazanih krp v mestu niso tolerirali, temve" so se lahko s soglasjem magistrata

nahajala kve"jemu izven mesta, podobno pa je izrecna prepoved veljala glede

odlaganja nesnage in fekalij iz "rnih vodnjakov (Regolamento Guardie, 1870). Vsa ta

skrbno izdelana kompozicija javnozdravstvenih pravil in napotkov za ukrepanje je

tako v zadnjih desetletjih 19. stoletja povsod po monarhiji predstavljala klju"no

smernico pri vseh zdravstvenih zadevah.

7.4 Kolera na podeželju koprskega okraja

Med preteklimi epidemijami kolere, ki so razsajale na Koprskem, niso vsi

epidemi"ni valovi dosegli tudi podeželja. Ena od epidemij, ki pa je prizadela

predvsem podeželje, je bila prav tista pozno poleti leta 1873,297 ki se ji je mesto,

kakor je mogo"e razbrati iz mrliških knjig in drugih virov, izognilo. Šlo je sicer za

manjšo lokalno epidemijo, ki se ni razširila po vsej habsburški monarhiji298 (Krebs,

1941, 6). Poleg Trsta je bila prizadeta predvsem bližnja koprska okolica oziroma

predel, imenovan Lazaret (Bertoki z okoliškimi zaselki), epidemija pa se je nato

širila tudi nekoliko globlje v zaledje.299 Temu naj bi botrovale ugodne okoliš"ine za

razvoj bolezni (revš"ina v mnogih vaseh) in, po besedah nekaterih, premalo

297 Epidemija je podeželje, zadnji", dosegla tudi leta 1886, ko so jo zabeležili zlasti v Ricmanjih, Dolini, Dragi, Zabrežcu, Boljuncu, Movražu, So"ergi, Kortah, Rožarju, Pobegih, Malem Brgudu, Sovinjaku in drugod, v ve"ji ali manjši meri prakti"no v vseh istrskih okrajih (gl. Bohata, 1888). 298 Med "asopisnimi vestmi se poro"anje o koleri tega leta nanaša le na nekatere dele monarhije, zlasti na Ogrsko in deloma na Hrvaško, pa tudi na Galicijo in Dunaj ter Italijo,... (Novice, 31, št. 32, 1873). 299 V krajih Sv. Anton, Pobegi, Kavali"i, Truške in Turki naj bi skupaj zbolelo okrog 40, umrlo pa 15 ljudi (Kramar, 1995, 108).

206

vloženega truda oblasti, da bi epidemijo pravo"asno zaustavili300 (Provincia, a. VII,

n. 18, 16. september 1873).

Že junija so s tržaškega Namestništva poro"ali o pojavu kolere v Benetkah,

Trevisu in v Venetu, zato je zdravnik Nikoli" predlagal ukrepe: železniške potnike,

ki prihajajo iz okuženih krajev, naj namestijo v za to namenjenih vagonih, po

možnosti naj bodo njihove re"i razkužene, vagoni pa dezinfecirani s klorovimi hlapi.

Potrebno pa je bilo poskrbeti tudi za dezinfekcijo ekskrementov (priporo"al je

železov vitriol, surov ogljik in karbolna kislina). To naj bi opravljali na krajih, kjer je

bil pretok ljudi ve"ji (šole, hoteli, železniške postaje, ...), vršili pa naj bi tudi

razkuževanje (z razred"eno karbolno kislino) odto"nih jarkov na ulicah in trgih.

Perilo tistih, pri katerih so sumili na okužbo, je moralo skozi dezinfekcijo, obla"ila

pa so segrevali pri 75 do 90 stopinjah ali jih zra"ili dale" od bivališ". Obenem je bilo

v Primorje prepovedano prinašanje cunj po kopnem iz kraljevine Italije (La

Provincia, a. VII, n. 14, 16. julij 1873), ki je ponovno predstavljala nevarno žariš"e

okužbe.

9. julija 1873 je centralna zdravstvena komisija na koprsko ob"ino naslovila

dopis, v katerem je predlagala nekaj nujnih ukrepov, s katerimi bi moralo biti mesto

v pripravljenosti pred nevarnostjo bližajo"e se bolezni. Ukrepi so vklju"evali

razdelitev mesta na manjše enote, ki bi jih obvladovali na"elniki "etrti, odvoz gnoja

(po možnosti iz mesta) z gnojiš", katerih 'hlapi' naj bi bili zdravju škodljivi,

izpraznjevanje kanalov in "rnih vodnjakov ter dosledno dezinfekcijo (Protocollo-VI,

1873). O"itno pa je bil za meš"ane pere" tudi problem drugih neprijetnih vonjav, saj

so izrazili željo, da se na vrtu, s katerega se je zaradi odstranjevanja plevela širil

'morda zdravju škodljiv' smrad, preneha z nadlegovanjem meš"anov301 (La

Provincia, a. VII, n. 15, 1. avgust 1873). Obenem bi bila po njihovem mnenju

potrebna izgradnja novih kanalov: pisci predlagajo predvsem rekonstrukcijo tistega v

vzhodnem delu mesta (Protocollo-I, 1873).

300 »... colera e' penetrato nell'interno della Provincia, favorito dalle condizioni miserabili in alcuni villaggi; alle quali s'aggiunge, a quanto ci scrivono, poca energia nelle autorita' onde porvi freno«. 301 »... un desiderio, il quale viene sentito da quasi tutti i cittadini, che, cioe' sia provveduto in guisa, perche' quel fetidissimo e nauseante odore, che si spande per tutta la citta' dall'orto della ex caserma di S. Gregorio, e si sviluppa da certo processo usato per ridurre l'erba africana a crena artificiale, non molesti i cittadini e pregiudichi forse la salute di tutti.«

207

Lokalna zdravstvena komisija,302 v sestavi nekaj zdravnikov in kirurgov,

direktorja bolnišnice, duhovnika ter ob"inskih predstavnikov, se je v Kopru sestala

29. julija, saj je županu Cristoforu De Belliju tržaški stanovski kolega dr. Nikoli"

sporo"il, da se je v Trstu med vojaki pojavilo že 18 primerov kolere z enim smrtnim

izidom. Dr. Zaccaria Lion je sicer nekaj dni pred tem zaradi obvestila o nenadni

smrti obiskal Ricmanje, vendar pa je tam menda našel le posameznike, ki so

»prekomerno popivali na so"ni pripeki«, ter šest bolnikov z diarejo.

Kljub temu pa je bila nevarnost epidemije že dovolj groze"a in komisija je

menila, da velja ustanoviti higienske inšpektorate (po dva za vsako "etrt), v katere bi

bili vklju"eni ljudje, vredni javnega zaupanja. Odlo"ili so še, da morajo na"elniki

"etrti dobiti natan"na in stroga navodila za nadzor zdravstvenega stanja v

posameznem mestnem predelu, pometa"i pa naj vestno vzdržujejo "isto"o trgov in

ulic (Protocollo-II, 1873).

Na"elnikom "etrti oziroma kontrad so bile v drugi polovici stoletja še posebej

zaupane javnonadzorne funkcije, s "imer so se ob"inske avtoritete odrekle povsem

centraliziranemu sistemu nadzora, ki je sedaj postajal bolj razpršen oziroma

porazdeljen. Leta 1880 denimo je bil za vsakega od 11 koprskih rionov zadolžen po

en capo-popolo z dvema asistentoma (chiavedieri – 'klju"arji'); na to "astno funkcijo

je župan (podestat) izbral tiste može, ki so pri ljudeh v "etrti uživali posebno

spoštovanje. Tudi na mestnem obrobju – v Lazaretu (!ežarji, Pobegi, Bertoki in po

potrebi še v enem od zaselkov) – so bili dolo"eni na"elniki sosesk (capi-contrada),

katerih zadolžitve so vklju"evale skrb za javno moralo, no"ni mir, javno in zasebno

"isto"o, razsvetljavo idr., obenem pa so morali beležiti tujce, ki so se nastanili v

bližini kraja. Skrbeti so morali tudi za vodnjake in cisterne ter bdeti nad

upoštevanjem prepovedi odlaganja gnoja, alg, kamnov in raznih ostankov ter paziti,

da v hišah nih"e ni imel umazanih živali, zlasti svinj, niti slame oziroma stelje. V

302 Zdravstvena komisija je bila (še vedno) konzultativni in informativni organ za zdravstvene (splošne in posebne) zadeve v zvezi z ob"ino. V zakonu iz leta 1870, ki je urejal zdravstveno organizacijo Avstro-Ogrske, je bilo navedeno, da je komisija dolžna predlagati izboljšanja, vklju"no z ukrepi glede zdravstvenih pogojev v ob"ini. Komisija je bila obvezen organ v tistih ob"inah, ki so morale imeti tudi lastne ob"inske zdravnike (torej tiste z lastnim statutom ali z ve" kot 5.000 prebivalci) (gl. Waller, 1886). Predsedoval ji je župan, sestavljena pa naj bi bila iz ob"inskih zdravnikov, uslužbenca, ki ga je dolo"il župan in ki je poznal zadeve v zvezi z zdravstveno policijo, od 4 do 8 "lanov, ki jih je izvolilo ob"insko predstavništvo med zdravstvenim osebjem ali med kompetentnimi osebami, ki so prebivale v kraju. !lanstvo v komisiji je bilo "astna in nepla"ljiva funkcija (Waller, 1886).

208

primerih epidemije so morali ti ob"inski 'zaupniki' združiti mo"i z na"elniki svoje

ob"ine (Istruzione Capi-contrada, 1880).

V za"etku avgusta so v Kopru skušali mesto zavarovati pred bližajo"o se

bolezensko nevarnostjo, zato so dolo"ili postavitev straž v predelih Bošedraga, Porta

Isolana in S. Pietro, torej v tiste mestne "etrti, ki so bile po preteklih izkušnjah prva

tar"a tega krutega sovražnika "loveškega zdravja. V mandra"ih teh "etrti so namre"

pristajale ribiške in druge barke iz Trsta; komisija se je strinjala, naj se posadke teh

bark takoj ob prihodu v Koper zglasijo na zdravstvenem uradu, da bi prestale

fumigacijo (v ta namen naj bi bili postavljeni dve postaji za prekajevanje)

(Protocollo-III, 1873), vendar je po vsej verjetnosti ostalo le pri dogovorih, saj so se

na"rtovani stroški zdeli previsoki.

Komisija je tudi odlo"ila, da je potrebno najti primerne osebe, ki bodo

opravljale funkcije bolni"arjev, grobarjev in izvajalcev dezinfekcije (»infermieri,

becchini e disinfettateri«), primerno pa se jim je zdelo tudi postaviti stalnega varuha

na pokopališ"e, angažirati tri nosa"e, ki bi v bolnišnico nosili obolele, ter v središ"u

mesta zagotoviti prostor, kjer bi se lahko zdravniki, duhovniki, nosa"i, grobarji in

drugi, ki bodo imeli opraviti z bolniki, razkužili. Ob tem niso pozabili niti na

'izredno' oskrbo; dr. Lion je namre" predlagal, naj bo v vsakem premožnejšem

domovanju, kjer bi se pojavil kak primer kolere, poskrbljeno za poseben prostor, ki

bo služil dezinfekciji, obenem pa je bilo potrebno za te domove priskrbeti tudi

dodatne bolni"arje (»infermieri a domicilio dei benestanti«) – v tem ukrepu tako

odseva o"itno socialno razlikovanje glede zdravstvene oskrbe, od katere so lahko

najve" skrbne nege odnesli seveda prav tisti z najve" denarja.303

Med ukrepi, ki jih je komisija sprejela, je bilo tudi zaprtje vseh šol, pojavil pa

se je tudi predlog, naj se cerkve – stolnico, sv. Marte in sv. Ane (enako pa tudi

cerkve na obmo"ju Lazareta) dobro prezra"uje, pono"i pa izvaja dezinfekcijo z

303 S tega vidika je zgovoren že tržaški bolnišni"ni inventar iz leta 1837, iz katerega je razvidno, da so bili v bolnišnici za kolerozne peš"ici bolj izbranih pacientov namenjeni fina posteljnina ter fine žimnice in blazine, volnena prešita pregrinjala, pa volneno podzglavje namesto slamnatega, druga"ni stoli ter celo nekaj plo"evinastih parnih posteljnih grelcev; omenjena 'oprema' je bila koli"insko z 'navadno', ki je bila namenjena ve"ji množici bolnikov nižjega stanu, v razmerju 1:20 ali celo ve" (Inventario Ospitale, 1837).

209

apnenim kloridom,304 saj so to prostori, kjer je koncentracija in preto"nost ljudi ve"ja

(Protocollo-IV, 1873).

Deželna oblast je prepovedala tudi izmenjavo cunj in starih obla"il, v "asu

epidemije pa je veljala tudi prepoved pogrebnih slovesnosti in zvonjenja zvonov,

ravno tako ni bila dovoljena prodaja novega vina. Meš"ane so obvestili o zbiranju

prostovoljnih prispevkov za nepredvidene stroške med epidemijo, ki so se kar

vztrajno nabirali. Komisija je razmišljala tudi o potrebi po porodniški babici, ki bi

bila zadolžena izklju"no za eventualne kolerozne porodnice (Protocollo-VII, 1873).

7.5 Stanje na podeželju in odzivnost (mestnih) oblasti

Na zasedanje komisije 15. avgusta je bil povabljen tudi novi "lan, zdravnik

Francesco Guglielmo, ki se je naselil v Kopru, da bi prevzel delež zdravniškega dela,

saj tega sedaj ni manjkalo. !eprav so se na prihod kolere mrzli"no pripravljali v

mestu, pa je bolezen medtem prodrla na podeželje. V Pobegih je namre" umrla Maria

Bertok (ki naj po poro"anju Andree Vogla sicer ne bi bolehala za kolero).305

Odrejeno je bilo zaprtje sobe, kjer je ležala pokojna, kraj je nato obiskala zdravstvena

komisija, naslednji dan pa tudi župan, ki je ob"inskemu predstavniku in zastopniku

Lazareta, Ignaziu Bresarju (Brezarju), naro"il, naj poskrbi za zaprtje vseh gostiln v

okolici Pobegov. Županov obisk (pa tudi nadzor žandarmerije in zdravnika) naj bi

napravil red in odpravil nepravilnosti, ki so se pojavljale pri dotedanjem delovanju

bolni"arjev in straž (Protocollo-VI, 1873).

Dr. Francesco Guglielmo je, potem ko je v Pobegih zbolelo že osem oseb, na

eni od sej tudi predlagal, naj se v kraju poiš"e ustrezen prostor, kjer bi lahko izolirali

bolnike, namesto da bi jih zdravili na domu. Epidemija v Pobegih je zanimala tudi

deželni zbor, s katerega so preko telegrama sporo"ili, da želijo biti obveš"eni o

njenem poteku. Deželno glavarstvo je obenem povsod prepovedalo sejme,306 plese,

304 Župnik Francesco Petronio je nato dodal, da zadostuje, "e se dezinfekcija v stolnici, ki je v po"itniških dneh tako ali tako manj obiskana, izvaja le med prazniki (Protocollo-VI, 1873). 305 Maria Bertok naj bi trpela za 'preprosto kolerino', ki jo je povzro"ilo "revesno vnetje, ki pa se je zapletlo ob njeni nose"nosti; vendar pa je za podobnimi simptomi (bruhanje, diareja, ...) kmalu nato umrla tudi porodniška babica (levatrice) Giovanna Pechiarich (Pe"ari"). Primera sta bila morda celo povezana, saj bi se babica lahko kolere nalezla prav od porodnice. 306 Med drugim je bil prepovedan sejem sv. Donata v Izoli.

210

šagre in druge prireditve (Protocollo-IV, 1873), kar je bilo za take primere sicer

dolo"eno tudi v zdravstvenem zakonu iz leta 1870 (gl. Waller, 1886). Komisija je 22.

avgusta med drugim zaskrbljeno ugotavljala, da so se od zadnjega sestanka spet

pojavili novi primeri kolere (Protocollo-V, 1873). V teh nujnih okoliš"inah so morali

iz koprskega sedeža ob"ine v Pobege oziroma v Sv. Anton poslati zdravnika

Guglielma, ki se je naselil v Sv. Antonu, od koder so mu bili na dosegu roke bolniki

iz zaselkov Kavali"i, Tomaži"i in Turki (kasneje pa tudi iz Gradina ter ob"ine

Dekani), obenem pa je nadaljeval z dnevnimi obiski Pobegov, dokler je bilo to

potrebno (Protocollo-VI, 1873); o zdravstvenem stanju okoliških vasi je seveda

redno poro"al tudi županu (Protocollo-V, 1873).

Med 10. avgustom in 15. septembrom je v Pobegih za kolero tako zbolelo

okrog 20 ljudi,307 pretežno kmetov. Med ohranjenimi dokumenti, ki se nanašajo na to

obmo"je, pa je ("eravno nepopoln) tudi poimenski seznam obolelih, kar je za vasi

pravzaprav precejšnja redkost, še toliko bolj, ker o bolnikih razkriva kar nekaj

podatkov (starost, stan, bivališ"e,...). Poklicna struktura koleroznih je tu po

pri"akovanjih dokaj homogena, saj prevladujejo kmetje, žal pa natan"nejših

podatkov o zemljiškem lastništvu ali najemništvu ni, zato se podoba o razslojenosti

med kmeti tu ne razkriva. 16. septembra 1873 je bil na obmo"ju Pobegov in Sv.

Antona razglašen konec epidemije, konec meseca pa so odkrili še dva osamljena

primera smrti zaradi kolere (neka ženska308 iz Trušk ter moški iz Gradina)

(Protocollo-VII, 1873).

Ob koncu leta 1873, ki ni prizanašalo z boleznimi (poleg kolere so huje

razsajale tudi koze309) in vremenskimi neprilikami, ki so botrovale slabi letini, so v

Provincii pisali, da je kolera, »skrivnostna bolezen« z »muhastim divjanjem« zaradi

odlo"nega boja zdravstvene komisije iz Trsta na sre"o terjala malo žrtev in tudi ni

razsajala v mnogih krajih. Potem ko je vzniknila v Pobegih, je – namesto da bi se po

uhojenih poteh spustila do mesta – ubrala hribovito pot do Gradina, zatem se je 307 Natan"nega podatka o številu prebivalcev Pobegov iz tega leta ni, okvirno pa lahko služi podatek, da je leta 1869 tu živelo 387 ljudi (Perselli, 1993, 59). 308 Šlo je za 50-letno Marijo Jurincich (Jurin"i"), ki je vpisana v koprski mrliški knjigi (ŠAK MK 1847–1874). 309 Tega leta naj bi v Istri za kozami zbolelo 251 ljudi (t.j. 9,5 na 10.000 prebivalcev), leto poprej, torej 1872, pa kar 481 (18,3 na 10.000 ljudi) in v Trstu celo 923 ljudi (kar je pomenilo 72,2 na 10.000 prebivalcev) (prim. Studen, 2001c, 258–259). Na Koprskem so v letu hudega razsajanja koz poskrbeli za brezpla"no množi"no cepljenje, ki ga je bilo menda deležno skoraj 3.000 ljudi (La Provincia, a. VII, n. 1, 1. januar 1873).

211

pojavila v Novigradu (Cittanova), tu pa se je njena pot tudi kon"ala310 (Provincia, a.

VII, n. 24, 16. december 1873).

Mestne oblasti so se vsekakor zavedale, da je nadzor nad epidemijo na

podeželju ("eprav je morda prihajal z nekoliko zamude)311 velikega pomena;

nenazadnje je bil koprski okraj sestavljen iz velikega dela ruralnega zaledja, ki je bilo

v njegovi domeni tako z vidika upravljanja kot tudi glede zdravstvenih zadev. Da je

koprski okraj vklju"eval velik delež podeželskih naselij, dokazujejo podatki s konca

stoletja o številu vasi po okrajih dežele Istre. Okraj Koper sta namre" sestavljali le

dve mesti in kar 97 (leta 1880) oziroma 116 (1890) vasi oziroma sel (gl. Rutar, 1897,

58). Že omenjeni kritik istrskega zdravstvenega sistema C. Apollonio je, sicer še tik

pred iztekom 19. stoletja, pisal o neu"inkovitosti zdravniške oskrbe zlasti na

podeželju, kjer se je epidemi"na okužba navadno razširila, še preden so okrajni

zdravniki dobili pooblastilo za urgiranje in preden so se v okuženem kraju sploh

uspeli pojaviti (Apollonio, 1896, 12). Zdravnike so namre", kakor je že bilo

nakazano, v "asu epidemije po potrebi namestili na podeželju, kjer so za"asno tudi

stanovali, obenem pa so morali biti mobilni za dnevne obiske obolelih v obi"ajno

razpršenih in težko dostopnih okoliških vaseh.

Težavnost, povezana z zdravniško oskrbo na podeželju, je bila vseskozi

prisotna in na potrebo po zdravniški prisotnosti na ruralnih obmo"jih se je velikokrat

opozarjalo. Dopis na to temo je denimo že leta 1849, ob tretji epidemiji kolere,

politi"nim oblastem poslal koprski okrajni zdravnik Manzoni, ki je zato, da »ubogi

podeželan ne bi ostal prikrajšan za takojšnjo tolažbo in zdravniška sredstva proti tako

grozljivi bolezni«, zahteval dva dodatna zdravnika (PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n.

141. 1. oktober 1849).

7.6 Vloga duhovnikov znotraj vaških skupnosti v "asu kolere

Prav gotovo pa ni bila edina težava v tem, da zdravniki na podeželju – razen

za"asno, ob resnem pojavu epidemij – niso bili na razpolago, temve" še veliko bolj v

310 »... un giorno scoppio' alla villa dei Pobbeghi, e da quel centro anziche' scendere per la via naturale dei continui rapporti personali con Capodistria, prese la via dei monti, e si fermo' a Gradigna. Quindi scoppio' a Cittanova, e basta«. 311 O tej problematiki, s katero se je soo"ala tudi Kranjska, gl. tudi Keber, 2007; Keber, 2006a.

212

sami podeželski mentaliteti, mo"no oprti na religioznost, ter v nepopustljivosti

podeželanov, kadar je šlo za spreminjanje njihovih že davno ustaljenih navad in

trdno zakoreninjenih vsakdanjih praks. Vendar pa je že bežen opazovalec katerekoli

istrske vaške skupnosti v 19. stoletju lahko hitro opazil, da podeželani mestnih

avtoritet, ki so v njihovem svetu delovale oddaljeno, niso preve" upoštevali;

nasprotno, zelo so se zanašali na lokalne župnike kot vaške avtoritete in predstavnike

(svetne) oblasti. Tudi M. Verginella za Dolino pri Trstu, ki je upravno sodila v

koprski okraj, ugotavlja, da je »duhovnikova naloga dale" presegala okvire dušnega

pastirstva, ko je kler poro"al o zdravstvenem stanju župljanov, to pa nam potrjuje

tudi, da je kler odigral središ"no oblastveno vlogo v kme"ki skupnosti« (Verginella,

1990, 26).312

!asopisni nasvet iz leta 1873 pri vsakem sumu na kolero veleva: »Ako

mogo"e, se naj pokli"e zdravnik.« Vendar pa prispevek v isti sapi dodaja, da je tudi

ta velikokrat precej nemo"en in zanesljivega ozdravljenja od njega ni mogo"e vedno

pri"akovati: »!e se temu [zdravniku, op. U.Ž.] ne posre"i hitrice in strašnega

bljuvanja (prekmetanja) ustaviti, potem je ve"jidel vse zastonj« (Slovenski gospodar,

l. 7, št. 32, 7. avgust 1873), zato bolniku ostane le še, da se pokesa in poslovi od

življenja. Zlasti v urbani življenjski slog je pod vplivom medikalizacije smrti že

prodrla nova, sekularizirana miselnost o koncu "lovekovega življenja in možnostih

delnega vplivanja nanj. »Medicinska znanost, ki je odvzela cerkvi nekajstoletni

monopol nad "lovekom, njegovim telesom in njegovo smrtjo, je bistveno pripomogla

h koreniti spremembi pojmovanja življenja in ob"utja smrti. Zdravnikov prihod na

podeželje je spremenil tradicionalno prepri"anje o neizbežnosti smrti, ki jo dolo"a

narava.« (Verginella, 1996, 44).

Na tradicionalnem (slovanskem) podeželju pa so se s smrtjo soo"ali nekoliko

druga"e, saj je bila ta razumljena kot neizogibna posledica božje volje in jo je bilo

kot táko tudi potrebno sprejeti:313 »Takoj ko kdo od Slovanov hudo zboli, takoj

pošlje po duhovnika. Z najve"jo vdanostjo sprejme Presvete zakramente in z veliko

312 Ponekod so duhovniki celo pomagali z razdeljevanjem denarja in hrane (kruha, tudi juhe), kakor za Kranjsko ugotavlja Kebrova (Keber, 2005, 16). 313 V tem razmišljanju je bilo seveda vklju"eno tudi (za podeželje zna"ilno) doživljanje smrti kot neizbežne usode, ki pa se je za"elo spreminjati ob koncu 19. stoletja, ko so se ljudje postopoma za"eli zatekati k medicini in pomo" iskali v bolnišnicah, s "imer so se sicer ob umiranju odrekli tradicionalnemu poslavljanju od družine in vasi (Verginella, 1990, 28).

213

mero resignacije, ki jo premore vsak "lovek, celo najpobožnejši [...] Iz njegovih ust

pridejo takele besede: !e je Bogu vše", da umrjem, naj se zgodi njegova volja. Greh

je nasprotovati Gospodovi volji,«314 se glasi nazorna Facchinettijeva ponazoritev

(L'Istria, a. II, n. 25, 10. april 1847; gl. tudi Kandler, 1975a, 23).

Zaradi pobožnosti in nekakšnega fatalizma podeželanov je duhovnik le-tem,

kakor ugotavlja svetvin"enatski župnik, namre" pomenil skorajda nezmotljivega

predstavnika višjih instanc, ki so mu z veseljem prisluhnili ali ga prosili za nasvet.315

Predstavljal je posrednika med zemeljskim življenjem in sveto sfero, obenem pa je

bil tudi najpomembnejši predstavnik zunanjih upravnih, politi"nih in cerkvenih

oblasti (Verginella, 1990, 29).

»Kler ima na podeželju zares veliko moralne mo"i« (Relazione Milano, 1855),

so tudi drugod ugotavljale posvetne oblasti in to njihovo mesto v vaški skupnosti

pogosto tudi spretno uporabile. Na duhovnike so se zanašale kot na posrednike v

primeru epidemij, bodisi za to, da so jih obveš"ali o pojavljanju316 in napredovanju

bolezni bodisi da so oblastni in zdravstveni organi preko njih ljudem na podeželju

sporo"ali, kako morajo v primeru epidemije ravnati. Duhovniki so ljudi pogosto tudi

samoiniciativno skušali osveš"ati o pomenu higiene, uživanja zdrave hrane ter

izolacije bolnikov. Po uradnem poro"anju so se poleg zdravnikov in ranocelnikov

pogosto izkazali s 'pobožnim in "lovekoljubnim pogumom' (gl. npr. Protocollo

Scoglimento, 1849).

Zato tudi ni naklju"je, da se skupek navodil, imenovan Pravilnik o proceduri,

ki ga morajo v primeru epidemij nasploh, še zlasti pri epidemi!ni koleri, upoštevati

okrožni glavarji, gospodarji, lokalne avtoritete, župniki, okrožni, okrajni in pomožni

zdravniki, kakor tudi kirurgi, ki so ga na Dunaju izdali avgusta 1848, neposredno

obra"a tudi na ekleziaste. Ta pravilnik je namre" med drugim tudi kleru narekoval

skrb za informiranje ob morebitnem pojavu bolezenskih znakov, ki bi koli"kaj 314 »Appena uno degli Slavi si ammala gravemente, ei spedisce tosto a chiamare il suo curato. Riceve con divozione somma li Santissimi Sacramenti, e con tanta rassegnazione da edificare ogni uomo, anche il più pio. [...] Dalla sua bocca non sortono che queste simili parole: 'Se a Dio piace, che io muoia, sia fatta la sua volontà. È peccato l'opporsi contro la volontà del Signore' ...« 315 M. Verginella se v svojem prispevku o Dolini dotakne tudi duhovš"ine, ki je v ta kraj prihajala zlasti s Kranjskega, in po njenih besedah ni skrbela le za opismenjevanje župljanov, temve" je bila pravi uravnavalec vaškega družbenega življenja in obenem tudi glavni pobudnik narodnega prebujanja (Verginella, 1990, 3). 316 Tako denimo zdravstveno poro"ilo iz "asa epidemije leta 1849 navaja, da je bil ranocelnik Vogel poslan v Kubed prav zato, ker je oblasti o pojavu kolere obvestil lokalni župnik (gl. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 168. Rapporto dal 13 al 20 ottobre 1849).

214

spominjali na kolero,317 obenem pa je duhovnike poverjeval za korektno razdelitev

zdravil med reveže (tem so namre" izdajali posebna potrdila, da so do njih

upravi"eni). Zaradi svojega vpliva pri ljudeh (in poznavanja lokalnih razmer) pa so

morali kleriki pogosto tudi spremljati zdravnike pri obiskih na domovih

(Regolamento Procedura, 1848, "l. 3 in 30).318

Na koprskem podeželju so se v boju proti koleri s svojim trudom izkazali na

primer ostareli župnik v Šmarjah Andrej Ul"nik, v Truškah župnik Leopold !uk,

župnik v Kubedu Ivan Sko"ir in drugi (Kramar, 1995, 108). Podobno se je med

zadnjo epidemijo kolere, leta 1886, dejavno udejstvoval duhovnik v Ricmanjih Ivan

Švet, ki je bil »dober pastir tolaže" na koleri bolne dobil je sam smrt od te grozne

bolezni« (napis na njegovem nagrobniku; v: Verginella, 1996, 103; prim. tudi

Edinost, 11. avgust 1886, št. 64). Tudi škedenjskemu kaplanu Tomažu Malalanu so

pripisovali podobne zasluge, saj naj bi celo uspešno zdravil bolnike (gl. PSBL, 1983,

341). Celo škof Matevž Ravnikar se je menda »skazal pravega "lovekoljuba, ko je

morila leta 1837 strašna kuga v Trstu,« precej pa naj bi pripomogel tudi k izgradnji

velike mestne bolnišnice (Edinost, 1. september 1895, l. XX, št. 105).

Da ta vloga klera ni bila istrska specifika, pa dokazuje poro"ilo milanske

zdravstvene komisije iz "asa hude epidemije kolere leta 1855, ki je prav tako

opisovala pomembno vlogo duhovnikov in njihovo delovanje v "asu kolere: »Naši

duhovniki so se sicer omejevali na duhovniško asistenco koleroznim, vendar pa so

bili skoraj povsod, zlasti župniki, bodisi "lani ob"inskih zdravstvenih komisij ali so

pri njih opazno sodelovali z delom ali nasveti, pri "emer so skušali razpoznavati ter

premagovati usodne predsodke in vraže med ljustvom, katerega so ga skušali prisiliti

k poslušnosti, mirnosti in upoštevanju ukrepov za upravljanje z javnim zdravjem. In

ni bilo malo ob"in, v katerih so župniki dajali tudi zgled s prispevanjem denarja za

pokritje potrebnih izdatkov med nepri"akovano nesre"o.«319 (Relazione Milano,

317 »Per ottenere il piú sollecito avviso dello sviluppo di quest'epidemia in una localitá, sono obbligati tutti gli abitanti, sacerdoti e capi locali d'informar sull'istante il prossimo medico e la superioritá tostoché vi si avverassero due o tre casi di malattia con vomito e diarrea aquosa con alterazione della faccia, con freddo intenso alle estremitá tinte di un color ceruleo o livido e con gli arti inferiori assai dolenti e tormentati da spastiche contrazioni.« 318 Pravilnik tudi svetuje, naj se zdravnikom pri obiskovanju bolnikov pridružijo duhovniki, saj imajo ti pri prebivalcih velik vpliv in lahko dosežejo poslušnost pri uporabi zdravil. 319 »I nostri sacerdoti non si limitarono all'assistenza ecclesiastica dei cholerosi, ma quasi dovunque essi, e specialmente i parochi, o entravano a formar parte delle commissioni sanitarie communali, o le coadjuvavano potentemente coll'opera e col consiglio, cercando di combattere e distinguere i fatali

215

1855). Po druge primere pa tudi ni treba prav dale"; o zelo podobni vlogi cerkvenih

predstavnikov med kolero na Kranjskem piše denimo tudi K. Keber (Keber, 2007,

142–143).

Ta vloga ekleziasti"nih posrednikov med lokalnimi oblastmi in podeželsko

skupnostjo je torej prihajala do izraza tudi ob izbruhih kolere, saj so bili prav

duhovniki tisti, ki so v veliki meri prevzemali nase skrb za obolele, dolžnost

obveš"anja oblasti o poteku epidemije ipd. To njihovo vlogo so hvaležno sprejele

tudi oblasti in jo s pridom izkoriš"ale tudi za posredovanje znanja, nadzorovanje in

»discipliniranje« vaškega, navadno »neposlušnega« in za preventivne ukrepe

nedojemljivega prebivalstva, na katerega pa so mesta zlasti v "asu kriz gledala tudi s

kan"kom so"utja in usmiljenja. Obenem je kler predstavljal posrednika med mestom

in podeželjem, med uradno (znanstveno) in ljudsko medicinsko oskrbo, med

»razumnostjo« in religioznostjo. Duhovniki pa so lahko igrali tudi vlogo blažilca

napetosti, do katerih bi lahko prihajalo zaradi poseganja urbane mentalitete v vaško

vsakdanjost, ki jo je zmotil strogi nadzor lokalnih oblasti. Zanimiv primer

posredovanja duhovne instance, ki je v Rojanu pri Trstu razrešila nastalo konfliktno

situacijo, je zajet v prigodi o nezaupljivem o"etu, ki ni želel spustiti zdravnika in

komisije k svojemu otroku. »Ali mej tem se je bilo zbralo ve" sto okoli"anov pred

hišo, ter so hoteli komisijo sé silo izgnati iz Rojana. Še le, ko sta prišla ".g. župnik

Thaler in g. kaplan Miklav"i", posre"ilo se je ljudstvo pomiriti. Pri vsem tem je

komisija v strahu urno pete odnesla,« je prigodo opisala "asopisna novica (Edinost,

28. julij 1886, št. 60).

Prav gotovo je bila ena težjih nalog župnikov spremeniti zakoreninjene navade

podeželanov ter jih odvrniti od »vraževerja« in na"el ljudske medicine, h kateri so se

zatekali. To je vsakokrat, ko je bilo govora o podeželju in kmetih (kakor je bilo že

nekajkrat nakazano), predstavljalo obvezno retori"no sestavino vsakovrstnega

poro"anja o koleri. V Kopru naj bi denimo, kakor je poro"al tržaški tisk, še med

zadnjo epidemijo kolere aretirali moškega, ki je na tamkajšnjem pokopališ"u »iz

grobov izkopaval truplica otrok ter jim odrezaval prstece, katere je potem prodajal

babjevercem, "eš da taki prsti od mrtvecev pomagajo v mnogih slu"ajih,« s "imer naj

pregiudizj nelle classi vulgari, e di persuaderle all'obedienza, alla tranquilità, all'osservanza delle discipline tendenti a tutelare la publica salute. E in non pochi communi i parochi diedero l'esempio di concorre col loro peculio alle spese necessarie dal sopragiunto disastro«.

216

bi tudi dobro služil. Trža"ani so na take vesti iz Istre, pa "e so bile resni"ne ali ne,

gledali zviška kot na dejanja 'primitivnega barbarstva', ki so ga sami že davno

prerasli: »V Kopru pravijo, da so civilizirani. Mi pa pravimo, da so vsa isterska

mesta vsaj za 100 let nazaj, in da so naši rovtarji pravi »dohtarji« v primeri s

koparskim, piranskem, rovinjskem ljudstvom« (Edinost, 7. avgust 1886, št. 63).

V podobnem tonu zveni tudi dopis s tržaškega podeželja, ki vsebuje tudi poziv

predstavnikom omike, duhovš"ini, županom ter u"iteljem, naj pou"ujejo ljudstvo, da

bo napredovalo v vseh pogledih. Iz njega veje 'razsvetljena meš"anska' miselnost, ki

je iz urbanega okolja deloma že prodrla tudi na podeželje in v kateri še vedno (saj so

o tem tarnali že v prvi polovici stoletja) odseva rahlo negativna nastrojenost proti

'neukemu' podeželskemu življu:

»Ako pri nas [v Bregu, op. U.Ž.] zboli kak "lovek, kaj mislite, da Vam gredó

po zdravnika? Kaj še! K babam v Trst, ali kam drugam gredó z lasmi ali vodo

bolnika in le"ijo potem bolnike z razli"nimi uže znanimi sredstvi. – Ta okraj je sploh

od nekdaj zaostal, ker je bil zapuš"en; šole so se še le za"ele, gosposko se za nas ne

brigajo druga"e, nego kadar je treba pla"evati davke, vsled "esar mi eksekutorja

najbolj poznamo. [...] Potrebovali bi prav silno zdravnika, za katerega smo se uže

potezali in se nam je dajala dobra nada, da ga dobimo, a ta nada je zopet splavala po

vodi. Nadejamo se pa, da naš vrhovni župan, g. Lampe zopet oživi to opravi"eno

nado in da bode delal na to, da dobimo zdravnika, ki bo morda tudi kaj pomagal v

odpravo vraž.« (Edinost, VIII, št. 44, 2. julij 1883; gl. tudi Verginella, 1996, 45).

Med urbanimi prostori in podeželskim zaledjem, kakor tudi med visoko

gospodarsko razvitimi in manjšimi mesti z izrazitejšim agrarnim zna"ajem, je tako

zeval predvsem miselni prepad, katerega so ves "as skušali premostiti z idejo

poenotenega napredka, ki pa seveda ni mogla uspevati, kot je bilo zamišljeno.

Podeželske zgodbe o koleri pa se tu ne kon"ajo, kajti sledi jim še ena epizoda, zadnja

velika epidemija kolere trinajst let kasneje.

217

8. ZADNJI UDAREC: LETO 1886

»Bližje in bližje pomika se Primorskemu, posebno Trstu, bleda azijatska morilka kolera« (Novice, XLIV, 25, 23. junij 1886)

Peta in v 19. stoletju zadnja pandemija kolere se je "asovno raztezala vse od

leta 1881 do 1896, sprva pa je bila omejena na mediteranske obale Afrike in Evrope,

"eprav se je kasneje mo"no razširila tudi v Rusijo in Nem"ijo, kjer je leta 1892

opazno zaznamovala tudi hamburško zgodovino (o tej epidemiji gl. zlasti Evans,

2005). !eprav je bil njen prihod v New York prepre"en, pa se je pojavila tudi

ponekod v Latinski Ameriki in na Kitajskem ter Japonskem (Kiple, 1994, 647; prim.

Speziale, 2002, 41–43). Avstro-Ogrsko je najvidneje obiskala leta 1886, ko se ji niso

izmuznile niti Kranjska, Dalmacija in Goriška, pa tudi Ogrska in Hrvaška ne (gl.

Krebs, 1941, 7; prim. Keber, 2007, 164–165), še manj pa Avstrijsko primorje s

Trstom na "elu, ki je bilo eno njenih prvih žariš" in najbolj prizadetih obmo"ij.

Okužba se je verjetno širila tako iz Trsta kot z Reke (proti Voloski in Pazinu, primeri

bolezni pa so se pojavili tudi v okrajih Rovinj, Pulj in Pore"), vendar je z razdaljo

nekako izzvenela, zato izven Istre (tu je bilo skupno okuženih okoli 700 ljudi) ni

puš"ala hujših posledic (gl. Bohata, 1888; prim. Keber, 2007, 165).

8.1 Stanje v Izoli in Kopru

12. avgusta 1886, ko je bila epidemija v Trstu že v polnem razmahu, saj je tam

zbolelo že okoli 300 ljudi (gl. De Giaxa, Lustig, 1887, 51), sta se v tržaški kavarni

Specchi sestala koprski in piranski podestat, ki sta razpravljala o nevarnosti širjenja

kolere iz novega žariš"a okužbe, bližnje Izole. Ta je bila namre" 'nevarna' zato, ker je

imela stalne stike z ob"inami Koper, Buje, Umag in Piran. Iz ohranjenega

telegramskega sporo"ila, poslanega iz Izole, je namre" razvidno, da se je tedaj

pojavilo že sedem primerov kolere, dva celo s smrtnim izidom, zdravnik pa je poleg

tega obiskal že kakih 30 ljudi s simptomi, ki bi prav tako utegnili kazati na kolero

218

(PAK KP 7, akti 1886, šk. 216, a.e. 2000/XIV). O zaskrbljujo"em stanju v malem

obmorskem mestecu, polnem nesnage,320 z vraževernimi prebivalci in nezadovoljivo

zdravstveno oskrbo, ki je po zadnjem popisu štelo 4.448 prebivalcev (Bohata, 1888),

se je kmalu razpisal tudi tisk. Poro"ali so tudi o tem, da se je v Izoli mudil prof.

Lodovico Brunetti iz Rovinja, ki je kaj hitro opazil, da je izolska fontana321 polna

mikrobov (Provincia, a. XX, n. 17, 1. september 1886).

Brunetti je zaradi okužene vode nemudoma predlagal ukrepanje, in sicer, naj se

bodisi vodo iz izolskega vodnjaka pred zaužitjem prevre bodisi naj se priskrbi drugo

vodo, na primer tisto iz nabrežinskega vodovoda, ki je napajal Trst. O"itno je

profesor na izolske meš"ane naredil izredno mo"an vtis, saj so mu tako reko" 'jedli z

roke': »Rileviamo questo fatto, raro ad avverarsi,« poro"ajo v koprskem "asniku La

Provincia o dogajanju v Izoli, »di un uomo, quale il prof. Brunetti, il cui nome non

poteva esser noto ad una popolazione di una povera cittadella composta in massima

parte di agricoltori, che in pochi minuti ascolta, applaude e ciecamente obbedisce al

prof. Brunetti«.322 Profesor se je, ponosen na svoj bleš"e" uspeh, takoj podal v

Trst,323 kjer je s podporo Namestništva izprosil dobavo dnevno 4.800 litrov

nabrežinske vode, ki je bila okuženemu mestu na razpolago že naslednji dan. Kmalu

nato je v Trstu pobaral za podvojitev koli"ine vode, za katero so enoglasno zaprosili

Izolani (La Provincia, a. XX, n. 17, 1. september 1886).

Malo manj pa so bili nad samozavestnim gostom navdušeni predstavniki

lokalnih oblasti, saj so verjetno sprevideli, da se v profesorju skriva kan"ek

prevaranta. Ko so ga prosili, naj opravi mikroskopsko analizo pitne vode, da bi se vsi

prepri"ali, ali so v njej res zloglasni veji"asti bacili (ki so jih sedaj že poznali), se je

Brunetti izgovarjal, da je postopek zelo dolgotrajen. Kasneje je vendarle privolil, da

vodo 'pregleda', kar pa je storil tako, da je – seveda ob gru"i radovednih gledalcev –

320 A. Bohata o Izoli piše: »Die hygienischen Verhältnisse dieses reizend gelegenen Ortes sind dagegen sehr missliche. Die Bevölkerung, grösstentheils eine ländliche, wirthschaftet, soweit es nicht die Feldarbeiten erheischen, in ihrer Behausung. Gleichwie in so manchen andern ausser dem Hause in der Mast des Borstenviehes in offenen primitiv konstruirten Ställen.« (Bohata, 1888, 46). 321 Vodnjak, ki je stal zunaj mestnega obzidja na poti, ki je vodila proti Piranu, so uporabljali vsi mestni prebivalci, tako za pitje in kuhanje, kot tudi pri pranju in pridelovanju vina (gl. L'Istria, 16. oktober 1847, a. II, n. 63–64). 322 »Poudarjamo to dejstvo, saj se le redko dogodi, kakor se je v tem primeru, ko je prof. Brunetti, "igar ime ni moglo biti znano prebivalstvu tega revnega mesteca, ki ga v glavnem sestavljajo poljedelci, ki pa ga je že po nekaj minutah poslušalo, mu ploskalo in ga slepo ubogalo«. 323 Tudi v Trstu naj bi na njegovo pobudo – in na nezadovoljstvo mnogih meš"anov – zaprli številne vodnjake (L'Alabarda Triestina, 4. avgust 1886).

219

iz izolske fontane zajel kozarec vode in si ga ogledal proti svetlobi, ob "emer je

menda izjavil: »Bellissima ma infame, essa e' piena di microbi«.324 Ljudje so o"itno

nasedli njegovi 'u"enosti', saj je izvedel tudi predavanje, na katerem je pokazal, kako

kolerozni bacil izgleda. Njegova teza je bila, da je za kolero kriva izklju"no voda,

skeptiki pa so menili, da ta ni pravi (oziroma edini) vzrok za tako množi"no

obolenje, saj so le-tega pripisovali tudi med"loveškim stikom (AST, Luogotenenza

(AG), b. 520, Koper, 5. september 1886). Navsezadnje so imeli oboji po svoje prav.

Dolo"eno pozornost je pitni vodi posve"al tudi zakon iz leta 1870, kjer je bilo

zapisano: »Teko"e vode bo potrebno, kolikor mogo"e ohranjati "iste, ob"asno pa se

bo poskrbelo za "iš"enje – zlasti javnih – vodnjakov: nasploh se bo priskrbelo dobro

pitno in uporabno vodo«325 (v: Waller, 1886). Tudi nekaj ra"unov, izdanih s strani

izolske ob"ine, kaže na to, da so tam ve"krat poskrbeli za '"iš"enje' glavnega

mestnega vodnjaka; 9 forintov in 24 soldov je 25. julija 1873 denimo za to opravilo

prejel Giovanni Stolfa (PAK KP 5, šk. 14, 1873, G.A. 107), nekaj dni pred tem pa je

bilo (prav tako za "iš"enje javnega vodnjaka) odmerjenih 14,60 forintov, v ta znesek

pa je bilo všteto pla"ilo za 12 mož, ki so izvlekli vodo, dve zajema"i za planje vode

ter stroški za njihovo malico; žganje, kruh in vino (PAK KP 5, šk. 14, 1873, G.A.

105).

Koprska okrajna oblast je zaradi spornega vodnjaka sicer zapovedala, naj pri

njem postavijo straže, ki prebivalcem ne bodo dovolile zajemati vode z njihovimi

'pripomo"ki', temve" bodo to storile s svojimi, da bi tako prepre"ile okuženje vode.

Ker pa se epidemija kljub temu, razumljivo, ni ustavila, so glavni vodni vir zaprli in

ljudje so se bili prisiljeni posluževati vode iz pomožnega vodnjaka (Osservatore

Triestino, 20. september 1886).

Izbruh kolere v Izoli je bil tudi motiv za sklic izrednega zasedanja ob"inskih

predstavnikov 6. septembra 1886, ki mu je predsedoval podestat Bortolo Fanganel.

Vzrok za zasedanje je seveda ti"al v »usmiljenja vrednem stanju ob"ine, zlasti pa

ob"inske blagajne,« ki je bila iz"rpana zaradi velikanskih izdatkov, povezanih z

vdorom pogubne kolere, za katere tudi ni bilo mogo"e predvideti, kdaj jih bo konec.

324 »Zelo lepa, vendar slaba – polna je mikrobov«. 325 »Acque correnti si conserveranno nette quanto e' possibile e si avra' cura, che di tempo in tempo, vengano nettati i pozzi specialmente pubblici: in generale si provvedera' una buona acqua potabile e d'uso«.

220

Zaradi teh neugodnih razmer so sklenili, da bodo zaprosili za 1.000 forintov iz

deželne blagajne za trenutne potrebe itd. V dopisu, ki so ga namenili deželnim

oblastem, so ob"inski predstavniki potožili, da je morala ob"ina na pomo" prisko"iti

številnim prizadetim, v pomanjkanju žive"im družinam. Ta vsota naj bi sicer

zadostovala le za bolni"arje, straže in drugo osebje, vendar pa bodo stroški

vklju"evali še vse kaj drugega ter seveda tudi kopico nepredvidljivih izdatkov, zato

je ob"ina s to utemeljitvijo zahtevo pove"ala na 2.000 f. (PAK KP 5, šk. 22, 1886,

Protocollo di seduta, n. 1359). Naposled jim je bilo iz deželnega fonda namenjenih le

700 f., druge deleže finan"ne pomo"i, ki so se stekli v ob"insko blagajno, pa so

prispevali vlada (100 f.), Domenico Fanganel (200 f.), koprski okrajni glavar vitez

Bosizio (25 f.), Ciotto – podestat na Reki (20 f.) in g. Monfalcone (10 f.) (PAK KP 5,

šk. 22, 1886; prim. Osservatore Triestino, 20. september 1886).

V mestu pa je bilo poleg nujnosti finan"ne injekcije "utiti tudi potrebo po

zdravniški okrepitvi; da je (poleg dr. Tamara) potreben še en zdravnik, je bilo nekaj,

»kar je zahtevalo vse prebivalstvo«. Na seji je bilo re"eno, da bi moral imeti novi

zdravnik letno pla"o v višini vsaj 800 f.,326 kar je povzro"ilo burno razpravo. Je pa

najbrž ta finan"ni zalogaj privabil marsikaterega kandidata za razpisano mesto, od

katerih pa se ni mogel vsak uspešno kosati z dano mu nalogo. O »posebni sorti«

novih izolskih zdravnikov je pisala tudi Alabarda triestina. Imena zdravnika, ki ga je

v Izolo poslala vlada, "asnik ni hotel izdati, je pa namignil, da gre za ime, sestavljeno

iz sedmih ali osmih zlogov in “un nome ... che rompe la lingua” (iz drugih virov – gl.

Osservatore Triestino, 20. septembra 1886 – je mogo"e izvedeti, da je bil to dr.

Steinschneider). Izolani naj novega zdravnika tudi ne bi najbolj prijazno sprejeli,

poleg tega pa se je tudi sam o"itno nekoliko prestrašil; “napaden od nekaj bruhanja in

diareje je dobro premislil, kako bo veliko zaslužil in nato poiskal ugodnejše kraje”.

Nato naj bi Izola dobila drugega zdravnika, dr. Wolfa, kakor poro"a Alabarda, ki k

temu z merico sarkazma doda, da “bo ‘volk’ menda znal vlivati strah jagnjetom...”

(L’Alabarda triestina, 21. avgust 1886).

Skladno z navodili ministrstva za notranje zadeve so v Izoli skrbeli za izolacijo

obolelih, nadzor nad njihovimi svojci, dezinfekcije vseh sumljivih predmetov,

326 Po zakonu za mejno grofijo Istro iz leta 1874 pla"a ob"inskega zdravnika sicer ni smela biti nižja od 500 forintov (Legge 19 Marzo 1874, n. 8 Boll. prov., risguardante l'organizzazione del servizio sanitario; v: Waller, 1886).

221

pogrebe pa so izvrševali brez obi"ajnih procedur, vendar pa to ni moglo ustaviti

razsajanja epidemije (Osservatore Triestino, 20. september 1886). Zaradi kolere je v

mestu tega leta zbolelo 4,8% ljudi, od 216 obolelih pa sta umrla 102 "loveka

(Bohata, 1888), kar pomeni, da je bila letaliteta ve" kot 47-odstotna. Na podlagi

analize podatkov iz mati"nih knjig, v katerih je vpisanih sicer le 95 smrti za kolero,

je mogo"e izra"unati, da so med umrlimi s 60% prevladovali poljedelci, 29% umrlih

za kolero pa je bilo ribi"ev (podobno je bilo že leta 1855, ko je bilo kmetov (168) in

posestnikov (4) kar 67%, ribi"ev in pomorš"akov 21% ter manualnih delavcev 4 in

obrtnikov 3%). Žal natan"nih podatkov o stanovski sestavi izolske populacije leta

1886 ni, vendar je struktura umrlih povsem primerljiva tudi s koprsko in piransko,327

iz nje pa gre sklepati, da so bila razmerja med stanovi (poklici) tudi v celotni mestni

populaciji podobna.

Posebej zgovorno je pismo izolskega podestata Fanganela, ki ga je 7. oktobra

1886 kot zahvalo Kopr"anom za pomo" med epidemijo naslovil na koprskega kolega

Giorgia Cobola. Pismo, napisano z izbranimi besedami in v nekoliko poeti"nem

jeziku, je polno hvaležnosti za »dobrohotno soudeležbo« koprskih oblasti, pri kateri

»ni bilo "utiti niti enega samega dejanja, ki bi nakazovalo na boje" umik, niti

sumljivega ali prezirljivega pogledovanja, še manj pa žaljivih besed in groženj«.

Nasprotno, Koper naj bi bil »vselej umirjen, prijazen, vselej željan novic o poteku

bolezni, vselej navdan s pomilovanjem in spodbudami«; skratka, izkazal se je s

»strpnostjo«, »"loveškostjo«, »usmiljeno naklonjenostjo« in »bratskim so"utjem«

(PAK KP 7, akti 1886, šk. 216, a.e. 2607/XIV).

Kopr"ani so se, kot kaže, na epidemijo za"eli pripravljati že ob koncu leta

1885,328 saj je bolezen grozila s tržaške strani, zato je predsedstvo ob"inske seje že

tedaj navedlo pripravo higiensko-sanitarnih ukrepov in izpostavilo morebitno

potrebo po kontumacijski stavbi, kjer bi izolirali prve bolnike (La Provincia, a. XX,

n. 2, 16. januar 1886). !eprav so takrat, ko je kolera leta 1886 že z vso mo"jo

razsajala po Primorju, pisali, da »vsak se "udi in hvali Boga, da jih ni bilo ve"

327 V Kopru je bilo leta 1855 med umrlimi za kolero 54% kmetov, 18% obrtnikov ter 2% trgovcev in 13% ribi"ev in pomorš"akov, v Piranu leta 1849 pa so bile žrtve kolere glede na poklic razporejene: 54% – kmetje (med njimi le 1 posestnik), 15% – ribi"i in pomorš"aki ter 10% – manualni delavci. 328 Okrožno glavarstvo je sicer na prete"o nevarnost opozarjalo tudi ob pojavljanju kolere leta 1883 v Egiptu in pozivalo ob"ino, naj bo v pripravljenosti, sestala pa se je tudi zdravstvena komisija (PAK KP 7, akti, t.e. 200, a.e. 1821, n. 5288 ter a.e. 1857, n. 4).

222

[primerov kolere v Kopru, op. U.Ž.] pri vsekdanjem ob"evanju z Izolo in s Trstom,

kakor tudi z vsemi omenjeni kraji [Ricmanje, So"erga, Buzeš"ina, Loš"ina, Milje,

Dolina, Boljunec, rižanska dolina]« (Edinost, 6. oktober 1886, št. 80), pa so se morali

tudi v Kopru kaj kmalu ukvarjati z lastnimi, ne le z izolskimi primeri kolere. Na

ob"ino je bilo 12. oktobra naslovljeno poro"ilo zdravnika Radoicovicha

(Radojkovi#a) o nekem primeru kolere v Kopru – Orsola Parovel namre" ni poklicala

zdravnika, ampak se je ob pojavu diareje sama skušala pozdraviti z ricinusovim

oljem, kar pa je po mnenju poro"evalca povzro"ilo poslabšanje bolezni. Po hudih

simptomih, ki jih je videl pri bolnici, je sklepal, da gre za kolero, najverjetneje

»azijsko, ne našo, glede na sezono in obstoje"e zdravstvene razmere«, zato je pozval

podestata, naj ustrezno ukrepa, da bo bolezen mogo"e pravo"asno zamejiti (PAK KP

7, akti 1886, šk. 216, a.e. 2651/XIV – relazione sullo sviluppo di un caso sospetto di

Colera ...).

V Koper naj bi sicer »nemili, strašni gost, kolera«, kakor poro"ajo "asopisi,

privandral že konec septembra, vendar pa ga je mesto znalo kar uspešno obvladati in

kmalu tudi odgnati – uradne statistike so namre" zabeležile vsega le šest primerov

bolezni med populacijo, ki je štela že 8.646 ljudi (gl. Bohata, 1888; La Provincia (a.

XX, n. 22, 16. november 1886) sicer navaja, da je bilo bolnikov pet, od katerih naj bi

le eden ozdravel, v celotni koprski ob"ini pa naj bi našteli 22 primerov, od tega 17 s

smrtnim izidom). Kako jim je to uspelo, skuša pojasniti slede" "asopisni odlomek:

»V Kopru, vsem obkoljenim s kraji koloroznimi, opazilo se je marsikaj

nenavadnega. Ljudje so druga" kakor navadno jedli, pili; ve" so zahajali v cerkve,

molili so Boga, izpovedovali, zve"er se zbirali ter skupno pred kakovo sv. podobo ali

priliko molili in peli sv. pesmi. V mestu so se ustrojili razni odbori, koji so se imeli

poprijeti važne mere proti koleri. Sklicevali so se zbori poglavarjev ulic, da se

podu"e in da oni ljudi v svojej ulici pou"é. To se tudi omenja v razli"nih novinah

italijanskih, hvali, povzdiguje veli"ne ob". glavarje, a zamol"uje se hvala onej

oblastniji i onemu uradniku, koji je vse to vodil, menda za to, ker je to c.kr.

oblastnija, ker je to c.kr. uradnik. To je c.kr. okrajni glavar vitez Bosizio. Gotovo ni

težje službe v Istri, nego je ravno služba c.kr. okrajnega glavarja v Kopru, uže v

politi"nem oziru. S svojo spretnostjo je on vendar vedel zmagati vse težave, tako da

223

se, odkar je on v Kopru, ni dogodilo neredov, in "e so se imeli dogoditi, on jih je uže

v klici znal udušiti.« (Edinost, 6. oktober 1886, št. 80).

Okrajni glavar pa naj bi imel tudi sploh zasluge, da v celotnem koprskem

okraju329 ni bilo ve" žrtev kolere, kot bi jih lahko bilo (v okraju330 je bilo namre" med

69.997 prebivalci 'le' 516 obolelih za kolero, kar je bil v primerjavi s prejšnjimi

epidemijami dokaj zanemarljiv delež): »Letos mu je še kolera dala silnega opravila,

ve" kakor kakemu drugemu glavarju v celej Istri. Po cele dneve in no"i je on bil

zabavljen s nevgodnim opravilom zavolj [sic!] kolere. Izdajati dekrete na ob"inska

glavarstva, pošiljati c.kr. okrajnega zdravnika sedaj v jeden sedaj v drug kraj,

pošiljati svoje uradnike v jedno mesto, v drugi kraj, dajati njim napotke, kako naj

ljudi pou"ijo, kaj naj ukrenejo proti neredom, koji so pretili, da se porodijo tu ali tam,

zaš"itjevati c.kr. zdravnika, kojemu so ljudje pretili, proskrbeti za zdravnike v raznih

krajih, sporo"ati vis. c. kr. namestniji, stavljati njej predloge, pitati svete, vse to in

podobno je vodil c.kr. okrajni glavar vitez Bosizio neutrudlivo [sic!] ne le za Koper,

ampak za celi obširni in najve"i okraj; ni" mu ni izbegnilo, vse je zvedel, povsod

potrebno ukrenil, o vsem sporo"al. Njemu gre gotovo najve"a hvala za vse, kar se je

poduzelo proti koleri, druga"e nego profesorju Brunetti-ju, ali veli"njim potestatom,

ali kteremu koli drugemu. Njemu naj bode ta hvala s tem tudi izre"ena, javno, resnici

zavoljo. !ast komur "ast!« (Edinost, 6. oktober 1886, št. 80). Tako so po koncu

epidemije šteli zasluge v "asopisnih vesteh, v katerih so nazorno opisane tudi številne

dolžnosti, ki jih je med izrednimi zdravstvenimi okoliš"inami imel prav vsak okrajni

glavar.

Bosizio pa ni bil edini, ki so mu Kopr"ani pripisovali zasluge za uspešno

premagano epidemijo potem, ko so si oktobra od nje oddahnili: tudi podestat Giorgio

Cobol je v težkih okoliš"inah prevzel nase vso odgovornost in ob tem »ni izgubil

svojega samoobvladovanja in treznosti«, s "imer je uspel »miriti nemir in vlivati

pogum« (La Provincia, a. XX, n. 22, 16. november 1886). Koprski župan naj bi si

tako požrtvovalno in »s samozatajevanjem«, a modro in odlo"no, ob stalnih

329 Drugi okraji Avstrijskega primorja so bili med istrskimi še Volosko, Rovinj, Pore", Pulj in Pazin, Goriško-Gradiško pa so sestavljali mesto Gorica, Sežana in Gradiška (gl. npr. Bohata, 1888). 330 Ozemeljsko je v tem "asu koprski okraj zajemal velikansko obmo"je, vklju"ujo" – poleg vseh treh slovenskih obalnih mest in njihovega zaledja – tudi tržaško zaledje s kraji Ricmanje, Boršt, Boljunec, Zabrežec, Žavlje, Dolina vse do Gro"ane na severu, na drugi strani pa je zajemal še del današnje hrvaške Istre vse od Kaštela do Buzeta, Vižinade, Ro"a, Dragu"a in Grimalde na jugu.

224

spodbudah ob"inskega svetnika markiza Antonia Gravisija, prizadeval za ustavitev

kolere, saj naj bi obolele celo obiskoval na domovih in se s tem tudi nevarno

izpostavil nalezljivi bolezni (La Provincia, a. XX, n. 22, 16. november 1886). Tako

se je epidemija v Kopru (za katere uradni za"etek je bil proglašen 29. avgust)

poslovila 23. oktobra in je – v nasprotju z bližnjim Trstom – trajala le slaba dva

meseca.

Od vseh obolelih v koprskem okraju je dobrih 50% (271 oseb) umrlo. Tega leta

sta jo glede na morbiditeto najslabše odnesla Izola in Ricmanje.331 V Piranu je bila

kolera le sporadi"na; prvi primer, prinešen iz Izole, se je pojavil 1. avgusta,

novembra pa so se pojavili le še štirje novi primeri, od katerih so se trije kon"ali s

smrtjo (Bohata, 1888, 48). Drugi istrski okraji niso bili huje prizadeti. Celo v Miljah

so zabeležili le štiri primere kolere (La Provincia, a. XX, n. 22, 16. november 1886).

Na drugi strani pa je v žariš"u epidemije, Trstu z bližnjo okolico, tega leta zbolelo

900 ljudi (0,6%), med katerimi jih je umrlo 560 (62% obolelih).332 Odstotek letalitete

je bil tega leta izredno visok in primerljiv le še z epidemijo v letu 1866, ki je Trst

hudo prizadela.

Tabela 10: Obolevnost za kolero v okraju Koper leta 1886

Kraj Štev. prebivalcev Štev. in delež obolelih

KOPER 8.646 6

IZOLA 4.448 216 (4,8%)

PIRAN 7.387 5

MILJE 2.749 39 (1,4%)

RICMANJE 650 64 (9,8%)

DOLINA 859 11 (1,3%)

MOVRAŽ 476 11 (2,3%)

SO!ERGA 112 22 (1,96%)

Vir: Bohata, 1888

331 V Ricmanjih so za"asno bivali tudi delavci, ki so pomagali pri gradnji železniškega odseka Hrpelje–Trst (dograjen je bil leta 1887, gl. Hrženjak, 1953, 88). !e gre verjeti "asopisnim poro"anjem (L'Alabarda triestina, 4. avgust 1886), jih je bilo med 150 in 200, kar seveda spremeni odstotek letalitete, saj naj bi bilo 625 samo lokalnih prebivalcev. 332 Navedbe avtorice G. Krebs, ki piše, da je v Trstu med to epidemijo zbolelo kar 12,8% prebivalcev, so v tem pogledu mo"no pretirane (gl. Krebs, 1941, 31), saj bi to pomenilo skoraj 19.500 bolnikov.

225

Tabela 11: Obolevnost za kolero po okrajih Avstrijskega primorja leta 1886

ISTRAvsi prebivalci

okraja oboleli za

kolero umrli za kolero

število prizadetih

krajev Koper 32.248 561 271 46 Volosko 2.825 95 67 18 Pazin 1.483 31 16 4 Rovinj 9.522 26 20 1 Pulj 25.751 21 19 2 Pore" 3.389 12 5 3 GORIŠKO-GRADIŠKA Sežana 3.468 16 10 9 Gradiška 11.005 13 10 7 mesto Gorica 20.920 2 1 1

Vir: Bohata, 1888, 21

8.2 Pristaniški Trst »Tudi pristaniš!e je kazalo tistim, ki so gledali nanj z bulvarjev, kaj edinstveno podobo. Tista nekdanja živahnost, ki je bila znamenje enega izmed prvih pristaniš! te obale, je nenadoma ugasnila. Videti je bilo mogo!e le nekaj ladij, ki so jih zadržali zaradi karantene. Na obrežju pa so razoroženi veliki žerjavi, na stran prevrnjeni vagon!ki, samotni kupi zabojev in vre! pri!ali, da je zaradi kuge izumrla tudi trgovina.« (Camus, 2007, 67)

Prebivalstvo Avstrijskega primorja je zlasti gravitiralo proti ekonomsko

privla"nemu Trstu, ki je predstavljal okraj zase in je v tem letu štel kar 152.093

prebivalcev. Trst (kot eno klju"nih avstro-ogrskih pristaniš") je v drugi polovici 19.

stoletja predstavljal središ"e izmenjave avstro-ogrskega blaga, ki je prihajalo in

odhajalo po morskih, pa tudi kopenskih poteh (z izgradnjo železnic se je mo"no

pove"al pretok blaga po kopnem, gl. Hrženjak, 1953, 90).333 V njegovo pristaniš"e so

333 Kopenskega pretoka blaga vsekakor ne gre zanemariti, saj ni prav veliko zaostajal za pomorskim. Avstrijsko primorje je v 80. letih 19. stoletja premoglo 273 km železnice ter 5.077 km cest, po katerih je potekal živahen trgovski promet; pogosto se je pot blaga, prispelega po kopnem, nato nadaljevala po morju in obratno. V Trst je po kopnem prihajalo za 123 milijonov forintov uvoznega blaga na leto (za primerjavo, blago, ki so ga uvažali po morju, je imelo skupno letno vrednost 157 milijonov f.), in sicer zlasti jekleni izdelki, žganje, živali, pivo, premog, papir, žitarice in moka, les, tekstilni izdelki, surov in obdelan kamen, kavni nadomestki, sladkor, lon"evina itd. Na drugi strani je tržaški izvoz po kopnih poteh predstavljal vrednost 110 milijonov forintov letno (izvoz po morju pa 133 milijonov f.),

226

po morju prihajali predvsem polenovka, kava, konoplja in juta, premog, barvila,

surov bombaž, žitarice in moka, sadje vseh vrst, gume, kože, riž, gradbeni materiali

idr., od tod pa so ladje odvažale velike koli"ine jeklenih izdelkov, piva, papirja,

galanterije, suhega sadja, surovega lesa, tekstilnih, kovinskih in lon"enih izdelkov,

steklovine ter rafiniranega sladkorja. Tržaško pristaniš"e je gostilo tako avstro-

ogrske kot tudi italijanske, angleške, francoske, egiptovske, grške, turške, indijske,

kitajske in ameriške ladje (Benussi, 1885) – menda jih je prav v letu zadnje kolere tu

pristalo okrog 6.800 (Kramar, 1995, 109).

Prav zato, ker je bilo tega leta še posebej transparentno širjenje epidemije

kolere iz tržaškega pristaniš"a kot žariš"a okužbe, si velja podrobneje ogledati stanje

v tem velikem cveto"em mestu, zlasti skozi prizmo novoporajajo"ih se predstav o

koleri.

8.2.1 Lazareti v vlogi zamejevalcev okužbe

Velika pristaniš"a, kakršno je bil Trst, so bila – kot klju"na potencialna žariš"a

zanešenih nalezljivih bolezni – dolžna sprejeti ustrezne pomorskosanitetne ukrepe za

prepre"itev njihovega širjenja. Zdravstvene zapore in karantene (kontumaci) so bili

dolgo eden temeljnih preventivnih ukrepov za prepre"itev okužbe na daljše razdalje

tako na kopnem kot na morju. »Zapertije in kontumacije na suhem so bile, kolikor

krat in kjer koli se je poskušalo, brez vspeha,« piše v Poduku o koleri (Poduk, 1886),

saj naj bi se že »mednarodni posvetovalni sanitetni zbori« v Carigradu (1866), na

Dunaju (1874), v Rimu (1885) o tem izrekli negativno (gl. tudi Bollettino, 15. avgust

1886). Z ni" manj neodobravanja se je o »those vile, inhuman, and infamous

Quarantine Laws« menda že veliko pred tem izrekel tudi britanski 'Royal College of

Physicians’, ki jih je ozna"il za »laws originating in ages of barbarism, the offspring

of gross ignorance, and which time, that destroys all things, has not yet been able to

rectify« (White, 1837, 8). !e so kopenske sanitarne kordone v drugi polovici 19.

stoletja zaradi neu"inkovitosti množi"no opuš"ali, pa so stroga karantenska pravila

v notranjost monarhije in drugam pa so potovali zlasti artikli, kot so kava, konoplja, barvila, bombaž, sadje in grozdje, olivno olje, kože, ribe, sol, vina, žveplo idr. (Benussi, 1885).

227

vendarle veljala za prišleke po pomorskih poteh,334 saj so morale ladje iz ‘sumljivih’

krajev v "asu nevarnosti epidemij vselej najprej pristati v lazaretu. Ko se je leta 1886

razširila vest, da kolera razsaja v Trstu, so za svojo varnost skušala poskrbeti tudi

druga mediteranska pristaniš"a:335 v obmorskih mestih ogrsko-hrvaškega primorja so

bile tržaške ladje denimo pridržane sedem dni, enako tudi v Gr"iji (L’Alabarda

triestina, 18. junij 1886).

Splošna uredba (pomorske, pristaniške in) pomorske sanitete za Avstrijsko

primorje je bila izdana leta 1851 (gl. Regolamento generale, 1851),336 veljala pa je

prakti"no do propada monarhije; na "elo služb, ki so skrbele za vodstvo in nadzor

pristaniške dejavnosti, prepisovanje naredb za pomorš"ake in nadzor

pomorskosanitetne službe, je bila postavljena Cesarsko-kraljeva pomorska vlada (i.r.

Governo marittimo) s sedežem v Trstu, pomorska vlada za ogrski del monarhije (od

nastopa dualizma leta 1867) pa je bila na Reki (Ter"on, 1993, 243–244).

Od za"etkov organizacije pomorske službe do 80. let 19. stoletja, ki jim bodo

posve"ene naslednje vrstice, pa se je marsikaj spremenilo, kar je opazil tudi eden od

so"asnih piscev: pove"al in razširil se je parniški promet, elektri"ni telegraf337 je

razširil svojo mrežo po vsej zemeljski obli, medicinska znanost je veliko prispevala k

poznavanju narave nalezljivih bolezni, k prepoznavanju njihovih simptomov in

stadijev, k njihovemu zdravljenju ali vsaj zamejevanju ter prepre"evanju njihovega

širjenja preko "loveških stikov in 'dovzetnih' re"i, nenazadnje pa je tudi kemija

medicini in higieni ponudila svoje iznajdbe, ki so bile koristne zlasti pri dezinfekciji

in ekspurgaciji (Bussolin, 1881, 13). 19. stoletje je bilo namre" v mnogih pogledih

stoletje tehnološkega napredka in znanstvenih spoznanj.

334 Zlasti v sredozemskih krajih naj bi (že v "asu kuge) standardizirani karantenski ukrepi predstavljali tradicionalno vedenjsko vodilo v "asu epidemij, medtem ko je bilo v severnejših evropskih predelih to vedenje veliko manj definirano (McNeill, 1998, 270–271). 335 Med 32 istrskimi pristaniš"i, ki so bila 'vpletena' v trgovske izmenjave s Trstom itd., so bila zlasti mesta Pulj, Rovinj, Piran, Pore", Mali Lošinj in Koper – skupaj so zavzemala 55% ladij oziroma 66% tonaže od celotnega istrskega trgovskega prometa med letoma 1877-1881 (Benussi, 1885). 336 Leta 1883 je bil izdan tudi poseben interni pravilnik za pomorsko karanteno v primeru kolere (gl. Regolamento interno, 1883). 337 Uporaba telegrafa – pomembne iznajdbe 19. stoletja – se je razmahnila zlasti proti koncu stoletja, ko je bil izpopolnjen in izboljšan. V tem "asu je bilo v Avstrijskem primorju že 865 km telegrafskih linij; pretok telegramov je bil seveda najgostejši v Trstu, kjer so bili leta 1881 statisti"no gledano poslani in prejeti ve" kot 3 telegrami na prebivalca, na Goriškem 1 telegram na prebivalca, v Istri pa povpre"no le 1 telegram na 4 osebe (gl. Benussi, 1885, 173; prim. Studen, 2001d ).

228

V dobi (tik) pred klju"nimi bakteriološkimi odkritji so v lazaretih uporabljali 7-

dnevno338 opazovanje tistih ladij, ki so priplule iz tujih dežel, ter osebja in njihovega

tovora, v primeru suma nalezljive bolezni pa so izvedli "iš"enje obla"il posadke ter

njihovih predmetov, krov pa so izdatno prezra"evali in prekajevali (Raccolta Leggi,

1879–1880, 136). Poleg kolere se je pomorska saniteta v tem "asu najbolj bala kuge

in rumene mrzlice, ki sta pogosto razsajali v deželah uvoza. V Avstrijsko-ilirskem

primorju je sumljivo brodovje sprejemal lazaret sv. Jerneja (s. Bartolomeo) pri

Miljah (za pristaniške kapitanije: Trst, Rovinj, Pulj, Mali Lošinj), zaradi katerega se

je ukoreninil tudi toponim Lazaret na to"ki nekdanjega slovensko-italijanskega

mejnega prehoda, v dalmatinskem Primorju pa je bil to lazaret v Meljinah (za

pristaniške kapitanije: Zadar, Split, Dubrovnik in Meljine).339 Lazaret sv. Jerneja je

bil pravzaprav že tretji tržaški lazaret, ki so ga za"eli graditi marca leta 1867 (leto

pred zaprtjem starega lazareta sv. Tereze iz 18. stoletja, ki je stal v neposredni bližini

mestnega središ"a), svojo funkcijo pa je opravljal do konca prve svetovne vojne.

Miljski lazaret je bil za svoj "as moderno zasnovan kompleks, ki je poleg prostorov

uprave in nadzora vseboval tudi lastno kapelo (posve"ena je bila sv. Roku, ki so ga

že v srednjem veku povezovali s kugo in drugimi nalezljivimi boleznimi), karantene,

razdeljene na tri stopnje, prostore za dezinfekcijo, kopeli, pralnico in sušilnico. V

njem je bila tudi bolnišnica, bakteriološki laboratorij, krematorij in pokopališ"e,

poskrbljeno pa je bilo tudi za železniško povezavo (Visintini, 2008, 35).340 Gradnja

tega 63.175 kvadratnih metrov velikega kompleksa naj bi stala 80.000 forintov,

lazaret pa je bil, zlasti z morja, videti nadvse veli"astno (Bussolin, 1881, 163–167).

Lazaretski kompleks se je delil na 'umazano' in '"isto' polovico; celo železnica

je bila razdeljena na tisto, ki je dovažala onesnažene tovore, in ono, ki je "isti tovor

odvažala. Imel je tudi lastno telegrafsko postajo, ki pa je bila namenjena tudi

javnosti. Obilno je bil preskrbljen z odli"no pitno vodo, saj je imel ve" rezervoarjev.

Latrine so bile kovinske, "eprav so bile dražje od lesenih, vendar jih je bilo tako laže

338 !e je plovba trajala vsaj 14 dni, pa je bil pridržek 48-urni (gl. tudi Bussolin, 1881). 339 Brodovje, ki je priplulo v vode Avstrijsko-ilirskega in dalmatinskega primorja, je sicer na pomorskosanitetna opazovanja moralo ra"unati tudi tam, kjer ni bilo lazaretov; v Gradežu, Miljah, Kopru, Izoli, Piranu, Rovinju, Umagu, Novigradu, Pore"u, Rabcu, Fazani, Malem Lošinju, Cresu, Krku, v Zadru, Splitu, Budvi in drugod (Riassunto Misure, 1885). 340 Osebje v lazaretu so sestavljali direktor, uradnik, zdravnik, ki je bil hkrati tudi ranocelnik, kaplan, krmarji-pazniki in druge straže, nosa"i in ekspurgatorji (Raccolta Leggi, 1879–1880, 15), ki so se v primeru realne nevarnosti kake kužne bolezni morali naseliti v lazaretu.

229

"istiti in razkuževati. Kompleks se je lahko pohvalil tudi z velikim parkom; Bussolin,

ki se kar ni mogel izogniti romantizirajo"emu opevanju lazareta341 z lepim

razgledom, našteva celo rastline, ki so bile tu posajene (cedre, pinije, pa tudi kaktusi,

aloja ipd.). Vegetacija naj bi tako vsaj nekoliko omilila misel na ne ravno prijetni

namen, kateremu je služil ta gromozanski objekt. Vendar pa se pisec "udi navedbi v

pravilniku lazareta, da so nasadi ograjeni z namenom, da na njih ne bi posedale ptice.

Te bi namre" lahko med izdelovanjem gnezda v kljunu prenašale 'klicenosne snovi',

na primer koš"ke volne, bombaža, dlako ipd. (»materie suscettibili«), s "imer bi

bolezen zanesle ven iz lazaretskega kompleksa. A Bussolin je do tega argumenta

skepti"en – saj vendar ni mogo"e prepre"iti vsem pticam, insektom in vetru, da ne bi

kako odnesli 'kužne snovi'?, se sprašuje (Bussolin, 1881, 171).

Ladje so lahko zdravstveno stanje svoje posadke oziroma potencialno

ogrožanje le-tega izkazovale z zdravstveno dovolilnico oziroma nekakšnim potnim

listom (fede di sanità),342 na katerem je bila ozna"ena ena od slede"ih možnosti:

»nesumljivi« ("e je bilo v krajih, od koder je ladja priplula, zdravstveno stanje dobro,

kar pa je morala zagotavljati tamkajšnja legalno priznana avoriteta); »sumljivi« (kar

se je delilo še na tri podkategorije; "isti (netti) – "e je bilo v dovolilnici izpri"ano, da

se v zadnjih 21 dneh ni pojavil noben primer bolezni; slabi (brutti) – "e je bila

bolezen prisotna na kraju ali v njegovi bližini v "asu izplutja ladje ali 21 dni pred

njim itd., ter brutti aggravati (to 'najstrašnejšo' oznako je dobila tista ladja, na kateri

se je pojavil vsaj en primer bolezni); Regolamento generale, 1851; Raccolta Leggi,

1879–1880, 30–31; gl. tudi Bussolin, 1881, 17). Ladje, osebje, tovor itd., ki so

prihajali iz 'sumljivih' krajev (ali taki, ki so imeli stik s sumljivimi osebami ali

re"mi), so morali prestati karanteno (zdravstveno zaporo) v širšem smislu. To je

zajemalo bodisi zgolj opazovanje zdravstvenega stanja na ladji, bodisi je le-to prešlo

v karanteno v pravem pomenu besede, to pa je vklju"evalo še razkladanje in lo"eno

zdravstveno obravnavo osumljenih 'artiklov' (Raccolta Leggi, 1879–1880, 44). V

341 Avtor ta lazaret po kakovosti celo uvrš"a na drugo mesto, takoj za marsejskim. 342 'Avstrijsko-ilirsko-dalmatinski' obrazec se je glasil: »Fa fede, che questo porto [pristaniš"e, od koder je prišla ladja] e questa provincia sono (Iddio lodato) sani e liberi da ogni sospetto di male contagioso; e partendo da qui in libera pratica l .... nominato .... di bandiera .... della portata di tonellate ..... comandato dal ...... coll'equipaggio di persone ..... il compreso, passaggeri ...... in tutti persone ....... Nro. ...... per recarsi in ...... carico ...... , viene il naviglio stesso munito del presente documento affinche' possa ottenere, ovunque approdi, libera e spedita pratica« (gl. Bussolin, 1881, 15). Nekoliko druga"en je bil obrazec za ogrsko pristaniš"e na Reki.

230

primeru karantene je bil na krov sumljive ladje poslan nadzornik (za ve" kot 20 oseb

posadke sta bila nadzornika dva), ki je skrbel, da ni prihajalo do stikov osebja z

'zunanjim svetom' ter da se je o"iš"evanje sumljivih predmetov izvajalo korektno.

Brodovje, katerega tovor je bil v obdobju med letoma 1871 in 1880 ozna"en za

'sumljiv' in izpostavljen karanteni, je prihajalo od vsepovsod; iz Albanije, Galipolija,

Smirne, Levanta, Aleksandrije, Brindisija, Dalmacije, Krfa, Soluna, Istre, Odese,

Bombaja, Tesalije, ZDA, Messine, Marseillea, Genove, Katanije, Sicilije, Tunizije,

Rusije, Hulla, Ria de Janeira, Bresta, Buenos Airesa idr. Med seznami blaga, ki je

bilo v istem obdobju izpostavljeno ekspurgaciji (merci espurgate), je mogo"e

zaslediti predvsem tkanine (usnje, volna, krpe,...) in snovi živalskega izvora (kosti,

drobovje, roževina, mesnine, žive živali, ...). Kot sumljive oziroma za bolezen

dovzetne in 'klicenosne' so namre" smatrali »vse tiste snovi in vse tiste manufakte,

proizvedene iz teh snovi, katerih se kužna klica, zaradi njihovih lastnosti, zlasti

hrapavosti in prepustnosti, zlahka oprime in na njih ostane s tako trdoživostjo, da po

dosedanjih izkušnjah ne more biti odstranjena z mehanskimi sredstvi, ampak morajo

biti za njen razkroj uporabljena kemi"na sredstva«343 (Raccolta Leggi, 1879–1880,

59; Regolamento generale, 1851). Nasprotno pa so bile med nesumljive štete tiste

snovi, ki so zaradi svoje gladke, kompaktne ali praškaste strukture onemogo"ale

'kužni klici', da bi se jih oprijela, oziroma je bilo slednjo mogo"e odstraniti

mehansko.344

Negotovosti, povezane z védenjem o širjenju kolere, ki so v "asu pred

pomembnimi medicinskimi odkritji še vedno begale oblasti, so razpoznavne v

navodilu o prepre"evanju kolere na krovu iz leta 1872, kjer je v 10 to"kah opisano

nekaj postopkov, s pomo"jo katerih naj bi se ladja obvarovala te bolezni. Za kolero

so na podlagi izkušenj vedeli, da se prenaša s "loveka na "loveka in preko re"i, ki

prihajajo iz okuženih krajev. Ravno tako so tedaj domnevali, da je kolera tesno

povezana s kopi"enjem ve"jega števila ljudi v tesnem prostoru, s slabim

prezra"evanjem, z 'gnilimi hlapi', zlasti povezanimi z izlo"ki koleroznih bolnikov, z

343 »... tutte quelle materie e tutte quelle manifatture prodotte dalle medesime, alle quali il germe contagioso, a motivo della loro qualita' per lo piu' ruvida e porosa, puo' attacarsi facilmente e rimanervi sopra con tale tenacita', che secondo l'esperienze sinora fatte, non puo' essere allontanato mediante mezzi meccanici, ma per liberarne quei generi, dev'essere decomposto con mezzi chimici«. 344 Dezinfekciji niso ušle niti poštne pošiljke, saj je bil med nevarnimi snovmi tudi papir (vklju"no s knjigami, bankovci, risbe, loterijski listi"i, pergament ipd.; gl. Regolamento generale, 1851).

231

vodo, onesnaženo z 'organskimi substancami', s slabim prehranjevanjem in z

revš"ino nasploh, prepri"ani pa so bili tudi, da v bolezen vodi neravnovesje v kožni

transpiraciji (zlasti pri prehodu hladnih no"i v tople dneve). Na podlagi teh

predpostavk je bilo potrebno na ladji poskrbeti za ustrezne higienske in zdravstvene

ukrepe, zlasti, "e se je na krovu zares pojavila kolera – tedaj je bila notranjost ladje

temeljito umita in dezinficirana z apnenim kloridom ('cloruro di calce'; tega je

moralo biti za u"inkovito izvajanje dezinfekcije, tako kot tudi žveplenega in

železovega klorida ter žveplene kisline, na krovu vedno dovolj), predvsem pa dobro

prezra"ena in prekajena s klorovimi hlapi. Potrebno je bilo izprazniti vodo iz

podpalubja in le-tega dobro dezinficirati. !e je mogo"e, nadaljujejo navodila, naj

bodo iz tovora izvzeti materiali, kakršni so ponošene krpe in cape, surovo usnje,

živalski odpadki, volna, perje, žima ter drugi predmeti, ki lahko vsebujejo 'kolerozno

miazmo' in ki jih je težko dezinficirati. Iz plovbe naj bi se poleg tega izklju"ilo tudi

mornarje, ki so zboleli za kako boleznijo ali dobili drisko ("e bi se slednja pojavila

med plovbo, bi moral biti tak mornar "imbolj izoliran). Posebna skrb je bila

posve"ena tudi živežu na krovu; hrana (seveda v zadostnih koli"inah) naj bi bila

visoko kakovostna, sveža in naj ne bi vsebovala svinine. Tudi pitna voda bi morala

biti "ista ("eprav je težko re"i, kaj natan"no je to tedaj pomenilo) in po možnosti

hranjena v železnih posodah, da ne bi bila izpostavljena 'gnitju'. !e slednjega ni bilo

mogo"e zanesljivo prepre"iti, pa navodilo narekuje prevretje, ki bi uni"ilo 'organske

snovi'. Posadka bi se morala držati zmernosti pri jeda"i in pija"i, pa ne le med

nevarnostjo kolere, ampak tudi sicer. !e bi se na potovanju nenadoma pojavil bolnik

s kolero, bi morali njegove izlo"ke dobro razkužiti in jih odvre"i v morje, prav tako

pa naj bi v morju kon"ali tudi njegova obleka in postelja. Pravilom je dodan kratek

dostavek o dezinfekciji okuženih predmetov z uporabo to"no dolo"enih sredstev;

mednje sta (poleg kemi"nih sredstev, tako v teko"i kot plinasti obliki) prišteta tudi

zrak in voda, saj se prvi rabi za u"inkovito prezra"evanje (kolera naj bi po tedanjih

prepri"anjih izgubljala svojo mo" na odprtem zraku), druga pa naj bi imela – "e je

bila prevreta pri temperaturi med 60 in 100 stopinj – sposobnost uni"enja katerekoli

'miazme') (Raccolta Leggi, 1879–1880, 130–132). Zakonik o pomorski saniteti, ki je

bil v veljavi še nekaj kratkih let pred odkritjem bakterije kolere tako na ve" mestih

odseva cel spekter tedaj relevantnih prepri"anj z dolgo tradicijo. V tem medicinskem

232

univerzumu se zrcali vse od galenovskega pojmovanja zmernosti kot klju"nega

preventivnega ukrepa za bolezni nasploh do kužnih miazem in 'nevarnih' materialov,

v katere se je neko" menda rada 'ugnezdila' kuga. Le nekaj let pozneje pa so zmedeno

množico razlag in dolgo tradicijo nejasnih predstav, od kod bolezni, prekinila nova

dognanja.

8.3 Nastop 'bakteriološke ere'

»"e pridejo ti [bacili] na obleko, na roke, na orodje, od tod v usta, in !e so že enkrat tam, so oni na dobrem, kajti zanje se z istim hipom za!ne veselo svatovanje in množenje, ti pa si na slabem, kajti zate se za!enja hiranje in propadanje.« (Slovenski gospodar, l. LVXI, št. 35, 1. september 1910)

V svojem predavanju 26. julija 1884 v Berlinu je Robert Koch natan"no opisal

svoje ugotovitve v zvezi z bacilom, ki ga je identificiral kot povzro"itelja kolere.

Bakterijo Vibrio cholerae, manjšo od tiste pri tuberkulozi, ki jo je opazoval leta pred

tem, je zaradi njene oblike ozna"il tudi za »veji"asti bacil«. Po njegovih ugotovitvah

je za te bakterije najugodnejša temperatura med 30 in 40 stopinj, saj se v takem

okolju najintenzivneje razmnožujejo, medtem ko je pri temperaturi, nižji od 17

stopinj, njihovo množenje omejeno. Po Kochovih besedah ni mogo"e re"i, da je

pojavljanje bacilov posledica epidemije kolere, temve" nasprotno – epidemija je

posledica teh bakterij. Gre za trditev, ki je pri zgodovini etiološkega poznavanja

kolere klju"nega pomena, saj predstavlja korak k identifikaciji in, še pomembneje, k

materializaciji njenega povzro"itelja (gl. Vigarello, 1999, 253). Kochova (tedaj še)

hipoteza je torej vzpostavila vzro"no-posledi"no razmerje med drobnimi, s prostim

o"esom nevidnimi bakterijami345 in manifestacijo bolezni same. Tezo je razvijal še

345 Bakterije so bile znanosti sicer poznane že veliko prej, vsaj od holandskega izdelovalca le" in mikroskopov Antonia Philipsa van Leeuwenhoeka, ki je te mikroorganizme tudi prvi opazoval, "eprav je v zvezi z nalezljivimi boleznimi s prostim o"esom nevidne 'spore' omenjal že beneški zdravnik in u"enjak Girolamo Fracastoro v 16. stoletju. O živih agensih bolezni oziroma 'živem kontagiju' je v 18. stoletju pisal tudi slovenski zdravnik M. A. Plen"i", ki je zatrjeval tudi, da ima vsaka bolezen svojega specifi"nega povzro"itelja. Stoletje kasneje je bakteriologija doživljala razcvet, za"enši s Pasteurjem in njegovim postopkom za zmanjševanje števila mikrobov, ter iznajdbami cepiv itd. Postopoma so proti koncu stoletja pridobivale na veljavi teorije o 'kužnih klicah' (germ theory), tudi pri raziskovanju kolere, vse do Kocha, ki je povzro"itelja te bolezni tudi dokon"no identificiral in natan"no preu"il. Zanimivo pa je, da se je o 'kužni materiji' pri koleri bežno govorilo tudi pred Kochom, npr.: »La

233

dalje in pri tem ugotovil, da se bakterije, ki se v dolo"enih pogojih intenzivno

razmnožujejo, v nekem trenutku dosežejo kulminacijo, na dolo"eni to"ki pa nato

povzro"ijo vnetje "revesne sluznice, kar vodi v hudo diarejo, klju"ni simptom

kolere.346

Kochov prispevek k epidemiologiji pa je bil klju"en še v eni to"ki; kot najbolj

razširjen in najprikladnejši medij za prenašanje okužene snovi je v svojem

predavanju namre" izpostavil vodo. Menil je, da se kolera prenaša le preko mokrih

materij, medtem ko za njeno širjenje preko zraka in suhih snovi ni imel dokazov. Gre

še za eno trditev, ki je postavila na glavo vse dotedanje razumevanje širjenja kolere

in kužnih bolezni nasploh. Kužni zrak in neoprijemljive miazme je sedaj nadomestila

neznatno majhna bakterija, ki se ne prenaša preko vdihanih kužnih hlapov, temve"

(najpogosteje) preko popite vode. Koch je ob tem sicer dopuš"al tudi druge možnosti

njenega širjenja (pogojene z geografskim in kulturnim kontekstom), na primer s

"loveka na "loveka, zlasti na množi"no obiskanih romanjih, kakršnim je bil pri"a na

svojih raziskovalnih opazovanjih v Indiji. Obenem pa je bil prepri"an, da kolera ne

more vznikniti spontano, iz ni", temve" da kužne materije lahko nastanejo le iz

drugih enakih individumov. Tja, kjer bolezen ni avtohtona, mora biti torej prinesena

od zunaj (Koch, 1884).

Vendar pa preoblikovanje do tedaj uradne doktrine glede širjenja in nastanka

bolezni ni bilo tako samoumevno linearno in logi"no. Evans, ki je preu"eval kolero v

Hamburgu, je denimo prepri"an, da – ne glede na to, da skuša splošna zgodovina

medicine Kochove dosežke tako prikazati – ni šlo zgolj za zmago 'prave znanosti'

nad nazadnjaškimi zmotami. Britanski zgodovinar želi pokazati, da so Kochova

odkritja v resnici na ve" mestih temeljila na majavih tleh: bacili kolere (ki jih je že

pred tem odkril Filippo Pacini) se namre" prakti"no ne morejo razmnoževati v

živalih, zato so njegovi postulati na tem mestu odpovedali in mu je v resnici

spodletelo pri dokazovanju vzroka kolere skozi svoja lastna pravila. Kljub temu pa je materia contagiosa del cholera non fu veduta dal microscopio, ne' pesata dalla bilancia, ma esiste come il virus dell'idrofobia, del vajuolo e della peste.« (Mantegazza, 1865, 9). 346 Na tem mestu gre omeniti znamenite Kochove postulate, ki so morali biti po njegovem mnenju izpolnjeni, "e naj neki mikroorganizmi predstavljajo povzro"itelje dolo"ene nalezljive bolezni. Zajeti so v treh to"kah: • mikroorganizem je potrebno izolirati iz okuženega organizma in ga gojiti v laboratoriju v "isti kulturi, • "ista kultura mikrorganizma mora povzro"iti bolezenska znamenja, "e je vnesena v zdrav organizem, • iz okuženega organizma je potrebno ponovno izolirati "isto kulturo istega mikroorganizma.

234

pod Kochovim (akademskim) vplivom stekla intenzivna indoktrinacija nemških

zdravnikov.

Vzroki za to, da so bile vse zasluge za 'bakterijsko revolucijo' pripisane Kochu,

gre po Evansovem mnenju iskati v družbenih in politi"nih vzgibih tistega "asa, v prvi

vrsti v nacionalisti"nih težnjah (nemška vlada je namre" s francosko tekmovala,

komu bo v Egiptu prej uspelo odkriti vzrok kolere; vnel se je »divji boj za

podjarmljenje bolezni v imenu znanosti«, Evans, 2005, 269). Zato tudi ni "udno, da

je bil Koch po svoji vrnitvi razglašen za heroja; nemška vlada je seveda poskrbela za

izredno odmevno publiciteto o veli"astnem odkritju, za katerega je v tistem "asu

o"itno vendarle nastopil pravi trenutek. Antikontagionizem naj bi namre" dominiral v

"asu liberalizma in svobodnega trgovanja, kar je v Nem"iji sovpadalo z vplivom, ki

ga je med letoma 1860 in 1870 imel Pettenkofer, Kochov vpliv pa je dosegel vrhunec

takrat, ko je nastopil protekcionizem (Evans, 2005, 269). Antikontagionisti"ne

teorije, ki so zagovarjale širjenje bolezni preko zraka, umazanije oziroma so kolero

razumele kot posledico slabe prehrane idr., so bile torej teze, pri katerih sanitarni

kordoni in karantene niso bili uporabni (Tognotti, 2000, 41–44), kontagionizem pa

naj bi na drugi strani š"itil interese protekcionistov. Ta nasprotja naj bi bila torej

odraz antagonizma med dvema miselnima sistemoma; liberalisti"nim oziroma

naprednim in konzervativnim oziroma nazadnjaškim347 (Delaporte, 1989, 141 in

144).

Seveda je javnost ta znanstvena spoznanja pri"akala z veliko mero skepticizma,

nejevernosti in cinizma, ob tem pa se je spraševala o smislu in pomenu tolikšnih

eksaktnih znanstvenih meritev in razpravljanj, saj je pri"akovala takojšen, predvsem

pa prakti"en rezultat – izni"enje kolere z zanesljivo u"inkovitimi sredstvi. Vse te

misli so zajete tudi v pismu nekega bralca Edinosti iz leta zadnje istrske epidemije

kolere, v katerem je med drugim zapisal: »Gotovo uspešnega zdravila proti koleri ni

še iznajdenega in vsi Kochi in drugi zdravniki, ko so to bolezen študirali, niso prišli

347 Politi"no pa sta bila liberalizem in napredek nekompatibilna s segregacijo, zato sta nasprotno strujo hotela prikazati v lu"i barbarizma in obskurantstva (Delaporte, 1989, 144). Kolera naj bi – vsaj v Nem"iji (tako Evans) – tako nosila težko breme politi"nega simbolizma (Evans, 2005, 264–271). Nem"ija je namre" carinski zakon sprejela leta 1881, nato je to storila še Francija, sledile pa so še Avstro-Ogrska, Italija idr. V tem duhu je torej vsa uradna navodila v zadnjih desetletjih 19. stoletja, v katerih se zrcalijo predpostavke kontagionisti"ne teorije, morda mogo"e do neke mere razumeti kot indoktrinacijo lokalnih oblasti in prebivalstva, ki naj bi se ogreli za novo trgovinsko politiko protekcionizma, ki je želel nadomestiti liberalizem.

235

dalje, nego do onih nesre"nih bacilov, mikrobov in do enakih z grškimi imeni

klicanih živali. Ti bacili razkropili so se po vseh razsvetljenih in nerazsvetljenih

"asnikih, kojih vsak je vedel kaj razli"nega o njih povedati – koliko se jih nahaja v

žlici vode, koliko v "loveškem blatu, koliko v morju, v sadju, v ribah itd. – nobeden

pa ni še naznanil zdravila, ki bi "loveku po bacilih ali koleri napadenemu pomagalo.«

(Edinost, 3. julij 1886, št. 53).

V 19. stoletju so za veliko bolezni že poznali vzrok, niso pa poznali zdravil

zanje in to je bila tudi prvenstvena nadaljnja naloga tedanje znanosti, kakor je na

prelomu v 20. stoletje poudarjal tudi fizik in poljudnoznanstveni pisec dr. Simon

Šubic v "asopisu Dom in svet: »Poprej so zdravniki opazovali, iz katerih slabostij

izvira bolehanje, in so zdravili te posamezne slabosti: sedaj, ko vedó, da iz jedine

zalege mikrobe v telesu izvira množica mnogovrstnih naklju"ij, sedaj velja za

poglavitno nalogo zdravniško, dolo"iti, katere mikrobe povzro"ajo slabosti, potem pa

gredó na preganjanje in ugonabljanje teh nevarnih naselivcev ali zajedavk.« (Šubic,

1900, 89).

Kljub pomembnim, "eprav po"asnim premikom v znanosti, ki se je vendarle

(vsaj s profilakti"nega vidika) za"ela uspešno osvobajati nemo"i v obrambi pred

kolero, ki je v preteklih epidemijah vztrajno izstopala kot zmagovalka, pa je dolgo

ostajalo zakoreninjeno nezaupanje do zdravnikov, prenašalcev teoretske znanosti v

prakso: »[...] na zdravnike se glede kolere malo moremo zanašati,« pravi pisec

dopisa iz Križa 20. avgusta 1886. »Kar je rekel Koch, to trde tudi oni [zdravniki, op.

U.Ž.], in mi bodemo pa lastnemu prepri"anju bolj verjeli, nego njim« (Edinost, 21.

avgust 1886, št. 67). Tudi glede preventivno-kurativnih sredstev se je marsikdo raje

zanašal na ljudsko medicino ali preprosto kme"ko modrost, ki je delovala po na"elu,

da »tudi proti tej pošasti mora biti kakšen lek«, vendar naj bi zdravniki »predale"

zašli, da bi ga mogli najti«, zato avtor teh vrstic (z vzdevkom 'Ljudoljub') navede

nekaj napotkov, o katerih je slišal praviti; med njimi so uživanje "esna, olja in vina

na pope"enem kruhu, "esna in žganja ali podložitev lipovega listja pod bolnikovo

glavo. Obenem pa pošteno priznava: »mi manjka zdravniškega diploma, zatorej tudi

ne jam"im za uspeh« (Edinost, 3. julij 1886, št. 53).

Po drugi strani pa so javnost vendarle dosegli tudi podrobni napotki, ki so

širšemu krogu prebivalstva skušali nova znanstvena spoznanja približati tudi v

236

priljudni, prakti"ni obliki in v katerih so že bili zajeti vsi klju"ni prispevki tako

imenovane bakteriološke dobe. Ferdinand Rojic, "igar napotke sta objavila tako

"asopis So"a kot tudi Bleiweisove Novice, skuša tudi nazorno razložiti in opisati

tedaj novo odkritje v etiologiji – bakterije. Skozi njegov opis pa se razkriva otroško

poenostavljena podoba o tem – tedaj težko predstavljivem, malodane abstraktnem –

pojmu:348 »Kaj so mikrobi? Mikrobi so neka silno silno majhna goba ali gliva. Gobe

vsakdo pozna; one so raznih vrst; nekatere celó jemo; drugih ne, ker so strupene. K

gobam spada tudi plesnja, in tako tudi mikrobi od kolere, samo da so mikrobi tako

majhne gobice ali glivice, da jih s prostim o"esom ne moremo videti.« (Novice,

XLIV, 38, 22. september 1886, 300 in So"a, 1886, št. 36). Še pomembneje, zlasti z

medicinskozgodovinske perspektive, ki se zanima predvsem za razvoj medicinske

vednosti, pa zveni Rojiceva obširna razlaga nastanka kolere, ki jo velja zaradi

zgoš"ene povednosti na tem mestu navesti v celoti: »Ti mikrobi so torej vzrok kolere;

oni pridejo !loveku v usta, v želodec in v !eva [sic!]; onde se hitro pomnožijo in

prouzro!ijo kolero.

Kako pridejo mikrobi v naša usta?

Na razne na!ine, in sicer:

1. z vodo, katero pijemo;

2. z jedjo, ki je ž njimi omazana (ako zaužijemo kruh ali surovo

sadje, ki je šlo skoz umazane roke);

3. s tem, da si jih sami s svojimi rokami v usta prinesemo.

Kako to zadnje? Tako-le:

Dali smo roko prijatelju v pozdrav, on jo prime s svojo desnico in ž njimi

se, kakor navadno re!emo, rokujemo. Ta prijatelj je pa morda prišel ravno od

bolnika, ki ima kolero, katerega je pomagal odevati, obra!ati ali katerega je

morda vzdigoval ali pomagal !istiti, in si je pri tem nabral mikrobov, gobic od

kolere na roke; pri rokavavanji jih je pa še nam nekoliko dal. Ako se zdaj s tako

umazano roko po obrazu tipljem ali si morda kako re! iz ust jemljem, ali se za

bole! zob primem, prinesem mikrobe v usta, in od tu pridejo v želodec in tako

dobim kolero. Pa vendar se zgodi, da ne oboli prav vsak za kolero od tistih, ki so

dobili mikrobe v svoja !reva.

348 Tedaj novi izraz 'mikrob' naj bi v rabo sicer prišel leta 1878 (gl. Léonard, 1986, 119).

237

Kako pridejo mikrobi v vodo?

To pa tako-le:

Mislimo si poleg vasi, v kateri je kolera, potok s teko!o vodo; v ta potok

hodijo iz tiste vasi spirat umazano perilo od bolnikov in tako nanesejo mikrobe v

tisti potok. Ta potok izliva se na pr. v Ipavo ali v So!o in prinese mikrobe v Ipavo

ali v So!o. Ako kdo zdaj pije vodo iz Ipave ali So!e, dobi kolero. Pa vendar tudi v

tem je neka posebnost. Ti mikrobi se ne pomešajo po celi vodi, temu! ostanejo

bolj vkup in tako jih nese Ipava ali So!a naprej in vsled tega se more pripetiti, da

eni ljudje, ki pijejo od te vode prav na tisti strani, kjer so mikrobi, dobijo kolero,

drugi pa, ki jo pijejo na nasprotni strani, kamor mikrobi ne pridejo, ostanejo

zdravi. To je opazil laški zdravnik Brunetti ob reki Padu, iz katere sti [sic!] dve

vasi, vsaka na svoji strani zajemali pitno vodo. V eni vasi je razsajala kolera, v

drugi pa je ni bilo !isto ni!. Na to je laška vlada prepovedala prvi vasi zajemati

vodo iz Pada in ji je preskrbela drugo pitno vodo, in glej! kolera je tu popolnoma

ponehala. Ako se pa taka voda, v kateri so mikrobi od kolere, skuha, tako, da

nekoliko !asa vre, potem jo more vsakdo piti, ne da bi se izpostavil nevarnosti,

dobiti kolero, ker vro!ina in vrenje mikrobe pokon!a in umori. Iz tega vzroka

pijejo v takih krajih na Laške(m), koder kolera razsaja vsi vojaki samo

prekuhano vodo, in sicer ve!idel z jesihom pomešano, ter stanujejo zunaj mest na

prostem v šotorih. Tako mi je pravil neki laški vojaški zdravnik.« (Rojic, 1886).

Rojic pa v nadaljevanju svojega prispevka podaja tudi natan"ne in prakti"ne

napotke, v katerih naniza kopico primerov, kako se v vsakodnevnih opravilih izogniti

bakterijski okužbi: »Ko je kolera uže v deželi, treba je, da se drži teh pravil, kdor se

je ho!e obvarovati:

1. Ko moraš iti k svoji potrebi ti in tvoja družina, hodi vedno le v

svoje straniš!e, nikdar ne v ptuje. Ob koleri je boljše iti na prosto k svoji

potrebi, na polje, kakor na ptuje straniš!e.

2. Ne pusti, da bi kdo drugi šel v tvoje straniš!e k svoji potrebi

razven tvoje družine. Tvoje straniš!e naj bo samo za te in za tvoje ljudi,

nikdar pa ne za druge.

238

3. Ne jemlji ob !asu kolere ptuje obleke, posebno ne ptujega

perila v svojo hišo, da bi ga hranil; tudi ne da bi ga prala tvoja žena ali kdo

drugi iz tvoje hiše.

4. Ko vodo piješ, ne pij je kar naravnost iz škafa ali iz studenca,

kakor do zdaj; temu! zavrij jo, pusti jo en !as vreti, potem jo ohladi in jo pij.

Ker je pa taka voda plehka, pomešaj jo s kako re!jo, na pr. Z vinom, z

jesihom, z mlekom ali s sladkorjem, in potem jo pij. Bogati ljudje pa naj

pijejo mineralne vode, na priliko Gresshüoler, Römerquelle, kislo vodo iz

Rogatca (Aqua di Cilli) in druge, pomešane z malin!nim sokom, ali z vinom

ali z mlekom; ali pa naj pijejo samo vino ali pivo.

5. Kruh jej tak, ki ni šel skozi mnogo rok; !e ga kupuješ od peka,

pazi, da ga naravnost iz njegove roke dobiš, !e je le mogo!e, precej ko ga iz

pe!i jemlje. Ako je bil kruh uže v mnogih rokah, bi znal biti umazan s takimi

re!mi, ki bi ti mogle prouzro!iti kolero. Vse drugo, kar ješ, jej in zaužij le

kuhano ali pe!eno; surovega ni!, tudi sadja ne.

6. Ako si prišel v dotiko s takimi ljudmí ali re!mi, o katerih misliš,

da si si morda umazal roke s stvarjo, ki prouzro!i kolero, tedaj precej si

o!isti roke, predno ješ ali predno se ž njimi po obrazu brišeš ali šlataš. Kako

to? To tako, da si umiješ roke v vodi, v kateri je raztopljen strup, ki umori ono

stvar, katera more prouzro!iti kolero. Precej potem, pa ne da bi si roke

obrisal, umij si jih, da ono strupeno vodo ž njih spereš, še v navadni doma!i,

pa prekuhani vodi, kakor sem jo zgoraj pod št. 4 opisal. Zdaj še le imaš !iste

roke in moreš ž njimi jesti. Kje se pa dobi ona strupena voda, ki umori tisto

stvar ali seme, ki prouzro!i kolero? Ta voda se dobi v lekarnicah na prepis

kakega zdravnika; tudi slavna c.kr. žandarmerija jo kak krat ima iz gore

navedenega vzroka.« (Rojic, 1886).

Sicer so si tovrstne napotke ljudje v"asih nekoliko po svoje razlagali oziroma

jih posploševali, saj se je zveza med mikrobi kolere in vsakršno umazanijo ali

'gnilobo' sedaj zdela o"itna in kar neposredna.349 Iz 'Sv. Križa' je v uredništvo

Edinosti prispel dopis, v katerem se Križani mo"no "udijo, da jih kolera še ni

349 'Kolerozno seme' naj bi se med drugim množilo tudi v vlažnih tleh, »ki imajo v sebi gnjilobi podvržene tvarine; v vodi, ki je z organi"nimi stvarmi onesnažena; v jedilih, v umazanem mokrem perilu« (Poduk, 1886).

239

dosegla, saj naj bi imeli vse ustrezne pogoje zanjo: »Tukaj se govori mnogo o koleri

in "udimo se, da ljudje, malo da ne, po vsej okolici za to bolezen umirajo, a le pri nas

ne. Ako je res azijatska kolera mej nami, in ako se bacili redijo in množijo najbolj

tam, kder organi"ne stvari gnjijó, morala bi kolera uže delj "asa biti pri nas«

(Edinost, 21. avgust, št. 67).

Ne le med lai"no javnostjo, tudi v znanstvenem svetu nova spoznanja niso bila

takoj in brezpogojno sprejeta. V letu zadnje epidemije je namre" izšla tudi nova

Goracuchijeva razprava, v kateri je pisec trdil, da se kolera ne prenaša preko stika,

kar je utemeljeval s tem, da za to boleznijo redko zbolijo zdravniki, bolni"arji in

duhovniki, "esar pa ne bi mogli trditi za tifus, ki je (po njegovem mnenju) v

nasprotju s kolero res primer nalezljive akutne bolezni. Vzrok za kolero, je pisal De

Goracuchi, tedaj priznan tržaški zdravnik z dolgoletno medicinsko prakso, gre iskati

v zraku, kjer se nahaja »causa morbifera esistente nell'atmosfera« (De Goracuchi,

1886, 7). Od kod, "e ne iz zraka, naj bi torej prišla bolezen, ki ubija tudi med

zaporniki, "eprav v okolici o njej ni sledu?, je menil (De Goracuchi, 1886, 9).

Karantene in izolacije torej po njegovem prepri"anju kolere ne morejo prepre"iti. In

"eprav je bil njegov antikontagionisti"ni teoreti"ni temelj v strogem nasprotju s

Kochovimi bakteriološkimi odkritji, pa v svoji knjigi vseeno ni zanikal obstoja

'neznatnih telesc' (tega je lai"no 'dokazoval' z opazovanjem snopa svetlobe v temnem

prostoru, v katerem pa v resnici plavajo vidni prašni delci), iz katerih se »pod

dolo"enimi pogoji [...] lahko rojevajo taka mikroskopska bitja, ki povzro"ajo

bolezni«350 (De Goracuchi, 1886, 11). Goracuchijevo delo, v katerem je trdil, da sta

edina u"inkovita prezervativa pred kolero vzdržnost pri hrani in zmerno življenje, je

odmevalo tudi v publicistiki. »Da je dr. Alessandro Goracuchi velik um in zelo u"en

"lovek, vedo vsi v Trstu,« je bilo zapisano v Alabardi triestini, ki je z odobravanjem

naznanila tudi, da nova monografija vendarle ne more biti še eno jalovo delo,

kakršnega gre pri"akovati od literatov ali priložnostnih znanstvenikov, saj Goracuchi

350 »Del resto se si considera, che anche nell'aria la piu' pura, nelle regioni le piu' salubri, l'uomo che si trova in una stanza oscura, nella quale la chiara luce del meriggio penetra solo per un foro, vede muoversi nell'aria illuminata dal raggio solare un immenso numero di corpuscoli infinitamente piccoli, non e' da meravigliare, che sotto certe circostanze possano generarsi tali enti microscopici da produrre malattie, come sarebbero quelli che molti anni addietro scoperse nel cholera il medico Pacini, e ritrovo', non e' pur molto, il Dottore Koch, i quali per mezzo dei cibi e delle bevande penetrano nello stomaco, e quelli ancora che altri vogliono trovarsi anche nel cholera nostras«.

240

zdravniško prakso izvaja že kakih 50 let in ima tudi s kolero že veliko izkušenj

(L’Alabarda triestina, 19. oktober 1886).

Teorije nejevernih skeptikov, ki se z novimi spoznanji niso sprijaznili, in še

manj zadovoljili, so nemoteno živele dalje. Nekateri so šli celo tako dale", da so

napovedali že novo (torej ‘postkochovsko’) znanstveno revolucijo, ki naj bi jo v

tujini sprožil dr. Emmerich. Ta naj bi namre" pri koleroznih bolnikih (poleg

‘veleznanih’ Kochovih bakterij in to celo v ve"ji koli"ini) odkril tudi neke druge

mikroskopske organizme, ki so jih poimenovali ‘neapeljski bacili’. Emmericha med

drugim niso prepri"ali Kochovi argumenti o prenosu bakterij kolere preko zaužitja

okužene hrane in pija"e, saj je menil, da do tega vendarle obi"ajno pride preko

vdihanega zraka (L’Alabarda triestina, 25. junij 1886). V primeru, da bi se njegova

teorija izkazala za resni"no, piše "asnik, “bi se moral ubogi dr. Koch odpovedati

svetovni slavi”. Miazmati"na diskusija torej kljub bakteriološkim dokazom še ni

dokon"no potihnila.

8.3.1 Morska voda in mikrobi

“L'acqua di mare può essa servire di veicolo al bacillo colerigeno? — No perchè l'acqua di mare non e' una carrozza.” (šala na ra"un morske vode v: L’Alabarda triestina, 19. junij 1886)

Po številnih objavljenih napotkih sode" so si oblasti mo"no prizadevale, da bi

bakteriološka spoznanja vstopila v prakso, zlasti da bi med ljudmi pridobila pomen

zdrava (neokužena) pitna voda. Voda se je namre" velikokrat izkazala za nevarni

izvor okužbe: »Konstatirala je komisija pri tej priliki tudi, da so bolniki pili slabo

vodo iz vodnjakov doti"nih hiš, katere vodnjake so zdaj zazidali. – Paziti je torej

treba na vodo in pije naj se le voda iz Nabrežine, pa nikakor ne ona iz raznih

vodnjakov.« (Edinost, 21. avgust 1886, št. 67).

Kljub temu se pri"akovanja oblasti niso vselej uresni"ila. Nekateri se namre"

niso zmenili ne za dane jim napotke ne za zape"atene vodnjake in so opore"no vodo

še vedno uživali brez prekuhavanja. Tako je bilo tudi v Izoli, kamor je bilo, kakor že

omenjeno, od konca avgusta po odredbi C.kr. deželnega namestništva za Primorsko

241

vsak dan s parnikom poslanih 48 hektolitrov pitne vode iz nabrežinskega

vodovoda,351 ki »se ima posebno deliti mej one prebivalce, o katerih je misliti, da še

vedno ne slušajo uže iz za"etka jim danega sveta, naj zavro iz vodnjaka v Izoli zajeto

vodo, predno jo pijejo« (Edinost, 1. september 1886, št. 70).

V obmorskem Trstu pa kužne nevarnosti ni predstavljala le pitna, temve"

o"itno tudi morska voda. Edinost 7. julija 1886 denimo izrecno sporo"a: »Ne pijte

morske vode!«, opozorilo pa je utemeljeno s slede"o razlago: »Mej tržaškim

ljudstvom je sploh uže ve" dni govorica, da so vsi oni, ki so po zdravniškem poro"ilu

umrli za kolero, pili morsko vodo, in to je neki dokazano, in celo mestnemu

magistratu je to znano, ker izdal je i nabil na hišne vogle to le svarilo: Ker je voda v

morskih lukah sploh, in posebno v našej luki zarad iztokov iz kloak polna organskih

snovi, zato svari mestni magistrat, ker je tega menjenja tudi osrednji zdravstveni

odbor, prebivalstvo v sedanjih zdravstvenih razmerah, naj morske, iz luke zajete

vode ne pije. To se pravi po doma"e: morska voda v luki je okužena, ne pijte je, da

kolere ne doboste.« (Edinost, 7. julij 1886, št. 54).

Morda se zdi nenavadno, da so bila tovrstna opozorila sploh potrebna, a mnogi

so bili v tem "asu prepri"ani, da je morska voda nadvse zdravilna, da je nekakšna

univerzalna panaceja ali celo eliksir, skratka, da blagodejno u"inkuje na telo, bodisi

"e se "lovek v njej okopa ali jo zaužije.352 Zdravnik Augusto Guastalla je morski

vodi posvetil zajetno knjižico (Guastalla, 1842), v kateri razpravlja o zdravilnem

delovanju morske vode, ki ji pripisuje zlasti purgativne u"inke, po njegovem mnenju

pa lahko ta voda (kot vrsta mineralne vode) zdravi le dolo"ene bolezni. Morda so to

knjižico poznali tudi tisti Trža"ani, ki so si s pitjem morske vode skušali pomagati pri

zdravstvenih težavah ali pa želeli le-te zgolj prepre"iti, a jim je naposled prav ta

»panaceja« prinesla hudo bolezen.

Kako se je kolera v Trst pretihotapila tokrat? 'Poro"ilo o koleri' (de Giaxa,

Lustig, 1887) navaja, da je po vsej verjetnosti prišla z ladjo Sansone, ki je priplula iz

že okuženih Benetk, še prej pa (s pošiljko bombaža) iz New Orleansa. Kljub

351 Za"etki nabrežinskega vodovoda so segali v leto 1855, prevzela pa ga je privatna družba, ki je od vlade dobila koncesijo (de Giaxa, 1887, 13). 352 Že sredi 18. stoletja je pitje morske vode svetoval angleški zdravnik dr. Frewin. Sicer pa naj bi pripisovanje dobrodejnih in zdravilnih u"inkov morski vodi sodilo pod okrilje francoskega in angleškega kulturnega gibanja med letoma 1830 in 1880, katerega posledica sta bila tudi množi"ni razmah morskih kopeli ter popularizacija hidro- in balneoterapije (prim. Sorcinelli, 1998, 135–136).

242

predhodnemu 7-dnevnemu opazovanju (in dezinfekciji) plovila v lazaretu sv. Jerneja

je moral v Trstu 7. junija 1886 izstopiti mornar Giuseppe Maletich (Maleti"), pri

katerem se je potrdil sum na kolerozno okužbe, ki ji je "ez nekaj dni tudi podlegel.

Eden od "asopisov je ob tej novici malce zlobno in s trohico "rnega humorja zapisal,

da pokojnemu Maleti"u laska posthumna pozornost, ki mu jo izkazujejo tržaški

zdravniki, ki se nadvse vneto ukvarjajo s preu"evanjem njegovih posmrtnih ostankov

in bakterij, ki jih ti vsebujejo (L’Alabarda triestina, 12. junij 1886, št. 162).

Kmalu zatem je bila koleri pot med tržaško prebivalstvo odprta, saj se je kmalu

okužil še neki pristaniški delavec (naklada" dog), nato pa postopno vse ve"

Trža"anov (de Giaxa, Lustig, 1887, 24), kljub temu, da so bili tisti, ki naj bi imeli

(direktne) stike z izvorom bolezni, poslani v karanteno. Kolera je namre" zlahka

našla druge poti za raztezanje svojih lovk.

Da je bilo širjenje kolere zares tesno povezano prav z morsko vodo, dokazujejo

navedbe v poro"ilu, iz katerega je razvidno, da je za mornarjem z ladje Sansone in

pristaniškim delavcem zbolela Maria Jeralla, ki je nekaj dni zapored vsako jutro spila

kozarec morske vode. Podobno vsakodnevno 'kuro' je izvajala tudi Teresa Belligoi

(Beligoj), naslednja žrtev kolere, pri kateri so našli celo steklenico, polno morske

vode, za katero se je v laboratorijski analizi izkazalo, da vsebuje 'enormno koli"ino'

bakterij. Naslednja oseba, ki je zbolela (in umrla) za kolero, je bila neka deklica iz

Škorklje, ki se je kakor obi"ajno po kon"anem pouku kopala v morju, morska kopel

pa je bila usodna tudi za ostarelega gospoda Vlasta, ki je to vodo še zaužil (de Giaxa,

Lustig, 1887, 24–25). Vzro"na povezava je bila torej jasna; odplake iz ladje, na kateri

je bil vsaj en okužen mornar, so se iztekale v pristaniško vodo, v kateri pa so se

kopali in 'zdravilno' morsko vodo zajemali mnogi Trža"ani, ki so se nato okužili z

vibrioni, te pa so nato pospešeno širili dalje.

Glas o smrtonosni morski vodi se je hitro razširil, vendar so se od teh vesti

mnogi nejeverno distancirali: »[...] pravi se celo, da je i morje sredstvo, ki kolero

pospešuje in mislilo se je zadnji" v Trstu, da so kolero nalezle v morju one osebe, ki

so za njo umrle, ker so se v morju kopale. Ako bi sama morska voda pospeševala

kolero, potem bi ne bilo treba nobene kvarantene, kajti morje bi pa" razneslo kolero

pred parniki in ladijami,« je skepti"no razmišljal pisec pod psevdonimom Ljudoljub

(Edinost, 3. julija 1886, št. 53).

243

Pogosto pojavljanje primerov »okužbe z morsko vodo« pa je uredništvo

Edinosti sicer kmalu prepri"alo, da velja slehernega bralca opozoriti na potrebno

pazljivost pri kopanju v morju, »ker je dokazano, da so vsi doslej za kolero umrli pili

morsko vodo« (Edinost, 7. julij 1886, št. 54), "eprav tudi teh opozoril niso vsi vzeli

zares. Nejevernost in zasmeh, s katerima se je denimo Francesco Toniutti, 19-letnik,

ki je pomagal pri gradnji hrpeljskega odseka železnice, najbrž želel postaviti pred

prijatelji, ko je vpri"o njih spil kozarec morske vode, sta ga nato stala življenja (de

Giaxa, Lustig, 1887, 26).

8.3.2 Telesna higiena v drugi polovici 19. stoletja

Kljub temu da so se v drugi polovici 19. stoletja v "asopisih vrstili oglasi za

kopalne kadi, tuše, angleška straniš"a itd., so bili ti 'rekviziti' za osebno higieno

dosegljivi le najpremožnejšim – pa ne le materialno, temve" tudi mentalno, saj se je

zavest o osebni higieni med nižjimi stanovi precej razlikovala od zavesti, ki je

pronicala v miselni svet bogatejših meš"anov. Težavo je predstavljala tudi prostorska

stiska; celo meš"anska stanovanja naj bi le redko premogla dovolj prostora za

(lo"eno) kopalnico, pri delavskem razredu, kjer je ena sama soba služila preštevilnim

"lanom družine, pa o tem v nobenem primeru ni bilo govora (prim. Iellersitz, 1896,

21). Oglasi, ki so bili eden od na"inov, na katere so skušale nove navade, prakse in

mentalitete prodreti tudi do širšega kroga prebivalcev, so sicer že ponujali 'Closets' z

razli"nimi sistemi, s porcelanastim pisoarjem in litoželeznim sifonom za štiri forinte

(L'Alabarda triestina, 1886) ter celo kadi (sedežne, navadne vseh velikosti, s

sistemom za gretje vode ...) in prhe, ki jih je v tržaški Barrieri vecchi prodajal Luigi

Cadore in med katerimi so se nekatere lahko pohvalile celo z nagrado s kmetijsko-

industrijske razstave iz leta 1868 ali z razstave lepih umetnosti iz leta 1871. Te se je

dobilo za 20 do 35 forintov, medtem ko so tiste na angleški na"in stale od 80 do 100

forintov (oglas v: L'Amico del Popolo, 1876) (ve" o razli"nih kadeh in straniš"ih, ki

so se razmahnili še posebej na prelomu v 20. stoletje, gl. v: Wright, 2000).

244

Kopeli naj bi sicer v tistem "asu predstavljale »poleg nujnosti za "istost telesa

tudi izredno u"inkovito sredstvo za ohranjanje zdravja«353 (L'Amico del Popolo,

1876, 91), pomena vode kot »higienskega zdravila« pa naj bi se vendarle zavedali

tudi nižji sloji, ki so se (zlasti v morju) kópali v poletnih mesecih. V Trstu denimo so

se ob poletnih ve"erih na obrežje sv. Andreja zgrinjale trume delavskih družin iz

"etrti sv. Jakoba, »matere z mal"ki pod roko, otroci s svežnjem perila pod pazduho«,

ki so se ob radostnem prepevanju okopale na plaži. Vendar pa je tudi industrializacija

terjala svoj dolg; ozko obrežje so za"ele zasedati še industrijske zgradbe – deli plaže,

namenjeni kopanju, so bili pogosto blatni, voda pa polna (zlasti tovarniške)

umazanije, zato tamkajšnje kopeli pravzaprav niso mogle izpolnjevati vloge

umivanja v pravem pomenu besede (Iellersitz, 1896, 20).

V prid oglasa za kopalne kadi L'Amico del Popolo zatrjuje, da tudi mrzla kopel

v vsakem "asu za odraslega "loveka 'zdrave konstitucije' ne predstavlja nobene

nevarnosti. Kopel se je torej postopoma otepala starih konotacij, ki so se širile z

bojaznimi o vodi, ki naj bi pronicala skozi pore in slabila telo – voda v kadi je

namre" postajala 'voda, ki varuje' (gl. Vigarello, 1999, 216–220). Po drugi strani pa

so za vodo še ob koncu stoletja verjeli, da lahko (tudi blagodejno) u"inkuje na

notranje organe, seveda "e je kopel pravilno izvedena:354 »Voda, ki se tako zelo

koristno uporablja za "isto"o kože, je zmožna ustvariti tudi raznorazne u"inke na

celoten organizem, zlasti preko svoje temperature in na"ina izvajanja kopeli.«355

(Apollonio, 1891, 113). Ob izteku stoletja so tako že priporo"ali »eno ali do dve

kopeli s tušem na teden, kar bo zadostovalo za ohranjanje "isto"e«, poleti pa naj bi

bile kopeli še pogostejše, tudi zaradi njihovega osvežujo"ega u"inka (Iellersitz, 1896,

19).

Sredi 19. stoletja so se vra"ale tudi javne kopeli, ki so bile sploh namenjene

širšemu krogu ljudi; leta 1842 je prvo javno kopališ"e dobila Velika Britanija, v

Franciji so zgledu sledili leta 1851, Italija pa je zaradi dolge morske obale sploh 353 »... oltre che una necessita' per la pulizia del corpo, un mezzo efficacissimo per conservare la salute«. 354 Verjetje, da je kopanje po obedovanju lahko nevarno, je bilo še vedno mo"no, ravno tako ni bila priporo"ljiva prevro"a kopel, ki povzro"a prekomerno potenje, vrtoglavico ali celo kap; temperatura vode naj bi bila zato stopinjo nižja od telesne, poleti pa so se sploh priporo"ale hladnejše kopeli (Il vero tesoro, 1869, 96–97). 355 »L'acqua che tanto utilmente s'impiega per la pulizia della pelle e' pur capace di produrre svariatissimi effetti sull'organismo intero, e cio' specialmente secondo la sua temperatura ed il modo di applicazione«.

245

poleti omogo"ala kopanje, pozimi pa so ljudje lahko uporabljali kopališ"a, kakršnega

sta imela Milan (cena obiska je tu znašala le 5 stotinov, obiskalo pa ga je menda

45.000 oseb letno) in Torino. Nato so pri"eli uvajati tudi obvezne kopeli za vojsko

(leta 1893 odprto javno kopališ"e s prhami v Bordeauxju je služilo prav vojakom), pa

tudi za zapornike (Iellersitz, 1896, 10).

Nasploh je težko do potankosti rekonstruirati tedanje higienske navade, saj viri

le redko natan"no opisujejo prakse umivanja, "e pa že, gre kve"jemu za splošne

predpise, za katere ni mogo"e vedeti, v kolikšni meri so bili upoštevani v vsakdanjem

življenju. Med kolero se je (osebna in prostorska) higiena, kot re"eno, še posebej

poudarjala: »Pomanjkanje "istosti pospešuje pred vsem drugim razvitek in razširjenje

kólere. Potrebna je tedaj najve!a !istost bodisi lastne osebe bodi si lastnega

stanovanja,« je pisalo v 1. to"ki nekih napotil (O sredstvih, 1884).

Eden 'natan"nejših' napotkov denimo strežnemu osebju in osebam, ki skrbijo za

dezinfekcijo v stanovanjih bolnikov, je predpisoval, da si morajo dobro umiti roke z

(2%) raztopino karbolne kisline, obraz, glavo in (moško) brado pa z vodo in milom

(Bollettino, 31. oktober 1887). Nekaj let kasneje je bil izdan Apolloniev higienski

priro"nik, v katerem je avtor izpostavil pomen vode in mila,356 torej umivanja:

»Senza dubbio la miglior cosmesi sta nella nettezza: e sarebbe davvero una

profanazione il ricoprire le sudicerie coi profumi. I due cosmetici fondamentali sono

adunque l'acqua ed il sapone. Per chi si lava spesso, l'acqua e' gia' il cosmetico

sufficente; ma il sapone contribuisce a rammollire gli strati superficiali della pelle e

quindi facilita il distacco delle parti invecchiate lasciando una superficie morbida e

levigata.«357 (Apollonio, 1891, 118).

Higienske nege pa naj ne bi bila deležna samo koža, ampak tudi drugi zunanji

deli "loveškega telesa: zobje in lasje (Apollonio, 1891, 121). K higieni las so sodili

"esanje, barvanje, zdravljenje izpadanja las, mazanje z oljem ter s pomado za lase

('briljantino'), za zobe pa so priporo"ali "iš"enje po vsakem obroku (na primer z

356 Tista bolj sofisticirana so vsebovala na primer dišavne dodatke vrtnice, jasmina, robinije, vanilije, sivke, cvetov pomaran"e, majarona itd. (Apollonio, 1891, 118). V reklamnih oglasih pa je denimo med drugim mogo"e najti 'Polvere di toaletta' z rižem in olji, ki koži dajo »ljubkost in mladostno svežino«, ali pa perunikino mleko za toaleto ter milo s sokom lo"ike (Osservatore Triestino, 1874). 357 »Brez dvoma je najboljša kozmetika !isto!a: in prekrivanje umazanije z dišavami bi bila prava oskrunitev. Dve temeljni kozmeti"ni sredstvi sta voda in milo. Za tistega, ki se umiva pogosto, zadostuje voda; milo pa pripomore k meh"anju vrhnjih plasti kože in tako pomaga k luš"enju ostarelih delov ter za seboj pusti mehko in gladko površino.«

246

raztopino sode bikarbone), u"inkovita pa naj bi bila tudi š"etka in zobni praški

oziroma paste ter 'zobni eliksirji'. Za nohte pa je Apollonio na kratko priporo"il

preprosta negovalna sredstva: vodo, milo in škarje (Apollonio, 1891, 123–124).

8.3.3 Prostorska higiena

Kljub temu da je na prizoriš"e nekoliko vidneje kakor med prejšnjimi

epidemijami stopila telesna higiena, pa je svoj primat v higienizacijskem pogledu

vzdrževala "isto"a prostora, katere cilj tudi proti koncu stoletja še zdale" ni bil

dosežen (gl. npr. Giovannini, 1996). Inženir Buzzi je konec 70. let 19. stoletja takole

opisal tedanje razmere v Trstu z vidika bivališ": »Klju"ne pomanjkljivosti domovanj

našega ljudstva so v tem, da jih sestavljajo nizki prostori, nadvse vlažni v pritli"jih in

vse prej kot udobni na podstrešjih«; okna so bila poleg tega majhna, sobe se niso

mogla zra"iti, zato je bil zrak v njih težak in smrdljiv. Niti domovanja premožnejših

si po njegovem mnenju niso zaslužila naziva 'higienska', saj okna v njih niso bila

sorazmerna z velikostjo prostorov, v njih je bilo premalo svetlobe, pogosto v bližini

niso imela niti ene same zelenice ipd. (Buzzi, 1879, 7). Ukrepati pa bi bilo potrebno

tudi na širši ravni, meni Buzzi; ulice bi bilo dobro razširiti, ukiniti podstrešna

stanovanja, ustvariti vrtove in parke na trgih, ki jih ne uporabljajo za trgovanje,

graditi stavbe po higienskih predpisih, skratka, odpreti mesto, da 'zadiha', ter mu

dodati svetlobo, zelenje in vodo v obilju (Buzzi, 1879, 8–9).

In še tik preden se je 19. prevesilo v naslednje stoletje, se je Trst še vedno

soo"al s higiensko zelo opore"nimi predeli, o "emer je potarnal tudi zdravnik A.

Costantini; spodobne in zadovoljive kanalizacije še vedno ni bilo in gospodinjski

odpadki, "loveški izme"ki ter nesnaga z ulic niso bili »preudarno odstranjeni«. Za

javno "isto"o je tržaška ob"ina sicer letno zapravila 62.000 forintov, vendar je šlo le

za površinsko "iš"enje, ne pa tudi za ustrezno podzemno odvajanje odplak. Zlasti

problemati"no naj bi bilo po Costantinijevih opažanjih staro mesto, kjer mnoge hiše

(v vsaki je menda živelo povpre"no 40 prebivalcev) niso imele jarkov, ljudje pa so

bili izme"ke primorani odmetavati zgolj v izkopano luknjo, povezano z javnimi

kanali. Edina zares u"inkovita rešitev, ki pa se je zdela utopi"na, bi bila po njegovih

besedah množi"na izselitev prebivalcev iz nezdravih hiš, zrušenje le-teh in racionalna

247

izgradnja novih (Costantini; Bollettino dell'Associazione Medica Triestina, 21.

januar 1899; v: Braulin, 2002, 114).

Torej 'celo' Trst, kozmopolitsko mesto velikega gospodarskega pomena, ni

uspel slediti aktualnim trendom modernizacije urbanih prostorov. Braulin ugotavlja,

da je bilo mesto v poznem 19. stoletju po 25 letih od za"etka projektov, na"rtov, idej

še vedno na za"etni to"ki in še ni uspelo rešiti problema, ki so ga druge evropske

prestolnice odpravile že desetletja pred tem (Braulin, 2002, 117). !eprav je kolera ob

izteku stoletja po"asi izgubljala svojo mo", so v nezdravih razmerah seveda še vedno

udobno nameš"ene ždele druge hude bolezni; zlasti tifus in tuberkuloza. Stvarnost je

bila seveda dale" od idili"ne podobe "istega in zra"nega urbanega naselja, kakršnega

si je zamislil Buzzi, še zlasti v prenatrpanem Trstu, ki je kar pokal po šivih. Tržaško

prebivalstvo je bilo najbolj zgoš"eno v "etrtih ožjega mestnega jedra, zlasti v

predelih Città vecchia (tu je bila gostota poselitve skoraj 700 prebivalcev na hektar

površine) in Barriera vecchia (okrog 460 prebivalcev na hektar), medtem ko so bili

predeli mestnega obrobja poseljeni ob"utno redkeje (najve" 72 prebivalcev na hektar,

mnogi še veliko redkeje).

Vendar pa so bili leta 1886 deleži obolelih za kolero glede na skupno število

prebivalcev posamezne "etrti prav v ruralnem mestnem obrobju, še posebej v

Rojanu, Sv. Ivanu, Proseku in Bazovici, veliko višji kot v gosto poseljenem mestnem

jedru, saj so presegali 1 odstotek. V razpravi o koleri v tem letu, ki sta jo sestavila

ob"inski 'protofizik – primarij' (protofisico civico) Vincenzo de Giaxa in direktor

bolnišnice za kolerozne Alessandro Lustig, so podani tudi kratki opisi posameznih

tržaških predelov, zlasti z vidika higienske (ne)opore"nosti in splošnega zna"aja tam

žive"ega prebivalstva. Obrobne mestne "etrti so imele pove"ini ruralni zna"aj,

nekatere (denimo Farneto, Rojan) pa so vsebovale celo delavski del ali pa so bile

poseljene pretežno z novooblikovanim delavskim slojem (S. Giacomo);358 ti predeli

so praviloma tudi opisani kot 'manj higienski' ali 'nezdravi', medtem ko je bilo v

mestnem jedru mogo"e najti "etrti s premožnimi sloji in visoko stopnjo higiene

(zlasti S. Vito, pa tudi Città nuova), tiste z nekoliko manj premožnimi prebivalci

(Barriera nuova) in 'zadovoljivo higieno' (Barriera vecchia), na drugi strani pa tudi

"etrt, kjer je prevladoval revnejši sloj (Città vecchia). Razlo"no pa je videti, da so 358 Zgodovinarji ugotavljajo, da je bil to eden tistih tržaških predelov, kjer so nalezljive bolezni navadno terjale najve" žrtev (prim. Braulin, 2002, 114).

248

deleži koleroznih bolnikov, zabeleženi v statisti"nih podatkih, naraš"ali s stopnjo

revš"ine v posameznih predelih (gl. tudi Prilogo 2).

8.4 Organizacija zdravstvene oskrbe leta 1886

Priprave na nevarnost bližajo"e se epidemije so po pravilih vklju"evale

obveš"anje oblastnih avtoritet na višji stopnji (deželna vlada je morala nevarnost

bližanja kolere razglasiti v deželnem zakoniku in deželnem vladnem listu ter

ob"inskim uradom pa posredovati naredbe, ki so jih bili dolžni izpolnjevati). Tako je

bilo tudi leta 1886.

'Poduk o koleri', temeljni smerokaz med zadnjo epidemijo, je ob"inskim

oblastem posameznih krajev narekoval pozorno pregledovanje obljudenih hiš,

gostiln, preno"iš" ter odstranjevanje vseh zdravstvenoopore"nih okoliš"in. Poduk je

tudi veleval, da je potrebno ob bližajo"i se epidemiji že pripraviti pomožne objekte

za bolnike, »ki v svojih stanovanjih nimajo ustrezne postrežbe ali pa se jih z ozirom

na druge prebivalce ne sme mej njimi pustiti, kakor tudi da se stanovališ"a za zdrave,

"e bi jih bilo treba pregnati iz njih stanovališ", kar bi se moralo vselej uljudno goditi,

z vsemi potrebnimi re"mi priskerbi«. Seveda za ta namen ni bil primeren ravno vsak

prostor: »Pri iskanjo tacih lokalov je treba na to gledati, da imajo kolikor mogo"e

prosto, zdravo lego in so ve"emu ob"enju odtegneni, vendar ne preve" oddaljeni radi

prenašanja bolnikov. Najemniki ne smejo biti v njih.« (Poduk, 1886).

Obenem je bilo potrebno poskrbeti za zadostno zalogo zdravil in

dezinfekcijskih sredstev, ki so se med epidemijo porabila v velikih koli"inah,

obenem pa je Poduk priporo"al »ubogim "istila s primernim podukom njih rabe po

potrebi brezpla"no dajati«. Za dosledno izvrševanje ukrepov naj bi skrbela

zdravstvena komisija, ki jo je bilo potrebno ustanoviti v vsaki ob"ini, sestavljena pa

je bila »iz posebno sposobnih ob"inarjev in v kraju bivajo"ih zdravnikov in

tehnikarjev«. Komisija, ki so jo lahko delili tudi na posamezne odseke, je imela

»pravico nadzorovati, ukreniti ter izveršiti vse potrebne naprave«, pri tem pa so

morale politi"ne oblasti skrbeti za pravilno izvrševanje dolo"il in nadzorovati, ali

ob"ine izpolnjujejo njene odredbe.

249

Ko so se v kakem kraju pojavili prvi primeri bolezni, je moral ob"inski

predstojnik to telegrafsko sporo"iti okrajnemu glavarstvu. Dolžan je bil sklicati tudi

zdravstveno komisijo in sprejeti potrebne ukrepe. V kraj, kjer se je bolezen pojavila,

je moral takoj odpotovati okrajni zdravnik, da »se o njej prepri"a«. !e je šlo res za

kolero, je bil zdravnik dolžan podati vsa potrebna navodila za nadaljnje ravnanje in

zamejitev epidemije; lažni alarm pa na drugi strani »ljudstvo prav po neopravi"enem

uznemiri in nepotrebne naprave zakrivi«, zato je bilo potrebno biti pri razglašanju

bolezni pazljiv. Hitro prepoznavanje bolezni je bilo klju"nega pomena, saj je to

pomenilo tudi pravo"asno ukrepanje: »Ne sme se dopustiti, da se radi malenkostnih

obzirov celo deželo v nevarnost spravi, in je napa"no, "e se bolezen naraš"a, predno

se jo prepozna in kroti.« Pri prvih primerih smrti za kolero je bilo potrebno narediti

natan"no in zanesljivo obdukcijo: »Deželna vlada mora v tem obziru ukreniti, kar je

potrebno, da to mikroskopi"no preiskavo popolnoma zanesljiv zvedenec zverši.«

(Poduk, 1886).

Ko ni bilo ve" dvomov, da gre za kolero, »dolžan je vsak hišni gospodar ali

najemnik ob"inskemu uradu nemudoma naznaniti, kakor hitro se mej prebivalci

bolezen prikaže.359 To dolžnost ima tudi zdravnik, ki ga le"i,« je veleval Poduk

(Poduk, 1886). Ob"inarji so morali to z uradnim pismom potrditi okrajnim oblastem,

vklju"no z izpolnjenim obrazcem, ki naj bi vseboval natan"ne podatke o obolelih,

njihovi starosti, bivališ"u, narodnostnem poreklu itd. (gl. Naputak protiva kratelju, v:

AST, Luogotenenza (AG), b. 520). Bolnike je bilo nato potrebno osamiti na

njihovem domu; »"e bi tega radi neugodnih doma"ih razmer ne bilo mogo"e, naj se

bolnik v bolnišnico za silo prenese«, "e je bolje bolnika zdraviti v stanovanju, pa naj

se »zdrave iz stanovanja prežene«, je še veleval Poduk o koleri. Med epidemijo je

bilo tam, kjer se je kolera pojavila, potrebno tudi zapreti šole ali pa je šolarjem iz

okuženih krajev ni bilo dovoljeno obiskovati pouka: »Vsakako naj se izklju"ijo od

obiskovanja šole v tacih krajih otroci, ki stanujejo zunaj teh krajev. Ravno tako naj se

359 To poudarja tudi Kratek sestavek poduka in pravil o koleri (Kratek sestavek, s.d.): »Najvažnejša dolžnost je vsak slu"aj kolerine ali kolere, da bljuvanja sploh koj naznaniti, kar so prav strogo dolžni vsi gospodari, sosebno lastniki preno"evališ", vsi zdravniki, zdravstvene osobe, dušni skrbniki.«

250

ne dopuš"ajo otroci iz krajev, kjer je kolera, v šolo onih krajev, kjer je še ni,« je bilo

zapisano v uradnem navodilu, ki ga je poslalo ministrstvo za notranje zadeve.360

Da bi ti natan"no oblikovani napotki dosegli kar najširši krog prebivalstva, pa

je bilo tudi potrebno »razposlati za vse kroge ljudstva razumljivo in primerno

podu"ilo« (Poduk, 1886). Eno takih 'podu"il' je bil tudi Kratek sestavek poduka in

pravil o koleri (Kratek sestavek, s.d.), v katerem je bilo zapisano: »Da bi se kolera,

"e bi se v posameznih slu"ajih prikazala, ne razširila epidemi"no z zanešenjem, naj

se pripravi, še predno se kolera približa, v vsaki ob"ini kolikor je mogo"e naj"istejše

in zdravstveno najprimernejše stanje po posebnih zdravstvenih komisijah s

prostovoljno podporo razumnega ljudstva odstranivši vse neprilike, ki dajejo povod

onesnaženju tal, vode in zraka, strogo nadzoruje kakovost živeža in užitka, zlasti

skrbi za negrajno vodo za vse gospodarstvene namene, zboljša ljudska hranitba z

ljudskimi kuhinjami in osnovanim dobrodelnim oskrbovanjem.« Dolžnost skrbne

priprave na epidemijo pa sestavek ni narekoval zgolj skupnostim, temve" tudi

slehernemu posamezniku, ki je prav tako kot oblasti odgovoren za lastno zdravje in

varnost celotne lokalne in širše skupnosti: »Tudi posameznik naj se za "as nevarnosti

pametno pripravlja, v svojem gospodarstvu vpelje najve"o snago odstranivši vse ono,

kar bi zamoglo zrak one"istiti, odpadke kupi"iti, zidno mokroto provzro"iti.« (Kratek

sestavek, s.d.). V "asu kolere je bilo prepovedano jemati hrano iz hiš, kjer se je

pojavila bolezen, ravno tako ni bilo dobro imeti opravka z ljudmi iz takih domov.

Napotki ne pozabijo omeniti niti, da je zmeren na"in življenja najboljše zagotovilo

proti koleri, po obedu pa je obenem priporo"ljivo popiti kozarec vode z nekaj

kapljicami solne kisline.

Nasploh pa je med kolero, sploh v tem "asu, veljalo pravilo o skrbni

dezinfekciji predmetov, ki so bili onesnaženi z izlo"ki bolnikov ali sploh tistih, ki se

jih je bolnik dotaknil. Dezinfekciji so bila posve"ena dolga in nadrobna navodila, v

katerih je bila opisana raba razli"nih dezinfekcijskih sredstev in pripomo"kov.361

Domnevno okuženo perilo so denimo morali namakati v karbolni kislini 12 ur, nato

360 Podobno so velevali v Kopru decembra 1886, ko je bilo potrebno ob"inske oblasti obvestiti tudi v primeru, "e se je kakšna nalezljiva bolezen pojavila v stanovanju, kjer so stanovali tudi študentje (šolarji) (PAK KP 7, akti 1886, šk. 216, a.e. 3139/XIV). 361 Kot »splošno razkužilo« je bila v rabi raztopina karbolne kisline (»1 del kisline na 18 delov vode«), uporabljali pa so se lahko tudi apneno mleko (za beljenje sten prostorov, kjer so se nahajali bolniki), sublimatova raztopina, lisolna raztopina, klorovo-apnena raztopina idr.

251

pa ga je bilo potrebno prekuhati. Na drugi strani je bilo najzanesljivejše uni"enje

kužne snovi s sežigom, seveda tistih stvari, ki niso imele posebne vrednosti:

»Vsebina slamnjakov, žimnic iz morske trave362 se mora sežgati«, v ta namen naj bi

v pe"i tudi stalno gorel ogenj.

Dodatek k temu poljudnemu sestavku pa vsebuje lep seznam pripomo"kov, ki

so bili med epidemijo nepogrešljivi:

- bedenj ali škaf (s karbolno raztopino; za perilo itd., za parjeno vodo)

- skleda za razkuževalno teko"ino (za splakovanje rok)

- vr! ali lonec (za pripravo karbolne raztopine)

- posoda z apnom (za pripravo beleža)

- pivna posoda z žlico (»za izklju!ljivo rabo bolniku«)

- skudela s koš"kom ledu

- !istila: »smetilnica, š!etica, strga!a, slamnata metlica, žagovina«

- potrebš!ine za strežbo bolnikov: »grevnice, beloprstni vr!i, irigator,

pljuvalnik, priprave za opravljanje velike in majhne potrebe, pono!ni stolec«,

kakor tudi ostalih potrebš"in za strežbo bolniku:

- neprodirne tvarine (za brambo posteljne robe): kav"uk, povoš"eno

platno, Bilrotov batist,363 improvizovani za zgorenje dolo"eni namestki, papir

za sladkor, papir za zavijanje, pivnik, ...

- zaloge plazna za !iš!enje (komprese): »brisalke, pobrisalke, tan!ice,

bombaž« in nenazadnje krep"alnih in zdravilnih sredstev, »ki se v navadnih

prodajalnicah dobé«:

- led, soda-voda, šume"a limonada, "rno vino, konjak, žganje;

razred"ena solna kislina (za okisanje prekuhane vode), lahko Hallerjeva

kislina; »vonjav "aj« (npr. poprova meta, melisa, kamilica), »slizav "aj« (pri

driski; salep, slezovec), »Hoffmanov cvet za pobudo«, lahko dodatek k "aju,

vinu.

- »Kafrovec, francosko žganje za mo"na drgnjenja«

- »"reslovita kislina za napravo irigatorske teko"ine«

362 Ta je bila med revnim primorskim prebivalstvom v rabi kot posteljno polnilo namesto konjske žime. 363 Morda gre za gazo, poimenovano po Christianu Albertu Theodorju Billrothu (avstrijskemu ranocelniku nemškega rodu). Batist je namre" zelo fina, gosto tkana tkanina iz lahkih vlaken (praviloma bombaž, platno, svila ali viskoza).

252

- Doverni prah (pri navadni driski)

- Gor!i!ni papir za »vzbujo kožne "utljivosti« (namo"iti in položiti

na kožo) (Kratek sestavek, s.d.).

Za prepre"itev širjenja kolere v druge, notranje predele monarhije preko

kopenskih (zlasti železniških) prometnih žil je bil potreben nadzor ljudi in predvsem

njihovega tovora. O"itno so stroga pravila o pregledovanju blaga in prtljage nasploh

marsikje vzeli zelo zares in so se natan"no posve"ali pregledovanju vsebine potniških

potovalk,364 medtem ko je bilo preverjanje drugih pomembnih podatkov o potnikih

nemalokrat izpuš"eno, saj je na primer Levstik v svojih Avtobiografskih zapisih in

spisih kriti"no pripomnil: »Lenoba na kolodvorih je taka, da mnogo ljudij pribeži od

kolere iz Trsta, Reke in Benetk, a nih"e ga ne vpraša: od kod in kam, samó njega

prineseno blagó se pridno preiskuje, a "lovek pojdi, kamor h"eš, in delaj, kar h"eš.

Velik "udež, ako ne zanesó kolere, ker je vse polno Vlahov po deželi [...]« (Levstik,

1978, 338; 17. avgust 1886).365

Za u"inkovito obrambo pred epidemijo so pravila uporabili in nekoliko

priredili ob"inskim potrebam tudi v Trstu. Kmalu po nastopu prvih primerov bolezni

se je tam za"ela “kolerozna zmešnjava” in mrzli"no iskanje ‘sumljivih primerov’, ki

je med meš"ani povzro"alo vznemirjenost in strah (L’Alabarda triestina, 13. junij

1886).

Oznanila prvih primerov kolere so bila tu sprva naslovljena neposredno na

fizikat, vendar pa je njihovo število skokovito naraš"alo, zato je magistrat odprl lažje

dostopno pisarno v pritli"ju mestne hiše, kjer so sprejemali prijave. Zdravniki so

morali oblastem natan"no poro"ati o primerih kolere, v poro"ilih pa dodati

zaznamek, ali oboleli za kolero (oziroma kdo njegovih doma"ih) bodisi obiskuje šolo

bodisi je uslužbenec v kaki tovarni ali industrijskem obratu; oblasti naj bi v tem

primeru takoj obvestile direktorate teh ustanov. Mesto je bilo zaradi lažje 364 O slikovito podani prigodi, povezani s pregledom sumljive potniške prtljage, gl. Keber, 2001a. 365 Sicer pa so Levstikovi zapiski prava posebnost, saj je z vestno natan"nostjo vsakodnevno (poleg natan"nega vremenskega stanja) beležil vesti o koleri iz bližnjih krajev; po vsej verjetnosti jih je povzemal iz lokalnega dnevnega tiska. !eprav gre za dnevn(išk)e zapiske, se ti nekoliko razlikujejo od obi"ajnih dnevnikov, saj ne vsebujejo avtorjevih osebnih izpovedi, temve" le faktografske navedbe nekega zunanjega dogajanja: »Z njimi si je beležil med zdravjem in boleznijo nihajo" – pove"ini celo hudo bolan – prileten, a neizrabljen "lovek na videz predvsem atmosferske podatke, svoj strah pred kolero in kratke realisti"ne opise svojega telesnega in duševnega trpljenja.« (Opombe v: Levstik, 1978, 527).

253

organizacije med epidemijo tokrat razdeljeno na šest sanitarnih distriktov (prvi je

združeval "etrti San Vito in Città vecchia, drugi Città nuova in Rojan, tretji Barriero

nuovo in S. Giovanni, "etrti Barriero vecchio, peti Farneto, šesti pa S. Giacomo in S.

Anno). Vsak od šestih zdravstvenih predelov je imel svojega zdravnika, "igar

bivališ"e je pono"i osvetljevala bakla z rde"im križem.

Vzpostaviti je bilo potrebno tudi sanitarne inšpektorate, ki naj bi jih sestavljali

ob"inski uradnik, zdravnik fizik posameznega predela, eden ali ve" zdravniških

namestnikov (odvisno od potreb), potrebno število zdravstvenih straž, eventualno pa

tudi zaupniki, ki jih je imenoval magistrat. Inšpektorati so bili pod neposrednim

nadzorom ob"ine, njihov sedež pa je pono"i ozna"evala bakla z rde"o helebardo.

Namen inšpektorata je bil sprejemati prijave in jih takoj posredovati na magistrat,

tam, kjer je bilo potrebno sprejemati ustrezne higiensko-sanitarne ukrepe, seveda

skladno s pravilnikom (Regolamento sanitario, 1886).

Posebna pozornost je bila posve"ena ugotavljanju higienskih razmer, v katerih

so živeli bolniki. V ta namen so bili sestavljeni posebni obrazci, v katere so vpisovali

vse potrebne podatke,366 ta sistem pa jim je koristil tudi pri kasnejših statisti"nih

analizah. Posebno strogi so bili ukrepi, povezani z izolacijo bolnikov. Za to so

skrbele predvsem zdravstvene straže, ki so sodile pod institucijo inšpektorata in jih je

bilo tega leta v Trstu 128, aktivne pa naj bi bile po 12 ur dnevno. Njihova naloga je

bila obenem tudi pomagati družinam obolelih z dobavljanjem hrane in zdravil ter z

zagotovitvijo zdravniškega obiska.367

Sekvestracija je bila na"eloma izpeljana na domovih obolelih, vendar pa so v

primeru neustreznih življenjskih (higienskih) pogojev, zlasti ko je šlo za revnejše

sloje prebivalstva, bivajo"e v pretesnih stanovanjih, (samo svojce bolnikov) odvedli

v kontumac, v katerega je bil tega leta spremenjen vrtec v Manzonijevi ulici.

Vsakega so po tedanjem postopku tudi dezinficirali, posameznike, pri katerih se je 366 Lokacija, hišna številka, nadstropje, imena, starost in spol, stan, bolezen, dan za"etka bolezni, higienske pogoje v stavbi, število nadstropij in stanovanj v vsej hiši, število stanovalcev, dotok vode, ali uporabljajo vodnjak in ali je voda v njem pitna ali ne, higienski pogoji v stanovanju bolnika, število prostorov, število žensk in moških, ki v njem prebivajo, ter število šolajo"ih se, potrebni in priporo"eni profilakti"ni ukrepi ter nazadnje izid bolezni (de Giaxa, Lustig, 1887, 27). 367 Zdravstvene straže so bile neposredno vezane na generalni inšpektorat s sedežem na magistratu; njihovo delo se je »za"elo s prijavo primera bolezni in zaklju"ilo z odvozom mrli"a«. Med njihove pristojnosti je sodilo tudi prepre"evanje stikov med zdravimi in bolnimi, v primeru smrti zaradi kolere pa je bila njihova dolžnost takoj obvestiti inšpektorat ter tudi prepre"evati, da bi se mrli"a brilo ali preobla"ilo, saj je bilo to med epidemijo zaradi možnosti okužbe prepovedano (gl. Istruzione Guardie, 1867).

254

razvila kolera, pa so poslali v bolnišnico za kolerozne. V kontumacu se je leta 1886

vsega skupaj zvrstilo 623 ljudi,368 ki so sprva ostali v karanteni po deset, nato –

zaradi novega odloka – pa le še po sedem oziroma pet dni. !e je v neki hiši, zlasti

kjer so vladale slabe higienske razmere, zbolelo ve" oseb (torej, "e so se oblikovala

»žariš"a okužbe«), je bila izvršena evakuacija celotnega poslopja, izseljene osebe pa

so – "e niso imele druge možnosti – namestili v šolski stavbi v Kandlerjevi ulici (de

Giaxa, Lustig, 1887, 28). Da bi sekvestracijo izvrševali natan"no in dosledno, naj bi,

"e je le bilo mogo"e, na dom obolelega postavili straže tako za nadziranje kot tudi za

izvajanje ustreznih ukrepov, v atriju vsake prizadete hiše pa je morala biti razobešena

tabela, kjer je bilo zapisano: 'Kolera v X nadstropju, vrata št. X,' na vrata vsakega

bivališ"a, kjer se je pojavil kak primer bolezni, pa je bilo treba izobesiti tudi

stigmatizirajo"i napis 'kolera' (Regolamento sanitario, 1886).

8.4.1 Kruha že, a brez iger: prepoved ‘nemoralnih’ veselic

Že ob samem nastopu epidemije so mnogi napovedovali še en ne ravno zaželen

ukrep, in sicer prepoved veselic, množi"nih prireditev in drugih zabav, kjer se je

gnetlo ljudi (sem so bili všteti tudi tako imenovani vlaki za zabavo369 in njihova

‘morska razli"ica’, pomorski izleti s parniki): »Se le autorità marittime hanno creduto

del caso di ordinare le contumacie di problematica efficacia, se esse per eccesso di

zelo vollero proibire le gite di piacere per mare,« v Alabardi nagovarjajo pomorske

in mestne avtoritete, »non dubitiamo, che anche le autorità cittadine per agire di

conserva, sapranno e vorranno proibire le sagre che si tengono frequenti nel territorio

e nel suburbio di Trieste.«370 (L’Alabarda triestina, 29. junij 1886). Prepovedali naj

bi torej tudi vaške šagre, ki naj tako ali tako ne bi bile pretirano zaželene niti med

podeželani samimi, ki so se hoteli tudi po vedénju približati ‘meš"anski dostojnosti’:

»E tanto più lo possono e devono fare, per la ragione che le sagre non sono nemmeno

368 V tem "asu jih je mnogo (zlasti otrok) zbolelo tudi za ošpicami, ki so isto"asno razsajale v mestu. 369 O razmahu tovrstnih potovanj, ki so sledila izgradnji železnic, gl. Cvirn, Studen, 2001, 34–41. Ob za"etku epidemije leta 1886 je Ministrstvo za trgovino že junija prepovedalo vlake za zabavo, ki so iz Italije prihajali v Avstrijo (L’Alabarda triestina, 18. junij 1886). 370 »!e so pomorske avtoritete slu"ajno nameravale zaukazati kontumace vprašljive u"inkovitosti, "e bi zaradi pretirane vneme hotele prepovedati pomorske izlete za zabavo, ne dvomimo, da bodo tudi mestne oblasti, "e želijo s prvimi delovati složno, znale in hotele prepovedati šagre, ki se pogosto odvijajo na tržaškem obrobju.«

255

desiderate né chieste dalla maggior parte dei nostri villici, ma soltanto da qualche

oste, e da tre o quattro scapestrati che ne prendono l'impresa e vanno poi a

sbevazzare coll'incasso fatto nella settimana susseguente.«371 (L’Alabarda triestina,

29. junij 1886). Na teh veselicah naj bi se namre" mladi zgolj kuhali v poletni vro"ini

»per ballare qualche giro di staierza o di kolo ciriliano, al suono di una banda di

malfattori... musicali«, sicer pa naj bi bile te plesne zabave sporne predvsem z

moralnega vidika. Še tudi kasneje je bilo namre" – kakor so naznanjala tudi javna

ob"ila – ljudi potrebno obvarovati pred škodljivostjo takih zabav, »da ne zabredejo v

nevarnosti, ki so spojene z nenravnimi plesi in iz katerih nevarnosti ni ve" rešitve za

dušni in telesni obstanek premilega našega naroda« (Edinost, l. XX, št. 99, 17. avgust

1895; ve" o »nravstveni spornosti plesov in veselic« v tem "asu gl. v: Polajnar, 2008,

115–137). Vse tesnejši in bolj prepleteni stiki med mestom in podeželjem, ki nista

predstavljala razli"nih svetov le v gospodarskem, narodnostnem in bivanjskem,

temve" tudi v miselnem in vedenjskem smislu, so v tem "asu, vse bolj pa tudi

nekoliko kasneje, vplivali na to, da so “mestne posvetne vrednote pronicale na vas”

(Verginella, 1993, 543).

Ukrep o prepovedi veselic je bil avgusta tudi zares sprejet,372 kar so z

odobravanjem pozdravili tudi slovenski "asniki: »Da so se 'šagre' v okolici

prepovedale, to je bilo prav in pametni okoli"ani so gosposkam za to celo hvaležni,

vsaj ta na"in veselja ni ve" za ta vek; okoliška mladina, ki ima pevce, godce itd. mej

seboj, naj rajši skrbi za bolj dostojno veselje, kder se ne bode vrla, poštena

okoli"anka mešala z ostudno, surovo in razuzdano 'šešaloto'.« (Edinost, 11. avgust

1886, št. 64). Toliko manj pa so bili navdušeni nad prepovedjo vseh drugih zabavnih

prireditev, ki bi jim bile v "asu strahu in žalosti v uteho in razvedrilo: »Še le te dni je

prišla od ministerstva obširna naredba o koleri, vsled te naredbe je vlada kar naglo

prepovedala uže dovoljene slavnosti in veselice, in celo koncerti ne smejo ve" biti. 371 »In še toliko bolj morejo in morajo to storiti, in sicer zato, ker si šager niti ne želi niti ne prosi zanje ve"ji del podeželanov, temve" le kak kr"mar in trije ali štirje razuzdanci, ki jo izkoristijo za posel in se gredo naslednji teden nacejat na ra"un prejemka.« 372 »Za "asa kolere se ne sme dopustiti, da bi se ljudje v tem kraju ali njegovi okolici v ve"ih množinah shajali. Veselice, procesije, zbori, letni tergi in veseli"ni vlaki so prepovedani.« (Poduk, 1886, ki je priporo"al tudi: »Vsake gne"e ljudi naj se za "asa kolere ogiblje, oni lokali, kjer se ljudje posebno skupaj gnetejo, naj se iz sanitetno-policijskega stališ"a s posebno pazljivostjo nadzoruje«). Zakonik in ukaznik za Avstrijsko-ilirsko primorje, ki je bil izdan nekoliko kasneje, pa je veleval: »In tempo di colera devono evitarsi tutte le radunanze in massa ed essere sottoposte a speciale sorveglianza sanitaria quelle localita', nelle quali ha luogo un numeroso concorso di gente.« (Bollettino, 15. avgust 1886).

256

Ljudstvo zarad tega godernja in pravi, zakaj se ni to vse uže poprej prepovedalo in se

je dopustila regata Lahonom. – Ljudstvo je v takih zadevah strašno ob"utljivo in se

žali, "eš, da je gospodi lehko prenašati take prepovedi, ali mali mož, da ne bi smel

veseliti se z svojimi drugi, da ne bi smel imeti nobene doma"e veselice, zdaj v "asu

tuge, to niže patrijoti"ne kroge nekam tare in ni mogo"e ljudi prepri"ati, da so take

naredbe res tudi potrebne, ker na kakej veselici je mogo"e, da kedo napravi kak

nered, da si pokvari želodec ali se prehladi.« (Edinost, 14. avgust 1886, št. 65).

Glasbeni koncerti pa so bili zaradi nevarnosti širjenja 'miazme' med množico denimo

odpovedani tudi med grozenjem kolere v Trstu leta 1865; tedaj so prepovedali nastop

vojaške glasbene skupine na gledališkem odru, da nastopajo"i umetniki ne bi prišli v

stik z vojaki, med katerimi je bila kolera tedaj že prisotna (Provedimenti, 1866, 48).

Razvedritev duha v teh tesnobnih okoliš"inah in v "asu vsesplošnega

žalovanja, ki bi bila množicam najbrž dobrodošel ‘psihološki ventil’, torej ni bila

dovoljena, še ve", konzervativne moralne avtoritete so te ukrepe sprejele z

odobravanjem. Sicer pa so razna navodila o ravnanju med epidemijo, "e ga že niso

zapovedovala, vsaj svetovala izogibanje krajev, kjer je obstajala možnost gne"e in

posledi"no nalezenja bolezni. Taki kraji so bila tudi kopališ"a: »!e se je slu"aj kolere

v kraju pripetil, potem izogni se obisku vseh krajev, kjer se mnogo ljudi shaja,

semnjem, slovesnostim, obisku javnih kopališ", marno skrbe" za osebno snažnost.«

(Kratek sestavek, s.d.). Kopališ" pa se ljudje najbrž niso izogibali zgolj zaradi te

prepovedi, temve" tudi zaradi že omenjenih domnev (ki so se nato izkazale za

resni"ne), da je kolero mogo"e dobiti z morsko vodo. Tisk se je tako nekoliko

ponor"eval iz gospa, ki naj bi se odlo"ile, da bodo za kopel iz strahu pred morsko

sedaj raje uporabile sladko ali rožno vodo (L’Alabarda triestina, 28. junij 1886).

8.5 Temnejše plati zdravstvenih ukrepov

8.5.1 Nezaupljivosti, dvomi in upiranje se nadaljujejo

Izdani predpisi pa niso bili vselej poslušno upoštevani, zaradi "esar obrambo

pred kolero niso mogli izvajati tako u"inkovito, kot bi si mnogi želeli. Nezaupljivost

in iz nje izvirajo"a 'neposlušnost' ljudi je oblastem nemalokrat povzro"ala hude

preglavice. Tržaški podestat Bazzoni je tako med epidemijo izrecno zaprosil ljudstvo

257

za nekoliko ve" sodelovanja pri izvajanju ukrepov; v ta namen je bil izdan oklic, »s

povabilom prebivalcem s strani podestata, naj se držijo predpisov, zaupajo v ukrepe,

ki se jih sprejema za javno rešitev, naj se posvetujejo z zdravnikom ob vsakem

nastopu sumljivih simptomov, naj ne skrivajo primerov in naj nenazadnje sodelujejo

s svojim vedenjem za odvrnitev skupne nesre"e, ki grozi«373 (L'Alabarda triestina, n.

197, 18. julij 1886).

O taki nezaupljivosti govori tudi prigoda, opisana v Edinosti (28. julij 1886, št.

60), ki si jo velja še enkrat izposoditi. V Rojanu naj bi namre" nekemu otroku, ki je

zbolel za kolero, zdravnik želel pomagati z lavdanumom (opijem), ki je bil tedaj v

splošni rabi proti tej bolezni. Vendar pa se je otrokov o"e temu uprl, saj »ljudstvo

pravi, da zdravniki s tem sredstvom delajo eksperimente na ubožnih, da jih le hitro

pošljejo na drugi svet«, zato ne zdravnika ne zdravstvene komisije ni spustil k

otroku. Prepri"alo ga je šele to, da je zdravnik sam spil zloglasno zdravilo.374

Tudi poljudna navodila o ravnanju med kolero so posebej izpostavljala, kako

pomembno se je držati od oblasti izdanih prepisov, ne pa se jim svojeglavo protiviti:

»Že tukaj se mora poudarjati, da je ugodni vspeh vseh branilnih ukrenitev bistveno

odvisen od voljne in razumne pripomo"i ljudstva, vsled "esar se mu mora dobro

dopovedati, da vsak za se in za svoje najboljše skerbi, "e oblasti in zdravnike v njih

prizadevanji zabraniti kugo podpira in ukrenjene naredbe tudi v svoji lastni hiši

spolnuje« (Poduk, 1886), še bolj neposredno pa je bilo neko opozorilo že dve leti

pred tem: »V tacem slu"aji ["e se pojavi kolera ali sum nanjo, op. U.Ž.] se opozori

vsacega na veliko odgovornost, katere se stori krivega, in na veliko škodo, kateri

izpostavi ne le bolnika in svojo družino, ampak tudi cel okraj, kdor bi utajil slu"aj

kólere ali sumljive bolezni.« (O sredstvih, 1884).

373 »... coll'invito alla popolazione, da parte del Podesta' di voler attenersi alle prescrizioni, di aver fiducia nei provvedimenti che vengono presi per la publica salvezza, di consultare il medico ad ogni principio di sintomi sospetti, di non occultare i casi, di cooperare infine col proprio contegno a scongiurare il comune pericolo che sovrasta«. Gl. tudi novico v Edinosti (21. julij 1886, št. 58): »Tržaški župan Bazzoni je izdal v"eraj oklic na prebivalstvo, v katerem opominja na sanitarne naredbe in prosi ljudstvo, naj zaupa zdravnikom ter se voljno podvrže njihovim naredbam, naj zmerno živijo ter radovoljno pomaga, da se vse sanitarne naredbe magistrata to"no izvršujejo.« 374 Morda lahko ta argument delno ilustrira tudi podatek, da je (samo v tretji "etrtini) leta 1886 od skupaj 104 umrlih (za razli"nimi boleznimi, npr. ošpicami, tuberkulozo, ...) v mestu Koper zdravnik zdravil ve" kot 70% (77) ljudi, medtem ko je v okoliškem, "eprav ne zelo oddaljenem obmo"ju, imenovanem Lazaret, od skupaj 30 smrtnih primerov zdravnik obiskal manj kot polovico (13) bolnikov (gl. PAK KP 7, akti 1886, šk. 216, a.e. 2945/XIV).

258

Ponekod na podeželju so oblastem povzro"ali preglavice okoli"ani, ki so se

otepali njihovih 'zdravstvenih odposlancev'. To po"etje (slovenskega) podeželskega

življa je skušala nekoliko opravi"iti Edinost, ki je pisala, da »lahonski listovi

klepetajo in sumni"ijo okoli"ane, da so si razširjanja bolezni sami krivi, ker so preve"

babjeverni ter ne zaupajo zdravnikom, temve" se na nje repen"ijo in jih z grdimi

odganjajo. Zadnje ni resni"no in "e se prav kje nahaja kak okoli"an, ki je zgrda

ravnal z doposljanem zdravnikom, je to iz nevednosti, nekoliko pa iz nezaupanja, ki

ljudstvo sploh – in torej tudi mestno – goji do zdravnikov, iz kojih je sestavljena

zdravstvena komisija.« V isti sapi pa dodaja: »Mi babjeverstva ne zagovarjamo, da

tudi tu, kakor povsod vlada oni nesre"ni nepotizem: - vtaknoli so v komisijo skoraj

najslabše in najmanj izkušene ali mlade zdravniške mo"i.« (Edinost, 1. september

1886, št. 70).

Spet drugi okoliški prebivalci so v vas poslanega zdravnika preprosto nagnali,

"eprav naj vzrok za to ne bi ti"al v nezaupanju do zdravniške stroke, temve" celo v

religioznih nasprotjih: »Je li to prav, da se postavlja zdravnik žid mej katoli"ke

okoli"ane?«, se sprašujejo v Edinosti. »Ho"ejo, da bi spoštovali zdravnike, a

okoli"an bi rekel: 'Kakor godvi [sic!] godejo, tako se pleše'. Naj se postavi

okoli"anom po volji zdravnik, pa ga ne bodo odganjali, ampak spoštovali ga bodo,

ter pokažejo se bolj civilizirani, nego so prišli"i iz blažene Italije...« (Edinost, 11.

september 1886, št. 73). Ljudje so torej potrebovali táko zdravstveno osebje, ki bi ga

spoštovali in mu brezpogojno zaupali; le tako bi se bili pripravljeni prepustiti njegovi

oskrbi in nasvetom, saj jim je bilo 'vsiljevanje' zdravstvene pomo"i do tedaj tuje.

Bakteriološko delo, ki je v novicah nenehno polnilo "asnike in uradne objave,

je predstavljalo tudi prikladno tar"o posmeha in zbijanja šal na ra"un znanosti.

Ob"asno so se v tisku lotili kakega izbranega zdravnika (ki po splošnem prepri"anju

ni bil vreden zaupanja ali pretiranega spoštovanja) in si ga v"asih prav pošteno

privoš"ili. Tako se je mladega tržaškega zdravnika dr. Lustiga oprijel sloves, da se

ukvarja zgolj z lovom na ‘veji"aste bacile’.375 Po smrti gospe Jeralle, druge žrtve

kolere v Trstu, se je Alabarda hudomušno ponor"evala, "eš da je Lustig v blatu

bolnice našel prav tisti bacil, ki je mornarju Maleti"u ušel dan pred tem, prepoznal pa

375 Lustig je ta sloves verjetno upravi"il zato, ker je med epidemijo bakteriološko pregledal kar 190 od 220 analiziranih vzorcev; druge so preu"ili bodisi njegov tržaški kolega de Giaxa bodisi zdravniki v Pulju, Gradcu ali na Dunaju (Keber, 2007, 173).

259

naj bi ga s ‘preprosto metodo’, in sicer tako, da je vsakemu ‘obdelanemu’ bacilu

privezal rde"o vrvico – mikrob je tako dobil ‘li"no kravatico’, po kateri ga je bilo

mogo"e prepoznati376 (L’Alabarda triestina, 27. junij 1886).

Tisk je Lustiga tako izro"il Trža"anom v posmeh, kar si je bilo mogo"e

privoš"iti predvsem zato, ker je bil mlad, nepoznan, še neizkušen in nepriznan

zdravnik. Ravno to dejstvo je mnoge mo"no zmotilo, saj je bil Lustig kljub

pomanjkanju izkušenj (in "eprav menda »še ni videl bolnika s kolero«) postavljen na

vodilno funkcijo v pomožni bolnišnici za kolerozne (kar je bila verjetno posledica

trenutnega pomanjkanja zdravniških mo"i). Trža"ani so se spraševali, kako naj

takemu zdravniku zaupajo in kako je mogo"e, da mu je prepuš"ena prakti"no vsa

odgovornost »za zdravje in rešitev Trsta«: »Kako skrbi mestni magistrat, da se vsi

mikrobi ne ugonobe in kolera popolno ne zatre, brali smo v nedeljo v tukajšnjem

listu 'Mattino'. V mestnej bolnišnici, kder za kolero umrle raztelesujejo, preiskuje

mrtva telesa nek mlad pobi", ki je komaj lansko leto zrelostni izpit na tukajšnej

mestnej gimnaziji absolviral in poro"a potem o svojih 'korenitih' in 'u"enih' iznajdbah

tražaškim lahonskim listom straše" s kolero in nesre"nimi mikrobi. Nismo verjeli, da

se i v Trstu kaj takega lahko godi in vendar je res!« so se zgražali po prvem mesecu

epidemije (Edinost, 7. julij, št. 54). Kljub temu da je Lustiga pred nadaljnjim

posmehom želel v zaš"ito vzeti neznani 'zaveznik', ki je uredništvo Alabarde

zaprosil, naj bo "asopis do njega prizanesljivejši, pa tudi kasnejše novi"arsko pisanje

do mladega zdravnika ni gojilo pretiranih simpatij, saj naj bi se mladeni", po

govoricah sode", precej arogantno vedel, zato naj bi si bilo na njegov ra"un pa"

dovoljeno privoš"iti nekaj smeha (L’Alabarda triestina, 22. junij 1886). Tako je tudi

sicer cenjeni zdravniški stan kdaj pa kdaj izgubil sij nedotakljivosti in se iz

poveli"evanega statusa pomaknil v položaj tar"e kolektivnega posmeha.

8.5.2 Strašljivi vozovi, prisilna hospitalizacija in spremenjeni pogrebni obredi

Poleg nezaupanja v u"inkovitost in profesionalnost zdravniške stroke pa je bil

splošno razširjen tudi sam strah pred 'hospitalizacijskimi' postopki. Bolniki so bili

376 »... il Dr. Lustig per riconoscere le sue creature, lega ad ogni bacillo che coltiva, una cordelletta rossa e la virgola in questione aveva proprio la cravattina rossa!«

260

namre" odvedeni v za"asno vzpostavljeno bolnišnico za kolerozne,377 njihovi svojci

pa v karanteno (kontumac), pri "emer se ni bilo mogo"e izogniti izdatnim

dezinfekcijskim 'porcijam', ki so jih bili dejansko ali domnevno okuženi deležni na

vsakem koraku. Alabarda je bila do nezaupljive javnosti (zlasti do 'nevednih' nižjih

slojev) kriti"na: »Il publico è ingrato ed incredulo. ... il publico si ostina a non volersi

ammalare di cholera ed il basso popolo giura e spergiura nella sua ignoranza di non

voler ricorrere al medico quando venisse preso da un malessere sospetto, per non

venire catechizzato, classificato, numerato, publicato ed imprigionato senza

bisogno.«378 (L’Alabarda triestina, 19. junij 1886). !asopisni prispevek pa še (v

so"nem tržaškem nare"ju) dodaja, kakšen bi najbrž bil komentar preprostega

"loveka, ki se ne želi prepustiti rokam zdravnikov in zdravstvenih straž, da bi ga

odvedle v bolnišnico in temeljito dezinficirale, zato o svojih bole"inah v trebuhu raje

mol"i: »Se me ciapa mal de stomigo mi no ciamo el dottor che el se tira drio el

portofisico e tutto il Magistrato, che i me sbisiga in panza e i vol zercarme per forza

el bacilo e po capita drio anca el Zonca a ingrumarme la mia roba per metterla nella

zaledina. E po adesso i parla ancha de tociar i malai nell'acqua de bojo e de sbrusarli

col azido corosivo. No i me cucca, no i me cucca, se go mal stago zitto e no ciamo

nessun. Se i me guanta vado a finir sulle piastre del Lustig o nella zaledina del

Zonca.«379 (L’Alabarda triestina, 19. junij 1886).

V teh vrsticah je tako živo zajeto vse nelagodje, ki so ga pri ljudeh zbujali

ukrepi med epidemijo, podkrepljeni s strašljivimi govoricami, ki so se hitro širile in

pripomogle tudi k prikrivanju posameznih bolezenskih primerov, kar še vedno ni bilo

redek pojav: »ljudstvo, posebno v okolici, mnogo slu"ajev kolere je zatajilo in še

danes zatajuje; tu in tam so se ljudje tudi sami zdravili in ozdravili, zato pa pravijo,

377 V bolnišni"no oskrbo so predali seveda le revnejši segment tržaške populacije (leta 1886 se je tu za kolero zdravilo 325 bolnikov); po statisti"nih podatkih so med ženskimi bolnicami odlo"no prevladovale gospodinje in hišne pomo"nice, veliko je bilo tudi otrok, med moškimi pa je bilo najve" nosa"ev (de Giaxa, Lustig, 1887, 65; prim. priloga Lo spedale per colerosi, 1886, 9–10). 378 »Javnost je nehvaležna in nejeverna ... javnost trmasto vztraja, da no"e zboleti za kolero in nižji sloj prisega in krivo prisega v svoji nevednosti, da se ne želi zate"i k zdravniku, ko se ga polasti sumljivo slabo po"utje, da ne bi bil podvržen katehiziranju, klasificiranju, števil"enju, razglašanju in zapiranju brez potrebe«. 379 Približen prevod bi se glasil: »!e me zgrabi bole"ina v trebuhu, ne bom poklical zdravnika, ki bo pripeljal še protofizika in cel magistrat, ki bo brskal po mojem trebuhu in hotel na silo iskati bacil, in potem mi bo naprtil še Zonco [eden od zdravnikov, op. U.Ž.], ki bo nabiral moje re"i, da bi jih dal v želatino. In poleg tega se sedaj govori, da bolne tudi pomo"ijo v vreli vodi in ožgejo s korozivno kislino. Ne bom se pustil preslepiti; "e se bom po"util slabo, bom tiho in nikogar ne bom klical. !e me zgrabi, bom kon"al na Lustigovih ploš"ah ali v Zoncovi želatini.«

261

da zdravniki le poskušajo in da no"ejo dati svojega strupla za poskušanje itd.«

(Edinost, 11. avgust 1886, št. 64). Tako tudi ena od zgodb o skrivanju bolnikov, ki se

je ohranila v družinskem ustnem izro"ilu (gl. Oblak, 2004b), opisuje, da je na

Kontovelu Josip Gerlanc svojo bolno ženo Antonijo skril v dva 'bu"a' v kleti, dvojna

zaš"ita pa je prepre"evala, da bi straže, ki so v lovu na okužene obiskale tudi njun

dom, slišala bolni"ino trpe"e stokanje. Antonija naj bi kolero nato kljub preprosti

doma"i oskrbi prebolela, saj je umrla veliko let kasneje.

Ni" kaj nežne metode ‘higienskih uslužbencev’ so sicer sprožale veliko odpora

in tesnobe.380 »Ko je zadnji" ona Beligoj [ena prvih žrtev kolere, ki se je okužila s

pitjem morske vode, op. U.Ž.] za kolero zbolela,« piše Edinost, »odnesli so jo še

precej neusmiljeno strani položivši jo v nosilnico, ki je kakor kuga po kloru smrdela.

Uboga žena je skoraj morala umreti zadušena, ako ne za kolero!«, še opisuje

pretiravanje s smrdljivimi dezinfekcijskimi sredstvi.381 Ljudje, ki »skrbe za

desinfekcijo«, so med meš"ani kmalu postali sovražnik številka ena. »Pa kedo so te

osobe?«, razpravljajo v Edinosti o sporni preteklosti teh 'razkuževalcev': »Ve"inoma

stari grešniki, ki so uže vse mogo"e je"e pometali, tako sicer, da dandenes policijski

agentje, ako iš"ejo kacega zarad izvršene tatvine, prvo gredo preiskavat v bolnico za

kolerozne. To, gospoda, se ne da tajiti, ker je ob"e znano, treba pa je tudi videti te

ljudi pri delu, kako vozijo uboge bolnike po mestu itd.?« (Edinost, 4. september

1886, št. 71).382 Ti osovraženi izvrševalci državnih dolžnosti so skupaj s svojo nalogo

380 Srhljivi ob"utki, ki so jih zbujali 'zdravstveni vozovi', ki so navadno krožili pono"i, so izraženi tudi v Alabardi triestini: »... e i monatti caricare cinicamente nel carro i cadaveri nel piu' cupo della notte, e le vie convertite in laghi di scariche o aspirarono l'aria pregna di disinfettanti... Brrrr che paura! ...« (Alabarda triestina, n. 198, 19. julij 1886). 381 Raba agresivnih razkuževalnih sredstev je še zlasti v drugi polovici stoletja postajala nujni del borbe s kolero. V"asih je nekoliko ušla iz vajeti, saj so bili mnogi najbrž mnenja, da je okužene re"i in prostore bolje zajetneje dezinfecirati, kot da premajhna koli"ina sredstva ne bi zalegla. Na nekoristnost takega ravnanja so opozarjali celo nekateri "asniki: »'Slišali so zvoniti, pa ne vedó, kje in kaj' – tako se res sme dandanes re"i od nekaterih ljudi, ki si smradijo stanovanja s klorovim apnom ali karbolovo kislino – brez potrebe, mislé, da s tem smradom odženó koze, kolero in vsako drugo kužno bolezen.« (Novice, l. 32, št. 5, 1874; Bleiweis, J.: Le pametno, da si pri kužnih boleznih ve" ne škodujemo, kakor koristimo!). 382 Morda za primerjavo ni nevmesno omeniti zanimive polivalentnosti še ene od za"asnih sanitarnih funkcij med epidemijami, ki jo analizira R. Munkhoff. Gre za t.i. »searchers«, novoveške 'iskalke' kužnih bolnikov v Angliji (pa tudi drugod), katerih figura se je v o"eh ljudi tesno povezovala z grozotami kuge. Ker je šlo za (starejše, navadno ovdovele, že sicer deloma marginalizirane) ženske, je bila ta njihova (za"asna) pozicija mo"i še toliko bolj intrigantna. Strah pred njimi je bil posledica njihove zmožnosti, da so nekoga ozna"ile za kužnega, kljub avtoriteti, ki jim jo je dodelila mestna oblast, pa jih je le tanka "rta lo"evala od pomena, pripisanega "arovnicam ali prostitutkam, torej deviantnicam (gl. Munkhoff, 1999). Morda lahko ti pomeni služijo kot paralela vlogam zdravstvenih

262

prevzeli nase tudi nadvse nehvaležno vlogo hladnokrvnih izvajalcev sanitarnega

nadzora, ne glede na osebne stiske ljudi, ki so mu bili izpostavljeni.

Zdravstvene straže oziroma nosa"i so poleg tega veljali za grobe, o"itano pa

jim je bilo, da bi bilo z njihove strani nedvomno potrebnega »nekoliko ve"

"lovekoljubja in usmiljenje pri ravnanju z koleroznimi« (Edinost, 3. julij 1886, št.

53). Vendar pa so procedure 'odvažanja' bolnikov in mrtvecev zbujala zelo mešane

ob"utke; ta praksa se je v "asu epidemij kar nekako ritualizirala in je spominjala na

pravo ceremonijo: »Quando passa il famoso carro con la truppa a cassetto, la gente fa

largo inchinandosi ai portatori di sprofumi con vera religione. E' una gazzarra di

strepito al passaggio del furgone salvatore. E mentre negli stambugi immondi e

tenebrosi agonizzano le vittime del morbo, i monatti dal bordo giallo ghignano

cinicamente dondolandosi sul loro trono. E' uno spettacolo che fa male al cuore«,383

pikro opisuje Alabarda triestina (1. avgust 1886) nekakšno strahospoštovanje, ki so

ga pri ljudeh zbujali zdravstveni vozovi, temu pa se je pridružila še kopica drugih

nasprotujo"ih si "ustev; poleg strahu tudi neprijetno nelagodje. Tega je zaznati tudi v

prispevku s pomenljivim naslovom 'I carri sanitari e la paura', v katerem je opisano

nezadovoljstvo nekaterih ni" hudega slute"ih meš"anskih sprehajalcev (in še zlasti

sprehajalk) ob nepri"akovanem sre"anju s temi vozovi sredi belega dne, medtem ko

bi bilo menda primerneje in diskretneje (kar, mimogrede, kaže na zna"ilno

meš"ansko tabuiziranje vidne in 'grde' smrti), "e bi slednji svoje delo opravljali

pono"i in brez nepotrebnega truš"a, kakor 'jasno piše tudi v pravilniku in kot je bilo v

navadi tudi v prejšnjih epidemijah'. Zdravstveni pravilnik o ravnanju ob prvih

primerih kolere in ob širjenju epidemije kolere v tržaški ob"ini z dne 15. in 22.

oktobra 1884 (enako kot tudi navodila, izdana 5. avgusta 1886) je namre" navajal, da

se prevoz mrli"a, "e je le mogo"e, izvršuje pono"i, po najkrajših in najskrivnejših

poteh, brez pogrebnega pompa, v odprti krsti, ki naj bo v celoti premazana s smolo,

voz pa dobro opran s 5-odstotno karbolno kislino. Vsakemu, ki bi se konvoju skušal

približati, pa naj bi se to, tudi s pomo"jo straž, prepre"ilo. Pisec zgornje "asopisne

straž in dezinfektorjev, torej nezaželenih obiskovalcev, ki so tudi med kolero iskali in obi"ajno razkrinkali bolnike. 383 »Ko gre mimo slavni voz z vojsko na sedežu, se ljudje umaknejo in naredijo prostor, klanjajo" se nosilcem nedišav z resni"no vero. Gre za pravo hrupno veselje ob mimohodu rešiteljskega mrliškega voza. In medtem ko v umazanih in tema"nih revnih luknjah žrtve bolezni doživljajo agonijo, se grobarji rumenega obšiva [zdravstvene straže z obšivom na "epicah, op. U.Ž.] cini"no režijo, gugajo" se na svojem prestolu. To je pravi spektakel, ob katerem boli srce«.

263

bodice se sicer zaveda, da odvoza trupel in opreme koleroznih ni mogo"e opravljati

izklju"no v no"nem "asu, saj bi sicer ponekod trupla predolgo ostajala v stanovanjih,

zato predlaga, naj se vozovi vsaj izogibajo najprometnejših poti (Alabarda triestina,

1. avgust 1886).

Med epidemijo 1886. leta so v mestu priskrbeli dva taka 'zdravstvena voza',384

in sicer zato, ker bi z nosilnico za tovorjenje ljudi v oddaljeno za"asno bolnišnico, ki

se je nahajala v primestni "etrti Zgornja sv. Marija Magdalena, potrebovali preve"

"asa. Vozove je projektiral inženir Rauber in so vsebovali za tisti "as precej moderne

rešitve; nosilnica v notranjosti voza je bila pritrjena na usnjene jermene, ki so bili

deloma drsni, kar je olajševalo pomikanje nosilnice v voz in iz njega. Za blaženje

sunkov med vožnjo oziroma udarjanja nosilnice ob stene voza so služile gumijaste

blazinice, nosilnico pa je bilo mogo"e pomikati tudi vertikalno, odvisno od strmosti

poti. Lahek voz, za katerega je navadno zadostoval en sam konj, so odpirali na zadnji

strani, oknice pa so bile narejene iz neprosojnih ploš", razen na sredini. Ob straneh

voza (z napisom 'Servizio sanitario') so bila okenca z žaluzijami, na prednjem delu pa

sedež za dva nosa"a. Ta vozila so se po besedah poro"evalca za potrebe med

epidemijo odli"no obnesla (De Giaxa, Lustig, 1887, 18).

Voz pa je navsezadnje poosebljal tudi odtujitev oziroma prisilno zapustitev

doma in transport v bolnišnico, ki je bila za mnoge tudi kon"na destinacija, saj se iz

nje niso ve" vrnili. Naravni locus bolezni (in posledi"no tudi smrti), kakor je v enem

svojih temeljnih del zapisal Foucault, je bil seveda locus življenja – družina, ki je s

spontano nego in izražanjem naklonjenosti asistirala naravi v boju proti bolezni

(Foucault, 1973, 17). Z razvojem hospitalne medicine se je ta locus nasilno

premestil; smrt, ki je bila še v 18. stoletju naraven pojav, je namre" v 19. stoletju

postala patološki dogodek (gl. Armstrong, 2000, 22). Marta Veginella je ta proces, ki

je bil zlasti bole" za tradicionalno podeželje, zajela v naslednjih besedah: »Medicina

je umirajo"ega izlo"ila iz okrilja družine in soseske ter mu odrekla pravice, ki mu jih

je dajala tradicija: pravico do smrti v doma"i sredini. Medikalizacija smrti se je

384 Za prevoz bolnikov namre" niso smeli uporabljati vozov, ki so bili namenjeni javnemu prevozu; "e je do tega vseeno prišlo, pa jih je bilo treba temeljito razkužiti (Poduk, 1886).

264

polastila njegove agonije in mu onemogo"ila slovo od družine in sovaš"anov.«

(Verginella, 1999, 115; gl. tudi Verginella, 1996, 45).385

Obenem pa so stroga pravila to"no dolo"ala "as, v katerem je bilo treba mrtve

odpeljati (transport mrli"a sicer niso smeli izvršiti takoj, temve" po najmanj treh

oziroma po šestih urah od nastopa smrti) neposredno na pokopališ"e in jih pokopati v

živem apnu, s "imer pa je bilo prepre"eno tudi tradicionalno (daljše) objokovanje

oziroma poslavljanje od umrlega,386 vklju"no z vsemi rituali, ki so bili v navadi

(bedenje ob mrli"u in sploh obi"ajna pogrebna procedura) – zlasti na tradicionalnem

podeželju. Pi#anski kaplan Andrej Zdešar, ki je pogrebne navade Istranov

podrobneje opisal v Novicah, omenja, da po tej proceduri pokojnega najprej odnesejo

v cerkev, kjer obhajajo mašo zadušnico. Sprevod spremljajo ženske žalovalke z

glasnim vpitjem in jokom, ki se obenem z umrlim »kakor de bi pele« pogovarjajo in

o njem lepo govorijo, a mu tudi o"itajo, da jih je zapustil v neizmerni žalosti. Po

pokopu mrli"a se pogrebci zberejo na pokojnikovem domu, kjer obedujejo in ob tem

zanj molijo (Novice, VI, 29, 1848; A. Zdešar: Istrijanski Slovenci med Teržaškim in

Reškim morjem; prim. tudi Rutar, 1897, 188–190). Pogreb 'z vsemi "astmi' je bil v

tradicionalnih podeželskih družbah nadvse pomemben, med kolero pa so zaradi

sanitarnih prepovedi odpadle vse njegove klju"ne obredne sestavine. S tem je prišlo,

kakor opozarja M. Verginella, do poseganja v klju"no družbeno funkcijo pogrebnega

obi"aja: »Naloga pogrebnega obreda je bila krepiti socialna razmerja, vzpostavljati in

ohranjati socialna zavezništva ter na ta na"in zagotavljati trdnost in kontinuiteto

kolektivne identitete skupnosti, ki jo je smrt ogrozila s tem, ko je skupnosti odvzela

njenega "lana.« (Verginella, 1996, 41). Kaoti"no stanje med epidemijo je tako

prineslo pravi pravcati 'družbeni nered'; obi"ajne in to"no dolo"ene ter vsem znane

vloge v življenju skupnosti sedaj niso bile ve" relevantne; še ve", bile so za"asno

izni"ene.

Tudi samo umiranje je predstavljalo proces, ritual, ki ga je pripravila umirajo"a

oseba sama, ki je seveda poznala ta to"no dolo"eni protokol (ars moriendi), hkrati pa

385 Hospitalizacija pa po mnenju nekaterih ni pomenila samo oddaljitve od doma in starih navad, temve" tudi od dela, ki ga zlasti na kmetih seveda nikoli ni manjkalo (Sorcinelli, 1986, 66). 386 Na to, da je žalovanje za umrlim do pogreba potekalo na njegovem domu, lahko morda kaže tudi podatek, da na koprskem pokopališ"u tudi leta 1873 seveda ni bilo mrliške vežice, saj je o njeni postavitvi razmišljala šele zdravstvena komisija med epidemijo kolere tistega leta, ko je bilo zadrževanje mrli"a na domu prepovedano (gl.: PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471, Koper, 9. julij 1873).

265

je bila to tudi javna ceremonija, saj so se ob umirajo"em zbrali svojci, prijatelji,

sosedje idr., ki so ravno tako poznali svoje vloge v tej drami (Ariés, 1981, 11–12;

Verginella, 1996, 38). V tem "asu je sicer že potekal »proces desakralizacije smrti«

pod vplivom 'razsvetljene' meš"anske miselnosti, ki se je nagibala h 'diskretnejšemu'

in zasebnejšemu poslavljanju od umrlih (Verginella, 1999, 115; gl. tudi Kramberger,

1999, 35–41; o navadah v zvezi s poslavljanjem od umrlega pa tudi Goljevš"ek,

1982).

O (posvetnem) pojmovanju smrti v 19. stoletju bi bilo na splošno mogo"e re"i,

da je bilo skladno z romantiko, ki ji je ustrezala lepa, spokojna smrt in fizi"na lepota

umrlega, prav ta pa je vlivala strah, ki je bil tako globok, da se o njem ni govorilo –

zato so bile v tem "asu upodobitve smrti vedno redkejše (Ariés, 1989, 122). Na drugi

strani pa je za krš"ansko pojmovanje telesnosti »[m]rtvo telo, zapisano razpadu, [...]

predstavljalo premaganca, ki se je bil zaman boril najprej z boleznijo, nato pa še s

smrtjo. Krš"anska kultura, ki je poveli"evala "loveka kot prekrasno umetnino in

neponovljiv stroj, se je radostila telesnega razpadanja in in se hkrati prepuš"ala

mrtvaškemu izživljanju.« (Verginella, 1996, 60). V tem pojmovanju ni bilo prostora

za lepega mrli"a, temve" je bilo telo umirajo"ega grdo in že skorajda odvratno. Tudi

umirajo"i za kolero se nikakor niso mogli skladati z romanti"no predstavo o lepi

smrti, saj je bil še živi bolnik videti naravnost srhljivo, njegovi posmrtni ostanki pa

so sploh zbujali nelagodje: »Truplo je imelo strašljiv videz, kakršnega imajo tisti, ki

umrejo za pravo azijsko kolero« (Loy, 1867, 26), se je denimo glasil jedrnat opis

grozljivega (takega, ki ga je skoraj treba zamol"ati) obli"ja nekega, za kolero leta

1866 umrlega dekleta.

Odvoz trupel umrlih za kolero naj bi tako med kolero potekal pono"i in brez

hrupa ali ceremonij. Mrliška vežica je bila ves "as varovana, pono"i osvetljena, v njej

pa so ves "as vzdrževali temperaturo 15°C in skrbeli za prezra"evanje. Truplo je bilo

potrebno pustiti v istem mrtvaškem prtu, v katerega je bilo zavito, »z eno roko na

obi"ajnem elektri"nem zvoncu«387 (Regolamento sanitario, 1886, "l. 10). Ukrep z

zvoncem je imel najverjetneje podlago v množici govoric in novic, ki so se po vseh

krajih, kjer je razsajala kolera, širile o pokopavanju živih bolnikov, ki naj bi jih

387 »... una mano pero' dello stesso verra' posta in comunicazione col solito apparato di soneria elettrica«; podobne alarmne naprave naj bi imeli tudi drugod, npr. v Frankfurtu (prim. Bondeson, 2002, 105).

266

prehitro spustili v grobno jamo, ne da bi se pred tem prepri"ali o zanesljivi odsotnosti

življenjskih znakov.388 Take zgodbe so prihajale še zlasti z Nemškega in

Francoskega, posebno med prvimi epidemijami kolere (gl. Bondeson, 2002, 161). Te

govorice pa so bile žive še tudi med zadnjim razsajanjem kolere, saj je nekdo na

uredništvo Edinosti poslal dopis, v katerem med drugim pripoveduje: »Prav zdaj mi

je pripovedoval nek zvonar (cerkvenik), kako so tu ob "asu zadnje kolere tudi žive

pokopavali. Tudi nek mladeni" da je zbolel in kakor mrtev obstal. Hitro so prišli, da

ga odneso, pa o"e se je v bran postavil reko", naj mrli" ostane še nekaj ur v doma"ej

hiši. Ta mrli" je bil potem ve" let vojak in še zdaj pridno žanje pšenico.« (Edinost,

10. julij 1886, št. 55).

Med kolero so mrli"e zaradi nevarnosti nadaljnjega širjenja bolezni odnesli iz

doma"e hiše, kolikor hitro je bilo mogo"e, v Istri menda šest ur po smrti, kakor trdi

dopis. Pisec, ki o"itno ni bil iz teh krajev, se sicer "udi, da je tu "as od smrti do

pokopa tudi v normalnih razmerah neprimerno kratek (»Pa tudi da ni kolere, lehko se

pripeti, da tu kacega živega pokopljejo, ker z mrli"em ne "akajo 48, ampak le 4–24

ur«), dodaja pa še eno istrsko navado, ki se mu je zdela nenavadna: »Tudi to mi je

bilo novo, ko sem videl mrli"a z nepokrito trugo vzdignoti, v cerkev nesti, mašo zanj

brati in ga še le takrat pokriti, ko so ga imeli spustiti v grob. Tega oblastije ne bi

smele trpeti, tudi v Istri ne. Izgovor, da se vsega ne more pozvedeti, prazen je, saj

hodijo vedno orožniki okrog.« (Edinost, 10. julij 1886, št. 55).

Umrle za kolero je bilo potrebno pokopati v skupno grobnico, v katero so nalili

vodo in vsuli apno; izjemoma je bil sicer dovoljen tudi pokop v lo"enih grobovih,

vendar le pod pogojem, da je bila krsta dvojno oja"ana (les in cink). Neupoštevanje

katerega od teh predpisov so kaznovali z globo do 100 f. ali z zaporom do 14 dni

(Regolamento sanitario, 1886).

V "asu epidemije je bilo prepovedano tudi obiskovanje pokopališ". Ker se

epidemija v Trstu še novembra 1886 kar ni hotela posloviti, je bilo prestavljeno tudi

praznovanje dneva vseh svetih: »Obiskovanje pokopališ!a na praznik Vsih Svetnikov

in na vernih duš dan bode letos zarad kolere skoro gotovo prepovedano, tudi ako bi

ne bilo te dni nobenih slu"ajev te bolezni. Posamezni pa bodo mogli nekda nositi

vence na grobovje s posebnim dovoljenjem.« (Edinost, 27. oktober 1886, št. 86). V 388 Izjemno mo"an (univerzalni, prvinski) "loveški strah pred navidezno smrtjo in zakopom za "asa življenja v 19. stoletju omenja tudi Ariés (1989, 121).

267

odloku, kjer je bilo to naposled tudi formalno razglašeno, je pisalo, da se utegne

prekomerna gne"a na pokopališ"ih, ki jo gre pri"akovati v prvih dneh novembra,

izkazati za nevarno javnemu zdravju, zato bo vstop na vsa pokopališ"a absolutno

prepovedan. Bolje je torej prazni"no obhajanje spominske slovesnosti umrlim

preložiti na prikladnejši "as, ki pa bo dolo"en šele po koncu epidemije389

(L’Alabarda triestina, 29. oktober 1886).

Pokopališ"e sv. Ane je vrata odprlo šele 16. novembra in ljudi, ki so se želeli

pokloniti svojim bližnjim pokojnim, je kar mrgolelo. Nekaj dni kasneje je bila

obhajana še »slavnostna "rna maša v spomin rajncih« (Edinost, 17. november 1886,

št. 92), ki jo je bral vikar don Tempesta v prisotnosti župana dr. Bazzonija in vodje

magistrata, Gandusia. »Žalostna ta sve"anost pod pooblaš"enim jesenskim nebom v

sredi tužnih cipres morala se je vsem pri"ujo"im globoko vtisnoti,« (Edinost, 1886, l.

XI, št. 94) povzame novica ob"utja mnogih, ki so ob koncu ve" kot petmese"ne

tržaške epidemije žalovali za svojci in prijatelji.

8.6 Okoli"ani se oglašajo: zapostavljenost podeželja

S kancem grenkega ob"utka zapostavljenosti, tudi v narodnostnem smislu, pa

se je slovenski tisk na Tržaškem nekoliko cini"no obregnil ob italijanske oblastne

institucije, "eš da pozabljajo na – ne tako maloštevilni – slovenski živelj. V diskurz,

vezan na tedanjo zdravstveno situacijo, se je tako deloma vpletla tudi narodnostna

komponenta, ki se je v tem "asu že mo"no okrepila in po"asi zaostrovala. Zaradi

velikega pomena, ki ga je, kakor je "utiti, imelo to vprašanje, ga je tudi v kontekstu

epidemij kolere nemogo"e zaobiti, saj bi sicer spregledali cel niz pomembnih delov

tega koš"ka preteklosti, vklju"no z izrazitim duhom tu obravnavanega "asa.

Že leta 1849 so v Slavjanskem rodoljubu nadrobno opisane »razmere

prebivavcov teržaškega okrožja proti mestu,« ob tem pa tudi izvori nezadovoljstva

389 »Dal Comitato Centrale di salute essendo stato ritenuto che un soverchio agglomeramento ai cimiteri, quale suole avvenire nei primi giorni di novembre, potrebbe riescire nelle attuali contingenze sanitarie pernicioso alla publica salute, e dal reverendissimo Ordinariato vescovile essendosi d'altra parte aderito a dilazionare a tempo piu' opportuno la commemorazione ai cimiteri dei morti, questo Magistrato, mentre avverte che l'accesso a tutti i cimiteri resterà assolutamente interdetto nei giorni 1, 2 e 3 novembre 1886, previene la cittadinanza che appena cessata la epidemia regnante, da parte dell'autorità ecclesiastica verrà fissata altra giornata, onde celebrare nei cimiteri una solenne funzione a commemorazione dei defunti«.

268

slovenskega okoliškega prebivalstva, ki je imelo do 1843. leta župane izvoljene iz

svoje srede, nato pa jim jih je za"el vsiljevati mestni magistrat. »Ve"ji del tih

opravilnikov [t.j. agenti comunali] je prebival ne v svoji soseski in med ljudstvam,

temu" v mestu, ve"ji del njih ni razumel jezika ljudstva,« je bilo o razmerah v

okoliških 'soseskah', ki so postale 'kontrade', zapisano v glasilu. Poleg tega je

slovenske prebivalce tega obmo"ja motilo, da se magistrat »le zgol po taljansko

ravna« in da se ne zmeni za leta 1848 izdane odloke o tem, da morajo biti uradna

obvestila zapisana tudi v slovenskem jeziku (Slavjanski rodoljub, 1849).

Okoli"ani so se tako še leta 1886 "utili nekoliko odrinjene in zapostavljene, saj

so pogrešali obvestila v svojem jeziku, še zlasti ko je šlo za tako pomembne zadeve,

kakršna je bila prete"a epidemija kolere. Edinost je zato tiste, ki ne bi razumeli

obvestil v italijanskem jeziku, denimo izrecno opozarjala na nevarnost okužbe preko

morske vode: »[...] in ker tudi naš magistrat, to se ve da le v italijanskem jeziku, svari

pred morsko vodo, zato tudi mi priporo"amo slovenskemu prebivalstvu, naj ne pije

morske vode, in to priporo"amo toliko bolj, ker mestni magistrat za svoje slovenske

ob"ane nema te skrbi; nezaslišana sramota! Magistratu veljajo le te besede: 'Quem

deus perdere vult, dementat!'« (Edinost, 7. julij 1886, št. 54).390

Nezadovoljstvo nad mestnimi oblastmi in njihovo neenakomerno skrbjo za vse

tržaške predele (in posledi"no narodnostne skupine) se odraža na ve" mestih v

slovenskem "asopisju. Seveda gre za enostranski pogled na tedanje dogajanje, vendar

pa je to hkrati eden od (navadno zelo neslišnih in preslišanih) glasov, ki pri"a o

nekem, še zdale" ne edinem odzivu na nastalo situacijo. Gotovo pa je res, da je bila

organizacija zdravstvene oskrbe med epidemijo v mestih intenzivnejša, saj je tam

zgoš"eno živelo najve" prebivalstva in je bila tudi verjetnost hitrega napredovanja

bolezni ve"ja. Podeželani so tako imeli ob"utek, da nih"e ne ukrene ni"esar

konkretnega za to, da bi se bolezen v njihovih krajih zamejila, saj po njihovem

mnenju ni zadostovalo, »da se gospod 'dirigente' Gandussio [Gandusio, glavar

tržaškega okraja, op. U.Ž.] po okolici vozi, treba še kaj ve"« (Edinost, 4. september

1886, št. 71).

390 S to težavo pa so se sre"evali tudi drugje. V mariborskem glavarstvu denimo so leta 1893 tožili, da so vsi s kolero povezani razglasi v nemš"ini, zato so predstavniki ob"in zahtevali: »... dajajte nam slovenskim ob"inam slovenske dopise, sicer ne moremo nobene odgovornosti sprejeti za spolnitev vaših ukazov, in "e nam bodete nalagali globe, ustavljali se bomo, "e bo treba, do najvišjega upravnega sodiš"a!« (Slovenski gospodar, l. XXVII, št. 31, 3. avgust 1893).

269

Kritika mestnega angažmaja se je v tej smeri nadaljevala: »Italijanski listi se

nekaj repen"ijo na okoli"ane. Mi pa prašamo, kaj se je storilo od strani magistrata za

okolico?« piše Edinost in ta o"itek utemeljuje s tem, da so ljudje v ruralnih

obmestnih predelih in v vaseh na zalednem podeželju med epidemijo naleteli na

kopico težav. Na Kontovelu naj bi denimo zmanjkalo krst za umrle bolnike, pokojni

pa so poleg tega ve" dni ležali v doma"ih hišah; v Kolonji se je dogajalo enako, saj

so »po koleri umrle ljudi pustili 24 ur na parah, doma"i ljudje so jih preobla"ili,

umivali, na pare stavili, pri njih "uvali, in sgodilo se je, da je ve" takih, ki je imelo

posla z mrli"i, precej drug dan obolelo in umrlo«, ponekod pa je ljudi še dodatno

pestilo pomanjkanje.391 »Pa magistrat, kaj stori k temu? – Nek magistraten sluga se je

te dni izrazil, da naj le izumro Kontovelci, da bo magistrat uže poslal boljših ljudi na

Kontovel. Listi pišejo proti okoli"anom; pa ne vedo, kako se v okolici izvršuje

sanitarna policija.« (Edinost, 4. september 1886, št. 71).

!e je slovenske meš"ane motilo neizvajanje nadzora na podeželju, pa je

podeželane zlasti zbodlo zapiranje vodnjakov, za katere je zdravstvena komisija

presodila, da so opore"ni, saj jim oblasti pogosto niso priskrbele alternativnega vira

vode za gospodinjske potrebe. Nemalokrat naj bi bili zato prisljeni ponovno odpreti

prepovedane jim vodne zaloge. »Kam se morejo ženske obrnoti, ki so ve"idel perice?

Na vrhu Vrdeljskem je zaprt vodnjak prav sredi vasi in zdaj uboge ženske morajo

dale" po vodo hoditi, celo do dalnjih kampanj gospodo prosit; je li to prav? Kaj

imajo pri"akovati te uboge ženske? Zdravja gotovo ne,« so se hudovali v Edinosti.

»Saj po Trstu namesto vodnjakov davajo vodo z Nabrežine, zakaj pa ne tudi v

okolici? Saj pla"ujemo davke, kakor na velikem trgu; toraj bi morali imeti tudi enako

pravico.« (Edinost, 11. september 1886, št. 73).

Na drugi strani pa so se meš"ani jezili nad nerazsodnostjo ljudi, ki jim menda

ni bilo mogo"e dopovedati, da je voda v nekaterih vodnjakih onesnažena in zdravju

škodljiva, in so kar naprej odpirali zape"atene vodnjake: »La stampa tutta batte le

mani al protofisico per la radicale misura da lui presa di far chiudere i molti pozzi

391 O podobni zapostavljenosti glede zdravstveno-sanitarne oskrbe in nadzora je poro"al dopis koprskega župana o solinarjih in solinah, poslan na tržaško Namestništvo 28. oktobra 1886, ki je želel oblasti spomniti na ponavljanje starih napak iz prejšnjih epidemij kolere, zlasti tiste hude leta 1855, ko so morali truplo nekega solinarja pustiti ležati kar na kupu soli, dokler krsta ni bila pripravljena. Po 31 letih pa se razmere, v katerih so umirali okuženi solinarji, niso bistveno izboljšale; zlasti žalostno je bilo še vedno stanje njihovih tesnih bivališ", v katerih so skladiš"ili tudi sol (PAK KP 7, akti 1886, šk. 216, a.e. 2761/XIV).

270

dove c'era acqua inquinata. [...] C'è però della gente stupida in grado superlativo alla

quale non entra in testa che nell'acqua ci possono essere i temuti microbi e bacilli, e

grida la croco addosso all'autorità sanitaria, ad ogni chiusura di pozzo o di fontana,«

je mogo"e prebrati v dnevnem tisku (L’Alabarda triestina, 4. avgust 1886).

Ena takih mestnih prigod z uporabljanjem prepovedane vode, pri kateri so si

udeleženci naredili medvedjo uslugo, je denimo v nadaljevanju opisana brez

olepševalnih izrazov: »[...] Ieri invece nell'infettissima via S. Cillino in Guardiella e

precisamente nella località detta della Capuzzera, dove un pozzo coperto d'inferriata,

era stato chiuso d'ordine dell'autorità sanitaria, si trovarono dei furbi che volendo ad

ogni costo adoperar l'acqua del detto pozzo e non arrischiandosi di romperne i

suggelli, la attingevano con dei piccoli recipienti che calavano nel pozzo attraverso le

spranghe dell'inferriata. Che quegli idioti si sentano proprio lo uzzolo di far la

conoscenza dei bacilli e compagnia bella? ...«392 (L’Alabarda triestina, 4. avgust

1886). Lahko bi rekli, da so med kolero na dan prihajala številna nasprotja, predvsem

miselna, družbeno-kulturna, vendar pa tudi narodnostna in politi"na, o "emer bo

tekla beseda tudi v nadaljevanju.

8.6.1 Perice

»Perice zeló mrjó po okolici (3/4 vseh kólerskih bolnikov), zanašajo bolézen iz Trsta po umazanej preobleki.« (Levstik, 1978, 334; 31. julij 1886)

Da se je epidemija kolere leta 1886 nekoliko razlikovala od marsikaterega

izmed preteklih epidemi"nih valov, so sporo"ali tudi "asopisi, ki so opažali, da kolera

»razsaja ... kar je nenavadno, bolj v okolici, nego v mestu samem« in »da ta grozna

bolezen ve" žrtev tirja v zdolnej okolici mej zmernim in mo"nim slov.

392 »Ves tisk ploska protofiziku za sprejetje radikalnih ukrepov zapiranja mnogih vodnjakov, katerih voda je bila onesnažena. [...] So pa na drugi strani tudi neumneži – v presežnikih – ki jim ne gre v glavo, da so v vodi lahko mikrobi in bacili, in ki se pritožuje "ez zdravstvene avtoritete ob vsakem zaprtju vodnjaka ali fontane [...] V"eraj pa se je zgodilo v zelo okuženi ulici sv. Cillina v "etrti Guardiella, natan"neje na lokaciji, ki se ji re"e Capuzzera, kjer je bil neki vodnjak na ukaz zdravstvene avtoritete zaprt z rešetkami, da so se našli prebrisanci, ki so se želeli na vsak na"in poslužiti vode omenjenega vodnjaka in da ne bi tvegali razbijanja pe"ata, so vodo zajemali z majhnimi posodami, ki so jih spuš"ali med pre"ke rešetk. O"itno si ti idioti mo"no želijo spoznati se z bacili in vso lepo druš"ino? ...«.

271

prebivalstvom, memo [sic!] zamazanega in smradljivega starega mesta; vsaj je

vendar znano, da je svež in "ist zrak najboljši "loveški zdravnik: tega okoli"ani imajo

mnogo in dobrega in vendar se v njih središ"i kolera tako hudo prikazuje.« (Edinost,

1. september 1886, št. 70). (Tržaška) ruralna okolica pa je bila poseljena pretežno s

slovenskim prebivalstvom, ki je imelo seveda stalne stike z mestom, poznavanje

slednjih pa kaj hitro pripelje do ugotovitve, da vzrok v hitrem širjenju kolere po

podeželju ti"i prav v nekaterih dejavnostih, s katerimi so bili povezani okoli"ani

(oziroma še bolj okoli"anke): »Ako je kolera nalezljiva393 bolezen ter se smradom i

gnjilobo širi, gotovo je, da jo v okolici pospešujo smradljivi potoki in luže in pred

vsem perilo, s katerim se spodnje okoli"anke bavijo.« (Edinost, 1. september 1886,

št. 70). Temu so seveda botrovale tudi – pod vplivom znanosti – spremenjene

predstave o zastrašujo"i koleri, saj so bolezen vse bolj povezovali z vodo.

Dejstvo, da so okoli"anke slovenske narodnosti, pa niti ni bilo tako

postranskega pomena, saj se je tedanji tisk nemalokrat obregnil ob to, da se je kolera

»še posebno vgnezdila v okolici«, kjer so živeli slovenski kmetje – in kmetice, ki so

se preživljale tudi z drugimi hkratnimi dejavnostmi. Med priljubljenim ženskim

ukvarjanjem je bilo tudi perištvo, ki je cvetelo zaradi velikega mestnega

povpraševanja. O tem segmentu ženskega dela je razmeroma malo napisanega.

Poklic perice naj bi v 18. stoletju, kakor ugotavlja A. Kalc, opravljalo nekaj manj kot

5% žensk celotnega tržaškega teritorija, ve"inoma pa so se s perištvom ukvarjale

poro"ene ali ovdovele ženske v zrelih letih (Kalc, 2008, 189–190). Eden od

etnoloških prispevkov (Repinc, 2001) opisuje, da so stike vasi z mestom tudi v 20.

stoletju v veliki meri vzdrževale prav ženske (poleg krušaric, mlekaric, prodajalk

vrtnin idr.),394 tudi perice, ki so ve"inoma prihajale iz Boljunca, pa tudi iz Brega,

Rovt, Ricmanj, Doline itd. (tu so imele perice tudi med 10 in 15 mestnih strank). Trst

je zanje predstavljal privla"no središ"e z možnostmi priložnostnega zaslužka za delo,

ki pa so ga opravljale kar doma. Ta obrt se je ponašala z dolgo tradicijo (v Boljuncu

se je denimo obdržala celo do 70. let 20. stoletja), perice pa so jo vestno prenašale na

393 O nespornosti dejstva, da je kolera nalezljiva bolezen, tedanje javnosti ni povsem prepri"al niti Koch, saj so se še vedno pojavljala ugibanja glede tega: »Boji se jo ljudstvo zato, ker vsa zdravniška sredstva ni" ne izdajo in ve"krat celo ljudem na oni svet pomagajo. [...] Ne ve se celo, je-li kolera nalezljiva bolezen ali ne,« piše 'Ljudoljub' v Edinosti (3. julija 1886, št. 53). 394 Krušarice in mlekarice so prihajale predvsem z jugovzhodnega dela podeželja, medtem ko so bile perice in prodajalke vrtnin ve"inoma doma v primestnih kontradah (gl. Verginella, 2003, 462).

272

naslednje generacije, vse dokler njihove dejavnosti ni izrinil pralni stroj. Sicer je ta

iznajdba pericam potihem (a še ne kot 'nevarna' konkurenca) grozila že v "asu zadnje

kolere, vsaj "e gre soditi po "asopisni reklami, ki je leta 1886 oglaševala »perfekten«

(mehani"ni) stroj za pranje perila. Oglas je zatrjeval, da lahko s to napravo nekoliko

šibkejša oseba v treh urah opere sto kosov perila razli"nih velikosti, pri "emer naj

namesto mila uporabi sodo. Stroj, ki se ga je dobilo za 32 forintov, perila ne

poškoduje, namenjen pa je predvsem raznim ustanovam, a tudi gospodinjam in

pericam (slednje si ga seveda najverjetneje niso mogle privoš"iti, da njihovega

nezaupanja do tolikšne tehni"ne novosti niti ne omenjamo). »Z uporabo tega stroja

bodo gospodinje, hoteli, gostiš"a, bolnišnice in perice zelo privar"evali pri lesu,

premogu in "asu idr.« so skušali v smotrnost nakupa prepri"ati naro"niki oglasa

(oglas v: L'Alabarda triestina, 1886). Vendar pa so imele perice med kolero druge

vrste skrbi.

Snovalce slovenske Edinosti (ki je seveda nosila pe"at mo"ne politi"ne

zaznamovanosti395) je ve"rat zbodlo in razhudilo, da »dr. Ciatto v svojej »Šalobardi«

[to je bil zani"evalni vzdevek za "asopis L'Alabarda Triestina396, op. U.Ž.] agituje

proti pericam, krušaricam, kmalo za"ne pisati tudi o prosekarju, berzaminu, teranu

itd., "eš, da raste v okolici in da morajo biti v njem 'mikrobi in bacili'. 'Bacilot' ho"e

Trst popolnoma izolirati od okolice; zakaj ne bi se kar naravnost potezal zato, da se

okolica popolnoma lo"i od Trsta. Za tak nasvet se mu okoli"ani zahvalijo in celo

veseli bodo, ako prepri"a gospode od magistrata, da prikimajo enakemu predlogu. –

Potem bomo vsaj imeli svojega podesta' v Škednju, pri Sv. Ivanu, v Barkovljah, na

Proseku itd., in bodo morali vsaj meš"ani pla"ati okoli"anom za 'bige', pa jim še zato

hvaležni biti po na"elu liberalnih Irredentarjev, ki pravijo, da mora okoli"an, kadar

395 Edinost je bila sicer glasilo tržaških Slovencev, ki je leta 1876 nastalo zaradi zaostrenih narodnostnih razmer. Cilj "asnika z geslom »V Edinosti je mo"!« je bilo zlasti uveljavljanje slovenskega jezika v javnem življenju. Sprva je izhajala kot štirinajstdnevnik, v letu 1886 pa že dvakrat tedensko (gl. Ko"ar, 2003, 291; prim. ES, 1987–2001, vol. II, 415). 396 !asopis je izhajal med letoma 1883 in 1887, v letu 1886 še kot dnevnik. Njegov moto je bil: »Unicuique suum« (Vsakomur svoje). Do julija 1886 je bil njegov odgovorni urednik Giulio Luigi Weisel, nato Leopoldo Schwert, lastnik pa skoraj od za"etka izhajanja Carlo Ciatto. Slednji je bil (kot "lan stranke za napredek) tudi pobudnik tega, da naj "asopis predstavlja interese liberalnacionalnih iredentistov, ki so nasprotovali vsakršni socialni reformi v korist proletariatu in zagovarjali status quo. Ob "asopis in njegova na"ela, ki naj bi jih poosebljal prav Ciatto, se je ve"krat obregnila slovenska Edinost. L'Alabarda triestina je kot rešitev socialnega vprašanja zagovarjala »piu' ragionevolezza umana nei ricchi, piu' amore al lavoro e piu' passimonia negli operai, meno egoismo nei capitalisti, meno pretese nei lavoratori« (Monti-Orel, 1976, 339–341).

273

svojo grbo zgrban"i v službi Tržaških trgovcev ali magistrata, za to še hvaležen biti.«

(Edinost, 4. september 1886, št. 71).

Tisk je kolero namre" velikokrat izrabil za politi"no angažirano hujskanje proti

nasprotni strani. Dva tržaška – italijanska "asopisa naj bi tako objavila »svarilo do

tržaškega prebivalstva, "eš naj ne kupuje kruha od Brškic (krušaric iz Ricmanj,

Doline, Boršta, Boljunca, Škednja itd.)397 "eš da je mej njimi ognjiš"e kolere in da

najbrže one s kruhom to božjo šibo širijo po mestu ter da je boljše, da krušarice trpe

na zaslužku, nego da bi le en meš"an umrl.« (Edinost, 18. avgust 1886, št. 66).

Podobno se je vloga nevarnih prenašalcev kolere nalepila na mlekarice (oziroma

mleko) s Kontovela, kjer je kolera intenzivno razsajala. 'Civilizirane meš"ane' je

motila nepazljivost oziroma nemarnost tamkajšnjih prebivalcev, ki je bila posledica

njihove nevednosti in odklanjanja zdravniške pomo"i, obregnili pa so se tudi ob to,

da krave, katerih mleko prihaja na tržaški trg, množi"no bolehajo zaradi pomanjkanja

vode, žejo pa si pogosto gasijo kar v umazanih in higiensko opore"nih mlakužah398

(L’Alabarda triestina, 24. avgust 1886, št. 234).

V hudem 'medijskem' dvoboju, v katerem nobena stran ni skoparila z ostrimi in

zmerljivimi besedami, pa so, kot re"eno, v vlogi grešnega kozla najpogosteje

nastopale prav perice. O"itno se je vest, da so kolero na podeželje zanesle

(slovenske) perice, tako razširila, zlasti preko dnevnega tiska, da so uredniki Edinosti

"utili dolžnost, da se jim postavijo v bran in jih nekoliko zaš"itijo pred morebitnim

kolektivnim 'lin"em', v katerem se je nestrpnost do sobivajo"ih druge narodnosti na

obeh straneh zaostrovala: »Ker smo pa uže pri koleri,« piše v Edinosti 18. avgusta,

»naj nam bode dovoljeno prašati Italijan"ice, kedaj za"no pošiljati prat v Benetke, ali

v Piran, Rovinj itd.? Kolikokrat so uže pretili pericam okoli"ankam z enakim

štrajkom, poskusili so celo, pa ni šlo. – Pa ko bi tržaško umazano perilo ne hotele ve"

prati okoli"anke? Ali se niso uprav zdaj za kolero okoli"anke žrtvovale za mesto?

397 Kakor piše M. Verginella, naj bi bilo po nekaterih podatkih leta 1830 v Borštu, Zabrežcu in Jezeru menda 213 krušaric (skoraj 35% tamkajšnjega prebivalstva), v Boljuncu kar 316 (51,5%) ter 315 (ve" kot 46%) v Ricmanjih in Logu (Verginella, 1993, 537). 398 »Il latte proveniente dalla detta località certo dovrebbe esser pericoloso a beversi per i frequenti casi di cholera che ivi succedono tuttodì, e per la niuna precauziono di quegli abitanti che nella loro ignoranza, non solo non vogliono saperne di medicine, ma non si lasciano toccare neanche, dal medico. Oltreciò, è provato che quasi tutto le vacche di Contovello sono malaticcie per la penuria d'acqua che patiscono, in modo che talvolta esse vengono abbeverate in una vera pozzanghera. Non sarebbe quindi fuori di luogo che il Fisicato civico si occupasse nell'analizzare e sequestrare il latte sospetto o cattivo.«

274

Znano je, da so okoli"anke z umazanim perilom zanesle kolero v sicer jako zdravo

okolico; najve" peric je umrlo za to boleznijo, in zakaj niso lahonski listi terjali, da se

umazano perilo povsod poprej vsaj dobro desinficira, predno se izro"i pericam, zakaj

niso grajali ti listi magistrata, ko še vedno ni napravil pri Sv. Ivanu pravega kala za

pranje, ko morejo perice prati v potoku, v katerem so tu in tam kotli"i, v katerih se

nabira ves smrad, ki se odceja od umazanega perila. In enaki nedostatki so tudi

drugod po okolici. – to, to je bilo treba grajati. Ali Lahon Slovenca niti ne spozna za

bližnjega in groza je "uti, videti in "itati, kako ti ljudje uže cini"no postopajo napram

okoli"anom; ali se ne boje, da bodo morali kruha stradati in umazani po ulici hoditi;

ali jim še ni zadosti božja šiba, katera zdaj Trst tepe?« (Edinost, 18. avgust 1886, št.

66).

Poklicno sestavo koleroznih v letu 1886 ("eprav brez natan"nih številk), ki so

jo opazovali tudi so"asni analitiki, uradno poro"ilo o epidemiji povzema takole:

»Glede stanovskega in poklicnega položaja obolelih je bilo opaziti, da je zbolelo

relativno veliko dninarjev ter obrtnikov, med katerimi je bilo zlasti veliko pekov.

Številni pa so bili med obolelimi tudi tisti "evljarji, ki jim je zaupana tudi naloga

hišnih vratarjev. Med ženskami so prevladovale podeželanke in perice.«399 (de

Giaxa, Lustig, 1887, 59). Te besede tako deloma potrjujejo domnevo, da pri

navedbah o množi"nem obolevanju peric ni šlo za izmišljene govorice brez podlage,

"eprav je bilo v dnevnem tisku verjetno vsaj deloma prisotno napihovanje resnice (ni

znano niti, ali so perice res predstavljale kar tri "etrtine vseh obolelih okoli"anov,

kakor so poro"ali nekateri "asniki).

!eprav so bile perice (medijsko in znanstvenoanaliti"no) najbolj izpostavljene

med zadnjo istrsko epidemijo kolere, pa so bile kot ena mobilnejših družbenih skupin

na relaciji podeželje–mesto potencialne prenašalke kolere seveda tudi med

zgodnjejšimi epidemijami. Leta 1865 se je denimo kolera po manjšem izbruhu v

Trstu pojavila tudi v Miljah, poro"ilo pa je kot možno pot širjenja bolezni navedlo

399 »Circa alle condizioni di professione e di mestiere dei colpiti, si osservo' che venne colpito un numero relativamente grande di braccianti e di persone occupate nell'esercizio di un mestiere con certa maggior frequenza da parte dei pistori. E numerosi erano fra i colpiti quei calzolai ai quali, allo stesso tempo, e' affidata la mansione di portinai delle case. Fra le donne prevalesero le villiche e le lavandaie.«

275

prav pot peric, ki so se dnevno zgrinjale v mesto (gl. Provedimenti, 1866, 61).400

Kolera pa je pustošila tudi v letu zatem, in sicer med drugim v tržaški primestni

kontradi Kjadin, kjer se je ve"ina žensk ukvarjala prav s pranjem perila; med

epidemijo je nenadoma postalo sporno njihovo zlivanje umazane vode in luga na nek

vrt, kjer je – ker tu ni bilo kanala in jarka – voda zastajala, to pa naj bi postalo izvor

škodljivih izparin. Luknjo so nato veleli zasuti, pericam pa je bila, "e bi to še naprej

po"ele, zagrožena kazen (Loy, 1867, 55–56).

Glede nevarnosti, ki so ji bili ljudje izpostavljeni ob pranju perila401 okuženih s

kolero, so se jasno razpisali tudi pravilniki, sestavljeni na podlagi instrukcije

notranjega ministrstva (izdane 5. avgusta 1886, št. 14067), med njimi tudi

Zdravstveni pravilnik za epidemijo kolere v Trstu (Regolamento sanitario, 1886) ter

Poduk o koleri. V slednjem je bilo navedeno, da je lahko tudi perilo402 medij za

širjenje kolere: »Najboljši nositelji koler"nega semena v bližnem prometu je razun

bolnih na koleri njih z o"edki umazano perilo, obleka in druge re"i za rabo [...]

Koler"no seme namre" se ne množi in spodraš"a samo v "loveškem organizmu,

ampak tudi v mokrotnih tleh, ki imajo v sebi gnjilobi podvržene tvarine; v vodi, ki je

z organi"nimi stvarmi onesnažena; v jedilih, v umazanem mokrem perilu.« (Poduk,

1886). Poduk pa ne razlaga le prenašanja kolere, temve" tudi prepoveduje rabo

opore"ne vode, tako za pitje kot tudi za pranje perila in gospodinjskih potrebš"in: »V

okolici, kjer se voda zajemlje, je vsako onesnaženje, sosebno s hišnimi odmetki,

kakor pranje perila in hišne posode za "asa kolere prepovedano.« (Poduk, 1886).

V 39. "lenu se problematiki pranja okuženega perila posveti še natan"neje:

»Pred vsem se mora pericam zapovedati, da perilo na koleri bolnih, kakor tudi tujcev

za "asa kolere le v razokuženem stanju prevzemajo, in jim posebno zažugati, da tako

perilo v posebnih, za to dolo"enih pripravah prenašajo in ga posebej od drugega

400 Pa tudi 15. septembra 1866 so iz Rovinja sporo"ali, da je tam za kolero zbolela neka ženska, ki je prala perilo iz Pulja, okužila pa sta tudi dva njena otroka (PAK PI, 1866, šk. 80, m. IX/2, n. 960). V Trstu pa je bilo pericam iz zdravstvenih razlogov prepovedano prati perilo v poto"kih pri pokopališ"ih (Loy, 1867, 12). 401 Nekateri so bili prepri"ani v druga"no razlago visoke obolevnosti peric: De Goracuchi (1886) je svaril, da se je potrebno paziti vlage in podhladitve, ki so jima bile zlasti izpostavljene prav perice. 402 In kaj natanko so perice prale meš"anskim družinam? 'Fagot' (t.j. sveženj, cula, v kateri so nosile perilo) neke perice iz Rocola, ki ji je bil leta 1854 ukraden, je na primer vseboval 3 platnene rjuhe, 6 moških srajc, 2 ženski srajci, 2 para spodnjic, 2 brisa"i, 2 prti"a, 1 prt, 5 parov nogavic, 6 platnenih plenic, 2 kosa barhanta, 1 povoj, 2 majhni srajci, 4 krilca, 2 para majhnih spodnjic, 1 prevleko za blazino, 2 predpasnika, 3 robce, še 2 para nogavic in 26 kosov krp (PAK PI 758, šk. 58, Trst, 8. maj 1854, Circolare n. 12), kar bi za 'kolerozno seme' gotovo predstavljalo kar ugodno okolje.

276

perila perejo. Perilnice naj se v tem obziru policijsko nadzorujejo.« (Poduk, 1886;

prim. Ukaz, 1886). Kaj je botrovalo neupoštevanju teh predpisov, je težko

ugotavljati, gotovo pa je zadostovalo, da je kolero s perilom v vas prinesla le ena

perica, preko vode, v kateri so prale vse vaške ženske, pa so se z bakterijami okužile

še druge perice in seveda tudi njihove družine.

!eprav so bile perice pogosto omenjene tudi med preteklimi epidemijami

kolere, pa nikoli prej ni bilo vanje uperjenih toliko obsojajo"ih o"i kakor prav leta

1886. Ali je temu bolj botroval napredek bakteriologije ali morda zaostrovanje

narodnostnih konfliktov, pa bi bilo na tej to"ki težko soditi. Seveda bistvo teh novic

ni ti"alo v iskanju resni"nih grešnih kozlov za nastalo zdravstveno stanje, ki seveda

niti niso obstajali, temve" se je poanta v resnici skrivala v 'podtikanjih' samih, v

sovražni, narodnostno nastrojeni retoriki, uperjeni zdaj na to zdaj na ono stran, kolera

pa se je izkazala za prikladno okoliš"ino, v kateri so se nacionalna (in druga)

nasprotja lahko še bolj ostrila.

8.7 Pred zaklju"kom: kolera kot metafora in simbol

Don Giusto Buttignoni, župnik pri sv. Justu v Trstu, je tik pred koncem 19.

stoletja sestavil razpravo z naslovom 'Colera e bacilli: rimedi e preservativi'. Vendar

pa to ni bil nikakršen medicinski traktat ali higienski priro"nik, kakor bi šlo sklepati

po naslovu, temve" bolj moralno-religiozna pridiga s politi"nimi implikacijami, v

kateri je kolera služila zgolj kot metafori"na oznaka nekega drugega, v katoliškem

pogledu celo hujšega zla: »!e omenjam kolero in tesnobo, ki se nanjo veže, je to le

zato, da preidem k neki drugi bolezni, ki še ni fizi"na, vendar zato ni" manj

nalezljiva; k bolezni, ki – "eprav prinaša najpogubnejše posledice – ne vliva toliko

groze prebivalcem te zemljice, saj ji ti prej brez razmišljanja o le-teh, namesto da bi

se poslužili ustreznih zdravil in profilakti"nih sredstev, na vse na"ine olajšujejo

širjenje«,403 skuša utemeljiti svojo prispodobo. »In ta nalezljiva bolezen,« pojasnjuje

403 »Se ho fatto menzione del colera, e dello sgomento che all'idea dello stesso s'accoppia, fu soltanto per passare ad un'altra malattia non gia' fisica, ma percio' non meno contagiosa; ad una malattia, che sebbene apportatrice di funestissime conseguenze, pure non incute tanto terrore agli abitanti di questo mondaccio, i quali anzi senza riflettere alle medesime, invece di far uso dei necessari rimedî e mezzi profilattici, in tutti i modi ne facilitano la diffusione. E questa malattia contagiosa, questo cólera dello spirito e' – il liberalismo religioso.«

277

dalje na uvodnih straneh, »ta duhovna kolera je – religiozni liberalizem« (Buttignoni,

1896, 8–9). Kaj liberalizem po njegovem pomeni, najbolje razloži kar zbadljiv

'recept', v katerem naj bi bile navedene vse njegove sestavine: »En gram ateizma, dva

materializma, štiri senzualizma, en panteizma; zmešati vse to, skupaj s petimi grami

evangeljskega usmiljenja, zgoš"enega v praznini dogmatizma; dodati: pol litra vode

ravnodušnosti, kuhati na ognju oportunizma in nato jemati po eno žli"ko zjutraj in

zve"er, dokler želodec ne bo utrjen in ne bo ve" "util šibkosti, ki jo povzro"ata

pomislek in o"itek.«404 'Liberalci' pa naj bi na isto vprašanje odgovarjali, da

»'liberalen' pomeni misliti in delati tako, kot je vsakemu vše" in pogodu«

(Buttignoni, 1896, 11).

Simptomi tega, menda hudega 'obolenja' so se, ker gre za »moralno in zato

vselej prostovoljno bolezen«, razširili zlasti po izobraževalnih ustanovah: 'miazma'

naj bi prodrla tako v gimnazije kot tudi v osnovne šole, zato bi morali biti starši

šolarjev nad nravnostjo svojih otrok še kako zaskrbljeni (Buttignoni, 1896, 15).

Liberalisti"na okužba, ki, »kakor u"ijo moderne teorije, predpostavlja bacil, mikrob,

neko mikroskopsko bitje, ki se na strašljivo nagel na"in vtihotapi v "loveški

organizem in povzro"i bolezensko afekcijo, smrt«, pa se najde tako v javnem kot v

zasebnem življenju. Zato, meni avtor antiliberalisti"ne pridige, bi se bilo proti njemu

potrebno u"inkovito boriti in skušati »dezinficirati že tako preve" skvarjeno ozra"je,

ki ga moramo vdihovati« (Buttignoni, 1896, 17, 19 itn.).

Velik del njegovih trditev naj bi veljal tudi za predstavnice nežnejšega spola, ki

slepo sledijo modi: »Žal je liberalni bacil preko !lovekoljubne vzgoje vstopil tudi v

salone naših gospa in modernih gospodi"en; in velika ve"ina le-teh, slede" toku, bere

najbolj nagravžne romane, v katerih je govora o najbolj gnusnih strasteh, v gledališ"u

se vije v kr"ih od opojnosti, ko avtorji brez vere poveli"ujejo pregreho, idealizirajo"

celo pogubljene, in koprni po emancipaciji, ki je zanikanje njihovega, od Boga

danega jim poslanstva v družbi.«405 (Buttignoni, 1896, 19).

404 »... un grammo d'ateismo, due di materialismo, quattro di sensualismo, uno di panteismo; misce: tutto cio' con 5 grammi di carita' evangelica concentrata nel vuoto del dogmatismo; aggiungi: mezzo litro d'acqua d'indiferentismo, cuoci tutto sul fuoco dell'opportunismo e poi prendine un cucchiaio mattina e sera, fino a tanto che lo stomaco fortificato piu' non senta la debolezza causata dallo scrupolo e dal rimorso.« 405 »E giacche' qui piu' da presso si considera il sesso gentile, devo aggiungere, che quanto ho detto finora in buona parte vale anche per le signore e le signorine alla moda. Purtroppo il bacillo liberale e' entrato per mezzo d'un'educazione umanitaria anche nel salotto delle nostre signore, delle signorine

278

Ta neizprosno moralizirajo"a razprava tako z vso svojo vnemo in

prepri"ljivostjo kaže na to, da je kolera ob koncu 19. stoletja po številnih

epidemi"nih izbruhih, ki so pri ljudeh pustili težko izbrisljiv pe"at, vsekakor že

postala del kolektivnega spomina. V njem je seveda zavzemala mesto hude in

okrutne "lovekove sovražnice (prestol, ki ga je neko" zasedala denimo kuga),

simbolizirala je v vseh pogledih grozljivo in hitro razširjujo"e se zlo, bakteriološka

spoznanja pa so konstruirala podobo nevidnega in neznatno majcenega sovražnika, ki

zahrbtno napade, še prej pa pronica tudi skozi najmanjše in najbolj zagonetne

špranje. Zato je kolera pogosto v vlogi metafori"ne preobleke nastopala v tem ali

onem strašilnem diskurzu, vselej pa je bil retori"no-didakti"ni namen njenega

omenjanja grožnja s hudimi posledicami, kakršne lahko prinese le huda bolezen – pa

naj bo ta prispodoba za fizi"no ali za moralno zlo. Bolezen kot metafora torej, "e si

izposodimo sintagmo, ki jo je zasnovala Susan Sontag (Sontag, 1983). Liberalizem

pa je tu le eden od primerov 'bolezni civilizacije', ki opozarja na nevarnost

individualizma za družbeno telo (torej za kolektivnost), sicer pa je bakteriološka

metaforika, še posebej kasneje, v 20. stoletju, postala nekaj obi"ajnega tudi v politiki

in raznih ideoloških retorikah (Evans, 2005, 264–271; prim. Porter, 1993, 585–600).

moderne; e gran parte di queste, secondando la corrente, leggono i piu' schifosi romanzi, ove si parla delle piu' turpi passioni, spasimano d'ebbrezza al teatro quando autori senza fede esaltano il vizio idealizzando perfino le perdute, ed agognano ad un'emancipazione che e' la negazione di quanto sono da Dio chiamate ad operare nella societa'.«

279

9. SKLEP

Epidemije kolere v delu nekdanjega Avstrijskega primorja, ki se v pri"ujo"i

raziskavi omejuje na severozahodna istrska mesta in Trst z okolico, so izjemno

kompleksna in dolgo spregledana raziskovalna problematika, ki je bila na tem mestu

obdelana le z izbranih vidikov. V ospredju raziskovalnega glediš"a so bile namre"

zlasti družbene dimenzije epidemij nalezljivih bolezni na primeru kolere v

pripadajo"em zgodovinskem kontekstu. Nenazadnje so skozi selektivno rešeto šli

tudi zgodovinski viri, ki na tem mestu še zdale" niso bili povsem iz"rpani in zato še

marsikatero vprašanje puš"ajo brez odgovora. V spekter epidemij te 'naslednice kuge'

so zajete tiste, ki so se pojavljale v "asovnem raztegu od tridesetih pa tja do

osemdesetih let 19. stoletja. Kolera seveda ni bila edina množi"na morilka v tem

"asu, saj je bila kar okoli tretjina zabeleženih mestnih smrti posledica nalezljivih

bolezni in okužb, gotovo pa je bila najsilovitejša, najbolj nepredvidljiva in

neusmiljena ter posledi"no najbolj prisotna v spektru družbenih diskurzov, ki pri"ajo

o njenem silovitem emocionalnem u"inku na množice.

Severozahodna Istra in Primorje nasploh si z vidika pojavljanja kolere

nedvomno zaslužita posebno pozornost, saj je bilo skoraj med vsako od preu"evanih

epidemij takoj jasno, da je bilo to obmo"je z epidemiološkega vidika izjemno

ogroženo zaradi živahnega (pomorskega in kopenskega) prometnega pretoka,

vezanega na bližnji Trst, bodisi je lega tega obmo"ja narekovala smeri vojaških

premikov, ki so bili ravno tako ena klju"nih poti okužbe. Ravno zato je bila

vklju"itev pristaniškega in gospodarsko cveto"ega Trsta, ki je predstavljal sti"iš"e,

križiš"e in stekališ"e mnogih poti, v raziskavo ob tem neizogibna. Avstrijsko

primorje se je tako vsaki" znova prelevilo v bolezensko žariš"e, ki je ogrožalo

sosednje in bližnje pokrajine, od tod pa se je kolera po kopenskih prometnih, zlasti

razvijajo"ih se železniških poteh, širila proti notranjim delom habsburške monarhije,

kjer je tudi po"asi izzvenela (nenazadnje, kar dve epidemiji, koprska v letu 1837 in

podeželsko-tržaška leta 1873, se na primer na Kranjsko nista razširili). Tudi seštevki

žrtev, ki so podlegle neusmiljeni smrtni kosi, namre" pri"ajo o tem, da je bila prav tu

kolera še posebej zloveš"a in neizprosna. Medtem ko je bila za istrska mesta in

280

podeželje najsmrtonosnejša epidemija v letu 1855, pa je Trst najvišje število obolelih

za kolero beležil leta 1849, najvišjo morbiditeto pa med prvo epidemijo. V Trstu je

bila stopnja obolevnosti v splošnem nižja kot v sosednjih obalnih mestecih, saj se je

v prvih epidemijah gibala med 5 in 7% (nato pa se je celo bistveno znižala), medtem

ko je v Kopru in Izoli dosegla celo 12 do 13%. Le Piran je bil pri tem svetlejša

izjema; ena verjetnenjših razlag za to morda ti"i v tamkajšnjem sistemu oskrbe s

pitno vodo, ki so jo v mesto ve"inoma sproti dovažali iz okoliških vodnih virov, zato

ni mogla priti v stik z okuženimi fekalijami. Na drugi strani pa se je letaliteta

obnašala povsem druga"e, saj so od šestdesetih let 19. stoletja dalje med tržaškimi

bolniki preštevali celo po ve" kot 70% umrlih, medtem ko je v prvi polovici stoletja

le redko presegla 50%. Vzroki za takšna (neso)razmerja sicer v veliki meri še

ostajajo raziskovalni izziv. Žal pri celoviti sliki glede morbiditete in letalitete v

istrskih obmorskih mestih ostaja tudi nekaj neizpolnjenih praznin, saj so podatki,

dosegljivi iz virov, mestoma nepopolni, nenazadnje pa je povsem verjetno, da je

danes dostopna slika o demografskih posledicah kolere precej izkrivljena. Med

epidemijami nastale statistike so namre" popa"ene do te mere, da izkazujejo

obolevnost zgolj med trenutno prisotno populacijo (katere dejanska velikost ostaja

neznanka), ne upoštevajo" razsežne migracijske valove, ki jih je sprožila vsaka ve"ja

epidemija.

Obenem se je z analizo demografske narave skušalo vsaj deloma odgovoriti na

vprašanje, ali je kolera v tem prostoru upravi"ila svoj sloves 'socialne bolezni' ali ne,

saj so viri na nekaterih mestih omogo"ali podrobnejšo preu"itev stanovsko-poklicnih

kategorij. Urbana okolja so pogosto izkazovala specifi"no notranjo prostorsko

lociranost bolezenskih žariš"; posamezne "etrti (kar je bilo prikazano na primeru

Kopra) so bile namre" zaradi svojih zna"ilnosti bolj ogrožene od drugih. V Kopru so

za kolero tako najbolj obolevali v revni in nesnage polni Bossedragi (kjer so

prebivali pretežno ribi"i) ter tudi v "etrtih Bracciol in Porta Maggiora, kjer je bilo –

zaradi ve"jega števila premožnejših stanovanj – tudi veliko strežnega osebja.

Poklicno-stanovska struktura okuženega prebivalstva je povedala tudi, da je bila tu

morbiditeta najvišja med obrtniki, letaliteta pa med kmeti in ribi"i. Mala mesteca,

kakršna so bila Koper, Izola in Piran, so se seveda po poklicni strukturiranosti

svojega prebivalstva razlikovala od gosto poseljenega Trsta (tu pa so podatki tudi

281

veliko bolj raz"lenjeni, zato je bilo lažje dobiti vpogled v posamezne nianse

pojavljanja kolere). V Trstu so bili med dovzetnejšimi za kolerozno okužbo (nižji)

obrtniki in težaki ter tudi strežno osebje in pomorš"aki, deloma pa tudi kmetje.

Sicer pa so se socialne razlike med kolero kazale na ve" na"inov; bodisi tako,

da je bolezen zaradi težaškega in umazanega dela ter predhodne slabe prehranjenosti

v ve"ji meri prizadela prav nižje sloje bodisi je bil le-tem (zaradi finan"nih ovir in

manj razpredenih socialnih mrež) onemogo"en umik pred okužbo, "esar pa za

premožneže ne bi bilo mogo"e trditi. Teh mestne statistike obolelih skorajda ne

beležijo, kar daje slutiti, da so mnogi od njih iz mesta pobegnili, še preden bi se

lahko okužili (o tem seveda obstajajo tudi pri"evanja, teh pa ni malo, zato jih gre –

kljub najbrž prenapihnjenim številkam – jemati resno), povsem verjetno pa je tudi,

da so bili mnogi med njimi zaradi poletnega "asa na po"itniškem oddihu in so

zavoljo kolere preložili vrnitev v doma"i kraj.

Kolera je sicer navadno ubirala dobro znane in uhojene poti. !e je prihajala s

trgovskimi ladjami ali, še pogosteje, z vojaškimi "etami, se je nato razpredla preko

mreže tistih stez, ki so bile že sicer stalne poti (na primer trgovske, preživetvene)

izmenjave. Zlasti je v Primorju med razsajanjem kolere (poleg medmestnih, zlasti

tržaško-koprske povezave, ...) do izraza prihajala relacija mesto–podeželje, saj se je v

tej smeri širila tudi okužba. Okoli"ani (tako z istrskega zaledja kot iz neposredne

tržaške okolice), ki so imeli stalne stike z mestom, so pri širjenju kolere nehote igrali

klju"no vlogo; še zlasti je ta zadevala mobilni segment ženskega prebivalstva, ki se

je ukvarjal s perištvom in prodajo agrarnih proizvodov na mestni tržnici. Mogo"e bi

bilo celo re"i, da so bili kmetje kot (dnevno) zelo mobilen del populacije eni klju"nih

'raznašalcev' bolezni na kratke razdalje v dolo"enem radiju od lokalnega

bolezenskega epicentra, potem ko je le-ta na tak ali druga"en na"in dospela v ta del

habsburške monarhije (za Primorje nevarna bolezenska žariš"a so bile zlasti

italijanske dežele, najpogosteje Benetke, posredno pa tudi bolj oddaljene trgovske

destinacije, denimo Egipt). Med bolezensko najbolj ogroženimi in nerezistentnimi pa

so bili, potem ko se je okužba že zanetila, na eni strani predstavniki revnejših

družbenih skupin (npr. nosa"i, ribi"i, posli, ...), na drugi pa so bili zaradi svoje

poklicne izpostavljenosti okužbi ranljivi zlasti obrtniki.

282

Tudi same gospodarske posledice so nedvomno pomemben vidik epidemij, saj

so se odražale bodisi na makro ravni skozi velike državne izgube zaradi zavirajo"ih

karanten in zdravstvenih zapor bodisi na mikro ravni skozi zadolževanje in

obubožanje malih ljudi. Vendar pa je tu seveda puš"enega še veliko prostora za

morebitno sistemati"no analizo tega izredno kompleksnega vprašanja, zlasti kar

zadeva posredne in neposredne gospodarske posledice in u"inke kolere, ter

nenazadnje, preu"itev vpliva predhodnih ekonomsko neugodnih situacij na

epidemiološko ranljivost prebivalstva.

Na drugi strani so pri"evanja omogo"ala tudi opazovanje spreminjanja teorij,

percepcij, pojmovanj in razumevanj, povezanih s kolero, ob tem pa tudi umevanja

zdravja in higiene nasploh. Znanstvena odkritja, ki so se zvrstila skozi obravnavani

"as, so namre" klju"no vplivala na etiološke razlage bolezni, preventivne in deloma

tudi kurativne ukrepe ter tudi širše na dojemanje podjarmljanja (zlasti nalezljivih)

bolezni, kar je proti drugi polovici stoletja vse bolj postajalo stvar osebne in

družbene odgovornosti ter aktivnega udejstvovanja. Tudi sama podoba kolere v

družbenokulturnem zrcalu se je od tridesetih do osemdesetih let 19. stoletja mo"no

spreminjala; od kolere kot posledice kužnih hlapov in celo moralno pogojene bolezni

(zlasti med prvimi epidemijami okrog leta 1836) do kolere revežev ter nato do kolere

kot posledice nesnage (predvsem sredina stoletja) ter naposled do bakterijske kolere

(od leta 1883 dalje). Vsekakor omembe vredno jabolko spora oziroma srž

nasprotujo"ih si znanstvenih debat pa je obenem predstavljalo vprašanje

(ne)nalezljivosti; zdi se, da so se dvomi glede trditve, da je kolera (preko stika)

nalezljiva bolezen, v istrskem prostoru dokon"no razblinili šele nekje v šestdesetih

letih 19. stoletja.

Podobno vprašljivo je bilo v dolo"enih zgodovinskih trenutkih vprašanje

"isto"e. !eprav Vigarello za francoski prostor ugotavlja zna"ilne vzorce poznega 19.

stoletja, vezane na osebno "isto"o in umivanje, pa istrsko gradivo v splošnem

izpri"uje izredno velik poudarek predvsem na higieni prostora oziroma javnih (in

delno zasebnih) površin, medtem ko ima telesna higiena nemalokrat še status

luksuznega in elitnega, predvsem pa 'ob"asnega'. Kljub temu so ljudje ob pogosti

bolezenski ogroženosti za"enjali vse bolj sodelovati z oblastmi, s "imer so

zdravstveno-higienski ukrepi postopoma dosegali boljše rezultate. Vendar pa

283

prebivalci Primorja nikakor niso enoglasno prikimavali narekovanim navodilom

oblasti in znanosti, temve" so se pogosto kar z vsemi štirimi otepali vsiljenih jim

vzorcev vedenja, s katerimi bi morali v trenutku opustiti tradicionalne navade ter

spremeniti vsakdanje prakse in miselno-vrednotne vzorce. Zlasti trki podeželskih

mentalitet z mestnimi so povzro"ali neprestana trenja, ki so prihajala na dan v

dialektiki med obema svetovoma. Nevajeni zdravniške oskrbe (kajti ta je tja prihajala

ob"asno, po potrebi, torej navadno šele po izbruhu epidemij) se podeželani niso

želeli predati izurjenim zdravniškim rokam, še manj pa zdravstvenim ustanovam, ki

so jih želele iztrgati iz naro"ja družine in skupnosti. Dodatne preglavice pri tem je

povzro"ala tudi komunikacija med tuje (zlasti italijansko) govore"imi u"enimi

predstavniki elit ter preprostim, slov(a)ensko govore"im podeželskim prebivalstvom.

Zelo verjetno je, da je bilo tudi samo (jezikovno ustrezno) informiranje slovenskega

podeželja glede pri"akovanega ravnanja med epidemijo precej pomanjkljivo; "e se je

moral podeželski živelj sprva povsem zanašati na duhovnikova oznanila, pa so v

drugi polovici stoletja del pomembne vloge obveš"anja v narodnih jezikih, tudi o

zdravstvenih zadevah, prevzeli še "asopisi.

Kljub v"asih kategori"ni oznaki, ki si jo je med svojim pojavljanjem pridobila

kolera, je nemogo"e trditi, da je bila to izklju"no urbana bolezen, saj njeno

pojavljanje pomembno sestavlja tudi zgodovinsko pripoved ruralnih okolij. Podeželje

in njegova usoda ob pojavu epidemi"nih bolezni sta raziskovalcu sicer dostopna

ve"inoma le skozi formalna poro"anja in dokumente, ki so jih zapustili pismeni in

u"eni na pozicijah mo"i, kljub temu pa skozi nekatere vire pronica pri"evanje o

nenehnem ob"utku (tudi jezikovne in narodnostne) zapostavljenosti prebivalcev

agrarnega zaledja. Nenazadnje se raziskovalcu razkrivajo tudi socialne vloge v

vaških skupnostih, morda najbolj izstopajo"a med njimi pa je figura duhovnika

(župnika ali kaplana) kot temeljne vaške avtoritete in hkrati posrednika, mediatorja

med lokalnimi oblastmi in podeželsko skupnostjo, ki je do izraza prihajala tudi ob

izbruhih epidemij. Nenazadnje, religija je, zlasti v tradicionalnih okoljih, odigrala še

zdale" ne postransko vlogo, ki se je v "asih krize še vidno okrepila.

Med prebiranjem zgodovinskih pri"evanj pa so se odpirala tudi vprašanja,

povezana z odzivi ljudi na hude epidemije, pri "emer se je izkazalo, da so bili ti

povsem primerljivi tudi z drugimi okolji. Kolera je kot zagonetna neznanka v prvi

284

vrsti povzro"ala veliko strahu, ki je na eni strani sprožal iskanje utehe v veri, na drugi

pa se je odražal v nezaupanju do upravnih in zdravstvenih avtoritet ali celo v manjših

nemirih. Z upiranjem pa so, kot je videti, hkrati vselej privreli na plano širši družbeni

problemi in konflikti, seveda v skladu s kontekstom, v katerem je kolera vzniknila

(na primer zapostavljenost podeželja v ve" pogledih, narodnostna in druga družbena

nasprotja ipd.).

Na eni strani se je tako pokazala specifi"nost istrskega prostora v primerjavi z

drugimi pokrajinami znotraj habsburške monarhije, bodisi v institucionalnih kot tudi

v širših družbenokulturnih pogledih. Primorska mesta so morala zaradi pristaniških

uredb upoštevati posebne pomorskosanitetne predpise, obenem pa je obmorski

zna"aj mest izrisoval specifi"no poklicno-socialno strukturo prebivalstva v Primorju,

ki je vplivala na – tudi sicer za evropske in sredozemske prostore zna"ilno –

ranljivost posameznih družbenih (zlasti stanovskih, poklicnih, ...) skupin med kolero.

Na drugi strani pa so bili rezultati analize razpoložljivega gradiva povsem primerljivi

z ugotovitvami, ki se nanašajo na osrednjeslovenski prostor v kontekstu (do leta

1867) Avstrijskega cesarstva oziroma Avstro-Ogrske (po letu 1867), nenazadnje pa

tudi z ugotovitvami tujih zgodovinarjev, ki so na primerih drugih evropskih oziroma

sredozemskih okolij raziskovali posledice kolere.

V vsem zapisanem se tako odraža poskus kar najceloviteje zajeti istrsko

izkušnjo s kolero – pravzaprav bi bilo ustrezneje uporabljati množino, saj je bilo

izkušenj ve"; gre namre" za množico pogledov in (socialno, okoljsko, stanovsko, celo

etni"no ... pogojenih) odzivov na ta bole"i del preteklosti. !eprav gre v veliki meri

za, v psihološko-antropološkem smislu, univerzalne "loveške odzive na hude

eksistencialne grožnje in krize, so ti hkrati vendarle, vsaj do dolo"ene mere, tudi

družbenokontekstualno pogojeni, saj socialna dimenzija epidemij (kot smrtonosnih

'kolektivnih' nalezljivih bolezni) tu nedvomno igra svojo pomembno vlogo.

285

10. BIBLIOGRAFIJA

Seznam kratic:

AAMC – Antico archivio municipale di Capodistria

(Stari ob"inski arhiv Koper)

AG – Atti generali (splošni akti)

AP – Atti presidiali (akti o zaš"iti)

AST – Archivio di Stato di Trieste (Državni arhiv v Trstu)

MK – mrliška knjiga

KK – krstna knjiga

PAK KP – Pokrajinski arhiv Koper, enota Koper

PAK PI – Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran

ŠAK – Škofijski arhiv Koper

ŽUI – Župnijski urad Izola

ŽUP – Župnijski urad Piran

a.e. – arhivska enota

b. – busta (mapa)

bb. – bobina (mikrofilmski svitek)

f. – folij

t.e. – tehni"na enota

šk. – škatla

Arhivski viri (po fondih):

AST, I. R. Governo per il Litorale (Atti generali).

AST, I. R. Governo per il Litorale (Atti presidiali).

AST, I. R. Governo per il Litorale (I. R. Commissione provinciale di sanità).

AST, I. R. Governo marittimo.

AST, I.R. Direzione di polizia-società.

AST, Luogotenenza (Atti generali).

AST, Luogotenenza (Atti presidiali).

286

PAK KP, 352 – slovenski spisi

PAK KP, 342 – arhivalije

PAK KP, 313 – arhiv Tommasich

PAK KP, 304 – družinski arhiv Manzoni.

PAK KP, 288 – družinski arhiv De Belli.

PAK KP, 287 – družinski arhiv Baseggio.

PAK KP, 77 – okrajno sodiš"e Koper.

PAK KP, 7 – Ob"ina Koper.

PAK KP, 5 – Ob"ina Izola.

PAK PI, 758 – Ob"ina Piran.

Škofijski arhiv Koper (ŠAK), Krstna knjiga (Koper) (1832–1838).

ŠAK, Krstna knjiga (1839–1848).

ŠAK, Krstna knjiga (1847–1860).

ŠAK, Krstna knjiga (1861–1873)

ŠAK, Krstna knjiga (1873–1896)

ŠAK, Mrliška knjiga (1832–1846).

ŠAK, Mrliška knjiga (1847–1874).

ŠAK, Mrliška knjiga (1875–1899)

Župnijski urad Izola (ŽUI), Krstna knjiga (Izola) (1831–1848)

ŽUI, Krstna knjiga (1837–1863)

ŽUI, Krstna knjiga (1863–1880)

ŽUI, Krstna knjiga (1881–1896)

ŽUI, Mrliška knjiga (Izola) (1774–1831)

ŽUI, Mrliška knjiga (1855–1882)

Župnijski urad Piran (ŽUP), Krstna knjiga (Piran) (1815 – 1845)

ŽUP, Krstna knjiga (1836–1844)

ŽUP, Krstna knjiga (1845–1850)

ŽUP, Krstna knjiga (1851–1855)

ŽUP, Krstna knjiga (1855–1868)

ŽUP, Krstna knjiga (1869–1880)

ŽUP, Krstna knjiga (1881–1891)

287

ŽUP, Mrliška knjiga (Piran) (1815–1845)

ŽUP, Mrliška knjiga (1846–1858)

ŽUP, Mrliška knjiga (1856–1868)

ŽUP, Mrliška knjiga (1869–1880)

ŽUP, Mrliška knjiga (1880–1899)

Pogosteje navajani arhivski dokumenti:

Ballata, 1838 – A Giovanni Facchinetti, oggi dottore in medicina. Ballata.

Padova, 1838. Tipografia Penada. PAK KP 313, šk. 3, m. 12 (tiskovine).

Bollettino, 12. november 1870 – Bollettino delle leggi ed ordinanze per il

Litorale austro-illirico che comprende le Contee principesche di Gorizia e Gradisca,

il Margraviato dell'Istria e la città immediata di Trieste col suo territorio. Puntata

XXI. Ordinanza del Ministro dell'interno del 19 Ottobre 1870 sulla composizione del

Consiglio sanitario Provinciale per il Litorale.

Bollettino, 4. maj 1874 – Bollettino delle leggi ed ordinanze per il Litorale

austro-illirico che comprende le Contee principesche di Gorizia e Gradisca, il

Margraviato dell'Istria e la città immediata di Trieste col suo territorio. Puntata VIII.

Legge risguardante l'organizzazione del servizio sanitario nei Comuni, valevole pel

Margraviato dell'Istria. PAK KP 288, t.e. 3, a.e. 8.

Bollettino, 15. avgust 1886 – Bollettino delle leggi ed ordinanze per il Litorale

austro-illirico che comprende le Contee principesche di Gorizia e Gradisca, il

Margraviato dell'Istria e la città immediata di Trieste col suo territorio. Puntata IX.

Notificazione dell'i.r. Logotenenza del Litorale del 15 Agosto 1886. PAK KP 7, akti

1886, šk. 216, a.e. 2334/XIV.

Bollettino, 31. oktober 1887 – Bollettino delle leggi ed ordinanze per il

Litorale austro-illirico che comprende le Contee principesche di Gorizia e Gradisca,

il Margraviato dell'Istria e la città immediata di Trieste col suo territorio. Anno 1887.

Puntata XX. Notificazione dell'i.r. Logotenenza del Litorale del 31 Ottobre 1887 N.

12619, con cui viene pubblicata una nuova istruzione sulla disinfezione nelle

malattie contagiose. AST, Luogotenenza (AG), b. 520.

288

Ceruti, P. (1843a): Sulla Malaria dell'Istria. Osservatore Triestino, n. 22, 21.

julij 1843. V. Reminiscenze sulle Costituzioni Epidemiche sui Contagi, e sulle

Topografie, cosí dette fisico-mediche. PAK KP 304, šk. 8, a.e. 15.

Ceruti, P. (1843b): Ancora sulla mal'aria dell'Istria. Osservatore Triestino, n.

67, 3. november 1843. V: Reminiscenze sulle Costituzioni Epidemiche sui Contagi, e

sulle Topografie, cosí dette fisico-mediche. PAK KP 304, šk. 8, a.e. 15.

Circolare, 1849 –Circolare n. 237 (izdala osrednja zdravstvena komisija). Trst,

4. oktober 1849. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Circolare, 1871 – Circolare a tutti gl'i.r. Capitanati distrettuali del Litorale ed

ai Magistrati civici di Trieste, Gorizia e Rovigno, n. 8720, Trst, 25. avgust 1871.

PAK KP 7, šk. 103, a.e. 1846.

Commissione straordinaria, 1836 – La comissione straordinaria di

beneficenza. AST, Governo (AG), b. 617, n. 975. Trst, 15. oktober 1836.

Commissione straordinaria, 1837 – Pubblicazione della Commissione

Straordinaria di Beneficenza, n. 1131. Trst, 22. januar 1837. AST, i.r. Governo (AP),

b. 38.

Consiglio al Popolo, 1849 – Consiglio al Popolo. Trst, 2. oktober 1849. PAK

KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 226.

Dimostrazioni, 1855 – Dimostrazioni ed ultimi dettagli sopra l´andamento del

Colera in Capodistria nel 1855. PAK KP 288, šk. 3, a.e. 8/I.

Estratto Malalan, 1855 – Estratto della Relazione dell'I.R. Fisico delle Carceri

Dr. Malalan, come medico esposto alla cura de Colerosi nei due Distretti di

Capodistria e Pinguente; e diretta all'I.R. Uffizio Circolare di Pisino; Koper, 22.

oktober 1855 PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Estratto Rapporto, 1855 – Estratto del Rapporto fenale sull'epidemia colerosa

di Lonche e villaggi contermini del dr. Burghardt diretto alla Reggenza circolare di

Pisino. Data Lonche 7 Ottobre 1855. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

In morte, 1872 – In morte dell'illustre medico–fisico dr. Giannandrea de

Manzoni. Tributo di sentita gratitudine di F. P. PAK KP 313, šk. 3, mapa 13

(manoscritti), a.e. 32.

289

Inventario Ospitale, 1837 – Inventario di tutta la Biancheria ed utensili

appartenenti all'Ospitale del Cholera in Trieste. AST, i.r. Governo (AG), b. 613. Trst,

10. junij 1837.

Istruzione Capi-contrada, 1880 – Istruzione pel servizio dei capi-contrada

nella Città di Capodistria. Capodistria, 7 febbraio 1880. n. 415. PAK KP 7 (akti), t.e.

168a, a.e. 415.

Istruzione Cholera, 1849 – Istruzione intorno alle misure di precauzione da

prendersi contro il CHOLERA. Dunaj, 8. junij 1849. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Istruzione Guardie, 1866 – Istruzione di servizio per le guardie Municipali di

Trieste. 15. januar 1866. AST, Luogotenenza (AG), b. 476.

Istruzione Guardie, 1867 – Istruzione per le guardie di sanità durante il

cholera. PAK 7, šk. 115, a.e. 2259.

Istruzione Ispettorati, 1849 – Istruzione per gli Ispettorati sanitarî di Sezione

nei casi di Epidemia. Trst, 7. julij 1849. PAK KP 304, šk. 9, a.e. 15.

Istruzione Medici, s.d. – Istruzione pei Medici impiegati durante epidemie

straordinarie pella compilazione delle relazioni sanitarie e dei rapporti periodici. Sine

data. PAK KP 304, šk. 9, a.e. 15.

Klic, 1866 – Klic zastran tega, da bi posamni ljudje prehranili tiste c.k. vojšake

pozemeljskih in pomorskih "et, kteri so le lahko ranjeni ali pa kteri so si že od

bolezni opomogli. Trst, 14. junij 1866. PAK PI 758, šk. 80, m. X/1.

Kratek sestavek, s.d. – Kratek sestavek poduka in pravil o koleri. AST,

Luogotenenza (AG), b. 602 (brez letnice, verjetno 1886); natisnila tiskarna Dolenc v

Trstu.

Leoni, 1836 – Leoni, M.: Carme al Chiarissimo Tommasini, Parma 1836.

Odlomek prepisan v: Indice alfabetico delle malattie e loro cura. PAK KP 304, šk. 8,

a.e. 15.

Memoria Colombani, 1866 – Memoria pel sig. Dr. Colombani di Pirano;

Koper, 20. september 1866. PAK PI 758, šk. 80, m. IX/1.

Notificazione, 1854 – Notificazione, N. 15240. Trst, 14. november 1854. AST,

Luogotenenza (AP), b. 27.

O sredstvih, 1884 – [...] su precauzioni contro il colera, sul modo di contenersi

(...) = ... o sredstvih proti koleri, o zaderžanji, kedar se bolezen prikaže,... = ... kako

290

se oprezno "uvati proti koléri (kratelju) ... Trst, 6. september 1884. AST,

Luogotenenza (AG), b. 520.

Osservazioni Pinguente, 1849 – Osservazioni sul Cholera epidemico che

regnava nel Distretto di Pinguente nei mesi di Settembre, Ottobre e Novembre 1849.

Buzet, 1. december 1849. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Poduk, 1886 – Poduk o koleri 5. avgusta 1886 št. 14067. AST, Luogotenenza

(AG), b. 520.

Preghiere, 1855 – Preghiere in occasione di pestilenza e di mortalità d'ordine

di Monsignore ill.mo rev.mo Bartolomeo Commendatore Legat, vescovo di Trieste e

Capodistria. Trieste, Tip. del Lloyd Austriaco, 1855. PAK KP 313, t.e. 3, m. 12

(tiskovine), a.e. 28.

Promemoria, 1865 – Promemoria pel corpo sanitario di Capodistria. Koper,

20. oktober 1865. PAK KP 288, šk. 3, a.e. 8; n. 1407.

Prospetto Attaccati, 1836–1849 – Prospetto tabellare degli attaccati dal

Cholera morbus – Capodistria nell´corr.anno 1836–37–49. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Prospetto Effetti, 1855 – Prospetto sopra l´intensità ed effetti del Colera

sviluppato nelle Contrade di Capodistria, nella State 1855. PAK KP 288, šk. 3, a.e.

8/I.

Prospetto tabellare, 1866 – Prospetto tabellare sui mezzi di disinfezione e sul

modo di adoperarli. 1866. AST, Luogotenenza (AG), b. 363, n. 21083/V.

Protocollo-I, 1873 – Protocollo di seduta della Commissione sanitaria, n. I.

Koper, 3. julij 1873. PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471 – Protocolli di seduta.

Protocollo-II, 1873 – Protocollo di seduta della Commissione sanitaria, n. II.

Koper, 29. julij 1873. PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471 – Protocolli di seduta.

Protocollo-III, 1873 – Protocollo di seduta della Commissione sanitaria, n. III.

Koper, 1. avgust 1873. PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471 – Protocolli di seduta.

Protocollo-IV, 1873 – Protocollo di seduta della Commissione sanitaria, n. IV.

Koper, 15. avgust 1873. PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471 – Protocolli di seduta.

Protocollo-V, 1873 – Protocollo di seduta della Commissione sanitaria, n. V.

Koper, 22. avgust 1873. PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471 – Protocolli di seduta.

Protocollo-VI, 1873 – Protocollo di seduta della Commissione sanitaria, n. VI.

Koper, 27. avgust 1873. PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471 – Protocolli di seduta.

291

Protocollo-VII, 1873 – Protocollo di seduta della Commissione sanitaria, n.

VII. Koper, 16. september 1873. PAK KP 7, šk. 114, a.e. 1471 – Protocolli di seduta.

Protocollo Rilievi, 1849 – Protocollo dei Rilievi sul Colera svoltosi nel

Distretto sanitario di Capodistria nel Settembre 1849. Koper, 1. oktober 1849. PAK

KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 141.

Protocollo Rilievo, 1836 – Protocollo di Rilievo sopra lo sviluppo del Cholera

Morbus. Koper, 15. avgust 1836. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8, n. 113.

Protocollo Scoglimento, 1849 – Protocollo di scoglimento della Giunta

Politico-Sanitaria e di pubblica beneficenza, Koper, 15. december 1849. PAK KP

304, šk. 4, a.e. 8.

Quadro, 1835 – Quadro riassuntivo numerico di quanto si e' operato nelle

province di Lombardia a tutto dicembre 1835 a tutela della pubblica salute e per

l'eventuale sviluppo del Cholera-Morbus. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Quotidiana preghiera, 1842 – Quotidiana preghiera di un medico

nell'apprestarsi alla visita di suoi malati. Iz: Gondoliere, 8. oktober 1842, n. 42. PAK

KP 304, šk. 9, a.e. 15.

Rapporto, 1831 – Rapporto del Reverendo Don Giovanni di Morvay, Parocco

di Tisza-Babolna nel Comitato di Borsod, 3 Agosto 1831, n. 1092. PAK KP 304, šk.

4, a.e. 8.

Rapporto Presidenza municipale, 1855 – Rapporto della Presidenza

municipale ... concernente una supplica Patarga – processione da tenersi e Chiesa da

costruirsi all'occasione del colera. Trst, 21. avgust 1855. AST – Luogotenenza (AP),

b. 27, n. 181 (2232).

Registro Colerosi, 1855 – Registro dei Colerosi di Capodistria nella State

1855. PAK KP 288, šk. 3, a.e. 8/I.

Regolamento generale, 1851 – Regolamento generale per l'amministrazione

della Sanità marittima nell'Impero austriaco. AST – i.r. Governo marittimo, b. 319.

Regolamento Guardie, 1870 – Regolamento per le Guardie Municipali di

Trieste, approvato dalla Delegazione Municipale addi' 22 aprile 1870; AST,

Luogotenenza (AG), b. 476.

Regolamento interno, 1883 – Regolamento interno per le provenienze infette

o sospette di cholera asiatico. AST, i.r. Governo marittimo, b. 858 (n. 5537).

292

Regolamento Procedura, 1848 – Regolamento sulla procedura da osservarsi

dai Capitanati circolari, Domini, Autorità locali, Parrochi, Medici circolari,

distrettuali ed ausiliari, nonche' dai Chirurghi nei casi di Epidemie in generale ed in

particolare del Colera epidemico. Dunaj, 15. avgust 1848. AST, I.R. Governo per il

Litorale (AG), b. 651; PAK KP 304, šk. 9, a.e. 15.

Regolamento sanitario, 1886 – Regolamento sanitario per l'epidemia del

colera di Trieste, compilato sulla base dell'istruzione ministeriale 5 agosto 1886 N.

14067. V: AST, Luogotenenza (AG), b. 520.

Regolamento sanitario, s.d. – Regolamento sanitario per il Choléra asiatico.

AST, Luogotenenza (AG), b. 363.

Relazione Acqua, 1889 – Relazione prodotta alla Rappresentanza Comunale

di Pirano dalla Commissione incaricata di studiare sulla convenienza di una

conduttura d'acqua in città. Hrani knjižnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran.

Relazione Milano, 1855 – Relazione della Commissione Sanitaria di Milano

sul Cholera morbus nell'anno 1855. PAK KP 288, šk. 3, a.e. 8.

Reminiscenze, s.d. – Reminiscenze sulle Costituzioni Epidemiche sui Contagi,

e sulle Topografie, cosí dette fisico-mediche. PAK KP 304, šk. 8, a.e. 15.

Dr. Gaetano Strambio nel d.o 42 – 15 8bre 1849, pag. 389 della Gazzetta

medica Lombarda, v: PAK 304, šk. 4, a.e. 8.

Reso-Conto, 1866 – Reso-Conto dato alla Commissione Sanitaria della

gestione ecconomica sostenuta durante l'invasione del Cholera nell'anno 1866. PAK

KP 7, t.e. 81, a.e. 1253.

Riassunto Andamento, 1855 – Riassunto del giornaliero andamento del

Colera in Capodistria, nella State 1855. PAK KP 288, šk. 3, a.e. 8/I.

Riassunto Misure, 1885 – Riassunto delle misure di sanità marittima vigenti

nel litorale austro-illirico e dalmato contro le provenienze da paesi infetti o sospetti

di coléra. AST, i.r. Governo marittimo, b. 858 (n. 7523).

Specifica, 1836 – Specifica dei tutti li Poveri assoluti, e temporarj di q.ta Città,

che sono stati da Noi alfabeticamente descritti, col soccorso delle respettive Anagrafi

di questi Capi di Contrada, e di lumi atenti dai medesimi, in evasione alla Nota

Ufficiosa di questa Rappresentanza Comunale 28. agosto cadente, N. 447, inesiva al

Protocollo di Commissione 26. detto Mese, tenuto nella mira di suffragare con

293

corrispondenti sovegni, que Poveri bisognosi, che venissero sgraziamente colpiti,

dalla predominante, Cholerica malattia. PAK PI 758, šk. 25; Piran, 31. avgust 1836.

Sunto, 1849 – Sunto di quanto ebbe ad operare la Commissione centrale di

Sanità in Trieste prima e durante l'infausta epoca dell'or cessato CHOLERA

ASIATICO. Trst, 19. november 1849. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Tabella finale, 1837 – Tabella finale dimonstrante il numero degli attaccati dal

Cholera morbus. PAK KP 304, šk. 4, a.e. 8.

Ukaz, 1886 – Ukaz c.k. deželnega namestništva za Primorsko od novembra

1886, št. 16648 zastran prepovedi izvažanja gotovih tvarin in cunj iz krajev,

okuženih po koleri. AST, Luogotenenza (AG), b. 520.

Tiskani viri:

Apollonio, C. (1891): L'igiene ossia la vera medicina popolare: libro scritto pel

popolo e venduto a beneficio dell'ospedale di Umago. Capodistria, Carlo Apollonio

editore.

Apollonio, C. (1896): La riorganizzazione del servizio sanitario nell'Istria.

Pola, La Camera medica istriana.

Benussi, B. (1885): Manuale di geografia, storia e statistica del Litorale. Pola,

L. Bontempo.

Bernardi, J. (1866): Lettere sull'Istria. Koper, Tip. di Giuseppe Tondelli.

Bohata, A. (1888): Die cholera des jahres 1886 in Istrien und Görz-Gradisca.

Triest, k. k. Landes-Sanitätsrath – L. Herrmanstorfer.

Broussais, F. J. V. (1832): Lezioni sul Cholera morbus date del prof.

Broussais ai suoi scolari nell'ospedale militare di Val-de-Grace in Parigi i giorni 18 e

19 aprile 1832. Firenze, V. Batelli e figli.

Bussolin, G. (1881): Delle istituzioni di sanità marittima nel bacino del

Mediterraneo. Studio comparativo. Trieste, I.r. Governo marittimo.

Buttignoni, G. (1896): Colera e bacilli: rimedi e preservativi. Lettura tenuta al

Circolo S. Giusto in Trieste addi' 15 Marzo 1896. Gorizia, Tipografia Ilariana

editrice.

Buzzi, L. (1879): Processi verbali sul sistema costruttivo e dispositivo delle

nostre abitazioni in relazione all'igiene. Trieste, Società d'ingegneri ed architetti.

294

Camus, A. (2007): Kuga. Ljubljana, Delo – Intelego – Študentska založba.

Cappello, A. (1833): Storia medica del Cholera Indiano osservato a Parigi da

Agostino Cappello e da Achille Lupi ala' inviati dal sommo Pontifice Gregorio XIV.

nell anno 1832. Roma, Per La Stamperia Camerate.

Caprin, G. (1889): Marine istriane. Trieste.

Castagna, G. (1850): Intorno alla coléra in Trieste nel 1849. Pensamenti di

Giovanni Castagna illustrativi le osservazioni medico-pratiche sul Cholera asiatico,

fatte dal dr. Augusto Guastalla, medico pratico a Trieste ... con l'aggiunta di un

rapporto del dr. Francesco Maganza. Trieste, Tip. G. D. Pagani.

Combi, C. (1890): Porta orientale: strenna istriana per gli anni 1857-58-59. 2

ed. Capodistria, A. Cobol.

Costantini, A. (1888): Comune di Trieste: rapporto sanitario per l'anno 1887.

Trieste, Municipio di Trieste.

Darovec, D. (ur.) (2001): Naldini, Paolo: Cerkveni krajepis ali Opis mesta in

škofije Justinopolis, ljudsko Koper. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko

– Znanstveno-raziskovalno središ"e Republike Slovenije – Škofija.

De Franceschi, C. (1989): Uspomene. Pula – Opatija – Rovinj – Rijeka,

!akavski sabor – Nau"na biblioteka – Otokar Keršovani – Centro di ricerche storiche

– Izdava"ki centar.

De Giaxa, V. (ur.) (1887): Rapporto sanitario (compresa la relazione sul

colera) per l'anno 1886. Trieste, Municipio.

De Giaxa, V., Lustig, A. (ur.) (1887): Relazione sul colera nell'anno 1886.

Trieste, Municipio.

De Goracuchi, A. (1850): Studi sul cholera asiatico con ispeciale riguardo

all'epidemia che regnò in Trieste l'anno 1849. Aggiuntavi un'appendice in lingua

italiana, tedesca, francese ed inglese, indicante il metodo per preservarsi e curarsi da

sè nella pluralità dei casi, in mancanza di medico. Trieste, Tipografia del Loyd

Austriaco.

De Goracuchi, A. (1861): Dell'acqua comune e di mare, premessi alcuni cenni

sulla forza medicatrice della natura. Trieste, Tipografia de Lloyd Austriaco.

Di Ceresa, C. (1831): Osservazioni sopra l'epidemica dissenteria

accompagnata da vomito ossia Cholera morbus. Venezia, Tip. di Giuseppe Antonelli.

295

Emiliani, L. (1831): Sul Cholera morbus e sulle epidemie in genere.

Osservazioni del dottor Luigi Emiliani. Modena, G. Vincenzi e compagno.

Facchinetti, A. (1847a): Degli Slavi istriani. L'Istria, a. II, n. 25 (10. april

1847).

Facchinetti, A. (1847b): Sui pregiudizi e sulle superstizioni .... L'Istria, a. II, n.

26-27 (17. april 1847).

Facchinetti, A. (1847c): Dei villici istriani. L'Istria, a. II, n. 78 (11. december

1847).

Facchinetti, A. (2005): O istarskim Slavenima. Labin, Mathias Flacius.

Gattorno, S. (1903): Resoconto sanitario dello spedale civico di Trieste per

l'anno 1898. XXVI annata. Trieste, Municipio.

Gattorno, S. (1903): Resoconto sanitario dello spedale civico di Trieste per

l'anno 1899: XXVII annata. Trieste, Municipio.

Goracuchi, A. (1886): Alcun che sul cholera asiatico. Trieste, Morterra &

Comp.

Grossich, A. (1882): Trattatello di igiene. Fiume, E. Mohovich.

Gspan, A. (ur.) (1979): Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede

XIX. stoletja. Vol. II. Ljubljana, Slovenska matica.

Guastalla, A. (1842): Studii medici sull'acqua di mare: opera dedicata al

celebratissimo sig. cavaliere Giacomo Tommasini. Milano, Angelo Bonfanti.

Handbuch (1855): Handbuch für das Küstenländische Verwaltungs-Gebiet

Gefürstete Grafschaften Görz und Gradisca, Markgrafschaft Istrien und die Stadt

Triest mit ihrem Gebiete für das Jahr 1855.

Iellersitz, A. (1896): I bagni popolari e la pubblica salute. Conferenza tenuta

alla Società triestina d'igiene. Trieste, Artistico Tipografico G. Caprin.

Inclita Giunta (1873): Inclita Giunta. L'acquedotto di Risano. [S.l. : s.n.].

Istrien (1863): Istrien: Historische, geographische und statistische Darstellung

der Istrischen Halbinsel nebst der Quarnerischen Inseln. Triest, Lit.-Art. Abtheilung

des Österr. Lloyd.

Jasbitz, G. B. (1849): Il giubilo di Trieste pel cessato cholera nell'anno 1849.

Trieste, Lloyd Austriaco.

Kandler, P. (1983): L'Istria. 1846–1852. Trieste, Italo Svevo.

296

Koch, R. (1884): Il colera: conferenza del dottor Roberto Koch tenuta

nell'Imperiale consiglio sanitario a Berlino. Milano, Fr.lli Treves.

Lettera (1832): Se il Cholera visiterà l'Italia. Lettera del Cavaliere Professore

Speranza al chiarissimo Cavaliere Dottore Pietro Magliari. Milano, Giovanni Pirotta.

Levstik, F. (1978): Avtobiografski zapisi in spisi. V: Zbrano delo. 10. knjiga.

Ljubljana, DZS.

Lipi", F. V. (2003): Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane z

vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike (1834).

Ljubljana, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije.

L'ospedale civico (1871): L'ospedale civico. Regolamento per l'Ospedale

civico e per l'unita Casa di ricovero di Capodistria. Capodistria, Tipografia di

Giuseppe Tondelli.

Loy, L. (1867): Relazione e documenti della Commissione sanitaria centrale di

Trieste sul cholera morbus nel 1866. Trieste, Municipio.

Mann, T. (2004): Smrt v Benetkah. Ljubljana, Delo.

Mantegazza, P. (1865): Codice igienico popolare contro il cholera. Milano,

Gaetano Brigola editore. V: PAK, 288, šk. 3, a.e. 8.

Manuale provinciale (1847): Manuale provinciale del Litorale austro-ilirico

per l'anno 1847. Trieste, G. D. Pagani.

Massone, G. B. (1856): Manuale d'igiene e medicina navale. Genova, Co'tipi

del R.I. Sordo-Muti. V: AST, Governo marittimo, b. 319.

Meli, D. (1833): Risultamenti degli studii fatti a Parigi sul Cholera – morbus

per ordine di sua Santita Papa Gregorio XVI. da Domenico Meli, membre della

Commissione Sanctaria inviata in Francia nell' anno 1832. Roma, Per La Stamperia

Camerali.

Morpurgo, A. V. (1855): Fasti della carità triestina nell'invasione del Cholera

nel 1855. Trieste, Tip. del Lloyd Austriaco.

Moulon, A. M. (1839): Il colera asiatico in Trieste negli anni 1835 e 1836.

osservazioni del medico Dott. Amedeo Mathieu de Moulon. Marsiglia, Eredi Feissat

Aine' et Demonchy.

297

NEPI (1861): Nuova enciclopedia popolare italiana, ovvero Dizionario

generale di scienze, lettere, arti, storia, geografia, ecc. ecc. Vol. XIII. 5. ed. Torino,

società l'Unione tipografico-editrice.

Norme Levante (1831): Norme praticate in Levante in tempo di peste:

nell'interno delle famiglie, nelle strade, e negli alberghi, non che metodo di vita, ed

altre regole generali in circostanze analoghe, da osservarsi in caso di contagio per

tener lontano dalle proprie abitazioni il Cholera morbus e qualunque altra malattia

contagiosa. Venezia, Giuseppe Picotti.

Österreichische Statistik (1889): Österreichische Statistik, XXI. band. Jahr

1886. Wien.

Perselli, G. (1993): I censimenti della popolazione dell'Istria, con Fiume e

Trieste, e di alcune citta della Dalmazia tra il 1850 e il 1936. Trieste – Rovigno –

Fiume, Universita popolare – Centro di ricerche storiche – Unione italiana.

Petronio, F. (1872): In morte dell'illustre medico capodistriano Giovanni

Andrea de Manzoni. Trieste, Tip. Appolonio & Caprin.

Poe, E. A. (1993): Maska rde"e smrti. Ljubljana, Karantanija.

Polcenigo, G. B. (1999): Poro"ilo z dne 22. oktobra 1701 o stanju in potrebah

Kopra. V: Darovec, D. (ur.): Stari krajepisi Istre. Koper, Zgodovinsko društvo za

južno Primorsko – Znanstveno-raziskovalno središ"e Republike Slovenije –

Pokrajinski muzej.

Popolazione e bestiame (1859): Popolazione e bestiame del Litorale: secondo

la numerazione del 31 ottobre 1857. Vienna, I. R. Ministero dell'interno.

Provedimenti (1866): Provedimenti sanitari della città di Trieste nell'anno

1865. Relazione publicata per incarico della commissione sanitaria centrale. Trieste,

Lloyd austriaco. V: AST, Luogotenenza (AP), b. 71.

Provedimenti (1880): Provvedimenti per migliorare le condizioni igieniche

della città, con speciale riflesso all'allevamento dei fanciulli della classe povera:

riferta commissionale della Società del progresso prelette nell'adunanzo ordinaria 14

maggio 1880. Trieste, Società del progresso – B. Appolonio.

Raccolta Leggi (1879–1880): Raccolta delle leggi ed ordinanze concernenti il

servizio della sanità marittima nei litorali austro-illirico e dalmato. Compilata per

298

ordine dell'i.r. Ministero del commercio dall'i.r. Governo marittimo in Trieste. Vol. I-

II. Trieste, Tipografia del Lloyd austro-ungarico.

Ragguaglio (1855): Ragguaglio sulla Madonna delle Grazie la quale si venera

nella Capella della ss. Trinità in Trieste. Trieste, Tip. del Lloyd Austriaco.

Rutar, S. (1972): Dnevnik (1869–1874). Trst – Nova Gorica, Narodna in

študijska knjižnica – Goriški muzej.

Saraval, B. (1836): Osservazioni sul Morbo Cholera del dr. Benedetto Saraval

presentate al Inc.to I.R. Magistrato di Trieste. Trst, 18. oktober 1836. Rokopis. Hrani

Archivio Diplomatico; Biblioteca civica Attilio Hortis, Trst.

Saraval, B. (1850): Compendio d'igiene navale. [S. l. : s. n.].

Schema Nomi (1849): Schema dei Nomi, Cognomi, Età e condizioni di tutti

quelli che rimasero vittima del cholera che colpi' la città di Trieste e Territorio

nell'anno 1849. Trieste, A. Levi.

Schiavuzzi, B. (1895): La cura degli ammalati nei riguardi dell'igiene. Trieste,

Società triestina d'igiene.

Schiavuzzi, B. (1926): Cenni storici sulle istituzioni e vicende sanitarie della

città di Pola fino all'anno 1910. Pola, F. Rocco.

Spedale civico (1896): Resoconto sanitario dello spedale civico di Trieste per

l'anno 1894: XXII annata. Trieste, Municipio.

Statuti Confraterna (1862): Statuti della confraterna privata sotto il

patrocinio della B.V. Maria della Salute [che si venera nella chiesa parrocchiale di S.

Maria Maggiore in Trieste]. Trieste, Tipografia Weis. AST, i.r. Direzione di polizia-

società, m. 4 – Confraternità della B.V. della Salute.

Stojanov, L. (1974): Kolera: vojaški dnevnik. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Stoletna pratika (1847): Stolétna pratika devétnajstiga stolétja od 1801-1901:

sa duhovne, deshélske slushabnike in kmete. Ljubljana, L. Kremsher.

Škrabec, S. (2002): Naša Kostanjevica. Nova Gorica – Ljubljana, Branko –

Jutro.

Šubic, S. (1900): Kužne bolezni po nazorih sedanje znanosti. Dom in svet, l.

13, št. 3. Ljubljana, 88–92.

299

Tommasich, A. (1996): Il santuario della Beata Vergine delle Grazie di

Semedella nel suburbio di Capo d'Istria: memorie storiche con note di Gedeone

Pusterla. Ristampa anastatica. Trieste, "Fameia capodistriana".

Tommasini, G. F. (1837): De' Commentarj storici-geografici della provincia

dell'Istria. Libri otto con appendice. Archeografo Triestino, 4.

Tommasini, G. F. (1993): Zgodovinski komentarji o Istri. Ljubljana, Kres.

Tuma, H. (1997): Iz mojega življenja: spomini, misli in izpovedi. Ljubljana,

Tuma.

Il vero tesoro (1869): Il vero tesoro dei segreti della natura, ossia manuale

alfabetico di cognizioni enciclopediche, ovvero raccolta di ricette, formole, processi,

e nozioni concernenti le scienze, le arti, i mestieri, l'industria, l'igiene, la medicina

popolare, la farmaceutica, l'economia domestica e rurale, le confetture, la cucina... 3.

ed. Milano, Ernesto Oliva.

Vidulich, F. (1886): Materiali per la statistica dell'Istria: la regolazione

dell'imposta fondiaria: il nuovo e vecchio catasto fondiario – la popolazione

complessiva ed agricola: il catasto dei caseggiati – le vecchie e le nuove imposte sui

fondi e sulle case: il tutto coordinato per comuni censuari e locali. Parenzo, G.

Coana.

Waller, G. (1886): Manuale delle leggi e regolamenti comunali e provinciali

nonchè delle varie altre leggi ed ordinanze ai medesimi attinenti valevoli per la

contea principesca di Gorizia e Gradisca e pel margraviato d'Istria. Innsbruck,

Libreria Accademica Wagneriana.

White, W. (1837): The evils of quarantine laws, and non-existance of

pestilential contagion; the prioy council, and college of physicians; the means of

presentation and method of cure of the colera morbus, and the atrocities of the

cholera panic. London, Effingham Wilson.

Zdešar, A. (1848): Istrijanski Slovenci med Teržaškim in Reškim morjem.

Novice, VI, 2 ss.

!asopisni viri:

L'Alabarda Triestina, l. 1886

L'Amico del Popolo, 1876

300

Dom in svet

Edinost, l. 1886, 1895

Kmetijske in rokodelske novice (Novice), l. 1845, 1847, 1849, 1855, 1856,

1859, 1866, 1873, 1886

Ljubljanski zvon

Osservatore Triestino, 1886

La Provincia, 1873, 1886

Slovenski gospodar, 1873, 1893, 1910

So"a, 1886

L'Istria, 1847, 1848

Literatura:

Achenbaum, W. A. (1985): American Medical History, Social History and

Medical Policy. Journal of Social History, vol. 18, iss. 3, 343–347.

Adam, P. (2002): Sociologija bolezni in medicine. Ljubljana, Društvo plju"nih

in alergijskih bolnikov Slovenije.

Ariès, P. (1981): Western Attitudes toward Death. From the Middle Ages to

the Present. Baltimore – London, The Johns Hopkins University Press.

Ariès, P. (1989): Eseji o istoriji smrti na Zapadu. Beograd, Rad.

Armstrong, D. (2000): Foucault and the sociology of health and illness: A

prismatic reading. V: Peterson, A., Bunton, R. (ur.): Foucault, Health and Medicine.

London – New York, Routledge, 15–30.

Artaud, A. (1994): Gledališ"e in kuga. V: Gledališ"e in njegov dvojnik.

Ljubljana, Mestno gledališ"e ljubljansko.

Augé, M., Herzlich, C. (ur.) (1995): The Meaning of Illness: Anthropology,

History and Sociology. Luxembourg [etc.]: Harwood academic publishers.

Bashford, A., Hooker, C. (ur.) (2001): Contagion. Historical and Cultural

Studies. Routledge (UK).

Benussi, B. (1910): Frammento demografico. V: Miscellanea di studi in onore

di Attilio Hortis. Vol. 2. Trieste, G. Caprin.

Bertoša, S. (1988): Zapis o koleri u jednoj istarskoj župi god. 1855. Historijski

zbornik, XLI, 1, 245–251.

301

Bevilacqua, C. (2002): Il colera a Trieste. V: Tagarelli, A., Piro, A. (ur.): La

geografia delle epidemie di colera in Italia. Considerazioni storiche e medico-sociali.

Vol. I. Mangone (Cosenza), Istituto di scienze neurologiche, Consiglio nazionale

delle ricerche, 1181–1191.

Bezek, V. (1979): Analiti"ni inventar fonda ob"ine Izola. Del 2, Obdobje od

1849–1900. Koper, Pokrajinski arhiv.

Blasi, P. (1997): Poeti dell'Istria dai Dogi a Francesco Giuseppe: 1797–1847.

Trieste, "Italo Svevo".

Bondeson, J. (2002): Buried alive: the terrifying history of our most primal

fear. New York – London, W.W. Norton.

Bonin, Z. (2009): Ubožne ustanove v Kopru in njihova skrb za zdravje

prebivalstva od 13. do za"etka 20. stoletja. Arhivi, 32, 1, 7–32.

Borisov, P. (1985): Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli.

Ljubljana, Cankarjeva založba.

Bourke, J. (2005): Fear: A Cultural History. London, Virago.

Braulin, F. (2002): La questione sanitaria nella Trieste di fine '800: i caratteri

antropologici della medicina ospedaliera sul Litorale austriaco. Milano, Franco

Angeli.

Breschi, M., Fornasin, A. (1999): Udine e il colera del 1836. Storia urbana, n.

86, 23–46.

Brieger, G. (1993): The Historiography of Medicine. V: Bynum, W. F., Porter,

R. (ur.): Companion Encyclopedia of the History of Medicine. London – New York,

Routledge, 24–44.

Briggs, A. (1961): Cholera and society in the nineteenth century. Past &

Present, n. 19 (April), 76–96.

Burke, P. (1993): Revolucija v francoskem zgodovinopisju. Anali 1929-89.

Studia humanitatis. Ljubljana, ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Burke, P. (ur.) (2001): New Perspectives on Historical Writing. Cambridge,

Oxford, Polity.

Burke, P. (2007): Kaj je kulturna zgodovina. Ljubljana, Sophia.

Bynum, W. F., Porter, R. (ur.) (1993): Companion Encyclopedia of the

History of Medicine. London – New York, Routledge.

302

Canguilhem, G. (1987): Normalno in patološko. Ljubljana, Studia

humanitatis.

Cigli", Z. (1992): Na"in življenja, obi"aji in gospodarska dejavnost mesta v

19. stoletju. V: Žitko, S. et al. (ur.): Koper. Koper, Skupš"ina ob"ine – Izvršni svet,

125–141.

Ciperle, J. et al. (ur.) (2001): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. I: 1800–

1860. Ljubljana, Nova revija.

Ciperle, J. et al. (ur.) (2003): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. II: 1861–

1883. Ljubljana, Nova revija.

Cipolla, C. M. (1989): Miasmi ed umori. Ecologia e condizioni sanitarie in

Toscana nel Seicento. Bologna, Il Mulino.

Corbin, A. (1998): Le miasme et la jonquille: l'odorat et l'imaginaire social

XVIIIe-XIXe siècles. Paris, Flammarion.

Cvirn, J. (1994): In kaj je histori"na antropologija? Zgodovina za vse, 1, 1,

Celje, 77–79.

Cvirn, J., Studen, A. (2001): "Ko vihar dirjajo hlaponi": k socialni in kulturni

zgodovini železnice v 19. stoletju. Ljubljana, Slovenske železnice – Železniški

muzej.

!epi", Z. (1979): Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba.

Darovec, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Koper, Zgodovinsko društvo za

južno Primorsko – Primorske novice.

Darovec, D. (ur.) (1999a): Stari krajepisi Istre. Koper, Zgodovinsko društvo

za južno Primorsko – Znanstveno-raziskovalno središ"e Republike Slovenije –

Pokrajinski muzej.

Darovec, D. (1999b): Vpliv množi"nih smrti na gospodarsko in socialno

podobo Istre skozi stoletja. V: Granda, S., Šatej, B. (ur.): Množi"ne smrti na

Slovenskem: zbornik referatov. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije,

11–44.

Darovec, D. (2005): Oris zgodovine zdravstva v Kopru. Studia Historica

Slovenica, 5, 1/3, 257–271.

Darovec, D. (2008): Kratka zgodovina Istre. Koper, Univerza na Primorskem,

Znanstveno-raziskovalno središ"e, Založba Annales.

303

Delaporte, F. (1989): Disease and Civilization. The Cholera in Paris, 1832.

Cambridge – London, MIT Press.

Delumeau, J. (1982): Strah na zapadu: XIV – XVIII veka: opsednuti grad.

Novi Sad, Kulturni centar Vrnja"ke Banje.

Del Panta, L. (1986): Le epidemie nella storia demografica italiana (secoli

XIV-XIX). Torino, Loescher editore.

Dethlefsen, T. (1998): Malattia e destino: il valore e il messaggio dellla

malattia. Roma, Mediterranee.

Dorland, W. A. N. (ur.) (2000): Dorland´s Illustrated Medical Dictionary.

Philadelphia, Saunders.

Douglas, M. (1999): Izbira med grobim in duhovnim: Nekaj medicinskih

preferenc. V: Miselni slogi. Kriti"ni eseji o dobrem okusu. Ljubljana, Založba /*cf.,

33–59.

Dugac, Ž. (1999): Frescos and graffitos as witnesses of mass death. Etnolog, 9,

1, 247–252.

Dugac, Ž. (2000): Votivni darovi sv. Roku kot priprošnja za Zdravje. Etnolog,

10 (2000), 95–107.

Dunn, F. L., Janes, C. R. (1986): Introduction: Medical Anthropology and

Epidemiology. V: Stall, R., Gifford, S. M., Janes, C. R. (ur.): Anthropology and

Epidemiology. Springer.

Durey, M. (1979): The Return of the Plague: British Society and the Cholera

1831-2. Dublin, Gill and Macmillan Humanities Press.

ES (1987–2001): Enciklopedija Slovenije. Vol. II, V, VIII. Ljubljana,

Mladinska knjiga.

Evans, R. J. (1995): Epidemics and Revolutions: Cholera in Nineteenth-

Century Europe. V: Ranger, T. O., Slack, P. (ur.): Epidemics and Ideas: Essays on

the Historical Perception of Pestilence. Cambridge [UK] – New York, Cambridge

University Press.

Evans, R. J. (2005): Death in Hamburg: Society and Politics in the Cholera

Years. New York, Penguin Books.

Fabre, G. (1998): Epidémies et contagions: l'imaginaire du mal. Paris, Presses

universitaires de France.

304

Forti Messina, A. (1979): Società ed epidemia. Il colera a Napoli nel 1836.

Milano, Franco Angeli.

Foucault, M. (1973): The Birth of the Clinic: an Archaeology of Medical

Perception. New York, Vintage Books.

Foucault, M. (2004): Nadzorovanje in kaznovanje : nastanek zapora.

Popravljena izd. Ljubljana, Krtina.

Furet, F. (1981): Il quantitativo in storia. V: Le Goff, J., Nora, P. (ur.): Fare

storia. Torino, Einaudi, 3–23.

Geremek, B. (1996): Usmiljenje in vislice: zgodovina revš"ine in milosr"nosti.

Ljubljana, ISH Fakulteta za podiplomski humanisti"ni študij.

Gill, G., Burrell, S., Brown, J. (2001): Fear and frustration – the Liverpool

cholera riots of 1832. The Lancet, vol. 358 (July 21), 233-237.

Giovannini, C. (1996): Risanare le città. L'utopia igienista di fine Ottocento.

Milano, Franco Angeli.

Goljevš"ek, A. (1982): Kult mrtvih v slovenski ljudski pesmi. Traditiones, 7/9,

1978/80 (1982), 159–168.

Grdina, I. (2003): Je bila kakšna bitka? V: Ciperle, J. et al. (ur.): Slovenska

kronika XIX. stoletja. Vol. II: 1861–1883. Ljubljana, Nova revija, 101–103.

Green, A., Troup, K. (ur.) (1999): The Houses of History: a Critical Reader

in Twentieth-century History and Theory. Manchester, Manchester University Press.

Grmek, M. D. (ur.) (1996): Storia del pensiero medico occidentale. Vol. II.

Dal rinascimento all'inizio dell'ottocento. Roma – Bari, Laterza.

Grmek, M. D. (ur.) (1998): Storia del pensiero medico occidentale. Vol. 3.

Dall'età romantica alla medicina moderna. Roma – Bari, Laterza.

Grmek, M. D. (2000): Život, bolesti i povijest. Zagreb, HAZU.

Grmek, M. D., Sournia, J. Ch. (1998): Le malattie dominanti. V: Grmek, M.

D. (ur.): Storia del pensiero medico occidentale. Vol. 3. Dall'età romantica alla

medicina moderna. Roma – Bari, Laterza, 417–450.

Grob, G. N. (1977): The Social History of Medicine and Disease in America:

Problems and Possibilities. Journal of Social History, vol. 10, iss. 4, 391–409.

Gu"ek, M. (2000): Anonimna arhitektura v prenovi Kopra. Koper, Založba

Annales.

305

Hannaway, C. (1993): Environment and miasmata. V: Bynum, W. F., Porter,

R. (ur.): Companion encyclopedia of the history of medicine. London – New York,

Routledge, 292–308.

Hatty, S. E., Hatty, J. (1999): The Disordered Body. Epidemic Disease and

Cultural Transformation. New York, State University of New York Press.

Hays, J. N. (1998): The Burdens of Disease. Rutgers University Press.

Hempel, S. (2006): The Medical Detective: John Snow and the Mystery of

Cholera. London, Granta Books.

Helman, C. G. (2002): Culture, Health and Illness. London, Arnold.

Hrženjak, J. (ur.) (1953): Slovensko primorje in Istra boj za svobodo skozi

stoletja. Beograd, Rad.

Inhorn, M., Brown, P. J. (1990): The Anthropology of Infectious Disease.

Annual review of Anthropology, vol. 19, 89–117.

Jaunig, S. (2007): V objemu množi"nih morilk: o pogledih na bolezen skozi

epidemije in "as. V: Lipi", F. V. [Zupani" Slavec, Z., ur.]: Bolezni Ljubljan"anov, ki

jih je leta 1828 opazoval Fran Viljem Lipi", doktor medicine, poprej zdravnik

ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na univerzi v Padovi redni profesor medicinske

prakse. Ljubljana, Založba ZRC – ZRC SAZU, 77–88.

Jelin"i", J. (1976): Kolera na Barbanštini 1855. godine. V: Barban i

Barbanština, vol. 3, p. 139–146. Pula.

Jelin"i#, J. (1987): Neke epidemije u buzetskom kraju s posebnim osvrtom na

veliku epidemiju kolere 1855. godine. Buzetski zbornik, XI, br. 11, 161–174.

Kalc, A. (2006): Demografija mest pred moderno statistiko, s posebnim

poudarkom na 18. stoletju in vprašanju urbanega priseljevanja. Acta Histriae, 14, 2.

Koper, 363–392.

Kalc, A. (2008): Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju: priseljevanje kot gibalo

demografske rasti in družbenih sprememb. Koper – Trst, Založba Annales – Narodna

in študijska knjižnica.

Keber, K. (2001a): Kolera v arhivskem gradivu: primer Cecilije Tenbaum.

Arhivi, XXIV, 2, 105-108.

Keber, K. (2001b): Socialna zgodovina medicine: raziskovanja na robu

modernega zgodovinopisja? Zgodovinski "asopis, 55, 2. Ljubljana, 269–273.

306

Keber, K. (2005): Kranjski obrambni mehanizem za zaš"ito pred prvo

epidemijo kolere v Evropi. Kronika, 53, 3, 351–364.

Keber, K. (2006a): Epidemija kolere na Kranjskem med mestom in

podeželjem: primer Ljubljane in župnije Slavina na Notranjskem leta 1855.

Ekonomska i ekohistorija, vol. 2, br. 2 (2006), 65–73.

Keber, K. (2006b): Socialne posledice epidemije kolere leta 1855 na

Kranjskem. V: Zaviršek, D., Leskošek, V. (ur.): Zgodovina socialnega dela v

Sloveniji. Ljubljana, Fakulteta za socialno delo. pp.

Keber, K. (2007): !as kolere: epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju.

Ljubljana, Založba ZRC – ZRC SAZU.

Kiple, K. F. (ur.) (1994): The Cambridge world history of human disease.

Cambridge – New York – Melbourne, Cambridge University Press.

Koch, T. (2005): Cartographies of Disease: Maps, Mapping, and Medicine.

Redlands – Calif., ESRI Press.

Kocijan"i", M. (2005): Zakonodaja javnega zdravstva na Slovenskem od F.

Lipi"a do I. Pirca (1814–1940). V: Zupani" Slavec, Z.: Razvoj javnega zdravstva na

Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno / Dr. Ivo Pirc (1891–1967) –

utemeljitelj javnega zdravstva na Slovenskem. Ljubljana, Inštitut za varovanje

zdravja RS, 31–40.

Ko"ar, P. (2003): V Edinosti je mo"! V: Ciperle, J. et al. (ur.): Slovenska

kronika XIX. stoletja. Vol. II: 1861–1883. Ljubljana, Nova revija, 291.

Kramar, J. (1990): Slovenska Istra v boju z epidemijami. V: Pomorska

medicina V: nau"ne rasprave. Beograd.

Kramar, J. (1991): Narodna prebuja istrskih Slovencev. Koper – Trst, Lipa –

Založništvo tržaškega tiska.

Kramar, J. (1995): Epidemije v slovenski Istri. Zgodovinski "asopis, 49, 1,

99–112.

Kramberger, T. (1999): O meš"anski morali in pravilih obnašanja v

družinskem krogu. Zgodovina za vse, 6, 1 (1999), 25–41.

Krbav"i", A. (2007): Bivanjske razmere in zdravljenje Ljubljan"anov v letu

1828. V: Lipi", F. V. [Zupani" Slavec, Z., ur.]: Bolezni Ljubljan"anov, ki jih je leta

1828 opazoval Fran Viljem Lipi", doktor medicine, poprej zdravnik ordinarij mesta

307

Ljubljana, sedaj na univerzi v Padovi redni profesor medicinske prakse. Ljubljana,

Založba ZRC – ZRC SAZU, 49–72.

Krebs, G. (1941): Die geographische Verbreitung der Cholera im ehemaligen

Oesterreich-Ungarn in den Jahren 1831–1916. V: Veröffentlichung aus dem Gebiete

des Volksgesundheitsdienstes, LV. Band, 6. Heft. Berlin.

Kudlick, C. J. (1993): Giving is Deceiving: Cholera, Charity, and the Quest

for Authority in 1832. French Historical Studies, vol. 18, n. 2, 457–481.

Lane, J. (2001): A Social History of Medicine: Health, Healing and Disease in

England 1750–1950. London – New York, Routledge.

Le Goff, J. (2001): Mentalitete. Dvoumna zgodovina. Monitor ISH, III, 1–2,

Ljubljana, 173–185.

Le Guérer, A. (1998): L'odeur de la peste. V: Les pouvoirs de l'odeur. Paris,

O. Jacob.

Léonard, J. (1986): I medici dell'Ottocento. V: Le Goff, J., Sournia, J.-C.

(ur.): Per una storia delle malattie. Bari, Dedalo libri, 109–122.

Levi, G. (2001): On Microhistory. V: Burke, P. (ur.): New Perspectives on

Historical Writing. Cambridge – Oxford, Polity, 97–119.

Likar, M. (1981): Usoda nalezljivih bolezni. Ljubljana, Državna založba

Slovenije.

Livi Bacci, M. (2005): Prebivalstvo v zgodovini Evrope. Ljubljana, Založba

*cf.

Loudon, I. (ur.) (1997): Western Medicine: an Illustrated History. Oxford –

New York, Oxford University Press.

Luthar, O. (1993): Med kronologijo in fikcijo. Ljubljana, Znanstveno in

publicisti"no središ"e.

McNeill, W. H. (1998): Plagues and peoples. New York [etc.], Anchor Books

– Doubleday.

Makarovi", M. (1988): Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19.

stoletju. Slovenski etnograf, 33/34, 481–528.

Manzini, G., Rocchi, L. (1995): Dizionario storico fraseologico etimologico

del dialetto di Capodistria. Trieste – Rovigno, Unione italiana Fiume – Università

popolare di Trieste – Istituto regionale per la cultura istriana – Regione del Veneto.

308

Maruši", B. (1999): Slovenci in vojne v letih 1848–1866. V: Množi"ne smrti

na Slovenskem. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Maruši", B. (2001): V Gorici je umrl zadnji kralj Francije Karel X. V: Ciperle,

J. et al. (ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. 1: 1800–1860. Ljubljana, Nova

revija, 217.

Merlini, G. (2002): Cholera morbus del 1855 e del 1886: cronaca delle

epidemie e degli avvenimenti a S. Benedetto del Tronto e nel Piceno. Pieve,

Parrocchia di San Benedetto martire.

Mikkeli, H. (1999): Hygiene in the early modern medical tradition. Helsinki,

Academia scientiarum Fennica – distributor Bookstore Tiedekirja.

Mollat, M. (1986): The Poor in the Middle Ages: an Essay in the Social

History. New Haven – London, Yale University Press.

Montanari, M. (1998): Lakota in izobilje: zgodovina prehranjevanja v Evropi.

Ljubljana, Založba /*cf.

Monti-Orel, S. (1976): I giornali triestini dal 1863 al 1902: società e cultura di

Trieste attraverso 576 quotidiani e periodici analizzati edescritti nel loro contesto

storico. Trieste, LINT.

Munkhoff, R. (1999): Searchers of the Dead: Authority, Marginality, and the

Interpretation of the Plague in England, 1574–1665. Gender & History, 11, 1 (April),

1–29.

Muši", D. (1958): Pettenkofer in kolera v slovenskih deželah. Ljubljana.

Muzur, A., Škrobonja, A. (1995): Kuga, kolera i kult svetog Roka u Istri.

Medicus, 2, 2, 207–215.

Nutton, V. (1993): Humoralism. V: Bynum, W. F., Porter, R. (ur.):

Companion encyclopedia of the history of medicine. London – New York,

Routledge, 281–291.

Oblak, M. (2004a): Zgodbe o koleri. Primorski dnevnik, l. 60, št. 33 (8. feb.

2004), 24.

Oblak, M. (2004b): Kolera v Trstu (2-4). Primorski dnevnik, l. 60, št. 39, 45 in

51 (feb. 2004).

309

Pagon, N. (1994): Med malimi zgodbami. Monografije, mikrozgodovina. V:

Luthar, O. (ur.): Pot na grmado. Histori"ni seminar. Ljubljana,

Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 43–56.

Pelling, M. (1993): Contagion/Germ theory/Specificity. V: Bynum, W. F.,

Porter, R. (ur.): Companion Encyclopedia, London – New York, Routledge, 309–

334.

Petersen, A. R., Bunton, R. (ur.) (2000): Foucault, Health and Medicine.

London – New York, Routledge.

Polajnar, J. (2008): "Pfuj! To je gerdo!": k zgodovini morale na Slovenskem v

dobi meš"anstva. Celje, Zgodovinsko društvo.

Polenšek, M. (1985): Organiziranost javne zdravstvene službe od konca 19.

stoletja dalje. Arhivi, VIII, 1-2, 25–27.

Poli", M. (ur.) (1994): Psihološki vidiki nesre". Ljubljana, Uprava Republike

Slovenije za zaš"ito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo.

Porter, R. (1993): Diseases of Civilization. V: Bynum, W. F., Porter, R. (ur.):

Companion encyclopedia of the history of medicine. London – New York,

Routledge, 585–600.

Pozzi, L., Tognotti, E. (ur.): Salute e malattia fra '800 e '900 in Sardegna e nei

paesi dell'Europa mediterranea. Alghero – Sassari, Editrice democratica sarda.

Premuda, L. (1950): Un'epidemia di colera a Trieste nell'Ottocento. Estr. da:

Athena n. 10, Rassegna mensile di biologia – clinica e terapia. Roma, T.E.R. -

Consorzio neoterapico nazionale.

Preto, P. (1987): Epidemia, paura e politica nell'Italia moderna. Roma – Bari,

Laterza.

PSBL (1983): Primorski slovenski biografski leksikon. Snopi" 9. Gorica,

Goriška Mohorjeva družba.

PSBL (1987): Primorski slovenski biografski leksikon. Snopi" 13. Gorica,

Goriška Mohorjeva družba.

PSBL (1993): Primorski slovenski biografski leksikon. Ponatis. Zv. 1. Gorica,

Goriška Mohorjeva družba.

Pullan, B. (1995): Plague and perceptions of the poor in early modern Italy. V:

Ranger, T. O., Slack, P. (ur.): Epidemics and Ideas: Essays on the Historical

310

Perception of Pestilence. Cambridge [England] – New York, Cambridge University

Press, 101–123.

Repinc, M. (2001): Perice v Boljuncu. Etnolog, 11 (62). Ljubljana, 127–144.

Rosenberg, C. E. (1966): Cholera in nineteenth-century Europe: a tool for

social and economic analysis. Comparative Studies in Society and History, VIII, 4,

452–463.

Rosenberg, C. E. (1987): The Cholera Years. The United States in 1832, 1849

and 1866. Chicago – London, University of Chicago Press.

Rosenberg, C. E. (1992): Explaining Epidemics. Cambridge University Press.

Rotar, D. (1987): Alberto Tenenti in nova zgodovina. Spremna beseda. V:

Tenenti, A.: Ob"utje smrti in ljubezen do življenja v renesansi. Ljubljana, ŠKUC –

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Rudeli#, I. (1997): Povijest medicine u južnoj Istri: u okviru svjetskih

zbivanja. Medicinae historia in Histria meridiana: eventibus orbis interposita. Pula,

samozaložba.

Rutar, S. (1892): Poknežena grofija Goriška in Gradiš"anska: prirodoznanski,

statisti"ni in kulturni opis. Ljubljana, Matica slovenska.

Rutar, S. (1897): Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra: prirodoznanski,

statisti"ni, kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana, Matica Slovenska.

Schiavuzzi, B. (1889): La malaria in Istria. Ricerche sulle cause che l'hanno

prodotta e che la mantengono. Atti e memorie della Società istriana di archeologia e

storia patria (AMSI), vol. 6, 319–471.

Schiavuzzi, B. (1892): Le istituzioni sanitarie istriane nei tempi passati. AMSI,

VIII, f. 3-4, 315–407.

Slack, P. (1995): Introduction. V: Ranger, T., Slack, P. (ur.): Epidemics and

ideas. Cambridge – New York, Cambridge University Press.

SMS (2002): Kališnik, M. (ur.): Slovenski medicinski slovar. Ljubljana,

Medicinska fakulteta.

SNZ (2005): Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija

do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. Ljubljana, Mladinska

knjiga – Inštitut za novejšo zgodovino.

Sontag, S. (1983): Bolest kao metafora. Beograd, Rad.

311

Sorcinelli, P. (1986): Nuove epidemie, antiche paure. Uomini e colera

nell'ottocento. Milano, Franco Angeli.

Sorcinelli, P. (1998): Storia sociale dell'acqua: riti e culture. Milano, B.

Mondadori.

Speziale, S. (2002): Itinerari di contagio: il colera e il Mediterraneo (XIX-XX

secolo). V: Tagarelli, A., Piro, A. (ur.): La geografia delle epidemie di colera in

Italia. Considerazioni storiche e medico-sociali. Vol. I. Mangone (Cosenza), Istituto

di scienze neurologiche, Consiglio nazionale delle ricerche, 31–57.

Stabej, J. (1977): Kruh ubogih: kulturnozgodovinski in jezikovni za"rt

zgodovine krompirja na Slovenskem. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in

umetnosti.

Strong, P. (1990): Epidemic psychology: a model. Sociology of Health and

Illness, 12, 3, 249–259.

Studen, A. (1995): Stanovati v Ljubljani: socialnozgodovinski oris

stanovanjske kulture Ljubljan"anov pred prvo svetovno vojno. Ljubljana, ISH.

Studen, A. (1999): "Samoumevna" "isto"a telesa neko" in danes. V: Vigarello,

G.: !isto in umazano: telesna higiena od srednjega veka naprej. Ljubljana, Založba

/*cf., 291–313.

Studen, A. (2001a): Bedno življenje v prenapolnjeni sobi. V: Ciperle, J. et al.

(ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. 1: 1800–1860. Ljubljana, Nova revija,

447–448.

Studen, A. (2001b): Epidemije kolere in njihov vpliv na ve"jo higieno mest.

V: Ciperle, J. et al. (ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. 1: 1800–1860.

Ljubljana, Nova revija, 217–218.

Studen, A. (2001c): Huda epidemija "rnih koz. V: Ciperle, J. et al. (ur.):

Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. 1: 1800–1860. Ljubljana, Nova revija, 258-

259.

Studen, A. (2001d): Najprej telegraf ali daljnopisnik, nato telefon. V: Ciperle,

J. et al. (ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. 1: 1800–1860. Ljubljana, Nova

revija, 380–381.

312

Studen, A. (2001e): Prva slovenska knjižica o obrambi pred kolero. V:

Ciperle, J. et al. (ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. 1: 1800–1860. Ljubljana,

Nova revija, 183–185.

Studen, A. (2001f): Slovenci dobimo besedo straniš"e. V: Ciperle, J. et al.

(ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja. Vol. 1: 1800–1860. Ljubljana, Nova revija,

271.

Studen, A. (2005): Za zdravje je potrebna snažnost: razpravljanje o nasvetih za

telesno higieno v 19. stoletju na Slovenskem. Prispevki za novejšo zgodovino, 45, št.

2, 19–29.

Studen, A. (2007): Zlo pijan"evanja in hudodelstvo: k moralni zgodovini

hudi"eve nadloge - žganjepivcev in kriminalcev - v 19. stoletju. Acta Histriae, 15, 1.

Koper, 115–126.

Studen, A. (2009): Pijane zverine: o moralni in patološki zgodovini

alkoholizma na Slovenskem v dobi meš"anstva. Celje, Zgodovinsko društvo.

Stulli, B. (1984): Istarsko okružje 1825–1860. Pazin – Rijeka, Historijski arhiv

Pazin – Historijski arhiv Rijeka.

Šercer, A. (ur.) (1958): Medicinska enciklopedija. Zagreb, Leksikografski

zavod FNRJ.

Tagarelli, A., Piro, A. (ur.) (2002): La geografia delle epidemie di colera in

Italia. Considerazioni storiche e medico-sociali. Vol. I. Mangone (Cosenza), Istituto

di scienze neurologiche, Consiglio nazionale delle ricerche.

Tenenti, A. (1987): Ob"utje smrti in ljubezen do življenja v renesansi.

Ljubljana, ŠKUC – Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Ter"on, N. (1993): Organizacija pristaniške in pomorskosanitetne službe v

avstrijski monarhiji. Annales, 3, 3 (1993), 243–256.

Ter"on, N. (2004): Z barko v Trst. Pomorstvo v Piranu, Izoli in Kopru ter

gospodarska vloga severozahodne Istre v odnosu do Trsta (1850–1918). Koper –

Piran, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središ"e – Zgodovinsko

društvo za južno Primorsko – Pomorski muzej "Sergej Mašera".

Titl, J. (1965): Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper,

Lipa.

313

Tognotti, E. (2000): Il mostro asiatico: storia del colera in Italia. Bari, Editori

Laterza.

Tome Marinac, B. (1993): Etnološka topografija slovenskega etni"nega

ozemlja: 20. stoletje. Ob"ina Izola. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

Valentin"i", M. (1950): Bakteriologija in epidemiologija. Ljubljana.

Verginella, M. (1990): Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju. Ljubljana,

Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

Verginella, M. (1993): Vloga žene in moža v slovenski publicistiki 19. stoletja

in v dokumentih s tržaškega podeželja. Zgodovinski "asopis, 47, 4, 531–545.

Verginella, M. (1995): Od Crocejevih ne"akov do mikrozgodovine. Spremna

beseda. V: Levi, G.: Nematerialna dediš"ina. Studia humanitatis. Ljubljana, ŠKUC –

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 215–231.

Verginella, M. (1996): Ekonomija odrešenja in preživetja: odnos do življenja

in smrti na tržaškem podeželju. Uvodna beseda. Koper, Zgodovinsko društvo za

južno Primorsko – ZRS Koper, 7–20.

Verginella, M. (1999): Spremembe ob"utja smrti na Slovenskem v 19. in na

za"etku 20. stoletja. V: Granda, S., Šatej, B. (ur.): Množi"ne smrti na Slovenskem.

Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 111–120.

Verginella, M. (2003): La campagna triestina. V: Finzi, R., Panariti, L.,

Panjek, G. (ur.): Storia economica e sociale di Trieste. Vol. II. Trieste, Lint.

Vigarello, G. (1999): !isto in umazano: telesna higiena od srednjega veka

naprej. Ljubljana, Založba /*cf.

Visintini, C. (2008): I lazzaretti della città di Trieste: rilievi e ricerche sulle

architetture dei centri di controllo sanitario e commerciale tra Settecento e Ottocento.

Trieste, Italo Svevo.

Walzer Leavitt, J. (1990): Medicine in Context: A Review Essay of the

History of Medicine. American Histrical Review, vol. 95, iss. 5, 1471–1484.

Dostopno na http://search.epnet.com.

Warner, J. H. (2004): Grand Narrative and Its Discontents: Medical History

and the Social Transformation of American Medicine. Journal of Health Politics,

314

Policy and Law, Aug.-Oct. 04, vol. 29, iss. 4/5, 757–780. Dostopno na

http://search.epnet.com.

Wright, L. (2000): Clean & Decent. The Fascinating History of the Bathroom

and the Water-Closet. Penguin Books.

Zinsser, H. (2000): Rats, Lice and History. Penguin Books.

Zovatto, P. (2001a): Cattolicesimo e religiosità a Capodistria tra '800 e '900.

Trieste, Centro studi storico-religiosi Friuli-Venezia Giulia.

Zovatto, P. (2001b): Religiosità e folclore a Capodistria tra ´800 e ´900. Acta

Histriae, 9, 2. Koper, 519–548.

Zupani" Slavec, Z. (2000): Goriški medicus Anton Muznik in medicina. V:

Muznik, A.: Goriško podnebje / Clima Goritiense. Ljubljana, Inštitut za zgodovino

medicine Medicinske fakultete – Zdravstveno društvo za zgodovino zdravstvene

kulture Slovenije, 207–231.

Zupani" Slavec, Z. (2003): Od medicinskih sistemov 18. stoletja do klini"ne

medicine 19. stoletja. V: Lipi", F. V.: Topografija c.-kr. deželnega glavnega mesta

Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike.

Ljubljana, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 587–612.

Zupani" Slavec, Z. (2005): Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med

prvo in drugo svetovno vojno / Dr. Ivo Pirc (1891–1967) – utemeljitelj javnega

zdravstva na Slovenskem. Ljubljana, Inštitut za varovanje zdravja RS.

Železnik, U. (2006): Med naravnim in družbenim: zgodovina epidemi"nih

bolezni v ponovnem branju. Acta Histriae, 14, 2. Koper, 393–414.

Železnik, U. (2007): Zdravje in bolezen v de Albertisovi knjigi o kugi.

Annales. Series historia et sociologia, 17, 1. Koper, 29–46.

Žontar, J. (ur.) (1988): Priro"niki in karte o organizacijski strukturi do 1918.

Koroška – Kranjska – Primorje – Štajerska. Graz [etc.], Steiermärkisches

Landesarchiv [etc.].

315

11. SEZNAM TABEL IN GRAFOV

Graf 1: Vzroki smrti po kategorijah. Koper, 1840–1860 ...........................................33

Graf 2: Približni potek naravnega gibanja prebivalstva mesta Koper od leta 1830 do

1890 ............................................................................................................................35

Tabela 1: Razporeditev tržaških zdravnikov in kirurgov po sekcijah ........................48

Tabela 2: Povzetek podatkov o koprski epidemiji leta 1836 ......................................50

Tabela 3: Povzetek podatkov o koprski epidemiji leta 1837 ......................................51

Graf 3: Umrli za kolero v mestu Trst leta 1836 po poklicih ......................................86

Graf 4: Prikaz umrlih za kolero v mestu Trst leta 1849 po poklicih .........................86

Graf 5: Poklicna struktura obolelih za kolero v Trstu leta 1866...............................87

Graf 6: Poklicna sestava tržaškega prebivalstva po popisu 1857 .............................89

Graf 7: Umrli (Trst) leta 1849 po popisnih poklicnih kategorijah ............................89

Graf 8: Oboleli (Trst) leta 1866 po popisnih poklicnih kategorijah .........................90

Tabela 4 in 5: Razporeditev obolelih in umrlih za kolero leta 1849 glede na

geografsko lego bivališ!a ..........................................................................................95

Tabela 6: Podatki za epidemijo v koprskem zdravstvenem okraju leta 1849 ...........95

Tabela 7: Število prebivalcev in obolelih za kolero v koprskem zdravstvenem okraju

leta 1855 ...................................................................................................................138

Graf 9: Prikaz naravnega gibanja prebivalstva mesta Koper v letu 1855 ..............140

Graf 10: Število obolelih leta 1855 po biološkodemografskih kategorijah .............141

Graf 11: Vsi oboleli za kolero glede na starost. Koper, 1855 .................................143

Graf 12: Deleži mestnega prebivalstva glede na bivališ!e (mestno !etrt). Koper,

1855 ..........................................................................................................................146

Graf 13: Deleži morbiditete po posameznih mestnih !etrtih: Koper, 1855 .............151

Tabela 8: Poklicno-stanovska struktura prebivalstva v celotnem koprskem okraju

leta 1857 ...................................................................................................................152

Graf 14: Delež posameznih poklicev v mestu Koper leta 1855 ..............................153

Graf 15: Deleži obolelih glede na poklic: Koper, 1855 ..........................................156

Tabela 9: Seznam stroškov med epidemijo kolere leta 1866 v Kopru .....................194

Tabela 10: Obolevnost za kolero v okraju Koper leta 1886 ....................................224

Tabela 11: Obolevnost za kolero po okrajih Avstrijskega primorja leta 1886 ........225

316

12. PRILOGE

Priloga 1:

Pregled epidemij kolere za posamezna mesta

KOPER prebivalci oboleli umrli morbiditeta letaliteta trajanje 1836

6.063Ma 303Ma 97Ma 0,0499753 0,320132 20. jul.–15. okt. 1837

6.187Ma 76Ma 34Ma 0,0122838 0,447368 22. avg.–23. okt. 1849

~7.000 73Ma 34Ma 0,0104286 0,465753 9. sept.–16. nov. 1855

7.250 928Ma 353Ma 0,1288889 0,380388 30. jun.–8. nov. 1866

? ~139 jul.–18. okt. 1886

8.646Bo 6Bo 5Bo 0,000694 0,83333 sept.–nov.

317

IZOLA prebivalci oboleli umrli morbiditeta letaliteta trajanje

1836 ? 59Bo 5. jun.–16. sept.

1837

1849 ~4.000 ? 5Bo 5. jun.–21. okt.

1855 4.200Ma 502Ma 257Ma 0,1195238 0,511952 16. jul.–16. sept.

1866

1886 4.448Bo 216Bo 102Bo 0,0485612 0,472222 6. avg.–12. sept.

PIRAN prebivalci oboleli umrli morbiditeta letaliteta trajanje

1836 ? 65Bo 3. avg.–18. nov. 1837

1849

? 152Bo 15. sept.–23. nov. 1855

9.692Ma 383Ma 217Ma 0,0395171 0,56658 3. jul.–19. nov. 1866

1886

7.387Bo 5Bo 3Bo 0,0006769 0,6 1. avg, 21–28. nov.

318

TRST prebivalci oboleli umrli morbiditeta letaliteta trajanje

1835/36 (M): 51.640Be

(M+T): 69.552 3.814GL, Bo (M): 1.337Mo 1.667Bo, GL

0,073857474

0,35055060 12. nov.–28. okt.

1837 - -

1849 82.000Go

5.142Go, GL, Bo 2.185Go, GL, Bo

0,062707317

0,424931933 13. avg.–15. nov.

1850 128GL, Bo 65GL, Bo

0,001560975

0,5078125 6. okt. –9. nov.

1855 96.000 4.799GL, Bo 2.349GL, Bo

0,049989583

0,489476974 1. jun.–21. nov.

1865 105.000Pr 228*GL, Bo

83Pr, L 102*GL, Bo /

60L

0,722891566 28. sept.–18. nov.

1866 115.000

734L, GL, Bo 452L, GL, Bo

0,006382608

0,615803814 25. avg.–21. nov.

1867 364GL, Bo 232GL, Bo

0,003165217

0,637362637 14. jul.–16. okt.

1873 125.370 620GL, Bo 351GL, Bo

0,004945361

0,566129032 15. jul.–18. nov. 1885 4GL, Bo 4GL, Bo 1 21. dec.–24. dec. 1886 152.093GL 900GL 560GL 0,005917432 0,622222222 7. jun.–21. nov.

319

Legenda oznak za vire k Prilogi 1:

Be – Benussi, 1885

Bo – Bohata, 1888

Go – De Goracuchi, 1850

GL – De Giaxa, Lustig, 1887

L – Loy, 1867

Ma – Manzoni, PAK KP 304

Mo – Moulon, 1839

Pr – Provedimenti, 1866

* - najverjetneje všteta tudi vojska

Op.: Pri številu mestnih prebivalcev ter obolelih in umrlih za kolero v Trstu je zajeto tako mesto kot okoliški tržaški teritorij, razen tam, kjer je posebej ozna!eno druga!e; podatki na!eloma vklju!ujejo le civilno prebivalstvo.

M – mesto

T – teritorij

.

320

Priloga 2: Prikaz obolevnosti za kolero v Trstu (1886) po posameznih mestnih !etrtih glede na zna!aj le-teh

predel gostota poselitve / ha štev.

obolelih %štev.

umrlih opombeS. VITO 145,1126913 18 0,149501661 11 premožni sloj, higienska CITTA VECCHIA 698,7666667 111 0,529504365 68 revnejši sloj CITTA NUOVA 156,2087186 56 0,338266385 34 premožni sloj BARRIERA NUOVA 288,2429501 66 0,496688742 42 nekoliko manj premožno

M E S T O BARRIERA VECCHIA 459,0434783 95 0,449895814 59

zadovoljiva higiena / nekoliko manj premožen

S. GIACOMO 72,79911578 79 0,599711531 40 skoraj ni ruralnih hiš / delavski del + družineROIANO 11,60081466 64 1,123595506 38 ruralno / nekaj delavskih hiš S. GIOVANNI 20,79227941 120 1,060914154 69 premožen del / ruralni del PROSECCO 2,204946996 67 1,342147436 51 ruralno BASOVIZZA 0,694327239 35 1,181634031 19 ruralno S. ANNA 6,860045147 46 0,756827904 31 ruralno

O B R O B J E FARNETO 30,41704036 99 0,72976559 71

delavski del, nezdrave hiše / ruralni del

Vir: De Giaxa, Lustig, 1887, 7–8

321

ZAHVALA

Za strokovno pomo! pri nastajanju disertacije se v prvi vrsti zahvaljujem mentorju

prof. dr. Darku Darovcu. Iskreno zahvalo za neprecenljivo samoiniciativno pomo! pri

literaturi dolgujem tudi prof. Furiu Biancu z videmske univerze, dr. Zvonki Zupani! Slavec

pa za dragocene komentarje k poglavju o vzrokih umrljivosti v 19. stoletju.

Zahvaljujem se tudi osebju Pokrajinskega arhiva Koper za izredno ustrežljivost in

prijaznost, ravno tako tudi zaposlenim v Državnem arhivu v Trstu, kjer sem ob iskanju

gradiva preživela najve! !asa, ter tudi knjižni!arjem Domoznanskega oddelka Osrednje

knjižnice Sre!ka Vilharja v Kopru, Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu, knjižnice

Biblioteca Civica Attilio Hortis v Trstu ter predvsem knjižnice UP ZRS Koper. Za izredno

hitro opravljeno lekturo se zahvaljujem Petru Štefan!i!u (za napake, ki so nastale naknadno,

sem seveda v celoti odgovorna sama), za angleški prevod povzetka pa Martini Zajc. Za vse

koristne sugestije sem hvaležna tudi sodelavcem na Znanstveno-raziskovalnem središ!u v

Kopru.

Moja iskrena zahvala za stalne spodbude pa gre seveda družini in še posebej Martinu

za obilico potrpežljivosti in razumevanja.

Urška Železnik