DRUGI SKOZI UMETNOSTdelavnice za osnovnošolske otroke

3

NAZIV PROJEKTA: Drugi skozi umetnost: Premagovanje odporov do drugačnosti s

pomočjo umetnosti

IZVAJALEC PROJEKTA: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani

PARTNER: Zavod Divja misel

OBLIKOVANJE: Vita Tušek

STROKOVNA SODELAVKA: Špela Frlic, strokovna sodelavka za področje pripovedništva

PEDAGOŠKI MENTORJI: Dr. Uršula Podobnik, UL PEF Ljubljana

Dr. Robi Kroflič, UL FF Ljubljana

ŠTUDENTJE: Tilen Abram , FF UL, Pedagogika, 2. bolonjska stopnja študija

Nastja Ambrožič, PEF UL, Pomoč z umetnostjo, 2. bolonjska stopnja študija

Maruša Grešak, FF UL, Psihologija, 1. bolonjska stopnja študija

Matic Grešak, PEF UL, Socialna pedagogika, 1. bolonjska stopnja študija

Hana Hunjet, PEF UL, Likovna pedagogika, 1. bolonjska stopnja študija

Tina Krajnc, PEF UL, Likovna pedagogika, 1. bolonjska stopnja študija

Alja Pehar, FF UL, Psihologija, 1. bolonjska stopnja študija

Špela Trdan, PEF UL, Predšolska vzgoja, 1. bolonjska stopnja študija

Vita Tušek, FD Pridružena članica PU , Vizualne komunikacije, 1. bolonjska stopnja študija

Laura Železen, FF UL, Pedagogika, 2. bolonjska stopnja študija

JAVNI RAZPIS - »PROJEKTNO DELO Z NEGOSPODARSKIM IN NEPROFITNIM

SEKTORJEM – ŠTUDENTSKI INOVATIVNI PROJEKTI ZA DRUŽBENO KORIST 2016–2020

za študijski leti 2018/2019 in 2019/2020«

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropsa unija iz Evropskega socialnega sklada.

KAZALO

TEORETIČEN UVOD 5

NAMEN PROJEKTA DRUGI SKOZI UMETNOST 6 ZGODBA KOT NAČIN SOOČANJA SČUSTVENIMI IN VEDENJSKIMI TEŽAVAMI TER SOCIALNIM IZKLJUČEVANJEM V RAZREDU 7

PRIPOVEDOVANJE V PEDAGOŠKEM PROCESU 12 LIKOVNOST KOT IZRAZNI MEDIJ OTROK 13

PRIDOBIVANJE INFORMACIJ S STRANI OSNOVNE ŠOLE 14 OPIS KONCEPTA 14

NAVODILA ZA IZVEDBO DELAVNIC 17 UVODNO SREČANJE 18

DELAVNICA 1: RISANJE PTIČKOV 20 DELAVNICA 2: TEŽAVE IN SPOROČILA PSIČKA PAFIJA 23

DELAVNICA 3: PUJSA IMAMO ZA SOSEDA 27

DELAVNICA 4: GOS NEUMNA, KOZA TRAPASTA 30

DELAVNICA 5: TU BLIZU ŽIVI DEKLICA 33

DELAVNICA 6: MALA NOČNA TORTA S PLAMENI/ČAJANKA 36

DELAVNICA 7: DVA ZMERJAVCA 39

DELAVNICA 8: KENGURUJEV PLES 42

DELAVNICA 9: ZAKLJUČNA DELAVNICA 45

REFLEKSIJA 49

5

TEORETIČNI UVOD

6 7

NAMEN PROJEKTA DRUGI SKOZI

UMETNOSTSklop delavnic Drugi skozi umetnost: premagovanje odporov do drugačnosti s pomočjo umetnosti je nastal

na pobudo študentov Univerze v Ljubljani, v okviru razpisa Študentski inovativni projekti za družbeno korist

(ŠIPK). Pod mentorstvom prof. dr. Uršule Podobnik, prof. dr. Robi Krofliča in Špele Frlic smo študentje psi-

hologije, pedagogike, socialne pedagogike, likovne pedagogike, predšolske vzgoje in vizualnih komunikacij zas-

novali in izvedli osem srečanj z dvema razredoma Osnovne šole Miška Kranjca.

Cilj delavnic je bil preko umetniške izkušnje in vživljanja v raznorazne pripovedi/naracije izboljšati odnose v

razredu, posredno nasloviti posamezne primere izključevanja iz razredne skupnosti, povečati otrokovo občutl-

jivost za drugega ter spodbuditi prosocialno in altruistično vedenje otrok - torej preko narativne izkušnje zvišati

moralno vedenje otrok.

To informativno gradivo je namenjeno predvsem zaposlenim v pedagoških poklicih, ki bi jih zanimala vpeljava

podobnega pristopa v njihov pedagoški proces. V nadaljevanju najprej predstavimo teoretično podlago nara-

tivno-umetniškega pristopa k izboljševanju medosebnih odnosov. Sledi opis širšega koncepta, ki je služil kot

povezovalna rdeča nit med posameznimi srečanji in v katerega smo vmeščali različne pripovedi tekom izvedbe

delavnic z otroki. Glavni del informativnega gradiva pa so navodila za zasnovo vsakega izmed osmih srečanj in

opis njihove konkretne izpeljave v našem primeru. Zaključimo s kratko refleksijo, v kateri poudarimo predno-

sti in slabosti, ki smo jim med procesom opazili, ter predlagamo morebitne izboljšave za prihodnje izvajanje

delavnic.

ZGODBA KOT NAČIN SOOČANJA SČUSTVENIMI IN VEDENJSKIMI TEŽAVAMI TER SOCIALNIM IZKLJUČEVANJEM V RAZREDURobi Kroflič

Pripovedovanje, uprizarjanje in branje zgodb je staro toliko kot civilizacija. Zgodba od vsega začetka velja za

osrednje pedagoško sredstvo (Toohey 1996), saj, kot v Viti activi zapiše Hannah Arendt, je pripovedovanje zgodb,

še posebej v dramski obliki, najprepričljivejše orodje za prikaz človekovega delovanja kot bistva njegove eksis-

tence:

»Kar od delovanja na koncu ostane v svetu, niso impulzi, ki ga poganjajo, temveč zgodbe, ki jih je povzročilo;

samo njih je mogoče na koncu prikazati v dokumentih in spomenikih, v uporabnih pre metih in umetniških st-

varitvah, jih vtisniti v spomin generacij in jih popredmetiti v vseh mogočih materialih… …razkritje tega, kdo je

kdo, /…/ je tako neločljivo povezano z živim tokom delovanja in govorjenja, da ga je mogoče predstaviti le tako,

da ponovimo in ‘poustvarimo’ prvotni potek, torej samo s posnemanjem ali mímesis (Arendt 1996, str. 191-192

in 195).

Čeprav je zgodba kot medij ohranjanja spomina, grajenja tradicije, samorefleksije in načrtovanja prihodnjih

odločitev globoko zasidrana v zgodovini pedagoških praks, je v času pragmatičnih pedagoških ciljev in zatona

vzgojne dimenzije praktično izginila iz šolske prakse, v kolikor ni vezana na prikaz poučnih izobraževalnih vse-

bin. Eden ključnih psihologov dvajsetega stoletja, Jerome Bruner, je zato izrekel pomembno vprašanje, zakaj se

v šolah ne poučuje Aristotelov koncept peripatije enako poglobljeno kot Pitagorov izrek (Bruner 2002).

8 9

Kaj je v formi zgodbe tako posebnega, da se zdi v pedagoških procesih

nenadomestljiva?

Najprej je to posebnost jezika in mišljenja, ki narativno vednost loči od znanstvenega opisa stvarnosti. Če slednji

odgovarja na vprašanja ‘kaj’ in ‘kako’, zgodba odgovarja na vprašanje ‘čemu’, torej na vprašanje o pomenu/smis-

lu določenega pojava oziroma dejavnosti. Zato ni čudno, da je že Aristotel (2005) v Poetiki zapisal še za današnje

čase bogokletno misel, da se iz grških tragedij lahko naučimo o preteklih dogodkih več kot iz zgodovinskega

opisa.

Nadalje lahko rečemo, da se umetniška pripoved izraža v jeziku, ki ni povezan z ultimativnim pomenom, ki bi

ga lahko izrazili v intelektualnih pojmih (Gadamer 1986). In ker je jezik umetnosti ekspresiven, nas zasede s

celoto čutnih vtisov, intelektualne radovednosti in čustvenih reakcij, omogoči globoko doživetje upodobljene

vsebine, ki kar kliče po interpretacijah metaforičnih opisov (Kroflič 2017). S tem vsebina zgodbe, ki se je

uskladiščila (sedimentirala) v našem spominu, sproži inovativno iskanje smiselnih pomenov (Ricoeur 1991),

ki nam niso vsiljeni, ampak jih ustvarja vsak poslušalec/bralec zgodbe sam. Takšno nevsiljivo posredovanje in-

formacij, ki v nas vzbudijo etično presojo, je po starosti slovenske akademske pedagogike, Stanku Gogali, prav

tisto, kar vzgojo loči od dresure:

»Ono, po čemer se vzgajanje vedno razlikuje od dresiranja in od ustrahovanja, je pri vsakem človeku isto, t.j. no-

tranje doživetje, da je neko dejanje pošteno, da nekaj smem, da je nekaj dovoljeno, da je nekaj prav ali je napač-

no. Človek, ki je uspešno sprejel vzgojni vpliv, od kjerkoli je že prišel, pa da je bil hoten in zavesten ali nehoten

in slučajen, je doživel v sebi neko zagledanje, neko odkritje, neko osebno spreobrnjenje, pri katerem se mu je

njegova življenjska pot pokazala v novi luči, v luči neke nove vrednote, v luči religioznega odnosa do

Boga, odnosa do sočloveka, v luči etičnosti itd.« (Gogala 1937/38, str. 3)

Ker ima tudi življenje v svojem trajanju narativno strukturo, samo branje/poslušanje pa je že posebna življenjs-

ka praksa, se prenesena sporočila in ustvarjene interpretacije zgodbe izkažejo za imaginarne izkušnje (Kroflič

2015), ki nam včasih bolj kot konkretni dogodki pomagajo osmisliti pretekle dogodke in načrtovati prihodnje

smiselne odločitve

Kako posredovati zgodbo v šoli?

Pri odgovoru na vprašanje, kako posredovati zgodbo v šoli, si lahko pomagamo z opredelitvami umetnosti ozi-

roma umetniškega dogodka. V estetiki naletimo na dve skupini opredelitev. Umetnost se najprej opredeljuje kot

skupina simbolnih jezikov, za katere je značilna ustvarjalnost domišljije in igrivost upodabljanja, to pa omogoča

izkustveno, induktivno, hermenevtično spoznavanje sebe in upodobljenega sveta. Hkrati je umetniški dogodek

opredeljen kot doživet način vstopanja v svet, torej kot posebna življenjska praksa, v katero smo vključeni s

celim telesom in s katero lahko celo spreminjamo/izboljšamo položaj sebe-v-svetu. Za uspešno posredovanje

zgodbe je pomembno upoštevanje obeh opredelitev, saj v pedagoškem kontekstu za vzgojni učinek nipomemb-

na samo izbira ustrezne umetniške vsebine/sporočilnosti, ampak tudi ustvarjanje

okolja, v katerem bo lahko vzniknila celovita bivanjska izkušnja, spodbujena z umetnino (Kroflič 2019). Enos-

tavno povedano, za ustrezen pedagoški učinek je potrebno izbrati jezikovno in vsebinsko ustrezno zgodbo ter

jo otrokom posredovati na način, ki bo vzbudil zanimanje za zgodbo, doživljanje vsebine in interpretacijo spo-

ročila.

Izbor zgodbe mora omogočiti stik vsebine z otrokovimi življenjskimi vprašanji. Če so ta povezana z medoseb-

nimi konflikti v skupini, naj bi zgodba vzbudila motnjo otrokovim egocentričnim navadam (Biesta 2017), s

tem da opozori na stisko socialno izločenih posameznikov. Nikakor pa ni potrebno, da se zgodba zaključuje z

»moralko«, to je etično razlago izpostavljeni vrednot. Odprta struktura pripovedi namreč bolj vzbudi iskanje

smiselnih pomenov.

Pripovedovanje/poslušanje zgodbe je vedno tudi komunikacijski dogodek medsebojne bližine pripovedovalca,

bralca in pripovedi. Zato moramo ustvariti okolje, kjer bo stik med pripovedovalcem/bralcem in poslušalcem

omogočil globlji otrokov stik s samo zgodbo.

Interpretacijo doživetja lahko spodbujamo na različne načine. V šolah so najpogostejši pogovori o prebranem,

kjer je smiselno upoštevati, da:

- otrokom ne razlagamo zgodbe in/ali sugeriramo njenega sporočila;

- s podvprašanji otroke spodbujamo k natančnemu premisleku o prebranem in

utemeljevanju trditev;

- otroke spodbujamo k strpnemu poslušanju drug drugega in upoštevanju možnih

različnih pogledov in razlag;

- morebitna skupna stališča naj oblikujejo otroci sami;

- če se nam zdi, da so spregledali kak pomemben detajl zgodbe, jih spomnimo

nanj in spodbudimo, da razmislijo o njem in pojasnijo njegov pomen (Kroflič in

Kelbl 2012) .

A ker je ključno otrokovo doživljanje, vživetje v like in zgodbo in spodbuda, da ta doživetja izrazijo na različne

načine, je zelo pomembno, da otroke spodbudimo ne le k pripovedovanju, ampak tudi k podoživljanju s po-

močjo risbe, dramatizacije in/ali simbolne igre (prav tam). Šele s podoživljanjem in poustvarjanjem zgodbe je

umetniški dogodek za otroke zaključen. Zelo poveden je uvid Vivian Paley, ameriške vzgojiteljice, ki je pretežen

del vzgojnega delovanja vezala na pripovedovanje in dramatizacijo zgodb:

»Zgodbe, ki niso zaigrane, so minljive sanje: zasebne fantazije, nevključene in neraziskane. Če sem pod pritis-

kom časa želela skrajšati ta proces samo na branje zgodb, ne da bi jih otroci dramatizirali, so otroci nasprotova-

li. Rekli so: ‚Saj še nismo naredili zgodbe!‘« (Paley 1991, str. 25)

10 11

Poustvarjanje pa je hkrati priložnost, da otroci izrazijo svoja stališča in pričakovanja ter jih usklajujejo z vrstni-

ki. Poustvarjanje je torej priložnost za vzpostavitev medvrstniških stikov:

»Kaj privede otroke do tega, da postanejo pozorni na ideje, zahteve in ugovore sošolcev? …potreba imeti pri-

jatelja in biti del dramske strukture. /…/ Otroci se namreč vedno vidijo znotraj zgodbe. In prijatelj si, če prev-

zameš vlogo v igri bližnje osebe, in si najbolj pripravljen poslušati tiste, s katerimi preigravaš vrsto dogodkov.«

(Prav tam, str. 33)

Kaj otroci pridobijo s pripovedovanjem in poslušanjem zgodbe?

V institucionalnem vzgojnem okolju vrtca ali šole se kot ključna pedagoška cilja pripovedovanja in poslušanja

zgodbe običajno izpostavljata razumevanje kulturne tradicije in razvoj (pred)jezikovnih spretnosti (Marjanovič

Umek in Fekonja 2019) kot orodja vstopanja v simbolni svet kulture. A estetika od Aristotela naprej izpostavlja

mnoge druge, za človeka pomembne učinke pripovedovanja zgodb, kot sta na primer uživanje v lepoti pri-

povedi ter sočutna imaginacija in katarza. Zmožnost uživanja v lepem po Aristotelu sama po sebi izboljšuje

človekovo življenje, saj nas svet, v katerem opazimo lepoto, izpolnjuje. Sočutna imaginacija je tista, ki omogoča

medčloveške odnose, ki so po Paulu Ricoerju najkrajša pot do samega sebe. Sem namreč tak, kakršen se izkažem

v odnosih in dejavnostih, s katerimi se vključujem v svet. Hkrati nam vživljanje v akterja zgodbe omogoča katar-

zično premagovanje stisk, ki zaznamujejo naše strahove in tesnobe, zgodba pa jih prikliče v zavest in s tem

zmanjša notranje napetosti (Kroflič 2017).

Sodobna literatura, ki se ukvarja s pedagoškim pomenom estetskih izkušenj, najpogosteje izpostavi ustvarjal-

nost dekodiranja pomena (metaforičnega) pripovedovanja. Ustvarjalnost namreč šteje za tisto nenadomestljivo

človeško lastnost, ki nam omogoča graditev človeškega sveta, v ekonomskem smislu pa ohranja vero v nenado-

mestljivost človeških produktivnih zmožnosti (prav tam). Druga kvaliteta, ki se danes v globaliziranem svetu

raznolikih eksistenc in form sobivanja pripisuje pripovedovanju in poslušanju zgodb, pa je širjenje izkustven-

ega sveta bralca/poslušalca. Da bi izkusili nenavadne eksistencialne zaplete, nam ni potrebno odpotovati na

konec sveta ali čakati, da se nam dogodek morebiti zgodi v našem življenju, saj nam jih lahko približajo dobro

pripovedovane zgodbe.

V zadnjem obdobju pa avtorji vedno pogosteje izpostavljajo še eno pomembno pedagoško dimenzijo pripo-

vedovanja in poslušanja zgodb. Ta namreč razvija orodja za samostojno vstopanje v svet (opolnomočenje) in

otroku omogoči izkušnjo subjektivitete (subjektifikacija), ki v preveč zaščitniškem okolju nikakor ni samoumev-

na (Kroflič 2018). Ko otrok prijatelju pove zgodbo, je s tem postal subjekt pripovedovanja – narator – in ne le

poslušalec zgodb, ki mu jih posredujejo odrasli z namenom, da se pripravi na bodoče »odraslo življenje«. Ko

pa otrok morebiti prijatelja celo povabi v simbolno igro, s katero bosta uprizorila zamišljeni dogodek, je s tem

postal subjekt skrbi za bližnjega, ki mora biti vključen v medosebne odnose, da bi lahko v sebi zgradil občutek

sprejetosti. Gre za dejanja, ki nas po Levinasu vzpostavljajo kot etične subjekte.

Zakaj je v šoli pomembno domišljijsko okolje?

Ko razmišljamo o spodbudnem vzgojnem okolju, imamo običajno v mislih fizično in socialno dimenzijo, podpr-

to z ustreznim simbolnim okvirom dogovorjenih norm obnašanja. Za otrokov optimalni razvoj pa je ključna tudi

četrta – domišljijska dimenzija vzgojnega okolja. Otrok za svoj razvoj potrebuje informacije, ki v njem vzbudijo

radovednost, torej željo po spoznavanju novega, kar naj bi bile kvalitete fizičnega prostora. Nadalje potrebuje

okolje, ki mu omogoča raznolike socialne odnose in hkrati občutek varnosti, kar zagotavljata socialna in sim-

bolna dimenzija. A šele ko tem dimenzijam dodamo domišljijsko dimenzijo, otroku omogočimo, da samostojno

preverja pomene socialnih navad in družbenih pravil v varnem okolju domišljijskih dejavnosti (Edmiston 2008,

Paley 1993). Zato ni naključje, da so v drugi polovici dvajsetega stoletja najbolj ključne preboje v razumevanju

otrokovih ustvarjalnih zmožnosti in v iskanju pedagoških sredstev, s katerimi lahko kakovostno podpremo raz-

voj otrokovih potencialov, razvili avtorji, ki so v vzgojno dejavnost začeli vključevati rabo umetniških jezikov, na

primer Loris Malaguzzi v vrtcih Reggio Emilia (Kroflič 2011). Vključevanje domišljijskih umetniških dejavnosti

pa ima tudi izjemne potenciale za premagovanje vzgojno-disciplinskih konfliktov, o čemer na primer priča os-

novna šola Orchard Garden, ki je obsežen nadzorni in kaznovalni aparat zamenjala s kreativnimi umetniškimi

projekti in v nekaj letih iz getoizirane institucije ustvarila eno najhitreje razvijajočih se šol v ameriški zvezni

državi Massachusetts (Kroflič 2019 a).

Pripovedovanje in poslušanje zgodb je torej eno najbolj imenitnih pedagoških orodij, ki rigidne oblike učenja in

discipliniranja spreminja v učinkovita vzgojna orodja za širjenje zavedanja in premagovanje številnih socialnih

stisk. Zato so projekti, kakršen je pričujoči Drugi skozi umetnost, dragocena inovacija pedagoških praks.

12 13

PRIPOVEDOVANJE V PEDAGOŠKEM PROCESUŠpela Frlic

V dolgih stoletjih se je preko ustnega in pisnega ustvarjanja številnih pripovedovalk in pripovedovalcev izob-

likovala skoraj nepregledna zakladnica pravljic. Slovenski prostor je zahvaljujoč posameznikom, ki so v tovrst-

nih besedil prepoznali bogastvo, bogat z odličnimi izdajami zbirk ljudskih pravljic iz različnih kultur za različne

starostne skupine. Zaradi žanrske in motivne raznolikosti, osredotočenosti na občečloveška vprašanja ter zgod-

bene naklonjenosti k moralni pravičnosti in solidarnosti z zasmehovanimi, izobčenimi, zapostavljenimi, so

neizčrpen material za pedagoško delo tako rekoč pri katerikoli snovi. Le znati je treba najti ustrezno zgodbo.

Po drugi strani pa pravljice kot primarni plod ustnega posredovanja strukturno pedagoge in otroke kar vabijo

k pripovedovanju. Pravljice so lahko material, ki ponudi dovolj strukture (tako zgodbene kot materiala za im-

provizacijo) kot svobode, da lahko pripovedovanje postane ustvarjalna igra, pa tudi način razmišljanja, razvijan-

ja govornih sposobnosti in uvod v razpravo o pomembnih temah.

LIKOVNOST KOT IZRAZNI MEDIJ OTROKUršula Podobnik

Sočasno z vstopom v šolski sistem otrok vstopi v povsem nove situacije, ki jih iz predšolskega obdobja ni vajen,

saj z njimi ni imel izkušenj in (še) nima vzpostavljenega sistema, kako se nanje odzivati. Med otroki v razredu

se vzpostavljajo različni odnosi (od naklonjenih, prijateljskih do nenaklonjenih, tekmovalnih, celo odklonilnih

in neprijateljskih), sposobnost otrok po sprejemanju drugačnosti pa je omejena na izkušnje iz domačega okolja

in odnosov, ki jih je vzpostavljal v predšolskem obdobju. Posamezne situacije v njem vzbudijo pozitivna čustva

in odzivanje, nekatere pa povzročajo tudi stiske in negotovosti; odzivanje na slednje pa za otrokovo novo okolje

ni vselej ustrezno ali sprejemljivo in lahko vodi do konfliktnih situacij. Konflikti so v vseh življenjskih obdobjih

del vsakdana in šolsko okolje predstavlja zgolj eno od obdobij, ki omogočajo iskanje ustreznih odgovorov nanje.

Učitelji se s temi situacijami srečujejo pogosto in jih rešujejo na različne načine: s pogovori, s socialnimi igrami,

z različnih vsebinami, ki obravnavajo konfliktne situacije ter z oblikami izvajanja šolskih dejavnosti, preko kat-

erih se učenci navajajo na sodelovanje v različnih okoliščinah ter na samostojno ali skupinsko reševanje prob-

lemov. Preko teh načinov iščejo pravo mero občutljivosti za potrebe ostalih udeležencev pri pouku (empatijo) in

skušajo otrokom pokazati ustrezno odzivanje v različnih okoliščinah.

Naš projekt je kot enega od možnih vzvodov za reševanje problematičnih situacij in spodbujanje empatije izbral

umetniško področje, in sicer kombinacijo likovnosti in literarnosti (pripovedništva). Umetnost že sama po sebi

izhaja iz specifične senzibilnosti, ki posameznika žene h iskanju (in najdenju) ustreznih izraznih form za občut-

ja, zaznave, razmišljanja. Likovnost je eden od izraznih medijev, ki slehernega otroka spremlja že iz zgodnjega

predšolskega obdobja. Kljub temu, da je v času vstopanja v šolo v fazi intenzivnega razvoja, je v likovnosti ali z

njeno pomočjo otrok že iznašel določene izrazne možnosti, h katerim se zateče, če oz. ko začuti potrebo po tem.

V podobah na otrokovem likovnem delu se nekatere značilnosti izkazujejo na zavedni, druge pa na nezavedni

ravni. V kolikor želimo likovnost uporabiti za namene reševanja problematičnih situacij in razvijanje empatije

ter njene rezultate tudi ustrezno interpretirati, je potrebno izbrati prave načine posredovanja vsebine, otro-

kom pa zagotoviti sredstva in možnosti, da se likovno izrazijo, skladno z lastnim razumevanjem in občutenjem.

Istočasno si mora učitelj zagotoviti tudi dovolj časa za spremljanje izraznega procesa in analiziranje nastalih

rezultatov. Likovne upodobitve opazovalcu namreč ne bodo v celoti jasne, v kolikor nismo pozorni na sprožilce

likovnega odzivanja, če prezremo proces izražanja in otrokovo lastno interpretacijo izraženega. V Projektu Dru-

gi skozi umetnost smo zasnovali različne likovne dejavnosti, pri tem pa smo sledili ciljem sprejemanja medse-

bojne različnosti, oblikovanja strpnih odnosov med učenci in tvornega sodelovanja med njimi.

14

PRIDOBIVANJE INFORMACIJ S STRANIOSNOVNE ŠOLEPreden smo začeli natančnejšo zasnovo projekta smo se sestali z razredničarkami in ravnateljem osnovne šole,

v kateri smo imeli namen izvajati delavnice. Srečanje je bilo namenjeno predvsem temu, da nam pedagoški

delavci podrobneje orišejo probleme, ki se pojavljajo v razredih, kako so jih že poskušali razrešiti, katere so

močne točke posamezne razredne skupnosti, na kaj moramo biti pozorni pri delu z otroki ipd. Pomemben del

srečanja je imela tudi naša predstavitev delavnic in cilja, ki ga želimo z njimi doseči. V okviru tega je bilo še

posebej pomembno, da nam je šola podrobneje razložila svoj način delovanja, predvsem vrednotno usmeritev

in svoje poslanstvo. Ključnega pomena za uspešno izpeljavo delavnic je bila namreč sinhorna vizija in usklajeno

delovanje med nami in med šolskimi pedagoškimi delavci.

OPIS KONCEPTAZa bolj strukturirano in lažje delo predvsem nas študentk in študentov, smo na začetku pred izvajanjem delavnic

zasnovali koncept, pri katerem smo izhajali iz perzijske pripovedi Zborovanje ptic, kjer gre jata različnih ptic

iskat kralja Simorgha, ki bi naj poznal odgovore na vsa vprašanja. Pot je dolga in naporna, saj morajo ptice leteti

čez različne doline. Nekatere izmed ptic obupajo in se vrnejo domov, nekatere pa vztrajajo in na koncu ugotovi-

jo, da je kralj Simorgh vsaka ptica zase in obenem vse ptice skupaj.

Odločili smo se, da na prvem srečanju z otroki ustvarjamo vsak svojo ptico, s katero se bodo podali na pot proti

cilju, ki je Otok večnega poletja . Vsako srečanje je predstavljalo eno dolino, v kateri se otroci skupaj s svojimi

pticami znajdejo v določeni situaciji oziroma pripovedi, ki smo jo za posamezno delavnico ustvarili z izbrano

zgodbo. Ptica je otroku predstavljala alterego , saj je znano, da o težjih temah lažje govorimo, če med nami in

govorjenim obstaja nek posrednik, ki je bil v našem primeru ptica.

Koncept ptic, ki iščejo otok, je delavnice povezoval s kratkimi zgodbami, ki so se povezale v metanaracijo in

otroke s pticami na zadnji delavnici pripeljale na Otok večnega poletja. Omogočal nam je usmerjanje otrok na

posameznih delavnicah, saj smo s krajšimi zgodbami vsakič poudarjali, da se približujemo otoku, obenem pa

smo v kratke zgodbe vpletli tudi pomembne vsebine delavnic, ki so izpostavljale bistvene segmente teme spre-

jemanja drugega kot drugačnega.

NAVODILA ZA IZVEDBO DELAVNIC

18 19

UVODNO SREČANJE

Pripomočki: - Žetoni/gumbi ali kaj podobnega v štirih različnih barvah oziroma oblikah.

- Listki/nalepke z imeni otrok.

Glavni namen uvodnega srečanja je, da se izvajalci spoznajo z otroki in obratno. Pri tem je pomembno, da se

uvodnega srečanja, če je le možno, udeležijo vsi izvajalci kasnejših delavnic in tudi vsi aktivno sodelujejo pri

izvajanju. Drugi pomembni cilj uvodnega srečanja pa je pridobiti podatke (s pomočjo opazovanja, nestruk-

turiranih intervjujev in sociograma) o razredni klimi, socialni strukturi razreda in morebitni izključenosti posa-

meznikov. Uvodno srečanje se nekoliko razlikuje za 1. in za 3. razred. Prilagodili smo predvsem dele, ki bi

zahtevali pisanje in branje, ki lahko prvošolcem še povzroča težave. Kjer sta na voljo dve različni verziji, je to

jasno označeno (a - navodila za mlajše otroke, ki še ne znajo pisati, b - navodila za starejše otroke, ki že znajo

pisati). Pred natančnim opisom potrebnih pripomočkov in postopkov za izvedbo uvodnega srečanja pa poudar-

jamo, da je naša zasnova zgolj ena izmed možnih in da naj uvodno srečanje ostane odprto za modifikacije,

dopolnitve, razširitve itd. glede na starost otrok, težave v razredu ter število in preference izvajalcev. Načeloma

priporočamo, da se srečanja ne izvaja v prevelikih časovnih razmakih. Za ohranjanje odnosa med učenci in

izvajalci, učenčevo motivacijo in organizacijske poenostavitve, je smiselno delavnice izvajati enkrat na teden,

vedno ob istem dnevu in isti uri.

POTEK DELAVNICE:

1. PRED DELAVNICOZ učiteljico se dogovorimo, da učence predhodno seznani z našim prihodom ter z dejstvom, da bomo z njimi

v naslednjem mesecu preživljali dva dni na teden skupaj (oziroma na razloži časovni okvir, za katerega smo

se dogovorili). Pred srečanjem pridobimo imena otrok in naredimo listke z imeni (a) oziroma lahko to otroci

naredijo sami ob začetku delavnice, če že znajo pisati (b).

2. PREDSTAVITEV VSEH IZVAJALCEVOtrokom se najprej predstavimo na čim bolj zanimiv način. Eden izmed možnih načinov je, da vsak pove svoje

ime in nekaj, kar je na njem posebnega (ali pa kaj posebnega počne ipd.).

3. SPOZNAVNA DEJAVNOSTGremo v krog (lahko na tla ali na stole) in otrokom razdelimo žetončke/gumbke. Vsak otrok pove svoje ime in

glede na obliko/barvo žetončka odgovori na eno izmed vprašanj:

- Kaj želiš postati, ko boš velik/-a?

- Kaj bi bil/-a, če bi bil/-a žival?

- Kakšno supermoč bi rad/-a imel/-a?

- Česa res ne maraš početi?

(Vprašanja lahko poljubno spremenimo ali dodamo.)

4. BANSUčence naučimo pesmico (“bans”) (npr. Si že videl kdaj, pingvina piti čaj) in jo skupaj zapojemo. Ob koncu

delavnice poberemo listke z imeni, da bodo na razpolago tudi naslednjo uro. Učencem povemo, da se vidimo

čez en teden, ko se bomo skupaj odpravili na dogodivščino.

20 21

DELAVNICA 1 : RISANJE PTIČKOV

TEMA: S prvim srečanjem smo začeli naše potovanje do Otoka večnega poletja, zato smo z otroki ustvarili risbi-

ce personaliziranih ptičkov (naših alteregov), v katere smo se na poti spremenili. Otroci so svobodno ustvarjali

z večimi materiali in pticam dodali atribute po lastni želji. Namen delavnice je bil podrobneje spoznati otroke

prek njihovih opisov narisanih ptic, saj so v karakter in lastnosti ptice vnesli predvsem svoje značilnosti, misli

in ideale.

POTEK DELAVNICE:

1. BRANJE PERSONALIZIRANE ZGODBE (5 min)Otrokom povemo, da bodo najprej prisluhnili zgodbici. Naročimo jim, naj si najdejo prostor, kjer jim je udobno.

To je lahko za mizo, na tleh, lahko sedijo, ležijo, stojijo. Pomembno je, da se na tistem mestu počutijo dobro in

udobno. Obenem pa moramo biti pozorni, da jih zunanji dejavniki ne bodo motili med poslušanjem. Prebere-

mo jim spodaj zapisano zgodbo. Zgodba je personalizirana, zato jo je potrebno pred uporabo nekoliko prirediti

in vključiti imena otrok, s katerimi izvajamo delavnico. Dele, ki jih je potrebno spremeniti, smo podčrtali. Če

otroke dobro poznate, lahko zgodbo personalizirate tudi tako, da vanjo vključite njihove lastnosti, stvari, ki so

jim ljube, njihove vrline ipd.

Nekoč so se otroci v prvem razredu osnovne šole Miška Kranjca odločili, da jim gredo starši, sestrice, bratci in

učitelji včasih pošteno na živce in da je morda čas, da skupaj pobegnejo na počitnice. Po pouku so se dogovorili,

da se v petek ponoči odpravijo iskati Otok večnega poletja. Niso vedeli, kje točno je ta otok, so pa bili prepričani,

da je zelo zelo daleč in da če želijo priti tja, se morajo dobro pripraviti. Skupaj so naredili seznam stvari, kaj

bo vsak prinesel s sabo: Barbara bo prinesla lučko za kampiranje in poln koš poguma. Lučka bo poskrbela za

vrečko potrpežljivosti, kompas in za čokoladice. Tin bo prinesel kocko dodatne energije in vrv, ki lahko vedno

pride prav. Nikolaj je obljubil, da bo priskrbel sveža jabolka in kroglice dobre volje, Jan pa bo prinesel dovolj

velik dežnik, da se lahko pod njim skrije cel razred, če jih ulovi dež. Marko, Miha in Tone bodo s skupnimi

močmi na potovanje nesli cel zaboj sodelovanja, ki bo razredu prav prišel, če jih bodo napadli prepiri, utru-

jenost ali strah. Sofi bo nabrala šopek rožic in zdravilnih rastlinic, v nahrbtnik pa bo spravila tudi čajnik. Ana

je obljubila radio in zbirko pesmi, ki bo vključevala najljubšo pesem vsakega od sošolcev, da bodo lahko po poti

skupaj prepevali. Klemen bo prinesel zabojček za prvo pomoč - takšnga z obliži, tabletami proti glavobolu in

povoji, pa tudi z zdravilnimi besedami za žalostno srce: notri bodo “oprosti”, “hvala”, “rad te imam”, “pridi se ig-

rati z nami”. Klara in Enej bosta prinesla papir in voščenke, da bodo lahko med počitkom otroci narisali kakšno

podobo iz te dogodivščine. Urška je obljubila družabno igrico, v škatlo pa bo skrila tudi dve energetski tablici

pravičnosti. Maj bo spakiral kovček radovednosti, brez nje bi bilo potovanje do Večnega poletja namreč popol-

noma dolgočasno, v stranske predale pa bo natlačil še piškote, oreščke, švicarski nožek in suho sadje. Žan in Su-

zana sta se javila, da bosta priskrbela skrivno zalogo prijateljstva - na takšni veliki dogodivščini se lahko pripeti

marsikaj in zelo pomembno je, da bodo znali otroci ostati prijatelji. Kaja se je s sosedo dogovorila, da ji napeče

ogromno vrečo najboljšega maslenega peciva in ga posuje s prahom domišljije. Primož in Rok bosta prinesla

priročnik z naslovom 1000 nasvetov za skupino otrok, ki se skupaj odpravljajo na dogodivščino. Adam pa bo za

vse priskrbel sendviče, tople nogavice in volnene kape, če je morda na Otoku večnega poletja kdaj mrzlo.

Tisto noč noben od otrok ni mogel zatisniti oči. Premetavali so se, poskušali so ležati čisto pri miru, poskušali

so šteti ovce in krave ali pa misliti na nič - vendar nič ni pomagalo. Noben izmed otrok tisto noč ni zaspal niti za

minuto. Ob petih zjutraj so se otroci dobili na zbirnem mestu. Vedeli so, da je Otok večnega poletja na jugu, zato

so jo mahnili v smeri Kopra.

Zdelo se jim je, da so hodili že celo večnost, ko so za sabo zaslišali klice “Hej, hej otroci, počakajte!”.Otroci so se

prestrašeni obrnili: da jih ni mogoče našel kakšen jezen oče! Ali pa še huje, ravnatelj! A brez skrbi, bil je star,

zguban gospod, z dolgo brado in smešno špičasto kapo. Ves zasopel je pritekel do njih. Rekel jim je: “Otroci, otro-

ci, vem kam jo mahate. Na obrazu vam piše - Otok večnega poletja iščete! Ampak otok je predaleč, da bi ga dosegli peš.

Jaz to dobro vem, ko sem bil sam tako majhen otrok, še zelo jasno se spomnim, da sem bil ravno toliko star, kot vi, sem

ga prav tako iskal, pa sem ga tudi našel, o ja! In ker vidim, da ste pametni in ljubeznivi otroci in ste se skupaj pripravili

za to dogodivščino, vam bom izdal skrivnost, kako se pride do Otoka večnega poletja!” Otroci so se zelo razveselili!

Našpičili so ušesa.

Gospod jim je povedal: “Pojdite nazaj domov in se naspite. Pod vzglavnik pa si vsi dajte te čarobne kroglice. Imeli boste

čudne sanje. Zjutraj ko se boste zbudili, pa boste lahko skupaj šli do Otoka večnega poletja.” Otroci so naredili, kot jim

je bilo rečeno. Ker so bili zelo utrujeni, so tokrat lahko dobro spali. Zjutraj so se zopet zbudili zgodaj zjutraj, da

bi se ponovno podali na pot. Ko pa so se otroci pogledali v ogledalo, so zagledali nekaj nadvse nenavadnega -

spremenili so se v ptičice in ptičke!

2. POGOVOR (10 – 15 min)Otroke povabimo, da se usedejo v krog. Pogovorimo se o ptičkih. Priporočljivo je, da s sabo prinesemo slike

zelo raznovrstnih ptic in jih damo otrokom, da si jih ogledajo. Pogovor poskušamo napeljati na to, da obstaja res

ogromno raznovrstnih ptičev (majhni, veliki, močni, hitri, pogumni, občutljivi, pisani, rjavi,...), da ima vsaka

vrsta ptičev svoje močne točke in da je ta raznovrstnost smiselna.

22 23

Možna izhodiščna vprašanja so:

- Zagotovo vsi veste, kako izgledajo ptički?

- Kakšne različne ptičke poznate?

- Zakaj je dobro, da so nekateri ptiči veliki? Kaj pa je koristnega v tem, da so

majhni?

(podobno lahko vprašamo za mnoge druge lastnosti)

3. LIKOVNA DEJAVNOST (40 min)Otrokom damo na razpolago čim več različnih medijev za ustvarjanje (barvice, flomastre, voščenke, kolaž, tem-

pare,...). Otrokom damo takšna navodila: “Kot ste slišali v zgodbi, ste se vi vsi spremenili v ptičke, da boste lažje

prišli do otoka večnega poletja. V pogovoru pa smo ugotovili tudi, da obstaja cel kup različnih ptičkov, izmed

katerih imajo vsi določene dobre lastnosti. Vaša naloga je, da narišete, kakšen ptiček ste postali vi.” Na voljo jim

damo približno 40 minut. Vmes lahko predvajamo pomirjujočo glasbo in po potrebi naredimo odmor. Vmes tudi

mi narišemo ptička oziroma to naredimo že doma in risbo prinesemo s sabo.

4. POGOVOR O IZDELKU (20 min)Razred razdelimo v dve ali tri skupine (v vsaki skupini je en izvajalec). Usedemo se v krog in vsak ima s sabo

risbico svojega ptička. Pogovorimo se o tem, kakšni ptički smo postali.

Možna izhodiščna vprašanja so:

- V čem si si podoben s ptičkom?

- V čem si si različen s ptičkom?

- Kaj bi vzel s sabo na pot, ko iščeš otok večnega poletja?

- Kakšno dogodivščino si želiš?

- Se veselite, da greste vsi skupaj?

- Kakšna je lahko ovira, da gredo skupaj?

- Kakšne so prednosti, da gredo skupaj?

- Kaj lahko tvoj ptiček doprinese, če se znajdete v težavah?

- Kaj lahko doprinese ptiček soseda na tvoji levi, če se znajdete v težavah?

5. ZAKLJUČEK (5 min)Delavnico zaključimo z nadaljevanjem zgodbe in z napovedjo naslednje delavnice.

Ptički so se odpravili na pot. En za drugim so vzleteli in poskusno odleteli nekaj krogov, naredili nekaj fan-

tastičnih obratov v zraku in se razgledali po bližnji okolici. Letenje v skupini jim je postajalo vse bolj všeč.

Naslednjič, ko pridemo spet k vam, se bomo s ptički ustavili v dolini psička Pafija.

DELAVNICA 2: TEŽAVE IN SPOROČILA PSIČKA PAFIJA

TEMA: Z otroki smo govorili o prepirih in sporih, ki se dogajajo znotraj razreda. Zgodba je aplikativna pred-

vsem v prvem razredu, saj so tudi otroci, tako kot Pafi in druge živali, z vstopom v šolo ustvarili novo skupnost.

LITERATURA: Kovač, P. (2014). Težave in sporočila psička Pafija. Ljubljana: Mladinska knjiga

Pripomočki: - risbe ptičkov otrok,

- vreča z listki z imeni/slikami vlog iz zgodbe,

- A4 listi,

- pisala.

POTEK DELAVNICE:

1. UVOD (10 min)Preko pogovora otroke spomnimo na tematiko prejšnjega srečanja in ptičke, ki so jih izdelali. Z vprašanji jih

spodbudimo, da nam jih predstavijo in se tako vživijo v temo. Preden se zares odpravimo na pot, se morajo

ptički dovolj dobro poznati med sabo, vedeti morajo, kdo je v čem dober, da ga lahko pokličemo, če bomo po-

trebovali njegovo pomoč, in kdo je v čem šibkejši, da mu bomo na poti lahko pomagali. Vsak ima svojega ptička.

Pomagamo si z vprašanji:

- V čem je vaš ptiček najboljši?

- Česa ga je strah, česa ne obvlada in pri tem potrebuje pomoč?

- Zakaj je vaš ptiček pomemben del naše skupine?

(Govorijootrociintudimi-zapomočprivodenjupogovoraselahkozgledujemopoprvih

delavnicah).

2. PREHOD NA ZGODBO (3 min)“Prejšnjič smo napovedali, v katero dolino se bomo odpravili danes. Se kdo spomni v katero? Res je, danes

se bomo poleteli v dolino Psička Pafija. Ena izmed ptic je že preletela nekaj dolin in je bila tudi na obisku na

kmetiji pri psičku Pafiju. Pozna pot, tako da nas lahko odpelje k njemu. Ste pripravljeni na pot?” Z otroki letimo,

mahamo s krili, se sprehajamo po učilnici. (Za še bolj dramatičen učinek, lahko dodamo glasbo, npr.: https://www.

youtube.com/watch?v=wiEfuAS6OC4).

24 25

Nekdo od izvajalcev reče: “Poglejte, tam spodaj je dolina, v njej je majhna kmetija, pred njo pa v preprosti pasji

uti leži pes. Spustimo se na tisto veliiiiko drevo in poglejmo, kaj se dogaja.” (Vsak otrok si poišče svoje mesto,

tako da mu je udobno in da dobro vidi tistega, ki bere.)

Ali vas zanima zanima, kako izgleda Pafi? (Pogledamo si ilustracijo v knjigi, ob psičku opazimo tudi

nas, majhne ptičke.) Kot je ptičkom kmetija novo okolje, je tudi za psička Pafija to nov prostor, nov dom. Pa tudi

za vas je bila šola novo okolje, ko ste prvi dan prišli sem, kajne? Ker je na kmetiji veliko živali, se mora Pafi prila-

goditi. Ali vas zanima, kako se ima na kmetiji?

3. BRANJE ZGODBE (10 min)Začnemo z branjem knjige (1. poglavje). Ko pridemo do točke, kjer omenja konje in krave, sledi vmesni pogovor.

Primeri vprašanj:

- Kdo bi lahko bil tisti, ki se oglaša IHAHA?

-Kdo bi lahko bil tisti, ki dela MUUUU?

- Bi se tudi vi prestrašili krav, če bi bil tako majhni kot Pafi?

- Ali bi se bali konjev?

“Pafipanakmetijispoznatudiživali,kinisotakovelikeinhude.Vaszanima,katere?”

Beremo naprej in do konca prvega poglavja knjige.

4. POGOVOR (10 min)Po prebrani zgodbi nadaljujemo s pogovorom. Pomagamo si z vprašanji:

- Kaj se je zgodilo na kmetiji?

- Kaj smo videli ptički, ko smo sedeli na drevesu?

- Kdo je zbudil Pafija?

- Zakaj se je tako razjezil?

- Zakaj je poškodoval petelinčka?

- Ali je prav storil, ko mu je kar odgriznil rep?

- Je prav, da ga je lastnica udarila?

- Ali je bil žalosten?

- Ga je kaj naučila s tem?

- Kako pa vi pokažete, če vam ni všeč, da vam kdo nagaja? Udarite koga? Ali kdo

vas? Vas prizadene, če vas kdo udari? Vas boli, ste žalostni?

- Se da drugače rešiti težave? Ali poizkusite povedati drugim, da vam to ni všeč?

- Ali ste vi prijazni do drugih?

- Ste že kdaj udarili koga? Sestrice, bratce, v steno? Kako ste se počutili po tem,

ko ste to naredili? Kako se je počutil tisti, ki ste ga udarili? Se je prestrašil? Je bil

žalosten? Je bil tudi jezen, kot vi in je udaril nazaj?

(Spodbujamopogovorvsmeričustev:jezni,žalostni,prestrašeni.)

5. ISKANJE REŠITEV PREKO LIKOVNEGA USTVARJANJA V PARIH (40 min)Citiramo Pafija: “Udariti nekoga ni ravno lepo, če pa je kdo nesramen, je pa prav, da mu pa poveš, kar mu gre.”

Zato bi zdaj želeli najdi najboljše načine, kako reševati prepire, kako premagati strah ali žalost. Otroke razdeli-

mo v pare, vsak par iz vreče povleče listek s sliko/napisom (odvisno od starosti otrok) gospodarice oz. ene od

živali, ki jih je Pafi srečal na kmetiji.

Otroci se morajo vživeti v dogodek, ki se je zgodil med tema dvema vlogama. (1. Pafi je žalosten, ko ga je gospo-

darica udarila. 2. Prestrašen Pafi, ko je slišal kravo/konja. 3. Jezen Pafi, ko so ga zbudili piščančki/petelinček.)

Otroci v parih ustvarijo risbo, na kateri prikažejo način, kako bi rešili srečanje Pafija in živali. (Pomembno je,

da opazujemo vse pare in spodbujamo, da otroka sodelujeta, si čim bolj enakopravno delita vloge, se poslušata

in upoštevata. Po potrebi pristopimo in pomagamo pri komunikaciji).

Vprašanja za pomoč otrokom:

- Pafi se boji konja in krave - kaj bi lahko naredil proti temu?

- Kaj bi pa vidva naredila, da se Pafi konja ne bi bal?

- Kaj naredi krava ali konj, da se približa Pafiju, da lahko postaneta prijatelja?

- Kaj bi lahko naredil petelinček, da se Pafi ne bi razjezil?

- Kako bi lahko odreagirala gospodarica, da ne bi udarila Pafija?

- Kaj bi lahko naredili, da se Pafi in žival ______ ne bi več kregala?

- Da izboljšamo odnos med Pafijem in živaljo ______?

Skupaj narišejo risbico odnosa med Pafijem in živaljo oz. rešitev problema.

6. POGOVOR V MANJŠIH SKUPINAH (15 min)Otroke razdelimo v dve manjši skupini, polovica parov se usede v krog z eno študentko in polovica parov z drugo

(da se lažje poslušamo med sabo). Pari nam predstavijo svoje risbe, torej rešitve situacij, ki so jih izvlekli. Ra-

zložijo, kako bi ravnali v dani situaciji, kaj bi naredil Pafi in kaj druga oseba, da bi se izognili konfliktu oz. da bi

rešili nastali konflikt. Ko se pogovarjamo o možnih rešitvah, jih lahko sproti tudi zapisujemo na tablo ali barvne

A4 liste, ki jih kasneje obesimo na vidno mesto v učilnici in otroke tudi po delavnici spominjajo na naše sklepe.

Te so po navadi: prijaznost, spoštovanje, prijateljstvo, pogovor, poslušanje, razumevanje, opravičilo, …

26 27

5. POSLUŠANJE ZGODBE IN PRIPRAVA NA NADALJNJO POT(5 min)Preden se ptički lahko odpravijo naprej, imajo še zadnjo nalogo. Nadaljujemo spet vsi skupaj, otroci se usedejo

v velik krog in prisluhnejo pripovedi:

“Ptički so bili zelo zadovoljni, koliko različnih rešitev so domislili, ki bodo pomagale psičku Pafiju in njegovim

prijateljem, da bodo v prihodnosti lažje razreševali prepire in podobne nezgode. Pljunili so si v krilo in si med

sabo ponosno čestitali. Njihova naloga v dolini psička Pafija je bila končana. Oprtali so si ptičje nahrbtnike,

torbice in potovalke, si nadeli očala, ki jim varujejo oči pred vetrom in se pripravili na odhod - do Otoka večne-

ga poletja je še daleč. Tik preden so njihovi krempeljci zapustili trdno zemljo, pa je za njimi nekdo zavpil. “Čiv

čiv, kro kro ptički, počakajte!” Ozrli so se in videli pisano vodno ptico Hano. “Opazovala sem vas, kako ste pomagali

psičku Pafiju, konju, kravi in petelinčku! V vas kar mrgoli idej ptički moji! Preden se odpravite dalje imam za vas še eno

nalogo. Tudi vas na poti do Otoka večnega poletja čakajo takšne in drugačne preglavice. Pot je naporna, ponekod boste

naleteli na zimo, drugje vas bodo v zadrego spravljali škratje, v neki soteski, ki leži na poti do Otoka večnega poletja,

pa menda prebivajo ognjeni zmaji. A to ne bodo najhujše preizkušnje. Najtežje bodo tiste, ki se bodo zgodile med vami.

Kako razrešiti prepire, ko se pojavijo? Kako potolažiti žalostnega ptička, ki ima domotožje? Kako si razdeliti semena in

črvičke, ko hrane ne bo dovolj, da bi bili vsi siti? Kaj storiti, ko rabiš pomoč, pa ti je nerodno prositi zanjo? Reševanje

zagat psička Pafija vas je naučilo marsikaj. Kaj če bi si sedaj tudi vi ustvarili paketek, ki vam lahko pomaga, ko boste

naleteli na podobne težave vi sami?”

Preden pa spet nadaljujemo pot z našimi ptički, si naj tudi oni zapomnijo, kako rešiti prepir, kako potolažiti

koga, kako se soočiti s strahom… S seboj na pot lahko vzamemo nekaj, kar nam bo pomagalo, ko bomo žalostni,

prestrašeni ali jezni.

Otroke ponovno razdelimo v pare (po možnosti drugačne), vsak par dobi list papirja, na katerega napišejo ali

narišejo (odvisno od starosti in želja) paketek rešitev, ki lahko ptičkom na poti pomagajo. Naj bo ta paketek res

lep in poseben, saj bo šel skupaj s ptički na pot! Ta ‘paketek’ prilepimo kot dodatek na risbico ptičev in s tem smo

pripravljeni odleteti v naslednjo dolino, ki je že malo bližje Otoku večnega poletja.

DELAVNICA 3: PUJSA IMAMO ZA SOSEDA

TEMA: Predsodki - Na tej delavnici učenci preko situacije v zgodbi spoznavajo problematiko napake prvega

vtisa, predsodkov, stereotipov. Z vživljanjem v posamezne like iz zgodbe se lahko poskusijo postaviti v konk-

retno situacijo, v kateri pride do konflikta zaradi zmotnega predpostavljanja in predvidevanja. Učenci na tej

delavnici razmišljajo o posledicah predsodkov, o lastnih izkušnjah in občutjih ter o tem, kako se lahko marsikat-

eri odnos spremeni, če damo drugemu priložnost, da ga bolje spoznamo.

LITERATURA: Fries, C. (2000). Pujsa imamo za soseda! Radovljica: Didakta.

Zgodba se odvija v stanovanjski hiši, kjer živijo živali. Nekega dne se k njim preseli nov sosed pujs, do katerega

so stanujoče živali precej sumničave. Na skrivaj ga opazujejo pri raznih opravilih, ki si jih po svoje interpretirajo

in posledično začenjajo razvijati predsodke o pujsu. Šele ko se živali odločijo pristopiti do novega soseda in ga

okarati, spoznajo, da je pujs pravzaprav izjemno prijeten, odgovoren, skrben in radodaren sosed.

Pripomočki: - listki z napisi živali (pripravimojihgledenaštevilootrok,kibodogledenabarvorazvrščenipo

skupinah;vsakaskupinazajema4živali-kokoš,zajec,lisjak,pujs,pritemnajbozavsakoskupinoizbrana

drugačnabarvapisave)

POTEK DELAVNICE:

1. UVOD (5 - 10 min)Učence prosimo, da v učilnici naredijo prostor in jih povabimo v krog. Z vprašanji jih lahko opomnimo na dol-

ino, ki so jo ptički obiskali prejšnje srečanje, po želji naredimo tudi kratko obnovo spoznanj in vtisov. Nato jih

povabimo, naj prisluhnejo kam bodo ptički odpotovali danes:

Ptički so že leteli že od zore. Postajali so utrujenim poleg tega pa so jim trebuščki že pošteno krulili. Tisti na-

jbolj ostrovidni so pod sabo zagledali svetlikajoče strehe in urejene zelenice nekega mesteca. Hitro so razširili

besedo med vse svoje sošolce. Vsi so si bili enotni, da je čas, da si privoščijo nekaj počitka, in še bolj pomembno:

kolačke iz sončničnih semen in svežo roso iz zelenice. Postavili so se v navpično pozicijo proti tlom in kot reak-

tivna letala pikirali proti mestu. Ni večje zabave na svetu, kot je divjati proti bližajoči se zemlji, potem pa zadnjo

sekundo, tik preden treščiš ob tla, odviti in varno pristati na bližnjem žlebu. Mesto, v katero so se spustili je bilo

na videz podobno Parizu, le da tu niso živeli ljudje, temveč živali. Ptički so se stisnili na streho nizke hišice, ki

28 29

je mejila na mestni park in napenjali oči, nosnice in ušesa za morebitno hrano. Nenadoma so na pločniku za-

gledali pujska, ki je s sabo tovoril celo goro pohištva, škatel in kovčkov. Radovednost je premagala lakoto: le kaj

počne pujs tako otovorjen sredi belega dneva? Kam jo maha?

Učenci podajajo svoje ideje, predvidevanja kaj bi lahko počel pujs in kam je namenjen. Ponovno jih povabimo k

poslušanju zgodbe, ki nam bo odgovorila na postavljeno vprašanje.

2. BRANJE ZGODBE (10 min)Preberemo zgodbo Pujsa imamo za soseda, pri čemer naredimo premor pri odstavku, kjer živali pozvonijo na

vrata - do ‘’CIN CIN’’.

Le kaj se lahko zgodi?

IGRA VLOG (40 min)Učence razdelimo v skupine na podlagi žrebanja listkov – tisti, ki imajo besedo oz. žival na listku napisano z isto

barvo so v isti skupini. Vsak izmed otrok ima dodeljeno eno žival – pujsa, kokoš, zajca ali lisjaka. Učenci naj po

skupinah razmislijo kako bi se lahko zgodba odvila naprej ter jo po vlogah odigrajo. Skupine se samostojno prip-

ravljajo na skeče. Po pripravah uredimo prostor v majhno gledališče, tako da postavimo stole v vrste za gledalce,

spredaj pa naredimo dovolj velik prostor za igralce. Predstavitev skupin lahko poteka v učilnici ali na prostem.

Učenci nato po skupinah odigrajo zamišljen scenarij, po nastopu vseh skupin pa sledi pogovor o literarnih likih

ter o njihovi interpretaciji nadaljevanja zgodbe.

Pogovor:

- Kaj so si v zgodbi o pujsu mislili kokoš, zajec in lisjak? Zakaj?

- Zakaj živalim ni bilo všeč, da je njihov nov sosed pujs? Koga bi imele živali raje za

soseda (starega krta, urejeno mačko)?

- Kako pa si vi predstavljate pujsa? Kakšni so?

- Kakšen pa je bil pujs v zgodbi?

- Kako so ravnale živali ko so pozvonile na pujskova vrata? (izpostavimo konkretne

primere odigranih scenarijev, jih med seboj primerjamo - kako se je zgodba razpletla

v eni skupini, kako v drugi; so rešili sosedski spor ali ne…)

- Kako ste se počutili v določeni vlogi?

4. NADALJEVANJE BRANJA ZGODBE (10 - 15 min)Poglejmo kaj pa se je zgodilo v zgodbi… Nadaljujemo z branjem zgodbe, kjer smo prej naredili premor. Po

končanem branju se pogovorimo o zaključku zgodbe:

- Kaj so spoznale živali? Je bil pujs res takšen kot so si sprva domišljale?

- Se tudi vam kdaj zgodi, da ravnate kot kokoš, zajec in lisjak?

- Ste bili tudi vi kdaj v podobnem položaju kot pujs? Kako ste se počutili?

- Si kdaj o kom zamišljate nekaj pa se kasneje izkaže, da je oseba čisto drugačna? Se

tvam je to že kdaj zgodilo?

5. VAJA: SREČANJE Z NOVIM SOSEDOM (15min)Učence naključno razdelimo v pare in jim povemo, naj si predstavljajo, da se pravkar srečajo z novim sosedom.

Ker gre za njuno prvo srečanje naj poskušajo soseda čim bolje spoznati in tako v paru poiščeta kaj jima je sk-

upnega, v čem sta si podobna, kaj rada počneta, morda si zamislita skupen pozdrav… Kaj pa bi lahko bila teža-

va? Kako bi lahko kljub temu poskušala biti čim boljši sosed drug drugemu? Učenci se v vlogah novih sosedov

po parih spoznavajo, pogovarjajo; pri tej vaji lahko naredimo tudi več menjav, nato se posedemo v krog in se

pogovorimo o vtisih, spoznanjih.

- Kako je bilo spoznavanje novih sosedov? Ste spoznali kaj novega o sošolcih?

- Kaj se lahko zgodi, če damo ljudem priložnost, da jih bolje spoznamo?

- Se vam zdi pomembno, da se med seboj bolje (s)poznamo? Zakaj?

6. ZAKLJUČEKZaključimo z metanaracijo:

“Seveda so bili tudi ptički povabljeni k pujsu na piškote. Dodobra so se najedli in napili, s pujsom Teodorjem,

kokoško Henrieto, doktorjem Lisjakom in zajcem Nikom pa so postali dobri prijatelji. Ob zori so si izmenjali

telefonske številke, da jih živali ob naslednji zimi obiščejo na Otoku večnega poletja, se poslovili in odleteli dalje.

30 31

DELAVNICA 4: GOS NEUMNA, KOZA TRAPASTA

TEMA: Prepir - Učenci se na tej delavnici seznanijo s tematiko prepirov in nasilja, kar pa jim omogoča premis-

lek o problemih, ki se pojavijo znotraj njihovega oddelka, pa tudi v širšem socialnem okolju. Učenci ob prebi-

ranju izbrane slikanice razmišljajo o prepirih in o tem, kako jih lahko smiselno rešujemo, brez da bi posegali po

verbalnih in fizičnih načinih obračunavanja med seboj.

LITERATURA: Abedi, I. (2003). Gos neumna. Koza trapasta. Ljubljana: Založba Kres.

Slikanica Gos neumna, koza trapasta govori o mali goski in mali kozici, ki skupaj obiskujeta vrtec in sta prijatel-

jici. Nekega dne se v vrtcu spreta in doma vsaka od njiju pripoveduje svoji mami, kaj se je zgodilo in zakaj je do

prepira sploh prišlo. Slikanica je natisnjena tako, da je na eni strani zapisana zgodba tako, kot jo je pripovedo-

vala mala goska, na drugi strani pa je pripovedovalka zgodbe mala kozica.

POTEK DELAVNICE:

1. UVOD (5 min)Učencem najprej preberemo metanaracijo s ptički.

Ptički priletijo in od zgoraj vidijo, da se dogaja nekaj zanimivega, vidijo kozo in raco, vsako v svoji hiši in gre-

jo vsak na svojo stran in opazujejo. Bil je lep sončen dan. Ptički so bili spočiti in pripravljeni na celodnevno

uživanje v zraku. Med potjo so eni prepevali, drugi so tekmovali kdo ulovi več mušic, tretji pa so se pogovarjali

o pomembnih življenjskih vprašanjih: recimo “Ali je boljša torta s čokoladnim oblivom ali takšna s koščki sadja?” in

“Ali smeš ukrasti kukavicam semena, če velja splošno znano dejstvo, da kukavice semena tako ali tako ukradejo

drugim ptičkom?” in “Imajo ptičice rade, če ptički žvižgajo za njimi ali jim gre to v resnici strašno na živce?” ter

“Če gre ptičicam na živce, da ptički žvižgajo za njimi, kako potem pridobiti njihovo pozornost? Jim mogoče bolj ustreza,

da se jim s kljunčkom nagajivo razmrši perje na krilih?” Tako jim je čas zelo hitro mineval in njihov napredek proti

Otoku večnega poletja je bil za tako mlade ptičke naravnost občudovanja vreden. Nenadoma pa so pod sabo

zagledali prostran travnik, na dveh skrajnih koncih pa dve sključeni postavi. “Kaj pa je to?” so zažvrgoleli. Zag-

otovo nekaj zanimivega! Že od daleč je bilo jasno videti, da je nekaj narobe in ptički so v zraku zavohali nekaj,

kar jih je spominjalo na vonj po razpadajočem listju, zmešan s slabo voljo in v kombinaciji z jezo in preprirom.

Spustili so se proti tlom, da bi prišli stvarem do dna. Del ptičkov je zletel preučit dogajanje na severnem koncu

travnika, druga polovica ptičkov pa se je odpravila pogledati, kaj se dogaja na južnem delu travnika.

2. POGOVOR PRED BRANJEM (20 min)Učencem lahko postavimo naslednja vprašanja:

- Kako pogosto se prepirate?

- S kom se najpogosteje prepirate?

- Se je že kdo stepel, skregal s svojim prijateljem?

- Ali ste že vi kdaj koga udarili?

- Kako dolgo ste bili jezni na njega/ žalostni?

3. BRANJE ZGODBE (10 min)Pred samim branjem zgodbe učence razdelimo v dve približno enako veliki skupini. Eni skupini preberemo del

slikanice Gos neumna, drugi skupini pa del Koza trapasta. Pri vsaki skupini damo poudarek na naslednje dele

zgodbe:

Skupina 1: Koza trapasta

- goska, ki jo je narisala, je kot debela banana s ploskimi tacami

- v peskovniku ji koza potaca grad

- koza jo je pičila v hrbet

- po poti domov jezno šklepeta s kljunom

- zacepeta od jeze

Skupina 2: Gos neumna

- po poti meketa od jeze

- zacepeta od jeze

- koza, ki jo je narisala, je kot debela klobasa z uhlji

- goska ji potaca potičko v peskovniku

- odtopota v svojo sobo

4. POGOVOR O PREBRANEM (20 min)Obe skupini se ponovno posedeta v isti krog, učence pa razdelimo v pare: v vsakem paru je en učenec iz skupine

male kozice in en učenec iz skupine male goske. V paru naj vsak od učencev drugemu pove, kaj se je v njegovi

različici zgodbe dogajalo, v pomoč so lahko naslednja vprašanja:

- Kaj se je zgodilo že pri zajtrku? Kako ste se počutili?

- Kaj se je zgodilo po zajtrku? Kako ste se počutili?

- Kaj se je zgodilo v peskovniku? Kako ste se počutili?

- Kako ste se počutili, ko ste prišli domov?

- Kaj ste počeli v svoji sobi, kaj ste razmišljali?

Za lažji pogovor v parih se lahko učenci porazdelijo po kotičkih učilnice. Ko se učenci pogovorijo o dogajanju,

se spet zberemo v istem krogu.

32 33

ZAKLJUČEK (10 min)Po delu v parih učencem preberemo metanaracijo:

Majhen ptiček, ki mu tisti dan ni bilo do družbe in je dan rajši preživel v senci velike krošnje, je opazoval doga-

janje na južni in severni strani travnika. Tako je dobro videl, kaj se je v resnici zgodilo. Kozica in goska sta nav-

sezgodaj zjutraj prišli v šolo, ki je bila točno na sredini travnika (ravno pod drevesom, na katerem je cel dan

počival majhen ptiček). Objeli sta se in si še pred začetkom prve ure navdušeni zašepetali na uho, kaj sta tisto

noč sanjali - račka se je celo noč borila proti velikanskim podganam, ki so želel zavzeti njeno vas, kozica pa je

sanjala, da zna leteti. Po prvi uri so imele živalice zajtrk in takrat se je med kozico in gosko zapletlo. Ptiček na

drevesu je videl, kako se je vse začelo. Goska je bila tisto jutro nenavadno razigrana. Starši so ji namreč povedali,

da bo dobila sestrico in nikakor se ni mogla umiriti. Kozica je svojo prijateljico kar 15 minut zbrano poslušala ra-

zlagati, kaj vse bo njena nova sestrica dobila, kje bo spala in kakšno bo njeno ime, če bo v resnici bratec. Kozica

pa je imela svoje skrbi, ki jih je želela podeliti z račko - ravno prejšnji dan je namreč dobila slabo oceno v glas-

beni šoli in zelo jo je skrbelo, da ne bo tako dobra v igranju harfe, kot njen starejši brat, na katerega so bili starši

zelo ponosni. Pojedli sta že drugi kos kruha, ko je goska še vedno blebetala o majhni Milici (oziroma Krištofu).

Kozica je rekla: “Res sem vesela, da boš dobila sestrico oziroma bratca, ampak veš, nekaj ti moram res povedati…” pa jo

je goska že prekinila in čebljala: “Verjetno bo imela nova goska podobne barve plavuti kot jaz, vsaj tako pravi mama,

in če bo pridna ji bom pustila, da spi v moji jajčni lupinici, ko bo dovolj velika zanjo. Komaj čakam tudi, da bo znala

plavati, res je dolgočasno, če nimaš družbe. Brez zamere kozica, ti si moja najboljša prijateljica, ampak to, da se tako

zelo bojiš vode, je malo trapasto. Ampak zdaj bom dobila družbo za v ribnik, juhu!” To je bilo za malo kozico preveč.

Bila je na robu solz. Ni se mogla več zadržati - odrinila je mizo in se zadrla: “Ti si res ena prismojena gaglja!” in

tako se je začelo…

Ob koncu učencem postavimo še nekaj vprašanj:

- Kaj bi lahko goska in kozica storili, da do prepira sploh ne bi prišlo?

- Kako se lahko v razredu izognemo prepirom med seboj?

- Ali udarci bolj bolijo kot besede?

- Ali se lahko prepiramo tako, da nismo drug do drugega nesramni? Kako?

- Kako lahko končamo prepir?

Refleksija:

Ko smo učence razdelili v 2 skupini, sta obe naenkrat poslušali vsaka svoj del zgodbe, kar se je izkazalo za

manj dobro potezo. Učilnica ni bila dovolj velika in se učenci posamezne skupine niso mogli skoncentrira-

ti na poslušanje svoje zgodbe. V eni skupini so večkrat poudarili, da jih druga skupina moti pri poslušanju.

Tudi takrat, ko so mogli sošolcu/sošolki v paru predstaviti svoj del zgodbe, se je večkrat zataknilo in ko sem jih

vprašala, če se ne spomnijo tega dela zgodbe, so odgovorili, da niso dobro slišali, ker se je istočasno brala tudi

druga zgodba. V prihodnje bi bilo torej potrebno zgodbi brati zaporedno, istočasno pa le v primeru, da lahko

zagotovimo, da se bralca zgodbe med seboj ne slišita.

DELAVNICA 5: TU BLIZU ŽIVIDEKLICA

TEMA: Izključenost posameznikov iz skupine - Tema pete delavnice je bila izključenost, prezrtost in

osamljenost, manj oprijemljive in vidne oblike izločanja članov skupine, ki so tudi šolskem okolju zelo pogoste,

posebej, ko posamezniki v kakršnih koli značilnostih odstopajo večine. Zato smo za izhodiščno zgodbo izbra-

li slikanico Tu blizu živi deklica, avtorice Ide Mlakar Črnič. Z delavnico smo hoteli opozoriti na izključujoče

odnose, ki jih lahko imajo učenci s svojimi sošolci, vrstniki, morda so se tudi sami že kdaj znašli v vlogi prezr-

tega člana skupine.

LITERATURA: Mlakar Črnič, I. (2019). Tu blizu živi deklica. Ljubljana: KUD Sodobnost International.

Zgodbo pripovedujeta prvoosebni pripovedovalki. Predstavita nam deklico, ki se je preselila v bližino, ampak

je drugačna, kar izvemo že takoj na začetku. “Tu blizu živi deklica, ki ni takšna, kot sva ti in jaz.” Zaradi svoje

drugačnosti je njeni sošolki, ki pripovedujeta zgodbo, nikoli zares ne sprejmeta medse, čeprav ji včasih pustita,

da se igra z njima. Šele na koncu, ko deklica brez sledu izgine, spoznata, da je sploh nista poznali.

Pripomočki: - risalni listi

- oglje

- lak za fiksiranje oglja (lahko navaden lak za lase)

- pisan kolaž

- lepilo

- škarje

POTEK DELAVNICE:

1. UVODZačnemo z metanaracijo o ptičkih, ki je nadaljevanje prejšnje delavnice (3-5 min):

Ptički so se zbudili v sončno, mrzlo jutro. Rosa se jim je nabrala na kljunčkih in perutih. Odleteli so do bližnjega

ribnika, da se napijejo sveže vode in pozobajo drobtinice, ki so jih račke pustile od sobotnega kosila. En ptiček

pa vase ni mogel spraviti niti grižljaja. Pisana ptičica poleg njega ga je s polnimi usti krušnih drobtin vprašala

“Fakaj pa niš ne poješ? Daj pojej nehaj, sel dan mohramo fleteti.” Sključen ptiček pa je še naprej ostal čisto sključen

in žalosten, pojedel pa ni niti drobtinice. “Haj pa je nahrobe?” je zamomljala pisana ptičica. In sključen žalosten

ptiček ji je povedal: “Danes sem slišal zelo žalostno zgodbo o deklici, ki je ni nihče poznal. Tako je žalostna, da imam

v želodcu kamen in ne morem nič pojesti.”

34 35

Z mlajšimi otroki lahko tudi zaigrate kratek dialog med dvema pticama, ki sta uvod v zgodbo. Najprej jim postavi-

mo kratka vprašanja:

- Ali ste že kdaj slišali za prince in princese?

- Kaj pomeni biti princeska ali princ?

- Ali ste tudi vi kdaj princeske in princi?

PTICA 1: *Ptičja princesa zelo na glas*: Jaz sem danes ob jutranji vadbi spet zmagala pri zadnjem letu v dolino.

Včeraj sem si počesala desno perut. Tudi pri pevskem zboru sem najglasneje čivkala in razpon mojih kril je

najširši.

PTICA 2: *Tiha ptica sramežljivo*: Jaz pa ne letam tako visoko in ne čivkam tako glasno, nisem prva v jati... ker

nimam toliko moči… pa tudi strah me je…

PTICA 1: (Ptičja princesa): Ahaaa? Strah da te je? Sigurno si danes že naredila nekaj prva…

PTICA 2: (Tiha ptica): Hmmm… počakaj da razmislim. Pa sem res! Prva sem umila svoj kljunček, odletela nad

mesto in nahranila potepuške mačke. Pa videla sem deklico, ki je še nisem nikoli… in blizu nas živi!

2. BRANJE ZGODBE (10 min)

3. POGOVOR O PREBRANEM (10 min)

Primeri vprašanj za vodenje pogovora:

- Kakšno deklico smo spoznali? Kaj ima, česa nima?

- Ali je lahko princeska? Zakaj ja oziroma ne? Kdo pa je lahko?

- Zakaj deklica ni želela govoriti, dvigniti roke v razredu?

- Kako mislite, da se je počutila deklica v zgodbi?

- Ali se tudi vi kdaj pretvarjate, da nekdo ne obstaja, ga ne povabite k igri? Zakaj?

- Ali imate tudi vi kakšno lastnost ali značilnost, zaradi katere ste drugačni od ostalih,

tako kot deklica v zgodbi?

- Ali ste se vi že kdaj počutili tako kot deklica? Kako se počutite, ko vas kdo ne opazi,

ne posluša ali ne povabi k igri?

- Kaj se zgodi na koncu zgodbe? Kaj sta ugotovili njeni sošolki? Kako mislite, da sta se

ob tem počutili?

- Kako bi lahko ravnali drugače?

4. POUSTVARJANJE (60 min)Najprej razdelimo otrokom risalne liste in oglje. Z ogljem bomo narisali abstraktno podlago, ki bo prestavljala

vzdušje, čustva v prebrani zgodbi.

Navodila: Na risalne narišite, kako mislite, da se je počutila deklica v zgodbi ali kako ste se počutili vi ob

poslušanju. Kako izgleda žalost, osamljenost? Uporabljate lahko črte različnih debelin (pokažemo na tabli s kre-

do, ki jo lahko držimo navpično in rišemo tanke črte, ali pa jo položimo vodoravno in vlečemo debele trakove),

rišete raznorazne čičke čačke, kakorkoli želite. Če želite, lahko narišete tudi deklico.

Ko učenci končajo risanjem podlage z ogljem, to fiksiramo z lakom. Nato sledi lepljenje kolaža.

Navodila: To podlago, ki je samo črna in bela, lahko zdaj dopolnimo s pisanimi dodatki ali predmeti, ki bi jih

želeli podariti deklici. Pisane koščke lahko trgate ali pa izrezujete s škarjami.

5. ZAKLJUČEK (5 min)V tretjem razredu lahko na koncu učenci deklici, ki so jo spoznali v zgodbi, napišejo tudi pismo, v katerem ji

lahko sporočijo karkoli. Lahko se ji predstavijo in jo vprašajo vse, kar jih zanima. V prvem razredu za konec zai-

gramo še nadaljevalni del dialoga dveh ptic, ki smo ga začeli na začetku delavnice in je hkrati uvod za naslednjo

delavnico.

PTICA 2: Veš, jaz sem tudi nekaj ustvarila. Zelo rada pijem čaj s prijatelji, vendar trenutno nimam doma niti

ene vrečke.

PTICA 1: Kaj res? Tudi jaz rada pijem čaj. Imam enega posebnega, ki ga še nisem nikoli skuhala. Bi prišla k

meni domov na čaj?

PTICA 2: Oh ptičica, z veseljem pridem. Pa piškotke prinesem.

PTICA 1: In zarees poseben čaj imam. A te zanima kako se mu reče? Mango in prijatelji.

PTICA 2: Oooo kako nenavadno ime za čaj! Prav zanima me, kakšnega vonja je ta čaj… učenci, a tudi vas zani-

ma kako diši čaj Mango in prijatelji?

PTICA 1: No, potemtakem pa lahko imamo vsi skupaj čajanko! Kaj pravite ne to?

36 37

DELAVNICA 6: MALA NOČNA TORTA S PLAMENI/ČAJANKA

TEMA: Medsebojno spoznavanje sovrstnikov - Na prejšnji delavnici smo skušali otroke spodbuditi

predvsem k zavedanju o socialni izključenosti in jih opozoriti, da so nekateri ljudje “nevidni”, ker si sploh ne

vzamemo časa, da bi jih spoznali. Zato smo kot osrednjo temo šeste delavnice izbrali medsebojno spoznavanje

sovrstnikov, predvsem tistih, ki so si med sabo še tuji. Za osrednjo pripoved smo izbrali zbirko kratkih zgodb

Mala nočna torta s plameni nizozemskega pisatelja Toona Tellegena.

LITERATURA: Tellegen, T. (2004). Mala nočna torta s plameni. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zgodbe sicer ne govorijo o spoznavanju, za to delavnico pa so se nam zdele primerne, ker na zelo pronicljiv

način nagovarjajo globoka človeška vprašanja o samem sebi, življenju in medsebojnih odnosih, pri čemer pa

ohranjajo izredno živost in ustvarjajo sproščeno vzdušje. Te zgodbe nas spominjajo, da je življenje čudno, da

smo vsi mi čudni in zakaj se potem ne bi spoznali s to čudnostjo in se naučili z njo živeti.

Pripomočki: - barvni šeleshamer, ki ga izrežemo v obliki krožnih izsekov. Naj jih bo toliko, ko je št.

učencev/2, saj bodo delali v parih

- krog iz trše žice približno premera 50 cm, ki bo predstavljal ogrodje, na katerega

bomo pripeli “kose torte”

- flomastri

Izbrane zgodbe:

- Nikakršna torta (str. 13-15)

- O kitu samorogu (str. 23-25)

- Medvedov rojstni dan (str. 44-46)

- O pingvinu (str. 86-88)

- Čričkov rojstni dan (str. 90-91)

- Zadnja torta (str. 130-132)

POTEK DELAVNICE:

1. UVOD (10 min)Na prejšnji delavnici so otroci deklici, ki so jo spoznali v zgodbi, napisali pismo. Sedaj jim preberemo njen

odgovor na njihova pisma.

Živjo, učenci iz 3.b!

Najprej bi se rada zahvalila čisto vsem za vaša lepa pisma. Vsa sem zelo previdno prebrala. Zelo sem se jih razveselila,

saj je vse, kar sicer dobimo v nabiralnik položtnice, reklame in vabila na zborovanja krajevne skupnosti. Vendar pošil-

jateljev položnic, podjetij in članov krajevne skupnosti običajno ne zanima, kako mi je ime, kaj počnem in kdaj imam

rojstni dan. Torej, ime mi je Sara stara sem 9 let in novembra sem se z mamo in bratom iz vzhoda preselila sem. Oči je šel

že pred nami, da bi si do takrat, ko se mu pridružimo mi, že našel novo stanovanje in službo. Mi smo morali našo staro

hišo, ki je bila zelo lepa, takšna z velikim zelenjavnim vrtom in sadnimi drevesi, zapustiti zaradi vojne. Po doooolgi poti

smo se prvič za dalj časa ustavili tukaj, kjer sva začela z bratom hoditi v šolo. Tega sem se zelo bala, saj nisva znala čisto

nič vašega jezika. Tukaj je zelo drugače kot je bilo pri nas. V šoli, v katero sem hodila prej, sem imela cel kup prijateljev,

s katerimi smo po pouku hodili na plažo in na bližnjem hribu spuščali velike zmaje na veter. V domačem kraju sem na

tekmovanju v spuščanju zmajev zmagala že dvakrat, vsi prijatelji pa so me poznali tudi po tem, da najdlje zdržim pod

vodo. Enkrat na teden smo se z družino ob večerih dobili z drugimi družinami iz vasi, vsaka družina je prinesla nekaj

dobrot, ki smo jih skupaj pojedli. Po večerji smo se z ostalimi otroci lahko še dolgo igrali, saj so se starši običajno zagovo-

rili pozno v večer. Ko smo morali oditi od doma mi je bilo zelo hudo, ampak vedela sem, da nimamo druge izbire, tukaj

je postalo za vse prenevarno. V času, ko sem živela med vami, se mi ni uspelo najbolje vključiti med vrstnike. Vključiti

se mi ni uspelo, ker nisem znala jezika, vsi ostali so se poznali že od prej, prav tako pa se zaradi premalo denarja nisem

mogla vključiti v dodatne interesne dejavnosti. Vse naše prihranke smo namreč porabili za dolgo pot. Ker nisem imela

družbe, sem po šoli, ko so sošolci s svojimi električnimi skiroji oddrveli na razne krožke, veliko risala. Risanje je poleg

spuščanja zmajev in plavanja moj najljubši hobi. Ker nimam veliko prijateljev, o svojih težavah povem samo mami, ki

pa je tudi nočem preveč obremenjevati, saj tudi njej ni lahko brez očija. Skozi risanje pa se nekako sprostim in občutek

imam, da se vse moje težave skozi čopič prelijejo na papir in tam ostanejo vsaj za nekaj časa. Kaj pa vi najraje počnete

v svojem prostem času? Koliko ste že stari? Kakšne so vaše družine in prijatelji? Kako se spopadate s svojimi težavami?

Z veseljem bi bila vaša prijateljico!

Lepo vas pozdravljam,

Sara

Z učenci se pogovorimo o pismu in jih spodbudimo, da skupaj razmišljamo o tem, zakaj je pomembno, da se

skušamo spoznati. Se morda tudi oni med sabo ne poznajo tako dobro kot bi se lahko? Se jim je že kdaj v življen-

ju zgodilo, da nekoga niso marali samo zato, ker ga niso poznali?

38 39

2. UVODNA AKTIVNOST (15 min) Učence povabimo, da se postavijo v krog, v katerem vsi čepimo. Povemo jim, da bomo mi prebrali neka vprašan-

ja, oni pa morajo na naš znak zamižati in s prstom pokazati na tistega učenca, ki ustreza odgovoru. Ko s prsti po-

kažejo na učence, jih povabimo, da odprejo oči in pogledajo, kaj po njihovem mnenju velja za njihove sošolce.

Nato pa vstanejo še vsi učenci, za katere vprašanje tudi velja. Na tak način učenci vidijo, da marsičesa o svojih

sošolcih ŠE ne vedo.

Vprašanja:

- Kdo zelo rad bere?

- Kdo je že videl leva?

- Kdo je najstarejši med svojimi sorojenci?

- Kdo se je že kdaj stepel?

- Čigav najljubši letni čas je zima?

- Kdo je alergičen na cvetni prah?

- Kdo zna sam skuhati kosilo?

3. DELITEV V PARE IN ZGODBA (5 min)V rokah držimo vrvice volne, ki jih je pol toliko kot učencev. Vse vrvice držimo na sredini dolžine v pesti tako, da

lahko vsak učenec vzame en konec vrvice. Na takšen način se razdelimo v pare in nadaljujemo z metanaracijo:

Spet smo ptički in letimo dalje. Začne se pripravljati na nevihto in ptički se morajo razkropiti vsak na svojo

stran. Vsak ptiček se s še enim ptičkom spusti proti tlom in pristaneta na skali, kjer morata počakati na konec

nevihte. Ker se bliža noč, se odločita, da bosta morala tukaj prenočiti. Začneta si graditi kolibo in poiščeta nekaj

banan za večerjo. Izkaže pa se, da bo nevihta trajala dlje časa in da bosta morala na svojem otoku ostati več dni.

Da bi si krajšala čas, najprej prisluhneta zgodbici:

Preberemo nekaj iz Male nočne torte s plameni: Uvod v knjigo tort, Nikakršna torta…

4. OSREDNJA AKTIVNOST (30 min)Že pred uro iz papirnatega kroga izrežemo trikotnike, ki jih mora biti polovica števila učencev. Vsakemu paru

damo en trikotnik in flomaster in jim povemo, da si morajo najti nekje v razredu svoj “otoček” kjer bodo kot

ptički prevedrili nevihto. V tem času na “otoku” pa je njihova naloga, da čim bolje spoznajo svoj par. Vsak naj

o svojem paru skuša izvedeti kar čim več zanimivih stvari, ki jih ostali še ne vejo. Tisti, ki skuša o svojem paru

izvedeti kaj novega, na eno stran trikotnika vse zanimivosti in novosti napiše ali nariše. Nato zamenjata vlogi.

Ko končamo se usedemo v krog in vsak od učencev nam predstavi kaj novega je izvedel o svojem paru. Na koncu

vse trikotnike spnemo skupaj, da dobimo “torto” (kot v zgodbici Mala nočna torta s plameni).

DELAVNICA 7: DVA ZMERJAVCA

TEMA: Zmerjanje - Z dolino Dveh zmerjavcev smo študentke in študenti želeli v delavnice vpeljati gib. Za

izhodišče smo izbrali pravljico Lojzeta Kovačiča z naslovom Dva zmerjavca, ki tematizira - kot pove naslov -

zmerljivke. Želeli smo ugotoviti, kako otroci doživljajo zmerjanje, pa tudi pohvale ter kako jih sami izražajo. Ker

čustva izražamo tudi z nebesedno komunikacijo smo delavnice zasnovali tako, da so se otroci izražali predvsem

z gibom. Glavni cilj delavnic je bil otrokom vzbuditi občutek za čustva in počutja drugega, ki ga drugi kaže brez

besed, z gestami in obrazno mimiko.

LITERATURA: Kovačič, L. (2018). Dva zmerjavca. Ljubljana : Mladinska knjiga.

V zgodbi spoznamo dva bratca, ki se neprestano zmerjata. Nek večer pred spanjem prvi reče drugemu, da je

kozel in naenkrat se v sobi znajde kozel z izgovorom, da sta ga sama poklicala. Drugi brat je jezen in prvemu

zakliče, da je osel. Sedaj se v sobi znajde še osel. Prepir med bratcema traja tako dolgo, da je soba polna različnih

majhnih in velikih živali, ki bratca primorajo, da gresta spat v hlev. Tam ugotovita, da bo za oba bolje, če se ne-

hata zmerjati, saj čas raje preživljata drug z drugim kot s skupino neznanih živali.

POTEK DELAVNICE:

1. UVOD (10 min)Učence povabimo v krog in obnovimo našo pot, ki jo premagujemo kot ptički. Podamo navodilo, da vsak v krogu

pokaže eno vajo, izberemo prvega in določimo smer poteka vaje. Tako otroke primerno segrejemo in sprostimo,

da bodo lažje poslušali pravljico. Po končanih vajah se z učenci in učenkami posedemo.

2. PRIPRAVA NA POSLUŠANJE ZGODBE (5 - 10 min)Učence in učenke vprašamo, ali poznajo besedo zmerljivka. Razjasnimo pomen in začnemo z branjem.

3. BRANJE ZGODBE (10 min)Tekom branja spremljamo odzive otrok in se po potrebi prilagodimo njihovim “zahtevam”; pokažemo ilustracije,

ponovimo določene povedi ali poudarke itd.

40 41

POGOVOR O PREBRANEM (10 - 15 min)Otroke z vprašanji usmerimo v pogovor o zmerljivkah.

Vprašanja:

- Ali ste poznali zmerljivke, ki so se pojavile v pravljici?

- Ali vi kdaj zmerjate koga? kdaj? zakaj?

- Katere zmerljivke uporabite?

- Ali je vas kdo kdaj zmerjal? kdaj? zakaj?

- S katerimi zmerljivkami?

- Kako ste se počutili, ko ste nekoga zmerjali?

- Kako ste se počutili, ko je nekdo zmerjal vas?

- Kako nekoga pohvalimo?

- Ste že kdaj koga pohvalili? kdaj? zakaj?

- Katere pohvale ste uporabili?

- Ali je kdo že pohvalil vas? kdaj? zakaj?

- S katerimi besedami?

- Kako se počutite, ko nekoga pohvalite?

- Kako se počutite, ko nekdo pohvali vas?

- Na kakšen način še izrazimo svoje počutje?

Voditelj z obrazno mimiko in telesnimi gestami pokaže neko počutje, otroci pa ugotavljajo, kako se voditelj počuti.

Tako pogovor napeljemo k nebesedni komunikaciji.

- Ali opazujete izraze na obrazu drugih ljudi?

- Ste pozorni na položaj njihovih rok, način hoje?

- Ali opazujete sami sebe?

- Kakšen izraz imate na obrazu?

- V kakšnem položaju je vaše telo? Roke, noge?

- Se vam zdi pomembno prepoznavati počutje in občutke drugih, brez da bi vam oni to

povedali?

Pokažemo nekaj primerov nebesednega izražanja čustev, otroci odgovarjajo, ugotavljajo, kaj želimo sporočiti.

POUSTVARJANJE (30 - 40 min)Otroke postavimo v dve koloni in podamo navodilo, da se obrnejo drug proti drugemu. Povemo, da se bomo sedaj

preizkusili v določenih nalogah, ki zahtevajo tišino, saj bo pomembno delovanje telesa.

Prva vaja (10 min): Demonstriramo prvo vajo zrcaljenje/zrcalo. Poudarimo, da pri izvedbi vaje ne smemo

govoriti in da je gibe pomembno izvajati počasi in z občutkom, da jim lahko sledi drug otrok, ki za prvim ponavlja.

Druga vaja (10 min): Demonstriramo drugo vajo kip-kipar. Pri tej vaji ponovno izpostavimo, da kipar kip

oblikuje previdno in z občutkom, nikakor ne nasilno. Ponovimo, da je pomembno opazovati telo drugega in

njegove odzive.

Tretja vaja (10 - 15 min): Tretja vaja je temeljila na kratki zgodbici o pticah, ki na svoji poti doživijo pre-

cej stvari. Otroci so poslušali branje pripovedi in pripetljaje ptic prikazali z gibi (npr. bili so jezni in so močno

zacepetali z nogami).

Ptički so se po dolgem letenju zopet spustili proti tlom. Ko so se najedli, je začelo deževati in našli so zavetje v

bližnji jami. Zakurili so ogenj in čakali. Vse je kazalo na to, da ne bo dež nikoli prenehal! Postalo jim je že pošte-

no dolgčas. Pisana ptičica je nenadoma začivkala: “Hej, kaj pa če se gremo eno igrico?” Vsi so bili takoj za. “Katero

igrico pa imaš v mislih?” jih je zanimalo. “Glede na to, da nas vse bolijo krila, ker jih cel dan držimo razprta in so naši

kljunčki čisto premraženi od vetra, bi nam prav prišlo, da se malo razgibamo. Torej, jaz si bom izmislila kratko zgodbico

in vi jo boste odigrali.” Ptički so vstali in se pripravili na to zanimivo igrico. Ptičica je začela: “Zbudila sem se tako

jezna, da sem kar cepetala z nogami.” - in vsi ptički so zacepetali z nogami - “Tako sem bila jezna, da sem še sebe pre-

strašila in se od strahu potuhnila pod bližnji grm (=miza).” “Čez nekaj časa me je popadla radovednost, saj sem videla,

da se v bližnjem ribniku nekaj lesketa - zato sem z zanimanjem zlezla nazaj na plano.” “K ribniku pa so prišli vsi ptički,

kar me je precej zaskrbelo - lesketajoči predmet hočem zase! - zato sem enemu izmed ptičkov pokazala jezik.” “Kmalu pa

sem opazila, da je to drugega ptička užalostilo in postalo me je hudo sram - svoj rdeči obraz sem skrila v dlani, se naredila

majhno in zašepetala “oprosti.” “Sosed mi je oprostil in mi stisnil roko. Počutila sem se tako olajšano, da sem začela kar

poskakovati od veselja.” “Skupaj smo se odpravili proti ognju. Na poti smo srečali zajca, ki se je ravno odpravljal na maš-

karado in je bil zato našemljen v kokoš - to se nam je vsem zdelo tako smešno, da smo se še dolgo na ves glas krohotali.”

Z otroki v višjih razredih lahko vajam dodamo ali jih nadomestimo z aktivnostjo nemega gledališča. Otroke nak-

ljučno razdelimo v skupine po 4 ali 5 članov. Na listke napišemo zanimive teme oziroma iztočnice, ki naj jih zai-

grajo brez besed. Na primer: »Res grozen ponedeljek«, »Kraja v živalskem vrtu«, »Ponesrečeno presenečenje«,

»Hiša strahov«... Naslovi, ki jih morajo otroci odigrati, naj ne bodo preveč natančno določeni, da bodo imeli čim

več prostih rok pri izbiranju in sestavljanju zgodbe. Prav tako je dobro, če vsebujejo obrat, konflikt ali težavo, ki

jo bodo učenci lahko vpletli v zgodbo ter si tako pomagali pri oblikovanju strukture dramske igre.

ZAKLJUČEK (5 min)Z otroki obnovimo, da svoje občutke in stanja izražamo tako z besedami, kot tudi s svojim telesom. Poudarimo,

da je zato pomembno opazovati svoje telo in telesno obnašanje drugih, saj nam lahko sporoča počutje drugega,

brez da bi nam drugi to izrazil z besedami.

42 43

DELAVNICA 8: KENGURUJEV PLES

TEMA: Povezovanje, sprejemanje in vključevanje različnosti - Tema osme delavnice je bilo pov-

ezovanje in sprejemanje različnosti ter vključitev le-teh v razredno skupnost. V šolskem okolju se pojavlja izlo-

čevanje posameznikov, ki zaradi kakršnihkoli posebnosti izstopajo iz skupine. Za izhodiščno zgodbo smo izbrali

zgodbo “Kengurujev ples” iz zbirke Zbirke svetovnih pravljic. Z delavnico smo želeli opozoriti na selektivno

izključevanje nekaterih sošolcev zaradi njihovih posebnosti.

LITERATURA: Kengurujev ples. V T. Kurtin Jeraj (ur.), Modrost pravljične školjke: izbor svetovnih pravljic.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pravljica govori o kenguruju, ki se je zaradi lakote odločil krasti hrano plemenu Aboriginov. Ko so ga dobili pri

dejanju se je ustrašil in začel skakati po dveh nogah, kar se jim je zdelo nenavadno. Najprej so se mu posme-

hovali, nato pa so ga povabili zraven k plesu ob ognju in posnemali njegove gibe. Tako je nastal ritualni kengu-

rujev ples, ki ga v Avstraliji plešejo še danes.

Pripomočki: - manjši papirnati krožniki (premer 20 cm),

- listi različnih barv in potiskov,

- blago zanimivih tekstur in vzorcev,

- elastika,

- tekoče lepilo,

- lepilni trak,

- spenjač

POTEK DELAVNICE:

1. UVOD (5 min)Z učenci premaknemo klopi ob stene razreda, se posedemo v krog in preberemo metanaracijo o ptičkih:

Ptički so naravnost divjali pred velikanskim črnim oblakom, ki je za njihovimi hrbti z vsako minuto postajal večji

in večji. Najpočasnejši ptički so bili na čelu jate. To je že tradicionalen in zelo star živalski trik, ki zagotovi, da

so pred nevarnostjo čim bolj zavarovani vsi člani skupine. Nenadoma so v daljavi zagledali nekaj zelenega. Je to

mogoče? Jih morda oči varajo ali je ta obris čisto zares Otok večnega poletja? Ptički so stresli z glavo, si pomeli oči,

očistila svoja očala, izostrili pogled in še enkrat preučili zeleno packo na obzorju. Ne, niso se zmotili - kmalu bodo

na cilju. Nenadoma pa so na svojem pisanem perju začutili težke dežne kaplje. Ojoj! Nevihta jih je že skoraj ujela in

če se ne najdejo zavetja, jim preti nevarnost, da jih oblak poskra vase. Nič, Otok večnega poletja bo moral še malo

počakati. Ptički so se hitro spustili proti tlom. Prebiti so morali celo goščavo listja, tropskih rož, kaktusov in raz-

noraznih ovijalk. Dišalo je po plohi, poletju in eksotičnih žuželkah, ki so jih ptički z veseljem ulovili in pohrustali.

Nekatere jim sploh niso bile všeč, nekatere pa so bile naravnost božanske. Še posebej tiste s priokusom po medu

in svežih figovih listih. Nevihti pa ni bilo videti konca. Dež je tolkel po mesnatih listih tropskih dreves, ki so ptič-

kom nudila zavetje. Bobneč zvok nevihte je preglasil prebijanje skupine ljudi skozi gozd, ki so se nenadoma brez

opozorila znašli pred sitimi in zaspanimi pticami. Obkrožili so jih in začeli plesati, peti in igrati na bobne. Ptice so

samo pisano gledale - ti ljudje so se obnašali čisto čudno! Vendar pa so jim divji ritmi afriških bobnov, sproščena

melodija njihovih močnih glasov in udarjanje njihovih stopal ob razmočeno črno zemljo kmalu zlezla pod kožo

in zalotili so se, da migajo z glavo in repki, žvižgajo, čisto previdno tleskajo s peruti, nekateri pa na skrivaj že čisto

zares plešejo.

2. PREBEREMO ZGODBO: Kengurujev ples (10 min)Ogledali smo si še posnetek ritualnega kengurujevega plesa Aboriginov (5 min).

3. POGOVOR (25 min)

Vprašanja:

- Kaj smo videli na posnetku?

- Kaj je to obred? Ima še kakšno drugo ime? Ritual.

- Ali poznate kakšen obred ali ritual?

(Povemo, kaj je obred, da smo slišali zanj v zgodbi in ga videli na posnetku.)

- Ste že kdaj slišali za religijo? Kaj pa za verovanje?

(Povemo,daseobredipojavljajovvsehreligijahinverovanjih,ponavadisepriklanjajo,molijo,kleči

jo,kurijoogenj,igrajonainštrumente,nosijomaskeinseoblačijonenavadno,plešejoinpojejo.)

- Ste bili kje za prvega maja? So kurili ogenj? Kako se mu reče?

- Kaj delate doma npr. za Božič? Za novo leto?

- Ples? Pitje kakava? Igranje klavirja? Nogometa?

- Na kakšne vse načine se ljudje povezujemo?

- Ali se povezujemo tudi med malico v šoli? Imamo kakšen poseben ritual pitja čaja?

- Zunaj na igrišču med igranjem nogometa?

- Se lahko povezujemo z vsem, o čemer smo se prej pogovarjali?

- Kaj pa je skupnost? Ali tudi skupnosti delajo rituale?Je vse to lahko na nek način

obred?

- Ali je razred lahko skupnost?

- Kako se pa vi kot razred povežete? Kdaj delate kaj, kar vas združuje?

44 45

4. LIKOVNO POUSTVARJANJE (45 min)Najprej smo vsakemu posebej pomagali izrezati luknje za oči in usta iz papirnatih krožnikov, nato smo jim dali

nadaljnja navodila za oblikovanje mask. Nanje so lepili barvne liste z živalskimi vzorci, ki so jih lahko trgali ali

rezali, na maske so lepili tudi blago in peresa, določene elemente so dorisali. Ko so končali, smo jim speli nanje

še elastike, da so si maske lahko nadeli na glavo.

5. ENOSTAVNE GIBALNE VAJE (10 min)Postavili smo se v krog in vsak za roko prijeli svojega soseda. Učencem smo demonstrirali, kako z ritmičnim kor-

akanjem proti središču lahko ustvarimo neke vrste ples - najprej smo korakali istočasno, nato pa smo z različnimi

intervali vstopanja bliže v krog izvedli razredni ples.

Učence smo zopet posedli na tla in jim povedali, da so maske, čeprav so naredili vsak svojo, skupinski pripo-

moček, da vsi skupaj kot razred pridemo bolje pripravljeni na otok večnega poletja.

ZAKLJUČEK (5 min)Prebremo metanaracijo o ptičkih:

Dežne kaplje so postajale vse manjše in vse bolj redke. Veter je pojenjal. Skozi gosto rastje so pokukali snopi

sončnih žarkov. S svojim zagretim plesom je ptičkom dejansko uspelo pregnati nevihto! Ljudstvu, od katerega so

se naučili marsikaj novega, so začivkali v pozdrav in poleteli proti soncu. Ko so se prebili skozi podrastje in kro-

šnje, so se obrnili proti jugu in z vso hitrostjo poleteli proti Otoku večnega poletja. Zelen zmazek na obzorju je z

vsakim zamahom kril postajal večji in bolj jasen. Še malo, pa bodo prispeli.

DELAVNICA 9: ZAKLJUČNA DELAVNICA

TEMA: Sodelovanje - Ptički skoraj prispejo do Otoka večnega poletja, ko naletijo na še zadnjo prepreko.

Organizirati se morajo v skupine, nakar vsaka skupina odleti na enega izmed otočkov in tam rešuje naloge. Us-

pešno rešene naloge so pogoj, da odkrijejo končni zaklad. Cilj zadnje delavnice je bil ta, da se učenci med seboj

povežejo in znajo organizirati na način, da vsi pridejo do zastavljenega cilja, pri čemer vsakdo od njih v skupino

doprinese tisto, kar zmore in zna, torej po lastnih zmožnostih. Pri tej delavnici je bilo skupno sodelovanje še

toliko bolj pomembno, saj so se morali učenci spomniti vseh prejšnjih srečanj in zgodb, ki so se odvijale tekom

izvajanja delavnic, če so želeli rešiti prvo nalogo, pri kateri je bilo potrebno v pesmi vstavljati manjkajoče be-

sede, ki so izhajale iz vsebin obravnavanih zgodb.

Pripomočki: - inštrumenti (bobni, ropotuljice iz plastičnih lončkov in napolnjeni z rižem, testenina

mi in kovinskimi pokrovčki),

- balon,

- maske,

- kosi oblačil.

POTEK DELAVNICE:

1. UVOD (5 min)Z učenci premaknemo klopi ob stene razreda, se posedemo v krog in preberemo metanaracijo:

“Samo še par zamahov, oster spust proti oceanu, zavoj na levo in prispeli bodo! Ptički niso mogli verjeti, da bodo

čisto zares kmalu dosegli svoj cilj. Bolj kot so se bližali otoku večnega poletja, večja je postajala topla kepica pono-

sa v njihovih ptičjih srcih. Kmalu se jim vznemirjajoč občutek razširil do peruti, kljuna, repa, celo do konic krem-

pljev in jim dal nov zanos, da so zadnji kos poti leteli hitro kot strele. Spustili so se proti morju. Zavili levo, kot jim

je pred mnogimi lunami zabičal stari gospod pred Mercatorjem v Ljubljani. Otok pred njimi je postajal vse večji,

dokler ni bil prevelik, da bi ga lahko zaobjeli z enim samim pogledom. Nenadom pa so se ptički skoraj zaleteli v

modra vrata, le za kanček drugačna od odtenka sinje modrega neba. Kaj pa je sedaj to? Še ena prepreka? Namrščili

so obrvi in zavihali kljunčke. Tega imajo že počasi dosti. Vse kar si želijo, je, da bi lahko v miru ležali na pesku,

se sončili, zidali hiše, peščene može in živali iz mivke in pili kokosovo mleko. Ampak vrata so bila trdno zaprta.

Nenadoma so v zgornjem desnem kotu zagledali listek, na katerem je pisalo: ”Ptički, skoraj ste na cilju! Pred vami

je še zadnja naloga. Pravzaprav je precej zabavna, zato upamo, da nam ne zamerite, če se vaš prihod na otok še

malo zamakne. Naloga pa je takšna - razdelite se v tri skupine. Nekaj metrov pred otokom so trije majhni otočki iz

kamenja. Vsaka skupina naj odleti na enega izmed otočkov, kjer jih čaka uganka. Vso srečo!”

46 47

2. ISKANJE MANJKAJOČIH BESED (20 min)Učenci se razdelijo v tri skupine. Vsaka skupina dobi list z nalogo, na katerem sta zapisani dve pesmici, v katerih

manjkajo ključne besede, ki jih morajo učenci v skupini skupaj dopolniti

.

Medtem ko učenci rešujejo naloge po skupinah, se jim v vsaki skupini pridruži(ta) eden (ali dva) izmed nas in jim

nudi(ta) pomoč ter jih usmerja(ta) pri reševanju. Pri tem jih spomnimo na zgodbe, ki smo jih obravnavali (kaj se

je zgodilo, kakšna sta bila zaplet in razplet, kaj so se naučili).

Pesmice: podčrtane besede so v nalogah manjkale.

1. skupin

Pafi prišel je na kmetijo,

Z njim težave se vrstijo.

S petelinčkom vnel se je prepir,

Kaj narediti,da pri hiši bo mir?

Težko je zgrešiti novega soseda,

če hiša polna je nereda.

Če pujsa bolje bi spoznali,

bi prej prijatelji postali.

2. skupina

Gos je bila na kozo jezna cel dan

in tudi kozi se je zdelo,

da nesporazum nikoli ne bo končan

Obe sta skoraj brez prijateljice ostali.

Le kaj bi se zgodilo,

če ptički ne bi pomagali?

V razredu sedi skoraj neopazno dekle,

takoj se ga lahko prezre.

Če nismo drug do drugega pozorni

so nekateri v nevarnosti,

da postanejo prozorni.3. skupina

To je zgodba dveh zmerjalcev,

ki se nista mogla znebiti obiskovalcev.

“Prepir je kriv!”, sta ugotovila na koncu,

Zato se zdaj raje skupaj smejita - sebi in

soncu.

Kenguru želel je biti med ljudi sprejet,

a zato je moral z njimi skoz obred.

Vsak od nas druge ljudi potrebuje,

da ob plesu in smehu življenje praznuje.

Učenci odgovore zapisujejo na delovni list. Ko vse skupine končajo, sledi predstavitev pesmic. Na predstavitve se

pripravijo že prej znotraj skupin. S tem pa naloga še ni zaključena, saj je pod vsako manjkajočo besedo, pod točno

določeno črko zapisana številka. Sosledje črk pomeni geslo, ki razkriva lokacijo zaklada. Pri tem jim pomagamo,

da črke po številčnem vrstnem redu zložijo v pravilno geslo.

Ko učenci uspešno pridejo do pravilne rešitve, se skupaj z njimi odpravimo ven pred šolo, do lokacije, ki se jim je

pravkar razkrila v geslu.

3. OBREDNI PLES (20 min)Učenci sledijo ugotovljeni lokaciji in na tistem mestu odkrijejo veliko škatlo, na kateri jih čaka pismo. V pismu do-

bijo sporočilo, da je na otoku zaklad, do katerega lahko pridejo le, če uspešno odplešejo in odigrajo obredni ples.

Sledi branje pisma in priprava na plesno-glasbene delavnice. Učenci si nadenejo maske, ki so jih izdelovali na

prejšnjih delavnicah in kose oblačil (?) ter uporabijo ročno izdelane inštrumente (bobni in ropotuljice).

»OBREDNI PLES«: Izmenično igramo na boben (kar je predstavljalo nizke tone) in ropotuljice (kar je predstavljalo

visoke tone). Učenci morajo prepoznati različno visoke tone in se po njih gibati. Pri nizkih tonih hodijo v počepu,

pri visokih tonih pa hodijo po prstih, z iztegnjenimi rokami nad glavo. Pozicijo zamenjajo vsakič, ko zaslišijo drugo

glasbilo. Medtem ko učenci igrajo in plešejo v krogu, nekdo izmed nas na vrhuncu dogajanja vrže na sredino kroga

balon, katerega nato nekdo poči. Iz počenega balona pade listek, na katerem se nahaja namig – lokacija zaklada.

4. NAJDEN ZAKLAD! (40 min)Skupaj preberemo sporočilo, ki se nahaja zapisano na listku in izdaja končno lokacijo zaklada. Učenci poiščejo

škatlo, nato pa jo skupaj odpremo in razdelimo dobrote, ki so v njej. Sledi krajše zaključno druženje in refleksija

v krogu.

49

REFLEKSIJADelavnice drugačnost skozi umetnost so bile rezultat iniciative študentov, ki nas iz precej različnih vidikov, a

vseeno na podoben način družijo želja, zanimanje in ljubezen do literature, umetniškega ustvarjanja, dela z otro-

ki in spreminjanja vzgojno-izobraževalnih praks na načine, ki spodbujajo otrokovo avtonomnost, odgovornost,

ustvarjalnost, skrb in spoštovanje drugega. Za vse nas je bilo delo, ki je zajemalo intenzivne in vsakotedenske pri-

prave na delavnice v razredu ter vodenje delavnic v razredu v takšnem obsegu, nekaj novega, zato smo v procesu

sodelovali tako z mentorji, ki so na podlagi konkretnih naših konkretnih zadreg svetovali iz svojih izkušenj dela z

otroki, kot tudi z učiteljicami v osnovni šoli, ki so k boljšemu delu doprinesle predvsem z disciplinskimi nasveti.

Seveda smo se kot študentke in študenti različnih smeri ogromno naučili tudi drug od drugega.

Celoten projekt, katerega osrednji del je predstavljal sklop delavnic, ki smo jih vsak teden skoraj dva meseca izva-

jali v dveh razredih na Osnovni šoli Miška Kranjca, lahko označimo kot uspešen; sledili smo predvideni strokovni

literaturi, na podlagi katere smo s pomočjo strokovne mentorice izbrali pravljice, ki so upoštevale starost otrok in

konkretne situacije, v katerih se učenke in učenci vsakodnevno znajdejo in lahko predstavljajo ovire za nadaljno

sodelovanje med otroki, če jih pri reševanju konflikta ne vodi oseba, vešča takovrstnega dela, ki zaseda vlogo me-

diatorja. Vsa srečanja skupinsko reflektirali in pri snovanju nadaljnih delavnic upoštevali odzive otrok in njihovo

doživljanje vsebin pravljic ter likovnih ali drugih umetniških aktivnosti, ki so branju sledile. Še posebej pozorni

pa smo bili na naslavljanje ponavljajočih se konfliktov ali sporov med otroki.

K uspešni izpeljavi projekta je privedlo tudi zelo dobro sodelovanje med nami, saj smo o vsaki delavnici diskutira-

li; predstavili smo svoje želje in mnenja o delavnicah, delili znanja iz različnih strok, predvsem pa nas je združeval

skupen cilj - zasnova in izvedba delavnic, ki so doprinesle k boljšim odnosom v razredu in otroke opremile s sred-

stvi, ki lahko pomagajo reševati konflikte, hkrati pa krepijo njihov kulturni kapital, domišljijo, ustvarjalnost in os-

ebni izraz. Tekom projekta smo morali pokazati dobro mero improvizacije in fleksibilnosti in zdravega razuma, saj

je vsaka delavnica prinesla nove izzive in nepredvidljive trenutke, na katere smo morali odgovoriti brez odlašanja.

Seveda niso bile vse delavnice enako uspešne; več težav smo imeli na določenih začetnih delavnicah, kasneje pa

smo prek spoznavanja z obema razredoma, upoštevanja njunih posebnosti in lastne refleksije, uspeli delavnice

vse bolj optimizirati. Pri delavnici Gos neumna, Koza trapasta, se je na primer izkazalo, da se delo v parih pri manj

strukturiranih aktivnostih ne obnese, še posebej ne pri prvošolčkih. V prihodnje smo zato ali povečali skupine

pri skupinskem delu ali pa bolj natančno strukturirali in vodili aktivnost, kadar je ta potekala v parih. Prav tako

smo opazili, da se učenci v prvem razredu lažje izražajo z gibom, s pogovorom pa so imeli več težav oziroma so

pogosto ponavljali izjave in ideje svojih sošolcev. To smo pripisali dejstvu, da so v šolskem prostoru precej manj

časa kot tretješolci in zato manj suvereni pri izražanju svojih misli, saj šola na začetku pogosto teži k ukalupljanju

in usmerjanju otrok v vnaprej določen tok misli. Avtonomijo učencev in učenk smo z aktivnostmi in vprašanji po-

skušali krepiti tako, da smo spodbujali in pozdravljali inovativnost, prosto pot v deljenju njihovih interesov pa smo

v prvem razredu dosegli z delavnico čajanke, kjer so otroci nastopali in pokazali v čem so dobri in kaj jih zanima.

Ugotovili smo tudi, da je z mlajšimi učenci težje voditi usmerjeno debato, zaradi slabše razvitosti jezikovnega

50 51

sredstva komuniciranja pa smo na ta način manj uspešno dosegali zastavljene cilje. V prvem razredu smo se zato

v večji meri osredotočili na izražanje preko giba in likovnega ustvarjanja. Po drugi strani so učenci v tretjem razre-

du zelo uspešno sodelovali v pogovoru, ki se je izkazal kot pomembna in močna oblika podoživljanja prebranih

vsebin, zato smo mu tudi namenili več časa.

Posebej pomembno se nam zdi izpostaviti, da so naše delavnice zaradi drugače zastavljenih aktivnosti v razredu,

bolj sproščenega vzdušja, minimalne količine frontalne oblike pouka, posebej izbranih zgodb in tem, omogočile,

da so učenci izrazili in izpostavili tudi svoje osebne ali medosebne težave, konflikte, opažanja, občutke. K temu

smo stremeli že pri zasnovi delavnic, saj se prosocialnost, empatija in pripoznavanje drugega kot drugačnega na-

jmočneje razvijajo prek otrokovih osebnih izkušenj, ki jih kot pedagoginje in pedagogi s svojimi znanji lahko us-

merjamo in nadgrajujemo v univerzalna moralna stališča. Delavnice smo oblikovali tako, da se je tekom ure lahko

vzpostavil kontekst medosebnih aktualnih trenj, ki smo jih prek pogovora in aktivnosti lahko primerno naslovili.

Primeri:

1. Ko smo načrtovali delo v skupinah, smo bili pozorni, da smo učence v skupine dodelili naključno. S tem smo

želeli doseči sodelovanje in učenje strpnosti tudi med učenci, ki sicer ne bi izbrali drug drugega. Pri takšni delitvi

skupin je včasih prišlo do nezadovoljstva in zavračanja sodelovanja med otroki. Pri 8. delavnici v tretjem razredu

sta bila na primer v isto skupino izbrana dečka, ki sta se tisti teden skregala in nista hotela biti v isti skupini. Nato

smo se z obema skupaj pogovorili, poskusili priti do jedra problema in ga razrešiti. Najprej smo ugotovili, kaj je bil

sprožilec njunega prepira, nato pa smo ju spodbudili, da sta drug drugemu povedala, kaj ju moti.

Luka: “Gal, veš kaj pa mene moti? Da se jaz ne maram igrat nogometa in se hočeš ti skoz igrat nogomet. In da si mi danes

zjutraj rekel, da se ne boš več pogovarjal z mano.”

Gal: “Ti pa si mi zjutraj rekel da sem neumen.”

Luka: “Ja to je zato, ker sva se skregala.“

Za tem smo pozornost preusmerili na pozitivne vidike njunega prijateljstva:

Kaj pa se rada igrata oba?

Zakaj je Luka/Gal dober prijatelj?

Kaj imata skupnega?

“Skačeva na trampolinu! In.. kaj je že tista igra? Eno igro sva si skupaj zmislila. In enkrat sva skupaj skakala iz prvega

nadstropja.“

Na koncu smo se pogovarjali še o tem, kaj lahko vsak pri svojem vedenju popravi, da se ne bi več prepirala.

Gal: “Da ga več ne zasledujem cel čas, recimo ko se gremo roparje in fortnite in da nisem skoz z njim in sem še malo z

drugimi, da se ne prepiram (razen mogoče enkrat na mesec čisto malo) in ne tepem več drugih”.

2. Med usmerjenimi debatami so učenci pogosto delili svoje težave, občutke, izkušnje spomine, ki so jih povezali

s prebranimi zgodbami.

Pri 5. delavnici smo se po prebrani slikanici Tu blizu živi deklica pogovarjali o prebranem in poskusili doživljanje

zgodbe povezati z njihovim doživljanjem.

“Ali se tudi vam kdaj zdi, da vas ne slišijo?”

Anže: “Doma, ko se skregamo, me potem nihče ne sliši”.

Meta: “Ko je moja mami skoz na telefonu in potem, ko ji hočem kaj povedati me sploh ne posluša, in potem ji

govorim in ona je še vedno samo na telefonu”.

Jakob: “Ko sem prišel v to šolo in me noben ni poznal, ker nisem bil v enakem vrtcu”.

Veronika: “Ko se mami in ati pogovarjata in jaz kaj zraven povem in me kar ne slišita”.

Ana: “Jaz sem iz Rusije in nisem znala govoriti slovensko pa sem bila v vrtcu in me nihče ni slišal in me niso ra-

zumeli”.

* Razvile so se debate, ki so neposredno naslavljale težave v razredu (pogovarjali so se o Maticu, ko ga ni bilo -

pri Pujsa imamo za soseda)

*Imena otrok v gradivu so zaradi varovanja podatkov izmišljena.