UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

BLAŽ SIMČIČ Mentor: doc. dr. SAMO UHAN

DRUŽBENA NEENAKOST IN JAVNO MNENJE V ČASU TRANZICIJE

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2005

2

KAZALO

1. UVOD ..................................................................................................................... 4

2. TEORETSKI DEL................................................................................................... 6

2.1. POJEM DRUŽBENA NEENAKOST ............................................................................ 6

2.2. REVŠČINA ........................................................................................................ 11

2.2.1. Absolutna revščina .................................................................................. 11

2.2.2. Relativna revščina ................................................................................... 12

2.2.3. Osnove teorij revščine ............................................................................. 13

2.3. SOCIALNA POLITIKA........................................................................................... 14

2.3.1. Definicija socialne politike........................................................................ 14

2.3.2. Levica in desnica ..................................................................................... 15

2.3.3. Učinkovitost socialne politike................................................................... 15

2.3.4. Kriza socialne države .............................................................................. 16

2.4. EGALITARIZEM.................................................................................................. 19

2.5. SOCIALNA IZKLJUČENOST .................................................................................. 20

2.5.1. Vzroki socialne izključenosti .................................................................... 21

2.5.1. Socialna izključenost in Slovenija ............................................................ 21

2.6. TEORIJE DRUŽBENE NEENAKOSTI ....................................................................... 23

2.6.1. Družbeni razredi in teorija razredov......................................................... 23

2.6.2. Družbeni sloji in teorija stratifikacije......................................................... 24

2.6.3. Teorija elit ................................................................................................ 25

2.7. DRŽAVA BLAGINJE............................................................................................. 27

3. MERJENJE NEENAKOSTI V RAZISKAVAH SLOVENSKEGA JAVNEGA MNENJA .................................................................................................................. 30

4. HIPOTEZE IN METODOLOGIJA ......................................................................... 33

5. EMPIRIČNI DEL................................................................................................... 35

3

5.1. SUBJEKTIVNI PODATKI ....................................................................................... 35

5.2. OBJEKTIVNI PODATKI......................................................................................... 44

6. SKLEP.................................................................................................................. 49

7. LITERATURA IN VIRI .......................................................................................... 51

4

1. Uvod

Pred nami je diplomsko delo z naslovom ˝Družbena neenakost in javno mnenje v

času tranzicije˝. V delu je poleg teoretičnega dela, ki obravnava družbeno neenakost

in druge pojme, povezane z njo, vključen tudi empirični del, v katerem sem skušal

ugotoviti povezanost med subjektivnim doživljanjem neenakosti in objektivnimi

podatki v Sloveniji.

To temo sem izbral, ker je sedaj zelo aktualna, še posebno pred reformami, ki nam

jih napoveduje vlada. Glede na to, da je tematika zelo široka, sem se v empiričnem

delu osredotočil predvsem na odnos prebivalcev Slovenije do neenakosti in kako se

je ta spreminjal skozi čas.

V zadnjih 15-ih letih je prišlo v Sloveniji do velikih sprememb. Sprememba političnega

sistema je za mnoge pomenila olajšanje, vendar smo se morali začeti ubadati s

popolnoma novimi problemi, ki jih v prejšnjem sistemu ni bilo. Kljub temu da je bilo

življenje pred letom 1990 za mnoge težko, tudi novi sistem ni prinesel čudežnih

rešitev. Zgodil pa se je tisti usodni preobrat, ki mnogim Slovencem povzroča nočne

more: bremena, ki so bila prej na ramenih države, se že od spremembe političnega

sistema prenašajo na ramena posameznika. Na eni strani so politiki in

gospodarstveniki, ki nas prepričujejo, da brez ustreznih reform, ki bodo še bolj

obremenile posameznika, kot država ne bomo uspešni in konkurenčni in bomo zato

nazadovali, na drugi strani pa so posamezniki, ki si zaradi drugačnega vrednostnega

sistema tega niti najmanj ne želijo.

Odgovornost, ki jo nosi država, je v Sloveniji še zmeraj zelo velika, vprašanje pa je,

ali bo tako tudi ostalo. Vsi bi radi, da bi bila Slovenija gospodarsko uspešna in hkrati

solidarna do tistih, ki v tej tekmi niso uspešni, vendar pa je to v praksi dosti težje

izvesti, kot ponavadi mislimo.

Zavedati se moramo, da gospodarski in družbeni razvoj še ne pomenita boljšega

položaja za vse. Mnogo ljudi živi v revščini ali so kako drugače izključeni iz družbe,

saj nimajo dostopa do nekaterih virov, kot so izobraževanje, zdravstvo, socialno

5

varstvo itd. Ker ekonomski razvoj sam po sebi ne zmore odpraviti ne revščine ne

socialne izključenosti, se je izoblikovala socialna politika. Njen namen je, da blaži

negativne posledice ekonomskega razvoja in tako ščiti posameznike, ki so izključeni

iz družbe. Zato bom v diplomskem delu predstavil tudi nekatere pojme, ki so

povezani z neenakostjo, kot so revščina, socialna izključenost, egalitarizem, socialna

politika in država blaginje.

S pomočjo longitudinalne analize raziskav Slovensko javno mnenje se bom v

empiričnem delu osredotočil na subjektivno zaznavanje neenakosti med Slovenci.

Ugotovil bi rad, kakšen odnos imamo Slovenci do neenakosti, ali se počutimo, da

živimo v družbi, kjer je neenakost nekaj vsakdanjega, in pa tudi to, kako ti podatki

sovpadajo s podatki, ki merijo objektivno neenakost.

Naj na kratko predstavim vsebino naloge. V teoretskem delu bom opredelil pojme, ki

se nanašajo na družbeno neenakost. To so revščina (absolutna, relativna),

egalitarizem, socialna politika, socialna izključenost in država blaginje. Poleg tega pa

bom opisal teorije, ki poskušajo razložiti nastanek in obstoj družbene neenakosti.

Pred empiričnim delom bom predstavil hipoteze, ki sem jih postavil, in metodologijo,

ki jo bom uporabil pri izdelavi diplomskega dela.

V empiričnem delu pa bom predstavil podatke iz raziskave Slovensko javno mnenje

in kako so se le-ti spreminjali skozi čas. Poleg tega bom predstavil tudi nekaj

objektivnih podatkov Urada za makroekonomske analize in razvoj ter Statističnega

urada Republike Slovenije.

6

2. Teoretski del

2.1. Pojem družbena neenakost

Ljudje že dolgo časa razmišljajo o enakosti med ljudmi. Ideal naj bi bil egalitarna

družba, kjer razlike med ljudmi ne bi obstajale več. Nič več ne bi visok položaj izzval

spoštovanja in občudovanja ali nevoščljivosti in zamer tistih na ˝manj vrednih˝

položajih. Premoženje bi bilo enako porazdeljeno med prebivalstvo, v egalitarni

družbi bi fraza ˝oblast ljudstvu˝ postala resničnost. Vendar pa ideje egalitarne družbe

očitno ostajajo sanje. Vse človeške družbe od najpreprostejših do najbolj

kompleksnih imajo neko obliko družbene neenakosti. Zlasti moč in ugled sta neenako

razporejena med posamezniki in družbenimi skupinami, v mnogih družbah pa

obstajajo tudi izrazite razlike v porazdelitvi premoženja (Haralambos et al., 1999: 29):

- moč se nanaša na stopnjo, do katere lahko posamezniki vsilijo svojo voljo

drugim z njihovim soglasjem ali brez njega;

- ugled se nanaša na količino spoštovanja ali časti, povezano z družbenimi

položaji, lastnostmi posameznikov in življenjskimi slogi;

- premoženje se nanaša na materialno lastnino, ki je v posameznih družbah

opredeljena kot dragocena.

Sociologija išče razlage družbenih neenakosti v organizaciji družbe, zato zavrača vse

teorije, ki vzroke iščejo na biološki podlagi. Že Rousseau (Rousseau, 1993) je menil,

da so neenakosti na biološki podlagi majhne in razmeroma nepomembne, medtem

ko dajejo družbeno ustvarjene neenakosti pomembnejšo podlago sistemom

družbene stratifikacije. Torej so ljudje tisti, ki ustvarjajo razlike, in ne narava. Večina

sociologov bi ta pogled podprla.

Kljub temu je bilo v zgodovini človeštva mnogo sistemov stratifikacije utemeljenih

prav na biološki podlagi. Kot primer lahko navedemo fevdalni sistem in kastni sistem

v Indiji, ki je deloma prisoten še danes. Tudi v današnjem času neenakosti med

moškimi in ženskami ali pa med različnimi rasami še zmeraj obravnavamo tako, kot

da temeljijo na bioloških razlikah.

7

Biološke razlike postanejo družbene neenakosti samo takrat, ko jih družba tako

označi. »Sestavino nekaterih stratifikacijskih sistemov tvorijo preprosto zato, ker

pripadniki teh sistemov izberejo določene značilnosti in jih na poseben način

vrednotijo«. (Haralambos et al., 1999: 32).

Poznamo dve vrsti enakosti, in sicer enakost možnosti in enakost rezultatov. Enakost

možnosti vodi v neenakost rezultatov, enakost rezultatov pa vodi k neenakosti

možnosti (saj posamezniki niso dovolj motivirani za uresničitev svojih potencialov, ker

se ne upošteva ravni kontribucije). Zato pojem enakost ni samo osnova socialističnih,

temveč tudi liberalnih doktrin. Liberalne ideologije poudarjajo, da je enakost v

svoboščinah najpomembnejša vrsta enakosti.

Kljub temu da je enakost navzoča v vseh sodobnih vrednotnih orientacijah in

legitimna osnova vseh socialnih politik, pa je vsebina tega pojma pogosto nerazločna

in razmejitev do drugih pojmov nejasna. »Če je pojem neenakosti nejasen in

nerazločen, hkrati pa je temeljni kriterij socialne politike, postane socialna enakost

˝zelo nevarno in zelo drago˝ geslo« (Rae v Rus, 1990: 108).

Daniel Bell (Rae v Rus, 1990: 113) skuša raznovrstne oblike ne(enakosti) razvrstiti v

trihotomno klasifikacijo. Deli jih na:

1. tiste, ki izvirajo iz enakih pogojev; najbolj znane so državljanske pravice, ki

temeljijo na enakopravnosti oziroma na enakosti pred zakonom;

2. tiste, ki se nanašajo na enaka sredstva (ne pa na enake priložnosti);

3. tiste, ki se nanašajo na enakost rezultatov, se pravi na enak socialni položaj,

na enake dohodke in na enako avtoriteto.

Danes se vse bolj poudarja, da morajo imeti posamezniki enake možnosti za

uspešnost na vseh področjih v življenju, na ramenih posameznika pa ostaja, kako bo

te možnosti izkoristil. Ideja v praksi deluje tako, da posamezniki res postajajo vse bolj

odgovorni za svoja dejanja, vendar pa postaja vse težje zagotoviti enake možnosti,

saj kapital obvladuje vse vidike našega življenja. Kot primer naj navedem področje

izobraževanja: otroci bolj izobraženih staršev imajo tudi sami večjo možnost, da se

8

bodo izobraževali in bili tako uspešnejši v življenju kot otroci manj izobraženih

staršev.

Poglavitni ideal liberalne tradicije je enakost možnosti. Z deklaracijo o enakih

svoboščinah vseh državljanov se je pretrgala vez med biološkimi razlikami in

socialno neenakostjo. Od tedaj je neenakost mogoča le kot produkt kompetitivnih

odnosov med posamezniki v tržno regulirani družbi, kompetitivni odnosi med

posamezniki pa so mogoči le ob popolni politični enakopravnosti oziroma pri enakih

svoboščinah vseh, ki se vključujejo v tržno igro. Vendar pa se je pojem enakih

možnosti neprestano širil. Če je v začetku pomenil le enake politične svoboščine,

pomeni danes poleg enakih svoboščin tudi enakost v startu, v dostopu, v upravljanju

in v možnostih (glej Rus, 1990: 111).

Družbena neenakost je bila navzoča skozi celotno zgodovino. Obstajala je v različnih

oblikah, v današnjem času pa se kaže predvsem v dohodkovni neenakosti. Za

neenakost obstaja veliko argumentov, najpomembnejši pa je ta, da mora biti napor

posameznikov ustrezno nagrajen, saj v nasprotnem primeru ljudje niso dovolj

motivirani za uspešno opravljanje nalog. Po drugi strani pa je tudi res, da neenakost

razdvaja ljudi ter povzroča revščino in socialno izključenost. Današnje družbe se

ukvarjajo predvsem z vprašanjem, do katere mere je povečevanje dohodkovne

neenakosti legitimno in kako se soočiti z negativnimi posledicami, ki ob tem

nastanejo. Po Rawlsu (glej Malnar, 1996: 24) je družbena neenakost legitimna in ne

krši načela družbene pravičnosti le, če imajo od nje korist vsi. V nadaljevanju so

našteti argumenti, ki zavračajo neenakost, in argumenti za neenakost.

Argumenti, ki zavračajo neenakost (Rus, 1990: 88):

- neenakost povečuje nasprotja in razdružuje ljudi v nasprotne razrede in sloje;

- neenakost, ki izvira iz lastnine, dedovanja in drugih privilegijev, je krivična in

nasprotuje meritokratskim načelom nagrajevanja po osebnem prispevku

posameznika;

- ekonomska neenakost povzroča neenakost v politični moči; dohodek se deli

glede na moč, ne pa glede na prispevek posameznika;

9

- neenakost preprečuje prost dostop vseh državljanov do izobraževalnega

sistema in sistema zaposlovanja, to pa omejuje mobilnost in zmanjšuje

optimalno alokacijo kadrov;

- omejena mobilnost ustvarja umetno pomanjkanje talentov in umetno dviguje

njihovo ceno na trgu delovne sile; s tem se povečuje družbena neučinkovitost

v celoti;

- bogati moralno razkrajajo skupnost s tem, ko pospešujejo umetno porabo in z

njo stopnjujejo relativno deprivacijo drugih slojev prebivalstva.

Večja kot je družbena neenakost, bolj je družba razdeljena. Tisti, ki imajo višji

dohodek, razpolagajo tudi z večjo močjo in imajo zato v družbi večji vpliv. Revnejši

prebivalci imajo zaradi svojega položaja tudi manjšo možnost, da se povzpnejo na

višje položaje (dohodkovne, izobrazbene).

Argumenti za neenakost se pojavljajo bolj poredko, vendar niso nič manj vredni

premisleka. Najbolj pogosto srečujemo naslednje (Rus, 1990: 88-89):

- družbeni pomen različnih poslov je različen, zato morajo biti različne tudi

nagrade; družba ne more biti stabilna, če se tistim, ki zanjo prispevajo več, ne

prizna tudi večjega dohodka;

- različen je tudi osebni napor in osebni prispevek posameznikov, zato so enake

nagrade za neenaka prizadevanja krivične;

- dohodki, ki so pridobljeni v legitimnem sistemu svobodne konkurence z delom

ali s poslovnim tveganjem, pripadajo posamezniku, sleherna nasilna

redestribucija teh dohodkov je nezakonita in nestimulativna;

- nasilna redestribucija dohodkov vodi v totalitarno oblast in v družbo

nestimulativnega oziroma prisilnega dela;

- premožni sloji prispevajo več za družbene potrebe kot revni, zato njihovo

premoženje koristi celotni populaciji.

Vprašanje, ki se pojavi ob argumentih za družbeno neenakost, je, ali res nekateri

posamezniki prispevajo več za družbo kot ostali. Teoretiki egalitarnih teorij se s tem

ne strinjajo in menijo, da je prispevek vsakega posameznika enak. Dejstvo pa je, da

10

pretirano izenačevanje dohodkov vodi v nestimulativno delo, čemur smo bili priča v

nekdanji Jugoslaviji.

Ugotovimo lahko, da se argumenti, ki zavračajo neenakost, ukvarjajo predvsem s

pravičnostjo, medtem ko se argumenti za neenakost ukvarjajo predvsem s

koristnostjo neenakosti. Egalitarne teorije, ki se ukvarjajo predvsem s pravičnostjo,

poudarjajo, da je nepravično enake obravnavati neenako, medtem ko neegalitarne

teorije, ki se ukvarjajo s koristnostjo, poudarjajo, da je nepravično neenake

obravnavati enako.

11

2.2. Revščina

Revščina spada med temeljne družbene probleme, ki jih povzroča neenakost. Kljub

razvitosti mnogih družb revščina ostaja problem, ki ga je zelo težko ali celo

nemogoče odpraviti. Cilj socialne politike je, da blaži posledice tržne distribucije

dobrin in tako omogoči ljudem, ki živijo v revščini, spremembo njihovega položaja.

V vladnem programu boja proti revščini in socialni izključenosti je sprejeta naslednja

definicija revščine: »revne so osebe, družine in skupine oseb, katerih sredstva

(materialna, kulturna in socialna) so tako omejena, da jim onemogočajo minimalno

sprejemljivo življenje v državi, v kateri živijo« (Program boja proti revščini in socialni

izključenosti, 2000: 15).

2.2.1. Absolutna revščina

Absolutna revščina je pogosto znana kot revščina sredstev za preživetje, saj temelji

na oceni minimalnih zahtev po sredstvih za preživetje. To pomeni, da tisti, ki

uporabljajo absolutne meritve, ponavadi omejujejo revščino na materialno

deprivacijo. Absolutno revščino ponavadi merimo tako, da ocenimo osnovne

življenjske potrebščine, pri čemer glede na to oceno določimo meje revščine in kot

revne opredelimo tiste, ki so po svojih dohodkih pod to mejo. Na primer, v svojem

˝Indeksu življenjske ravni˝ sta Drewnowski in Scott absolutno revščino definirala in

operacionalizirala na naslednji način (Haralambos et al., 1999: 133):

1. prehrana, merjena z dejavniki, kot je npr. zaužitje kalorij in beljakovin;

2. bivališče, merjeno s kakovostjo bivališča in stopnjo prenaseljenosti;

3. zdravje, merjeno z dejavniki, kot npr. stopnja otroške umrljivosti in kakovost

razpoložljive medicinske oskrbe.

Problem definicije absolutne revščine po Drewnovskem in Scottu je v tem, da so vse

človeške potrebe zelo relativne, saj se spreminjajo v času in prostoru. Naši predniki

vsekakor niso imeli enakih potreb kot mi, saj se je s časom spremenila celotna

12

družba in njene vrednote. Prav tako so človekove potrebe različne tudi v prostoru, saj

prebivalci nerazvitih držav nimajo enakih materialnih potreb kot prebivalci razvitih

držav.

Tudi ostali zagovorniki koncepta absolutne revščine so bili kritizirani predvsem zaradi

neupoštevanja sprememb v času in prostoru in zaradi uporabe dohodka kot edinega

merila za določanje meje revščine.

2.2.2. Relativna revščina

Absolutni in materialni standardi revščine so zelo subjektivni, zato je merjenje

revščine na tak način pomanjkljivo. Taki standardi niso primerljivi ne v času ne v

prostoru. Problem takih standardov pa je tudi v sami oceni, kaj in koliko potrebujejo

posamezniki za preživetje. Zato so namesto njih opredelili in merili revščino v okviru

standardov, specifičnih za določen kraj v določenem času.

Pojmovni okvir relativne revščine je tisti, ki poskuša v spoznavne okvire vpeljati prav

dvom do absolutne ne/enakosti in poudariti raznolikost potreb tako v različnih

družbenih okoljih kot tudi v različnih obdobjih. Tako revščina ni nekaj danega in

nespremenljivega, temveč je rezultat dogovora. Ta pa temelji na presoji, kaj so za

konkretno okolje razumljivi in sprejemljivi standardi življenja in življenjskega stila.

Odstopanje od dogovorjenih standardov v smislu ˝ne imeti˝ pa je opredeljeno kot

revščina (Haralambos et al. v Novak, 1994: 28).

Peter Towsend (glej Haralambos et al., 1999: 138) skuša revščino opredeliti kot

stanje posameznika, družine ali skupine v primeru, ko nimajo virov za prehrano in

dostopa do dejavnosti, ki so tipične za njihovo okolje. Standardi, po katerih živijo, so

tako nizko pod običajnimi za njihovo okolje, da zanje ni mogoče trditi, da živijo po

dogovorjenih vzorcih in običajih. Kritika tega pristopa je, da je tovrstni relativizem

tako raztegljiv, da nobena še tako ohlapna opredelitev ne zadosti stopnji

spremenljivosti pričakovanih standardov modernega življenja.

13

Relativni pristop v Sloveniji določa kot revna gospodinjstva tista, ki imajo dohodek

nižji od 60% mediane ekvivalentnega neto dohodka.

2.2.3. Osnove teorij revščine

Teorije, ki pojasnjujejo obstoj revščine, lahko delimo na dve skupini: prve krivdo za

revščino valijo na posameznike same, druge pa vidijo vzrok za revščino v družbeni

strukturi (glej Giddens, 2001: 316).

Individualistične in kulturne teorije

V 19. stoletju so bile zelo popularne individualistične teorije revščine. Krivde za

revščino so valile na posameznike same. Torej za revščino ni bila kriva ne družba ne

družbene skupine, temveč izključno posamezniki. Individualistične teorije so

zagovarjale, da se revnim pač ne ljubi delati. Nova desnica pa je razvila teorijo

kulture odvisnosti, ki pravi, da se posameznikom ne ljubi delati, če so socialne

ugodnosti države blaginje previsoke. Teorija kulture revščine pravi, da podobne

okoliščine in problemi (revnih) vodijo k podobnim odzivanjem in ta odzivanja se lahko

razvijejo v kulturo, to je priučeno, skupno in družbeno prenosljivo vedenje družbene

skupine.

Konfliktne teorije revščine

Konfliktni teoretiki trdijo, da je nezmožnost družbe, da bi pravično razdelila svoje vire,

tista, ki pojasnjuje nenehen obstoj revščine. Za revščino niso odgovorni tisti, ki trpijo.

Namesto tega jih obravnavamo kot žrtve. Konfliktni teoretiki se med seboj ne strinjajo

popolnoma glede razlogov za revščino: eni kot razlog navajajo neuspeh države

blaginje, drugi slab pogajalski položaj in nemoč revnih, marksisti pa so prepričani, da

je revščina naravna in neizogibna posledica kapitalizma.

14

2.3. Socialna politika

2.3.1. Definicija socialne politike

Socialna politika se obravnava med drugimi politikami kot ˝paliativni in korektivni

instrument˝ za blažitev disfunkcij ekonomskega razvoja, kot politika, ki se ukvarja

predvsem s tistim delom populacije, ki jo je razvoj potisnil na rob socialnega

dogajanja, in kot tista politika, ki je pravzaprav brez svojih intelektualnih, socialnih in

političnih temeljev, na osnovi katerih bi samo sebe reproducirala in spreminjala (Rus,

1990: 72).

Socialna politika se torej ukvarja le s tistim delom prebivalstva, ki je zaradi razvoja ali

kakšnih drugih vzrokov (npr. invalidnost, težka bolezen, rasizem) potisnjen na rob

družbe. S tem jim v najslabšem primeru omogoči le preživetje, v najboljšem pa

integracijo v družbo.

Dosedanje poskuse, da bi se dokopali do definicije socialne politike, lahko strnemo v

razvojno definicijo socialne politike, ki vsebuje naslednje štiri razvojne faze (Rus,

1990: 75-76):

1. Fazo dobrodelne socialne politike, ki je usmerjena v pomoč revnim.

2. Fazo (za)varovalne socialne politike, ki je usmerjena v zaščito prebivalstva

pred življenjskimi riziki industrijske in urbane družbe.

3. Fazo, ko socialna politika preraste v politiko societalne blaginje, s katero se

skuša zagotoviti celotnemu prebivalstvu ustrezno kakovost življenja.

4. Fazo, ko socialna politika preraste v societalno politiko, s katero se na osnovi

distributivne pravičnosti skuša oblikovati egalitarno socialno stratifikacijo

celotnega gospodarstva.

Dobrodelna socialna politika je značilna za Združene države Amerike in Veliko

Britanijo. Raven nadomestil je precej nizka, saj se predpostavlja, da so posamezniki

sami odgovorni za svoj položaj. Faza zavarovalne socialne politike je značilna za

15

evropske države. Temelji na predpostavki, da je potrebno prebivalstvo zavarovati

pred negativnimi posledicami ekonomskega razvoja. Predvsem v skandinavskih

državah pa se je razvila politika societalne blaginje, kjer je celotnemu prebivalstvu

zagotovljen ustrezen življenjski standard. Raven nadomestil za revščino,

brezposelnost, invalidnost itd. je zato zelo visoka.

2.3.2. Levica in desnica

Kritike socialne države lahko delimo glede na njihovo ideološko izhodišče, saj je

očitno, da se levi in desni kritiki socialne države ukvarjajo z različnimi temami in

prihajajo do različnih ugotovitev. Levičarji analizirajo predvsem vzroke za krizo

socialne države, desničarji pa se usmerjajo bolj v kritiko neustreznih posledic njenega

uveljavljanja. Levičarji iščejo vzroke za krizo socialne države v industrijski organizaciji

proizvodnje in v kapitalistični tržni alokaciji, desničarji pa vidijo negativne posledice

predvsem v neracionalnem gospodarjenju s sredstvi, se pravi v administrativni

neučinkovitosti in socialni neuspešnosti socialne države. Razumljivo je, da levičarji

zaradi tega iščejo izhod iz krize v strukturnih spremembah, desničarji pa vidijo rešitev

v funkcionalizaciji in reorganizaciji socialne države (glej Rus, 1990).

2.3.3. Učinkovitost socialne politike

Razprave o učinkovitosti socialne politike so zelo pogoste. Dogaja se namreč, da je

socialna pomoč do nekaterih družbenih skupin preveč radodarna, drugih pa sploh ne

doseže.

Medtem ko merimo učinkovitost socialne politike z razmerjem med porabljenimi

stroški in dobljenimi rezultati, pa merimo njeno uspešnost s stopnjo doseganja

vnaprej opredeljenih ciljev. Konservativci opozarjajo predvsem na nizko učinkovitost

socialne politike in socialno državo pogosto imenujejo ˝zapravljiva dežela˝

(Wasteland), levičarji pa pogosteje opozarjajo na neuspešnost socialne politike in v

zvezi s tem na to, da poglavitni cilji socialne politike (kot sta na primer odprava

revščine in neenakosti) niso uresničeni (glej Rus, 1990: 59).

16

Ker še nikoli ni bilo na voljo toliko sredstev za socialno politiko, kot jih je zdaj, ne

moremo govoriti o premalo sredstvih, temveč o slabem upravljanju z njimi. To je

posledica tega, da ne obstaja celovit koncept o socialni politiki in se denar pogosto

zapravlja za razne projekte, ki pa nimajo nikakršne povezave z jasno definiranimi cilji

socialne politike v določeni državi (ker teh ciljev pogosto sploh ni).

»Zelo močan vir neučinkovitosti je tudi redistributivna dejavnost, to pomeni, da se

storitve v vse večji meri vračajo k tistim, ki zanje prispevajo« (OECD v Rus, 1990:

59). Pogosto se torej zgodi to, da se sredstva, zbrana z davki, vrnejo k bogatim,

namesto da bi redestribucija potekala od bogatih k revnim. Manjši del teh sredstev pa

odteka k administrativnemu aparatu, ki izvaja to redestribucijo. V tem primeru gre za

popolnoma zgrešeno redestribucijo in bi bilo včasih boljše, da je sploh ne bi bilo. Do

tega pa pride zato, ker je programe, ki se jih ponuja revnim, treba ponuditi tudi

ostalim – v nasprotnem primeru bi prišlo do odpora pri plačevanju davkov.

»Gospodarnejše upravljanje s sredstvi najbrž ne bo mogoče vse dotlej, dokler

teoretsko ne bodo razčiščena razmerja med tistimi programi socialne države, ki imajo

za cilj redistribucijo, se pravi, zmanjševanje revščine in neenakosti, in tistimi, ki imajo

za cilj povečevanje socialne blaginje, se pravi kakovosti življenja« (Martin in Zald v

Rus, 1990: 61). Vendar pa moramo ostati realni in ne smemo pričakovati, da bodo

socialni problemi kadarkoli rešeni v celoti. »Tako kot sleherna človekova dejavnost

poteka tudi socialna politika v znamenju Sizifovega mita: čim večja je količina

razpoložljivega in uporabljenega znanja, tem bolj kompleksne življenjske situacije

generiramo in čim bolj je življenje kompleksno, tem večje je relativno pomanjkanje

znanja ...« (Rus, 1990: 63).

2.3.4. Kriza socialne države

Klaus Gretschmann je skušal strniti krizo socialne države v 17 točk. Pri tem je

zanimivo, da je krizne dejavnike klasificiral v eksogene in endogene: eksogeni

dejavniki naj bi bili neodvisni prediktorji, endogeni pa nezaželene in nepričakovane

17

posledice, ki jih generira socialna država. Med eksogene dejavnike krize socialne

države je Gretschmann uvrstil (Rus, 1990: 66-67):

1. Demografske spremembe, med katere spada predvsem hitro staranje

prebivalstva v industrijsko razvitih deželah.

2. Kapitalno intenzivno tehnologijo, ki ustvarja rast brez odpiranja novih delovnih

mest (jobless growth).

3. Upadanje kvalitete delovnih mest oziroma večanje števila občasnih,

pogodbenih ali delnih zaposlitev.

4. Počasnejšo rast narodnega dohodka; ta bi moral rasti za 6% na leto, če bi

hoteli zadovoljiti vse potrebe socialne politike.

5. Zoževanje socialne pomoči na siromašne dele prebivalstva, ki so pomoči

zares potrebni; v zvezi s tem se vse bolj zožuje pojem revnih, ki so pomoči

potrebni, in vse bolj ostro razmejuje med njimi in tistimi revnimi, ki pomoči ne

potrebujejo.

6. Vse manjšo učinkovitost keynesianske regulacije ekonomije, za katero je bil

razvoj države blaginje ključnega pomena. Država blaginje ne zmanjšuje več

brezposelnosti, ampak v vse večji meri povzroča stagflacijo.

7. Upadanje vloge sindikatov, ker niso znali ustaviti brezposelnosti in zaščititi

standarda svojih članov.

Demografske spremembe bodo v prihodnosti vse bolj obremenjevale razvite države,

saj bo denarja za izvajanje socialne politike vse manj, potrebe pa bodo vse večje. V

Sloveniji, kjer imamo eno najnižjih rodnosti na svetu, se bo tudi število delovnega

prebivalstva konstantno zniževalo, če ne bo prišlo do sprememb pri politiki

upokojevanja. Poraba sredstev iz socialnih programov bo morala postati vse bolj

gospodarna, posamezniki pa bodo morali sami poskrbeti za svojo blaginjo.

Med endogene dejavnike krize je Gretschmann uvrstil tele nezaželene posledice

razvoja socialne države (Rus, 1990: 67-68):

1. Razraščanje administrativne strukture socialne države, ki odteguje vse večji

delež sredstev za birokratski aparat in s tem zmanjšuje sredstva za socialne

programe ali pa povečuje obremenitev nacionalne ekonomije.

18

2. Negativne stranske učinke socialne politike na ekonomsko dejavnost: socialni

programi zmanjšujejo akumulacijo, zmanjšujejo obseg naložb in s tem tudi

možnosti za odpiranje novih delovnih mest.

3. Manjšo akumulacijo in večjo porabo denarja, ki povečuje obresti na posojila,

kar deluje nasploh zaviralno na gospodarsko rast.

4. Selektivne programe, ki povečujejo socialno-psihološko žigosanje tistega dela

prebivalcev, ki prejema pomoč iz teh posebnih programov.

5. Povečujejo se iatrogeni učinki, ki izvirajo iz delovanja socialne države:

prevelika pomoč nezaposlenim zmanjšuje njihovo motivacijo za ponovno

zaposlitev, pomoč družinam z mladoletnimi otroki pa zmanjšuje odgovornost

staršev do teh otrok.

6. Večanje vpliva državnih organov prek socialne države; razraščanje socialne

države povečuje število paradržavnih institucij, centralizacijo javne uprave,

razraščanje zakonske regulacije in nemoč državljanov.

7. Večjo institucionalizacijo pravic in razvoj javnih servisov, ki stopnjujejo

brezosebne odnose med ljudmi in zmanjšujejo odgovornost do bližnjih.

8. Vse manjšo pripravljenost prebivalstva za povečevanje davčnih bremen;

manjša pripravljenost je posledica že zdaj visokih davčnih bremen in pa vse

manj učinkovite porabe sredstev.

9. Upadanje kakovosti storitev zaradi nekompetitivnosti javnih služb in rast

stroškov za sorazmerno skromno kakovost teh storitev.

10. Naraščanje konfliktov, ki niso več osredotočeni na razmerja med delom in

kapitalom, ampak na razmerja med zaposlenimi in nezaposlenimi, med

zaposlenimi in upokojenci, med mladimi in starimi itd., skratka na razmerja

med različnimi socialdemografskimi skupinami.

19

2.4. Egalitarizem

Egalitarizem je osnovno načelo socialističnih konceptov blaginje, ki obravnava

različne skupine ljudi enako tako z vidika enakih možnosti, enakih sredstev kot tudi

enakih rezultatov.

Značilno za jugoslovansko družboslovno razmišljanje je izredno intenzivno ukvarjanje

z enakostjo in nezanimanje za pravičnost. Glavni razlog za takšno enostransko

usmerjenost jugoslovanskega družboslovja je v prevladi egalitarnega sindroma.

Egalitarni sindrom je pravzaprav efekt fuzije med tradicionalno in moderno kulturo,

med predindustrijsko plemensko ali zadružniško kulturo in moderno marksistično

egalitarno ideologijo. Kot takšen hibrid med tradicijo in moderno je bil egalitarni

sindrom zelo pomemben zaviralni dejavnik družbene modernizacije. Bil je ovira za

modernizacijo, industrializacijo in urbanizacijo, ki naj bi temeljile na racionalni,

univerzalni in instrumentalni recipročnosti (Rus, 1990: 155).

Največji problem egalitarizma pa je bil seveda v tem, da se je nenehno težilo k

izenačevanju dohodkov ne glede na prispevke posameznikov. To bi lahko na dolgi

rok pri posameznikih povzročilo »amotivacijski sindrom«, saj posamezniki, ki za svoje

delo in odrekanje niso primerno nagrajeni, kmalu ne vidijo več razloga za trud in

učinkovitost pri delu.

S teoretičnega vidika je bila najbolj šibka plat egalitarnega sindroma to, da je

obnavljal ˝nekvalificirano enakost˝. Politika se ni ukvarjala s tem, kolikšna in kakšna

(ne)enakost je pravična oziroma upravičena, pač pa je nenehno vsiljevala načelo

maksimalne možne enakosti. Končni cilj egalitarnega sindroma je bil in je še vedno

uresničevanje ˝absolutne enakosti˝, zato je pravična enakost implicite opredeljena kot

radikalna enakost oziroma kot maksimalna izenačenost celotnega prebivalstva (glej

Rus, 1990: 155).

Ideja egalitarne družbe tako še zmeraj ostaja le iluzija. Večina poskusov vzpostavitve

egalitarne družbe se ni končala dobro, še posebno če pomislimo na nekdanjo

Jugoslavijo, Rusijo ali pa Kubo.

20

2.5. Socialna izključenost

Posamezniki in skupine so vključeni v običajen, v posamezni družbi prevladujoč

način življenja, in sicer tako da sodelujejo v ključnih virih, institucijah in mehanizmih,

preko katerih poteka civilno, ekonomsko, socialno in medosebno vključevanje v

družbo. V ekonomsko razvitih družbah, za katere so značilne strukturne spremembe

na področju trga delovne sile, večanje individualizacije in spreminjanje vzorcev

primarne in sekundarne socializacije, so ključni viri (npr. izobraževanje, zaposlitev,

stanovanje, zdravstveno in socialno varstvo ...) relativno redki, zaradi česar postane

dostop do njih izredno pomemben pri vključevanju posameznikov v družbo.

(Klemenčič, 1998: 3).

Po Roomu (Room, 1993) pa so posamezniki oziroma skupine socialno izključeni

takrat, ko so deprivilegirani v odnosu do izobrazbe, stanovanja, finančnih virov,

državnih storitev in zdravstvene nege, kadar je njihova možnost za dostop do širših

socialnih institucij, ki razpolagajo s temi življenjskimi možnostmi, mnogo manjša od

ostale populacije in ko ta deprivilegiranost ostaja dalj časa.

Termin socialna izključenost uporabljamo za tisti del prebivalstva, ki nima do ključnih

virov nikakršnega dostopa ali pa ima le delen dostop. Ta del prebivalstva je izključen

iz običajnega načina življenja, ki je značilen za ostale dele družbe.

Razmerje med revščino in socialno izključenostjo je pogosto nejasno. Stanovnik (glej

Stanovnik, 1997: 25) ugotavlja, da v Sloveniji večjih razlik med revščino in socialno

izključenostjo ni, saj so tisti, ki so izključeni iz družbe, praviloma tudi revni, tisti, ki so

revni, pa so praviloma tudi izključeni. Po Delorsu (glej Abrahamson, 1995: 125) pa

socialna izključenost vključuje revščino, le-ta pa ne pokrije socialne izključenosti.

Socialna izključenost je torej širši pojem, saj so vsi, ki so revni, tudi socialno

izključeni, niso pa vsi, ki so socialno izključeni, tudi revni.

21

2.5.1. Vzroki socialne izključenosti

Objektivni

Ključni viri, preko katerih poteka socialna integracija, so dokaj redki (potreba po njih

je večja, kot je v družbi na razpolago virov), kar privede do omejitve dostopa do virov.

Omejitev pa lahko privede v diskriminacijo, ki je posledica neučinkovite regulacije ali

organizacije virov in institucij (glej Klemenčič, 1998: 11).

Posameznik je lahko izključen zaradi prirojenih lastnosti, kot sta spol ali rasa, lahko

pa je izključen oz. diskriminiran zaradi časovno pridobljenih lastnosti (brezposelni

imigrantje). Oba vzroka se ponavadi prepletata. Problem dolgotrajne socialne

izključenosti se pojavi takrat, ko gre za nasledstvo socialne izključenosti iz ene

generacije v drugo.

Subjektivni

Obstajajo pa tudi subjektivni vzroki za izključenost, ki so povezani z nezmožnostjo

posameznika, da si zagotovi dostop do virov, in z neuspehom posameznika v

tekmovanju za relativno redke vire. Ti razlogi so povezani z izključenostjo iz drugih

virov, npr. dostopa izobrazbe, dostopa do informacij.

2.5.1. Socialna izključenost in Slovenija

Po osamosvojitvi, ko je Slovenija začela stopati po poteh tržne ekonomije, je prišlo do

negativne gospodarske rasti in posledično do povečevanja brezposelnosti. Kmalu za

tem, leta 1993, se je za Slovenijo začelo bolj optimistično obdobje, za katerega je bila

značilna pozitivna gospodarska rast, zmanjševanje nezaposlenosti in zmanjševanje

revščine. Izboljševanje gospodarskega in družbenega položaja pa ni zajelo dela

prebivalstva, ki se mora soočati s socialno izključenostjo in revščino. Zato je

preprečevanje socialne izključenosti in revščine eden temeljnih ciljev naše države.

22

Problem prehoda od socialnega v tržno gospodarstvo se kaže predvsem v manjši

intervencijski vlogi države. Sredstev za preprečevanje socialne izključenosti in

revščine je vse manj, saj se politika vse bolj umika iz življenj posameznikov, pa tudi

pritisk na zniževanje davkov je precej velik. Zagovorniki trga trdijo, da bo le-ta uredil

vse sam (predvsem s polno zaposlenostjo), tako da si bo dostop do ključnih virov

lahko posameznik zagotovil brez državne podpore.

Slovenija se proti revščini in socialni izključenosti bojuje tako, da je bil v začetku leta

2000 sprejet Program boja proti revščini in socialni izključenosti, ki se uresničuje v

skladu z začrtanimi smernicami. Nadaljnji ukrepi strategije socialnega vključevanja

so prednostno naravnani k naslednjim ciljem (glej Poročilo o človekovem razvoju

2002/2003, 2003: 25):

- širitev možnosti za dvig izobrazbene ravni ter izboljšanje možnosti in

vzpodbud za izobraževanje;

- širitev možnosti za vključevanje brezposelnih v programe aktivne politike

zaposlovanja;

- zagotavljanje možnosti izobraževanja, usposabljanja, zaposlovanja in

neodvisnega življenja oseb z invalidnostjo.

23

2.6. Teorije družbene neenakosti

2.6.1. Družbeni razredi in teorija razredov

Glavni teoretik teorije družbenih razredov je Karl Marx. Po njegovem mnenju je

družba razdeljena na različne enote, ki jih imenuje razredi, razredi pa so lahko ali

vladajoči ali podrejeni.

Družba se deli predvsem v ekonomski sferi. Delitev dela povzroči, da pride v družbi

do presežkov. Te presežke si prilasti vladajoči razred, saj ima nadzor nad

proizvajalnimi sredstvi (lastnino). Vladajoči razred torej izkorišča podrejenega tako,

da presežkov, ki nastanejo v proizvodnji, ne porazdeli enakomerno med zaposlene,

temveč celoten presežek pripiše sebi.

Delitev družbe pa se ne končuje v ekonomski sferi, ampak se širi na ostale sfere

ekonomskega življenja, te pa so (Flere, 2000: 154):

1. politično življenje, v katerem so razredi glavni nosilci dogajanj, še posebej ob

posredovanju političnih strank, ki jih ustanavljajo razredi sami (ali njihovi deli).

S pomočjo strank in z drugimi sredstvi si razredi prizadevajo podrediti družbo

lastnim interesom,

2. družbena zavest, ki jo razredi kolektivno ustvarjajo (npr. ideologija) ali

oblikujejo s svojega stališča (npr. umetnost) in

3. družbeno gibanje, ki je predvsem rezultat razrednih in drugih spopadov.

Delitev, ki nastane v ekonomski sferi, se torej razširi na ostale sfere družbenega

delovanja, in tako nastane konflikt interesov med dvema razredoma. Vladajoči razred

razvije mehanizme, s katerimi legitimira svoj odnos do podrejenih. Družbena ureditev

se ohranja, ker sta obstoječa razreda v konfliktu, a hkrati soodvisna.

»Marx je verjel, da bo v družbi njegovega časa prišlo do progresivne polarizacije

razredov – kapitalisti bodo vse bogatejši, delavci pa vse revnejši (progresivna

24

pavperizacija, obubožanje), obenem pa bo potekal proces progresivnega

podružabljanja proizvodnje, kar naj bi privedlo do nujne uskladitve družbenih

odnosov (organizacije družbe) s temi procesi« (Flere, 2000: 154).

Za Marxa je družbena neenakost pojav, ki ljudi razdružuje, zato nima integrativne

funkcije. Nasprotno pa gledajo funkcionalisti na neenakost kot pojav, ki ljudem

omogoča integracijo, saj omogoča učinkovito delitev dela.

2.6.2. Družbeni sloji in teorija stratifikacije

Teoretična razlaga družbene slojevitosti kot temeljne oblike diferenciacije izhaja iz

funkcionalističnih podmen. Po mnenju nekaterih je to celo edina oblika strukturiranja

družbe, njeno bistvo pa je v tem, da z obstojem vertikalno strukturiranih slojev

zadovoljuje neko univerzalno potrebo družbe. Ta potreba se nanaša na učinkovito

opravljanje poklicnih nalog. V družbo je vcepljen mehanizem, ki se ga njeni člani

sicer ne zavedajo, zagotavlja pa učinkovitost dejavnosti v delitvi dela. Ta mehanizem

vključuje višje materialne, duhovne, politične in statusne (ugled) nagrade za tiste

člane družbe, ki opravljajo zahtevnejša, bolj kompleksna in težja dela. K večjim

nagradam prispeva tudi odlaganje nagrad za kasneje, do česar pride, če se dalje

šolamo. To stališče ameriških sociologov W. Moora in K. Davisa (1945) je bilo

predmet hude kritike, saj ga je težko izkustveno potrditi. Ali je šolanje res žrtvovanje?

Ali so težji poklici res vedno bolje plačani? Ali je prispevek nekega podjetnika

pomembnejši od prispevka smetarja? (Flere, 2000: 154)

Pomen slojevitosti v družbi lahko razumemo v kontekstu funkcije posameznika, ki jo

ima v družbi. Poklicna delitev dela ustvari potrebo, da se v družbi vzpostavi določena

hierarhija, saj posamezniki nimajo enake funkcije in tako ne morejo zasedati enakih

položajev. Posamezniki, ki zasedajo enake oziroma podobne položaje, tvorijo sloj.

Obstaja več tipov slojevitosti, temeljne razlike med njimi pa so v možnosti za

družbeno gibljivost oziroma prehajanje med temi sloji. Hierarhija slojev je ponavadi

zasnovana na poklicnih položajih. Vendar pa so pomembne tudi ostale hierarhije, ki

se nanašajo predvsem na moč, ugled, vpliv itd.

25

Ker je za delovanje družbenih sistemov bistvena določena stopnja stabilnosti in reda,

mora biti po mnenju funkcionalistov razmerje med sloji skladno. Vsak posameznik

zato zaseda določen položaj znotraj družbene hierarhije, za katerega prejema

ustrezno nagrado.

2.6.3. Teorija elit

Začetniki klasične elitistične teorije so Pareto, Mosca in Michels. Klasična elitistična

teorija deli družbo na aktivno manjšino (elito), ki vlada družbi, in neorganizirano,

apatično večino, ki je eliti podrejena. Pripadniki elite posedujejo posebne moralne,

psihološke in družbene karakteristike, kvalitete, ki jim omogočajo superioren položaj

v družbi (Atanasovski v Postolović, 2003: 11).

Elitistično pojmovanje družbe zasledimo že pri Platonu (5. stoletje pr. n. št.), ki meni,

da se ljudje (po ˝naravi˝ oz. po podedovanih sposobnostih) delijo na tri različne vrste,

od katerih je le ena naravnana razumsko, intelektualno, razsvetljensko, torej

predstavlja najbolj dragocen del družbe. V Državi je Platon razvijal misel, da bo do

harmonije v družbi in do idealne države prišlo takrat, ko bodo ti ljudje postali tudi

politična elita (in ne le intelektualna v spopadu s politično). Po njegovem takrat ne

bodo potrebni ne zakoni ne institucije, ostali ljudje pa bodo le objekt vladavine

filozofov, teh najboljših med ljudmi (Flere, 2000: 160).

V. Pareto, ki zastopa podobno mnenje kot G. Mosca, deli družbo na elito in neelito.

Za uspeh elite, ki jo imenuje tudi aristokracija, so pomembne predvsem podedovane

sposobnosti. Pareto elito deli na vladajočo in nevladajočo. Med elitnike torej prišteva

tudi posameznike, ki so uspešni v drugih panogah. »Loči med »levi« in »lisicami«.

Kot leve pojmuje posameznike, ki jih odlikujejo previdnost, preudarnost,

tradicionalizem in lojalnost, za »lisice« pa je značilna inovativnost, podjetnost, in

pripravljenost za tveganje« (Tizaj v Postolović, 2003: 11). Pareto meni, da je

zgodovina samo pokopališče elit. Elite se namreč sčasoma pomehkužijo, neelita

formira kontraelito in prevzame oblast.

26

Kot pomembnega predstavnika teorije elit lahko omenimo tudi R. Michelsa. Ugotovil

je, da povsod obstaja »železni zakon oligarhije«. Tudi če si subjekti družbenega

življenja iskreno prizadevajo demokratizirati družbo, pride vedno do koncentracije

oblasti pri neki manjšini, ki koordinira, informira, vodi in na koncu monopolizira vso

oblast. Oligarhija torej ne izhaja iz nekakšnih naravnih sposobnosti posameznikov,

ampak iz univerzalnih zahtev v organiziranosti družbenega življenja (Flere, 2000:

161).

Med teoretiki teorije elit prihaja do pomembnih razlik. Medtem ko nekateri (Pareto,

Mosca) menijo, da elito sestavljajo le nadpovprečni posamezniki, drugi (Michels)

menijo, da je družba tista, ki poskrbi za obstoj elit. Tudi glede tega, ali je elita nujna

sestavina vseh družb, so mnenja precej deljena.

27

2.7. Država blaginje

»Država blaginje je opredeljena kot ˝država, ki je prevzela odgovornost za socialno

varnost in blagostanje državljanov˝ ; prav tako pa jim zagotavlja ustrezen življenjski

standard« (Novak, 1997: 8). Gre torej za državo, ki posameznikom zagotovi določen

standard, saj si ga nekateri ne morejo oziroma niso sposobni zagotoviti sami. S tem

država omogoči razmeroma udoben življenjski standard tudi nižjim slojem.

Malnarjeva loči med solidarnostnim konceptom družbene pravičnosti in

individualističnim konceptom družbene pravičnosti, ki sta osnova za različne tipe

države blaginje. Za solidarnostni koncept je značilno razumevanje družbe kot

solidarnostne skupnosti, solidarna skrb za posameznika se pojmuje kot mehanizem

za zagotavljanje družbene pravičnosti. Razumevanje svobode posameznika je

»pozitivno«, naloga države pa je zakonska in socialna zaščita državljanov. Nasprotno

je za individualistični koncept značilno razumevanje družbe kot ohlapne zveze

avtonomnih posameznikov, solidarna skrb za posameznika pa se pojmuje kot

zmanjševanje posameznikove avtonomije. Razumevanje posameznikove svobode je

»negativno« (svoboda je svoboda od poseganja države v interese posameznika),

naloga države pa je zgolj zakonska zaščita državljanov (glej Malnar, 1996: 39).

Obstajajo različni načini zagotavljanja države blaginje. Najbolj znano tipologijo

različnih modelov države blaginje je oblikoval Esping-Andersen. Loči med

socialdemokratskim modelom, korporativnim oziroma Bismarckovim modelom in

liberalnim modelom.

Socialdemokratski model

Za socialdemokratski model, ki je prisoten v skandinavskih državah, je značilna zelo

razvita socialna politika. Ta model se razlikuje od drugih predvsem v tem, da je zanj

značilno zagotavljanje blaginje za vse državljane, torej gre za izredno solidaren

model. Za blaginjo posameznika je odgovoren kolektiv in ne posameznik. Socialna

politika je v tem modelu vseobsežna, zanjo pa se namenja precej sredstev. V tem

modelu obstajajo različne institucije, ki izvajajo socialno politiko in zadovoljujejo

28

potrebe državljanov mimo trga in tržnih zakonitosti. Poskrbljeno je za vse skupine, ki

so potisnjene na rob družbe, z raznimi vzvodi pa se poskuša doseči, da se te skupine

izvlečejo iz nastalega položaja (brezposelnost, revščina). Nadomestila za

brezposelnost, revščino, invalidnost itd. so zelo visoka, upravičencem pa zagotavljajo

precej udoben življenjski standard. Socialna politika v tem modelu precej obsežno

prerazdeljuje bogastvo od bogatih k revnim.

Korporativni model Prisoten je v deželah kontinentalne Evrope. Blaginja je odvisna od položaja na trgu

dela in prejšnjih prispevkov, torej od zaslužkov, zato so socialne pravice tesno

povezane s statusom posameznikov. Socialno zavarovanje temelji na treh

predpostavkah (Novak, 1997: 25):

- zavarovanje je uzakonjeno, nadzira pa ga vrsta administrativnih teles, v

katerih so predstavniki delodajalcev in zavarovancev;

- upravičenost do pomoči temelji na preteklih prispevkih, manj pa na potrebah,

zato so tako pomoč kot prispevki odvisni od dohodkov;

- financiranje je tridelno: zavarovanci, država in delodajalci.

Vsi, ki niso zaposleni, so iz socialnega zavarovanja izključeni in so zato odvisni od

javne pomoči, dobrodelnih organizacij ali družine.

Liberalni model

Ta model se je razvil v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Novi Zelandiji in

Avstraliji. Socialna politika v tem modelu nima take teže kot v socialdemokratskem.

»Osnovna domneva rezidualnega (liberalnega) modela je, da si lahko velika večina

prebivalstva sama zagotovi ustrezni življenjski standard in dostop do potrebnih virov,

država pa se z ukrepi socialne politike v to »igro« vključuje le tedaj, ko običajne poti

zagotavljanja odpovedo, torej le na tiste »marginalne« skupine, ki si same ne morejo

zagotoviti tega dostopa« (Novak, 1997: 9). V tem modelu je za skupine, ki so

potisnjene na rob družbe, zelo slabo poskrbljeno, saj država z umikom vzpodbuja

individualizem. Prerazdelitveno funkcijo v takšnem modelu izvaja trg, ki pa je do

29

posameznikov precej krut in neizprosen. Blaginjo si posamezniki zagotavljajo sami

preko zasebnega zavarovanja.

30

3. Merjenje neenakosti v raziskavah Slovenskega javnega mnenja

Merjenje neenakosti v raziskavah Slovenskega javnega mnenja (v nadaljevanju SJM)

je bilo v celotnem obdobju trajanja raziskave zelo aktualno. Vprašanja, ki so bila

zastavljena večkrat zaporedoma, so zelo pomembna za longitudinalno analizo, s

katero ugotavljamo spremembe, ki se dogajajo v času. V Sloveniji se je med leti

1968, ko se je raziskava Slovensko javno mnenje pričela, in 2005, zgodilo mnogo

sprememb, prav tako pa se je spreminjal pogled posameznikov na celotno dogajanje.

V nadaljevanju bom naštel vprašanja, ki so v raziskavah SJM povezana z družbeno

neenakostjo.

Slovence v prvih letih raziskovanja označuje razvoj med avtoritarnostjo in

samoupravnostjo, enopartijski sistem, ideološki monopol, državna lastnina, z druge

strani pa humano bistvo socializma, enakost, solidarnost, relativno gmotno

blagostanje. To obdobje lahko označimo kot obdobje pozitivnega vrednotenja

političnega pluralizma, sprožanja zavor v izražanju osebne religioznosti, ohranjanja

funkcionalnega odnosa do zasebne lastnine itd. Postopno se začne poglabljati

družbena kriza in zavračanje sistemskih predpostavk. V osemdesetih letih postane

kritičnost splošna sestavina stališč in opredelitev ljudi. Konec osemdesetih let se

sodu izbije dno in ljudje strogo zahtevajo spremembe, hkrati pa še zmeraj upajo na

obstoj in rešitev takratne Jugoslavije. Ko Jugoslavija dokončno razpade, se prične

drugačna epoha v zgodovini slovenskega raziskovanja. Čas preobrata je dal veliko

možnosti za raziskovanje, mišljenja ljudi so se iz meseca v mesec spreminjala, tako

da je bilo v tem obdobju narejenih veliko raziskav s podobnimi vprašanji, medtem ko

si nekateri odgovori na ta ista vprašanja celo nasprotujejo. V tem obdobju se poleg

političnih in gospodarskih vprašanj postavljajo v ospredje tudi vprašanja o odnosu do

enakosti, blaginjskega in lastninskega sindroma. V tem obdobju začno dobivati

veljavo različne vrednote, religijska odprtost, na drugi strani pa vse večja borba za

zasebno lastnino. Sama vprašanja v vprašalnikih od leta 1968 jasno nakazujejo,

kakšna so bila v določenem obdobju prevladujoča mnenja, diskusije, politične in

socialne težave (Toš v Aralica, 2003: 23).

31

Seznam vprašanj

Na začetku naj omenim nekaj demografskih vprašanj:

- dokončana izobrazba

- poklicna usmerjenost

- delovna aktivnost

- število oseb v skupnem gospodinjstvu

- mesečni dohodek gospodinjstva in anketiranca

- religioznost

- obiskovanje verskih obredov

- lastništvo stanovanja

- izobrazba

- delovna aktivnost partnerja.

Demografskih vprašanj je več, kot sem jih omenil zgoraj. Ta so se s časom

spreminjala, odvisna pa so bila tudi od naročnikov raziskave.

Vprašanja samozaznav in samoocen

To so vprašanja, s pomočjo katerih se meri stališča in vrednote posameznikov, zato

so zelo subjektivnega značaja. Za diplomsko delo so zelo pomembna, saj empirični

del temelji predvsem na subjektivnemu zaznavanju neenakosti. Najpogostejša

tovrstna vprašanja so:

- Kateri družbeni skupini – sloju ali razredu – se vam zdi, da pripadate? Ali je to

čisto spodnji, delavski, srednji, višji srednji, ali zgornji družbeni sloj ali razred?

- Kaj menite, ali se v zadnjem času socialne razlike med ljudmi pri nas v

Sloveniji zopet poglabljajo ali se ne poglabljajo?

- Ali ste vi načeloma bolj za to ... Možna odgovora sta dva: 1. da se da večje

nagrade najuspešnejšim delavcem, strokovnjakom in izumiteljem, četudi se s

tem povečujejo razlike med ljudmi; 2. da moramo gledati na to, da ne bo prišlo

32

do večjih razlik med ljudmi, četudi to pomeni manjšo vzpodbudo za

najuspešnejše delavce, strokovnjake, izumitelje;

- Ali mislite, da bi bilo potrebno razlike v osebnih dohodkih nasploh zmanjšati,

povečati ali odpraviti, ali pa so razlike, kakršne so sedaj, primerne?

- Ali je po vašem mnenju bolje... Možna odgovora sta dva: 1. zagotoviti čim

hitrejše povečanje proizvodnje, četudi se pri tem poveča neenakost med

ljudmi, ali 2. zagotoviti čim več enakosti med ljudmi, četudi bi to pomenilo

počasnejši razvoj;

- Kako ocenjujete materialne razmere, v katerih živite vi in vaša družina? V

kolikšni meri ste z njimi zadovoljni oz. nezadovoljni? Odgovor možen na

lestvici z oceno od 1 do 10;

- Ali je vaš sedanji materialni položaj (standard) in položaj vaše družine boljši,

približno enak ali slabši od vašega materialnega položaja pred enim oz. petimi

leti?

- Če primerjate življenje pri nas danes z življenjem pred petimi leti, ali so po vaši

sodbi razmere glede na naštete stvari danes boljše, približno enake, ali

slabše? Gre za naslednje trditve: koliko je treba delati, kako živijo ljudje,

demokratičnost odločanja, možnost dobiti zaposlitev, možnost dobiti

stanovanje, možnost izobraževanja, možnost kulturnega življenja.

Vprašanja o ekonomskem in materialnem stanju

To so vprašanja, ki se nanašajo na dohodke in lastništvo določenih dobrin.

- Ali živite v lastnem stanovanju ali kako drugače?

- Ali imate v stanovanju ...? V to kategorijo spada cela vrsta odgovorov, kot npr.

hladilnik, pralni stroj, televizijski sprejemnik, vikend, avto, video kamera,

osebni računalnik, knjižnica ...

- Ali je vaša družina v zadnjem letu lahko prihranila kaj denarja?

- Ali vam mesečno ostane kaj denarja, ko pokrijete življenjske stroške?

- Zadostuje vaš osebni dohodek za preživetje?

33

4. Hipoteze in metodologija

H1: Stališča glede družbene neenakosti so se spreminjala skladno z družbenimi dogodki. Preveril bom hipotezo, da so se stališča glede družbene neenakosti najbolj

spremenila takrat, ko se je spremenila družbena ureditev, vendar pa lahko tudi drugi

dogodki, povezani s politiko, pomembno vplivajo na ta stališča.

H1,1: Takoj po zamenjavi družbene ureditve je bilo toleriranje družbene neenakosti večje, vendar se je pozneje začelo zmanjševati.

Zavračanje neenakosti nekateri zmotno razlagajo kot ostanek egalitaristične

mentalitete, podedovane iz socializma. Če bi bilo to res, potem zavzemanje za

enakost ne bi naraščalo z oddaljevanjem od socializma, ampak bi upadalo. V resnici

je bilo javno mnenje najbolj naklonjeno povečanju neenakosti takoj na začetku

tranzicije zaradi politične propagande, zdaj pa se je obrnilo proti neenakosti zaradi

njenih rezultatov (Dragoš et al., 2003: 40).

H1,2: V zadnjih letih se krepijo občutki egalitarizma. H2: V Sloveniji obstaja velik razkorak med objektivno neenakostjo in subjektivnim doživljanjem neenakosti.

34

Metodologija

Prvi del naloge je teoretičen. Za predstavitev pojmov in teorij, ki so bistveni za

razumevanje obstoja družbene neenakosti, sem uporabil deskriptivno metodo. Drugi

del naloge pa je empiričen. Predstavljeni so podatki iz projekta Slovensko javno

mnenje1, ki se nanašajo na stališča o družbeni neenakosti v Sloveniji. Metoda

raziskave je longitudinalna analiza, saj je cilj naloge primerjava podatkov v več

časovnih točkah. V drugem delu empiričnega dela so predstavljeni objektivni podatki,

ki se nanašajo na obstoj revščine in dohodkovne neenakosti v Sloveniji. Ker so vse

podatke, ki sem jih uporabil v empiričnem delu naloge, zbrali Center za raziskovanje

javnega mnenja in množičnih komunikacij, Statistični urad RS in Urad za

makroekonomske analize in razvoj, gre za sekundarno analizo.

Longitudinalno raziskovanje

Za longitudinalno raziskovanje je značilno zbiranje in primerjava podatkov v več

časovnih točkah. Trajanje raziskav je različno, saj trajajo od nekaj let pa tudi do nekaj

desetletij. »Zaradi časovnih omejitev in visokih stroškov se longitudinalno

raziskovanje uporablja zelo redko« (Bailey, 1985: 54). Longitudinalna analiza je

metoda za raziskovanje družbenih sprememb v času. Uporabna je tako za merjenje

objektivnih (stopnja gospodarske rasti, stopnja brezposelnosti ...) kot tudi subjektivnih

podatkov (stališča, vrednote).

1 V Sloveniji se vsako leto (tudi večkrat) izvrši raziskava Slovensko javno mnenje, ki jo izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Ta deluje znotraj Fakultete za družbene vede. Anketiranje poteka terensko, opravi pa se na reprezentativnem vzorcu polnoletne populacije. Dobljene podatke lahko posplošimo na celotno populacijo. Takšne vrste raziskav so izredno pomembne, saj medčasovna analiza omogoči primerjave tako subjektivnih kot tudi objektivnih podatkov v različnih obdobjih. Anketa SJM je v svojem časovnem razponu že lahko vir za zgodovinske raziskave, saj sega 37 let v preteklost. Tudi če se vprašanja niso sistematično ponavljala, je dragocen vir za ugotavljanje sprememb v družbenih stališčih in mnenjih. Podatki iz preteklosti so shranjeni v Arhivu družboslovnih podatkov, ki je bil ustanovljen znotraj Fakultete za družbene vede v Ljubljani.

35

5. Empirični del

5.1. Subjektivni podatki

Kot prvo spremenljivko sem v svoji analizi obravnaval samouvrstitev v sloj. To je

spremenljivka, ki nam pove, kako posamezniki zaznavajo samega sebe. Gre za zelo

subjektivno oceno, ki je odvisna tako od realne situacije kot posameznikovega

vrednotenja le-te. Skušal bom ugotoviti, ali je prišlo med leti 1989 in 2003 do kakšnih

večjih sprememb.

Kateri družbeni skupini – sloju ali razredu – se Vam zdi, da pripadate? Ali je to čisto spodnji, delavski, srednji, višji srednji, ali zgornji družbeni sloj ali razred?

1 - čisto spodnji

2 - delavski

3 - srednji

4 - višji srednji

5 - zgornji

8 - ne vem

9 - brez odgovora

Tabela 5.1: Samouvrstitev v sloj (v odstotkih)

SJM 1989 SJM 1993/2 SJM 1995/1 SJM 1997/1 SJM 1999/2 SJM 2001/3 SJM 2003/4

čisto spodnji 10,7 3,9 4,2 4,7 3,6 3,7 3,1

delavski 12 42,8 37,5 33 31,3 36,3 30,6

srednji 59,2 42 43,9 49,9 53,2 49 54,9

višji srednji 5,2 4,3 7,1 6,5 7,7 6 8,3

zgornji 0,8 0,3 0,7 0,4 0,2 0,5 0,7

ne vem, b. o. 12,1 6,8 6,6 5,4 4,1 4,4 2,4

skupaj 100 100 100 100 100 100 100

Vir: Vrednote v prehodu I, II, III.

36

Za spodnji sloj se je leta 1989 opredelilo kar 10,7 % respondentov. Ta delež je zelo

padel takoj po zamenjavi političnega sistema. Leta 1993 se je v čisto spodnji sloj

uvrstilo le 3,9%. Sklepamo lahko, da je zamenjava političnega sistema odločilno

vplivala na posameznikov položaj in na to, kako posamezniki le tega ocenjujejo.

Dejstvo je, da so državljani po zamenjavi političnega sistema postali zelo optimistični

glede svoje prihodnosti. V naslednjih letih se je delež respondentov, ki se uvrščajo v

čisto spodnji sloj, gibal med 3,1% in 4,7%. Najnižjo vrednost, in sicer 3,1 %, je

dosegel ob zadnjem merjenju leta 2003.

Delavski sloj pa se je od leta 1989 do leta 1993 izredno povečal. Leta 1989 se je v

delavski sloj uvrstilo 12% vprašanih, leta 1993 pa že 42,8% vprašanih. Tudi tukaj

imamo opravka z zamenjavo političnega sistema, saj je takšen skok v tako kratkem

času skoraj nemogoč. V naslednjih letih pa se je delež vprašanih, ki se uvrščajo v

delavski sloj, konstantno zmanjševal in leta 2003 (zadnja meritev) dosegel najnižjo

točko, in sicer 30,6% vprašanih.

Delež respondentov, ki se uvrščajo v srednji sloj, se je od leta 1989 do leta 1993 zelo

zmanjšal, in sicer z 59,2% na 42%. Po letu 1993 pa se je delež vprašanih, ki se

uvrščajo v srednji sloj, začel zviševati in leta 2003 dosegel 54,9%. Vidimo lahko, da

se vprašani najlažje identificirajo s srednjim slojem, saj je takih konstantno okoli 50%.

V višji srednji sloj se med letoma 1989 in 2003 uvršča med 4,3% in 8,3% vprašanih.

Največ vprašanih, ki se uvrščajo v višji srednji sloj, je leta 2003.

Za zgornji sloj se v Sloveniji opredeljuje zelo nizek odstotek vprašanih. Najvišji je bil

leta 1989, in sicer 0,8% vprašanih. Za zgornji sloj se med vprašanimi med leti 1989 in

2003 opredeljuje med 0,2 in 0,8 % vprašanih.

V naslednjem vprašanju respondenti odgovarjajo, kakšne naj bi bile razlike v

zaslužku zaposlenih.

37

Kakšne naj bi bile po vašem mnenju razlike v zaslužkih zaposlenih?

1 - razlike naj bi bile velike

2 - bilo bi naj nekaj razlik

3 - praktično ne bi smelo biti razlik

9 - ne vem, b. o.

Tabela 5.2: Razlike v zaslužkih zaposlenih (v odstotkih)

SJM 1991/1 SJM 1999/1

razlike naj bi bile velike 11,5 7,1

bilo bi naj nekaj razlik 72,2 76,2

praktično ne bi smelo biti razlik 13,3 13,6

ne vem, b. o. 3,1 3,1

skupaj 100 100

Vir: Vrednote v prehodu II, III.

Za to, da naj bi bile razlike v dohodkih velike, se je leta 1991 zavzemalo 11,5%

vprašanih, leta 1999 pa je ta odstotek padel na 7,1.

Leta 1991 se je za to, da bi bilo nekaj razlik, zavzemalo 72,2% vprašanih. Leta 1999

je število takih naraslo na 76,2%.

Le nizek odstotek respondentov pa misli, da praktično ne bi smelo biti razlik med

dohodki. Leta 1991 se je za to zavzemalo 13,6%, leta 1999 pa 13,6 % vprašanih.

Pri tem vprašanju lahko vidimo, da se leta 1999 zavzema za enakost dohodkov več

vprašanih kot leta 1991. Ker je bilo vprašanje v Slovenskem javnem mnenju

postavljeno le dvakrat, ne moremo ugotoviti, kako se je v času spreminjal odnos

respondentov do porazdelitve dohodkov.

V naslednjem vprašanju so vprašani odgovarjali, ali se strinjajo s tem, da je hitrejša,

produktivnejša in zanesljivejša tajnica tudi bolje plačana. Ugotovili bomo, ali se

posameznikom zdi prav, da se delavce motivira preko denarnih nagrad (višje plače).

38

Predstavljajte si dve tajnici enakih let, ki opravljata enako delo. Prva tajnica ugotovi, da druga zasluži precej več kot ona. Vendar pa je bolje plačana tajnica hitrejša, več naredi in je tudi bolj zanesljiva kot prva. Ali je po vaši oceni prav, ali ni prav, da ena zasluži več kot druga?

1 - prav je tako

2 - ni prav tako

9 - ne vem

0 - b. o.

Tabela 5.3: Razlike v plačah (v odstotkih)

SJM 1992/1 SJM 1999/3

prav je tako 85,6 86,6

ni prav tako 8,4 10,6

ne vem, b. o. 6 2,8

skupaj 100 100

Vir: Vrednote v prehodu II, III.

Delež respondentov, ki mislijo, da je prav tako, je leta 1992 85,6, leta 1999 pa 86,6.

Delež respondentov, ki mislijo, da ni prav tako, pa od leta 1992 do leta 1999 naraste

od 8,4% na 10,6%. Tukaj razlike med leti 1992 in 1999 niso velike. Iz tega lahko

sklepamo, da se respondenti strinjajo z nagrajevanjem hitrejših, produktivnejših in

zanesljivejših delavcev, kar vsekakor kaže na razumevanje, da lahko preveč

enakomerno porazdeljeni dohodki ne glede na prispevek posameznika negativno

vplivajo na motivacijo zaposlenih.

Naslednje vprašanje zopet obravnava dohodke. Vprašani so odgovarjali, ali bi morali

razlike med dohodki povečati, zmanjšati, ali so sedanje razlike primerne in ali bi

morali biti vsi dohodki enaki.

39

Ali menite, da bi bilo potrebno razlike v osebnih dohodkih nasploh zmanjšati, povečati ali odpraviti, ali so razlike, kakršne so sedaj, pravilne?

1 - razlike naj se povečajo

2 - sedanje razlike so primerne

3 - razlike naj se zmanjšajo

4 - vsi dohodki bi morali biti enaki

Tabela 5.4: Osebni dohodki (v odstotkih)

SJM 1986

SJM 1990/2

SJM 1993/1

SJM 1995/1

SJM 1997/3

SJM 2000/1

SJM 2001/2

razlike naj se povečajo 14,4 15,5 8 8,1 3,5 7,9 6,4

sedanje razlike so primerne 14,4 10,1 8,8 11,6 10,3 6 7,2

razlike naj se zmanjšajo 56,8 62,7 70,1 70,4 75,2 77,3 77,7

vsi dohodki bi morali biti enaki 4,2 5,1 5,5 6,6 6,4 4,8 4,8

ne vem, b. o. 10,1 6,6 7,7 3,3 4,6 4 3,9

skupaj 100 100 100 100 100 100 100

Vir: Vrednote v prehodu I, II, III.

Leta 1986 je 14,4% vprašanih odgovorilo, naj se razlike povečajo. Leta 1990, ob

menjavi političnega sistema, je bilo takih kar 15,5%. Po tem letu pa se je začel

odstotek tistih, ki mislijo, da bi se morale razlike med dohodki povečati, vztrajno

manjšati. Leta 2001 je bilo takih komaj 6,4%. Najnižja vrednost je bila dosežena leta

1997, ko je le 3,5% vprašanih zagovarjalo povečevanje dohodkovnih razlik.

Leta 1986 je 14,4% vprašanih menilo, da so sedanje (takratne) razlike primerne. Leta

1990 je bilo takih že manj, in sicer 10,1%, leta 1993 pa 8,8%. Potem se je delež

takih, ki menijo, da so sedanje razlike primerne, spet dvignil na 11,6% leta 1995 in

10,3 % leta 1997. Rečemo lahko, da je najmanj respondentov menilo, da so sedanje

dohodkovne razlike primerne, leta 2000 (6%) in pa leta 2001 (7,2%). To pa pomeni,

da ljudje postajajo vse bolj kritični do razlik med dohodki.

40

Že leta 1986 je 56,8% vprašanih menilo, naj se dohodkovne razlike zmanjšajo. Takih

je bilo iz leta v leto več, in sicer leta 1990 62,7%, leta 1993 70,1%, leta 1995 70,4%,

leta 1997 75,2%, leta 2000 77,3% in leta 2001 77,7%. Vidimo lahko, da večina

Slovencev meni, da bi se dohodkovne razlike morale zmanjšati. To vprašanje potrdi

mojo hipotezo, da je bilo takoj po zamenjavi družbene ureditve toleriranje družbene

neenakosti večje, vendar se je pozneje začelo zmanjševati.

Le okoli 5% vprašanih pa meni, da bi morali biti vsi dohodki enaki. Delež teh se ni

bistveno spreminjal, leta 1986 je delež podoben tistemu iz leta 2001 (4,2 ozr. 4,8%).

Zato lahko sklepamo, da Slovenci niso preveč naklonjeni egalitarizmu in se zavedajo,

da je določena mera neenakosti koristna za delovanje družbe, vendar pa si kljub

temu želijo, da bi bile razlike manjše.

Pri naslednjem vprašanju so vprašani odgovarjali, ali se jim zdi bolj pomembna

enakost ali svoboda.

Katera od naslednjih dveh trditev je bližje vašemu osebnemu mnenju?

Pomembni sta tako svoboda kot enakost. Toda če bi moral izbrati eno ali drugo …

1 - bi ocenil, da je osebna svoboda pomembnejša, to je, da lahko živiš v svobodi in

se razvijaš brez ovir,

2 - bi ocenil, da je enakost pomembnejša, to je, da nihče ni zapostavljen in da razlike

med socialnimi razredi niso prevelike,

3 - ne soglašam ne z eno ne z drugo trditvijo,

9 - ne vem, b. o.

41

Tabela 5.5: Svoboda in enakost (v odstotkih)

SJM 1992/1

SJM 1994/4

SJM 1999/3

SJM 2001/2

SJM 2003/1

pomembnejša je svoboda 34,9 48,2 43,5 47,1 53,4

pomembnejša je enakost 39,8 35,5 42,5 41,9 37,8

ne soglašam ne z eno ne z drugo trditvijo 8,5 6,8 7,8 6,2 6,2

ne vem, b. o. 16,6 9,6 6,2 4,8 2,5

skupaj 100 100 100 100 100

Vir: Vrednote v prehodu II, III.

Leta 1992 je 34,9% vprašanih menilo, da je pomembnejša svoboda. Odstotek

takšnih je bil najvišji leta 2003, ko se je za svobodo odločilo 53,4% posameznikov.

Delež vprašanih, ki menijo, da je pomembnejša enakost, pa je konstantno okoli 40%.

Lahko bi rekli, da je svoboda pomembnejša, tudi če bi zaradi tega bilo več

neenakosti. Tudi tukaj lahko vidimo, da Slovenci ne težimo k egalitarizmu za vsako

ceno, ampak postavljamo na prvo mesto svobodo.

V naslednjem vprašanju so respondenti odgovarjali, ali naj bi bila vlada v celoti

odgovorna – ali pa sploh ne – za znižanje razlik med bogatimi in revnimi.

Če gledate na splošno, ali naj bi bila vlada v celoti odgovorna – ali pa sploh ne – za znižanje razlik med bogatimi in revnimi:

1 - v vsakem primeru odgovorna

2 - delno odgovorna

3 - v glavnem odgovorna

4 - v nobenem primeru odgovorna

5 - ne vem

42

Tabela 5.6: Odgovornost vlade (v odstotkih)

SJM 1989

SJM 1995/4

SJM 1996/1

SJM 1999/4

SJM 2000/1

SJM 2003/1

v vsakem primeru odgovorna 48,5 56 50,1 46,6 56,6 61,6

delno odgovorna 23,8 27,2 28,8 31,4 32 27,6

v glavnem ni odgovorna 9,6 10 11,6 12,5 7,2 6,4

v nobenem primeru ni odgovorna 11,1 4,6 4,7 5,2 1,5 2,7

ne vem 7 2,2 4,8 4,3 2,8 1,7

skupaj 100 100 100 100 100 100

Vir: Vrednote v prehodu I, II, III.

Leta 1986 je 48,5% respondentov menilo, da je vlada v vsakem primeru odgovorna

za znižanje razlik med bogatimi in revnimi. Leta 1995 se je ta odstotek povečal na

56%, potem pa se je leta 1996 in 1999 zmanjšal na 50,1% oz. 46,6%. Leta 2000 se

je odstotek vprašanih, ki mislijo, da je vlada v vsakem primeru odgovorna za znižanje

razlik med bogatimi in revnimi, povečal na 56,6%, leta 2003 pa na 61,6%. Vidimo

lahko, da v Sloveniji večina ljudi misli, da mora vlada poskrbeti za zmanjševanje

razlik med bogatimi in revnimi. Odstotek ljudi, ki tako mislijo, se je od leta 1989 zelo

povečal.

Delež tistih, ki mislijo, da je vlada delno odgovorna za znižanje razlik med bogatimi in

revnimi, je bil leta 1989 23,8%. Ta delež se je povečeval do leta 2000, ko je dosegel

vrednost 32%. Leta 2003 pa se je delež zmanjšal in znašal 27,6%.

Od leta 1989 do leta 1999 je okoli 10% respondentov menilo, da vlada v glavnem ni

odgovorna za zmanjševanje razlik med bogatimi in revnimi. Odstotek takih se je leta

2000 zmanjšal na 7,2%, leta 2003 pa že na 6,4%.

Da vlada v nobenem primeru ni odgovorna za zmanjševanje razlik med bogatimi in

revnimi, je leta 1989 menilo 11,1% respondentov, do leta 2003 pa se je ta odstotek

zmanjšal na 2,7.

43

Ugotovimo lahko, da se je delež tistih, ki menijo, da je vlada odgovorna za

zmanjševanje razlik med bogatimi in revnimi (če seštejemo tako odgovore ˝v vsakem

primeru je odgovorna˝ in ˝delno odgovorna˝), od leta 1989 do leta 2003 zvišal z

72,3% na 89,2%. Sklepamo lahko, da se posamezniki vse bolj zavedajo družbene

neenakosti in zato menijo, da je vlada odgovorna za uravnavanje tega področja.

44

5.2. Objektivni podatki Stopnja tveganja revščine v Sloveniji je bila leta 1996 12,2 %, leta 1997 pa je narasla

na 14 %. Od leta 1997 do 2003 se je samo še zmanjševala in je leta 2003 dosegla

11,7%. Stopnja tveganja revščine se je leta 20022 v primerjavi z letom 1997

zmanjšala za 2,1 odstotni točki (v primerjavi z letom 2001 za eno odstotno točko). Če

med dohodke gospodinjstev vštevamo tudi dohodke v naravi, je stopnja tveganja

revščine še nižja (9,9%), saj dohodki v naravi pomembno povečujejo gospodinjske

dohodke ter s tem zmanjšujejo revščino. Zato je stopnja tveganja revščine, izmerjena

na osnovi upoštevanja dohodkov v naravi, v povprečju 2 odstotni točki nižja kot

stopnja, izračunana le z dohodki v denarju.

Relativna vrzel tveganja revščine je leta 2002 znašala 20,1% (leta 1999 22,0%). Ta

podatek pove, koliko so osebe oddaljene od praga tveganja revščine in najbolj

ponazarja globino revščine. Leta 2002 se je v primerjavi z letom poprej relativna vrzel

zmanjšala za 1,5 odstotne točke. Stopnje tveganja revščine se razlikujejo glede na

starost in spol in še očitneje glede na različne socialnoekonomske skupine. Revščina

je višja med starimi nad 65 let (21,4%), nižja pa je med otroci do 15 leta starosti

(10,5%). Tudi med ženskami je revščina vseskozi višja kot med moškimi. Razlika se

je v letu 2002 celo nekoliko povečala (pri ženskah je bila stopnja tveganja revščine

12,6%, pri moških pa 11,1%). V kolikor opazujemo revščino po socialnoekonomskih

skupinah, ugotovimo, da imajo najvišjo stopnjo tveganja revščine brezposelni (39,1%

leta 2002) in ljudje, ki živijo sami; v tej skupini imajo najvišje tveganje enočlanska

moška gospodinjstva (38,4%). V primerjavi z letoma 2000 in 2001 se je v vseh

socialnoekonomskih in starostnih kategorijah stopnja tveganja revščine zmanjšala

(nekoliko se je povečala le med najemniki stanovanj). Revščina se je pomembno

zmanjšala tudi v enostarševskih gospodinjstvih (leta 2001 je znašala stopnja revščine

18%, leta 2002 14,8%) in v gospodinjstvih s tremi ali več otroki (leta 2001 18,7%, leta

2002 pa 13,4%) (glej Poročilo o razvoju 2005, 2005: 170).

2 Stopnja tveganja revščine za leto 2003 je bila še nižja, in sicer 11,7%.

45

Tabela 5.7: Stopnja tveganja revščine3 v EU154 in Sloveniji med leti 1996 in 2002

Vir: UMAR: Poročilo o razvoju 2005.

Po kazalnikih tveganja revščine in dohodkovne neenakosti dosega Slovenija

ugodnejše rezultate tako v primerjavi z EU 15 kot v primerjavi z novimi članicami,

nekoliko slabša kot v EU 15 pa je učinkovitost socialnih transferjev. V Sloveniji je bila

leta 2001 (za EU so zadnji podatki na voljo za leto 2001) stopnja tveganja revščine

(12,9%) za 2,1 odstotne točke nižja kot v povprečju v evropski petnajsterici (15%),

kjer sicer obstajajo precejšnje razlike med posameznimi državami. Najnižjo stopnjo

tveganja revščine ima Švedska (9%), najvišjo pa Irska (21%), kjer se ta stopnja celo

povečuje. V primerjavi s povprečjem v novih članicah, pri katerih se med dohodke

gospodinjstev vštevajo tudi dohodki v naravi, je bila stopnja tveganja revščine v

Sloveniji v letu 2001 nižja za 4,4 odstotne točke. Razlike med novimi članicami so

prav tako znatne. Češka izkazuje najnižjo stopnjo (8%), Slovaška pa najvišjo (21%).

3 Prag tveganja revščine je opredeljen s 60 % mediane ekvivalentnega neto dohodka vseh gospodinjstev ob upoštevanju OECD-jeve prilagojene ekvivalenčne lestvice. Stopnja tveganja revščine je izražena kot odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih z neto ekvivalentnim dohodkom pod pragom tveganja revščine. Vključene so pokojnine, dohodek v naravi pa ni vključen. 4 Petnajst starih članic evropske unije.

46

Nižja kot v povprečju v EU 15 je v Sloveniji tudi neenakost porazdelitve dohodka,

izražena z razmerjem med najvišjim in najnižjim dohodkovnim kvintilom. V letu 2001

je bilo kvintilno razmerje 3,6, v povprečju EU 15 pa 4,4. Tudi neenakost, izmerjena z

Ginijevim količnikom, je bila v letu 2001 v Sloveniji (0,24) nižja kot v EU 15 (0,28). V

primerjavi z EU 25 je dohodkovna neenakost v Sloveniji (po obeh kazalcih) še nižja.

Podatki o primerjavi stopenj tveganja revščine pred socialnimi transferji in po njih

posredno kažejo na nekoliko večjo učinkovitost evropske socialne politike v

primerjavi s slovensko. Stopnja tveganja revščine bi bila leta 2001 v Sloveniji višja za

7,3 odstotne točke, če država prebivalstvu ne bi zagotavljala socialnih prejemkov, v

EU 15 pa bi bila višja za 9 odstotnih točk.

Tabela 5.8: Razmerje kvintilnih razredov in Ginijev koeficient v Sloveniji med leti 1996

in 20035

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003

S80/S20 3,6 3,7 3,6 3,6 3,6 3,6 3,5 3,4

Gini n. p. 24,8 24,8 24,8 24,7 24,3 24 24

Vir: Statistični urad RS: Kazalci socialne povezanosti in Kazalci socialne povezanosti 1997-2003.

Iz naslednje tabele (5.9) je jasno razvidno, da imamo v Sloveniji glede na ostale

evropske države zelo nizko dohodkovno neenakost tako glede na Ginijev koeficient

kot tudi glede na razmerje kvintilnih razredov.

5 Neenakost porazdelitve dohodka prikazujemo z razmerjem kvintilnih razredov (80/20) in z Ginijevim količnikom. Razmerje kvintilnih razredov (80/20) je razmerje med povprečnim ekvivalentnim dohodkom gospodinjstev v zgornjem in spodnjem kvintilnem razredu. Ginijev količnik je mera koncentracije dohodka. Njegova vrednost je med 0 in 1. Kolikor višji je, toliko večja je dohodkovna neenakost.

47

Tabela 5.9: Razmerje kvintilnih razredov in Ginijev koeficient v EU25

Vir: Eurostat: Income poverty and social exclusion in the EU25.

Težnja dosedanje plačne politike v Sloveniji je bila tudi zmanjševanje neenakosti

plač. Za doseganje tega cilja so se leta 1995 socialni partnerji v Socialnem

sporazumu za leto 1995 dogovorili o uvedbi instituta minimalne plače kot najnižjega

možnega izplačila za opravljeno delo. Določena pa je bila tudi najvišja možna plača.

Razlog za take odločitve so bile v čedalje večji disperziji plač tako v spodnjem kot v

zgornjem delu porazdelitve. Določilo o najvišji možni plači je bilo uvedeno le za eno

leto, vendar je bila v kasnejših letnih dogovorih o plačah vedno tudi omejitev rasti

plač, ki niso določene s kolektivno pogodbo. Leta 1997 so socialni partnerji v okviru

dogovorjene plačne politike za obdobje od 1997 do 1999 poleg usklajevanja

minimalne plače na enak način kot izhodiščne plače uvedli še dodatno usklajevanje

minimalne plače enkrat letno z ugotovljeno rastjo bruto domačega proizvoda za

preteklo leto. Dodatna uskladitev je bila namenjena temu, da bi se najnižja raven

bruto plač potisnila rahlo navzgor in tako prispevala k omejevanju disperzije plač v

smeri najnižjih plačil. Učinek teh ukrepov na porazdelitev bruto plač je bil pozitiven.

Vendar je po letu 1999 prišlo do povečanja že tako velikega razmerja med bruto

plačo mediane in bruto plače devetega decilnega razreda, kar pomeni, da se

porazdelitev poslabšuje v zgornjem delu. Ugotovitev, da se je porazdelitev začela

poslabševati z letom 1999, potrjujeta tudi druga dva kazalca neenakosti: Ginijev

48

koeficient in razmerje med povprečno bruto plačo in mediano bruto plače (glej

Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 2002/2003, 2003: 19-20).

Iz spodnje tabele (5.10) je razvidno, da ima Slovenija precej nizko stopnjo

dohodkovne neenakosti, vendar pa se ta počasi zvišuje.

Tabela 5.10: Mere dohodkovne neenakosti v Sloveniji med leti 1996 in 2001

1996 1997 1998 1999 2000 2001

9.decil/1.decil 3,36 3,39 3,34 3,39 3,46 3,51

Mediana/1. Decil 1,67 1,69 1,68 1,70 1,70 1,72

9.decil/mediana 2,01 2,00 1,98 1,99 2,04 2,04

Povprečna bruto plača/mediana*100 120,4 120,2 119,9 121,4 122,1 122,7

Vir: UMAR: Poročilo o razvoju 2005.

49

6. Sklep

Namen naloge je bil preučiti odnos do družbene neenakosti v Sloveniji. Pred

osamosvojitvijo se je tej temi namenjalo veliko pozornosti, tranzicija in prehod v tržno

gospodarstvo pa sta nas od te teme oddaljila. Vendar pa bolj kot se oddaljujemo od

vrednot prejšnjega sistema, bolj pridobiva debata o družbeni neenakosti na pomenu.

Skozi celotno obdobje raziskav Slovensko javno mnenje v času tranzicije se kaže

zelo nizka stopnja naklonjenosti družbeni neenakosti. Respondenti se zavedajo, da

je določena stopnja družbene neenakosti nujna in tudi legitimna, vendar pa je v očeh

Slovencev že sedanja stopnja neenakosti previsoka in bi se zato morala zmanjšati.

Na tem mestu lahko odgovorim na zastavljene hipoteze.

Stališča glede družbene neenakosti so se v času tranzicije spreminjala skladno z

družbenimi dogodki, saj je bilo ob zamenjavi družbene ureditve toleriranje družbene

neenakosti največje. Na podlagi te ugotovitve lahko prvo hipotezo sprejmem. Vzrok

za visoko toleriranje družbene neenakosti je bil po mnenju Dragoša in Leskoškove

(glej Dragoš et al., 2003: 40) v politični propagandi.

Kmalu po osamosvojitvi se je začelo toleriranje družbene neenakosti zmanjševati.

Zmanjševalo se je skozi celotno obdobje tranzicije, najnižjo stopnjo pa je doseglo pri

zadnjih meritvah (leto 2003). Prvo podhipotezo lahko na podlagi te ugotovitve

sprejmem. Vrednote, ki jih je poudarjala prejšnja ureditev, so bile prav nasprotne tem,

ki so značilne za tržna gospodarstva. Zato državljani vse bolj nasprotujejo družbeni

ureditvi, v kateri postaja povečevanje družbene neenakosti vse bolj legitimno in z

vidika liberalnih teorij tudi koristno za nadaljnji gospodarski razvoj.

Občutki egalitarizma se v zadnjih letih ne krepijo. Res je, da že majhne neenakosti

zaznavamo kot precej velike, vendar se hkrati zavedamo, da določena neenakost

mora obstajati za normalno funkcioniranje družbe. Drugo podhipotezo lahko na

podlagi te ugotovitve zavrnem.

50

V Sloveniji obstaja velik razkorak med objektivno neenakostjo in subjektivnim

doživljanjem neenakosti. Po kazalcih, ki merijo dohodkovno neenakost, smo v

primerjavi z Evropo zelo egalitarna družba, vendar pa je sami ne doživljamo tako.

Tudi stopnja revščine je v Sloveniji glede na ostale evropske države precej nizka.

Obstoječe dohodkovne razlike so z vidika Slovencev previsoke in bi jih bilo potrebno

zmanjšati, vendar glede na dosedanje trende kaže, da se bodo le-te še povečevale.

Drugo hipotezo lahko na podlagi te ugotovitve sprejmem.

Vzroki za nizko toleriranje družbene neenakosti so v majhnosti naše družbe in

ostanku vrednot iz prejšnje ureditve. V majhni družbi imamo ponavadi velik pregled

nad dogajanjem in zato je vsako odstopanje od povprečja s strani družbe ocenjeno

kot negativno. Če imamo zelo bogatega soseda, nas to lahko neznansko frustrira in

posledično smo do neenakosti zelo netolerantni. Prav tako pa je ta nagnjenost zelo

visoka zaradi ostankov vrednot, ki so bile aktualne v bivši Jugoslaviji. Socialistične

ideje družbene solidarnosti, enakosti in pravičnosti so med Slovenci še zmeraj zelo

prisotne, še posebno sedaj, ko se soočamo z vse večjim individualizmom in

tveganjem v privatnem življenju.

Vse kaže, da se socialni model države blaginje vse bolj nagiba k individualnemu

(rezidualnemu). Javno mnenje ta pojav zaznava kot nekaj negativnega, saj se s tem

povečujeta odgovornost in tveganje posameznikov. Giddens (glej Giddens, 2000)

ugotavlja, da se bo prepad med revnimi in bogatimi v prihodnosti še povečeval. Ker

zaradi gospodarsko-ekonomskih interesov na zmanjševanje neenakosti nimamo

velikega vpliva, se moramo osredotočiti predvsem na to, kako bomo povečevali

integracijo posameznikov v družbo in se soočili z drugimi negativnimi posledicami, ki

jih lahko ima družbena neenakost. Zato pa bi morala biti visoka stopnja socialne

vključenosti eden temeljnih ciljev socialne politike.

51

7. Literatura in viri

Abrahamson, Peter (1995): Social Exclusion in Europe: Old Wine in New Bottles?.

Družboslovne razprave, let. 11, št. 19-20, str. 119-136.

Aralica, Valentina (2003): Družbene neenakosti v procesu tranzicije slovenske

družbe (medčasovna analiza na projektu Slovensko javno mnenje). Diplomsko delo.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Bailey, Kenneth (1985): Metodi della ricerca sociale. Mulino, Bologna. Dragoš, Srečo in Leskovšek, Vesna (2003): Družbena neenakost in socialni

kapital. Mirovni inštitut, Ljubljana. Flere, Sergej (2000): Sociologija. Pravna fakulteta, Maribor.

Giddens, Anthony (2001): Sociology. Blackwell Publishers Ltd., Oxford.

Giddens, Anthony (2000): Tretja pot: prenova socialne demokracije. Orbis,

Ljubljana. Haralambos, Michael In Holborn, Martin (1999): Sociologija: teme in pogledi.

Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Klemenčič, Boris (1998): Koncept socialne izključenosti. Diplomsko delo. Fakulteta

za družbene vede, Ljubljana. Malnar, Brina (1996): Zaznava družbene neenakosti. Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana.

Novak, Mojca (1994): Dober dan, revščina. Socialna zbornica Slovenije, Ljubljana.

52

Novak, Mojca (1997): Razvoj evropskih modelov države blaginje. Visoka šola za

socialno delo in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Ljubljana.

Postolović, Dušica (2003): Slovenska politična elita v tranziciji. Diplomsko delo.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. (2000): Program boja proti revščini in socialni izključenosti. Ministrstvo za delo,

družino in socialne zadeve, Ljubljana.

Rousseau, Jean Jacques (1993): Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med

ljudmi. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Room, Graham (1993): Anty – Poverty Action – Research in Europe. Bristol: SAUS.

Rus, Veljko (1990): Socialna država in družba blaginje. Inštitut za sociologijo,

Ljubljana.

Stanovnik, Tine (1997): Revščina in marginalizacija prebivalstva v Sloveniji.

Družboslovne razprave, let. 13, št. 24-25, str. 23-39.

Toš, Niko (1995): Dozorevanje slovenske samozavesti. Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana.

Toš, Niko, ur. (1997): Vrednote v prehodu I. Slovensko javno mnenje 1968 –1990.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Toš, Niko, ur. (1999): Vrednote v prehodu II. Slovensko javno mnenje 1990 –1998.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Toš, Niko, ur. (2004): Vrednote v prehodu III. Slovensko javno mnenje 1999 –2004.

Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

53

Internetni viri

Eurostat (2005): Income poverty and social exclusion in the EU25. Dostopno na

epp.eurostat.cec.eu.int/cache/ITY_OFFPUB/KS-NK-05-013/EN/KS-NK-05-013-

EN.PDF (10. november 2005).

Statistični urad Republike Slovenije (2003): Kazalci socialne povezanosti.

Dostopno na http://www.stat.si/doc/zivlj_raven-161003.doc (10. november 2005).

Statistični urad Republike Slovenije (2005): Kazalci socialne povezanosti 1997 –

2003. Dostopno na http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=770 (10. november

2005).

Urad za makroekonomske analize in razvoj (2003): Poročilo o človekovem razvoju

Slovenija 2002/2003. Dostopno na http://www.sigov.si/zmar/projekti/pcr/02/pcr1.pdf

(14. november 2005).

Urad za makroekonomske analize in razvoj (2005): Poročilo o razvoju 2005.

Dostopno na http://www.sigov.si/zmar/projekti/pr/2005/pr2005.pdf (13. november

2005).