Alter – kaj je nacionalizemJe ambivalenten pojem, politična sila, ki jo potrebujejo take sile, ki se borijo za politično, ekonomsko, družbeno in kulturno osamosvojitev. Med letoma 1918 in 1945 sinonim za nečlovečnost, netoleranci in nasilje. Mnogi so ga enačili z osvoboditvijo od političnega in socialnega zatiranja. Herder_zavest o edinstvenosti neke skupine ljudi, poudarjanje sociokulturnih vedenjskih norm in zg spomina…Narod je osrednja vrednota nacionalizma. Narod je politično mobilizirano ljudstvo, povezuje ljudi pri doseganju cilja in jih hkrati opravičuje. Narod je družbena skupina, ki se na podlagirazlično nastalih zgodovinskih, jezikovnih, kulturnih, relegioznih in političnih pogojev začela zavedati svoje nerazdružljivosti, enakosti in posebnih interesov. Zahteva pravico do samoodločbe alipa jo že realizira z nacionalno državo. Weber- izražanje solidarnosti pred drugimi skupinami.Nacionalnazavest: občutek pripadnosti politični in družbeni skupnosti, ki predstavlja narod, organiziran kot državo, je temeljnega pomena za kulturni in politični narod. Narodi se oblikujejo skozi procese vzgoje. Oblikovanje narodov je delo politične elite, je proces nikoli zaključene politične in družbene integracije.

Človekove pravice v demokratičnih in nedemokratičnih državahDeklaracijo o pravicah človeka in državljana je sprejela francoska narodna skupščina 1789, v kateri so za ideale revolucije sprejeli razsvetljenska načela: svoboda, bratstvo, enakost. Človeške pravice so pogoj za državljanske pravice, pravice državljana so pravice, kijih dobim, ko postanemo državljani. Pravice človeka si širše, znotraj države smo državljani, v drugih državah pa smo le ljudje. Država je odgovorna, da njenim državljanom zagotavlja varnost, mir, vzdržuje javni red. deklaracija se sklicuje na individualistično naravno pravo, ki za vsakega človeka zahteva prirojene in neodtuljive pravice: osebno svobodo, osebno varnost, pravico do privatne lastnine, pravico do upora proti zatiranju, svoboda govora, tiska, vesti, političnega združevanja. Deklaracija nakazuje tudi na novo organizacijo države, saj govori o suverenosti ljudstva. Z deklaracijo je skupščina uzakonila naravne, neodtuljive in svete, človekove pravice, državljana naj bi opozarjala na njihove dolžnosti in pravice ter vso politično oblast, naj spoštuje zakone, itd.. Vodilne ideje so se v 19. stoletju razširile po EU in LA kjer so postale cilj demokratičnih svobodomiselnih in osvobodilnih gibanj.Demokratične države, gre za moderne države, spoštujejo človeške pravice, imajo tudi svojega varuha človeških pravic, predsednik nima najpomembnejše vloge. Nedemokratične države so totalitarne države, Cuba, Rusija, Kitajska, ne spoštujejo človekovih pravic, največji pomen imajo diktatorji, ki so prišli na oblast z različnimi državnimi udari, revolucijo.Človeške pravice so moralni projekt, varujejo identiteto posameznika, ČP pripadajo posamezniku, imajo jih pa tudi pomembne družbene razsežnosti, uravnavajo odnose med državljani in državo ter odnose med ljudmi. S stališča politične kulture je pomembna ugotovitev, da je ideja ČP produkt daljšega civilizacijskega razvoja in pojav moderne družbe (liberalno kapitalističnega razvoja).

NacionalizemPovezal se je z najrazličnejšimi političnimi ideologijami, na slabem glasuje bil zaradi povezav s fašizmom in imperializmom. Svoj pozitivni pomen je začel pridobivati pri rušenju poslednjega totalitarnega imperija, komunizma. Je vedno političen in etičen. V komunistični družbi je imel nacionalizem konstruktivno in destruktivno vlogo. Nacionalizem je doktrina ki pripisuje visoko vrednost oz. prioriteto narodu: absolutni

(svojemu narodu pripisuje posebne pravice in interese, ki jim drugim narodom ne pripisujejo) in zmerni (ceni svoj narod in nacionalno pripadnost, vendar skuša svoje interese usklajevati s posamezniki, nacionalnimi manjšinami) nacionalizem.Nacionalna suverenost: samoodločba narodov kot protopravna kategorija, ideja je za uveljavitev potrebovala ok. 300 let, prvi pa jo je izrekel Bezauel. Vsak narod ima svojo naravo, svoj lasten značaj in oliko, svojo moč in si ne sme podrejati drugega, svoj dom in pravico do izbire lastnega Boga.Oxford english dictionary- nacionalizem je doktrina, ki zagovarja da so nekateri narodi božansko izbrani, kolektivni egoizem.19. stoletje: religiozni in akademski spori na univerzah, preganjali dobrodelnost, da bi si ljedje mednarodno delili in pomagali; penalizem- ustrahovanje brucov, vse prepovedano

NarodNastanek in razvoj: pojem se nanaša na združevanje ljudi, izhaja iz latinskega glagola nasci (roditi se) ali iz izpeljave natio. Cicero to besedo uporablja za oddaljena in barbarska ljudstva. Poleg natio so Rimljani uporabljali za ljudstva starih držav tudi besedo gens. S poudarjanjem jezika se je začelo oblikovati bolj moderno obeležje naroda. 17. stoletje pojem narod dobi nov pomen v Franciji: narod so tisti, ki vladajo Franciji, torej kralj in plemstvo. Z vzponom meščanstva seje začel širiti tudi pomen naroda, kije vključeval vse večji del ljudstva. Francoska revolucija suverenost zajema vse ljudi, deklaracija pravic 1789 in ustava zapišeta načelo, da se vsa suverenost nahaja v naciji. Revolucija znova loči državo in nacijo, na nacijo gleda kot na nekaj, kar je pred državo. Kant: ljudstvo definira (volk) kot množico ljudi, ki živijo na določenem področju in predstavljajo združeno celoto, narod pa temelji na skupnem izvoru. Meyerjev Conversations – lexikon: narod je del človeštva, ki ga združujejo izvori, običaji in jezik.Družbeno zgodovinski okvirGrki, bili so bolj vdani Polisu kot pa Grčiji. Rimljani, bili pripravljeni umreti za res republica Romana. Rimljanska cerkev, kristjani so priznali le eno državo- svet. Pluralistična etična stvarnost je cerkev, kljub univerzalni ideologiji prisilila da so se prilagodili. Jezik je postal pomemben dejavnik pri snovanju nacionalne države.Prve etične skupine so se pojavile v obliki rodovnih in plemenskih organizacij. Rod temelji na krvnem sorodstvu, njegovi pripadniki govorijo isti jezik in imajo identična izročila ter materialno kulturo. Pleme sestavlja večje število rodov in temelji na sorodstvenih vezeh, pripadniki so potomci skupnih prednikov, govorijo isti jezik ter si lastijo isto materialno in duhovno kulturo. Z razpadanjem plemenske skupnosti razpada praskupnost, pojavljati se začne razredna družba. Združevanje se začne odvijati po teritorialnem načelu. Ljudstvo je skupnost ljudi, kije naseljeno na določenem ozemlju in ki ga povezuje skupni jezik. Iz prvih širitev etničnih skupin so se razvila prva individualna ljudstva v razrednih družbah. Proces nastajanja fevdalnih ljudstev so sprožili fevdalni družbenoekonomski procesi. Narodi začnejo nastajati s prihodom kapitalističnih procesov v fevdalizem. Težnja po oblikovanju skupnega jezika je pokazala predvsem buržoazija, ki se kaže kot zaščitnica nacionalne suverenosti, vendar ji ta ideja služi za zakrivanje razrednega izkoriščanja. Filozofska opredelitev narodaKant- načelo samoodločbe naroda, zavrača vsa podrejanja od zunaj vsiljenim moralnim pravilom v korist notranjega prepričanja. Narodi se sami odločajo, morajo skozi izkušnje in to pripelje do samodozorevanja, odločanje z lastno voljo, dobra

volja je svobodna volja. Posameznik postavljen v središče odločanja, prav tako se narod samostojno, svobodno odloča zaradi skupnega jezika, kulture in volje. Zavrača idejo univerzalne monarhije, saj sama narava določa narode z jezikovnimi in verskimi razlikami. Država, ki čuva svoj nacionalni značaj lahko le pridobi. Zagovarja nacionalne manjšine, to utrjuje, kar je naravno dano je treba spoštovati. Pluralno razumevanje človeške skupnosti, tu vidi jamstvo priložnosti za uresničitev posameznikove in kolektivne svobode.Hegel- narode razdeli na zgodovinske in nezgodovinske. Na zgodovino je gledal kot na dialektiko duha narodov, ki dajejo prispevek procesu napredovanja uma in svobode. Um in svoboda sta utelešena v državi, posameznik uživa svobodo le v državi in ta je izraz volje določenega naroda, da preživi. Svetovno zgodovinski narod je narod, ki gospoduje vneki zgodovinski etapi. Nemčijo imel za zgodovinski, večino J. slovanskih narodov pa za nezgodovinske.Očetje narodovRousseau- Volja, revolucionar Velik pomen je prispeval individualnosti nacij, vsak narod je nekaj enkratnega, nezamenljivega. Nacionalne institucije oblikujejo značaj, nagnjenje, običaje nacije in iz nje naredijo tisto kar je. Branil je enkratnost in nezamenljivost vsake posamične kulture. Suverenost ljudstva. Gre mu za strogo demokracijo, kjer bi bil zakon nad človekom, skupnost pa bi temeljila na umu, svobodi in dobri volji. Splošna volja, ki je proizvod vseh univerzalnih volj, implicira obstoj tradicij, interesov, teženj, strasti, ki so skupne vsem članom družbe in tvorijo nacionalni značaj. Na prvo mesto med institucijami je postavil vzgojo, ki zagotavlja ohranjanje značilnosti nacije.Burke- ustavnostModerna nacionalna država je proizvod zgodovine. Posameznik se v njej znajde s svojim rojstvom, njegovo stališče historično in konzervativno. Državo ne drži skupaj samo formalna avtoriteta, tudi strast, čustva. Upošteva pomen reda in hierarhije. Krvno sorodstvo in pravice…močne vezi.Jefferson- demokratičnostNjegove ideje so prišle na plan v Deklaracija pravic in deklaracija neodvisnosti. Vsaka oblast mora izhajati iz ljudstva, njegov ideal demokratična republika, k imora odpraviti suženjstvo. Nacionalna enotnost zahteva patriotsko zavest. Nacija ni omejena v uveljavljanju svojih interesov, temveč je odgovorna vsemu človeštvu. Upiral se je na naravo.Herder- duhovnostNemirni gost. volk: metafizični pojav, proizvaja določen jezik, kulturo, umetnost in značaje ljudi. Opira se na kulturo in na razumevanje naroda po njegovem jeziku. Nacionalne in jezikovne pravice so pred pravicami države. Jezik je instrument države, miselni sistem, orodje naroda. Imel nacionalne ideje o superiornosti nem jezika. V njegovi viziji harmoničnega sveta mora imeti vsak narod zagotovljeno svobodo.Fichte- lingvistično kulturnoRadikalen, navdušen nad francosko revolucijo, naloga politike je potrditi stanje, ki je v naravnem smislu že vzpostavljeno. Glavna naloga države je nacionalna vzgoja in izobraževanje. Človek, ki govori tuj jezik, živi umetno življenje. Jezik je najvišje merilo, dokazuje obstoj naroda in njegovo pravico do ustanovitve svoje države, tuje besede kvarijo temelje politične morale, razlikuje med mrtvimi in živimi jeziki. Narod ki govori izpeljan jezik sprejema tujo, mrtvo kulturo in ne razvija svoje lastne. Mazzini- geografsko kulturno

Nacionalnost mu je pomenila več kot zgolj politično načelo. Ideji dolžnosti pripiše osrednjo vlogo v uveljavljanju nacionalne individualnosti. Izpolnjenje človekove dolžnosti do naroda je cilj narodnega obstoja. Pravica je zvestoba posameznika, dolžnost pa je kolektivna zvestoba. Nacionalnost zanj asociacija vseh ljudi, ki tvorijo določeno skupino na podlagi jezika, določenih geoloških pogojev ali vloge zgodovine. Jezik je glavni določevalec nacionalnosti, sledijo mu skupni zakoni, geografska osnova in religiozno poslanstvo, narod postavil na relegiozne temelje, bog želi da si vsak narod ustvari lastno državo.Fašistične ideje zlorabe narodaŽiveli v času uresničenih nacionalnih držav:Maurras in Maurice Barres: formirala načelo integralnega nacionalizma, gre za odrekanje humanističnemu nacionalizmu v korist poveličevanja izključno nacionalnih interesov. Verjela sta, da človeka determinira biološka dediščinaE. Corradini: predhodnik it fašizma, dokazuje da med Italijo in državami, ki jo obkrožajo, vlada isti odnos kot med delavskimi razredi in buržoazijo. Italija proletarska dežela, zaprta v Sredozemlje brez industrijskih virov. Njen nacionalizem je socialnega značaja. Združil je nacionalizem z revolucionarnim sindikalizmom.Musollini: temelj fašizma je v državi, v njenem značaju, dolžnosti in cilju. Država je duhovno in materialno dejstvo na sebi, je absolut. Narod je najvišji razsodnik, najvišja dolžnost je, da mu posameznik služi. Vodilo fašistične vzgoje je gojenje popolne predanosti narodu.

KLASIČNI PLURALIZEM - POLITIČNE STRANKE IN INTERESNE SKUPINEPolitična stranka je vsaka organizacija, ki imenuje kandidate za volitve v zakonodajno telo. Politične stranke so v demokratičnih družbah predstavniške zaradi naslednjih razlogov: javnost neposredno vpliva na strankarsko politiko, če obstoječe stranke delov družbe ne zastopajo ustrezno, se bo pojavila nova stranka, stranke so odgovorne volilnemu telesu, stranke morajo pridobiti podporo različnih interesov v družbi.Interesne skupine glede na njihove cilje pogosto delimo na zaščitne skupine, ki varujejo interese posameznega dela družbe in podporne skupine, ki podpirajo posamezno zadevo.

Politične stranke- vsaka organizacija, ki imenuje kandidate za volitve v zakonodajno telo, če imamo več strank je tekmovalnost neizbežna, tekmovanje med dvema ali več strankami je iz pluralističnega vidika bistvena značilnost predstavniške oblasti, daje vodilnemu telesu možnost, da izbira voditelje in sredstvo za vplivanje na vladno politiko: tekmovalnost omogoča izbiro. To stališče tvori osnovo za definicijo demokracije. Lipset- demokracija v kompleksni družbi kot politični sistem, ki ponuja redne zakonske možnosti za zamenjavo vladajočih funkcionarjev in družbeni mehanizem, ki dopušča največjemu možnemu delu prebivalstva, da vpliva na pomembnejše odločitve z izbiranjem med tistim, ki se potegujejo za politične funkcije. (vplivanje na pomembnejše odločitve)Predstavniška vloga političnih strank, zaradi: 1. javnost neposredno vpliva na strankarsko politiko (stranke, da bi bile izvoljene, morajo v programih odražati želje volilnega telesa) 2. če obstoječe stranke delov družbe ne zastopajo ustrezno, se bo navadno pojavila nova stranka (nenehno pojavljanje novih strank) 3. stranke so odgovorne volilnemu telesu (ne bodo ponovno osvojile oblasti, če ne bodo upoštevale interesov javnosti) 4. stranke ne morajo zastopati delnih interesov (za oblast morajo pridobiti podporo različnih interesov v družbi- zastopanje celotne

javnosti, interesa vseh). McKenzie- v času ko so v vladi in v opoziciji, stranke oblikujejo in prilagajajo svoje programe pod pritiski, kijih izvajajo org. skupine državljanov, ki delujejo zunaj političnega sistema.

Interesne skupineOrganizirane skupine državljanov, ki delujejo zunaj političnega sistema. Njihov cilj ni prevzem oblasti, skušajo pa vplivati na politične stranke in različne državne organe. Ne trdijo da zastopajo obsežen razpon interesov. Cilj je zastopanje posameznega interesa v družbi. Cilj je ne prevzem oblasti temveč sprememba. Glede na cilj jih delimo na zaščitne (varovanje interesov članov, članstvo omejeno s statusom) in podporne (ne varujejo interesov posam. skupine, temveč podpirajo posam. zadevo, članstvo je večje, bolj raznoliko, zahteva le pripadnost njihovi stvari). V praksi razlika ni popolnoma jasna. Izvajanje pritiska interesnih skupin: denarni prispevki, podkupovanje, vpliv na javno mnenje, različne oblike državljanske neposlušnosti, zagotavljanje strokovnega znanja. Interesne skupine za vlado so stalna obveznost, brez njih si demokratične vlade ne moremo predstavljati. Nobena vlada ne bi mogla delovati brez pomoči interesnih skupi, so nujni spremljevalec vlade.Interesne skupine in demokracijaPluralisti zagovarjajo številčnost udeležbe. Omogočajo vsem tistim, ki niso neposredno v politiki, da imajo svoj delež v njej. Interesne skupine omogočajo reagiranje in odzivanje na nepravilnosti delovanja vlade (politične stranke na oblasti). Mobiliziranje javne skrbi. Zahodna demokracija bi naj bila polna najrazličnejših skupin, ki izražajo svoje interese.DemokracijaKompleksen zbor pravil, ki jim šele volja ljudstva podeli njihovo legitimnost, v modernem političnem diskurzu sta narod in nacionalizem samo drugo ime za voljo ljudstva.

Teoretična razumevanja tranzicije k demokracijiNi enotne razjasnitve demokratizacije. Demokratična tranzicija – celoten proces spremembe oblasti od začetka do konca, pravila politične igre še niso definirana, politiki se borijo da bi definirali pravila in postopke. Tranzicija pomeni kaotično stanje, ko nove demokratične strukture šele nastajajo, medtem ko nekateri značilni ostanki starega režima ostajajo nespremenjeni. Demokratična konsolidacija – širši in bolj kompleksen proces, povezan z institucionalizacijo novega demokratičnega niza pravil v političnem življenju, je daljši in zahtevnejši proces kot tranzicija. Demokratičen sistem treba vzpostaviti in vzdrževati da ne bi bil ogrožen. Čas prinaša krize, zlome, če sistem prestane preizkus izzivov, in če se nauči odzivov je to kon. demokracija. Razlage demokratizacije:Modernizacijska: osredotoča na več socialnih in ekonomskih pogojev, ki so vezane na obstoječe liberalne demokracije ali pa so nujni za uspešno demokracijo. Osnovni etapi: napredek zgodovine h končnemu cilju se odvija preko različnih etap; obstaja korelacija med družbenoekonomskim razvojem in vrsti političnega sistema v posamezni državi. Povezava med socioekonomskih razvojem (okrepi srednji razred) in demokracijo. Demokracija naj bi pripeljala do zmanjšanja neenakosti.Tranzicijska: ukvarja s političnimi procesi in pobudami elit ter odločitvami ki peljejo od avtoritarne vladavine k liberalni demokraciji. Pozorni so pogajanja elit v konfliktu, demokratični izid je končni proizvod pobud človeškega dejavnika. Rustow: kako pride do demokracije- 1.vzpostavitev nacionalne enotnosti (politična enotnost ljudi),

2. priprava in zaznamuje boj, 3. odločitev (sprejem demokratičnih pravil političnih elit, 4. privajanje, pravila postanejo navada. O Donnell in Schmitter- znotraj demokracije so vedno trenutki srečanja z nepredvidljivostjoStrukturna: usmerjena na spremenljive in kompleksne strukture demokratizaciji naklonjenih sil. Ne odobrava učinka političnih elit na procesu demokratizacije, ampak učinek dolgoročnih procesov zgodovinskih sprememb glede na interakcijo med strukturami in socialnimi akterji, poudarek na medsebojnih odnosih, , proizvajajo omejitve in priložnosti v smer liberalne demokracije,

Značaja demokratizacije ne moremo nikoli v celoti zajeti in obrazložiti. Na ritem in obliko demokratizacije vplivajo mednarodni ekonomski in politični dejavniki.

Globalizacija: izziv nove družbene paradigmeTri obravnave globalizacije: 1.Hiperglobalizacijska: namesto tradicionalnih nacionalnih držav stopajo nove forme družbene organizacije, ki so bolj kompatibilne z imperativi ekonomske globalizacije. Globalizacija je ekonomski pojav. 2. Skeptična: popolnoma globalno tržišče ali zakon ene same cene, omejuje se na regionalizacijo 3. Transformacijska: globalizacija povzroča hite in globoke družbene, politične in ekonomske spremembe v sodobnih družbah. Globalizacija je odgovorna za nove oblike globalne stratifikacije.Znotraj tradicij raziskovanja ni enotnosti. Smo priča nastajanju nove moderne nacionalne države, ki del svoje suverenosti investira v supernacionalne ustanove.Pojav globalizacije: Je nova družbena paradigma, sproža razkosanje. Protislovna narava globalizacije: istočasno dva procesa, lokalizacija in fragmentacijo in integracijo, smo priča posledicam liberalistične globalizacije, povečanje razlik med razvitimi in nerazvitimi državami in brezposelnostjo. Povzroča tudi marginalizacijo pomembnega dela svetovnega prebivalstva.Teoretična razumevanja:1.unternacionalizacija: procesi naraščajoče mednarodne izmenjave in medsebojne odvisnosti 2. liberalizacija: mednarodno ekonomsko povezovanje 3. univerzalizacija 4. modernizacija: širitev socialnih struktur po svetu 5. deteritorializacija: širjenje superteritorialnosti.

Velik pomen multinacionalnih korporacij. Glavna načela do nastopa globalizacije: teritorialnost, suverenost, avtonomnost, legalnost, z razpadom imperijev uveljavitev nacionalne države kot glavna politična arhitekturav sodobnem življenju.Nacionalna država in identiteta v procesih globalizacije:Danes konstantna soočenost družbenih pojavov z realnimi posledicami globalizacije. Nastajajo mednarodne nevladne organizacije in transnacionalna družbena gibanja, ki bodov prihodnosti odgovorna za globalno regulacijo. V modernih političnih sistemih je čedalje manj vladanja in več reguliranja.V globalizaciji krepijo etično – nacionalne skupnosti in neteritorialne solidarnosti- spol, starost, vera, rasa…imamo neklažniobčutek vsevednosti, v svetu negotovosti hrepenimo po oporni točki – identiteta.Ambivalentne posledice:Globalizacija sproži potrebo identifikacije, stiki s tujci povečajo zavest o naši različnosti in spoznanju da smo svetovljani in kozmopoliti. Zgolj postmodernisti

napovedujejo zaton nacionalne države in spregledajo da so ljudje manj mobilni kot kapital, dobrine in ideje. Globalizacija odpre vrata etničnim skupinam.Od klasične k moderni nacionalni državi:Vitalnost narodov brez držav, vprelomnih družbenih trenutkih se zatečemo k identifikaciji z narodiSklep- na dolgoročno preživetje in razvoj lahko zanesljivo računajo samo tiste nacionalne države, ki so se pripravljene modernizirat v notranjepolitičnem prostoru in mednarodnem okolju.

Sodobni liberalizemIntelektualni temelji liberalizmaLiberalizem ima svojo zgodovino že v Rimu in Grčiji (sofisti najbližje liberalnim idejam, poznali so razliko med naravnim in pogodbenim stanjem družbe, zagovarjali so univerzalno enakost med ljudmi). Kot politični tok se razvije šele v 17. stoletju, razpad fevdalnega sistema, francoska in ameriška revolucija na koncu 18. stoletja so vplivali na razvoj liberalizma. Adam Smith omenja liberalno zamisel o enakosti, svobodi in pravičnosti.Značilnosti liberalizma:-Zagovarjanje primarne individualnosti pred zahtevami družbene kolektivitete-Legitimen tisti družbeni red, ki med ljudmi ne dela razlike glede na njihovo vrednost in moralni status, zagovarja enotnost vseh ljudi ne glede na njihovo rasno, etično pripadnost in pripisuje sekundarni pomen njihovemu historičnemu in kulturnemu formiranju-Osnovni sistem idej liberalizma je nacionalno pogojen in v različnih kulturah dobi različne potezePredhodniki liberalizma:Hobbes: izhajal iz hipotetičnega naravnega stanja v katerem se ljudje nenehno bojujejo na smrt drug proti drugemu. Življenje človeka ohrani le neomejena avtoriteta suverene oblasti, ki uporablja prisilo. Je brezkompromisni zagovornik liberalizma.Spinoza: predpostavlja za ključno pri ljudeh nagnjenje k samoohranitvi, vendar pa za razliko od Hobbesa za pogoj družbene blaginje predpostavlja mir in svobodo, medsebojno odvisna. Posameznik more imeti pogoje, da sev svetu potrjuje kot posameznik. Zajamčena svoboda misli, izražanja in združevanja.Locke: povezal je ključne elite liberalne ideje (pravica do lastne lastnine, do individualne svobode) v koherentno tradicijo iz katere liberalizem še danes črpa moč.Montesquieu: Duh zakonov- postavi se v bran ustavne ureditve in pravne države pred raznimi oblikami despotizma in tiranijeCondorcet: Zgodovina človeškega napredka- zagovarja doktrino o človekovi izpopolnjivosti.Adam Smith: vplival na oblikovanje liberalnih načel v Bogastvo narodov. Po njegovem je šel razvoj družbe skozi različna obdobja in sisteme vse do njegove kulminacije v svobodnem podjetniškem sistemu.19. stoletje je bila zlata doba liberalne teorije in prakse. 1. svetovna vojna ta svet postavi navzdol, ljudje so spet začeli služiti državi, gibanje po EU je bilo omejeno, 2. svetovna vojna pride do ponovne oživitve klasičnih liberalnih idej- revizionistični liberalizem. Sem sodi Havek- države naj se oklenejo klasičnega liberalizma, omejene vlade in pravne države.Na začetku 70. let ponovno oživela razmišljanja v liberalno usmerjeni politični filozofiji. Rawls: razvije koncepcijo ki je postavila v ospredje klasični liberalni ideal

individualne svobode v okviru strogo konstitucionalnega reda. Zagotovilo svobode videl v uporabi temeljnih veščin (svoboda govora, združevanja, gibanja), svoboden je, kdor razpolagas temi pravicami.Pojem svobode in liberalizem, negativni (Locke, Kant, Mill, Smith) in pozitivni (Hegel) koncept svobode. Hegel- individualna svoboda je priložnost za samouresničevanje, sestavni del so tudi sredstva s katerimi je to mogoče doseči. Njegov koncept kritizirali sodobni liberalci, da sta dva pojma in ker enači svobodo z močjo, s katero razpolaga vsak konkretni človek. Kant in Spinoza +koncept v smislu avtonomije in samoodločanja posameznika.Moderni in klasični liberalizemModerni razume svobodo kot avtonomijo, ki jo omogočajo vladno zagotavljanje ekonomskih resursov in vladni popravki tržnih gibanj. Klasični so se zavedali velikega pomena ohranitve zveze med pravico do lastnine in svobode človeka.Liberalizem je odgovor modernega človeka na nove zgodovinske okoliščine, ko je tradicionalni družbeni red razpadel in je bilo potrebno na novo definirati dopustljivo moč in meje politične oblasti. Gre za iskanje načel političnih pravičnosti v okviru katere bodo ljudje uskladili svoje različne poglede na dobro življenje in na razumni svet. Na človekovo naravo liberalizma gleda skozi moderno izkušnjo različnosti in konfliktov v svetu morale.

Arendt- resnica in politikaNaša sposobnost laganja sodi med nekaj redkih dejstev, ki potrjujejo človeško svobodo. Okoliščine v katerih živimo lahko spreminjamo le po zaslugi dejstva, da smo od njih relativno svobodni, obenem pa je prav ta svoboda tista, ki jo v laganju zlorabljamo in sprevračamo. Dojemanje resnice in laži je odvisno od tega, da si delimo svet s soljudmi in da moramo imeti močan značaj,da vztrajamo pri nečem, kar nam ni skupno. Resnica ima svojo lastno moč, prepričevanje in nasilje lahko resnico uničita, ne moreta pa jo nadomestiti. Ozreti se na politiko z gledišča resnice, pomeni zavzeti stališče izven politične domene. To je stališče oznanjevalca resnice, ki svoj položaj zapravi takoj, ko poskuša govoriti v jeziku prepričevanj ainnasilja. Stališče izven politične domneve je samotarsko

Berlin- dva koncepta svobodeNegativna: drugi se ne vtikajo v nas, širše ko je območje nevmešavanja, širša je naša svoboda. Razsežnost svobode odvisna od: odprtih možnosti, teže udejanjenja teh možnosti in pomembnosti možnosti med seboj v mojem življenjskem načrtu, upoštevajoč moj značaj, okoliščinePozitivna: izhaja iz posameznikove želje, da bi bil sam svoj gospodar. Moje življenje in odločitve odvisne od mene in ne od zunanjih sil. Želim biti instzrument lastnih dejanj voljene pa drugih ljudi, želim biti subjekt in ne objekt.Obe sta se razvijale v različnih smereh in zašle v neposredni medsebojni konflikt.Svoboda in suverenost: Constant, Mill, Tocquevill-za liberalno tradicijo ki ji pripadajo ni svoboda nobena družba ki ji ne vladata vsaj 2 vzajemno soodvisni načeli: a-nobena oblast pač pa samo pravice ne velja za absolutno, tako da imajo vsi ljudje ne glede na oblast, ki jim vlada, absolutno pravico zavrniti nečloveško vedenje, b- obstajajo neke naravno zarisane meje, znotraj katerih bodo ljudje morali biti nedotakljivi, pri čemer so te meje določene v smislu pravil, ki so že dolgo in splošno sprejeta.

Bell- liberalizem v postindustrijski družbi

V zgodovini filozofije imamo opraviti s tremi razumevanji liberalizma_Metoda kritike: kritično gledanje liberalcev na vse podedovane družbene ustanove in kulturne tradicije. Kontinentalni liberalizem se opira na razum, Descartes, Kant, britanski liberalizem je obstoječe ustanove in trditve preizkušal s pomočjo izkustva in načela koristi (Locke, Mill), ameriški liberalizem si je prizadeval pri raziskovanju in reformiranju ustanov uporabljati znanstveno in eksperimentalno metodo (Dewey). Za vse te poglede značilna kritično raziskovanje in metoda.Sekularni humanizem: uporaba niza vrednot, s katerimi bi zavarovala družbo pred verskim fanatizmom, ideološkim ekstremizmom in slepim aktivizmom. Poudarja kontinuiteto s preteklostjo (heroično in humano izročilo, ne vojaško). Svoboda: prednost ima svoboda, enakost, skupnost in materialna rast, korenine v romantiki.

Liberalizem zagovarja več idej: ločenost sfer; ideja spontanega, vzajemno adoptivnega družbenega reda; sestavina liberalizma so menjalna sredstva med posamezniki posredovana s trgom; ideja pravne države oz. vladavine zakonov enakih za vse; kulturna sestava: ideja samoizobraževanja, samouresničevanje; posameznik je ključna figura družbe

Premik svobode do osvoboditve: svoboda najprej politična in socialna ideja, ki je posamezniku ponujala priložnost, da se osvobodi primeža privilegijev in vnaprej pripisanega statusa, da si odpre vse možnosti v družbi. Svoboda ni nikoli ponujala sveta brez slehernih omejitev. Osvoboditev pa zadeva psihološki vzgib, osvoboditi se vseh omejitev, doseči ekstazo, izstopiti iz tega sveta in se znajti v takem, ki ne bi poznali razlike med realnostjo in domišljijo.

Strukturalni trendi v sodobni družbi in problemiPovezano s širitvijo države v vseh družbah, ki jih poznamo, te ekspanzije podpirale predvsem vojne. Pomemben dejavnik je potreba po reguliranju makroekonomske politike v določeni družbi. Tretji dejavnik po 2. svetovni vojni široko zastavljena politika socialne blaginje, predvsem na področju izobraževanje in zdravstva. Delavski razred postane organizirana delovna sila v EU šele po letu 1870.

Glede prihodnosti:V postindustrijski dobi je delovno teorijo vrednosti zamenjala vednostna teorija vrednosti. Noben posameznik, delovna skupina ali korporacija ne more imeti monopola nad teoretičnim znanjem le zase. Gre za skupno lastnino intelektualnega sveta. Svoboda raziskovanja je eno od glavnih načel liberalizma,svoboda od političnega nadzora nad znanjem je problem postindustrijske družbe. Poglavitna značilnost je porast industrije, tesno povezane z znanostjo, kapitala ne porablja, z njim varčuje. Učinkovitost kapitala in ne le produktivnost dela danes predstavlja bistven vzpon ekonomije. Postindustrija pomeni tudi izobraženo družbo, posamezniki brez izobrazbe ne morajo računati na napredovanje. 3 glavni trendi, ki postavljajo pred liberalno družbo nekaj težkih vprašanj: nova mednarodna delitev dela, ekonomsko dejstvo da je vse v gospodarstvu od leta 1947- 73 doživelo gospodarsko ekspanzijo in demografski trend št. prebivalstva se veča

EtnonacionalizemTeoretske strategije Rizman

Etnonacionalizem je močna sila, svetovni pretok kapitala pa še povečuje. Zgodovinska identifikacija nacionalizma nam pomaga razložiti njegovo današnjo vkoreninjenost. Nacionalizem se je pojavil v času zatona absolutistične države in nastanka nacionalnih držav v 18. in v 19. stoletju. Nacionalna država je sorodstvene vezi razširila na veliko širšo družbeno skupino, ki jo je prepoznala v istosti kulture. Jezik in skupna vera prispevata k samozavedanju ljudi, da pripadajo istemu kulturnemu telesu in da si z njim delijo isto skupno v sodo. Namen ustanovitve nacionalne države je v nujnosti, saj je to pogoj za enakopravno pogovarjanje z drugimi nacionalnimi državami. Nacionalizem se razrašča toliko bolj, kolikor je zatiran.Pojem narod izhaja iz latinščine nasci (roditi se). Prav pomenil skupino glede na krvne vezi, kasneje zamenjala to zavest o skupnem izvoru. Nacionalizem- politično izražanje lojalnosti do države. Etičnost- uporablja v smislu kulturne, jezikovne, verske… manjšine. Weber ni je ločil od naroda, zavest o etični solidarnosti se pojavi pred državo, so potencialni narod, najprej se zavejo kaj niso, šele nato kaj so, postanejo narod. Narod je torej politično ozveščena etnija, ki si lasti pravico do državnosti. Nacionalno državo sestavlja en narod oz. nacija.Smith definira narod kot ime za skupnost zgodovine in kulture, ki razpolaga s skupnim ozemljem, ekonomijo, izobraževalnim sistemom in enotnim pravnim sistemom. Nacionalizem je ideološko gibanje ki si prizadeva za pridobitev ali ohranjanje avtonomije, enakosti in identitete obstoječega in potencialnega naroda.Formiranje naroda: a)zgodnji integrativni nacionalizmi, ki temeljijo na mobilnosti v okviru neke jezikovne celote b) poznoindustrijske secesijske nacionalizme, ki se upirajo entropiji in asimilacijiSmith loči tipe: a) zahodni narodi, kjer so se dinastične in teritorialne države izoblikovale okoli glavnega etičnega jedra, ter mu pridružile ostale etične in religiopzne skupine b) imigrantski narodi, sprejmejo države kjer so delne etnije c) etnični narodi, etnije postavljajo zahteve po ozemlju, gospodarski avtonomiji, pravnem in izobraževalnem sistemu, državnost d) kolonialni narodi, nacionalna država je od zunaj vsiljena nekemu prebivalstvuRazlage nacionalizmaNacionalistična: prizadevajo realizirat narodovo željo po samostojnosti, prizadeva spraviti nacionalno identiteto pod pokrov nacionalne države.Komunikacijska: narod kot sistem notranjih komunikacij, ki proizvajajo občutek skupne identiteteMarksistična: razumevanje razrednih in ekonomskih konfliktov, delitev na razrede z različnimi interesiPsihološka: pomen identitete, potrebe identifikacije s širšo okolico in skupino. In s tem večanje solidarnosti.Funkcionalni: razlaga prehod iz tradicionalnih identitet v moderno, poskuša razložiti kakšne funkcije opravlja narod,manjšine.

Smith- genealogija narodovOpira se na Parmenidovo misel,stanje v katerem bivamo ni mogoče spremeniti, iščejokulturne dimenzije, ki na večni način zaznamujejo človeška bitja: religija, običaje, jezike. Trdijo da se etičnost v zgodovini ponavlja ter da so etične vezi trajne, njihova forma je trdna. Smith jim ugovarja: etnije je v določenih okoliščinah mogoče enostavno izumiti. Opira se na Heraklita, vse je v gibanju, etnije nastajao in razpadajo.

Etnije niso stalne entitete, ki bi ostajale neodvisno od našegasveta, a tudi niso povsem prilagodljivi in spremenljivi procesi ki bi bili prepuščeni zunanjim silam, etnije kot nekaj kar se spreminja in je hkrati trajno, etničnost pa kot pojav, ki v zg ponikne, a se vedno znova vrača, šele s preučevanjem etničnih simbolov, mitov, vrednot lahko razumemo značaj etnične identitete.Narodi: so objekt nenehnega izpopolnjevanja in preverjanja, narodna preteklost je kriterij napredka, preživijo, le če imajo etnično jedro, morajo biti nekje doma, domovina je lahko le zgodovinsko ozemlje, potrebujejo junake, saj ti ponazorijo zlato dobo.Preseganje etničnostiZ ekonomsko in administrativno revolucijo se je etnija mobilizirala in politizirala. Z narodom so množice našle svoj glas, usmerile so sev zgodovinski čas, spremembe v komunikaciji.Mali narodi se morajo neprestano vračati v preteklost, na razpolago imajo mite, simbole, vrednote in spomine ter skupni jezik.Nacionalisti so reformirali inmodernizirali nacije ter niso dopuščali nikakršnega izražanja individualizma

Virtualni davkoplačevalci -»Globalizacija«, strašljiva beseda, ki je danes nepogrešljivi del sleherne javne izjave, namreč ne nakazuje konec politike, temveč to, da je politično prebilo kategorialni ovir nacionalne države, še več, celo shematiko vlog tistega, kar velja za »politično« in »nepolitično« delovanje. --nova retorika globalizacije (gospodarstva, trgov, konkuriranja za delovna mesta, produkcije, blaga in storitev, finančnih tokov, informacij, življenjskih slogov) naj napoteva na to ali ono, pa vendar kot pravi Beck iz nje v vsakem primeru udarjajo politične posledice (podmene socialne države in rentnega sistema, socialne pomoči in komunalna politika, infrastrukturna politika, organizirana sila sindikatov…) => »mehčanje« -Zakaj globalizacija pomeni politizacijo?Zato ker inscencija globalizacije njihovim združbam dovoljujejo, da sprostijo in si ponovno pridobijo delovanjsko moč demokratično organiziranega kapitalizma, ki sta jo brzdala politika in socialna država. => globalizacija omogoča tisto, kar je v kapitalizmu morda latentno vedno veljalo, da podjetja, še posebno tista, ki delujejo globalno, nimajo samo ključne vloge pri oblikovanju gospodarstva, temveč tudi družbe v celoti – pa čeprav »le« s tem, da družbi odtegnejo materialne vire (kapital, davek, delovna mesta) => globalno delujoče gospodarstvo spodkopava temelje nacionalne ekonomije in nacionalnih držav-Na čem temelji nova moč transnacionalnih podjetij? Iz česa nastajajo in kako se povečuje njihov strateški potencial?1.delovna mesta lahko izvažajo tja, kjer so stroški in obveznosti v zvezi z izrabo delovne sile čim nižji2.ta podjetja so zmožna produkte in storitve tako razčleniti in jih po načelu delitve dela proizvesti na različnih koncih sveta, da je etiketa s podatki o nacionalnem izvoru in firmi naravnost zavajajoča 3.imajo tak položaj, da lahko medsebojno izgovorjavo nacionalne države oziroma posamezne kraje, kjer se izdelek producira , in tako uganjajo »globalno kravjo kupčijo« glede najcenejših davkov in najugodnejših infrastrukturnih storitev;

nacionalne države lahko tudi »kaznujejo«, če veljajo za »drage« ali »nenaklonjene investitorju«4.v umetno proizvedeni in nadzorovani gošči globalne produkcije lahko kraj investiranja samodejno ločijo od kraja, kjer producirajo, tega pa od kraja plačevanja davkov in od kraja prebivanja. Izid tega pa je: vodstveni delavci lahko živijo in prebivajo tam, kjer je lepše, in davke plačujejo tam, kjer je najcenejše* vse to upravičuje pojem »subpolitike«, ne kot teorije zarote, ampak dodatnih možnosti delovanja in izvajanja oblasti onstran političnega sistema => prehod k politiki globalizacije se dogaja z modernizacijo-nacionalna država = tetoritorialna država, tj. njena moč in oblast temeljita v vezanosti na določen kraj-svetovna družba, ki se je družno z globalizacijo izoblikovala v mnogih razsežnostih, nacionalno državo spodkopuje, jo relativira, saj v navzkrižju z njenimi tetorialnimi mejami premrežuje multiplo (družbeni krogi, komunikacijsko omrežje, tržni odnosi, način življenja) => to je mogoče opaziti vseh stebrih nacionalno državne avtoritete (davkih, oblastevnih nalogah policije, zunanji politiki, vojaški varnosti)-virtualni davkoplačevalci = gladiatorji gospodarske rasti, minirajo avtoriteto države, s tem ko zahtevajo njene storitve, a jim odtegujejo davke => virtualni davkoplačevalci postajajo najbogatejši; njihovo bogastvo pa sloni prav na virtualnosti virtualnega. To delajo na legalen, a ne legitimen način.-Kapitalizem brez dela plus kapitalizem brez davka.«znesek davka na dohodek pravnih oseb in davka na dobiček je padel med 1989 in 1993-konfliktnost znotraj tabora podjetnikov, in sicer med virtualnimi (transnacionalna podjetja) in realnimi (mala in srednja podjetja) davkoplačevalci => v prihodnosti bodo morali za vse, tako za socialno državo kot za delujočo demokracijo, plačevati globalizacijski poraženci-»kapitalizem brezposelnosti«-transnacionalan podjetja se pustijo tako rekoč štirikratno subvencionirat:ko optimizirajo infrastrukturne ukrepeko prejemajo subvencijeko minizirajo davkeko povnanjajo stroške za brezposelne-srkajoči vrtinec socialne države se kaže v :*izginevajočih virih ob hkratni eksplozivno rastočih izdatkih*manjkanje sredstev za umirjanje razmer v času, ko se škarje med revnimi in bogatimi vse bolj razširjajo

politika in država

UVODSociologi razlikujejo med dvema oblikama moči:oblast (avtoriteta) je oblika moči, ki je sprejeta kot legitimnaprisila je oblika moči, ki je tisti, ki so ji podrejeni, ne štejejo za legitimnoMAX WEBER - MOČ IN TIPI OBLASTIMoč pomeni možnost, da se zgodi po tvoje, tudi če drugi nasprotujejo tvojim željam.Karizmatična oblast: izhaja iz predanosti, ki jo podrejeni čutijo do voditelja.Tradicionalna oblast: izhaja iz prepričanja v pravilnost vzpostavljenih običajev in tradicij.

Racionalno-legalna oblast: temelji na sprejemanju niza neosebnih pravil.STEVEN LUKES - RADIKALNI POGLED NA MOČMoč ima tri dimenzije ali vidike:

odločanje (različni posamezniki ali skupne izražajo različne politične izbire in vplivajo na odločanje o različnih vprašanjih),

neodločanje (preprečitev razprave ali sprejemanja odločitev o določenih vprašanjih),

oblikovanje želja (manipuliranje z voljo in željami družbenih skupin, ki jo lahko prepričamo, da sprejme ali si celo želi položaj, ki je zanjo škodljiv).Moč uporabljamo nad tistimi, ki jim njena uporaba škoduje ne glede na to, ali se zavedajo, da jim škoduje, ali ne.DRŽAVAWeber: država je človeška skupnost, ki si (uspešno) lasti monopol nad legitimno uporabo fizične sile na danem ozemlju.MOČ - FUNKCIONALISTIČNI POGLEDTALCOTT PARSONS - KONCEPT VARIABILNE VSOTE MOČIMoč je variabilna, saj lahko narašča ali upada. Za preživetje sistema je bistven vrednotni konsenz. Ker so cilji skupni vsem članom družbe, bo moč na splošno uporabljena v prid kolektivnim ciljem.MOČ IN DRŽAVA - PLURALISTIČNI POGLEDPluralizem je teorija, ki naj bi pojasnjevala naravo in porazdelitev moči v zahodnih demokracijah.KLASIČNI PLURALIZEMMoč izhaja iz prebivalcev kot celote. Sprejemajo koncept konstantne vsote moči (Weber). Obstaja konstantna količina moči, ki je porazdeljena med prebivalstvo v družbi. Zavračajo obstoj popolnega vrednotnega konsenza.PLURALIZEM - KRITIKAOsredotočenje samo na odločanje, ni monopola nad močjo, predpostavljajo, da so preko ene ali druge skupine zastopani vsi pomembnejši interesi v družbi.PLURALIZEM ELITInsiderske skupine: vlada jih sprejema kot legitimne predstavnike določenega interesa v družbiOutsiderske skupine: vlada jih ne priznava in se z njimi ne posvetuje avtomatično.MICHAEL MANN - VIRI DRUŽBENE MOČIDružbe predstavljajo mnogovrstna družbeno-prostorska omrežja moči, ki se med seboj pokrivajo in križajo.Moč je zmožnost zasledovanja in doseganja ciljev z obvladovanjem okolja: distribucijska moč (moč nad drugimi), kolektivna moč ( uporabljajo jo družbene skupine).Dva glavna načina uporabe moči:

ekstenzivna moč (zmožnost organiziranja velikega števila ljudi na obsežnih ozemljih),

intenzivna moč (zmožnost trdnega organiziranja in razpologanja z visoko stopnjo mobiliziranosti ali predanosti udeležencev).Oblastno moč uporabljamo, ko izdajamo zavestna navodila in jim morajo slediti tisti, ki so jim namenjena; razpršeno moč pa brez dajanja ukazov, to pa povzroča vedenje, ki se zdi naravno ali moralno ali posledica samoumevnih skupnih interesov.Viri moči: ekonomska moč (pomembna, vendar ne primarna), ideološka moč (moč nad idejami in verovanji), politična moč (zadeva aktivnosti držav), vojaška moč (zadeva uporabo fizične sile). (vsak vir moči je lahko neodvisen)

NORBERTO BOBBIO – Etika in politikaNa vseh področjih človekove dejavnosti se v bistvu postavlja eno isto vprašanje: ali je neko dejanje moralno dopustno ali ne. Politiki se včasih lahko vedejo v nasprotju s prevladujočo moralo, pa bojo njihova dejanja še vseeno obravnavana in cenjena kot dopustna. Politika se ne podreja kodeksu moralnega vedenja. Machiavelli: državam ni moč vladati z očenašem v roki – politik ne more delovati tako, da upošteva neke smernice prevladujoče morale, ki se v krščanski družbi ujema z moralo evangelija.Da govorimo o razmerju med politiko in moralo, mora slednja sploh obstajati oz. morajo biti začrtane neke osnovne zapovedi, ki jo opredeljujejo. Ko govorimo o tem razmerju, se sklicujemo na družbeno moralo, ne na individualno moralo. Gre za obveznosti do drugih, ne pa za obveznosti do samega sebe.Seveda pa vprašanja o razmerjih med politiko in moralo ni mogoče postavljati na enak način, kot na drugih področjih človekovega ravnanja. Pojavljale so se seveda teorije, ki so trdile tudi nasprotno, da se politika podreja morali, ki pa niso imele pravih argumentov, da bi se uveljavile.Večja pozornost pa se nekako namenja upravičevanju razhajanja med politiko in moralo, se pravi, vedenje, ki ga je potrebno upravičevati, je vedenje, ki se ne ujema s pravili, jih krši. Ni potrebe, da bi upravičevali dejanje, ki je pravilno in običajno.Razprave o razmerjih med politiko in moralo so najbolj žgoče od pojava sodobne države naprej (»zaradi državnega razloga....«). 1) Dvojnost etike in politike je ena od plati nasprotij med Cerkvijo in državo. V antični Grčiji tega razmerja med Cerkvijo in državo ni bilo, saj prve niti ni bilo, bilo pa je zato razmerje med dobrim in slabim vladarjem. Šlo je za razlikovanje znotraj političnega sistema, ne pa med političnim in moralnim sistemom, kot je to v krščanskem svetu. 2) Politika se je z nastankom velikih ozemeljskih držav vedno bolj razkrivala kot prostor, v katerem se izraža hotenje po moči na prizorišču še posebej, ko hotenje po moči pride v službo verskega prepričanja (čas verskih vojn – »v imenu Boga.....«). 3) Šele v 16. stoletju se začenjo resneje ukvarjati s tem vprašanjem (Machiavelli) ne štejejo vladarji, marveč velike reči! (moralno vprašanje spremeni videz, se postavi na glavo, saj se razprava o vprašanju človekovega ravnanja začenja z gledišča »velikih stvari«, z gledišča rezultata).

Teorije o razmerju med politiko in moralo delimo na: monistične teorije (togi & prožni monizem), dualistične teorije (navidezni & dejanski dualizem)

TOGI MONIZEMMed politiko in moralo ni nasprotja: ali utopimo politiko v morali (Kant – poštenje je najboljša politika; Erazem – Vzgoja krščanskega vladarja Vladar mora biti pošten, velikodušen, manj pokvarjen od drugih, ker bo le tako prišel do zmage) ali pa moralo v politiki (Hobbes – Leviathan – podaniki nimajo pravice razsojati o tem, kaj je prav in kaj ni, to pravico ima le suveren; Hobbes skrči Cerkev na državo – cerkveni zakoni veljajo le toliko, kolikor jih sprejema in jim da moči država. S tem odpravi nasprotje)PROŽNI MONIZEMObstaja samo en normativni sistem – moralni. Obstajajo pa izjeme:izjemne okoliščine – suveren se pogosto znajde v okoliščinah, ki so izjemne; razveljavitev pa ni vedno v korist suverena (lahko dopušča nekaj kar je moralno

prepovedano, ali pa suverenu ne dopušča dejanj, ki so običajnemu človeku dovoljena) – sprememba ali restavracija oblastiTEORIJA POSEBNE ETIKE – nanaša se na poseben položaj oz. status osebkov, ki uživajo ali prenašajo ta normativni sistem, ki se razlikuje od sistema običajnih ljudi; poklicna etika – gre za skupek pravil, ki se jim morajo določene osebe zaradi določenega poklica podrejati in se razlikujejo od skupka norm in pravil običajne morale; velja tudi za politiko, aristokracijo politična etika – je etika politika in zatorej posebna etika; tu gre za dobro vladanje – dobro vladanje teži k obči blaginji, slabo pa k blaginji zaseNAVIDEZNI DUALIZEMPolitika in morala sta ločeni, vendar ne neodvisni; postavljeni ena nad drugo v hierarhični razvrstitvi; moralni sistem nad političnim ali obratnomorala vlada politiki (Croce) – krog politike je krog koristnosti, poslov, pogajanj, spopadov politično življenje pripravlja moralno življenje ali pa je njegovo orodjepolitika vlada morali (Hegel) – če se neko nemoralno dejanje ujema z višjo normo (terja zgodivinsko poslanstvo države), je upravičeno; imperativi države imajo prednosti pred imperativi individualne norme; Hegel moralo podredi politiki (ne izbriše jo iz sistema), bila naj bi nižja stopnja v razvoju objektivnega Duha; (vsaka politika ni vzvišena nad moralo, velja le za politiko junaka ali osebnosti svetovne zgodovine)DEJANSKI DUALIZEMRazlikovanje med dvema tipoma dejanj: razlikovanje med končnimi dejanji in instrumenalnimi dejanji (primernost za doseganje cilja)MAKIJAVELIZEM – politika je področje instrumentalnih dejanj, se jih ne sme presojati po njih samih, ampak na temelju njihove ustreznosti za doseganje cilja – »Cilj posvečuje sredstva!« vse za ohranitev in rešitev domovineDVE ETIKI – etika načel (nekaj kar je pred dejanjem, načelo, norma,...ki vpliva na uresničitev nekega dejanja), etika rezultatov (sodba o dejanju se oblikuje glede na rezultat); etiki se ne ujemata – kar je dobro glede na načela, ni nujno dobro glede na rezultate; pri delovanju velikega politika etika prepričanja (načel) in etika odgovornosti (rezultatov) po WEBRU ne moreta biti brez povezave, saj je le slednja usmerjena k uspehu in značilna za osebnost cinika, medtem ko je prva značilna za fanatika (oseba, ki je moralno odvratna); morala je etika prepričanja, politika je etika odgovornosti!

Vsa upravičevanja (da je za dosego cilja dovoljeno vse) se ne nagibajo k temu, da bi moralo izločila, ampak želijo le opredeliti njene meje in okvirje. Upravičuje se odstopanje in ne pravilo! Pravilo namreč še naprej ohranja veljavo. Odgovore na razna vprašanja o upravičenosti cilja je potrebno iskati v legitimnosti cilja, ne v sredstvih (vprašanje o ustreznosti sredstev se poraja takrat, ko želimo podati sodbo o učinkovitosti vladanja – učinkovita vlada ni nujno dobra vlada! – gre za tehnično sodbo, ne moralno). Potrebno razlikovati med dobrim in slabim ciljem in iz tega potem o razmerju med dobrim in slabim političnim dejanjem.

ROBERT A. DAHL – Kaj je politika?NARAVA POLITIČNEGA ASPEKTAPolitični sistem je vzorec političnih odnosov.Aristotel (Politika) ločeval med oblastjo pol. voditelja v pol. skupnosti od drugih oblik oblasti polis ali pol. skupnost je »najbolj suverena in vseobsežna zveza«A politični odnosi obsegajo avtoriteto, vladanje in moč (Laswell, Aristotel, Weber)

B odnosi, ki vključujejo teritorialnost (Weber)C odnosi samozadostnosti (Aristotel)Harold Laswell: »politologija je empirična disciplina, preučevanje oblikovanja in delitve oblasti ter politično dejanje«; vse znotraj kroga A je po definicji politično; kot politično jemlje tudi podjetje, sindikat, npr. Ameriško združenje zdravnikov, ... (tega Weber in Aristotel ne definirata)Max Weber: poudarja teritorialni aspekt pol. združbe (izvajanje ukazov se vrši znotraj nekega teritorialnega območja); politično je območje prekrivanja A in BAristotel: zveza z avtoriteto oz. oblastjo je ključna značilnost pol. družbe: politično je območje prekrivanja A, B in CWeber in Aristotel politično je nekaj, kar zahteva eno ali več dodatnih značilnosti (torej B in C) Politični sistem je vsak trajen vzorec človeških odnosov, ki v znatni meri obsega moč, oblast in avtoriteto.VSENAVZOČNOST POLITIKERazlična združenja poznajo pol. sisteme (podjetja, klubi, sindikati, verske org., ...) vsa človeška združenja imajo politični aspekt: trije premislekigovorimo o VLADI: v klubu, podjetju; diktatorska, demokratična, predstavniška ali avtoritarnapolitični sistem je samo EN aspekt take zveze: zdravnik ni samo zdravnik; ljudje se srečujejo z drugimi odnosi: ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, ljubosumje, ...definicija pol. sistema ne pove nič o čl. MOTIVIH: v vsakem pol. sistemu hočejo ljudje avtoriteto, se borijo za moč, oblast; odnosi avtoritete lahko obstajajo tudi med ljudmi, ki po avt. posebne želje nimajoPOLITIČNI SISTEMI IN EKONOMSKI SISTEMIPogosto prihaja do mešanja pol. in ekon. terminov.POLITIČNI sistemi: demokracija, diktaturaEKONOMSKI sistemi: kapitalizem, socializemSistemi so lahko med sabo mešani (ne povsem demokratični, ne povsem diktatorski, ...)Politika in ekonomija sta medsebojno povezana nujno je empirično preučevanje (definicija je v bistvu predlagani sporazum, ki obvladuje uporabo terminov vsebuje tudi empirične predloge, če trdi, da pripoveduje nekaj o svetu, ki ga poznamo); možni odnosi so:demokracija – kapitalizemdemokracija – socializemdiktatura – kapitalizemdiktatura – socializemNobena izmed kombinacij ni nesmiselna!SISTEMI IN PODSISTEMIVsak skupek resničnih objektov, ki na določen način vplivajo drug na drugega.Sistem je zgolj aspekt stvari, izčrpanih iz resničnosti zaradi ciljev analizeDoločiti je treba meje sistemaDoločen sistem je lahko element, podsistem v drugemDoločena stvar je lahko podsistem dveh ali več različnih sistemov, ki se samo delno prekrivajoPOLITIČNI SISTEMI IN DRUŽBENI SISTEMITalcott Parsons definira družbeni sistem kot:dve ali več oseb vpliva druga na drugopri svojih dejanjih ljudje upoštevajo, kako se bodo verjetno obnašali drugi

včasih ljudje v sistemu delujejo skupaj, ker sledijo skupnemu ciljuPol. in ekon. sis. sta po njegovem dela, aspekta oz. podsistema socialnega sistema.Demokratična družba nima samo demokratičnih pol. podsistemov, temveč številne druge, ki pripomorejo k krepitvi dem. pol. procesov.Avtoritarna družba ima podsisteme (cerkev, šola, družine, ...), ki pa pomagajo k krepitvi avtoritarnih pol. procesov.Ameriška družba zelo demokratično ustavo so krepili drugi aspekti družbe (zato je amer. družba tako demokratična)OBLAST IN DRŽAVAV družbi so pomembne vloge vzorci, kako se obnašati v določeni situaciji; vsi igramo različne vloge, prehajamo iz ene v drugoV pol. sistemu: ljudje, ki ustvarjajo, razlagajo in uveljavljajo pravila zasedajo funkcije zbirka funkcij v pol. sistemu je tisto, kar sestavlja oblast tega sistema te vloge ostanejo bolj ali manj enakeKako se vlada razlikuje od drugih vlad?Vlada sledi višjim in plemenitejšim ciljem kot ostale vlade: problemi: a) kaj so višji in kaj plemenitejši cliji?, b) ljudje se pogosto strinjajo kaj je in kaj ni prava vlada, c) ali lahko tako demokratična kot totalitarna vlada sledita plemenitim ciljem?Aristotel predlaga: pravo vlado določa značaj politične zveze, ki je samozadostna v tem smislu, da ima vse kvalitete in resurse, potrebne za dobro življenjeVlada je vsaka vlada, ki uspešno ohranja težnjo po ekskluzivni regulaciji (monopolno) zakonite uporabe fizične sile in izvaja svojo oblast na določenem teritorialnem območju. Problem:ali posamezniki, ki niso vladni uslužbenci, sploh kdaj smejo zakonito uporabiti silo? (starši, ki našeškajo svoje otroke) ni nujno, da država monopolizira uporabo sile, vendar postavlja zakonske omejitve!kaj pa zločinci, ki jih ne ujamejo?kaj pa okoliščine splošnega nasilja in uporabe sile (revolucija, ...)Kadar večje število ljudi na določenem ozemlju začne dvomiti v zahtevo vlade po reguliranju sile oz. to zavrača, potem se taka država znajde v nevarnosti razsula.

Bibič- interesi in politikaV stabilnih družbah vladajo trdni odnosi med nosilci različnih interesov, interesi se problematizirajo predvsem v zvezi z občutkom, da so potrebne velike družbene in politične spremembe, da je obstoječa oblast krivična in da je nujen preobrat, ki bi postavil novo interesno strukturo. V prelomnih zgodovinskih obdobjih so se ukvarjali s problemom interesov, z interesi se ukvarjajo tudi znotraj velikih zgodovinskih družbenih formacij, takrat ko se mora obstoječi sistem intenzivneje razvijati, če se hoče ohraniti. Pojmovanje interesov bistveno vpliva tudi na konstrukcijo političnega sistema socialistične družbe. Pojem interesa: je posebna zveza med objektom in subjektom, zveza v kateri je subjekt bolj ali manj v intenzivnem razmerju do objekta. Liberalizem- vsak je svoje sreče kovač. Za socializem je bilo značilno omejevanje subjektivnega interesa. Klasifikacija interesov: razlikujejo se po tem ali v njih prevladuje objektivna ali subjektivna komponenta, glede na vsebino, po pomenu, ki ga imajo za svojega nosilca, glede na časovno razsežnost, stopnjo splošnosti:-Objektivni in subjektivniObjektivni interes lahko postane subjektiven, objektiven interes je neodvisen od subjektove zavesti, interes pa je tudi družbeni odnos, torej tudi kadar govorimo o objektivnem interesu, ne domnevamo, da lahko ta obstoji ne glede na obstoj objekta.

-Potencialni, latentni, manifestni, aktivirani, aktualiziraniPotencialni: kadar ga objekt niti ne pozna niti spozna, odseva realne razvojne težnje družbenega procesa. Latentni: imajo še navzočo subjektivnost. Manifestni: šele tu se subjektivna komponenta docela razvije. Aktivni: interes v gibanju, interes se realizira.-Aktualizirani: udejanjeni, realiziran.-Materialni, nematerialniMaterialni se nanašajo na gmotno korist nekega subjekta, deli na produkcijske interese, delitve, potrošniške, različne podvrste, v nematerialnih pa korist ni navzoča, politični, moralni, znanosti… interesi.-Primarni, sekundarniČlovek mora najprej uresničiti tiste interese, ki so bistveni za ohranitev njegovega življenja in zdravja, in šele nato druge-Kratkoročni, dolgoročni-Konfliktni, komplementarni, nevtralniKonfliktni: en interes se lahko uresniči le ob izključitvi drugega interesa (dohodek). Komplementarni: 2 interesa se medsebojno podpirata. Nevtralni: uresničitve interesov niso povezane.-Kot deskriptivna in normativna kategorijaKot deskriptivna k. nastaja pri obravnavi razmerja med sredstvi in cilji, če poznamo nek cilj lahko opišemo tista ravnanja ki vodijo k temu cilju. V skrajnem primeru je interes neuresničljiv cilj, kaže se kot nekaj zaželjenega, normativna k..-Dejanski, domnevniDejanski ima za sabo realizacijo, domnevni pa ne-Splošni Kot vladajoča ideologija, stanje družbenih odnosov, ki pospešuje razvoj človekovih sposobnost in možnosti, da človek te sposobnosti realizira v delu. Politični sistem mora temeljiti na takih odnosih, ki izražajo in podpirajo delovno in ustvarjalno strukturo družbe.Interesne skupine kot predmet politične znanostiŠtevilo interesnih skupin je vedno večje v sodobnih družbah. Tudi kvaliteta interesnih skupin se bistveno spreminja, skupine postajajo zmeraj obsežnejše, njihova notranja razčlenitev čedalje bolj zapletena. Večje število interesnih skupin in njihova diferencirana politična moč zaostrujeta problematiko razmerja med državi in družbo. Spremembe v številu in kakovosti interesnih skupin niso zgolj plod delovanja družbe, marveč se pojavljajo tudi zaradi spremenjene strukture in vloge sodobne države. Čeprav je problematika interesnih skupin tako aktualna je to področje politične znanosti relativno nerazvito. Razlogi so tradicionalizem pri obravnavi političnih odnosov in individualistični pristop k obravnavi po0litike; celotni politični sistem skuša pojasniti s stališča večne narave človeka posameznika. Na proučevanje interesnih skupin je temeljni pogoj neka minimalna stop na demokracije v danem političnem sistemu.Interesna skupinaTa pojem je tesno povezan z očetom sodobne teorije interesnih skupin Bentley, njegov učenec Truman je tudi odločilno vplival k uveljavitvi tega termina: interesna skupina je skupina ki ima skupna stališča ki dajejo članom skupine referenčni okvir za interpretacijo in vrednotenje dogodkov in obnašanja. Je organizirana ali neorganizirana družbena skupina, ki posredno ali neposredno deluje na državne organe oz. v političnem procesu.Politična interesna skupina

Je interesna skupina, ki se ukvarja izključno s politično naravo.Skupina pritiskaJe interesna skupin, ki uporablja za uresničitev svojih zahtev grožnjo sankcije.Interesno združenjeJe interesna skupin, ki organizirano uveljavlja svojo vlogo, gre za delovanje skupin, ki so se združile, da bi vplivale na politične odločitve.