DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA … · Diplomska naloga bo v celoti teoretična. V prvi vrsti bomo uporabili metodo analize zbrane literature in podatkov, metodo

1

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Policisti kot storilci prekrškov in kaznivih dejanj

Avgust, 2012 Mitja Pelcl

Mentor: viš. pred. dr. Darko Anželj

2

Zahvala

V prvi vrsti bi se rad zahvalil svoji družini, tj. staršema in bratoma, ki so me tekom

študija finančno in moralno podpirali.

Nadalje bi se zahvalil vsem profesorjem in strokovnim delavcem Fakultete za

varnostne vede, ki so me obogatili z novimi znanji in izkušnjami.

Lepa hvala tudi vsem sošolcem in sošolkam za vsakršno podporo, solidarnost in

zaupanje.

Navsezadnje pa posebna zahvala tudi mentorju dr. Darku Anželju za strokovno pomoč

in usmerjanje pri pisanju diplomske naloge.

3

Kazalo vsebine

Povzetek .................................................................................. 6 Summary – Police officers as perpetrators of offences and crimes ............... 7 1 Uvod .................................................................................. 8 2 Metodološki okvir ...................................................................... 9 2.1 Namen in cilji diplomske naloge ................................................ 9

2.2 Opredelitev predpostavk ........................................................ 9

2.3 Predvidene metode diplomskega dela ......................................... 9

3 Opredelitev temeljnih pojmov .................................................... 10 3.1 Deviantno ravnanje ............................................................. 10

3.2 Kaznivo ravnanje ............................................................... 10

3.2.1 Kaznivo dejanje ............................................................ 10

3.2.2 Prekršek ..................................................................... 11

3.2.3 Disciplinski prestopek ..................................................... 11

3.3 Kriminaliteta .................................................................... 11

4 Policijska pooblastila................................................................ 13 4.1 Prisilna sredstva ................................................................ 15

4.2 Dolžnost poročanja o uporabi policijskega pooblastila.................... 15

5 Pravice oseb v policijskih postopkih .............................................. 16 5.1 Seznanitev z razlogi za policijski postopek ................................. 17

5.2 Seznanitev s priimkom policista, ki vodi postopek ........................ 17

5.3 Posebne pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost ......................... 18

5.4 Pravica do pravne pomoči ..................................................... 18

5.5 Posebne pravice otrok in mladoletnikov .................................... 18

5.6 Posebne pravice tujcev ........................................................ 19

5.7 Posebne pravice prosilcev za azil ............................................ 20

5.8 Imunitetne pravice ............................................................. 21

5.8.1 Diplomatska imuniteta .................................................... 21

5.8.2 Poslanska imuniteta ....................................................... 22

5.8.3 Imuniteta vojaških oseb ................................................... 22

5.9 Pravice policistov ............................................................... 23

6 Nezakonito ravnanje policistov .................................................... 24 6.1 Modra zavesa .................................................................... 25

6.2 Zloraba pooblastil .............................................................. 27

4

6.3 Vzroki za izvrševanje kaznivih dejanj policistov ........................... 28

7 Odgovornost policistov .............................................................. 30 7.1 Disciplinska odgovornost ....................................................... 30

7.1.1 Disciplinski postopek ...................................................... 31

7.2 Kazenska odgovornost .......................................................... 31

7.2.1 Kazenski postopek zoper policista ....................................... 32

7.3 Odškodninska odgovornost .................................................... 33

7.4 Pravna zaščita policistov ...................................................... 33

8 Nadzor nad delom policije ......................................................... 35 8.1 Politično - parlamentarni nadzor ............................................. 35

8.2 Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva ................................ 36

8.3 Notranji nadzor ................................................................. 36

8.4 Zunanji - državljanski nadzor ................................................. 38

8.4.1 Vloga Amnesty International Slovenije ................................. 39

9 Možnost pritožbe na policijski postopek ......................................... 40 9.1 Pritožba na policijo ali na Ministrstvo za notranje zadeve ............... 40

9.2 Pritožba državnemu tožilcu ................................................... 42

9.2.1 Kazenska ovadba zoper policista ........................................ 43

9.2.2 Kriva ovadba ................................................................ 43

9.3 Upravni spor ..................................................................... 44

9.4 Ustavna pritožba ................................................................ 44

9.5 Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice ....................... 45

9.6 Pritožba varuhu človekovih pravic ........................................... 45

9.7 Zahteva za povrnitev škode ................................................... 45

9.8 Pritožba zoper plačilni nalog .................................................. 46

10 Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ................... 49 10.1 Majarič v. Slovenija ........................................................... 49

10.2 Rehbock v. Slovenija .......................................................... 49

10.3 Matko v. Slovenija ............................................................. 50

11 Zaključek ............................................................................ 52 11.1 Verifikacija predpostavk ..................................................... 53

12 Uporabljeni viri ..................................................................... 55

5

Kazalo slik

Slika 1: Policisti se pogosto znajdejo v položaju, ko se upirajo skušnjavi, da bi ravnali nezakonito ..................................................................... 27 Slika 2: Policijsko nasilje nad demonstranti pred begunskim centrom v Postojni, 22. julija 2006 .............................................................. 51

Kazalo tabel

Tabela 1: Število prijavljenih in odkritih kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih .......................................................................... 38 Tabela 2: Posledice pritožbenih postopkov zoper policiste v zadnjih letih ... 42 Tabela 3: Število prijavljenih in odkritih kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih .......................................................................... 54 Tabela 4: Posledice pritožbenih postopkov zoper policiste v zadnjih letih ... 54

6

Povzetek

S kriminaliteto se vsakodnevno srečujemo v vseh državah sveta. Poleg splošne,

gospodarske in organizirane kriminalitete je še posebej potrebno izpostaviti in

opozoriti na kriminaliteto modrih ovratnikov. Gre namreč za nezakonita ravnanja

policistov, ki v bistvu sploh niso redka. Tukaj mislimo predvsem na prekrške, čeprav

ne izostajajo tudi (hujša) kazniva dejanja, ki pa se vendarle dogajajo v nekoliko

manjši meri.

Znano je torej, da policija po eni strani predstavlja zakon, po drugi strani pa ga tudi

krši. Poleg policijskega nasilja, korupcije itd. štejemo tudi nezakonita ravnanja

policistov med deviantne ali odklonske pojave. Dejavniki oziroma vzroki, ki vplivajo

na tovrstno odklonsko vedenje ali reagiranje policistov, so različni in jih ne gre

poenostavljati. Med njimi je vsekakor tudi stres, kajti služba policista zna biti

dandanes zahtevnejša, kot se to morda zdi na prvi pogled: tukaj so prisotni pritiski

nadrejenih; venomer so na očeh javnosti, ki pričakuje policista in njegovo vedenje v

brezhibni luči; zakonodaja se pogosto spreminja itd. Prav tako je potrebno poudariti,

da se v izrednih okoliščinah, v krizni situaciji, ko ni veliko časa za preudaren

razmislek, lahko zgodi, da vede ali nevede ravna policist nezakonito, čeprav tega ni

nameraval. Dejstvo je, da so tudi policisti samo ljudje in da je v prihodnosti vendarle

zastonj pričakovati, da se ne bi možje v modrem nikoli več znašli na drugi strani

zakona. Kljub temu si policija mora prizadevati, da do takšnih neodgovornih ravnanj,

ki lahko nosijo daljnosežne posledice, sploh ne bi prišlo. Ne samo, da nezakonita

ravnanja policistov mečejo slabo luč na policijo, ampak obenem vzbujajo dvom v

pravno državo in slabšajo odnos ter zaupanje s strani državljanov. Da bi bilo takšnih

ravnanj policistov čim manj, je potrebna že ustrezna kadrovska politika, ki

nepristransko in brez izjem skozi več različnih sit sprejema le najboljše kandidate,

katere je nato treba tudi na primeren način usposobiti in izobraziti. Če pa se

vendarle dogodi, da policist ravna v nasprotju z zakonom, je zelo pomembno, da

takšno dejanje ne ostane prikrito, neraziskano in nekaznovano. K temu pa lahko

pripomoremo tudi državljani z dobrim poznavanjem in zavedanjem svojih pravic.

Ključne besede: policisti, nezakonito ravnanje policistov, prekršek, kaznivo dejanje,

zakon, odgovornost policistov, nadzor, človekove pravice, pritožba.

7

Summary – Police officers as perpetrators of offences

and crimes

On a daily basis we confront crime in all countries of the world. In addition to the

general, economic and organized crime it is particularly necessary to draw attention

to a blue-collar crime. The unlawful conduct of police officers is not uncommon.

Here we refer to offenses that are relatively minor, but there are also serious illegal

acts that occur in a lesser extent.

The police on the one hand represents the law, and on the other hand also violates

it. In addition to police violence, corruption, etc., the deviant behaviour also

includes the unlawful conduct. Factors that affect this type of deviant behaviour or

reaction of police officers are different and cannot be simplified. Among them is

definitely the presence of stress, because the police work can be more demanding

than it may seem at first glance: the pressure from superiors; being in the public

eye, which expects their faultless behaviour; frequent change of law; etc. It should

also be noted that in exceptional circumstances (such as crisis situation, when there

is less time for a prudent reflection) may happen that the police officer unwittingly

commits an illegal act. The police officers are human, and just like everyone else,

they make mistakes. Therefore, it is impossible to expect that in the future "the men

in blue" would never find themselves on the other side of the law. Nevertheless, the

police should strive to prevent such irresponsible behaviour, which can have far-

reaching consequences. Not only that illegal police conducts cast the police in bad

light, but they also cast doubt on the rule of law and undermine the relationship and

trust with citizens. In order to reduce such police actions, it is necessary to have

adequate personnel services, which impartially and without exception select the

candidates who best match the specifications. It is essential to ensure that all

candidates receive proper training and education. However, if a police officer acts

contrary to law, it is very important that such action does not remain hidden,

undiscovered and unpunished. The citizens with a good knowledge and awareness of

their rights can contribute greatly to that.

Key words: police officers, unlawful conduct by police officers, offence, illegal act,

law, responsibility by police officers, control, human rights, appeal.

8

1 Uvod

Policija je z vidika zagotavljanja notranje varnosti nujno potrebna v vsaki

demokratični državi. Slednja je policiji podelila posebna pooblastila, s pomočjo

katerih uveljavlja in uresničuje človekove pravice in temeljne svoboščine državljanov

in državljank. Vendar pa je uporaba policijskih pooblastil (še posebej prisilnih

sredstev) praktično »hoja po robu«, saj se kaj hitro pripeti, da policist zlorabi

pooblastilo oziroma jo uporabi nestrokovno, nezakonito ali prekoračeno. Na ta način

se neredko pripeti, da je ravno policija oziroma policist tisti, ki krši človekove

pravice in temeljne svoboščine osebe v policijskem postopku.

»Gre torej za poznan paradoks: policija kot ključno sredstvo za izvrševanje prava je

dolžna varovati pravno zavarovane človekove pravice, po drugi strani pa policija

predstavlja tudi sredstvo, s katerim je mogoče to isto pravo in z njim zavarovane

pravice najbolj grobo kršiti.« (Zidar in Klemenčič, 2005: 193)

»Paradoksalnost razmerja med policijo in varstvom človekovih pravic je posledica

neposrednega in kritičnega razmerja ter soodvisnosti, ki se izraža v tem, da policija,

ko nezakonito posega v človekove pravice, ne zmanjšuje kriminala (kar je ena izmed

njenih ključnih nalog) ampak ga povečuje. Hkrati nastane pri nezakonitih posegih

policije v človekove pravice nov konflikt, saj je za preganjanje takšnih nezakonitih

posegov in njihovo preiskovanje (v predkazenskem postopku) pristojna prav policija.

Ta se tako znajde v položaju preiskovalca in preiskovanega, kar predstavlja vrzel v

pravni odgovornosti policije in marsikdaj rezultira v namerni nekaznovanosti

odgovornih. Slovenija v tem pogledu ni izjema.« (Zidar in Klemenčič, 2005: 193)

Problem postane še toliko bolj delikaten, če policist kot storilec prekrška ali

kaznivega dejanja ni primerno sankcioniran ali pa sploh ni sankcioniran. V tem

primeru ne samo, da je omajano načelo »pred zakonom smo vsi enaki«, ampak je

omajano tudi zaupanje v delo policije oziroma policistov, ki bi morali biti vzor

državljanom. Le-ti lahko ob neodgovornih dejanjih policistov upravičeno začnejo

dvomiti v avtoriteto in poslanstvo policije. Na ta način se sodelovanje med

skupnostjo in policijo, za kar bi si slednja naj prizadevala, kaj hitro skrha. Posledično

to lahko privede do ostrejših in bolj napetih odnosov ter nestrpnih ali celo nasilnih

reakcij v »soočenju« v policijskih postopkih (»mi proti njim«), v končni fazi, kot že

rečeno, se lahko razraste kriminal oziroma poveča kriminaliteta.

9

2 Metodološki okvir 2.1 Namen in cilji diplomske naloge

Namen diplomske naloge je predstaviti odklonsko vedenje policistov v obliki

njihovega nezakonitega ravnanja. Bolj kot preučevanje vzrokov za takšno vedenje

želimo predstaviti odgovornost policistov pri opravljanju službenih nalog in nadzor

nad delom policije. Prav tako bi opisali policijska pooblastila in splošne pravice

državljanov v policijskih postopkih ter možnost pritožbe zoper policista/-ov v primeru

kršitve pravic ali svoboščin državljana/-ke.

Cilj tega diplomskega dela je potrditi ali zavreči temeljne predpostavke, obenem pa

opozoriti na sam problem, ko so varuhi reda in miru sami storilci prekrška ali

kaznivega dejanja, pri tem pa v prvi vrsti podvrženi lastnemu nadzoru, preiskavi in

(morebitnim) sankcijam.

2.2 Opredelitev predpostavk

V diplomski nalogi bomo preverjali naslednje predpostavke:

1. PREDPOSTAVKA: Sama narava policijskega dela prispeva k temu, da policist stori

prekršek ali kaznivo dejanje.

2. PREDPOSTAVKA: Notranji nadzor v policiji je subjektiven in posledično manj

učinkovit v primerjavi z državljanskim nadzorom.

3. PREDPOSTAVKA: Število kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih

narašča.

4. PREDPOSTAVKA: Posledica pritožbenih postopkov zoper policiste je največkrat »le«

opozorilo in pogovor.

2.3 Predvidene metode diplomskega dela

Diplomska naloga bo v celoti teoretična. V prvi vrsti bomo uporabili metodo analize

zbrane literature in podatkov, metodo deskripcije in metodo kompilacije, pri

zbiranju, obdelavi in primerjavi podatkov pa delno tudi komparativno ter statistično

metodo. Pri pisanju bomo uporabili zgolj domačo literaturo.

10

3 Opredelitev temeljnih pojmov

3.1 Deviantno ravnanje

Deviantna ali odklonska ravnanja so tista, ki jih kaka družbena skupina ali družba v

celoti šteje za drugačna, se pravi za nenormalna oziroma neobičajna, škodljiva,

nemoralna, asocialna, družbi nevarna. Ravnanja, ki so označena kot deviantna, niso

nujno takšna po sebi, ampak pogosto dobijo to označbo šele v konkretnem

družbenem okolju (Bavcon, Šelih, Korošec, Filipčič in Ambrož, 2009).

Deviantna ravnanja ljudi, ki pomenijo kršitev kakšne zapovedi ali prepovedi, so

številna in raznovrstna. Pokažejo se nam tudi kot posebni družbeni pojavi, ki jih

lahko poimenujemo kot družbeno negativne ali tudi socialnopatološke pojave.

Mednje spadajo npr. kriminaliteta, alkoholizem, nasilništvo, narkomanija ipd.

(Bavcon et al., 2009).

3.2 Kaznivo ravnanje

Kazniva ravnanja so samo tista, ki jih z ustavo določeni pristojni zakonodajni in drugi

državni organi po posebnih kriterijih izberejo in kot takšne določijo v ustreznih

pravnih predpisih. Izraz kazniva ravnanja je skupno ime za kazniva dejanja, prekrške

in disciplinske prestopke (Meško, 2008).

3.2.1 Kaznivo dejanje

Kazniva dejanja so najhujše pravne kršitve, zato so za njih določene najstrožje kazni.

So tista kazniva ravnanja, ki ogrožajo in napadajo temeljne človekove in družbene

vrednote in pomenijo hude kršitve veljavnih družbenih zapovedi in prepovedi. Zajeta

so v posebnem delu Kazenskega zakonika (KZ-1, 2008). Sankcije za kazniva dejanja so

predvsem kazni, toda sodišče lahko poleg kazni ali namesto njih izreče ob pogojih,

določenih v zakonu, tudi opozorilne sankcije, varnostne in vzgojne ukrepe (Perenič,

2004).

16. člen KZ-1 (2008) določa: »Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki

ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati

določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.« (KZ-1, 2008: 16. člen)

11

3.2.2 Prekršek

Prekrški so manj nevarna kazniva ravnanja, ki ogrožajo javni red na različnih

področjih družbenih odnosov: v javnem prometu, gospodarskem in finančnem

poslovanju itd. Prekrški se lahko določijo tudi z uredbo vlade ali z odlokom

samoupravne lokalne skupnosti, medtem ko je določanje kaznivih dejanj izključno v

pristojnosti zakonodajalca (Perenič, 2005).

Tudi pri prekrških ločimo več vrst kazenskih sankcij: globo kot glavno sankcijo;

opomin, ki se lahko izreče namesto globe; kazenske točke v cestnem prometu s

prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja; prepoved vožnje motornega vozila;

izgon tujca iz države; odvzem predmetov, ki se lahko izrečejo kot stranske sankcije.

Za prekršek torej ni možno izreči zaporne kazni. Izjema je le uklonilni zapor, s

katerim se storilca prekrška prisili k plačilu, če pravočasno ne plača odmerjene

globe, traja pa vse dokler storilec ne plača globe, vendar najdlje 30 dni (Perenič,

2005).

6. člen Zakona o prekrških (ZP-1, 2011) določa: »Prekršek je dejanje, ki pomeni

kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako

določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek.« (ZP-1, 2011: 6.

člen)

3.2.3 Disciplinski prestopek

Disciplinski prestopki so najlažja oblika kaznivih ravnanj. Gre za kršitve pravil, ki so

vezana na opravljanje delovnih obveznosti in discipline v gospodarskih organizacijah,

zavodih, državni upravi itn. Med disciplinske sankcije uvrščamo disciplinske ukrepe

kot so: opomin, denarna kazen, prenehanje delovnega razmerja (Perenič, 2004).

3.3 Kriminaliteta

V splošnem pogovornem jeziku uporabljamo besedo kriminaliteta za skupek vseh

tistih ravnanj, ki napadajo ali ogrožajo človekove temeljne vrednote, kot so življenje

in telesna nedotakljivost, svoboščine in pravice, premoženje in varnost, pa tudi

temeljne družbene vrednote, kot so npr. družbena ureditev, varnost države in njene

najpomembnejše institucije; vse to so namreč splošni družbeni okviri, v katerih se

človek kot posameznik sploh lahko uveljavlja in uživa tiste dobrine, svoboščine in

pravice, ki mu jih pravni red priznava (Bavcon et al., 2009).

12

Oxfordski slovar opredeljuje kriminaliteto kot zbir kaznivih dejanj po zakonu, torej

dejanj, ki so prepovedana z zakonikom in so škodljiva ljudem in družbenemu

blagostanju. Kriminaliteta je zlo, poškodovanje, prekršek, greh (Meško, 1998).

Toda v okvir pojma kriminaliteta lahko uvrstimo samo tista dejanja, ki so v kazenski

zakonodaji kake države zapisana kot kazniva. Kajti vsa dejanja, ki jih del javnosti

šteje za škodljiva in nevarna, niso uvrščena v kazensko zakonodajo. Velja pa tudi

nasprotno: nimajo vsa, v kazenski zakonodaji določena kazniva dejanja, splošno

razvidne in priznane negativne vrednostne vsebine (Bavcon et al., 2009).

Zato ločimo dve kategoriji kaznivih dejanj, ki sestavljajo kriminaliteto kot poseben

družbeni pojav. Prva kategorija so ravno tista dejanja, katerih človeška, moralna in

socialna nevrednost in nevarnost sta vsakomur očitni. Takšna dejanja imenujemo

latinsko »mala in se« ali po slovensko zla sama po sebi. Druga kategorija so pa tista

dejanja, ki napadajo ali ogrožajo kako trenutno pomembno dobrino, poseben interes

ali pravilo oziroma kršijo neko zapoved ali prepoved, ki izvira iz trenutnih političnih,

gospodarskih ali socialnih razmer. Takšna dejanja imenujemo »mala prohibita« ali v

slovenščini prepovedana zla. To pomeni, da tako dejanje ni zlo samo po sebi, temveč

ga je pristojni zakonodajni organ ocenil kot zlo in razglasil za kaznivo dejanje

(Bavcon et al., 2009).

Osnovna delitev kriminalitete je na splošno (klasično) kriminaliteto in gospodarsko

kriminaliteto, katero imenujemo tudi »kriminaliteta belih ovratnikov«. V novejšem

času in z nastankom organiziranih kriminalnih združb se je pričela delitev

kriminalitete še na organizirano kriminaliteto, čeprav spadajo kazniva dejanja, ki jih

organizirane kriminalne združbe izvršujejo, med gospodarska ali klasična kazniva

dejanja (Lamberger, 2009).

13

4 Policijska pooblastila

Policija ima z zakonom predpisane naloge. Najširše so predpisane v Zakonu o policiji.

Za posamezna področja policijskega dela so podrobno določene v podzakonskih aktih.

Tako na primer Zakon o kazenskem postopku predpisuje naloge policije v

predkazenskem postopku, Zakon o varnosti cestnega prometa predpisuje naloge

policije za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu, Zakon o nadzoru državne meje

pa predpisuje naloge policije pri varovanju državne meje in opravljanju mejne

kontrole. Za izvajanje tovrstnih nalog potrebuje policija zakonsko določena

pooblastila. Policiji so dana kot orodje za to, da lahko uspešno in učinkovito opravlja

z zakoni in podzakonskimi akti določene naloge (Žaberl, 2006).

Policijska pooblastila so ponavadi določena upravičenja, ki jih nimajo drugi organi

oziroma državljani. V večini primerov bi s storitvijo takšnih dejanj kršili

pozitivnopravno zakonodajo. Preprosteje povedano: državljan stori prekršek, če z

vozilom prekorači dovoljeno hitrost, policisti pa sme v upravičenih primerih

dovoljeno hitrost bistveno prekoračiti (uporaba vozila s prednostjo) ali spet:

državljan stori hudo kaznivo dejanje, če komu vzame življenje - policist pa je

pooblaščen, da v točno določenih primerih uporabi strelno orožje, pri čemer lahko

nekomu v skrajnem primeru vzame tudi življenje. Zakon je torej tisti, ki pooblašča

policista za uporabo takšnih pooblastil. Policist pa se izogne odgovornosti, če uporabi

pooblastilo v zakonskih okvirih (Žaberl, 2001).

Policijska pooblastila so posebne pravice in dolžnosti obenem. Različni zakonski akti

določajo, da imajo policisti pravico in dolžnost:

� opozarjati in ukazovati;

� ugotavljati identiteto in izvesti identifikacijski postopek;

� varnostno preverjati osebe;

� vabiti v uradne prostore in napotiti;

� prijeti, privesti, spremljati, pridržati, zadržati, omejiti gibanje in odvzeti

prostost ter odrediti strožji policijski nadzor;

� vstopiti v tuja stanovanja in druge prostore, opravljati preiskave stanovanj in

drugih prostorov, preglede prevoznih sredstev, potnikov in prtljage ter

preglede objektov in prostorov državnih organov, podjetij, drugih organizacij

in skupnosti ter opraviti preglede določene dokumentacije;

� opravljati osebne preiskave ter telesne in varnostne preglede;

14

� zaseči predmete;

� prepovedati gibanje in opraviti protiteroristične preglede prostorov, objektov,

naprav in območij;

� uporabljati tuja prometna in komunikacijska sredstva;

� uporabljati vozila s prednostjo;

� uporabljati prisilna sredstva;

� zbirati obvestila, zahtevati podatke od oseb, odrediti telesni pregled ter

odvzem krvi in urina, vzeti prstne odtise, fotografijo osebe ter objavljati

njihove fotografije, ugotavljati istovetnost oseb in predmetov;

� zasledovati osebe in iskati predmete;

� uporabljati prikrite preiskovalne ukrepe;

� zbirati, obdelovati in posredovati osebne podatke;

� uporabljati posebna pooblastila na vodah;

� uporabljati druga pooblastila, določena v zakonih (Žaberl, 2006).

»Kakšna pooblastila ima policija, je v vsakem obdobju in v vsaki državi stvar

odločitve zakonodajne veje oblasti. V Sloveniji zaradi izredno močnih pritiskov vseh,

ki se zavzemajo za varstvo človekovih pravic, v zadnjem desetletju policija izgublja

določena pooblastila oziroma se dviguje prag zahtevnosti, da policija dobi sodno

odredbo za izvedbo hišne preiskave ali morda odredbo za prisluškovanje in za druge

ukrepe. Kakšna so pooblastila policije, seveda pomembno vpliva na uspešnost

njenega dela. Ljudje ne morejo razumeti, če nekdo prijavi kaznivo dejanje resne

grožnje znanega storilca, da policija le popiše storilca in poda kazensko ovadbo na

državno tožilstvo. Ljudje pričakujejo, da jih zaščitimo, jim zagotovimo varnost,

policija pa ne more ničesar narediti, ker za to nima zakonskih pooblastil. Ali se ob

vseh nadzornih mehanizmih, ki jih imamo za nadzor policijo, res bojimo policije, da

ji ne upamo uzakoniti pooblastila, da bo lahko zaščitila nedolžne oškodovance, ali

imajo človekove pravice res samo storilci kaznivih dejanj?« (Anželj, 2004: 12)

Temeljni cilji policijskih pooblastil so varno življenje, osebna varnost in varnost

premoženja ljudi, javni red in splošna varnost v demokratični družbeni ureditvi.

Vrednostna načela policijske sile pa so etični principi, ki zahtevajo od policistov, da

pri uporabi policijskih pooblastil ravnajo zakonito, na human in dostojen način, da

lahko posameznik živi varno pred drugimi ljudmi in pred policijo (Klemenčič,

Kečanović in Žaberl, 2002).

15

4.1 Prisilna sredstva

Prisilna sredstva so najbolj represiven del policijskih pooblastil, ker so namenjena

neposrednemu (fizičnemu) prisiljevanju človeka, da nekaj trpi ali opusti. Prisilna

sredstva, ki jih sme policist uporabiti, so taksativno določena v Zakonu o policiji.

Zakon določa tudi splošne pogoje za uporabo vseh policijskih pooblastil in posebne

pogoje ter postopek uporabe strelnega orožja. Pravilnik o policijskih pooblastilih pa

opredeljuje način izvajanja in razčlenjuje uporabo posameznih vrst prisilnih sredstev

(Klemenčič et al., 2002).

Zakon o policiji (ZPol, 2009) v 50. členu določa: »Policisti imajo pri opravljanju nalog

pravico uporabiti naslednja prisilna sredstva:

� sredstva za vklepanje in vezanje;

� plinski razpršilec;

� fizično silo;

� palico;

� plinska in druga sredstva za pasivizacijo;

� vodni curek;

� konjenico;

� posebna motorna vozila;

� službenega psa;

� sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev;

� strelno orožje.« (ZPol, 2009: 50. člen)

»Za uporabo prisilnih sredstev gre le takrat, kadar policisti pri opravljanju nalog

policije uporabijo katero od sredstev iz prejšnjega odstavka za neposredno delovanje

na osebe.« (ZPol, 2009: 50. člen)

4.2 Dolžnost poročanja o uporabi policijskega pooblastila

Ugotovili smo že, da pomeni vsaka uporaba policijskega pooblastila poseg v določeno

človekovo pravico ali svoboščino. Zaradi tega je treba takšen poseg ustrezno

dokumentirati, da se lahko naknadno ugotavlja zakonitost in upravičenost posega. O

uporabi policijskih pooblastil se poroča ustno in pisno (v poročilu o opravljenem delu

in v uradnem zaznamku) (Žaberl, 2006).

16

5 Pravice oseb v policijskih postopkih

Policijsko delo je v vsaki demokratični družbi urejeno z ustavnimi, zakonskimi in

podzakonskimi določili, ki delujejo znotraj nekega socialnega in kulturnega območja

regije oziroma države. V takšni družbi mora policija prevzeti vso odgovornost za

svoja dejanja. Da bi bilo sožitje med dolžnostmi in pravicami državljanov na eni ter

delom policije na drugi strani čim večje, je zelo pomembno, da se ljudje zavedajo

svojih pravic (Policijski postopki in spoštovanje človekovih pravic, 2004).

Z zavedanjem in poznavanjem svojih pravic lahko namreč prispevamo k bolj

korektnemu, poštenemu in pravičnemu odnosu oziroma obravnavi v policijskem

postopku, obenem pa tudi preprečimo ali pravočasno zaznamo nezakonito postopanje

policista v postopku. V primeru kršitev naših pravic in svoboščin v policijskem

postopku bomo na ta način tudi znali ustrezno in pravočasno ukrepati ter uveljavljati

svoje pravice v pritožbi.

Pravice, ki jih imajo osebe v policijskih postopkih, so tesno povezane z vrsto naloge,

ki jo policisti v določenem primeru izvajajo, ter predvsem z vrsto policijskega

pooblastila, ki ga policisti zoper določeno osebo v konkretnem primeru uporabijo

(npr. pravice osumljenca kaznivega dejanja so seveda drugačne od pravic voznika, ki

ga policija ustavi pri splošnem nadzoru prometa). Vendar v primeru, ko policist

komunicira z ljudmi, četudi ti niso osumljeni kaznivega dejanja ali prekrška, še s tem

v ničemer ne posega v posameznikove pravice, niti to ne pomeni uporabe policijskih

pooblastil. Osebna odločitev vsakega posameznika pa je, ali na tak »pogovor« in

»sodelovanje« s policistom pristane ali ne. V takem primeru lahko oseba, ki jo je

policist ustavil, kadar koli pogovor prekine in prosto odide (Klemenčič et al., 2002).

Poglavitno vprašanje policijskih (ali na splošno državnih) posegov v človekove pravice

je prvotno vprašanje začetnega praga, čez katerega lahko državna avtoriteta poseže

v posameznikove pravice. V vsaki svobodni družbi velja namreč pravilo, da država

nima nobene pravice poseči v pravice posameznika, dokler ne obstaja določena

stopnja verjetnosti, da je posameznik prekršil zakonsko določene družbene norme.

Ta stopnja verjetnosti (utemeljen sum) mora biti vnaprejšnja, specifična in

objektivna, kar pomeni, da mora biti naknadno preverljiva s strani objektivnega

sodnega organa in ne samo subjektivni občutek policista. Čim večji je sum, da je

posameznik kršil zakon, tem večje pooblastilo ima država, da poseže v njegove

pravice (Klemenčič et al., 2002).

17

Oseba (državljan) ima v policijskem postopku naslednje splošne pravice:

� seznanitev z razlogi za poseg;

� seznanitev s priimkom policista, ki vodi postopek in nazivom enote, ki ji

pripada;

� posebne pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost;

� pravica do pravne pomoči;

� posebne pravice mladoletnikov;

� posebne pravice tujcev;

� posebne pravice prosilcev za azil;

� imunitetne pravice (Klemenčič et al., 2002).

Poleg tega je potrebno poudariti, da v postopkih ne sme biti nihče diskriminatorno

obravnavan, podvržen mučenju ali kakšnim drugim oblikam okrutnega, nečloveškega

ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (Policijski postopki in spoštovanje

človekovih pravic, 2004).

5.1 Seznanitev z razlogi za policijski postopek

Osebi v policijskem postopku mora biti na ustrezen način omogočeno, da razume

razloge za omejevanje njenih pravic, zato da se lahko ustrezno prilagodi zahtevam

policije in da svoje pravice sploh lahko uveljavlja. Večina policijskih postopkov se

začne z različnimi omejitvami osebne svobode. V takih primerih mora policist osebo v

njenem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj seznaniti z razlogi za

omejitev njene prostosti in s pravicami, ki ji pripadajo. Biti obveščen o razlogih za

določeno dejanje policista, je pravica posameznika, ne glede na to, ali mu je

odvzeta prostost kot osumljencu kaznivega dejanja ali prekrška ali kakorkoli drugače

omejena svoboda gibanja. Če vam policist sam ne pove, zakaj vas je ustavil ali zakaj

proti vam uporablja določeno pooblastilo (npr. ugotavljanje identitete), imate

pravico to od njega zahtevati (Klemenčič et al., 2002).

5.2 Seznanitev s priimkom policista, ki vodi postopek

Vsaka oseba ima pravico izvedeti priimek policista (ali policistov), ki proti njej

izvaja(jo) določen postopek in naziv enote, kateri policist/-i pripada/-jo. S tem se v

določeni meri zmanjša prisilna narava kontakta med posameznikom in policistom

(zato je tudi pomembno, da se policist predstavi takoj, ko oseba to zahteva in ne

18

šele po koncu postopka), ta podatek pa je lahko ključen v poznejšem pritožbenem

postopku, če posameznik meni, da je določen policist kršil njegove pravice


5.3 Posebne pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost

Oseba, kateri je odvzeta prostost, ima pravico do seznanitve z razlogi za odvzem

prostosti, pravico obveščanja bližnjih, pravico do molka, pravico do odvetnika,

pravico do brezplačne pravne pomoči, pravico do dostopa do zdravnika in pravico do

obveščanja diplomatsko-konzularnega predstavništva (tujci). O vseh teh pravicah

(razen o pravici do dostopa do zdravnika) mora biti oseba, ki ji je policija odvzela

prostost, poučena v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume. Slovenski policisti

nosijo s seboj posebne plastificirane kartice, na katerih je zapisano naslednje

obvestilo: »Odvzeta vam je prostost. Niste dolžni ničesar izjaviti. Imate pravico do

odvetnika. Na vašo zahtevo bomo o odvzemu prostosti obvestili vaše najbližje.« To

besedilo so policisti dolžni osebi prebrati takoj ob odvzemu prostosti (in ne na primer

šele po privedbi na policijsko enoto). Besedilo obvestila o pravicah osebe imajo

policisti prevedeno v več svetovnih jezikov (Klemenčič et al., 2002).

5.4 Pravica do pravne pomoči

Če oseba, ki ji je vzeta prostost, uveljavlja pravico do odvetnika (zagovornika), mora

odvetnika o tem obvestiti policija in do njegovega prihoda, vendar najdlje za dve uri,

odložiti opravo vseh dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Če pa si

oseba, ki mu je policija odvzela prostost, glede na svoje gmotne razmere ne more

zagotoviti zagovornika sama, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi

organ za notranje zadeve, če je to v interesu pravičnosti (Zakon o kazenskem

postopku, 2012).

5.5 Posebne pravice otrok in mladoletnikov

Policija je dolžna posebej skrbno ravnati z otroki v vseh postopkih. Policisti morajo

upoštevati njihovo osebnost, občutljivost in morebitne druge lastnosti, ki jih je

mogoče opaziti. Omejitve pravic otrok smejo trajati najkrajši možni čas. O postopku

morajo biti takoj obveščeni njihovi starši oziroma zakoniti zastopniki. Policijsko

vabljenje otrok ali mladoletnikov mora biti opravljeno s predhodnim obveščanjem

19

staršev oziroma zakonitih zastopnikov. Izjemoma je dovoljeno odstopiti od tega

pravila, kadar to zahtevajo pravice in interesi otroka (Klemenčič et al., 2002).

Konvencija o otrokovih pravicah, ki uporablja pojem otrok za starostno obdobje do

osemnajstega leta, v svojem 37. členu med drugim navaja, da bodo države

pogodbenice zagotovile, da:

� »noben otrok ne bo izpostavljen mučenju ali drugemu okrutnemu,

nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Tako smrtna kazen

kot dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve naj se ne izrekata za kazniva

dejanja, ki so jih storile osebe, ki še niso dopolnile osemnajst let;

� nobenemu otroku ne bo nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost. Otrok

sme biti prijet, priprt ali zaprt v skladu z zakoni in le v skrajnem primeru ter

za najkrajši potrebni čas;

� se bo z vsakim otrokom, ki mu je bila odvzeta prostost, ravnalo človeško in s

spoštovanjem dostojanstva, ki je neločljivo od človekove osebnosti, ter na

način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Še posebej mora biti vsak

otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, ločen od odraslih, razen, če smatra, da

je to v nasprotju z njegovimi interesi, in imeti, razen v izjemnih okoliščinah,

pravico preko dopisovanja ali obiskov vzdrževati stike s svojo družino;

� da bo imel vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, takojšen dostop do

pravne in druge ustrezne pomoči ter pravico pred sodiščem ali drugih

pristojnim, neodvisnim in nepristranskim organom izpodbijati zakonitost

odvzema njegove prostosti ter pravico do takojšnje odločitve o kateremkoli

takšnem ukrepu.« (Varuh človekovih pravic Republike Slovenije [VČPRS],

1989).

5.6 Posebne pravice tujcev

Tujci imajo v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene

z ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali zakonu samo državljani

Slovenije. Med posebnimi pravicami določa Zakon o tujcih pravico tujca, zoper

katerega je uveden kazenski postopek ali postopek o prekršku, do stika s pristojnimi

organi države, katere državljan je. Kadar policija tujcu omeji pravico do osebne

svobode z odvzemom prostosti, mu mora poleg vseh drugih pravic, ki jih v takih

primerih ustava in zakoni zagotavljajo državljanom Slovenije, omogočiti, da je v

materinem jeziku ali jeziku, ki ga tujec razume, seznanjen z razlogi za omejitev

20

njegove osebne svobode ter da je o tem na njegovo zahtevo obveščeno diplomatsko-

konzularno predstavništvo države, katere državljan je (Klemenčič et al., 2002).

Prisilna odstranitev tujca iz države ali vrnitev v državo, kjer bi bilo njegovo življenje

ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni

skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene

mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena. Ta

prepoved ali načelo nevračanja je temeljno načelo azilnega prava in zaščite

beguncev (Klemenčič et al., 2002).

Po določbah mednarodnega prava, ki jih je Republika Slovenija po ustreznem

postopku sprejela kot del notranjega prava, sme biti tujec, ki se zakonito nahaja na

ozemlju države, izgnan oziroma prisilno odstranjen le zaradi izvršitve zakonite

odločbe pristojnega državnega organa. Prisilno odstranitev izvrši policija tako, da

tujca privede do državne meje in ga napoti v ciljno državo. Razlogi za prisilno

odstranitev so sledeči:

� pravnomočna odločba o zavrnitvi azila;

� nepripravljenost tujca zapustiti državo;

� tujec ne uživa posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji;

� odsotnost oziroma prenehanje razlogov, ki jih določajo predpisi v zvezi s

prepovedjo izročitve tujca - načelo nevračanja (Klemenčič et al., 2002).

5.7 Posebne pravice prosilcev za azil

Od vložitve prošnje za azil do pravnomočne odločitve o njej morajo biti prosilcem

zagotovljene naslednje pravice:

� prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler postopek ni pravnomočno končan;

� osnovno oskrbo;

� osnovno zdravstveno varstvo;

� denarno pomoč ali žepnino;

� brezplačno pravno pomoč pri uveljavljanju pravic po Zakonu o azilu;

� humanitarno pomoč;

� osnovnošolsko izobraževanje (Klemenčič et al., 2002).

21

Pristojni organ mora v postopku omogočiti prosilcem za azil, da čim lažje zavarujejo

in uveljavijo svoje pravice. Uradna oseba, ki vodi postopek, je dolžna ves čas

postopka skrbeti, da njihova morebitna nevednost ni v škodo njihovim pravicam.

Poleg navedenih pravic ima prosilec za azil možnost, da pod enakimi pogoji kot

osebe, ki uživajo začasno zatočišče v Republiki Sloveniji, opravlja začasna in občasna

dela. Posredovanje dela opravlja Azilni dom v sodelovanju z Zavodom Republike

Slovenije za zaposlovanje. Za opravljanje dela prosilec za azil ne potrebuje

delovnega dovoljenja (Klemenčič et al., 2002).

Prosilci za azil so tako kot vsi tujci dolžni spoštovati pravni red države gostiteljice in

se podrejati zakonitim ukrepom njenih organov oblasti. Tako imajo poleg posebnih

pravic tudi posebne dolžnosti:

� ves čas postopka morajo biti dosegljivi pristojnim organom;

� morajo se odzivati na vabila pristojnih organov in sodelovati ves čas postopka

za pridobitev azila;

� brez odlašanja oziroma najkasneje v treh dneh morajo sporočiti vsako

spremembo svojega naslova pristojnemu organu in

� spoštovati morajo odredbe pristojnih organov glede omejitve gibanja


5.8 Imunitetne pravice

Imuniteta pomeni, da je določena oseba izvzeta (imuna) pri določenih uradnih

dejanjih policistov. V tem okviru ločimo diplomatsko imuniteto, ki je praviloma

popolna (absolutna), poslansko imuniteto, ki je delna, in imuniteto vojaških oseb

(Žaberl, 2001).

5.8.1 Diplomatska imuniteta

Glavni namen diplomatske (mednarodnopravne) imunitete je omogočiti diplomatskim

osebam nemoteno opravljanje njihovih funkcij v državi gostiteljici. Zagotovi se jim

tudi spoštovanje njihove osebnosti, saj osebno predstavljajo tujo državo (Žaberl,

2001).

Diplomatsko imuniteto uživajo naslednje osebe:

� poglavarji in šefi tujih držav, ki bivajo v naši državi, in člani njihove družine,

ki predstavljajo del njihovega gostiteljstva, pa niso državljani naše države;

22

� šefi diplomatskih misij tujih držav, člani diplomatskega osebja in člani

njihovega gospodinjstva pod pogojem, da niso državljani naše države;

� pripadniki tujih vojaških odredov, ki so v naši državi s privolitvijo naših

oblasti, posadke vojnih ladij in letal;

� tuji konzuli po konzularnih pogodbah (omejena imuniteta);

� predstavniki mednarodnih organizacij in organov, sodniki mednarodnega

sodišča s sedežem v Haagu, predstavniki mednarodnih zborov, ki jih organizira

Organizacija združenih narodov ipd. (Žaberl, 2001).

Imuniteta teh oseb velja le takrat, kadar se sklicujejo nanjo.

5.8.2 Poslanska imuniteta

Tudi namen in smisel poslanske imunitete je omogočanje nemotenega opravljanja

poslanske funkcije. Poslanska imuniteta pa za razliko od diplomatske velja samo za

tisti čas, ko poslanec opravlja svojo poslansko funkcijo (Žaberl, 2001).

Po naših predpisih uživajo poslansko imuniteto naslednje osebe:

� predsednik Republike Slovenije;

� poslanci državnega zbora;

� svetniki državnega sveta;

� sodniki ustavnega sodišča (Žaberl, 2001).

Osebe, ki uživajo poslansko imuniteto, ne smejo biti priprte, niti se zoper njih, če se

sklicujejo na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega

zbora, razen če so bile zalotene pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen

zapora nad pet let (Ustava Republike Slovenije, 1991).

Ob tem je treba poudariti, da morajo policisti ob ugotovitvi kaznivega ravnanja

osebe, ki uživa poslansko imuniteto, storiti vse potrebno, da zberejo potrebne

podatke in zaznamujejo dokaze (Žaberl, 2001).

5.8.3 Imuniteta vojaških oseb

Imuniteta vojaških oseb ni prava imuniteta, saj te osebe niso izvzete iz pravne

jurisdikcije. Vojaške osebe namreč odgovarjajo za storjena kazniva dejanja in

prekrške tako kot vsi državljani. Praviloma vodijo postopek z vojaškimi osebami

pooblaščeni vojaški organi. Samo v primeru, če teh ni na kraju kaznivega dejanja in

če ni pričakovati, da bi pravočasno prišli, izvedejo postopek policisti. V vsakem

23

primeru pa je potrebno o postopku z vojaško osebo nemudoma obvestiti najbližjo

enoto vojaške policije ali poveljstvo najbližje vojaške enote (Žaberl, 2001).

5.9 Pravice policistov

Policisti imajo naslednje pravice:

� Glede varstva pravic, ki jih imajo po ustavi in zakonih, so policisti v enakem

položaju kot drugi državljani Republike Slovenije.

� Njihove posebne pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz narave policijskega dela,

določa zakon. Zaradi posebne zahtevnosti policijskih nalog imajo policisti v

zakonu določene posebne delovne in socialne pravice.

� Med opravljanjem nalog policije sta odgovornost policistov za človekove

pravice ter human in spoštljiv odnos do oseb v postopkih strožja, vendar je

tudi posameznik lahko kaznovan, če na primer policista žali, ga napade, mu

skuša preprečiti ali dejansko prepreči izvršitev uradne naloge.

� Zaradi žalitev, obrekovanj, opravljanj ali drugih oblik nedostojnega vedenja

do policistov lahko policija poda predlog za uvedbo postopka o prekršku ali

kazensko ovadbo zoper storilca.

� Če je napad na policista izvršen v obliki katerega od kaznivih dejanj, je

storilec lahko kaznovan tudi zaradi poskusa ali preprečitve uradnega dejanja

policije.

� Policist ali policija lahko zahteva od posameznika povrnitev škode, ki je

nastala ob napadu na policista.

� Policist lahko in mora uporabiti policijska pooblastila, ko je pri opravljanju

nalog policije ogroženo njegovo življenje ali osebna varnost.

� Policija je dolžna vedno zagotoviti pomoč policistu, ko je zoper njega uveden

kazenski ali odškodninski postopek zaradi opravljanja nalog policije, če jih je

opravljal v skladu s predpisi.

� Policist v postopku zaradi opravljanja policijskih nalog ima pravico zahtevati

oceno, ali je policija res storila vse, kar bi morala glede njegovih zajamčenih

delovnih in socialnih pravic, zakonitosti in dostopnosti podzakonskih

predpisov, ki urejajo pravna in strokovna policijska vprašanja, izobraževanja

in usposabljanja, vodenja, svetovanja in nudenja strokovne ter psiho-socialne

pomoči policistu, da sploh lahko opravlja naloge in uporablja policijska

pooblastila tako, kot sicer zahtevajo ustava in zakoni (Klemenčič et al.,

2002).

24

6 Nezakonito ravnanje policistov

Sedaj, ko smo se seznanili s splošnimi pravicami enih in drugih udeležencev v

policijskem postopku (policista kot uradne osebe na eni ter državljana na drugi

strani), bomo gotovo hitreje ugotovili in prepoznali nezakonito ravnanje policistov,

sami pa bomo z nekoliko večjo mero samozavesti (ne pa tudi preveliko) prispevali k

temu, da bo sam postopek pravilen in korekten (tudi z naše strani) in da do

nezakonitega ravnanja s strani policistov sploh ne bo prišlo.

Pa četudi do tega trenutka nismo bili niti malo ozaveščeni glede policijskih pooblastil

ali svojih pravic v policijskem postopku, se je verjetno že skoraj vsakemu izmed nas

pripetilo, da je opazil ali zalotil policista pri storitvi kakšnega (lažjega) prekrška, še

posebej v cestnem prometu, kjer se tudi najpogosteje znajdemo v policijskem

postopku. Najbrž pa ni bil vsakdo tudi priča kateremu izmed kaznivih dejanj s strani

policista ali še huje: da je bil oškodovanec ali žrtev policistovega posredovanja.

Toda ne glede na težo ali vrsto pravne kršitve s strani policista, vsakršno tovrstno

dejanje je deviantno, odklonsko, pa tudi kaznivo, kar pomeni, da mora policist za

nezakonito ravnanje tudi odgovarjati. To pa predstavlja velik problem tako za

policijo kot organizacijo samo, kakor tudi za državo v smislu zagotavljanja varnosti

državljanom.

Nezakonito ravnanje policije imenujemo tudi kriminaliteta modrih ovratnikov ali tudi

»kriminal modrih jopičev«.

Najpogostejša modro-ovratniška kriminaliteta:

� Pohajkovanje: ta oblika kriminalitete se kaže, ko policisti sprejmejo

brezplačno pijačo, hrano, cigarete in ostale predmete, ki so jim dani z

namenom opravljanja uslug v prihodnosti;

� Podkupnina: za to kriminaliteto gre v primerih sprejemanja denarja ali »daril«

v zameno za preteklo pomoč ali pomoč v prihodnosti v obliki izogiba

kazenskemu pregonu. Policist lahko npr. trdi, da ne more identificirati

osumljenca oziroma storilca, se načrtno ne nahaja na kraju, za katerega ve,

da se bo tam zgodilo kaznivo dejanje;

� Opeharjenje: o tej obliki kriminalitete govorimo, kadar policisti zahtevajo

brezplačen vstop na različna mesta, kjer se odvija zabava, ne glede na to ali

so v službi ali ne;

25

� Nakupovanje: za to kriminaliteto gre v primerih, ko policist jemlje predmete

majhne vrednosti v trgovini;

� Pobiranje: za to obliko kriminalitete gre v primeru jemanja dragih predmetov

med opravljanjem preiskave ropov in vlomov. Ta oblika se od prejšnje

razlikuje po tem, da gre v tem primeru za dragocenejše predmete in da se

lahko brez težav odkrije pravega lastnika predmetov;

� Izsiljevanje: o tej kriminaliteti je govora, kadar pride do zahtevanja plačil za

oglas v policijskem časopisu ali nakupa vstopnic za kakšen policijski dogodek

oziroma postavitev določenega mesta na ulici, kjer se lahko plača »varščina«

za manjše prometne prekrške;

� Zaščita: za to kriminaliteto je značilno, da policisti izdajajo različna potrdila,

nalepke, dovoljenja, ki omogočajo izogib aretacije ali odgovornosti za

prometne prekrške. (To temo bomo še podrobneje predstavili v nadaljevanju

poglavja).

� Velika tatvina: za to obliko kriminalitete gre v primerih, kadar policist z

uporabo orodja, ključev ali drugih pripomočkov nasilno vstopi v prostor in

ukrade določen predmet;

� Lažno pričanje: za to kriminaliteto gre v primerih, kadar policist laže ter na ta

način kolegu policistu zagotovi alibi pri nezakonitem dejanju oziroma pri

drugih dejavnostih, ki bi bile sicer sankcionirane;

� Predsodki: za kriminaliteto iz tega naslova je značilno, da so določene

manjšine obravnavane na podlagi različnih predsodkov. V teh primerih gre

predvsem za tiste manjšine, ki nimajo politične moči, s katero bi opozorili na

maltretiranje (Zakšek, 2010).

6.1 Modra zavesa

Osebe delimo in vrednotimo glede na skupino, kateri pripadamo (mi, naši), in druge

skupine (vi, oni). Obstajata dva načina razmišljanja, čustvovanja in vedenja do

drugih: znotrajskupinsko in zunajskupinsko. Do pripadnikov lastne skupine smo strpni,

medtem ko smo do pripadnikov drugih skupin pogosto negativno nastrojeni (Areh,

2007).

Skupine se ne oblikujejo le na narodnostni, verski, rasni ali kakšni drugi navzven

očitni razliki, ampak tudi na podlagi manj očitnih skupnih lastnostih, kot je npr.

poklic, izobrazba, šport, politično prepričanje ipd. (Areh, 2007).

26

Za odnose med skupinami ni značilno samo pripisovanje negativnih lastnosti, ampak

tudi favoriziranje lastne skupine. Skupina, kateri pripadamo, se zdi boljša,

večvredna, uspešnejša itd. Če zmaga naša nogometna ekipa, smo mnenja, da je

zmaga posledica dobrega treninga in igre. V primeru, da zmaga nasprotnik, je to

najverjetneje posledica sreče ali napačnih sodniških odločitev (Areh, 2007).

Favoriziranje lastne skupine je lahko bolj prikrito. Izkazuje se, ko npr. policist ščiti

policista. To je lahko pozitivno, saj krepi občutke pripadnosti, prijateljstva, utrjuje

vezi v skupini, povečuje posameznikovo varnost, naredi skupino učinkovitejšo (npr.

policijska patrulja hitreje in brez obotavljanja prispe na pomoč ogroženim kolegom, s

čimer preprečijo nadaljnje poškodbe policistov in hitreje umirijo razgrajanje).

Protekcionizem pa je lahko tudi škodljiv, negativen, ko npr. policist ščiti kolega, ki je

zagrešil nepravilnost ali celo kaznivo dejanje. Neupravičeno favoriziranje oziroma

ščitenje interesov policistov znotraj skupine imenujemo modra zavesa. Temelji na

predpostavki »mi proti njim« in vključuje normo, da je izdajanje »pokvarjenih«

policistov še slabše kot izvajanje nepravilnosti. Norme, ki se uveljavijo v skupini

policistov, mladi policisti v veliki meri prevzamejo. Pri tem se največkrat ne

zavedajo, da gre za nepravilnosti. Prevzemanje norm in ravnanje po njih pa je nujen

del socializacije novinca v policijski subkulturi (Areh, 2007).

Za vedenje, povezano z izrazom modra zavesa, je značilno:

� Prosjačenje; policisti gostinske uslužbence nagovarjajo, da dobijo brezplačno

kavo ali drugo pijačo, cigarete, sendvič itd. Svoje vedenje upravičujejo z

izgovarjanjem na nizko plačo ali pa omenjajo obojestranske koristi brezplačne

postrežbe.

� Nagovarjanje k popustom za policiste.

� Dajanje prednosti ali posebnih ugodnosti sodelavcem, prijateljem in

družinskim članom; npr. izdajanje posebnih registrskih tablic, nalepk, kartic

ipd., s čimer se lastniki izognejo izrekanju kazni ob prometnih prekrških.

� Sposojanje ali kraja zaseženih predmetov.

� Ščitenje sodelavcev; npr. izmišljanje alibija ali dejstev, ki preprečijo

disciplinsko obravnavo (Stoddart po Cole in Smith v Areh, 2007).

Slika 1: Policisti se pogosto znajdejonezakonito (v

6.2 Zloraba pooblastil

Policist je dolžan uporabljati policijska pooblastila zakonito in strokovno.

nasprotnem primeru lahko policijsko pooblastilo zlorabi na različne načine oziroma jo

uporabi:

� nezakonito – policijsko pooblastilo uporabi, za uporabo pa niso podani

zakonski pogoji (npr. osebo, od katere zbira obvestila zaradi suma storitve

kaznivega dejanja, udari z roko, da od nje izsili priznanje).

� nestrokovno – kadar so za uporabo policijskega

pogoji, vendar policist pooblastil ne uporabi strokovno (npr. namesto

strokovnega udarca, policist osebo, ki se pasivno upira, udari s palico po

glavi). Posledice nestrokovne uporabe prisilnih sredstev so največkrat telesne

poškodbe.

� prekoračeno – kadar za uporabo policijskega pooblastila sicer obstajajo

zakoniti razlogi, vendar policist ne upošteva dveh načel:

� ne uporabi policijskega pooblastila, s katerim z najmanjšimi škodljivimi

posledicami opravi policijsko nalogo, temveč upor

namesto strokovnega prijema brez upravičenega vzroka takoj uporabi palico).

27

: Policisti se pogosto znajdejo v položaju, ko se upirajo skušnjavi, da bi nezakonito (vir: Cole in Smith v Areh, 2007)

Zloraba pooblastil

Policist je dolžan uporabljati policijska pooblastila zakonito in strokovno.


policijsko pooblastilo uporabi, za uporabo pa niso podani


kaznivega dejanja, udari z roko, da od nje izsili priznanje).

kadar so za uporabo policijskega pooblastila dani zakonski




kadar za uporabo policijskega pooblastila sicer obstajajo

zakoniti razlogi, vendar policist ne upošteva dveh načel:

ne uporabi policijskega pooblastila, s katerim z najmanjšimi škodljivimi

posledicami opravi policijsko nalogo, temveč uporabi hujše pooblastilo (npr.


avi, da bi ravnali

Policist je dolžan uporabljati policijska pooblastila zakonito in strokovno. V


policijsko pooblastilo uporabi, za uporabo pa niso podani


pooblastila dani zakonski




kadar za uporabo policijskega pooblastila sicer obstajajo

ne uporabi policijskega pooblastila, s katerim z najmanjšimi škodljivimi

abi hujše pooblastilo (npr.


28

� ne preneha z uporabo policijskega pooblastila, čeprav ni več razlogov za

njegovo uporabo (npr. policist se otrese napadalca tako, da ga vrže, na tleh

ležečega pa še nekajkrat brcne) (Žaberl, 2006).

Kadar policist teh določil ne upošteva, je disciplinsko, odškodninsko in kazensko

odgovoren. Na to temo bo več povedanega v naslednjem poglavju.

Način ugotavljanja zakonitosti in strokovnosti izvajanja policijskih pooblastil je lahko

različen. V nekaterih primerih (predvsem to velja za primere uporab prisilnih

sredstev) je s predpisi posebej določeno, da je treba preverjati upravičenost

(zakonitost) in strokovnost uporabe pooblastila. V primerih uporab pooblastil v

predkazenskem postopku je zakonodajalec predvidel predhodni in naknadni sodni

nadzor (npr. izdaja sodne odredbe za izvajanje hišne ali osebne preiskave ter za

izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, kjer sodišče tudi naknadno preverja

zakonitost izvajanja ipd.) (Žaberl, 2006).

6.3 Vzroki za izvrševanje kaznivih dejanj policistov

Vzroke, ki pogojujejo, da policisti izvršijo kaznivo dejanje, s katerim prekoračijo ali

zlorabijo svoja pooblastila, je težko opredeliti. V več primerih storijo kaznivo

dejanje, ker ne upoštevajo predpisov, ki določajo njihove pravice oziroma

pooblastila ali ker prekoračijo te pravice in pooblastila. Včasih prekoračijo svoje

pravice zato, ker želijo na vsak način čim bolj uspešno opraviti svojo uradno nalogo

(raziskati kaznivo dejanje in podobno). Vzroki, da izvršijo kaznivo dejanje pa so tudi

drugi, saj se zaradi določenih okoliščin neredko ne obvladajo v uradnih postopkih, so

premalo hladnokrvni, niso potrpežljivi ali pa niso sposobni pravilno ukrepati zaradi

posebne aktivnosti tistega, zoper katerega ukrepajo (Čas, 1983).

Po drugi strani pa je prav tako potrebno priznati, da lahko oškodovanec (državljan) s

svojim vedenjem in ravnanjem zavestno ali nezavestno napelje storilca (policista),

da ta zoper njega izvrši kaznivo dejanje oziroma, da prekorači svoja pooblastila.

Oškodovančev doprinos k storitvi kaznivega dejanja se najpogosteje kaže v tem, da

provokativno nastopa proti policistu, da se upira zakonitim ukrepom policista, da ga

žali, da se nedostojno obnaša do njega in da na drug, neprimeren način nastopa proti

njemu (Čas, 1983).

29

Med vzroke, da policisti izvršijo kaznivo dejanje, je potrebno šteti še številne druge

vzroke. V prvi vrsti se je potrebno zavedati, da je že narava dela policista takšna, da

lahko zaradi nestrokovnosti, nezakonitosti, netaktnosti, nepravilnosti, neukrepanja,

prehitrega ali površnega ukrepanja, slabe ocene dejanskega stanja, spregleda

določene okoliščine itd. povzroči, da policist stori kaznivo dejanje. Pomemben vzrok

so tudi stresne situacije pri policistovem delu. Sem lahko štejemo tudi intervencije v

razdejanem javnem lokalu, intervencije, kjer ob prihodu vidi hudo poškodovane

osebe, prijetje storilca hudega kaznivega dejanja, vpoklic policista v službo v

prostem času, ko se kam odpravlja itd. (Čas, 1983).

30

7 Odgovornost policistov

Za napake in kršitve pri opravljanju uradnih nalog so policisti odgovorni moralno,

disciplinsko, kazensko in odškodninsko. Kar zadeva moralno odgovornost, so ključni

standardi poklicne etike. Moralna odgovornost je odvisna od značaja posameznika in

prevladujoče družbene morale. Moralna sankcija pa je izraz notranjega odziva, ki ga

navadno označujejo tudi kot »klic vesti«. Ta se navzven pokaže kot znamenje sramu

in kesanja ob spoznanju, da smo storili nekaj, kar je slabo, ali opustili nekaj, kar je

dobro. Sproži ga moralni občutek neugodja bodisi ob lastnem spoznanju nemoralnega

ravnanja ali moralni obsodbi, negodovanju, zgražanju ipd. socialnega okolja. Treba

je vedeti, da moralna sankcija sicer lahko učinkuje le, če ima posameznik razvit

občutek moralne odgovornosti, za katerega kot rečeno ugotavljajo, da temelji na

značaju, odvisnem od vzgoje, vrlin in vrednot okolja, v katerem ta živi in deluje

(Kečanović, Klemenčič, Zidar in Pavlin, 2006).

Za moralno odgovornost policista so torej odločilni odgovorna osebnost, splošna

razgledanost, primerna poklicna izobrazba in družbena kultura, ki ima kritično javno

mnenje. Moralna odgovornost z vsem tem spodbuja in pravzaprav zahteva od

policista svobodno in trdno notranjo zavezo, da bo vselej spoštoval dostojanstvo,

pravice in svoboščine posameznika, ne glede na to, ali gre za storilca ali žrtev

prepovedanega ravnanja. Kako pri tem najti »pravo mero« tudi v najtežjih primerih,

ko je treba izbrati morda celo med življenjem žrtve na eni in storilca na drugi strani,

je stvar operativne pravne metode, spoznavnih vrlin, policijske etike in poklicne

modrosti. Vse to je potrebno upoštevati že pri izbiri kandidatov za policiste, se pravi

kadrovski politiki, poklicnem učenju in vodenju (Kečanović et al., 2006).

7.1 Disciplinska odgovornost

Policist je delavec policije (se pravi javni uslužbenec) in je v tem državnem organu v

delovnem razmerju. Za kršitve delovne discipline disciplinsko odgovarja. Kršitev

lahko stori z naklepom ali malomarnostjo. Nezakonito ali nestrokovno uporabljena

policijska pooblastila predstavljajo hujšo kršitev delovne discipline, medtem ko so

lažje disciplinske kršitve: kršitve delovnih obveznosti, določenih s predpisi,

kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ter splošnimi in posamičnimi akti organa;

nedostojno vedenje do strank ali sodelavcev; obnašanje, ki je v nasprotju s kodeksom

etike javnih uslužbencev, sprejetim v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih (Žaberl,

2006 in Zakon o javnih uslužbencih, 2002).

31

Disciplinska ukrepa za lažje disciplinske kršitve sta opomin in denarna kazen.

Disciplinski ukrepi za težje disciplinske kršitve pa so: (višja) denarna kazen, odvzem

položaja oziroma razrešitev s položaja; razrešitev naziva in imenovanje v eno stopnjo

nižji naziv; odpoved pogodbe o zaposlitvi. Slednja se lahko izreče le v primeru, da je

bila kršitev storjena naklepno ali iz hude malomarnosti (Zakon o javnih uslužbencih,

2002).

Delavec policije je lahko začasno odstranjen z dela ali z delovnega mesta, če je

zaloten pri hujši kršitvi delovnih obveznosti in dolžnosti ali če je zoper njega uveden

kazenski postopek za (naklepna) kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni

dolžnosti, ali se zahteva uvedba postopka zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti in

dolžnosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. O začasni

odstranitvi z dela ali z delovnega mesta odloči generalni direktor policije ali delavec,

ki ga on pooblasti. Policistu, ki je začasno odstranjen z dela ali z delovnega mesta, se

med trajanjem začasne odstranitve z dela ali z delovnega mesta odvzameta službena

izkaznica in orožje (Zakon o policiji, 2009).

7.1.1 Disciplinski postopek

Disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je

javnemu uslužbencu (policistu) nadrejena, inšpektorja ali reprezentativnega

sindikata v organu. Predstojnik uvede disciplinski postopek, če meni, da obstaja

utemeljen sum, da je prišlo do disciplinske kršitve. Postopek se uvede s pisnim

sklepom, ki se vroči javnemu uslužbencu. Zoper ta sklep ni dovoljena posebna

pritožba (Zakon o javnih uslužbencih, 2002).

V disciplinskem postopku, ki ga vodi predstojnik, se opravi obravnava, na kateri ima

javni uslužbenec (policist) pravico do zagovora. Lahko se zagovarja sam, po

odvetniku, drugem pooblaščencu ali predstavniku reprezentativnega sindikata v

organu, lahko pa se tudi obravnave ne udeleži in pošlje pisen zagovor. O disciplinski

odgovornosti odloči predstojnik (Zakon o javnih uslužbencih, 2002).

7.2 Kazenska odgovornost

Predmet kazenske odgovornosti policistov so kazniva dejanja, ki jih policist lahko

stori z nezakonito uporabo prisilnih sredstev. Najpogosteje so podani znaki naslednjih

kaznivih dejanj: kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali

uradnih pravic in izsiljevanja izjave. Če policist z nezakonito uporabo prisilnega

32

sredstva povzroči občanu hudo ali posebno hudo telesno poškodbo, odgovarja za ti

dve kaznivi dejanji (kaznivo dejanje hude telesne poškodbe ali kaznivo dejanje

posebno hude telesne poškodbe) (Žaberl, 2006).

V postopkih za ugotavljanje kazenske odgovornosti policisti v primerjavi z državljani

niso deležni nobenih privilegijev. V določenih primerih, npr. ko gre za kazniva

dejanja, storjena pri opravljanju uradnih nalog, je odgovornost policistov kot uradnih

oseb celo strožja. Teorija kazenskega prava posebej poudarja odgovornost uradnih

oseb za varstvo človekovih pravic, svoboščin in človeškega dostojanstva oseb v

uradnih (policijskih) postopkih. Tu ima poseben pomen načelo zakonitosti, ki je

nastalo ravno zato, da bi z zakonom določili in omejili pravice državnih organov v

razmerju do državljanov ter vzpostavili ravnotežje med pravicami države in njenih

organov ter pravicami in svoboščinami ljudi, na katere se razteza oblast države. Za

kršitev načela zakonitosti gre takrat, kadar kakšen državni organ ali njegova uradna

oseba posega v pravni položaj ljudi samovoljno, mimo in preko pooblastil, ki jima jih

daje zakon. V zvezi s tem pravna stroka utemeljeno ugotavlja, da je vsaka kršitev

zakonitosti takšne vrste obenem napad na človekove pravice in svoboščine (Kečanović

et al., 2006).

7.2.1 Kazenski postopek zoper policista

Kazenski postopek zoper policiste se največkrat uvede na podlagi prijave

oškodovanca oziroma tistega, ki je bil z dejanjem oziroma ravnanjem policista

oškodovan ali na kakšen drug način prizadet. Od samega začetka, to je od prijave, pa

do zaključka kazenskega postopka, preteče veliko časa, zaradi česar ostaja vsako

leto precej nerešenih zadev, tako tistih v fazi zbiranja predhodnih obvestil, kot tudi

tistih, pri katerih se je opravila preiskava ali so se opravljala posamezna preiskovalna

dejanja. Postopek zoper policiste, ki izvršijo kaznivo dejanje v zvezi z opravljanjem

uradnih nalog (grdo ravnanje z zlorabo uradnih pooblastil in uradnih pravic,

protipraven odvzem prostosti itd.) bi moral biti hiter in učinkovit, zlasti kadar je to

utemeljeno zaradi zaščite svobode in pravic oškodovanih delovnih ljudi in občanov. V

teh primerih, ko gre za utemeljeno kršitev pravic in svoboščin delovnih ljudi in

občanov, bi morali že organi za notranje zadeve večkrat sami sprožiti uvedbo

kazenskega postopka zoper policiste in izvesti druga dejanja, ki so potrebna za

ugotovitev dejanskega stanja, ne pa da čakajo, da poda ovadbo oškodovanec (Čas,

1983).

33

7.3 Odškodninska odgovornost

Slovenija nima posebnega zakona o uveljavljanju odškodninske odgovornosti države,

zato je odškodninska odgovornost policistov in drugih javnih uslužbencev utemeljena

v 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila

škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kake druge dejavnosti državnega

organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s protipravnim

ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno

od tistega, ki mu je škodo povzročil (Ustava Republike Slovenije, 1991).

Z uporabo policijskih pooblastil lahko policist občana poškoduje ali mu povzroči škodo

na njegovem premoženju. Če je škoda povzročena zaradi nezakonite ali nestrokovne

uporabe policijskega pooblastila in jo je policist povzročil naklepoma ali iz velike

malomarnosti, je policist dolžan poravnati povzročeno škodo. V praksi jo poravna

organ, pri katerem je policist zaposlen, ta pa lahko zahteva povračilo od policista.

Najpogosteje se izplačujejo odškodnine zaradi telesnih poškodb, ki so jih občani

dobili pri nezakoniti ali nestrokovni uporabi prisilnih sredstev (bolečina, strah,

začasna nezmožnost za delo, začasna okrnjenost dela telesa itd.) (Žaberl, 2006).

7.4 Pravna zaščita policistov

Narava policijskega dela terja, da so policijski uslužbenci poleg odgovornosti deležni

tudi ustrezne pravne varnosti. Za zakonitost in uspešnost policijskih nalog pri

zagotavljanju varnosti življenja ljudi, premoženja in javnega reda je zelo

pomembno, da sta odgovornost in pravna varnost policistov uravnoteženi. Policist, ki

ni deležen ustreznega pravnega varstva, ne more s potrebno samozavestjo

zagotavljati javne varnosti in javnega reda (Kečanović et al., 2006).

Policist je pri opravljanju policijskih nalog, predvsem pa pri izvajanju policijskih

pooblastil tudi posebej zaščiten. Zakonodajalec je namreč posebej inkriminiral

določena kazniva ravnanja, ki so storjena proti uradnim osebam. Oseba, ki

nasprotuje in se ne podreja zakonitem ukazu policista, se mu pasivno ali aktivno

upira ali ga celo napade, stori v lažjih primerih prekršek, v hujših pa kaznivo dejanje

(Žaberl, 2006).

Prekršek stori po določilih Zakona o prekrških zoper javni red in mir oseba, ki se

nedostojno vede proti policistu pri uradnem poslovanju ali zaradi uradnega

34

poslovanja ali ne upošteva na kraju samem policistovega odrejenega zakonitega

ukrepa.

Kazniva dejanja po določilih Kazenskega zakonika, v katerih je lahko policist

oškodovanec, so:

� preprečitev uradnega dejanja uradni osebi;

� napad na uradno osebo, ki opravlja naloge varnosti;

� sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje;

� hujskanje k upiranju.

Policist ima seveda enako kot vsi drugi državljani pravico do materialnega in

moralnega zadoščenja (npr.: policist, ki je pri policijskem postopku osebno razžaljen

ali telesno poškodovan, lahko poda ustrezno tožbo na sodišču). Ob tem je treba

posebej poudariti, da je policist glede svojih pravic izenačen z drugimi državljani

(Žaberl, 2006).

V primeru, da je zoper policista uveden kazenski ali odškodninski postopek zaradi

izvajanja pooblastil pri opravljanju uradnih policijskih nalog, ki jih po oceni policije,

opravi policist v skladu s predpisi, mu policija zagotovi pravno pomoč. Oceno da

posebna komisija. Policist ima torej pravico, da ga njegov delodajalec, to je država,

zaščiti v primeru, ko policijska pooblastila uporabi zakonito in strokovno (Žaberl,

2006).

35

8 Nadzor nad delom policije

Vladavina prava zahteva, da ni nikogar nad pravom, kar pomeni, da pravna pravila

veljajo za vse enako. To velja za državljane, ki jih v to prisiljuje policija, in tudi za

policiste, ki so dolžni pri svojem delu upoštevati zakonska pravila, ki jih je podelila in

jih hkrati (samo)omejila država. Že v starem Rimu se je z znanim rimskim rekom

»quis custodiet custodes« postavljalo vprašanje, kdo bo nadzoroval varuhe reda.

Policija ima namreč monopol fizične prisile, posameznik pa je do države vselej v

podrejenem odnosu, zato je država dolžna, da poskrbi za temeljite in učinkovite

preiskave morebitnih zlorab policijskih pooblastil (Žaberl, 2006).

Različne vrste nadzora so pomembne zaradi dejstva, da lahko policisti pri izvrševanju

pooblastil huje posegajo v človekove svoboščine in pravice, in tudi zaradi tega, ker v

policiji prevladuje posebna subkultura, ki lahko vpliva tudi na zakonitost in

strokovnost policijskega dela ter na izvrševanje policijskih pooblastil (Žaberl, 2006).

V demokratičnih državah se nadzor nad policijo in njenim izvajanjem pooblastil kaže

v različnih oblikah, ki so medsebojno prepletene. Razdelili bi jih lahko na naslednje

ravni:

� politično - parlamentarni nadzor,

� sodni nadzor in nadzor državnega tožilca,

� notranji nadzor (interni nadzor),

� zunanji - državljanski nadzor (eksterni nadzor) (Žaberl, 2006).

8.1 Politično - parlamentarni nadzor

Politični nadzor nad izvajanjem policijskih pooblastil se izvaja preko parlamenta.

Poslanci opravljajo nadzor s postavljanjem poslanskih vprašanj ministru za notranje

zadeve, ki se večinoma nanašajo na izvrševanje določenih policijskih nalog in

pooblastil. Parlament vpliva na delo in pooblastila policije preko pristojnih delovnih

teles in z institucijo interpelacije ministra oziroma nezaupnice vladi (Žaberl, 2006).

V okviru parlamentarnega nadzora je prav zaradi preverjanja izvajanja posebno

občutljivih pooblastil ustanovljena tudi posebna parlamentarna komisija za nadzor

varnostnih in obveščevalnih služb. Komisija ima nalogo preverjati zakonitost

izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. Zaradi ugotavljanja politične odgovornosti

36

lahko parlament ustanovi tudi posebno parlamentarno preiskovalno komisijo

policijskih pooblastil (Žaberl, 2006).

8.2 Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva

Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva se izvajata v primeru, ko policija izvaja

svojo preiskovalno dejavnost v fazi predkazenskega postopka. Tako imajo sodišča

dolžnost, da predhodno preverjajo razloge za izdajo odredb za določene hujše

policijske posege v določene človekove pravice, predvsem v pravico do zasebnosti

(izdaja odredb za hišno preiskavo, osebno preiskavo, prikrite preiskovalne ukrepe).

Po izvedbi teh ukrepov pa sodišče naknadno (post festum) preveri zakonitost izvedbe

pogojev v odredbi, in če ugotovi, da je policija ravnala nezakonito, lahko v določenih

primerih uporabi procesno sankcijo v obliki ekskluzije (izločitve) dokazov (Žaberl,

2006).

Podobno ravna tudi državni tožilec v primeru uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov,

ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja in jih na pobudo policije državni

tožilec odobri in dovoli njihovo izvajanje. Državni tožilec ima poleg tega še posebno

možnost institucionalnega nadzorstva nad zakonitostjo policijskega dela, in sicer

preko pritožb posameznikov, zoper katere je policija uporabila določena pooblastila

(Žaberl, 2006).

V zadnjem času ima vse bolj pomembno vlogo pri nadzoru izvajanja policijskih

pooblastil tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki na podlagi 160. člena

slovenske Ustave odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in

temeljnih svoboščin (Žaberl, 2006).

Tako ustavno pritožbo kot tudi pritožbo državnemu tožilcu bomo podrobneje opisali v

naslednjem poglavju.

8.3 Notranji nadzor

Nadzor nad delom policistov mora v prvi vrsti zagotavljati policija sama. Notranji

nadzor nad izvajanjem pooblastil slovenske policije bi lahko razdelili v dve skupini:

� notranji nadzor, ki ga izvaja Ministrstvo za notranje zadeve;

� notranji nadzor, ki ga izvaja policija sama (Žaberl, 2006).

37

Policija je v Republiki Sloveniji organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, kar

pomeni, da ima relativno funkcionalno avtonomnost. Kljub dejstvu, da policija

nesporno potrebuje določeno operativno samostojnost v svojem delovanju, pa mora

biti v prvi vrsti podrejena demokratičnemu nadzoru ministra in tako ne sme delovati

kot avtonomna organizacija, ki po lastni volji izvršuje svoje naloge in svoja

pooblastila. V večini evropskih držav je hierarhično vzpostavljen nadzor pristojnega

ministrstva nad policijo. Tudi pri nas ima notranje ministrstvo v razmerju do nje

nadzorstvena in usmeritvena pooblastila. Večina sistemskih nadzorov, ki so bili

opravljeni do sedaj, se nanaša na problematiko izvajanja policijskih pooblastil.

Nekateri teoretiki takšne vrste nadzora, ki se izvaja preko pristojnega ministra,

uvrščajo tudi med zunanji vladni ali politični nadzor (Žaberl, 2006).

Ena izmed oblik nadzora ministrstva za notranje zadeve nad delom policije, katera se

povezuje tudi z državljanskim nadzorom, pa je nadzor preko pritožb, ki jih na delo

policista sprožijo nezadovoljni državljani. Več o tem je govora v naslednjem

poglavju.

Policija ima tudi lastne nadzorne mehanizme, s katerimi ugotavlja zakonitost in

strokovnost izvajanja pooblastil ter preiskuje morebitne sistemske in konkretne

nepravilnosti. Tako nadzor nad delom policistov v Sloveniji izvajajo predvsem njihovi

neposredni predstojniki, na podlagi sklepa direktorja policijske uprave ali

generalnega direktorja policije pa ga izvajajo tudi delavci policijske uprave in

generalne policijske uprave. Ob tem policija izvaja tudi splošni, strokovni in ponovni

nadzor nad delom organizacijskih enot policije. Notranje preiskave in preiskave

domnevnih kaznivih dejanj policistov opravljajo delavci uradov direktorjev policijskih

uprav in urada generalnega direktorja policije. Policija zagotavlja notranjo disciplino

v organizaciji z vodenjem in notranjo kontrolo, kršitve pa obravnava v disciplinskih

postopkih. Zagotavljanje notranje discipline v policiji v demokratični državi

predpostavlja tudi ukrepe za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in

svoboščin (Zidar, 2004 in Žaberl, 2006).

Na podlagi notranjih preiskav in letnih poročil policije, ki so dostopne na njihovi

uradni spletni strani, si lahko v pričujoči tabeli pogledamo število prijavljenih in

odkritih kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji od leta 2008 do leta 2011.

38

Tabela 1: Število prijavljenih in odkritih kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih (vir: MNZ, 2008-2011)

Leto 2008 2009 2010 2011

Št. kaznivih dejanj 196 122 137 80

8.4 Zunanji - državljanski nadzor

Kot posledica in odziv, da notranji, pogosto pa tudi kazensko pravni mehanizmi ne

morejo zagotoviti učinkovitih in nepristranskih preiskav grdega ravnanja policije, so

nastala zunanja pritožbena telesa. Le-ta so se pojavila tudi kot odsev demokratične

ideje o pravici državljanov, da nadzorujejo policijo kot oblastni organ, ki ima

pristojnosti, da najgloblje posega v njihove svoboščine. Državljanski nadzor je postal

pravica družbe, da nadzoruje, kako policija izvršuje pooblastila, ki ji jih je podelila z

ustavo in zakoni (Zidar in Klemenčič, 2005).

Zunanji državljanski nadzor v prvi vrsti predstavlja javnost, ki kritično presoja delo

policije predvsem preko sredstev javnega obveščanja. Za slovensko policijo je

zaenkrat še zmeraj značilna dokajšnja centraliziranost in zaprtost. V

institucionalnem smislu ni močneje povezana z lokalnimi skupnostmi, ki zato tudi

nimajo pomembnejšega vpliva na policijsko delo in prigovore na zakonitost izvajanja

policijskih nalog in pooblastil. Dejavneje pa se vključujejo v preučevanje in

ocenjevanje dela policije nevladne organizacije, med katerimi še posebej velja

izpostaviti Amnesty International Slovenije (Žaberl, 2006).

Precejšen vpliv na delo, zakonitost in strokovnost izvajanja policijskih pooblastil ima

tudi Varuh človekovih pravic, ki ima v Republiki Sloveniji dokaj močan položaj, saj je

ustavna kategorija (glej 159. člen Ustave Republike Slovenije, 1991). Z institucijo

Varuha človekovih pravic (ombudsmana) naj bi se ohranjalo ravnotežje med glavnimi

nosilci oblasti (parlamentom), izvršilno oblastjo in pravosodjem. Hkrati pa naj bi

Varuh človekovih pravic ohranjal ravnotežje med posameznikom in državo (državnim

aparatom) (Žaberl, 2006).

Varuh lahko preiskuje primere nezakonitega in nepravilnega dela državnih organov,

med njimi tudi policije in se pri svojem delu ravna po določilih ustave in

mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri

svojem posredovanju se lahko sklicuje tudi na načela pravičnosti in dobrega

39

upravljanja. Še posebne pristojnosti ima varuh v primerih, ko je posamezniku

odvzeta prostost. Varuh oziroma oseba, ki jo varuh pooblasti, lahko vstopi v uradne

prostore vsakega državnega organa. Opravi lahko preglede zaporov, drugih prostorov,

v katerih so osebe, ki jim je odvzeta prostost, ter drugih zavodov z omejeno svobodo

gibanja. Varuh ima pravico, da v omenjenih prostorih opravi brez navzočnosti uradnih

oseb razgovor z osebami, ki jim je odvzeta prostost. Preglede lahko opravi brez

predhodne najave, osebe za razgovor pa lahko izbere na ustrezen, naključen način

(Žaberl, 2006).

Varuh človekovih pravic lahko veliko prispeva k varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin posameznikov v postopkih s policijo. Njegova uvedba je povečala pravno

varnost državljanov. V svojih postopkih varuh dosledno opozarja policijo na vse

ugotovljene nepravilnosti in ji daje usmeritve za ravnanja, ki bi bila v konkretnih

primerih korektna. Poseben pomen imajo letna poročila o delu varuha človekovih

pravic. Med ostalo vsebino so opredeljene tudi nepravilnosti pri policijskih postopkih

in izvajanju policijskih pooblastil. Na podlagi varuhovega letnega poročila, Državni

zbor Republike Slovenije sprejme obvezujoča napotila za organe izvršilne veje

oblasti. Policija mora zagotavljati, da se napotila Državnega zbora in varuhova

stališča tudi dejansko upoštevajo in izvajajo (Žaberl, 2006).

8.4.1 Vloga Amnesty International Slovenije

Amnesty International Slovenije je neodvisna in nepristranska organizacija (od leta

1994), ki se pri svojih raziskavah in ukrepih osredotoča na preprečevanje in odpravo

hudih zlorab človekovih pravic. Svoje delo uspešno izvaja z vidika splošnega

osveščanja, prizadevanja za sistemske spremembe, izvajanje kampanj oziroma

aktivizma v dobro človekovih pravic ter učenja o človekovih pravicah v obliki delavnic

v izobraževalnih ustanovah - za mlade in za učitelje/-ice. Svoje delo zajamejo in

povzamejo v letnih poročilih, ki jih najdete na njihovi uradni spletni strani (Kdo smo

…, 2012).

40

9 Možnost pritožbe na policijski postopek

Vsak posameznik ima v policijskih postopkih pravico do pravnega varstva in še

posebno možnost za vložitev pritožbe na podlagi 28. člena Zakona o policiji, če meni,

da so policisti med postopkom neupravičeno in nezakonito kršili njegove pravice.

Seveda morate tudi sami upoštevati, da je treba med policijskim postopkom biti

vljuden in upoštevati zakonite odredbe in ukaze policistov - predvsem zato, da se

izognete strožjim ukrepom ali uporabi policijske sile (Klemenčič et al., 2002).

Če posameznik meni, da je policist nekorekten ali nasilen, naj ga vljudno opozori, da

pozna svoje pravice, in od njega zahteva, da mu pojasni razlog za poseg, ter da se

identificira s priimkom ter naslovom policijske enote, v kateri je zaposlen. Če med

policijskim posegom utrpi telesne poškodbe ali škodo na lastnini (npr. podplutbe,

odrgnine, raztrgana oblačila), naj takoj, ko je to mogoče, odide k zdravniku, ki mu

bo izdal zdravniško potrdilo, in poskrbi za primerno zavarovanje dokazov o

povzročeni škodi. Zdravniku naj tudi pove, da je poškodbe dobil med policijskim

postopkom. Če je mogoče, naj si taka oseba zagotovi tudi priče, ki bodo lahko

potrdile opis dogajanja. V primeru, da je oseba poškodovana med prijetjem in je

pridržana, naj zahteva, da mu omogočijo zdravniško pomoč v prostorih za pridržanje

ali da ga odpeljejo k zdravniku. Policisti so to dolžni storiti. Oseba, ki ji je policija

odvzela prostost in je bila med postopkom poškodovana, naj to takoj ob prvem stiku

pove svojemu odvetniku, državnemu tožilcu ali preiskovalnemu sodniku (Klemenčič

et al., 2002).

Kot posameznik lahko svoje pravice v policijskih postopkih zavarujete na različne

načine, ki so navedeni in opisani v nadaljevanju tega poglavja.

9.1 Pritožba na policijo ali na Ministrstvo za notranje zadeve

28. člen Zakona o policiji določa, da se lahko vsakdo, ki meni, da so bile s

policistovim dejanjem ali opustitvijo dejanja kršene njegove pravice ali svoboščine, v

tridesetih dneh od trenutka, ko je izvedel za domnevno kršitev, pritoži na Ministrstvo

za notranje zadeve ali katerokoli organizacijsko enoto policije.

Na ministrstvu pritožbe sprejema sektor za pritožbe v direktoratu za policijo in druge

varnostne naloge Ministrstva za notranje zadeve. Pritožba je lahko pisna, ustna na

zapisnik ali posredovana po elektronski pošti na uradni elektronski naslov ministrstva

oziroma policijske enote. V vsakem primeru jo lahko pošljete tudi neposredno na

41

naslov: Policija, Štefanova 2, 1000 Ljubljana. Pritožba mora biti razumljiva,

vsebovati mora ime in priimek ter naslov pritožnika, kraj, čas in opis dogodka in

pritožnikov podpis. K pritožbi lahko pritožnik predloži tudi morebitna dokazila, ki se

nanašajo na pritožbo (fotografije, dokumenti). Treba je pa dodati, da pritožba ni

pravno sredstvo in ni sredstvo izogibanja postopkom, ki jih policija vodi zoper

pritožnika (Pritožbe nad …, 2012).

Vložene pritožbe zoper policiste se rešuje na dveh ravneh, in sicer v pomiritvenem

postopku pri vodji organizacijske enote policije in na senatu ministrstva.

Vodja organizacijske enote policije najprej preveri vsa dejstva v zvezi s pritožbo.

Preveri tudi, če je bilo ravnanje policista zakonito, strokovno in etično, torej skladno

z veljavnimi predpisi, ki določajo delo policista. Vodja nato povabi pritožnika na

razgovor, na katerem ga seznani z ugotovitvami in morebitnimi ukrepi v zvezi z

njegovo pritožbo. Če se pritožnik strinja z njegovimi ugotovitvami in ukrepi, se

pritožbeni postopek lahko zaključi s podpisom zapisnika (Pritožbe nad …, 2012).

Kadar se pritožnik ne odzove vabilu na razgovor pri vodji organizacijske enote

policije in pisno sporoči, da želi nadaljevanje pritožbenega postopka na senatu ali v

primeru, ko se ne strinja z ugotovitvami vodje v pomiritvenem postopku ali v

primeru, če iz pritožbe izhaja sum kaznivega dejanja policista, ki se preganja po

uradni dolžnosti, se pritožbeni postopek nadaljuje na senatu ministrstva. Pritožbo

tedaj rešuje tričlanski senat, ki ga sestavljajo pooblaščenec ministra in dva

predstavnika javnosti. Predstavnika javnosti na predlog lokalnih skupnosti ali

organizacij civilne družbe, strokovne javnosti ter nevladnih organizacij imenuje

minister za notranje zadeve. Postopek reševanja pritožbe na ministrstvu se zaključi s

posredovanjem odgovora pritožniku v tridesetih dneh od zaključka postopka pri vodji

organizacijske enote policije. Z odgovorom pritožniku je pritožbeni postopek

zaključen, pritožnik pa ima na razpolago še vsa pravna in druga sredstva za varstvo

njegovih pravic in svoboščin (Pritožbe nad …, 2012).

42

Tabela 2: Posledice pritožbenih postopkov zoper policiste v zadnjih letih (vir: MNZ, 2008-2011)

Leto 2008 2009 2010 2011

Opozorilo in pogovor 47 34 36 46

Obdolžilni predlog - - - -

Odstop zadeve ali poročilo

vrhovnemu državnemu tožilstvu 2 14 8 22

Operativna obdelava - - - -

Pridržanje po Zakonu o kazenskem postopku - - - -

Pridržanje po Zakonu o prekrških - - - -

Zasebna tožba - - - -

Predlog za uvedbo disciplinskega postopka - - 3 -

Začasna odstranitev z dela - - - -

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - - - -

Opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe - - 1 3

Vložena zahteva za ugotavljanje

Odškodninske odgovornosti - - - -

SKUPAJ 49 48 48 71

9.2 Pritožba državnemu tožilcu

Zakon o kazenskem postopku v 7. odstavku 148. člena določa, da se lahko vsakdo,

zoper katerega je policija uporabila kak ukrep ali dejanje v predkazenskem

postopku, pritoži pri pristojnem državnem tožilcu. Pri tožilcu se lahko pritožijo

osebe, od katerih je policija zaradi suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, zbirala

obvestila, jih prisilno prijela in privedla na policijsko postajo, jim pregledala vozilo

ali osebno prtljago, jim začasno omejila gibanje, ugotavljala njihovo istovetnost ipd.

Pri tem ni pomembno, ali je posameznika policija obravnavala kot osumljenca ali kot

očividca oziroma morebitno pričo v prihodnjem kazenskem postopku. V vseh teh

primerih ima oseba, ki meni, da so policisti pri opravljanju svojih nalog v

predkazenskem postopku z njo ravnali nezakonito ali nekorektno, pravico do pritožbe

na državno tožilstvo. Pritožbo mora podati v roku treh dni od storjenega dejanja,

lahko pa jo poda ustno ali pisno. Pristojni državni tožilec je praviloma tisti, ki deluje

na območju, na katerem je bila kršitev storjena. Tako kot pri pritožbi na policijo tudi

pri tej pritožbi ne gre za redno pravno sredstvo, s katerim bi lahko zahtevali npr.

43

odškodnino. S to pritožbo posameznik doseže, da morebitni nezakoniti posegi

prenehajo ter da državni tožilec sproži ustrezno preiskavo o morebitni zlorabi

policijskih pooblastil (Zakon o kazenskem postopku, 2012 in Klemenčič et al., 2002).

9.2.1 Kazenska ovadba zoper policista

Če posameznik oceni, da so bile njegove pravice kršene v takem obsegu, da ima

kršitev določene znake kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni

dolžnosti, lahko zoper policista - kršitelja vloži kazensko ovadbo pri pristojnem

državnem tožilstvu oziroma policiji. Kazenski zakonik velja, tako kot za vse osebe,

tudi za policiste. Z nezakonitim ravnanjem lahko policist stori vrsto kaznivih dejanj,

ki se preganjajo po uradni dolžnosti ali na predlog (npr. grdo ravnanje, povzročitev

telesne poškodbe, neupravičena osebna preiskava, kršitev nedotakljivosti stanovanja,

neupravičeno slikovno snemanje, kršitev človekovega dostojanstva z zlorabo

uradnega položaja ali uradnih pravic, izsiljevanje izjave, protipravna prilastitev

stvari ob preiskavi ali izvršbi ipd.). Praviloma je pri teh kaznivih dejanjih zagrožena

celo višja kazen, če dejanje stori pooblaščena uradna oseba (policist). Če gre za

milejše kaznivo dejanje (npr. razžalitev), za pregon ni pristojno državno tožilstvo,

temveč mora posameznik zoper storilca vložiti zasebno tožbo pri pristojnem sodišču.

Pomembno je tudi, da lahko posameznik, ki je bil oškodovan s kaznivim dejanjem, ki

ga je storil policist, v kazenskem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek

za povrnitev škode, kar je navadno hitreje, kot če bi zoper državo ali posameznega

policista sprožil odškodninski zahtevek pred civilnim sodiščem (Klemenčič et al.,

2002).

9.2.2 Kriva ovadba

283. člen Kazenskega zakonika določa: »Kdor koga naznani , da je storil kaznivo

dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil, se kaznuje z

zaporom do dveh let.« To je zelo pomembno vedeti, saj so zlonamerni oziroma

neutemeljeni očitki in obtožbe, ki jih posameznik v pritožbi očita policistu, lahko

kaznivo dejanje krive ovadbe. To seveda ne sme negativno vplivati na posameznika,

kadar se odloča, da poda pritožbo oziroma ovadbo, če resnično meni, da so bile

kršene njegove pravice. Torej, če je posameznik v dvomu, ali je policist v postopku z

njim ravnal pravilno ali ne, mu svetujemo, da pritožbo vloži. Pritožba je namreč

lahko kriva ovadba samo, če ovaditelj naznani storilca ali kaznivo dejanje, ki se

preganja po uradni dolžnosti, z direktnim naklepom, tj. ko naklepno ovadi policista,

čeprav zagotovo ve, da ta v ničemer ni kršil njegovih pravic. V pritožbenem postopku

44

je treba spoštovati enakost pred zakonom, in to tako pritožnika kot policista. Zato je

policija po zakonu dolžna zagotoviti pomoč tudi policistu, ko je zoper njega uveden

postopek, čeprav je svoje delo opravljal zakonito in korektno (KZ-1, 2008 in

Klemenčič et al., 2002).

9.3 Upravni spor

Upravni spor bi lahko definirali kot sodni spor med posameznikom oziroma pravno

osebo in javno oblastjo, naperjen zoper akte oziroma dejanja organov oblasti, s

katerimi je odločeno o pravicah, obveznostih oziroma o pravnih razmerjih, ki jih

ureja javno (predvsem upravno) pravo. Glavni cilj upravnega spora je torej varstvo

pravic in pravnih interesov posameznih pravnih subjektov. Za odločanje v upravnem

sporu je na prvi stopnji (praviloma) pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije, na

drugi pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Upravni spor se začne s tožbo, ki jo je

treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve (dokončnega) upravnega akta. Tožba se

vloži neposredno pri sodišču, ki je pristojno za odločanje, ali pa se sodišču pošlje po

pošti, lahko pa se da tudi na zapisnik pri pristojnem sodišču. Šteje se, da je bila

tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto ali ko je

bila dana na zapisnik (Grafenauer in Breznik, 2005).

9.4 Ustavna pritožba

Vsakdo lahko ob pogojih, ki jih določa zakon (o ustavnem sodišču), vloži pri ustavnem

sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa,

organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova

pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana

vsa pravna sredstva. Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče

izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z

izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Ustavna

pritožba se vloži v šestdesetih dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper

katerega je mogoča ustavna pritožba. V posebno utemeljenih primerih lahko ustavno

sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku

šestdesetdnevnega roka (Šinkovec, 1997).

45

9.5 Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice

Vsakdo, ki meni, da so mu bile kršene pravice iz Evropske konvencije o človekovih

pravicah (v nadaljevanju EKČP) in je izčrpal pravna sredstva, določena v okviru

slovenskega pravnega sistema, pa pri tem ni bil uspešen, lahko vloži še pritožbo na

Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Strasbourgu

(Francija). Pri tem bo uspešen, če bo presoja dejanskih in pravnih okoliščin

konkretnega primera pokazala, da je bil obseg varstva ožji od tistega, ki ga določata

EKČP in sodna praksa ESČP. Sodišče sme obravnavati pritožbo šele po tem, ko so bila

izčrpana vsa notranja pravna sredstva. Pritožbo je treba vložiti na ESČP v šestih

mesecih od dneva, ko je bila sprejeta dokončna odločitev po notranjem pravu. Pri

tem se upošteva dan, ko je bila pritožba poslana na ESČP. Po poslovniku ESČP

poznejše vloge ne morejo biti vključene v spis. ESČP lahko, če ugotovi kršitev

konvencijskih pravic, prizadetemu nameni pravično zadoščenje kot specifično

materialno odmero, in povrnitev stroškov postopka pred ESČP; oboje mora plačati

obsojena država (Ribičič, 2007).

9.6 Pritožba varuhu človekovih pravic

Pobuda za začetek postopka pri varuhu se praviloma vloži v pisni obliki. Pobudi je

treba priložiti dokumentacijo in navesti dejstva ter predložiti dokaze, na katerih

temelji. Pobudnik mora hkrati tudi navesti, katera pravna sredstva je v konkretni

zadevi že uporabil, s čimer je poudarjena subsidiarna (nadomestna) vloga varuha.

Zakon omogoča varuhu, da ob obravnavi pobude uvede tudi preiskavo, zahteva lahko

tudi oceno ustavnosti in zakonitosti in v soglasju s prizadetim vloži ustavno pritožbo

na ustavno sodišče (Klemenčič et al., 2002).

9.7 Zahteva za povrnitev škode

Če posameznik meni, da so mu policisti s svojimi dejanji povzročili protipravno

škodo, lahko v pravdnem postopku vloži tožbo zoper državo ali posameznega policista

na civilnem sodišču in tako uveljavlja premoženjskopravni zahtevek za povrnitev

škode (Klemenčič et al., 2002).

Kot smo že omenili v poglavju o (odškodninski) odgovornosti policistov, Ustava

Republike Slovenije v 26. členu vsakomur daje pravico do povračila škode in omogoča

posamezniku uveljavljanje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki je nastala

46

kot posledica protipravnega izvrševanja javnih pooblastil, kar ne velja samo za

državne organe, temveč za vse nosilce javnih pooblastil. To pomeni, da lahko

posameznik, v čigar pravice je policija nezakonito posegla, od države zahteva

odškodnino. Pri tem ni pomembno, ali je policist protipravno škodo osebi povzročil

namerno ali nehote. To vprašanje je pomembno šele, če želi posameznik tožiti tudi

policista oziroma če želi država odškodnino, ki jo je morala plačati prizadeti osebi,

iztožiti od policista (Klemenčič et al., 2002).

9.8 Pritožba zoper plačilni nalog

Čeprav tovrstna pritožba že spada nekoliko v drug kontekst pritožb, jo bomo na tem

mestu vseeno omenili, saj je dejanj, ki so inkriminirana kot prekrški, ogromno

oziroma preveč, da bi vam jih tukaj predstavili, s plačilnim nalogom oziroma globo

kot eno izmed oblik sankcij za prekrške pa se tako državljani kot policisti

najpogosteje srečujemo.

Ne glede na to, da ima policist v primeru lažjih kršitev (državljana) pravico do

prostega preudarka oz. ti. diskrecijsko pravico glede tega, ali vas bo kaznoval ali ne

(ali zgolj opomnil), se (lahko) kljub temu zgodi, da vam izda plačilni nalog za še tako

»nedolžen« oziroma lahek prekršek. Za lažjo predstavo naj vzamemo resničen primer

sošolke, ki je v Ljubljani prečkala cestišče na zavarovanem prehodu za pešce pri

zeleni luči; ko je prečkala že polovico cestišča je zeleno luč zamenjala rdeča. Ker je

naslednjih nekaj korakov prehodila pri rdeči luči (ne da bi ovirala promet), sta jo

moža v modrem oglobila za osemdeset evrov. Čeravno ni naša naloga zagovarjanje

ene ali druge strani, je potrebno poudariti, da je v takšnih in podobnih primerih z

vidika zdravega razuma (večjo) »napako« storil policist, ne pa državljan. Napako v

tem smislu, da je omajal ugled policije in zaupanje v njeno delo ter poslanstvo s

strani državljanov. To pa je še najmanj, kar lahko posameznik razume in občuti ob

takšnem ravnanju policista. Nekateri so mnenja, da se policisti s takšnim ravnanjem

(ki ga po možnosti spremlja arogantno ali sarkastično vedenje) »izživljajo« nad

»navadnimi državljani«, saj je jasno (če spomnimo), da je posameznik zmeraj v

podrejenem položaju v odnosu do države (policista) in da se mora ravnati po njenih

(policistovih) navodilih. Spet nekateri so mnenja, da se na ta način polni državni

proračun. V vsakem primeru je ob takšnem ravnanju in odnosu policistov zastonj

pričakovati naklonjenost, spoštovanje in sodelovanje s strani državljanov. Na žalost

se kvečjemu zgodi ravno nasprotno. Mešanica čustev, kot so bes, jeza, strah, nemoč,

47

obup, žalost idr. lahko izzovejo čustveni izbruh v obliki joka (ali smeha), v

najslabšem primeru (in dokaj pogosto) pa besedni ali celo telesni napad na policista.

Meja med občutkom svobode in nenehnim nadzorom oziroma meja med (relativno)

svobodno in policijsko državo je zelo tanka. Če ne bi bilo nobenega nadzora in bi

ljudje lahko počeli vse po svoji volji, bi družba, jasno, zašla v kaos. Po drugi strani

pa, če je ta nadzor tako dosleden in »ne odpušča« (po vzoru teorije ničelne

tolerance) še tako majhnih napak (v našem primeru lažjih prekrškov), se lahko z

razlogom sprašujemo, če živimo v policijski državi.

Zatorej menimo, da tako kot je neodgovorno nezakonito ravnanje policistov, je tudi

neodgovorno njihovo dosledno sankcioniranje že najmanjših deliktov. Ob tem naj

omenimo še besede dr. Igorja Areha na enem izmed predavanj: »Ni dober tisti

policist, ki (neusmiljeno) dela vse po črki zakona. Dober policist je tisti, ki ima

primeren oziroma prilagodljiv čustven odnos do sočloveka« (v našem primeru

državljana).

Če torej menite, da so vas neupravičeno, neutemeljeno, »nezasluženo« ali »brez

smisla« oglobili, je prav, da se zavedate in poznate tudi možnost pritožbe zoper

plačilni nalog.

Plačilni nalog, izdan na kraju prekrška, velja kot pisna odločba o prekršku, vsebovati

pa mora osnovne podatke o kršitelju (osebno ime ter naslov, EMŠO, če je fizična

oseba tujec pa njene rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno

prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo pa ime in sedež

podjetja ter matično številko), kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev

prekrška, znesek globe, številko računa za plačilo in pravni pouk, lahko pa tudi druge

podatke v skladu s predpisi. Storilec prekrška je dolžan plačati globo, določeno v

plačilnem nalogu, v osmih dneh od prejema tega naloga na račun organa, ki je

določen v plačilnem nalogu, ali v tem roku vložiti zahtevo za sodno varstvo. Kršitelj,

ki plača globo v osmih dneh, plača po Zakonu o prekrških (ZP-1, 2011) le polovico

izrečene globe (Griljc, 2006).

Zahteva za sodno varstvo oz. ugovor na plačilni nalog se vloži pisno pri prekrškovnem

organu, katerega pooblaščena oseba je izdala plačilni nalog. Torej, če vam je plačilni

nalog izdal policist, podate ugovor na policijo, če je bil plačilni nalog izdan s strani

mestnega redarstva, pa se pritožite njemu (na občini) (Griljc, 2006).

48

Če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku, določenem v plačilnem

nalogu, in ne vloži zahteve za sodno varstvo, se pošlje plačilni nalog v izvršitev

organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja, brez

predhodnega pisnega opomina. Enako se zgodi tudi, če kršitelj ne plača globe in

stroškov po pravnomočnosti odločbe o zavrženju ali zavrnitvi zahteve za sodno

varstvo zoper plačilni nalog. Kršitelj, ki bi se lahko z odhodom zaradi prebivanja v

tujini izognil plačilu globe, mora plačati globo takoj na kraju prekrška. O plačani

globi se izda potrdilo (Griljc, 2006).

Če kršitelj globe ne plača, se šteje, da je podal zahtevo za sodno varstvo in ga sme

policist s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja privesti pristojnemu sodišču

oziroma izvesti vse potrebne ukrepe po tem zakonu za zagotovitev njegove

navzočnosti in uspešno izvedbo postopka o prekršku (Griljc, 2006).

49

10 Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove

pravice

Po podatkih iz začetka leta 2006 se je na Slovenijo nanašalo samo pet končnih sodb

Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Do bistvene

spremembe je prišlo ravno tega leta. Tako je bila Slovenija do začetka leta 2007

obsojena 199 krat. Velika večina teh sodb se nanaša na kršitve pravice do sojenja v

razumnem času. Z obsodbami v letu 2006 se je Slovenija iz države, ki je bila med

najmanjkrat obsojenimi, spremenila v državo, ki je bila obsojena večkrat kot večina

(v začetku leta 2007 se je po številu obsodb nahajala na desetem mestu med 46.

članicami), kar je toliko bolj presenetljivo, če upoštevamo njeno majhnost in

dejstvo, da je članica Sveta Evrope šele od leta 1993 (Ribičič, 2007).

10.1 Majarič v. Slovenija

Prva obsodba Slovenije pred ESČP 8. februarja leta 2000 v zadevi Majarič v. Slovenija

(Pritožba št. 28400/95) se je nanašala na kršitev pravice do sojenja v razumnem

roku, določene v prvem odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah

(v nadaljevanju EKČP, 1994). Ljubo Majarič se je pritožil zaradi predolgega trajanja

kazenskega postopka in s pritožbo uspel. ESČP je ugotovilo kršitev pravice do sojenja

v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ker je sojenje trajalo štiri leta in

pet mesecev (pri čemer ESČP ni upoštevalo prvih dveh let in pol trajanja kazenskega

postopka, ker takrat EKČP še ni bila ratificirana v Sloveniji). ESČP je pritožniku

prisodilo 300.000 SIT pravičnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo (s

pripadajočimi zamudnimi obrestmi), sodnih stroškov pa pritožnik ni terjal (Ribičič,

2007).

10.2 Rehbock v. Slovenija

Obsodba Slovenije v zadevi Rehbock v. Slovenija iz novembra 2000 je udarila kot

strela z modrega neba. Šok je bil velik tudi zato, ker je bila Slovenija obsojena za

nečloveško ravnanje (kršitev 3. člena EKČP), in to v primeru tujca, nemškega

državljana Ernesta Rehbocka, osumljenega, da je prišel v Slovenijo tihotapit mamila

(tablete ecstasy), ki ni hotel uporabiti nobenih pravnih sredstev slovenskega

pravnega reda, niti pristati na zdravniške posege slovenskih zdravnikov. ESČP je 28.

novembra leta 2000 (Pritožba št. 29462) odločilo, da je Slovenija kršila 3. člen EKČP

50

(prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja) z ravnanjem do pritožnika med

odvzemom prostosti, 5. člen EKČP, ker ni bilo dovolj hitro odločeno o zakonitosti

odvzema prostosti, temveč šele po triindvajsetih dneh, in ker pobudniku ni bila

zagotovljena odškodnina zaradi kršitve konvencijske pravice, ter 8. člen EKČP zaradi

nadzora nad dopisovanjem pritožnika z Evropsko komisijo za človekove pravice.

Pritožniku je morala Slovenija plačati pravično zadoščenje za bolečine in trpljenje ob

kršitvi konvencijskih pravic v višini 25.000 DEM in 7.000 DEM stroškov (zmanjšanih za

pomoč, ki jo je dobil od Sveta Evrope) (Ribičič, 2007).

10.3 Matko v. Slovenija

Drugo opozorilo Sloveniji v zvezi s kršitvijo 3. člena EKČP o mučenju oziroma

nečloveškem ravnanju je prinesla sodba ESČP v zadevi Matko v. Slovenija (sodba št.

43393/98, sprejeta 2. novembra 2006) (Ribičič, 2007).

Tožbo zoper Slovenijo je Matko vložil že poleti 1998 zaradi brutalnosti in

neučinkovitosti policijske preiskave, ki se je zgodila aprila 1995 v Slovenj Gradcu.

Policijski specialci so izvedli večjo akcijo proti domnevnim organiziranim kriminalcem

na Koroškem, ki so se, kot je razvidno iz sodbe ESČP, zbirali v lokalu Pik. Med

osumljenci je bil tudi Matko. Potem ko se je odpeljal iz lokala, so ga, po njegovem

pripovedovanju, na poti prestregli specialci, ga potegnili iz avta in ga zvezali. Nato so

ga vlekli po tleh 25, 30 metrov do temnejšega kotička, kjer so ga kakšnih petnajst

minut pretepali in brcali. Šele potem so ga odpeljali na policijsko postajo, ob tem pa

so mu tudi grozili, da ga bodo ubili. Pozneje je poiskal pomoč pri zdravniku, ki je

ugotovil, da je imel modrice in odrgnine po obrazu in telesu ter počeno senčno kost.

Policija pa je zatrdila, da je osumljenca zaustavila policijska kontrola in ga

opozorila, da gre za policijski postopek. Matko je napadel enega od policistov, ki se

je ubranil. Nato pa je ob pregledu poskušal pobegniti, zaradi česar so uporabili

strokovne prijeme ter ga zvezali in odpeljali na policijsko postajo zaradi

preprečevanja uradnega dejanja uradni osebi (Cerar, 2006).

Senat ESČP je soglasno obsodil Slovenijo zaradi kršitve 3. člena EKČP, in sicer: prvič

zato, ker ni bila izvedena učinkovita preiskava v zvezi s pritožnikovimi očitki o

neprimernem ravnanju policije z njim, in drugič zato, ker je ESČP ugotovilo, da je

bilo ravnanje policije zoper pritožnika Matka v resnici neprimerno in v neskladju s 3.

členom EKČP (Ribičič, 2007).

51

Slika 2: Policijsko nasilje nad demonstranti pred begunskim centrom v Postojni, 22. julija 2006 (vir: Čekeliš v Cerar, 2006)

52

11 Zaključek

V diplomskem delu smo skušali čim bolj nazorno opisati problematiko, ki jo

predstavlja kriminaliteta modrih ovratnikov oziroma nezakonito ravnanje policije.

Kljub stalnim in številnim nadzornim mehanizmov nad delom policije še zmerom

beležimo prekrške in kazniva dejanja policistov. Na podlagi statističnih podatkov

policije zadnjih nekaj let kazniva dejanja uradnih oseb, ki so zaposleni v policiji,

sicer ne naraščajo, vendar je njihovo število kljub temu vredno velike pozornosti. Ob

tem je potrebno dodati, da je nezakonitih ravnanj s strani policistov verjetno v

resnici še več, kot jih beleži uradna statistika, saj se mnogokrat pripeti, da se

tovrstnih dejanj sploh ne prijavi. To še posebej velja za državljane, ki so lahko

zalotili policista pri storitvi (največkrat) kakšnega prekrška (ali pa tudi kaznivega

dejanja), ali pa bili sami deležni nekorektnega, krivičnega, nezakonitega posega v

policijskem postopku, pa se zaradi različnih razlogov niso temu uprli po uradni poti.

Pogosto je eden takšnih razlogov nepoznavanje svojih pravic v postopkih s policijo,

zato smo slednjim namenili izdatno pozornost v diplomski nalogi. Iz tega naslova gre

sklepati, da se državljan pogosto »boji« policista oziroma policije same po sebi, boji

se ukrepati zoper policista, ki je ravnal nezakonito, saj ga je strah morebitnega

kasnejšega maščevanja, groženj, odkritja njegove identitete, (tajnega) zasledovanja

ali nenehnega prežanja, nadzora nad njegovim gibanjem ali kakšnih drugih policijskih

»akcij«, ki to v takšnem primeru sicer niso in niti ne smejo biti dopustne. Po drugi

strani pa nepoznavanje pravic državljana v policijskem postopku še najbolj podkrepi

naslednja izjava: »Policist ima zmeraj prav.« Seveda si vsi želimo, da temu ne bi bilo

tako samo na papirju, toda v resnici, kot že rečeno, niti ne gre pričakovati, da bodo

policisti nezmotljivi, »brezmadežni«, in da ne bodo več (nikoli) ravnali nezakonito.

Najbolj pomemben korak k obvladovanju modre kriminalitete je zato stalen in

učinkovit nadzor nad delom policije, še posebej s strani državljanov, ki v dobri veri,

pogumno in z zaupanjem v policijo prijavijo in na ta način opozorijo na njihova

ravnanja, ki pomenijo kršitev zakona. Policija pa mora biti za to hvaležna in

nemudoma ter zavzeto pričeti z resno, nepristransko in neodvisno preiskavo primera.

53

11.1 Verifikacija predpostavk

Kot prvo predpostavko smo si zastavili: Sama narava policijskega dela prispeva k

temu, da policist stori prekršek ali kaznivo dejanje.

Predpostavko lahko potrdimo. Kot navaja Čas (1983) je narava dela policista že

takšna, da lahko zaradi nestrokovnosti, nezakonitosti, netaktnosti, nepravilnosti,

neukrepanja, prehitrega ali površnega ukrepanja, slabe ocene dejanskega stanja,

spregleda določene okoliščine itd. povzroči, da policist stori prekršek ali kaznivo

dejanje. K temu pripomore tudi stres, ki ga v službi policista zagotovo ne manjka:

nepričakovane intervencije, neljubi prizori na prizorišču zločina ali prometne

nesreče, pritiski nadrejenih, delo ponoči, v izmenah in ob praznikih, nenehno

spremljanje (morebitnega spreminjanja) zakonodaje itd. Vse to pač zahteva služba

policista, vendar pa je ob takšnih dogodkih včasih težko ostati popolnoma zbran in

ravnati natanko tako, kot veleva zakon.

Kot drugo predpostavko smo postavili: Notranji nadzor v policiji je subjektiven in

posledično manj učinkovit v primerjavi z državljanskim nadzorom.

Tudi to predpostavko lahko potrdimo. Ko je policija dolžna preiskovati samega sebe,

se vprašanje objektivne preiskave poraja že samo po sebi. Poleg tega bi v primeru,

da bi policija učinkovito, dosledno in nepristransko obravnavala nezakonita ravnanja

svojih zaposlenih, ne potrebovali zunanjega nadzora s strani državljanov. Le-ta je po

besedah Zidarjeve in Klemenčiča (2005) nastal ravno kot posledica in odziv, da

notranji, pogosto pa tudi kazensko pravni mehanizmi ne morejo zagotoviti učinkovitih

in nepristranskih preiskav grdega ravnanja policije. Iz tega razloga imamo različna

zunanja pritožbena telesa, ki so se pojavila kot odsev demokratične ideje o pravici

državljanov, da nadzorujejo policijo kot oblastni organ, ki ima pristojnosti, da

najgloblje posega v njihove svoboščine. Varuh človekovih pravic, nevladne

organizacije, mediji, pa tudi Evropsko sodišče za človekove pravice zagotovo

predstavljajo učinkovitejši nadzor nad delom policije v primerjavi z (le) notranjim

nadzorom.

Tretja predpostavka se je glasila: Število kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v

zadnjih letih narašča.

Predpostavko moramo zavreči. Iz tabele je namreč razvideti, da je leta 2009 bilo 74

manj kaznivih dejanj uradnih oseb kot leta 2008. Leta 2010 se je njihovo število v

primerjavi z letom 2009 sicer povečalo, vendar leta 2011 zopet upadlo.

54

Tabela 3: Število prijavljenih in odkritih kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih (vir: MNZ, 2008-2011)

Kot četrto predpostavko smo si zastavili: Posledica pritožbenih postopkov zoper

policiste je največkrat »le« opozorilo in pogovor.

Predpostavko lahko potrdimo, saj je iz spodnje tabele jasno razbrati, da je med

vsemi ukrepi oziroma posledicami pritožbenih postopkov zoper policiste največkrat

res samo opozorilo in pogovor.

Tabela 4: Posledice pritožbenih postopkov zoper policiste v zadnjih letih (vir: MNZ, 2008-2011)

Leto 2008 2009 2010 2011

Št. kaznivih dejanj 196 122 137 80

Leto 2008 2009 2010 2011

Opozorilo in pogovor 47 34 36 46

Obdolžilni predlog - - - -

Odstop zadeve ali poročilo

vrhovnemu državnemu tožilstvu 2 14 8 22

Operativna obdelava - - - -

Pridržanje po Zakonu o kazenskem postopku - - - -

Pridržanje po Zakonu o prekrških - - - -

Zasebna tožba - - - -

Predlog za uvedbo disciplinskega postopka - - 3 -

Začasna odstranitev z dela - - - -

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - - - -

Opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe - - 1 3

Vložena zahteva za ugotavljanje

Odškodninske odgovornosti - - - -

SKUPAJ 49 48 48 71

55

12 Uporabljeni viri

Anželj, D. (3. 6. 2004). Slovensko policijo lahko postavimo ob bok evropskim.

Vestnik, str. 12.

Areh, I. (2007). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Filipčič, K. in Ambrož, M. (2009). Kazensko pravo.

Splošni del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Cerar, G. (14. 11. 2006). Utajevanje policijskega nasilja. Mladina.si. Pridobljeno na

http://www.mladina.si/95158/utajevanje-policijskega-nasilja/

Čas, T. (1983). Kazenski postopki zoper pooblaščene uradne osebe, njihov potek in

posledice. Varnost- strokovni bilten, 2 (4-5), 181-198.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. (1994).

Uradni list RS, (33/94).

Grafenauer, B. in Breznik, J. (2005). Upravni postopek in upravni spor. Ljubljana: GV

Založba.

Griljc, J. (2006). Pritožba v policijskem postopku. Pridobljeno na

http://griljc.naspletu.com/pritozba.pdf

Kazenski zakonik (KZ-1). (2008). Uradni list RS, (55/08).

Kdo smo? (6. 7. 2012). Amnesty.si. Pridobljeno na http://www.amnesty.si/j7/kdo-

smo/kdo-smo.html

Kečanović, B., Klemenčič, G., Zidar, K. in Pavlin, P. (2006). Policijsko pravo in

pooblastila. Splošni del. Ljubljana: GV Založba.

Klemenčič, G., Kečanović, B. in Žaberl, M. (2002). Vaše pravice v policijskih

postopkih. Ljubljana: Pasadena.

Lamberger, I. (2009). Gospodarski kriminal. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Meško, G. (1998). Uvod v kriminologijo. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

Meško, G. (2008). Kriminologija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

56

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija. (2008-2011). Letna poročila o delu policije.

Pridobljeno na http://www.policija.si/index.php/statistika

Perenič, A. (2004). Uvod v pravo. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Perenič, A. (2005). Uvod v razumevanje države in prava. Ljubljana: Fakulteta za

policijsko-varnostne vede.

Policijski postopki in spoštovanje človekovih pravic. (2004). Ljubljana: Ministrstvo za

notranje zadeve.

Pritožbe nad policisti. (29.7.2012). Mnz.gov.si. Pridobljeno na

http://www.mnz.gov.si/si/policija_varnost_in_nadzor/pritozbe_nad_policisti

/

Ribičič, C. (2007). Evropsko pravo človekovih pravic. Izbrana poglavja. Ljubljana:

Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Šinkovec, J. (1997). Pravice in svoboščine. Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list

Republike Slovenije.

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33/91).

Varuh človekovih pravic Republike Slovenije. (1989). Konvencija o otrokovih

pravicah. Pridobljeno na http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105

Zakon o javnih uslužbencih. (2002). Uradni list RS, (56/02).

Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list RS, (32/12).

Zakon o policiji (ZPol-UPB7). (2009). Uradni list RS, (66/09).

Zakon o prekrških (ZP-1-UPB8). (2011). Uradni list RS, (29/11).

Zakšek, R. (2010). Odklonski pojavi pri policijski dejavnosti (Diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Zidar, K. (2004). Nadzor nad policijo in reševanje pritožb zoper njeno delo.

(Državljanski nadzor nad policijo – priporočila za Slovenijo). Ljubljana:

Društvo Amnesty International Slovenije.

Zidar, K. in Klemenčič, G. (2005). Kršitve človekovih pravic s strani policistov –

neuspeh klasičnih nadzornih in pritožbenih mehanizmov. Izzivi sodobnega

varstvoslovja, 193-212.

57

Žaberl, M. (2001). Policijska pooblastila. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola

Žaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana: Fakulteta za policijsko-

varnostne vede.

Documents

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA … · Diplomska naloga bo v celoti teoretična. V prvi vrsti bomo uporabili metodo analize zbrane literature in podatkov, metodo